Glasilo Ob Savinji - Skupnost socialnih zavodov Slovenije

Comments

Transcription

Glasilo Ob Savinji - Skupnost socialnih zavodov Slovenije
Dom Ob
Savinji
Celje
Ob Savinji
Interni časopis Doma ob Savinji Celje
Št. 29/december 2012
Foto: Rok Tržan
Paliativna nega in oskrba
v Domu ob Savinji
Aktivno staranje in
medgeneracijska solidarnost
Razgibajmo življenje z učenjem
Skupaj soustvarjamo lepe
trenutke že osem let
V letu 2012 smo doživeli ...
Uvodnik: Leto za letom, korak za korakom
04
Kronologija dogodkov
10
Prostovoljstvo v Domu ob Savinji
11
Darko Ledinski obiskal Dom ob Savinji
12
Športne in družabne igre v Velenju
13
Očistimo Slovenijo
14
Celje je postalo moje mesto
16
Aktivno staranje in medgeneracijska solidarnost
17
Sodelovanje generacij
18
Stezice med generacijami
19
Ustvarjalno in športno obarvan teden
Kazalo
03
Izdajatelj:
Dom ob Savinji Celje
Zanj:
Bojana Mazil Šolinc
Produkcija:
Fit media d.o.o.
Fotografije:
foto dokumentacija Doma
ob Savinji Celje, Rok Tržan,
www.dreamstime,
www.shutterstock.com
Avtorici božične hiške na
naslovnici: Nataša Majetić
in Stanka Ribič
Tisk:
Tiskarna Koštomaj
Naklada:
1.000 izvodov
Celje, december 2012
otrok iz Slavonskega Broda
20
Skupina Zvončki
22
Beseda - besede
24
Sreda je naš dan
25
Naša skupina Planike
26
Paliativna nega in oskrba v Domu ob Savinji Celje
29
Mediacija
30
Ogled kaktusov
32
Pot na Brezje
33
Rokovala se je s predsednikom Danilom Türkom
34
Razgibajmo življenje z učenjem
36
Dan mladosti v sončnem parku
39
S polno žlico zajeto življenje
40
Skupaj soustvarjamo lepe trenutke že osem let
41
Kakovost življenja v domačem okolju
43
Pita iz pšeničnega zdroba
44
Kronologija dogodkov
47
Informacije
Uvodnik direktorice
Ob Savinji
3
Leto za letom,
korak za korakom
Spoštovani stanovalci in sodelavci, uporabniki
Centra za pomoč na domu, pristojni na Mestni občini Celje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, svojci in prijatelji naših stanovalcev ter
poslovni partnerji.
Časi se spreminjajo, nekatere stvari pa kljub temu
ostajajo. Moramo se znajti v tem vrtincu izzivov
in ohraniti mirno kri. Pomembno je, da smo sami
sposobni spremeniti svoje življenje na bolje in da
znamo vzpostaviti zdravo distanco do stvari, ki
se dogajajo okrog nas. Kadar imamo svoj notranji
mir, kadar sledimo svojemu srcu in sprejemamo življenje v vsej svoji lepoti, vemo, kaj nas v življenju
res osrečuje in kaj je v našem življenju pomembno.
Ljudje potrebujemo človečnost, pozornost, razumevanje. Brez dobrih človeških odnosov ni dobrih rezultatov ne v zasebnem, ne v poslovnem
življenju.
V domu se srečujemo različne generacije, sodelujemo in negujemo sožitje. Več kot bo vsak izmed
nas naredil iz srca, več bo sočutja in solidarnosti
in tako bo bolje za vse ljudi.
Še vedno uspešno ponujamo vse storitve na področju varstva starejših in ostajamo osrednja ustanova, ki zagotavlja različne programe in storitve, ne
samo v Celju, temveč v regiji.
Letos so morali naši obiskovalci dnevnega centra
kar za nekaj tednov zapustiti svoje prostore in se
preseliti v večnamenski prostor. Tudi letos nam je
uspelo zbrati sredstva za prenovo medetaže. Hvala
vsem za potrpežljivost in razumevanje. V našem
domu smo vajeni prenov in delujemo kot utečena
ekipa, ki se zna vedno znova prilagajati situacijam.
Leto za letom, vse od leta 2000, korak za korakom,
foto: Rok Tržan
V teh prazničnih dneh iztekajočega se leta 2012
so nas zaobjele lepe želje in dobre misli. Upam, da
se bo nas bodo dotaknile in da se jih bo vsaj delček
uresničil.
Bojana Mazil Šolinc
z veliko mero potrpežljivosti vseh nas prenavljamo in urejamo naš Dom ob Savinji.
Tudi načrti za prihodnost so smeli. Drugo leto bo
naš dom star 40 let in želimo prenoviti še zadnji
dve nadstropji ter razširiti dnevni center, v katerem bodo tudi gospodinjske skupine. Razmišljamo
tudi o povečanju delovne in fizioterapije, saj na
ta način pridobimo prostor za morebitni center
dnevnih aktivnosti.
V Domu ob Savinji se nenehno trudimo za to, da
smo uspešen dom, v katerem se varno in dobro
počutimo. Kot vsa leta do sedaj se bomo tudi v
prihodnje s sočutjem odzivali na potrebe ljudi, saj
želimo ostati dom, ki je prijazen ljudem v starejših
letih in v katerega se radi vračamo tudi drugi.
Z veseljem lahko povem, da smo letos vsi skupaj
prejeli že drugo Zlato vrtnico Turističnega društva
Celje za lepo urejeno okolico.
Vsak dan v letu 2013 Vam želim obilo iskrenih besed, prisrčnih nasmehov, miru, ljubezni in sreče,
ki naj bodo vtkani v vsak trenutek življenja.
Srečno 2013!
Bojana Mazil Šolinc, direktorica
4
Ob Savinji
Kronologija dogodkov
Novoletna
zabava
Tudi
plesali
smo
Pust v
našem
domu
Kronologija dogodkov
Ob Savinji
Presenečenje
za 8. marec in
40 mučenikov
Peka peciva
v dnevnem
centru
Gobice na
tekmovanju
5
6
Ob Savinji
Mesečno
praznovanje
rojstnih dni
Zaključek
telovadbe
Izdelovanje
butar v
družbi vrtca
in dijakov
Kronologija dogodkov
Ob Savinji
Kronologija dogodkov
Izdelovanje
velikonočnih
pisank v delovni
terapiji
Nastop
literarne
skupine
v mestu
Praznovanje
rojstnega dne
v skupini za
samopomoč
7
8
Ob Savinji
Kronologija dogodkov
Pomerili smo se v metanju riževih vrečk v obroč
Telovadba v Dnevnem centru
Kronologija dogodkov
Ob Savinji
Izlet na
Šmartinsko
jezero
Vožnja
z ladjico
po jezeru
Športne igre
stanovalcev
v Velenju
9
10
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Prostovoljstvo
v Domu ob Savinji
»Prostovoljstvo je pomembna vrednota! Kaj je
hvalevrednejšega, pomembnejšega od nesebične
pomoči sočloveku? Kaj nas lahko bolj izpolnjuje, kot prav zavest, da nekomu pomagamo, ne da
bi pričakovali plačilo ali formalno hvaležnost?
Prostovoljstvo prav gotovo ustvarja najlepše in
najbolj plemenite odnose med ljudmi. Obenem pa
to delo pomembno dopolnjuje dejavnost različnih
institucij in pomembno prispeva k urejanju življenjskih razmer v družbi nasploh. Prostovoljstvo
je tudi priložnost, da tako mladi kot starejši s tem,
Podelitev priznanja
ko pomagajo drugim, razvijajo dobre medsebojne
vezi in tkejo prijateljstva. Prostovoljno delo nam
daje tudi priložnost, da razvijamo nova znanja in
veščine, sočutje, spoštovanje, in da pridobivamo
dragocene življenjske izkušnje ter predvsem samospoštovanje,« je ob Evropskem letu prostovoljstva 2011 dejala poslanica soproge predsednika
republike in ambasadorke prostovoljstva Barbare
Miklič Turk.
Tudi v našem domu se lahko pridružimo tem besedam in s ponosom obeležimo lepo število prosto-
V letu 2012 smo doživeli
Ob Savinji
11
voljcev, ki nas obiskujejo v našem domu, nam pomagajo razvijati dobre medosebne vezi, tkejo nova
prijateljstva in bogatijo naš vsakdan. V šolskem
letu 2011/2012 je bilo tako med nami 79 prostovoljcev, med katere sodijo učenci in dijaki osnovnih in srednjih šol, Fakulteta za socialno delo, prostovoljke, ki so voditeljice skupin za samopomoč,
literarne skupine, prostovoljec, ki vodi naše pevce,
bralke časopisa skupine Dobro jutro, prostovoljka,
ki nam daje pravne nasvete, prostovoljci, ki vodijo računalništvo, prostovoljci, ki so člani mednarodne organizacije Krščanske cerkve Kalvarija in
ostali posamezniki, ki v okviru individualnega
druženja dopolnjujejo kakovost našega bivanja.
Kot vsako leto smo tudi letos sodelovali na natečaju za naj prostovoljca leta 2011 in tako med 162
posamezniki bili deležni treh priznanj naših prostovoljcev, ki so prejeli plakete za naj prostovoljca
leta 2011. To so bili Breda Kovač, Katja Burger in
Erih Zavolovšek. V okviru projekta Prostovoljec
leta 2011 je že desetič zapovrstjo potekala tudi
sklepna prireditev, ki jo je organiziral Mladinski
svet Slovenije, projekt pa je podprl predsednik RS
dr. Danilo Türk. Slovesnost s podelitvijo priznanj
je potekala v kongresni dvorani na Brdu pri Kranju.
V čast mi je bilo, da sem lahko na to slovesnost
pospremila eno izmed dobitnic priznanj, našo prostovoljko Bredo Kovač, in se tako srečala z našim
predsednikom, ki je ob podelitvi priznanj povedal:
»V današnjih časih nastajajo velike razlike med
revnimi in bogatimi, med zaposlenimi in brezposelnimi, med ljudmi, ki živijo v različnih kulturnih
in socialnih okoljih. Prostovoljstvo lahko na svoj
iskren način omili te razkorake in nasprotja ter
pripomore k dostojnejšemu, pravičnejšemu in humanejšemu življenju ter k dobrim medčloveškim
odnosom. Prostovoljstvo je čedalje bolj razvito in
čedalje močnejše.«
Vsako leto z veseljem ugotavljamo, da ljudje kljub
obilici obveznosti, časovni stiski in hitremu tempu vsakdana še vedno najdemo čas za sočloveka,
s katerim v prvi vrsti bogatimo svojo osebnost in
s svojim nesebičnim delom prispevamo v družbi
nekaj dobrega.
Mateja Škrinjar
Gospod Ledinski si je ogledal Dom ob Savinji
Darko Ledinski
obiskal Dom ob Savinji
Dne 13. 7. 2012 si je g. Darko Ledinski, namestnik
hrvaške ministrice na Ministrstvu za socialno politiko in mlade skupaj z načelnico Sektorja za odrasle osebe ga. Ano Mlinarić v okviru dvodnevnega
strokovnega obiska v Sloveniji ogledal tudi Dom
ob Savinji v Celju. Svoje vtise sta po zaključku
obiska delila z g. Koprivnikarjem, predsednikom
upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov
Slovenije in dejala, da sta med obiskom doma nadvse uživala. G. Ledinski je bil izjemno pozitivno
presenečen nad široko paleto dejavnosti, ki jih
dom izvaja in nad odlično organiziranostjo celotnega doma, za kar je potrebna odlična ekipa delavcev in jasna vizija direktorice. Oba je navdušilo
pozitivno in domače vzdušje, ki vlada v domu, k
čemur pripomore tudi ves zanos in energija, ki jo
izžareva ga. Bojana Mazil Šolinc. Presenečena sta
bila nad dobrim stanjem stavbe, ki je plod neprestanega vlaganja in izboljšav. Za obisk sta se najlepše zahvalila in dom označila za vzorčen primer,
kaj vse je mogoče narediti s stalnim in skupnim
angažmajem vseh zaposlenih.
