romanje v oglej

ROMANJE V OGLEJ
OGLEJ
ROMANJE H KORENINAM KRŠČANSTVA NA NAŠIH TLEH
1. Zgodovina mesta
Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pred Kr. kot vojaško naselbino na stičišču raznih narodov in trgovskega
prometa. Oglej je bil branik proti vdorom barbarskih ljudstev in izhodišče za vojaške pohode in osvajanja.
Ker je imel dobro razvito cestno omrežje, se je vedno bolj uveljavljal kot trgovsko središče in sedež dobro
razvitega in finega obrtništva. Svoj vrh je to mesto doseglo za časa cesarja Avgusta (V ČASU ŽIVLJENJA
GOSPODA JEZUSA KRISTUSA). Tedaj je štelo mesto nad 200.000 stalnih prebivalcev. Bilo je poleg Rima eno
najbogatejših mest rimskega cesarstva. Iz Ogleja so vodile morske poti v Severno Afriko, Grčijo, Sirijo,
Palestino, Bizanc. Zato je umevno samo po sebi, da je postal Oglej takoj v začetku oporišče za oznanjevanje
krščanstva v vseh deželah južno od reke Drave, zlasti še na Primorskem.
2. Katere besede (pojme) je prav, da poznamo pred obiskom Ogleja?
- absida
- amfiteater (rimski, grški...)
- antika (antičen)
- bazilika
- freska
- gotika ali gotski slog
- katedrala
- katehumenat, katehumeni
- kolon(i)
- kripta
- krstilnica
- legenda
- legija
- Milanski razglas ali Milanski edikt (leta 313)
- mozaik
- mučenec, mučenka, mučeništvo, palma mučeništva
- niša
- oratorij, slov. molilnica
- Pieta’ (v Ogleju je gotska)
- preddverje
- renesansa ali renesančni slog
- romanika ali romanski slog
- sarkofag
CERKVE, KI SO POSVEČENE SV. MOHORJU IN FORTUNATU (god 12. jul.)
I. Koprska škofija
a. Župnijske cerkve:
- Pečine na Tolminskem
- Podraga
- Ravnica
- Renče
b. Podružnica: Piran cerkev na pokopališču
II. Goriška škofija
- Sv. Mohor in Fortunat sta zavetnika goriške škofije
- Oglejska cerkev je posvečena Devici Mariji in sv. Mohorju in Fortunatu.
III. Ljubljanska škofija
a. Župnijska cerkev v Žužemberku
b. Podružnice:
- Cerklje na Gor.
- Horjul
- Ig pri Ljubljani
- Izlake
- Jarše
- Kostanjevica na Krki
- Moravče
- Preserje
- Selca pri Škofji Loki
- Sora
- Sv. Križ - Gabrovka
- Šentgotard (Trojane)
- Škocijan pri NM
- Šmarje Sap
- Šmartno pri Litiji (skupno najmanj 15)
OGLEJ
1. Zgodovina mesta
Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pred Kr. Ustanovitev mesta je določil rimski senat kot vojaško
naselbino (vojaki-koloni!; kolonija!) na stičišču raznih narodov. V prvem stoletju svojega obstoja je
imel Oglej samo vojaški pomen zaradi hitrega prodiranja Rimljanov proti Istri in tja daleč do
Donave in kmalu tudi preko nje. Od cesarja Avgusta dalje pa je postalo mesto središče živahne
trgovine in trgovskega prometa do Francije in Baltika, čez ves Balkan do Črnega morja. Oglej je
tako postal branik proti vdorom barbarskih ljudstev na tla Imperija, po drugi strani pa je bil
izhodišče za vojaške pohode in nova osvajanja. Ker je dobil hitro dobro razvito cestno omrežje, se
je vedno bolj uveljavljal tudi kot trgovsko središče in sedež dobro razvitega in finega obrtništva.
Svoj vrh je mesto doseglo za časa cesarja Avgusta (V ČASU ŽIVLJENJA GOSPODA JEZUSA
KRISTUSA!). Tedaj je mesto štelo nad 200.000 stalnih prebivalcev. Poleg Rima in še par drugih
mest je bil Oglej v tistem obdobju med najbogatejšimi mesti cesarstva.
Iz Ogleja so vodile morske poti v Severno Afriko, Grčijo, Sirijo, Palestino, Bizanc. Zato je umevno
samo po sebi, da je postal Oglej takoj v začetku tudi duhovno središče in izhodišče za
oznanjevanje krščanstva v vseh deželah južno od reke Drave, zlasti še na Primorskem.
Slovensko ime Oglej je v bistvu popačenka iz latinskega Aquileia. Toda mesto je dobilo prvotno
ime iz reke Akylis. Rimljani sami pa so ga razumeli kot mesto orlov. Menili so, da orli prinašajo
srečo /aquila=orel/. Orel pa je bil tudi simbol rimskega zavojevanja sveta /npr. kakor orli poletijo
čez utrdbe, obzidja, v boj itn.)
Kadar govorimo o Ogleju, se moramo najprej sporazumeti, za kateri Oglej gre. Oglejev je namreč
več:
- antični ali predkrščanski
- starokrščanski
- srednjeveški
- današnji.
Ne da bi hoteli karkoli odvzeti antičnemu Ogleju, se bomo posvetili krščanskemu, ker je njegova
vrednost, če pomislimo na kulturno in krščansko sporočilo, živa tudi danes. Vse naše področje je
dobilo današnjo kulturno in duhovno izkušnjo iz živega krščanstva, ki je prišlo iz Ogleja med naše
prednike in s tem med nas.
Na južni strani današnjega Ogleja je osmerokotna cerkvica sv. Marka iz 17. stol., kjer naj bi pristal,
tako govori zelo staro izročilo, sv. Marko, ko je priplul sem iz Aleksandrije v Egiptu. Priplul je do
mesta, ki je bilo bogato, domišljavo in ga duhovna vprašanja niso kaj prida zanimala.
Še danes vidimo kanale, po katerih je plulo v Kristusovem času na tisoče in tisoče ladij, saj je bil
Oglej največje pristanišče v severnem Jadranu. Oglej je bil tedaj pomorska vrata Srednje Evrope s
svetom.
2. PREDKRŠČANSKI OGLEJ
a. Zgodovinski pregled od začetka do vdora Longobardov

