Zelišča, zdravilne rastline - opis

Comments

Transcription

Zelišča, zdravilne rastline - opis
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Abrašica
Druga imena: abarat, abratica, avber, božja matica, lažji pelin, svetogorski grben, lat. Artemisia
abrotanum var. Maritima)
Opis: Je pelinu sorodna in podobna rastlina trajnica, visoka do 1 metra, ki izhaja iz prednje
Azije. Listi so suličasti, po zgornji strani goli, na spodnji pa sivo dlakavi. Cvetovi so bledo
rumeni, koški okrogli, cveti od julija do oktobra. Steblo je pokončno. Celotna rastlina ima vonj
po citronki, okus pa grenak.
Rastišče: To nezahtevno rastlino zlahka gojimo na vrtu, v sončni legi, humusno bogatih,
odcednih tleh. Sadilna razdalja je 20-40 cm. Žetev je čez celo poletje, vse tja do pozne
jeseni. Potrebno jo je zaščititi pred zimo. Razmnožujemo jo s semeni ali delitvijo.
Uporaba in zdravilnost: Abrašica enako kot pelin vsebuje močno eterično olje, ki odganja
žuželke. Njene liste dajejo med obleke, da preženejo molje.
Uporablja se jo kot začimbo, dodajamo jo samo za aromo, drugače je preveč grenka.
Uporabljajo se tako sveži kot suhi zdrobljeni listi, in sicer za mesne jedi, omake, dodatek
hladnim pijačam, sladoledu.
Pomirja, blaži vnetja, pospešuje izločanje pota in seča. Pomaga pri prebavnih motnjah,
pomanjkanju apetita, glavobolu. Pomaga tudi proti kožnim boleznim, slabokrvnosti, kašlju in
driski. Uporabljamo jo tudi kot obkladke pri udarninah in ozeblinah.
Proti vnetjem in okužbam: polno žlico zeli namočimo čez noč v 1 liter vode. Čaj lahko
uživamo čez cel dan. S tem očistimo organizem, ker pripravek pospešuje potenje in žene na
vodo.
Zunanje kot obkladek: 100g za teden dni namočimo v 1l domačega žganja
Opozorilo: Ne smejo je uživati nosečnice, pazljivi moramo biti pri pripravkih, kjer rastlino
namočimo v žganje, novejša spoznanja to močno odsvetujejo.
Zanimivosti: Abrašica je tudi okrasna rastlina.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Sivka
Druga imena: kofendl, lafendl, lavendel, sivač, špiknada, lavanda, lat. Lavandula spica)
Opis: Je zimzelena polgrmasta rastlina, ki jo vzgajajo kot zelišče in za okras. Vejice so
največkrat štirioglate in imajo ozke, podolgovate, sivozelene liste, ki so spodaj žlezavi. Ima
modro do sivo vijoličaste drobne cvetove, ki so v klasu podobnem socvetju. Cveti julija in
avgusta. Posušena sivka ima več dišavnih snovi kot zelena.
Rastišče: Sivka raste na sončnih pobočjih Sredozemlja, saj je svetloljubna rastlina. To je
skromna rastlina. Raste predvsem na zemlji, bogati z mineralnimi snovmi in dušikom. Sivka
za uspešno rast potrebuje odcedna tla. Spomladi jo pognojimo, nato pa jo pustimo čim bolj
pri miru. Spomladi je dobro, da jo porežemo. Sivka naj bi na vrtu preživela do deset let in
potem naj bi bila potrebna zamenjave. Vendar s pravilno nego lahko zadovoljivo preživi tudi
dlje.
