RAZREDNI ČASOPIS 2.b

Comments

Transcription

RAZREDNI ČASOPIS 2.b
Poljanski svašta
v zamejstvu
JUNIJ 2014,
Časopis
dijakov
2. b
Gimnazije
Poljane
letnik 1, številka 1
Stran 2
KAZALO
Poljanski svašta,
časopis dijakov 2. b
Gimnazije Poljane,
šolsko leto
2013/14,
junij 2014
Odgovorna
urednica:
Rebeca Kokalj
Pomočnik
urednice:
Domen Iljaš
Oblikovanje:
Andrej Jerman
Landarska jama ……………………...……...…….. 5
Od Sesljana do Devina ……………………...…… 6
2. b osvojil Trst ………………………...……..……. 7
Nič ni resnično, vse je dovoljeno …………..... 7
˝Ti brumna deklica, je ta pot dober za it u
Dvin? …………………………………………..….…… 8
Portretist tržaške in goriške elite …………….. 8
Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena
pljuča …………………………………………………… 9
˝In zasmejalo se morje prostrano … ˝ ..….. 10
Leteča brata in njuna sestra EDA …………… 11
˝Zastonj je sanjati, raje realni biti!˝ ……….. 12
Slovenske književne ustvarjalke iz Trsta .… 13
Tržaškega avantgardista Avgusta Černigoja
izbrcali iz Ljubljane …………………………..…. 14
Eduardo Adolfo Corradini ……………….……. 14
Teatro Stabile Sloveno ……………………….… 15
Stoletnik Boris Pahor še vedno aktiven ….. 16
Lektura:
Domen Iljaš
Rebeca Kokalj
Jubilejni izid pesniške antologije Marka
Kravosa ………………………………..…………….. 17
Sožitje in preganjanje ……………………..……. 18
Naklada:
Dijaki 2. b na obisku Slovenskega stalnega
gledališča v Trstu ……………………….………… 19
30 izvodov
Po poteh Matkove Tine ……………..…..…….. 20
Amela Lišić: Prva ljubezen ……….…………… 21
Poljanski svašta
Stran 3
KAZALO
Intervju: Amela Lišić …………………....……… 21
Tik ob italijansko-jugoslovanski meji zgradili
Novo Gorico ..…….………………...……….…….. 23
Starokrščanski mozaiki in poslikave v Ogleju
………............................................................ 24
Nekaj misli ob obisku arheološkega muzeja v
Ogleju ………………………………………………... 25
Poljanski svašta,
časopis dijakov 2. b
Gimnazije Poljane,
šolsko leto
2013/14,
junij 2014
Piccola Roma …………………………………...…. 26
REPORTAŽA: Vrnili smo se utrujeni, a
zadovoljni …………………………………………... 27
Odgovorna
urednica:
Krščanski Oglej …………………...………...…… 30
Rebeca Kokalj
Tudi danes v Benečiji potrebujemo
Čedermace ………………………………………….. 31
Ivan Trinko ……………………………………...…. 32
Dijaki 2. b na Ravenci zaplesali rezijanske
plese …………………………………………………… 33
Zverinice iz Rezije ………….………………..….. 34
Pomočnik
urednice:
Domen Iljaš
Oblikovanje:
Andrej Jerman
Lektura:
Domen Iljaš
Rebeca Kokalj
Naklada:
30 izvodov
Poljanski svašta
Hostel Pliskovica nam je za tri dni, kolikor smo bili v njem nastanjeni, predstavljal
več kot le kraj za prenočitev, tu smo se družili, skupaj preživljali, kar nam je prostega časa ostalo, sedeli pred televizijskim ekranom in navijali za svoje nogometno
moštvo, se morda včasih tudi malo sprli, v glavnem pa si pomagali, svetovali, diskutirali, kartali, plesali ali se zabavali kako drugače.
Čeprav smo se odpravili na šolsko ekskurzijo, lahko zatrdim, da smo dali šolo vsaj malo
na stran, odmislili vse teste, ki so nas še čakali in takrat predaleč oddaljene počitnice, a
to nas ni prikrajšalo za mnogo novih, uporabnih informacij, podanih na nam zanimiv
način, ki ga verjetno ne bi bili deležni od poklicnih turističnih vodičev, za kar se moramo
zahvaliti našima profesoricama slovenščine in umetnosti, ki sta pokazali, da nista vešči
le v svoji stroki, ampak sta nam podali tudi mnogo geografskega in zgodovinskega znanja, ki je naše vedenje o območju, ki smo ga obiskali, povezalo v smiselni celoto. Tako
nismo le izvedeli marsičesa novega o tem delu Italije, temveč smo tudi znotraj teh okvirov in ravno zaradi njih razumeli dejavnike, ki delajo družbo in okolje na tem prostoru
tako kot je — edinstveno zaradi vplivov italijanske kulture, a vseeno tudi slovensko.
V svetu in družbi, ki vse bolj teži k interdisciplinarnosti, k povezovanju znanj in veščin,
so take ekskurzije dobrodošla spodbuda k temu, čemur kolokvialno rečemo »splošna razgledanost«. Takšne ekskurzije nam namreč omogočajo, da povezujemo znanja, odkrivamo nova spoznanja, izvemo nekaj o ljudeh, njihovih navadah in krajih, ki so nas zaznamovali kot družbo oz. kot civilizacijo nasploh.
V 21. stoletju se svet čedalje bolj povezuje, odnos naroda, družbe in države se na novo
definira, zato je pomembno, da širimo obzorja in se učimo živeti v strpnosti z drugimi
narodi na našem prostoru. Pretekle dobre in slabe izkušnje sobivanja so naše najpomembnejše učiteljice, toda iz njih se lahko nekaj naučimo le, če jih prenašamo na druge.
Zamejski Slovenci so nam imeli in nam imajo mnogo za povedati, le prisluhniti jim moramo, saj je na daleč vse videti krasno, kot je rekel Tacit Kornelij, rimski zgodovinar in
odvetnik; Maior e longinquo reverentia.
Železne zavese in nacionalne zaplankanosti v formi ni več — vsi smo del združene Evrope, ostale meje so le v naših glavah in takšne ekskurzije nam jih pomagajo preseči in
ustvariti kritično mnenje, ki ga, nekateri bolj, drugi manj, izpostavljamo v naslednjih
člankih.
Rebeca Kokalj,
odgovorna urednica
Stran 5
ZAMISEL ZA NEDELJSKI IZLET
LANDARSKA JAMA/GROTTA DI SAN GIOVANNI D’ANTRO
Učenci 2. b razreda smo sicer obiskali Špieter Slovenov, ki se nahaja v bližini Landarja, vendar smo vseeno mnenja, da je Landarska jama izjemna naravna znamenitost v Beneški Sloveniji, ki je obenem slikovit
zgodovinski, umetnostni in verski spomenik. Do tja se pride po dolini reke Nadiže (Natisone) bodisi iz
Čedada (Cividale) ali pa iz Kobarida čez mejni prehod Robič. Z glavne ceste zavijete v kraju Lipa (Tiglio)
in se peljete skozi Tarčet (Tacetta) do Landarja (Antro). Jama je odprta vse dni v tednu, tudi med prazniki.
‘’Lastavičje gnezdo: tista nagrbančena siva kepa, za katero te je strah, da se bo odlepila … Takšna prispodoba obide popotnika, ko se s ceste ob reki Nadiži ugleda nenavadno stavbno prikazen sredi velikanske
sive pečine; kakor da bi ugledal inačico Predjamskega gradu, le da tu ne gre za grad, ampak za cerkev.
Beneški Slovenci ji pravijo ‘’Sveti Iván čele.’’ (Kozinc, Željko. Lep dan kliče 2, Modrijan, Ljubljana 2001) .
Človek je že v prazgodovini izkoriščal ta zaščiteni kraj, ki je bil bogat z vodo, kot bivališče in prenočišče.
Kasneje so ta prostor uporabljala še druga ljudstva, npr. Langobardi. Znana je legenda o langobardski
kraljici Teodolindi oz. Slovanski kraljici Vidi, ki se je v jamo zatekla pred hunskim kraljem Atilo in ga z
zvijačo ukanila, da je opustil obleganje. Kasneje so Rimljani tam zgradili vojaško postajanko, povezano s
čedadskim obrambnim sistemom, jama pa je bila verjetno posvečena gozdnim bogovom. Zelo zanimive so
značilne figure na kamnitih policah, ki naj bi jih izklesal kipar po imenu Jakob. Izklesal je predvsem angele, glasbenike, ljudi z vrči, ženske in preroke. Iz teh figur se dvigajo polstebri, ki oblikujejo čudovite pletene dekoracije, ki so značilne predvsem za pozno gotiko ali gotiko onkraj Alp, ki je prispela v Nadiške
doline iz srednje Evrope s posredovanjem slovenskih arhitektov. Ob koncu 17. stoletja je kipar Jernej
Vrtav v poznogotsko kapelo postavil baročni zlat oltar, ki je danes postavljen v veliki vhodni avli v jamo.
V zadnjih stoletjih je jama prevzela popolnoma versko funkcijo, obiskalo jo je že veliko romarjev iz
Nadiških in sosednjih dolin, še posebaj priljubljena pa je za mladoporočence.
Viri:
Kozinc, Željko. Lep dan kliče 2, Modrijan, Ljubljana 2001. SBN 961-6357-55-7
http://oreh.pef.uni-lj.si/~markor/Landar/antro.htm
Nina Vadnjal
Poljanski svašta
Letnik 1, številka 1
Stran 6
ZAMISEL ZA NEDELJSKI IZLET
Od Sesljana do Devina
Prvi spomladanski dnevi so kot nalašč za obisk obmorskih krajev, kjer se narava že
začenja prebujati. Eno izmed najbolj zanimivih območij, tako za rekreacijo kot za
raziskovanje, je zagotovo območje med Sesljanom in Devinom.
Na tem območju je speljana ena
izmed najlepših pešpoti v celotnem
severnem delu Jadranskega morja.
Ne ponaša se le z izjemno pestro
floro in favno (tu se stikata sredozemska in srednjeevropska),
ampak ponuja tudi izjemen razgled
na Devinski grad in Tržaški zaliv.
Pot je dobila ime po pesniku Reinerju Mariji Rilkeju. Tu je živel in
ustvarjal v letih 1910—11. Eno
izmed njegovih najbolj znanih del,
nastalih ravno na tem območju, so
Devinske elegije.
Rilkejeva pot se začne ob odcepu
prometnice Devin—Sesljan. Tu
vstopimo v deželni rezervat Devinske stene. Ta obsega ozek pas morja in pa rob kraške planote, ki se po
skorajda navpičnih skalnatih pobočjih spušča v morje. Z vrha teh
pobočij se nam odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv.
Tržaški zaliv je plitek zaliv v skrajnem severovzhodnem delu Jadranskega morja in je del Beneškega
zaliva, ki si ga delijo Italija, Slovenija in Hrvaška. Obsega okrog 550
km², povprečna globina je 16 m,
najgloblja točka pa meri 37 metrov.
V njem ni otokov in čeri, razen
nekaj otočkov, ki zapirajo Gradeško
laguno na italijanski strani. Vzhodna obala, kjer leži Trst in Slovensko
primorje, je razčlenjena, najgloblje
so vrezani Miljski, Koprski in Piran-
ski zaliv. Večina zaliva pripada Italiji, meja med Hrvaškim in Slovenskim delom pa še ni natančno
določena. Morski tok v Tržaškem
zalivu je usmerjen v obratni smeri
urinega kazalca. Bibavica v Tržaškem zalivu je med največjimi v Jadranskem morju, gladina vode se
spremeni za okoli 60cm. Povprečna
slanost je 37—38 promilov, poleti
pod 35 promilov. Ker vsebuje relativno malo vode, poleg tega pa je
njeno kroženje minimalno, je Tržaški zaliv eden izmed najbolj onesnaženih delov Jadranskega morja.
Onesnažen je predvsem z živim
srebrom, ki se v zaliv steka po reki
Idrijci. Ta izpira rudniške odpadke iz
zaprtega rudnika v Idriji. Vsako
leto naj bi se v zaliv steklo kar okoli
tono in pol živega srebra, sam zaliv
pa naj bi vseboval že okoli 35—40
ton te kovine.
Žal pa je del Rilkejeve poti že nekaj
časa zaprt. Zaprl naj bi ga lastnik,
princ Turn, ki še danes živi v Devinskem gradu. Uraden razlog za zaprtje so vzdrževalna dela, a vse kaže
tudi na nesoglasja med princem in
občino. Kljub temu pa naj bi bila
zapora poti le kratkotrajna in upajmo, da bomo v bližnji prihodnosti
spet lahko uživali v vseh lepotah, ki
jih ponuja.
