Letnik XIX/16 - Ministrstvo za obrambo

Comments

Transcription

Letnik XIX/16 - Ministrstvo za obrambo
revija
slovenska vojska
Postroj treh
kontingentov SV v MOM
Bistvo vsega je združiti
ljudi in tehnologijo
Četrtič je gasilcem
iz Materije uspelo
Leto XIX
21. 10. 2011
številka

9 771318 068006
Cena 0,21 €
To je bil dan olajšanja in
dokončnega zmagoslavja
sv 16
aktualno
Zahvala za pomoč
Ministrica za obrambo je dobila zahvalo
župana občine Loška dolina, kjer je 670.
poveljniško-logistični bataljon Slovenske
vojske tri mesece zagotavljal neoporečno
Vesti na
pitno vodo za lokalni vodovodni sistem.
Pripadniki Slovenske vojske so v 95 dneh
prečistili skoraj 22 milijonov litrov oziroma
22.000 m³ vode.
V svoji zahvali je župan zapisal:
Spoštovani!
Občina Loška dolina je imela v preteklih mesecih zaradi onesnaženja izvira pitne vode težave
z oskrbo s pitno vodo.
Zahvaljujem se vam za izkazano pomoč in takojšnjo pripravljenost vaših enot pri reševanju
nastale problematike.
Voda je edina pijača modrega človeka.
(Henry David Thoreau)
Prijazen pozdrav,
župan Janez Komidar
Izredni dogodek na Generalštabu SV
Pripadnik Generalštaba SV se je 13. oktobra okoli 7. ure v svoji pisarni smrtno poškodoval s svojo
oborožitvijo, in sicer pištolo. Na delovnem mestu je bil med dogodkom sam, pripadniki in pripadnice
Generalštaba SV niso bili ogroženi. Po prvih ugotovitvah preiskovalnih organov je pripadnik storil samomor. O dogodku sta bila obveščena preiskovalni sodnik in državni tožilec, okoliščine pa preiskujeta
tudi Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo in komisija Slovenske vojske za ugotavljanje dejstev nastanka dogodka.
V Slovenski vojski in na Ministrstvu za obrambo obžalujemo smrt našega sodelavca, svojcem častnika
Slovenske vojske pa izrekamo iskreno sožalje.
Umrl Ivan Dolničar Janošik
V 91. letu je umrl nosilec partizanske
spomenice 1941, partizanski poveljnik in
upokojeni general Ivan Dolničar Janošik.
Ivan Dolničar se je rodil avgusta 1921 v Šujici pri
Polhovem Gradcu, junija 1942 pa je s parti­
zanskim imenom Janošik vstopil v Dolomitski
odred in v njem napredoval od navadnega borca,
obveščevalca 2. bataljona odreda do komandirja
1. čete 2. bataljona Dolomitskega odreda.
Nato je opravljal odgovorne dolžnosti v različ­
nih partizanskih enotah, med drugim tudi v
legendarni 14. diviziji. Zelo pomembno vlogo je
imel ob koncu vojne, saj je prvi vzpostavil stik
z nemškim generalom Löhrom, ki je v Topolšici
podpisal kapitulacijo nemških oboroženih sil v
Jugovzhodni Evropi.
Po vojni je ostal v vojski v vojnem letalstvu.
Maja 1990 je bil izvoljen za predsednika Zveze
združenj borcev NOB Slovenije in je ta položaj
zasedal do novembra 2003. Dolničar je bil preje­
mnik zlatega častnega znaka svobode Republike
Slovenije.
General je predlagal tudi ustanovitev posebne­
ga priznanja, in sicer medalje generala Franca
2
kratko
J
avnomnenjske raziskave Centra za raziskovanje javnega mnenja o odnosu javnosti
do aktualnih razmer in dogajanj v Sloveniji so v oktobrskem politbarometru ponovno
pokazale, da je zaupanje državljank in državljanov v Slovensko vojsko še vedno visoko.
Rezultati nakazujejo, da se med ustanove s
prevladujočim zaupanjem uvršča prav Slovenska vojska. Povprečje na lestvici zaupanja
kaže na težnjo povečanja, in sicer je bila maja
2011, ko je bila Slovenska vojska pri vrhu
zaupanja v institucije, ocena 3,46, pri zadnjih
meritvah pa 3,54. Na drugem mestu je šolstvo
z oceno 3,30. Medletne primerjave zaupanja
v osrednje institucije od leta 1996 do 2011 tudi
kažejo na stabilno in stalno visoko zaupanje
državljank ter državljanov v Slovensko vojsko.
V
petek, 14. oktobra, je v vojaški bazi
Butmir v Sarajevu potekala slovesnost
ob predaji dolžnosti in nalog med kontingentoma Slovenske vojske v silah Eufor, ki
delujejo v okviru operacije Althea v Bosni in
Hercegovini. Dosedanji poveljnik 26. kontingenta podpolkovnik Milan Korbar je
dolžnost predal poveljniku 27. kontingenta
podpolkovniku Branku Potočniku. V soboto,
15. oktobra, je v vojaški bazi Camp Stone v
Heratu potekala slovesnost ob predaji dolžnosti in nalog med kontingentoma Slovenske vojske v silah Isaf, ki delujejo v okviru
Natove operacije v Afganistanu. Dosedanji
poveljnik 15. kontingenta polkovnik Dobran
Božič je dolžnost predal poveljniku 16. kontingenta polkovniku Robertu Glavašu.
Glavnina pripadnikov bo delovala v Bala
Boluku, kjer bodo usposabljali bataljon afganistanske nacionalne vojske.
M
ed 19. in 22. oktobrom poteka v
osrednji Sloveniji mednarodna vaja IPA
SI-QUAKE 2011. Pred začetkom vaje je bila
v Izobraževalnem centru Logatec tiskovna
konferenca, na kateri je URSZR, ki je organizatorka vaje, podrobneje predstavila potek
mednarodne vaje in delovišča, na katerih
bodo specializirane ekipe za reševanje v
mestnem okolju odkrivale, reševale in oskrbovale ponesrečence.
Rozmana Staneta, ki je namenjena najzaslu­
žnejšim poveljnikom in poveljnicam Slovenske
vojske, ki so se izkazali pri delovanju v MOM.
Ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska sta
generalovo pobudo za ustanovitev sprejela ter te
medalje prvič podelila septembra ob prihodu vo­
jakov kontingenta Slovenske vojske iz operacije
Kforja na Kosovu. NO
G
ardna enota SV je v torek, 11. oktobra,
gostila otroke iz vrtca Škofja Loka.
Vzgojiteljici in 40 otrok si je z navdušenjem
ogledalo dvig zastave Republike Slovenije, vedno urejene in pripravljene pripadnike
gardne enote SV in bojevnike iz 10. motoriziranega bataljona.
2
Zahvala za pomoč
Izredni dogodek na Generalštabu SV
Umrl je Ivan Dolničar Janošik
intervju
4
Spoštovane bralke, spoštovani bralci!
vse b in a
aktualno
Konec prejšnjega tedna nas je presenetila novica o samomoru častnika
Slovenske vojske. Ob tem se pri vsakem izmed nas pojavljajo vprašanja
in hkrati tudi odgovori, zakaj, ali res ni bilo druge rešitve, ali človek v stiski ni
mogel poiskati pomoči pri strokovnjakih in zakaj je prišel v tako hudo stisko,
da iz nje ni videl drugega izhoda kot smrt. Večina ljudi sočustvuje z bližnjimi.
Nekateri odgovori so tudi tendenciozni in nepošteni ter sovražni do ustanove,
v kateri je bil zaposlen nesrečni častnik. Nič lažjega ni kot brez trdnih dokazov
lepiti etike in s prstom kazati na nekoga, da je kriv.
To je bil dan olajšanja in dokončnega zmagoslavja
minilo je dvajset let
7
Njihov umik ni bil dostojanstven
iz vojaškega življenja
10
Postroj treh kontingentov SV v MOM
Predvsem bi pričakovali, da bodo in bomo počakali na odgovore, ki jih bodo
dali preiskovalni organi. Pustimo jim, naj opravijo svoje delo, in nato sodimo.
Sicer smo tudi tokrat pripravili, vsaj upamo tako, vsebinsko zanimivo številko.
Ker je oktober, je naša osrednja pozornost namenjena obletnici odhoda ali,
kot pravijo nekateri, izgona zadnjega vojaka jugoslovanske vojske iz Slovenije.
Menimo, da sploh ni pomembno, kako imenujemo to končno dejanje našega
osamosvajanja, pomembno je le, da jih ni več pri nas.
20Suverenost na nebu ključna za varnost države
23
Poleg tega smo bili na slovesnem postroju treh kontingentov, ki so se v bližnji
preteklosti vrnili iz mednarodnih operacij in misij. Z beležko in fotoaparatom
smo bili tudi na redni konferenci zelo delavnega podčastniškega združenja,
na Ledinekovem koglu smo obiskali posadko novega radarja in se
spomnili dvajsete obletnice, odkar je Slovenija uveljavila suverenost tudi
v svojem zračnem prostoru. Svoje diktafone smo vključili tudi, ko smo se
s sogovornikoma pogovarjali o vaji Izziv 2011 in delu Natovega poveljstva
v Sarajevu.
Delovati kot eno in stremeti k popolnosti
naš gost
12
Bistvo vsega je združiti ljudi in tehnologijo
mednarodne teme
14
BiH mora urediti področje vojaških nepremičnin
odredbe
obletnice
19
Dvajset let suverenosti zračnega prostora Republike Slovenije
zaščita in reševanje
24
Četrtič je gasilcem iz Materije uspelo
obrazi
27
Razumevanje protokola bo zdaj lažje
iz zgodovine
28Feldmaršal Svetozar Borojević Med slavo in ponižanjem
preberite
30
MO bogatejše za sliko Dušana Kovača
Izšla je nova številka revije Ujma
Sijajni Bojan Tokič
razvedrilo
31Križanka
u r edni k ov a b esed a
15
Na letošnjem državnem preverjanju ekip prve pomoči CZ in RKS v Brežicah
so zmagali gasilci iz vasice Materija v občini Hrpelje - Kozina. Prav prisrčno
je bilo gledati izkušene gasilske mačke, ki imajo že kar veliko srebra
v laseh, kako so se veselili svoje zmage. Prav tako nam je šla do srca izjava
članice tretjeuvrščene ekipe CZ občine Šentjernej, ki je skoraj obupano
dejala: »Kdaj se bomo končno znebile tega tretjega mesta?« Mogoče že
prihodnje leto.
Sprašujem se, od kod pripadnikom sistema zaščite in reševanja, predvsem
pa delavcem Uprave RS za zaščito in reševanje, toliko moči, da nas zadnje
tedne znova in znova presenečajo s pripravo vaj, prikazov, preverjanj
in usposabljanj. Te dni namreč poteka v osrednji Sloveniji mednarodna
vaja IPA SI-QUAKE 2011. Več o tej vaji bo v prihodnji številki revije
Slovenska vojska.
Pišemo tudi o novi knjigi, ki jo je napisal naš sodelavec Boštjan Poklukar
in ima naslov Delam protokol.
Naj bo dovolj za danes in lepo pozdravljeni.
BOJAN KUNTARIČ
P. S.: Ob dvajseti obletnici odhoda zadnjega vojaka iz Slovenije se
spominjam televizijskih posnetkov iz nekaterih drugih delov takratne
Jugoslavije, ko so vojake pričakali z rožami in poljubi. Že čez nekaj
mesecev je ta vojska pobijala in ropala iste ljudi, ki so jo takrat pričakali
z rožami. Kako daleč je od ljubezni do sovraštva in nasprotno!
k olofon
Informativno glasilo Ministrstva za obrambo RS.
Naslednja številka revije Slovenska vojska izide 11. novembra 2011.
Revija Slovenska vojska je prvič izšla 14. maja 1993. Izhaja dvakrat
na mesec, julija in avgusta ena številka. Prispevki, objavljeni v reviji, niso uradna
stališča Ministrstva za obrambo.
Revija Slovenska vojska je članica Evropskega združenja vojaškega
tiska (EMPA).
Nenaročenega gradiva ne vračamo.
Naslov uredništva: Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1/471 26 62, faks: +386 1/471 27 70
Elektronska pošta: [email protected], http://www.mo.gov.si
Urednik: Bojan Kuntarič
Novinarja: Nataša Oblak in Marko Pišlar
Fotograf: Bruno Toič
Lektoriranje: Meta Brulec in Barbara Nežič
Tajnica uredništva: Milena Topolovec
Oblikovanje: Melita Rak
Priprava in tisk: Schwarz, d. o. o.
Naklada: 10.000 izvodov
revija
slovenska vojska
Postroj treh
kontingentov SV v MOM
Bistvo vsega je združiti
ljudi in tehnologijo
Četrtič je gasilcem
iz Materije uspelo
leto XiX
21. 10. 2011
številka
Fotografija na naslovnici:
Bruno Toič

To je bil dan olajšanja in
dokončnega zmagoslavja
9 771318 068006
Cena 0,21 €
3
sv 16
4
intervju
To je bil dan olajšanja in
dokončnega zmagoslavja
Še nekaj dni in minilo
bo dvajset let, odkar je
Slovenijo zapustil zadnji
vojak jugoslovanske
vojske. S to zadnjo in zelo
uspešno vojaško operacijo v
slovenskem osamosvajanju
je naša država postala zares
samostojna ter neodvisna
država.
Vsak izmed nas se po svoje
spominja dogodkov pred
dvajsetimi leti, mi pa smo
povabili na pogovor o
teh dogodkih nekdanjega
miličnika, vojaškega
diplomata, upokojenega
polkovnika Slovenske vojske,
danes pa predsednika
Zveze slovenskih častnikov
dr. Bojana Potočnika.
Kdaj ste zaslutili, da se za nas,
Slovence, bližajo odločilni
trenutki, ko bomo uresničili svoje
dolgoletne sanje in želje?
Že kmalu po Titovi smrti sem ve­
del, da Jugoslavija ne more obstati.
Smo le ljudje, ki smo del narave
kot vse drugo, zato tudi ljudem ne
more vladati nekdo, ki nima pogo­
jev, da bi bil sprejet kot voditelj. To,
da je bilo predsedstvo Jugoslavije
vrhovni poveljnik Jugoslovanske
ljudske armade oziroma da je
državo vodila skupina neenotnih
ljudi, ni imelo nobene perspektive.
Začelo se je umiranje na obroke,
vzporedno pa so se razvijale nove
opcije, ki so iskale svojo pot, kar
je bilo še posebno značilno za
Slovenijo, ki ni mogla sprejemati
nespametnih, neracionalnih in
nepravičnih odločitev iz Beograda.
Zvezna vlada je vse pogosteje
uporabljala argumente moči.
Vzporedno sta se krepila korup­
cija in kriminal, kar je še dodatno
vzpodbudilo ljudi, da smo se v
Sloveniji na plebiscitu odločili tako,
kot smo se, torej za samostojno in
neodvisno Slovenijo. Po vsem, kar
smo doživeli do tistega 26. oktobra
1991, je bil to dan olajšanja, ko smo
lahko zadihali s polnimi pljuči. Za
nami je bilo prelomno obdobje, iz
katerega smo prišli kot zmagovalci.
Ali ste se skupaj s svojimi
sodelavci na policiji oziroma v
takratni milici posebej pripravljali
na odhod poražene jugoslovanske
vojske?
Da, priprave na ta dogodek so
se začele že takoj po znanem
brionskem sestanku. Ustavile so se
vojaške aktivnosti in začela poga­
janja o delitvi premoženja, predaji
objektov ter orožja in drugem. JLA
se je začela pripravljati na svoj od­
hod, takratna milica in Teritorialna
obramba pa sta poostreno spre­
mljali dogajanja ter preprečevali
nepredvidene dogodke, ki so se
dogajali zaradi čustvenih odzivov
in razpoloženja nekaterih pripa­
dnikov JLA, ki niso mogli sprejeti
takšnega razvoja dogodkov. Sicer
točnega datuma, kdaj bo Slovenijo
zapustil zadnji vojak JLA, nismo
vedeli oziroma ta datum ni bil
vnaprej točno določen, saj so bile
težave pri organizaciji in izvedbi
predvsem zadnjega transporta s
trajektom iz koprskega pristanišča.
Ali je pred dokončnim odhodom
jugoslovanske vojske prihajalo do
kakšnih zapletov oziroma odkritih
nasprotij?
Da, tudi to se je dogajalo. Seveda
so bili v vzdrževanje varnostnih
razmer v državi vključeni vsi po­
tenciali in nobena stvar ni bila pre­
puščena naključju. Že vzpostavitev
mejnega nadzora je bil prepričljiv
in očiten izraz državnosti za vse,
ki so vstopili v Slovenijo. Čeprav je
bila južna meja še precej prepu­
stna, se je izkazala v pravem smislu
državne meje novonastale države.
Tako tudi manjši incidenti od julija
do konca oktobra niso predstavljali
izrazite varnostne grožnje, saj se
je ostrina vojne prenesla na jug.
Seveda smo bili vseskozi v pripra­
vljenosti, da bi se lahko prepričlji­
vo soočili z incidenti tudi večjih
razsežnosti. V večini primerov je
šlo za odkrite grožnje ekstremnej­
šega dela nekdanjih pripadnikov
JLA in tudi tistega dela civilnega
prebivalstva, ki se nikakor ni mogel
sprijazniti z nastalimi razmerami.
Tako so, ko so odhajali in zapuščali
vojaška stanovanja ter vojašnice,
celo poškodovali inventar in na
zidove pisali grafite Vratit čemo se
oziroma Vrnili se bomo.
Kakšno je bilo vzdušje med
miličniki in kako je potekalo delo?
Kako ste izvedeli in kako ste
se odzvali ob novici, da je
Slovenijo zapustil zadnji vojak
jugoslovanske vojske?
Svoje delo sem opravljal profesi­
onalno, skladno s predpisi in po­
oblastili organov za notranje zade­
ve. V tistem obdobju smo se soočali
tudi s prihodi številnih beguncev
predvsem iz Bosne in Hercegovine.
Težko se je bilo so­očati s pravimi
ljudskimi tragedijami in jih reševati.
Seveda je bilo vse življenje takrat
podrejeno delu in maksimalnim
prizadevanjem, da bi nastale
razmere rešili čim bolje. Družina,
prijatelji in osebno življenje takrat
niso bili najpomembnejši, pa ven­
darle vseskozi v ospredju, da bi jih
obvarovali možnih posledic, če bi
nam kaj ušlo iz nadzora.
Čutil sem neko olajšanje. Vedel sem,
da potem, ko smo postali neodvisna
in samostojna država, ne bomo
dolgo osamljeni. Moje misli so bile
takrat daleč naprej. Kmalu so nas
priznale številne države. Tako se
nismo več ustavili na poti, ko smo
postali najprej članica Nata in po­
zneje še Evropske unije. Če nam ne
bo uspelo obdržati Evropske unije
in evra, nam ne bo dobro. Že zdaj
bi si težko predstavljal, kako bi bilo,
če bi spet vzpostavili notranje meje
EU in da bi vsaka članica spet imela
svoj denar. To bi nas nedvomno
pahnilo v nove spore, pri čemer ne
izključujem novih vojn.
Besedilo in fotografiji: Bojan Kuntarič
Kako ste se počutili, ko smo bili po
toliko stoletjih končno gospodar
na svoji zemlji?
Stoletne sanje naših prednikov so
se uresničile. Če le pomislim, koliko
smo pretrpeli Slovenci samo zato,
ker smo govorili slovensko, molili
v slovenskem jeziku ali so nas zalo­
tili, ker smo brali slovensko knjigo.
To trpljenje je dobilo svoj smisel
in je bilo poplačano z nastankom
samostojne ter neodvisne Slovenije
in tudi življenja, ki so jih dali naši
ljudje za svobodo, niso bila zaman.
Zato je naša odgovornost in od­
govornost tistih, ki bodo prišli za
nami, da tega najdragocenejšega
ne zapravimo ali izgubimo. Tega
naj nas bo vedno strah, da bomo
odločneje in učinkoviteje reševali
družbene težave, ki hromijo naš
razvoj ter notranjo trdnost. Če ni
medsebojne složnosti in spoštova­
nja, smo lahek plen tistih, ki nam
ne želijo dobro. Mir in blagostanje
nista trajni vrednoti, ki se ju ne
da izgubiti. Mir in svoboda imata
svojo ceno, ki jo je treba nenehno
plačevati.
Kako so po vašem mnenju
pripadniki slovenske Teritorialne
obrambe in milice ter drugih
struktur opravili svojo nalogo med
vojno in ob umiku jugoslovanske
vojske iz Slovenije?
Naloge smo opravljali po svojih
najboljših močeh. Imeli smo boga­
to tradicijo, bili smo kakovostno
usposobljeni in pred nami je bil le
en cilj, zato smo lahko samo vsi
skupaj zmagovalci. Vsak je prispe­
val po svojih najboljših močeh, in
to šteje.
Kaj je prispevalo k enotnosti
večine Slovencev med vojno in ob
odhodu zadnjega okupatorskega
vojaka?
