Referat - Šolski center Kranj

Comments

Transcription

Referat - Šolski center Kranj
2. Svetovna vojna na tleh Juogslavije/
BIH, ČG, HRV
Kristijan Pavc 3.Mb
Mentor: Irena Jerala
Tehniški šolski center Kranj
šolsko leto 2011/12
Kazalo:
 Razmere v svetu
 Razmere v Jugoslaviji pred začetkom vojne
 Obrambni načrti Jugoslavije
 Načrti nacistične Nemčije
 Stanje v JUG vojski 1941
 Najznamenitejše bitke na tleh Jugoslavije
 Kapitulacija
 Viri
Razmere v svetu :
Balkan na začetku vojne ni igral prav pomembne vloge. Nemčija pod diktatorsko taktirko
leta 1939 najprej napade Poljsko in jo brze večjih težav tudi zavzame. Njegov naslednji cilj
je bila Francija, napadel jo je preko Beneluxa saj je mislis, da se bo tako izgonil odporu
francoske vojske. Na njegovo presenečenje se je ta kar nekaj časa dobro upirala vendar
jmu jo uspe zavzeti. Poskusil je tudi z zračnim napadom na Veliko Britanijo, vendar se le ta
zaradi razvite tehnologije ubrani napada. Naslednja njegova tarča je bila Sovjetska zveza,
saj je le ta v njegovem načrtu širjenja arijske rase igrala zelo pomembno vlogo, ruske
kmete in manj prmeožne ljudi bi si podredili, v njihova nasleja pa bi naselili nemce. Hitler je
podpisal tudi pakt o nenapadanju z Sovjetsko zvezo vendar ga ni želel niti najmanj
upoštevati, z njim se je želel izogniti bojevanju na dveh frontah hkrati. Priprave za napad in
načrti napada so se začeli sestavlajti takoj po zavzetju Francije, vendar prva takrat se je
začela kriza na blakanu. Hitler se sprva ni želel vmešavati v balkan, saj je vedel, da je kot
tempirana bomba, ki lahko vsak trenutek poči in povzroči še hujše probleme. Vendar se
Hitler leta 1942 odloči za napad Jugoslavije, kar pa ga stane dragocenega časa, ki ga je
zapravil medtem ko bi lahko napadel Sovjetsko zvezo. Tako se je z Sovjetsko zvezo
bojeval pozimi, kar mu prinese velike vojaške izgube in posledično tudi poraz.
Razmere v Jugoslaviji pred začetkom vojne:
Balkan je bil vedno interes vseh velikih sil. Najprej so se zanimale Velika Britanija,
Sovjetska zveza, Francija, ko pa sta na oblast prišla Hitler in Mussolini pa sta tudi onadva
izrazila željo po balkanskem ozemlju. Hitler sicer sprva ni želel imeti opravka z balkanom
saj je bil mnenja, da se je balkana zaradi težav treba na daleč izogibati. Zaradi varnosti so
balkanske države med seboj podpisovale različne listine, da bi se skupaj lahko
obvarovale. Grčija, Jugoslavija, Turčija in Romunija so leta 1934 sklenile balkansko zvezo
s katero bi si zagotovile večjo varnost pred zunanjimi napadalci. Leta 1938 se Romunija
odloči skelniti gospodarski sporazum z Nemčijo s katerim si je Nemčija romunsko
gospodartvo čisto podredila. Temu je sledil tudi “naftni pakt” s katerim si je Nemčija
zagotovila, da je od Romunije nafto dobivala po polovični ceni. Še istega leta pa so v
Romunijo ukorakale prve nemške enote. 23 novembra leta 1940 je Romunija vstopila v
trojni pakt. Razmere moči na balaknu so se podrle, kar je privedlo do zahtev po ozmelju
sosednjih držav ( Sovjetske zveze, Jugoslavije in Madžarske ). Madžarska je z Italijo
začela sodelovati že leta 1927. po letu 1934 pa se je sodelovanje še okrepilo. Madžarksa
po okupaciji nemčije v Češkoslovaški dobi del njenega ozemlja ter Romunsko
Transilvanijo. Leta 1940 se pridruži trojnemu paktu. Z Jugoslavijo podpiše pakt o
nenapadanju vendar jo aprila istega leta skupaj z Nemčijo, Italijo in Romunijo napade.