Peter Omejc
Pogled na Tržaški zaliv
Pogled na Devinski grad
Letnik 1, številka 1
Stran 7
T
arhitekta italijanskih korenin,
Maksa Fabianija.
Spisek znamenitosti, ki so jih
obiskali je bil dolg in razgiban;
na poti po živahnih ulicah
nekoč drugega najbogatejšega
mesta v avstrijskem cesarstvu
so si ogledali vse od rimskih
ostankov pa do različnih cerkva, med drugim stolnice sv.
Justa in pa grške ter srbske
pravoslavne cerkve.
Fabiani je znan po svoji uvedbi
avstrijske secesije v slovenski
prostor. Ob koncu 19. stol. je
izdelal urbanistični načrt za
Ljubljano — tedaj v razsulu
zaradi potresa leta 1895 — na
podlagi katerega je nastalo
današnje mestno središče.
Ponaša se tudi s številnimi
palačami na Dunaju, v Trstu in
Ljubljani, med vidnejše dosežke pa štejemo tudi obnovo
Krasa, Goriške ter Soške pokrajine, opustošenih med prvo
svetovno vojno.
orek, 8. 4. 2014 — Dijaki
in profesorji 2. b razreda so v
okviru tridnevne strokovne
ekskurzije v slovensko
zamejstvo obiskali mesto
Trst, kjer so si ogledali tudi
nekaj arhitekturnih del Maksa
Fabianija.
Izpustili niso niti ogleda največjega mestnega trga z direktnim pogledom na morje na
svetu, Trga združitve Italije. V
mestu, bogatem z različnimi
kulturami, med katerimi je
močno prisotna tudi slovenska,
pa je bilo ob vseh monumentalnih zgradbah nemogoče
zgrešiti zapuščino slovenskega
Narodni dom po požigu leta
Med njegovimi deli, ki so jih
dijaki obiskali na izletu v Trst
obiskali, pa je najbolj izstopal
slovenski Narodni dom, danes
sicer zgolj rekonstrukcija originalne stavbe, ki so jo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja
požgali fašisti.
Miha Gantar
Narodni dom danes
BARTOLOV ALAMUT — SVETOVNA USPEŠNICA
»Nič ni resnično, vse je dovoljeno«
Tržaški pisatelj Vladimir Bartol je leta 1938 izdal roman Alamut,ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja
postal velika uspešnica. Alamuta bi lahko označili kot najbolj globalno znan slovenski roman. Doslej je bil
preveden v petnajst jezikov, izšel pa v več kot v več kot trideset prevodnih izdajah. Najprej je bil Alamut
preveden v češčino leta 1946, nato pa je bil leta 1956 preveden tudi v srbščino. Leta 1958 je doživel dvojni
tržaški ponatis: v Primorskih novicah in kot samostojna knjiga. Najverjetneje je za prodor Alamuta na svetovni trg največ vplival prevod v francoščino leta 1988.
Njegova popularnost se je še stopnjevala s pojavom islamskih terorističnih napadov, posebno po 11. septembru 2001, ko je bil preveden tudi v angleščino. Roman bi lahko označili za ključ do razumevanja islamskega
terorizma. Alamut pripoveduje zgodbo o islamski verski sekti izmailcev, umeščeni v enajsto stoletje v Iranu,
na trdnjavo Alamut,v kateri vodja Hasan Ibn Saba s pomočjo verskih in vojaških učiteljev vzgaja fedaije,
vrhunsko usposobljene bojevnike, ki so pripravljeni na vsakršno dejanje in žrtev. Med branjem romana lahko
zaznamo odsev zahodnega sveta, ki ga zaznamujejo mediji. Manipulacija, ki jo izvaja Hasan in prevara z rajskimi vrtovi, sta prispodoba za medijsko manipulacijo, ki jo je vsakodnevno deležen posameznik v družbi.
Nina Uršič
Poljanski svašta
Stran 8
Pogled na
Devinski
Ti brumna deklica,
je ta pot dober za it u Dvin?
Tako popotnik
sprašuje vaščana oz.
deklico, v delu Alasie de
Sommaripe, zgodovinarja
in filologa 16. stoletja, ki
je tudi avtor prvega dvojezičnega, samo italijansko-slovenskega slovarja –
Vocabolario Italiano e
Schiavo. To ni le prvi slovar, je tudi najstarejši
ohranjeni katoliški tisk
posvetne vsebine. S tem
je želel pripraviti obširen
in izčrpen jezikovni priročnik, ki bi bil v pomoč
tako italijanskim duhovnikom pri njihovem delu
med Slovenci, kot tudi
samemu slovenskemu
ljudstvu. V delu se je najbolj naslanjal na besedišče izbrano med avtohtonimi prebivalci Devina.
Po poti od Sesljana do Devina pa se ni
odpravil le popotnik,
ampak tudi mi, dijaki 2. b
razreda. Ker nas je spremljalo sončno in razmeroma
toplo vreme za muhasti
april, smo se naužili razgleda na mirno morje.
Poleg na dih jemajoč razgled smo na poti naleteli
tudi na bunker iz prve
svetovne vojne, ki si ga je
mogoče ogledati. Pot je
kratka in je primerna za
romantični zmenek v dvoje ali nedeljski sprehod.
Vsem bodočim sprehajalcem pa bi priporočila primerno obutev zaradi
kamenja na nekaterih
delih.
Alenka Čulk
Portretist tržaške in goriške elite
Jožef Tominc povezal elito na na Tržaškem in Goriškem
Jož
ef
Portretist Jožef
Tominc, imenovan
tudi Giuseppe ali
Josip Tominc, se je
rodil v Gorici kot
sin bogatega trgovca. Njegov talent je
bil kmalu prepoznan in z denarno
pomočjo so sledila
leta študija v Rimu.
Z izjemno hitrostjo
delanja in s posebno pozornostjo do
obraza, obleke in
raznih dodatkov je
postal eden najbolj
zaželenih portretistov na tržaškem in
goriškem ter eden
najboljših slovenpovezovalno funkciskih portretistov
jo med Trstom in
sploh. Tominc je bil Gorico.
v sorodu z arhitektom Maksom Fabianijem in s slikarsko
družino Šantel.
Poleg Tržaške in
Goriške je delal tudi
v Ljubljani in na
Dunaju, umrl pa je
v Gradišču nad
Prvačino. Bil je
mojster tako skupinskih kot posamičnih portretov.
Rebecca Jane Patty
S svojim delom kot
portretist je imel
Stran 9
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča,« je poudaril
Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu in s tem označil svoj
odnos do italijanskega mesta. Vključeval ga je v svojo predstavo o
Sloveniji, saj se je zavedal pomembnosti dostopa do morja za slovenski narod. Glede problema italijanske manjšine je bil prepričan, da je mogoče manjšinska vprašanja rešiti s priznavanjem vseh
kulturnih in državljanskih pravic tujih prebivalcev.
Ivan Cankar
Poudaril je, da
bi bila »brez
Trsta, brez
morja,
svobodna,
samostojna,
demokratična
Jugoslavija
nemogoča,
mrtva že ob
rojstvu,
pokopana za
vekomaj«.
Poljanski svašta
Cankarjeva pot v Trstu se je začela, ko
ga je tržaška redakcija Edinosti povabila
v mesto kot urednika, saj so se zavedali
njegove pisateljske nadarjenosti. Toda
ponudbo je takoj odklonil, ker se mu je
zdelo, da mu mesto ne bi nudilo prave
prihodnosti, o čemer pa se je motil. V
Trstu je pogosto predaval, tam pa so
bile uprizorjene tudi nekatere njegove
drame, npr. Hlapci leta 1919.
Prvič je prišel predavat v Trst leta 1907,
da bi sodeloval pri volilnem boju svoje
stranke. V Delavskem domu je imel
predavanje o Slovenskem ljudstvu in
slovenski kulturi, v katerem je obravnaval razmerje med slovensko kulturo in
sodobnim meščanstvom. Poudaril je, da
je meščanstvo kulturi tuje, ker je ne potrebuje, ljudstvo pa kulture ne razume,
zato je treba dvigniti izobrazbeno raven.
Vendar pa so mu očitali, da ne razume
nuje, ki sili Slovence na Primorskem, da
skušajo premostiti ideološke razlike in
nastopiti enotno.
Ko se je leto pozneje spet vrnil v Trst, je
nastopil s prav tako odločno in kritično
besedo v predavanjih Trubar in Trubarjeve slavnosti ter Slovenska proza in
jezik. Predavanji, s katerima je znova
načel problem o slovenski kulturi, sta
doživeli izreden uspeh. Cankarju so se
Trst in njegovi ljudje tako prikupili, da
je začel celo misliti na možnost, da bi se
za stalno preselil na Primorsko. V zadnjem desetletju pred smrtjo, ko je začel
živeti vedno bolj neurejeno, je nato res
večkrat živel v Trstu ali v bližnji okolici.
Tam se je spoznaval s problemi in ljud-
mi ter nadaljeval s svojimi predavanji. Leta 1912 je spet nastopil pred
občinstvom Ljudskega odra s predavanjem Anton Aškerc in njegova
doba. Ko je bil spomladi 1918 spet
povabljen v Trst, je napovedal, da
bo govoril o temi z optimističnim
naslovom Očiščenje in pomlajenje.
Istega leta je imel še eno predavanje
v Trstu, v katerem je razložil svoje
poglede na sodoben politični položaj. Poudaril je, da bi bila »brez Trsta, brez morja, svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, mrtva že ob rojstvu, pokopana
za vekomaj«. S svojimi nastopi je
Cankar suvereno in ponosno odgovoril na napade šovinističnih krogov, ki so slovenskemu narodu
odrekali pravico do samostojne kulture in celo možnost obstoja.
Viri: http://sl.wikipedia.org/wiki/
Ivan_Cankar
Marija Pirjevec, univerza v Trstu:
IVAN CANKAR IN TRST
Književnost, učbenik literarne zgodovine in teorije (Janko Kos, 1989)
Minea Rutar
Stran 10
„IN ZASMEJALO SE MORJE
PROSTRANO…“
K
ette je že kot otrok izgubil mamo in očeta.
Leta 1897 pa ga je doletela nova nesreča; potrdili
so ga namreč pri vojaškem odboru, vendar mu je
nato vojaška oblast nato vojaška oblast odložila
službovanje do mature (1898). Kmalu po maturi
je odšel v Trst k vojakom, tam je zbolel za jetiko,
zaradi tega pa je bil odpuščen iz vojske. Umrl je
star komaj triindvajset let pri prijatelju Murnu v
Cukrarni.
„Čudež si, ljubica, ti naredila! “
Na molu San Carlo je cikel osmih Kettejevih pesmi.
V času ustvarjanja cikla je Kette živel v Trstu, zato
je svoje pesmi postavil na tržaški pomol. Cikel je
iz poznega obdobja njegovega ustvarjanja, ko se
je že dokončno odpovedal dekletu - Angeli Smola.
Takrat je začel pisati ljubezensko liriko, v kateri se
močno čuti občutek osamljenosti . Te občutke skuša nekako zakriti z občutki velikega mesta, mogočnega morja, razsežnostjo vesolja…Vse to upesnjuje, da bi se znebil svoje osamljenosti. Uteho išče
tudi v čutni, fizični ljubezni do neznanega tržaškega dekleta.
Eva Dolinšek
Stran 11
Na letalskem področju sta bili v začetku 20. stoletja vodilni sili ZDA (brata Wright) in Francija (brata Voisin). Trudili so se tudi Angleži in Nemci in človek si nikoli si ne bi
predstavljal, da se kjerkoli na tem področju pojavimo
tudi Slovenci. Vendar smo se. Ob bok tem pionirjem
letalstva lahko postavimo tudi Slovenca, brata Rusjan.
Brata Josip in Edvard Rusjan sta se
rodila v Trstu, očetu Francu Rusjanu in
materi Gracii Cabas. Oba brata sta že v
šoli izdelovala »letalske modele«, ki jih
je poganjal urni mehanizem, ali pa kar
elastika. Leta 1908 sta brata Rusjan v
Gorici že odprla letalsko delavnico.
Brata Rusjan sta konec septembra
1909 v svoji delavnici že izdelala posamezne dele za svoje prvo letalo. Poimenovala sta ga po Edvardu – EDA 1.
Letalo EDA 1 – dvokrilec z velikim krilom dolžine 12 metrov in 12 metrskim
trupom, je bilo izdelano v začetku
novembra 1909, vendar je bilo letalo
prenerodno da bi poletelo. Zato sta
brata Rusjan skrajšala krili z 12 metrov
na 8 metrov. Z letalom je Edvard Rusjan skušal poleteti 6. in 7. novembra
1909, vendar je »uspelo« le nekaj poskakovanj. Poskuse na letalih sta brata
izvajala v Malih Rojcah, v bližini Soče.
