docRadosevic(diplomsko delo).pdf - Društvo za Združene narode za
download 
Report Transcription
Radosevic(diplomsko delo).pdf - Društvo za Združene narode za
Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta Katedra za mednarodno pravo Diplomska naloga UPORABA OBOROŽENE SILE V BOJU ZOPER TERORIZEM NA PRIMERU UBOJA OSAME BIN LADNA S STRANI ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE Sonja Radošević Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk Ljubljana, december 2011 I II POVZETEK Uporaba oborožene sile v boju zoper terorizem na primeru uboja Osame bin Ladna s strani Združenih držav Amerike Sonja Radošević Mentorica: Prof. dr. Mirjam Škrk Teroristični napad 11. septembra 2001 [9/11 2001] na cilje v Združenih državah Amerike [ZDA] predstavlja ključni dogodek, ki je bistveno zaznamoval sodoben proces globalnega boja zoper terorizem. ZDA so kmalu po napadu, kljub dejstvu da se je le-ta izvršil v obdobju miru in predstavljal kaznivo dejanje terorizma, pričele s celovito oboroženo proti-teroristično kampanjo zoper pripadnike Al Qaede in njej pridruženih skupin, ki traja še danes in v okviru katere je bil v Pakistanu ubit tudi Osama bin Laden. Posebnost ameriškega odziva na napad 9/11 2001 je v tem, da vse odtlej ZDA zatrjujoč sprva obstoj t.i. »vojne zoper terorizem« in kasneje (pre)oblikovane teze o »transnacionalnem oboroženem spopadu«, uporabljajo oboroženo silo zoper osebe osumljene sodelovanja z Al Qaedo in njej pridruženih skupin v različnih mednarodnopravnih kontekstih ter v različnih državah. Pri tem kot posebno metodo takšnega boja zoper terorizem ZDA in pravtako nekatere druge države uporabljajo ciljano ubijanje. V praksi nekaterih držav in v doktrini je moč od 9/11 2001 zaznati težnje k reinterpretaciji pravice do samoobrambe, katera naj bi v luči grožnje, ki jo za države predstavlja sodobni transnacionalni terorizem dopuščala uporabo oborožene sile zoper nedržavne, teroristične akterje na ozemljih drugih držav, četudi tem državam ni mogoče pripisati odgovornosti za oborožen napad teh terorističnih akterjev. Pri normativni obravnavi ekstrateritorialne uporabe oborožene sile v boju zoper terorizem, specifično zoper individualne teroristične osumljence je glede na veljavno mednarodno pravo konceptualno potrebno ločiti 3 vidike, in sicer; 1. Ius ad bellum vidik uporabe oborožene sile v boju zoper terorizem ali pravno podlago za uporabo oborožene sile zoper posameznika na ozemlju druge države, ki odloči o legalnosti sile v razmerju do pravic prizadete države. 2. Vidik uporabe oborožene sile v boju zoper terorizem v kontekstu izpolnitve veljavnih in obče sprejetih objektivnih pogojev za obstoj oboroženega spopada oziroma normativnega okvirja mednarodnega humanitarnega prava [MHP]. Ob tem pa je potrebno od takšnih veljavnih konceptov oboroženega spopada v MHP, razločiti neutemljen argument »transnacionalnega oboroženega spopada«. 3. Vidik uporabe oborožene sile v boju zoper terorizem v mednarodnem pravu človekovih pravic [MPČP]. Pri čemer je slednji normativni okvir III ureditve uporabe oborožene sile v boju zoper terorizem uporabljiv tako v obdobju miru kot kontinuirano tudi v situaciji oboroženega spopada. V slednjem sta MPČP ter MHP komplementarna in dopolnjujoča. V tako začrtanem normativnem izhodišču je za presojo legalnosti uboja Osame bin Ladna [OBL], potrebno presoditi upravičenost uporabe oborožene sile s strani ZDA v razmerju do pravic Pakistana, ter hkrati v luči varovanja absolutne pravice do življenja v kontekstu obostoječega nemednarodnega oboroženega spopada v Afganistanu in domnevne vloge OBL v njem, presoditi upravičenost uporabe smrtonosne sile v razmerju do individualnih pravic Osame bin Ladna. Ključne besede: Transnacionalen oborožen spopad, kaznivo dejanje terorizma, veljavna in obče sprejeta interpretacija nemednarodnega oboroženega spopada, ciljano ubijanje, ius ad bellum, pravica do samoobrambe, mednarodno humanitarno pravo, mednarodno pravo človekovih pravic, absolutna pravica do življenja. IV ABSTRACT Use of armed force in the fight against terrorism through the example of the U.S. targeted killing of Osama bin Laden Sonja Radošević Mentor: Prof. dr. Mirjam Škrk September 11th 2001 terrorist attacks [9/11 2001] perpetrated in the United States of America [U.S.] represent the principal event, which essentially contributed to the contemporary process of the global fight against terrorism. The U.S. soon after the attacks which occurred during peacetime and represented criminal acts initiated an armed counter-terrorism campaign against the members of Al Qaeda and all other suspected associates. The campaign has resulted among others in the death of suspected Al Qaeda leader Osama bin Laden. The peculiarity of U.S. chosen reaction to 9/11 attacks rests in the fact that ever since the U.S. has claimed to be engaged in a »war on terrorism« and in later (re)shaped »transnational armed conflict« as well as in the fact that it has been using armed force against terrorist suspects in a wide variety of international contexts as well as in different states. The U.S. and a handful of other states have used targeted killing as a special method in countering terrorism. In the practice of some states and especially in doctrine the 9/11 attacks triggered claims implying reinterpretation of the right to self defence. It has thus been argued that the right to self defence has evolved so as to permit the use of force against non-state, terrorist actors in the territory of another state even if it would be impossible to attribute these terrorist armed attacks to the latter state. Under lex lata of international law, when examining the extraterritorial use of armed force by states against individual terrorist suspects, three relevant normative frameworks must be distinguished; 1. Ius ad bellum aspect regulating use of armed force in the fight against terrorism in an inter-state context or legal basis for the use of armed force in relation to the rights of the state in which sovereignty the attacking state has interfered with. 2. The use of force in the fight against terrorism in the context of an existing armed conflict fulfilling the objective and commonly accepted criteria or the normative framework of international humanitarian law [IHL]. In respect of these binding and clear rules we must differentiate the unfounded argument of »transnational armed conflict«. 3. The aspect of the use of armed force in the fight against terrorism in international human rights law [IHRL]. The normative V framework of IHRL continues to apply in situations of armed conflict, as IHRL and IHL are complementary and supplementary. Considering the forgiven normative basis, the killing of Osama bin Laden must be adjudicated on the one hand with regard to the sovereign rights of Pakistan and on the other with regard to the individual rights of Osama bin Laden [OBL]. Concerning the latter, can legality of OBL’s death only be addressed based on the existing non-international armed conflict in Afghanistan and bin Laden's alleged role in it as well as with special due care to the absolute and peremptory right to life. Key words: Transnational armed conflict, international crime of terrorism, binding and commonly accepted interpretation of non-international armed conflict, targeted killing, ius ad bellum, right to self-defence, international humanitarian law, international human rights law. VI Zahvala Mentorici prof. dr. Mirjam Škrk za pomoč in zaupanje. Mojim najbližjim za neskončno podporo in življenjsko motivacijo. VII ''A rule of law state employs, to the extent possible, procedures of law and not procedures of force.'' Israel Supreme Court sitting as High Court of Justice, The Public Committee against Torture et al v. The Government of Israel et al., (2006), §40. VIII OKRAJŠAVE ACLU American Civil Liberties Union AKČP Ameriška konvencija o človekovih pravicah ARSIWA Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts CRC Center for Constitutional Rights DP I Dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Prvi dopolnilni protokol) iz leta 1977 DP II Dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov (Drugi dopolnilni protokol) iz leta 1977 EKČP Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin EKiČP Evropska komisija za človekove pravice ESČP Evropsko sodišče za človekove pravice ICJ International Court of Justice ali Meddržavno sodišče ILA International Law Association MAKiČP Medameriška komisija za človekove pravice MASČP Medameriško sodišče za človekove pravice MHP Mednarodno humanitarno pravo/Mednarodno pravo oboroženih spopadov MKSJ Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo MKSR Mednarodno kazensko sodišče za Ruando MORK Mednarodni Odbor Rdečega Križa MOS Mednaroden oborožen spopad MPČP Mednarodno pravo človekovih pravic MPDPP Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah NOS Nemednaroden oborožen spopad OZNČP Odbor Združenih narodov za človekove pravice STL Special Tribunal for Lebanon UL OZN Ustanovna Listina OZN VS Varnostni Svet Združenih narodov IX KAZALO I. UVOD ................................................................................................................................ 1 II. SPLOŠNO O UPORABI OBOROŽENE SILE V BOJU ZOPER TERORIZEM V OBDOBJU PO 11. SEPTEMBRU 2001 ................................................................................. 3 1. SODOBNA MILITARIZACIJA BOJA ZOPER TERORIZEM ............................ 3 Ciljano ubijanje v boju Združenih držav Amerike zoper terorizem po 1.1. 11. septembru 2001 ............................................................................................................ 5 III. 1. MEDNARODNOPRAVNI OKVIRJI UPORABE OBOROŽENE SILE ............... 8 NORMATIVNA IZHODIŠČA MOŽNE UPORABE OBOROŽENE SILE DRŽAV V BOJU ZOPER TERORIZEM ......................................................................... 8 1.1. Ius ad bellum........................................................................................................ 11 1.1.1. Obstoj pravice do samoobrambe zoper nedržavni teroristični napad v mednarodnem običajnem pravu? ............................................................................... 12 Mednarodno pravo človekovih pravic............................................................... 16 1.2. 1.2.1. Pravica do življenja kot zaščita posameznikov pred arbitrarnim odvzemom življenja ...................................................................................................... 17 1.3. Mednarodno humanitarno pravo ...................................................................... 21 1.3.1. Oborožen spopad nemednarodnega značaja .......................................... 22 1.3.2 Izvrševanje sovražnosti ............................................................................ 24 1.3.2.1. 1.3.3. IV. Načelo razlikovanja in neposredno sodelovanje v sovražnostih .............. 25 Vojaška nujnost ....................................................................................... 27 KONKRETNA PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA S STRANI ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE V PAKISTANU MAJA 2011 .................................... 29 1. PRAVNO RELEVANTNO DEJANSKO STANJE ................................................ 29 X 2. UBOJ OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA NAČELA SUVERENOSTI IN NEVMEŠAVANJA V NOTRANJE ZADEVE DRŽAV................................................. 31 2.1. Uporaba sile zoper Osamo bin Ladna ni bila upravičena na temelju ius ad bellum .......................................................................................................................... 32 3. PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA MEDNARODNEGA HUMANITARNEGA PRAVA .......................................................................................... 35 3.1. ''Vojna zoper terorizem'' ali ''transnacionalen oborožen spopad z Al- Qaedo'': nov tip oboroženega spopada?........................................................................ 37 3.2. Presoja uboja Osame bin Ladna v povezavi z nemednarodnim oboroženim spopadom v Afganistanu ........................................................................... 38 3.2.1. Uboj Osame bin Ladna iz vidika načela razlikovanja............................ 40 3.2.2. Ocena upravičenosti uporabe smrtonosne sile zoper Osamo bin Ladna iz vidika načela vojaške nujnosti in humanosti .......................................................... 43 4. PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA MEDNARODNEGA PRAVA ČLOVEKOVIH PRAVIC .................................................................................. 46 4.1. Smrt Osame bin Ladna, arbitraren uboj? ........................................................ 48 ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 50 V. LITERATURA ....................................................................................................................... 53 1. MONOGRAFIJE, ŠTUDIJE, ZBIRKE ESEJEV, DOKTORSKA IN DIPLOMSKA DELA ......................................................................................................... 53 2. PERIODIKA ............................................................................................................... 56 3. MEDNARODNI DOKUMENTI ............................................................................... 60 4. DOKUMENTI ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV ............................. 61 5. ODLOČITVE MEDNARODNIH SODIŠČ IN TRIBUNALOV ........................... 64 5.1. Meddržavno sodišče ............................................................................................ 64 XI 5.2. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo ................................. 65 5.3. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando........................................................ 66 5.4. Mednarodni tribunal za Libanon ...................................................................... 66 5.5. Mednarodna arbitraža ........................................................................................ 66 5.6. Evropsko sodišče za človekove pravice ............................................................. 67 5.7. Evropska komisija za človekove pravice ........................................................... 67 5.8. Medameriško sodišče za človekove pravice ...................................................... 67 5.9. Medameriška komisija za človekove pravice.................................................... 67 5.10. Odbor Združenih narodov za človekove pravice ............................................. 68 5.11. Sodbe nacionalnih sodišč .................................................................................... 68 6. OSTALO ..................................................................................................................... 69 7. INTERNETNI VIRI ................................................................................................... 71 XII XIII I. UVOD Ko je 1. maja 2011 Predsednik Združenih držav Amerike [ZDA] Barack Obama naslovil svet, da bi naznanil velik uspeh ''v vojni ZDA z Al Qaedo'' je z besedami ''pravičnosti je bilo zadoščeno'' opisal uboj Osame bin Ladna v Pakistanu.1 Pravno vprašanje, ki se zastavlja je naravno, in sicer ali je takšen odvzem življenja resda pravičen? Pravičnost v smislu varovanja individualnega življenja gre na eni strani iskati v materialnem in procesnem vidiku spoštovanja vladavine prava in na drugi strani nikakor ne gre zanemariti moralnega vidika ali prizadevanja po iskanju njene legitimnosti. Z izjemo v nekaterih državah obstoječe smrtne kazni je v večini družb sveta legalen odvzem življenja strogo omejen na situacije individualne samoobrambe oziroma na izjemno omejene primere dejanske nevarnosti, v katerih bi smrtonosen poseg v napadalčevo življenje bil absolutno nujen za varovanje življenj drugih. Takšne izrazito stroge kriterije za dopusten poseg v absolutno pravico do življenja posameznikov določa mednarodno pravo človekovih pravic [MPČP], katerega splošna predpostavka, izvzemši omenjeno ozko izjemo, za spoštovanje pravice do življenja je prav predhodna zagotovitev pravice do pravičnega sodnega postopka. Mednarodno humanitarno pravo [MHP] pa v nasprotju z MPČP v primeru izpolnitve veljavnih objektivnih kriterijev za obstoj oboroženega spopada, pri izvrševanju sovražnosti zoper legitimne vojaške cilje dopušča »permisivnejše« standarde poseganja v življenje posameznika, vendar tudi slednji nikakor niso neomejeni ampak so pravtako predmet omejitev, bodisi na podlagi posebnih določb MHP, temeljnih načel, ki uokvirjajo MHP kot celoto, ter na podlagi drugih norm mednarodnega prava. Prav tu je za varovanje absolutne pravice do življenja v kontekstu oboroženega spopada nujno razumevanje in spoštovanje komplementarno učinkujočih pravnih področij MHP in MPČP. Ko se oddaljimo od vprašanja ali je bil konkreten poseg v življenje individualne osebe mednarodnopravno legalen, je potrebno v vseh primerih ekstrateritorialne uporabe sile zoper posameznike na ozemljih drugih držav presoditi tudi, ali je bilo takšno ravnanje ene države upravičeno v razmerju do pravic druge države. Tu se najprej zastavi vprašanje, ki ga ureja pravo uporabe sile v mednarodnih odnosih ali lat. ius ad bellum, in sicer ali je prva država 1 ''Justice has been done'', White House Press Statement by the President on Osama Bin Laden, May 1, 2011. 