Imeli smo izrazit skupni cilj,
za katerega smo vedeli, da je
življenjskega pomena. Ustvarile so
se razmere, ko je bilo treba storiti
odločilen korak, tokrat skupno v
isti smeri. Imeli smo voditelje, ki
5
sv 16
intervju
smo jim zaupali in jim verjeli. Tudi
brez tega nam ne bi uspelo. To se
zelo nazorno vidi predvsem danes,
ko ljudje izgubijo zaupanje v svoje
politike, zato je za skupno dobro
še kako pomembno, da nas vodijo
pošteni in spoštovanja vredni
predstavniki, za kar smo odgovorni
vsi prebivalci naše države, ki gremo
na volišče.
Zdaj ste že več kot leto dni
predsednik Zveze slovenskih
častnikov. Ali so se med
vašim vodenjem organizacije
njene prednostne naloge kaj
spremenile?
Skupaj s sodelavci le nadaljujem
delo in naloge, ki sem jih dobil
od predhodnika polkovnika Mihe
Butara, ki je zdaj častni predsednik
ZSČ. Seveda nastale razmere in
razvojne težnje narekujejo nove
naloge, ki nas še bolj povezujejo,
zato smo tudi bolj opazni kot po­
memben dejavnik civilne družbe.
Več kot 16.000 članov predstavlja
velik potencial, ki je pomemben
tudi s stališča obrambe države.
Obrambno-vojaško znanje in
sposobnosti, ki smo jih pridobili,
želimo krepiti ter biti dejavni v
svojem okolju. Veliko naših članov
je tudi veteranov. Kot ZSČ smo
tudi člani Koordinacije domo­
ljubnih in veteranskih organizacij
Slovenije. Postali smo opazni tudi
po videzu, saj smo od SV dobili
več kot 700 bojnih uniform. V tem
obdobju nam je uspelo skupaj z
vodstvom Območnega združenja
slovenskih častnikov Velenje obli­
kovati uniformo člana ZSČ. Tako
smo lahko primerno zastopani na
posameznih pomembnih dogodkih
v domovini in tujini. Uniforma
je podobna službeni uniformi
podčastnika in častnika SV, vendar
z oznakami ZSČ. Temu primerne
bodo tudi oznake. Glede na to,
da imamo v zvezi tudi častnike,
ki ne prihajajo iz SV, temveč tudi
policiste, carinike, pripadnike
Civilne zaščite, gasilske častnike in
druge, želimo funkcijske oznake
omenjenih pripadnikov razvrstiti
v primerljiv podčastniški oziroma
častniški čin ZSČ. Poleg tega smo
ponosni, da smo v ZSČ skupaj po­
vezani vojaški gorniki, podmorni­
čarji, letalci in društvo za taktične
igre. Vrata so torej odprta za vse, ki
želijo v zvezi najti sogovornike za
6
vojaškostrokovna vprašanja, imajo
radi vojaško uniformo in se želijo
izpopolnjevati ali na primerni
ravni vzdrževati vojaško znanje ter
veščine. Če moramo kot državljani
Republike Slovenije kakorkoli sode­
lovati v obrambi države, moramo
biti za to čim bolje pripravljeni
in usposobljeni. Skupaj z drugimi
prebivalci predstavljamo rezervno
strukturo, ne glede na to, ali smo
razporejeni v pogodbeno rezervo.
Seveda smo pri tem deležni pomo­
či Ministrstva za obrambo in SV. Ta
pomoč se sicer zaradi zmanjševa­
nja obrambnega proračuna zmanj­
šuje, vendar smo prepričani, da se
aktivno obrambno jedro Slovenije
zaveda, kako pomemben delež
imajo prebivalci in še posebno tisti,
ki imajo znanje in sposobnosti
aktivnega sodelovanja v obrambi
države ali katerihkoli aktivnostih,
ki jih narekujejo razmere, ki so
posledica izrednega stanja. Naj ob
tem omenim še eno nalogo, ki jo
uresničujemo, to je pomlajevanje
članstva. To se že dogaja ob vseh
omenjenih aktivnostih, skladno s
tem pa tudi prilagajamo svoje delo
v omenjeni smeri.
združenj Sever ter še posebno z
Zvezo združenj borcev za vrednote
NOB vzorno tudi na državni ravni.
Sem član vseh treh organizacij.
Posebno spoštujemo veterane dru­
ge svetovne vojne, ki so ustvarili
neprecenljivo podlago in so nam
veteranom osamosvojitvene vojne
leta 1991 prenesli znanje in spo­
sobnosti, da smo lahko tistega leta
ustvarili to, kar smo.
Kako slovenski častniki delujete
ob splošnem pomanjkanju
denarja? Ali to ogroža
uresničevanje vaših načrtov?
Res, denar je velika težava, ko
ga primanjkuje. Zmanjšujemo
stroške na vseh področjih, iščemo
sponzorje in zmanjšali smo
mednarodno sodelovanje. Če se bo
kriza stopnjevala in se bodo delov­
ne razmere še poslabšale, bomo
v predsedstvu ZSČ določili nove
ukrepe. Več bi radi naredili za tiste
naše člane, ki potrebujejo pomoč
v hrani in obleki. Te aktivnosti v
temeljnih okoljih potekajo že nekaj
časa. Častnik je oseba, ki jo krasi
ta lepa slovenska beseda, zato je
ena izmed nalog tudi medsebojna
oziroma vzajemna pomoč. Danes
nihče več ne ve, kdaj bo na vrsti, da
bo potreboval pomoč tovariša. V
teh razmerah nihče ne sme ostati
osamljen in brez tovariške pomoči.
Borec oziroma vojak nikoli ne sme
zapustiti svojega bojnega tovariša,
naj bo to na bojnem polju ali v
vsakdanjem življenju.
Kakšne so težave, s katerimi
se pri svojem delu srečuje vaša
organizacija?
Največja težava je denar. Za letos
se nam je nekako izšlo. Zelo smo
zmanjšali število potovanj v tujino,
ob tem pa smo okrepili sodelo­
vanje z mejnimi državami. Žal od
MO in SV ne moremo več dobiti
v uporabo službenega avtomobila
in si ga sposojamo. V domovini
se vozimo s svojimi vozili, kar ni
majhen strošek. Tudi strelivo za
izvedbo streljanj, ki smo ga še
imeli na zalogi, počasi pohaja in je
treba novo strelivo nabavljati pri
prodajalcih po običajnih cenah, saj
MO ne sme več donirati streliva
nevladnim organizacijam. Žal nas
pri tem obravnavajo kot katerokoli
drugo društvo ali zvezo.
V preteklosti smo pogosto slišali
o težavah pri sodelovanju z Zvezo
veteranov vojne za Slovenijo.
Te težave so bile značilne le za
državno raven, sodelovanje na
nižjih ravneh pa je bilo vzorno.
Ali se je to že kaj spremenilo?
Tukaj bi lahko zatrdil, da je sodelo­
vanje z ZVVS in Zvezo veteranskih
Dr. Bojan Potočnik, ki se je rodil 26. januarja 1954 v Kranju, je diplomant
Kadetske šole za notranje zadeve (1971), končal je 29. razred Vojaške akademije KoV v Beogradu (1976), bil predavatelj vojaških strokovnih predmetov
na Srednji policijski šoli (1976), inšpektor policije za posebne in vojne enote
policije v Kranju (1981), sekretar za obrambo občine Kranj (1983), glavni republiški inšpektor za obrambo (1985), ravnatelj Srednje policije šole v Tacnu
(1988), šef kabineta poveljnika policije (1991), veteran osamosvojitvene vojne
in svetovalec MNZ za področje obrambnih zadev (1992).
Nato se je zaposlil na MO kot častnik SV s činom podpolkovnik in postal
svetovalec ministra za obrambo (1993), bil je tudi načelnik Šole za častnike in
svetovalec vlade v kabinetu ministra za obrambo (1997), povišan v polkovnika SV (1998) ter vojaški ataše za Madžarsko, Bolgarijo in Ukrajino s sedežem
v Budimpešti (1999).
Leta 2004 je doktoriral na Nacionalni obrambni univerzi v Budimpešti na
temo možne oblike povezovanja vojaškoizobraževalnih sistemov kot eden
izmed pogojev za oblikovanje skupne vojaške sile EU.
Po vrnitvi iz Madžarske je bil začasno postavljen na položaj podsekretarja
MNZ, nato pa leta 2005 za v. d. generalnega direktorja policije. S tega
položaja je po nekaj mesecih odstopil. Novoizvoljeni predsednik Republike
Slovenije ga je 24. decembra 2007 imenoval za svojega svetovalca za varnostna vprašanja. Leta 2008 se je upokojil.
16. oktobra 2010 je bil izvoljen za predsednika Zveze slovenskih častnikov v
mandatnem obdobju 2010–2014. Funkcijo opravlja neprofesionalno.
minilo je dvajset let
sv 16
Njihov umik ni bil dostojanstven
Po podpisu brionske deklaracije
je dobila komisija uraden status
in pooblastilo, da se pogaja z JA o
vseh podrobnostih njenega umika
ter vrnitvi vojaške opreme eni in
drugi strani.
Kot se spominja Miran Bogataj,
se nasprotna stran na pogajanjih
sploh ni zavedala, da je vojaško
in politično poražena. Vse, kar
se ji je dogajalo v Sloveniji, jo je
zelo prizadelo, kar je kazala na
vsakem koraku in v vsaki besedi.
Pravzaprav njeni pogajalci dolgo
sploh niso dojeli, kaj se jim je zgo­
dilo v Sloveniji.
Kako jih poslati v domovino?
Zelo živo se spominjam noči s 25. na 26. oktober 1991 in v torek, 25. oktobra 2011, bo
minilo dvajset let, odkar je iz koprskega pristanišča odšel iz Slovenije zadnji vojak nekdanje
jugoslovanske vojske. Bila je sobota in z družino smo obiskali moja starša na Dolenjskem.
Starša sta bila zelo zadovoljna, da sta prišla vnuk in vnukinja na obisk. Kljub temu smo
se vsi spraševali, ali bo v Kopru vse potekalo po načrtih ali bo prišlo do izzivanj in morda
celo do spopada. Počasi se je bližala polnoč in odpravili smo se k počitku, vendar je bila
moja radovednost prevelika in prižgati sem moral radio. Seveda je to bil Radio Ljubljana.
Nekoliko sem zamudil in novinar je bral druge novice in sama od sebe mi je na ustnice
prišla kletvica. Želel sem ugasniti radio, ko je novinar povedal, da predaja besedo novinarju
Radia Koper Leonu Horvatiču, ki se oglaša iz Kopra. Z velikim navdušenjem je kolega
Horvatič sporočil slovenskemu narodu in vsemu svetu, da je slovenske ozemeljske vode
ter s tem slovensko ozemlje zapustil zadnji tuji vojak. Čez nekaj trenutkov so se po vsej
državi oglasile sirene in potrdile, da je Slovenija po dolgih stoletjih postala samostojna ter
neodvisna država.
Besedilo: Bojan Kuntarič
Fotografije: arhiv Vojaškega muzeja
Umik JA iz Slovenije ni minil
tako preprosto, saj so se pred
tem zgodili številni dogodki in
odhod zadnjega vojaka JA je bil le
logičen konec dogajanja od prvih
svobodnih volitev, razoroževanja
takratne slovenske TO, ustanovitve
Manevrske strukture narodne za­
ščite in referenduma za samostoj­
nost do vojne za Slovenijo. Po eni
strani so brionski deklaraciji sledila
trda pogajanja, saj nasprotna stran
kljub vsemu ni dojela, da je izgu­
bila vojno, Slovenija pa je po drugi
strani zamudila enkratno prilo­
žnost, da bi JA, ki je bila na našem
ozemlju, popolnoma porazila.
Vrhunsko opravljeno delo
V trdih pogajanjih za odhod JA je
Slovenijo zastopala tako imeno­
vana Bogatajeva komisija. Nastala
je povsem neformalno ob prvi
prekinitvi ognja med vojno leta
1991. Sestavljali so jo takratni
namestnik ministra za obrambo
Miran Bogataj, ministrstvo za
notranje zadeve je v njej zastopal
Boris Žnidarič, v njej pa je bil tudi
član predsedstva države dr. Dušan
Plut. Njena prva naloga so bila po­
gajanja z JA o pogojih za prekinitev
ognja. Ta so potekala 3. julija na
zagrebškem letališču Pleso in niso
bila uspešna, saj je JA nenehno
zaostrovala svoje zahteve.
Za umik JA iz Slovenije je bilo kar
nekaj scenarijev in možnih poti.
Tako je nasprotna stran predlagala
umik čez Madžarsko ali tržaško
pristanišče, kot možnost pa so
omenjali tudi umik iz koprske­
ga pristanišča. Dokončno so se
odločili na pogajanjih 18. oktobra
v Ljubljani, kjer so se dogovori­
li o vseh podrobnostih umika.
Ena izmed točk dogovora je tudi
predvidevala, da se bodo zadnje
enote JA umaknile iz Slovenije
skozi pristanišče v Kopru. Na teh
pogajanjih so tudi zelo natančno
določili, kaj bodo te enote lahko
odpeljale s seboj.
Na podlagi tega dogovora sta Boris
Žnidarič in pokojni polkovnik
Danijel Kuzma napisala ukaz, ki sta
ga nato podpisala ministra Janez
Janša ter Igor Bavčar. Z njim je bil
Boris Žnidarič imenovan za vodjo
ekipe, ki je potem izpeljala zadnje
dejanje odhoda JA iz Slovenije.
Še isto noč so se začele priprave
naših sil, ki so pokrivale umik in
priprave v pristanišču v Kopru.
Tam je začel delovati tako ime­
novani štab, ki je pripravil vse za
sprejem in razmestitev vojaških
konvojev ter vkrcavanje na ladje.
Koordinacijska skupina, ki je še
vedno delovala, je usklajevala dejav­
nosti s posameznimi garnizijami JA
in poveljstvoma 14. ter 31. korpusa
nekdanje JA.
Na slovenski strani je umik JA iz
Slovenije nadzorovalo in varovalo
152 ljudi. Ti so bili del 1. specialne
brigade MORiS, posebna policijska
7
sv 16
minilo je dvajset let
prek Ljubljane pri poveljstvu jugo­
slovanske mornarice v Pulju je čoln
odplul.
Tudi pozneje je bilo še nekaj
incidentov, vendar ti niso bili tako
hudi, da bi naša stran morala
uresničiti grožnje z orožjem za
njihovo rešitev. Naša stran se je
namreč uigrala in pripravila nekaj
taktičnih različic ravnanja za izzi­
vanja in oborožene incidente. To je
zanesljivo opazila tudi nasprotna
stran.
Poskusi kršenja
podpisanega dokumenta
enota iz Kopra, del specialne enote
MNZ, varnostna služba koprskega
pristanišča, kriminalisti takratne
UNZ Koper, delavci takratnega Visa
in drugi. V širši okolici Kopra so
bile za morebitno posredovanje
pripravljene redne policijske enote.
Naši fantje so imeli
visoko moralo
Med pripadniki brigade MORiS,
ki so bili v koprskem pristanišču,
je bil tudi takratni pomočnik
poveljnika za motiviranje in
informiranje Albin Mikulič. »Moji
nalogi v Kopru sta bili skrb za
motivacijo fantov, ki so bili tam
iz naše brigade, in dokumenti­
ranje umika JA skozi tamkajšnje
pristanišče. Bil sem tudi edini, ki
se je ukvarjal s temi zadevami od
ponedeljka, 20. oktobra, do sobote,
25. oktobra, ko je iz Slovenije odšel
zadnji vojak jugoslovanske vojske.
Žal mi je le, da nisem v Kopru
posnel več fotografij, sem pa zato
veliko več videogradiva. Dejstvo je,
da sem fotografiral in snemal bolj
skrivoma, saj je bil menda dogovor,
da se umik ne bi snemal in slikal,«
se spominja Albin Mikulič.
Naši fantje so spali v policijskih
počitniških bungalovih na Debelem
rtiču, od koder so se vsak dan
vozili v koprsko pristanišče. Vstajali
so približno ob 4. uri, tako da so
bili na položajih okoli 5. ure. Po
8
prihodu se je enota razmestila po
položajih in vsak vojak je vedel, kje
je njegov položaj ter kaj je njegova
naloga. Naloga dela brigade MORiS
in pripadnikov slovenske policije
je bilo varovanje umika nekdanje
JA. Teritorialci iz Kopra so imeli
nalogo, da so pregledovali, kaj pri­
padniki JA nosijo na ladje in ali se
pri tem držijo dogovora. Na Debeli
rtič so se vračali med 22. in 23. uro.
Po besedah Albina Mikuliča so
fantje svoje naloge vzeli zelo resno
in v tem času ni bilo težav z disci­
plino, motivacija pa je bila na visoki
ravni, čeprav je bilo zelo naporno.
To potrjuje tudi dejstvo, da so bili
nekateri fantje tudi po deset in več
ur v bojnih vozilih.
Začelo se je
Ob prihodu vsakega konvoja JA
v pristanišče je Boris Žnidarič
povabil na pogovor poveljujočega
oficirja in se z njim dogovoril o
načinu dela. Vsakemu je pokazal
podpisan dokument, v katerem je
bilo zapisano, kaj so se 18. oktobra
v Ljubljani dogovorili predstavniki
obeh strani. Vsakemu posebej je
obljubil korektne postopke s slo­
venske strani, od nasprotne strani
pa je pričakoval, da se bo vzdržala
provokacij, ki bi lahko povzročile
oborožen incident. Kljub temu je
bilo kar nekaj izzivanj JA.
Nekdanja jugoslovanska vojska
Po umiku JA iz Slovenije se je Bogatajeva komisija sestala še nekajkrat.
Razpravljala je o vojaških stanovanjih in pokojninah, uradno pa je
nehala obstajati 25. oktobra 1991.
se je začela umikati v ponede­
ljek, 20. oktobra. Tega dne je v
pristanišče priplula ladja Galeb, ki
jo je spremljala fregata jugoslovan­
ske vojaške mornarice z imenom
Koper. Naša stran je protestirala,
da je to incident. Poveljnik Galeba
se je sprenevedal, da nima povelj­
stva nad fregato in da tudi ne ve,
zakaj je ladja vplula v slovenske
ozemeljske vode. Naša stran je v
znak dobre volje obrnila vse svoje
topove stran od fregate, pripadniki
naših varnostnih sil pa so začeli no­
siti osebno orožje tako, da so bile
cevi usmerjene v tla. Približno pol
ure po vrnitvi poveljnika Galeba na
ladjo se je fregata obrnila in odplu­
la proti jugu. Svojevrstno izzivanje
je bilo tudi vplutje patruljnega
čolna P 196, ki so ga naši skušali
odločno pregnati, toda drugače ni
šlo, kot da so mu nasproti poslali
policijski patruljni čoln M 44. Mlad
in nadobuden poveljnik patruljne­
ga čolna je grozil, da se bo zaletel v
naš policijski čoln in ga prepolovil.
Po posredovanju vodstva umika
Prvi dan umika so bile naše sile
zelo strpne do vojakov umikajoče
se JA. Tako so ti lahko odpeljali pre­
cej opreme, čeprav je v dogovoru
jasno pisalo, da lahko odnesejo le
osebno oborožitev.
Naslednji dan, v torek, 21. oktobra,
je naša stran zelo zaostrila svoja
merila. Tako so vojakom JA zaple­
nili 22 vozil, veliko radijskih postaj
in druge vojaške opreme. Poleg
tega so naši fantje opravili veliko
pregledov osebne prtljage, saj so
pripadniki JA skušali tako odnesti
tisto, kar ni bilo dovoljeno.
Nezadržno se je bližala sobota,
25. oktober, ki je bil določen za za­
dnji dan umika JA iz Slovenije. Tega
dne se je v Kopru hkrati dogajalo
veliko dogodkov. V pristanišču je
bilo zelo veliko vojakov JA, gnečo pa
so povzročali tudi oficirji, ki so od­
hajali iz Slovenije z osebnimi vozili.
Na obisk je iz Ljubljane prišla tudi
visoka delegacija, v kateri so bili
takratni obrambni minister Janez
Janša, njegov takratni namestnik
Miran Bogataj in takratni načelnik
za RŠTO Janez Slapar. Delegacija
je bila zelo zadovoljna, saj je umik
potekal brez večjih zapletov.
Seveda je treba poudariti, da so
bile nekatere zadeve za pripadnike
JA zelo sramotne. Imeli so vse mo­
žnosti, da bi iz Slovenije odšli koli­
kor toliko dostojanstveno, vendar
je bilo prav nasprotno. Krivec za to
ni bila slovenska stran, temveč je
bila za to kriva le JA.
»V potrditev te trditve le ta droben
primer,« se spominja Albin Mikulič.
»Ko je vodja umika v uniformi
slovenske policije Boris Žnidarič
pozval vojsko, da mora pospešiti
vkrcavanje na ladjo, je neki pod­
polkovnik JA začel teči na ladjo in
odprl se mu je kovček z osebnimi
Še drobna zanimivost. Zadnje
vojake JA je iz koprskega pristanišča
odpeljala tudi ladja PO 9, vendar to
ni bil njen zadnji obisk v koprskem
pristanišču. Pred nekaj leti je
bila namreč v Kopru prav v času
obletnice odhoda JA iz Slovenije.