Nina Langerholc, Skupnost socialnih zavodov
12
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Športne in družabne
igre v Velenju
Letos junija so bile v Velenju športne igre domov
starejših občanov celjske regije. Našo ekipo sta ponosno vodili fizioterapevtka Zdenka Zemljak in
delovna terapevtka Lucija Štalcar.
Z nami sta bila tudi dva »navijača«, ki sta nas burno spodbujala pri vseh igrah. V domu so nas lepo
sprejeli in pogostili. Ko so prišli tekmovalci vseh
domov, nam je nekaj lepih besed namenila tudi direktorica velenjskega doma.
In tako so se začele športne igre.
Zaradi slabega vremena so se igre odvijale v zaprtih prostorih doma. Odšli smo v jedilnico, kjer
smo začeli z lovljenjem žogic. Premaknili smo se
Udeleženci in zmagovalci iger
v sosednji prostor, kjer je sledilo kegljanje na ruskem kegljišču. Tretja športna panoga je bila metanje vrečk v tarčo. Tu smo imeli nekaj manj sreče,
vendar nam zaradi tega ni padla volja in motivacija. Pri četrti igri – sestavljanje slike (puzzle) pa
nismo imeli dovolj hitrih prstov, zato slike nismo
sestavili v celoti. Pri tej igri nobeni ekipi ni uspelo
sestaviti celotne slike v določenem času.
Igre so se zaključile z veliko dobre volje in smehom, priznanja in pokale je podelila direktorica
doma upokojencev Velenje.
Veselimo se naslednjih iger, drugo leto.
Tekmovalci športne ekipe Doma ob Savinji
Prostovoljno delo
Ob Savinji
13
Očistimo Slovenijo
24. marca 2012 je bila drugič v zgodovini Slovenije
organizirana vseslovenska prostovoljska okoljska
akcija. Namen akcije je bil odstraniti komunalne odpadke iz divjih odlagališč. Poleg tega je bilo
potrebno očistiti tudi okolice šol, vrtcev, naselij
in sprehajalnih poti. Tudi pri nas smo se odzvali
na akcijo in očistili okolico doma. Kot vedno se je
akcije tudi letos udeležila gospa direktorica, ki je
dala za radio tudi intervju. V Celju se je v akcijo
vključilo več kot 1000 prostovoljcev, ki so čistili v
mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Po poročanjih s terena letos ni bilo toliko odpadkov, kot
jih je bilo prejšnje leto. Prihodnjič vabljeni na akcijo v čim večjem številu.
Zdenka Zemljak
Čistilna akcija na nabrežju Savinje
14
Ob Savinji
Prostovoljno delo
Celje je postalo
moje mesto
(Razgovor z Željko Vovk)
Prostovoljka in znana Celjanka Željka Vovk je bila
osemindvajset let (od ustanovitve leta 1981) predsednica KO RK MČ Slavka Šlandra, zdaj pa je še aktivna pri Društvu upokojencev Celje, Medobčinskem
društvu delovnih invalidov Celje in pri Območnem
združenju RK Celje. Deveto leto dela kot prostovoljka v Medgeneracijskem društvu za samopomoč
Savinja, kjer vodi dve skupini starejših.
Njene korenine segajo v Slavonijo, v mesto Pakrac.
Kot višjo fizioterapevtko, štipendistko JLA, jo je
pot zanesla v Rimske Toplice, kjer je službovala
petindvajset let do upokojitve, nakar se je še bolj
predala delu v društvih in organizacijah ter služila
v dobro ljudem. Delovala je pri Občinskem združenju RK Celje, pri Društvu invalidov Celje, Društvu
upokojencev Celje, pri KO Zveze borcev MČ Slavka
Šlandra in kot članica Sveta Mestne četrti Slavka
Šlandra.
Za svoje delo je prejela številna priznanja; pred
devetimi leti je dobila bronasti grb Mestne občine
Celje, Rdeči križ Slovenije jo je najprej odlikoval z
bronastim znakom, leta 2007 pa je prejela še srebrni znak RK Slovenije. Poleg najljubših priznanj
ima še številne druge pohvale in priznanja za
delo in zasluge. Je naj prostovoljka za leto 2008 v
Sloveniji in za leto 2011 naj prostovoljka Mestne
občine Celje (MOC).
Željka Vovk je mati sina Daria in hčere Melanye ter
babica vnukinj Kim, Tine, Line in Mie.
Kaj vas je spodbudilo, da ste si izbrali poklic fizioterapevtke in se izšolali zanj?
Želja po delu z ljudmi me je pritegnila k zdravstvu,
zato sem hotela postati zdravstvena tehnica. Nato
me je oče vpisal v zdravstveno šolo (smer fizioterapevt) v Lipiku, kjer je tudi zdravilišče. Po končanem srednjem in višjem šolanju so me, ker me je
štipendirala JLA, razporedili v Center za rehabilitacijo v Rimske Toplice.
Katere vrednote ste v mladih letih čislali?
Gojila sem spoštovanje in sočutje do sočloveka, do
starejših, do invalidov. Najpomembnejši pa so bili
seveda medsebojni odnosi.
Že dolga leta živite v Celju. Zakaj ste pravzaprav
prišli sem?
V Celje sem se preselila z družino iz Rimskih
Toplic, kjer smo kupili stanovanje, v katerem še
danes živim. In Celje je postalo moje mesto.
Radi živite tu? Imate radi Celje?
Zelo rada živim tu. V Celje sem resnično zaljubljena. Na drugem mestu pa je zame Izola.
Kaj vas veže na vašo prvotno domovino? Še zahajate tja?
Moje korenine res segajo v sosednjo državo
Hrvaško – rodila sem se v Slavoniji. Na mesto, kjer
sem preživela svojo mladost, me veže le očetov
grob. Moja domača hiša je še od vojne prizadeta,
vse sorodnike, tudi mamo, pa imam v Slavonskem
Brodu. Z njo me vežejo čustva in odnos hčere do
mame; tudi do ostalih sorodnikov, ki še živijo, me
vežejo rodbinske vezi.
Bi se tja vrnili za vedno?
Ne. V Celju živim že petinštirideset let. Tu sta
moja otroka, tu so moje vnukinje. Tudi prijateljev
in znancev imam veliko. Tu vse poznam. Velik del
življenja, pravzaprav večji del življenja, sem preživela v Sloveniji in jo smatram za svojo domovino.
Med vojno na Hrvaškem ste skrbeli za sorodnike, ki so se zatekli k vam. Med njimi tudi vaša
mati. Kako ste to zmogli?
V času te nore in grozne vojne sem kot aktivistka
občinskega odbora Rdečega križa delovala pri sprejemu beguncev. Tako so prišli na vrsto tudi moji
sorodniki, ki jih je bilo petnajst. Sprejela sem jih
v svojem stanovanju. Hvaležna sem Območnemu
združenju RK Celje in nekaterim aktivistom KO
RK, ki so mi v tistih hudih časih veliko pomagali s
hrano, ležišči in toplimi oblačili za moje sorodnike, ki so prišli v Celje v letnih oblekah.
Koliko časa ste skrbeli za begunce?
Različno, od dveh mesecev do enega leta. Pomagala
sem jim urejati potne liste, da so lahko odšli v tujino – v Nemčijo, Avstralijo in drugam.
Prostovoljno delo
Ob Savinji
15
Prostovoljka Željka Vovk v družbi stanovalcev doma
Dolga leta ste delali kot višja fizioterapevtka v
Centru za rehabilitacijo v Rimskih Toplicah. Ste
bili kdaj razočarani nad delom?
Ne. Delo samo me ni razočaralo.
Kaj pa ljudje?
Nad ljudmi pa sem bila razočarana. Vem, da je vsak
človek v življenju kdaj razočaran, tudi na delovnem
mestu, kjer nesporazumi naj ne bi bili prisotni.
Doživela sem 'kratek stik' s pacientom. Bil je general, ki je svoj visok čin želel uveljaviti v zdravilišču.
Ko je odšel, je bil konflikt med zaposlenimi pozabljen, kot da ga ni bilo. Na moji duši pa je pustil globoke rane. Poštenje gotovo nekaj velja, a takrat ga
ni bilo.
Po upokojitvi ste se razdajali pri RK in drugje.
Zdaj ste še prostovoljka pri Medgeneracijskem
društvu za samopomoč Savinja. Kaj vas je nagovorilo k temu?
Kot zdravstvena delavka živim s čutom za onemogle, ostarele. Zaradi aktivnostih pri DU Celje so me
napotili na izobraževanje za delo s starejšimi osebami. Takrat je bil pogoj, da po končanem izobraževanju vodim skupino starejših ljudi za samopomoč.
Tako sta se rodili dve skupini, ki ju še danes vodim.
Ni mi žal, res pa zahtevajo priprave na srečanja kar
precej energije.
Za svoje delo ste prejeli številna priznanja.
Katero vam je najljubše?
Najbolj me je razveselilo prvo priznanje, to je bila
plaketa takratne krajevne skupnosti leta 1983, najljubši pa mi je bronasti grb MOC. Vesela sem, da so
me prepoznali kot zaslužno krajanko. Priznanje mi
je resnično godilo, ljube so mi tudi plakete Rdečega
križa Slovenije, saj sem na tem področju opravila
kar dosti dela. Seveda sem ponosna na zadnji dve
priznanji za naj prostovoljko.
Kako vidite svojo prihodnost?
Na nogah. Želim, da bi še nekaj časa opravljala poslanstvo za dobrobit človeka. Predvsem pa si želim
dobrih odnosov z ljudmi in seveda zdravja.
Bi želeli še kaj povedati?
Rada bi poudarila in pohvalila dobre odnose in sodelovanje z Domom ob Savinji ter čutečimi zaposlenimi doma z direktorico na čelu. Že dolga leta
sem povezana z večjim številom delavcev doma in
sodelujem z domskimi skupinami ter njihovimi voditelji. Obiskujem naše krajane v domu. Vsem zaposlenim čestitam za uspešnost in želim, da bi še
naprej dobro sodelovali.
Ljudmila Conradi
16
Ob Savinji
Povezovanje generacij
Aktivno staranje in
medgeneracijska solidarnost
Leto 2012 je evropsko leto aktivnega staranja in
medgeneracijske solidarnosti in nas opozarja na
pomen, ki ga imajo starejši v družbenem življenju.
Pogosto se spregleda, kako veliko dajejo družbi
starejši, ko negujejo in skrbijo za starše ali zakonca, pazijo na vnuke, svetujejo in pogosto tudi
finančno podpirajo svoje družine in še bi lahko
naštevali. Enako pomembno je delo, ki ga opravijo
kot prostovoljci v krajevnih skupnostih, pri gasilcih in lovcih, pri Rdečem križu, itd. Namen evropskega leta je prav to – dati priznanje starejšim in
njihovemu prispevku družbi ter jim omogočiti
boljše pogoje.
V okviru projekta EU PIKA, ki ga izvaja Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije
(MFDPŠ) iz Celja, je bila 21. junija 2012 v prostorih
Doma ob Savinji Celje organizirana okrogla miza,
ki so se je kot razpravljavke udeležile: mag. Milica
Lahe (Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v
Mariboru), ga. Bojana Mazil - Šolinc (direktorica
Doma ob Savinji), mag. Danijela Lahe (Filozofska
fakulteta Univerze v Mariboru), ga. Katja Esih
(direktorica Regijskega študijskega središča
Celje), ga. Petra Šušter (koordinatorka aktivnosti
v centru starejših – Hiša generacij Laško) ter dr.
Karmen Kolnik (Filozofska fakulteta Univerze v
Mariboru), ki je srečanje tudi povezovala.
Udeleženke okrogle mize so med drugim poudarile, da aktivno staranje pomeni z različnimi aktivnostmi v starosti vzdrževati dobro življenjsko
(mentalno in fizično) kondicijo, da bo čas, ko starejši potrebujejo pomoč okolja, čim krajši in čim
manj boleč. Aktivno staranje pomeni , da smo tudi
na starost dovolj zdravi in družbeno dejavni, da
nam je raznoliko delo v zadoščenje, da smo v vsakdanjem življenju samostojni in da se udejstvujemo kot državljani. Tudi na starost lahko še vedno
prispevamo svoj delež družbi in živimo kakovostno življenje. Vsi moramo kar najbolj izkoristiti
svoj potencial, ki ga imamo tudi v poznejših letih.
