Mont blanc(1).pdf

Mont Blanc 2011 »Odprava bela gora« (julij 2011)
V soboto 2.7. 2011 je ob 13.57 zaplapolala zastava Sindikata železničarjev Slovenije na
najvišjem vrhu Evrope, Mont Blanc (4810 m). V družbi štirih sotrpinov sem se uspešno
povzpel na kupolo gora Alp, z eno besedo Vrh na tem koncu sveta.
Prvi vzpon na vrh tega ledenega kolosa pred več kakor 200 leti, 8. avgusta 1786 štejemo za
začetek alpinizma. Masiv Mont Blanca (slovensko Bela gora) se nahaja v Savojskih Alpah na
meji med Francijo in Italijo, vrh leži v Franciji. Moram omeniti, da pogosti nagli vremenski
preobrati na Mont Blancu v zelo kratkem času spremenijo mirne in soncu močno oblegane
običajne poti v človeku sovražen pekel. Ta nedolžno pobeljena pobočja so videla že nešteto
dram. Nerazsodnost zaradi izčrpanosti in neprilagojenosti na višino, nenadne nevihte,
podhladitve, v megli in sneženju izgubljena sled ter padci v razpoke vsako leto pripomorejo k
skoraj trimestnemu številu žrtev. Pa čeprav reševalni helikopterji Gendarmerie ob
primernem vremenu za letenje ponesrečence spretno pobirajo, tako da marsikdo, ki bi bil
včasih že pokopan, preživi.
Proti najvišji kupoli Alp
smo se odpravili v
večernih urah 30 junija
iz Ljubljane in prispeli
pod cilj v zgodnjih
jutranjih
urah
naslednjega
dne.
Vožnja je potekala
preko Italije skozi
Mont Blanški predor v
Chamonix in nato dalje
do St. Gervaisa. Za 750
km dolgo pot z
vmesnimi
postanki
smo potrebovali dolgih
8 ur vožnje. Iz St.
Gervaisa smo se z zobato železnico povzpeli do postaje Col de Voza (1653 m). Povzpeti bi se
morali z vlakom do končne postaje Nid D’aigle (2380 m), vendar smo morali zaradi popravila
zobate železniške proge izstopiti že tu. Od tu dalje smo imeli 4 ure vzpona do koče Tete
Rousse (3167 m) in nato še dobri 2 uri do koče Aiguille du Gouter (3817 m). Vzpon smo
pričeli s strmo bližnjico proti železniški postaji Bellevue (1794 m) kjer se konča gozdna meja
in od tam dalje v ključih po levi skalni stopnji do zgruščene kotanje. Spremljala nas je
edinstvena pokrajina z neboječimi pogledi kozorogov. Nad zgruščeno kotanjo pa je
živopisanega cvetja konec. Tu in tam pripleza izza skale še kak kozorog, pokrajina pa z razbito
kamenino granitom izgleda kot odlagališče rjastega železa.
V nadaljevanju smo bili po četrti uri hoda že na prvem ledeniku kjer stoji na majhni ploščadi
desno koča Tete Rousse (3167 m). Na ledeniku pred kočo nam je gorski policist preprečil
nadaljni vzpon do koče Aiguille du Gouter, kajti koča je bila prenatrpana in ni več sprejemala
plezalcev. V tujini je običaj, da imajo pri nočitvah prednost gorski vodniki s svojimi klienti in
tako smo si bili primorani prenočišče urediti v koči Tete Rouse. Začuda smo tu dobili
prenočišče na skupnih ležiščih. Ker nismo imeli časa za višinsko aklimatizacijo nam je
pomankanje kisika že tu povzročalo rahle glavobole. Lajšali smo si ga z posedanjem in
dremanjem z mislimi na jutrijšni dan. Med tem pa nad nami opazovali dramo reševanja
plezalcev s helikopterjem. Dvakrat dnevno je potrebno reševanje ljudi, ki se poškodujejo pri
izredno nevarnem prečenju ozebnika malo višje, po katerem iz 600 metrov visoke stene
neprestano grmeče padajo izstrelki kamenja. Prvotni plan je bil vstati ob 1 uri zjutraj in ob
1.30 pričeti z vzponom. Vendar nas je presenetilo vreme. Kljub dokaj stabilni napovedi
vremena je na gori pihal veter okrog 100 km/h, kateri pa je proti naslednjem popoldnevu
izgubljal svojo moč. Tako smo prvotni plan spremenili z odločitvijo, da gremo kljub vetru
proti vrhu in se sproti prilagajati razmeram.
