Redovna občestva

Redovna občestva
letnik
2010
Študijski dan za redovne vzgojitelje
in vzgojiteljice
bo v sredo, 20. oktobra 2010,
od 9. do 16. ure
pri sestrah usmiljenkah v Šentjakobu,
tema:
Dobrodelnost – na kakšen način?
Sestanek komisije
za duhovne poklice
bo v petek, 22. oktobra 2010,
ob 9.30
na sedežu KORUS-a.
Seminar za novinke in novince
bo od 8. do 12. novembra 2010
v cistercijanski opatiji v Stični.
Srečanje mlajših bratov in sester
bo od 12. do 14. novembra 2010
v uršulinskem samostanu v Mekinjah,
tema:
Moje telo je svetišče Svetega Duha –
teologija telesa;
pred srečanjem preberite knjigo
C. Westa Teologija telesa za začetnike.
Seja izvršilnega odbora
bo v ponedeljek, 8. novembra 2010,
ob 15. uri na sedežu KORUS-a.
Informativni list REDOVNA OBČESTVA izdaja:
Konferenca redovnih ustanov Slovenije
(KORUS), 1000 Ljubljana, Poljanska 6/II.,
tel. in faks 01/433-53-23, e-pošta: [email protected]. ,
[email protected]
[email protected]
spletna stran: http://korus.rkc.si
Odgovarja: p. Stane Zore OFM
Ureja: Tajništvo KORUS-a.
Informativni list Konference redovnih ustanov Slovenije - leto
Sestanek komisije za duhovnost
bo v ponedeljek,
11. oktobra 2010, ob 15. uri
na sedežu KORUS-a.
Poslanstvo in uboštvo
16 številka 10
Koledar prireditev
Iztrošiti se za Boga, imeti dobrine in moči le za to, da jih uporabimo za Boga – tako je ravnal
naš Gospod, ki se je daroval iz ljubezni do svojega Očeta (sv. Vincencij Pavelski).
Zakaj sem postala hči krščanske ljubezni - usmiljenka? V letih, preživetih v Družbi, sem
odkrivala in še odkrivam, da ni na prvem mestu pomoč ljudem v stiski, ki se kaže v zunanjih
delih (to danes delajo številne organizacije in posamezniki), ampak da sem darovana Bogu
za službo Kristusu v ubogih. Jezus je tisti, ki me gleda skozi oči bližnjega, ki mi govori po
njegovih ustih, ki steguje svoje roke, naj pridem k Njemu.
V zadnjih letih me Jezus spremlja predvsem skozi papirje, račune, različne upravne,
sodne in ne vem še kakšne vse postopke, preko denarja, ki prihaja in odhaja skozi moje
roke. Kadar pridejo trenutki, ko se izgubljam v administraciji in v svojem delu ne vidim več
Gospodovega obličja, me poživlja četrta zaobljuba, s katero sem se obvezala, da bom služila
ubogim telesno in duhovno, po konstitucijah in statutih. Po tej zaobljubi sprejemam vsako
obliko služenja, tudi ekonomsko, saj je »vsaka kretnja hčere krščanske ljubezni zares v služenju
ubogim, kajti posvečena jim je vsa Družba in vse v njej je zaradi njih« (m. Suzana Guillemin).
Božji Sin je uboštvo sprejel v duhu predanosti Očetu in hkrati kot znamenje svojega
poslanstva v svetu. »Le kdo bi hotel biti bogat, ko je Božji Sin hotel biti ubog! … Hčere moje,
ve ste si ga izvolile, ko ste vstopile v Družbo, dale ste mu svojo besedo. In ker je on živel ubožno,
ga morate v tem posnemati« (sv. Vincencij Pavelski). Spolnjevanje evangeljskih svetov, med
njimi tudi uboštva, je vedno povezano s služenjem Kristusu v ubogih.