Nenehno je potrebno spodbujati aktivno družbeno in družabno življenje starejših. Udeleženke so
predstavile številne primere dobrih praks iz svojega delovnega okolja, ob enem pa tudi opozorile na
probleme in odprta vprašanja.
Evropsko leto 2012 kot leto aktivnega staranja in
medgeneracijske solidarnosti opozarja zlasti na tri
področja:
Družbeno udejstvovanje – upokojitev in starost
ne pomenita brezdelja. Pogosto se spregleda, kako
veliko dajejo družbi starejši, ko negujejo in skrbijo
za starše ali zakonca, pazijo na vnuke, kuhajo zaposlenim družinskim članom itd. Enako pomembno je delo, ki ga opravijo kot prostovoljci. Namen
evropskega leta je prav to – dati priznanje starejšim in njihovemu prispevku družbi ter jim omogočiti boljše pogoje.
Samostojno življenje – s staranjem zdravje peša,
vendar lahko to z marsičem omilimo. Že z majhnimi posegi in spremembami v okolju lahko olajšamo življenje ljudem, ki jih mučijo bolezni in
invalidnost. Aktivno staranje pomeni zmožnost
starejših, da kar najdlje sami urejajo svoje življenje.
Zaposlovanje – življenjska doba v Evropi se daljša,
upokojitvena starost se dviga. Mnoge so skrbi, da
starejši ne bodo mogli obdržati zaposlitve oziroma
najti nove in tako izpolniti pogoje za dostojno pokojnino. Starejši delavci morajo dobiti več možnosti pri zaposlovanju in ohranjanju svoje finančne
neodvisnosti .
Karmen Kolnik
Povezovanje generacij
Sodelovanje generacij
S projektom »Glasbeni pristop k sodelovanju generacij« želimo bogatiti medčloveške odnose in
plesti prijateljstva med ljudmi, z izmenjavo znanj
in izkušenj med generacijami. S projektom želimo
vzpostaviti in razširiti solidarnost in sožitje med
generacijami v okviru aktivnega in kreativnega
preživljanja časa. Menimo, da je prostovoljstvo in
povezovanje generacij družbeno priznana in cenjena vrednota. S projektom želimo vzpostaviti
mobilnost dijakov (kot element vseživljenjskega
učenja) in prispevati k sodelovanju medkulturnih
zmožnosti ter pridobivanju izkušenj v medkulturnih stikih.
Nove informacije o prostovoljstvu bodo spodbujale aktivno sodelovanje šole, dijakov, učiteljev
in posameznikov pri vključevanju v prostovoljno
delo na osebni in javni ravni. S tem bodo pomagali graditi družbo, ki ohranja in razvija kakovost
življenja, družbeno blaginjo in enake možnosti za
vse.
V projekt so aktivno vključeni trije partnerji:
Glasbena in plesna predstavitev
Ob Savinji
17
• Škola za umjetnost, dizajn, grafiku i odječu
Zabok (Hrvaška)
• Srednja škola za saobračaj i komunikacije
Sarajevo
• Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in
medije Celje
Države so se predstavile na temo ljudska glasba
(ljudska pesem, ljudska glasbila). Znana pri nas, a
ne dovolj razvita, je ideja, da bi mlajša generacija
lahko v večji meri pomagala starejši – da bi tudi v
okviru šol spodbujali prostovoljno delo s starejšimi ljudmi.
Zaključna prireditev je potekala v Šolskem centru
Celje, kjer so posamezne države s svojo glasbo in
plesom predstavile svojo državo in kulturo. Istega
dne pa so ob koncu projektnega dela stanovalci,
prostovoljke in delavci Doma ob Savinji v zahvalo
za sodelovanje pripravili program zaključne prireditve, kjer smo se vse države predstavile še enkrat,
domski zbor pa je zapel.
Druženje dveh tako različnih generacij je bilo sprva zelo nerodno, kasneje pa je postalo sproščeno in
prijateljsko. Veliko znanja in izkušenj je bilo pridobljenih na obeh straneh, še zlasti pri dijakih.
Lidija Leskovšek
18
Ob Savinji
Povezovanje generacij
Stara leta
Stezice med
generacijami
V ponedeljek, 21. maja 2012, so dijaki naše šole
nastopili v Domu ob Savinji Celje s kulturno prireditvijo z naslovom »Stezice med generacijami« pod
mentorstvom profesoric Tanje Štante Benčina,
Simone Rap in Danice Kocijan Kiker.
S tem kulturnim dogodkom v domu upokojencev
je Poslovno-komercialna šola obeležila: leto 2012
kot evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, Teden vseživljenjskega učenja; 1. mednarodni teden kulturno-umetnostne
vzgoje; 21. maj, svetovni dan kulturne raznolikosti za dialog in razvoj ter hkrati podprla projekt
Mladi ambasadorji medkulturnega dialoga, katerega temeljni cilj je omogočati sožitje različnih
kultur v medkulturnem svetu.
Stanovalci doma so z zanimanjem prisluhnili našim dijakom in bili veseli našega druženja z njimi. Sodelovali so: Robi Velenšek, 1. C, Valentina
Lisančić, 1. D, Katja Dimec, 1. D, Tjaša Satler, 1.
D, Igor Radić, 2. A, Ines Drnolšek, 3. Č, Simona
Kolmanič, 3. Č, Rok Kokovnik, 4. A. Prireditev je
ujela v objektiv Monika Zorko, 1. A PTI.
Tanja Štante Benčina
Nekoč sem veselo plesal,
pel, pesmi pisal
in pticam igral.
Zdaj pa samo poslušam
ptičje petje in za vsako pesem
bi ne vem kaj dal.
Nekoč sem živahno
plaval kot riba v vodi
in užival v sončni svetlobi.
Zdaj pa v senci na
suhem opazujem,
kako se ribe živahno zaletavajo
od skale do skale,
kot da bi jim to bil hobi.
Nekoč sem bil
vrhunski športnik,
s polno močjo
streljal žogo na gol.
Zdaj pa me trga v kosteh,
kot da bi mi kdo
v žile natrosil sol.
Nekoč sem z vlakom potoval
po svetu in bile so
čudovite vožnje.
Zdaj pa imam
samo še domotožje.
Nekoč sem garal kot žival,
da bi si zaslužil denar.
Zdaj pa samo
čakam na pokojnino
in za vse drugo mi ni nič mar.
Nekoč sem vozil avto,
ker sem imel vozniški izpit.
Zdaj me drugi
z vozičkom porivajo,
ker sem čisto povit.
Nekoč sem bil mlad
in radovedno opazoval,
kaj so počenjala
mlada dekleta.
Zdaj pa sem priklenjen
na voziček, ker so od nekod
priletela stara leta.
Blaž Šafarič
Povezovanje generacij
Ob Savinji
19
Ustvarjalno in športno obarvan teden
otrok iz Slavonskega Broda
Mestna občina Celje želi preko sklepanja prijateljstev in s povezovanjem z drugimi mesti doma in v
tujini prispevati k povezovanju med narodi in ljudmi, k poznavanju in spoštovanju kulturnih razlik
in medkulturnemu dialogu.
Celje goji partnerske in prijateljske vezi z mnogimi
mesti doma in v tujini. Leta 2010 smo se s podpisom Sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju povezali tudi s hrvaškim mestom Slavonski Brod. V
tem času smo vzpostavili sodelovanje na mnogih
področjih, naša želja pa je, da sodelovanje prenesemo tudi na področje izmenjav in sodelovanja med
mladimi, saj je takšno sodelovanje največje zagotovilo, da se bo partnerstvo vzdrževalo in razvijalo tudi v prihodnje.
Prav zato smo še posebej veseli, da so se povabilu Mestne občine Celje k pripravi programa ob
letošnjem obisku 34 otrok iz Slavonskega Broda
odzvali OŠ Lava, Dom ob Savinji in TRC Celjska
koča. V času med 13. in 17. januarjem smo skupaj
pripravili zelo pester in raznovrsten program, ki je
otrokom iz Slavonskega Broda omogočil preživljanje ustvarjalnega in športnega tedna. Otroci so bivali pri svojih vrstnikih iz OŠ Lava, skupaj z njimi
posneli film, spoznali šolski vsakdan naših otrok
in smučali na Celjski koči. Poleg tega so spoznali
mesto Celje in se udeležili ustvarjalnih delavnic v
Domu ob Savinji.
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so sodelovali pri
pripravi in izvedbi obiska otrok iz Slavonskega
Broda in upamo, da se bodo vzpostavljeni kontakti
razvili v uspešno sodelovanje med šolami, učenci
in institucijami v prihodnje.
Mag. Barbara Bošnjak
Mesto Celje je gostilo otroke iz Slavonskega Broda,
ki so bivali pri vrstnikih naše šole. Ker na šoli dajemo velik poudarek vzgoji otrok, vrednotam, ki
so zelo pomembne, da se jih mladi naučijo in jih v
vsakdanjem življenju tudi živijo, smo mladim go-
Na obisku mladi iz Slavonskega Broda
stom želeli pokazati košček teh prizadevanj. Med
pomembne vrednote sodijo tudi medosebni odnosi, in sicer odnos do vrstnikov, odnos do učiteljev,
odnos do starejših in zato smo se dogovorili, da
jim iz prve roke pokažemo, kako lahko učenci prenašajo mladostno energijo, ustvarjalnost in druženje tudi na starejšo generacijo. Mladi, če so dobro
vodeni, še vedno znajo čutiti s starejšimi in se radi
družijo z njimi. V preteklosti so vedno zelo radi zahajali v vaš Dom ob Savinji in tako je nastala tudi
ideja, da bi skupaj z vrstniki obiskali dom in v delavnicah skupaj s stanovalci tudi ustvarjali. Za vse
otroke je bila to zelo koristna in dobra izkušnja, ki
jim je ostala v izjemno pozitivnem spominu, kar so
mladi iz Slavonskega Broda še posebej izpostavili.
Mladim je potrebno mnogokrat približati življenje
ostalih ljudi, še posebej starejših, da se naučijo lepega odnosa, strpnosti ter načina, kako pomagati
šibkejšim. Prav tako se naučijo obnašati, kar jim bo
v prihodnosti tudi zelo koristilo. Takšna izkušnja
druženja je vedno nekaj posebnega in tako so bili
nad skupnim obiskom doma izjemno navdušeni.
Še posebej jim je všeč, kadar lahko učenci košček
svoje ustvarjalnosti pokažejo starejšim in jih tudi
česa naučijo. Hvala vsem za to izkušnjo.
Ravnateljica Marijana Kolenko, Osnovna šola Lava
20
Ob Savinji
Naše skupine
Skupina Zvončki
Družimo se v skupini, ki se nahaja v II. nadstropju
SD, vsak dan dopoldan in tudi popoldan. Največji
poudarek pri našem delu je v skupinskem delu (telovadba, družabne igre, sprehodi, kuhanje, izleti,
športne aktivnosti, miselne igre). Pri tem delu se
spodbujamo in krepimo socialne vezi, sočasno pa
uporabljamo tudi individualni pristop, saj lahko
določene težave in stiske posameznika v skupini
rešujemo le s to metodo dela. Poglejmo, kaj so nam
povedali člani:
• nisem si predstavljala, da bom lahko tako srečna v domu,
• sem zvesta članica te skupine,
• imam se lepo, veliko delamo, se pogovarjamo,
srečna sem v skupini,
• počutim se lepo, rada telovadim,
• lepo se imamo, delamo okraske, se zelo razumemo, radi tudi zapojemo,
• ko je bilo sonce, smo se sprehajali po našem lepem parku, drugače pa se družimo v našem lepem prostoru,
• pekli smo čevapčiče, hrenovke, jabolka, pala-
Aktivnosti skupine Zvončki v domskem parku
•
•
•
•
•
•
•
•
•
činke, delali sadne kupe, kuhali kostanj, pekli
pecivo,
rada prihajam v skupino, ker se vedno kaj dogaja,
tukaj telovadimo, se pogovarjamo, rešujemo
uganke, računamo, rišemo, igramo družabne igre,
rada pletem za vnuka, v skupini rada popijem
kavico,
posebno rada se udeležim kuhanja, najbolj
so mi všeč pečena jabolka, ki se jih najem do
onemoglosti,
med ženskami se zelo dobro počutim, rad zapojem in jim zaigram na orglice,
zelo rad prihajam v skupino, kjer se zelo razumemo in pojemo, pojemo kakšno klobaso, bili
smo na Trojanah na krofih,
zelo dobro se počutim na naših vsakodnevnih
srečanjih,
počutim se super, lepo je delati s prijaznimi
ljudmi,
zelo rada prihajam k dobrim ljudem, ki me bogatijo in pripravljajo na mojo starost.
