December 2010 - Rafaelova družba

december 2010, letnik 59, številka 12
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Mladinska glasbena maša Pesem tisočerih zvonov v Stuttgartu
Župnik dr. Zvone Štrubelj je kot duhovni voditelj projekta mladinske glasbene maše daroval zahvalno daritev.
Otroci pevcev in slovenskega župnijskega vrtca so v delavnici z zvonovi
porisali spominske kamne.
Dirigentka Katarina Bambič je energično in uspešno vodila zbor Pesem
tisočerih zvonov.
Več kot stočlanski mladinski in družinski zbor Pesem tisočerih zvonov
Dvorana v Stuttgartu je postala dvorana zadnje večerje.
Nasmejani najmlajši sodelavci glasbene maše Pesem tisočerih zvonov
Marija Mauko kot moderatorka in
pevka ter dirigentka Katarina Bambič
Pesem iz veselih in radostnih src
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Leto
krščanske dobrodelnosti
in solidarnosti
S kolesom po Jakobovi poti
v Santiago de Compostela
Verska svoboda v Evropi
Karitas v družbi in Cerkvi
Oseba in družba
Moliti s Svetim pismom
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Prisluhnimo domovini
Slovenija moja dežela
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Lučkin kotiček
Malo za šalo
2
6
7
8
9
10
11
13
14
16
38
41
42
Prva stran ovitka: Tamino Petelinšek –
V pričakovanju
Druga stran ovitka: Boris Patzek: kolaž – Blagoslov
novega prapora društva Jadran iz FreymingMerlebacha 3. oktober 2010
Tretja stran ovitka: Franc Arh: kolaž – Mladinska
glasbena maša Pesem tisočerih zvonov v Stuttgartu
Četrta stran ovitka: Franc Arh – Utrinek z dogodka
Pesem tisočerih zvonov
Zadnja številka Naše luči v letu 2010
nas s svojo naslovno sliko popelje v čas
pričakovanja, čas adventa, ko se kristjani z dušo in telesom pripravljamo
na nam najljubši cerkveni praznik, rojstvo našega odrešenika Jezusa Kristusa.
S številko, ki se poslavlja od starega leta,
se pripravljamo na dogodek, ki nas kristjane spremlja od rojstva do smrti. Hkrati daje smisel tuzemeljskemu bivanju
in prebuja upanje, da smo na poti odrešitve, da je pred nami prihodnost.
Govoriti o upanju in pričakovanju je včasih zelo težko, saj se lahko hitro izgubimo v povprečju nerealnih in neuresničljivih želja. Pa vendar smo vsi polni pričakovanja. Živimo v času, ki nam ni naklonjen. Po eni strani imamo
vsega dovolj, po drugi pa v tej »polnosti časov« doživljamo popolno umanjkanje tistega, kar nas kot ljudi dela srečne in umirjene. Na duhovnem področju se počasi utapljamo v sivini povprečnosti, ne znamo več odriniti na globoko, ampak zadovoljni ostajamo na gladini povprečne površnosti, s katero
se zadovoljuje moderni, v potrošnjo usmerjeni posameznik. Počasi postajamo
del te družbe, ki smo ji še pred časom hoteli ubežati. Bili smo celo prepričani,
da ta nikoli ne bo krojila našega življenja.
»Polnost« časov nas je pripeljala do tega, da nam vse stvari postajajo same po sebi umevne, da je pač tako in da se ne da kaj velikega spremeniti. Pa je res tako?
Si je v preteklosti kdo predstavljal, da bomo čez toliko let (beri danes) Boga
iz nekdaj Bogkovega kota postavili nekam »tja bolj zadaj« ali pa ga v hiši
sploh ne bomo več opazili? Si je kdo pred leti mislil, da bo pripadnost narodu, biti zaveden Slovenec, nekoč (beri danes) postala zelo nepomembna drža
in prepričanje, da je to nekaj, kar je preživeto oziroma da to danes že spada
v ropotarnico zgodovine? Ne, tega nihče ni pričakoval. To se je prikradlo počasi, tudi zaradi naše brezbrižnosti. In vse to počasi sprejemamo kot nekaj
normalnega. Vendar ni tako, zagotovo ne! Tako kot ni normalno, da smo danes po tolikem gospodarskem napredku v razviti Evropi še vedno priče tako
veliki nezaposlenosti. Bi si kdo mislil, da bo napredek prinesel toliko novih težav, da se bo v času izobilja razbilo toliko družin, da toliko mladih ne bo našlo odgovorov na svoja temeljna vprašanja? Si je kdo mislil, da nas bosta sodobni čas in vsa njegova odkritja puščala tako negotove, uboge in če hočete
brez pravega upanja na boljše čase? Ne, tudi to je prišlo med nas počasi, počasi, ker smo sami dovolili in bili zadovoljni s tem, kar se je na zunaj kazalo
kot dobro. Imelo je svoj lesk, imeli smo ga v rokah, brez velikega osebnega napora, delalo se je lepo in nam je ugajalo. Nevede smo se zaustavili pri polnih
egiptovskih loncih mesa, tako kot Izraelci v egiptovski sužnosti.
Pa je to tisto, kar smo upali in pričakovali? Če ni, potem ta advent izkoristimo za novo iskanje in ne pozabimo, da je vera brez del mrtva.
Vse dobro.
Ljubo Bekš
POGOVOR MESECA
S kolesom po
Jakobovi poti v
Santiago de
Compostela
Pogovor z Ido Šlamberger, rojakinjo iz
slovenske skupnosti v Stuttgartu, ki se je s
kolesom podala na to znamenito romarsko pot.
Kaj Vas je navdušilo za to dolgo in naporno romarsko pot, da ste se sami, in to s kolesom, odpravili v
Compostelo?
To je bila moja dolgoletna želja. Že kot otrok in mlado dekle, ko sem bila še v Ljubljani, sem slišala zelo veliko o Jakobovi romarski poti, ki me je vedno bolj privlačila, pa čeprav na splošno takrat še ni bila tako znana, kot je danes.
Mislim, da se do leta 1957 o njej ni dosti govorilo. V moji
glavi pa je vedno bolj rastla želja in prepričanje, da se bom
nekoč tudi sama odpravila po Jakobovi poti. »Toda kako?
Se bom peljala s kolesom? Ne, ne nori!« sem si govorila. Takrat je to bila šele želja, skrita nekje v mojem srcu in glavi.
In bolj ko človek dozoreva, bolj resnične postajajo tudi želje
in bližje si njihovim uresničitvam. Prej nikoli ni bilo tistega
pravega časa. Otroci so bili majhni in preprosto ni bilo mogoče. Sedaj pa, ko so otroci postali veliki in še ni vnukov, sedaj je vse to uresničljivo, sem si rekla in jubilejno Jakobovo
leto 2010 je zagotovo tudi moje leto. Če zdaj ne grem, potem
ne vem, kdaj bom lahko šla. Odločitev je padla.
Kje je bil začetek in kje konec vašega kolesarjenja?
Romati sem začela v Strassbourgu. Do tja sta me pripeljala
moj sin Aleksander in mož. Od tam naprej pa sem romanje
nadaljevala s kolesom preko cele Francije do cilja v Santiagu de Compostela. Od tam sem pot nadaljevala do Atlantika, da sem doživela »konec sveta« ali kot temu pravijo »Finisterre«!
Kako ste doživljali to svojo romarsko pot?
Najtežje je bilo prve dni, ker se še nisem povsem »ujela« s
svojim kolesom. Bilo je preveč prtljage in na začetku poti v
Franciji me je spremljal sam dež. Pa to še ni bilo najhujše.
2
Sledilo je obdobje sončnega in deževnega vremena. Saj veste, kaj to pomeni. Vseskozi sem se morala preoblačiti in to
me je zelo motilo, v zraku pa sama vlaga, ki te na koncu zares izmuči. Drugače pa moram reči, da mi je bila pot zares
všeč in zelo zanimiva. Res je, da sem na začetku mislila, da
ne bom uspela, da se mi bo ustavilo in ne bom mogla naprej. Toda prišla je noč in bil je nov dan, jaz pa sem imela
zmeraj več moči in volja se je navkljub veliki utrujenosti še
krepila. Na poti so bili mnogi vzponi v hribe in spusti v doline, kar me je včasih zelo motilo, toda nisem se dala. Dobro se spomnim, kako sem del poti kolo 50 km samo potiskala, pol dneva, od 11. ure pa do 17. ure. Ni se bilo mogoče peljati - prišla sem na višino 500 m, pa na 900 m, sledil
je spust na 500 m, pa nov vzpon na 1200 m, pa spet spust
na 900 m. Pred mano je bila samo pot, ki je izgledala kot
hrib-dolina, dolina-hrib. Bilo je zelo naporno. To sta bila
dneva, ko je sonce močno pripekalo, zato sem vseskozi iskala senco ob cesti, da sem se lahko vsaj malo ohladila. Nato pa je bila pot dosti lažja in sem prav uživala. Večkrat sem
prespala v šotoru, ker nisem mogla dobiti drugega prenočišča. Enkrat pa sem morala prespati v kopici sena. Lačna nisem bila, res pa je, da zaradi napora včasih tudi jesti nisem
mogla. Nisem imela pravega apetita. Tri dni sploh nisem
mogla jesti. Tako, da sem prve dneve zelo shujšala.
Po vsej Franciji sem na poti srečala zelo veliko zanimivih
ljudi. Pa najsi so to bili otroci ali pa starejši, vsi so me po-
POGOVOR MESECA
zdravljali: »Srečno pot ... Dober dan ... Srečno naprej ...« Vsi
so mi mahali. Pozdravljali so me celo ljudje v avtomobilih,
odpirali so šipe in me glasno vzpodbujali.
Kako so vedeli, da se peljete v Compostelo?
Bila sem razpoznavna. Imela sem poseben znak v obliki
školjke in našo slovensko zastavo. Tako so vsi vedeli, da sem
romarka po Jakobovi poti. Školjka je znak, ki simbolizira
Jakobovo pot.
Ste romali po evropski začrtani poti?
Da, s tem, da sem jaz romala po kolesarski, to pomeni več
po cesti kot po tisti stranski poti, po kateri romajo pešci.
Moja kolesarska pot je bila dolga 2700 km. V Stuttgart pa
sem se vrnila z letalom.
Kateri del poti je bil za vas najlepši in zakaj?
Najlepša je bila pot ob reki Loren. Začrtana pot me je vseskozi vodila skozi dolino. Zamislite si 30 km same prelepe
doline ob čudoviti reki. Peljala sem se položno navzdol in
tako je bil ves prejšnji napor bogato poplačan. Tam sem na
vrhu teh hribov opazila majhen kraj s približno dvajsetimi
hišami, ki so bile vse zgrajene v skalo. To je bilo zame nekaj
posebnega. Kaj takšnega v življenju še nisem videla. Hiša za
hišo, in vse v skalo vgrajene. Mislim, da se imenuje Renai-
son Loren. V Sanct Domingo je cerkev, kjer imajo v zvoniku živega petelina. Potem je tu še čudovito mesto Pomplona. V Španiji sem ostala en cel teden, v Composteli dve noči in en cel dan. Hotela sem si ogledati znamenite cerkve in
lepe katedrale. Ravno tisti teden so se pripravljali na bikoborbe. To je bilo opaziti po celem mestu! Najbolj me je ganilo, kako so mladi fantje, stari 15 let in več, prišli v cerkev
Sanct Lorenzo, kjer sem bila takrat. Na oltar so prinesli rože, duhovnik pa jih je blagoslovil z namenom, da bi bikoborbe uspele brez nesreče. Pri tem so mladeniči jokali. Kaj
takega še nisem videla. Kako so ti fantje molili, se križali,
peli, prinašali darove na oltar. Enkratno in doživeto tudi za
nas, ki smo to spremljali od daleč.
Kako pa je bilo s prenočišči?
V Španiji sem največkrat spala v prenočiščih, ki so namenjena romarjem. Vedno sem jih našla. Če pa je bilo kje po naključju že zasedeno, so me prijazno poslali naprej, do prvega najbližjega prenočišča. To je bilo oddaljeno približno 2 km. Na
poti je bilo v glavnem vse v redu in zelo lepo. Res pa je, da me
je večkrat zeblo, kot da bi mi bilo prevroče. Prehladila pa se
nisem. Mislim, da tudi zaradi tega, ker sem bila vsak dan v gibanju. Ustavila sem se samo takrat, ko sem se namenila ogledati kakšno posebno cerkev ali pa muzej. Na poti skozi Francijo in Španijo sem videla prečudovite cerkve, ki jih drugače
najbrž ne bi nikoli. Zato sem naredila preko 4000 posnetkov.
3
POGOVOR MESECA
Srečala sem ogromno prijaznih ljudi. Z nekaterimi smo se nekaj časa celo skupno peljali, malo poklepetali po nemško,
francosko, špansko, italijansko, če je bilo potrebno tudi z rokami ali pa nogami. Komunikacija je bila zelo različna.
Kako ste vedeli, da se bližate cilju?
Po ljudeh, ki jih srečuješ. Na začetku je vse še tako umirjeno, ko pa se bližaš cilju, vse postane nekako bolj živo. To čutiš v zraku, na ljudeh, ne vem, kar čuti se. Pred ciljem vsi romarji kot da nekako bolj hitijo. Peš romarji so ves čas hodili ob moji levi strani. Srečala sem zelo veliko romarjev iz
različnih dežel; npr. Poljaki, tri skupine romarjev, nosili so
zelo velik križ. Med potjo so molili rožni venec in glasno
prepevali pesmi. Malo pred ciljem, kakih 15 km prej, sem
se sama zaustavila pri velikem spomeniku, ki je predstavljal
sv. Jakoba iz Compostele. Jakobovo znamenje, školjka, me je
ves čas mojega romanja varno spremljala. Vedno sem se
ravnala po njej. Pri spomeniku sem se malo odpočila z namenom, da v Compostelo pridem spočita.
In končno Compostela.
Da, na cilju, na koncu romarske poti, spočita in vsa v miru
sem prišla do katedrale. Pred tem sem sestopila s kolesa in
peš nadaljevala do katedrale. Vseskozi sem gledala školjke,
ki so me pripeljale do želenega cilja. Tam sem zagledala
mogočno, veliko katedralo, pred njo pa zelo veliko policije,
vse je bilo zastraženo. Sploh nisem mogla verjeti, da je to
res, da sem tu. Bila sem prevzeta in navdušena. Vse te prevzame, na koncu poti si, tam pa toliko ljudi, ki so tako kot
4
ti prišli na ta sveti kraj. Vidiš jih, po trije, štirje se peljejo
skupaj ali pa v različno velikih skupinah. Vsi se objemajo, si
čestitajo, jaz pa sem bila čisto sama! Mislila sem si: »Kdo pa
bo tebe objel? Nobeden!« Kar solze so me oblile. Razmišljam naprej, naj grem notri ali naj si prej poiščem prenočišče. Kar naenkrat pride k meni nek gospod in mi začne nekaj govoriti. Najprej ga nisem razumela, potem pa sem videla, da mi hoče pomagati najti prenočišče. Peljal me je do
sester v samostanu svetega Frančiška. Pokazal mi je, da ima
tudi on tam spravljeno kolo. V samostanu niso mogli verjeti, od kod sem prišla, in to s kolesom, čisto sama. Vsi so mi
čestitali in bili navdušeni. Od tam sem odšla v katedralo.
Bila je sveta maša. Čeravno nisem vsega razumela, le par
besed, vse je bilo v španščini, me je vse tako močno prevzelo. Nepozabno petje, to je nekaj neverjetnega. Cela cerkev je
donela, to moraš doživeti, tega se ne da opisati z besedami.
Da bo ja vse držalo, tako kot mora, sem ob naslednjem obisku katedrale objela mogočen kip svetega Jakoba. Tudi to je
posebno doživetje in doživetje vsega romanja. Ko greš po
stopnicah spet dol (potem ko si objel kip) in če se ozreš nazaj, vidiš znaka Alfa in Omega obrnjena narobe. To pomeni, da se s tem dejanjem začne novo življenje. Staro življenje si odvrgel stran in živiš novo, duhovno bolj bogato. Zunaj pred katedralo na tleh lahko opaziš veliko školjko, v katero veliko romarjev rado vstopi. Če vstopiš vanjo, pomeni,
da si se na novo rodil. Jaz sem si zato sezula čevlje in nogavice in bosa vstopila v školjko, da bo ja držalo!
Nato Vas je pot vodila naprej »do konca sveta«. Imam
prav?
Da, vsega je enkrat konec in tako sem se morala posloviti
od Compostele. Navkljub slabemu vremenu sem se odpravila proti Finisterreu do Atlantika. Kmalu je spet posijalo
sonce in tako sem prispela. Tudi to je bilo zame neko posebno doživetje. Če so bile prej zame cerkve in katedrale
POGOVOR MESECA
potreben. Prav zato sem šla sama, da vse to sama doživim
in zaživim. Tako kot sama hočem.
Ta pot je bila zame zares romarska pot. Vse je bilo tako, kot
je moralo biti. Vse po božji volji. Če sem potrebovala vodo
ali če sem videla, da mi jo zmanjkuje, sem prišla do vode.
Če sem rabila prenočišče, sem prišla do prenočišča. Če sem
si rekla, da je danes lepo vreme in da zato lahko prenočim
zunaj, sem tudi zunaj prenočila ... To je bila zares božja, romarska pot.
Pogovarjal se je Stanko Domajnko
nekaj posebnega, moram reči, da so me tam ob morju prevzela prav posebna čustva. Šele tu sem doživela krono vsega. Ves moj napor je bil dokončno poplačan. Morje. Ko slišiš, kako šumi in gledaš galebe, kako spokojno živijo svoje
življenje. To je nekaj nepopisnega. Obiskala sem tudi znameniti svetilnik, tudi o tem bi lahko zelo veliko lepega povedala, kako sem spet srečala ljudi, s katerimi sem se srečala že prej na poti v Compostelo, a mislim, da žal nimam več
dovolj prostora, da bi vse to lahko zabeležili. Od tam pa sem
se z letalom vrnila domov v Stuttgart.
S kakimi občutki ste se vrnili nazaj?
Vsa ta moja pot je bila res moja božja pot. Pred začetkom
poti sem šla v Stuttgartu v cerkev, kjer se zbiramo Slovenci.
Pred odhodom me je naš duhovnik Igor blagoslovil. Na pot
sem šla z željo, da preizkusim svojo moč, da vidim, ali zmorem to pot pri mojih letih. Mislim, da sem v svojem življenju doživela vse. To pa, kar imam zdaj, lahko rečem, da
imam polovico preveč. Da človek potrebuje veliko manj,
kot ima. Prav zato sem si rekla, da grem na to pot, da spet
najdem samo sebe. Da dobim tisti notranji mir, ki je tako
Romarska pot k svetemu Jakobu (špansko ime: El Camino de Santiago), v Galiciji na severozahodu Španije,
je ena najstarejših romarskih poti, stara več kot tisoč
let. Poleg Rima in Jeruzalema je največja krščanska romarska pot. Ime je dobila po sv. Jakobu.
Kdo je bil apostol, ki mu ljudje še danes izkazujejo takšno češčenje? Jakob Starejši, tako ga imenujemo za
razliko od apostola Jakoba Mlajšega, je bil sin ribiča
Zebedeja in Marije Salome. Apostol in evangelist Janez
je bil njegov brat.
Peter, Janez in Jakob so spadali med najljubše Jezusove učence, ki so ga spremljali v vrt na Oljski gori.
Po Jezusovem vnebohodu je Jakob še naprej oznanjal
evangelij. Po izročilu je deloval v Jeruzalemu in Samariji. Drugo izročilo pa pripoveduje, da je odšel v Španijo in tam pridigal. Na velikonočni praznik leta 44 ga je
dal Agripa I. zapreti in po njegovem ukazu so ga umorili z mečem. Jakob je bil prvi od apostolov, ki je pretrpel mučeniško smrt.
Okrog leta 70 naj bi njegove kosti prenesli na Sinaj, kjer
so zanje postavili samostan svetega Jakoba, danes samostan sv. Katarine. V osmem stoletju so pred Saraceni njegove relikvije rešili v Španijo, v Galiciji so zgradili cerkev
sv. Jakoba, ki je bila posvečena 25. julija 816 in v njej shranili dragocene relikvije. Tu se je potem v 10. stoletju razvila znamenita romarska pot Santiago de Compostela.
»Jakobova školjka«, s katero označujejo romarsko pot,
je dobila svoje ime prav tako tukaj: romarju, ki je dosegel cilj na Jakobovem grobu, so dali klobuk, okrašen
z veliko školjko.
K sv. Jakobu so dolga stoletja romali tudi naši predniki. Na Slovenskem mu je posvečenih okrog 60 cerkva.
K sv. Jakobu vodi veliko poti, med najbolj znanimi je
t. i. Francoska pot.
