Dr. Sanja rozman - Urška Krišelj Grubar

Comments

Transcription

Dr. Sanja rozman - Urška Krišelj Grubar
Dr. Sanja
Rozman
Dr. Sanja Rozman,
znana slovenska
zdravnica,
psihoterapevtka,
avtorica knjig in
številnih delavnic
o zasvojenosti, je
napisala trilogijo.
Nedavno je pri založbi
Modrijan izšel njen
prvi del, naslovila ga je
Umirjenost. Ta močna,
umirjena, pogumna in
modra ženska, ki nam
je že pred dvajsetimi
leti v knjigi Sanje
o rdečem oblaku
iskreno pripovedovala
o zamolčanih temah,
po vseh teh letih
intenzivnega dela še
vedno predano pomaga
odvisnim od odnosov.
Nas pa je še posebej
zanimalo, kako v tem
času ostati zdrav.
Nezasvojen in vsaj
približno zadovoljen.
Na platnice svoje nove
knjige je dala zgovorno
molitev teologa dr.
Niebuhra: »Bog,
podari mi umirjenost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem
spremeniti, pogum,
da spremenim, kar
lahko, in modrost, da
spoznam razliko.«
Življenje
ne prenaša
bližnjic
Tekst: Urška Krišelj
Grubar, foto: Mateja
J. Potočnik
7
¶
Dvajset let je že od izida
vaše prve knjige Sanje o
rdečem oblaku. Tedaj ste
bili ena prvih, ki je zmogla pogumen korak za iskreno izpoved.
Zdaj je čedalje več takih, ki želijo v knjigi obelodaniti svojo stisko
in jo na tak način predati v »božje
roke« bralcem. Enim uspe, drugim
ne. Kaj je ključno?
Ko sem pisala to knjigo, nisem
razmišljala o uspehu. Potrebovala
sem globok pogovor s sabo, z Bogom, z nekom v obliki naklonjenega bralca, ki mi bo služil kot poštena priča mojega življenja in verodostojno ogledalo, v čigar očeh
se bom lahko ponovno sestavila.
Uspeh je prišel sam po sebi. Menim, da zato, ker sem govorila iz
tistih globin, ki jih imamo vsi, pa
jih le redko delimo z drugimi zaradi zmote, da tega ne bodo razumeli. Takrat mi je bilo res vseeno,
kaj si bodo drugi mislili, dovolj
sem imela dela s tem, da ozavestim, kaj mislim jaz sama!
¶Mnoge je strah povedati svojo
zgodbo.
Mislim, da smo vsi tako siti tega
pretvarjanja in prilagajanja sebe
temu, »kaj bodo pa drugi rekli«,
da si oddahnemo, ko se nekdo postavi, da mu za to ni mar. Ne zato
ker se ne bi hotel prilagoditi, ampak ker se že tako pretirano prilagajamo, da smo pri tem izgubili
sebe. Temu se reče patološka soodvisnost in o tem pišem v svojih
knjigah. To ljudi vleče, spoznanje,
da morajo živeti sami sebe DANES – ali pa ne bodo nikoli.
¶Nedavno je izšla prva knjiga
vaše trilogije (Umirjenost, Pogum in Modrost). Tistega, ki se
v odvisnostih, kakršne opisujete, prepoznava sam ali prepozna
koga iz svoje neposredne bližine,
naslov prve knjige težko nagovori. Komu ste jo namenili?
Šele ko svoje težave poimenuješ,
jih narediš vidne, si priznaš njihov
obseg in globino, lahko nadaljuješ
s tem, da jih začneš reševati. Knjiga ljudi ne pomirja, ampak jim
govori, kaj jim manjka do polnega
(pozor: nisem rekla srečnega!) življenja. Knjiga Umirjenost je namenjena streznjenju. V njej opisujem vse, kar potrebuje zasvojenec v prvem letu svojega zdravljenja: razumeti mora svojo bolezen,
opraviti z zanikanjem in drugimi
mehanizmi samoslepljenja, spoznati in sprejeti dejstvo, da gre
za bolezen in da je izgubil nadzor nad svojim vedenjem, ustaviti
škodljivo vedenje in omejiti škodo, vzpostaviti treznost, poskrbeti za telesne zaplete in se vključiti
v podporno skupino.
