Publikacija ŽŠD Maribor ob 80-obletnici društva

Comments

Transcription

Publikacija ŽŠD Maribor ob 80-obletnici društva
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ob 80-letnici društva
Marjan Žnidarič
Zmago Gomzi
ŽELEZNIČARSKO ŠPORTNO DRUŠTVO
MARIBOR
1927 – 2007
Ob 80-letnici društva
Maribor 2007
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ob 80-letnici društva
Dr. Marjan Žnidarič, Zmago Gomzi ( moški nogomet )
ŽELEZNIČARSKO ŠPORTNO DRUŠTVO
MARIBOR
1927 – 2007
Izdalo in založilo:
ŽŠD Maribor, zanj predsednik Jožef Antolinc
Uredniški odbor: Dr. Marjan Žnidarič ( urednik ), Aleš Antolinc in Benjamin Brecelj
Grafično oblikovanje: Marko Petrej (NAVDIH.NET)
Lektor: Ivan Žigart
Fotografije: Arhiv ŽŠD in klubov ter fotoarhiv Večera
CIP- Kataložni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor
796(497.4 Maribor)(091)
Žnidarič Marjan
Železničarsko športno društvo Maribor
(1927 – 2007 ): ob 80-letnici društva/Marjan
Žnidarič, Zmago Gomzi ( fotografije ŽŠD in
klubov ter fotoarhiv Večera ) – Maribor:
Železničarsko športno društvo, 2007-09-12
1.Gomzi, Zmago 2. Železničarsko športno društvo
(Maribor)
COBISS.SI-ID 59072257
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ob 80-letnici društva
MISLI K UVODU V ALMANAH ŽŠD
Ob povabilu, da pripravim kratek uvod k izdaji almanaha v počastitev 80. obletnice
delovanja ŽŠD Maribor (1927–2007), sem se zamislil, kaj pomeni jubilej 80-ih let v
delovanju športnega kolektiva, kot je ŽŠD Maribor, ter kakšen je športni, vzgojni in
kulturni prispevek društva mestu Maribor, regiji pa tudi državi Sloveniji.
Za rojstni dan Železničarskega športnega društva Maribor velja uradni datum 4. julij
1927. Večina ustanovnih članov je izhajala iz delavnic železniških vozil in je bila tesno
povezana z železnico. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali je 4. julij 1927 resnično
pravi datum rojstva društva in ali ne bi kazalo iskati začetkov športnega življenja že kar
v času nastajanja delavnic železniških vozil, kar sega v daljno leto 1865.
Takratna železniška uprava je namreč za potrebe svojih delavcev zgradila vzorno urbano
naselje »Železniško kolonijo«, v kateri so bili javno kopališče, trgovine za oskrbo, prostori
za vzgojno–izobraževalno dejavnost, poskrbljeno pa je bilo tudi za kulturno življenje.
Tudi kasneje je bilo Železničarsko športno društvo Maribor ves čas tesno povezano s
tovarno Železniških vozil Boris Kidrič in železniškim gospodarstvom nasploh.
Večina športnih delavcev in športnikov je bila zaposlenih v železniških delavnicah.
Športni objekti, ki so se šele gradili, pa so bili v veliki meri postavljeni s prostovoljnim
delom in prostovoljnimi prispevki železničarjev.
Tako, kot je bila v tistem času za razvoj mesta Maribor pomembna železnica in
delavnice železniških vozil, tako je bilo pomembno tudi Železničarsko športno društvo,
ki je odigralo pomembno vlogo pri razvoju športa in vzgoji mladih generacij športnikov
nasploh v celotnem preteklem obdobju, predvsem pa v času, ko je šport veljal še za
povsem amatersko in volontersko delo trenerjev in športnih funkcionarjev.
Iz prispevkov posameznih klubov in društev so razvidni rezultati ter vzponi in padci.
Nobenega dvoma pa ni, da je Železničarsko športno društvo dalo mestu Mariboru svoj
prispevek in pečat ter da je njegovo delo pomembno ter prepoznavno v slovenskem
prostoru.
V delovanju društva bi lahko poudarili nekaj pomembnih mejnikov, kot so:
■■ 4. julij 1927, ko je skupina entuziastov in ljubiteljev športa ustanovila Železničarsko
športno društvo;
■■ leto 1933, ko so pričeli graditi stadion na Tržaški cesti, katerega svečana otvoritev
se zgodi leta 1935;
5
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
■■ leto 1963, ko športno društvo zaradi gradnje mostu čez Dravo in nove Pobreške
ceste izgubi urejen stadion z vsemi napravami in se seli na lokacijo med Popovičevo
in Engelsovo ulico ob kadetnici;
■■ leto 1998, ko je Mestni svet občine Maribor sprejel sklep, da se Športni park Tabor
lastnini v razmerju: 90 % MO Maribor in 10 % ŽŠD Maribor (z razmerjem
nismo zadovoljni, čeprav nam omogoča odločilni vpliv, da se brez ŽŠD Maribor v
Športnem parku Tabor ne more zgoditi nič, kar bi vplivalo na delovanje posameznih
klubov);
■■ leto 2004, ko je bila opravljena uradna cenitev Športnega parka Tabor in ko uspe
društvu ŽŠD Maribor svoj 10 % delež vpisati v zemljiško knjigo.
Do leta 2006 je bil sprejet program investicij v športne objekte v MO Maribor. Žal,
Športni park Tabor v tem programu ni bil zajet. Leta 2005 je bila zgrajena nova
športna dvorana za igranje tenisa, za katero je Železničarsko športno društvo Maribor
najelo bančni kredit.
V zadnjih 10-ih letih smo tako kot vedno do sedaj z velikim entuziazmom in s
požrtvovalnostjo za Športni park Tabor, ki nam je bil zaupan v upravljanje z odlokom
mestnega sveta, skrbeli in ga urejevali.
Pri tem je treba poudariti zasluge službe za vzdrževanje Športnega parka Tabor, ki je ob
pičlih sredstvih, namenjenih in dodeljenih za investicijsko in tekoče vzdrževanje, uspela
bistveno izboljšati pogoje za življenje in delo športnikov.
V kronološki obliki bi navedel pomembnejše realizirane aktivnosti v zadnjih desetih
letih, in sicer:
■■ leto 1997 - dograditev zgornje etaže upravne stavbe ŽŠD Maribor ob atletskem
stadionu Poljane;
■■ leta 1998 je bil sprejet sklep o razdelitvi lastniškega deleža Športnega parka Tabor
med MO Maribor in ŽŠD Maribor;
■■ leto 2000 - nabava traktorja z vsemi potrebnimi priključki ter ureditev invalidskih
sanitarij na atletskem stadionu Poljane;
■■ leto 2001 - postavitev nove ograje v dolžini 120 m med Popovičevo ulico in
športnimi igrišči za urbani šport;
■■ leto 2003 - izgradnja dravskega vodovoda v Športni park Tabor v dolžini 1200
m, obnova atletskega sodniškega stolpa in tribune, sanacija nogometnih stojišč,
6
Ob 80-letnici društva
posodobitev električne napeljave na atletskem stadionu in izguba judo dvorane v
Valvazorjevi ulici;
■■ leto 2004 - obnova večnamenske športne dvorane (streha, razsvetljava, sanitarije,
garderobe, ogrevanje, tla dvorane) ter nabava športne opreme, obnova nogometnih
garderob (vodovodne in električne inštalacije, novi tuši in kopalniška keramika),
začetek gradnje nove teniške dvorane, vpis 10 % deleža v zemljiško knjigo;
■■ leto 2005 - izgradnja zunanjih igrišč za urbani šport (2 košarkarski, 1 odbojkarsko
in 1 igrišče za mali nogomet, razsvetljava), zaključek gradnje teniške dvorane (3
igrišča s poslovnim delom stavbe), postavitev nove ograje v dolžini 210 m;
■■ leto 2006 - obnova zunanjega košarkarskega igrišča z montažno tribuno, prodaja
gostinskega lokala v večnamenski športni dvorani;
■■ leto 2007 - postavitev nove ograje v dolžini 170 m, dobava in montaža dvižne
pomične zavese v večnamenski športni dvorani.
Ob pogledu v preteklost je tudi prav, da se vprašamo, kako naprej in kakšna je prihodnost
društva. Časi so se spremenili in v ospredje prihajajo nekatere vrednote, ki niso povsem
v skladu z ustanovno listino društva. Pri tem mislim predvsem na to, da prostovoljno
delo ni več cenjeno in privlačno, da se klubi nenehno ubadajo z velikimi kadrovskimi
težavami, da profesionalni šport posega na nižji nivo in da posamezni športniki vse
bolj iščejo svoj motiv predvsem v materialnih koristih ter da klubska pripadnost pri
doseganju ciljev ni več pomembna.
Športno društvo je bilo v svojem razvoju povezano predvsem z mariborskim
gospodarstvom pa tudi z nekaterimi delovnimi kolektivi, ki so po letu 1990 in tudi
kasneje, v času tranzicije, spremenili svojo dejavnost, strukturo ter lastništvo, nekateri
pa so celo propadli. Zaradi tega se je športno društvo kot celota in večina klubov v
njem znašla v velikih materialnih težavah, od katerih je bila odvisna njihova osnovna
dejavnost. Razmere se počasi umirjajo. Klubi, ki so bili v resni krizi, so razmere v svojih
vrstah večinoma že uredili in ponovno dosegajo pomembne rezultate. Omeniti moram
še, da vsi z velikim upanjem upravičeno pričakujemo uvrstitev Športnega parka Tabor v
program športne izgradnje objektov po letu 2007.
Naloga športnega društva bo tudi v prihodnje zagotavljati klubom čim boljše pogoje za
delovanje. Za dosego teh ciljev tesno sodelujemo z vodstvom MO Maribor, Zavodom
za šport Maribor, s Slovenskimi železnicami in ne nazadnje s Slovensko vojsko, s katero
smo razvili vzorno sodelovanje - slednja z vojašnico generala Maistra meji na naš
Športni park Tabor, se programsko vključuje v izrabo športnih površin, športne dvorane
7
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
in naprav.
V prihodnje si želimo:
■■ da bi čim hitreje sprejeli načrt ureditve Športnega parka Tabor;
■■ da bi se kmalu pričela izgradnja dvorane za borilne športe v podaljšku večnamenske
športne dvorane, za katero je temeljni kamen že položen;
■■ da bi zgradili prepotrebno večnamensko atletsko dvorano za potrebe Maribora,
širše regije in Slovenije;
■■ da bi zgradili nogometno tribuno za približno 2700 gledalcev z vsemi potrebnimi
dodatnimi prostori za potrebe nogometašev;
■■ da bi zgradili še eno pokrito teniško dvorano, saj že obstoječa dvorana, zgrajena
v obdobju 2005/2006, prostorsko več ne zadostuje potrebam in povpraševanju po
njeni osnovni dejavnosti, to je igranju tenisa.
Naj zaključim z mislijo, da mesto
Maribor potrebuje dva močna športna
kolektiva, kot sta Železničarsko
športno društvo Maribor in Športno
društvo BRANIK Maribor, saj bomo
le tako dosegli ustrezno kakovost v
medsebojnem rivalstvu in skupnih
nastopih v slovenskem prostoru. Želim
si tudi, da bi se iz ust mladih športnih
delavcev in športnikov ponovno
zaslišale misli, ki so bile v športu že
večkrat izrečene, češ: »Srečen sem in
zadovoljen, saj imam stanovanje in
moj Športni park Tabor – ŽŠD, kjer
preživljam prosti čas, se družim s
prijatelji in z znanci ter s športnimi
tovariši in zdravo živim. Prav lepo bi
bilo ponovno slišati besede, ki jih je
izrekel veliki športni entuziast in zvesti
ter dolgoletni član ŽŠD Maribor, gospod
Franček PODPEČAN, in sicer, da mu
teče po žilah modra kri.
Predsednik društva Jožef Antolinc
8
Ob 80-letnici društva
Železničarsko športno društvo Maribor je in bo živelo še naprej. Za nami je prijetna in
težka zgodovina, zato smo prepričani, da bomo z dobro voljo ter s sodelovanjem vseh, ki
imajo radi šport, dorasli novim izzivom, ki nas čakajo.
Predsednik
Železničarskega športnega društva Maribor:
Jožef ANTOLINC, prof.
9
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
10
Ob 80-letnici društva
BESEDA UREDNIKA
Osemdesetletni jubilej je priložnost za tehtni razmislek o prehojeni poti, še toliko bolj
če gre za športni kolektiv, ki je dolga desetletja svojega delovanja temeljil na popolnem
amaterizmu športu predanih in slovenstvu zvestih navdušencev. Če je Železničarsko
športno društvo Maribor pred drugo svetovno vojno živelo in delovalo nekako v senci
mednacionalnega konflikta med Slovenci in Nemci v mestu ob Dravi in zato svojemu
športnemu poslanstvu dajalo precejšen narodnoobrambni naboj, je osrednji športni
kolektiv na desnem bregu Drave po drugi svetovni vojni krasilo viteško rivalstvo s
starejšim bratom Branikom na levem bregu. To pa je bilo vsem osem desetletij tudi
glavno gibalo napredka in uspehov, ki so velikokrat in v mnogih športih odmevali tudi
daleč prek slovenskih meja.
Almanah, ki je pred vami, še ni prava in dokončna zgodovina društva in klubov, ki so v
njegovem okviru delovali v preteklih osemdesetih letih. Zakaj takega je bilo premalo časa.
Tokratne publikacija je samo okvirni zgodovinski oris društva in športnih panog, ki so
delovale v društvu od ustanovitve do konca leta 2006. Zato vseh športnih rezultatov ter
množice športnikov in funkcionarjev v njem ne boste našli. Kljub temu pa je iz zbranega
gradiva moč spoznati vso lepoto in veličino športnega udejstvovanja, pa tudi veliko
družbeno vlogo, ki jo ima šport za zdrav razvoj mladega človeka ter nenazadnje tudi
za promocijo in družbeni prestiž neke sredine. Prepričan sem, da bomo z nadaljnjim
zbiranjem gradiva čez deset ali dvajset let, ali ob večjem jubileju katerega od klubov, lahko
že napisali zelo meritorno zgodovino društva oziroma posamezne športne panoge.
V imenu uredniškega odbora se zahvaljujem vsem, ki so tako ali drugače pripomogli
k izidu te publikacije, saj so tako dodali tudi svoj dragoceni kamenček v bogat mozaik
zgodovine mariborskega športa.
Dr. Marjan Žnidarič
11
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
12
Ob 80-letnici društva
I. ŽŠD MARIBOR
1. Od ustanovitve do novega stadiona (1927-1932)
Začetki organiziranega športnega in telovadnega delovanja Slovencev v Mariboru
segajo v leto 1900, ko je bilo ustanovljeno ŠD Maribor. Ustanovitev društva so poleg
športnih narekovali tudi narodnoobrambni nagibi, saj se je v zadnjih desetletjih pred
prvo svetovno vojno načrtno ponemčevanje Slovencev v Mariboru nevarno krepilo.
Pri krepitvi domoljubja in slovenske narodne zavesti pa je poleg slovenskih kulturno
- prosvetnih organizacij najpomembnejšo vlogo odigralo športno udejstvovanje,
ki je vključevalo tudi planinarjenje ter raznovrstne družabne (zabavne) prireditve.
Najpomembneje je bilo, da so slovenska športna društva združevala slovensko
mladino in jo odtegovala potujčevalnemu vplivu nemških društev.
Železničarska kolonija v Mariboru
Tudi po prvi svetovni vojni so športna društva v Mariboru delovala na osnovi
nacionalne, delno pa tudi politične in stanovske pripadnosti. Nemška društva so bila
SK Rapid, SK Hertha, SK Merkur, SK Sturn, SK Rote Elf in Edelweiss, slovenska pa
leta 1919 ustanovljeni 1. SSK Maribor, ki je bil liberalno usmerjen, SK Maraton, ki
je združeval katoliško usmerjeno slovensko mladino, SK Svoboda je bilo delavsko
športno društvo socialdemokratov, SK Železničar pa je bilo v prvem obdobju izrazito
13
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
stanovsko opredeljeno društvo železničarjev. Za utrjevanje slovenske narodne zavesti
sta veliko storili tudi telovadni organizaciji Sokol in Orel.
Ustanovni občni zbor SK
Železničar – Športno društvo Železničar je bil 4. julija
leta 1927 v gostilni Senica v
tedanji Tattenbachovi ulici
(danes Ulica kneza Koclja).
Na njem so se zbrali predstavniki vseh železničarskih sredin v Mariboru, ki
so že leta 1926 pričele med
seboj igrati nogomet. Od
26 ustanovnih članov druUstanovitelji ŽŠD Maribor leta 1927
štva danes vemo za imena
dvaindvajsetih. To so bili: Ivo Vauda, Edo Senica, Ernest Senica, Franc Klajdarič, Jože
Vračko, Jože Fišer, Jože Jenko, Rajko Turk, Ivan Glaser, Hugo Marusig, Jože Petan,
Rudolf Vogrinec, Jože Mohorko, Alojz Marinič, Jože Bačnik, Gvido Mazi, Rudolf Koudelka, Ernest Frangež, Franc Podpečan, Alojz Fašing, Ivan Safran in Vinko Glavič.
Pobudo za ustanovitev društva so dali Vauda, Glaser, Turk, Petan in Senica, ki so leta
1919 pomagali že pri ustanovitvi 1. SSK Maribor.
Začetki društvenega delovanja so bili res precej skromni, saj je društvo pričelo z delom
brez kakršnega koli premoženja, aktivni člani so si morali v prvem obdobju športno
opremo kupovati sami. Najprej, leta 1927, so v društvu pričeli gojiti nogomet, atletiko
in šah. V prvem letu delovanja je bilo v društvu 46 aktivnih in okrog 200 podpornih
članov.
Ker so po prvi svetovni vojni razna športna društva hitro nastajala in propadala,
ustanovni občni zbor SK Železničar v tisku ni vzbudil večje pozornosti. Mariborski
Večernik je le na kratko oznanil ustanovitev društva, kajti javnost društvu ni
pripisovala dolge življenjske dobe. Toda društvo so ustanovili ljudje, ki so vedeli,
kaj delajo, predvsem pa so se zavedali vloge in pomena društvenega poslanstva med
slovensko mladino.
14
Ob 80-letnici društva
Zgodovino Železničarskega športnega društva Maribor lahko razdelimo na šest
obdobij, in sicer:
1. Od ustanovitve do novega stadiona (1927 – 1932)
2. Hitra rast društva (1932 – 1941)
3. V krempljih nacistične okupacije (1941 – 1945)
4. Čas obnove in rasti (1945 – 1963)
5. V novem športnem parku na Taboru (1963 – 1991)
6. Društvo v samostojni Sloveniji (1991- 2006)
Za izrazito delavska predela Tabora in Studencev je bila ustanovitev SK Železničar
zelo pomembna, kajti po šoku ob razpadu habsburške monarhije in nastanku nove
jugoslovanske države je v
drugi polovici dvajsetih let
prejšnjega stoletja nemški živelj v Mariboru, ki je
bil še vedno ekonomsko
močnejši od slovenskega,
skušal nadaljevati svoje
raznarodovalno delo in
je v svoja športna društva
privabljal tudi vedno več
slovenske mladine. Zelo
uspešen pri tem je bil SK
Rapid, ki je po združitvi
Igrišče nemškega društva Rapid na Poljanah leta 1928
s SK Merkur postal ekonomsko daleč najmočnejši športni kolektiv v Mariboru, pa tudi njegov stadion na
Poljanah je bil v neposredni bližini železničarske kolonije in železniških delavnic. Novega slovenskega športnega društva na desnem bregu Drave so se mariborski Nemci
ustrašili, naklonjena pa mu tudi ni bila takratna oblast, ker se je bala izrazite naslonitve društva na delavstvo.
Prvi predsednik društva je postal Edo Senica, ki je društvo vodil do leta 1932, nakar
ga je za dve leti nasledil Bogo Volf. Jože Gruden je predsedoval društvu od leta 1934
do 1936, ko je postal predsednik Dobromil Uran, ki je društvo vodil do leta 1941, ko
je nacistična okupacijska oblast vsa slovenska društva ukinila. Uran je bil leta 1945
tudi predsednik obnovljenega društva, a ga je že leta 1946 nasledil Jože Fišer, ki je bil
predsednik do leta 1959. Za njim so društvo vodili Slavko Kobal, Jože Lukežič, Božo
Lukačič, Janko Kolarič, Leon Kolar, Jože Podbršček, Jože Jagodnik in od leta 1993 Jože
Antolinc, ki je predsednik društva še danes. Doslej je društvu predsedovalo trinajst
predsednikov.
15
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ob ustanovitvi je bilo društvo brez športnih objektov. Šahisti so igrali v tedanji kavarni
Volgruber (danes je tam Metalka), atleti pa za trening niso imeli nikakršnih pogojev,
tekmovali in včasih tudi naskrivaj trenirali so na Rapidovem stadionu na Poljanah.
Nogometaši so si že leta 1927 z veliko požrtvovalnostjo in prostovoljnim delom ter
s pomočjo železnice zgradili svoje prvo igrišče nasproti železničarske kolonije, med
današnjo dvorano Tabor in drsališčem (ob Koresovi ulici). Veliko jamo za odlaganje
smeti so najprej zasuli, pred oba
gola nasuli ugaske in teren čim
bolj zravnali. Kljub težavam so
igrišče uspeli celo registrirati,
čeprav so na njem predvsem
trenirali in igrali prijateljske
tekme. Za slačilnice so uporabljali
staro propadlo kegljišče ob bližnji
gostilni Laufer. Uradne tekme
so večinoma igrali na igrišču v
»Stari Železničar«, prvo nogometno igrišče ob železničarski koloniji –
Ljudskem
vrtu. Starega igrišča
nogometaši SK Železničar iz leta 1927
ob današnji Koresovi ulici se je
pozneje prijelo ime »stari Železničar«. Ostale sekcije, ki so rasle kot gobe po dežju,
so se morale znajti na različne načine, večinoma pa so se morale pri svoji vadbi
posluževati improviziranih naprav.
Po nogometu, atletiki in šahu je bila že leta 1928 ustanovljena sekcija za tenis in
istega leta zgrajeno tudi prvo teniško igrišče na desnem bregu Drave, pri koroškem
kolodvoru. Leto pozneje sta pričeli delovati še namiznoteniška in rokometna sekcija.
Smučarska sekcija je bila ustanovljena leta 1931, pod njenim okriljem pa so nekoliko
pozneje pričeli delovati še hokejisti na ledu.
16
Ob 80-letnici društva
2. Hitra rast društva (1932-1941)
Ob hitrem razvoju društva, predvsem povečevanja števila članstva, je »stari Železničar« v nekaj letih postal pretesen in hkrati tudi neprimeren za resnejše in zahtevnejše
treniranje. Leta 1932 so s pomočjo železniških delavnic in kurilnice pri železniškem
trikotu (»ajnšnitu«) ob Tržaški cesti in koroški železnici pričeli graditi nov stadion. Spet
je bilo potrebno mnogo truda, da je ob nekdanji gramoznici zrasel nov, za tiste čase
zelo sodoben športni objekt, s pokrito leseno tribuno za 1.500 gledalcev. Poleg travnatega nogometnega igrišča z atletsko stezo ter slačilnicami in sanitarijami s toplo vodo
pod tribuno je bilo na novem stadionu še teniško, odbojkarsko in košarkarsko igrišče.
Pozimi je bilo tudi ograjeno
drsališče za igranje hokeja.
Poleg sanitarij in slačilnic je
bila pod tribuno še pisarna za
društveno tajništvo, večnamenska dvorana za sestanke,
telovadbo, ogrevanje športnikov in manjše društvene
prireditve ter hišniško stanovanje. Pod tribuno je bil še
prostor za skladiščenje orodja
in stadionske opreme. Igrišča
ob Tržaški cesti je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja eden
in atletska steza so bili zgraje- Stadion
najlepših v Kraljevini Jugoslaviji
ni na odpadni žlindri (lešu),
zato je zelo hitro vpijalo vodo in se po večjih nalivih tudi zelo hitro posušilo. Stadion
ob Tržaški cesti je bil za tiste čase eden najlepših v kraljevini Jugoslaviji. Še posebej
znan je bil po izredno kvalitetnem travišču.
Pri izgradnji stadiona si je SK Železničar pomagal tudi z društvenimi obveznicami po
100 din, ki so postale sestavni del brezobrestnega posojila. Na ta način so zbrali kar
50.000 din, dodatno pa še 30.000 dinarjev. Člani in pristaši društva so s tem pokazali
veliko solidarnost do svojih stanovskih tovarišev – športnikov. Čeprav je bil stadion
v delni uporabi že leta 1932, je bila slovesna otvoritev šele 8. septembra 1935, ko je
bila svojemu namenu predana še tribuna z vsemi pripadajočimi prostori pod njo.
Otvoritev je bila popestrena z nogometnim turnirjem, na katerem so poleg domačih
nogometašev sodelovali še ljubljanski moštvi Ilirija in Primorje ter HAŠK iz Zagreba.
Nogometaši Železničarja so z izredno igro in zmagami nad vsemi tremi nasprotniki
navdušili okoli 2.500 mariborskih ljubiteljev nogometa ter dosegli dotlej daleč največji
uspeh.
17
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Društvena obveznica za pomoč pri izgradnji stadiona ob Tržaški cesti
Z novim stadionom se niso izboljšali samo pogoji delovanja društva, povečalo se je
tudi število športnih panog, ki jih je društvo gojilo. Leta 1934 so v društvu ustanovili kolesarsko sekcijo, pred drugo svetovno vojno pa sta se pojavili še boksarska in
rokoborska sekcija. Tako je v času od ustanovitve društva do začetka druge svetovne
vojne v SK Železničar delovalo enajst športnih panog. V zadnjih letih pred drugo sve-
18
Ob 80-letnici društva
tovno vojno se je število športnikov v društvu hitro povečevalo, saj je tik pred vojno
društvo imelo že blizu 4.000 aktivnih in podpornih članov. Množičnosti ustrezno so
se izboljševali tudi športni rezultati. Zlasti nogometaši, atleti, rokoborci in boksarji
so dosegali zavidanja vredne rezultate doma in v tujini. Vedno bolj pa je v društvu
prihajala do izraza borba proti različnim pojavom nemškutarstva med mariborsko
delavsko mladino.
Pred drugo svetovno vojno in
tudi še v prvih povojnih letih
so mnogi športniki nastopali
v več športnih panogah
oziroma društvenih sekcijah,
na primer Ludvik Lušenc
(nogomet, smučanje), enako
Franc Jezernik, Jože Fišer
(nogomet, atletika, namizni
tenis, šah), Marjan Cirer
(odbojka, košarka), Albina
Nogometaši Železničarja v sezoni 1937/38
Herič (plavanje, streljanje) in
mnogi drugi. Med vsemi pa je po vsestranskosti daleč izstopal Miran Cizelj, ki je za
SK Železničar nekaj let tekmoval v atletski in smučarski sekciji. Cizelj je bil osrednja
športna osebnost v Mariboru pred drugo svetovno vojno. S svojim pojmovanjem
športa, z izrednimi dosežki v različnih športnih panogah in s svojimi moralnimi
vrlinami, je bil vzgled mnogim mariborskim športnikom. Bil je plavalec, telovadec,
odbojkar, nogometaš, smučar, atlet, poleg tega pa še vrhunski alpinist. Bil je državni
prvak v smuku in alpski kombinaciji, državni reprezentant v odbojki, prvak Slovenije
v skokih v vodo, uspešno je tekmoval v namiznem tenisu in nogometu, osvojil je
srebrni C znak v jadralnem letalstvu, bil pa je tudi vztrajen atlet.
19
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
3. V krempljih nacistične okupacije (1941-1945)
Med prvimi nacističnimi raznarodovalnimi ukrepi v okupirani slovenski Štajerski
je bila tudi ukinitev slovenskih društev, organizacij in združenj. Šef civilne uprave
je imenoval posebnega ukinitvenega komisarja, ki je z ukinitvenimi odločbami do
konca leta 1942 razpustil vsa slovenska društva in zaplenil njihovo premoženje. V
resnici so društva morala prenehati z delovanjem že aprila in maja 1941. V Mariboru
je bilo ukinjenih 451 društev in organizacij, med njimi 39 športnih. V prvi fazi so
bila ukinjena skoraj vsa kulturna, politična, verska in športna društva, torej tista, ki
so najbolj poudarjala krepitev narodne zavesti svojih članov in so bila okupatorjevim
ponemčevalnim načrtom tudi najbolj nevarna. Med športnimi društvi, ki jih je
okupator sicer formalno ukinil, nato pa na novo ustanovil, sta bila tudi SK Rapid
in kolesarski klub Edelweiss, njuna dejavnost pa je potekala v okviru športnega
združenja Štajerske domovinske zveze, ki je bila v času okupacije edina dovoljena
politična organizacija na slovenskem Štajerskem.
Ker je SK Železničar v svojih sekcijah združeval pretežno železničarje, te pa je okupator
iz vojno strateških razlogov nujno potreboval, je proti njim izvajal manj sankcij kot
proti večini ostalega prebivalstva, zato je tudi SK Železničar določil poseben status,
reorganiziral ga je v SK Reichsbahn-Marburg, v celoti ukinil pa je društveno teniško
sekcijo. Razen nogometne so med vojno usahnile vse društvene sekcije, predvsem
zaradi pobude društvene uprave, ki je takoj po prihodu okupatorja že aprila 1941
pozvala članstvo na bojkot vseh športnih dejavnosti. Omeniti velja, da tudi nogometaši
niso smeli imeti mladinske ekipe, ki so jo nacisti vključili v dejavnost Deutsche Jugend
(Nemška mladina), ki je ponemčevalno delovala v okviru Štajerske domovinske zveze,
v močno oslabljenem članskem moštvu pa so ostali samo tisti, ki se niso umaknili
ali jih niso doletele okupatorjeve represalije (izgoni, prisilno delo, vpoklici v nemško
vojsko…). K SK Rapid sta prestopila samo dva igralca SK Železničar.
Med drugo svetovno vojno je življenje izgubilo petnajst članov SK Železničar, od tega
jih je bilo sedem med ustreljenimi talci, osem jih je padlo v partizanih, medtem ko je
dvaindvajset članov društva aktivno sodelovalo v OF. Mnogo športnikov SK Železničar
je med vojno zapustilo Maribor, nekateri prostovoljno, mnogi pa so v izgnanstvu,
taboriščih, na prisilnem delu ali v različnih zaporih okusili okupatorjevo nasilje. Kdo
so bili športniki, ki so v cvetu mladosti darovali svoja življenja na oltar domovine?
20
Ob 80-letnici društva
Kot talci so bili ustreljeni:
Slavko Zorko – atlet
rojen 17. marca 1920 v Rupertu v Slovenskih goricah, živel v Mariboru, uradnik
v železniških delavnicah, kmalu po okupaciji se je vključil v odporniško gibanje,
konec julija 1941 zbežal iz Maribora, odšel v Beograd in nato v Kraljevo, kjer je bil
16. oktobra 1941 ustreljen.
Kristijan Palčič – atlet
rojen 30. septembra 1920 v Hrušici pri Jesenicah, ključavničar v železniških
delavnicah v Mariboru, že v prvih mesecih okupacije se je vključil v odporniško
gibanje, nacisti so ga aretirali 11. avgusta 1941 in 23. septembra istega leta v
Mariboru ustrelili.
Mirko Novak – atlet
rojen 21. julija 1908 v Rojanu pri Trstu, v Maribor prišel leta 1930, ključavničar
v železniških delavnicah, leta 1941 sodeloval v OF, aretiran 27. septembra 1941 in
10. oktobra istega leta v Šoštanju ustreljen.
Štefan Balgavi – atlet
rojen 22. julija 1915 v Županji na Hrvatskem, strugar, delal v železniških
delavnicah, julija 1941 odšel v partizane na Pohorje, kot kurir vzdrževal povezavo
med Pohorsko četo in terenom, aretiran v noči na 18. avgust 1941 in 21. oktobra
istega leta v Mariboru ustreljen.
Karl Stalekar – nogometaš
rojen 19. marca 1920 v Brnu na Češkem, kovinostrugar v železniških delavnicah,
30. junija 1941 izgnan v Srbijo in 16. oktobra istega leta v Kraljevu ustreljen.
Ivan Turk – Joco - nogometaš
rojen 19. decembra 1916 v Mariboru, strugar, do leta 1942 delal v železniških
delavnicah, nato zborovski pevec v mariborskem gledališču in sodelavec OF,
aretiran 2. novembra 1943 in 25. januarja 1944 v Velenju ustreljen.
Emil Hübl – podpredsednik društva
rojen 12. junija 1892 v Trstu, poslovodja v železniških delavnicah, kmalu po
okupaciji odšel v Srbijo in se zaposlil v Kraljevu, kjer je bil 16. oktobra 1941
ustreljen.
21
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
V partizanih so padli:
Angel Besednjak – aktivni športnik
rojen 15. oktobra 1914 v Rihemberku pri Gorici, leta 1928 prišel v Maribor,
ključavničar v železniških delavnicah, kmalu po okupaciji leta 1941 odšel v ilegalo,
avgusta istega leta v partizane v Pohorsko četo, padel kot borec 1. štajerskega
bataljona 1. novembra 1941 v Lesičnem na Kozjanskem, po vojni proglašen za
narodnega heroja.
Ivan Zagernik – Joco – nogometaš
rojen 16. januarja 1919 v Ravnah na Koroškem, živel v Mariboru, študent prava
v Ljubljani, po okupaciji nekaj časa zaposlen v Tovarni letalskih delov na Teznu,
že od začetka okupacije sodeloval v odporniškem gibanju, 1. aprila 1941 odšel v
partizane na Dolenjsko, se čez tri mesece vrnil na Pohorje, bil leta 1944 poslan
v Maribor, član okrožnega komiteja KPS in OF Maribor, padel 15. julija 1944 v
Hrenovi ulici v Mariboru.
Tone Zagernik – Vasja - nogometaš
rojen 13. maja 1921 na Ravnah na Koroškem, dijak realne gimnazije v Mariboru,
med vojno nekaj časa zaposlen v Tovarni letalskih delov na Teznu, aprila 1943
mobiliziran v nemško vojsko, ob prihodu na dopust januarja 1944 pobegnil v
partizane na Pohorje, zaradi slabega zdravja poslan na terensko delo v Maribor,
zaradi izdaje 10. junija 1944 ubit v Brezju pri Mariboru.
Vojmir Španger – nogometaš
rojen 7. februarja 1919 v Trstu, delal v železniških delavnicah, predvojno bil član
Sokola, padel v partizanih.
Julij Regoršek - šahist
rojen 24. oktobra 1918 v Mariboru, študent kemije v Ljubljani, med okupacijo se je
v Ljubljani vključil v OF, sodeloval pri tehniki OF na tehniški fakulteti, maja 1942
odšel v partizane, padel v borbi z belogardisti avgusta 1942 na Krimu.
Vlado Babič - smučar
rojen 29. septembra 1922 v Mariboru, ključavničar v železniških delavnicah, julija
1941odpeljan v Petrinjo na Hrvaško, nato septembra istega leta odšel k očetu na
Dolenjsko, od koder se je 11. januarja 1942 umaknil v partizane v Dolenjski odred,
bil pozneje namestnik politkomisarja v Tomšičevi brigadi, padel 4. novembra 1942
pod Velikim Vrhom pri Polževem blizu Stične.
22
Ob 80-letnici društva
Jože Kolar – smučar
rojen 9. 3. 1944 v Mariboru, ključavničar v železniških delavnicah, leta 1942 prisilno
mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil in 22. septembra 1943 odšel v
partizane, najprej v Gorenjskem odredu, nato v Prešernovi brigadi in leta 1944 v
Vzhodnokoroškem odredu, padel aprila 1945 pri Železni Kapli na Koroškem.
Vinko Mezgec - smučar
rojen 14. julija 1921 v Mariboru, ključavničar, 25. maja 1943 šel v partizane,
najprej bil v 2. Pohorskem bataljonu, nato v Zidanškovi brigadi, padel 15. oktobra
1944 blizu Trebnjega na Dolenjskem.
23
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
4. Čas obnove in rasti (1945-1963)
Po osvoboditvi je društvo kmalu nadaljevalo z delom. Na »ustanovnem« občnem
zboru 14. junija 1945 so bivši SK Železničar preimenovali v Fiskulturno društvo
Železničar Maribor, dopolnili pravila predvojnega društva in imenovali nov društveni
odbor. Prvi povojni predsednik društva je postal upravnik železniških delavnic ing.
Dobromil Uran, ki je društvo vodil tudi zadnja leta pred vojno, odborniki pa Evstahij
Joštl, Jože Fišer, Vitomir Cilenšek, Mesarič, Janžekovič, Anton Arhar, Jože Herič,
Zorko, Žerjav, Olga Rokavec, Franc Podpečan, Gujznik, Avgust Starašina, Vukmanič,
ing. Cerar, Roman Eferl, Rudolf Steinbücher, Vinko Glavič in Milan Mozetič. Na
občnem zboru 25. oktobra 1945 pa se je društveni odbor konstituiral v naslednji sestavi:
ing. Dobromil Uran, predsednik, Evstahij Joštl in Jože Fišer, podpredsednika, Olga
Rokavec in Rudolf Steinbücher,
tajnika, blaganika sta postala
Franc Podpečan in Franc
Radej, gospodar Janžekovič,
odborniki pa Milan Mozetič,
Janez Varoga, Meznarič, Ivo
Lešnik in Anton Arhar, sej pa
so se udeleževali tudi načelniki
posameznih sekcij.
Prva stran zapisnika »obnovitvenega« občnega zbora društva 14. junija
1945
Zaradi obilice nalog in želje, da
bi delo v posameznih društvenih sekcijah čim prej zaživelo,
se je društveni odbor v letu
1945 sestajal skoraj vsak teden,
saj se je do konca novembra sestal kar šestnajstkrat. Kot enega stalnih virov društvenega
dohodka so že na eni prvih sej
odbora uvedli društveno članarino in podporno članstvo,
ki je do leta 1954 naraslo že na
4.520 in je pomenilo trdno materialno podporo društvenemu
delovanju.
Že na občnem zboru 14. junija 1945 so se odločili, da bodo v društvu delovale naslednje sekcije: telovadba, atletika, nogomet, šah, plavanje, namizni tenis, kolesarstvo,
24
Ob 80-letnici društva
streljanje, rokomet, rokoborba, odbojka, košarka in
smučanje. Takoj so pričeli
delovati telovadci, nogometaši, atleti, šahisti, odbojkarji,
namiznoteniški
igralci, smučarji, boksarji,
rokoborci ter plavalci in
strelci, ki pa so po nekaj
letih začetnega poleta pre- Zlet športnikov na obnovljenem stadionu ob Tržaški cesti 15. avgusta 1945
nehali s svojo aktivnostjo.
Leta 1947 so pričeli z rednim delom košarkarji. Rokomet, odbojko in košarko so v
začetnem obdobju pripojili k atletiki. Sekcijo za telovadbo so sestavljali člani bivšega
Sokola I, ki pa so v Fiskulturnem društvu Železničar delovali le do leta 1948, ko so
se osamosvojili in ustanovili telovadno društvo Partizan Železničar oziroma pozneje
Društvo za telesno vzgojo Partizan Železničar (DTV Partizan Železničar). Že julija
1945 so ustanovili tudi sekcijo za jadralno letalstvo in modelarstvo, ravno tako poleti
1945 pa sta pričeli z delom še planinska in moto sekcija.
Delovni polet ob koncu vojne je bil izreden in članstvo je s prostovoljnim delom kmalu obnovilo od bombardiranja močno poškodovani stadion ob Tržaški cesti. Že 15.
Stadion ob Tržaški cesti kmalu po drugi svetovni vojni
25
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
avgusta 1945 je bila na njem prva povojna športna prireditev, na kateri so nastopili
telovadci in drugi društveni športniki, poleg njih pa tudi gostje od drugod. Dne 29.
avgusta 1945 je bil na istem stadionu že tudi prvi izbirni atletski miting. Prvo gostovanje v letu 1945 so izvedli nogometaši, njihov hudi poraz v Ljubljani pa je društveni
odbor komentiral takole: »v Ljubljani smo izgubili predvsem radi nediscipliniranosti
igralcev, ki so trošili svoje moči v noči pred tekmo, da so bili potem na sami tekmi zelo
mlačni. Članstvu je potrebno politične vzgoje in uvidevnosti, da preveč plesa ni dobro
pred samim športnim nastopom.«
Košarkarsko igrišče ob Tržaški cesti, ki so ga pozimi uporabljali tudi za igranje hokeja na ledu
Izgradnja novih igrišč se je nadaljevala v sklopu stadiona ob Tržaški cesti. Za
vzhodnim golom nogometnega igrišča so bila zgrajena igrišča za odbojko. Na lokaciji
bivših teniških igrišč je zraslo košarkarsko igrišče, pozneje pa še rokometno. V
zimskem času so košarkarska in odbojkarska igrišča ogradili v drsališče. Za potrebe
smučarjev skakalcev je društvo zgradilo skakalnici na Pohorju pri Železničarskem
domu in Betnavi pod Pohorjem, pozneje pa še na Pekrski gorci. Telovadci so vadili v
telovadnicah v magdalenski šoli, kadetnici in v sokolskem domu na Studencih.
Posebno poglavje v delovanju društva je predstavljal Železničarski dom na Pohorju.
Smučarji so že poleti 1945 pričeli uresničevati zamisel predsednika društva ing.
Dobromila Urana in na pogorišču nekdanje Blankejeve vile s prostovoljnim delom
zgradili najprej leseno barako (na nadmorski višini 1086 m). Otvoritev je bila na dan
26
Ob 80-letnici društva
republike 29. novembra 1945. Objekt so poimenovali kar Uranova koča. Uspeh jih je
vzpodbudil, da so že naslednje leto pričeli z gradnjo pravega planinskega doma, ki bi
služil smučarjem in tudi drugim športnikom za priprave ter planincem, na voljo pa
bi bil tudi oddiha željnim železničarjem in njihovim družinskim članom. Po načrtih
arhitekta Milana Černigoja in z veliko požrtvovalnostjo članov društva (v izgradnjo
doma so vložili prek 70.000 prostovoljnih delovnih ur) je bila v treh fazah (1949, 1950
in 1960) zgrajena lepa troetažna planinska postojanka – Železničarski dom, ki je kmalu
postala pomembna gostinsko-turistična točka na Pohorju. Ker so v sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja stroški vzdrževanja za društvo postali previsoki, je dom prešel
v last Železničarskega transportnega podjetja Ljubljana. Pod Železničarskim domom
je društvo leta 1948 zgradilo malo smučarsko skakalnico, ki so jo leta 1971 obnovili in
celo povečali, vendar je pozneje propadla, ker ni bilo denarja za njeno vzdrževanje, pa
tudi pravega zanimanja za smučarske skoke na Pohorju ni bilo.
Poleg Železničarskega doma na Pohorju je Fiskulturno društvo Železničar skrbelo tudi za gostišče Mariborski dvor, obnavljalo je telovadnico
ob Ruški cesti, ki je bila med vojno
porušena. V njej so našli svoje domovanje boksarji, rokoborci in dvigalci
uteži.
Železničarski dom na Pohorju (1086 m)
Iz razpoložljivega društvenega arhiva ni jasno razvidno, kdaj je društvo dobilo ime
Sindikalno športno društvo Železničar Maribor. Verjetno se je to zgodilo decembra
1948, kajti iz dopisa Zvezi športov Slovenije z dne 7. novembra 1952 je možno razbrati,
da je Mestni ljudski odbor Maribor odobril delovanje društva 3. decembra 1948 in 19.
decembra istega leta je bilo društvo z novim imenom registrirano tudi pri Fiskulturni
zvezi Slovenije. V 8. členu društvenih pravil iz leta 1952 so navedene naslednje sekcije
oziroma športne panoge, ki so jih v društvu gojili: nogomet, atletika, rokoborba,
dviganje uteži, boks, košarka, odbojka, namizni tenis, hokej na travi, hokej na ledu,
kegljanje, drsanje, smučanje in šah.
Leta 1955 se je društvo preimenovalo iz Sindikalnega športnega društva Železničar v
Železničarsko športno društvo Maribor (ŽŠD Maribor). To ime ima društvo še danes.
Najvišji organ društva je bil občni zbor, ki je izvolil člane upravnega odbora (plenuma),
za tekoče delovanje društva pa so skrbeli izvršni, finančni in gradbeni odbor. Upravni
odbor društva je imel 27 članov, in sicer: Jože Fišer (predsednik), Gvido Mazi, Jože
Lukežič, Lojze Premk, Anton Pajhman, Dagobert Kolenc, Hubert Gutmaher, Franc
Kramaršič, Oto Kolmančič, dr. Srečko Koren, Jože Jenko, Franc Podpečan, Franc
27
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ribič, Adolf Obersnel,
Jože Herič, Ivan Heriček, Radivoj Obradovič, Jakob Kosec, Tone
Pograjc, Simon Papež,
Srečko Slavič, Herman
Horjak, Maks Redjko,
Milan Miščevič, Marija
Toplak, Karel Novak in
Marjan Cirer. V petnajstih športnih panogah je
leta 1954 delovalo 1.478
športnikov, trenerjev in
Petindvajset letnica društva leta 1952. Govori predsednik Jože Fišer.
funkcionarjev. Predsedniki klubov oziroma
vodje posameznih sekcij v ŽŠD so takrat bili: dr. Srečko Koren – nogomet, France
Filipič – atletika, Bronislav Kosi – košarka, Jože Matjašič – kegljanje, Roman Eferl –
šah, Ivan Belina – težkoatletski klub, Smiljan Guzelj – smučanje, Jože Jenko – hokej
na ledu, Ivan Lah – drsanje, odbojka ni imela predsednika, Ivan Perhavc – namizni
tenis, Jože Korošec – boks, Jože Jazbinšek – rokoborba, Jože Sernko – dviganje uteži
in Franc Jezernik – judo.
Društvo je takrat upravljalo s stadionom ob Tržaški cesti, dvorano težkoatletov ob
Ruški cesti, kegljiščem pri Talisu, s prostori šahovskega kluba in s telovadnico za
zimski trening.
Na občnem zboru leta 1957, ki je bil hkrati tudi proslava 30-letnice društva, so ostro
kritizirali mačehovski odnos države do financiranje
društva. V svojem poročilu je tajnik Ivan Fišer med
drugim zapisal: »Ponovno
poudarjamo, da bomo prekinili z vzgojnim delom z
mladino in jo prepustili
cesti in plesu, ako družba
smatra, da naše delo ni potrebno in da lahko delujemo brez denarja. Nočemo
nobene miloščine več in ne Atletinje med tekom čez ovire na stadionu ob Tržaški cesti
28
Ob 80-letnici društva
bomo hodili od vrat do vrat ter prosjačili za vsak dinar kot berači.« V društvu so samo
trije klubi samostojno finančno poslovali (nogomet, kegljanje in težkoatletski klub),
ostali pa prek računa osrednjega društva. Družbena dotacija društvu oziroma klubom
je pokrivala samo eno tretjino stroškov društvene dejavnosti. Za normalno delovanje
društva se je zato prosjačenje od vrat do vrat moralo nadaljevati. Pomagale so številne
mariborske delovne organizacije, še posebej Tovarna železniških vozil Boris Kidrič,
Merkur, MTT, TAM, MEPA, Zlatorog in Hidromontaža, pa tudi Direkcija jugoslovanskih železnic Ljubljana in Železniško transportno podjetje Ljubljana.
Zelo pereč problem vsa leta
po vojni so bili zimski treningi
za športe, ki se odvijajo zunaj,
ker je bilo na voljo premalo
telovadnic. Leta 1958 so na
stadionu ob Tržaški cesti
uredili rokometno igrišče. Proti
koncu petdesetih let prejšnjega
stoletja je postopoma izginjalo
klubaštvo med mariborskimi
športnimi kolektivi, ki je precej
časa delalo precej škode športu Tekmovanje v umetnostnem drsanju na zasilnem drsališču na stadionu
v mestu ob Dravi. V celoti na Tržaški cesti
pa klubaštvo ni nikoli zamrlo. V tem obdobju je društvo postopoma prehajalo iz
pretežno stanovskega (železničarskega) v športni kolektiv, v katerega se je vključevala
mariborska mladina celotnega desnega brega Drave, pa tudi širše. Dejavnost društva,
tako športnotekmovalna kot organizacijska, je v celoti potekala na amaterski
osnovi. Za še uspešnejše delo je v nekaterih športnih panogah (klubih) bilo premalo
odbornikov.
29
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
5. V novem športnem parku na Taboru (1963-1991)
Po šestintridesetih letih delovanja je leta 1963 društvo doletel hud udarec. Zaradi
izgradnje magistralne ceste in novega mostu prek Drave je društvo tako rekoč čez noč
ostalo brez svojih športnih objektov – izgubilo je stadion ob Tržaški cesti.
Kot nadomestno lokacijo za izgubljene športne površine ob Tržaški cesti je JLA
odstopila občini Maribor Tabor veliko zemljišče ob takratni vojašnici Franc Rozman
– Stane (Kadetnici), kjer naj bi med Koresovo, Popovičevo in Engelsovo ulico nastal
nov Športni park Tabor. S tem se je strinjal tudi mestni svet, ki je menil, da je nov
stadion naloga celega mesta. Kljub temu so se pri nekaterih mariborskih politikih
in športnih funkcionarjih pojavljali resni pomisleki proti gradnji novega športnega
parka na Taboru.
Občina Tabor je odstopljeno zemljišče dodelila ŽŠD Maribor ter že 6.
novembra 1961 imenovala poseben gradbeni
odbor za njegovo izgradnjo, ki ga je vodil Slavko Kobal, za finance pa
je bil odgovoren Franc
Podpečan. Na posebnem računu gradbenega odbora za izgradnjo
Športnega parka Tabor
so se stekala sredstva,
ki jih je ŽŠD dobil kot
Rokoborec ŽTAK Maribor Karel Mlakar med borbo s prvakom Francije za naslov
odškodnino za izgublje- »mojster slovenske težkoatletike«
no zemljišče in naprave.
Avtobusni promet Maribor, ki je prevzel zemljišče vzhodno od načrtovane nove magistrale, je plačal 20 milijonov dinarjev, odškodnino 5 milijon dinarjev je nakazala
Skupnost cestnih podjetij Slovenije, ki je bila soinvestitor pri izgradnji mostu, po 5
milijonov dinarjev so prispevale mariborske občine Tabor, Tezno in Center, junija
1964 pa je Komunalna banka Maribor ŽŠD Maribor odobrila še 15 milijonov kredita
za nov stadion.
Za izgradnjo Športnega parka Tabor je bil izdelan podroben načrt fazne izgradnje
za obdobje od 1963 do 1972. Idejne načrte novega športnega parka je izdelalo
30
Ob 80-letnici društva
projektantsko podjetje Projekt Maribor. Glavni izvajalec del je bil Nigrad, poleg njega
pa še nekatera druga mariborska podjetja. Pri prevozih gradbenega materiala je veliko
pomagala JLA.
Kljub pogodbi med ŽŠD Maribor in občino Maribor Tabor z dne 10. junija 1963, s
katero se je ta obvezala, da bo že v letu 1964 oskrbela ŽŠD z enakovrednimi športnimi
napravami na kompleksu pred Kadetnico (nogometno, košarkarsko, odbojkarsko
in rokometno igrišče z vsaj zasilnimi napravami, ki bodo omogočale tekmovanja
v republiškem merilu), se to ni zgodilo. Zamude pri izvajanju del so resno ogrozile
športno udejstvovanje društva. Iz društvene dokumentacije je tudi razvidno, da se
je rušenje stadiona ob Tržaški cesti pričelo brez predhodnega obvestila izvajalca
oziroma investitorja ŽŠD Maribor. Društvo je zato 12. junija 1963 ostro reagiralo in
zahtevalo, da se košarkarjem omogoči uporabo igrišča pri gimnaziji Miloš Zidanšek
(danes II. gimnazija), odbojki na igrišču TVD Partizan Železničar ob Cesti zmage, za
atlete bi se naj usposobila tekaška steza na stadionu Poljane, ki so ga uporabljali tudi
nogometaši.
Leta 1963 se je ŽŠD Maribor resnično znašlo v najtežjem položaju od ustanovitve
(ne računajoč vojnih let 1941 – 1945). Močna stagnacija in celo nazadovanje je bilo
opazno tudi v nekaterih športnih panogah. Zaradi hkratnega pomanjkanja igrišč
in denarja je bilo društvo tik pred razpadom. Uprava društva, ki so jo sestavljali
predsednik ing. Božo Lukačič, podpredsedniki Gvido Mazi, Janko Kolarič in Franc
Podpečan, tajnika Herman Horjak in Ernest Veber, blagajnika Anton Pajmon in Stane
Buhmajster, gospodar Franc Kramaršič, propagandista Drago Elvič in Adolf Marko,
zdravnik Avgust Cehtelj ter po položaju predsedniki klubov in vodje sekcij, pa kljub
vsemu ni vrgla puške v koruzo, ampak je vztrajala in ni razpustila nobenega kluba
ali sekcije. Posamezni trenerji in funkcionarji so zalagali celo lastna sredstva, da so
lahko športniki tekmovali. Trenerji so dobivali zgolj simbolične honorarje, društveni
funkcionarji pa so vsak na svoj način pridobivali dodatna sredstva. K obstoju društva
je veliko pripomogla tudi občina Maribor Tabor, še posebej njen predsednik Tone
Dobrajc, z zagotavljanjem vsaj minimalnih pogojev za delo klubov.
Prizadevnost in uspešnost društvenega vodstva se je poznala tudi v razmeroma
majhnem osipu članstva. Leta 1964, ko je postal predsednik društva Janko Kolarič,
sekretar pa Ernest Veber, je bilo v društvu 1.273 aktivnih športnikov, 138 odbornikov
in funkcionarjev ter 24 amaterskih trenerjev (nobenega profesionalnega!). Zanimivi
sta tudi starostna in socialna struktura takratnega aktivnega članstva. V društvu je
bilo 200 pionirjev in pionirk (od 6 – 14 let), 400 mladincev in mladink (od 14 – 18
let), 494 članov in članic do 25 let ter 179 članov in članic nad 25 let. Sicer pa je med
društvenimi športniki bilo 229 osnovnošolcev, 361 dijakov in študentov, 338 delavcev,
31
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
187 uslužbencev ter 158 vajencev; med njimi je bilo 1.116 moških in 157 žensk.
Na občnem zboru ŽŠD Maribor, ki je bil junija 1966, so kot posledico prostorskih in
finančnih težav ugotavljali zmanjšano število aktivnih športnikov. Bilo jih je le okoli
1.000, saj so v nekaterih športnih panogah morali nujno krčiti dejavnost. Izgradnja
novega Športnega parka Tabor namreč ni potekala po obljubljeni dinamiki. Dela so
občutno zamujala in to je v posameznih klubih močno oteževalo delo. Za rokomet niso
našli nobene rešitve in društvo je bilo prisiljeno sekcijo razpustiti. Z izgubo naravnega
drsališča ob Tržaški cesti je po letu 1963 za dobro desetletje zamrlo tudi delovanje
hokejskega kluba, ki je znova zaživel šele z zgraditvijo umetnega drsališča v športnem
parku Tabor leta 1974. Brez lastnih igrišč so bili še vedno odbojkarji in košarkarji,
ista usoda pa je pretila tudi kegljačem zaradi dotrajanega kegljišča pri Talisu. Hitrejša
izgradnja športnega parka je bila potrebna tudi zaradi vedno večjih potreb okoliških
osnovnih in srednjih šol. Sredi šestdesetih let si je društvo po večletnem prizadevanju
primerno uredilo svojo poslovalnico na Trgu revolucije ter zaposlilo stalno delovno
moč za administrativna dela društva in večino klubov ter sekcij. Leta 1966 so bila
sprejeta tudi nova pravila ŽŠD Maribor, ki se niso spremenila vse od leta 1948, z
manjšo korekturo leta 1952.
V tem obdobju je bilo sodelovanje med društvom in klubi dobro, pa tudi med klubi ni
prihajalo do večjih nesoglasij, razen nekaterih pomislekov pri razdeljevanju dotacij.
Društveno vodstvo si je prizadevalo pičla družbena sredstva čim bolj pravično razdeliti, pri čemer je upoštevalo predvsem številčno stanje članstva v posameznih klubih
ali sekcijah, rang nastopanja ekip oziroma športnikov, perspektive za nadaljnji razvoj
in kvalitetno rast kluba oziroma športne panoge, popularnost posameznih športov ter
število gledalcev. Politika društva je bila usmerjena bolj v množično športno udejstvovanje kot pa v vzgojo
vrhunskih športnikov,
čeprav so takšni dosežki bili društvu vedno v
ponos. Temeljni smoter
dela z mladimi je bila
rekreacija in pridobivanje delovnih navad kot
temeljnih popotnic za
zdravo življenje in pošten odnos do dela.
Člani upravnega odbora ŽŠD Maribor leta 1967
Ob 40. obletnici društva leta 1967 je ŽŠD Maribor za zasluge pri razvoju športa v
Mariboru prejelo Bloudkovo nagrado, Jože Fišer in Franc Podpečan pa Bloudkovo
plaketo za štirideset let neprekinjenega dela v društvu. Štiridesetletnico članstva v
32
Ob 80-letnici društva
ŽŠD Maribor sta slavila tudi nogometaš Ernest (Nesta) Frangež in eden začetnikov
namiznega tenisa v Mariboru Gvido Mazi. Leta 1967 so se nogometaši s stadiona na
Poljanah preselili na novo sodobno nogometno igrišče v športnem parku Tabor.
V jubilejnem letu 1967 so upravni odbor društva sestavljali: Slavko Kobal (predsednik),
Jože Bele, Stane Buhmajster, Drago Cajnkar, Jože Fišer, Vinko Glavič, Jože Gričar,
Milko Janežič, Milan Kabaj, Jože Klinger, Janko Kolarič, Jože Korošec, Franc Kramaršič,
Leopold Krajnčič, Božo Lukačič, Gvido Mazi, Adolf Obersnel, Slavko Ožbolt, Anton
Pajmon, Alojz Pratnemer, Velibor Frelih, Vlado Turk, Ernest Veber in Jože Žerovec.
V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ŽŠD Maribor gojil enajst športnih
panog – nogomet, atletiko, odbojko, košarko, boks, rokoborbo, judo, smučanje,
namizni tenis, kegljanje in šah. Vsi klubi in sekcije, razen namiznoteniškega, so imeli
samostojno finančno poslovanje. Samostojna enota je bil tudi Železničarski dom na
Pohorju. Za vzdrževanje vseh športnih objektov (Športni park Tabor, stadion Poljane,
dvorana za borilne športe na Ruški cesti, društveni prostori na Trgu revolucije in
prostori šahovskega kluba v Vrstovškovi ulici) in društvene uprave so bili zaposleni
trije stalni in petnajst občasnih delavcev.
Z ureditvijo po dveh košarkarskih in odbojkarskih igrišč ter pomožnega igrišča
za nogomet je bila izgradnja Športnega parka Tabor na pol poti. Leta 1970 je
športni park Tabor razpolagal s tremi nogometnimi igrišči, atletskim stadionom z
garderobami (uporabljali so ga tudi še nogometaši), dve igrišči za odbojko, dve igrišči
za košarko, s sanitarijami in slačilnicami, kar je po vrednosti in obsegu precej preseglo
izgubljene objekte in naprave ob Tržaški cesti. V naslednji etapi izgradnje športnega
parka je društvo prioritetno načrtovalo dvorano za košarko in odbojko, kjer bi bili
tudi društveni upravni prostori in kegljišče ter umetno drsališče. S tem bi odbojki
in košarki omogočili nemoteno delo skozi celo leto, oživili delovanje hokejistov in
Mariborčanom omogočili rekreacijsko drsanje.
V tem času je imelo društvo približno 950 aktivnih športnikov ter 200 odbornikov in
trenerjev, ponovno je stekla akcija za pridobivanje novih podpornih članov, ki jih je
kmalu bilo že 2.200, a je do leta 1974 njihovo število drastično padlo na manj kot 100,
med tem ko je število aktivnega članstva naraslo na 1.290. Vključujoč predsednike
klubov in sekcij se je leta 1970 upravni odbor ŽŠD Maribor povečal na 30 članov, ki
so skrbeli za enajst športnih panog. Vzpodbudno je bilo, da se je vedno več nekdanjih
športnikov vključevalo v delo posameznih klubov, zaskrbljujoč pa je bil neodgovoren
odnos nekaterih športnikov do društvene imovine (opreme in objektov). Uspešno
delo društva je poleg skromnih proračunskih sredstev države omogočala tudi pomoč
številnih delovnih organizacij. Društvu najbolj naklonjene delovne organizacije so
33
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
bile: Tovarna železniških vozil Boris Kidrič, Gozdno gospodarstvo, Prehrana (pozneje
Vema), Intes, TAM, MTT, Swaty, Metalna, Elektrokovnina, Mariborska tiskarna in
Železniško transportno podjetje.
Leta 1971 so se z obnovitvijo telovadnice na Ruški cesti rokoborska, boksarska in judo
sekcija reorganizirale v samostojne klube s svojimi upravnimi odbori, ki so jih vodili
Jože Korošec (boks), Franc Jezernik (rokoborba) in Stane Iršič (judo). Sedež vseh treh
klubov je bil na Ruški cesti 15. Že naslednje leto se je družina klubov borilnih športov
v ŽŠD Maribor povečala za karateiste. Karate klub Študent Maribor se je vključil v
ŽŠD in se na ustanovnem občnem zboru 27. marca 1972 preimenoval v ŽŠD Karate
klub Maribor. Prvi predsednik kluba je postal Tone Maruša. Leta 1971 je z najemom
dvorane sekcije za vleko pri Železniškem transportnem podjetju namiznoteniški
klub končno dobil primerne prostore za vadbo, s preureditvijo garaže na stadionu na
Poljanah v prostor za vadbo moči so se tudi atletom precej izboljšali pogoji treninga,
v teku pa so tudi že bila dela pri gradnji teniških igrišč v športnem parku Tabor. ŽŠD
Maribor je leta 1971 prodalo Železničarski dom na Pohorju.