5
VESOLJNA CERKEV
Verska svoboda
v Evropi
Evropski parlament je sprejel ukrepe
za spodbujanje verske svobode
Versko svobodo je treba vključiti v zunanje
politike Evropske zveze in sporazumom s
tretjimi državami dodati zavezujočo določbo
o spoštovanju verske svobode. To je
najpomembnejša zahteva pisne izjave, ki sta
jo ta teden predstavila poslanca Mario Mauro
(poslanska skupina ELS) in Konrad
Szymański (poslanska skupina ECR). Pobuda
je bila sprožena na konferenci z naslovom
»Preganjanje kristjanov«, ki sta jo omenjeni
skupini organizirali skupaj s Komisijo
škofovskih konferenc Evropske zveze
(COMECE).
Kršitve pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja se
dogajajo po vsem svetu in po ocenah vsako leto prizadenejo sto milijonov kristjanov. Po podatkih organizacije Open
Doors International sestavljajo seznam desetih držav, kjer
zaradi vere najpogosteje preganjajo kristjane, v letu 2010
Severna Koreja, Iran, Savdska Arabija, Somalija, Maldivi,
Afganistan, Jemen, Mavretanija, Laos in Uzbekistan.
Na konferenci so nastopile najpomembnejše priče preganjanja kristjanov po vsem svetu: monsinjor Eduard Hiiboro Kussala, škof katoliške škofije Tombura–Yambio v Južnem Sudanu, monsinjor Louis Sako, kaldejski nadškof v
Kirkuku v Iraku, dr. T. M. Joseph, ravnatelj kolidža Newman
College v Thodupuzhi v Indiji ter Kok Ksor, predsednik
sklada Montagnard Foundation (Vietnam).
Poslanec Konrad Szymański (skupina ECR) je opozoril: »75
% smrti, povezanih s kaznivimi dejanji iz sovraštva na podlagi vere, prizadene ljudi krščanske vere, zaradi česar so kristjani najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Evropa
ne sme ostati ravnodušna. Evropska zveza mora prevzeti
svoj del odgovornosti za zaščito verske svobode po vsem
6
svetu. Danes je množično trpljenje kristjanov še vedno zločin, ki se ga pozabi. Tu smo zato, da politike opozorimo na
njihovo odgovornost pri tem vprašanju.«
Poslanec Mario Mauro (skupina ELS) je poudaril: »Verska
svoboda je predpogoj za vse naše druge svoboščine: svoboda izražanja in izpovedovanja vere pomeni, da smo zaščiteni pred zlorabami oblasti. To je razlog, zakaj moramo vztrajati pri zaščiti tega načela in zakaj smo pripravili pisno izjavo za zaščito verske svobode.«
Poslanec Othmar Karas, podpredsednik skupine ELS, pristojen za medverske dejavnosti, je poudaril: »Nediskriminacija je splošna. Verska svoboda in nediskriminacija sta
neločljivo povezani. Vere so pomemben del evropske identitete, zato je medverski dialog nujen za politično in evropsko zavest.«
Ob tej konferenci je sekretariat Komisije škofovskih konferenc Evropske zveze predstavil »Memorandum o verski
svobodi«. V besedilu je 11 priporočil, naslovljenih na
Evropski parlament, Evropsko komisijo, Svet in Evropsko
službo za zunanje delovanje, da bi ti v okviru svojih pristojnosti prispevali k spodbujanju verske svobode v zunanjih
odnosih Evropske zveze. Memorandum opozarja, da »je
pravica do verske svobode tako tesno povezana z drugimi
temeljnimi pravicami, da je spoštovanje verske svobode neke vrste ‚preizkus‘ spoštovanja temeljnih pravic«.
Pisna izjava, ki sta jo pripravila poslanca Mario Mauro in
Konrad Szymański, bo v Evropski parlament predvidoma
poslana v naslednjih nekaj tednih. Za njeno sprejetje bo
treba v treh mesecih zbrati 380 podpisov poslancev.
»Memorandum o verski svobodi« Komisije škofovskih
konferenc Evropske zveze si lahko ogledate in spremljate
vse v zvezi s tem na spletnem mestu http://www.comece.eu/.
Anglija. Ljubljanski nadškof dr. Stres in krajevni anglikanski škof pri bogoslužju za vrnjene in pobite Slovence
LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI IN SOLIDARNOSTI
Karitas v družbi
in Cerkvi
20 let življenja in dela KARITAS v slovenski
družbi in Cerkvi ni veliko, toda dovolj velik
pokazatelj, da smo živa Cerkev in živa
dobrodelna organizacija.
Gre za dve stvari. Gotovo je Karitas z veliko
pisano pripomogla k normalizaciji življenja
slovenske Cerkve, ki se je zaradi okoliščin
nekako navadila, da socialno in dobrodelno
dimenzijo pokriva država v celoti.
Številne laične in redovne ustanove so se nekako navadile,
da dihajo z enim krilom pljuč in so svoje poslanstvo uresničevale po oznanjevanju in bogoslužju. Mnogi duhovniki,
redovniki, redovnice so potrebovali kar veliko časa, da so
ustanovili Župnijsko karitas ali kako drugo dobrodelno organizacijo. Šele okrožnica Deus Caritas est – Bog je ljubezen, ki jo je izdal sedanji papež Benedikt XVI. pred dvema
letoma, je postavila Karitas kot tretjo dimenzijo življenja
Cerkve v ravnotežje z oznanjevanjem in bogoslužjem. Gre
za velik premik v glavah in v praksi življenja Cerkve v Sloveniji. Bogu hvala za to, hvala našim škofom, duhovnikom,
redovnikom, redovnicam ter laikom, ki so prisluhnili delovanju Duha in potrebam časa in stopili na pot služenja sočloveku in sebi.
Druga je naša umestitev v družbo in državni ustroj. Po dveletnem delovanju nam je Zakon o socialnem varstvu (1992)
uradno odprl vrata delovanja, toda celih pet let smo potrebovali, da so začeli preko raznih ministrstev podpirati naše
specifične socialne programe, kot so delo z odvisniki, materami v stiski, osebami z motnjo v telesnem in duševnem razvoju … ali šele po desetih letih smo dobili prve koncesije,
kot so domovi za starejše, pomoč na domu … Nekoliko bolj
odprto je sodelovanje z občinami ali drugimi javnimi službami, kjer je dosti odvisno od ljudi na vrhu in od njihove
odprtosti za naše plemenito delo. Poti nazaj ni: smo tu, smo
živa organizacija z 8000 prostovoljci in 420 Župnijskimi karitas in zato družba – država ne more več mimo nas, nas pa
skuša večkrat obiti.
KAJ JE NAŠE POSLANSTVO, KOMU
POMAGAMO
Smo zaradi ubogih v naši sredi in po svetu; kar pomeni, da
se odzivamo na akutne stiske doma in po svetu, kar tudi
pomeni, da preko naše mreže znamo poiskati človeka v stiski in končno pomeni, da nam gre za človeka in njegovo
dostojanstvo.
V lanskem letu se je kar 40 odstotkov več ljudi v stiski obrnilo na Karitas in smo tako pomagali kar 136,000,000 primerom. Veliko in neponovljivo je delo, ki ga v glavnem
opravljajo prostovoljci po Škofijskih karitas, Župnijskih
karitas in delno Slovenska karitas. Zaposleni so le po naših zavodih Pelikan, Samarijan, Čebela, ki pomagajo na novo pot odvisnikom od trde droge in alkohola, in to v šestih
komunah za odvisnike, ženskam v stiski tudi v šestih materinskih domovih, duševno prizadetim v dveh domovih …
Glavnino pomoči dajemo za družine v stiski (50.000 primerov), tudi starejši so v porastu (36.000 primerov) in pa
otroci, katerim skušamo omogočiti dostojno šolanje s šolskimi potrebščinami ali kako drugače (28.000). Pomagamo jim preko rednih akcij: Klic dobrote, Pokloni zvezek …
Letos smo se odzvali na potres na Haitiju, v Čilu, Pakistanu
in seveda na poplave doma in organizirali izredne akcije.
Že pet let preko revije Ognjišče nagovarjamo mlade in druge bralce z akcijo Za srce Afrike, zbiramo sredstva za potrebe v Borundiju, Ruandi, Zairu, na Madagaskarju.
Tudi bralci revije ste naši dobrotniki in zato vam hvala, da
nam zaupate, da gre pomoč v prave roke, in to takoj ko preverimo, kako in koliko lahko pomagamo.
Naša prva pomoč je človeško srečanje z nekom, ki je v
stiski. Zato se usposabljamo, zato si upamo poklekniti
pred Njega, zato si upamo priznati, da skupaj kot živa
Karitas lahko nekaj dobrega naredimo za uboge v naši
sredi ali po svetu.
Ne gre samo za materialno pomoč, tudi čutnost in duhovna revščina sta zelo v porastu in ti dve nas že danes iščeta
še bolj pa jutri. Prav tako osamljenost pri starejših in virtualni zabavni svet mladih kličeta po topli človeški roki, ki bi
si upala božati, nuditi varnost in upanje.
Imre Jerebic
7
KATEKIZEM
OSEBA IN DRUŽBA
401. V čem obstaja človekova družbena razsežnost?
Skupaj z osebnostnim klicem k blaženosti ima človek družbeno razsežnost kot bistveno sestavino svoje narave in svoje poklicanosti. Dejansko so vsi ljudje poklicani k istemu cilju, Bogu samemu. Obstaja neka posebna podobnost med
občestvom božjih oseb in bratstvom, ki so ga ljudje dolžni
vzpostaviti med seboj v resnici in ljubezni; ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga. 402. Kakšno je razmerje med osebo in družbo?
Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, so človeku nujno potrebne. Koristna so tudi druga
združenja, tako znotraj političnih skupnosti kakor na mednarodni ravni, ob spoštovanju načela subsidiarnosti.
403. Kaj označuje načelo subsidiarnosti?
To načelo pravi, da nadrejena družba ne sme prevzeti nalog
podrejene družbe in je ne oropati njene pristojnosti, marveč jo mora v stiski podpirati.
404. Kaj se še zahteva za pristno človeško življenje v
družbi?
Zahteva se spoštovanje pravičnosti in pravilne hierarhije
vrednot kakor tudi podrejanje fizičnih in nagonskih razsežnosti notranjim in družbenim razsežnostim. Zlasti tam,
kjer greh kvari družbeno ozračje, je treba klicati k spreobrnjenju srca in k božji milosti, da bi prišlo do družbenih
sprememb, ki bodo stvarno služile vsakemu človeku in celi
osebi. Ljubezen, ki zahteva in omogoča pravično ravnanje,
je najvišja socialna zapoved.
ljena sredstva. Zato morajo biti politični režimi določeni s
svobodno odločitvijo državljanov in morajo spoštovati načelo »pravne države«, v kateri vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi. Nepravični zakoni in odredbe, nasprotne nravnemu redu, niso obvezujoče v vesti. 407. Kaj je skupni blagor?
Pod skupnim blagrom razumemo vsoto vseh tistih razmer
družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznikom omogočajo uresničevati svojo popolnost.
408. Kaj obsega skupni blagor?
Skupni blagor obsega: spoštovanje in pospeševanje temeljnih človekovih pravic; razvijanje duhovnih in časnih dobrin oseb in družbe; mir in varnost vseh.
409. Kje se na najvišji način uresničuje skupni blagor?
Najcelovitejše uresničevanje skupnega blagra najdemo v tistih političnih skupnostih, ki branijo in pospešujejo blagor
državljanov in manjših občestev, ne da bi pozabljali na vesoljni skupni blagor človeške družine.
410. Kako je človek soudeležen pri uresničevanju
skupnega blagra?
Vsak človek je v skladu z mestom in vlogo, ki jo ima, soudeležen pri pospeševanju skupnega blagra s tem, da spoštuje pravične zakone in prevzema področja, za katera ima
osebno odgovornost. To so skrb za lastno družino in zavzemanje pri delu. Državljani se morajo vrhu tega, kolikor je
mogoče, dejavno udeleževati javnega življenja.
UDELEŽENOST PRI DRUŽBENEM
ŽIVLJENJU
405. Na čem temelji oblast v družbi?
Vsaka človeška skupnost potrebuje zakonito oblast, ki naj
zagotavlja red in prispeva k udejanjanju skupnega dobrega.
Takšna oblast ima svoj temelj v človeški naravi, ker ustreza
redu, ki ga je postavil Bog.
406. Kdaj je izvrševanje oblasti zakonito?
Izvrševanje oblasti je zakonito, če si prizadeva za skupni
blagor in če za dosego tega blagra uporablja moralno dovo-
8
Dejansko smo vsi ljudje poklicani k istemu cilju, k Bogu
samemu.
MLADINSKA STRAN
Moliti s Svetim pismom
Pri molitvi večkrat berem Sveto pismo. Včasih se mi zdi, da mi molitev lepo uspe, drugič pa se kar izgubim med branjem, začnem razmišljati o nepomembnih podrobnostih ... Rad bi izvedel kaj več o uporabi Svetega pisma pri molitvi.
Simon
Dragi Simon! Čeprav nam je Sveto pismo vedno božja be- čutov, morda bo sredi delovnega dne v srcu oživela beseda,
seda, se mu lahko približamo na različne načine. Vedno s ki ji niti nisi namenil zelo veliko pozornosti. Poslušanje
spoštovanjem, toda drugače z namenom, da se z njim se- zahteva notranjo svobodo in izpraznjenje sebe. Na njegov
znanimo, da ga študiramo, na različne načine analiziramo nagovor čakajmo ponižno, potrpežljivo, njemu pripada ta
posamezna besedila; drugače pa ga vzamemo v roke takrat, korak.
ko želimo z njim moliti.
Včasih smo lahko z njim preprosto samo s srcem v njegovi
V molitvi se lahko obrnemo k njemu kot k besedi, ki nas navzočnosti, pogosto pa potrebujemo za dušo tudi hrano,
združi z Bogom. To je mogoče, ker je to besedo navdihnil ki jo daje božja beseda. Več načinov molitve z božjo besedo
Sveti Duh in je izraz besede Očeta, ki se je učlovečila. Zato obstaja. Zares pomemben pa je samo odnos, ki ga imaš do
lahko prek nje spoznavamo, skoraj otipljemo Kristusa in se nje.
združimo z Očetom.
Lahko se odločiš za branje evangelijev in prebiraš posameVeč kot od srečanja z Gospodom na ta način pričakujemo, zne odlomke. Tako gledaš Kristusa, se mu poskušaš pribliveč lahko prejmemo: spoznanje, kdo je Kristus, kdo je Sve- žati, ga spoznati, kdo je, kakšen je, kako se pogovarja z ljuti Duh, Bog Oče, razsvetljenje v verskih resnicah, globlje ra- dmi, kakšen je do njih itd. Ali bereš Staro zavezo in spoznaš
zumevanje vere. Napolni nas z notranjo lučjo, ki nam po- skrb Očeta. Lotiš se lahko tudi tako, da postopoma bereš zamaga razumeti božjo skrivnost, vstopiti v odnos ljubezni z povrstjo posamezna poglavja, od začetka do konca. Lahko
njim. S svojo besedo nas hrani.
si zastaviš, da ga na primer v dveh letih na ta način prebeNekaj konkretnih priporočil: nujno potrebuješ dovolj časa reš. Kadar si želiš molitve, se ga ne lotevaj z znanstvenim
za tako molitveno branje božje besede. Ne bodi ozkosrčen očesom ali z naglico, v kateri bi hotel čim prej čim več preglede tega. Najmanj pol ure in ob takem času, da te ne bo brati. Ne. Božja beseda te čaka. Če želiš, da postane učinkoskrbelo, če bo molitev trajala malo dlje, kot si predvidel. Ne vita, si moraš dopustiti čas, da se naseli v tebi.
Petra
jemlji besedila na enak način kot študijsko gradivo ali roman, ki ga želiš čim hitreje prebrati. Pusti, da posamezni stavki odmevajo v tebi, dopusti jim
čas, da ti sedejo v srce, predvsem ko te kakšen izmed stavkov posebej nagovori. Sprejmi
božjo besedo v drži vere, zaupanja in molitve. Lahko izraziš
spoštovanje z zunanjo gesto,
pomemben je tudi prostor, najbolje na prazni mizi, da te druge reči ne raztresajo. Ko bereš,
poslušaj s srcem. Kaj ti želi povedati Gospod? Kaj ti govori po
teh besedah? Ne bodi neučakan, če se ti zdi, da te nič ne nagovori. Bog dela mimo naših Ob branju Svetega pisma v Stuttgartu
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Slovenec po svetu je lahko
tudi zapornik
Zaporniški vikariat v Sloveniji opravlja poslanstvo pastoralne oskrbe za vse skupine, ki so na kakršen koli način povezane z besedo zapor. Ne gre samo za zaprte osebe, ampak
tudi za žrtve kaznivih dejanj; družinske člane, delavce, ki so
zaposleni v zaporih; prostovoljce; osebe po prestani kazni
in tudi slovenske državljane, ki so zaprti po svetu. Pomemben del delovanja zaporniškega vikariata je sodelovanje z
drugimi organizacijami, ki delujejo z imenovanimi skupinami na področjih podpore, ozaveščanja in drugih oblik
pomoči. Vse programe želimo združiti v okvir hiše, poimenovane Center Ecce homo – Glejte, človek, ki je že nekaj
let v nastajanju. Več informacij o programih in delovanju
vikariata je mogoče najti tudi na internetni strani www.
center-ecce.si.
V mesecu novembru smo se v Sloveniji s pomočjo zaporniškega vikariata že sedmo leto zapored pridružili mednarodnemu tednu zaporov, ki ga po svetu organizirajo različne
krščanske skupnosti, s povabilom k molitvi za vse, ki jih
prizadene zaporna kazen in z namenom prepoznavanja njihovih potreb. Letošnji teden je nosil naslov Bodi z menoj
in je bil povzet po evangeljskem odlomku, ki se odvija pod
križem, na katerem vidimo prepleteno grozo zlomljenega
sveta, ki jo premaguje čudežna ljubezen Boga. Na kraju,
kjer se zdita osamljenost in ločenost nepremagljivi, zaslišimo Jezusove besede spokorjenemu tatu: »Z menoj boš v raju,« ki vnašajo upanje v osamljenega in zlomljenega človeka.
Stuttgartska mladina pri plesu
10
V tekočem pastoralnem letu smo se v zaporniškem vikariatu namenili narediti nekaj korakov naprej pri razvoju programa za slovenske državljane, zaprte po svetu. Dejstvo je,
da Slovencev, ki so zaradi takega ali drugačnega razloga
storili kaznivo dejanje zunaj meja Slovenije, ni tako malo.
Nemalokrat se zgodi, da se situacija pri mnogih še bolj
zaplete zaradi pomanjkanja informacij, izoliranosti, nepoznavanja jezika in oddaljenosti od družine. Že sodelujemo
s konzularnim oddelkom slovenskega zunanjega ministrstva. V veliko podporo in možnost povezovanja pa so nam
tudi informacije in sodelovanje z različnimi slovenskimi
skupnostmi po svetu. Na ta način se lahko med seboj povežemo in sodelujemo pri podpori človeku v potrebi. Želim se
zahvaliti vsem, ki ste v preteklosti že »bili z nami« in ste
na različne načine pomagali pri pastoralnem poslanstvu za
slovenske državljane, zaprte po svetu. Vedno so nam dobrodošle kakršne koli informacije, pobude glede sodelovanja
in pomoči. Veseli bomo, če se obrnete na naš elektronski
naslov, ki je namenjen posebej za program slovenskih državljanov, zaprtih po svetu: [email protected].
ZIMSKI
VIŠARSKI DNEVI MLADIH
od ponedeljka, 27., do srede, 29. decembra
2010
in
od četrtka, 27., do sobote, 29. januarja 2011
na Svetih Višarjah
Mlade Slovence iz domovine in tujine vabimo na zimske višarske dneve mladih!
Program:
– smučanje (vabljeni tudi »nesmučarji« – za zainteresirane bomo imeli šolo za začetnike),
– ob večerih srečanja z gosti (prvi termin - gost Rudi
Merljak z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu
in po svetu, drugi termin - Robert Friškovec, »zaporniški duhovnik«)
– duhovnost, druženje in petje.
Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število
udeležencev omejeno na 15, pohiti s prijavo! Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek e-pošte
[email protected].
MLADA SREČEVANJA
Martinovanje
Slovenija je tako majhna (pa ne da bi se nad tem pritoževali!), da se nam vsak prevožen kilometer zdi daleč. V širnem svetu so razdalje seveda mnogo krajše. Iz Berlina v Stuttgart, iz Essna v Slovenijo – kaj pa je to?! Marsikdaj prevoženo, boste rekli. In to s posebnim namenom – da bi se družili, povezovali, se vračali k svojim koreninam.
Z Aleksandro Gajski iz Wittna (Porurje, Nemčija) sva se nedavno srečali na martinovanju v Essnu, Jožica Pongrac,
doma iz Lendavskih goric, pa se je že večkrat udeležila slovenskih prireditev v izseljenstvu, saj jo rojaki po svetu vedno znova očarajo. Vse tri se strinjamo, da osebnega stika nobeno elektronsko sredstvo ne odtehta, zato bomo še naprej obiskovale slovenske prijatelje po Evropi in krepile svoje slovenstvo.
Urška
Večkrat se zgodi, da - čeprav le za par uric - obiščeta rojake več sto kilometrov daleč. Kaj vaju žene k njim? Zakaj se
vama druženje z njimi zdi tako pomembno?