Po drugem planu smo še
malo pospali in vstali ob
3.30 uri in ob 4 uri pričeli
z vzponom. V samem
začetku vzpona preko
Aiguille du Gouter smo
prečili že tolikokrat
tragično
omenjeni
nevarni
koluar.
Nadaljevali smo po
desnem skalnem rebru
razbite granitne stene in
v
poplezavanju
II
težavnostne stopnje v
dobrih 2 urah dospeli do
koče Cabane de I’Aiguille du Gouter, ki stoji na zahodni strani tik pod vrhom Aiguille du
Gouter. Koča je bila res natrpana s plezalci vsega sveta. Vsi so bili zbrani tu in čakali na
ugodne razmere za naskok na vrh. S težavo sem v tej gneči prišel do termovke toplega čaja.
Sledil je posvet in odločitev. Gremo na vrh. Po parih smo se s tovariši navezali na vrv
imenovano ledeniška naveza in zopet v ključih šteli korake in v glavah poslušali razbijanje
srca. 40 korakov počitek, 40 korakov počitek. Vzpenjali smo se v smeri preko vedno bolj
strmega pobočja do bivaka Vallot (4362 m). Bivak Vallot je zgolj preživetvena škatla za nujne
primere. Tu je sledil krajši postanek, da smo se naveze zbrale skupaj in utrujena telesa
napolnili z energijo pred zaključnim vzponom na vrh. Od tu se je že občasno prikazoval naš
vrh izza oblakov s katerimi se je veter prav otročje poigraval. Nekateri prej, nekateri pozneje,
ampak od bivaka Vallot naprej smo vsi spoznali pravi pomen višine in orkanskega vetra,
kateri je preko vršnega grebena Les Bosses (4513 m) pometal že prav po himalajsko. Po
naših ocenah je pihal okrog 80 km/h pri temperaturi -15 C, kar pomeni občutek mraza -33 C
“windchill”. Ob močnejših sunkih vetra pa smo napredovali tudi po vseh štirih in se ob tem še
borili z glavoboli in hlastanjem po zraku.
Vrh je bil okoli 14 ure rezerviran
samo za nas. Fenomenalni
razgled okrogle Evrope so
zakrivali oblaki, smo ga pa zato
bili deležni že 100 metrov nižje
na grebenu. Od koče do vrha
smo hodili dobre štiri ure.
Panorama s samega Mont
Blanca me ravno ni zadovoljila.
Nad nami ni ničesar več, pod
nami pa ni točke, na kateri bi
lahko počilo oko. Počutil sem se
kot človek, kateremu so se
izpolnile vse želje tega sveta.
Ničesar nimam več za čemer bi še strmel. Kajti to, kar mi je tu ponujeno, si lahko ogledam
tudi z letala. Na vrhu v vetru vztrajamo kratek čas, skušam si čimveč vtisniti v spomin in hitro
nazaj navzdol. Greben se mi ne zdi več tako ozek. Lepo je. Navzdol gre precej hitreje. Kmalu
smo spet pri bivaku Vallot. Čas je za požirek čaja, med pitjem od ugodja in utrujenosti kar
zadremam. Ko se predramim dobim občutek kako majhna je vez med življenjem in smrtjo.
Gremo naprej. Sestop je potekal po isti poti na ledenik Col du Gouter in naprej spust po
skalni stopnji do koče Tete Rousse, kjer smo prespali.
Naslednji dan smo nadaljevali sestop proti dolini do postaje Bellevue, kjer nas je pričakal
zobati vlak in nato z njim v dolino St. Gervaisa. V Chamonixu smo proslavili naš legendarno
uspešen vzpon in v popoldanskem času zapustili prestolnico evropskega alpinizma polni lepih
vtisov in načrtov za v prihodnje.
Člani odprave »bela gora 2011«
Tanja, Boštjan, Joul, Goran, Aleš