181 pr. Kr. pošlje rimski senat tri upravitelje (Scipio Nasica, Kaj Flaminij in Manlij Acidin) s
3.000 vojaki-koloni, da zagotovijo varnost vzhodnih meja tedanje severne pokrajine
polotoka z imenom Italija.

177 pr. Kr. Rimljani osvojijo Istro.

169 pr. Kr. pride še druga skupina 1.500 kolonov.

148 pr. Kr. zgradijo cesto proti Postojni, ki poveže cesarstvbo od Genove preko Ogleja v
Ljubljansko kotlino (antična Emona).

58-56 pr. Kr. je v Ogleju s svojo armado na zimovanju Julij Cezar, ki je osvojil Galijo
(današnjo Francijo).

52-50 pr. Kr. ustanovitev Tergesteja, današnjega Trsta, Forum Julii (Čedada) in Forum Julia
Carnicum (Zuglio).

35 pr. Kr. je tukaj cesar Oktavijan s svojimi legijami na pohodu v Dalmacijo In Panonijo.

27 pr. Kr. do 14 po Kr. vlada cesar Avgust, ki je bil v mestu večkrat tudi s člani svojih
družin. Cesar Avgust uresniči “Pax romana augusta” (Rimski avgustov mir).

249 po Kr. cesar Decij v Ogleju. Tudi v Ogleju strahovito preganjanje kristjanov.

284-305 vlada cesar Dioklecijan. Tu začnejo kovati državni denar.

306-337 vlada cesar Konstantin Veliki.

Po Milanskem ediktu (313) škof Teodor zgradi prvo oglejsko cerkev, ki postane škofijska
cerkev (katedrala).

345 po Kr. sta v mestu sv. Atanazij. Prišel je iz Aleksandrije v Egiptu. Pride pa tudi cesar
Kostant za praznovanje velike noči v še ne dokončani poteodorovi cerkvi.

370-374 po Kr. biva v Ogleju sv. Hieronim, prijatelj Rufina Turannija.

381 Oglejski koncil, ki mu predseduje oglejski škof Valerijan. Obsodijo arijansko zmoto. Na
koncilu sodeluje sv. Ambrož iz Milana.

388 je izvoljen za škofa sv. Kromacij, ki je škofoval do l. 407/408. Nekateri strokovnjaki
menijo, da je zgradil krstilnico.

401 prvi barbarski vpad v mesto: Alarikovi Visigoti. Leta 410 zavzamejo Rim.

452 Atila vodi Hune, izropa in ruši mesto.

489 Teodorikovi Ostrogoti plenijo in rušijo.

553 krivoverstvo (shizma) treh sedežev in traja do leta 699.

568 vdor Longobardov pod vodstvom Alboina in postavitev Longobardskega kraljestva.