Zdenka Zemljak
Naše skupine
Skupina Zvončki pri peki peciva
Poletni piknik skupine Zvončki
Skupina Zvončki
Ob Savinji
21
22
Ob Savinji
Naše skupine
Beseda – besede
Skupina za samopomoč v Medgeneracijskem društvu Savinja Celje
Septembra letos je skupina zakorakala v deseto
leto delovanja. Od prvega do desetega leta skupino obiskuje le stanovalka doma Berta Jelenko, vsa
leta pa je njena članica tudi Nada Jelovšek Nadana,
čeprav zadnje mesece zaradi bolezni ne more prihajati na redne tedenske sestanke.
V preteklem letu so skupino za samopomoč Beseda
– besede obiskovale: Jožica Novak, Berta Jelenko,
Ana Elizabeta Lampret, Blaž Šafarič in Nada
Jelovšek Nadana. Krajši čas je v skupini sodelovala tudi Albina Sodja, z novim šolskim letom pa je
izstopila. Zopet se je skupini pridružila nekdanja
članica Vida Mohar. Bili smo je res veseli.
Beseda – besede v knjigarni Antika
Iz leta v leto se kaže napredek skupine in posameznikov, čeprav so vsako leto starejši. Največji napredek je viden pri nastopih. Ob dnevu mrtvih in
ob slovenskem kulturnem prazniku skupaj s pevskim zborom priredimo komemoracijo in proslavo
v počastitev naše kulture. Nastopajo bolj sproščeno in samozavestno in me presenečajo, a ne samo
mene, ampak tudi zaposlene v Domu ob Savinji, ki
jim prisluhnejo. Ponosni so, da jim je zaupano nastopanje. Letos so že četrto leto nastopili tudi na
celjskih ulicah ob svetovnem dnevu zdravja.
Vsakoletni cilj skupine je, da vsakdo svoje pesmi
poveže v šopek – zbirko. Letos so nastale štiri –
Nada Jelovšek Nadana: Prehojene poti, Jožica
Novak: Sreča, Berta Jelenko: Minila so leta in
Blaž Šafarič: Premišljujem. Z njimi so sodelovali
Naše skupine
na razpisu Javnega sklada RS za kulturne dejavne
za seniorske pisce. Regijskega srečanja seniorskih
piscev smo se udeležili v začetku junija v Zrečah.
Nastop na Festivalu za tretje življenjsko obdobje
v Cankarjevem domu
S kombijem, ki nas je v ponedeljek, 1. oktobra, ob
pol desetih čakal pred domskim poslopjem, smo
se odpeljali v Ljubljano, 'oboroženi' s svojo poezijo.
Ko smo prispeli v Cankarjev dom, smo se po avlah
doma najprej sprehodili med stojnicami, obloženimi s pripomočki za starejše. Do nastopa nas je
ločila še dobra ura. V prvem podpritličju smo si
privoščili brezplačno kavo, ki nam jo je priskrbel
Blaž. Polne stojnice so nas vabile k ogledovanju.
Srečali smo tudi predstavnike Društva upokojencev Teharje, ki so razstavljali pisanice in razne vezene prtičke.
Naš nastop je bil napovedan v dvorani Lili Novy.
To je manjša dvoranica, primerna za predstavitev
poezije. Publika se ni trla, a je nastop vseeno uspel.
Življenje
Pomladi,
poleti,
pozimi
prilete
ptice.
Pojejo:
»Pozabi,
preboli
preteklost,
prebudi
sedanjost!«
Ana Elizabeta Lampret
Ob Savinji
23
Zadovoljni smo sedli v kombi in se odpeljali v Celje.
Prijetno smo zadremali, ko nas je v Trojanah zbudil vonj po krofih, ki jih je za vse nas nabavila terapevtka Zdenka. V Celje smo prispeli žre nekoliko
utrujeni.
Za konec 'šolskega leta' smo 18. junija priredili piknik kar na našem Conradijevem dvorišču v
Šercerjevi ulici v Celju.
Veselo smo spremljali dogajanje in si privoščili sladice ter se nato zadovoljni vrnili v dom.
Srečevali smo se tudi v počitnicah, a bolj na kratko, saj je bilo prevroče za prave sestanke in globoko razmišljanje.
Zdaj že pripravljamo zbirke pesmi za naslednje
srečanje seniorskih piscev. Ob koncu desetega leta
delovanja skupine pa bi radi izbor najlepših pesmi
vseh dosedanjih članov in članic povezali v almanah domske poezije.
Ljudmila Conradi
Prehojene
pot i
Čas hiti,
se ne ustavi.
Jubilej se mi smeji.
Spomin se zbudi
na mlade dni
in ljubezen predrami.
Še ti v očeh žari
plamen srečnih dni
in spomin na prehojene
poti.
Nada Jelovšek Nadana
Žetev
Za začetek misel
se poraja
in prehaja v dejanje.
Za zaprtimi vrati
lepši so vrtovi
z žlahtnimi sadovi.
Utrgaj sad –
danes je sladak,
jutri grenak.
Nada Jelovšek Nadana
24
Ob Savinji
Naše skupine
Sreda je naš dan
Včeraj sem s koledarja odtrgala predzadnji list –
ostal je le še december, še tri srede do paznikov
in novega leta 2013. Tako nekje 500 do 550 jih je
minilo, sred namreč, odkar sem kot prostovoljka
prvič sedla h kavici in k pogovoru s skupino stanovalk in stanovalcev v našem domu. Toda niso le
številke tisto, kar me je prevzelo ob spominu na 13
let vloge voditeljice skupine starih za samopomoč.
Kar šteje, je veselje ob vsakokratnem snidenju, je
bogastvo spominov in izkušenj, ki si jih zaupamo v
pogovorih, so topli medčloveški odnosi in prijateljske vezi, ki so se stkale v vseh teh sredah.
foto: www.dreamstime.com
Te dni smo v skupini Šmarnice v pričakovanju praznikov: Miklavževega, božiča, novega leta. Tudi na
Prešernovo rojstvo in na Dan samostojnosti naše
domovine nismo pozabile. Kadar je v kratkem obdobju na kupu toliko praznikov, je komaj kaj časa
za druge teme, o katerih sicer rade klepetamo:
zdravje, spomini na prijatelje, starše in učitelje,
naša potovanja, zanimive osebe in dogodki in še
mnoge druge. Te dni nas zaposlujejo spomini na
praznovanja v našem otroštvu. Rade se pogovarja-
Snidenje skupine Šmarnice
mo o tem, kako nam je bilo lepo ob skromnih darilih v ljubečem družinskem krogu in kar razumeti
ne moremo, kam gre ta potrošniški svet, kjer ima
denar večjo vlogo kot lepi odnosi in pristna čustva. Spominjamo se praznično počiščenih domov,
vonja po svežem kruhu in piškotih, pa božičnega
drevesa, ki smo ga v družini skupaj okrasili. Vsaka
od nas: Alojzija, Ani, Ana, Anica, Marija, Nada,
Emilija, pa včasih še Mateja in Barbara (moji prijazni sovoditeljici in pomočnici) lahko deli s skupino
katerega od nepozabnih spominov na Miklavža
in parklje, na hojo k polnočnicam v visokem snegu in na novoletna jutra, polna dobrih sklepov in
velikih pričakovanj. Tudi na naše članice, ki so jih
leta in bolezni privezale na posteljo, ne pozabimo.
Vsak teden jih razveselim s pozdravi in novicami
iz skupine, pa še kaj sladkega priložim. Antonija,
ki je članica skupine Šmarnice od samega začetka,
pa Matilda in Nada me vselej spravijo na dobre misli s svojo potrpežljivostjo in pogumnim sprejemanjem vsega, kar so jim prinesla leta.
Skupina je v trinajstih letih doživljala odhode starih in prihode novih članic. Ostaja pa stalnica –
medsebojna naklonjenost in veselje, ko se vsako
sredo spet srečamo na kavici, se pogovarjamo o
vsem, kar je bilo, je in še bo (v to verjamemo) dobrega in lepega ter druga drugo tolažimo, kadar ni
vse lepo in prav.
V imenu skupine Šmarnice zapisala Emilija Pešec
Naše skupine
Ob Savinji
25
Naša skupina Planike
V naši skupini Planike imamo člana, ki je v maju
dopolnil 94 let. To je naš Karli Šmauc: kuhar, frizer, železničar, novinar in pesnik.
Pred dvema letoma se je vključil v našo skupino;
vsak četrtek nas razvaja s kavo, včasih s pizzo in
dobrim vinom ob praznikih.
V skupini je zelo dejaven, vsem pomaga pri reševanju miselnih igric; tu je nezmotljiv in zelo uspešen.
Urice vsem popestri s kakšno svojo pesmico, ki jo
kar spretno zrecitira. Nikoli mu ne zmanjka šal,
tudi zapoje rad, kadar so »pevske minutke«.
Omizje skupine Planike
Njegov smeh je nalezljiv, vedno je dobre volje in optimist. Nikoli ne stoka. Včasih je razigrano nagajiv, pa mu oprostimo, saj se zna opravičiti. Njegova
volja do življenja je dobra motivacija za vse v skupini; za druženje, za dvigovanje samozavesti, za
negovanje prijateljskih vezi, za lajšanje bolečin.
Večkrat pripelje v skupino tudi svojo drago prijateljico Cirilo, ki jo radi sprejmemo.
Želimo, da med nami še dolgo ostane takšen kot je.
Voditeljica skupine Majda Kološa
26
Ob Savinji
Delovanje hospica
Paliativna nega in oskrba
v Domu ob Savinji Celje
Paliativna oz. blažilna nega in oskrba je novejša
veja v zdravstvu in pomeni spremljanje bolnikov
v trenutku, ko se njihova bolezen ne odziva več na
zdravljenje, ki je usmerjeno na ozdravitev. Njen
namen je izboljšati kakovost življenja bolnikom
in njihovim bližnjim s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da ga zgodaj prepoznamo,
ustrezno ocenimo in obravnavamo. Pri tem trpljenje ni omejeno le na telesno bolečino, temveč zajema tudi druge telesne, psihosocialne ter duhovne
stiske in težave, pa tudi pomoč bolnikovi družini
med boleznijo in žalovanjem.
Z delovanjem hospica in idejo paliativne oskrbe
smo se v Domu ob Savinji Celje seznanili že pred
leti, vendar je za aktivno ukvarjanje s paliativno
nego in oskrbo potrebno ne samo strokovno znanje iz tega področja, temveč tudi osebna zrelost in
izkušnje vodje zdravstveno-negovalne službe, vsakega posameznika in celotnega tima.
V letih dela s starostniki, ob doživljanju procesa
umiranja posameznika, ob stiskah svojcev ter ob
stiskah umiranja v lastni družini, smo v našem
timu prišli do spoznanja, da ni pomembno samo
rojstvo v družini, da ni pomembno samo kakovostno življenje v aktivni dobi, ampak je pomemben
del življenja tudi »pobiranje sadov« zrelega življenja ter slovo od posameznika.