Plula je za novega lastnika, imela
je novo ime in uporabljali naj bi jo
za prevoz razsutega tovora, če pa
si dobro pogledal, je bil pod svežo
barvo lepo viden napis PO 9.
stvarmi. Občutek sem imel, da
so hoteli namenoma vse skupaj
zavlačevati in nam otežiti delo,
mislim pa tudi, da niso pričakovali,
da bomo tako resno vzeli svojo
nalogo. Drugi primer, ki kaže na
neorganiziranost JA pri umiku,
so vojaška vozila. Ko so na ladje
vkrcavali vozila, so imela absolutno
prednost osebna vozila pripadni­
kov JA. Vozila, ki so bila last JA, so
ostajala na kopnem in mislim, da
jih je v koprskem pristanišču ostalo
približno 70. Dogajalo se je, da so
zadnji dan oziroma zadnji večer
prišli v pristanišče z avtobusom,
tekli, da bi se zadnji trenutek
vkrcali na ladjo, motor avtobusa
pa so pustili prižgan, in še bi lahko
našteval.«
Vkrcavanje je potekalo
prepočasi
Dejstvo je, da je vkrcavanje na ladje
potekalo zelo počasi. Naša stran je
morala pripadnike JA siliti, da naj
se vendarle vkrcajo na malteški
trajekt Venus ali izkrcevalno ladjo
PO 9. Razlogov za počasnost voja­
kov JA je bilo več, najpomembnejši
pa je bila njihova neorganiziranost.
Štab oziroma vodstvo umika je
želelo vso zadevo pospešiti, da bi
bil umik res končan do polnoči, kot
je predvideval dogovor.
Ob 23. uri je vodja umika Boris
Žnidarič prišel na pristaniško
ploščad in poklical na pogovor
poveljnika 14. korpusa JA generala
Pavlova. Odločno mu je povedal, da
se čas za umik izteka, in od njega
zahteval, naj prevzame poveljstvo
na svoji strani ter zagotovi, da
bodo vojaki v 15 minutah zapustili
ploščad in se vkrcali na ladjo.
Po pogovoru Žnidariča s Pavlovom
so sledili trije megafonski pozivi s
policijskega oklepnika. Med vojaki
JA je zavladala nepopisna zmeda,
vendar je vkrcavanje začelo poteka­
ti vsaj trikrat hitreje kot prej.
Za naše sile je bil konec pogo­
vora Borisa Žnidariča z genera­
lom Pavlovom znamenje, da so
spremenile svoje položaje. Tako je
JA izgubila nadzor nad njimi, saj je
imela ves dan časa, da je ugotovila,
kje so. Slovenske enote so odšle
v kritje, na najbolj izpostavljene
kraje pa je prišlo več ostrostrelcev.
Nasprotna stran je na poveljniškem
mostu trajekta Venus namestila
ostrostrelca in vojaka s protiokle­
pnim orožjem.
Sredi ploščadi so naši pustili tovor­
njak, ki je bil tarča za prvi strel s
protioklepnim orožjem, s katerim
naj bi pokazali, da naša stran misli
resno.
Ob 23.45 sta bila malteški trajekt
Venus in ladja PO 9 natovorjena in
na obeh so zaprli vrata. Ladji sta
pluli pod tujo zastavo in nobena
ni bila registrirana v Sloveniji, zato
sta po mednarodnem pravu veljali
za tuje ozemlje. Tako lahko trdimo,
da je do polnoči 25. oktobra
slovensko ozemlje zapustil zadnji
vojak tuje vojske in naše enote so
opravile svojo nalogo v določenem
roku.
Res je tudi, da so priprave na
izplutje obeh ladij trajale nekoliko
dlje in iz koprskega pristanišča sta
ladji odpluli v torek, 26. oktobra,
ob 00.05.
Naši fantje so opravili
zahtevno, naporno in
nevarna nalogo
In kakšni občutki so navdajali naše
fante in može, ki so sodelovali pri
odhodu JA? Albin Mikulič zatrjuje,
da je bil po eni strani vesel, po dru­
gi pa se je zavedal, da je bila njiho­
va naloga zelo zahtevna, naporna
in tudi nevarna. »Bili smo namreč
v neposrednem stiku s pripadniki
JA, ki so bili oboroženi, in lahko
bi se zgodil oborožen incident. Na
srečo se to ni zgodilo. Možnost za
to je bila velika, saj so pripadniki JA
na vsakem koraku kazali užaljenost
in prizadetost zaradi tega, kar se
jim je zgodilo v Sloveniji.
Spomnim se nekaterih oficirjev,
ki so se grdo vedli do nas in na
vsakem koraku kazali prezir do
nas. Sam sem jih nekaj poznal,
saj smo se srečavali na vajah in
Ob koncu uspešne akcije
je bila v Kopru slovesnost.
usposabljanjih, vendar so se vedli
tako, kot da se prvič srečujemo,«
se še spominja takratni pomoč­
nik poveljnika za motiviranje in
informiranje v brigadi MORiS Albin
Mikulič, ki je danes že upokojen.
Potem ko je iz pristanišča odplula
ladja z zadnjim vojakom JA iz
Slovenije, so se naši fantje zbrali
in postrojili, z njimi pa so bili
tudi predstavniki občine. Postroju
je spregovoril vodja akcije Boris
Žnidarič.
Nato so fantje odšli počivat, saj
je bila naslednji dan slovesnost.
Nekateri med njimi so sodelovali
na njej, nekateri pa so bili tudi
takrat na dolžnostih.
Seznam virov je na voljo pri avtorju.
9
sv 16
iz vojaškega življenja
Postroj treh kontingentov SV
v MOM
Besedilo in fotografije: Marko Pišlar
V športni dvorani Vojašnice Franca Rozmana Staneta je
v petek, 7. oktobra, potekala slovesnost, na kateri so bili
postrojeni trije kontingenti Slovenske vojske, ki so oziroma
bodo delovali v mednarodnih operacijah in misijah na
Kosovu, v Afganistanu ter Bosni in Hercegovini. Osrednja
govornica na prireditvi je bila ministrica za obrambo
dr. Ljubica Jelušič, pridružili pa so se ji tudi načelnik
Generalštaba SV generalmajor mag. Alojz Šteiner, poveljnik
sil SV brigadir mag. Branimir Furlan ter veleposlanik ZDA v
Sloveniji Joseph A. Mussomeli.
Brigadir Furlan: Dogodki
na Kosovu so pokazali,
kako uspešen je lahko
kolektiv veteranov in
mlajših častnikov SV
Na slovesnosti so sodelovali
pripadniki 23. kontingenta Kforja
(SVNKON 23 Kfor), ki so se pred
kratkim vrnili iz mednarodne
operacije Kforja, pripadniki 16.
kontingenta Isafa (SVNKON 16
Isaf), ki so že odšli v Afganistan, ter
10
pripadniki 27. kontingenta Euforja
(SVNKON 27 Eufor), ki bodo svoje
predhodnike zamenjali v začetku
novembra. Pripadniki 27. kontin­
genta Euforja v BiH bodo opravljali
naloge v sestavi sil Nata in EU.
Čeprav je kontingent majhen, pred­
stavlja nepogrešljivo zmogljivost za
poveljnika mirovnih sil v Sarajevu,
saj pomembno prispeva k podpori
transformacije obrambnih sil BiH,
za Slovenijo pa je pomembna tudi
njegova vloga pri krepitvi sodelova­
nja med vojskami ter pri povezova­
nju slovenske skupnosti v Sarajevu.
V Afganistan je odšel 16. kontin­
gent SV in hkrati tretji, odkar se
je Slovenija odločila, da prevzame
odgovornost za samostojno men­
toriranje bataljona afganistanske
nacionalne vojske. V kontingentu,
ki mu poveljuje polkovnik Robert
Glavaš, je tudi 12 pripadnikov na­
cionalne garde iz ameriške zvezne
države Kolorado, ki so nepogrešljiv
člen kontingenta tudi pri logistični
podpori. Pripadniki 23. kontingen­
ta Kforja, ki se je uspešno soočal
z nepredvidljivimi razmerami,
izzivi in tveganji, so ob julijskih
ter avgustovskih napetostih na
severu Kosova pokazali preu­
darno in pogumno delovanje ter
veliko požrtvovalnost na različnih
dolžnostih, ki so jih opravljali. »To
so tisti, ki ste jih lahko opazovali
na televiziji zadnje mesece, in tisti,
ki so najbolje prikazali vse, kar si
lahko predstavljamo pod pojmom
slovenska poklicna vojska. So
prikaz naporov in motivov, ki so
se začeli uresničevati pred leti v
10. bataljonu, katerega pripadniki
so na Kosovu najbolje pokazali,
kaj pomeni 10. MOTB v SV. Ta
kontingent je pokazal tudi, da
se zaveda krize, v kateri je naša
domovina, in mu je uspelo različno
privarčevati kar četrtino denarja,«
je v svojem uvodnem nagovoru
poudaril poveljnik sil SV brigadir
Furlan in dodal, da je za pripadnika
SV, MSNZ, TO ter veterana vojne
za Slovenijo podpolkovnika Petra
Einfalta in podpolkovnika Vojka
Adamiča uspešno opravljena misija
na Kosovu tudi eden izmed zadnjih
dogodkov v njuni vojaški karieri.
»Dogodki na Kosovu so pokazali,
kako uspešen je lahko kolektiv ve­
teranov in mlajših častnikov SV,« je
prepričan poveljnik sil, ki se je ob
koncu zahvalil vsem pripadnikom
kontingenta Kforja in jim zaželel
uspešno vrnitev na dolžnosti v SV,
pripadnikom dveh kontingentov
Poddesetnica
Tonja Breznik:
Na mednarodni
misiji kot pripadnica 74. motoriziranega bataljona SV
iz Maribora sodelujem prvič. Želim
si, da bi med misijo ohranili skupinski duh, dobro opravili naloge
in se srečno vrnili domov. Za nami
so intenzivne priprave v Sloveniji in
Nemčiji, zato menim, da bomo kos
nalogam. Veselim se odhoda na misijo. Tudi domači me pri tem podpirajo, saj so se morali z dejstvom, da
bom odšla tudi na krizna žarišča,
sprijazniti že, ko sem se odločila za
vojaško kariero.
Isafa in Euforja pa uspešno in
varno delovanje ter srečno vrnitev
po opravljeni nalogi.
Dr. Jelušič: Vsak izmed
vas nosi odgovornost za
zunanjo politiko države
na svojih plečih
Slavnostna govornica na prireditvi
ministrica za obrambo dr. Ljubica
Jelušič je v svojem govoru najprej
spomnila, da v tem času mineva
deset let od začetka spopadov v
Afganistanu kot posledici napada
na ZDA septembra 2001. Ob tem
je opozorila, da v mednarodnih
operacijah in misijah ni mogoče
zelo hitro opraviti svojega dela,
zato so operacije dolgotrajne ter
potekajo v nepredvidljivih raz­
merah z nedokončanimi spopadi.
To po njenih besedah lahko dokaže
23. kontingent SV na Kosovu.
»Če smo za katero operacijo v naši
zgodovini misli, da se približuje
stabilni fazi, je to prav gotovo bila
operacija Kforja na Kosovu,« je
dodala ministrica in pojasnila, da
so prav dogodki na severu Kosova
pokazali, da je veliko prizadevanj
mednarodne skupnosti postavljeno
v prihodnost. Ob tem se je pripa­
dnikom kontingenta zahvalila, da
so bili dovolj preudarni in odločni
ter se zavedali, da se na njihovih
plečih oblikuje politika Slovenije do
Zahodnega Balkana. »Vsak izmed
vas nosi to odgovornost za zunanjo
politiko države na svojih plečih,« je
poudarila ministrica in opozorila,
da bi se vsi morali zavedati, kakšno
odgovornost ter pristojnost imajo
vojaki. »Vsi veste, da je pri nalogah
potrebno veliko preudarnosti,
znanja in izkušenj, toda, prosim,
uporabljate vedno tudi razum in
previdnost ter vse svoje znanje
in zavest o okolju, v katerega priha­
jate,« je dodala ministrica. Ob tem
je še poudarila, da pripadnikov na
misijah nikoli ne bodo pozabili
njihove družine, prijatelji in tisti,
ki nosijo breme vojaške kariere
in ga bodo še naprej, zato se jim
je posebej zahvalila za njihovo
podporo. Ministrica je pojasnila,
da delo v operacijah vedno poteka
v večnacionalnem okolju različnih
enot in lokalnega okolja. Na koncu
se je zahvalila tudi pripadnikom
nacionalne garde Kolorada za
odlično sodelovanje še iz časa, ko je
Podpolkovnik Einfalt je podelil medalje
pripadnikom 23. kontinenta SV za odlično
opravljeno nalogo na Kosovu.
Stotnik Tomaž
Žbogar:
Na misiji Kforja
sem
poveljeval
motorizirani četi,
ki je ukrepala ob
julijskih in avgustovskih nemirih na
severu Kosova, zato smo prve tri
mesece veliko časa namenili usposabljanju, kar se je ob incidentih izkazalo za zelo koristno in primero.
Ob nemirih smo bili vpoklicani in
poslani na težiščno nalogo na zavarovanje ključnih mostov na reki
Ibar, ki deli Kosovsko Mitrovico
na srbski in albanski del, nato pa
smo spremljali ameriški logistični
konvoj za oskrbo enot, ki so bile
blokirane na srbskih barikadah.
Pri tem smo doživeli hud odpor in
streljanje, vendar sem zelo ponosen, da smo se pravilno odzvali in
upoštevali pravila delovanja brez
uporabe ognja. Pripadniki in pripadnice so se v teh razmerah odlično
odrezali in tudi motivacija je bila
visoka, čeprav smo pričakovali vojaški spopad.
bila Slovenija članica Partnerstva za
mir in ko je bil Kolorado partner­
ska država, danes pa slovenski ter
ameriški vojaki skupaj mentorirajo
pripadnike afganistanske nacional­
ne vojske.
V SV prvič podelili medalje
Franca Rozmana Staneta
Poveljnik sil SV brigadir Furlan je
vsem pripadnikom, ki so se vrnili z
mirovne misije na Kosovu, podelil
medalje v službi miru, ministrica
V 16. slovenskem
kontingentu Isafa so poleg
pripadnikov SV tudi civilni
funkcionalni strokovnjaki in 12
pripadnikov nacionalne garde
Kolorada iz ZDA.
Načelnik GŠSV generalmajor Šteiner
je upokojenemu generalu Ladu
Kocijanu podelil spominski kovanec
generala Franca Rozmana Staneta.
za obrambo pa je podelila medalje
generala Franca Rozmana Staneta,
ki so bile kot priznanje MO na
pobudo članov Zveze združenj
borcev za vrednote NOB tokrat
podeljene prvič, in sicer za izjemno
prizadevno in uspešno opravljanje
poveljniških dolžnosti v mednaro­
dnih operacijah in misijah. Medalje
so dobili brigadir David Humar,
brigadir Vojteh Mihevc, polkovnik
Bojan Gregorič, polkovnik Dean
Groff, polkovnik Mihec Škerbinc,
podpolkovnik Peter Einfalt, pod­
polkovnik Peter Zakrajšek, podpol­
kovnik Josip Bostič, podpolkovnica
Tatjana Pečnik, major Igor Košič,
major Marjan Videtič in major
Miran Kristovič. Na slovesnosti
je načelnik GŠSV generalmajor
Šteiner upokojenemu generalu
Ladu Kocijanu kot enemu izmed
pobudnikov zamisli o ustanovitvi
medalje Franca Rozmana Staneta
podelil spominski kovanec genera­
la Franca Rozmana Staneta.
11
sv 16
naš gost
Bistvo vsega je združiti ljudi
in tehnologijo
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
Od 19. do 21. septembra je v Sloveniji potekala taktična
vaja poveljstev in enot SV Izziv 2011, ki je bila nadaljevanje
vodstvene obrambno-zaščitne vaje Pomlad 2011.
Vodja vaje Izziv 2011 brigadir Dragan Bavčar je poudaril,
da je bil glavni cilj vaje »preverjanje resnične sposobnosti
opravljanja nalog s področja oblikovanja zmogljivosti
sil SV«.
Kaj je bil namen vaje?
Kot glavni namen in cilj vaje smo si
postavili urjenje poveljstev ter enot
SV za prehod na višjo stopnjo pri­
pravljenosti in zaščito sil ter preiz­
kušanje in ocenjevanje zmogljivosti
sil SV v visoki pripravljenosti za
opravljanje namenskih nalog.
Kaj se je preverjalo na vaji?
Preizkusili smo sposobnosti sil SV
s področja iskanja in reševanja, uri­
li poveljstva za delo na poveljniških
mestih ter preverjali sposobnosti
uporabe zračnega manevra odziv­
nih in intervencijskih sil. Preverjali
smo nove rešitve v sistemu pove­
ljevanja in kontrole s posebnim
poudarkom na rešitvah s podro­
čja nadzora in zaščite zračnega
prostora, sodelovanje v zavezništvu
in uporabo informacijskih rešitev
za podporo poveljevanja. Hkrati
smo urili pripadnike Združenega
operativnega centra oziroma ZOC
za doseganje končnih operativnih
zmogljivosti. Preskusili smo tudi
ustreznost sprememb normativnih
aktov s področja vodenja in pove­
ljevanja ter organiziranja Poveljstva
sil SV in tistih s področja vzposta­
vitve ZOC, posebna pozornost pa
je bila namenjena preizkusu novih
konceptualnih in tehnoloških
rešitev.
Ali so na vaji sodelovali vsa
poveljstva in vse enote SV?
Na vaji so sodelovale enote SV,
podrejene PSSV. Tudi Poveljstvo sil
in Poveljniški center oziroma POVC
nista bila v vlogi vadbenca. Na
GŠSV in ministrstvu so sicer bili iz­
vedeni določeni ukrepi varovanja v
višji stopnji, kar so lahko zaposleni
12
tudi neposredno občutili. Drugi
dan vaje je sodelovalo več kot 3000
pripadnikov SV, kar je tudi največ
udeležencev vaje. V nadaljevanju
smo preizkusili še sposobnost SV
v zagotavljanju pogojev vzposta­
vitve zračnega mostu, napotitve
enot za bojno podporo in podporo
delovanja po kopnem, morju ter
zraku zunaj Slovenije. Ta del je bil
realiziran skozi vajo Izziv 2011.
Dejali ste, da POVC ni bil
vadbenec. Kakšna je bila potem
organizacija vaje Izziv 2011?
Pripravili smo ustrezne organiza­
cijske ukaze in vzpostavili vodstvo
vaje, operativno skupino ter kon­
trolno analitično skupino. Ključno
je bilo delovanje operativne skupi­
ne. Kontrolno analitična skupina
je bila sestavljena iz strokovnjakov
z različnih področij, tako da smo
lahko ocenjevali način in kakovost
priprav ter tudi izvedbo vaje. V
vodstvu vaje so bili posamezniki, ki
so zagotovili ustrezne priprave in
potem podprli izvedbo vaje.
Glede na cilje vaje ste izvajali
nekatere dejavnosti tudi na
terenu. Katere so bile?
Vajo smo začeli z alarmiranjem
poveljstev in enot SV ter dvigom
stopnje pripravljenosti, pred tem
pa smo alarmirali operativno
skupino PSSV. Temu so sledili do­
godki s področja nadzora in zaščite
zračnega prostora ter simulacija
ugrabitve potniškega letala.
Omenili ste visoko stopnjo
pripravljenosti sil. Kako ste
preverili njihovo usposobljenost?
V okviru preverjanja opravljanja
nalog zaščite sil v povečani stopnji
pripravljenosti so bili izvedeni
simulacija napada na objekt SV,
angažiranje intervencijskih sil in
ponovna vzpostavitev zahtevanega
sistema varovanja. Sledili so simu­
lacija letalske nesreče oziroma za­
silni pristanek na morju vojaškega
letala v Koprskem zalivu, izvedba
iskanja in reševanja z zračnimi
plovili in helikopterjem SV (Search
and Rescue – SAR) ter iskanje in
odstranjevanje razbitin letala z
morskega dna. To je potekalo v
sodelovanju s pomorskim operativ­
nim centrom, ki je funkcionalni del
ZOC. Enote so zahtevale, ZOC pa
je angažiral intervencijske skupine
vključno z uporabo helikopterjev
za potrebe medicinske evakuacije.
Na vaji ste preverili tudi varovanje
objektov letalske baze v Cerkljah
ob Krki. Kako je potekal ta del
vaje?
V okviru vaje smo preverili tudi
načrte varovanja objektov poseb­
nega pomena, izvedena pa je bila
še zračna obramba letalske baze
Cerklje ob Krki. Na enega izmed
objektov znotraj letalske baze je
bil izveden teroristični napad, pri
čemer smo uporabili enoto za spe­
cialno delovanje SV, ki je skupino
nevtralizirala.
In kaj še?
V okviru vaje Izziv 2011 je so­
deloval tudi inženirski bataljon,
ki je izvidoval, opravil premik,
postavil most čez vodotok v Celju
in omogočil evakuacijo skladišča
SV. Tako smo preizkusili delovanje
enot SV ob naravnih ujmah. Zadnji
dan vaje so bili izvedeni postopki
odkrivanja in lociranja namernih
motenj radijskih zvez SV.
Poudariti moram profesionalnost
Centra za nadzor in kontrolo zrač­
nega prostora (CNKZP), ki je prav
tako funkcionalni del ZOC. Med
vajo je redno delo ZOC potekalo
neprekinjeno.