Zame kot Slovenko, ki je v Nemčiji zrastla in tu živi, so slovenska srečanja lepa možnost, kako „izživeti“ svoje slovenske korenine. S slovenskimi večeri, glasbo, plesom in pesmijo smo mladi Slovenci v tujini korak bližje domovini. A
to niso edini razlogi za srečevanja. Pomembno se mi zdi tudi druženje s starimi prijatelji in znanci ter sklepanje novih
poznanstev. Največ priložnosti za to je seveda na veselicah
in zabavah.
Ko enkrat začutiš utrip Slovencev v tujini, njihovo srčnost,
odprtost, dobro voljo in veselje ob srečanju z njimi, si enostavno ne moreš kaj, da jih ne bi, če le imaš priložnost, obiskal. Druženja se mi zdijo pomembna zaradi ohranjanja
stikov z domovino, izmenjave izkušenj, sklepanja novih prijateljstev in znanstev, predvsem pa lahko le na tak način
dobiš vtis o življenju rojakov v tujini.
Kako gledaš na slovenske veselice v izseljenstvu? Te privabijo veliko več mladih kot ostale prireditve društev, pa vseeno ne moremo reči, da gre le za zabavo.
Namenjene so
Slovenske veselice v izseljenpredvsem temu, da
stvu so eden od načinov njihos prijatelji in znanvega srečevanja in druženja,
ci preživimo lep in
ohranjanja slovenske glasbe,
zabaven večer, da
folklore in ostalih domačih obise naplešemo in
čajev, zato menim, da so več kot
poklepetamo. Prav
samo način zabave. Kolikor
za skupnosti Slosem se sama lahko prepričala,
vencev v tujini so
npr. v Nemčiji veliko mladih
take zabave popleše v folklori in igra kak glasmembne za krepibeni inštrument. Poleg tega pa
tev medsebojne
veselice ljudi razveselijo in še
povezanosti.
bolj povežejo.
Cvet slovenskih harmonikašev v Nemčiji
11
KOMENTAR MESECA
Saj ni res, pa je!
Že v prejšnji številki naše revije sem vas
seznanjal z nekaterimi žalostnimi dejstvi, s
katerimi se sooča Slovenija. Čeprav so na
oblasti komunisti, ki se s svojimi
»nezakonskimi otroki«, pod te mislim
stranke vladne koalicije, še najbolj trudijo,
da si podredijo vse vrste medijev,
od radia preko televizije do časopisov,
je o njih v časnikih najti vesti in trditve,
da vam gredo lasje pokonci.
Navidez je to v nasprotju z našo trditvijo,
ampak je resnično le na videz. Voditelji
vladnih strank so si namreč med seboj tako
nasprotni, da drug drugemu neprestano
škodijo, kjer in kolikor morejo.
Nobena skrivnost ni, da jih povezuje le
neskončno sovraštvo do slovenskih
demokratičnih osamosvojiteljev, ki jih
pooseblja Janez Janša kot vodja opozicije.
Čim se oglasi, je prepirov takoj konec
in vladni se povežejo v brezoblično,
vendar kompaktno skupino.
Izbral bom nekaj citatov iz časopisov.
Tako lahko preberemo, da so vodilni politiki
in gospodarstveniki-tajkuni grobarji Slovenije.
Slovenska politična elita naj bi trpela za
Dunning-Krugmanovim sindromom,
možgansko boleznijo, ki pacientom
onemogoča, da bi ugotovili, da so nesposobni,
ampak se še naprej precenjujejo.
Zaradi njih naj bi bilo življenje v Sloveniji tesnobno, nesproščeno in brezperspektivno. Pravni sistem v državi ne
deluje, politiki so brez vizije in poguma za spremembe, v
sosednjih državah plavajo iz gospodarske krize, Slovenija
12
pa še kar tone, število brezposelnih je preseglo 100 000,
zadolževanje Slovenije naglo
narašča. Ker vlada ne more
poravnati svojih priznanih
obveznosti, spreminja predpise za nazaj. To je nekaj podobnega, kot če bi posojilojemalec zanikal posojilo, ker
ga ne more vrniti, porabil pa
ga je. Nedavno se je, malo
prepozno, oglasila tudi komisija Slovenske škofovske konference Pravičnost in mir, ki
je v bistvu vodstvu države sporočila, da se Slovenija bliža
nevarnemu robu. Sedaj ne moremo več govoriti o gospodarski in moralni krizi, ampak kar o popolnem razkroju
slovenske družbe. Seveda imam v mislih njeno elito, kajti
mi, običajni smrtniki, mislimo drugače.
Seveda se vodstvo države svoje popolne nemoči včasih tudi zave. Zlasti takrat, ko objavijo različne statistične podatke. Da bi obrnili pozornost državljanov drugam, objavlja
slovenski osrednji časnik, ki po kakovosti pisanja in zlasti
odnosu do resnice tudi v časih najhujšega komunizma ni
bil tako nemogoče slab, preživele diskusije o nastanku sveta, domobranstvu, katoličane obtožujejo totalitarizma in jih
enačijo z nacisti in fašisti, komunisti so seveda le borci proti okupatorju in s povojnimi poboji nimajo nič skupnega …
In volivci? V tem je problem. Njihov ideal vse bolj postaja
ljubljanski župan, ki neprestano ponižuje večstrankarski
sistem, demokracijo, pravnost, duši tržno gospodarstvo…
ki uresničuje svoje politične cilje ne glede na vse. Seveda ne
izpusti nobene priložnosti, da ne hvali in poveličuje komunizma, zato imamo v Ljubljani ponovno Titovo cesto …
Zamenjati vodilne politike? Saj niso prišli na oblast z goljufijo, ampak po neumnosti slovenskih volivcev. Zamenjati
državljane?
Slovenija drago plačuje povojne poboje in številno politično in ekonomsko emigracijo, saj je očitno izgubila vrsto ljudi, ki se niso hoteli sprijazniti z brezperspektivnostjo. Manjka ji pravih državljanov, ki bi bili odgovorni do lastnega naroda in države, ki bi imeli pogum, voljo in vztrajnost.
Dragi rojaki! Veliko ste nam pomagali ob slovenski osamosvojitvi. Slovenija je še vedno vendar tudi vaša in opozorite
svoje sorodnike in prijatelje v domovini, naj znova postanejo Slovenci in začnejo misliti z lastno glavo.
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Na kratko …
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš
je v četrtek, 4. novembra, predaval v katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem v sklopu
letošnjega niza predavanj z naslovom Kooperacija namesto
konfrontacije. Po poročanju STA je v uvodnem pregledu
zgodovine po koroškem plebiscitu prejšnje stoletje označil
za »obdobje strahu in sovraštva«. Medtem pa so se razmere spremenile, ozračje na avstrijskem Koroškem se je izboljšalo, javno mnenje je naklonjeno strpnosti, raste število prijav k dvojezičnemu pouku, je menil Žekš. Ob tem je
izpostavil pričakovanje, da bo Avstrija »končno vzpostavila
mehanizme, ki bodo manjšini omogočili normalno delovanje in tudi razvoj«. »Predvsem pa bi od avstrijske države
pričakovali, da spoštuje pravne norme, ki jih je sama sprejela in so temeljnega pomena za uresničitev manjšinskih
pravic.« Nelogično je tudi, da večino sredstev za delovanje
manjšinskih ustanov prispeva Slovenija, saj so koroški Slovenci državljani Avstrije in tam plačujejo tudi davke, je še
opozoril minister. »Domače naloge« pa bodo morale opraviti tudi manjšinske organizacije same. Žekš je pri tem spomnil na večji stik s terenom, neracionalno podvajanje posameznih dejavnosti in na premislek o projektih, »ki že nekaj časa ne dajejo pravilnih rezultatov«.
*
Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so
pripravili Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki ter spletni
imenik, s katerima želijo okrepiti sodelovanje doma in po
svetu ter prispevati k razvoju znanosti v Sloveniji. Zbrali so
seznam s 300 imeni in naslovi, objavljen spletni imenik pa
vsebuje 150 izmed teh, ki so se z objavo strinjali.
*
Minister Boštjan Žekš je v odzivu na novico, da naj bi Italija v proračunu za prihodnje leto predvidela zmanjšanje
sredstev za slovensko manjšino, izrazil zaskrbljenost. Obenem so iz njegovega urada za STA sporočili, da bodo v stikih s predstavniki Italije skušali ugotoviti dejansko stanje.
Predlog italijanske vlade za državni proračun za leto 2011
predvideva le 2,8 milijona evrov za slovensko narodno skupnost v Italiji, kar je 2,4 milijona manj kot letos.
*
Slovensko Cecilijino društvo, ki se posveča razvoju in skrbi
za cerkveno glasbo, je v Porabju pripravilo Dan slovenskih
cerkvenih glasbenikov. Približno trideset udeležencev se je
seznanilo s položajem cerkvene glasbe v Porabju. Izpostavljena je bila pomembna vloga, ki so jo pri ohranjanju - ne
le cerkvene glasbe, ampak slovenskega jezika nasploh - v
preteklosti imeli slovenski duhovniki. Porabske župnije pa
se predvsem ubadajo s pomanjkanjem organistov, pogrešajo pa tudi pesmarico s porabskimi cerkvenimi pesmimi, ki
naj bi ob pomoči Državne slovenske samouprave luč sveta
ugledala februarja naslednje leto.
*
Člani komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski
konferenci so predstavili izjavo o socialnem položaju v državi, ki so jo naslovili: Državljanom je treba zagotoviti delo
in ne le socialne pomoči. V njej poudarjajo prepočasno in
neustrezno reševanje socialnih vprašanj brezposelnih. Zato
pozivajo k vzpostavitvi pravne države, ki je neločljivo povezana s temeljnimi vrednotami pravičnosti, odgovornosti in
etike. Zavzemajo se tudi za socialni dialog z vsemi socialnimi partnerji, enakost in pravičnost na področju pokojninskih prejemkov, zaščito družine ter kritično in nadzorno
vlogo medijev. Komisija opozarja na nekaj najbolj ranljivih
skupin. Med njimi so mladi, ki so izpostavljeni nenehnim
spremembam, kar jih navdaja z negotovostjo za prihodnost. Največji poraženec slovenske tranzicije, ki nosi vso
težo revščine, pa je po mnenju komisije srednja generacija.
Sramotno nizke plače vodijo v položaj, da morajo kljub zaposlitvi prositi za pomoč.
Daljnega februarja 1994, mesec dni pred dogodki v
Depali vasi, je takratni predsednik države Milan Kučan na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem govoril o nedemokratičnih sredstvih, ki naj bi našla domovinsko pravico tudi pri nas: »To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična!«
Janez Janša, takrat obrambni minister, je bil nekaj tednov kasneje odstavljen zaradi afere Depala vas. To je
bil hkrati trenutek, ko se je začel Janšev nezadržen
vzpon na čelo opozicije. Kučanove besede pred množico poslušalcev seveda niso bile izrečene kot grožnja
z nedemokratičnimi metodami, temveč kot opozorilo
pred njimi. Kljub vsemu pa jih je Janša začel kmalu
uporabljati kot dokaz, da se prenovljeni komunisti s
Kučanom na čelu ali v ozadju niso spremenili in da sta
zanje diskvalifikacija in likvidacija še vedno sprejemljivi metodi v boju za oblast.
www.casnik.si
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Slovenci smo med največjimi potrošniki nagrobnih sveč.
Letno jih porabimo blizu 25 tisoč, s tem povzročimo 4 tisoč
500 ton odpadkov. S predelavo se je kot prvo v državi letos
začelo ukvarjati podjetje Plastkom na Jesenicah. Predelali
bodo polovico odpadlih sveč in pri tem pridobili različne vrste plastike, parafin in kovino, kar je mogoče spet uporabiti.
*
12. decembra bomo na referendumu odločali o zakonu o
Radioteleviziji Slovenija. Zahtevali so ga poslanci SDS in
SNS ter nekdanji poslanec SD Andrej Magajna. Poslanke in
poslanci so obšli predlog SDS-a, da bi bil referendum aprila, ko naj bi se opredeljevali tudi do zakona o malem delu.
Nekdanji predsednik programskega sveta RTV profesor
Stane Granda se pridružuje tistim, ki menijo, da zakon pomeni politizacijo javne RTV.
*
Svet Banke Slovenije se je seznanil s trenutnimi gospodarskimi in finančnimi gibanji. Ob tem je ugotovil, da stroškovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva zaostaja
za tisto v njenih glavnih gospodarskih partnericah. Največje težave še vedno povzroča gradbeni sektor, ki s plačilno
nesposobnostjo podjetij poslabšuje stanje na tem področju.
*
Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada so na območju Murske Sobote priprli okrožnega državnega tožilca.
Osumljen je jemanja podkupnine v višini okoli 25 tisoč evrov.
*
Slovenski inovatorji so tudi na letošnjem mednarodnem
sejmu inovacij IENA, ki je potekal v Nürnbergu, prejeli več
medalj. Jožef Vlah je prejel zlato medaljo, Miloš Beltram in
Ivan Gregorič sta prejela srebrni, Erika Drobnič in Tomaž
Pevc pa bronasti medalji. Na razstavišču v Nürnbergu je bilo razstavljenih približno 800 izumov iz 35 držav. Slovenski
inovatorji so se predstavili s 17 izumi, večinoma z že izdelanimi prototipi in zaščitenimi s patentnimi prijavami.
*
Oktobrska inflacija je 0,1-odstotna. Na letni ravni je znašala 1,9 odstotka, povprečna letna inflacija pa prav tako 1,9
odstotka.
*
Pouk slovenskega jezika v šolah na avstrijskem Koroškem
postaja vse bolj priljubljen. Kot je v Celovcu sporočil tamkajšnji deželni urad za šolstvo, se je v letošnjem šolskem letu k pouku slovenščine prijavilo 4051 šolarjev. V lanskem
letu je bilo tovrstnih prijav 3979. Na avstrijskem Koroškem
je 78 ljudskih šol, od tega 11 podružnic in dve ljudski šoli v
Celovcu, za katere velja zakon o dvojezičnem manjšinskem
14
šolstvu. Te šole obiskuje 4567 šolarjev, od tega jih 2110 obiskuje dvojezični pouk. V lanskem šolskem letu jih je bilo
2016. 364 šolarjev pa slovenski jezik obiskuje v višjih razredih 16 ljudskih šol. Na srednjih in poklicnih šolah se pouka v slovenskem jeziku letos udeležuje 782 dijakov, kar je
nekoliko manj kot v lanskem šolskem letu, ko je bilo takšnih dijakov 825. Zunaj območja, za katerega velja zakon
o dvojezičnem manjšinskem šolstvu, pa se slovenskega jezika uči 721 dijakov.
*
V 74 občinah, tudi v štirih mestnih, je potekal drugi krog
županskih volitev. V Novi Gorici je slavil Matej Arčon, v Novem mestu Alojzij Muhič, v Kranju Mohor Bogataj, na Ptuju pa Štefan Čelan. Volilna udeležba je bila 49-odstotna, v
mestnih občinah le 41-odstotna. Veliko zanimanja, tudi tujih medijev, je bilo za novega piranskega župana. Zdravnik
Peter Bossman je namreč prvi temnopolti župan v državi in
sploh v vzhodni Evropi.
*
Društvo za pravno državo je 22. oktobra predstavnikom
Banke Slovenije izročilo poziv, naj začnejo ukrepati v primeru dokazanega kartelnega dogovora Abanke, Banke Celje, NKBM in NLB. Po mnenju društva naj bi namreč bančni kartel zadnja štiri leta z nezakonitim zaračunavanjem
provizije pri dvigu gotovine na bankomatih drugih bank
stranke oškodoval za 15 do 25 milijonov evrov. Večina bank
se je po pozivu odločila, da bodo denar potrošnikom vrnili.
*
Razburjenje še vedno povzroča vrednotenje nepremičnin.
Na Geodetski upravi so do zdaj zabeležili že več kot sto tisoč popravkov. Novo je to, da bodo lastniki lahko podatke o
svoji nepremičnini uredili tudi po 25. novembru, ko se sicer
izteče rok za to. Podatke o lastništvu pa morajo lastniki urediti sami, in sicer v registru nepremičnin ter tudi v zemljiški knjigi. Vse rojake pozivamo, da natančno pregledajo po
pošti prejete podatke, ker bo to najbrž osnova za novi davek
na nepremičnine.
*
Z državnega statističnega urada so sporočili, da je bilo avgusta brez dela 99 tisoč 32 oseb oziroma 10,6 odstotka. Stopnja brezposelnosti se je tako v mesecu dni dvignila za desetinko odstotka, v letu dni pa kar za 12,4 odstotka.
*
Papež Benedikt XVI. je sprejel novo slovensko veleposlanico pri Svetem sedežu Majo Marijo Lovrenčič Svetek. V nagovoru je poudaril krščansko dediščino naše države. Glede
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
odnosov med Slovenijo in Svetim sedežem je izrazil upanje,
da se bodo rešili vsi problemi, ki ostajajo nerešeni s sporazumom iz leta 2001. Spregovoril je tudi o zakonu o izbrisanih in nekaterih nedavnih dogodkih, ki pričujejo o živosti
Cerkve na Slovenskem.
*
Ustavno sodišče je soglasno odločilo, da zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško ni v neskladju
z ustavo. Odločitev je sprejelo na podlagi zahteve skupine
37 opozicijskih poslancev.
*
Vipavska dekanija in Terčeljev odbor sta 17. oktobra v Logu pri Vipavi pripravila Terčeljev shod. Pisatelja, pesnika,
publicista in duhovnika Filipa Terčelja so januarja 1946
ubili pripadniki KNOJ-a. Shod je potekal tudi v povezavi s
pobudo za začetek postopka za njegovo beatifikacijo. Maševal je koprski škof Metod Pirih.
Šport.
*Košarkarji Uniona Olimpije so v tretjem krogu evrolige še
tretjič zmagali. Pred več kot 13 tisoč gledalci v dvorani Stožice so 4. novembra po podaljšku premagali petkratnega
prvaka Evrope Panathinaikos s 85 : 84.
*Rokometaši so v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo
2012 premagali tako Portugalsko kot tudi Ukrajino. Tako so
ostali neporaženi.
*Športne plezalke so uspešno nadaljevale nastope na Kitajskem. Natalija Gros je v Jiangyinu v težavnostnem plezanju
osvojila drugo mesto. Maja Vidmar je bila peta, Asja Gosar
pa šesta.
*Telovadec Aljaž Pegan, ki mu je poškodba hrbta preprečila nastop na oktobrskem svetovnem prvenstvu v Rotterdamu, je predčasno končal tekmovalno sezono. Vodilni v skupni razvrstitvi svetovnega pokala na drogu sicer vsak dan
trenira, a je zaradi poškodbe omejen, tako da se je odločil,
da na zadnjih treh tekmah sezone ne bo nastopil.
*Na 15. ljubljanskem maratonu je nastopilo rekordnih skoraj 20 tisoč udeležencev. V teku na 42 kilometrov sta zmagala Kenijec Evans Ruto in Etiopijka Tiruwork Mekonnen.
*Tina Maze je potrdila dobro pripravljenost in na uvodnem
veleslalomu sezone v Söldnu osvojila 6. mesto.
*Sašo Bertoncelj je v finalu svetovnega gimnastičnega prvenstva v Rotterdamu na konju z ročaji padel z orodja in
zasedel osmo mesto.
*Atlet Primož Kozmus, olimpijski prvak v metu kladiva, se
po enoletnem premoru vrača na atletska prizorišča.
50-letnica ustanovitve Slovenskega papeškega zavoda
Slovenik v Rimu
Papeški slovenski zavod v Rimu je bil ustanovljen 22. novembra 1960 in letos praznuje 50-letnico obstoja. Ne gre za posebej visoko obletnico, saj imajo nekateri drugi narodni papeški
zavodi in kolegiji v Rimu večstoletno zgodovino. Za Slovence
pa je to pomemben dogodek, saj se ob tej priložnosti želimo
spomniti ustanoviteljev, sodelavcev in dobrotnikov, ki so prispevali, da je Slovenik, kot se zavod tudi imenuje, zaživel. Kot
izobraževalna ustanova je odigral pomembno vlogo v službi
Cerkve v domovini, saj so mnogi sedanji teološki profesorji in
tudi škofje med študijem v Rimu bivali prav v Sloveniku.
Papeški kolegiji ali zavodi v Rimu so namenjeni poglabljanju
teološkega znanja. V nekaterih sprejemajo bogoslovce in skrbijo za njihovo vzgojo v pripravi na duhovniško posvečenje,
mnogi kolegiji pa so – tako kot tudi slovenski – namenjeni
tistim duhovnikom, ki jih škofje pošljejo na nadaljevalni študij, da si na papeških univerzah pridobijo specializacijo v posameznih teoloških disciplinah. Ko se vrnejo v domovino,
navadno postanejo profesorji ali vzgojitelji na teoloških ali
drugih cerkvenih ustanovah. Kot visoko izobraženi duhovniki prispevajo k rasti duhovne kulture svojega naroda.