V posebno pomoč pri našem strokovnem in osebnostnem razvoju ter razumevanju paliativne
oskrbe sta bili kolegici, medicinski sestri – Heda
Zimšek in Majda Brumec, ki sta nam potrpežljivo
in vztrajno predstavljali prednosti paliativne oskrbe za težko bolnega in umirajočega, njegove svojce
in navsezadnje tudi za nas zaposlene, ki doživljamo številne stiske ob soočanju z minljivostjo.
Aktivno sodelovanje s Hedo Zimšek iz območnega
odbora hospic v Celju se je pričelo pred približno
letom dni. Sodelavce hospica smo v tim zdravstve-
no-negovalne službe sprejeli kot zunanje sodelavce, ki pomenijo vez med bolnikom, svojci in nami,
kot vez med našim domom in bolnišnico ter kot
neodvisne in neobremenjene strokovnjake, ki nam
s svojimi nasveti olajšajo delo s težko bolnimi in
umirajočimi ter njihovimi svojci. V letošnjem letu
smo s posredno ali neposredno pomočjo hospica
spremljali številne stanovalce in njihove svojce.
Prav tako smo v letošnjem letu osrednjo temo izobraževanja zaposlenih namenili področju paliativne oskrbe. Heda Zimšek nam je predstavila delovanje hospica, prim. Majda Šarman pa je izvedla
predavanje z naslovom »Možnosti lajšanja kronične bolečine«.
»Pomembno je živeti, pa tudi pogovarjati se o smrti,« je misel ene od udeleženk učne delavnice, ki
jo je Dom ob Savinji Celje organiziral ob letošnjem
svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe, izvedla pa predavateljica Majda Brumec, strokovna
sodelavka Slovenskega društva hospic – nevladne
humanitarne organizacije, ki izvaja oskrbo in podporo težko bolnim, umirajočim in njihovim svojcem. Preko vsebine celodnevne učne delavnice z
naslovom Zakaj boli – kako lajšati trpljenje v času
umiranja smo zaposlenim v domu pomagali k prepoznavanju njihovega lastnega odnosa do bolečine
in trpljenja. Njihov odnos oblikujejo življenjske izkušnje – lepe in težke, ki so jih dobili v otroštvu,
v družini, jih nato »žlahtnili« ob delu in življenju s
starimi ljudmi v domu in dopolnjevali s strokovnimi znanji iz šole in kasnejših izobraževanj.
V drugem delu učne delavnice smo spregovorili o
tem, kaj je lahko za umirajočega največje trpljenje.
Ob telesni bolečini smo se dotaknili predvsem čustvene in duhovne dimenzije le-te. Spregovorili
smo o soočanju z odvisnostjo starega človeka, okrnjeno ali odvzeto sposobnostjo odločanja, o teži
izpuščanja – stvari, ljudi, lastnega biti. Govorili
smo o duhovnih potrebah – ostati človek do kon-
Delovanje hospica
ca, zaključevanju odnosov, življenjski bilanci, odpuščanju, idr. Prezrtje duhovnih potreb lahko vodi
v še hujše trpljenje kot telesna bolečina, za katero
so zdravila.
Biti blizu staremu umirajočemu človeku v domu
pomeni slišati ga, zaznati in začutiti njegove potrebe, ter jih v največji možni meri uresničiti. Tega
se ne da vedno, če sledimo zgolj ustaljenemu delovnemu urniku, ki ima vedno na razpolago premalo
časa. Bolnik pričakuje, da bo slišan, upoštevan, varen, da bodo upoštevani in prisotni njegovi svojci.
Spregovorili smo tudi o načinih, kako v domu to
doseči. Zaposleni si zelo prizadevajo, da bi potrebe umirajočih in svojcev tudi izpolnili. Zgodbe so
izražale sočutje, s katerim mnogi delavci pristopajo k delu z umirajočimi, kjer kljub teži dela ostaja
zavedanje, da trud ni zaman, da jih je vzpostavljen
odnos napolnil z občutki hvaležnosti, da so lahko
bili del bolnikovega slovesa.
Ob koncu delavnice so udeleženci izpolnili vprašalnik, v katerem so izrazili naslednje misli:
»Delavnica mi je odprla nekaj starih ran, vendar sem
našla tudi potrditve, da sem ob smrti staršev ravnala
Delavnica »Zakaj boli - kako lajšati trpljenje v času umiranja?«
Ob Savinji
27
prav in potrditev, da sem dober človek tudi pri delu z
bolniki.
Dotaknilo se me je do srca, kar je za delo z umirajočimi
nujno.«
»Ob umiranju bolnika čutim, da je življenje lepo, zato
je slovo težko. Pomembno je, da pokažeš svojim bližnjim in sodelavcem, koliko ti pomenijo. Delavnica je
bila čustvena, polna novih spoznanj. Življenje je lepo
in sveto, zato moramo z njim upravljati previdno.«
Glede na dosedanje izkušnje pri spremljanju
stanovalcev ugotavljamo, da si lahko skupaj s
Slovenskim društvom hospic uspešno delimo skrb
za težko bolne in skupaj pripomoremo, da je njihovo trpljenje čim manjše ter njihovo življenje dostojanstveno do konca.
Naš cilj v prihodnje je, da paliativno oskrbo predstavimo in približamo čim večjemu številu stanovalcev in svojcev ter na ta način omogočimo kakovostno in umirjeno zadnje življenjsko obdobje.
Naše vodilo pri delu s starejšimi je, da poudarjamo
spoštovanje do človeškega življenja in sprejemamo
umiranje kot naravni proces.
Karmen Wirth
Majda Brumec, Slovensko društvo hospic
Slovensko društvo hospic, Območni odbor Celje
28
Ob Savinji
Pesmi
Sreča
Sreča velja,
kdor jo še ima.
Kdor pa jo izgubi,
jo nazaj le težko dobi,
četudi za njo se podi.
Sreča ni roža,
ki se jo boža.
Sreča je včasih boleča
in opoteča.
Če se z njo rodiš,
jo lahko izgubiš.
Ne veš kdaj,
prišla bo nazaj.
Jožica Novak
Pesem P
Moj zadnji
dom
Na jesen življenja
v Domu ob Savinji sem pristala.
Pa kaj za to,
saj mi tukaj je lepo.
Včasih pa mi je tudi hudo.
Takrat na zvonec pozvonim
in kmalu na vratih
prikaže se nekdo.
Prijazno me vpraša,
kaj si želim.
Proseče odgovorim
in želja je izpolnjena.
Tako se nam v domu godi,
lahko živimo brez skrbi.
Starost je naravna stvar,
ustavljena ne bo nikdar.
Vida Mohar
Pokopati
preteklost.
Prepustiti poletju
pol
pozabljeno
pomlad.
Pisati pesmi.
Pomoč
pomoči
potrebnim.
Privlačen
pogled
prihodnosti.
Ana Elizabeta Lampret
V letu 2012 smo doživeli
Ob Savinji
29
Mediacija
Zakaj je mediacija smiselna?
• predstavlja vzorec mirnega in strpnega reševanja konfliktov in sporov,
• ima neposreden vpliv na izboljšanje medsebojnih odnosov,
• vsi udeleženci mediacije so zmagovalci,
• uporaba mediacijskih veščin prispeva k boljšim
odnosom tudi izven mediacijskih postopkov (v
zasebnem in profesionalnem okolju).
Mnenja sodelavcev tridnevnega izobraževanja na
temo Z mediacijo do pozitivne komunikacije in dobrih medsebojnih odnosov:
• prijetno druženje s sodelavci in umetnost komuniciranja, ki bi jo morali poznati in uporabljati vsi za lepše življenje;
• od mediacije sem odnesla veliko koristnih nasvetov v zasebnem in službenem področju, zato
bi bila mediacije še zelo vesela;
• pri mediaciji sem se v skupini prijetno počutila.
Spoznala sem veliko novih metod za reševanje
konfliktov in osebno rast, ki so zelo uporabne v
vsakodnevnem življenju;
• od predavanja sem odnesla veliko dobrih stvari,
tudi druženje je bilo zelo prijetno in če bo vsak-
do izmed nas vsaj malo uporabljal te nasvete, se
bodo medsebojni odnosi izboljšali;
• zame je bila mediacija zelo dobra osebna izkušnja. Ugotovila sem, kaj moram popraviti pri
sebi. Kar sem odnesla iz mediacije, poskušam
prenesti na svoje sodelavce in svoje bližnje. Sem
zelo srečna, da sem se lahko udeležila tridnevnega druženja v prijetni skupini;
• koristne informacije bom skušala uporabiti v
zasebnem in službenem odnosu;
• moram priznati, da sem bila v začetku malo
skeptična. V naslednjih dveh dneh pa je bilo naše
druženje zanimivo in sproščujoče. Pridobljeno
znanje preizkušam v vsakodnevnem življenju,
predvsem doma, in res pomaga;
• predavanje mediacije je bilo zanimivo in poučno. Izvedela sem veliko novih pojmov in besed.
Pogosto se spomnim kakšnih primerov in jih
uporabljam v svojem življenju;
• spoznala sem, da se da marsikaj rešiti na miren
način za oba udeleženca konflikta. Želim si več
takšnih delavnic. Različne metode že skušam
uporabiti v vsakodnevnem življenju doma in
tudi na delovnem mestu.
Zdenka Zemljak
30
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Ogled kaktusov
Novica, da bomo šli na morje, se je v Domu ob
Savinji širila že nekaj dni. Ko pa smo dočakali dan
odhoda, je najprej začelo vreti v jedilnici, kjer je
Zdenka preverjala kdo je in kdo ni prisoten. Ko
je avtobus pripeljal, sem opazil Francija, ki je potiskal na vozičku velik zaboj. Sem že pomislil, da
potuje v Španijo. Ko pa je zaboj odprl, sem v njem
videl harmoniko. Nataknil je harmoniko na svoja široka pleča in že kar na cesti zaigral: Na rajžo
bom odšel … »Dobro jutro, dragi moji!« se je oglasila Zdenka. »Vidim, da nestrpno čakate na odhod.
Naj vam povem, da na potovanju lačni in žejni ne
boste. Vreme je lepo in upam, da bo temu primerna tudi vožnja.« Zdaj je Franci zaigral: Srečno pot
in brez nezgod …
Na Ravberkomandi smo imeli kratek postanek. Ob
primorskem zraku nam je odlično teknila malica, ki
so nam jo razdelile naše pridne spremljevalke. Za
dobro razpoloženje je preskrbel Franci, ki je na svojo
harmoniko zaigral: Ko študent na rajžo gre … »Blaž,
Okrepčitev v primorski gostilni
zdaj se vozimo mimo Portoroža in bomo kmalu prispeli v Sečo. Tam je vrt, kjer gojijo kaktuse,« mi je rekel Jože. »Kaj si rekel, v Sečo?« sem ga vprašal. »Seča
pomeni: živa meja. Kaj tu kaktuse vzgajajo v živi
meji? Pri nas doma smo v živo mejo posadili gabre.«
Končno smo prispeli na cilj. Poleg velikih kaktusov, ki so bili posajeni na odprtem, je bilo kaj za
videti tudi v steklenem rastlinjaku, kjer jih je bilo
na tisoče. Posamezni kaktusi so segali tako visoko,
da jim je steklena streha bila prenizka in so štrleli
nad streho. Zaradi višine in mraza so jih obdali s
cevmi, ki so bile podobne dimnikom.
Po tem, ko nas je domačinka lepo sprejela in nas
popeljala v rastlinjak s kaktusi, nam je po uvodnem
pozdravu še povedala, da kaktuse gnojijo dvakrat
v pomladi in dvakrat v jeseni ter da jih obilno zalivajo. V vrtu je največji kaktus star petinpetdeset
let, širok in visok že en meter in ga smrtni virus
še ni napadel. Povedala je še, da kaktusi ne uspe-
V letu 2012 smo doživeli
Ob Savinji
31
Skupinsko fotografiranje na izletu
vajo v puščavi, temveč v južni Ameriki in da so vsi
kaktusi naprodaj, ki so starejši od treh let, razen
seveda nekaj unikatov, ki nimajo cene. Za izčrpno pojasnilo smo se domačinki lepo zahvalili in
obljubili, da se bomo še kdaj srečali. Ob slovesu je
Franci zaigral: Adijo pa zdrava ostani …
Potem, ko smo se poslovili od kaktusov in se peljali proti Izoli, je Zdenka povedala, da se bomo za
kratek čas ustavili in si ogledali Simonov zaliv. V
Simonovem zalivu se je večina odločila za sladoled
ali pivo. Morje so opazovali kar iz sence.