Obrambni načrti Jugoslavije:
Prvi obrambni načrt, ki je bil označen z R-41 je nastal v začetku leta 1941, ko so se
pripadniki nemških čet že razporejali in pripravljali za napad. Za obrambo Jugoslavije je
bilo predvidenih 27 divizij, s katerimi naj bi upočasnili sovražnika na vshe frontah, razen v
smeri proti Albaniji in Zadru. Vojska bi se kasneje zatekla proti Grčiji kjer bi z zavezniki
skupaj ustvarili novo fronto. Podoben je bil načrtu S iz leta 1938, ko so nemške čete
zavzele Avstrijo, na koncu je tega nadomestil načrt R-40, ko Italija okupira Albanijo. V vseh
načrtih je bil postopen premik jugoslovanske vojske proti Grčiji. Vsi načrti pa so imeli eno
zelo slabo pomankljivost, v nobenem ni bilo predvidene izredne gibljivosti sovražnikovih
čet, ki bi z sodobnejšo vojaško opremo brze težav presekale pot umikajoči se vojski. Kljub
temu, da je bil načrt R-41 najbol izpopolnjen pa je tudi ta imel precej lukenj, poveljni vrh ni
pripravil nobenih drugi načrtov saj so bili v političnem vrhu prepričani, da se bodo vojni
lahko izognili.
Načrti nacistične Nemčije ( Aprilska vojnaoperacija 25 ):
Nemški načrti napada so bili iz smeri Avstrije in Bolgarije proti Beogradu, tako bi preprečili
možnost umika jugoslovanski vojski proti Grčiji. Preko jugoslovanskega ozemlja pa je
Nemčija želela napasti Grčijo. Nemške sile so bile odposlane v naglici. Drgo armado
nemške vojske, ki je bila na poti proti SZ so med potjo ustavili in jo napotili proti Avstriji in
Madžarski. Dvanajsto armado, ki je že bila v Romuniji so dodatno okrepili v rezervo pa so
postavili še 5 divizij. Za napad je bilo zbranih 1560 letal, glavna naloga romunske vojske je
bila, da zaščiti meje proti SZ, naloga bolgarske vojske pa, da zaščiti meje proti Turčiji.
Italija je za napad na Jugoslavijo zbrala 14 divizij, ki bi prodrle v smeri Slovenije in
Hrvaške. Prav tako pa so okrepili tudi sile v Albaniji, ki bi napadel v smeri Grčije in
Jugoslavije. Za napad je fašistična Italija in nacistična Nemčija z zavezniki zbrala 83 divizj
z približno 2 miljonoma vojakov, 2500 tankov in 2230 letal. Njihova vojska je bila po številu
vojakov kar dvakrat večja od jugoslovanske po oborožitvi z letali in tanki pa kar šestkrat
večja.
Stanje Jugoslovanske vojske leta 1941:
V času druge svetovne vojne se je število sovražnikov, ki si je želelo ozemlje Jugoslavije
naglo povečalo. Sprva sta se zanimale le Italija in Nemčija kasneje pa tudi njuni zavezniki(
Romunija, Madžarska, Bolgarija ). Tako je bila leta 1941 Jugoslavija obkrožena z
sovražniki, ki so želeli njeno ozemlje. Jugoslovanski vojski ej bil znan koncept bliskovite
vojne šre preden je v njo tudi vstopila. Jugoslovansko vojaško in politično vodstvo pa je v
vojno vstopilo brez zamisli kakšna bo vojna v kateri bi se lahko znašli. Tako se niso mogli
odločiti za način obrambe ki bi ustrezala potrebam in razmeram posamezne države.
Prevladala so stara stališča še iz 1. vojne v kateri je Srbija dosegla zmage na Ceru in
Kolubari. Nihče pa ni upošteval, da so s erazmere v tem času bistveno spremenile, saj se
je številka pripadnikov sovražnikove vojske in njihova oborožitev zelo povečala, s tem pa
se je povečala tudi njihova možnost hitrega napadanja. Redki so se zavedali teh
problemov, tistih, ki pa so jih želeli oziroma poskušali odpraviti pa jih je bilo še manj. Tako
je bila sprejeta doktrina t.i. ofenzivnega manevra, ki je temeljila predvsem na izkušnjah iz
balkanske vojne in iz 1. vojne. V veliki meri pa so naleteli tudi na odpor naroda proti
okupatorju, ki bi klasičen način vojskovanja spremenil v partizanskega. Obramba naj bi
temeljila na široki uporabi naravnih in umetnih ovir ter na uporabi topništva. Vojska je še
vedno uporabljala doktrino uporabe pehote in topništva. Probleme so imeli tudi s
strokovnim kadrom, ki je bil nevešč in neusposobljen za svoje delo. Armade so bile
sestvaljene iz različnih delov kraljevine kar je pomenilo, d abi v primeru vojne branili le
svoje etnično ozemlje kar je pomenilo, d abi bila vojska v praksi zelo neučinkovita. Prav
tako pa taktiko ofenzivnega manevra ni bilo mogoče izvesti ker s evojska z opremo v
enem dnevu ni mogla preseliti za 20 km, medtem, ko so se nemške sile za toliko
premaknile v eni uri. Prav tako je bila celotna armada nespametno razdeljena na 3000
kilometrov dolgi meji namesto, d abi se raporedili v globino in tako povečali učinkovitost
obrambe. Jugoslovanske meje so začeli utrjevati že leta 1937 z Rupnikovo linijo na
Italijanski meji, nato pa tudi leta 1939 na meji z Avstrijo, Madžarsko in Albanijo. Leta 1940
pa je sledilo še utrjevanje meje z Romunijo in Bolgarijo. Zaradi pomankanja finančnih
sredstev, delovne sile, orožja in materjala je večina teh utrdb ostala nedokončanih.
Največji problem vojske je bila oborožitev, saj Jugoslavija ni bila zmožna proizvodnje
visoko tehnološkega orožja, saj ga je večinoma kupovala v tujini in za samorazvoj ni imela
sredstev. Ob izbruhu vojne je orožja začelo primankovati zato je Jugoslavija kupovala
kakršnokoli orožje kar je bila posledica, da je armada 149 vrst orožja z kar 300 vrstami
streliva. Materialne rezerve so bile zelo majhne. Streliva za pehotne divizije je bilo za 75
dni za topništvo pa je bilo streliva za 100 dni. Protiletalsko topništvo je imelo na zalogi
streliva samo za 7 dni bojevanja, protitankovski topovi pa le 200 nabojev na orožje.
Jugoslovanska vojska je tako vojno dočakal z kopensko vojsko, ki je vsebovala: pehota,
topništvo, konjenica, letalstvo, inženirstvo in druge enote, in mornarico, vojno letalstvo 459
letal ( 125 lovcev, 173 bombnikov, 161 izvidniških letal ) Tnakov je bilo le za vzorec
namreč 101, ki pa so bili zastarele francoske proizvodnje. Vojno ladjevje je imelo na
razpolago 32 ladij, ki pa so bile v večini zastarele tako kot tanki. Nemci z oborožitvijo niso
imeli nikakršnih problemov sja so za vojno zbrali okoli 2500 tankov, 2230 letal, pehota pa
je bila sestvaljena iz 2. miljonov sovražno nastrojenih nemcov.
Najznamenitejše bitke na tleh Jugoslavije:
Na tleh Jugoslavije je bilo kar nekaj bitk, med njimi so se nekatere zaradi dgodkov, ki so se
zgodili najbol vtisnile v spomin preživelim na tistem območju.
Bitka na Neretvi: je ena izmed znanih bitk v 2. svetovni vojni na tleh Jugoslavije. Partizani
so pred Nemško vojsko in zapriseženimi pristaši Hitlerja( četniki ) rešili veliko število
ranjencev, zato je ta bitka dobila tudi ime bitka za ranjence. Partizanske enote so z
prevaro ukanili nemške čete saj je Tito dal porušiti vse mostove čez reko Neretvo. Tako so
Partizani 3. marca 1943 nemce napadli preko zasilno zgrajenega mostu.
Bitka na Sutjeski: je traja od 15. maja do 16. junija leta 1943 in je bila vzrok skupnega
napada sil Osi, ki so želele uničiti partizanske enote blizu reke Sutjeske v jugovzhodni
Bosni. Neuspeh v tme napadu je označil mejnik za Jugoslavijo v drugi svetovni vojni. Sile
Osi so v to ofenzivo poslale 127.000 vojakov ( Italijanov, Nemcov, kozakov ), ki so jim v
Jugoslaviji rekli tudi Čerkezi. Sodelovalo je tudi 3000 letal, ki so bila odposlana direktno iz
Nemečije. Jugoslovanska vojska je na območju imela le 18.000 vojakov, ki so bili
razdeljeni v 16 brigad. Ofenziva se je začela 15. marca leta 1943. Po neuspešnem preboju
so se Partizanske čete umaknile čez reko Sutjesko v vzhodno Bosno. Trme brigadma in
osrednji bolnišnici se umik ni posrečili pot so jim prekrižale nemške sile. Sledeč Hitlerjevim
ukazom je general Alexander Lohr dal pobiti vse partizane tudi ranjence in zdravniško
osebje. Partizanske sile so v ofenzivi utrpele hude izgube sja je padla kar tretjina mož.
Kapitulacija:
Po porazu Jugoslavije in njeni okupaciji so se na njenem ozemlju kmalu začela pojavlajti
odporniška gibanja poimenovana partizani in četniki. Prvi so bili komunisti pod vodstvom
Josipa Broza Tita, ki so želeli po porazu nacizma in fašizma vzpostaviti komunistično
državo po zgledu Sovjetske zveze, drugi pa so si prizadevali za vrnitev jugoslovanskega
kralja. Njihov cilj je bil sicer skupnen, poraziti nacizem in fašizem, vendar pa je zaradi
različnih ideologij prišlo do hudih razhajanj, ki so povzročila, da so začeli četniki sodelovati
z okupatorjem. Da so se stvari še dodatno zapletle, so se v strahu pred komunizmom
začele po državi ustanavljati vojske, ki so tesno sodelovale z okupatorjem. Boji na Balkanu
so izredno pomembno vplivali na potek druge svetovne vojne, saj so različna odporniška
gibanja nase vezala velik del nemške vojske, ki je tako niso mogli uporabiti v boju na
vzhodni ali zahodni fronti.
Bosna je pridobila osrednjo vlogo v bojnih operacijah partizanov, in sicer na dveh ravneh:
proti tujim silam osi na eni ter tako proti četnikom kot proti ustašem na drugi. Bila je tudi
kraj političnega delovanja rojevajoče se socialistične države in njene ustanovitve
novembra 1943 v bosanskem Jajcu, na drugem zasedanju AVNOJ-a. Slednji je kot eno
izmed enakopravnih jugoslovanskih etnij prepoznal tudi bosanske -muslimane, zato so se
ti, kot tudi drugi narodi Jugoslavije, v nadaljnjem času do konca vojne v velikem številu
vključevali v partizanske oborožene sile. Na 2. zasedanju AVNOJ v Jajcu je 29. novembra
1943 povojna država zasnovana kot federacija petih narodov (Srbov, Hrvatov, Slovencev,
Makedoncev in Črnogorcev) in šestih federalnih enot (Srbija, Hrvaška, Slovenija,
Makedonija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina), ob tem času tudi Sandžak kot sedma
federalna enota.
Po kapitulaciji so večino jugoslovanske vojske odpeljali v ujetništvo. Jugoslovansko
ozemlje pa so po Hitlerjev ukazu razdelili med Nemčijo, Italijo, Madžarsko, Romunijo in
Bolgarijo. Nemci so zasedli severni del Slovenije, Madžarska si je priključila Prekmurje,
Baranjo in Bačko ter okupirala Medjimurje, Bolgarija si je priključila večji del Makedonije,
del Kosova in , Vransko in Pirotsko okrožje; Italijani so okupirali južni del Slovenije,
ustanovili ljubljansko provinco in jo razglasili za del Italije. Prilastili so si tudi velik del
Hrvaške in sicer Sušak z zaledjem in z vsemi otoki Hrvaškega primorja z izjemo otoka
Pag, Dalmacijo od Zadra do Splita, Boko Kotorsko in vse dalmatinske otoke razen Hvara,
Brača in otokov dubrovniškega primorja. Albaniji, ki so jo okupirali Italijani so priključili
Metohijo in del Kosova, ter del Makedonije nekaj mest v Črni Gori in del Sandžaka. Iz
ostankov Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srema je nastala Neodvisna država Hrvaška
(NDH), ki je bila pod močnim vplivom Nemcev in Italijanov.
Čeprav je imela nemška vojska med boji za Jugoslavijo in Grčijo relativno malo izgub je to
nepremišljeno dejanje Hitlerja na koncu veliko stalo saj je večje izgube utrpel v vojni z
Sovjetsko zvezo, ki jo je zaradi napada na Jugoslavijo prestavil za 5 mescev, in v Sovjetski
zvezi ga je ujela zima ter mu prizadejala hude izgube, za kar mu je bilo gotovo žal, saj je
zato izgubil vojno in propadel.
VIRI:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Aprilska_vojna
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_na_Neretvi
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_na_Sutjeski

Similar documents