POGOVOR Z LJOBO JENČE Kultura utemeljuje

Transcription

SEPTEMBER 2014
letnik 63, številka 9
4
7
POGOVOR Z LJOBO JENČE
Kultura utemeljuje identiteto
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Slovenija, ostani naša!
10
KOMENTAR MESECA
Dr. Stane Granda
FOTO VTISI
Svete maše za domovino (Stuttgart)
Sveta maša za domovino na Kalkofnu
Cerkveni pevski zbor Obzorje z župnikom v Esslingenu
Sveta maša za domovino v Bönnighaimu
Romanje v Slovenijo (Merlebach)
Prvi teden v juniju se je 53 romarjev odpeljalo iz Lorene v
Slovenijo.
Na Jeličnem vrhu je bil v naravi Gospod z nami.
Ob 200. obletnici podobe Marije Pomagaj smo se zahvalili
Mariji na Brezjah.
Po romarskem obisku na Zaplazu še pozdrav najbližjim
sosedom
»Podmladek« vipavskih tamburašev nas je presenetil v
Podskalci.
Tartini nas je pričakal v melodiji in soncu.
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Kozolec; foto – Tatjana Splichal • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ september 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
POGOVOR
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor s kulturno delavko
Ljobo Jenče
4
KATEKIZEM
Človekovo dostojanstvo
7
Slovenija, ostani naša!
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Rezijani popestrili dogajanje
na Dobrodošli doma
26. romanje treh Slovenij
na Svete Višarje
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Kriza znanja
in zdrave pameti
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
ZVEZA
SLOVENSKIH
9
9
IZSELJENSKIH
Poletje?
S
lovensko poletje je bilo letos nenavadno. Najprej zato, ker pravzaprav ni
bilo pravo poletje niti v tem, da bi imeli vreme, ki se za ta letni čas spodobi. Komaj nekaj dni je bilo takih, da je sonce pokazalo svojo moč, sicer pa
so se med večjimi in manjšimi nevihtami vlekla oblačna in nestanovitna obdobja. Mnogi kmetje niso mogli pokositi niti otave, mnogi, ki so odšli na zasluženi
oddih, pa so ga končali predčasno.
Druga nenavadnost letošnjega poletja je v tem, da je počitniški čas prinesel
tudi parlamentarne volitve. Rezultati so bili porazni. In tako je na žalost to težko vreme, to pritiskanje k tlom, postalo še bolj primerna prispodoba za stanje v naši državi. Zanjo bi
bil čas, da dve desetletji po slovenski pomladi doživi svoj visoki poletni vzgon, dogaja pa se ravno
nasprotno. Po davni pomladi v začetku devetdesetih, ko smo se veselili nove, svobodne države, se
zdi, kot da drsimo nazaj v zmrzal, v zimo socializma. Parlament so kar z dvema tretjinama zasedle
razne levičarske stranke, ki se razlikujejo izključno po imenih, v svojem bistvu pa so si podobne kot
jajce jajcu. Njihovi botri so kot v »dobrih« starih socialističnih časih najprej poskrbeli za to, da so onemogočili opozicijo in so njenega najvidnejšega predstavnika brez dokazov, da je storil kaj narobe,
kratko malo strpali v zapor.
Večina ljudi ob tem molči bodisi zaradi strahu bodisi zaradi koristi bodisi zaradi brezbrižnosti. Tako
le nekaj sto ljudi vztrajno demonstrira pred vrhovnim sodiščem. Večinski mediji, seveda spet tisti iz
»dobrih« starih časov, ta prizadevanja za pravično sodstvo vztrajno ignorirajo. Ko se je pred dobrim
letom z resničnimi nemiri, z nasiljem in granitnimi kockami rušilo demokratično vlado, pa so jih ti
isti mediji neprestano propagirali, podpihovali in naklonjeno poročali iz vsake vasice, kjer se je le
zbralo par razgrajačev.
Svetla točka poletja ostajajo – tako kot vedno – srečanja s Slovenci po svetu. Naši ljudje znova
opravljajo vlogo kot v času socializma: pričujejo. Ob srečanju z njimi začutiš, kakšna bi morala biti
urejena država, kaj pomeni imeti rad domovino in kaj pomeni biti ponosen Slovenec. In pljuča se
nadihajo svežega kisika. Hvala vam in stojte nam ob strani še naprej!
Lenart Rihar
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75
duhovnik: –
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
september 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
mag. Franc Mihelčič
M (*39) 331 525 47 40
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
župnik v pokoju: Marjan Bečan
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
3
POGOVOR
Ema NARTNIK
Kultura utemeljuje
identiteto
Pogovor s kulturno delavko Ljobo Jenče
Svobodno umetnico Ljobo Jenče, zbirateljico
slovenskega ustnega izročila, poustvarjalko,
pevko in tudi mentorico delavnic naravnega
petja in pripovedovanja pravljic, smo imeli priložnost spoznati na zimskih višarskih dnevih
mladih, decembra 2013. Je redna članica Kulturnega etnomuzikološkega društva Folk Slovenija in je letno izvedla tudi preko sto nastopov doma in v tujini, sodeluje v medijih in je
avtorica mnogih oddaj ter projektov, med katerimi je pomladi ob Cerkniškem jezeru zaživel
za celoten slovenski prostor pomemben izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino Hiša izročila. Zavzema se tudi za vključitev
ljudskega izročila v šolski izobraževalni sistem.
Po maturi na gimnaziji v Postojni je nadaljevala
študij turizma, vendar je čez nekaj let pričela z
zbiranjem ljudskega gradiva kot samozaposlena v kulturi.
Ljoba Jenče
> Kako ste od ekonomistke in turistične vodičke prišli do ljudskega izročila? Ste ljubezen in
naklonjenost do naše kulturne dediščine dobili položeno že v zibelko?
Ljubezni sem v zibelko dobila verjetno toliko, kot
večina otrok takrat v času socializma, ko matere
niso imele kaj dosti časa za otroke. Sem pa, ko
sem odhajala na počitnice k starim staršem na
Banjško planoto, užila vse, čemur se danes reče dediščina: naravo, spoštljiv odnos človeka do
nje; vendar se nisem zavedala, da je to kaj posebnega.
Malo pred odločitvijo za študij - vedno sem namreč mislila, da bom študirala jezike, sem neke
noči sedela ob jezeru in spoznala, da bi rada nekaj
naredila za prostor jezera, Cerknice in Notranjske.
Vedela sem, da bom bolj učinkovita, če bom šla
študirat turizem. Profesorji me niso videli kot menedžerja in čeprav resnično nisem človek za trde
posle - sem bolj humanist, mi je spretnost dela v
turizmu pomagala, ko sem potrebovala veščino
samostojnosti v kulturi.
> Kako je bilo na Notranjskem s turizmom in
narodnim izročilom?
Na Notranjskem se mi je zdelo, da v bistvu turizma ni. Turizem je gospodarska dejavnost; ne
le narava, temveč predvsem ljudje, njihova kultura, njihovo početje in neka atmosfera v celotni
regiji. Ob začetku sem se soočila z dejstvom, da
notranjski človek, ki živi v skromnem, bolj zaprtem področju, v svoji naravi nima neke odprtosti
in gostoljubja do tujcev. Videla pa sem, da je v
ljudeh staro izročilo, ki ga ni nihče dokumentiral.
Valvasor je zapisal mnoge stvari, vendar o življenju ob jezeru ni pisal še nihče, zato sem se takrat
odločila, da je pomembneje registrirati dediščino;
da ljudi opozorim, kaj imajo, kot da razvijam turizem. V kulturi je vladalo takrat zanikanje starega,
kot nekaj manjvrednega in ničnega, celo v profesionalnih krogih. Zavrnili so me, češ da oni so
profesionalci. Z ljudsko glasbo na Akademiji za
glasbo – ali na Filozofski fakulteti takrat s pravljicami – se ni nihče posebej ukvarjal.
4
> Pa ste vendar uspeli …
K sreči sem našla v Angliji možnost za izobraževanje: mednarodni simpozij pripovedovalcev in
pravljičarjev in inštitut za tonalno zavedanje, čigar osnova je stik z naravo in razvijanje glasu v
človekovi celovitosti, tudi duhovni. In tam ni bilo
ločnice glede na zvrst; ali glas razvijaš za opero,
zborovstvo ali petje starih pesmi.
Tu sem našla možnost izobraževanja in tako
sem se tega lotila. Zavedala sem se, da je to nekaj
novega in da s svojim delom v bistvu utiram pot
staremu - da bi na novo zaživelo. Vedela sem, da
je potrebno pripeljati pesmi tudi v šolski sistem,
predvsem pa opozoriti na način petja, ki ni uniformirano, kot predpisuje notni sistem. Ljudje so
skozi stoletja oblikovali svoj glas, svoj odnos, svoja čustva, svoje obrede, svoje načine praznovanj,
žalovanj. Tudi narečje in način petja sta se oblikovala znotraj neke skupnosti in to je izredno bogastvo, ki se ga Slovenci ne zavedamo.
> Na katera področja v Sloveniji ste usmerjeni?
Kje zbirate in kaj vas bolj pritegne? Je izročilo
kje še bolj živo?
Zbirati sem začela zato, ker sem videla, da se pesmi ne da peti po notah. Da je pomemben prenos
glasu, da je potrebno doživeti človeka ali pa vsaj
posnetke. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu
ZRC SAZU niso dali takrat nič za poslušat, na voljo
so bile samo knjige. Zelo rada sem prepevala prekmurske pesmi; z njimi sem začela. In ker je bilo
v slovenskem prostoru takrat še »čudo božje«, da
nekdo sploh poje stare pesmi, sem poustvarjala
iz celotnega etničnega ozemlja, torej tudi zamejstva.
> V katerem obdobju, v katerih letih?
Peti sem kot samozaposlena začela leta 1988 in
letos mineva 25 let od prvega samostojnega koncerta v Slovenskem mladinskem gledališču. Prva
leta sem videla, da je treba nujno začeti te pesmi
peti javno in od vsepovsod. Mene so privlačile
predvsem pripovedne pesmi, »tadolge, tastare«;
ne toliko pokrajinsko kot po tematiki (Pegam in
Lambergar, Riba Faronika, Desetnica ali pa Godec
pred peklom, Lenka hudičeva nevesta …) - baladne teme so me zanimale. Potem sem se odločila
in naredila projekt, ki je predstavil bogastvo, to
pisanost slovenskega izročila v smislu glasbene
govorice, besednega narečja in tudi razvoja istega
motiva po različnih pokrajinah.
Potem sem začela zbirati v tem smislu, da sem
hodila preverjat, ali sploh pravilno pojem, npr.
rezijanske ali primorske pesmi. Ko sem šla do teh
starih ljudi, sem se soočila z dejstvom, da je drugi
dialekt nemogoče peti ali govoriti. Pristno je možno samo lastnega, drugih se priučiš. Kar je iz drugih pokrajin, je približek. Vse je bilo storjeno predvsem z namenom, da ljudem pokažem ljubezen
do izročila in jim pokažem, kako je bilo. Zdaj, ko
se k izročilu vračamo, gre vedno za poustvarjanje,
ker se je izvirna funkcija spremenila.
Vedno pa imam s seboj snemalnik. Milko Matičetov, naš zbiralec ustnega in glasbenega izročila,
pravi, da je vsak stavek, vsaka beseda, ki jo z zapisom ohranimo, dragulj. Ker se tako zelo spreminjata jezik in življenje.
> Kaj se vam, kot zbiralki in raziskovalki, zdi
pomembno in na kakšen način zbirate? Tudi
zdaj odkrijete še kaj novega, kar se prej še ni
slišalo, glede na to, da se je zbiranje slovenske
kulturne dediščine začelo že v 19. stoletju?
Vsekakor je bilo ljudem na primer po drugi svetovni vojni še pravo bogastvo priti prav v našo
Dolenjo vas – takrat so ljudje še prepevali skupaj
stare pesmi; eno-, dvo-, triglasno, tudi štiriglasje
je bilo še živo. Danes je to redkost, redkost v smislu, da se teh starih pesmi, ki so živele v 19. ali v
začetku 20. stoletja ali še po drugi svetovni vojni,
spomni samo še par ljudi v vasi. Torej, pesem kot
je bila, ne živi več. Jaz pobiram v bistvu še »ostanke«. Vendar se zgodi, da kakšen od starejših ljudi zapoje nepoznano pesem, ki jo je sam še kot
otrok slišal od starejših. Ne vem pa, kaj bodo zbiralci pobirali čez dvajset let. Mogoče pesmi, ki so
POGOVOR
danes nam v šoli dane kot narodne pesmi, vendar
se tisti prenos v vsakdanjo prakso več ne zgodi?
Določen motiv je bil ljudem ljub, zato so ga peli
in ga po svoje prevedli v svoje življenje. Tako so
nastale različice. Glasbenonarodopisni inštitut je
v 60-ih in 70-ih letih snemal po notranjskih vaseh,
predvsem v Menišiji in Loški dolini. Sama sem
začela potem v 80-ih, ko sem dobila podporo Ministrstva za kulturo, občine Cerknica in inštituta.
Vendar se je občina Cerknica leta 2004 odločila,
da bo delo zbiranja nehala podpirati. In zdaj ta
zbirka čaka na boljše čase.
Usoden je odnos države. Nedopustno je, da je
etnološka dediščina podvržena politiki, ko bi morala biti nedotakljivo narodno bogastvo. Kulturna
dediščina. Vsi režimi so se zavedali, da so pesmi,
petje, moč naroda, zato so jih prepovedovali tam,
kjer niso želeli, da bi bili ljudje med sabo povezani, kar se najbolj odraža v zamejstvu. Tudi na Primorskem se ljudje spominjajo, da je Italija na velikem delu slovenskega ozemlja odredila prepoved
petja. Govoriti slovensko je bilo delno dovoljeno.
Samo peti ne.
> Če se vrneva še malo nazaj na samo ljudsko
pesem. Vsak pozna vsaj kakšno slovensko
ljudsko pesem; če ne zaradi drugega že zaradi razvite kulture zborovstva, v katere repertoarju je ogromno priredb in uglasbitev
ljudskih pesmi. Kaj so značilnosti tiste pristne
ljudske pesmi?
Žal še vedno gledamo samo ljudske pesmi, ne
pa načina petja. Zborovstvo ima svoje zahteve in
predvsem papir – pevci berejo pesmi, skladateljeve priredbe in sledijo vodenju dirigenta. Ljudsko
petje pa zre vase, v lasten spomin izkušnje, svojo
notranjost in vedno znova zajema z odra, ki je celotno življenje, ne z reflektorji osvetljena dvorana.
Spomin gre k očetu, praočetu ali pevcu na vasi,
doživetju lepote planin, ljubezni, slovesa …
V ljudski pesmi je opisano življenje vseh ljudi;
vsakdanje in sveto, je skupna kultura vseh. Slovenska specifika je razgibanost, raznolikost pokrajin - pri nas se stikajo alpski, dinarski, panonski
in primorski svet. Že to je ključnega pomena, ker
iz tega izhaja narava ljudi, ki v teh pokrajinah živijo. Temperament ali duševna podoba sega od
odprtosti v ravninskem in primorskem delu, do
zaprtosti v goratih področjih, neke skrivnostnosti
na Krasu.
> Je pa seveda za našo ljudsko pesem značilno
večglasje.
To je veliko bogastvo, ki ga je nemogoče opisati
na papirju. Značilno je, da so ljudje peli zase, veliko zunaj, večkrat zelo glasnó, po svoji meri, po
duši. Vedno je nekdo pel naprej in večglasje je
nastajalo sproti (nekdo je šel »čez«, tretji spet je
prijel »bas«). Pevec je glas iskal po vertikali, da je
lepo zvenelo in zlagal glasove, da je bilo večglasje, kjer se je le dalo; najmanj tri-, štiri-, tudi petglasno in tudi šestglasno v Lučah v Zgornji Savinjski
dolini. V ravninskem delu, na področju, ki je bilo
tisoč let pod Madžarsko vladavino, pa se srečuje
tudi z enoglasjem. Ljudska pesem ima menjujoč
takt in pogosto rubato ritem. Slovenski je 5/8 takt.
Melodija je deljena, besedilo ima prednost pred
glasbenim izrazom. Zato se je dogajalo, da so besedilo neke pesmi pripeli drugi melodiji in obratno. Posledično je lahko veselo besedilo peto na
žalostno melodijo in obratno. Ljudska pesem je
dosti »enaka« - ne pozna dinamike in agogike na
način, kot jo izraža umetniška glasba.
> Kaj pa vsebina?
Vsebinsko ljudska pesem opeva »življenjski« in
»letni ciklus«. V prvo skupino spadajo pesmi od
rojstva do smrti, pesmi, ki opevajo rojevanje, življenje in umiranje, o tem, kaj se jim je zgodilo v
tem življenjskem ciklusu. To so vojaške, tudi zgodovinske, pesmi o nastanku sveta – bajeslovne,
otroške … posebno bogate so ženitne, svatbene
pesmi, saj je bilo slovo od doma vedno težko. Na
vse to so pripravljale ljudske pesmi. V njih je prošnja za blagoslov, da se potrpi, zaupa in zdrži preizkušnje, ki nas čakajo v življenju.
V »letni ciklus« spadajo pesmi, ki spremljajo
običaje skozi letne čase. Nekatere so pesmi obredij ob prehodih, druge so pesmi o tem, kako se
v nekem letnem času živi ali dela. Tu so obredne
pesmi o ritmu v naravi.
> To pomeni, da je bilo zelo povezano z življenjem ljudi samih
Tako. Vedno! Ljudska pesem je stvarna. Ni abstraktna, ampak se drži sveta, kot so ga videli in
