Zlatorogove steze - prečenje naše najveličastnejše Stene

Zlatorogove steze - prečenje naše najveličastnejše Stene (december 2011)
Zlatorogove steze so zagotovo naša najveličastnejša vodoravna pot čez slovenske gorske
stene. Dolžina smeri meri najmanj 4 km, čas plezanja pa se meri nekje od 6 h navzgor pa tja
do nekaj dni, predvsem odvisno od izurjenosti plezalne naveze. Po zaslugi enkratne poličaste
strukture kamenine dovoljuje Triglavska Stena presenetljivo preprost prehod čez številne
stebre in grape. No, resnici na ljubo je treba povedati, da je pot vse prej kot vodoravna.
Višinska razlika, ki jo je potrebno preplezali navkreber, komaj kaj zaostaja za velikimi
vertikalnimi smermi, pri tem pa nas seveda čaka tudi dosti plezanja navzdol. Smer je pravcati
“resume”
Triglavske
Stene.
Zlatorogove steze pojdi plezat,
potem ko si opravil z veliko
triglavsko klasiko in le če ti je
anatomija veličastne Stene dobro
znana, boš našel pravo pot. Pa tudi
doživetje bo tako lepše. Na vsakem
znanem križišču boš obujal spomine
na vertikalne vzpone in tura ti bo
podarila pravi praznik. Poglaviten
problem smeri je seveda orientacija.
Težavnost je skromna, velika večina poteka v I in II težavnostni stopnji. Ker pa skoraj ni
naveze, ki ne bi tu in tam obrala kake nehotene, seveda težje variante, smer nikakor ni
primerna za neizurjeno navezo. Najzahtevnejši mesti tako orientacijsko kot plezalsko sta
prehod iz nemške smeri v črni graben in čez Jugovo grapo. Ker gre večinoma za hojo in
plezanje po policah seveda ne moreš pričakovati značilnih plezalnih mest v dobri triglavski
skali. Pogosto imaš opraviti z zelo krušljivo pečino. Police so marsikje zaprodene, nerodne.
Toda to so le redka mesta. Večinoma po zlatorogovih stezah hodiš ne plezaš. Navezi, ki se
napoti v to smer, priporočam, da obvlada plezanje do III težavnostne stopnje brez varovanja.
Če bi namreč hotel celotno smer razdeliti na raztežaje, bi dobil nemogoče trimestno število.
Če hočeš turo opraviti v normalnem času, se pravi v enem dnevu, se moraš kar podvizati in
vstopiti ob zori. Da je mogoče zadevo opraviti brez zastojev, so dokazali že prvi plezalci.
Mojstri so vse zapletene probleme rešili v enem dnevu in vmes celo utegnili nekajkrat vreči
duraka.
Smer vstopi v vzhodno obrobje stene zelo visoko. V rahlem vzponu in nato v daljšem sestopu
doseže Slovensko grapo, nato pa sledi isti polici do Nemškega turnca. Po Nemški se vzpne
skoraj do višine Okna, tu zavije desno in po ozki polički vstopi v Črni graben. Za Gorenjskim
turncem se precej spusti, obide Čopov steber, nato pa se visoko vzpne do Prusikove smeri.
Sledi spet dolg spust do Amfiteatra. Tam smer ulovi edino poličko, ki pelje čez Jugovo grapo.
Za tem se vzpne na Jugov steber, kjer je zopet treba pridelati nekaj sto metrov višine do
najbolj zapeljivega travnatega naslonjača z prelepim pogledom na prijazno Trento. In na
koncu 4 km avanture si takšno razkošje več kot zaslužiš.