Samanta Baranja

Transcription

Samanta Baranja
BARVA CMYK datum: 28. 04. 2011 VESTNIK/PEN stran 1
VESTNIKOV
MESEČNIK
četrtek
26. 5. 2011
195. številka
Samanta Baranja,
raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani
Zgodba z naslovnice, str. 16
Pred vami je zadnja pomladanska številka. Saj ne vemo, ali obstaja razlika med
pomladanskimi in poletnimi izvodi, a v besedni zvezi »poletno branje« nekaj resnice
vendarle mora biti, mar ne? Ali je res tako, se prepričajte v četrtek, 30. junija.
Natalija Juhnov
… leto brez toče
pa vötra si želén.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 2
2
p en
maj 2011
26
Odkrila
sem svoje
tretje oko!
V pokojninski
blagajni je luknja,
moja nogavica pa
je trpežna.
Pokojninska
reforma
Nekdanja mis Slovenije
Tadeja Ternar je kljub cvetoči
mladosti začela razmišljati o
svoji jeseni življenja. Ker jo
skrbijo luknja v pokojninski
blagajni in mnoge reforme, ki
se bodo še zgodile do takrat,
ko bo ona izpolnjevala pogoje
Spet aktualna nogavica
za upokojitev, si je omislila
osebni pokojninski sistem.
Vsako jutro v svojo pokojninsko blagajno za vrati kopalnice
vloži deset evrov. Na mesec
se jih nabere 300, na leto
vsaj 3600 in v 40 letih bo to
blizu 150.000 evrov. Po njenih
Zveze
izračunih dovolj za stara leta
… Samo da ne bo račun brez
krčmarja – tudi evri iz nogavice niso imuni na gospodarske
krize, devalvacije, nove valute
… Tadeja, mogoče bi se bolje
izšlo z zlatnikom na dan!?
-ba-
Bo telefoniranje
brezplačno?
Kar povem
po telefonu,
je večno!
Karel Pojbič, direktor soboškega Mlinopeka (desno), ter
podjetnik in humorist Geza
Farkaš najbolj zaupata dogovorom po telefonu. Tudi če
sta samo dva koraka narazen
in se morata kaj pomembnega
dogovoriti, to naredita lepo
po telefonu. Zakaj le, so bile
radovedne Pentute?
Vse ostane natančno zabeleženo in pripravljeno za morebitne prisluhe, sta pojasnila.
Bojda pa ni samo to. Potegovala naj bi se tudi za sodelovanje
v novi veliki promocijski akciji
vodilnega slovenskega mobilnega operaterja, ki v zameno
ponuja dosmrtno brezplačno
telefoniranje. Pentute jima
privoščijo!
-be-
Izzivi
Matejo Hauser, direktorico radenskega DOSOR-ja,
Pentute vse pogosteje opažajo s fotografskim aparatom okrog vratu. Ko so se
uspele dokopati še do njenih posnetkov, ni nobenega
dvoma več.
Spomenik
Soboti
Nekdanji sošolki na
soboški gimnaziji Bea
Baboš Logar (levo) in
Sonja Hoyer sta vsaka
na svojem strokovnem
področju uspeli ustvariti blesteči karieri – Bea
kot odlična profesorica
slovenščine, Sonja pa kot
briljantna umetnostna
zgodovinarka in predavateljica z doktorskim
nazivom, vendar s tem
vseh svojih adutov še
nista dali na mizo. Po nedavni predstavitvi Bejine
knjige Mala ulica, kjer je
Sonja nastopala kot bralka besedil iz knjige, sta
začeli snovati nov skupni
projekt z delovnim naslovom Spomenik Soboti, ki
ga bosta predstavili v letu
2012, ko bo tudi njuno
mesto Evropska prestolnica kulture. Edino, kar
sta povedali za javnost, je,
da bo njun projekt darilo
mestu njune mladosti,
evropskemu denarju pa
se odpovedujeta. Ju bo še
kdo posnemal?
-be-
Mateja ima talent
Mateja ima izjemno »fotoreportersko oko«, zato ni
presenečenje, da so se zanjo
že začeli zanimati v domačih in celo tujih časopisnih
uredništvih.
Če bi bila ponudba dovolj
vabljiva, bi se odrekla tudi
direktorskemu stolčku, je
prišepnila Pentutam, ki
jim bo brez zadržkov kaj
zanimivega ponudila tudi
v objavo.
Mateja, čim prej pokaži
svoj talent!
-ba-
Prijateljstva
… in skupaj sva gulili
šolske klopi.
Spomin in opomin
Srečanja
Slikar Lojze Veberič (v sredini s sliko) je v svoji 60-letni
ljubiteljski slikarski karieri ustvaril veliko angažiranih
umetnin, ki vsaki njegovi razstavi dajo smisel in neizbrisljiv pečat. Eno takšnih stvaritev je podaril osnovni
šoli pri Svetem Juriju ob Ščavnici, ki jo je nekoč iz rodnih
Selišč tudi sam obiskoval. V družbi (od leve) Milana
Markoviča, harmonikarja in pevca Kapelskega kvarteta,
mag. Franca Obala, upokojenega direktorja soboške
Galerije, župana občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antona
Slane ter učenca Tea Vajsa je brez dlake na jeziku okrcal
lokalne politike zaradi spremembe imena šole. Iz imena
je izginilo »12 talcev«. Bili so žrtev druge svetovne vojne
v domačem okolju in so opomin, vreden spomina. In da
ne bi čez desetletja podobnih barabij počeli z brisanjem
spominov na slovensko osamosvojitveno vojno …
-ba-
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 3
p en
27
maj 2011
3
Druženja
To ni
podkupovanje!
Le vkup, le vkup, uboga gmajna …
Združeni v različnosti?
Vse za dobrososedske odnose
Lastnik in direktor soboške televizije AS
Anton Weingerl (levo) ter vodja trženja Mitja Perš sta bila tudi letos prijazna gostitelja
na tradicionalnem druženju s sodelavci
in poslovnimi partnerji televizije. Posebej
sta se razveselila črno-bele kombinacije
iz sosedstva: svetlolase direktorice hotela
Diana Olge Belec in njene sodelavke, črno-
lase tržnice Jožice Rihtarič. Prisluhi Pentut
razkrivajo dogovor obeh strani, da bosta z
vsemi silami nasprotovali gradnji velikega
trgovskega centra, ker bi to lahko negativno
vplivalo na njune dobrososedske odnose.
Zaenkrat so obeti dobri. Trgovski center
med Diano in Asom je v oblakih!
-be-
Razgreto predreferendumsko ozračje
zaradi različnih pogledov na pokojninsko
reformo in delo na črno je, čeprav se je v
ozadju iskrilo, ohladila prijetna prvomajska radgonska noč. Pentute so v objemu
zasačile na eni strani prvo pomursko sindikalistko, sekretarko Območne organizacije
ZSSS za Pomurje Zdenko Bobovec (levo), in
izvršno sekretarko predsedstva ZSSS Lučko
Böhm ter na drugi strani prepoznavnega
politika in ravnatelja Dušana Zagorca ter
direktorico Zavoda za kulturo, promocijo
in turizem Gornja Radgona Normo Bale,
desno roko župana. Škoda, da tak objem že
pred meseci ni uspel med vrhovi slovenske
politike in sindikata. Bilo bi ceneje in bolje
za vse državljane!
-ba-
Dobri posli
Korenine
Radi
prihajamo
domov
Verjem
i
kupčij , to bo
a stole
tja!
Pen …
v Avstr
aliji
redno
štén.
Jožica iz Ljubnega v Savinjski dolini je pred petdesetimi leti svojo ljubezen
našla v Prekmurju, v Dobrovniku. Iskrica je preskočila in z Lacijem Domonkošem sta se poročila. Mlada,
polna energije in željna
boljšega življenja sta izbrala
pot v neznano, v obljubljeno
deželo Avstralijo. V povsem
novem svetu je bil začetek
težek, skromna in pridna
pa sta se hitro postavila na
noge. Laci je uspel z manjšo tovarno, družina se je
ustalila. Rodili sta se hčerki
Diana in Nathali, zdaj imata že tudi vnukinji Ruby in
April ter vnuka Jama. Svojih
korenin nista pozabila, tudi
potomci ne. Radi prihajajo
domov. Spletajo se razne
vezi in vlečejo jih na videz
skriti magneti. Pen pa pri
tem odigrava svojo vlogo
– Jožica (na fotografiji) ga
ni približala samo vnukinji,
tudi kengurujem je domač
…
-bo-
Bo Radenska dobila novega lastnika?
Direktor Radenske Zvonko Murgelj (levo)
ter poslanec državnega zbora in radgonski
župan Anton Kampuš sta na radenskem maratonu tekla svoj krog. Začela sta s pogovori
o prodaji Radenske lokalni skupnosti po
vzoru ajdovskega Fructala. Kdo bo v imenu
Radenske pogovore nadaljeval, tutam ni
uspelo izvedeti, radgonskemu županu pa je
že prav na začetku uspelo prehiteti domicilnega Janeza Rihtariča. V Gornji Radgoni so
prepričani, da to za občino ne bo le velika
gospodarska pridobitev, ampak bo nakup
povečal tudi občinski teritorij, zato ni dvoma, da bodo županov projekt v občinskem
svetu podprli še pred iztekom meseca maja.
Ker se bo Kampuš zaradi nezdružljivosti
županske in poslanske funkcije prihodnje
leto eni od njih moral odpovedati, bo kot
izkušen gospodarstvenik in politik imel čas
in priložnost, da Radenski povrne nekdanji
sloves.
-ba-
Potepanja
Življenje polno izzivov
Simpatične dame (od leve) Rozalijo
Pongrac, Heleno Beznec, Heleno Szomi in Margit Kerčmar so ujele Pentute
dobro razpoložene med njihovim
potepom po deželi matičnega naroda
– v Györu na Madžarskem. Razlogov
za dobro razpoloženje ni manjkalo,
predvsem pa so delile srečo s kolegico
Heleno, ki je svoj priimek Gal zamenjala z novim in postala gospa Szomi.
Pentutam je zaupala, da se kaj takega
zna zgoditi še kateri od kolegic.
-za-
Dečke iščemo, samo takše z debelin bankašon!
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 4
4
p en
maj 2011
Bojan
Zadravec
28
»Kje so zdaj vojaki vsi …?«
Petanjci, 6. maja
V Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih desetič dan spominov
in tovarištva: »Jambori spominov in dobrega sosedstva – slovenska
Istra«, ki vsako leto prvi petek v maju poteka ob 9. maju – dnevu zmage
nad fašizmom in nacizmom ter dnevu Evrope. Letošnja prireditev je
bila simbolno vezana tudi na 70. obletnico ustanovitve OF. Na povabilo
Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije in Občine Tišina so se dogodka
udeležili predstavniki Občine Piran, tudi Peter Bossman, in ministrica
za kulturo Majda Širca. Delegacija iz Pirana je v botaničnem vrtu
zasadila svoje spominsko drevo – nešpljo iz slovenske Istre. Najbolj
vešča praktičnega dela je bila prav ministrica, Bossman tega dela ni
vajen, cankovski župan Drago Vogrinčič je razmišljal o »čisti lopati«,
Ernest Ebenšpanger, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, pa
je dogajanje le nadzoroval.
Na kraju, kjer v Vrtu spominov in
tovarištva počiva prof. dr. Vanek
Šiftar, je častni član Fundacije
dr. Šiftarjeve ustanove akademik
dr. Anton Vratuša odkril skulpturo
Prekmurski totem, delo akademskega
kiparja Štefana Hauka, in se srečal z
znanko iz gimnazijskih let Gizelo
Sraka, ki jo je spremljala pisateljica
Bea Baboš Logar. Brigita Bavčar pa
je poklepetala z ministrico za kulturo
Majdo Širca. Ernest Ebenšpanger pa
bo vse slišano uporabil v prihodnjih
načrtih in povezovanjih.
Serdica, 8. maja
V nedeljo, 8. maja, je bil spominski popoldan v Serdici. Ostanki
pokopanih na pokopališču ob cesti so bili deset let po vojni preneseni
na soboško pokopališče. Kot če bi se oglasile duše umrlih in z mrzlim
vetrom, ki je oviral program in razkropil zbrane, uprizorile boj Nemcev
in rdečearmejcev. Ostali so le redki, med njimi triinosemdesetletni
Rogašovčan, predsednik KO borcev in veteranov Rogašovci Štefan
Lainšček, Evgen Emri, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB
Murska Sobota, in Mileva Veren, ki je v združenju takoj za Emrijem in
je tudi predsednica soboškega združenja za vrednote NOB. Evgen je
pripovedoval, da je prejšnja leta veliko ljudi iz nekdanje Sovjetske zveze
prihajalo v Serdico in iskalo mesta, kjer so padli njihovi svojci.
Ljubljana, 7. maja
V Ljubljani je bila proslava ob 70-letnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda in ob dnevu zmage, miru
in Evrope. Začelo se je s prihodom praporščakov borčevskih in drugih veteranskih organizacij ter Slovenske
vojske. Na proslavo je iz Pomurja odpeljalo več avtobusov, saj so borci, borke in simpatizerji vrednot druge
svetovne vojne želeli biti na velikem dogodku in so tudi tam počastili konec druge svetovne vojne.
Poleg piramidastih »törnov« na dveh soboških
cerkvah je tretja piramida v Murski Soboti še
na pokopališču – spomenik padlim soboškim
partizanom. Pred njega so poleg slovenskih organizacij
in društev vence položila tudi tuja veleposlaništva –
azerbajdžansko, rusko in ukrajinsko. Vsi veleposlaniki
so ob tem zajokali, saj do Slovencev gojijo močno vez
zaradi skupnih korenin slave in zavezništva med drugo
svetovno vojno.
Pred spominskim znamenjem v Serdici, kjer je bilo pokopanih
približno sto vojakov Rdeče armade in en oficir, ki so padli še zadnje dni
svetovne morije, od leve proti desni stojijo praporščaki: Jože Bagaroš iz
Krajevnega odbora zveze za ohranjanje vrednot NOB Tišina, Venčeslav
Lihtenvalner iz Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje,
Milan Fridau iz KO Rogašovci, Karel Sever, praporščak iz KO Bodonci,
in Štefan Slavic iz Domoljubnega krajevnega združenja Puconci. Med
padlimi vojaki je bilo največ Azerbajdžancev, ki so peš prišli do Goričkega
in vso pot premagovali Nemce.
Murska Sobota, 9. maja
V črni obleki je začasni odpravnik poslov Azerbajdžana v Sloveniji
Emil Hasanov, ki je na dogodku pred spomenikom zmage vstal in pobral
zastave, ki jih je veter prevrnil. Kot zaveden in kulturen Azerbajdžanec
je seveda najprej pobral zastavo svoje države, potem še vse druge. Brez
besed je opomnil vse, posebej organizatorje, ki se niso zganili, saj je
zastava na tleh narodova sramota. Nas je diplomat s svojim ravnanjem
vsaj kaj naučil? Mož v sivi obleki pred naslednjo kocko je ruski veleposlanik
v Sloveniji dr. Doku Zagajev, za tretjo pa je ukrajinski veleposlanik Vadim
Primašenko.
Rifat Patejev, direktor Ruskega centra znanosti in kulture, s soprogo
Mašo Patejev (skrajno desno). Pogovarjala sta se s člani skupine
Kalinka, ki živijo v Sloveniji: Andrejem in Julijo Lobanovo in Natašo
Jermakovo. Pred spomenikom zmage so zapeli nekaj tradicionalnih
ruskih napevov in Panoncem vlili pristen slovanski optimizem.
D
an Evrope je eden od
simbolov Evropske
unije, ki ga je sprejela na
vrhu v Milanu leta 1986
v spomin na deklaracijo
tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta
Schumana, predstavljeno 9.
maja 1950, v kateri je predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega
gospodarskega sodelovanja
v Evropi.
Drugi pomen 9. maja: Na
ta dan leta 1945 se je uradno končala druga svetovna vojna in Rusi praznujejo
dan zmage, to pa se navezuje tudi na našo deželo, kjer
je po evidentiranih podatkih padlo kar 521 sovjetskih
vojakov. Današnja Evropa,
ki bi bila z zmago okupatorja povsem drugačna,
se le s težavo spoprijema
z vsakodnevnimi izzivi in
se včasih premalo zaveda
atributov, ki so (vsaj delno) pripomogli k ohranitvi
evropske kulture. Prav je,
da se z devetim majem
spomnimo borcev proti
nacistični zveri.
Mnogi so padli po več
tisoč kilometrov od svojih
domov in bili večna bolečina materam, ki so jih
rojevale in hranile. Udeležili smo se nekaterih
dogodkov, ki so bili povezani z dnevom Evrope in
spominom na čas, ko je svet
zahrepenel po miru.
Sorodnikom padlih vojakov
obisk omogoči rusko ve­le­poslaništvo
v Sloveniji. Tokrat je prvič prišel tudi
Anatolij Krupskij, petintridesetletni
ruski podjetnik, doma iz Dubna, vnuk
Vladimirja Mihailoviča Krupskega,
rojenega leta 1922, ki je padel leta
1945 v Prekmurju in je pokopan
na soboškem pokopališču. Anatolij
je na slovesnost, ki je pri Rusih
zelo velikega pomena, prispel s
svojim dekletom, oblečen pa je v
elegantno obleko z rusko pentljo.
Med slovesnostjo pred Spomenikom
zmage in na pokopališču močno
čustveno ganjen ni zmogel zadržati
solz.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 5
p en
Š
I
L
J
M
A
Z
Suzana
Fartelj Utroša,
ravnateljica OŠ II MS
M
Maj je čas ljubezni, medsebojne zaupljivosti dveh sorodnih duš, iskanja skupne
sreče, potovanja v nedoživeto; včasih je takšno srečanje kratkotrajno, pride in
odide, pesniško občutljivo, razkošno v postelji, boleče do ljubosumnosti, neuslišano
do nezavesti. A je že tako, da so vse velike ljubezni nesrečne. Kajti tam, kjer je
ljubezen, se kot plesen zna pojaviti tudi sovraštvo, ki nima svojega rezerviranega
meseca kot ljubezen, marveč zna trajati od včeraj in bo seglo v jutrišnji dan.
Č
Ljubezen
asovna kocka se vse prehitro vrti in kar naenkrat nas postavi pred
pomembno odločitev, pomemben dogodek, pomemben trenutek.
Delamo z mladimi in ugotovili smo, da ima mladost na srečo osupljivo
prednost – se ne ustraši. Tudi vzgajamo jih v prepričanju, da o sebi razmišljajo kot o zmagovalcih.
Ne moremo si kaj, da se ob koncu šolskega leta ne bi spraševali in se
zamislili, kam so s tako hitrostjo oddrveli vsi ti meseci in dnevi našega
druženja. V istem trenutku pa pedagoški delavci razmišljamo o prihodnosti
naših učencev, zlasti devetošolcev, ki se poslavljajo: bodo uspešni, bodo
dosegli zastavljene cilje in navsezadnje, ali bodo srečni, smo jim dali dovolj
za popotnico v svet. Ampak že Konfucij je dejal, da ima vsaka resnica štiri
vogale: kot pedagoški delavci pomagamo učencem podpirati enega, druge
tri pa si morajo podpreti sami. Zavedamo se, da je učinkovito poučevanje
morda najtežje delo in da so najboljše učiteljice IZKUŠNJE.
Dejstvo, da se učenci razlikujejo, je morda neprijetno, a neizogibno.
Vendar dobre šole, dobre skupnosti in dobre družine cenijo različnost.
Skozi celoten vzgojno-izobraževalni proces ne smemo pozabiti, da šola
tudi vzgaja, ne samo izobražuje, in da vzgoja ni le priprava na življenje;
vzgoja enostavno je življenje, ki ga živimo tu in zdaj.
in
sovraštvo
S
5
maj 2011
RA
29
vet je ostrmel ob novici, da so ameriški specialci ubili
enega od največjih sovražnikov civilizacije Osamo bin
Ladna. Priznal je, da je pripravil rušenje nebotičniških
dvojčkov v središču New Yorka, da so njegovi fanatični
privrženci s trmastim veseljem odhajali v samomorilske
akcije in ubijali ljudi na javnih mestih, v podzemnih železnicah, da bi opozorili, da je svet lahko sestavljen tudi iz
sovraštva, maščevanja. Nesporazumi med muslimanskim
svetom in nemuslimanskim prebivalstvom so globlji: korenine nesporazuma segajo v čas križarskih vojn, ko so
zahodnoevropski romarji in siromašni vitezi prihajali v
Jeruzalem, da bi po papeškem naročilu varovali božji grob.
Ostrmeli so, ko so se srečali z muslimansko vero, znanostjo
in razgledanostjo. Prišli so kot tujci, osvajalci in arabski
svet se jim je uprl. To ni bil boj za nafto (ki je takrat še ni
bilo), to je bil boj za svetopisemsko zgodovino, za vrnitev
nečesa, ki ni pripadalo zahodni civilizaciji, ki se ni dalo čez
noč osvojiti. To potrjujejo številni križarski pohodi, ko so
križarji morili, ubijali po Evropi nemške Jude, v Franciji
katarje, bogomile in druge heretike, na Orientu muslimane – ne da bi vedeli, da so bile v teh kazenskih pohodih in
spopadih klice kasnejšega genocida. Nekaj sto let kasneje
so Turki prišli vse do Dunaja in v povračilnem nasilju vrnili
sovraštvo na konicah svojih ukrivljenih mečev, damaščank,
da bi svet spoznal, da nobeno nasilje ne prinese zmage,
samo začasno zmagoslavje, poraz. Politična sled na Jutrovem, na Bližnjem vzhodu, je krvava, pogosto zgodovinsko
nepotrebna, čeprav je Napoleon mislil drugače (prišel je
krast egipčanske znamenitosti), čeprav se je Rommel izgubil v afriških puščavah, ko je hotel na tujih tleh premagati
nemško vojsko.
Mednarodna politika se do danes ni bistveno spremenila.
Izoblikovala so se strateško močna politično-ekonomska
središča: svetu ne vlada samo nasilje, marveč kapital. Polipi
interesa so se razrasli po vsej Zemlji in zdaj je življenje na
zemlji takšno, kot je. Na eni strani evropski standard, na
drugi strani siromaštvo; na eni strani meščansko življenje,
na drugi strani plemensko preživetje ter ameriški poskus,
kako ostati vladar sveta, kako kontrolirati tokove gospodarske globalizacije, političnega razmišljanja pa tudi nasilja,
vse z željo ohraniti mir v svetu.
Februarja 2009 je Los Angeles Times v svoji prilogi Parade objavil fotografije najbolj iskanih teroristov, zločincev,
diktatorjev in prevarantov na svetu. Predstavili so kar
petindvajset ljudi, ki jih niso mogli pripeljati na zatožno
klop. Med njimi je bil tudi Osama bin Laden, vodja Al-Kaide. Poljski štirinajstdnevnik Forum je pred dnevi ponovno
objavil seznam iskanih ali mrtvih zločincev. Vendar vodje
Al-Kaide ni več med njimi. Ta je preprosto pozabil na arabski pregovor, ki pravi, kdor suče meč, bo zaradi njega umrl.