Novembra 1960 je ob sodelovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka (1900–1963) in jezuitskega asistenta za slovanske
narode p. Antona Prešerna (1883–1965) ter nekaterih drugih slovenskih duhovnikov, ki so delovali v Rimu, posebej še
msgr. Maksimilijana Jezernika, dozorela želja in zamisel, da
bi tudi Slovenci imeli svoj kolegij. Takratna Kongregacija za
katoliško vzgojo je 22. novembra 1960 odobrila ustanovitev
Slovenskega duhovniškega zavoda v Rimu. Prvih deset let po
ustanovitvi zavod še ni imel svoje hiše, zato so bili študentje
nastanjeni v drugih ustanovah. 9. maja 1969 je papež Pavel
VI. (1963–1978) blagoslovil temeljni kamen. Številni dobrotniki iz slovenskega izseljenstva in zamejstva so s svojimi
prispevki podprli načrte za novo hišo. Ker se je ponudila možnost za ugoden nakup že zgrajene primerne hiše na cesti
Appia Nuova, so se odgovorni odločili za to varianto. Prenovljeno zgradbo, ki so jo s svojimi deli olepšali slovenski umetniki, so slovenski škofje blagoslovili 20. junija 1973 in takrat
je papež Pavel VI. zavod Slovenik tudi uvrstil med papeške
ustanove. Ob njegovi 30-letnici, 22. novembra 1990, je Slovenik obiskal papež Janez Pavel II. (1978–2005), kar je bil za
gojence zavoda nepozaben dogodek.
mag. Franc Mihelčič,
rektor Slovenskega papeškega zavoda Slovenik
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Naše slovenske svete maše v kapeli
Doma na drugo nedeljo v oktobru (10.
oktobra), ki je bila darovana za pokojno Avguštino (Gusti) Svete, se je udeležilo bolj malo rojakov. Upamo, da jih
bo v mesecu novembru, ko se spominjamo naših rajnih, prišlo kaj več.
Sicer pa je bil konec meseca oktobra
(od 27. do 30. oktobra) največji dogodek za »Naš dom« v Londonu obisk
ljubljanskega nadškofa metropolita
in predsednika slovenske škofovske
konference, msgr. dr. Antona Stresa
ter njegovega spremljevalca, msgr. dr.
Jožefa Pluta, brigadirja generala in
glavnega vikarja za duhovno oskrbo
vojakov v Slovenski vojski. Namen
njunega obiska pri nas je bilo obhajanje spravnega bogoslužja za popravo
krivic, ki so se zgodile tisočim Slovencem, ker so jih britanske vojaške oblasti prisilno in s prevaro vračale maja
1945 iz taborišča Vetrinj na Koroškem
v roke Titovim komunističnim krvnikom v Jugoslaviji. Ti so bili domala vsi
pobiti. Sv. maša za popravo krivic, ki
so jih zagrešili Britanci nad Slovenci
in so jo organizirali britanski prijatelji
Slovencev, je bila darovana v prvi vrsti
za žrtve pokolov (pobojev) spomladi
in poleti 1945, za tolažbo ali uteho njihovih družin, za krpanje (popravljanje) zla omenjenega britanskega posla, za okrevanje ali vzpostavitev čistih
vesti, za vzpostavitev sodelovanja med
16
Zadostilno bogoslužje v G. Missendenu
ljudmi dobre volje v Sloveniji in za kar
najboljše vsestranske odnose med Slovenijo in Združenim kraljestvom. Sv.
maša je bila darovana v kraju Great
Missenden v Angliji 29. oktobra. Mašno bogoslužje je vodil mgr. Peter
Doyle, škof v Northamptonu, ob somaševanju z ljubljanskim nadškofom
dr. Stresom, vikarjem Slovenske vojske dr. Jožetom Plutom, lokalnim župnikom, kanonikom Timothyjem
Russom ter župnikom za Slovence v
Veliki Britaniji S. Cikanekom. Bogoslužje je imelo tudi ekumenski poudarek ob prisotnosti gospoda Alana
Wilsona, buckinghamskega anglikanskega škofa, ki je sodeloval pri
skupnem bogoslužju.
Sv. maše se je udeležilo kar nekaj vidnih politikov, zgodovinarjev in predstavnikov Slovencev na britanskem
otoku: slovenski veleposlanik Iztok
Jarc, predsednik prve demokratične
slovenske vlade in evropski poslanec
Lojze Peterle, evropski poslanec in član
parlamentarne skupine Evropskega
parlamenta o spravi evropskih zgodovin dr. Milan Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag.
Andreja Valič, cenjena zgodovinarka
Pri zadostilni maši za po vojni pobite Slovence je bilo veliko osebnosti iz britanske in slovenske javnosti.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Vsi najdražji Milke Zupančič, dva vnučka in hčerka Lojzka
dr. Tamara Griesser-Pečar, avtorja knjige Slovenija 1945 Marcus Ferrar in
John Corsellis, predsednik Komisije za
povojna grobišča Jože Dežman, zgodovinar grof Nikolaj Tolstoj, predsednik
britanskega SSK Valentin Mohar in
mnogi drugi predstavniki družbenega
življenja iz Velike Britanije, Slovenije in
drugih evropskih držav. Pri sv. maši je
s svojim izredno lepim in mogočnim
glasom ter z velikim občutkom veličine dogodka pela solistka Irena Preda,
ki jo je spremljal tudi pevski zbor.
Pobuda za zgoraj omenjeno bogoslužje je prišla s strani krajevnega duhovnika, kanonika Timothyja Russa. Organizatorja slovesnosti pa sta bila Keith in njegova soproga Slovenka, Slava
Miles. Keith je dolgoletni predsednik
društva britansko-slovenskega prijateljstva.
S. C.
Milka Zupančič, vdova po Alojzu Zupančiču iz Mansfielda, srečna mati in
stara mati.
Milkina mlajša hčerka Lojzka živi v
srečnem zakonu v južnem Londonu. Z
možem, po priimku Bell, sta si ustanovila prijeten dom z dvema ljubkima
otrokoma – sinkom Danielom Alojzom in hčerkico Molly Morgan. Stara
mama (babica) pogosto prihaja iz
Mansfielda na obisk. Vsakokratnega
Pokojna Iris s svojim možem Jožefom Šabcem
njenega obiska se vsi skupaj zelo veselijo in ko pride, se prijetno stisnejo k
njej, ki je za njih najljubša in najdražja mami in »babi« ali po angleško
»granny«.
S. C.
Iris Šabec iz Nuneatona je odšla v
večnost
Naša dobra Iris, soproga prav tako dobrega in zavednega Slovenca ter katoličana Jožeta Šabca, je 11. oktobra odšla v večnost ob svojem dragem možu
»Joeu« na njunem domu v Nuneatonu. Od nje smo se poslovili s sv. mašo
zadušnico v župnijski cerkvi v Nuneatonu v ponedeljek, 18. oktobra.
Iris je bila sicer Angležinja, a velika
prijateljica Slovencev, slovenske skupnosti v Chapel Endu in dolgoletna
gostiteljica slovenskih župnikov, ki so
prihajali na obiske k slovenski skupnosti v Nuneatonu in okolici. Z veseljem sta skupaj z možem Jožetom nudila našim potujočim duhovnikom
prenočišče in hrano. Iris je bila našim
duhovnikom in drugim prijateljem
Slovencem vedno ljubezniva in velikodušna gostiteljica. Dobri Bog naj jo
za njeno veliko dobroto bogato nagradi v večnosti.
Iris se je rodila 3. maja 1923, tedaj v
vasi Attenborough v bližini Nuneato-
na. Nekdaj vas je sedaj že del velikega
mesta. Njen oče je bil rudar. Življenje
družine je bilo skromno, dejansko so
se preživljali samo od prejemkov očetove tedenske plače – od ene plače do
druge! Mama je bila gospodinja - skrbela je za hišo in družino, v kateri je
znala gojiti in vzgojiti krščansko ljubezen in pristno domačnost. Iris se je
tako že v svoji družini naučila in privzgojila lepe, zelo lepe človeške in krščanske lastnosti.
Dobri Bog naj jo v večnosti bogato nagradi za vso njeno veliko dobroto in
velikodušnost ter naj jo sprejme v občestvo svojih izvoljenih. Naše molitve
jo spremljajo!
Iskreno sožalje njenemu možu Jožetu,
sinu z družino in ostalim sorodnikom.
S. C.
Pepca Kenk iz Chapel Enda je odšla
v večnost
V četrtek, 21. oktobra, je v bolnišnici v
Northamptonu, ko je bila na obisku
pri hčerki Mariji, odšla v večnost naša
dobra, verna in zavedna Slovenka ter
katoličanka Jožefa (Pepca) Kenk, rojena Hrovat. Od nje smo se poslovili s sv.
mašo v župnijski cerkvi v Chapel Endu v petek, 29. oktobra.
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojna Pepca Kenk (1921–2010)
Pepca se je rodila 11. septembra 1921
v številni Hrovatovi družini na Gornji
Brezovici pri Šentjerneju na Dolenjskem, kot najstarejša hčerka. V Sloveniji ima žive še tri brate in štiri sestre.
Imela je težko mladost – polno trpljenja in preganjanja s strani komunističnega režima. Leta 1955 ji je, kot takrat mnogim ljudem, uspelo pobegniti »čez mejo« v Italijo. Tam je bila v begunskem taborišču vse dotlej, dokler
je ni prišel iskat Jakob (Jaka) Kenk
(doma iz Notranjih Goric pri Brezovici), ki pa je že od leta 1947 živel in delal v Angliji. Poročila sta se kar tam v
Italiji, v mestu Cremona, 9. julija 1957.
Še istega leta je z Jakobom odšla v Anglijo in decembra 1957 je že vložila
prošnjo za britansko državljanstvo, saj
je Jaka tukaj na otoku že imel svojo hišo, v kateri sta si ustanovila prijeten
dom s svojima hčerkama Vero, ki sedaj živi v Kanadi (poročena Bojanc) in
Marijo, ki živi v bližnjem Northamptonu (njen priimek je Farman). Jaka je
pred petimi leti odšel v večnost v starosti 86 let. Tako je Pepca živela kar 53
let na istem naslovu, v isti hiši, na 91
Camphill Road, Chapel End. Pepčin in
Jakobov dom je bil ves čas njunega življenja kraj srečanj slovenskih rojakov,
18
ki prihajajo k slovenski maši v prijazno cerkev sv. Ane v Chapel End.
Naj jo dobri Bog sprejme med svoje
izvoljene, kjer bosta skupaj s pokojnim možem Jakobom uživala večno
srečo v nebesih.
Hčerkama Veri in Mariji ter vsem njenim sorodnikom v Sloveniji in Kanadi
naše iskreno sožalje. Naše molitve pa
bodo spremljale Pepco in njenega
moža Jakoba, ko se ju bomo iz hvaležnosti za njuno dobroto in gostoljubnost še dolgo spominjali.
Podatke in fotografijo je posredovala
hčerka Vera.
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
V mesecu septembru je tudi naša cerkvena skupnost ponovno zaživela, saj
so se mnogi vrnili z dopustov, šolska
vrata so se spet na široko odprla, študentje so polni pričakovanj prihajali v
mesto Gradec, da bi si pravočasno našli primerno stanovanje, kajti v oktobru se začne tudi za njih resno življenje. Tudi naša organistka mag. Reka
in njen soprog mag. Zoltan Borbely s
hčerko Hongo sta se vrnila in tako je v
zakladni kapelici spet zadonela pesem
ob spremljavi orgel. Pridružila se nam
je tudi naša sopranistka mag. Irma
Mihelič in nam obljubila, da nas bo
vedno z veseljem obiskala, vseeno, v
katerem mestu Evrope bo dobila angažmaje. Z velikim veseljem smo jih
sprejeli in pozdravili. Me, Katja Jantelj,
Šopek za Irmo Mihelič
Mathilda Furman in jaz, smo vmes
obiskale grob Marije Schönwetter v
Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, ga
okrasile s cvetjem in nato pozdravile
še njenega sina Franca z družino.
Kmalu pa smo se s polno paro začeli
pripravljati na zahvalno nedeljo.
Pater Jože Lampret nas je obvestil, da
bo zahvalna sv. maša v nedeljo, 10. oktobra, in da bo na ta dan prejel zakrament sv. krsta Žak Plohl, sin Roka Plohla in Tadeje Urbanič, roj. 21. maja
2009 v Gradcu. Tako smo se 10. oktobra zbrali v zakladni kapelici cerkve
Marija Pomagaj in sv. mašo spremljali
z zahvalnimi pesmimi pri bogato
okrašenem oltarju s čudovito obarvanimi jesenskimi sadeži, za katere smo
se iz srca zahvalili Bogu. Po končani
zahvalni maši smo s skrbno izbranimi
pesmimi spremljali še krst ljubkega
Žaka, saj krst omogoča človeku, da
vstopi v cerkev in postane njen član. S
sv. krstom Kristus vsakemu podarja
nadnaravno življenje. Starša in tudi
botri, sorodniki in prijatelji so bili globoko ganjeni ob svečanem obredu krsta njihovega ljubljenca Žaka. Zanimivo je bilo tudi to, da smo na ta dan
praznovali rojstni dan naše odlične
sopranistke Irme Mihelič in ji v zahva-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Žak je prejel zakrament sv. krsta.
Družina in sorodniki po krstu
lo kar v kapelici podarili šopek cvetja,
ker je bil naš kletni prostor ta dan zaseden zaradi kolesarske tekme v Gradcu. Nedelja, 10. oktobra, nam bo dolgo
ostala v prijetnem spominu, saj je vsak
od nas doživel nekaj posebnega, novega, presenetljivega in lepega.
V soboto, 30. oktobra, ob 17.00 pa
smo v našem kletnem prostoru imeli
sestanek predsedstva slovenske cerkvene skupnosti v Gradcu. Pridružil
se nam je in nas zelo presenetil novi
župnik v župniji Mariahilf in gvardijan konventa minoritov, mag. Petru
Farcas OFM conv, ki je prevzel dolžnost patra Evsebia. On je zelo dostopna, prijazna in velikodušna oseba,
tako da smo lahko ta večer z njim razpravljali o vsem, med drugim tudi o
popravilu orgel, ki jih že nekaj časa
pogrešamo.
Mag. pater Jože Lampret nas je tudi
obvestil, da je naš nekdanji župnik
Martin Bele (ki je v 93. letu) sedaj v
Domu za ostarele duhovnike v Celju
in se trenutno zelo dobro počuti. Zvedeli smo tudi, da je gospa Marija
Kumpuš, nekdanja članica naše slovenske cerkvene skupnosti, izvrstna
pevka in sodelavka, bila pred kratkim
operirana in ji gre že na boljše, tako da
je že spet v Domu za ostarele v Gradcu, je dejala gospa Mathilda Furman.
V nedeljo, 31. oktobra, smo praznovali sv. mašo za vse svete, ker prvega novembra ni bilo sv. maše. Na ta dan se
spomnimo umrlih sorodnikov, znancev in prijateljev, tako smo se tudi mi
Oltar na zahvalno nedeljo
podali na grobove naših umrlih dragih in tako zaključili praznik češčenja
svetnikov in blaženih, ki so vsakomur
vzor za življenje.
Trenutno se pripravljamo na praznovanje 80. obletnice rojstva gospe Marije
Missije, roj. 1. novembra 1930, ki bo v
soboto, 6. novembra ob 12.00, na
kmečkem turizmu »HARI« v Sp. Ščavnici v Sloveniji. Gospa Missija nas že
več kot 25 let spremlja s svojim čudovitim glasom pri petju cerkvenih in drugih lepih slovenskih pesmi, nam stoji
ob strani s svojimi nasveti, nas vzpodbuja, nas večkrat bodri s svojim nasmeškom, češ nič ni tako težko, da se
ne bi dalo rešiti. Z nami kramlja o vseh
stvareh in le redko govori o svojih težavah.
80. rojstni dan Marije Missija
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skratka, gospa Missija je za nas nekaj
posebnega in je nam vsem za vzor. Poročena je z Alojzom Missijo in je mati
dveh otrok: Branka in Marine in babica dveh vnukov. Mi vsi jo zelo spoštujemo in smo tudi zelo ponosni nanjo
in ji želimo
Kol`kor kapljic tol`ko let,
Bog Ti daj na svet`živet …
Seveda pa pri tem ne bomo pozabili na
god našega pokojnega patra Martina
Vidoviča, ki se vsako leto praznuje 11.
novembra. Obiskali bomo njegov grob
in mu s cvetjem in pesmijo čestitali in
se mu tako zahvalili za njegovo neutrudno delo, katerega sadove lahko sedaj
uživamo. In že je pred vrati adventni
čas. Latinska beseda adventus pomeni
prihod. Adventni čas za kristjane pomeni priložnost za izkazovanje solidarnosti z bližnjimi ali pomoči potrebnimi. Poleg zunanjih in materialnih priprav je za ta čas značilna tudi duhovna
priprava v osebni molitvi in v obliki
prejemanja zakramentov, posta, opravljanja dobrih del ter dajanja miloščine.
pevski zbor, ki poje na raznih slovenskih in avstrijskih prireditvah ter pri
slovenskih mašah v cerkvi Mariahilf.
Slovensko skupnost v tej graški fari od
leta 1980 vodijo patri minoriti, trenutno
pater Jože Lampret, ki se iz Olimja vozi
vsako nedeljo in praznik v Gradec.
Seveda pa je bil pater Jože tudi med
svojimi ovčicami na Marijinem praznovanju, Slovenski mešani zbor pa je
praznovanje počastil z lepim petjem
pod vodstvom mag. Irme Mihelič, pedagoginje klasičnega solo petja iz
Krope, ki je študij pričela v Ljubljani
in magisterij končala v Gradcu, sedaj
pa poučuje klasično solo petje v Weizu, a želi priti na mariborski oder. Tukaj živeči vabljeni sorodniki in znanci
smo bili prijetno presenečeni nad domoljubnostjo in obvladovanjem slovenske besede rojakov, ki že dolgo živijo v Gradcu, v njihovem zboru pa
poje celo tudi nekaj pravih Avstrijcev.
Slovenci iz Gradca praznovali na
domačih tleh.
Slovenska cerkvena skupnost »Marija
Pomagaj« iz Gradca je na turistični
kmetiji Hari na Spodnji Ščavnici v soboto, 6. novembra, praznovala 80. rojstni dan svoje dolgoletne članice Marije
Missija, ki se je rodila leta 1930 na Humu pri Ormožu. Z možem Alojzom Misija iz Zbigovcev sta živela nekaj let v
Mariboru, odkoder sta se pred desetletji
preselila v Nemčijo, kjer sta imela znano
slovensko gostilno v Leonbergu. Pred
30-timi leti pa sta kupila hišo in se preselila v Gradec, kjer sta se takoj vključila v tamkajšnjo slovensko skupnost, ki v
Gradcu obstaja od leta 1945. V okviru te
skupnosti deluje tudi Slovenski mešani
B
Mag. Ivanka Gruber
20
E
N
E
L
U
K
S
MAASMECHELEN
Slovenska skupnost je praznovala 50.
slovenski dan. Za okroglo obletnico te
pomembne in ene največjih prireditev med Slovenci v belgijskem in nizozemskem Limburgu so organizatorji, to je Slovensko katoliško kulturno društvo Slomšek, pripravili jubileju primerno bogat program. Občutno
jim je priskočilo na pomoč mesto Maasmechelen po posredovanju podpredsednika občine Jafa Albrechtsa, ki
je velik prijatelj Slovencev, saj se je naučil celo našega jezika. Občina je namreč to praznovanje vključila v sklop
aktivnosti pobratenja s Škofjo Loko in
Predsednik društva Slomšek g. Stani
Revinšek je vodil program.
tako omogočila najem velike dvorane
občinskega Kulturnega centra.
Na začetku srečanja je bila maša, da
smo se priporočili in izročili v naročje
božje milosti in umirili svoje duše ob
božji besedi in najsvetejšem zakramentu. Molili smo za vse nekdanje in
sedanje sodelavce tega srečanja in njihove prijatelje, ki so v polstoletni dobi
zagnano primaknili svoje sposobnosti
in moči slovenskemu kulturnemu in
duhovnemu življenju. Posebej smo
molili za pokojne, za župnika Vinka
Žaklja in člane odborov ter sodelavce.
Zgodovina tukajšnjega živega slovenstva je navdušeno prostovoljstvo iz
zvestobe sebi in predanosti svojemu
narodu. To živi v Limburgu že precej
dlje, saj je lani najstarejše slovensko
društvo Sv. Barbara praznovalo 80-letico delovanja. Vendar je slovenski
dan postal kasneje najbolj značilna in
tudi najbolj obiskana prireditev.
Letošnji program je najprej zaznamoval nastop treh skupin, ki danes delujejo v okviru društva Slomšek: mešani
pevski zbor Slomšek, novoustanovljeni
ženski zbor Slomšek in moški zbor
Slomšek. Prva dva vodi Karel Cverle,
tretjega pa zaslužni dirigent Vili Rogelj.
Prijetno nas je presenetil ženski zbor,
saj je občuteno podajanje in blagi žen-
50. SLOVENSKI DAN
Pozdravni nagovor konzulke mag.
Mateje Kobav
Omizje častnih gostov
Evropski poslanec Alojz Peterle in
navdušujoče orglice
Ženski pevski zbor Slomšek pod vodstvom Karla Cverleta
Dvorana je bila polna gostov.