Moj prijatelj SS, ki ga je napadel varnostni virus in
ki pri računalništvu zmeraj pravi: ziher je ziher, se
je v morje pognal kar oblečen in obut, da ga ne bi
napadli morski ježi.
»Prispeli smo v gostilno, ki še ni okužena z virusom in se ji reče Jasna!« je zavpila Zdenka in še
dodala: »Dragi moji, tu je gostilna Jasna in sonce jasno. Samo še ni jasno, kaj bomo jedli in pili.
Prosim, da svoje želje izrazite glasno in jasno, da
pri plačilu ne bo prišlo do nejasnih težav. To, da
nam bo pred kosilom Franci zaigral, je jasno. In to,
da si bodo plesalci in plesalke nabrusili svoje pete,
je tudi jasno.«
Medtem, ko smo si polnili krožnike z gobovo juho,
ki je bila tako gosta kot golaž, je Franci zaigral in
zapel: Danes se vino pije … Jaka se je zaradi plesnega virusa prvi pognal na plesišče in svojo plesalko tako zavihtel, da je iz gostilne vse muhe in
komarje pregnal. Ko je Ivan ugotovil, da je Jaka
vse muhe in komarje pregnal, si je oblekel mornarsko majico in si Mileno za ples izbral. Zdaj je
Franci zaigral: Kaj nam pa morejo, če smo vesel' …
»Jože, kakšna kavica je vaši družbi najbolj všeč?«
je vprašala Zdenka. Jože je zaprl eno oko in kot
modrijan odgovoril: »Po mojem mnenju je mlajšim bolj všeč črna in kratka, starejšim pa bela in
dolga.«
Pred odhodom v Celje je Franci opazil, da se v morju
nisem utopil in da še živ lezem na avtobus, zato je
zaigral: Pa po lojtrici gor … Ker se je naše potovanje
bližalo h koncu, se je ponovno oglasila Zdenka, ki
se je zahvalila izletnikom za potrpežljivost, vozniku za srečno vožnjo in na koncu še rekla Franciju,
naj zaigra: Od Celja da Žalca je ravno polje …
Avtor teh vrstic lepo pozdravlja vse potnike in nasvidenje do drugega leta.
Blaž Šafarič
32
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Pot na Brezje
Danes, 23. maja 2012, nas združuje skupna želja
in pot k doživetju prave svetosti Marijinega božjega hrama na Brezju.
Pred Domom ob Savinji smo z vnemo polnili avtobus in nezaupljivo pogledovali v sivo nebo, saj
smo romarji z mislimi in hotenji že z vsem svojim
srcem bili predani k Mariji pomagaj. Od vseh pomembnih ni manjkal nihče.
Začela se je prijetna in varna vožnja. Gospa Mateja,
socialna delavka, je bdela nad vsemi. Najprej je
dobil besedo gospod duhovnik Andrej Urbancl.
Poleg pozdrava nas je povabil k molitvi in blagoslovil našo pot, ki nam je ob pogledu skozi okno
nizala slikovite kraje in lepoto naše Slovenije.
Vsakokratna pot na Brezje nam daje več vedenja
o zgodovini, škofih in čaščenju tega pomembnega
svetišča. Tudi danes smo zvedavo in radi poslušali
gospoda Urbancla. Še besede velikega pesnika so
namenjene Brezju: »Dežela Kranjska nima lepšega
Pri maši
kraja ko' je z okol'šl'no ta podoba raja!!« Nebo nad
nami je bilo z ogromno mavrico nadvse prijazno.
Končno smo vstopili v ta veliki sveti božji hram.
Takoj nas je prevzela svetost podobe brezjanske
Marije, s katero smo svoje želje in upanja duhovno
zavezali, se ji iskreno zaupali.
Sveto mašo so ob spremljavi petja in orgel vodili
trije mašniki. Bili so goreči pogledi in upanje, da
smo svoje želje združili v skupni molitvi in utrdili pripadnost vernim koreninam našega naroda.
Tudi brez prižiganja svečk in kupovanja spominkov ni šlo. Sledilo je prijetno druženje ob malici in
žlahtni kavici.
Ob zaključku in vrnitvi z romanja lahko v imenu
vseh izrazim hvaležnost za vsebinsko bogato doživetje današnjega dne.
Hvala!
Breda Kovač
V letu 2012 smo doživeli
Ob Savinji
33
Rokovala se je s predsednikom
Danilom Türkom
Romanca Škorjanc je letos januarja dopolnila 88
let. Rodila se je v Slovenskih Konjicah, kjer je končala osnovno šolo, meščansko pa v Celju. Med drugo svetovno vojno je bil njen brat pri partizanih,
zato so Nemci na domačiji njenega očeta do smrti
pretepli, mamo, njo in sestre pa so leta 1944 odpeljali v taborišče Šterntal – danes Kidričevo. Marca
1945, ko je skopnel sneg, so od tam s pomočjo
nemškega vojaka vsaka zase pobegnile. Sestale so
se pri znanki v Slovenski Bistrici.
Romanca se je po vojni zaposlila pri Notranji upravi v Slovenskih Konjicah, nato pa pri Krajevni skupnosti Špitalič in Kostrivnica. Nazadnje je službovala pri Mesninah Celje. Zdaj tretje leto živi v
Domu ob Savinji. Tam daleč v Londonu ima edino
hčer, vnuka in vnukinjo. Misli se ji večkrat zamudijo pri njih …
Že nekaj let piše pesmi. Večinoma so to vesele prigodnice za razne priložnosti. Trikrat je sodelovala
Romanca Škorjanc
na srečanjih slepih in slabovidnih literatov, ki ga
organizira Združenje prijateljev slepih Slovenije,
ki ima svoj sedež v Celju. Takole pripoveduje o letošnjem srečanju: »Marsikaj sem izvedela. Človek
se mnogo nauči tudi v starosti. Letos je literate
na srečanju obiskal tudi predsednik Danilo Türk.
Sedela sem na koncu mize poleg mariborskih literatov. Vsi so bili zelo prijetni, zato so mi bili
všeč. Predsednik je šel od mize do mize k literatom in tako prišel tudi do naše mize ter prisedel.
Pogovarjal se je z nami. Pripovedovala sem mu,
kako sem zadovoljna v Domu ob Savinji, kjer so vsi
zaposleni zelo prijazni. Predlagal je, da bi skupaj
zapeli eno domačo in smo jo.«
Na srečanje s predsednikom Danilom Türkom
je Romanca posebno ponosna in ga nikoli ne bo
pozabila.
Ljudmila Conradi
34
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Razgibajmo življenje
z učenjem
V letu 2012 se je v obdobju od meseca maja
do avgusta v Domu Ob Savinji odvijal program Usposabljanje za življenjsko uspešnost –
Razgibajmo življenje z učenjem (UŽU – Razgibajmo
življenje z učenjem). Udeleževali so se ga zainteresirani stanovalci in uporabniki dnevnega centra.
Z udeleženci programa smo se sestajali enkrat ali
dvakrat tedensko, na naših skupnih srečanjih pa
smo se posvečali različnim vsebinam.
Kar nekaj srečanj smo posvetili spoznavanju zgodovini mesta Celje in se odpravili tudi na oglede. Junija smo si na sprehodu ob Savinji ogledali
ostanke južnega in deloma vzhodnega mestnega
obzidja in se sprehodili do ohranjenega JV vogalnega stolpa (Vodnega stolpa) in vmesnega stolpa
vzhodnega obzidja, ki se nahaja ob Hotelu Evropa.
V mesecu juliju smo se posvetili novejši zgodovini in si ogledali dve stalni razstavi Muzeja novejše
zgodovine v Celju. Najprej smo si v muzeju ogledali
stalno razstavo Živeti v Celju, ki je posvečena Celju
in Celjanom v 20. stoletju. Razstava je marsikomu
obudila spomine na preteklost. Spomnili smo se
ljudi, ki smo jih poznali, predmetov, ki so se nekoč
uporabljali, ulic in naselij mesta, kjer smo živeli,
tovarn, kjer smo delali, itd.
Na našem naslednjem sprehodu po mestu smo obiskali Stekleni fotografski atelje Josipa Pelikana, v
katerem se nahaja druga stalna razstava muzeja.
Umetniška
delavnica z
vizualnim
umetnikom
Simonom
Macuhom
Ogled
Mozirskega
gaja
Posvečena je bogatemu in ustvarjalnemu življenju
in delu fotografa Josipa Pelikana. Njegove ohranjene mojstrske fotografije so trajen spomin Celju
iz let fotografovega ustvarjanja. Nekatere udeleženke se še spomnijo gospoda Pelikana in morda
še kdo tudi hrani kakšno fotografijo, ki je nastala
z njegovim fotoaparatom.
Zgodovina pa ni samo to, kar se nahaja v muzejih.
Zanimivo zgodovino pišejo prav tako življenja običajnih ljudi. Ogledom muzejev je sledila umetniška delavnica, na kateri smo s pomočjo vizualnega
umetnika Simona Macuha poustvarili proces vizualizacije preteklosti za sedanjost in prihodnost.
Delavnica se je izvršila v treh srečanjih, na katerih
smo z udeleženci okruške osebnih spominov poskusili preliti v zgodbe in jih kot take tudi predstaviti drugim.
Na prvem srečanju nam je Simon predstavil podobne primere iz lastne prakse in dogovorili smo
se, kako se bomo lotili beleženja in predstavitve
spominov. Na drugo srečanje je tako vsak prinesel kakšen manjši predmet, o katerem je nastala
pripoved. Vse pripovedi smo zapisali, predmete
pa fotografirali. Nastali sta tudi dve pripovedi kar
tako, brez predmetov, za kateri smo se odločili, da
ju bomo naknadno ilustrirali. Na našem zadnjem
srečanju smo iz vseh poprej zbranih virov (fotografije, zapisi, ilustracije) lastnoročno naredili plakat
V letu 2012 smo doživeli
in ga obesili v prostorih Doma Ob Savinji. Tako so
si naše spomine lahko ogledali tudi ostali stanovalci in obiskovalci doma. Iz nastalega materiala
pa je malce kasneje nastala tudi brošura, ki smo jo
naslovili Drobtinice iz naših življenj.
Poleg spoznavanja zgodovine mesta Celje in
ustvarjanja na umetniški delavnici smo na naših skupnih srečanjih počeli še marsikaj drugega:
obiskali smo Center sodobnih umetnosti v Celju,
prebirali leposlovje, se učili igranja remija in za zaključek naših druženj organizirali izlet. V zadnjem
tednu avgusta 2012 smo se tako odpravili proti
Mozirju, kjer smo si ogledali Mozirski gaj. Obiskali
Ob Savinji
pa smo tudi Center starejših v Gornjem gradu, kjer
smo predstavili, kaj vse smo počeli v okviru programa in razdelili izvode brošure, ki je nastala na
umetniški delavnici.
Program UŽU – Razgibajmo življenje z učenjem sta
vodili Mihaela Žveglič in Natalija Mlinarič, učiteljici UŽU, ki prihajata iz podjetja RACIO, družba za
razvoj človeškega kapitala, d.o.o. iz Celja. Izvedbo
programa sta omogočila Evropski socialni sklad in
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in
šport.
Mihaela Žveglič (Racio d.o.o.)
Listi jesenskih barv
Pozabljivost
Pozabljivost, to je huda stvar,
ki se pozdraviti ne da.
Kar vsak dan se dogaja,
komaj kaj se spomnim še.
A spomin na otroška leta
ta ostal v glavi je.
Skoraj neverjetno je,
a res, da učiteljice
iz prvega razreda
spomnim se.
Še spomnim se,
kako bilo ji je ime.
Rezika Novak
se je pisala,
ki prvo znanje mi je dala.
Imela sem jo rada.