Kako naj živim uboštvo in opravljam poslanstvo, pri katerem uporabljam tudi gmotne
dobrine? Večkrat sem postavljena na razpotje, kakšne so resnične potrebe, ali je v duhu
uboštva, ko imam na voljo oziroma celo nabavljam stvari, ki si jih ubogi ne morejo privoščiti.
Konstitucije hčeram krščanske ljubezni naročajo, naj z velikim zaupanjem v Božjo previdnost
porabljamo denar samo za to, kar je potrebno za našo apostolsko dejavnost in za naše
življenje služabnic. Zato mora biti moj življenjski slog preprost in skromen. »Dobro vem, da
po Božji milosti ne mislite zbirati bogastva; saj preveč ljubite sveto uboštvo in zaupanje v Boga,
ta dva temelja Družbe hčera krščanske ljubezni ...« (sv. Ludovika de Marillac)
Ob pravih pregledih našega življenjskega sloga se pojavlja notranja bolečina, da v svojem
življenju kot v življenju skupnosti ne moremo uresničiti, da bi bile na ravni ubogih. Po drugi
strani pa ravno ljudje, ki se na nas obračajo, od nas pričakujejo, da jim ponudimo najboljšo
uslugo s svojo strokovno usposobljenostjo in tehničnimi sredstvi.
V današnjem svetu se srečujemo z naglim razvojem na področju znanosti in tehnike, ki
človeku olajša delo in življenje, a ga na drugi strani tudi zasužnjuje. Zato naj bi vsaka hči
krščanske ljubezni ob dajanju telesne pomoči »skušala počlovečiti tehniko in jo spremeniti
v nosilko Kristusove ljubezni« (m. Suzana Guillemin).
V premišljevanju Jezusovega uboštva je sv. Ludovika zapisala: »Ker v resnici ne morem živeti
tako ubožno, kot je živel On, sem sklenila, da bom z osramočenjem uporabljala to, kar imam
preveč, in da bom brez besede potrpela, če mi bo kaj manjkalo; skušala se bom znebiti vsega,
kolikor bom mogla.« Naj nam bodo njene besede v pomoč in spodbudo, ko razmišljamo o
svojem življenju po zaobljubi uboštva, po kateri priznavamo, da imamo vse od Boga, da
je On naš edini zaklad.
s. Marta Rauh HKL
Od 4. septembra zvečer do 7. septembra zjutraj smo bile
delegacije različnih redovnih konferenc in unij predstojnikov
in predstojnic redovnega življenja iz republik nekdanje Ju-
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
SREČANJE
različnih redovnih konferenc
O
V Dubrovniku je potekalo srečanje redovnih konferenc in
unij iz nekdanje Jugoslavije, Albanije in Poljske. Namen srečanja je bil predstavitev lastnih konferenc in oblik redovne organiziranosti ter iskanje stičnih točk za medsebojno bogatenje.
Letošnji redovniški dan je bil na temo pastoralnega leta:
Bogu posvečeno življenje in solidarnost. Potekal je v novem
frančiškanskem pastoralnem središču na Viču. Po kosilu je srečanje popestril Gregor Čušin s svojo monodramo: Jona, besni
prerok. Ta dan smo pokazali tudi konkretno solidarnost za
podporo pastoralnega dela v Vojvodini in Albaniji. Salezijanec
Stojan Kalapiš je iz Mužlje že poslal zahvalno pismo.
Danes si lahko preberemo prvo nadaljevanje o poslanstvu
redovnikov in redovnic v viziji Cerkve na Slovenskem.
K
Z vseh vetrov
S
K
V Kartuziji Pleterje smo imeli od 10. do 21. septembra
kanonični obisk, pri katerem je bil p. Jožef Marija David razrešen službe priorja in poslan v Kartuzijo Portes (Francija).
22. septembra je general kartuzijanskega reda imenoval za
rektorja naše hiše p. Frančiška Marijo Fodora. V Francijo sta
poslana tudi p. Pavao Marija Marjanović in br. Jan od Križa
Marija Kovačovsky.