Poveljniški center se bo konec leta
preoblikoval v Združeni operativni
center, rešitve pa ste preverjali
tudi na tej vaji. Ali lahko poveste
kaj o preoblikovanju centra?
Kaj natančno ste mislili s
tehničnimi rešitvami?
S formalnim podpisom nove for­
macije Poveljstva sil SV se je center
pravkar preimenoval, vsebinsko pa
se bo spremenili do konca leta. V
okviru doseganja končnih operativ­
nih zmogljivosti bo potekalo nekaj
ključnih preverjanj delovanja ZOC.
Začeli smo identifikacijo nalog in
določitev procesov, spremembo
organizacije, kadrovsko popolni­
tev ter uvajanje nove opreme in
sistemov za podporo odločanju. Ob
tem smo spremenili in dopolnili
normativno ureditev delovanja
poveljstva sil, predvsem glede
organizacije, pristojnosti, odgovor­
nosti in delitve nalog. Na podlagi
rezultatov vaje Pomlad 2011 smo
nadaljevali pripravo normativnih
aktov kot tudi tehničnih in drugih
sprememb.
Pomembna konceptualna spre­
memba v okviru preoblikovanja sta
bila zahteva za samostojno nepre­
kinjeno zagotavljanje vseh funkcij
PINK in delovanje osnovnega
poveljniškega mesta PSSV v krizni
sestavi. Poenostavljeno to pomeni,
da mora ZOC v krizni sestavi samo­
stojno delovati v prvi fazi krize in v
tem času izvajati vse funkcije pove­
ljevanja ter kontrole v domovini in
tujini. Na tej vaji je krizna sestava
ZOC delovala neprekinjeno tri dni
in samostojno izvedla vajo.
Kakšna je bila vloga Poveljniškega
centra oziroma ZOC na tej vaji?
Na vaji Izziv 2011 smo ponovno
preverili določene konceptualne,
organizacijske in tehnične rešitve
ZOC, ki ima pomembne naloge
podpore sistemu poveljevanja in
kontrole strateške ravni. Med ZOC
kot najvišjim organom poveljevanja
in kontrole ter akterji, ki opravlja­
jo naloge na primer v zračnem
prostoru, je bila vzpostavljena in
učinkovito preverjena neposre­
dna povezava v okviru sistema
zračnega poveljevanja in kontrole.
Poleg strokovnega delovanja ZOC
interno je za uspeh izvedbe naloge
odločilno delovanje informacijskih
in komunikacijskih sistemov. Zelo
sem vesel doseženih rezultatov
v tem trenutku, čeprav so vedno
priložnosti za izboljšave. V pre­
teklem obdobju smo preizkusili
kar nekaj za nas novih sistemov,
ki bistveno menjajo naravo dela.
Naj omenim uporabo IS PINK
in vojaški sporočilni sistem, ki
smo ga uporabili prvič, rešitve za
interno komuniciranje in sodelova­
nje, rešitve za analizo prostora in
veliko drugih. Določene rešitve so
se povsem uveljavile tudi v dnevni
uporabi, druge pa bodo zahtevale
bolj jasno povezavo med proce­
som in tehnologijo. Dogajalo se je
tudi, da se ljudje ob spremembah
niso počutili dobro, vendar je ob
primernem načinu uvedbe, usposa­
bljanju in spodbudi mogoče doseči
zelo veliko, včasih tudi tisto, kar je
na videz nemogoče. Ko sem med
vajo spremljal delo v situacijski
sobi ZOC, sem videl, da ekipa v
operativni sestavi skupaj z enota­
mi obvladuje sisteme ter zagota­
vlja neprekinjen dotok informacij,
njihovo analiziranje in ukrepanje.
Ključ uspeha je prav v tem, torej
združiti tehnologijo z dejansko
operativno vsebino.
Delovanje sistemov je torej
odločilnega pomena za delovanje
ZOC. Ali je ZOC samostojen pri
razvoju zmogljivosti?
Tako velikih sprememb ne bi mogli
uresničiti sami, saj je naše težišče
neprekinjeno delovanje 24 ur na
dan sedem dni na teden ne glede
na aktivnosti posodabljanja ali pre­
nove delovnih postopkov. V tesnem
sodelovanju predstavnikov Službe
za informatiko in komunikacije
(SIK), Centra za doktrino in razvoj
(CDR), G-6 PSSV ter enot se nam je
uspelo dogovorili o tem, kaj potre­
bujemo in kaj lahko tudi sprejme­
mo v uporabo. Z organiziranim
sodelovanjem s člani zunaj ZOC, ki
so omogočili vzpostavitev storitev
IKT, s skupnim usposabljanjem
in preizkušanjem smo postopno
dosegli visoko raven združevanja
delovnih postopkov in tehnologije,
ki smo ga v večini primerov končali
in uspešno preizkusili prav na vaji
Izziv 2011. Pričakujem, da bomo
te oblike sodelovanja institucio­
nalizirali, saj drugače ne gre. Prav
pri tem sem na vaji dobil veliko
podporo poveljnika sil in načelnika
GŠSV.
Vajo sta si ogledala tudi ministrica
za obrambo dr. Ljubica Jelušič in
načelnik GŠSV generalmajor mag.
Alojz Šteiner s sodelavci. Kaj ju je
najbolj zanimalo?
Lahko povem, da smo kar nekaj
časa zelo vsebinsko razpravljali
o načinu in pogojih angažiranja
zmogljivosti SV v sistemu zaščite,
reševanja in pomoči znotraj
sistema varstva pred naravnimi in
drugimi nesrečami ter o razvoju in
uporabi komunikacijsko-informa­
cijskih sistemov. Pogovorili smo se
tudi o interoperabilnosti informa­
cijskih rešitev, ki jih uporabljamo
v SV in na MO, ter o tistih, ki jih
uporablja sistem ZiR. Dejstvo je, da
ima vsak sistem svoje zakonitosti
in zato tudi svoje rešitve. Kljub
temu je povezljivost ključnega
pomena in kar nekaj področij je,
na katerih bi lahko s skupnim ter
bolj načrtnim razvojem izboljšali
delovanje.
Prav med obiskom ministrice
in načelnika GŠSV je potekala
taktična vaja ugrabitve potniške­
ga letala, tako da smo kar v živo
preizkusili delovanje nacionalne
linije poveljevanja ter kontrole v
takih primerih. Kot vam je znano,
je ministrica za obrambo v imenu
vlade RS tista pooblaščena oseba,
ki na predlog in zahtevo vojaškega
organa odloči o načinu ukrepanja
ob ugrabitvi civilnega letala, kadar
to lahko predstavlja morebitno
teroristično grožnjo. Verjamem,
da sta bila z videnim zadovoljna.
Celovita analiza vaje bo končana v
drugi polovici oktobra, prvi rezul­
tati pa so vzpodbudni. Zelo sem
zadovoljen, predvsem z ljudmi in
njihovim pristopom. S tako ekipo
je užitek delati.
Ni mogoče skriti, da z
navdušenjem govorite o
sodelavcih in opravljenem delu.
Kaj vas najbolj motivira, da
uresničujete zahtevne naloge,
čeprav razmere niso idealne?
Ključni so sodelavci, ki strokovno
in predano prispevajo na posa­
meznih področjih. Kot primer
lahko navedem, da je opravljanje
transporta in premikov naloga, ki
poteka z optimalno rutino ter zah­
teva uigrano skupino ljudi na eni
strani in človeka z zelo posebnim
znanjem in sposobnostmi znotraj
skupine na drugi strani. Rezultati
se vidijo v opravljenih nalogah in
tudi velikih ekonomskih učinkih, o
katerih se sicer malo ve. Brez veli­
ke pozornosti premikamo opremo
in ljudi po vsem svetu, menjavamo
kontingente, zagotavljamo pogoje
za izvedbo vseh premikov enot SV
na vaje v tujino in nazaj, tranzite
čez ozemlje Slovenije in drugo.
Tako rutino bi rad vnesel v celotno
delo operativne sestave ZOC.
Ko vidite takšno skupino na delu,
začutite zadovoljstvo ob opravlje­
nem delu, kar je tudi dober vir za
motivacijo.
Glede navajanja sodelavcev ali
organizacijskih enot se namenoma
poskušam izogniti konkretnim
imenom. V vsakem primeru bi
nekomu storil krivico s tem, ko bi
ga pozabil ali ne omenil njegovega
individualnega ali kolektivnega pri­
spevka. Tu smo skupina. To šteje in
to daje rezultate. Ko se posamezni­
ki poistovetijo s cilji organizacije,
ni nič več nemogoče. Potrebna je le
še vztrajnost.
Kakšni so načrti?
Verjamem, da smo postavili dobre
temelje in tudi, da ni dovolj le
doseči določene kakovostne ravni
delovanja, temveč je treba takšno
raven tudi vzdrževati. To zahteva
redna urjenja, ker določeni po­
stopki zahtevajo hitro ukrepanje.
Druga stvar je dokončna uvedba
informacijskih in komunikacijskih
sistemov, ki smo jih preizkusili, v
redno uporabo skupaj z enotami
in poveljstvi, poleg tega je treba
zagotoviti visoko raven razpoložlji­
vosti in vzdržljivosti teh sistemov.
Verjamem, da smo, če stanja zave­
stno in uspešno ne izboljšujemo,
obsojeni na stagnacijo in postopno
zaostajanje. To velja tudi za razvoj
informacijskih in komunikacijskih
sistemov. WNQ
13
sv 16
mednarodne teme
BiH mora urediti področje
vojaških nepremičnin
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografija: Bruno Toič
na ministrstvu za obrambo BiH, na
katerih na strateški ter operativni
ravni svetujemo državnim ustano­
vam in oboroženim silam BiH na
poti v Nato. Glavna področja sveto­
vanja so organiziranost, načrtova­
nje, opremljenost, izobraževanje in
usposobljenost. Pomagamo tudi pri
profesionalizaciji bosanske vojske s
podporo pri načrtovanju in prevze­
manju Natovih standardov ter na­
črtovanju standardnih operativnih
postopkov. Poleg tega poveljstvo
s svojim delom podpira tudi de­
lovanje mednarodnega sodišča za
vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji
(ICTY), skladno z dogovorom z EU
pa tudi Euforjevo operacijo Althea
v okviru ureditve Berlin +.
Koliko ljudi dela v poveljstvu in
kakšna je njihova struktura?
Število osebja v BiH v okviru
Nata se je v zadnjem času močno
zmanjšalo, tako da nas zdaj po pre­
oblikovanju v poveljstvu dela le 80
članov, prihajamo pa iz 12 držav.
35 zaposlenih je vojaških oseb, 45
pa je civilistov, med njimi je več kot
20 državljanov BiH.
Kakšen je po vaših ocenah
napredek na področju reform
obrambnega sektorja BiH in kaj
bo država še morala postoriti na
tem področju?
Od 12. do 14. oktobra je bil na delovnem obisku v
Sloveniji poveljnik Natovega poveljstva Sarajevo
(NATO Headquarter - Sarajevo) brigadni general Gary
E. Huffman, ki je sicer pripadnik nacionalne garde iz
ameriške zvezne države Mississippi. Brigadni general
Huffman nam je v pogovoru za revijo Slovenska vojska
predstavil poveljstvo in najpomembnejše izzive, ki jih
čakajo pri njihovem delu v prihodnje.
Kakšna je vloga Natovega
poveljstva v Sarajevu, ki mu
poveljujete od junija letos?
Glavno poslanstvo poveljstva je
svetovanje oblastem BiH pri re­
formi obrambnega in varnostnega
14
sektorja v procesu približevanja
BiH evro-atlantskim integracijam.
Poveljstvo pri tem ves čas tesno so­
deluje z bosansko vojsko. S svojimi
svetovalci smo navzoči v združe­
nem štabu oboroženih sil BiH in
Nato je BiH že lani povabil k
sodelovanju v program Akcijskega
načrta za članstvo (Membership
Action Plan – MAP), pri čemer
mora vojaške nepremičnine najprej
zemljiškoknjižno urediti. To je
glavna naloga, ki ji v Natovem
poveljstvu v Sarajevu zdaj name­
njamo največ pozornosti in bo
glavno merilo uspeha. Naš drugi
izziv bo reševanje vprašanj glede
odkrivanja in uničevanja odvečnega
ter zastarelega orožja, streliva in
vojaške opreme, kar je dolgotrajen
in tehnološko zelo zapleten posto­
pek. Na obeh področjih je že viden
določen napredek.
Kakšne so današnje varnostne
razmere v BiH in kaj povzroča
največjo težavo?
Razmere v državi so varne, saj
obstaja nizka stopnja ogroženosti.
Počutim se varno, ko potujem po
državi, in stanje v BiH ocenjujem
kot stabilno. Največji problem je
danes polarizacija med političnimi
strankami.
Kako Nato sodeluje s silami Eufor
in kako pomembna je navzočnost
zavezništva v tej državi?
Nato in EU sta enakopravna par­
tnerja, ki skrbita za zagotavljanje
varnosti ter miru v državi. Nato se
bolj osredotoča predvsem na stra­
teško pomoč oziroma preoblikova­
nje obrambnega sektorja na najvišji
ravni, Eufor pa s svojimi silami na
terenu zagotavlja mir in stabilnost
ter inštruktorje za usposabljanja
pripadnikov varnostnih sil BiH
na operativni ravni. Navzočnost
Nata v BiH je zelo pomembna
zaradi prihodnjega članstva BiH v
zavezništvu.
Slovenija je svoje pripadnike v
BiH prvič napotila leta 1997, še
vedno pa s častniki in podčastniki
sodeluje v Natovem poveljstvu v
Sarajevu. Kako ocenjujete njihov
prispevek pri delu poveljstva?
Pripadniki SV so zelo pomembni
in nepogrešljivi pri delu poveljstva,
zato tudi v mojem štabu zasedajo
nekatera ključna mesta. Pri svojem
delu so zelo profesionalni in spo­
sobni. Poseben prispevek pri delu
predstavlja njihovo poznavanje
kulture, jezika in zgodovinskega
ozadja.
Kakšni izzivi vas čakajo?
Naše izzive danes in v prihodnje bo
določalo gospodarsko ter finančno
okolje, in sicer kako bomo lahko
nadaljevali izvajanje svojega poslan­
stva v svetu prizadetih finančnih
virov, kar pomeni, da bomo morali
delati več, pri tem uporabiti več
iznajdljivosti, posebej pa se bomo
morali posvečati tistemu, kar je za
nas najbolj pomembno.
sv16
objave ministrstva za obrambo
št. 299, 21. oktober 2011 1
4413.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) ter 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
I. medaljo za hrabrost
prejmeta:
Franci GOSTIŠA, 1963
Ivan ZORE, 1957
II. zlato medaljo Slovenske vojske
prejmejo:
Janez GAUBE, 1968
Franc JAVORNIK, 1956
Martin JUGOVEC, 1957
III. srebrno medaljo generala Maistra
prejmejo:
Marko BRUS, 1967
Roman CENČIČ, 1961
Miloš DUMIĆ, 1970
Aleksandra FERLEŽ, 1971
Roman JAKŠE, 1971
Bojan MARTINŠEK, 1961
Franc NEUWIRT, 1956
Tomaž OKRŠLAR, 1962
Renato PETROVIČ, 1971
Srečko TOPOLOVEC, 1955
Rajko VELIKONJA, 1961
IV. srebrno medaljo Slovenske vojske
prejmejo:
Aleš DUCMAN, 1973
Bojan FRITSCH, 1967
Bogdan JENKO, 1958
Domen KOTNIK, 1963
Jožef KRANJC, 1966
Rozalija MIKUŠ, 1951
Evgen PRIMOŽIČ, 1956
Aleksander SLABE, 1965
Branko ZAMUDA, 1958
V. bronasto medaljo generala Maistra
prejmejo:
Pavel BIZJAK, 1964
Franc ČEŠNJEVAR, 1966
Marjan HORVAT, 1973
Gregor KOBAL, 1971
Tomislav KOMAC, 1968
Franc MAJCEN, 1964
Blaž MUHAR, 1971
Sašo PETERLIN, 1955
Boštjan POKLUKAR, 1971
Nenad RIKIĆ, 1975
Anže RODE, 1972
Igor ŽEŽLIN, 1965
VI. bronasto medaljo Slovenske vojske
prejmejo:
Dušan ČRNKO, 1978
Franci DOLANC, 1979
Leon KRŽIČ, 1970
Aleš KUNSTELJ, 1972
Romana LAH, 1964
Marko POLONČIČ, 1974
Damijan SLEKOVEC, 1975
VII. medaljo ministra za obrambo
prejmejo:
Roman ANDROČEC, 1974
Dušan CVOERNJEK, 1964
Samo FLAMIŠ, 1967
Majda GLAVONJIĆ, 1952
Miloš KOSIĆ, 1980
Mojca KRIŽ, 1968
Barbara LANGERHOLZ KRNC, 1968
Janez NEDOG, 1975
Renata PONJAVIĆ, 1976
Branko REK, 1964
Robert STRAŽIŠAR, 1968
Igor ŠEPEC, 1968
Jožica VAŠ, 1974
Tatjana ZALETELJ, 1975
Anica ZOBEC, 1955
Danica ŽIŽEK, 1961
VIII. medaljo za zasluge
prejmejo:
Ivan HOSTNIK, 1965
Bojan KONČAN, 1955
Tone SLAK, 1952
Edmond ŠARANI, 1954
Alojz ZAVRŠNIK, 1953
IX. zlato medaljo za kulturne dosežke in
promocijo Slovenske vojske
prejme:
Jani ŠALAMON, 1962
X. bronasto medaljo za kulturne dosežke
in promocijo Slovenske vojske
prejme:
Simon KOREZ, 1962
XI. plaketo ministra za obrambo
prejmejo:
Suzana FISTER URŠIČ, 1969
Matjaž OBŠTETAR, 1968
Bruno TOIČ, 1966
XII. strelno orožje
prejmeta:
Adela BLAGOTINŠEK, 1957
Leopold ČUČEK, 1953
Številka: 094-7/2011-51
Datum: 20. 10. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4414.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
POPRAVEK ODREDBE
MINISTRICE ZA OBRAMBO, ŠT. 0947/2011-29 Z DNE 13. 5. 2011
Odredba o podelitvi priznanj Ministrstva za
obrambo (MO, št. 094-7/2011-29 z dne 13.
5. 2011) se popravi tako, da se v točki V. črta
prejemnik Zlatko Mehić.
Številka: 094-7/2011-38
Datum: 12. 7. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4415.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
medaljo za mednarodno sodelovanje II.
stopnje
prejme:
polkovnik VLADIMIR KORNEENKOV, Ruska
federacija
Številka: 094-7/2011-39
Datum: 26. 7. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4416.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
štabni praporščak ROCCO
MASTROMATTEO, Italija
medaljo za mednarodno sodelovanje II.
stopnje
prejme:
major RYAN G. BROCK, Združene države
Amerike
Številka: 094-7/2011-43
Datum: 17. 8. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
Številka: 094-7/2011-40
Datum: 28. 7. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4417.
Na podlagi 46. člena Zakona o službi v
Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in
15. a člena Uredbe o činih in poviševanju v
Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05,
34/06 in 116/07) izdajam
UGOTOVITVENI AKT
O ODPOVEDI ČINU IN
ODREDBO O PRIZNANJU ČINA
1. Ugotovi se, da se je Tomaž ARKO, rojen
1966, dne 29. 6. 2011 pisno odpovedal
osebnemu činu poročnik.
2. Tomažu Arku se prizna čin štabni vodnik.
Številka: 811-4/2011-17
Datum: 8. 8. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4418.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
I. medaljo za mednarodno sodelovanje
I. stopnje
prejme:
brigadni general GUALTIERO MARIO DE
CICCO, Italija
II. medaljo za mednarodno sodelovanje
II. stopnje
prejme:
podpolkovnik ANTONINO POMA, Italija
III. medaljo za mednarodno sodelovanje
III. stopnje
prejme:
stotnik ADOLFO DI PAOLA, Italija
IV. medaljo za mednarodno sodelovanje
IV. stopnje
prejme:
4419.