Ameriška vojska ga je likvidirala, ubila, pobrala njegovo
dokumentacijo, truplo vrgla v morje, da bi tako preprečila
širjenje njegovega kulta osebnosti. A že nekaj dni po smrti
Osame bin Ladna so se pojavili dvomi, mar ne bi bilo bolje
vodjo najbolj osovražene organizacije ujeti živega in ga
postavi pred sodišče.
Muslimani so užaljeni. Prve akcije maščevanja so se že
začele, za zdaj samo v Pakistanu, vendar se bodo po vsej
verjetnosti razširile v Evropo in na ameriško celino. Vojaki, ki so vdrli v njegovo hišo in ga likvidirali, so dobili za
svoje drzno dejanje odlikovanja, obenem pa so prestrašeni
zaprosili za zaščito, kajti zavedajo se, da se jim bodo člani
muslimanske organizacije maščevali. Mnogi so mnenja, da
je po svetu mnogo tako imenovanih »spavalcev«, ki zdaj
čakajo, da začnejo akcije. V bin Ladnovi dokumentaciji so
našli načrte, kdaj in kako napasli Washington, Los Angeles,
še prej pa se na manjših akcijah izuriti za dejanja, ki bi
pretresla, prestrašila svet. To pomeni, da je po smrti talibanskega voditelja svet ostal še dalje v negotovi nevarnosti,
saj ima Al-Kaida izdelan politični program, od katerega
ne bo odstopila. Še vedno se skriva desna roka bin Ladna,
poslednji emir islamskega džihada Ajman az-Zawahiri, ki
se je 1988. povezal z Al-Kaido. To je odličen kirurg, govori
tekoče angleško in francosko, z Osamo se je srečal v osemdesetih letih, ko ga je zdravil v Afganistanu, ki je bil takrat
pod rusko okupacijo. Mnogi strokovnjaki sodijo, da je prav
Ajman, sicer Osamov mentor, idejno načrtoval napad na
nebotičnika 11. septembra 2001.
Časopis Forum je tokrat objavil deset imen, ki so znana
po svojih številnih kriminalnih dejanjih, političnih zločinih,
celo genocidu. To so ljudje iz mehiškega, ruskega, azijskega
pa tudi ameriškega podzemlja. Več kot deset let se skriva
ameriški gangster James Bulger - Whitey, ki je umoril devetnajst ljudi, »pral denar«, trgoval z mamili. Njegovo bogastvo je ocenjeno na petdeset milijonov dolarjev. Za njim
je razpisana tiralica, Američani ponujajo za informacije, kje
se skriva, dva milijona dolarjev. Seznam zločincev se kar
naprej širi. Na njem je tudi srbski general Ratko Mladić, kriv
za masaker Muslimanov v Srebrenici 1955. leta.
In tako se je zgodilo, da smo se namesto uživanja v ljubezni na zmenkih sredi majskih večernic spoprijemali s
strahom, negotovostjo in maščevanjem ljudi, ki jih sploh
ne poznamo. Ameriškemu predsedniku je zaradi akcije v
Pakistanu zrasel ugled pri domači administraciji, a strah
pred prihodnostjo Amerike se je spremenil v nočne more.
V svoji politični zagnanosti in dokazovanju, da ni bil rojen
v Afriki, saj potem ne bi mogel biti ameriški predsednik, je
Obama pozabil na arabski pregovor Če se bojiš, ne govori,
a če že govoriš, potem se ne boj.
MADE IN EU
Branko Šömen
Ob koncu šolskega leta so najbolj obremenjeni mladostniki, ki
končujejo osnovno šolo, saj jih pred vpisom na srednje šole čakajo
eksterni preizkusi znanja. Tudi mlajši učenci ne zaostajajo veliko za
njimi, tudi oni so podvrženi stresu, strahu, napetosti, hitremu tempu. Zelo kmalu se začnejo zavedati, kako pomembne so dobre ocene
za uspešno pot v življenje. In tu se nam odraslim poraja vprašanje,
zakaj naši otroci hodijo v šolo; zaradi novega znanja in izkušenj ali
le samo zato, da bodo domov prinesli čim boljše ocene.
Vsak otrok je drugačen, je svet zase in v vsakem našem učencu
sije posebno sonce, ki ga dela edinstvenega, samo njemu podobnega
in enkratnega. In prav je tako. Toda v vsaki od teh malih dušic je
treba najti njegov talent, njegovo močno stran, njegov potencial in
nato ta biser obdelati, da bo zasijal v vsej svoji veličini. Zagotovo
Otroci imajo majhne noge,
a delajo največje korake
do Sonca,
do Sreče,
čez Svet
in puščajo za vse zanesenjake
v prihodnosti sled.
(Tone Pavček)
ni pedagoškega delavca, ki ne bi v vsakem učencu našel nekaj pozitivnega ali mogoče odkril njegova močna področja ter jih krepil s
spodbudami in pohvalami. In ne pozabimo: otrok je najprej oseba
s potrebo po ljubezni, toplini in razumevanju, šele nato je oseba, ki
hodi v šolo. Pa ne zaradi ocen, marveč zaradi znanja! Vprašanje je,
ali so dobre ocene vedno odraz popolnoma usvojenega znanja. Že
v viziji naše šole smo zapisali, da želimo učencem dati uporabno
znanje in ne le tisto, ki bo zadostilo trenutnim kriterijem za doseganje številčne ocene. Tako znanje naj bi jim pomagalo na poti do
želenega poklica in opravljanja dela, ki si ga želijo. Vizija je nasploh
svetla prihodnost življenja. Ljudem, ki so jasno definirali svojo vizijo,
se zidovi in pregrade ne zdijo neprehodni.
Zadnji mesec pouka je običajno natrpan in bi ga lahko primerjali
z maratonskim tekom z neštetimi ovirami, kjer na koncu čaka pokal
ali priznanje z napisi zaključnih ocen. Toda otroku moramo povedati, da bo za nas zmagovalec, če bo uspešno izdelal razred, sploh
če gre za otroka, pri katerem se pojavljajo primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Do uspeha pač ne pridemo s posnemanjem
drugih ali s poskusi, da bi jih prekosili, temveč z odkrivanjem naših
talentov in z razvijanjem njihovega polnega potenciala.
Spomladi smo utrujeni (mogoče leni?), daje nas spomladanska
utrujenost (ali pa nam je to le izgovor?). Enako se zgodi pri otrocih,
ki imajo smolo, da morajo prav zdaj vztrajati in se učiti. Otroke
dodatno utrudijo čustven napor, stres in strah pred zaključevanjem ocen.
Z otroki se je treba pogovoriti o učenju in ocenah, jim postaviti
jasne cilje in predstaviti možnosti za uporabo naučenega znanja
v življenju. Pomembno je, da se o težavah odkrito pogovorimo in
ne grozimo s kaznijo. V veliko pomoč tukaj so nam starši, njihova
vztrajnost in podpora. Brez tega bi bila pot šolarjev pogosto še težja.
Starši v težkih trenutkih otroku ponovno podajo roko, ga nasmejejo,
potolažijo in prenehajo misliti nase, mislijo le na dobrobit svojega
otroka. In uspehi so ob koncu šolskega leta zagotovo vidni.
Skozi vse to razmišljanje bi ponovno lahko potegnili rdečo nit:
kako zelo pomemben je trikotnik: šola – učenci – starši, v katerem
koli zaporedju. Če v tem trikotniku delujejo vzajemna povezanost,
odkritost, odprtost, sprejetost, uspeh zagotovo ne more izostati.
Uspeh – narediti mojstrovino iz svojega življenja – pomeni: biti
srečen. Bistvo življenja pa je, če si to priznamo ali ne, ravno človeška sreča.
Pa srečno vsem ob koncu šolskega leta!
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 6
6
maj 2011
Srečko Lukovnjak Kramberger
p en
30
Letos se spominjamo 75. obletnice rojstva in 19.
obletnice smrti Ivana Krambergerja, negovske
izredne in samonikle osebnosti v slovenskem
medijskem in političnem prostoru. Kot delavec
je služil v Nemčiji, kjer je izumil tehnologijo
za dializni aparat. Kot ljudski človek je imel
mnoge politične govore, ki so ga popeljali v
politiko. S podporo ljudskih glasov je kandidiral
na volitvah za predsednika Republike Slovenije
leta 1990. Leta 1992 je napovedal, da se bo s
svojo stranko udeležil volitev v državni zbor,
vendar so ga še pred uradnim začetkom volilne
kampanje ustrelili.
Kramberger o
Krambergerju
I
van Kramberger je pomagal mnogim. O
njegovem delu in življenju smo se pogovarjali z njegovim posvojencem Srečkom
Lukovnjakom Krambergerjem. Leta 1986 je
pol leta živel na njegovem domu, kjer je bil
natakar. O njem je napisal knjigo in prevzel
njegov priimek. Srečko iz Gresovščaka 1,
partner Anite Potočnik in oče dvajsetletnega
Mitje, je član oldtajmerskega kluba, gasilec,
radioamater, član kluba malega nogometa,
ljubiteljski fotograf in trgovski potnik za
osiješko podjetje Kandit.
Imate lepe spomine na delo pri Ivanu
Krambergerju?
Najlepše, kar lahko (smeh).
Kako se je začelo vajino poznanstvo?
»Ti boš moj natakar,« mi je dejal Ivan. Kako?
Imam samo kmetijsko šolo. Kramberger pa
je odgovoril: »Ravno takšne želim imeti, ker
kmečki ljudje znajo delati in se dela ne naveličajo; jaz na šole ne dam nič.« To sem jemal
z rezervo. Čez nekaj mesecev me je poiskal
v Radencih, kjer sem živel, in me prosil, da
pridem živet in delat k njemu. Tam sem se
počutil tako, kot če bi bil Krambergerjev.
Kramberger kot medijska zvezda. Kako
ste to doživljali?
Vedno je želel, da se piše o njem, ker je imel
rad pozornost. Če mediji ne iščejo tebe, moraš
ti poiskati medije. Če kak teden v časopisih o
njem ni bilo kaj napisano, smo pisali njegovi
ožji in se podpisovali z izmišljenim imenom
osebe, največkrat neznane osebe iz Ljubljane,
za objavo v pismih bralcev. Pričakoval je, da
se o njem piše kot o dobrotniku od Negove.
Tak je bil tudi njegov naziv. Kasneje je rad
slišal oznako »fenomen Kramberger«. Ko sva
se usedla v avto, sva od Radenec do Maribora
v kioskih pokupila vse izvode časopisov, kjer
je pisalo o njem. Naslednji dan so časopisi
pisali, da je zaradi Krambergerja zmanjkalo
časopisov. Vse te kupljene časopise je imel
spravljene doma v spominski sobi.
Kdaj se je začela vsa ta evforija?
O njem se je začelo pisati leta 1984, ko se
je vrnil iz tujine in leto pred odprtjem negovskega gostišča, potem ko je bil gost v oddaji
Mita Trefalta. Tam je povedal, kako bo iz krize
rešil Jugoslavijo oziroma Slovenijo, da je treba
drugače zaživeti in več dati na sloj, ki je bil že
izkoriščan. Skoraj ni bilo dneva, da o njem
ne bi kaj pisali. Kasneje, ko je pisanje o njem
pojemalo, je vedno kaj naredil, da so mediji
spet pisali, na primer, da je komu kaj podaril.
Prišel je v trgovino in kar tako nekomu nekaj
plačal, ampak ne brez medijev. Seveda se je o
njem spet začelo več pisati, ko je bil predsedniški kandidat.
Kako pa je bilo z aparati?
Da, Sloveniji je podaril nekaj dializnih
aparatov za čiščenje krvi. Takšnih v Jugoslaviji še ni bilo ali so bili zelo dragi. Ampak ti
aparati so bili v Nemčiji, kjer je bil zaposlen
kot bolniški strežnik, že dotrajani. Ivan jih je
obnovil in dal pripeljati k nam. Enako je bilo
z zdravili. V Nemčiji je zbiral zdravila, ki so
bila pred iztekom roka uporabe in ki bi jih
Nemci zavrgli. Ta zdravila v novih embalažah
je pripeljal v Slovenijo.
Zakaj so ga ljudje tako dobro sprejeli?
Vedno se je zavzemal za malega človeka.
Za njega je bil delavec na prvem mestu. Že
takrat je rekel, da so prevelike razlike med
plačami, in opozarjal na krizo, ki je bila in
ki je sledila. »Kriza je taka, da delavec nima
več kaj vzeti, ker so šefi že vse pokradli, in
še hujše prihaja,« je trdil. Zavzemal se je za
večje pravice delavcev in kmetov. Vedno pa
je rad obljubljal.
Je bilo to samo navzven ali je bil dejansko
tak ideolog in dobrotnik?
Ni bil tako svet, ampak je bil tak kot vsi
mi, da bi radi zaslužili. Lahko se je igral z
denarjem, ker ga je dejansko imel zelo dosti.
Samo za »izum« umetne ledvice je iz Nemčije
mesečno prejemal vsoto, preračunano v približno današnjih 7000 evrov za patent. Ali je
bil izum njegov ali od koga drugega, tega ne
vem. Denar za patent je prihajal k njemu.
Je bil tako močna osebnost, da je vse to
zmogel?
Človek z dolgimi lasmi, vedno v črnem, še
s črnim klobukom na glavi … Njega je bilo vedno strah. Po večerih je pogosto koga videval
ali si je le domišljal, da kdo hodi okrog hiše in
da mu nekdo grozi. Večkrat je povedal, da ga
je kdo zasledoval na avtocesti in ga je skušal
spraviti z nje. Ko ga je bilo že tako zelo strah,
da se je bal spati, sem jaz spal v predprostoru
spalnice, da res ne bi kdo prišel do njega.
Kakšen je bil vajin odnos?
Bila sva kot oče in sin, a se nikoli nisva sprla.
Zaupal mi je torbo z denarjem in mi pustil,
da sem v gostilnah plačeval. Vedno je deloval
tako, da si se mu moral smejati. Ko je imel
goste, je še posebno poudarjal svoj humor.
Zvečer pa je utrujen večkrat povedal: »Kaj
mislite, da je meni lahko, da moram ljudem
lagati? Utrujen sem, zato grem spat.«
Se spominjate kakšnega nenavadnega
dogodka?
Na primer: z njegovim modrim
mercedesom sva se pripeljala
pred radgonsko občino. Takrat
še nisem imel vozniškega izpita. V roke mi je
dal bele rokavice in sem šel, da sem mu odprl
avtomobilska vrata. Ljudje, ki so šli mimo, so
govorili: »To je tisti Kramberger, poglejte ga.«
Medtem ko se je mudil v stavbi, sem jaz zunaj,
po njegovem naročilu, s krpo brisal avto in
čakal njegovo vrnitev, da sem mu odprl vrata.
Tega me je bilo zelo sram, ker sem bil mlad in
mi ni bilo jasno, zakaj moram to delati.
Pa je bil res tak poštenjak?
(Nasmeh.) Nikoli ni tajil, da ni falot. Ko se
je v gostilni za mizo usedel s kakimi gosti, je
natakarju velel, naj gre v klet in naj iz tistega
najboljšega soda prinese tisto vrhunsko vino,
ki se je zaračunavalo dražje. Dejansko je bilo
to vrhunsko vino le navaden janževec, ki so ga
ljudje z užitkom spili in nasedli Krambergerjevi
zvijači. Spet druga zadeva, ki smo jo v gostilni
poznali: »'Kelnar', skuhaj tisto 'našo' kavo, ki jo
pijemo. Veste, tista je samo za posebne goste,
kot ste vi.« Zares so ljudje mislili, da gre za
kakšno fino kavno mešanico, v bistvu pa je bila
to barkava ali pa alvorada, tudi kakšna slabša
avstrijska kava. Na koncu, ko so ljudje odšli, pa
se je nasmejal: »Spet so nasedli, ne?«
Vseeno ste ga tako občudovali, da ste prevzeli njegov priimek, ki ga imate še danes.
Kdaj ste postali Kramberger?
V obdobju, ko se je snov za pisanje o njem
izčrpala, si je moral nekaj domisliti, da bi se
pisalo. »Zdaj ko že pri nas živiš, se ti ne bi pisal
Kramberger?« me je vprašal. »Jaz bom poklical časopise in v Radgoni plačal kolke in vse
potrebno za spremembo imena … Ja, pa dobil
boš dodatno plačo.« Ivan Kramberger ni bil
skop pri plačah. Bil je radodaren. Na njegovo
prošnjo, da se pišem po njem, sem pristal.
Na občini pa je začel tako: »Tu sem pripeljal
enega dečka, saj niti ne ve, kako se piše in od
kod je doma, zato bi ga jaz rad posvojil. On
bo pri nas živel.« Na to, da sem prevzel njegov
priimek, je bil zelo ponosen in zadovoljen in
ni zahteval, da bi izbrisal dotedanji priimek.
Tako sem danes Lukovnjak Kramberger.
V šestih mesecih, ko ste tam živeli, ste
začeli o njem pisati knjigo. Ste ga tako
dobro spoznali?
Knjiga o Krambergerju je bila njegova ideja.
V gostilni je bilo dosti ljudi, a nekoliko manj
med enajsto dopoldan in drugo popoldan.
Da bi v tem času kaj koristnega počel, mi je
predlagal, da začnem pisati knjigo. »Čas imaš,
plačan si, zato bi ti lahko nekaj pisal. Jaz bi
najraje, da napišeš knjigo o meni
kot avtobiografijo. Pripovedoval
mi je in jaz sem njegovo življenjsko zgodbo snemal na kasetofon, si naredil
transkripcijo in začel pisati na pisalni stroj. Še
danes imam svoj rokopis in tekst iz pisalnega
stroja. Ker sem od njega prej odšel, je nisem
dokončal, ampak sem se leta 1987 vrnil in delo
dokončal. Čez pol leta je bila knjiga Trnova
pot v prodaji in avtor on sam.
O tem, da ste vi opravičenec do avtorstva
knjige in da ste se pritožili, so pisali mediji. Kako se je to razpletlo?
Zmenila sva se za avtorske pravice, in
to sem tudi pričakoval. O tem nikoli nisva
razpravljala. Vedno, ko sem kasneje prišel k
njemu na obisk, me je dobro pogostil. Bil je
prepričan, da če ti nekdo da podatke ob pomoči kasete, ne more pisec knjige uveljavljati
avtorstva. Dosegel nisem nič, a vem, da je
knjiga Trnova pot, ki jo je objavila Pomurska
založba, moje delo.
Kaj pa njegova smrt? Kdo ga je ubil?
Obtoženi atentator ga po mojem ni ustrelil.
Prepričan sem, da so mu že prej zares grozili
in so se mu dogajale avtomobilske nesreče, ki
jih policija nikoli ni do konca raziskala. Takih
ljudi, ki bi mu bili nevoščljivi ali ga sovražili,
ni imel. V gostilni se je obrnilo ogromno ljudi, ampak nikoli ni bilo koga, ki bi bil proti
njemu. Nekje v časopisu sem prebral, da ga je
Peter Rotar sovražil in da je nekoč v gostilni
povedal, da ga bo ubil. To je nekdo dobro
izkoristil. Ostala so vprašanja. Tam je bila
najverjetneje obveščevalna varnostna služba.
Bavčar se je v zelo kratkem času s helikopterjem pripeljal na kraj dogodka. Zakaj niso
zaprli meje z Avstrijo? Njegova smrt je bila
zagotovo zrežirana, da se ne bi blatilo ime
Slovenije in ne politikov.
Kaj mislite, kako bi živel Ivan Kramberger,
če ne bi umrl?
Imel je zares dosti denarja in ne bi mu bilo
treba nič delati. Moral bi ostati na občinski
ravni in bi bil lahko uspešen župan. Še danes
bi lahko živel, če se ne bi spuščal v politiko.
Kot parlamentarec ne bi uspel uresničiti, kar
je obljubljal. Če bi ga izvolili v parlament, bi
po enem letu rekli: »Glej, volili smo ga, zdaj
pa ni naredil nič. Tak je kot vsi drugi.«
Še boste kaj pisali o njem?
Pišem knjigo z naslovom Spomini na Ivana
Krambergerja. V njej bo pisalo to, česar do
zdaj še nihče ni slišal o Ivanu Krambergerju.
Bojan Zadravec
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 7
p en
31
Maja
Klemenčič
(1985)
… je ime, ki ga lahko najbolj natančni bralci
Pena vsak mesec znova zasledite. Čeprav
ima Ljutomerčanka kar nekaj soimenjakinj,
gre tokrat za »našo« Majo. Ni novinarka,
študira politologijo, a pravi, da jo zmeraj bolj
vleče v novinarsko povodje. Koketira tudi
s pisateljevanjem. Nekdanja maturantka
»lotmerške« gimnazije se navdušuje nad
motorji, tetovažami, ruskim in angleškim
jezikom ter se zmeraj znova znajde v vrtincu
želja, ki si jih ne more kar tako uresničiti. Maja
meni, da od nje ne gre pričakovati ničesar
navdihujočega ali neobičajnega. Presodite sami.
1. Predstavi ga.
Najbližji bi rekli, da sem idealistka in občutljiva duša, včasih celo »umetniška dušica«.
Vsekakor bi rekli, da sem trmasta, sama rečem,
da sem vztrajna. Nekoč sem bila navdušena nad
mestnim življenjem, danes se najbolje počutim
v domačih krajih. Obožujem dobro hrano in
najbližji pravijo, da nenehno nekaj jem. Sem
dinamična oseba in sem najraje, ko se ves čas
nekaj dogaja, ne prenesem dolgčasa. Zaljubljena
v poletje in morje, rada imam tudi živali, predvsem pse. Sama imam dve leti staro psičko Eli,
ki sem jo resnično preveč razvadila.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri
uresničujejo oziroma imaš občutek, da si
na pravi poti?
Moje mladostne sanje o poklicni karieri so
bile zelo visokoleteče in ambiciozne. Vsekakor
si nisem predstavljala, da se bom kdaj vrnila v
domači kraj, v Prlekijo in dala prednost drugim
stvarem pred uspešno kariero. Ko sem začela
študirati, je bila uspešna kariera vse, kar sem si
želela. Ampak prioritete in želje se z leti spreminjajo in trenutno sem na tisti točki, ko se
sprašujem, katera pot je prava in kako realizirati
svoje cilje. Najpomembnejša cilja v teh dneh sta
dokončati diplomo in najti službo. Največja želja
– nekoč napisati knjigo.
3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš …?
Obožujem knjige, časopise in revije. Berem
res veliko in na moji mizi je vedno kup knjig,
ki jih »moram« prebrati. Daleč najljubši knjigi
sta Tolstojeva Ana Karenina in Pride ženska k
zdravniku avtorja Raya Kluuna. Pa ne smem
pozabiti Ferija Lainščka in Ločil bom peno od
valov. Moj glasbeni okus je zelo pester, dušo pa
mi najbolj segreje rok. Najljubši film je zagotovo
Boter, največkrat sem gledala Umazani ples, pred
časom pa me je navdušila nanizanka Prava kri,
trenutno pa Sinovi anarhije.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš
poraz?