Pozdravljeni v Kristusu.
p. vikar
U
NOVO VODSTVO
R
Kartuzija Pleterje je dobila novo vodstvo: novi rektor hiše
je p. Frančišek Marija Fodor. Dosedanji rektor p. Jožef Marija
David je bil skupaj z dvema menihoma poslan v Francijo. Novoimenovanemu rektorju čestitamo in ga priporočamo v molitev.
O
Imenovanja,
volitve ...
R
U
S
Redovna
goslavije, Albanije in Poljske v Dubrovniku na srečanju, ki se
je rodilo iz želje, da bi se srečevali predstavniki posvečenega
življenja iz držav, ki jih je zaznamovala izkušnja komunizma in
post-komunizma. Zbrali smo se v soboto, 4. septembra, zvečer
in se v prvih urah navajali predvsem na to, kako »preživeti« v
hotelu (s štirimi zvezdicami; stroške bivanja je v celoti prevzela
hrvaška konferenca in unija višjih redovnih predstojnikov in
predstojnic). Nedeljo zjutraj smo začeli s hvalnicami in sveto
evharistijo, po zajtrku smo se zbrali k delu in predstavljali pisano paleto raznih kongregacij: ŠSFKK, služavke malog Isusa,
patri: minorit, barnabit, jezuit, karmeličan, pater iz družbe sv.
Leonarda Murialdskega, sestre vasilijanka, evharistinka, SSK,
HMP ... Naš program je obsegal predstavitev lastne konference
ali redovne organiziranosti – konference namreč ne obstajajo
v vseh državah; v Srbiji in Makedoniji jih npr. ni. Pogrešali smo
predstavnika Kosova in Črne gore. Splošna podoba je bila, da
so na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini zelo močne kongregacije z avtohtonim izvorom in vodstvom ter razne Frančiškove
veje. V Srbiji, Makedoniji in Albaniji so redovniki navzoči bolj
kot misijonarji. Zelo raznoliki in niti zdaleč enaki so odnosi
s pravoslavnimi in muslimani. Mozaik dodatno popestrijo
grškokatoliški, ponekod uniatski in drugod neuniatski obredi.
Muslimani pa se tudi delijo na tiste, ki so na ozemlju vedno
živeli (in imajo npr. do redovnic zelo lep odnos) in na tiste, ki
so se priselili od bogvedikod in jih tudi financira kdovekdo
in so bolj »prepoznavni« po svoji aktivnosti vnašanja islama
povsod in na vsak način. Tudi ekumenizem v praksi ni sam po
sebi uresničljiv, kljub navzočnosti mnogih religij, posebno v
nekaterih deželah.
Slovenijo sva predstavljala p. Milan Kos in s. Mojca Šimenc.
Predstavila sva zgodovino in organiziranost KORUS-a ter
proces spopadanja z izzivi od leta 1991. Udeleženci so nama
prisluhnili z velikim zanimanjem in na koncu rekli: »Vi pa res
veliko delate!«
To prvo srečanje v takšnem merilu je izzvenelo v občudovanju in spoštovanju vsega lepega, kar smo odkrili drug o
drugem. Spoznanja, ki smo jih bili deležni, so nas spremenila
glede odnosa do stvarnosti, ki so na zemljevidu malo niže ali
malo bolj desno, malo »daleč« in jih žal ne poznamo dovolj,
ob tem pa jih tudi ne znamo pravilno ceniti.
Zelo pomenljivo je bilo, da je bil večji del sestanka na dan
obletnice smrti blažene matere Terezije. V živo smo se dotaknili dejstva, da njeno osebnost naše države zelo različno
obravnavajo, in to samo zaradi tega, kako je bila predstavljena
v času komunizma.
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
Redovniki in redovnice na Balkanu naredijo veliko dobrega
v oznanjevanju, šolstvu in socialnem delu. Izjemno močno je
bil poudarjen velik prispevek redovnic na zahtevnem misijonskem področju v Albaniji.