Na podlagi prvega odstavka 45. člena
Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list
RS, št. 68/07) in Sklepov ožjega kolegija
ministrice za obrambo, z dne 13. 10. 2009,
izdajam
ODREDBO
O IZREDNEM POVIŠANJU ČASTNIKOV
OB UPOKOJITVI
I. v čin polkovnik:
Vojko ADAMIČ, 1956
Leopold ČUČEK, 1953
II. v čin podpolkovnik:
Janko RUTAR, 1956
III. v čin major:
Milan MAVSAR, 1957
Janko SVENŠEK, 1953
IV. v čin nadporočnik:
Anton GERKŠIČ, 1958
Številka: 811-3/2011-23
Datum: 5. 9. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4420.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
I. medaljo za mednarodno sodelovanje
I. stopnje
prejme:
brigadni general CARMINE MASIELLO,
Italija
II. medaljo za mednarodno sodelovanje
II. stopnje
prejmejo:
podpolkovnik PRIMO COLAVECCHIA, Italija
polkovnik GIUSEPPE LEVATO, Italija
podpolkovnik COSIMO LUISI, Italija
brigadni general MARCO ANTÓNIO
MENDES PAULINO SERRONHA,
Portugalska
podpolkovnik DARIUS NOBS, Švica
sv16
objave ministrstva za obrambo
št. 299, 21. oktober 2011 2
brigadir IVICA OLUJIČ, Hrvaška
podpolkovnik PHILIPP SEGUR CABANAC,
Avstrija
podpolkovnik ANTONIO STASI, Italija
III. medaljo za mednarodno sodelovanje
III. stopnje
prejmejo:
stotnik VINCENZO D`AGOSTARO, Italija
poročnik DOMENICO GATTI, Italija
stotnik PETER GEOSITS, Avstrija
stotnik GIUSEPPE LA GAMBA, Italija
poročnica MARIA LA TORRE, Italija
major VINCENZO LIPARI, Italija
podpolkovnik MARCO MARGUTTI, Italija
stotnik MAURO MARONESE, Italija
stotnik PIERLUIGI SANTANGELO, Italija
major SERGIO SUMA, Italija
IV. medaljo za mednarodno sodelovanje
IV. stopnje
prejmejo:
štabni vodnik ROGER BRANDT, Združene
države Amerike
štabni vodnik ROBERT COOPER GIRARD,
Združene države Amerike
višji vodnik ANTONINO IRACI TOBBI,
Italija
štabni vodnik ERIC PILLETERE, Združene
države Amerike
štabni praporščak TONY RAY BRAYANT,
Združene države Amerike
Številka: 094-7/2011-45
Datum: 8. 9. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4421.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
medaljo generala Franca Rozmana
Staneta
prejmejo:
Peter EINFALT, 1957
David HUMAR, 1968
Vojteh MIHEVC, 1959
Številka: 094-7/2011-47
Datum: 29. 9. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4422.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
I. spominski znak štabi 1991
prejmejo:
Branko AJDIČ, 1953
Mladen BALABAN, 1950
Neno BALABAN, 1953
Dragan BAVČAR, 1958
Natalija BENEDIK, 1951
Veronika BETI, 1953
Andrejček BIZJAK, 1948
Alojzij BOGATAJ, 1948
Slavko BRŽAN, 1950
Janez CIBER, 1965
Vincenc Boštjan CVELBAR, 1965
Branko CVETKO, 1950
Rado DEANKOVIČ, 1953
Miroslav DEBELAK, 1954
Jože DEBEVEC, 1948
Jernej DOBOVIŠEK, 1961
Cvetko DULMIN,1948
Andrej GLIHA, 1966
Aleksander GRČAR, 1954
Mitja GUSTINČIČ, 1957
Igor HERMAN, 1966
Darko HUDJEK, 1965
Štefanija Elizabeta IGLIČ, 1934
Anton JAN, 1943
Tjaša JERAJ, 1955
Franc JERŠIN, 1948
Tomislav JORDANOV, 1935
Jožef Franc KADUNC, 1944
Stojan KASTELIC, 1949
Željko KLOBČAVER, 1952
Anica KLUN, 1949
Janez KORPAR, 1947
Tomaž KOŠIR, 1961
Drago KRAPEŽ, 1950
Franc KUNOVAR, 1948
Dragomir LAZAREVIĆ, 1952
Borut LENARDIČ, 1961
Dušan LEVIČNIK, 1965
Stanislav LUNDER, 1953
Štefan MALAVAŠIČ, 1957
Aleš MATOVIĆ, 1969
Rado MLINAR, 1952
Borut NEČEMAR, 1948
Savo NEŠKOVIĆ, 1943
Boris OŽBOLT, 1943
Siniša PAVČIČ, 1962
Slavka PAVLIN, 1951
Igor Janez PEKLENIK, 1957
Anton PERKO, 1939
Milko PETEK, 1961
Martina PLETERSKI, 1952
Ivan POPOVIČ, 1954
Zvonimir POZNIK, 1955
Janez ROTAR, 1949
Vojan ROZMAN, 1947
Željko RUDIČ, 1951
Bogomir RUS, 1959
Andrej RUTAR, 1934
Rado SENČUR, 1946
Franc SEVER, 1948
Viktor ŠEN, 1936
Aleksander ŠKRABAN, 1953
Milena ŠKRBINA, 1953
Vlatko ŠLOSER, 1957
Igor ŠTEBLAJ, 1966
Marko ŠTRUKELJ, 1952
Ivan TRAFELA, 1964
Živko VASILEVSKI, 1956
Anton VEREŠ, 1947
Marjan VIDETIČ, 1958
Borut VONČINA, 1951
Matjaž ZAMUDA, 1967
Peter ZOR, 1950
Josip ŽAGAR, 1947
Bogomir ŽIŽEK, 1949
Gregor ŽUMER, 1967
II. spominski znak štabi 1991 – posmrtno
prejmejo:
Mirko LEBAR
Luka LEVIČNIK
Anton Boris PRAZNIK
Rihard URBANC
Milan ZAJC
III. spominski znak enota za posebne
namene 1990–1991
prejmejo:
Peter EINFALT, 1957
Janez EMERŠIČ, 1959
Milan GRABAR, 1964
Peter JANC, 1954
Franc KMECL, 1953
Zoran KNEZ, 1956
Boris KOLLER, 1964
Aleksander KONEC, 1962
Srečko KRIVEC, 1962
Danilo NOVAK, 1960
Aleksander OBERŽAN, 1957
Zlatko REP, 1956
Andrej ŠPAT, 1960
Aleš ŠPES, 1967
Janez ŠTUHEC, 1950
Marko TERŠEK, 1957
Milan ŽOHAR, 1953
IV. spominski znak enota za posebne
namene 1990–1991 – posmrtno
prejme:
Anton PREVOLŠEK
V. spominski znak tajna skladišča 1991
prejmejo:
Niko ANŽUR, 1964
Črtomir CAJNKO, 1946
Miroslav DEBELAK, 1954
Bojan HERODEŽ, 1950
Anton JAKŠIČ, 1958
Valentin JAKŠIČ, 1961
Cveto JAMNIK, 1949
Jasna JAMNIK, 1965
Alojzij JEREB, 1956
Anton KEBER, 1961
Tomaž KEŠE, 1951
Ivan KLAVS, 1946
Ljubomir KOVAČIČ, 1949
Branko KRŠINAR, 1959
Franc KRŽIČ, 1958
Aleš LENARČIČ, 1969
Jakob LENARČIČ, 1943
Dušan LEVIČNIK, 1965
Tomaž LUŠTREK, 1970
Tomaž LUŠTREK, 1946
Andrej MAGISTER, 1960
Tomislav MATOZ, 1955
Igor MAUSER, 1948
Janez OVEN, 1957
Igor Janez PEKLENIK, 1957
Ivan PIRŠ, 1958
Ciril PODRŽAJ, 1944
Zvonimir POZNIK, 1955
Janko REMIC, 1957
Janez ROTAR, 1949
Ciril SUŠNIK, 1960
Milan ŠERCER, 1950
Vlatko ŠLOSER, 1957
Miloš ŠONC, 1955
Simon URANKAR, 1960
Frančišek URH, 1937
Anton VELEPIČ, 1948
Tomaž VISINSKI, 1970
Jakob VISINSKI, 1947
Drago VREČAR, 1954
Darko ZEBIČ, 1954
Tomislav ZUPANČIČ, 1957
VI. spominski znak tajna skladišča 1991 –
posmrtno
prejmejo:
Luka LEVIČNIK
Darko MICHIELI
Franci OVEN
Drago PERŠL
Jože ŠPAROUC
Anton ZIHERL
Številka: 094-7/2011-48
Datum: 29. 9. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4423.
Na podlagi 46. člena Zakona o službi v
Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in
15. a člena Uredbe o činih in poviševanju v
Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05,
34/06 in 116/07) izdajam
UGOTOVITVENI AKT
O ODPOVEDI ČINU IN
ODREDBO O PRIZNANJU ČINA
1. Ugotovi se, da se je Nedeljko FURJANIĆ,
rojen 1965, dne 1. 9. 2011 pisno odpovedal
osebnemu činu stotnik.
2. Nedeljku Furjaniću se prizna čin štabni
vodnik.
Številka: 811-4/2011-20
Datum: 3. 10. 2011
Dr. Ljubica JELUŠIČ
MINISTRICA
4424.
UKAZ ŠT. 094-3/2011-685
NAČELNIKA GENERALŠTABA
SLOVENSKE VOJSKE
Z DNE 13. 5. 2011
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
PODELJUJEM
priznanje Slovenske vojske, ki ga prejmejo:
medaljo v službi miru
za sodelovanje v operaciji v podporo miru v
mednarodnih silah naslednjim pripadnikom
SVNKON 9 UNIFIL:
Vincenc ARKO, 1971
Bojan COLAVINI, 1957
Matej KEBRIČ, 1978
Boštjan KOPRIVNIK, 1984
Zoran MARIJANOVIĆ, 1974
Bojan MEDIC, 1976
Jože NOVAK, 1987
Aljoša PEČAR, 1986
Marko PRAZNIK, 1979
Iztok RACMAN, 1976
Miha RAKAR, 1980
Matjaž SKAZA, 1981
Stanislav STRNIŠA, 1973
Vanja SUŠNIK, 1978
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
sv16
objave ministrstva za obrambo
št. 299, 21. oktober 2011 3
4425.
UKAZ ŠT. 094-3/2011-718
NAČELNIKA GENERALŠTABA
SLOVENSKE VOJSKE
Z DNE 1. 6. 2011
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
PODELJUJEM
priznanje Slovenske vojske, ki ga prejmejo:
medaljo v službi miru:
za sodelovanje v operaciji v podporo miru v
mednarodnih silah naslednjim pripadnikom
SVNKON 12 UNTSO:
Bojan PREŠEREN, 1962
Peter SAJE, 1962
Karin SAMEC, 1966
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
4426.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE
VOJSKE
medaljo v službi miru
prejme:
Jernej KOSMAČ, 1969
Številka: 094-3/2011-755
Datum: 10. 6. 2011
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
4427.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE
VOJSKE
medaljo v službi miru
prejme:
Dejan LENIČ, 1969
Številka: 094-3/2011-803
Datum: 23. 6. 2011
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
4428.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE
VOJSKE
malo sabljo Slovenske vojske – zlato
prejmejo:
Branko BRATKOVIČ, 1954
Boris LORBEK, 1955
Bojan ŠOPER, 1956
Jožef ŽIŠT, 1955
Številka: 094-3/2011-765
Datum: 1. 7. 2011
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
4429.
Martin HRIBAR, 1982
Marija KNEZ, 1963
Janez KRAMPAČ, 1963
Nadja LAMPE, 1978
Dario MATKOVIČ, 1975
Miha PLANKO, 1984
Tomaž PLESTENJAK, 1970
Jaka ŠERBEC, 1980
Tomaž VISINSKI, 1970
Daniel ZAVELJCINA, 1969
Pravil službe v Slovenski vojski ter Ukaza
o priznanjih poveljnika 107. LEBA, št. 0943/2009-1173 z dne 10. 11. 2009, izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ 107. LEBA
bronasto plaketo Slovenske vojske
prejmeta:
JO ANN IN RONALD DEAN PFEIFFER, ZDA
1. bronasto plaketo 107. LEBA
prejmejo:
Enota ČKIRS
Andrej KUŽNER, 1982
Dražen LESKOVEC, 1967
Robert PAVLOVIČ, 1973
Jani RUDMAN,1964
Ana ŽIBERT, 1966
2. bronasti znak 107. LEBA
prejmejo:
Andraž DOBOVŠEK, 1981
Emilija HREN, 1979
Janez PRESKAR, 1965
Tadej ROGLIČ, 1981
3. spominski kovanec 107. LEBA
prejmejo:
Jože FUČKO, 1953
Matej PETRIČ, 1976
Janez PLEVNIK, 1976
4. zahvalno listino 107. LEBA
prejmeta:
Direktorat za civilno letalstvo
Cvetličarna Colarič s. p.
Številka: 094-3/2011-910
Datum: 9. 8. 2011
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
Številka: 094-3/2011-807
Datum: 24. 6. 2011
Podpolkovnik
Josip BOSTIČ
POVELJNIK
Številka: 094-3/2011-846
Datum: 8. 7. 2011
Generalmajor
Mag. Alojz ŠTEINER
NAČELNIK
4430.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE
VOJSKE
4431.
ODREDBA ŠT. 811-1/2008-561
POVELJNIKA 5. OIB VRHNIKA
Z DNE 1. 7. 2008
Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB1) ter 3.
člena Uredbe o činih in povišanju v Slovenski
vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in
116/07)
SE POVIŠA
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11)
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE
VOJSKE
v čin desetnik:
Emin MURATOVIĆ, 1983
medaljo v službi miru
prejmejo:
Dejan BERŽAN, 1978
David BRADAČ, 1974
Na podlagi 3. in 4. odstavka 2. člena, 38.
člena in 2. odstavka 40. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/95) ter 387., 389. in 390. točke
Podpolkovnik
Vojko ADAMIČ
POVELJNIK
4432.
4433.
Na podlagi Načrtov in programov
usposabljanja v Gorski šoli Slovenske vojske,
št. 811-01-1/99 z dne 24. 6. 1999, Zapisnika
sestanka komisije za imenovanje v strokovne
nazive za leto 2011, št. 1001-33/2011-4, in
Predloga komisije za imenovanje v strokovne
nazive za leto 2011, št. 1001-33/2011-5 z dne
27. 6. 2011, izdajam
UKAZ
O IMENOVANJIH
V VOJAŠKA NAZIVA
VOJAŠKI GORNIK
IN VOJAŠKI ALPINIST
1. naziv vojaški gornik
prejmeta:
Robert FRANK, 1978,
Benjamin GROJZDEK, 1985
2. naziv vojaški alpinist
prejmeta:
Žiga KALAJŽIČ, 1978
Tadej ŽUN, 1979,
Številka: 1001-33/2011-6
Datum: 27. 6. 2011
Polkovnik
Milan KRANJEC
POVELJNIK VCOGB
4434.
UKAZ ŠT. 094-3/2011-821
POVELJNIKA 5. OBVEŠČEVALNOIZVIDNIŠKEGA BATALJONA
Z DNE 4. 7. 2011
Na podlagi 2. člena Pravilnika o priznanjih
Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07) in Ukaza o priznanjih 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona, št. 094-3/2009-355 z
dne 13. 2. 2009,
PODELJUJEM
priznanja 5. obveščevalno-izvidniškega
bataljona:
1. bronasto medaljo 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona:
Sandi BOGATAJ, 1973
Tomaž GERM, 1982
Igor HAUPTMAN,1973
Aleksander HREN, 1958
Samo MIHAČIČ, 1972
Klemen SEŠEK, 1973
Marko TUŠAR, 1961
2. zlato plaketo 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona:
Zdenko FRANGEŽ, 1965
Podpolkovnik
Dimitrij FABČIČ
POVELJNIK
4435.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno
besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list
RS, št. 41/07 in 4/11) ter Ukaza o priznanjih
16. BNZP, št. 094-1/2009-807 z dne 19. 8.
2009, izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ 16. BNZP
I. zlato medaljo NZP
prejme:
Dušan GREGORIČ, 1956
II. srebrno medaljo NZP
prejmejo:
Andrej ČEH, 1971
Mario FILIPOVIĆ, 1973
Vladimir STONY, 1964
Goran VAREK, 1972
sv16
objave ministrstva za obrambo
Polkovnik
Friderik ŠKAMLEC
NAČELNIK ŠTABA PDRIU
Po pooblastilu namestnika poveljnika
PDRIU, št. 020-40/2011-12 z dne 30. 6. 2011
št. 299, 21. oktober 2011 4
4437.
III. bronasto medaljo NZP
prejmejo:
Saša CASERMAN, 1982
Matjaž CIMPERMAN, 1970
Milan EMERŠIČ, 1971
Klemen GORJANC, 1983
Anton HRIBAR, 1976
Nejc HUMSKI, 1984
Aleksander JANŽEKOVIČ, 1966
Igor KEŽMAN, 1977
Zoran LASNIK, 1977
Boris NOVKOVIĆ, 1967
Grega OSOJNIK, 1977
Tadej PERDAN, 1986
Marjeta PFAJFAR, 1977
Blaž PINČIČ, 1986
Marjan PODRŽAJ, 1959
Jure PREZELJ, 1979
Gašper REK, 1984
Nina REŽEN, 1980
Matjaž SRAKA, 1983
Boštjan ŠKOF, 1974
Barbara VOUK, 1982
Aleksander ZUPANČIČ, 1962
Aleš ZUPANČIČ, 1978
IV. plaketo 16. BNZP
prejmejo:
Darko KRAJNC
Marjan KRULC, 1971
LETALSKA TEHNIČNA ENOTA
David ŽOS, 1973
15. HELIKOPTERSKI BATALJON
LETALSKA ŠOLA
9. BATALJON ZRAČNE OBRAMBE
670. POVELJNIŠKO-LOGISTIČNI
BATALJON
107. LETALSKA BAZA
17. BATALJON VOJAŠKE POLICIJE
V. zahvalo poveljnika 16. BNZP
prejmeta:
MIROSLAV KOP s. p., Hoče - Slivnica
VEGELJ d. o. o., Brežice
VI. pohvalo poveljnika 16. BNZP
prejmejo:
Jurij DEBEVC, 1973
Tomaž DEBEVC, 1976
Sandra FEKONJA, 1978
Boštjan MIHELČIČ, 1966
Nataša PATE, 1969
Janez PIRIH, 1976
Sandi POZMAN, 1978
Tomislav TIČ, 1972
Uroš VRŠEC, 1983
Gašper ZDEŠAR, 1977
Borislav ZELINAC, 1977
Branko ŽIHER, 1965
Številka: 094-3/2011-825
Datum: 6. 7. 2011
Podpolkovnik
Andrej JANČEVSKI
POVELJNIK 16. BNZP
4436.
UKAZ ŠT. 811-1/2011-500
NAČELNIKA ŠOLE ZA ČASTNIKE
Z DNE 7. 7. 2011
Na podlagi 4. odstavka 62. člena Zakona
o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr –
UPB1) in 2. člena Uredbe o činih in
poviševanju v Slovenski vojski (Ur. list RS,
št. 99/02)
SE POVIŠAJO
v čin desetnik:
naslednji kandidati in kandidatke 22.
generacije:
Mateja ANDREJKA, 1988
Matej ARBEITER, 1987
Klemen BANČIČ, 1986
Alex BOBNJAR, 1984
Blaž CIZERLE, 1986
Aljaž DUŠAK, 1982
Miha JOST, 1986
Tomaž KADILNIK, 1985
Judita KLEMEN, 1984
Luka Nejc KONČINA, 1985
Marko KRAJNC, 1980
Samo LIKAR, 1982
Tomaž MAJDIČ, 1985
Nastja PUHAR, 1987
Sašo RADIĆ, 1982
Teja Monika RAJH, 1987
Matej REBERNIK, 1986
Lin REGALI, 1986
Mateja REŽONJA, 1986
Tine SETNIKAR, 1986
Benjamin SMOLE, 1985
Jernej STARIČ, 1982
Matevž ŠEŠET, 1984
Nejc ŠKULJ, 1987
Mitja TRGLEC, 1984
Grega TUŠAR, 1987
Davor ŽEŽELJ, 1981
Na podlagi 2. člena Pravilnika o priznanjih
Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07) in Ukaza o priznanjih vojaške
zdravstvene enote, št. 094-3/2010-351 z dne
23. 2. 2010, izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ VZE
priznanja vojaške zdravstvene enote, ki jih
prejmejo:
1. srebrno medaljo VZE dr. Franje BojcBidovec:
Tatjana PAUŠER-MILOVANOVIĆ, 1954
2. bronasto medaljo VZE dr. Franje BojcBidovec:
Radmila BRECELJ, 1970
Samo CUZNAR, 1965
Robert ČANADI, 1972
Slavica FELICIJAN, 1959
Anton JESENIČNIK, 1982
Petra KERŠIČ, 1963
Davorin KODELA, 1988
Gašper KOSMAČ, 1983
Silva KRANJČEV, 1968
Janja SAJOVIC, 1961
Goran STANIČ, 1968
Andrej STRAHOVNIK, 1968
Alenka ŠEHIĆ, 1970
Edita ŠPAN, 1968
Tina UDOVIČ, 1978
Aleš VIDMAR, 1969
3. bronasto plaketo VZE:
MDPŠ FUŽINE, Ljubljana
4. bronasto medaljo VETE dr. Milana
Dolenca:
Branko DOLENC, 1969
Polonca KOLAR, 1959
Bernarda KRUŠKA, 1962
Jožef MIHOLIČ, 1951
Monja RIBIČ, 1973
Darko ŠEMROV, 1964
Robert ŠTIMAC, 1981
5. bronasto medaljo EVŠVP dr. Ivana
Lovrenčiča:
Jože ČOP, 1971
Robert GALE, 1969
Anton JALOVEC, 1955
Sašo KRAPEŽ, 1966
Damjan KUŽNIK, 1969
Peter LEVSTEK, 1960
Gregor PRELESNIK, 1970
Bogomir TROPE, 1961
Marjan TROPE, 1969
Matej TUŠEK, 1979
Številka: 094-3/2011-1042
Datum: 30. 8. 2011
VVU XIV r.
Andrej Likar, dr. med., spec. spl. Med.
pomočnik poveljnika – strokovni vodja
4438.