doživeli. Največ notranjega so izražale ljubezenske pesmi ter legende – o svetih ljudeh. Te pojejo
o hrepenenju po pravičnosti v onostranstvu, opisujejo konkretne hude ali čudežne dogodke. Enako je v ljubezni. Gre za to ali se bosta imela rada
ali ne in na kakšen način. Izraženo v prenesenem
pomenu, v simboliki. Ljudski človek se je izražal
tudi v metaforah – stalnih obrazcih, za katere se
ve, kaj pomenijo (npr. rdeča ličeca) in ko so se
spravljali skupaj prepevat, se je dostikrat rodila
nova pesem iz nabora teh obrazcev. V Reziji smo
še lansko leto doživeli, da so ljudski pevci sproti
skladali verze v neskončnost, samo da je bilo veselje in smo peli.
> Menite, da ljudska pesem pozna narodne oziroma državne meje? Omenili ste zamejstvo
in ker smo se srečali ravno na Višarjah, lahko
spregovoriva še o pesmi zunaj meja Slovenije.
Je ljudska pesem v zamejstvu kaj drugačna?
Kako je z ohranjanjem in odnosom do nje?
Petje je univerzalno. Človeka poveže, da se izrazi
sam, bodisi v skupnosti. Ljudska pesem je najpomembnejši ohranjevalec narodne identitete v za-
mejstvu, v povezanosti ljudi. Prav po načinu petja
so lahko prepoznavali meje med etnijami. Torej
Kanalska dolina, Benečija, Rezija se ločijo prav po
tem bogastvu, kako se poje in kako se govori. Tudi
znotraj dolin so razlike med vasmi. V slovenskem
prostoru, kjer nismo nacionalno ogroženi, se tega
manj zavedamo, a razlike so še danes žive in to je
točen pokazatelj moči ljudske pesmi in govora. Ko
si ogrožen, se dobiš skupaj; paziš na jezik in na petje in tudi na pravljice. V zamejstvu je še živa »govorna kultura« starejše generacije. Tukaj znotraj
Slovenije pa so žal zelo redki mlajši, ki so slišali
pripovedovanje pravljic ali petje v narečju.
> Ves čas se dotikava dejstva, da je petje ljudi
povezovalo. Kako pomembno se jim je zdelo,
še posebej v težkih časih, da so bili skupaj in
peli. Kako je danes? Kakšen je odnos do kulturne dediščine?
Vse je bilo del vsakdanjega življenja, sploh ni bilo
pojmovano kot izročilo ali dediščina. Temu so rekli običaj, šega, navada. Lepo jim je bilo prepevati.
»Pr'šla je pošta od Boga« – Ljoba Jenče in Dragonarji, avgust 2014
5
POGOVOR
Tudi zaveza ob šegah. In ob spremembi življenja
prihaja tudi do opuščanja, ker se ustvarjajo novi,
drugačni odnosi. Kulturno izročilo je v procesu
naravnega presejanja; ne more biti ves čas vse
staro, nekaj mora tudi odmreti. Vendar enkrat pride trenutek v tem ciklu, ko se v spominu obrnemo
nazaj: »Aha, tisto bi bilo pa škoda pozabiti!« Ta
»žeja« se zgodi človeku od znotraj ali pa od zunaj.
Tako kot je bila pomlad narodov sredi 19. stoletja.
Takrat so se vprašali, kaj je narod. To, kar govori, se
pravi jezik in njegova zgodovina … Herder je izrekel ključno misel: Ljudske pesmi! To je narod, tudi
če nima velike zgodovine.
> Mogoče bi lahko zdaj osvetlili razliko med narodno in ljudsko pesmijo …
V času bèsed/čitalnic se je bilo potrebno postaviti
v bran nemški besedi. Postaviti je bilo treba slovensko knjižno besedo. In ljudska pesem ni bila
primerna, nastajale so nove pesmi, ki so potem
ponarodele. In te »tanove« pesmi so se prenašale preko zapisa – iz nekega določenega vira. So
rekle mame, zdaj pa dajmo kakšno Gregorčičevo zapet, pa so vzele knjigo in pele Gregorčičeve
pesmi. Vedelo se je, kako se zloži triglasje in tudi
besedilo je bilo enako po vsej Sloveniji. Npr.: Rože
je na vrtu plela, Pod rožnato planino … Veliko sta
jih popularizirala Koroški oktet in Slovenski oktet.
To je bila doba čaščenja. To je bilo v vseh ljudeh.
Zelo preprosto bi rekla, da so narodne skupne
vsem nam in jih lahko pojemo povsod, ljudske so
lokalno obarvane, zahtevajo starejši način petja
in so vpete med človeka in vesolje, narodne pa so
že bolj enovite.
> Se vam zdi, da se je mogoče zaradi tega pozabljalo na ljudsko? Da je narodna prevladala in
se je potem zaradi narodne identitete mogoče dalo pristno ljudsko na stran?
Oboje je pristno. Le namen je drugačen. Narodna
je bila umetna poezija, ki je ponarodela in je mlajša. Namen narodne je bil biti enakovreden nem-
Predstava Tarab Hafla, Medvode 2011
6
škemu narodu, pokazati, da smo, da obstajamo.
In kultura je vedno utemeljila identiteto. Ljudska
pesem je nastajala v domačem govoru, ko še ni
bilo knjižnega jezika in je bolj v stiku z univerzumom: ima čute, odprte za naravo, ker v njej dela
in sliši, kako ptice pojejo, kako gozd šumi, izhaja
iz konkretnega ritma življenja, kot je poganjanje
čolna, zamah, ko žanješ njivo –, tega v narodni ni.
> Do kdaj, se vam zdi, da je ljudska pesem živela med ljudmi in je bila del vsakdana. Kdaj
je zamrla oziroma zakaj zdaj ne živi več? Je
to del razvoja družbe. Kdaj je prišlo do spremembe?
Industrializacija in seveda vojna. Druga svetovna
vojna je naredila ogromno škode – deželo je bilo
treba obnoviti in postavili so tovarne. Ljudje so šli
v tovarne in ne vsi po lastni volji. Poleg tega je v
novem družbeno-političnem sistemu socializma
veljalo, da Boga ni. Vendar tričetrt pesmi govori
prav o njem. Seveda: na podeželju si človek ni nikoli domišljal, da je vse odvisno od njega samega,
zato se je priporočal tej višji sili.
Na podeželju je industrializacija povzročila razvoj t. i. »dvoživk«: ljudje so dopoldne delali v tovarni, popoldne na kmetiji. Namen je bil odtrgati
ljudi od zemlje in v tovarnah ljudje niso prepevali.
Tam so se samo družili in si pripovedovali vice, saj
je bilo tistih par minut pavze premalo, da bi se
razvilo neko obredje ali vsaj družabno življenje.
Obenem je ta prepoved svetega, božjega, verskega: npr. ljudje so imeli na skrivaj obredja za blagoslov njiv. Po osamosvojitvi je bil ta del dediščine
dovoljen in se je tudi obnovil.
Zdaj se počasi vrača. Prihaja do ekoloških, etnoloških pobud: Nazaj k naravi, jo čuvati; čuvati prostor, kjer so korenine, da se danes, ko smo si ljudje
tako oddaljeni, zopet vzpostavi stik. Televizija je
ljudi zadržala doma. Ni se jim dalo hoditi po vasi
in danes se morajo namenoma dobiti, če hočejo biti skupaj. Ena od pobud Javnega sklada za
ljubiteljsko dejavnost in Glasbeno-narodopisnega inštituta RS so srečanja ljudskih skupin, ki so
dober impulz, da se pri ljudeh ohranja spomin in
skuša obnoviti izročilo. Funkcija se je spremenila.
Iz spontanosti v zavestnost.
> Vendar je verjetno pred nami še dolga pot …?
Danes, ko vidim Angleže, Škote, Skandinavce ali
Srbe, kako uživajo, se veselijo med plesom in petjem svojih pesmi, pogrešam to med nami. Zagotovo smo plesali, peli, si pripovedovali pravljice.
Kot mlada sem pela samo angleške pripovedne
pesmi, saj nisem vedela, da jih imamo tudi Slovenci. Kaj ste normalni? Kakšna je to kulturna politika? Je to za pozabit?! Odkrila sem, da obstaja
na tisoče pesmi in da jim je treba dati zgolj novo
moč, nov glas. Nekatere pesmi je seveda treba
pustiti take, kot so, in jih ne spreminjati, nekatere
se bodo ohranile kot priredbe, vendar je najpomembneje, da znova zaživijo. Danes, po 20 letih
osamosvojitve, bi rekla, da se je ogromno izbrskalo iz preteklosti: oblačilna kultura, plesi in ljudske
pesmi, vendar so v današnjem času vodilne kulture usmerjene v kapital na tak način, da ne vidijo
ljudi. Ko bo kapital dojel, da bo tudi sam oplemeniten, če bo imel v središču človeka, takrat bo tudi
kultura dobila v svetu svoje mesto.
Slovenija je absolutno »zavozila«. Kako, da ne
moremo preživeti v tako bogati deželi, ki ima
zemljo, pridne ljudi? Mislim, da bo v prihodnosti
človek potreboval tudi lokalno identiteto in ne bo
dovolj samo ta - univerzalna, globalna. Avtentičnost bomo lahko našli le v neki lokalnosti. Kako
govorimo in kako pojemo, bosta edini prepoznavnosti. Ljudska kultura nosi močno kodo spomina.
Brez spoštovanja pa se nam ne bo sama razkrila.
> Torej, ljudska pesem je pomembna za identiteto človeka samega in za narod. Kaj nas čaka?
Ljudska pesem je bogastvo in najgloblji odsev
duše naroda. Ljudje so jo privoščili sebi, ker jim je
bilo ob tem lepo. Ne zavedamo se, kaj imamo in
kam sploh gremo. Res je: čuti se kriza. Ne ve država in zato tudi narod ne. Po nekaterih predvidevanjih naj bi nekoč narodi in vsi sistemi razpadli.
Sama ne vem, čemu bomo še rekli »ljudsko« ali
»narodno«.
In kot je bilo že rečeno, je dediščina pomembna tudi za posameznika in za prihodnje rodove.
Otrok mora videti, kam gre življenje. Če se postaraš in dolgo živiš, postaneš moder. In modrost se
mora od starejših prelivati do otrok, katerim to vliva občutek varnosti in miru, ker vedo, kam grejo.
Danes otroke premalo izpostavljamo temu miru
modrih starih ljudi.
Prepričana sem, da bo ljudska pesem še živela. Sicer se bo spreminjala in imela vedno novo
zelenje. Dokler bo koreninila v naši podzavesti,
bo tudi vedno znova zacvetela. Na umetniškem
področju je veliko odličnih vrhunskih priredb in
zborov, vendar se skozi šolski sistem in splošno
kulturo premalo poudarja domoljubje, negovanje petja in na splošno beleženje dediščine. Petje
iz lastnih korenin je drugo, kot petje po umetnih
priredbah. Tu je še velika nevednost in manko
moči pevcev. Peti iz sebe in živeti iz sebe je izziv
vsakega človeka. Na vsem svetu. Čeprav je v primerjavi s stanjem pred osamosvojitvijo sprememba vidna: išče se, beleži, a splošna atmosfera ni nič
kaj spodbudna; predvsem do slovenstva. Če se bo
vzpostavila podpora v družbi, v izobraževalnem
sistemu, potem je postavljen vsaj temelj. Potrebujemo armado mladih, ki bo to peljala naprej in vse
to uresničila, vendar mora družba temu nameniti
dovolj pozornosti in pokazati pripravljenost. Zaščititi nesnovno kulturno dediščino. In to ne na
papirju v računalniških projektih, temveč konkretno pri ljudeh na terenu.
KATEKIZEM
ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO
284. Zakaj so blagri tako pomembni?
Kdor hrepeni po božjem kraljestvu, ima pred očmi Jezusovo naštevanje prioritet – to so blagri.
Bog je svojemu ljudstvu že od Abrahama naprej dajal obljube. Jezus te
obljube prevzame, jim razširi pomen in naredi, da veljajo ne samo na
zemlji, ampak tudi za nebesa. To stori s svojim življenjskim programom:
Božji Sin postane ubog, da bi z nami delil naše uboštvo, veseli se z veselimi
in joka z jokajočimi; ne uporablja sile, marveč kogar tepejo po enem licu,
naj hudobnežu nastavi še drugo; je milostljiv in miroljuben in nam kaže
zagotovljeno pot v nebesa.
Foto: ammehrot.mysite.syr.edu
283. Kako se glasijo blagri?
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti njihovo žalovanje se bo spremenilo v veselje. Blagor krotkim, kajti podedovali bodo deželo. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti dosegli bodo usmiljenje.
Blagor čistim v srcu, kajti gledali bodo Boga. Blagor tistim, ki delajo za
mir, kajti imenovani bodo za božje sinove. Blagor preganjanim zaradi
pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas
bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vas na vse možne načine klevetali. Veselite se in vriskajte: vaše plačilo v nebesih bo veliko.
KAJTI ON SAM JE POT, po kateri se splača hoditi, luč, ki se jo splača prižigati, življenje, ki je vredno, da ga živimo, ljubezen, ki se jo splača ljubiti.
mati Terezija
HOTETI VSE, KAR HOČE BOG, in to vedno, ob sleherni priložnosti in brez
omejevanja. To je božje kraljestvo, ki je popolnoma v notranjosti človekovega duha.
Françios Fénelon
Tomaž PAVŠIČ
Slovenija, ostani
naša!
Objavljamo predavanje Tomaža Pavšiča, ki ga
je imel na letošnjem romanju treh Slovenij
D
ovolite še meni, da vam vsem, ki ste prišli
– veliko med vami celo peš – na ta shod
rojakov iz domovine, zamejstva in raznih
koncev sveta, izrečem prisrčen in topel pozdrav.
Močno se veselim tega že 26. skupnega romanja,
kot vi vsi, še posebej pa sem hvaležen in si štejem
v veliko čast, da so me prireditelji, zlasti prijatelj
Lenart Rihar, povabili, da na tem posvečenem
kraju, na tej izjemni točki slovenskega sveta, kjer
se srečujejo narodi Evrope, na teh ljubih Svetih
Višarjah, povem nekaj besed v korist in ponos slovenstvu. Čeprav je tako napovedano, vam danes v
tem žarečem soncu ne mislim predavati, pač pa bi
se z vami rad preprosto pomenil o stvareh, ki nas
žulijo kot narodno skupnost, zato vas prosim, da
dobrohotno sprejmete to moje marnjanje, Rezijani bi rekli »romonenje«. Predvsem bi se rad ustavil
ob narodni zavesti, jeziku in simbolih.
Daleč je tisti čas, ko je zažarela misel, da bi se
Slovenci za mejami domovine in tisti, ki so razpršeni daleč po svetu, bratsko sestali z rojaki iz
domovine prav tu na Višarjah. Ti romarski in kulturno občestveni shodi z odmevnim imenom so
se odlično uveljavili, in to zaradi uglednih oseb,
cerkvenih in civilnih, ki so na srečanjih sodelovale in seveda zaradi množic srčno zavednih slovenskih ljudi, ki hodijo na to sveto goro. Nekaj
višarskih predavateljev je že odšlo k stvarniku in
teh se danes hvaležno spominjamo. Zadnji, ki je
nenadoma odšel od nas, je bil učenjak medicine,
sicer pa priznan etik in velik mož slovenskega duhá, predsednik Slovenske akademije znanosti in
umetnosti, dr. Jože Trontelj.
Danes ta dan tu dihamo čisti planinski zrak, v
zavetju višarske Marije, in zremo v bližnje in dalj-
ne vršace, ki so videli že prve naseljence in naše
davne prednike; mimo njih oziroma pod njimi
so skozi stoletja hrumeli številni, tudi mogočni
narodi in že zdavnaj izgubljena ljudstva. Vsaka
gora v okolici je imela svojo burno zgodovino in
svoje občudovalce. Tu mislim na Kugyja in Ojcingerja, na Dolharje, na duhovnika in profesorja
Rafka Premrla, ki je ljubil te kraje in te ljudi – on
je svoje zavzemanje za slovenske rojake Kanalske
doline moral plačati z nemškim taboriščem. V še
vidni daljavi se blešči Veliki zvonar ali Klek, ki ga
je pred dvesto leti premagal duhovnik in človekoljub evropskih razsežnosti, vsestranski učenjak in
strokovnjak Valentin Stanič iz Bodreža pri Kanalu.
Naše letošnje Višarje imajo še prav poseben
pomen, ker bodo pri slovesni maši opoldne peli
domači pevci in pevke, namreč cerkvena zbora iz
Ukev in Žabnic. Vsi ti se nam bodo predstavili tudi
na kulturnem nastopu po maši na tem mestu, kjer
smo zdaj. V času temnega obdobja pred drugo
svetovno vojno so se tu sestajali narodno zavedni
ljudje iz Primorske, nekaj predavanj je imel tudi
Prof. Tomaž Pavšič
Bovčan dr. Ivo Juvančič, sem so hodili nekateri slovenski dijaki, med njimi je bila tudi narodna junakinja Milojka Štrukelj, kot mi je nekoč povedal njen
oče. Tukaj je večkrat govoril slavni rojak te doline,
žrtev zahrbtnega vosovskega umora, duhovnik in
profesor dr. Lambert Ehrlich, po katerem se imenuje tukajšnji dom, ki nas danes gosti. In prav dr.
Ehrlich je bil eden prvih med Slovenci, ki je načrtoval in napovedoval samostojno slovensko državo.
Današnji prebujevalci sproščenega slovenstva
in večjezičnega kulturnega razvoja v tej dolini
dolin, Kanalski dolini, pa sedite med nami. Vse, ki
smo priromali sem gor na to goro iz koroške dežele, iz drugih slovenskih pokrajin ter iz svetá, nas
objema neki sladki nemir, ki nas na valovih spomina, uvidov in hrepenenj ter smelih upanj ziblje
v slovenske sanje. Slovenstvo se kot lapuhov cvet,
raztreseno po širnem svetu, kot lastovka zvesto
vrača nazaj k svojemu bistvu, v svojo izvirno starožitno istovetnost in v naše današnje zavestno in
polno-pljučno vztrajanje.
