Intervju z Dragutinom Barušićem v reviji Zvezde

Comments

Transcription

Intervju z Dragutinom Barušićem v reviji Zvezde
26 ZVEZDE Celja
Čista dobrota je rešitev
Dragutin Barušić je mojster, učitelj, zdravitelj, prerok, beli mag – in predsednik nevladne organizacije Zdrava atmosfera, ki ima svoj sedež na Hrvaškem in v Sloveniji. V Celje prihaja vsak petek za delo s skupino udeležencev in
soboto za individualne pogovore. Zaradi njega prihaja v Celje veliko ljudi iz cele Slovenije in od drugod. Vzel si je
čas, da nam je predstavil pogled na svoje poslanstvo, ki je dobrota in pomoč drugemu, brez koristi in pričakovanj.
Pravite, da je vse v dobroti. Morda bi bilo dobro, da za začetek
postavite definicijo dobrote. Po vašem mnenju ljudje mislimo, da
smo dobri, vendar najbrž sami po sebi nismo in je potrebno za to
še kaj narediti?
Hvala za to vprašanje. Gre za to, da je dobrota stanje človeka, v
katerem želijo biti samo podjetje, servis, usluga in vloga -- na te štiri
načine oziroma štiri elemente. Vseeno, ali govorimo z znanstvenim
ali duhovnim jezikom. Kajti duhovnost je najprej znanost, vse ostalo
pa ni znanost, saj je edina znanost duhovnost. Torej, dobrota je
most, dobrota je cesta. Če pa kdo misli, da je dobrota to, da o sebi
meniš, da si dober, je to naivnost in neznanje. To je zelo pomembno,
kajti dobrota bo vedno cenila drugo dušo, povzdignila bo drugega
človeka na nivo uspeha. Dobrota ni manj od tega. Če kdo meni, da je
dober samo zato, ker se ne krega, je to neumnost. Človek mora biti
mnogo več. Mora biti veliko boljši človek, da bi lahko bila izražena
njegova človečnost.
Pravite, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Kaj se nam zgodi,
da na to pozabimo, da smo lahko dobri, da nas prevzamejo neke
druge silnice ali slabi zgledi?
Težava je v tem, da ljudje mislijo, da imajo pravico na mišljenje, na
prepričanje. Pravzaprav pa tega ne smejo imeti. Imeti morajo pravico
do poštenosti, do vrednot. Če se tega ne spomnimo, potem grešimo.
Premalo je ljudi, ki težijo k temu, da bi ljudje imeti pravico do vrednot.
Katerim vrednotam pripadate vi? Za katere vrednote mislite, da so
brezpogojne in nas lahko peljejo in vodijo do dobrote?
Nič ni naključno, slučajno. Obstajajo vzhod, zahod, sever,
jug – to znam povedati tudi po slovensko -, obstajajo glava,
trup, roke in noge – spet štirje elementi; obstajajo štiri rase –
imamo črnce, belce, rumene in rdeče. Spet štiri. Matematika tudi
pravi seštej, deli, množi, odštej. Vesolje ni naključno. Vesolje je
prekrasen sistem, ki ga je potrebno prepoznati in se svobodno
učiti o njem.
Tukaj govoriva o nekih zakonitostih, ki so dejstva. Kaj pa je vas
osebno pripeljalo do tega, da spoštujete te vrednote?
Že zdavnaj se je pri meni pojavil dar več. To je spoznanje o dragem
Bogu. Tudi za njega obstajajo štiri imena: ljubezen, lepota, dobrota
in milost. Starši tako imenujejo svoje otroke, ko jih najbolj ljubijo.
Kar se mi zdi najbolj pomembno, je, da prepoznaš, kako delujejo
življenje, usoda, se pravi leta in rojstvo. Spet štiri. Vmes ni kombinacij, ki bi si jih lahko želeli. Če je človek hvaležen, poln zaupanja,
potem je vse v redu.
Je v današnjem svetu možno, da človek ostaja zvest sam sebi in
dober tudi ob vseh stranskih vplivih, tako v službi, doma, z družino,
s prijatelji? Zdi se mi, da moraš biti zelo močna oseba, da lahko
ostaneš zvest samemu sebi?
To drži. Ko enkrat spoznamo, kdo smo, ko spoznamo zmago, potem
ne znamo več izgubljati. To je zelo pomembno. Vsak človek bi moral
težiti k temu, da se zaveda, da je vsako sekundo vzor. Zato je bolje
biti vzor dobrote kot pa vzor kar tako.
Pogovarjava se o načinu življenja, o neki biti, ki jo ima vsakdo v
sebi. Vprašanje je samo, ali jo znamo negovati, prepoznati in deliti
z ostalimi?
