docLetnik XIX/16 - Ministrstvo za obrambo
download 
Report Transcription
Letnik XIX/16 - Ministrstvo za obrambo
revija slovenska vojska Postroj treh kontingentov SV v MOM Bistvo vsega je združiti ljudi in tehnologijo Četrtič je gasilcem iz Materije uspelo Leto XIX 21. 10. 2011 številka 9 771318 068006 Cena 0,21 € To je bil dan olajšanja in dokončnega zmagoslavja sv 16 aktualno Zahvala za pomoč Ministrica za obrambo je dobila zahvalo župana občine Loška dolina, kjer je 670. poveljniško-logistični bataljon Slovenske vojske tri mesece zagotavljal neoporečno Vesti na pitno vodo za lokalni vodovodni sistem. Pripadniki Slovenske vojske so v 95 dneh prečistili skoraj 22 milijonov litrov oziroma 22.000 m³ vode. V svoji zahvali je župan zapisal: Spoštovani! Občina Loška dolina je imela v preteklih mesecih zaradi onesnaženja izvira pitne vode težave z oskrbo s pitno vodo. Zahvaljujem se vam za izkazano pomoč in takojšnjo pripravljenost vaših enot pri reševanju nastale problematike. Voda je edina pijača modrega človeka. (Henry David Thoreau) Prijazen pozdrav, župan Janez Komidar Izredni dogodek na Generalštabu SV Pripadnik Generalštaba SV se je 13. oktobra okoli 7. ure v svoji pisarni smrtno poškodoval s svojo oborožitvijo, in sicer pištolo. Na delovnem mestu je bil med dogodkom sam, pripadniki in pripadnice Generalštaba SV niso bili ogroženi. Po prvih ugotovitvah preiskovalnih organov je pripadnik storil samomor. O dogodku sta bila obveščena preiskovalni sodnik in državni tožilec, okoliščine pa preiskujeta tudi Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo in komisija Slovenske vojske za ugotavljanje dejstev nastanka dogodka. V Slovenski vojski in na Ministrstvu za obrambo obžalujemo smrt našega sodelavca, svojcem častnika Slovenske vojske pa izrekamo iskreno sožalje. Umrl Ivan Dolničar Janošik V 91. letu je umrl nosilec partizanske spomenice 1941, partizanski poveljnik in upokojeni general Ivan Dolničar Janošik. Ivan Dolničar se je rodil avgusta 1921 v Šujici pri Polhovem Gradcu, junija 1942 pa je s parti zanskim imenom Janošik vstopil v Dolomitski odred in v njem napredoval od navadnega borca, obveščevalca 2. bataljona odreda do komandirja 1. čete 2. bataljona Dolomitskega odreda. Nato je opravljal odgovorne dolžnosti v različ nih partizanskih enotah, med drugim tudi v legendarni 14. diviziji. Zelo pomembno vlogo je imel ob koncu vojne, saj je prvi vzpostavil stik z nemškim generalom Löhrom, ki je v Topolšici podpisal kapitulacijo nemških oboroženih sil v Jugovzhodni Evropi. Po vojni je ostal v vojski v vojnem letalstvu. Maja 1990 je bil izvoljen za predsednika Zveze združenj borcev NOB Slovenije in je ta položaj zasedal do novembra 2003. Dolničar je bil preje mnik zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije. General je predlagal tudi ustanovitev posebne ga priznanja, in sicer medalje generala Franca 2 kratko J avnomnenjske raziskave Centra za raziskovanje javnega mnenja o odnosu javnosti do aktualnih razmer in dogajanj v Sloveniji so v oktobrskem politbarometru ponovno pokazale, da je zaupanje državljank in državljanov v Slovensko vojsko še vedno visoko. Rezultati nakazujejo, da se med ustanove s prevladujočim zaupanjem uvršča prav Slovenska vojska. Povprečje na lestvici zaupanja kaže na težnjo povečanja, in sicer je bila maja 2011, ko je bila Slovenska vojska pri vrhu zaupanja v institucije, ocena 3,46, pri zadnjih meritvah pa 3,54. Na drugem mestu je šolstvo z oceno 3,30. Medletne primerjave zaupanja v osrednje institucije od leta 1996 do 2011 tudi kažejo na stabilno in stalno visoko zaupanje državljank ter državljanov v Slovensko vojsko. V petek, 14. oktobra, je v vojaški bazi Butmir v Sarajevu potekala slovesnost ob predaji dolžnosti in nalog med kontingentoma Slovenske vojske v silah Eufor, ki delujejo v okviru operacije Althea v Bosni in Hercegovini. Dosedanji poveljnik 26. kontingenta podpolkovnik Milan Korbar je dolžnost predal poveljniku 27. kontingenta podpolkovniku Branku Potočniku. V soboto, 15. oktobra, je v vojaški bazi Camp Stone v Heratu potekala slovesnost ob predaji dolžnosti in nalog med kontingentoma Slovenske vojske v silah Isaf, ki delujejo v okviru Natove operacije v Afganistanu. Dosedanji poveljnik 15. kontingenta polkovnik Dobran Božič je dolžnost predal poveljniku 16. kontingenta polkovniku Robertu Glavašu. Glavnina pripadnikov bo delovala v Bala Boluku, kjer bodo usposabljali bataljon afganistanske nacionalne vojske. M ed 19. in 22. oktobrom poteka v osrednji Sloveniji mednarodna vaja IPA SI-QUAKE 2011. Pred začetkom vaje je bila v Izobraževalnem centru Logatec tiskovna konferenca, na kateri je URSZR, ki je organizatorka vaje, podrobneje predstavila potek mednarodne vaje in delovišča, na katerih bodo specializirane ekipe za reševanje v mestnem okolju odkrivale, reševale in oskrbovale ponesrečence. Rozmana Staneta, ki je namenjena najzaslu žnejšim poveljnikom in poveljnicam Slovenske vojske, ki so se izkazali pri delovanju v MOM. Ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska sta generalovo pobudo za ustanovitev sprejela ter te medalje prvič podelila septembra ob prihodu vo jakov kontingenta Slovenske vojske iz operacije Kforja na Kosovu. NO G ardna enota SV je v torek, 11. oktobra, gostila otroke iz vrtca Škofja Loka. Vzgojiteljici in 40 otrok si je z navdušenjem ogledalo dvig zastave Republike Slovenije, vedno urejene in pripravljene pripadnike gardne enote SV in bojevnike iz 10. motoriziranega bataljona. 2 Zahvala za pomoč Izredni dogodek na Generalštabu SV Umrl je Ivan Dolničar Janošik intervju 4 Spoštovane bralke, spoštovani bralci! vse b in a aktualno Konec prejšnjega tedna nas je presenetila novica o samomoru častnika Slovenske vojske. Ob tem se pri vsakem izmed nas pojavljajo vprašanja in hkrati tudi odgovori, zakaj, ali res ni bilo druge rešitve, ali človek v stiski ni mogel poiskati pomoči pri strokovnjakih in zakaj je prišel v tako hudo stisko, da iz nje ni videl drugega izhoda kot smrt. Večina ljudi sočustvuje z bližnjimi. Nekateri odgovori so tudi tendenciozni in nepošteni ter sovražni do ustanove, v kateri je bil zaposlen nesrečni častnik. Nič lažjega ni kot brez trdnih dokazov lepiti etike in s prstom kazati na nekoga, da je kriv. To je bil dan olajšanja in dokončnega zmagoslavja minilo je dvajset let 7 Njihov umik ni bil dostojanstven iz vojaškega življenja 10 Postroj treh kontingentov SV v MOM Predvsem bi pričakovali, da bodo in bomo počakali na odgovore, ki jih bodo dali preiskovalni organi. Pustimo jim, naj opravijo svoje delo, in nato sodimo. Sicer smo tudi tokrat pripravili, vsaj upamo tako, vsebinsko zanimivo številko. Ker je oktober, je naša osrednja pozornost namenjena obletnici odhoda ali, kot pravijo nekateri, izgona zadnjega vojaka jugoslovanske vojske iz Slovenije. Menimo, da sploh ni pomembno, kako imenujemo to končno dejanje našega osamosvajanja, pomembno je le, da jih ni več pri nas. 20Suverenost na nebu ključna za varnost države 23 Poleg tega smo bili na slovesnem postroju treh kontingentov, ki so se v bližnji preteklosti vrnili iz mednarodnih operacij in misij. Z beležko in fotoaparatom smo bili tudi na redni konferenci zelo delavnega podčastniškega združenja, na Ledinekovem koglu smo obiskali posadko novega radarja in se spomnili dvajsete obletnice, odkar je Slovenija uveljavila suverenost tudi v svojem zračnem prostoru. Svoje diktafone smo vključili tudi, ko smo se s sogovornikoma pogovarjali o vaji Izziv 2011 in delu Natovega poveljstva v Sarajevu. Delovati kot eno in stremeti k popolnosti naš gost 12 Bistvo vsega je združiti ljudi in tehnologijo mednarodne teme 14 BiH mora urediti področje vojaških nepremičnin odredbe obletnice 19 Dvajset let suverenosti zračnega prostora Republike Slovenije zaščita in reševanje 24 Četrtič je gasilcem iz Materije uspelo obrazi 27 Razumevanje protokola bo zdaj lažje iz zgodovine 28Feldmaršal Svetozar Borojević Med slavo in ponižanjem preberite 30 MO bogatejše za sliko Dušana Kovača Izšla je nova številka revije Ujma Sijajni Bojan Tokič razvedrilo 31Križanka u r edni k ov a b esed a 15 Na letošnjem državnem preverjanju ekip prve pomoči CZ in RKS v Brežicah so zmagali gasilci iz vasice Materija v občini Hrpelje - Kozina. Prav prisrčno je bilo gledati izkušene gasilske mačke, ki imajo že kar veliko srebra v laseh, kako so se veselili svoje zmage. Prav tako nam je šla do srca izjava članice tretjeuvrščene ekipe CZ občine Šentjernej, ki je skoraj obupano dejala: »Kdaj se bomo končno znebile tega tretjega mesta?« Mogoče že prihodnje leto. Sprašujem se, od kod pripadnikom sistema zaščite in reševanja, predvsem pa delavcem Uprave RS za zaščito in reševanje, toliko moči, da nas zadnje tedne znova in znova presenečajo s pripravo vaj, prikazov, preverjanj in usposabljanj. Te dni namreč poteka v osrednji Sloveniji mednarodna vaja IPA SI-QUAKE 2011. Več o tej vaji bo v prihodnji številki revije Slovenska vojska. Pišemo tudi o novi knjigi, ki jo je napisal naš sodelavec Boštjan Poklukar in ima naslov Delam protokol. Naj bo dovolj za danes in lepo pozdravljeni. BOJAN KUNTARIČ P. S.: Ob dvajseti obletnici odhoda zadnjega vojaka iz Slovenije se spominjam televizijskih posnetkov iz nekaterih drugih delov takratne Jugoslavije, ko so vojake pričakali z rožami in poljubi. Že čez nekaj mesecev je ta vojska pobijala in ropala iste ljudi, ki so jo takrat pričakali z rožami. Kako daleč je od ljubezni do sovraštva in nasprotno! k olofon Informativno glasilo Ministrstva za obrambo RS. Naslednja številka revije Slovenska vojska izide 11. novembra 2011. Revija Slovenska vojska je prvič izšla 14. maja 1993. Izhaja dvakrat na mesec, julija in avgusta ena številka. Prispevki, objavljeni v reviji, niso uradna stališča Ministrstva za obrambo. Revija Slovenska vojska je članica Evropskega združenja vojaškega tiska (EMPA). Nenaročenega gradiva ne vračamo. Naslov uredništva: Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana Telefon: +386 1/471 26 62, faks: +386 1/471 27 70 Elektronska pošta: [email protected], http://www.mo.gov.si Urednik: Bojan Kuntarič Novinarja: Nataša Oblak in Marko Pišlar Fotograf: Bruno Toič Lektoriranje: Meta Brulec in Barbara Nežič Tajnica uredništva: Milena Topolovec Oblikovanje: Melita Rak Priprava in tisk: Schwarz, d. o. o. Naklada: 10.000 izvodov revija slovenska vojska Postroj treh kontingentov SV v MOM Bistvo vsega je združiti ljudi in tehnologijo Četrtič je gasilcem iz Materije uspelo leto XiX 21. 10. 2011 številka Fotografija na naslovnici: Bruno Toič To je bil dan olajšanja in dokončnega zmagoslavja 9 771318 068006 Cena 0,21 € 3 sv 16 4 intervju To je bil dan olajšanja in dokončnega zmagoslavja Še nekaj dni in minilo bo dvajset let, odkar je Slovenijo zapustil zadnji vojak jugoslovanske vojske. S to zadnjo in zelo uspešno vojaško operacijo v slovenskem osamosvajanju je naša država postala zares samostojna ter neodvisna država. Vsak izmed nas se po svoje spominja dogodkov pred dvajsetimi leti, mi pa smo povabili na pogovor o teh dogodkih nekdanjega miličnika, vojaškega diplomata, upokojenega polkovnika Slovenske vojske, danes pa predsednika Zveze slovenskih častnikov dr. Bojana Potočnika. Kdaj ste zaslutili, da se za nas, Slovence, bližajo odločilni trenutki, ko bomo uresničili svoje dolgoletne sanje in želje? Že kmalu po Titovi smrti sem ve del, da Jugoslavija ne more obstati. Smo le ljudje, ki smo del narave kot vse drugo, zato tudi ljudem ne more vladati nekdo, ki nima pogo jev, da bi bil sprejet kot voditelj. To, da je bilo predsedstvo Jugoslavije vrhovni poveljnik Jugoslovanske ljudske armade oziroma da je državo vodila skupina neenotnih ljudi, ni imelo nobene perspektive. Začelo se je umiranje na obroke, vzporedno pa so se razvijale nove opcije, ki so iskale svojo pot, kar je bilo še posebno značilno za Slovenijo, ki ni mogla sprejemati nespametnih, neracionalnih in nepravičnih odločitev iz Beograda. Zvezna vlada je vse pogosteje uporabljala argumente moči. Vzporedno sta se krepila korup cija in kriminal, kar je še dodatno vzpodbudilo ljudi, da smo se v Sloveniji na plebiscitu odločili tako, kot smo se, torej za samostojno in neodvisno Slovenijo. Po vsem, kar smo doživeli do tistega 26. oktobra 1991, je bil to dan olajšanja, ko smo lahko zadihali s polnimi pljuči. Za nami je bilo prelomno obdobje, iz katerega smo prišli kot zmagovalci. Ali ste se skupaj s svojimi sodelavci na policiji oziroma v takratni milici posebej pripravljali na odhod poražene jugoslovanske vojske? Da, priprave na ta dogodek so se začele že takoj po znanem brionskem sestanku. Ustavile so se vojaške aktivnosti in začela poga janja o delitvi premoženja, predaji objektov ter orožja in drugem. JLA se je začela pripravljati na svoj od hod, takratna milica in Teritorialna obramba pa sta poostreno spre mljali dogajanja ter preprečevali nepredvidene dogodke, ki so se dogajali zaradi čustvenih odzivov in razpoloženja nekaterih pripa dnikov JLA, ki niso mogli sprejeti takšnega razvoja dogodkov. Sicer točnega datuma, kdaj bo Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA, nismo vedeli oziroma ta datum ni bil vnaprej točno določen, saj so bile težave pri organizaciji in izvedbi predvsem zadnjega transporta s trajektom iz koprskega pristanišča. Ali je pred dokončnim odhodom jugoslovanske vojske prihajalo do kakšnih zapletov oziroma odkritih nasprotij? Da, tudi to se je dogajalo. Seveda so bili v vzdrževanje varnostnih razmer v državi vključeni vsi po tenciali in nobena stvar ni bila pre puščena naključju. Že vzpostavitev mejnega nadzora je bil prepričljiv in očiten izraz državnosti za vse, ki so vstopili v Slovenijo. Čeprav je bila južna meja še precej prepu stna, se je izkazala v pravem smislu državne meje novonastale države. Tako tudi manjši incidenti od julija do konca oktobra niso predstavljali izrazite varnostne grožnje, saj se je ostrina vojne prenesla na jug. Seveda smo bili vseskozi v pripra vljenosti, da bi se lahko prepričlji vo soočili z incidenti tudi večjih razsežnosti. V večini primerov je šlo za odkrite grožnje ekstremnej šega dela nekdanjih pripadnikov JLA in tudi tistega dela civilnega prebivalstva, ki se nikakor ni mogel sprijazniti z nastalimi razmerami. Tako so, ko so odhajali in zapuščali vojaška stanovanja ter vojašnice, celo poškodovali inventar in na zidove pisali grafite Vratit čemo se oziroma Vrnili se bomo. Kakšno je bilo vzdušje med miličniki in kako je potekalo delo? Kako ste izvedeli in kako ste se odzvali ob novici, da je Slovenijo zapustil zadnji vojak jugoslovanske vojske? Svoje delo sem opravljal profesi onalno, skladno s predpisi in po oblastili organov za notranje zade ve. V tistem obdobju smo se soočali tudi s prihodi številnih beguncev predvsem iz Bosne in Hercegovine. Težko se je bilo soočati s pravimi ljudskimi tragedijami in jih reševati. Seveda je bilo vse življenje takrat podrejeno delu in maksimalnim prizadevanjem, da bi nastale razmere rešili čim bolje. Družina, prijatelji in osebno življenje takrat niso bili najpomembnejši, pa ven darle vseskozi v ospredju, da bi jih obvarovali možnih posledic, če bi nam kaj ušlo iz nadzora. Čutil sem neko olajšanje. Vedel sem, da potem, ko smo postali neodvisna in samostojna država, ne bomo dolgo osamljeni. Moje misli so bile takrat daleč naprej. Kmalu so nas priznale številne države. Tako se nismo več ustavili na poti, ko smo postali najprej članica Nata in po zneje še Evropske unije. Če nam ne bo uspelo obdržati Evropske unije in evra, nam ne bo dobro. Že zdaj bi si težko predstavljal, kako bi bilo, če bi spet vzpostavili notranje meje EU in da bi vsaka članica spet imela svoj denar. To bi nas nedvomno pahnilo v nove spore, pri čemer ne izključujem novih vojn. Besedilo in fotografiji: Bojan Kuntarič Kako ste se počutili, ko smo bili po toliko stoletjih končno gospodar na svoji zemlji? Stoletne sanje naših prednikov so se uresničile. Če le pomislim, koliko smo pretrpeli Slovenci samo zato, ker smo govorili slovensko, molili v slovenskem jeziku ali so nas zalo tili, ker smo brali slovensko knjigo. To trpljenje je dobilo svoj smisel in je bilo poplačano z nastankom samostojne ter neodvisne Slovenije in tudi življenja, ki so jih dali naši ljudje za svobodo, niso bila zaman. Zato je naša odgovornost in od govornost tistih, ki bodo prišli za nami, da tega najdragocenejšega ne zapravimo ali izgubimo. Tega naj nas bo vedno strah, da bomo odločneje in učinkoviteje reševali družbene težave, ki hromijo naš razvoj ter notranjo trdnost. Če ni medsebojne složnosti in spoštova nja, smo lahek plen tistih, ki nam ne želijo dobro. Mir in blagostanje nista trajni vrednoti, ki se ju ne da izgubiti. Mir in svoboda imata svojo ceno, ki jo je treba nenehno plačevati. Kako so po vašem mnenju pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in milice ter drugih struktur opravili svojo nalogo med vojno in ob umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije? Naloge smo