Duša 007-oktober 2010

2010-11, št. 7
JEZUS V MOJI
HIŠI
Refleksija
Katera beseda mi najprej pade na pamet, ko pomislim na pretekli
mesec? Je le-ta pozitivna ali bolj negativna? Sem v mesecu, ki je za
mano, živel kot sol in »solil« svoje okolje? Kdaj, v kakšnih situacijah,
okoljih? S kakšnimi ljudmi? Ali sem pri tem zajemal moč v Gospodu
ali pa sem se »skrival pod mernik« oz. bil jaz protagonist svojega
življenja? Mi je morda podoba o luči povedala kaj več? Kako me v
postnem času nagovarja Jezusov zgled na križu? Pa moja postna
prizadevanja, ki sem si jih zadal? Jih izpolnjujem po Jezusovem
zgledu v puščavi, ko je satana takoj odbil z Božjo besedo? Vztrajam
ali padam in hočem obležati pod križem?
Kaj mi je na tej poti bilo v minulem času v največjo oporo: sv.
spoved, pogovor z duhovnim spremljevalcem, obisk sv. maše (tudi
med tednom), branje Božje besede, udeležba na kakšnih duhovnih
vajah … ? Na koncu pregleda meseca prevladuje v meni občutek
hvaležnosti ali žalosti nad neuresničenimi načrti?
Vse, tudi potrtost in duhovno otopelost izročim v Gospodove roke,
ki mi vedno znova ponavlja: »Sin človekov je namreč prišel iskat in
rešit, kar je izgubljeno.« (Lk 19,10)
2
Uvod
Kdo od nas še nikoli ni hotel biti lep, postaven, imeti denar, slavo in
oblast? Koga od nas pa so te zunanjosti v srcu popolnoma
zadovoljile? Kot bomo videli ob današnjem evangeljskem odlomku,
smo čisto »normalni«, da je naš odgovor na zastavljeno vprašanje
negativen.
Evangelist Luka nam tokrat govori o Zaheju, ki sicer ni bil postaven,
imel pa je veliko denarja in užival čast v družbi. A vse to ga ni vodilo
do bistvenega – da bi spoznal svojega Odrešenika.
Ta lik me spominja na zgodbo tolikih ljudi, ki so odšli v trgovino s
sončnimi očali, da bi končno lahko gledali naravnost v Sonce.
Prodajalcu so ponujali visoke vsote denarja, on pa jim je vedno
znova zatrjeval, da ključ za pogled v Sonce ne tiči v dragih očalih,
ampak v njih samih. Ko so se kupci spraševali, kaj naj še ponudijo
trgovcu za nakup očal, jim je ta vendarle razodel skrivnost: »Če
hočete videti Sonce, ne potrebujete mojih očal. Nosite jih že v sebi,
le poiskati jih morate.« Tudi mi se sedaj odpravljamo na iskanje …
iskanje Gospoda, ki nas vabi, naj stopimo iz lastne grešnosti, da nas
pride osvobodit. Pokličimo Sv. Duha …
Pridi, Sveti Duh
3
Poslušanje: katera
vrstica me
nagovori.
Evangelij: Lk 19,1-10
1 Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož,
Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3
Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi
množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej
in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral
bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je
pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol,
danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« 6 In takoj je
splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so
vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem
človeku!« 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu:
»Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam
ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem
četverno.« 9 Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo
prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin
človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je
izgubljeno.«
Osebno branje: v
tišini ponavljam
stavek, ki me
nagovarja.
Deljenje: na glas
preberem to
vrstico.
Razlaga: iz razlage
poskušam razumeti
kontekst in pomen
besedila.
Premišljevanje:
kaj je sporočilo za
moje življenje.
Razlaga
Dve različni zgodbi. Bogati mladenič se ni odzval na Jezusovo
vabilo, naj proda vse, kar ima (prim. Lk 18,18-23) in Zahej, ki Jezus
sprejme v svojo hišo. Zgodil se je čudež spreobrnjenja bogatega
človeka (prim. Lk, 24-27). Zaznamovalo ga je srečanje z Gospodom.
Popravil je svoja konkretna dejanja.
4
Poglejmo na odlomek malo drugače: katere so osebe, kakšne so
njihove značilnosti, dejanja, besede in drže.
osebe
opis
Zahej
dejanja
prišel je v Jeriho
in šel skozi mesto
poskušal je videti,
kdo je Jezus, pa ni
mogel
Zaheju prepreči,
da bi videl Jezusa
stekel je naprej in
splezal na smokvo
pride na tisti kraj,
pogleda gor in mu
reče
je splezal dol
Zahej
ga je sprejel
množica
so vsi godrnjali in
govorili
Zahej
je vstal in rekel
Gospodu
Jezus
reče Zaheju
Jezus
Zahej
višji
cestninar
in bogat
množica
Zahej
Jezus
majhne
postave
5
besede
drže
Zahej, hitro splezaj dol,
danes moram namreč
ostati v tvoji hiši
hitro
z
veseljem
Šel je in se ustavil pri
grešnem možu
Gospod, polovico svojega
premoženja dam ubogim
in če sem koga v čem
prevaral, mu povrnem
četverno
Danes je tej hiši prišlo
odrešenje. Sin človekov je
prišel iskat in reševat,
kar je izgubljeno
Razmišljanje
Kaj imajo skupnega drevo, hiša in človek? Vsi imajo »korenine« kot
temelj, »deblo« kot osrednji del in »krošnjo« s sadovi. V čem pa se
razlikujejo? Drevo in hiša rasteta po zakonih narave, človek pa na
svojo rast lahko vpliva, in sicer s svobodno voljo.