Uporaba in priprava: Pri sivki so zdravilni cvetovi, listi in vsa cvetoča zel. Sivka na počutje
deluje pomirjajoče in dobrodejno. Vsebuje kafro, ki je znano sredstvo proti mrčesu zlasti
moljem. Iz sivke na veliko pridobivajo predvsem eterična olja in sivkino olje. V suhem cvetju
je približno 15% eteričnih olj. V medicini ta olja uporabljajo za pomirjevanje, vzbujanje teka,
proti napenjanju, krčem, kolikam, migreni in glavobolu, krepitev organizma. Uporabljajo jih
zlasti v kozmetični industriji. Ker delujejo antiseptično, se uporabljajo za dezinfekcijo ran, za
tople kopeli, za vtiranje v kožo, za uničevanje patološke mikroflore v prebavilih itd. Poznamo
veliko čajnih mešanic s sivko, ki pomagajo pri mnogih težavah. Za sivkin čaj vzamemo 1
veliko žlico sivkinih cvetov in jih poparimo s pol litra vrele vode, pokrijemo in pustimo, da se
tekočina nekoliko ohladi. Nato precedimo in spijemo skodelico čaja večkrat na dan pred
jedjo. Z aromatičnim čajem lahko tudi izpiramo vneto ustno votlino in grgramo pri vnetem
grlu. Čaj lahko uporabljamo tudi kot kapljice za nos in si z njim lajšamo težave pri senenem
nahodu. Čaji z mešanico drugih zdravilnih rastlin pomagajo pri napenjanju, poživljajo krvni
obtok, odpravljajo želodčne težave, slabo prebavo, krče v prebavilih itd. Pomagajo tudi proti
kašlju in bronhialnim obolenjem. Ljudsko zdravilstvo priporoča sivkin čaj za lajšanje težav pri
starostni pozabljivosti.
Zanimivosti: Ponekod na Krasu so uredili nasade sivke. Lani smo že imeli prvo (uradno)
žetev. Sivko uporabljamo tudi za okras, pogosti so šopki suhega cvetja.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Bezeg
Druga imena: zdravilna skrinjica kmečkih ljudi, lat. Sambucus nigra
Opis: Bezgovi grmi zrastejo tudi do 10 metrov visoko. Cvetovi so rumenkasto bele
barve, iz njih se najprej razvijejo zelene, nato pa rdeče in črne jagode. Imajo značilen
in tudi zelo intenziven, aromatičen vonj. Okus cvetov je grenak, medtem ko imajo
surovi plodovi popolnoma drugačen vonj in okus. Surove in sveže jagode niso užitne.
Rastišče: Raste na sončnih legah in ob robovih gozdov in jas. V samem gozdu ga
bomo težko našli.
Uporaba in zdravilnost: V aprilu in maju nabiramo mlade poganjke in mlade liste.
Cvetove nabiramo le v sončnem vremenu v juniju, septembra pa je čas za obiranje
dozorelih jagod. Bezeg je izjemno zdravilna rastlina, saj vsebuje veliko zdravilnih
sestavin. V ljudskem zdravilstvu je najbolj cenjen za zdravljenje vnetij, vročine,
pospešuje potenje in lajša dihalne težave. Pri bezgu porabljamo tudi liste, kot
antiseptični obkladek za rane in za odganjanje insektov. Listi spomladi vsebujejo
vrsto zdravilnih snovi. Vse te učinkovine, spodbujajo delovanje znojnic in pospešujejo
izločanje seča. Na ta način odvajajo strupe iz telesa. Čaj iz listov in poganjkov tudi
znižuje krvno koncentracijo sladkorja. Zeliščarji priporočajo pitje bezgovega čaja v
času prehladnih obolenj in pri tistih boleznih, katerih stanje se hitro popravi ravno z
močnim potenjem. Uporabljamo ga še za obnavljanje krvi, zdravljenje vnetij, proti
vročici in pri lajšanju dihalnih težav. Liste lahko uporabljamo tudi kot antiseptični
obkladek za rane in za odganjanje insektov. Čaj iz bezgovih korenin je lahko tudi
odlično odvajalno sredstvo. Olje cvetov pa je odlično zdravilo za razpokano kožo.
Pripravki iz bezgovih cvetov lahko omilijo tudi napade senenega nahoda. Uživati jih
moramo že nekaj mesecev preden se vam pojavi seneni nahod. Tudi lubje debel, vej
in korenin deluje odvajalno. Pomaga pri motnjah v delovanju ledvic in mehurja,
vodenici, mišičnem in sklepnem revmatizmu.
Bezga nikakor ne smejo uživati nosečnice in doječe matere, saj vsi deli vsebujejo
strupene alkaloide.