opravljali po svojih najboljših močeh. Imeli smo boga to tradicijo, bili smo kakovostno usposobljeni in pred nami je bil le en cilj, zato smo lahko samo vsi skupaj zmagovalci. Vsak je prispe val po svojih najboljših močeh, in to šteje. Kaj je prispevalo k enotnosti večine Slovencev med vojno in ob odhodu zadnjega okupatorskega vojaka? Imeli smo izrazit skupni cilj, za katerega smo vedeli, da je življenjskega pomena. Ustvarile so se razmere, ko je bilo treba storiti odločilen korak, tokrat skupno v isti smeri. Imeli smo voditelje, ki 5 sv 16 intervju smo jim zaupali in jim verjeli. Tudi brez tega nam ne bi uspelo. To se zelo nazorno vidi predvsem danes, ko ljudje izgubijo zaupanje v svoje politike, zato je za skupno dobro še kako pomembno, da nas vodijo pošteni in spoštovanja vredni predstavniki, za kar smo odgovorni vsi prebivalci naše države, ki gremo na volišče. Zdaj ste že več kot leto dni predsednik Zveze slovenskih častnikov. Ali so se med vašim vodenjem organizacije njene prednostne naloge kaj spremenile? Skupaj s sodelavci le nadaljujem delo in naloge, ki sem jih dobil od predhodnika polkovnika Mihe Butara, ki je zdaj častni predsednik ZSČ. Seveda nastale razmere in razvojne težnje narekujejo nove naloge, ki nas še bolj povezujejo, zato smo tudi bolj opazni kot po memben dejavnik civilne družbe. Več kot 16.000 članov predstavlja velik potencial, ki je pomemben tudi s stališča obrambe države. Obrambno-vojaško znanje in sposobnosti, ki smo jih pridobili, želimo krepiti ter biti dejavni v svojem okolju. Veliko naših članov je tudi veteranov. Kot ZSČ smo tudi člani Koordinacije domo ljubnih in veteranskih organizacij Slovenije. Postali smo opazni tudi po videzu, saj smo od SV dobili več kot 700 bojnih uniform. V tem obdobju nam je uspelo skupaj z vodstvom Območnega združenja slovenskih častnikov Velenje obli kovati uniformo člana ZSČ. Tako smo lahko primerno zastopani na posameznih pomembnih dogodkih v domovini in tujini. Uniforma je podobna službeni uniformi podčastnika in častnika SV, vendar z oznakami ZSČ. Temu primerne bodo tudi oznake. Glede na to, da imamo v zvezi tudi častnike, ki ne prihajajo iz SV, temveč tudi policiste, carinike, pripadnike Civilne zaščite, gasilske častnike in druge, želimo funkcijske oznake omenjenih pripadnikov razvrstiti v primerljiv podčastniški oziroma častniški čin ZSČ. Poleg tega smo ponosni, da smo v ZSČ skupaj po vezani vojaški gorniki, podmorni čarji, letalci in društvo za taktične igre. Vrata so torej odprta za vse, ki želijo v zvezi najti sogovornike za 6 vojaškostrokovna vprašanja, imajo radi vojaško uniformo in se želijo izpopolnjevati ali na primerni ravni vzdrževati vojaško znanje ter veščine. Če moramo kot državljani Republike Slovenije kakorkoli sode lovati v obrambi države, moramo biti za to čim bolje pripravljeni in usposobljeni. Skupaj z drugimi prebivalci predstavljamo rezervno strukturo, ne glede na to, ali smo razporejeni v pogodbeno rezervo. Seveda smo pri tem deležni pomo či Ministrstva za obrambo in SV. Ta pomoč se sicer zaradi zmanjševa nja obrambnega proračuna zmanj šuje, vendar smo prepričani, da se aktivno obrambno jedro Slovenije zaveda, kako pomemben delež imajo prebivalci in še posebno tisti, ki imajo znanje in sposobnosti aktivnega sodelovanja v obrambi države ali katerihkoli aktivnostih, ki jih narekujejo razmere, ki so posledica izrednega stanja. Naj ob tem omenim še eno nalogo, ki jo uresničujemo, to je pomlajevanje članstva. To se že dogaja ob vseh omenjenih aktivnostih, skladno s tem pa tudi prilagajamo svoje delo v omenjeni smeri. združenj Sever ter še posebno z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB vzorno tudi na državni ravni. Sem član vseh treh organizacij. Posebno spoštujemo veterane dru ge svetovne vojne, ki so ustvarili neprecenljivo podlago in so nam veteranom osamosvojitvene vojne leta 1991 prenesli znanje in spo sobnosti, da smo lahko tistega leta ustvarili to, kar smo. Kako slovenski častniki delujete ob splošnem pomanjkanju denarja? Ali to ogroža uresničevanje vaših načrtov? Res, denar je velika težava, ko ga primanjkuje. Zmanjšujemo stroške na vseh področjih, iščemo sponzorje in zmanjšali smo mednarodno sodelovanje. Če se bo kriza stopnjevala in se bodo delov ne razmere še poslabšale, bomo v predsedstvu ZSČ določili nove ukrepe. Več bi radi naredili za tiste naše člane, ki potrebujejo pomoč v hrani in obleki. Te aktivnosti v temeljnih okoljih potekajo že nekaj časa. Častnik je oseba, ki jo krasi ta lepa slovenska beseda, zato je ena izmed nalog tudi medsebojna oziroma vzajemna pomoč. Danes nihče več ne ve, kdaj bo na vrsti, da bo potreboval pomoč tovariša. V teh razmerah nihče ne sme ostati osamljen in brez tovariške pomoči. Borec oziroma vojak nikoli ne sme zapustiti svojega bojnega tovariša, naj bo to na bojnem polju ali v vsakdanjem življenju. Kakšne so težave, s katerimi se pri svojem delu srečuje vaša organizacija? Največja težava je denar. Za letos se nam je nekako izšlo. Zelo smo zmanjšali število potovanj v tujino, ob tem pa smo okrepili sodelo vanje z mejnimi državami. Žal od MO in SV ne moremo več dobiti v uporabo službenega avtomobila in si ga sposojamo. V domovini se vozimo s svojimi vozili, kar ni majhen strošek. Tudi strelivo za izvedbo streljanj, ki smo ga še imeli na zalogi, počasi pohaja in je treba novo strelivo nabavljati pri prodajalcih po običajnih cenah, saj MO ne sme več donirati streliva nevladnim organizacijam. Žal nas pri tem obravnavajo kot katerokoli drugo društvo ali zvezo. V preteklosti smo pogosto slišali o težavah pri sodelovanju z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo. Te težave so bile značilne le za državno raven, sodelovanje na nižjih ravneh pa je bilo vzorno. Ali se je to že kaj spremenilo? Tukaj bi lahko zatrdil, da je sodelo vanje z ZVVS in Zvezo veteranskih Dr. Bojan Potočnik, ki se je rodil 26. januarja 1954 v Kranju, je diplomant Kadetske šole za notranje zadeve (1971), končal je 29. razred Vojaške akademije KoV v Beogradu (1976), bil predavatelj vojaških strokovnih predmetov na Srednji policijski šoli (1976), inšpektor policije za posebne in vojne enote policije v Kranju (1981), sekretar za obrambo občine Kranj (1983), glavni republiški inšpektor za obrambo (1985), ravnatelj Srednje policije šole v Tacnu (1988), šef kabineta poveljnika policije (1991), veteran osamosvojitvene vojne in svetovalec MNZ za področje obrambnih zadev (1992). Nato se je zaposlil na MO kot častnik SV s činom podpolkovnik in postal svetovalec ministra za obrambo (1993), bil je tudi načelnik Šole za častnike in svetovalec vlade v kabinetu ministra za obrambo (1997), povišan v polkovnika SV (1998) ter vojaški ataše za Madžarsko, Bolgarijo in Ukrajino s sedežem v Budimpešti (1999). Leta 2004 je doktoriral na Nacionalni obrambni univerzi v Budimpešti na temo možne oblike povezovanja vojaškoizobraževalnih sistemov kot eden izmed pogojev za oblikovanje skupne vojaške sile EU. Po vrnitvi iz Madžarske je bil začasno postavljen na položaj podsekretarja MNZ, nato pa leta 2005 za v. d. generalnega direktorja policije. S tega položaja je po nekaj mesecih odstopil. Novoizvoljeni predsednik Republike Slovenije ga je 24. decembra 2007 imenoval za svojega svetovalca za varnostna vprašanja. Leta 2008 se je upokojil. 16. oktobra 2010 je bil izvoljen za predsednika Zveze slovenskih častnikov v mandatnem obdobju 2010–2014. Funkcijo opravlja neprofesionalno. minilo je dvajset let sv 16 Njihov umik ni bil dostojanstven Po podpisu brionske deklaracije je dobila komisija uraden status in pooblastilo, da se pogaja z JA o vseh podrobnostih njenega umika ter vrnitvi vojaške opreme eni in drugi strani. Kot se spominja Miran Bogataj, se nasprotna stran na pogajanjih sploh ni zavedala, da je vojaško in politično poražena. Vse, kar se ji je dogajalo v Sloveniji, jo je zelo prizadelo, kar je kazala na vsakem koraku in v vsaki besedi. Pravzaprav njeni pogajalci dolgo sploh niso dojeli, kaj se jim je zgo dilo v Sloveniji. Kako jih poslati v domovino? Zelo živo se spominjam noči s 25. na 26. oktober 1991 in v torek, 25. oktobra 2011, bo minilo dvajset let, odkar je iz koprskega pristanišča odšel iz Slovenije zadnji vojak nekdanje jugoslovanske vojske. Bila je sobota in z družino smo obiskali moja starša na Dolenjskem. Starša sta bila zelo zadovoljna, da sta prišla vnuk in vnukinja na obisk. Kljub temu smo se vsi spraševali, ali bo v Kopru vse potekalo po načrtih ali bo prišlo do izzivanj in morda celo do spopada. Počasi se je bližala polnoč in odpravili smo se k počitku, vendar je bila moja radovednost prevelika in prižgati sem moral radio. Seveda je to bil Radio Ljubljana. Nekoliko sem zamudil in novinar je bral druge novice in sama od sebe mi je na ustnice prišla kletvica. Želel sem ugasniti radio, ko je novinar povedal, da predaja besedo novinarju Radia Koper Leonu Horvatiču, ki se oglaša iz Kopra. Z velikim navdušenjem je kolega Horvatič sporočil slovenskemu narodu in vsemu svetu, da je slovenske ozemeljske vode ter s tem slovensko ozemlje zapustil zadnji tuji vojak. Čez nekaj trenutkov so se po vsej državi oglasile sirene in potrdile, da je Slovenija po dolgih stoletjih postala samostojna ter neodvisna država. Besedilo: Bojan Kuntarič Fotografije: arhiv Vojaškega muzeja Umik JA iz Slovenije ni minil tako preprosto, saj so se pred tem zgodili številni dogodki in odhod zadnjega vojaka JA je bil le logičen konec dogajanja od prvih svobodnih volitev, razoroževanja takratne slovenske TO, ustanovitve Manevrske strukture narodne za ščite in referenduma za samostoj nost do vojne za Slovenijo. Po eni strani so brionski deklaraciji sledila trda pogajanja, saj nasprotna stran kljub vsemu ni dojela, da je izgu bila vojno, Slovenija pa je po drugi strani zamudila enkratno prilo žnost, da bi JA, ki je bila na našem ozemlju, popolnoma porazila. Vrhunsko opravljeno delo V trdih pogajanjih za odhod JA je Slovenijo zastopala tako imeno vana Bogatajeva komisija. Nastala je povsem neformalno ob prvi prekinitvi ognja med vojno leta 1991. Sestavljali so jo takratni namestnik ministra za obrambo Miran Bogataj, ministrstvo za notranje zadeve je v njej zastopal Boris Žnidarič, v njej pa je bil tudi član predsedstva države dr. Dušan Plut. Njena prva naloga so bila po gajanja z JA o pogojih za prekinitev ognja. Ta so potekala 3. julija na zagrebškem letališču Pleso in niso bila uspešna, saj je JA nenehno zaostrovala svoje zahteve. Za umik JA iz Slovenije je bilo kar nekaj scenarijev in možnih poti. Tako je nasprotna stran predlagala umik čez Madžarsko ali tržaško pristanišče, kot možnost pa so omenjali tudi umik iz koprske ga pristanišča. Dokončno so se odločili na pogajanjih 18. oktobra v Ljubljani, kjer so se dogovori li o vseh podrobnostih umika. Ena izmed točk dogovora je tudi predvidevala, da se bodo zadnje enote JA umaknile iz Slovenije skozi pristanišče v Kopru. Na teh pogajanjih so tudi zelo natančno določili, kaj bodo te enote lahko odpeljale s seboj. Na podlagi tega dogovora sta Boris Žnidarič in pokojni polkovnik Danijel Kuzma napisala ukaz, ki sta ga nato podpisala ministra Janez Janša ter Igor Bavčar. Z njim je bil Boris Žnidarič imenovan za vodjo ekipe, ki je potem izpeljala zadnje dejanje odhoda JA iz Slovenije. Še isto noč so se začele priprave naših sil, ki so pokrivale umik in priprave v pristanišču v Kopru. Tam je začel delovati tako ime novani štab, ki je pripravil vse za sprejem in razmestitev vojaških konvojev ter vkrcavanje na ladje. Koordinacijska skupina, ki je še vedno delovala, je usklajevala dejav nosti s posameznimi garnizijami JA in poveljstvoma 14. ter 31. korpusa nekdanje JA. Na slovenski strani je umik JA iz Slovenije nadzorovalo in varovalo 152 ljudi. Ti so bili del 1. specialne brigade MORiS, posebna policijska 7 sv 16 minilo je dvajset let prek Ljubljane pri poveljstvu jugo slovanske mornarice v Pulju je čoln odplul. Tudi pozneje je bilo še nekaj incidentov, vendar ti niso bili tako hudi, da bi naša stran morala uresničiti grožnje z orožjem za njihovo rešitev. Naša stran se je namreč uigrala in pripravila nekaj taktičnih različic ravnanja za izzi vanja in oborožene incidente. To je zanesljivo opazila tudi nasprotna stran. Poskusi kršenja podpisanega dokumenta enota iz Kopra, del specialne enote MNZ, varnostna služba koprskega pristanišča, kriminalisti takratne UNZ Koper, delavci takratnega Visa in drugi. V širši okolici Kopra so bile za morebitno posredovanje pripravljene redne policijske enote. Naši fantje so imeli visoko moralo Med pripadniki brigade MORiS, ki so bili v koprskem pristanišču, je bil tudi takratni pomočnik poveljnika za motiviranje in informiranje Albin Mikulič. »Moji nalogi v Kopru sta bili skrb za motivacijo fantov, ki so bili tam iz naše brigade, in dokumenti ranje umika JA skozi tamkajšnje pristanišče. Bil sem tudi edini, ki se je ukvarjal s temi zadevami od ponedeljka, 20. oktobra, do sobote, 25. oktobra, ko je iz Slovenije odšel zadnji vojak jugoslovanske vojske. Žal mi je le, da nisem v Kopru posnel več fotografij, sem pa zato veliko več videogradiva. Dejstvo je, da sem fotografiral in snemal bolj skrivoma, saj je bil menda dogovor, da se umik ne bi snemal in slikal,« se spominja Albin Mikulič. Naši fantje so spali v policijskih počitniških bungalovih na Debelem rtiču, od koder so se vsak dan vozili v koprsko pristanišče. Vstajali so približno ob 4. uri, tako da so bili na položajih okoli 5. ure. Po 8 prihodu se je enota razmestila po položajih in vsak vojak je vedel, kje je njegov položaj ter kaj je njegova naloga. Naloga dela brigade MORiS in pripadnikov slovenske policije je bilo varovanje umika nekdanje JA. Teritorialci iz Kopra so imeli nalogo, da so pregledovali, kaj pri padniki JA nosijo na ladje in ali se pri tem držijo dogovora. Na Debeli rtič so se vračali med 22. in 23. uro. Po besedah Albina Mikuliča so fantje svoje naloge vzeli zelo resno in v tem času ni bilo težav z disci plino, motivacija pa je bila na visoki ravni, čeprav je bilo zelo naporno. To potrjuje tudi dejstvo, da so bili nekateri fantje tudi po deset in več ur v bojnih vozilih. Začelo se je Ob prihodu vsakega konvoja JA v pristanišče je Boris Žnidarič povabil na pogovor poveljujočega oficirja in se z njim dogovoril o načinu dela. Vsakemu je pokazal podpisan dokument, v katerem je bilo zapisano, kaj so se 18. oktobra v Ljubljani dogovorili predstavniki obeh strani. Vsakemu posebej je obljubil korektne postopke s slo venske strani, od nasprotne strani pa je pričakoval, da se bo vzdržala provokacij, ki bi lahko povzročile oborožen incident. Kljub temu je bilo kar nekaj izzivanj JA. Nekdanja jugoslovanska vojska Po umiku JA iz Slovenije se je Bogatajeva komisija sestala še nekajkrat. Razpravljala je o vojaških stanovanjih in pokojninah, uradno pa je nehala obstajati 25. oktobra 1991. se je začela umikati v ponede ljek, 20. oktobra. Tega dne je v pristanišče priplula ladja Galeb, ki jo je spremljala fregata jugoslovan ske vojaške mornarice z imenom Koper. Naša stran je protestirala, da je to incident. Poveljnik Galeba se je sprenevedal, da nima povelj stva nad fregato in da tudi ne ve, zakaj je ladja vplula v slovenske ozemeljske vode. Naša stran je v znak dobre volje obrnila vse svoje topove stran od fregate, pripadniki naših varnostnih sil pa so začeli no siti osebno orožje tako, da so bile cevi usmerjene v tla. Približno pol ure po vrnitvi poveljnika Galeba na ladjo se je fregata obrnila in odplu la proti jugu. Svojevrstno izzivanje je bilo tudi vplutje patruljnega čolna P 196, ki so ga naši skušali odločno pregnati, toda drugače ni šlo, kot da so mu nasproti poslali policijski patruljni čoln M 44. Mlad in nadobuden poveljnik patruljne ga čolna je grozil, da se bo zaletel v naš policijski čoln in ga prepolovil. Po posredovanju vodstva umika Prvi dan umika so bile naše sile zelo strpne do vojakov umikajoče se JA. Tako so ti lahko odpeljali pre cej opreme, čeprav je v dogovoru jasno pisalo, da lahko odnesejo le osebno oborožitev. Naslednji dan, v torek, 21. oktobra, je naša stran zelo zaostrila svoja merila. Tako so vojakom JA zaple nili 22 vozil, veliko radijskih postaj in druge vojaške opreme. Poleg tega so naši fantje opravili veliko pregledov osebne prtljage, saj so pripadniki JA skušali tako odnesti tisto, kar ni bilo dovoljeno. Nezadržno se je bližala sobota, 25. oktober, ki je bil določen za za dnji dan umika JA iz Slovenije. Tega dne se je v Kopru hkrati dogajalo veliko dogodkov. V pristanišču je bilo zelo veliko vojakov JA, gnečo pa so povzročali tudi oficirji, ki so od hajali iz Slovenije z osebnimi vozili. Na obisk je iz Ljubljane prišla tudi visoka delegacija, v kateri so bili takratni obrambni minister Janez Janša, njegov takratni namestnik Miran Bogataj in takratni načelnik za RŠTO Janez Slapar. Delegacija je bila zelo zadovoljna, saj je umik potekal brez večjih zapletov. Seveda je treba poudariti, da so bile nekatere zadeve za pripadnike JA zelo sramotne. Imeli so vse mo žnosti, da bi iz Slovenije odšli koli kor toliko dostojanstveno, vendar je bilo prav nasprotno. Krivec za to ni bila slovenska stran, temveč je bila za to kriva le JA. »V potrditev te trditve le ta droben primer,« se spominja Albin Mikulič. »Ko je vodja umika v uniformi slovenske policije Boris Žnidarič pozval vojsko, da mora pospešiti vkrcavanje na ladjo, je neki pod polkovnik JA začel teči na ladjo in odprl se mu je kovček z osebnimi Še drobna zanimivost. Zadnje vojake JA je iz koprskega pristanišča odpeljala tudi ladja PO 9, vendar to ni bil njen zadnji obisk v koprskem pristanišču. Pred nekaj leti je bila namreč v Kopru prav v času obletnice odhoda JA iz Slovenije. Plula je za novega lastnika, imela je novo ime in uporabljali naj bi jo za prevoz razsutega tovora, če pa si dobro pogledal, je bil pod svežo barvo lepo viden napis PO 9. stvarmi. Občutek sem imel, da so hoteli namenoma vse skupaj zavlačevati in nam otežiti delo, mislim pa tudi, da niso pričakovali, da bomo tako resno vzeli svojo nalogo. Drugi primer, ki kaže na neorganiziranost JA pri umiku, so vojaška vozila. Ko so na ladje vkrcavali vozila, so imela absolutno prednost osebna vozila pripadni kov JA. Vozila, ki so bila last JA, so ostajala na kopnem in mislim, da jih je v koprskem pristanišču ostalo približno 70. Dogajalo se je, da so zadnji dan oziroma zadnji večer prišli v pristanišče z avtobusom, tekli, da bi se zadnji trenutek vkrcali na ladjo, motor avtobusa pa so pustili prižgan, in še bi lahko našteval.