Zmaga mi največ pomeni takrat, ko lahko
uspeh in srečo delim z ljudmi, ki mi največ pomenijo. Takrat sem resnično srečna. Iz uspeha
in zmage črpam moč in pogum za naprej, za nov
izziv. Poraz najbolj boli takrat, ko razočaram
samo sebe. Vendar se tudi takrat zavedam, da se
je treba postaviti na noge in nadaljevati.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ
odnose z njimi?
Menim, da ima človek lahko le malo pravih
prijateljev. Svojo najboljšo prijateljico poznam
že skoraj dvajset let in najboljši prijateljici sva,
odkar sva skupaj sedli v gimnazijske klopi. Je
moja »sorodna duša« in nekdo, ki mi v življenju
največ pomeni. Nikoli me ne bo obsojala, z mano
bo vedno odkrita in iskrena, nikoli ne bo nevoščljiva. Še najpomembnejše: vzame me takšno,
kot sem. Človek ima v življenju lahko le enega
takšnega prijatelja oziroma prijateljico. Srečna
sem, da jo jaz imam. Največji užitek nama je,
ko lahko posedava nekje na terasi na soncu ob
kavi; včasih tudi povsem v tišini (priznam, da
sva tiho bolj redko in da nama navadno zmanjka
časa, da bi si vse povedali). Nikoli ne pozabiva na
rojstne dni, na praznike, na pomembne dogodke
v življenju ene ali druge.
6. 5-krat najljubše?
- Barva: zadnje čase vijolična,
- dan v tednu: petek, sobota,
- blagovna znamka: tista, ki me v nekem trenutku navdihne,
- pijača: zjutraj kava, zvečer pa kozarec dobrega rdečega vina,
- cvet: sončnica.
7. Pratika ali meteorološka napoved?
Moja pratika in meteorološka napoved v enem
so moji starši. Poleg vseh drugih nasvetov, po
katere se obračam in zanesem nanju, se tudi
glede vremenske napovedi.
Arpad Vaš
(1989)
maj 2011
… fant iz Gaberja, ki je vzel nedolžnost ponosu
Štajerske. Ljudskemu vrtu namreč, ko je
»zabil« kot prvi na prenovljenem stadionu.
Arpi, ki v obubožanem prekmurskem
nogometu predstavlja luč na koncu tunela
(ne, ni vlak!), je poleg Vedrana Vinka eden
najvidnejših »Robovih fantov«, kateremu
ob nadaljevanju trdega dela in nekaj sreče
uspešna kariera ne bi smela spolzeti izpod
nog. Talenta v njegovem težišču prijaznem
telesu ne manjka, kaj šele dinamita v
nogah. Kjer koli bo že pristal v naslednji
sezoni, upamo, da bo začel presenečati svoje
nasprotnike tudi z ubijalskimi projektili
iz dvajsetih metrov in da bo nadaljeval
»lomljenje hrbtov«. Sicer pa se tudi Arpi,
podobno kot verjetno najboljši prekmurski
nogometaš vseh časov Fabi Cipot, ponaša z
nazivom medicinskega tehnika. Čeprav je med
njima 13 let in 30 centimetrov razlike, ne bi
bilo slabo, če bi formula tudi tokrat delovala.
1. Predstavi ga (slog, stil, življenjsko filozofijo,
kar koli …).
Športni slog, športni način življenja. Kot
osebnost sem nasmejan, »pozitivec«, malo
trmast in komunikativen. Doma rad lenarim.
Sem tudi veren.
2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri
uresničujejo oziroma imaš občutek, da si
na pravi poti?
Menim, da sem na pravi poti in da se mi
mladostne sanje lahko uresničijo, zavedam pa
se, da bo za vse to treba vložiti še veliko truda
in napora.
3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš …?
Vsakodnevno berem športne časopise in
portale. Večinoma poslušam rock, včasih tudi
madžarsko glasbo. Rad gledam akcijske filme.
8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje?
Obožujem Hvar in tja bi se lahko vračala vsako
leto. Sanjskih počitnic še nisem doživela, zagotovo pa bi bile nekje ob morju, na vročem, tudi
na jadranje bi rada šla. Neuresničeno potovanje
– New York, Rim, Toskana, Provansa. Pa seveda
Rusija – Moskva in St. Peterburg.
4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš
poraz?
Zmago sprejemam z veseljem in navdušenjem
ter po končani tekmi z zadovoljstvom, saj je bil
vložen trud poplačan. Porazi se razlikujejo. Po
niti enem pa ne smeš biti preveč potrt in se je
treba čim prej pobrati ter popraviti napake, da
bi naslednjič bilo boljše!
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli
ne zarjavi …
Spomini nikoli ne zbledijo, iskrice pa vseeno
ugasnejo. Idealistka v meni bi rekla, da prava
ljubezen nikoli ne zarjavi; realistka pa, da zbledi
vse, česar ne negujemo in utrjujemo.
5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ
odnose z njimi?
10. Kdaj odnehaš?
Zlepa ne odneham. Sem tip človeka, ki verjame, da se lahko uresniči vse, če v to le dovolj
močno verjameš. Ko si nečesa resnično želim,
vztrajam do zadnje kaplje moči in takrat tudi
marsikaj prenesem.
7
Imam ogromno prijateljev,večina jih je iz
osnovnošolskih časov ali z nogometnih igrišč.
Ko imam le čas, grem z njimi na kakšno pijačo
ali se slišimo po telefonu. Poleti hodimo na kopanje. Stike vzdržujem tudi po Facebooku.
6. 5-krat najljubše?
- Barva: rdeča, črna,
- dan v tednu: nedelja,
- blagovna znamka: Nike, Benetton,
- pijača: voda,
- cvet: orhideja.
7. Pratika ali meteorološka napoved?
Ne spremljam prav veliko ljudskih običajev in
tradicij, zato mi ne preostane kaj drugega, kot da
se zanesem na uradno vremensko napoved.
8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje?
Sanjskih počitnic še nisem imel, bi pa rad
odpotoval v Rio de Janeiro in užival na peščeni
plaži. Kip Jezusa me navdihuje.
9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli
ne zarjavi ...
Tema ljubezen je tabu … preveč osebna.
10. Kdaj odnehaš?
Nikoli!
MOJ STIL
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 8
8
32
p en
Živinozdravnik, veterinarski inšpektor,
družbeni delavec, mentor in mecen
maj 2011
Legende
Jože Samec
(rojen leta 1890 v
Šentjurju pri Celju
– umrl leta 1960 v
Murski Soboti)
Prof. dr.
Valentin Skubic, v. p.
V
Murski Soboti je v letih
od 1920 do svoje smrti
deloval znan veterinarski
strokovnjak in družbeni delavec Jože Samec. Bil je eden
prvih veterinarskih inšpektorjev, odgovoren tudi za
nastajajočo in pozneje vse
do konca druge svetovne
vojne v Prekmurju in širše
zelo znano Benkovo tovarno mesnih izdelkov na Lendavski cesti v Murski Soboti.
Iz personalnih dokumentov
je razvidno, da je bil Jože
Samec neposredno po drugi
svetovni vojni član izvršnega odbora Osvobodilne
fronte (OF), poročevalec za
kmetijstvo, gozdarstvo in
veterinarstvo. Od leta 1945
do 1947 je bil predsednik nabavne in prodajne zadruge
v Murski Soboti, ki je imela
45 podružnic po vsem Prekmurju. Neposredno za tem
je bil eno leto v. d. upravnika
Vetserum zavoda v Murski
Soboti, to pa dokazuje, da
je v tistem težavnem in razgibanem času neposredno
po vojni aktivno sodeloval
pri reševanju najbolj perečih družbenih vprašanj. V
Vetserum zavodu se je eden
od prvih veterinarskih strokovnjakov srečal z dotlej
neznano boleznijo svinjske
ohromelosti (Encephalomyelitis enzootica suum) in
uvajal aktivno imunizacijo
prašičev proti tej bolezni.
Znano je tudi, da je bil
Jože Samec že pred drugo
svetovno vojno v Kraljevini
Jugoslaviji mecen več dija-
Živinozdravnik Jože Samec (sedi prvi z desne) je bil znan tudi med občinskimi odborniki in živinorejskimi veljaki.
kom in študentom revnih
kmečkih staršev, ki jih je
v tistem času prizadevala
svetovna gospodarska kriza in so številne kmetije
komaj životarile ali so šle
celo na boben (prisilno prodajo zaradi zadolženosti).
Družbeno čuteč veterinar
z dobro državno službo
veterinarskega inšpektorja
je tako po svojih možnostih
materialno podprl več nadarjenih kmečkih sinov, da
so se šolali na srednješolski
in visokošolski ravni. Eden
od najbolj znanih njegovih
podpirancev je bil tudi Feri
Novak, znan prekmurski
arhitekt, še posebno v času
njegovega študija v Franciji.
Uresničil svoje sanje in
postal veterinar
Jože Samec se je rodil
premožnim kmečkim staršem v Šentjurju pri Celju 15.
marca 1890.
Samčevo domačijo je že
v zgodnjem času doletela
velika nesreča. Najstarejši
brat, ki je po smrti staršev
prevzel celotno posest, je
kmalu po poroki umrl. Vdova se je znova poročila in
celotna posest je prešla na
druge ljudi. Tako je bil Jože
Samec že kot dijak in pozneje kot študent prepuščen
samemu sebi. Preživljal se
je z instrukcijami in manjšo
pomočjo sestre. Kot nadarjenega dijaka ga je hotela
podpreti Katoliška cerkev,
vendar z obvezo, da si izbere
duhovniški poklic. Gimnazijo je Jože Samec končal
v Celju, po maturi pa je
sledil svojim sanjam o delu
z domačimi živalmi in se je
vpisal na Veterinarsko visoko šolo na Dunaju. Tam je
vztrajal do prvega rigoroza,
po njem se je vpisal na Veterinarsko visoko šolo v Brnu,
kjer je opravil z odličnim
uspehom še drugi in tretji
rigoroz. V prvo državno
Takole so potekale promocije živinoreje v Prekmurju v Samčevem času.
službo je bil sprejet 17. maja
1920. leta, kjer je prisegel
10. junija istega leta. Že 16.
septembra je bil nameščen
v Murski Soboti kot državni
pooblaščeni veterinarski
inšpektor. Pred tem je za
nekaj mesecev delal kot
veterinar asistent (stažist)
na Okrajnem glavarstvu v
Novem mestu.
Prekmurje mu je bilo
usojeno
Državno službo v Prekmurju je moral sprejeti, ker
je imel proti koncu študija
veterine državno štipendijo.
Iz tistega časa obstaja anekdota, da se je Jože Samec
na svoji prvi poti v Mursko
soboto zaklel, da bo ob prvi
priložnosti pobegnil iz Prekmurja. Takrat seveda železniške proge čez Muro še ni
bilo. Z vlakom je pripotoval
do Slatine Radenci, danes bi
rekli do Radenec, naprej pa
je moral s kočijo, vendar po
tako blatni in luknjasti cesti,
da se je zaobljubil, da v tej
deželi za nobeno ceno ne bo
ostal. Ostal je do svoje smrti,
pognal v Prekmurju globoke korenine in deloval kot
ugleden veterinar z izjemo
nekaj medvojnih let celih
štirideset let. V začetku je
imel težave z razumevanjem
prekmurskega narečja, pozneje pa se je udomačil in
je znal tudi za silo »gučati«
s prekmurskimi kmeti. Perfektno je govoril slovensko,
nemško, slovaško in madžarsko.
Leta 1924 se je Jože Samec
v Murski Soboti poročil z
Ano Šavel, ki je bila doma z
velike kmetije z gostilno in
si osnoval družino. V zakonu
so se mu rodili štirje otroci.
Najstarejši sin Branko (rojen leta 1925) je šel poklicno po očetovih stopinjah.
Dolga leta je bil tehnični
direktor v Pomurki (klavnici
in tovarni mesnih izdelkov
v Murski Soboti, društveno
pa se je ukvarjal predvsem
s športnimi dejavnostmi).
Drugorojena hčerka Nada
(rojena leta 1927) se je na
šolskem izletu prehladila,
dobila pljučnico in umrla
kot šolarka. Smrti ljubljene hčerke Jože Samec, kot
kaže, ni nikoli prebolel. Sin
Jože se očeta spominja, da je
še v poznih povojnih letih,
kadar je držal v rokah stekleničko penicilina, vedno
govoril: »Ko bi jaz imel tole
pred vojno, bi moja Nadica
še vedno živela.« Druga dva
otroka sta bila rojena veliko
pozneje, sin Jože leta 1941 in
hči Anica leta 1943.
Gostilna Šavel v Černelavcih, danes tako rekoč
predmestje Murske Sobote,
je bila včasih kak kilometer
iz Sobote in je bila v Samčevem času znana po tem, da
so se v njej zbirali zavedni
prekmurski intelektualci.
Gostilna (pozneje imenovana Lülik) je imela prva
v tem delu Prekmurja tudi
kegljišče, kjer so se njeni gostje tako rekoč tudi fizično
rekreirali.
Poklicno življenje
Jožeta Samca je bilo
zelo razgibano
V letih od 1930 do 1937 je
bil tudi obmejni veterinar v
Licenciranje plemenjakov je bil eden od pomembnih posegov
za napredek živinoreje.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 9
p en
33
podatkih vojnega muzeja
v Kobaridu je bilo na soški
fronti v štirih letih vojne
udeleženo 60.000 konj.
Poleg tega je vojska posebej
gojila in preučevala vojno
kirurgijo (oskrba večjih poškodb in strelnih ran tudi
pri konjih in mulah). Tako
je bil Jože Samec že za časa
Avstro-Ogrske do leta 1918
še kot študent veterine zaposlen v avstro-ogrski vojski kot praporščak in se je
tam učil tudi vojne kirurgije.
Zato je diplomiral iz splošne
veterine šele leta 1920, star
trideset let. Od leta 1924 do
1927 je bil v kraljevi jugoslovanski vojski podporočnik,
leta 1927 povišan v kapetana
drugega razreda in leta 1933
v kapetana prvega razreda.
Že iz tega bežnega prikaza
življenja ter strokovnega
in družbenega dela Jožeta
Samca je zaznati, da je bil
eden od pionirjev urejene
živinozdravniške in živinorejske službe v Prekmurju na
območju nekdanje Jugoslavije od njene ustanovitve leta
1918 do druge svetovne vojne
in še dolga leta po njej.
Da je bil Jože Samec ugleden veterinarski strokovnjak na območju Slovenije,
priča tudi dejstvo, da so ga
matičarji, ki so snovali veterinarsko fakulteto v Ljubljani, povabili k sodelovanju,
vendar je vabilo hvaležno
odklonil, češ da je že preveč
v letih, da bi se selil. Pregloboko je pognal korenine v
prekmursko zemljo, čeprav
se je v začetku zaklinjal,
da jo bo zapustil ob prvi
priložnosti. Ker je izhajal iz
kmečke družine, je bil tudi
socialno čuteč človek do slovenskega kmečkega življa in
je zapustil vidno sled med
prekmurskimi ljudmi.
Bil je razmišljajoč,
skromen in dober
človek
Znan je bil po tem, da
kadar je na kmetiji opazil
revščino in veliko otrok,
svojih storitev ni zaračunaval. Bil je mentor številnim
mladim pozneje zelo uspešnim prekmurskim veterinarjem, kot so bili Domjan,
Kapun, Prelec, in številnim
veterinarskim tehnikom, ki
so pozneje delali na velikih
družbenih posestvih v Prekmurju. Njegov nekdanji
podpiranec Feri Novak mu
je bil hvaležen celo svoje
Za podrobnejše laboratorijske preiskave zdravstvenega in rejskega stanja živali so bili potrebni
odvzemi krvi.
9
Portret Jožeta Samca iz prvih povojnih let (fotografija iz
personalnega lista)
Jože Samec v študijskih dunajskih letih (v drugi vrsti četrti z leve)
Murski Soboti. Potem je bil
za dve leti premeščen na
Sresko načelstvo v Korenici
(Hrvaška). V letih 1938 do
1941 je bil jugoslovanski
veterinarski delegat na jugoslovanskem generalnem
konzulatu na Dunaju in
leta 1941 je bil nekaj časa
interniran v Nemčijo, nato
pa je bil pod madžarsko
okupacijo Prekmurja do leta
1945 doma v Murski Soboti
brez službe. Kot veterinar
se je aktiviral spet šele leta
1945. To nam pove, da pri
madžarskih okupacijskih
oblasteh ni bil priljubljen in
je veljal za zavednega Slovenca in Jugoslovana. Pred
madžarskimi okupacijskimi
oblastmi ga je ščitil gospod
Josip Benko, lastnik tovarne mesnih izdelkov. Sin
Jože ponovno pove, da se je
družina v tistem času preživljala z očetovim delom na
kmetiji, s katere je prihajala
njegova žena Ana.
Znano je tudi, da so bili
veterinarji v vojski zelo
zaželeni in aktivni. Vojaški
transporti so bili še posebno na frontnih območjih v
prvi svetovni vojni močno
odvisni od števila konj, mul
in njihovega zdravja. Po
maj 2011
kratko življenje (umrl je v
prometni nesreči leta 1959,
eno leto pred Samcem, blizu
Varaždina na poti v Zagreb).
Projektiral mu je obnovo
stare hiše v soseski, imenovani Mala Kaniža v Murski
Soboti, tako da je hiša zaradi tega danes spomeniško
zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena.
Feri Novak je projektiral
tudi grobnico Samčevih na
pokopališču v Murski Soboti
v grško-rimskem slogu, ki
jo vidimo na fotografiji. V
oči pade tudi zelo okusno
zasajeno in skrbno negovano rastlinje ob grobnici, ki
je tudi posebnost družine
Samec. Bili so namreč veliki
ljubitelji hortikulture. Sin
Jože zopet pove, da je bil
razmeroma prostoren vrt
okrog njihove hiše vedno
zasajen z najrazličnejšimi
rastlinami, tako da razposajeni mladeniči niso mogli
brcati žoge na domačem
dvorišču, ker so vedno kaj
polomili.
Osebno je bil Jože Samec
tih, razmišljajoč, skromen
človek. V prostem času je
veliko bral, sledil vsem novim dosežkom v svoji stroki
in imel je tudi bogato lastno
strokovno in leposlovno
knjižnico. Prvi od veterinarjev na tem območju je
uporabljal pri svojem diagnostičnem delu mikroskop
in uvajal rutinske koprološke preglede za ugotavljanje želodčno-črevesnih
zajedavcev pri živalih. Pri
mikroskopskih pregledih
živalskega blata mu je včasih pomagala vsa družina,
se spominja hčerka Anica,
ki živi v Ljubljani. Kot živinozdravnik je bil Jože Samec
aktiven vse do smrti.
Jože Samec pa je bil tudi
družaben in priljubljen med
svojimi poklicnimi kolegi
po vsej Sloveniji. Številni
vidnejši veterinarski stro-
kovnjaki iz Ljubljane in
preostale Slovenije so se na
poti po Prekmurju ali skozenj vedno radi oglasili pri
Samčevih v Murski soboti,
kjer jim je gospa Ana vedno
postregla s prekmurskimi
dobrotami. Mnogi so pri
Samčevih tudi prenočili.
Uporabljeni viri:
1. personalni in članski listi
Društva veterinarjev Slovenije
2. osebne izpovedi njegovega
sina Jožeta Samca, živečega v
Murski Soboti
3. Veterinarski glasnik, Beograd,
1960, štev. 11
4. fotografije je hranil gospod
Andrej Gros, soprog Samčeve
hčerke Anice
Osmrtnica za pokojnim Jožetom Samcem
Nagrobni spomenik Samčevih na pokopališču v Murski Soboti (lasten posnetek leta 2010)
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 10
10
maj 2011
p en
34
Marina Oskomić – biologinja
Murska Sobota
– Kufstein – ves svet
T
o, ves svet, je mišljeno dobesedno, saj le
malokdo, ki je odšel iz Pomurja, tako frči
po vseh delčkih sveta, je tako rekoč stalno
na ringišpilu. Marina Oskomić je po svojem
poklicu in tudi po svojem poreklu »stare«
Sobočanke zelo zanimiva oseba. V sebi združuje tisto, kar je bilo v nekdanji Soboti in je,
upajmo, še vedno žlahtnega, to sta njena
multikulturnost in iz tega izhajajoča strpnost
do drugih in drugačnih. V njenih žilah se
preteka kri vseh mogočih narodov in ver,
njena prababica na primer, je bila lastnica
daleč naokoli znane slaščičarne Pauko, njen
dedek je bil Jud … in tako naprej. Verjetno
ji ravno zaradi tega ni bilo težko skočiti na
vrtiljak Novartisa, ki jo je kot nadzornico za
kakovost izdelkov ponesel po vsem svetu.
To pa ni čudno, saj pravi, da je bila tudi
njena družina globalna, njene prednike je
po svetu premikala usoda, združevala pa
ljubezen. Njena družina je versko in narodnostno pisana že več generacij, o dnevnih
stvareh, o Bogu, politiki so se pogovarjali v
slovenščini, madžarščini, hrvaščini, hebrejščini, nemščini. Poizkušali so se na različnih področjih: kmetovanju, gospodarstvu,
znanosti, umetnosti, politiki. Skozi čas se je
tkala družinska tradicija, oblikovala morala,
nastajala prepričanja, ki so jih v dediščino
sprejemali najmlajši. Ker je bila različnost
njihov vsakdan, so jo sprejemali kot nekaj
normalnega – iz tega pa je izhajalo tudi spoštovanje drugačnosti. Iz te pisane družine so
že v otroških letih prihajale informacije o
drugih državah, narodih, običajih – zato je bil
zanjo svet že zgodaj pisan, velik in zanimiv.
Kufstein
Trenutno živi v Kufsteinu na Tirolskem v
dolini reke Inn. Po velikosti je mesto podobno Murski Soboti. Značilen videz mu daje
utrdba na vzpetini v središču mesta. V njej so
orgle, ki veljajo za največje v Evropi in vsak
dan tradicionalno z nekaj takti oznanjajo
poldan. Zanimiv je tudi podatek, da je bila
prva trgovina v verigi Spar, ki so znane tudi
pri nas, odprta v tem mestu.
Študij in prva službena leta
Po končani gimnaziji v Murski Soboti se je
vpisala na Biotehniško fakulteto v Ljubljani
kot študentka biologije. Ravno v času, ko
je svoj študij končevala, je tovarna Lek odprla nov obrat za proizvodnjo antibiotikov
v Lendavi – zanjo je bilo to prvo delovno
mesto v skupini mladih strokovnjakov, ki
so ob mentorstvu starejših kolegov uspešno
zagnali novi obrat. S tem so si pridobili tudi
strokovno zaupanje vodstva Leka, tako da so
v naslednjih letih nastajali novi projekti in
novi objekti, saj je Lek sodobna, dinamična
farmacevtska firma z izkušnjami in znanjem,
orientirana v svetovne trende in napredek.