Sredina sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila za ŽŠD Maribor zelo burna. Društvo,
še posebej pa posamezne klube, so močno pretresali tako imenovani portoroški sklepi
iz leta 1975 o nadaljnjem razvoju telesne kulture na Slovenskem, s katerimi je zaradi
zahteve po koncentraciji kvalitete bilo močno prizadeto ali celo ogroženo nadaljnje
delo nekaterih klubov v ŽŠD Maribor. Kljub temu je število članstva v društvu naglo
naraščalo in oktobra 1976 doseglo številko 1706, dve leti pozneje pa jih je bilo že blizu
2300. Leta 1976 je bilo po posameznih športnih panogah v društvu naslednje število
članov: nogomet 230, košarka 240, odbojka 56, atletika 80, boks 45, kegljanje 85,
karate 60, rokoborba 35, smučanje 230, šah 270, tenis 135, hokej na ledu 60, namizni
tenis 55 in judo 125. V društvu so ocenjevali, da je med člani 15% železničarjev, 35%
njihovih družinskih članov, 20% delavcev in svojcev Tovarne železniških vozil Boris
Kidrič ter 30% ostalih.
V družbi in tudi v klubih ŽŠD Maribor je bila vedno bolj opazna težnja po
profesionalizaciji športa. V ŽŠD Maribor so takrat imeli poklicnega trenerja samo v
atletiki, košarki in tenisu. Sredi sedemdesetih let se je iz dvorane na Ruški cesti preselil
judo klub, ki si je uredil prostore v opuščeni dvorani kina Studenci na Leningrajski ulici,
zgrajena je bila 80-metrska skakalnica na Pekrski gorci, leta 1975 je bilo dokončanih
pet teniških igrišč. Največji pridobitvi pa sta bili nedvomno izgradnja umetnega
drsališča leta 1974 in posodobitev atletskega stadiona (s tartansko prevleko) ob 30.
športnem prvenstvu JLA, ki je bilo v Mariboru konec junija in v začetku julija 1977.
Atletski stadion je odtlej služil samo atletom in je poleg celjskega še vedno edini te
34
Ob 80-letnici društva
vrste v Sloveniji. Konec septembra istega leta je bila v dvorani takratnega Doma JLA
(danes Narodni dom) svečana proslava ob 50-letnici društva.
Sredi sedemdesetih let je ŽŠD Maribor upravljal z naslednjimi športnimi objekti:
Športni park Tabor, Atletski stadion Poljane, Dom borilnih športov na Ruški cesti,
Judo center Studenci na Leningrajski ulici, Dvorana namiznega tenisa v Komenskega
ulici, šahovski prostori v Verstovškovi ulici in smučarska skakalnica na Pekrski
gorci. Posamezne klube so takrat vodili: Alojz Pratnemer – nogomet, Marjan Cirer
– košarka, Ivan Fišer – odbojka, Jože Korošec – boks, Jurij Plavec – kegljanje, Milan
Grah – karate, Franc Jesenšek – rokoborba, Bojan Cerkvenič – atletika, Leopold
Krajnčič – smučanje, Jože Fišer – šah, Sergej Majhen – tenis, Janez Rakuša – hokej na
ledu, Branko Matijevič – namizni tenis in Stane Iršič – judo. V desetletju od 1967 do
Atletski stadion Poljane po preureditvi
1976 se je precej spremenil tudi upravni odbor društva, v katerem so sedaj bili: Slavko
Kobal (predsednik; to funkcijo je aprila 1978 predal Leonu Kolarju), Stane Buhmajster,
Bojan Cerkvenič, Marjan Cirer, Jože Fišer, Ivan Fišer, Velibor Frelih, Vinko Glavič,
Milan Grah, Stane Iršič, Franc Jezernik, Jože Klinger, Jože Korošec, Leopold Krajnčič,
Herman Lešnik, Stane Letnar, Sergej Majhen, Branko Matijevič, Anton Pajmon,
Vili Pirc, Jurij Plavec, Lojze Pliberšek, Franc Podpečan, Herbert Podpečan, Alojz
Pratnemer, Stane Pučko, Janez Rakuša, Marjan Slanič in Ernest Veber.
Leta 1977 se je iz ŽŠD Maribor izločil in popolnoma osamosvojil atletski klub, ki se
35
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
je takrat iz ŽAK Maribor preimenoval v Atletsko društvo Maribor (AD Maribor).
Osamosvojitev atletov je bila posledica združitve atletov Branika in Železničarja.
Upravni odbor društva je ocenjeval, da zaradi priključitve nekaj atletov Branika ni
bilo nobene potrebe po odcepitvi od matičnega društva in spreminjanju imena, še
posebej zato, ker je atletski stadion ostal v upravljanju ŽŠD Maribor.
V naslednjih letih sta društveno vodstvo pri reševanju prostorskih problemov
posameznih športov najbolj zaposlovali izgradnja teniškega doma in pokritje
umetnega drsališča. Gradnja teniške dvorane, ki se je pričela leta 1975, je bila končana
leta 1980, drsališče pa je dobilo streho leta 1987. Že leta 1982 je teniški klub pričel
graditi peščena igrišča.
V osemdesetih letih so se vedno bolj odpirale škarje med deležema družbenih in
lastnih sredstev v delovanju društva. Leta 1982 so na primer redne dotacije pokrivale
približno 40% najnujnejših izdatkov društva in klubov, leta 1985 se je ta delež znižal
na 34%, leta 1988 pa celo na 30%. Veliko težav je društvu povzročal še zapleten sistem
finančnega poslovanja, ki je bil za društva enak kot v velikih delovnih organizacijah.
Nenehno pomanjkanje sredstev za osnovno delovanje in po nepotrebnem zapleten
sistem poslovanja je vedno bolj odvračal ljudi od volonterskega dela v društvih ter
prosjačenja od vrat do vrat za dodatna sredstva. V nasprotju s prej omenjenim se je
zaradi širitve mesta proti jugu iz leta v leto povečeval pritisk na objekte v Športnem
parku Tabor, saj se je v novih stanovanjskih soseskah naglo povečevalo število mladih.
Za osemdeseta leta prejšnjega stoletja lahko tudi rečemo, da je bilo zaradi postopne
profesionalizacije športa vedno manj sodelovanja med posameznimi klubi, pa tudi
stikov med klubi in matičnim društvom.
Kljub temu da je Maribor leta 1984 končno dočakal novo športno dvorano, s katero so
se predvsem za tako imenovane dvoranske športe močno izboljšali pogoji treniranja
in tekmovanja, je bila v društvu vedno bolj evidentna potreba, da poleg tenisačev
dobijo svojo streho nad glavo še košarkarji in odbojkarji (vsaj za kvalitetno vadbo).
Z dokončanjem dvorane Tabor je umetno drsališče prišlo pod njeno upravljanje.
Zelo resna, a žal nikoli uresničena je bila tudi razprava o nujnosti slačilnic in
sanitarij ob glavnem nogometnem igrišču, v javnosti precej odmevni so bili spori
med smučarskima kluboma ŽŠD Maribor in Hoče zaradi tekaških prog na Pohorju
in klubaškega »prilaščanja« tekmovalcev. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi med
nogometnima kluboma Maribor in Železničar.
Novembra 1984 je umrl eden ustanoviteljev ŽŠD Maribor Franc Podpečan, ki je kar
57 let svojega življenja v celoti posvetil ŽŠD Maribor. Bil je aktiven nogometaš in
atlet (tudi državni reprezentant), pred vojno vrsto let glavni blagajnik društva in po
36
Ob 80-letnici društva
vojni neutrudni funkcionar
ter organizator. Opravljal je
tudi še številne dolžnosti v
mestu in republiki. V ŽŠD
Maribor je bil ves čas po vojni
član upravnega odbora, dolga
leta društveni blagajnik,
vodil finance pri izgradnji
športnega parka Tabor in
v društvu opravljal še vrsto
drugih nalog.
S predstavitve knjige Branke Bandur o dolgoletnem aktivnem športniku,
funkcionarju in enem od ustanoviteljev ŽŠD Maribor Francu Podpečanu,
27. 3. 2002
Za društvo razveseljivo je bilo,
da je po nekajletnem mrtvilu
v sezoni 1983/84 z organizirano dejavnostjo zopet pričel
hokejski klub.
Koncem osemdesetih let je bilo ŽŠD Maribor še vedno eno redkih društev, kjer je
celotno delovanje slonelo na amaterski osnovi, razen nekaj strokovnih delavcev v
trenerskih vrstah posameznih klubov. Društvo in njegovi klubi so se še vedno otepali
s finančnimi težavami. Zaradi gospodarske krize v državi in skokovitega naraščanja
inflacije klubi niso mogli slediti enormno povečanim stroškom športnih tekmovanj,
še posebej prevoznih stroškov in športne opreme.
37
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
6. Društvo v samostojni Sloveniji (1991-2006)
Novo prelomnico v delovanju društva in klubov je prinesla osamosvojitev Slovenije
leta 1991. Čeprav je z razpadom Jugoslavije v nekaterih športnih panogah nastala
tekmovalna zmeda zaradi ukinitve ligaških tekmovanj, je v dejavnosti ŽŠD Maribor
zavel nov veter. V društvu sta se leta 1991 pojavili dve novi športni panogi, lokostrelstvo
in ponovno hokej na travi. S tem se je število klubov v ŽŠD Maribor povečalo na 15.
Leta 1992 je društvo doletela nova velika izguba. Umrl je še zadnji od ustanoviteljev
društva, vsestranski športnik in dolgoletni predsednik Jože Fišer. Kar šest desetletij in
pol se je dobesedno razdajal za svoje društvo. V mladosti je bil vsestranski športnik –
nogometaš, atlet, igralec namiznega tenisa in šahist. Pred vojno je bil skoraj deset let
tajnik društva. Po vojni nekaj let predsednik atletskega kluba, nato najprej desetletje in
pol (do leta 1959) predsednik celotnega društva in od leta 1963 do smrti predsednik
šahovskega kluba. Bil je aktiven graditelj stadiona ob Tržaški cesti pred vojno in
pobudnik njegove obnove takoj po vojni, velik pa je bil tudi njegov delež pri izgradnji
Železničarskega doma na Pohorju, Športnega parka Tabor in smučarske skakalnice na
Pekrski gorci. Predvsem po njegovi zaslugi so šahisti ŽŠD Maribor postali najmočnejši
šahovski kolektiv v Sloveniji.
Leta 1993 se je Železničarjeva družina še
povečala za atlete, ki so se po desetletju in
pol vrnili v matično društvo. Istega leta je
ŽŠD Maribor zaradi spremenjenih družbenih
razmer sprejel nova društvena pravila. Organi
društva so takrat bili skupščina, predsedstvo
(predsednik, dva podpredsednika, osem
članov in po funkciji vsi predsedniki klubov),
nadzorni odbor, disciplinska in še nekaj drugih
komisij oziroma odborov, med katerimi sta
bila najpomembnejša komisija za upravljanje z
igrišči in objekti ter gradbeni odbor. Leta 1993 so
bili samostojne pravne osebe samo lokostrelci,
Med ustanovnimi člani so se najmočneje zapisali
odbojkarji, šahisti, smučarji in atleti, ki so bili
v društveno zgodovino Ernest Frangež, Gvido
z matičnim društvom povezani s posebnim
Mazi, Jože Fišer in Franc Podpečan
sporazumom o trajnem sodelovanju, vsi ostali
klubi so poslovali prek računa osrednjega društva. V začetku leta 1995 je bilo v ŽŠD
Maribor 2133 aktivnih športnikov in funkcionarjev. Število članstva v posameznih
klubih (in njihovih predsednikov) je bilo naslednje: boks (65) – Teo Draksler, judo
(101) – Jože Antolinc, kickbox (150) – Milan Grah, namizni tenis (109) – Zvonko
38
Ob 80-letnici društva
Plohl, lokostrelstvo (29) – dr. Jože Koprivnikar, tenis (380) – Jože Jagodnik, šah (166)
– dr. Vojko Musil, hokej na travi (32) – Andrej Kirbiš, nogomet (194) – Boris Lazič,
rokoborba (40) – Jurij Tretjak, odbojka (225) – Vinko Lapuh, košarka (120) – Boris
Črešnjar, atletika (208) – Maksimiljan Senica, smučanje (257) – Leopold Krajnčič in
hokej na ledu (57) – Andrej Jež. Še istega leta se je število klubov v ŽŠD Maribor
povečalo na 17, število članov pa nad 2416. Nova člana sta postala AD Štajerska
(predsednik Bojan Cerkvenič) in badmintonski klub (predsednik Martin Dover).
V tem času je društvo upravljalo in vzdrževalo naslednje površine: 4.292 m2 pokritih,
68.657 m2 igralnih, 6.415 m2 tartanske prevleke, 617 m2 montažnih tribun, 185
m2 skladiščnih lop, 6.232 m betonske ograje, 1.650 m žične ograje in 55.878 m2
ostalih površin, skupno 135.644 m2 uporabnih površin. Tako po številu članstva in
po velikosti Športnega parka Tabor je bilo ŽŠD Maribor takrat eden najmočnejših
športnih kolektivov v državi, Športni park Tabor pa kot strnjen športni kompleks
najobsežnejši v Sloveniji.
V obravnavanem obdobju je bilo društvo uspešno tudi pri novih prostorskih
pridobitvah. Novembra 1989 je bila predana namenu teniška dvorana, naslednje
leto garderobe, renovirana je bila dvorana judo centra, stekla je adaptacija in širitev
objekta na atletskem stadionu, ki je bila po številnih zapletih in prekinitvah končana
šele leta 1999.
Veliko razprav in žolčnih polemik v letih 1993 in 1994 je povzročila tudi pobuda, da bi
se naj za potrebe sejemske dejavnosti v Mariboru v športnem parku Tabor zgradila nova
večnamenska dvorana kot vezni člen med športno dvorano in bodočim sejmiščem, ki
so ga takrat načrtovali severno od Koresove ulice. V zameno za izgubljeno zemljišče
ob Koresovi ulici, približno 7.000 m2, bi naj ŽŠD Maribor po dogovoru med občino
Maribor in Ministrstvom za obrambo dobilo nadomestno površino, približno 9.000
m2, ob kadetnici. Po nekajletnih političnih in strokovnih prepirih iz tega ni bilo nič.
V tem času so bile za društvo pomembne tudi razprave o novem pravilniku za
vrednotenje športnih programov in objektov v Mariboru. Najbolj aktualno je bilo
vprašanje vzdrževanja objektov ter financiranje programov, iz katerega bi naj v celoti
izpadel vrhunski šport, ki bi se v bodoče naj financiral zgolj iz sponzorstva. Nova
zakonodaja je namreč tudi v športu uveljavljala tržno logiko.
Iz ohranjene društvene dokumentacije je razvidno, da so bile za devetdeseta leta zelo
značilne obdobne krize v posameznih klubih, pa tudi nerazrešena razmerja med
društvom in klubi glede lastništva oziroma vrednotenja lastnega (ali sponzorskega)
vložka v izgradnjo ali adaptacijo posameznih športnih objektov. Mislimo predvsem na
39
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Pomožna nogometna igrišča v športnem parku Tabor, v ozadju Ledna dvorana Maribor
nogometaše, tenisače in atlete. Čeprav je leta 1992 po ponovni uvrstitvi nogometašev v
prvo slovensko ligo kazalo, da je kriza v nogometnem klubu preteklost, so se stari grehi
kmalu ponovili. Nogometni klub je nenehno doživljal krizo vodenja in medsebojnih
odnosov, ker so osebni interesi posameznikov velikokrat prevladali nad skupnimi. To
se je poznalo tudi v športnih dosežkih nogometašev, ki so bili daleč od pričakovanih.
Izjema so bile ves čas ekipe nižjih kategorij, ki so dosegale odlične rezultate, in so
bile vseskozi tudi valilnica mladih talentov, ki pa so morali svoje nesporne kvalitete
pozneje dokazovati v drugih okoljih. Nekaj podobnega se je zaradi vedno bolj
skaljenih medsebojnih odnosov dogajalo v atletskem društvu in najprej leta 1994
pripeljalo do razcepa v dva (AD TAM in AD Štajerska), na prelomu stoletja pa celo v
tri atletske klube na istem stadionu in v istem društvu (AD Maribor 98, AK Poljane
in ŠŠ Gazela). Posledice se niso pokazale samo v neracionalnem drobljenju moči in
ekipni jalovosti vseh treh klubov v tekmovalnem smislu, še bolj je bila atletika zaradi
razbitosti prizadeta po finančni plati. Teniški klub je v osemdesetih in devetdesetih
letih bil najbolj aktiven in podjeten, ogromno so vlagali v vadbene objekte (dvorano,
igrišča). Vse to je ob lastninjenju Športnega parka Tabor v drugi polovici devetdesetih
let sprožilo vprašanje lastniškega deleža teniškega kluba na objektih, ki jih je klub
gradil z velikim lastnim vložkom.
Na programsko-volilni skupščini ŽŠD Maribor 18. junija 1993 je prišlo do zamenjave
na mestu predsednika društva, Jožeta Jagodnika je zamenjal Jože Antolinc, ki društvo
40
Ob 80-letnici društva
uspešno vodi še danes. Novembra 1995 so bila spremenjena in dopolnjena društvena
pravila. Poleg običajnih organov je društvo imelo še upravnika igrišč in objektov
ter poslovnega sekretarja. Društvo je takrat upravljalo in gospodarilo z naslednjimi
nepremičninami: Športni park Tabor z atletskim stadionom in vsemi igrišči ter objekti,
telovadnica v Smoletovi 5, telovadnica na Leningrajski 24 in društveno stanovanje v
Goriški 13. Leta 2001 je telovadnica na Smoletovi, kjer vadijo boksarji, rokoborci in
kickboxarji, prešla v upravljanje Osnovne šole Maksa Durjave, z denacionalizacijo
pa je ŽŠD Maribor postalo najemnik Judo centra na Leningrajski, v katerega je v
preteklosti veliko vložilo.
V drugi polovici devetdesetih let so se precej zaostrili odnosi med teniškim in
košarkarskim klubom zaradi teniške dvorane. Teniški klub je leta 1997 razpolagal s
teniško dvorano in teniškim balonom v neposredni bližini. Dogovor je bil, da bi naj
dvorano postopoma prevzeli košarkarji, tenisači pa naj bi dobili novo. Zaradi zapletov
pri lastninjenju Športnega parka Tabor in cenitvi prometne vrednosti športne dvorane
ob Popovičevi ulici (817,16 m2) ter uveljavljanja solastniškega deleža teniškega kluba
je prišlo do izgradnje nove dvorane za tenis šele leta 2003. Za njeno izgradnjo je ŽŠD
najel hipotekarno posojilo pri Novi KBM v višini 130 milijonov tolarjev. Da je bila
investicija končana do jeseni 2005, ima velike zasluge gradbeni odbor, ki ga je vodil
predsednik ŽŠD Jože Antolinc, v njem pa so bili še Matjaž Plejič, Drago Završnik in
Aleš Antolinc ter Tone Brumen kot zunanji član. Vzporedno z izgradnjo nove teniške
dvorane je bila prenovljena tudi stara dvorana, ob kateri je v načrtu še izgradnja
dvorane za borilne športe. Novembra 2005 so bila v bližini dokončana tudi odprta
igrišča za tako imenovani urbani šport (dve igrišči za košarko ter po eno za odbojko
in rokomet oziroma mali nogomet). Po letu 2000 se vsako leto načrtno obnavlja del
dotrajane betonske ograje z ustreznejšo kovinsko. V celoti so bila obnovljena stojišča
ob glavnem nogometnem igrišču ter osem slačilnic za košarkarje in nogometaše ob
Popovičevi ulici. Poseben dosežek je bil dovod dravske vode v Športni park Tabor za
potrebe nogometnih in teniških igrišč.
Ob koncu devetdesetih let se je z vključitvijo ženskega odbojkarskega kluba Tabor,
lokostrelskega kluba Maribor in rolkarskega društva število članic ŽŠD Maribor
povečalo na 18, in sicer: nogomet, atletika, šah, tenis, namizni tenis, košarka, odbojka
– moški, odbojka – ženske, judo, kickbox, rokoborba, boks, badminton, smučanje,
hokej na ledu, hokej na travi, lokostrelstvo in rolkarstvo. V upravnem odboru društva
so poleg predsednika Jožeta Antolinca bili še Jože Podbršček, Dušan Pompe, Stane
Razgoršek, Slavko Kobal, Drago Lešnik, Miro Ocepek, Milan Primec, Alojz Kovačič,
Danilo Vicman in Rudi Blažič.
Leta 1995 so se nadaljevala dela pri obnovi in razširitvi objekta na atletskem
41
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
stadionu, naslednje leto pa je stekla akcija za novo preplastitev atletske steze. Poleg
rednih sistemskih sredstev se je posodobitev atletske steze financirala tudi s sredstvi
najemnine za telovadnice, ki so jih uporabljali športniki ŽŠD Maribor. Osnovne šole
so se najemnini solidarno odrekle v korist obnove atletskega stadiona, srednje šole
pa so za obnovo stadiona namensko združevale sredstva. Nova tartanska prevleka in
dokončanje objekta na atletskem stadionu je bila opravljena v letih 1998/99. V objektu
na stadionu, ki je zgrajen pretežno s sponzorskimi sredstvi, so poleg atletov našli svoje
domovanje še uprava društva in nekateri klubi (košarka, smučanje).
Tudi na prehodu stoletja so se v ŽŠD Maribor pojavljali novi klubi. Najprej je junija
1999 upravni odbor društva potrdil vključitev novega rolkarskega društva, leta 2001
sta sledila atletska kluba AK Poljane in ŠŠ Gazela, ki sta nastala z odcepitvijo dela
športnikov, trenerjev in funkcionarjev od AD Maribor 98, leta 2004 pa še ženska
nogometna ekipa.
Veliko prelomnico v statusu ŽŠD Maribor je pomenilo lastninjenje Športnega
parka Tabor, ki so ga narekovali nov zakon o športu, zakon o društvih in nacionalni
program športa v Sloveniji. Razprave so bile dolge in temeljite. Nazadnje je prevladalo
prepričanje, da je Športni park Tabor objekt občinskega pomena, saj je občina glavni
financer vzdrževanja in investicij in torej tudi večinski lastnik, ŽŠD Maribor pa
upravljalec. Z odločbo mestne občine Maribor z dne 7. avgusta 1997 je občina postala
90%, ŽŠD Maribor pa 10% lastnik Športnega parka Tabor. S posebno pogodbo z dne
31. maja 2000 pa je občina predala društvu športni park v upravljanje in uporabo.
S prehodom Športnega parka Tabor v večinsko lastništvo Mestne občine Maribor
je dobil pomembno vlogo svet za upravljanje Športnega parka Tabor, v katerem so
predstavniki ŽŠD Maribor (Jože Antolinc, Leo Vajzovič in Matjaž Plejič), Športna zveza
Maribor (Štefan Muraus) in Mestna občina Maribor (Vida Šubernik). Svet sprejema
odločitve v skladu z mestnimi odloki in ureditvenim načrtom ter programom ŽŠD
Maribor oziroma njegovih društev in klubov.
Leta 2000 je bil sprejet nov ureditveni načrt Športnega parka Tabor, ki pa ni bil v
skladu z interesi športnikov ŽŠD Maribor, zato je bil kmalu sprožen postopek za
njegovo spremembo. Po novem ureditvenem načrtu Športnega parka Tabor je
približno 30% površin, ki niso predvidene za redne treninge in bodo namenjene
obiskovalcem (vrtcem, šolam, odraslim) za preživljanje prostega časa. ŽŠD Maribor
se zavzema, da bi takšne površine (tudi igrišča tako imenovanega urbanega športa)
bile opredeljene kot javne površine in bi jih vzdrževali s sredstvi za javno komunalo
prek koncesijske pogodbe z ŽŠD Maribor. Ureditveni načrt predvideva tudi še nekaj
novih športnih objektov. Zahodno od ledne dvorane so v načrtu štiri manjša igrišča
z umetno travo za trening nogometašev, v podaljšku košarkarske dvorane bo zrasla
42
Ob 80-letnici društva
dvorana za borilne športe, ki bo predvidoma zgrajena leta 2008, v nadaljevanju ledne
dvorane ob Koresovi ulici bi naj dobila svoj prostor atletska dvorana s krožno stezo
(take v Sloveniji nimamo!), ob Engelsovi ulici bi naj nastalo glavno nogometno igrišče
s pokrito tribuno za 2700 gledalcev, dokončno pa bi uredili tudi atletski stadion z
ustrezno tribuno in šport hotelom ob Koresovi ulici.
Na podlagi zakona o športu iz leta 1998 in zakona o društvih iz leta 1999 je Skupščina
ŽŠD Maribor junija 2003 sprejela dopolnjena društvena pravila, s katerimi je društvo
poleg že ustaljenih društvenih organov dobilo še direktorja Športnega parka Tabor.
Leta 1996 so stekle tudi načrtne priprave za ustanovitev Zveze športnih društev
Železničar Maribor (ZŠDŽ Maribor), v katero bi se naj poleg matičnega društva vključili
tudi vsi klubi na podlagi pogodbe o članstvu, uporabi objektov, naprav, opreme in
igrišč ŽŠD Maribor. Namen zveze je smotrnejše in uspešnejše uresničevanje skupnih
nalog in ciljev ter pospeševanje razvoja svojih klubov oziroma društev. Čeprav so bila
že leta 2003 pripravljena pravila zveze in na razširjeni seji upravnega odbora ŽŠD
Maribor 20. decembra 2005 zveza tudi formalno ustanovljena, nova organizacijska
oblika klubov in društev Železničarjeve družine še ni zaživela, predvsem zaradi
nenehnih sprememb na področju društvene in športne zakonodaje ter neresnega
odnosa nekaterih klubov do zveze.
Ob vstopu v jubilejno leto 2007 je bilo v ŽŠD Maribor vključenih 21 klubov oziroma
društev, in sicer: judo (predsednik Jože Antolinc), rokoborba (Peter Cajger), boks
(Jože Kociper), kickbox (Miro Pliberšek), košarka (Samo Bandelj), moški nogomet
(Nani Matjašič), ženski nogomet (Sprečo Muhamed), moška odbojka (Zlatibor
Krajnčič), ženska odbojka (Darko Krčar), badminton (Janez Praprotnik), namizni
tenis (Valter Pristovnik), tenis (Drago Završnik), atletika – AK Poljane (Iztok
Ciglarič), AD Maribor 98 (Branko Žerak), Športna šola Gazela (Milan Lorenci),
hokej na ledu (Željko Vidovič), smučanje (Aleš Hus), šah (Georg Mohr), lokostrelstvo
(Jože Koprivnikar), triatlon (Mladen Borovišek) in planinsko društvo (Jože Alegro).
Sedemčlanski upravni odbor društva sestavljajo predsednik Jože Antolinc ter člani
Valter Pristovnik, Slavko Kobal, Miro Pliberšek, Bojan Udovč, Zlatko Šiško in Bojan
Kužner. Po položaju so na seje upravnega odbora vabljeni tudi vsi predsedniki klubov
in društev.
V osemdesetletni zgodovini je v ŽŠD Maribor daljši ali krajši čas delovalo kar 29
športnih panog, in sicer nogomet, atletika, šah, namizni tenis, rokoborba, boks,
dviganje uteži, smučanje, tenis, odbojka, košarka, kegljanje, hokej na ledu, drsanje,
hokej na travi, judo, karate, kickbox, lokostrelstvo, badminton, triatlon, telovadba,
modelarstvo, plavanje, rokomet, streljanje, kolesarstvo, rolkarstvo in planinstvo.
43
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
ŽŠD Maribor je v osmih desetletjih preživel različne družbene sisteme in številne
reorganizacije, pri tem pa je ves čas ohranjal jasne športne cilje, ki so bili usmerjeni
predvsem v skrb za tisoče mladih športnikov.
Predsedniki društva:
Edo Senica
Bogo Volf
Jože Gruden
Dobromil Uran
Jože Fišer
Jože Lukežič
Slavko Kobal Božo Lukačič
Janko Kolarič
Slavko Kobal
Leon Kolar
Jože Podbršček
Jože Jagodnik
Jože Antolinc
44
1927 – 1932
1932 – 1934
1934 – 1936
1936 – 1941 in 1945 – 1946
1946 – 1959
1959
1959 – 1961
1961 – 1964
1964 – 1967
1967 – 1978
1978 – 1981
1981 – 1989
1989 – 1993
od 1993
Ob 80-letnici društva
II. DOBITNIKI PRIZNANJ IN NAGRAD
1. Častni člani društva:
Edo Senica
Andrej Korenčan
Andrija Jovič
Dobromil Uran
Jože Fišer
Božo Lukačič
Gvido Mazi
Leopold Krajnčič
Slavko Kobal
2. Športnica Slovenije:
Breda Lorenci
atletika
1979
3. Športnice in športniki Maribora:
Miran Savnik
namizni tenis
Iztok Frank
namizni tenis
Irena Dominc
atletika
Milan Stijepovič
atletika
Silva Vivod
atletika
Igor Šalamun
atletika
Peter Koprivnikar
lokostrelstvo
Tina Pisnik
tenis
Helena Javornik
atletika
1975
1977
1987
1988
1992
1993
1995
1997, 2000,
2001, 2002, 2003
1998, 1999
4. Bloudkovi nagrajenci:
ŽŠD Maribor
Bruno Parma
šah
Jože Fišer
šah, ŽŠD
Leopold Krajnčič
smučanje, ŽŠD
1967
1985
1988
1989
45
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
5. Dobitniki Bloudkove plakete:
Bruno Parma
šah
Leopold Krajnčič
ŽŠD, smučanje
ŽŠD Maribor
Jože Fišer
šah, ŽŠD
Franc Podpečan
ŽŠD
Stojan Puc
šah
Milan Kabaj
atletika
Slavko Kobal
ŽŠD
Alojz Horvat
atletika
Franc Jezernik
borilni športi
Miran Savnik
namizni tenis
Breda Lorenci
atletika
Železničarski šahovski klub Maribor
Breda Pergar
atletika
Atletsko društvo Maribor
Tone Ule
odbojka
Ljubo Novak
atletika
Milan Lorenci
atletika
Mirko Hrovatin
atletika
Pavla Peitler
atletika Milan Primec
odbojka
Vlado Koren
ŽŠD
1965
1965
1967
1967
1967
1968
1972
1972
1973
1973
1974
1977
1977
1980
1980
1980
1982
1983
1985
1989
1992
1993
6. Dobitniki Cizljeve plakete:
Breda Lorenci
Franc Podpečan
Jože Fišer
Branko Matijevič
Milan Primec
Alojz Horvat
Milan Lorenci
Slavko Kobal
Mirko Hrovatin
Ernest Veber
Janez Kravarič
Drago Lešnik
46
atletika
ŽŠD ŽŠD, šah
namizni tenis
odbojka
atletika
atletika
ŽŠD
atletika
ŽŠD
atletika
košarka
1980
1980
1980
1981
1981
1982
1982
1982
1983
1983
1984
1984
Ob 80-letnici društva
Tone Sršen
odbojka
Leopold Krajnčič
smučanje
Stojan Puc
šah
Pavla Peitler
atletika
Franjo Petermanec
odbojka
Vlado Koren
ŽŠD
Milan Kabaj
atletika
Stane Razgoršek
košarka
Adolf Cehtelj
nogomet
Tone Ule
odbojka
ŽŠD Maribor
Velibor Frelih
košarka
Cveto Frank
namizni tenis
Bernard Štromajer
košarka
Vinko Donko
nogomet
Ljubo Novak
atletika
Edi Platovšek
ŽŠD
Peter Greif
odbojka
Jože Jagodnik
tenis
Milko Janežič
hokej na ledu
Damijan Kolar
šah
Emil Žurman
boks
Jože Mikunda
šah
Stanko Podgoršek
ŽŠD
Železničarski teniški klub Maribor
Avgust Majerič
šah
Jože Antolinc
ŽŠD, judo
Vojko Musil
šah
Zvonko Plohl
namizni tenis
Aleš Zemljič
kickbox
Hokejski klub Maribor
Rudolf Štern
namizni tenis
Drago Rečnik
smučanje
Jože Najdič
ŽŠD
Valter Pristovnik
namizni tenis
Milan Grah
kickbox
Slavko Kovačič
nogomet
Zlatibor Krajnčič
odbojka
Rudi Blažič
judo
Danilo Klinger
namizni tenis
1984
1984
1984
1985
1985
1985
1986
1986
1986
1986
1986
1987
1987
1988
1988
1989
1990
1990
1991
1991
1992
1992
1993
1993
1994
1994
1995
1995
1996
1997
1998
2000
2000
2000
2001
2003
2003
2003
2004
2004
47
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Mladen Gogič
Benjamin Brecelj
Mladen Pavlin
Mirko Milovančevič
odbojka
nogomet
kickbox
namizni tenis
2004
2004
2006
2006
7. Nagrajenci mesta Maribor:
■■ listina
Atletsko društvo TAM Maribor
1987
■■ srebrni grb
Slavko Kobal
Železničarski namiznoteniški klub Maribor
Jože Antolinc
1980
1999
2006
■■ bronasti grb
Jože Fišer
1986
48
Ob 80-letnici društva
III.POSAMEZNE ŠPORTNE PANOGE
1. ATLETIKA
Začetki atletike v Mariboru segajo v čas ustanovitve 1. SSK Maribor leta 1900. Atletika
je bila tudi med prvimi tremi sekcijami leta 1927 ustanovljenega SK Železničar – ŠD
Železničar. Zgodovino atletike v ŽŠD Maribor lahko razdelimo na štiri obdobja. V
času med dvema vojnama (1927-1941) so atleti delovali kot sekcija v SK Železničar,
v obdobju od 1945 do 1978 je klub deloval v okviru matičnega društva kot AK
Železničar oziroma ŽAK Maribor, v tretjem obdobju od leta 1978 do 1994 so bili atleti
samostojno društvo (AD Maribor oziroma AD TAM Maribor), na začetku četrtega
obdobja (1994 – 2006) se je društvo vrnilo v ŽŠD Maribor in se najprej razbilo v dve
društvi (AD TAM in AD Štajerska), se nato leta 1998 za krajši čas združilo, a že leta
2000 ponovno razbilo v tri atletske kolektive (AD Maribor 98, AK Poljane in Športna
šola Gazela), ki delujejo še danes.
V letih od 1928 do druge svetovne vojne je bil po mariborskih ulicah vsakoletni tek osvobojenja. Med najuspešnejšimi
tekači je bil tudi član Želzničarja Franc Podpečan.
49
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Iz skromne sekcije je že po nekaj letih delovanja nastal eden najkvalitetnejših atletskih
kolektivov v Sloveniji. Prva atletska tekmovanja so bili propagandni krosi in ulični
teki v letih 1927 in 1928. Prvi memorialni ulični tek osvoboditve za pokal borca za
severno mejo in Maistrovega sodelavca Toneta Vahtarja je bil leta 1928. Tek se je
nato do leta 1938 odvijal vsako leto v začetku decembra. Poleg mariborskih tekačev
so redno nastopali tudi ljubljanski in hrvaški atleti. Zmagovalec prvih dveh tekov je
bil mladi, takrat šele šestnajstletni atlet SK Železničar Franc Podpečan, ki je bil nato
dolga leta eden najuspešnejših jugoslovanskih dolgoprogašev. Leta 1937 je zabeležil
svoj stoti nastop za svoj klub. Skupaj s Starmanom in Kanglerjem je v obdobju med
vojnama uspešno nastopal tudi na balkaniadi.
Atleti SK Železničar so imeli v Mariboru dostojne tekmece v atletih mestnih rivalov
1. SSK Maribor, Rapid in Maraton. Edina atletska steza v Mariboru je bila na stadionu
Rapida na Poljanah (danes atletski stadion Poljane). Enega največjih uspehov med
dvema vojnama so atleti SK Železničar dosegli leta 1936, ko so na ekipnem državnem
prvenstvu zasedli celo drugo mesto. Stebri Železničarjeve atletske sekcije do druge
svetovne vojne so bili: Miha Hlade, Viktor in Anica Muraus, Mira Šentjurc, Vlado
Venuti, Franc Podpečan, Avgust Starašina, Evald in Franc Rak, Bojan Stranič, Alfonz
Ledinek, Ivan Gujznik, Stevo Davidovič, Stojan Gale, Kleut, Rus Gracijanski in Slavko
Zorko, ki so ga nemški nacisti ustrelili kot talca v Kraljevu oktobra 1941.
Junija 1945 so z obnovitvijo društva med prvimi zopet začeli delovati atleti. Mnogi
predvojni atleti se po osvoboditvi niso vrnili k atletiki, nekateri pa so odšli drugam.
Vrzeli so bile tako velike, da je bilo treba začeti znova. Železničarjevo atletiko so znova
postavili na noge Jože Fišer, Vlado Venuti in Avgust Starašina, ki so pričeli z načrtno
vzgojo mladih atletov. Nova generacija atletov je že kmalu nastopala v državni atletski
ligi z moško in žensko ekipo, posamezniki pa so osvajali državna in republiška
prvenstva ter dosegali rekorde v članski in mladinski konkurenci: Marija Knez v teku
na 60 in 100 m, Majda Muraus v metu bombe, Mihael Čerpes v skoku v višino, v
skoku s palico in v deseteroboju ter Marjan Kolarič v teku na 200 m pri članih, pri
mladincih pa Drago Požun v skoku v daljino, Drago Šober v teku na 1000 , 2000 in
5000 m, Rudi Male v teku na 1500 m in Ivan Markež v metu kladiva.
Ob petindvajsetletnici kluba leta 1952 je bila v Mariboru revija slovenske atletike,
na kateri je nastopila ena najuspešnejših generacij Železničarjevih atletov, in sicer:
Mihael Čerpes, Mirko Hrovatin, France Filipič, Drago Požun, Milan Kabaj, Alojz
Horvat, Ivan Lah, Lojze Mlakar, Ivan Markež, Viktor Eferl, Srečko Gradišnik, Franc
Jezernik, Franc Rotner, Drago Šober, Leo Šušteršič med člani in Marija Knez, Marjana
Bajželj, Zora Bratož, Marija Sernec, Ruža Vojsk, Draga Peitler , Majda Muraus, Marija
Lazar in Milena Topolnik med članicami. Nekateri so se kmalu po tem tekmovanju
50
Ob 80-letnici društva
poslovili od tekmovalne steze.
Po letu 1952 je prišla nova generacija
atletov in atletinj,ki je dalj časa branila modro-bele barve svojega kluba v
slovenski in jugoslovanski atletiki.To
so bili: Pavle Ledinek, brata Ilija in Izidor Krunič, Marjan Kasjak, Franc Sevšek, Ernest Burja, Milan Lorenci pri
članih, pri članicah pa Ančka Lubej,
Nada Unterreiter, Hermina Nedeljkovič, Metka Emeršič in Alenka Ledinek.
Njim so se v naslednjih letih pridružili
še Franc Červan, Gregor Ivančič,Rudi
Klužar, Herman Osterman, Vili Bratušek, Anton Golnar, Marjana Kreže,
Herta Pak, Amalija Jenuš, Ančka Pavšič, Pavla Peitler, Lidija Pajnik, Milena
Haulas in Astja Toplak. Najuspešnejša
iz te generacije sta bila Franc Červan, ki
je na evropskem prvenstvu v Beogradu
leta 1962 zasedel sedmo mesto z novim jugoslovanskim rekordom v teku
Z atletskega tekmovanja na stadionu ob Tržaški cesti
na 10.000 m in v naslednjih letih kot za
šalo postavljal republiške in državne rekorde na dolgih progah ter Pavla Peitler v metu
kopja. Červan je pozneje športno kariero nadaljeval v celjskem Kladivarju.
Leta 1962 je bilo v klubu 224 aktivnih atletov in atletinj, redno in načrtno pa jih je
treniralo približno 80. Ženska ekipa je v letih 1964 in 1965 zasedla drugo mesto v
Sloveniji in tretje v Jugoslaviji.
V spomin na perspektivnega deseterobojca Slavka Zorka, ki je med vojno postal žrtev
nacističnega nasilja, je ŽAK Maribor leta 1957 začel organizirati vsakoletni atletski
miting Zorkov memorial. Kot eden najodmevnejših vsakoletnih atletskih mitingov
v Slovenji se je obdržal do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Na mitingu je
nastopala večina najboljših jugoslovanskih atletov in atletinj, pa tudi mnogi vrhunski
tuji tekmovalci.
Pod strokovnim vodstvom Milana Kabaja so trenerji mlajše generacije Milan Lorenci,
Janez Kravarič in Mirko Hrovatin vzgojili nekaj vrhunskih atletov in atletinj, kot so
51
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
bili Vojko Pečar, Bojan Hrovatin, Breda Babošek in Jasna Kobal.
V letih 1963 do 1965 je atletski klub zadela enaka usoda kot ostale klube v društvu.
Zaradi izgradnje novega mostu prek Drave so izgubili stadion ob Tržaški cesti. Atleti so
ostali brez osnovnih možnosti za vadbo in tekmovanja. Mnogi so odnehali in le peščica
je vztrajala; Ivančič in Peitlerjeva med atleti, med trenerji pa Kabaj, Podpečan, Horvat,
Hrovatin, Filipič in Lorenci, ki je v naslednjih letih prevzel strokovno vodstvo kluba.
Med mladimi atleti sta veliko obetala Jasna Kobal in Anton Joras. Izguba stadiona se je
močno poznala na številu aktivnega članstva. Leta 1965 je klub imel registriranih le 61
aktivnih atletov, kar je bil skoraj minimum za normalno tekmovalno funkcioniranje
kluba (vse discipline niso bile pokrite). Leta 1965 so atleti pričeli z redno vadbo na
stadionu na Poljanah, kar se je kmalu pokazalo tudi v večji uspešnosti kluba.
Leta 1967, ob štirideseti obletnici delovanja matičnega društva, so v jubilejni bilten
zapisali: »Svoj kader klub pridobiva iz osnovnih in srednjih šol, s katerimi tesno
sodeluje in jim daje vso pomoč pri vadbi atletike in organizaciji šolskih prvenstev…
Vodilna koncepcija kluba, ki se je preimenoval v Železničarski atletski klub Maribor
(ŽAK Maribor), je danes prav taka kot je bila vedno – ostati na čisti amaterski
osnovi…«. Istega leta je bil ŽAK Maribor organizator 1. kriterija slovenskih mest.
Prireditev je bila zelo kvalitetna, saj je bila združena s 7. Zorkovim memorialom in
posvečena 40-letnici kluba. Mariborski klub je bil leta 1967 tudi pobudnik zimskih
krosov in tudi prvi organizator tega tekmovanja. Za to obdobje je bilo značilno, da so
bile ženske na državnih in republiških prvenstvih uspešnejše od moških.
Kot primer navedimo
samo leto 1969, v katerem so postale starejše mladinke državne
prvakinje, članice pa
tretje, čeprav so bile
vse atletinje, razen Pavle Peitler, še mladinke. Obe ženski ekipi
sta postali tudi prvaka
Slovenije in prvič odvzeli primat celjskemu
Ženska atletska vrsta leta 1956
Kladivarju. Upoštevaje
vse kategorije atletov in atletinj pa je ŽAK Maribor postal tretji najmočnejši atletski
kolektiv v Sloveniji, takoj za Kladivarjem in Olimpijo.
52
Ob 80-letnici društva
Da je bila stagnacija kluba sredi šestdesetih let samo začasna, kažejo tako rezultati kot
rast števila aktivnih tekmovalcev v prvi polovici sedemdesetih let. Leta 1971 je bilo v
klubu že 105 registriranih atletov in atletinj, leta 1973 pa že 135 (27 članov, 8 članic,
16 starejših mladincev, 4 starejše mladinke, 16 mlajših mladincev, 13 mlajših mladink,
26 pionirjev in 25 pionirk). V letih 1974/75 je bila na stadionu Poljane končno urejena
tudi tako imenovana »kvihtarnica«, ki je bila pomembna pridobitev atletov za vadbo
moči.
Z dograditvijo atletskega stadiona na Poljanah se je začelo desetletje največjih uspehov
ŽAK Maribor. Ob petdesetletnici matičnega društva in kluba je bil stadion v celoti
preurejen; dobil je tartansko stezo in tribuno ter postal stadion olimpijskih dimenzij.
Bilanca z zveznih tekmovanj v obdobju od 1967 do 1977 pokaže, da je bilo osvojenih
53 naslovov državnih prvakov in prek sedemdeset srebrnih in bronastih odličij. Število
osvojenih medalj na slovenskih prvenstvih pa je preseglo številko dvesto.
Dres z jugoslovanskim grbom je v tistem obdobju nosilo kar šestnajst atletinj in
atletov ŽAK Maribor. To so bili: Jasna Kobal, Metka Čeh, Biljana Martič, Marina Hiti,
Pavla Peitler, Vladka Vitek, Stanka Lovše, Bernarda Ronutti, Breda Babošek-Lorenci,
Anton Stupan, Drago Prajnc, Milan Globevnik, Matija Košir, Tomo Grošeta, Milan
Kotnik in Bojan Struger.
Po združitvi atletov Branika in ŽAK Maribor so se atleti odločili za samostojno pot.
Izstopili so iz ŽŠD Maribor in osnovali Atletsko društvo Maribor (AD Maribor). Leta
1984 so pridobili sponzorja,Tovarno avtomobilov Maribor, ki je mariborske atlete
izdatno podpirala vse do dokončne agonije podjetja leta 1995, ko je prišlo tudi do
prekinitve sponzorske pogodbe. V tem času se je društvo imenovalo Atletsko društvo
TAM Maribor (AD TAM Maribor). Po prekinitvi sponzorske pogodbe se je društvo
kot AD Maribor vrnilo tja, kjer je pred skoraj sedmimi desetletji pognalo korenine, v
matično ŽŠD Maribor.
Leta 1986 je bila ob izdatni podpori sponzorja na atletskem stadionu postavljena
razsvetljava. Društvo je takrat teritorialno pokrivalo Maribor s širšo okolico. Nadarjene
atlete so načrtno selekcionirali in vzgajali. Za strokovno delo je imelo društvo
kvaliteten in številčno močan trenerski kader. Poleg selekcije in vzgoje mladih atletov
so pri AD TAM Maribor vrsto let organizirali in izvedli tudi številna republiška in
državna prvenstvena tekmovanja ter množične rekreativne prireditve, ki so bile zelo
odmevne. Prekinjena pa je bila organizacija velikih atletskih tekmovanj v Mariboru.
Pomembnejši nastopi najboljših mariborskih atletov v tem obdobju so bili: nastop
Brede Pergar na olimpiadi v Moskvi leta 1980, prvo mesto Milana Stijepoviča na
53
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
balkanskem prvenstvu leta 1988 v metu kopja, leta 1988 je Silvana Koren postala
najboljša slovenska atletinja v pionirski konkurenci, Irena Dominc je na evropskem
mladinskem prvenstvu v Birminghamu leta 1987 osvojila bronasto medaljo v teku na
400 m z ovirami, mladinke so leta 1989 postale državne prvakinje in na evropskem
pokalu osvojile tretje mesto, v istem letu sta metalca kopja Danilo Emberšič in Silvana
Koren na balkanskih mladinskih igrah osvojila zlato in srebrno medaljo, leta 1990 je na
evropskem prvenstvu v Splitu v teku na 10.000 m nastopila Silva Vivod, na balkanskih
igrah je Leonida Pirc v metu kopja zasedla tretje mesto, na evropskem mladinskem
prvenstvu leta 1991 je Silvana Koren zasedla deseto mesto v metu kopja, leta 1992 pa
na svetovnem mladinskem prvenstvu v Seulu sedmo mesto, Tine Lorenci je bil na
svetovnem mladinskem prvenstvu v Lizboni leta 1994 v skoku s palico šesti, Andreja
Ribač pa v troskoku deseta. Leta 1995 je na mediteranskih igrah v Narbonnu Helena
Javornik zmagala, na svetovnem prvenstvu v Stuttgartu sta nastopila Helena Javornik
in Igor Šalamun, na evropskem prvenstvu leta 1994 v Helsinkih je sodelovala Helena
Javornik. Ekipa mladinskih državnih prvakov je leta1994 nastopila na evropskem
pokalu v Parizu in osvojila prvo mesto. Naslednje leto je Helena Javornik zmagala na
maratonu na Dunaju in nastopila na maratonu v Berlinu in na evropskem prvenstvu v
krosu. Z novim državnim rekordom v maratonu je tudi izpolnila normo za nastop na
olimpijskih igrah v Atlanti. Na olimpijskih dnevih mladih v Bathu je David Marinič v
teku na 400 m osvojil tretje mesto. Igor Šalamun je nastopil na svetovnem prvenstvu
v gorskih tekih, svetovnem prvenstvu v malem maratonu in evropskem prvenstvu v
krosu. Športniki Maribora so postali Milan Stijepovič, Irena Dominc in Igor Šalamun.
Najuspešnejši atleti v tistem obdobju so bili: Helena Javornik, Igor Šalamun, David
Marinič, Silva Vivod, Silvana Koren, Tine Lorenci, Robert Herga, Andrej Mesner,
Robert Rečnik, Robert Šeneker, Tilen Praper in Mitja Krajnčič. V vseh starostnih
kategorijah je bilo v društvo včlanjenih 350 atletov in atletinj.
Zaradi neurejenih razmer v atletskem društvu (predvsem zaradi skrhanih medsebojnih
odnosov med trenerji in funkcionarji, nekaterih konceptualnih razhajanj v zvezi s
športnimi cilji mariborske atletike ter finančne krize) je leta 1994 prišlo z ustanovitvijo
AD Štajerska do cepitve društva. Predsednik novega kluba je postal Bojan Cerkvenič,
v novo okolje pa so se s svojimi atleti vključili trenerji Milan Lorenci, Ivan Markež in
Bojan Ogrinc ter vaditelja Irena Ovčar in Aleš Iršič. V AD TAM, ki mu je od leta 1992
predsedoval Maksimiljan Senica, pa so ostali trenerji Bojan Struger, Borut Podgornik,
Pavla Peitler, Rudi Vivod, Igor Godec, Branka Bandur, Robert Herga in Robert
Rudelič. Leta 1997 se je AD TAM preimenoval v AD Maribor, že marca naslednje leto
pa je prišlo do združitve obeh društev pod vodstvom predsednika Boruta Ambrožiča,
podpredsednikov Jožeta Antolinca in Branka Žeraka in direktorja Milana Lorencija.
Upravni odbor društva je imel 11 članov, v društvo pa je bilo včlanjenih 217 atletov
in atletinj ter funkcionarjev. Trenersko ekipo so sestavljali: Pavla Peitler, Rudi Vivod,
54
Ob 80-letnici društva
Ivan Markež, Milan Lorenci, Bojan Ogrinc, Borut Podgornik, Robert Herga, Irena
Ovčar, Robert Rudelič in Aleš Iršič.
Čeprav je vodstvena in trenerska ekipa ob dejstvu, da je bila pred zaključkom obnova
atletske steze ter dograditev objekta na stadionu, vlivala upanje, da so nezdrave
razmere v mariborski atletiki končno sanirane, so bile stare zamere in nesoglasja
očitno prevelike.
Leta 1999 je prišlo do ponovne razdružitve v atletskih vrstah. Dne 12. oktobra 1999
je bila ustanovljena Športna šola Gazela – Društvo za izvajanje športnih dejavnosti, ki
si v svojem programu dela ni zastavilo visokih tekmovalnih ciljev, ampak predvsem
z najrazličnejšimi programi mladini privzgojiti športne navade. Poleg predsednika
Milana Lorencija z mladimi delajo še Tine Lorenci, Irena Ovčar, Klavdija Halimič,
Dejan Korotaj in Uroš Kogal, ki je tudi še aktiven atlet (državni reprezentant v
deseteroboju).
Dne 18. avgusta 2000 je devetnajst
pobudnikov na ustanovnem sestanku ustanovilo še tretje atletsko
društvo v Mariboru, Atletski klub
Poljane Maribor. Trenerjem Janezu
Kravariču, Pavli Peitler, Rudiju in
Silvi Vivod, Robertu Hergi in Robertu Rudeliču so se pridružili tudi
njihovi atleti. Novo klubsko vodstvo
se je z veliko zagnanostjo lotilo dela,
predvsem z namenom, da z načrtnim delom, začenši pri najmlajših,
vzgojijo kvalitetne domače atlete in
atletiko postopoma ponovno postavijo ob bok najuspešnejšim športnim panogam v Mariboru.
Breda Lorenci na zmagovalnem odru na balkanskih atletskih
igrah v Solunu leta 1978. Zmagala je v peteroboju.
Novi klub vodi 11-članski upravni odbor pod predsedstvom dr. Iztoka Ciglariča. Vodja
strokovnega sveta je Janez Kravarič, v klubu pa deluje 6 trenerjev (Janez Kravarič, Pavla
Peitler, Rudi Vivod, Silva Vivod, Robert Rudelič in Robert Herga) in nekaj vaditeljev.
V obdobju od leta 2000 do leta 2006 so v AK Poljane vzgojili nekaj zelo perspektivnih
atletov, med katerimi prednjačijo Darjan Murko, ki je na športnih igrah mladih
v Španiji leta 2001 osvojil bronasto medaljo v teku na 400 m in bil istega leta tudi
55
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
udeleženec svetovnega prvenstva za mlajše mladince na Madžarskem, Ronald
Tomažič, perspektiven srednjeprogaš, udeleženec športnih iger mladih v Franciji leta
2003 in istega leta tudi udeleženec svetovnega prvenstva za mlajše mladince v Kanadi,
Sabina Veit, odlična šprinterka, leta 2000 štirikratna članska prvakinja Slovenije (100
m, 200 m ter 400 m v dvorani in na prostem), bronasta na igrah šolarjev v Kanadi
leta 1999 ter leta 2004 udeleženka svetovnega atletskega prvenstva za mladince v
Italiji in Sebastjan Jagarinec, ki je v zadnjih dveh letih postal eden najperspektivnejših
slovenskih 400-metrašev, udeleženec svetovnega mladinskega atletskega prvenstva
na Kitajskem leta 2006. Murko, Veitova in Jagarinec so nastopili tudi že v slovenski
članski reprezentanci.
Mladi atleti AK Poljane so v obdobju od 2001 do 2006 osvojili kar 196 medalj na
državnih prvenstvih in atletskih pokalih Slovenije (od pionirjev do članov). Uspešno
delo kluba se kaže tudi v nenehnem naraščanju števila članstva. Ob ustanovitvi kluba
je z 88 atleti in atletinjami delalo 5 trenerjev, leta 2006 pa z 234 otroki 11 trenerjev in
vaditeljev.
Tako AK Poljane kot Športna šola Gazela sta od junija 2003 tudi vključena v ŽŠD
Maribor.
V času od razdelitve AD
Maribor na tri atletske
kolektive so tudi mladi atleti in atletinje (o
članskih dosežkih pišemo na drugem mestu)
AD Maribor 98 nastopili na nekaterih velikih
mednarodnih tekmovanjih. Boris Špes je kar
tri leta zapored nastopil
med mladinci na evropskem prvenstvu v krosu
(Ferrara – 1998, Vele- Predsednik društva Slavko Kobal predaja društveno priznanje najboljši atletinji
Bredi Babošek Lorenci
nje – 1999 in Malmoe/
Švedska – 2000). Leta 2000 je bil Špes tudi udeleženec svetovnega mladinskega krosa
v Vilmouri na Portugalskem. V Ferrari je na evropskem mladinskem krosu nastopil tudi Miha Renčelj, v Malmoeju pa Domen Žnidarič. Na evropskem prvenstvu v
krosu v Velenju je v mladinski konkurenci nastopila še Mateja Hojs. Leta 2002 sta
bili udeleženki evropskega prvenstva v krosu v Medulinu Daneja Grandovec in Nina
56
Ob 80-letnici društva
Krašovec. Obe sta nastopili med mladinkami. Naslednje leto je Nina Krašovec nastopila na evropskem mladinskem krosu v Edinburghu, leta 2006 pa še v San Giorgio su
Legnano v Italiji. Domen Žnidarič je bil leta 2002 udeleženec svetovnega mladinskega
prvenstva na Jamajki, leto pozneje pa Daneja Grandovec evropskega mladinskega prvenstva na Finskem.
Da so atleti ena najuspešnejših panog v veliki družini ŽŠD Maribor, dokazujejo
podatki o številu atletov in atletinj, ki so v dolgi in bogati zgodovini društva nosili
dres jugoslovanske ali slovenske reprezentance, bili jugoslovanski ali slovenski državni
prvaki, jugoslovanski ali slovenski rekorderji in udeleženci največjih mednarodnih
atletskih tekmovanj.
Dres jugoslovanske reprezentance je nosilo 18 atletov in 21 atletinj našega kluba.
Jugoslovanski reprezentanti so bili: Franc Podpečan, Dušan Bizjak, Mihael Čerpes,
Danijel Fekonja, Miran Globevnik, Tomo Grošeta, Matevž Kadiš, Vili Kajtna, Vid
Kmetič, Jože Koščak, Matija Košir, Milan Kotnik, Marjan Krempl, Jože Osvald, Milan
Stijepovič, Bojan Struger, Igor Šalamun in Zlatko Šiško ter Breda Babošek Lorenci,
Andreja Bačnik, Marjana Bajželj, Branka Bandur, Irena Dominc, Marija Knez, Jasna
Kobal, Sandra Lamut, Stanka Lovše Prezelj, Ančka Lubej, Milena Majer, Vesna in
Mojca Muršič, Mira Pajtler, Pavla Peitler, Leonida Pirc, Jožica Pregl, Bernarda Ronutti,
Silva Rožič Vivod, Nada Unterreiter in Breda Perga. Med moškimi sta največ nastopov
v državni vrsti zbrala Miran Globevnik in Bojan Struger po 6, med ženskami pa Breda
Perger 39 (v začetku kariere je nastopala za Branik, ob koncu pa za Crveno zvezdo),
Breda Babošek Lorenci 27 in Stanka Lovše Prezelj 16 (nastopala je tudi za Kladivar).
Kar 18 mariborskih atletov in atletinj se je okitilo tudi z naslovom članskega prvaka
Jugoslavije,in sicer: Franc Gujznik (1939 – kladivo), Franc Červan (1962 – 10.000 m),
Matija Košir (1974 – troskok), Bojan Struger (1974 in 1975 – deseteroboj), Miran
Globevnik (1979 – kopje), Marjan Krempl (1983 – maraton) in Matevž Kadiš (1985 –
deseteroboj) ter Metka Babič (1940 – 200 m), Mira Šentjurc (1940 – daljina), Ančka
Pribošek (1940 – višina), Marija Knez (1952 – 100 m), Pavla Peitler (1967 in 1968 –
kopje), Bernarda Ronutti 1973 – disk), Breda Babošek Lorenci (1976-1979 – 100 m
ovire, 1976 – višina,1976 in 1978 – peteroboj), Breda Pergar (1978 in 1980 – 1500 m,
1976, 1978 in 1980 – 3000 m), Branka Bandur(1984 – disk) in Irena Dominc (1987 –
400 m ,1986, 1987 in 1989 – 400 m ovire), leta 1957 pa je zmagala tudi ženska štafeta
4x100 m v postavi Lešnik, Hermina Nedeljkovič, Nada Unterreiter in Ančka Lubej.
Največ državnih naslovov,kar sedem, je osvojila Breda Babošek Lorenci.
Med jugoslovanske rekorderje pa so se vpisali naslednji atleti in atletinje našega kluba:
Franc Červan (10.000 m), Breda Pergar (1500 m – dvakrat, 3000 m – devetkrat), Silva
57
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Moška ekipa na državnem prvenstvu v Beogradu oktobra 1970
Rožič Vivod (10.000 m – štirikrat), Breda Babošek Lorenci (peteroboj – štirikrat)
in Irena Dominc (400 m ovire – štirikrat). Državni rekord je največkrat popravljala
Breda Pergar, kar enajstkrat.
Dolg je tudi spisek atletov in atletinj iz našega kluba, ki so od njegove ustanovitve do
danes postali prvaki Slovenije. Na seznamu je 29 atletov in 33 atletinj. Največ naslovov
slovenskega prvaka so zbrali Igor Štimac (8), Ivan Markež , Milan Kotnik in Milan
Stijepovič (po 7), pri dekletih pa Breda Babošek Lorenci (19), Silva Rožič Vivod (17),
Helena Javornik (15) ter Mira Pajtler in Branka Bandur (po 7). Sicer pa so bili prvaki
Slovenije: Tomo Grošeta (100 in 200 m), Domen Žnidarič (800 m), Milan Kotnik
(1500 m, 5000 m, 300 m zapreke in polmaraton), Boris Špes (1500 m in 3000 m ),
Franc Ivančič (5000 m), Marjan Krempl (5000 m, maraton, kros), Igor Šalamun (5000
m, 8000 m), Roman Kejžar (5000 m), Danilo Goričan (hoja 20 km), Dušan Bizjak
(110 m ovire, 400 m ovire), Igor Godec (400 m ovire), Boris Zore (3000 m zapreke),
Slavko Zorko (daljina, višina), Matija Košir (daljina, troskok), Mihael Čerpes (višina,
palica, deseteroboj), Robert Herga (višina), Tine Lorenci (palica), Miha Hlade (kro-
58
Ob 80-letnici društva
gla), Marjan Štimec (krogla), Franc Gujznik (kladivo), Ivan Markež (kladivo), Pavel
Ledinek (kladivo), Damir Škripec (kladivo), Milan Stijepovič (kopje), Bojan Struger
(deseteroboj), Matevž Kadiš (deseteroboj), Uroš Kogal (deseteroboj) in Damjan Sitar
(deseteroboj) pri fantih, pri dekletih pa Marija Knez (200 m), Ančka Lubej (100 m), Jasna Kobal (100 m, 200 m), Andreja Bačnik (100 m, 200 m), Sabina Veit (100 m, 200 m,
400 m ), Biljana Martič (400 m), Irena Dominc (400 m, 400 m ovire), Jožica Pregl (800
m, 1500 m, 3000 m, kros),
Marjana Zajfrid (800 m,
3000 m), Helena Javornik
(1500 m, 3000 m, 5000 m,
10 000 m, maraton, kros),
Nina Krašovec (3000 m),
Daneja Grandovec (10000
m, 3000 m zapreke, maraton), Andreja Šverc (polmaraton), Marjana Bajželj (80 m ovire), Breda
Babošek Lorenci (100 m
ovire, 200 m ovire, daljina, višina, krogla, kopje, Članice so leta 1983 v Osijeku postale ekipne prvakinje Jugoslavije. Od leve v
peteroboj), Vesna Muršič prvi vrsti: Branka Bandur in Mira Pajtler, v drugi vrsti: Sandra Adam, Andreja
(100 m ovire, sedmero- Bačnik, Nives Horvat in Mojca Muršič, v tretji vrsti: trener Milan Lorenci,
Zlatka Weingartner, Irena Bravc, Suzana Novak, Leonida Pirc in Jožica Pregl.
boj), Irena Ovčar (400 m
ovire, sedmeroboj), Tanja Dvoršak (daljina), Andreja Ribač (troskok), Stanka Lovše
Prezelj (višina), Maja Mlinarič (višina), Elza Korošec (krogla), Pavla Peitler (krogla,
disk, kopje), Mira Pajtler (krogla, disk), Branka Bandur (disk), Milena Majer (kopje),
Leonida Pirc (kopje), Silvana Koren (kopje) in Klavdija Halimič (sedmeroboj). Daleč
najbolj vsestranska atletinja je bila Breda Babošek Lorenci, ki je osvojila naslove slovenske prvakinje kar v sedmih disciplinah (od 1967 – 1979) in bila leta 1979 proglašena tudi za najboljšo športnico Slovenije.