« Vkrcavanje je potekalo prepočasi Dejstvo je, da je vkrcavanje na ladje potekalo zelo počasi. Naša stran je morala pripadnike JA siliti, da naj se vendarle vkrcajo na malteški trajekt Venus ali izkrcevalno ladjo PO 9. Razlogov za počasnost voja kov JA je bilo več, najpomembnejši pa je bila njihova neorganiziranost. Štab oziroma vodstvo umika je želelo vso zadevo pospešiti, da bi bil umik res končan do polnoči, kot je predvideval dogovor. Ob 23. uri je vodja umika Boris Žnidarič prišel na pristaniško ploščad in poklical na pogovor poveljnika 14. korpusa JA generala Pavlova. Odločno mu je povedal, da se čas za umik izteka, in od njega zahteval, naj prevzame poveljstvo na svoji strani ter zagotovi, da bodo vojaki v 15 minutah zapustili ploščad in se vkrcali na ladjo. Po pogovoru Žnidariča s Pavlovom so sledili trije megafonski pozivi s policijskega oklepnika. Med vojaki JA je zavladala nepopisna zmeda, vendar je vkrcavanje začelo poteka ti vsaj trikrat hitreje kot prej. Za naše sile je bil konec pogo vora Borisa Žnidariča z genera lom Pavlovom znamenje, da so spremenile svoje položaje. Tako je JA izgubila nadzor nad njimi, saj je imela ves dan časa, da je ugotovila, kje so. Slovenske enote so odšle v kritje, na najbolj izpostavljene kraje pa je prišlo več ostrostrelcev. Nasprotna stran je na poveljniškem mostu trajekta Venus namestila ostrostrelca in vojaka s protiokle pnim orožjem. Sredi ploščadi so naši pustili tovor njak, ki je bil tarča za prvi strel s protioklepnim orožjem, s katerim naj bi pokazali, da naša stran misli resno. Ob 23.45 sta bila malteški trajekt Venus in ladja PO 9 natovorjena in na obeh so zaprli vrata. Ladji sta pluli pod tujo zastavo in nobena ni bila registrirana v Sloveniji, zato sta po mednarodnem pravu veljali za tuje ozemlje. Tako lahko trdimo, da je do polnoči 25. oktobra slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak tuje vojske in naše enote so opravile svojo nalogo v določenem roku. Res je tudi, da so priprave na izplutje obeh ladij trajale nekoliko dlje in iz koprskega pristanišča sta ladji odpluli v torek, 26. oktobra, ob 00.05. Naši fantje so opravili zahtevno, naporno in nevarna nalogo In kakšni občutki so navdajali naše fante in može, ki so sodelovali pri odhodu JA? Albin Mikulič zatrjuje, da je bil po eni strani vesel, po dru gi pa se je zavedal, da je bila njiho va naloga zelo zahtevna, naporna in tudi nevarna. »Bili smo namreč v neposrednem stiku s pripadniki JA, ki so bili oboroženi, in lahko bi se zgodil oborožen incident. Na srečo se to ni zgodilo. Možnost za to je bila velika, saj so pripadniki JA na vsakem koraku kazali užaljenost in prizadetost zaradi tega, kar se jim je zgodilo v Sloveniji. Spomnim se nekaterih oficirjev, ki so se grdo vedli do nas in na vsakem koraku kazali prezir do nas. Sam sem jih nekaj poznal, saj smo se srečavali na vajah in Ob koncu uspešne akcije je bila v Kopru slovesnost. usposabljanjih, vendar so se vedli tako, kot da se prvič srečujemo,« se še spominja takratni pomoč nik poveljnika za motiviranje in informiranje v brigadi MORiS Albin Mikulič, ki je danes že upokojen. Potem ko je iz pristanišča odplula ladja z zadnjim vojakom JA iz Slovenije, so se naši fantje zbrali in postrojili, z njimi pa so bili tudi predstavniki občine. Postroju je spregovoril vodja akcije Boris Žnidarič. Nato so fantje odšli počivat, saj je bila naslednji dan slovesnost. Nekateri med njimi so sodelovali na njej, nekateri pa so bili tudi takrat na dolžnostih. Seznam virov je na voljo pri avtorju. 9 sv 16 iz vojaškega življenja Postroj treh kontingentov SV v MOM Besedilo in fotografije: Marko Pišlar V športni dvorani Vojašnice Franca Rozmana Staneta je v petek, 7. oktobra, potekala slovesnost, na kateri so bili postrojeni trije kontingenti Slovenske vojske, ki so oziroma bodo delovali v mednarodnih operacijah in misijah na Kosovu, v Afganistanu ter Bosni in Hercegovini. Osrednja govornica na prireditvi je bila ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, pridružili pa so se ji tudi načelnik Generalštaba SV generalmajor mag. Alojz Šteiner, poveljnik sil SV brigadir mag. Branimir Furlan ter veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph A. Mussomeli. Brigadir Furlan: Dogodki na Kosovu so pokazali, kako uspešen je lahko kolektiv veteranov in mlajših častnikov SV Na slovesnosti so sodelovali pripadniki 23. kontingenta Kforja (SVNKON 23 Kfor), ki so se pred kratkim vrnili iz mednarodne operacije Kforja, pripadniki 16. kontingenta Isafa (SVNKON 16 Isaf), ki so že odšli v Afganistan, ter 10 pripadniki 27. kontingenta Euforja (SVNKON 27 Eufor), ki bodo svoje predhodnike zamenjali v začetku novembra. Pripadniki 27. kontin genta Euforja v BiH bodo opravljali naloge v sestavi sil Nata in EU. Čeprav je kontingent majhen, pred stavlja nepogrešljivo zmogljivost za poveljnika mirovnih sil v Sarajevu, saj pomembno prispeva k podpori transformacije obrambnih sil BiH, za Slovenijo pa je pomembna tudi njegova vloga pri krepitvi sodelova nja med vojskami ter pri povezova nju slovenske skupnosti v Sarajevu. V Afganistan je odšel 16. kontin gent SV in hkrati tretji, odkar se je Slovenija odločila, da prevzame odgovornost za samostojno men toriranje bataljona afganistanske nacionalne vojske. V kontingentu, ki mu poveljuje polkovnik Robert Glavaš, je tudi 12 pripadnikov na cionalne garde iz ameriške zvezne države Kolorado, ki so nepogrešljiv člen kontingenta tudi pri logistični podpori. Pripadniki 23. kontingen ta Kforja, ki se je uspešno soočal z nepredvidljivimi razmerami, izzivi in tveganji, so ob julijskih ter avgustovskih napetostih na severu Kosova pokazali preu darno in pogumno delovanje ter veliko požrtvovalnost na različnih dolžnostih, ki so jih opravljali. »To so tisti, ki ste jih lahko opazovali na televiziji zadnje mesece, in tisti, ki so najbolje prikazali vse, kar si lahko predstavljamo pod pojmom slovenska poklicna vojska. So prikaz naporov in motivov, ki so se začeli uresničevati pred leti v 10. bataljonu, katerega pripadniki so na Kosovu najbolje pokazali, kaj pomeni 10. MOTB v SV. Ta kontingent je pokazal tudi, da se zaveda krize, v kateri je naša domovina, in mu je uspelo različno privarčevati kar četrtino denarja,« je v svojem uvodnem nagovoru poudaril poveljnik sil SV brigadir Furlan in dodal, da je za pripadnika SV, MSNZ, TO ter veterana vojne za Slovenijo podpolkovnika Petra Einfalta in podpolkovnika Vojka Adamiča uspešno opravljena misija na Kosovu tudi eden izmed zadnjih dogodkov v njuni vojaški karieri. »Dogodki na Kosovu so pokazali, kako uspešen je lahko kolektiv ve teranov in mlajših častnikov SV,« je prepričan poveljnik sil, ki se je ob koncu zahvalil vsem pripadnikom kontingenta Kforja in jim zaželel uspešno vrnitev na dolžnosti v SV, pripadnikom dveh kontingentov Poddesetnica Tonja Breznik: Na mednarodni misiji kot pripadnica 74. motoriziranega bataljona SV iz Maribora sodelujem prvič. Želim si, da bi med misijo ohranili skupinski duh, dobro opravili naloge in se srečno vrnili domov. Za nami so intenzivne priprave v Sloveniji in Nemčiji, zato menim, da bomo kos nalogam. Veselim se odhoda na misijo. Tudi domači me pri tem podpirajo, saj so se morali z dejstvom, da bom odšla tudi na krizna žarišča, sprijazniti že, ko sem se odločila za vojaško kariero. Isafa in Euforja pa uspešno in varno delovanje ter srečno vrnitev po opravljeni nalogi. Dr. Jelušič: Vsak izmed vas nosi odgovornost za zunanjo politiko države na svojih plečih Slavnostna govornica na prireditvi ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič je v svojem govoru najprej spomnila, da v tem času mineva deset let od začetka spopadov v Afganistanu kot posledici napada na ZDA septembra 2001. Ob tem je opozorila, da v mednarodnih operacijah in misijah ni mogoče zelo hitro opraviti svojega dela, zato so operacije dolgotrajne ter potekajo v nepredvidljivih raz merah z nedokončanimi spopadi. To po njenih besedah lahko dokaže 23. kontingent SV na Kosovu. »Če smo za katero operacijo v naši zgodovini misli, da se približuje stabilni fazi, je to prav gotovo bila operacija Kforja na Kosovu,« je dodala ministrica in pojasnila, da so prav dogodki na severu Kosova pokazali, da je veliko prizadevanj mednarodne skupnosti postavljeno v prihodnost. Ob tem se je pripa dnikom kontingenta zahvalila, da so bili dovolj preudarni in odločni ter se zavedali, da se na njihovih plečih oblikuje politika Slovenije do Zahodnega Balkana. »Vsak izmed vas nosi to odgovornost za zunanjo politiko države na svojih plečih,« je poudarila ministrica in opozorila, da bi se vsi morali zavedati, kakšno odgovornost ter pristojnost imajo vojaki. »Vsi veste, da je pri nalogah potrebno veliko preudarnosti, znanja in izkušenj, toda, prosim, uporabljate vedno tudi razum in previdnost ter vse svoje znanje in zavest o okolju, v katerega priha jate,« je dodala ministrica. Ob tem je še poudarila, da pripadnikov na misijah nikoli ne bodo pozabili njihove družine, prijatelji in tisti, ki nosijo breme vojaške kariere in ga bodo še naprej, zato se jim je posebej zahvalila za njihovo podporo. Ministrica je pojasnila, da delo v operacijah vedno poteka v večnacionalnem okolju različnih enot in lokalnega okolja. Na koncu se je zahvalila tudi pripadnikom nacionalne garde Kolorada za odlično sodelovanje še iz časa, ko je Podpolkovnik Einfalt je podelil medalje pripadnikom 23. kontinenta SV za odlično opravljeno nalogo na Kosovu. Stotnik Tomaž Žbogar: Na misiji Kforja sem poveljeval motorizirani četi, ki je ukrepala ob julijskih in avgustovskih nemirih na severu Kosova, zato smo prve tri mesece veliko časa namenili usposabljanju, kar se je ob incidentih izkazalo za zelo koristno in primero. Ob nemirih smo bili vpoklicani in poslani na težiščno nalogo na zavarovanje ključnih mostov na reki Ibar, ki deli Kosovsko Mitrovico na srbski in albanski del, nato pa smo spremljali ameriški logistični konvoj za oskrbo enot, ki so bile blokirane na srbskih barikadah. Pri tem smo doživeli hud odpor in streljanje, vendar sem zelo ponosen, da smo se pravilno odzvali in upoštevali pravila delovanja brez uporabe ognja. Pripadniki in pripadnice so se v teh razmerah odlično odrezali in tudi motivacija je bila visoka, čeprav smo pričakovali vojaški spopad. bila Slovenija članica Partnerstva za mir in ko je bil Kolorado partner ska država, danes pa slovenski ter ameriški vojaki skupaj mentorirajo pripadnike afganistanske nacional ne vojske. V SV prvič podelili medalje Franca Rozmana Staneta Poveljnik sil SV brigadir Furlan je vsem pripadnikom, ki so se vrnili z mirovne misije na Kosovu, podelil medalje v službi miru, ministrica V 16. slovenskem kontingentu Isafa so poleg pripadnikov SV tudi civilni funkcionalni strokovnjaki in 12 pripadnikov nacionalne garde Kolorada iz ZDA. Načelnik GŠSV generalmajor Šteiner je upokojenemu generalu Ladu Kocijanu podelil spominski kovanec generala Franca Rozmana Staneta. za obrambo pa je podelila medalje generala Franca Rozmana Staneta, ki so bile kot priznanje MO na pobudo članov Zveze združenj borcev za vrednote NOB tokrat podeljene prvič, in sicer za izjemno prizadevno in uspešno opravljanje poveljniških dolžnosti v mednaro dnih operacijah in misijah. Medalje so dobili brigadir David Humar, brigadir Vojteh Mihevc, polkovnik Bojan Gregorič, polkovnik Dean Groff, polkovnik Mihec Škerbinc, podpolkovnik Peter Einfalt, pod polkovnik Peter Zakrajšek, podpol kovnik Josip Bostič, podpolkovnica Tatjana Pečnik, major Igor Košič, major Marjan Videtič in major Miran Kristovič. Na slovesnosti je načelnik GŠSV generalmajor Šteiner upokojenemu generalu Ladu Kocijanu kot enemu izmed pobudnikov zamisli o ustanovitvi medalje Franca Rozmana Staneta podelil spominski kovanec genera la Franca Rozmana Staneta. 11 sv 16 naš gost Bistvo vsega je združiti ljudi in tehnologijo Besedilo: Nataša Oblak Fotografija: Bruno Toič Od 19. do 21. septembra je v Sloveniji potekala taktična vaja poveljstev in enot SV Izziv 2011, ki je bila nadaljevanje vodstvene obrambno-zaščitne vaje Pomlad 2011. Vodja vaje Izziv 2011 brigadir Dragan Bavčar je poudaril, da je bil glavni cilj vaje »preverjanje resnične sposobnosti opravljanja nalog s področja oblikovanja zmogljivosti sil SV«. Kaj je bil namen vaje? Kot glavni namen in cilj vaje smo si postavili urjenje poveljstev ter enot SV za prehod na višjo stopnjo pri pravljenosti in zaščito sil ter preiz kušanje in ocenjevanje zmogljivosti sil SV v visoki pripravljenosti za opravljanje namenskih nalog. Kaj se je preverjalo na vaji? Preizkusili smo sposobnosti sil SV s področja iskanja in reševanja, uri li poveljstva za delo na poveljniških mestih ter preverjali sposobnosti uporabe zračnega manevra odziv nih in intervencijskih sil. Preverjali smo nove rešitve v sistemu pove ljevanja in kontrole s posebnim poudarkom na rešitvah s podro čja nadzora in zaščite zračnega prostora, sodelovanje v zavezništvu in uporabo informacijskih rešitev za podporo poveljevanja. Hkrati smo urili pripadnike Združenega operativnega centra oziroma ZOC za doseganje končnih operativnih zmogljivosti. Preskusili smo tudi ustreznost sprememb normativnih aktov s področja vodenja in pove ljevanja ter organiziranja Poveljstva sil SV in tistih s področja vzposta vitve ZOC, posebna pozornost pa je bila namenjena preizkusu novih konceptualnih in tehnoloških rešitev. Ali so na vaji sodelovali vsa poveljstva in vse enote SV? Na vaji so sodelovale enote SV, podrejene PSSV. Tudi Poveljstvo sil in Poveljniški center oziroma POVC nista bila v vlogi vadbenca. Na GŠSV in ministrstvu so sicer bili iz vedeni določeni ukrepi varovanja v višji stopnji, kar so lahko zaposleni 12 tudi neposredno občutili. Drugi dan vaje je sodelovalo več kot 3000 pripadnikov SV, kar je tudi največ udeležencev vaje. V nadaljevanju smo preizkusili še sposobnost SV v zagotavljanju pogojev vzposta vitve zračnega mostu, napotitve enot za bojno podporo in podporo delovanja po kopnem, morju ter zraku zunaj Slovenije. Ta del je bil realiziran skozi vajo Izziv 2011. Dejali ste, da POVC ni bil vadbenec. Kakšna je bila potem organizacija vaje Izziv 2011? Pripravili smo ustrezne organiza cijske ukaze in vzpostavili vodstvo vaje, operativno skupino ter kon trolno analitično skupino. Ključno je bilo delovanje operativne skupi ne. Kontrolno analitična skupina je bila sestavljena iz strokovnjakov z različnih področij, tako da smo lahko ocenjevali način in kakovost priprav ter tudi izvedbo vaje. V vodstvu vaje so bili posamezniki, ki so zagotovili ustrezne priprave in potem podprli izvedbo vaje. Glede na cilje vaje ste izvajali nekatere dejavnosti tudi na terenu. Katere so bile? Vajo smo začeli z alarmiranjem poveljstev in enot SV ter dvigom stopnje pripravljenosti, pred tem pa smo alarmirali operativno skupino PSSV. Temu so sledili do godki s področja nadzora in zaščite zračnega prostora ter simulacija ugrabitve potniškega letala. Omenili ste visoko stopnjo pripravljenosti sil. Kako ste preverili njihovo usposobljenost? V okviru preverjanja opravljanja nalog zaščite sil v povečani stopnji pripravljenosti so bili izvedeni simulacija napada na objekt SV, angažiranje intervencijskih sil in ponovna vzpostavitev zahtevanega sistema varovanja. Sledili so simu lacija letalske nesreče oziroma za silni pristanek na morju vojaškega letala v Koprskem zalivu, izvedba iskanja in reševanja z zračnimi