Ob tej priložnosti bi se rad z vami, ki ste se podali na to romanje posebne vrste, saj ga doživljamo kot nekakšen vseslovenski shod ali tabor, na
kratko, a preprosto prijateljsko pogovoril o slovenski zavesti, našem lepem jeziku, o naših napakah in o nujnosti, da se oprimemo trdnih korenin
naše istovetnosti, ki je najmanj štirinajst stoletij
vztrajala v srcu Evrope. Ta nam je ravno tako potrebna, kot sta nujna demografski razvoj in nova
rojstva, če kot narod hočemo obstati.
Ob prvem višarskem srečanju, šestindvajset let
nazaj, smo matični Slovenci živeli v že razpadajoči
socialistični federativni Jugoslaviji, kmalu zatem
pa se nam je uresničil tisočletni sen, postali smo
neodvisni in naš slovenski jezik – še v Prešernovem času so govorili, da je to le jezik hlapcev in
dekel – je postal uradno enakopraven med jeziki
Evropske zveze. Naš narod se je leta enaindevetdeset tako povzdignil, da smo rodovi, ki smo takrat to doživeli, lahko srečni in hvaležno ponosni.
Se nadaljuje
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Maruša NARTNIK
Rezijani popestrili
dogajanje na
Dobrodošli doma
V soboto, 5. julija, je v Škofji Loki potekala prireditev Dobrodošli doma. Srečali smo se lahko
z zamejci in Slovenci po svetu. Bilo je pestro.
Veliko skupin se je zvrstilo na odru. Med njimi
ljudske pevke iz Števanovcev in skupina Val
Resia iz Rezije. Pevke smo predstavili v prejšnji
številki. Prav tako pa smo prosili skupino Val Resia, ki smo jo povabili, da nastopi na prireditvi,
da se predstavi. Povprašali smo Pamelo Pielich,
voditeljico skupine.
> Kako bi na kratko opisali vašo folklorno skupino?
Skupina Rezijanov, ki z veseljem deluje in ohranja
rezijansko kulturo, glasbo in ples, in veliko potuje
po svetu!
> Za sabo imate že vrsto let delovanja, kdaj je
skupina prvič nastopila skupaj?
Prvi nastop folklorne skupine »Val Resia« je bil v
Vidmu že oktobra leta 1838, ko je cesar Ferdinand
prvič prišel na obisk v našo deželo. Od takrat naša
folklorna skupina nosi po svetu rezijanski ples, pa
seveda tudi rezijansko glasbo.
> Ob vašem nastopu smo opazili, da nosite lepa
oblačila.
Noše, v katere so plesalci opravljeni, so reprodukcije oblačil s konca osemnajstega in začetka
devetnajstega stoletja. Imamo nošo, ki predstavlja mlado, neporočeno dekle, ki išče fanta, druga
noša predstavlja ženo, predstavljamo pa tudi nošo vdove. Za moške imamo noši, ki predstavljata
mladega in bogatega. V Škofji Loki je folklorna
skupina predstavila tudi pustne noše, zelo lepe!
Sicer pa so to, v našem narečju 'te lipe bile maškere',
se pravi lepe bele maškare.
> Kaj je značilno za rezijanski ples?
Folklorna skupina iz Rezije
Naša orkestraša imata dve vrsti inštrumentov: prva
je violina, ki ji mi pravimo cïtira, drugi pa je violončelo, po naše bünkula. Značilno je, da godci, ki igrajo
na cïtiro, vedno tolčejo tudi z nogo ob tla, za boljši
ritem. V preteklosti smo Rezijani, ko še nismo poznali violine in basa, verjetno igrali na dude.
V Reziji nimamo glasbene šole, kjer bi se mladi
učili igranja na te inštrumente, pač pa se ti po posluhu učijo pri starejših. Če prvič slišite rezijansko
glasbo, se vam bo zdelo, da se ponavlja in je skratka vedno enaka. V resici pa ni tako. Imena viž so
različna. Najbolj znana je Lipa ma Marica (Lepa moja
Marica), to je naša himna. V Reziji plešemo za praznike, za segre, za pust in za ženitke: po navadi sta
v paru moški in ženska. Lahko pa tudi dva moška
ali pa dve ženski. Ti plesi in glasba pa so sicer zelo
stari: to lahko opazimo po tem, da sta plesalca v
paru, ne da bi se drug drugega dotaknila.
> Veliko nastopate po svetu. Kje vse ste že nastopali? Kako ljudje sprejmejo vaše nastope?
Folklorna skupina »Val Resia« je nastopala že v več
evropskih državah: Avstriji, Belgiji, Franciji, Španiji,
Nemčiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Portugalskem, v Švici, Sloveniji, Ukrajini in Italiji. Štiri leta
nazaj smo bili tudi na Japonskem za festival WMDF
v Hokadate (otok Hokkaido). Japonci so plesali
skupaj z nami, po rezijansko, ker smo imeli tudi
delavnico plesa! To je bilo res zanimivo in tudi smešno za nas, kako so plesali in tolkli z nogo! Pa tudi v
Južni Ameriki in Peruju. Tam res živijo za ples! Imajo
lepe noše in vsi poznajo domačo kulturo.
> V skupini je okoli petdeset mladih. Kaj vas
združuje v tako velikem številu, kaj vas motivira?
Bi rekla, da se vsi v Reziji znamo in z veseljem družimo, da naredimo nekaj 'konkretnega' za našo
dolino in za našo kulturo! Naša folklorna skupina
je res dobra za zabavo! Ko slišimo cïtiro, gremo iter
na tle in to pomeni, da imamo to glasbo v srcu! Veliko potujemo in to mlade motivira. Veliko delamo
tudi v kulturnem domu v Reziji, tam imamo vaje
in tudi 'fešte', koncerte, razstave. Vsi želimo delati
nekaj konkretnega in veliko si pomagamo, organiziramo sami, imamo spletno stran in smo tudi na
facebooku, tam pišemo, kaj delamo.
> Kakšni so vtisi ob nastopu na prireditvi Dobrodošli doma? Ste že večkrat nastopili v Sloveniji?
Res smo bili veseli. Bilo je veliko zanimanja za našo
skupino, okoli noše, inštrumentov … Imeli smo tudi intervju, po rezijansko, kot po navadi, ko smo v
Sloveniji! Bil je zelo lep dan! Še enkrat lepa hvala za
vabilo in upamo, da bomo spet na »tle« v Sloveniji.
Aleš, Nevenka in Marjanka GROHAR
26. romanje treh
Slovenij na Svete
Višarje
Lepo sončno jutro je sprejelo romarje na Svetih
Višarjah v nedeljo, 3. avgusta. Kot vsako leto je
Rafaelova družba tudi letos organizirala romanje treh Slovenij, da bi se Slovenci iz domovine,
zamejstva in izseljenstva povezali med seboj in
utrjevali narodno zavest.
omarje smo udeleženci višarskih dni sprejeli v Ehrlichovem domu, kjer so se v prijetni družbi duševno in telesno okrepčali.
Čeprav je sonce močno pripekalo, smo se zbrali
na ploščadi za cerkvijo, kjer je vse navzoče toplo
pozdravil msgr. Janez Pucelj. Besedo je nato predal osrednjemu govorniku, prof. Tomažu Pavšiču,
ki je s predavanjem z naslovom »Slovenija, ostani
naša!« navdušil občinstvo.
Opoldne se je cerkev napolnila z romarji, kjer
je celjski škof dr. Stanislav Lipovšek daroval sveto
mašo skupaj z duhovniki iz Slovenije in zamejstva.
Ob petju cerkvenega pevskega zbora iz Žabnic
smo povzdignili naše prošnje k Mariji, naj spremlja
R
8
Romarji treh Slovenij
in varuje slovenski narod. Popoldanski kulturni
program je bil pester, saj je bila slovenska beseda
predstavljena v obliki petja in recitacij. Sodeloval
je pevsko-inštrumentalni moški trio iz Žabnic, ki
nas je razveselil z narodno-zabavno glasbo. S svojo prisotnostjo so nas na Višarjah med drugimi
počastili ugledni gostje dr. Andrej Capuder, Lojze
Peterle, Mojca Kucler Dolinar in Zorko Pelikan.
Po programu smo goste postregli, in radi so
se zadržali, saj je bilo v čudoviti naravi prijetno
vzdušje. Srečanja je bilo konec, a veselje v očeh je
dokazovalo ljubezen do naroda, ki bo še dolgo v
srcih vseh udeležencev.
Mladi iz Argentine smo radi sodelovali pri izvedbi tega srečanja in hvaležni smo Rafaelovi
družbi, ki omogoča takšna druženja in tako zavestno spodbuja pripadnost slovenskemu narodu.
Bog daj, da bi take dejavnosti naprej rasle in bi
se jih mnogo Slovencev udeleževalo! Bog te živi,
Slovenija!
Premisleki
Drago Bajt v Demokraciji o zaprtem Janezu
Janši
V javnosti, ki pozdravlja obsodbo Janeza Janše, pa tudi
v večini medijev, ki podpirajo mnenje te javnosti, so se
ob Janševem odhodu v zapor pojavile tudi primerjave
z nekaterimi obsojenimi evropskimi politiki, med
drugim s Sanaderjem in Berlusconijem. Janša je,
trdijo, pač doživel usodo obeh korumpiranih politikov, kar dokazuje, da tudi v Sloveniji deluje pravna
država. Primerjava te vrste je na trhlih temeljih – z
obema politikoma druži Janšo samo to, da je tudi
sam politik. Če je pri Janši šlo za domnevno korupcijo, ki doslej ni bila dokazana, je šlo pri Berlusconiju in Sanaderju za očiten kriminal: moralno spornima politikoma so trdno dokazali kazniva dejanja
podkupovanja z večmilijonskimi evrskimi vsotami
v osebno korist, ustrezno pa sta bila tudi obsojena na višji kazni, izolirana v svojih strankah in brez
podpore v evropski politiki. Pri Janši je kazen za
domnevna kazniva dejanja tako neusklajena z luknjičastimi indici, da se ne more zdeti drugačna kot
eksemplarična, torej politično opozorilna in prisilno vzgojna – torej kot kazen, kakršne so izrekali v
totalitarnih režimih, ki so obtičali na smetišču.
Informatik dr. Žiga Turk o novih obrazih
in politiki
V Sloveniji je prevladalo prepričanje, da je politika odpovedala in da so zato potrebni
novi obrazi. Da se morajo s
politiko ukvarjati nepolitiki.
Prvi del drži. Politika je odpovedala. Drugi je napačen. Potrebujemo več politike, več diskusije o politikah, več podlag za dialog o
politikah, več kariernih politikov. In boljše politike.
Politika je upravičeno na slabem glasu. Od leta 2009 ni bila sposobna upravljati države. Ni bila sposobna krmiliti slovenske barke skozi vihar
krize, ampak nas je premetavalo, kakor so pač
pljuskali valovi in se je zdelo udobno potnikom.
Resno ukrepati je poskušala samo Janševa vlada.
Kadar zadeve zavozi levica, krivdo pripišejo vsej
politiki. Takrat se tudi novi obrazi na volitvah dosti
bolje obnesejo. Če dela napake desnica, ni kriva
politika, ampak Janša, in na volitvah ima možnosti tudi opozicija, ne samo novi obrazi.
Na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah
in v kolumnah slovenskih časopisov si je brez posebnega intelektualnega napora mogoče zagotoviti modro prikimavanje. Dovolj je, da povprek
kritiziramo politike in nadstrankarsko dodamo,
da so vsi isti, levi in desni. Zato se nam kot izbira
za politične funkcije uspešno ponujajo nepolitiki.
gospodarsko sprostitev Slovenije/. Takrat zaustavljeni procesi so v politiko vrnili na volitvah
poraženo politkomisarstvo, generacije reformatorjev, ki je takrat odšla, pa nikoli nismo mogli nadomestiti. Pojavi, kot so montirani sodni procesi,
grožnje z razveljavitvijo volilnih izbir, medijske
blokade, sindikalno silaštvo in bizarna titoistična
rajanja, so zgolj vse bolj radikalna sredstva, s katerimi se upira spremembam.
Mednarodna poslovna javnost nas desetletje
pozneje uvršča med najbolj socialistične države
Evrope. Z vsemi značilnostmi oz. slabostmi tega
sistema. Imamo največji delež gospodarstva v
lasti države v razvitem svetu. Največji kapitalist
in vlagatelj v okolju, ki naj bi spodbujalo prosti
trg in svobodno podjetniško iniciativo, je država.
Vsi ključni podsistemi – zdravstvo, pokojnine in
šolstvo – so državni. Prav tako največje banke in
zavarovalnice, ki so povrhu ves čas pod političnim
nadzorom. Zaposleni v Sloveniji so med najbolj
dohodkovno izenačenimi, njihove plače pa med
najbolj obremenjenimi na svetu. V imenu socialne pravičnosti je nižji srednji razred obdavčen z
najvišjo dohodninsko stopnjo; da se ne bi kdo po
nesreči z delom in sposobnostmi dvignil nad proletariat in v svojem okolju ustvaril vtisa, da je to
mogoče. Imamo eno najbolj zapletenih delavnopravnih zakonodaj, ki spodbuja ustvarjanje mest
z nizko dodano vrednostjo in nas peha v konkurenčni boj z Indijo in Kitajsko. /…/
Zdi se, da smo na letošnjih volitvah dosegli dno.
Zmagala je stranka dobrega Mira Cerarja, ki je v
predvolilnem boju najbolj verodostojno dokazal,
da ne bo spremenil nič; ker tako ali tako ne ve, kaj
sploh bi. Združena levica, katere cilj je v naš zatohli trockizem uvesti več elementov maoizma in
čegevarizma, metoda za dosego cilja pa revolucija
iz opozicije, ima večjo podporo od Nove Slovenije.
Novice
21. TABOR SLOVENCEV PO SVETU. V Zavodu sv.
Stanislava je julija v organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu potekal tabor Slovencev po
svetu. Prireditev se je pričela s sveto mašo, ki jo je
daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik,
somaševala sta tudi duhovnika Zvone Podvinski
iz Švedske in Franci Cukjati iz Argentine. Program
se je nadaljeval z okroglo mizo na temo Slovenska
samostojnost in državnost skozi čas. Sodelovali so:
dr. Rosvita Pesek, dr. Andreja Valič Zver, dr. Renato
Podbersič in dr. Andrej Vovko. Prireditev so z recitacijami in petjem popestrili dijaki iz Argentine
in Kanade, kantavtor Milan Vinčec in trio Reverie.
Publicist Tomaž Štih v Reporterju
o gospodarskem nazadovanju
SREČANJE ROJAKOV PRI MARIJI NA BREZJAH. Na
nedeljo Slovencev po svetu so se v sklop praznovanj ob 200. obletnici Layerjeve milostne podobe
na Brezjah srečali rojaki iz različnih koncev sveta
in drugi verniki, ki jih Marija Pomagaj spremlja na
njihovih poteh. Ob tej priložnosti je božjepotno
središče dobilo mozaično podobo Marije Pomagaj, delo Lojzeta Jeriča, ki so jo Brezjam podarili
rojaki iz Avstralije. Slovesno sv. mašo je vodil kardinal dr. Franc Rode.
Če iščete točko, pri kateri so
šle stvari v Sloveniji narobe,
je bil to medijski pogrom, ki
je sledil /pred desetletjem
pripravljenemu predlogu za
TABOR SLOVENSKIH OTROK PO SVETU. Svetovni slovenski kongres je tudi letos pripravil tabor,
namenjen slovenskim otrokom, ki živijo po svetu. Udeležilo se ga je 54 otrok iz Italije, Švedske,
Hrvaške, BiH, Srbije, Luksemburga, Kanade in
Rusije. Otroci so se vsak dan tri ure učili slovenščino, glede na predznanje pa so bili razdeljeni
v tri skupine. Tudi v »prostem času« so čim več
govorili slovensko in tako utrjevali jezik. Otroci so
se poleg učenja slovenščine lahko preizkusili v lokostrelstvu, kajakaštvu in veslanju, spoznavali so
okolico, obiskali pa so tudi muzej železarstva, saj
je letošnji tabor potekal nad Jesenicami.
KOROŠKA SLOVENKA ANA BLATNIK V AVSTRIJ
SKEM PARLAMENTU. Ana Blatnik iz Bilčovsa je konec julija prevzela funkcijo predsednice zveznega
sveta na Dunaju. Blatnikova je tako zasedla četrto
najvišjo pozicijo v državi Avstriji. Do sedaj še nobenemu predstavniku slovenske narodne manjšine ni uspelo priti na tako visok položaj. V drugem
domu avstrijskega parlamenta je ponosno spregovorila v slovenskem jeziku.
25. OBLETNICA MOHORJEVE LJUDSKE ŠOLE V CELOVCU. Od leta 1976 so si slovenske družine prizadevale za ustanovitev slovenske šole. Septembra
1989 pa je šola po premostitvi mnogih ovir s strani
Zvezne dežele Koroške in škofije končno zaživela
in se kakovostno razvijala do danes. Šola je zasebna, otrokom omogoča dvojezično izobrazbo. Pouk
poteka izmenično en dan v slovenskem in naslednji dan v nemškem jeziku. Po besedah ravnateljice Marice Hartman je v teh letih obiskalo Mohorjevo ljudsko šolo 460 otrok in 90 % učenk in učencev
nadaljuje izobraževanje na Slovenski gimnaziji.
PREDČASNE DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE V PAR
LAMENT. Osme volitve v Državni zbor Republike Slovenije so potekale 13. julija 2014. Redne
volitve so bile sicer predvidene za leto 2015. Od
približno 1,7 milijona upravičencev jih je na volitvah oddalo svoj glas 51 odstotkov. Novo zasedbo državnega zbora bodo v prihodnjem štiriletnem mandatu sestavljali poslanci sedmih strank:
Stranka Mira Cerarja (SMC), Slovenska demokratska stranka (SDS), Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), Socialni demokrati (SD),
Združena levica (ZL), Nova Slovenija (NSi), Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaBA). Dve poslanski
mesti zasedata narodni skupnosti. Prvič po letu