V reprezentanci samostojne slovenske države pa je doslej nastopilo 17 atletov in 13
atletinj, in sicer: Geza Grabar, Robert Herga, Sebastjan Jagarinec, Roman Kejžar,
Milan Klemenčič, Uroš Kogal, Mitja Krajnčič, Tine Lorenci, Andrej Mesner, Darjan
Murko, David Rihtarič, Damjan Sitar, Milan Stijepovič, Igor Šalamun, Damir Škripec,
Boris Špes in Domen Žnidarič ter Branka Bandur, Lucija Detiček, Irena Dominc,
Klavdija Halimič, Mateja Hojs, Helena Javornik, Silvana Koren, Andreja Ribač, Sonja
Roman, Sabina Veit, Silva Rožič Vivod in Marjana Zajfrid. Največ nastopov so zbrali
Igor Šalamun (12) ter Uroš Kogal, Tine Lorenci in Milan Stijepovič (po 8) pri moških,
pri ženskah pa Helena Javornik (47), Sonja Roman (26) in Marjana Zajfrid (11).
59
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Precej dolg je tudi seznam atletov in atletinj,ki so postavljali slovenske rekorde oziroma
so še sedaj rekorderji. To so: Franc Červan( 5000 m – 1962 in 10.000 m – 1962 ), Franc
Ivančič (maraton – 1968),
Slavko Zorko (daljina
– 1940 ), Matija Košir
(troskok – 1974), Mihael
Čerpes (palica, višina in
deseteroboj – 1952), Tine
Lorenci (palica – 1995),
Miha Hlade (krogla –
1939), Milan Stijepovič
(kopje – 1988), Domen
Žnidarič (600 m in 1000
m v dvorani - 2004) pri
moških ter Marija Knez
(100 m – 1953 in 200 m
Irena Dominc je bila prva slovenska mladinka, ki je osvojila medaljo na
– 1955), Betka Babič (800
evrospkem prvenstvu. Leta 1987 je bila tretja v teku na 400 m z ovirami na
m – 1940), Breda Pergar
prvenstvu v Birminghamu.
(800 m – 1978, 1500 m –
1980 in 300 m – 1980),Helena Javornik (1500 m –1999, 5000 m – 1999, 10.000 m –
1998 in maraton – 1998), Silva Rožič Vivod (500 m – 1992), Breda Babošek Lorenci
(100 m ovire – 1978, višina – 1973 in peteroboj – 1978), Irena Dominc (400 m ovire
– 1989), Daneja Grandovec (2000 m zapreke – 2003 in 3000 m zapreke – 2005), Mira
Pajtler (krogla – 1984), Branka Bandur (disk – 1986) in Mila Topolnik (kopje – 1946).
Slovenske rekorde so postavile tudi tri mariborske ženske štafete; leta 1953 štafeta
4x100 m (Nada Unterreiter, Marija Knez, Marjana Bajželj in Marija Lazar), leta 1984
štafeta 4x200 m (N. Horvat, I. Bravc, A. Bačnik, Z. Weingartner) in leta 2003 štafeta
4x800 m (M. Hojs, M. Zajfrid, N. Krašovec in S. Roman). Največkrat je v dresu našega
kluba rušila državni rekord Helena Javornik (devetkrat ), pri moških pa Franc Červan
(štirikrat).
Da so bile atletinje po drugi svetovni vojni uspešnejše od atletov, kaže tudi lestvica 10
najboljših slovenskih atletov in atletinj vseh časov, na kateri najdemo kar 22 deklet in
samo 11 fantov. Na tem seznamu so atleti Milan Stijepovič (kopje – 1.mesto), Domen
Žnidarič (600 m – 1. mesto, 800 m – 6. mesto), Damir Škripec (kladivo – 3. mesto),
Tine Lorenci (palica – 3. mesto), Igor Šalamun (maraton – 3. mesto), Marjan Krempl
(maraton – 4. mesto ), Jože Osvald (10.000 m – 6. mesto, 5000 m – 7. mesto, 3000 m –
9. mesto), Robert Herga (višina – 7. mesto), Danilo Goričan (hoja 20 km – 7. mesto),
Danilo Emeršič (kopje – 8. mesto), Uroš Kogal (deseteroboj – 10. mesto) in Matija
60
Ob 80-letnici društva
Košir (troskok – 10. mesto) ter atletinje Branka Bandur (disk – 1. mesto), Helena
Javornik (2000 m, 5000 m, 20.000 m in 1 ura – 1. mesto), Daneja Grandovec (2000 m
zapreke in 3000 m zapreke – 1. mesto, 5000 m – 5. mesto, maraton – 6. mesto), Silva
Rožič Vivod (10000 m in 5000 m – 2. mesto, 3000 m – 3.mesto, maraton – 5. mesto,
1500 m – 9. mesto), Breda Pergar (3000 m – 2. mesto, 5000 m – 3. mesto, 1500 m in
800 m – 4. mesto), Klavdija Halimič (sedmeroboj), Sonja Roman (1500 m in 800 m
– 3. mesto), Irena Dominc (400 m ovire – 3. mesto, 400 m – 8. mesto), Andreja Ribač
(troskok – 3. mesto), Mira Pajtler (krogla – 3. mesto), Leonida Pirc (kopje-staro – 5.
mesto), Irena Ovčar (sedmeroboj – 5. mesto), Marjana Zajfrid (800 m in 1500 m – 5.
mesto), Breda Babošek Lorenci (krogla – 6. mesto, višina – 8. mesto), Silvana Koren
(kopje-staro – 6. mesto), Vesna Muršič (sedmeroboj – 8. mesto), Bernarda Ronutti
(disk – 8. mesto), Linda Pajnik (100 m ovire – 9. mesto), Pavla Peitler (kopje – 9.
mesto), Lucija Detiček (kopje-novo – 9. mesto), Mojca Muršič (višina – 10. mesto) in
Sabina Veit (100 m – 10. mesto).
Andreja Ribač na evropskem prvenstvu v Münchnu leta 2002
Mariborski atleti in atletinje imajo v svoji posesti (ob koncu leta 2006) kar 37 veljavnih
državnih rekordov, in sicer 13 članskih (3 moške, 10 ženskih), 10 mladinskih (6
moških, 4 ženske), 6 mlajših mladinskih (2 moška, 4 ženske) in 8 pionirskih (3 moški
in 5 ženskih). Uradni slovenski rekorderji so:
Člani:
■■ Milan Stijepovič, AD TAM, kopje – 79,32 m – 1988
■■ Domen Žnidarič, AD Maribor 98, 600 m – 1:17,97 – 2003
■■ Domen Žnidarič, AD Maribor 98, 1000 m (dvorana ) – 2:28,46 – 2004
61
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Članice:
■■ Helena Javornik, AD Maribor 98, 5000 m – 15:15,40 – 1999
■■ Helena Javornik, AD Maribor 98, 2000 m – 6:00,64 –1997
■■ Helena Javornik, AD TAM, 20.000 m – 1:12:57,5 – 1996
■■ Helena Javornik, AD TAM, 1 ura – 16.527,5 m – 1996
■■ Daneja Grandovec, AD Maribor 98, 2000 m zapreke – 6:52,43 – 2003
■■ Daneja Grandovec, AD Maribor 98, 3000 m zapreke – 10:42,53 – 2004
■■ Tanja Grgič, AD TAM, hoja 10 km – 1:02:34,84 – 1991
■■ Branka Bandur, AD TAM, disk – 52,42 m – 1986
■■ AD TAM (N. Horvat, I.Bravc, A. Bačnik, Z. Weingartner), 4x200 m –1:43,3 – 1984
■■ AD Maribor 98 (M. Hojs, M. Zajfrid, N. Krašovec, S. Roman), 4x800 m – 9:02,96 – 2003
Mladinci:
■■ Domen Žnidarič, AD Maribor 98, 800 m – 1:49,98 – 2002
■■ Domen Žnidarič, AD Maribor 98, 800 m (dvorana) – 1:53,15 - 2002
■■ Tine Lorenci, AD TAM, palica – 5,30 m – 1994
■■ Tine Lorenci, AD TAM, palica (dvorana) – 5,10 m - 1994
■■ Milan Stijepovič, AD TAM, kopje – 73,20 m – 1987
■■ Andrej Mesner, AD TAM, mali maraton – 1:09:45 – 1996
Mladinke:
■■ Daneja Grandovec, AD Maribor 98, 2000 m zapreke – 6:52,43 – 2003
■■ Tanja Grgič, AD TAM, hoja 10 km – 1:02:34,84 – 1991
■■ AD TAM( Horvat, Bravc, Bačnik,Weingartner), 4x200 m – 1:43,3 – 1984
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 3000 m (dvorana) – 10:04,38 - 2003
Mlajši mladinci:
■■ Vid Kmetič, AD TAM, 200 m – 21.63 – 1986
■■ David Rečnik, AD Štajerska, 200 m (dvorana) – 22.80 - 1998
Mlajše mladinke:
■■ Irena Dominc, AD TAM, 400 m ovire – 58.76 – 1986
■■ Branka Bandur, AD Maribor, disk – 46.64 – 1981
■■ Branka Bandur, AD Maribor, krogla (dvorana) – 11.95 m – 1981
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 3000 m (dvorana) – 10:04,38 - 2003
62
Ob 80-letnici društva
Pionirji:
■■ Mitja Krajnčič, AD TAM, 1500 m – 4:09.43 – 1993
■■ Mitja Krajnčič, AD TAM, 3000 m – 9:00.10 – 1993
■■ Vid Kmetič, AD TAM, 60 m (dvorana) – 7.14 -1984
Pionirke:
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 1 milja – 5:08.70 – 2003
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 2000 m – 6:20,45 – 2003
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 3000 m – 10:13.37 – 2003
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 1500 m (dvorana) - 4:46,25 – 2003
■■ Nina Krašovec, AD Maribor 98, 3000 m (dvorana) – 10:04,38 - 2003
Predsednik države Milan Kučan je bil leta 2002 častni pokrovitelj evropskega ekipnega tekmovanja v mnogoboju (2.
liga), ki ga je organiziral AD Maribor 98.
Atleti našega kluba so bili velikokrat med udeleženci največjih atletskih tekmovanj (za
večino teh tekmovanj je bilo potrebno doseči dokaj zahtevne norme), od olimpijskih
iger prek svetovnih in evropskih prvenstev do mediteranskih iger in balkaniad.
Olimpijskih iger so se doslej udeležile tri mariborske atletinje Breda Babošek - Lorenci
(München – 1972), Breda Pergar (Moskva – 1980) in Helena Javornik (Atlanta
– 1996). Udeleženci svetovnega prvenstva so bili: Breda Pergar (Sittard – 1980),
Helena Javornik (Stuttgart – 1993, Atene – 1997 in Sevilla - 1999), Roman Kejžar
63
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
(Sevilla – 1999) in Igor Šalamun (Stuttgart – 1993). Najboljšo uvrstitev je dosegla
Breda Pergar s 5. mestom na 3000 m. Svetovnih prvenstev v dvorani sta se udeležili
Sonja Roman (Birmingham - 2003, Budimpešta 2004 in Moskva – 2006) in Helena
Javornik (Maebashi/Japonska – 1999). Svetovnih prvenstev v malem maratonu so se
udeležili: Silva Vivod in Igor Šalamun v Tynesidu leta 1992, Igor Šalamun leta 1995
v Montebliardu in Helena Javornik v Košicah leta 1997. Igor Šalamun je dvakrat
sodeloval tudi na svetovnem prvenstvu v krosu, leta 1997 v Torinu in leta 2000 v
Vilamouri (Portugalska), Javornikova leta 1997 v Torinu in Jakob Kodrič leta 1994 v
Budimpešti. Na evropskih prvenstvih so nastopili: Franc Červan (Beograd – 1962),
Breda Pergar (Atene – 1982), Breda Babošek Lorenci (Helsinki – 1971 in Praga –
1978), Silva Vivod (Split – 1990), Helena Javornik (Budimpešta – 1998), Andreja Ribač
(Munchen – 2002), Sonja Roman (Goeteborg – 2006). Najboljšo uvrstitev je dosegel
Franc Červan s 7. mestom v Beogradu. Dvoranskih evropskih prvenstev so se doslej
udeležili: Breda Babošek Lorenci (Beograd – 1969), Helena Javornik (Gent – 2000) ter
Sonja Roma in Domen Žnidarič (Madrid – 2005). Najboljša uvrstitev je bilo 8. mesto
Brede Babošek Lorenci v Beogradu leta 1969. Svetovnega prvenstva v krosu se je leta
1999 v Belfastu udeležil Roman Kejžar. Evropskih prvenstev v krosu pa se je doslej
udeležilo 7 atletov in atletinj, in sicer: Igor Šalamun v Alnwicku leta 1995, Ferrari
leta 1898 in v Velenju leta 1999, Andrej Mesner in Roman Kejžar v Ferrari leta 1998,
Helena Javornik v Alnwicku leta 1995, Charleroiju leta 1996 in v Ferrari leta 1998,
Marjana Zajfrid v Alnwicku leta 1995, Ferrari leta 1998 in v Velenju leta 1999, Silva
Vivod v Velenju leta 1999 in Sonja Roman v San Giorgio su Legnano v Italiji leta 2006.
Na evropskih prvenstvih članov do 23 let pa sta doslej nastopila Damjan Sitar leta 2003
v Bydgoszczu/Poljska in Daneja Grandovec leta 2005 v Erfurtu, kjer je bila odlična
šesta v teku na 3000 m zapreke. Helena Javornik je bila udeleženka Sredozemskih iger
v Bariju leta 1997, na univerziadah pa so sodelovali Marjana Zajfrid (Catania - 1997),
Sonja Roman (Daegu/J.Koreja – 2003 ) in Damir Škripec (Catania – 1997).
Medalje na sredozemskih igrah so doslej osvojili: Helena Javornik zlato v maratonu
leta 1993 v Narbonnu, Franc Červan srebrno v teku na 10.000 m leta 1963 v Neaplu
in Breda Lorenci v peteroboju leta 1979 v Splitu, Breda Lorenci je osvojila tudi dve
bronasti medalji v skoku v višino in v štafeti 4x100 m leta 1971 v Izmiru. Medalje na
balkanskih atletskih igrah pa so osvojili : Franc Červan zlato na 10.000 m leta 1963
v Sofiji, leto prej v Ankari v isti disciplini srebrno in še dve bronasti na balkanskem
krosu v Atenah leta 1962 (10.000 in 5.000 m), Breda Lorenci je zmagala v peteroboju
leta 1978 v Solunu , naslednje leto pa je osvojila v Atenah v isti disciplini bronasto
medaljo, Milan Stjepovič je leta 1988 v Ankari zmagal v metu kopja, Breda Pergar je
leta 1980 v Sofiji osovjilo srebrno medaljo v teku na 3.000 m in bronasto na 1.500 m,
Ivan Kangler je leta 1935 v Carigradu kot član štafete 4x400 m prejel srebrno medaljo,
z enako štafeto pa je Irena Dominc leta 1986 v Ljubljani osovjila bronasto medaljo.
64
Ob 80-letnici društva
Atletinje AD Maribor 98 Mateja Hojs, Marjana Zajfrid, Sonja Roman in Nina Krašovec so leta 2003 postavile državni
rekord v štafeti 4 x 800 m.
Proti koncu prejšnjega stoletja je vedno bolj pridobivala veljavo in množičnost
veteranska atletika, s katero se uspešno ukvarjajo tudi nekateri nekdanji mariborski
atleti in atletinje. Udeležujejo se tudi največjih mednarodnih veteranskih tekmovanj
(evropskih in svetovnih prvenstev), med njimi sta tudi dva nosilca medalj, metalka
kopja Pavla Peitler s po dvema zlatima in bronastima ter eno srebrno medaljo in
dolgoprogaš Rajko Zupančič z eno bronasto medaljo.
V zadnjem desetletju in pol so bili mariborski atleti zelo prisotni tudi pri uveljavljanju
gorskega teka v Sloveniji. Najuspešnejši je bil Igor Šalamun, ki je pustil neizbrisen
pečat pokalu Slovenije v gorskih tekih po letu 1993, kar 17-krat pa je nastopil tudi v
reprezentanci Slovenije na največjih mednarodnih tekmovanjih. Poleg Šalamuna sta
bila državna reprezentanta še Andrej Mesner (9-krat) in David Rihtarič (4-krat pri
mladincih).
Maribor je bil gostitelj tudi nekaj velikih mednarodnih atletskih tekmovanj. Poleg
Zorkovega memoriala, ki je nekajkrat privabil vrhunske atlete iz tujine, je leta 1980
bil v Mariboru dvoboj ženskih reprezentanc Grčije in Jugoslavije, leta 1982 četveroboj
ženskih ekip Anglije, Škotske, Španije in Jugoslavije, leta 1983 ženskega troboja
65
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Anglije, Madžarske in Jugoslavije, od leta 1997 do 2006 se je zvrstilo že pet tekem
evropskega pokala v atletskem mnogoboju (druga liga).
Najboljše mariborske atletinje zadnjih let, večkratne državne prvakinje, državne reprezentantke, rekorderke in
udeleženke evropskih ter svetovnih prvenstev: Sonja Roman, Daneja Grandovec, Maja Mlinarič, (vse AD Maribor 98)
in Sabina Veit ( AK Poljane).
66
Ob 80-letnici društva
Kvaliteto atletike v ŽŠD Maribor potrjujejo tudi nekatera pomembna priznanja in
nagrade, ki so jih atleti prejeli za svoje dosežke in delo. Leta 1988 je Jože Fišer prejel
Bloudkovo nagrado za življenjsko delo, Bloudkovo plaketo za posebne dosežke v
športu je prejelo društvo (leta 1980) in kar 14 njegovih atletov in trenerjev. To so bili:
Zdeno Vahtar (1965), Franc Podpečan (1967), Jože Fišer (1967), Milan Kabaj (1972),
Alojz Horvat (1973), Jožica Kabaj (1975), Breda Lorenci (1977), Breda Pergar (1980),
Ljubo Novak (1982), Milan Lorenci (1983), Mirko Hrovatin (1985), Pavla Peitler
(1989), Janez Kravarič (1991) in Helena Javornik (2003). Breda Lorenci je bila leta
1979 športnica Slovenije. Med 47 slovenskimi atletskimi delavci, ki so dobili priznanje
mednarodnega olimpijskega komiteja, je tudi pet Mariborčanov (Mirko Hrovatin,
Janez Kravarič, Ivan Markež, Ljubo Novak in Pavla Peitler).
Predsedniki društva od druge svetovne vojne so bili: Jože Fišer, France Filipič, Milan
Kabaj, Bojan Cerkvenič, Danilo Kline, Milan Lukič, Miha Gole, Branko Žerak in
Maksimiljan Senica, predsednika AD Maribor 98 sta bila Borut Ambrožič in Branko
Žerak( tudi še sedaj ), predsednik AD Štajerska je bil Bojan Cerkvenič, predsednik
Športne šole Gazela je Milan Lorenci, predsednik AK Poljane pa dr. Iztok Ciglarič.
Kljub razbitosti in nezavidljivemu materialnemu položaju mariborske atletike trenerji
in atleti dobro delajo, saj premoremo v Mariboru kar precej državnih reprezentantov
v vseh kategorijah. V zadnjih treh letih so nosili dres z državnim grbom: Sonja Roman
in Daneja Grandovec (članici), Nina Krašovec in Maja Mlinarič (mladinki), Domen
Žnidarič, Boris Špes in Igor Šalamun (člani) pri AD Maribor 98, Sabina Veit (članica),
Darjan Murko in Sebastjan Jagarinec (člana), Danijel Hvalec, Ronald Tomažič, Blaž
Kocjan, Matej Ivanovski in Martin Gazvoda (mladinci), Barbara Gregorc, Branka
Lepej, Vesna Vivod in Liona Rebernik (mladinke) pri AK Poljane ter Uroš Kogal
(član) pri ŠŠ Gazela.
67
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Najboljši mariborski atleti zadnjih let, večkratni državni prvaki, državni reprezentanti, rekorderji in udeleženci evropskih
ter svetovnih prvenstev: Boris Špes, Domen Žnidarič (oba AD Maribor 98) in Sebastjan Jagarinec (AK Poljane).
68
Ob 80-letnici društva
2. BADMINTON
Čeprav je badminton eden najstarejših športov, so se v Mariboru z njim pričeli načrtno
ukvarjati šele leta 1958. Najprej v okviru Brodarskega društva Sidro MTT, od leta
1970 pa v Badmintonskem klubu MŠD Branik.
Pri ŽŠD Maribor pa je bila badmintonska sekcija
ustanovljena leta 1995. Pobudo zanjo je dal nekdanji dolgoletni predsednik Badmintonskega kluba
Branik Martin Dover, ki je postal tudi prvi predsednik badmintonske sekcije pri ŽŠD Maribor.
Leta 2004 se je sekcija reorganizirala v samostojno
pravno osebo Badmintonski klub Železničar, ki
deluje v okviru ŽŠD Maribor. Leta 1995 je bilo v
sekcijo vključenih 26 članov, danes pa ima klub že
52 registriranih igralcev. V svoji razmeroma kratki zgodovini delovanja v klubu še ne dosegajo vrhunskih rezultatov. Največ pozornosti posvečajo
delu z najmlajšimi (osnovnošolci). Njihova dejavnost je zelo razvejana, saj imajo na več osnovnih
šolah organizirane badmintonske krožke, njihov
podmladek pa se kali še v Badmintonskem klubu
Habakuk. V klubu gojijo rekreativno in tekmovalno dejavnost. Duša in glavno gibalo badmintonskega kluba je prav gotovo Martin Dover, sedanji
predsednik pa je Janez Praprotnik.
Nadebudni Aljaž Ferk med igro, 2005
69
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
3. BOKS
Boks je športna panoga, ki so jo v ŽŠD Maribor gojili že pred drugo svetovno vojno.
Najuspešnejši boksarji so takrat bili: Kalin, Fišer, Loboda, Drozg in Ipavec, ki si je leta
1937 na turnirju male antante v romunskem Temišvaru priboril celo zlato medaljo.
Pred vojno so boksarji tekmovali predvsem s koroškimi in štajerskimi ekipami.
Legenda mariborskega boksa Emil Žurman med borbo leta 1967
Takoj po koncu druge svetovne
vojne je boks v ŽŠD Maribor ponovno zaživel in že leta 1946 so naši boksarji postali
moštveni prvaki Slovenije. Med posamezniki pa so slovenski prvaki postali: Stanko
Jezernik, Hrastnik, Jože Kajzer in Loboda. Enak uspeh so ponovili naslednje leto,
med posamezniki pa se je dosedanjim prvakom pridružil še Korošec. Stanko Jezernik
in Hrastnik sta na prvenstvu Jugoslavije osvojila drugi mesti. Leta 1947 so boksarji
ponovno osvojili ekipno prvenstvo Slovenije, naslednje leto pa bili drugi. V posameznih
kategorijah so zmagali Kajzer, Jezernik, Korošec in Hrastnik, na prvenstvu Jugoslavije
pa sta bila Jezernik in Hrastnik druga.
V naslednjih letih je imela ekipa nekaj uspešnih bojev z najuglednejšimi boksarskimi
kolektivi v Jugoslaviji, dosegla nekaj prepričljivih zmag z mestnim tekmecem
70
Ob 80-letnici društva
Branikom, osvojila vrsto naslovov slovenskega prvaka v posameznih kategorijah
(Kajzer, Žurman, Korošec, Milovanovič in Tomažič), leta 1952 pa so znova postali
tudi ekipni prvaki Slovenije. V tistih letih je bila zelo uspešna in perspektivna tudi
mladinska ekipa, ki je dvakrat zapored (1951 in 1952) osvojila slovensko prvenstvo.
Med nadarjenimi mladinci se je v sam jugoslovanski vrh prebil Adi Čeh.
Z letom 1954 in prihodom poklicnega trenerja Lozanovića se je pričel nov vzpon
Mariborskega boksa. Med leti 1954 in 1960 so boksarji ŽŠD Maribor redno
osvajali ekipna prvenstva Slovenije in mnoga posamična. Leta 1960 so postali tudi
podprvaki Jugoslavije. Najuspešnejši člani te generacije boksarjev so bili: Adi Čeh,
Kajzer, Emil Žurman, Grujić, Kous, Šibila, Anton Drofenik, Savo Vojnović in Drago
Strukar. Predsednik kluba v tistem obdobju je bil Jože Ermenc, trener pa je leta 1956
postal Stanko Jezernik, Drago Strukar, Anton Drofenik in Emil Žurman pa so bili
člani jugoslovanske državne reprezentance. Ekipa je uspešno tekmovala v zvezni in
slovensko-hrvaški ligi, imela pa je tudi nekaj mednarodnih dvobojev v Nemčiji, na
Poljskem in v Avstriji.
Po letu 1963 se je ekipa ponovno stabilizirala in bila
uspešna doma in v tujini.
Za klub so tedaj boksali Edi
Sede, Stanko Hlupčič, Srečko Fridl, Vlado Bauman,
Ivan Šalamun, Franc Kranjc,
Mirko Podbrežnik, Franc Rovšnik, Alojz Založnik, Franc
Hočevar, Franc Tovornik,
Jože Pečnik, Jože Frešer, Ilija
Prelič, Dušan Plit in Samo Ekipa ŽBK Maribor leta 1972
Vojnovič. Slovenski prvaki so
bili Sede, Bauman, Rovšnik in Krajnc, mladinski prvaki Slovenije pa Hlupčič, Fridl in
Gomzi. V ekipnem dvoboju med Slovenijo in Vojvodino v Hrastniku in Trbovljah so
v slovenski reprezentanci nastopili Sede, Fridl, Bauman, Podbrežnik in Rovšnik. Leta
1964 je članska ekipa zopet osvojila drugo mesto na državnem prvenstvu, istega leta
pa je Adi Čeh osvojil srebrno medaljo na evropskem prvenstvu železničarjev.
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do stagnacije boksa v Sloveniji in to se
je odražalo tudi v Mariboru. V klubu so se takrat, pod vodstvom novega trenerja Sava
Vojnoviča, odločili začeti zopet od spodaj, posvetili so se načrtnemu delu z mladimi.
Leta 1967 je bila članska ekipa zopet slovenski prvak, kar je hkrati pomenilo uvrstitev
71
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
v drugo jugoslovansko boksarsko ligo, v kateri je nastopala do leta 1974. Največ zaslug
za uspešno nastopanje mariborskih boksarjev v drugi zvezni ligi sta imela trener Emil
Žurman in tehnični vodja Ivan Lah. Leta 1974 je za nekaj let trenerske posle prevzel
Jože Fišer. V sezoni 1974/75 je klub zaradi finančne krize izstopil iz druge zvezne lige
in nato do leta 1977 nastopal v slovensko-hrvaški ligi. Leta 1978 je trenerske naloge
prevzel Vili Volčič, ki je naslednje leto z Darkom Celingerjem in Branimirjem Rusičem
osvojil prvi mesti na slovenskem prvenstvu, Branko Čeh pa je bil drugi. Predsedniške
posle je takrat v klubu opravljal Drago Kokolj.
V slovensko-hrvaški ligi so boksarji ŽBK Maribor pod trenerskim vodstvom Franca
Krajnca-Džerija (od 1980) nastopali do leta 1985. Leta 1885 je bil klub organizator
državnega prvenstva, na katerem je bil Bojan Poš drugi, Stanislav Mlakar pa tretji.
Po državnem prvenstvu je klubsko vodstvo odstopilo in leta 1986 je vodenje kluba
prevzel Drago Barle in na novo zastavil delo. Trener je bil Srečko Fridl. Kmalu so
prišli tudi rezultati. Na republiškem prvenstvu so člani osvojili sedem, mladinci
pa pet prvih mest. Na državnem prvenstvu v Loznici je Milorad Mihaliček osvojil
drugo, Bojan Poš pa tretje mesto. Ekipa, ki so jo sestavljali Fadil Mehmeti, Senad
Bečiri, Gorazd Jamar, Anton Rajh, Milorad Mihaliček, Bojan Poš, Albin Merc, Ališan
Fetahi, Drago Zorko, Mithad Vukelič, Dragan Dabižljevič in Anton Novak, je znova
uspešno tekmovala v drugi zvezni ligi. Trener Srečko Fridl je kot prvi slovenski trener
sodeloval na pripravah jugoslovanske boksarske reprezentance. Darko Ujčič je postal
mladinski prvak Jugoslavije, Dejan Begič in Matej Lepenik pa sta bila tretja. Albin
Merc je zmagal na tekmovanju Kvarnerska rokavica.
Zmaga Dejana Zavca proti Jamarju leta 1997
72
Po osamosvojitvi Slovenije
so klubi sicer delovali (bilo
jih je kar 13), ni pa bilo organiziranih tekmovanj. Kljub
temu sta ŽBK Maribor in BK
Ptuj že leta 1991 organizirala prvo državno prvenstvo za
posameznike v samostojni
Sloveniji. Boksarji ŽBK Maribor so osvojili eno srebrno
(Senad Durovič) in pet bronastih medalj (Milan Jakše,
Darko Šerbinek, Elver Sevdarev, Goran Šprah in Midhad
Vukelič). Med mladinci so
zmagali Savič, Kurnik in Le-
Ob 80-letnici društva
šnik, srebrno medaljo sta osvojila Krašovec in Podberšek, bronasto pa Ljubič, Ljubec
in Kelc. Po prvem državnem prvenstvu je zopet nastopila kriza. Organiziranih tekmovanj ni bilo, odhajali so trenerji, vse manj je bilo tudi boksarjev, boksarske zveze Slovenije pa pri delu klubov ni bilo čutiti. Kljub temu je na drugem državnem prvenstvu
v Slovenski Bistrici ŽBK Maribor osvojil dve prvi (Vujčič in Mesič) in tri tretja mesta
(Gaši, Plevec in Gajer).
Proglasitev zmagovalca Andreja Pittnerja po borbi s Kurspahičem leta 1998
Po združitvi BK Razvanje (prej Studenci) in ŽBK Maribor ter s ponovno vključitvijo
Emila Žurmana v delo je klub znova oživel. Po podpisu sponzorske pogodbe s Štajersko
pivovarno leta 1994 je klub nastopal pod imenom ŽBK Ora, ki je bil tudi organizator
tretjega državnega prvenstva, na katerem so domači boksarji osvojili eno zlato (Igor
Rašič), tri srebrne (Mithad Vukelič, Goran Ceder in Dejan Mirkovič) in eno bronasto
medaljo (Valter Herič). Leta 1994 je bil ŽBK Ora organizator mednarodne boksarske
revije, na kateri je bil Dejan Durovič proglašen za najboljšega boksarja. Zmagala pa
sta Mustafa Gaši in Igor Rašič. Leta 1995 je peščica neutrudnih klubskih delavcev
kljub težavam zagotovila sredstva za udeležbo boksarja Igorja Rašiča in trenerja Darka
Šerbinka na svetovnem pokalu v Bangkoku.
Leta 1996 je bil sedež Boksarske zveze Slovenije prestavljen iz Ljubljane v Maribor,
v upanju na hitrejši napredek te športne panoge. Istega leta je bila zaradi stečaja
73
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Štajerske pivovarne prekinjena sponzorska pogodba in predsednik Marjan Avguštin
ter sekretar kluba Drago Soršak sta mrzlično iskala novega sponzorja in ga končno
našla v nekdanjem boksarju Borutu Jagodiču oziroma njegovem podjetju Lada center
iz Pernice. ŽBK Ora se je preimenoval v ŽBK Lada center Jagodič Maribor. Leta 1996
so mariborski boksarji boksarsko revijo za pokal Lada centra pripravili v Pernici,
kjer je bil za zmagovalca revije proglašen Igor Rašič, ki je bil najboljši boksar revije
tudi naslednje leto. Klub je leta 1997 v Rušah v počastitev 70-letnice ŽŠD Maribor
organiziral mednarodno boksarsko revijo, mariborski klub pa je bil tudi domačin
sedmemu državnemu prvenstvu Slovenije aprila 1998. Člani kluba so osvojili kar
šest od devetih naslovov državnega prvaka (Dušan Rakuš v polvelter, Dejan Zavec v
velter – začetek poznejše bleščeče kariere tega boksarja – Igor Rašič v polsrednji, Mitja
Bregant v srednji, Senad Durović v težki in Miran Fleischer v supertežki kategoriji).
Med mladinci je v velter kategoriji postal državni prvak Bojan Sep.
V sezoni 1997/98 je ekipa ŽBK
Lada center Jagodič Maribor
postala tudi prvi državni
ekipni prvak v samostojni
Sloveniji. Tekmovali so v
postavi: Miran Fleischer,
Senad Durović, Mitja Bregant,
Andrej Pinter, Andrej Recek,
Almir Kurspahić, Igor Rašić,
Dejan Zavec, Dušan Rakuš,
Bojan Sep in Elvis Paić
pod trenerskim vodstvom
Stanislava Milutinovića, ki
je bil tudi selektor slovenske
reprezentance. Na državnem
prvenstvu za posameznike
so zmagali Dušan Rakuš,
Dejan Zavec, Igor Rašič, Mitja
Bregant, Senad Durovič in
Miran Fleischer pri članih ter
Bojan Sep in Andrej Pipner pri
Dejan Zavec je bil proglašen za najboljšega boksarja na tretjem pokalu
mladincih. Septembra 1997 je
Lada Jagodič leta 1998
Dejan Zavec zmagal na EABA
turnirju v Sarajevu (prva tovrstna slovenska zmaga). Na kvalifikacijah za evropsko
prvenstvo v Halleju v Nemčiji v začetku marca 1998 se je Zavec uvrstil v četrtfinale.
Boksarji ŽBK Lada center Jagodič so bili državni ekipni prvaki tudi v sezonah 1998/99
74
Ob 80-letnici društva
in 1999/2000. Na državnem prvenstvu posameznikov aprila 1999 pa so zmagali
Gorazd Jamar, Dušan Rakuš, Dejan Zavec in Igor Rašić. Isti boksarji so postali državni
prvaki tudi naslednje leto. Dejan Zavec je bil na 3. boksarski reviji za pokal Lada
centra Jagodič septembra 1998 proglašen za najboljšega boksarja, na turnirju Zlaten
gong oktobra istega leta v Makedoniji se je uvrstil v finale, na kvalifikacijskem turnirju
za evropsko prvenstvo leta 2000, ki je bil v Benetkah marca 2000, pa se je uvrstil
v polfinale. Avgusta 1999 je bil dejan Zavec tudi udeleženec svetovnega prvenstva
v Houstonu v ZDA, decembra istega leta pa kvalifikacijskega turnirja za nastop na
olimpijskih igrah v Atenah. Marca leta 2000 pa je na predolimpijskem turnirju v
Liverpoolu osvojil tretje mesto. Dejan Zavec je bil v tistih letih najboljši slovenski
boksar, tradicionalni vsakoletni turnir za pokal Lada centra Jagodič, doslej se jih je
zvrstilo že enajst, pa najpomembnejša boksarska prireditev v državi.
Poleg vsakoletne boksarske revije za pokal Lada centra Jagodič je ŽBK Lada center
bil osemkrat organizator državnega prvenstva za posameznike, izpeljal je 21 krogov
državne boksarske lige in organiziral reprezentančna srečanja z Avstrijo, Italijo, Srbijo
in Črno goro ter Hrvaško. Za uspehe in prispevek k razvoju boksa v Sloveniji je
Boksarska zveza Slovenije na petem pokalu Lada centra Jagodič septembra 2000
podelila klubu priznanje zlati grb. Najuspešnejši boksarji kluba v zadnjem desetletju
so bili poleg Dejana Zavca še Igor Rašič, Aldin Crnolič, Mitja Štruc, Vlatko Nikolov,
Mario Kneževič, Marko Pečovnik, Jan Ostojič, Damijan Šel, Dušan Rakuš, Gorazd
Jamar, Zlatko Žilarevič in Almir Kurspahič.
Po nekajletnem zatišju je leta 2005 boks v Mariboru zopet zaživel. Medtem je klub
spremenil tudi ime v ŽBK Probox Maribor in z novim predsednikom Jožetom
Kociprom julija 2005 organiziral mednarodni boksarski dvoboj med Slovenijo in
Kosovom.
75
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
4. DVIGANJE UTEŽI*
S to športno panogo so se nekaj časa ukvarjali predvsem rokoborci. V prvih letih po
vojni so dosegli tudi nekaj lepih rezultatov. V sezoni 1945/46 sta Jurij Babič v lahki in
Jože Sernko v srednji kategoriji postala celo državna prvaka. Ekipa je bila v tistih letih
tudi stalni prvak Slovenije. Pozneje je zanimanje za dviganje uteži upadlo, tako da je
ta športna panoga nekaj let samo životarila, nato pa povsem usahnila.
*Z zvezdico so označene športne panoge, ki so delovale daljši ali krajši čas in bile
zaradi različnih vzrokov ukinjene, ali so prenehale delovati oziroma niso več vključene
v ŽŠD Maribor.
76
Ob 80-letnici društva
5. HOKEJ NA LEDU
V okviru smučarskega kluba pri SK Železničar je sekcija za hokej na ledu delovala
že pred drugo svetovno vojno. Hokejisti so skupaj z drsalci sami poskrbeli za ledeno
ploskev na takratnem teniškem igrišču na stadionu ob Tržaški cesti. Prva ekshibicijska
hokejska tekma v Mariboru je bila odigrana 14. januarja 1934 med moštvoma
ljubljanske Ilirije in Kastner & Öhler iz Gradca. Kljub pomanjkanju drage opreme so
hokejisti marljivo trenirali, vendar so bile mile in kratke zime vzrok, da niso mogli
resneje tekmovati. Uspehe so beležili samo v lokalnem merilu.
Po drugi svetovni vojni so s
hokejem na ledu v Mariboru
nadaljevali februarja leta 1949,
ko je bila odigrana prva tekma
med mariborskima moštvoma
Železničar in Polet, ki se je po
letu samostojnega delovanja
vključil v Sindikalno športno
društvo Železničar. Hokej so
takrat igrali na Treh ribnikih,
pa tudi na stadionu Železničarja, če so to dopuščale vre- Prizor s hokejske tekme v Mariboru
menske razmere. Moštvo je
nastopalo v Slovenski hokejski ligi, ni pa dosegalo vidnejših uspehov. Do leta 1963 so
hokej na ledu igrali na naravnem drsališču ob Tržaški cesti. Za prekinitev nadaljnjega
vzpona mariborskega hokeja na ledu je bila poleg nestanovitnih in milih zim kriva
tudi rušitev stadiona ob Tržaški cesti, kjer so pozimi za igranje hokeja zamrznili in
ogradili nekatere površine, ki so bile sicer namenjene drugim športom.
Leta 1974 je bilo v športnem parku Tabor ob dvorani Tabor zgrajeno nepokrito umetno
drsališče z majhno tribuno. To je dalo hokejistom nov zagon. Hokejsko moštvo ŽŠD
Maribor, ki je nastopalo z imenom pokrovitelja kot HK Stavbar, je odigralo prvo
tekmo februarja 1975 s HK Ptuj in še istega leta začelo nastopati v republiški ligi.
Od leta 1976 do 1978 so mariborski hokejisti nastopali v drugi zvezni ligi, kjer so
v sezoni 1977/78 dosegli drugo mesto. V klubu sta pričeli delovati še mladinska
in pionirska vrsta, ki sta nastopali v republiški ligi. Sledila je nerazumljiva poteza
športnih forumov v Mariboru, ki so klubu ukinili dotacijo za člansko moštvo, ki je
bilo prisiljeno odpovedati sodelovanje v medrepubliški ligi. Do leta 1983 je hokej v
Mariboru zopet le životaril.
77
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Leta 1983 so se razmere nekoliko izboljšale in člansko moštvo se je vključilo v
slovensko – hrvaško ligo, mladinci in pionirji pa so nastopali v slovenski republiški ligi.
Klub je dobil sponzorja in se preimenoval v Hokejski klub Avtoprevoz. S prihodom
uglednega strokovnjaka Štefana Semeta in nekaj igralskimi okrepitvami je ekipa že v
sezoni 1984/85 v medrepubliški ligi osvojila prvo mesto in se uvrstila v prvo zvezno
ligo. V tem času je bil hokej v Mariboru zelo priljubljen, saj so bile hokejske tekme v
Mariboru po obisku gledalcev takoj za Jesenicami in ljubljansko Olimpijo.
V sezoni 1985/86 so imeli Mariborčani prvič v zgodovini kluba priložnost neposrednega
ogleda tekem proti najboljšim jugoslovanskim ekipam. Mesto trenerja so zaupali
legendi slovenskega hokeja, Jeseničanu Albinu Felcu, se igralsko še okrepili, vendar
kljub temu doživeli rezultatski polom in izpadli iz lige. Tekmovalnemu neuspehu je
sledil še finančni, izguba sponzorja, kar je botrovalo ponovnemu razsulu hokeja v
Mariboru. Ravno v letu 1986 pa se je pričela gradnja strehe nad drsališčem. Zato v tem
času ni bilo nobene hokejske aktivnosti. Gradnja strehe je bila zaključena v januarju
1987.
Ob praznovanju 60-letnice ŽŠD Maribor leta 1987 so v hokejskem klubu tretjič
zastavili delo tako rekoč znova. Tokrat z geslom: »Čim več mladih, lastnih kadrov,
strokovno delo, trezna športna politika, primerna družbena podpora in dobri pogoji
dela.« Za večjo popularizacijo hokeja v Mariboru in v severovzhodni Sloveniji je bila
v sezoni 1991/92 ustanovljena mariborska hokejska liga. V njej je nastopilo šest ekip,
pet iz Maribora in ena iz Celja.
Mariborski Lisjaki v sezoni 1993/94
78
Ob 80-letnici društva
V sezoni 1993/94 se je začel ponovni vzpon mariborskih hokejistov. Ekipa je ponovno
zaigrala v prvi slovenski ligi in zasedla šesto mesto. Selekcija hokejske šole je prvič
v zgodovini v državnem prvenstvu osvojila bronasto medaljo. Klub je dobil novo
celostno podobo pod imenom Mariborski lisjaki.
Da je bilo strokovno delo z mladimi hokejisti dobro zastavljeno, se je znova potrdilo v
sezoni 1995/96, ko so mladinci na državnem prvenstvu osvojili tretje mesto. Hokejska
šola je dosegala odlične rezultate na turnirjih v Sloveniji in v tujini tudi v naslednjih
letih. V sezoni 1996/97 je ekipa hokejske šole v državnem prvenstvu ponovno osvojila
bronasto medaljo, ekipa dečkov pa se je uvrstila med štiri najboljše v Sloveniji. Članska
ekipa je leta 1996 osvojila predzadnje mesto na državnem prvenstvu Slovenije.
V letih 1996 in 1997 je bil mariborski hokejski klub tudi organizator dveh mladinskih
evropskih prvenstev. Leta 1996 so v skupini C slovenski mladinci zmagali in se
uvrstili v skupino B. Prvenstvo skupine B je bilo marca 1997. Obe prvenstvi sta bili
velika vzpodbuda za nadaljnji razvoj hokeja na ledu v Mariboru. Organizatorji so bili
deležni pohval za odlično organizacijo prvenstev.
Hokejisti Protonavta v sezoni 1998/99
V sezoni 1997/98 je Hokejski klub Maribor dosegel dotlej največji uspeh. Članska ekipa,
ki je v tej sezoni nastopala pod imenom Protonavto, je zasedla prvo mesto v skupini B
državnega prvenstva oziroma absolutno peto mesto v državi. Mladinci so osvojili na
državnem prvenstvu tretje mesto, malčki (letnik 1986) prvo mesto v skupini B (skupno
peto v državi), hokejska šola (letnik 1988) tretje mesto na državnem prvenstvu in prvo
(letnik 1989) ter drugo (letnik 1990) na turnirju Bambini v Gradcu.
V sezoni 1998/99 je vlogo glavnega trenerja prevzel priznani češki hokejski strokovnjak
Vladimir Švejda, v sezoni 2005/06 je bil trener Zvonko Čeh, v sezoni 2006/07 ga je
79
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
nasledil Slovak Josef Pethö.
Člankska ekipa je vsa ta leta nastopala v prvi slovenski hokejski ligi in se uvrščala na
peto ali šesto mesto. Kljub temu da klub deluje na amaterski osnovi, je bil vsako leto
športni cilj ekipe preboj med prva štiri moštva v Sloveniji, za kar pa je do sedaj vedno
zmanjkalo kanček izkušenj in športne sreče.
V sezoni 1999/00 je bilo prvič odigrano državno prvenstvo tudi v ženskem hokeju.
Nastopili sta samo dve ekipi, Maribor in Jesenice. Po šestih tekmah so se prvega
naslova državnih prvakinj veselile igralke Term Maribor. V naslednji sezoni so se
Mariborčankam in Jeseničankam pridružile Celjanke, Kranjčanke (Triglav) in Blejke,
v sezoni 2002/03 pa še Ljubljančanke (Olimpija). Državna ženska hokejska liga je s tem
dobila pravi tekmovalni naboj. Mariborčanke pa so še naprej suvereno vladale med
slovenskimi hokejistkami. Razmerje sil se ni spremenilo niti v sezoni 2003/04, čeprav
sta ekipi Triglava in Bleda združili moči. V tej sezoni se je v slovensko žensko državno
hokejsko ligo vključil še hrvaški klub Grič iz Zagreba. Mariborčank pa ni spravila
s prestola niti združitev Jeseničank s kranjsko–blejsko navezo v HK Gorenjska v
sezoni 2005/06 in kapetanka Term Maribor ter najboljša slovenska hokejistka Jasmina
Rošar je že sedmič zapored ob koncu sezone dvignila v zrak pokal za naslov državnih
prvakinj. Trener ženske ekipe je ves čas Andrej Verlič, ki je tudi selektor slovenske
reprezentance.
Hokejska šola v sezoni 1998/99
Hokejski klub Maribor ima dobre pogoje za delo in razvoj. V slovenskem prostoru
velja za dobro organiziran in stabilen športni kolektiv, ki ga uspešno vodi enajstčlanski
upravni odbor pod vodstvom Željka Vidoviča. Zaradi kvalitetnega dela z mladimi
80
Ob 80-letnici društva
(to potrjuje tudi primer mladega Jana Muršaka, ki trenutno nastopa v Kanadi in že
trka na vrata ameriške profesionalne lige NHL) in z dobro organizirano šolo hokeja
»Lisjaki« ima HK Maribor vse možnosti za nadaljnji razvoj in dobre rezultate tudi v
naslednjih letih. Članska ekipa še vedno nastopa pod imenom Hokejski drsalni klub
Stavbar Maribor, glavni sponzor ženske ekipe pa še naprej ostajajo Terme Maribor.
81
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
6. HOKEJ NA TRAVI*
Ob ustanovitvi sekcije leta 1951 je bil hokej na travi najmlajša športna panoga v
društvu. Z marljivim treningom so hokejisti hitro napredovali in še v istem letu postali
republiški prvaki. Na turnirju mest,ki so ga hokejisti Železničarja organizirali leta
1952, je mariborska ekipa zasedla drugo mesto za Zagrebom. S tem je tudi potrdila
svoj primat v Sloveniji. Pozneje hokejisti na travi podobnih uspehov niso več ponovili,
delo sekcije je začelo stagnirati in leta 1965 je prenehala delovati.
Leta 1993, torej po 28 letih, so
v ŽŠD Maribor zopet pričeli
igrati hokej na travi, ki je pred
tem bil precej časa pod okriljem
DTV Partizan Ivana Cankarja.
Ekipa je že sezono 1992/93
odigrala zelo uspešno in v
slovenski državni ligi zasedla
tretje mesto, za ekipama
HK Lipovci in HK Triglav.
V takratni članski vrsti so
nastopali: Mladen Benedičič,
Marjan Cvikl, Denis Dolinšek,
Hokejska šola v sezoni 1998/99
Slavko Gazvoda, Mitja Horvat,
Boris Jarc, Peter Jemec, Andrej Kirbiš, Bojan Koren, Boris Kosi, Armando Lizzi, Jaka
in Miha Millich, Miran Munda, Franc Petrovič, Janez Pleteršek, Mitja Plos, Matjaž
Štok, Vilko Švab, Matej Valant, Roberto Veingerl in Sašo Radovanovič. Trener moštva
je bil Matjaž Štok. Pod trenerskim vodstvom Mitje Plosa je v klubu začela delovati
tudi pionirska hokejske šola. Za slovensko reprezentanco so takrat nastopali Mitja
Plos, Boris Kosi, Peter Jemec, Andrej Kirbiš, Srečko Kočevar, Slavko Gazvoda in Bobi
Samsa. Predsednik kluba je bil Andrej Kirbiš.
Zaradi finančnih in nekaterih drugih težav je klub ponovno zašel v krizo ter po nekaj
letih tudi dokončno usahnil.
82
Ob 80-letnici društva
7. JUDO
Borilne veščine Daljnega vzhoda so se v Sloveniji pojavile šele po drugi svetovni
vojni. Prvo izmed njih, judo, so v začetku petdesetih let v Maribor prinesli študenti,
ki so se izobraževali v Ljubljani ali
v tujini. Nova športna panoga je
zlasti med mladino vzbudila veliko
zanimanje. V ŽŠD Maribor so zato
leta 1954 v okviru železničarskega
težkoatletskega kluba ustanovili
judo sekcijo. Ustanovil jo je Franc
Jezernik, nato pa do leta 1952 vodil
Niko Vrabl. Na začetku so pripravili
začetniške tečaje za mladino
obeh spolov. Odziv je bil izreden, Ekipa judoistov Železničarja, ki je na prvenstvu Jugoslavije
primanjkovalo pa je usposobljenih osvojila tretje mesto. Od leve: Boris Hibl, Jože Novak, trener
Stane Iršič, Tone Lasbaher, Roman Hibl in Rudi Blažič
vaditeljev. Tudi prostor za vadbo v
začetku ni bil ustrezno opremljen. Veliko članov sekcije je bilo iz vrst rokoborcev,
ker je takrat prevladovalo mnenje, da se judo razlikuje od rokoborbe le po dresu in
načinu točkovanja. Pri usposabljanju mladih judoistov so zaorali ledino trenerji Franc
Jezernik, Niko Vrabl, Franc Miklič in Franc Frank. Leta 1957 je vodenje sekcije prevzel
Stane Iršič in jo uspešno vodil do svoje prerane smrti leta 1980.
Trdo delo je obrodilo sadove in do leta 1960 so prve tekmovalne uspehe dosegli Mirko
Geršak, Miran Sernko, Franc Miklič, Anton Turk, Franc Frank in Ivan Gabrovec. V
obdobju po letu 1960 se je začela uveljavljati nova generacija judoistov. Mladinca Rudi
Blažič in Herman Alavančič sta se v svoji kategoriji uvrstila v sam jugoslovanski vrh.
Že leta 1963 je Blažič postal članski republiški prvak, Alavančič pa je bil drugi. Klub je
dosegal dobre rezultate tudi na ekipnih tekmovanjih v letih 1963 in 1964 so bili tretji v
zvezni članski ligi. Poleg Blažiča in Alavančiča so uspešno tekmovali še Boris Lupinc,
Ali Gabrovec, Martin Plečko, Stane Iršič, Jože Roškar, Jože Govedič, Tone Lasbaher
in Herman Gačnik. V mednarodnem merilu je na evropskem mladinskem prvenstvu
v Haagu Herman Gačnik osvojil bronasto medaljo, dve leti pozneje v Parizu pa je bil
peti.
Leta 1965 se je ekipa okrepila z novo generacijo, ki so jo predstavljali brata Boris
in Roman Hibl, Jože Trpin, Jože Novak, Marjan Gabrijan, Jože Markuš, Jože Polak,
Radko Tabakovič, Jože Sajko in Maks Vrtič. Rudi Blažič je leta 1965 zopet postal
republiški prvak in bil drugi na državnem ter sedmi na evropskem prvenstvu v
Lousani. Istega leta je Jože Polak postal mladinski republiški in državni prvak. Rudi
83
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Blažič je leta 1966 osvojil republiško in državno prvenstvo v članski kategoriji ter se
do leta 1970 kot član jugoslovanske reprezentance udeleževal velikih mednarodnih
tekmovanj. Do leta 1972, ko je prenehal tekmovati, je postal republiški prvak v vseh
težnostnih kategorijah, osvojil je Baumgartnerjev pas, pokal Štefana Kovača in pokal
Nagaoke, v srednji kategoriji pa je zmagal tudi na mednarodnem prvenstvu Poljske,
kjer je bil Herman Alavančič tretji, enako uvrstitev pa je dosegla tudi ekipa. V teh letih
je bila ekipa zmeraj v republiškem vrhu, enako tudi na prvenstvih posameznikov, na
ekipnem državnem prvenstvu v Beogradu pa so osvojili tretje mesto.
Leta 1972 se je judo sekcija osamosvojila in se preimenovala v Judo klub Železničar
Maribor. Predsednik kluba je postal Stane Iršič, trener pa Rudi Blažič. Pomembna
prelomnica za klub je bilo leto 1973, ko so se preselili v obnovljene prostore nekdanjega
kina v Leningrajski ulici 24, za kar je imel poleg predsednika Iršiča velike zasluge tudi
tedanji podpredsednik Dušan Kolnik. Pri obnovi in opremi prostorov sta pomagala
tudi matično društvo in teritorialna obramba.
V izboljšanih pogojih se je ekipa dopolnila
z novo generacijo mladih tekmovalcev,
med katerimi so Mladen Bičić, brata
Beriša, Bojan Kamničar, Drago Kous,
Sašo Pajtler, Drago Kotarski in Drago
Rakuša in ki so z odličnimi nastopi
nadaljevali tradicijo dobrih rezultatov
starejše generacije. Dejavnost kluba
se je razširila tudi na vadbo pionirjev
in žensk, kar se je kmalu obrestovalo.
Hermina Cigler in Sonja Polh sta postali
Ekipa, ki se je leta 1995 uvrstila v prvo slovensko judo
republiški prvakinji in drugi na državnem
ligo. Od leve stojijo: Slavko Zagoršek, Matija Brvar, Robert
prvenstvu, Darinka Mahajnc je zmagala
Kamničar, Boštjan Peinkiher in Simon Mihalinec, sedijo:
na slovenskem prvenstvu. Marija Čatorič
trener Stojan Kramar, Sašo Kirbiš, Iztok Blažič in Milan
Omeragič.
je v naslednjih letih nekajkrat osvojila
naslov republiške in državne prvakinje, kot članica jugoslovanske reprezentance pa je
leta 1977 osvojila peto mesto na evropskem prvenstvu.
Med pionirji sta Drago Kous in Dušan Perc postala republiška in državna prvaka,
Slavko Nerat pa je bil na državnem prvenstvu drugi. Pozneje je Drago Kous osvojil tudi
naslov državnega prvaka med mlajšimi mladinci. V tistem času so uspešno nastopali
še Janez Kovač, Bogdan Gabrovec, Slavko Kralj, Gvido Belina ter Ivo in Mirko Kirbiš.
Stojan Kramar je osvojil drugo mesto na državnem mladinskem prvenstvu, ekipa pa
se je leta 1974 po zmagi na slovenskem prvenstvu uvrstila v prvo zvezno judo ligo.
84
Ob 80-letnici društva
Mlada generacija judoistov in judoistk leta 1997 s predsednikom Jožefom Antolincem
Leta 1978 so pričeli s treniranjem pionirjev in mladincev Emin Beriša, Branko Kanižar
in Ivan Leskovšek, Ljubiša Miloševič pa je postal pomočnik glavnega trenerja Rudija
Blažiča. Znova se je pojavila generacija perspektivnih judoistov, med katerimi so Boris
Senekovič, Zvonko Hotko, Boris Blažič, Klavdij Šut in Drago Murks postali slovenski,
Senekovič in Hotko pa tudi državna prvaka, medtem ko je bil Blažič na državnem
prvenstvu tretji.
Leta 1980 je klub močno prizadela smrt dolgoletnega trenerja, organizatorja,
predsednika kluba, predsednika sodniške organizacije Slovenije in Jugoslavije,
predsednika Judo zveze Maribor ter mednarodnega sodnika Staneta Iršiča. V njegov
spomin prirejajo vsako leto v Mariboru mednarodno tekmovanje – Iršičev memorial.
Do leta 2006 se je zvrstilo že 25 takšnih tekmovanj.
Po Iršičevi smrti je predsedniške posle za dve leti prevzel Dušan Kolnik, nakar je
sedem let bilo krmilo kluba v rokah Jožeta Antolinca, ki je bil v judu aktiven že od
leta 1956. Z Jožetom Antolincem se je v delu kluba pričelo novo obdobje. Predsednik
je vse sile usmeril v izboljšanje vadbenih pogojev v judo centru v Leningrajski ulici.
Temu so kmalu sledili tudi dobri rezultati. Duška Radosavljevič, Helena Zorenč, Dana
Sardinšek, Cvetka Kirbiš, Vida Toplak, Zdenka Greif, Martina Majerle, Magdalena
Mongeluzzo so postale republiške prvakinje, Kirbiševa, Greifova, Majerletova in
Mongeluzzova pa tudi državne prvakinje. Zdenka Greif je pozneje še večkrat postala
republiška in državna prvakinja, dvakrat pa tudi udeleženka evropskega prvenstva.
Po nekajletnem zatišju je leta 1981 ponovno zaživela slovenska judo liga, v kateri so
nastopali Stojan Kramar, Boris Blažič, Boris Senekovič, Sašo Pajtler, Silvo Huttler,
85
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Stojan Pfifer, Tomaž Kolarič, Ivan Dobaj, Emil Zorenč, Jure Marn, Janez Dvoršak,
Oto Šenveter, Darko Mušič, Dušan Mohorko, Igor Recek in Milan Mesarič. V letih
1981, 1983, 1984 in 1985 je ekipa zasedla drugo mesto v Sloveniji, leta 1989 pa je
prepričljivo zmagala brez izgubljene tekme. Silvo Huttler je leta 1981 postal republiški
prvak in osvojil drugo mesto na državnem mladinskem prvenstvu.
Mariborski judoisti so bili leta 2002 organizatorji evropskega prvenstva
Od leta 1978 je dekleta treniral Ivan Leskovšek. Natalija Arsevski je leta 1986 postala
jugoslovanska prvakinja, republiške prvakinje pa so postale Elvira Bukovič, Simona
Urbanc, Andreja Lešnik, Nataša Napast in Saša Gubec. Z odhodom trenerja Leskoška
je še istega leta v klubu usahnilo tudi delo z žensko vrsto.
Pod vodstvom trenerjev Emina Beriše in Branka Kanižarja so bili uspešni tudi pionirji
in kadeti. Ivica Miloševič in Iztok Blažič sta v Bitoli in Dubrovniku postala državna
prvaka, ekipa, v kateri so poleg njiju nastopali še Darko Mušič, Jože Vivod, Jani Špic
in Emil Zorenč, pa je osvojila slovensko prvenstvo.
Leta 1983 je Rudi Blažič treniranje članov in mladincev predal Francu Pliberšku, sam
pa je nadaljeval z vadbo pionirjev in kadetov. Tudi pod Pliberškovim vodstvom je
članska ekipa uspešno nastopala v republiški ligi, pa tudi na prvenstvih posameznikov
so fantje še naprej osvajali medalje. Leta 1988 je Boris Senekovič postal celo
jugoslovanski prvak in državni reprezentant.
86
Ob 80-letnici društva
Stojan Kramar je v letih 1990 in 1991 postal republiški članski prvak, Darko Mušič pa
je osvojil drugo mesto v republiki ter sodeloval na ekipnem evropskem prvenstvu in
osvojil mojstrski pas.
S sezono 1990/91 se je pričelo krizno obdobje, saj je klub zapustila večina tekmovalcev.
Sklicali so izredno skupščino kluba in izvolili novo vodstvo. Za predsednika je bil
izvoljen Dušan Svilar, treniranje članske ekipe je znova prevzel Rudi Blažič, začetne
tečaje juda sta vodila Matjaž in Aleš Antolinc, nadaljevalne Dušan Senčar, pionirsko
vrsto pa je treniral Stojan Kramar. Razvila se je mlada generacija s Simonom
Mihalinom, Robertom Kamničarjem, Matijem Brvarjem, Boštjanom Peinkiharjem,
Dejanom Radovičem, Sašom Kirbišem in Juretom Štrucem. V klub so se vrnili
tudi starejši tekmovalci Ivica Miloševič, Darko Mušič, Iztok Blažič, Sašo Fišer, Silvo
Huttler, Stojan Pfeifer, Boris Blažič, Slavko Zagoršek, Aleš Antolinc, Bojan Herinek,
Klavdij Šut, Dani Roner in Stojan Kramar. Na prvem slovenskem državnem prvenstvu
posameznikov leta 1992 so Stojan Kramar, Iztok Blažič, Sašo Fišer in Andreja Lešnik
osvojili tretja mesta, Mojca Drofenik pa je postala državna prvakinja. Leta 1993 so
člani, pionirji in kadeti osvojili prvi prehodni mednarodni pokal Kopra.