plovili in helikopterjem SV (Search and Rescue – SAR) ter iskanje in odstranjevanje razbitin letala z morskega dna. To je potekalo v sodelovanju s pomorskim operativ nim centrom, ki je funkcionalni del ZOC. Enote so zahtevale, ZOC pa je angažiral intervencijske skupine vključno z uporabo helikopterjev za potrebe medicinske evakuacije. Na vaji ste preverili tudi varovanje objektov letalske baze v Cerkljah ob Krki. Kako je potekal ta del vaje? V okviru vaje smo preverili tudi načrte varovanja objektov poseb nega pomena, izvedena pa je bila še zračna obramba letalske baze Cerklje ob Krki. Na enega izmed objektov znotraj letalske baze je bil izveden teroristični napad, pri čemer smo uporabili enoto za spe cialno delovanje SV, ki je skupino nevtralizirala. In kaj še? V okviru vaje Izziv 2011 je so deloval tudi inženirski bataljon, ki je izvidoval, opravil premik, postavil most čez vodotok v Celju in omogočil evakuacijo skladišča SV. Tako smo preizkusili delovanje enot SV ob naravnih ujmah. Zadnji dan vaje so bili izvedeni postopki odkrivanja in lociranja namernih motenj radijskih zvez SV. Poudariti moram profesionalnost Centra za nadzor in kontrolo zrač nega prostora (CNKZP), ki je prav tako funkcionalni del ZOC. Med vajo je redno delo ZOC potekalo neprekinjeno. Poveljniški center se bo konec leta preoblikoval v Združeni operativni center, rešitve pa ste preverjali tudi na tej vaji. Ali lahko poveste kaj o preoblikovanju centra? Kaj natančno ste mislili s tehničnimi rešitvami? S formalnim podpisom nove for macije Poveljstva sil SV se je center pravkar preimenoval, vsebinsko pa se bo spremenili do konca leta. V okviru doseganja končnih operativ nih zmogljivosti bo potekalo nekaj ključnih preverjanj delovanja ZOC. Začeli smo identifikacijo nalog in določitev procesov, spremembo organizacije, kadrovsko popolni tev ter uvajanje nove opreme in sistemov za podporo odločanju. Ob tem smo spremenili in dopolnili normativno ureditev delovanja poveljstva sil, predvsem glede organizacije, pristojnosti, odgovor nosti in delitve nalog. Na podlagi rezultatov vaje Pomlad 2011 smo nadaljevali pripravo normativnih aktov kot tudi tehničnih in drugih sprememb. Pomembna konceptualna spre memba v okviru preoblikovanja sta bila zahteva za samostojno nepre kinjeno zagotavljanje vseh funkcij PINK in delovanje osnovnega poveljniškega mesta PSSV v krizni sestavi. Poenostavljeno to pomeni, da mora ZOC v krizni sestavi samo stojno delovati v prvi fazi krize in v tem času izvajati vse funkcije pove ljevanja ter kontrole v domovini in tujini. Na tej vaji je krizna sestava ZOC delovala neprekinjeno tri dni in samostojno izvedla vajo. Kakšna je bila vloga Poveljniškega centra oziroma ZOC na tej vaji? Na vaji Izziv 2011 smo ponovno preverili določene konceptualne, organizacijske in tehnične rešitve ZOC, ki ima pomembne naloge podpore sistemu poveljevanja in kontrole strateške ravni. Med ZOC kot najvišjim organom poveljevanja in kontrole ter akterji, ki opravlja jo naloge na primer v zračnem prostoru, je bila vzpostavljena in učinkovito preverjena neposre dna povezava v okviru sistema zračnega poveljevanja in kontrole. Poleg strokovnega delovanja ZOC interno je za uspeh izvedbe naloge odločilno delovanje informacijskih in komunikacijskih sistemov. Zelo sem vesel doseženih rezultatov v tem trenutku, čeprav so vedno priložnosti za izboljšave. V pre teklem obdobju smo preizkusili kar nekaj za nas novih sistemov, ki bistveno menjajo naravo dela. Naj omenim uporabo IS PINK in vojaški sporočilni sistem, ki smo ga uporabili prvič, rešitve za interno komuniciranje in sodelova nje, rešitve za analizo prostora in veliko drugih. Določene rešitve so se povsem uveljavile tudi v dnevni uporabi, druge pa bodo zahtevale bolj jasno povezavo med proce som in tehnologijo. Dogajalo se je tudi, da se ljudje ob spremembah niso počutili dobro, vendar je ob primernem načinu uvedbe, usposa bljanju in spodbudi mogoče doseči zelo veliko, včasih tudi tisto, kar je na videz nemogoče. Ko sem med vajo spremljal delo v situacijski sobi ZOC, sem videl, da ekipa v operativni sestavi skupaj z enota mi obvladuje sisteme ter zagota vlja neprekinjen dotok informacij, njihovo analiziranje in ukrepanje. Ključ uspeha je prav v tem, torej združiti tehnologijo z dejansko operativno vsebino. Delovanje sistemov je torej odločilnega pomena za delovanje ZOC. Ali je ZOC samostojen pri razvoju zmogljivosti? Tako velikih sprememb ne bi mogli uresničiti sami, saj je naše težišče neprekinjeno delovanje 24 ur na dan sedem dni na teden ne glede na aktivnosti posodabljanja ali pre nove delovnih postopkov. V tesnem sodelovanju predstavnikov Službe za informatiko in komunikacije (SIK), Centra za doktrino in razvoj (CDR), G-6 PSSV ter enot se nam je uspelo dogovorili o tem, kaj potre bujemo in kaj lahko tudi sprejme mo v uporabo. Z organiziranim sodelovanjem s člani zunaj ZOC, ki so omogočili vzpostavitev storitev IKT, s skupnim usposabljanjem in preizkušanjem smo postopno dosegli visoko raven združevanja delovnih postopkov in tehnologije, ki smo ga v večini primerov končali in uspešno preizkusili prav na vaji Izziv 2011. Pričakujem, da bomo te oblike sodelovanja institucio nalizirali, saj drugače ne gre. Prav pri tem sem na vaji dobil veliko podporo poveljnika sil in načelnika GŠSV. Vajo sta si ogledala tudi ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič in načelnik GŠSV generalmajor mag. Alojz Šteiner s sodelavci. Kaj ju je najbolj zanimalo? Lahko povem, da smo kar nekaj časa zelo vsebinsko razpravljali o načinu in pogojih angažiranja zmogljivosti SV v sistemu zaščite, reševanja in pomoči znotraj sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter o razvoju in uporabi komunikacijsko-informa cijskih sistemov. Pogovorili smo se tudi o interoperabilnosti informa cijskih rešitev, ki jih uporabljamo v SV in na MO, ter o tistih, ki jih uporablja sistem ZiR. Dejstvo je, da ima vsak sistem svoje zakonitosti in zato tudi svoje rešitve. Kljub temu je povezljivost ključnega pomena in kar nekaj področij je, na katerih bi lahko s skupnim ter bolj načrtnim razvojem izboljšali delovanje. Prav med obiskom ministrice in načelnika GŠSV je potekala taktična vaja ugrabitve potniške ga letala, tako da smo kar v živo preizkusili delovanje nacionalne linije poveljevanja ter kontrole v takih primerih. Kot vam je znano, je ministrica za obrambo v imenu vlade RS tista pooblaščena oseba, ki na predlog in zahtevo vojaškega organa odloči o načinu ukrepanja ob ugrabitvi civilnega letala, kadar to lahko predstavlja morebitno teroristično grožnjo. Verjamem, da sta bila z videnim zadovoljna. Celovita analiza vaje bo končana v drugi polovici oktobra, prvi rezul tati pa so vzpodbudni. Zelo sem zadovoljen, predvsem z ljudmi in njihovim pristopom. S tako ekipo je užitek delati. Ni mogoče skriti, da z navdušenjem govorite o sodelavcih in opravljenem delu. Kaj vas najbolj motivira, da uresničujete zahtevne naloge, čeprav razmere niso idealne? Ključni so sodelavci, ki strokovno in predano prispevajo na posa meznih področjih. Kot primer lahko navedem, da je opravljanje transporta in premikov naloga, ki poteka z optimalno rutino ter zah teva uigrano skupino ljudi na eni strani in človeka z zelo posebnim znanjem in sposobnostmi znotraj skupine na drugi strani. Rezultati se vidijo v opravljenih nalogah in tudi velikih ekonomskih učinkih, o katerih se sicer malo ve. Brez veli ke pozornosti premikamo opremo in ljudi po vsem svetu, menjavamo kontingente, zagotavljamo pogoje za izvedbo vseh premikov enot SV na vaje v tujino in nazaj, tranzite čez ozemlje Slovenije in drugo. Tako rutino bi rad vnesel v celotno delo operativne sestave ZOC. Ko vidite takšno skupino na delu, začutite zadovoljstvo ob opravlje nem delu, kar je tudi dober vir za motivacijo. Glede navajanja sodelavcev ali organizacijskih enot se namenoma poskušam izogniti konkretnim imenom. V vsakem primeru bi nekomu storil krivico s tem, ko bi ga pozabil ali ne omenil njegovega individualnega ali kolektivnega pri spevka. Tu smo skupina. To šteje in to daje rezultate. Ko se posamezni ki poistovetijo s cilji organizacije, ni nič več nemogoče. Potrebna je le še vztrajnost. Kakšni so načrti? Verjamem, da smo postavili dobre temelje in tudi, da ni dovolj le doseči določene kakovostne ravni delovanja, temveč je treba takšno raven tudi vzdrževati. To zahteva redna urjenja, ker določeni po stopki zahtevajo hitro ukrepanje. Druga stvar je dokončna uvedba informacijskih in komunikacijskih sistemov, ki smo jih preizkusili, v redno uporabo skupaj z enotami in poveljstvi, poleg tega je treba zagotoviti visoko raven razpoložlji vosti in vzdržljivosti teh sistemov. Verjamem, da smo, če stanja zave stno in uspešno ne izboljšujemo, obsojeni na stagnacijo in postopno zaostajanje. To velja tudi za razvoj informacijskih in komunikacijskih sistemov. WNQ 13 sv 16 mednarodne teme BiH mora urediti področje vojaških nepremičnin Besedilo: Marko Pišlar Fotografija: Bruno Toič na ministrstvu za obrambo BiH, na katerih na strateški ter operativni ravni svetujemo državnim ustano vam in oboroženim silam BiH na poti v Nato. Glavna področja sveto vanja so organiziranost, načrtova nje, opremljenost, izobraževanje in usposobljenost. Pomagamo tudi pri profesionalizaciji bosanske vojske s podporo pri načrtovanju in prevze manju Natovih standardov ter na črtovanju standardnih operativnih postopkov. Poleg tega poveljstvo s svojim delom podpira tudi de lovanje mednarodnega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji (ICTY), skladno z dogovorom z EU pa tudi Euforjevo operacijo Althea v okviru ureditve Berlin +. Koliko ljudi dela v poveljstvu in kakšna je njihova struktura? Število osebja v BiH v okviru Nata se je v zadnjem času močno zmanjšalo, tako da nas zdaj po pre oblikovanju v poveljstvu dela le 80 članov, prihajamo pa iz 12 držav. 35 zaposlenih je vojaških oseb, 45 pa je civilistov, med njimi je več kot 20 državljanov BiH. Kakšen je po vaših ocenah napredek na področju reform obrambnega sektorja BiH in kaj bo država še morala postoriti na tem področju? Od 12. do 14. oktobra je bil na delovnem obisku v Sloveniji poveljnik Natovega poveljstva Sarajevo (NATO Headquarter - Sarajevo) brigadni general Gary E. Huffman, ki je sicer pripadnik nacionalne garde iz ameriške zvezne države Mississippi. Brigadni general Huffman nam je v pogovoru za revijo Slovenska vojska predstavil poveljstvo in najpomembnejše izzive, ki jih čakajo pri njihovem delu v prihodnje. Kakšna je vloga Natovega poveljstva v Sarajevu, ki mu poveljujete od junija letos? Glavno poslanstvo poveljstva je svetovanje oblastem BiH pri re formi obrambnega in varnostnega 14 sektorja v procesu približevanja BiH evro-atlantskim integracijam. Poveljstvo pri tem ves čas tesno so deluje z bosansko vojsko. S svojimi svetovalci smo navzoči v združe nem štabu oboroženih sil BiH in Nato je BiH že lani povabil k sodelovanju v program Akcijskega načrta za članstvo (Membership Action Plan – MAP), pri čemer mora vojaške nepremičnine najprej zemljiškoknjižno urediti. To je glavna naloga, ki ji v Natovem poveljstvu v Sarajevu zdaj name njamo največ pozornosti in bo glavno merilo uspeha. Naš drugi izziv bo reševanje vprašanj glede odkrivanja in uničevanja odvečnega ter zastarelega orožja, streliva in vojaške opreme, kar je dolgotrajen in tehnološko zelo zapleten posto pek. Na obeh področjih je že viden določen napredek. Kakšne so današnje varnostne razmere v BiH in kaj povzroča največjo težavo? Razmere v državi so varne, saj obstaja nizka stopnja ogroženosti. Počutim se varno, ko potujem po državi, in stanje v BiH ocenjujem kot stabilno. Največji problem je danes polarizacija med političnimi strankami. Kako Nato sodeluje s silami Eufor in kako pomembna je navzočnost zavezništva v tej državi? Nato in EU sta enakopravna par tnerja, ki skrbita za zagotavljanje varnosti ter miru v državi. Nato se bolj osredotoča predvsem na stra teško pomoč oziroma preoblikova nje obrambnega sektorja na najvišji ravni, Eufor pa s svojimi silami na terenu zagotavlja mir in stabilnost ter inštruktorje za usposabljanja pripadnikov varnostnih sil BiH na operativni ravni. Navzočnost Nata v BiH je zelo pomembna zaradi prihodnjega članstva BiH v zavezništvu. Slovenija je svoje pripadnike v BiH prvič napotila leta 1997, še vedno pa s častniki in podčastniki sodeluje v Natovem poveljstvu v Sarajevu. Kako ocenjujete njihov prispevek pri delu poveljstva? Pripadniki SV so zelo pomembni in nepogrešljivi pri delu poveljstva, zato tudi v mojem štabu zasedajo nekatera ključna mesta. Pri svojem delu so zelo profesionalni in spo sobni. Poseben prispevek pri delu predstavlja njihovo poznavanje kulture, jezika in zgodovinskega ozadja. Kakšni izzivi vas čakajo? Naše izzive danes in v prihodnje bo določalo gospodarsko ter finančno okolje, in sicer kako bomo lahko nadaljevali izvajanje svojega poslan stva v svetu prizadetih finančnih virov, kar pomeni, da bomo morali delati več, pri tem uporabiti več iznajdljivosti, posebej pa se bomo morali posvečati tistemu, kar je za nas najbolj pomembno. sv16 objave ministrstva za obrambo št. 299, 21. oktober 2011 1 4413. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) ter 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO I. medaljo za hrabrost prejmeta: Franci GOSTIŠA, 1963 Ivan ZORE, 1957 II. zlato medaljo Slovenske vojske prejmejo: Janez GAUBE, 1968 Franc JAVORNIK, 1956 Martin JUGOVEC, 1957 III. srebrno medaljo generala Maistra prejmejo: Marko BRUS, 1967 Roman CENČIČ, 1961 Miloš DUMIĆ, 1970 Aleksandra FERLEŽ, 1971 Roman JAKŠE, 1971 Bojan MARTINŠEK, 1961 Franc NEUWIRT, 1956 Tomaž OKRŠLAR, 1962 Renato PETROVIČ, 1971 Srečko TOPOLOVEC, 1955 Rajko VELIKONJA, 1961 IV. srebrno medaljo Slovenske vojske prejmejo: Aleš DUCMAN, 1973 Bojan FRITSCH, 1967 Bogdan JENKO, 1958 Domen KOTNIK, 1963 Jožef KRANJC, 1966 Rozalija MIKUŠ, 1951 Evgen PRIMOŽIČ, 1956 Aleksander SLABE, 1965 Branko ZAMUDA, 1958 V. bronasto medaljo generala Maistra prejmejo: Pavel BIZJAK, 1964 Franc ČEŠNJEVAR, 1966 Marjan HORVAT, 1973 Gregor KOBAL, 1971 Tomislav KOMAC, 1968 Franc MAJCEN, 1964 Blaž MUHAR, 1971 Sašo PETERLIN, 1955 Boštjan POKLUKAR, 1971 Nenad RIKIĆ, 1975 Anže RODE, 1972 Igor ŽEŽLIN, 1965 VI. bronasto medaljo Slovenske vojske prejmejo: Dušan ČRNKO, 1978 Franci DOLANC, 1979 Leon KRŽIČ, 1970 Aleš KUNSTELJ, 1972 Romana LAH, 1964 Marko POLONČIČ, 1974 Damijan SLEKOVEC, 1975 VII. medaljo ministra za obrambo prejmejo: Roman ANDROČEC, 1974 Dušan CVOERNJEK, 1964 Samo FLAMIŠ, 1967 Majda GLAVONJIĆ, 1952 Miloš KOSIĆ, 1980 Mojca KRIŽ, 1968 Barbara LANGERHOLZ KRNC, 1968 Janez NEDOG, 1975 Renata PONJAVIĆ, 1976 Branko REK, 1964 Robert STRAŽIŠAR, 1968 Igor ŠEPEC, 1968 Jožica VAŠ, 1974 Tatjana ZALETELJ, 1975 Anica ZOBEC, 1955 Danica ŽIŽEK, 1961 VIII. medaljo za zasluge prejmejo: Ivan HOSTNIK, 1965 Bojan KONČAN, 1955 Tone SLAK, 1952 Edmond ŠARANI, 1954 Alojz ZAVRŠNIK, 1953 IX. zlato medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske prejme: Jani ŠALAMON, 1962 X. bronasto medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske prejme: Simon KOREZ, 1962 XI. plaketo ministra za obrambo prejmejo: Suzana FISTER URŠIČ, 1969 Matjaž OBŠTETAR, 1968 Bruno TOIČ, 1966 XII. strelno orožje prejmeta: Adela BLAGOTINŠEK, 1957 Leopold ČUČEK, 1953 Številka: 094-7/2011-51 Datum: 20. 10. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4414. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam POPRAVEK ODREDBE MINISTRICE ZA OBRAMBO, ŠT. 0947/2011-29 Z DNE 13. 5. 2011 Odredba o podelitvi priznanj Ministrstva za obrambo (MO, št. 094-7/2011-29 z dne 13. 5. 2011) se popravi tako, da se v točki V. črta prejemnik Zlatko Mehić. Številka: 094-7/2011-38 Datum: 12. 7. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4415. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO medaljo za mednarodno sodelovanje II. stopnje prejme: polkovnik VLADIMIR KORNEENKOV, Ruska federacija Številka: 094-7/2011-39 Datum: 26. 7. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4416. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO štabni praporščak ROCCO MASTROMATTEO, Italija medaljo za mednarodno sodelovanje II. stopnje prejme: major RYAN G. BROCK, Združene države Amerike Številka: 094-7/2011-43 Datum: 17. 8. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA Številka: 094-7/2011-40 Datum: 28. 7. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4417. Na podlagi 46. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in 15. a člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07) izdajam UGOTOVITVENI AKT O ODPOVEDI ČINU IN ODREDBO O PRIZNANJU ČINA 1. Ugotovi se, da se je Tomaž ARKO, rojen 1966, dne 29. 6. 2011 pisno odpovedal osebnemu činu poročnik. 2. Tomažu Arku se prizna čin štabni vodnik. Številka: 811-4/2011-17 Datum: 8. 8. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4418. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO I. medaljo za mednarodno sodelovanje I. stopnje prejme: brigadni general GUALTIERO MARIO DE CICCO, Italija II. medaljo za mednarodno sodelovanje II. stopnje prejme: podpolkovnik ANTONINO POMA, Italija III. medaljo za mednarodno sodelovanje III. stopnje prejme: stotnik ADOLFO DI PAOLA, Italija IV. medaljo za mednarodno sodelovanje IV. stopnje prejme: 4419. Na podlagi prvega odstavka 45. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in Sklepov ožjega kolegija ministrice za obrambo, z dne 13. 10. 2009, izdajam ODREDBO O IZREDNEM POVIŠANJU ČASTNIKOV OB UPOKOJITVI I. v čin polkovnik: Vojko ADAMIČ, 1956 Leopold ČUČEK, 1953 II. v čin podpolkovnik: Janko RUTAR, 1956 III. v čin major: Milan MAVSAR, 1957 Janko SVENŠEK, 1953 IV. v čin nadporočnik: Anton GERKŠIČ, 1958 Številka: 811-3/2011-23 Datum: 5. 9. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4420. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO I. medaljo za mednarodno sodelovanje I. stopnje prejme: brigadni general CARMINE MASIELLO, Italija II. medaljo za mednarodno sodelovanje II. stopnje prejmejo: podpolkovnik PRIMO COLAVECCHIA, Italija polkovnik GIUSEPPE LEVATO, Italija podpolkovnik COSIMO LUISI, Italija brigadni general MARCO ANTÓNIO MENDES PAULINO SERRONHA, Portugalska podpolkovnik DARIUS NOBS, Švica sv16 objave ministrstva za obrambo št. 299, 21. oktober 2011 2 brigadir IVICA OLUJIČ, Hrvaška podpolkovnik PHILIPP SEGUR CABANAC, Avstrija podpolkovnik ANTONIO STASI, Italija III. medaljo za mednarodno sodelovanje III. stopnje prejmejo: stotnik VINCENZO D`AGOSTARO, Italija poročnik DOMENICO GATTI, Italija stotnik PETER GEOSITS, Avstrija stotnik GIUSEPPE LA GAMBA, Italija poročnica MARIA LA TORRE, Italija major VINCENZO LIPARI, Italija podpolkovnik MARCO MARGUTTI, Italija stotnik MAURO MARONESE, Italija stotnik PIERLUIGI SANTANGELO, Italija major SERGIO SUMA, Italija IV. medaljo za mednarodno sodelovanje IV. stopnje prejmejo: štabni vodnik ROGER BRANDT, Združene države Amerike štabni vodnik ROBERT COOPER GIRARD, Združene države Amerike višji vodnik ANTONINO IRACI TOBBI, Italija štabni vodnik ERIC PILLETERE, Združene države Amerike štabni praporščak TONY RAY BRAYANT, Združene države Amerike Številka: 094-7/2011-45 Datum: 8. 9. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4421. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO medaljo generala Franca Rozmana Staneta prejmejo: Peter EINFALT, 1957 David HUMAR, 1968 Vojteh MIHEVC, 1959 Številka: 094-7/2011-47 Datum: 29. 9. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4422. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 1. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO I. spominski znak štabi 1991 prejmejo: Branko AJDIČ, 1953 Mladen BALABAN, 1950 Neno BALABAN, 1953 Dragan BAVČAR, 1958 Natalija BENEDIK, 1951 Veronika BETI, 1953 Andrejček BIZJAK, 1948 Alojzij BOGATAJ, 1948 Slavko BRŽAN, 1950 Janez CIBER, 1965 Vincenc Boštjan CVELBAR, 1965 Branko CVETKO, 1950 Rado DEANKOVIČ, 1953 Miroslav DEBELAK, 1954 Jože DEBEVEC, 1948 Jernej DOBOVIŠEK, 1961 Cvetko DULMIN,1948 Andrej GLIHA, 1966 Aleksander GRČAR, 1954 Mitja GUSTINČIČ, 1957 Igor HERMAN, 1966 Darko HUDJEK, 1965 Štefanija Elizabeta IGLIČ, 1934 Anton JAN, 1943 Tjaša JERAJ, 1955 Franc JERŠIN, 1948 Tomislav JORDANOV, 1935 Jožef Franc KADUNC, 1944 Stojan KASTELIC, 1949 Željko KLOBČAVER, 1952 Anica KLUN, 1949 Janez KORPAR, 1947 Tomaž KOŠIR, 1961 Drago KRAPEŽ, 1950 Franc KUNOVAR, 1948 Dragomir LAZAREVIĆ, 1952 Borut LENARDIČ, 1961 Dušan LEVIČNIK, 1965 Stanislav LUNDER, 1953 Štefan MALAVAŠIČ, 1957 Aleš MATOVIĆ, 1969 Rado MLINAR, 1952 Borut NEČEMAR, 1948 Savo NEŠKOVIĆ, 1943 Boris OŽBOLT, 1943 Siniša PAVČIČ, 1962 Slavka PAVLIN, 1951 Igor Janez PEKLENIK, 1957 Anton PERKO, 1939 Milko PETEK, 1961 Martina PLETERSKI, 1952 Ivan POPOVIČ, 1954 Zvonimir POZNIK, 1955 Janez ROTAR, 1949 Vojan ROZMAN, 1947 Željko RUDIČ, 1951 Bogomir RUS, 1959 Andrej RUTAR, 1934 Rado SENČUR, 1946 Franc SEVER, 1948 Viktor ŠEN, 1936 Aleksander ŠKRABAN, 1953 Milena ŠKRBINA, 1953 Vlatko ŠLOSER, 1957 Igor ŠTEBLAJ, 1966 Marko ŠTRUKELJ, 1952 Ivan TRAFELA, 1964 Živko VASILEVSKI, 1956 Anton VEREŠ, 1947 Marjan VIDETIČ, 1958 Borut VONČINA, 1951 Matjaž ZAMUDA, 1967 Peter ZOR, 1950 Josip ŽAGAR, 1947 Bogomir ŽIŽEK, 1949 Gregor ŽUMER, 1967 II. spominski znak štabi 1991 – posmrtno prejmejo: Mirko LEBAR Luka LEVIČNIK Anton Boris PRAZNIK Rihard URBANC Milan ZAJC III. spominski znak enota za posebne namene 1990–1991 prejmejo: Peter EINFALT, 1957 Janez EMERŠIČ, 1959 Milan GRABAR, 1964 Peter JANC, 1954 Franc KMECL, 1953 Zoran KNEZ, 1956 Boris KOLLER, 1964 Aleksander KONEC, 1962 Srečko KRIVEC, 1962 Danilo NOVAK, 1960 Aleksander OBERŽAN, 1957 Zlatko REP, 1956 Andrej ŠPAT, 1960 Aleš ŠPES, 1967 Janez ŠTUHEC, 1950 Marko TERŠEK, 1957 Milan ŽOHAR, 1953 IV. spominski znak enota za posebne namene 1990–1991 – posmrtno prejme: Anton PREVOLŠEK V. spominski znak tajna skladišča 1991 prejmejo: Niko ANŽUR, 1964 Črtomir CAJNKO, 1946 Miroslav DEBELAK, 1954 Bojan HERODEŽ, 1950 Anton JAKŠIČ, 1958 Valentin JAKŠIČ, 1961 Cveto JAMNIK, 1949 Jasna JAMNIK, 1965 Alojzij JEREB, 1956 Anton KEBER, 1961 Tomaž KEŠE, 1951 Ivan KLAVS, 1946 Ljubomir KOVAČIČ, 1949 Branko KRŠINAR, 1959 Franc KRŽIČ, 1958 Aleš LENARČIČ, 1969 Jakob LENARČIČ, 1943 Dušan LEVIČNIK, 1965 Tomaž LUŠTREK, 1970 Tomaž LUŠTREK, 1946 Andrej MAGISTER, 1960 Tomislav MATOZ, 1955 Igor MAUSER, 1948 Janez OVEN, 1957 Igor Janez PEKLENIK, 1957 Ivan PIRŠ, 1958 Ciril PODRŽAJ, 1944 Zvonimir POZNIK, 1955 Janko REMIC, 1957 Janez ROTAR, 1949 Ciril SUŠNIK, 1960 Milan ŠERCER, 1950 Vlatko ŠLOSER, 1957 Miloš ŠONC, 1955 Simon URANKAR, 1960 Frančišek URH, 1937 Anton VELEPIČ, 1948 Tomaž VISINSKI, 1970 Jakob VISINSKI, 1947 Drago VREČAR, 1954 Darko ZEBIČ, 1954 Tomislav ZUPANČIČ, 1957 VI. spominski znak tajna skladišča 1991 – posmrtno prejmejo: Luka LEVIČNIK Darko MICHIELI Franci OVEN Drago PERŠL Jože ŠPAROUC Anton ZIHERL Številka: 094-7/2011-48 Datum: 29. 9. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4423. Na podlagi 46. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in 15. a člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07) izdajam UGOTOVITVENI AKT O ODPOVEDI ČINU IN ODREDBO O PRIZNANJU ČINA 1. Ugotovi se, da se je Nedeljko FURJANIĆ, rojen 1965, dne 1. 9. 2011 pisno odpovedal osebnemu činu stotnik. 2. Nedeljku Furjaniću se prizna čin štabni vodnik. Številka: 811-4/2011-20 Datum: 3. 10. 2011 Dr. Ljubica JELUŠIČ MINISTRICA 4424. UKAZ ŠT. 094-3/2011-685 NAČELNIKA GENERALŠTABA SLOVENSKE VOJSKE Z DNE 13. 5. 2011 Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) PODELJUJEM priznanje Slovenske vojske, ki ga prejmejo: medaljo v službi miru za sodelovanje v operaciji v podporo miru v mednarodnih silah naslednjim pripadnikom SVNKON 9 UNIFIL: Vincenc ARKO, 1971 Bojan COLAVINI, 1957 Matej KEBRIČ, 1978 Boštjan KOPRIVNIK, 1984 Zoran MARIJANOVIĆ, 1974 Bojan MEDIC, 1976 Jože NOVAK, 1987 Aljoša PEČAR, 1986 Marko PRAZNIK, 1979 Iztok RACMAN, 1976 Miha RAKAR, 1980 Matjaž SKAZA, 1981 Stanislav STRNIŠA, 1973 Vanja SUŠNIK, 1978 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK sv16 objave ministrstva za obrambo št. 299, 21. oktober 2011 3 4425. UKAZ ŠT. 094-3/2011-718 NAČELNIKA GENERALŠTABA SLOVENSKE VOJSKE Z DNE 1. 6. 2011 Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) PODELJUJEM priznanje Slovenske vojske, ki ga prejmejo: medaljo v službi miru: za sodelovanje v operaciji v podporo miru v mednarodnih silah naslednjim pripadnikom SVNKON 12 UNTSO: Bojan PREŠEREN, 1962 Peter SAJE, 1962 Karin SAMEC, 1966 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK 4426. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE VOJSKE medaljo v službi miru prejme: Jernej KOSMAČ, 1969 Številka: 094-3/2011-755 Datum: 10. 6. 2011 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK 4427. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE VOJSKE medaljo v službi miru prejme: Dejan LENIČ, 1969 Številka: 094-3/2011-803 Datum: 23. 6. 2011 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK 4428. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE VOJSKE malo sabljo Slovenske vojske – zlato prejmejo: Branko BRATKOVIČ, 1954 Boris LORBEK, 1955 Bojan ŠOPER, 1956 Jožef ŽIŠT, 1955 Številka: 094-3/2011-765 Datum: 1. 7. 2011 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK 4429. Martin HRIBAR, 1982 Marija KNEZ, 1963 Janez KRAMPAČ, 1963 Nadja LAMPE, 1978 Dario MATKOVIČ, 1975 Miha PLANKO, 1984 Tomaž PLESTENJAK, 1970 Jaka ŠERBEC, 1980 Tomaž VISINSKI, 1970 Daniel ZAVELJCINA, 1969 Pravil službe v Slovenski vojski ter Ukaza o priznanjih poveljnika 107. LEBA, št. 0943/2009-1173 z dne 10. 11. 2009, izdajam ODREDBO O PODELITVI PRIZNANJ 107. LEBA bronasto plaketo Slovenske vojske prejmeta: JO ANN IN RONALD DEAN PFEIFFER, ZDA 1. bronasto plaketo 107. LEBA prejmejo: Enota ČKIRS Andrej KUŽNER, 1982 Dražen LESKOVEC, 1967 Robert PAVLOVIČ, 1973 Jani RUDMAN,1964 Ana ŽIBERT, 1966 2. bronasti znak 107. LEBA prejmejo: Andraž DOBOVŠEK, 1981 Emilija HREN, 1979 Janez PRESKAR, 1965 Tadej ROGLIČ, 1981 3. spominski kovanec 107. LEBA prejmejo: Jože FUČKO, 1953 Matej PETRIČ, 1976 Janez PLEVNIK, 1976 4. zahvalno listino 107. LEBA prejmeta: Direktorat za civilno letalstvo Cvetličarna Colarič s. p. Številka: 094-3/2011-910 Datum: 9. 8. 2011 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK Številka: 094-3/2011-807 Datum: 24. 6. 2011 Podpolkovnik Josip BOSTIČ POVELJNIK Številka: 094-3/2011-846 Datum: 8. 7. 2011 Generalmajor Mag. Alojz ŠTEINER NAČELNIK 4430. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE VOJSKE 4431. ODREDBA ŠT. 811-1/2008-561 POVELJNIKA 5. OIB VRHNIKA Z DNE 1. 7. 2008 Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB1) ter 3. člena Uredbe o činih in povišanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07) SE POVIŠA Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ SLOVENSKE VOJSKE v čin desetnik: Emin MURATOVIĆ, 1983 medaljo v službi miru prejmejo: Dejan BERŽAN, 1978 David BRADAČ, 1974 Na podlagi 3. in 4. odstavka 2. člena, 38. člena in 2. odstavka 40. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/95) ter 387., 389. in 390. točke Podpolkovnik Vojko ADAMIČ POVELJNIK 4432. 4433. Na podlagi Načrtov in programov usposabljanja v Gorski šoli Slovenske vojske, št. 811-01-1/99 z dne 24. 6. 1999, Zapisnika sestanka komisije za imenovanje v strokovne nazive za leto 2011, št. 1001-33/2011-4, in Predloga komisije za imenovanje v strokovne nazive za leto 2011, št. 1001-33/2011-5 z dne 27. 6. 2011, izdajam UKAZ O IMENOVANJIH V VOJAŠKA NAZIVA VOJAŠKI GORNIK IN VOJAŠKI ALPINIST 1. naziv vojaški gornik prejmeta: Robert FRANK, 1978, Benjamin GROJZDEK, 1985 2. naziv vojaški alpinist prejmeta: Žiga KALAJŽIČ, 1978 Tadej ŽUN, 1979, Številka: 1001-33/2011-6 Datum: 27. 6. 2011 Polkovnik Milan KRANJEC POVELJNIK VCOGB 4434. UKAZ ŠT. 094-3/2011-821 POVELJNIKA 5. OBVEŠČEVALNOIZVIDNIŠKEGA BATALJONA Z DNE 4. 7. 2011 Na podlagi 2. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07) in Ukaza o priznanjih 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona, št. 094-3/2009-355 z dne 13. 2. 2009, PODELJUJEM priznanja 5. obveščevalno-izvidniškega bataljona: 1. bronasto medaljo 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona: Sandi BOGATAJ, 1973 Tomaž GERM, 1982 Igor HAUPTMAN,1973 Aleksander HREN, 1958 Samo MIHAČIČ, 1972 Klemen SEŠEK, 1973 Marko TUŠAR, 1961 2. zlato plaketo 5. obveščevalnoizvidniškega bataljona: Zdenko FRANGEŽ, 1965 Podpolkovnik Dimitrij FABČIČ POVELJNIK 4435. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 2. odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) ter Ukaza o priznanjih 16. BNZP, št. 094-1/2009-807 z dne 19. 8. 2009, izdajam UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ 16. BNZP I. zlato medaljo NZP prejme: Dušan GREGORIČ, 1956 II. srebrno medaljo NZP prejmejo: Andrej ČEH, 1971 Mario FILIPOVIĆ, 1973 Vladimir STONY, 1964 Goran VAREK, 1972 sv16 objave ministrstva za obrambo Polkovnik Friderik ŠKAMLEC NAČELNIK ŠTABA PDRIU Po pooblastilu namestnika poveljnika PDRIU, št. 020-40/2011-12 z dne 30. 6. 2011 št. 299, 21. oktober 2011 4 4437. III. bronasto medaljo NZP prejmejo: Saša CASERMAN, 1982 Matjaž CIMPERMAN, 1970 Milan EMERŠIČ, 1971 Klemen GORJANC, 1983 Anton HRIBAR, 1976 Nejc HUMSKI, 1984 Aleksander JANŽEKOVIČ, 1966 Igor KEŽMAN, 1977 Zoran LASNIK, 1977 Boris NOVKOVIĆ, 1967 Grega OSOJNIK, 1977 Tadej PERDAN, 1986 Marjeta PFAJFAR, 1977 Blaž PINČIČ, 1986 Marjan PODRŽAJ, 1959 Jure PREZELJ, 1979 Gašper REK, 1984 Nina REŽEN, 1980 Matjaž SRAKA, 1983 Boštjan ŠKOF, 1974 Barbara VOUK, 1982 Aleksander ZUPANČIČ, 1962 Aleš ZUPANČIČ, 1978 IV. plaketo 16. BNZP prejmejo: Darko KRAJNC Marjan KRULC, 1971 LETALSKA TEHNIČNA ENOTA David ŽOS, 1973 15. HELIKOPTERSKI BATALJON LETALSKA ŠOLA 9. BATALJON ZRAČNE OBRAMBE 670. POVELJNIŠKO-LOGISTIČNI BATALJON 107. LETALSKA BAZA 17. BATALJON VOJAŠKE POLICIJE V. zahvalo poveljnika 16. BNZP prejmeta: MIROSLAV KOP s. p., Hoče - Slivnica VEGELJ d. o. o., Brežice VI. pohvalo poveljnika 16. BNZP prejmejo: Jurij DEBEVC, 1973 Tomaž DEBEVC, 1976 Sandra FEKONJA, 1978 Boštjan MIHELČIČ, 1966 Nataša PATE, 1969 Janez PIRIH, 1976 Sandi POZMAN, 1978 Tomislav TIČ, 1972 Uroš VRŠEC, 1983 Gašper ZDEŠAR, 1977 Borislav ZELINAC, 1977 Branko ŽIHER, 1965 Številka: 094-3/2011-825 Datum: 6. 7. 2011 Podpolkovnik Andrej JANČEVSKI POVELJNIK 16. BNZP 4436. UKAZ ŠT. 811-1/2011-500 NAČELNIKA ŠOLE ZA ČASTNIKE Z DNE 7. 7. 2011 Na podlagi 4. odstavka 62. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB1) in 2. člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02) SE POVIŠAJO v čin desetnik: naslednji kandidati in kandidatke 22. generacije: Mateja ANDREJKA, 1988 Matej ARBEITER, 1987 Klemen BANČIČ, 1986 Alex BOBNJAR, 1984 Blaž CIZERLE, 1986 Aljaž DUŠAK, 1982 Miha JOST, 1986 Tomaž KADILNIK, 1985 Judita KLEMEN, 1984 Luka Nejc KONČINA, 1985 Marko KRAJNC, 1980 Samo LIKAR, 1982 Tomaž MAJDIČ, 1985 Nastja PUHAR, 1987 Sašo RADIĆ, 1982 Teja Monika RAJH, 1987 Matej REBERNIK, 1986 Lin REGALI, 1986 Mateja REŽONJA, 1986 Tine SETNIKAR, 1986 Benjamin SMOLE, 1985 Jernej STARIČ, 1982 Matevž ŠEŠET, 1984 Nejc ŠKULJ, 1987 Mitja TRGLEC, 1984 Grega TUŠAR, 1987 Davor ŽEŽELJ, 1981 Na podlagi 2. člena Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07) in Ukaza o priznanjih vojaške zdravstvene enote, št. 094-3/2010-351 z dne 23. 2. 2010, izdajam UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ VZE priznanja vojaške zdravstvene enote, ki jih prejmejo: 1. srebrno medaljo VZE dr. Franje BojcBidovec: Tatjana PAUŠER-MILOVANOVIĆ, 1954 2. bronasto medaljo VZE dr. Franje BojcBidovec: Radmila BRECELJ, 1970 Samo CUZNAR, 1965 Robert ČANADI, 1972 Slavica FELICIJAN, 1959 Anton JESENIČNIK, 1982 Petra KERŠIČ, 1963 Davorin KODELA, 1988 Gašper KOSMAČ, 1983 Silva KRANJČEV, 1968 Janja SAJOVIC, 1961 Goran STANIČ, 1968 Andrej STRAHOVNIK, 1968 Alenka ŠEHIĆ, 1970 Edita ŠPAN, 1968 Tina UDOVIČ, 1978 Aleš VIDMAR, 1969 3. bronasto plaketo VZE: MDPŠ FUŽINE, Ljubljana 4. bronasto medaljo VETE dr. Milana Dolenca: Branko DOLENC, 1969 Polonca KOLAR, 1959 Bernarda KRUŠKA, 1962 Jožef MIHOLIČ, 1951 Monja RIBIČ, 1973 Darko ŠEMROV, 1964 Robert ŠTIMAC, 1981 5. bronasto medaljo EVŠVP dr. Ivana Lovrenčiča: Jože ČOP, 1971 Robert GALE, 1969 Anton JALOVEC, 1955 Sašo KRAPEŽ, 1966 Damjan KUŽNIK, 1969 Peter LEVSTEK, 1960 Gregor PRELESNIK, 1970 Bogomir TROPE, 1961 Marjan TROPE, 1969 Matej TUŠEK, 1979 Številka: 094-3/2011-1042 Datum: 30. 8. 2011 VVU XIV r. Andrej Likar, dr. med., spec. spl. Med. pomočnik poveljnika – strokovni vodja 4438. Na podlagi Pravilnika o priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. 41/07 in 4/11) in Ukaza o priznanjih 132. gorskega bataljona, št. 094-3/2011-529 z dne 4. 3. 2011, izdajam UKAZ O PODELITVI PRIZNANJ 132. GORB I. srebrni znak 132. GORB prejme: Marinka LEBAN, 1968 II. bronasti znak 132. GORB prejmejo: Srečko ĐUROV, 1978 Elizabeta KEJŽAR, 1976 Marko KRIVOROTOV, 1979 Darko MACUH, 1957 Janez NAHTIGAL, 1972 Darko RUDOLF, 1974 Samo SAMARDŽIĆ, 1988 Zoran TRATNIK, 1982 III. malo plaketo 132. GORB prejmeta: OBČINA BLED, Bled OBČINA ŽIROVNICA, Žirovnica IV. pohvalo poveljnika 132. GORB prejmejo: Matej KEKUŠ, 1985 Robert PIŠČANC, 1971 Sašo ŠKOFIC, 1970 Številka: 094-3/2011-1086 Datum: 7. 9. 2011 Major Mag. Janez PUNGARŠEK POVELJNIK 132. GORB 4439. UKAZ ŠT. 811-1/2011-679 POVELJNIKA 74. MOTB Z DNE 7. 9. 2011 Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB1) ter 1., 2. in 3. člena Uredbe o činih in Poviševanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07) SE POVIŠAJO naslednji pripadniki stalne sestave: 1. v čin naddesetnik: Goran FLISAR, 1980 Katja ZUPANC BENIGER, 1983 2. v čin desetnik: Danijel DUH, 1985 Branko KARLO, 1976 Robert ZUPANC, 1980 3. v čin poddesetnik: Mihael DERVARIČ, 1986 Ervin FAJT, 1982 Tomaž GERM, 1986 Gregor GRIČNIK, 1982 Bojan HARTMAN, 1976 Kristjan JAUŠOVEC, 1984 Boštjan KANCLER, 1980 Mitja KELENC, 1986 Mitja KOHNE, 1986 Milan KRAJNC, 1981 Blaž LOGAR, 1987 Tihomir LOVRIĆ, 1990 Bojan LUNEŽNIK, 1980 Aleš MESTINŠEK, 1986 Luka PFEIFER, 1989 Žiga POGOREVC, 1988 Sergej PUČNIK, 1988 Marjan RIZMAL, 1981 Gregor VIČAR, 1985 Gregor VLAŠIČ, 1975 Podpolkovnik Leon HOLC POVELJNIK 4440. UKAZ ŠT. 811-1/2011-687 POVELJNIKA 14. INŽENIRSKEGA BATALJONA Z DNE 13. 