Tam naj bi Edvard 25. novembra 1909
prvič poletel. Letalo se je dvignilo v
zrak za 2 metra in nato nadzorovano
letelo 60 metrov.
S poletom sta se brata Rusjan v zgodovino zapisala kot pionirja slovenskega
in tudi svetovnega letalstva. Zaradi
premajhnega vzletišča in prepovedi
oblasti sta bila brata Rusjan prisiljena
poiskati novo vzletno polje, ki sta ga
našla na Velikih Rojah v bližini Mirna.
Tja sta januarja 1910 preselila vso
dejavnost in s tem nehote postavila
»temelje« za goriško letališče, ki stoji
še danes. Svoj prvi letalski dosežek je
Edvard Rusjan že nekaj dni pozneje
izboljšal in na višini 12 metrov prele-
Poljanski svašta
tel 600-metrsko razdaljo.
Kasneje brata Rusjan začneta
sodelovati z zagrebškim poslovnežem Mihajlom Merćepom,
ki jima je obljubil pomoč pri
nadaljevanju njune letalske kariere. Že kmalu za tem sta se
Edvard in Josip preselila v
Zagreb, kjer sta septembra 1910 začela gradnjo letal v
komercialne namene.
Z novim letalom sta brata Rusjan
začela turnejo predstavitev po
večjih balkanskih mestih in ga
najprej uspešno predstavila v
Zagrebu, že nekaj dni zatem, 8.
in 9. januarja 1911, pa je sledila tudi predstavitev v Beogradu.
Ta se je za Edvarda končala tragično, saj je nenaden sunek vetra
sredi poleta odlomil levo krilo
Rusjanovega letala, ki je takoj za
tem padlo na železniško progo in
pod seboj pokopalo pionirja slovenskega letalstva.
V čast Edvarda Rusjana imamo
po njem tudi danes v Sloveniji
poimenovano letališče v Mariboru, tako da lahko mirno zatrdimo, da spomin na Edvarda in
njegovo EDO 1 živi še danes.
Rok Svetanič
Stran 12
Ljubljana, 11. 4. 2014 — Bralci katoliškega tednika Družina, ki nas
je med mladimi verjetno malo (to je dejstvo, ki si ga moram priznati), lahko vsak teden na zadnji strani preberemo krajšo rubriko Credo, katere avtor je ravno Alojz Rebula. Že kot otroka, ko še nisem
razumel, o čem točno piše, me je presenečal s klenostjo in jasnostjo izražanja in bolj ko sem odraščal, bolj me je nagovarjala njegova
beseda. Družino redko preberem celo, Credo preberem vsak teden.
Alojz Rebula, vir: SAZU.
Kaj je
bolj
stvarnega
od
trpljenja?
Nisem dal zaman takega naslova:
avtor vedno poudarja realnost. V
svojih delih, v svojih spisih o krščanstvu poudarja ravno njegovo
stvarnost, vpetost v svet … V
današnji novi številki Družine v
Credu beremo o trpljenju; za Kristusa — Boga skrajnosti, za človeka
vsakdanjosti. Kaj je bolj stvarnega
od trpljenja? Morda naposled edinole smrt. Tudi o njej avtor pogosto piše; dojema jo pojem, v katerem krščanstvo postaja realno.
Alojz Rebula se je rodil 21. julija
1924. leta v Šempolaju pri Nabrežini. Maturiral je na klasičnem
liceju, kasneje pa v Ljubljani
diplomiral iz klasične filologije. To
je vplivalo na njegovo zanimanje
za antični svet, ki je pogosta tema
njegovih del. Leta 1960 je v Rimu
doktoriral, kasneje pa je poučeval
na klasičnem liceju v Trstu. Po
odmevnem dogodku leta 1951 v
Slovenski filharmoniji v Ljubljani
je bil aretiran in kasneje do konca
režima nadzorovan s strani SDV.
Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar, imata tudi tri hčere: ena
izmed njih, Alenka Rebula Tuta,
je tudi postala pisateljica. Rebula
po upokojitvi stanuje v Loki pri
Zidanem mostu.
Njegova bibliografija je obsežna,
udejstvoval se je na različnih področjih besedne umetnosti (piše
pesmi, črtice, novele, dnevnike,
drame, romane …). V njegovih
delih lahko opredelimo trojno problematiko. Manjšinsko in narodnostno vprašanje v svojih delih sicer
pogosto obravnava, pa vendar se
ne zateka k nacionalizmu, temveč
zagovarja etične humanistične
vrednote enakovrednega sobivanja
narodov. Kot drugo lahko opredelimo problematiko umetnika, umetnikovega ustvarjanja in smisla
umetnosti. Najpogosteje pa obravnava eksistencialno problematiko,
problematizira človekovo bivanje
in razmišlja o eshatologiji.
Avtor bo letos dopolnil 90. leto:
glavnina življenja in dela je že za
njim. Pa vendar upam in mu iskreno želim, da studenec njegove
misli in besede ne presahne. Tako
kot mnogi drugi tržaški literati je
človek stoletja; stoletja, ki nam
more in mora marsikaj povedati.
Njegovo pričevanje je nujna spodbuda, da se iz 20. stoletja nekaj
naučimo.
Domen Iljaš
Stran 13
Izven meja Slovenije
igra narodna zavednost
še toliko večjo vlogo kot
pri nas. Mnogi v zamejstvu živeči Slovenci se
ukvarjajo s slovensko
kulturo, pogosto s književnostjo.
Zelo znana je Evelina
Umek, ki se je v Trstu
rodila 23. marca 1939 v
Trstu. Napisala je veliko
samostojnih del za otroke in odrasle. Poleg
tega je pripravila tudi
veliko televizijskih scenarijev, med najbolj znanimi je otroška oddaja
Radovedni Taček. Prevedla je mnoga dela znanih
italijanskih pisateljev, kot
so Italo Calvino, Gianni
Rodar, Marcello Argilli.
V tem času je ustvarjala
tudi Irena Žerjal, rojena
20. aprila 1940 v Ricmanjah v Italiji. Diplomirala
je iz slovenščine in rušči-
Avgust Černigoj je bil slovenski kraško-primorski slikar in
grafik 20. stoletja. Po končanem šolanju v Trstu je odšel v
München, kjer je najprej obiskoval predavanja na akademiji, potem pa na umetnostnoobrtni šoli. Tam je spoznal
Karmelo Kosovel, sestro Srečka Kosovela. Nato je odšel v
Weimar na umetnostno obrtno visoko šolo Bauhaus, ki je
bila zanj ena izmed pomembnejših izkušenj v življenju.
Tam je dobil osnove konstruktivizma in avantgardne umetnosti, za sinonim katerih je
šola namreč veljala. Ko pa se je
vrnil v Ljubljano, ga niso navdušeno sprejeli. Njegovi nazori
so bili preveč radikalni, bil je
preveč odločen in prodoren za
zatohlo, konservativno miselnost tamkajšnjih pomembnežev. Dokončno jih je šokiral s
svojo razstavo leta 1924 in priPoljanski svašta
ne in več let delala kot
učiteljica na Ravnah na
Koroškem, v Hamburgu in
kasneje v Trstu na slovenskih in italijanskih srednjih šolah. Večinoma je
pisala lirske pesmi, pa
tudi prozo, romane v črticah in drugo. Pisala je
pod psevdonimom Maja
Tul.
Znanima književnikoma,
Alojzu Rebuli in Zori Tavčar, se je 14. aprila 1954
šel v konflikt s takratno politično vlado. Želeli so se ga znebiti
in mu celo podtaknili komunistične časopise ter mu očitali
komunistično propagando, kar
je bilo za tisti čas
nedopustno. Naslednjih 20 let, do konca
druge svetovne vojne,
se ni smel vrniti na to
jugoslovansko območje. V Trstu se je začelo
njegovo najpomembnejše, celo prelomno
umetniško obdobje. Postal je
svetovno pomemben in začel
rušiti ustaljene predstave o
umetnosti. Ustanovil je privatno umetnostno šolo, ki je potem
prerasla v Krožek dekorativnih
umetnosti, pozneje v Tržaško
konstruktivistično skupino, kjer
se je tudi družil z enako vsestransko mislečimi umetniki. V
Trstu je bila odprta njihova
velika umetnostna razstava v
rodila Alenka Rebula
Tuta. Maturirala je na
klasičnemu liceju v Trstu
in dokončala študij filozofije na tržaški univerzi.
Deluje kot psihologinja in
v svojih delih se ukvarja s
tematiko psihologije
otrok, vzgoje in izobraževanja, njihovega pogleda
na svet in družbene kritike. Izdala je dve pesniški
zbirki, Mavrični ščit in V
naročju.
Nika Novakovič
Ljudskem vrtu. Danes si lahko
v Moderni galeriji ogledamo
rekonstrukcijo te razstave, ki
predstavlja tržaški konstruktivistični ambient.
V 30-ih letih 20.st.
se je njegovo delovanje umirilo, začel
je slikati predvsem
obmorsko krajino,
tihožitja in portrete.
Zaposlil se je tudi
pri tržaškem arhitektu kot dekorater
ladijskih interierjev. V času 2.
svetovne vojne je s freskami
poslikal več cerkva na Goriškem, Krasu in v Istri. Po 2. svetovni vojni je bil vse do upokojitve leta 1970 profesor risanja
na slovenski gimnaziji in na
slovenskem učiteljišču v Trstu,
leta 1976 pa je prejel celo Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo.
Minea Rutar
Letnik 1, številka 1
Trst, 8. 4. 2014— Dijaki
2. b smo v sklopu
ekskurzije ne le poglobili znanje o stanju slovenščine v zamejstvu,
ampak tudi znanje o
tržaški arhitekturi.
Po vodenem ogledu Trsta
smo imeli na voljo nekaj
časa za kosilo,
nato pa nas je
»Dom so
čakal ogled
gradili 8 let gledališke
predstave v
in zanj
Stalnem slouporabili le venskem gledališču, ki je
najboljši
nastal kot
material .« nadomestek
požganega
Narodnega
doma, pod taktirko znanega
slovenskega funkcionalističnega arhitekta, Eda Mihevca, rojenega kot Eduardo
Adolfo Corradini.
Najbolj je znana njegova
urbanistična ureditev slovenske obale, še posebej
hoteli v Portorožu, kjer bi
lahko vsilil socialistične
prvine (deloval je v času
socializma), vendar je vključil balkone in se potrudil, da
je imela vsaka soba okno in
s tem obilo svetlobe.
Stran 14
Njegovi urbanistični načrti
izhajajo iz detajlne in sistematično opravljene morfološke analize naravnih danosti
obravnavanega prostora,
temeljitega poznavanja prostorskih značilnosti in bivalne
kulture.
Leta 1964 je bil dokončno
zgrajen Kulturni dom z gledališčem, vendar je idejni
načrt Mihevc izdelal že leta
1951. Ustvaril je zanimiv in
sodoben načrt za moderno,
funkcionalno in monumentalno zgradbo; fasada žarči
notranjo ureditev prostorov,
vendar je stroga, kljub temu
pa ni obremenjena s simetrijo. Z njo je ustvaril klasično
modernistično arhitekturo.
Notranjost, predvsem gledališka dvorana, je zato zasnovana po organskem načelu:
mehke linije, polkrožni izrezi
stropa, obloge, različne višine stropa …
Dom so gradili 8 let in zanj
uporabili le najboljši material – ves vložen trud in čas je
opazen še sedaj, 50 let kasneje, saj je bila ustvarjeno
brezčasno arhitekturno delo
vredno ogleda.
Alenka Čulk
Perspektivna risba pročelja Kulturnega doma v Trstu
Foto: M.R., arhiv Primorskih novic
Letnik 1, številka 1
Stran 15
Slovensko stalno gledališče
Slovensko stalno gledališče v Trstu je bilo ustanovljeno pred 110 leti.
Vse se je začelo 8. marca leta
1902, ko so tržaški Slovenci
ustanovili Dramatično društvo in v okviru tega društva
oblikovali stalno gledališko
družino. Vendar pa niso imeli
prostora za uprizarjanje
predstav, zato so vložili vse
svoje moči za izgradnjo Naro-
dnega doma in z gradnjo
končali leta 1904. Narodni
dom je bil zgrajen v središču
mesta po načrtu Maksa Fabianija, otvoritev pa je bila 15.
decembra.
Prva predstava je bila 27.
aprila 1902, uprizorili pa so
Hahnovo spevoigro Čevljar
baron. Do leta 1920 so uprizorili 245 dramskih del, zad-
Poljanski svašta
nja uprizoritev pred požigom
pa je bila Novačanova Veleja.
Leta 1918 je bil za umetniškega vodjo imenovan Milan
Skrbinšek, igralec, režiser in
pedagog.
Kasneje je Odbor za gradnjo
Kulturnega doma dal vgraditi
v temelje nove zgradbe v ulici
Petronio 4 spominsko listino,
tam pa so otvorili tudi kulturni dom.