1 sploh imela pravico uporabiti oboroženo silo na ozemlju druge države in če ne, ali to pomeni dejanje agresije v nasprotju z načelom suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve držav. Vse tri relevantne vidike (ius ad bellum, MPČP in MHP) uporabe oborožene sile zoper posameznike na ozemljih drugih držav diplomsko delo preučuje v luči sodobne, globalne percepcije boja zoper terorizem s strani mednarodne skupnosti, katere mejnik predstavlja teroristični napad Al Qaede na cilje v ZDA 11. septembra 2001. Hkrati pa delo namenja posebno pozornost specifiki celovitega boja ZDA zoper terorizem po tem ključnem dogodku in tako na eni strani upoštevaje ta kontekst in argumente ZDA, na drugi pa veljavno in relevantno mednarodno pravo ter dostopna dejstva konkretno presoja legalnost uporabe oborožene sile zoper Osamo bin Ladna. Ius ad bellum in MHP naj bi bila po mnenju številnih avtorjev v današnjem času pod izjemnimi pritiski normativne reinterpretacije in spreminjanja njunih temeljnih pravil. Takšne težnje po kognitivnih spremembah so predvsem razlog grožnje, ki naj bi jo za države predstavljal sodoben transnacionalni terorizem in v tej luči s strani nekaterih držav sprejetih praks, ki gredo povsem preko veljavnih interpretacij temeljnih konceptov mednarodnega prava. V tem okviru je edino tehtno vprašanje, ki se postavlja tisto, ki je izšlo iz ius ad bellum, in sicer ali države resda imajo pravico v mednarodnem običajnem pravu uporabiti oboroženo silo zoper teroristične osumljence na ozemljih drugih držav, četudi slednje nimajo nikakršne povezave s temi teroristi in če da, kaj upravičuje poseg v suverenost takšne države. Če se vrnemo k začetnemu vprašanju in omembi pomembnosti iskanja legitimnosti v državnem upravičevanju uporabe oborožene sile, na eni strani v razmerju do posameznika in na drugi strani ravnotako do države, je potrebno reči da samovoljno širjenje temeljnih pravil brez zadostne opore v praksi držav in opiniu iuris, poleg nasprotovanja obvezujočim pravilom pomeni tudi resno degradacijo moralne podstati teh pravil. Ali kot se je slikovito izrazil Lord Bingham, ''prav v primerih uporabe sile in vojn je najpomembnejše izrazito oprezno spoštovanje vladavine prava kajti tu, le-to služi skupnim interesom človeštva.''2 2 BINGHAM, THE RULE OF LAW, (2010), str. 120. 2 II. SPLOŠNO O UPORABI OBOROŽENE SILE V BOJU ZOPER TERORIZEM V OBDOBJU PO 11. SEPTEMBRU 2001 1. SODOBNA MILITARIZACIJA BOJA ZOPER TERORIZEM Terorizem je psihološki fenomen, katerega orodje za dosego političnih ciljev je izvrševanje najrazličnejših kaznivih dejanj3. Mednarodna skupnost se že od nekdaj sooča s terorističnimi dejanji, kljub temu pa se ji do danes še ni uspelo zediniti o enotni definiciji terorizma oziroma terorističnih dejanj. Mednarodni tribunal za Libanon pa je ob tem nedavno sprejel pomembno odločitev v zvezi z uporabljivim pravom v primeru Ayyash et al.,4 kjer je ugotovil da v mednarodnem običajnem pravu obstoji pravilo, ki ureja teroristična dejanja v obdobju miru. Z obsežno presojo prakse držav in opinia iuris sive necessitatis je sodišče podalo običajnopravno definicijo kaznivega dejanja terorizma, ki vsebuje naslednje elemente: 1.) izvršitev kaznivega dejanja ali grožnja z njegovo izvršitvijo 2.) naklep širiti strah med prebivalstvom ali prisiliti nacionalno ali mednarodno oblast, da nekaj stori ali opusti 3.) mednarodni element.5 Ugotovitev sodišča, da je terorizem v mednarodnem običajnem pravu kaznivo dejanje je odločilna pri razumevanju vseh primerov uporabe sile v boju zoper terorizem s strani ZDA ter nekaterih drugih držav po ključnem dogodku-terorističnem napadu 11. septembra 2001.6 Ta mejnik v sodobni militarizaciji boja zoper terorizem izvršen v obdobju miru s strani nedržavnega akterja so ZDA označile za »vojno dejanje«, ki naj bi sprožilo t.i. »transnacionalen oborožen spopad«7, kateri brezmejno posega na ozemlja različnih držav in »opravičuje« posege v življenja posameznikov. Takšno interpretacijo oboroženega spopada s terorističnimi skupinami je poleg ZDA uradno podprl tudi Izrael. 8 Kot bo vidno kasneje takšen enovit dogodek po lex lati MHP ne more sam-na-sebi sprožiti 3 Acharya, War on Terrror or Terror Wars: The problem in defining terrorism, (2009), str. 656. 4 STL, Interlocutory Decision on the Applicable Law: Terrorism, Conspiracy, Homicide, Perpetration, Cumulative Charging v zadevi Ayyash et al, Appeals Chamber, 2011. 5 Takšno razumevanje terorizma je skladno tudi z več kot 14-letnim delom ad hoc Komisije ZN za sestavo celovite konvencije o mednarodnem terorizmu. Ustanovljena leta 1996 z A/RES 51/210. 6 9/11 2001 je 19 članov teroristične organizacije Al Qaeda ugrabilo 4 civilna letala znotraj ZDA. 2 sta zrušila World Trade Center v New Yorku, 3. je trčil v Pentagon, 4. pa je padel v nenaseljenem delu Pennsylvanie. Napadi so terjali življenja več kot 3000 ljudi. 7 Statement by the President on Osama Bin Laden, May 1, 2011. 8 Israel High Court of Justice, The Public Committee Against Torture et al v. The Government of Israel et al., [Israel HCJ, PCATI v Israel], (2006), §2. 3 oboroženega spopada in zato uporabljivosti MHP, ampak je izključno kaznivo dejanje terorizma, ki v mednarodnem običajnem pravu zavezuje tudi nedržavne subjekte in določa individualno kazensko odgovornost.9 Ali je napad 9/11 2001, opredeljen kot grožnja mednarodnemu miru in varnosti10, pomenil poleg kaznivega dejanja tudi oborožen napad v smislu 51. člena USL ZN, je dodatno pravno vprašanje, ki pa bo odločilo o morebitni upravičenosti uporabe meddržavne sile samo v razmerju do pravic prizadete države. Tako razširjeni tezi o uporabljivem MHP in pravici do samoobrambe predstavljata izhodiščno argumentacijo držav pri uporabi oborožene sile v boju zoper terorizem po 9/11 2001.11 Kot tehnična posebnost militarizacije in posebej problematična metoda boja zoper terorizem se je v praksi nekaterih držav uveljavilo t.i. ciljano ubijanje (ang. targeted killing)12, ki je definirano kot naklepna uporaba oborožene sile zoper vnaprej določeno osebo, kateri naj se odvzame življenje, pri čemer je sila pripisljiva subjektu mednarodnega prava in je izvršena zoper osebo, ki ni v fizičnem priporu te države13. Načini in metode ciljanega ubijanja med drugimi vključujejo poleg streljanja od blizu, izstrelkov iz letal, bomb, ostrostrelskih ubojev tudi visoko tehnološka brezpilotna letala.14 Ciljana ubijanja, ki se jih države poslužujejo v boju zoper terorizem se odvijajo v različnih mednarodnopravnih kontekstih, in sicer tako v obdobju miru kot obdobju oboroženega spopada in na ozemljih drugih držav. Pravno je pri tem nadvse zaskrbljujoče, da države s širjenjem obstoječih normativnih okvirjev, pravice do samoobrambe in MHP povsem demantirajo v vseh okoliščinah zavezujočo absolutno pravico do življenja oseb, ki so na ta način, v veliki meri tudi s pomočjo tajnih operacij ubiti.15 Izrael je leta 2000 kot prva država razglasil ciljano ubijanje za dolgoročno metodo boja zoper terorizem,16 tako v Palestini kot v drugih državah, in sicer na temelju, da naj bi takšno 9 Remarks by President Cassese, Hearing of 16 February 2011, Interlocutory Decision. 10 S/RES 1368, (2001). 11 O’Connell, The Choice Of Law Against Terrorism, (2010), 10-20. 12 Izrael, ZDA, Rusija, VB. Glej- Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, Philip Alston,“Study on Targeted Killings”,[Alston TK], A/HRC/14/24/Add.6, (2010), str.5-10. 13 MELZER, TARGETED KILLING IN INTERNATIONAL LAW, (2009), str. 4; Alston TK, str.3. 14 AlstonTK, str. 4. 15 Bivši Predsednik Bush je 17.9.2001 podelil tajni agenciji CIA pooblastilo za neomejeno uporabo oborožene sile zoper teroristične osumljence povsod po svetu, Woodward; 26.5.2011 je U.S. House of Representatives z večino izglasovala zakon, ki Predsedniku ZDA podeljuje doslej največjo diskrecijo za vojne odločitve, ACLU, A Call to Courage Report, (2011); AlstonTK, str. 7. 16 Israel HCJ, PCATI v Israel, §2; Israel MFA, Cabinet Communique, Jerusalem, 1 september 2003. 4 ubijanje dopuščal bodisi oborožen spopad, pa naj si ga bodi v Palestini,17 Libanonu ali pa v Siriji18, in pravica do samoobrambe. Izraelska politika ciljanega ubijanja do danes ostaja ostro kritizirana s strani Sveta ZN za človekove pravice in njenega Posebnega poročevalca za arbitrarne uboje,19 pa tudi Visokega komisarja ZN za človekove pravice,20 Evropske komisije,21 Generalnega sekretarja ZN22 in Generalne skupščine ZN.23 1.1. Ciljano ubijanje v boju Združenih držav Amerike zoper terorizem po 11. septembru 2001 Po terorističnih napadih 9/11 2001 je bila v ZDA v notranjepravni okvir policijskih pooblastil podobno kot v Veliki Britaniji in Izraelu24 uvedena t.i. »streljaj da ubiješ« oz. »ang. shoot-tokill« politika. Slednja izhaja iz teze, da je v primeru osumljenih samomorilskih napadalcev, nevarnost za druge moč preprečiti samo tako da se neposredno strelja v osumljenčeve možgane in nemudoma doseže njegovo smrt.25 Ekstrateritorialno pa se je celovita protiteroristična kampanja ZDA zoper pripadnike Al Qaede in vseh njej pridruženih skupin ter 17 Izraelsko-palestinski konflikt je skladno z veljavnim MHP dosegel nivo oboroženega spopada nemednarodnega značaja. Ker pa se velik del sovražnosti odvija na okupiranih področjih je simultano uporabljivo tudi humanitarno pravo mednarodnih oboroženih spopadov; Schondorf, Targeted Killings Judgement, str. 306; MELZER, str. 35; ICJ, Wall AO. 18 Tu skladno z MHP, v času izraelske invazije l. 2002 nikakor ni bilo možno govoriti o situaciji oboroženega spopada, GRAY, INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE, (2004), str. 172. 19 Report of the Special Rapporteur on Extrajudicial Executions, (2004), E/CN.4/2005/7; Report of the Special Rapporteur (Executions), (2006), E/CN.4/2006/53/Add.1; Report of the Special Rapporteur (Executions), (2010), A/HRC/14/24/Add.6; Report of the Special Rapporteur (Executions), (2011), A/HRC/17/28. 20 UN HCHR, Press release 22 March 2004, ''expressed deep concern over Israel's continued use of assasination''. 21 EU, Press Release 7383/04 (presse 80), 22.3.2004, na str. 8 ostro obsodi uboj vodje Hamasa Sheikh Ahmed Yassina kot izvensodni uboj. 22 UN SG, Secretary General urges middle east parties to avoid escalation of violence, following targeted killings, Rocket attacks, SG/SM/10341. 23 A/RES 58/96 (2003); A/RES 58/99 (2003); A/RES 58/21 (2003). 24 Lord Stevens, former Metroplitan Police Commissioner introduces a shoot-to-kill policy, Police in 250 suicide bomb scares, BBC News, (2005); ''Shooting to kill saves lives [...] one tragedy will not change that.'' News of the world; Harowitz, Israeli experts teach police on terrorism:Training programs prompt policy shifts, Washington Post, (2005). 25 Primer Jean Charles de Menez/VB, IPCC, IPCC Makes Decision on Shooting Discipline, Press Release 11 May 2007; Primer Rigoberto Alpizar/ZDA, CNN, Man killed after bomb claim at airport, 7 December 2005; V obeh primerih je oblast ubila nedolžna posameznika, za katera je zmotno domnevala da sta teroristična osumljenca. Glej tudi-Primer Jašarević, Sarajevo (oktober 2011). 5 posameznikov26 pričela z napadom na Afganistan 7. oktobra 2001 in se nadaljuje tudi danes, in sicer v okviru s strani izvršilne oblasti ZDA zastavljene t.i. liste za uboj oseb osumljenih sodelovanja z Al Qaedo.27 Poleg tajne liste za ciljano ubijanje je posebnost proti-terorističnih intervencij ZDA v tem, da se od samega začetka odvijajo v različnih državah in v različnih mednarodnopravnih kontekstih.28 Visoka tehnologija brezpilotnih letal, kot posebna značilnost ameriške proti-teroristične kampanje je ZDA omogočila neznosno lahkost individualiziranih ubojev terorističnih osumljencev. Tako je bil denimo prvi osumljeni vojaški vodja Al Qaede Mohammed Atef ubit, s pomočjo brezpilotnega letala oktobra 2001 v Afganistanu.29 3. novembra 2002 so bili na podoben način, vendar povsem izven konteksta oboroženega spopada v Jemnu ubiti al Harithi, osumljen vodilnega položaja v Al Qaedi in drugi.30 Posebni poročevalec ZN za arbitrarne uboje je to dejanje ZDA v svojem poročilu označil za ''povsem jasen primer arbitrarnega uboja v nasprotju z MPČP''. 31 Pravtako sta bila v Pakistanu leta 2005 al-Yemeni in Rabia,32 po mnenju Posebnega poročevalca ZN za človekove pravice zelo verjetno ubita v nasprotju z MHP in MPČP.33 Spodletel poskus uboja al-Zawahirija leta 2006, domnevnega drugega vodjo Al Qaede v Pakistanu je botroval uradnemu protestu ameriškemu veleposlaništvu s strani pakistanske vlade.34 Tudi ameriška invazija na in okupacija Iraka leta 2003 sta med drugim domnevno povezani s protiteroristično kampanjo zoper Al Qaedo, al Zarqawi, vodja iraške celice Al Qaede je bil s strani ZDA ubit leta 2006 v Iraku.35 V letu 2007 so ameriške vojaške sile iz svojih oporišč v Etiopiji 26 White House Press Statement by the President on Osama Bin Laden, War against Al-Qaeda and other “associated” groups; AlstonTK, str. 18, opozarja na izjemen problem nedefiniranosti pojma “other associated groups”ali ''slo. ostale pridružene skupine''. 27 US District Court Colombia, Memorandum in support of plaintiff's motion for a preliminary injunction, Nasser al Aulaqui v. Barack H. Obama, Case.No.1:10-cv-10 1469, (30 August 2010), ''Kill lists''. 28 AlstonTK, str. 7; Afganistan (kontekst oboroženega spopada); Irak (id); Pakistan (pretežno kontekst oboroženega spopada); Jemen, Somalija, Sirija; (vsi primeri izven konteksta oboroženega spopada). 29 Byman, Do Targeted Killings work. 30 O'Connel, Unlawful killing with Combat Drones, Case Study of Pakistan, (2010), str. 3. 31 Report of the Special Rapporteur (Executions), E/CN.4/2003/3, §37-39. 32 MELZER, str. 442. 33 Report of the Special Rapporteur (Executions), Add. (2006), E/CN.4/2006/53/Add.1, str.264. 34 Byman, str.96. 35 Rumsfeld, Coalition forces kill Abu Musab al Zarqawi, Press Release (8 June 2006); Glej-Pighetti, 9/11 through the eyes of Al Qaeda, (2011);MELZER, str. 41. 6 izvedle številne ciljane napade predvsem s pomočjo brezpilotnih letal na domnevne pripadnike teroristične organizacije Islamic Court v Somaliji36. Hashi Ayro, domnevno vodja Islamic Court organizacije naj bi se uril v Afganistanu, zaradi česar je bil 7. januarja 2007 skupaj z neznanim številom drugih s strani ZDA ubit v vasi na somalijsko-kenijski meji.37 Podoben, a spodletel poskus je bil izvršen v Somaliji zoper Sheikh Madobeja, pripadnika iste organizacije. Leta 2009 domnevno v sodelovanju z Jemnom so ZDA v tej državi izvedle številne in prvič bistveno obsežnejše ciljane napade na domnevne pripadnike Al Qaede, ki so po podatkih nekaterih organizacij zahtevali več tisoč civilnih žrtev.38 Ciljani uboji vojske ZDA in tajne agencije CIA so tudi v Pakistanu od leta 2004 pa do danes po podatkih ene od agencij zahtevali več tisoč žrtev, in sicer približno 2680 od česar naj bi bilo vsega približno 20% civilnih žrtev39. Pri teh ciljanih napadih gre večinoma za Talibane, ki se v afganistanskem nemednarodnem oboroženem spopadu borijo zoper novo vlado podprto s strani tujih koalicijskih držav, in le redko za pripadnike Al Qaede.40 1. maja 2011 so ZDA v Pakistanu izvršile vojaško operacijo zoper glavnega vodjo Al Qaede, Osamo bin Ladna, ki naj bi sodeč po post factum odzivu mednarodnopravne doktrine predstavljal preobrat k zaključku več kot desetletje trajajočih ekstrateritorialnih, ciljanih proti-terorističnih ubojev ZDA v različnih državah.41 Vendar pa dejstva kažejo prav nasprotno, ZDA so namreč nedavno 2. oktobra 2011 v Jemnu z uporabo brezpilotnega letala izvršile najnovejše uboje domnevnih teroristov, in sicer tokrat je bilo življenje odvzeto dvema ameriškima državljanoma, Anwar alAulaquiju in Samirju Khanu, osumljenima širitve Al Qaedine ideologije.42 Teden dni kasneje so ZDA v isti državi in podobno zatrjujoč povezanost z Al Qaedo, s ciljanim napadom ubile 16-letnega al-Aulaquijevega sina, Abdulrahman al-Aulaquija.43 Uboji so bili izvršeni povsem 36 MELZER, str. 41. 37 MELZER, id; Gordon, Mazetti, U.S. Bases in Ethiopia to Hunt Al Qaeda in Africa, New York Times. 38 Center for Constitutional Rights [CCR], The Brecht Forum, New York, "The United States and Yemen: Destroying Lives in the Name of National Security," (2. september 2010). 39 New America Foundation, The Year of the Drone, http://counterterrorism.newamerica.net. 40 Id. 41 http://opiniojuris.org/2011/05/03/the-death-of-bin-laden-as-a-turning-point/; http://www.spiegel.de/international/0,1518,761082,00.html; http://afpak.foreignpolicy.com/posts/2011/05/04/the_bin_laden_aftermath_abbottabad_and_international_law. 42 CCR and the ACLU v. OFAC & Al-Aulaqi v. Obama. 43 Glej-ACLU Request under Freedom of Information Act, Office of Freedom of Information and Security Review Washington D.C., 19.10.2011, http://www.aclu.org/files/assets/awlaki_foia_final_2011_10_19.pdf; 7 izven konteksta oboroženega spopada, brez obvezujočih zagotovil MPČP in s sporno privolitivijo Jemna.44 III. MEDNARODNOPRAVNI OKVIRJI UPORABE OBOROŽENE SILE 1. NORMATIVNA IZHODIŠČA MOŽNE UPORABE OBOROŽENE SILE DRŽAV V BOJU ZOPER TERORIZEM Uporaba sile s strani držav je primarno regulirana v MPČP, v primeru oboroženega spopada pa v MHP oz. v ius in bello45. Vkolikor uporaba oborožene sile s strani ene države posega v sfero suverenosti druge države, pa njena mednarodnopravna legalnost dodatno zavisi še od skladnosti s pravom uporabe meddržavne sile oz. od skladnosti z ius ad bellum46. Potrebno je torej razlikovati tri normativne okvirje uporabe sile s strani držav, ki lahko simultano učinkujejo oz. medseboj niso izključljivi.47 Vsak od njih pa ureja uporabo sile iz različne perspektive, in sicer ius ad bellum ščiti interese držav,48 medtem ko MPČP in MHP varujeta interese posameznikov.49 Izhajajoč iz tega mora država, ki ekstrateritorialno uporablja silo na suverenem ozemlju druge države, ne glede na to ali je uporaba sile v ius ad bellum, torej v razmerju do pravic prizadete države legalna ali ne, dodatno zagotoviti še spoštovanje pravic posameznikov, torej skladnost z MHP in MPČP.50 Tudi- http://www.washingtonpost.com/world/national-security/anwar-al-awlakis-family-speaks-out-against-hissons-deaths/2011/10/17/gIQA8kFssL_story.html. 44 ACLU Statement on the Killing of al-Aulaqui, http://www.aclu.org/national-security/aclu-statement-killinganwar-al-aulaqi. 45 MELZER, str. 74; LUBELL, EXTRATERRITORIAL USE OF FORCE AGAINST NON-STATE ACTORS, (2010), str.7. 46 BROWNLIE, THE PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW, (2003), str. 745. 47 LUBELL, str. 6. 48 RANDZELHOFER, Article 2(4), v B SIMMA (ed.), The Charter of the United Nations, A Commentary, (1994), str. 121. 49 MKSJ, Furundžija Case, Judgement, ICTY, (1998), §183: ''The essence of the whole corpus of IHL and HRL lies in the protection of the human dignity of every person.'' MAKiČP, Juan Carlos Abella Case, [La Tablada Case], (1997), IACiHR, §158: ''IHL and HRL share a common nucleus of non-derogable rights and a common purpose of protecting human life and dignity.''; MORK, Heintze, ''On the relationship between human rights law protection and international humanitarian law'', (2004), ICRC, str. 789; 50 GREENWOOD, The relationship between ius ad bellum and ius in bello, (1983), str. 221. 8 V dejanski situaciji ne bodo vedno uporabljivi vsi trije normativni okvirji, in sicer je navadno največja težava v situaciji oboroženega spopada ugotoviti ali je v konkretnem primeru uporabljiv normativni okvir MHP ali MPČP.51 MHP in MPČP sta v medsebojnem komplementarnem odnosu.52 Nedvomno namreč velja da MPČP kontinuirano in vzporedno učinkuje tudi v situaciji oboroženega spopada53. Recipročno razmerje MPČP in MHP v povezavi z zaščito posameznikovega življenja oz. pravice do življenja v oboroženem spopadu pa temelji na interpretacijski doktrini MHP kot lex specialis v razmerju do ves čas uporabljivega legi generalis MPČP.54 Kljub jasnosti tega posplošenega pravila o medsebojnem odnosu pravnega režima MHP in MPČP pa je njuno generalno učinkovanje v razmerju do konkretne pravice do življenja v oboroženem spopadu potrebno opredeliti natančneje,55 predvsem v luči dejstva da še vedno obstajajo države, ki izhajajoč iz obsoletne teorije ločitve,56 zagovarjajo tezo da izpolnitev pogojev uporabljivosti corpusa MHP pomeni ipso facto izključitev uporabljivosti MPČP.57 Meddržavno sodišče je prvič v svetovalnem mnenju Zakonitost grožnje ali uporabe jedrskega orožja pojasnilo razmerje med MPČP in MHP natančneje, in sicer v povezavi z zaščito posameznikovega življenja v (ožjem) kontekstu izvrševanja sovražnosti: 51 LUBELL, str. 6 52 SANCIN, ŠVARC, AMBROŽ , MEDNARODNO PRAVO OBOROŽENIH SPOPADOV, (2009), str.175. 53 ICJ, Nuclear Weapons AO, (1996), §25; Wall Advisory Opinion, (2004), §105; Case concerning Armed Activities on the Territory of the Congo ,(DRC v Uganda Case), (2005), §216; MAKiČP, La Tablada Case, §158; Coard et al. v United States Case, (1999), §39; OZNČP, General Comment No. 29 (2001), UNHRC, §3; General Comment No. 31 (2004), §11; TOMUSCHAT, OBLIGATIONS ARISING FOR STATES AGAINST THEIR WILL, Recueil des Cours, (1994), str. 195. 54 ICJ, Wall AO, §106; DRC v Uganda Case, §216. 55 MORK, Doswald-Beck, The right to life in armed conflict: Does international humanitarian law provide all the answers?, ICRC, (2006). 56 MORK, Heintze, ''On the relationship between human rights law protection and international humanitarian law'', str. 790. 57 ZDA v zvezi z ubojem Al Harithija in drugih v Jemnu l. 2002, trdijo da slednje ne more biti predmet MPČP, ker je v oboroženem spopadu z Al Qaedo kjerkoli uporabljivo izključno MHP, Glej Report of the Special Rapporteur (Executions), (2004), E/CN.4/2005/7, §§43,48; V zvezi z odločitvijo MAKiČP o odreditvi varnostnih ukrepov v zadevi Guantanamo Detainees Case, so ZDA podale naslednjo izjavo:''IHRL is not applicable to the conduct of hostilities or the capture and detention of enemy combatants, which are governed by the more specific laws of armed conflict.'' 9 ''Pravica pred arbitrarnim ali samovoljnim odvzemom življenja učinkuje tudi v času izvrševanja sovražnosti v oboroženem spopadu. Vendar pa je na vprašanje kaj je v tem primeru arbitraren odvzem življenja potrebno odgovoriti z uporabo MHP, ki v tej situaciji predstavlja pravno učinkujoč lex specialis, ustvarjen za regulacijo izvrševanja sovražnosti v oboroženem spopadu.''58 Izhajajoč iz navedene opredelitve Meddržavnega sodišča, razlage pravil MPČP,59 MHP,60 doktrine61 in druge judikature62 lahko natančneje povzamemo, da pri obravnavi posameznikove pravice do življenja v oboroženem spopadu MHP v konfliktu z MPČP postane pravno relevantno šele če in ko je poseg v posameznikovo življenje integralno povezan z oboroženim spopadom,63 kar pomeni da je del izvrševanja sovražnosti, kot le-tega razumemo v MHP. Po drugi strani pa MPČP v celoti prevlada nad MHP, kadar bi šlo za poseg v življenje posameznika izven izvrševanja sovražnosti. To pa pomeni, da bo ravnanje države znotraj oboroženega spopada v tem primeru predmet pravne paradigme izvrševanja policijskih pooblastil, ki sicer kot tipično velja v obdobju miru in ga opredeljuje pravni režim MPČP. Vsi relevantni normativni okvirji državi pripisljive uporabe oborožene sile; ius ad bellum (1.1.), MPČP (1.2.) in ius in bello (1.3.) so uporabljivi v vseh kontekstih ekstrateritorialne uporabe oborožene sile, torej učinkujejo ravno tako kot v vseh ostalih najrazličnejših primerih 58 ''In principle, the right not arbitrarily to be deprived of one's life applies also in hostilities. The test of what is an arbitrary deprivation of life, however, then falls to be determined by the applicable lex specialis, namely, the law applicable in armed conflict which is designed to regulate the conduct of hostilities,'' ICJ, Nuclear Weapons AO, §25. 59 Glej spodaj točka 1.2. 60 Glej spodaj točka 1.3. 61 MAKiČP, Third Report on the Situation of Human Rights in Colombia, (1999), §116; UN Special Rapporteur on the situation of Human Rights in Rwanda, E/CN.4/1995/7, (1994), §255; UN Special Rapporteur on Extrajudicial Executions, E/CN.4/1994/7, (1993), §594; MORK, Doswald-Beck, The right to life in armed conflict, ICRC, (2006); Milanović, A norm conflict perspective on the relationship between international humanitarian law and human rights law, (2009); AlstonTK, str.10; Ruys, “License to Kill: State-Sponsored Assassination under International Law,” str.35; Kremnitzer, Preventive Killings, str.10; MELZER, str.243. 62 ICJ, Nicaragua, §255; Wall AO, §106; DRC v Uganda Case, §216; MAKiČP, Caracoles Community (Bolivia), (1982), cons. 5, res.2; La Tablada, §195; Case concerning the Massacre of the Jessuits in El Salvador, (1999), §§158,161. 63 MAKiČP, Report Colombia 1999, Chapter V, §152. 10 uporabe sile zoper nedržavne akterje, tudi v primeru boja zoper terorizem oz. ekstrateritorialne (ciljane) uporabe sile zoper teroristične osumljence64. 1.1. Ius ad bellum Mednarodna pravila o uporabi sile v mednarodnih odnosih (lat. ius ad bellum) so centralni element mednarodnega prava in hkrati z načeli suverenosti, ter neodvisnosti in enakosti držav predstavljajo okvir mednarodnopravnega reda65. Osrednje izhodišče za obravnavo ius ad bellum je Ustanovna listina OZN [UL OZN], ki v četrtem odstavku 2. člena določa prepoved »grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti ozemeljski celovitosti ali politični nedotakljivosti katerekoli države, ali ki bi bila kako drugaže nezdružljiva s cilji Združenih narodov«. Tako opredeljena prepoved uporabe sile, zaradi svoje kogentne narave66 predstavlja temelj mednarodnemu miru.67 Velja torej, da je uporaba oborožene sile s strani države na ozemlju druge države protipravna, razen če jo je moč upravičiti na temelju enega od veljavnih ekskulpacijskih razlogov, in sicer pravice do samoobrambe68 ali predhodnega pooblastila VS69.70 Upoštevaje pluralnost različnih razlogov, ki so jih in jih še vedno države kontinuirano navajajo, kot možne razloge, ki naj bi upravičili njihove ekstrateritorialne oborožene intervencije v neskladju s prepovedjo uporabe sile,71 ter tudi v mednarodnem običajnem pravu uveljavljajočo se doktrino 64 LUBELL, str. 21. 65 SHAW, INTERNATIONAL LAW, (2009), str. 118. 66 Nicaragua, §190; ORAKHELASHVILI, PEREMPTORY NORMS IN INTERNATIONAL LAW, (2006), str.50; GRAY, INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE, (2004), str. 5. 67 RANDZELHOFER, Article 2(4), str. 116. 68 UL OZN, Čl. 51. 69 UL OZN, VII. poglavje, Čl. 39-42. 70 BROWNLIE, INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE BY STATES, (1963), str. 267; SHAW, str. 1131. 71 Izrael je po vojaški akciji na letališču v Ugandi/Entebbe, kjer so bili kot talci s strani pripadnikov palestinske teroristične organizacije PFLP zadrževani izraelski potniki, zatrjeval da intervencija ni protipravna, ker je samo kratkotrajna reševalna misija, ki ni usmerjena zoper Ugando, Glej:UN Doc S/PV.1939 (1976); Podobno naj humanitarna intervencija ne bi bila usmerjena zoper državo, ampak v preprečitev humanitarne katastrofe, Glej npr:ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v. Belgium), Oral proceedings, (1999). RANDZELHOFER v SIMMA, zavrne takšno razlago člena 2/4, ker je v nasprotju tako z njenim namenom, kot travaux préparatoires, str. 130. 11 odgovornosti zaščititi,72 pa vendarle ni nenavadno da se, predvsem v luči ideje o osvobajanju od terorističnih groženj kot globalne vrednote mednarodne skupnosti,73 deloma iz prakse nekaterih držav74 predvsem pa v doktrini75 poskuša uveljaviti nov ekskulpacijski razlog, pa naj si ga bodi kot reinterpretacija 51. člena UL ali pa nastanek novega običajnega pravila, in sicer pravice do samoobrambe zoper nedržavne akterje, specifično zoper teroriste. 1.1.1. Obstoj pravice do samoobrambe zoper nedržavni teroristični napad v mednarodnem običajnem pravu? Po tradicionalni (doslej) veljavni ureditvi pravice do samoobrambe, slednjo definiramo kot izjemo od prepovedi uporabe sile v primeru oboroženega napada ene države zoper drugo državo oz. kot dopustno uporabo oborožene sile ene države zoper oborožen napad druge države76. Takšno pojmovanje izhaja iz jezikovne in teleološke razlage zgoraj navedene kogentne norme UL o prepovedi uporabe sile v meddržavnih odnosih77 in iz samega ius ad bellum, ki je tradicionalno meddržavne narave.78 Vendar pa neposredno iz besedila 51. člena 72 A/RES 60/1, (2005), Glej: SANCIN et al., LOKALNI ZLOČINCI - UNIVERZALNI ZLOČINI: ODGOVORNOST ZAŠČITITI, (2010). 73 UN Doc. S/PV.4370; S/RES 1566 (2004); S/RES 1456, (2003); Schachter,‘The Lawful Use of Force by a State against Terrorists in another Country’ (1989), str. 218. 74 Praksa pred 9/11 2001: Iran je vojaške napade v Iraku opravičeval na temelju pravice do samoobrambe zoper teroristične napade Kurdskih skupin znotraj Iraka, UN Doc S/25843; Rusija zoper napade Čečenskih upornikov v Gruziji, id, str.381; ZDA, za uporabo sile zoper domnevne teroristične baze v Libiji 1986, Iraku 1993, Sudanu in Afganistanu 1998, GRAY, str. 161;Turčija za napade zoper kurdske PKK baze znotraj Iraka, LUBELL, str. 30; Praksa po 9/11 2001: Napad ZDA na Afganistan, UN Doc S/2001/946, GRAY str. 161; Izrael je svoje napade v Libanonu l. 2006 opravičeval kot pravico do samoobrambe zoper teroristične napade Hezbollah-a, LUBELL, str.30; Pravtako za napade v Siriji zoper domnevne Islamske teroriste, id LUBELL. 75 FRANCK, RECOURSE TO FORCE, STATE ACTIONS AGAINST THREATS AND ARMED ATTACKS, (2002); GREEN, THE INTERNATIONAL COURT OF JUSTICE AND SELF DEFENCE IN INTERNATIONAL LAW(2009); LUBELL, (2010), str. 25; Tams, The use of force against terrorists, (2009); Trapp, The use of force against terrorists: a reply to Christian J. Tams, (2009); Reinold, ''State weakness, irregular warfare and the right to self defense post 9/11'', (2011). 76 SHAW, str. 1132; BROWNLIE, (1963), str.272-275; GAZZINI, THE CHANGING RULES ON THE USE OF FORCE IN INTERNATIONAL LAW, (2005), str. 129; ICJ, Nicaragua,§277, Oil Platforms,§51; Wall AO,§139; DRC v Uganda,§146. 77 RANDZELHOFER, str. 121; supra točka 1.1. 78 Tams, The use of force against terrorists, str. 369. 12 UL, ki določa »Naravno pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe, v primeru oboroženega napada na člana ZN [...]«, takšnega meddržavnega konteksta ni moč razbrati79. Od tod se je v doktrini po napadih 9/11 2001 razvila teza o dopustnosti samoobrambe neposredno zoper nedržavnega akterja odgovornega za oborožen napad, četudi slednji ni v nikakršni povezavi z državo na katere ozemlju se nahaja80. Takšna zatrjevanja, utemeljena zgolj na običajnopravnih kriterijih nujnosti in sorazmernosti samoobrambe, so v teoriji dosledno protestirana, izhajajoč iz dejstva da vsakršna uporaba sile v samoobrambi, četudi samo neposredno zoper nedržavnega akterja, pomeni ipso facto, poseg v suverenost druge države81.82 Tako pomembnejši del doktrine,83 ter nekatere države,84 izhajajo iz stališča, ki je dosti bližje tudi Meddržavnemu sodišču, in sicer da je določena stopnja participacije države v oboroženem napadu nedržavnega akterja na čigar ozemlju se ta nahaja nujni predpogoj za to da napadena država legalno uporabi silo v samoobrambi zoper tega nedržavnega akterja. Vprašanje pa je kakšna naj bi bila ta participcija države, zato da bi upravičila poseg v suverenost85. Po tradicionalni, iz judikature Meddržavnega sodišča izvedeni doktrini86 je pripisljivost oziroma odgovornost države za oborožen napad nedržavnega akterja condictio 79 ICJ, Wall AO, Separate Opinion Judge Koojimans, §35, Separate Opinion Judge Higgins, §33, Declaration Judge Buergenthal; ICJ, DRC v Uganda, Separate Opinion Judge Simma, §4-15. 80 GREEN, str. 109; Trapp, The use of force against terrorists, (2009); Trapp, Back to basics: Necessity, Proportionality and the right of self-defence, str.147-55;Franck, Terrorism and the Right of Self Defence, (2001), str. 840;Wedgewood, Responding to terrorism:strikes against Bin Laden, (1999), str. 564. 81 Z izjemo da bi nedržavni akter recimo plaval na odprtem morju ali sam letel v mednarodnem zračnem prostoru, v tem primeru ne bi bilo kršitve načela suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve držav. 82 Tams, The use of force against terrorists, (2009), str. 385; RANDZELHOFER, Article 2(4), str. 121. 83 Scobbie, Words my Mother never thought me: In defence of the International Court, (2005), str. 80,81; GAZZINI, str. 184-91; Tams, The use of force against terrorists, str. 379; LUBELL, str. 25. 84 Južnoafriška Republika je v času hladne vojne utemeljevala oborožene napade v sosednjih državah z argumentom da naj bi te podpirale teroriste, kar je VS ostro zavrnil, Gray (2000), str. 100; Podobno vse od leta 1948 pa do danes Izrael svoje protiteroristične akcije v sosednjih državah neuspešno poskuša opravičiti z argumentom, da naj bi te podpirale teroriste, VS je meddrugim oborožene napade na Libanon in Sirijo, ter argumente, ki jih je Izrael navedel kot razloge ostro obsodil, S/2003/806, S/2003/758, S/2003/96, S/2002/373, S/2002/986, GRAY str. 172; Kot ključni mejnik v praksi držav, ki opravičujejo uporabo oborožene sile v državah zaradi njihovega domnevnega podpiranja teroristov pa predstavljajo argumenti ZDA in VB, katere VS prvič ni obsodil. ZDA so pred napadom na Afganistan v pismu VS, zatrjevale upravičenost napada na temelju da je tedanji Talibanski režim podpiral teroristično organizacijo Al Qaeda, ki je odgovorna za napade 9/11 2001, S/2001/946; Pravtako VB v pismu VS, S/1999/947. 85 GREEN, str. 156. 86 ICJ, Nicaragua, §277; Oil Platforms,§51; Wall AO, §139; DRC v Uganda, §146; Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), Judgment, I.C.J.Rep.1996, §385; Glej tudi: Cassese, ‘The International Community's “Legal” Response to Terrorism’ (1989), str. 596-7. 13 sine qua non,87 za obstoj pravice do samoobrambe. To pomeni, da je potrebno dokazati obstoj dejanske kontrole (ang. effective control) države nad ravnanjem fizičnih oseb oz. nedržavnih akterjev.88 Takšen restriktivno zastavljen nivo državne vpletenosti pa naj ne bi ustrezal družbeni realnosti sodobnih oboroženih aktivnosti nedržavnih, terorističnih akterjev. Zato naj bi prišlo po terorističnih napadih 9/11 200189 do reinterpretacije pogoja pripislijivosti v smeri nižanja nivoja državne vpletenosti, in sicer oborožen napad nedržavnega terorističnega akterja naj bi bil pripisljiv državi, če je slednja spodbujala, podpirala, pripravljala nedržavne akterje ali pa je bila nenaklonjena preprečitvi teh dejanj znotraj svojega ozemlja90. Podobno naj bi veljalo, če država ponudi zatočišče teroristom, potem ko so ti izvršili teroristični napad v drugi državi91. V izjemnih primerih držav z neučinkovitimi oblastvenimi strukturami, ki bodisi nočejo ali pa zgolj niso sposobne ukrepati proti terorističnim napadalcem prisotnim na njihovih ozemljih, pa naj bi po skrajnih predlogih nekatere doktrine92 in oblikovalcev politik93 reinterpretacija pravice do samoobrambe morala celo opustiti pogoj pripisljivosti. Navkljub omenjenim trendom doktrinarne reinterpretacije pravice do samoobrambe v luči sodobne grožnje transnacionalnega terorizma pa ostaja pomembna kritika in protest s strani številnih drugih strokovnjakov,94 kateri ostajajo skeptični glede domnevane širitve pravice do 87 Nicaragua Case, §237. 88 ARSIWA, člen 8; Izjemoma je MKSJ, v Primeru Prosecutor v. Duško Tadić, IT-94-1-A, (1999), §117 odločilo da zadošča manj strog kriterij splošne kontrole (ang. overall control). Vendar je potrebno poudariti, da to samo v zvezi z organiziranimi skupinami fizičnih oseb in s poudarkom da državna participacija obsega nadzor nad skupinami in planiranje vojaških operacij ter presega samo financiranje in splošno oskrbovanje skupine. 89 Scharf, Seizing the Grotian Moment: Accelerated Formation of Customary International Law in Times of Fundamental Change (2010). 90 RANDZELHOFER, Article 51, str. 802; LUBELL, str. 37; GREEN. 91 RANDZELHOFER, str. 802; 92 DINSTEIN, WAR, AGGRESSION AND SELF DEFENCE, (2005); Travalio in Altenburg, Terrorism, International Law and the use of military force, str. 97-119. 93 Razprava med britanskimi pravniki in drugimi strokovnjaki v okviru Londonskega inštituta Chatham House (2004), Wilmshurst, The Chatham House Principles of International law on the use of force in self defence, (2006), str. 970. 94 BROWNLIE, (2003), str. 745; MELZER, str. 75; Myjer/White, The Twin Towers Attack: An unlimited right to self defence?, (2002), str. 7-8; Kammehofer, The Armed Activities case and Non State actors in Self Defence Law, (2007); GRAY, A new war for a new century? The use of force against terrorism after September 11, 2001, v PAUL/O'DONNEL (Ed.): SEPTEMBER 11 2001: A TURNING POINT IN INTERNATIONAL AND DOMESTIC LAW?, (2005), str. 97, 98; Jutta/Toope, The use of force: International law after Iraq, (2004), str.795; Vark , State responsibility for private armed groups in the context of terrrorism, str. 192; Allo, Ethiopia's armed intervention in Somalia: the legality of self-defense In response to the threat of terrorism, (2010), str. 139. 14 samoobrambe, ki bi pogoj pripisljivosti nižala vstran doslej veljavnega in še toliko bolj glede njegovega celovitega opuščanja. Pravtako je težko sprejeti hipotezo o nenadni reinterpretaciji instituta pravice do samoobrambe,95 kot posledici odobravajočega odziva mednarodne skupnosti na uporabo sile ZDA zoper Afganistan v odgovoru na napade 9/11 2001.96 Namreč normativna sprememba v mednarodnem običajnem pravu bi morala biti odraz enotne, razširjene in reprezentativne prakse držav, torej tudi izraz tistih držav katerih interesi so še posebej prizadeti, ter hkrati podprte z ustreznimi dokazi o obstoju opinia iuris sive necessitatis97. Vsekakor ne gre zanemarjati izjemno pomembnega trenda v smeri normativne reinterpretacije koncepta samoobrambe, v luči globalne percepcije boja zoper terorizem, vendar pa iz enovitega dogodka mednarodne kondonacije napada na Afganistan po 11. septembru 2001, bistvenega pomanjkanja opinia iuris in ostale (pred 9/11 in po 9/11 2001) neštevilne, kontradiktorne ter v veliki meri s strani drugih držav nesprejete prakse,98 ni mogoče zaenkrat z gotovostjo opredeliti ali napovedati dolgoročnega normativnega učinka v smeri spremembe doslej veljavne interpretacije pravice do samoobrambe.99 O obstoju samostojne pravice do samoobrambe zoper nedržavni teroristični napad v mednarodnem običajnem pravu torej (še) ne moremo govoriti, namreč veljavno mednarodno pravo šteje za nedopustno in protipravno uporabo oborožene sile zoper oborožen napad, ki ga v skladu s pravili o odgovornosti držav ni možno pripisati drugi državi oz. uporabo sile za katero ni bilo podeljenega predhodnega pooblastila VS. Vkolikor pa bi teroristični napad dosegel nivo oboroženega napada v smislu 51. člena USL100 in bi ga bilo hkrati možno 95 Scharf, Seizing the Grotian Moment: Accelerated Formation of Customary International Law in Times of Fundamental Change (2010). 96 Kot pravno dopustno izvajanje pravice do samoobrambe so vojaški napad na Afganistan podprle številne države; članice VS, zveze Nato, EU, OAD, ANZUS. 97 ICJ, North Sea Continental Shelf cases, (1969), §77; Asylum case, ICJ Rep., (1950), str. 266, 277; Fisheries case, (1951), str. 116, 139; Rights of US Nationals in Morocco, (1952), str. 176, 200; Right of Passage over Indian Terrritory, (1960), str. 6, 40; Nicaragua case, §183. 98 UN Doc.A/59/565,''A More Secure World: Our Shared Responsibility. Report of the High-level Panel on Threats, Challenges and Change'', Annex I (2004),§53; Cassese, Terrorism is also disrupting some crucial legal categories of international law, str. 996; Byers, Terrorism, the Use of Force and International Law after September 11 (2002), str.407-9 99 Švarc, Mednarodno pravo uporabe sile v kontekstu sodobne mednarodne politike, doktorska disertacija, (2011), str. 141. 100 DRC v Uganda, §147; Partial Award, Jus ad bellum, Ethiopia's Claims 1-8, 45 ILM (2006), 430; ''Large scale attack with substantial effect''. 15 pripisati drugi državi, bi napadena država lahko skladno z veljavnim pravom zoper napadalca uporabila silo v samoobrambi.101 Poleg navedenega bi morala zagotoviti tudi kumulativno spoštovanje splošnih običajnopravnih pogojev nujnosti in sorazmernosti102. 1.2. Mednarodno pravo človekovih pravic Osnovni normativni okvir uporabe oborožene sile s strani držav v konkretnem razmerju do posameznikov je MPČP103. Ta normativni okvir uporabe oborožene sile s strani držav obsega pravila, načela in standarde mednarodnega prava, ki urejajo izvrševanje pooblastil organov pregona (ang. »law enforcement officials«)104 oziroma t.i. policijskih pooblastil ter opredeljujejo legalnost njihovega ravnanja.105 V situaciji oboroženega spopada se kljub temu za vsa dejanja državnih organov, ki ne dosegajo izvrševanja sovražnosti kot le-tega razumemo v MHP, kontinuirano uporablja paradigma izvrševanja policijskih pooblastil,106 torej pravni režim MPČP. Poudarek proučevanja paradigme policijskih pooblastil bo zaradi obravnave konkretnega primera na tistih določbah MPČP,107 ki služijo zaščiti posameznikovega življenja. Poleg pravice do življenja, uporaba oborožene sile zoper fizično osebo izven izvrševanja sovražnosti, ipso facto vključuje tudi pravno problematiko procesnega varstva domneve nedolžnosti in pravice do sodnega varstva108. Tu velja poudariti da uresničevanje teh pravic 101 Zaradi narave ekskulpacijskega razloga bi bila protipravnost ravnanja države izključena, ARSIWA člen 21. 102 Ago, Addendum to the Eighth Report on State Responsibility, A/CN.4/Ser.A/1980/Add.1 (Part 1), YBILC 69; GARDAM, NECESSITY, PROPORTIONALITY AND THE USE OF FORCE, (2004), str.152. 103 Kretzmer, Targeted Killing of Suspected Terrorists:Extrajudicial Executions or Legitimate Means of Defence, str. 177. 104 UN Code of Conduct for Law Enforcement Officials, A/RES 34/169, (1979); UN Basic Pirnciples on the Use of Force and Firearms by Law Enforcement Officials, OHCHR, (1990). 105 MELZER, str. 89. 106 SASSÒLI, BOUVIER, HOW DOES LAW PROTECT IN ARMED CONFLICT?, ICRC, (2003), str. 264; Dieter, “Law Enforcement and the Conduct of Hostilities: Two Supplementing or Mutually Excluding Legal Paradigms?”, v FRIEDEN IN FREIHEIT, (2008), str. 391-407; MELZER, str. 89. 107 Tudi sam corpus MHP, za obravnavan primer relevantnega skupnega 3 (a) in (d) člena ŽK, s tem ko a priori eksplicitno prepoveduje umore in izven-sodne uboje, služi zaščiti posameznikove pravice do življenja izven konteksta izvrševanja sovražnosti. 108 MELZER, str. 90. 16 neposredno izhaja iz samega spoštovanja njim superiorne pravice do življenja ali povedano drugače, v kolikor državni organi kršijo pravico do življenja, to dejstvo subsumira kršitev domneve nedolžnosti in pravice do sodnega varstva.109 V nadaljevanju bo zato predmet proučitve pravica do življenja. Kljub temu da so ZDA kot relevantna država v proučevanem primeru pogodbenica Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah [MPDPP]110, bodo pri interpretaciji pravice do življenja uporabljeni tudi drugi pravni viri, ki so izšli iz razlage ostalih glavnih konvencijskih virov MPČP, recimo Ameriške konvencije o človekovih pravicah [AKČP]111 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, [EKČP]112 ter s strani različnih mednarodnih tribunalov.113 1.2.1. Pravica do življenja kot zaščita posameznikov pred arbitrarnim odvzemom življenja Pravica do življenja je prirojena človeški naravi in kot taka predstavlja neodtujljivo, temeljno človekovo pravico, od katere uresničevanja vse ostale pravice zavisijo114. Vendar pa ni absolutne narave, namreč tako MPDPP kot AKČP eksplicitno dopuščata državam možnost odvzema življenja na temelju pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče posameznika obsodilo zaradi izvršitve kaznivega dejanja, za katerega je z zakonom 109 OZNČP, De Guerrerro Case, §§ 13.2. in 14. 110 MPDPP Člen 6; 1. Vsak človek ima prirojeno pravico do življenja. Ta pravica mora biti z zakonom zaščitena. Nikomur ne sme biti življenje arbitrarno/samovoljno vzeto. 111 AKČP Člen 4(1); Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega življenja. Ta pravica je zaščitena z zakonom, in sicer na splošno od trenutka spočetja. Nikomur ne sme biti življenje samovoljno odvzeto. 112 EKČP Člen 2(1) in (2); 1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. 2. Kot kršitev tega člena se ne štejeta odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: A.) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, B.) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki je zakonito priprta, C.) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti izgrede ali vstajo. 113 Mednarodni tribunali se pri odločanju ali gre za arbitraren odvzem življenja redno sklicujejo na razlage, ki so jih sprejeli drugi tribunali, ne glede na to na kateri konvencijski podlagi, npr. Medameriško Sodišče za ČP na odločitev ESČP. 114 OZNČP, General Comment 6, CCPR/C/21/Rev.1. (1982), §1; NOWAK, U.N. COVENANT ON CIVIL AND POLITICAL RIGHTS, CCPR COMMENTARY, (2005), str. 104; ESČP, Case of Streletz v. Germany, (2001), §92. 17 predpisana smrtna kazen.115 Implicitno konvencijski pravici do življenja je torej da prepoveduje samo arbitrarne/samovoljne ali izven-sodne uboje,116 kar praktično pomeni da je legalnost takšnih izven-sodnih ubojev s strani državnih organov neposredno odvisna od pomena, v navedenih mednarodnih pogodbah uporabljenega, pravnega termina »arbitraren« odvzem življenja.117 Koncept arbitrarnosti ni definiran v mednarodnem pogodbenem pravu,118 zato bo potrebno vsebino pravice do življenja poiskati predvsem v sodni praksi, doktrini in mednarodnem običajnem pravu. Odvzem življenja je arbitraren, kadar uporaba sile s strani državnih organov-kot taka-ni absolutno nujna za zaščito oseb, tudi državnih organov samih, pred neposredno grozečo nevarnostjo za življenje ljudi ali pred hudimi poškodbami119. Rečemo da v tem primeru uporaba sile pri izvrševanju policijskih pooblastil ni kvalitativno nujna.120 V primeru Nachova121 je denimo Evropsko sodišče za človekove pravice [ESČP] pojasnilo, da uboj dveh ubežnikov, med postopkom njunega prijetja zaradi suma izvršitve kaznivega dejanja, ne moremo šteti za absolutno nujnega, upoštevajoč inter alia dejstvo, da ubežnika nista bila oborožena in v trenutku uboja nista predstavljala neposredne nevarnosti za življenje policistov. Pravtako je odvzem življenja arbitraren kadar uporaba sile presega minimum, ki je absolutno potreben za dosego legitimnega cilja.122 Tu rečemo da uporaba sile kvantitativno ni nujna123. Medameriška komisija za človekove pravice [MAKiČP] je v primeru Alejandre et 115 MPDPP, Člen 6(2); AKČP, Člen 4(2). 116 Glej supra opombe 110-112. 117 MELZER, str. 92. 118 Med pogajanji ob sklepanju MPDPP je kljub predlogom, da naj bi splošna prepoved odvzema življenja vsebovala taksativno naštete primere kdaj poseg v življenje ne bi pomenil kršitev (podobno kot v EKČP), prevladalo stališče da se zadrži termin prepoved arbitrarnega odvzema življenja, nakljub temu da se delegacije niso sporazumele o njenem pomenu, NOWAK, str. 110. To pa je pravzaprav privedlo do prenosa interpretacije in konkretizacije pravice do življenja na implementacijski mehanizem konvencije, in sicer na Odbor ZN za človekove pravice, Boyle, Concept Of Arbitrary Deprivation Of Life, v RAMCHARAN, THE RIGHT TO LIFE IN INTERNATIONAL LAW, (1985), str. 224. 119 MAKiČP, Alejandre et al.v. Cuba, (1999), §§37,42; MAKiČP, Report on the situation of Human Rights in Guatemala 2001, §50; MAKiČP, Report Terrorism and Human Rights, (2002), §87. 120 MELZER, str. 101; Kretzmer, Targeted killing of suspected terrorists, str. 178. 121 ESČP, Nachova Case, §§103,107. 122 OZNČP, de Guerrerro Case, (1982), §§13.1.-13.3; ESČP, McCann case, (1995), §212; Güleç v. Turkey, (1998), §§ 71,73; Nachova Case, (2005), §108. 123 Ibid. 18 al124 odločila da sestrelitev dveh civilnih letal ni bila kvantitativno nujna, ker je država imela možnost uporabiti alternativne, milejše ukrepe za dosego legitimnega cilja, namreč preusmeritve letal iz domnevno omejenega mednarodnega zračnega prostora. Uporaba sile pri izvrševanju policijskih pooblastil pa ni časovno nujna in zatorej arbitrarna, kadar je uporabljena zoper osebo, ki še ne ali pa ne predstavlja več neposredne grožnje, ki bi opravičevala uporabo sile.125 Iz vidika načela sorazmernosti, bo odvzem življenja arbitraren kadar narava ali teža neposrednje grožnje ne upravičuje smrtonosnega posega v človeško življenje, ne glede na to ali bi odstranitev grožnje bila potencialno objektivno nujna126. V primeru Aytekin127 je Evropska komisija za človekove pravice [EKiČP], uboj voznika avtomobila, katerega naj bi policist sumil da je terorist, predvsem ker na mejnem prehodu ni ustavil kljub ukazu naj to stori, označila za povsem nesorazmernega upoštevajoč dejstvo da njegovo ravnanje v konkretni situaciji ni predstavljalo neposredne grožnje za življenje policista, ter da samo abstraktno dejstvo obstoja terorizma v tem delu Turčije ne daje državnim organom pravice samovoljne uporabe sile v nasprotju s strogimi pogoji MPČP. Na tem mestu je potrebno poudariti tudi (ne)dopustnost »kolateralne škode« v MPČP. S tem vprašanjem se je ukvarjalo nemško Ustavno sodišče v primeru 'Luftsicherheitgesetz'128 kjer je pri presoji skladnosti zakona o varnosti v zračnem prometu z ustavo ugotovilo, da je določba, ki dopušča sestrelitev civilnega letala, katero bi bilo kot orožje uporabljeno za teroristični napad in so na njem poleg krivcev tudi nedolžni potniki v nasprotju z ustavno pravico do življenja in človeškim dostojanstvom. Pozitivna obveznost države v MPČP da ščiti življenja vseh namreč izključuje upravičevanje odvzema življenj potnikom, ki so se naključno znašli na letalu, z varovanjem življenj tistih, ki bi jih napad prizadel. Po drugi strani pa bi v luči neposredne nevarnosti, uboj 124 MAKiČP, Alejandre et al. Case, §42. 125 ESČP, McCann case, §§70,132,196; Nachova Case, §108; MAKiČP, Report Terrorism and Human Rights, (2002), §90. 126 ESČP, McCann Case, §192; Gül v. Turkey, (2000), §82; Streletz Case, §§87,96,102; OZNČP, de Guerrerro Case, §13.1.-13.3; MASČP, Neira Algeria et al. v. Peru, (1995), §76; MAKiČP, Colombia Report 1999, Poglavje IV, §169. 127 EKiČP, Aytekin v. Turkey, (1997), §96. 128 Federal Constitutional Court, H. et al. v § 14[3] 'Luftsicherheitgesetz', BGBl I p. 78, BverfG, l BvR 357/05, Judgement of 15 February 2006, §§ 137-139. 19 odgovornih ugrabiteljev letala, brez »kolateralne škode« naključnih potnikov lahko predstavljal nujno in sorazmerno uporabo sile v skladu z MPČP. Dodaten kriterij za presojo arbitrarnosti odvzema posameznikovega življenja so previdnostni ukrepi.129 Državni organi morajo uporabo sile minimizirati na najvišjo možno stopnjo,130 kar v praksi pomeni, kot je to poudaril denimo med drugimi Odbor ZN za človekove pravice [OZNČP] v primeru de Guerrero131, da mora biti v situaciji katere okoliščine to razumno dopuščajo osebi zoper katero se sila uporablja dano opozorilo o uporabi sile ali možnost za predajo.132 Z izjemo legalnega posega v življenje posameznika v kontekstu izvrševanja sovražnosti v oboroženem spopadu, je pravica do življenja zaradi svoje narave, pravica od katere ni dopuščena nikakršna derogacija, niti v času grozeče splošne nevarnosti.133 Kljub v tem smislu izraženi absolutni naravi pravice do življenja in dejstvu da gre za erga omnes obligacijo,134 pa je njena uporabljivost pri ekstrateritorialnih vojaških operacijah držav prepogosto povsem neutemeljeno postavljena pod vprašaj.135 MPDPP predvideva obveznost držav zagotavljati pravice iz Pakta osebam na njenem ozemlju in tistim pod njeno jurisdikcijo.136 Pojem »jurisdikcija« se upoštevajoč predmet in namen MPDPP137 razlaga ekstenzivno, tako da poleg ekstrateritorialnega efektivnega nadzora ozemlja druge države138 vključuje tudi 129 MELZER, str. 101. 130 ESČP, Andronicou and Constantinou v. Cyprus, (1997), §171; McCann Case, §§ 150,194,205; Güleç Case, §71; Nachova Case, §93. 131 OZNČP, de Guerrero Case, §13.2. 132 Tudi v: MASČP, Neira Algeria et al. v. Peru, (1995), §43,62,69; MAKiČP, Alejandre et al. Case, §42. 133 MPDPP, Člen 4.;OZNČP, General Comment 6, §1. 134 OZNČP, General Comment No. 31, The Nature of the General Legal Obligation Imposed on States Parties to the Covenant, § 2; ICJ, Barcelona Traction Case (Belgium v. Spain), (1961), §34. 135 ''The US takes the view, that ICCPR has no extraterritorial applicability'', Glej: Dennis, Application of Human Rights Treaties Extraterritorialy in times of Armed Conflict and Military Occupation'', (2005). 136 MPDPP, Člen 2(1). 137 ICJ, Wall AO, §109. 138 ICJ, Wall AO, §111;DRC v.Uganda), §§213-22O; Application of the International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination (Georgia v. Russian Federation), Provisional Measures, §109; ESČP, Loizidou v. Turkey, (1995), §52, Case of Bankovic and Others v. Belgium, (2001), §71; Meron, “Extraterritoriality of Human Rights Treaties” (1995), str. 81. 20 ekstrateritorialna ravnanja države, kjer ta nad osebami na tujem ozemlju izvaja dejansko oblast, moč oziroma nadzor.139 To nedvomno pomeni, da imajo države tudi pri svojih ekstrateritorialnih vojaških operacijah zoper individualne posameznike obveznost tem osebam zagotoviti spoštovanje njihove pravice do življenja. Na tem mestu je potrebno omeniti tudi pomembna zatrjevanja številnih avtorjev, da je pravica do življenja del ius cogens in kot taka, tako ali drugače zavezujoča za vse države v vseh časih in na vseh ozemljih.140 1.3. Mednarodno humanitarno pravo V primeru oboroženega spopada je uporaba sile s strani držav v razmerju do individualnih oseb primarno regulirana v MHP.141 To pomeni, da je za presojo legalnosti posega v življenje posameznika v kontekstu oboroženega spopada potrebno najprej uporabiti vsa relevantna pravila in načela MHP, ki urejajo izvrševanje sovražnosti.142 Slednja najdemo tako v mednarodnem pogodbenem kot običajnem pravu. Zaradi navezave na konkreten primer, se diploma osredotoča predvsem na za ta primer relevantna pravila MHP oboroženih spopadov nemednarodnega značaja, in sicer kot bo v nadaljevanju analizirano so za obravnavan dejanski stan relevantna predvsem skupni 3. člen Ženevskih konvencij [ŽK] iz leta 1949 in slednjemu pripadajoči številni pomožni formalni viri, ter običajno MHP. Kot je bilo že poudarjeno, se v situaciji oboroženega spopada MPČP kontinuirano uporablja in v luči lex specialis doktrine ostaja a priori pravno relevantno za presojo posega v življenje 139 OZNČP, Lopez Burgos v Uruguay, (1981), §12.3; General Comment No.31, §10; BOSSYUT, GUIDE TO THE ‘TRAVAUX PRÉPARATOIRES’ OF THE INTERNATIONAL COVENANT ON CIVIL AND POLITICAL RIGHTS, (1987), str. 54 ; ICJ, Wall AO, §109. 140 RAMCHARAN, Concept and dimensions, v THE RIGHT TO LIFE IN INTERNATIONAL LAW, str. 14; NOWAK, str. 104; Henkin, Human Rights and State Sovreignty, (1996), str. 39; OZNČP, General Comment No. 24, (1994), §10; General Comment No.29, §11. 141 Zgodovinsko gledano regulacija izvrševanja sovražnosti izhaja iz vojnega prava (ang. law of war). Sodoben corpus MHP pa združeno (predvsem po zaslugi sprejetja dopolnilnih protokolov k ŽK iz leta 1949) prevzema tako klasično haaško-vojno pravo, kot ženevsko-humanitarno pravo oz. pravo, ki se elementarno nanaša na zaščito žrtev oboroženih spopadov. 142 MELZER, str. 244, uporablja besedo ''normativna paradigma izvrševanja sovražnosti'', ki vključuje vsa relevantna pravila, ki regulirajo izvrševanje sovražnosti iz različnih virov MHP. 21 posameznika, kadar bi se slednji izvršil izven izvrševanja sovražnosti kot le-tega razumemo v MHP.143 Zatorej če želimo v konkretnem primeru ugotoviti legalnost posega v življenje posameznika pri izvrševanju sovražnosti, je najprej potrebno normativno razbistriti temeljne institute MHP, ki tvorijo koncept izvrševanja sovražnosti; oborožen spopad (1.3.1.), izvrševanje sovražnosti in načelo razlikovanja (1.3.2.) ter vojaško nujnost (1.3.3.), zato da iz njih lahko izpeljemo vsa za konkretno presojo legalnosti posega v življenje posameznika relevantna pravila MHP. 1.3.1. Oborožen spopad nemednarodnega značaja V mednarodnem pravu je obstoj oboroženega spopada nujen predpogoj za nastop izvrševanja sovražnosti, kot ga pojmuje MHP144 in ki določa bistveno »liberalnejše« standarde posega v življenje individualne osebe kot pa strog normativni okvir MPČP. Zaradi tega je potrebno najprej ugotoviti katere dejanske situacije v mednarodnem pravu sploh lahko štejemo za oboroženi spopad. Zaradi navezave na konkreten primer, katere situacije lahko pojmujemo kot nemednarodni oboroženi spopad ali v tradicionalnem smislu kot oboroženi spopad med državo in nedržavno skupino.145 Ker mednarodno pogodbeno pravo ne podaja jasne definicije nemednarodnega oboroženega spopada se je točna opredelitev instituta izoblikovala v skladni praksi različnih sodišč in skozi ostale pomožne formalne vire mednarodnega prava. Izhajajoč iz skupnega 3. člena ŽK, ki se nanaša na minimalen nivo humanitarne zaščite žrtev v vseh oboroženih spopadih nemednarodnega značaja146 ugotovimo da slednji postavlja 143 ICJ, Nicaragua, §255; MAKiČP, La Tablada, §195; Case concerning the Massacre of the Jessuits in El Salvador, (1999), §§158,161; Third Report on the Situation of Human Rights in Colombia, (1999), §116; UN Special Rapporteur on the situation of Human Rights in Rwanda, E/CN.4/1995/7, (1994), §255. 144 MELZER, str. 245. 145 Greenwood, Scope of application of Humanitarian law, v THE HANDBOOK OF HUMANITARIAN LAW IN ARMED CONFLICTS, (2008). 146 Navedeni samo relevantni deli, Čl. (3)/(1)(a) in (d); Pri oboroženem spopadu, ki ni mednarodnega pomena, a se začne na ozemlju ene od visokih pogodbenic, mora vsaka vojskujoča se stran uporabljati vsaj naslednje določbe:(1) Z osebami, ki neposredno ne sodelujejo v sovražnostih, tudi s pripadniki oboroženih sil, ki so odložili orožje, in z osebami, ki zaradi bolezni, ran, ujetništva ali drugih razlogov niso več sposobne za boj, je treba vedno ravnati humano, brez vsake neugodne diskriminacije na podlagi rase, barve, veroizpovedi, prepričanja, spola, rojstva, premoženjskega stanja ali kakršnegakoli drugega podobnega merila. Proti prej navedenim osebam morajo ostati zmeraj in povsod prepovedani naslednji postopki: (a) ogrožanje življenja in nasilje nad osebnostno nedotakljivostjo, kar velja še zlasti za umor kakršnekoli vrste, pohabljenje, okrutnosti in mučenja; (d) izrekanje in izvrševanje kazni brez predhodnega sojenja pred rednim sodiščem, kar zagotavlja vsa sodna jamstva, ki jih civilizirani narodi priznavajo kot neobhodna. 22 relativno nizek prag uporabljivosti.147 Za razliko od pravnega režima nemednarodnega oboroženega spopada v drugem dopolnilnem protokolu k ŽK iz leta 1977 [DPII]148, ta ne vsebuje pogoja da mora biti stran v spopadu država pogodbenica ŽK in da se oborožen spopad odvija na njenem ozemlju, pravtako ne določa pogoja da mora imeti oborožena skupina kot stran v spopadu efektivni nadzor nad delom tega državnega ozemlja. Sprejeto je da skupni 3. člen kar se koncepta strani v spopadu tiče zahteva minimalni nivo organiziranosti oborožene skupine,149 pri čemer ne izključuje možnosti oboroženega spopada med dvema ali več oboroženimi skupinami, ne glede na to, ali so pri tem vpletene tudi vladne oborožene sile.150 Za uporabljivost, v nasprotju z DPII, določa samo da se spopad odvija na ozemlju države pogodbenice, pri čemer ne pogojuje da bi morale biti v ta oborožen spopad vpletene vladne sile države na čigar ozemlju se odvija.151 Dejstvo da nemednaroden oborožen spopad po skupnem 3. členu lahko posega na ozemlja sosednjih držav potrjujejo tudi pripravljalna dejanja (ali travaux préparatoires) k tej določbi152 in doktrina.153 Potrebno pa je imeti v uvidu, da je takšen oborožen spopad še vedno lokalizirane narave.154 Za to da lahko ugotovimo ali gre v dejanski situaciji za nemednarodni oboroženi spopad je ključnega pomena še njegova intenziteta in dolgotrajnost155. V tem smislu definicija, ki jo je podalo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo [MKSJ] v primeru Tadić156 predstavlja avtoritativno razlago, na katero se je to sodišče157 in druga158 redno oprlo tudi v 147 ILA, Final Report on the meaning of Armed Conflict in International Law, str.13. 148 Zaradi v konkretnem primeru dvomljive izpolnitve zahtevanih pogojev za uporabljivost DPII se diplomsko delo osredotoča samo na skupni 3. člen ŽK. 149 Pictet (ed.), Commentary to IV Geneva Convention Relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War, ICRC, (1960), Commentary GC III, (Člen 3), str.50. 150 MOIR, THE LAW OF INTERNAL ARMED CONFLICT, (2002), str. 38-40. 151 MELZER, str. 258. 152 Glej: DC 1949, Final Record of the Diplomatic Conference of Geneva of 1949, Vol. II-B, str. 121; Glej tudi izjave posamičnih delegatov, ki potrjujejo takšno interpretacijo tudi končnega in sedaj veljavnega skupnega 3. člena ŽK, DC 1949, Final Record, Vol. II-B, str. 327, 333. 153 MELZER, str. 260; Glej tudi-BROWN, INTERNATIONAL DIMENSIONS OF INTERNAL CONFLICTS, (1996). 154 US D.D.C., Nasser Al-Aulaqui v. Barack H. Obama, O'Connell, §13. 155 ILA, Final Report on the meaning of Armed Conflict in International Law, str. 2. 156 Prosecutor v. Duško Tadić, IT-94-1-T, Appeal on Jurisdiction, (1995), §70. 157 MKSJ, Prosecutor v. Duško Tadić, IT-94-1-T, ICTY, (1997), §561-562; Prosecutor v Delalić, Mucić, Delić and Landžo, IT-96-21-T, (1998), §184; Prosecutor v Kunarac, IT-96-23/1-A, Appeals Judgement, (1998), §56; 23 svojih kasnejših primerih. In sicer: »[...] nemednaroden oborožen spopad obstaja v primeru dolgotrajnega oboroženega spopadanja med vladnimi oblastmi in organiziranimi oboroženimi skupinami ali med takšnimi oboroženimi skupinami znotraj države[...]«. 1.3.2 Izvrševanje sovražnosti Normativni okvir izvrševanja sovražnosti tvorijo vsa relevantna pravila in načela MHP, ki urejajo izvrševanje sovražnosti v oboroženem spopadu159. Pojem izvrševanja sovražnosti je torej ožji od pojma oborožen spopad in znotraj MHP tvori corpus pravil160, ki regulirajo uporabo sile strank v oboroženem spopadu.161 So pravila MHP ali kot so bila tradicionalno pojmovana-vojna pravila in običaji, ''ki so utrdila pravice in obveznosti vojskujočih se strani v njihovih vojaških operacijah ter omejevale metode in načine poškodovanja nasprotne strani v oboroženem spopadu.''162 Dejanska ravnanja, ki jih kot izvrševanje sovražnosti v oboroženem spopadu pripoznava pogodbeno MHP in doktrina vključujejo vojaške napade in operacije, ki se izvajajo v kontekstu oboroženega spopada,163 pri čemer je bistvena vzročno-posledična zveza med sovražnim ravnanjem in neposredno škodo, ki nastane nasprotniku v oboroženem spopadu164. Pojem vojaška operacija se razlaga tako, da vključuje serijo vojaških aktivnosti, ki jih kot sovražna ravnanja izvajajo oborožene sile ene strani zoper drugo v oboroženem spopadu in ki vključujejo primeroma; napade, bojevanja, vsakršna ofenzivna ali defenzivna Prosecutor v Krnojelac, IT-97-25-T, (2001), §51; Prosecutor v Blagojević&Jokić, IT-02-60-T, (2005), §536; Prosecutor v Halilović, IT-01-48-T, (2005), §24; Prosecutor v Limaj, IT-03-66-A, Appeals Judgement, (2007), §83-84. 158 MKSR, Prosecutor v Jean-Paul Akayesu, ICTR-96-4-T, (1998), §619; Prosecutor v Rutaganda, ICTR-96-3T, (1999), §91; Prosecutor v Kayishema and Ruzindana, ICTR-95-1-T, (1999), §§170-72; IACiHR, La Tablada Case, (1997), §155-156; Supreme Court of the United States, Hamdan, Salim Ahmed v. Rumsfeld, Donald H., Secretary of Defense, et al, (2006), str. 66-68. 159 MELZER, str. 81. 160 Primeri pogodbenega 'prava izvrševanja sovražnosti:Sanktpeterburška deklaracija o odpovedi eksplozivnih nabojev pod težo 400g iz l. 1868; Haaška (IV) konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz l. 1907; Haaška pravila o zračnem bojevanju iz l. 1923; ŽK (IV) za zaščito civilnih oseb med vojno iz l. 1949; Dopolnilni protokol (I) in (II) k ŽK iz l. 1949, o zaščiti žrtev (ne)mednarodnih oboroženih spopadov iz l. 1977. 161 PICTET, DEVELOPMENT AND PRINCIPLES OF IHL, (1985), str. 63; ICRC, Rules Of International Humanitarian Law And Other Rules Relating To The Conduct Of Hostilities. 162 ICJ, Nuclear Weapons case, §75. 163 MORK, Asser, Report Expert Meeting Direct Participation in Hostilities, ICRC, (2005), str. 21 164 Sandoz et al, Commentary AP I (Art.43), §1679; MELZER, str. 342; ICRC, Interpretative Guidance on Direct Participation in Hostilities, str.68. 24 dejanja v vojaški akciji in uporabo sile zoper vojaške cilje,165 širše gledano pa tudi vsa ostala sovražna dejanja, katerih namen in cilj je neposredno prizadeti vojaško osebje ali objekte nasprotne strani v oboroženem spopadu.166 Tako opredeljen pojem izvrševanja sovražnosti v MHP dopušča liberalnejše standarde uporabe oborožene sile v razmerju do posameznikov, izključno samo takrat kadar je dodatno sovražno ravnanje usmerjeno zoper legitimen vojaški cilj167 in kot bo vidno kasneje, je skladno z načelom vojaške nujnosti in humanosti. V naslednji točki bo za namen celovite presoje legalnosti uboja Osame bin Ladna potrebno ugotoviti kdaj lahko v okviru nemednarodnega oboroženega spopada zatrjujemo da je oseba pripadnik oborožene skupine ali pa civilist, ki neposredno sodeluje v sovražnostih. 1.3.2.1. Načelo razlikovanja in neposredno sodelovanje v sovražnostih Načelo razlikovanja je temelj MHP,168 katero predstavlja mednarodno običajno pravilo uporabljivo tudi v nemednarodnih oboroženih spopadih, ki izpolnjujejo pogoje skupnega 3. člena ŽK.169 S tem načelo zahteva od strani v takšnih spopadih da svoje napade usmerjajo izključno zoper vojaške cilje, t.j. vojaške osebe in objekte170. Vendar pa MHP oboroženih spopadov nemednarodnega značaja ne pozna pojma vojaška oseba ali borec, kot je to značilno za mednarodne oborožene spopade, ter je pravtako manj jasno glede definiranja kdo točno, na kakšni podlagi in kdaj je lahko subjekt vojaškega napada171. 165 Id, Sandoz et al, (Art. 13 APII), §4769; VERRI, DICTIONARY OF THE LAW OF ARMED CONFLICT, ICRC, (1992), str. 81. 166 Sandoz et al (eds.), Commentary on the Additional Protocols of 8 June 1977 to the Geneva Conventions of 12 August 1949, ICRC, (1978), Commentary AP I (Art.49), §1882, (Art.43) §1679 in Commentary AP II (Art.13), §4788; MORK, Asser, Report Expert Meeting Direct Participation in Hostilities, (2005), ICRC, str.21. 167 Id, str. 395. 168 SANCIN, ŠVARC, AMBROŽ, str. 127. 169 HENCKAERTS, CUSTOMARY INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW, VOL. I: RULES, (2005), Rule 1; ICJ, Nuclear Weapons case, §§61, 434; MKSJ, Tadić case, §435, Kupreškić case, Judgement, §§441, 883. MAKiČP, La Tablada case, §§§64, 443, 810; DPII, člen 13(2); DPI, člen 48. 170 HENCKAERTS, str. 3. 171 Sassoli, Olson, The Relationship between IHL and IHRL where it matters:Admissible Killing and Internment of Fighters in Non-International Armed Conflicts, (2008). 25 Upoštevajoč tudi relevantne pomožne vire pridemo najprej do ugotovitve da so pripadniki oborožene skupine (ang. armed forces) v oboroženem spopadu nemednarodnega značaja tisti, ki ne uživajo zaščite pred napadom oz. so lahko subjekti vojaškega napada.172 Pripadniki oborožene skupine so definirani kot člani te skupine, ki na strani nedržavne stranke v oboroženem spopadu v funkcionalnem, t.j. operativnem smislu aktivno in neposredno sodelujejo v sovražnostih zoper nasprotno stran v spopadu173, recimo neposredno v boju ali skozi poveljniško funkcijo.174 Tu je bistveno ločevanje med takšnim neposrednim sodelovanjem v sovražnostih članov oboroženih skupin in t.i. ''splošnim doprinosom k vojni'',175 različnih podpornikov oboroženih skupin, ki ne pomeni neposrednega sodelovanja v sovražnostih. Tako denimo oseb, ki na strani oborožene skupine samo posredno sodelujejo v sovražnostih, recimo s financiranjem, rekrutiranjem in vojaškim urjenjem oboroženih sil, proizvodnjo ali tihotapstvom orožja176, pa tudi z dejanji administrativne narave, ki pripomorejo pri izvajanju vojaških operacij ali pa ideološke, politične in religiozne kampanje in propagandne podpore oboroženim silam177 ne štejemo za dejanja, ki bi pomenila neposredno sodelovanje v sovražnostih in zatorej ne pomenijo izgubo zaščite pred napadom178. Za razliko od pripadnikov oboroženih skupin, ki so zaradi dejstva da kontinuirano sodelujejo v sovražnostih lahko subjekti napada kadarkoli in kjerkoli179 pa civilisti, ki sicer praviloma uživajo imuniteto pred napadom le-to izgubijo če in za čas ko bi neposredno sodelovali v sovražnostih180. Neposredno sodelovanje civilistov v sovražnostih pomeni izključno tista njihova konkretna dejanja, ki direktno podpirajo vojaške operacije oboroženih sil.181 Tako civilisti, ki niso pripadniki oborožene skupine, a neposredno 172 Pictet (ed.), Commentary GC III, (skupni 3. člen), str. 33, 37; Goldman, Monitoring Internal Armed Conflicts, (1994), str. 60; MORK, Expert Report DPH, str. 43; MKSJ, Tadić case, (1997), §639. 173 MKSJ, Tadić, (1997), §639; MAKiČP, La Tablada case, §178; Pictet, Commentary GC III, (člen 3.), str.37; Sandoz et al., Commentary APII, (člen 13). 174 MORK, Interpretative Guidance on Direct Participation in Hostilities, (2009), ICRC, str.33. 175 Sandoz et. al, Commentary AP, (čl.51), §1945; MORK, Expert Report DPH, str.21. 176 MELZER, str. 276; MORK, Expert Report DPH, str. 66-68; AlstonTK, str. 19. 177 Sandoz et al, Commentary AP I (Art.48), §1875; AlstonTK, str. 19. 178 MORK, Expert Report DPH, str.34. 179 Id, str.66. 180 DPI čl. 51(3); DPII čl. 13(3); HENCKAERTS, Rule 6; Israel HCJ, PCATI v Israel, §30. 181 MORK, Expert Report DPH, str. 66-68. 26 sodelujejo na neorganizirani, spontani ravni v sovražnostih zoper nasprotno stran v oboroženem spopadu izgubijo zaščito pred napadom samo za čas ko dejansko sodelujejo v konkretnih sovražnostih, začenši s konkretnimi pripravami na sovražno dejanje (npr. nakladanje bomb na letalo) in jo spet pridobijo, čim prenehajo z njimi182. 1.3.3. Vojaška nujnost Prepoved povzročati borcem nepotrebno trpljenje je v svojem bistvu pravilo, ki je tako fundamentalne narave, da ga je Meddržavno sodišče izpeljalo neposredno iz splošnega načela »osnovnih zahtev človeštva«.183 In prav pravilo, da je edini legitimen cilj izvrševanja sovražnosti oslabiti oborožene sile, kot ga povzema že Lieberjev kodeks in Sanktpeterburška deklaracija, ter številni kasnejši vojni priročniki držav184 je bistven del načela vojaške nujnosti.185 Načelo ne obstoji kot samostojno pravilo v MHP ampak je osnovano na temelju pogodb, običajnega prava in splošnih pravnih načel186. Vojaška nujnost tako zavezuje strani v oboroženem spopadu, k uporabi zgolj take vrste in intenzitete sile, ki ni prepovedana v MHP in je nujno potrebna za dosego legitimnega cilja oboroženega spopada, ki je v podreditvi sovražne strani v najkrajšem možnem času z najmanjšo izgubo človeških življenj187. Izhajajoč od tod rečemo da, v svojem restriktivnem smislu vojaška nujnost prepoveduje uporabo sile, ki ne bi bila nujno potrebna za dosego legitimnega cilja oboroženega spopada, četudi takšna uporaba sile sicer ne bi bila prepovedana v MHP,188 npr. bi bila usmerjena zoper legitimen vojaški cilj. Povedano drugače, ne samo da vojaška nujnost ne opravičuje kršitev MHP, pravtako ne dopušča zatrjevanj da so osebe, ki sicer ne uživajo zaščite pred vojaškim napadom lahko preprosto »likvidirane« brez vsakršnih predhodnih razmislekov. Namreč 182 Id. 183 ICJ, Nuclear Weapons, §78; DPI čl. 35. 184 NATO, Glossary of Terms and Definitions, str. 2-M-5; US Navy Manual §220; UK Manual of the Law of Armed Conflict (2004), section 2.2; German Triservice Manual ZDv 15/2, §130 f. 185 MELZER, str. 285 izhajajoč iz Lieber Code (1863) in Declaration of St. Petersburg (1868); GARDAM, NECESSITY, PROPORTIONALITY AND THE USE OF FORCE, str. 7. 186 SANCIN, ŠVARC, AMBROŽ, str. 57. 187 Id, str. 33. 188 Greenwood, Historical development and legal basis, str. 130; Rauch, ‘Le Concept de Nécessité Militaire dans le Droit de la Guerre’, str.209; Melzer, Israel's High Court judgment on targeted killing and the restrictive function of military necessity, (2008); YBILC, (1980), Vol II/2 (State Responsibility), str. 46. 27 načelo vojaške nujnosti ne dopušča nesmiselnega ubijanja borcev, kjer le-to nedvomno ni nujno potrebno, npr. kjer skupina neoboroženih borcev ni imela možnosti za predajo, kljub temu da bi očitno lahko bili prijeti brez dodatne tveganosti za operativne sile189. Kot že Sanktpeterburška deklaracija v svojem tekstu pove, da ''zadošča za dosego cilja oslabitve nasprotnika, že njegova onesposobitev'', tako tudi kvalificirani pomožni pravni viri190 poudarjajo da ''neoboroženi borci samo indirektno sodelujejo v sovražnostih, zaradi česar bi naj jih podredili smrtonosni sili samo kadar ni nobene druge možnosti za njihovo neutralizacijo.'' Načelo vojaške nujnosti v razmerju do smrtonosnega posega v življenje pripadnika oborožene skupine bo torej spoštovano kadar bo konkretna uporaba sile nujno potrebna za popolno podreditev sovražne strani, ki bo efektivno prispevala k vojaški prednosti operativne sile191, in sicer v najkrajšem možnem času in z najmanjšo izgubo človeških življenj. Pri čemer ne sme obstajati blažja oblika podreditve sovražne strani, ki bi dosegla enako vojaško prednost, brez dodatnega tveganja za operativne sile ali človeška življenja nasploh192. 189 MELZER, str. 288; Meyrowitz, Principle of Superfluous Injury, str. 116; Schmitt, State-Sponsored Assasination, str. 640 f.; Wedgewood, Legality of Targeted Assasinations, str. 4; Harder, Time to Repeal the Assasination Ban, str.8. 190 Sandoz et al, Commentary AP, (Art. 44), §1694. 191 Bothe et al., New Rules for Victims of Armed Conflicts, str. 365; GARDAM, str. 101. 192 PICTET, DEVELOPMENT AND PRINCIPLES OF IHL, str. 75. 28 IV. KONKRETNA PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA S STRANI ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE V PAKISTANU MAJA 2011 1. PRAVNO RELEVANTNO DEJANSKO STANJE Iz uradnega poročila ZDA je razvidno da je Predsednik Obama 29. aprila 2011 odobril izvršitev tajne, ciljane vojaške operacije v Pakistanu193 zoper domnevnega vodjo teroristične organizacije Al Qaeda Osamo bin Ladna [OBL], ki je poleg Khalid Sheikh Mohameda javno prevzel odgovornost za teroristične napade 9/11 2001. Vojaška operacija v kateri so bile poleg OBL ubite še štiri osebe je bila izvršena s strani domnevno petindvajsetih, po nekaterih drugih virih pa tudi več kot osemdestih194 pripadnikov posebne enote ameriške mornarice pod poveljstvom direkcije ZDA za specialne operacije v okviru tajne agencije CIA.195 Ekipa pripadnikov posebne enote je bila s pomočjo dveh helikopterjev 2. maja okrog 1h zvečer prepeljana iz afganistanskega oporišča ameriške vojske skozi zračni prostor Pakistana na njegov severo-vzhodni del, v kraj Abbottabad, zračno oddaljen od afganistanske meje in nemirnih območij pod talibansko de facto oblastjo približno 200 km. Po uradnem poročilu javnosti so ZDA po večletnem iskanju in pridobivanju informacij prišle do ključne osebe, in sicer bin Ladnovega osebnega kurirja, ki je skupaj z njim in njegovo družino tudi živel v abbottabadskem skrivališču,196 predvsem po »zaslugi« protipravno zaprtih domnevnih teroristov v Guantanamu.197 Po dolgem, večletnem tajnem opazovanju odkritega skrivališča in zbiranju podatkov, so ZDA cit. ''z gotovostjo'' vedele da v skrivališču- 3 nadstropni zgradbi živi poleg odkritega osebnega kurirja, njegovega brata, pravtako kurirja OBL in njunih žena, tudi velika družina sestavljena predvsem iz mladoletnih otrok in večih žena.198 Ta velika družina je po domnevanju ameriških obveščevalcev živela v 2. in 3. nadstropju zgradbe, 193 Press Briefing by Senior Administration Officials on the Killing of Osama bin Laden, http://www.whitehouse.gov; PBS News Hour interview on May 3, CIA Director Leon Panetta; CRS Report for Congress. 194 Chomsky, My Reaction to Osama bin Laden's Death, http://www.guernicamag.com. 195 Remarks by the President on Osama Bin Laden, East Room, the White House, 11:35 PM, May 1, 2011; CRS Report, May 5, 2011, str.4; http://www.whitehouse.gov/blog/2011/05/02/osama-bin-laden-dead. 196 Press Briefing by Senior Administration Officials on the Killing of Osama bin Laden, http://www.whitehouse.gov. 197 Pomembno vprašanje tu je, ki pa presega obseg diplomskega dela, ali so ZDA prišle do nahajališča Osame bin Ladna s prepovedanimi oblikami zasliševanja in z mučenjem? 198 Supra, opomba 196. 29 relativno ločena od preostalega 1. nadstropja kjer sta živela bin Ladnova osebna kurirja s svojima ženama, in naj bi po vseh zbranih podatkih ustrezala družini OBL,199 cit. ''bili smo prepričani, da v zgradbi dva odrasla moška, brata skrivata izjemno pomembno osebo in njegovo družino, za osebo smo ocenili da je visoka verjetnost da gre za OBL.'' Celotna vojaška operacija, vključujoč zračni transport do in iz zgradbe je trajala 40 min.200 Po začetni nekonsistentnosti ameriškega uradnega poročanja o poteku operacije201, ki je vključevala neresnično pričevanje o tem, da naj bi OBL ubili v strelnem obračunu, ki naj bi se odvijal ves čas od trenutka ko je posebna enota pristala na tleh posestva, ter da naj bi OBL uporabil eno od svojih žena za človeški ščit,202 so vladni predstavniki kasneje popravili pričevanje203, rekoč da se je strelni obračun odvil zgolj hitro po pristanku enote na posestvo, in sicer ob vtiranju poti v 1. nadstropje zgradbe, kjer je eden od bin Ladnovih osebnih kurirjev streljal na posebno enoto in pri tem bil tudi ubit. Poleg njega sta bila v istem strelskem obračunu ubita še drugi bin Ladnov osebni kurir in njegova žena204. Ob vtiranju poti v višja nadstropja posebna enota ni bila več predmet napada ali odpora205. Na stopnišču iz 2. v 3. nadstropje je enota ubila starejšega sina OBL, Khalid bin Ladna, ki je cit. ''zamahnil'' proti njim206. Ob prihodu v 3. nadstropje so OBL našli, ko se je zatekel v spalnico kjer se je njegova žena s svojim telesom pognala v pripadnika posebne enote in posledično bila ustreljena v spodnji del telesa, zato ranjena, a ne smrtno207. Na OBL so smrtno streljali dvakrat, najprej v glavo, zatem še v predel prsi.208 Tako OBL kot njegova žena sta bila neoborožena209. Domnevno bi naj bila priča uboju 199 Id, opomba 196. 200 Id, opomba 196. 201 New York Times, Account Tells of One-Sided Battle in Bin Laden Raid; Der Spiegel, Few Facts, Lots of Imagination. 202 Supra, opomba 196. 203 Official Press Briefing The White House press secretary, Carney, http://www.whitehouse.gov. Glej tudi-New York Times poročilo po II Press Briefing Senior Administration Officials, Account Tells of One-Sided Battle in Bin Laden Raid. 204 Id, opomba 203. 205 Id, opomba 203. 206 New York Times poročilo po II Press Briefing Senior Administration Officials, Account Tells of One-Sided Battle in Bin Laden Raid. 207 Official Press Briefing, Carney, Supra, opomba 203. 208 Id. 209 Id. 30 poleg žene tudi 12-letna bin Ladnova hči.210 Po uboju OBL naj bi za namen njegove identifikacije pripadnik posebne enote legel poleg trupla, da so približno izmerili njegovo višino, ga fotografirali, in hkrati preiskali prostore celotne zgradbe, od koder so po zaključeni operaciji poleg trupla OBL in domnevno njegovega starejšega sina211 odnesli številno dokumentacijo in dva računalnika.212 Pred poletom so zaradi napake, enega od helikopterjev razstrelili na posestvu, zaradi česar so vse preživele osebe namestili v sobo znotraj zgradbe213. Post factum zaključeni operaciji je bilo truplo OBL odpeljano na ameriško vojaško ladjo USS Carl Vinson v arabskem morju, kjer bi naj OBL pokopali v skladu z islamsko tradicijo in njegovo truplo odvrgli v morje.214 Za seboj so v bin Ladnovem skrivališču, po pričevanju pakistanske varnostne službe, pustili 13 mladoletnih otrok, tri bin Ladnove žene, od tega eno ranjeno, dva mrtva odrasla moška- brata in bin Ladnova osebna kurirja ter mrtvo ženo enega od njiju215. UBOJ OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA NAČELA SUVERENOSTI IN 2. NEVMEŠAVANJA V NOTRANJE ZADEVE DRŽAV V mednarodnih odnosih načelo suverenosti držav216 varuje izključno pristojnost države glede lastnega ozemlja in hkrati nalaga obveznost državam, da zagotovijo spoštovanje ozemeljske celovitosti drugih držav.217 Običajnopravno načelo nevmešavanja218 pa prepoveduje vsem državam da bi se vmešavale v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost 210 BBC, Bin Laden in same house for five years says wife; The Guardian, Osama bin Laden's daughter witnessed his death says Pakistani Officials; New York Times, Updates on the death of bin Laden. 211 http://www.alarabiya.net/articles/2011/05/04/147782.html. ;http://www.dawn.com/2011/05/04/us-troopstook-away-osamas-son.html 212 Official Press Briefing, Carney, supra opomba 203. 213 Id. 214 Id. 215 Glej- the Pakistani Inter-Services Intelligence Directorate (ISI), BBC News, Bin Laden 'in same house for five years, says wife'. 216 UL OZN, čl. 2(1); A/RES/2625, (1970); ICJ Nicaragua, §212. 217 UL OZN, čl. 2(7); BROWNLIE, (2003), str. 289; SHAW, str.574; Nicaragua, §213. 218 Nicaragua, §205; A/RES/2625; A/RES 2131, (1981). 31 držav.219 Kršitev v četrtem odstavku 2. člena UL OZN določene kogentne prepovedi uporabe sile v meddržavnih odnosih220 pomeni prima facie dokaz, da gre za dejanje agresije221 in a fortiori tudi za kršitev načela nevmešavanja,222 poleg kršitve suverenosti države.223 Do kršitve prepovedi uporabe sile s strani držav pride v vseh primerih, ki niso upravičeni na temelju enega od veljavnih ekskulpacijskih razlogov, in sicer predhodnega pooblastila VS ali uporabe sile v samoobrambi.224 Poleg tega tudi privolitev teritorialne države izključi protipravnost ravnanja države, ki na njenem ozemlju uporablja silo.225 V nadaljevanju bo odgovorjeno na vprašanje zakaj je uporaba sile s strani ZDA zoper OBL na ozemlju Pakistana 2. maja 2011 pomenila dejanje agresije v nasprotju s kogentnimi pravili o uporabi sile v mednarodnih odnosih (lat. ius ad bellum), ter zaradi tega kot rečeno a fortiori implicirala tudi kršitev načela suverenosti in nevmešavanja. 2.1. Uporaba sile zoper Osamo bin Ladna ni bila upravičena na temelju ius ad bellum Uporaba oborožene sile s strani ene države, ki posega v sfero suverenosti druge države bo mednarodnopravna legalna v razmerju do pravic te države samo če bo skladna s pravom uporabe meddržavne sile ali ius ad bellum226. Pojem oborožena sila obsega kakršnokoli vojaško silo,227 kar vključuje vojaški napad oboroženih sil države tako po zemlji kot po zraku.228 219 Nicaragua, §205. 220 Glej supra, III, Točka 1.1. 221 A/RES 3314, Deffinition of Aggression; ICJ, Nicaragua ,§195 in DRC v Uganda, §146 potrjujeta da je A/RES 3314 običajno mednarodno pravo. 222 ICJ, Border and Transborder Armed Actions (Nicaragua v. Honduras), (1988), §205; Nicaragua, §205. 223 ICJ, DRC v Uganda,§153. 224 Glej supra, III, Točka 1.1.2. 225 ARSIWA, čl. 20; ICJ, Nicaragua, §246. 226 BROWNLIE, (2003), str. 745. 227 SIMMA (ED.), THE CHARTER OF THE UNITED NATIONS: A COMMENTARY, (2002), str. 122. 228 A/RES 3314. 32 Če teritorialna država 1.) ni privolila v uporabo sile na njenem ozemlju in tudi 2.) VS ni podal predhodnega pooblastila za uporabo sile, bo takšna uporaba sile s strani države mednarodnopravna legalna samo 3.) če pomeni realizacijo pravice do samoobrambe. Pravica do samoobrambe je dopustna uporaba oborožene sile s strani ene države v primeru oboroženega napada, ki ga je po pravilih o odgovornosti držav možno pripisati drugi državi.229 Oborožen napad nedržavnega akterja ali skupine fizičnih oseb bo pripisljiv državi, kadar bo slednja izvajala dejansko kontrolo nad ravnanjem teh posameznikov oz. nedržavnih akterjev.230 To praktično pomeni, da bo moral obstajati efektiven nadzor, ki bo presegal splošno podporo, dopuščanje, spodbudo in priprave takšnih skupin znotraj ozemlja države ter bo obsegal višji nivo kontrole z vodenjem in dejanskim nadzorom nad ravnanjem fizičnih oseb.231 Edino tako opredeljena samoobramba, ki izpolnjuje vse navedene pogoje ter je hkrati nujna in sorazmerna232 bo predstavljala v veljavnem mednarodnem pravu izjemo od prepovedi uporabe sile.233 Uradni položaj ZDA glede pravne podlage za uporabo oborožene sile zoper OBL na ozemlju Pakistana je, da je bila le-ta upravičena na temelju 1.) transnacionalnega oboroženega spopada med ZDA in Al Qaedo ter vsemi pridruženimi skupinami234 in 2.) na temelju pravice do samoobrambe, in sicer oboje v odgovoru na oborožen napad zoper ZDA, ki ga je pod vodstvom OBL 9/11 2001 izvršila teroristična organizacija Al Qaeda235. Prvi argument se nanaša na pravno upravičenje uporabe sile v razmerju do individualnih pravic, torej do pravic 229 SHAW, str. 1132; BROWNLIE, (1963), str.272-275; GAZZINI, str. 129; ICJ, Nicaragua,§277, Oil Platforms,§51; Wall AO,§139; DRC v Uganda, §146. 230 ARSIWA, člen 8; ICJ, Genocide Convention Case, §385. 231 ICJ, Nicaragua, §§109, 115. 232 Ago, ILC, (Part 1). 233 Glej supra, III, Točka 1.1.1. 234 Glej nadaljevanje IV, Točka 3. 235 Glej- http://www.state.gov/s/l/releases/remarks/139119.htm; Legal Adviser, U.S. Department of State, Harold Koh, The Lawfulness of the U.S. Operation Against Osama bin Laden, http://opiniojuris.org. 33 OBL, drugi argument pa se nanaša na upravičenje uporabe sile v razmerju do pravic države v katere suverenost je bilo poseženo, torej pravic Pakistana. Oba pravna temelja uporabe sile sta neodvisna eden od drugega236, država, ki uporablja silo zoper posameznika na ozemlju druge države bo morala zagotoviti tako spoštovanje individualnih pravic, kot tudi pravic države237. Pakistanu nedržavnega oboroženega napada 9/11 2001 v odgovoru na katerega so ZDA uporabile silo zoper OBL na pakistanskem ozemlju ne moremo pripisati skladno s pravili o odgovornosti držav, namreč Pakistan v nobenem smislu, niti dejansko niti splošno, ni nadzoroval teroristično organizacijo Al Qaeda, ko je ta pred več kot desetletjem izvršila napad na ZDA.238 Zaradi pomanjkanja condictia sine qua non za obstoj pravice do samoobrambe239 po veljavnem mednarodnem pravu takšen oborožen napad, četudi »samo« zoper individualno osebo240, na ozemlju druge države ne moremo šteti za skladnega z ius ad bellum. Kot je bilo ugotovljeno v prejšnjih poglavjih o samostojni pravici do samoobrambe zoper nedržavni teroristični napad v običajnem pravu (še) ne moremo govoriti. Pakistanu bi po reinterpretativnih teorijah domnevno mogli očitati kvečjemu da zaradi neučinkovitih oblastvenih struktur ni hotel ali pa ni mogel ukrepati proti OBL.241 Takšna razlaga pravice do samoobrambe pa je na kognitivnem kontinuumu njene reinterpretacije na skrajnem koncu, ker povsem opušča pogoj pripisljivosti in nikakor nima zadostne podpore v praksi držav, niti v opiniu iuris.242 Opustitev pregona oseb osumljenih terorizma bi resda pomenila kršitev obvezujočih resolucij VS243, vendar to dejstvo samo po sebi ne zadostuje za oborožen poseg v suverenost države. Dodaten razlog nelegalnosti, ki je bistven tudi za primer da bi sprejeli argument o obstoju pravice do samoobrambe zoper nedržavne akterje, je v tem, da v vsakem primeru takšen 236 Greenwood, The relationship between ius ad bellum and ius in bello (1983), str. 221-234. 237 MELZER, str. 75. 238 Kvečjemu je prejšnji talibanski režim v Afganistanu podpiral Al Qaedo, GRAY, str.159. 239 Nicaragua, §237; Oil Platforms, §51; Wall AO, §139; DRC v Uganda, §146; Genocide Convention Case, §385 240 Trapp, The use of force against terrorists, str. 1053. 241 Koh, supra opomba 235; Deeks, http://www.asil.org/insights110505.cfm. 242 Glej supra, III, Točka 1.1.1. 243 S/RES/1368,(2001);S/RES/1373(2001); UL OZN, čl. 25. 34 napad, ki se je izvršil več kot desetletje po oboroženem napadu ne more biti skladen z običajnopravnim kriterijem nujnosti samoobrambe, ki zahteva razumno časovno razliko med napadom in odgovorom na napad.244 Upoštevaje hkrati tako neobstoj privolitve Pakistana245 kot tudi pooblastila VS, je uporaba oborožene sile s strani ZDA zoper OBL na ozemlju Pakistana po veljavnem mednarodnem pravu pomenila kršitev prepovedi uporabe sile ter s tem dejanje agresije.246 3. PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA MEDNARODNEGA HUMANITARNEGA PRAVA V številnih primerih države, ki uporabljajo oboroženo silo zoper osumljene teroriste ali nedržavne skupine, takšne posege v individualne pravice do življenja upravičujejo zatrjujoč obstoj oboroženega spopada.247 Ratio takšnega argumenta leži v tem, da MHP, ki je uporabljivo v primeru oboroženega spopada, za razliko od MPČP in nacionalnega prava, dopušča »permisivnejša ali liberalnejša« pravila o smrtonosnem poseganju v življenje posameznika. Ker ima MHP manj procesnih garancij, države v tem argumentu vidijo še dodatno korist, in sicer v eventuelnem izogibu prijetju, priporu ali izročitvi osumljenega terorista v drugi državi248. MHP uporabljivo v nemednarodnih oboroženih spopadih ni tako dobro razvito kot tisto uporabljivo v mednarodnih ali meddržavnih spopadih. To neutemeljeno zatrjevanje je bilo po 11. septembru 2001 pogosto uporabljano kot argument h kritiki lex late MHP na splošno in kot temelj za interpretacije, ki gredo povsem preko uveljavljenih razlag osnovnih konceptov MHP249. 244 Nicaragua, §237; GARDAM, str.152. 245 Report CRS, str.3. 246 YBILC, (1966), Vol. II, str. 248; SHAW, str. 126; A/RES 3314; Glej tudi-S/RES 611 (1988), kjer je VS napad Izraela v Tuniziji zoper vojaškega stratega teroristične org. PLO, (1988) označil za agresijo v neskladju z UL OZN in MPČP. 247 Izrael v razmerju do palestinskih teroristov iz različnih organiziranih skupin, Targeted Killings Case, §11; ZDA v razmerju do Al-Qaede in pridruženih skupin; Special Rapporteur (Executions), E/CN.4/2005/7, Turčija v razmerju do teroristične skupine PKK, ESČP, Ergi v Turkey; Rusija v razmerju do Čečenskih teroristov, ESČP, Isayeva v Russia. 248 AlstonTK, str. 16. 249 Id, str. 16. 35 ZDA so teroristični napad 9/11 označile za »vojno dejanje« in s tem sproženo t.i. »vojno zoper terorizem« 250 ali kasneje »vojno zoper Al Qaedo in njej pridružene skupine«251 kot dejansko stanje, ki je regulirano po MHP in ki naj bi predstavljalo nov tip nemednarodnega oboroženega spopada transnacionalne narave in globalnih razsežnosti252. Takšna politična dispozicija v praksi pomeni, da ZDA z ustvarjenim pravnim vakumom vsakršen uboj domnevnega terorista, četudi se ta izvrši v obdobju miru in povsem izven konteksta uveljavljenih tipov oboroženega spopada, upravičujejo naslanjajoč se na prav prej omenjen argument obstoja novega brezmejnega oboroženega spopada, ki pa za povrh naj ne bi bil predmet niti MPČP, niti skupnega 3. člena ŽK, niti MHP mednarodnih oboroženih spopadov, niti običajnega prava.253 V tem smislu je, izvzemši inovativno argumentacijo držav, potrebno pri pravni presoji posega v življenje posameznika skladno z veljavnim in povsem zadostnim ter jasnim mednarodnim pravom254 vsak posamični primer uboja domnevnega terorista do katerega pride v obdobju miru ali notranjih nemirov, ki niso predmet MHP255 ločiti od tistih primerov ubojev, ki se izvršijo v povezavi z enim od dveh v MHP uveljavljenih konceptov oboroženega spopada. Upoštevaje navedeno bo za konkretno presojo legalnosti uboja Osame bin Ladna iz vidika MHP potrebno preučiti njegovo povezavo z edinim za ta primer pravno relevantnim nemednarodnim oboroženim spopadom v Afganistanu (3.2.). Hkrati pa za celostno razumevanje ameriške politike ciljanega ubijanja terorističnih osumljencev najprej na kratko osvetliti in ovreči tezo o t.i. transnacionalnem oboroženem spopadu (3.1.). 250 George W. Bush, White House Press Statement by the President in Address to the Nation, 11 September 2001. 251 Barack H. Obama, White House Press Statement by the President on Osama Bin Laden, May 1, 2011. 252 US Department of Justice, Memorandum by the Office of Legal Counsel, Application of Treaties, 9 January 2002, str. 39; Hamdan v. Rumsfeld, 548 US 547 (2006). 253 Glej- Fleischer, White House press statement, 7 May 2003, Statement by the Press Secretary on the Geneva Convention; US Department of Justice, Application of Treaties, str. 9-12 in 39; Presidential Order of 7 February 2002; Tudi-Associated Press, Prisoner Abuse Bush Order, 22 June 2004, §2 (c). 254 AlstonTK, str. 16. 255 DPII, Člen 1(2). 36 3.1. ''Vojna zoper terorizem'' ali ''transnacionalen oborožen spopad z Al-Qaedo'': nov tip oboroženega spopada? Tako globalna »vojna zoper terorizem« kot kasneje (pre)oblikovana teza o »oboroženem spopadu z Al Qaedo in vsemi pridruženimi skupinami ter posamezniki«, ki je transnacionalne narave, v smislu da posega na ozemlja večih držav256, je pravno problematična iz različnih razlogov. 1.) opredeljeni sta tako da v nasprotju z MHP določata nepredvidljivo trajanje, nedefinirne ozemeljske meje spopadanja in njuni nedržavni akterji so nezadostno in ohlapno indentificirani.257 2.) v svojem bistvu izhajata iz ideje, da je skupek terorističnih dejanj, ki so se izvršila po celem svetu (npr. London, Glasgow, Madrid, Bali, Istanbul)258 in so zanje odgovorni različni regionalni akterji domnevno povezani z Al Qaedo predmet enega in istega oboroženega spopada v pravnem pomenu besede.259 3.) vse te države, z možno izjemo Pakistana, ki so pravtako bile subjekt napadov, ne zatrjujejo da so same udeleženke oboroženega spopada na njihovih ozemljih, niti v nobenem primeru napadi niso dosegli zadostne intenzitete in trajanja za obstoj oboroženega spopada260. 4.) v samem izvoru problema obeh tez je predpostavka da so ta transnacionalen oborožen spopad sprožili napadi 9/11. Teroroistični napadi 9/11, in to je bistveno, so bili protipravna-kazniva dejanja, ki kot taka-sama na sebi-niso povzročila obstoja nemednarodnega oboroženega spopada261, zaradi dejstva da sporadično, enovito, pa čeprav z izjemnim številom žrtev protipravno teroristično dejanje ni zadostno zato da skladno z MHP zatrjujemo obstoj nemednarodnega oboroženega spopada262. Z drugimi besedami,''teroristično dejanje sicer lahko upoštevamo pri presoji 256 Al Qaeda in njej pridružene globalno razpršene entitete, ter posamezniki nedvomno delujejo na številnih kontinentih in v različnih državah, meddrugimi npr. v Saudski Arabiji, Indoneziji, Pakistanu, Nemčiji, Veliki Britaniji, Španiji, Afriki. 257 Rona, Interesting Times for IHL, str. 64. 258 S/RES 1438, (2002), Bali; S/RES 1516, (2003), Istanbul; S/RES 1530, (2004), Madrid; S/RES 1611, (2005), London. 259 MORK, International Humanitarian Law And The Challenges Of Contemporary Armed Conflicts, ICRC, str. 7. 260 AlstonTK, str. 18. 261 Greenwood, International Law and the ''War against Terror'', (2002), str. 301-317. 262 MKSJ, Prosecutor v Dario Kordić&Mario Čerkez, IT-95-14/2-A, Appeals Judgement, (2004), ICTY, §341. 37 obstoja oboroženega spopada, vendar sporadična teroristična dejanja ne dosegajo njegovega nivoja, četudi so spremljana z določeno kontinuiteto kaznivih dejanj''263. Gledano iz širše perspektive splošnega boja držav zoper terorizem je vsak primer uporabe oborožene sile zoper domnevne teroriste potrebno posamično obravnavati v luči konkretnega dejanskega stanja, in sicer če takšna sila vodi v intenzivno in dolgotrajno oboroženo konfrontacijo med objektivno identificiranim in organiziranim nedržavnim akterjem ter državo in ima poleg tega zvezo z lokaliziranim ozemljem kjer se odvija, samo v tem primeru bomo lahko govorili o obstoju nemednarodnega oboroženega spopada.264 Primer bi bil nemednarodni oboroženi spopad, ki se odvija v Afganistanu, med Talibani in ostanki Al Qaede ter afganistansko vlado podprto s strani koalicije tujih držav265. 3.2. Presoja uboja Osame bin Ladna v povezavi z nemednarodnim oboroženim spopadom v Afganistanu Pred preoblikovanjem v notranjega, je bil v Afganistanu mednaroden oborožen spopad [MOS], do katerega je prišlo zaradi ameriškega napada 7. oktobra 2001 na to državo, katere tedanji talibanski režim naj bi podpiral teroristično organizacijo Al Qaeda pod vodstvom Osame bin Ladna, kateri je bila domnevno pripisana odgovornost za napade 9/11 2001.266 Z dnem 6. junija 2002, ko je bila vzpostavljena nova tranzicijska vlada pa se šteje konec MOS, ki se je postopno preoblikoval v nemednarodnega zaradi intenzivnega spopadanja različnih oboroženih skupin z novo afganistansko vlado podprto s strani mednarodnih vojaških sil267. Med drugimi268 se vojska ZDA na strani nove vlade bori proti upornikom. Uporniki, ki imajo različne stopnje organiziranosti ter so neenoznačno in vprašljivo medseboj integrirani, so 263 MKSJ, Prosecutor v Boškoski&Tarčulovski, IT-04-82-T, (2008), ICTY, §190. 264 US D.D.C., Nasser Al-Aulaqui v. Barack H. Obama, O'Connell, §13; Sassoli, Use and Abuse of the Laws of War in the "War on Terrorism'', str. 195-221; Brooks, War everywhere: Rights, National Security Law, and the Law of Armed Conflict in the Age of Terror, (2004), str. 17; AlstonTK, str. 18. 265 MORK, International Humanitarian Law And The Challenges Of Contemporary Armed Conflicts, ICRC, str. 7. 266 Murphy, Contemporary Practice of the United States relating to International Law, (2002), str.239; GRAY, str.159. 267 OZNČP, Alston, Mission to Afganistan, (2009), A/HRC/11/2/Add.4, UNHRC, str.5. 268 Afghan National Army, International Security Assistance Force, National Contingents commanded by NATO. 38 sestavljeni iz večih oboroženih skupin, v veliki večini afganistanskih Talibanov, katerih režim je bil ovržen in med drugimi tudi preostankov Al Qaede iz prejšnjega MOS269. Nemednarodni oboroženi spopad [NOS] v Afganistanu je posegel tudi na sosednje ozemlje Pakistana, in sicer intenzivneje po koncu MOS, ko so se talibanske enote in pripadniki Al Qaede zatekli na njegov obmejni severo-zahodni del, ki je pod de facto oblastjo posebne a sorodne veje pakistanskih Talibanov270 in kjer se sporadično odvija izvrševanje sovražnosti.271 Uporabljivo pravo v primeru uboja Osame bin Ladna [OBL], domnevnega vodjo Al Qaede je primarno MHP NOS, in sicer 3. skupni člen ŽK, kot rečeno zaradi dejstva, da med ZDA in Talibani ter Al Qaedo kot organiziranima nedržavnima skupinama poteka dolgotrajno, intenzivno oboroženo spopadanje v pretežni meri na ozemlju Afganistana, pa tudi s prelivom spopada v Pakistan.272 Ob objektivno izpolnjenih kriterijih za obstoj NOS, pa je nadalje esencialno za presojo legalnosti uboja OBL izvedenega pri izvrševanju sovražnosti s strani ZDA potrebno upoštevati predvsem načelo razlikovanja in vojaške nujnosti. Istočasno ostaja pravno relevantno MPČP oz. obvezujoča vsebina pravice do življenja. Poleg NOS v Afganistanu je možno kljub zanikanju pakistanske vlade ugotoviti obstoj notranjega oboroženega spopada tudi v tej državi, le-ta se sporadično odvija med vladnimi silami in pakistanskimi Talibani v nemirni regiji južnega in severnega Waziristana, domnevno pod talibansko de facto oblastjo.273 Glede na to da ZDA ne sodelujejo v pakistanskem NOS na strani Pakistana in da tudi ni dejstev, ki bi povezali OBL s talibanskim izvrševanjem sovražnosti znotraj in zoper Pakistan, legalnosti uboja OBL ne moremo presojati v povezavi s tem NOS. Pravtako je strogo normativno gledano, intervencija ZDA zoper OBL na ozemlju Pakistana sprožila uporabljivost MHP MOS.274 Vendar bi pri presoji po tem pravnem režimu, 269 Alston, Mission to Afganistan, str.5. 270 MORK, Bellal, International law and armed non-state actors in Afghanistan, (2011), ICRC, str. 50. 93 Number 881 March 2011 271 Murphy, The international legality of US Military cross-border Operations from Afghanistan into Pakistan, str. 13. 272 Supreme Court of the United States, Hamdan v. Rumsfeld, Donald H., Secretary of Defense, et al., (2006), str. 67, 69; DPII zaradi dvomljive izpolnitve pogojev, inter alia, nadzora nedržavnega akterja nad ozemljem teritorialne države vpletene v oborožen spopad se diploma osredotoča na skupni 3. člen in relevantno običajno MHP, glej-DPII, člen 1(1). Četudi bi sprejeli da je uporabljiv, ostanejo vsi kriteriji za presojo legalnosti uboja OBL enaki. 273 Glej- http://www.adh-geneva.ch/RULAC/current_conflict.php?id_state=166. 274 ŽK (I)-(IV), člen 2(1). 39 ker OBL ne bi bilo mogoče šteti za člana pakistanskih oboroženih sil ali civilista, ki bi sodeloval v meddržavnih sovražnostih, hitro ugotovili njegovo neskladnost z MHP MOS.275 Namesto tega bo za presojo legalnosti uboja OBL zaradi njegove domnevne vloge v afganistanskem NOS potrebno uporabiti specialnejši pravni režim oboroženih spopadov nemednarodnega značaja, in sicer bo skladno s skupnim 3. členom ŽK in načelom razlikovanja potrebno na temelju dostopnih dejstev ugotavljati; 3.2.1.) ali bi OBL lahko šteli za pripadnika oborožene skupine, ki bi posledično lahko bil subjekt napada kadarkoli. V primeru da mu ne bi bilo možno pripisati tega statusa pa presoditi ali je kot civilist v času uboja neposredno sodeloval v sovražnostih. 3.2.2.) Iz vidika načela vojaške nujnosti oceniti upravičenost uporabe smrtonosne sile. 3.2.1. Uboj Osame bin Ladna iz vidika načela razlikovanja Uboj posameznika pri izvrševanju sovražnosti je lahko legalen samo, če je v skladu z načelom razlikovanja usmerjen zoper legitimen vojaški cilj, t.j. pripadnika oborožene skupine ali civilista, ki v trenutku uboja neposredno sodeluje v sovražnostih.276 Pripadnik oborožene skupine je član te skupine, ki na strani nedržavne stranke v oboroženem spopadu v operativnem smislu aktivno sodeluje v sovražnostih zoper nasprotno stran v spopadu277, denimo v boju ali skozi aktivno poveljniško funkcijo.278 Slednja vključuje poleg poveljevanja vojaškim operacijam, tudi vlogo aktivnega načrtovanja in pripravljanja vojaških aktivnosti, ter vlogo izvrševanja in odločanja o izvršitvi dejanj, ki pomenijo neposredno sodelovanje v sovražnostih oboroženega spopada279. Zaradi javne nedostopnosti dejstev, ki bi objektivno potrdila ali ovrgla dejansko vlogo OBL v afganistanskem NOS, sta tu mogoči dve enakovredni pravni možnosti, in sicer 1.) vkolikor sprejmemo zatrjevanja ZDA o bin Ladnovem nedvomnem vodilnem položaju in kontinuirani 275 DPI, člen 43(1), 51(3). 276 ŽK (I)-(IV), 3. člen; HENCKAERTS, Rule 6. 277 MKJS, Tadić, (1997), §639; MAKiČP, La Tablada case, §178; Pictet, Commentary GC III, (člen 3.), str.37; Sandoz et al., Commentary APII, (člen 13). 278 MORK, Guidance on DPH, ICRC, str. 33. 279 Id, str. 34; Israel HCJ, PCATI v Israel, §37. 40 operativni vlogi znotraj Al Qaede280 ter, in to je bistveno, domnevamo da se ta aktivna poveljniška vloga nanaša na neposredno sodelovanje njemu podrejenih pripadnikov Al Qaede v sovražnostih afganistanskega NOS in ne denimo na teroristične napade različnih Al Qaedi pridruženih skupin drugje po svetu, potem OBL v kontekstu obstoječega NOS v Afganistanu skladno z MHP obravnavamo kot pripadnika oborožene skupine, ki je bil lahko subjekt vojaškega napada kadarkoli.281 Primer bi lahko bil denimo uboj nespornega vojaškega vodje Hamasa, Salah Shehahdeha s strani Izraela l. 2002, ki edino iz vidika načela razlikovanja domnevno ni predstavljal kršitve MHP.282 Nasprotno pa 2.) v primeru sprejema zatrjevanj o nezadostni ali minorni vlogi OBL v NOS, ki da je po koncu MOS in njegovem odhodu iz Afganistana postala izključno simbolične narave, katere namen je bil kvečjemu razvijati Al Qaedo v ideološko gibanje283, kar naj bi dokazovali tudi dokumenti zaseženi v skrivališču284 lahko skladno z MHP trdimo da OBL ni bil pripadnik oborožene skupine in je torej užival zaščito pred napadom.285 Omenjena zatrjevanja izhajajo v osnovi iz dejstva da so ključni akter v preoblikovanem NOS zoper koalicijske sile in novo vlado postali Talibani, katerih režim je bil ovržen in njihov vodja Mullah Omar, ki naj ne bi imel nikakršnega razmerja z OBL in naj ne bi podpiral njegove ideje o Jihadu286. Pa tudi dejstva da so danes sporadično aktivni pripadniki Al Qaede v afganistanskem NOS maloštevilni in marginalni287, ki v takšni fragmentirani obliki tudi najverjetneje sledijo vodstvu sorodnih Haqqani Talibanov288. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je težavno dokazno breme za obstoj vojaškega statusa OBL, torej dokaza da je slednji aktivno in neposredno sodeloval v sovražnostih 280 Glej- Harold Koh, the Legal Adviser, U.S. Department of State, supra opomba 235. 281 MORK, DPH str.66; Pictet, Commentary GC III, (člen 3.), str.37. 282 MELZER, str. 403; Israel HCJ, PCATI v Israel, §46. 283 CRS Report, str. 3. 284 Glej- http://www.conflictmonitors.org/countries/afghanistan/daily-briefing/archives/briefingdetails/!k/afghanistan-conflict-monitor/2011/05/09/intelligence-find-yet-to-reveal-bin-laden%27s-true-role. 285 Glej, supra III, točka 1.3.2. 286 Glej- FERGUSSON, TALIBAN: THE TRUE STORY OF THE WORLD’S MOST FEARED FIGHTING FORCE, (2010); Bellal, str. 49; Bergen, Al-Qaeda, the Taliban, and Other Extremist Groups in Afghanistan and Pakistan, Testimony before the Senate Foreign Relations Committee, New America Foundation, str.9. 287 Bellal, str. 49; Glej- http://www.conflictmonitors.org/countries/afghanistan. 288 Alston, Mission to Afganistan, str. 5; Glej- Bergen, supra opomba 286. 