Na podlagi Pravilnika o priznanjih
Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07
in 4/11) in Ukaza o priznanjih 132. gorskega
bataljona, št. 094-3/2011-529 z dne 4. 3. 2011,
izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ 132. GORB
I. srebrni znak 132. GORB
prejme:
Marinka LEBAN, 1968
II. bronasti znak 132. GORB
prejmejo:
Srečko ĐUROV, 1978
Elizabeta KEJŽAR, 1976
Marko KRIVOROTOV, 1979
Darko MACUH, 1957
Janez NAHTIGAL, 1972
Darko RUDOLF, 1974
Samo SAMARDŽIĆ, 1988
Zoran TRATNIK, 1982
III. malo plaketo 132. GORB
prejmeta:
OBČINA BLED, Bled
OBČINA ŽIROVNICA, Žirovnica
IV. pohvalo poveljnika 132. GORB
prejmejo:
Matej KEKUŠ, 1985
Robert PIŠČANC, 1971
Sašo ŠKOFIC, 1970
Številka: 094-3/2011-1086
Datum: 7. 9. 2011
Major
Mag. Janez PUNGARŠEK
POVELJNIK 132. GORB
4439.
UKAZ ŠT. 811-1/2011-679
POVELJNIKA 74. MOTB
Z DNE 7. 9. 2011
Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB1) ter 1., 2.
in 3. člena Uredbe o činih in Poviševanju v
Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05,
34/06 in 116/07)
SE POVIŠAJO
naslednji pripadniki stalne sestave:
1. v čin naddesetnik:
Goran FLISAR, 1980
Katja ZUPANC BENIGER, 1983
2. v čin desetnik:
Danijel DUH, 1985
Branko KARLO, 1976
Robert ZUPANC, 1980
3. v čin poddesetnik:
Mihael DERVARIČ, 1986
Ervin FAJT, 1982
Tomaž GERM, 1986
Gregor GRIČNIK, 1982
Bojan HARTMAN, 1976
Kristjan JAUŠOVEC, 1984
Boštjan KANCLER, 1980
Mitja KELENC, 1986
Mitja KOHNE, 1986
Milan KRAJNC, 1981
Blaž LOGAR, 1987
Tihomir LOVRIĆ, 1990
Bojan LUNEŽNIK, 1980
Aleš MESTINŠEK, 1986
Luka PFEIFER, 1989
Žiga POGOREVC, 1988
Sergej PUČNIK, 1988
Marjan RIZMAL, 1981
Gregor VIČAR, 1985
Gregor VLAŠIČ, 1975
Podpolkovnik
Leon HOLC
POVELJNIK
4440.
UKAZ ŠT. 811-1/2011-687
POVELJNIKA 14. INŽENIRSKEGA
BATALJONA
Z DNE 13. 9. 2011
Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi
(Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB) ter 3.
člena Uredbe o činih in povišanju v Slovenski
vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in
116/07)
SE POVIŠA
pripadnik stalne sestave 14. INŽB:
v čin desetnik:
Boris ČURIČ, 1974
Major
Marjan POVŠIČ
POVELJNIK
obletnice
sv 16
Dvajset let suverenosti zračnega
prostora Republike Slovenije
Letos se s ponosom spominjamo dvajsetletnice enotnosti slovenskega naroda.
Ponosni smo na uspešno obrambo domovine in zmago nad napadalcem, ki
je imel bistveno zmogljivejšo oborožitev, še posebno za napade iz zračnega
prostora, kjer je bila Slovenija najbolj ranljiva.
Besedilo: Jože Konda
Fotografija: Bruno Toič
Primerjava z Davidom in Goljatom je v tem
primeru zelo ustrezna. Učinkovitost pripadni­
kov enot za zračno obrambo, ki je bila takrat
poimenovana še protizračna obramba, s se­
strelitvijo in poškodovanjem več zračnih plovil
sovražnega letalstva je prisilila napadalca, da je
resno sprejel dejstvo, da v slovenskem zračnem
prostoru ni (več) gospodar. Tako kot v drugih
rodovih takratne Teritorialne obrambe je velik
entuziazem pripadnikov zračne obrambe
omogočil hiter prevzem pobude in vzpostavil
temelje za lastno upravljanje zračnega prostora
Republike Slovenije. Nadzor zračnega prostora
in učinkovitost za bojevanje proti sovražnim
zračnim plovilom sta omogočila vzpostavitev
suverenosti v zračnem prostoru nad Republiko
Slovenijo takoj po prenehanju brionskega
moratorija.
Z ukazom takratnega načelnika za RŠTO
generalmajorja Janeza Slaparja je Teritorialna
obramba Republike Slovenije 8. oktobra 1991
ob 00.01 povsem prevzela tudi nadzor nad slo­
venskim zračnim prostorom. Enotam za zračno
obrambo je bilo ukazano, da preprečujejo
kršitve zračnega prostora oziroma vseh pre­
letov, ki ne bodo najavljeni po dogovorjenem
postopku in ki jih ne bo dovolil ustrezen organ
Republike Slovenije. Za opravljanje naloge
je bil pristojen in je zanj skrbel odsek za
(proti)zračno obrambo za RŠTO. Lahko bi rekli,
da je bil ta ukaz izraz velikega zaupanja v lastne
sile. Tak je bil tudi takoj posredovan na takratno
poveljstvo 5. vojaške oblasti v Zagrebu. Čeprav
je jugoslovansko letalstvo prvi dan prekršilo
ukaz ob preletu helikopterja na letališče Cerklje
ob Krki, za kar se je opravičilo, češ da je šlo za
nujen prevoz ranjenca, so ga v vseh naslednjih
dneh do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske
armade iz Slovenije spoštovali. Mimogrede, tisti
»ranjenec« je bilo nekaj torb z dinarji za menja­
vo v tolarske bone. Resda je bilo v poznejših
mesecih še nekaj kršitev suverenosti zračnega
prostora, kar je bilo sicer mogoče zaradi omeje­
nih zmogljivosti za nadzor.
Povečanje zmogljivosti za izvajanje suverenosti
zračnega prostora Republike Slovenije (ZP RS)
je bilo hitro in očitno. Operativni center za
nadzor zračnega prostora se je že čez nekaj
mesecev iz Prežihove ulice preselil na novo
lokacijo v Dimičevi ulici, od koder je suvereno
opravljal svojo nalogo do preselitve na Brnik.
Povečala se je tudi njegova operativna zmoglji­
vost, saj je zastarel opazovalni sistem že maja
1992 nadomestil takrat najsodobnejši radarski
sistem. V dobrega pol leta je bila Slovenija
sposobna učinkovito nadzorovati in upravljati
svoj zračni prostor. V tem času so se okrepili
tudi oborožitveni sistemi, kar je deklarirani
suverenosti dalo potreben pomen. Pri tem naj
poudarim, da izvajanje suverenosti pomeni tudi
ugotavljanje kršitev. Kršitvam v mirnem času
redko po zelo podrobnem postopku sledi bojno
delovanje proti kršitelju. Postopki ob kršitvi
v mirnem času so predvsem predmet delo­
vanja diplomacije. Tako je bilo tudi ob kršitvi
Republike Hrvaške v letih od 1992 do 1995.
Suverenost v zračnem prostoru je del suve­
renosti države. Lastno upravljanje zračnega
prostora, torej vsega prometa v njem, je
pomembno z več vidikov. Predvsem so to
varnost, zaščita in korist. Napačna je misel, da
se država odreka delu suverenosti s tem, ko v
svoj prostor »spusti« pogodbenega partnerja.
Ob hitenju pri pripravi dokumentov za članstvo
v Natu bi bilo treba temu vprašanju nameniti
več pozornosti. Res je, da trenutno ni potrebe
po večjem angažiranju lastnih zmogljivosti za
varovanje in zaščito zračnega prostora, kar pa
ne pomeni, da je lahko to področje prepušče­
no tujemu skrbniku. Naj spomnim na besede
visokega predstavnika zračne obrambe v Natu
Luca van der Laana leta 2002, ko je dobil visoko
priznanje, zlato medaljo Slovenske vojske:
»Nato vas ne bo branil, če se ne boste branili
sami!« Boleče izkušnje iz bližnje preteklosti
naj bodo svarilo, da dober gospodar skrbi tudi
za pašnik, ki ga je dal v najem. Ohranjanje in
nujen razvoj letalskih zmogljivosti sta že zdaj
pomembna za urjenje enot sistema zračne
obrambe. Vzdrževanje osnovnih zmogljivosti na
tem področju je nujno za učinkovito upravljanje
zračnega prostora, za uspešno bojevanje v njem
pa je treba še marsikaj več.
Dvajsetletnica suverenosti in upravljanja sloven­
skega zračnega prostora je dobra priložnost,
da se tistim, ki so v to vložili vse svoje moči,
znanje in voljo, izreče priznanje in zahvala.
Nekaterih ni več med nami, nekateri so končali
svoje delo, tisti pa, ki nadaljujejo in nadgrajuje­
jo, zaslužijo vso pozornost in podporo. Znanje
se pridobi hitreje kot izkušnje, oboje pa je ključ
do uspeha, s tem pa tudi do veljave v ožjem in
širšem okolju.
19
sv 16
iz vojaškega življenja
Suverenost na nebu ključna
za varnost države
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: desetnik Boštjan Pogorevc
in štabni vodnik Marjan Krulc
Nov radarski sistem čaka na montažo.
Na Ledinekovem koglu na Pohorju, kjer deluje radarska enota dolgega dosega, so v
začetku leta postavili nov radarski sitem dolgega dosega ground master 403. S sistemom
16. BNZP zagotavlja pokritje celotnega slovenskega zračnega prostora in, kot je dejal
poveljnik RP-2 LK stotnik Juraj Krnjak, sistem so oči države oziroma obrambnega
sistema. Poudaril je: »Če nimaš suverenosti na nebu, nimaš ničesar.« Radarski sistem je
v primerjavi s prejšnjim hitrejši in učinkovitejši ter lahko izlušči podatke tudi v razmerah,
ko prejšnji radar ni zaznal ničesar.
Izklop radarja zelo
pomemben trenutek za
pripadnike RP-2 LK
Začetek delovanja dveh radarskih
postaj sega v leto 1992, ko je začel
delovati radar dolgega dosega
AN/TPS-70 na Ljubljanskem vrhu.
Drugi radar AN/TPS-70 je bil od
leta 1995 prvotno na Oljski gori,
leta 2005 pa so ga premestili na
Ledinekov kogel. Zaradi zastarelo­
sti sistema in posledično visokih
stroškov vzdrževanja so se leta
2010 začeli postopki in priprave na
20
prevzem ter zamenjavo sistemov
na obeh radarskih postajah. »Za
nas so določeni dogodki zelo
pomembni. Prvi tak dogodek je
bil izklop radarja 10. avgusta lani,
ko smo bili do 15. ure vključeni
v sistem operativnega dela. Po
izklopu se je začela demontaža
starega radarskega sistema z vsemi
njegovimi podpornimi elementi,«
začne opisovati ustvarjanje pogojev
za namestitev novega radarskega
sistema stotnik Krnjak. Na zame­
njavo radarjev so se pripravljali
že dlje časa, v času nedelovanja
radarja pa so potekala usposablja­
nja za pridobitev dovoljenj za delo
na novem sistemu. 22. novembra
je prvih pet pripadnikov RP-2 LK
odšlo v Francijo na usposabljanje
k proizvajalcu sistema. Skupaj je
bilo pet usposabljanj, ki se jih je
iz 16. BNZP udeležilo približno
20 pripadnikov. Usposobili so se
za začetno samostojno delo na
radarju, »pravo delo in učenje pa
se začneta tukaj z uporabo radarja.
Učenje že poteka, vsak dan pa nam
kakšen dogodek popestri dan, tako
da je delo z radarjem zelo dinamič­
no in zahtevno«.
Kot je povedal stotnik Krnjak,
lahko jesen 2010 opredeli tudi kot
obdobje intenzivnega prenavlja­
nja infrastrukture na radarskem
položaju. »To so bili predvsem
gradbena in konstrukcijska dela
ter ojačitev starega stolpa, v teh
postopkih pa smo tudi aktivno
sodelovali.« Gradbenim delavcem
so lahko med gradnjo dali tudi
predloge za pravilno povezavo med
radarskim sistemom in podporni­
mi elementi.
Novi radar so na Ledinekov kogel
pripeljali 10. decembra lani. Kot
sta povedala stotnik Krnjak in
poveljnik radarskega oddelka
štabni vodnik Marjan Krulc, je bilo
vreme zelo slabo. Bilo je mrzlo,
zunaj je divjal pravi snežni metež
in tisti, ki so ga pripeljali, niso
imeli prave zimske opreme. »Na
pomoč smo poklicali pripadnike
670. POVLOGB, da so jih povlekli
do nas, saj s tovornim vozilom in
letnimi gumami niso mogli priti do
nas. Še večja ironija je bila, da je,
ko smo jih končno spravili do nas
in začeli radarski sistem razlagati,
nehalo snežiti in je posijalo sonce,«
v smehu pove štabni vodnik Krulc.
Pet dni pozneje so pripeljali tudi
novo kupolo za radar, sestavili pa
so jo na tleh in jo nato pritrdili na
platformo.
670. POVLOGB
je
Še zadnje priprave
na nalogo
pomagal pripeljati radar
na Ledinekov kogel.
Prednost radarja v čistosti
podatkov in postopni
degradaciji sistema
Bistvena razlika med starim in
novim radarjem ni toliko v oddajni
moči kot pri sprejemu ter obde­
lavi podatka. Nov radarski sistem
dolgega dosega združuje primarni
in sekundarni radar ter je zaradi
hitrega procesiranja podatkov in
hitrejše rotacije antene učinkovitej­
ši. Radar je tako sposoben izluščiti
Demontaža starega stolpa
podatke tudi v razmerah, v katerih
prejšnji radar ni zaznal ničesar.
Kot je povedal štabni vodnik Krulc,
je prednost novega radarja tudi to,
da ni več sestavljen iz dveh delov,
temveč je en funkcionalni blok
kot škatla, ki se zloži. S stališča
organizacije premika in logistike je
to neprimerno preprostejše, ni pa
tudi presenečenja, kot je na primer
voda v kablu. »Pomembno je, da je
radar mobilen. Če je namreč nujen
umik, moramo biti sposobni pre­
staviti mobilni radar v najkrajšem
mogočem času, če ne kar takoj, na
drugi položaj.«
Radar je digitalen, kar je ena izmed
novosti v radarski tehnologiji, za­
gotavlja pa tudi večjo zmogljivost.
Zdaj se morebitne nepravilnosti,
ki bi se pojavile med delovanjem,
zberejo in analizirajo. S popravkom
programske opreme lahko popra­
vijo napako ali nadgradijo sistem.
Mogoča je tudi nadgradnja pro­
gramske opreme, česar pri starem
radarju ni bilo. Proizvajalec je skozi
razvoj serije master v prejšnjem
stoletju uporabil vse prednosti
starejših radarjev, tako da ima tudi
današnji radar veliko modulov, ki
so bili dobri in jih niso spreminjali.
»Radar še vedno dela po istem
sistemu, ti moraš nekaj oddati, da
dobiš nekaj nazaj, vprašanje pa je,
kako to narediti, da bo podatek, ki
ga dobiš, čim bolj čist.«
Ena bistvenih stvari, ki bo vzdrže­
valcem sistema malo olajšala delo
na radarju, je tudi drugače obliko­
van radar. »Pri starem radarju je
vse delovanje temeljilo na enem
oddajnem elementu in če je okoli
tistega elementa ali katerega koli
izmed pomožnih elementov bilo
kaj narobe, je radar stal. Drugačna
sestava radarja omogoča, da če
se pojavi napaka na enem delu
sistema, drugi prevzamejo njegovo
nalogo. Tako imamo vzdrževalci
malo več časa za popravilo, zato
je veliko manjši stres, kot je bil pri
starem radarju, čeprav tudi zdaj
ni preprosto,« je povedal štabni
vodnik Krulc.
Novi radar se od starega razlikuje
tudi v številu obratov na minuto,
saj novi sistem vsakih šest sekund
obnovi podatek, kar je štiri sekun­
de hitreje od prejšnjega. To zago­
tavlja čistost podatka, prednost
novega radarja pa je tudi v tem, da
lahko elevacijo oddajnega snopa
prestavljajo elektronsko.
Pri radarju je
najpomembnejša varnost
Kot je dejal stotnik Krnjak, je radar
živa materija, tehnika pa potrebuje
nenehen nadzor in vsakodnevno
21
sv 16
iz vojaškega življenja
Poddesetnik
Boštjan Škof,
radarski
operater:
Pri tem delu je
najbolj zanimiva
raznolikost dela, saj sodelujem tudi
pri vzdrževanju sistema. Na začetku sem delal v centru kot sistemski
administrator, ker pa sem po poklicu energetik, me bolj zanimajo dela
na radarskem sistemu, predvsem
ker so bolj dinamična in raziskovalna. Na tem sistemu delam že šest
let in nov radar mi pomeni nov izziv. Usposabljanje nenehno poteka
in je pomemben del našega dela na
radarju, saj se drugače raven znanja zmanjša. Želim si postati radarski tehnik in uspelo mi je pridobiti
dovoljenje za vzdrževalca, to pa pomeni tudi sodelovanje pri vzdrževanju. Delo je tako predvsem bolj
dinamično in odgovorno.
vzdrževanje. »Nov sistem je sicer
omogočil, da se napaka hitreje od­
krije, tako da se lahko izogneš, da
jo spregledaš. Vzdrževalec, operater
Delo z radarjem je
vedno dinamično.
22
Nameščanje novega
radarskega sistema
in tehnik nenehno nadzirajo radar­
ski sistem. Včasih se zgodi nenačr­
tovan dogodek, kot so udar strele,
izpad elektrike in okvara klimatske
naprave, zato moramo biti tukaj.
Pred popravilom moramo pregleda­
ti dokumentacijo in celoten sistem,
da najdemo vzrok napake. Radar
ima kar nekaj pomožne opreme, ki
zagotavlja ustrezno temperaturo,
prezračevanje in vlago. Če se na
kontrolni tabli prižge ena izmed
mnogih rdečih lučk in če bo ta
dolgo gorela, lahko kje nastane
pomembna škoda.«
Tu se pogovorimo o pomenu
varnosti delovanja na sistemu, kot
je mobilni radar dolgega dosega.
Predvsem je pomembna varnost
tistih, ki delajo v sistemu. »Če ne
poznaš dela z električnim tokom,
si že ogrožen. Pomembna je lastna
varnost in varnost tistih, ki delajo
s teboj. Treba je vedeti, da je na
radarju nekaj ton težka antena, in
če se nekdo igra s stikali in vklopi
enega izmed njih, se ne bo dobro
končalo. Za varno delo ljudi je
treba vedeti veliko stvari,« opozori
štabni vodnik Krulc. Kot pravi, je
pomembna tudi varnost tehnike.
»Ne moremo si privoščiti, da bi
neko stvar ignorirali, saj lahko
odpove sistem. Če ne bi delovala
klimatska naprava, ki zagotavlja
radarju okoljske razmere delova­
nja, bi slej ko prej odpovedalo več
sklopov, kar bi pomenilo veliko
finančno škodo.« Še posebno je iz­
postavil tretji sklop varnosti, ki ga
»pogosto pozabimo, to je varnost
uporabnikov. Vsak, ki se usede v
letalo in uporablja našo sliko, se
zanaša, da so podatki točni. Prav
tako se na točnost naših podatkov
zanašajo kontrolorji letenja, ki te
podatke uporabljajo pri vodenju
letala po nebu, čez državo ali do le­
tališča. Če se pri nas zgodi napaka,
lahko letalo trči z drugim letalom
ali v hrib«.
Do radarskega tehnika
dolga pot usposabljanja
Šolanje za radarskega tehnika je
sestavljeno iz več delov. Pridobiti
morajo civilno dovoljenje za letal­
skotehnično osebje in na njegovi
podlagi dobijo en del licence. Drugi
del, prav tako pomemben, je certi­
fikat oziroma potrdilo proizvajalca
sistema, s katerim se potrdi uspo­
sobljenost za delo na tej napravi.
Radarski tehniki morajo na dve leti
opraviti preverjanje znanja pred
komisijo. Enako velja za operaterje,
če več kot dva meseca nimajo stika
z napravo. Pogoj za opravljanje
dela na radarju je tudi elektro­
tehnična smer izobrazbe, saj je
delo na radarju delo z električnim
tokom velike moči, zato lahko
hitro postane nevarno, pridobiti pa
morajo tudi posebno zdravniško
dovoljenje. Predvsem morajo biti
pri svojem delu dosledni, saj delajo
s stvarmi, ki niso poceni in so hkra­
ti zelo občutljive.
Delovati kot eno in stremeti
k popolnosti
Besedilo in fotografija: Nataša Oblak
Podčastniški zbor je nagovoril podpolkovnik Robert Klinar.
V večnamenski dvorani Vojašnice Franca Rozmana Staneta v Ljubljani je 13. oktobra
potekala letošnja 3. konferenca podčastniškega zbora Slovenske vojske. Zbrane
podčastnike je nagovoril poveljnik 17. BVP podpolkovnik Robert Klinar, glavni podčastnik
Slovenske vojske višji praporščak Igor Tomašič pa je spregovoril o aktualnih aktivnostih v
Slovenski vojski ter o usmeritvah za nadaljnje delo. Na konferenci so predstavili tudi analizo
stanja v SV glede vedenja in zunanjega videza ter predlog izvedbe ocenjevanja individualnih
vojaških veščin pri službeni oceni.
