docPovejmo si... (julij 2011)
download 
Report Transcription
Povejmo si... (julij 2011)
POVEJMO SI... Interno glasilo D o m u p o ko j e n c e v J o ž e t a P r i m o ž i č a M i kl a v ž a I d r i j a , Enota Marof LETNIK 3, ŠTEVILKA 8 JULIJ 2011 Stran 2 POVEJMO SI... Pozdravljeni, bralke in bralci! Pa smo dočakali toplo poletje in z njim novo številko domskega glasila, ki ga skupaj ustvarjamo. Poletje je čas, ki ga največkrat povezujemo z več dela na njivah in travnikih, z morjem, počitnicami, dopusti, izleti in temperaturami, ki nas rade zvabijo na ohladitev v senci. Topli dnevi pa v nas zbudijo tudi spomine na pretekle in sedanje življenjske trenutke. Poglejmo, kaj ste tokrat zapisali in kaj smo skupaj doživeli. Ana Vojska SODELOVANJE Z ICRO – Idrijsko Cerkljansko razvojno agencijo KAZALO ŽIVETI—TO JE DAR 3 ZGODBE, SPOMINI IN PESMI NAŠIH STANOVALCEV IN ZAPOSLENIH 20 18. REVIJA PEVSKIH ZBOROV SOCIALNIH ZAVODOV SLOVENIJE 22 SPOMINI 4 MOJ PRIJATELJ IVAN 5 ŠOLI IDRIJA 23 ŠUMI, ŠUMI POTOČEK 7 DOMSKE ŠPORTNE IGRE 24 GOVORICA SIMBOLOV 7 IZLET NA ŠTAJERSKO 28 KLIKLERCE, KLIKLNI, ŠPICE 30 ZA RAZVEDRILO 32 STARE RAZGLEDNICE 10 KAKO ME JE POT ZVABILA V TRST 13 PESMI PAPIGA BOBIJU JANEZ, KRANJSKI JANEZ 15 MOJ DOPUST 16 ŠPORTNE IGRE V OSNOVNI INTERVJU: SILNO SEM SI ŽELELA POSTATI ZDRAVNICA 17 UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU MEDGENERACIJSKO DRUŽENJE 18 Naslikal: IZLET NA KRAS 19 Marko Pavšič Stran 3 Letnik 3, številka 8 ŽIVETI – TO JE DAR! Toplina sonca, vonj cvetočih lip, duh po posušenem senu, morski valovi, ki božajo telo, sladoled, počitnice, dopust… in še mnogo prijetnih stvari in dogodkov, ki označujejo poletje. Vsak letni čas nam lahko prinese veselje nad življenjem. Mar ni nekaj lepega ozreti se v cvetočo češnjo, ki je podobna nevesti v belini, sredi bujnega zelenja rojevajoče pomladi? Bogati darovi zrele jeseni nas napolnjujejo z zadovoljstvom in tiho srečo. V zimskih večerih, ko burja ponavlja svojo melodijo in nebo siplje snežinke, nas prevzame hrepenenje po prazničnih dneh, ki nam prinašajo sporočilo miru in dajejo upanje. „Kot bi šli se ringa raja, letni časi se vrstijo, drug za drugim se pehajo, pridejo in odletijo...“ je zapisal pesnik. Ja, res je, čas hitro mineva, dnevi bežijo in naenkrat je leto naokoli. Kot narava doživlja rojevanje, rast, cvetenje in zorenje, nevihte s točo, sušo in obilje dežja, tako tudi naše življenje ni vedno kot cvetoče polje. Sredi skrbi in teže dogodkov, ki jih prinaša vsak dan, tožimo, kako se usoda poigrava z nami. Prevzame nas žalost, občutek nemoči in osamljenosti. V takih dneh je najboljše ozreti se skozi okno, občudovati lepote sveta, ki nas obdaja. Se odpraviti na sprehod, pa čeprav nam veter odnese klobuk in skuštra lase. Nikoli ne smemo obupati, saj imamo mnogo spremljevalcev, ki gredo z nami v korak, ki nas sprejemajo take kot smo, nas imajo radi in nam prav zato želijo pokazati, da je živeti velik dar! Vsem želim lepo sončno poletje, polno topline soljudi, optimizma in ljubezni! Zapisala: Irena Hvala Foto: Ana Vojska Stran 4 POVEJMO SI... ZGODBE, SPOMINI IN PESMI NAŠIH STANOVALCEV IN ZAPOSLENIH SPOMINI Najprej naj vse stanovalce in zaposlene tu v domu lepo pozdravim. Moj zapis sega v preteklost, v leto 1945. Mesec maj je mesec večjih dogodkov. V moji mladosti 1. maja nismo praznovali tako kot danes. Kresove smo pastirji kurili na dan svetega Janeza Krstnika ali pa 29. junija, na svetega Petra in Pavla. Letošnji 1. maj je še toliko bolj pomemben za zgodovino, saj je bil pokojni papež Janez Pavel II. proglašen za blaženega. Z njim sem se osebno prvič srečala v marcu, leta 1995, ko smo romali v Rim. Iz Amerike se je v Rim vrnil škof. Doma je bil iz Dobrave pri Ljubljani. Papež Janez Pavel II. je tega škofa posvetil v slovenskega kardinala. Tako je naš avtobus odpeljal v Ljubljano, kjer smo spotoma pobrali še 12 romarjev, svojcev in prijateljev. Med vožnjo proti Rimu smo marsikje pobrali še kakšnega romarja. Na tem romanju sem prvič prejela sveto obhajilo iz papeževih rok. Na tri dnevnem romanju smo si ogledali Rim in številne druge znamenitosti mesta. Stanovali pa smo pri Uršulinkah. Prvi dan potepanja smo imeli zvečer v veliki dvorani tudi sprejem s pojedino. Na sprejem so prišli tudi ministri. Med njimi sem takrat videla tudi Peterleta, saj je šel prav mimo mene. Po pojedini smo se odpravili v naše »stanovanje« na vrhu hriba. Zjutraj pa nas je zbudilo petelinje petje. Drugo srečanje s papežem je bilo 13. maja, leta 2000, v Fatimi na Portugalskem, ko je papež dva pastirčka razglasil za blažena. Sedaj pa se vrnimo nazaj v mesec maj. Leta 1945 je bil 9. maj za nekatere Slovence vesel, za druge pa žalosten dan. Ob desetih dopoldne so domobranci iz kmetije blizu Dol opazili, da se po Črno vrških rajdah pomika kolona tankov. To je bila 4. armija naših slovenskih oblasti. Nemci in njihovi služabniki so se hitro pomikali iz naših krajev. Za nekatere kmete je bilo slabo. Vse njive, posejane s pridelki je bilo treba izmeriti, da se je vedelo, koliko arov je merila vsaka poljščina. Ob času spravila pa Letnik 3, številka 8 Stran 5 so prišli možje iz določenega kraja in so en ar pšenice poželi, ročno omlatili, stehtali in zapisali. Enako so naredili s krompirjem in fižolom. Na vrsti je bila živina. Odvisno od števila krav so vzeli določeno količino mleka in mesa. To je bila obvezna oddaja, ki jo je bilo treba izpolniti. Tudi prašičev se ni smelo ubijat, kolikor bi kdo hotel. Pod obvezno oddajo je spadal tudi les. Nazadnje je prišla na vrsto še nacionalizacija gruntov. Zemlje si lahko imel do 45 hektarov. Zelo rado se je zgodilo, da so vzeli kakšen lep gozd in najboljše njive. Prav v bližini mojega rojstnega doma so pobrali njive in gozd. Vse to lahko zapišem, ker sem bila temu živa priča. Vse, ki boste to brali, pa lep pozdrav od stanovalke Slavke Nagode. Zapisala: Slavka Nagode Ilustrirala: Marija Bertok MOJ PRIJATELJ IVAN Ko smo stanovali v Bertokih, sem bila stara štiri leta in pol. Hiša je bila na samem, na majhnem hribu. Okrog in okrog so bile njive in trate. Zadaj za našo hišo je stala majhna hiška. V njej je živel sosed Ivan. Redno sem zahajala k njemu, saj sem tam videla veliko zanimivega za moje otroške oči. Bil je zelo visok, saj je meril krepko čez dva metra. Prav zaradi tega pa so ga imenovali Ivan »Mali«. Ko sem po zajtrku pritekla k njemu, sem ga velikokrat zalotila pri pletenju košev in košar. Nekatere koše je naredil iz neolupljene vrbe in ti koši so bili potem rjavkaste barve. Včasih pa je šibe z nekakšnim nožem olupil, zato so bile šibe bele. Te je kasneje prebarval z različnimi barvami. Rdeče, zelene, modre, pa tudi rumene. Ko so bile košare narejene, so bile zato lepe pisane. Tudi meni je spletel zibelko za punčko in lepo majhno košarico, ki je služila za pobiranje sadja. Med delom si je vedno prepeval ali pa vsaj mrmral kakšno staro melodijo. Najbolj se spominjam neke stare italijanske popevke z naslovom »La bella Spaniola«. Veliko mi je pripovedoval o ženi in hčerki. Žena mu je kmalu umrla, hči pa se je poročila in se odselila v Trst. Zelo ju je pogrešal. Na stara leta je živel čisto skromno in vse kar je potreboval, si je naredil sam. Tudi čevlje je nekako popravil z žico. Nogavic ni nosil, razen za zimo jih je imel za en par. Včasih ga je moj oče povabil na večerjo, on pa je v zameno prinesel vino, včasih pa tudi kokoš. V poletnih večerih je sedel pred svojo hišico in igral klarinet. Ko je igral na svoj klarinet, se mu je njegov maček vedno usedel na ramo. Igral je Stran 6 POVEJMO SI... vse, od ljudskih istrijanskih pesmi, pa do klasične glasbe. Vse je igral na pamet, saj se not nikoli ni naučil. V mladosti je hodil na vse šagre in tam igral z domačim ansamblom. Igral pa je tudi v Pobeški bandi, ki jo je vodil polbrat mojega starega očeta, Lazar Bertok. Od soseda Ivana sem se naučila veliko stvari. Že zelo majhno me je naučil rimskih številk do deset in marsikatero izštevanko. Zame si je izmišljeval pravljice. Včasih je pozabil, da mi je neko pravljico že povedal, in jaz sem ga vedno opomnila: »Ne, Ivan! To ste že povedali!« Nekega dne je prišla k njemu sociala iz Kopra, en moški in dve ženski. Začeli so ga pregovarjati, naj se preseli v dom, saj so bile razmere v njegovi hiši zelo slabe. Ko so videli, da ga v to ne bodo prepričali, so poiskali njegovo hčerko, ki je živela v Trstu. Na koncu je odšel živet k hčerki v Trst. Slovo je bilo žalostno. Ivan mi je rekel: »Nekaj imam zate!« Iz hlač je potegnil nekaj tisoč dinarjev in mi jih dal rekoč: »Pridi me kaj obiskat v Trst. Zelo rad pa bi te videl, ko boš odrasla. Bodi še naprej pridna in ubogaj starše. Lepo se uči v šoli in pri verouku lepo moli tudi zame.« In res sem zanj veliko molila. Minilo je leto, odkar se je odselil. Oče je v službi dobil klic, da je Ivan umrl. Zdi se mi, da je umrl zaradi tega, ker je pogrešal svojo hišico in svoje življenje v njej. Še danes mi je žal, da ga nisem šla obiskat, saj sama nisem mogla v Trst. Zelo sem hvaležna usodi, da sem lahko srečala tako dobrega človeka. Bil je moj dober prijatelj, ki me je tolažil in mi vlival upanje v dobroto. Kot je on dejal: »Lepota mine, dobrota pa te lahko spremlja do groba.« Zapisala in ilustrirala: Marija Bertok Letnik 3, številka 8 Stran 7 ŠUMI, ŠUMI POTOČEK Šumi, šumi potoček, veselo pod goro, do njega prišla srna je zjutraj pit vodo. In ko podobo svojo zagleda v dnu vode, jo dolgo ogleduje in to pri sebi de. Hi, hi, da znal bi lovec, kako sem lepa jaz, gotovo bi porabil, ugodni tale čas. To pesem je povedala Emilija Januš , naučila pa jo je njena mama. Zapisala: Metka Pavšič Foto: arhiv DT In komaj to izreče, že poči v grmu strel in tisti hip je svinec, življenje srni vzel. GOVORICA SIMBOLOV Človek je že v pradavnini uporabljal simbole, ki so se začeli pojavljati ob risbah na stenah jam, pa tudi izven jam. Simboli, ki so velikokrat spremenili svoj izvorni pomen, so bili pravzaprav prvi zametki današnje pisave. Tudi dandanes nas, poleg pisave, vsepovsod obkrožajo simboli, ki nam nekaj sporočajo, nas pomirjajo, opozarjajo na nevarnost…Ker nam številni simboli, ki smo jih uporabljali v preteklosti, niso dovolj, smo si morali izmisliti nove in med takimi so npr. tudi oznake ob naših cestah in prometni znaki. Stran 8 POVEJMO SI... Eden izmed najstarejših simbolov, ki se pojavlja na keramiki ilirskih plemen, pa tudi veliko prej in je pomenil svetlobo in sonce, je svastika ali kljukasti križ, ki so ga nacisti prevzeli za svojega. Zato, ker nas spominja na nacistični teror, je postal osovražen, a simbol sam za nečedna dela ni ničesar kriv. Ste vedeli, da trikotnik v krogu ponazarja v krščanski simbologiji Sveto trojico? Spirala za Tibetance recimo pomeni vesolje. Skoraj vsi vemo, da simbol v obliki črke C za nas pomeni zadnji krajec lune, a ima še veliko drugih pomenov. Namreč različne kulture iste simbole uporabljajo za različne pomene, oziroma za sporočila. Danes se simboli uporabljajo na vseh področjih našega udejstvovanja in če smo nekoliko bolj pozorni, jih opazimo vsepovsod. Na ulicah, reklamnih sporočilih, na zemljevidih in v vseh zvrsteh znanosti. Matematike, take kot jo poznamo danes, pa brez simbolov sploh ne bi bilo. Simbolov se je v dolgi človeški zgodovini nabralo res veliko in za nekatere smo pozabili njihov izvorni pomen, a velikokrat bi radi vedeli, kaj kakšen simbol pomeni, a ne vemo, koga bi vprašali oziroma kje bi lahko poiskali pomen določenega simbola. Simboli imajo sposobnost takojšnega prenosa v podzavest. Ko jih zagledamo, se z njimi pogovarja naša desna polovica možganov. Ta je zadolžena za simbolno, ustvarjalno in razumsko delovanje. Simboli popolnoma obidejo razumski del našega razmišljanja in lahko vplivajo