1992 se v parlament ni uspelo uvrstiti slovenski
ljudski stranki (SLS).
FESTIVAL DRUŽIN NA OTOČCU. Festival se je konec junija odvijal že osmič, in sicer pod vodstvom
zavoda Iskreni.net. Na festivalu, ki je potekal v prijetnem dolenjskem okolju, je bilo živahno, saj se
ga je udeležilo več kot 400 družin in več kot 2000
udeležencev. Skozi program so potekale razne delavnice in igre, dodatno pa so ga popestrili še Urška
band, Miškolinček, Gregor Čušin in Ribič Pepe.
LETOŠNJI MATURANTI. Splošne mature se je letos udeležilo 7 tisoč 378 kandidatov, uspešno jo
je opravilo več kot 93,1 odstotek prijavljenih. Poklicno maturo je prvič v celoti opravljalo 7 tisoč
9
Kriza znanja
in zdrave pameti
P
Stane GRANDA
ovolilno obdobje po izrednih volitvah v slovenski parlament še ni končano. Sredi septembra naj bi bila izglasovana nova vlada.
Rdeča kot puran. Napovedi mavrične spravne pomiritvene vlade so se izkazale za novo veliko potegavščino starih komunističnih sil. Naivneži, teh
je v Sloveniji zaradi pomanjkljive politične izobrazbe, kar je nedvoumna
posledica skoraj petdesetletnega komunizma, vedno več, se niti ne zavedajo tragedije, ki so jo nakopali svoji državi.
Novo vlado bo vodil pravnik dr. Miro Cerar. Pred volitvami je organiziral novo stranko in zmagal z veliko prednostjo pred drugimi. Obljubljal je
nove obraze in novo politiko, konec vsestranske krize, v kateri se nahaja
Slovenija že nekaj let. Sedaj, ko so obrisi in osebe njegove vladne ekipe
že bolj ali manj znani, o novih obrazih ni ne duha, ne sluha. Stari politični mački in navidezni novi obrazi v parlamentu, v glavnem nižji kadri
nekdanje Drnovškove LDS, komunističnega klona, so znova na prestolu.
Vsakemu je jasno, da nekdanja komunistična levica in njeni dediči, ki
tega niti ne skrivajo, ne mislijo, da bi kdo drug sodeloval pri razprodaji
nekdanjega državnega premoženja. Njihova prednost pred drugimi je
v tem, da obvladujejo osrednje tiskane in elektronske medije, kamor so
zaposlili svoje izbrane študente. Mnogi so prepričani, da leva vlada, tako
kot prejšnja, več kot dobro leto ne bo zdržala. Čeprav so ljudje hoteli nove obraze, so izvolili kopijo prejšnje vlade. Tudi prejšnja je razpadla zaradi
notranjih sporov, ne moči opozicije.
Politične razmere so v resnici še
bolj tragične, kot sporočajo gornje
vrstice. Voditelja največje opozicij»Vsaj del Slovencev se je šele se- ske stranke in osamosvojitelja Jadaj zavedel, da je sodstvo po osa- neza Janšo so zaradi korupcije za
mosvojitvi Slovenije, z redkimi iz- dve leti zaprli. Sodba je brez otijemami, ostalo ena najmočnejših pljivih dokazov, takoimenovana
komunističnih trdnjav.«
indična. Sodišče ni nikoli zmoglo
najti izvrševalcev povojnih pobojev, čeprav smo vsi vedeli zanje in
so povsod kosti pobitih. Baje so samo indici, ni dokazov. Takemu sodstvu,
pa ne samo zaradi tega, človek ne more zaupati. Še toliko bolj, ker levica
kot dobro organiziran orkester zelo uglašeno napada vsakega, ki dvomi
v delo sodišča. Med njimi so celo odlični pravniki, sicer nasprotniki Janše.
Vsaj del Slovencev se je šele sedaj zavedel, da je sodstvo po osamosvojitvi Slovenije, z redkimi izjemami, ostalo ena najmočnejših komunističnih
trdnjav. Med njimi je veliko otrok nekdanjih komunističnih funkcionarjev.
Vsi so lahko videli fotografijo visoke sodnice, kako maha na neki zabavi,
oblečena v nekdanjo komunistično pionirko, z jugoslovansko zastavo z
zvezdo. V samostojni Sloveniji! Nič se ji ni zgodilo. Se spomnite nekdanje odlične televizijske napovedovalke, ki so jo umaknili, ker je imela na
ekranu križ pod vratom.
SLS, steber slovenskega političnega življenja v zadnjih sto letih, je izpadla iz parlamenta. Svoje nesreče so krivi sami. Če se bodo hoteli vrniti
na politični oder, bodo morali najprej sami pri sebi ugotoviti, kdo so in
kaj hočejo.
Nova Slovenija je po novem krščanska demokracija. Dobili so en glas
več kot na prejšnjih volitvah in računali celo na to, da bodo v novi vladni
koaliciji. Naivneži. Njihovi prišepetovalci sedaj odkrito priznavajo, da so
jih zato lovili na limanice, da bi jih izrezali iz pomladnega osamosvojitvenega bloka. Nekateri mladi v njenem vodstvu so popolnoma nasedli in
starejše, vendar še vedno mlade kadre izrivajo iz odločanja. So proti Janši,
ker je popularnejši in uspešnejši od njih.
Vsekakor ima levica v Sloveniji dvotretjinsko večino v parlamentu in
državo lahko ustavno spreminja, kot se ji zljubi. Med levičarji ni ljubezni
med posameznimi člani in funkcionarji, kot ideološka in politična organizacija pa obračunavajo s tekmeci in nasprotniki ne glede na vse. To je
tudi bistvena lastnost in značilnost totalitarizma.
Molimo za domovino!
10
413 kandidatov, uspešnih je bilo 92,9 odstotka prijavljenih. Na katoliških
gimnazijah so tako po uspešnosti kot po doseženih točkah nad povprečjem.
Uspešnost na maturi je bila v Vipavi in v Želimljem stoodstotna, na gimnaziji
Antona Martina Slomška v Mariboru 98-odstotna in na šentviški gimnaziji
97,8-odstotna. Zlatih maturantov, ki so dosegli 30 točk ali več, je v Sloveniji
284, prihajajo iz 46 šol. Na katoliških gimnazijah je zlatih maturantov 22 oziroma slabih osem odstotkov v Sloveniji. V Mariboru in v Želimljem so po trije,
v Vipavi šest in v Šentvidu deset.
ZMAGA MLADINSKEGA MEŠANEGA ZBORA SV. STANISLAVA NA PRESTIŽNEM
MEDNARODNEM ZBOROVSKEM TEKMOVANJU. Zbor, v katerem prepevajo dijaki in dijakinje Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, je postal absolutni zmagovalec prestižnega mednarodnega pevskega festivala in tekmovanja v Kanadi, na katerem je sodelovalo 25 zborov iz devetih držav (Kanade, ZDA, Rusije,
Ugande, Nove Zelandije, Slovenije, Kenije, Češke in Tajvana). Poleg glavne nagrade je slovenski zbor osvojil še 1. mesto v kategoriji mladinskih zborov, 2. mesto v kategoriji odraslih mešanih zborov in 1. mesto v kategoriji ljudske glasbe.
DUHOVNIK DR. JOŽE GOLE POKOPAN V DOMAČI ZEMLJI. Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja,
8. decembra 2013, je Gospod k sebi poklical dr. Jožeta
Goleta, duhovnika novomeške škofije in dolgoletnega
profesorja na visoki teološki šoli Presvetega Srca v Hales
Cornersu v Millwaukeeju (ZDA).
Dr. Gole se je rodil 21. septembra 1916 v Zagorici pri Dobrniču. Odraščal je v
izjemno skromnih razmerah. Bil je odličen študent, zato ga je škof dr. Gregorij
Rožman poslal na študij na Sorbono v Pariz. 4. julija 1943 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1945 je bežal na Koroško, nato je prišel v Gradec, kjer je kljub težki
bolezni leta 1948 doktoriral. Poučeval je Sveto pismo v Gradcu, nato pa se je na
povabilo jezuitov iz Millwaukeeja leta 1950 odločil, da gre v ZDA in poučuje na
Univerzi Marquette (cerkveno pravo) ter na visoki teološki šoli Presvetega Srca.
Študentje so ga vselej cenili kot odličnega predavatelja, predvsem pa kot dobrega duhovnega spremljevalca. Tekoče je govoril sedem jezikov. Dejavno se je
vključil tudi v življenje slovenske skupnosti in župnije sv. Janeza. Gospod Gole
je bil velik dobrotnik misijonarjev, veliko pa je v preteklosti pomagal tudi Cerkvi
na Slovenskem. »Železni« jubilej je obhajal julija 2013 v Millwaukeeju. Pokojni
dr. Gole je bil zelo navezan na svoj dom in domovino. Na njegovo željo je bil 28.
junija 2014 pokopan v domačem Dobrniču.
ŠPORT
Slovenska košarkarska reprezentanca je s tremi prepričljivimi zmagami osvojila prvo mesto na turnirju za pokal Adecco. Začela je priprave na
svetovno prvenstvo, ki ga bo septembra gostila Španija.
Mariborske nogometaše sedaj čakata odločilni tekmi za uvrstitev v
ligo prvakov, igrali bodo proti Glasgowu Celticu. Pred tem so Mariborčani izločili nogometaše iz Mostarja (BiH), v 3. krogu kvalifikacij pa še
Maccabi iz Izraela.
Smučarski skakalec Peter Prevc je zmagal na prvi skakalni posamični
tekmi poletne velike nagrade v Wisli na Poljskem.
Jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta osvojili bronasto medaljo
na odprtem evropskem prvenstvu v razredu 470 v Atenah.
Teniški igralec Blaž Kavčič je zmagal na
turnirju ATP Challenger Tilia Slovenia
Open v Portorožu in tako osvojil že svoj
12. naslov ATP Challenger v karieri.
Po dveh letih je v Slovenijo po zaslugi hokejskega mojstra Anžeta Kopitarja, igralca moštva Los Angeles Kings, znova prišla prestižna lovorika lige NHL. Stanleyjev pokal in našega zvezdnika so navdušenci sprejeli v jeseniški dvorani Podmežakla.
Ekipne kajakašice Eva Terčelj, Ajda Novak in Nina Bizjak so na evropskem prvenstvu za mladince in mlajše člane v Skopju osvojile zlato kolajno, Eva Terčelj pa je osvojila tudi bronasto odličje v posamični tekmi
med mlajšimi članicami.
ŽUPNIJE
AV S T R I J A
GRADEC
naša slovenska cerkvena skupnost
zopet pripravlja na nova prijetna
skupna srečanja in sv. maše. Posebno smo veseli, če se nam pridružijo
tudi mladi.
Čeprav smo vedeli, da se je zdravje naše drage gospe Ide Glavač
poslabšalo, nas je žalostna vest, da
je gospa Ida v soboto, 9. avgusta, v
Gospodu zaspala, zelo potrla. Gospa Ida Glavač, roj. Kristančič, se je
rodila 13. avgusta 1936 v Vipolžah v
Brdih v Sloveniji kot šesti od sedmih
otrok. Osnovno šolo je obiskovala v
Vipolžah, gimnazijo na Dobrovem v
Brdih. Po končani šoli je morala trdo delati na državnem kmetijskem
posestvu Vipolže in še pomagati doma. V avgustu 1957 jo je njen stric
Jožef Jasnič, ki je imel trgovino v
Gradcu, povabil k sebi in tako je
naša draga Ida leta 1957 prispela v
Gradec. Septembra istega leta se je
zaposlila pri firmi Gutenberg in poleg tega pomagala stricu. V Gradcu
je kmalu zatem spoznala gospoda
Avgusta Glavača, izvrstnega mizarja in organizatorja, s katerim sta si
ustvarila družino in se vselila v skupno stanovanje na Leonhardstrasse
38 v Gradcu. V maju 1968 se jima je
rodila hčerkica Karin. Istega leta sta
začela z gradnjo hiše v Strassgangu.
11. aprila 1970 sta stopila v zakonski
stan. Tri leta kasneje, 1973, se jima je
rodil sin Gerhard. V poletju 1978 sta
se preselila v novo hišo. Bodisi v hiši
bodisi na vrtu, gospa Ida se je z veseljem lotila vsakega dela in je bila
vedno srečna in zadovoljna. Tudi pri
firmi Heller, kjer je delala dvakrat na
teden, so jo zelo cenili. V počitnicah
je rada šla z družino domov v Slovenijo in preživela prijetne trenutke pri
svojih bratih in sestrah. Takšno smo
jo poznali tudi mi v naši slovenski
cerkveni skupnosti: vedno veselo,
prijazno, zanesljivo in zelo natančno
delavko, dobro prijateljico in odlično pevko.
Tudi ko se je leta 2004 začelo njeno trpljenje zaradi bolezni, nismo
mogli verjeti, s kakšnim optimizmom in potrpežljivostjo je vsa ta
leta prenašala bolečine. Nikoli se ni
potožila, veselila se je z nami, z nami prepevala v naši Kolbejevi kleti
in nas bodrila. Njej ob strani je vsa ta
leta stal njen soprog Gustl (tako ga
kličemo). On je vedno vzorno skrbel
za svojo družino. Največje veselje
mu je bilo (če je Idino zdravje dopustilo), da jo je pripeljal k sv. maši
v našo zakladno kapelico, tako da
smo lahko po maši z njo poklepetali
in se z njo poveselili. Zanjo je storil
vse, kar je zmogel kot njen soprog in
najboljši prijatelj. Ob tej priložnosti
se v imenu vseh kakor tudi v mojem
imenu prisrčno zahvaljujem Gustlu
za njegovo dolgoletno skrb in nego
za našo Ido pa tudi za posebno skrb
v naši slovenski cerkveni skupnosti
v Gradcu. Dragi Gustl, naj Ti Bog nakloni še veliko zdravih in lepih let.
Gustl in Ida sta imela še veliko želja,
vendar je Gospodar življenja Ido poklical v večnost. Bog naj ji nakloni
večni mir in pokoj! Našo drago Ido
smo spremljali na njeni zadnji življenjski poti v četrtek, 14. avgusta,
ob 11.30 uri na Centralnem pokopališču (Zentralfriedhof) v Gradcu, en
dan po njenem 78. rojstnem dnevu.
Slovesno sv. mašo je bral naš pater
mag. Jože Lampret. Naša organistka
Jelena Kanski je dragi Idi v slovo zapela Ave Marijo Bacha-Gounoda, na
orglah pa jo je spremljal Miran Devetak, ki je profesor za klavir v Parizu in
Gustlov sorodnik. Mi smo se od naše
Ide poslovili s pesmijo »Bog, ljubim
te« in »Marija, mati moja«. Na praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki
šmaren, 15. avgusta, smo v naši zakladni kapelici obhajali sv. mašo, poleg drugih tudi za našo Ido Glavač.
Praznik Marijinega vnebovzetja
spada med najstarejše in najpomembnejše Marijine praznike, saj
prve omembe praznika segajo v obdobje pred 4. stoletjem našega štetja, je v pridigi povedal pater mag.
Jože Lampret in dodal: »Marija je
mati božjih otrok, srce skrivnosti odrešenja in jedro krščanstva.«
Želim vsem bralcem Naše luči in
prijateljem, da najdejo moč in cilj,
veselje in upanje na svoji življenjski
poti pod plaščem Marijine materinske ljubezni.
mag. Ivanka Gruber
Poklon Sloveniji v pesmi in besedi. V ponedeljek, 30. junija, so
pevci zbora Lipa nastopili na slovenskem veleposlaništvu, na prireditvi,
ki smo jo naslovili Poklon Sloveniji
v pesmi in besedi. Goste je pozdravil veleposlanik Matjaž Šinkovec. Po
slovenski in evropski himni so zapeli
enajst pesmi, žlahtni izbor iz slovenske narodne glasbene zakladnice.
Večer je povezoval župnik dr. Zvone
Štrubelj.
Nekaj misli in želja iz Poklona Sloveniji v pesmi in besedi.
»Zazvenela je slovenska in evropska
himna. Na trgu Schumann, tukaj
v Bruslju, že dolgo stoji spomenik
z besedilom Prešernove Zdravljice
v vseh evropskih jezikih, svetovno
združenje glasbenikov je Beethovnovo Odo radosti poslalo v vesolje
kot najbolj žlahtno melodijo vseh
časov. Če je v vesolju kdo, ki jo lahko
sliši, naj ve, kdo smo Zemljani in kaj
so naše najplemenitejše želje in hrepenenja. V tem glasbenem recitalu
ob prazniku dneva slovenske državnosti pošiljamo tudi mi v eter vesolja
nekaj naših slovenskih plemenitih
melodij, želja in hrepenenj. Ko sem
pred dobrim tednom v Luksemburgu čakal na srečanje s slovensko
T
udi v naši slovenski cerkveni
skupnosti Marija Pomagaj v
Gradcu z veliko zaskrbljenostjo spremljamo pretresljiva poročila o tem, kako skrajneži v Iraku silijo
predvsem kristjane v spremembo
vere, jih pobijajo ali izganjajo. Majemo z glavo, kako je to sploh mogoče
v današnjem modernem času! Toliko
sovraštva, nasilja, uničevanja ne samo verske, ampak tudi zgodovinske
in kulturne dediščine. Beseda nam
zastane v grlu, žalostni smo, počutimo se nemočni in se z molitvijo
obračamo k Bogu, naj pomaga tem
ubogim ljudem.
Po drugi strani pa nas spet bodri
vzdušje toliko mladih na mednarodnem mladinskem festivalu v Medžugorju, ki je trajal od 31. junija do
6. avgusta. Nad petdeset tisoč mladih iz šestdesetih držav se je udeležilo tega festivala, ki je letos praznoval svoj 25. jubilej. Srečni smo, da je
na svetu toliko mladih, ki verujejo v
Boga. To srečanje mladih, to navdušenje, smeh, mladostna razigranost
s predavanji, petjem, plesi itn., popestrena z vsakodnevno večerno sv.
mašo, nam daje upanje in nas utrjuje v naši veri.
Čas počitnic in dopustov se bliža
koncu. To občutimo tudi mi pri naših
nedeljskih mašah, ko se naša zakladna kapelica napolni z nasmejanimi
in srečnimi obrazi. Po sv. maši se v
Kolbejevi kleti ob dobri kavici in kolačih nadaljujejo živahna pripovedovanja o različnih prijetnih in neprijetnih dogodkih z dopusta. Tako se
Ida Glavač
B E N E LU K S
BRUSELJ
B
il je praznik sv. Petra in Pavla. V nedeljo, 29. junija, so
nas obiskali Primorci, Mešani
pevski zbor Lipa iz Šempasa. Ob 10.