Nekomu, ki hoče uspeti, daje idealne možnosti, polne vedno novih izzivov. Po enaindvajsetih leta dela v Lendavi in Mengšu, pravi, je
bil njen nahrbtnik ravno prav napolnjen z
različnimi znanji in izkušnjami, da je lahko
sprejela ponudbo za delo v tujini. Bil je pravi
čas, ki obstaja za vse stvari v življenju, meni,
to je čas, da greš naprej. Odločila se je v smislu njej ljubega aforizma Victorja Hugoja: Nič
ni močnejše od ideje, za katero je čas, da se
uresniči. Tudi Marina je uresničila svojo in
sprejela delo v firmi Novartis.
Novartis – Sandoz in globalni
oddelek za kakovost
Farmacevtska firma Novartis združuje več
enot, ena izmed njih je tudi Sandoz, kjer dela
Marina kot presojevalka kakovosti izdelkov
in delovnih procesov pri zunanjih partnerjih.
Po trenutno veljavni mednarodni zakonodaji
Globalizacija briše razlike – koliko
kilogramov makaronov je vreden
računalnik
sta za kakovost izdelka odgovorna oba, zato
je zunanje partnerje treba preverjati. Delo
je dokaj individualno in potrebuje posebno
sposobnost, da lahko v trenutku presodiš
skladnost in pravilnost proizvodnih postopkov in da v primeru ugotovljenih nepravilnosti predvidiš posledice in svetuješ ukrepe.
Kakovost zdravila, ki ga dobi bolnik, mora
biti neoporečna.
Tako je torej zasedla svoj sedež na vrtiljaku, ki jo je odnašal v vse kraje sveta. Njeno
delo zahteva veliko potovanj, tako da je v
svoji pisarni v Kufsteinu le kakšne štiri mesece na leto. Vsako potovanje, pravi, je že
samo po sebi zanimivo doživetje, moraš pa
biti pripravljen tudi na dejstvo, da nikoli nisi
doma. Enkrat si v Indiji, drugič na Kitajskem,
Filipinih, Avstraliji, Mehiki, Argentini, ZDA,
Izraelu ali Vietnamu. Seveda tu ni všteta
Evropa, saj so tu le redke države, v katerih
ni bila. Posebno lepe pa so izkušnje z ljudmi,
z vedno drugimi sodelavci, ki se spreminjajo
iz države v državo. Vsakokrat delaš z novimi
ljudmi.
Del poslovnega sveta, s katerim se srečuje, se od države do države ne razlikuje prav
veliko. Današnje možnosti dostopa do informacij omogočajo, da se lahko novi sodelavci
hitro uskladijo na vseh ravneh, ne glede na
to, od kod kdo prihaja. Če pa potegnemo po
zemeljski obli črto kot presek našega časa, pa
vidimo, da je kakovost življenja na različnih
koncih sveta zelo različna. Vsaka njena pot
je novo spoznanje o tem, kako ljudje živijo,
razmišljajo, katerim prepričanjem sledijo.
Včasih pa je tudi obratno in ljudje sprašujejo
njo, kako živimo v Evropi. Sama se rada spominja številnih naključnih srečanj z ljudmi
z ulice, kot temu pravimo. Eno takih je bilo
srečanje z otroki v Indiji, ki jih je pritegnil
njen računalnik. Bili so zelo razočarani, ko
jim je povedala, da na njem ni igric, ker ga je
dobila od podjetja. Začudeni so bili, kakšna
podjetja neki dajejo računalnike, in še bolj,
ko so skupaj preračunali, koliko kilogramov
makaronov bi lahko dobili zanj. Težko pa
je biti v državah, v katerih politični režimi,
minule vojne ali naravne katastrofe puščajo
hude posledice – življenje ljudi pa vzbuja
žalost in sočutje. Pa vendar ima sreča veliko
obrazov, jo je skušal potolažiti sodelavec, in
upajmo, da je res tako.
Dobre in slabe strani vrtiljaka
Ko se odločiš oditi v novo okolje, moraš
vedeti, da imaš v tistem trenutku na razpolago le samega sebe: svoje znanje, izkušnje
in dušo, ki jo nosiš v sebi – edino na to se
lahko zanašaš. Zato je treba vedeti, da ima
ta lepi pisani svet tudi svoje slabe strani.
Ne samo Marina, vsi, ki opravljajo podobno delo, so včasih obsojeni na izoliranost,
samoto – kar naprej se menjujejo letališča
in hotelske sobe –, srečanja z vedno novimi
obrazi, nimajo zasebnega življenja, težko
je navezati, zlasti pa ohraniti prijateljske
vezi. Res je, da si lahko privoščiš več kot
drugi – lahko si recimo rezerviraš vstopnico
za ta hip najbolj oblegano gledališko predstavo v New Yorku ali Londonu, a resnici
na ljubo so ta doživetja bolj redka. Delo je
res pestro in zanimivo, a za nekoga, ki ima
družino, utegne biti problematično in ga
ne more opravljati dovolj časa. Marina je
s svojim delom zadovoljna, potovanj se še
ni naveličala, veliko pa ji pomeni mamina
in bratova podpora, ki jo je imela tudi ves
čas iskanj in odločitev, pa tudi podpora
dolgoletnih prijateljev.
Po celem svetu zopet v Soboto
Verjetno se vsak, ki odide, mora vsake
toliko časa dotakniti rodne zemlje, da si
povrne moči. Tako tudi Marina. V Mursko Soboto se vrača, kolikor ji dopuščajo
možnosti. Zanjo je to še vedno mesto, v
katerem je doma, v katero se bo zagotovo
tudi vrnila, ko bo konec njenih potovanj.
Z vsakim obiskom je Sobota videti drugačna, ne le zato, ker se nenehno nekaj
gradi in spreminja, ampak tudi zato, ker se
spreminja njen pogled nanjo – vedno bolj
postaja njeno mesto. Mesto, v katerem mora
opraviti posebno obredje, ko pride domov:
sladoled pri Winterju, kosilo pri Rajhu,
obleka v Muri in kava na Kükli, kjer seveda
vedno sreča večino svojih sorodnikov in
prijateljev. Dnevi, ko je doma, so odmerjeni,
druženja s prijatelji ne tako pogosta, kot bi
si želela. A nekateri jo obiščejo tudi na Tirolskem. Vezi se vsekakor niso pretrgale.
Bea Baboš Logar
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 11
35
Maraton treh src stopa v četrto desetletje
p en
maj 2011
11
Nov rekord popestril tekaški praznik
Našteli več kot deset tisoč aktivnih
udeležencev v različnih preizkušnjah
Z
a nami je že 31. Maraton treh src v Radencih. Minulo soboto je
ta del Pomurja dobesedno preplavila reka tekačev in tekačic
vseh starosti. To je bila pravšnja popotnica za vse, ki so svoje
sposobnosti dokazovali na progah, primernih trenutni pripravljenosti. Od osnovnošolcev in srednješolcev pa do rekreativcev,
treniranih tekačev in tistih, ki so se spopadli z najdaljšo in najtežjo
športno disciplino – maratonom. Tudi gledalci, ki so ves čas bučno
spodbujali tekače, so preživeli čudovit dan, prežet s športnimi
užitki. S tem so vnovič potrdili, da dihajo s to prireditvijo, to pa so
izpričali že v minulih 30 letih. Da bi na najbolj množični športnorekreativni prireditvi v tem delu Slovenije vse potekalo kar se da
brezhibno, je ves čas skrbelo okrog 800 prostovoljcev.
Prevroče tudi za Kenijca
Zaradi soparnega in toplega vremena letošnji maraton ni postregel tudi z rekordnimi izidi. Odsotnost četverice povabljenih
kenijskih maratoncev, ki so ostali doma zaradi neizdanih vizumov,
je sicer znižala tekmovalni naboj letošnjega maratona, toda izpad
tekmovalne napetosti je zapolnila množica rekreativcev in pohodnikov. Očitno se je dober glas o radenskem maratonu razširil
daleč naokrog, saj so bili na startu ljubitelji teka iz kar 17 držav,
celo iz oddaljene Nove Zelandije in malenkost bližje Južne Afrike.
In ko je direktor Radenske Zvonko Murgelj sprožil strel iz pištole
za začetek najzahtevnejše tekaške preizkušnje, je v zrak poletelo
na tisoče barvnih balončkov, ki so prekrili nebo nad Radenci.
Žgoči vročini, ki tekačem hitro pobira moči, se ni mogel upreti
niti Kenijec Edwin Kibowen z dokaj dobrim osebnim rekordom
S starta se je ulila dolga kača tekačev in tekačic, ki so se kljub pripeki pogumno lotili napornih kilometrov.
»Čeprav se ukvarjam tudi s kolesarstvom, ostaja moja največja ljubezen tek, saj že od mladih
nog rad tečem,« je ponosno dejal zmagovalec na 5,5 kilometra Matej Fujs.
Nekatere sta povsem prevzela brezmejna radost in ljubezen do teka.
2;11:50. Tokrat je tekel skromnih 2;33:35. »Proga je bila idealna,
rezultat pa ni bil dober. Za hitrejši čas bi morala biti večja skupina
in tekač, odgovoren za narekovanje ritma. Prva polovica teka je
potekala v znosnih temperaturah, drugi del pa je bil vroč tudi
zame«, je v cilju priznal zmagovalec, si brisal moker obraz in
nekaj časa lovil sapo.
V ženski konkurenci je slavila že 45-letna Helena Javornik, ki
bi bila s časom 2;48:02 v absolutni konkurenci celo četrta. »Progo
in razmere dobro poznam. Nekateri so se malo zaleteli in potem
omagali, a te proge se moraš lotiti s pametjo in razporediti moči,«
je povedala šestkratna zmagovalka v Radencih.
Slovenci so po pričakovanju prevladovali na krajših razdaljah.
Že v uvodni preizkušnji na 5,5 kilometra smo slavili Pomurci. Matej Fujs iz Lemerja je v dramatičnem finišu za las ugnal tekmeca.
»Občutki po tej zmagi so fenomenalni. Proga, ob kateri sem imel
veliko spodbude, je bila dokaj zahtevna. Ker pa treniram tudi v
vročem vremenu, me to ni posebno motilo. Ta zmaga je potrdilo
mojega dobrega dosedanjega dela.« Na enaki razdalji je pri ženskah lanski naslov ubranila Katja Vrdjuka iz Beltinec. »Vročina me
ni motila. Bilo je izjemno, to pa velja tudi za vzdušje ob progi. Ob
zelo dobri konkurenci je bila to zame doslej ena najtežjih zmag.
Imam pa veliko motivacije, saj vem, kaj hočem, to pa je edini
način za uspešen nastop.«
Poleg najboljših slovenskih maratoncev je prireditev, ki dobiva
Katja Vrdjuka: »Ker sem v Radencih zmagala že tretjič, se
bom tudi v prihodnje rade volje udeleževala tega edinstvenega
tekaškega tekmovanja.«
»Prvi krog je minil prijetno, v drugem pa je bilo celo zame
prevroče,« je v cilju priznal zmagovalec maratona Edwin
Kibowen.
iz leta v leto vse večjo veljavo, privabila tudi številne udeležence iz
tujine in znane slovenske osebnosti na čelu s predsednikom vlade
Borutom Pahorjem. Seveda je bilo popoldne v znamenju teka za
najmlajše in humanitarnega teka, ki se ga je udeležila najboljša
slovenska smučarska tekačica Petra Majdič. Ta je s smučarskim
skakalcem Primožem Peterko delila spominske medalje. A večini
sodelujočih, roko na srce, izid ni bil na prvem mestu. Predvsem
so prišli teč in se družit, zato je tekaški praznik izpolnil njihova
pričakovanja.
Milan Jerše,
Jure Zauneker
Petra Majdič je s svojo prisotnostjo požela številne simpatije.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 12
12
p en
maj 2011
36
Štirje Radenčani med dvema
milijonoma demonstrantov v Kairu
Miha, Klavdija, Janko in Karmen, vsi z radenskega konca, smo že lani decembra
rezervirali letovanje v Egipt. Dopusta in počitnic smo se zelo veselili vse do
januarja, ko so se v Egiptu začeli nemiri.
Pred vožnjo s štirikolesniki po puščavi smo si nadeli značilne
rute in se tako zaščitili pred puščavskim peskom.
Vladno poslopje v Kairu neposredno pred glavnim trgom Tahrir
so zažgali protestniki.
Oborožen varnostnik, ki nas je spremljal na izletu po Kairu, saj
so v mestu potekale demonstracije.
Domačinka v tradicionalnem oblačilu in tipično ovratno oziroma naglavno ruto, ki je v Egiptu
nepogrešljiv dodatek vsake ženske.
Kontrolne točke na cestah, kjer promet nadzirata vojska in turistična policija. Vojska nas je na
ulicah Kaira spremljala na vsakem koraku.
Pogled na tipično ulico v Kairu, kjer mesta za manevriranje z vozili ni na pretek.
Še sreča, da smo imeli v hotelu dovolj hrane, saj bi sicer meso morali kupiti v mesnici na stari
tržnici.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 13
p en
37
maj 2011
13
Potovanje s štirikolesniki skozi puščavo je bilo prijetno doživetje
z veliko adrenalina.
Ladja, ki je pred 30 leti nasedla na znamenit koralni greben, je ena od turističnih destinacij, kjer so prečudovite korale in
podvodni svet.
P
rotestniki so zahtevali odstop dolgoletnega predsednika Hosnija
Mubaraka in uveljavitev svojih pravic.
Demonstracije so bile iz dneva v dan
razsežnejše. Ker se je bližal naš odhod v
Egipt, smo bili zaradi razmer zelo zaskrbljeni, saj nismo vedeli, ali se bo stanje
izboljšalo. Med demonstracijami je bilo
ubitih in ranjenih več ljudi. Iz medijev
nismo slišati nobene pomirjujoče vesti,
zato smo bili čedalje bolj prepričani, da
bomo letovanje odpovedali. Proti koncu
marca smo v potovalni agenciji ponovno povprašali, ali so razmere varne za
potovanje. Zatrdili so, da se leti iz Slovenije v Egipt po ustaljeni praksi. Zaradi
pomislekov smo vzpostavili stik tudi s
slovenskim veleposlaništvom v Egiptu,
kjer so nam povedali, da v turističnih
naseljih ni težav, naj pa se izogibamo
meje z Libijo in večjih mest – Kaira – ,
kjer potekajo demonstracije.
Nad našim odhodom v Egipt ni bil
navdušen prav nihče, predvsem pa ne
domači. Želja po dopustu in počitnicah
v Egiptu pa je bila večja od nevarnosti
in tako smo četrtega aprila z letališča na
Dunaju poleteli v Sharm el Sheikh.
Po prihodu smo ugotovili, da tam res
ni nikakršnih težav niti demonstracij, le
na cesti so nas vsakih nekaj kilometrov
ustavili oboroženi vojaki in policisti ter
opravljali nadzor na kontrolnih točkah.
Domačini do turistov niso bili nasilni ali
nesramni, ampak zelo prijazni. Navaditi
smo se morali le na nekoliko vsiljive
prodajalce na ulicah, ki si prizadevajo,
da bi vsakomur prodali kaj s svojega
»najboljšega bazarja«. Takšen je pač
arabski svet. Tudi barantanja se je bilo
treba navaditi.
Čeprav smo uživali ob morju in dobri
hrani, smo si vseeno zaželeli ogledati
piramide v Gizi in Kairo. Sestali smo se z
lokalnim turističnim vodnikom, ki nam
je razložil vse podrobnosti izleta. Cena
celodnevnega izleta na osebo s kosilom
je znašala 90 evrov, ki jo je vodnik med
sestankom hitro znižal na posebno ceno
70 evrov. Takoj smo seveda sklepali, da
se zaradi neljubih dogodkov le malo ljudi odpravi v Kairo. Kljub vsemu smo se
na izlet prijavili. Zvečer pred odhodom
so se spet pojavili različni pomisleki
glede izleta, saj smo iz poročil CNN-a
izvedeli, da v mestu ponovno potekajo
demonstracije. Največje so bile napovedane prav za dan našega izleta. Razmišljali smo, kaj bi storili, vendar so nam
tudi v hotelski recepciji zatrdili, da je
Kairo varen za turiste. Odločili smo se,
da bomo vseeno tvegali in se odpravili
na potovanje. Ob eni uri zjutraj smo se
z avtobusom odpravili na pot, ki je
trajala dolgih sedem ur, saj je bilo treba
prevoziti dobrih petsto kilometrov. Ves
čas potovanja nas je stražil oborožen
varnostnik.
Takoj ko smo prispeli v središče Kaira, smo bili presenečeni, koliko ljudi
se je peš odpravljalo demonstrirat na
glavni trg Tahrir. Izvedeli smo, da je bilo
tisti dan na trgu približno toliko ljudi,
kot ima celotna Slovenija prebivalcev.
Zanimivo je bilo predvsem to, da so domačini ta dogodek primerjali le z malo
večjim festivalom. Z avtobusom smo se
ustavili v neposredni bližini trga Tahrir,
ob požganem vladnem poslopju, kjer
smo izstopili in se odpravili na vožnjo z
ladjico po reki Nil.
V načrtu izleta smo imeli ogled znamenitega egipčanskega muzeja s pravo
zakladnico zgodovine in staroegipčanskega bogastva ter obisk največje tržnice
Kan el Kalili. Niti muzeja, v katerega je
bil vstop mogoč z obleganega trga, niti
največje tržnice zaradi demonstracij
nismo obiskali, saj nas predstavnik
agencije iz varnostnih razlogov ni bil
pripravljen pospremiti.
Agencija je zaradi demonstracij
sproti spreminjala načrtovan program
ogleda Kaira, tako da sta ogled muzeja
Številne vodne pipe ali tako imenovane šiše oziroma »shishe«
prodajajo in kadijo za vsakim vogalom.
in obisk tržnice odpadla, namesto tega
pa smo obiskali največjo mošejo v mestu. Na ulicah je bilo vse polno do zob
oboroženih vojakov in njihovih najrazličnejših oklepnih vozil. Ves čas izleta
nismo imeli težav. Ko smo se srečevali
z ljudmi na ulicah, so nas pozdravljali,
nam segali v roke in nas spraševali, od
kod prihajamo. Bili so zelo prijazni in
veseli, da nas vidijo. Šele takrat smo se
zavedali, da so bili dogodki v medijih
prikazani bolj dramatično, kot je bilo to
mogoče čutiti v resnici. Izlet po Kairu je
bil čudovit. Sledil je ogled znamenitih
piramid in mogočne sfinge v Gizi, ki
predstavljajo preostanek sedmih čudes
antičnega sveta.
Med dopustom smo spoznali še
mesto Sharm el Sheikh z mogočnimi
hotelskimi kompleksi in mesto Naama
bay, ki slovi po nočnem življenju. S
turistično ladjo smo se zapeljali tudi v
nacionalni park s številnimi koralnimi
grebeni v Rdečem morju, kjer smo se
potapljali oziroma »šnorklali« in posneli
prečudovite podvodne fotografije. Pred
vkrcanjem na ladjo so nas prav tako s
pomočjo najrazličnejših detektorjev
skrbno pregledali oboroženi turistični
policisti.
Ob pitju čaja z beduini v puščavi, ki
smo jo prevozili s štirikolesniki, je šlo
naše potepanje po Egiptu h koncu. Tudi
na tem izletu smo se imeli lepo in nismo
čutili nikakršnih sprememb režima oz.
padca oblasti. Na cestne blokade ter
oborožene vojake in policiste pa smo
se hočeš nočeš navadili.
Čeprav smo v Egipt odpotovali malce
zaskrbljeni, smo štirinajst dni neizmerno uživali v pisanem in skrivnostnem
arabskem svetu. Vsi smo bili veseli in
zadovoljni. Polni nepozabnih spominov
smo se vrnili v prelepo zeleno Slovenijo.
Ob tem pa smo se spomnili pregovora,
ki pravi, da je povsod lepo, toda doma
je najlepše.
Osliček na ulicah Kaira je del vsakdanjika.
Med potapljanjem v Rdečem morju, raju za potapljače, je kar
mrgolelo raznobarvnih rib in koral.
Oboroženi turistični policisti pazijo na turiste na vsakem
koraku.
Eden od redkih prometnih znakov, ki je bil razumljiv.
Zastava 128 je posledica tesnih vezi med nekdanjo Jugoslavijo
in Egiptom.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 14
14
p en
maj 2011
38
Arhivi znanih Pomurcev – Dušan Zorko
Prlek, ki nadaljuje družinsko tradicijo
jih je odprl
Dušan Zorko
P
riimek Zorko je v Prlekiji
znan po dveh stvareh –
po odlični hrani in po konjih.
Družina Zorko prihaja iz
Borec in njihova družinska
gostilna Zorko slovi kot ena
najboljših gostiln v Prlekiji
že vrsto let. Zasluga gre
predvsem očetu, na žalost
že pokojnemu, Francu Zorku in mami Branki Zorko.
Franc Zorko je bil tudi tisti,
ki je ponesel ime Zorkovih v
kasaški šport, in sicer predvsem ob pomoči svojega najmlajšega sina Dušana. Dušan
je po očetovi smrti prevzel
vodenje domače gostilne,
še vedno pa nadaljuje tudi
uspešno kariero voznika
kasaških konj. Dušan je zagotovo človek, ki se zaveda
pomena zgodovine in tradicije, človek, ki je ponosen
na svoje korenine. Je več
kot zaveden Prlek – obožuje
konje in dobro vino.
Doc. dr. Hotimir Tivadar:
»Tujec«, ki je uspel v prestolnici
H
otimir Tivadar je skoraj 36-letni Prekmurec, ki so
ga njegovo prizadevanje, spodbuda družine in življenjske okoliščine pripeljale do uspeha, saj je svoj študij
slovenistike razvil do akademske ravni. Je strokovnjak za
fonetiko, zaposlen na Oddelku za slovenistiko Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani. Odločitev za fonetiko je
povezana z njegovim dobro razvitim posluhom, ki ga je
negoval tudi v glasbenem udejstvovanju. Glasba je ena
izmed vezi, ki ga povezuje z družino in rodnim Prekmurjem, do katerega ima intenziven odnos – Prekmurje mu
predstavlja hrepenenje in hkrati bolečino. Poleg uspešnega profesionalnega življenja, v katerem najde svoj
smisel, mu je trenutni glavni cilj družina, »brez katere
ve, da ne bo šlo«.
Čeprav je otroštvo preživel v Lipovcih, se Hotimir ni
rodil v domači porodnišnici, temveč v Mariboru, saj je na
svet prišel po težki nosečnosti v zapletenih okoliščinah in
takoj po rojstvu so se zdravniki borili za njegovo življenje. To voljo do življenja je ohranil in ta ga žene naprej
v trenutkih, ko ni najbolj prijetno. Ob svobodni, vendar
skrbni vzgoji staršev je odraščal v družbi starejšega brata,
s katerim je delil vse najlepše in pomembne dogodke
svojega otroštva in mladosti ter hodil po njegovih stopinjah. Naposled je nameraval tako kot brat po srednji šoli
nadaljevati šolanje na pravni fakulteti, kjer je uspešno
opravil sprejemni izpit, vendar se tja ni nikoli vpisal. Kot
Leta 1986, ko je bil Dušan star devet let. Spominja se, da ga je takrat na konja
posadil oče, po katerem je podedoval neizmerno ljubezen do konjev. Dušan
pravi, da mu nekoč ta slika ni bila pri srcu, danes, ko ga nanjo vežejo dragoceni
spomini na očeta, mu je ena ljubših iz otroštva.
Maja
Klemenčič
Športna zveza Ljutomer je podelila leta 2007 Dušanu za
dosežke v kasaškem športu priznanje za športnika leta. V
lanski sezoni je bil Dušan z desetimi zmagami drugi najboljši
voznik iz Kasaškega kluba Ljutomer in tretji najboljši glede na
število zmag v celotni Sloveniji, prav tako je bil tretji najboljši
v Sloveniji glede na zaslužek. Omeniti velja, da se Dušan
približuje osemdeseti zmagi v svoji karieri. Na fotografiji je
skupaj z Darjo Antolin, prav tako voznico na kasaških dirkah,
ki je leta 2007 zasedla drugo mesto med športnicami leta.
Lansko leto je postal Dušan tudi član Slovenskega reda vitezov
vina. Poleg konj Dušana navdušujeta vino in dobra hrana, to pa
glede na to, da vodi gostilno z uveljavljenim imenom in dolgoletno
tradicijo kakovosti, ni presenetljivo. Dušan pravi, da ima najraje
šipon, čeprav ga pri vinu najbolj privlačita raznolikost okusov in
kombiniranje jedi s pravim vinom. Kot eden najmlajših vitezov,
Dušan je sicer še pripravnik vitez, se je zavezal, da bo spoštoval
in širil tradicionalne vrednote vinske kulture ter da bo častil
plemenita vina. Član Slovenskega reda vitezov vina je bil že
Dušanov oče, iz tega razloga se je Dušan tudi odzval povabilu
vitezov in se jim pridružil v njihovih vrstah.
Dušanu je bila s prevzemom vodenja gostilne zaupana težka
naloga. Franc Zorko je nekoč vsakega gosta pričakal z iskrenim
nasmehom in toplim pozdravom. Danes je to vlogo prevzel
Dušan in po njegovih gostih sodeč mu gre več kot odlično od
rok – to pomlad se je pri njih oglasila tudi znana slovenska
voditeljica Jasna Kuljaj, ki je bila navdušena nad lepotami
Prlekije, okusno hrano in dobrim vinom. In če je Dušan tisti,
ki poskrbi za ugodje gostov, je duša in srce njihove kuhinje
mama Branka.
Fotografija je iz leta 2003 in je bila posneta na kasaških dirkah
na ljutomerskem hipodromu. Na fotografiji je Franc Zorko,
Dušanov oče, s svojimi prijatelji, ljubitelji kasaškega športa.
Ko je Dušan listal po albumu in izbiral fotografije, je prav pri
tej fotografiji najdlje postal in v njegovih očeh je bilo opaziti
kanček otožnosti, vendar tudi velik ponos. Dušan z veliko
predanostjo ohranja spomin na svojega očeta – s skrbjo za
konje in ohranjanjem ugleda domače gostilne.
Vino povezuje ljudi. Na fotografiji vinska kraljica 2010 Andreja
Erzetič - Brikca Dušanu podeljuje rebulo. Vinsko kraljico
Andrejo in Dušana pa poleg ljubezni do vina povezuje tudi
ljubezen do konj. Dušan je izvedel, da si Andreja že vse od
majhnih nog želi svojega konja, zato jo je povabil, da postane
botra njegovi takrat skoteni žrebički. Andreja je z veseljem
privolila, žrebička pa je po botri dobila tudi ime – Brika.
Hotimir z družino ob preživljanju skupnega prostega časa
na tekmi v ljubljanskih Stožicah. Fotografijo so posneli sami
in je del družinskega albuma. Nastalo v Stožicah v soboto,
14. maja 2011, tekma Olimpija : Primorje.
pravi, sta temu botrovala neki upor in kritičnost v njem
in tako se je odločil za študij slovenščine, zakaj, pa pravi,
da ne ve najbolje. Se pa spominja pozitivne spodbude
svoje gimnazijske profesorice Sonje Žilavec Nemec, ki je
v njem videla to sposobnost in zanimanje za raziskovanje
maternega jezika.
Želje, da nekoč postane doktor znanosti s področja
slovenskega jezika, na začetku ni imel: »To se je zgodilo
samo od sebe,« pojasnjuje, vendar je kljub nihanju motivacije za študij že v prvem letniku občutil, da to zmore.
Na njegovo pot je v tistem času prišlo tudi nekaj takih
profesorjev, ki so mu dali pozitiven vzgib, med njimi
tudi profesorica Ada Vidovič Muha, ki mu je po vrnitvi iz
Prage, kjer je preživel svoj absolventski staž in se domov
vrnil z dokončano diplomsko nalogo, ponudila mesto
asistenta na fakulteti. Pravi, da sta mu bili za to delovno
mesto naklonjeni tudi sreča in norost. Slednja zato, ker se
Tivadarjeva družina kot gostje Nedeljske kuhinje na Murskem
valu na valentinovo in pusta 2010. Fotografija Branko Žunec
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 15
p en
39
»Naklonjeni sta mi
bili sreča in norost«
takrat ni nihče pretirano zanimal za »težko«
fonetiko. Poleg tega ni bilo nikogar, ki bi
imel v tistem trenutku končano diplomo
s tako visokim povprečjem, da bi se lahko
zaposlil na fakulteti, on pa je sprejel ponujeni izziv in tako se mu je »stvar začela odpirati«. Leta 2008 je doktoriral in trenutno
je docent za slovenski jezik na Filozofski
fakulteti, Oddelku za slovenistiko, predava
pa tudi na Oddelku za slavistiko ter Oddelku
za prevajanje in tolmačenje.
Opravlja delo na področju, na
katerem se desetletja ni kaj dosti
delalo
Kot fonetik opravlja raziskovalno delo
in usposablja študente Filozofske fakultete
predvsem za govorno kompetenco in fonetično-analitične raziskave. Poleg Filozofske
fakultete, na kateri je zaposlen, sodeluje
tudi z Akademijo za gledališče, radio, film
in televizijo, kjer je nosilec predmeta na
podiplomski stopnji. Njegovo delo sega še
širše, saj vodi delavnice za mlade novinarje
na nacionalni televiziji, kjer se novinarji
urijo v govornih vajah za delo pred kamero
med enakimi, saj v Prekmurju ni pozitivne obravnave znanja in iskanja sposobnih
Prekmurcev, ki delujejo v Prekmurju ali
zunaj njega. To je delno tudi moja bolečina do Prekmurja.«
Kljub življenju in delu v Ljubljani v
njem ostaja čustvena povezava z domačo
regijo. »Del sebe še vedno in za vedno
puščam tam,« opisuje svoje občutje do
Prekmurja. Čeprav je svojo življenjsko
sopotnico Andrijano (doktorico farmacije) zares spoznal šele v Ljubljani, ga
tudi to pogosteje vrača v rodne kraje, saj
je njegova soproga po rodu Prekmurka,
doma iz Čentibe. Tudi sinova Irenej in
Fabijan nosita v sebi »prekmursko dušo«,
saj pogosto prihajajo v domače kraje, Hotimir pa vse pogosteje tudi z njima govori
prekmursko.
Na poteh iz Ljubljane v Prekmurje se
rad spominja svojega otroštva, ko so z
družino velikokrat potovali na Dolenjsko
v Boštanj, od koder je njegova mama.
Narečno sobivanje prekmurščine in
dolenjščine v njihovi družini mu je že v
zgodnjih otroških letih dalo občutek za
Družinsko srečanje Hotimirja in njegovega brata Gorazda ob novem letu 2011. Fotografija
Gorazd Tivadar (samodejni sprožilec)
in mikrofonom. »Ko se ljudje razburjajo nad
slabim govorom voditeljev na televiziji, je
to posledica pomanjkanja govornega in fonetičnega izobraževanja. Temu področju se
desetletja ni posvečalo dovolj pozornosti,«
pojasnjuje svoje delo. Kot posebnost tega
dela na »nacionalki« omenja delavnice govornih vaj za Rome in zamejce. Vsako leto že
tradicionalno izobražuje tudi Porabce.
Želel se je vrniti v Prekmurje
Ponudba za delo asistenta na fakulteti ga
je na neki način postavila pred življenjsko
pomembno odločitev, saj se je imel namen
po končanem študiju pod vsakim pogojem
vrniti v Prekmurje, od koder pa takrat ni
prišla nobena konkretna ponudba kljub kadrovski štipendiji, ki jo je prejemal iz domačega okolja. Tako se je odločil za akademsko
pot, v njem pa ostaja želja po Prekmurju,
kamor pravi, bi se vrnil takoj, če bi prišla dobra ponudba. »Za Prekmurje sem postal na
neki način tujec, zato bo morala priti prava
ponudba.« Svojevrstno tujstvo pa čuti tudi
kot Prekmurec v Ljubljani, saj je na lastni
koži občutil, da je preboj za nekoga, ki pride
v prestolnico s periferije, težji.
Odnos do domače pokrajine, o kateri
veliko razmišlja, ga ne pušča ravnodušnega.
Meni, da je Prekmurje po svoje zelo zaprto
in si želi, da bi se zgodil tisti preboj, ki bi
nas dvignil nad zaprtostjo elit in strahom
pred drugim ter pred izgubo položajev.
»Pogrešam to pozitivno spodbudo prvega
njegov dobro razviti posluh, saj je, kot
pripoveduje, zelo hitro osvojil mamino
narečje, vendar je bil »v družini tisti, ki
ni hotel govoriti dolenjsko«.
Smisel za posluh pa je dar, ki ga ima
vsa njegova družina in ga goji s petjem
in glasbo. Doma so imeli tudi družinski
ansambel, v katerem je Hotimir igral klarinet in pel, z bratom Gorazdom, očetom
Jožefom ter stricem Lujzom so pred leti
ustanovili skupino Tivadarovi mužikaši,
ki pa se zaradi študija in drugih obveznosti ni realizirala do konca. »Glasba nas še
združuje, vendar manj kot nekoč, to je
projekt za nadaljnja leta, ko bo več časa,«
pripoveduje in si želi, da bi jih glasba nekoč spet združila. Vse bolj pa razmišlja, da
bi se znova pridružil Moškemu pevskemu
zboru Lipovci, katerega ustanovitelj je bil
njegov oče, zbor pa zdaj vodi njegov brat.
Navdušenje za glasbo pa že kažeta tudi
njegova sinova.
15
Kristinino
veliko srce
za živali
Sedem mladih siničk v
poštnem nabiralniku
Skozi tako ozko odprtino,
kot je poštni nabiralnik,
sta sinici prihajali k svojim
mladičem. Na vhod je za
poštarje napisala opozorilo,
da tam gnezdijo ptiči.
V
gornjeradgonski Trubarjevi ulici je doma
Kristina Kramberger. Živi čisto običajno
življenje upokojenke, le da si življenje deli s
tremi psi in hišo z vnukom Denisom. Ta je
filmski producent, ki je študiral filmsko režijo
na Oxfordu in je znan tudi po tem, da je v filmu
Halgato igral eno najpomembnejših vlog.
Je imela vedno tako rada živali? Kristina je
povedala, da je bila že kot otrok najbolj srečna
v družbi kokoši, prašičev, krav in konjev. Vse
to so imeli doma v Benediktu. »Jokala sem,
če je katera žival padla in se je poškodovala.
Rada sem poljubljala živali in tega me ni sram
priznati. In žival me je s svojimi lepimi očmi
tako milo pogledala.« Ko pa se je njihova psička v vodi utopila, je Kristina zakričala: »Jezus
Marija, pomagajta, kako bomo zdaj mi živeli,
ker naše Lide ni več!« Povedala nam je, da
ljubezen do živali človek dobi v družini. Če bo
otrok odraščal pri hiši, kjer je pes v premajhni
kletki, bo ta vzorec prevzel in bo imel tudi on
kot odrasel psa v majhnem prostoru. Po poroki
s Francem Krambergerjem, prav tako kot ona
je bil tudi mož zaposlen v Elektru Radgona, sta
se jima rodili hčerki Nada in Dragica. Mlado
in čistokrvno novofundlandko Tiso je k hiši
prinesel mož. Koliko je odštel zanjo, je ostala
skrivnost, ki je odšla z njim v grob pred štirinajstimi leti. Tisa je bila sestra psa iz zimzelenega slovenskega filma Sreča na vrvici.
Jorkširska terierja pod
pokroviteljstvom dalmatinca
Zdaj pri Krambergerjevih domuje dalmatinec Aiko, ki ga je vnuk Denis pred enajstimi
leti pripeljal iz mariborskega azila. Za dal-
matinca sta se potegovala dva interesenta, ki
se nista mogla dogovoriti, kateri bo njegov
novi lastnik. Pa so se dogovorili, da bodo psa
izpustili iz boksa in kateremu se bo pes najprej približal, pri tistem bo ostal. Aiko je takoj
pritekel k Denisu in mu skočil v naročje. Ker
Denisova mama Dragica živi v Avstriji, tako
kot njena mama in sestra Nada, in je tudi
sama zelo velika ljubiteljica živali, je svoja dva
psa – dveletnega jorkširskega terierja Gaja
in šestletnega biewer jorkširskega terierja
Angela – prepustila sinu in mami v Gornji
Radgoni, ko je morala v bolnišnico. Kristina
se je na njiju zelo hitro navezala in ostala
sta v Radgoni. Dragica pa je v svoj avstrijski
dom prinesla dve mladi jorkširski terierki.
Dalmatinec Aiko, bel pes s črnimi pikami,
se do dveh prišlekov že od vsega začetka
obnaša zelo očetovsko. »Naš Aiko skrbi, da
je z Gajem in Angelom vse dobro in ima vse
pod kontrolo.« Krambergerjevi psi so deležni
zares velike ljubezni in pozornosti, saj spijo v
Kristinini postelji in jedo iz krožnika. Kjer je
ljubezen, sta tudi nasmeh in zaupanje. Zato
pa so tudi do tujcev, kot sem bil jaz, vsi trije
psi zelo ljubeči, kot če bi me videvali vsak dan,
čeprav sem bil tam prvič. In kateri je najbolj
priden? »Nobenega ne smem posebej hvaliti,
vsi so pridni,« je povedala Kristina.
Stoji poštni nabiralnik
Pred tremi leti so pri Krambergerjevih
opazili, da v njihov nabiralnik letajo sinice.
Malo bolj so postali pozorni in so ugotovili,
da si v njem par sinic spleta gnezdo. Kristina
je opozorila pismonošo, naj pošte ne daje v
nabiralnik in nanj še napisala, da tam sinica
skrbi za svoj rod in naj bodo previdni. Vsi so to
upoštevali, za kar jim je Kristina zelo hvaležna.
Povedala je, da se sinice ne čutijo ogrožene,
četudi je včasih odprla nabiralnik in pogledala
dogajanje v njem. Le samček je s svojimi krili
naznanjal, da nima rad, če kdo hodi okrog
gnezda. V gnezdu iz mahu, vejic in perja je bilo
letos osem mladičev. To je posnel Kristinin zet
Oste Bakal. Letno imajo sinice pri njih dvakrat
mladiče, zato upa, da bo to sezono enkrat še
opazovala, kako samček in samička svojim
mladičem prinašata hrano – ličinke, žuželke
in črvaste maločlenarje.
Zakaj so nam sinice tako zelo blizu?
Cilj mu je družina
Kljub uspešni poklicni poti se Hotimir
v zadnjem času še bolj posveča svoji družini, s katero živi v prijetni soseski v Ljubljani. »Trudim se, da bi mi bila služba čim
bolj prijetna, da bi se dobro počutil, da bi
se realiziral tudi individualno, zraven pa
našel vse več časa za družino.«
Mihaela Kalamar
maj 2011
Kristina, njen vnuk Denis in njegovo dekle
Suzana Jaušovec iz Ivanjševskega Vrha z
Aikom, Angelom in Gajem
Primanjkuje jim primernih mest za gnezdenje, saj človek redno odstranjuje odmrlo
drevje, zato so ptice prisiljene, da si poiščejo
bližino človeka, in se zgodi, da se naselijo v
poštnem nabiralniku ali v rezervoarju odsluženega motorja. Pravijo, da se naselijo tam,
kjer živijo dobri ljudje, tako kot v romanu Povest o dobrih ljudeh, kjer Miško Kranjec piše,
da je bilo okoli stare hiše, kjer sta živela Ana
in Jožef Koštrica, dosti sinic, ki so se oglašale:
»Ci-ci-do, ci-ci-do …«
Bojan Zadravec
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 16
16
p en
maj 2011
To je ona
40
Zgodba z naslovnice
Samanta
Baranja,
raziskovalka
na Pedagoškem inštitutu
v Ljubljani
Ž
e v zgodnjih otroških letih sem ugotovila, da izobrazba
omogoča izhod iz začaranega kroga slabih bivanjskih, socialnih in ekonomskih razmer pripadnikov romske skupnosti.
V organizirano predšolsko vzgojo sem bila vključena s tremi
oz. štirimi leti, v osnovni šoli pa so prav hitro odkrili, da sem
pridna romska učenka. Po uspešno končani gimnaziji sem se
vpisala na študij germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, trenutno pa sem na podiplomskem študiju jezikoslovja, v
okviru katerega pripravljam doktorsko disertacijo z naslovom
Jezikovne značilnosti prekmurske romščine v kontekstu južnocentralnih dialektov romskega jezika. Zaposlena sem kot
raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, kjer se med
drugim ukvarjam z evalvacijo romskega izobraževanja, raziskovanjem romskega jezika (predvsem iz morfološkega vidika)
in oblikovanjem ter uvajanjem kulturno in jezikovno primernih didaktičnih sredstev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah
(trijezične slikanice in slikovni slovarčki za predšolske otroke,
prekmursko-romska slovnica).
Kot opažam, šolska uspešnost Romov ni odvisna samo od
šolske klime (vendar pedagoško osebje vseeno premalo pozna
romsko kulturo, tradicijo, pričakovanja in probleme romskih
družin), temveč je to prepleten proces. Veliko romskih otrok
odrašča v težkih socialnih razmerah, to pa definitivno vpliva na
učenčevo uspešnost in dobro počutje v šoli. Šolsko neuspešnost
v praksi pripisujemo tudi temu, da otroci kasneje vstopijo v
šolo, niso vključeni v predšolsko vzgojo, izostajajo od pouka, ne
znajo slovenskega jezika, sodelovanje staršev s šolo pa je slabo.
Še vedno sta vidna velika razlika med večinsko in manjšinsko
kulturo in nepripravljenost »slovenskih« in romskih učencev za
sobivanje. V šolah so prav tako predsodki, stereotipi in generalizacije, ki se pojavljajo v povezavi z Romi in ovirajo vključevanje
romskih učencev v šolo ter vključevanje njihovih staršev v širšo
skupnost. Na področju jezika se starši, vzgojitelji in učitelji
srečujejo s pomanjkanjem ustreznega didaktičnega materiala,
ki bi bil blizu otrokovemu življenju v romskem naselju. Namen
didaktičnih materialov, ki so v nastajanju, je torej spodbujanje
predbralnih in predopismenjevalnih spretnosti v otrokovem
maternem jeziku in uvajanje v drugi jezik.
Zelo pomemben del mojega življenja je prav tako Romski
akademski klub, ki smo ga ustanovili leta 2008 med svetovnim
romskim festivalom Khamoro v Pragi. Društvo je bilo ustanovljeno za promoviranje pomena izobraževanja na vseh ravneh,
za ohranjanje in razvijanje narodne identitete pripadnikov
romskega naroda, posebej jezika in kulture, in zavzemanje
za enakopravno vključevanje in integracijo Romov v javno
življenje. V ta namen vsako leto organiziramo poletni tabor za
otroke v romskih naseljih, vseslovenski festival romske kulture
Romano Čhon (ki je letos potekal že tretjič zapored), leta 2010
pa smo postali konzorcijski partner projekta Dvig socialnega in
kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske
skupnosti, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega
socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport RS. V
okviru projekta med drugim izvajamo učno pomoč na ravni
osnovne in srednje šole, delavnice in predavanja v romskih
izobraževalnih inkubatorjih v Prekmurju. Program nogometne
šole, ki poteka v romskem naselju Vanča vas - Borejci, pa tako
romskim kot drugim otrokom omogoča pravilen psihofizični
razvoj in navajanje na zdrav način življenja.
Poleg naštetih obveznosti, ki jih opravljam z velikim veseljem,
si svojega vsakdana ne bi mogla predstavljati brez čudovitih
sodelavcev in prijateljev, ki me sprejemajo takšno, kakršna
sem, in ob katerih smeh res postane pol zdravja. Na poti do
postavljenih ciljev pa me vodita predvsem notranji glas in moč
pozitivnih misli. Verjamem, da vsaka oseba, na katero naletiš
v življenju, vsaka (na prvi pogled) nepredvidena situacija pride
in gre z določenim namenom.
Samsko življenje še ne prinaša nujno samote
Tibor Bohar
T
ibor Bohar iz Peskovec se
raje giblje med ljudmi, kot
pa da je v osami, čeprav živi že
vrsto let sam. Predvsem ima raje
žensko družbo, ker so mu ženske
dobre prijateljice, zaupnice in
ne modrujejo toliko o stvareh,
kot to radi počenjajo moški,
pravi Tibor.
Samota in samsko življenje
sta lahko tiha ubijalca, ki obračunavata s posameznikom, ki
se pritiskom ukloni in, recimo,
preda alkoholu, to pa je v naših
krajih še posebno pogosto. Eden
izmed nasprotnikov opisanega
načina življenja je prav naš sogovornik, ki namesto z opojno
substanco dan začne in konča s
kavo s smetano. To mu je postala
priljubljena pijača že v mladih
letih, nekje med planotami
Tirolske.
Mladost na Tirolskem
Njegova prednica je bila madžarska babica, ki je bodočega
moža spoznala na poljskem delu
v Bački. Tam se jima je rodila
hčerka, Tiborjeva mama, in ko
je bila stara dvanajst let, so se
preselili v očetovo pokrajino, na
Goričko. Številka dvanajst zaznamuje tudi leta življenja Tiborjeve
družine v tujini.
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja so na tedanji borzi
dela iskali več ljudi za delo na
avstrijskem Tirolskem. Tibor je
imel približno sedemnajst let,
ko je bila tudi njegova družina
Kdor živi sam, je večkrat etiketiran kot samotar ali posebnež. Večinoma ne drži ne eno
ne drugo ali oboje hkrati – vsi smo v določenem trenutku volki samotarji in posebneži.
med tistimi, ki so se odpravile v
tujino. Sprva so šli v znano smučarsko središče St. Anton, kjer
je v tistem časa delalo že veliko
Prekmurcev. Iz tega turističnega kraja so mu ostale najbolj v
spominu žičnice, ki so ponujale
mogočne razglede. Prav kmalu
pa so odšli v prav tako tirolski
kraj Landeck. Tamkajšnja glavna
turistična zanimivost so ruševine gradu na vzpetini z obzidjem
in dvižnim mostom, se spominja
sogovornik.
Gostje družinskega hotela v
Landecku, kjer so se zaposlili
Tibor, njegovi starši in sestra, so
bili večinoma Angleži in Američani. Oče je delal kot hišnik,
mama je pomagala v kuhinji,
sestra je bila natakarica, Tibor pa
je delal za glavnim točilnim pultom. Včasih je celo, bolj za šalo
kot zares, zamenjal znanca, ki je
vrtel glasbo v hotelski diskoteki,
vendar nikoli ni natanko vedel,
ali dobro izbira oziroma vrti isto
zvrst v enem sklopu. Ko v Landecku ni igrala godba na pihala,
so se turisti pač hodili zabavat v
diskoteko.
Pove, da večinoma ni imel
veliko prostega časa. Ko pa ga je
le imel, je šel z vodnico in turisti
na ogled znamenitosti ali se je
odpravil s prijateljem, hotelskim
kuharjem, do južne Tirolske, do
Merana, kjer sta na poti zmeraj
občudovala nekaj kilometrov
dolge nasade sadnega drevja.
Njegova najljubša zabava
je bil kino, kamor je šel celo
potem, ko se je vrnil v Slovenijo.
Z nikomer, ki ga je spoznal na
Tirolskem, ni ostal več v stikih.
Razmišlja, da bi pisal lastnici
hotela Schrofenstein, saj je njen
naslov edina vez s tistim kosom
njegove preteklosti.
Ob dekletu s fotografije se
spomnim na to, da se nikoli
ni poročil. Seveda me zanima,
zakaj, pa se ob mojem vprašanju
le nasmiha in zmajuje z rameni.
Mislim si pač, da ni našel »ta
prave«.
Odprtje tovarne Mura
»Veselim se obiskov. Pri meni je vsak dobrodošel. V Peskovcih samo vprašajte za Tiborja in
prijazno vas bodo napotili k meni. Dobrodošli!«
med delovnim časom. Seveda
z dovoljenjem šefinje, ki je
medtem, ko je bil Tibor v kinu,
opravljala njegovo delo. Za fanta
z Goričkega je bil kino verjetno
prav posebna zanimivost, če nič
drugega, je predstavljal nekaj
novega, zato mu je iz Landecka
ostal najbolj v spominu ravno
kino. Hodil je gledat nemške
filme, še danes pa najraje gleda
avstrijsko televizijo. Poleg kina
je bilo mamljivega tudi nekaj
drugega – kava. Medtem ko so
Prekmurci iz bližnjih avstrijskih
krajev tihotapili kavo, saj je pri
nas ni bilo in je v tistih časih
skoraj veljala za tekoče zlato, je
sogovornik srkal alvorado pri
tirolskih sosedih. Nič čudnega
torej, da je postala njegova najljubša pijača.
Razmišlja, da niti ne ve, kako
so se mladi v tistih krajih zabavali, ker je sam večinoma ves
dan delal. V hotelu je bil plesni
bar, kamor je šel včasih zaplesat
s prijateljico s fotografije. Prihajala je iz Bosne in bila je sobarica,
bila pa je tudi njegova mladostna
simpatija. Nista si izmenjala
naslova, ko je odhajal domov,
zato ne ve, kaj se je z njo zgodilo
Ko je v Gornjih Petrovcih začela obratovati Mura, se je vrnil
iz Avstrije. Pravi, da si je želel priti domov, ker je imel službo tako
rekoč na nosu. V tistem času so v
Muri potrebovali toliko ljudi, da
so jih pobirali kar s ceste, danes
pa jo je treba reševati, še pove.
Murini delavci so bili tedaj zelo
ugledni. Namreč, če si v tistih
časih delal v Muri, je bilo to
nekaj boljšega, danes pa stvari
stojijo drugače. »Pri Muri se je
tedaj dobiček delil med delavce,
kasneje pa med posameznike,
potem so ti posamezniki začeli
še krasti. Včasih smo bili tudi
mi, delavci, na sestankih in smo
vedeli, kako stoji naša firma in
kaj se z njo dogaja.«
V Muri je delal za šivalnim
strojem. Zapuščina, ki mu jo je
namenilo tovrstno delo, vedno
le sedenje in isti gibi, so težave s
hrbtenico. Zaradi tega je bil pred
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 17
41
Ko je bilo v Radencih
tako lepo
p en
maj 2011
17
Podnevi v bazenu, ponoči v kavarni
V
erjetno bo predvsem starejšim pogled na
objavljeno fotografijo ansambla Elite izvabil kakšen vzdih in ne samo en lep spomin na
Radence v šestdesetih in sedemdesetih (kako
grozno se sliši!) prejšnjega stoletja. Takrat je bilo
namreč v Radencih in po vsej Sloveniji izredno
lepo, a najbrž zato, ker smo bili mladi, mogoče
pa je bilo lepo za vse. Časi materialnih stisk so
minevali, meje so se odprle, začela so se potovanja v tujino, z obmejnimi prepustnicami smo
hodili v Avstrijo po najlonke, kavo, »make up«,
spirale za barvanje trepalnic, ki se jih pri nas še
ni dobilo in smo si dekleta v študentskem naselju
morala barvati trepalnice z zobnimi ščetkami, ki
smo jih narahlo povlekle po črni pasti za čevlje.
Naj razume, kdor more! Treba je bilo pač slediti
lepotnim trendom. In da ne pozabim, lahko smo
hodili v Trst po moderne cunjice, minikrila in
pisane čevlje. Bili so lepi in sproščeni, malo hipijevski časi, ko so tudi fantje začeli nositi dolge
lase in brade. Študirali smo kar pridno, a ko se je
šolsko leto končalo, so prišle dolge in lepe počitnice, ki smo jih največkrat preživljali v Radencih
na znamenitem, takrat olimpijskem bazenu, kjer
je ves ljubi dan prihajala glasba iz džuboksa,
Dean Martin, Elvis Presley, Peter Kraus … Bilo je
brezskrbno, brezskrbno, brezskrbno.
Zvečer pa radenska kavarna, takrat prenovljena in lepa. Zdela se nam je čarobna, imenitna,
svetovljanska, saj so vanjo zahajali gostje od
vsepovsod: Maribora, Ljubljane, Hrvaške, Avstrije. Oktobra leta 1968 pa so prišle Elite in s
svojim igranjem so češki fantje začeli vzbujati
tisto enkratno in nepozabno vzdušje, postali
so simbol kavarne v Radencih. In ker smo bili
že veliki, smo lahko zahajali tudi v nočni bar,
kjer so se kot čudne tuje ptice začele pojavljati
prve striptizete. Kavarna pa je bila polna veselih družb, takrat se je skupaj zabavalo mlado in
staro. Alkoholnih pijač nismo ravno pili, ker niti
denarja nismo imeli, bilo pa je imenitno, če je bil
kdo od starejših pri denarju in je naročil kakšno
buteljko in pražene mandeljne za prigrizek. To
se je zdelo zelo gosposko. Elite pa, kot bi rekli
danes, so bile zakon.
Kot pripoveduje še vedno Radenčan Zdenek
Bily, so bili neutrudni. Zvečer v kavarni, od polnoči do jutra v baru, dopoldne v paviljonu pred
narodno restavracijo, ob nedeljah popoldne potpuriji in tortice spet v kavarni. Svojo glasbeno
pot so več ali manj končali po novoletnem plesu
v začetku leta 1980. Trije so ostali v Sloveniji,
vodja ansambla Aloš Skrivanek, basist Mojmir
Wolf in trobentač Zdenek Bily, bobnar Oto
Maly pa se je vrnil na Češko. Od njihovih prvih
nastopov je minilo več kot štirideset let, oni, ki
so igrali, in mi, ki smo plesali, smo se postarali,
ugotavljava z Zdenekom, ko se spominjava tistih
časov. Glasbeniki iz Brna so v Radence prišli po
tistem, ko so igrali v Crikvenici in ostali tukaj,
tudi zato, ker je avgusta 1968 Sovjetska zveza
okupirala Češkoslovaško. Življenje v takratni
Jugoslaviji se jim je zdelo lepše in veliko bolj
sproščeno kot doma. Pri nas so spoznali ogromno ljudi, saj so takrat vsi radi hodili v radensko
kavarno. Med zdraviliškimi gosti in obiskovalci
so bili tudi znani politiki, gospodarstveniki,
mnoge javne osebnosti, da o estradnih umetnikih niti ne govorimo. Verjetno v Jugoslaviji ni
bilo pevca, ki ne bi nastopil v Radencih in ga ne
bi spremljale Elite – od Iva Robića naprej. Bili so
rojeni muzikantje, Zdenek recimo pravi, da je za
ples igral že od svojega petnajstega leta, tudi pri
vojakih je imel svoj ansambel. Igrali so z veseljem
in zadovoljni so bili, ko so videli, kako ljudje z
veseljem plešejo, to je pomenilo, da dobro igrajo.
Igrali pa so vse in za vse okuse, češke in slovenske
narodne venčke, slovenske popevke, evrovizijske
Tistega časa se niso veliko fotografirali, se spominja Tibor
Bohar. Vendarle hrani spomin na njegova mlada leta tale
fotografija.
osmimi leti operiran. Po tistem
je še nekaj let hodil v službo,
nato so ga upokojili. »So taki, ki
v pokoju delajo še več in nimajo
časa, jaz pa ga imam. Nič ne
delam, uživam. Kuham si sam,
hodim pa tudi kam kaj pojest,
če se mi ne ljubi kuhati,« nam
zaupa Tibor.
Obdeluje celo vrt, kar je za
moške, ki živijo sami, prava redkost. Letos mu je na vrtu sicer
zopet pomagala prijateljica, ki
jo je spoznal na terapiji v zdravilišču pred osmimi leti.
Doma ima tudi svoj mali
muzej, v katerem so nekatere
stvari stare več sto let. Najljubša mu je starinska skrinjica z
dvema ročajema ob straneh,
ki kar malo spominja na kakšno gusarsko skrinjo, vendar
njegova ni napolnjena z dragocenostmi ali zlatniki. Pravi, da
na žalost, vendar mu je sama
po sebi kljub temu dragocena.
Pohvali se še s sto let starim
strgalnikom in kar nekaj starinskimi »cük žagami«, za katere
pravzaprav sploh ne vem, za kaj
naj bi se rabile.
Sogovornik proti koncu pogovora doda, da naj pripišem
njegovo hišno številko za morebitne obiskovalce, ker pravi, da
je pri njem vsakdo dobrodošel.
Kaj pa vlomilci? Morda ima
tudi za slednje kakšno presenečenje. Je torej človek, ki ne
verjame v vlomilce in pove, da
se nikogar ne boji. »Če ni človek
z nikomer sprt, se mu ni treba
nikogar bati,« mi pojasni.
Ne na frizuro, temveč v družbo odhaja vsak dan v frizerski
salon. Njegova frizerka mu je
naročila, naj tega ne pozabi
omeniti. Tam se lahko pogovori
in preživlja prosti čas. Ure hitreje minevajo, če vsak vsakega
pozna, kakor prepeva Kreslin
v eni izmed svojih pesmi. Tako
pač poteka ustaljeno, nemirno,
stalno ali nestalno življenje na
Goričkem, kjer nikomur nič
ne uide.
Andreja Časar
uspešnice, priljubljene jugoslovanske in tuje
skladbe. Kar se je pojavilo, so posneli na trak in
čez dan ali dva že zaigrali. Za kaj takega pa je
potreben popoln posluh, pravi Zdenek. Posebno
doživetje pa je bilo zanje, ko so bila v Radencih
srečanja jugoslovanskih radijskih postaj. Prihajali so vrhunski glasbeniki in se po svojih nastopih
ustavljali v kavarni ter zaigrali skupaj z Elitami,
pripravili so si pravi jam session, kar jim je bilo
v veliko zadovoljstvo. Pozneje, ko so si ustvarili
družine, je vse postalo malo bolj naporno, a lepo
na drugačen način. Po razhodu se je Zdenek Bily
vrnil v svoj osnovni poklic kmetijskega inženirja,
zdaj pa je že upokojen.
Glasba pa je še vedno stalnica v njegovem
življenju, pravi, in dokler bo tako, se ne bo
pritoževal. Dela ima še vedno veliko, še vedno
nastajajo skladbe in aranžmaji, predvsem pa je
Bliža se den. Bliža se den referendumov. Super den. Namesto, ka boi ta
vlada kaj sama odloučila pa napravila, se
na volilce rivlejo.
Urška nan je pokazala čobe. Pa tou kakše.
Nafudnjene skoro tak kan joj f kratkon poučijo. Ka
so nan ščeli povedati s ten spoton, ka naj lidje glasujejo
za nouvi pokojninski zakon. Pa so za tou zbrali žensko, ka
po mojen nanč ne vej kak kijanca vö vijdi, pa ka je v svojen
živlenji, več kak dvej vöri fkuper gvüšno še nej delala. Si ste
domou doubili brošuro f šteroj pijše, kak de če de nouvi zakon
o pokojninaj vö vido. Stoudvajsti ton papera so ponücali za
tou. Eden je pravo, ka je tou telko papera, ka bi z njin lejko
štiri (4) lejta se, ponavlan se učbenike s ten natisnoli. Pa što
bi tou naj štel? Što? Zakoj liden ne razložijo zakoj se ide. Kak
te glasovali je čista na vašen. Nej je dobro če ste za, pa nej če
ste proti. Pa tak je v rednon živlenji tüj. Sigdar nemrejo si biti
zadovolni. Istina je ka se dosta pravic še s časov socializma
črta v novon zakoni. Ena dobra stvar, ka jo je Pahor izjavo pa
je ka naj sindikati, nej ka se derejo kak kakši jesihari prouti
novomi zakoni pokojninskon, dajo svoj predlog. Te pa kmica.
Nika. Tišina. Glavno ka so proti. Proti komi? Ka je pa sindikat
komi razen inda fejst popularni sindikalni izletof zrikto. Falejše
đaboke v gesen?
Te pa zakon o delu na črno. Toga je gvüšno čiduže več, nej menje. Ja dragi moji, ka ste pa mislili. Vej pa razmin ge majstre tüj.
Se košta. Pa kombi, pa poslovni prostori, pa lektrika, pa telefoni,
pa delafcon trbej plače dati. Štere so nej bogvekaj. Bar v velkoj
večini primerof. Država pa sakšemi redno prijavlenomi majstri
pa podjetjan, že zaj skoro pou kraj zeme od toga ka zasluži. Ja
pa što je tak nouri, ka de
je krmo. Da je gledamo pa
poslüšamo po televiziji so
fčasi lejko radi, ka šteroga
s kakšimi rasojami šteri
na cesti ne zaodi. Pa te
zakoj zaj tej majstri pa
šušmari ne bi za isto delo
pou menje skasejrali ,
tisti falat ka bi naj državi
šou pa pač v lüfte odide.
Lejko oni sprejmejo 500
zakonof. Šušmarof de sigdar več, nej menje. Pa
še gotove pejneze na roke
dobi šušmar. Nikši 8 pa 30
dnij. Keš. Fčasi. Na rokou.
pomemben Zdenek Dixieland Band, v katerem,
se pošali, so tudi mladeniči, ki bi jim lahko bil
dedek, druži pa jih spoznanje, da imajo to glasbo
vsi radi. To pa še ni vse. Pridružil se je kvintetu
saksofonistov v Gornji Radgoni, ki ga vodi Franek Radolič, igra pa še v džezkvartetu Generation. Dobivajo se na Kamenščaku pri Ljutomeru,
prihajajo pa s Ptuja, Veržeja, Sobote, Radenec.
Tretje življenjsko obdobje je pravzaprav lepo,
ugotavljava. Nobenih pritiskov ni več, človek
lahko dela le tisto, kar ga veseli. K temu veselju
pa spadajo tudi narava, delo na zemlji, ljubezen
do živali, igranje z vnuki … Kar je bilo, je minilo,
in tega nima smisla obžalovati, želimo si pa le
lahko, da bi Radenčani spet živeli v tako lepem
kraju, kot je bil nekoč.
B. B. Logar
Tou ka lidje ka delajo pri kakšen majstri nemajo nikši pravic je
gvüšno ne v redi. Samo zakoj je pa te šou delat? Če bi se koupo
f pejnezaj, bi nej šou delat na čarno. Pameti, če bi malo več
bilou, pa ne bi država jahala podjetja pa obrtnike s sejmi tejmi
dajatvami bi se delo na črno zlejka samo od sebe ukinolo. Pa če
bi samo za 30 posto doj püjstili se te njüve dajatve.
No majuša nas je zadela tudi aretacija velkoga mariborskoga
še(ri)fa. Kelko sega bi si naj med županovanjon spravo, na ete
paper nanč ne bi šlo. Malo so ga notri meli, zaj pa že on toži
skoro se, ka ji je med aretacijof vido. Če so ga že odpelali so po
mojen meli več kak zadosta dokazov, ka je nej glij se v redi s
poslovanjon pa obnašanjon na mariborskoj občini. Se še spomnite aretacij Zidara pa čiste lopate. Nanč štül je nej osto od
čiste lopate. Se je kaj zgodilo gospej Tovšakovoj?
No naš ati pravi, ka f tej nizkoproračunski ameriški filmaj je
skoro sigdar glavni zaplet, ka so glavni zarotniki župan, kakša
gradbena firma, pa fčasi še šerif. No pa poglente malo okouli
sebe , ne glede na tou f šteroj občini živete, pa se pijtate, zakoj
pa te te objekt glij tü stogij? Ali pa , zakoj pa te glij ta firma
dela gradbena dela, na kakšoj šouli, vrteci, zdravstvenon domi
itd… Se van vužigajo lučke. Ja dragi moj, vej pa tou je bilou, pa
bou. Če je küp velki. Dokeč so si radi, ka s toga küpa doj gemlejo
je se v redi. Da pa küpa nega več te pa vö vdari svaja. Te se pa
začajo eden ovoga vö gučati pa ovajati. Pa znate zakoj, zatou,
ka je nešče nekomi neka obečo, ka de doubo te ali pa of posel,
pa je te eden treči prišo, pa je naročniki posla, še več kraj dal,
kak of prvi. Jasno? Seveda je jasno.
Tak pomali začajte msilite ka je do konca šoule še menje
kak mejsec. Če te šli, kama na dopust? Ge te pejneze gemali
za dopust? Ka za dopuston te pa šoula prijde, pa na kurjavo
de trbelo misliti. Brige več
kak preveč majo normalni lidje. Vište v Janšovoj
SDS, pa je daleč najvekša
nevola štero kitico se trbej
popejvati na proslavaj, pa
štero nej. Tou je zainok
daleč najvekši prispevek
opozicije za reševanje
krize f Sloveniji.
Pahor pa še izda brodi
kak preživeti s 3002 € na
mesec. Naš ati je pravo, ka
de njemi rade voule pomago.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 18
18
maj 2011
p en
Nagradna križanka
42
Mesečni horoskop za junij 2011
OVEN
TEHTNICA
(21. III.–20. IV.)
(23. IX.–22. X.)
Od prejšnjega meseca vam je ostal
zagon, izkoristite ga še v tem mesecu,
naj vas nese čim dlje. Vaša toplina
je poudarjena, ko čutite potrebo po
poživitvi razmerja. Zbližanje s prijatelji
je za vas toliko pomembnejše. Vaši cilji
bodo lažje dosegljivi s pomočjo prijateljev in družine.
Bodite pripravljeni na konec nečesa,
ki vam bo povzročil tako bolečino kot
užitek hkrati. Osredotočite se na odvajanje od nezdravih navad, ker je zdaj
idealna priložnost za to. Vzemite stvari v svoje roke, razkrijte svoje moči
in romantični talent, na koncu se bo
splačalo.
BIK
ŠKORPIJON
(21. IV.–21. V.)
(23. X.–21. XI.)
Vaše domače življenje lahko postane
kaotično. Poskusite uvajati v svoje
osebno življenje mnogo sprememb, da
bi postali srečnejši in zadovoljnejši s
svojim življenjem. Bodite to, kar dejansko ste, tako boste našli prostor, kamor
se vedno lahko vrnete. Na koncu vam bo
uspelo.
Ne odlašajte s potovanji, kajti zdaj je
priložnost, da izkoristite ta razmerja
na daljavo. Ne zapravljajte časa z
obžalovanjem preteklih dejanj, raje se
osredotočite na posebne izkušnje in
stvari, ki vas delajo posebne. Začutili
boste osebno rast, ki vam bo povrnila
močno voljo do življenja.
DVOJČKA
STRELEC
(22. V.–21. VI.)
(22. XI.–21. XII.)
Želja po igrivosti je ta mesec vsekakor
z vami, to pa bi vas utegnilo narediti
mnogo privlačnejše. Vaša kreativnost
kar bruha iz vas in navdihuje vse okrog
vas. Izkoristite priložnost, vendar ne
sprejmite tveganja. Ozrite se za tem,
kar vas dela srečne in vas vodi do vaših
življenjskih ciljev.
Zdaj je čas, da se ponosno zravnate,
visoko dvignete svojo glavo in zares verjamete v to, kar imate in kar
hočete. Vaše denarne potrebe bodo
postale breme, sodelavci bodo postali
sumničavi, denar pa bo zavladal v vaših
mislih. Posvetite se ljubezenskemu
življenju, kajti osebna sreča je vendarle
pomembnejša od denarja.
RAK
KOZOROG
(22. VI.–22. VII.)
Spremembe glede delovnih in osebnih
zadev so na obzorju. Ponudite se in
pomagajte ljudem okrog sebe, še posebno ljubljenim, kajti obeta se posebna
izkušnja, ki se vam bo splačala. Vaša
samozavest se izboljšuje. Pozabite na
pomanjkljivosti in se osredotočite na
končni cilj.
(22. XII.–20. I.)
Ostanite v stiku z nadrejenimi, ker vam
bo to pomagalo pri doseganju ciljev. Pri
svojih odločitvah boste zelo opazni, zato
premislite, kaj hočete doseči. Pustite
stres na delovnem mestu in se sprostite v ljubezenskemu življenju. Bodite
iskreni, zdaj ni čas za trmo in togotnost.
LEV
VODNAR
(23. VII.–22. VIII.)
(21. I.–19. II.)
Opravite potrebne klice in obiske,
posvetite se tistim, ki ste jih zanemarjali, kajti vaš uspeh v osebnem življenju
je odvisen od tega. Razvijajte svoje
družbene veščine, morda boste imeli
nekaj konfliktov, vendar vas bodo samo
še bolj okrepili. Dobro bi bilo razmisliti
o trajnemu razmerju.
Junij je idealen čas, da stopite med ljudi,
kajti prav v tem času ste najbolj vidni
in privlačili boste mnoge občudovalce,
med katerimi bodo nekateri pokazali
romantično zanimanje za vas. Pokažite,
česa ste sposobni, možen je konflikt, ki
ne bo dolgo trajal.
RIBI
DEVICA
Nagrade za izžrebane reševalce
Pravilno rešitev
in pošljite
na doPravilno
rešitev- označena
- označenapolja
polja- napišite
- napišite
in pošljite
na
pisnicah na na
ured­­
ništvo
Vest­
nika,nika,
Ulica
ar­hitekta
Novaka
13,
dopisnicah
ured­­
ništvo
Vest­
Ulica
ar­hitekta
Novaka
9000
Murska
Sobota,
do petka,
6. novembra
2009.
13,
9000
Murska
Sobota,
do petka,
3. junija 2011.