Vida Mohar
35
Jesenski kratki dnevi
so še sončni,
noči pa so dolge
in hladne.
Popoldansko sonce
zahaja za gozdovi
razsežnih gričev in
nam nudi večbarven pogled.
Jesen zna barve spremeniti.
Pogled v park,
zlato drevo,
poleg debla zelen pušpan.
Po tleh vse polno listov,
drevo vsak dan bolj golo.
Nedaleč vstran
mlada bila.
Z naravo se spreminjamo
tudi mi.
Postanemo večbarvni.
Beli lasje,
ustnice temnomodre,
rdeče oči.
Prsti okrivljeni
in palica v pomoč pri hoji.
Berta Jelenko
36
Ob Savinji
V letu 2012 smo doživeli
Dan mladosti v sončnem parku
Ob dnevu mladosti je tudi letos vodstvo Doma ob
Savinji pripravilo veselo druženje ob glasbi, sladoledu in športnem tekmovanju v sončnem parku
Doma ob Savinji.
Zdi se mi, da v sončnem parku še nikoli ni bilo toliko radovednežev, kot jih je bilo 25. maja 2012. Ali
jih je k temu privabilo majsko sonce, glasba, sladoled ali šport? Moram priznati, da mi je vse bilo
zelo všeč.
Potem, ko so pridni zaposleni postregli s sladoledom, je fizioterapevtka Zdenka izklopila glasbo in
dodala: »Vsem, ki ste se danes tu zbrali, želim lep
dan in veliko uspeha v športnem tekmovanju! Vsi,
ki želijo tekmovati v športnem mnogoboju, naj se
Tekmovanje v kegljanju
oglasijo pri meni, da jih zapišem! Tekmovanje bo
potekalo v ruskem kegljanju, metanju vrečk v krog
ter metanju tenis žogice v vedro! Tekmovalcu ali
tekmovalki, ki bo v športnem mnogoboju dosegel
ali dosegla največ točk, bo naša direktorica izročila domsko štafeto!«
Ko je strokovna komisija ugotovila, kdo je v tekmovalnem mnogoboju dosegel največ točk in si
je zaslužil domsko štafeto, se je ponovno oglasila
Zdenka: »Dragi moji navijači in športniki, dovolite mi, da vam povem, kdo je zmagovalec domske
štafete! To je gospod Blaž Šafarič! Naj povem še
to, da se Blaž ukvarja tudi z literaturo in da je na
proznem mnogoboju za celjsko regijo že zmagal in
se tako uvrstil v slovenski finale. Zdaj pa bi prosi-
V letu 2012 smo doživeli
la našo direktorico, da zmagovalcu izroči domsko
štafeto!«
»Gospod Šafarič, kako se počutite zdaj, ko ste
postali lastnik domske štafete?« me je vprašala
direktorica. Takole sem ji odgovoril: »Počutim se
dobro, potrudil sem se po svojih najboljših močeh.
Želim pa si, da bi še naprej živela domska štafeta.«
Na koncu je še Zdenka zavpila: »Kdor ne skače ni
Slovenec,« nato pa me je prijela za roko in sva v
sončnem parku skupaj tekla zmagoviti krog, kot
nekakšna maratonca.
Avtor teh vrstic lepo pozdravlja vse navijače in
športnike.
Blaž Šafarič
Veselje zmagovalca Blaža Šafariča
Podelitev nagrade za prvo mesto
Ob Savinji
37
38
Ob Savinji
Praznina
Pride dan,
ki se razpolovi.
Razpoloviš
se tudi ti.
Moj dom
Dom ob Savinji je moj dom,
tu živim
in živela bom.
Tu bom pela,
dokler bom živela.
Ko pa bom umrla,
moja pesem bo zamrla.
Moje telo bo preminilo,
seme rože ne bo več vzklilo.
Ko vzela bom slovo,
mene tam več ne bo.
Moje okno ljubo
bo žalostno.
Jožica Novak
Pomisliš,
če še živiš.
Vse bolj se
v samski svet
umikaš,
v praznino.
Vse več moči
je treba,
da si tu,
da si pomemben.
Z besedo,
delom
in nasmehom.
Zase
in za vse,
ki niso še
razpolovljeni,
prazni.
Željo
po miru
ustvarjaš
za jutri.
Berta Jelenko
Larisa
Oni so veseli,
tebe so mi vzeli;
zdaj žalujem jaz,
v srcu mi je mraz.
Zapomni si pesem,
ki pišem jo zdaj;
naj v srcu ti ostane
za vekomaj.
Lepša si od vseh,
ti moja vnukinja;
za mene si bila
ta prava grofinja.
Z eno roko pesem pišem,
z drugo pa si solze brišem.
Ne najdem prave oblike,
ker ne vidim tvoje slike.
V srcu mojem boš ostala
kot marjetica mala.
Blaž Šafarič
kaj postori in dopustuje.
imata sinova hišo in gospod Zelinka tam zelo rad
tudi sam s svojim avtom odpravi na Lošinj, kjer
bri družbi prijateljev in svojih otrok. Vsako leto se
…). Večino časa je tako preživel ob vodi ali v dos pritoki, Savinja, Sava, Krka, Slivniško jezero
ko ribaril po različnih rekah in jezerih (Voglajna
k nečakinji … Kot član ribiške družine pa je velitrgovine, pogledat domov v stanovanje, na čvek
se je ponovno poln energije odpravil »na teren:« v
da je imel svoj vsakodnevni obred. Po zajtrku pa
se počasi odpravil na zajtrk. Lahko bi celo dodala,
na sprehod ob Savinji, nato si privoščil kavico ter
no preživljal svoj čas. Vsako jutro je ob 7. uri odšel
Gospod je v domu vedno zelo kvalitetno in aktiv-
zaenkrat ni treba bati.
dva vnuka, tako da se za izumrtje priimka Zelinka
S ponosom in kančkom humorja še doda, da ima
lala in si ustvarila vsak svojo družino v Ljubljani.
se jima rodila dva sinova. Oba sta se visoko izšoposlovila. Poročena sta bila 53 let in v zakonu sta
sreča v domu je trajala leto dni, nato pa se je gospa
pol, ko je ženi pričelo pešati srce. Njuna skupna
ob Savinji je prišel skupaj z ženo pred tremi leti in
Barbara Jezernik Ribič
gaš marsikatero
težavo in bolezen,« pravi. V Dom
nič
manjkalo. »S pozitivno energijo lahko premaživljenje.
čas
aktiven
in zelo
energičen,
takopravi,
da mu
poskrbi
za dobro
vzdušje.
Takšen,
je ni
bilprav
celo
da
je zadovoljen
s svojim
življenjem,
saj je šalo
bil ves
lečinam
v hrbtenici,
večkrat
pove kakšno
in
pove
z nasmehom
na ustnicah.
se šalikljub
in doda,
V sproščenem
klepetu
gospod Rad
Zelinka,
botive, saj se le tako za vsako stvar najde rešitev,«
njenih želja.
»Življenje je potrebno gledati iz pozitivne perspekran v primeru previsoko zastavljenih in neizpolZelinko,
optimizma
inne
življenja.
odvijale. polnega
Navsezadnje
namreč
želi biti razočakaterim
pa saj
bi lahko
opisali
tudikako
gospoda
Jaroslava
želi delati,
bo sproti
videl
se bodo
stvari
in
in znova,«
je na
znan
napev
Tonetautvar
Pavčka,
ko zopet
ponovno
odpravil
Lošinj.
Ostalih
si nes
drugič
krova inbolečine
pravegavkova
poskusi:
da bi mudopopustile
hrbtenici
in bi vnovič
se lahce
čezsobo.
eno in
drugo
lice. A čenjegova
ne prideš
ne prvič
ne
svojo
Zato
je trenutno
največja
želja,
vrstice,
življenju donaprave
resnice,
v sebi do
rdečikar ga jev priklenilo
posteljo
in omejilo
zgolj
na
police,
do snežne
kraljice,
knjigi do
zadnje
(zato jepozimi
priključen
na kisik)
ter vpočeno
vretence,
žne
cvetice,
poleti
do zrele
pšenice,pljuč
jesenizado
polne
kazale,
da ima
premalo
kapaciteto
dihanje
Pogovor
»Ko
hodiš,
pojdi zmeraj
do konca.
Spomladi
do poroZadnje
zdravstvene
preiskave
so pri
gospodu
nje
Ob Savinji
39
S polno žlico zajeto življenje
(Pogovor z g. Jaroslavom Zelinko)
»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne
police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje
vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne
drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič
in zopet in znova,« je znan napev Toneta Pavčka, s
katerim pa bi lahko opisali tudi gospoda Jaroslava
Zelinko, polnega optimizma in življenja.
»Življenje je potrebno gledati iz pozitivne perspektive, saj se le tako za vsako stvar najde rešitev,«
pove z nasmehom na ustnicah. Rad se šali in doda,
da je zadovoljen s svojim življenjem, saj je bil ves
čas aktiven in zelo energičen, tako da mu ni prav
nič manjkalo. »S pozitivno energijo lahko premagaš marsikatero težavo in bolezen,« pravi. V Dom
ob Savinji je prišel skupaj z ženo pred tremi leti in
pol, ko je ženi pričelo pešati srce. Njuna skupna
sreča v domu je trajala leto dni, nato pa se je gospa
poslovila. Poročena sta bila 53 let in v zakonu sta
se jima rodila dva sinova. Oba sta se visoko izšolala in si ustvarila vsak svojo družino v Ljubljani.
S ponosom in kančkom humorja še doda, da ima
dva vnuka, tako da se za izumrtje priimka Zelinka
zaenkrat ni treba bati.
Gospod je v domu vedno zelo kvalitetno in aktivno preživljal svoj čas. Vsako jutro je ob 7. uri odšel
na sprehod ob Savinji, nato si privoščil kavico ter
se počasi odpravil na zajtrk. Lahko bi celo dodala,
da je imel svoj vsakodnevni obred. Po zajtrku pa
se je ponovno poln energije odpravil »na teren:« v
trgovine, pogledat domov v stanovanje, na čvek
k nečakinji … Kot član ribiške družine pa je veliko ribaril po različnih rekah in jezerih (Voglajna
s pritoki, Savinja, Sava, Krka, Slivniško jezero
…). Večino časa je tako preživel ob vodi ali v dobri družbi prijateljev in svojih otrok. Vsako leto se
tudi sam s svojim avtom odpravi na Lošinj, kjer
imata sinova hišo in gospod Zelinka tam zelo rad
kaj postori in dopustuje.
Zadnje zdravstvene preiskave so pri gospodu pokazale, da ima premalo kapaciteto pljuč za dihanje
(zato je priključen na kisik) ter počeno vretence,
kar ga je priklenilo na posteljo in omejilo zgolj na
svojo sobo. Zato je trenutno njegova največja želja,
da bi mu popustile bolečine v hrbtenici in bi se lahko ponovno odpravil na Lošinj. Ostalih utvar si ne
želi delati, saj bo sproti videl kako se bodo stvari
odvijale. Navsezadnje namreč ne želi biti razočaran v primeru previsoko zastavljenih in neizpolnjenih želja.
V sproščenem klepetu gospod Zelinka, kljub bolečinam v hrbtenici, večkrat pove kakšno šalo in
poskrbi za dobro vzdušje. Takšen, pravi, je bil celo
življenje.
Barbara Jezernik Ribič
40
Ob Savinji
Predstavitev naših centrov
Skupaj soustvarjamo
lepe trenutke
že osem let
Praznovanje
8. obletnice
Dnevnega
centra
Starost.
Kaj storiti, ko se ti roke tresejo in težko opravljaš
osnovna opravila, ko ti oči ne dopuščajo več branja in daljšega gledanje televizije? Težko je biti ves
dan sam, v tišini v stanovanju ali hiši. Dnevi so
dolgi in komaj čakaš, da se kdo prikaže in pove kaj
je novega. V Domu ob Savinji Celje vam ponujamo
drugačno možnost. Pridružite se nam v Dnevnem
centru! Zakaj?