¶Zasvojeni ponavadi ne vidijo
pomoči, ki se jim ponuja, tudi če
jim nastavimo knjigo pred nos.
8
Knjiga ni namenjena samo zasvojenim, temveč vsem, ki imajo
z njimi opravka. Tako ali drugače smo vsi povezani s kakšnim od
teh nesrečnikov, bodisi kot družinski člani ali v poklicni vlogi,
kot prijatelji. Ozaveščanje, kako
globoko sežejo korenine zasvojenosti v družbi, v kateri živimo, je
prvi korak k spremembi na bolje.
¶Nedavno smo se s kolegicami
pogovarjale o lepih spominih na
praznovanja v mladosti. Presenečene smo bile, kako težko se
jih je spomniti. Potem sem v vaši
knjigi prebrala: »Travmatizirani
ljudje nimajo spominov. Namesto tega imajo simptome.« Zaupajte nam nekaj tipičnih.
Travma v otroštvu, v okviru
družine, ki naj bi te pred tem zaščitila, je najhujše, kar se ti zgodi
v življenju. Ne gre nujno za izjemno težke dogodke, v otroštvu
smo tako ranljivi in nesposobni
reševati zaplete, da nas najbolj
zaboli odsotnost varnosti in podpore ter zapuščanje ljudi, ki naj bi
nas imeli radi.
»
Moja izkušnja
je, da je življenje
inteligenten sistem, ki
je vedno korak pred
teboj in ti ne pusti,
da bi se za dolgo
umaknil v iluzijo.
Narejeno je tako, da
vsakega 'pokopljejo'
natanko tiste stvari,
ki si jih prizadeva ne
videti.
«
¶Za praznike, ki so za nami, pa
še posebej.
V tem času nas z vseh strani
»obdelujejo« s podobami srečne družine ob božičnem drevesu,
otrok, ki odvijajo darila, družine za mizo ob slavnostni večerji.
Hote ali nehote se vprašaš, zakaj
pa pri nas ni tako. Med nami je
veliko ljudi, ki so sami, osamljeni,
nesrečni, sprti s svojimi bližnjimi.
Ko naredijo »bilanco« svojih odnosov, se zavedo, da niso dobro.
Za tiste, ki imajo že tako občutek
nizke lastne vrednosti, je to dokaz
več in včasih lahko celo razlog, da
razmišljajo o najhujšem. Drugi se
v tem času pred usodnim spoznanjem zatekajo v nore zabave, polne alkohola, seksa, pa v nakupovalne ekscese, ki jih bodo kasneje
obžalovali.
Protistrup za to je zavedanje, da
¶Prazniki (katerikoli) so lahko
imam odgovornost postati in ostapriložnost za preobrazbo, lahko
ti dober človek! Vse drugo je plehpa so popoln zdrs. Kako se temu
ko in minljivo. In me ne poteši.
izogniti? Je to sploh mogoče?
Iskreno priznanje slabega stanja
¶Pa vi, radi praznujete?
je lahko priložnost za preobrazbo,
Ne samo, da rada praznujem,
lahko pa tudi nasprotno, dokaz,
menim, da je praznovanje nujno,
da nisem dober in vreden dobreda se človek zave, kaj ima. Da se
ga. Pozabili smo, da naj
pohvali, da se ozre na prebi bili to prazniki duhojeno pot, da čuti v
hovne preobrazbe,
srcu hvaležnost za
Življenja
notranje luči, nevse, kar ima. In
ne upravlja le slučaj,
česa globokega,
ne, da se kisa z
ampak čudovit smiselni zavistjo zarakar se rodi iz
trpljenja. Dumehanizem, ki nas vodi, di vsega, česar
hovni koncept
nima. Kdor ne
da se iz vsake napake
je zbanaliziran
zna
praznona pop newagevati
življenjkaj naučimo, če le
vsko psihologiprehodov,
hočemo. Če ne, jo pa neskih
jo, kot da moraš
bo znal ločiti
ponavljamo.