Zanimivosti: Bezeg se uporablja v prehrani. Iz cvetov lahko naredimo bezgovo
cvrtje, šabeso, sok, iz zrelih bezgovih jagod marmelado.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Breza (navadna)
Lat. Betula pendula
Opis: Navadna breza zraste do 25 metrov in je drevo z globokimi koreninami. Ima
majhne liste v obliki srčka, ki ima deljeno listno ploskev. Je enodomna rastlina. Njeno
steblo je bele barve, na nekaterih mestih pa izstopa tudi črna barva. Deblo je
hrapavo z vdolbinami.
Rastišče: Navadna breza raste po skalnih pobočjih in v svetlih gozdovih na lahkih,
najrajši suhih, neapnenih tleh. Sodi med najbolj vzdržljiva listopadna drevesa.
Uporaba in zdravilnost: Za čaj nabiramo listne popke, še bolje pa mlado listje v
maju in juniju, ki posušeno in kot čaj pomaga odstranjevati strupe iz telesa. Je
diuretik, žene na vodo, zato se uporablja za odvajanje vode pri vnetju in obolenju
spodnjih sečnih, za izpiranje sečil ob ledvičnem pesku in prepreči njegov nastanek. V
Ijudskem zdravilstvu je v pomoč tudi pri obrabljenih sklepih in za odpravljanje
revmatičnih tegob ter proti izpadanju las in kožnim mozoljem. Ker naj bi uravnala tudi
celično presnovo, je pogosto sestavina čajev za hujšanje oziroma "pomladnih kur" za
"čiščenje krvi". Prav tako je brezino lubje je učinkovito zdravilo za vnet sečni mehur in
druge dele sečil. Z vlažno notranjo stranjo sveže odluščenega lubja se oblagajo
razbolene mišice. Iz listov in/ali lubja breze se lahko pripravlja tudi tinktura. Drevesni
sok, ki ga zbiramo spomladi, pijemo večkrat na dan proti boleznim sečevoda, jeter in
žolča. Odvajalni učinek povzroči izločanje ledvičnih kamnov. Če sok uporabljamo
zunanje, zdravi poškodbe kože, preprečuje nastajanje prhljaja na glavi in bradi.
Izvleček breze se je pokazal kot zelo dober tudi v kombinaciji z masažnim oljem. Na
ta način breza deluje lokalno, ravno tam, kjer je telo odložilo umazanijo – to je
pogosto na stegnih. Iz popkov, ki jih nabirajo pred cvetenjem, se destilira tudi
eterično olje, ki ga dodajajo pripravkom za čiščenje telesa in boljšo rast las.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Melisa
Druga imena: aselnica, čepeloperka, črniva, maternjak, matičnik, medeni list, medenka, oselnica,
osenika, rojevnica, srčno zelje, lat. Melissa officinalis
Opis: Je trajnica, katere grmiček zraste do 80 cm visoko. Listi so jajčasti, z
nazobčanim robom in izrazitimi listnimi žilami. Dolgi so do 6 centimetrov, prav tako po
zgornji površini rahlo dlakavi. Če liste zmečkamo, oddajajo značilen vonj, ki spominja
na limone. Cvetovi so beli ali rahlo rožnati, združeni v skupine od treh do šestih
cvetov. Cvete od junija do septembra. Seme je solzaste oblike, črne barve s svetlo
piko v ožjem delu.
Rastišče: Dobro uspeva na sončni ali polsenčni legi v vlažnih tleh. Razmnožujemo jo
s semeni, podtaknjenci in delitvijo korenin. Seme v pozni pomladi sejemo na stalno
mesto. Sadike vzgojimo s setvijo v rastlinjaku marca, nato jih presadimo na stalno
mesto v maju, pri tem sadike razporejamo na razdalji od 40 do 60 cm. Podtaknjence
pripravimo zgodaj poleti iz poganjkov starejših rastlin. Z deljenjem korenin meliso
razmnožujemo spomladi.