S. Danuta Wrobel, ki je vrhovna predstojnica Malih služabnic
Marije Brezmadežne, predsednica poljske ženske Unije in članica IO UCESM-a, je poudarila sorodnost v izkušnji predvsem
s Hrvati, in v nadaljevanju predstavila UCESM – 25 držav in
38 konferenc in sestavo ter delovanje generalne skupščine,
tajništva in sveta UCESM-a.
V Evropi prihaja do politične in socialne globalizacije pa
tudi do globaliziranega odnosa do Cerkve, je v nadaljevanju
opozorila s. Jolanda Olech, tajnica poljske Unije. Enako kakor
komunizem skuša tudi politika liberalnih vlad zopet zapreti
Cerkev nazaj v zakristijo. Pri tem ji pomagajo »veliki vzgojitelji«
današnjega časa – sredstva družbenega obveščanja. Po daljšem nizanju raznih znamenj »utrujenosti« v posvečenem življenju smo se zavedli, da je največji izziv za nas vprašanje vere.
Na koncu srečanja smo si izmenjali mnenja glede pričakovanj in uvidov, kako naj nadaljujemo sodelovanje, da bi bili
vsi deležni obogatitve.
Vprašanja so bila: Kaj sem pričakoval/a?
V čem se lahko bolj približamo drug drugemu?
Kako nadaljevati?
Pogovor se je razvijal v zahvalo, željo po novih srečanjih in
učenju; lepo bi bilo pripraviti kakšno srečanje za mlajše sestre
in brate … Ali bi celo lahko skupaj pripravili kak socialni projekt.
Morda bi bilo koristno tudi organizirati duhovne vaje, dneve
skupne molitve.
Posejali smo drobno seme. Kako bo raslo, ve Gospod, ki je to
dopustil. Mi pa smo odgovorni, da pri tem sodelujemo. Nekatere izkušnje so podobne, druge različne. Čutimo, da smo preko
molitvenih pobud, smernic za formacijo, odkrivanja zgodovine
in identitete poklicani k pričevanju za edinost. Edinost se ne
bo zgradila od zunaj, pač pa v naših srcih.
K ustvarjanju skupnosti nam je pomagalo tudi spoznavanje
lepot mesta Dubrovnika.
s. Mojca Šimenc HMP
S
občestva
U
R
O
K
V sredo, 15. septembra 2010, smo se redovniki in redovnice
zbrali pri bratih frančiškanih na Viču v Ljubljani na 36. redovniškem dnevu.
P. Stane Zore OFM, predsednik KORUS-a, je ob začetku dneva
pozdravil zbrane brate in sestre, še zlasti tiste, ki so prišli na ta
S
Redovniški dan 2010
dan prvič, škofe ter druge udeležence. Sporočil nam je pozdrave sester klaris in spomnil na lepo povezanost redovnikov
in redovnic na Slovenskem. P. Marjan Čuden OFM, župnik
župnije gostiteljice, nam je zaželel, da bi se v njihovi župniji, v
Antonovem domu in cerkvi, počutili kot doma.
Po uvodni molitvi je o Bogu posvečenem življenju in
solidarnosti predaval g. Janez Cerar CM. Najprej je pričeval
o solidarnosti, ki jo je sam izkusil že v domači družini in kasneje, kjer ga je vodila pot. V razmišljanje o solidarnosti Bogu
posvečenih je vpletel spodbude iz cerkvenih dokumentov. Solidarnost naj bi prežemala vse pore bistva Bogu posvečenih in
tako postala osnovni del življenja in poslanstva. Razmišljanje je
nadaljeval s poslanstvom Bogu posvečenih ter poudaril, kako
zelo se prepletata duhovna in socialna razsežnost življenja. Po
orisu bogatega duhovnega sporočila sv. Vincencija Pavelskega
je predlagal še nekaj spodbud in izzivov za več solidarnosti in
sklenil predavanje z molitvijo. Predavanju je sledil pogovor z
aktualnimi vprašanji in pričevanji, povezanimi s temo dneva.