Gotovo vse to znamo, samo nimamo te navade. Nekdo nam je nekaj
zapovedal. To so bili najbrž najprej starši, pa tudi njim je nekdo spet
nekaj zapovedal in tako nazaj v neskončnost. Če pogledamo, kaj lahko
mi sami in ne razmišljamo o tem, kaj so drugi z nami narobe naredili,
potem oddajamo dobre sile oziroma dober duh.
V okviru društva se prav v Celju združujete prijatelji, znanci, čeprav
vi prihajate iz Zagreba?
Vsak petek smo v Celju. V Novi vasi, od 20. do 23. ure, v prostorih
mestne četrti. Prosim, pridite vsi. Želimo ponuditi prijateljstvo. Kajti
če ni prijateljstva, potem tudi začetka ni.
V življenju veliko meri, če imaš pravega prijatelja. Prijatelj je ta,
ki ti kaže pot. Je mentor, guru. Vam pa vaši prijatelji, s katerimi se
srečujete, pravijo, da ste dejansko duhovni vodja in da imate tudi
nadnaravne moči in sposobnosti.
To drži, čeprav nikoli ne poudarjam svojih nadnaravnih sposobnosti,
saj želim poudariti človečnost. Če se pokažem z nadnaravnimi sposobnostmi, me bodo cenili zaradi napačnih dejanj. Iz strahospoštovanja.
Sam pa želim prebuditi v ljudeh samo strast do razvoja in rasti. Tu
je razlika.
Kaj je naša prihodnost? Pravijo, da se naj bi po majevskem koledarju
letos življenje končalo v takšni obliki, kot obstaja. Kako si lahko
vsak pri sebi pomaga?
Hvala za to vprašanje. Zelo je dobro. Majevski koledar je pravzaprav
napačno preveden. Gre samo za psihično deformacijo, ki mora biti
ukinjena, saj ima svoj končni domet. Seveda pa bodo tisti, ki so
napačno navajeni na udobnost, nekega dne ostali brez tega. Počutili
se bodo slabo, saj so cenili vse zgolj površinsko in niso gradili nič
od znotraj.
Tisti, ki so bili na robu obstanka, lahko rečemo tudi revni, ti jo bodo
ZVEZDE Celja 27
boljše odnesli, ker so usposobili svoj um. Svojo pamet so uporabili
za to, da so srečni z malimi stvarmi. To je pravilna preobrazba, ki
gre v tretje tisočletje. Kajpak bo vmes prišlo tudi do upora tistih, ki
so navajeni na udobnost. Kajti za ljudi, ki živijo v milijonskih mestih,
kot sta na primer New York in Honghong, lahko rečemo, da živijo
kot v velikih farmah. Živijo neko umetno življenje. Ne živijo pravega
življenja. Ti ljudje ali se bodo preobrazili ali pa bodo uveneli. To se
bo zgodilo z novo vojno.
Prav nezadovoljstvo ljudi povzroča po svetu vojne. Vprašanje pa je,
ali lahko mali človek, ki je iskren in dober, preživi v boju z velikimi?
Mali človek se ne bo postavljal na stran levih ali desnih. Mali človek
se bo postavil na stran vrednot. Vrednote pa nikogar ne poškodujejo.
Kako si lahko torej pomagamo, da bomo preživeli ta udar, konflikt
potrošništva?
Nekaj lepega. Vsak človek bi se moral spomniti, zakaj je sam. Vsak
človek ima ahilovo peto. Če pravi, jaz sem dober, jaz ne potrebujem
nikogar, to ni dober znak. Človek ni naiven, če išče prijateljstvo in
iz prijateljstva ustvarja jato. Samo množica dobrih lahko ostane
nepoškodovana. V nekem trenutku bomo morali razumeti, da zgodovina niso samo grdi in močnejši.
Grdi so samo dobili priložnost, ker živi dober človek vedno v
nekakšni zablodi. Misli, saj sem dober, saj ne potrebujem nič od tega.
Prav ta skromnost ubija ljudi. To je prišlo iz religij. To je napaka. Če
pravimo, da je Bog velikodušen, zakaj potem pripisujemo človeku
skromnost?
Doslej je bilo vse skupaj videti tako, kot da tretje tisočletje vodi v
dobrine, kaže pa se, da vendarle ostaja v ospredju človek, njegov
um in njegova iskrenost.
Da, vendar tokrat človek, ki je razmišljujoč, ki je poln razumevanja.