Uporaba in zdravilnost: Uporablja se sveža ali posušena kot poparek ali v
alkoholnem izvlečku. Znano pa je tudi njeno eterično olje. Meliso moramo nabirati,
preden cveti, ker ima sicer neprijeten vonj in okus. Za nabiranje je primeren čas od
julija do oktobra. Pri sušenju listov smo pazljivi, da listov ne mečkamo in drgnemo
med seboj, ker počrnijo. Čaj pomirja - pomaga pri nemirnem bitju srca, nervozi,
stresu in deluje celo kot uspavalo. Prav tako lajša prebavne tegobe, ki nastanejo
zaradi tesnobe, predvsem pri preveliki količini kisline, slabostih, napenjanjih in
želodčnih krčih. V svežih listih najdemo vitamin C. Zunanje lahko melisino olje
uporabljamo za vtiranje pri obolenjih srca, prekrvavitvenih motnjah in za ohladitev pri
pregretju. Liste melise dajemo v vodo za kopel, poparek uporabljamo za spiranje
mastnih las, deluje pa tudi tako, da čisti in osvežuje kožo. Učinkovita je v boju proti
virusu herpesa. Skrajša čas celjenja in povečuje razmik med posameznimi izbruhi
bolezni. Melisa je tudi zdravilo za pomoč pri vrezninah in pikih žuželk. Pomaga pri
prehladnih obolenjih in je primerna za grgranje ter spiranje ust ob slabem zadahu.
Kot začimba se uporablja pri pripravi perutnine, divjačine in ribjih jedi. Z listi se lahko
odišavijo želeji, džemi, vino, kis in žganje.
Zanimivosti: Sok melise lahko dodajamo sredstvu za poliranje pohištva.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Ameriški slamnik
Druga imena: škrlatna ehinaceja, lat. Echinacea purpurea
Opis: Ameriški slamnik cveti od julija do oktobra. V višino doseže od 60 do 150 cm.
Uvrščamo ga v družino košaric- to nam že ob prvem stiku z rastlino izdajo koškasta
socvetja, podobna kamilici.
Rastišče: Pogosto je zasajen v vrtovih in parkih kot okrasna rastlina. Potrebuje
veliko sonca in uspeva na vlažnih tleh.
Uporaba in zdravilnost: Zdravila z ameriškim slamnikom spodbujajo delovanje
imunskega sistema tako, da povečajo dejavnost nekaterih belih krvnih celic.
Ehinaceja se kot zdravilo uporablja za preprečevanje in zdravljenje znakov prehlada
in drugih sorodnih obolenj. Čaji iz te rastline delujejo protivirusno, protivnetno in
protibakterijsko. Pripravki se uporabljajo za povečanje odpornosti pri raznih okužbah
(gripe, prehladi, herpes, vneto grlo, infekcije dihal, infekcije ušes, želodčni krči), za
hitrejše celjenje dolgotrajnih ran, ozeblin in opeklin, pomaga pri luskovici in pospeši
prebavo. Spiranje s prevretkom ameriškega slamnika krepi dlesni. Pomaga tudi pri
nekaterih alergijah, kot je seneni nahod.
Zanimivosti: Ameriški slamnik je edino zdravilo, ki ga pri zdravljenju prehlada
uporabljamo za odpravljanje vzrokov in ne le lajšanje simptomov! Če ga uživamo
skupaj z vitaminom C, se možnost, da dobimo prehlad, zmanjša za 86%.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Žajbelj
Druga imena: čistec, kadulja, vrtni žajbelj, zelišče nesmrtnosti, lat. Salvia officinalis L.
Opis: Ima podolgovate, krajše ali daljše kosmate sivkasto-zelene, zelene, rumenozelene ali celo modre lističe. Cveti modro, redkeje rumeno.
Gojenje: gojimo ga največ na sončnih legah, na skalah. Najboljši je julija in avgusta.
Nabiramo ga od maja do oktobra. Zdravilni deli so predvsem listi, ki jih obiramo pred
cvetenjem, sušimo jih le v senci, pri čemer jih večkrat obračamo.
Uporaba: Žajbelj čisti kri, pomaga izločati sluz iz dihal in iz želodca, če je zasluzen,
izgubljeni tek spet dobimo. Sladkornim bolnikom priporočajo čaj iz enakih delov
žajbla in rmana. Žajbelj deluje protivnetno, pozdravi vnetje črevesa, želodca, jeter,
žolčnika in mokril. Izpiranje z žajblovim čajem pomaga pri belem toku. Žajbelj je
odličen za grgranje pri žrelnem katarju, pri vnetih mandeljnih in vneti ustni sluznici.