Rešitev: _ _____________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
_____________________________________________________________________________
Ime in priimek: _ _______________________________________________________________
Naslov: _______________________________________________________________________
Rešitve iz 19. številke:
MAJA KEUC,
DÜSSELDORF
1. nagrada kuharska knjiga: Sanela Sukič,
Grad 172 d, 9264 Grad. 2.–8. nagrada
majica: Ernest Horvat, Prosenjakovci 77,
9207 Prosenjakovci, Elizabeta Kapun,
Velika Polana 165, 9225 Velika Polana;
Vlado Hameršak, Gerlinci 2, 9261 Cankova;
Mojca Rus, Polje c. VIII/2, 1260 Ljubljana;
Marjeta Nemec, Boračeva 46 b, 9252
Radenci; Milena Špilak, Ulica 4. maja 13,
9224 Turnišče; Zlatko Palič, Vaneča 16 l,
9201 Puconci
Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca
v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta
Novaka 13 v Murski Soboti.
Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim
mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval
kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za
tabloid spodobi.
(23. VIII.–22. IX.)
Ta mesec boste zelo zaposleni, vedno
boste na opravkih in zmanjkovalo vam
bo časa za osebno življenje, vendar
boste polni energije, zato boste brez
težav opravili, kar morate opraviti.
Odprite oči in prisluhnite drugim,
morda vam bodo izdali nekaj pomembnega za vas in vašo srečo.
(20. II.–20. III.)
Dobro bi bilo, da se za trenutek ustavite
ter premislite o svojih potrebah in
željah. Tako fizično, čustveno kot denarno raje počasi in previdno napredujte,
vsaj dokler ne boste šli skozi to fazo. To
je dober čas za zgladitev nesporazumov,
ki so se morda pojavili prejšnji mesec.
Horoskop napisala Jolanda
www.vedezevanjedolly.com
Za osebni obisk 031 457 557 ali 090 44 66 | 1,29 eur/min
Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorna urednica matičnega časopisa je Majda Horvat,
uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov
in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za
Pen ni posebne naročnine!
BARVA CMYK datum: 206. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 19
p en
43
maj 2011
19
Komentar tedna na Pomurje.si
Nismo muha enodnevnica
Uporabnik RomanM o košnji trave v Selu s kosilnico BCS: »Kot mlad
fant sem bil srečen, ko me je en stric včasih peljal na taki kosilnici, ko
je šel na košnjo.«
Fotografija Nataša Juhnov
Pretekli teden se je v Murski Soboti sestal pripravljalni odbor za praznovanje 40. obletnice ustanovnega
kongresa komunistične partije Slovenije, 40. obletnice prihoda tovariša Tita na čelo jugoslovanskih
komunistov in njegovega 85. rojstnega dne v soboški občini. Kot je znano, bo osrednja občinska proslava v nedeljo, 29. maja, v Rogašovcih, slavnostni govornik pa bo Vlado Janžič, namestnik sekretarja
izvršnega komiteja predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. V Rogašovcih se torej
obeta v nedeljo veličasten dogodek, ki ga bodo s svojimi nastopi popestrili tudi mladi pevci, recitatorji in
godba na pihala.
Fotografija Ludvik Kovač
Kot je ženskam ponavadi všeč
on. »V sobi sta dve …« ali kako že
gre tista spevna, samo njegova …
Na Festivalu nakupov in zabave v
Murski Soboti BTC 2011 je menda
odpel vse, ki jih zna. In navdušil. Tudi
moške.
Fotografija Erik Kavaš
Kaj že piše na tistih transparentih, ki jih držijo?! Dvomimo, da komu uspe … Prebrati namreč. In gledati na
cesto. Ob takih majčkah in krilcih. Ena boljših reklamnih akcij tega leta. Čestitamo! Nam je všeč. Tudi ženskam.
Na Srečanju mladih raziskovalcev Slovenije v Murski Soboti pa je bila
gneča. Toliko dobrih nalog so spisali. Štiristo osnovnošolcev in dijakov iz
vse Slovenije je namreč pripravilo 223 raziskovalnih nalog z 20 področij.
Pomurski možgančki so prispevali 14 nalog, mladi raziskovalci na
fotografiji, ki dobivajo priznanje, pa so iz Osnovne šole Cankova in so že
nekaj let med najboljšimi.
Fotografija Dani Mauko
Fotografija Nataša Juhnov
Da bi jih marsikdo »pokosil«? Dekleta s prejšnje fotografije namreč?
Zagotovo. Razumljivo. A Geza Džuban, podžupan Občine Moravske
Toplice, je imel v Selu na 7. tekmovanju koscev v ročni košnji povsem
drugo vlogo. Čeprav menda ni tekmoval, saj je po besedah naših
zanesljivih virov – zunaj konkurence.
Ta pa je navdušil tiste, ki z radenskega maratona – letos že 31. – niso odtekli takoj domov. Vlado Kreslin s
svojimi Bogovi. Da je bilo v Radencih minulo soboto ves dan božansko, čivkajo že ptiči, zato ne bomo še mi.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 20
20
p en
maj 2011
Na lekarniški tehtnici
K
jer koli in kadar koli beseda nanese
na homeopatijo, se razvname burna
razprava. Polovica vnetih zagovornikov se
ji postavi v bran, druga polovica nasprotnikov spodbija že samo misel nanjo. Kdo
ima prav in na katero stran se postaviti?!
Lahko homeopatija stopa v korak z uradno
medicino?! Nam lahko ponudi pomoč in pri
katerih težavah?! Kje so meje homeopatije?!
In kaj pravzaprav homeopatija sploh je?!
To so vprašanja, na katera bomo odgovore skušali nanizati tudi v prispevkih v
Vestnikovih prilogah Pena. Morda bodo
prispevki vplivali na zmožnost opredelitve;
a še bolje bo, če bodo združili obe nasprotujoči si polovici.
Kaj je homeopatija?
Homeopatija je celosten sistem zdravljenja, ki ga je pred 200 leti utemeljil nemški
zdravnik in kemik dr. Samuel Hahnemann.
Ugotovil je, da snov, ki v velikih odmerkih
povzroča reakcijo, nasprotno v minimalnih
količinah omogoča zdravljenje.
Beseda homeopatija izvira iz grščine in
dobesedno pomeni »podobno trpljenje«.
V besedi je skrito temeljno delovanje homeopatije, ki je zajeto v latinskem izreku
Similia similibus curentur, to pomeni:
podobno naj se zdravi s podobnim. In to je
osnova homeopatije! Po omenjenem načelu
je mogoče bolezen ozdraviti z zdravilom,
ki pri zdravem človeku povzroča podobne
simptome in znake, kot jih ima bolnik.
Način priprave
homeopatskih zdravil?
Homeopatska zdravila so pripravljena
iz naravnih substanc mineralnega, rastlinskega in živalskega izvora. Ponavadi
so homeopatska zdravila v obliki globul
(majhnih kroglic), lahko pa so tudi v obliki
tablet ali kapljic. Homeopatska zdravila so
pripravljena z redčenjem matičnih tinktur.
Sledi dinamizacija (potenciranje) raztopin,
to pomeni mešanje s stresanjem. Potenciranje z redčenjem se izvaja postopno, vsaka
naslednja stopnja redčenja vsebuje en del
predhodno redčene raztopine. Vsaka naslednja razredčitev je v bistvu potenciranje in
torej priprava močnejšega homeopatskega pripravka, čeprav se količina matične
tinkture manjša – ponavadi je v dobljeni
raztopini kot končnem izdelku ni več mogoče ugotoviti! Ta predsodek pa je tudi spor
med uradno medicino in homeopatijo, ki se
je ohranil vse do današnjih dni.
Besede mode
Polonca Fiala, mag. farm.
Pomurske lekarne
Kaj je homeopatija?
44
Počitniški dnevniki
V čem se delovanje homeopatskih
zdravil razlikuje od konvencionalnih?
Če so prejšnjo sezono igrale odgovorno
vlogo tanke transparentne pletenine, so
tokrat majice tiste, ki omogočajo telesu
prijetno udobje in privlačen videz. Tankim
črtam v vzorcu se pridružujejo resnično debele, ki lahko skrivajo tudi kakšen odvečen
kilogram na telesu.
Večina konvencionalnih zdravil deluje tako,
da napada bolezenske simptome. Če se telo na
primer odzove s povišano telesno temperaturo,
bolnik dobi zdravilo, ki povišano temperaturo
zniža. Ta medicinski pristop izhaja s stališča,
da so bolezenski simptomi patološki in jih je
treba odpraviti, čeprav vemo, da s povišanjem
telesne temperature telo lahko uniči povzročitelja. V nasprotju z uradno medicino pa
homeopatski način zagovarja, da bolezenski
simptomi niso nič drugega kot viden boj telesa,
ki premaguje bolezen. Zato je pomembno, da
simptomov ne prikrijemo – pač pa jih spodbudimo in jih ne preslišimo – ter s tem telesu
pomagamo in omogočimo popoln razmah njegove moči samozdravljenja. Torej bi na neki način lahko potegnili vzporednico s cepljenjem.
Homeopatska zdravila se od konvencionalnih
razlikujejo tudi po tem, da jih ne izbiramo na
osnovi diagnoze bolezni. Za izbiro homeopatskega zdravila so namreč odločilni simptomi
specifični za posameznega bolnika in ne tisti,
na osnovi katerih postavimo diagnozo!
Resice
Torbice so vedno premajhne. Poletje
prinaša igrivost in oblikovalci radi vnašajo
igrive resice, ki spominjajo
na divji zahod in stare
filme. Vsaka resica ni
iz usnja. Lahko
se privlačno pojavi na
kratkih hlačah, kjer je kvačkana
ali spletena tako, da se na koncu zveže
v privlačen vozel. Veter in gibanje sta tista,
ki ustvarjata magično vzdušje. Resice se
premikajo in s tem skrivajo in odkrivajo
telo.
Pike
Kako je področje homeopatije
urejeno v Sloveniji?
Prvi korak k formalnemu priznanju homeopatskih izdelkov v Sloveniji je naredila
farmacevtska stroka že leta 1997, ko je Slovenija prevzela evropsko farmakopejo,
ki med drugim opredeljuje tudi
homeopatske izdelke oz. zdravila.
Homeopatska zdravila so urejena
z zakonodajo Evropske unije,
ki jo je bila Slovenija kot država
članica te skupnosti dolžna prenesti
v svoj pravni red.
S 30. 3. 2011 je Javna agencija za zdravila in
medicinske pripomočke Republike Slovenije
izdala dovoljenja za promet s homeopatskimi zdravili za 17 zdravil za samozdravljenje.
Tako so homeopatska zdravila odslej na voljo
v slovenskih lekarnah – tudi v Pomurskih
lekarnah. Homeopatska zdravila lahko izdaja
le primerno usposobljen magister farmacije
z dodatnimi znanji in opravljenim izpitom iz
homeopatije.
Vseh 17 homeopatskih zdravil, ki so na
voljo v slovenskih lekarnah, je namenjenih
samozdravljenju in se izdajajo brez recepta.
Zdravil, ki se izdajajo na recept, zaenkrat ni,
ker jih slovenski zdravniki v skladu z zakonom
o zdravniški službi ne smejo predpisovati, saj
ne smejo zdraviti s homeopatijo. Zanimivo je
dejstvo, da sta Slovenija in Švedska edini državi
članici Evropske unije, v katerih zdravnik ne
sme predpisovati homeopatskih zdravil, saj v
nasprotnem primeru izgubi licenco.
V drugih državah uradna medicina in homeopatija stopata z roko v roki, v nekaterih
državah zdravstvena zavarovalnica krije tudi
stroške homeopatskih zdravil.
In če s precizno tehtnico na koncu vendarle
skušamo potežkati homeopatijo in na drugi
strani uradno medicino, na katero strani se bo
tehtnica prevesila?!
Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni
mogoče dati! Kajti gotovo je, da imata oba sistema nekatere prednosti in žal tudi slabosti, zato
bi se lahko s pridom dopolnjevala. Za odločitev,
na katero stran in kako se tehtnica prevesi, pa
je treba v mozaik zgodbe dodati še mnogo več
znanja – tako o uradni medicini kot o homeopatiji. Zato bomo v naslednji številki Pena
dodali nov drobec – o tem, kako poteka izbira
homeopatskega zdravila in na kaj moramo biti
ob tem pozorni, kakšen je način jemanja in kaj
lahko s homeopatijo sploh zdravimo!
Tatjana Kalamar Morales
Dolge obleke v šifonu so pravi balzam
za telo. V njih se resnično lahko počutimo
nagi. Takoj za njimi so prijetne tunike in
bombažne obleke, ki pokrivajo kolena,
lahko pa so dobrih deset centimetrov nad
njimi. Pike delujejo čarno tudi, če niso v
črni barvi. Rdeče, svetlo modre in turkizno zelene delujejo še posebno sveže.
Japonke
V vsaki državi jim drugače pravijo, a
zaživele in preživele so predvsem zaradi
svoje uporabnosti in zelo privlačnega videza. Tokrat so tudi v obliki sandalov z visoko
peto. Slednje so dokaj polne. Naš videz je
tako lahko popolnoma optično podaljšan.
P
očitnice so blizu, pa
čeprav se zdijo še
daleč. Vsakič so nove,
drugačne, neponovljive.
Samo kakšen dnevnik,
bodisi zaklenjen s ključem ali geslom bodisi
zaklenjen v srcu brez
vseh novodobnih elektronskih pripomočkov, nosi spomine.
Samo mi vemo, zakaj tiste kopalke še
vedno čakajo idealno postavo, klobuk na pravi veter
in parka na topel
poletni dež. Kot da
j e
bilo včeraj, se zavrti desetletje. Še
dobro, da vsako novo poletje nosi neko
energijo, ne glede na preteklost.
Črte
Majica je to poletje izjemno privlačna, če
je malo prevelika. Kadar se črte v vzorcu
raztegnejo in oprimejo mokrega telesa, je
resnično pravo morsko
doživetje. Trikotaža
postaja vse pomembnejša.
Sandali
Tudi sandali so letos še vedno na ekstremni višini. Poleg tistih s polno peto so tukaj
tudi tisti s popolnoma tanko peto. Pojavlja
se po vzorcu izrezano usnje, ki se kot kopija
ponavlja tudi na torbicah. Barve sandalov so
zares različne. V ponudbi je veliko kontrastnih odtenkov, zato dobro
razmislimo, kakšno garderobno omaro
imamo.
Rožnate
ustnice
»Ko ti vse
narobe gre, le
nasmehni se,« pojejo Leteči potepuhi. K nasmehu pa vedno pripomore krasna šminka.
Kako najti pravi odtenek? Najprej si dobro
oglejmo, ali je naša koža bolj rožnata ali
modrikasta. Nato poglejmo barvo las in
šele nato barvo oči. Dobra podlaga seveda
šteje, še najbolj pa voda, ki je nikakor ne
pozabimo piti.
Kakor koli že, pustimo našim možganom,
da sanjajo pri belem dnevu. Počitnice so
namenjene predvsem sprostitvi,
zato si ne načrtujmo preveč
rekreativnih in drugih
dejavnosti.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 21
p en
45
Z našega štedilnika
Puranji zvitki s špinačo
in paradižnikom
tople krožnike in pokapljamo s sokom,
ki je nastal med pečenjem.
4 puranji zrezki po 150 g, 100 g špinačnih
listov, 100 g kozjega sira, 1 strok sesekljanega
česna, sol, poper, nariban muškatni orešček,
olje za pečenje.
Sestavine za prilogo
400 g špinačnih listov, 4 paradižniki, 2 žlici
oljčnega olja, sol, poper, 1 mlada čebula.
Špinačne liste operemo in blanširamo.
Nekaj blanširanih listov za nadev odvzamemo in jih pomešamo s kozjim sirom
in česnom.
Začinimo s soljo, poprom in ščepcem
naribanega muškatnega oreška. Zrezke
razgrnemo po delovni površini in pokrijemo s folijo ter rahlo potolčemo. Namažemo jih s špinačnim nadevom, nato
pa zvijemo in spnemo z zobotrebcem. V
ponev nalijemo olje, segrejemo in zvitke
z vseh strani opečemo. Do konca jih še
spečemo v ogreti pečici (160 stopinj Celzija, približno deset minut), nato pa na
toplem shranimo.
Priprava priloge
Čebulo očistimo in drobno narežemo. V
ponvi segrejemo malo olja, zarumenimo
čebulo, dodamo preostale blanširane liste
špinače in na hitro pretresemo. Paradižnik operemo in olupimo tako, da ga za
trenutek potopimo v vrelo vodo.
Narežemo ga na kocke in ga v drugi
ponvi pripravimo na enak način kot špinačo. Po okusu solimo in popramo.
Puranje zvitke in prilogo zložimo na
Jagodna kupa s skuto
400 g svežih jagod, 2 žlici limoninega soka,
30 g sladkorja v prahu, 300 g skute z manj
maščobe, 3 dl sladke smetane, vrečka vaniljevega sladkorja, 2 žlici medu, 2 žlici
maraskina.
Jagode očistimo, operemo in odcedimo.
Večje prerežemo na polovice, pokapljamo
z limoninim sokom in potresemo s sladkorjem v prahu.
Skuto zmešamo z vaniljevim sladkorjem in polovico smetane. V skutno maso
vmešamo med, maraskino in jagode. Nekaj jagod prihranimo za okras. Primerne
skodelice napolnimo s skutno-jagodno
kremo. Preostalo smetano čvrsto stepemo
in kupe poljubno okrasimo s smetano,
jagodami in listi melise.
MARINIRANA PIŠČANČJA
STEGNA & KRAČE AVE
NA ŽARU
Priprava: 15 min.
Čas pečenja: 10 min.
SESTAVINE
- 500 g piščančjih stegen in krač AVE ali stegen
brez kosti in kože
- 100 g sveže mete
- 200 g jagod
- česen
- oljčno olje
- 1 žlica masla
- sol, poper
PRIPRAVA
Meto nasekljamo na majhne koščke, zmešamo s
strtim česnom in oljem, solimo in lahko popramo.
Marinirano meso vzamemo iz embalaže in pustimo približno 15 minut pri sobni temperaturi. Položimo na ogret žar in premažemo z metino omako.
Med pečenjem meso obračamo in dodatno namažemo z omako. Postrežemo še toplo z jagodami.
Domači vrt
Janez Gjergjek,
Radenci
21
maj 2011
Olga Varga
Nataša Juhnov
Vedno urejen Bašev vrt
B
aševi so doma tam, kjer je veliko rož,«
nam je povedal mimoidoči gospod, ko
sva ga z Natašo povprašali po gospodu Vladu
Baši. Tudi naključni turisti so že spraševali,
ali imajo na prodaj kaj rož. Prvič sem bila na
vrtu družine Baša iz Ižakovec pred dvema
letoma. Že takrat sem opazila v vrtu neverjetno usklajenost in željo po čim več novih
rastlinah. Ne samo okrasni vrt, tudi sadni in
zelenjavni sta v najboljši kondiciji. Zelenjava
je bila že pred desetim majem vsa posajena,
in sicer so zasadili lastne sadike. Gospodar
Vlado je upravičeno ponosen ne samo na
posamezne rastline, ampak na celotno
dvorišče, sedemnajstarsko parcelo. Trata je
bila že dvakrat pognojena. Ob pohvali, da je
trata lepa, gospod Vlado pove, da poleti ne
varčuje pri zalivanju in tudi proti širokolistnim plevelom škropi. Prvo zasnovo za vrt
so mu naredili pred tridesetimi leti vrtnarji
iz soboškega Vrtnarstva, pozneje gospod
Matko iz Kapce. Zdaj izboljšuje, sadi, išče
rastline, se izobražuje sam. Zamisli in ideje za
preureditev in spreminjanje vrta nastanejo
pozimi. Spomladi je »akcija«. Tudi skupina
rododendronov je bila odstranjena zaradi
gradnje nadstreška za avto.
»Sedemindvajset let sem bil poslovodja pri
Potrošniku, tam je moralo biti vse na svojem
mestu, zato sem doma ravno tako dosleden,«
pove s kančkom zadovoljstva. Pri delu mu pomagajo žena Marija, hčerka, ki je diplomirana
varstvoslovka, in sin. Brunarica, obložena z
zasajenimi koriti na dvorišču, je narejena za
razna družinska praznovanja. Zraven je ribnik,
kjer so razne ribe, saj je Vlado tudi strasten
ribič. Ob ribniku so posajene različne trave,
položene sotinske skale in nedaleč vstran
raste povešava cvetoča karagana, rdečecvetni
glog. Majhna klopca za počitek, krmljenje rib
in snovanje idej za naprej. Rastline so živa
bitja, pripoveduje Vlado, pri urejanju pa je
pozoren na posamezne detajle, ki jih skuša
kar se da nemoteče vključiti v celoten videz
vrta. Senčna greda vzdolž garaže je posajena s
hostami, pred njo pa je rdečelistni pahljačasti
javor s petnajstletno tradicijo. Marsikatera
Vladova osebna značilnost se skriva prav v
podobi urejenega vrta, vendar je hkrati namenjen tudi za uživanje.
Grmovnice: pomladna tamariska je obložena s
svetlo rožnatimi cvetovi, ruj je posebno zanimiv
med cvetenjem, sicer pa zanimiv z rdečo barvo
listja vse leto, gnezdasta smreka, obrezan klek.
Gospod Vlado je član Ribiške družine Murska
Sobota že 43 let in predsednik beltinske
ribiške temeljne enote, zato ima ribnik tudi na
domačem dvorišču.
Hrastova miza za posedanje s tridesetletno
cedro in rdečim javorjem
Brunarico vsako leto prebarvajo z zaščitno
barvo, ki je odporna proti soncu in vodi.
Strokovni nasvet
Okrasne trave za vašo gredico
Okrasne trave najlepše uspevajo na sončnih, tudi manj zahtevnih legah. Posadimo
jih samostojno ali v kombinaciji s cvetočimi
trajnicami. Različne vrste perjenk, nežne
bodalice, medene trave, bilnice in kitajski
trst prezimijo tudi zunaj. So različno velike
in tudi listje je raznih barv. Trave obrezujemo spomladi. Poseben čar dajejo trave tudi
pozimi. Pa tudi modne so.
Pušpane obrezuje gospa Marija.
Skupina različnih
trav, primernih za
sončna rastišča,
med njimi so tudi
novosti.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 22
22
maj 2011
Paul McCartney se
je ponovno zaročil
Medtem ko Heather Mills s svojo vegansko hrano osvaja
Slovenijo, se je njen bivši mož Paul McCartney ponovno zaročil. Razveza s slavno manekenko ga je stala 50 milijonov
dolarjev in malokdo je verjel, da bo hotel Paul znova stopiti
pred oltar. 68-letni nekdanji član skupine The Beatles ni
izgubil vere v ženske in zakon in tako je v teh dneh zaprosil
17 let mlajšo ameriško podjetnico Nancy Shevell, s katero
sta skupaj že štiri leta. Podaril ji je prstan, vreden 650 tisoč
dolarjev, in ji obljubil lepo skupno prihodnost. Paulu se
verjetno ni treba bati, da bi bila Nancy z njim samo zaradi
denarja, saj je podpredsednica enega največjih prevozniških podjetij v ZDA, ki je v lasti njene družine. Vseeno pa
sta podpisala predzakonsko pogodbo, da ob ločitvi drug
od drugega ne bosta ničesar zahtevala.
p en
46
Norveški kralj in kraljica v Sloveniji
Slovenski predsednik Danilo Türk in njegova žena
Barbara sta se v teh dneh
pogosto znašla na straneh,
kjer pišejo o dogajanju na
evropskih kraljevih dvorih.