Tak primer najdemo tudi v današnjem evangeljskem odlomku, kjer
sv. Luka divji smokvi ob bok postavi Zaheja. Kljub temu, da je ta prej
rastel kot divja smokva in je njegova majhna postava simbolizirala
njegovo grešno življenje, pa se ta bogataš odcepi od drevesa, spleza
z višav napuha in začne svoje življenje graditi na trdnejšem temelju
Kristusu. Postane »ukoreninjen in sezidan v Kristusu«, kakor se
glasi tudi geslo letošnjega Svetovnega dneva mladih v Madridu.
Zahej mi ponudi zanimiv recept gradnje hiše, t.j. lastnega življenja.
Najprej moram dobro poznati teren, na katerem bom zidal –
spoznati in ponižno sprejeti samega sebe. Nato moram na pomoč
poklicati »gradbenega strokovnjaka« - Jezusa Kristusa, s katerim
bom položil temelje. Končno se bo gradnja – odreševanje moje duše
in duš drugih lahko začelo. Zahej me opozarja še na bistveno: Brez
veznega materiala - moje svobodne volje pri tem ne bo šlo. Gospod
Jezus bo rad prebival v meni, ko mu bom za to dal svoje »gradbeno
dovoljenje«.
6
Jezus v don Boskovi hiši
V središču vsake don Boskove hiše je kapela – kar pomeni Jezus.
Brez Božje prisotnosti ni don Boska in njegovega vzgojnega dela. Že
v Boskovi hiši je bil Gospod doma. Mama Marjeta je bila nepismena,
znala pa je na pamet dolge odlomke svetopisemskih zgodb.
Prepričana je bila, da je potrebno govoriti z Gospodom; in prav tu je
črpala moč za svoje življenje. In za življenje z Gospodom je navajala
tudi svoje sinove. Zjutraj je z njimi zmolila jutranjo molitev, čez dan
jim je pogosto ponavljala: »Gospod te vidi …« pa ne iz ustrahovanja,
ampak jim je znala privzgojiti ljubeč Božji pogled, kot ga je tudi
sama doživljala. Duhovnik je bil daleč, zato je Marjeta kar sama
pripravljala sinove na prejem zakramentov spovedi in obhajila.
Ko je don Bosko sprejel prvega dečka, da bi prenočil pri njem, so
skupaj z mamo Marjeto najprej zmolili večerno molitev. Kot je sam
živel nenehno v Gospodovi prisotnosti, je na to navajal tudi gojence.
Kapela je bila v središču njegovega oratorija, da bi mogli fantje
pogosto priti na kratek obisk Najsvetejšega in da bi tudi oni sami
nenehno živeli v Gospodovi prisotnosti. Želel je, da bi se tako pri
molitvi kot v šoli, razvedrilu in kjerkoli čutili pod ljubečim Božjim
pogledom. Ni pretiraval z molitvijo, želel je, da je kratka, a
življenjska; da pa živijo iz osebnega srečanja z Gospodom. Bil je
pravi mojster v tem, da je znal prav vsakega pritegniti v osebno
srečanje z Gospodom in ga je spremljal na poti njegovega osebnega
odnosa z Gospodom. Eno samo željo je imel: Da bi bili srečni sedaj
in v večnosti. Pristno srečo srca lahko podari le Gospod. Zato je don
Bosko toliko gradil na zakramentu spovedi in obhajila. Jezus je bil
tako živi gost ne le don Boskove hiše, ampak slehernega srca, ki je
utripalo med zidovi oratorija.
7
Molitev
Prepoznavam te po lomljenju mojih poti,
ko mi spreminjaš smeri potovanja;
prepoznavam te v lomljenju mojih misli,
ko vstopaš vanje in odvzameš sanje;
prepoznavam te po lomljenju mojih čustev,
ko mi sušiš drevesa sončih sadežev.
In ko sem že ves naveličan
tvojega lomljenja mojega življenja
in bi ti že skoraj dal ultimat,
da ga lomiva vsak zase,
tedaj od strani opazim in ti moram priznati,
da bi se moje poti končale v slepi ulici,
da bi me moje misli vklenile v sanjarjenje,
da bi me moji sadeži izgnali iz resničnosti.
Zato mi kar lomi moje trenutke in steze,
le srca mi ne zlomi,
le mene ne odlomi od sebe
in drugi naj ga preveč ne lomijo ob meni!
Kdaj pa le pusti,
da ostane tudi kaj mojega - celega!(p. Pavle Jakop)
Domača naloga
Pogosto čez dan se spomni, da te Jezus gleda s svojim ljubečim, …
pogledom.
8