9. 2011 Na podlagi 62. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 – ZObr – UPB) ter 3. člena Uredbe o činih in povišanju v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07) SE POVIŠA pripadnik stalne sestave 14. INŽB: v čin desetnik: Boris ČURIČ, 1974 Major Marjan POVŠIČ POVELJNIK obletnice sv 16 Dvajset let suverenosti zračnega prostora Republike Slovenije Letos se s ponosom spominjamo dvajsetletnice enotnosti slovenskega naroda. Ponosni smo na uspešno obrambo domovine in zmago nad napadalcem, ki je imel bistveno zmogljivejšo oborožitev, še posebno za napade iz zračnega prostora, kjer je bila Slovenija najbolj ranljiva. Besedilo: Jože Konda Fotografija: Bruno Toič Primerjava z Davidom in Goljatom je v tem primeru zelo ustrezna. Učinkovitost pripadni kov enot za zračno obrambo, ki je bila takrat poimenovana še protizračna obramba, s se strelitvijo in poškodovanjem več zračnih plovil sovražnega letalstva je prisilila napadalca, da je resno sprejel dejstvo, da v slovenskem zračnem prostoru ni (več) gospodar. Tako kot v drugih rodovih takratne Teritorialne obrambe je velik entuziazem pripadnikov zračne obrambe omogočil hiter prevzem pobude in vzpostavil temelje za lastno upravljanje zračnega prostora Republike Slovenije. Nadzor zračnega prostora in učinkovitost za bojevanje proti sovražnim zračnim plovilom sta omogočila vzpostavitev suverenosti v zračnem prostoru nad Republiko Slovenijo takoj po prenehanju brionskega moratorija. Z ukazom takratnega načelnika za RŠTO generalmajorja Janeza Slaparja je Teritorialna obramba Republike Slovenije 8. oktobra 1991 ob 00.01 povsem prevzela tudi nadzor nad slo venskim zračnim prostorom. Enotam za zračno obrambo je bilo ukazano, da preprečujejo kršitve zračnega prostora oziroma vseh pre letov, ki ne bodo najavljeni po dogovorjenem postopku in ki jih ne bo dovolil ustrezen organ Republike Slovenije. Za opravljanje naloge je bil pristojen in je zanj skrbel odsek za (proti)zračno obrambo za RŠTO. Lahko bi rekli, da je bil ta ukaz izraz velikega zaupanja v lastne sile. Tak je bil tudi takoj posredovan na takratno poveljstvo 5. vojaške oblasti v Zagrebu. Čeprav je jugoslovansko letalstvo prvi dan prekršilo ukaz ob preletu helikopterja na letališče Cerklje ob Krki, za kar se je opravičilo, češ da je šlo za nujen prevoz ranjenca, so ga v vseh naslednjih dneh do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije spoštovali. Mimogrede, tisti »ranjenec« je bilo nekaj torb z dinarji za menja vo v tolarske bone. Resda je bilo v poznejših mesecih še nekaj kršitev suverenosti zračnega prostora, kar je bilo sicer mogoče zaradi omeje nih zmogljivosti za nadzor. Povečanje zmogljivosti za izvajanje suverenosti zračnega prostora Republike Slovenije (ZP RS) je bilo hitro in očitno. Operativni center za nadzor zračnega prostora se je že čez nekaj mesecev iz Prežihove ulice preselil na novo lokacijo v Dimičevi ulici, od koder je suvereno opravljal svojo nalogo do preselitve na Brnik. Povečala se je tudi njegova operativna zmoglji vost, saj je zastarel opazovalni sistem že maja 1992 nadomestil takrat najsodobnejši radarski sistem. V dobrega pol leta je bila Slovenija sposobna učinkovito nadzorovati in upravljati svoj zračni prostor. V tem času so se okrepili tudi oborožitveni sistemi, kar je deklarirani suverenosti dalo potreben pomen. Pri tem naj poudarim, da izvajanje suverenosti pomeni tudi ugotavljanje kršitev. Kršitvam v mirnem času redko po zelo podrobnem postopku sledi bojno delovanje proti kršitelju. Postopki ob kršitvi v mirnem času so predvsem predmet delo vanja diplomacije. Tako je bilo tudi ob kršitvi Republike Hrvaške v letih od 1992 do 1995. Suverenost v zračnem prostoru je del suve renosti države. Lastno upravljanje zračnega prostora, torej vsega prometa v njem, je pomembno z več vidikov. Predvsem so to varnost, zaščita in korist. Napačna je misel, da se država odreka delu suverenosti s tem, ko v svoj prostor »spusti« pogodbenega partnerja. Ob hitenju pri pripravi dokumentov za članstvo v Natu bi bilo treba temu vprašanju nameniti več pozornosti. Res je, da trenutno ni potrebe po večjem angažiranju lastnih zmogljivosti za varovanje in zaščito zračnega prostora, kar pa ne pomeni, da je lahko to področje prepušče no tujemu skrbniku. Naj spomnim na besede visokega predstavnika zračne obrambe v Natu Luca van der Laana leta 2002, ko je dobil visoko priznanje, zlato medaljo Slovenske vojske: »Nato vas ne bo branil, če se ne boste branili sami!« Boleče izkušnje iz bližnje preteklosti naj bodo svarilo, da dober gospodar skrbi tudi za pašnik, ki ga je dal v najem. Ohranjanje in nujen razvoj letalskih zmogljivosti sta že zdaj pomembna za urjenje enot sistema zračne obrambe. Vzdrževanje osnovnih zmogljivosti na tem področju je nujno za učinkovito upravljanje zračnega prostora, za uspešno bojevanje v njem pa je treba še marsikaj več. Dvajsetletnica suverenosti in upravljanja sloven skega zračnega prostora je dobra priložnost, da se tistim, ki so v to vložili vse svoje moči, znanje in voljo, izreče priznanje in zahvala. Nekaterih ni več med nami, nekateri so končali svoje delo, tisti pa, ki nadaljujejo in nadgrajuje jo, zaslužijo vso pozornost in podporo. Znanje se pridobi hitreje kot izkušnje, oboje pa je ključ do uspeha, s tem pa tudi do veljave v ožjem in širšem okolju. 19 sv 16 iz vojaškega življenja Suverenost na nebu ključna za varnost države Besedilo: Nataša Oblak Fotografije: desetnik Boštjan Pogorevc in štabni vodnik Marjan Krulc Nov radarski sistem čaka na montažo. Na Ledinekovem koglu na Pohorju, kjer deluje radarska enota dolgega dosega, so v začetku leta postavili nov radarski sitem dolgega dosega ground master 403. S sistemom 16. BNZP zagotavlja pokritje celotnega slovenskega zračnega prostora in, kot je dejal poveljnik RP-2 LK stotnik Juraj Krnjak, sistem so oči države oziroma obrambnega sistema. Poudaril je: »Če nimaš suverenosti na nebu, nimaš ničesar.« Radarski sistem je v primerjavi s prejšnjim hitrejši in učinkovitejši ter lahko izlušči podatke tudi v razmerah, ko prejšnji radar ni zaznal ničesar. Izklop radarja zelo pomemben trenutek za pripadnike RP-2 LK Začetek delovanja dveh radarskih postaj sega v leto 1992, ko je začel delovati radar dolgega dosega AN/TPS-70 na Ljubljanskem vrhu. Drugi radar AN/TPS-70 je bil od leta 1995 prvotno na Oljski gori, leta 2005 pa so ga premestili na Ledinekov kogel. Zaradi zastarelo sti sistema in posledično visokih stroškov vzdrževanja so se leta 2010 začeli postopki in priprave na 20 prevzem ter zamenjavo sistemov na obeh radarskih postajah. »Za nas so določeni dogodki zelo pomembni. Prvi tak dogodek je bil izklop radarja 10. avgusta lani, ko smo bili do 15. ure vključeni v sistem operativnega dela. Po izklopu se je začela demontaža starega radarskega sistema z vsemi njegovimi podpornimi elementi,« začne opisovati ustvarjanje pogojev za namestitev novega radarskega sistema stotnik Krnjak. Na zame njavo radarjev so se pripravljali že dlje časa, v času nedelovanja radarja pa so potekala usposablja nja za pridobitev dovoljenj za delo na novem sistemu. 22. novembra je prvih pet pripadnikov RP-2 LK odšlo v Francijo na usposabljanje k proizvajalcu sistema. Skupaj je bilo pet usposabljanj, ki se jih je iz 16. BNZP udeležilo približno 20 pripadnikov. Usposobili so se za začetno samostojno delo na radarju, »pravo delo in učenje pa se začneta tukaj z uporabo radarja. Učenje že poteka, vsak dan pa nam kakšen dogodek popestri dan, tako da je delo z radarjem zelo dinamič no in zahtevno«. Kot je povedal stotnik Krnjak, lahko jesen 2010 opredeli tudi kot obdobje intenzivnega prenavlja nja infrastrukture na radarskem položaju. »To so bili predvsem gradbena in konstrukcijska dela ter ojačitev starega stolpa, v teh postopkih pa smo tudi aktivno sodelovali.« Gradbenim delavcem so lahko med gradnjo dali tudi predloge za pravilno povezavo med radarskim sistemom in podporni mi elementi. Novi radar so na Ledinekov kogel pripeljali 10. decembra lani. Kot sta povedala stotnik Krnjak in poveljnik radarskega oddelka štabni vodnik Marjan Krulc, je bilo vreme zelo slabo. Bilo je mrzlo, zunaj je divjal pravi snežni metež in tisti, ki so ga pripeljali, niso imeli prave zimske opreme. »Na pomoč smo poklicali pripadnike 670. POVLOGB, da so jih povlekli do nas, saj s tovornim vozilom in letnimi gumami niso mogli priti do nas. Še večja ironija je bila, da je, ko smo jih končno spravili do nas in začeli radarski sistem razlagati, nehalo snežiti in je posijalo sonce,« v smehu pove štabni vodnik Krulc. Pet dni pozneje so pripeljali tudi novo kupolo za radar, sestavili pa so jo na tleh in jo nato pritrdili na platformo. 670. POVLOGB je Še zadnje priprave na nalogo pomagal pripeljati radar na Ledinekov kogel. Prednost radarja v čistosti podatkov in postopni degradaciji sistema Bistvena razlika med starim in novim radarjem ni toliko v oddajni moči kot pri sprejemu ter obde lavi podatka. Nov radarski sistem dolgega dosega združuje primarni in sekundarni radar ter je zaradi hitrega procesiranja podatkov in hitrejše rotacije antene učinkovitej ši. Radar je tako sposoben izluščiti Demontaža starega stolpa podatke tudi v razmerah, v katerih prejšnji radar ni zaznal ničesar. Kot je povedal štabni vodnik Krulc, je prednost novega radarja tudi to, da ni več sestavljen iz dveh delov, temveč je en funkcionalni blok kot škatla, ki se zloži. S stališča organizacije premika in logistike je to neprimerno preprostejše, ni pa tudi presenečenja, kot je na primer voda v kablu. »Pomembno je, da je radar mobilen. Če je namreč nujen umik, moramo biti sposobni pre staviti mobilni radar v najkrajšem mogočem času, če ne kar takoj, na drugi položaj.« Radar je digitalen, kar je ena izmed novosti v radarski tehnologiji, za gotavlja pa tudi večjo zmogljivost. Zdaj se morebitne nepravilnosti, ki bi se pojavile med delovanjem, zberejo in analizirajo. S popravkom programske opreme lahko popra vijo napako ali nadgradijo sistem. Mogoča je tudi nadgradnja pro gramske opreme, česar pri starem radarju ni bilo. Proizvajalec je skozi razvoj serije master v prejšnjem stoletju uporabil vse prednosti starejših radarjev, tako da ima tudi današnji radar veliko modulov, ki so bili dobri in jih niso spreminjali. »Radar še vedno dela po istem sistemu, ti moraš nekaj oddati, da dobiš nekaj nazaj, vprašanje pa je, kako to narediti, da bo podatek, ki ga dobiš, čim bolj čist.« Ena bistvenih stvari, ki bo vzdrže valcem sistema malo olajšala delo na radarju, je tudi drugače obliko van radar. »Pri starem radarju je vse delovanje temeljilo na enem oddajnem elementu in če je okoli tistega elementa ali katerega koli izmed pomožnih elementov bilo kaj narobe, je radar stal. Drugačna sestava radarja omogoča, da če se pojavi napaka na enem delu sistema, drugi prevzamejo njegovo nalogo. Tako imamo vzdrževalci malo več časa za popravilo, zato je veliko manjši stres, kot je bil pri starem radarju, čeprav tudi zdaj ni preprosto,« je povedal štabni vodnik Krulc. Novi radar se od starega razlikuje tudi v številu obratov na minuto, saj novi sistem vsakih šest sekund obnovi podatek, kar je štiri sekun de hitreje od prejšnjega. To zago tavlja čistost podatka, prednost novega radarja pa je tudi v tem, da lahko elevacijo oddajnega snopa prestavljajo elektronsko. Pri radarju je najpomembnejša varnost Kot je dejal stotnik Krnjak, je radar živa materija, tehnika pa potrebuje nenehen nadzor in vsakodnevno 21 sv 16 iz vojaškega življenja Poddesetnik Boštjan Škof, radarski operater: Pri tem delu je najbolj zanimiva raznolikost dela, saj sodelujem tudi pri vzdrževanju sistema. Na začetku sem delal v centru kot sistemski administrator, ker pa sem po poklicu energetik, me bolj zanimajo dela na radarskem sistemu, predvsem ker so bolj dinamična in raziskovalna. Na tem sistemu delam že šest let in nov radar mi pomeni nov izziv. Usposabljanje nenehno poteka in je pomemben del našega dela na radarju, saj se drugače raven znanja zmanjša. Želim si postati radarski tehnik in uspelo mi je pridobiti dovoljenje za vzdrževalca, to pa pomeni tudi sodelovanje pri vzdrževanju. Delo je tako predvsem bolj dinamično in odgovorno. vzdrževanje. »Nov sistem je sicer omogočil, da se napaka hitreje od krije, tako da se lahko izogneš, da jo spregledaš. Vzdrževalec, operater Delo z radarjem je vedno dinamično. 22 Nameščanje novega radarskega sistema in tehnik nenehno nadzirajo radar ski sistem. Včasih se zgodi nenačr tovan dogodek, kot so udar strele, izpad elektrike in okvara klimatske naprave, zato moramo biti tukaj. Pred popravilom moramo pregleda ti dokumentacijo in celoten sistem, da najdemo vzrok napake. Radar ima kar nekaj pomožne opreme, ki zagotavlja ustrezno temperaturo, prezračevanje in vlago. Če se na kontrolni tabli prižge ena izmed mnogih rdečih lučk in če bo ta dolgo gorela, lahko kje nastane pomembna škoda.« Tu se pogovorimo o pomenu varnosti delovanja na sistemu, kot je mobilni radar dolgega dosega. Predvsem je pomembna varnost tistih, ki delajo v sistemu. »Če ne poznaš dela z električnim tokom, si že ogrožen. Pomembna je lastna varnost in varnost tistih, ki delajo s teboj. Treba je vedeti, da je na radarju nekaj ton težka antena, in če se nekdo igra s stikali in vklopi enega izmed njih, se ne bo dobro končalo. Za varno delo ljudi je treba vedeti veliko stvari,« opozori štabni vodnik Krulc. Kot pravi, je pomembna tudi varnost tehnike. »Ne moremo si privoščiti, da bi neko stvar ignorirali, saj lahko odpove sistem. Če ne bi delovala klimatska naprava, ki zagotavlja radarju okoljske razmere delova nja, bi slej ko prej odpovedalo več sklopov, kar bi pomenilo veliko finančno škodo.« Še posebno je iz postavil tretji sklop varnosti, ki ga »pogosto pozabimo, to je varnost uporabnikov. Vsak, ki se usede v letalo in uporablja našo sliko, se zanaša, da so podatki točni. Prav tako se na točnost naših podatkov zanašajo kontrolorji letenja, ki te podatke uporabljajo pri vodenju letala po nebu, čez državo ali do le tališča. Če se pri nas zgodi napaka, lahko letalo trči z drugim letalom ali v hrib«. Do radarskega tehnika dolga pot usposabljanja Šolanje za radarskega tehnika je sestavljeno iz več delov. Pridobiti morajo civilno dovoljenje za letal skotehnično osebje in na njegovi podlagi dobijo en del licence. Drugi del, prav tako pomemben, je certi fikat oziroma potrdilo proizvajalca sistema, s katerim se potrdi uspo sobljenost za delo na tej napravi. Radarski tehniki morajo na dve leti opraviti preverjanje znanja pred komisijo. Enako velja za operaterje, če več kot dva meseca nimajo stika z napravo. Pogoj za opravljanje dela na radarju je tudi elektro tehnična smer izobrazbe, saj je delo na radarju delo z električnim tokom velike moči, zato lahko hitro postane nevarno, pridobiti pa morajo tudi posebno zdravniško dovoljenje. Predvsem morajo biti pri svojem delu dosledni, saj delajo s stvarmi, ki niso poceni in so hkra ti zelo občutljive. Delovati kot eno in stremeti k popolnosti Besedilo in fotografija: Nataša Oblak Podčastniški zbor je nagovoril podpolkovnik Robert Klinar. V večnamenski dvorani Vojašnice Franca Rozmana Staneta v Ljubljani je 13. oktobra potekala letošnja 3. konferenca podčastniškega zbora Slovenske vojske. Zbrane podčastnike je nagovoril poveljnik 17. BVP podpolkovnik Robert Klinar, glavni podčastnik Slovenske vojske višji praporščak Igor Tomašič pa je spregovoril o aktualnih aktivnostih v Slovenski vojski ter o usmeritvah za nadaljnje delo. Na konferenci so predstavili tudi analizo stanja v SV glede vedenja in zunanjega videza ter predlog izvedbe ocenjevanja individualnih vojaških veščin pri službeni oceni. »Ali se zavedate svoje vloge, statusa in privilegija? Kakšen je vaš dopri nos? Dejstvo je, da ste podčastniki tisti, ki ste z vojaki vsak dan, vi ste tisti, ki čutite utrip enote,« je v uvodnem nagovoru poudaril pod polkovnik Klinar. »Kot poveljnik ba taljona si težko zamišljam bataljon brez podčastniške podporne linije, prav tako pa lahko zatrdim, da bi bila SV brez podčastniške linije precej manj učinkovita. Ponosen sem, da je 17. BVP odigral ključno vlogo pri oblikovanju podčastniške podporne linije.