Oglej vedno bolj propada, čeprav bo užil še kakšno kratko obdobje slave v Srednjem veku,
zlasti med 9. in 11. stoletjem.
b. Gradbena (urbanistična) zasnova mesta
Oglej je živel v razcvetu svoje moči okroglo 650 let od 2. stol. pr. Kr do 5. stol. po Kr. V tem času
se je mesto silovito razvilo, zlasti v obdobju, ko je bilo glavno mesto Furlanije, Veneta do
Lomardije, Slovenije in Istre.
Leta 181 so začrtali obzidje, ki naj bi varovalo naselbino, postavljeno 12 km. v notranjost obale
Jadranskega morja in na drugi strani ob reko Nadižo.
Položaj mesta je bil torej strateški (bližina gozdov, Krasa, gline in stičišče med pokrajinami).
Kmalu so morali mestno obzidje razširiti, da je lahko sprejelo še drugo skupino kolonov. Mesto so
razdelili na pravokotne četrti, ki so jih ločevale in povezovale mestne ulice. Proti koncu 4. stol. je
obdal cesar Teodozij mesto na južni strani še z enim višjim obzidjem tako, da je bilo med obema
obzidijma 1m razdalje. Obzidje je tedaj obsegalo nekaj manj kot 1 km2. Prebivalstvo je bilo
številno in kozmopolitsko (z vsega sveta).
Oglej je bil enakovreden Ravenni in po pomenu takoj za Rimom, Bizancem in Antiohijo.
Od sijaja antičnega Ogleja je danes ohranjenega kaj malo. Kar niso porušili barbari ob svojih
vpadih v Furlanijo, je razdrla človeška zanemarjenost in zob časa. Kar je ohranjenega, naj bo na
prostem ali v muzeju, ki ga ne bomo obiskali, je samo bleda podoba nekdanjega sijaja in veličine
Ogleja.
Sredi mesta je bil Forum, ali trg na katerega so bile vezane velike uradne palače. Ob severnem
obzidju je bil Cirkus, Velike terme (kopališče) in Amfiteater. Prav gotovo so imeli tudi gledališče,
toda danes ne vemo, kje. Ob južno vzhodnem obzidju je bila mestna četrt s skladišči in tržnico.
Na levi strani reke je bilo naselje ljudi, ki so delali v pristanišču. Na različnih točkah pa so stali
templji, delavnice, gostišča, hlevi itn. Na častnem mestu je bila vladna palača. Kje je stala, ne
vemo prav natančno, menijo pa, da so našli ostanke palače v bližini cirkusa.
V 4. stol. so zrasle v mestu zgradbe za krščanske shode, predvsem cerkev in bogoslužni prostori
okrog sedanje cerkve. Zunaj mestnega obzidja so bila grobišča. Rimljani so imeli strog predpis, da
mrtvih ne smejo pokopavati znotraj obzidja. Pokopališče so postavili običajno ob cestah, ki so
vodile iz mesta. Takih cest je ugotovljenih za Oglej šest. Ob vseh šestih so bili grobovi... Večina
grobov, ki so jih izkopali, je zdaj v muzeju.
Po longobardskem razdejanju pa so se ljudje raje naseljevali vedno manj v Ogleju in vedno raje v
Gradežu in Ogleju.
Izkopanine se hranijo v sedanjem arheološkem muzeju, ki ga ne bomo obiskali...
Rečno pristanišče je na zahodnem bregu reke Nadiže in hudournika Torre. Struga je tekla v
rimskem času na vzhodu mesta, reki sta se izlivali nato v morje pri Gradežu. Danes pa teče tukaj
samo Nadiža, hudournik Torre je ubral krajšo pot, od 4. stol. dalje se izliva v Sočo na severu
mesta, preden pride do Ogleja.
Ostanke pristaniških zgradb lahko vidimo, kolikor jih je ostalo na desni strani Nadiže. Rečna struga
je merila tedaj 48 m, pristanišče pa je bilo dolgo 380 m. Strokovnjaki pravijo, da je bilo zgrajeno
pristanišče že v 2. stol. pr. Kr.
Ni si težko predstavljati pristaniški vrvež. Tukaj so razkladali pšenico, moko, dušave, dragocene
tkanine, sužnje, umetnine. Tukaj so cariniki, ki predpisujejo dajatve...
Forum je bil pravokoten trg. Izkopavanja še niso zaključena. Izkopavanja foruma so začela l. 1934,
nadaljevali so jih 1979 in zaključili približno na sredini. Ljudje so se zbirali na forumu na verske,
vojaške in druge slovesnosti. Površina je bilo večja od 1 ha, tlak je bil iz kraškega kamna, obrobljen
je bil s tremi stopnicami in tam so bile potem trgovine, delavnice, templji in uradna poslopja. Pod
stopnicami je bil kamnit jarek za odtok deževnice. Forum, ki ga poznamo po izkopaninah, je iz 2.