Človek, ki mu narod pravi, in narod ničesar ne pravi slučajno, tretja
sreča. Dvakrat gre zlo po svetu, tretjič ne more. Zlo trka dvakrat
na vrata, tretjič ne. V tretjem tisočletju lahko dejansko govorimo o
spremembah, vendar ne o kakršnih koli spremembah. Do dvoboja
bo prišlo med tistimi, ki so si življenje osmislili na udobnosti. Oni se
bodo spopadli med seboj, kdo bo imel več udobnosti. Narod, ki se ni
nikoli v zgodovini mešal, bo manj pomemben. V trenutku borbe do
pravice, do udobnosti, bo prišlo do varčevanja naroda. Kdo se danes
želi ukvarjati z reveži? Ti bodo tudi obstali, kajti če niso nikomur
zanimivi, bodo tudi obstali. To je super.
dal roke v blato. To je zelo pomembno sporočilo. Kdor govori, daje
znak za pot. Če molči, ni nobenega znaka, saj nekaj skriva.
Znajo biti ljudje srečni za druge?
Med nami je bila Mati Tereza. Svetniki niso vprašanje preteklosti,
svetniki so vprašanje sedanjosti. Govorimo o sedanjosti. Zgodovina
je sedanjost, nikoli ni pomembna preteklost. Pomembno je samo to,
kar trenutno delamo.
Zakaj bi moral biti človek revež, če je lahko srečen in zadovoljen?
Seveda pa je res, da potrebuje malo in je lahko skromen.
Vrnimo se na nematerialno. Noben človek v svoji, spet bom uporabil štiri elemente, pozitivnosti, plemenitosti, veličanstvenosti in
enkratnosti ne sme biti skromen. Njegova skromnost ga je v bistvu
fizično osiromašila. Ko je človek skromen, škoduje samemu sebi. Ne
škodujejo mu drugi, pač pa škodi sam sebi. Kajti kdor ne išče, niti
ne dobi. Kdor išče, ta najde.
Srečujete se v Celju. Istomisleči, ki imate podobno vizijo ali željo po
drugačnem sobivanju, po neki res osebni sreči. Kaj je vas pripeljalo
do tega, da ste želel združevati ljudi, jih osveščati, jih peljati na
neko novo pot osebnega zadovoljstva?
Ko sem bil še majhen, sem prebral Božjo prošnjo. Bog bi rekel,
bodite si dobri. Če ste si dobri, sem jaz tu. To je vzpodbuda. Da sem
prišel v Slovenijo, pa se moram zahvaliti Anici Berginc. Pripeljala me
je sem in tako so me tudi Slovenci spoznali. Sedaj pa me ne spustijo
več (smeh).
Vendar, kot omenjate, izhaja vse to že iz krščanstva, kako bomo
mi, ki smo dediči neke psihologije, to izkoreninili? Je to možno?
Uspelo nam bo. Vendar le tako, da bomo govorili, javno govorili.
Molčanje je namreč poškodovalo nekoliko generacij. Če pa se spregovori, se izplača. Pravimo, da je v blatu veliko zlata, samo nihče ni
Kdo vam je sledil? Zdi se mi, da Slovenci težko sledimo drug drugemu, še posebej, če govorimo o nekaterih bolj osebnih izkušnjah.
Niti nismo navajeni, da je nekdo dober?
To mene ni nikoli motilo. V preteklosti sem delala veliko z ljudmi
in imela veliko prijateljev. In ti prijatelji so prišli in poslušali. Takoj
28 ZVEZDE Celja
so se odzvali na mojo prošnjo, da naj pridejo. Ker me poznajo, ker
vedo, da sem bila nasmejana, razigrana in polna energije, niso mogli
verjeti, ko so videli moje stanje, kaj se je zgodilo, da lahko v nekaj
mesecih zopet postanem drugačna. Zato so rekli, to želimo tudi mi.
In tako se je nadaljevalo v Sloveniji.
Kaj je bilo tako drugače, kaj vas je tako navdušilo, kaj vas je postavilo
nazaj na pravo pot?
Če delaš dvajset let z bolniki, ti to vzame ogromno energije. Vsak
dan sem se srečevala tako z lažjimi kot s težkimi bolniki. Velikokrat
sem imela tudi to srečo, da so mi ljudje rekli, da jih pozdravijo že
moji dotiki, moja beseda. Spraševali so me, od kod toliko energije, od
kod jim lahko dam toliko moči, da lahko gredo naprej. Sposobna sem
bila, da so ljudje, ki so bili sicer na vozičku, šli domov po stopnicah
sami. Ko pa sva se z Dragom spoznala, sem bila dejansko psihično
in fizično na dnu, saj sem preveč delala in spala morda samo tri ure
na dan. Ves ostali čas pa sem preživela za volanom. Seveda je normalno, da se to pozna tudi na telesu. Imela sem tudi nekaj težav z
želodcem, predvsem pa je bila moja psiha res na dnu. V Zagrebu sem
vodila neko srečanje, predavala naj bi pred 150 ljudmi. Želela sem si,
da bi me lahko nekdo zamenjal, a preprosto nisem dobila nikogar.