« Poudaril je težko pot, ki so jo podčastniki prehodili do današnjega dne, in opozoril na pomanjkljivosti pri prevedbi plačnih razredov, ki so neposredno prizadele veliko podčastnikov. »A vendar mora podčastnik skrbeti za disciplino, zunanji videz in odnos v enoti. Ne smete pozabiti svoje vloge v sistemu in tudi v tem prelomnem času je treba stremeti k popolnosti, se učiti iz napak, tako svojih kot ti stih, ki jih delamo drugi v sistemu,« je še dejal in jim zagotovil podporo pri nadaljnjem oblikovanju zbora. Na tokratni konferenci so pred stavili analizo stanja v Slovenski vojski glede vedenja in zunanjega videza, pokazala pa je, da številni predpisi, ki urejajo vojaško vedenje in zunanji videz, vnašajo zmedo, saj jih je precej preveč. Predlagali so, da se vsi predpisi, ki obravnavajo to področje, združijo, in sicer Pravilnik o oznakah v SV in dopolnitve ter Pravilnik o uniformah SV se dopolnita in združita, natančno in jasno pa je treba definirati tudi posebnosti nošenja vojaške uniforme ter oznak rodov SV. Treba je končno dokončati postrojitveni pravilnik v SV in pripraviti nov, sodoben pravilnik o protokolu ter v njem ustrezno opredeliti vlogo enotovnih podčastnikov. Stanje na področju vojaškega vedenja in zunanjega videza so ocenili kot zadovoljivo, vendar ga je treba dvi gniti na še višjo raven. Predstavili so tudi predlog ocenjevanja vojaške usposobljenosti pripadnikov SV, pri čemer se je pojavilo veliko vprašanj. Kot izziv so izpostavili ustvarjanje tekmovalnega vzdušja pri izvaja nju veščin, razvrstitev uspešnosti izvedene naloge z ocenami od 1 do 5, bojazen pred objektivno stjo ocenjevalcev in nedefinirane specialistične individualne veščine. Kot so ocenili, tovrstno ocenjevanje ne omogoča postopnega doseganja standardov in zahteva več priprav posameznika, zato so predlagali, da naj bo ocenjevanje vojaške uspo sobljenosti pripadnikov SV samo del skupne ocene splošne vojaške usposobljenosti. Glavni podčastnik SV višji prapor ščak Igor Tomašič je pozdravil nove ključne podčastnike Slovenske vojske, ki so 1. oktobra v enotah prevzeli naloge. Predstavil je tudi glavne aktivnosti Slovenske vojske in naloge za zadnje četrtletje. Pomembno je zaključevanje strateških dokumentov načrtova nja za leto 2012, za podčastniški zbor SV predvsem Plana vodenja, Načrta MVS in priprave elementov za kadrovski načrt SV. Poudaril je, da bo v prihodnje več obiskov glavnih podčastnikov v enotah SV, na katerih bodo spremljali izvajanje vojaških individualnih veščin, čaka pa jih tudi proslava ob 20. obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Kopra, ki bo 22. oktobra v Kopru. Podčastnike je ponovno opozoril na njihovo aktivno sodelovanje pri službenem ocenjevanju v enoti in jih seznanil z obiskom glavnega podčastnika švicarskih oboroženih sil, ki bo novembra, ter o poteku priprave Programa aktivnosti pod častniškega zbora za leto 2012. Na koncu je predstavil tudi usme ritve, ki pomenijo zagotovitev ustreznega delovanja ravni oddelek oziroma vod, spremljanje, svetova nje in informiranje, usposabljanje in urjenje ter aktivno sodelovanje pri kadrovskih postopkih. 23 sv 16 zaščita in reševanje Četrtič je gasilcem iz Materije uspelo Besedilo in fotografije: Bojan Kuntarič Potres je prizadel brežiško splošno bolnišnico. V soboto, 8. oktobra, so bile brežiške ulice bolj podobne prizoriščem naravnih nesreč, prometnih nezgod in še marsičemu drugemu, vendar niso bila posledica divjanja naravnih sil in ujm, temveč dela človeških rok, natančneje marljivih organizatorjev 17. državnega preverjanja usposobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS, pripravili pa so ga Uprava RS za zaščito in reševanje, Rdeči križ Slovenije ter mestna občina Brežice. Kot je že navada, so na preverjanje znanja prišle zmagovalne ekipe z vseh trinajstih regijskih preverjanj, kot štirinajsta pa je nastopala ekipa Rdečega križa Srbije, ki je letos zmagala na srbskem državnem prvenstvu in bo prihodnje leto zastopala svojo državo na evropskem festivalu prve pomoči na Irskem. Po nekajurnem boju na delovnih mestih so po sodniških ocenjevalnih listih ugotovili, da je naloge najbolje opravila ekipa prve pomoči PGD Materija, druga je bila ekipa OZRK Ljubljana, tretja pa ekipa CZ občine Šentjernej. »Letošnje 17. državno preverjanje usposobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS smo uspešno opravili,« je povedal namestnik generalnega direktorja URSZR Branko Dervodel, ki je bil tudi predsednik organiza cijskega odbora preverjanja. »Prva ocena je, da so bile ekipe na splošno zelo dobro pripravljene in da so vse pokazale zelo visoko strokovno znanje. Na tem preverjanju smo po kazali tudi veščine in znanje drugih služb ter enot iz sistema zaščite in reševanja.« Sicer so na 17. državnem prever janju usposobljenosti ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega 24 križa Slovenije ekipe prve pomoči dale prvo pomoč poškodovanim in nenadoma obolelim na sedmih delovnih mestih. Med delovni mi mesti so bile prikazne točke oziroma počivališča, ki so bila namenjena pripravi ekip za delo na naslednjem delovnem mestu in seznanjanju ekip prve pomoči z javnimi reševalnimi službami, društvi ter organizacijami, ki sodelujejo pri zaščiti, reševanju in pomoči. Delovna mesta in prikazne točke so bili namenjeni tudi širši javnosti, prebivalcem ter osnovno šolcem, ki so bili aktivno vključeni v preverjanje. Število ekip prve pomoči se znova povečuje Namen preverjanj je okrepiti delo na področju prve pomoči v občinah, organizacijah, zavodih in podjetjih z ustanavljanjem ekip, kadrovsko dopolnjevanje, usposabljanje članov, opremljanje in podobno, da bi tako izboljšali stanje na področju prve pomoči v Sloveniji. Pred leti sta Uprava RS za zaščito in reševanje ter Rdeči križ Slovenije ugotovila, da se število teh ekip zelo hitro zmanjšuje, zato sta se lotila dejavnosti, s katerimi naj bi povečala število ekip prve pomoči. Po preverjanju v Brežicah lahko ugotovimo, da se število ekip, ki sodelujejo na regijskih preverjanjih, iz leto v leto povečuje. Tako je na lanskih regijskih preverjanjih sodelo valo 122 ekip prve pomoči iz Civilne zaščite in Rdečega križa Slovenije, v zadnjih letih pa so se jim pridružile tudi ekipe iz drugih organizacij. Na letošnjih regijskih preverjanjih je sodelovalo že 128 ekip. Prihodnje leto bo to število spet višje, saj naj bi do konca tega leta ustanovili še 12 ekip prve pomoči. Letos je na regijskih preverjanjih sodelovalo 46 ekip Rdečega križa Slovenije, 59 ekip Civilne zaščite, 12 ekip iz gasil skih društev in 11 ekip iz Slovenske vojske, Policije ter Gorske reševal ne službe. Svoje znanje so na teh preverjanjih pokazale tudi ekipe iz tujine, in sicer Avstrije, Hrvaške ter Madžarske. Na državno preverjanje Sekretarka območnega združenja RKS Sevnica Mojca Pintarič Krajnc: »Prvo ekipo smo zelo težko sestavili, saj je bila prva pomoč v našem okolju zelo slabo poznana.« v Brežice se je uvrstilo osem ekip Rdečega križa Slovenije, tri ekipe CZ in dve ekipi, ki ju sestavljajo člani gasilske organizacije. Ali lahko pomanjkanje denarja onemogoči uresničevanje načrtov? Kot poudarja namestnik generalne ga direktorja URSZR in predsednik organizacijskega odbora državnega preverjanja Branko Dervodel, so s povečanjem števila ekip prve pomoči zadovoljni in upajo, da se bo nadaljevalo tudi v prihodnjih letih. Letošnji rebalans proračuna, predvsem pa projekcija proračuna za leti 2012 in 2013 kažeta, da je URSZR in še bo izgubila precej de narja za svoje delo. Na srečo letos še ni bilo treba zmanjševati dejavnosti, povezanih s prvo pomočjo. Po be sedah Branka Dervodela na URSZR upajo, da bodo lahko leta 2012 za prvo pomoč namenili enako vsoto denarja kot letos, s tem pa tudi pre verjanje usposobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS prihodnje leto ni ogroženo. Kot je povedala sekretarka ob močnega združenja RKS Sevnica Mojca Pintarič Krajnc, so prvo ekipo zelo težko sestavili, saj je bila prva pomoč v njihovem okolju zelo slabo poznana. »Medtem je naša ekipa dosegla precej visoko raven znanja in njeni člani pridno vadijo. Delo Predstavitev drugih enot ter služb iz sistema zaščite in reševanja članov ekipe že odmeva na našem območju in prijavljenih imamo kar nekaj novih kandidatk ter kandida tov, ki bi želeli sodelovali v ekipah prve pomoči. Upamo, da bomo lahko v nekaj letih sestavili mogoče pet, šest ali sedem ekip prve pomo či, kar bi bilo za Sevnico in vso našo občino na področju varnosti velika pridobitev,« je še dodala. Zmagovalci gredo na evropski festival prve pomoči Pripadniki enot za prvo pomoč se izobražujejo na sedemdeseturnih tečajih po programu Strokovnega centra za prvo pomoč Rdečega križa Slovenije. To je najbolj celovito izobraževanje iz prve pomoči za Dajanje pomoči ponesrečencu Vodja ekipe prve pomoči CZ mestne občine Maribor Aleš Potrč: »Naša ekipa je zelo mešana, saj so v njej ženske in moški, stari od osemnajst do petdeset let.« nezdravstvene delavce. Svoje znanje pripadniki ekip obnavljajo in dopolnjujejo na krajših obnovitvenih tečajih. Tako se seznanijo z najno vejšimi doktrinarnimi smernicami s področja prve pomoči. Preverjanju njihove usposobljenosti za delovanje v različnih okoliščinah, obnavljanju praktičnega znanja, vzdrževanju usposobljenosti in spodbujanju težnje med člani po čim boljšem izvajanju prve pomoči so namenjena regijska ter vsakoletno državno pre verjanje usposobljenosti ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa Slovenije. Tako se krepi delo na področju prve pomoči v občinah in podjetjih z ustanavljanjem ekip, kadrovskim dopolnjevanjem, uspo sabljanjem članov, opremljanjem in podobnim. Namen preverjanj je tudi izboljšati stanje na področju prve pomoči v Sloveniji. Ekipa, ki zmaga na državnem preverjanju, se udeleži evropskega festivala prve pomoči (First Aid Convention in Europe – FACE). »Z uvrstitvijo na letošnjem preverja nju v Brežicah naša ekipa ni najbolj zadovoljna,« je povedal vodja ekipe prve pomoči CZ mestne občine Maribor Aleš Potrč. »Takšni so naši rezultati in mi jih sprejemamo. Negativne točke smo danes dobivali pri tistih stvareh, ki jih sicer dobro obvladamo. Tako je bila komunika cija med nami nekoliko slabša, kot je običajno, nismo bili pozorni na določene malenkosti in podobno. Seštevek teh drobnarij je uvrstitev, kakršna pač je.« Po njegovih bese dah jim to ne bo vzelo motivacije in delali bodo še bolj trdo, saj si želijo, da bi prihodnje leto mesto svoje uvrstitve obrnili. V Brežicah so bili letos deseti, prihodnje leto pa bi bili radi prvi. »Bolj intenzivno smo pri prvi pomoči delali v zadnjih treh mesecih, ko smo se dobivali vsaj dvakrat na teden in vadili. Nekako verjamemo v intenzivno delo tik pred tekmovanjem. Sicer je naša ekipa zelo mešana, saj so v njej žen ske in moški, stari od osemnajst do petdeset let,« je še dodal Aleš Potrč. Vodja zmagovalne ekipe prve pomoči PGD Materija Valter Fabjančič: »Seveda bi se rad zahvalil tudi našim družinam za njihovo podporo in predvsem njihovo razumevanje za tisto, kar delamo, saj brez tega zanesljivo ne bi bilo uspeha.« Štiri leta garanja za zmago V Rdečem križu Slovenije načrtujejo, da bi s takšnim tempom pri ustana vljanju ekip do konca letošnjega leta imela vsa območna združenja RKS vsaj po eno ekip. Glede na merila RKS ter tudi Uredbo o organizira nju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč bi imela vsaka občina svojo ekipo, in sicer občine, ki imajo od 5000 do 10.000 prebivalcev, najmanj eno ekipo, na vsakih nadaljnjih 10.000 prebivalcev pa še po eno ekipo. Vodja zmagovalne ekipe prve po moči PGD Materija Valter Fabjančič je povedal: »Našim sokrajanom in članom našega društva bi se rad za hvalil za njihovo podporo. Seveda bi se rad zahvalil tudi našim družinam za njihovo podporo in predvsem ra zumevanje za tisto, kar delamo, saj brez tega zanesljivo ne bi bilo uspe ha. Na usposabljanjih smo preživeli veliko dni, popoldnevov, večerov in tudi noči. Prav gotovo je k našemu uspehu prispevala tudi strokovna pomoč dveh naših prijateljic, ki nas spodbujata od prvega dne. To sta zdravnica splošne medicine Vlasta Počkaj, dr. med., in medicinska sestra Bojana Rolih, ki nas že štiri 25 sv 16 zaščita in reševanje Gasilca peljeta ranjenca, ki je hudo opečen, v šotor, v katerem mu bodo dali prvo pomoč. Vodja ekipe prve pomoči Republike Srbije Nemanja Vuković: »Za priprave namenjamo približno devet mesecev. Državna tekmovanja se začenjajo septembra, naša ekipa pa začne priprave februarja.« leta pripravljata ter usposabljata za prvo pomoč.« Tudi množičen obisk otrok, šolarjev in dijakov Prometna nesreča Na brežiških ulicah je bilo tudi 2300 mladih obiskovalcev. Poveljnik CZ RS Miran Bogataj izroča pokal zmagovalni ekipi PGD Materija. 26 Na preverjanju usposobljenosti v Brežicah so šestčlanske ekipe prve pomoči na sedmih deloviščih v središču mesta predstavile postopke dajanja prve pomoči poškodovanim v nesrečah, in sicer ob potresu, delovni nezgodi, množični prometni nesreči, požaru v stavbi ter pri iskanju pogrešane osebe. Sodelovalo je več kot 700 pripadnikov in članov reševalnih služb, ki so ob deloviščih predstavljale svojo dejavnost. Poleg državnega preverjanja uspo sobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS je v Brežicah potekalo še veliko spremljevalnih dejavnosti, in sicer predstavitve dejavnosti in opreme gasilcev, potapljačev, Civilne zaščite, enot za varstvo pred neeksplodi ranimi ubojnimi sredstvi (NUS), radioamaterjev, kinologov, jamarjev, gorskih reševalcev, skavtov, taborni kov, RKS, MNZ in Policije, Slovenske vojske, službe nujne medicinske pomoči ter drugih, ki sodelujejo pri dajanju zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih ter drugih nesrečah. Brežiškega preverjanja usposoblje nosti ekip prve pomoči CZ in RKS se je na povabilo URSZR ter RKS udeležila tudi ekipa Rdečega križa Srbije. »Intenzivnost naših priprav je odvisna od sezone tekmovanj. Za priprave namenjamo približno devet mesecev. Državna tekmova nja se začenjajo septembra, naša ekipa pa začne priprave februar ja,« je povedal vodja ekipe prve pomoči Republike Srbije Nemanja Vuković. »Tako imamo približno pet mesecev časa, da se ukvarjamo tudi z drugimi zadevami oziroma imamo zimske počitnice. Delo med pripravami je zelo naporno, saj včasih traja tudi po več ur na dan. Vsi se zavedamo, da se bomo na FACE uvrstili in tam tudi zmagali le, če bomo v vrhunski formi. Mislim, da smo tudi zelo psihično močni, saj nas morebitni slab rezultat na enem tekmovanju ne vrže s tira, temveč nam je spodbuda za še bolj trdo delo v prihodnje. Letos smo zmagali na našem državnem prvenstvu in drugo leto bomo skupaj z ekipo prve pomoči iz Materije tekmovali na Irskem. Na letošnjem evropskem festivalu prve pomoči so zmagali naši starejši kolegi.« V dejavnosti so se tega dne vključili tudi učenci in dijaki osnovnih ter srednje šole iz Posavja in Dolenjske. Tehnični dan so imeli na OŠ Artiče, OŠ Brežice, OŠ Cerklje ob Krki, OŠ Velika Dolina, OŠ Raka, OŠ Šmarjeta, Gimnaziji Brežice in strokovno ose bje Vrtca mavrica Brežice. Iz regije je prireditev organizirano obiskalo 2300 otrok in mladih iz vrtcev ter osnovnih in srednjih šol. Državno preverjanje znanja ekip CZ in RKS so si ogledali številni gostje, med katerimi so bili poveljnik CZ RS Miran Bogataj, generalni direktor URSZR Darko But, predsednik RKS Franc Košir, župan mestne občine Brežice Ivan Molan, namestnik ge neralnega direktorja URSZR Branko Dervodel, generalni sekretar RKS dr. Danijel Starman in drugi. Vodja izpostave URSZR Brežice Zdenka Močnik: »Mislim, da smo svoje delo opravili skupaj z območnim združenjem Rdečega križa Brežice in občino Brežice zelo dobro, in vsem, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji, velika zahvala.« In kako ocenjuje preverjanje vodja izpostave URSZR Brežice Zdenka Močnik? »Zdaj, ko je konec dneva in tudi preverjanja, smo vsi zadovolj ni. Naša izpostava je vložila veliko truda in dela v pripravo ter izvedbo preverjanja, priprave pa so potekale več mesecev. Mislim, da smo svoje delo opravili skupaj z območnim združenjem Rdečega križa Brežice in občino Brežice zelo dobro, in vsem, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji 17. državnega preverja nja usposobljenosti ekip prve pomo či CZ in RKS, velika zahvala.