Ob koncu dopoldanskega dela smo prisluhnili predstavitvama poslanstva salezijanske skupnosti v Mužlji v
Srbiji in s. Slavke Cekuta ND v Elbasanu v Albaniji. Tako
smo pobliže spoznali delo naših bratov in sestre z ubogimi ter kasneje, med sv. mašo, zanje prispevali svoj dar.
Ob 12. uri smo obhajali sv. mašo, ki ji je v krogu svojih bratov v
škofovstvu in duhovništvu, udeležencev in nekaterih župljanov
predsedoval g. nadškof Anton Stres. V homiliji je razložil nastanek in razvoj besede solidarnost, ki je zamenjala izraz ljubezen
do bližnjega, a je danes uveljavljena tudi zaradi papeža Janeza
Pavla II. Poudaril je, da nas zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine že same po sebi usposabljajo za solidarnost. Marijo, ki
nam je bila prav ta dan še bliže zaradi praznika žalostne Matere
Božje, je opisal kot solidarno ženo vse od njene privolitve, da
postane Božja Mati, pa do smrti njenega Sina na križu.
Po kosilu, ki smo ga imeli pred Antonovim domom, smo si
ogledali monodramo Gregorja Čušina Jona, besni prerok in dan
sklenili s tiho adoracijo, litanijami in blagoslovom z Najsvetejšim.
Razšli smo se s hvaležnostjo za bogat dan in vse darove, ki smo
jih bili deležni v občestvu Bogu posvečenih bratov in sester.
s. Polonca Majcenovič ŠSFKK
Zahvala za dar
Oglašam se iz Mužlje v Vojvodini (Srbija). Sem salezijanec in
delujem skupaj s sobrati Stankom, Janezom in Zoltanom med
madžarsko manjšino. Sem ravnatelj doma Emavs, ki je bil zgrajen
leta 2002, da bi omogočil fantom madžarske narodnosti študij na
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
R
O
K
S
U
Nadaljevanje …
2. Pričujemo z apostolskim delom v skladu s karizmo
Padec komunizma je mnogim redovom omogočil vrnitev k
lastnim dejavnostim in njihov velik razmah. Znova smo prevzeli
nekatere lastne ustanove, ki zahtevajo precej moči. Ob manjšanju števila članov naših ustanov se srečujemo z:
• raznolikostjo, a hkrati tudi z razpršenostjo naših dejavnosti,
• velikimi pričakovanji, da bomo zapolnili »luknje« na župnijah,
v komisijah in odborih,
• manjšo psihofizično zmogljivostjo mlajših članov naših
ustanov.
Ustanove smo zato pred izzivom prednostnih nalog naših
apostolskih dejavnosti, kar pomeni, da bomo morali nekatere
stvari opustiti. Pogovor o kriterijih izbire bo vsekakor na mestu.
Med kriteriji bomo morali upoštevati sledeče:
• skladnost dejavnosti z lastno karizmo,
• da lahko ob dejavnosti živimo vse razsežnosti svojega posvečenega življenja (molitev, skupnost),
• skupnostno pričevanje,
• odgovor na resnične potrebe današnjega sveta,
• vključenost v pastoralni načrt Cerkve na Slovenskem (glej
sklep sinode).
V luči velike sobote »poklicne oznanjevalke in oznanjevalci«
slišimo predvsem klic k veri v moč oznanila, ki je močnejše od
krhke posode oznanjevalca: vera v Besedo, v zakrament in v
moč občestva.
V tem svetu in v tej Cerkvi torej presenečeno gledamo spremembe, ki se dogajajo nepredvidljivo hitro in vedno znova ugo-
R
Stična, 17. maja 2010
O
POSLANSTVO REDOVNIC IN REDOVNIKOV
V VIZIJI CERKVE NA SLOVENSKEM
K
srednjih šolah v Zrenjaninu. Letos je v domu kar 70 fantov. Nekateri so iz prav revnih družin, zanje moramo kar naprej pri naših
dobrotnikih »botrih« prositi za pomoč, finančno podporo. Letos
ste imeli na redovniškem dnevu akcijo pomoč diaspori v Srbiji na
Balkanu. Veseli smo, da ste mislili na nas, da ste nabirko namenili
našemu domu. Vaša plemenita poteza je dokaz, da imate izjemen čut za humanost, da ste čudoviti v svojih dejanjih. V imenu
fantov, ki bodo ob vaši pomoči preživeli nekaj mesecev v internatu, se vam iskreno in prisrčno zahvaljujem. S fanti, ki jim je dar namenjen, se v molitvah vsak dan spominjamo naših dobrotnikov.