»Ali se zavedate svoje vloge, statusa
in privilegija? Kakšen je vaš dopri­
nos? Dejstvo je, da ste podčastniki
tisti, ki ste z vojaki vsak dan, vi ste
tisti, ki čutite utrip enote,« je v
uvodnem nagovoru poudaril pod­
polkovnik Klinar. »Kot poveljnik ba­
taljona si težko zamišljam bataljon
brez podčastniške podporne linije,
prav tako pa lahko zatrdim, da bi
bila SV brez podčastniške linije
precej manj učinkovita. Ponosen
sem, da je 17. BVP odigral ključno
vlogo pri oblikovanju podčastniške
podporne linije.« Poudaril je težko
pot, ki so jo podčastniki prehodili
do današnjega dne, in opozoril
na pomanjkljivosti pri prevedbi
plačnih razredov, ki so neposredno
prizadele veliko podčastnikov. »A
vendar mora podčastnik skrbeti za
disciplino, zunanji videz in odnos v
enoti. Ne smete pozabiti svoje vloge
v sistemu in tudi v tem prelomnem
času je treba stremeti k popolnosti,
se učiti iz napak, tako svojih kot ti­
stih, ki jih delamo drugi v sistemu,«
je še dejal in jim zagotovil podporo
pri nadaljnjem oblikovanju zbora.
Na tokratni konferenci so pred­
stavili analizo stanja v Slovenski
vojski glede vedenja in zunanjega
videza, pokazala pa je, da številni
predpisi, ki urejajo vojaško vedenje
in zunanji videz, vnašajo zmedo, saj
jih je precej preveč. Predlagali so,
da se vsi predpisi, ki obravnavajo to
področje, združijo, in sicer Pravilnik
o oznakah v SV in dopolnitve
ter Pravilnik o uniformah SV se
dopolnita in združita, natančno
in jasno pa je treba definirati
tudi posebnosti nošenja vojaške
uniforme ter oznak rodov SV. Treba
je končno dokončati postrojitveni
pravilnik v SV in pripraviti nov,
sodoben pravilnik o protokolu ter
v njem ustrezno opredeliti vlogo
enotovnih podčastnikov. Stanje
na področju vojaškega vedenja in
zunanjega videza so ocenili kot
zadovoljivo, vendar ga je treba dvi­
gniti na še višjo raven. Predstavili
so tudi predlog ocenjevanja vojaške
usposobljenosti pripadnikov SV, pri
čemer se je pojavilo veliko vprašanj.
Kot izziv so izpostavili ustvarjanje
tekmovalnega vzdušja pri izvaja­
nju veščin, razvrstitev uspešnosti
izvedene naloge z ocenami od 1
do 5, bojazen pred objektivno­
stjo ocenjevalcev in nedefinirane
specialistične individualne veščine.
Kot so ocenili, tovrstno ocenjevanje
ne omogoča postopnega doseganja
standardov in zahteva več priprav
posameznika, zato so predlagali,
da naj bo ocenjevanje vojaške uspo­
sobljenosti pripadnikov SV samo
del skupne ocene splošne vojaške
usposobljenosti.
Glavni podčastnik SV višji prapor­
ščak Igor Tomašič je pozdravil nove
ključne podčastnike Slovenske
vojske, ki so 1. oktobra v enotah
prevzeli naloge. Predstavil je tudi
glavne aktivnosti Slovenske vojske
in naloge za zadnje četrtletje.
Pomembno je zaključevanje
strateških dokumentov načrtova­
nja za leto 2012, za podčastniški
zbor SV predvsem Plana vodenja,
Načrta MVS in priprave elementov
za kadrovski načrt SV. Poudaril
je, da bo v prihodnje več obiskov
glavnih podčastnikov v enotah SV,
na katerih bodo spremljali izvajanje
vojaških individualnih veščin, čaka
pa jih tudi proslava ob 20. obletnici
odhoda zadnjega vojaka JLA iz
Kopra, ki bo 22. oktobra v Kopru.
Podčastnike je ponovno opozoril
na njihovo aktivno sodelovanje pri
službenem ocenjevanju v enoti in
jih seznanil z obiskom glavnega
podčastnika švicarskih oboroženih
sil, ki bo novembra, ter o poteku
priprave Programa aktivnosti pod­
častniškega zbora za leto 2012.
Na koncu je predstavil tudi usme­
ritve, ki pomenijo zagotovitev
ustreznega delovanja ravni oddelek
oziroma vod, spremljanje, svetova­
nje in informiranje, usposabljanje in
urjenje ter aktivno sodelovanje pri
kadrovskih postopkih.
23
sv 16
zaščita in reševanje
Četrtič je gasilcem
iz Materije uspelo
Besedilo in fotografije: Bojan Kuntarič
Potres je prizadel brežiško splošno bolnišnico.
V soboto, 8. oktobra, so bile brežiške ulice bolj podobne prizoriščem naravnih nesreč,
prometnih nezgod in še marsičemu drugemu, vendar niso bila posledica divjanja naravnih
sil in ujm, temveč dela človeških rok, natančneje marljivih organizatorjev 17. državnega
preverjanja usposobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS, pripravili pa so ga Uprava RS za
zaščito in reševanje, Rdeči križ Slovenije ter mestna občina Brežice.
Kot je že navada, so na preverjanje znanja prišle zmagovalne ekipe z vseh trinajstih
regijskih preverjanj, kot štirinajsta pa je nastopala ekipa Rdečega križa Srbije, ki je letos
zmagala na srbskem državnem prvenstvu in bo prihodnje leto zastopala svojo državo na
evropskem festivalu prve pomoči na Irskem.
Po nekajurnem boju na delovnih mestih so po sodniških ocenjevalnih listih ugotovili, da
je naloge najbolje opravila ekipa prve pomoči PGD Materija, druga je bila ekipa OZRK
Ljubljana, tretja pa ekipa CZ občine Šentjernej.
»Letošnje 17. državno preverjanje
usposobljenosti ekip prve pomoči
CZ in RKS smo uspešno opravili,«
je povedal namestnik generalnega
direktorja URSZR Branko Dervodel,
ki je bil tudi predsednik organiza­
cijskega odbora preverjanja. »Prva
ocena je, da so bile ekipe na splošno
zelo dobro pripravljene in da so
vse pokazale zelo visoko strokovno
znanje. Na tem preverjanju smo po­
kazali tudi veščine in znanje drugih
služb ter enot iz sistema zaščite in
reševanja.«
Sicer so na 17. državnem prever­
janju usposobljenosti ekip prve
pomoči Civilne zaščite in Rdečega
24
križa Slovenije ekipe prve pomoči
dale prvo pomoč poškodovanim
in nenadoma obolelim na sedmih
delovnih mestih. Med delovni­
mi mesti so bile prikazne točke
oziroma počivališča, ki so bila
namenjena pripravi ekip za delo
na naslednjem delovnem mestu
in seznanjanju ekip prve pomoči
z javnimi reševalnimi službami,
društvi ter organizacijami, ki
sodelujejo pri zaščiti, reševanju in
pomoči. Delovna mesta in prikazne
točke so bili namenjeni tudi širši
javnosti, prebivalcem ter osnovno­
šolcem, ki so bili aktivno vključeni
v preverjanje.
Število ekip prve pomoči
se znova povečuje
Namen preverjanj je okrepiti delo
na področju prve pomoči v občinah,
organizacijah, zavodih in podjetjih
z ustanavljanjem ekip, kadrovsko
dopolnjevanje, usposabljanje članov,
opremljanje in podobno, da bi tako
izboljšali stanje na področju prve
pomoči v Sloveniji.
Pred leti sta Uprava RS za zaščito
in reševanje ter Rdeči križ Slovenije
ugotovila, da se število teh ekip
zelo hitro zmanjšuje, zato sta se
lotila dejavnosti, s katerimi naj bi
povečala število ekip prve pomoči.
Po preverjanju v Brežicah lahko
ugotovimo, da se število ekip, ki
sodelujejo na regijskih preverjanjih,
iz leto v leto povečuje. Tako je na
lanskih regijskih preverjanjih sodelo­
valo 122 ekip prve pomoči iz Civilne
zaščite in Rdečega križa Slovenije, v
zadnjih letih pa so se jim pridružile
tudi ekipe iz drugih organizacij. Na
letošnjih regijskih preverjanjih je
sodelovalo že 128 ekip. Prihodnje
leto bo to število spet višje, saj naj
bi do konca tega leta ustanovili še
12 ekip prve pomoči. Letos je na
regijskih preverjanjih sodelovalo
46 ekip Rdečega križa Slovenije, 59
ekip Civilne zaščite, 12 ekip iz gasil­
skih društev in 11 ekip iz Slovenske
vojske, Policije ter Gorske reševal­
ne službe. Svoje znanje so na teh
preverjanjih pokazale tudi ekipe iz
tujine, in sicer Avstrije, Hrvaške ter
Madžarske. Na državno preverjanje
Sekretarka
območnega
združenja RKS
Sevnica Mojca
Pintarič Krajnc:
»Prvo ekipo smo
zelo težko sestavili, saj je bila prva
pomoč v našem okolju zelo slabo
poznana.«
v Brežice se je uvrstilo osem ekip
Rdečega križa Slovenije, tri ekipe CZ
in dve ekipi, ki ju sestavljajo člani
gasilske organizacije.
Ali lahko pomanjkanje
denarja onemogoči
uresničevanje načrtov?
Kot poudarja namestnik generalne­
ga direktorja URSZR in predsednik
organizacijskega odbora državnega
preverjanja Branko Dervodel, so
s povečanjem števila ekip prve
pomoči zadovoljni in upajo, da se
bo nadaljevalo tudi v prihodnjih
letih. Letošnji rebalans proračuna,
predvsem pa projekcija proračuna
za leti 2012 in 2013 kažeta, da je
URSZR in še bo izgubila precej de­
narja za svoje delo. Na srečo letos še
ni bilo treba zmanjševati dejavnosti,
povezanih s prvo pomočjo. Po be­
sedah Branka Dervodela na URSZR
upajo, da bodo lahko leta 2012 za
prvo pomoč namenili enako vsoto
denarja kot letos, s tem pa tudi pre­
verjanje usposobljenosti ekip prve
pomoči CZ in RKS prihodnje leto ni
ogroženo.
Kot je povedala sekretarka ob­
močnega združenja RKS Sevnica
Mojca Pintarič Krajnc, so prvo ekipo
zelo težko sestavili, saj je bila prva
pomoč v njihovem okolju zelo slabo
poznana. »Medtem je naša ekipa
dosegla precej visoko raven znanja
in njeni člani pridno vadijo. Delo
Predstavitev drugih enot ter služb iz sistema zaščite in reševanja
članov ekipe že odmeva na našem
območju in prijavljenih imamo kar
nekaj novih kandidatk ter kandida­
tov, ki bi želeli sodelovali v ekipah
prve pomoči. Upamo, da bomo
lahko v nekaj letih sestavili mogoče
pet, šest ali sedem ekip prve pomo­
či, kar bi bilo za Sevnico in vso našo
občino na področju varnosti velika
pridobitev,« je še dodala.
Zmagovalci gredo na evropski
festival prve pomoči
Pripadniki enot za prvo pomoč se
izobražujejo na sedemdeseturnih
tečajih po programu Strokovnega
centra za prvo pomoč Rdečega
križa Slovenije. To je najbolj celovito
izobraževanje iz prve pomoči za
Dajanje pomoči
ponesrečencu
Vodja ekipe
prve pomoči CZ
mestne občine
Maribor Aleš
Potrč:
»Naša ekipa je
zelo mešana, saj so v njej ženske in
moški, stari od osemnajst do petdeset let.«
nezdravstvene delavce. Svoje
znanje pripadniki ekip obnavljajo in
dopolnjujejo na krajših obnovitvenih
tečajih. Tako se seznanijo z najno­
vejšimi doktrinarnimi smernicami s
področja prve pomoči. Preverjanju
njihove usposobljenosti za delovanje
v različnih okoliščinah, obnavljanju
praktičnega znanja, vzdrževanju
usposobljenosti in spodbujanju
težnje med člani po čim boljšem
izvajanju prve pomoči so namenjena
regijska ter vsakoletno državno pre­
verjanje usposobljenosti ekip prve
pomoči Civilne zaščite in Rdečega
križa Slovenije. Tako se krepi delo
na področju prve pomoči v občinah
in podjetjih z ustanavljanjem ekip,
kadrovskim dopolnjevanjem, uspo­
sabljanjem članov, opremljanjem
in podobnim. Namen preverjanj je
tudi izboljšati stanje na področju
prve pomoči v Sloveniji. Ekipa, ki
zmaga na državnem preverjanju,
se udeleži evropskega festivala prve
pomoči (First Aid Convention in
Europe – FACE).
»Z uvrstitvijo na letošnjem preverja­
nju v Brežicah naša ekipa ni najbolj
zadovoljna,« je povedal vodja ekipe
prve pomoči CZ mestne občine
Maribor Aleš Potrč. »Takšni so naši
rezultati in mi jih sprejemamo.
Negativne točke smo danes dobivali
pri tistih stvareh, ki jih sicer dobro
obvladamo. Tako je bila komunika­
cija med nami nekoliko slabša, kot
je običajno, nismo bili pozorni na
določene malenkosti in podobno.
Seštevek teh drobnarij je uvrstitev,
kakršna pač je.« Po njegovih bese­
dah jim to ne bo vzelo motivacije in
delali bodo še bolj trdo, saj si želijo,
da bi prihodnje leto mesto svoje
uvrstitve obrnili. V Brežicah so bili
letos deseti, prihodnje leto pa bi bili
radi prvi. »Bolj intenzivno smo pri
prvi pomoči delali v zadnjih treh
mesecih, ko smo se dobivali vsaj
dvakrat na teden in vadili. Nekako
verjamemo v intenzivno delo tik
pred tekmovanjem. Sicer je naša
ekipa zelo mešana, saj so v njej žen­
ske in moški, stari od osemnajst do
petdeset let,« je še dodal Aleš Potrč.
Vodja
zmagovalne ekipe
prve pomoči PGD
Materija Valter
Fabjančič:
»Seveda bi se rad
zahvalil tudi našim družinam za njihovo podporo in predvsem njihovo
razumevanje za tisto, kar delamo,
saj brez tega zanesljivo ne bi bilo
uspeha.«
Štiri leta garanja za zmago
V Rdečem križu Slovenije načrtujejo,
da bi s takšnim tempom pri ustana­
vljanju ekip do konca letošnjega leta
imela vsa območna združenja RKS
vsaj po eno ekip. Glede na merila
RKS ter tudi Uredbo o organizira­
nju, opremljanju in usposabljanju
sil za zaščito, reševanje in pomoč
bi imela vsaka občina svojo ekipo,
in sicer občine, ki imajo od 5000
do 10.000 prebivalcev, najmanj eno
ekipo, na vsakih nadaljnjih 10.000
prebivalcev pa še po eno ekipo.
Vodja zmagovalne ekipe prve po­
moči PGD Materija Valter Fabjančič
je povedal: »Našim sokrajanom in
članom našega društva bi se rad za­
hvalil za njihovo podporo. Seveda bi
se rad zahvalil tudi našim družinam
za njihovo podporo in predvsem ra­
zumevanje za tisto, kar delamo, saj
brez tega zanesljivo ne bi bilo uspe­
ha. Na usposabljanjih smo preživeli
veliko dni, popoldnevov, večerov in
tudi noči. Prav gotovo je k našemu
uspehu prispevala tudi strokovna
pomoč dveh naših prijateljic, ki nas
spodbujata od prvega dne. To sta
zdravnica splošne medicine Vlasta
Počkaj, dr. med., in medicinska
sestra Bojana Rolih, ki nas že štiri
25
sv 16
zaščita in reševanje
Gasilca peljeta
ranjenca, ki je
hudo opečen, v
šotor, v katerem
mu bodo dali
prvo pomoč.
Vodja ekipe
prve pomoči
Republike
Srbije Nemanja
Vuković:
»Za priprave namenjamo približno devet mesecev.
Državna tekmovanja se začenjajo
septembra, naša ekipa pa začne
priprave februarja.«
leta pripravljata ter usposabljata za
prvo pomoč.«
Tudi množičen obisk otrok,
šolarjev in dijakov
Prometna nesreča
Na brežiških ulicah je
bilo tudi 2300 mladih
obiskovalcev.
Poveljnik CZ RS
Miran Bogataj
izroča pokal
zmagovalni ekipi
PGD Materija.
26
Na preverjanju usposobljenosti v
Brežicah so šestčlanske ekipe prve
pomoči na sedmih deloviščih v
središču mesta predstavile postopke
dajanja prve pomoči poškodovanim
v nesrečah, in sicer ob potresu,
delovni nezgodi, množični prometni
nesreči, požaru v stavbi ter pri
iskanju pogrešane osebe. Sodelovalo
je več kot 700 pripadnikov in članov
reševalnih služb, ki so ob deloviščih
predstavljale svojo dejavnost.
Poleg državnega preverjanja uspo­
sobljenosti ekip prve pomoči CZ in
RKS je v Brežicah potekalo še veliko
spremljevalnih dejavnosti, in sicer
predstavitve dejavnosti in opreme
gasilcev, potapljačev, Civilne zaščite,
enot za varstvo pred neeksplodi­
ranimi ubojnimi sredstvi (NUS),
radioamaterjev, kinologov, jamarjev,
gorskih reševalcev, skavtov, taborni­
kov, RKS, MNZ in Policije, Slovenske
vojske, službe nujne medicinske
pomoči ter drugih, ki sodelujejo pri
dajanju zaščite, reševanja in pomoči
ob naravnih ter drugih nesrečah.
Brežiškega preverjanja usposoblje­
nosti ekip prve pomoči CZ in RKS
se je na povabilo URSZR ter RKS
udeležila tudi ekipa Rdečega križa
Srbije.
»Intenzivnost naših priprav je
odvisna od sezone tekmovanj. Za
priprave namenjamo približno
devet mesecev. Državna tekmova­
nja se začenjajo septembra, naša
ekipa pa začne priprave februar­
ja,« je povedal vodja ekipe prve
pomoči Republike Srbije Nemanja
Vuković. »Tako imamo približno
pet mesecev časa, da se ukvarjamo
tudi z drugimi zadevami oziroma
imamo zimske počitnice. Delo med
pripravami je zelo naporno, saj
včasih traja tudi po več ur na dan.
Vsi se zavedamo, da se bomo na
FACE uvrstili in tam tudi zmagali le,
če bomo v vrhunski formi. Mislim,
da smo tudi zelo psihično močni, saj
nas morebitni slab rezultat na enem
tekmovanju ne vrže s tira, temveč
nam je spodbuda za še bolj trdo
delo v prihodnje. Letos smo zmagali
na našem državnem prvenstvu in
drugo leto bomo skupaj z ekipo
prve pomoči iz Materije tekmovali
na Irskem. Na letošnjem evropskem
festivalu prve pomoči so zmagali
naši starejši kolegi.«
V dejavnosti so se tega dne vključili
tudi učenci in dijaki osnovnih ter
srednje šole iz Posavja in Dolenjske.
Tehnični dan so imeli na OŠ Artiče,
OŠ Brežice, OŠ Cerklje ob Krki, OŠ
Velika Dolina, OŠ Raka, OŠ Šmarjeta,
Gimnaziji Brežice in strokovno ose­
bje Vrtca mavrica Brežice. Iz regije
je prireditev organizirano obiskalo
2300 otrok in mladih iz vrtcev ter
osnovnih in srednjih šol.
Državno preverjanje znanja ekip CZ
in RKS so si ogledali številni gostje,
med katerimi so bili poveljnik CZ RS
Miran Bogataj, generalni direktor
URSZR Darko But, predsednik RKS
Franc Košir, župan mestne občine
Brežice Ivan Molan, namestnik ge­
neralnega direktorja URSZR Branko
Dervodel, generalni sekretar RKS dr.
Danijel Starman in drugi.
Vodja izpostave
URSZR Brežice
Zdenka Močnik:
»Mislim, da smo
svoje delo opravili
skupaj z območnim združenjem Rdečega križa Brežice in občino Brežice zelo dobro,
in vsem, ki so kakorkoli pomagali
pri organizaciji, velika zahvala.«
In kako ocenjuje preverjanje vodja
izpostave URSZR Brežice Zdenka
Močnik? »Zdaj, ko je konec dneva in
tudi preverjanja, smo vsi zadovolj­
ni. Naša izpostava je vložila veliko
truda in dela v pripravo ter izvedbo
preverjanja, priprave pa so potekale
več mesecev. Mislim, da smo svoje
delo opravili skupaj z območnim
združenjem Rdečega križa Brežice
in občino Brežice zelo dobro, in
vsem, ki so kakorkoli pomagali pri
organizaciji 17. državnega preverja­
nja usposobljenosti ekip prve pomo­
či CZ in RKS, velika zahvala.«
obrazi
Razumevanje protokola
bo zdaj lažje
Besedilo: Jerica Pavšič
Fotografija: Bruno Toič
Kaj vas je spodbudilo, da svoje
dolgoletne izkušnje in poznavanje
poslovnega bontona ter protokola
zberete v knjigi?