biti ostarel hipi ali
med pomembnim
verski fanatik, da bi
in nepomembnim ter
si priznal, da želiš živeuživati v tistem, kar ima.
ti smisla polno življenje. Vsi druNihče nima vsega, vendar tudi ni
gi častijo boga denarja in hitrega,
tako, da ne bi imeli ničesar. Biti
plehkega izobilja, bodisi da se v
hvaležen za to, kar imaš, je velika
denarju valjajo ali pa, nasprotno,
modrost življenja.
menijo, da bi bile vse njihove teža¶Boste kaj dobrega spekli tudi
ve rešene, če bi ga le imeli dovolj.
po novem letu?
»
«
ki nas vodi, da se iz vsake napake
kaj naučimo, če le hočemo. Če ne,
jo pa ponavljamo. Ponavljanje je
bistvo zasvojenosti, zato ta mehanizem res dobro razumem. V šali
smo celo v skupini, ki jo vodim,
skovali himno, ki se glasi: »Prešvercati se ne da!« Prav tako se ne
da ljudi prisiliti na duhovno pot.
Tja se bodo obrnili, ko bodo zreli za to.
¶Ob praznikih smo si zaželeli sreče, zdravja, ljubezni miru.
Kako zares do tega? Imate kakšen nasvet za nas?
Ne začnimo leta z občutki krivde in odločitvami, ki se jih ne
bomo držali. 31.12. ni bilo konec
sveta. Da bi članom svojih skupin
olajšala »prehod«, načrtno priredim prijetno praznovanje novega
leta dva tedna po silvestrovem,
globoko v januarju, sredi vakuuma, ki ga občutimo po pretiravanju. Tako se veselo pričakovanje
potegne globoko v januar in potem je najhujše že mimo. Božič pa
praznujemo v mojih skupinah na
poseben način: priredimo slovesno druženje, brez hrane in alkohola, v katerem člani predstavijo
svoje dosežke v preteklem letu in
se z njimi pohvalijo (Slovenci se
ne znamo hvaliti!). Na proslavo
pokličem bivše člane mojih skupin, takšne, ki so že deset let po
terapiji in jim gre dobro, da lahko
iz prve roke izpričajo, da je življenje veliko lepše, ko je zasvojenost
premagana. Podarimo si svojo
prisotnost in lepe želje, ne pa materialnih daril!
HANINA UČNA URA
Piše: BRANKA GRUJIČIĆ
www.branka.si, [email protected]
K
Sanja Rozman se je rodila 12.
6. 1956 v Brežicah. Maturirala
je na bežigrajski gimnaziji
in nadaljevala šolanje na
Medicinski fakulteti Univerze
v Ljubljani. Leta 1991 se je
zaradi krize v družini, nastale
ob razkritju takratnega
soproga, da je zasvojen s
hazardiranjem, zatekla po
pomoč k dr. Janezu Ruglju.
Leta 1993 je izšla njena prva
knjiga Sanje o rdečem oblaku
in razburkala Slovence.
Okoli nje so se začeli zbirati
ljudje, ki so želeli pomoč pri
zdravljenju svoje odvisnosti
od odnosov. Ustanovili so
Društvo za pomoč zasvojenim
in drugim ljudem v stiski.
Leta 2012 se je preoblikovalo
v zavod Sprememba v srcu
in ves ta čas uspešno deluje
na področju zdravljenja
nekemičnih zasvojenosti. Ves
čas se dodatno izobražuje,
piše knjige, vodi skupine,
delavnice, predava doma in v
tujini.