17. julija 1977 pa je ministrstvo za turizem in prireditve
priznalo SSG-ju (Slovensko
stalno gledališče) status gledališke javnopravne ustanove. Kot poklicno gledališče
deluje SSG Trst od leta 1945.
Vloga gledališča je bila od
nekdaj povezana s slovenskim kulturnim življenjem v
zamejstvu, danes pa igra gledališče pomembno vlogo pri
povezovanju slovenske in italijanske kulture. Je eno
izmed osmih italijanskih gledališč, ki ima status »teatro
stabile«. V veliki dvorani je
530 sedežev, leta 2009 pa so
naredili še malo dvorano s
100 sedeži.
V SSG Trst so v letu 2013/14
uprizorili 6 premier, ki si jih
lahko ogledate: Pedenjped;
Plemena; Dvorišče, Koli;
Žabji kralj; Striček Vanja ter
Pet modernih nô dram.
Jana Potočnik
Stran 16
Stoletnik Boris Pahor še vedno aktiven
Boris Pahor je bil rojen
v slovenski družini v Trstu, v
tedanji Avstro-Ogrski. Njegov
oče Franc se je v mesto preselil
iz Kostanjevice na Krasu in je bil
zaposlen kot uradnik avstrijske
uprave. Mati Marija Ambrožič je
bila iz Male Pristave pri Šentpetru (današnje Pivke).
V otroških in mladostniških
letih je bil Pahor priča rasti
nacionalistične ideologije, leta
1920 npr. požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki
so ga izvedli italijanski fašisti.
Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem
semenišču v Kopru, kjer je leta
1935 maturiral. Za tem je
v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil.
Med študijem se je začel zavzemati za slovenski knjižni jezik.
Leta 1941 je bil poslan v Libijo.
O libijski izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v
romanu Nomadi brez oaze. Po
propadu Mussolinijeve Italije in kapitulaciji Italije se
je vrnil v Trst, ki je že bil
pod nemško okupacijo. Gestapovci so ga zaprli v zapor Coroneo v Trstu in ga skupaj s 600
drugimi deportiranci poslali
v nacistično koncentracijsko
taborišče Natzweiler-Struthof.
Pahor se je v Trst vrnil konec
leta 1946, ko je bilo območje
pod zavezniško upravo. Med
letoma 1953 in 1975 je Pahor
poučeval kot profesor italijanske
književnosti na slovenski srednji
šoli v Trstu.
Poleg slovenščine in italijanščin
e tekoče govori tudi francosko.
Leta 1952 se je poročil
z Radoslavo Premrl (umrla
2010), sestro slovenskega antifašističnega uporniškega heroja Janka Premrla - Vojka.
Velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj
prevajani slovenski avtor. Njegova dela so prevedena v vse
pomembnejše svetovne jezike.
Na prvem mestu med prevodi je
Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču
Natzweiler-Struthof. Pahor je
deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad
Slovenci v Italiji ter trpljenju v
nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno.
Jakob Sket
Stran 17
Ob pesnikovi sedemdesetletnici so v zbirki
Jubilejna (MK) izdali izbor iz njegove poezije,
iz dosedanjih 14 zbirk.
V kamen
klešemo trajna
sporočila, z vodo
odžejamo svojo
potrebo po
osebnem stiku z
drugim.
MARKO KRAVOS je
slovenski tržaški
pesnik, pisatelj,
otroški avtor, esejist in prevajalec,
rojen 16. maja
1943 v južni Italiji. Šolal se je na
slovenski klasični
gimnaziji v Trstu.
Študiral je slavistiko na Univerzi v
Ljubljani, kjer je
tudi diplomiral.
Leta 1966 je bil
soustanovitveni
urednik revije
Zaliv. Vodil je
oddelek za slovenistiko in predaval o slovenski
književnosti na
Filozofski fakulteti na Univerzi v
Trstu.
zijo — ljubezensko, refleksivno
in bivanjsko.
Radoživost prepleta z resnobnostjo, težo rahlja
z ironijo ali pa jo
tako potencira,
da postane skoraj nadrealistična, ves čas med
smehom in globoko resnostjo.
Na Društvu slovenskih pisateljev so obeležili
70-letnico pesnika 'sredozemske
radoživosti' Marka Kravosa. Tržaški literat je ob
tej priložnosti iz
svojega opusa
izbral sto pesmi
za zbirko V
Leta 1982 je pre- Kamen, v vodo.
jel nagrado PreLetos so delo
šernovega sklada prebirali tudi
za pesniško zbirko tekmovalci CanTretje oko, leta
karjevega prizna2000 pa italijannja.
sko državno
nagrado Astrolabio d’oro za poe- V kamen klešemo
trajna sporočila,
zijo.
z vodo odžejamo
svojo potrebo po
Kravos piše zelo
osebnem stiku z
raznovrstno poe- drugim. Kamen
Poljanski svašta
je podlaga za
»moška« dejanja
(ki težijo po družbenem vplivu in
torej iščejo veljavo, ko se odzivajo
na aktualna dogajanja), voda je
»ženski« element,
vezan na čutno in
čustveno polje
človekove eksistence. Kamen bi
rad bil nosilec
sporočila in sledov
človeka v toku
časa, voda premaguje razdalje med
ljudmi, osvežuje
zatohlost sedanjih
dni, žubori o preteklosti in se steka v daljno sinjino.
Pesnik sam tudi
živi v stvarnem
stiku s kraškim
kamnom in morjem. V Trstu se to
dvoje srečuje kot
boj za obstanek
neke nacionalne
opredeljenosti, in
kot milina sredozemskih širjav, ki
so zvabila lepo
Vido v veliki svet.
Nika Lenič
Stran 18
Včasih so
Gorico celo
imenovali
»Jeruzalem ob
JUDJE V TRSTU IN GORICI
TRST, GORICA; 8., 9. aprila - Dijaki 2. b smo se 12. aprila med
vodenim ogledom Trsta sprehodili tudi po nekdanjem judovskem
getu. Naslednji dan, 9. aprila, pa smo si v Gorici ogledali zunanjost
judovske sinagoge iz 18. stol.
Soči«.
Na območju Tržaškega zaliva
se Judje omenjajo že v antiki,
vendar današnji primorski
judovski skupnosti (ki je
danes ohranjena le še v Trstu)
sledimo le od srednjega veka
naprej. Prvi Judje so namreč
omenjeni v 12. in 13. stol. v
dveh srednjeveških mestih, v
Ogleju in Čedadu.
Preganjanje Judov pa je
po vsej Evropi zgodovinska stalnica. Tako v Gorici
kot Trstu so bili uvedeni
judovski geti, ki jih je
kasneje odpravila Marija
Terezija. Mussolini je dal
tržaško judovsko četrt
deloma porušiti. Okoli
leta 1938 je judovska skupnost v Trstu štela od
6000 do 7000 pripadnikov,
V Gorici so bili Judje verjetno
potem pa je sledila razprisotni že od nastanka mesglasitev rasnih zakonov.
ta, to je v 11. stoletju. Danes
Danes je v Trstu zabelejudovske skupnosti v Gorici ni
ženih okoli 400 Judov.
več. Leta 1969 se je zaradi
Simbol njihove prisotnosti
maloštevilnosti združila s
je sinagoga, ki se je za
tržaško. Leta 1984 je goriška
javnost prvič odprla leta
skupnost v goriški sinagogi
1912. Zasnovana je bila
odprla muzej, ki se nahaja v
po načrtih arhitekta Rugpritličju. Na nekdaj pomemgera Beltrama in njegovebno goriško judovsko skupnost
ga sina Arduina. Sinagoga,
spominja tudi judovsko pokoki je največji judovski
pališče v Rožni dolini (v bližini
tempelj v Evropi, je nadoNove Gorice), kjer je pokopamestila štiri manjše sinanih več kot 900 Judov. Je
goge v mestu.
največje judovsko pokopališče v Sloveniji in eno bolje
ohranjenih v celotni srednji
Tempelj je zaznamovala
Evropi. Nepremičen spomenik
orientalska kultura, ki se
judovske kulturne dediščine
odraža v načinu gradnje
je tako razdeljen med dve
različni državi. Tik stebrov, rezbarijah in
ogromni rozeti, ki predob pokopališču
stavlja Davidovo zvezdo.
stoji nekdanja
Sinagogo sestavlja tudi
judovska mrliška
eleganten balkon, ki je
vežica, v kateri je
nekoč služil kot galerija
danes gostinski
žensk, a se danes zaradi
lokal »City Bar Cafvarnostnih razlogov ne
fe«. Poseg občinskih oblasti je pov- uporablja več. Notranjost
stavbe je razdeljena na
zročil razburjenje
oratorij, ki se sedaj upomed judovsko skurablja med tednom in v
pnostjo, pa tudi
med ostalimi obča- času posta.
ni.
Holokavst je prizadel tudi
goriške Jude, saj je večina tistih, ki so vztrajali v
mestu, končala v koncentracijskem taborišču
Auschwitz. Nekateri so se
odselili, največ v novonastali Izrael ali ZDA.
Danes lahko nekdanjo
številno prisotnost Judov
prepoznamo tudi v imenih
ulic, trgov, spomenikov …
Iz Gorice je znan judovski
filozof, slikar in poet Carl
Michelstaeder. Kot filozof
je v svojem delu Prepričanost in retorika zagovarjal
misel, da prepričanost
pomeni imeti svoje življenje "v lasti", polno in svobodno živeti v sedanjosti,
brez pričakovanj, hrepenenja ali želja. Omeniti
pa je treba tudi številne
judovske pisatelje kot sta
npr. Aron Ettore Schmitz
(pisal je pod psevdonimom Italo Svevo) in
Umberto Poli (ki se je
kasneje preimenoval v
Umberto Saba). Slednji je
v delu Zapisi in zgodbe
opisal življenje tržaške
judovske skupnosti.
Tudi na obrobju slovenskega narodnega ozemlja
je tako opazen pomemben vpliv Judov na oblikovanje srednjeevropskega
prostora.
Amela Lišič in Nina Uršič
Stran 19
8. aprila so dijaki 2. b razreda obiskali slovensko gledališče v Trstu in si ogledali dve enodejanki, Dvorišče in Koli, režiserja Marka Sosiča. Obe predstavi sta družbenokritični, snov obeh pa je
živeti in preživeti v svetu polnem izključevanja in razlik. Kljub absurdnim situacijam, v katerih
se znajdejo junaki obeh predstav, se lahko v njih najde vsak gledalec in se postavi v vlogo
nepomembnega pripadnika italijanske družbe.
Spiro Scimone
DVORIŠČE, KOLI
režija: Marko Sosič
Prevajalec: Srečko Fišer
Scenograf: Peter Furlan
Kostumograf: Igor Pahor
Skladatelj: Stefano Schiraldi
Lektor: Jože Faganel
Mentor igranja na trobento za igralca: Mauro Cheber
Oblikovalec luči: Peter Korošic
Dvorišče je naslov, hkrati pa tudi dogajalni prostor igre.
Sama bi si dvorišče predstavljala kot nek domači prostor,
prostor, kjer sem se kot otrok igrala ali pa posedela s starši po kosilu.
V gledališki igri pa je dvorišče prostor poln odpadkov,
umazanije in tegob, nihče ne ve, koliko časa je preteklo in
kdaj je kdo odšel ali prišel. Dvorišče pravzaprav predstavlja smetišče, ki je družbeno dno in je zatočišče tistih, ki jih je družba zavrnila. Junaki dvorišča
so mali ljudje, izpostavljeni veliki negotovosti tega sveta.
Na s smetmi prekritem dvorišču živita Peppe in Tano. Njune življenjske razmere so v vseh
pogledih omejene. Peppe ima poškodovano nogo in se brez pomoči ne more premikati, zato mu
Tano pomaga pri osnovnih, življenjskih opravilih. Prijateljstvo, ki ju veže, predstavlja redek
žarek upanja na temnem dvorišču. Njuni pogovori temeljijo na zelo jasnih dogodkih v realnem.
Namesto upanja na spremembe in rešitev se Peppe in Tano tolažita z zelenim kruhom in vodo
iz kanalizacije, ki je presenetljivo z vsakim dnevom čedalje boljšega okusa.
Čeprav se zdi, da se Peppe in Tano na umazanem dvorišču polnem bede dotikata končnega
dna, se izkaže, da obstaja še nižja raven, torej še globlje dno, ki je simbolično postavljeno
naravnost v smeti. Tam brez hrane s svojo ženo živi Eden, človek, ki potrebuje pomoč, saj so
mu vzeli vse; službo, dom, otroke, spanec, vsak čas pa bo ostal tudi brez glasu.
Z odvzetjem glasu, možnosti izražanja misli, za človeka metaforično predstavlja neobstoj.