Leta 1993 je predsedniško funkcijo v
klubu po štirih letih znova prevzel Jože
Antolinc, okrepili so upravni odbor ter
finančno stabilizirali klub. Leta 1994
je Rudi Blažič predal treniranje članov
in mladincev Stojanu Kramarju, ki je
nadaljeval delo z močno pomlajeno ekipo.
Istega leta je ekipa izpadla iz prve lige, ker
so se drugi klubi okrepili s tekmovalci iz
tujine. Že naslednje leto se je ekipa vrnila
v prvo ligo. Za klub so takrat nastopali:
Sašo Kirbiš, Iztok Blažič, Jure Štruc,
Robert Kamničar, Matija Brvar, Boštjan
Peinkiher, Slavko Zagoršek, Milan
Omeragič, Klavdij Šut in Stojan Kramar.
Pionir Kristjan Kamničar in kadet Robert
Kamničar sta postala državna prvaka,
mladinec Matija Brvar pa je bil drugi.
Trener Rudi Blažič je leta 1995 začel
znova obujati ženski judo v klubu. K delu
Evropsko prvenstvo v Mariboru leta 2002
87
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
je znova pritegnil nekdanjega trenerja ženske ekipe Ivana Leskovška, ki je začel tudi
z vadbo pionirjev. Simon Mihalina je leta 1996 osvojil naslov državnega mladinskega
prvaka in si s tem zagotovil sodelovanje na mladinskem svetovnem prvenstvu. Tudi
Rober Kamničar in Boštjan Peinkiher sta si z drugimi mesti zagotovila nastop v
mladinski reprezentanci. Kamničar je bil tudi udeleženec evropskega mladinskega
prvenstva.
Leta 1996 je bilo v klubu pet trenerjev, pet aktivnih sodnikov, Bojan Kamničar in Rudi
Blažič sta opravila tudi izpite za samostojna inštruktorja.
V letu 1997 so se v pionirski,
kadetski in ženski ekipi pojavila
nova imena: Mirjana Jovanovič,
Mojca Curk, Valerija Ambrož, Anja
Kavčič, Sabina Lešnik, Marko Brvar,
Jan Blažič, Igor Pišek, Kristjan
Kamničar in Simon Hmeljak. Leta
1998 je Sašo Kirbiš postal državni
mladinski prvak, kar mu je prineslo
nastop na svetovnem mladinskem
prvenstvu v Kolumbiji. Leta 2002
je judo klub ŽŠD Maribor dobil
Mario Rudl v akciji
izjemno priznanje. Zaupana mu je
bila organizacija 51. evropskega prvenstva v judu, na katerem je nastopilo okrog 1000
tekmovalcev iz 46 držav.
Leta 2004 je klub zaradi denacionalizacije izgubil judo center na Leningrajski ulici, ki
ga je uporabljal in obnavljal od leta 1972. Ob velikem razumevanju vodstva osnovne
šole Janka Padežnika so judoisti dobili v najem malo telovadnico, kjer imajo stalno
postavljeno borilno površino za nemoteno vadbo. Leta 2005 je Judo klub Železničar
postal samostojna pravna oseba.
Med tekmovalnimi dosežki minulih let je potrebno izpostaviti zmago Ines Leopold
med kadetinjami na državnem prvenstvu leta 2003, medtem ko so Sašo Kirbiš, Nives
Fliser in Katja Miloševič osvojili druga mesta, pa tudi članska ekipa je v drugi slovenski
ligi zasedla drugo mesto. Tudi v letu 2004 so klubski tekmovalci in tekmovalke dosegli
nekaj lepih uspehov. Državna prvaka sta postala Mitja Jenuš pri mladincih in Anja
Kavčič med mlajšimi članicami, druga na državnem prvenstvu je bila Polona Lampe
pri starejših deklicah, tretja mesta v različnih starostnih kategorijah pa so zasedli Sašo
Kirbiš, Primož Troha, Ines Leopold, Katja in Nina Miloševič ter Sandra Tijanič.
88
Ob 80-letnici društva
Mitja Jenuš, najperspektivnejši klubski tekmovalec
Tudi v naslednjih dveh letih je po uspehih prednjačil Mitja Jenuš, ki je še dvakrat
postal mladinski državni prvak, leta 2006 je zmagal tudi pri mlajših članih, medtem
ko je bil leto prej v isti kategoriji drugi. Leta 2006 je bil tudi tretji v članski konkurenci.
Mitja Jenuš je bil leta 2006 sedmi na evropskem in deveti na svetovnem prvenstvu, kar
mu je prineslo tudi naslov najboljšega mladinca leta med slovenskimi judoisti. Zelo
uspešni sta bili tudi Nina Miloševič z zmago med kadetinjami leta 2005 in 2006 in med
starejšimi deklicami leta 2005 ter Mario Rudl, ki je tudi osvojil največ točk v kategoriji
mladincev do 73 kg. Nina Miloševič se je po kvalifikacijskih turnirjih doma in v tujini
uvrstila tudi na evropsko prvenstvo. Od ostalih tekmovalcev so v letih 2005/06 medalje
na državnih prvenstvih osvojili še: Sandra Tijanič, Polona Lampe, Ines Leopold, Katja
Miloševič, Nives Fliser, Tadej Dvoršak, Sašo Kirbiš, Bogdan Kmetec, Primož Troha,
Mario Rudl, Nermin Dedič, Matej Rotvajn, Marko Tijanič in Tadej Pauman.
V sezoni 2005/06 se je Judo klub Železničar vrnil v prvo slovensko ligo, kjer je osvojil
6. mesto. V točkovanju tekmovanj, ki štejejo za slovenski pokal, pa je klub med 37
89
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
klubi zasedel solidno sedmo mesto. V sedanji generaciji Železničarjevih judoistov
vadi okoli 90 fantov in deklet.
Med klubske legende smemo
šteti Staneta Iršiča, Rudija
Blažiča in Jožeta Antolinca.
Judo klub Železničar ne spada
med najstarejše sekcije v
ŽŠD Maribor, ima pa bogato
polstoletno zgodovino, polno
uspehov, za katere so zaslužni
tako prizadevni odborniki in
trenerji kot odlični tekmovalci.
Judoisti na treningu
90
Ob 80-letnici društva
8. KARATE*
Borilna veščina karate se je v Mariboru pojavila dokaj pozno. Študenta Anton Maruša
in Bojan Vukčevič sta leta 1970 ustanovila Karate klub Študent, ki pa se je že leta 1972
vključil v ŽŠD Maribor kot ŽŠD Karate klub Maribor. Zanimanje za novo športno
panogo je bilo zelo veliko. Število članstva v klubu je kmalu naraslo na okoli 200.
Treningi so bili trikrat tedensko v telovadnici Srednje kmetijske šole na Vrbanski
cesti.
Vadbo sta v prvem obdobju prevzela ustanovitelja kluba Vukčevič in Maruša, ki je bil
tudi dvakratni slovenski prvak v absolutni kategoriji. V razmeroma kratkem času sta
dosegla visoko raven, kar se je potrdilo tudi na tekmovanjih. Ta so bila redno vsak
mesec, največkrat v okviru organizacije BUDOKAI, kar je pomenilo Borilno združenje
domačih karateistov, aikidistov in jiu-jitsa. BUDOKAI je v tistem času predstavljal
novost v karate tehniki in je predstavljal prelomnico v razvoju tega borilnega športa.
Leta 1973 sta Maruša in Gubčevič končala študij v Mariboru in se vrnila domov,
njuno delo pa je nadaljeval Stane Žbona, pomagal pa mu je Peter Jarh. Naslednje leto
je treninge prevzel Mladen Vizjak, predsednik kluba pa je postal Milan Grah.
Z marljivim delom so v klubu
vzgojili veliko tekmovalcev z
višjimi pasovi in tako dvignili
kvalitetni nivo. Največji vzpon
je klub zabeležil v letih 19751977. Leta 1976 so člani prvič
nastopili v medrepubliški ligi in
med petnajstimi ekipami zasedli
tretje mesto. Barve kluba so takrat
zastopali Roman Jug, Ladislav
Kokol in Milan Grah, poleg njih pa
so v tistih letih uspešno tekmovali
še Srečko Arnuš, Alfonz Eferl,
Anton Veldin in Jože Antonič.
Vlado Paradižnik kot sparing partner japonskemu trenerju Yosini
Nambu na trenerskem seminarju v Zagrebu leta 1976
Vsa tekmovanja v okviru BUDOKAI je vodila ekipa trenerjev – asistentov inštruktorjev
pod vodstvom dr. Emina Topiča, ki je imel mojstrski pas – šesti DAN. V karate klubu
Maribor so delovali trije trenerji z nazivom asistent – inštruktor, Mladen Vizjak –
drugi DAN, Milan Grah – prvi DAN in Bojan Orgl – prvi KYU. Leta 1976 so se člani
kluba udeležili nekaj seminarjev. Na enem od njih, v Zagrebu, je sodeloval japonski
91
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
trener Yoshina Nambu z mojstrskim pasom – sedmi DAN. Leta 1977 je v klubu
organizirano vadilo prek 150 karateistov.
Ekipa je tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastopala v medrepubliški ligi in
dosegala odlične rezultate. Tako je v letih 1984 in 1986 osvojila prvo mesto, leta 1985
pa je bila druga. K tem uspehom so največ pripomogli Tešo Mitrovič, Ivan Hudin,
Mladen Pavlin, Ivan Lazar in Lojze Balaj. Leta 1986 so dosegli odlične rezultate tudi v
posamični konkurenci. Zmage v svojih kategorijah sta dosegla Ivan Hudin in Mladen
Pavlin, Jože Smolar je bil drugi, Janko Klinc, Miro Pliberšek in Tešo Mitrovič pa so
osvojili tretja mesta v državi.
92
Ob 80-letnici društva
9. KEGLJANJE*
Kegljaški klub v okviru športne družine ŽŠD Maribor je bil ustanovljen leta 1948. Med
ustanovitelji so bili Janko Grošelj, Rado Baumkirhner, Franjo Verbošt, Drago Breznik
in Milan Marušič. Zastarelo enostezno ilovnato kegljišče pri stari Gambrinusovi
dvorani v Gregorčičevi ulici so člani kegljaškega kluba preuredili v dvostezno asfaltno
kegljišče. Pri tem so jim finančno pomagala podjetja Talis, Mlin-Testenine, Tovarna
čevljev, Brivsko-frizersko podjetje in Železniške delavnice. Prvi predsednik kluba je
bil Raso Baumkirhner, sledili pa so mu Drago Breznik, Franc Matjašič, Ivan Krempl in
Jurij Plavec, ki je bil predsednik od leta 1958 do ukinitve kluba leta 1978.
Kljub kroničnemu pomanjkanju denarja je klubu uspelo
vzdrževati in obnavljati športni
objekt ter vzgojiti številne tekmovalce, ki so uspešno branili
barve kluba. Nekaj časa sta v
klubu delovali tudi ženska in
mladinska ekipa. V obdobju od
1950 in 1960 so moško ekipo
sestavljali: Jože Murko, Franjo
Verbošt, Žunko, Drago Breznik, Adolf Kalin, Nikola AnČlani kegljaškega kluba Železničar
tolos, Milan Koklič, Karel Lah,
Drago Fatorič, Lojze Kirbiš, Ivan Gobec, Franc Klep, Ivan Krempl in Ivan Hozjan. V
letih od 1953 do 1963 je klub uspešno nastopal v republiški kegljaški ligi. Gostovali
so tudi v Franciji, Nemčiji in Avstriji. Gojili so navadni in mednarodni slog kegljanja.
Ekipa je bila več let prvak okrajne kegljaške zveze. Leta 1958 je Franjo Verbošt med
posamezniki v mednarodnem slogu na državnem prvenstvu v Beogradu zasedel deseto, ekipa pa šesto mesto, na državnem ekipnem prvenstvu pa so bili drugi.
V okviru kegljaškega kluba so leta 1967 delovali kegljaški krožki v desetih delovnih
organizacijah (TCT Boris Kidrič, Brivsko podjetje, Elektra, Elektro Maribor, Lilet,
Primat, Snaga, Swaty, Špedtrans, Talis – Vinag) s 144 člani.
Vse od leta 1948 do 1970 je klub deloval na dvosteznem kegljišču Talisa ob Gambrinusovi
dvorani, ki je bilo povsem zastarelo in potrebno obnove. Leta 1970 je potekla tudi
najemna pogodba za kegljišče, ki je klubsko vodstvo ni uspelo podaljšati. Kegljači so
postali brezdomci. Takšno stanje se je močno poznalo pri delu in uspehih. Začasno
prostorsko rešitev je klub našel z najetjem steze pri Swatyju, posebno razumevanje
93
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
pa so našli tudi pri KK Konstruktor, jim je od leta 1970 do 1974 omogočil vadbo na
njihovem kegljišču v Sernčevi ulici. Leta 1975 je klubu uspelo najeti kegljišče v hotelu
Habakuk pod Pohorjem. Delo je ponovno oživelo in tudi rezultati niso izostali.
Že leta 1976 je ekipa v drugi republiški ligi osvojila prvo mesto in se ponovno uvrstila v
prvo slovensko ligo. V naslednjih letih so tekmovalci KK Železničar tako v tekmovanju
posameznikov kot v nastopih dvojic dosegli nekaj odmevnih rezultatov, zlasti par
Franc Žnidarič, Alojz Stergar, ki sta se uvrstila tudi na državno prvenstvo. Leta 1977
si je tudi ekipa z osvojitvijo petega mesta na republiškem prvenstvu priborila pravico
nastopa na ekipnem prvenstvu Jugoslavije. Za ekipo so nastopili: Nikola Antolos,
Franc Jelen, Lojze Kirbiš, Jože Kos, Stanko Lašič, Oto Medved, Alojz Stergar, Milan
Šiftar in Franc Žnidarič, ki je bil že od druge polovice šestdesetih let eden najboljših
klubskih tekmovalcev.
Ponovni uspehi so bili plod trdega in strokovnega dela. Nadaljnje uspehe so preprečili
znameniti portoroški sklepi in leta 1978 je klub prenehal z nadaljnjim delovanjem.
94
Ob 80-letnici društva
10. KICKBOX
V Karate klubu Maribor so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v okviru borilnih
veščin BUDOKAI gojili tudi kickbox oziroma ring disciplino, imenovano full contact,
ki je predstavljala novost v borilnem športu. Leta 1986 so člani kluba na republiškem
prvenstvu ravno v full contactu dosegli odlične rezultate. Dušan Rudolf je zmagal v
kategoriji do 79 kg, Tešo Mitrovič in Mladen Pavlin sta v kategoriji do 85 kg dosegla
drugo in tretje mesto, tretji pa je bil tudi Ljubiša Živanovič v kategoriji do 89 kg. Istega
leta je Dušan Rudolf na evropskem prvenstvu v Atenah osvojil bronasto medaljo.
Klub je bil večkrat organizator turnirjev za državno prvenstvo v full contactu. Borb so
se redno udeleževali tudi domači tekmovalci Mladen Pavlin, Dušan Rudolf, Zvonko
Zečevič, Matej Leskovar, Andrej Leš, Robert Sešelj, brata Matej in Boštjan Ravter,
Tešo Mitorovič, Gregor Lapuh, Ivan Lazar in še nekateri. Člani so tekmovali tudi na
ostalih državnih in mednarodnih turnirjih v full contactu. V BUDOKAI-u so bili
poleg že navedenih steber ekipe, ki je sedemkrat zapored osvojila prvo mesto v državi,
še Zlatko Slavinec, Janko Klinc in Boštjan Lapuh. Vidne rezultate so dosegali tudi v
posamični konkurenci.
Z osamosvojitvijo Slovenije so bili ustvarjeni pogoji za ustanovitev Kickboxing zveze
Slovenije in s tem tudi urejen status te borilne veščine v Sloveniji. Dotedanji Karate
klub Maribor se je reorganiziral v ŽŠD – Kickboxing klub Maribor, delo v okviru
organizacije BUDOKAI je zamrlo. Strokovno delo v klubu, sedaj samo v kick boxu, so
vodili Milan Grah, Gregor Lapuh, Zvonko Zečevič, Zlatko Slavinec in Matej Leskovar.
Zečevič, Lapuh in Leskovar so bili obenem tudi tekmovalci. Upravnemu odboru kluba
je predsedoval Miro Leskovar.
V skladu z razvojem kick boxa v svetu se je tudi pri nas začelo delo na dveh novih
disciplinah, v semi in light contactu, ki sta omogočili tekmovanje tudi borcem, ki jih
borbe v najtežji disciplini (full contact) niso zanimale.
V obdobju od leta 1990 do 1995 so tekmovalci Kickboxing kluba Maribor dosegli
nekaj odmevnih rezultatov in nastopali tudi na največjih mednarodnih tekmovanjih.
Naštejmo samo najpomembnejše: Boštjan Ravter, Mladen Pavlin, Gregor Lapuh,
Dušan Rudolf, Matej Leskovar in Zvonko Zečevič so bili v vseh teh letih državni prvaki
v svojih kategorijah, večina celo v vseh treh disciplinah kickboxa. Med mladinci sta
v semi contactu postala državna prvaka Damjan Muzek in Matej Ravter. Leta 1990
so se evropskega prvenstva v Madridu udeležili Mladen Pavlin, Gregor Lapuh in
Zvonko Zečevič, ki je osvojil celo bronasto medaljo, naslednje leto pa na svetovnem
prvenstvu v Parizu zasedel peto mesto. Leta 1991 so bili državni prvaki v semi in light
95
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
contactu Matej Leskovar, Gregor
Lapuh, Zvonko Zečevič, Matej
in Boštjan Ravter ter Mladen
Pavlin. Evropskega prvenstva v
Hamburgu leta 1992 so se udeležili
Gregor Lapuh, Zvonko Zečevič,
Matej Leskovar in Mladen Pavlin,
svetovnega prvenstva v Atlantic
Cityu (light contact), leta 1993
pa poleg Mladena Pavlina, ki
se je okitil z bronasto medaljo,
Mladen Pavlin, eden najuspešnejših klubskih tekmovalcev, zmagovalec
še Boštjan Ravter, Gregor
državnega prvenstva leta 1995
Lapuh, Dušan Rudolf in Matej
Leskovar. Udeleženca svetovnega prvenstva v Budimpešti (full contact) leta 1993 sta
bila Boštjan Ravter in Dušan Rudolf, evropskega prvenstva v Helsinkih naslednje leto
pa sta se udeležila Matej Leskovar in Boštjan Ravter. Svetovnega prvenstva leta 1995 v
Stuttgartu (light contact) sta se udeležila Mladen Pavlin in Matej Leskovar, svetovnega
prvenstva v Kijevu (full contact) istega leta pa Boštjan Ravter.
Tudi v letih od 1992 do 1994 so tekmovalci Kickboxing kluba Maribor osvojili vrsto
državnih naslovov. Leta 1992
so državni prvaki postali:
Gregor Lapuh (semi in light
contact), Zvonko Zečevič in
Mladen Pavlin (light in full
contact), postali pa so tudi
ekipni državni prvaki. Članski
državni prvaki leta 1993 so
bili Gregor Lapuh (semi in
light contact), Boštjan Ravter,
Dušan Rudolf in Mladen
Pavlin (light in full contact) ter Zvonko Zečevič na svetovnem prvenstvu v Parizu leta 1991
Matej Leskovar (full contact).
Leta 1994 so se z naslovi državnih prvakov ovenčali Slavko Koroša in Matej Leskovar
(semi contact), Mladen Pavlin (semi in full contact) ter Boštjan Ravter in Robert
Sešelj (full contact).
Tudi v obdobju 1995 – 1998 so se uspehi na državnih prvenstvih nadaljevali, saj
so tekmovalci Kickboxing kluba Maribor v tem obdobju osvojili kar 25 naslovov
državnih prvakov (med mladinci štiri in pri članih 21). Članski državni prvaki so
96
Ob 80-letnici društva
postali: Mladen Pavlin kar desetkrat (v letih 1995 in 1996 v vseh treh disciplinah, v
letih 1997 in 1998 pa v light in full contactu), Matej Ravter petkrat (v letih 1995 in
1996 pri mladincih v semi contactu, leta 1997 pa pri članih v light in full contactu ter
leta 1998 v full contactu), Boštjan Ravter dvakrat (leta 1995 in 1998 v full contactu),
po enkrat pa Andrej Tucuč (leta 1996 v light contactu), Mihael Slaček (leta 1997 v
full contactu), Tomaž Leskovar (leta 1998 v semi contactu), Uroš Kostevšek (leta
1998 v light contactu) ter Andrej Leš, Rok Snežič in Robert Sešelj (vsi leta 1998 v full
contactu), leta 1995 pa je v semi contactu pri mladincih postal državni prvak tudi
Damijan Muzek. Leta 1996 je bilo evropsko prvenstvo v Gradcu, kjer je Mladen Pavlin
osvojil bronasto medaljo v semi contactu. Na naslednjem evropskem prvenstvu leta
1998 v Carigradu je Pavlin bil še uspešnejši, saj je osvojil srebrno medaljo. Svetovnega
prvenstva leta 1997 v Gdansku se je udeležil Matej Ravter.
V letih 1999 in 2000 je klub zapadel v manjšo tekmovalno krizo, ker so nekateri dotlej
standardni in uspešni tekmovalci odšli iz kluba ali prenehali tekmovati. Kljub temu so
tudi v teh dveh letih klubske
vitrine postale bogatejše za
osem državnih naslovov, ki
so jih osvojili Tomaž Leskovar (1999 – semi contact),
Mladen Pavlin (1999 in 2000
– semi in light contact), Igor
Rašič (2000 – light contact),
Tilen Golob (2000 – light
contact) ter mladinec Taras
Rojko (2000 - semi contact).
Na svetovnem prvenstvu v
Rudolf in trener Milan Grah na evropskem prvenstvu v Budimpešti
Caorlu v Italiji leta 2000 sta Dušan
leta 1995
nastopila Tomaž Leskovar in
Mladen Pavlin, na evropskem prvenstvu naslednje leto v Leverkusnu v Nemčiji pa
samo Mladen Pavlin.
Leto 2001 je bilo prelomno za kickbox v Sloveniji in Mariboru. Kickboxing klubu
Maribor je bila namreč zaupana organizacija svetovnega prvenstva v semi in
light contactu ter glasbenih formah. Organizacijski odbor, v katerem so bili poleg
predsednika Milana Graha še Tomaž Leskovar, Gregor Lapuh, Tadej Kajzer, Ramis
Derlič, Aleš Polajnko, Rene Pirc, Tomaž Kranjc, Dejan Kiker, Miro Pliberšek in
Matej Leskovar, je odlično opravil nalogo, saj je bilo po mnenju vodstva svetovne
97
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
organizacije za kickbox (WAKO) to dotlej tehnično najbolje organizirano prvenstvo.
Na tekmovanju je sodelovalo prek 500 tekmovalcev iz 27 držav.
Leta 2001 so tekmovalci in tekmovalke Kickboxing kluba Maribor osvojili pet zlatih
odličij na državnem prvenstvu. Državni prvaki so postali: Mladen Pavlin (semi
contact), Matej Ravter, Vladko Nikolov, Marko Pečovnik in Vesna Žegarac (vsi v
light contactu). Nekoliko slabše je bilo naslednje leto, ko sta v klub prišla samo dva
državna naslova, ki sta jih osvojila Mladen Pavlin (semi contact) in Vesna Žegarac
(light contact).
V letih 2003 in 2004 je klub organiziral dve tekmovanji za svetovni pokal. Tekmovalci
so nastopili v vseh treh disciplinah in glasbenih formah. Leta 2004 je bil klub tudi
organizator evropskega prvenstva v semi in light contactu ter v glasbenih formah.
Prvenstvo je odlično izpeljal organizacijski odbor iz leta 2001. Tekmovanja se je
udeležilo 480 tekmovalcev iz 29 držav.
Po desetih letih se je slovenska reprezentanca na pobudo Danila Korotaja in Milana
Graha ponovno udeležila evropskega prvenstva v full contactu v Budvi v Črni gori.
Med udeleženci prvenstva sta bila tudi Mitja Šauperl in Gregor Stračanek, ki sta s
tem položila temelje za nov zagon full contacta v klubu. Leta 2004 so se od aktivnih
tekmovanj poslovili Matej in Boštjan Ravter ter doslej najuspešnejši tekmovalec v
zgodovini kluba Mladen Pavlin.
Z letom 2005 so v klubu opustili semi in light contact ter začeli ponovno z vso močjo
gojiti najtežjo disciplino full contact. To se je kmalu odrazilo tudi v športnih dosežkih,
saj so v letih 2005 in 2006 v svojih kategorijah postali državni prvaki Gregor Stračanek
(2005 in 2006), Mitja Šauperl (2005 in 2006) in Iztok Rebernak (2005). Leta 2005
je Kickboxing klub Maribor že tretjič organiziral tekmovanje za svetovni pokal, na
katerem je Mitja Šauperl osvojil 2., Gregor Stračanek in Vlado Izlakar pa 3. mesto.
Šauperl in Stračanek sta bila tudi udeleženca svetovnega prvenstva v Szegedu na
Madžarskem. Stračanek je bil zelo uspešen tudi leta 2006 z drugim in tretjim mestom
na svetovnem pokalu v Szegedu na Madžarskem in v Piacenzi v Italiji. Stračanek in
Šauperl sta nastopila tudi na evropskem prvenstvu v Lisboni na Portugalskem.
Strokovno delo trenerjev Zlatka in Gorazda Slavinca ter Zorana Miriča pod vodstvom
Milana Graha je zagotovilo za napredek tudi v naslednjih letih. Delo upravnega odbora
kluba pod vodstvom predsednika Miroslava Pliberška pa omogoča dobre pogoje za delo
vseh skupin, ki delujejo v klubu. Največja želja članov kluba za prihodnje obdobje pa je
dvorana za kickbox s stalno postavljenim ringom, kar bo omogočilo še hitrejši napredek
in delo v skladu z načrti tako tekmovalcev kot funkcionarjev v tem borilnem športu.
98
Ob 80-letnici društva
11. KOLESARSTVO*
Kolesarska sekcija je delovala v SK Železničar od leta 1934 do druge svetovne vojne.
Kolesarji so se udeleževali številnih tekmovanj, nekatere pa so tudi sami organizirali.
To so bile cestne dirke ali pa tekmovanja na tekmovalnih stezah. Na mnogih
tekmovanjih so se še posebej izkazali društveni člani Lozinšek, Ajd, Šprah, Žoher,
Grmek in Vesenjak. Po vojni, ko je vsaj na začetku zelo primanjkovalo strokovnih
kadrov in tehničnih sredstev, sekcija ni bila obnovljena.
Kolesarji na stadionu ob Tržaški cesti
99
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
12. KOŠARKA
Košarka je bila pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in Mariboru malo znana
športna panoga. Takoj po vojni, že leta 1945 pa beležimo začetek organizirane
košarkarske vadbe tudi v Mariboru. Sprva je košarka predstavljala le dopolnilni šport
aktivnim nogometašem in atletom. Profesor Alfonz Ledinek je zbral nekaj aktivnih
atletov, nogometašev, odbojkarjev in telovadcev ter jih že leta 1946 odpeljal na prvo
slovensko prvenstvo v Ljubljano, na katerem so nastopila samo tri moštva (Svoboda iz
Ljubljane, Murska Sobota in SŠD Železničar Maribor). Mariborska ekipa je nastopila
v postavi Roman Ledinek, Ivan Lah, Viktor Zavrl, Milan Medvešček, Franci Klep in
Drago Kranjec. Leta 1947 so bili košarkarji Železničarja zopet udeleženci slovenskega
prvenstva, leta 1948 pa so sodelovali tudi na prvenstvu železničarjev Jugoslavije.
Leta 1947 se je prvim košarkarjem pridružila skupina mlajših igralcev. Na telovadišču
TVD Partizan Železničar so od leta 1949 do 1957 s prostovoljnim delom zgradili prvo
košarkarsko igrišče, nekoliko
kasneje pa so se preselili na
igrišča na stadionu ob Tržaški
cesti. Jedro mlajših igralcev so
predstavljali: Franci in Rudi
Vračko, Viktor Zavrl, Velibor
Frelih, Marjan Cirer, Otmar
Klipšteter, Vlado Elvič, Vanja
Sovič, Herbert Kumer, Ivan
Šijanec, Vlado Novak, Miran
Potrč, Slavko Celan, Božo
Boezio, Vili Nahtigal, Ivan
Copf in Ivan Mraz. To moštvo
(z manjšimi spremembami)
Ekipa ŽKK Maribor leta 1949, ko je prvič postala prvak Slovenije. Od
je
bilo od leta 1949 do 1957
leve: Velibor Frelih (kapetan), Ivan Polanec, Franci Vračko, Vlado Elvič,
desetkrat najboljše v Sloveniji
Viktor Zavrl, Slavko Celan, Ivan Vošnjak, Rudi Vračko, Božo Boezio in
Ivan Copf.
in prav tolikokrat sodelovalo
tudi na kvalifikacijah za vstop v prvo zvezno ligo, uspešni pa so bili samo leta 1954, a
žal samo za eno sezono. Vendar je bilo to dovolj, da so že omenjeni igralci opozorili
košarkarsko javnost, da je ta igra pognala globoke korenine tudi v Mariboru.
S kvalifikacijami za prvo zvezno ligo, ki so bile oktobra 1954 v Mariboru je povezan tudi
nenavaden dogodek, ki je verjetno edinstven v zgodovini košarke, ko si je moštvo za
zanesljivo napredovanje v višji rang tekmovanja moralo samo zabiti koš. Na odločilni
tekmi med Mariborčani in Železničarjem iz Karlovca je domačinom za napredovanje
100
Ob 80-letnici društva
v prvo ligo zadostoval že poraz z manj kot devetimi koši razlike. Ker je tik pred koncem
tekme pretilo, da se bo srečanje v rednem delu končalo neodločeno (propozicije
tekmovanja pa neodločenega rezultata niso dovoljevale in bi se zato igral podaljšek),
Mariborčani pa so ostali zaradi izključitev zaradi osebnih napak zelo oslabljeni in
bi se lahko zgodilo, da bi Karlovčani v podaljšku dosegli potrebno prednost devetih
točk. Nekaj sekund pred koncem se je zato mariborski igralec Rudi Vračko odločil za
met v svoj koš (Karlovčani so svojega s tesnim pokrivanjem odločno branili), toda pri
vodstvu Karlovčanov s 55:53 tekme še ni bilo konec. Takoj je sledila namerna osebna
napaka gostov, vendar so Mariborčani en prosti strel namerno zgrešili, za ponovno
izenačenje rezultata pa ni bilo več možnosti, ker Karlovčani niso hoteli metati za
dve točki, Mariborčani pa niso
hoteli narediti osebne napake, pa
tudi čas se je iztekel in tekma se
je končala z rezultatom 55:54 in
uvrstitvijo Mariborčanov v prvo
jugoslovansko ligo.
Zgodovinski uspeh na mariborskih
kvalifikacijah so dosegli: Rudi
Vračko (kapetan), Marjan Cirer,
Ivan Mraz, Velibor Frelih, Otmar
Klipšteter, Herbert Kumer, Vanja
Sovič, Ivan Šijanec, Miran Potrč,
Vlado Novak, Ferdo Pišorn in Vili
Nahtigal.
Mladinska ekipa, ki je leta 1955 osvojila slovensko prvenstvo in
bila druga v Jugoslaviji. Stojijo od leve: trener Drago Lešnik, Peter
Dobrila, Manfred Meršnik, Rudi Kralj, Miran Potrč, Vito Gravič in
predsednik Bronislav Kosi, čepijo od leve: Stanko Brodnjak, Lavrič,
Aleksander Marčinko in Peter Penko.
Leta 1955 so bili zelo uspešni tudi
mladinci, ki so po osvojitvi slovenskega prvenstva postali tudi
podprvaki Jugoslavije, takoj za
beograjsko Crveno zvezdo. Pod
vodstvom trenerja Draga Lešnika so se izkazali naslednji mladi
košarkarji: Peter Dobrila, Manfred Meršnik, Miran Potrč, Stane
Berčič, Peter Penko, Rudi Kralj,
Vito Glavič, Stanko Brodnjak in
Aleksander Marčinko. Potrč, Dobrila in Meršnik so postali tudi
mladinski državni reprezentanti.
Moštvo, ki je leta 1955 nastopalo v prvi jugoslovanski ligi. Od leve
stojijo: predsednik Bronislav Kosi, Pišorn, Miran Potrč, Otmar
Klipšteter, Rudi Vračko, Ivan Mraz, Velibor Frelih in tajnik Ernest
Veber, čepijo: Herbert Kumer, Vili Nahtigal, Ivan Šijanec, Vlado
Novak, Marjan Cirer in Vanja Sosič
101
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
V poznejših letih je nekaj mladincev ŽKK Maribor nastopalo v slovenski mladinski
reprezentanci (Miloš Skakič, Franc Žiberna in Mitja Lovše).
V letih 1961 in 1962 je moška ekipa uspešno sodelovala v novoustanovljeni slovensko–
hrvaški ligi, ki pa so jo po dveh letih ukinili. V tem času so tudi mladinci in pionirji
v republiški konkurenci posegali po najvišjih mestih. Težava ŽKK je bil vsakoletni
osip igralcev, ki so odhajali na študij v Ljubljano. Košarka je bila tedaj v glavnem šport
dijakov in študentov. Dodatno pa je košarkarje močno prizadela rušitev stadiona ob
Tržaški cesti leta 1963 in selitev za dolgih šest let na improvizirana igrišča ob tedanji
gimnaziji Miloša Zidanška. Takrat so za eno leto celo izpadli iz prve slovenske lige,
kamor pa so se že po enem letu vrnili.
Leta 1965 je kar šest igralcev ŽKK Maribor (Kralj, Krope, Kotarac, Fric, Benet in
Delakorda) nastopilo v železničarski reprezentanci Jugoslavije na evropskem prvenstvu
železničarjev v Alma Ati v Sovjetski zvezi. Po nesrečno izgubljenem slovenskem
prvenstvu leta 1965 je članska ekipa v naslednjih dveh sezonah močno popustila.
Nov razcvet je prineslo leto 1968, ko so bila zgrajena nova igrišča z garderobami v
športnem parku Tabor. Število aktivnih košarkarjev se je močno povečalo, s tem pa
Ekipa košarkarjev ŽKK Maribor, ki se je leta 1974 uvrstila v drugo jugoslovansko ligo. Od leve stojijo: odbornik Velibor
Frelih, trener Herbert Kumer, Jordan, Stane Kuntu, Aleksander Weldt, Milko Lovše, Drago Vezjak in tehnični vodja Stane
Razgoršek, čepijo: Peter Vilfan, Benet, Branko Lah, Horvat, Boris Dobrin, Bojan Pelhan in Boris Čerpes
102
Ob 80-letnici društva
tudi kvaliteta. Pojavila se je nova uspešna generacija in ŽKK Maribor je bil kmalu spet
v slovenskem vrhu. Že leta 1968 so bili člani zopet prvaki Slovenije. Kvalifikacije v
Tuzli so še enkrat, ko že večkrat poprej, preprečile uvrstitev v višji rang tekmovanja.
Leta 1974 je članska ekipa po ponovni pomladitvi moštva znova osvojila prvenstvo
Slovenije in se uvrstila v drugo zvezno ligo. Zanimanje za košarko se je izredno povečalo
in na tekme v dvorano B na mariborskem sejmišču je prihajalo po 1.500 gledalcev.
Za košarkarski »boom« v Mariboru so bili po vodstvom trenerja Herberta Kumra in
pomočnika Borisa Čerpesa najzaslužnejši Stane Kuntu, Andrej Vahen, Aleksander
Weldt, Peter Vilfan, Boris Dobrin, Drago Vezjak, Milko Lovše, Jože Jagodnik, Bojan
Peljhan in Borut Zajc.
S prihodom profesionalnega trenerja Slobodana Koprivice iz Čačka je pomlajeno
moštvo v drugi zvezni ligi osvojilo odlično tretje mesto. Vezjak, Dobrin, Lovše, Lah in
predvsem Vilfan so igrali v različnih republiških selekcijah. Vilfanu je uspel celo preboj
v državno mladinsko reprezentanco in nedolgo zatem še v člansko, ki je bila takrat
med najboljšimi na svetu. Peter Vilfan je pozneje kot igralec ljubljanske Olimpije,
splitske Jugoplastike in beograjskega Partizana bil stalni član državne reprezentance
na največjih tekmovanjih (svetovna in evropska prvenstva, balkaniade, mediteranske
igre). Na svetovnem prvenstvu v Manili na Filipinih je leta 1978 z ekipo Jugoslavije
postal celo svetovni prvak. Bil je tudi prvi kapetan članske reprezentance v samostojni
Sloveniji. Petra Vilfana danes uvrščamo med legende slovenske in jugoslovanske
košarke ter med najboljše mariborske športnike vseh časov.
Leta 1976 je razmeroma mlad, star komaj 48 let, umrl dolgoletni predsednik kluba,
eden prvih igralcev, poznejši trener in odbornik Marjan Cirer. Njegov naslednik ing.
Stane Razgoršek je z ekipo prizadevnih sodelavcev uspel pridobiti podjetji Tima in
MTT za pokrovitelja kluba. Obe podjetji sta poleg materialne podpore klubu pomagali
tudi pri zaposlovanju in reševanju stanovanjskih težav igralcev. V športnem parku
Tabor se je v tem času pričela tudi gradnja košarkarske dvorane. V tistih letih so veliko
skrb posvečali delu z mladimi igralci. Z njimi so delali trenerji Alfonz Ledinek, Rudi
Vračko, Božidar Munčan, Drago Lešnik, Herbert Kumer, Rajko Plančič, Jože Jagodnik,
Slobodan Jurkovič, Nikola Olujič, Zmago Sagadin, Peter Penko in zlasti Velibor Frelih,
ki je v klubu deloval kar 27 let in vzgojil cele plejade najmlajših košarkarjev.
Z združitvijo KK Branik in ŽKK Maribor je leta 1987 prišlo v mestu do ustanovitve
reprezentančnega kluba Maribor 87. Skupna želja mariborskih košarkarskih delavcev
je bila uvrstitev v prvo jugoslovansko ligo, ki je takrat slovela za eno najmočnejših v
Evropi. KK Maribor 87 je to za krajši čas tudi uspelo. ŽKK Maribor je takrat začasno
prenehal delovati, kar je bila za ŽŠD Maribor velika izguba, saj so v reprezentančni
103
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
klub odšli vsi najboljši igralci, celotna mladinska vrsta in številni odborniki.
Po triletnem premoru je leta 1990
košarka v ŽŠD Maribor znova
zaživela. Predsednik kluba je postal Borut Vrhovščak, leta 1994
pa Boris Črešnjar. V tem času se
je zvrstilo nekaj trenerjev članske
vrste, in sicer: Drago Vezjak, Tone
Krump, Matjaž Čuješ, Boris Dobrin, Dušan Ledinek, Igor Kuzma
in Bojan Luthar, mlajše selekcije
pa so trenirali Rajko Keršič, Matjaž Čuješ, Rado Seifrid, Stane Ivanuša in Simona Skerbinjek.
Mladinci so leta 1996 s četrtim mestom v Sloveniji dosegli največji
uspeh po ponovni oživitvi košarke v ŽŠD Maribor leta 1990
Zlasti Rajko Keršič je vzgojil vrsto pionirskih, kadetskih in mladinskih reprezentantov
(Marko Verginella, Primož Lovše, Denis Gladovič, Dragan Miletič, Gregor Auer,
Robert Šuran in Sašo Vujačič, ki danes nastopa v ameriški profesionalni ligi). Vujačič
je s 14. leti odšel k takratnemu slovenskemu prvoligašu Polzeli, od tam pa čez dve leti
najprej k italijanskemu Snaideru iz Vidma, kjer je ostal do leta 2004, ko so ga Lakersi iz
Los Angelesa na naboru ameriške profesionalne lige izbrali v svojo ekipo. V ameriški
profesionalni ligi je doslej za Lakerse zbral že 190 nastopov. Leta 2002 je s slovensko
mladinsko vrsto osvojil tudi srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Članska ekipa, ki se je leta 2002 uvrstila v 1.B slovensko košarkarsko ligo. Stojijo
z leve: strokovni vodja Janez Pestotnik, trener Sašo Milič, Gregor Kurečič, Semir
Durovič, Rajko Tomič, Robert Karlo, Matjaž Zorec, tehnični vodja Franc Milošič in
predsednik Miran Ocepek, čepijo z leve: Matjaž Želj, Robert Šuran, Tadej Horvat,
Jure Rojc, Tomaž Oček in Iztok Ocepek.
104
Vse selekcije so pričele
tekmovati v najnižjem
rangu tekmovanj. Napredek ni izostal in leta
1996 so mladinci že dosegli 4. mesto na državnem prvenstvu. Finalni
turnir je bil v organizaciji ŽKK Maribor. Dve
leti pozneje, leta 1998,
so pionirji v finalu državnega prvenstva v
Cerkinici osvojili drugo
mesto. V sezoni 2001/02
je članska ekipa zmagala
Ob 80-letnici društva
v vzhodni skupini druge lige in se uvrstila v 1.B slovensko
košarkarsko ligo. V naslednjih letih so se razmere v klubu
rapidno slabšale in 5. decembra 2005 privedle do prenehanja delovanja ŽKK Maribor. Sezono 2005/06 je moštvo
še odigralo s starim imenom, s sezono 2006/07 pa je začel
delovati nov klub, KK Maribor, ki mu predseduje Samo
Bandelj.
ŽKK Maribor so do leta 2006 vodili: Bronislav Kosi,
Marjan Cirer, Vlado Elvič, Milan Klepec, Jože Gričar,
Stane Pučko, Stane Razgoršek, Albin Žvajker, Vasja Lavrič,
Borut Vrhovščak, Boris Črešnjar, Drago Petek in Miro
Ocepek.
Sašo Vujačič, igralec Los Angeles
Lakersov, je svojo košarkarsko pot
pričel pri Železničarju.
Ženska košarka v ŽKK Maribor
Kmalu po pričetku delovanja moške ekipe je bila že leta 1948 formirana tudi ženska
vrsta, ki je bila kadrovana predvsem iz vrst telovadk. Med prvimi košarkaricami v
ŽKK Maribor so bile Ruža Vojsk, Majda Muraus, Zofka in Milka Kosi, Neža Černe,
Beba Novotny in Mara Mirnik, med prvimi trenerji pa Franc Vračko, Miran Potrč,
Marjan Cirer in Drago Lešnik, ki je leta 1958 uvedel tudi treninge za pionirke in mladinke. Mladinke so bile trikrat prvakinje Slovenije, na državnem prvenstvu Jugoslavije
pa enkrat tretje in enkrat pete. V tej generaciji mladink so nastopale: Emica Marinič,
Ida Klep, Nataša Malnarič, Elica Sajko, Hedvika Hermišek, Olga Pak, Emica Marek,
Marinka Kovač, Elica Arzenšek in Katja Malnarič.
Članice so bile vrsto let med vodilnimi v slovenski ligi, nikoli pa jim ni uspelo zmagati.
Do leta 1966 so bile dvakrat druge in štirikrat tretje. Med najuspešnejše košarkarice
ŽKK Maribor štejemo Miro Težak, ki je bila igralka in trenerka in se je pozneje
preselila v Ljubljano ter igrala za Slovan in Olimpijo, Nado Pocrnjič, ki je ravno tako
odšla v Ljubljano in vrsto let igrala za Ježico in za slovensko reprezentanco, ter Katjo
Krivič, ki je uspešno nastopala za beograjsko Crveno zvezdo, ljubljansko Ježico in
slovensko reprezentanco.
V sezoni 1987/88 je ženska košarka v ŽKK Maribor zamrla. Nekatere igralke so
prestopile k mestnemu tekmecu Braniku, ostale pa so prenehale z aktivnim igranjem
košarke.
105
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Ženska ekipa ŽKK Maribor leta 1958. Od leve stojijo: Elica Sajko, Erjavičnik, Kukovec,
trener Drago Lešnik, Kralj, Turk in Stuber, čepijo: Krempl, Jug in Čobec
106
Ob 80-letnici društva
13. LOKOSTRELSTVO
Zametki sodobnega športnega lokostrelstva v Mariboru segajo v leto 1961. Takrat
je peščica športnih zanesenjakov, med katerimi so bili Janko Pipan, Bogomir Pal in
Ivan Rigler, na osnovi skromnih načrtov iz revije Življenje in tehnika izdelala nekaj
lokov iz sušene orehovine. Ti loki so še sedaj ohranjeni in celo uporabni. Pozneje so
se s pomočjo ameriške revije Archery Magazin seznanili z modernim lokostrelstvom,
nabavili nekaj lokov in si ostalo opremo izdelali sami.
Prvo strelišče so si uredili na travniku v Stražunskem gozdu. Med lokostrelce sta v
tistem času prestopila atlet Pavel Narath in tabornik Peter Kamenjev. Delovali so pod
okriljem mariborskih tabornikov in se leta 1968 udeležili republiškega prvenstva
tabornikov. Ekipno so osvojili naslov najboljših lokostrelcev v Sloveniji, Janko Pipan
pa zlato puščico kot najboljši posameznik.
Uradna ustanovitev Lokostrelskega kluba Maribor je bila 6. februarja leta 1970. Člani
ustanovnega odbora so bili: Janko Pipan, Pavel Narath, Ivan Kozel, Erika Pipan, Ivan
Rigler, Bogomir Pal, Marjan Potočnik, Emil Veber, Peter Kamenjev, Mihael Lešnik
in Olga Fric. Za predsednika so izvolili Janka Pipana, ki je to funkcijo opravljal celo
desetletje. Še istega leta so organizirali že prvo mednarodno tekmovanje.
Prvi večji uspeh je klub dosegel leta 1971, ko je Janko
Pipan postal državni prvak
v dvoranskem lokostrelstvu.
V tarčnem lokostrelstvu je
ekipa leta 1973 zasedla tretje
mesto v Jugoslaviji, v tarčnem FITA-lokostrelstvu pa
je naslednje leto Pavel Narath
postal državni prvak. Pavel
Narath je s 1210 krogi presegel za tiste čase pomembno
mejo 1200 krogov, za kar je
prejel od japonskega proi- Najmlajši pozorno sledijo prikazu streljanja z lokom. Morda je med njimi
bodoči šampion
zvajalca lokov Yamaha v dar
najsodobnejši lok. Že leta 1975 je tudi ekipa postala državni prvak, Bojan Postružnik
pa najuspešnejši tekmovalec. V tem času je postavil državne rekorde na vseh strelskih
razdaljah. Bil je tudi prvi naš lokostrelec – olimpijec ter na olimpijadi v Mont Realu
leta 1976 osvojil do sedaj še nepreseženo 9. mesto.
107
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Lokostrelski klub je nato vrsto let osvajal naslove najboljših ekip in posameznikov v
državi. Leta 1981 je bil Bojan Postružnik izbran za športnika Maribora, lokostrelci pa
so bili tudi najboljša ekipa. Ob Postružniku so se pojavili novi talenti, med katerimi
sta najbolj zablestela Samo Pitomac in Bojan Ploj, ki je na mladinskem evropskem
prvenstvu osvojil bronasto medaljo, leta 1982 pa je na 90-metrski razdalji postal celo
članski evropski prvak. Postružnik in Ploj sta se nato med leti 1985 in 1990 izmenično
pojavljala kot dobitnika medalj na državnih in balkanskih prvenstvih. Leta 1988 je
Bojan Ploj na državnem prvenstvu kot prvi Slovenec premagal magično mejo 1300
krogov (1308). Kljub izrednemu dosežku ga zaradi kuhinje v lokostrelski zvezi
Jugoslavije niso uvrstili med olimpijce.
Olimpionik Leon Štukelj v družbi mariborskih lokostrelcev
Leta 1989 se je pojavilo novo ime med lokostrelci, Igor Vrbančič je postal dvoranski
državni prvak in veliko pripomogel k novim ekipnim naslovom kluba. V obdobju
1990-1996 je prišlo do novega pomlajevanja. Bojan Ploj je zaključil športno kariero, v
klub pa sta prišla mlada Dominika Žiberna in Peter Koprivnikar. Slednji je zablestel že
kot pionir na državnem prvenstvu leta 1990, naslednje leto osvojil slovenski mladinski
pokal in se s petnajstimi leti enakovredno kosal s člani. Postal je evropski pokalni
zmagovalec med kadeti, pozneje pa še prvak med olimpijskimi upi in državni prvak.
Leta 1992 je bil Peter Koprivnikar izbran za najobetavnejšega športnika Maribora.
108
Ob 80-letnici društva
Leta 1993 sta velik talent v mladinski konkurenci pokazala tudi Dominika Žiberna
in Gregor Sitar. Dosegla sta nekaj rekordov, Žiberna celo v članski konkurenci. Istega
leta je bil Peter Koprivnikar tretji v Evropskem mladinskem pokalu, na svetovnem
mladinskem prvenstvu pa je bil deseti. Lokostrelska zveza Slovenije ga je razglasila za
lokostrelca leta.
Sezona 1994 je bila verjetno najuspešnejša v zgodovini kluba. Tekmovalci so dosegli
odlične rezultate in uvrstitve v obeh slogih. V olimpijskem slogu je Peter Koprivnikar
v olimpijskem dvoboju dosegel evropski članski rekord (115 krogov z 12 puščicami),
postal pa je tudi državni prvak v tarčnem lokostrelstvu. Na mladinskem svetovnem
prvenstvu je Koprivnikar osvojil šesto, Dominika Žiberna pa osmo mesto. V
predtekmovanju sta bila celo boljša. Koprivnikar je dosegel evropski in svetovni
mladinski rekord, Žiberna pa evropskega v FITA-slogu in še dva na posamičnih
razdaljah. Veliki uspehi so botrovali tudi ugodni kategorizaciji klubskih tekmovalcev
v tem letu, saj je bil Peter Koprivnikar uvrščen v svetovni, Dominika Žiberna v
perspektivni in Iztok Prelog in Peter Šilec v mladinski razred. Mariborski lokostrelci
so imeli takrat v posesti en evropski absolutni (Koprivnikar v olimpijskem dvoboju),
dva svetovna mladinska (Koprivnikar v FITA-slogu in 30 m), tri evropske mladinske
(Žiberna v FITA-slogu ter 50 m in 30 m), tri državne članske (Koprivnikar, Ploj,
Žiberna), tri državne mladinske (Koprivnikar, Ploj, Žiberna) in državni kadetski
rekord (Koprivnikar). Dominika Žiberna in Peter Koprivnikar sta za leto 1993 postala
tudi slovenska lokostrelca leta.
Leta 1995 so najboljši mladinci prestopili v člansko
konkurenco, kar se je nekoliko poznalo na rezultatih.
Peter Koprivnikar si je kljub temu na svetovnem
prvenstvu v Indoneziji pristreljal olimpijsko normo
za Atlanto, olimpijsko vizo pa si je s petim mestom
priborila tudi ekipa. Koprivnikar je bil s 1.336 krogi
četrti na lestvici evropskih lokostrelcev, postal pa
je tudi lastnik vseh članskih državnih rekordov v
tarčnem lokostrelstvu. Povsem logično je bilo, da
je bil na osnovi odličnih rezultatov izbran tudi za
najboljšega športnika Maribora leta 1995.
Na olimpijskih igrah v Atlanti je ekipa ponovila
odlično peto mesto s svetovnega prvenstva.
Istega leta se je Dominika Žiberna uvrstila v
reprezentanco Slovenije za obe največji prireditvi
v Sloveniji in na njih dosegla svoje najboljše
Peter Koprivnikar in Dominika Žiberna sta
leta 1994 postala lokostrelca leta
109
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
rezultate. Na evropskem prvenstvu je bila solidna 14., na svetovnem pa 15. Uspešen
je bil tudi mladinec Peter Šilec, ki je osvojil zlato odličje v ekipni konkurenci na finalu
evropskega mladinskega pokala na Nizozemskem. Uroš Žibrat je na istem prvenstvu
med kadeti osvojil šesto mesto v tarčnem lokostrelstvu in postal tudi mladinski državni
prvak. Državni prvaki za leto 1996 so postali še Peter Koprivnikar, Iztok Prelog in
Peter Soršak, Dominika Žiberna pa je bila tretja.
V klubu je delovala dobro organizirana lokostrelska šola. Osnovno vaditeljsko
izobraževanje sta končala Igor Vrbančič, Peter Žiberna. V Lokostrelskem klubu
Maribor so prvi v Sloveniji pričeli gojiti novo lokostrelsko disciplino, imenovano skiarchery, ki je modificiran tekaški biatlon, pri katerem se namesto s puško strelja z
lokom.
Tudi v letih 1997 in 1998 so mariborski lokostrelci nadaljevali z uspešnimi nastopi.
Osvojili so kar osem državnih naslovov (Peter Koprivnikar pri članih, Uroš Žibrat in
Žiga Leskošek pri mladincih, Ana Vončina pri kadetinjah ter Peter Soršak in Azra
Herceg pri pionirjih), dva naslova pokalnih zmagovalcev Slovenije (Uroš Žibrat in nekaj
odmevnih mednarodnih uspehov, med njimi drugo mesto Koprivnikarja na veliki
nagradi Turčije v Antalyji, 3. mesto ekipe in 8. mesto Koprivnikarja na sredozemskih
igrah v Bariju, tretje mesto ekipe na prvem svetovnem prvenstvu v ski-archeryju, 14.
mesto Koprivnikarja na evropskem prvenstvu v Franciji ter nastop mladinca Uroša
Žibrata in kadetov Azre Herceg in Petra Soršaka na mladinskem evropskem pokalu.
Januarja 1999 je Lokostrelski klub Maribor na Pohorju organiziral prvo državno
prvenstvu v ski-archeryu,
imenovanem tudi arcatlon.
Slovenska arcatlonska ekipa (Prelog, Koprivnikar,
Krumpestar) je leta 2000
na svetovnem prvenstvu
v Italiji dosegla tretje mesto. Obrestovalo se je tudi
delo z mladimi, med katerimi se je kot odličen tekač Lokostrelski biatlon (smučarski tek in streljanje z lokom)
in strelec zelo izkazal Vid
Vončina. V sezoni 2004/05 je bil tretji na evropskem pokalu v Berlinu, na svetovnem
prvenstvu v Italiji je med mladinci zmagal v šprintu in v zasledovalnem teku ter bil
drugi v članski štafeti. Na svetovnem pokalu v Nemčiji pa je med člani zmagal v zasle-
110
Ob 80-letnici društva
dovanju in bil peti v šprintu.
V treh desetletjih in pol delovanja je lokostrelski klub Maribor pisal pomemben
del zgodovine slovenskega lokostrelstva. Njegovi člani so še vedno nosilci nekaj
posamičnih in ekipnih državnih rekordov, bili so redni udeleženci evropskih in
svetovnih prvenstev, imajo pa tudi tri nastope na olimpijskih igrah. V klubu so
prepričani, da bodo z vztrajnim in strokovnim delom kmalu zopet vzgojili generacijo
vrhunskih lokostrelcev.
111
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
14. MODELARSTVO*
Po končani drugi svetovni vojni, že julija 1945, je v društvu za kratek čas delovala
sekcija za modelarstvo in jadralno letalstvo. Po začetnem elanu je želja po tovrstni
dejavnosti splahnela in po dveh letih je sekcija prenehala delovati.
112
Ob 80-letnici društva
15. NAMIZNI TENIS
Tudi namizni tenis spada med športne panoge, ki so se med prvimi uveljavile v ŠK
Železničar. Namiznoteniška sekcija je bila ustanovljena že leta 1929, njeni pobudniki
pa so bili Gvido Mazi,Vili Pasternjak in Josip Šmidl,ki so bili tudi prvi igralci. Najprej
so igrali v lopi kavarne Volgruber, po letu 1935 pa na dveh mizah pod tribuno
stadiona ob Tržaški cesti. Med pomembnejša predvojna srečanja lahko štejemo
uspešen nastop proti državnima prvakoma Grziniću in Grzinićevi ter časten poraz 3:6
proti reprezentanci Gradca leta 1930. Kljub za takratne razmere sorazmerno dobrim
pogojem za uspešno delo,se namizni tenis pri ŠK Železničar ni uvrščal med uspešnejše
športe. Primat v mariborskem namiznem tenisu so pred drugo svetovno vojno imeli
igralci 1. SSK Maribor.
Kmalu po drugi svetovni vojni pa je namizni tenis v društvu dobil večjo veljavo. V letih
1945-1947 je bil najuspešnejši igralec Milan Ribič, ki je bil na mladinskih prvenstvih
Slovenije enkrat prvi in dvakrat drugi, druga pa je bila tudi članska ekipa v postavi
Vili Medvešček, Milan Ribič in Otmar Kolmančič. V obdobju od 1947 do 1952 je
bila zelo uspešna tudi ženska ekipa, za katero so igrale Majda Leban, Metka Orešič
in Anica Kolmanič, v moški ekipi pa so se takrat odlikovali Zmago Angleitner, Janko
Kolmančič in Janez Vrhunec.
Prvi pravi vzpon pa je pomenilo obdobje 1953-1960, ko se je skozi vse starostne
kategorije do uspešnega članskega nastopanja na republiških in zveznih turnirjih
prebila generacija, v kateri so glavno breme nosili Boris Zidar, Maks Godina, Pavle
Pirc, Franjo Radi, Janko Pisanec, Erik in Jože Švarc ter Božo Rehar, med dekleti pa
Silva Pipuš. Zidar in Godina sta bila v parih državna podprvaka, članska ekipa pa
se je leta 1960 uvrstila celo v zvezno namiznoteniško ligo. Vedeti je treba, da je bila
Jugoslavija takrat evropska namiznoteniška velesila. Godina je bil prvak Slovenije,
ravno tako pa mladi Rehar z Edijem Veckom iz Hrastnika v parih.
Po letu 1960 se je uspešen razvoj nadaljeval, zlasti v množičnosti, ki jo je prinesla
organizirana pionirska šola namiznega tenisa pod vodstvom trenerja Cveta Franka.
Pojavila se je nova generacija uspešnih tekmovalcev, kot so bili Ivan Bajc, Mirko
Milovanovič, Božo Zevnik, Bojan Cerkvenič, Janez Ujčič in še nekateri. Za njimi pa je
prihajala izredno nadarjena generacija še mlajših, ki je pozneje posegala po najvišjih
mestih tudi na mednarodnih tekmovanjih in obeležila najuspešnejše obdobje v
zgodovini kluba. To so bili: Miran Savnik, Danilo Klinger, Zoran Milovanovič, Andrej
Lukeš, Milan Brumen, Zvonko Cafuta, Danilo Cajnkar, Robert Migler, Peter Metež in
Vladimir Bambič. V tem obdobju je društvena sekcija prerasla v samostojni Železničarski
namiznoteniški klub (ŽNTK) Maribor, ki pa je še naprej deloval v okviru ŽŠD Maribor.
113
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Prizadevno klubsko vodstvo je
leta 1960 uspešno organiziralo
ekipno državno prvenstvo
in mednarodno prvenstvo
Jugoslavije, ki je v tistih letih
sodilo med največje vsakoletne
namiznoteniške turnirje v Evropi,
leta 1965 pa pomagalo tudi pri
izvedbi svetovnega prvenstva v
Ljubljani (Cveto Frank, Drago
Zagorac, Jože Švarc, Maks
Godina, Janez Ujčič, Rudi Štern
ter Jože in Štefka Belec).
Ekipa, ki se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z zlatimi črkami
zapisala v zgodovino mariborskega namiznega tenisa. Od leve: trener
Cveto Frank, Miran Savnik, Danilo Cajnkar, Danilo Klinger, Slobodan
Niševič in tehnični vodja Rudi Štern
S prodorom izredne generacije pionirjev, ki so v letih 1968 in 1969 dvakrat zapored
osvojili naslov slovenskega prvaka in v naslednjih dveh letih postali dvakrat še
slovenski in jugoslovanski mladinski prvaki, se je pričelo zlato obdobje mariborskega
namiznega tenisa, ki je trajalo do leta 1975. V sezoni 1971/72 se je mladinska ekipa
uvrstila v člansko zvezno ligo, kjer je v treh letih napredovala od šestega do izjemnega
drugega mesta v sezoni 1974/75. Klubske barve so takrat branili: Miran Savnik, Danilo
Klinger, Danilo Cajnkar ter Robert Migler in Slobodan Nišavič. Miran Savnik je
naslovu pionirskega prvaka Slovenije dodal še naslov mladinskega prvaka Jugoslavije
ter naslov evropskega mladinskega prvaka na Danskem leta 1972, kjer je osvojil še
bronasto medaljo v parih. Vzporedno z Miranom Savnikom je dosegal velike uspehe
tudi Danilo Klinger, saj je na že omenjenem evropskem prvenstvu leta 1972 osvojil
dve bronasti medalji v parih. Savnikove in Klingerjeve evropske mladinske lovorike so
bile dotlej daleč največji uspeh mariborskega namiznega tenisa ter potrditev pravilnega
in uspešnega dela nesebičnega amaterskega trenerja Cveta Franka.
V članski konkurenci je bil Miran Savnik petkrat prvak Slovenije, po enkrat pa drugi
na državnem prvenstvu med posamezniki in v parih (s Klingerjem). Danilo Klinger
je tudi osvojil dva naslova slovenskega prvaka med posamezniki. Tekmovalni uspehi
so Savniku in Klingerju prinesli tudi vpoklic v jugoslovansko državno reprezentanco,
ki je bila takrat med najboljšimi štirimi na svetu. Z reprezentanco sta Savnik in
Klinger nastopala na balkanskih, evropskih in svetovnih prvenstvih ter na številnih
mednarodnih turnirjih. Miran Savnik je bil udeleženec svetovnega prvenstva leta 1973
v Sarajevu, evropskega prvenstva v Novem Sadu leta 1974, kjer je ekipa osvojila bronasto
medaljo in svetovnega prvenstva v Kalkuti, kjer je bila moška ekipa druga. Savnik je
z Zoranom Kosanovićem leta 1975 postal tudi mednarodni prvak Grčije v igri dvojic.