V Dnevni center dnevno prihaja do 28 obiskovalcev. Zaposleni si prizadevamo za prijetno vzdušje,
pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, socialno
oskrbo, razvedrilne dejavnosti in da hitro ter razgibano minevajo dnevi. Dnevno telovadimo, urimo možgane, pojemo, kartamo, igramo družabne
igre, se sprehajamo po čudovitem domskem parku,
uživamo ob naši Savinji. Ključno pa je naše skupno
druženje, vsak posameznik prispeva v mozaik zadovoljstva svoj edinstven delček.
Druženje v Dnevnem centru
8 let trdega dela je obrodilo sadove. Imamo Dnevni
center, na katerega smo ponosni. Zaposleni in uporabniki ga imamo radi. Vsak dan znova in znova se
srečujemo, preživimo skupaj dan in se vedno poslovimo s pričakovanjem » jutri se znova vidimo«.
Zato z veseljem vsako leto ob obletnici delovanja
praznujemo in letos ni bilo prav nič drugače.
Vsi uporabniki in zaposleni smo komaj čakali do
10. ure.
Prišli si ga. direktorica, ga. Simona in strokovni
sodelavci doma, ki so s seboj pripeljali veliko torto. Sledilo je voščilo z dobrimi željami in darilo.
Darilo, ki smo ga bili zelo veseli in ga bomo z veseljem uporabljali. Dobili smo lepo, veliko, novo
televizijo.
Vse najboljše in na mnoga leta Dnevni center!
Ruža Sevšek
Predstavitev naših centrov
Ob Savinji
41
Kakovost življenja v domačem okolju
Vsako obdobje življenja ima svoje čare in posebnosti in v vsakem obdobju je lepo na novo začeti – doživljati, razmišljati, ravnati. Začetki so kot
nepopisan list, na katerega se lahko zapišejo posebna doživljanja, najboljše mojstrovine in največje skrivnosti življenja. Pričeti vedno pomeni soustvarjati svet novih možnosti. Pogosto se zalotimo
v razmišljanju, da so začetki vezani na otroška ali
aktivna srednja leta, na čas aktivnega ustvarjanja
in da starosti pripada čas, ko žanješ, kar si sejal.
V Centru za pomoč na domu Doma ob Savinji Celje
so nas izkušnje sodelovanja s starejšimi prepričale,
da je pred ljudmi v starosti prav tako veliko izzivov, novih začetkov, ki so povezani z vprašanjem
kakovostnega življenja. Kakovost življenja pa je nedvoumno, kot v vseh drugih življenjskih obdobjih,
povezana z uresničevanjem osnovnih človekovih
potreb: potrebe po preživetju, varnosti, ljubezni in
pripadnosti, potrebe po moči in samouresničevanju, potrebe po vključenosti in zabavi ter potrebe po
svobodi. Od zmožnosti zadovoljevanja teh potreb
je odvisna tudi kakovost življenja, zato je za nas v
Sestanek svojcev v Dnevnem centru
Centru za pomoč na domu ključno vprašanje, kako
lahko ljudje v starosti zadovoljijo te potrebe, začenši
z vprašanjem, kje in kako želijo preživeti starost.
V življenju se včasih pojavljajo okoliščine, ki zahtevajo morda več podpore pri samostojnem življenju v domačem okolju. Kot starejši in njihovi svojci
radi povedo, je začetek modrosti, da ločiš, kaj je v
tvoji moči in kaj morda več ni. In ko dozori posameznikova odločitev o tem, da je lahko kakovost
življenja v domačem okolju višja z izbiro ljudi, ki jih
podpira pri vsakdanjih opravilih, se vsi zaposleni v
Centru za pomoč na domu in Dnevnem centru z
veseljem odzovemo in skupaj sooblikujemo načrt
podpore. V kolikor se odločijo za življenje v domačem okolju v krogu ljudi, s katerimi so preživeli
večji del svojega življenja, z namenom ohranjanja
življenja v naravnem okolju omogočamo pomoč
družini na domu (pomoč pri temeljnih dnevnih
opravilih, v gospodinjstvu in pri krepitvi socialnih stikov) vsem ljudem, ki potrebujejo pomoč
za ohranjanje življenja doma, kljub starostnim in
zdravstvenim omejitvam. Pri tem seveda sodelu-
42
Ob Savinji
Predstavitev naših centrov
jemo z vsemi izvajalci v skupnosti, ki prispevajo k
celotni podpori vsakega posameznika.
Ob tem pa želimo zgraditi odnos, skozi katerega
nam starejši izražajo zaupanje, občutek sprejetosti, medsebojne spoštljivosti in naklonjenosti, česar smo vedno veseli in brez česar si kakovosti odnosa ne moremo predstavljati. Gospa Jelka Ravbar
Tovornik, žena gospoda, s katerim večkrat dnevno sodelujemo, je s svojim pogledom na podporo
v domačem okolju potrdila dragocenost tovrstne
pomoči v domačem okolju: »Ko se soočimo z boleznijo, s hudo boleznijo, smo še posebej občutljivi.
Človeka se loti malodušje, ko prosi za pomoč, pa
mu naštevajo, kateri predpisi in omejitve preprečujejo, da bi lahko učinkovito pomagali. Tudi sama
sem imela take izkušnje, dokler nisem dobila Vaše
telefonske številke. Tu pa je bilo vse drugače: vzeli
ste si čas in poslušali, kakšna je naša stiska; me
sami poklicali in me obveščali o tem, kdaj in kako
lahko pomagate in ko smo dobili bolnika na dom,
smo spoznali, koliko je vredno, da pride pomoč takrat, ko je obljubljena (ne uro ali dve kasneje), da
se negovalka prijazno in sočutno približa bolniku,
vešče uredi, kar je potrebno, in zraven vedro kramlja s človekom, čeprav je odziv skromen. Gospe,
ki opravljajo to delo, so se šolale za druge poklice,
najbrž se ni bilo lahko preusmeriti, vendar v njihovem nastopu ni čutiti nobenega razočaranja.
Verjamem, da zato, ker čutijo, koliko stisk pomagajo rešiti, koliko hvaležnih bolnikov in njihovih
svojcev z veseljem čaka na njihov obisk, prijazne
besede in učinkovito nego. Tudi sama sem med njimi in vsak dan znova zadovoljna ob spoznanju, da
takšna služba in ljudje, ki jo tako kvalitetno opravljajo, resnično obstajajo.«
Skozi leta sodelovanja s starejšimi smo se preko
njihovih bogatih življenjskih izkušenj, znanja in
prodornega mišljenja veliko naučili, med drugim
tudi to, da ne postajamo modri od tega, kar smo
slišali, ampak od tega, kar smo v odnosu doživeli.
In odnos, ki ga v procesu sodelovanja vzpostavljamo z našimi uporabniki, je vedno poln doživetij, je
vzajemen. Vsak v tem odnosu daje in pridobi.
Zavedamo se, da je na poti sodelovanja z vami še
veliko izzivov, ki so povezani z vprašanjem kakovosti vašega življenja, verjamemo pa, da se bomo
po svojih najboljših močeh trudili z ljudmi sodelovati na način, da bodo ti ostali aktivni ustvarjalci
svojega življenja. »Če naletiš na človeka, s katerim
bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno
govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« In naj to vodilo ostane v našem odnosu tudi v
prihodnje.
Simona Žnidarec Demšar
Recept za dober tek
Ob Savinji
43
Pita iz pšeničnega zdroba
Sestavine:
Testo:
1 jogurtov lonček moke
1 jogurtov lonček sladkorja
1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba
1 pecilni prašek
2 veliki žlici margarine
Nadev:
7 jabolk
sladkor po okusu
cimet
rum po okusu
Glazura:
2 kisli smetani
3 jajca
12,5 dag margarine/masla
Način izdelave
Testo:
Nadev:
Sestavine zmešamo skupaj v suho maso. Pekač izdatno premažemo z margarino in nanj razdelimo
polovico testa. Po testu namažemo nadev približno
3-5 cm na debelo. Nato po nadevu razdelimo drugo polovico testa. Na koncu prelijemo z glazuro in
jo z vilicami prebodemo na večih mestih. Pečemo
na temperaturi 180° C približno eno uro.
Jabolka olupimo in jih naribamo ali narežemo, dodamo cimet, sladkor in rum.
Glazura:
Margarino naribamo, dodamo smetani in jajca ter
vse skupaj zmešamo v srednje gosto maso.
Hermina Lubej
44
Ob Savinji
Sladoledni
vrt v mesecu
avgustu
“Če s človekom,
s katerim bi bilo
vredno govoriti,
ne govoriš,
si ga izgubil!
Če s človekom nimaš časa govoriti,
si izgubil besede.
Moder človek je
tisti, ki ne izgubi
niti človeka niti
besede.
In naj to vodilo
ostane v našem
odnosu tudi v
prihodnje!”
Obiskala
nas je
tetka Jesen
Sveta maša z
opatom Marjanom
Jezernikom
Kronologija dogodkov
Ob Savinji
Kronologija dogodkov
Tetka Jesen
na oddelku
Pihalna
godba v
našem
domu
Osrednja
prireditev ob
Mednarodnem
dnevu starejših
45
46
Ob Savinji
Kronologija dogodkov
Obisk iz Društva
za cerebralno
paralizo Sonček
Srečanje
s svojci
Izdelovanje
adventnih
venčkov
Dom ob Savinji Celje
Direktorica – Bojana Mazil Šolinc
Glavna sestra- Karmen Wirth
Vodja računovodstva – Sabina Rakuša
Socialna delavka – Mateja Škrinjar
Center za pomoč na domu – Simona Žnidarec
Demšar
Specialist nevrolog
Specialist internist
Specialist fiziater
Splošni zdravnik
Fizioterapija
Telovadba
Delovna terapija
Kreativna delavnica
Skupina za mnenja in predloge glede prehrane
Računalniški krožek
Vaje pevskega zbora stanovalcev
Knjižnica
Dobro jutro: branje časopisa
Filmska ura
Kvartopirska skupina
Športna skupina
Ura za sprostitev
Zvončki
Skupine za samopomoč:
Frizerski salon
Frizer oddelek
Sveta maša
Center za pomoč na domu
Blagajna
03 427 95 00
03 427 95 02
03 427 95 08
03 427 95 15
03 427 95 06
03 427 95 24
Ob Savinji
47
info
Informacije
enkrat tedensko
dvakrat mesečno
dvakrat mesečno
vsak dan
vsak dan
vsak dan ob 12.00 uri
ZNE I – v ponedeljek ob 9.30 uri
ZNE II – vsak dan ob 8.00 uri
vsak dan
ponedeljek, sreda, petek ob 10.15 uri
ponedeljek ob 9.00 uri
petek 14.00 uri
torek ob 16.00 uri
petek ob 13.00 uri
vsak dan ob 9.00 uri
torek ob 9.45 uri
torek ob 13.00 uri
torek ob 11.00 uri
torek ob 14.00 uri
vsak dan dopoldan in popoldan
Šmarnice – vsaka sreda ob 10.00 uri
Sončnice – vsak torek ob 11.00 uri
Škrjančki – vsak četrtek ob 13.00 uri
Planike – vsak četrtek ob 10.00 uri
Modrijanke – vsak četrtek ob 11.00 uri
Literarna skupina »Beseda, besede –
vsak ponedeljek ob 09.45 uri
Rožmarinke – vsak četrtek ob 13.00 uri
ponedeljek, sreda, petek od 10.00 – 15.00 ure
torek in četrtek od 7.00 – 15.00 ure
ponedeljek, sreda, petek od 7.00 – 10.00
petek od 11.00 do 12.00
nedelja ob 16.00 uri
vsak dan
izvajanje obiskov pomoči na daljavo
dostava hrane na dom, pomoč na domu
vsak dan od 8.00 - 11.15 ure
ob torkih od 14.00 – 17.00 ure
Srečno!
“Vsak dan v letu 2013 Vam
želim obilo iskrenih besed,
prisrčnih nasmehov, miru,
ljubezni in sreče, ki naj
bodo vtkani v vsak trenutek
življenja.”
Bojana Mazil Šolinc
2
0
1
3

Similar documents