Najstarejša udeleženka - stari in
mladi so se družno veselili lepega
praznika.
Plesna skupina iz Škofje Loke je pripravljena za nastop.
Ples privlači in navdušuje.
Zvesti člani društva Slomšek so
vztrajno opravljali svojo nalogo ves
večer.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mešani pevski zbor Slomšek sledi dirigentu Karlu Cverletu.
ski zven nekaj novega za naše ljudi. Pri
tem so si za nastop na slovenskem
dnevu zelo posrečeno izbrali pesmi iz
slovenske ljudske zakladnice. Te melodije so navzočim segle do srca.
Sledili so pozdravi nekaterih častnih
gostov. S konzularnega predstavništva
je bila navzoča konzulka mag. Mateja
Kobav, njena beseda je vedno prijetno
sveža in prežeta s skrbjo za naše rojake. In ti znajo to ceniti. Evropski poslanec Alojzij Peterle je svoj evropsko
širok nagovor zaključil z darilom. Zaigral je nekaj melodij na svoje male
orglice in navdušil poslušalce z zelo
dovršenim izvajanjem.
Pozorni udeleženci uživajo v programu.
Gorenjski plesi
22
Iz življenja navdihnjene plesne figure.
Za konec kulturnega programa pa je
nastopila folklorna skupina iz Škofje
Loke. Prvi del je obsegal značilne belokranjske plese, ki jih manj poznamo in
so nam nudili pravo presenečenje.
Drugi del pa so sestavljali gorenjski
plesi, ki so bolj znani in vedno znova
navdušujejo s plesnimi figurami in duhovitimi plesno pripovednimi vložki.
Bil je zares lep večer, ki se je nadaljeval ob glasbi mladega ansambla, ki je
prav tako prišel iz Škofje Loke. Organizatorje je navdušilo, da je bila tokrat
udeležba izredno lepa, v dvorani je bilo preko 300 ljudi. Zadovoljni so bili
tudi gostje, poleg Slovencev še mnogi
njihovi prijatelji domačini na čelu s
predstavniki mesta Maasmechelena.
jp
F
R
A
N
C
I
J
A
CARNIERES
Sobota, 18. september
8.06: Odhod iz srednjeveškega mlina
Thicourta (Lorene).
Vreme je oblačno, pozdravlja me že prva jutranja meglica, ki obdaja vrt, sadovnjak, v katerem se kot na okrašenem božičnem drevescu svetlikajo v raznih odtenkih skoraj zrela jabolka. Prvič letos je obrodilo tudi šest dreves nashijev. Sad je bakreno rumene barve in
je mešanica hruške in jabolka, sočen in
prijeten sad, čigar poreklo je Japonska.
11.13: Prevozil sem Luksemburg, hitim
po belgijski avtocesti, ko dobim sporočilo, da je umrl 55-letni Jean-Luc. Žena
Patricija, zobozdravniška asistentka, ki
sicer ne prihaja v našo skupnost, je pa
redna v župnijski cerkvi v Merlebachu,
želi, da bi vodil obred pogreba.
V ponedeljek, ko se vrnem s poti, ob
16.30 v cerkvi sv. Mavricija, kjer sem
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
pred dobrimi 27 leti prejel mašniško
posvečenje. Sin Jona je bil dolga leta
ministrant. Ustvarja si novo družinsko skupnost v bližini Verduna. Pri
gradnji hiše mu oče ne bo mogel več
pomagati. Iz brega večnosti ga bo
spremljal … 13.27: Zapustil sem Belgijo in vstopil v severno Francijo, Carnieres, kjer prebiva družina Gašparič.
Ko vstopim v njihov dom, me pričakajo prijetno nasmejani obrazi in vonj
po domači kuhinji. Usedemo se v
dnevni sobi. Na moji levi 36-letni sin
Filip, na desni oče Feliks iz Ključarovcev pri Ormožu, ki je pričel 1972. leta
z gradnjo hiše, v kateri se nahajamo,
pred menoj gospodinja, mati Katarina. Po molitvi za božji blagoslov nas
velikodušno postreže z doma vzgojenimi nadevanimi rumenimi paprikami ter domačim krompirjem … Stekel
je pogovor o resnih temah in življenjskih preizkušnjah, o zadnjih počitnicah v domovini, saj jih je spremljalo
kar pet Francozov, in že smo pri zavitku iz prekmurskih okroglih oljnih
bučk. Slastno in vabljivo.
15.19: Dobrih trideset metrov pod hišo staršev je zrasla nova lepa hiša v izmeri 121 m2, prilagojena za sina Filipa. Februarja 2009 so izkopali temelje.
Danes je vseljiva, brat Stane iz Mozirja je očetu Feliksu v družinskem duhu
priskočil na pomoč za zaključna dela
… Danes smo zbrani za molitev in
blagoslov. Očetova in sinova hiša sta
na ulici – rue de l‘ange - naj vse še naprej spremlja angel varuh.
16.02: V prtljažniku imam dve ograji
iz nerjavečega jekla za našo misijo v
Merlebachu, da bodo lahko pekli ob
srečanjih dobrote na žaru, veliko vrečo doma pridelanega krompirja, korenje, dve buči, vse to za mlin, posebej
pa še vrečo vrtnih pridelkov za Marijo … Hitro v jeklene konjičke, saj mo-
ramo pravočasno priti do sv. maše ob
17h v Mericourt. Prevozili bomo skoraj 60 km mimo opečnatih hišic, ki so
si vse podobne.
MERICOURT
16.48: Nenadoma smo se sredi mesta
ustavili. Zbranih je veliko lepo oblečenih mladih ljudi. Nekaj prestižnih avtomobilov rdeče barve, ki se jih ne vidi
za vsakim vogalom. Vozniki imajo za
volanom nadete rokavice. Nekaj je celo
nemških registracij. Dobre četrt ure
bomo stali brez policije. Naleteli smo
na marokansko poroko. Godci so oblečeni v tunike rdečo opečnate barve.
Med trobili se zaslišijo ženski glasovi,
ki s prazničnimi severnoafriškimi vriski naznanjajo veličastni dogodek.
Med metanjem petard se prikaže ozaljšana nevesta z resnimi potezami na
obrazu … 17.14: K tebi Bog in naš Gospod zgrinja se človeški rod … V kapeli se nas je zbralo šibkih 30. Molimo za
žive in pokojne. Evharistična miza nas
vabi, spokojno in z notranjo odprtostjo
in preprostostjo se ob božji besedi pripravimo na srečanje z Njim, kakor se je
pripravil Zahej, Nikodem, Samarijanka.
18.10: Vsakokrat po slovenski sveti
maši se dobimo še v sosednji veliki
župnijski sobi na prijateljsko druženje. Tokrat smo nazdravili ob 81. rojstnem dnevu Vinku Razložniku, ki
nas je počastil s slastnimi krofi. Kolkor kapljic, … še na mnoga leta!
18.32: Sin Ljudmile Wolny, redne obiskovalke naše slovenske skupnosti, je
v bolnici v Bethune. Prvič vozim v to
smer proti Calaisu.
Pred menoj vozi požrtvovalni sin, ki
svojo mater vsak večer obišče in pomaga pri negi. Čez dobre pol ure sem že v
sobi. Molitev, sveto obhajilo in iskrivo
hvaležne oči … S sinom sva na hodniku
ostala še sama v četrturnem razgovoru.
20.17: Zapuščam bolnico, ustavil se
bom še enkrat v Mericourtu, ker potrebujem jutri več hostij v Chatillonu.
Z jeklenim konjičkom se ob 21.20 poženem na avtocesto. Prevoziti bo potrebno še preko 220 km. Na začetku
avtoceste je voznikom v matematični
obliki napisano opozorilo:
voziti + spati = umreti … Noč je zaradi nenavadno močnega sijaja mehka,
prijetna, svetla. Ki je za nas križan bil
… V duhu zaobjamem vse današnje
obraze v molitvi, posebno naših v bolezni preizkušenih bratov in sestra.
23.56: Srečno sem dospel do cilja. V
garažo odložim cvetlice iz severa, »gorenjske nageljne« iz mlina, še zadnji
pozdrav Gospodu v kapelo in nato v
zadnje nadstropje, kjer me vsakokrat
pričaka podstrešna sobica za zasluženi počitek. Ostali gostje našega doma
že vsi počivajo.
CHATILLON
Nedelja, 19. september
7.30: Skodelica kave in piškotek. V kapeli je potrebno okrasiti moštranco,
okrog Nasvetejšega bodo tokrat nageljčki. Rdeči kot kri.
Rdeči kot ljubezen, ki nas mora vnemati za božjo hišo. Kapela je posvečena svetemu Križu. 14. t. m. smo praznovali povišanje svetega križa. To bo
odslej tudi naš vsakoletni župnijski
praznik.
10.16: Pričeli smo s pozdravom vseh
navzočih, posebno gospe Aude-Reine
Arnouil, kanclerke nantskega škofa,
spremljali so jo trije od šestih otrok in
tudi mož. Navzoč je bil tudi ekonom
župnije Chatillon g. Jacques Fontaine
s soprogo. Pridružilo se nam je še kakih deset članov družine male Helene
Fernandes, ki je med mašo postala
božji otrok.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Godba na pihala mesta Freyming-Merlebach na čelu povorke k spomeniku
pokojnim ponesrečenim rudarjem
Preko 60 se nas je zbralo v prostoru našega hišnega svetišča. Spomnili smo se
vseh pokojnih in živih duhovnikov te
skupnosti kakor še imensko vseh delavcev, ki so zavihali rokave pri obnovi
kapele. Pod šotori na vrtu smo se poveselili, predstavili gostom in ob koncu
aperitiva zaželeli srečno pot mladi družini Fernandes, ki za tri leta odpotuje
na Japonsko. Oče je inženir pri prestižni francoski znamki avtomobilov. V
dobrem letu se je čudovito lepo naučil
slovenskega jezika. Srečanje nadaljujemo s kosilom v dvorani Jožeta Flisa.
18.03: Nahajam se že na južni obvoznici mesta Pariz. Najslabši čas za zapuščanje mesta, vendar je treba iti na
pot. Uro in pol se bom prerival za dobrih 11 km. V Guenviller bom dospel
po 23. uri. Pričakala me je gospa Felicie, ki daruje tedensko tri dni prostovoljnega dela, da je mlin Thicourt lep,
čist in okrašen … Na vaškem zvoniku
je ura odbila polnoč, potoček žubori,
vsenaokrog je tišina in veter se poigrava z lističi v krošnjah dreves. V dveh
dneh sem prevozil 1186 km, se srečal
s skoraj stotimi slovenskimi rojaki.
Bogu hvala za vse dobro in lahko noč!
Jože Kamin
24
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
V mesecu oktobru smo v Berlinu gostili kar tri slovenske pevske zbore.
Prvo nedeljo v mesecu molitve rožnega venca je pri maši prepeval MePZ
Vrtojba iz Nove Gorice. Peli so celo
mašo, po njej pa pripravili kratek, a
zelo lep koncert. Sledilo je prijetno
druženje v skupnih prostorih, kjer so
se pevci srečali z našimi nedeljniki. Za
dobrodošlico jim je Vera Gabor spekla
okusno pecivo. Obisk in nastop pevcev iz Vrtojbe je bil lep uvod v ta lepi
rožnovenski mesec.
V petek, 8. oktobra, je v bližini Berlina,
v mestu Neuruppin na CHOR GALA
koncertu kot gost nastopil odličen
mladinski mešani zbor Adoramus
iz Logatca, ki je navdušil tako pevce
kot občinstvo, ki mu je stoje namenilo
bučen aplavz. Od tam so prišli pogledat naše mesto, prestolnico Nemčije.
Berlin jim je z veseljem razkazal župnik Dori, v zahvalo so mu zvečer peli pri maši v nemški župniji sv. Norberta in navdušenja ni bilo konca.
Nemci so enostavno ponoreli. Čudoviti glasovi ubranih pevcev so naredili
veliko reklamo med Dorijevimi nemškimi farani za Slovenijo in naše petje.
MePZ Adoramus je navdušil tudi poslušalce v protestantski cerkvi St. Matthaus v središču Berlina, tik ob berlinski filharmoniji, kjer so gostovali že
mnogi priznani zbori z vsega sveta.
Predzadnjo oktobrsko soboto, 23. oktobra, je bila v gosteh ženska pevska
skupina Kalina iz Ilirske Bistrice.
Pevke so pele lepo slovensko mašo in
nekaj novih pesmi, ki jih še nismo sli-
Zbor Kalina iz Ilirske Bistrice na gostovanju v naši župniji
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
šali, a so navdušile. Čudovitemu koncertu je sledilo srečanje v skupnih
prostorih, kjer se je prepevalo in igralo na kitaro, kot že dolgo ne. Jožica Seličanec in Greta Brodar sta kuhali in
stregli, Darja Guzaj pa je prinesla pecivo in sladke dobrote. Gostje so prinesle pravi slovenski kolač. Bil je krasen večer in nepozabno srečanje.
Zadnjo soboto oktobra, 30., smo imeli
krst Leona Antona Kodermana, sina Gabriele in Aleksandra. Pred leti
sta se tu poročila, sedaj pa sta h krstu
prinesla svojega prvorojenca. Na slovesnost so prišli tudi sorodniki in prijatelji iz Slovenije, tudi eden od botrov, ki je doma s Ptuja. Bilo je lepo
doživetje za družino in župnijo, ki se
vedno znova veseli novih kristjanov.
Ob prazniku vseh svetnikov smo se
spomnili vseh naših dragih, ki so že
odšli v večnost. Tisti, ki smo bili v Berlinu, smo le v mislih prižgali svečko
na njihovih grobovih, se jih spomnili
v molitvi in obujali spomine na skupaj
preživete dneve. Če je še tako čudno
slišati, smo jim z vsakim dnem, z vsakim korakom bližje ...
Sicer pa gre v Berlinu pravzaprav vse
po starem, kar je dobro. Le tradicionalno martinovanje bo letos odpadlo,
ker prenavljamo veliko dvorano, dvo-
Hamburški izletniki na Severnem morju
Spominski posnetek po nepozabni maši v naravi pri družini Šeme
rišče in otroški vrtec. Bo pa zato v
skupnih prostorih bolj dišalo ...
M. Mošnik
HAMBURG
Sveta maša v Hamburgu je bila v rožnovenskem mesecu oktobru na misijonsko nedeljo, pri kateri smo se spomnili vseh misijonarjev, ki so bili že
pred stoletji eni najbolj učenih mož.
Potujoči menihi so po vseh celinah tega sveta razširjali vero v Boga ter z
božjim naukom in z gradnjo lesenih
cerkva že v davnem času pripravljali
temelje za današnje duhovnike in duhovno življenje.
Prijaznemu povabilu župnika Dorija,
ki nas ob koncu svete maše že vrsto let
povabi v skupne prostore, se skoraj vsi
zelo radi odzovemo. Kakor vedno so
tudi tokrat čakale na nas lepo pripravljene mize ter velika izbira okusnih
jedi, ki smo z apetitom zaužili. Med
številnimi dobrotami je bil tudi okusno pripravljen odojek, ki ga je za skupnost daroval naš dobrotnik Zlatko
Magerl. V septembru je napolnil 60 let.
Rojstne dneve pa sta s skupnostjo slavila tudi naša neutrudljiva dobrotnika
Jana Brili in Božo Trčak, ki že dobrih
štirideset let redno prihajata k slovenskim mašam. Tudi slavljenca Liane Jurič ter Roman Irgl se nam rada pridružujeta, odkar je z nami župnik Dori, ki
pa je prav v oktobru napolnil sedem let
službovanja v Hamburgu.
Prijeten večer se je nadaljeval s pesmijo, kdor pa je želel, se je lahko tudi
zavrtel ob glasbenih zgoščenkah, ki
jih s pomočjo glasbenega stolpa, po-
Kar trije slavljenci ...
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Božo Trčak in Zlatko Magerl ob pomenku
Dekorativno izrezovanje bučk
darjenega skupnosti od Zlatka Magerla, lahko poslušamo.
Toplo jesensko sonce nas je spremljalo na prijetnem ponedeljkovem izletu
v letoviških krajih Sierksdorf in Haftkrug na Severnem morju.
DD
AUGSBURG
Augsburška škofija dobila novega
škofa
V zadnjih dveh letih je bil sedaj že
upokojeni augsburški škof, dr. Walter Mixa, dnevna tarča upravičenih in
še več neupravičenih medijskih napadov. Med mnogimi očitki, ki so jih
novinarji razpihovali, je močno prišel do izraza njegov agresiven in pretepaški odnos do mladih, ki jim je bil
Novi augsburški škof dr. Konrad Zdarsa blagoslavlja zbrano množico.
v določenem obdobju življenja katehet in vzgojitelj. Medijski pritisk se
je stopnjeval do te mere, da je škof
Mixa 21. aprila 2010 papežu Benediktu XVI. ponudil svoj odstop. Brez dolgega pomišljanja ga je sprejel. Škofijski sedež pa ni ostal dolgo prazen.
Slovenski prapor je nosila Olga Habjanič.
26
Proti vsem pričakovanjem je vrhovni pastir Cerkve 8. julija 2010 imenoval za novega ordinarija v Augsburgu
škofa dr. Konrada Zdarsa, ki je od leta 2007 do letos vodil škofijo Görlitz
na severovzhodu Nemčije. V soboto, 23. oktobra 2010, je bil dr. Konrad
Zdarsa v augsburški stolnici slovesno
umeščen. Po maši je ob pihalni godbi, zastavonošah in prominentnih gostih sledil veličasten sprevod po mestu. Tudi Slovenci smo opozorili nase.
Prapor, ki ga je nosila Olga Habjanič,
je marsikoga pritegnil, da se je zaustavil in vprašal: »Kdo ste pa vi?« Olga je
z veseljem pojasnjevala tako novinarjem kot tudi novemu škofu: »Mi smo
Slovenci, ki živimo v Augsburgu.« Vse
dogajanje je dr. Konradu Zdarsi sporočalo, da je v Augsburgu v vlogi no-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po maši v Ravensburgu se dobre kapljice nihče ni branil.
Odličen nastop igralcev
vega pastirja dobrodošel in z veseljem sprejet.
Ulm – Uspešen nastop igralcev
dramskega društva Neptun iz Polhovega Gradca
Slovenska župnija v Ulmu je v nedeljo,
17. oktobra, gostila igralce dramskega
društva Neptun iz Polhovega Gradca.
Po maši so gostje iz Slovenije zaigrali
komedijo Zares čuden par. Živahna
izvedba, polna domislic in smeh vzbujajočih prizorov je zbrano občinstvo
nasmejala do solz. Več o gostovanju
Neptuna v Nemčiji lahko preberete v
prispevku iz Münchna.
Ravensburg – Maša narodov
V Augsburgu in Ulmu je že utečena navada, da se k skupnemu obhajanju svete evharistije enkrat na leto zberejo verniki različnih narodnosti in kultur. Pred
enim letom so se prvič zbrali k skupni
sveti maši tudi v Ravensburgu. Položeno seme v zemljo je začelo poganjati.
Letos, v nedeljo, 17. oktobra, so ob 19.
uri cerkev St. Jodok ponovno napolnili
verniki tujih narodnosti in vsak v svojem jeziku sooblikovali bogoslužje, kjer
je tudi slovenska beseda imela svoje
mesto. Po maši so organizatorji s pijačo
in kruhki zbrane pogostili kar v stranski
ladji cerkve. Drugo leto se spet vidimo,
je bila misel večine ob odhodu domov.
R. Kutin
ESSEN
Po našem lepem romanju v Kevelaer
se v župniji v oktobru ni dogajalo kaj
izrednega. Morda je izredno to, da nas
je tukaj vedno manj. Zlasti se to pozna
v nekaterih oltarnih skupnostih. Nekateri so bili v domovini Sloveniji na
jesenskem dopustu. Nekatere ovira
bolezen ali ostarelost. V zadnjih letih
je kar nekaj zvestih udeležencev slovenskih maš odšlo v večnost. Zgodi se
mi, da se peljem več kot 120 kilometrov daleč, pa nas je v prostrani cerkvi
bilo le 3–5 ljudi. Majhna udeležba je
zlasti v Oberhausnu, v Güterslohu,
včasih tudi v Moersu.
Poslovili smo se:
Lojze Rajk, župnik
Rajni Franc Weiss iz Moersa
V Moersu je umrl slovenski rojak
FRANC WEISS, rojen 17. septembra
1927 v Policah pri Gornji Radgoni. Po
šoli v rojstnem kraju se je zaposlil pri
svojem očetu, ki je bil vinogradnik.
Med vojno so ga mobilizirali Nemci.
Po vojni se je javil pri novih oblasteh.
Ti so ga takoj poslali v jugoslovansko
vojsko za tri leta. Do odhoda v Nemčijo je bil zaposlen pri pošti. Delovno
mesto je bilo spremljanje poštnega
vagona pri železnici. Skrbel je za pošto. Leta 1957 se je odločil, da zapusti
Slovenijo z ženo Ljudmilo in dvema
otrokoma (7 in 3 leta). Ponoči so se
srečno prebili preko hribov v Avstrijo.