Zakaj morajo imeti
vse zgodbe konec
Ko se je po dolgih letih končno rešila muk, je bilo najbolj vroče poletje. Huda pripeka je bila vzrok za to,
da sem se odločila z otrokoma ostati v hladnem zavetju bohinjskih hribov, in sem zato izpustila pogreb. Na
formalnosti tako ne dam prav dosti,
sem rekla možu, kupila bom svečo
in jo zvečer prižgala v spomin nanjo,
pa bo.
Ob petih popoldne, ko so jo najbrž
ravno polagali k večnemu počitku,
sem mislila nanjo še bolj kot druge
dni in bila prepričana, da bom s tisto
svečo dostojno končala najino sobivanje na tem planetu. Težko bi rekla,
da sva si bili zadnje čase resnično blizu, videli sva se le sem in tja, a verjetno so me še vedno greli spomini na
tiste dni, ko sva skupaj preživeli več
časa in mi je kot starejša kolegica kar
nekajkrat odprla oči ter mi pokazala svet v drugačni luči. Njen odhod
se me je vsekakor dotaknil tam, kjer
precej boli, le da v tisti poletni vročini tega še nisem vedela, ker sem imela preveč opravka z drugimi stvarmi.
Potem je poletje izzvenelo in z družino smo se vrnili v običajen vsakdan. Šola, služba, trgovina, balet,
plavanje, domače naloge, kakšna
kava s prijatelji in naslednji dan ponovitev vaje v kakšnem drugem vrstnem redu.
Seveda me je pot kmalu pripeljala
tudi tja, kjer so se največkrat križale
najine poti, tja, kjer sva nekoč srebali
kavo in klepetali. Vedela sem, da ne
more biti tam, ker je ni več, a sem šla
vseeno pogledat, ali morebiti je. Šla
sem mimo, kot da me je pot čisto slučajno pripeljala do tiste slaščičarne, s
pogledom na hitro preletela prostor
in seveda ugotovila, da je ni. A ko
sem se ob odhodu še enkrat ozrla čez
ramo, se mi je zazdelo, da sem videla
njen šal.
Še nekajkrat se mi je zgodilo, da
sem jo videla med policami v trgovini, a je ni bilo več, ko sem prihitela do
nje, pa da sem tekla za njenim šalom
po ulici in pritekla do neke povsem
druge ženske. Zelo čudna reč, glede
na to, da z obema nogama trdno stojim na zemlji in sem tudi sicer sila realističen tip.
»Veš kaj,« sem nekega dne rekla
možu, »jaz moram na pokopališče,
da najdem njen grob in se prepričam,
da je res ni več med nami.« Da sem
čudna, mi je rekel na to, pa da me
take ne pozna, a sem vseeno vztrajala pri tem, da moram tudi formalno
končati najin odnos, ker drugače ne
bom imela miru.
Nekaj časa je trajalo, da sem se prebila do ljubljanskih Žal, a sem nekega turobnega dne, ko smo k večnemu
počitku spremljali neko drugo ljubo
mi osebo, z vodnikom po pokopališču v roki vseeno skušala poiskati
njen grob. Skoraj je že kazalo, da me
bo njen šal preganjal še naprej, ker
sem bila skoraj povsem izgubljena
sredi vseh tistih spomenikov, a se je
na koncu le našel nekdo, ki me je znal
pripeljati na pravi naslov. Stala sem
tam ob grobu in zrla v zlate črke, ki
so nedvoumno kazale na to, da tam
notri v temi leži ženska, ki je nekoč
tako zelo ljubila življenje.
Po tistih zlatih črkah je čisto zares
nisem videla nikoli več, čeprav še vedno pogosto mislim nanjo. In se ob
tem spomnim starega soseda iz pritličja naše hiše, ki ga tudi že nekaj
let ni več med nami. Bilo je pred kakšnimi petnajstimi leti, ko sva ga z
možem našla nad kupom starih izvodov Dela, kako prebira osmrtnice za
dve leti nazaj. »Kap,« je bil kratek, ko
sva ga začudena vprašala, kaj dela, in
nama seveda ni bilo jasno, kaj imajo
skupnega stari časopisi in bolezen.