Žajbelj uporabljajo pri različnih presnovnih boleznih, dober je pri revmatizmu in
protinu, za zmanjševanje živčnih motenj, do katerih pride pri teh boleznih. Ureja
potenje: pri ljudeh, ki se zelo potijo, zavira potenje, pri tistih, ki se malo pote, pa ga
pospešuje. Žajbelj umirja in nekako razjasnjuje misli. Pridobite mentalni fokus. To
postorite tako, da zdrobite nekaj svežih listov in vdihujete njihove hlape. Takoj se
boste počutili tako, kot da bi se zbudili iz sanj ali da ste ravnokar končali z meditacijo.
Žajbelj izboljšuje tudi spominske funkcije. Kopeli večkrat na dan zdravijo ekceme in
garje. Pri vnetih dlesnih žvečijo 4 do 5-krat na dan sveže liste, drže nekaj časa v ustih
in potem izpljunejo. Ker dobro vplivajo na prebavo, so jih že zelo zgodaj dajali med
jedi; jabolčno pito. Popusti tudi glavobol. Čaj iz listov pomaga pri glavobolih,
nemirnosti, živčnosti, nespanju, kašlju, prebavnih motnjah in vročicah. Če ga shranite
na hladnem, ga lahko kasneje uporabite za tretiranje srbečice, pri pikih, odrgninah in
vnetjih kože.
Zanimivosti: Žajbelj je zelo čislan v mnogih kozmetičnih preparatih. Zaradi močnega
vonja z vrta odganja različne žuželke, privablja pa čebele in metulje. Liste, sveže,
posušene ali zmrznjene lahko uporabljate tudi v kuhinji, predvsem pri peki in žaru.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Kopriva (velika kopriva)
Druga imena: koprica,
kropiva, kropljiva, ožarnica, žagalica, žagarica, urtica, lat. Urtica dioica
Opis: Zraste od 50 do 150 centimetrov visoko. Steblo je štirioglate oblike in pokrito z
dlačicami. Razen mladih listov med marcem in majem je pokrita z žgalnimi in
ščetinastimi dlačicami. Konice dlačic se od dotiku zlahka odlomijo, prebodejo kožo in
vbrizgajo strupeno tekočino. Listi so podolgovati in na robovih grobo napiljeni, na
stiku med steblom in listom so zaobljeni ali srčasto oblikovani. Vsak list spremljata
dva zalistnika. Cvetovi so ženski ali moški, zelenkasto beli in prilagojeni na
opraševanje.
Gojenje: Kopriva raste blizu bivališč v vrtovih, ob ograjah, na robovih jarkov, na
odlagališčih in na ledini. Nabiramo jo od maja do julija.
Uporaba: Kopriva odvaja vodo, učinkuje čistilno na sečne poti. Med drugim odpravlja
tudi pesek, znižuje krvni sladkor, zmanjšuje vnetna stanja v telesu in tako pomaga pri
revmatičnih bolečinah. Za pripravo poparkov se uporabljata tako sveža kot tudi suha
zel in korenine. Vršičke kopriv lahko uporabimo sveže kot zelenjavo al jih posušimo
za pozneje, za poparek ali za pripravo jedi. Notranje naj bi ustavila krvavitve iz pljuč,
ledvic, maternice, črevesja in nosa, obnovila kri ter odpravila kožne izpuščaje, lišaje
mladostnega, posebno še živčnega izvora, pospešila celjenje ran, zvečala
zmogljivost žlez za izločanje želodčnega soka in izboljšala izločanje žolča. Pomaga
pri sladkorni bolezni, zaradi diuretičnega učinka blaži vnetje sklepov ter sklepno in
mišično revmo. Zunanje naj bi koprivovi pripravki odpravili prhljaj in mastne lase.
Sicer pa v prehrani uporabljajte mlade rastline in mlade liste starejših rastlin. Obe
vrsti sta bogat vir vitaminov in mineralov. Vsebujeta tudi nekaj ogljikovih hidratov,
beljakovin in rudninskih snovi. Veliko imajo železa in nekaj kalcija, fosforja, bakra,
mangana, bora, nikelja in titana.
Zanimivosti: V prehrani pa so jo uporabljali že v starem Egiptu, ki so koprivo
kultivirali v povrtnino. V iste namene so jo uporabljali tudi Grki in Rimljani. Pojavlja se
tudi v zapisih Hipokrata in Horacija, kjer je najti veliko podatkov o njenih zdravilnih
učinkih. Vsebuje petkrat več kalcija kot kravje mleko.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Hermelika
Druga imena: Lat.
