INTERVJU .pdf

Igralec nam je odpisal …
Učenci od 6. do 9. razreda smo si v začetku aprila v Prešernovem gledališču Kranj ogledali
predstavo Antona Tomaža Linharta Županova Micka. Nekako soglasni smo bili, da je bil
igralec Rok Vihar, sicer član Drame Ljubljana, tisti, ki si je zaslužil naš največji aplavz.
Učenke in učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo smo mu po e-pošti poslali nekaj
vprašanj za intervju. Z veseljem objavljamo besedilo, ki nam ga je poslal.
Če želite izraziti mnenje o predstavi, ga natipkajte in pošljite svoji učiteljici slovenščine po epošti.
Sedaj pa igralčevo besedilo.
Z veseljem sem si vzel čas in odgovoril na vprašanja učencev vaše šole. Veseli me, da ste se o
predstavi pogovarjali in da vam je porodila vprašanja.
Naša Županova Micka je bila letos aprila stara 13 let. Toliko kot vi. Premiero je doživela leta
2001 in od takrat smo jo odigrali okrog 250-krat. Igrali smo po Sloveniji, z njo smo gostovali v
Avstriji, Italiji, Venezueli, Argentini. Po trinajstih letih jo še vedno enako radi in z užitkom
igramo. Tako se z ekipo »družimo« že veliko časa. Nekateri so se vmes upokojili, drugi dobili
otroke ... Če že moram izbrati svojo najljubšo predstavo, je to gotovo Županova Micka.
Kaj me je navdušilo za igranje? Gledališče me je kar samo našlo, bi rekel. V šoli sem recitiral
na proslavah, v osmem razredu igral v šolski predstavi, v srednji šoli smo ustanovili svojo
gledališko skupino in tako se je nekako začela moja gledališka pot. Nisem imel ravno namena,
da bom postal igralec, ampak se je pač tako zgodilo. Zelo sem vesel, da se je.
Veliko vlog se je zvrstilo v tem času, tako komičnih kot tragičnih. V vsako komično sem
poskusil vnesti kaj tragičnega in v vsako tragično kaj smešnega. Takšno kot je življenje.
Sprašujete, če med igranjem odmislim publiko? Upam, da ne. Publika je del predstave. Naše
Županove Micke se brez publike sploh ne da igrati. Poskušam čimbolj čutiti publiko in vedno
me zanima njen odziv.
Delo na vlogi je kar kompleksen proces. Besedilo je sicer napisano, ampak ljudje govorimo na
popolnoma drugačen način, kot pišemo. Branje ni isto kot govorjenje. Karkoli človek reče,
reče iz nekega vzgiba. Lahko je to misel, čustvo, odziv na dogodek ... Te vzgibe poskuša
igralec poiskati. Zanima te, zakaj nekdo reče to, kar reče. Kako reče, če nekaj resno misli.
Poskusiš poiskati človeka, ki je podoben temu, ki ga igraš. Vidiš, kako drži roke, telo, kako
hodi, kako govori. In si poskusiš odgovoriti zakaj. Zakaj je tak, kot je. Tako kot spoznavaš
prijatelja, poskusiš spoznati lik, ki ga igraš.
Jaz sem svojega Anžeta videl kot človeka, ki je na smrt užaljen, ker mu nek tujec hoče speljati
punco. Užaljen, ker ona noče biti z njim, užaljen, ker hoče biti z drugim, užaljen, ker ...
Užaljen, užaljen, užaljen.
To se mi je zdela taka tipična slovenska lastnost. Užaljenost. Tako je nastal nesramen, grob,
užaljen, globoko prizadet Anže, ki se mu dogajajo velike krivice.
Najbrž si ga je Anton Tomaž Linhart drugače predstavljal.
Tako.
Zdaj imam pa še jaz prošnjo za vas, mladi novinarji.
Še vi meni napišite, če vam je bila predstava všeč, koliko se vam zdi predstava drugačna od
besedila, ki ga je napisal Linhart, kje se vam zdi, da smo prikazali življenje takšno, kot je, kaj
se vam je zdelo prav in kaj narobe in predvsem zakaj.
Boste?
Se veselim.
Lep pozdrav
Rok