Da je zaradi kapi izpustil dve leti
življenja, nama je pojasnil takrat, in
da mora ugotoviti, kdo vse je odšel na
oni svet, medtem ko je on ležal, ne da
bi prav dobro vedel, kaj se dogaja z
njim. Da mora končati vse te odnose,
ki so se v tem času znašli na predzadnji strani časopisa, ker drugače ne
bo mirno spal.
Seveda nisva razumela, o čem govori ta stari mož, zdel se nama je celo
malo prismuknjen zaradi svojega
ravnanja, vem pa, da nama je bilo neprijetno ob tem, kar sva videla in doživela, ter da še nikoli nisva tako hitro prehodila tistih sto deset stopnic
do svojega doma.
Danes vem, kaj nama je hotel povedati. Namreč to, da je treba stvari
v življenju vedno pripeljati do konca.
Da jih ne kaže puščati nedokončane,
ker te sicer preganjajo znova in znova.
9
FOTO: JAKA KOREN
Ne, s peko sladic pa se ne dokazujem več, čeprav sem to včasih počela in mi ni šlo ravno slabo. Menim, da mi škoduje pretirano ukvarjanje s pripravljanjem
hrane, ker se mi zdi, da hrana ne
sme biti sredstvo za izkazovanje
ljubezni. Pa tudi ob taki priložnosti sama pojem preveč in se mi to
ne zdi v redu. Kadar jaz ali moji v
družini čutimo željo, da bi se posladkali, jih peljem v slaščičarno
in iz tega naredimo prijeten dogodek. Moj način, kako izkazujem
ljubezen, je v tem, da znam z nekom sesti in ga RES poslušati.
¶Pred leti sem se v tem času pogovarjala s patrom Chistianom
Gostečnikom in dejal je, da je
najlepše, kadar si mati vzame
ob prazniku čas in otroka sprejme tako kot tedaj, ko ga je rodila. To je najgloblji vznik intime.
Torej se otroci vračajo k nam ne
po velike količine hrane, temveč
po ljubezen, ki smo jo ali pa nismo znale dati, in vedno znova
imamo priložnost to popraviti, če
nam otroci le dajo priložnost ter
pridejo. Kaj pa če ne?
Kdor ima ljubezen, ima zmeraj
nekaj, kar lahko da. In zmeraj bo
polno ljudi, ki iščejo ljubezen. Če
te odklanjajo lastni otroci, utrujeni od številnih neuspešnih poskusov iskanja stika ali samostojnosti, se zaveš, da je v svetu
toliko ljudi in toliko otrok, ki to
iščejo, da ni dostojno obupavati,
ker prav tvoj odklanja tvojo gesto. Daj tistemu, ki potrebuje, in
nekdo drug bo dal tvojemu. Tako
bodo vsi dobili in dali – in tako
je prav! Otroci včasih razumejo našo skrb zanje kot izjavo, da
mislimo, da sami niso sposobni
poskrbeti zase. Kot manipulacijo, ne kot ljubezen. Ob pravem
trenutku jih moramo spustiti,
da preizkusijo svoja »krila«. Enkrat bodo prileteli nazaj, če se
ne bodo bali, da jim bomo krila »pristrigli«. Seveda govorim o
odraslih otrocih!
¶Nekatere družine se znajo sprenevedati, da je vse v redu. Polne so obrambnih mehanizmov,
o katerih tudi pišete v knjigi. Saj
ni tako hudo, pri sosedovih je še
huje. Je mogoče preživeti življenje z večnim odrivanjem vstran
ali pod preprogo? Je mogoče s
kakšno zvijačo pretentati ljudi,
ki so v večnem zanikanju?
Moja izkušnja je, da je življenje
inteligenten sistem (kozmos), ki
je vedno korak pred teboj in ti ne
pusti, da bi se za dolgo umaknil v
iluzijo. Narejeno je tako, da vsakega »pokopljejo« natanko tiste
stvari, ki si jih prizadeva ne videti. To je zame en dokaz več, da življenja ne upravlja le slučaj, temveč čudovit smiselni mehanizem,