uri smo v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju imeli praznično mašo, pri kateri je sodeloval
zbor. Po maši pa so pevke in pevci
pod vodstvom dirigenta Mirana Rustje zapeli še venček slovenskih narodnih pesmi.
Veselo je bilo na pikniku, na
vrtu SPC. Številni verniki so se nato pomešali s prijaznimi gosti, na
vrtu SPC so nas že čakale dobrote
z žara. Privoščili smo si piknik, kjer
ni manjkalo ne hrane ne pijače in
ne veselega prepevanja. Gostje so v
popoldanskem času odšli na ogled
mesta.
MePZ Lipa iz Šempasa po maši in koncertu v SPC
11
ŽUPNIJE
MePZ Lipa v evropskem parlamentu v Bruslju
skupnostjo, sem šel v park in sedel
na klop. Močno je zadišala cvetoča
lipa. Lipa zelenela je, lipa zacvetela
je! Vonj lipe naj nas sedaj popelje
Domov v slovenski kraj. Prisluhnimo
prvi skladbi MePZ Lipa, napisal jo
je koroški duhovnik France Cigan. O
ti slovenski kraj, si moj zemeljski raj!«
V glasbenem recitalu smo se
sprehajali po vseh slovenskih pokrajinah. »Spet na Koroško! Koroška
ljudska pesem Ta pav'r pa grahovco
seje. Harmoniziral jo je Jože Leskovar. Tako kot v več naših ljudskih pesmi fant snubi dekle – z obljubami, z
medom na jeziku. Jes pojdem pa dole
za Dravco, bom lubu od kraja kar bo!
Oj dečva, k'navdej se na paure, pr m'n'
boš vsienci ležaua, imeva boš bieve
roče! Od radosti srca je naslov pesmi, ki jo je napisal in uglasbil Janez
Petjak. Nadaljevali bomo snubljenje,
le vloge se bodo zamenjale. Mla-
Pevke in pevci zbora Lipa po nastopu na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju
do, brhko in ljubko slovensko dekle nagovarja fanta z gorice: Mojim
rožam vodice, mojim ptičkom prosa,
tebi fantič z gorice, pa dam srečo srca.
Kako zelo daleč od interneta, facebooka, e-mailov, chatov po spletu,
... ki so danes za marsikoga postali
edina oblika snubljenja, osvajanja: z
revnim besediščem, skrajšanimi besedami in stavki, brez vsake poezije,
ki je bistveni del govorice ljubezni.
Občudujem in ljubim poezijo – tudi
tole, ki nam jo bodo zdaj predstavili
pevke in pevci zbora Lipa. Bom na
hribček zletela, tam se sonček smehlja, dol in plan bom objela od radosti srca! Upam in želel bi si, da sta
potem srečno živela iz radosti srca!«
Še misel o vseh Slovenkah in
Slovencih po svetu. »Nastop MePZ
Lipa sklepamo s skladbo Slovenska
dežela na besedilo Jakoba Razlaga
in glasbo Benjamina Ipavca. Besedi-
lo pesmi je naravnost programsko,
zelo aktualno. Res, Slovenci povsod
so vesel'ga srca! Iz srca slovenskega
izseljenca pa želja in pričakovanje:
In pridem kedaj še sem k vam spet
nazaj pogledat, kako tu godi se vam
kaj! Zaupam, da boste prijatli mi še,
da ni še nobeden pozabil na me. Zatorej resnično povem, slovenski deželi
enake ne vem! Naša draga Slovenija
bi morala biti že pozlačena s tolikimi
hrepenenji in srčnimi željami vseh,
ki so zaradi tega ali onega razloga
zapustili domovino in se razkropili po širnem svetu. Že 23 let živim
in delujem zunaj Slovenije, najprej
med našimi zamejci v Trstu, potem
med izseljenci v Nemčiji in zdaj med
Slovenci v Beneluksu. Ko sem prihajal domov iz Opčin pri Trstu, so
mi rekli: Italijan! Ko sem hodil iz
Stuttgarta, so mi rekli: Evoga, Nemec je prišel! Zdaj bom za koga v
Sloveniji morda Belgijec ali pa neko
čudno bitje, nekakšna zmes Beneluksa, „Beneluksčan“. Gre za žalosten
komunikacijski trk, ki nobenemu
nič ne doprinese, ne Slovencem,
živečim v državi Sloveniji, ne nam,
ki živimo zunaj in ki svojo državo in
domovino cenimo in jo imamo radi!
Dame in gospodje, Slovenke in
Slovenci, „moji lubi Slovenci“: Premalo se poznamo, premalo se cenimo, premalo smo ponosni nase in na
vse svoje dosežke. Naj bo ta pokon
Sloveniji v pesmi in besedi, ki se odvija
v srcu Evrope, našega skupnega doma, korak k večjemu zaupanju, korak
k boljšemu spoznavanju in pre-poznavanju, korak globoke hvaležnosti. Obdarjeni smo s tako lepo deželo
na sončni strani Alp. Naj ji v pozdrav
zazveni tonsko in harmonično bogata skladba Slovenska dežela.«
Zvone Štrubelj
maše in izvedel med svetim obhajilom še Gallusovo »Ecce quomodo
moritur iustus«. Z zaključno pesmijo
»Marija skoz življenje« smo izročili v
Marijino varstvo slovensko skupnost
v Parizu in našo domovino.
Pod geslom »Sadim drevo med
korenine svoje domovine« se je kulturni del slavja nadaljeval v dvorani
Slovenskega doma. Zbrane Slovence je pozdravila predsednica Društva Slovencev v Parizu gospa Ana
Stegu Vičič, navzoče pa sta nagovorila še slovenska veleposlanica v
Franciji gospa Veronika Stabej ter
duhovnik, odgovoren za Slovensko
katoliško misijo v Parizu (Chatillonu), mag. Alek Zwitter. Tako vele-
poslanica kot župnik sta poudarila
pomen proslave in se še posebej zahvalila predsednici društva za prizadevanje pri njegovem vodenju in
ohranjanju slovenske kulture in slovenske skupnosti v Parizu.
Govore in ostali del programa je
povezovala gospa Nataša Vičič. Kulturni del programa sta popestrila
Kranjski oktet in pesnica Mateja Bizjak Petit, Slovenka, živeča v Franciji
in članica Hiše slovenske poezije v
Franciji. Z recitacijo slovenskih otroških pesmic pa je sodelovala tudi
petletna Helenca Radigue, vnukinja
Marije in Franceta Penka, dolgoletnih sotrudnikov našega društva. K
programu moramo prišteti še nekaj
glasbenih variacij, kjer so sodelovali solisti Kranjskega okteta in gospoda Niko Kraigher na harmoniki
ter Tone Habjan na trobenti. V svoji
novi zasedbi je Kranjski oktet, ki ga
sedaj vodi gospod Ivan Andres Arnšek, Slovenec, rojen v Argentini, s
tokratnim nastopom doživel »premiero«. Skladbe, ki jih je izvajal, so
F R A N C I J A
PARIZ
»
B
og našo nam deželo, Bog
živi ves slovenski svet!« je
vzklik, ki nas je pariške Slovence in tiste iz okolice sklical v
soboto, 14. junija, da v prostorih
Katoliške misije proslavimo dan državnosti in počastimo desetletnico
članstva v Evropski uniji. Praznovanje smo odprli na vrtu Slovenskega
doma z mašo za domovino, ki jo je
daroval župnik Alek Zwitter v somaševanju z gospodoma Davorinom
Vrečo in dr. Edijem Kovačem. Pri berilih je sodeloval bogoslovec Marko
Pavlič, psalm pa je zapela sestra Ana,
članica Emanuelove družbe. Dr. Edi
Kovač je med pridigo dokazal, kako
imajo mali narodi, kot je slovenski,
enako raven pred Bogom kot ostali
številčnejši in močnejši narodi, zaradi ljubezni, ki jo Bog razodeva v svoji
troedini podobi. Zbrano molitev številnih vernikov, ki so tokrat napolnili
vrt, je popestrilo petje Kranjskega
okteta, ki je sodeloval pri vseh delih
12
Člani društva v sedemdeseti pomladi. Z leve proti desni: Milan Matejčič, Karlo Vičič, Ana
Stegu Vičič, Miro Šuman, Marija Šuman in Štefan Horvat
ŽUPNIJE
Kranjski oktet med koncertom. Z leve proti desni: Ivan Andres Arnšek, Nace Vidmar, Gregor
Dolar, Andrej Arnšek, Anton Habjan, Klemen Kelih, Matej Vovk in Tomaž Štular
Mateja Bizjak Petit (levo) in Nataša Vičič (na desni)
Maša v Slovenskem domu v Parizu. Z leve: dr. Edi Kovač, Davorin Vreča, Alek Zwitter ter
ministranta Simeon Valant in Aleksander Radigue
narodom korenine in jih načrtno
spreminja v objekte sterilnih nad-narodnih gmotnih interesov.
Kulturnemu programu na odru je
sledila fotografska razstava »Preproste besede«, delo pariške slovenske
umetnice Nataše Repovž, in s prodajno ponudbo prevoda Levstikovega »Martina Krpana od Vrha«, ki
ga je pred kratkim v francoščino
prevedla Zdenka Štimac (Slovenka,
rojena v Franciji) ter likovno opremila Sophie Lecompte. Gospod Milan Matejčič, član naše skupnosti v
Parizu, pa je napovedal izid svoje
pesniške zbirke »L'allegresse lucide«
(Zavestna radost).
Pričakovali smo tudi obisk otroškega pevskega zbora osnovne šole
Franceta Bevka iz Tolmina, ki bi moral nastopati pod vodstvom Barbare
Kovačič. Žal pa so se zaradi dveh
zaporednih avtobusnih okvar otroci
morali vrniti domov.
Prosti del dneva smo nadaljevali
dolgo v noč ob živem pogovoru in
ob bogato obloženih mizah. Vokalni vložki solistov okteta v spremstvu
harmonike in trobente so poskrbeli
za plesni intermezzo. Občasno pa
nas je oktet presenečal še z deli svojega repertoarja in nam podaljšal
užitek nad lepoto slovenske pevsko-glasbene zakladnice.
JaZ
FREYMING – MERLEBACH
grozil dež. V jutranjih urah pa smo
si že ogledali rudnik živega srebra
in lepote umetnosti idrijskih čipk
v Idriji.
V ponedeljek smo obiskali Brezje
in se ob 200. obletnici zahvalili Mariji Pomagaj za vsa uslišanja. Lepo
nas je sprejel in priložnostno globoko nagovoril rektor svetišča pater
dr. Robert Bahčič. Nadaljevali smo
pot na Bled in ob freskah Pengova
v cerkvi sv. Martina dobro uro razmišljali o molitvi očenaša, pogledali
cerkvico na otoku in obšli jezero.
Pred odhodom smo pokusili kremne rezine.
V
Del udeležencev proslave ob pisatelju Pahorju (v prvi vrsti na sredini je petletna recitatorka
Helenca Radigue)
bile pretežno posvečene domovini.
Z bučnim aplavzom smo pozdravili začetno pesem »Slovenec sem«
(G. Ipavec), s katero so pevci pokazali ne le kakovost pevske tehnike,
temveč in predvsem moč ponosa
narodne zavesti, ki prihaja iz dna srca in globokega prepričanja. S tem
ponosom so pevci ustvarili posebno
vzdušje, v katerem smo ganjeni poslušali še druge pesmi, od Jerebovega »O kresu« preko venčka »Puobeč
jak' ne lumpej« do zaključne »Bodi
zdrava, domovina« Benjamina Ipavca. Mateja Bizjak Petit pa je po pevskem delu recitirala pesmi Toneta
Pavčka, Ervina Fritza in Neže Maurer.
Poseben pečat je slavje dobilo z
nepričakovanim obiskom slovenskega pisatelja Borisa Pahorja. Gospod Pahor se je namreč mudil v
Parizu zaradi projekcije svojega dokumentarnega portreta, dela francoske avtorice Fabienne Issartel, z
naslovom »Boris Pahor, portrait d'un
homme libre« (Portret svobodnega
človeka). Pisatelj je v svojem nagovoru povedal, da je preživel vse
tri najhujše totalitarne zablode 20.
stoletja: fašizem, nacizem in komunizem, ki so ga hotele izkoreniniti iz
slovenske narodne zavesti. Poudaril
je, da je v današnji Evropi za mlade
še vedno potrebno ohranjati spomin na žrtve vseh treh totalitarizmov. Izreden poudarek je dal potrebi, da si Evropa (in Slovenija) priskrbi
Etično listino, s katero bi se morala
prizadevati za obrambo narodnih
identitet in človekovega dostojanstva kot upora proti napadom, ki jih
uvaja globalizacija, s katerimi reže
zgodnjih jutranjih urah smo
se v soboto, 31. maja, odpeljali z avtobusom rojaki iz
Merlebacha, Habsterdicka in Aumetza na enotedensko romanje po Sloveniji. Skupno nas je bilo 53. Geslo
romanja je bilo: preko kulturnih do
duhovnih korenin slovenskega človeka.
Duhovno in človeško močna srečanja so nas zaznamovala na Jeličnem vrhu, kjer ni cerkvice, in smo
ob štirih popoldan darovali nedeljsko mašo na tovornjaku, saj nam je
Ko kleklji zapojo, se izostri radovedno oko.
13
ŽUPNIJE
Ko se pri Krapeževih v Vrhpolju zlijeta delo in znanje v kozarec prijateljstva.
Pleterje – ko tišina spregovori še pred klavzuro.
Ob pričevalcu, mučencu in blaženem Alojziju Grozdetu na Zaplazu
V torek smo se odpeljali na slovensko-italijansko mejo in si ob samostanskem strokovnem vodstvu
na Kostanjevici ogledali grobnico
zadnjih članov kraljeve družine Burbonov, Karla X. z družino. Za kosilo
smo se ustavili na Podskalci v Vipavi
in ob njenem izviru zaužili opoldansko kosilo ob spremljavi najmlajših
tamburašev, ki so nam naredili glasbeno presenečenje. Župnik Janez
Kržišnik pa nas je že pričakal v Vrhpolju in dobro uro razlagal duhovno sporočilo Rupnikovega mozaika
v župnijski cerkvi. Vinorodne kraje
nam je približal in o tem besedno
ter s poskušnjo sadov vinske trte pričaral okuse in vonje avtohtonih sort
Martin Krapež, nečak naše predse14
dnice Jožice Curk, ki nas je na tem
potovanju tudi spremljala. Odhiteli
smo v kraški svet in ob stalagmitih
in stalaktitih Postojnske jame občudovali podzemeljske lepote.
Naslednjega dne smo se odpravili
na obalo in si v Hrastovljah ogledali
starodavne freske s slovitim mrtvaškim plesom. Na skupnem kosilu so
nas pričakali v Piranu. Kopali smo
se v soncu in nekateri tudi v morju.
Pred tem pa smo si ogledali večino
piranskih cerkva, ki po znamenitostih vzbujajo začudenje nad enajstimi različnimi kultnimi prostori tega
prijetnega srednjeveškega mesta.
Od naše obale smo se poslovili v
Portorožu, polni novih izkušenj in še
kako navdušeni nad redovnico itali-
Srednjeveške freske v Hrastovljah so nas pritegnile in nagovorile.
janskega rodu, ki je nagovorila naše
francoske prijatelje pri Mariji Snežni
s žarom, kot da bi jih že od vedno
poznala.
V četrtek smo se napotili najprej v
Grosuplje, kjer nas je nagovoril tamkajšnji župnik g. Janez Šket s sporočilom mozaikov Marka Rupnika.
Pot smo nadaljevali do Zaplaza, kjer
nam je rektor Marko Japelj podal
zgodovino nastanka tega romarskega svetišča in nam približal lik blaženega mučenca Grozdeta. Po ogledu
zaplaških znamenitosti in pokušnjo
krajevnega sadu vinske trte pri Stoparjevih smo se spustili v Trebnje
in v gostilni Opara doživeli odlično
kosilo, ki je vsem ostalo zapisano v
kotičku kulinaričnega doživetja. Pot
smo nadaljevali ob Krki in si ogledali Otočec z gradom in parkom ter
dospeli do samostana Pleterje. Zgodovinsko smo posegli v čas, ko so iz
naših krajev Lorene, bolje iz Bosservila, morali menihi bežati in se zateči v Pleterje. Pomen tišine za globlje doživljanje Boga smo doživeli
za njihovim obzidjem. Veliko je bilo
postavljenih vprašanj v zvezi z njihovim načinom življenja z Bogom in
nevidno povezanostjo s svetom, pa
vse do nastanka hruške v steklenici
in recepture zeliščnega likerja …
Petek smo namenili ogledu Ljubljane, predvsem starega dela mesta, saj smo si ostale predele ogledali pri večernih podaljšanih sprehodih
v manjših skupinah – ogled stolnice, semenišča, tržnice, Tromostovja,
frančiškanske cerkve, gradu, rotovža
in razstave na prostem o slovenskih
vodah v Tivoliju. Polni vsestranskih
vtisov in veselja smo se nekateri podali še na večerno prireditev ob 150.
obletnici pivovarne Union. Lorena in
Alzacija imata tudi iz tega zornega
kota nekaj skupnega, da se ob napornem dnevu prileže sveža hmeljeva kapljica.
V soboto, 7. junija, smo zapustili
našo prelepo domovino in po enajstih urah in pol vožnje najprej dospeli v Merlebach, nato Stiring in uro
pozneje tudi v Aumetz. To dvojno
romanje so mi pomagali sooblikovati
gospa Magda Madotto, Jožica Curk in
Bruno Perriol, ki je nosil ves tehnični
del priprave. Bogu hvala in vsem soudeležencem za čudovito romanje!
Jože Kamin
H R VA Š K A
PULJ
V
dopustniški številki Naše luči
smo vam zaželeli lep dopust.
Če boste prebirali te vrstice,
verjamemo, da ste se odpočili ter
zdravi in srečni prispeli na delovna
mesta v vašo drugo domovino. Pri
SKD Istra v Pulju smo bili delovni do
10. julija. Dragi rojaki, radi bi nam
ljube dogodke podelili z vami.
21. junija nas je obiskal mešani
pevski zbor iz Sevnice. To je izredno
vesela družba, ki je prepevala v naši
nabito polni Galeriji. Ta dan je bilo
tudi odprtje razstave naših pridnih
kreativk - ustvarjalk. Vsi skupaj smo
uživali ob njihovih mojstrskih izdelkih, ob slovenski besedi in domači
pesmi. Sledila je skromna pogostitev s strani društva, potem pa so
Sevničani prišli z velikim pladnjem
slovenske orehove potice. Ob misli
nanjo se nam še vedno »cedijo sline«. Razšli smo se ob zvokih harmonike (na cesti pred galerijo), kjer smo
skupaj prepevali pozno v noč.