Vsemogočni naj vas vse nagradi za plemenito delo in pomoč!
Iskren in prisrčen pozdrav iz Mužlje!
Stojan Kalapiš SDB, ravnatelj
S
Redovna občestva
tavljamo, da nismo pripravljeni in da nam stvari uhajajo iz rok.
Kako naj torej nadaljujemo pot? Odgovor je: Ne vemo. Želimo
si vizije in vizija ni isto kakor visoki ideali in cilji. Vprašujemo se:
Kako naj ustvarimo vizijo v času, ko se zdi, da stvari bolj umirajo
kakor se rojevajo? Za nami kot narodom, kot Cerkvijo, kot redovnimi skupnostmi so razni veliki petki in, realno gledano, se
od zunaj ne bo pojavil nihče, ki bi nam zaklical: Le vstani, vbôrni
národ moj, … pepelni dan ni dan več tvoj … Od zunaj nihče. Nekaj
novega mora zrasti v nas samih.
Menimo, da je prav to veliko znamenje upanja! Čas je več kot
ugoden za to, da se osredotočimo na bistveno in da iz tistega,
kar se je zrušilo in kar se še ni rodilo, poiščemo, kje prodira iz
globin nekaj novega.
Kakor je veljalo za naše redovne ustanovitelje in svetniške
kandidate: uspeh iskanja temelji na vsebini tistega, kar iščemo,
in na kakovosti nas, iskalcev. A vsebina je znana in današnje
žgoče vprašanje poslanstva nas redovnikov in kristjanov ni toliko
v vsebini kot v verodostojnosti in pričevalnosti našega življenja.
Znamenje upanja v naših skupnostih je vse, kar spada pod
proces vračanja k bistvenim prvinam duhovnega izročila in
karizme vsake ustanove. Na zunaj je včasih videti, kakor da se
vlečemo nazaj. V resnici pa gre tudi za to, da redovne družbe v
tem obdobju neprestanih sprememb porabijo veliko moči za
prilagajanje le-tem, na primer tistim, ki so jih vnesli množični
mediji, ki vplivajo na naše osebno in skupno življenje ter poslanstvo oznanjevanja pozitivno ali negativno. Hkrati se spopadamo
s spremembami znotraj svojih skupnosti: z višanjem povprečne
starosti, z zmanjševanjem števila članov, s pluralizmom v življenju in ustanovah. Situacija je postala kompleksna, številni vidiki
so pozitivni, ni pa mogoče zanikati tudi problemov.
Konkretna znamenja upanja, ki opišejo kakovost, kakršno
želimo zase, so nestrukturna: veselje-navdušenje; sposobnost
kesanja in obžalovanja napačnih dejanj, besed, pristopov;
usmiljenje, ki se izraža v sočutnosti, gostoljubnosti, sposobnosti
bližine; v ponižnosti, ki edina odpira nove poti upanja, saj nas
na pravilen način postavi nasproti svetu, ljudem, nam samim
in Bogu.
Ta znamenja so v prvi vrsti nujna vsem nam, ki nam je bila
zaupana naloga vodenja neke skupnosti – da jih živimo mi
in da jih prepoznamo v drugih. Pogosto preko najmanjših in
najbolj nemočnih že sedaj preoblikujejo Cerkev. So tudi edino,
kar lahko zares izboljša kakovost zaupanja, pogovora in naših
medsebojnih odnosov.
Se nadaljuje ...
p. Milan Bizant DJ, s. Mateja Koršič OSU, s. Mojca Šimenc HMP