Sedum maximum
Opis: Je trajnica z značilno mesnatimi sivo zelenimi listi, ki zraste do 40 cm visoko.
Steblo je sočno in okroglo na prerezu. Konec poletja zacveti z rdečkastimi, rožnatimi
ali belimi cvetovi, ki privabljajo čebele in metulje. Listi so v parih po nodijih in so
razvrščeni premenjalno, tako da se zgornji par ne prekriva s spodnjim. Na vrhu stebla
se oblikuje razvejano socvetje s številnimi cvetovi rumenkaste ali rožnate barve.
Cveti od junija do septembra.
Rastišče: Hermelika izvira iz Kitajske in Koreje. V Evropi jo gojijo že od 16. Stoletje.
Rastlina je nezahtevna glede tal, prijajo ji sončna rastišča, vendar tudi v polsenci
dobro uspeva. Dobro prenaša sušo. Razmnožujemo jo iz semena, uspešneje pa s
potaknjenci.
Uporaba: V ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo predvsem zunanje pri oskrbi manjših
ran, za razkuževanje in preprečevanje vnetij pri opeklinah, čirih in vnetjih kože zaradi
pikov žuželk, lajša težave pri protinu in revmatizmu, priporočajo jo za rane na
želodcu, za uravnavanje kisline v želodcu in pri črevesnih obolenjih.
uporabljamo hermelikine sveže mesnate liste, ki jih polagamo na rane, iz njih
stisnemo sok, naredimo tinkturo ali pa jih namočimo v žganje (recept za žganje: 50 g
svežih listov namočimo v liter žganja, dobro zapremo in za tri do štiri tedne damo na
sonce. Nato žganje precedimo ter shranimo v primerne steklenice). Ponudimo kot
aperitiv ali digestiv pri obilnejših obrokih.
Uporablja se redkeje v kulinariki - kuhane liste dodajamo solatam, znana pa sta liker
ali aromatizirano žganje s hermeliko kot digestiv in krepčilo.
Najpogosteje uporabljamo sveže liste. Polagamo jih na rane, iztisnemo sok ali
delamo tinkturo.
Zdravilni učinki: sveže liste polagamo na rane, pike in ugrize, prav tako lahko
razkužimo manjše rane s hermelikovim žganjem, ki ga sicer uporabljamo kot digestiv
(blaži želodčne težave, ureja prebavo, pomaga pri revmatizmu).
Zanimivosti: cvetovi privabljajo čebele in metulje. Kasneje pa posušena socvetja
predstavljajo okras vrta, ko jih zgodnje slane prevlečejo z ledenimi kristali.
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Netresk
Druga imena: divji bob, glušec, homulica, možek, možic, nadstorek, nastran, natrsk, natrst, perinovo
cvetje, strešnik, trdovnik, trsk, uheljnik, uhovnik, ušesnik, žvanikelj lat. Sempervivum tectorum
Opis: Je trajnica, visoka do 30 cm, ima mesnate, jajčaste liste. Na koncu so zašiljeni
in sestavljajo rozeto. Cvetovi so rožnati in zvezdasti. Cveti od junija do septembra.