Po nekaj tednih je dobil delovno mesto v rudniku in tudi dokončno stanovanje v Moersu. Tu je živel do upokojitve. Leta 1960 je bil v Moersu rojen
tretji otrok. Leta 2010 je zbolel in po
mnogih operacijah in velikem trpljenju je 16. avgusta 2010 umrl doma v
prisotnosti svojih dragih. Pred smrtjo
je prejel svete zakramente.
Franc Weiss je bil zelo dober človek,
zvest Bogu, narodu in globoko veren,
ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih. Bil je zvest naročnik in bralec
Naše luči in Družine. Naše sožalje vsej
družini. Ne bomo ga pozabili!
Naj počiva v miru!
Jožef Puš
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ivanka Horžen iz Kiedricha z možem in hčerko
FRANKFURT
Slavljenka Silva Kekez s svojo družino
V oktobru smo poskušali tudi v naši
župniji naša srečanja ob oltarju obogatiti z molitvijo rožnega venca. To
velja zlasti za Frankfurt in Mainz.
praznovanja ...
V tem zadnjem času pa je bilo kar nekaj praznovanj raznih okroglih obletnic. Že v septembru je okroglih 70 let
dopolnila Ivanka Horžen iz Kiedricha, po rodu sicer Dolenjka, oba z možem pa prihajata iz župnije Cerklje ob
Krki. V začetku oktobra je števec pokazal 60 let Silvi Kekez iz Darmstadta, prihaja pa iz Podnanosa (Šembida)
v Vipavski dolini. Devetdeset let življenja pa je praznovala v Zagrebu pri
nečaku še vedno zelo živahna tržaškozagrebška Slovenka Karla Herche iz
Frankfurta. Pred fašizmom so njeni
starši z otroki bežali in se naselili v
Zagrebu v takratni kraljevini Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni pa je v
šestdesetih letih gospa Karla prišla v
Frankfurt, kjer še vedno živi. Vsem
tem in drugim neimenovanim slavljencem raznih okroglih let naj veljajo naša voščila in dobre želje za naslednja leta in desetletja.
in slovo ...
Sredi oktobra se je zaključilo v novomeški bolnišnici zemeljsko življenje
74-letnemu Antonu Guštinu iz
Gründau-Breitenborna (v škofiji Fulda). Pokojni je izhajal iz belokranjske
Devetdeset let je dopolnila gospa
Karla Herche.
Nasmeh je bil značilna poteza na
obrazu Antona Guština.
28
vasi Gradac, ki leži v trikotniku Metlika-Črnomelj-Semič. Bil je izučeni kamnosek. Revolucionarno nasilje med
vojno in po njej mu je vzelo očeta. Ko
je kot otrok, šolar in vajenec videl in
okusil, kakšno je stanje, se je odločil in
pobegnil čez mejo in tako je kmalu po
letu 1960 že bil v Nemčiji. Tukaj je začel s kamnoseško obrtjo, kmalu pa si
je zgradil tudi hišo. Redno je prihajal
k slovenski maši v Frankfurt (vas, kjer
je živel, je protestantska) in tako prevozil vsako nedeljo 100 km za mašo,
in to leta in leta. Materialno je podpiral tako našo župnijo kakor zlasti še
jezuitske študente, ki so prihajali iz
Slovenije na študij teologije v Frankfurt. Pa še marsikoga drugega. Tudi
član župnijskega sveta je bil dlje časa.
Ker ni smel domov (tudi na materin
pogreb ni smel iti), je veliko potoval: v
Argentino, Francijo, Španijo, zlasti pa
na južno Tirolsko, ko je v Italiji nabavljal marmor. Pa seveda na Višarje in
še kam drugam tudi. Leta 1999 se je
poročil z domačinko iz Gradca Marijano. Konec leta 2003 sta se naselila v
Gradcu in si zgradila hišo. V tem času
pa je bil že veliko po bolnišnicah, kjer
se mu je življenje tudi izteklo. Pokopali so ga v petek, 22. oktobra, na domačem pokopališču Klošter pri Gradcu.
Pogrebni obred je vodil domači žu-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
pnik Peter Miroslavič ob asistenci jezuita p. Lojzeta Marklja. Tudi nekaj
‚frankfurtčanov‘ je bilo pri tem zemeljskem slovesu od pokojnega Antona. V imenu frankfurtskega slovenskega župnika in župnije je župnik
Peter prebral naslednjo zahvalo:
»Dragi gospod Anton Guštin, spoštovani žalujoči domači!
Ko skušam v uboge človeške besede
zaobjeti misli ob Vašem odhodu iz zemeljskega in minljivega v večnostno
in neminljivo, mi prihajajo pred oči
zlasti Vaša pokončnost, poštenost, dobrota in globoka vernost. Z vsemi temi vrednotami ste zaznamovali tudi
našo slovensko župnijsko skupnost v
Frankfurtu. Vse od njenih začetkov
leta 1964 pa vse do svojega odhoda v
domovino, v svoj rojstni kraj Gradac,
ste bili globoko povezani s slovensko
župnijo v Frankfurtu in njenimi duhovniki, z njenim razvojem in življenjem. Enako tudi po preselitvi. V vseh
teh letih Vam ni bilo ne pretežko ne
predaleč vsako nedeljo prevoziti 100
kilometrov za nedeljsko mašo v domačem slovenskem jeziku. Ne samo
da ste bili član župnijskega sveta, da
ste materialno podpirali delo naše
frankfurtske župnije, predvsem ste bili prisotni v vsem njenem raznolikem
življenju; prisotni ste bili v življenju
vseh tistih, ki niso smeli priti v svoj
domači kraj in vseh tistih, ki so si tako
kot Vi našli kruh in dom v tujini. Vse
to pa je spremljala velika ljubezen do
slovenstva in domovine. To našo župnijo ste zaznamovali s svojo vedrostjo in dobroto, prav tako pa s pokončnostjo in poštenostjo. In še ena Vaša
lastnost mi prihaja pred oči: veliko
spoštovanje do Cerkve, škofov in duhovnikov. Vsekakor ste imeli in živeli
vrednote, ki nam zlasti v tem času še
kako manjkajo. Naj Vam bo plačilo za
vse to gledanje in uživanje Boga. Počivajte v miru!«
INGOLSTADT
rem
Weissenburg, čudovito srednjeveško
mesto, ki ima ohranjeno celotno obzidje okrog starega mestnega jedra.
Tukaj živi mala slovenska skupnost.
Srečujemo se vsak mesec, običajno
drugo soboto v mesecu, po maši se
vselej zadržimo v prijetnem druženju.
Oktobra, ko smo imeli mašo na predvečer zahvalne nedelje, sta nas po maši kot že nekaj let gostila Julka in Toni
Šulj. Zbrali smo se ob lepo jesensko
okrašeni in bogato obloženi mizi. Tudi s seboj je vsakdo dobil dobrote iz
njihovega vrta in še kakšno Julkino
sladico.
Viktor Krajnčič – šestdesetletnik.
Naš rojak iz Regensburga Viktor se je
rodil 16. oktobra 1950 v vasi Zabavci,
v župniji Sv. Marko niže Ptuja staršema Janezu in Otiliji Krajnčič kot drugorojenec od štirih sinov. Ko je bil star
9 let, so izgubili mamo. Potem je bilo
pri Dominkovih, tako jih kličejo po
domače, še samo pol tako lepo, saj je
manjkalo srce družine. Vendar so oče
ter tete Treza, Mica in Hana pridno
delali, skrbeli za svoje fante in jih lepo
Viktor Krajnčič, šestdesetletnik
vzgajali za življenje. Viktor je v Markovcih končal osnovno šolo. Takoj za
tem se je na Ptuju zaposlil kot vodovodni inštalater. Toda že kot sedemnajstletnik je odšel v Avstrijo za očetom, ki je delal v St. Michaelu pri Leobnu, kjer se je tudi kmalu zaposlil.
Zaradi služenja vojaškega roka se je
moral vrniti domov. Po odsluženi vojaščini pa je leta 1971 odšel v Nemčijo, v Regensburg. Najprej se je zaposlil
kot ključavničar, zadnja leta pa dela
kot vrtnar. 28. aprila 1973 se je poročil
s Katico v Zgornjem Mihajlovcu, poroka je trajala kar štiri dni. V zakonu
sta se jima rodila dva otroka, leta 1974
hčerka Suzana in leta 1980 sin Dejan.
Toni Šulj s hčerko Natalijo pri pripravljeni mizi
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
urnem kulturnem večeru so nas postregli s kraškim pršutom in slovenskimi vini.
Novi ministrant v Ingolstadtu. V nedeljo, 31. oktobra, je prvič ministriral
Niko Barun, ko je bila maša za njegovega pradedka; tako se je pridružil
svojemu bratu Dominiku, ki ga pridno uvaja v ministriranje. Niko je že
prej večkrat po maši rad pomagal ministrantom pospravljati. Dedek Franček, ki je redni bralec pri maši, je bil še
posebej ponosen, da se je vnuk Niko
odločil za ministriranje. Tokrat je pri
maši ministriral skupaj z vnukoma.
Literarni večer z Dragom Jančarjem
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Niko Barun je prvič ministriral z bratom Dominikom.
Zdaj je že srečen dedek Suzaninih
otrok Anne in Luise. Bliža se mu čas
upokojitve in takrat upa, da se bosta s
Katico vrnila domov, ali pa v hrvaško
Istro, kjer imata svoj mirni kotiček.
Viktor je že vsa leta trdno povezan z
našo slovensko župnijsko skupnostjo,
ki se v Neutraublingu zbira in srečuje
enkrat mesečno pri maši. Slavljencu
hvaležni za vse še naknadno čestitamo za življenjski praznik ter mu želimo trdnega zdravja in božjega varstva
v nadaljnjem življenju.
Literarni večer v Regensburgu. V
Regensburgu je Slovenska čitalnica, ki
je kot edina tovrstna ustanova v Nemčiji namenjena vsem, ki jih zanima
slovenska literatura, jezik in zgodovina. Tu so se že zvrstile številne zanimive prireditve. V torek, 26. oktobra,
je bil večer z enim najvidnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dragom
Jančarjem; njegovi romani, eseji in
30
druga dela so prevedeni v številne jezike. Ta večer nam je pisatelj Jančar
predstavil svoj roman Drevo brez
imena. Slavo Šerc, profesor za slovensko književnost na univerzi v Regensburgu, je predstavil pisatelja in oblikoval literarni večer. Prevajalka in bralka
nekaterih poglavij iz romana Drevo
brez imena v nemščini je bila Daniela
Kocmut. Poleg predvsem nemških
študentov se nas je zbralo tudi nekaj
Slovencev. Po zanimivem skoraj dve-
Spomin na poletje pri slapu Rinka
Obujanje spominov na poletje
V času neprijaznega zimskega vremena je prijetno obujati spomine na dopustniške dni sredi poletja. Tako nam
je prišla v roko fotografija iz Logarske
doline, kjer so med poletnim dopustom nad slapom Rinka preizkušali
svoje planinske sposobnosti trije pari
iz Mannheima: Gaberšek, Geršak in
Kamenšek. Vsi so uspeli priti nad slap
Rinka, nekateri pa celo do Okrešlja. V
življenjskem obdobju, v katerem se v
večini nahajamo, bomo čedalje manj
zmožni povzpeti se na zahtevne vrhove, saj nam življenje v mestu sredi
renske ravnine ne daje priložnosti za
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
treniranje planinstva. Krajši in lažji
pohodi v hribe pa so lahko prav tako
lepi in to vedo povedati naši trije pari.
Morda tisti, ki jim hoja v hribe ne pomeni nič, razen enkrat v življenju na
Triglav, ne bodo razumeli lepote krajših pohodov. Toda v naravo ne hodimo zato, da bi se hvalili, ampak da bi
okrepili zdravje in doživeli lepoto
morda do zdaj še nepoznane narave.
J. M.
MÜNCHEN
Gostovanje dramske skupine
v Münchnu in Ulmu
Letošnji oktober je bil na slovenski
misiji v Münchnu dramsko obarvan:
od 15. do 17. oktobra smo gostili
dramsko skupino Neptun, ki jo sestavljajo ljubiteljski igralci in igralke iz
kraja Polhov Gradec. Tokrat so bili
med nami že drugič, saj so nas že lani
v istem času navdušili s komedijo Gugalnik. Letos pa so nam zaigrali igro z
naslovom Zares čuden par. V soboto
zvečer se je naš župnijski dom napolnil z gledalci od blizu in daleč.
Po kratkem pozdravnem nagovoru
smo na odru zagledali prvi prizor komedije: kvartopirska družba štirih
moških, ki se vsak petek dobiva na
pokru pri enem od ločenih prijateljev,
da ubeži vsakdanu in da izživijo vse
frustracije tedna. Mednje trešči novi-
Prizor iz igre Zares čuden par v Münchnu
ca, da je enega od njih na cesto postavila žena in je ves obupan. Prijatelji
mu na moški način želijo pomagati,
kar privede do kopice peripetij in situacijskih komik! Eden od tovarišev, ki
je ločenec in živi sam, mu ponudi, da
lahko, dokler se ne postavi na noge, živi pri njem. To je začetek nepričakovanih zapletov, saj sta prijatelja kot
noč in dan: ta do skrajnosti redolju-
Na koncu pa darilo
ben in skrben v gospodinjstvu, drugi
pa zanemarjen in neorganiziran.
Publika se je dodobra nasmejala in na
koncu igre nagradila osem igralk in
igralcev z velikim in prisrčnim aplavzom. V sosednji sobi so že čakale dobrote naših gospodinj, od katerih si je
lahko vsak po mili volji postregel. Še
dolgo v večer smo se veselili, pogovarjali in peli skupaj z našimi sedaj že domačimi rojaki iz Slovenije, ki so nam
pričarali tako lep večer.
V nedeljo so Pograjci še enkrat nastopili, tokrat pred slovensko publiko v Ulmu. Najprej je bila sveta maša, potem
pa so v bližnji dvorani odigrali pred zelo dobro odzivajočimi se gledalci. Na
koncu se jim je župnik Roman Kutin
lepo zahvalil, gospodinje so postregle z
dobrim kosilom. Po kratkem ogledu
mesta Ulm so se gostje iz Polhovega
Gradca odpravili na pot proti Sloveniji.
Barbara Alič
STUTTGART
Ogled mesta Ulm in še zadnja skupinska slika
Mladinsko in družinsko jubilejno
praznovanje ob 50-letnici slovenske
župnije
V soboto, 30. oktobra, se je v Stuttgartu
odvijal tretji sklop prireditev ob zlatem
jubileju slovenske župnije. Namenjeno
je bilo mladim in mlajšim družinam. Iz
Slovenije so že v sredo, 27. oktobra, pri-
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
šli pevke in pevci mladinskega in družinskega zbora Pesem tisočerih zvonov. Več kot osemdeset pevcev se je
udeležilo duhovnega ritmičnega seminarja v Nonnenhornu ob Bodenskem
jezeru, kjer so ostali do petka, 29. oktobra. Tri dni so se tako duhovno in glasbeno pripravljali na mladinsko glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov, ki so
jo skupaj z mladimi iz Stuttgarta zapeli v soboto, 30. oktobra, v Stuttgartu.
Predstavitev integralnega slovenskega prevoda Valvasorjeve Slave
vojvodine Kranjske
Prvi od 17 tujerodnih katoliških skupnosti v Stuttgartu smo imeli pomembno kulturno in glasbeno prireditev v novi prestižni ustanovi Haus
der katholischen Kirche v samem centru mesta, na sprehajalni ulici, Königstr. 7. Ob 16. uri je bil najprej odmeven
kulturni dogodek: predstavitev slovenskega prevoda dveh knjig Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.
Predstavitev je z uvodno besedo odprl
mestni dekan in prelat Michael Brock.
Poudaril je pomen narodnih korenin,
ki nam jih Valvasorjeva Slava v slovenskem prevodu lahko približa. Pozdravne besede je navzočim izrekla tu-
di vicekonzulka Andreja Horvat iz generalnega konzulata v Münchnu. Naslednji govornik je bil predstojnik slavistike na univerzi v Tübingenu, prof.
Jochen Raecke. Poudaril je kulturno
raznolikost Slovenije in kako lahko
majhen narod, kot smo Slovenci, kulturno prispeva v današnji Evropi. Valvasor nas še danes uči, da ne zatirajmo majhnih, kar je za današnjo Evropo izrednega pomena. Iz Slovenije se
je dogodka udeležila sedemčlanska
delegacija, ki jo je vodil idejni vodja
projekta celovitega, integralnega prevoda Valvasorjeve Slave vojvodine
Kranjske Matjaž Čeč, ki je v imenu gostov predstavil zahtevni projekt prevajanja. V ta namen je ustanovil tudi Zavod dežele Kranjske. Časopisno podjetje in založba Družina je medijski
pokrovitelj prevoda. Temo je nato poglobil inž. Primož Debenjak, ki je na
zanimiv način predstavil posebnost
Valvasorjevega poročanja o Sloveniji
in njenih zanimivostih. Njegova Slava
je svojevrstno okno v tedanji čas. S pesmijo so prireditev obogatili pevke in
pevci zbora Pesem tisočerih zvonov.
Valvasorjeva Slava vojvodine
Kranjske v slovenščini
Pesem tisočerih zvonov se poje iz duše in srca.
32
Mladinska glasbena maša Pesem tisočerih zvonov v novi slavnostni
preobleki
Ob 20. uri je v veliki dvorani iste ustanove slovesno zazvenela mladinska
glasbena maša Pesem tisočerih zvonov. O pomenu te maše tu ne bom govoril, spomnim naj le na pogovor meseca v novembrski številki Naše luči,
kjer je bil ta mladinski glasbeni projekt podrobno predstavljen. Osemdesetim pevcem, ki so se na ta dogodek
pripravljali že tri dni na posebnem seminarju, so se pridružili še nekateri
mladi iz Stuttgarta. Iz Apač (Slovenija), kjer je bila 3. oktobra 2010 zadnja
izvedba te glasbene maše, se je z Marjetko in Tomasom Rudolfom pridružilo še dvanajst pevcev in nekaj otrok.
Pri maši so sodelovali tudi naši najmlajši, otroci iz slovenskega župnijskega vrtca, ki so za mašo narisali veliko sliko združenih src in za brošuro
pesmi za mašo, ki so bile prevedene v
nemščino, napravili voščilnico kot dobrodošlico vsem nemško in drugače
govorečim povabljenim. S prošnjami
so sodelovali mladi iz albanske, italijanske, španske, nemške in angleške
skupnosti. Uvodno in sklepno pesem
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
lju. Že dolgo ni bilo na kupu toliko
mladih in nasmejanih obrazov, zato
Bogu hvala za ta enkraten jubilejni
dogodek. Hvala tudi vsem župnijskim
sodelavcem, ki so pripomogli, da je
slavje tako lepo uspelo.
Med mladinsko glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov
je obogatila mlada koreografska skupina, ki je na seminarju v Nonnenhornu izdelala svoj nastop. Za spomin na
veselo skupno obhajanje evharistije so
otroci ob Bodenskem jezeru nabrali
spominske kamne, jih porisali z zvonovi in zadaj nalepili listek: Pesem tisočerih zvonov, Das Lied der tausend
Glocken, Stuttgart, 30. 10. 2010. To delo so v delavnici nadaljevali otroci našega vrtca in sobotne šole v soboto
popoldne, pred glasbeno mašo.
Pozitivno sožitje vseh svetovnih verstev in graditev miru v projektu svetovnega etosa
Na koncu maše je bilo še kratko poročilo o obisku profesorja Hansa Künga
na sedežu ustanove svetovni etos
(Stifftung Weltethos) v Tübingenu.
Delegacija sedmih članov zbora in
duhovne skupine, ki se zbira ob maši
Pesem tisočerih zvonov, je na poti iz
Nonnenhorna v petek, 29. oktobra, ob
17. uri obiskala profesorja Künga in se
z njim pogovarjala o vprašanjih svetovnega etosa. Njegova knjiga Svetovni etos, ki prikazuje poskus graditve
mostov med svetovnimi verstvi in
različnimi kulturami, je prevedena tudi v slovenščino. To je bila prva slovenska delegacija na tej ustanovi in
sploh prva skupina Slovencev, ki se je
srečala s Küngom, zato jo je bil še posebej vesel. Kratko, triminutno sporočilo ali apel po pridružitvi prizadevanjem za svetovni mir, je bilo podano
na koncu maše Pesem tisočerih zvonov v slovenščini, nemščini, angleščini, hrvaščini in v romskem jeziku.
Pogostitev v veliki vhodni dvorani
Haus der katholischen Kirche je udeležence povezala v sproščenem vese-
Romanje k Ave Mariji v Deggingenu
na praznik vseh svetnikov
V ponedeljek, 1. novembra, smo kot
vsako leto poromali v božjepotno svetišče Ave Maria v Deggingenu, ki se
nahaja med Stuttgartom in Ulmom.