stol. Prav gotovo je bil na istem mestu pred njim nek drug forum, ki pa njegovih sledi niso mogli
odkriti. Na južni strani trga (foruma) je bila bazilika, sedež sodišča, vladnih sej in zborovanj
oblastnikov pa tudi veliki trgovcev. Forum so Oglejci zapustili v poznoantičnem času, ker je ostal
po barbarskih vdorih zunaj obzidja. Zanesljivo je bil forum izredno bogat s kipi, zgradbami, okrasji,
toda v srednjem veku so uporabili vse to kot gradivo za druge zgradbe in tako je večina ostankov
za nas danes neznanih.
Vidimo pa lahko ostanke dveh področij, na katerih so tedaj stale hiše. Kako je bilo, težko
ugotovimo natančno, ker so kar naprej spričo rušenj nanovo dozidavali, dodajali, spreminjali.
V 4. stol. so spremenjali bivalne prostore (hiše) v krščansko molilnico ali oratorij. Gl. npr. oratorij
Dobrega pastirja.
3. Zgodovina krščanskega oznanjevanja
Trgovina je pripeljala v Oglej tudi način in umetnost razmišljanja ter oblikovanja.
Če pogledamo z juga Ogleja proti severu, vidimo verigo Alp.
Oglej je bil tako že po svojem zemljepisnem položaju sogovornik Vzhoda in Severa. Proti Zahodu
pa je segal njegov vpliv tja do Milana in Francije...
Od antičnega Ogleja je danes najbolje ohranjenno rečno pristanišče.
Večkrat so bivali za nekaj časa v mestu rimski cesarji, zato je bila v mestu na razpolago cesarska
palača. Tukaj so bivali nekaj časa npr. Julij Cezar, Dioklecijan...
Vsekakor so pripomogli živi in strpni, razumevajoči in topli stiki s prebivalci, ki so tukaj že bivali in
z onimi, ki so nanovo prihajali na to ozemlje, da je dosegel Oglej tako kulturno in človeško
kakovost, da jo je lahko ponesel v 4. stol. kot krščansko oznanilo. V Ogleju je bila skupina
navdušenih in modrih oznanjevalcev evangelija. O tem priča cerkev s svojimi mozaičnimi sporočili
in proti koncu 4. stol. literarna dela Rufina in Kromacija.
Izročilo pripoveduje, da je prišel v Oglej sv. evangelist Marko. Ko se je vračal v Rim, je vzel s seboj
v Rim sv. Mohorja, da bi ga sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. Podtalno, zaradi
preganjanj skrivaj, se je krščanstvo v Ogleju takoj močno razvilo in okrepilo. Ko je bil 313 po Kr.
izdan “Milanski razglas”, je v Ogleju krščanstvo zaživelo v vsej moči. O tem govori dejstvo, da so
takoj po Milanskem ediktu postavili tri velike in razkošne bogoslužne dvorane v podobi podkve.
Oglej je pomemben za pokristjanjenje Slovencev na ozemlju južno od Drave. Pred 1200 leti je bila
sprejeta pomembna odločitev: za krščanstvo med Slovenci bosta skrbela Salzburg in Oglej, meja
misijonskega delovanja pa bo reka Drava.
Na Čedadskem koncilu leta 796 so natančneje določili, kako je treba praznovati nedeljo in da jo je
potrebno ustrezno ločiti od sobotnega praznovanja.
Sveti Kromacij 388-407/408
Bil je naslednik škofa Valerijana. Za škofa je bil izbran zaradi izjemne sposobnosti in gorečnosti,
kar ni bilo brez vpliva znamenitega svetnika Atanazija iz Egipta. Kromacij je bil škof v Ogleju od
388-407/408.
Bil je prijatelj in svetovalec znamenitim možem s konca 4. stol. kot so sv. Hieronim, Rufin Oglejski,
Ambrož iz Milana, Janez Zlatousti.
Krščansko življenje, ki je bilo že tako sijajno zastavljeno v Ogleju, je Kromacij dvignil do popolnosti
in jasnih določil, kako naj se odvija uvajanje v krščanstvo in vse dušnopastirsko delo. Kromacij je
zapustil najobširnejše spise med oglejskimi. Po obsegu so njegovi spisi takoj za Rufinovimi. Danes
poznamo Kromacijevih 44 govorov. Zapisali sp jih oglejski duhovniki-pisarji in Razpravo o
Matejevem evangeliju, od katere je ohranjenih 59 poglavij.
Iz Kromacijevih spisov poznamo notranje življenje oglejskega krščanstva in kulture, na katero se je
vera naslanjala. Ali kakor bi lahko rekli: spoznamo oglejsko duhovnost tistega obdobja,
neposredno pred prihodom naših prednikov na ozemlje, na katerem so misijonarili oglejski škofje
in duhovniki.
Kromacij naslanja svoje oznanilo predvsem na zahodne cerkvene očete tako, da s posebno skrbjo
opušča različna učenjačenja in grožnje (tim. moralizem). Po zgledu prve jerzuzalemske cerkve želi,
da bi kristjane preveval pristni krščanski duh ljubezni. S posebno skrbjo, tako je učil, naj se
kristjani posvečajo ubogim in potrebnim, ker smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Kar naprej
poziva na edinost in na poklicanost kristjanov, naj bomo vedno enega duha.
Rufin je napisal v Ogleju pred letom 407 Razlago veroizpovedi. Spis Blagoslovi Patrijarhov pa je
napisal takoj po svojem odhodu iz Ogleja leta 408, kar je treba pripisati Kromacijevi smrti in
Alarikovemu napadu.
Kromacijevi spisi so pastoralni, osebno pa je spodbujal tudi pisno dejavnost drugih, zlasti sv.
Hieronima in Rufina. Sv. Hieronim je šel potem iz Ogleja v Sveto deželo, da je tam globlje
spoznaval Sveto pismo.
V letih Kromacijevega škofovanja je cvetelo tudi gradbeništvo in slikarstvo. Njegova je cerkev, ki
so jo postavili nad Teodorovo, njegova je osmerokotna krstilnica ter bazilika Samostana.
Tako je osnovna cerkvena arhitektura, kakor je danes vidna in mazaično bogastvo prav iz
njegovega časa.
S Kromacijevim škofovanjem sovpada preureditev cerkvene uprave. Zaživele so nove škofije:
Čedad, Trst. Concordia tako, da je ostal Oglej patriarhat.
Ker je bil oglejski škof patriarh, je prešla nanj odgovornost tudi za kakšnih 20 škofij na Italijanskih
in kakšnih 10 škofij zunaj Italije.
Oglej je padel prvič v tuje roke leta 452, ko je mesto zavzel Atila, vodja Hunov. Mesto ni bilo
odtlej več varno. Ljudje so se začeli izseljevati najprej v bližnji Gradež, nato pa še v Čedad.
Vsekakor je ozemljska in miselna enotnost razpadla na tri nova središča. Gradež je postal kmalu
celo duhovno in politično nasprotnik Ogleja. Oglej se bo občasno še dvigoval, in padal, toda nikoli
več ne bo dosegel nekdanje živahnosti in moči. Dejansko je začel propadati. Mesto se je počasi
praznilo. Polja so postala opuščena, pojavljati se je začela malarija...
Oglej je sicer še ohranil nekdanjo slavo, toda le še kot spomin na nekdanje čase.
Kromaciju je nasledil škof Avguštin, ki mu pripisujejo, da je organiziral zasnovo Gradeža.
Ogleju in vsemu, kar je sledilo iz Ogleja na tleh Furlanije so naredili konec Benečani leta 1420.
Po tem letu je začela nazadovati vsa Furlanija, ki je ostala nezaščitena za turške vpade, ki so že bili
na obzorju.
Kar pa zadeva vse tisto, kar je ostalo od nekdanjega slavnega oglejskega patriarhata, je papež
ustanovil leta 1752 Goriško in naslednje leto 1753 Videmsko nadškofijo.
Tako so naredili tudi na področju cerkvene uprave konec tuzemski vlogi, ne pa slavi Ogleja.
Oglej je prešel v novejših časih in ob novejših spoznanjih v vlogo, ki ima nadčasovne razsežnosti.
Postal je hranitelj arheoloških najdb, ki zlepa nimajo tekmecev. Zlasti pa je postalo pomembno
sporočilo Ogleja, ki je posredoval na evangeljski način, kulturo in krščanstvo vsej Srednji Evropi in
ljudstvom, ki so se naselila na ozemlju oglejskega patriarhata in oglejskega misijonskega območja.
Dolgotrajne krize in nesreče, ki so zadele Oglej pa so odsev kriz in trpljenja ljudstev okrog Ogleja,
ki so prejela iz tega mesta kulturo, znanje in verovanje.
OGLEJSKA BAZILIKA
Posvečena je Mariji Devici ter sv. Mohorju in Fortunatu
Zgodovina bazilike
Glavni dve cerkveni ladji sta potekali vzporedno, prečna pa ju je povezovala. Vsaka dvorana je
lahko brez težav sprejela 2-3 tisoč vernikov. Postavlja se vprašanje zakaj so takrat, ne le v Ogleju
ampak tudi drugod, postavljali dve bogoslužni dvorani in ne samo ene bazilike. Edini možen
odgovor je: ena dvorana je rabila izključno za liturgične obrede, za “synaksis” (zbor vernikov:
poslušanje božje besede, maša).
Druga dvorana pa je rabila kot oratorij, za srečanja raznih krožkov, za razprave, katehezo.
To je bilo za takratni čas nekaj izrednega, če pomislimo, da se je krščanstvo takrat šele začelo
razvijati in, da je bilo za tako stavbo potrebnih ogromno sredstev. Toda bogoslužne dvorane
kmalu niso mogle več sprejemati vseh vernikov zato so jih že čez nekaj desetletij porušili in
pozidali nove, večje. Okrog leta 345 so na mestu severne dvorane zgradili novo, večjo dvorano, ki
je merila 79 metrov v dolžino in 31 m v širino. Bila je 14 metrov daljša od sedanje in največja na
vsem Oglejskem. To bogoslužno dvorano je l. 452 po Kr. porušil Atila in je niso več obnovili. Tudi
južna dvorana, ki jo je dal povečati škof Kromacij, je bila ob vdoru Hunov precej poškodovana.
Posebna značilnost: vse bazilike so bile strogo pravokotni tlorisi in brez abside.
Ko so napadi in rušenja minila, so potomci in begunci, ki so se vrnili v Oglej načrtovali obnovitev
teh bazilik. Obnovili in povečali so južno dvorano in napravili pravo baziliko, ki je odgovarjala
obsegu današnje bazilike. Gradbena dela so dokončali leta 838 pod škofom Maksencijem.
Denarna sredstva je prispeval cesar Karel Veliki. Toda bazilika je spet postala neuporabna zaradi
madžarskih vpadov in potresa leta 988. Ostanke talnega mozaika te bazilike lahko vidimo skozi
dvojno odprtino v tleh. Prva je zraven oltarja sredi prezbiterija, druga pa ob nagrobniku sv. Petra.
Sedanja bazilika
Sedanja bazilika je nastala po več obnovitvah, ki so se končale pod patriarhom Poponom leta
1031 po Kr. Dolga je 65.60 m, široka 30 m, visoka 23. Zidana je v obliki latinskega križa. Tri ladje
povezuje prečna ladja, dolga 42.80 metrov in široka 9.40 m. Bazilika lahko sprejme 10.000 ljudi.
Zidana je v romanskem slogu z gotskimi dodatki. Sloni na dveh vrstah (10+10) visokih stebrov.
Posvetil jo je patriarh Popone 13. julija 1031 ob navzočnosti dveh kardinalov in 12-ih škofov. Leta
1348 je hud potres porušil ves gornji del. Pri obnovi so baziliko dvignili za nekaj metrov in
romanske stebre med loki nadomestili z gotskimi. Patriarh Dominik Grimanij (1498-1517) je dal
postaviti mogočno tribuno v lepem renesančnem slogu, glavni oltar in oltar za Najsvetejše.
Mozaiki
Obiskovalec se vpraša, zakaj je lepi talni mozaik tako nizko. Nekateri razlagalci pravijo, da je dal
patriarh Popone navoziti na tisoče in tisoče kubičnih metrov gramoza, da bi zvišal tla ter jih pokril
z velikimi kvadratastimi ploščami bele in rdeče barve, s katerimi je bila bazilika tlakovana do
začetka našega stoletja. Toda zakaj je to storil? Ta razlaga ne pojasni dejstva, da so se celotna tla
okrog bazilike in vsega Ogleja dvignila. Oglej je bil celih 250 let zapuščen. Mesto se je zaradi
studencev spremenilo v močvirje. Voda je preplavila in ločje preraslo ceste in zapuščene palače.
Nabirala se je čedalje debelejša plast blata in zemlje in prekrila lepe mestne umetnine z
“varnostno” plastjo ilovnate zemlje, pomešane z naplavljenim prodom. To je bila velika sreča,
božja previdnost. Tako so se mozaiki ohranili dolga stoletja. Maksencij in Popone sta se verjetno
samo prilagodila naravnim danostim.
Ob vstopu v baziliko nas prevzame ogromna mozaična preproga, ki se je ohranila v današnjem
stanju že od 4. st. dalje.
1909 so nekateri avstrijski strokovnjaki sklenili, da odstranijo celoten tlak z belordečimi
kvadratnimi ploščami, ki ga je dal položiti Popone v svoji baziliki leta 1031 in je pokrival današnji
talni mozaik z nad metrsko plastjo ilovnate zemlje. To je mogoče ugotoviti ob podstavkih 16-ih
stebrov, ki so danes razkriti ob vznožju. To dejanje je uspelo. Če je sama bazilika dragocenost, je
mozaik dragocenost v dragocenosti. Celoten mozaik meri 37x20 m, to je 750 kvadratnih metrov.
To je bil tlak prve Teodorove bazilike iz leta 313 (južna Teodorova dvorana). Ko so postavljali nove
stebre so mozaike delno poškodovali, toda še po 16-ih stoletjih in pol lahko občudujemo
najpomembnejše podobe in simbole.
V prvih letih svobodnega bogočastja je krščansko občino vodil škof Theodoros. V Ogleju pa je imel
eno od svojih dvornih rezidenc cesar Konstantin. Dva mozaična napisa v severni dvorani (izkopana
kripta) dokazujeta, da je prav škof Teodor dal posvetiti prve bogoslužne dvorane.
mozaiki:
petelin se bojuje z želvo: Petelin napoveduje dan. Želva je simbol za temino. Želva se v
italijanščini imenuje “tartaruga”, kar prihaja iz strgr. “tartarouhos” in pomeni: bitje, ki prebiva v
podzemlju. Pomen freske je jasno razviden: to je boj med Kristusom in hudičem, med
krščanstvom in poganstvom.
mozaik: riba: Riba označuje Kristusa. IXTHYS v gr. pomeni ribo. Kratice za: Iesous Xristos Theou
Yios Soter (Jezus Kristus, božji Sin, Odrešenik). Ta monogram so poznali že v rimskih katakombah.
Če je rib mnogo, se simbolika spremeni; ribice pomenijo vernike.
mozaik: ptice na vejah: to pomeni raj (paradiž: lep vrt).
mozaik: dobri pastir: Okoli dobrega pastirja so različne živali. Kristusova čreda je vesoljna in
združuje vernike vsakovrstnega plemena in jezika.
mozaik: krščanska zmaga: Ta podoba je enkratna v svetovnem merilu. Krilato živo bitje drži v
rokah venec in palmovo vejo (znak mučeništva). Ob nogah tega bitja sta dve polni košari, (ena
košara je uničena, ker so prekrili štiri vdolbine, kjer so bile verjetno vdolbine oltarne mize) .
Celotni podobi gre pripisovati evharistični pomen.
mozaik: Jona
V središču je Teodorov napis, ki ga ni dal vdelati sam. Napis so vnesli pozneje po Teodorovi smrti.
V prevodu se napis glasi: “Blagor tebi, Teodor, ki ti je uspelo ob podpori Vsemogočnega in
njegove črede srečno dokončati vse to delo in ga posvetiti božji slavi”. Ribičev v raznih nošah je
dvanajst, kakor apostolov: “Naredil vas bom za ribiče ljudi.” Obširni prizor predstavlja od leve
proti desni zgodbo preroka Jona, ki tone v žrelu morske pošasti, ta ga izbljuva, Jona počiva v senci.
Prizor nas spominja na Kristusa, ki je rekel: “Kakor je bil Jona tri dni in tri noči v trebuhu velike
ribe, tako bo Sin človekov tri dni in tri noči v osrčju zemlje” (Mt 12, 40).
mozaik: Dobri pastir. Končno je vredno, da si ogledamo izvirno upodobitev Dobrega pastirja. V
rokah ne drži trde pastirske palice, marveč prijeten glasbeni instrument in z njim kliče čredo, ki jo
zbira okoli sebe. Bukolsko-verski navdih.
Kripta s freskami
Iz 8. ali 9. st.
Postavili so jo, da bi v njej hranili relikvije svetnikov, zbrane na enem kraju, zaradi češčenja in
varnosti relikvij. V sredi je nagrobnik - sarkofag- s truploma sv. Mohorja in Fortunata. Ob vdoru
Langobardov (586) so iz previdnosti prenesli svete ostanke na varno na gradeški otok. Patriarh
Marko Bardo (1471-1491) jih je vrnil, shranjene v sarkofagu, na katerega je dal vklesati napis, da
bi ovekovečil dogodek. Sledili so razni ropi. Ko so odpravili Oglejski patriarhat (1751) so goriški
kanoniki prenesli najimenitnejše relikvije in druge dragocenosti v goriško stolnico: odtlej sodijo v
stolniško zakladnico. Leta 1811 so tatovi ponovno izropali oglejsko zakladnico ter iz nje odnesli,
kar je ostalo.
Freske: iz 12. st. Upodobljeni so prizori iz življenja sv. Marka in sv. Mohorja, prizori o Kristusovi
smrti, Marijin prehod in druge podobe oglejskih mučencev.
Osrednji oder
Po potresu leta 1348 so zgradili mogočni oder ali tribuno v renesančnem slogu. Je pristna
umetniška dragocenost. Na desni strani odra je oltar v renesančnem slogu. Nekdaj so na tem
oltarju hranili Najsvetejše (kapela z Najsvetejšim). Dragocen je ploski relief, ki predstavlja Žalostno
Mater božjo z mrtvim Jezusom v naročju (Pieta) in je verjetno starejši (kapela Žalosne Matere
božje).
Glavni oltar
Sredi apside. Posvečen je Devici Mariji in sv. Mohorju in Fortunatu. Izvrstna renesančna umetnina
(1498).Na zadnji strani oltarja je ploski relief s pelikanom (simbol evharistije). Široka marmornata
plošča, ki rabi za oltarno menzo, prihaja verjetno, sodeč po poganski obliki, iz naplenjenega
materiala.
Orgle
Vdelane so v baldahin.Izdelali so jih na Dunaju 1896. Ob 50 letnici vladanja jih je daroval baziliki
cesar Franc Jožef.
Nagrobnik sv. Marka
Poleg vhoda v kripto se dviga sarkofag na štirih stebričih. Verjetno je vseboval svete ostanke štirih
oglejskih devic, mučenk. Ploski relief na prednji strani predstavlja sv. Mohorja, ko blagoslavlja štiri
device. Na zadnji strani je Kristus med dvema darovalcema.
Oblok nad apsido
Nad glavnim oltarjem se dviga polkupola apside s freskami iz Poponovih časov (11. st). Dokončno
so jih odkrili šele leta 1921. Nekoliko so poškodovane, ker jih je od začetka 18. st. pokrivala plast
ometa. Sredi oboka prestoluje Mati božja z Detetom, uokvirjena v mandorlo. Na desni: sv. Mohor,
sv. Fortunat, sv. Evfemija. Med njimi so v zmanjšani velikosti, ker so takrat še živeli: cesar Konrad
II s sinom Henrikom III. in ženo Gizelo. Na levi: sv. Marko, sv. Hilarij, sv. Tacijan. V malem pa so
upodobljeni koroški vojvoda Valbert in Popone, ki drži maketo oglejske bazilike. Tik spodaj je
osem oglejskih mučencev. Precej spodaj pa so naslikani prizori iz življenja sv. Mohorja. Napis na
ozkem pramenu nas spominja na posvetitev bazilike.
Nagrobnik svetih bratov Kancijanov
Čelna stran predstavlja Kristusa obdanega s štirimi osebami, s Kancijanom, Kancijem in Kancijanilo
v družbi s svojim učiteljem. Vsi skupaj so prestali mučeništvo v Dioklecijanovem času.
Kapela gospodov Torriani
Zgrajena 1299 kot grobnica. Iz te družine so izšli štirje patriarhi. Ker je družina izhajala iz Milana je
kapela posvečena sv. Ambrožu.
- niša sv. Hieronima: prevajalec Svetega pisma tim. Vulgate. V Ogleju je prebival med leti 370 in
375. Hieronim je rad zahajal v krščanske krožke, bil je prevzet od oglejskega petja in svetih
obredov. Tu si je pridobil prijatelje s katerimi si je pozneje pridno dopisoval. Danes je v tej niši kip
Device Marije, ki je iz barvanega kamna, iz 14 st.
Kristus iz strelskega jarka
Doprsni kip. Med 1. sv. vojno ga je izdelal vojak Edmondo Furlan. Na pokopališču poleg bazilike je
zapustil še druge lepe umetnine.
Rožnovenska kapela in niša z razpelom
Razpelo velja za čudežno. Nastalo je v 15. st., visoko je 2,15 m. Nosili so ga pri prošnjih procesijah,
ko so prosili za dež ali druge milosti.
Božji grob
Spomenik so postavili v začetku 12. st. po vzorcu tedanjega jeruzalemskega izvirnika. V nasprotni
(desni) ladji je krstilnica.
Kripta
Čudovit talni mozaik. Skrivnostna simbolika. Mistično občutje. Napis: “Blaženi Teodor, tu si
napredoval, tu si srečen”. Ta mozaik je bolj prefinjen, zato ni mogel spregovoriti kot katekizemska
knjiga preprostemu kristjanu, kakor mozaik v južni dvorani.
Preddverje in cerkev za pogane
Tu so se zbirali katehumeni, ki so se pripravljali na krst.
Krstilnica
Zunanjost: značilna oblika osmerokotnika. V notranjosti je bil krstni bazen, ki je bil sprva
osmerokoten, pozneje pa so ga zamenjali s šesterokotnim. Št. 8 je vsem davnim ljudstvom
pomenilo prerojenje. Le v Ogleju in cerkvah oglejskega patriarhata so se odločili za šesterokotni
bazen, zakaj v polmerih, ki miselno povezujejo šest kotov šesterokotnika, moremo zaznati črko
“X”, presekano s črko “I”, kar ustreza Kristusovemu monogramu.
Zvonik
Masivna in trdna, mogočna zgradba. Že od leta 1031 (skoraj 1000 let) kljubuje zobu časa,
potresom, vremenskim ujmam; večkrat ga je silovito zadela strela, četudi so temelji zaradi
arheoloških izkopavanj spodkopani in oglodani. 73 metrov zidu v višino. 153 stopnic do zvonov, ki
so 52 m nad zemljo. Čudovit razgled. Prestavlja duhovno in geografsko orientacijsko točko za vso
furlansko nižino. Rimljani so pred 22 stoletji vedeli zakaj so izbrali prav ta kraj za vojaško in
trgovsko središče. Same Benetke so gledale nanj z zavistjo in so po njegovem vzoru dvignile svoj
zvonik sv. Marka.
Gradili so ga 10 let. Uporabljali so gradbeni material porušenega rimskega amfiteatra, ki je bil prej
zraven.
Sedaj je zvonik opešal. Vrh je za 1 m s svojega težišča. Pod vrhom zija razpoka. Davni, slavni časi
oglejskega patriarhata!