V cerkvi sv. Franje smo se člani
našega društva in tudi veliko drugih
poslušalcev zbrali 23. junija, da bi
prisostvovali zaključnemu diplomskemu koncertu našega Sandra Vešligaja. »Našega« zato, ker že štiri
leta kot korepetitor spremlja pevski
zbor Encijan. Koncert je priredila
Istrska glasbena scena mladih mesta Pulj, koncert »Vesna-Glasbene
mladice«.
ŽUPNIJE
Sandro Vešligaj
Encijan v puljski katedrali
Sandro je rojen leta 1991 v Pulju,
kjer je končal srednješolsko izobrazbo, nato pa študij na glasbeni akademiji na Reki. Je dobitnik nagrad
na mednarodnih tekmovanjih, dobitnik oskarja znanja in izjemno talentiran glasbenik.
Zelo zahtevna tehnična dela igra
z neverjetno lahkoto in močjo koncentracije. Ima predan in strasten
pristop k vsakemu delu ter posluh
za dinamiko. Njegova muzikalnost
in brezpogojna tehnika so odlike
njegovega nastopa. Koncert je pričel z Lizstovo sonato, nadaljeval s
Skrjabinovo Fantazija v h-molu ter
Prokofjevo Sonato št. 3 v a-molu. Na
koncu nas je nagradil še s Chopinovo Polonezo.
Že je bil tukaj 25. junij, ko smo
v lepem majhnem mestecu Marija
na Krasu pri Umagu praznovali dan
državnosti Slovenije in Hrvaške. To
edinstveno srečanje je priredila SKD
Ajda iz Umaga. Ideja za druženje se
je rodila v Koštaboni (slikovito mestece nad Koprom) lansko leto ob
vstopu Hrvaške v Evropsko unijo.
Letos smo sodelovali SKD Istra iz Pulja, Oljka iz Poreča, Ajda iz Umaga,
Slovenci iz Labina, Snežnik iz Lovrana, Društvo Istrskega prijateljstva iz
Portoroža in Hroštula iz Kopra. Na
srečanju je bil izveden bogat kulturno-umetniški program prijateljstva. Umetniška vodja našega skoraj
10-letnega Encijana prof. Paola Stermotić je s svojim temperamentom
in izborom pesmi izvabila iz občinstva ovacije. K temu je seveda pripomoglo odlično prepevanje našega
zbora in vrhunska spremljava na klavirju Sandra Vešligaja, Alena Belulla
na kitari in mandolini, ter Silvana
Kalagaca in Srećka Savretića na violini. Opazen nastop so imele solistke
Jasmina Ilić in Tanja Gužvić, ter Branko Velimirović in Marino Grabrović.
Gledalcem in nastopajočim bo ta
dan ostal v lepem spominu.
Že smo stopili v mesec julij. Radi
smo se udeležili nastopa mladih violinistov iz poletne šole Glasbena
Pula 2014. Prijetno so nas presenetili z velikim napredkom. Mentorja
sta jim bila prof. Plamenka Dražil in
prof. Rok Hrvatin. Predstavili so se
nam tudi udeleženci poletne citrarske šole pod vodstvom mentorja
prof. Petra Napreta. Pripravili so nam
lep večer, a naše misli so se že selile v Slovenijo, saj smo se naslednji
dan polni pričakovanja odpeljali v
Slovenijo, v Škofjo Loko. Prijazni in
nasmejani obrazi, stojnice s slovenskimi dobrotami in izdelki, plakati
Nastop v Škofji Loki
Naši solisti na Dobrodošli doma
»Dobrodošli doma«, res smo se počutili tako. Škofja Loka nas je prijazno objela.
Zbor Encijan je bil edini predstavnik Slovencev iz Hrvaške. S svojim štiridesetminutnim programom
smo poželi aplavz in tudi nove ponudbe za nastope, ki se jih že veselimo.
Do naslednjega javljanja iz Pulja
vas poletno pozdravljamo!
Za SKD Istra Ivanka Koletnik
N E M Č I J A
AUGSBURG
V
mesecu juniju in juliju je bilo kar nekaj dogodkov, ki so
zaznamovali življenjski utrip
slovenskih rojakov v Augsburgu, Ulmu, Ravensburgu in Kemptnu. Pregled dogajanja je možno zaobjeti
v sledečem zaporedju: Gostovanje
v Sloveniji od 7. do 9. junija, maša
in telovska procesija v Scheyernu,
maša v naravi, prireditev ob dnevu
državnosti v Augsburgu 28. junija,
farni praznik v Ulmu 29. junija, maša
narodov v Augsburgu 13. julija, orgelski koncert v Kemptnu. V nadalje-
vanju bomo na kratko poročali samo
o nekaterih izbranih temah.
Gostovanje v Sloveniji
Slovensko društvo Drava iz Augsburga je v začetku junija ob svoji
35-letnici obstoja in delovanja organiziralo potovanje v Slovenijo. Poln
avtobus slovenskih rojakov, ki tesno sodelujejo v društvu in župnijski skupnosti, je v zgodnjih jutranjih
urah v soboto, 7. junija, krenil na
pot proti Sloveniji. Veliko prometa
na avtocesti in številni zastoji so zelo oteževali potovanje. Za folklorno
Pevski zbor v sevniškem gradu
15
ŽUPNIJE
Nastop folklorne skupine v Piranu
Godbeniki in narodne noše čakajo na začetek procesije
Začetek telovske procesije v Scheyernu
skupino in pevski zbor je bil obisk
domovine povezan s sodelovanjem
na kulturnih prireditvah v Sevnici
in Piranu. Na obeh krajih je občinstvo nastopajoče nagradilo z aplavzom in jim dalo priznanje za uspešen nastop. Zadnji dan potovanja
po Sloveniji v ponedeljek, 9. junija,
so rojaki zaključili s sprejemom na
ministrstvu za kmetijstvo in okolje
v Ljubljani, z mašo in kosilom v Poljčanah ter z obiskom pokopališča na
Vidmu pri Ptuju, kjer počiva nekdanja predsednica društva Drava, pok.
Olga Habjanič. Nekoliko utrujeni, a
z lepimi doživetji so se obiskovalci
Slovenije v zgodnjih torkovih jutranjih urah vrnili domov.
Maša in telovska procesija v Scheyernu
V četrtek, 19. junija, na praznik sv.
Rešnjega telesa in krvi, so se slovenski verniki iz Augsburga in Ingolstadta podali v Scheyern in skupaj
z nemško župnijo obhajali slove-
Orgelski koncert v Kemptnu
Skupnost, ki se zbira v Kemptnu enkrat na mesec k slovenski maši, je
v nedeljo, 27. julija, doživela prijetno kulturno poslastico. Iz Slovenije
je prišla umetnica na orglah, mag.
Snežka Podpečan. Pri maši je spremljala ljudsko petje, po maši pa je
izvedla orgelski koncert. Z izpiljeno
natančnostjo je igrala dela J. S. Bacha, N. Bruhnsa in C. Francka. Poslušalci so jo na koncu nagradili z močnim aplavzom.
R. Kutin
sni praznik. Dvojezično slovesnost
je vodil opat Markus Martin Eller.
Poleg drugih sta somaševala Roman Kutin, župnik iz Augsburga, in
Marjan Bečan, upokojeni župnik iz
Münchna. Prišli so tudi gostje iz Slovenije. Pihalni kvintet iz Lukovice in
župan tega kraja so že večletni redni udeleženci telovske procesije v
Scheyernu. Po končanih obredih so
si mnogi temeljito privezali dušo in
se okrepčali v velikem šotoru na benediktinskem vrtu.
Maša v naravi
Maša v naravi je v nedeljo, 22. junija, povezala v številno oltarno skupnost vse, ki so prišli iz Münchna,
Augsburga, Ulma, Ravensburga in
Kemptna v romarski kraj Sielenbach
blizu Augsburga, znan po Marijini
cerkvi »Maria Birnbaum«. Slovesno
evharistično slavje je vodil msgr. Janez Pucelj. Pevci mešanega pevskega zbora iz Augsburga in Ulma so
izmenjaje z ljudskim petjem krep-
Pete litanije v cerkvi Maria Birnbaum
16
ko prispevali k lepoti bogoslužja.
Po maši se je telesno vsak lahko
okrepčal v gostišču poleg cerkve.
Prav posebej pa velja na tem mestu
omeniti popoldansko pobožnost. V
cerkvi Maria Birnbaum so po slovensko donele litanije Matere božje in
Marijine pesmi, kot da bi bili zbrani na Brezjah v Sloveniji. Marsikdo
je rekel: »Že dolgo nisem slišal teh
lepih Marijinih litanij, odpevov in
Marijinih pesmi. To je bilo res nekaj
za dušo.«
Župnik in predstavnica župnijske skupnosti sta se umetnici zahvalila za lep koncert
BERLIN
L
etošnje poletje je bolj podobno jeseni, a tudi v tem času se
je v Berlinu veliko dogajalo tako v cerkvi kot na drugih področjih.
Slovenska veleposlanica Marta Kos
Marko je 20. junija pripravila zelo
odmeven sprejem ob dnevu državnosti in deseti obletnici članstva Slovenije v EU. Potekal je v znamenju
Gorenjske: igral je ansambel Saše
Avsenika, vnuka legendarnega Slavka Avsenika, postregli so s kranjsko
klobaso, navdušili pa so tudi lectovi
srčki, ki jih še vedno izdelujejo v Radovljici, pa tudi drugod v Sloveniji.
Slovensko in evropsko himno je zapela odlična slovenska operna pevka Elvira Hasanagić, slavnostni govornik pa je bil Günther Verheugen,
evropski komisar za širitev v letu, ko
smo vstopili v EU. Vsi nastopajoči so
navdušili in nas ponovno spomnili
Ansambel Saša Avsenika in naša
veleposlanica Marta Kos Marko
na pravo slovensko zavest in ponos,
kar je veleposlanica zelo lepo poudarila v svojem govoru.
Seveda pa ne moremo mimo
osebnih praznovanj. Naš znani podNAŠA LUČ september 2014
ŽUPNIJE
Krst Mila Gabriela v Berlinu
magati, še posebej kot strokovnjak
sodobne telefonije.
Timo in Monika Ipavec sta prinesla h krstu sina Mila Gabriela. Bil
je nepozaben družinski praznik. Tudi
Timo je s svojo ženo zgradil hišo in
imajo lep dom.
Posebno lep dogodek je bil krst
Marlona, tretjega otroka Jolande
Muric Vogel in njenega moža Andréa. Marlon se je zelo veselil krsta
ESSEN
N
ajprej prosim za opravičilo,
ker v Naši luči za julij-avgust
ni bilo našega poročila. Poslal sem ga prepozno, ko je bil material že odposlan v tisk. To se je zgodilo prvič v 18 letih mojega dela med
rojaki – 10 let v Beneluksu in 8 let
v Nemčiji. Tokrat je bila vzrok moja
skrb, da bi se naš odlični gost, upokojeni nadškof msgr. Alojz Uran,
med nami dobro počutil.
Besedilo, ki je bilo takrat pripravljeno, objavljam v tej številki.
Ali sploh veste, kako nastajajo moja
poročila? Moj namen je vedno v tem,
da vas vse želim razveseliti, pozdraviti, pohvaliti … Ali mi to uspeva? Tole poročilo nastaja po zelo napornih
dnevih in nočeh. Za nami je priprava
in izvedba 55. binkoštnega srečanja,
pa romanja naših rojakov iz Belgije in
Nizozemske na binkoštni ponedeljek.
in je povabil tudi svoje prijatelje, s
katerimi gre v šolo in se bo z njimi
skupaj pripravljal na sveto obhajilo.
So prijetna družina in imajo veliko
dobrih prijateljev.
HANNOVER - ASEL
praznično slavili rojstna dneva Majde Ugrina in Lilijane Edel, ki sta
vse lepo pogostili. Tudi drugi prispevajo svoje specialitete in druženje je
res lepo! Izlet na vzhodno morje pa
je bil znova pravo odkritje.
M. M.
Tukajšnja skupnost je trdna, lepo
organizirana in mesečno srečanje
v Aslu je vedno prava poslastica za
nas vse. Župnik Dori se zahvaljuje
vsem, ki vsak po svojih močeh naredijo vse, da je vedno lepše in da radi
prihajajo skupaj k maši in druženju.
Tudi krajevna cerkev nam stoji ob
strani.
Bojan Simončič
jetnik Boštjan Lipaj je praznoval
štirideset let življenja. Boštjan lepo
nadaljuje delo svojega očeta Jožeta
in želimo mu, da bo enako storil tudi
njegov sin Damjan.
Štirideset let je dopolnil tudi dolgoletni član ŽPS Bojan Simončič.
Praznovanje je bilo na njegovem
domu, ki ga je ustvaril s svojo ženo
Stefi. Sin Nico je bil in je središče
njunega življenja! Bojan je zelo priljubljen, saj je vedno pripravljen po-
Naši nemški prijatelji pri slovenskih srečanjih
HAMBURG
Majda in Traudel praznujeta rojstni dan.
Najprej je bilo kar nekaj veselega dogajanja okrog mojega 70. rojstnega dneva - lepa presenečenja.
Izredno so me presenetili prijatelji iz
skupnosti Eschweiler. Izredno lepa,
domiselna čestitka s fotografijami in
podpisi, pa tudi osebnimi denarnimi darovi za samostan sester klaris v
Turnišču. Enako veselje so mi pripravili v Krefeldu, kjer je bilo pripravljeno preobilje peciva in drugih dobrot
za vse navzoče. Tisto nedeljo nas je
bilo kar precej več pri sveti maši. Po
njej je bilo v dvorani nepozabno prijetno praznovanje. Pri oznanilih po
maši sem rekel: Od mojega 70. rojstnega dneva bo zagotovo za vedno
ostal kakšen kvadratni meter fasade
na samostanu v Turnišču. V dvorani
pa sem še dodal: Ostal bo tudi lep
spomin, da se imamo radi.
Zelo prisrčno in domiselno praznovanje je bilo tudi v Hildnu. Tudi
tukaj sem doživel hvaležnost vseh
Prav tako je tudi v Hamburgu, kjer
slovenska skupnost zgledno drži
skupaj in pripravlja odlične pogoje
za maše in druženje ter nepozabne
ponedeljkove izlete. Tokrat smo zelo
navzočih. Bilo je zares prijateljsko
družinsko vzdušje. Velikodušno so
namesto daril župniku zbrali za obnovo samostana klaris v Turnišču
lepo vsoto.
Naj se tukaj zahvalim vsem, ki ste
pri mašah v mesecu majniku, pa tudi z nakazili prek banke ali v osebnih
darovih namesto drugih daril župniku - zbrali 3.000 € za samostan sester klaris. Vsoto so sestre z vso hva-
Naš kapitan Toni in njegova posadka na
izletu
ležnostjo sprejele ob mojem obisku
pri njih med mojim dopustom. (Če
bi pa še kdo želel biti pri tem udeležen – še vedno velja akcija. Saj sem
»še vedno« v mojem 70. letu …)
Binkoštno srečanje 2014
Nekaj superlativov moram letos
omeniti. Sveta maša je bila zares
lepa. Glavni mašnik in pridigar je
tokrat bil upokojeni nadškof – nad-
Binkoštno srečanje 2014 v Essnu
17
ŽUPNIJE
V dvorani sv. Gertrude
Tatjana in dr. Albin Doberšek sta prejela priznanje.
Slovenski cvet
vse priljubljen in drag gospod msgr.
Alojz Uran. Med pridigo nas je utrdil
v veri, da je Bog vedno z nami. Božji
čudeži se še vedno dogajajo. V Boga
naj neomajno zaupamo. Bog nas ljubi – vsakega in vedno.
Sveta maša je bila - kakor vedno
- zelo lepa, ob sodelovanju dragega
zbora Slovenski cvet, organistke Danice Ban in ljudskega petja. Zelo prisrčno nas je pozdravil prelat škofije
Essen dr. Dörnemann in nas povabil,
naj se pridružimo skupni molitvi papeža Frančiška, predsednika Izraela
Peresa in palestinskega predsednika
Abasa. Tudi on je od nas odšel k tej
molitvi v stolnico v Essnu.
Po maši in petih litanijah Matere
božje smo se preselili v dvorano pod
cerkvijo. Tukaj so nas pričakale zelo
lepo pogrnjene mize, v avli pa se je
kar »šibilo« od bogastva raznih sladkih dobrot, kavica pa je bogatila to
razkošje odličnih vonjav. Gostje so
si postregli po želji od te obilne ponudbe, kar so prinesle mnoge darežljive gospodinje kot prispevek za ta
večer. Na odru so že odmevale lepe
melodije ansambla »Zajc«. Prijetno
druženje v dvorani ni dovoljevalo
dolgočasenja.
Drugi superlativ je bila navzočnost slovenske veleposlanice v Berlinu gospe Marte Kos Marko. Že v
cerkvi je doživela lepoto našega bogoslužja – in z odra nam je spregovorila veliko vzpodbudnih besed kot
župniji in kot zavednim Slovencem.
Med mašo smo nabirko namenili
žrtvam katastrofalnih poplav v Srbiji
in Bosni. Prav tako bo v isti namen šel
morebitni dobiček naše prireditve.
(Na račun Škofijske karitas Novo mesto sem v ta namen nakazal 500 €.)
Omeniti želim še en »superlativ«.
Okrog 19.30 se je v prostoru, kjer
v dvorano prihajajo gostje, kjer se
deli pecivo, kava, pijače, od koder se
Nadškof Uran v Essnu na binkoštnem srečanju 2014
18
gre v sanitarne prostore, nenadoma
zrušil strop, 15 kv. metrov, in zgrmel
na tla. V tem prostoru se vedno kaj
dogaja, a v trenutku nesreče tukaj
ni bilo nikogar! Tako prav nihče ni
pretrpel kakšne poškodbe. Jaz to
pripisujem čudežu – in navzočnosti posebnega preprostega lesenega
križa, ki ga nosi g. nadškof Uran na
prsih. Ta križ prihaja iz Svete dežele
– z Gore blagrov. Narejen je iz 2400
let starega lesa – ki je »slišal« Gospodove blagre. Tudi gasilci, ki so prišli
po tem dogodku in policija so se
čudili, da se nikomur ni zgodilo nič
hudega. Prireditev smo brez težav
nadaljevali do ene ure po polnoči.
Med našo prireditvijo je našima
odličnima faranoma Tatjani in dr.
Albinu Doberšku gospa veleposlanica v imenu Urada za Slovence po
svetu podelila posebno priznanje
za zasluge za slovenske skupnosti
v NRW. Tudi ob tej priložnosti sta za
namene naše župnije prispevala zelo zajetno pomoč.
Želim se zahvaliti vsem dragim
ljudem od Wettra, Essna, Oberhausna, Krefelda, Hildna, Solingena in
drugih krajev za pomoč pri organizaciji te tako lepe prireditve. Prisrčna zahvala zboru Slovenski cvet in
vsem, ki ste pomagali in sodelovali.
Od vseh zlatih in požrtvovalnih ljudi
– tam ste jih videli in bili deležni njihove gostoljubnosti – naj omenim