Poljanski svašta
Letnik 1, številka 1
Stran 20
Scimone posodi svoj glas nemočnim, tistim, ki so na samem socialnem robu. Tistim, ki jih ne
vidimo in ne slišimo in postajajo nevidni del družbe brez lastnega glasu.
A vendar kljub temu, da je dvorišče prežeto z bedno in revščino, vendarle ostaja zatočišče,
kjer je v medsebojni solidarnosti mogoče vse iznajti na novo.
Tudi kratka drama Koli je mešanica vsakdanjosti, groze in smeha. Glavni protagonisti igre so
mali ljudje, odrinjeni na rob družbe. Kljub brezupnosti svojega položaja vedno najdejo smeh in svoj
košček svobode. Na kolih, kjer preživljajo dneve,
vidijo čez umazano družbo današnjega sveta v boljšo prihodnost. Dvorišče je umazan kraj, poln revščine, kjer pa si je skupina štirih, na videz nepomembnih predstavnikov nižjega sloja, ustvarila svoj mali
svet, ki temelji na solidarnosti in enakosti. Kljub
bednemu položaju ohranjajo optimizem, zato bi se
raje postavila na njihovo mesto, kot na mesto pripadnika italijanskega višjega sloja, ki jih je odrinila na
ta položaj. S kolov imajo drugačno perspektivo in na
družbo lahko gledajo zviška. Prebivalci dvorišča so si med seboj sicer popolnoma različni, vendar jih družijo razmere, ki zanje niso ugodne, povezuje pa prijateljstvo, grenki nasmehi in upanje v boljše čase.
Predstavi sta na naju naredili velik vtis, ker sta brez zadržkov in na humoren način prikazali
stanje italijanske družbe v zadnjih desetletjih. Kljub kritikam občinstva, ki pravijo, da je bilo v
predstavi veliko pretiravanja, meniva, da je ravno absurdnost to, kar nam je dalo razmišljati in
predstavo razumeti.
Zala Intihar in Zala Vrhovnik
Glavni trg v Gorici
Matkova Tina je novela Ivana Preglja, ki
govori o mladenki in
njeni poti od Volč do
Gorice z namenom, da
bi še zadnjič videla
svojega zaročenca
Janeza Gradnika pred
usmrtitvijo. Ta je
namreč eden izmed
upornikov tolminskega upora. Tina se
odpravi na skrivaj,
proti volji svojega očeta, ki je prav tako njihov podpornik. Oče je
obupan in žalosten,
ker je njegova hči v
sedmem mesecu nosečnosti in bo kmalu
postala nezakonska
mati. Tina se na poti
zateče v cerkev sv.
Ignacija v Gorici, ki
stoji prav na glavnem
trgu.
Po poteh Matkove
Tine pa smo šli tudi
mi. 2. b razred si je
drugi dan ekskurzije,
9. 4. 2014, ogledal
Gorico, predvsem pa
Travnik – najpomembnejši goriški trg, kjer
smo videli tudi krasno
baročno cerkev, prav
to, v katero se je v
hudem zatekla Tina.
Tina Rupnik
Letnik 1, številka 1
Stran 21
Amela Lišić: Prva ljubezen
Ona je prva,
ki me je sprejela (brez vprašanj, brez dvomov),
ki me še zmeraj brezpogojno sprejema (ostali radi postavljajo pogoje),
ki mi je takoj odprla vsa vrata (tudi tista s prepovedanim vstopom),
ki me usmerja in vodi (kljub temu, da me nekaj temačnega vleče stran),
ki me vsako popoldne sprejme v svoj topli objem (mene, hladno zaradi mrzlega sveta),
ki me neumorno čaka (čeprav vedno zamujam),
ki prevzame nekaj bremen z mojih ramen (sploh niso tako težka),
ki ne razočara (ampak jaz jo … včasih),
ki je vedno ob meni (čutim jo v sebi),
ki se trudi, da mi nudi vse (ne ve, da ona sama je čisto dovolj),
ki mi nudi svet (ona je moj mali svet),
ki mi pomeni vse (prav vse),
ki ostane (za vedno).
Moja prva in edina.
Ni živa. Nima srca. Pa me vseeno ljubi.
Mene, enako vsem ostalim, je izbrala in me spremenila.
Moje srce je zdaj kot ona.
Moje srce je košarkarska žoga.
Intervju: Amela Lišić, dobitnica nagrade na dijaškem
literarnem natečaju z naslovom Prva ljubezen
Ljubljana, 12.4.2014
Naša sošolka Amela Lišić se je svojo pesmijo prijavila na natečaj Prva ljubezen in tam osvojila priznanje. Podelitev se je odvijala v Solkanu, 9.4.2014,
v okviru simpozija: Pavlina Pajk in žensko avtorstvo v 19. stoletju ob 160. obletnici pisateljičinega
rojstva. Ob tem zavidljivem uspehu je nastal tudi
intervju na naslednji strani.
Amela pri predstavitvi svoje pesmi, vir: FH UNG.
Draga sošolka, na začetku intervjuja ti iskreno čestitam za doseženo priznanje. Že ko sem prvič prebral zmagovito pesem, se mi je zdela krasna. Bese-
Letnik 1, številka 1
de, ki si jih uporabila, so zvenele
(oz. so se brale) zelo harmonično,
zasuk na koncu pa izvrstno,
humorno preseka idilo. Ko si pa
po večerji prebrala še druge pesmi, sem bil še bolj prijetno presenečen: »To ni samo to, še je pisala!«.
Hvala, Domen. Z namenom si bil ti
eden prvih, ki sem jim sploh pokazala
svojo pesem. Namen pa je bil, da od
tebe prejmem iskreno kritiko. Hvala
za spodbuden odziv.
Kje najdeš navdih in voljo za pisanje pesmi? Kaj te spodbudi k
ustvarjanju? Ali lahko ustvarjaš
kadarkoli in kjerkoli, ali morajo biti
doseženi kakšni »posebni pogoji«?
Večina mojih pesmi je doslej nastala
po polnoči. Biti moram sama, okolica
mora mirovati. Če sem sama, sem
pomirjena. Ampak to ni mir v smislu
harmonije. Dostikrat se namreč počutim tudi zelo disharmonično in ravno
takrat nastanejo (po mojem mnenju)
boljše pesmi. To je samo mir, ki izvira
iz samote. Sicer lahko pišem tudi
med ljudmi in v hrupu, a ob takem
pisanju mi je neprijetno. Navdih pa
najdem v najrazličnejših stvareh.
Večinoma pišem pesmi, ki so posledica trenutnega doživljanja sveta,
trenutnih občutkov, upesniti želim
razpoloženje in vzdušje. Zanalašč pa
nisem poudarila, da upesnjujem svoj
svet in svoje občutke, ker se velikokrat počutim kot da sploh ne pišem iz
sebe, temveč iz drugih. Nenavaden
občutek.
Kakšna misliš, da je vloga umetnosti oz. kulture v 21. stoletju?
Mislim, da je umetnost 21. stoletja
umetnost preizkušanja (pa tudi premikanja) meja. Meja človeške domišljije, njegovih prepričanj, predvsem
pa zadržkov. Sodobna umetnost je le
malokrat estetska, želi navdahniti in
Stran 22
predvsem – sporočiti.
Ali rada bereš poezijo? Kateri
pesniki te nagovorijo? Katere zvrsti umetnosti imaš še rada? Ali se
ukvarjaš tudi še s kakšno izmed
njih?
Ko si vzamem čas za branje (kar je
iskreno povedano, poleg vseh šolskih in izven šolskih dejavnostih,
redkost med šolskim letom), najraje
posežem po poeziji. Najbolj sem
navdušena nad Američanko Sylvio
Plath, pisateljico in pesnico izpovedne poezije. Všeč mi je subtilnost
njenih del in nekakšna nostalgija, ki
jo začutim ob prebiranju njenih pesmi. Kar se pa tiče proze, najraje
berem romane vseh vrst – od znanstvenofantastičnih do družbenih. Jaz
pa se ob pisanju proze ne znajdem
najbolje.
Si tudi uspešna mlada športnica.
Kako ti uspe združiti vse te dejavnosti, z ozirom na to, da že šola
vzame mnogo časa?
Mislim, da je najbolj pomembno, da
zna človek organizirati svoje dejavnosti in si oblikovati nekakšen sistem, če ne celo urnik. Ugotovila
sem, da če želim biti uspešna v šoli,
se potem moja funkcionalnost zmanjša na treningu in obratno, kar res
kaže na to, da ne moreš biti povsod
in vedno enako uspešen. Poleg tega
pa moram med vsakodnevnimi športnimi aktivnostmi in učenjem najti
čas še za prijatelje in družino. Zaenkrat se še vestno držim okvirnega
načrta, ki sem si ga naredila v preteklosti, da sem lahko uspešna tako v
šoli kot na športnem področju, obenem pa ne zanemarjam ljudi, ki so
mi najbližje. Je pa res, da takšen
način življenja zahteva ogromno
odpovedovanja, tako da hitro zmanjka časa za počitek (celo spanje), kaj
šele za druženje po pouku ali ob
vikendih.
Pravijo, da se v nas mladih skriva
ogromen potencial. Kako bi spodbudila mlade, da bi se bolj udejstvovali na področjih, v katerih so
dobri? Ali jih šola k temu spodbuja? Kaj bi rekla mlademu pesniku,
ki ga je sram obelodaniti svoje
poezije?
Ena izmed najtežjih stvari je odkriti, v
čemer si dober. Še težje pa je najti
aktivnosti, ob katerih uživaš. Uspešen si lahko le, če te neka dejavnost
tudi razveseljuje. Zame so tudi nadpovprečni dosežki prazen uspeh, če
oseba ob njih ni srečna. Mislim, da bi
morali mladi početi več stvari, ki jih
razveseljujejo. Sčasoma bi verjetno
postajali vse boljši in boljši, potem pa
bi mogoče začutili potrebo, da nekje
ovekovečijo svoj napredek. Na tej
točki bi svetovala udejstvovanje na
tekmovanju, natečaju, tekmi ... Večina šol ponuja različne krožke in
dodatne predmete, izbor se mi zdi
kar pester. A vseeno stojim za tem,
da bi morali zaposleni učencu oz.
dijaku ponuditi tudi pogovor oz. svetovanje, če se oseba ne more odločiti za dejavnosti ali pa se počuti izgubljeno. Nismo vsi za vse, ampak
večina mladih se vseeno prehitro
sprijazni s tem, da v neki dejavnosti
niso pretirano dobri, potem pa kar
odnehajo. Odnehajo s to dejavnostjo, pa tudi z iskanjem nadaljnjega
veselja. Sama se nimam za (dobro)
pesnico, a dokler me pisanje pesmi
pomirja in celo razveseljuje, bom
pisala. Priporočam tudi vsem mladim
poetom čim več pisanja in poguma,
da svoje pesmi delijo s svetom, če si
tega vsaj malo želijo. Ničesar ne
morete izgubiti, samo pridobite lahko.
Hvala lepa in veliko uspeha pri
košarki in pesnjenju!
Domen Iljaš
Stran 23
»Ravnikar je
Novo Gorico
videl kot mesto,
grajeno kot
mrežo, ki pa so
jo zgradili le v
določeni meri in
tudi nikoli ne
dokončali.«
Slovenija je nekoč že imela
Gorico, a ker je ta z mednarodnim dogovorom pripadla našim sosedom so na
italijansko-jugoslovanski
meji ustanovili Novo Gorico, saj je goriško zaledje
ostalo brez središča.
Nova Gorica je bila torej
zgrajena s podobnim
namenom, kakršnega je
prej predstavljala že Gorica
– namen središča kulture,
trgovine in življenja goriške
regije. Ob oznanitvi gradnje
Nove Gorice je bilo podanih kar nekaj načrtov novih
postavitev tega mesta, med
vsemi pa je bil izbran načrt
arhitekta Edvarda Ravnikarja. Gre za slovenskega
arhitekta, ki je bil učenec
Jožeta Plečnika, nekaj časa
pa se je izpopolnjeval tudi
pri znanem švicarskofrancoskem arhitektu Le
Corbousierju. Izobraževanje pri obeh arhitektih je
močno vplivalo na njegova
dela, zato njunih vplivov ni
težko zapaziti v njegovi
arhitekturi. Njegova arhite-
Ravnikarjeva zasnova Nove Gorice iz leta
1948. Novo Gorico si je zamislil kot zeleno
vrtno mesto.
Poljanski svašta
kturna dela danes uvrščamo v arhitekturo umetniškega sloga, imenovanega
funkcionalizem. Pri funkcionalizmu gre za to, da so
zgradbe zasnovane po svoji
namembnosti. Vse se je
nagibalo k uporabnosti in
priročnosti zgradbe, vsakršno okrasje je bilo označeno za neuporabno in nepotrebno. Po uporabnosti so
označevali material, strukturo zgradbe in tudi samo
namembnost zgradbe. Funkcionalizem je tesno povezan z modernizmom.