na naše nezavedne mehanizme. Okultisti so znanje govorice simbolov uporabljali za samorazvoj, veliko pa jih je to znanje tudi izrabljalo za lastne, pa tudi za politične cilje. Preko simbolne govorice se z nami pogovarjajo tudi reklame, izdelki, ki so označeni z logotipom izdelovalca, državni simboli in denar. Dajejo nam občutek pripadnosti, prestiža, zaupanja in moči. Kdo nas vodi… Ob dejstvu, da se politična ureditev spreminja, simboli pa ostajajo isti, se moramo vprašati, kdo je tisti, ki ostaja na oblasti ali kdo je zmagal v zadnji svetovni vojni in kdo so tisti, ki za nas ustvarjajo občutek varnosti, pripadnosti in zaupanja ter na nezavednem odločajo o naši porabi denarja in celo prostega časa. Zavedati se je potrebno, da kot potrošniki velikokrat posegamo po proizvodih, ki nas pritegnejo na nerazumski način. Za nakup se bomo odločili zaradi oblike, barve ali logotipa na embalaži. Odločitev je vedno naša. Letnik 3, številka 8 Stran 9 KRŠČANSKI SIMBOLI KRIŽ Krščanski križ je eden od najbolj znanih simbolov krščanstva. Njegov pomen se skriva v dejstvu, da je bil Jezus Kristus od Poncija Pilata obsojen na smrt s križanjem in v verovanju, da je Jezus po tem vstal od mrtvih. Križ s podobo Kristusa se imenuje razpelo. Razpelo je lahko manjše in je postavljeno v nekem prostoru, večja razpela pa se nahajajo v pokrajini. IHTIS IHTIS ali IHTUS je v antični grščini beseda, ki pomeni riba. Predvsem znana je kot krščanski simbol, saj so ji kristjani nadeli še dodaten pomen, vendar kot kratici, ki v prevodu pomenu »Jezus Kristus, Božji Sin Odrešenik«. RIBA Riba ima že v svetem pismu močan simbolni pomen, zato ni čudno, da je kasneje postala eden izmed najpomembnejših in najbolj prepoznavnih krščanskih simbolov. Kar nekaj Jezusovih učencev je bilo ribičev. Ko je Jezus poklical apostola Petra in Andreja, je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi«.(Mt 4,19) LABARUM: latinsko prapor, je bil vojaški standard za prapor, ki ga je izdelal rimski cesar Konstantin Ι. Veliki in so ga nosili pred njegovo vojsko. V sanjah mu je glas dejal: »V tem znamenju boš zmagal«. BELO JAGNJE je simbol Kristusa (velikonočno jagnje). KAČA je simbol zla v krščanstvu. OKO V TRIKOTNIKU simbolizira Boga Očeta. GOLOB IN OGNJENI PLAMENI predstavljajo svetega Duha. BARVE Barve imajo svoj simbolični pomen. Tako ljudje, ki nosijo svetlejše barve, veljajo za pozitivne in vesele ljudi. Medtem, ko tisti, ki so ljubitelji temnih, predvsem črnih in sivih odtenkov, veljajo za melanholične ljudi, ki radi ostanejo neopaženi. Stran 10 POVEJMO SI... Bela barva pomeni nedolžnost, čistost, preprostost, elegantnost. Bela golobica predstavlja mir. Bela zastava znak vdaje. Bela čaplja in bel feniks pomenita večno življenje. Rdeča barva simbolizira ljubezen. Modra simbolizira modrost. Zelena simbolizira upanje. Črna simbolizira žalovanje. Črna preveza rokava je nekoč pomenila sočustvovanje z ožjimi člani družine. Črna ovca sicer simbolizira konec, vendar nam hkrati oznanja, da je za vsakim koncem tudi nov začetek. Zapisala: Z.I. STARE RAZGLEDNICE Včeraj sem pospravljala omaro in prav na dnu odkrila to škatlo. Njena vsebina me je presenetila. Sedla sem na staro odejo, ki sem si jo – še dobro se spominjam – kupila za prvo plačo. Iz škatle sem jemala že malce orumenele razglednice in pisma. Moja otroka sta v letih odraščanja izražala želje po potovanjih v tuje dežele, jaz pa sem jima vedno govorila: »Najprej spoznajta svojo domovino, šele nato se podajajta čez njene meje«. Tako so prihajale na moj naslov razglednice iz različnih koncev naše dežele. Prva, ki sem jo prijela v roke, je prikazovala gnezdo s štorkljami. Na hrbtni strani pa je pisalo naslednje: Foto: arhiv DT Draga mama! Danes sem si ogledala rojstno hišo Miška Kranjca tu v Prekmurju, ki je ena sama ravnina – njive in polja, da jim ni videti konca! Jutri bom obiskala mlin na Muri, pa Plečnikovo cerkev v Bogojini in si v Filovcih kupila kakšen lončeni izdelek za spomin. Videla sem tudi gnezda štorkelj na dimnikih hiš – dojenčkov torej še ne bo zmanjkalo! Prekmurci so gostoljubni. Lepa je ta naša dežela! Lep pozdrav, Polona Letnik 3, številka 8 Stran 11 Ko sem opazila motiv Novega mesta, sem se spomnila, kako sem bila srečna, ko so mojega Primoža vojaške oblasti naše tedanje skupne države premestile iz Požarevca v našo „ožjo domovino“ kot smo tedaj imenovali našo Slovenijo. Draga mama! Dolgo se nisem oglasil. Bili smo na terenu. Iz novomeške kasarne smo se povzpeli na Gorjance. Tu smo vadili, kako braniti domovino, če jo napade „neprijatelj“! Z ene od točk, kjer sem bil na straži, je lep razgled na dolenjsko pokrajino: na vinograde, zidanice, zeleno Krko in stare gradove ob njej. Pozdrav od tvojega vojaka! P.S.: Še 50 dni!!! In potem sem iz škatle vzela razglednico iz časov, ko je moj sin tako zelo želel, da bi postala tašča neki Sonji z Maribora. Oj, mamica! Pod najstarejšo trto na mariborskem Lentu pijem na zdravje tudi zate! Včeraj pa sem med drugim obiskal grob generala Rudolfa Maistra, ki ni bil le pogumen borec, bil je tudi pesnik. Ali veš, da je on napisal tisto o „Treh lipicah“, ki jo ti tako rada prepevaš? Pozdrav! Primož V času študija je hčerka Polona dobila novo prijateljico. Kar nekajkrat se je podala k njej na obisk, tja v južni del Slovenije. Lep pozdrav s pokrajine ob Kolpi! Moja gostiteljica Anka se na vso moč trudi, da bi me naučila izdelati pravo belokranjsko pisanico. Ne vem, če mi bo uspelo, kajti to je prava umetnost. Zvečer pa grem pogledat nastop tukajšnje folklorne skupine, ki v belih nošah v deželo kliče zelenega Jurija. Zaljubila sem se v to pokrajino sanjajočih belih brez in prijaznih ljudi. Pozdravlja te tudi številno Ankino sorodstvo! Polona Stran 12 POVEJMO SI... Poleg pisanja je bilo tu kar nekaj žigov in vsebina: Danes sem postal pravi Slovenec. Pravkar sem se vrnil z vrha