« obrazi Razumevanje protokola bo zdaj lažje Besedilo: Jerica Pavšič Fotografija: Bruno Toič Kaj vas je spodbudilo, da svoje dolgoletne izkušnje in poznavanje poslovnega bontona ter protokola zberete v knjigi? Knjigo sem napisal zaradi velikega zanimanja za pravila protokolar nega dela. V različnih krajih, kjer sem sodeloval pri protokolarnih do godkih, ki so se jih udeležili visoki predstavniki MO in SV, sem spoznal ljudi, ki so sicer zelo dobro poznali protokol, niso pa bili prepričani, da delajo prav. Pri meni in mojih kolegih so iskali potrditev. Vodila me je tudi želja, da se določeni protokolarni dogodki in ceremoniali zapišejo. V Sloveniji ni protokolarne šole ali akademije, na kateri bi pro tokol poučevali, zato se mi je zdelo pomembno, da sam prispevam k izobraževanju na tem področju. Kaj prinaša knjiga in komu je namenjena? Štabni vodnik Boštjan Poklukar, zaposlen v Službi za protokol MO, je Blejec, na kar je zelo ponosen, saj pravi, da je na Bledu protokol doma. Že kot osemletni fantič se je med opazovanjem mojstra protokola, ki je nadziral podeljevanje kolajn na blejski regati, odločil, da bo nekoč to delal tudi sam. Sanje, da bo delal v protokolu, so se mu uresničile, saj je najprej kot prostovoljec sodeloval pri protokolarnih opravilih na nastopih Godbe Gorje in vseh večjih tradicionalnih športnih prireditvah na Gorenjskem, nato pa je leta 2004 dobil priložnost, da se v protokolarnem delu izkaže tudi v Slovenski vojski, v kateri sicer dela že od leta 1991. Po petih letih, ko je opravljal dolžnost pribočnika poveljnikom Poveljstva za podporo, od leta 2009 dela v Službi za protokol MO, ki skrbi za protokolarne dogodke MO in SV ter njunih najvišjih predstavnikov. Boštjan Poklukar je človek, ki se s svojo osebnostjo in nastopom vtisne v spomin, ta mesec pa je širšo javnost opozoril nase in na svoje delo tudi s knjižnim prvencem z naslovom Delam protokol. V knjigi sem opisal protokolarne dogodke in ceremoniale, ki so orga nizirani v SV ter na MO. Ti so zelo točno določeni, zato sem se trudil, da sem jih dosledno opisal. Knjiga opisuje tudi protokolarne dogodke in ceremoniale, ki so organizirani v drugih ustanovah, ter kulturo obdarovanja, tako da je pravza prav priročnik, kako se protokol organizira na katerikoli ravni, tako v društvih, zvezah in podjetjih kot tudi na lokalni ter državni ravni. Knjiga je namenjena tudi uporab nikom protokola, saj jim bo poma gala, da se bodo znali pravilno vesti znotraj protokolarne zgodbe. Pred protokolarnimi dogodki tako ne bo več noči brez spanja. Poleg tega sem mislil tudi na vse, ki se kot gostje udeležujejo proto kolarnih dogodkov, in prepričan sem, da bo obisk dogodka s knjigo Delam protokol zdaj za marsikoga lažji. Precej pozornosti ste namenili tudi osebnosti protokolarnega uslužbenca oziroma uslužbenke. sv 16 uslužbenca je, da se osebi, za kate ro skrbiš v protokolarnem smislu, približaš in zelo dobro poznaš njeno profesionalno delo ter do neke mere tudi njeno zasebnost. Kljub temu se mora protokolarni uslužbenec neprestano zavedati, da med njim in nosilcem javne funk cije velja profesionalen odnos, ki je natančno določen. Profesionalnost, lojalnost in molčečnost so atributi, ki so za protokolarnega uslužbenca najpomembnejši. Zaupanje med protokolarnim uslužbencem in nosilcem javne funkcije mora biti vzajemno. Protokolarni uslužbenec je vedno prvi na kraju dogodka in narediti mora dober prvi vtis, zato je tudi blagovna znamka ustanove, v kate ri dela. V Službi za protokol MO si za to zelo prizadevamo. Prepričan sem tudi, da je delo naše službe in vseh, ki skrbijo za protokol v SV, popolnoma primerljivo z delom protokolarnih služb ministrstev za obrambo in vojsk v drugih državah Nata. Za protokolarnega uslužbenca je pomembno tudi, da ima socialno omrežje, ki prihrani dolgotrajno pisanje dopisov in telefonsko dogovarjanje. Biti mora mojster komunikacije in imeti vi soko stopnjo čustvene empatije ter dovolj odločnosti. Znan je namreč rek, da se s teroristi lahko pogajaš, s protokolom pa to žal ni mogoče. Kakšni so vaši načrti? Predvsem sem predan pripadnik SV. Knjiga, ki sem jo napisal, je nekakšna prelomnica v mojem življenju. O protokolu tudi veliko predavam na različnih ustanovah, trenutno pa je zame najbolj po membno, da knjiga Delam protokol pride do ljudi, ki jim bodo moje izkušnje olajšale stik s protokolom. Knjigo Delam protokol, ki je izšla v založbi Šole retorike, bosta avtor štabni vodnik Boštjan Poklukar in založnik Zdravko Zupančič predstavila v ponedeljek, 24. oktobra, ob 14. uri v Knjižnično-informacijskem centru MO. Na predstavitvi knjige bo sodelovala ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, ki je tudi avtorica predgovora v knjigo. Ključno za protokolarnega 27 sv 16 iz zgodovine Feldmaršal Svetozar Borojević Med slavo in ponižanjem Svetozar Borojević pl. Bojna V avgustovski številki revije Slovenska vojska smo poročali, da je poleti izšla knjiga o feldmaršalu Svetozarju Borojeviću. Tokrat z izrecnim dovoljenjem avtorja Mira Simčiča objavljamo odlomek iz te knjige. Pred vrati je stota obletnica za četka prve svetovne vojne. Zadnji vojaki, ki so se vojskovali v tej voj ni, so umrli pred nekaj leti, toda še vedno je marsikaj o »Veliki vojni« ostalo zakrito ali pa je zavestno prikazano v izkrivljenih, mitskih podobah. Tako je tudi z znameni tim feldmaršalom avstro-ogrske vojske Svetozarjem Borojevićem pl. Bojno. Po nekaterih britanskih vojaških ocenah naj bi bil najboljši obrambni strateg prve svetovne vojne, ima pa nedvomno velike zasluge za ohranitev nacionalnega prostora Slovencev in Hrvatov, toda danes je bolj ali manj izrinjen 28 iz kolektivnega spomina celotne Srednje Evrope. Po številnih drugih zgodovinskih virih pa naj bi bil kontroverzna oseba, izjemno suro va in brezčutna, brezobzirna in do konca vdana črno-žolti monarhiji. Osebna tragedija Svetozarja Borojevića je po mnenju hrvaškega zgodovinarja dr. Draga Roksandića predvsem v tem, da se je »prepo zno rodil« in doživel propad dvojne monarhije. Res je: če bi Borojević namesto v maju 1920 umrl dve leti pred tem, bi ga pokopali kot enega največjih junakov v zgodovini dvojne monarhije. In če je Borojević imel to nesrečo leta 1918, da se je rodil prepozno, se je leta 1856 vsekakor rodil ravno v pravem času, da je leta 1878 kot 21 let star poročnik, šele na začetku vojaške kariere, aktivno, kot vojak, sodeloval v dramatičnih dogajanjih v Bosni in Hercegovini, po vojaški zasedbi Bosne in Hercegovine od strani dvojne monarhije, kot je bilo dogo vorjeno na Berlinskem kongresu. Ko je na začetku leta 1915 bilo jasno, da je vojna z Italijo neizo gibna, se je načelnik generalštaba Conrad von Hoetzendorf nagibal k temu, da bi spopad z Italijo njegova vojska sprejela na Savi in Dravi, odločilna bitka pa naj bi se odigrala v Celovški kotlini in pri Zagrebu. Močne italijanske sile bi tako razvlekli, njihova preskrba bi bila motena in sovražnika bi se pošteno lotili šele takrat, ko bi se znašel v zelo ranljivem položaju. Borojević je predlagal odločno obrambo na Soči in najprej ni želel prevzeti poveljstva nad novousta novljeno armado, ki naj bi prevzela nase breme spopadov z Italijo. V avstro-ogrskem generalštabu sta nastala dva koncepta obrambe proti Italiji in šele v noči 19. maja 1915, štiri dni pred začetkom vojne z Italijo, se je avstro-ogrski gene ralštab odločil za spopad na Soči. Slovenci in Hrvati imajo še danes razlog za hvaležnost Borojeviću. V primeru odločitve za vojno na Savi in Dravi bi slovenske in hrvaške pokrajine bile opustošene, prebival stvo pa v celoti izseljeno. Slovencev je bilo takrat samo 1,2 milijona in vprašanje, koliko bi se jih vrnilo na uničene domove. V primeru oku pacije slovenskih krajev od strani italijanske vojske bi italijanske okupacijske oblasti sistematično zavirale vračanje beguncev, tako kot so to po letu 1918 počele na Tržaškem in Goriškem, kjer so do leta 1915 Slovenci bili večina in so v svojih rokah imeli celo 88 odstot kov zemlje. Borojevićevi taktični vojaški prije mi, imenovani aktivna obramba na soški fronti, so še danes predmet preučevanja na vojaških akade mijah po svetu. V veliki meri je njegova zasluga, da frontna črta med Rombonom in Škabrijelom na soški fronti ni nikoli padla. Italijani so se zagrizeno borili ne glede na izjemno visoke izgube, toda soške fronte niso nikoli prebili. Italijanska iredenta je na grebenih hribov od Rombona do Škabrijela v dvanajstih soških bitkah spoznala, kako nesmiselne so njene ekspan zivne ambicije. Svetozar Borojević je s svojo osebno zagrizenostjo, samodisciplino, vojaškim talentom in vzdržljivostjo postal legenda že za svojega življenja. Cena dvanajstih bitk na soški fronti, od maja 1915 do konca oktobra 1917, je bila izjemno viso ka. Dokumentirana je sicer smrt za blizu 200.000 vojakov na obeh straneh frontne črte. Vedeti pa mo ramo, da je v resnici bilo dvakrat več pogrešanih vojakov, ki so ostali brez groba ali pa so bili zakopani v množičnih grobnicah brez imena, kot tistih, ki danes imajo svoj grob z imenom. Naša ocena je, da je od posledic vojskovanja na soški fronti, na italijanski in avstro-ogr ski strani, v resnici umrlo kakšnih 700.000 vojakov. Borojević je bil tista osrednja pečina, na kateri se je v letih 1915 do 1917 prvič trdo nasukal italijanski iredentizem, toda danes Knjiga Mira Simčiča Svetozar Borojević – Med slavo in ponižanjem je izšla pri založbi Intelektualne storitve, Koper, ki ima na zalogi knjigi 888 dni na soški fronti ter Ženske v Titovi senci istega avtorja. Naročila sprejemajo na telefonsko številko 040/671 697 in elektronski naslov [email protected]. Za pripadnike Slovenske vojske je 20-odstotni popust. Borojević med obiskom v eni izmed enot, ki jim je poveljeval Branilci Soče na položaju je Borojević nepriznan, zamolčan in bolj ali manj pozabljen. Brez pretiravanja, to se da utemeljiti, Borojević je bil človek, ki je polomil krila italijanski iredenti. Zlom italijanske vojske pri Kobaridu, kjer je 14. skupna nem ško-avstro-ogrska armada zlomila italijansko vojsko v pičlih štirih dneh in jo prepodila za reko Piavo, slovi kot »mati vseh bitk« na soški fronti. V tej bitki je Borojevićeva armadna skupina le igrala postran sko vlogo, njena aktivnost se je pričela po uspešnem prodoru 14. armade proti Furlanski ravnici. Toda v predhodnih 11 soških bit kah je Borojevićeva taktika izčrpala bojevitost, moralo in voljo do vojne italijanskemu ljudstvu. Italijani so v prvi svetovni vojni v spopa dih z vojsko dvojne monarhije imeli 750.000 mrtvih, 1,1 milijona pohabljenih vojakov in ravno toliko dezerterjev, ki so jih italijanska vojaška sodišča preganjala še dolga leta po vojni. Vojna proti nekda nji zaveznici Avstro-Ogrski pa je v italijanskem generalštabu bila zamišljena kot lahkotna operacija pod nazivom »sprehod na Dunaj«. Italijanski militarizem si je vojno z dvojno monarhijo predstavljal kot zadnje dejanje Risorgimenta, zdru žitve vseh Italijanov v eno državo. V vseh vojnah za združitev Italije od 1848 do 1861 je padlo sedem tisoč italijanskih vojakov, toliko pa so jih znali v 10. in 11. soški bitki imeti dnevno. Preboj pri Kobaridu je največja visokogorska bitka v zgodovini človeštva in največja bitka na območju Slovenije, toda pogoje za veliki uspeh »čudeža pri Kobaridu« je ustvarila uspešna obramba Borojevićevih enot na Soči v času od 24. maja 1915 do 24. oktobra 1917. V času Mussolinija, pa tudi pozneje v drugi svetovni vojni, je italijanski militarizem bil izjemno bojevit in brezobziren, toda po prvi svetovni vojni je izgubil množično podporo med italijanskim prebivalstvom, pozneje pa je med Italijani prišlo do množičnega odpora fašizmu, militarizmu in iredenti. Slovenci o Borojeviću po prvi svetovni vojni niso veliko ve deli. Karađorđevićeva in Titova Jugoslavija sta imeli svoje junake in lastne mite o prvi svetovni vojni in za feldmaršala Borojevića ni bilo prostora v tej druščini. Da se je Borojević prej rodil (in tudi prej umrl), se mu leta 1918 ne bi zgodilo, da bi se znašel v precepu med lojalnostjo dina stiji in lojalnostjo nacionalnim aspiracijam (srbskim in hrvaškim) oziroma »supranacionalnim« (jugoslovanskim) težnjam. Vsaka od teh skupnosti je imela svoje cilje in svoje vrednote, ki so bili med seboj v popolnem naspro tju, in vsaka od njih je zahtevala brezpogojno zvestobo in lojalnost od posameznikov. To je logika, ki se glasi: kdor ni z nami, je proti nam oziroma je narodni izdajalec. Ta precep je Svetozar Borojević osebno usodno plačal po letu 1918, saj je maja 1920 v Porečah ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem umrl v skrajni bedi in poniževan od novih oblasti v Jugoslaviji in Avstriji. 29 sv 16 preberite MO bogatejše za sliko Dušana Kovača Fotografija: Marko Pišlar Na MO je v sredo, 12. oktobra, potekala slovesnost, na kateri je likovni umetnik mag. Dušan Kovač MO podaril svoje delo ob 20-letnici samostojne Slovenije z naslovom Pot osamosvojitve. Kot je povedal v predgovoru, se je za podaritev slike v zahvalo MO odločil, saj zaposleni na MO in v SV podpirajo ljubiteljsko likovno umetnost s postavitvijo gostujočih razstav v avli MO kot tudi z organizacijo vsakoletne likovne kolonije gene rala Maistra, na njej pa se srečujejo in ustvarjajo ljubiteljski likovni umetniki. Za impresivno, približno deset metrov dolgo umetniško delo, ki krasi steno tako imenovane Perryjeve sobe v pritličju stavbe MO, se je mag. Kovaču zahvalila ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič. Ob tem je povedala, da je zelo vesela umetnikovega darila, ki ga je posvetil MO ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, saj nas bo pogled nanj še naprej opominjal na pot, ki jo je bilo treba prehoditi do samostojnosti. Likovno delo je zbranim predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičar ka Anamarija Stibilj Šajn, ki je povzela, da to likovno dovršeno delo izraža umetnikovo doživljanje dogodkov osamosvajanja Slovenije, pušča pa tudi prostor za razmišlja nje o prihodnosti. MP Izšla je nova številka revije Ujma 30 seizmotektonskih in seizmoloških terminih, na koncu pa sledijo še pregledi literature. Revija je brezplačna, lahko jo naročite na naslovu Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje, Vojkova cesta 61, 1000 Ljubljana, po elektronski pošti [email protected] ali telefonu 01/471 33 60. Revija bo v celoti dostopna tudi na spletni strani www.sos112.si. TN Fotografija: Vid Ponikvar Izšla je 25. številka revije Ujma, ki obravnava vprašanja o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in jo vsako leto izda Uprava RS za zaščito in reševanje. V novi številki je na 332 straneh objavljenih 43 člankov, ki z različnih vidikov obravnavajo področje naravnih in drugih nesreč v Sloveniji in tujini leta 2010. V reviji boste našli od splošnih pregledov podnebnih razmer, stanja voda, vetrovnosti ter potresov v Sloveniji in svetu lani do konkre tnih opisov posameznih nesreč. Izpostavljene so septembrske popla ve, ki so opisane z vidika različnih strok, narejena pa je tudi primerjava s podobnima dogodkoma iz let 1926 in 1933. V poglavju o raziskavah in razvoju je zbranih kar nekaj člankov, ki se osredotočajo na nove tehnološke rešitve, med njimi uvajanje bese dilnega klica v sili oziroma SMS na številko 112. Sledi poglavje o pripravljenosti na nesreče, v katerem sta predstavljena državna načrta zaščite in reševanja, in sicer ob jedrski ali radiološki nesreči ter nesreči zrakoplova, ter nova državna ocena ogroženosti ob pojavu nalezljivih bolezni pri ljudeh. Seizmologi so predstavili novo karto potresne intenzitete Slovenije, me teorologi pa pišejo o smislu oziroma nesmislu obrambe pred točo. Poglavje o izobraževanju, usposa bljanju in preverjanju obravnava za ščitno-reševalne vaje ter preverjanje usposobljenosti ekip prve pomoči. Na podlagi slednjega je opisano vključevanje oseb s posebnimi potre bami v aktivnosti zaščite, reševanja in pomoči. Jamarji so predstavili sodelovanje na mednarodnih uspo sabljanjih, za gasilce pa bo zanimiv članek o aplikaciji za poučevanje postopkov ukrepanja ob požarih. Sledijo manj obsežna poglavja o psiholoških vidikih nesreč, tujih iz kušnjah ter priznanjih in nagradah. V strokovni besedi je objavljeno tretje nadaljevanje o tektonskih, Sijajni Bojan Tokič Slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič je na evropskem prvenstvu v Gdansku na Poljskem dosegel največji uspeh v svoji karieri. Pripadnik športne enote Slovenske vojske je osvojil bronasti kolajni. Najprej je bronasto kolajno dosegel v igri dvojic s Srbom Aleksandrom Karakaševićem, nato pa še v igri posameznikov, v kateri mu je finale preprečil večkratni evropski prvak Nemec Timo Boll. Tokič je že leta 2009 na evropskem prvenstvu osvojil bronasto kolajno v igri dvojic. Tretji je bil tudi že leta 2007 med posamezniki. Za Tokičem je izjemna sezona, saj si je na svetovnem prvenstvu s sijajnimi predstavami zagotovil nastop na prihodnjih olimpijskih igrah. RP razvedrilo sv 16 Reševalcem nagradne križanke Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke: PODMORNICA ZETA V PIVKI. Nagrade prejmejo: Matej Koren, Prvačina 119, 5297 Prvačina, Hana Muršak, Štajngrova 5 a, 2234 Benedikt, in Henrik Razpotnik, Kresnice 1 a, 1281 Kresnice. Nagrajencem čestitamo. Pravilne rešitve tokratne križanke nam pošljite do petka, 4. novembra, na naslov: Uredništvo revije Slovenska vojska, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana. Ime in priimek:..................................................................................... Naslov:................................................................................................. Pošta: ................................................................................................... Rešitev gesla:....................................................................................... ............................................................................................................. ............................................................................................................. 31