vsaj gospo Štefko Pirc, ki že več let
uspešno koordinira tako lepo potekanje našega srečanja. Za mnoge reči neopazno in velikodušno poskrbi
tudi gospod Rudolf Zdovc.
Kot zanimivost, kakršne še nismo
in menda ne bomo pogosto brali,
omenjam, da je danes pri nas sam
gospod nadškof Uran za večerjo pripravil odlične špagete za štiri ljudi,
po večerji je tudi pomil vso posodo
v kuhinji. Prav lepo sva se imela od
četrtka, 5., do srede, 11. junija.
V mesecu septembru pa spet nadaljujemo z običajnimi mašami na
vseh podružnicah. Se vas že veselim.
V avgustu so slovenske maše vsako
nedeljo samo v Essnu. Nekaj nedelj
nadomeščam hrvaškega župnika g.
Stjepana Penića in mašujem za hrvaško govoreče prijatelje.
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Pa še en zanimiv dogodek
Na binkoštni ponedeljek je bilo v
tem delu Nemčije strašno neurje.
Veter je pihal z več kot 140 km na
uro. V mestu Essen je izruvalo in polomilo četrtino mogočnih dreves.
Seveda so bile zaradi tega zelo šte-
Nadškof Uran na obisku pri 90-letni ge. Pavli Wolfs
ŽUPNIJE
vilne prometne ovire na cestah in
železnici.
Ko sem 11. junija peljal na letališče v Düsseldorf upokojenega nadškofa Urana, nisem računal s tolikimi zastoji na vseh cestah. Vse je
kazalo, da bova na letališče prispela
prepozno. Zmolila sva rožni venec.
G. nadškof je rekel: »Izročiva se v
božje roke.« Ko bi že morala biti na
letališču, sva bila še 40 km daleč – v
počasni koloni v Essnu. V srcu se mi
je porodila »predrzna« molitev: »Gospod, samo ti lahko pomagaš. Pošlji
mi kakšno intervencijsko vozilo, da
naredi prosto pot med dvema ko-
lonama …« Čez kakšno minuto ali
dve sem opazil za nami modre luči.
Bil je osebni avto gasilcev. Jaz pa kar
lepo tesno za njim. Gospod nadškof
je bil skeptičen, ali je moje početje
pravilno. Jaz pa kar trmast. Sopotnik
v gasilskem avtu je izstopil in me
vprašal: »Kaj pa vi mislite?« Povedal
sem, da peljem nadškofa na letališče
za Benetke in da zamujava. Mož je
bil razumevajoč, do sedaj še nisem
dobil nobenega povabila na zagovor … Ker je bil let odložen za eno
uro, je g. Uran kljub najini enourni
zamudi prišel na letalo in v Benetke
… Ende gut, alles gut.
L. R.
Birmanec Leon (najvišji) s starši in bratom
Dorjan in Slovenska beseda
Galja recitira pesem Doma
iz Slovenije, p. Branko Cestnik. Pa tudi sosedom iz Mannheima se datum
na soboto, 28. junija, očitno ni izšel;
pogrešali smo jih namreč. Vseeno pa
se nas je zbralo tam okrog petdeset,
večinoma iz Frankfurta in Wiesbadna ter njegove okolice. Mašno daritev za domovino je vodil domači
župnik Martin Retelj, po maši pa je
sledilo himni še nekaj recitacij družine Klemenčič-Möhn, tako staršev
kakor obeh otrok. Slavje v cerkvi pa
smo sklenili z molitvijo za domovino in pesmijo Marija, pomagaj nam
sleherni čas. Sledilo pa je še nekaj ur
srečanja in pogovora pri jedeh z ža-
ra, kar je pripravila skupina iz Wiesbadna. A tudi skupina, ki že nekaj
let pripravlja pogostitev, se je zaradi bolezni nekoliko zmanjšala. Ob
vsem tem pa nam je bilo vreme, ki je
skoraj vsako leto pregovorno slabo,
prizanesljivo.
rem
Maša za domovino v Maria Einsiedel, recitacija pesmi Čez soline v slovenščini in nemščini
Telovo, Helena moli za bolne in trpeče v
Frankfurtu.
FRANKFURT
Maša narodov in jezikov ...
malu po praznovanju naše
župnijske obletnice je sledil
binkoštni praznik, ko je že vrsto let v frankfurtski cesarski stolnici
na predvečer praznika maša narodov in jezikov. To je maša, ki jo oblikujemo in pri njej sodelujemo člani
raznih narodnostnih in jezikovnih
skupin, predvsem iz Frankfurta. Somaševanje duhovnikov tujskih župnij in misij je vodil limburški pomožni škof dr. Thomas Löhr, med njimi
pa letos ni bilo slovenskega. V tistih
dneh se je odpravil v Vadsteno na
Švedskem k tamkajšnjemu binkoštnemu romanju in srečanju 'švedskih' Slovencev. V molitvi vernikov
pa se je vseeno slišala slovenska beseda po ustih Jožeta Plohla.
K
... telovo in ...
V znamenju slovenske prisotnosti v
Frankfurtu je bil tudi praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, ko se sicer ne
ravno v velikem številu udeležimo
maše in procesije. V molitvi vernikov
nam je tudi letos pripadla prošnja za
vse potrebe, in sicer za bolne in trpeče v tem mestu. V narodni noši jo je
podala Helena Žmavc.
... maša za domovino
In še tretja stvar je zaznamovala
mesec junij, naša vsakoletna maša
za domovino v Maria Einsiedel pri
Gernsheimu. Žal se nam letos ni izšlo kar nekaj napovedanih stvari.
Zaradi bolezni in drugih obveznosti
sta nam odpovedali prihod kar dve
pevski skupini, zadnji dan pa zaradi
močnega prehlada še gost duhovnik
Praznična maša na telovo pred frankfurtsko mestno hišo
Tako nas je bilo videti pred cerkvijo v Maria Einsiedel v letu 2014.
19
ŽUPNIJE
MÜNCHEN
T
elovo smo obhajali spet s
procesijo v centru Münchna.
Po sveti maši na Marijinem
trgu, ki jo je vodil münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx, je krenila desettisočglava množica vernikov v procesiji po mestu. Spremljale
so nas molitve, pesmi in lepo vreme.
Dobro prepoznavna je bila tudi slovenska skupina v narodnih nošah,
med njimi vsa družina Tršek, kar
nam je ta praznik še polepšalo.
slovenski dokumentarni film Aleksandrinke.
Režiser Metod Pevec je dve leti
zbiral dokumente v Sloveniji, Italiji,
Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih
državah Amerike. Uspel je posneti zadnje tri še žive aleksandrinke.
Film govori o množični emigraciji
žensk z Goriške, ki so se kot dojilje, služkinje, varuške in guvernante
zaposlovale pri bogatih evropskih
družinah, najpogosteje v Egiptu, da
bi z zaslužkom zagotovile preživetje
svojim domačim.
Pozorno smo prisluhnili razlagi ge. Jutte.
Filmski večer. V sodelovanju med
Slovensko katoliško župnijo in Bayerisch-Slowenischer Kreis nam je
gospod Marjan Kumer predvajal
Prvič v narodni noši na velikem dogodku
Farni izlet smo namenili spoznavanju zgodovine in kulturnega bogastva bavarske prestolnice. V soboto,
19. julija, smo si pod strokovnim
vodstvom gospe Jutte Kafka ogledali štiri cerkve v središču mesta.
Cerkev naše ljube Gospe ali Frauenkirche je sedež münchensko-freisinškega nadškofa in je zgrajena v
poznogotskem stilu. Zgodovinski
začetek sega v leto 1240, ko je knežja družina Wittelsbach dala zgraditi
prvo cerkev. Leta 1525 sta bila dokončana zvonika.
Cerkev sv. Mihaela je bila zgrajena
leta 1644. Upravljajo jo jezuiti. V cerkvi so shranjene relikvije mučencev
Kozme in Damijana iz Sirije iz 4. stoletja, ki sta zavetnika bolnikov.
Theatinerkirche ali cerkev sv. Kajetana je postavil bavarski knez Fer-
Slovenska skupina na telovski procesiji
Na popoldanskem pikniku smo izmenjali besede med seboj.
20
dinand l. 1663. Arhitekt Agostino
Barelli iz Bologne jo je zasnoval po
vzoru rimske cerkve S. Andrea della
Valle. Od leta 1954 jo upravlja dominikanski red.
Za cerkev Svetega Duha je leta
1250 vojvoda Otto II. postavil temeljni kamen na ozemlju bolnišnice, ki je bila ustanovljena leta 1208.
V tej cerkvi obhaja Slovenska župnija nedeljske svete maše. Vse cerkve
so bile v zadnji vojni močno poškodovane. Obnovitvena dela so trajala vse do leta 2002. Po triurnem
ogledu cerkvenih znamenitosti smo
v župnijskem domu zaključili farni
izlet s prijetnim piknikom.
Bennofest prireja nadškofija v Münchnu v čast mestnemu zavetniku sv.
Bennu na slikovitem trgu Odeonsplatz. 28. junija je pokazalo 52 različnih cerkvenih ustanov svoje obsežno
delovanje na verskem, socialnem in
družbenem področju in svoje zavzemanje za življenjske potrebe ljudi. Za
Slovensko župnijo je nastopila pevska skupina s harmonikarjem Oliverjem in folklorna skupina društva LIPA
z gorenjskimi plesi. Na stojnici smo
prikazali lepote Slovenije. Številnim
obiskovalcem smo ponudili nekaj
domačih kulinaričnih dobrot.
Gabrijela Gerber-Zupan
Krst. Zakonca Petra Hulicius-Mack in
Korbinian Mack sta prinesla h krstu
tri svoje hčerke: Laro, Majo in Johano. Milostni dogodek je bil močno
doživetje za vse. Mati je zapisala:
»Sveta Trojica – Trojica stvarjenja. V
družini smo deležni posebne milosti,
saj prihaja v najino sredino sam Bog
s svojo ustvarjalno močjo. Mož in
žena ustvarita skupaj z Bogom novo
življenje, ki je izvir Ljubezni, ljubezni
med možem in ženo ter božje ljubezni do vseh nas. Še posebej mati
občuti od samega začetka ljubezen
do bitja, ki raste pod njenim srcem.
Z vsakim gibom v materinem telesu,
s prvim jokom, s prvim nasmehom,
s prvimi koraki in celo s prvimi nagajivščinami raste ljubezen iz dneva v dan. In tako je samo po sebi
umevno, da se kot starši prej ali slej
vrnemo k viru te ljubezni, Bogu, ki
je sama Ljubezen: Pristopili smo k
oltarju, se zahvalili in s krstom Lare,
Maje in Johane pritegnili v njihovo
iz božje stvariteljske moči sprejeto
življenje še milost božjega otroštva.
Prejele so novo življenje v Kristusu.
Iz srca jim kličemo: dobrodošle kristjanke! Ob strani jim odslej stojita
tudi botri Ana in Urša, ki sta skupaj s
svojima družinama popestrili že nekaj dni prej naše družinsko življenje.
Gospodu Janezu prisrčna hvala za
lepo pripravljen obred.«
Petra Hulicius-Mack
INGOLSTADT
Verniki v Ingolstadtu pred mašo redno molijo rožni venec. To ni le dobra navada, ampak je potrebno gle-
Maja, Lara in Johana s starši, botrama in sorodniki po krstu
ŽUPNIJE
Gospod Drago rad vzame v roke svojo
harmoniko.
de na dnevna poročila o trpljenju po
vsem svetu.
Človek se ne ozira več na Boga.
Psalmist je zapisal: Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji. Zato je prav, da kristjan v molitvi kliče
in prosi za božjo pomoč.
Po mašnem slavju se verniki radi
ustavijo v dvorani ob 'tekočih zadevah'. Vedno pa se najde tudi razlog
za slovesnejši napitek.
Ob teh priložnostih g. Drago rad
vzame v roke svoj meh, da si skupno okrepimo srce z veselo pesmijo.
Marjan Bečan
Mlada družina Kranjčič v Ingolstadtu
STUTTGART
Katehumenka Špela Videtič
akramente uvajanja v krščanstvo je prejela
gospa Špela Videtič, roj. Beškovnik, ki se je
po dolgem času razmišljanja in molitve odločila, da želi prejeti sveti krst, sveto birmo in obhajilo,
da bo lahko v polnosti deležna vseh duhovnih in
zakramentalnih dejanj Cerkve. Odločiti se za Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev v tem času relativizma in liberalizma je hvalevredno dejanje, ki je tudi
dejanje pričevanja za Jezusa Kristusa. Gospe Špeli
so pri tem koraku pomagali njen mož in njena dva
odrasla sinova, ki so jo v tej odločitvi podpirali in jo
bodrili, naj vztraja na začeti poti. Slovesnost prejema zakramentov je potekala med nedeljsko sveto
mašo, da so lahko bili naši rojaki deležni pričevanjskega dogodka, da odločitev za Jezusa Kristusa prinese novost v življenje človeka. Kot tukajšnji dušni
pastir želim gospe Špeli in njeni družini, naj dobro
delo, ki ga je Bog v njej začel, tudi dopolni.
Z
Nova družina O’Kane v slovenski šoli
Že v začetku šolskega leta se nam je pri naših
sobotnih srečanjih v šoli in vrtcu pridružila nova
družina O’Kane, in sicer Valentina, ki je Slovenka,
in John, ki je Američan. Valentina in John sta dobila dva otroka, sina Liama in hčerko Aviano. Gospa
Valentina je doma iz Ljubljane, roj. 1976. leta, in
ima še dve sestri, Anamarijo in Lidijo, po poklicu
pa je magistra mednarodnih odnosov in je študirala v ZDA. Njen mož John pa je podpolkovnik v
ameriški vojski, rojen leta 1976 in magister političnih ved. Spoznala sta se v Ljubljani in se leta
2005 cerkveno poročila na Bledu. V Stuttgart so
prišli leta 2013 in bodo verjetno ostali pri nas še
dve leti. Drugače pa sta Valentina in John zavedna
katoličana in imata res lepo urejeno družino. Kadar le najdeta čas, se nam pridružita na sobotnih
Katehumenka Špela Videtič ob prejemu svetih zakramentov
Dr. Boštjan Zajec ob predstavitvi podjetja Hidria
Nova družina O'kane v sobotni šoli in verouku
srečanjih. Slovenska župnija se veseli vsakega novega člana in zato smo zelo veseli in ponosni na
družino O’Kane, ki je postala del nas.
Zlata poroka zakoncev Novak
V mesecu juniju sta praznovala zlati jubilej poroke
gospa Cilka in gospod Tone Novak. 50 let nazaj, ko
sta kot mlada zaljubljenca prišla v Nemčijo, sta pred
takratnim župnikom dr. Felcem in zbranim občestvom izrazila potrditev, da ljubita drug drugega in
da bosta ostala zvesta drug drugemu do konca življenja in to po petdesetih letih lahko z gotovostjo
potrdimo. Zato pa je dogodek zlate poroke bil tako
zelo lep, saj sta se na njega pripravljala zelo temeljito, a preprosto. Skupaj smo izdelali program in vse
potrebno za lep dogodek. Zelo lep obred v cerkvi in
potem tudi v dvorani, kjer je potekala pogostitev, je
pripravila njuna družina, hčerka in dva sinova skupaj
z njihovimi otroki, ki so dogodek zlate poroke obogatili z glasbenimi izvedbami in lepim sproščenim
vzdušjem. Zakonca Novak sta vse od svojega prihoda v Nemčijo redna in zvesta člana naše župnije, saj
sta bila in sta še aktivna na različnih področjih župnije. Naredila sta veliko dobrega za našo skupnost,
zato se jima iz srca zahvaljujem. Spoštovana zakonca
Novak, naj vama dobri Bog nakloni še veliko zdravih
in lepih let v vajinem zakonu. Bog vaju živi.
Zlata poroka zakoncev Novak
Predstavitev podjetja Hidria
V naši podružnici v Böblingenu je kulturno društvo KD Slovenija – Stuttgart skupaj s slovensko
župnijo pripravilo zelo poučno in zanimivo predstavitev podjetja Hidria, ki velja za zelo dobro
slovensko podjetje, zelo inovativno na različnih
področjih gospodarstva. Podjetje Hidria je navzoče v avtomobilski, zdravstveni, turistični, kmetijski
panogi in dosega vrhunske rezultate na teh področjih. Celotno predstavitev je vodil in predstavil
dr. Boštjan Zajec, ki v tem podjetju zaseda zelo
pomembno mesto in je skupaj s svojo družino že
nekaj let tukaj v Nemčiji. Gospod dr. Zajec nam
je vsem navzočim predstavil, s čim se podjetje
Hidria ukvarja, kje vse po svetu so njihove podružnice in kakšne so njihove ideje za prihodnost. Ta
predstavitev je bila zelo dobra, da se tudi mi Slovenci lahko poveselimo naših dobrih podjetij, na
katere smo lahko ponosni, saj je dobro slovensko
podjetje dober ataše naše Slovenije v svetu.
K Bogu je odšla po plačilo
V mesecu juniju je k Bogu odšla po plačilo gospa
Frančiška Tišler, dolgoletna gospodinja upokojenega gospoda župnika Cirila Turka in skrbnica Slovenskega doma. Pokojna Frančiška je bila rojena
leta 1932 pri Svetem Križu nad Belimi Vodami. Izhajala je delavske družine. Leta 1957 je prišla v Avstrijo, nato pa v Nemčijo, kjer je živela in delala vse
Pokojna Frančiška Tišler (druga z leve v zadnji vrsti)
21
ŽUPNIJE
do svoje smrti. V Nemčiji se je zaposlila v tovarni
Mercedes-Benz. Pri gospodu župniku Cirilu Turku
je začela delati leta 1974 in se je leta 1978 preselila
v Slovenski dom, kjer je skrbela za gospodinjstvo in
urejenost Slovenskega doma. Zelo rada je skrbela
za vrt in okolico doma in njena najljubše rože so
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
I N
Nepozabno romanje v Rim
lovenskim rojakom iz Švice in Vorarlberga
se je uresničilo dolgo načrtovano romanje
v večno mesto Rim. Skrbno pripravljeno in
nepozabno lepo potovanje od 6. do 11. junija sta
vodila župnik David Taljat in gospod Ralph Prausmüller. Udobna vožnja z modernim avtobusom