Gojenje: Raste po skalovju, zidovju in tudi na strehah. Dostikrat ga najdemo tudi na
pokopališčih, v kmečkih in drugih vrtovih ter sem ter tja na slamnatih, redkeje pa tudi
opečnatih strehah kmečkih poslopij
Uporaba in priprava: Uporabljamo sveže liste. Čaj pospešuje izločanje seča, pri
driskah pa zapira. Pomaga pri premočni menstruaciji in krvavi griži. Prevretek lahko
uporabimo pri vnetju ušes in pri izcedku. Lahko pa tudi vzamemo list, ga zmečkamo
in iztisnemo kapljico v uho. Čez pokrijemo s koščkom vate. Kurja očesa, bradavice,
sončne pege nakapamo večkrat s sokom, prav tako tudi otrdline. Te se zmehčajo in
izginejo. Iz listov naredimo obloge pri srbeči mozoljasti koži. Rastlino uporabimo kot
obkladek pri opeklinah, ugrizih, pikih, ranah, brazgotinah, infekcijah ter za
odstranjevanje bradavic in kurjih očes. V domači lekarni sveže liste in iz njih iztisnjen
sok, zaradi hladilnega in adstringentnega učinka, podobno kot Aloe vero, zunanje
uporabimo za ublažitev težav s kožo, saj jo hkrati napne in zmehča. pomaga mehčati
ušesno maslo in posledično zmanjša naglušnost pri starejših osebah. Obkladek si
naredimo iz razpolovljenih listov ali pa si pripravimo mazilo. Liste netreska cvremo
počasi v masti, da dobimo mazilo, uporabno pri opeklinah, ranah, zmečkaninah in
podplutbah. Zunanje se uporablja kot odlično zdravilo v bolečinah sklepov in mišic. V
primeru sklepov skuhamo netreskove liste v mleku in jih kasneje spasiramo v kašo
ter še tople damo na boleče mesto. Pri pretegnjenih mišicah se odlično obnese v
kombinaciji z domačim jabolčnim kisom. Tudi pri krvavečih ranah polagamo sveže
zmečkane liste, pri opeklinah pa se zdravimo z mazilom narejenim iz listov in cvetov.
Zanimivosti: V ljudskem zdravilstvu se je netresk pojavljal kot rastlina, ki zdravi
skoraj vsako bolezen. Zelo znana soproga nadvojvode Ferdinanda je netreskovo
uporabo priporočala takole: »Netresk v gosto skuhati, dodati arnikov sok, na koncu
dodati čisto malo smole in nekoliko svinjske masti in malo povreti, odstaviti z ognja in
toliko časa mešati dokler se vse skupaj ne shladi in strdi. To mazilo je zelo dobro pri
poškodbah in svežih ranah.«
OŠ Roje – EKO ŠOLA
Lučnik
Druga imena: papeževa sveča ali svečnik, kostnik ali sklepnik, divin, popovina, dolga margeta, ključnik,
lagotica, plučenca, lat. Verbascum phlomoides )
Rastišče: Velike količine ga videvamo ob cestah, železniških progah in po rečnem
produ.
Uporaba in zdravilnost: Nabiramo ga od junija do septembra. Že v antiki so s cvetovi
zdravili kašelj, rane in opekline. Adam Lonicerus je bil prvi zdravnik, ki ga je
uporabljal proti kašlju, pri srčnih obolenjih, zoper vročino, za celjenje ran in celo za
hitrejšo rast las. Prastaro uporabo ljudske medicine so potrdile tudi znanstvene
raziskave. Lučnik je kot slez in slezenovec sluzava zdravilna zel. Spada k prsnim
čajem in je primeren za zdravljenje vseh bolezni dihal. Krepi in utrjuje sluznice vseh
prebavnih organov, spodbuja izločanje tekočin ter tako olajšuje izkašljevanje in
zmanjšuje vnetja sluznic. Lajša bronhitis, astmo, hripavost, hud kašelj in nahod. Pri
gripoznih infekcijah niža povišano telesno temperaturo. Iz dveh žličk posušenih
cvetov pripravimo poparek, ki naj stoji 10 minut. Zoper kašelj pijemo tri do štiri
skodelice z medom sladkanega čaja na dan. Če lučniku dodamo še trpotec, bo čaj še
bolj zdravilen. Lučnikov poparek zdravi še jetra, revmo, žene na vodo in ureja
menstruacijo. Zdravil naj bi tudi katarne bolezni želodca in črevesja ter blažil krče
prebavil. V žganju namočeni cvetovi so dobro vtiralo zoper revmo in protin. Če jih
namočimo v olivno olje, bodo prav tako zdravili revmo, pa tudi zlato žilo in srbeča
aftna vnetja. Ljudsko zdravilstvo meni, da če nekaj kapljic tega olja nakapamo v uho,
bolje slišimo. Mozoljev in turov pa se znebimo z obkladkom iz cvetov, ki smo jih
prekuhali v mleku.
Lučnik je treba hraniti na suhem in zaščiteno pred svetlobo. Zaščita pred vlago je še
posebno pomembna, sicer cvetovi hitro postanejo rjavi ali temno rjavi zaradi
vsebovanih iridoidov.