Tudi drugod po Sloveniji je
pustil marsikatero izjemno
arhitekturno delo, kot npr.
Cankarjev dom in Trg republike v Ljubljani, Mestno
občino v Kranju in še marsikaj marsikje.
Ravnikar je Novo Gorico
videl kot mesto, grajeno kot
mrežo, ki pa so jo zgradili
le v določeni meri in tudi
nikoli ne dokončali. Njegova zamisel je bila, da bi bila
Nova Gorica zgrajena kot
vrtno mesto z veliko zelenimi
površinami. Iz te zamisli se
kaže vpliv Le Corbousierja, ki
je podpiral idejo zadostne
cirkulacije svežega zraka in
zadostno osvetljenost bivalnih in javnih površin. Vse to
izhaja iz načela, da bi bilo to
mesto primerno življenjsko
okolje za vse družine. Ravnikarjev načrt je mesto delil na
štiri glavne cone – stanovanjsko, poslovno, upravno in
proizvodno. Nova Gorica je
še danes mesto z zelo veliko
zelenimi površinami in zato
izjemno lepo in prijetno mesto za bivanje.
Novo Gorico so gradila gradbena podjetja in pa tudi jugoslovanska mladina, ki se je
povezala pod skupnim imenom »brigadirjev«. Slednji so
mnogo pripomogli k nizki
gradnji v Novi Gorici in množica nekaj tisoč brigadirjev je
večinsko zajemala Slovence, a
so pri gradnji pomagali tudi
mladi iz drugih držav bivše
Jugoslavije.
Karin Hvala
Nova Gorica je še danes zeleno vrtno
mesto, kakršnega si je zamislil Ravnikar.
Letnik 1, številka 1
Stran 24
Po mnenju duhovnika in filozofa Tomaža Akvinskega pomeni beseda acedia — iskanje tolažbe pri
Bogu. Prav to asociacijo sem dobila, ko smo se bližali Ogleju. Že od daleč smo zagledali visok
zvonik koničaste oblike iz rezanega kamna, nekoliko oddaljen od cerkvene stavbe in občutka,
kako bodo pričakovanja zdaj postala resničnost, nisem vedela uvrstiti. Kakorkoli je tu na samem
začetku primerno povedati, da se ekskurzije spominjam kot odlične knjige, ki jo z veseljem
preberem, da me je prevzela kot me kakšen dober film in da sem potem še več dni vsem
razlagala doživetja.
Če smo hoteli stopiti v cerkev, smo se morali spustiti
po štirih stopnicah navzdol, kar nam je pokazalo gladino oglejskega sveta v 11. stol. V notranjosti cerkve
ni enotnega sloga, tu se združujejo starokrščanski,
romanski, gotski in zgodnje renesančni ostanki v
celoti. Morda prav ta stičišča starih kultur dregnejo v
človeka, nekako nihče ne more zanemariti dotika
energije ob vstopu v središče cerkve, verujoči ali ne.
Cerkev obdaja s treh strani z zidom ograjeno pokopališče, na vzhodni strani je svet drugačen, leži spet
malo nižje od pokopališča, tu se nahaja star kanal iz
rimskih časov.
Podatki o največjih starokrščanskih mozaikih iz 4.
stol. so presenetljivi, saj pokrivajo kar 750 kvadratnih metrov površine in so za čuda bili odkriti šele
leta 1962. V celoti so se ohranili prav zaradi debele
plasti ilovice v katero so bili pogreznjeni. Krasili so
tla treh prvotnih bazilik, razdeljeni na deset ornamentalnih polj, ki vsebujejo značilne simbolične starokrščanske motive. Tu gre za upodobitve rastlinskih
in živalskih motivov in prikaze tipičnih Salamonovih
vozlov. Pri »boju petelina z želvo« vidimo klasičen
prelom luči s temo, s čimer se sleherni od nas srečuje
vsakodnevno ali vsakonočno, naprej so »ptiči med
vejevjem«, ki simbolizirajo večno življenje v raju, sledijo prizori iz Jonove zgodbe, kako ga požre morska
pošast (Kristus v
grobu) in kako bo
tretji dan vstal v
obliki sv. Duha.
Ko nehamo gledati
dol in ko zaključimo z željo, da bi
radi tudi mi dodali
svoj mali kamenček v prav ta mozaik, pogled dvignemo in se
ustavimo na poslikavah, ki jih vsak nekako doživi
po svoje. Slike na romanski apsidi so istočasne,
kot da sta jih napravila dva različna umetnika,
podobe spodaj v kripti pa niso vse iz iste dobe ,
starejše iz 11. stol in novejše iz 12. stol., deloma
so na stenah, deloma na oboku, ter predstavljajo
epizode iz Marijinega življenja. Freske so delo
Poponovih slikarjev, motivi so okrašeni z zgodbami o sv. Mohorju in sv. Fortunatu, ki sta bila
prva oglejska mučenca, prizori krsta in prizori
pogreba obeh obglavljenih svetnikov so sporočilni. Povezava bazilike s krstilnico sodi v zgodnji
srednji vek, kakor tudi atrij in cerkev poganov.
Bazilika v Ogleju je posvečena svetnikoma
Mohorju in Fortunatu ter devici Mariji. Zgrajena
je bila leta 313 kot prva sakralna stavba po preganjanju kristjanov. Leta 1348 je potres močno
poškodoval cerkev, ki pa jo je v letih 1365 do
1380 spet popravil patriarh Markvard.
Ogled te veličastne bazilike je bil res nekaj posebnega in mislim, da bi si vsak izmed nas moral še
kdaj vrniti na ta kraj in si še enkrat celotno znamenitost ogledati sam.
Eva Koderman
Letnik 1, številka 1
Stran 25
Temeljna civilizacijska poteza antičnega sveta je antropocentričnost
v vseh pogledih: v pogledu religije, kjer bogovi dobijo človeško podobo, filozofije, ki se sprašuje, kakšno je mesto človeka v svetu ter ga
postavlja v središče zanimanja. Ko opazujemo antične kipe, moramo
v mislih povezati tako etiko kot estetiko in se zavedati, da je lepo
telo odraz plemenite duše.
Grška umetnost je poznana po svoji idealizaciji: kipi so idealni, predstavljajo simetrične človeške figure, proporci in razmerja so pravilna
oz idealna, obrazi so zasanjani, odsotni, izražajo tiho veličino in plemenito preprostost. Športniki in bogovi ter razni junaki so heroizirani. Kasneje, v helenizmu, so se začela kazati pretiravanja v anatomiji (majhna glava, močno telo), obraz pa izraža čustva.
Rimska umetnost povzame pravila grškega oblikovanja telesa, ki zdaj
ni več golo, razen če gre za kopije grških kipov. Rimljani razvijejo
nov motiv, portret; upodobitev posameznika z individualnimi značilnostmi. Republikansko obdobje je bilo močno zaznamovano z realizmom, cesarsko obdobje pa z idealizacijo.
Ob obisku Arheološkega muzeja v Ogleju sem bila pozitivno presenečena. Predvsem so me navdušile človeške figure v naravni velikosti,
saj se mi zdijo podobe in postavitev človeškega telesa tam res krasne, naravne. Prav tako pa me presenečajo obrazne poteze na glavah
kipov, saj niso idealizirani. Vedno sem imela v mislih predstavo o
popolnih obrazih na grških kipih, vendar se je izkazalo, da to drži le
za zgodnja obdobja grške umetnosti.
Nika Lenič
Poljanski svašta
Letnik 1, številka 1
Stran 26
Letošnja šolska ekskurzija je bila vzrok, da se je 2. b razred 9. aprila
odpravil v kraj, ki je najbolj znan po patriarhu, ki je krojil usodo
predhodnikov Slovencev v zgodnji dobi, in po pristanišču iz rimskih časov.
nji strani vzhodnega boka republikanskega obzidja. Rečno pristanišče je bilo zgrajeno na starejšem objektu, na začetku 1.
stoletja našega štetja pa so ga
popolnoma predelali in zgradili
nov pristaniški kompleks, za
njim pa še dolgo zgradbo, ki je
bila odprta na rečni strani.
Oglej, 9. 4. 2014. Drugi dan
naše ekskurzije po slovenskem
zamejstvu v Italiji se je naš razred odpravil v Oglej ali Aquileo,
ki predstavlja enega najbolj
popolnih primerov antičnega
rimskega mesta v Sredozemlju.
Oglej, včasih 9. največje mesto v
rimskem cesarstvu, je predstavljal eno izmed najbolj živahnih
skupnosti zgodnjega latinskega
krščanstva in pomembno antično pristanišče na Jadranu ter
izhodiščno točko glavnih gospodarskih, kulturnih in vojaških
poti v smeri severovzhodne
Evrope.
Mesto, ki se nahaja v spodnji
Furlanski nižini ob cesti Červinjan—Gradež, so Rimljani ustanovili leta 181 pr. n. št., kot
vojaško naselbino na stičišču
raznih trgovskih poti in ljudstev. Namenjeno je bilo kot iztočnica za vojaške pohode, ter kot
obrambni zid proti vdorom barbarskih ljudstev.
Odpravili smo se na ogled
ostankov ohranjenega foruma
in pristanišča.
Forum, ki ima prepoznavni
videz po arkadah, ki ga obkrožajo, je bil trg, ki je začel nastajati
že v 2. stol. pr. n. št.
Bil je srce političnega, upravne-
ga in družbenega življenja mesta. V smeri proti vzhodu in
zahodu od foruma so se številne
delavnice odpirale na stebrišče;
proti jugu pa je stala bazilika. O
severni strani se ne ve veliko,
tam pa naj bi stal Comitium,
nekakšen prostor za sestankovanje v času rimske republike.
Ob vzhodnem delu blizu foruma, kamor je sledil naš ogled, so
se nahajali ostanki enega najbolj
ohranjenih rimskih pristanišč.
Objekti ob reki Natisone/Torre,
bili izkopani v
tridesetih letih
prejšnjega stoletja.
Na desnem bregu
reke se raztezajo
v dolžini preko
300 metrov ter
gledajo proti zad-
Konstantin Veliki je nadaljeval
z deli, čeprav je samo nekaj let
pozneje zidana obala izginila
pod novim mestnim obzidjem.
Kanal se je zoževal, pristanišče
pa so sčasoma nehali uporabljati.
Oglej, ki je bil našemu razredu,
klasikom, kot pisan na kožo, je
naredil name in tudi na celoten
razred izjemen vtis. S svojimi
mnogimi arheološkimi ostanki
je uspel takoj pričarati mogočen
vtis in ni si bilo težko predstavljati, zakaj so ta antični biser
včasih imenovali kar mali Rim
ali italijansko: ''Piccola Roma''.
Lana Lavrač
Letnik 1, številka 1
Stran 27
STROKOVNA EKSKURZIJA
VRNILI SMO SE UTRUJENI, A
ZADOVOLJNI
STROKOVNA EKSKURZIJA DIJAKOV 2. b V ZAMEJSTVO
Ljubljana, 10. aprila
2014 — Dijaki 2. b razreda smo se zvečer vrnili s
tridnevne ekskurzije.
Tema ekskurzije je bila
Slovenci v Italiji. V treh
dneh smo dijaki spoznavali slovensko etnično
ozemlje od Trsta preko
Gorice, do Beneške Slovenije in Rezije.
V torek, 8. 4. 2014
smo se z avtobusom s
parka Tivoli odpeljali
proti Trstu. Vožnja je bila
dolga, a vseeno prijetna.
Prvič smo se ustavili v
Sesljanu in se sprehodili
po Rilkejevi poti (na sliki). Med potjo smo imeli
tudi krajši recital. Dijaki
smo v prijetnem okolju,
visoko nad Tržaškim zalivom brali pesmi slovenskih zamejskih avtorjev.
Videli smo Devinski
grad, ki je v lasti družine
Poljanski svašta
Turn und Taxis. Pot je
sicer delno zaprta, a smo
vseeno prišli do avtobusa. Odpeljali smo se proti
Trstu. Med potjo smo
videli tudi slikoviti grad
Miramar. Usoda ljudi, ki
so bivali v njem, je skrivnostna in nenavadna.
Na železniški postaji
v Trstu je na avtobus
vstopila vodnica, sicer
profesorica na tržaškem
liceju, in nas potem vodila od ene tržaške znamenitosti do druge. Najprej
smo si ogledali grško
pravoslavno cerkev, ki je
mnoge s svojo bogato,
predvsem z zlatom okrašeno notranjostjo navdušila. Nato smo se z avtobusom odpeljali do katedrale svetega Justa. Cerkev je zgrajena v mešanem romansko-gotskem
slogu in je pravzaprav
»sestavljena« iz dveh cerkva, ki so ju kasneje
združili. Po ogledu katedrale, ki leži na vrhu griča
z razgledom na Trst in
zaliv, smo se začeli spuščati proti obali. V ozki
ulici se nahaja palača,
kjer je živel in se od škofa Bonoma učil Primož
Trubar (na sliki).
Tudi jezuitski cerkvi, pred katerim je tipična cerkev in baročno stopnišče, deluje mogočno.
Ob Jezuitskem zavodu
stoji tudi prva šola za
matematiko in navtiko.
Ko smo se dokončno
spustili po pobočju griča,
smo se sprehodili do Zoisove palače. Pot smo
nadaljevali proti palači
Marenzi, kjer je živela
plemkinja Izabela Marija, ki si je s svojo materjo
dopisovala v slovenščini.
Kasneje je ta pisma
odkril Pavle Merku in
tako dobil dokaz o rabi
slovenščine med plems-
Letnik 1, številka 1
tvom. Ta dokazujejo, da
je slovenščino uporabljalo tudi plemstvo. Skozi
judovsko četrt smo se
napotili proti Borznem
trgu. Na sredini trga stoji
Neptunov vodnjak, pa
tudi hiša Bartoli, ki je
bila zgrajena po načrtih
Maksa Fabijanija in je
dober primer secesije.
Borzna stolpnica stoji na
mestu, kjer so nekoč pristajale ladje. Pred vhodom je mnogo jonskih
stebrov in kipov, zgrajena pa je v neoklasicističnem slogu. Trg zedinjenja Italije je največji trg ob
morju v Evropi. S trga je
lepo in jasno vidno morje, v daljavi pa lahko vidimo tudi Miramar. Sprehodili smo se do trga sv.
Antona Novega, kjer stoji
tudi njegova cerkev (na
sliki), v kateri se mašuje
v slovenščini. Sprehodili
smo se čez Rusi most,
kar pomeni rdeči most
(zaradi rje). Ogled smo
zaključili na trgu Oberdan. Imenuje se po Oberdanu – italijanskemu iredentistu slovenskega
rodu. Ker je pripravljal
Stran 28
atentat na avstrijskega
cesarja, so ga na tem trgu
obesili. V bližini pa so bili
zaprti Slovenci v času
fašizma.
Po ogledu vseh teh
znamenitosti smo si privoščili odmor. Kasneje
smo se zbrali pri grški
pravoslavni cerkvi in se
odpeljali v gledališče. Ob
petih popoldne smo si v
slovenskem tržaškem
gledališču ogledali dve
gledališki predstavi, Dvorišče in Koli. Predstavi
sta skupaj trajali dve uri.
Nekateri smo bili nad
predstavama navdušeni,
drugi pa so se nad njima
zgražali. Mnogim sta se
predstavi zdeli prezahtevni ali morda celo nesmiselni. Po tem smo se
odpeljali nazaj v Slovenijo, v majhno vasico na
Krasu, imenovano Pliskovica.
Hostel je kraška
domačija, ki je bila obnovljena iz evropskih sredstev. Dekleta smo imele
priložnost spati na skednju, kar je bila zanimiva
izkušnja. Priznam, da
sem bila na začetku malo
skeptična, saj nisem
vedela, kako bo spati v
takšnih prostorih, a sem
bila na koncu prav navdušena nad našo nastanitvijo.
V sredo, 9. 4. 2014,
smo se zbudili ob žvrgolenju ptic, saj se hostel
nahaja na robu vasi. Pripravili smo si zajtrk in se
uredili za odhod. Odpeljali smo do Nove Gorice.
Dan smo začeli z
ogledom samostana Kostanjevica (na sliki). Najprej smo v cerkvi poslu-
šali vodnico po samostanu, po ogledu cerkve pa
smo nadaljevali s knjižnico. S kostanjeviške
vzpetine se odpira lep
razgled na Gorico v Italiji
in Novo Gorico v Sloveniji. Potem smo se odpravili v Gorico in obiskali
licej Gregorčič-Trubar.
Obisk slovenskega liceja
nas je poglobljeno seznanil z organizacijo slovenskega šolstva v zamejstvu. Andreja Dubrovnik
Antoni, svetovalka za
zamejsko šolstvo, je imela predavanje, nato pa so
prišli še dijaki, s katerimi smo izmenjali nekaj
besed. Z liceja smo se
odpravili na ogled Gorice. Ogledali smo si Travnik, ki je največji trg v
mestu. Na trgu stoji jezuitska cerkev Sv. Ignacija.
Letnik 1, številka 1
Napis v 4 jezikih o usmrtitvi enajstih voditeljev
tolminskega kmečkega
punta 20., 21. in 23. aprila 1714 na tem trgu pa
priča o kruti kazni tolminskih puntarjev.
Sošolci so imeli krajše
referate, na kratko smo
se pogovorili še o znanih
Slovencih povezanih z
Gorico, se odpravili še do
sinagoge in se vrnili v
Novo Gorico, da smo si
ob kosilu malce oddahnili.
Popoldanski del
ekskurzije smo nadaljevali v Aquileji oziroma
Ogleju (na sliki), kjer
smo si ogledali forum,
baziliko, krstilnico, pristanišče in arheološki
muzej. Bazilika je znana
po mozaikih, ki prikazujejo zgodbe iz Biblije. V
arheološkem muzeju pa
smo si ogledali zanimive
ostanke iz rimske dobe.
Predmeti iste vrste so
razporejeni po različnih
sobah.
Nekdanja langobardska prestolnica je
zelo slikovita in ponuja
Poljanski svašta
Stran 29
mnogo različnih kulturnih znamenitosti, ki so
obeležje preteklosti te
znamenite in zelo zanimive prestolnice.
Tudi ta dan smo zaključili v Pliskavici. Po
večerji nam je sošolka
Amela, ki je ta dan dobila
priznanje za svojo
pesem, prebrala nekaj
svojih del. V kratkem
recitalu smo vsi uživali,
saj so njena dela vrhunska.
Zadnji dan ekskurzije pa smo se odpravili
proti severu. Najprej smo
se ustavili v Špetru Slovenov, kjer smo poslušali
predavanje Žive Gruden,
ravnateljice dvojezične
šole o položaju Slovencev
v Benečiji in o zgodovini
dvojezične šole. V kulturnem domu so uredili
multimedijsko predstavitev, ki nas je navdušila.
Od tu nas je pot vodila v
Čedad. Najprej smo se
ustavili na razgledni točki, od koder smo videli
reko Nadižo in staro
mesto, ki je zelo slikovito. Sprehodili smo se čez
Hudičev most do stolnice, ki ima zanimivo
legendo in je grajena gotsko, a so ji po potresu v
zgornjem delu dodali še
tipične renesančne dodatke. V notranjosti cerkve
je plošča patriarha Sigvalda, ki simbolno prikazuje 4 evangeliste (orelJanez, angel-Matej, volLuka, lev-Marko). Pot
smo nadaljevali do Diakonove rojstne hiše, kjer
smo se razgledali po
trgu. Imeli pa smo tudi
dovolj časa za kosilo.
Ekskurzijo smo zaključili v Reziji. Obiskali
smo kulturni center na
Ravanci (na sliki), kjer
nas je pričakal zabaven
in predvsem zelo energičen gospod Alessandro.
O Reziji smo izvedeli
mnogo zanimivega.
Nekateri so se preizkusili
tudi v rezijanskem plesu.
Preko Kranjske
Gore smo se vrnili v Ljubljano.
Ekskurzija je bila
polna prijetnih presenečenj. Čeprav se nam je
včasih zdelo naporno, je
bilo vredno »stisniti
zobe«, saj smo se na ta
način naučili veliko
novega in spoznali, kako
živijo Slovenci v zamejstvu.
Nina Jamšek
Stran 30
Letnik 1, številka 1
» … le hitro v Oglej, tje do patriarha,
de posvetí te mašnika, duš varha.«
(F. Prešeren, Krst pri Savici)
Ljubljana, 11. 4. 2014
So ljudje, so dogodki in so kraji, ki
usodno zaznamujejo zgodovino
določnega naroda oz. širše, določnega prostora. Oglej je zagotovo vse
to. Dandanes je le še drobcena
ostalina nekdanje slave, toda
mogočna katedrala govori sama
zase: to je kraj, kjer se je pisala zgodovina. Evropa je celina krščanstva; ta religija je usodno determinirala našo evropsko civilizacijo, bila
je skupni imenovalec, ki mnoge
različne narode na tem sorazmerno
majhnem delu sveta povezuje v
celoto. Ti centri zgodnjega krščanstva, kot so Oglej, Salzburg, Rim,
Milan, so omogočili izpolnitev tega
sna o Evropi, kot o mogočni civilizaciji. To so vzbrsti naše skupne
zgodovine.
Oglej je bil že v rimski republiki
pomembno mesto, ustanovljeno
181. leta pr. Kr., kot kolonija za
romanizacijo severa Italije in sosednjih pokrajin, se je kmalu razvilo v
mogočno mesto – postalo je
pomembno trgovsko rečno pristanišče in 9. največje mesto Italije. To
je doprineslo k svetovljanskemu
značaju mesta, v njem že zgodaj
opažamo različne skupine, npr.
jude in naposled kristjane. Po
legendi naj bi skupnost ustanovil
apostol evangelist sv. Marko sam,
in ustoličil prvega škofa sv. Mohorja, ki je kasneje skupaj z diakonom
sv. Fortunatom pretrpel mučeniško
smrt. Čeprav ta legenda nima najboljših zgodovinskih osnov, nakazuje, da je bila v mestu že zgodaj
prisotna močna krščanska skupnost. Tako so oglejski kristjani
kmalu po koncu Dioklecijanovega
preganjanja oz. po Konstantinovem
Milanskem ediktu (l. 313), začeli
graditi prvo cerkev.
Dodatno so na pomembnosti pridobili leta 381, ko je v Ogleju potekala sinoda, na kateri so obsodili
arijanstvo (versko ločino, herezijo,
s katero pa se je nekaj časa spogledoval tudi sam Oglej). S to sinodo
so oglejski škofje tudi pokazali svojo premoč nad ostalimi okoliškimi
škofi. Leta 452 pa se je za mesto
zgodila huda tragedija, Huni ga do
tal razrušijo in nikoli več ni obnovilo nekdanje metropolitanske
pomembnosti, v smislu trgovine in
obrti (ne nazadnje se to najbolje
vidi prav dandanes – Oglej je navadna vas). Cerkvena pokrajina je
ponovno pridobila na pomembnosti šele v 6. stoletju, ko so čez njihovo območje v Italijo vdirala razna
plemena.
V tistem času so bili oglejski škofje
v stalnem sporu z Rimom, zato
želeli so poudariti svojo neodvisnost, ter tako leta 553 pretrgali zvezo z Rimom in začeli uporabljati
naziv patriarh. Toda že kmalu je
patriarhat spet padel v nevarnost:
leta 568 so jih napadli Langobardi
in patriarh je zbežal v Gradež. Ti
patriarhi v Gradežu so se nato leta
606 ponovno podredili Rimu, kar
pa je motilo škofe na langobardskih
ozemljih. Ti so v Ogleju ustanovili
nov patriarhat, torej sta nastala dva
patriarhata na zelo bližnjem ozemlju. Ta novi patriarhat je kmalu
postal mogočnejši od svojega predhodnika (naše prednike so recimo
pokristjanjevali iz Ogleja in ne iz
Gradeža) in je staremu patriarhatu
prevzel ozemlje in naziv (Gradež se
je kasneje, v 15. stoletju združil v
današnji Beneški patriarhat). Mnogo kasneje se je tudi novi Oglejski
patriarhat spravil z Rimom –
dokončno šele leta 723. Takrat mu
je tudi papež priznal naziv in mu
podelil določene pravice, dotlej pridržane izključno Rimu (recimo vse
do 1596 veljavno pravico do lastnega obreda – le-ta obred se je uporabljal tudi pri nas, to je jasno vidno
po rokopisih in inkunabulah misalov iz slovenskih ozemelj).
Kasneje je moč patriarhov zamajala
ustanovitev Solnograške nadškofije. Šele dogovor med Salzburškim
škofom Arnom in patriarhom Pavlinom II. je uredil razmere in cerkvenoupravno mejo določil po reki
Dravi – večina današnje Slovenije
je tako spadala pod Oglej. Ta dogovor je leta 811 potrdil še Karel Veliki. Z vdorom in porazom Madžarov
in upadanjem cesarske oblasti pa
so patriarhi v visokem srednjem
veku močno pridobili na moči –
leta 1077 so postali tudi posvetni
vladarji njihovih posesti. Za predhodnike Slovencev so v tistem času
pomembni predvsem, ker so imeli
na našem ozemlju posesti. Tako je
leta 1136 Peregrin I. ustanovil opatijo Stična, štiri leta pozneje pa še
samostan v Gornjem Gradu.
Toda proti koncu srednjega veka je
Oglejski patriarhat začel naglo propadati. Leta 1420 so ga porazile
Benetke in tedaj je izgubil svojo
posvetno državo. Leta 1461 je cesar
Friderik III. ob soglasju papeža
ustanovil Ljubljansko nadškofijo,
ki ni bila podrejena patriarhatu,
kar je še dodatno zmanjšalo moč
Ogleja. Kasneje, v 18. stoletju je je
bilo njihovo cerkvenoupravno ozemlje razdeljeno med dve svetni
oblasti: beneško in habsburško. To
je imelo za posledico mnogo trenj
med tema silama tedanje Evrope.
Zato je na njuno zahtevo papež
Benedikt XIV. leta 1751 patriarhat
ukinil in 1752 ozemlje razdelil med
dve novoustanovljeni nadškofiji:
Videmsko za Benetke in Goriško za
Avstrijo. S tem se prek tisočletje
dolga zgodovina patriarhata končuje, bazilika je danes sedež navadne župnije (podrejene neposredno
Sv. sedežu), in s svojo velikostjo
(nesorazmerno za tako majhen
kraj) nemo priča o slavi njenih
nekdanjih lastnikov.
Domen Iljaš
Letnik 1, številka 1
Že mnogi so opisovali zapostavljen položaj Slovencev v
Beneški Sloveniji, a se tudi
danes ljudem tega območja,
Slovencem po rodu, včasih
ne godi najbolje. Pogostokrat se soočajo z raznimi
ovirami, tudi takimi, ki jim
jih namensko »postavljajo«
celo župani nekaterih občin
Videmske pokrajine. Kot vsi
drugi državljani, bi tudi ti
morali imeti priznane pravice, ki so jim bile odvzete,
ali pa bi morale biti bolje
urejene, kot npr. Tržaškem
in Goriškem. Ljudje se vsak
dan borijo za več pravic,
tudi na področju jezika in
kulturnega udejstvovanja.
Velike zasluge za marsikatero kulturno prireditev in
šolo, si zaslužijo prav nekateri posamezniki, ki si na
takšen ali drugačen način
prizadevajo k izboljšanju
skupnega življenja. V kraju
Špeter Slovenov (Špietar)
smo obiskali kulturni dom, v
katerem se je začelo tudi
izbirno izobraževanje, ki je
ponujalo tudi učenje v slovenščine in dolgo časa sploh
ni bilo legalno, dokler si niso
Poljanski svašta
Stran 31
lokalni prebivalci zagotovili
nekaterih dovoljenj za dvojezično šolanje otrok. Čedermaci so torej tudi danes
pomembni med Slovenci v
zamejstvu, ponekod jih je
več, ponekod jih sploh ni,
toda nedvomno so nepogrešljivi. Brez njih nas čaka soočenje s prevlado italijanske
večinske kulture, ki že sicer
močno »udarja« po slovenski. V kraju Špeter Slovenov
je pomembna akterka ravnateljica dvojezične šole Živa
Gruden, ki je med bolj zaslužnimi za to, da je ta šola
sploh zaživela. Prepričana
sem, da se v glavah nekaterih ob tem poraja vprašanje,
je sploh je bil Čedermac in
zakaj bi danes še potrebovali
ljudi, kot je bil on?
Odgovor se skriva v romanu
našega najplodnejšega pisatelja, Franceta Bevka.
Roman Kaplan Martin Čedermac opisuje čase, ko je fašistični sistem vedno bolj
posegal v pravice Slovencev
med obema vojnama. Cerkev
je bila edini kraj, kjer so se
ljudje še lahko do določene
mere zoperstavljali poitali-
jančevanju in za točno to je
bil zaslužen Čedermac.
Maševal je v slovenščini, vse
dokler ga nista strla materina smrt in lastna bolezen,
kar je privedlo do tega, da
se je upokojil. Na njegovo
mesto pa je škof postavil
italijanskega duhovnika, ki
je zatrl še tisto malo slovenščine, ki so jo skrivaj upora-
bljali v cerkvi. In prav tako
so današnji Čedermaci zaslužni za ohranjanje slovenske
kulture med Slovenci v Italiji, predvsem v Benečiji.
Karin Hvala
Letnik 1, številka 1
Trinko Ivan-Zamejski, narodnoobrambni
delavec, pesnik in pisatelj, ali kakor so
ga imenovali njegovi občudovalci, »oče
Beneških Slovencev«. Bil je četrtorojenec izmed 3 hčera in 2 sinov, 25. januarja 1863 v Spodnjem Trčmunu
(Tercimonte) malemu kmetu Antonu in
Mariji Golob, tam je tudi umrl 26. junija
1954.
Trinkovo šolanje je bilo italijansko:
osnovno šolo je obiskoval 1870–3 v
Jelini pod Trčmunom. Oče je dal nadarjenega dečka 1873 do 1875 v čedajsko
osnovno šolo, od koder je na koncu leta
prinesel zlato medaljo. Iz Čedada je
odšel v semenišče (Videm), tu 1875–9
opravil 4. razred gimnazije (odličnjak),
nato je 1879 do 1882 obiskoval 3. letnik
liceja in zaradi izredne pridnosti celo
preskočil eno leto. 1882–6 je študiral
teologijo, nato pa je bil v videmskem
semenišču: od leta 1889 naprej je bil
profesor latinščine in italijanščine, po
profesorskem izpitu še matematike ter
prirodoslovja.
Leta 1903 je Trinko postal videmski
deželni svetovalec, 1910 je bil izvoljen
za okrajnega poslanca; 1912 pa postal
kanonik; 1913–42 je bil ravnatelj zavoda
Collegio Nobili Dimesse v Vidmu, kjer je
bil že od 1901 spovednik. Od 1914 je bil
poslanec v videmskem deželnem zboru
in 1923 izvoljen v izvršilni odbor ljudske
stranke (Partito popolare). Bil je tudi
sodnik-porotnik pri sodišču v Vidmu,
papežev tajni komornik. Bil je škofijijski
kolavdator cerkvenih zvonov, itd. Leta
1925 so ga cerkveni (in menda tudi svetni) krogi predlagali za gor. nadškofa.
Trinko rednega pouka slovenskega
jezika ni imel na nobeni šolski stopnji,
narečje in slovensko občutje je prinesel
od doma. Šele v 4. šoli mu je prišla v
roke prva tiskana slovenska knjiga in do
6. se je brez vsakršnih strokovnih pripo-
Stran 32
močkov in učitelja naučil iz leposlovja
književne slovenščine. Pomembno vlogo pri tem je imel župnik v Rouncu
(Rodda), ki je Trinkuu odkrival Prešerna
in druge slovenske leposlovne ustvarjalce, kar je pripomoglo, da je Trinko
začel pesniti v slovenščini. Pisal je pesmi in jih objavljal v različnih slovenskih
revijah (Ljubljanski zvon, Dom in
svet, Slovenski svet, Slovan). Pisal je
tudi krajšo prozo, kulturnozgodovinske
in geografske članke, izdal knjigo Naši
paglavci , v kateri je bolje od številnih
študij primorskim bralcem približal razmere, v katerih so živeli Slovenci hribovskih vaseh Benečije. Objavil je veliko ljudskih pripovednih besedil
(Vodomec, Divje žene, Boter petelin in
njegova zgodba) in v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje
v Reziji in Nadiških dolinah. Pisal je
znanstvene eseje z različnih področij,
pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov.
Začetki njegove lirike segajo v l. 1880,
ko je bil v 6. šoli v rkp so se ohranili 4
zvezki (I. Slovenske pesmice iz leta
1880; II. Pesmice 1880–1; III. Mrtvaške
pesmi 1882; IV. Pesmice 1883), 1885 pa
je objavil prve z naslovom Pesmi beneškega Slov. (LZ 1885, 91: Slovo od
doma), kasneje izšle kot del cikla Razpršeno listje (Poezije 1897, 8–38). Simon
Gregorčič je Trinka nagovoril, naj po
listih raztresene pesmi zbere in natisne.
Tako je izdal prvo in edino izvirno zbirko
Poezije. Te so neposredno nagovarjale
rojake.
Trinko se je posvečal tudi likovni umetnosti. Znane so njegove perorisbe in
risbe s svinčnikom. Leta 1900 je postal
član Slovenskega umetniškega kluba v
Ljubljani in se večkrat udeležil skupinskih razstav. Ukvarjal se je tudi z glas-
bo: pisal je glasbo na italijanska, latinska in slovenska cerkvena besedila.
Njegov glasbeni opus obsega nad trideset skladb.
Tudi kot jezikoslovec – slovničar se je
preizkusil. K temu ga je sililo dejstvo,
da so se nanj obračali številni jezikoslovci ki so želeli podatke o jezikovnem
stanju in zgodovinskem razvoju govorjene besede v Beneški Sloveniji in Reziji, pozneje pa tudi potrebe krožka v
videmskem semenišču.
Trinko je vodnik in buditelj svojega
beneškega ljudstva. Posebno vztrajno
in neomajno se je zavzemal za jezikovne pravice svojega naroda in rad posredoval, kadar so se nanj rojaki obračali
za pomoč in nasvet, podpiral je njihove
prošnje in spremljal odposlanstva k
cerkvenim in posvetnim oblastem za
kulturne potrebe ali kadar je bila v
nevarnosti njegova ljubljena slovenščina.
V spomin nanj in za ovrednotenje njegovega dela so 1953 goriški kulturni
delavci začeli izdajati Trinkov koledar.
Leta 2013 je bila v Čedadu po njem
poimenovana ulica Via Ivan Trinko, kjer
ima sedež tudi kulturno društvo Ivan
Trinko.
Ana Jakoš
Stran 33
Ravenca,
10. april 2014
Dijaki 2. b smo
zadnji dan tridnevne ekskurzije po
zamejstvu v Italiji
obiskali Rezijo.
Na Ravenci nas je
sprejel gospod
Alessandro Qualia,
ki nam je na kratko
predstavil značilnosti rezijanskega
narečja, potem pa
smo skupaj zaplesali še rezijanske ljudske plese.
Rezijanski plesi so
po svoji strukturi
sorodni bretonskim, irskim in
škotskim plesom,
nekateri pa pravijo,
da izvirajo iz keltske kulture. V Reziji
plešejo ob različnih
praznikih in ob pustu:
po navadi sta v paru
moški in ženska, lahko
pa tudi dva moška ali
pa dve ženski. Zanimivo pri tem plesu je, da
se plesalca nikoli ne
primeta, ponavadi se
še dotakneta ne. Včasih so ples spremljale
dude, sedaj pa spremljavo igrajo na violine
(v Reziji jim rečejo citire) in violončela
(bünkule). Obe glasbili
sta prilagojeni tako, da
je njun zvok podoben
zvoku nekdanjih dud.
Godci, ki igrajo na citiro, za boljši ritem tolčejo z nogo ob tla, pa
tudi plesalci večkrat
med plesom udarijo z
nogo ob tla.
Cita Vidmar
Letnik 1, številka 1
Zbirka rezijanskih
pravljic Zverinice iz
Rezije je prvič izšla
leta 1973.
Etnolog dr. Milko Matičetov jih je po
pripovedovanju
domačinov zbral med
svojimi obiski Rezije.
Zverinice iz Rezije so
živalske pravljice,
katerih namen ni
samo zabavanje poslušalcev, ampak tudi
poučevanje, saj nekatere od njih vključujejo tudi življenjske
Poljanski svašta
Stran 34
nauke. Prav tako niso
namenjene samo otrokom, ampak jih tudi
odrasli radi poslušajo,
saj so polne pristne
vsebine. Zgodbe vsebujejo veliko narečnih
rezijanskih besed, ki so
razložene v opombah
Nekaj pravljic v zbirki
je zapisanih tudi v originalnem rezijanskem
narečju. Pravljice so
tudi humorno in včasih
celo ironično obarvane.
Živali v zgodbah govorijo in so včasih celo
obravnavane kot ljudje. Nekatere iz med
njih so celo zelo sodobne (zgodba z naslovom
tri botre lisice), saj vsebuje predmete kot so
vila, avto, televizija,
kuhalnik ekspres ...
Kar pomeni, da čeprav
se pravljice prenašajo
od ust do ust od starejših generacij do novejših, nastajajo tudi
nove, kar pomeni, da
živalsko pravljičarstvo v Reziji ne bo
nikoli zamrlo.
Nekatere pripovedi iz
knjige so svoje življenje zaživele na lutkovnih odrih, televiziji,
slikanicah, revijah …
Zgodbe je ilustrirala
Ančka Gošnik Godec
(na sliki).
Gaja Smodiš