Knjigo sem napisal zaradi velikega
zanimanja za pravila protokolar­
nega dela. V različnih krajih, kjer
sem sodeloval pri protokolarnih do­
godkih, ki so se jih udeležili visoki
predstavniki MO in SV, sem spoznal
ljudi, ki so sicer zelo dobro poznali
protokol, niso pa bili prepričani,
da delajo prav. Pri meni in mojih
kolegih so iskali potrditev. Vodila
me je tudi želja, da se določeni
protokolarni dogodki in ceremoniali
zapišejo. V Sloveniji ni protokolarne
šole ali akademije, na kateri bi pro­
tokol poučevali, zato se mi je zdelo
pomembno, da sam prispevam k
izobraževanju na tem področju.
Kaj prinaša knjiga in komu je
namenjena?
Štabni vodnik Boštjan Poklukar, zaposlen v Službi za
protokol MO, je Blejec, na kar je zelo ponosen, saj pravi,
da je na Bledu protokol doma. Že kot osemletni fantič
se je med opazovanjem mojstra protokola, ki je nadziral
podeljevanje kolajn na blejski regati, odločil, da bo nekoč
to delal tudi sam. Sanje, da bo delal v protokolu, so se
mu uresničile, saj je najprej kot prostovoljec sodeloval pri
protokolarnih opravilih na nastopih Godbe Gorje in vseh
večjih tradicionalnih športnih prireditvah na Gorenjskem,
nato pa je leta 2004 dobil priložnost, da se v protokolarnem
delu izkaže tudi v Slovenski vojski, v kateri sicer dela že od
leta 1991. Po petih letih, ko je opravljal dolžnost pribočnika
poveljnikom Poveljstva za podporo, od leta 2009 dela v
Službi za protokol MO, ki skrbi za protokolarne dogodke
MO in SV ter njunih najvišjih predstavnikov.
Boštjan Poklukar je človek, ki se s svojo osebnostjo in
nastopom vtisne v spomin, ta mesec pa je širšo javnost
opozoril nase in na svoje delo tudi s knjižnim prvencem z
naslovom Delam protokol.
V knjigi sem opisal protokolarne
dogodke in ceremoniale, ki so orga­
nizirani v SV ter na MO. Ti so zelo
točno določeni, zato sem se trudil,
da sem jih dosledno opisal. Knjiga
opisuje tudi protokolarne dogodke
in ceremoniale, ki so organizirani
v drugih ustanovah, ter kulturo
obdarovanja, tako da je pravza­
prav priročnik, kako se protokol
organizira na katerikoli ravni, tako
v društvih, zvezah in podjetjih kot
tudi na lokalni ter državni ravni.
Knjiga je namenjena tudi uporab­
nikom protokola, saj jim bo poma­
gala, da se bodo znali pravilno vesti
znotraj protokolarne zgodbe. Pred
protokolarnimi dogodki tako ne bo
več noči brez spanja.
Poleg tega sem mislil tudi na vse,
ki se kot gostje udeležujejo proto­
kolarnih dogodkov, in prepričan
sem, da bo obisk dogodka s knjigo
Delam protokol zdaj za marsikoga
lažji.
Precej pozornosti ste namenili
tudi osebnosti protokolarnega
uslužbenca oziroma uslužbenke.
sv 16
uslužbenca je, da se osebi, za kate­
ro skrbiš v protokolarnem smislu,
približaš in zelo dobro poznaš
njeno profesionalno delo ter do
neke mere tudi njeno zasebnost.
Kljub temu se mora protokolarni
uslužbenec neprestano zavedati, da
med njim in nosilcem javne funk­
cije velja profesionalen odnos, ki je
natančno določen. Profesionalnost,
lojalnost in molčečnost so atributi,
ki so za protokolarnega uslužbenca
najpomembnejši. Zaupanje med
protokolarnim uslužbencem in
nosilcem javne funkcije mora biti
vzajemno.
Protokolarni uslužbenec je vedno
prvi na kraju dogodka in narediti
mora dober prvi vtis, zato je tudi
blagovna znamka ustanove, v kate­
ri dela. V Službi za protokol MO si
za to zelo prizadevamo. Prepričan
sem tudi, da je delo naše službe in
vseh, ki skrbijo za protokol v SV,
popolnoma primerljivo z delom
protokolarnih služb ministrstev
za obrambo in vojsk v drugih
državah Nata. Za protokolarnega
uslužbenca je pomembno tudi, da
ima socialno omrežje, ki prihrani
dolgotrajno pisanje dopisov in
telefonsko dogovarjanje. Biti mora
mojster komunikacije in imeti vi­
soko stopnjo čustvene empatije ter
dovolj odločnosti. Znan je namreč
rek, da se s teroristi lahko pogajaš,
s protokolom pa to žal ni mogoče.
Kakšni so vaši načrti?
Predvsem sem predan pripadnik
SV. Knjiga, ki sem jo napisal, je
nekakšna prelomnica v mojem
življenju. O protokolu tudi veliko
predavam na različnih ustanovah,
trenutno pa je zame najbolj po­
membno, da knjiga Delam protokol
pride do ljudi, ki jim bodo moje
izkušnje olajšale stik s protokolom.
Knjigo Delam protokol, ki je izšla v
založbi Šole retorike, bosta avtor
štabni vodnik Boštjan Poklukar in
založnik Zdravko Zupančič predstavila v ponedeljek, 24. oktobra, ob
14. uri v Knjižnično-informacijskem
centru MO.
Na predstavitvi knjige bo sodelovala ministrica za obrambo dr. Ljubica
Jelušič, ki je tudi avtorica predgovora v knjigo.
Ključno za protokolarnega
27
sv 16
iz zgodovine
Feldmaršal Svetozar Borojević
Med slavo in ponižanjem
Svetozar Borojević pl. Bojna
V avgustovski številki revije Slovenska vojska smo poročali,
da je poleti izšla knjiga o feldmaršalu Svetozarju Borojeviću.
Tokrat z izrecnim dovoljenjem avtorja Mira Simčiča
objavljamo odlomek iz te knjige.
Pred vrati je stota obletnica za­
četka prve svetovne vojne. Zadnji
vojaki, ki so se vojskovali v tej voj­
ni, so umrli pred nekaj leti, toda še
vedno je marsikaj o »Veliki vojni«
ostalo zakrito ali pa je zavestno
prikazano v izkrivljenih, mitskih
podobah. Tako je tudi z znameni­
tim feldmaršalom avstro-ogrske
vojske Svetozarjem Borojevićem
pl. Bojno. Po nekaterih britanskih
vojaških ocenah naj bi bil najboljši
obrambni strateg prve svetovne
vojne, ima pa nedvomno velike
zasluge za ohranitev nacionalnega
prostora Slovencev in Hrvatov,
toda danes je bolj ali manj izrinjen
28
iz kolektivnega spomina celotne
Srednje Evrope. Po številnih drugih
zgodovinskih virih pa naj bi bil
kontroverzna oseba, izjemno suro­
va in brezčutna, brezobzirna in do
konca vdana črno-žolti monarhiji.
Osebna tragedija Svetozarja
Borojevića je po mnenju hrvaškega
zgodovinarja dr. Draga Roksandića
predvsem v tem, da se je »prepo­
zno rodil« in doživel propad dvojne
monarhije. Res je: če bi Borojević
namesto v maju 1920 umrl dve
leti pred tem, bi ga pokopali kot
enega največjih junakov v zgodovini
dvojne monarhije. In če je Borojević
imel to nesrečo leta 1918, da se
je rodil prepozno, se je leta 1856
vsekakor rodil ravno v pravem
času, da je leta 1878 kot 21 let star
poročnik, šele na začetku vojaške
kariere, aktivno, kot vojak, sodeloval
v dramatičnih dogajanjih v Bosni
in Hercegovini, po vojaški zasedbi
Bosne in Hercegovine od strani
dvojne monarhije, kot je bilo dogo­
vorjeno na Berlinskem kongresu.
Ko je na začetku leta 1915 bilo
jasno, da je vojna z Italijo neizo­
gibna, se je načelnik generalštaba
Conrad von Hoetzendorf nagibal k
temu, da bi spopad z Italijo njegova
vojska sprejela na Savi in Dravi,
odločilna bitka pa naj bi se odigrala
v Celovški kotlini in pri Zagrebu.
Močne italijanske sile bi tako
razvlekli, njihova preskrba bi bila
motena in sovražnika bi se pošteno
lotili šele takrat, ko bi se znašel v
zelo ranljivem položaju.
Borojević je predlagal odločno
obrambo na Soči in najprej ni želel
prevzeti poveljstva nad novousta­
novljeno armado, ki naj bi prevzela
nase breme spopadov z Italijo. V
avstro-ogrskem generalštabu sta
nastala dva koncepta obrambe
proti Italiji in šele v noči 19. maja
1915, štiri dni pred začetkom vojne
z Italijo, se je avstro-ogrski gene­
ralštab odločil za spopad na Soči.
Slovenci in Hrvati imajo še danes
razlog za hvaležnost Borojeviću. V
primeru odločitve za vojno na Savi
in Dravi bi slovenske in hrvaške
pokrajine bile opustošene, prebival­
stvo pa v celoti izseljeno. Slovencev
je bilo takrat samo 1,2 milijona in
vprašanje, koliko bi se jih vrnilo na
uničene domove. V primeru oku­
pacije slovenskih krajev od strani
italijanske vojske bi italijanske
okupacijske oblasti sistematično
zavirale vračanje beguncev, tako
kot so to po letu 1918 počele na
Tržaškem in Goriškem, kjer so do
leta 1915 Slovenci bili večina in so
v svojih rokah imeli celo 88 odstot­
kov zemlje.
Borojevićevi taktični vojaški prije­
mi, imenovani aktivna obramba na
soški fronti, so še danes predmet
preučevanja na vojaških akade­
mijah po svetu. V veliki meri je
njegova zasluga, da frontna črta
med Rombonom in Škabrijelom na
soški fronti ni nikoli padla. Italijani
so se zagrizeno borili ne glede
na izjemno visoke izgube, toda
soške fronte niso nikoli prebili.
Italijanska iredenta je na grebenih
hribov od Rombona do Škabrijela v
dvanajstih soških bitkah spoznala,
kako nesmiselne so njene ekspan­
zivne ambicije. Svetozar Borojević
je s svojo osebno zagrizenostjo,
samodisciplino, vojaškim talentom
in vzdržljivostjo postal legenda že
za svojega življenja.
Cena dvanajstih bitk na soški
fronti, od maja 1915 do konca
oktobra 1917, je bila izjemno viso­
ka. Dokumentirana je sicer smrt
za blizu 200.000 vojakov na obeh
straneh frontne črte. Vedeti pa mo­
ramo, da je v resnici bilo dvakrat
več pogrešanih vojakov, ki so ostali
brez groba ali pa so bili zakopani v
množičnih grobnicah brez imena,
kot tistih, ki danes imajo svoj grob
z imenom. Naša ocena je, da je
od posledic vojskovanja na soški
fronti, na italijanski in avstro-ogr­
ski strani, v resnici umrlo kakšnih
700.000 vojakov.
Borojević je bil tista osrednja
pečina, na kateri se je v letih
1915 do 1917 prvič trdo nasukal
italijanski iredentizem, toda danes
Knjiga Mira Simčiča Svetozar Borojević – Med slavo in ponižanjem je izšla pri
založbi Intelektualne storitve, Koper, ki ima na zalogi knjigi 888 dni na soški
fronti ter Ženske v Titovi senci istega avtorja. Naročila sprejemajo na telefonsko številko 040/671 697 in elektronski naslov [email protected]
Za pripadnike Slovenske vojske je 20-odstotni popust.
Borojević med obiskom v eni
izmed enot, ki jim je poveljeval
Branilci Soče na položaju
je Borojević nepriznan, zamolčan
in bolj ali manj pozabljen. Brez
pretiravanja, to se da utemeljiti,
Borojević je bil človek, ki je polomil
krila italijanski iredenti.
Zlom italijanske vojske pri
Kobaridu, kjer je 14. skupna nem­
ško-avstro-ogrska armada zlomila
italijansko vojsko v pičlih štirih
dneh in jo prepodila za reko Piavo,
slovi kot »mati vseh bitk« na soški
fronti. V tej bitki je Borojevićeva
armadna skupina le igrala postran­
sko vlogo, njena aktivnost se je
pričela po uspešnem prodoru 14.
armade proti Furlanski ravnici.
Toda v predhodnih 11 soških bit­
kah je Borojevićeva taktika izčrpala
bojevitost, moralo in voljo do vojne
italijanskemu ljudstvu. Italijani
so v prvi svetovni vojni v spopa­
dih z vojsko dvojne monarhije
imeli 750.000 mrtvih, 1,1 milijona
pohabljenih vojakov in ravno toliko
dezerterjev, ki so jih italijanska
vojaška sodišča preganjala še dolga
leta po vojni. Vojna proti nekda­
nji zaveznici Avstro-Ogrski pa je
v italijanskem generalštabu bila
zamišljena kot lahkotna operacija
pod nazivom »sprehod na Dunaj«.
Italijanski militarizem si je vojno z
dvojno monarhijo predstavljal kot
zadnje dejanje Risorgimenta, zdru­
žitve vseh Italijanov v eno državo.
V vseh vojnah za združitev Italije
od 1848 do 1861 je padlo sedem
tisoč italijanskih vojakov, toliko pa
so jih znali v 10. in 11. soški bitki
imeti dnevno. Preboj pri Kobaridu
je največja visokogorska bitka v
zgodovini človeštva in največja
bitka na območju Slovenije, toda
pogoje za veliki uspeh »čudeža
pri Kobaridu« je ustvarila uspešna
obramba Borojevićevih enot na
Soči v času od 24. maja 1915 do 24.
oktobra 1917.
V času Mussolinija, pa tudi pozneje
v drugi svetovni vojni, je italijanski
militarizem bil izjemno bojevit in
brezobziren, toda po prvi svetovni
vojni je izgubil množično podporo
med italijanskim prebivalstvom,
pozneje pa je med Italijani prišlo
do množičnega odpora fašizmu,
militarizmu in iredenti.
Slovenci o Borojeviću po prvi
svetovni vojni niso veliko ve­
deli. Karađorđevićeva in Titova
Jugoslavija sta imeli svoje junake
in lastne mite o prvi svetovni vojni
in za feldmaršala Borojevića ni bilo
prostora v tej druščini.
Da se je Borojević prej rodil (in
tudi prej umrl), se mu leta 1918
ne bi zgodilo, da bi se znašel v
precepu med lojalnostjo dina­
stiji in lojalnostjo nacionalnim
aspiracijam (srbskim in hrvaškim)
oziroma »supranacionalnim«
(jugoslovanskim) težnjam. Vsaka
od teh skupnosti je imela svoje
cilje in svoje vrednote, ki so bili
med seboj v popolnem naspro­
tju, in vsaka od njih je zahtevala
brezpogojno zvestobo in lojalnost
od posameznikov. To je logika, ki
se glasi: kdor ni z nami, je proti
nam oziroma je narodni izdajalec.
Ta precep je Svetozar Borojević
osebno usodno plačal po letu
1918, saj je maja 1920 v Porečah
ob Vrbskem jezeru na avstrijskem
Koroškem umrl v skrajni bedi
in poniževan od novih oblasti v
Jugoslaviji in Avstriji.
29
sv 16
preberite
MO bogatejše za sliko Dušana Kovača
Fotografija: Marko Pišlar
Na MO je v sredo, 12. oktobra,
potekala slovesnost, na kateri je
likovni umetnik mag. Dušan Kovač
MO podaril svoje delo ob 20-letnici
samostojne Slovenije z naslovom
Pot osamosvojitve. Kot je povedal
v predgovoru, se je za podaritev
slike v zahvalo MO odločil, saj
zaposleni na MO in v SV podpirajo
ljubiteljsko likovno umetnost s
postavitvijo gostujočih razstav v
avli MO kot tudi z organizacijo
vsakoletne likovne kolonije gene­
rala Maistra, na njej pa se srečujejo
in ustvarjajo ljubiteljski likovni
umetniki. Za impresivno, približno
deset metrov dolgo umetniško
delo, ki krasi steno tako imenovane
Perryjeve sobe v pritličju stavbe
MO, se je mag. Kovaču zahvalila
ministrica za obrambo dr. Ljubica
Jelušič. Ob tem je povedala, da je
zelo vesela umetnikovega darila, ki
ga je posvetil MO ob 20. obletnici
osamosvojitve Slovenije, saj nas bo
pogled nanj še naprej opominjal
na pot, ki jo je bilo treba prehoditi
do samostojnosti. Likovno delo je
zbranim predstavila umetnostna
zgodovinarka in likovna kritičar­
ka Anamarija Stibilj Šajn, ki je
povzela, da to likovno dovršeno
delo izraža umetnikovo doživljanje
dogodkov osamosvajanja Slovenije,
pušča pa tudi prostor za razmišlja­
nje o prihodnosti. MP
Izšla je nova številka revije Ujma
30
seizmotektonskih in seizmoloških
terminih, na koncu pa sledijo še
pregledi literature.
Revija je brezplačna, lahko jo
naročite na naslovu Ministrstvo
za obrambo, Uprava RS za zaščito
in reševanje, Vojkova cesta 61,
1000 Ljubljana, po elektronski
pošti [email protected] ali telefonu
01/471 33 60. Revija bo v celoti
dostopna tudi na spletni strani
www.sos112.si. TN
Fotografija: Vid Ponikvar
Izšla je 25. številka revije Ujma, ki
obravnava vprašanja o varstvu pred
naravnimi in drugimi nesrečami
in jo vsako leto izda Uprava RS za
zaščito in reševanje. V novi številki
je na 332 straneh objavljenih 43
člankov, ki z različnih vidikov
obravnavajo področje naravnih in
drugih nesreč v Sloveniji in tujini
leta 2010.
V reviji boste našli od splošnih
pregledov podnebnih razmer, stanja
voda, vetrovnosti ter potresov v
Sloveniji in svetu lani do konkre­
tnih opisov posameznih nesreč.
Izpostavljene so septembrske popla­
ve, ki so opisane z vidika različnih
strok, narejena pa je tudi primerjava
s podobnima dogodkoma iz let 1926
in 1933.
V poglavju o raziskavah in razvoju
je zbranih kar nekaj člankov, ki se
osredotočajo na nove tehnološke
rešitve, med njimi uvajanje bese­
dilnega klica v sili oziroma SMS na
številko 112.
Sledi poglavje o pripravljenosti na
nesreče, v katerem sta predstavljena
državna načrta zaščite in reševanja,
in sicer ob jedrski ali radiološki
nesreči ter nesreči zrakoplova, ter
nova državna ocena ogroženosti ob
pojavu nalezljivih bolezni pri ljudeh.
Seizmologi so predstavili novo karto
potresne intenzitete Slovenije, me­
teorologi pa pišejo o smislu oziroma
nesmislu obrambe pred točo.
Poglavje o izobraževanju, usposa­
bljanju in preverjanju obravnava za­
ščitno-reševalne vaje ter preverjanje
usposobljenosti ekip prve pomoči.
Na podlagi slednjega je opisano
vključevanje oseb s posebnimi potre­
bami v aktivnosti zaščite, reševanja
in pomoči. Jamarji so predstavili
sodelovanje na mednarodnih uspo­
sabljanjih, za gasilce pa bo zanimiv
članek o aplikaciji za poučevanje
postopkov ukrepanja ob požarih.
Sledijo manj obsežna poglavja o
psiholoških vidikih nesreč, tujih iz­
kušnjah ter priznanjih in nagradah.
V strokovni besedi je objavljeno
tretje nadaljevanje o tektonskih,
Sijajni Bojan Tokič
Slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič je na evropskem prvenstvu
v Gdansku na Poljskem dosegel največji uspeh v svoji karieri. Pripadnik
športne enote Slovenske vojske je osvojil bronasti kolajni. Najprej je bronasto
kolajno dosegel v igri dvojic s Srbom Aleksandrom Karakaševićem, nato
pa še v igri posameznikov, v kateri mu je finale preprečil večkratni evropski
prvak Nemec Timo Boll. Tokič je že leta 2009 na evropskem prvenstvu osvojil
bronasto kolajno v igri dvojic. Tretji je bil tudi že leta 2007 med posamezniki.
Za Tokičem je izjemna sezona, saj si je na svetovnem prvenstvu s sijajnimi
predstavami zagotovil nastop na prihodnjih olimpijskih igrah. RP
razvedrilo
sv 16
Reševalcem nagradne križanke
Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke:
PODMORNICA ZETA V PIVKI.
Nagrade prejmejo: Matej Koren, Prvačina 119,
5297 Prvačina, Hana Muršak, Štajngrova 5 a,
2234 Benedikt, in Henrik Razpotnik, Kresnice 1 a,
1281 Kresnice. Nagrajencem čestitamo. Pravilne rešitve
tokratne križanke nam pošljite do petka, 4. novembra,
na naslov: Uredništvo revije Slovenska vojska,
Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana.
Ime in priimek:.....................................................................................
Naslov:.................................................................................................
Pošta: ...................................................................................................
Rešitev gesla:.......................................................................................
.............................................................................................................
.............................................................................................................
31

Similar documents