Bil je lep jesenski dan, zbralo se je zelo veliko vernikov iz Stuttgarta in okolice, Ulma, Augsburga, Ingolstadta in
Mannheima. Slovesno mašo na praznik vseh svetih je vodil župnik iz Ingolstadta Stanislav Gajšek. V pridigi
je poudaril naše duhovno združenje z
blaženimi in svetimi v nebesih in kako
so Jezusovi blagri naše vodilo. Z njim
smo somaševali še župnik iz Mannheima Janez Modic, župnik iz Augsburga
in Ulma Roman Kutin, iz Stuttgarta pa
Igor Krašna in Zvone Štrubelj. Slavje je
potekalo še pod močnim vtisom jubilejnega leta slovenske župnije v Stuttgartu, zato je bil v cerkvi, ki jo znotraj
in zunaj prenavljajo, navzoč tudi tran-
AVE MARIA, romanje na praznik vseh svetih
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Dobrotniki Slovenskega doma (z leve proti desni) župnik
Zvone Štrubelj, Ivo in Ani Valentinčič, Klaus in Vera
Ganzer, Hans in Justina Kutschera
sparent zlatega jubileja v Stuttgartu.
Na oltarju in na klopeh pa so bili postavljeni spominski kamenčki, ki so bili delo otrok iz Slovenije in župnijskega vrtca in so spominjali na nepozaben dogodek izpred dveh dni, na glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov. Po
maši smo slovesno zapeli še litanije
Matere Božje in se nato slikali. Na srednjem parkirišču smo se nato zbrali v
večji skupini in skupaj okušali dobrote kraškega pršuta in slovenskega vina: župnik iz Stuttgarta je ob sklepu
jubilejnih slovesnosti navzoče počastil
s pršutom in vinom. Bilo je zares lepo.
Zahvala dobrotnikom Slovenskega
doma v Stuttgartu
Od prvega januarja 2010 smo lastniki
Slovenskega doma v Stuttgartu. Po dolgotrajnih pogajanjih smo uspeli Slovenski dom odkupiti in ga ohraniti kot
slovensko pastoralno središče. K temu
so pripomogli številni darovi posameznikov in skupin kakor tudi pripravljenost ljubljanske nadškofije, da nas pri
tem izdatno podpre. Med dobrotniki
so tudi iznajdljivi ljudje, ki so se organizirali s prostovoljnimi akcijami, kot
so npr. tri družine iz skupnosti Sindelfingen in Böblingen, ki so nabirali gozdne sadeže, gobe, delali marmelado iz
naravnih sadežev, nabirali borovnice
in napravili borovničevec. S prodajo
teh izdelkov na različnih slovenskih
34
Gospa Stana Drobnič s svojimi prijatelji
v Bad Urachu
prireditvah so podprli odkup in že načrtovano obnovo Slovenskega doma.
Na osrednjem jubilejnem praznovanju
v Esslingenu v soboto, 9. julija, so župniji darovali izkupiček te akcije, okroglih tisoč evrov. Naš fotograf Franci
Arh jih je z župnikom ujel v objektiv.
Od leve proti desni so fotografirani Ani
in Ivo Valentinčič, Vera in Klaus Ganzer in Justina in Hans Kutschera. Ob tej
priložnosti se jim kot župnik slovenske
župnije iskreno zahvaljujem in čestitam za požrtvovalnost in iznajdljivost.
Bog vam povrni!
Poroka
21. avgusta sta se v Kostanjevici na Krki poročila Julia in Mitja Jurečič. V župnijski cerkvi ju je poročil nekdanji župnik iz Stuttgarta Janez Šket. Ko sta prihajala na priprave v Slovenski dom v
Poroka Julie in Mitja Jurečiča
Stuttgartu, je bilo čutiti veselje in navdušenje, da se bosta lahko cerkveno poročila v prelepi Sloveniji. Juliji in Mitju
želimo veliko partnerske in družinske
sreče, naj ju Bog blagoslavlja in spremlja na njuni skupni življenjski poti.
Zvone Štrubelj
Magstadt in maša v naravi
Prvo nedeljo v mesecu oktobru smo se
zopet zbrali k bogoslužju v naravi vsi, ki
prihajamo k nedeljskemu molitvenemu obredu iz okolice Böblingena in
Sindelfingna. Že navsezgodaj nas je
pozdravil kristalno jasen in prečudovit
dan in bolj ko se je jutro prebujalo, toliko bolj so sončni žarki kazali svojo
moč. Prostor našega srečanja je bil zopet lepo pripravljen po zaslugi zvestih
sodelavk in sodelavcev, oltar pa lepo
okrašen z različnimi pridelki narave,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
saj je ta nedelja bila za nas tudi zahvalna nedelja. Veseli smo, da se nam je pridružil pevski zbor Obzorje in nas tako
s svojim petjem ves čas spremljal. Kljub
vsemu lepemu tega dne pa nismo mogli mimo dogodkov, ki nas pestijo. V
mašnem namenu smo se namreč spomnili mladega in prehitro končanega
življenja Tanje Zalokar, ki je bila ob
svoji družini del naše skupnosti. Te dni
so bile namreč misli mnogih ljudi tudi
tukaj v Nemčiji s starši in družino Zalokar, ki se je 22. septembra še zadnjikrat v Sloveniji poslovila od svoje drage
hčere. Prav tako pa so se je spomnili tudi njeni sošolci in prijatelji iz mladostnih let tukaj v Nemčiji. Udeležili so se
tega nedeljskega bogoslužja, pred oltar
prinesli skupno fotografijo, na kateri
vidimo tudi Tanjo in se tako z molitvijo pridružili skupnosti v prošnji, naj bo
Gospod tisti, ki naj njeno življenje dovrši v polnosti. Temu namenu smo pridružili še druge naše rajne, molitev pa
zaključili z evharistično daritvijo in
blagoslovom. Kakor je navada, smo se
po bogoslužju še nekoliko zaustavili,
kasnejši skupni program pa so kakor
vedno oblikovali predstavniki Slovenskega društva, predvsem člani Slovenskih muzikantov, ki to leto praznujejo
svojo 20-letnico obstoja in delovanja. K
temu jim čestitamo in jim želimo, da bi
še dolgo odmevala slovenska pesem tudi med nami tukaj, v izseljenstvu. Hvala za vsako prostovoljno in kulturno
delo, v naprej pa še veliko dobrega.
Praznovanje gospe Stane Drobnič
V začetku oktobra smo se zopet zbrali
k naši nedeljski molitvi v Bad Urachu,
nato pa bili povabljeni, da se še nekoliko poveselimo z slavljenko Stano Drobnič, ki je praznovala svoj rojstni dan.
Katerega, ne povemo in tudi ne vprašamo, za radovedne pa zapišemo, da je bila rojena 19. septembra 1932 v Ljublja-
Po krstu Leie Else Zorjan iz Göteborga
ni, starša Franc in Ana pa sta imela v
svoji družini pet otrok. Svoja otroška
leta je gospa Stana preživela v Sodražici, zaključila nižjo gimnazijo, nato pa
odšla k prijateljem v Ameriko. Pot jo je
zopet vodila nazaj v domovino, nato pa
v Nemčijo, kjer se je zaposlila v bolnišnici na ženskem oddelku v Tübingenu.
Z možem Andrejem sta si tukaj v Nemčiji ustvarila družino in rodili so se jima trije sinovi; Andrej, Božidar in Peter. Gospe Stani čestitamo in ji želimo,
da se bo lahko še mnogokrat poveselila
s svojimi bližnjimi, da bomo pri maši
še mnogokrat skupaj zapeli, tako kakor
znamo in da nas bo Stana Drobnič še
naprej spremljala kot zvesta bralka Naše luči, kakor je to delala do sedaj. Vse
dobro in Bog živi še na mnoga leta!
Igor Krašna
Š
V
E
D
S
K
A
Vesti s Švedske
Krst: Leia Elsa Zorjan, prvorojenka
Tomasa Zorjana in Camille, je 11. septembra v cerkvi Kristusa Kralja, ob
navzočnosti krstnega botra Anteja Bašića in sorodnikov, postala božji otrok.
Krstno bogoslužje je vodil slovenski
dušni pastir Zvone v švedskem jeziku,
ker je bila večina švedsko govorečih.
Vendar pa smo na koncu krstnega
slavja zapeli tudi slovensko pesem
Marija pomagaj nam sleherni čas, glej
k tebi ozira se vsak izmed nas ... Tudi
mala Klara, prvošolka, hčerka botra
Anteja, je novokrščenki Lei ob koncu
krsta občuteno zaigrala na violino. Ob
programu, ki ga je pripravil slovenski
duhovnik za vse navzoče, je bilo sodelovanje na krstu lepo in občuteno.
Čeprav daleč, sta bila v duhu z vsemi
navzočimi tudi babica Marta in dedek
Karlo, ki živita proti severovzhodu
Švedske, v Köpingu, kjer je ena izmed
živih in delujočih slovenskih skupnosti in kjer se udeležujeta slovenske sv.
maše četrto nedeljo v mesecu.
Čestitke staršema Camilli in Tomasu,
kakor tudi botru Anteju za to lepo in
pomembno dejanje. Storite vse, da bo
to »mlado drevce« dajalo ob svojem
času svoj sad. Pomagajte Lei spoznati
vsebino vere v troedinega Boga, v Kristusovo Cerkev, uvajajte že mladega
otroka v skrivnost molitve in storite
vse, da boste, tako kot starši, ki so z
majhnimi otroki prihajali k Jezusu, da
jih blagoslovi, tudi vi radi prihajali z
otrokom v cerkev, kjer boste vi in vaš
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ob Slomškovih relikvijah je tudi pokojni misijonar Pepi Gider, ki ga poznajo
mnogi v Köpingu.
otrok deležni božjega blagoslova. Storite vse, da se boste vi in tudi vaš otrok
nekoč tudi zveličal.
Pogreb: Pokojna Marija Nachtigal iz
Markaryda se je rodila 5. junija 1925
v župniji Rob na Dolenjskem. Umrla
je 19. julija 2010 v Markarydu na
Švedskem. Kasneje je bila pokopana v
Helsingborgu v krogu svojih najožjih,
v grobu svojega moža Jožeta, dveh
hčera in enega sina.
Marija je med drugo svetovno vojno
morala bežati zaradi komunistične revolucije na Slovenskem skupaj z duhovnikom, ki mu je stregla v župnišču, kjer je gospodinjila, v Avstrijo.
Tam se je nekoliko pozneje spoznala z
Jožetom Nachtigalom, s katerim sta se
Slomškova nedelja v Göteborgu.
Katarina bere Božjo besedo.
36
tudi poročila. Še pred 1960. letom sta
se preselila na Švedsko v Helsingborg.
Redno sta obiskovala slovensko mašo
v Helsingborgu in vrata svojega doma
sta imela odprta vselej tudi slovenskemu duhovniku. Bila sta skromna in
preprosta, a duhovno bogata. Slovenska beseda je imela v njunem življenju velik pomen. Bila sta ena prvih in
najstarejših naročnikov Naše luči. Veselila sta se vsakoletne celovške Mohorjeve pratike in Marijanskega koledarja ter Mohorjevih knjig.
Draga sestra v Kristusu, pokojna Marija, naj vam bo dobri Bog bogat plačnik
za vse dobro in plemenito služenje že
v župnišču na Robu, od koder ste morali v begunstvo. Kot žena in mati ste
opravili čudovito poslanstvo, služeč
možu in otrokom, ki ste jih nekatere
prezgodaj pokopali. Globoka vera in
narodna zavest sta tisti, ki sta vam pomagali, da ste ostali zvesti Bogu, Kristusovi Cerkvi in domovini Sloveniji,
čeprav ste zaradi razmer v času druge
svetovne vojne morali daleč od doma.
V miru počivajte in naj vaša duša gleda Njega, ki vas je ustvaril, po Jezusu
odrešil in ki vas je v Svetem Duhu oživil za večno življenje. Bog plačaj!
Slomškova nedelja v Stockholmu
in gostovanje MePZ Primorje iz
Ajdovščine na Švedskem: V soboto,
25. septembra, ob 17. uri, dan po prazniku obletnice smrti blaženega škofa A. M. Slomška, je bila v kripti stolne cerkve v Stockholmu slovesna sv.
maša ob spremljavi MePZ Primorje
pod vodstvom dirigentke Nadje Bratina. Lepo število slovenskih rojakov
se je ob tej priložnosti zbralo k slovenskemu bogoslužju, ki je bilo obogateno z lepim cerkvenim petjem, ki
je božalo srca vseh navzočih. Tako je
»Slomškova nedelja« bila še slovesnejša in še bolj doživeta in so njegove misli: »Sveta vera bodi nam luč, materni
jezik pa ključ do zveličavne narodne
Organizatorji in pomočniki srečanja v Stockholmu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gospa Darja Slokar, I. sekretarka na slovenski ambasadi,
v družbi rojakov iz Stockholma
omike« še toliko globlje segle v srca
sodelujočih.
Po sv. maši je zbor sodeloval z nekaj
pesmimi tudi v stolni cerkvi, kamor so
bili povabljeni na koncert. Še eno lepo
poslanstvo slovenske pesmi v švedski
prestolnici. Kar nekaj poslušalcev se je
zbralo tudi pri večernem koncertu.
A slovenskega praznovanja ne bi bilo
tudi ob dobri slovenski potici, drugih
dobrotah in ob slovenskem vinu, za
kar so poskrbeli na slovenski ambasadi. Gospa Darja Slokar, I. sekretarka
na veleposlaništvu, je sama pomagala
streči našim gostom in rojakom s slovenskim vinom. Katja Dolinar je bila
glavna v kuhinji in tudi ostalih nekaj
rojakinj je pomagalo, da je bilo vzdušje zares pravo slovensko. Z ambasade
se je udeležil srečanja tudi sodelavec
Ronny Colner, potomec slovenskih
staršev z Bizeljskega.
Seveda pa je vse »niti« imel v rokah
Martin Gregorc, ki je ob pomoči slovenske ambasade in slovenskega dru-
MePZ Primorje praznuje Slomškovo nedeljo v
Stockholmu.
štva iz Stockholma izpeljal velik kulturni projekt. MePZ Primorje iz Ajdovščine je tako izpolnil še eno lepo poslanstvo v svoji več kot tridesetletni
zgodivini petja narodnih in cerkvenih
pesmi. Slovenska skupnost, ki se redno
srečuje v soboto pred četrto nedeljo v
mesecu v kripti stolne cerkve, je ob 11.
obletnici prištetja A. M. Slomška med
blažene zares prisrčno in z duhovnim
nabojem praznovala »Slomškovo nedeljo«. Res enkraten dogodek. Žal je
lahko vsem, ki se tega srečanja niso
udeležili. Hvala vsem, ki ste tako ali
drugače pomagali, da je bilo v cerkvi
kakor tudi v dvorani eno samo prisrčno praznovanje, kjer so bili vsi navzoči deležni slovenskega gostoljubja.
Lepe duhovne priprave v adventnem
času, predvsem pa lepega družinskega
praznovanja božjega učlovečenja in z
Materjo Božjo v novo leto, vseh potrebnih milosti ter zdravja na duši in
telesu voščim vsem rojakom na Švedskem, doma in po svetu,
vaš Zvone
MePZ Primorje na koncertu v stolni cerkvi v Stockholmu
OZNANILA
IZ NAŠIH
ŽUPNIJ
NEMČIJA
Spremembe in spored slovenskih maš v decembru:
V Moersu bo sveta maša in nato miklavževanje - 12. decembra ob 16. uri.
V Krefeldu ne bo 5., ampak 19. decembra.
BOŽIČNE MAŠE: Moers – 24. dec. ob 19. uri; Essen –
polnočnica ob 23. uri, na božič ob 9.30, v Oberhausnu ob
11. uri.
Sv. Štefan: Essen – 9.30, Castrop – 16. uri.
Novo leto – 1. januar: Essen – 9.30.
37
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
»Kaj bova? Ko bi vsaj bilo okoli hiše nekaj sveta ...«
»Pa ga ni in s tem se je treba sprijazniti!«
»Le kako?«
»Premišljevala sem o tem in najbrž ne bo šlo drugače ...!«
»Kako, Špela?« je prestrašeno vprašal Jakob.
»Kmečko delo zadnje čase ni cenjeno, kakor zasluži. Nekoč
se bo to gotovo spremenilo. Zdaj se govori le o tovarnah, cestah, progah in podobnih stvareh. Vsi pa vemo, da krompirja in pšenice ne more delati nobena tovarna, ampak lahko
zraste le na zemlji. Toda, ker je zaenkrat tako, kakor pač je
...«
»Kaj si hotela reči?«
»Najbrž ne bosta mogla živeti od redkih in slabo plačanih
dnin, ki bi jih občasno opravil Lipe ...«
Obrnila se je k nejmu:
»Že večkrat si sanjal o tovarni, toda zdelo se mi je, da si zanjo še premlad. Slišala sem od drugih, kako je, in sem te hotela obvarovati vsaj za nekaj časa. Zdaj pa bo tako, da boš na
pomlad le moral tja, ker mene ne bo več in tudi dninarjev
ne bodo potrebovali ali jih celo ne bodo smeli najemati.«
»Pustimo to in se pogovarjajmo o čem drugem, bolj veselem!« je predlagal Jakob. »Saj bo za ta pogovor še dovolj časa.«
»Nihče ne more vedeti, koliko ga bo ... Ali ni bolje, da je človek pripravljen ne tisto, kar se bo zgodilo, in ga zato ne preseneti preveč.«
Molčal je, saj ji ni znal odgovoriti.
Čez dolgo časa je spet rekla Špela:
»Nerodno je, če pri hiši ni ženske roke ...«
»Niti na misel mi ne pride, da bi se še enkrat ženil! Tebe
imam rad in nikoli nisem gledal za nobeno drugo. Katera
pa bi tudi bila tako neumna, da bi me vzela, vdovca in invalida!«
»Nisem tako mislila, toda o tem je še prezgodaj govoriti.«
»Tako mislim tudi jaz, za vse bo še dovolj časa ...«
»Bojim se, da ga ne bo – sicer pa je Lipetu komaj šestnajst
let ... Še vojaščina ga čaka ... Nekako boš moral do tedaj urediti ...«
»Kaj naj uredim?«
»Sam ne boš mogel biti, tega se prav gotovo zavedaš, še najbolje bi bilo, če bi šel v dom, druge rešitve ne vidim!«
38
»Tja me pa prav nič ne vleče! Ko si enkrat tam, je s tabo konec, tako sem prepričan.«
»Poznam jih, ki so tam že dolga leta, celo desetletje, pa so
zadovoljni. Marsikdo je že rekel, da ne bi hotel nazaj domov.«
»Se bom že tedaj odločil, ko bo nujno. Mogoče se niti ne bo
treba. Še zmeraj upam, da se bo tebi obrnilo na bolje in
morda bo Lipe našel kakšno pretvezo, da mu ne bo treba k
vojakom.«
»Jakob, razumem tvoje želje, toda prav nič ne verjamem, da
bi se katera ursničila.«
**************
9. poglavje
V TOVARNO
Včasih je tudi jesen lahko lepa, sončna, polna upanja in načrtov; prav tako pa je lahko pomlad otožna in človek se je
ne more veseliti, ker mu skrbi in žalost zasenčijo pogled, da
ne vidi sonca, rož in zelenja.
Niso še vzcveteli prvi zvončki okoli mlake in po bregovih,
ko je Špela spoznala, da je prišel njen čas. Dan pred smrtjo
je zašepetala:
»Saj se ne bojim umreti, le zaradi vaju dveh mi je hudo. Ti,
Jakob, si sam ne moreš veliko pomagati, in ker bo moral Lipe v službo, boš cele dneve sam.«
»Bom že nekako ... Najhuje bo, ker se ne bom imel s kom
pogovarjati. Če je človek sam, preveč premišljuje in potem
mu je še teže. Veš, Špela, ne znam in tudi nočem si predstavljati življenja brez tebe ...«
»Pa si ga boš moral, taka je usoda! Ko boš sam in se boš počutil zapuščenega, vzemi v roke rožni venec in moli. Pri
vsaki desetki se zamisli, posebno ob skrivnostih Gospodovega trpljenja. In ko boš mislil nanj, boš manj mislil nase in
na svoje težave. Svet dandanes ne razume trpljenja, ki ga
moramo še posebno mi, ki smo nekako drugorazredni ljudje, veliko prestati. Toda tudi trpljenje ima meje in mine,
potem pa se spremeni v veselje. Jaz bom kmalu tam, kjer ga
ne bo več, čakala na vaju. Morda bo za vaju ta čas dolg, zame pa niti ne.«
Jakob je počasi in s težavo šel iz sobe ter sedel na klopco
pred hišo. Zastrmel se je v modro nebo in opazoval oblake,
ki jih je gnal južni veter. Izginjali so za hribom na sončni
strani doline in se niso vračali ... Primerjal jih je z ljudmi.
Tudi oni se pojavijo in živijo in pride čas, ko se poslovijo in
ZGODBA
se nikoli več ne vrnejo; kakor oblaki, ki utonejo za hrib. Tudi Špela je tak oblak, ki se bo zdaj zdaj skril za hrib ...