je ob pripovedovanju vodiča Ralpha, romarskem
petju in molitvah ter opazovanju izredno slikovite in zanimive švicarske in italijanske pokrajine
hitro minila.
Prvi dan smo obiskali katakombe svetega Sebastijana ob slavni apijski cesti. V baziliki nad
grobom mučenca smo darovali sveto mašo. Zatem smo sledili vodički po skrivnostnih rovih katakomb, kjer so pokopavali tudi prve kristjane.
Na poti proti morju smo si ogledali še baziliko
sv. Pavla zunaj obzidja, kjer je tudi njegov grob. V
obmorsko mesto Lido di Ostia ob ustju Tibere, ki
je danes priljubljeno letovišče Rimljanov, smo prispeli zgodaj popoldan. Nekaj romarjev se je ohladilo v Tirenskem morju, drugi smo se okrepčali in
odžejali v restavracijah ob dolgi peščeni plaži. Pozno popoldan smo se podali do izkopanin antične
Ostije, kjer je bilo nekoč pristanišče, ki je oskrbovalo prebivalce že takrat milijonskega mesta in
si ob zanimivi razlagi vodiča Ralpha lahko vse še
bolj živo predstavljali.
bile vrtnice, katerim je naklanjala posebno pozornost. Zelo rada se je družila z našimi ljudmi in je
zmeraj rada pomagala v kuhinji ob različnih slovesnostih. Leta 1994 sta se z gospodom župnikom
Cirilom Turkom preselila v Avstrijo. Vsako leto sta
se v jesenskih in zimskih dneh vračala v Stuttgart,
kjer so ju naši rojaki zelo lepo sprejeli, ker so skupaj
doživeli veliko lepih in prijetnih trenutkov. Spoštovana gospa Frančiška, mirno počivajte v slovenski
zemlji in dobri Bog naj vam bogato poplača za vse,
kar ste dobrega storili za slovensko župnijo in za
naše ljudi.
Aleš Kalamar
V O R A R L B E R G
S
Ni kaj, naš Ralph je velik človek
Slovenski rojaki v rimskem podzemlju
V zgodnjih jutranjih urah binkoštne nedelje
smo se podali do bazilike sv. Petra v Vatikan in
prisostvovali slovesni sveti maši, ki jo je daroval
papež Frančišek, kar nam bo ostalo v trajnem spominu. Po globoko doživeti maši smo bili na Trgu
sv. Petra deležni tudi nagovora in blagoslova, ki
ga je papež podelil romarjem z okna palače. Ker
vzpon na kupolo bazilike, od koder se nudi čudovit razgled po Vatikanu in po štirimilijonskem
Rimu ta dan ni bil mogoč, smo bili veseli povabila
Mateja Pavliča, tajnika kardinala Rodeta, ki nas je
popeljal na bližnjo teraso, od koder je posebno
lep razgled na Trg sv. Petra in del Rima. Pospremil
nas je tudi do častitljive ustanove Tevtonik iz časa
Karla Velikega. Preden smo se podali s podzemsko železnico nazaj do hotela, kjer nas je že čakala
odlična večerja, smo si še enkrat v miru ogledali
baziliko sv. Petra in molili ob grobovih svetih papežev Janeza Pavla II. in Janeza XXIII.
Na binkoštni ponedeljek smo se podali do bazilike Santa Maria Maggiore - ene od štirih papeških
bazilik. V neposredni bližini se nahaja tudi Centro
Aletti, v katerem deluje šola za umetnike in nastajajo svetovno znani mozaiki pod ustvarjalnim
vodstvom Prešernovega nagrajenca p. Marka Ivana Rupnika. P. Jožko Zajc nam je posvetil svoj čas
in nam osvetlil duhovnost, na kateri temelji Rupnikova umetnost. Pozno popoldne smo prispeli
v samostan Montecassino, zibelko benediktincev,
saj ga je ustanovil sv. Benedikt, zavetnik Evrope.
V samostanski kapeli je župnik David z nami in za
nas daroval sveto mašo. Dan smo zaključili v vinorodnem mestecu Frascati, kjer smo bili deležni
odlične tipične večerje te pokrajine. Ob dobrem
domačem vinu je zazvenela celo harmonika, ob
Med ruševinami antične Ostie
22
Tako smo hiteli v Lateran
Že malo utrujeni od ogledov
kateri je prikupna pevka poskrbela za še lepši
večer. Ko pa se je iz harmonike oglasila še znana
Avsenikova »Golica«, so nekateri rojaki takoj pokazali svoje navdušenje in se med mizami zavrteli.
Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo se zadnji dan romanja počasi pomikali od ene do druge
znamenitosti Rima in si najprej ogledali še zadnjo
od štirih papeških bazilik, svetega Janeza v Lateranu, ki je stolna cerkev rimskega škofa. Posebno
zanimiv je bil tudi obisk cerkve sv. Klemena, kjer so
v treh nivojih vidna različna obdobja. Globoko pod
zemljo so ostanki poganskega Rima. Nad njimi je
bila v pozni antiki zgrajena cerkev sv. Klemena,
kjer je grob sv. Cirila in cilj množice slovanskih romarjev. Današnja romarska bazilika je nad zemljo.
Povzpeli smo se še na obzidje Koloseja, nato pa si
ogledali Beneški trg, ki velja za središče mesta. Zanimiv je bil tudi ogled Pantheona, najboljše ohranjene stavbe rimske antike in templja najvišjih bogov.
Stopili smo še do trga Navona, ki velja za enega
najlepših in najživahnejših trgov Rima. Nam pa je
slaščičarna v stranski ulici nudila najboljši sladoled
v Rimu. Zaključno zahvalno sveto mašo s prošnjami
za srečno vrnitev smo imeli v jezuitski cerkvi Imena
Jezusovega. Globoko smo hvaležni odličnemu vodiču in organizatorju romanja, gospodu Ralphu, ki
nas je s svojimi razlagami vodil v osrčje krščanske
zgodovine. Prav tako velja zahvala župniku Davidu
za vsakodnevno duhovno spremstvo. Lepo je bilo spremljati romarje, ki govorijo materni jezik in nosijo v dušah vero v Kristusa, vero
naših dragih staršev. In na poti proti domu nas je
že spremljala tiha misel: prihodnje leto si želimo
ponovno skupaj romati ...
Danica Dyllong
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
Z
a obzorje se je skril še zadnji sončni žarek
in tedaj sta z delom končali. Svetlobo dneva je zamenjala petrolejka. Spravili sta se v
posteljo, kajti kmalu po sončnem zatonu je postala trda tema. Ruza je upihnila medlo utripajoč plamen steklene svetilke in v hipu sta zaspali. Naniki
so bile sanje naklonjene kot še nikoli. Ponesle so
jo v materino naročje.
Noč je bila kratka, prekratka za šestletno dekletce. V novo svitajoče jutro jo je prebudil tetíčin
glas: »Stani, Nanika, krava je že lačna!« Še vsa zaspana je hitro skočila iz postelje, si umila obraz in
odhitela proti hlevu.
Da je bila zemlja v Peščenem Vrhu res peščena,
se ne bi moglo reči.
Ruza je Naniki že kot majhni deklici pokazala
vse mejnike, ki označujejo njuno zemljo. Vedeti
mora, do kam seže domače posestvo. Navajala
jo je na to, da bo nekoč ona gospodarica. Nanika
je dobro poslušala vse nauke in jih vzorno upoštevala. Vse je kazalo, da prihodnost ne bo lahka.
Otroške igre ni bilo, živela je življenje odraslega
človeka. Njenega otroštva preprosto ni bilo več.
***
V tistem času, proti koncu devetnajstega stoletja,
so že krožile knjige tudi med podeželskimi ljudmi. Pozimi, ko je bilo časa največ, so ob večerih
nekatere družine posedle okoli mize in poslušale
tistega, ki je v družini najlepše bral. Petrolejka
sredi napetih ušes je ponosno gorela z največjim
plamenom. Ponekod so premogli pri hiši le eno
knjigo, morda dve. Zaradi tega so vsako zimo brali
isto vsebino, kar pa jih sploh ni motilo. Ob zakurjeni peči so zadovoljno posedli v krog in poslušali.
Branje je moralo biti vsaj malo poučno, tako da je
imelo svojo moralno vrednost. Vsebina knjig jih je
soočala z življenjskimi resnicami ljudi, ki so živeli
nekoč, pred njihovim časom. Družina je večkrat
na podoben način skupaj molila ali pela in tako so
se med njimi pletle močne čustvene vezi.
Po prestani zimi so pozabili na knjige in na zimsko brezdelje. Z vso vnemo so se posvetili zemlji,
ki je zahtevala skrbno obdelovanje. A zadovoljni
so bili le tisti, ki so delali na svojem. Svoja rodovitna polja so obdelovali z veliko ljubeznijo in z
željo po čim boljšem pridelku. Oprijemali so se
kmečke logike, saj jim je le ta pomagala preživeti. Opazovali so, kako naravnost iz zemlje raste
hrana zanje, saj so živeli le od tega. Gnojili so le s
hlevskim gnojem. Obdelovalna zemlja jim je bila
sveta in spoštovana. Najraje so se pogovarjali o letini, kakšna da bo, in seveda o vremenu, kar je bilo za poljedelstvo izredno pomembno. Z umnim
opazovanjem neba in vetra so bili za vremensko
napoved kar sami najboljši vedeževalci, zato so
zaupali sami sebi. Zmotili so se le redkokdaj. Ravnali so se tudi po jatah ptic, ki so s svojo višino
letenja po zraku povedale marsikaj o morebitnih
padavinah. Najbolj so to občutile lastovke, ki so se
pred dežjem spustile nizko k tlom zaradi mrčesa.
Pri osmih letih je Nanika pričela hoditi v šolo.
Tetíca ji je kupila tablico, na katero so v šoli pisali
s kamenčkom. Ko je zmanjkalo prostora, so napisano izbrisali in začeli znova. Največjo prizadevnost je zaslužil lepopis, ki se je pozneje odražal
na njihovi ugledni pisavi. Računali so le toliko, da
so znali prešteti kovance, če so jih slučajno imeli.
Petje je slonelo na poučni stari pesmi Stoji učilna
zidana, ki je učila otroke lepega vedenja do ptičjih gnezd in do živali nasploh. Nanika se je vsega
zlahka naučila. Šolo je vodil upravitelj, ki so mu
pravili gospod nadučitelj.
Med odraščanjem je Ruzina varovanka rada
brala knjige, zaradi česar je brskala po vseh kotičkih in jih vzradoščeno nosila domov. Ležale so
na nekaterih podstrešjih, zavržene in pozabljene.
Iz starih porumenelih listov je brala na glas s prav
posebnim zadoščenjem. Tetíca je vedno uživala ob
poslušanju. Ob veliki skrbi, da bo vso delo pravočasno opravljeno, sta pod slamnato streho složno
živeli, le da za Naniko nekoliko togo in dolgočasno.
***
Odrasla je v pametno in odgovorno dekle. Sredi
leta 1904 je dopolnila enaindvajset let in s tem
postala polnoletna. Imela je mladostne sanje, kot
jih ima vsak mlad človek, toda morala jih je že v
kali zatreti. Nikoli ni smela pozabiti dogovora ob
svojem prihodu. Če bi se le malo pregrešila, bi
morala od hiše, ponovnemu siromaštvu naproti.
Zanjo polnoletnost ni veljala. Po svoje bo smela
odločati šele po Ruzini smrti. Spoštovanje mišljenja odraslih je igralo v tistem času zelo veliko
vlogo. Mlajši so se učili od starejših in jih imeli za
svoje edine vzornike. Kar so rekli stari ljudje, to je
bilo sveto. Tako je moralo biti tudi v Ruzini hiši.
Podeželje se ni vključevalo v tokove časa. Ljudje
so se oprijemali starodavnih izročil, ki pa so bila v
veliki meri le plod ljudske domišljije. Tudi Nanikino ustaljeno življenje se ni spreminjalo. Skupaj s
tetico sta opravljali vsa ženska in moška dela pri
hiši. Kosili sta travo, žagali drva, mlatili žito, nosili
seno v krplah na hrbtu, po bregu navzgor in navzdol, pomagali sta kravi pri telitvi, belili hišo, čistili
dimnik, pekli sta kruh v krušni peči in še mnogo
drugih težkih del. V potu svojega obraza sta si
služili svoj vsakdanji kruh, tako kot je obljubil Jezus svojim učencem. Sami sta prenašali vso težo
svojega ravnanja. Njunega miru ni smel zmotiti
noben moški.
Življenje na Peščenem Vrhu je bilo za Naniko še
posebej trdo zaradi hribovitega terena. Udobje je
pripisovala le gospodi, ki na podeželju ne bi imela
kaj iskati. Ta dva sloja ljudi je ločevala miselnost,
ki so se je oboji oklepali že od nekdaj. Domačije
so stale na bregovih, zato so ljudje skoraj vsa dela opravljali z upognjenimi hrbti in s težko hojo
navkreber. Zaradi tega so bili prenekateri v svojih
srednjih letih že nekoliko sključeni, kar je bilo običajno za tiste kraje. Vsi so bili suhljate postave,
debelost je bila nekaj neznanega. V vsej okolici
ni bilo niti enega obilneža. Včasih je k hiši zašel
kak sestradan berač, ki je z vso svojo ponižnostjo
prosil vbogajme. Za košček kruha se je zahvalil s
solzami v očeh. Sicer pa klatežev ni bilo, saj je vsak
moral nekaj delati. Celo umsko ali telesno zaostali
so močno zaničevani služili pri kmetih.
Najbolj omalovaževan sloj prebivalstva so bili
hlapci in dekle. Mnogi so služili kot tarča posmeha
tistih, ki jim je šlo bolje. Še poročiti se med seboj
niso mogli, ker niso imeli kje živeti. Na račun zavestnega izkoriščanja večinskega revnega sloja ljudi
so premožnejši polnili svoje kašče in se bohotili
s kolesli, s katerimi so se prevažali po vsakdanjih
opravkih. Kolesl je vlekla enojna konjska vprega,
sedež na njej pa je grela le gospodarjeva zadnja
plat. Za poroko so izbirali le bogate neveste in se
družili le s sebi enakimi.
Ruza in Nanika nista spadali ne k prvim ne k
drugim. Bili sta bolj pri tistih spodaj, vendar na
svojem, kar je zelo veliko pomenilo. Dobrohotnost in nezahtevna natura sta pripomogli k njunemu ustaljenemu zadovoljstvu. Ženska tedanjega časa je sprejemala odrekanje.
Ob nenehni vpetosti v delo so sprostitev ponujali prazniki, ki so se razlikovali od ostalih dni.
Verovanje v Boga je bilo pomemben del življenja
vseh ljudi, ki so takrat tamkaj živeli. Nedelja je bila
Gospodov dan. Takrat so stopili v drug svet, v svet
faranov. Umiti in skrbno napravljeni so se oblekli
v mašne gvante. Tako oblečeni so čutili posebno
vrsto ugodja. Ugodje tedanjega časa in prostora.
Se nadaljuje
OGLASI
1409A2 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 20 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Zapotoški slapovi – Trenta, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
Otroci morajo v šoli napisati prosti spis z naslovom »Jaz sem direktor«. Vsi pišejo, le Janezek gleda okoli sebe. Učiteljica ga vpraša: »Janezek, kaj
pa je narobe, zakaj ne pišeš?«
Janezek: »Čakam na tajnico!«
☺
Dva črva se pogovarjata. Pa eden vpraša drugega:
»Zakaj si pa ti tako srečen danes?«
Pa odvrne drugi: »Tašča je odšla na ribolov.«
☺
Učenci razjezijo učitelja, zato jim ta reče: »Kdor
misli, da je neumen, naj vstane.«
Nekaj časa nihče ne vstane, potem pa se mali Janko le opogumi in vstane.
Učitelj ga vpraša: »Janko, a ti misliš, da si neumen?«
Janko odgovori: »Ne, gospod profesor, toda nerodno mi je, ker samo vi stojite!«
☺
»Zakaj ima naš Janezek pri matematiki enko?«
vpraša mama učiteljico.
»Zato,« odgovori učiteljica, »ker nižjih ocen nimamo!«
☺
Študent pošlje mami sporočilo: »Pripravi očeta.
Izpiti se niso posrečili!«
Mama mu odgovori: »Oče je pripravljen, pripravi
se še ti!«
☺
Starejši zakonski par se sprehaja po parku. Žena
razneženo reče: »Poglej, na tisti klopci si mi ukradel prvi poljub, se spomniš?«
Mož: »Ja, seveda se spomnim ... Zaradi te tatvine
sem še vedno v zaporu!«
☺
Janez gre na valentinovo mimo cvetličarne in
opazi napis 'povejte z rožami'. Vstopi v cvetličarno
in prosi za rdečo vrtnico.
Cvetličar: »Samo eno?«
Janez: »Da. Sem bolj redkobeseden človek!«
☺
Slikar reče lepotici: »Vi ste moj prvi model, v katerega sem se resnično zaljubil.«
»Ne verjamem vam! Koliko modelov ste pa že
imeli?«
»Štiri! Pepelnik, steklenico in dve pomaranči!«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1407
24

POGOVOR Z LJOBO JENČE Kultura utemeljuje

Transcription

Similar documents

POGOVOR Pri nas se govori slovensko

4 - Rafaelova družba

POGOVOR Šel sem kot Abraham v neznano

Naša luč - Družina

SVETA BIRMA - Župnija Sv. Anton

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU

December 2010 - Rafaelova družba

April 2012 - Rafaelova družba

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU oktober

Po svetem krstu otroci svetlobe JANUAR 2014 ŠTEV. 1

POGOVOR S CHRISTIANOM VERNIKOM

POGOVOR Z MIRELLO MERKŮ Seveda

Vaša vstopna vrata za nanotehnologijo v Srednji Evropi

Julij - avgust 2012

TURIZEM V SLOVENIJI Turizem sodi med pomembnejše

2014-6 - Salve

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU junij 2013

Avgust 2014.pdf

OZNANILA v PDF - NM

24. nedelja med letom Šentilj - Župnija Št. Ilj v Slovenskih goricah

Osnovne informacije, kontakti

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU april