16. Festival Slowind 2014 Soočenja s tišino

Transcription

16. Festival Slowind 2014
Soočenja s tišino
Glasba iz Japonske
Slovenska filharmonija
Slovenska kinoteka
11.–21. oktober 2014
• Toru Takemicu •
• Džodži Juasa • Alja Zore • Claude Debussy •
• Tošio Hosokava • Toši Ičijanagi • Robert Aitken • Tadeja Vulc •
• Maurice Ravel • Daj Fudžikura • John Cage • Uroš Rojko •
• Džo Kondo • Albert Roussel •
1
Spoštovano občinstvo,
verjetno smo si po Globokarjevem prodajanju vetra vsi zaželeli soočenja
s tišino. V njeno bližino nas bo letos popeljala subtilna glasba
z Daljnega vzhoda, iz Japonske, ki jo je za Festival Slowind 2014
izbral naš prijatelj flavtist, skladatelj in dirigent Robert Aitken.
Prav z njim smo v preteklosti pripravili dve celostni predstavitvi
velikih skladateljev, Edgarda Varèsa in Elliotta Carterja. Tokrat pa bo
osrednja skladateljska osebnost festivala veliki japonski avantgardist,
‘vrtnar časa’ Toru Takemicu, ki je v sodobni glasbi 20. stoletja pustil
neizbrisen pečat japonske kulture. Izpovedna moč njegove glasbene
pripovedi namreč seže tako do veščih poslušalcev sodobne glasbe, kakor
tudi do tistih, ki se bodo z njo srečali prvič. Z zvokom in s časom je
znal ravnati tako skrbno, da je navduševal tudi številne filmske režiserje;
zato je avtor glasbe skoraj stotih celovečernih filmov. Nekatere si bomo
v sklopu našega festivala lahko ogledali v Slovenski kinoteki in se tam
še podrobneje seznanili z vplivom njegovega dela na doživetje filmske
izkušnje.
Če je bilo pred leti spoznavanje Varèsovega pojmovanja zvoka kot
žive materije in Carterjevega visoko kompleksnega, a poetičnega
dojemanja časa za poslušalce velik zalogaj, bo tokrat lažje, saj bo
na letošnjem Festivalu Slowind čas tekel počasneje. Tako izvajalci
kot poslušalci bomo imeli pri večini skladb veliko več možnosti
zaznavanja, občutenja in refleksije krhkih, nežnih zvokov, ki nas
bodo vodili do roba tišine.
Glavnina 16. Festivala Slowind bo vsekakor koncertni del sporeda,
na katerem bodo nastopili izvrstni japonski umetniki na tradicionalnih
instrumentih, kot so šakuhači, šo in biva. Poleg glasbe Toruja Takemicuja
2
3
bodo skupaj s slovenskimi glasbeniki izvajali tudi dela posebnega
gosta letošnjega festivala, skladatelja Tošia Hosokave, ki je danes
izjemno cenjen in veliko izvajan skladatelj, v naših krajih pa premalo
znan. Predstavili ga bomo na portretnem koncertu, z njim se bomo
pogovarjali na njemu posvečenem predkoncertnem pogovoru, predaval
bo tudi na glasbeni delavnici. Na podoben način bomo lahko spoznali
tudi mladega japonskega skladatelja Daja Fudžikuro, ki bo ravno tako
gost našega festivala.
Seveda si nismo želeli Festivala Slowind 2014, na katerem bi
pogrešali novitete izpod peres slovenskih avtorjev. Prispevali jih
bodo Tadeja Vulc, mlada skladateljica Alja Zore ter letošnji jubilant
Uroš Rojko. V veliko veselje nam je, da bosta z nami letos prvič
sodelovala dva ugledna ansambla: Komorni godalni orkester Slovenske
filharmonije in Komorni zbor Ave pod dirigentskim vodstvom Jerice
Gregorc Bukovec. Solistične skladbe bodo izvajali flavtist Robert
Aitken, harfistka Naoko Jošino, harmonikar Klemen Leben, duo
Drumartica, trobentač Franc Kosem in mnogi drugi odlični glasbeniki.
Zato Vas, cenjeno občinstvo, vabimo v Slovensko filharmonijo in
Slovensko kinoteko, kjer nas ob obilici dobre glasbe čaka veliko lepega.
Matej Šarc
www.slowind.eu
16. Festival Slowind 2014
1. projekcija filma
sobota, 11. oktober 2014, ob 19.00
Ran (Kaos) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6
1. koncert
nedelja, 12. oktober 2014, ob 20.00
Valovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8
2. projekcija filma
ponedeljek, 13. oktober 2014, ob 21.30
Ženska s sipin / Woman in the Dunes
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
14
Mednarodna glasbena delavnica
torek, 14. oktober in petek, 17. oktober 2014
Soočenja s tišino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
2. koncert
torek, 14. oktober 2014, ob 20.00
Urok dežja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
3. koncert
In potem sem vedela, da je veter ...
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
24
3. projekcija filma
sreda, 15. oktober 2014, ob 19.00
Vzhajajoče sonce / Rising Sun . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
Abonmajska koncerta Orkestra Slovenske filharmonije
četrtek, 16. in petek, 17. oktober 2014, ob 19.30
Novembrski koraki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
4. koncert
Starodavni glasovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34
5. koncert
Češnjevi cvetovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40
4. projekcija filma
Dvojni samomor / Double Suicide . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
6. koncert
Proti morju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Skladatelji 16. Festivala Slowind 2014
Interpreti 16. Festivala Slowind 2014
4
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
55
67
5
1. projekcija filma
Slovenska kinoteka
Ran (Kaos)
Režija: Akira Kurosava
Glasba: Toru Takemicu
Igrajo: Tacuja Nakadaj, Akira Terao, Džinpači Nezu in Daisuke Rju
Po predstavi sledi odprta diskusija z naslovom Takemicu in film
in ogled dokumentarnega filma
Glasba za filme: Toru Takemicu
Režija: Charlotte Zwerin
6
7
1. koncert
predkoncertni pogovor z Robertom Aitkenom ob 19.00
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
Valovi
Toru Takemicu (1930–1996)
Waterways / Vodne poti (1978)
za klarinet, violino, violončelo, klavir,
dve harfi in dva vibrafona
Jurij Jenko – klarinet
Miran Kolbl – violina
Igor Mitrović – violončelo
Marjan Peternel – klavir
Nicoletta Sanzin – harfa
Anja Gaberc – harfa
Duo Drumartica
Jože Bogolin – vibrafon
Simon Klavžar – vibrafon
Dirigent: Robert Aitken
Toru Takemicu
Rain Tree / Drevo dežja (1981)
za dve marimbi in vibrafon
Duo Drumartica
Jože Bogolin – marimba
Simon Klavžar – marimba
Matevž Bajde – vibrafon
Toru Takemicu
Garden Rain / Vrtni dež (1974)
za dve skupini trobil
Franc Kosem – trobenta
Nejc Zahrastnik – trobenta
Metod Tomac – rog
Urban Turjak – pozavna
Uroš Vegelj – tuba
Jure Gradišnik – trobenta
Matej Rihter – trobenta
Mihael Šuler – pozavna
Uroš Polanc – pozavna
Urban Turjak – basovska pozavna
Robert Aitken (roj. 1939)
Lalitá (1992)
za flavto, tri violončela, dve harfi in
dva tolkalca
Slovenska premiera
Robert Aitken – flavta
Igor Mitrović – violončelo
Milan Hudnik – violončelo
Petra Gačnik Greblo – violončelo
Duo Drumartica
Jože Bogolin – tolkala
Simon Klavžar – tolkala
Toru Takemicu
Waves / Valovi (1976)
za solo klarinet, rog, dve pozavni
in veliki boben
Jurij Jenko – klarinet solo
Metod Tomac – rog
Mihael Šuler – pozavna
Uroš Polanc – pozavna
Jože Bogolin – veliki boben
Toru Takemicu
Bryce (1976)
za flavto, dve harfi in dva tolkalca
Duo Drumartica
odmor
8
9
Waterways / Vodne poti (1978)
za klarinet, violino, violončelo, klavir, dve
harfi in dva vibrafona
Da ni bil samo mojster zvoka pač pa tudi
besede, je Takemicu dokazal v številnih
esejih, v katerih je analiziral nekatera
svoja dela. Tako je v eseju z naslovom
Številke in sanje (Nombres et rêves) skozi
preprostost številk (...) poskusil razjasniti
kompleksnost sanj in razložiti svoj pogled
na razmerja med zvokom in besedo:
„Kompozicija predstavlja zame močno
interakcijo med glasbo in besedami. Da bi
za skladbo našel ustrezen naslov, nenehno
potujem med zvoki in besedami – tja in
nazaj. Moji naslovi se mogoče sprva zdijo
čudni, nekateri kritiki jih vidijo celo kot
pesniške kaprice. Vendar, ko se odločim
za naslov skladbe, ne želim samo orisati
glasbenega vzdušja, pač pa želim dati glasbi
smisel in nakazati njeno celotno obliko.”
Lahko bi šli še korak dlje in rekli,
da Takemicu s svojimi jedrnatimi,
a poetičnimi naslovi izzove poslušalca
k vnaprejšnji predstavi o njegovi glasbi.
Vendar pa, zaradi enigmatičnosti na eni
strani in nazornosti naslovov na drugi,
pušča poslušalcu odprta vsa vrata in ga ne
želi postaviti v vlogo ‘nadzornika’ povezav
med besednim in zvočnim sporočilom
določene skladbe.
O skladbi Vodne poti je Takemicu zapisal:
„Kot nakazuje že naslov, govori skladba
o rekah, ki sledijo svojim potem neodvisno
druga od druge, a se postopoma združujejo,
mešajo svoje tokove in oblikujejo enoten tok,
ki počasi doseže morje, ocean tonalnosti.”
Skladba je posvečena pianistu Petru
Serkinu, ki jo je skupaj z ansamblom
Taši prvič izvedel leta 1978 v Tokiu.
10
Toru Takemicu
Rain Tree / Drevo dežja (1981)
za dve marimbi in vibrafon
Drevo dežja spada v niz skladb z
deževno tematiko, med katere sodijo še
Prihajajoči dež (Rain Coming) za komorni
ansambel (1982), Skica deževnega drevesa
(Rain Tree Sketch) za klavir (1982), Vrtni
dež (Garden Rain) za trobilni ansambel
(1974) in Rain Spell (Urok dežja, 1980).
Ko je Takemicu pričel s komponiranjem te
skladbe, je bil pod močnim vplivom novele
Atama no ij Ame no Ki japonskega pisatelja,
Nobelovega nagrajenca Kenzabura Ōeja
(roj. 1935).
Uvodna stran partiture vsebuje sledeči
citat iz novele:
„Imenovalo se je ‘drevo dežja’; ker z
njegovega bujnega listja vse do naslednjega
popoldneva nenehno kapljajo dežne kaplje,
ki so se na njem nabrale med sinočnjim
deževjem. Njegovih sto tisoč listov –
podobnih prstom – shranjuje vlago, medtem
ko se druga drevesa prehitro osušijo.
Kako iznajdljivo drevo. Kajne?”
(Kenzaburō Ōe: Atama no ij Ame no Ki)
Toru Takemicu
Garden Rain / Vrtni dež (1974)
za dve skupini trobil
Hours are leaves of life.
And I am their gardener.
Each hour falls down slow.
Ure so listi življenja.
In jaz sem njihova vrtnarka.
Vsaka ura mineva počasi.
To je haiku enajstletnega avstralskega
dekleta Susan Morrison, ki je skladatelja
tako prevzela, da ni postala le navdih za
skladbo Vrtni dež, pač pa tudi za začetek
kompozicijskega ciklusa na izvenglasbeno
temo, imenovanega Vodna pokrajina
(Waterscape). Skladba je sestavljena iz
dveh stavkov za dva nekoliko različno
instrumentirana trobilna ansambla. Prvi
stavek – za dve trobenti, rog, pozavno in
tubo – je izrazito počasen in vsebuje vrsto
dolgih, tihih ter zelo počasi menjajočih se
akordov izjemno širokega razpona. Dolžine
akordov so relativne in večinoma odvisne
od pljučne kapacitete izvajalcev. Tovrstno
lebdenje akordov izven običajnih časovnih
okvirov daje občutek brezčasnosti in je
navidez podobno igranju na šo, pri katerem
je izvajalski slog tudi neločljivo povezan z
dihanjem.
Statičnost dolgih akordov je v resnici
prisotna tudi v odlomkih (zlasti) drugega
stavka (tokrat za dve trobenti in tri
pozavne). Ti so ob branju partiture videti
zgoščeni in polni kompleksne poliritmije v
iregularno razdeljenih dobah. Kljub temu
lahko rečemo, da je tudi na teh mestih
rezultat ritmične kompleksnosti združitev v
določeno homogenost, ki ustvari podoben
občutek statičnosti, brezčasja in breztežnosti,
kot smo ga izkusili na začetku skladbe.
Lalitá (1992)
za flavto, tri violončela, dve harfi in dva
tolkalca
Cikel skladb s skupnim podnaslovom
Sence (Shadows) izvira iz Aitkenovega
dolgega potovanja na Daljni vzhod leta
1970. Neposredno srečanje s starodavno
azijsko glasbeno umetnostjo je nanj naredilo
globok vtis: „Ko sem se vrnil, se mi je po glavi
podilo toliko glasbenih idej, da sem se jih odločil
zapisati, čeprav v tem času komponiranje
‘etnično’ navdahnjene glasbe nikakor ni bilo v
skladu z mojimi umetniškimi principi. Takrat
se mi je namreč zdelo, da bi moral Kanadčan
komponirati ‘kanadsko’ glasbo, karkoli naj bi
že to pomenilo, ne pa nekaj, kar bi posnemalo
druge kulture. Vendar sem se v sebi znebil teh
senc in se odločil napisati štiri skladbe. Vsem
je skupen navdih različnih krajev, ki sem jih
obiskal.”
Med sorodne skladbe iz cikla Sence
spadajo Nekuia: Shadows I (1971) za veliki
orkester, Nira: Shadows III (1973–1988) za
solo violino, flavto, oboo, violo, kontrabas,
klavir in čembalo, My Song: Shadows IV
(1994) za dve flavti in kvartet poljubnih
instrumentov ter Koncert za flavto in godalni
orkester: Shadows V (1999).
Skladbi Shadows II in Shadows III
vsebujeta visoko sofisticirano ritmično
in melodično tradicijo glasbe indijske
podceline. Ritmične vzorce indijske glasbe
poimenujemo z besedo tala, melodične
pa raga. Obema so lastne razpoznavne
značilnosti, ki jih pogosto povezujemo z
različnimi božanstvi, kraji, letnimi časi,
deli dneva ali čustvi. Melodični vzorci in
melodije zgodnjejutranje rage z naslovom
Lalitá se navezujejo na slavospev v čast
istoimenskemu božanstvu:
Lalitá, očarljiva v svoji nedolžnosti, je
svetla kot zlato.
Medtem ko drži lutnjo, sede kukavica na
njeno dlan v lotosu.
Sedi pod drevesom želja, njene prsi so
neokrašene, tisočkrat želene.
Lalitá, mlada in svetle polti, ovenčana s
sedemlistnimi cvetovi.
Njene dolge oči so kot lotosovi cvetni listi.
Vzdihujoča, prevzeta od usode, še vedno,
ob zori, oblečena za srečanje z ljubimcem.
Čatuarimšak' hata-Raga-Nirupanam
Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac
11
Skladatelj je želel z delom Lalitá ustvariti
„zelo intenzivno skladbo, s kar največjo
napetostjo od začetka do konca”. Flavta večino
časa izvaja turbulentne efekte, podobno
tudi drugi instrumenti. Med občasnimi
sproščujočimi premori lažje zaznamo
indijsko lestvico, na kateri je kompozicija
zgrajena. Raga Lalitá se pojavi v svoji bolj
očitni obliki samo zato, da pripelje gibanje
do mirnega zaključka.
Toru Takemicu
Waves / Valovi (1976)
za solo klarinet, rog, dve pozavni
in veliki boben
Skladba Valovi je napisana za solistični
klarinet ob spremljavi roga, dveh pozavn
in velikega bobna. Podobno kot v skladbi
Razdalja za oboo in šo, Takemicu tudi pri
Valovih v partituro vključuje prostorsko
dimenzijo postavitve instrumentov:
oba pozavnista sta postavljena na odru
skrajno levo oziroma desno, ostali so
razporejeni med njima. Solistični klarinet
ima v skladbi vlogo prednašanja občutij
in kreiranja glasbene pripovedi. Njegov
glasbeni jezik je razkošen. Razpiranje
iz tišine prihajajočega tona v bodisi
manjši, poseben ali pa kompleksen in
mogočen multifonik, nenadni sforzandi,
hitri prehodi v najtišjo dinamiko, tremoli,
frullati, vibrato različnih hitrosti, leni
dolgi četrttonski glissandi, ki prehajajo
v Takemicujev često uporabljan
bisbigliando (hitro izmenjavanje dveh
enako visokih tonov različnih barv), so
elementi glasbene govorice za pihala,
ki jih je Takemicu zelo dobro poznal
in jih pogosto uporabljal v skladbah,
posvečenih izjemnim interpretom nove
glasbe. Trobilni instrumenti prispevajo
h klarinetovi meditaciji harmonsko
12
podlago, včasih tudi zvočno kuliso,
medtem ko je veliki boben tvorec zvoka
morja, globine in s pomočjo drgnjenja
bobnove membrane tudi komaj slišnega
šumenja valov, ki nas vrne nazaj v tišino.
Posebnost te skladbe je tudi avtorjev
izraz naklonjenosti do kulturne
identitete solista, ki mu je skladba
posvečena. To je namreč ameriški
klarinetist Richard Stolzman, zato je
v skladbi moč slutiti obrise jazzovske
zvočnosti. Za razliko od drugih
Takemicujevih skladb, ki uporabljajo
razširjene tehnike izvajanja sodobne
glasbe (Razdalja, Evkalipti I in II,
Air, Voice ...), vsebujejo Valovi sledove
zvočnega sveta Duka Ellingtona,
mojstra, pri katerem si je nekoč
mladi Takemicu želel študirati
instrumentacijo.
sta nato celo popoldne preživela skupaj ob
origamiju in žoganju na vrtu. Toru me je
vprašal, kaj pomeni ime mojega sina, toda
nisem mu znal odgovoriti. Naslednjega
dne je sam našel razlago in mi povedal, da
Bryce pomeni ‘središče občutja’. Dodal je:
‘Napisal bom skladbo’.”
Bryce je bil premierno izveden leta
1976 v Torontu. Temelji na odnosih
med tremi osnovnimi toni B, C in E
(ki predstavljajo večino črk imena Bryce)
ter osmimi četrttoni, ki so po višini blizu
osnovnim trem. Skladba slika podobo
vode, ki se počasi in mirno dviguje ter
pada – kot rahlo valovanje.
Toru Takemicu
Bryce (1976)
za flavto, dve harfi in dva tolkalca
Takemicu je bil vedno cenjen in
dobrodošel gost koncertne serije
New Music Concerts v Torontu (v
kateri je doslej dvakrat nastopil tudi
Slowind). Sredi sedemdesetih let
prejšnjega stoletja je umetniški vodja
Robert Aitken pri njem naročil novo
komorno delo. Tako je nastala skladba
Bryce, posvečena Bryceu Engelmanu,
sinu kanadskega tolkalca, skladatelja in
dirigenta Robina Engelmana (tudi člana
ansambla New Music Concerts).
O njenem nastanku je Robin Engelman
zapisal: „Julija 1971 je Toru spoznal
mojega sina Brycea, ki je bil takrat star
sedem let. Zgodilo se je prvič, da se je
moj sin komu priklonil in prvič, da mu
je nek tujec ponudil roko. Toru in Bryce
13
2. projekcija filma
Slovenska kinoteka
Ženska s sipin
Woman in the Dunes
Režija: Harakiri Kobajaši
Igrajo: Eidži Okada, Kjoko Kišida, Hiroko Ito
14
15
16. FESTIVAL SLOWIND 2014
MEDNARODNA GLASBENA DELAVNICA
URNIK
Soočenja s tišino
Torek, 14. oktober 2014
Univerza v Ljubljani, Filozofska
fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana,
“Modra soba” (5. nadstropje)
Petek, 17. oktober 2014
Trubarjeva hiša literature,
Stritarjeva 7
Ljubljana
10.20 Pozdravni nagovor
(prof. dr. Gregor Pompe, predstojnik
Oddelka za muzikologijo Filozofske
fakultete v Ljubljani) 11.30–13.00 3. sklop: Tošio Hosokava:
Glasba je prostor,
v katerem se srečajo note in tišina
(v angleščini)
za glasbenike, skladatelje, muzikologe, študente glasbe in muzikologije
ter ljubitelje glasbe
Predavatelja:
Daj Fudžikura
Tošio Hosokava
Ljubljana, torek, 14. oktober in petek, 17. oktober 2014
Delavnico bosta vodila predavatelja skladatelja, ki bosta osvetlila tendence v
novejši japonski glasbi, ter mladi muzikologi, ki bodo v svojih prispevkih skušali
vstopiti v zvočni svet Toruja Takemicuja, osrednje osebnosti letošnjega Festivala
Slowind. Prisrčno vabljeni k spoznavanju japonske glasbe in misli.
Vabljeni na predavanja, predstavitve in diskusije, osredotočene na teoretsko,
estetsko in zgodovinsko plat japonske glasbe ter z njo povezanih tem.
Posebej bodo izpostavljene nekatere skladbe, ki bodo v živo zazvenele tudi
na koncertih festivala.
Kotizacije ni.
Organizacija delavnice:
Larisa Vrhunc, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
v sodelovanju s Slovenskim muzikološkim društvom in s podporo Festivala Slowind.
16
10.30–12.00
1. sklop:
Daj Fudžikura:
V moji domišljiji ni stvari,
ki je nimam rad
Premor za kosilo
13.30–16.00 2. sklop: Glasba Toruja Takemicuja,
vodeno poslušanje z mladimi
muzikologi
Informacije:
Larisa Vrhunc
E-naslov:
[email protected]
Telefon:
01 241 1435 (Larisa Vrhunc) ali
01 241 1440 (Oddelek za muzikologijo)
Poštni naslov:
Filozofska fakulteta
Oddelek za muzikologijo
Aškerčeva 2
1000 Ljubljana
17
2. koncert
predkoncertni pogovor s Tadejo Vulc in Dajem Fudžikuro ob 19.00
Urok dežja
Alja Zore (roj. 1992)
Kaliaihzis (2014)
za pihalni kvintet
Svetovna premiera
Slowind
Aleš Kacjan – altovska flavta
Matej Šarc – angleški rog
Metod Tomac – rog
Paolo Calligaris – fagot
Eclipse / Mrk (1966)
za bivo in šakuhači
Džunko Handa – biva
Tadaši Tadžima – šakuhači
Tadeja Vulc (roj. 1978)
Pajčevine časa (2014)
za pihalni kvintet
Svetovna premiera
Daj Fudžikura (roj. 1977)
Wind Skein / Vetrovna jata (2013)
za oboo, klarinet, altovski saksofon,
basovski klarinet in fagot
Matej Šarc – oboa
Dejan Prešiček – altovski saksofon
Dimitrij Lederer – basovski klarinet
Toru Takemicu
Rain Spell / Urok dežja (1982)
za flavto (altovsko flavto), klarinet, harfo,
klavir in vibrafon
Robert Aitken – flavta, altovska flavta
Franci Krevh – vibrafon
Slowind
Aleš Kacjan – flavta
Metod Tomac – rog
odmor
John Cage (1912–1992)
Ryoanji / Rjoan-dži (1984)
za bambusovo piščal, tolkala in zvočni
posnetek
Robert Aitken – bambusova piščal
Aleš Kacjan – tolkala
19
Kaliaihzis (2014)
za pihalni kvintet
Če se v samo gibanje skladbe in
strukturiranje glasbenega materiala vedno
do neke mere vriše gibanje mišljenja
v ozadju, je skladba Kaliaihzis nastala
v premišljevanju o redu kot nekem
primarnem, izvornem načinu bivanja.
Vprašanje vzpostavitve reda je v jedru
glasbenega ustvarjanja in ustvarjanja
nasploh, saj gre vedno za določeno
konsolidacijo primarnega kaosa možnega
v bolj ali manj določeno obliko. Vendar
pa se izvorni red velikokrat skuša
nadomestiti s sistemom, s skupkom pravil
skladanja, bodisi družbeno ali individualno
ustvarjenih. Tako sam proces ustvarjanja
sploh ni več zaznavanje možnih potekov
in gibanj, ampak izpolnjevanje vnaprej
začrtanih pravil. V ozadju skladbe
Kaliaihzis je vprašanje, kako mimo tega,
ne s kakršnokoli odprto improvizacijsko
formo izvajanja, ampak s samim procesom
ustvarjanja, kako vzpostaviti red in smisel,
kako konsolidirati kaos skozi temeljno
občutje reda in radosti, ki gibanje zvoka
ureja od znotraj in šele skozi to lahko
dostopa tudi do kaosa in ga ne samo na
videz zamrzne, ampak dejansko presvetli
in uredi.
Alja Zore
Eclipse / Mrk (1966)
za bivo in šakuhači
Kar nekaj časa je Takemicu videl v
vsakršnem poskusu komponiranja tako
imenovane ‘vzhodnjaške’ glasbe zgolj
izpostavljanje eksotike Daljnega vzhoda
zahodnemu občinstvu. Navdušen nad
glasbo zahodnega sveta, je Takemicu glasbi
svoje domovine dolgo obračal hrbet, saj si
ni predstavljal, da bi jo zahodna publika
lahko sprejemala na podoben način kot
svojo glasbeno umetnost. Poleg tega pa
zaradi zgodovinskih bremen lastnega
naroda s svojimi kompozicijami nikakor
ni želel vzbujati spominov na tragične
dogodke iz II. svetovne vojne.
Takšnih zadržkov se je otresel ob pomoči
ameriškega avantgardnega skladatelja,
filozofa in glasbenega teoretika Johna
Cagea (1912–1992), ki je v ‘zahodno’
avantgardno glasbo vključil tudi fenomene,
značilne za glasbo Daljnega vzhoda.
Mednje sodijo: koncept pluralistične,
večplastne, prostorske glasbe, pojmovanje
tišine kot plenuma in ne kot vakuuma ter
nenazadnje prednost individualne zvočne
barve posameznega zvočnega dogodka
pred sintaktičnim odnosom med več
glasbenimi dogodki, kar je tradicionalno
determiniralo diskurz zahodne glasbe. Za
realizacijo takšnih glasbenih pojavov je
Takemicu izbral dva zelo različna japonska
tradicionalna instrumenta: bivo, brenkalo
s svilenimi strunami, podobno lutnji, in
šakuhači, flavto, narejeno iz bambusa. Za
prvega je značilna sposobnost izvajanja
dramatičnih intonacijskih zvočnih
modulacij, za drugega pa velika raznolikost
v artikuliranju in niansiranju trajajočega
tona. S kombiniranjem lastnosti obeh
instrumentov skladba omogoči natančno
dojemanje ‘glasbene površine’, še zlasti
ker vedno znova (z odmerki tišine)
pušča dovolj prostora med posameznimi
zvočnimi dogodki, da lažje zaznamo
bogastvo njihovih nians.
Skladba Mrk (Eclipse) je zapisana brez
točno določenih ritmičnih vrednosti in
tonskih višin. Part bive je pisan v obliki
tabulature (označenih prijemov različnih
zvočnih pojavov na instrumentu) s
posebnimi simboli za zapis intonančnih
sprememb ter različnih vrst atak, izvajalec
na šakuhačiju pa sledi linijam in krivuljam,
ki v odnosu na časovno os določajo
relativno gibanje tonske višine. Notni
zapis torej pušča precej izvajalske svobode,
tudi v časovnem smislu. Dolžine tišin
med zvočnimi dogodki niso določene.
V bivinem partu najdemo dodatne,
večpomenske sugestije v obliki verzov
Rabindranatha Tagoreja (1861–1941),
Takemicu pa emocionalne sugestije izraža
tudi z izgledom notnega zapisa: del skladbe
je namreč natisnjen kot negativ – bele note
na črnem papirju. Vizualni mrk spremlja
kontraste zvočnih barv, ki tvorijo bistvo
skladbe.
Prva izvajalca skladbe Mrk sta bila
izjemna Kinši Curuta in Kacuja Jokohama.
Naj kot anekdoto dodam še, da je bil nad
to skladbo glasbeni direktor Newyorških
filharmonikov Leonard Bernstein tako
navdušen, da je še istega leta naročil
noviteto za bivo, šakuhači in simfonični
orkester. Nastalo je delo Novembrske
sledi, s katerim so filharmoniki proslavili
125-letnico svojega obstoja, mi pa jo bomo
lahko pojutrišnjem slišali na abonmajskem
koncertu Orkestra Slovenske filharmonije.
Pajčevine časa (2014)
za pihalni kvintet
Vedno znova odstranjujemo pajčevine …
Odstranjujemo pajčevine in prah, ki
nam kazijo današnji prostor in čas. Želimo
si namreč sedanjosti, ki je jasna in čista.
Hkrati želimo ohranjati tudi prijetne
spomine na preteklost ...
Te spomine nosimo v sebi in tudi čeznje
se pletejo pajčevine ... Razpreda jih čas in
ne moremo jih počistiti. Mar zato spomini
počasi bledijo?
Pajčevine s časom postajajo vse gostejše
in močnejše ...
PAJČEVINE, čeprav ste prečudovita
kreacija narave, vas NOČEM nositi v sebi!
S poki vas poskušam pretrgati in tudi, če
mi ne uspe, me tolaži dejstvo, da se kljub
vaši trdnosti še vedno vidi skozi!
Skladbo posvečam odličnim članom
pihalnega kvinteta Slowind.
Tadeja Vulc
John Cage (1912–1992)
Ryoanji / Rjoan-dži (1984)
za bambusovo piščal, tolkala in zvočni
posnetek
Leta 1962 je John Cage v Kyotu obiskal
budistični tempelj in v njem majhen
skalnato-peščen vrt z imenom
Rjoan-dži (Ryoan-ji, v prevodu
Mirni zmaj). Vrt sestavlja petnajst večjih
kamnov nepravilnih oblik, postavljenih
v skrbno pograbljen pesek v trideset metrov
dolgem pravokotniku. Razporejeni so
v pet skupin; v vsaki skupini je različno
število kamnov: pet, dva, trije, dva in
spet trije. Posebna draž vrta je v tem,
da je mogoče hkrati videti samo štirinajst
kamnov, ne glede na to, s katerega mesta
in pod katerim kotom gledamo na vrt.
Vseh petnajst kamnov naj bi bilo mogoče
videti le, ko opazovalec doseže duhovno
razsvetljenje skozi zen meditacijo.
Cagea je vrt Rjoan-dži močno prevzel.
Tako je leta 1983 pričel z ustvarjanjem
risb z naslovom Where R=Ryoanji. Pri
tem se je posluževal petnajstih različnih
manjših kamnov in delal njihove obrise.
21
Likovno ustvarjanje je bilo podlaga za
cikel petih skladb za različne solistične
instrumente: najprej oboo, nato še za glas,
flavto, kontrabas in pozavno. Solističnemu
instrumentu, ki predstavlja kamne, je
vsakič dodal še part dveh tolkal oziroma
orkestrski part in posnetek. Vsak solo
sestavlja osem delov (devet v verziji
za glas). Vsak od delov je napisan na
dveh straneh, od katerih vsaka vsebuje
dva pravokotna sistema. V vsakega od
pravokotnikov je Cage narisal obrise
petnajstih kamnov. Solist mora narisane
vijuge izvajati kot glissande znotraj
določenega tonskega obsega. Na določenih
mestih se obrisi različnih kamnov
prekrijejo. Zato je skladatelj predvidel
vnaprej pripravljen posnetek solističnega
instrumenta, tako da nastanejo dui, trii itd.
Tolkalni part sestavljata dva nedoločena
zvoka, nekovinski in kovinski, ki ju je
potrebno izvajati v unisonu.
Metrum tolkalnega parta je sestavljen
iz 12, 13, 14 ali 15 udarcev in predstavlja
skrbno pograbljen pesek.
Verzijo skladbe Rjoan-dži za bambusovo
piščal je John Cage posvetil nocojšnjemu
izvajalcu Robertu Aitkenu, ki si je zanjo
sam izdelal instrument iz havajskega
bambusa.
22
Wind Skein / Vetrovna jata (2013)
za oboo, klarinet, altovski saksofon,
basovski klarinet in fagot
Toru Takemicu
Rain Spell / Urok dežja (1982)
za flavto (altovsko flavto), klarinet, harfo,
klavir in vibrafon
Navdih za nastanek skladbe je bila mala
jata ptic selivk, ki letijo v simetrični obliki
črke V. Ptice v jati instinktivno vedo,
katera izmed njih bo vodja, nagonsko tudi
ciklično menjajo mesta v jati: enkrat so
spredaj, drugič zadaj, da si napor letenja
enakomerno porazdelijo.
Ta fenomen sem uporabil v skladbi za
pihalni kvintet. Predstavljam si glasbenike,
kako ‘letijo’ v obliki črke V, kot ena sama
velika ptica. Neprestano spreminjajo
celotno obliko, a so hkrati ves čas skupaj –
z rahlimi, komaj zaznavnimi teksturnimi
spremembami znotraj skupine.
Vetrovna jata ima (zaenkrat) dva stavka,
ki ju lahko brez premora izvajamo v
poljubnem vrstnem redu. V enem od
stavkov prevzame solistično vlogo saksofon,
ostali instrumenti pa ga podpirajo
z uporabo multifonikov – kot da so močan
vetrovni tok, ki veje iz saksofonistovih
melodij.
V eseju Na robu glasbe je Takemicu
nakazal nekaj povezav med naravo in
tistim, kar v glasbenem smislu biva
v naravi. Ker je bila v njem misel na naravo
vedno prisotna, je japonski skladatelj
v svojo glasbo prenesel elemente zasanjane
pokrajine: drevo, zvezde, ocean, vrtove,
mavrico.
Sámo glasbeno dogajanje se v njegovih
delih odvija na poseben način. Zanimiva je
avtorjeva razlaga skladb s tematiko vrtov:
„Japonski vrtovi tipa kaiyu (promenadni
vrtovi) so izredno lepi, premišljeni do
najmanjših podrobnosti, najmanjših delcev.
In vendar v njih ne prevladajo podrobnosti,
pač pa harmonija celote. Vsak delec, čeprav
anonimen, odseva celoto, torej svet in vesolje.
Glasba je podobna vrtu: blešči se, kadar nanjo
sije sonce in potemni, ko sonce izgine.
Dež spreminja barve in ko zapiha veter,
se spremeni oblika. To je glasba, ki jo iščem.”
Svoboda oblike je predvsem značilna
za ciklus skladb, ki jih Takemicu imenuje
Vodna pokrajina. „Znane so nam samo
začasne oblike vodnih stanj: dež, jezero,
reka, slap, morje. Tokovi tvorijo oceane.
Na podoben način je glasba tista, ki poglablja
naše življenje skozi vedno spreminjajočo se
pozornost.”
Kot si lahko predstavljamo, je skladbo
Urok dežja navdahnil dež. Temelji na
principu različnih, nenehnih sprememb,
ki se izlijejo v morje tonalitete – tako kot
pri kroženju vode v naravi.
Daj Fudžikura
23
3. koncert
In potem sem vedela,
da je veter ...
Noč flavt
Voice / Glas (1971)
za flavto
Liza Hawlina Prešiček – flavta
Toru Takemicu
Masque / Maska (1959/61)
za dve flavti
Continu (1959)
Incidental I (1959)
Incidental II (1960)
Toru Takemicu
Intinerant / Potujoči (1989)
V spomin na Isamuja Nogučija
za flavto
Toru Takemicu
And then I knew 'twas Wind... / In potem
sem vedela, da je veter ... (1992)
za flavto, violo in harfo
Matej Zupan – flavta
Jasumiči Ivaki – viola
Tošio Hosokava (roj. 1955)
Kuroda-buši (2004)
za altovsko flavto
Calling / Klic (2011)
za fagot
Džo Kondo (roj. 1947)
High Song / Visoka pesem (1987)
za sopransko flavto v G in šakuhači
Džodži Juasa (roj. 1929)
Interpenetration / Vzajemno oplajanje
(1966)
za dve flavti
Liza Hawlina Prešiček – flavta
Matej Zupan – flavta
Toši Ičijanagi (roj. 1933)
Still Time IV / Tihi čas IV (1988)
V spomin na Toruja Takemicuja
za flavto
Toru Takemicu
Air (1995)
za flavto
25
V intervjuju z Alanom Blythom je leta
1973 Takemicu govoril o svoji naraščajoči
fascinaciji nad komponiranjem za določene
izvajalce. V časopisu The Times je Blyth
zapisal: „Takemicu ne upošteva samo
tehničnih in izraznih možnosti instrumenta,
pač pa tudi individualne lastnosti in osebnost
izvajalca, priložnost, ob kateri bo skladba
izvedena ter tudi pogoje za izvedbo. Na tak
način se poskuša odmakniti od abstraktne
glasbe.”
Čudovit primer tovrstnega pristopa
je repertoar skladb za flavto, ki jih je
Takemicu napisal za švicarskega flavtista
in velikega interpreta sodobne glasbe,
Aurèla Nicoleta. Takemicujeva glasba
za zahodno prečno flavto vsebuje širok
spekter mikrotonalnih in barvnih odtenkov,
značilnih za tradicionalno izvajanje na
šakuhačiju (tradicionalni japonski flavti
iz bambusa), obenem pa tudi razširjene
tehnike igranja evropske avantgardne
glasbe, ki vsebuje perkusivne nastavke
tonov, večzvočja in petje skozi instrument.
Voice / Glas (1971)
za flavto
Skladba Glas (1971) ima svoj izvor v
verzu iz zbirke poezije japonskega pesnika
in slikarja, surrealista Šuza Takigučija
(1903–1979) z naslovom Ročno izdelani
pregovori. Iz japonščine prevedeni verz:
„Kdo gre tam? Govori, prosojnost, kdorkoli
že si!” razkriva svoj shakespearjanski izvor.
Nicolet je skladbo izvedel leta 1971 na
festivalu na Havajih. Ta festival je bil za
skladatelja posebnega pomena, saj se je
prav tam leta 1964 spoprijateljil z Johnom
Cageom.
26
Toru Takemicu
Masque / Maska (1959/61)
za dve flavti
Čeprav samouk iz daljne Japonske,
se je Takemicu že v času aktivnega
sodelovanja v interdisciplinarni skupini
različnih umetnikov z imenom Jikken Kobo
(Eksperimentalna delavnica), ki je delovala
na Japonskem v začetku petdesetih let,
zavedal pomena druge dunajske šole za
razvoj sodobne glasbe. Masque za dve flavti
je cikel treh krajših stavkov, kjer Takemicu
združuje ‘zahodnjaško’ pojmovanje glasbe
(z jasnim vodenjem glasov, kontrapunktom,
točno določenim ritmom in melodičnoharmonsko strukturo) in ‘vzhodnjaške’
glasbene elemente pojmovanja časa:
„Skladba biva v notranjem svetu časa, ki
ga ni mogoče zagrabiti z ‘zahodnjaškim’
pojmovanjem metruma.” (Takemicu). Zato
mora biti, podobno kot Requiem (1957),
izvajana v tako imenovanem ‘one-by-one’
ritmu. Ta zagonetna angleška fraza, ki si
jo je izmislil Takemicu sam, pomeni, da
izvajalec zelo počasen pulz razdeli v zelo
počasne triole. Takšna razdelitev učinkuje
kot spodjedanje vsakršnega občutka za
pulzacijo in vzbudi občutek suspenza zvoka
na popolni čistini.
V Maski Takemicu uporablja tudi
japonsko tradicionalno izvajalsko
prakso: kar nekaj tonov se konča s
kratkimi četrttonskimi glissandi, za
katere je Takemicu izdelal poseben način
notacije: noti dolge vrednosti je dodal
vezano vrednost predložka iste, vendar
neharmonično izpisane tonske višine
z dodano puščico, ki nakazuje smer
portamenta.
Skladba je nastala za glasbeni festival
Karuizava. Skladateljevo spremno besedilo
jo povezuje z masko, ki jo uporabljajo
igralci japonskega tradicionalnega
gledališča no za ponazarjanje ženskega
obraza. Masko predstavlja navidezno
zahodna, serialna forma v duhu druge
dunajske šole, za njo pa se skriva bistvo z
Daljnega vzhoda.
Toru Takemicu
And then I knew 'twas Wind... / In potem
sem vedela, da je veter ... (1992)
za flavto, violo in harfo
Pričujoči trio je darilo naročnika Akira
Obija flavtistu Aurèlu Nicoletu, ki ga je
tudi krstil leta 1992 v Mitu na Japonskem.
Naslov skladbe je vzet iz pesmi Emily
Dickinson:
Like Rain it sounded till it curved
And then I knew 'twas Wind...
Kot dež je zvenelo, dokler ni zavilo
In potem sem vedela, da je veter ...
Toru Takemicu
Intinerant / Potujoči (1989)
V spomin na Isamuja Nogučija
za flavto
Skladba za flavto solo z naslovom
Potujoči spada v sklop kratkih skladb in
literarnih člankov, v katerih se je avtor
poklonil umetnikom, ki jih je občudoval.
Posvečena je spominu na japonskoameriškega kiparja, oblikovalca in
krajinskega arhitekta, Isamuja Nogučija
(1904–1988). O njem je Takemicu
zapisal:
„Noguči je popotnik. Moje srečanje z njim
in izkušnja doživljanja njegovih del sta
končala mojo udobno eksistenco in me
postavila na pot proti svetu neznanega.”
Skladbo je premierno izvedla flavtistka
Paula Robinson v New Yorku leta 1989.
Kuroda-buši (2004)
za altovsko flavto
Kuroda-buši je japonska ljudska pesem
za svečane priložnosti, skladba za solistično
altovsko flavto z istim naslovom pa je bila
napisana za Roberta Aitkena ob njegovem
65. rojstnem dnevu. Prvič je bila izvedena
na koncertu ob njegovi upokojitvi, ki so ga
pripravili študentje flavte Visoke šole za
glasbo v Freiburgu, kjer je Aitken predaval
16 let.
Calling / Klic (2011)
za fagot
Naslov skladbe mi vzbudi živo predstavo
o tem, kako nekdo v davni preteklosti na
vrhu hriba igra na pihalni instrument in
pošilja signale ali opozorilne znake v vas
na drugi strani doline. Ne vem, zakaj
imam v mislih prav to prispodobo.
Skladbo sta skupaj naročila fagotist
27
Ajako Kuroki iz orkestra Tokyo
Opera City in fagotistka Rebekah
Heller, članica ansambla International
Contemporary Ensemble (ICE) iz New
Yorka. Nastala je pred mojim Koncertom
za fagot, ki sem ga kasneje skomponiral
za Pascala Galloisa in za moj portretni
orkestrski koncert v tokijski Suntory
Hall. Klic je bil zame lepa priložnost, da
sem spoznal tehnične in izrazne možnosti
fagota, preden sem se lotil koncerta.
Daj Fudžikura
High Song / Visoka pesem (1987)
za sopransko flavto v G in šakuhači
Takemicu je v zgodnjem obdobju
komponiranja glasbe za film pogosto
finančno pomagal mladim glasbenikom.
Eden od njih je bil tudi Džo Kondo,
dasiravno se je njegov kompozicijski
slog zelo razlikoval od Takemicujevega.
Kondov način komponiranja je namreč
samosvoj, minimalističen, z velikim
številom oktav in ponavljanj. S svojo
brezkompromisno držo si je kot
skladatelj pridobil ugled in uspeh.
Visoko pesem za nenavadno vrsto
sopranske prečne flavte uglašene v
G in šakuhači je Džo Kondo napisal
po naročilu japonskega izvajalca na
šakuhačiju Jošikazuja Ivamote. Prvič
je bilo delo izvedeno v Dartingtonu na
tamkajšnji Mednarodni poletni šoli leta
1987. Izvajalca sta bila francoski flavtist
Pierre-Yves Artaud in že omenjeni
Jošikazu Ivamota.
28
Interpenetration / Vzajemno oplajanje
(1966)
za dve flavti
Still Time IV / Tihi čas IV (1988)
V spomin na Toruja Takemicuja
za flavto
Skladba Vzajemno oplajanje je sestavljena
iz dveh delov. V prvem igrata flavti v
nihajočih in nenehno spreminjajočih
se tempih, z vedno znova predpisanimi
accelerandi in ritardandi. Glasba torej nima
vzpostavljene hitrosti, zato tudi vertikalna
nadpostavitev glasov ni precizirana.
Z drugimi besedami: izvajalcema ni
potrebno igrati skupaj, to niti ni mogoče.
Kljub temu pa je vsak vstop posebej
označen in predstavlja neke vrste poskus
posnemanja tradicije mihakarai (japonsko:
čakanje na pravi trenutek), ki jo najdemo
v japonskem tradicionalnem gledališču no.
Predpisanih je pet različnih tempov:
vse od skrajno hitrega do skrajno
počasnega, vmes pa se hitrost predpisano
spreminja. Tonske višine so vnaprej serialno
določene, vendar je rezultat skupnih zvokov
zaradi nenehnih manipulacij s tempom
vedno znova stvar naključja.
Drugi stavek vsebuje oznake v prostem
tempu, non-vibrato, vstopi in zdrži tako
dolgo, kot je le mogoče, na določenih mestih
zahteva komponist tudi močne atake
s pomočjo zraka in brez jezika, kar je
značilno za japonsko no flavto.
Skupni imenovalec obeh skladb bi lahko
bila kar ‘nestrukturirana struktura’, ali pa
obratno – ‘strukturirana ne-struktura’.
Interpenetracija (sooplajanje, medsebojno
prepletanje, vzajemno oblikovanje) je
koncept zen budizma, kjer sta dva subjekta
združena v eno, a sta hkrati neodvisna
drug od drugega in se v medsebojni
komunikaciji vzajemno navdihujeta.
Toši Ičijanagi in Džodži Juasa sta bila
Takemicujeva tesna prijatelja. Njihove
družine so vrsto let celo živele v isti
zgradbi. Ičijanagi je bil odličen pianist,
z 21-imi leti je odšel v New York, kjer je
pridobival znanje in glasbene izkušnje
v družbi znanih umetnikov, Čieko Hara,
Beveridgea Webstra in Johna Cagea.
Leta 1961 se je vrnil na Japonsko in
odločilno vplival na umetniško rast
Toruja Takemicuja. Delo Tihi čas
IV je nastalo po Takemicujevi smrti
in bilo prvič izvedeno na njegovem
spominskem koncertu leta 1996
v Jokohami.
Čeprav precej kratka, skladba Tihi čas
IV nazorno predstavlja Ičijanagijev slog,
za katerega so značilni: omejena uporaba
razširjenih tehnik igranja flavte, dobro
nadzorovana raba tonskega materiala in
kontrasti nenadnih virtuoznih pasaž.
Toru Takemicu
Air (1995)
za flavto
Takemicujeva poslednja skladba, Air
(1995), je bila darilo Aurèlu Nicoletu
za 70. rojstni dan. Japonski flavtist
Jasukazu Uemura jo je slavljencu prvič
zaigral 28. januarja 1996 v Oberwilu
(Švica), manj kot mesec dni pred
skladateljevo smrtjo.
„Smrt je neizogibna za vse. V žalosti,
ki me obhaja, ne vidim praznine, pač pa
modro nebo. Čutim prostrano kraljestvo
neumirajoče smrti. Nikakor ne smemo
pustiti žalosti, da ugasne naša življenja.”
Robert Aitken
29
3. projekcija filma
sreda, 15. oktober 2014, ob 19.00
Slovenska kinoteka
Vzhajajoče sonce
Rising Sun
Režija: Philip Kaufman
Igrajo: Sean Connery, Wesley Snipes, Harvey Keitel
31
Abonmajska koncerta Orkestra Slovenske filharmonije
četrtek, 16. in petek, 17. oktober 2014, ob 19.30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Novembrski koraki
Ernest Chausson (1855–1899)
Viviane – Uvertura, op. 5 (1882)
za orkester
November Steps / Novembrski koraki (1967)
za bivo, šakuhači in orkester
Claude Debussy (1862–1918)
La mer / Morje (1903–1905)
za orkester
Maurice Ravel (1875–1937)
Valses nobles et sentimentales / Plemeniti in sentimentalni valčki (1912)
za orkester
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: Frédéric Chaslin
Koncerta Orkestra Slovenske filharmonije nista vključena v ceno abonmaja. 33
4. koncert
predkoncertni pogovor z Tošiom Hosokavo ob 19.00
Starodavni glasovi
Gesine (2009)
za harfo
Naoko Jošino – harfa
Tošio Hosokava
Cloudscapes – Moon Night / Oblačne
pokrajine – Mesečina (1998)
za šo in harmoniko
Majumi Mijata – šo
Klemen Leben – harmonika
Tošio Hosokava
Arc – Song / Lok – Pesem (1999)
za oboo in harfo
Tošio Hosokava
Fragmente III (1989)
za pihalni kvintet
Tošio Hosokava
Utsurohi (1986)
za šo in harfo
Tošio Hosokava
Lied (2010)
za flavto in klavir
Tošio Hosokava
Ancient Voices / Starodavni glasovi (2013)
za pihalni kvintet
Slowind
Aleš Kacjan – flavta, altovska flavta
Matej Šarc – oboa, angleški rog
Metod Tomac – rog
Slowind
Metod Tomac – rog
odmor
34
35
Gesine (2009)
za harfo
Gesine za harfo solo je naročilo
Mednarodnega glasbenega tekmovanja
ARD 2009 v Münchnu za obvezno
skladbo v drugi etapi tekmovanja.
Premierno so jo izvedli 4. septembra 2009.
Tošio Hosokava
Cloudscapes – Moon Night / Oblačne
pokrajine – Mesečina (1998)
za šo in harmoniko
Harmonika izvira iz orientalskega šo,
najstarejšega glasbenega instrumenta na
svetu. V zahodni glasbi 19. stoletja so ga
pričeli uporabljati takrat, ko je bila nanj
dograjena klaviatura. Novi instrument z
enakim principom produkcije zvoka kot šo
se je imenoval harmonika.
Odločil sem se, da v skladbi sežem
v začetke teh dveh instrumentov, v čas
njunega prvega srečanja, in spremenim
v glasbo tisti trenutek, ko prvič oba
instrumenta zazvenita skupaj. V skladbi
poslušajmo obrise zvokov, ki jih proizvaja
dih in ki izginevajo v tišino, kot da bi
jih opazovali pod mikroskopom. Oba,
šo in harmonika, spadata v isto družino
instrumentov, imata isti princip proizvajanja
zvoka, njuni zvoki pa se nenehno
spreminjajo, podobno kot se spreminjajo
oblaki, ki se počasi premikajo po nebu ob
luninem siju.
Ta dva instrumenta, ki skupaj tketa
podvojene kozmične sile, se medsebojno
rahlo razlikujeta, čeprav imata zelo
podobno tonsko barvo. Drug drugemu
se ne upirata, medsebojno si ne
nasprotujeta, pač pa se privlačita in drug
drugega objemata, se drug drugemu
36
diskretno približujeta, podobno kot
svetloba in senca ali moški in ženska.
Oba instrumenta v nedogled, brez konca
ponavljata svoje spremembe.
Tošio Hosokava
Tošio Hosokava
Arc – Song / Lok – Pesem (1999)
za oboo in harfo
Podobno kot v drugih mojih skladbah
lahko tudi v tej na vsako posamezno
noto gledamo kot na poteg orientalskega
čopiča. Takšne poteze se rodijo iz
praznega prostora (tišine) in se vračajo v
prazen prostor (tišino). Vsaka od črt se
oblikuje v lok. Predstavljam si, da tisti,
ki poje, dejansko z lokom seže iz sveta,
v katerem živimo, v nek drug svet. Ta
‘drugi svet’ je budistični ‘drugi breg’, ki
ga v času svojega bivanja na tem svetu
ne vidimo. To je svet tišine, kaosa pred
našim rojstvom in kaosa, v katerega
bomo odšli po smrti. Morda je glasba
poskus povezave kraja, v katerem živimo,
s tistim drugim krajem, ki ga običajno ne
moremo videti.
Skladbo je naročila harfistka Notburga
Puskas, krstno izvedbo je doživela
na Državni visoki šoli za glasbo v
Trossingenu, prva izvajalca sta bila
oboist Diethelm Jonas in harfistka Rurie
Jamahata.
Tošio Hosokava
Tošio Hosokava
Fragmente III / Fragmenti III (1989)
za pihalni kvintet
Tošio Hosokava
Utsurohi (1986)
za šo in harfo
Serijo skladb z naslovom Fragmenti III so
navdihnile besede nemškega romantičnega
pesnika Novalisa (s pravim imenom baron
Georg Friedrich Philipp Freiherr von
Hardenberg (1772–1801):
V tej skladbi šo simbolizira nebesno sfero,
harfa pa človeka, ki poskuša ujeti luč z
neba. Med izvedbo skladbe se izvajalka na
instrumentu šo premika v polkrogu okoli
harfistke. Polkrog lahko razumemo kot
minevanje časa – od zore do mraka enega
dne ali pa od pomladi do zime enega leta.
„Tistega, kar vidimo, se dotika tisto, česar
ne vidimo. Tistega, kar slišimo, se dotika
ono, česar ne slišimo. Torej se mora naših
misli dotikati nekaj, česar si ne moremo
predstavljati.”
V skladu s filozofijo Vzhoda je vesolje
nastalo iz enega osnovnega zvoka, znanega
kot 'om' (aum), podobnega enozložni
mantri. Zvok, ki ga je moč slišati skozi celo
skladbo Fragmenti III, je moje pojmovanje
‘mantre’, razlegajoče se iz samega središča
vesolja, ki nas obdaja. Naslov Fragmenti ima
namen posredovati idejo posameznega delca,
izvzetega iz neprekinjenega zvoka.
Skladbo Fragmenti III je naročil leta 1989
nastali japonski pihalni kvintet Woods.
Premierno je bila izvedena istega leta v
Operni hiši v Kairu.
Tošio Hosokava
Vsakemu delu sugeriram njegov pomen:
1. del: Jutro, Vzpon ali Harmonija
2. del: Razhajanje ali Disonanca
3. del: Poldan ali Sovpadanje
4. del: Ponovno, Razhajanje ali Disonanca
(obrnjen 2. del)
5. del: Večer ali Sestop
‘Zibelka zvoka’, ki jo prikliče šo, rodi
melodično strukturo harfe, ki kasneje imitira
njegove zvoke in jih prenese na svoje strune.
Od šo se harfa tudi navzame časovnega
strukturiranja in to je njena edinstvena
značilnost v tej skladbi: je človek – ritmična
struktura, ki vibrira in se čisto počasi
premika. Stalni, ponavljajoči se zvočni
vzorec je oblikovan večplastno, ravno tako,
kot so ritmi sfer in ritem človeškega dihanja
razslojeni v samem človeku.
Glasba želi izraziti chiaroscuro zvoka,
minevanje glasbenega časa in rahle, komaj
zaznavne spremembe zvočnih barv. Je glasba
kot metafora in mit, polna kozmologije.
Kompozicija je moj notranji odziv
na Utsurohi (japonsko: izginevanje ali
minljivost) – skulpturo kiparke
Aiko Mijavaki (1929–2014), narejeno
iz krhkih linij upognjene jeklene žice,
ki ponazarja gibanje.
Tošio Hosokava
37
Tošio Hosokava
Lied (2010)
za flavto in klavir
Tošio Hosokava
Ancient Voices / Starodavni glasovi (2013)
za pihalni kvintet
Na Japonskem imamo tradicijo različnih
flavt, kot na primer rjuteki iz starodavne
dvorne gagaku glasbe, pihala no in piščal
šakuhači iz bambusa. Različne oblike te
tradicije so nedvomno vplivale na mojo
glasbo za flavto. Šum (iz)diha, ki ga pri teh
instrumentih slišimo in ki zveni ravno tako
kot veter v naravi, je bil vse do 19. stoletja
v zahodni glasbi za flavto prepovedan.
Nasprotno pa je bilo v japonski tradiciji
ravno to nekaj zaželenega, nekaj, kar nam
pomaga doseči bolj naraven dih.
Takšno pojmovanje dihanja poskušam
ohraniti v vseh svojih skladbah za flavto,
tudi v Lied za flavto in klavir. To je ‘pesem
brez besed’, prototip oblike mojih pesmi,
ki jih poje flavta, podaljšek človeškega
glasu. Klavir predstavlja univerzum,
ki se širi v ozadju pesmi.
Skladba Starodavni glasovi je nastala
po naročilu ansambla Wien-Berlin,
s podporo Salzburškega festivala in
Berlinskih filharmonikov ob ansamblovi
30-letnici. Med komponiranjem skladbe je
avtor izvedel za smrt flavtista Wolfganga
Schulza, ki ga je imel za srce ansambla,
zato je delo posvetil spominu na tega
izjemnega glasbenika.
„Moja glasba vedno kaže svoje
praznično – ritualno bistvo. Človekovo dušo
lahko pomiri, prav tako pa lahko nevidne
predele srca napolni z življenjem. S svojo
glasbo nočem vplivati na človeško inteligenco,
veliko večji vpliv ima na človeško telo in na
‘či’. ‘Či’ je vir življenjske energije, ki poganja
človeka in naravo. Melodična linija vsake
note poteka v obliki vijug, značilnih za pisave
Daljnega vzhoda. Takšne linije se kot rastline
prepletejo in tvorijo univerzum jina in
janga (svetlobe in teme, moškega in ženskega
principa, visokega in nizkega, močnega in
šibkega). Tako nastane ritualna glasba.”
Tošio Hosokava
Tošio Hosokava
38
39
5. koncert
Češnjevi cvetovi
Paths / Poti (1994)
V spomin na Witolda Lutosławskega
za trobento
Toru Takemicu
Tri Vokalize iz cikla Wind Horse /
Vetrovni konj (1961–1966)
za ženski, moški in mešani zbor
Komorni zbor Ave
Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec
Galaxy / Galaksija (1983)
za šo
Toru Takemicu
Handmade Proverbs / Ročno izdelani
pregovori (1987)
(Štiri popularne pesmi)
za šest moških pevcev
Your Eyes / Tvoje oči
Three bonzes / Trije menihi
Cinderella's Misfortune / Pepelkina nesreča
A Farewell gift / Darilo ob slovesu
Aljaž Bastič, Robert Kotar,
Marko Gregorc, Jaka Mihelač,
Primož Dekleva, Franc Tušek
To the Genesis / H genezi (1988)
za šo
Uroš Rojko (roj. 1954)
Več luči (2014)
za mešani zbor
Svetovna premiera
Komorni zbor Ave
odmor
Toru Takemicu
Sakura / Češnjevi cvetovi (1979–1992)
za mešani zbor
Komorni zbor Ave
Džion Šoudža iz zgodbe
o Heike-Hikigatari
ljudska glasba za bivo
Toru Takemicu
Mienai Kodomo / Nevideni otrok
(1979–1992)
za mešani zbor
Komorni zbor Ave
Curono Sugomori / Žerjavovo gnezdo
ljudska glasba za šakuhači
Toru Takemicu
Sayonara / Zbogom (1979–1992)
za mešani zbor
Komorni zbor Ave
40
41
Paths / Poti (1994)
V spomin na Witolda Lutosławskega
za trobento
Toru Takemicu
Tri Vokalize iz cikla Wind Horse
(1961–1966)
za ženski, moški in mešani zbor
Toru Takemicu
Handmade Proverbs / Ročno izdelani pregovori (1987)
(Štiri popularne pesmi)
za šest moških pevcev
Solistična skladba Poti je zadnja
iz vrste glasbenih epitafov, ki jih je
Takemicu ustvaril za svoje umrle prijatelje.
Posvečena je spominu na spoštovanega in
cenjenega poljskega skladatelja Witolda
Lutosławskega, ki je umrl leta 1994.
Čeprav trobente večinoma ne povezujemo
z žalno glasbo, lahko ravno v tej skladbi
ugotovimo, kako primeren instrument
zanjo je. Seveda je trobenta v prvi vrsti
instrument za svečanosti, zmage in borbo.
Prav zavedajoč se teh lastnosti, pa lahko
še globlje in pristneje dojamemo njeno
preobrazbo iz junaštva v osamelost,
kontemplativnost in mir.
Iz tega kontrasta izvira Takemicujeva
ideja, da s solistično skladbo za trobento
izrazi samoto in prostranost poti, na katerih
človek ostane sam. V skladbi najdemo
zelo koncentrirano sopostavitev krajših
motivov v pretežno kvartnem gibanju.
Pravzaprav motivi niso sopostavljeni,
ampak se držijo drug drugega: zadnja nota
je hkrati prva nota naslednjega motiva.
Ta postopek daje poslušalcu občutek
spreminjanja smeri. Naslednja značilnost
kompozicije je zelo jasna razdeljenost
uporabe različnih tonskih barv, ki jih solist
lahko izvede s pomočjo dušilcev. Zaradi
vsega naštetega, pa tudi zaradi ekstremne
dinamike od pianisissima do fortisissima,
skladba učinkuje kot zvočni prostor velikih
dimenzij.
Poti je krstno izvedel švedski trobentač
Håkan Herdenberger na memorialnem
koncertu –Hommage à Witold Lutosławski
v sklopu festivala Varšavska jesen (1994).
Cikel petih skladb z naslovom Wind
Horse (Kaze no Uma, Vetrovni konj, tudi
prispodoba človeške duše v vzhodnjaški
filozofiji) je začel nastajati leta 1962
z dvostavčno skladbo za ženski zbor.
Štiri stavke za mešani zbor je Takemicu
dodal leta 1966, po naročilu Tokijskega
filharmoničnega zbora, ki je cikel v celoti
tudi prvič izvedel. Skladba se navezuje
na vedeževanje tibetanskih nomadov pri
odločanju, v katero smer naj krenejo, ko
zapustijo svoj tabor. Čez visoko, prostrano
planoto napnejo Kaze no Uma – vrv,
na katero privežejo različne dele svojih
barvitih oblačil. Odpotujejo v tisto smer,
v katero veter pošilja obleke.
Skladbo Ročno izdelani pregovori so navdahnili nekateri pregovori iz istoimenske zbirke
pesmi. Avtor je japonski surrealist, literarni kritik in slikar Šuzo Takiguči (1903–1979).
Skladbo je naročila skupina The King’s Singers, njej je tudi posvečena.
Kratke, popularne pesmi je potrebno izvesti drugo za drugo, brez prekinitve.
Galaxy / Galaksija (1983)
za šo
Zven tega japonskega instrumenta nas
oddalji od sveta človeških dimenzij in izraza.
In vendar, ko mu enkrat prisluhnemo, bo za
vedno odzvanjal v naši podzavesti, kot žarek
luči, ki se dviga iz globin naše duše. Njegov
zvok, ki se za razliko od mnogih drugih
tradicionalnih japonskih instrumentov ne
zanaša na variacije zvoka, se s preseganjem
časa približa zvoku vesolja, ta pa nas pripelje
do same stvaritve kozmičnega časa.
Spraševal sem se, na kakšen način me šo
nagovarja in kako mu lahko odgovorim.
Ta skladba je moj skromni odgovor. Gre za
analogijo med podobo svetlobe in zvokom
instrumenta. Napisal sem jo za Majumi
Mijata, ki jo je krstno izvedla na recitalu
februarja 1983.
Toši Ičijanagi
42
Toru Takemicu
Your eyes
Your eyes, your hands, your breasts...
You are twins in yourself.
Tvoje oči
Tvoje oči, tvoje roke, tvoje prsi …
Ti si dvojčka v sami sebi.
Three bonzes
Three bonzes, three years facing with a wall
and living on air.
Three beggars asked them for their
leftovers.
Trije menihi
Trije menihi, tri leta življenja iz oči v oči z
zidom in od zraka.
Trije berači so jih prosili za ostanke.
Cinderella's misfortune
Listen to a little girl singing in the ant
lion’s pit:
the echo distorts some phrases –
Cinderella’s misfortune.
Pepelkina nesreča
Poslušajte deklico, ki poje v volkčevem*
lijaku:
odmev popači nekaj stavkov –
Pepelkina nesreča.
A farewell gift
A ferewell gift, a drop of dew fallen in the
palm of your hand:
the hour is a second.
Darilo ob slovesu
Darilo ob slovesu, kaplja rose, ki je padla v
tvojo dlan:
ura je sekunda.
Besedilo: Šuzo Takoguči
Angleški prevod: Kenneth Lyons
* volkci, Myrmeleontidae, družina
mehkužcev, ki lovijo ličinke v lijake, izkopane
v pesek
43
To the Genesis / H genezi (1988)
za šo
Ni lahko komponirati, še posebej ne za
tradicionalne (japonske) instrumente, saj
jih komponist ne sme obravnavati naivno.
Ko pišem sodobno glasbo za šo, moram
instrumentovo izrazno moč ojačati in
razširiti, kljub temu pa moram spoštovati
njegov zgodovinski in diahronični raison
d’être. Preprosto zato, ker čar ljudskega
instrumenta izvira ravno iz te lastnosti in
namembnosti, medtem ko naj bi bilo novo
delo edinstveno ustvarjalno dejanje, kar pa
je v popolnem nasprotju s spoštovanjem
tradicije. Odreči se moram konvencionalnosti
in se obrniti k invenciji.
S svojimi sedemnajstimi tonskimi višinami
in sedmimi akordi (aitake) je šo precej omejen
instrument. Navdahnila pa me je neomejena
vitalnost gospodične Mijata, ki ga uspe
osvoboditi zgodovinskega uroka.
Čeprav se naslov skladbe navezuje na
genezo, gre pravzaprav za pesem – molitev,
obrnjeno proti koreninam kozmosa, vse
do časov, ko sta človeštvo ali kultura
začela obstajati. Zato dihanje izvajalke,
ki omogoča, da glasba nastane, ni zgolj
fizično, temveč ima tudi duhovno funkcijo.
Pesem je neke vrste most, ki vodi daleč
stran, v svet religioznosti ali ritualnosti.
Džodži Juasa
Več luči (2014)
za mešani zbor
Svetovna premiera
Preden je zagledala luč sveta, je prešla
dolgo pot skozi mnogotere reinkarnacije.
44
Najprej je bila Akustika za klavir solo,
nastala je v dnevni sobi v Karlsruheju, na
mojem Kawaiju, ki se je neverjetno jasno
odzval s kričečimi alikvoti, ko sem obrat
podvojenega dominantnega nonakorda
na tonu As permutiral do zadnjega
možnega tonskega zaporedja. Potem se je
izkazalo, da so bile predvsem stene starega
stanovanja z visokimi stropi tiste, ki so tako
ojačale alikvote in fiktivne melodične linije,
nastale ob zaporednem spuščanju tipk. Ko
je namreč prijateljica, profesorica Marina
Horak, skladbo izvedla na koncertu v Mali
dvorani Slovenske filharmonije, smo skušali
primanjkljaj ‘zvonkih sten’ nadomestiti z
ozvočenjem. Navidezne (izraz ni najbolj
ustrezen, ko govorimo o zvoku) melodične
linije, posledica zaporednega spuščanja
tipk, pa mi niso dale miru. Po neki
skupni vaji sem prijatelja akordeonista
Luko Juharta zaprosil, če bi mi lahko
zaigral nekaj vrstic iz Akustike, saj se mi je
zazdelo, da bi lahko bil akordeon posebno
primeren instrument za izvajanje te tehnike
‘negativnega, nasprotnega igranja’. Tako je
nastala Accordica za solo harmoniko, sledila
ji je Accordica II za violino in harmoniko in
še Accordica III za kitaro in harmoniko. Za
salzburški OENM sem nato skomponiral
še razširjeno verzijo z naslovom Rustica,
za hackbret (avstrijske citre) in ansambel.
V tej verziji je septima nonakorda – torej
Ges – za 31 centov nižji in s tem pridobi
omenjeni akord barvo spektra (es, ges, as,
b, c, d, torej 6-, 7-, 8-, 9-, 10-delni ton
alikvotnega niza).
Work in progress pa se je zaključil s
spoznanjem, da morda tiči pravi potencial
za realizacijo tega specifičnega glasbenega
gradiva v vokalu. Ne toliko v smislu
hvaležne enostavnosti izvajanja (!), ampak
predvsem v zvoku samem in v razsežnosti
barvnih kombinacij. Leta 2008 je nastala
skladba Več luči za mešani zbor. Besedilo
skladbe so poslednje Goethejeve besede
(Mehr Licht*) v štirih jezikih. Njih pomen
je dandanes, v časih in okoliščinah,
v katerih živimo, še bolj dvoumen in
večpomenski in s tem, po mojem mnenju,
nadvse aktualen. Izbira štirih jezikov je
pomembna zlasti zaradi barvno-zvočne
uravnanosti, saj zazveni ob sočasnem
nastopu teksta v vseh štirih jezikih,
večkrat vseh pet samoglasnikov hkrati, kar
ustvarja (tako vsaj upam), zaradi različno
izpostavljenih delnih tonov, ki obarvajo
posamezne samoglasnike, nepredvidljivo
teksturo timbra.
Ko me je dirigentka Jerica Gregorc
Bukovec presenetila z vprašanjem, če bi
napisal kaj za Ave, sem se spomnil, da Več
luči sploh še ni bila izvedena. Ponovno
sem jo vzel pod drobnogled, ugotovil, da je
predolga in formalno pomanjkljiva. Lotil
sem se je še enkrat, jo uredil in predelal
ter precej skrajšal in tako je dobila, upam,
svojo končno podobo. Posvečena je izjemni
dirigentki Jerici Gregorc Bukovec ob 30.
obletnici komornega zbora Ave.
* v kolikor niso bile njegove poslednje
besede: ‘mehr nicht’, kar bi nekako
pomenilo: ‘več ni’ oziroma ‘to je torej vse’
Toru Takemicu
Cherry blossoms / Češnjevi cvetovi
(1979–1992)
za mešani zbor
Cherry blossoms
Cherry blossoms, cherry blossoms
The spring sky stretching
As far as the eye can see
Is it mist or is it clouds
Scenting the air
Oh, come! Let us go
And be among them!
(Traditional)
Češnjevi cvetovi
Češnjevi cvetovi, češnjevi cvetovi,
pomladno nebo se razteza,
do koder seže oko.
Ali je meglica, ali so oblaki
odišavili zrak?
Oh, pridi! Pojdiva
in bodiva med njimi!
(Ljudska)
Uroš Rojko
45
Džion Šoudža iz zgodbe
o Heike-Hikigatari
za bivo
Džion Šoudža so začetne besede
uvoda k najbolj znanemu japonskemu
srednjeveškemu tragičnemu epu
z naslovom Zgodba o Heike (Heike
Monogatari). Pripoveduje o bojih med
klanoma Taira (ali Heike) in Minamoto
(ali Gendži). Epska zgodba se prične
s sledečo pesmijo:
Udarec zvonov Džionskega templja
odzvanja minljivost vseh stvari.
Barva cvetlic na dvojnem drevesnem deblu
odkriva resnico, da cveteti pomeni pasti.
Kdor je ponosen, ni ponosen za dolgo,
kot mimobežne sanje na pomladno noč.
Kdor je pogumen, bo na koncu pokončan
in bo le še prah v vetru.
Ta pesem naznani vodilo celotnega
epa – minljivost. V enem najstarejših
žanrov japonske tradicionalne glasbe,
imenovanem heikjoku, je pesem Džion
Šodža zaradi pomena besedila veljala
za sveto, zato jo je bilo mogoče izvajati
samo v posebnih okoliščinah. Džunko
Handa jo izvaja z originalnim besedilom
iz 13. stoletja.
Curono Sugomori pomeni ‘žerjavovo
gnezdo’, skladba z istoimenskim naslovom
pa je ena najpomembnejših v glasbi za
šakuhači. Oponaša žvrgolenje žerjava,
njegovo prhutanje s krili in uprizarja
žerjavov visoki let v nebo. Pri tem se
solist poslužuje posebnih tehnik igranja,
imenovanih kokoro (imitacija zvoka
žerjavovega prhutanja) in tamane
(lep melodični zvok žerjavovega petja).
Po mnenju poznavalcev glasbe za
šakuhači velja to delo, ki želi izraziti
žerjavovo močno ljubezen do svojih
mladičev, ko jih poskuša obvarovati
pred številnimi nevarnostmi, za najtežje
izvedljivo skladbo na tem instrumentu.
Toru Takemicu
Sayonara / Zbogom (1979–1992)
za mešani zbor
Toru Takemicu
Mienai Kodomo / Nevideni otrok
(1979–1992)
za mešani zbor
Mienai kodomo
Nevideni otrok
The child not yet born
Somebody’s child
When morning comes is laughing
When morning comes outside the window.
The walnut not yet ripe
green walnut
when nighttime comes is trembling
when nighttime comes deep in the woods.
Še nerojen otrok,
nekogaršnji otrok,
ko pride jutro, se smeje,
ko pride jutro na okno.
The child who will no longer be born
My child
When morning comes is singing
When morning comes she flies across the sky.
Otrok, ki se ne bo več rodil,
moj otrok,
ko pride jutro, poje,
ko pride jutro, poleti čez nebo.
Oreh še nezrel,
zeleni oreh,
ko pride noč se trese,
ko pride noč globoko v gozd.
Besedilo: Šuntaro Tanikava
46
Curono Sugomori / Žerjavovo gnezdo
ljudska glasba za šakuhači
Sayonara
Zbogom
Good-bye
To the lonely face of the frosted windowpane
As the word for ‘yesterday’ melts away.
Zbogom
osamljenemu obrazu na zamrznjeni okenski šipi,
medtem ko se beseda za ‘včeraj’ stopi.
Sayonara
In some distant part of your body
Love
Shivers like a withered tree.
Zbogom
v nekem oddaljenem kotičku tvojega telesa
ljubezen
drgeta kot posušeno drevo.
Sayonara
Fingers hidden amid hair
Blush
Beautifully like stones.
Zbogom
prsti skriti med lase
zardijo
prelepo kot kamni.
Sayonara
Inside of you, mine
Inside of me, yours.
Zbogom
znotraj tebe, moj
znotraj mene, tvoj.
Sayonara
Inside of you I
Continue my endless searching
For a room.
Zbogom
znotraj tebe jaz
še vedno iščem, brez konca,
svoj prostor.
Besedilo: Kuniharu Akijama
47
4. projekcija filma
Slovenska kinoteka
Dvojni samomor
Double Suicide
Režija: Masahiro Šinoda
Igrajo: Kičiemon Nakamura, Šima Ivašita, Šizue Kavarazaki
48
49
6. koncert
predkoncertni pogovor z Robertom Aitkenom in Naoko Jošino ob 19.00
Proti morju
Nostalghia (1984)
V spomin na Andreja Tarkovskega
za violino in godala
Janez Podlesek – violina
Komorni godalni orkester
Slovenske filharmonije
Toru Takemicu
Distance / Razdalja (1972)
za oboo in šo
Toru Takemicu
Toward the Sea II / Proti morju II (1981)
za altovsko flavto, harfo in godala
The Night / Noč
Moby Dick
Cape Cod / Rt Cod
Robert Aitken – altovska flavta
Komorni godalni orkester
Slovenske filharmonije
odmor
Toru Takemicu
Eucalypts II / Evkalipti II (1971)
za flavto, oboo in harfo
Birds Fragments III / Ptičji fragmenti III
(1990)
za šo in flavto
Toru Takemicu
Tree Line / Drevored (1988)
za flavto (altovsko flavto), oboo,
dva klarineta (basovski klarinet),
fagot (kontrafagot), dva rogova, trobento,
pozavno, dva tolkalca, harfo, klavir
(čelesto), dve violini, violo, violončelo
in kontrabas
Aleš Kacjan – flavta, altovska flavta
Aljaž Beguš – klarinet, basovski klarinet
Paolo Calligaris – fagot, kontrafagot
Jože Rošer, Metod Tomac – rog
Žan Tkalec – pozavna
Franci Krevh, Matevž Bajde – tolkala
Marjan Peternel – klavir, čelesta
Godalni kvartet Dissonance
Janez Podlesek – violina
Matjaž Porovne – violina
Oliver Dizdarević Škrabar – viola
Klemen Hvala – violončelo
Petar Brčarević – kontrabas
50
51
Nostalghia / Nostalgija (1984)
V spomin na Andreja Tarkovskega
za violino in godala
Italijanski naslov skladbe Nostalghia
je vzet iz istoimenskega italijanskosovjetskega filma iz leta 1983, ki ga je
režiral veliki ruski filmski režiser Andrej
Tarkovski (1932–1986); njemu je skladba
tudi posvečena. Takemicu jo je napisal za
še enega velikega umetnika – violinista
Yehudija Menuhina. Skladba ima izrazito
žalni karakter. Zvočna materija dolgih
akordov ločenih partov godalnega orkestra
(divisi) je gosta, začetni tempo izredno
počasen, z oznako Calm and mournful,
entirely rubato (Mirno in žalostno,
popolnoma rubato).
Tonski material Nostalgije je precej
soroden tistemu v Requiemu za godala,
skladbi, ki je Takemicuju že zgodaj prinesla
priznanje. Z njo je povezan tudi naslednji
dogodek:
Ko je bil Takemicu še zelo mlad, čisto
na začetku svoje skladateljske poti, je
Japonsko obiskal Igor Stravinski. To je bil
seveda za tamkajšnje glasbeno življenje
izjemen dogodek in ob tej priložnosti so od
velikega skladatelja želeli slišati, kaj meni
o sodobni japonski glasbi. Tamkajšnja
zveza japonskih skladateljev je pripravila
izbor aktualnih del in vanj v zadnjem
trenutku uvrstila Requiem za godala, eno
Takemicujevih zgodnjih skladb. Stravinski
je izjavil, da je Requiem edina japonska
kompozicija, ki ga je zares navdušila.
Toru Takemicu
Distance / Razdalja (1972)
za oboo in šo
Podobno kot v skladbi Vrtni dež igra
tudi v delu Razdalja prostorski aspekt
izvedbe ključno vlogo. Glavni izziv
predstavljajo relativne razdalje, s katerih
zvok doseže poslušalca – fenomen, ki ga
je Takemicu raziskoval že v svoji skladbi
The Dorian Horizon iz leta 1966. Da bi
dosegel to ‘prostorsko perspektivo’, postavi
oboista daleč pred izvajalko na šo. S tega
mesta oboist izvaja fraze in jih nenadoma
prekinja, zvok pa v daljavi prevzame šo.
Naslov skladbe ima še drug pomen:
nanaša se na velike razdalje med igranimi
intervali na oboi, prav tako pa tudi na
dinamične razlike in ekstremno bogato
artikulacijo. Metaforično lahko razumemo
naslov tudi kot razdaljo med dvema
instrumentoma glede na značilnosti in
namembnost: oboa je v osnovi enoglasno
pihalo, ki se ga uporablja v klasični glasbi,
šo pa je ljudski akordičen instrument.
Razdalja ločuje instrumenta v kulturnem,
geografskem in zgodovinskem smislu, daleč
narazen pa sta tudi domovini izvajalcev
te skladbe, saj gre, podobno kot v skladbi
Novembrske sledi, za skupno muziciranje
glasbenikov Zahoda in Daljnega vzhoda. In
vendar: v skladbi oboa postane akordičen
instrument, šo pa melodičen in na koncu
enoglasen, kot je v osnovi oboa.
Toru Takemicu
Toward the Sea II / Proti morju II (1981)
za altovsko flavto, harfo in godala
Specifika in natančen pomen naslovov
Takemicujevih skladb postavlja pod vprašaj
smisel njihovega prevajanja. Najprej zato,
ker je japonski avtor zavestno izbiral
52
večinoma angleške naslove, s katerimi je
lahko povedal konkretno in abstraktno
hkrati, včasih pa je z njimi tudi razlagal
svoje komponiranje.
Takšen primer je Toward the Sea, ki ima
svojo predhodnico v skladbi za altovsko
flavto in kitaro z naslovom Toward the Sea.
Ključ za razumevanje tako imenovanih
‘vodnih skladb’ (angleško: Waterscape)
je v besedi SEA, v kateri se skriva
zaporedje treh tonov in sicer: e(S), E in A.
Poltonskemu postopu navzgor sledi v isti
smeri še čista kvarta. Durovski pridih, ki ga
povzroči to zaporedje tonov, je Takemicu
uporabljal v vrsti svojih skladb: Rain
Tree, Rain Coming, godalni kvartet A Way
Alone, Garden Rain, Rain Spell in drugih
delih. Intenzivna uporaba motiva SEA (v
rakovem postopu najdemo isti motiv tudi v
priimku tAkEmitSu) v tem skladateljevem
obdobju je vpeljala pojem ‘morje tonalnosti’
(sea of tonality).
Naj se vrnemo k povezavi med
istoimenskima skladbama za altovsko flavto
in kitaro ter skladbo Toward the Sea II.
Najprej bi lahko mislili, da gre (kot pri
marsikaterem skladatelju) za reciklažo že
obstoječe skladbe, vendar tokrat ni tako.
Skladba za duo sicer vsebuje zelo
podoben material, kot ga najdemo
v solističnih partih za altovsko flavto
in harfo, vendar pa je Takemicu
posegel tudi v samo zgradbo in s tem
obliko kompozicije: iz prvotne verzije
je dobesedno izdrl določene krajše
solistične dele in jih s ponavljanjem in
modificiranjem dvignil na višjo raven.
Godalni orkester omogoča solistoma,
da ‘plavata’ v ‘morju tonalnosti’ skozi
vse tri stavke. Igra z modusi in uporaba
impresionističnih akordov nam dajeta
občutek, kot da bi se Debussy, Messiaen
in Takemicu našli v več kot sto let
trajajočem obdobju impresionizma.
Toru Takemicu
Eucalypts II / Evkalipti II (1971)
za flavto, oboo in harfo
Podobno kot skladba Razdalja za
oboo in šo, je tudi skladba Evkalipti II
za flavto, oboo in harfo rezultat
Takemicujevega prijateljevanja
z odličnimi interpreti avantgardne
glasbe, za katere je bilo to delo napisano
(Aurèle Nicolet, Heinz in Ursula
Holliger). Komponistovo avantgardno
obdobje sedemdesetih let prejšnjega
stoletja je najprej zaznamovalo
sodelovanje z Johnom Cageom,
s Karlheinzom Stockhausnom, pa tudi
z Avstralcem Petrom Sculthorpom,
Američanom Lucassom Fossom in
našim Vinkom Globokarjem. Številne
med njimi je imel Takemicu priložnost
povabiti na svetovno razstavo, ki je bila
1970. v Osaki. Za njegovo glasbo so se
tedaj pričeli zanimati mnogi virtuozi,
med njimi Globokar, Nicolet, Holliger
in izjemni tolkalec Stomu Jamašita.
Skladba Evkalipti II ima svoj izvirnik
v koncertantnem delu z naslovom
Evkalipti I (1970) za flavto, oboo,
harfo in veliki godalni orkester, ki ga je
naročil pomemben švicarski mecen Paul
Sacher za orkester Collegium Musicum
iz Züricha. Leto kasneje je Takemicu
izdal verzijo brez orkestrske spremljave,
ki jo po večini tvorijo veliki in zgoščeni
klastri dolgih disonančnih tonov. Obema
pihalnima instrumentoma – flavti in
še posebej oboi – je skladatelj namenil
zares širok spekter tehnik izvajanja
avantgadne glasbe: številna večzvočja
so skrbno izbrana, oba instrumenta se
čudovito dopolnjujeta in se zlivata v eno;
tudi harfin part je prežet z inovacijami
velikega virtuoza Carlosa Salzede.
Uporaba dodatnih izvajalskih tehnik
53
(menjava večjega števila barv na istem
tonu, glissandi, frullato) v marsičem
spominja na skladbe Luciana Beria
(npr. Sequenza VII za oboo, 1969),
vendar pa je, spričo Takemicujeve
poetičnosti in subtilnosti, učinek uporabe
teh tehnik v Evkaliptih II povsem
drugačen.
Birds Fragments III /Ptičji fragmenti III
(1990)
za šo in flavto
„V skladbi Ptičji fragmenti III šo tvori
ozadje dejanske glasbe; če primerjam flavto
s človekom ali ptico, potem je šo mati ali
narava, ki jo obdaja. Flavta nadaljuje
s svojim značilnim gibanjem, globoko
navdahnjena z zvočno atmosfero japonskega
instrumenta. To pesem sem posvetil
Takemicuju za šestdeseti rojstni dan.”
(Tošio Hosokava)
Skladbo sta prva izvedla flavtist
Pierre-Yves Artaud in nocojšnja gostja
Majumi Mijata.
54
Toru Takemicu
Tree Line / Drevored (1988)
za flavto (altovsko flavto), oboo, dva
klarineta (basovski klarinet), fagot
(kontrafagot), dva rogova, trobento,
pozavno, dva tolkalca, harfo, klavir
(čelesto), dve violini, violo, violončelo in
kontrabas
Vrsta dreves, ki jo opeva skladba s tem
naslovom, je drevored bujnih akacij ob
rahlo zaviti gorski cesti, po kateri se je
Takemicu rad sprehajal, ko je delal v svoji
vili. Blagodejno so vplivale na njegovo
utrujenost od komponiranja: „Drevored
sem napisal kot posvetilo tem elegantnim,
a neustrašnim drevesom.”
Skladba je bila napisana za virtuozni
ansambel London Sinfonietta, v katerem
so se z njo lahko izpostavili pihalni
solisti. Še posebej izstopa flavtistova –
ptičjemu petju podobna – „neperiodična
proti-improvizacija, često prekinjena z
daljšimi premori, kot odgovor godalnim
instrumentom.” (Takemicu). Za to
improvizacijo skladatelj uporabi zgolj
verbalna navodila, podobno kot v svojih
zgodnejših skladbah (npr. Valovi iz
leta 1976), le da je ta glasba veliko bolj
tonalna, impresionistično debussyjevska,
ali kot bi dejal skladatelj – romantična.
Zanjo je značilna uporaba oktatoničnih
lestvic, zaporedij osmih tonov, v katerih
se izmenjujeta cel in polton. Lestvice so
organizirane okoli vnaprej postavljenih
modusov, značilnih za glasbo Debussyja
in Messiaena.
Skladatelji
16. Festivala Slowind 2014
55
Toru Takemicu se je rodil v Tokiju, kjer
je tudi odraščal in se pri šestnajstih letih
odločil postati skladatelj. V povojnih letih
je prišel v stik z zahodno glasbo preko
radijskih programov, ki so jih oddajale
ameriške okupacijske sile in tako prvič
slišal ne le jazzovsko glasbo, pač pa tudi
klasična dela Debussyja, Coplanda in
celo Schönberga. Njegova prva skladba
naj bi bila Lento in due movimenti
za klavir. Čeprav velja Takemicu za
skladateljskega samouka, je iskal znanja
pri odličnih učiteljih. Toši Ičijanagi ga
je seznanil z evropskimi avantgardisti
(Nono, Stockhausen in Messiaen), Fumio
Hajasaka ga je vpeljal v svet filmske glasbe
in ga spoznal z režiserjem Akiro Kurosavo,
kar je bila za Takemicuja velika prelomnica,
saj se je kasneje razvil v izjemnega
komponista filmske glasbe. Poleg glasbe so
ga močno zanimale tudi druge umetnostne
zvrsti: moderno slikarstvo, gledališče,
film in literatura, še zlasti poezija. Znanje
s področja umetnosti in filozofije je
pridobival skozi izmenjavo idej in mnenj
s skladateljem Jasujijem Kijosejem. Leta
1951 je bil soustanovitelj eksperimentalne
delavnice Jikken Kobo, v kateri je delovala
skupina umetnikov najrazličnejših zvrsti:
arhitekture, kiparstva, glasbe, poezije,
filma ... Avantgardne multimedijske
aktivnosti Jikken Kobo so hitro poskrbele
za senzacijo. Takemicu je v 1970-ih letih
56
tiste s področja orkestrske in komorne
glasbe, je Takemicu kazal tudi veliko
zanimanje za popularno glasbo, npr. jazz,
pop ali francoski šanson. Vse to dokazuje
njegovo afiniteto do širokega spektra
glasbenih okusov in multikulturnosti.
Izjemno cenjen in spoštovan, nagrajen
s številnimi nazivi, častnimi doktorati in
drugimi nagradami po Ameriki, Evropi in
seveda na Japonskem, je Takemicu umrl
leta 1996.
Foto: Daniel Foley
predaval kompozicijo na Univerzi Yale,
hkrati pa je bil gostujoči profesor na
številnih univerzah v ZDA, Kanadi in
Avstraliji.
Njegova začetna dela izražajo
vpliv Arnolda Schönberga in Albana
Berga, naslednja kompozicijska faza
pa odraža navdušenje nad francoskim
impresionizmom, še posebej nad
Debussyjem. Svoje prvo mednarodno
priznanje je dosegel konec petdesetih let s
skladbo Requiem za godala (1957), v kateri
se je posluževal serialnih tehnik. Njegovo
zanimanje za širok spekter umetniških
izraznih oblik in njegov osebni občutek
za svobodo, ki ga je kot skladatelj samouk
razvil, sta izoblikovala značaj njegovega
avantgardnega sloga komponiranja.
Že okoli leta 1950 je uporabljal
magnetofon in z njim ustvarjal glasbene
kolaže, narejene iz ‘konkretnih’ zvokov.
Skladbi, ki sodita v skupino ‘musique
concrète’, sta Water Music (1960) in
Kwaidan (1964). V začetku 1960-ih sta
se v njegovem glasbenem svetu pojavila
dva nova elementa: združevanje japonske
tradicionalne glasbe z zahodno glasbeno
kulturo (Novembrske sledi (1960) za bivo,
šakuhači in orkester) in pa glasbeno
upodabljanje naravnih fenomenov,
japonskih vrtov (A Flock Descends into the
Pentagonal Garden), dreves (Drevored,
Drevo dežja), vetra (How Slow the Wind) in
dežja (Urok dežja).
Posebno poglavje v Takemicujevem
opusu predstavlja filmska glasba: glasbeno
je opremil skoraj sto filmov, televizijskih in
radijskih oddaj, radijskih iger in drugega.
Med režiserji, s katerimi je sodeloval,
najdemo zveneča imena: Masaki Kobajaši,
Akira Kurosava, Philip Kaufman, Hiroši
Tešigara in mnogi drugi.
Čeprav so njegove umetniško
najzahtevnejše in najbolj uspele skladbe
Svetovno znan kanadski flavtist,
skladatelj in dirigent Robert Aitken je
dobitnik Odlikovanja Kanade, ponaša pa
se tudi z nazivom ‘Vitez reda umetnosti
in leposlovja’, ki ga francoska vlada dodeli
najzaslužnejšim za promocijo francoske
umetnosti v tujini. Sprva je bil solo flavtist
orkestrov v Vancouvru in Torontu, leta
1970 pa se je odločil za solistično kariero,
ki ga je popeljala v praktično vsak kotiček
našega planeta. Na Univerzi v Torontu je
diplomiral tudi iz kompozicije (bachelor
in masters diploma). Izdal je več kot
petdeset posnetkov, med skladatelji, ki so
prav zanj napisali in mu posvetili skladbe,
pa so: John Cage, George Crumb, Elliott
Carter, Toru Takemicu, Mauricio Kagel,
Roger Reynolds, Tošio Hosokava, Gilles
Tremblay, Bruce Mather, John Beckwith
in Raymond Murray Schafer.
Leta 2003 je od Nacionalnega
flavtističnega združenja v Združenih
državah Amerike prejel nagrado za
življenjsko delo. Leta 2004 se je upokojil
z mesta profesorja flavte na Državni
visoki šoli za glasbo v Freiburgu
(Nemčija), kjer je predaval 16 let.
Vsa njegova dela so izdana pri založbah
Universal, Salabert, Ricordi in Peer Music.
Robert Aitken je bil direktor
zimskega programa za glasbo v Banffu
(Kanada), ustanovitelj in umetniški
vodja koncertnih serij Music Today in
57
58
Foto: Janez Eržen
Music at Shawnigan in skupaj z Normo
Beecroft soustanovitelj koncertnega cikla
New Music Concerts, ki ga vodi vse
od ustanovitve leta 1971. Leta 2009
je Aitken prejel največjo nagrado,
ki jo Kanada podeljuje svojim
umetnikom – Nagrada Walterja Carsena
za odličnost na področju upodabljajoče
umetnosti.
Robert Aitken na Festivalih Slowind
letos sodeluje že četrtič, tretjič kot
umetniški vodja.
Alja Zore je rojena v Ljubljani. Študira
filozofijo in primerjalno književnost na
Filozofski fakulteti, ob študiju in tudi
skozenj pa se ukvarja z različnimi oblikami
glasbenega ustvarjanja, večinoma s klasično
instrumentalno kompozicijo, v zadnjem
času pa tudi z elektronsko glasbo
v povezavi s plesom.
V zadnjih dveh letih je med drugim
sodelovala na krakovskem festivalu Axes,
na četrttonskem projektu na Visoki šoli za
glasbo Stuttgart, njena skladba za rog in
ansambel je zmagala na natečaju Festivala
Ljubljana in bila izvedena na Slovenskih
glasbenih dnevih, na dunajskem natečaju
ansambla Platypus pa je dobila naročilo za
skladbo, ki so jo v okviru skladateljskega
maratona izvedli v dunajski Koncertni hiši.
Tadeja Vulc je študirala kompozicijo na
Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof.
Urošu Rojku. Med letoma 2005–2007
je na Visoki šoli za glasbo na Dunaju
izpopolnjevala svoje znanje kompozicije pri
skladatelju Michaelu Jarrellu in orkestracije
pri prof. Ertuğrulu Sevsayu.
Že v času študija je prejela številne
nagrade: 1. nagrado na natečaju Pogled
kulture (Dijaška sekcija Maribor, 1997),
4. nagrado na tekmovanju Rostrum na
Nizozemskem (2000) in Študentsko
Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri
(Akademija za glasbo, 2000). Leta 2003
so ji za skladbo Requiem podelili 2. nagrado
Anonimnega natečaja Ministrstva za
kulturo Republike Slovenije, katerega prva
nagrada ni bila podeljena, leta 2009 pa
1. nagrado Mednarodnega natečaja APZ
Tone Tomšič za priredbo ljudske skladbe
Da bi jaz bila fčelica. Za isto skladbo je
prejela tudi nagrado publike.
Njene skladbe redno izvajajo tako na
domačih koncertnih odrih kot v tujini.
Leta 2006 je predstavljala Slovenijo pri
evropskem projektu Ziel 1 = Kunst = Ziel 1
v Avstriji, kjer je bila izvedena skladba She
came I will go. Naslednje leto je z orkestrsko
skladbo Der Ball sodelovala na gala
koncertu v Koncertni hiši v Berlinu, njen
godalni kvartet Puls pa je v izvedbi Kvarteta
Arditti zazvenel na festivalu Glasbeni
dnevi Kasseler v Nemčiji. Istega leta je bila
krstno izvedena tudi glasbena pravljica Gal
v galeriji, ki jo je skladateljica uglasbila na
besedilo Svetlane Makarovič. Leta 2010
je po naročilu RTV Slovenija napisala
delo Pisani svet orkestra (za otroški zbor
in orkester), didaktično skladbo, ob kateri
otroci spoznavajo orkestrske instrumente
ter njihovo vlogo in značilnosti.
Tovrstni literaturi se skladateljica še
posebej rada posveča, tako je tudi avtorica
Kraljestva glasbe za priznano Pevsko šolo
CS Karmine Šilec, kjer je sama sodelovala
tudi kot dirigentka.
Tadeja Vulc se od leta 1995 aktivno
ukvarja tudi z zborovodstvom, kar se
odraža na njenem opusu, ki obsega
številna vokalno-instrumentalna dela.
Njena kantata Stara Ljubljana je bila
krstno izvedena ob odprtju 25. Slovenskih
glasbenih dnevov (2010), istega leta pa še
na poljskem festivalu Wratislavia Cantan
v Wroclavu (Festival Ljubljana – projekt
Music Masters on Air). Kot skladateljica
in kot dirigentka se je kar nekajkrat
predstavila s kantato Razdvom.
Njene zborovske skladbe so stalnica
mednarodnih zborovskih tekmovanj.
Tadeja Vulc deluje kot svobodna
umetnica, ki se ob komponiranju posveča
tudi vodenju Akademskega pevskega zbora
Maribor, Dravograjskega seksteta
in Vokalne skupine Rusalke.
59
Foto: Kaz Ishikawa
„Iščem novo obliko japonske duhovne
kulture in glasbe, skozi katero lahko ostanem
zvest samemu sebi in svojemu poreklu.
Ponovno moramo raziskati zahodni svet,
bolj skrbno, da bi lahko bolj objektivno in
temeljito spoznali sami sebe.”
Tošio Hosokava, vodilni japonski živeči
skladatelj, nenehno raziskuje meje med
kulturami. Njegove skladbe proučujejo
odnose med zahodno avantgardno
umetnostjo in tradicionalno japonsko
kulturo, nanje pa vplivajo tudi statične
strukture gakaku glasbe japonskega dvora.
Tudi narava s svojo minljivostjo močno
vpliva na njegove skladbe. „Minjlivost
je lepa,” pravi Hosokava, ki uporablja
budistično predstavo ravnovesja med
življenjem in smrtjo, da z njo opiše svoj
glasbeni jezik: „Ton pride iz tišine, živi in
se v tišino povrne.”
Tošio Hosokava se je rodil leta 1955
v Hirošimi in v Berlinu študiral
kompozicijo pri Isangu Junu. Študij je
nadaljeval pri Klausu Hubru in Brianu
Ferneyhoughu. Sprva je njegova glasba
slonela na zahodni avantgardi, a je
Hosokava kmalu pričel z raziskovanjem
novega glasbenega področja: v prvi
operi Vision of Lear je združil vzhodne
in zahodne vplive, njegovo drugo opero
Hanjo (2004) operne hiše in festivali redno
uvrščajo na sporede.
V začetku devetdesetih let je ugled na
60
festivalih sodobne glasbe dosegel
s komornimi deli Landscapes I–V.
Po uspehu njegovega oratorija Voiceless
Voice in Hiroshima in orkestrske skladbe
Circulating Ocean, ki so ga Dunajski
filharmoniki premierno izvedli na
Salzburških slavnostnih igrah leta 2005,
je njegova glasba našla pot do
najuglednejših koncertnih dvoran širom
po svetu. Napisal je vrsto solističnih skladb,
kot npr. koncert za violončelo Chant,
ki ga je s Simfoničnim orkestrom WDR
leta 2009 premierno izvedel Rohan de
Saram ali pa koncert za rog in orkester
z naslovom Moment of Blossoming za
Stefana Dohra in Berlinske filharmonike
(2011). Doslej je napisal več kot 160 skladb,
v katerih uporablja tudi japonske
instrumente in jih često kombinira
z evropskimi. Komorna glasba še
vedno zavzema pomembno mesto
v njegovem komponiranju; leta 2008
je napisal Stunden-Blumen, kvartet
za enako zasedbo kot v Messiaenovem
Kvartetu za konec časa.
Veliko Hosokavinih večjih skladb je
v zadnjih letih doživelo krstne izvedbe,
med njimi Woven Dreams s Clevelandskim
simfoničnim orkestrom in dirigentom
Franzom Welser-Möstom in kasneje
z Lucernskim festivalskim orkestrom,
Sternlose Nacht s Komornim orkestrom
Mahler, zborom Zahodnonemškega radia
WDR in dirigentom Kentom Naganom.
Premiera opere Macukaze z režiserjem
Sascho Walzem leta 2011 je v teatru
La Monnaie doživela velik uspeh, ponovne
izvedbe so sledile v berlinski Državni operi,
Varšavi in Luksemburgu. Spomladi 2012
je njegova monodrama z naslovom
The Raven za mezzo-sopran in ansambel
doživela premiero v Bruslju, skladba
Meditation, posvečena žrtvam cunamija
v Fukušimi pa na Mednarodnem
glasbenem festivalu v Tongyeongu.
Na lanskih Salzburških slavnostnih igrah je
solistka Anna Prohaska skupaj z orkestrom
NHK iz Tokija in dirigentom Charlesom
Dutoitom izvedla skladbo na besedilo
Georga Trakla z naslovom Klage.
Letošnja sezona se je pred festivalom
Slowind pričela s krstnima izvedbama dveh
skladb: Aeolus za harfo in orkester s solistko
Naoko Jošino in Škotskim komornim
orkestrom, takoj po našem festivalu pa
bo premierno izvedena skladba Fluss za
godalni kvartet in orkester. Izvajalci bodo
Arditti kvartet in Simfonični orkester
Zahodnonemškega radia WDR.
Po premieri slednje skladbe v Kölnu bo
isto delo izvedeno tudi na tridnevnem
festivalu glasbe Tošia Hosokave
v Concertgebouw Bruges.
Tošio Hosokava je prejemnik številnih
nagrad in odlikovanj. Od leta 2001 je član
Berlinske akademije umetnosti in od leta
2006 instituta 'Studienkolleg zu Berlin'.
Je umetniški direktor Mednarodnega
glasbenega festivala v Takefuju ter redni
gost festivalov sodobne glasbe (Pacifiški
glasbeni festival v Saporu, Salzburški
bienale, Glasbeni festival Rheingau, MITO
SettembreMusica festival v Milanu in
Torinu). Spomladi 2012 je bil rezidenčni
skladatelj na Mednarodnem glasbenem
festivalu v Tongyeongu, od poletja 2012
pa je umetniški vodja Mednarodnega
programa za kompozicijo v dvorani
Suntory v Tokiu.
Čeprav je bil Daj Fudžikura rojen
v Osaki, že več kot dvajset let živi v Veliki
Britaniji, kjer je študiral kompozijo pri
Edwinu Roxburghu, Darylu Runswicku
in Georgu Benjaminu. V zadnjih dveh
desetletjih je za svoje skladateljsko
delovanje prejel vrsto nagrad: nagrada
za mlade skladatelje na Festivalu sodobne
glasbe v Huddersfieldu, nagrada britanske
Kraljeve filharmonične družbe, nagrada
na Mednarodnem kompozicijskem
tekmovanju na Dunaju, nagrada Paul
Hindemith v Avstriji in Nemčiji,
ter japonski nagradi Otaka (za najboljše
orkestralno delo) in Akutagawa
(za literarne dosežke).
Bežen pogled na spisek naročil, ki jih
je do sedaj prejel nam pokaže, da Daj
Fudžikura zares postaja mednarodno
uveljavljen skladatelj. Njegove glasbe
ne izvajajo le v njegovi drugi domovini,
pač pa tudi na najrazličnejših koncih sveta,
v Caracasu, Oslu, Benetkah, Lucernu
in Parizu.
V rojstni Japonski mu je bila dodeljena
posebna čast – v znameniti dvorani
Suntory je imel leta 2012 svoj portretni
koncert. V Londonu, kjer živi s svojo
družino, je prejel naročilo festivala BBC
Proms, njegov Koncert za kontrabas pa
je nedavno premierno izvedel ansambel
London Sinfonietta.
V Franciji je Fudžikura prejel naročilo
za svojo prvo opero, ki bo postavljena
61
62
Foto: Steven Gunther
v koprodukciji Gledališča Elizejskih poljan
ter opernih hiš v Lozani in Lillu.
Na berlinskem festivalu za novo glasbo
‘Ultraschall’ je njegova skladba Tocar
y Luchar, sicer premierno izvedena v
Venezueli z mladinskim orkestrom Simón
Bolívar pod taktirko Gustava Dudamela,
doživela evropsko premiero. Skladba
Grasping, napisana za Münchenski
komorni orkester, je prvič zazvenela
v Koreji, nato v Münchnu. Njegove
skladbe so bile izvedene tudi na festivalih
v Lucernu, Salzburgu in na norveškem
Punkt Festivalu.
Med dirigente, s katerimi je Fudžikura
sodeloval, spadajo: Pierre Boulez, Peter
Eötvös, Jonathan Nott, Gustavo Dudamel,
Kazuki Yamada in Alexander Liebreich.
Njegove skladbe so vse pogosteje plod
mednarodnih so-naročil. V sezoni 2012/13
sta tako Simfonični orkester iz Seattla in
Bamberški simfonični orkester vsak na
svoji celini izvedla skladbo Mina za pihalne
in tolkalne soliste ter orkester, godalni
kvartet Arditti pa je kot sad so-naročila
izvedel delo Flare v Londonu, Edinburghu
in Tokiu.
John Cage (1912–1992)
Toši Ičijanagi se je rodil v Kobeju na
Japonskem. Kompozicijo je študiral pri
Kišiu Hirau, Tomodžiru Ikenoučiju in
Johnu Cageu, klavir pa pri Čieko Hari in
Beveridgu Webesterju. Že v času študija na
Juilliard School of Music v New Yorku (od
leta 1954 do 1957) je prejel vrsto nagrad.
Leta 1961 se je na povabilo Festivala
Inštituta za glasbo 20. stoletja vrnil na
Japonsko in tam pričel seznanjati občinstvo
s sodobno evropsko, ameriško in seveda
japonsko glasbo ter rojake spodbujal k
razvoju sodobne glasbe.
Njegove skladbe so izvajali na
pomembnih evropskih festivalih (Pro
Musica Nova Festival, festival Metamusik,
Kölnski festival sodobne glasbe, Holland
Festival, Berlinski slavnostni tedni, itn).
Kot pianist je vseskozi promoviral svojo
glasbo in glasbo svojih japonskih kolegov
širom po Evropi in Ameriki. Njegove
orkestrske skladbe so bile premierno
izvedene v dvorani Carnegie Hall v New
Yorku in Gledališču Elizejske poljane
v Parizu, kjer je imel leta 1984 skupaj s
Torujem Takemicujem koncert orkestrskih
skladb v sklopu velikega festivala Japonskofrancoskih kulturnih vrhuncev. Skladbe je
izvajal Francoski nacionalni orkester.
Toši Ičijanagi je še danes zelo aktiven, saj
kot svetovalec in umetniški vodja vpliva na
koncertno dogajanje v različnih krajih na
Japonskem.
Džodži Juasa, rojen v Korijami na
Japonskem, velja za skladatelja samouka.
Sprva je študiral medicino, potem pa se je
leta 1952, ko se je pridružil eksperimentalni
delavnici Jikken Kobo, ki jo je soustanovil
Toru Takemicu, popolnoma posvetil
glasbi. Odtlej je Juasa komponiral širok
spekter glasbe: od orkestralne, zborovske
in komorne, do glasbe za gledališče,
elektronsko glasbo in drugo. Njegove
skladbe so mu prinesle vrsto mednarodnih
nagrad.
Med naročniki njegovih skladb med
drugimi najdemo Glasbeno fundacijo
Serge Koussevitzky, Simfonični orkester
Posarskega radia, Helsinški filharmonični
orkester, japonski Filharmonični orkester,
Simfonični orkester NHK, Kanadski Svet,
Glasbeno fundacijo Suntory, IRCAM in
Nacionalno denarno podporo za umetnosti
Združenih držav Amerike.
Od leta 1981 do 1994 je Juasa poučeval
na Univerzi Kalifornije v San Diegu. Sedaj
je na isti ustanovi profesor emeritus, prav
tako tudi na univerzi Nihon. Juasa je častni
član Mednarodnega združenja za sodobno
glasbo ISCM.
Še vedno kontroverzni John Cage, ki je
znal tako uspešno izzivati predstavo ljudi,
kaj naj bi glasba pravzaprav bila, ostaja ena
vodilnih osebnosti v zgodovini glasbe na
področju tako igrivega kot tudi serioznega
eksperimentalizma. Sodeloval in vplival
je na generacije komponistov, pisateljev,
plesalcev in predstavnikov vizualne
umetnosti. Eden njegovih najbolj znanih in
zvočno fascinantnih izumov je preparirani
klavir, ki je ob koncu 20. stoletja postal že
čisto običajen instrument na koncertnih
odrih. Poleg Varèsa je bil med prvimi, ki je
raziskoval možnosti uporabe elektronskih
zvokov s pomočjo oscilatorjev, ozvočenja
in drugih pripomočkov. Bil je mojster
grafične notacije in uporabe slučajnostnih
postopkov, s katerimi je determiniral
glasbene parametre ter ustvarjalec
‘umetnosti performasa’ še pred vpeljavo tega
izraza v umetnostni slovar. Njegova skladba
z naslovom 4’33’’ je postala eden najbolj
razvpitih glasbenih primerov v 20. stoletju.
Cage se je rodil leta 1912 v Los
Angelesu. Njegova najpomembnejša
učitelja sta bila Henry Cowell in Arnold
Schönberg, zelo različni glasbeni osebnosti.
Cageova zgodnja glasba iz 30-ih in 40-ih
let se močno naslanja na Schönbergovo,
zaradi tesnega stika s plesom (bil je
korepetitor za ples na univerzi UCLA)
pa sta ritem in njegovo strukturiranje
postala za Cageovo komponiranje vse bolj
pomembna.
63
Najbolj je na njegov estetski razvoj
vplivala vzhodna filozofija, še posebej
zen budizem (1940–1960). Zato je
njegova glasba postala manj ali celo skoraj
nedeterminirana, njen potek pa je bil
odvisen od naključij. Pri tem se je Cage
rad posluževal kitajske Knjige sprememb
(I Čing). Namesto postavljanja
neobhodnega reda konvencionalnih
glasbenih elementov zahodne glasbe, si je
prizadeval „ustvarjati glasbeno kompozicijo,
kontinuiteto, osvobojeno in neodvisno od okusa
in spomina (psihologije) ter od literature in
tradicij v umetnosti”. Lep primer takšnega
razmišljanja je skladba Landscape št. 4.
Cageov eksperimentalni duh se je
nadaljeval v šestdesetih letih. V delu
Musicircus (1967) je združil vse mogoče –
od rock glasbe, pantomime do filma.
V skladbi HPSCHD, prav tako iz leta 1967,
meša računalniško tehnologijo z glasbo
Mozarta, Beethovna in Chopina.
Med ostalimi ekstravagantnostmi velja
omeniti še skladbe Child of Tree (1975)
za ozvočeno rastlino lončnico, Inlets (1977)
za štiri morske školjke in zvok ognja ter
skladbo Il treno (1978) za preparirane vlake.
64
je bilo rečeno: „Njegovo glasbo označuje
edinstvena osebnost, ki spaja senzibilnost
japonske estetike z zahodno harmonsko
strukturo. V njej morda najdemo sledi velikega
ameriškega skladatelja Mortona Feldmana,
vendar pa je njegova glasba veliko večji
univerzum, je hkrati iskrena in dinamična,
obenem kontemplativna in energična.”
Skladatelj Džo Kondo je diplomiral iz
kompozicije na Tokijski univerzi umetnosti.
Sprva je kot Rockfellerjev štipendist
leto dni bival v New Yorku, nato pa kot
gostujoči profesor poučeval na University
of Victoria v Britanski Kolumbiji (Kanada).
Poučeval je tudi na znameniti poletni šoli
za sodobno glasbo v Dartingtonu v Veliki
Britaniji. Trenutno predava na Univerzi
Očanomizu v Tokiju, na Tokijski univerzi
za umetnost in na Elizabetini univerzi za
glasbo v Hirošimi.
Leta 1980 je Džo Kondo ustanovil
komorni orkester za sodobno glasbo
Musica Practica Ensemble in bil njegov
umetniški vodja ves čas ansamblovega
obstoja do leta 1991.
Napisal je več kot sto skladb, vse od
solističnih do orkestrskih, tudi elektronsko
glasbo. Večina je izdanih pri založbi
Music Press Univerze v Yorku, nekaj tudi
pri založbi C. F. Peters, New York. Med
pomembnimi izvajalci njegove glasbe
naj naštejemo nizozemska ansambla Ives
Ensemble in Nieuw Ensemble, angleški
London Sinfonietta in kanadski tolkalni
ansambel Nexus.
Džo Kondo je tudi priznan glasbeni
teoretik in publicist. Je eden od urednikov
mednarodnega časopisa za sodobno glasbo
Contemporary Music Review.
Leta 2012 je Džo Kondo postal
častni član Ameriške akademije znanosti in
umetnosti. V laudatiu ob podelitvi naziva
Rodil se leta 1954 v Ljubljani.
Po študiju klarineta in nato kompozicije
pri Urošu Kreku na Akademiji za glasbo
v Ljubljani je izobraževanje nadaljeval
na Visokih šolah za glasbo v Freiburgu
pri Klausu Huberju in v Hamburgu pri
Györgyu Ligetiju. V Freiburškem obdobju
so mu predavanja Briana Ferneyhougha
in srečanja z eminencami 20. stoletja
(Messiaenom, Nonom, Lachenmannom,
Xenakisom, Lutosławskim, Kaglom,
Globokarjem) vtisnila neizbrisen pečat.
Prejel je številna mednarodna priznanja,
med pomembnejšimi so: Nagrada Evropa
(Rim, 1985), nagrada Gaudeamus
(Amsterdam, 1986), Mednarodno
tekmovanje skladateljev na Dunaju (1991),
kjer so prvonagrajeno skladbo Inner Voices
za flavto in orkester na festivalu
Wien Modern izvedli Dunajski simfoniki
z dirigentom Claudiom Abbadom, doma
pa nagrado Prešernovega sklada
in Župančičevo nagrado.
Izvedbe v Evropi, Ameriki, Kanadi,
Avstraliji in na Japonskem, naročila za
Glasbene dneve v Donaueschingnu (1988),
Musikprotokoll Graz (1990), Akiyoshidai
festival ( Japonska, 1996 in 1997), Berlinski
glasbeni bienale (1997), Pariški francoski
radio (1999), Bavarsko državno opero
München (2003), Gledališče v Freiburgu
(2005), Varšavsko jesen (l. 2007,
ob 50. obletnici festivala in 2013.),
Theater im Marienbad v Freiburgu (2009),
65
v koprodukciji s festivalom Mehrklang
Freiburg, ansambel Aventure in komorni
zbor Antona Weberna v Freiburgu
(Komorna opera Kralj David, citre in meč,
ki je bila na Slovenskih glasbenih dnevih
2010. izvedena tudi v Ljubljani). V okviru
renomiranega, prav skladatelju Rojku
posvečenega mednarodnega festivala
Dnevi nove glasbe v Weingartnu (2009),
je njegova glasba zazvenela kar na štirih
odmevnih koncertih. Doma najdemo
občasna naročila pri obeh nacionalnih
orkestrih – (Orkester Slovenske
filharmonije in Simfonični orkester
RTV Slovenija) ter izvedbe na Slovenskih
glasbenih dnevih.
Živi in deluje med Nemčijo in
Slovenijo, od leta 1995 je profesor za
kompozicijo in glasbeno teorijo na
Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Kot skladatelj in kot pedagog se zavzema
za odprt, mednarodno ozaveščen
ustvarjalni diskurz. Kot mentor in
skladatelj deluje na glasbenih seminarjih
in delavnicah: Glasbena delavnica za
tolkala in kompozicijo v Trstenicah (2007,
2009, 2010), Erasmusova poletna šola za
multimedijo v Castelfrancu (2009),
aXses – festival Nove glasbe v Krakovu
(2012, 2014), Matrix on Tour v Varšavi
(2012), Echtzeit Werkstattfestival
v Stuttgartu (2014) ...
Kot gostujoči profesor predava
tudi v tujini (Visoka šola za glasbo
in upodabljajočo umetnost v Gradcu,
Univerza za umetnost v Berlinu,
Visoka šola za glasbo v Trossingenu).
Nekatere skladbe Uroša Rojka, zlasti za
harmoniko, tako solistično kot v komorni
igri, sodijo v redni repertoar študijskega
programa na številnih evropskih visokih
šolah za glasbo.
Uroš Rojko nastopa tudi kot klarinetist
v Triu Quo vadis. Kot posebnost velja
66
omeniti skladbo Monolog padlega angela
za inovativni ‘pol-klarinet’, ki jo z velikim
uspehom pogosto izvaja doma in v tujini.
Interpreti
16. Festivala Slowind 2014
67
Največ gledalcev je imela pri izvajanju
japonske himne na otvoritveni slovesnosti
ob začetku olimpijskih iger v Naganu,
največ poslušalcev pa ob predvajanjih filma
Drawing restraint 9, v katerem je sodelovala
s pevko Björk.
Leta 2005 je bila imenovana za kulturno
ambasadorko Japonske agencije za kulturo.
Prav Majumi Mijata gre zahvala, da
tradicionalni orientalski instrument šo
danes ni pomemben samo za izvajanje
tradicionalne japonske glasbe, temveč tudi
sodobne glasbe. Po diplomi iz klavirja na
glasbenem kolidžu Kunitači, je Majumi
Mijata študirala gakaku (starodavno
japonsko dvorno glasbo) in se leta 1997
pridružila ansamblu Japonskega narodnega
gledališča.
Od njenega prvega recitala na šo (1983)
Majumi Mijata navdušuje občinstvo v
najboljših dvoranah na svetu: v Parizu,
Amsterdamu, New Yorku, Milanu
(La Scala), na Dunaju (Konzerhaus), ter na
festivalih v Luzernu, Salzburgu, Rheingau,
Schleswig-Holsteinu, Avignonu, na
Poletnih tečajih v Darmstadtu, v Sapporu,
na festivalih Musica Viva v Münchnu,
Wien Modern na Dunaju, Jesesenskem
festivalu v Parizu, BBC Proms v Londonu
in še bi lahko naštevali.
Čeprav šo izhaja iz glasbe gakaku,
je Majumi Mijata predvsem vodilna
interpretinja sodobne glasbe. Premierno
je izvedla ogromno število novih skladb
in sodelovala z mnogimi velikimi
skladatelji (Toru Takemicu, John Cage,
Tošio Hosokava, Helmut Lachenmann,
Paul Méfano, Klaus Huber, Zsigmond
Szathmáry, Toši Ičijanagi, Džodži Juasa in
drugi) in interpreti (Pierre-Yves Artaud,
Jonathan Nott, Alexander Liebreich,
Vladimir Aškenazi, Sejidži Ozava …).
Džunko Handa je študirala instrument
biva, japonsko vrsto lutnje, pri veliki
interpretinji Kinši Curuta. Sprva je bila
članica ansambla Pro Musica Nipponia,
skupine, ki izvaja japonsko tradicionalno
in sodobno glasbo na tradicionalnih
japonskih instrumentih.
Prejela je vrsto nagrad, med njimi
tudi nagrado Združenja Biwa Music
in s svojim instrumentom prepotovala
cel svet.
Leta 1981 je kot solistka z orkestrom
Gewandthaus iz Leipziga izvedla
Simfonijo za dva svetova skladatelja
Minoruja Mikija, deset let kasneje
pa se je predstavila tudi na slovitem
Edinburškem festivalu. Nastopila je
tudi na festivalu Schleswig-Holstein
in na osrednjem koncertu ob 75. rojstnem
dnevu Toruja Takemicuja izvedla skladbo
Novembrske sledi. Leta 2013 je bila
povabljena na Salzburški poletni festival,
kjer je sodelovala pri projektu Glasbena
srečanja med tradicionalnim in modernim.
Džunko Handa je članica Japonskega
združenja izvajalcev na instrumentu biva
in Zveze japonskih sodobnih skladateljev,
ki pišejo za tradicionalne instrumente.
Tadaši Tadžima se je rodil leta 1942
v mestu Sakaj v prefekturi Osaka. Po prvih
lekcijah na šoli Tozan je postal učenec
Čikuha Sakaja II., mojstra šole Čikuho.
Kasneje je študij šakuhačija nadaljeval pri
Kacuji Jokohami, mednarodno priznanem
mojstru na šakuhačiju iz šole Kinko.
Tadžiminega igranja šakuhačija danes
ni mogoče uvrstiti v katero od obstoječih
šol. Goji svoj lastni slog, ki ima korenine
v različnih virih, lahko pa rečemo, da v
njegovem igranju najdemo tako čvrste kot
tudi introvertirano-meditativne elemente
izvajanja. Glavnino njegovega repertoarja
zavzema tradicionalna Honkjoku glasba.
To je meditacijska glasba, ki črpa navdih
iz zen budizma.
Poleg njegove koncertne dejavnosti
doma in na tujem ter številnih nastopov
za japonske radijske in televizijske oddaje
vzgaja Tadaši Tadžima v Osaki, Tokiju
in Jokohami mlade izvajalce na tem
instrumentu; leta 1994 je ustanovil lastno
šolo Jikišo Tadžima-kaj, izdal je tudi
učbenik za šakuhači in knjigo o duhovnosti
igranja nanj. Posnel je vrsto zgoščenk.
68
69
Komorni zbor Ave
Japonska harfistka Naoko Jošino je rojena
v Londonu, kjer je začela svoj študij harfe pri
Susann McDonald. Potem, ko je leta 1985
prejela prvo nagrado na IX. Mednarodnem
tekmovanju za harfo v Izraelu, se je pričela
njena bogata svetovna kariera.
Kot solistka je koncertirala z najboljšimi
orkestri na svetu (Berlinski filharmoniki,
orkester Gewandthaus iz Leipziga,
Filadelfijski orkester, Concentus Musicus
Wien, Izraelska filharmonija, orkester
Tonhalle iz Züricha in mnogi drugi) in
sodelovala s slavnimi dirigenti (Sejidži
Ozava, Wolfgang Sawallisch, Zubin Mehta,
Giuseppe Sinopoli, Nikolaus Harnoncourt,
Herbert Blomstedt, Charles Dutoit in
Rafael Frühbeck de Burgos).
Med njenimi dosedanjimi partnerji
v komorni glasbi izstopajo: violinista
Yehudi Menuhin in Gidon Kremer,
violistki Veronika Hagen in Nobuko Imai,
violončelist Clemens Hagen, hornist
Radek Baborák ter flavtisti Aurèle Nicolet,
Jean-Pierre Rampal, Wolfgang Schulz,
Jacques Zoon in Emmanuel Pahud.
Naoko Jošino je velika promotorka
sodobne glasbe. Premierno je izvedla vrsto
skladb, med njimi And then I knew ‘twas
Wind Toruja Takemicuja in Koncert za harfo
Tošia Hosokave. V Ljubljano je prispela
naravnost iz Edinburga, kjer je s Škotskim
komornim orkestrom premierno izvedla
Hosokavin Koncert za harfo št. 2.
Komorni zbor Ave je bil ustanovljen l
eta 1984 v župniji Ljubljana – Vič kot
Vokalna skupina Ave. Pod umetniškim
vodstvom ustanovitelja Andraža
Hauptmana je skupina s kakovostnim
poustvarjanjem raznolike zborovske glasbe
kmalu osvojila poslušalstvo doma in
v tujini. Obenem se je razširila v komorni
zbor, v katerem prepevajo pevci iz vse
Slovenije in zamejstva.
Za svoje nastope so prejeli lepo število
nagrad in priznanj – eno ali več prvih
nagrad na kar trinajstih zborovskih
tekmovanjih. Zadnje mednarodno
priznanje je Ave prejel kot finalist
prestižnega zborovskega tekmovanja za
Veliko nagrado Evrope 2010. v Varni,
v Bolgariji, kamor se je uvrstil kot
zmagovalec Mednarodnega zborovskega
tekmovanja v Mariboru spomladi leta
2009. Je dobitnik nagrade mesta Ljubljane
(1994), Nagrade Prešernovega sklada
(1994), Plakete mesta Ljubljana (2000)
in Srebrnega priznanja Zveze kulturnih
društev Ljubljana (2002).
Kot demonstracijski zbor je Ave
sodeloval na več mednarodnih seminarjih
zborovske glasbe in mednarodnem
tekmovanju za mlade zborovske dirigente
in sicer z uglednimi dirigenti: Ericom
Ericsonom (Švedska), Garyjem Gradenom
(Švedska) in Martino Batič (Slovenija).
Komorni zbor Ave je posnel več kaset in
zgoščenk z različno tematiko, nazadnje
70
Foto: SJana Jocif
pa je izdal dvojno zgoščenko Ave v živo,
s posnetki z nekaj nedavnih koncertov in
tekmovanj. V sezoni 2002/03 je umetniško
vodenje prevzela Branka Potočnik Krajnik,
v svoje tretje desetletje pa je zbor vstopil
ponovno pod umetniškim vodstvom
Andraža Hauptmana. Od maja 2011 je
umetniška vodja Jerica Gregorc Bukovec.
Na povabilo Slovenske filharmonije je
zbor v novembru 2012 izvedel koncert
Skladateljice v okviru Vokalnega abonmaja.
Jerica Gregorc Bukovec
Jerica Gregorc Bukovec je diplomirala
na ljubljanski Akademiji za glasbo.
V okviru študijske izmenjave je v švedskem
Malmöju leto dni študirala zborovsko
dirigiranje v razredu Dana-Olofa
Stenlunda. Študij je nadaljevala na Kraljevi
akademiji za glasbo v Stockholmu, kjer
je v razredu Andersa Ebyja zaključila
magistrski študij zborovskega dirigiranja.
V času bivanja na Švedskem je bila
umetniška vodja treh stockholmskih
zborov, od leta 2011 pa vodi Komorni
zbor Ave.
Sodelovala je s Švedskim radijskim
zborom, Berlinskim radijskim zborom,
Komornim zborom Stuttgart, Slovenskim
otroškim zborom ter številnimi drugimi.
Na tekmovanju za mlade zborovske
dirigente Europa Cantat v Ljubljani
je osvojila 3. mesto, na tekmovanju Eric
Ericson v Stockholmu pa se je uvrstila med
tri finaliste. Jerica Gregorc Bukovec je za
svojo nadarjenost prejela različne štipendije
in sicer kar štirikrat od Kraljeve glasbene
akademije v Stockholmu, je tudi dobitnica
štipendije Ministrstva za kulturo Republike
Slovenije in Glasbene Matice Ljubljana
ter dobitnica štipendij Eric Ericson in
Dan-Olof Stenlund.
71
Drumartica
Drumartica je ena najprepoznavnejših
evropskih tolkalnih zasedb v zadnjem času.
Po uspehih na prestižnih tekmovanjih
v Luksemburgu (IPCL) in Bolgariji
(PENDIM) je duo koncertiral v ZDA,
Rusiji in po Evropi v pomembnih
dvoranah, kot so Carnegie Hall v New
Yorku, Berlinska filharmonija, Auditorio
de Tenerife in Teater Ermitaž v Sankt
Peterburgu …
Simon Klavžar in Jože Bogolin sta se
izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo
v Münchnu pod mentorstvom prof.
dr. Petra Sadla, ter pod mentorstvom
članov Ansambla Modern v Frankfurtu.
Skupno muziciranje za zabavo od leta
2006 je čez nekaj let preraslo v veliko
prepoznavnost ter duo pripeljalo do
izjemnih uspehov na mednarodnih
prizoriščih.
Člana Drumartice sta prejemnika
Univerzitetne Prešernove nagrade in
Prešernove nagrade Akademije za glasbo.
Leta 2009 sta premagala vso konkurenco
in prejela nagrado občinstva na prestižnem
tekmovanju za tolkala v Luksemburgu
(IPCL), istega leta pa tudi prvo nagrado na
tekmovanju za tolkala PENDIM
v bolgarskem Plovdivu. Leta 2011 je duo
prejel tretjo nagrado na tekmovanju za
komorno glasbo Salieri-Zinetti v Veroni
72
Foto: Žiga Koritnik
ter nagrado publike na tekmovanju za
komorno glasbo Almere na Nizozemskem,
leta 2012 prvo nagrado na tekmovanju
v Veroni, leta 2011 pa še nagrado občinstva
na koncertu v dvorani Carnegie Hall
v New Yorku v organizaciji festivala
Glasbeni Olimp. Marca 2012 je sledila
še prva nagrada na tekmovanju Kulturkreis
Gasteig v Münchnu.
Leta 2010 je Drumartica ustanovila
festival tolkal XYLODRUM v Ljubljani.
Člana dua sta zelo dejavna na področju
izobraževanja mladih glasbenikov v okviru
seminarjev in delavnic, redno pa poučujeta
na Ljubljanskem konservatoriju za glasbo
in balet. Pomemben del njune dejavnosti
predstavlja naročanje in izvajanje novih del,
koncertirata pa tudi z različnimi ansambli
in orkestri.
Drumartica je zastopnik za tolkala
Adams iz Nizozemske, palice ‘Innovative
Percussion’ iz ZDA ter ‘Manic Drum’
iz Slovenije.
Komorni godalni orkester Slovenske
filharmonije
Prve violine:
Janez Podlesek – koncertni mojster,
Vera Belič, Maja Savnik, Matic Anžej
Druge violine:
Oliver Dizdarević Škrabar, Žiga Cerar,
Matjaž Porovne, Bojan Erjavec Viole:
Maja Babnik Ravnikar, Tomaž Malej,
Marjetka Šuler Borovšak Violončelo:
Igor Škerjanec, Klemen Hvala,
Jošt Kosmač (kot gost) Kontrabas:
Petar Brčarević, Ivan Jakob (kot gost)
Komorni godalni orkester Slovenske
filharmonije je štirinajstčlanski komorni
sestav, ki igra brez dirigenta. Ustanovljen
je bil leta 1993 ob podpori Ministrstva za
kulturo Republike Slovenije. V dvajsetih
letih delovanja je ansambel odigral
okoli 400 koncertov doma in v tujini.
Vzpodbuja nastanek novih glasbenih del
in objavlja promocijske zgoščenke. Že
trinajsto sezono prireja ciklus koncertov
Sozvočje svetov v sodelovanju z Narodno
galerijo iz Ljubljane. Prireditev povezuje
predavanja o likovni umetnosti s koncerti
komorne glasbe in privablja ljubitelje tako
likovne kot glasbene umetnosti. Ansambel
je sodeloval z mednarodno priznanimi
slovenskimi glasbenicami: pianistko
Dubravko Tomšič Srebotnjak, flavtistko
Ireno Grafenauer, altistko Mirjam Kalin
in sopranistko Bernardo Bobro, gostil
pa je tudi številna tuja imena svetovnih
glasbenih odrov (violončelisti Aleksander
Rudin, Miša Majski in Enrico Dindo,
kontratenorist Markus Forster, violinistke
Sarah Chang, Pria Mitchell in Alissa
Margulis, pianistka Polina Leschenko,
hornist Stefan Dohr, oboist Jonathan Kelly
in flavtist Massimo Mercelli).
Ansambel je bil v letu 2009 rezidenčni
orkester in koproducent Festivala Maribor
pod umetniškim vodstvom violinista
Richarda Tognettija. Uspešno sodelovanje
se je nadaljevalo tudi med projektom
Maribor – Evropska prestolnica kulture;
nastopil je skupaj z Avstralskim komornim
orkestrom ter gostil pomembne soliste, kot
so Anthony Marwood, Christopher Moore,
Timmo Veiko Valve, Eva-Nina Kozmus …
Repertoar Komornega godalnega
orkestra Slovenske filharmonije obsega
skladbe vseh stilnih obdobij od baroka
do enaindvajsetega stoletja, posebno
pozornost pa namenja ansambel stvaritvam
slovenskih avtorjev, tudi tistih, ki se šele
uveljavljajo.
Za svoje uspešno delo je ansambel
prejel več nagrad in priznanj:
Nagrado Prešernovega sklada leta 1999,
Župančičevo nagrado leta 2004, Betettovo
nagrado leta 2006 in Plaketo glavnega
mesta Ljubljana leta 2012.
73
Foto: Jože Suhadolnik
Slowind
koncertih v Parizu, sedmih v Združenih državah Amerike in treh na Danskem. Na domačem prizorišču je ansambel v zadnjih letih še povečal svojo dejavnost
na področju slovenske glasbe. Samo v minuli koncertni sezoni je v sodelovanju
z Društvom slovenskih skladateljev krstil več kot dvajset novih del. Ob tem pa
se je v pomladnem ciklu z naslovom Okus po času, ki beži poklonil tudi klasikom
slovenskih modernistov, Lojzetu Lebiču, Božidarju Kosu, Jakobu Ježu, Ivu Petriću
in drugim, ter tako ponovno osvetlil nekatera pomembna dela, nastala že pred
desetletji. Slowind letošnjo jesen prireja že svoj 16. festival. Če se je cikel v prvem obdobju
plemenitil predvsem s prispevki uglednih umetnikov, s katerimi je ansambel
muziciral – Heinz Holliger, Robert Aitken, Alexander Lonquich, Arvid Engegård,
Aleksandar Madžar, Mate Bekavac, Steven Davislim, Christiane Iven, Matthias
Würsch, Matthias Pintscher in drugi – se je skozi leta razvil v pravcato gibanje. V
promoviranje sodobne svetovne komorne literature, predvsem v celovite predstavitve
nekaterih pri nas komaj znanih velikanov 20. stoletja – Varèse, Carter, Globokar
in letos Takemicu – se vključuje vse večje število glasbenikov; redno sodelujejo
tuji ansambli za sodobno glasbo, člani uveljavljenih komornih skupin, slovenskih
simfoničnih orkestrov ter pevskih zborov. Festivalski spored redno snema in prenaša
Radio Slovenija, posnetke koncertov predvajajo tudi tuje radijske postaje – BBC 3,
Nizozemski radio in druge. Za dosedanje delovanje je Slowind leta 1999 prejel Župančičevo nagrado,
nagrado Prešernovega sklada leta 2003 in Betettovo nagrado leta 2013.
Metod Tomac – rog
Pihalni kvintet Slowind v letošnjem letu praznuje dvajsetletnico svojega delovanja.
V tem času se je ansambel, ki izvaja praktično vsa dela standardnega repertoarja za
ta sestav, profiliral še v brezkompromisnega in v našem prostoru najaktivnejšega
izvajalca sodobnih del, od klasikov avantgarde do najmlajših, še neuveljavljenih,
a zelo obetavnih avtorjev našega časa. Slowind z naročili stalno spodbuja mlade
slovenske skladatelje ter se rad odziva vabilom za izvedbe novitet na mnogih
evropskih odrih. Obenem že vrsto let tesno sodeluje z etabliranimi svetovnimi
skladatelji, kot so Vinko Globokar, Robert Aitken, Heinz Holliger, Jürg
Wyttenbach, Uroš Rojko, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilsson, Gérard
Buquet, Niels Rosing Schow in drugi, ki mu posvečajo svoja dela in ga vabijo v svoje
projekte. Slowind tako redno gostuje na nekaterih najpomembnejših prizoriščih
sodobne glasbe: Ars Musica Bruselj, Bienale v Bernu, Klangspuren v Innsbrucku,
Koncerti nove glasbe v Torontu, Contempuls v Pragi, Gledališče Dunois v Parizu.
Prav letos, v jubilejnem letu ansamblovega obstoja, je Slowind že nastopil na treh
74
75
Matej Šarc igra na instrumente znamk
Rigoutat in Lorée,
ki jih izdeluje in popravlja
Organizator:
Glasbeno društvo Slowind
Joost Reijns
Sòorganizatorja:
Slovenska filharmonija
Slovenska kinoteka
Organizatorji
Mednarodne glasbene delavnice:
Larisa Vrhunc
Oddelek za muzikologijo
Filozofske fakultete
Joost Reijns, Söllerweg 8
D – 87487 Wiggensbach-Ermengerst
Nemčija
www.oboen-reijns.com
Univerza v Ljubljani
Slovensko muzikološko društvo
Trubarjeva hiša literature
16. Festival Slowind 2014 so omogočili:
Inotherm
Društvo slovenskih skladateljev
Partner pri naročanju notnih materialov iz tujine.
Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji
Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani
Program Glasbenega društva Slowind
programsko sofinancirata
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
in Mestna občina Ljubljana.
Boštjan Pavletič
Collegium Graphicum
Silič in sinova
Andi d.o.o.

Medijski partnerji:
RTV Slovenija – Program Ars
Televizija Slovenija
Radio Študent
www.slowind.eu
Prevodi v slovenščino:
Nataša Helena Tomac
Matej Šarc
Igor Rogelja
Avtor besedil:
Matej Šarc (če ni drugače navedeno)
Jezikovni pregled:
Nataša Helena Tomac
Mateja Kralj
Oblikovanje:
Boštjan Pavletič
Tisk:
Collegium Graphicum
Odgovorni urednik:
Matej Šarc
Ljubljana, oktober 2014
Copyright: Slowind
www.slowind.eu
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA KULTURO
www.slowind.eu
80

16. Festival Slowind 2014 Soočenja s tišino

Transcription

Similar documents

Glasba

8. mednarodno tekmovanje harmonikarjev za nagrado Avsenik

Zbornik - ISCM - World music days 2015

V ISKANJU ZVOKA