»Vendar sem si želel, da bi umrl pred njo, pa ne bom uslišan. Ona bi si lahko sama pomagala, jaz pa ne vem, kako bo
... Toda zaupati moram v božjo voljo, tako kakor ona; bo že
nekako. Toda karkoli je že bilo in bo tudi vnaprej, to lahko
mirno rečem, da sem Bogu hvaležen, ker sem dobil tako dobro ženo. Prepričan sem, da nobena druga ne bi imela z menoj toliko potrpljenja. Ne, res si ne znam predstavljati življenja brez nje. Hvaležen sem tudi za to, da se lahko še sedaj
pogovoriva. Prazno in žalostno bo v hiši, ko je ne bo več!«
**************
Lipe je v kuhinji kuhal čaj. Ko je videl, da sedi Jakob na
klopci pred hišo, je stopil v sobo, da povpraša, kako je s staro mamo.
»Je kaj bolje, mama?«
»Kmalu bo, čutim ... Sicer pa sem pripravljena. Ko človek
zatrdno ve, da se bo moral posloviti, niti ni tako težko. Le za
vaju se bojim ...«
»V tovarno bom šel, sem sklenil, drugače ne bova mogla,
no, ne bomo mogli živeti.«
»Stroji bodo nadomestili mnogo rok in tako ne bo potrebe
po dninarjih in dninaricah.«
»Zavedam se tega, prav zato moram v tovarno. Saj jih že veliko hodi iz naše vasi.«
»Pa bo kljub vsemu težko – ne vem, koliko bo Jakob sposoben kaj skuhati. Ko boš popoldne prišel domov, morda kdaj
ne bo kosila.«
»Bova že nekako ...«
»Nekako je vedno ... Toda šel boš k vojakom. Takrat Jakob
ne bo mogel biti sam. Morda bo moral v dom, česar se tako
boji, čeprav mislim, da brez potrebe. Saj boš videl ... Na vsak
način pa bo dobro, če bo nekoč pri hiši spet ženska roka.
Sedaj si še premlad, ko pa boš dovolj star ...«
Razumel je njene besede in pomislil, da je to še silno daleč ...
»Najraje bi videl, da ostane, kakor je! Tudi če ne moreš delati, da se le pogovorimo in nama lahko svetuješ.«
»Vse na svetu je minljivo in tudi človek se mora nekoč posloviti. Srečen je lahko, če je na slovo dobro pripravljen. Jaz
upam, da sem. Ne žalujta preveč za menoj, saj se bomo nekoč spet videli. Mar ni bolje tako, da vsi vemo, kaj se bo zgodilo, kot pa da bi to prišlo nanadoma in nepričakovano?«
»To je že res, toda ...«
»Še to bi ti rada povedala. Glej, nekaj te prosim! Vem, kako
rad pritrkavaš in se veseliš velike noči, ko boš spet šel v zvo-
nik. Jaz tega pritrkavanja najbrž ne bom več slišala; toda zaradi moje smrti morda ne bi šel ... Prosim te, da greš, saj
pritrkavaš Bogu v čast. Spomni se tedaj tudi mene!«
**************
Res mama Špela ni dočakala velike noči. Ko so vzcveteli
zvončki okoli mlake in po osojnih bregovih, se je tiho poslovila.
Možje in žene iz vasi so prišli, da so jo dali v krsto in postavili oder. Ženske so nabrale zvončke, jih dale v vaze in postavile med sveče, ki so gorele v njen spomin.
Veliko ljudi jo je prišlo kropit in na pogreb, ko so jo položili k večnemu počitku poleg hčerke, Lipetove mame, saj je
bila dobra, skromna žena in je rada pomagala vsem, ki so jo
za to prosili.
»Mnogim je pomagala, le sama sebi ni mogla!« je dejal Koren po pogrebu. »Kadar nisem vedel, kako iz zadrege zaradi preobilnega dela, sem šel ponjo. Neštetokrat je bila pri
nas. Ona je bila še prava dninarica, odslej jih ne bo več.«
»Zdaj gredo ljudje raje v tovarno, kjer dobe ob mesecu denar, več kot jim lahko damo mi,« je dejal stari Jareb.
»Tam so zaposleni vsak dan, za vsak dan tudi dobivajo plačo in zavarovani so. Mi pa smo jih najemali le občasno!«
»Kadar smo jih potrebovali ...«
»Časi se spreminjajo in z njimi tudi ljudje in navade. Včasih
na bolje, včasih pa tudi na slabše ...«
**************
Zdaj sta bila Lipe in Jakob sama. Lipe je šel nekajkrat h Korenovim, ko so čistili travnike. Prinesel je domov nekaj
krompirja in kruha, da sta nekako preživela.
»V trgovino moram, še imam par dinarjev; kupil bom najnujnejše,« je dejal Lipe tisto popoldne proti koncu aprila.
»Pripravil ti bom vse za jutri, ko boš sam.«
»Kam pa greš?«
»V Virje se bom odpeljal in ne vem, kdaj se bom vrnil.«
»V Virje? Kaj pa boš tam?«
»Za delo bom vprašal v tovarni, če ga bom dobil, bom, če se
bo le dalo, opravil, kar je potrebno. Vem, da je treba na
zdravniški pregled in morda še kaj ...«
»Torej si se odločil ... Dolgčas mi bo, ker bom ves dan sam
...«
»Tudi če bi hodil v dnino, bi bilo tako. Tega je zadnji čas
malo, od nečesa pa morava živeti, ne gre drugače!«
»Saj vem. Oh, nisem se še privadil na to, da ni več mame in
se nikoli ne bom, je že tako. Toda zgodilo se je in nič se ne
39
ZGODBA
da spremeniti! Še dobro, da imam tebe. Res boš večidel dneva zdoma in težko bom čakal, da bom zaslišal tvoj glas ...«
**************
Ko se je Lipe naslednji dan vrnil iz mesta, je Jakob sedel na
klopci pred hišo.
»Tukaj si?«
»Veliko bolj je kratkočasno kot v hiši, posebno danes, ko je
lepo vreme. Naravo opazujem, mlado zelenje in cvetje pa
ptice pojejo ... Kako je, si dobro opravil?«
»Sem, po prvomajskih praznikih bom šel na delo. Zvedel pa
sem, da čez poletje ne bodo vozili delavcev, zato si bom moral kupiti kolo. Za prvo silo bo to staro, na katerem sem se
naučil voziti. Res bom neprestano v strahu, da bi se mi med
potjo pokvarilo, toda za nekaj časa bo že moralo zdržati.«
»Pomislil sem na to in ker sem imel veliko časa in še dolgčas mi je bilo, sem ga nekako privlekel iz drvarnice in ga
pregledal, kolikor sem ga pač mogel. Mislim, da še ni tako
slabo in dotrajano, da se ne bi mogel voziti z njim vsaj nekaj časa. Sem ga želel tudi podmazati, a nisem našel olja.«
»Seveda ga nisi našel, ker ga ni pri hiši. V naslednjih dneh
ga bom kupil in po praznikih bo kolo že pripravljeno za vožnjo.«
**************
Prišel je dan, ko je Lipe že navsezgodaj sedel na kolo in se
odpeljal v Virje. Skrbelo ga je, kako bo prvi dan in kakšno
delo bo dobil; skrbelo, če se bo znašel in mu bo šlo tako od
rok, da bodo zadovoljni in bo postal stalni delavec.
Ni bilo tako hudo, kakor se je bal, čeprav ga je sprva, ko je
zagledal delavnico, lužilnica so ji rekli, popadel strah, da tukaj ne bo mogel zdržati. Toda ljudje so bili prijazni in so mu
radi pokazali, kako in kaj naj dela. Tudi škornje in predpasnik je dobil in mojster mu je pokazal omarico, kjer si bo
lahko hranil obleko.
Šele potem, ko se je nekoliko privadil na novo in neznano
okolje, se je spomnil na Jakoba in zamrmral polglasno, saj
ga v tistem trušču ni mogel nihče slišati:
»Bog ve, kako se ima in kaj počne? Saj sem prav zaradi njega
naročil časopis, da se bo lahko zmotil z branjem, čeprav se
doslej s tem ni veliko ukvarjal. Pogovori s staro mamo so mu
zadoščali. Le kako se bo znašel zdaj, ko bo cele dneve sam.«
Toda ko je malo pred tretjo uro prikolesaril domov, je bil
prijetno presenečen.
Jakob je sedel na klopci pred hišo in ko ga je zagledal, se mu
je veselo nasmehnil:
40
»Kar v hišo pojdiva, da sedeš in se okrepčaš! Danes je tako,
da se še kar dobro počutim in sem se potrudil ... Krompir
sem skuhal in hrenovke. Sem mislil iti v trgovino, a se mi
nekako ni dalo, še posebej potem ne, ko sem v hladilniku
našel hrenovke.«
Lipe, ki je bil že pošteno lačen in je med potjo premišljeval,
kako bo pripravljal kosilo, se je seveda z največjim veseljem
lotil jedi.
»Res se mi je prileglo! Mislil sem, da bom moral kuhati.«
»Saj boš najbrž večkrat moral, a če bom le mogel, bom kaj
pripravil.«
»Plačo bom dobil šele čez dober mesec dni, do tedaj bo pač
težko ... Potem si bova že pomagala.«
»Kako?«
»Lahko bom kupil kakšne konzerve, klobase ali celo meso.
Konzervo le odpreš, hrano pogreješ in že je kosilo pripravljeno. Ob nedeljah pa si bova lahko privoščila meso, da se
bova okrepila.«
»Saj vem, da je pot naporna in delo gotovo tudi. Kako bo šele v deževju in vetrovnem vremenu! Misliti boš moral na
krepko hrano. Za mene je vseeno, za poležavanje človek ne
potrebuje veliko ...«
»Jedla bova enako, vedno je bilo tako in bo tudi vnaprej!«
»No ja ... Kako pa je bilo? Nič še nisi povedal. V usnjarni
menda ni najbolj prijetno in najlepše delo?«
»Nisem dobil ravno najlepšega dela, čeprav je baje tudi precej boljšega in lepšega, toda vsak začetek je tažak. Zaenkrat
bom delal v lužilnici. Tako pravijo tistemu prostoru, kjer
imajo kože v apneni vodi in odstranjujejo dlake in ščetine.
Ljudje so prijazni, vsaj za tiste lahko trdim, s katerimi sem
skupaj delal.«
»Povsod najde človek dobre ljudi, dostikrat tam, kjer jih niti ne pričakuje. Če pridejo skupaj taki, ki jih pestijo enake
ali vsaj sorodne težave, še toliko prej. V delavnici pa so prav
gotovo tudi taki, ki nimajo ničesar drugega kakor tisto delo, pa kakršno pač je, da jih preživlja, kakor bo naju. Saj navsezadnje niti nimajo druge izbire.«
»Tudi midva ne!«
»Tudi midva ne, je že tako ... Hudo mi je, ker ne morem delati pa bi rad!«
»Jaz pa sem srečen, da lahko pomagam nekomu, ki si sam
ne more! Saj ne vem, kako naj rečem. Vsekakor je prijetno,
ko človek čuti zadovoljstvo.«
»Veš, Lipe, to zadovoljstvo lahko občuti le dober človek, tak,
ki ne misli samo nase. Pa niso vsi ljudje taki.«
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
DAVID IN GOLJAT
Samuel je za novega kralja izbral Davida. Ta je bil mlad pastir ovac. Bil pa je tudi zelo pogumen in se je zelo zanašal na Boga. Šel je v boj z orjakom Goljatom, velikanom iz sovražnikove vojske, ki so se ga vsi bali, in ga je
premagal. Pridobil si je velik ugled med ljudstvom. Bil je dober kralj. Jeruzalem je napravil za prestolnico svoje države in Bog mu je bil vedno v oporo in pomoč, ker je vanj zaupal.
NAJVIŠJE ŠTEVILO
1. Na tleh nariši pravokotnik in ga razdeli na šest delov.
2. Vsakemu delu določi število točk, kakor vidiš na sliki.
3. Vsak od igralcev vrže kamenček in si pridobi toliko suhih sadežev, kolikor bo vsota točk iz vseh delov, kjer se bodo kamenčki
ustavili. Če kamenček zleti preko vseh polj, igralec ne dobi nobene točke in mora počakati na naslednji krog.
41
MALO ZA ŠALO
Dva krompirja hodita po cesti. Enega povozi avto, pa mu
reče drugi:
»Daj, pojdiva naprej, pire!«
☺
V muzeju je obiskovalka prevrnila vazo in jo razbila.
»Pazite!!!« je žal prepozno zakričala kustosinja. »Ta vaza je
iz 11. stoletja!«
»Kakšna sreča!« si je oddahnila nerodna obiskovalka. »Jaz
sem pa mislila, da je nova!«
☺
Mlad učitelj želi poučevati moderno in učence motivirati za
delo.
»Kako si predstavljate idealno šolo?« jih je vprašal.
»Zaprto!« zavpije Grega.
☺
Takoj po prihodu iz poročne dvorane fotograf zaustavi
pravkar poročeni par in ju hoče fotografirati.
»Koliko bo pa to stalo?« ga vpraša ženin.
»Najprej vas bom fotografiral, ker je pomembno, da so na
fotografiji nasmejani obrazi.«
☺
»Vaši piškoti so bili tako dobri, da sem pojedel kar štiri!« je
rekel Mihec sosedi.
»No, pojedel si jih deset, toda nič ne de, saj pri nas ne štejemo, koliko je kdo pojedel.«
☺
Plesalec je rekel soplesalki:
»Vi pa plešete kot gozdna vila!«
»Okoli štora!« ga je dopolnila soplesalka.
☺
»Profesor, kako to, da se tako pogosto pogovarjate sami s
seboj?« se je nekega dne opogumila študentka in vprašala
profesorja, ki je stalno nekaj govoril sam sebi.
»Rad se pogovarjam s pametnim človekom in rad ga tudi
poslušam!« ji je odgovoril.
☺
Direktor živalskega vrta je na policijski postaji prijavil, da
jim je ušel slon.
»Ima kakšne posebne znake, po katerih bi ga lahko prepoznali?« je vprašal policist.
☺
Pri vratih lekarne se pojavi debeluška, pomoli glavo v lekarno in vpraša prodajalko:
»Ali imate kakšno učinkovito sredstvo za hujšanje?«
»Imamo, kar vstopite!« jo povabi prodajalka.
»Ne morem!« reče debeluška, »kar sem mi ga prinesite!«
42
Mlad ježek se je izgubil v puščavi. Ko se je zaletel v kaktus,
je vprašal:
»Si ti, mama?«
☺
Profesor: »Midva se pa že poznava, kajne?«
Študent: »Da, lani sem bil na izpitu. Takrat mi je spodletelo.«
Profesor: »No ja, bo šlo pa danes bolj gladko. Se spomnite,
kakšno je bilo lani moje prvo vprašanje?«
Študent: »Midva se pa že poznava, kajne?«
☺
Mali Miha je v gneči izgubil svojo mamo. Ko je končno srečal policista, ga je vprašal:
»Ali ste mogoče videli kakšno mamo brez mene?«
☺
»In kako je kaj s servisiranjem teh vozil?« potencialni kupec vpraša trgovca v prodajnem salonu popolnoma nove
znamke vozil.
»Oh, tudi na to smo mislili. Vsak, ki kupi ta avto, dobi brezplačno darilo - vozni red Slovenskih železnic.«
☺
Možakar je obrnil številčnico na telefonu in na drugem
koncu žice zaslišal glas:
»Tu prodajalna obutve.«
»Oh, oprostite, nisem dobil prave številke.«
»Nič hudega. Pridite sem, pa vam bomo dali drugo.«
☺
»Zakaj je tvoj plašč tako umazan?«
»Sinoči, ko sem se vračal domov, mi je padel v blatno lužo.«
»Ali ga nisi mogel ujeti?«
»Nisem. Jaz sem bil v njem.«
☺
Policisti so se angažirali v iskalni akciji. Eden od policistov
reče kolegu:
»Poglej naš helikopter v zraku nad nama! Že deset minut
stoji pri miru.«
»Verjetno mu je zmanjkalo goriva,« mu odgovori kolega.
☺
Gorenjec, gost v hotelu, reče sobarici:
»Vi seveda pričakujete napitnino, ker ste me prišli zbudit?
Iz tega ne bo nič, ker sem bil že buden!«
☺
Sodnik obravnava obtoženca, ki je ukradel mobilni telefon.
»Vas ni sram, da pri vaših letih ukradete mobilni telefon?«
»Nič me ni sram. Le zakaj bi me bilo? V mojih mladih letih
takih telefonov sploh še ni bilo!«
OGLASI
1012A01 – V bližini Maribora (15 minut) prodam hišo s posestvom: blizu meje, čudovita lega, fantastičen razgled, asfalt do hiše. Ima dve stanovanji,
dva kamina, ločena vhoda in je opremljena. Zemljišče meri 4000 m2, ima biološko zemljo, je zagrajeno, z dodatnimi prostori za živali ali obrt. Cena
155.000 EUR. Tel.: +386 31 636 420.
1012B01 – Večji gostinski obrat prodam. Okoli 200 sedežev, veliko parkirišče in gostinski vrt, kuhinja in hišna pivovarna ter pomožni prostori. Okolica Ljubljane. Info +386 41 761 238, www.pivnicaanton.si
1012C01 – Na zelo lepi legi med termami Rogaška Slatina in atomskimi toplicami Podčetrtek prodam kmečko posestvo z enonadstropno hišo in
11.000 m2 zemlje. Cena po dogovoru. Telefon: 0049 40 5403205.
1012D01 – ZNAMKE VSEH VRST! Dragi prijatelji misijonov! Ko prejemate pošto, ne pozabite, da so znamke še veljavne za pomoč našim dragim
misijonarjem, ki tavajo po svetu med revnimi in potrebnimi. Izrežite jih s pisemskih ovojnic ali razglednic tako, da se ne pokvarijo in ostanejo cele.
Veliko Vas je, ki že leta sodelujete pri tej moji akciji in dobro veste, kako se to dela. Ena znamka je le kapljica v morju, več kapljic napolni kozarec.
Hvala vsem, ki mi pomagajo in Bog povrni! Vabim pa še nove zbiratelje, da se mi pridružijo. Tako bomo s skupnimi močmi skušali konkretno pomagati vsem tistim, ki so v stiski. Še naprej lahko izročite znamke Misijonski pisarni – Kristanova 1 v Ljubljani, ali pa na moj naslov: Franc Saksida,
ul. Biasoletto 125 – 34142 Trst = Trieste – Italija. Ob praznovanju božičnih praznikov Vam želim miru in veselja ob rojstvu našega Odrešenika! V
novem letu pa naj Vas še naprej spremlja božji blagoslov.
1001A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Dragi naročniki in bralci Naše luči!
Osnovno naročniško ceno Naše luči moramo z novim
letom dvigniti na 35,00 eur. To je kar 8 eur več kot zadnja leta. Pri tem se sama revija ni podražila, ampak
poštnino, ki smo jo do sedaj krili iz darov in podpor, te
ne pokrivajo več, in jo moramo prišteti v ceno. Obenem pada število rednih naročnin, ker dolgoletni zvesti naročniki umirajo ali ne morejo več brati. Nove pa
je zelo težko pridobiti. Občutno se zmanjšujejo podpore reviji. To so glavni vzroki za dokaj velik skok cene,
če hočemo zagotoviti izhajanje naše revije še naprej.
Tako se letna naročnina za Evropo dvigne na 35,00
eur.
V prosti prodaji bo cena izvoda 3,20 eur. Upamo na
vašo solidarnost in zvestobo.
Že lani smo vam na začetku leta napovedali tak razplet in kar veliko vas je sledilo naši prošnji in ste nakazali nekaj več, posamezniki kar precej več. Vsem dobrotnikom se na koncu leta toplo zahvaljujemo. Brez
vas bi bilo današnje finančno stanje pri Naši luči še veliko bolj kritično.
Močno si prizadevamo dobiti nove podpornike in dobrotnike naše revije in vam bomo od srca hvaležni za
vsak dar in še posebej, če boste priporočali revijo svojim sorodnikom, znancem in prijateljem v skupnosti,
kjer živite, in pridobili nove naročnike.
Uredništvo in uprava Naše luči
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 27 EUR • Švedska 296 SEK • Švica 42 CHF • Velika Britanija 24 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) 01. 5442 575, F (*43) 01. 5442 575 13
župnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LINZ
župnik: Branko Umek (glej Dunaj)
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 Mäder, Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
župnik-sodelavec: Igor Krašna
Am Lehenweg 18, 70180 Stuttgart
tel. (*49) 0711. 3417 720
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Blagoslov novega prapora društva Jadran iz Freyming-Merlebacha
Narodne noše izročajo predsedniku društva JADRAN
novi prapor.
Predsednik Franci POUH ga nato slovesno s priporočilom izroči praporščakom.
Župnik Jože KAMIN je prapor slovesno blagoslovil pred
evharistično daritvijo.
Freyming-Merlebach in okoliška mesta so in bodo zaznamovana z nekdanjim rudarstvom.
Nedeljska slovenska sv. maša je bila priložnostno na
Hochwaldu v cerkvi sv. Jožefa.
Tretjina od 45 zastopnikov domačih in tujih društev se
je odzvala na slovesnost s prapori.
Pred Najsvetejšim se je prvič poklonil tudi
novi prapor.
Med govori civilnih in državnih oblasti je priletel na mizo tudi tovrstni metulj.