Triglava. Čudovit pogled na našo deželo. Ni čudno, da je dovški župnik tu napisal hvalnico naši najvišji gori. Sporočam ti, da domov pridem šele prihodnji teden. Obiskat grem še sošolca na Vrsno pri Kobaridu. Njihova hiša stoji prav blizu domačije pesnika Gregorčiča. Ali se še spominjaš, kako sva se, ko sem hodil v 5. razred, skupaj učila tisto njegovo pesem o Soči? Primož Draga mama! Sedim na punti v Piranu in gledam, kako sonce kot velika zlata ladja počasi tone v morje. Čudovito! Pa naj bo dovolj romantike! Čakajo me. Gremo na pir. Naša „klapa“ se je pobratila z nekimi fanti iz Stuttgarta . So prav simpatični. Eden še posebno. Ime mu je Franz. Mi ga kličemo po slovensko: Francelj! Polona Ilustrirala: Marija Bertok Slika mozaika s cerkvice in gosto popisana zadnja stran: Draga mama! Če ne bi nekoč v davni preteklosti zemlja v svojem rojevanju naredila slovitega idrijskega preloma, bi bili ena planota. Kako neki bi se imenovala? Vojskarska ali Krniška? Nekaj hribčkov, nekaj bregov, malo ravnine. V ljubki cerkvici sem opazoval čudovit mozaik patra Rupnika: prepletanje modrega zemeljskega z rdečim, ki pomeni nadzemeljsko in vmes žlahtna zlata kovina. Kot bi vsak od kamenčkov nosil v sebi prošnje in zahvale. In molil sem zate! Pred neko hišo v vasi sem pozdravil staro ženico, ki mi je povedala, da rada zapoje, kakšno tako domačo. Ja, ljudje tu na Krnicah so prijazni. Tako zelo smo si podobni! Tvoj Primož Stran 13 Letnik 3, številka 8 Obsedela sem na odeji in s spomini potovala v čase, ki so že zdavnaj minili. Mnogo se je spremenilo od tedaj. Dobili smo svojo državo, ki jo pisatelj Cankar imenuje nebesa pod Triglavom. Razglednice, ki so me obdajale, pa so razodevale, da moja otroka poznata njene lepote. Bila sem srečna! Zapisala: Irena Hvala KAKO ME JE POT ZVABILA V TRST Ko sem dokončala šolo, sem enkrat mesečno hodila na urad za delo blizu Kopra. Zaradi slabega vida se nikdar ni našlo primerno delo zame, jaz pa sem si želela delati karkoli. Tako sta minili dve leti. V teh dveh letih sem z avtobusom po potrebi odšla v Trst, kjer sem pri eni gospe enkrat mesečno čistila in pospravljala. Leta 1966 pa se mi je zgodil čudež. Končno sem dobila delo. 4. januarja sem prvič prišla na delo k družini, kjer je delala tudi prijateljica moje mame, ki me je priporočila za gospodinjsko pomočnico. Takrat sem bila stara 16 let. Ko sem se odpravljala z majhnim kartonastim kovčkom, me je oče pozdravil. Še zdaj se spominjam njegovih besed: »Bodi poštena in pridna. Spoštuj ljudi, pri katerih boš delala.« Ko sem popoldne prispela do te družine, sem z odprtimi očmi občudovala vilo, ki je bila vsa okrašena v avstro – ogrskem stilu. Po večerji me je gospa peljala v mansardo, kjer mi je pokazala mojo sobo. Takoj mi je bila všeč. Bila je čista in postelja je bila lepo pogrnjena. Gospa mi je prvi večer dala vsa navodila za delo . Ilustrirala: Marija Bertok Ponoči sem se prebudila. Morala sem po stopnicah, da bi prišla v kopalnico. Luči nisem upala prižgati, ker sem se bala, da bi koga zmotilo. Zato sem v hiši dvakrat zašla. Enkrat sem se znašla v kuhinji, drugič pa na verandi. Končno sem našla kopalnico in skrbi je bilo konec. Bila sem brez ure, tako da tisto noč skoraj nič nisem zatisnila očesa, saj sem se bala da bom zaspala. Vstati pa je Stran 14 POVEJMO SI... bilo treba ob šestih. Ko sem bila zjutraj umita in pripravljena, sem morala ob šestih in pol očistiti in zloščiti vse čevlje. Nato sem v kuhinji vklopila ogrevanje. Na mizi je že čakala kava z zajtrkom. Zajtrk je vedno za vse pripravila gospa. Potem pa sem morala začeti s čiščenjem prostorov. Ob desetih, ko je bila vsa hiša pospravljena, sem odšla nakupovat hrano, ki smo jo potrebovali tisti dan. Tako je v miru minil teden in s počitnic sta se vrnila sin in hči od gospe. Zaradi tega sem imela takoj tudi več dela. Tudi kuhanje v začetku ni bilo prav posrečeno, ampak sem se tudi tega kmalu naučila. V dneh, ko je bila gospa doma, je pripravljala tudi sladice. Minile so šolske počitnice in hiša je ostala v mojih rokah. Trudila sem se, da bi bilo vse čim bolj prav. Spomnim se, ko sem prvič prižgala plinsko peč, pa sem si po nesreči prismodila lase. Sin me je vprašal, če sem pekla meso ali lase. Bil je zelo prijazen do mene, ko pa mu kaj ni bilo po godu, me je vedno opozoril na šaljiv način. Pri tej družini sem delala 10 let. Bila so najlepša leta moje mladosti pa tudi gospa se je navezala name. Večkrat sem odšla z njimi na počitnice v Avstrijo, kjer sem doživela veliko lepih stvari. Ena takih je bil koncert v Mozartovi dvorani. Za božič so v Avstriji imeli lepo navado, da so dečki pri polnočnici in zjutraj na božični dan prepevali božične pesmi. Tam sem spoznala tudi prijatelje, s katerimi sem hodila v kino, na ples, sprehode in včasih tudi na večerjo. Družini sem bila zelo hvaležna, ker so tako lepo skrbeli zame. Poslali so me k zobozdravniku in okulistu. Gospa pa mi je podarila veliko oblek, kupila mi je tudi uro. Za vsak rojstni dan in na svetega Miklavža sem vedno dobila darilo. Takrat sem se počutila kot prava gospa. Zapisala: Marija Bertok Foto: arhiv DT Letnik 3, številka 8 Stran 15 PESMI—Jože Medved PAPIGA Rumen, zelen, prekrasen ptič, moj je fič firič. V krilcih, repu črna ima peresa, in ko spustim ga leti mi v nebesa. Njegov poljub je tako sladak, da ne zmore ga čisto vsak. Ilustrirala: Marjanca Pekovec BOBIJU Tako osamljen sem in več ne vem, kaj bi storil. Zdaj še psa nimam, da z njim bi spregovoril. Hej, Bobi, ti si mi bil prijatelj, če ravno si bil le pes. A ko bil sem s tabo, bil si moj le ves. JANEZ, KRANJSKI JANEZ Jazen kranjski Janez, kam odhajaš danes? Grem na morje v Istro, tam je morje čisto. Janez kranjski Janez, kaj počel boš danes? Grem lovit na morje, gledal širno bom obzorje. Janez kranjski Janez, kaj zvečer počel boš danes? Jedel, pil in pel, da ves narod bo vesel. Stran 16 POVEJMO SI... MOJ DOPUST Oh ti dnevi dopusta, ki nas silijo izven ustaljene rutine v oddih, ki ga ne znamo več prav uporabiti. Tako hitimo v izpolnjevanju pričakovanj do sebe, v stalnem preseganju svojih zmožnosti, da se še v tistih dnevih dopusta ne znamo umiriti in najti. Pa vseeno ga vedno komaj čakam. Paše mi, da mi ni potrebno vstati ob tisti, brr,..neprijetni uri ampak prej ali kasneje. Paše mi, da ni potrebno sebe in kolonice otrok napravljati za v vrtec, šolo in službo, temveč se prepustiti njihovemu kobacanju, žgečkanju, vzklikanju.. in svojem lenarjenju. Pa jutranja kavica na terasi,..uuuu. Pa svobodno določanje dnevnih opravil, raziskovanje v izletih, svoboda v piknik prehranjevanju,.. Vse to je tisti odklop iz vsakdanje rutine, ki jo potrebujemo. Mi zaposleni, naše družine in tudi vi stanovalci. Že to, da vidimo nove stvari, kaj šele, da jih doživimo. Drugje. Smo pa tako naravnani, da stalno razmišljamo o tem, kaj bi morali narediti, kaj sedaj zamujamo in kako bi bolje oziroma koristnejše izkoristili ta dragoceni čas dopusta. Ne moremo se »odklopiti«, čeprav je ravno to tisto, kar potrebujemo. Slovenci z našo zavrto in tlačeno »nravjo« imamo s tem še večje težave. Naučiti se prisluhniti sebi, se ustaviti v tem trenutku, s tem kar imamo in doživljamo sedaj. Moj letošnji dopust je bil lep, čeprav tudi letos še prilagojen željam in potrebam moje družinice. Le ugibate lahko, da je bilo to čofotanje po morju in gradnja gradov ter potičk iz mivke. O ja, mimogrede sta mala dva prebolela tudi norice, ki pa so bile le postranska stvar. Oddih smo si popestrili z ogledi starih istrskih vasic, kot je Grožnjan, ki je pravo mestece umetnosti ali pa Motovun ter Buje. Vožnji s kolesom za pet oseb, ki je prava atrakcija za otroke. Ali pa raziskovanju z ladjico, ki ima stekleno dno, s katero vidiš vse kar skriva morje v svojih globinah. Lepo je bilo in lepo se je ponovno vrniti v stare tire. Doma in v službi, v pričakovanju naslednjega dopusta. Mogoče se bom pa le naučila nekoč dopustovati v pravem pomenu besede. Zapisala: Romana Kavčič Letnik 3, številka 8 Stran 17 INTERVJU SILNO SEM SI ŽELELA POSTATI ZDRAVNICA Idrija je moj kraj. Nasproti slaščičarne pri Kosu smo stanovali. Rojena sem leta 1934. Kljub vojni imam na otroštvo lepe spomine. Očeta so kot gasilca mobilizirali v Toskano. Oh, kako sta se oče in mama imela rada, pošta pa je tako redko prihajala iz Italije. Prve razrede osnovne šole sem naredila med vojno. Učila sem se vedno zelo lahko. Samo poslušala sem, pa sem že imela v glavi. Sicer pa smo bili trije otroci pri hiši. Ko je bilo konec vojne sem se takoj, ko je bila odprta slovenska šola, šla vanjo tudi vpisati. Še s peresi smo tedaj pisali. Po zaključeni osnovni šoli sem odšla v Pančevo, v Srbijo. Silno sem si želela postati zdravnica, od nekdaj je v meni tlela ta želja. Pa se je zasukalo drugače. Ko sem mami omenila, da bi odšla na gimnazijo v Postojno, ker je bil oče od tam doma, me je zavrnila, češ, da nisem rojena za to, da bi nosila »firklčke« na mizo. Star oče in mama sta bila namreč gostilničarja. Potem pa je prišel razpis za Pančevo in sem se prijavila. Prišel je pozitiven odgovor, naši pa seveda niso znali brati cirilice. Jim je bila tuja kot arabščina. In sem šla, v Pančevo na geološki tehnikum, prva povojna generacija smo bili. Všeč mi je bilo doli, lepo smo se razumeli. Prvi letnik sem zelo uspešno opravila. Potem pa so se začele težave. Namesto, da bi šla med počitnicami proti Idriji, sem jo mahnila s prijateljico po Srbiji. Meni se je zdelo imenitno, celo boks smo šli gledat in jedla sem čorbo iz ribjih glav. V drugem letniku pa so se začele težave z zdravjem, pa se tega niti zavedala nisem. Znašla sem se, tako rekoč še otrok, v bolnišnici za živčne bolezni. Nevropsihiater mi je tedaj dejal, da najbrž ne bom zmogla tega šolanja, pa tudi ta ravnina, da ni prostor zame. In so me odpeljali domov. Svojo delavno dobo sem oddelala na občini in na gozdni upravi. Imam natančno triintrideset let, tri mesece in petnajst dni delovne dobe. Delala sem tajniška in računovodska opravila, bila sem tako rekoč deklica za vse. Na občini sem delala silno malo časa, problematično je bilo predvsem to, da sem zahajala v cerkev. Najljubše opravilo v službi pa mi je bilo pitje kave s sodelavci, pravi družabni dogodek. Vse življenje sem zelo rada prepevala. Na ulici smo se zbrala dekleta in prepevala. Kasneje sem pela v cerkvenem pevskem zboru, najprej sopran, kasneje alt. Stran 18 POVEJMO SI... Poročena sem bila dvakrat. Nisem bila le zaljubljena, bila sem prav neumna. Želela sem si otroka in vesela sem bila, ko sta se mi rodila Jasna in Andrej. Vedno sem bila rada tudi lepo urejena. H Kolakoviču sem hodila k frizerju. Vedno sem pogledala kaj gre skupaj, na obleke mislim. Bi rekla, da sem skoraj preveč denarja potrošila za obleke. S svojim življenjem sem pomirjena, pravzaprav me nič več ne moti, sprijaznila sem se z vsem. Vsemu navkljub je bilo tudi veliko lepega. Ko pa se počutim zares sama, pa napišem kakšno besedo v svoj »kracalnik«. Zdaj imam le še take želje kot npr., da bi bili čim več skupaj, da bi se lepo imeli, se razumeli in se skupaj veliko pogovarjali, prepevali in deklamirali. Pripovedovala: Mara Sedej UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU MEDGENERACIJSKO DRUŽENJE Zapisala: Metka Pavšič Tudi v letošnjem šolskem letu 2010/11 je v domu potekalo medgeneracijsko druženje med učenci osnovne šole Idrija in stanovalci Marofa. Četrtkovi popoldnevi so potekali v znamenju individualnih druženj ter skupinskih aktivnostih na oddelku Sončnica. Med drugim smo se družili pri peki kostanja, Miklavževi tomboli, pekli smo piškote in palačinke, v maju pa smo se učencem pridružili na Športnih igrah OŠ v Idriji. Med stanovalci in učenci so se stkale pristne vezi in obljubili so si, da se bodo še srečali. Ob koncu leta so stanovalke oddelka Sončnica učencem v spomin poklonile knjižico z lepimi željami, prostovoljci pa so jim na plakat zapisali nekaj lepih misli: Letnik 3, številka 8 Stran 19 Vedno nam je bilo v veselje hoditi sem. Spoznali smo polno novih ljudi, stvari in se naučili kar nekaj o življenju. Čeprav smo se na začetku bali, ker nismo točno vedeli, kako bodo srečanja potekala, smo se kmalu počutili kot doma, saj so nas gospe sprejele kot del njih in prirasle so nam k srcu, tako da jih bomo vsekakor pogrešali. Tomi, Anja, Deja, Jasna, Kristina Zapisala: Karmen Kacin IZLET NA KRAS Sončnega pomladanskega jutra smo se na pobudo Jogan Edija odpravili v njegovo rojstno vas. Pot nas je vodila čez Črnovrško planoto v Vipavsko dolino, od tu pa čez vinorodne griče na Kras. Naš cilj je bila vas Tomaj. Po enourni vožnji smo prispeli na dvorišče Edijeve hiše, kjer nas je čakal njegov sosed in prijatelj Paolo. Velikodušno nam je postregel z pijačo in jedačo. Ob pogovoru je beseda nanesla tudi na vaškega posebneža Petra, ki je med obema vojnama živel v tej staro-žitni kraški vasi. Peter je bil preprost kmečki človek, čigar življenje se je obrnilo na glavo, ko je nekega dne zadel glavni dobitek na italijanski loteriji. Za tisti čas nepredstavljiv denar, ki bi se danes meril v desetinah milijonov evrov, je bilo na videz nemogoče zapraviti, a le na videz. Peter je začel prirejati razsipniške pojedine in zabave za številne vaščane. Tako je v nekaj letih zapravil vse. Ker je bil brez strehe nad glavo, mu je na pomoč priskočil vaški župnik. Pri njem je Peter dobil topel obrok in prenočišče, v zameno pa je župniku pomagal pri raznih opravilih, povezanih z cerkvijo. Rezultat sodelovanja sta dva velika kamnita stebra na stopnišču tomajske cerkve. Stran 20 Izlet smo nadaljevali v rojstni hiši Srečka Kosovela, kjer je v pritličnih prostorih urejen majhen muzej, z k opico p esnik ovih osebnih predmetov. Pot nas je nadalje vodila v največje kraško mesto Sežano, kjer so nekateri izletniki obiskali svoje svojce in znance. Ker se je dan bližal poznopopoldanskim uram, smo se odpravili domov. POVEJMO SI... Zapisal: Goran Kacin Foto: Branko Pagon SODELOVANJE Z ICRO – Idrijsko Cerkljansko razvojno agencijo V letošnjem letu je bilo v sodelovanju z ICRO izvedenih več ustvarjalnih delavnic. Vse so se odvijale v prostorih doma. Marca in aprila smo se dobivali na likovno-ustvarjalnih delavnicah, pod vodstvom gospe I. Gnezda. Ustvarjali smo cvetlične lončke s pomočjo pisanih papirnatih prtičkov. V lončke smo kasneje, ko smo jih prebarvali z zaščito, zasejali različne pomladne cvetlice. Lončnice sedaj krasijo sobe stanovalcev. Stran 21 Letnik 3, številka 8 Pred veliko nočjo smo ravno tako pod budnim očesom I. Gnezda barvali pirhe. Vsak je pobarval jajce po svojem trenutnem navdihu in nastale so prave umetnine. Sredi aprila smo se zbrali na delavnici z naslovom »Italija«. N. Mavrič nam je prišla predstaviti značilnosti, posebnosti Italije, njene pokrajine, prebivalcev, kulinarike… Med predstavitvijo se je odprla in razvila prav zanimiva debata. Da pa nismo o Italiji samo poslušali in govorili, pa smo pripravili in pojedli tudi nekaj italijansko dobrega – tiramisu. V juliju smo na obisk povabili rezbarja iz Zakriža. G. Vid Prezelj nam je najprej predstavil orodje, ki ga potrebujemo za izdelovanje rezbarskih izdelkov, nato smo se lotili dela. Pod budnim očesom mentorja smo v dveh srečanjih izdelali umetelno posodo za suho sadje in sliko konja v okvirju, ki nam krasi prostor v delavnici. Zapisala: Karmen Kacin, Goran Kacin Foto: Karmen Kacin, Ana Vojska Stran 22 POVEJMO SI... 18. REVIJA PEVSKIH ZBOROV SOCIALNIH ZAVODOV SLOVENIJE Pevci domske pevske skupine Karlinca so se 11. maja udeležili Revije pevskih zborov socialnih zavodov Slovenije v Kranju. V jutranjih urah smo se v pričakovanju odpravili na pot proti kranjski Ledeni dvorani. Na pot se je podalo skupaj kar 18 pevcev iz enote Marof in enote Idrija. Na avtobusu smo seveda imeli generalko pred tekmovanjem, da smo prebudili svoje glasove. Na vrsti za pevski nastop smo bili prvi, česar nismo pričakovali. Pred tekmovanjem je bilo čutiti prijetno napetost, saj je bilo kljub naši dobri pripravljenosti potrebno nastopiti pred 812 ljudmi v dvorani. Zapeli smo pesem z naslovom V PLANINI JE KAJŽICA. Ko je bil nastop za nami smo se sprostili in uživali v prireditvi in dobri pogostitvi. Med pevskimi nastopi so nas zabavali narodno zabavni ansambli ter folklorne skupine. Zmagal je pevski zbor iz DU Sežana, ostali pa smo dobili priznanje za sodelovanje. Po prireditvi smo se odpravili še na krajši ogled Blejskega jezera ter se ustavili na božjepotnih Brezjah. Preživeli smo lep dan. Zapisala: Karmen Kacin Foto: Karmen Kacin, Branko Pagon Stran 23 Letnik 3, številka 8 ŠPORTNE IGRE V OSNOVNI ŠOLI IDRIJA V maju smo bili stanovalci in zaposleni z Marofa povabljeni na športne igre v Osnovno šolo Idrija. Sončno sobotno dopoldne smo se odpeljali v Idrijo, kjer nas je pričakala gospa Božič (mentorica učencev, ki med letom prihajajo na Marof v okviru medgeneracijskega druženja). Pospremila nas je v glasbeno učilnico, kjer so učenci za nas pripravili pravi zborovski nastop. Zapeli so nam nekaj lepih pesmic ter tudi avtorsko pesem ene izmed učenk. Tudi mi smo nekaj zapeli, Metka in Marko pa sta nas ubrano spremljala še s kitaro in orglicami. Po zabavnem druženju so za nas pripravili pogostitev, ki nas je prijetno okrepčala. Na dvorišču pred šolo smo imeli priložnost videti likovna dela in druge izdelke učencev, opazovali smo prikaz nudenja prve pomoči, odbojkarsko tekmo, prihod kolesarjev v cilj ter še mnogo zanimivih stvari. Na igrišču je bilo veselo in razigrano. Polni lepih vtisov in dobro razpoloženi od otroškega vriska in smeha smo se odpravili nazaj v dom . Zapisala: Karmen Kacin Foto: Karmen Kacin Ilustracija: Marija Bertok Stran 24 POVEJMO SI... DOMSKE ŠPORTNE IGRE Zadnji, 31. dan v mesecu maju je bil v našem domu rezerviran za že tradicionalne 3. športne igre, na katerih so svoje spretnosti lahko pokazali tako stanovalci kot tudi zaposleni. Ker pa je pri vsem tem pomembna tudi publika, smo bili veseli vseh gledalcev in navijačev. Tudi vreme nam je bilo več kot naklonjeno in tako se je na dvorišču pred domom zbralo zares lepo število stanovalcev, ki so bili tekom dogajanja deležni tudi številnih pogledov in pozdravov z bližnje glavne ceste. Prijetno nam je bilo tudi ob skupnem druženju ob glasbi, kavi in sladoledu, ki nas je po vsem športnem trudu dobro ohladil. Letos smo zbali predvsem ekipne igre. Igre so na kratko opisane, zraven pa si poglejte nekaj foto utrinkov iz letošnjih iger, na katerih ste se vsi tekmovalci zelo dobro izkazali. 1. ŠTAFETA Z LONČKI Tekmovalec z zajemalko nalije vodo iz vedra v plastični lonček. Poln lonček mora čim prej prenesti do naslednjega praznega vedra in vodo zliti vanj. S praznim lončkom se vrne do sotekmovalcev, ki ponovijo postopek. Na koncu se izmeri količina vode v obeh vedrih. Zmaga seveda skupina, ki je v drugem vedru zbrala največ vode. Zmagovalna ekipa v tej igri: Angela V., Lučka N., Ančka L., Marija B., Marko P., Jakob L., Slavka B., Štefi Ž., Romana K., Branko P. Letnik 3, številka 8 Stran 25 2. HOJA PO ČRTI Tekmovalec hodi po črti z napihnjenim balonom med nogami. Na koncu črte se obrne, balon prenese z rokami na hrbet in se vrne po isti črti do naslednjega tekmovalca. Zmagovalna ekipa v tej igri: Šaša K., Angelca V., Kati L., Slavka N., Marija S., Jožica S., Goran K., Danijela F. 3. VOŽNJA Z INVALIDSKIM VOZIČKOM MIMO OVIR Tekmovalec se usede na voziček in se sam ali s pomočjo čim hitreje odpelje mimo ovir do cilja, kjer ga čakajo keglji. Z žogo mora podreti čim več kegljev, se obrniti in se naravnost zapeljati proti startu. Zmagovalna ekipa: Angela v., Saša K., Slavka N., Jožica S., Kati L., Danijela F., Julijan T., Marija B., Lučka N. 4. ŠTAFETA Z JAJCI Tekmovalec drži v rokah žlico z jajcem (kuhanim), katerega mora v najkrajšem času prenesti čez ovire do cilja. Tam se obrne in prinese jajce do naslednjega tekmovalca, ki postopek ponovi. Stran 26 POVEJMO SI... Zmagovalna ekipa: Saša K., Angela V., Jožica S., Edi J., Slavka N., Jakob L., Danijela F., Andreja Č., Kati L., Julijan T. 5. HOJA S PENASTO BLAZINO MED KOLENI Tekmovalec ima roke na hrbtu, med kolena dobi penasto blazino in z njo poskuša čim hitreje priti po vijugasti črti do cilja in nazaj do naslednjega tekmovalca, kateremu preda blazino med kolena. Zmagovalna ekipa: Lučka N., Angela V., Lapanja J., Štefi Ž., Silvij P. 6. HOJA Z ŽOGO NA HRBTU Par se obrne eden proti drugemu s hrbtom. Vmes imata veliko žogo, s katero morata hoditi najprej naprej do cilja, nato nazaj na start. Zmagovalna ekipa: Edo J., Saša K., Angela V., Slavka N., Jakob L., Emilija M., Kati L., Andreja Č., Ivan V., Jožica S., Marko T., Marija S. Letnik 3, številka 8 Stran 27 Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravah in izvedbi tretjih športnih iger, trgovini Hofer, ker so nam odstopili parkirne prostore, vsem sodelujočim pri igrah - tistim, ki ste vztrajno in zagnano tekmovali v igrah, pa tudi navijačem in ostalim gledalcem. Zahvala gre tudi tistim, ki ste se trudili pri izdelavi lepih in izvirnih medalj. Hvala tudi direktorju, ki se nam je pridružil na igrah. Upamo, da se drugo leto zopet srečamo v tako lepem številu in v čim večjem športnem duhu. JOŽICA TONČIČ Prvič v svojih dolgih letih službovanja sem se udeležila športnih iger doma upokojencev Marof. Če sam ne doživiš tega, ne verjameš, kaj vse znajo in zmorejo naši stanovalci. V njihovih očeh sem razbrala nepopisno veselje in srečo, da se lahko udeležijo tako pomembnega dogodka. Ni bilo pomembno, če si na vozičku ali če imaš ob sebi hoduljo. Važno jim je bilo le to, da so tekmovali. Še sama sem se nalezla njihovega veselja, pričakovanja in navdušenja. Prejeli so tudi medalje. S ponosom so jih razkazovali. Taka druženja nas med seboj še bolj povezujejo. Med sabo smo še bolj povezani in prijateljski. Bilo je nepozabno. Zadovoljni obrazi ob podelitvi in prejemu medalj Zapisala: Ana Vojska Foto: Ana Vojska Stran 28 POVEJMO SI... IZLET NA ŠTAJERSKO Naš stanovalec Robi je že pred časom izrazil željo, da si zelo želi obiskati svojo sestro, ki stanuje v domu upokojencev Nine Pokorn Grmovje v Žalcu. Zbrala se je lepa skupina domskih popotnikov in tako smo obisk združili še z izletom po okolici Žalca. Tam smo si najprej ogledali gasilski muzej z bogato zgodovinsko zbirko in marsikdo je obudi kakšen spomin na svoje gasilske izkušnje. Po ogledu muzeja smo se odpeljali proti domu upokojencev Nine Pokorn. Dom leži med lepimi grički, z obilico čudovite narave, zraven doma pa stoji in krasi okolico lep kozolec, ki ga prav gotovo s pridom uporabijo v različne namene. Tam smo se skupaj z Robijem srečali z njegovo sestro. Bila sta vesela, da se zopet vidita, mi pa smo takoj opazili neverjetne podobnosti med njima. Medtem, ko sta skupaj obujala spomine, smo se ostali odpravili na ogled kraške jame Pekel, ki se nahaja pri Šempetru v Savinjski dolin. Jama ima ime po podobi hudiča, ki jo z nekaj domišljije lahko opazimo nad vhodom v jamo. Naš vodnik po jami pa nam je razložil, da se pozimi iz jame včasih kadi, če je zunanja temperatura nižja od temperature v jami. Zato so se naši predniki jame bali in ji tudi zaradi tega dali ime jama Pekel. Jamo je ustvaril potok Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. Temperatura v jami je stalna in sicer 10° C. Pot po jami je dolga 1195 metrov in potrebno je kar nekaj truda, saj je v njej tudi kar nekaj stopnic. Kljub skrbi, ali bomo zmogli, smo bili na koncu zadovoljni, da nam je uspelo uspešno prehoditi celotno pot po jami. Jamo krasijo številni različno oblikovani in rdeče – rjavo obarvani kapniki Letnik 3, številka 8 Stran 29 (v obliki žabe, jezika…). Jama se ponaša tudi z najvišjim dostopnim podzemnim slapom, katerega padec meri 4 metre. V jami so našle dom tudi nekatere živali (netopirji, rakci, pajki, polži, hrošči) in rastline (lišaji, mahovi, alge). Netopir nas je pri odhodu iz jame tudi pozdravil, ko je poletel nad vsemi nami in nas spustil – nam dovolil iz jame. Pri izhodu smo ponovno stopili na svetlo in na kratko smo se ustavili in posladkali na zasluženi osvežitvi ob turističnem domu, i stoji zraven jame Pekel. Čestitke vsem za jamarski podvig! Ko smo se odpravili proti domu, smo želeli obiskati še Goro Oljko pri Polzeli. Ker pa se je dan naglo bližal h koncu in nas je vročina že pošteno utrudila, smo cerkev opazovali le s ceste in se odločili, da jo obiščemo ob kakšni drugi priložnosti. Zapisala: Ana Vojska Foto: Ana Vojska Stran 30 POVEJMO SI... KLIKLERCE, KLIKLNI, ŠPICE Radi dažvima in vidma kej lipga. Adpelal sma se da Starga placa v Idrji. Sprehod skus kaluna da novga placa, kir sma usmerl pagled na grad. Abiskal sma tud trgavina Čipka, kir sma občudaval kliklane špice in slike v roumih. Natu je paršu cajt, de grima na agled u galerija. Vidl sma lipe slike idrskih punc, ka se sklajnaje nad bule in mičeje kliklne ki pa sam. Ugatavil sma, da sa idrske kliklarce zla prpamogle prežvit držina. Bli sma zla vesili, blu je zanimivu in paučnu. Iz legende POSLEDNJA TOLAŽBA, France Bevk 1939 (zapisano na plošči v kripti) Bilo je v božjem letu 1532, ko je bil v Idriji za rudarskega sodnika Janez Wagner, za dušni blagor ljudi pa je skrbel kaplan Jernej Singer. Nekega jutra so možje, še v temi, z jamšaricami v rokah stopali proti rovom. Pred kapelico se je vsak izmed njih za trenutek ustavil, se pobožno pokrižal in se priporočil sveti Barbari. Iz hvaležnosti so svetnico posebno vroče častili. Stran 31 Letnik 3, številka 8 Pred njenim kipom je noč in dan gorela lučka. Ako pa je svetilka ugašala zaradi pomanjkanja olja, ga ji je ta ali oni nalil iz svoje jamšarice v veri, da ga svetnica v nesreči ne bo zapustila. Ko so rudarji v podzemskih rovih grebli za viri srebra, je v rov bruhnil močan val zraka. Smrtni angel je stopil v rov. Možje ga niso videli, a njihove duše so ga zaslutile. »Potres! Zasulo nas je! Sveta Barbara!« Lučka upanja jim je ugasnila. Bog jih ne bo zapustil, sv. Barbara ne bo gluha za klice na pomoč. »Sveta Barbara, pridi nam na pomoč!« V rovu je postalo zadušno, zrak zastrupljen, oblival jih je mrzel znoj. Zdelo se je, da so njihove oči že mrtve, le njihove duševne oči so se poslednjič mudile tam zunaj v življenju. Pred očmi so jim plavali svetli prividi življenja. »Sv. Barbara, usliši našo poslednjo prošnjo! Sveta Barbara!« Glasovi so jim bolj in bolj pojemali. Tedaj se je mrak preklal, v steni se je prikazala lučka. Sredi bele svetlobe se je prikazala sv. Barbara z zlatim kelihom v rokah. Možje so v hipu spoznali, da jih je doletela posebna milost, duše so jim postale lahke, kakor da niso več od tega sveta. Pokleknili so pred nebeško svetlobo in se poklonili Gospodovemu Telesu. Sveta Barbara je obhajala prvega in vse po vrsti. In je utihnil glas za glasom, omahnila je glava za glavo, telo je leglo v znak. In vsakemu posebej je sv. Barbara zatisnila veke, sklenila roke in ga pokrižala. Nato je vzela kelih in odšla od koder je bila prišla. Rov pa je zagrnila trda tema. Sv. Barbaro so častili še bolj kot prej in ji na mestu, kjer je prej stala kapelica sezidali farno cerkev. Spomin na čudež ni obledel. Šel je iz roda v rod in še danes živi v pobožnih srcih. Oltar v kripti Zapisala: Darja Ogrič, Ana Vojska — v idrščino prevedla Jožica Tončič Kip svete Barbare Foto: Ana Vojska Stran 32 POVEJMO SI... ZA RAZVEDRILO REŠITE UGANKE V KRIŽANKI 1. VISOKO CVET DVIGUJE, ZA SONCEM POGLEDUJE. KO JESENI ODCVETI, S SEMENI PTIČKE POGOSTI. 3. PO STREHI BOBNAR ROPOTA, BOBNAR SIVEGA NEBA. BOBNA GLASNO, TIHO, TIŠJE, ZMOČI CESTE, UMIJE HIŠE. 2. BESEDA NA K, KONČA SE NA O, VMES O STA IN L, KAJ NEKI JE TO? 4. NAJBOLJ GLASNA SREDI MLAK V VODO SKOČI, PRAVI:«KVAK« 5. DAN ZA DNEM SREDI NJIV KMETU SLUŽI MOŽ STRAŠLJIV. 6. NA NEBU DOMUJE IN ZVEZDAM KRALJUJE. 7. NA NJENEM LISTU SO ZOBJE, KI V LES ZAREZO NAREDE. 8. ZAPRTA MOLČIM, ODPRTA UČIM, ODKRIVAM SKRIVNOST, LEPOTO,MODROST. Stran 33 Letnik 3, številka 8 POVEŽITE PREGOVORE V SMISELNE PARE Tiha voda ga tepe nadloga. Rana ura Kar se Janezek nauči se še čevelj ne obuje. bregove dere. Kdor ne uboga Kdor molči Ampak je trd oreh. kamen na kamen palača. Brez muje zlata ura. Kakor si boš postlal Zrno na zrno pogača, Janezek zna. Ta devetemu odgovori. Ljubezen ni greh, tako boš ležal. UGANITE NASLOV PESMI 1. Jaz bi te že rada imela, ko bi te zavolj' mam'ce smela, pa mi mam'ca branijo, ker imaš premajhno kajžico. 2. Mile ptice po dolinah in planinah se bude, ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole. 3. Okol so pa travniki zeleni, zeleni, zeleni. Okol so pa travniki zeleni, to meine najbolj veseli. Vsak kmetič ima svoje veselje, veselje, veselje. Rešitev vsaj ene naloge oddajte v delovno terapijo do konca julija. Med prispelimi rešitvami bomo izžrebali tri nagrajence. DOM UPOKOJENCEV JOŽETA PRIMOŽIČA MIKLAVŽA IDRIJA ENOTA SPODNJA IDRIJA VOJKOVA 35 5280 IDRIJA UREDILA: Ana Vojska AVTORJI PRISPEVKOV, FOTOGRAFIJ, ILUSTRACIJ: Marko Pavšič Irena Hvala Slavka Nagode Bertok Marija Emilija Januš Metka Pavšič Z.I. Jože Medved Marjanca Pekovec Romana Kavčič Mara Sedej Karmen Kacin Goran Kacin Branko Pagon Darja Ogrič Jožica Tončič Ana Vojska Zahvala vsem, ki ste ponovno z veseljem na različne načine prispevali, da je izšla poletna številka domskega glasila. ŽELIMO VAM PRIJETNO POLETJE! Prispevke, fotografije, ideje, misli… za naslednjo, jesensko številko glasila oddajte v delovno terapijo do začetka septembra!