114
Ob 80-letnici društva
Na balkanskih prvenstvih je Miran Savnik trikrat
osvojil zlato medaljo v ekipni konkurenci, med
posamezniki pa po enkrat srebrno in bronasto.
Danilo Klinger je z Milivojem Karakaševićem
postal mednarodni prvak Poljske, v dvojicah
pa je osvojil dve bronasti medalji, z Branko
Batinić pa sta bila druga v mešanih dvojicah na
mednarodnem prvenstvu Italije. Miran Savnik je
leta 1976 postal zaslužni športnik Jugoslavije.
Portoroški sklepi o reorganizaciji slovenskega
športa so ŽNTK Maribor zadali hud udarec,
saj so si najboljše igralce prisvojili drugi in
tako obirali sadove tujega dela. Trenerja Franc
Cerkvenič in pozneje še Peter Vitez sta pričela
znova, vzgojila novo generacijo, ki je zopet Miran Savnik med igro leta 1975
dosegala lepe uspehe. To so bili Danilo Cajnkar,
Iztok Frank, Igor Klinger, Božo Štebih, Borut Premzl, Zoran Podlesnik in Mladen
Kuntner. S svojimi uspehi je v tej generaciji izstopal Iztok Frank, ki je leta 1977 postal
republiški mladinski prvak, skupaj z Božom Štebihom sta postala jugoslovanska
mladinska prvaka v parih, z Gordano Perkućin pa je Iztok Frank postal še državni
mladinski prvak v mešanih dvojicah. Svoj največji uspeh je Iztok Frank dosegel z
osvojitvijo srebrne medalje na evropskem mladinskem prvenstvu leta 1977.
Po končani igralski karieri je Miran Savnik dosegal velike uspehe tudi kot trener.
Od leve: predsednik kluba Zvonko Plohl st., Mladen Kuntner, Zvonko Plohl ml.,
Boštjan Tancer, Dimitrij Kiriuskhin in trener Miran Savnik
V osemdesetih letih
prejšnjega stoletja so se
pogoji za delo bistveno izboljšali, saj je klub
dobil nove prostore v
dvorani Tabor, kjer je
na voljo deset miz in jih
lahko uporabljajo ves
dan. V zadnjih letih pred
razpadom
Jugoslavije
so ogrodje ekipe ŽNTK
Maribor
sestavljali:
Zvonko Plohl, Boštjan
Tancer, Marinko Grbič,
Branko Horvat, Marjan
Hribar, Borut Perko,
115
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Franci Ivančič, Janko in Borut Bračko ter Dejan Stojanovič. Od »starih« je tekmoval
samo še Mladen Kuntner, ki pa se je kmalu oprijel trenerskega dela. Pričel je z vadbo
pionirk, kar je po dolgoletnem premoru pomenilo oživitev ženskega namiznega tenisa v klubu.
Članska ekipa je v tem obdobju nastopala v glavnem v drugi jugoslovanski ligi, v
sezoni 1990/91 pa so Grbič, Hribar, Plohl in Horvat mariborskemu namiznemu
tenisu znova priborili status prvoligaša. Do igranja v prvi zvezni ligi pa ni prišlo zaradi
razpada Jugoslavije. Leta 1990 je Boštjan Tancer postal pionirski državni prvak, na
evropskem mladinskem prvenstvu istega leta pa je osvojil dve bronasti medalji z ekipo
in v dvojicah z Aleksandrom Karakaševićem.
V samostojni Sloveniji se je začel klub profesionalizirati, najprej s trenerskim kadrom,
pozneje pa tudi z igralci. Kot profesionalni trenerji so krajši čas delovali Ivo Pšajd,
Božo Štebih ter Marinko Grbič, leta 1992 pa je profesionalni trener kluba postal
Miran Savnik. Članska ekipa je tedaj nastopala v postavi: Marinko Grbič, Marjan
Hribar, Zvonko Plohl, Branko Horvat in Boštjan Tancer, okrepljena z Romunom
Romulusom Reviszom in Rusom Dimitrijem Kriuskhinom. Leta 1992 je bila ekipa
ŽNTK Maribor druga, naslednja tri leta tretja, leta 1996 četrta, leta 1997 šesta, nato pa
v letih 1998 in 1999 zopet druga. Če lahko za prvo polovico devetdesetih let rečemo,
da so bili uspešnejši od članov pionirji in mladinci, ki so osvojili naslov državnih
ekipnih prvakov, potem je za drugo polovico devetdesetih let značilen ponoven
vzpon članskega moštva, ki je v sezoni 2000/01 pripeljal do osvojitve naslova državnih
prvakov.
To obdobje so zaznamovali številni tuji igralci. Poleg že omenjenih Revisza in
Kriuskhina, ki sta v Mariboru igrala štiri sezone, je leta 1997 pol sezone za ŽNTK igral
Kitajec Čeng, največji pečat pa je od tujcev pustil drugi Kitajec Yang Shi Gang, ki je v
Mariboru ostal kar šest sezon.Ker sta v tem času za člansko ekipo poleg dveh tujcev
igrala le dva domača igralca (Plohl in Tancer), je to nekoliko zavrlo razvoj domačih
igralcev. Opešalo je delo z mladimi, kar je povzročilo precejšen osip igralskega kadra.
Profesionalni trener poleg dela s člansko ekipo (dva treninga dnevno) ni zmogel še
dela z mlajšimi kategorijami.
V tem obdobju so se pojavili v klubu tudi prvi sponzorji, to sta bila Strojna in TAM.
Igralci so bili za svoje delo dobro nagrajevani in so od namiznega tenisa lahko solidno
živeli, čeprav so bili njihovi zaslužki v primerjavi z nekaterimi drugimi športi precej
nižji. V tem obdobju je še vedno delovala tudi ženska ekipa, ki jo je vodil trener Mladen
Kuntner. Dekleta so dosegala lepe rezultate v pionirski in mladinski konkurenci, nato
pa so kot po pravilu zapuščale klub oziroma prenehale z aktivnim igranjem.
116
Ob 80-letnici društva
Najzaslužnejši za uspešno delo kluba v zadnjih dveh desetletjih je bil dolgoletni
predsednik kluba Zvonko Plohl st., ki je vodenje kluba prevzel leta 1983. V devetdesetih
letih je klub postopoma profesionaliziral, pripeljal sponzorje, s čimer so se pogoji
za delo bistveno izboljšali, organizacijsko in kadrovsko pripravil ekipo za naskok na
osvojitev državnega naslova. Leta 1999 je prevzel krmilo kluba ravno tako spreten
organizator Valter Pristovnik, ki je moštvo okrepil z reprezentantom Gregorjem
Komcem, brez odškodnine pa sta moštvo okrepila še brata Gregor in Marko Zafošnik,
sponzorstvo kluba pa je prevzelo podjetje E-kompenzacije.
V začetku novega stoletja so Mariborčani petkrat zapored postali državni prvaki. V sezoni 2001/02 so k uspehu največ
prispevali igralci Gregor Komac, Gregor Škafar, Gregor Zafošnik in Kitajec Yang Shi Gang ter predsednik Valter Pristovnik
in trener Miran Savnik
Zastavljeni cilj, osvojitev naslova državnega prvaka, so igralci ŽNTK E-kompenzacije
dosegli že v sezoni 2000/01, ko so v velikem finalu premagali osemkratne državne
prvake ljubljansko Olimpijo. Enak uspeh so ponovili še štirikrat. V sezoni 2001/02 so
ponovno zmagali pred Olimpijo. V tej sezoni se je ekipa okrepila še z enim slovenskim
reprezentantom, Gregorjem Škafarjem. V naslednji sezoni se je za naslov prvaka
ponovno igral play-off, v katerem so Mariborčani gladko odpravili ekipo Puconcev.
Tudi v sezoni 2003/04, čeprav že brez Kitajca Yanga, so v velikem finalu zopet porazili
ekipo Puconcev, v naslednji sezoni pa še enkrat ubranili naslov v boju z žilavimi
Lendavčani. V letih osvajanja ekipnega državnega naslova so bili igralci ŽNTK
117
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
precej uspešni tudi v posamični konkurenci (državna prvenstva, top turnirji, odprti
turnirji…). S petkratno zaporedno osvojitvijo državnega naslova so se igralci ŽNTK
zapisali v anale mariborskega športa, trener Miran Savnik pa je dve leti zapovrstjo
(2002 in 2003) bil proglašen za trenerja leta v Mariboru. V sezoni 2003/04 je zaradi
zdravstvenih težav Mirana Savnika na trenerski klopi zamenjal Mirko Milovančevič.
Ne glede na nekoliko zanemarjeno delo z domačimi igralci in mlajšimi kategorijami
lahko to obdobje postavimo ob bok zlati dobi namiznega tenisa v Mariboru v začetku
sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
V sezoni 2005/06 so Mariborčani v boju za državni naslov izgubili z Lendavčani.
Ponovni podvig je klubu uspel leta 2006, ko je ŽNTK Finea Maribor postal pokalni
prvak Slovenije, saj je ta naslov osvojil prvič. Leta 2006 se je ekipi uspelo uvrstiti
tudi med osem najboljših v evropski superligi. V tem letu je ekipo okrepil slovaški
igralec Erik Illaš. V letu 2006 je klub izvrstno organiziral tudi 16. državno prvenstvo
posameznikov in dvojic.
ŽNTK Finea Maribor vsako leto organizira šolo namiznega tenisa za najmlajše.
Lani je klub s pomočjo Nove KBM Infond brezplačno razdelil nekaj mini mizic za
namizni tenis. V vzgojno-varstvenih ustanovah so bili darila zelo veseli, tako otroci
kot vzgojiteljice.
V svoji zgodovini od leta 1929
do danes je namiznoteniški klub
dal vrsto velikih igralskih imen,
prizadevnih funkcionarjev in
uspešnih trenerjev. Do sredine
devetdesetih let so to bili izključno
doma vzgojeni igralci. Med njimi
nedvomno izstopa trojka Miran
Savnik, Danilo Klinger in Iztok
Frank. Najuspešnejša trenerja
v klubski zgodovini sta bila
Lani je klub s pomočjo Nove KBM razdelil vzgojnovarstvenim
Cveto Frank in Miran Savnik,
ustanovam nekaj mini mizic za namizni tenis
predsednika pa Zvonko Plohl
st. in Valter Pristovnik. Podobno kot se je klub skozi vso svojo zgodovino ubadal s
finančnimi težavami, so bili do osemdesetih let prejšnjega stoletja življenjskega pomena
prostorski problemi. V zgodnji fazi svojega delovanja je imel klub svoje prostore pod
tribuno stadiona ob Tržaški cesti, nato se je večkrat selil, od telovadnice na Ruški cesti,
do Hale B in C na mariborskem sejmišču, da bi končno dobili domovinsko pravico in
dobre igralne pogoje v dvorani Tabor, kjer deluje in tekmuje še danes.
118
Ob 80-letnici društva
ŽNTK Maribor je doslej vodilo pet predsednikov, in sicer: Jože Belec, Rudi Štern, Branko
Matijevič, Bojan Cerkvenič, Zvonko Plohl st. in od leta 2000 Valter Pristovnik.
Državno prvenstvo za posameznike in dvojice v Mariboru leta 2006
119
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
16. NOGOMET
Ustanovitev Delavskega športnega društva Železničar je prinesla v mariborsko
nogometno življenje izredno živahnost. Novoustanovljeni nogometni klub se je že
v začetku močno uveljavil in postal tedaj vodilnima mariborskima kluboma, 1. SSK
Maribor in Rapidu, domala enakovreden tekmec. Nogomet je bil najprivlačnejša
športna dejavnost v tedanjem naselju Kolonija, večina ustanoviteljev Delavskega
športnega društva Železničar pa je bila zaposlenih v tedanjih Železniških delavnicah
ali Kurilnici. Naselje Kolonija je bilo že v času monarhije znano po nadarjenih
nogometaših in nekateri so mojstrsko obvladovali vse tehnične prvine igranja z žogo.
Manjkalo jim je le še kolektivnega in taktičnega znanja.
Prve tekme že v ustanovitvenem letu
Nogometaši SK Železničar so prvo uradno tekmo odigrali 7. avgusta 1927 s SK
Mercurjem in zmagali s 5:1. Istega leta so odigrali še tri prijateljske tekme proti 1.SSK
Maribor, vse tri pa je dobil klub z levega brega Drave. Na tekmi 14. avgusta je bil rezultat
3:1, na tekmi 16. oktobra 2:1, prvenstvena tekma pa se je končala s 3:0. Za Železničarja
so takrat igrali Glazer, Vagner, Kosi, Vogrinec, Frangež, Štauber, Mahajnc, Marčinko,
Nogometaši, ki so orali ledino današnjega NK Železničar.
120
Ob 80-letnici društva
Vauda, Senica in Vesnauer. Železničar je v ustanovitvenem letu v prvenstvu osvojil 3.
mesto za 1.SSK Maribor in SK Rapid.
Železničar je že leto dni po ustanovitvi društva dosegel odmevne rezultate, kot so
zmaga proti SK Čakovec s 4:3, zmaga proti 1.SSK Maribor s 3:2 in zmaga z 8:0 proti
SK Rapid. Najbolj gledane so bile tekme s SK Rapid – nemško usmerjenim športnim
društvom - proti kateremu je SK Železničar dosegel navdušujoče zmage. Leta 1928
je Železničar v Splitu s 4:2 premagal uglednega tekmeca, SK Borac. Novoustanovljeni
SK Železničar je po ustanovitvi oslabil nemški Rapid, saj so nekateri igralci Rapida
prestopili k Železničarju. Eden od prvih »prestopnikov« v SK Železničar je bil Ernest
»Nesta« Frangež.
Nogometnega kluba SK Železničar zaradi skromne denarne podpore nihče ni jemal
preveč resno. Obstajalo je mnenje, da ga bo doletela podobna usoda kot propadla
nogometna društva Herta, Postferein in Roten-elf. Toda SK Železničar je z nadarjenimi
nogometaši začel navduševati privržence nogometa na obeh bregovih Drave. Kmalu je
postal tako kakovosten, da je bil konkurenčen celo 1.SSK Mariboru. Temelj kakovostne
rasti kluba so bili nogometaši, vzgojeni v klubu. V tedanjem obdobju so ton igri dajali
bratje Frangež - najstarejši Ernest »Nesta«, po poklicu oblikovalec kovin, nekoliko
mlajši Anton »Hata«, v začetku kurjač in kasneje strojevodja parne lokomotive, ter
najmlajši, Franc, poklicni varilec v Železniških delavnicah. Vsi trije so živeli v naselju
Kolonija in bili zaposleni v tedanjih Železniških delavnicah in Kurilnici.
Leto 1929 je bilo rezultatsko zelo uspešno. SK Železničar je premagal Rapid z 1:0 in 3:1,
ena tekma se je končala z 1:1, Svobodo je premagal z 9:0, 14:1 in 6:1, s 1.SSK Maribor
je igral 3:3, izgubil z 2:4 in zmagal z 2:1. Po tekmi s SK Varaždinom, ki se je končala
2:2, je Železničar s 6:1 premagal SK Čakovec, s 4:1 Atletiko Celje, s 6:5 in 6:2 ŽŠK
Hermes, tekma s Primorjem iz Ljubljane se je končala 1:1, s Concordio iz Zagreba je
izgubil z 2:4, s 4:3 pa premagal ŽAK Subotico. Mednarodna tekma proti SV Villacher
v Beljaku se je končala 4:4, v Mariboru pa je s 3:1 zmagal Železničar. Nogometaši
Železničarja so tedaj igrali na igrišču nasproti železničarskega naselja Kolonija.
V tekmovalni sezoni 1929/1930 so se v slovenskem prvenstvu za naslov potegovali
Primorje in Ilirija iz Ljubljane ter 1.SSK Maribor in SK Rapid iz Maribora. Spomladi
leta 1930 se je pokazalo, da 1.SSK Maribor nima samo dveh enakovrednih tekmecev,
kot sta bila ljubljanska kluba, ampak še tretjega, SK Železničar. Šele ko je 1.SSK Maribor
premagal SK Železničar s 4:1, se je z Rapidom vred otresel tega hitro napredujočega
tekmeca. Naslov prvaka je osvojila Ilirija. Trener Železničarja je bil Dimitrije Stojišić.
Leta 1931 je bil SK Železničar prireditelj prvega nogometnega turnirja železničarskih
121
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
moštev tedanje Jugoslavije. Mariborski klub je osvojil drugo mesto, na turnirju pa
je kar s 7:2 premagal ugledni sarajevski klub Železničar. Istega leta je v prvenstveni
tekmi s 3:1 premagal mestnega tekmeca 1.SSK Maribor, na turnirju za pokal mesta
Maribor pa je v konkurenci Rapida, Svobode, Varaždina in Eusenbahersa iz Gradca
osvojil prvo mesto.
Leta 1930 je bilo v Sloveniji tudi prvo mladinsko nogometno prvenstvo. V finalu sta
se pomerila Ilirija in SK Železničar, boljša pa je bila Ilirija, ki je tako v Mariboru kot
Ljubljani zmagala s 3:2.
V sezoni 1931/1932 je bil tekmovalni sistem kot že tolikokrat prej ponovno
spremenjen. Vsi jugoslovanski klubi so morali najprej tekmovati v podzveznih ligah,
po trije najboljši pa so se uvrstili v eno izmed štirih zveznih lig, po dva najboljša kluba
v prvenstvu teh lig pa v enotno osemčlansko jugoslovansko ligo. Slovenski klubi so
se najprej pomerili za prvenstvo LNP. V konkurenci Ilirije, Primorja in Svobode iz
Ljubljane, 1.SSK Maribor in SK Železničar iz Maribora ter Atletika iz Celja je prvo
mesto osvojil 1.SSK Maribor.
Novi stadion ob Tržaški cesti
Leta 1932 se je ob pomoči Delavnic jugoslovanskih železnic in Kurilnice v trikotu
(narečno »Ajnšnitu« ali Lešu) Koroške železnice in Tržaške ceste začela gradnja
novega stadiona Športnega društva Železničar. Športni objekti so obsegali travnato
nogometno igrišče z atletsko stezo in leseno tribuno za okrog 1800 gledalcev s
slačilnicami in sanitarijami s toplo vodo, zraven pa so bila še igrišča za tenis, odbojko
in košarko. Pozimi je bilo ograjeno tudi drsališče za hokej. Stadion je bil za tiste čase
eden najlepših v tedanji kraljevini SHS.
Za SK Železničar je bilo leto 1933 zelo uspešno. Osvojil je prvo mesto na prvenstvu
železničarskih klubov Jugoslavije z zmago proti ŽAK Subotica. V mednarodni tekmi
proti romunski ekipi CFR Bukarešta je zmagal 7:4.
Prvak Slovenije v letu 1933 je postal 1.SSK Maribor (9 točk), drugi je bil SK Rapid (8),
tretji Železničar (5), Ilirija na zadnjem mestu pa je osvojila 4 točke. V prvenstvu ni
igralo ljubljansko Primorje, ki se je uvrstilo v enotno zvezno jugoslovansko ligo.
V sezoni 1933/34 sta bila glavna kandidata za naslov slovenskega prvaka 1.SSK
Maribor in ljubljanska Ilirija. Na prvi tekmi v Mariboru med Ilirijo in 1.SSK Maribor
se je pri vodstvu Ilirije s 3:2 vnel pretep, tekma je bila prekinjena, tekmovalna komisija
pa je pozneje zmago s 3:0 prisodila Primorju. V boj za prvo mesto se je tako vmešal
122
Ob 80-letnici društva
Železničar, ki je v Ljubljani igral odločilno tekmo za naslov prvaka z Ilirijo. Rezultat
je bil 4:4, ker pa je Ilirija imela boljšo razliko v zadetkih, je Železničar za ljubljanskim
klubom osvojil drugo mesto.
V sezoni 1934/1935 je bil na vrhu prvenstvene lestvice slovenske lige SK Železničar
(20 točk), za njim pa so se uvrstili Ilirija (16), Rapid in Čakovec (po 14) Celje in 1.SSK
Maribor (po 9), Svoboda (7) in Hermes (5).
Slavnostna otvoritev stadiona, ki je
bil zgrajen s prostovoljnim delom
članov društva in prostovoljnimi
prispevki, je bila 8. septembra
1935 in ob tej priložnosti je bil
tudi nogometni turnir. Ob igrišču
se je zbralo okoli 2500 gledalcev.
Med njimi je negodovanje zbudila
vest, da Primorje noče igrati z
V letih od 1935 do 1940 so za Železničar največkrat igrali, od leve,
Ilirijo. Zato je Železničar proti
stojijo: Anton Frangež, Ivan Krasnik, Stanko Orel, Karel Pocajt,
Iliriji zaigral z B-moštvom, ki je
Roman Eferl, trener Hugo Marusig, Vincenc Ravnjak, Taki Pavlin,
zmagalo s 3:0 (1:0). Zadetke sta
Frenč Antoličič; čepijo: Franc Štiftar, Vojimir Španger, Vlado Lešnik.
dosegla Jože Pezdiček v prvem in
Viktor Seifert v drugem polčasu. Prvo moštvo Železničarja pa je s 4:3 premagalo
ASK Primorje, s 4:1 Concordio in s 4:3 HAŠK iz Zagreba. Po nogometnem znanju so
najbolj izstopali branilec Ernest »Nesta« Frangež ter napadalca Pavlin in Luc.
Prvi naslov slovenskega prvaka
V sezoni 1936/1937 so se zgodile nove spremembe v tekmovalnem sistemu državnega
prvenstva. Ilirija in Primorje iz Ljubljane sta morala igrati v slovenski ligi, ki so jo
glede na kakovost klubov razdelili na ljubljanski in mariborski del. V mariborskem
so nastopili 1. SSK Maribor, SK Železničar, SK Rapid Maribor, Atletika Celje in ČSK
Čakovec, ki se je prav tako vključil v mariborsko nogometno podzvezo. Prvo mesto je
osvojil SK Železničar s 13 točkami, kar je bil do tedaj največji uspeh tega mariborskega
kluba, drugi je bil ČSK Čakovec z 9 točkami in tretji 1.SSK Maribor, ki je imel prav
tako 9 točk. Zmagovito moštvo Železničarja so sestavljali Karel Švajghofer, Vincenc
Ravnjak, Frenč Antoličič, Roman Eferl, Oto Turk, Ivan Golinar, Vlado Lešnik, Maks
Pocajt, Ernest »Nesta« Frangež, »Taki« Pavlin, Cvetko Bačnik, Tomi Jenšac in Jože
Habit. Vodil jih je Dimitrije Stojišić. V kvalifikacijah za vstop v prvo zvezno ligo je
Železničar izločil prvaka Hrvaške, SK Slavijo iz Varaždina, v finalu pa izgubil proti
prvaku BiH, ekipi SAŠK. Trener je bil Kojadinović.
123
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
SK Železničar je v sezoni 1937/38 nastopil s pomlajenim moštvom, ki ni ponovilo
uspeha iz prejšnjega leta. Ekipo so sestavljali Karel Švajghofer, Frenč Antoličič, Vincenc
Ravnjak, Franc »Franjo« Štiftar, Ernest »Nesta« Frangež, Ivan Golinar, Vlado Lešnik,
Ivan Krasnik, Roman Eferl, Karel Pocajt, Stanko Orel, Janko Grošelj, Oto Turk, Jože
Habit in »Taki« Pavlin, vodil pa jo je Josip Konrad.
Tekmovanje je potekalo v treh ligah, ljubljanski, celjsko–trboveljski in mariborski.
Prvak mariborske lige je postal ČSK Čakovec (14 točk) pred SK Železničar (13), tretji
je bil 1.SSK Maribor (12), četrta Mura (11) in peti SK Rapid (10). SK Železničar se je
uvrstil v finale prvenstva Slovenije, na katerem je zmagal ČSK Čakovec (15 točk) pred
Železničarjem (12), 1.SSK Maribor (12), Hermesom (8), Kranjem (5) in Celjem (4).
Tudi v sezoni 1938/1939 SK Železničar ni bil v vrhu slovenskega nogometa, zato pa je v
sezoni 1939/1940, zadnji pred drugo svetovno vojno, spet osvojil prvenstvo Slovenije.
Sezona se je začela s prerekanjem okoli tekmovalnega ustroja. Prvenstvo Slovenije je
bilo odigrano po ustroju, značilnem za pokalna tekmovanja. V finalu sta se pomerila
mestna tekmeca 1.SSK Maribor in SK Železničar. V prvi tekmi je zmagal Železničar
z 2:1, v drugi z enakim rezultatom 1.SSK Maribor, v tretji, odločilni tekmi, pa je bil
rezultat 2:0 za SK Železničar, ki se je tako veselil naslova slovenskega prvaka. Za SK
Železničar so tedaj igrali Vojmir Španger, Ivan Turk, Jože Habit, Franc Štiftar, Vlado
Lešnik, Karel Pocajt, Emil Kovačič, Franc Štalekar, Franc Frangež, Alfred Kardinar,
Frenč Antoličič in Anton Frangež. Najučinkovitejši igralec SK Železničar in tudi lige v
tej sezoni je bil Karel »Krlek« Pocajt, ki je dosegel kar 27 zadetkov. Ob njem so izstopali
še Franc in Anton Frangež ter Alfred Kardinar. Ekipo je vodil Hugo Marusig.
Za zadnje predvojno leto je bil značilen padec kakovosti slovenskega nogometa. Za
prvaka Slovenije se je potegovalo osem klubov, med njimi iz Maribora SK Železničar
in 1.SSK Maribor. Rapid ni nastopal. Naslov je osvojil SK Ljubljana z 22 točkami,
drugi je bil SK Železničar z 20 točkami, 1.SSK Maribor pa sedmi z 10 točkami.
Medvojno obdobje
Če damo pod drobnogled obdobje od leta 1927 do 1940, ugotovimo, da je Železničar
osvojil dva naslova slovenskega prvaka, da je moštvo zorelo trinajst let in da je bilo tik
pred drugo svetovno vojno v vrhu slovenskega nogometa. Žal je vojna temu moštvu
preprečila še večji vzpon. Štirje ključni igralci zmagovitega moštva iz sezone 1939/1940
so v vojni izgubili življenje, nekaj jih je odšlo v partizane, nekaj pa jih je bilo izseljenih
v taborišča v Srbijo in Hrvaško.
124
Ob 80-letnici društva
Okupacijska oblast SK Železničar
ni dovolila vzgoje pionirske in
mladinske ekipe. Ključni igralci
obeh mariborskih klubov, po
nalogu
okupacijske
oblasti
razpuščenega 1. SSK Maribora
in še obstoječega, a v delovanju
močno okrnjenega SK Železničar,
so večinoma pod prisilo morali
Moštvo Železničarja, ki je let 1940 osvojilo naslov prvaka Slovenije,
od leve, stojijo: Vojimir Španger, Ivan Turk, Jože Habit, Franc Štiftar,
prestopiti v nemško usmerjeni
Vlado Lešnik, Karel Pocajt, Emil Kovačič, Franc Štalekar; čepijo:
klub Rapid, ki je, sestavljen iz
Franc Frangež, Alfred Kardinar, Anton Frangež.
igralcev obeh klubov in delno
svojih, postal reprezentančni nogometni klub Maribora. Delovanje SK Železničar
kljub temu ni usahnilo in leta 1942 je klub začel nastopati s pomlajenim igralskim
kadrom.
V klubu so kljub pritiskom ostali nekateri starejši nogometaši, kot Franc Frangež, Jože
Habit, Ivan Golinar, Frenč Antoličič in Roman Eferl. Od mlajših igralcev so tedaj za
prvo moštvo SK Železničar nastopali Rihard Robinšak in njegov starejši brat Franc,
Slavko Kanič, Hubert Reininger in še nekateri drugi. Igralski kader prvega moštva
SK Železničar se je vseskozi popolnjeval, saj so okupacijske oblasti proti koncu vojne
mobilizirale večino mlajših nogometašev. Mnogi, ki niso odšli v partizane na začetku
vojne, so to storili proti koncu leta 1944, manjkali so tudi igralci, ki so bili izseljeni ali
pa so nogomet igrali za klube v tujini. Zaradi tega je nogometni šport nekaj mesecev
po osvoboditvi skoraj popolnoma zamrl.
Prva leta povojnega obdobja
Po koncu vojne leta 1945 se je začelo ponovno organiziranje športnega življenja v
porušenem Mariboru. Preživeli so se počasi začeli vračati v matične klube in si iskali
zaposlitev. Med pionirji oživljanja mariborskega športa, zlasti na desnem bregu Drave,
je bil Jože Fišer, predsednik Slovenskega fizkulturnega društva (SFD) Železničar – to
se je iz SK Železničar v SFD Železničar preimenovalo 14. junija 1945 na ustanovnem
občnem zboru. Fišer je bil tedaj direktor Delavnice državnih železnic v Mariboru,
pozneje Tovarne železniških vozil Boris Kidrič.
Prvo tekmo po osvoboditvi so nogometaši SFD Železničar odigrali 11. avgusta leta
1945 na igrišču ob Tržaški cesti proti NK Trst in zmagali z 2:1 (2:0). Za Železničar
so na tej tekmi igrali Šešerko, Bogomir Gomolj, Franc Frangež, (Antonič), Oto Turk,
Slavko Kanič, Jože Krasnik, Ogrizek, Jože Bosina, Karel Pocajt, Čebulj, Fekter, zadetka
125
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
pa sta dosegla Fekter in Čebulj. Železničar je odigral 8. septembra v Ljubljani še tekmo
proti Svobodi, v moštvu pa so bili Mirko Pliberšek, Ludvik Križan, Franc Frangež,
Jože Krasnik, Slavko Kanič, Zvonko Trpin, Oto Turk, Emil Kovačič, Karel Pocajt,
Hubert Reininger, Pavel Fišinger. V sklopu športnega dneva je bil 23. septembra derbi
mariborskih klubov, FD Maribor (prej 1.SSK Maribor) in SFD Železničar, ki se je
končal z rezultatom 0:0. Železničar je ob koncu novembra igral še proti hrvaškemu
klubu Tekstilac in izgubil z 1:2, zadetek za gostitelje pa je dal Franc Frangež.
V letu 1945 ni bilo prvenstva, le
tekmovanje po okrožjih, leta 1946
pa je zaživela slovenska liga. Železničar je 15. avgusta 1946 v prijateljski tekmi pred 3000 gledalci
s 3:2 (0:1) premagal beograjsko
Crveno zvezdo, zadetke za gostitelje pa so dali Karel Pocajt, Slavko
Kanič in Ludvik Križan. Na tej tekmi so za Železničar nastopili Ivan
Fišer, Franc Frangež, Albin Rafolt, Spomladi leta 1946 so jedro moštva sestavljali, od leve, stojijo: Franc
Filip Lesjak, Franc Štiftar, Ludvik Frangež, Albin Rafolt, Jože Babič, Filip Lesjak, Emil Kovačič, Vlado
Križan, Milan Dobnik, Emil Ko- Lešnik, Ivan Krasnik; čepijo: Slavko Kanič, Franc Štiftar, Stanko
Ukmar, Hubert Reininger.
vačič, Slavko Kanič, Karel Pocajt
in Hubert Reininger. V slovenski ligi je igralo deset klubov, po tri iz mariborskega in
ljubljanskega ter po dva iz celjskega in gorenjskega okrožja. V prvem delu so igrali na
izpadanje, finale pa po sistemu vsak z vsakim po dvakrat. Naslov prvaka je spomladi
leta 1947 osvojila ljubljanska Enotnost, Železničar pa je bil šesti. Jedro ekipe Železničarja so sestavljali Stanko Ukmar, Franc Frangež, Albin Rafolt, Jože Babič, Filip
Lesjak, Emil Kovačič, Vlado Lešnik, Karel Pocajt, Jože Krasnik, Slavko Kanič, Franc
Štiftar in Hubert Reininger.
V letu 1948, ko je bila v Ljubljani (29. maja) ustanovljena Nogometna zveza Slovenije,
so nogometaši Železničarja odigrali več prijateljskih tekem, jeseni pa so zaigrali v
prvi skupini slovenske lige. Na prijateljskih tekmah so bili zelo uspešni, s 3:2 (0:2)
so celo premagali Crveno zvezdo iz Beograda. V prvi skupini slovenske lige je igralo
osem klubov, po jesenskem delu prvenstva pa je na vrhu lestvice prezimil Železničar
iz Ljubljane z 11 točkami, mariborski Železničar na četrtem mestu pa jih je zbral 7.
Spomladi so bili prav tako najuspešnejši nogometaši ljubljanskega Železničarja, ki so
osvojili naslov prvaka, Železničar Maribor pa je osvojil peto mesto.
126
Ob 80-letnici društva
Aprila je Železničar na
stadionu ob Tržaški cesti igral prijateljsko tekmo z beograjskim Partizanom in izgubil z 0:3.
Za Železničar so na tej
tekmi igrali Karel Švajghofer, Jože Krasnik,
(Stane Kajšler), Zdravko
Vidak, Štefan Muraus,
Hubert Reininger, Ludvik Križan, Pavel Fišinger, Henrik Kučer, Franc Moštvo Železničarja v sezoni 1948/1949, od leve, stojijo: Franc Kozmelj, Karel
Zagoršek »Piola«, Karel Pocajt, Pavel Fišinger, Ludvik Križan, Hubert Reininger, Franc Štiftar, Emil
Jože Krasnik, tehnični vodja Vili Pezdiček; čepijo: Albin Rafolt, Ivan Fišer,
Pocajt, Franc Muraus. Kovačič,
Franc Frangež.
Na nočni prijateljski
tekmi jeseni leta 1949 na stadionu ob Tržaški cesti, ki je privabila kar 9000 gledalcev,
je jugoslovanski prvak, FD Dinamo iz Zagreba, z 8:1 (4:1) premagal SFD Železničar.
Za SFD Železničar so igrali Karel Švajghofer, Stane Kajšler, Rihard Robinšak, Ludvik
Križan, Hubert Reininger, Oskar Črtalič, Pavel Fišinger, Franc Štiftar, Jože Krasnik,
Karel Pocajt in Franc Muraus (Roman Ladinek, Božo Boecio in Slavko Kanič). Edini
zadetek za gostitelje je pri rezultatu 0:0 v 24. minuti dosegel Hubert Reininger. SFD
Železničar je igral tudi prijateljski tekmi v Splitu proti Hajduku; prvo je presenetljivo
dobil s 5:3, drugo pa izgubil kar z 0:8. V sezoni 1949/1950 je Železničar zapustil Karel
Pocajt, ki je prestopil k Braniku in se k modro-belim spet vrnil leta 1952.
V tekmovalni sezoni 1950 je slovenska liga štela dvanajst klubov, naslov prvaka je
osvojil Korotan iz Kranja, Železničar pa je tekmovanje končal na šestem mestu.
Novembra 1949 je v prijateljski tekmi Železničar z 2:1 premagal Proleter Pulj, zadetka
pa je dal Franc Muraus. Novembra je mariborski klub odigral še prijateljsko tekmo
z ekipo Naša krila iz Beograda in izgubil z 1:4 (0:3), častni zadetek je dosegel Jože
Babič, decembra pa še tekmo z mestnim tekmecem Branikom. Zmagal je kar 6:1 (3:0),
za Železničar pa so igrali Ivan Fišer, Stane Kajšler (Albin Rapnik), Drago Zagorac,
Franjo Šaho, Franc Štiftar, Milan Žižek, Pavel Fišinger, Pšuntner, Slavko Kanič, Evald
Hudelist in Henrik Kučer.
127
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
V letih od 1945 do 1950 so za Železničar Maribor igrali Ivan »Ika« Fišer, Pavel
Fišinger, brata Franc in Anton Frangež, Stane Kajšler, brata Jože in Franc Kozmelj,
Ludvik »Luda« Križan, Henrik »Hajna« Kučer, Hubert Reininger, brata Franc in
Slavko Kanič, Oskar Črtalič, Emil Kovačič, Emanuel Pavalec, Franc »Franjo« Štiftar
ter njegov mlajši brat »Uj«, Stanko Ukmar, Mirko Pliberšek, Zvonko Tomac, Teobald
Vidic, Karel Švajghofer, Karel Pocajt, Franc Kek, Roman Robinšak, Štefan Muraus,
Milan »Šiši« Dobnik, Franc Muraus, Roman Ladinek, Vajt, Ajdin, Jože Babič, Drago
»Daso« Zagorac in Zvonko Trpin.
Spomladi leta 1951 je prvenstvo Slovenije
začelo devet klubov. Naslov prvaka je
osvojil Branik s 26 točkami, Železničar
na petem mestu pa jih je osvojil 23.
Septembra je Železničar na stadionu ob
Tržaški cesti v prijateljski tekmi gostil
moštvo Budučnosti iz Titograda, člana
druge zvezne lige, tekma pa se je končala
2:2 (2:0), zadetka za Železničar sta dala
Bora Čendak in Evald Hudelist. Za V sezoni 1949/1950 so za Železničar igrali, od leve, stojijo:
Železničar so igrali Stanko Ukmar, Stane Pavel Fišinger, Stane Kajšler. Ludvik Križan, Henrik Kučer,
Kajšler, Štefan Muraus, Milan Žižek, Karel Pocajt, Štefan Muraus, Jože Babič, Jože Krasnik;
čepijo: Hubert Reininger, Karel Švajghofer, Franc Muraus.
Franc Štiftar, Franjo Šaho, Milan Dobnik,
Evald Hudelist, Albin Rafolt (Pavel Fišinger), Bora Čendak (Zvonko Tomac).
Leta 1952 je v slovenski ligi, ki se je začela marca, igralo deset klubov. Naslov prvaka
je osvojil Odred iz Ljubljane z 31 točkami, mariborski Železničar pa je bil sedmi in je
osvojil 14 točk. V tem letu so modro-beli dres največkrat oblačili Ivan Fišer, Stanko
Ukmar, Stane Kajšler, Albin Rafolt, Ludvik Križan, Franc Štiftar, Hubert Reininger,
Milan Dobnik, Bora Čendak, Teobald Vidic, Milan Žižek, Zvonko Tomac in Vinko
Donko.
Nogometaši Branika so 12. julija 1952 končno prišli do svojega igrišča. Ob slovesni
otvoritvi športnega parka v Ljudskem vrtu je bila tudi prijateljska tekma mestnih
rivalov Branika in Železničarja. Železničar se je Braniku oddolžil za poraz v zadnji
prvenstveni tekmi, saj je zmagal s 3:0 (0:0). Nogometna zveza Hrvaške je v tem letu
predlagala ustanovitev slovensko-hrvaške lige in 21. avgusta je bilo sklenjeno, da
bo ta štela deset klubov – šest iz Hrvaške in štiri iz Slovenije. Žal med njimi ni bilo
mariborskega Železničarja.
128
Ob 80-letnici društva
Ob 25-letnici SŠD Železničar je bil 21. septembra turnir, na katerem so poleg
Železničarja igrali še Branik, Spartak Subotica in Lokomotiva Zagreb. Železničar je
igral dve tekmi, ki sta se končali takole: Spartak - Železničar 5:0 (4:0), Lokomotiva
- Železničar 3:0 (3:0). Za Železničar so na turnirju igrali Ivan Fišer, Pavel Fišinger,
Franc Štiftar, Milan Žižek, Ludvik Križan, Hubert Reininger, Albin Rafolt, Milan
Dobnik, Teobald Vidic, Bora Čendak, Zvonko Tomac.
V sezonah 1952/1953, 1953/1954 in 1954/1955 je prvenstvo Slovenije potekalo v dveh
skupinah – zahodni in vzhodni, od jeseni leta 1955 pa v ljubljansko-primorski in
mariborsko-varaždinsko-celjski ligi.
Jeseni leta 1952 je vzhodna liga štela osem klubov, prvi del prvenstva pa je s 13
točkami dobil Železničar, drugi, Kladivar Celje, pa je imel 12 točk. Aprila leta 1953
je Železničar igral z ekipo KAC Celovec in z zadetkom Teobalda Vidica zmagal 1:0.
Za Železničar so nastopili Ivan Fišer (Stanko Ukmar), Vinko Donko, Pavel Fišinger,
Karel Pocajt, Franc Štiftar, Bora Čendak, Milan Dobnik, Franc Kek, Teobald Vidic,
Hubert Reininger, Zvonko Tomac (Franc Kanič). Po spomladanskem delu prvenstva v
vzhodni ligi je prvo mesto osvojil Kladivar s 25 točkami, Železničar pa je bil drugi z 23
točkami. Moštvo Železničarja je 12. avgusta igralo prijateljsko tekmo z Dinamom iz
Zagreba. Blizu 2500 gledalcev je videlo zmago gostov s 6:1 (1:1), zadetek za gostitelje
pa je dal Hubert Reininger. Železničar je nastopil v postavi Stanko Ukmar (Ivan
Fišer), Vinko Donko, Karel Pocajt, Franc Štiftar, Bora Čendak, Milan Dobnik, Franc
Kek, Teobald Vidic, Hubert Reininger, Zvonko Tomac (Ludvik Križan). Modro-beli
so kot drugouvrščeno moštvo vzhodne slovenske lige igrali kvalifikacije za uvrstitev v
hrvaško-slovensko ligo z Izolo; doma so izgubili z 1:3, povratna tekma pa se je končala
0:0 in napredovala je Izola.
Uvrstitev v slovensko-hrvaško ligo
Leta 1953 so se na Nogometni zvezi Jugoslavije ponovno odločili za ustanovitev II.
zvezne lige z desetimi klubi, v njej pa spet ni bilo Železničarja. Po kvalifikacijah se je
vanjo uvrstil Branik. Železničar je 28. marca 1954 igral prijateljsko tekmo z Dinamom
iz Zagreba, pred 5000 gledalci pa so s 5:3 (4:2) zmagali gostje. Zadetke za Železničar
sta dala Teobald Vidic 2 in Ludvik Križan. Aprila 1954 se je začel spomladanski del
slovenskega prvenstva v vzhodni ligi, v kateri je igralo devet klubov. Prvak skupine je
postal Železničar in se s Piranom pomeril v dveh kvalifikacijskih tekmah za uvrstitev
v hrvaško-slovensko ligo. Prva v Mariboru se je končala 6:0 (1:0) za Železničar,
povratna v Piranu pa 2:1 (0:1) za Piran, tako da je napredoval mariborski klub.
129
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
V jesenskem delu prvenstva v slovensko-hrvaški ligi leta 1954 je Železničar osvojil
deseto mesto, največ tekem zanj pa so odigrali Ivan Fišer, Vinko Donko, Pavel Fišinger,
Vinko Krejač, Josip Brajdić, Hubert Reininger, Mikica Sofianovski, Franjo Božič,
Ludvik Križan, Teobald Vidic in Franc Kozmelj. V spomladanskem delu prvenstva
leta 1955 je najboljšo igro pokazal Split, ki je osvojil 30 točk in prvo mesto, Železničar
je pristal na desetem mestu, osvojil pa je 17 točk. Zanj so največkrat igrali Emerik
Grizold, Vinko Donko, Pavel Fišinger, Boro Petrović, Josip Brajdić, Vinko Krejač,
Mikica Sofianovski, Franjo Božič, Drago Zagorac, Teobald Vidic in Požar.
Sedem let z imenom ŽNK Maribor
Od jeseni 1955 do 1962 je Železničar nastopal pod imenom ŽNK Maribor. V prijateljski
tekmi 13. junija 1956 je reprezentanca Jugoslavije C z 8:1 (4:1) premagala Maribor,
za katerega so na tej tekmi igrali Ivan Fišer, Oto Degen, Štefan Tolič, Borivoj Ferš
(Aleksander Pirc), Pavel Fišinger, Anton Kopše, Mikica Sofianovski, Stipe Sinovčić,
Slavko Frangež, Teobald Vidic, Hinko Kovač. Jeseni leta 1956 se je začelo prvenstvo v
mariborsko-varaždinsko-celjski ligi, ki se je končalo spomladi leta 1957. Naslov prvaka
je s 37 točkami osvojil Branik, ŽNK Maribor pa je bil z 22 točkami peti. Modro-beli
dres so v tej sezoni nosili Ivan Fišer, Anton Lovrenčič, Stanko Glazer, Hinko Kovač,
Franc Kek, Vinko Krejač, Jože Podbršček, Aleksander Pirc, Anton Lupše, Teobald
Vidic, Stipe Sinovčić, Ivan Rojko, Štefan Tolič, Pavel Fišinger, Milan Koban, Slavko
Frangež, Borivoj Ferš, Emanuel Pavalec, Franc Bračič in Egon Župevc.
Po jesenskem delu prvenstva v slovensko-varaždinsko-celjski ligi v letu 1957 je vodil
Rudar Trbovlje s 16 točkami, ŽNK Maribor na tretjem mestu pa je imel dve točki
manj. ŽNK Maribor je 29. novembra leta 1957 osvojil pokal NZ Slovenije, potem ko
je v finalu s 5:0 (2:0) premagal ljubljanski Odred. Za ŽNK Maribor so igrali Adrian
Grizold, Štefan Tolič, Oto Degen, Franc Kek, Vinko Krejač, Franjo Šaho, Aleksander
Pirc, Milan Neuberg, Hinko Kovač, Teobald Vidic in Franc Bračič, zadetke pa so dali
Aleksander Pirc in Franc Bračič po 2 ter Milan Neuberg 1.
Marca leta 1958 se je začel spomladanski del prvenstva v mariborsko-varaždinskoceljski ligi, ki je največ uspeha prinesel Rudarju iz Trbovelj. Ta je s 34 točkami osvojil
naslov prvaka, ŽNK Maribor pa je osvojil 26 točk in prvenstvo končal na četrtem
mestu. Septembra istega leta sta se v drugem krogu prvenstva v tedanji slovenski
conski ligi pomerila ŽNK Maribor in Branik, rezultat pa je bil 0:0. Za ŽNK Maribor
so na tej tekmi igrali Marjan Kraljič, Oto Degen, Milan Neuberg, Hubert Reininger,
Vinko Krejač, Borivoj Ferš, Anton Lupše, Hinko Kovač, Franc Kek, Teobald Vidic in
Anton Kopše, modro-beli pa so v jesenskem delu prvenstva med dvanajstimi klubi
osvojili tretje mesto. ŽNK Maribor je jeseni leta 1958 igral v osmini finala tekmovanja
130
Ob 80-letnici društva
za pokal NZ Jugoslavije ter v Splitu z 1:4 (1:1) izgubil s tedanjim zveznim prvoligašem
Splitom. Leta 1958 je prvo moštvo ŽNK Maribor odigralo 36 tekem, modro-beli dres
pa so oblačili Oto Degen, Teobald Vidic, Borivoj Ferš, Vinko Krejač, Milan Neuberg,
Franc Kek, Hubert Reininger, Hinko Kovač, Anton Lupše, Marjan Kraljič, Aleksander
Pirc, Franc Bračič, Franjo Božič, Adrian Grizold, Franjo Šaho, Jože Podbršček, Anton
Lovrenčič, Drago Zagorac, Štefan Tolič, Miro Ekart, Aleksander Marčinko, Božidar
Brinc, Drago Šenekar, Stojanovič, Milan Uran. Trener je bil Ludvik Križan.
Leto 1958, od leve: Adrian Grizold, Štefan Tolič, Hinko Kovač, Aleksander Pirc, Vinko Krejač, Franc Bračič, Milan
Neuberg, Oto Degen, Franc Kek, Franjo Šaho, Teobald Vidic.
Prvega februarja leta 1959 so na občnem zboru NK Železničar za predsednika izvolili
dr. Srečka Korena, za podpredsednika Franca Podpečana, za tajnika Franca Mirnika,
za teničnega vodjo Pavla Fišingerja in za blagajnika Avgusta Postružnika.
Zmagovalci tekmovanja za pokal NZ Slovenije
Po spomladanskem delu prvenstva leta 1959 je naslov prvaka s 36 točkami osvojil
Branik, ŽNK Maribor pa je zbral 27 točk in končal prvenstvo kot četrti. Na stadionu
ob Tržaški cesti je 18. oktobra 1959 gostoval zagrebški Dinamo. Tekma pred 3000
gledalci se je končala s 3:0 (1:0) za goste. ŽNK Maribor je igral v postavi Herbert
Vabič, Anton Kopše, Oto Degen, Hubert Reininger, Vinko Krejač, Franc Kek, Slavko
Frangež, Backović, Teobald Vidic, Milan Arnejčič, Životić, v igro pa so vstopili še
Srečko Fišer, Borivoj Ferš in Anton Lupše. Jesenski del prvenstva v slovenski conski
ligi z dvanajstimi klubi je osvojil Branik s 17 točkami, ŽNK Maribor na tretjem mestu
131
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
pa jih je osvojil 14. Marca leta 1960 je ŽNK Maribor v prijateljski tekmi z zadetkom
Teobalda Vidica z 1:0 (1:0) premagal varaždinski Varteks. Spomladanski del prvenstva
se je končal z zmagoslavjem Branika, ki je s 37 točkami postal prvak, ŽNK Maribor
pa je prvenstvo z 28 točkami končal kot tretji. V letu 1960 je treninge prvega moštva
prevzel znani in priznani trener iz Beograda Andrija Pflander, ki je imel veliko zaslug
za dosežke modro-belih.
Moštvo, ki je nastopalo v letih od 1955 do 1960, od leve, stojijo: trener Ludvik Križan, Marjan Kraljič, Aleksander Pirc,
Milan Neuberg, Hinko Kovač, Teobald Vidic, Oto Degen, Hubert Reininger, Vinko Krejač; čepijo: Franc Kek, Borivoj Ferš,
Adrian Grizold, Franc Bračič, Jože Podbršček.
Novembra 1960 je v finalni tekmi za pokal NZ Slovenije ŽNK Maribor s 4:0 (1:0)
premagal Ljubljano, po dva zadetka pa sta dala Anton Lupše in Milan Arnejčič. Za
ŽNK Maribor so igrali Edvard Šoštarič (Herbert Vabič), Štefan Tolič, Oto Degen,
Franc Kek, Vinko Krejač, Hubert Reininger, Anton Lupše, Teobald Vidic, Milan
Arnejčič, Anton Čeh in Karel Breznik.
Zadnji krog jesenskega dela prvenstva v slovenski conski ligi v letu 1960 se je končal 3.
decembra, na vrhu lestvice pa je bil ŽNK Maribor, ki je osvojil 16 točk. ŽNK Maribor
je kot zmagovalec tekmovanja za pokal NZ Slovenije 11. decembra na stadionu ob
Tržaški cesti pred kar 7000 gledalci igral tekmo za pokal NZ Jugoslavije proti Crveni
zvezdi. Gostje so bili boljši s 4:0 (1:0), za ŽNK Maribor so na tej tekmi igrali Herbert
Vabič, Štefan Tolič, Oto Degen, Franc Kek, Vinko Krejač, Hubert Reininger, Karel
Breznik, Stevan Beti, Anton Lupše, Milan Arnejčič, Teobald Vidic in Anton Čeh,
132
Ob 80-letnici društva
modro-beli dres pa so v tej uspešni sezoni nosili še Jože Podbršček, Borivoj Ferš,
Miro Ekart ter Valter in Vinko Breznik. V letih od 1945 do 1960 so bili trenerji NK
Železničar Jermenc, Franković, Stevović, Guberejevac in Pflander.
Ustanovitev NK Maribor
Med mariborskimi nogometnimi delavci je ob koncu let 1960 prišlo do dogovora o
ustanovitvi Nogometnega kluba Maribor. To se je zgodilo 12. decembra 1960, igralski
kader prvega moštva pa so sestavljali najboljši nogometaši Železničarja in nekdanjega
Branika. Iz ŽNK Maribor so v NK Maribor prestopili Herbert Vabič, Štefan Tolič,
Valter Breznik, Karel Breznik, Franc Kek, Vinko Krejač, Milan Arnejčič, Anton Čeh,
Teobald Vidic, Oto Degen, Stevan Beti, Cvijanović in trener Andrija Pflander. NK
Maribor je postal z večino igralcev NK Železničar leta 1961 republiški prvak in tako
zaokrožil uspeh takrat že bivšega NK Železničar. Ta je imel ustanovitveni občni zbor
16. januarja leta 1960 v Mariborskem dvoru.
Enajsterica nogometašev, ki je zaigrala na eni izmed prvih tekem novoustanovljenega NK Maribor; z x so označeni
nogometaši, ki so pred odhodom v novi klub igrali za Železničar, od leve: Oto Blaznik, Herbert Vabič, Teobald Vidic,
Štefan Tolič, Vinko Donko, Vinko Krejač, Marjan Kramer, Milan Šober, Petar Radulović, Anton Čeh, Franc Kek.
133
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Vsak začetek je težak
V začetku marca 1961 je ŽNK Maribor s prenovljenim igralskim kadrom in pod
vodstvom trenerja Henrika Kučerja odigral prvo prijateljsko tekmo; s 4:1 (2:0) je
premagal mestnega tekmeca Polet, zadetke pa so dali Vili Ribič, Rajko Polner, Anton
Lupše in Miro Ekart. Spomladanski del sezone v letu 1961 v mariborski nogometni
podzvezi je ŽNK Maribor kot »novoustanovljeni klub« začel brez točk in z negativno
razliko v zadetkih – 0:27. Do konca prvenstva je moštvo osvojilo 19 točk, si občutno
izboljšalo razliko v zadetkih (39:35) in osvojilo šesto mesto, prvak pa je postal Kovinar.
Prvo člansko moštvo je v tej sezoni odigralo 46 tekem, modro-belo športno opremo
pa so nosili Vinko Breznik, Jože Podbršček, Anton Kopše, Emanuel Pavalec, Drago
Rečnik, Edvard Šoštarič, Vili Ribič, Miro Ekart, Srečko Fišer, Oto Degen, Mirko
Pšunder, Rajko Polner, Franjo Majcen, Oto Rupnik, Franc Bračič, Hinko Kovač,
Borivoj Ferš in Stane Loboda.
Jesenski del prvenstva leta 1961 v mariborski nogometni podzvezi se je za ŽNK
Maribor končal zelo dobro, saj je z 20 točkami prezimil na vrhu lestvice. Tudi spomladi
leta 1962 je ŽNK Maribor prikazal najboljšo igro, s 33 točkami končal prvenstvo na
prvem mestu in igral kvalifikacijski tekmi za uvrstitev v slovensko consko ligo proti
Nafti iz Lendave. Prvo tekmo v Lendavi je dobil s 3:2, povratno v Mariboru pa s 3:1
in se uvrstil v slovensko consko ligo. Za ŽNK Maribor so v tej sezoni največkrat igrali
Edvard Šoštarič, Vinko Breznik, Jože Podbršček, Drago Rečnik, Mirko Pšunder, Oto
Degen, Borivoj Ferš, Oto Pohorec, Vili Ribič, Hinko Kovač, Emanuel Pavalec, Slavko
Frangež, Oto Rupnik, Anton Kopše, Stane Loboda, Rajko Polner, Anton Lupše, Teo
Wagner in Slavko Gomzi.
ŽNK Maribor je v tej sezoni zapustilo več igralcev. V NK Maribor so odšli igralca
članskega moštva, vratarja Srečko Fišer in Rudolf Bračič, mladinca Ljubo Štiftar in
Peter Glavič, pionirji Ivan Purgaj, Zmago Gomzi, Mirko Farasin in Tomaž Lupša,
mladinec Jože Bratuša pa je zaigral za NK Kovinar.
Po dr. Srečku Korenu – ta je postal prvi predsednik NK Maribor - je bil za predsednika
NK Železničar izvoljen Alojz Pratnemer, ki je bil predsednik polnih trinajst let, za
njim pa so se zvrstilii Jože Najdič, Benjamin Brecelj, Ivan Kovačič, Anton Kunst,
Valter Breznik.
V jesenskem delu prvenstva v slovenski conski ligi leta 1962, v kateri je igralo 14
klubov, je največ pokazal Triglav iz Kranja, ki je osvojil 24 točk, Železničar na četrtem
mestu pa jih je osvojil 16. Trener prvega moštva je bil Henrik Kučer. V prijateljski tekmi
28. februarja 1963, pred začetkom spomladanskega dela prvenstva, je Železničar igral
134
Ob 80-letnici društva
Moštvo iz leta 1962, od leve, stojijo: Vili Pezdiček, tehnični vodja, Emanuel Pavalec, Edvard Šoštarič, Drago Rečnik, Vili
Ribič, Slavko Frangež, Oto Rupnik, Anton Lovrenčič; čepijo: Mirko Pšunder, Anton Kopše, Vinko Breznik, Teo Wagner,
Oto Degen.
z graškim Sturmom in izgubil z 0:1 (0:0). Za Železničar so na tej tekmi igrali Edvard
Šoštarič, Vinko Breznik Jože Podbršček, Oto Rupnik, Drago Rečnik, Anton Kopše,
Mirko Pšunder, Anton Lipoglavšek, Teo Wagner, Slavko Frangež in Valter Breznik.
Junija 1963 se je končal spomladanski del prvenstva v slovenski conski ligi; naslov
prvaka je osvojila Ljubljana s 40 točkami, Železničar na sedmem mestu pa je osvojil
27 točk.
Mladinsko moštvo pod vodstvom trenerja Franca Štiftarja je v sezoni 1962/1963
osvojilo naslov slovenskega prvaka. Zanj so v prvenstvu igrali Jože Kampl, Jože
Ilc, Mirko Perša, Karel Malek, Leopold Polegek, Ivo Žižek, Branko Kmetič, Marjan
Rupnik, Milan Logar, Franc Maučič, Bojan Povhe, Miro Jenšac, Vlado Čobec, Anton
Lipoglavšek in Boris Hausmajster.
Selitev na Poljane
Leta 1963 je društvo zaradi gradnje novega mostu prek Drave in povezave z novozgrajeno cesto izgubilo nogometno igrišče in vse druge športne objekte ter dejavnost
preselilo na Poljane, v bližino nekdanjega »starega« igrišča pri železničarskem naselju
Kolonija. Igralski kader so sestavljali Anton Lovrenčič, Franc Gutmaher, Oto Pohorec, Anton Lupše, Borivoj Ferš, Teo Wagner, Vinko Breznik, Oto Degen, Anton Kop-
135
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
še, Jože Podbršček, Drago Rečnik, Oto Rupnik, Mirko Pšunder, Miro Ekart, Hinko
Kovač, Ivo Muhič, Željko Alatič, Rado Drnovšek, Herbert Podpečan, Mirko Perša,
Franc Maučič, Branko Kmetič in Vlado Čobec.
V jesenskem delu slovenske conske lige je
igralo 16 klubov, med njimi zunaj konkurence
Maribor B in Olimpija B. Prvo mesto je
po tem delu prvenstva osvojil Kladivar iz
Celja z 20 točkami, Železničar na osmem
pa jih je osvojil 11. Prvega marca leta 1964
je Železničar v pripravljalni tekmi s 5:3 (3:1)
premagal MTČ Čakovec, na tej tekmi pa so
igrali Franc Gutmaher (Anton Lovrenčič),
Vinko Breznik (Anton Kopše), Oto Rupnik,
Mirko Perša (Vlado Čobec), Oto Degen,
Anton Lipoglavšek, Teo Wagner, Drago
Rečnik, Hinko Kovač (Ivo Muhič), Rado
Drnovšek (Milan Logar). Ob omenjenih so
bili v igralskem kadru še Davor Zemunik,
Rajko Polner in Peter Glavič. Kladivar je bil
najboljši tudi spomladi in osvojil prvenstvo
z 39 točkami, Železničar pa je tekmovanje
Teobald Vidic, levo, eden najuspešnejših trenerjev v
z 19 točkami končal na 11. mestu. Mladinci
zgodovini NK Železničar, ob njem Franc Zagoršek
Železničarja
so v sezoni 1963/1964 pod
Piola.
vodstvom trenerja Franca Štiftarja in
njegovega pomočnika Ernesta »Neste« Frangeža drugič zapovrstjo osvojili naslov
slovenskega prvaka.
Jesenski del prvenstva v slovenski conski ligi v letu 1964 je začelo 14 klubov, v uvodnem
krogu pa je Branik s 3:1 (2:1) premagal Železničar. Naslov jesenskega prvaka je osvojil
Slovan iz Ljubljane z 18 točkami, prav toliko na drugem mestu pa jih je imel tudi
Železničar. V pripravljalni tekmi pred spomladanskim delom prvenstva je GAK iz
Gradca 8. marca 1965 s 4:2 (1:1) premagal Železničar. Za modro-bele so na tej tekmi
igrali Edvard Šoštarič, Vinko Breznik, Oto Degen, Miro Ekart, Jože Podbršček, Davor
Zemunik, Anton Lipoglavšek (Slavko Frangež), Miroslav Flakus, Valter Breznik in
Rajko Polner, v kadru prvega moštva pa so bili še Hinko Kovač, Ivo Muhič, Vlado
Čobec in Mirko Perša. Slovan je tudi spomladi obdržal prvo mesto in s 36 točkami
osvojil naslov slovenskega prvaka, Železničar pa je bil s 34 točkami tretji.
Jeseni 1965 je v slovenski ligi igralo 12 klubov, največ točk, 16, pa je zbralo moštvo
136
Ob 80-letnici društva
Celja. Železničar, ki ga je vodil trener Zvonko Tomac, tehnični vodja pa je bil Blagoje
Stojanović, je osvojil 11 točk in jesenski del prvenstva končal na 7. mestu. Zanj je
spet zaigral Vinko Donko, spomladi leta 1966 pa se je v matični klub vrnil tudi
Vinko Krejač. Prvenstvo se je končalo 29. maja, naslov prvaka je osvojil Aluminij iz
Kidričevega s 34 točkami, Železničar pa je zbral 23 točk in osvojil šesto mesto.
Moštvo v sezoni 1966/1967 od leve, stojijo: Davor Zemunik, Vlado Čobec, Vili Planko, Vinko Donko, Oto Munda, Valter
Breznik; čepijo: Jože Gazvoda, Karel Malek, Marjan Rupnik, Rajko Polner, Zmago Gomzi.
Moštvo Železničarja je jeseni 1966 nastopilo s pomlajenim igralskim kadrom, a kljub
temu je ta del prvenstva končalo na prvem mestu slovenske lige. Žal spomladi leta
1967 igre niso bile več na tako visoki kakovostni ravni. Naslov je osvojila Ljubljana z
32 točkami, Železničar – vodil ga je trener Zvonko Tomac - na tretjem mestu pa jih
je osvojil 28.
Odprtje novega igrišča v športnem parku Tabor
Prvo avgustovsko soboto in nedeljo leta 1967 je bil ob otvoritvi novega igrišča v
športnem parku Tabor priložnostni turnir, s katerim je društvo proslavilo tudi 40letnico obstoja NK Železničar. Zmagal je Maribor pred zagrebško Lokomotivo,
Ljubljano in Železničarjem. Slavnostni govornik je bil predsednik ŽŠD Maribor,
Slavko Kobal.
137
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Jesenski del prvenstva leta 1967
v slovenski ligi je Železničar spet
začel s pomlajenim igralskim
kadrom. V uvodni tekmi je z 2:0
(1:0) premagal mestnega tekmeca
Branik, zadetka pa sta dala Rajko
Polner in Marjan Rupnik. Ta del
prvenstva je Železničar končal
na prvem mestu s 16 točkami.
V sezoni 1967/1968 so igralski
kader NK Železničar sestavljali
Avgusta 1967 je bil ob odprtju novega igrišča v športnem parku Tabor
Valter Kitek, Zmago Gomzi, Jože
priložnostni turnir, s katerim je društvo tudi proslavilo 40 let obstoja;
Virt, Jože Kampl, Slobodan Pejić,
Zmago Gomzi, vratar Železničarja, med uspešnim posredovanjem v
Leopold Polegek, Mirko Perša,
kazenskem prostoru.
Fotoarhiv Večera (posnetek: Danilo Škofič)
Oto Pohorec, Oto Rupnik, Vinko Donko, Vlado Čobec, Vinko
Breznik, Davor Zemunik, Marjan Rupnik, Oto Munda, Slavko Petek, Josip Matjašec,
Anton Lipoglavšek, Peter Glavič, Vili Planko, Jože Gazvoda, Mirko Pšunder, Valter
Breznik, Rado Drnovšek, Karel Malek, Ivo Muhič, Branko Horjak, Boris Štiftar, Rajko Polner, Mirko Virt, Jože Kopše, Mirko Farasin, Zlatko Klampfer, Vlado Ocepek,
Martin Berendijaš, Drago Rečnik, Mirko Krajnc in Rabac. Naslov prvaka je leta 1968
osvojila Ljubljana s 33 točkami, Železničar pa je bil z 19 točkami osmi.
V začetku avgusta leta 1968
je Železničar v prijateljski
tekmi s 3:4 (0:3) izgubil z
avstrijskim klubom BSV
Enzersfeld, za Železničar pa
so igrali Zmago Gomzi, Oto
Pohorec (Mirko Pšunder),
Oto Munda, Vlado Čobec,
Mirko Farasin, Marjan Rupnik (Karel Malek), Drago
Matjašič, Ivo Muhič, Branko
Horjak, Ivan Purgaj, Kemal
Budimlić. Jesenski del prvenstva v slovenski ligi je dobila
Nova Gorica s 15 točkami,
Železničar na petem mestu
pa jih je zbral 13.
138
Sezona 1967/1968, od leve, stojijo: Zvonko Tomac, trener, Marjan Rupnik,
Slavko Petek, Valter Breznik, Vinko Donko, Leopold Polegek, Davor
Zemunik, Oto Rupnik, Blagoje Stojanović, tehnični vodja; čepijo: Oto
Munda, Valter Kitek, Oto Pohorec, Josip Matjašec.
Ob 80-letnici društva
Sezona 1968/1969, od leve, stojijo: Blagoje Stojanović, tehnični vodja, Jože Virt, Drago Matjašič, Radoslav Pejić, Ivan
Purgaj, Josip Matjašec, Vili Planko, Vlado Čobec, Martin Berendijaš, Branko Horjak, Teobald Vidic, trener; čepijo: Oto
Pohorec, Adolf Kapš, Marjan Rupnik, Vlado Mišić, Branko Šket, Ivo Muhič, Anton Lipoglavšek, Mirko Perša.
Tretjič slovenski prvaki in uvrstitev v II. zvezno ligo
V začetku marca leta 1969 je Železničar igral prijateljsko tekmo z Dravo in zmagal s
5:0 (0:0), zadetke pa so dali Radoslav Pejić dva ter Anton Lipoglavšek, Adolf Kapš in
Branko Šket po enega. Visoka zmaga je bil dober obet pred nadaljevanjem prvenstva.
To se je končalo z velikim uspehom moštva, ki ga je treniral Teobald Vidic, tehnični
vodja pa je bil Blagoje Stojanović. Železničar je osvojil 31 točk in končal prvenstvo
kot prvak slovenske lige. V zadnji tekmi, 15. junija, Kovinar – Železničar 1:6 (1:2), so
za Železničar igrali Jože Virt, Mirko Perša, Martin Berendijaš, Vlado Čobec, Drago
Matjašič, Marjan Rupnik, Josip Matjašec, Adolf Kapš, Branko Horjak, Ivan Purgaj in
Branko Šket, v prvenstvu pa so igrali še Vili Planko, Anton Lipoglavšek, Vlado Mišič.
Železničar se je tako uvrstil v II. zvezno jugoslovansko ligo.
Pred začetkom prvenstva v drugoligaški konkurenci se je v Železničar vrnil obrambni
igralec Štefan Tolič. Igralski kader, ki ga je imel na voljo trener Teobald Vidic, so
tvorili Jože Virt, Stanko Marko, Slobodan Pejić, Oto Pohorec, Mirko Perša, Mirko
Virt, Tomaž Lupša, Vili Planko, Drago Matjašič, Martin Berendijaš, Marjan Rupnik,
Oto Munda, Josip Matjašec, Jože Karmel, Tomaž Mlakar, Štefan Tolič, Vlado Čobec,
Drago Rečnik, Branko Šket, Branko Horjak, Ivan Purgaj, Radoslav Pejić, Anton
Lipoglavšek, Vladimir Lešnik, Franc Kekec, Adolf Kapš, Karel Breznik, Ivo Muhič,
139
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Hranilović, Šolić, Djapić. V prijateljski tekmi, odigrani 7. avgusta, Železničar –
Olimpija Ljubljana 2:3 (1:2), sta zadetka dala Branko Horjak in Franc Matjašec. Prvo
tekmo v II. zvezni ligi zahod je Železničar odigral 24. avgusta leta 1969 proti Šibeniku,
rezultat pa je bil 0:0. V jesenskem delu sezone 1969/1970 je na vrhu lestvice prezimil
Karlovac s 25 točkami, Železničar na desetem mestu pa jih je osvojil 13.
Sezona 1969/1970, od leve, stojijo: Jože Siljan, tehnični vodja, Branko Horjak, Jože Virt, Mirko Virt, Marjan Rupnik,
Tomaž Lupša, Drago Matjašič, Karel Breznik, Jože Karmel, Josip Matjašec, Franc Zagoršek, pomočnik trenerja, Slobodan
Pejić; čepijo: Franc Kekec, Vili Planko, Anton Lipoglavšek, Ivan Purgaj, Radoslav Pejić.
Spomladi 1970 se je prvemu moštvu pridružil vratar Edvard Šoštarič, prvenstvo pa se
je končalo junija. Naslov je s 53 točkami osvojila Rijeka, ki pa potem ni bila uspešna
v kvalifikacijah za prvo ligo, Železničar je bil sedmi, osvojil pa je 29 točk.
Julija 1970 je Branko Horjak odšel v NK Maribor, v torek, 21. julija, je bil prvi trening,
na katerem so bili tudi novinci, med drugim Marjan Dobrajc, Milan Šober, Kostja Urek,
Zmago Gomzi, Mirko Ilešič in Konrad Kocuvan. V pripravljalni tekmi je Železničar
s 3:2 (2:1) premagal Fužinar, v prvi prvenstveni tekmi v II. zvezni ligi zahod, v kateri
je igralo 18 klubov, pa je 24. avgusta premagal Rovinj z 2:0 (1:0); zadetek je dal Kostja
Urek, enkrat pa so žogo v lastno mrežo porinili igralci Rovinja. Za Železničar so na
tej tekmi igrali Mirko Ilešič, Jože Karmel, Oto Munda, Štefan Tolič, Drago Matjašič,
Marjan Dobrajc, Milan Šober, Slavko Rebernak (Vladimir Lešnik), Ivan Purgaj, Kostja
Urek, Anton Lipoglavšek.
Jesenski del prvenstva v sezoni 1970/1971 je dobila Rijeka s 24 točkami, Železničar pa
jih je osvojil 16 in na lestvici prezimil na šestem mestu.
Ob 50-letnici Nogometne zveze Jugoslavije je NK Železničar dobil zlato medaljo za
zasluge pri razvoju nogometa, zlato in srebrno plaketo in pohvalo pa je dobilo nekaj
140
Ob 80-letnici društva
najbolj delovnih klubskih odbornikov.
Spomladi leta 1971 je moštvo igralo slabše in s 25 točkami osvojilo 11. mesto, naslov
prvaka pa je z 48 točkami osvojila Rijeka. Zadnjo tekmo v spomladanskem delu II.
zvezne lige zahod je Železničar igral v Rovinju in zmagal z 1:0 (1:0), zadetek pa je dal
Slavko Rebernak. Igralski kader v sezoni so sestavljali Mirko Ilešič, Jože Virt, Zmago
Gomzi, Marjan Rupnik, Mirko Virt, Drago Matjašič, Franc Kekec, Tomaž Lupša,
Štefan Tolič, Marjan Dobrajc, Anton Lipoglavšek, Josip Matjašec, Kemal Budimlić,
Kostja Urek, Ivan Purgaj, Konrad Kocuvan, Adolf Kapš, Slavko Rebernak, Radoslav
Pejić, Rajko Polner, Vladimir Lešnik.
Sezona 1970/1971, od leve: od leve, stojijo: Mirko Virt, Štefan Tolič, Franc Kekec, Drago Matjašič, Jože Virt, Kemal
Budimlić, Marjan Rupnik, Konrad Kocuvan, Radoslav Pejić; čepijo, Josip Matjašec, Anton Lipoglavšek, Mirko Ilešič,
Slavko Rebernak, Adolf Kapš, Kostja Urek, Ivan Purgaj.
V začetku avgusta leta 1971 je Železničar v sklopu priprav na novo sezono premagal
Aluminij s 7:1 (3:1), igrali pa so Jože Virt (Branko Tarkuš), Josip Matjašec, Štefan
Tolič, Milan Fajfar (Mirko Virt), Drago Matjašič, Marjan Rupnik (Radoslav Pejić),
Anton Lipoglavšek, Zdenko Verdenik, Vladimir Lešnik, Kostja Urek, Adolf Kapš. V
prvenstvu so igrali še Ivan Anderlič, Ivan Purgaj, Branko Kiš, Slavko Rebernak, Tomaž
Lupša, Ante Kuvačič, Franc Kekec, Mirko Ilešič, Konrad Kocuvan, Kemal Budimlić,
Bojan Heric. Jesenski del prvenstva v II. zvezni ligi zahod se je najbolje končal za
Rijeko, ki je osvojila 23 točk, Železničar pa je osvojil le točko in pristal na 18., zadnjem
141
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
mestu. Spomladi leta 1972 je Železničar igral bolje, toda izpadu iz drugoligaške
konkurence se ni mogel ogniti. Naslov je osvojila Rijeka z 48 točkami, Železničar je bil
zadnji, osvojil pa je 12 točk. Igralski kader so sestavljali Mirko Ilešič, Jože Virt, Zmago
Gomzi, Konrad Kocuvan, Zdenko Verdenik, Štefan Tolič, Marjan Rupnik, Radoslav
Pejić, Branko Kiš, Ante Kuvačič, Slavko Rebernak, Kostja Urek, Drago Matjašič, Ivan
Purgaj, Rajko Polner, Mirko Virt, Esad Pirc, Marjan Kampl, Fras.
Četrti naslov slovenskega prvaka
Jeseni leta 1972 so za modro-bele zaigrali novinci Franc Krojs, Franc Kranjc in Vanja
Valič, klub pa so zapustili Ivan Purgaj, Jože Karmel, Marjan Dobrajc in Adolf Kapš.
Oktobra l972 je Železničar igral pofinalno tekmo za pokal NZ Slovenije z Mariborom,
dobil pa jo je Maribor z 11:10 (5:5, 3:3, 1:1). Novembra se je končal jesenski del
prvenstva. Prvo mesto je osvojil Železničar s 17 točkami.
Moštvo v sezoni 1973/1974, od leve, stojijo: Teobald Vidic, trener, Štefan Tolič, Kostja Urek, Franc Krojs, Franc Kekec,
Konrad Kocuvan, Mirko Virt; čepijo: Esad Pirc, Mirko Ilešič, Branko Kiš, Boris Krajnc, Slavko Rebernak.
Spomladi 1973 je Železničar prav tako igral dobro in junija, ko se je končalo prvenstvo,
z 32 točkami že četrtič osvojil naslov slovenskega prvaka. Zaradi spremembe
tekmovalnega ustroja so modro-beli morali za uvrstitev v II. zvezno ligo zahod
igrati kvalifikacije z ljubljanskim Mercatorjem. Prva tekma 14. julija v Ljubljani se
je končala 3:2 (0:0) za Mercator, povratna, 21. julija v Mariboru, pa kar 6:1 (2:1) za
ljubljanski klub. Igralski kader v tekmovalni sezoni so sestavljali Mirko Ilešič, Jože
142
Ob 80-letnici društva
Virt, Postružnik, Franc Gutmaher, Konrad Kocuvan, Franc Kekec, Štefan Tolič, Boris
Krajnc, Tomaž Lupša, Josip Matjašec, Franc Krojs, Zvonko Krojs, Drago Matjašič,
Esad Pirc, Mirko Virt, Darko Kovačevič, Anton Kučiš, Kostja Urek, Mirko Farasin,
Radoslav Pejić, Branko Kiš, Anton Lipoglavšek, Miodrag Dabanović.
Avgusta 1973 se je začel jesenski del prvenstva v slovenski ligi. Največ točk, 19, je
zbral Rudar iz Trbovelj, Železničar pa je v jesenskem delu osvojil 15 točk in končal
na četrtem mestu. Spomladi 1974 je spet najbolje igral Rudar in s 37 točkami osvojil
naslov prvaka, Železničar pa je osvojil 30 točk in obdržal četrto mesto.
Avgusta 1974 je trenerske delo s prvim moštvom namesto Teobalda Vidica prevzel
Henrik Kučer. V igralskem kadru je prišlo do manjših sprememb, jedro pa so sestavljali Mirko Ilešič, Branko Tarkuš, Andrej Rigler, Franc Kranjc, Štefan Tolič, Franc
Kekec, Drago Matjašič, Bojan Petek, Mirko Farasin, Mišo Kiš, Anton Kučiš, Dragan
Damjanovič, Kostja Urek, Branko Kiš, Bojan Heric, Jože Kopše, Mirko Virt, Anton Lipoglavšek, Slavko Rebernak, Zvonko Krojs, Dušan Banovič, Franc Krojs, Štefan Muraus. Jeseni 1974 je največ točk, 25, osvojil Mercator, Železničar na sedmem mestu pa
jih je osvojil 12. Februarja 1975 je v prijateljski tekmi NK Maribor s 4:0 (1:0) premagal Železničar. Spomladi 1975 je NZ Slovenije nekaterim klubom odvzela točke, med
drugim tudi Železničarju, in sicer 3 točke zavoljo dajanja bonov igralcem za prehrano
in 4 točke za izplačevanje dnevnic, skupna kazen pa je bila odvzem 6 točk. V začetku
maja je NZ Slovenije klubom zmanjšala kazni, Železničarju za 2 točki. Prvenstvo je s
44 točkami osvojil Mercator, Železničar pa je z 20 točkami osvojil 10. mesto.
Pred začetkom jesenskega dela prvenstva se je iz Mure v Železničar vrnil Ivan Purgaj,
novi pa so bili Janko Kuralt, Bruno Kremavc, Drago Wernig, Jože Farič in Ludvik
Senekovič. Tekmo 5. kroga v športnem parku Tabor med Železničarjem in Mariborom,
ki se je končala z 1:6 (0:3), je spremljalo 5000 gledalcev, zadetek za Železničar je dal
Franc Kekec, igrali pa so Mirko Ilešič, Jože Kopše, Bojan Petek, Franc Kekec, Štefan
Tolič, Drago Matjašič, Slavko Rebernak, Janko Kuralt (Bruno Kremavc), Ivan Purgaj,
Kostja Urek, Zvonko Krojs. Jesenski del prvenstva v slovenski ligi je dobil Maribor (24
točk), Železničar pa je pristal na šestem mestu (13 točk).
Spomladi leta 1976 igralski kader prvega moštva, ki ga je vodil trener Oto Rupnik,
ni doživel večjih sprememb. Igralcem, ki so tvorili jedro moštva v prejšnji sezoni, se
je pridružilo nekaj novih, kot Bojan Puvar, Drago Repina, Zvonko Mitić, Momčilo
Mitić, Jože Farič. Naslov prvaka je s 47 točkami osvojil Maribor, Železničar pa je bil s
30 točkami četrti. Leta 1976 so pionirji Železničarja pod vodstvom trenerja Leopolda
Polegeka osvojili naslov slovenskega prvaka, jedro ekipe pa so tvorili Bojan Veber,
Srečko Možina, Franc Raner, Oto Lorbek, Slavko Bunderla, Darko Mitov, Boris
143
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Koletnik, Darko Vran, Matjaž Kek, Rado Tolič, Danilo Knehtl, Roman Razborčan,
Milan Žurman, Bojan Belec, Igor Strnad, Jani Zobec, Ante Kovačević, Jože Robnik.
Jeseni leta 1976 je treninge prvega moštva prevzel Franc Kek, v slovenski ligi pa je igralo
dvanajst klubov. Ob nogometaših, ki so v zadnjih nekaj letih nosili belo-modri dres,
so za prvo moštvo zaigrali tudi Sadik Nušinović, Branko Zobovič, Dragan Nikolič,
Miran Čeh, Ljubo Divjak, Drago Nipič, Željko Fundak, Gorazd Elvič. Jesenski del
prvenstva je dobila Mura s 17 točkami, Železničar na 11. mestu pa jih je osvojil le 5.
V spomladanskem delu prvenstva leta 1977 je za moštvo Železničarja zaigralo nekaj
novih nogometašev, kot so Franc Sabo, Zdravko Dobrijević, Milan Žurman, Husref
Handžar, Pavli Pintar, Dušan Banovič in Boro Djurić, trener je bil Pavle Milanović.
Modro-beli so osvojili skupno 14 točk, a je bilo to dovolj le za 11. mesto, prvak pa je
z 32 točkami postal Rudar Velenje. Junija je nogometne čevlje na klin obesil tedaj že
41-letni Štefan Tolič, dolgoletni igralec in kapetan Železničarja.
Moštvo v sezoni 1976/1978, od leve: Drago Repina, Bojan Puvar, Ludvik Senekovič, Bojan Petek, Momčilo Mitić, Bruno
Kremavc, Slavko Rebernak, Drago Matjašič, Mirko Ilešič, Štefan Tolič.
Jeseni 1977 so se v igralski kader vključili nekateri novi nogometaši kot Branko
Grobovšek, Marinko Čulum, Albin Jug, Marjan Viher, Milan Furtula, Boris Pisnik,
Miran Perko, Dušan Tica in med trinajstimi klubi slovenske lige je Železničar jesenski
del prvenstva z le 8 točkami končal na 12. mestu. Spomladi leta 1978 so igralski kader
144
Ob 80-letnici društva
modro-belih dopolnili Branko Mihalič, Ivan Mertik, Milan Mesarič, Franc Matjašič,
Sadik Nušinović, Željko Fundak, Miran Frumen, Igor Penič, Zdravko Šoštarič in
Ludvik Senekovič. Prvenstvo se je končalo junija, naslov prvaka je s 40 točkami osvojil
ljubljanski Mercator, Železničar, ki ga je treniral Alfonz Horvatič - pomočnik je bil
Štefan Tolič - pa je osvojil 21 točk in končal prvenstvo na 9. mestu.
Jeseni 1978 je Železničar igral v 9-članski slovenski nogometni ligi vzhod. Igralski
kader je bil močno pomlajen, v enajstih tekmah jesenskega dela prvenstva pa je
modro-beli dres oblačilo kar 32 nogometašev. Prvo mesto v jesenskem delu prvenstva
je s 16 točkami osvojila Mura, Železničar pa je bil z 11 točkami peti.
Mladinsko moštvo Železničarja v sezoni 1977/1978, od leve, stojijo: Mirko Virt, tehnični vodja, Bojan Veber, Slavko
Bunderla, Zvonko Žekš, Leo Vajzovič, Darko Vran, Marjan Potočnik, Jože Zupan, Drago Kauc, Leopold Polegek, trener,
čepijo: Boris Koletnik, Milan Žurman, Rado Tolič, Aleksandar Kovačević, Danilo Knehtl, Matjaž Kek, Boris Ljubič, Iztok
Praček.
Spomladi 1979 je Železničar igral dve prijateljski tekmi z Mariborom; prvo je izgubil z
0:5, drugo z 0:3. Za prvo moštvo, ki ga je tudi v tej sezoni vodil Teobald Vidic, so med
drugim zaigrali tudi Bojan Krempl, Konstantin Cener in Borut Jarc, ki so prišli iz NK
Maribor, Zvonko Plohl, Rado Stepanović, Bojan Veber, Oliver Hafner, Darko Vran,
Matjaž Kek, Boris Ljubič, Milan Žurman, Branko Završnik, Mihajlo Nešković, Željko
Fundak, Drago Mišič, Neven Hrga, Predrag Halilović in še nekateri mladi nogometaši.
Prvo mesto je osvojila Mura z 21 točkami, Železničar na petem pa jih je osvojil 16.
Po trije najboljši klubi vzhodne in zahodne skupine slovenske lige so prvenstvo
nadaljevali v superligi, drugi klubi v obeh omenjenih ligah. Naslov prvaka v superligi
je osvojil Rudar iz Trbovelj, v slovenski vzhodni ligi je prvo mesto osvojilo Šmartno
s 25 točkami, Železničar je bil četrti, osvojil pa je 9 točk. Leta 1979 je mladinsko
145
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
moštvo Železničarja pod vodstvom trenerja Leopolda Polegeka in tehničnega vodje
Mirka Virta drugič zapovrstjo osvojilo naslov slovenskega prvaka.
Moštvo v sezoni 1979/1980, od leve, stojijo: Štefan Tolič, pomočnik trenerja, Darko Vran, Leo Vajzovič, Željko Fundak,
Vlado Fatur, Albin Jug, Boris Ljubič, Zvonko Krojs, Vinko Donko, trener, Marjan Rodošek, maser; čepijo: Mihajlo
Nešković, Iztok Praček, Čedomir Primec, Branko Klakočer, Oliver Hafner, Andrej Rečnik, Branko Soršak, Danilo Šibila.
Nogometna zveza Slovenije je jeseni 1979 spremenila tekmovalni sistem, in sicer je
klube razdelila v republiško ligo in dve drugi ligi, vzhodno in zahodno. Železničar je bil
uvrščen v republiško ligo z 12 klubi. Modro-beli so v prvenstvu zaigrali pod vodstvom
novega trenerja Vinka Donka. Teobald Vidic, dolgoletni trener, je avgusta 1979 dal
dokončno slovo trenerskemu delu. Svojo odločitev je utemeljil z zagrenjenostjo,
razočaranjem in slabimi izkušnjami v slovenskem nogometu, ki jih je doživljal kot
trener. Jesenski del prvenstva v republiški ligi je bil najbolj uspešen za Mercator iz
Ljubljane, ki je osvojil 18 točk, Železničar pa je s 15 točkami na lestvici prezimil
na tretjem mestu. Igralski kader je bil spet pomlajen; ob nekaterih standardnih
nogometaših prvega moštva so zaigrali še Albin Jug, Leo Vajzovič, Ivan Kumer, Miran
Perko, Goran Jurišič, Zvonko Žekš, Aleš Gašperšič, Miran Čeh, Janko Bezjak, Andrej
Sitar, Zvonko Žmavc, Vojko Kupčič in Rado Tolič.
Spomladi leta 1980 so igralsko vrsto popolnili Branko Soršak, Darko Jamšek, Boris
Koletnik, Bojan Špur, Danilo Šibila, Aleksandar Tomić, Borut Jarc, Esad Pirc, Vlado
Fatur in Stanko Rajtmajer. Naslov republiškega prvaka je s 34 točkami osvojil Mercator,
Železničar pa je prvenstvo s 26 točkami končal na četrtem mestu. Spomladi je
Železničar igral v finalu tekmovanja za pokal NZ Slovenije proti Slovanu iz Ljubljane;
prva tekma v Mariboru se je končala 1:1 (zadetek je dal Matjaž Kek), povratna v
Ljubljani pa 2:1 za Slovan (zadetek je dal Miran Perko). Poleg tega je Železničar v
146
Ob 80-letnici društva
konkurenci slovenskih klubov igral še v polfinalu tekmovanja za Titov pokal in z 1:2
(zadetek je dal Esad Pirc) izgubil proti Rudarju Velenje. Železničar sta poleti okrepila
Andrej Rečnik in Bojan Belec.
Pred jesenskim delom prvenstva 1980 je Železničar ostal brez nekaterih nosilcev igre,
ki so zaigrali za druge klube, in sicer Matjaž Kek, Branko Klakočer, Milan Žurman,
Albin Jug, Željko Fundak in Darko Vran. Igralski kader so popolnili Čedomir Primec,
Danilo Šibila, Silvo Berko, Leo Vajzovič, Zvonko Krojs, Iztok Praček, Darko Germ,
Bojan Petek, Jože Robnik, Gorazd Puhar in Matjaž Greifoner. Kljub temu je Železničar
osvojil 17 točk in končal jesenski del prvenstva na prvem mestu.
Moštvo spomladi leta 1980, od leve, stojijo: Miran Čeh, Esad Pirc, Željko Fundak, Darko Vran, Borut Jarc; čepijo: Mihajlo
Nešković, Andrej Rečnik, Miran Perko, Oliver Hafner, Boris Ljubič, Zvonko Žekš.
Spomladi 1981 so se igralcem trenerja Vinka Donka pridružili še Tine Nabernik,
Danko Matrljan, Silvo Borošak, Siniša Ugljić, Momir Pintarič in Branko Rotner,
prvenstvo je z 31 točkami osvojilo Šmartno, Železničar pa je s 27 točkami pristal na
četrtem mestu.
Nogometna zveza Jugoslavije je Železničarju ponudila igranje v II. zvezni jugoslovanski
ligi. Toda NK Železničar ponudbe, tako kot na lestvici vsi trije višje uvrščeni slovenski
klubi, ni sprejel. Kot razlog zavrnitve ponudbe je vodstvo kluba navedlo, da ne more
zagotoviti dovolj denarja za igranje v drugi ligi.
147
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Jeseni leta 1981 je prvo moštvo še naprej vodil Vinko Donko, novi igralci pa so bili
Darko Jaušovec, Andrej Strmecki, Samo Herič, Branko Jerebic in Siniša Manojlović.
V republiški ligi je igralo 14 klubov, prvenstvo se je začelo avgusta, v prvem krogu je
Železničar z 1:4 (0:3) izgubil s Ptujem, zadetek pa je dal Zvonko Krojs. Za Železničar
so na tej tekmi igrali Ivica Tomić (Miran Čeh), Čedomir Primec, Jože Robnik (Danilo
Šibila), Bojan Belec, Ivan Kumer, Tine Nabernik, Zvonko Krojs, Andrej Strmecki (Robi
Novak), Samo Herič, Oliver Hafner in Darko Jaušovec. V nadaljevanju prvenstva so
modro-beli dres oblačili še Boris Ljubič, Vojko Kupčič, Silvo Loparič, Samo Herič,
Momir Pintarič, Bojan Flis, Zvonko Plohl, Silvo Borošak, Ladislav Pepelnik, Boris
Tomažič, Igor Klančnik, Boris Janžekovič in Rado Tolič. Jesenski del prvenstva je
dobil Maribor z 22 točkami, Železničar pa je bil šesti s 16 točkami.
Spomladi leta 1982 - prvo moštvo je vodil Vinko Donko - so zanj zaigrali tudi Branko
Roškar, Zvonko Žekš in Danilo Vračko. Naslov prvaka je z 42 točkami osvojil Maribor,
Železničar pa je s 24 točkami osvojil 7. mesto.
V jesenskem delu prvenstvene sezone 1982/1983 so za Železničar spet zaigrali Leo
Vajzovič, Bojan Belec in Boris Kukolj. V četrtem krogu prvenstva sta se Kovinar in
Železničar razšla z rezultatom 0:0, za Železničar pa so na tej tekmi igrali Miran Čeh
(Jure Filipančič), Zvonko Žekš, Danilo Šibila, Robi Novak (Gorazd Puhar), Čedomir
Primec, Momir Pintarič, Danilo Vračko, Oliver Hafner, Silvo Loparič, Igor Klančnik
(Boris Janžekovič), Darko Jaušovec. Jesenski del prvenstva s 14 klubi je najbolje
odigral ljubljanski Slovan, ki je osvojil 23 točk, Železničar na osmem mestu pa jih je
osvojil 12.
V pripravljalni tekmi pred spomladanskim delom prvenstva v letu 1983 sta se
Železničar in Maribor razšla z rezultatom 1:1 (1:0), zadetek pa je dal Igor Klančnik. Za
Železničar so tekmo začeli Miran Čeh, Zvonko Žekš, Bojan Belec, Bogovac, Čedomir
Primec, Momir Pintarič, Gorazd Puhar, Oliver Hafner, Boris Kukolj, Igor Klančnik,
Boris Janžekovič, v igro pa so vstopili še Kuzmič, Darko Jaušovec, Bojan Flis, Silvo
Borošak, Marjan Farasin in Bojan Veber. Moštvo je še naprej vodil trener Vinko
Donko. Prvenstvo v republiški ligi se je končalo junija 1983, naslov je s 44 točkami
osvojil Slovan, Železničar pa je zbral 24 točk in pristal na 9. mestu.
Mladinci Železničarja so leta 1983 tretjič igrali v četrtfinalu tekmovanja za pokal
NZ Jugoslavije. V športnem parku Tabor so 27. marca z 0:1 izgubili proti Sutjeski
iz Nikšića, na tej tekmi pa so igrali Marko Pocrnjič, Matej Polegek, Darko Habuš,
Jože Knehtl, Aleksander Marčinko, Janez Mlakar, Darko Recek, Gorazd Kovačič (Igor
Fajfar), Tomaž Rojs, Ivan Kocijan (Matjaž Munda), Bojan Lorenčič (Vojko Levar), v
igralskem kadru pa so bili še Jure Filipančič, Darko Majer in Zlatko Lorenčič.
148
Ob 80-letnici društva
Trener Vinko Donko je poleti 1983 ostal brez Lea Vajzoviča, ki je prestopil k tezenskemu
Kovinarju, novi v igralskem kadru pa so bili Branko Tabak, Božo Knuplež, Fištravec
in Ljubo Divjak. V republiški ligi je igralo 14 klubov; jesenski del prvenstva je dobil
Maribor s 24 točkami. Železničar na devetem mestu pa jih je osvojil 11.
Jeseni 1983 so se spet izkazali mladinci Železničarja. Že tretjič zapored so osvojili
Titov pokal v tekmovanju med slovenskimi klubi. V finalni tekmi, 9. septembra, so
v Kranju po izvajanju 11-metrovk s 4:3 premagali vrstnike Izole. Ta uspeh so dosegli
Boris Grašič, Darko Majer (Sandi Cvetko), Darko Habuš, Matej Polegek, Janez Mlakar,
Matjaž Munda, Vojko Levar, Aleksander Marčinko (Boris Tolič), Vojko Ornik, Božo
Knuplež, Zlatko Lorenčič. Treniral jih je Leopold Polegek.
Spomladi leta 1984 je vodenje prvega članskega moštva prevzel Leopold Polegek,
igralski kader pa so popolnili Zdravko Dobrijevič, Darko Vran, Oliver Hafner,
Aleksander Marčinko in Samo Herič. Prvenstvo se je končalo junija, naslov prvaka je
s 45 točkami osvojil Maribor, Železničar je bil peti, osvojil pa je 25 točk.
Mladinci Železničarja so 24. marca 1984 igrali četrtfinalno tekmo za pokal NZ
Jugoslavije in na stadionu v športnem parku Tabor z zadetki Matjaža Munde, Mateja
Polegeka in Janeza Mlakarja s 3:0 (2:0) premagali Budučnost iz Peći. Za Železničar
so pod vodstvom trenerja Mirka Virta na tej tekmi igrali Robert Žižek, Sandi
Cvetko, Bojan Novak (Vojko Levar), Matej Polegek, Bojan Lepoglavec, Janez Mlakar,
Aleksander Marčinko, Zoran Kukić (Marko Alatič), Darko Habuš, Boris Tolič. Čez tri
tedne, 14. aprila, so mladinci Železničarja, prav tako v športnem parku Tabor, igrali
polfinalno tekmo proti vrstnikom skopskega Vardarja. Uspešnejši so bili makedonski
nogometaši, ki so zmagali z 2:0 (1:0). Za moštvo Železničarja, ki ga je vodil trener
Mirko Virt, so na tej tekmi igrali Robert Žižek, Bojan Novak, Vojko Levar, Matej
Polegek, Bojan Lepoglavec, Matjaž Munda (Marko Alatič), Gorazd Šket, Aleksander
Marčinko, Janez Mlakar, Darko Habuš, Zoran Kukić (Aleš Pavlec).
Poleti leta 1984 je prišlo do novih sprememb v igralskem kadru prvega članskega
moštva; Oliver Hafner je prestopil k Mariboru, iz Maribora se je vrnil Boris Ljubič,
Igor Klančnik je odšel h Kovinarju, v klub se je vrnil Miran Perko, igralcem prvega
moštva pa so se pridružili Tomaž Rojs, Ivan Kocijan, Matjaž Munda in Aleksander
Marčinko. Jesenski del prvenstva v letu 1984 je dobil Koper z 21 točkami, Železničar
je s 15 točkami pristal na šestem mestu.
V pripravah na spomladanski del prvenstva v letu 1985 je Železničar 4. februarja v
prijateljski tekmi s 3:2 (1:1) premagal Leibnitz, vse zadetke pa je dal Miran Perko.
Spomladanski del prvenstva se je začel aprila, igralski kader Železničarja pa so
149
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
sestavljali Miran Čeh, Bojan Marko, Janko Veselič, Zvonko Domadenik, Zvonko
Žekš, Jože Robnik, Vojko Levar, Darko Vran, Darko Jaušovec, Gorazd Kovačič, Boris
Janžekovič, Boris Ljubič, Samo Herič, Dragan Filipović, Metod Verle, Nikola Žikić,
Darko Krajinović. Naslov prvaka je osvojil Koper z 42 točkami, Železničar je osvojil
23 točk in prvenstvo sklenil na 7. mestu.
Poleti leta 1985 je vodenje prvega moštva Železničarja prevzel Vojislav Simeunović,
prvenstvo se je začelo avgusta, v slovenski ligi pa je igralo 14 klubov. Igralcem, ki
so nastopali za modro-bele v minuli tekmovalni sezoni, so se pridružili še Marko
Pocrnjič, Momir Pintarič, Janez Mlakar in Silvo Borošak, jesenski naslov je z 21
točkami osvojil Maribor, Železničar pa je osvojil le 10 točk in prezimil na 11. mestu.
Spomladi leta 1986 je moštvo prevzel Boris Lazić, v takratno JLA sta odšla Darko
Vran in Nikola Žikić, igralski kader pa so popolnili Igor Fajfar, Marjan Veselič, Bojan
Lorenčič, Matej Polegek, Darko Habuš in Miran Plavčak. Prvenstvo v republiški ligi se
je nadaljevalo marca in končalo junija. Naslov prvaka je s 40 točkami osvojil Maribor,
Železničar je obdržal 11. mesto, osvojil pa je 21 točk.
Poleti leta 1986 so klub zapustili Janko Veselič, Dragan Nikolić in Darko Jaušovec,
igralski kader prvega moštva pa so popolnili Dejan Simić, Miran Žgalin, Gašaj,
Momir Pintarič, Rade Valentič, Silvo Loparič, Darko Daljević, Zvonko Ribič, Damir
Zupanič, Boris Tolič in Anton Vidovič. Jesenski del prvenstva se je začel avgusta
in končal novembra. Na vrhu lestvice je prezimilo moštvo Integrala Olimpije s 23
točkami, Železničar pa je z 9 točkami osvojil 12. mesto.
Selitev v območno slovensko ligo
Spomladi 1987 je Železničar ostal brez Metoda Verleta, ki je prestopil k Mariboru,
trener prvega moštva pa je bil Alfonz Horvatič. V začetku marca je Železničar v
prijateljski tekmi z 0:3 izgubil proti Lokomotivi (Moskva). Tekmo je začela enajsterica
Marko Pocrnjič, Zvonko Žekš, Silvo Borošak, Matej Polegek, Darko Vran, Samo Herič,
Darko Habuš, Gorazd Kovačič, Aleksander Marčinko, Ivan Kumer, Gašaj, igrali pa so
še Bojan Lorenčič, Renato Geček, Damir Zupanič, Marko Rupnik, Robi Valentan in
Miran Škripec. V igralskem kadru so bili še Janez Mlakar, Zoran Mitić, Zvonko Ribič
in Darko Plemeniti. Spomladanski del prvenstva v republiški ligi se je začel marca
in končal junija. Naslov prvaka je s 46 točkami osvojilo moštvo Integrala Olimpije,
Železničar pa je z 18 točkami prvenstvo končal na 13. mestu in izpadel v območno
slovensko ligo vzhod.
Poleti leta 1987 so Železničar zapustili Samo Herič, Darko Vran, Darko Plemeniti,
Silvo Loparič, Matej Polegek in Damjan Vigec, igralski kader pa so popolnili Bojan
150
Ob 80-letnici društva
Marko, Peter Breznik, Bojan Flis, Boris Novak, Matjaž Munda, Dišević, Ivanić, Zvonko
Ribič, Zoran Kukić. V območni ligi vzhod je igralo 12 klubov, jesenski del prvenstva
je na prvem mestu končal Kovinar Tezno s 17 točkami, Železničar pa jih je osvojil 11
in prezimil na 7. mestu.
Spomladi leta 1988 je v območni slovenski ligi vzhod najboljše igre pokazal Kovinar
in junija, ko se je končalo prvenstvo, osvojil prvo mesto z 32 točkami, Železničar pa je
tekmovanje končal z 21 točkami kot sedmi.
Mladinsko moštvo v sezoni 1988/1989, od leve, stojijo: Drago Malek, Zvonko Hedžet, Samo Schlauer, Duško Jurenec,
Mario Mudri, Andrej Vršič; čepijo: Tomaž Vršič, Bojan Žunko, Boštjan Zorec, Boštjan Damiš, Zlatko Gabor.
Igralski kader v spomladanskem in jesenskem delu prvenstva v letu 1988 so sestavljali
Marko Pocrnjič, Jure Filipančič, Nenad Djoković, Peter Breznik, Janez Mlakar, Ivan
Pernek, Zoran Kukić, Janko Veselič, Bojan Zrnko, Darko Habuš, Ziber, Jure Nabernik,
Silvo Loparič, Peter Leskovar, Ivan Kocijan. Med dvanajstimi klubi območne lige
vzhod – jesenski del prvenstva se je začel avgusta in končal novembra - je prvo mesto
s 17 točkami osvojil Steklar, Železničar pa je z 11 točkami prezimil na 6. mestu.
Predsednik kluba v letu 1988 je bil Edvard Klojčnik.
V spomladanskem delu prvenstva leta 1989 je vadbo prvega moštva prevzel Vinko
Donko. Železničar je dosegal podobne rezultate kot v prvem delu sezone. Prvenstvo
je bilo končano junija, naslov prvaka je z 32 točkami osvojil Steklar, Železničar pa je
obdržal šesto mesto, osvojil pa je 23 točk.
151
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Za Železničar so spomladi 1989 igrali Marko Pocrnjič, Jure Filipančič, Darko Habuš,
Peter Breznik, Vojko Levar, Robi Leskovar, Bojan Belec, Zvonko Ribič, Bojan Zrnko,
Marko Rupnik, Darko Žibek, Dejan Kraut, Bojan Lovrenčič, Janez Mlakar.
V jesenskem delu prvenstva v slovenski območni ligi vzhod, ki je štela 12 klubov, je
prvo mesto osvojila Nafta z 18 točkami, Železničar je osvojil 11 točk in pristal na 5.
mestu.
Spomladi leta 1990 so igralski kader sestavljali Anton Robnik, Jure Filipančič, Darko
Habuš, Zoran Brecelj, Darko Embreuš, Momir Pintarič, Robert Korda, Peter Breznik,
Vojko Levar, Dejan Kraut, Janez Mlakar, Bojan Belec, Darko Žibek, Marko Rupnik.
Prvenstvo se je končalo junija, naslov prvaka je z 32 točkami osvojila Nafta, Železničar
pa je bil s 26 točkami četrti.
V finalu tekmovanja za mladinski pokal NZ Jugoslavije na območju Slovenije je
Železničar igral z Olimpijo in izgubil z 0:1. Pod vodstvom trenerja Vinka Donka
in tehničnega vodje Željka Alatiča je v športnem parku Tabor rasel nadarjeni rod
nogometašev – Andrej Dukarič, Bojan Žunko, Ante Šimundža, Samo Schlauer, Živorad
Vuksanović, Drago Malek, Boštjan Rubin, Dejan Knuplež, Andrej Vršič, Tomaž Vršič,
Duško Jurenec, Zvonko Hedžet, Zlatko Gabor, Boštjan Damiš in Mario Mudri.
Mladinsko moštvo, ki je v sezoni 1989/1990 zaigralo v prvi slovenski ligi, od leve, stojijo: Silvo Rodošek, maser, Vinko
Donko, trener, Bojan Žunko, Ante Šimundža, Samo Schlauer, Živorad Vuksanović, Drago Malek, Boštjan Rubin, Željko
Alatič, tehnični vodja, Dejan Knuplež; čepijo: Andrej Vršič, Boštjan Zorec, Andrej Dukarič, Tomaž Vršič, Duško Jurenec,
Zvonko Hedžet, Zlatko Gabor, Boštjan Damiš, Mario Mudri.
Fotoarhiv Večera
152
Ob 80-letnici društva
V jesenskem delu prvenstva 1990 v 14-članski slovenski območni ligi vzhod je
treniranje prvega moštva Železničarja prevzel Jože Karmel, prvenstvo pa se je končalo
novembra. Prvo mesto je z 22 točkami osvojila Beltinka, Železničar je osvojil 14 točk
in končal prvi del prvenstva na 6. mestu.
Igralski kader so sestavljali Anton Robnik, Ante Šimundža, Vojko Levar, Franc
Žitnik, Bojan Belec, Darko Daljević, Robert Korda, Peter Breznik, Andrej Vršič,
Tomaž Vršič, Franc Žitnik, Dejan Kraut, Momčilo Mitić, Marjan Fridauer, Boštjan
Damiš, Darko Žibek. Spomladi leta 1991 je Boštjan Damiš prestopil k NK Maribor,
v igralskem kadru prvega moštva pa so bili Anton Robnik, Ante Šimundža, Peter
Breznik, Franc Žitnik, Dejan Kraut, Robert Korda, Zoran Brecelj, Duško Jurenec, Jože
Bubnjar, Branko Soršak, Darko Žibek, Andrej Vršič, Tomaž Vršič, Momčilo Mitić,
Marjan Fridauer, Bojan Belec, Darko Daljevič, trener pa je bil Jože Karmel. Prvenstvo
v slovenski območni ligi vzhod se je začelo marca, končalo pa junija; naslov prvaka
je osvojila Beltinka s 40 točkami, Železničar je osvojil 35 točk in prvenstvo končal na
tretjem mestu.
V letu 1991 so jedro igralskega kadra tvorili, od leve, stojijo: Štefan Tolič, pomočnik trenerja, Branko Soršak, Marjan
Fridauer, Tomaž Vršič, Peter Breznik, Duško Jurenec, Anton Robnik, Andrej Vršič, Jože Karmel, trener, Marjan Košir,
tehnični vodja: čepijo: Darko Žibek, Robert Korda, Dejan Kraut, Vlado Hecl, Franc Žitnik, Samo Schlauer, Jože Bubnjar,
Bojan Žunko.
Fotoarhiv Večera (posnetek: Egon Skamlec)
Poleti leta 1991 je nogometne kolektive doletelo veliko sprememb. Slovenija je postala
samostojna država in prišlo je do ustanovitve državne nogometne lige, v kateri je igralo
kar 21 klubov. Številni slovenski klubi so nenadoma videli priložnost, da se uvrstijo v
153
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
evropska tekmovanja, kar je bilo pred tem zanje le pobožna želja. Železničar je pred
osamosvojitvijo pet let igral v nižjem tekmovalnem razredu, v 12-članski vzhodni
skupini slovenske območne lige. V prestopnem roku je klub zapustil Ante Šimundža,
ki je odšel v NK Maribor.
Jeseni 1991 je Železničar nastopal v 14-članski II. nogometni ligi Republike Slovenije,
kakor se je imenovala, trener moštva ja bil Jože Karmel, njegov pomočnik Štefan Tolič,
v igralskem kadru pa so bili Anton Robnik, Branko Soršak, Marjan Fridauer, Tomaž
Vršič, Peter Breznik, Duško Jurenec, Andrej Vršič, Darko Žibek, Robert Korda, Dejan
Kraut, Vlado Hecl, Franc Žitnik, Samo Schlauer, Buhmajster, Bojan Žunko. Po prvem
delu prvenstva je na vrhu lestvice z 20 točkami pristal Železničar.
Spet v elitni slovenski ligi
Februarja leta 1992 je Železničar igral prijateljsko tekmo z Zasavjem, članom I.
nogometne lige Republike Slovenije, in zmagal 1:0 (1:0), zadetek pa je dal Duško
Jurenec. Marca se je začel spomladanski del prvenstva, 25. marca pa je bila odigrana
tudi četrtfinalna tekma za pokal NZ Slovenije za območje Maribora. Maribor Branik je
bil s 5:4 (0:0, 0:0) boljši od Železničarja, ki je nastopil v postavi Anton Robnik, Andrej
Vršič (Bojan Žunko), Darko Žibek, Tomaž Vršič, Robert Korda, Vlado Hecl, Jože
Bubnjar, Dejan Kraut, Franc Žitnik, Branko Soršak (Duško Jurenec), Peter Breznik.
Moštvo, ki si je v sezoni 1991/1992 priigralo nastop v prvi slovenski ligi, od leve, stojijo: Dušan Boh, pomočnik trenerja,
Izidor Kristl, Slobodan Pejić, trener vratarjev, Andrej Dukarič, Mladen Zimet, Marjan Fridauer, Peter Breznik, Bojan
Žunko, Vlado Hecl, Jože Karmel, trener; čepijo: Vlado Kokol, Darko Žibek, Bojan Onič, Robert Valentan, Duško Jurenec,
Igor Potočnik, Drago Štraus, David Najvirt.
154
Ob 80-letnici društva
Spomladanski del prvenstva leta 1992 se je za Železničar, ki ga je vodil trener Jože
Karmel, končal odlično, saj je s 36 točkami osvojil naslov prvaka v II. slovenski ligi
vzhod. Potem ko je leta 1987, ob 60-letnici obstoja ŽŠD Maribor, Železničar izpadel
iz prvoligaške konkurence, se je pet let pozneje, leta 1992, ob praznovanju 65-letnice
ŽŠD Maribor, vrnil v elitno slovensko nogometno ligo. V sezoni 1991/1992 so modrobeli dres nosili vratarji Anton Robnik, Andrej Dukarič in Igor Potočnik, Bojan Žunko,
Darko Žibek, Robi Leskovar, Marjan Fridauer, Samo Schlauer, Vlado Hecl, Robert
Korda, Dejan Kraut, Tomaž Vršič, Andrej Vršič, Branko Soršak, Duško Jurenec, Peter
Breznik, Franc Žitnik, Predrag Orlović in Jože Bubnjar.
Moštvo v sezoni 1991/1992, od leve, stojijo: Štefan Tolič, pomočnik trenerja, Andrej Dukarič, Branko Soršak, Robert
Korda, Andrej Vršič, Peter Breznik, Tomaž Vršič, Igor Potočnik, Jože Karmel, trener, Marjan Košir, tehnični vodja; čepijo:
Predrag Orlović, Duško Jurenec, Dejan Kraut, Franc Žitnik, Darko Žibek, Vlado Hecl, Bojan Žunko, Jože Bubnjar, Samo
Schlauer.
Fotoarhiv Večera (posnetek: Igor Napast)
Julija 1992 so se začele priprave nogometašev Železničarja za nastop v prvi slovenski
ligi, trenerju Jožetu Karmelu je pomagal Dušan Boh, mesto predsednika kluba pa
je prevzel Anton Kunst. V pripravljalni tekmi je Železničar s 7:0 (3:0) premagal
Voitsberg, na tej tekmi pa so zaupanje trenerja dobili Izidor Kristl (Andrej Dukarič),
David Najvirt, Darko Žibek (Vlado Hecl), Tomaž Vršič, Bojan Žunko (Robert Korda),
Andrej Vršič, Vlado Kokol, Dejan Kraut, Peter Breznik, Darko Štraus (Mladen Zimet)
in Franc Žitnik, v igralskem kadru pa so bili še vratar Igor Potočnik, Bojan Onič,
Duško Jurenec, Robert Valentan, Ruben Uršič. Prvenstvo v 18-članski prvi slovenski
ligi se je začelo sredi avgusta. Konkurenca je bila zelo zahtevna in po 12 tekmah je bil
Železničar z le 7 točkami na 17. mestu. Zaradi nesoglasij v klubu je 27. oktobra 1992
trener Jože Karmel odstopil, namesto njega je klubsko vodstvo vodenje prvega moštva
zaupalo Borisu Pisniku, njegov pomočnik pa je postal Štefan Tolič. Prvi del prvenstva
155
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Sezona 1992/1993, od leve, stojijo: Boris Pisnik, trener, Dušan Boh, pomočnik, Slobodan Pejić, trener vratarjev, Anton
Robnik, Peter Breznik, Andrej Dukarič, Izidor Kristl, Tomaž Vršič, Mladen Zimet, Andrej Vršič, Bojan Zrnko, Vlado Hecl,
Duško Jurenec, Predrag Orlović, Marjan Košir, tehnični vodja; čepijo: Igor Potočnik, Darko Žibek, Marjan Fridauer, Bojan
Onič, Franc Žitnik, Dejan Kraut, Vlado Kokol, Darko Štraus, David Najvirt, Robert Valentan.
se je končal novembra, na vrhu lestvice je bila Olimpija s 25 točkami, Železničar pa
jih je osvojil 12, kar je zadoščalo za 15. mesto na lestvici. Igralski kader Železničarja
so tvorili Andrej Dukarič, Izidor Kristl, Igor Potočnik, Peter Breznik, Tomaž Vršič,
Mladen Zimet, Andrej Vršič, Bojan Žunko, Vlado Hecl, Duško Jurenec, Predrag
Orlović, Darko Žibek, Marjan Fridauer, Bojan Onič, Franc Žitnik, Dejan Kraut, Vlado
Kokol, Drago Štraus, David Najvirt in Robert Valentan.
Slovo od prve slovenske lige
Spomladi leta 1993 je Železničar čakal trd boj za obstanek v prvi ligi. V igralskem
kadru je prišlo do sprememb, ob standardnih igralcih so se za mesta v enajsterici
potegovali še Dušan Vicković, Goran Pavlić, Mato Stanić, vratar Janko Veselič. Prvo
moštvo, ki je spomladi nastopalo pod nazivom ISS Železničar, je 20. februarja igralo
prijateljsko tekmo z Zagrebom, rezultat pa je bil 1:3 (1:1). Na tej tekmi so igrali Izidor
Kristl, Franc Žitnik, Vlado Hecl, Mladen Zimet, Tomaž Vršič, Andrej Vršič, Vlado
Kokol, David Najvirt, Mato Stanić, Goran Pavlić, Dušan Vicković, priložnost za igro so
dobili še Janko Veselič, Darko Žibek, Zoran Zetić, Marjan Fridauer, Robert Valentan
in Dejan Kraut, v igralskem kadru pa so bili še vratarja Andrej Dukarič in Darko
Dubravica, Bojan Onič in Bojan Žunko. Predsednik kluba je bil Marjan Kozlar
Trener Boris Pisnik se je 19. aprila 1993 zaradi slabih rezultatov in nekaterih drugih
razlogov odločil za odstop in 21. aprila je trenersko mesto prvega moštva prevzel
Vojislav Simeunović. Po prvenstvu - končalo se je ob koncu junija - se je Železničar
spet znašel v II. slovenski ligi. Naslov prvaka je z 52 točkami osvojila Olimpija, med
štirimi klubi, ki so izpadli iz prvoligaške druščine, pa je bil tudi Železničar; osvojil je
20 točk in 17., predzadnje mesto.
156
Ob 80-letnici društva
Izpad iz prve lige je bih hud udarec za klub, saj so se v julijskem prestopnem roku
leta 1993 številni nogometaši odločili za spremembo klubske barve. Treniranje prvega
moštva je spet prevzel Boris Pisnik, ki je imel na voljo skromen igralski kader. Klub
so zapustili Mato Stanić, ki je odšel k NK Maribor, brata Andrej in Tomaž Vršič sta
prestopila k Steklarju, Franc Žitnik in Goran Pavlić k Aluminiju, Zoran Zetić k Račam,
nove klube so si poiskali tudi Dušan Vicković, Janko Veselič, Izidor Kristl in David
Najvirt, tako da je bila prva želja klubskega vodstva obstanek v drugi slovenski ligi.
Predsednik kluba je postal Boris Lazić.
Železničar se je na jesenski del prvenstva leta 1993 začel pripravljati julija. Odigral je
tudi prijateljsko tekmo z Dubravo, ki se je končala 2:2 (0:1), zadetka pa sta dala Robert
Korošec in Damjan Gligorić. Na tej tekmi so za Železničar igrali Andrej Dukarič,
Bojan Onič, Renato Lekš, Vlado Hecl, Marjan Fridauer, Darko Žibek, Robert Valentan,
Dejan Kraut, Robert Korošec, Dejan Knuplež, Srečko Zorec, v igro so vstopili še
Damjan Gligorić, Boštjan Rubin, Boštjan Malek, Robi Kraner, Marko Alatič, Nikola
Pejić, Darko Vranešević in Tavčar, v igralskem kadru pa so bili še Silvo Plošnik, Dejan
Makragič in Dejan Stevanović. Prvi del prvenstva se je končal ob koncu novembra, na
prvem mestu je bil Avtobum Kočevje s 24 točkami, Železničar pa je osvojil 11 točk,
kar ga je uvrščalo na 14. mesto.
V pripravah na spomladanski del prvenstva leta 1994 v II. slovenski ligi je moštvo
Železničarja, ki je tedaj nosilo naziv ŽNK Štajerska pivovarna, pod vodstvom trenerja
Borisa Pisnika 23. februarja igralo prijateljsko tekmo z Muro, rezultat pa je bil 1:0
(1:0) za Muro. V igralskem kadru modro-belih je prišlo do občutnih sprememb. Novi
so bili Boštjan Damiš, Igor Lubanjšek, Sašo Kočev, Damjan Janžekovič, Marjan Šemrl,
spet je začel trenirati Boris Tolič. Proti Muri so igrali Anton Robnik, Bojan Onič, Bojan
Žunko, Boštjan Rubin, Vlado Hecl, Sašo Kočev, Dejan Makragič, Igor Lubanjšek,
Robert Valentan, Robert Korošec, Boštjan Damiš (Andrej Dukarič, Marjan Fridauer,
Aleš Partljič, Damjan Janžekovič, Marjan Šemrl, Dejan Knuplež, Boris Tolič, Darko
Žibek).
Tri dni pozneje je ŽNK Štajerska pivovarna igral še z Mariborom Branikom in izgubil
z 0:3 (0:2). V spomladanskem delu prvenstva leta 1994, ki se je končal junija, se je
naslova prvaka veselil Gaj Kočevje s 47 točkami, ŽNK Štajerska pivovarna pa je osvojil
25 točk in končal prvenstvo na 12. mestu. Predsednik kluba je bil Svetislav Marinac.
V julijskem prestopnem roku so k modro-belim prestopili Mato Stanić, Josip Lukačević,
Gorazd Šket, Sebastjan Harc, Zoran Radulović, Zorislav Zec, Zoran Kukić in vratar
Robert Leitinger, zapustil pa jih je Vlado Hecl. Trener prvega moštva je postal Ilija
Mitrović. Prvenstvo v II. slovenski ligi v letu 1994, v kateri je igralo 16 klubov, se
je začelo avgusta. Ob koncu septembra se je vodstvo kluba zaradi slabih rezultatov
157
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Sezona 1994/1995, od leve, stojijo: Josip Lukačević, Bojan Žunko, Gorazd Šket; Marjan Fridauer, Marjan Šemrl, Igor
Lubanjšek, Zoran Radulović, Dejan Makragić, Aleš Lampret, Miro Gabrovec, tehnični vodja, Ilija Mitrović, trener; čepijo:
Zorislav Zec, Mato Stanić, Bojan Onič, Boštjan Rubin, Nikola Pejić, Dejan Stevanović, Anton Robnik, Robert Valentan,
Zoran Kukić.
Fotoarhiv Večera (posnetek: Igor Napast)
razšlo s trenerjem Ilijo Mitrovićem, v prvih dneh oktobra pa je na trenersko klop
sedel Esad Pirc. Jesenski del prvenstva se je končal novembra, na vrhu lestvice je bila
ERA Šmartno s 24 točkami, ŽNK Štajerska pivovarna pa jih je zbral 11 in končal na
13. mestu.
ŽNK Štajerska pivovarna je priprave na spomladanski del sezone leta 1995 začel pod
vodstvom novega trenerja, Darka Križmana, 21. januarja pa je igral prijateljsko tekmo
z Mariborom Branikom in izgubil z 0:2 (0:1). Na tej tekmi so igrali Anton Robnik
(Andrej Dukarič), Marjan Šemrl (Nikola Pejić), Ivan Fanedl (Igor Novaković), Marjan
Fridauer, Radovan Karanović, Sebastjan Harc, Vojko Levar, Silvo Plošnik (Renato
Lekš), Mirko Marić (Goran Stamenčič), Mato Stanić, Dejan Makragić, v igralskem
kadru pa so bili še Gorazd Šket, Mario Mudri, Kristjan Pušnik, Jože Robnik, Boštjan
Zorec, Dejan Stevanović, Aleš Lampret. Moštvu v prvenstvu ni šlo po načrtih; junija,
ko je bilo prvenstva konec, je naslov prvaka osvojila ERA Šmartno s 46 točkami, ŽNK
Štajerska pivovarna pa je osvojil 31 točk in končal prvenstvo na 10. mestu.
Glede na načrtovane spremembe tekmovalnega sistema v sezoni 1995/1996 so
modro-beli morali igrati kvalifikacije za obstanek v II. slovenski ligi. V dveh tekmah
so se pomerili s Šentjurjem; prvo tekmo 14. junija v Šentjurju so dobili gostitelji s
4:2, povratna 18. junija v Mariboru pa se je končala 1:1 in napredovanje si je priigral
Šentjur. Toda ker prvoligaša Gaj Kočevje in Jadran Dekani do predpisanega roka nista
158
Ob 80-letnici društva
izpolnila obveznosti do NZ Slovenije, sta se morala preseliti v občinsko ligo, njuno
mesto v I. ligi sta zapolnila druga kluba, ki sta sprostila dve mesti v II. ligi, tako da sta
v ligi ostala ŽNK Štajerska pivovarna in Črnuče.
Poleti leta 1995 je pomočnik trenerja Darka Križmana postal Boris Janžekovič,
direktor kluba pa je postal prekaljeni nogometni delavec Bojan Ban. Modro-bele so v
prestopnem roku zapustili Mato Stanić, Dejan Makragić, Vojko Levar, Igor Lubanjšek,
Marjan Šemrl, Mirko Marić in Jože Robnik. Iz NK Maribor Branik so prišli Matej Šnofl,
Peter Franci, Simon Krepek, Miha Pitamic, vratar Robert Sraga, Boštjan Zupančič,
pozneje pa še Dejan Drenovac in Danijel Širec, trener Darko Križman pa je imel
na voljo še Andreja Dukariča, Radovana Karanovića, Ivana Fanedla, Nikolo Pejića,
Boštjan Rubina, Sebastjana Harca, Marjana Fridauerja, Roberta Valentana, Zorislava
Zeca, Silva Plošnika, Bojana Oniča, Aleksandra Dukariča, Gorana Stamenčiča,
Dejana Notesberga, Kristjana Pušnika in Edisa Bešlagiča. Jesenski del prvenstva v
sezoni 1995/1996 v II. slovenski ligi, v kateri je igralo 16 klubov, se je začel avgusta.
Železničarju ni šlo najbolje, v 8. krogu pa je modro-beli dres prvič oblekel nekdanji
jugoslovanski nogometni as Milko Djurovski. Zadnji krog je bil novembra; na vrhu
lestvice je bil s 33 točkami Železničar Oscar iz Ljubljane, mariborski Železničar pa je
z 21 točkami prvi del prvenstva končal na 8. mestu.
Spomladi leta 1996 je trenerske posle prvega moštva spet prevzel Boris Pisnik,
pomočnik je bil Tone Grašič. Prva prijateljska tekma je bila 24. januarja, ko sta se v
športnem parku Tabor pomerila Železničar in Maribor Branik, rezultat je bil 4:3 (4:2),
zadetke pa so dali Danijel Širec 2 ter Bojan Onič in Silvo Plošnik. Ob koncu januarja
je bil za modro-bele registriran Nebojša Vučičević. Spomladanski del prvenstva v II.
slovenski ligi se je začel marca, Železničar pa je prvo tekmo proti Nafti, ki je bila 9.
marca, na svojem igrišču izgubil z 0:3 (0:1). Na tej tekmi so igrali Darko Dubravica,
Bojan Onič, Ivan Fanedl, Sebastjan Harc, Vlado Hecl, Boštjan Rubin (Aleksander
Dukarič), Danijel Širec, Miha Pitamic (Kujtin Dema), Milko Djurovski, Edis Bešlagić
(Renato Lekš), Nebojša Vučičević. Za moštvo so v spomladanskem delu prvenstva
igrali še Radovan Karanović, Robert Valentan, Silvo Plošnik, Vladan Mladenović,
Jože Robnik, Gorazd Šket, Zorislav Zec, Kristjan Pušnik, Igor Kozlar, Denis Rojht.
Prvenstvo se je končalo junija, naslov prvaka je osvojil Železničar Oscar Ljubljana s 67
točkmi, Železničar Maribor je osvojil 44 točk in končal prvenstvo na 5. mestu.
V poletnem prestopnem roku so klub zapustili Nebojša Vučičević, ki je odšel k
Muri, Gorazd Šket v Dravograd, Miha Pitamic in Danijel Širec sta odšla v Maribor
Branik, Silvo Plošnik, Radovan Karanović, Ivan Fanedl in Zorislav Zec pa so okrepili
Dravo. Trener prvega moštva je postal Branko Horjak, ki je priprave začel z občutno
pomlajenim igralskim kadrom. V začetku avgusta je Železničar igral tekmo šestnajstine
159
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
finala za pokal NZ Slovenije in v Bakovcih zmagal z 2:1 (2:1), zadetka pa sta dosegla
Boris Krček in Iztok Pipenbaher. Na tej tekmi so za Železničar igrali Andrej Dukarič
(Darko Dubravica), Vlado Hecl, Boštjan Rubin, Jože Robnik, Živorad Vuksanović,
Bojan Onič, Boris Kolmanič (Boris Tomažič), Sebastjan Harc, Iztok Pipenbaher, Boris
Krček, Kristjan Pušnik (Vladan Mladenović), v igralskem kadru pa so bili še Dejan
Notesberg, Boštjan Kobler, Jože Robnik, Ratko Pejović, Ivan Fanedl, Aleksander
Dukarič. Avgusta se je začel jesenski del prvenstva v II. slovenski nogometni ligi,
v kateri je igralo 16 klubov. V osmini finala tekmovanja za pokal NZ Slovenije je
Železničar 18. septembra na svojem igrišču igral proti Korotanu s Prevalj in izgubil
z 1:3 (0:1), zadetek pa je dal Iztok Pipenbaher. V prijateljski tekmi 6. novembra je
Železničar izgubil z Mariborom Branikom s 3:4 (2:0), zadetke za modro-bele pa so
dosegli Danijel Širec, ki se je vrnil iz Maribora Branika, Iztok Pipenbaher in Ratko
Pejović. Novembra je bila zadnja prvenstvena tekma, največ točk, 29, pa je osvojila
Drava, Železničar pa se je z 21 točkami moral zadovoljiti z 10. mestom.
Spomladi leta 1997 je prvo moštvo še naprej vodil Branko Horjak, predsednik kluba
je bil Svetislav Marinac, direktor pa Bojan Ban. Klub je zapustil Jože Robnik, iz NK
Maribor Branik se je vrnil Miha Pitamic, novi so bili Boštjan Grizold, Aleksandar
Milojević in Nikola Bulajić. V prijateljski tekmi 15. februarja v športnem parku
Tabor je prvoligaš Korotan iz Prevalj z 1:0 (0:0) ugnal Železničar, na tej tekmi pa so
igrali Andrej Dukarič, Bojan Onič, Boris Krček, Nikola Bulajić, Vlado Hecl, Andrej
Vedenik, Boris Kolmanič, Iztok Pipenbaher, Aleksandar Milojević, Sebastjan Harc,
Miha Pitamic (David Dvoršak, Vlado Fatur, Gorazd Puhar, Boris Tomažič, Kristjan
Pušnik, Vlado Kokol). V prvenstvu so igrali še Edis Bešlagić, Danijel Širec, Ratko
Pejović, Boštjan Kobler, Zoran Pavlović, Samir Balagić, Boštjan Verbovšek . Prvenstvo
se je nadaljevalo marca in končalo junija, naslov prvaka je osvojil SET Vevče s 60
točkami, Železničar pa je pristal na 9. mestu s 37 točkami.
Poleti leta 1997 je k Mariboru Teatanicu prestopil Živorad Vuksanović, ob njem
sta klub zapustila še Boštjan Grizold in Boris Kolmanič, 16. julija pa je Železničar
v športnem parku Tabor igral prijateljsko tekmo z Mariborom Teatanicom; s 6:0
(5:0) so jo dobili vijoličasti. Za modro-bele so na tej tekmi igrali Igor Pajmon, David
Dvoršak, Sebastjan Harc, Boris Krček, Peter Praprotnik, Iztok Pipenbaher, Črtomir
Gojković, Ratko Pejović, Miha Pitamic, Danijel Širec, Aleš Majcenovič (Vlado Hecl,
Vladan Mladenović, Matej Miljatović, Vedran Mačukat, Kristjan Pušnik, Igor Vorih,
Peter Franci, Aleš Dragar). V tekmi 16-ine finala za pokal NZ Slovenije je 10. avgusta
Železničar na svojem igrišču s 3:0 (0:0) premagal Idrijo. Za zmagovalno moštvo so
igrali Andrej Dukarič, Sebastjan Harc, Boris Krček, Matej Miljatović, Peter Franci
(Kristjan Pušnik), Črtomir Gojković (Vladan Mladenović), Jure Nabernik, Marko
Barun, Iztok Pipenbaher, Miha Pitamic, Aleš Majcenović, v jesenskem delu prvenstva
160
Ob 80-letnici društva
v II. slovenski ligi, ki je štela 16 klubov, pa so igrali še Zoran Mihailov, Esad Ramadani
in David Dvoršak. Jesenski del prvenstva se je najbolje končal za Triglav iz Kranja, ki
je osvojil 38 točk, Železničar na 4. mestu pa jih je osvojil 26.
V pripravah na spomladanski del prvenstva v sezoni 1997/1998 se je Železničar
okrepil z Goranom Markovićem, Željkom Spasojevićem, Nebojšo Vučičevićem in
Markom Arzenškom. Železničar pod vodstvom trenerja Branka Horjaka in njegovega
pomočnika Mirka Virta je v prijateljski tekmi 4. februarja s 3:2 (0:1) premagal
Aluminij, zadetke pa so dosegli Aleš Majcenovič, Danijel Širec in Iztok Pipenbaher.
Modro-beli so bili uspešni tudi v prijateljski tekmi s slovenskim prvoligašem Muro,
ki so jo 11. februarja premagali s 3:1 (1:1), zadetke pa so dali Danijel Širec, Goran
Marković in Vladan Mladenović. Na tej tekmi so za Železničar igrali Andrej Dukarić,
Aleš Majcenovič, Matej Miljatović, Boris Krček, Peter Franci, Črtomir Gojkovič,
Miha Pitamic, Goran Marković, Iztok Pipenbaher, Danijel Širec, Željko Spasojević
(Sebastjan Harc, Vladan Mladenović, Marko Arzenšek, Dejan Kefert, Denis Rojht).
Pred začetkom spomladanskega dela prvenstva v II. slovenski ligi je 22. februarja 1998
Železničar v športnem parku Tabor gostil Maribor Teatanic in izgubil z 0:5 (0:2). V
spomladanskem delu prvenstva so modro-beli dres oblačili še vratarja Dejan Germič
in Sebastjan Starovasnik, Peter Franci, Marko Barun, Boris Krček, Kristjan Pušnik,
Jure Nabernik, Peter Praprotnik in Živorad Vuksanović, ki se je vrnil iz NK Maribor, v
24. krogu pa je zaigral tudi Nebojša Vučičević, ki se je vrnil iz Korotana. Prvenstvo se
je končalo junija, naslov prvaka je osvojil Triglav z 78 točkami, Železničar pa je osvojil
51 točk in prvenstvo sklenil na 4. mestu.
S četrtim mestom v II. slovenski ligi si je Železničar priigral nastop v kvalifikacijah za
uvrstitev v I. slovensko ligo, v kateri je nazadnje igral leta 1993, njegov tekmec pa je bil
Potrošnik iz Beltinec, ki je v I. ligi osvojil 9., predzadnje mesto. Prva tekma 13. junija
v Beltincih se je končala 1:0 (0:0), povratna, 17. junija v Mariboru, pa 1:4 (0:2); častni
zadetek je dal Iztok Pipenbaher.
Pred jesenskim delom prvenstvene sezone 1998/1999 je treniranje prvega moštva
prevzel Milko Djurovski, vendar zaradi tega, ker ni imel licence, tekem ni mogel voditi,
zato je na tekmah moštvo vodil Vinko Donko, sicer koordinator vseh mlajših klubskih
selekcij, pomočnik je bil Silvo Berko. Predsednik kluba je 9. septembra postal Alojz
Kovačič. Klub so pred prvenstvom poleg trenerja Branka Horjaka zapustili še Iztok
Pipenbaher, Danijel Širec, Sebastjan Starovasnik, Črtomir Gojkovič, Aleš Majcenovič,
Marko Barun in Jure Nabernik. Prvenstvo v II. slovenski ligi s 16 klubi se je začelo
avgusta, modro-beli dres pa so jeseni nosili Andrej Dukarič, Igor Pajmon, Boris Krček,
Anton Dvoršak, Željko Kljajić, Matej Miljatović, Sebastjan Harc, Luka Pekez, Marko
Arzenšek, Željko Spasojević, Peter Praprotnik, Edo Okanović, Radoslav Karanović,
161
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Aleksander Zorec, Vladan Mladenović, Elvis Šahmanović, Sebadin Mustafa, Nikola
Bulajić, Kristjan Pušnik, Esad Ramadani, Anton Dvoršak, Vedran Mačukat, Peter
Franci. Sredi septembra 1998 je novi trener Železničarja postal Vojislav Simeunović,
v 13. krogu je prvo tekmo za modro-bele odigral Amir Karić, zadnji krog pa je bil
novembra. Na vrhu lestvice je pristalo Pohorje s 35 točkami, Železničar jih je osvojil
18 in jesenski del prvenstva končal na 11. mestu.
V zimskem prestopnem roku je Amir Karić postal član NK Maribor, klub sta zapustila
tudi Sebastjan Harc in Željko Kljajić, vrnila pa sta se Zoran Kukić in Ingmar Bloudek.
V prijateljski tekmi 6. februarja 1999 je Železničar s 3:1 (2:1) premagal Kovinarja,
zadetke pa so dali Anton Dvoršak, Mehmet Dragusha in Kristjan Pušnik. Spomladanski
del prvenstva v II. slovenski ligi se je začel marca, v uvodni tekmi pa sta se Železničar
in Feroterm Pohorje razšla 2:2 (0:1). Na tej tekmi so igrali Igor Pajmon, Boris Krček,
Ingmar Bloudek, Nikola Bulajić, Matej Miljatović, Peter Praprotnik, David Dvoršak
(Zoran Kukić), Boštjan Žnuderl, Marko Arzenšek, Renato Kotnik, Mehmet Dragusha,
modro-beli dres prvega moštva, ki ga je vodil Vojislav Simeunović, njegov pomočnik
je bil Silvo Berko, pa so v spomladanskem delu prvenstva nosili še vratarja Andrej
Dukarič in Tomi Gregorinčič, Luka Pekez, Vladan Mladenović, Boris Krček, Peter
Franci, Damir Pekić, Elvis Šahmanović, Vedran Mačukat, Boris Kolmanič. Prvenstvo
se je končalo junija, prvo mesto je z 61 točkami osvojil Dravograd, Železničar je osvojil
54 točk in končal prvenstvo na 3. mestu.
Poleti 1999 je vodenje prvega moštva prevzel Borut Jarc, njegov pomočnik je bil
Vlado Fatur. Klub so v prestopnem roku zapustili vratar Andrej Dukarič, Peter Franci,
Luka Pekez, Boris Krček, Mehmet Dragusha, Ingmar Bloudek. V tekmi 16-ine finala
za pokal NZ Slovenije je 25. julija Železničar s 4:3 (1:1, 0:1) premagal Beltince. Za
Železničar so na tej tekmi igrali Tomaž Murko, Gregor Luk, Nikola Bulajić, Matej
Miljatović, Peter Divjak, Sašo Bežik (Zoran Kukić), Boštjan Žnuderl, Primož Brumen,
Renato Kotnik, Marko Arzenšek in David Dvoršak, v jesenskem delu prvenstva v II.
slovenski ligi pa so modro-beli dres oblačili še Željko Cipot, Damir Pekić, Anton
Dvoršak, Aleš Turk, Boštjan Kirbiš, Aleksander Magdič, Željko Stokanić, Vladan
Mladenović, Marko Lešnik, David Šprah, Damjan Bezjak, Mišel Mačukat. Prvenstvo
s 16 klubi se je začelo avgusta, 24. avgusta pa je predsednik NK Železničar postal Alojz
Fricelj. Prvo moštvo je septembra dobilo tudi novega pokrovitelja in je v prvenstvu
nastopalo pod nazivom Železničar Ligro. V osmini finala tekmovanja za pokal NZ
Slovenije je Železničar Ligro 23. septembra z 2:3 (2:2, 1:1) izgubil proti Muri. Prvi
del prvenstva se je končal novembra, na vrhu lestvice je s 40 točkami prezimil Tabor
Sežana, Železničar pa je osvojil 27 točk, kar je pomenilo 5. mesto. Pred koncem leta je
odstopil tajnik kluba Bojan Ban.
162
Ob 80-letnici društva
Novo tisočletje
Spomladi leta 2000 se je v klub vrnil Mehmet Dragusha, kader prvega moštva pa so
popolnili še Iztok Pipenbaher, Andrej Kvas, Denis Rojth, Mario Vladislavić, Denis
Gliebe. Spomladanski del prvenstva se je začel marca in končal junija. Naslov prvaka
v II. slovenski ligi je osvojil Koper z 72 točkami, Železničar Ligro pa je prvenstvo s 53
točkami končal na 5. mestu.
Julija 2000 je v tekmi 16-ine finala za pokal NZ Slovenije Železničar Ligro z 1:4
(1:3) izgubil proti Muri, na tej tekmi pa so modro-beli dres nosili Dejan Germič,
Denis Rojht, Damjan Bezjak, Vladan Mladenović, David Šprah, Dejvi Pavlin, Mario
Vladislavić, David Dvoršak, Uroš Milašinović, Marko Kolar, Aleš Borko (Marko
Bosilj). Ob omenjenih so igralski kader sestavljali še Primož Brumen, Kristjan Pušnik,
Aleksander Magdič, Mišel Mačukat, Denis Gliebe, Peter Plošnik, Dejan Bešić, Sašo
Bežik, Andrej Flajsinger. Klub so v prestopnem roku zapustili Nikola Bulajić, Marko
Arzenšek, Peter Divjak, Damir Pekić, Boštjan Žnuderl, na trenersko klop je sedel
Marijan Bloudek, pri delu pa sta mu pomagala Silvo Berko in Štefan Tolič.
Jesenski del prvenstva v sezoni 2000/2001 v II. slovenski ligi s 16 klubi se je začel
avgusta in končal novembra. Največ točk, 32, je osvojil Triglav, Železničar Ligro na
12. mestu pa je osvojil 16 točk.
V letu 2001 je Železničar Ligro v pripravah na spomladanski del prvenstva v II.
slovenski ligi 24. februarja v gosteh igral z Mariborom Pivovarno Laško in izgubil z
1:5 (1:0), zadetek je dal Sašo Bežik. Na tej tekmi so igrali Dejan Germič, Dejvi Pavlin,
Peter Plošnik, Vladan Mladenović, Zoran Zetić, Marko Lešnik, Damjan Bezjak,
David Šprah, Jani Polič, Denis Rojht, Sašo Bežik (Željko Cipot, Aleksander Magdič,
Timotej Krajnc, Ruben Uršič, Vedran Mačukat), v prvenstvu, ki se je začelo marca,
pa so modro-beli dres oblačili še Primož Brumen, Gregor Luk, Gorazd Šunko, Dejan
Bauman, Željko Stokanić, Andrej Flajsinger, David Šprah, Dejan Purišić, Dejan
Bešić, Patrik Vugrin, Marko Lešnik, Ivica Pešić. Prvenstvo se je končalo junija; naslov
prvaka je osvojil Triglav s 70 točkami, Železničar Ligro pa je pristal na 10. mestu s 37
točkami.
Poleti leta 2001 je vodenje prvega moštva prevzel Silvo Berko. Železničar Ligro je v
16-finala tekmovanja za pokal NZ Slovenije 5. avgusta z zadetki Gorazda Šunka 2
ter Davida Špraha, Saša Bežika in Dejana Bešića s 5:1 (1:0) premagal Jadran Dekani,
avgusta pa se je tudi začelo prvenstvo v 16-članski II. slovenski ligi. Igralski kader
se v primerjavi s sezono poprej ni bisteno spremenil, popolnili so ga Rajko Prelec,
Aleksandar Ilievski, Mitja Laufer, Nikola Bulajić, Dragan Savić, Silvo Plošnik, Jože
163
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Segedi, Mišo Plošinjak, Dragan Sprečaković, Matej Koren, Vedran Mačukat. V osmini
finala tekmovanja za slovenski pokal je Železničar Ligro 19. septembra z zadetkom
Silva Plošnika z 1:0 (1:0) premagal Koper Sport Line in se uvrstil v četrtfinale. Od 4.
oktobra je prvo moštvo nastopalo pod nazivom Železničar Radio City, potem ko je
predsednik kluba Alojz Fricelj podpisal pogodbo z vodstvom te mariborske radijske
hiše. Prva četrtfinalna tekma za pokal NZ Slovenije med Aluminijem in Železničarjem
Radio City je bila 10. oktobra, s 4:0 (3:0) je zmagal Aluminij, povratna, 24. oktobra v
športnem parku Tabor, se je končala 2:3 (0:1), zadetka pa je dal Gorazd Šunko. Jesenski
del prvenstva 2001 se je končal novembra. Na prvem mestu je prezimil Dravograd z
39 točkami, Železničar Radio City na 6. mestu pa jih je osvojil 24.
Po zimskem premoru je Železničar Radio City prvo tekmo v pripravah na spomladanski
del prvenstva 2002 pod vodstvom trenerja Borisa Janžekoviča odigral 12. febrarja. V
športnem parku Tabor je modro-bele s 5:1 (2:0) premagal Maribor Pivovarna Laško
– zadetek za Železničar je dal Jože Segedi - na tej tekmi pa so igrali Dejan Germič,
Damir Sakić, Mitja Laufer (Jože Segedi), Peter Plošnik, Dejvi Pavlin, David Šprah,
Damjan Bezjak, Admir Suljić (Marko Kolar), Gregor Zager (Timotej Krajnc), Silvo
Plošnik, David Kronaveter. Ob omenjenih je v prvenstvu igrala še večina nogometašev
iz prejšnje sezone ter novi Anton Dvoršak, Gorazd Krenker in Sandi Verdnik. Zadnji
krog spomladanskega dela prvenstva v II. slovenski ligi za leto 2002 je bil maja; naslov
prvaka je osvojil Dravograd s 74 točkami, Železničar Radio City jih je osvojil 39 in
prvenstvo končal na 10. mestu.
Poleti je treniranje prvega moštva prevzel Marinko Knežević. V 16-finala tekmovanja
za pokal NZ Slovenije je Železničar Radio City 4. avgusta 2002 s 3:0 (1:0) premagal
Tolmin, na tej tekmi pa so igrali Dejan Germič, Rok Kronaveter, Timotej Krajnc,
Matej Koren, David Šprah, Dejvi Pavlin, Jože Segedi (Dejan Purišić), Silvo Plošnik,
Deni Celinger (Gorazd Krenker), Gorazd Gorinšek (Nikola Bulajić). Prvenstvo v II.
slovenski ligi se je začelo avgusta, ob koncu tega meseca je namesto Alojza Friclja,
ki je odstopil, dolžnost predsednika kluba prevzel Leo Vajzovič. Skupaj s Fricljem
je odstopil tudi trener Marinko Knežević, na vročo klop pa je sedel njegov tedanji
pomočnik Branko Šarenac. V ligi je igralo 16 klubov. Poleg nogometašev, ki so
nastopili proti Tolminu, so v prvenstvu igrali še Danijel Ivanić, Ruben Uršič, Damir
Sakić, vratar Aleksandar Ilievski, Kristjan Pušnik. V jesenskem delu prvenstva leta
2002 so se izkazale Domžale, ki so osvojile 37 točk, Železničar pa jih je osvojil 5 in
končal prvi del prvenstva na 16. mestu.
164
Ob 80-letnici društva
Izpad iz drugoligaške konkurence
Marca 2003 se je prvenstvo nadaljevalo, trener prvega moštva je bil Boris Pisnik,
igralski kader pa so sestavljali vratar Tomislav Milković, Gregor Stermecki, Matej
Koren, David Šprah, Marko Vukojević, Gregor Luk, Deni Celinger, Jure Jevšenak, Dejvi
Pavlin, Gorazd Gorinšek, Peter Radenković, Kristjan Pušnik, Rok Kronaveter, Vedran
Mačukat, Dejan Nešić, Dejan Purišić, Vasja Ilešič, Darijan Kerec, Gregor Jančič, Matej
Černoga, Dragan Džundžić, Luka Likovnik, Armando Türk, Goran Gajić. Prvenstvo
se je končalo junija, naslov prvaka II. slovenske lige so osvojile Domžale s 74 točkami,
Železničar pa je z 18 točkami ostal na zadnjem, 16. mestu, in izpadel.
V poletnem prestopnem roku so klub zapustili številni nogometaši, prvenstvo v III.
slovenski ligi – severna skupina, v katero je izpadel Železničar, pa se je začelo avgusta.
Trener moštva je bil Marijan Bloudek. V ligi je igralo 14 klubov. Prvi del prvenstva se
je končal novembra, na vrhu lestvice je z 29 točkami prezimil Šoštanj, Železničar pa
je osvojil 21 točk in pristal na 7. mestu. Prvenstvo se je končalo marca 2004, naslov
prvaka je osvojil Šoštanj s 54 točkami, Železničar pa je s 43 točkami tekmovanje
končal na 5. mestu. Igralski kader so sestavljali Zoran Gavrić, Mladen Radujković,
Marjan Bakula, Dejvi Pavlin, Sandi Verdnik, Sašo Bešić, Rok Kronaveter, Elvedin
Džinić, Marko Mladenović, Erđan Bečiri, Andrej Preac, Aljaž Horvat, Leon Ragolič,
Ivo Filipović, Danijel Glamočić, Gregor Stermecki, Rok Dobrin, Gregor Luk, David
Šprah, Vedran Mačukat, Vasja Ilešič, Gorazd Krenker, Dejan Purišić, Jure Jevšenak,
Kristjan Pušnik.
V tekmi za pokal NZ Slovenije, ki je bila 7. avgusta 2004, je Železničar v gosteh po
izvajanju 11-metrovk s 7:6 (3:3) premagal Tišino in se uvrstil v drugi krog, v katerem
pa je izpadel. V športnem parku Tabor je bil 15. septembra s 6:2 (2:2, 1:1) po podaljšku
boljši Dravograd. Trener prvega moštva je bil Marijan Bloudek, v.d. predsednika kluba
pa Igor Klančnik, igralski kader pa je bil podoben kot v minuli sezoni. Po spremembi
tekmovalnega sistem je Železničar jeseni leta 2004 igral v III. slovenski ligi – vzhodna
skupina, v kateri je bilo 14 klubov, prvenstvo se je začelo avgusta in končalo novembra.
Največ točk, 32, je osvojil Zavrč, Železničar jih je osvojil 11 in prvi del prvenstva
končal na 12. mestu.
Marca 2005 se je prvenstvo nadaljevalo, junija, ob koncu prvenstva, je naslov prvaka
osvojil Zavrč s 55 točkami, Železničar pa je s 30 točkami osvojil 11. mesto.
Avgusta 2005 se je začelo novo prvenstvo v III. slovenski ligi – vzhodna skupina,
trener Železničarja pa je bil Silvo Berko, pomočnik Štefan Tolič. Po prvem delu, ki se
je končal novembra, je med 14 klubi največ točk, 31, osvojil Kovinar Štore, Železničar
165
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
je osvojil 18 točk, kar je zadoščalo za 9. mesto. Prvenstvo se je nadaljevalo marca leta
2006 in končalo junija. Naslov prvaka je osvojila Mura 05 s 55 točkami, Železničar pa
je prvenstvo končal na 11. mestu s 25 točkami. V sezoni 2005/2006 so igralski kader
sestavljali Ingmar Bloudek, Mitja Brus, Matej Črnoga, Stavrev Davidovski, Janez
Ferk, Dalibor Filipović, Ivo Filipović, Zoran Gavrić, Danijel Glamočić, Alen Horvat,
Darijan Kerec, Marko Knežević, Roselito Knuplež, Marko Kokol, Matej Koren, Davor
Kovačič, Rok Kronaveter, Nino Krtanjek, Marko Lesjak, Sašo Lukić, Vedran Mačukat,
Mario Mudri, Edin Muminović, Dejvi Pavlin, Aleš Dragar, Kristjan Pušnik, Mladen
Radujković, Željko Spasojević, Gregor Stermecki, Edis Sečić, Mirnes Šljivo, Jan
Štrukelj, Armando Türk, Sandi Verdnik.
V sezoni 2006 je treniranje prvega moštva prevzel Igor Vorih, predsednik kluba pa je
postal Franc Matjašič. Tekmovalna sezona se je začela avgusta in končala novembra.
V III. slovenski ligi – vzhodna skupina je med 14 klubi na vrhu lestvice prezimil Zavrč
z 32 točkami, Železničar je osvojil 14 točk in končal jesenski del prvenstva v sezoni
2006/2007 na 12. mestu. Junija 2007, ko se je končalo prvenstvo, je prvo mesto s 54
točkami osvojil Zavrč, Železničar pa je z 29 točkami osvojil 12. mesto in si zagotovil
obstanek v ligi. V sezoni 2006/2007 so igralski kader tvorili Zoran Gavrić, Matej
Planinc, Matjaž Štelcer, Alen Štruc, Denis Dugonjič, Marko Lesjak, Alen Horvat,
Dejan Nemec, Sandi Verdnik, Jani Polič, Edin Muminović, Demir Joldić, Jan Vajs,
Danijel Glamočić, Dalibor Filipović, Dejan Školnik, Armando Türk, Sašo Lukić,
Marko Knežević, Aladin Đerlek.
Ženski nogomet
Po večletnem zatišju je leta 2005 v Mariboru zopet pognal korenine ženski nogomet.
Tokrat na desnem bregu Drave. Prve aktivnosti za ustanovitev novega ženskega nogometnega kluba so stekle že marca leta
2005, ustanovni občni zbor Ženskega
nogometnega kluba Maribor pa je bil
26. oktobra istega leta. Konec junija
2006 so članice in kadetinje že pričele tekmovati v slovenski članski in
kadetski ženski nogometni ligi. V prvem letu nastopanja so kadetinje zasedle četrto, članice pa deveto mesto. Nogometašice ŽNK Maribor
V zimski ligi dvoranskega ženskega
nogometa so Mariborčanke zasedle drugo mesto, na turnirju ob občinskem prazniku Slovenskih Konjic sta mariborski ekipi zasedli prvi dve mesti, drugo mesto pa so
osvojile tudi na turnirju, ki je bil organiziran v okviru mariborske športne pomladi.
166
Ob 80-letnici društva
Za barve Ženskega nogometnega kluba Maribor nastopajo: kadetinje Larisa
Gonza, Dominika Čonč, Ines Puhman, Ajda Bračič Petrič, Edona Pelaj, Neja Uršič,
Karmen Ulbin, Tjaša Žagavec, Katja Marinič, Rebeka Kopčič, Špela Kuzman, Zerina
Kovačevič, Sanela Pajič, Elma Čolič, Anita Fekonja, Sanela Zilič in Tina Beganovič
ter članice Sara Lovrec, Nina Kovačič, Natalija Vtič, Romana Ploj, Valentina Pernat,
Jana Kontrec, Mateja Kokol, Senta Čuš, Karin Sajko, Nataša Horvat, Barbara Kokol,
Dušanka Vegmaher, Saša Lozinšek, Taja Lešnik, Doroteja Mušič, Marija Flegar in Fata
Salkunič, ki je tudi najboljša igralka.
Igralke trenirajo in nastopajo na igriščih ŽŠD Maribor v športnem parku
Tabor. Ob podpori članov kluba in
zvestih simpatizerjev so si igralke zastavile ambiciozni tekmovalni načrt,
pripeljati ekipo v sam vrh slovenskega ženskega nogometa. Klub, ki ima
svoj sedež v prostorih ŽŠD Maribor
na Engelsovi 6 vodi predsednik Muhamed Sprečo, ki je tudi prvi trener. Kadetinje ŽNK Maribor
Pri strokovnem delu z ekipama mu
pomagata Enid Sprečo in Marica Čonč.
167
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
17. ODBOJKA
Maribor je zibelka slovenske odbojke. Prvi so jo pričeli igrati telovadci Sokola
–Matica že leta 1924. Od leta 1931,ko je bilo v Mariboru prvo državno prvenstvo, do
začetka druge svetovne vojne je bila mariborska odbojka v samem jugoslovanskem
vrhu,ženske so bile nepremagljive, moški pa tudi vedno med najboljšimi.
Takoj po drugi svetovni vojni, že 14. junija 1945, je bila pri športnem društvu Železničar
ustanovljena tudi odbojkarska sekcija, ki je že leta 1947 prerasla v Odbojkarski klub
Železničar, ki je pod tem imenom deloval do leta 1976, ko je z združitvijo moških
ekip Branika in Železničarja nastal odbojkarski klub Maribor. Za zahodnim golom
nogometnega igrišča na stadionu ob Tržaški cesti so udarniško uredili dve odbojkarski
igrišči. Na stadionu ob Tržaški cesti so udarniško uredili dve odbojkarski igrišči.
Prvi trening odbojkarjev je bil že
28. junija 1945, prvi sestanek vseh
odbojkarjev pa 10. julija istega leta. Za
začetno povojno obdobje mariborske
odbojke je zelo ilustrativna naslednja
objava v takratnem mariborskem
Vestniku: »V nedeljo, dne 30. 9. 1945,
bo na igrišču FD Železničar izredno
napeta in razburljiva tekma v odbojki
in to med moškima ekipama FD
Železničar in FD Maribor. Obe moštvi
čuvata v največji tajnosti trike, ki jih
mislita uporabiti na tekmi. Tekma bo
ob 10. uri dopoldne. Postavi moštev
ostaneta zaenkrat še v tajnosti«. In ta
Ena prvih ženskih odbojkarskih ekip Železničarja
»izredno napeta in razburljiva tekma«
je v nedeljo potem res bila, zmagali pa so odbojkarji Maribora. Za Železničar so
nastopili: Ivan Orešič, Svetozar Zei, Ivan Klep, Erik Pečnik, Miro Merc, Pavel Fišinger
in Marjan Cirer. Leta 1945 je za moško ekipo nastopal tudi Jože Krasnik. Dne 10.
oktobra 1945 je bila ustanovljena tudi ženska ekipa. Ustanovnega sestanka so se
udeležile Albina Herič, Vida Ribarič, Ida Božič, Anica Hiti, Mira Maček, Ksenija
Šetina, Albina Samrl, Julka Krničnik, Zofka Falež, Majda Močnik, Marica Žerjav in
Ančka Lorbek. Prvo tekmo je ženska ekipa odigrala z Jedinstvom iz Čakovca že 22.
oktobra 1945, nastopile pa so Albina Herič, Vida Ribarič, Ida Božič, Marija Veselič,
Marica Žerjav in Ančka Lorbek.
168
Ob 80-letnici društva
Sprva sta bili ekipi brez trenerjev, pozneje pa je vodstvo moške ekipe prevzel Ivan
Orešič, ženske pa Albina Herič. V letu 1945 je moška ekipa odigrala devet, ženska pa
pet tekem. Vse so bile prijateljske, saj prvo leto po osvoboditvi še ni bilo prvenstvenih
tekmovanj. Povojnih začetkov se je prvi trener Ivan Orešič (Hanzek) spominjal takole:
»Kljub vsem tem skromnim razmeram pa smo bili takrat srečni in zadovoljni. Srečni predvsem zato, ker smo
se stari prijatelji spet našli,
najbolj pa zato, ker smo
na igrišču smeli iz polnih
pljuč kričati po naše – slovensko.« Uradno sta obe
ekipi začeli tekmovati leta
1946, ko je bil organiziran
tudi prvi turnir za prvenstvo Slovenije. Moški so se
uvrstili na četrto, ženske pa
na tretje mesto. Leta 1946
so moško ekipo okrepili
Mirko Pliberšek, Alfonz
Ledinek, Milan Medvešček,
Peter Andlovič, Drago Kra- Ženska odbojkarska ekipa iz leta 1962. Stojijo: Pavla Hlede, Gregorčič, trener
Cirer, Marija Belec, čepijo: Sonja Vrečko, Marica Navršnik, Marija
njec in Saša Šnuderl, žensko Marjan
Zemljič in Monika Bezjak
pa Lizika Rajšp (Fišinger),
Anica Flis (Mohorko) in Kristina Breznik (Cirer). Leta 1947 sta obe ekipi sodelovali
na železničarskem prvenstvu Jugoslavije in osvojili drugi mesti, štirje člani moške
ekipe pa so v izbranem moštvu Maribora sodelovali na turnirju mest v Beogradu.
Leta 1948 je bilo za odbojko zelo zanimivo. V okviru društvene odbojkarske sekcije se
je pričela igrati tudi košarka. Že drugič v treh letih je bilo treba graditi nova igrišča za
odbojko in košarko. Nekateri odbojkarji so presedlali h košarki, kar je moško ekipo
močno oslabilo in si nekaj let ni prav opomogla.
Leta 1948 je bila ustanovljena slovenska odbojkarska liga, v katero sta se vključili tako
moška kot ženska ekipa. Albina Herič je postala celo jugoslovanska reprezentantka.
V naslednjih letih je bila ženska ekipa uspešnejša od moške. Že leta 1951 se je prebila
v sam jugoslovanski vrh, na turnirju za državno prvenstvo pa je osvojila tretje mesto.
Poleg Heričeve sta se v državno reprezentanco prebili še Lizika Rajšp in Anica Flis, ki
je postala ena najboljših jugoslovanskih odbojkaric in ena najboljših igralk svetovnega
prvenstva v Parizu leta 1951. Leta 1952 so odbojkarice pod vodstvom trenerja Alfreda
Lederhasa na turnirju za državno prvenstvo v Subotici osvojile odlično drugo,
169
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
naslednje leto pa v novoustanovljeni zvezni odbojkarski ligi peto mesto. Odbojkarice
so bile zelo uspešne tudi na mednarodnem prizorišču, v letih 1953-1955 so na močnem
tradicionalnem mednarodnem turnirju v Palermu na Siciliji dvakrat zmagale in bile
enkrat druge. Žal so že leta 1955 nesrečno izpadle iz prve zvezne lige. Kljub osvojitvi
slovenskega prvenstva leta 1956 jim poskus vrnitve v najvišji državni rang tekmovanja
ni uspel. Prišlo je do menjave generacij, prenehale so igrati državne reprezentantke. V
prvi zvezni ligi so barve kluba branile: Albina Žorž, Ida Božič, Lizika Rajšp, Marjana
Roter, Anica Flis, Maja Šaubah, Dragica Zafošnik in Kristina Breznik.
Moška ekipa je že leta 1950 izpadla iz tekmovanja v državnem merilu, leta 1951 pa še
iz prve slovenske lige. Moški vrsti se je poznalo, da je premalo storila za pomlajevanje
ekipe in se je v prvo slovensko ligo vrnila šele po dvanajstih letih. Leta 1955 se je
odbojkarska sekcija reorganizirala v samostojni Odbojkarski klub Železničar
Maribor.
Obdobje po letu 1956 je bilo sprva nekoliko manj uspešno od prejšnjega. Moška
ekipa se nikakor ni uspela prebiti iz druge republiške lige v višji rang tekmovanja,
ženska ekipa pa je doživela radikalno menjavo generacije. Zato se je trener Marjan
Cirer načrtno lotil dela z mladinkami in že leta 1958 z njimi osvojil naslov slovenskih
prvakinj in že naslednje leto z isto ekipo tudi naslov članskih prvakinj Slovenije
ter uvrstitev v zvezno odbojkarsko ligo. Ženska ekipa je takrat nastopala v postavi:
Monika Švarc-Bezjak, Pavla Hlede, Marica Navršnik, Marija Zemljič, Jožica Auda,
Marija Belec, Ruža Ekart, Elizabeta Hojnik, Hilda Majerič in Anica Male. Bezjakova
je bila tudi članska in mladinska državna reprezentantka, mladinski reprezentantki
pa sta bili še Hledetova in Navršnikova, ki sta pozneje oblekli tudi člansko majico z
državnim grbom.
Leta 1963 je bila za nekaj časa ukinjena ženska zvezna liga. V tem času so mariborske
odbojkarice dvakrat zapored brez izgubljene tekme osvojile naslov republiških
prvakinj. Jeseni 1965 je bila zopet ustanovljena zvezna ženska odbojkarska liga, žal
pa so morale Mariborčanke po jesenskem delu zaradi finančnih težav izstopiti s tega
tekmovanja. To je povzročilo precejšen osip ekipe, ki naslednje leto ni več uspela
osvojiti republiškega naslova, bila je druga.
Leta 1963 se je pričel tudi ponoven vzpon moške ekipe. Pod vodstvom novega trenerja
Štefana Podlesnika se jim je uspelo uvrstiti v prvo republiško ligo in že čez dve leti so
bili slovenski prvaki. Leta 1963 je odbojka zaradi gradnje ceste in mostu prek Drave
izgubila igrišča ob Tržaški cesti. Odbojkarji so nato tri leta gostovali na igriščih TVD
Partizan Železničar, kar pa je precej oviralo normalno delo. Leta 1969 so se odbojkarji
preselili na igrišča v športnem parku Tabor, kar se je takoj poznalo tudi v dobrih
170
Ob 80-letnici društva
Ekipa OK Železničar iz leta 1965
dosežkih. Moški so postali republiški prvaki in že naslednje leto so se uvrstili v drugo
zvezno ligo in v njej nastopali do leta 1975, ženska ekipa pa celo v prvo, a je že po enem
letu izpadla. Leta 1970 sta moška in ženska ekipa osvojili naslov prvaka Slovenije. Še
vedno pa so bili zelo pereč problem pokriti vadbeni prostori. V moški ekipi so takrat
igrali: Vili Prosenjak, Milan Kores, Avgust Žvikart, Mirko Križe, Erik Šauperl, Marjan
Šonaja, Boris Fatur, Jože Bruderman, Jože Perše, Mirko Zupanič, Ljubo Madžarec,
Boris Goričan, v ženski pa: Monika Bezjak, Sonja Vrečko, Hilda Majerič, Tanja Oblak,
Janja Rajh, Alenka Kocmut, Stanka Bajde, Breda Borušek, Slavica Pisansky, Franja
Pušnik in Manca Lokar. Moško ekipo sta v tem obdobju trenirala Vili Verglez in Štefan
Podlesnik med jugoslovanskimi, žensko pa Jože Vauhnik in Štefan Podlesnik.
Leta 1976 je bila v Mariboru izvedena reorganizacija odbojke. V ŽOK Maribor so
se združile vse moške ekipe, žensko odbojko pa je prevzel Odbojkarski klub Branik.
Moška ekipa je pod vodstvom Milana Primca do leta 1980 nastopala v drugi zvezni
ligi, leta 1982 pa po petnajstih letih zopet pristala med jugoslovanskimi prvoligaši.
Ekipo so sestavljali: Darko Lečnik, Ludvik Lobnik, Branko Lamut, Karel Turk, Leon
Vodovnik, Marko Brumen, Darko Tomšič, Bojan Primec, Maks Janežič, Danilo
Maučnik, Davorin Majal in Črtomir Ule, malo pozneje pa še Igor Rožanc, Danilo
Berlot, Teo Pajnik, Aleks Perfeta, Sandi Ritlop, Boris Klokočovnik, Iztok Kšela, Niko
Jerončič in Sašo Topovšek.
171
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Značilno za to obdobje je bilo slabo finančno stanje kluba. V sezoni 1979/80 je kot
rešitelj nastopilo Gradbeno podjetje Stavbar in ostalo sponzor kar deset let. Leta 1984
se je kot sopokrovitelj kluba priključila še MTT (do leta 1989) in klub se je imenoval
OK Stavbar – MTT Maribor. S tem imenom je klub nastopal do leta 1990. Leta 1976 je
klub dobil tudi status samostojne pravne osebe. V letih 1982 in 1983 so bili odbojkarji Stavbarja dvakrat zapored proglašeni za najboljšo športno ekipo Maribora, Darko
Lečnik pa za športnika mesta Maribor. Obdobje 1981-1985 je bilo nasploh obdobje
velikih uspehov. Poleg nastopanja v prvi zvezni ligi (razen v sezoni 1982/83) so bili
stavbarjevci v vseh teh letih tudi republiški prvaki, bili drugi v jugoslovanskem pokalu leta 1983 in nastopili v pokalu evropskih pokalnih zmagovalcev (proti Galatasaraju
iz Carigrada). Tudi mladinci in kadeti so v teh letih redno osvajali regijske in republiške naslove, saj je klub za svoj podmladek načrtno skrbel v petih šolskih selekcijskih
centrih, v katerih je treniralo nad 130 mladih odbojkarjev. Leta 1987 se je poslovil
trener Primec, nasledil ga je Zdravko Obersnel, od sezone 1987/88 do 1990/91 pa sta
ekipo uspešno vodila Ludvik Lobnik in Marko Zadražnik.
Mariborski navijači na kvalifikacijah za prvo jugoslovansko ligo leta 1982 v Karlovcu
Finančne težave so bile še vedno stalni spremljevalec dela kluba, zato si je klubsko
vodstvo zelo prizadevalo najti nove rešitve. Leta 1989 je postalo pokrovitelj
kluba podjetje Tehnomobil Maribor, v sezoni 1990/91 pa je za štiri leta prevzela
pokroviteljstvo nad celotnim klubom Vileda Maribor, v sezonah 1994/95 in 1995/96
je bil sponzor Marles, nato dve leti Gradis, od leta 1998 Stavbar IGM oziroma od leta
172
Ob 80-letnici društva
Marles, najuspešnejša ekipa v interligi leta 1994.
2004 dalje Prevent Gradnje IGM.
V samostojni Sloveniji je klub vsa leta tekmoval v prvi državni odbojkarski ligi in bil
pri tem zelo uspešen, saj so bili leta 1992 državni prvaki, sedemkrat so bili drugi (1993,
1994, 1996 1997, 1999, 2003 in 2006), trikrat tretji (1995, 1998 in 2002), trikrat peti
(2000, 2004 in 2005) ter enkrat šesti (2001). Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so
ogrodje ekipe sestavljali: Andrej Terzer, Bruno Najdič, Zdravko Bračko, Denis Pomer,
Sebastjan Škorc, Peter Možič, Alen Šumer, Sašo Radovič, Mišo Pušnik, Peter Primec,
Artur Papai, Andrej Berdon, Jugoslovan Mihajlo Milutinovič in Belorus Jurij Kravcov,
trenerja pa sta bila Dragutin Baltič in Marjan Kosi. Leta 1992 in leta 2006 so bili tudi
pokalni prvaki Slovenije. Zadnjo pokalno lovoriko so priborili naslednji igralci: Mišo
Pušnik, Nejc Zemljak, Alen Pajenk, Matevž Kamnik, Atanas Milev, Bojan Kristan, Ino
Paljak, Jure Babič, Aleš Polančes, Tomaž Horvat, Dare Draksler in Iztok Žitnik pod
trenerskim vodstvom Dragutina Baltiča. Predsedniki kluba v samostojni Sloveniji so
bili Anton Seršen, Vinko Lapuh in Zlatibor Krajnčič.
Leta 1998 je po več kot dvajsetih letih začel ponovno delovati ženski odbojkarski klub
ŽŠD Tabor Maribor ob podpori matičnega društva. Vadbene prostore so odbojkarice
dobile v telovadnici osnovne šole Tabor II. Pod vodstvom trenerja Danila Maučnika
je ekipa začela tekmovati v tretji državni ligi-vzhod in že v prvi sezoni skozi kvalifikacije prišla v drugo državno ligo. V ekipi so igrale: Lea Potočnik, Mateja Vicman, Nuša
Andjelkovič, Nadja Kogal, Urška Miklavc, Nina Erjavec, Janja Šket, Maja Vaukner,
Nika Jelčič, Mojca Božičev, Maja Geršak, Petera Marčič in Helga Hauptman. Nekatere
173
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
med njimi so istočasno nastopale še
za mladinsko in celo kadetsko ekipo,
ki sta bili tudi zelo uspešni. Kadetinje
so se celo uvrstile v A državno ligo.
Poleg glavnega trenerja so z mladimi
zelo načrtno zastavili delo še Breda
Kogal, Darja Škrilec, Peter Možič in
Robi Pipuš. Baza mladih odbojkaric
se kali na kar petih osnovnih šolah,
v redni trening pa je vključenih blizu
70 odbojkaric.
Uspešen blok odbojkarjev Preventa Gradenj IGM Iztoka Žitnika,
Miša Pušnika in Bojana Kristana, 2005
Odbojkarski klub s širino delovanja,
dobro organiziranostjo, predvsem pa z odličnimi dosedanjimi rezultati pri ženskah in
moških sodi med najuspešnejše v družini ŽŠD Maribor.
174
Ob 80-letnici društva
18. PLANINSTVO
Prva planinska sekcija pri FD Železničar je bila ustanovljena že poleti 1945, vendar
takrat ni pognala globljih korenin. Planinsko društvo Železničar Maribor je bilo
ustanovljeno leta 1962. Svoj prvotni sedež je imelo na železniški postaji Maribor
Studenci. Ustanovljeno je bilo za potrebe železniških delavcev in njihovih svojcev.
Prva predsednica društva je bila Vida Heric, podpredsednik Benjamin Brecelj, tajnica
pa Jelka Krasnik. V tej sestavi je vodstvo društva uspešno delovalo neprekinjeno
do leta 1998, ko je predsednik društva postal Jože Alegro. Društvo vodi 17 članski
upravni odbor.
Od leta 1989 je Planinsko društvo Železničar včlanjeno v ŽŠD Maribor.
V društvu deluje več sekcij, med katerimi izstopa sekcija za šport in rekreacijo pod
vodstvom Mije Pilko. Precej časa je imelo društvo svoje izpostave tudi v nekaterih mariborskih delovnih organizacijah (Certus, Hidromontaža,
Splošna bolnišnica), planinske
krožke z mentorji, ki so člani
Planinskega društva Železničar pa v nekaterih šolah in vrtcih, in sicer v otroškem vrtcu
Jožice Flander (Janja Cigit in
Helena Kozjek), na osnovni
šoli Slave Klavore (Darinka
Ekart in Zinka Iskra), osnovni šoli Toneta Čufarja (Branko
Vaupotič), osnovni šoli Maksa
Durjave (Miha Peran), osnovni
šoli bratov Polančičev (Bojan Uspešen blok odbojkarjev Preventa Gradenj IGM Iztoka Žitnika, Miša
Rižnar) in na osnovni šoli Ko- Pušnika in Bojana Kristana, 2005
rena (Natalija Kušar).
Poleg že omenjenih smemo za najzaslužnejše člane za dolgoletno uspešno delovanje
društva šteti še Marto Brodnjak, Staneta Grgoreta, Dagmar Geč, Antona Korena, Mijo
Pilko, Milana Cilenška in Jožeta Rateja, ki je tudi predsednik koordinacije planincev –
železničarjev Slovenije. Jedro društva sestavljajo železničarji, svoje temeljno poslanstvo
pa vidijo v širjenju ljubezni do slovenskih planin in pohodništva.
175
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
19. PLAVANJE*
Plavalna sekcija je bila ena od enajstih, ki so v društvu pričele delovati takoj po
osvoboditvi. Že junija 1945 po vzpodbudnem začetku, ko je kazalo, da se bo vključilo
veliko mladih, je množičnost izostala. Omembe vreden rezultat je dosegla Albina
Herič, ki je leta 1948 postala državna prvakinja v skokih v vodo in uspešno nastopila
na prvenstvu Balkana. Zaradi slabih pogojev za delo (ni bilo pokritih bazenov) je
društvo sekcijo ukinilo.
176
Ob 80-letnici društva
20. ROKOBORBA
Rokoborska sekcija v ŠK Železničar je začela delovati kmalu po ustanovitvi društva.
Pionir tega športa v Mariboru je bil Ludvik Arzenšek. Pod njegovim vodstvom se
je kvaliteta rokoborbe v Mariboru hitro dvignila. Ekipa, ki so jo poleg Arzenška
sestavljali še brata Časar, Vreznik, Ledinek, Glebov, Lobnik, Jazbinšek, Karel Fišer in
Ivan Pirher, je vsa leta pred drugo svetovno vojno osvajala prvenstva takratne Dravske
banovine. Ludvik Arzenšek je bil večkratni državni prvak v velter kategoriji, leta 1931
pa je bil celo tretji na evropskem prvenstvu. Okupacija je prekinila dejavnost društva
in do konca druge svetovne vojne rokoborci niso tekmovali.
Kmalu po osvoboditvi je delo
sekcije znova zaživelo in že leta
1946 je pomlajena ekipa v sestavi
Miran Anžel, Franc Jezernik,
Mirko Tašler, Jurij Babič, Jože
Sernko, Stanko Vrbošt, Karel Fišer
in Ivan Pirher osvojila prvenstvo
Slovenije, državni prvaki pa so
postali Pirher, Fišer in Sernko.
Ostali tekmovalci so zasedli
dve drugi in dve tretji mesti.
Premagali so tudi reprezentanco Rokoborci Železničarja, prvaki Slovenije leta 1946. Od leve: Miran
Trsta s 5:3. Mariborski rokoborci Anželj, Franc Jezernik, Mirko Tašler, Jurij Babič, Jože Sernko, Stanko
so nato osvajali ekipna prvenstva Vrbošt, Ivan Fišer in Ivan Pirher
Slovenije neprekinjeno do leta 1967. Leta 1947 so bili celo drugi v novoustanovljeni
državni rokoborski ligi. Istega leta so se pomerili še z reprezentancama Trsta (5 : 3) in
Bolgarije (10 : 6) ter z ekipo Reke (4 : 4). Leta 1948 pa so premagali moštvo Milicionera
iz Zagreba (6 : 2) in reprezentanco Trsta (8 : 6) ter se borili neodločeno z zagrebškim
Dinamom in s Spartakom iz Subotice. Na prvenstvu železničarskih društev Jugoslavije
so osvojili prvo mesto, Ivan Pirher je tega leta postal državni prvak v težki kategoriji.
Leta 1951 je prišlo do menjave generacij. Mlajši sicer niso dosegali kvalitete starejših,
kljub temu pa so bili še vedno v slovenskem vrhu, visoko pa so se uvrščali tudi na
jugoslovanskih prvenstvih.
Pod vodstvom predsednika Ivana Beline in trenerja Franca Jezernika so bili takrat
najuspešnejši klubski tekmovalci Miran Sernko, Rudi Pintarič, Ciril Mudri, Milan
Miklič, Ivan Močnik, Fika Smodej ter brata Edo in Miran Geršak, ki so nenehno
napredovali in se tudi na državnih prvenstvih uvrščali med prve štiri. Sedem jih je bilo
republiških prvakov. Leta 1959 se je ta generacija razšla in po letu 1960 se je pojavila
177
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
vrsta mladih nadarjenih rokoborcev, ki so bili rezultat dobrega strokovnega dela v
klubu. To so bili Karel Mlakar, Ciril Mudri, Ivan in Rajko Šauperl, Rudi Pintarič, Milan
Verčič in Borut Ramot. Uspešno so tekmovali na republiških in državnih prvenstvih,
imeli pa so tudi vrsto mednarodnih prijateljskih srečanj. Sodelovali so na revijah za
mojstra slovenske težke atletike v Velenju, Ljubljani in Mariboru. Karel Mlakar in
Rudi Pintarič sta postala mojstra slovenske težke atletike v rokoborbi, Ivan Šauperl pa
le kandidat. Ta laskavi naslov sta si tekmovalca pridobila z uspešnimi boji z močnimi
tujimi tekmeci iz Avstrije, Češkoslovaške, Švice, Francije in Poljske.
Rokoborsko moštvo Železničarja v letih 1960-1963
Jeseni 1964 je bila ustanovljena zvezna rokoborska liga-zahod, v kateri so rokoborci
Železničarskega težkoatletskega kluba Maribor osvajali šesto do sedmo mesto, v
državnem merilu pa bili med desetim in dvanajstim mestom. V to ligo so se rokoborci
ŽTAK Maribor uvrstili kot ekipni prvaki Slovenije. V konkurenci posameznikov so se
mariborski rokoborci na državnih prvenstvih uvrščali med 3. in 6. mestom, posamezni
mladinci pa so dvakrat zmagali in bili trikrat tretji. V ekipi, ki je do leta 1976 tekmovala
v zahodni skupini zvezne rokoborske lige, so uspešno nastopali: Milan Krajnc, Slavko
Skušek, Jože Kosi, Drago Plohl, Franc Avdič, Milan Felzer, Stjepan Slunski, Rajko
Šauperl, Karel Mlakar, Mirko Petkovšek, Anton Kunstek, Jože Florjančič, Božo Pečar,
Zlatko Hevir, Mirko Verčič, Božo Demšar, Tone Gavez, Vinko Miklič, Ivan Brunčič
in Bojan Ramot.
Zaradi portoroških sklepov je ekipa prenehala tekmovati v zvezni ligi, veliko rokoborcev pa je sploh prenehalo trenirati. Z rokoborci iz Lenarta so sestavili selekcijsko ekipo,
ki je tekmovala v drugi zvezni ligi, kjer se je borila za sam vrh vse do leta 1983. Po tem
178
Ob 80-letnici društva
letu je bilo sodelovanje
z rokoborskim klubom
iz Lenarta prekinjeno.
V klubu so se posvetili
delu z mladimi, vzgojili
nekaj pionirskih državnih prvakov - Jože
Mevc, Boris Šenveter
in Dušan Vezjak, ki je
bil pozneje tudi kadetski prvak. Mladi rod
rokoborcev se je kalil v
medrepubliški ligi.
Rokoborci Železničarja februarja 1977
Z osamosvojitvijo Slovenije je prišlo v rokoborskem klubu do močnega nazadovanja.
Vezi z bivšo državo so bile prekinjene, pogoji za tekmovanja v samostojni Sloveniji
pa še niso bili ustvarjeni, obenem pa je prišlo tudi do korenite zamenjave generacij.
Maribor so prehiteli nekateri drugi rokoborski centri v severovzhodni Sloveniji, zlasti
Murska Sobota in Razvanje, ki sta svojim tekmovalcem nudila največ. Ostali klubi so
bili v tem obdobju zgolj statisti. To je povzročilo zastoj v razvoju slovenske rokoborbe
in precej talentiranih tekmovalcev je zapustilo rokoborske vrste.
Kljub temu so se med mladimi znova
pokazali perspektivni rokoborci,
med katerimi sta izstopala Albert
Mihajlovič in Nusret Hasani. Mlada
ekipa je uspešno sodelovala na
svetovnem mladinskem in kadetskem
prvenstvu ter na turneji po Ameriki.
Kljub temu da je med leti 2000 in
2005 bilo v klubu precejšnje mrtvilo,
so na državnem prvenstvu decembra
2003 v Ljutomeru imeli Mariborčani
precej uspeha v mlajših kategorijah.
Zlatko Hevir med borbo
Pod trenerskim vodstvom Dimitrija
Stojanova so pri starejših dečkih (Dejan Kerčmar in Dejan Mesarič), kadetih (Andrej
Muršič in Dejan Raduha) in mladincih (Boštjan Holz in Denis Štelcer) osvojili po dve
prvi mesti, Denis Štelcer pa je bil še drugi v članski konkurenci. V drugi polovici leta
2005 so se za klub začeli novi časi. Novo vodstvo si je zastavilo dolgoročne in natančno
definirane cilje. Pod strokovnim vodstvom novega trenerja Alberta Mihajloviča so
179
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
pričeli bodočnost kluba graditi pri najmlajših z vključevanjem otrok v klubsko šolo
rokoborbe.
Rokoborci med treningom na novih blazinah leta 1997
180
Ob 80-letnici društva
21. ROKOMET*
Rokometna sekcija je bila ustanovljena dve leti po ustanovitvi društva, leta 1929. V
naslednjih štirih letih so rokometaši pridno vadili in dosegli vrsto uspehov. Težava je
bila v tem, da so bili rokometaši večinoma vezani na tekmovanja s klubi iz Avstrije.
V Sloveniji namreč, razen nemškega Rapida, ni nihče gojil tega športa, edino moštvo
na Hrvaškem, ki pa je takrat le životarilo, je bila Concordia iz Zagreba. Rokometna
sekcija SK Železničar je dosegla zavidljivo kvaliteto, kar potrjujejo na primer zmage
nad celovškim KAC-om in dunajskim Sportklubom, pa tudi lokalni rival Rapid je bil
večkrat poražen.
Ker se ta športna panoga kljub propagandi v Sloveniji in sosednji Hrvaški ni razvila,
je uprava društva leta 1935 sekcijo razpustila. Kljub odločitvi na obnovitvenem
občnem zboru društva takoj po vojni, da bodo v društvu gojili tudi rokomet, do tega
ni prišlo.
181
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
22. ROLKANJE*
Društvo je bilo ustanovljeno leta 1993, junija 1999 pa je bilo sprejeto v ŽŠD Maribor,
da bi lažje uresničevalo svoje športne cilje. Matično društvo si je zadalo nalogo, v
bližnji prihodnosti zgraditi rolkarski poligon. Največje uspehe na državnem in
mednarodnem prizorišču so dosegli Tadej Valentan, Robi Antolinc in Jure Podpečan.
Ves čas so imeli probleme z vadbeno površino, saj so letno zaradi sejmov izgubili
približno petdeset dni vadbe pri ledni dvorani Tabor.
182
Ob 80-letnici društva
23. SMUČANJE
Smučarska sekcija v SK Železničar je pričela delovati leta 1931. Pričeli so s teki, skoki
in alpskimi disciplinami ter se v začetku udeleževali predvsem lokalnih tekmovanj na
Pohorju in v bližnji okolici. Začetniki tega športa v SK Železničar so bili Viktor Muraus,
Leopold Krajnčič, Franc Kramaršič, Jože Herič, Berlek in Kuhar. Prvi vidnejši uspeh je
dosegla društvena štafeta v postavi Berlek, Podlipnik, Krajnčič in Muraus s 3. mestom
na prvenstvu Dravske banovine leta 1935. Ob mariborskem smučarskem dnevu je pri
članicah istega leta zmagala Berlekova, med mladinci pa Leopold Krajnčič. Pri alpskih
smučarjih je bil v sezoni 1940/41 Miran Cizelj drugi v smuku s Pece in pri Celjski koči.
Leta 1940 je članska štafeta na državnem prvenstvu zasedla 6. mesto. Na smučarskem
dnevu v Ribnici na Pohorju je bil v klasični kombinaciji Leopold Krajnčič drugi, na
državnem prvenstvu v Celju pa peti.
Že leta 1945 so Železničarjevi športniki na pogorišču nekdanje Blankejeve vile na Pohorju zgradili Uranovo kočo
V času druge svetovne vojne, ko je bilo delovanje društva na silo prekinjeno, tudi
smučarska sekcija ni delovala. Takoj po osvoboditvi pa so smučarji ponovno prijeli za
delo. Pod vodstvom Jožeta Heriča in Pirnata so najbolj zagnani smučarski privrženci
še pred zimo na Pohorju zgradili prvo smučarsko postojanko – Uranovo kočo. Ob
njeni otvoritvi 29. novembra 1945 so bile tudi že prve društvene tekme v smučarskih
tekih. Pri članih je zmagal Kanič, pri članicah Murausova in pri mladincih Guzelj.
183
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Prvi večji povojni uspeh so smučarji Fizkulturnega društva Železničar dosegli leta
1949 na državnem prvenstvu železničarjev, na katerem so člani med 22 ekipami
zasedli drugo mesto, druga je bila tudi štafeta članov 4 x 10 km (Janko Šubic, Jože
Herič, Viktor Muraus in Pavel Fišinger), Janko Šubic je bil med posamezniki tretji,
medtem ko je pri članicah Katica Dobrin celo zmagala. Že naslednje leto so člani na
enakem tekmovanju v Kranjski Gori celo zmagali, zmagala je tudi članska štafeta v
patruljnem teku na 15 km, mladinci pa so bili drugi.
Utrinek s tekmovanja na Pohorju v petdesetih letih
prejšnjega stoletja
Leta 1951 je štafeta članov potrdila svojo
kvaliteto, saj je v štafeti 4 x 10 km v postavi
Vlado Urbič, Šubic, Legvart in Pelicon
osvojila tretje mesto v državi in prvo v
Sloveniji. Nadarjeni Vlado Urbič je v teku
na 18 km zasedel peto mesto v državi in
se uvrstil v državno reprezentanco. Na
meddruštvenem tekmovanju decembra
1952 pri Železničarskem domu na Pohorju
je na 8 km zmagal Vlado Urbič pred
bratom Ivanom. Na istem tekmovanju je v
smučarskih skokih zmagal Ivan Fišer. Sredi
januarja 1953 je bilo pri Železničarskem
domu na Pohorju prvenstvo Štajerske
smučarske podzveze, na katerem je
nastopilo prek 200 tekmovalcev. V teku
na 12 km je pri članih zopet zmagal Vlado
Urbič pred Ivanom Urbičem. Anželova je
zmagala pri članicah, na 5 km pri starejših
mladincih pa Edo Šticl.
Dne 25. januarja 1953 je bilo prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih
na novi 60-metrski skakalnici na Pekrski gorci. Tekmovanje si je ogledalo rekordnih
15.000 gledalcev. Ob tem povejmo, da je bila na Betnavi ob vznožju Pohorja že leta
1935 zgrajena 40-metrska skakalnica (uporabljali so jo skakalci SK Železničar in 1. SSK
Maribor), ki je bila po osvoboditvi obnovljena, a je pozneje propadla. FD Železničar
je leta 1948 pri Železničarskem domu na Pohorju zgradilo malo skakalnico, ki so jo
leta 1971 obnovili in povečali, a je tudi ta skakalnica pozneje propadla, ker ni bilo
denarja za vzdrževanje, pa tudi zanimanja za smučarske skoke na Pohorju ne. Leta
1953 je bila po načrtih ing. Stanka Bloudka na Pekrski gorci zgrajena nova 60-metrska
skakalnica, ki je bila v uporabi do leta 1982, ko je bilo na njej zadnje tekmovanje. Leta
1964 je bila skakalnica prvič obnovljena in povečana v 70-metrsko skakalnico, z delno
184
Ob 80-letnici društva
rekonstrukcijo pa so jo leta 1974
preuredili celo v 80-metrsko. Tako
obnovljena skakalnica je dobila
tudi FIS-licenco za prirejanje
uradnih mednarodnih tekem.
Med leti 1967 in 1982 je bilo na
Pekrski gorci 14 mednarodnih
FIS-tekem skakalne turneje treh
dežel (Beljak – Trbiž – Maribor),
ki je bila med skakalci takrat zelo
priljubljena in je od leta 1979
štela tudi za evropski pokal. Na
Pekrski gorci so priredili tudi
državno in republiško člansko
prvenstvo v smučarskih skokih.
Zaradi pomanjkanja snega je
v obravnavanem obdobju na
Pekrski gorci odpadla samo
ena tekma. Po letu 1982 je bila
skakalnica precej demulirana
in v drugi polovici osemdesetih
za Evropski pokal v smučarskih skokih 1981 na Pekrski
let prejšnjega stoletja je na Tekmovanje
gorci.
pritisk naravovarstvenikov padla
odločitev o njeni odstranitvi. Delno je potrebno razlog za takšno odločitev iskati tudi
v pomanjkanju dovolj kvalitetnih smučarskih skakalcev na mariborskem območju.
Najuspešnejši skakalci smučarskega kluba Železničar po drugi svetovni vojni so bili:
Jože Pestiček, Ivan Fišer, Jože Herič, Pavle Fišinger, Ivan Pesek, Erik Pečnik, Tomaž
Colner, Emanuel Gaube in Cveto Vidovič.
Februarja 1953 je bilo pri Železničarskem domu na Pohorju 3. prvenstvo železničarjev
Jugoslavije z mednarodno udeležbo. Smučarski klub Železničar je postal državni
ekipni prvak. Na prvenstvu Štajerske smučarske podzveze v Šoštanju sta pri članih
in članicah Vlado Urbič in Kristina Koritnik zasedla drugi mesti, mladinka Sonja
Horvat je zmagala, mladinec Franc Šnut pa je bil tretji. Med skakalci je zmagal član
Železničarja Jože Pestiček. Leta 1958 so na prvenstvu podzveze člani v skokih zasedli
prvo in tretje mesto, v tekih pa tudi prvo. Člani kluba so v letih 1956 v Italiji, 1958
na Poljskem in 1961 na Finskem sodelovali na evropskih prvenstvih železničarjev.
Nastopili so Jože Pestiček, Ivan Fišer, Štefan Podlesnik, Edo Šoštarič, Franc Koc in
Zvonko Kovše.
Leta 1956 je prišlo do dogovora med smučarskima kluboma Železničar in Branik,
185
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
da bodo v bodoče pri Železničarju gojili teke
in skoke, pri Braniku pa alpske discipline.
Dogovorjena delitev je ostala do danes. Leta 1959
je postal predsednik smučarskega kluba Leopold
Krajnčič. Klub je vodil vse do leta 2000, več kot
štiri desetletja, kar je prav gotovo svojevrsten
rekord med športnimi funkcionarji v Mariboru.
Pred njim je klub precej časa vodil Franc
Kramaršič. Leopold Krajnčič nedvomno spada
med legende mariborskega športa, saj je bil v njem
aktiven kar tričetrt stoletja, najprej kot aktiven
športnik, pozneje pa kot dolgoletni funkcionar v
ŽŠD Maribor, katerega član je bil od leta 1929 do
svoje smrti leta 2006. V društvu in smučarskem
klubu je opravljal številne funkcije, od leta 1929
do 1958 pa nastopal kot aktiven športnik, najprej
Dela pri gradnji skakalnice je vodil dolgoletni
v nogometu in nato v smučanju, kjer je uspešno
predsednik Leopold Krajnčič
tekmoval v tekih, skokih in alpskih disciplinah.
Po drugi svetovni vojni je bil precej časa tudi funkcionar pri telovadcih, najprej v
Mozirju in nato pri TVD Partizan Železničar v Mariboru. Za svoje delo v športu
je prejel številna priznanja in odlikovanja, med drugim je tudi nosilec Bloudkove
nagrade in Cizljeve plakete.
Leta 1962 je smučarski klub Železničar nesrečno izgubil dva športnika. Februarja se
je na treningu smrtno ponesrečil skakalec Vilko Vidovič, avgusta pa je na nogometni
tekmi sodnikov umrl Drago Kolenc, smučarski tekač in dolgoletni klubski delavec.
Istega leta je Edo Šoštarič zmagal med člani v teku na koroškem smučarskem
tednu, članska ekipa pa na republiškem prvenstvu v patruljnem teku (Edo Šoštarič,
Anton Kac in Adolf Fahtinger). Naslednja leta so se izkazali smučarski skakalci. Na
medklubskem prvenstvu v Slovenj Gradcu sta Ivan Pesek in Tomaž Colner osvojila
prvo in drugo mesto, na okrajnem prvenstvu v Črni pa sta enak uspeh ponovila Ivan
Pesek in Erik Pečnik.
Od leta 1965 do 1967 so na državnih in okrajnih prvenstvih dosegali vidnejša
mesta Albert Kos (drugi na državnem prvenstvu mladincev), Jože Rajšp (drugi na
prvenstvu Štajerske in Koroške) in Štefka Šalamun (tretja na državnem prvenstvu
med mladinkami). Leta 1966 je na državnem prvenstvu mest Maribor osvojil prvo
mesto v tekih in alpskih disciplinah.
Po letu 1970 je zrasla nova generacija tekačev, ki je prinesla prve republiške prvake
186
Ob 80-letnici društva
med mlajšimi pionirji in pionirkami (Branko Marin in Cvetka Toplak). Leto 1972 je
bilo za tekače najbolj uspešno. Klub je imel 20 kategoriziranih tekačev, ki so tega leta
kot državni reprezentanti sodelovali na treh mednarodnih tekmovanjih, kjer sta se
najbolj izkazala pionirka Cvetka Toplak z drugim mestom v Italiji in mladinec Mirko
Gabor, ki je v močni mednarodni konkurenci v Avstriji zasedel deseto mesto. Mirko
Gabor je postal tudi državni prvak (prvi v zgodovini kluba), njegov klubski tovariš
Tonček Špurej pa je bil drugi, srebrno medaljo pa je osvojila tudi štafeta (Gabor, Špurej,
Gabrovec). Cvetka Toplak je postala republiška prvakinja, na državnem prvenstvu pa
je bila druga. Žal je nadarjeni Mirko Gabor že leta 1973 umrl. Njegova smrt je bila
tragična izguba za klub, kar se je močno odrazilo tudi na rezultatih, ki so v naslednjih
letih občutno nazadovali.
Leta 1975 je pionir Silvo Vocovnik zasedel
drugo mesto na državnem prvenstvu v Skadru, mladinec Milan Soršak pa je istega leta v
Lovrencu na Pohorju postal republiški prvak.
Že naslednje leto je Vocovnik na prvenstvu
v Mrkopolju postal pionirski državni prvak.
Tekači so med leti 1971 in 1977 osvojili na državnih in republiških prvenstvih šest prvih,
sedem drugih in osem tretjih mest, večinoma
v pionirskih in mladinskih kategorijah. Leta
1979 je klub uredil tekaško progo okrog Žigartovega vrha pri Arehu.
Leta 1982 je klub prenehal organizirati skakalno turnejo treh dežel zaradi pomanjkanja
finančne pomoči mesta Maribor, ki ni bilo
Start Špele Pristavec na tekmi leta 1987
naklonjeno temu tekmovanju. V osemdesetih letih so v klubu vzgojili novo perspektivno generacijo smučarskih tekačev. Gordana Prajnc, Mojca Muršak in Jasna Zemljič so v štafeti starejših pionirk leta 1980 na
republiškem prvenstvu osvojile tretje mesto, izkazal pa se je tudi starejši pionir Sašo
Grajf. Leta 1982 se je v pionirskih kategorijah izkazal mladi tekač Zlatko Krajnčič, leta
1983 pa je bila pionirska štafeta (Zlatko Krajnčič, Tomaž Jesenek in Igor Marin) druga
na republiškem prvenstvu, v letih 1984 in 1985 je bil pionir Marjan Gabor drugi v
Sloveniji, leta 1987 pa je Milan Cehtl postal državni pionirski reprezentant.
Sledili sta dve leti povprečnih rezultatov, leta 1990 pa se je pričel vzpon mladega
pionirja Roka Kolandra, ki je postal republiški pionirski prvak že z desetimi
leti. Naslednje leto je zmagal na pionirskem prvenstvu Jugoslavije, leta 1992 pa je
187
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
postal pionirski državni prvak tudi v
samostojni Sloveniji. V sezoni 1993/94
so Roka Kolandra uvrstili v selekcijo
najbolj perspektivnih smučarjev skakačev
letnikov 1979/80. Na pokalu Topolino
v Castellu di Fiemme v Italiji je zasedel
odlično 8. mesto. Leta 1995 je v svojem
prvem nastopu med mladinci na pokalu
Emona osvojil 6. mesto, že v naslednji
sezoni pa v isti konkurenci zmagal, osvojil
pa je tudi trojni naslov državnega prvaka
Znani veslač Rok Kolander je bil kot pionir in mladinec
odličen smučarski tekač, večkratni jugoslovanski in
(na 5, 7 in 10 km). Solidne rezultate je v
slovenski prvak
istem obdobju dosegla tudi njegova dve
leti mlajša sestra Andreja Kolander. Poleg Roka in Andreje Kolander so v tistih letih
za barve kluba uspešno nastopili še Mitja Gabor, Jerneja Gosak, Petra Žerjavič in
Rok Puvar. Od leta 1980 do 1995 so tekmovalci kluba na republiških in državnih
prvenstvih osvojili 79 medalj, od tega kar 40 zlatih, skoraj vse v pionirski in mladinski
konkurenci.
Po letu 1997 je prišlo v klubu do menjave generacij. Dela z najmlajšimi sta se zagnano
lotila zakonca Vlasta (nekdanja tekmovalka) in Aleš Hus ter tako nadaljevala
tradicijo vzgajanja uspešnih
naraščajnikov smučarskega teka.
Po letu 2000 so v cicibanski in
pionirski konkurenci vidnejše
rezultate dosegli: Katja Hus,
Nika Vesenjak, Ana Golob,
Mateja Hus, Žiga in Nejc
Vehovec, Aljaž Štrukelj, Matej
Mravljak, Ana Perovič, Bor
Fištravec, Aljaž Jerenko, Miha
Ambrožič, Špela Pivec in Grega
Gašperič. Tako sta pri mlajših
deklicah Katja in Ana Golob
leta 2004 na pokalu Slovenije Starejši deklici Katja Hus in Nika Vesenjak sta zmagali v štafeti na
zmagali, pri cicibankah pa je pokalu Slovenije na Pokljuki leta 2005
bila Nika Vesenjak druga. Nika
Vesenjak in Katja Hus sta leta 2005 v kategoriji starejših deklic zmagali v štafeti na
pokalu Slovenije, omeniti pa velja še uspeh Ane Golob, ki je v močni mednarodni
konkurenci v Beljaku v sezoni 2005/06 med mlajšimi deklicami osvojila odlično tretje
188
Ob 80-letnici društva
mesto. Naštejmo še trenerje, ki v so klubu najdalj vzgajali mlade smučarje: Leopold
Krajnčič, Mirko Gaber, Milan Soršak, Rudi Kolander, Miran Gabrovec, Jože Košir,
Melita Štern ter Vlasta in Aleš Hus, ki je po Leopoldu Krajnčiču prevzel tudi naloge
predsednika kluba.
Start množičnega rekreativnega smučarskega teka na Osankarici leta 2006, ki ga vsako leto organizira smučarski klub
Železničar
Značilno za smučarje tekače Železničarja je, da so nekako od leta 1960 dalje, z nekaj
krajšimi vmesnimi kriznimi obdobji, ves čas posegali po zelo visokih uvrstitvah v
pionirski in mladinski konkurenci, po 18. letu starosti pa se je večina perspektivnih
tekmovalcev porazgubila po drugih klubih ali nehala tekmovati, nekateri pa so celo
zamenjali športno panogo.
Smučarski klub Železničar posveča veliko pozornosti tudi rekreativnemu smučanju
in je že več kot štiridesetkrat organiziral množični smučarski tek Osankarica, ki je
posvečen spominu na borce Pohorskega bataljona. Doslej se je teh tekov (pri Arehu
ali Osankarici) udeležilo že prek 13.000 udeležencev.
189
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
24. STRELJANJE*
Tudi strelska sekcija je začela delovati takoj po osvoboditvi. Že v začetku je imela prek
50 članov in članic ter veliko mladine. Za trening so uporabljali strelišče pod Pohorjem.
Prvotno so vadili z vojaško puško, pozneje z malokalibrsko. Na prvem povojnem
prvenstvu Maribora, julija 1945, so člani in članice zasedli vsa prva mesta. Tudi leta
1946 sta društveni ekipi na prvenstvu mariborskega okrožja zasedli prvo in drugo
mesto, na prvenstvu Slovenije pa so člani v konkurenci posameznikov zasedli tretje,
peto in šesto mesto, članice pa prvo in tretje. Leta 1947 je Danica Zadnik na državnem
prvenstvu v Kragujevcu osvojila prvo mesto v streljanju z malokalibrsko puško. Med
najboljšimi v strelski sekciji so bili Viktor in Jože Henič, Milan Medvešček, Vinko
Glavič, Mirko Pliberšek in Emil Arlič, pri ženskah pa sta izstopali Danica Zadnik in
vsestranska športnica Albina Herič.
Z ustanovitvijo organizacije Tehnika in šport je društvena strelska sekcija prešla v
sestav nove organizacije.
190
Ob 80-letnici društva
25. ŠAH
Šah sodi poleg nogometa in atletike med prve dejavnosti SK Železničar, saj so šahisti
svoje prve poteze potegnili že leta 1927. Sprva so igrali v kavarni Volgruber, ki je
bila na dvorišču nekdanje Metalke, sredi tridesetih let prejšnjega stoletja pa so dobili
svoje prostore pod tribuno stadiona ob Tržaški cesti. Tik pred drugo svetovno vojno je
klub postal moštveni prvak mesta in okrožja Maribor, Ivan Dasko pa prvak Maribora.
Ekipo so tedaj sestavljali Jože Fišer, Franc Knehtl, Karl Regoršek, Vilko Vidovič,
Roman Eferl, Rudolf Foray, Jože Babič, Ivan Dasko, Mihael Ferenčak in Branko
Mohorič. Vojna je hitri napredek šaha v SK Železničar prekinila, med vojno pa je
umrl tudi prvi predsednik šahovske sekcije Franc Knehtl.
Kmalu po osvoboditvi je bila šahovska sekcija obnovljena. Predsednik je postal
vsestranski športnik in vzgojitelj Roman Eferl, ki je začel z načrtno vzgojo mladih
šahistov. Za uspehe kluba v prvem povojnem obdobju so bili zaslužni še igralci
predvojne generacije. Z letom 1948 pa se je pričel vzpon mlajših. Najuspešnejši v prvi
povojni generaciji so bili: Karlo Kos, Gregor Ačko, Jože Mikunda, Ivan Malešič, Ljubo
Črepinšek, Leo Guzel, Stojan Jeretin in Adolf Ketiš. Posebno vidne uspehe so dosegli
v klubu vzgojeni mladinci, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja
postali slovenski mladinski prvaki. To so bili Ljubo Črepinšek, Dušan Njegovan, Leo
Guzel, Franc Mavrič in Vojko Musil.
Ekipa, ki je leta 1959 osvojila pokal predsednika Jugoslavije. Od leve: Slavko Krivec, Ivan Malešič, Milan Germek, Stojan
Puc in Dušan Njegovan
191
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Po letu 1954 so klubske vrste okrepili mednarodni mojster Stojan Puc (leta 1950
član zmagovite jugoslovanske olimpijske reprezentance v Dubrovniku), ki je pozneje
postal velemojster, mojster Milan Germek in mojstrska kandidata Slavko Krivec in
Niko Hočevar. Nekoliko pozneje pa še velemojstra Bruno Parma in Albin Planinc.
Z zlatimi črkami je v zgodovino mariborskega šaha zapisano leto 1959, ko so Stojan
Puc, Dušan Njegovan, Milan Germek, Slavko Krivec in Ivan Malešič v Vrnjački Banji
osvojili pokal predsednika Tita in pustili za seboj celotno jugoslovansko šahovsko elito.
V naslednjih dveh letih je Stojan Puc zmagal na mednarodnem turnirju v Sarajevu,
leta 1960 pa Leo Guzel v mojstrski skupini na mednarodnem turnirju v Hastingsu v
Angliji. Ljubo Črepinšek je bil leta 1961 četrti na mednarodnem turnirju v Bognor
Regisu.
V klubu so uspeli vzgojiti tudi odlično žensko vrsto, ki so jo sestavljale Mira Piberl
(poročena Vošpernik), Milka Liljak (poročena Ankerst), Hermina Švarcer, Marija
Koren ter sestri Brigita (poročena Rakić) in Helga (poročena Musil) Serianc. Osvajale
so prvenstva Maribora in Slovenije, bile pa so tudi uspešne zbirateljice točk na
moštvenih tekmovanjih (mešana zasedba). Hermina Švarcer je bila šestkrat prvakinja
Slovenije.
Uspešni so bili tudi mladi šahisti, še posebej
Vojko Musil, ki je bil večkratni mladinski prvak
Slovenije, šesti na svetovnem mladinskem
prvenstvu leta 1963 v Bognor Regisu, zmagal
na močnem mednarodnem mladinskem
turnirju v Švici leta 1966, bil zmagovalec treh
mednarodnih turnirjev (na mariborskem
osvojil naslov mednarodnega mojstra). Uspešen
je bil tudi Musilov vrstnik Ivan Žagar, ki je bil
Najboljši šahisti ŽŠK Maribor leta 1968. Od leve
ravno tako mladinski državni reprezentant. stojita: Stojan Puc in Ljubo Črepinšek, sedijo: Jože
Slovenska mladinska prvaka sta postala še Edi Mikunda, Ivan Žagar, Vojko Musil, Jože Fišer in
Mauhler (dvakrat) in Darko Steiner. Njima je Ivan Malešič
sledil Darko Supančič, ki je kar trikrat osvojil slovensko mladinsko prvenstvo in bil
drugi na državnem mladinskem prvenstvu. Leta 1982 je postal slovenski mladinski
prvak Georg Mohr, naslednje leto ga je nasledil Štefan Cigan, leta 1984 pa je Matjaž
Musil delil prvo mesto.
Mariborski šahisti so bili med najboljšimi tudi v hitropotezni igri. Zmagali so
na številnih turnirjih doma in v tujini. V letih 1963 do 1967 so zapovrstjo osvajali
republiške naslove Črepinšek (dvakrat), Žagar, Hočevar in Krivec. Žensko
hitropotezno prvenstvo Slovenije pa je leta 1965 osvojila Korenova. Klubska ekipa
192
Ob 80-letnici društva
je kot reprezentanca na hitropoteznem prvenstvu mest devetkrat osvojila prvo
mesto. Maja 1962 je umrl dolgoletni predsednik kluba Roman Eferl, ki pa ni bil samo
predsednik, temveč tudi igralec, predvsem pa vzgojitelj mladega šahovskega rodu.
Predsedniško mesto je prevzel Jože Fišer, ki je bil leta 1927 med ustanovitelji celotnega
društva in njegov dolgoletni predsednik, obenem pa tudi član prve šahovske ekipe v
letih od 1930 do 1940. Po Fišerjevi zaslugi je šahovski klub ostajal dolga desetletja v
jugoslovanskem in slovenskem vrhu. Po smrti Jožeta Fišerja, leta 1991 z uspešnim
vodenjem kluba nadaljeval dr. Vojko Musil, ki se je še razmeroma mlad na račun
poklicni odpovedal šahovski karieri. Pod njegovim vodstvom je ŽŠK Maribor postal
najuspešnejši klub v samostojni Sloveniji. Jeseni 2005 je Musila na predsedniškem
mestu nasledil velemojster Georg Mohr.
Ob predsednikih sta največje delo
opravila zakonca Štefka in Jože
Mikunda. V klubu sta delovala več
kot trideset let, Štefka je skrbela za
računovodstvo, Jože pa je bil tajnik. V
zadnjih letih sta ju zamenjala Narcisa
Mihevc Mohr kot računovodkinja
in Branko Vadlja kot tajnik. Kot
stalni član vodstva kluba (dolgoletni
podpredsednik) je več desetletij bil
zelo aktiven dr. Avgust Majerič.
Klub je stalno tekmoval v prvi ali drugi Veteranka Mira Vošpernik s predsednikom Šahovske zveze
šahovski ligi in bil v letih 1960 do 1962 Slovenije Milanom Kneževičem
celo drugi v državi. Skoraj vsa leta so člani zmagovali v tekmovanju za slovenski pokal.
Leta 1971 je klub v Radencih organiziral državno žensko prvenstvo.
Posebej moramo omeniti uspehe velemojstra Bruna Parme, ki je leta 1961 postal
svetovni mladinski prvak, leta 1963 pa osvojil naslov velemojstra. V svoji dolgoletni
karieri je bil stalni član jugoslovanske reprezentance, osvojil več domačih in
mednarodnih turnirjev. Kot zanimivost dodajmo, da kot igralec Šahovskega kluba
ŽŠD Maribor ni izgubil nobene partije.
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je klub z uspešnimi
moštvenimi dvoboji uveljavil tudi v mednarodnem merilu. Odigral je prek sto
moštvenih dvobojev. Leta 1983 je članska ekipa zmagala v drugi jugoslovanski ligi.
Posamezniki so sodelovali tudi v državnih reprezentancah. V tem obdobju so klub
okrepili velemojster Jure Nikolac, mednarodni mojster Tomo Rakič, Mencinger,
193
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Bajec, Miran Zupe, Bogdan Podlesnik in Štefan Cigan. Tudi v tem obdobju je imel
klub zelo uspešno generacijo mladincev, pionirjev in pionirk (Matjaž Musil, Gorazd
Bedenik, Narcisa Mihevc, Tina Kosec….), ki so obetali, da bodo dostojni nasledniki
prejšnji generaciji.
Poleg moštvenih je bilo v tem obdobju tudi precej posamičnih uspehov. Tako je Darko
Supančič leta 1978 zmagal na mednarodnem turnirju v belgijskem Gentu, naslednje
leto je bil drugi na mednarodnem turnirju v Semriachu, Brigita Serianc Rakić je
osvojila naslov jugoslovanske šahovske mojstrice. Vošpernikova je bila slovenska
članska prvakinja, Tina Kosec je bila leta 1984 republiška pionirska prvakinja, leta 1986
je velemojster Nikolac zmagal na mednarodnem turnirju na Bledu, Bogdan Podlesnik
je s tretjim mestom na mednarodnem turnirju v Pragi osvojil bal mednarodnega
mojstra, Narcisa Mihevc pa je postala republiška pionirska prvakinja, leta 1989 pa
tudi mladinska prvakinja Slovenije. Leta 1989 sta Georg Mohr in Štefan Cigan na
mednarodnem turnirju v Mariboru delila drugo in tretje mesto, že naslednje leto pa
je Mohr na istem turnirju z osvojitvijo tretjega mesta dosegel naslov mednarodnega
mojstra. Leta 1990 je Darko Supančič zmagal na mednarodnem turnirju v Gradcu,
Georg Mohr v zelo močni konkurenci na turnirju v Trevisu, podoben uspeh pa je
dosegel tudi Miran Zupe na turnirju v Grocherju. Mohr je z uspehi nadaljeval tudi
v naslednjih letih, tako je leta 1991 zmagal na močnem turnirju v Milanu, leta 1992
v Nagykaniszi na Madžarskem, leto zatem pa je z zmago na mednarodnem turnirju
v Mariboru dosegel bal za velemojstra, bil leta 1995 s šestim mestom na conskem
turnirju za svetovno prvenstvo najboljši Slovenec, velemojstrsko titulo pa je potrdil
leta 1997. Leon Gostiša je leta 1994 postal slovenski prvak, naslednje leto je enak
uspeh med članicami dosegla Narcisa Mihevc, leta 1996 pa je Gregor Podkrižnik
osvojil naslov državnega prvaka za mladince do 18 let.
Šahovski klub je leta 1984 dobil sponzorja, mariborsko Metalno. Novo ime kluba je
bilo ŽŠD Maribor – ŠK Metalna. Veliko afirmacijo za klub je pomenila organizacija
mednarodnih velemojstrskih turnirjev, prvi je bil leta 1967, do leta 2006 se jih je
zvrstilo že trinajst. Na prvem turnirju je Vojko Musil postal mednarodni mojster,
na tretjem pa je Tomo Rakić osvojil prvo mesto in prvi bal za naslov šahovskega
velemojstra. Tudi na ostalih turnirjih so uspešno igrali člani kluba (na primer Zdenko
Kožulj in Jure Nikolac), mladi perspektivni mariborski in ostali slovenski šahisti pa so
si na mariborskih turnirjih nabirali izkušnje in tudi pridobivali bale za višje naslove.
Od leta 1993 do 1996 je člansko moštvo štirikrat zapovrstjo osvojilo državno prvenstvo
Slovenije, zmagali pa so tudi še v letih 1998, 1999, 2001, 2005 in 2006. Osvojili so tudi
hitropotezno prvenstvo Slovenije (2003) in naslov prvakov v pospešenem šahu (2002
in 2006). Tudi članice (M. Ankerst, M. Vošpernik, N. Mihevc in mlada obetavna T.
194
Ob 80-letnici društva
Bukovec) uspešno tekmujejo v državni ligi, kjer jim je leta 2006 uspelo osvojiti naslov
državnih podprvakinj. Uspešni so bili tudi v pokalnem tekmovanju. Po članih so se
močno zgledovali tudi mladinci, ki jim je leta 2006 končno tudi uspelo osvojiti naslov
državnih prvakov (T. Sakelšek, P. Kokol, R. Vrban, N. Drnovšek, K. Lorber). Svoje so
prispevale tudi mladinke (T. Bukovec, B. Šumenjak, J. Vidrih) kakor tudi obe kadetski
ekipi, tako pa je ŽŠK
Maribor v letih 2001,
2004, 2005 in 2006 v
skupnem seštevku vseh
uradnih ekipnih tekmovanj osvojil naslov
najboljšega šahovskega
kluba v Sloveniji. Ta
naziv vsako leto podeljuje Šahovska zveza
Slovenije.
Leta 1995 je šahovski
klub pridobil za sponzorja podjetje za zdra- Članska ekipa na državnem prvenstvu v Murski Soboti leta 2006, kjer je osvojila
prvo mesto. Od leve: Georg Mohr, Adrijan Mihaljčišin, Gyula Sax in Zdenko Kožul
vstvo, turizem in rekreacijo Pohorje in prevzel novo ime ŽŠD Maribor – Šahovski klub Piramida. Po
preteku pogodbe je leta 2004 sponzorstvo prevzelo računalniško podjetje Lancom in
od takrat klub nastopa z imenom ŽŠK Lancom Maribor. V obdobju samostojne Slovenije so h klubskim uspehom največ pripomogli državni in olimpijski reprezentanti
Georg Mohr (danes tudi selektor slovenske moške reprezentance), Janez Barle, Marko Tratar, Tadej Sakelšek, Milka Ankerst, Narcisa Mihevc in mladinski reprezentant
Gregor Podkrižnik, zelo uspešni
pa so bili tudi Darko Supančič,
Miran Zupe, Leon Gostiša, Suad
Osmanbegovič, Dragan Simič,
Zoran Veličkovič, Mira Vošpernik in mladinci Mitja Čander, Fjodor Žugaj, Simon Grilc, Simon
Frangež, Zvezdana Žugaj, Borut
Kukovec in drugi. Leta 1993 je v
klub prišel najboljši hrvaški šahist, državni in olimpijski repreŽenska ekipa na državnem prvenstvu na Otočcu leta 2006, kjer je
zentant, velemojster Zdenko Kozasedla drugo mesto. Od leve: Milka Ankerst, Narcisa Mihevc – Mohr
žul, ki je prva deska članske ekipe
in Mira Vošpernik
195
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
še danes. Pridružil se mu je tudi madžarski velemojster Gyla Sax, ki je ravno tako
še član kluba. V tem obdobju so jedro ekipe tvorili velemojstri Zdenko Kožul, Gyla
Sax, Adrijan Mihaljčišin, Darko Pavasovič in Georg Mohr, mednarodna mojstra Janez
Barle in Tadej Sakelšek ter mojster FIDE Suad Osmanbegović.
V zadnjem obdobju so šahisti ŽŠK Lancom dosegli tudi nekaj pomembnih uspehov v
posamični konkurenci. Vodilni igralec kluba, hrvaški velemojster Zdenko Kožul, je leta
2006 celo osvojil naslov evropskega prvaka. Redno je tudi zmagoval na mednarodnih
turnirjih (Pirčev memorial), ki ga klub prireja vsaki dve leti. Mladi mednarodni mojster
Tadej Sakelšek, velik up kluba in slovenskega šaha, je leta 2004 na državnem prvenstvu
v Mariboru (istočasno je bil to 12. Pirčev memorial) osvojil prvo mesto. Velemojster
Adrijan Mihaljčišin je leta 2006 osvojil državni naslov v pospešenem šahu. Ob vseh
teh uspehih je klubu uspelo v zadnjih letih vzgojiti tudi vrsto mladih obetavnih
šahistk in šahistov. Tadej Sakelšek že posega po velemojstrskem naslovu, Peter Kokol
pa po mojstrskem. Klub pa ima adute tudi med najmlajšimi. Komaj osemletna Sarah
Ramadani je osvojila naslov državne prvakinje med svojimi vrstnicami, na svetovnem
prvenstvu osnovnošolk pa je zasedla 11. mesto.
Uspehi mladih šahistov so rezultat načrtnega in uspešnega dela klubske šahovske
šole, ki jo je do leta 1994 vodil Damjan Kolar, za njim je delo prevzel Dragan Simić,
pozneje pa sta v klub pripeljala mnoge mlade nadarjene šahiste šahovska pedagoga
Darko Špelec in Ljubiša Krstič. V zadnjem obdobju so z mladimi delali mojster FIDE
Suad Osmanbegović ter mojstrska
kandidata Ljubiša Krstič in Darko
Špelec, v letu 2006 pa se jim je
pridružil še mednarodni mojster
Tadej Sakelšek, ki je tudi sam
izšel iz te šole. V posodobljenih
klubskih prostorih v Vrstovškovi
4 mladi trenirajo v računalniški
učilnici s pomočjo interneta.
V klubu sta tudi dva mednarodna
šahovska sodnika. To sta Mladen
Tancer st., ki je bil sodnik na večini
Leta 2006 je državno prvenstvo osvojila tudi ekipa mladincev
mednarodnih turnirjev, ki jih je
organiziral klub in Branko Vadlja, ki je mednarodni sodnik postal leta 2001.
Ravno zaradi široke baze, načrtnega in strokovnega dela spadajo šahisti ŽŠK Lancom
Maribor v različnih starostnih kategorijah med najboljše v Sloveniji.
196
Ob 80-letnici društva
26. TELOVADBA*
Po drugi svetovni vojni je FD Železničar ustanovil tudi sekcijo za splošno vadbo in
orodno telovadbo. Vanjo so se vključili številni člani in članice bivšega telovadnega
društva Sokol I, ki je bilo že pred vojno zelo napredno usmerjeno. V okviru matičnega
društva in v novih pogojih dela ter organiziranosti so želeli nadaljevati vadbo.
Že 15. avgusta 1945 je bil na stadionu ob Tržaški cesti prvi povojni telovadni nastop,
ki je ob sodelovanju drugih športnih panog prerasel v veliko športno manifestacijo.
Pred večtisočglavo množico je nastopilo nekaj sto telovadcev in drugih športnikov.
V zmanjšanem obsegu so nastop ponovili še v Slovenj Gradcu. Še istega leta so se
mariborski telovadci v velikem številu udeležili republiškega zleta v Ljubljani. Za
takratno uspešno nastopanje telovadcev in telovadk so bili najbolj zaslužni društveni
vaditelji Vitomir Cilenšek, Jože Zadnik, Milan Medvešček in Ana Pavlič.
Sekcija je takrat posvečala posebno
pozornost množičnosti v splošni vadbi,
kar se je kazalo na vsakoletnih telovadnih
nastopih in akademijah. Uspešni pa so
bili tudi pri vzgoji orodnih telovadcev
in še posebej telovadk. Iz njihovih vrst
so kmalu izšle državne reprezentantke
Neža Černe, Ruža Vojsk in Ana Pavlič ter
mladinski državni prvaki Ivan Copf, Majda
Muraus in Jožica Kralj. Velike uspehe je
sekcija dosegla v tekmovanju za takratni
športni znak ZREN (za republiko naprej),
v katerega so se poleg telovadcev vključili
tudi mnogi športniki drugih sekcij. Zelo
odmeven je bil telovadni nastop 23. maja
1948, na katerem so nastopile vse društvene
sekcije s prek 450 nastopajočimi.
Velik uspeh je leta 1948 dosegla sindikalna
ženska vrsta Železniških delavnic (vse
so bile članice društvene sekcije), ki je
na republiškem tekmovanju v ljudskem
mnogoboju v Ljubljani zmagala, na
državnem prvenstvu v Beogradu pa bila
druga.
Prizor z nastopa orodnih telovadcev na stadionu ob
Tržaški cesti
197
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Telovadna sekcija je pri društvu delovala do konca leta 1948. Leto pozneje je bilo
obnovljeno letno telovadišče ob Cesti zmage. Sekcija se je ločila od matičnega društva
in se preimenovala v Telovadno društvo Železničar, pozneje pa v DTV Partizan
Železničar Maribor.
198
Ob 80-letnici društva
27. TENIS
Teniška sekcija je začela delovati že leto dni po ustanovitvi matičnega društva. Leta
1928 je bilo pri koroškem kolodvoru zgrajeno prvo teniško igrišče in še istega leta
odigrano tudi že prvo klubsko prvenstvo. Zmagal je takratni načelnik sekcije Jože
Ermenc.
V letih 1930 do 1934 je število članstva naglo naraščalo, zato so ob dograditvi novega
stadiona ob Tržaški cesti zgradili še tri teniška igrišča. S tem je bil omogočen nadaljnji
razvoj sekcije,ki je takrat imela okrog 70 članov. Ker je bila v tistem času teniška oprema
zelo draga in so si jo igralci nabavljali sami, sami pa so morali kriti tudi stroške za
udeležbo na tekmovanjih, je bilo delo teniške sekcije v začetku omejeno pretežno le
na treninge ter klubska prvenstva in turnirje v Mariboru in okolici.
Do leta 1940 se igralci SK Železničar niso uspeli vidneje uveljaviti v takratnem
državnem merilu, ker je tekmovalni sistem omogočal na tekmovanjih višjega ranga
samo sodelovanje lokalnih zmagovalcev. Zaradi takrat visoke kvalitete tenisa v
Mariboru (mestna rivala 1. SSK Maribor in Rapid), ki je takrat za Zagrebom veljal za
drugi teniški center v državi, mladi igralci Železničarja niso imeli veliko možnosti.
Kljub težavam je sekcija do konca leta 1940 zabeležila več kot 50 prvenstvenih in
prijateljskih nastopov.
Največji klubski uspeh med dvema vojnama je bil dosežen leta 1934 na železničarskem
državnem prvenstvu v Zagrebu,kjer so Mariborčani zmagali v konkurenci mešanih
parov (Borčičeva – Mazi), pri moških so si prvo mesto delili (Mazi - Škapin), Zora
Mazi pa je bila tretja med članicami. Leta 1939 je teniška sekcija Železničarja v čast
olimpijskih iger organizirala turnir, na katerem sta vidno vlogo odigrala tudi domača
igralca Zora Mazi in Vampl, ki sta osvojila tretje mesto.
Med drugo svetovno vojno so Železničarjeva teniška igrišča propadla in po osvoboditvi
niso bila nikoli obnovljena. Tam, kjer so bila prej teniška igrišča, je bilo zgrajeno igrišče
za košarko. Teniška sekcija v ŽŠD Železničar je zamrla za skoraj tri desetletja in pol.
Kar nekaj let po vojni v ŽŠD Maribor ni bilo več tenisa, zato so nekateri športniki po
končani tekmovalni karieri pričeli igrati tenis kot rekreativci na igriščih Branika. Med
mnogimi drugimi tudi žal že pokojni dr. Matjaž Arko, Velibor Frelih, Vito Glavič
in drugi. V sklopu novega športnega parka Tabor so bila sicer predvidena teniška
igrišča, vendar ni bilo prave volje oziroma denarja, da bi se ta igrišča tudi zgradila.
Prepričevanja Arka, Glaviča in drugih so naletela na plodna tla, ko so za idejo navdušili
Franca Podpečana in upravni odbor je sprejel sklep o izgradnji igrišč. S prvimi deli
199
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
so pričeli leta 1973 in po izgradnji prvih petih asfaltnih igrišč naslednje leto je bila
imenovana komisija v sestavi Vito Glavič, Ivan Fišer in Gvido Mazi, katere naloga je
bila ustanovitev teniškega kluba Železničar.
Junija 1975 je bil ustanovni občni zbor in izvoljen je bil upravni odbor, ki ga je vodil
Sergej Majhen, člani pa so bili Janez Kreševič, Stane Berčič, Rudi Jordan, Ernest Preac,
Srečko Herman, Srečko Fras in Vito Glavič. Za delo v klubu jim je uspelo pridobiti
prvega profesionalnega trenerja Branka Steinerja, ki je takoj pričel delati z mladino.
Takoj po ustanovitvi so uradno odprli igrišča z organizacijo turnirja »Memorial Zore
Ravnik«, ki jim ga je odstopil TK Branik.
Organizirali so tudi več klubskih turnirjev, kjer so prevladovali med mladimi Sergej
Majhen, Tomaž Kreševič, Petra Kreševič, Matjaž Jandl, Marko Uran, med rekreativci
pa Matjaž Arko, Ernest Preac, Viki Horvat, Peter Glavič in Ivo Muhič.
Ker tenisači še niso imeli svojih slačilnic, so uporabljali slačilnice košarkarjev in
ena prvih nalog kluba je bila izgradnja teniškega doma. V delo se je vključil Tone
Kalderon. Skupaj z Majhnom in Kreševičem jim je uspelo pridobiti dodatno zemljišče
ob Popovičevi ulici in gradnja doma se je lahko začela. Brez finančnih sredstev, a z
mnogo volje, ogromno prostovoljnih delovnih ur in s pomočjo vojske ter prispevkov
podjetij in posameznikov jim je uspelo dom spraviti pod streho.
Po dveh letih predsednikovanja je Majhna zamenjal Tone Kalderon. Delo v klubu se je
nadaljevalo s polno zagnanostjo, predvsem pri dograditvi teniškega doma, okrepil pa
se je tudi trenerski kader. V tem obdobju sta v klubu delala Viki Horvat, ki je zaradi
poškodbe moral žal prenehati z delom, ter Zoran Brumen.
Leta 1983 je bil izvoljen za predsednika Jože Jagodnik, ki je vodil klub do leta 1995.
Zanj je bila značilna miselnost, da klub ne more biti samo rekreativni, ampak predvsem
tekmovalni. To se je izkazalo za pravilno, saj je bilo takrat v teniški šoli tudi po 300
otrok. To je bilo obdobje največje popularnosti tenisa, povsod so se gradila igrišča,
a pri Železničarju so to pravočasno spoznali in so bili korak pred vsemi. Zgrajeni
sta bili še dve tartanski igrišči in šest peščenih. Teniški park je bil tako dokončno
urejen, bil je eden največjih in najlepših v Sloveniji. Število rekreativnih igralcev v
klubu se je povzpelo do 400 in klub nekaj časa sploh ni več sprejemal novih članov.
Ko je Jagodnik odšel s predsedniškega mesta, je za seboj pustil 11 peščenih igrišč, 2
asfaltni, dve igrišči za mini tenis in dve igrišči v zidani dvorani, ki bo trajno povezana
z njegovim imenom, saj brez njega klub dvorane ne bi imel.
Najtesnejši sodelavci Jožeta Jagodnika, ki so prav tako zaznamovali obdobje dolgih 12
200
Ob 80-letnici društva
let, so bili Bogdan Štebih, Katja Krumpak (nezamenljiva računovodkinja, ki je v klubu
ostala celih 15 let), Miloš Trifunovič. Pri izgradnji igrišč in vodenju kluba je odigrala
veliko vlogo cela vrsta članov. To je bilo obdobje velikega entuziazma, delovnih akcij
ter pripadnosti klubu.
V skladu s svojo filozofijo razvoja tekmovalnega tenisa je Jože Jagodnik v času svojega
mandata okrepil trenerski kader, brez katerega ne bi bilo vrhunskih rezultatov. V
klubu so že od začetka 80-ih delali Miloš Večaj, Peter Šobot in Rene Jagačič, kmalu
zatem sta se jim priključila Džino Idžojtič in Bojan Kovačič. Leta 1986 je v klub prišel
Siniša Većić iz Pančeva, mlad in neizkušen, a s trdnim namenom ustvariti vrhunske
rezultate. Leta 1992 je klub angažiral Mateja Ravnika, dve leti pozneje pa še Igorja
Košaka. Oba sta bila v mladosti znana Branikova igralca.
Proti koncu osemdesetih so dozoreli prvi igralci, ki so dosegli vidnejše rezultate tudi v
članski konkurenci. To so bili Miloš Večaj, Peter Šobot, Mato Sušac, Tomaž Klenovšek,
Miha Miholič, Primož Kosi, Martin Pavlin, Miha Fric in Rene Jagačič, ki so sestavljali
prvo člansko ekipo kluba, ki je uspešno nastopala v slovenski ligi. Leta 1990 jim je
skoraj uspel veliki met - uvrstitev v prvo jugoslovansko ligo. Po zmagi v slovenski ligi
so izgubili odločilno tekmo za uvrstitev v ligo proti ekipi Podsuseda iz Hrvaške.
Ko se je pojavila naslednja generacija talentiranih fantov, so v klubu začutili, da je
napočil čas za naskok na vrh slovenskega tenisa. Angažirali so nekaj okrepitev in leta
Članska ekipa iz začetka 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je prišlo v klubu do velikega zagona tekmovalnega tenisa
201
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
1993 presenetili konkurente in športno javnost. Takrat je ŽTK Maribor prvič osvojil
naslov članskega državnega prvaka. Za ŽTK so igrali: Zoran Ševčenko, Miha Fric,
Franc Bezjak, Radovan Rečnik, Matej Ravnik, Jure Bukovec, Gorazd Polanec in David
Breznik.
Trdo delo Jagačiča in Većića ter njuno veliko rivalstvo so bili gibalo razvoja
tekmovalnega tenisa kluba v drugi polovici osemdesetih let. Trenerja sta ustvarila
generacijo igralk in igralcev, ki je krojila vrh slovenskega tenisa več kot desetletje,
osvajala mednarodne turnirje in naposled dala klubu dobre trenerje.
Med dekleti so to bile predvsem
Tjaša Jezernik, Petra Vujinić,
Mateja Ogrizek, Zala Košar,
Vida Mulec, Tina Pisnik in
Nives Čulum, med fanti pa
Tomaž Berendijaš, Davor
Ozmec, Miran Cej, Gorazd
Pipenbaher, Rok Pogorelčnik,
Matija Zgaga, Aleš Borko,
Anže Kapun, Miha Germ in
Gašper Laznik. Med leti 1990
in 2000 so osvojili okrog 30
naslovov državnih prvakov v Tina Pisnik, svetovna mladinska prvakinja, med igro
različnih starostnih kategorijah
in bili najbolj zaslužni, da je ŽTK Maribor resno ogrozil primat Branika, dolga leta
najboljšega kluba v Sloveniji.
Sredi 90-ih so Jagodnik in sodelavci vse težje usklajevali službene obveznosti ter delo
v klubu, ki je postajalo vse bolj obsežno in zahtevno. Vsi so začutili, da je prišel čas
za menjavo generacij. Leta 1995 je bil izvoljen novi upravni odbor v sestavi Dušan
Pompe, Darko Vran, Matjaž Plejić, Marjan Lorger, Martin Berendijaš, Drago Dimnik
in Edi Mulec. Za predsednika je bil izbran Dušan Pompe, podjetnik in dolgoletni član
kluba, ki je klub vodil do leta 2004.
Dušan Pompe je v svojem mandatu nadaljeval posodabljanje klubske infrastrukture.
Njegov največji podvig je bila obnova klubskega doma leta 1996, ki jo je zastavil bolj
velikopotezno, kot bi si kdorkoli upal. Tako je klub dobil prenovljen in povečan objekt,
vedno popularni bife pa je pridobil zimski vrt ter postal kar spodoben gostinski lokal.
V letih 1995 in 1997 je klub kupil tudi dva balona, s katerimi je pridobil v zimski
sezoni dodatnih pet igrišč ter tako zagotovil pogoje za trening za vse tekmovalce.
202
Ob 80-letnici društva
Zaživelo je tudi rekreativno igranje, ki je bilo pred tem pozimi zelo omejeno.
Pompe se je zavedal, da je obdobje entuziazma in dobrodelnih akcij končano. Čeprav
je poudarjal pomen druženja in dobrega vzdušja v klubu, je vedel, da se klub mora
profesionalizirati, če se hoče še naprej razvijati. Tako se je v klubu leta 1996 kot tajnica
zaposlila Mojca Klevže, leta 2001 je klub dobil direkorja. To je bil Matjaž Plejić, ki
je bil v klubu aktiven že od leta 1987, najprej kot kondicijski trener ter organizator
raznih turnirjev, nato funkcionar.
Tudi v tem obdobju so v klubu delali številni dobri trenerji. Leta 1996 je klub angažiral
Čeha Mira Špaleka, dve leti pozneje se mu je pridružil rojak, Petr Vymetalik. Skupaj z
Igorjem Košakom ter Urbanom Marovtom, mladim tekmovalcem in hkrati trenerjem,
so sestavljali jedro trenerskega tima, ki je delal z najboljšimi tekmovalci v drugi
polovici 90-ih. Leta 2002, takoj po zaključku tekmovalne kariere, je v klub prišel Iztok
Božič, še danes najboljši slovenski
igralec vseh časov, in prevzel delo
z moško ekipo. Veliko breme pri
delu z mlajšimi igralci so nosili
izkušeni trenerji Matej Ravnik,
Milan Soršak, Džino Idžojtič in
Gregor Hartman, pozneje so se jim
pridružili bivši tekmovalci, ki so se
kmalu uveljavili kot trenerji: Aljoša
Gomzi, Miran Cej, Gorazd Polanec
in Davor Ozmec.
Nekdanji državni prvaki v kategorijah do 12 in 14 let so sedaj igrali
v mladinski in članski konkurenci.
Tjaši Jezernik, Tini Pisnik, Vidi
Mulec, Nives Čulum, Tomažu Berendijašu, Matiji Zgagi in Anžetu Kapunu se je uspelo prebiti na
WTA- oziroma ATP- lestvico. Zelo
močna je bila moška ekipa, ki se je
konstantno borila za prvo mesto v
Lukič, državna prvakinja med članicami v letih 2004 in
slovenski ligi. V letih 1999, 2001 Aleksandra
2005
in 2002 so osvojili drugo mesto.
Ogrodje ekipe so bili Tomaž Berendijaš, Anže Kapun, Miran Cej, Jernej Karner, Daniel Šantl, Rok Galun, Gašper Laznik in Sašo Bende.
203
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
Konec 90-ih je pod okriljem trenerjev Milana Soršaka in Igorja Košaka zrasla nova
generacija deklet, ki je osvajala turnirje v novem tisočletju. To so bile Nuša Gradišnik,
Aleksandra Lukić, Tadeja Majerič, Lara Kamnik, Tina Potisk, Maša Grgan, Tina
Lobnik in Lina Pajnik. Osvojile so okrog 20 naslovov državnih prvakinj v različnih
starostnih kategorijah ter prav tako uspešno igrale na mednarodnih turnirjih. Prav ta
dekleta so bila najbolj zaslužna, da je klub leta 2003 prvič osvojil prestižno lovoriko
najboljši slovenski klub, ki jo Teniška zveza Slovenije vsako leto podeli klubu, ki je
najboljši v seštevku točk v vseh starostnih kategorijah.
V tem obdobju je klub uspel pridobiti organizacijo dveh mednarodnih turnirjev, ki
sta postala tradicionalna in vse bolj odmevna. Ladies Open, ženski WTA - turnir z
nagradnim skladom 10.000$ ali 25.000$, je bil prvič organiziran leta 1996 in je veliko
pripomogel k prepoznavnosti kluba v Mariboru in Sloveniji. Mednarodni mladinski
turnir za lestvico ITF je bil prvič organiziran leta 2002 in prav tako dobro sprejet s
strani igralk, igralcev in javnosti.
Leta 2004 je prevzel krmilo kluba Drago
Završnik, v mladosti igralec Branika, sicer
pomočnik direktorja Zavoda za zdravstveno
varstvo Maribor. V klubu je bil aktiven
od leta 2001 kot predsednik nadzornega
odbora. V upravnem odboru kluba so še
Marjan Lorger, Marjan Šmon, Igor Klinger,
Edi Mulec, Marjan Pišek ter Srečko Judar,
Lovro Dermota pa je predsednik nadzornega
odbora.
To obdobje je zaznamovala izgradnja
moderne teniške dvorane s tremi igrišči
in spremljajočimi prostori z unikatnim
načinom financiranja brez večje pomoči
občine. ŽTK Maribor je v teniško sezono
2005 štartal s tremi igrišči v dvorani in
petimi igrišči v balonih, kar hkrati pomeni
Steber članske ekipe Anže Kapun
najboljše delovne pogoje v zimskem času v
Sloveniji. Ob predelavi še zadnjih betonskih igrišč v peščena pa razpolaga še s 13
odprtimi teniškimi igrišči.
Ob vrhunskih domačih trenerjih je klub zaposlil še dva priznana trenerja: Reneja
204
Ob 80-letnici društva
Jagačiča in Dejana Pešuta. V letu 2006 se je v klubu zaposlil še diplomant Fakultete
za šport Tomaž Berendijaš, ki nadaljuje z magistrskim študijem tenisa. Sodelovanje
vrhunskih strokovnjakov z ljubljanske fakultete za šport pri fizičnih, psihičnih
pripravah in prehrani pa je bilo ob solidni materialni osnovi podlaga za vrhunske
tekmovalne rezultate. Leta 2006 je klub dobil že četrtič zapored priznanje za najboljši
klub v državi.
Članska ekipa, državni prvak leta 2006
Leto 2006 je bilo najuspešnejše v dosedanji zgodovini kluba. Ob že omenjenem
priznanju je klub dosegel naslednje blesteče rezultate:
■■ po 13 letih naslov ekipnih prvakov pri članih. Ekipa je igrala v postavi
Anže Kapun, Andrej Kračman, Christian Magg, Mitja Zajšek, Rok Galun,
Andrej Pintarič, Luka Pajnik in Jagoš Babovič, trenerja Iztok Božič in Tomaž
Berendijaš.
■■ prvič naslov ekipnih državnih članskih prvakinj v postavi Aleksandra Lukić,
Tadeja Majerič, Patricia Vollmeier, Maša Grgan in Lara Kamnik, trenerja Iztok
Božič in Aljoša Gomzi.
205
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
■■ naslov državnih prvakov pri fantih do 14 let v postavi Tadej Todorovič, Tomaž
Vidovič, Sašo Vučkovič, Tine Ritter, Uroš Bende, Jan Ficko, Matic Male, Matija
Šparaš, Tine Kranjc in Nejc Pišek, trenerja Rene Jagačič, Matej Ravnik in Igor
Košak.
■■ prvič naslov ekipnih veteranskih prvakov, igrali so Iztok Božič, Andrej Senica,
Damjan Lah, Matej Ravnik, Nenad Zagorac, Peter Šobot, Rene Jagačič, Milan
Soršak, Darko Kočar, Branko Javornik, Bojan Čepe, Boris Zgaga, Bojan
Miklavčič, Slavko Jurak, kapetan ekipe Milan Soršak
■■ uvrstitev med štiri najboljše v kategoriji do 12 let v postavi Matija Šparaš, Matic
Špec, Luka Šparaš, Domen Gostinčar, Grega Dolinšek, Nejc Burič-Novačan,
Veronika Vogrin, Ula Pogorevčnik, Eva Zagorac, Pia Brglez in Urška Golob,
trener Davor Ozmec.
Državni prvaki so leta 2006 postali tudi fantje v kategoriji do 14 let
Članski ekipi sta dobili posebna priznanja občine Maribor za posebne dosežke. Našo
igralko Tadejo Majerič pa so novinarji izbrali za najbolj perspektivno mlado športnico
Maribora. Teniška zveza Slovenije jo je izbrala za najbolj perspektivno mlado teniško
igralko Slovenije.
206
Ob 80-letnici društva
Časnik Večer je 22. decembra
2004 v članku »ŽTK Maribor,
Teniški klub z vizijo« zapisal:
»Klub ima vizijo in kar je še
pomembnejše, s hitrimi koraki
jo tudi uresničujejo. V letu 2006
ima ŽTK Maribor tri igralke
na WTA lestvici in to Tadejo
Majerič, Aleksandro Lukić in
Patricio Vollmeier. Za njimi
pa prihajajo še drugi. V klubu
se zavedajo, da bo načrtovan
preskok v svetovni vrh izredno
težek, vendar je večji del poti
že prehojen in do leta 2010 bi
nekomu moralo uspeti.
Tadeja Majerič, najperspektivnejša teniška igralka Slovenije in najboljša
mlada športnica Maribora za leto 2006
Bistveno bolj profesionalen pristop so dosegli tudi pri organizaciji tekmovanj.
Izpostavili bi le mladinski ITF turnir za mladinke in mladince do 18 let pod nazivom
Radenska open in pa seveda najbolj odmeven profesionalen ženski WTA turnir pod
nazivom Infond open z nagradnim skladom 10.000 USD. Turnir je v zadnjih letih
zaradi izredne medijske pozornosti, neposrednega televizijskega prenosa finalnega
dvoboja in učinkovitih marketinških akcij, predvsem pa kakovostne udeležbe postal
osrednji teniški dogodek v regiji in kalilnica perspektivnih slovenskih igralk«.
V letu 2007 nam je ITF zaupal organizacijo Infond open z nagradnim skladom 25.000
dolarjev, kar je velik kvaliteten preskok.
V klubu pa so vedno, tako v preteklosti kot sedaj, dajali velik poudarek ureditvi okolice
in športnemu druženju v klubu in s prijateljskimi teniškimi klubi.
207
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
28. TRIATLON
Triatlon klub Maribor je bil ustanovljen 13. aprila 2001 na pobudo treh mariborskih
triatloncev Danila Grašiča, Jurija Lovšeta in Mladena Borovinška, ki so želeli svoje
življenje popestriti s tem dinamičnim športom. V kratkem času se jim je pridružila
velika skupina rekreativcev, saj pri triatlonu gre za kombinacijo treh športov –
plavanja, kolesarjenja in teka (atletike). Danes je Triatlon klub Maribor, ki ima 50
aktivnih članov vseh kategorij (od 7 do 55 let) in dvajset otrok v triatlonski šoli,
eden najštevilčnejših in najbolje organiziranih v Sloveniji. Člani kluba se ukvarjajo s
triatlonom rekreacijsko in tekmovalno ter tekmujejo v različnih starostnih kategorijah
(od šoloobveznih otrok do veteranov) doma in v tujini.
Tekmovalci mariborskega triatlonskega kluba nastopajo v različnih disciplinah, ki se ločijo po
zahtevnosti in dolžini proge, od
super sprint triatlona do klasične
Iron Man preizkušnje. V klubu
gojijo še dve različici tega športa,
duatlon (kombinacija kolesarjenja
in teka) in akvatlon (kombinacija
plavanja in teka).
Triatlon klub Maribor je včlanjen
v Triatlonsko zvezo Slovenije, v
Športno zvezo Maribor in v ŽŠD
Maribor, saj tekmovalci dobršen
del tekaškega treninga opravljajo na atletskem stadionu Poljane.
Vsako leto junija klub organizira
mariborski triatlon, ki šteje za slovenski triatlonski pokal, po navadi
pa tudi za ekipno državno prvenstvo. Doslej največji klubski uspeh
je leta 2003 dosegla Mojca Mijovič,
ki se je prek zelo zahtevnih kvalifikacij uvrstila na svetovno prvenstvo Iron Man na Havajih.
Z mariborskega triatlona
Uspešen predsednik Triatlon kluba Maribor je Mladen Borovinšek.
208
Ob 80-letnici društva
29. UMETNOSTNO DRSANJE*
Med dvema vojnama je sekcija
za drsanje delovala v okviru
smučarskega kluba. Na teniških
igriščih stadiona ob Tržaški cesti so
si pozimi sami uredili ledeno ploskev
in pridno trenirali. Udeleževali
so se prvenstvenih tekmovanj v
republiškem merilu. Najuspešnejši
so bili Ludvik Bajde, Ivan Lah, Ana
Černe in Gračnerjeva.
Nastop Mare Drašler in Jožeta Resmana v umetnostnem drsanju
Sekcija je nadaljevala z delom tudi po drugi svetovni vojni. Drsalci so priredili tri
izredno uspele revije najboljših jugoslovanskih drsalcev in drsalk. Sekcija je delovala
vse do izgube stadiona ob Tržaški cesti leta 1963. Ledu ni bilo več, mile zime pa so
onemogočile tudi drsanje na ribnikih in delo sekcije je prenehalo.
209
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
210
Ob 80-letnici društva
IV. UPORABLJENI VIRI IN LITERATURA
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
■■
Arhiv ŽŠD Maribor in klubov
Pokrajinski arhiv Maribor
Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor
Arhiv dnevnika Večer
Železničarsko športno društvo Maribor 1927 – 1997 (70 let), Maribor 1999
50 let Železničarskega športnega društva Maribor, Maribor 1977
Janez Švajncer, 40 let ŽŠD Maribor, Maribor 1967
Petindvajset let Sindikalnega športnega društva Železničar, Maribor 1952
Dvajset let Železničarskega košarkarskega kluba, Maribor 1967
Drago Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, Ljubljana 1974
ŽŠD Maribor, Odbojkarski klub, 30 let, Maribor 1976
Branka Bandur, Vloga in prispevek Franca Podpečana v mariborskem športu,
Maribor 2002
■■ Alojz Fridl, Milan Kabaj, Maribor 2004
■■ Vladimir Bambič, Železničarsko športno društvo Maribor, Prikaz
sedemdesetletnega delovanja društva (1927-1997), diplomsko delo, Ljubljana
1999
■■ Železničarko športno društvo Maribor, 60 let (1927-1987), Maribor 1987
211
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
212
Ob 80-letnici društva
V. KAZALO
Jožef Antolinc, Misli k uvodu v almanah ŽŠD 1927 – 2007. . . . . . . . . . . . . . . . . 1
Dr. Marjan Žnidarič, Beseda urednika……….
I.
ŽŠD MARIBOR . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1. Od ustanovitve do novega stadiona (1927-1932) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2. Hitra rast društva (1932-1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3. V krempljih nacistične okupacije (1941-1945) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4. Čas obnove in rasti (1945-1963) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5. V novem športnem parku na Taboru (1963-1991) . . . . . . . . . . . . . . . . .
6. Društvo v samostojni Sloveniji (1991-2006) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13
13
17
20
24
30
38
II.
DOBITNIKI PRIZNANJ IN NAGRAD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1. Častni člani društva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2. Športnica Slovenije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3. Športnice in športniki Maribora . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4. Bloudkovi nagrajenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5. Dobitniki Bloudkove plakete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
6. Dobitniki Cizljeve plakete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7. Nagrajenci mesta Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
45
45
45
45
45
46
46
48
III.POSAMEZNE ŠPORTNE PANOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49
1. Atletika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49
2. Badminton . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69
3. Boks . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70
4. Dviganje uteži*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76
5. Hokej na ledu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77
6. Hokej na travi*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
7. Judo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83
8. Karate*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91
9. Kegljanje*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93
10. Kickbox. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95
11. Kolesarstvo*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99
12. Košarka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100
13. Lokostrelstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
14. Modelarstvo*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112
15. Namizni tenis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113
16. Nogomet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120
213
Železničarsko športno društvo Maribor | 1927 – 2007
17. Odbojka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
18. Planinstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
19. Plavanje* . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
20. Rokoborba. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
21. Rokomet*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
22. Rolkanje* . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
23. Smučanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
24. Streljanje*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
25. Šah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
26. Telovadba*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
27. Tenis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
28. Triatlon . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
29. Umetnostno drsanje*. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
168
175
176
177
181
182
183
190
191
197
199
208
209
IV. UPORABLJENI VIRI IN LITERATURA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211
V. KAZALO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213
214
Ob 80-letnici društva
215