Pravijo, da ni slučajnosti, ampak takrat mi je Bog poslal človeka na
pot. Dragutina Barušića pred tem nisem poznala. Predstavil se mi je
in rekel, da ga zanima nek posel, ki sem ga tam predstavljala. Njegove
besede so me takrat zelo zadele, vendar so bile tako resnične, da
so premaknile mojo dušo. Ko me je zagledal, mi je rekel besedo, ki
me je prebudila: Gospa, vi pa sploh niste srečni. Tisti dan resnično
nisem bila. Takrat sem lovila samo sebe. Ko sem se vračala, sem
njegovo vizitko, kolerik kakršna sem, vrgla v pepelnik, vendar je ta
vizitka med potjo prišla trikrat nekako ven iz pepelnika. Ustavila sem
se na avtobusnem postajališču in si rekla: Prosim te, daj mi mir, že
tako imam sama s sabo dovolj problemov, kaj se dogaja? Vendar ko
sem prijela za vizitko, za njegov znak, sem prepoznala, da mi dragi
Bog pošilja zadnjo priložnost. Ko sem držala vizitko, sem začutila
takšno milino, takšno ljubezen, takšno toploto, da sem si rekla, da
je očitno to res zadnji trenutek, da naredim nekaj zase. Takrat sem
se odločila in šla nato čez štirinajst dni v Zagreb k Dragu. To me je
potem premaknilo, saj sem sebe lahko dvignila tako psihično kot
fizično, lahko pa rečem, da tudi materialno. Razgovor z Dragom ni
razgovor z nekom, ki ti je nadrejen. Razgovor z Dragom je prijateljski.
To je razgovor s človekom, ki vidi v tebi vse in te skenira. Prepoznala
sem, da to ni nekakšen kvazi učitelj, kot si nekateri predstavljajo,
pač pa sem prepoznala, da ima božji dar. Ko sem v njem prepoznala
božji dar, sem si rekla, da je ta lahko edini, ki me vodi v življenju
naprej, da lahko v življenju še nekaj postanem in pomagam drugim
ljudem, kar sem si vedno želela. Ta premik sem naredila v trenutku.
Takrat še nisem vedela, da bom Draga pripeljala v Slovenijo, da se
bom šla k njemu učit, saj sem takrat reševala le svoje težave. Po štirih
mesecih mi je Drago postavilo samo eno vprašanje. Rekel je, poglej,
dobro se počutiš, lahko začneš vse na novo; si kdaj razmišljala, da
bi postala moja učenka? Takrat sem iz sebe izpustila res močan glas.
Pa ne zaradi tega, ker nikoli nisem razmišljala o tem, pač pa zato,
ker se mi je zdelo vse tako daleč, tako nemogoče, tako nesprejemljivo, da sem mu dejala, če lahko prosim počaka nekaj dni, da o tem
razmislim. Vso pot domov pa sem imela pred sabo le eno stvar. Če
ne naredim koraka, ki mi je bil dan in poslan, da sem lahko uredila
sebe, sem podobna vsem ostalim, ki skrbijo samo za svoje in zase.
Če je bil meni poslan od Boga, potem ga moram jaz darovati naprej,
saj bom le takrat dobila darove naprej. Človek ni dober, dokler za
drugega človeka ne naredi dobrote. To me je poganjalo naprej in
tudi sedaj je tako.
Dragutin, kot ste že omenili, v Celju ste vsak petek. Nato pa imate
ob sobotah tudi individualne termine. Kako lahko ljudje pridejo v
stik z vami?
Najbolje je, da se obrnejo na mojo učenko in predsednico društva
Anico Berginc. Ona lahko potem tistemu, ki si to dejansko želi, uredi
tudi termin. Ljudje naj ne pridejo k meni zato, ker bi mislili, da bodo
pri meni, tako kot drugje, dobili nekakšne lažne obljube. Priti morajo
zato, ker želijo vložiti sebe. Takrat bo vse dobro.
Anica Berginc, nam lahko še vi zaupate vašo osebno izkušnjo?
V Zagrebu sem spoznala Draga, ki mi je pomagal, da sem se lahko
v štirih mesecih zopet postavila na noge. Takrat sem tudi ugotovila,
da Slovenija zelo zelo potrebuje pomoč. Spoznala sem, da v Sloveniji
veliko ljudi samo razmišlja, deluje pa ne. Bistvo tega je, da ljudje
morajo razmišljati, zato da si dovolijo, da se njihov um razvija, ne pa
samo, da stojijo na preteklih izkušnjah. Rekla sem: Drago, v Sloveniji
te potrebujemo. Slovenija se mora premakniti, kajti drugače ne bomo
nikamor prišli.
ZVEZDE Celja 29