Norveški kralj Harold in
kraljica Sonia sta za nekaj
dni obiskala tudi Slovenijo,
kjer ju je pričakal slovenski predsednik s soprogo.
Skupaj so se sprehodili po
Ljubljani, si ogledali nekaj
znamenitosti, potem pa so
jih povabili še na slavnostno
večerjo v rezidenco na Brdu
pri Kranju. Potovanje je
kraljevi par s spremstvom
nadaljeval na Hrvaškem,
najprej se je ustavil v Zagrebu, potem pa je obiskal
Dalmacijo in Šibenik ter
užival v soncu.
Vihrav moški, skrben oče Gostje na mizah
Eros bo dobil hčerkico
Italijanski pevec Eros Ramazzotti je v teh dneh v velikih
pričakovanjih, bolj kot oder in mikrofon pa ga vznemirja
misel, da bo kmalu postal še enkrat očka. Prepričan sem,
da bo to čudovita deklica, je nedavno izjavil. Punčka naj
bi prišla po pričakovanjih na svet čez kakšna dva meseca,
pričakujeta pa jo skupaj z veliko mlajšo voditeljico in igralko Maricio Pelleginelli (23). Medijem je tudi zaupal, da jo
bosta poimenovala Raffaella Maria. Najpomembnejše pa
mu je, da bo njegovo punčko sprejela tudi njegova starejša
hčerka Aurora (14), ki jo ima iz svojega prejšnjega zakona
z voditeljico Michelle Hunziker.
Gaga presegla samo sebe
Lady Gaga (25), ki je še bolj kot
po svoji glasbi znana po svojem
videzu, s katerim preseneča, šokira in vzbuja pozornost, je spet
presegla samo sebe. Na svoji
promociji novega albuma Born
This Way v Mexico Cityju se je
pojavila v dolgi modri, vendar
prozorni obleki, ki je več odkrivala kot zakrivala. Ampak kot da
to ne bi bilo dovolj, si je obula
čevlje z vsaj trideset centimetrov
visokimi petami, s katerimi je
komaj hodila. Potem pa je sedla
na motor in pozirala fotografom.
S tem pa je spet dosegla samo to,
da bolj kot o njeni glasbi pišejo
o njenem videzu. Lady Gaga je v
tem je edinstvena.
Čeprav si Colin Farrell težko najde partnerko, ob kateri bi
se umiril in živel normalno življenje, je Colin izjemno skrben
in potrpežljiv oče. Ima leto in pol starega sina Henryja, od
njegove mame igralke Alicje Bachleda - Curus pa se je ločil šest
mesecev po njegovem rojstvu. Ima tudi sedem let starega sina
Jamesa, ki ga je dobil, ko je bil v zvezi z modelom Kim Bordenave. James ima zaradi težke genske bolezni težave v razvoju,
zato se igralec vsak prost trenutek trudi, da ga preživi s sinom,
mu pomaga in mu omogoči čim bolj kakovostno otroštvo.
Zanj je rekel, da mu je prinesel v življenje blagoslov.
Le kaj bi rekli gostje, če bi nekdo kar naenkrat zaplesal
po mizi, na kateri je vaša skodelica kave ali kosilo. Nič manj
čudno ne bi pogledali tudi, če bi bil to plesalec in koreograf
Benjamin Millepied (33), znan tudi kot zaročenec Natalie
Portman. Pa ga ni prevzel vznesen trenutek, ampak je bil
ples po mizah del snemanja za reklamo Yvesa St. Laureanta
v New Yorku. Najprej je plesal po mizah neke restavracije,
potem pa se je zapletel z gostjo, ki jo je v reklami upodobila igralka Jessica Saund. Snemanje se je končalo brez
politih miz.
Iglesiasa ujeli s tremi
Kaj Julio Iglesias počne (68) s tremi lepoticami
v rajsko modrem morju,
je vzbudilo zanimanje pri
mnogih medijih, ki so objavili zgovorne fotografije.
Julio, ki se je lani poročil s
svojo dolgoletno partnerico,
s katero sta skupaj dvajset
let in imata pet otrok, pa
se je po tem dogodku vrnil
domov k svoji ljubljeni ženi
Mirandi Rijnsburger. Morda
pa je šlo le za snemanje
videospota za kakšno novo
skladbo v latinoritmih ali
oglas.
Sicer pa je manj nevarno,
če ga kamera ujame s tremi
dekleti na javnem mestu
kot pa z eno na kakšni skriti
plaži.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 23
47
23
maj 2011
p en
Ločitev igralca in donedavnega
guvernerja Schwarzeneggerja
Švarci, v kakršnega
se je zaljubila
Maria.
Družina, ko so
še izžarevali
družinsko srečo.
Donedavni guverner Kalifornije in hollywoodski akcijski heroj z avstrijskim naglasom Arnold Schwarzenegger (63) se je
na presenečenje mnogih nedavno razšel s
svojo ženo Mario Schriver (55) iz dinastije
Kennedy, s katero sta bila poročena 25 let.
Švarci, ki je v svojih filmih neštetokrat rešil
svet, reševal Ameriko, zdaj ni mogel rešiti
svojega zakona. Veljala sta za popoln par s
štirimi otroki, rumeni mediji pa niso odkrili
pomembnejših škandalov, razen tega, da je
rad pogledal za kakšno drugo. Novico sta
objavila skupaj in povedala, da sta se za
ločitev odločila po globokem premisleku
in mnogih pogovorih.
Čeprav ne živita več skupaj v petmilijonski luksuzni vili v bližini Los Angelesa, saj
se je Maria izselila, bosta otroke vzgajala
skupaj. Še vedno pa ni znano, kje bodo živeli
njuni otroci, ki še vedno hodijo v šolo. Prvo
hčerko Katherine sta dobila leta 1989, dve
leti pozneje Christino, prvi sin Patrick je
prišel na svet leta 1993, pred 14 leti pa sta
dobila še Christoperja.
Arnold se je rodil v manjši vasi blizu
Gradca, z Mario pa sta se spoznala v 70.
letih na humanitarnem teniškem turnirju.
Ona je bila mlada televizijska novinarka,
Arnold pa že znan hollywoodski igralec in
mišičnjak. S prijateljicami so se zabavale
v družbi mišičnjaka, otipavale njegove
bicepse in se nasmihale ob njegovem akcentu, dokler ni preskočila iskrica. Nihče
ni verjel, da bi lahko bila njuna zveza daljša
od romance. Kmalu za tem, ko je leta 1983
Arnold dobil ameriško državljanstvo, sta se
Pirati s
Karibov v
Disneylandu
poročila. Čeprav sta imela v politiki različne
poglede, saj je Maria podpirala demokrate,
na zadnjih volitvah Obamo, Arnold pa je bil
zaprisežen republikanec, sta se v osebnem
življenju in za hollywoodske razmere kar
dobro razumela.
Pomembna prelomnica v njunem življenju je bila leta 2003, ko je bil Schwarzenegger na predčasnih volitvah izvoljen za
guvernerja Kalifornije (kasneje je bil izvoljen še za en mandat). V novo odgovorno
funkcijo je vložil vso pozornost, in ker mu
je družina ob tem stala ob strani, se je Maria
odpovedala karieri novinarke pri televizijski hiši NBC. Veljala je za odlično novinarko
in je za svoje delo prejela mnoga priznanja.
Namesto raziskovanj novinarskih tem pa
se je kot prva dama Kalifornije posvečala
humanitarnemu delu in pomagala kulturnim ustanovam. Svojo humanitarnost pa
je Arnold pokazal s tem, da je vseh sedem
let vlogo guvernerja opravljal brezplačno,
pri čemer je izgubil, kot so izračunali, 200
milijonov dolarjev.
Medtem ko je bil Arnold zaradi svoje kariere pogosto odsoten, je Maria skrbela za
družino in otroke, časa pa njen mož ni našel
niti tedaj, ko ji je umrl oče, na katerega je
bila zelo navezana. Da je v osebni krizi, je
Maria prijateljem sporočila po Facebooku
in jih prosila za nasvet. Na koncu sta skupaj
spoznala, da je med njima takšna razlika,
da je najbolje, da gresta narazen. Švarci se
bo v prihodnje zopet posvetil snemanju
akcijskih filmov, Maria pa razmišlja, da bi
se zopet posvetila novinarstvu.
Kako se Halle
zabava s
hčerkico
»Johnny Depp je tako duhovit in poln
presenečenj, da sem vlogo v filmu Pirati
s Karibov Z neznanimi tokovi sprejela, še
preden sem prebrala scenarij,« je povedala
španska igralka Penelope Cruz (37). Toliko
bolj, ker sta pred desetimi leti skupaj zaigrala v filmu Blow in se odlično zabavala.
Penelope in Jonny sta bila tudi glavni zvezdi
na svetovni premieri četrtega dela Pirati s
Karibov, ki so jo pripravili v Disneylandu na
Floridi. Na premieri so se pojavili igralska
zasedba z režiserjem Robom Marshallom
ter drugi zvezdniki in zvezdnice, ki so jih
lovile kamere in fotografi. Premiere so se
lahko udeležili tudi navadni smrtniki, ki pa
so za vstopnino morali odšteli tudi po tisoč
evrov. Akcijsko pustolovsko komedijo v 3Dtehniki si za nekaj evrov lahko ogledamo
tudi v naših kinematografih.
Igralka in oskarjevka Halle Berry (44),
ki ji življenje ne prizanaša, saj ima mnoge
slabe izkušnje z moškimi, skuša ujeti vsak
lep trenutek s svojo hčerkico Nahlo Aubry
(3). Ujeli so ju, kako se zabavata v parku
Coldwater na Beverly Hillsu. Kar bosi sta
se igrali v toplem pesku, čofotali v umetnem potoku, nabirali rože in s sladoledom
uživali v sončnem dnevu. Igralka si zelo
prizadeva, da njen bivši partner in oče
hčerkice, model Gabriel Aubry, ne bi bil
preveč v stiku z Nahlo. Ta namreč zahteva
skupno skrbništvo za deklico. Halle pa je
odnose z očetom zaostrila še posebno po
tem, ko je izvedela, da se Gabriel dobiva
s Kim Kardashian, zvezdo resničnostnih
šovov.
BARVA CMYK datum: 26. 05. 2011 VESTNIK/PEN stran 24
24
p en
maj 2011
48
Po košček kruha, po zrno soli,
c
e
š
po prgišče besed …
oro
K
i
n
i
ž
u
r to
d
k bo
o
S
v
Končno smo se odpravili na najkrajšo možno
pot. Od Žute kuče do Koroščevih, no, do tja, kjer
jih vsi vse najdemo, res ni daleč. Irma, Nataša in
spodaj podpisani smo povsem preroško izbrali
tokratne junake pričujoče strani. Zunaj je prvič
letos pošteno, res pošteno pripekalo. Senca in hlad sta postala suho zlato dneva,
kot voda sredi puščave in še bi lahko nakladal. A hiša ob vzhodni meji soboškega
pokopališča premore več kot zgolj to. Nekaj stiskov rok in že smo smuknili v
šoksobo z naravno klimo, takšno kamnito. Mene je na koncu že malo zeblo.
Nesojen mizar
»Brez starca ni udarca!« Izjava, s katero je nemudoma dokazal svojo fizično in psihično žilavost simpatično vehementen Jože Korošec.
Gospod, ki je že dodobra seznanjen z nošenjem sedmega križa, a mu
ta več kot očitno ne dela težav. Takoj prevzame vlogo prvega govorca
in prebijanje ledu je zanj mačji kašelj. Kako tudi ne, ko pa že šest
desetletij kleše in prebija kamenje, kamne, skale, marmor, kaj vem še
kaj in kako se vsem tem gmotam tudi strokovno reče. Ja, kamnosek
Korošec. To je ta! Pa tudi njegova žena Tončka, sin Oliver z ženo Slavico in hčerko Sandro so bili prisotni, med tem ko je bil Dorian zaradi
študijskih obveznosti odsoten. Ne pozabijo omeniti niti preostali
članici širše družine, hčerke Mojce in njene Taje. »Majster« Korošec
senior je pripravljen. Kozarci, za kapljico dve osvežitve, niso niti še
pošteno razdeljeni, že vihti albume s fotografijami, kaže na steno, kjer
visi uokvirjen članek iz Vestnika v začetku sedemdesetih. Na njej pa
najstarejši in najmlajši član soboške »plej bande«. Takratni benjamin
na »drumnici« ni bil nihče drug kot danes visokorasli hrust Oliver. A o
tem nekoliko kasneje. Jože takoj začne z uro zgodovine kamnoseštva.
Če strnemo, gre nekako takole. Pred nami je fotografija s stricem, ki
je bil podobar (kipar in slikar). Ta naj bi vplival na poklicno usodo
njegovega očeta Janeza, ki se je šel v Maribor izučit za kamnoseka.
Leta 1924 se je vrnil v Soboto v delavnico mojstra Močnika. Tam je
začel tudi Jože. »Približno leta 1948. Mlad sem prišel za vajenca, a sem
bil na koncu vsem »majster«. Tudi očetu. S šestnajstimi sem postal
pomočnik. Imel sem svoj kruh. Zelo mlad sem se odpravil na delo v
osrednjo Slovenijo, pa vojska je bila vmes,« razlaga in za nekoga, ki
mu vmes »crkuje« pisalo, nameče toliko podatkov, da že dobiš napad
tesnobe. No, seveda, tako hudo sploh ni bilo. Ravno obratno. Človek
bi ga kar naprej poslušal in vmes sanjal, da bi bilo o Jožetu Korošcu
treba posneti dokumentarec. O tistem golobradcu, ki je ustvarjal
spomenike, posvečene partizanom, žrtvam fašizma, borcem NOB.
Ja, to ni bil mačji kašelj. Šlo je za pomembno reč. Med drugim so jo
zaupali tudi njemu in več kot očitno z razlogom.
»A sem se najprej začel učiti za mizarja. Po tednu dni me je mama
'doj zgučala'.« Ah, pa ne da spet te mame vedno vedo, kaj je najboljše.
Očitno, kajti če ne bi bil kamnosek, ga pot ne bi zanesla v Belo krajino.
Tam je namreč spoznal devetletno deklico Tončko.
Neveljavna poroka?
Med delom v Beli krajini je Jože stanoval pri gospe, ki je bila Tončkina teta. Tudi ona je bila zaradi takšnih in drugačnih razmer v njeni
hiši. Če si danes frajer z najboljšim tabličnim računalnikom, si bil
takrat frajer z drugimi rečmi. Televizije ni bilo, radijski sprejemniki
redki. Vendar pa je imel Jože s seboj trobento. Že od leta 1946 je trobil
Mlad mojster Jože pozira pri delu. Da je
umetnik, mu je dejal že ravnatelj vajenske šole.
Razliko med umetniki s talentom pa, poleg
marljivosti, da zgolj strast do dela. Te mu ne
manjka še danes. Uspešno jo je prenesel na
ženo in druge člane družine.
v tenor ali bariton, in to v Pihalnem orkestru Murska Sobota. Veščina, ki mu je prišla še kako prav. Saj veste, z glasbo so ti marsikatera
vrata na stežaj odprta. Jože je bil glavna »faca«. »Včasih sem šel po
ulici, igral na trobento in za mano se je v zelo kratkem času nabrala
kopica otrok. Ali pa tista, ko sem moral stanodajalcu, vsi smo že bili
v pižamah, in njegovi družini zaigrati eno za 'lahko noč'.« Njegova
žena pa ga z neminljivim žarom v očeh dopolni: »Že kot otrok sem ga
rada poslušala, kako igra na trobento.« Njune poti so se z njegovim
odhodom ločile. Nakar je do njega prišel glas iz Gorenjske. Tončka se
je namreč po končani osnovni šoli odpravila s trebuhom za kruhom
v Tržič. Ob pomoči njenega bratranca, ki je bil tudi kamnosek, je Jože
slišal, da »Tončka skozi sprašuje za tebe. Pa sem si rekel, ajd', grem,
da vidim deklico, in sem srečal odraslo dekle.« Od tu naprej si lahko
zlahka predstavljate. Poročila sta se v Ljubljani, in to brez dokumentov. Tončka si je podatke kar izmislila. Kmalu se jima je rodil Oliver
in sledila je dokončna selitev nazaj v Prekmurje.
Naj bo miličnik!
V šestdesetih dela ni manjkalo. Gradbeništvo je bilo v razcvetu.
»Na Komunali, kjer sem bil zaposlen, smo delali v izmenah. Pa sem
si mislil, zakaj bi se tam razdajal, če lahko z isto količino dela, podkrepljenega z lastnimi izkušnjami in znanjem, zaslužim prav toliko,
sam.« Pisalo se je leto 1964. Prvo delavnico je registriral kar na prostem. »Navedel sem, da je to delo, ki se dela na prostem.« Od tu naprej
krene posebna zgodba o tem, kako so prišli do svoje hiše, a pustimo
to za kasnejše branje. Skratka, obrt je napredovala, rasla. Delali so
povsod. Tudi v Budimpešti, Porabju, celotni Sloveniji, a se je mojster
držal svoje filozofije: »Nikoli nisem hotel iti na veliko. Kajti kaj hitro se
zgodi, da delaš vse in hkrati nič.« Kot da je hotel povedati, da je zanj
kamnoseštvo, kakor za tistega strica podobarstvo, tudi umetnost. Hja,
glede na to, da v hiši prevladuje poleg težkih zvokov strojev in žag
tudi zvok koračnic in še katere priredbe, je genski zapis Koroščevih
preprosto razumeti. In že smo pri genetiki. Oliver kot prvi potomec,
ki je z zgodnjim vstopom med godbenike že prevzel del družinske
dediščine, postane »tarča« vprašanj o nasledstvu. Besedo ponovno
prevzame Jože: »Nisem želel, da postane kamnosek. Naj gre za miličnika, sem si mislil. On pa naenkrat, da bo delal doma. Nikoli ga nisem
silil, sicer pa je itak že kot otrok ves čas pomagal. Tudi ko se je ob
petkih vračal v Soboto, je takoj zavil v delavnico. Bil je plačan kot vsi
drugi, a je tudi moral prispevati za gospodinjstvo,« pojasni zgodovino,
»takrat smo vsi delali, še Oliverjevi bratranci. Takrat je bilo veliko dela.
Sploh z umetnim kamnom.« Kaj pa danes? Do besede pride mlajši
»majster«, ki goji očetovo filozofijo širjenja obrti. »Kriza se ne pozna
preveč. Letos, lahko povem, še kar gre. Imamo tudi dva zaposlena.
No, saj bi vzel še koga zraven, a zakonodaja delodajalcem ni priza-
Naši sogovorniki ob obisku: Slavica, Oliver, Tončka, Jože in Sandra Korošec
Oče in sin. Oliver je danes tisti, ki nosi glavno breme obrti, a
brez obiska »staroga majstra« ne mine niti en dan v letu. »Brez
starca ni udarca!« je parola, ki pojasni vse.
nesljiva.« Oliver pa ni tisti tip mojstra, ki pohaja okoli in 'šminkira',
med tem ko zaposleni delajo. Kot pove, je rad zraven. »Enostavno,
takšen sem.« Zanj pa je, kot se za pravega obrtnika spodobi, največja
nagrada zadovoljstvo stranke. Oliver je pred leti dodobra spremenil
videz delavnice, nakupil nove stroje. Tovrstni razvojni korak je bil
potreben. Da niso zgrešili, pričajo še vedno zadovoljne lastovke, ki
ostajajo v delavnici njihove zveste spremljevalke že vrsto let.
Glasba, firma, žena
»Dedi je najprej poročen z glasbo, nato s firmo in šele potem pride
na vrsto babica.« S temi besedami vnukinja Sandra opiše ne samo
dedka, temveč celotno gibalo družine Korošec. Pihalna godba, plej
banda, godba na pihala, kakor koli že. Koroščevi so z njo okuženi.
Sandrin praded je začel že leta 1933. »Glede godbe nisem imela
izbire,« resnobno pojasni flavtistka in hčerka aktualnega predsednika Pihalnega orkestra Murska Sobota. Tudi njen brat Dorian
pihne v klarinet ali pa zgrabi palice. Tudi njuna mama, Oliverjeva
žena Slavica, ne more brez godbe. S Koroščevimi se pač poročiš
tudi z godbo. »Sem podporna članica iz ozadja. Skrbim za papirje,
administracijo. Lahko rečem, da sem popolnoma vpeta v dogajanje
doma. Tako v delavnici kot godbi.« Slavica, sicer zaposlena »na vroči
liniji« (rezervacije, op. p.) v Termah 3000, se ima za zelo potrpežljivo
osebo. »Ja, Oliverja sem včasih čakala tudi do tri ure, da je prišel na
'randi', ker je bil zaposlen v delavnici.« Dlje si v super hladni kletni
šoksobi, bolj ti je jasno, da nisi pri kamnosekih. Si pri glasbenikih.
Muzika je tisto, kar drži dušo pokonci. Razvijajo se vse mogoče debate. Od tega, kako neprijazen godbi je učni sistem glasbenih šol,
do anekdot z gostovanj, do prijateljskih odnosov z bakovsko godbo.
Vse do pic na vajah. Jože pove, da zmeraj, ko kdo praznuje, naročijo
pico. »Včasih na koncu vaj vprašam, ali danes ne bomo nič jedli.« Po
njihovem mnenju je godba prostor, kjer ni medgeneracijskih razhajanj, kljub temu da je med najstarejšim in najmlajšim godbenikom
60 let razlike. Morda pa zaradi tega v njihovem repertoarju najdete
skladbe Cockerja ali Robbyja Williamsa?! »'Point' vsega je druženje,«
še pove Sandra, ki je kot absolventka likovne pedagogike že vpeta
v kamnoseštvo. Portreti, gravure, delo v delavnici. »Fala bougi 'ma
žilico,« so enotni v en glas in ponovno obudijo razpravo o genskem
zapisu in »stricu podobarju«. Za nasledstvo v godbi se ni bati, kaj pa
kamnoseštvo? Sandra že prispeva. Brat Dorian, sicer gradbenik, ki
študira zgodovino in filozofijo, pa je babici nedavno zaupal, naj ne
skrbi, da še »vse visi v zraku«.
O Koroščevih bi lahko spisal še dve, tri strani. Kajti tam kjer je
strast so doma zgodbe in tej družini strasti ne manjka!
Natalija Juhnov
Jernej Šavel
Eden izmed spomenikov, posvečenih NOB.
Nastal je z golimi rokami mojstra Korošca
starejšega. Seveda ne čez noč. Ta stoji v
Preserju, tistemu bližje Vrhniki. V Sloveniji
jih je še kar nekaj, ki so prišli izpod njegovih
rok.