41 afganistanskega NOS na strani operativne sile, ki namerava izvršiti napad oz. ga izvrši289, torej na strani ZDA. Le-ta pa upoštevaje nekatere posredne dokaze290 in tudi protest Pakistana291, ob samem napadu ni imela trdno preverjenih informacij292 o vlogi OBL znotraj Al Qaede nasploh v zadnjih letih njegovega življenja in še toliko manj o njegovi dejanski vlogi v afganistanskem NOS. V zvezi s to fundamentalno dilemo operativnih sil pa je bistvenega pomena, da slednje v vseh primerih dvoma o vojaškem statusu zagotovijo spoštovanje običajnopravnega pravila domneve v korist civilne zaščite.293 Zaradi nejasnosti medsebojnih povezav Al Qaede, OBL in Talibanov294, nasprotujočih si mnenj avtorjev o vlogi OBL v sovražnih aktivnostih in predvsem doslej s strani ZDA (še) nerazkritih dejstev, ki bi dokončno potrdili (ne)obstoj vojaškega statusa OBL295, na tem mestu dopuščamo obe možnosti. Kar se tiče vprašanja, ali je OBL kot civilist neposredno sodeloval v sovražnostih, kar bi prišlo v poštev v primeru da bi se ugotovilo da ni imel statusa pripadnika oborožene skupine, lahko upoštevajoč dejansko stanje izvedemo negativen sklep. Pogoj za to da bi v tem primeru OBL lahko bil subjekt napada je, da bi v času ko je bil ubit izvrševal sovražna dejanja zoper nasprotno stran296, denimo s streljanjem na posebno enoto. To pa v luči dejstva da je bil neoborožen in tudi sicer ni predstavljal nikakršne grožnje za posebno enoto ni moč ugotoviti. 289 Kretzmer, Targeted Killing of Suspected Terrorists, str. 203; HENCKAERTS, str.24. 290 Glej, izjava LeBeau, a former CIA senior operations officer, http://www.reuters.com/article/2011/05/09/usbinladen-qaeda-role-idUSTRE74831E20110509. 291 Supra opomba 284. 292 Pogoj za dopusten vojaški napad je temeljita in verodostojna preverba informacij glede identitete osebe z domnevno vojaškim statusom, CASSESE, INTERNATIONAL LAW, (2005), str.421; Tudi- ESČP, Ergi v Turkey, (1998). 293 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str.67. 294 Id. 295 Glej- Osama bin Laden: Statement by the UN Special Rapporteurs on summary executions and on human rights and counter-terrorism, http://www.ohchr.org. 296 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 66. 42 3.2.2. Ocena upravičenosti uporabe smrtonosne sile zoper Osamo bin Ladna iz vidika načela vojaške nujnosti in humanosti ZDA in podobno misleča doktrina izhajajo iz predpostavke297, da obstoj oboroženega spopada ipso facto dopušča uboj tiste osebe, ki je pripadnik oboroženih sil, z edino izjemo v primeru kadar bi takšna oseba postala hors de combat, npr. bi ponudila predajo. Takšen argument so ZDA uporabile tudi pri pojasnjevanju uboja OBL, rekoč da je šlo za operacijo »uboj ali prijetje«, pri čemer bi prijetje prišlo v poštev samo v primeru če bi se OBL nedvoumno in brez nevarnosti za posebno enoto predal298. Tisto zaradi česar pa je takšno stališče pravno nevzdržno izhaja iz dejstva, da je uporaba sile, pa čeprav zoper legitimne vojaške cilje, ki ne bi bili hors de combat vsekakor predmet pravnih omejitev, in sicer bodisi na temelju posebnih določb MHP299, načel, ki uokvirjajo MHP kot celoto ali pa na podlagi drugih normativnih področij mednarodnega prava, kot najbolj očitno MPČP.300 Države so pri določanju dopustne vrste in intenzitete sile v napadih zoper vojaške cilje dolžne zagotoviti spoštovanje temeljnih načel vojaške nujnosti in humanosti301, ki sta temelj celotnemu MHP in predstavljata vodilo pri interpretaciji njegovih pravnih pravil.302 Načeli v konjunkturi zahtevata da se v konkretni situaciji ne povzroča več smrti in poškodovanj kot je to dejansko potrebno za dosego legitimnega vojaškega cilja.303 Vsekakor torej države v oboroženem spopadu nimajo neomejene pravice ubijanja pripadnikov oboroženih sil304 ampak 297 Watkin, Humans in the Cross-Hairs: Targeting, Assassination and Extra-Legal Killing in Contemporary Armed Conflict v NEW WARS, NEW LAWS?: APPLYING THE LAW OF WAR IN 21st CENTURY CONFLICTS, (2005), str.148; Koh, Supra opomba 234. 298 Glej- http://www.defense.gov/transcripts/transcript.aspx?transcriptid=4818. 299 Pravila, ki regulirajo izvrševanje sovražnosti izvirajoča iz načel razlikovanja, sorazmernosti, previdnostnih ukrepov, pa tudi npr. omejitve in prepovedi uporabe določenih metod in orožja ter perifidij in vojnih zvijač. Glej-DPI in HENCKAERTS. 300 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 77. 301 Lauterpacht, v Sandoz et al. Commentary API, § 1394; API, čl. 1(2); Hague IV Regulations, preambula; ŽK (III), čl. 142; ŽK (IV), čl. 158. 302 MORK, DPH, str. 78. 303 Id. Glej-supra III, Točka 1.3.3. 304 Declaration of St. Petersburg (1868); Sandoz et al, Commentary AP, (Art. 44), §1694. 43 so prav zaradi restriktivne obveze načela vojaške nujnosti celo dolžne v vseh situacijah kjer je to možno borce prijeti in ne ubiti305. V praksi bi to pomenilo-z besedami Picteta,''če je možno borca izvzeti iz boja s prijetjem, ga ne smemo raniti; če je možno enak rezultat doseči s poškodovanjem, ga ne smemo ubiti. Če v konkretni situaciji obstojita dve možnosti za dosego enake vojaške prednosti, moramo izbrati tisto, ki povzroči manjše zlo.''306 V številnih situacijah oboroženega spopada seveda to ne bo možno, denimo pri spopadu z enakovrednimoboroženim nasprotnikom. Pri tem Mednarodni Odbor za Rdeči Križ [MORK] poudarja da praktična pomembnost omejitvene funkcije načela vojaške nujnosti postane ključna prav npr. v ciljanih operacijah zoper fizične osebe in nasploh tam kjer ima operativna sila pomembnejšo zmožnost nadzirati okoliščine v območju kjer se napad izvaja 307. V teh primerih bi država morala skladno z MHP minimizirati silo kolikor je to mogoče glede na okoliščine primera.308 Na tem mestu je potrebno navesti tudi pomembno sodbo izraelskega Vrhovnega sodišča v primeru The Public Committee against Torture in Israel et al. v. The Government of Israel et al., [Targeted Killing Case]309, ki je ključna za obravnavo uboja OBL iz vidika načela vojaške nujnosti, ne samo zaradi bistveno podobnih vsebinskih okoliščin, ampak tudi zaradi dejstva, da gre za odločitev vrhovnega sodnega organa v državi, ki je poleg ZDA glavni izvrševalec ciljanih ubojev domnevnih teroristov. Sodišče je v kontekstu oboroženega spopada med Izraelom in različnimi terorističnimi skupinami odločalo o zakonitosti izraelske politike ciljanega ubijanja palestinskih teroristov. In sicer je odločilo da je skladno z običajnim MHP310 ciljan uboj terorista, ki predstavlja legitimen vojaški cilj dopusten samo pod pogojem, da ni mogoče uporabiti blažjih sredstev. Ali kot je pravtako ugotavljalo v eni od prejšnjih sodb, ''država ne sme zadati borcem škode, ki je nesorazmerna z legitimnim ciljem vojne, kateri je v onesposobitvi sovražne strani''.311 Od tod tudi nadgradna odločitev sodišča, da ima 305 MELZER, str. 289. 306 PICTET, DEVELOPMENT AND PRINCIPLES OF IHL, str. 75. 307 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 80. 308 Id; AlstonTK, str. 23. 309 Israel HCJ, PCATI v Israel, (2006). 310 Specifično se je tu sodišče oprlo na splošno načelo sorazmernosti (lato sensu), ki po liniji argumentacije povsem ustreza običajnopravnemu konceptu vojaške nujnosti, Melzer, Targeted killing or less harmful means? – Israel's high court judgment on targeted killing and the restrictive function of military necessity, str. 87-113. 311 Israel HCJ, Beit Sourik v Israel, (2004), §37. 44 država v razmerju do teroristov, ki neposredno sodelujejo v sovražnostih obveznost vedno kadar je to v konkretni situaciji mogoče, slednjega aretirati, zaslišati in mu soditi312. Z besedami sodišča, ''sodni postopek ima prednost pred uporabo sile''313. Seveda je pri primerjavi potrebno upoštevati specifike izraelskega problema, predvsem dejstvo da je slednja na območjih kjer se pretežno odvijajo ciljani uboji okupacijska sila.314 Vendar pa to ne spremeni ekvivalentnosti obeh primerov, namreč upoštevati je potrebno razlago MORK, ki pravi da je v vsakem posamičnem primeru treba opredeliti nivo kontrole ali nadzora operativne sile nad konkretnim območjem in na tem temelju odločati o dopustni vrsti in intenziteti sile.315 ZDA kljub pozivu Posebnih poročevalcev ZN za izven-sodne uboje in drugih organizacij za človekove pravice316 (še) niso razkrile podrobnosti operacije zoper OBL, zaradi česar je podaja dokončnih sklepov o (ne)legalnosti uboja nemogoča. Navkljub temu je na temelju dostopnih dejstev vendarle možno podati nekakšno preliminarno ugotovitev. ZDA so imele upoštevaje zgoraj navedeno jasno običajnopravno obveznost, da skladno z zahtevami MHP izvedejo in izvršijo operacijo, ki bo spoštovala temeljno načelo vojaške nujnosti in humanosti. To pomeni, da bi posebna enota čigar ravnanja so neposredno pripisljiva ZDA317 morala biti pripravljena prilagoditi silo konkretnim okoliščinam, ki so obstajale v času napada, in sicer konkretno v razmerju do OBL bodisi minimizirati njeno intenziteto z nesmrtonosnim strelom oz. v kolikor bi to bilo mogoče neposredno z njegovim prijetjem. Okoliščine po dostopnih dejstvih kažejo na to, da so ZDA posedovale dejansko ali efektivno kontrolo nad območjem izvršitve operacije, in sicer zaradi svoje bistvene vojaške 312 Israel HCJ, PCATI v Israel, §§ 40, 60. 313 Id. 314 ICJ, Wall AO, §78. 315 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 80. 316 Glej- http://www.ohchr.org; Human Rights Watch, http://blogs.aljazeera.net/live/asia/live-blog-reaction-binladens-death; Amnesty International, http://www.amnesty.org/en/news-and-updates/questions-around-operationagainst-osama-bin-laden-2011-05-04. 317 ARSIWA, člen 4; UNRIAA, Salvador Commercial Company, (1902), str.455. 45 nadmoči, tako tehnološke kot številčne in strateške.318 Tudi dejstvo da so bile onkraj razumnega dvoma seznanjene s številom in drugimi značilnostmi oseb, ki so bivale v skrivališču napeljuje na sklep, da bi lahko brez dodatne nevarnosti zase in druge izpeljale operacijo brez OBL zadanih smrtonosnih strelov. Vprašanje je čemu so bin Ladnovo ženo zgolj ranili, medtem ko so neoboroženemu OBL v istem prostoru že s prvim strelom v glavo zadali smrten udarec. Ne glede na nepotrjene domneve o tem da se je nekje v bin Ladnovi bližini nahajalo orožje in domnevne navedbe pripadnikov posebne enote, da so ob soočenju z OBL čutili iskreno prepričanje, da slednji morda nosi opasan samomorilski jopič319, je v luči dostopnih dejstev jasno predvsem to, da so ZDA tudi v tem primeru imele obveznost zagotoviti, da bo posebna enota v konkretnih okoliščinah znala, vedela, bila usposobljena uporabljati silo tako da ne bo prestopila dovoljenih in legitimnih ciljev oboroženega spopada. Na tem mestu naj še navedemo, da bi na eni strani bilo neosnovano pričakovati od operativnih sil da v oboroženem spopadu prevzamejo dodatno nevarnost zase in druge zato da bi zajeli namesto ubili oboroženega nasprotnika, hkrati pa bi na drugi strani uboj neoboroženega nasprotnika brez ponujene mu možnosti za predajo in v situaciji kjer uporaba smrtonosne sile ni nujno potrebna, pomenilo odstop od splošnih zahtev človečnosti320 in kot rečeno pomenilo hudo kršitev MHP. 4. PRESOJA UBOJA OSAME BIN LADNA IZ VIDIKA MEDNARODNEGA PRAVA ČLOVEKOVIH PRAVIC Čeprav izpolnitev objektivnih kriterijev za obstoj oboroženega spopada lahko upraviči bistvene omejitve individualnih pravic, bo legalnost vsakršnega posega v življenje posameznika, ki bi se izvedel izven izvrševanja sovražnosti a priori ostala predmet strogih zahtev MPČP.321 318 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 80. 319 Glej- http://www.guardian.co.uk/world/2011/may/17/osama-bin-laden-guns-found-after-killing. 320 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str.82; AlstonTK, str. 23; MELZER, str. 289. 321 MAKiČP, La Tablada, §195; Case concerning the Massacre of the Jessuits in El Salvador, (1999), §§158,161; UN Special Rapporteur on the situation of Human Rights in Rwanda, (1994), §255; Supra opombi 60 in 61. 46 Uboj fizične osebe bi bil skladen s konceptom izvrševanja sovražnosti v MHP, kadar bi se izvršil 1.) kot integralni del (ne)mednarodnega oboroženega spopada 2.) bil usmerjen zoper legitimen vojaški cilj 3.) v konkretni situaciji bi efektivno prispeval k vojaški prednosti operativne sile, pri čemer ne bi smel obstajati blažji ukrep za dosego istega legitimnega cilja.322 Kot je bilo ugotovljeno v zvezi s presojo legalnosti uboja OBL, ni moč dokončno reči ali je le-ta predstavljal legitimni vojaški cilj, torej pripadnika oborožene skupine, ki bi neposredno sodeloval v sovražnostih afganistanskega nemednarodnega oboroženega spopada. Četudi bi hipotetitizirali, da je OBL bil legitimen vojaški cilj je možno razumno zatrjevati, da njegov uboj v konkretnih okoliščinah ni bil nujno potreben, ker bi posebna enota lahko brez dodatne nevarnosti zase ali druge dosegla enako vojaško prednost z uporabo ne-smrtonosne sile. Upoštevaje navedeno, torej 1.) možnost da OBL ni bil legitimen vojaški cilj ali pa 2.) da v vsakem primeru posebna enota ne bi smela uporabiti smrtonosne sile v nasprotju z načelom vojaške nujnosti pridemo do podobnega zaključka. In sicer v 1.) primeru bi posebna enota morala v razmerju do življenja OBL postopati izključno v skladu s paradigmo izvrševanja policijskih pooblastil oz. z zahtevami MPČP. V 2.) primeru pa poleg hude kršitve temeljnih načel MHP, ravnanje posebne enote implicira tudi kršitev pravice do življenja po MPČP.323 Namreč, kjer v dejanski situaciji oborožene sile države operirajo zoper predeterminirane posameznike v situacijah, ki so bolj podobne izvrševanju policijskih pooblastil v obdobju miru kot pa oboroženi konfrontaciji, so države dolžne zagotoviti spoštovanje temeljnih načel humanosti in vojaške nujnosti, hkrati pa njihova legalnost ravnanja zoper takšne osebe dodatno zavisi od spoštovanja v MPČP določenih zahtev absolutne pravice do življenja.324 322 Glej supra Točka 1.3.; Hkrati je potrebno zagotoviti tudi spoštovanje ostalih pravil MHP, načela sorazmernosti, previdnostnih ukrepov, prepovedi vojnih zvijač in perifidij in spoštovanje obvez pri osebah hors de combat. 323 MPDPP, čl. 6; MAKiČP, La Tablada, §157-171; A/RES 2444, Respect for Human Rights in Armed Conflict, (1968); AlstonTK, str. 23. 324 MORK, Expert Report DPH, ICRC, str. 77; Melzer, Keeping the Balance Between Military Necessity and Humanity: A Response to Four Critiques of the ICRC’s Interpretive Guidance on the Notion of Direct Participation in Hostilities, (2010); Sassoli & Olson, str. 611; AlstonTK, str. 23; O'Connel, Combatants and the Combat Zone, str.119; Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, A/HRC/4/20, (2007), §§18, 19. 47 V nadaljevanju bo zato potrebno presoditi še, ali je glede na 1.) primer možno zatrjevati, da je bilo ravnanje posebne enote v razmerju do življenja OBL skladno z MPČP oz. ali ravnanje posebne enote tudi v tem primeru pomeni poseg v pravico do življenja. 4.1. Smrt Osame bin Ladna, arbitraren uboj? MPČP v okviru varstva posameznikove pravice do življenja določa, ''prepoved arbitrarnega odvzema življenja''.325 Uboj individualne osebe, ki ga pripišemo državi ne bo arbitraren in bo torej skladen z MPČP samo v primeru da bo v konkretni situaciji absolutno nujno potreben za zaščito življenj (sorazmernost sile) in da hkrati ne bo nikakršnih blažjih ukrepov za preprečitev nevarnosti, kot je recimo prijetje (nujnost sile).326 Izhajajoč iz opredelitve ESČP v primeru McCann327 je v zvezi s konkretno presojo skladnosti bin Ladnovega uboja z MPČP potrebno najprej poudariti, da odvzem življenja-kot tak-ne more biti sam na sebi cilj izvrševanja policijskih pooblastil, kar pa je še posebej problematično prav v primerih ciljanega ubijanja predeterminiranih osumljenih teroristov.328 V tem primeru ravno zaradi dejstva da gre za naklepno uporabo oborožene sile katere izključni cilj je odvzeti življenje vnaprej določeni osebi ne bi mogli govoriti o skladnosti z MPČP,329 oz. bi o njeni potencialni skladnosti lahko govorili samo skrajno izjemoma,330 kadar bi bila ta absolutno nujna za reševanje človeških življenj v konkretni situaciji331. Odvzem življenja po MPČP torej nikdar ne more biti retributivne ali povračilne narave, ampak je lahko le nezaželjena ultima ratio posledica konkretne nevarnosti za življenja ljudi.332 Slednje je v obravnavanem primeru bistvenega pomena, namreč legalnost uboja OBL glede na uporabljiv normativni okvir MPČP lahko presojamo izključno upoštevajoč njegovo 325 MPDPP, čl. 6. 326 Glej supra III, Točka 1.2; OZNČP, Gen.Comm. 6, §3. 327 ESČP, McCann Case, §147. 328 MELZER, str. 425. 329 AlstonTK, §33. 330 Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, E/CN.4/2006/53, (2006), §§50,59. 331 UN Basic Principles on the Use of Force and Firearms by Law Enforcement Officials, (1990), §9. 332 MELZER, str. 423. 48 individualno ravnanje oz. konkretno nevarnost, ki jo je v dejanskih okoliščinah predstavljal za posebno enoto in ne morebiti, glede na abstraktno, predeterminirano pripadnost kategoriji oseb osumljenih terorizma.333 Odbor ZN za človekove pravice je v primeru de Guerrero334 odločil, da odvzem življenja osebam, ki v konkretni situaciji niso predstavljale nevarnosti za življenja policistov ali drugih oseb in ki v času uboja torej niso bile nič več kot zgolj osumljenci kaznivega dejanja pomeni arbitraren odvzem življenja v nasprotju z MPČP. Podobno je možno razumno zatrjevati v primeru uboja OBL, ki kot osumljenec kaznivih dejanj v konkretni situaciji ni predstavljal neposredne nevarnosti za življenja pripadnikov posebne enote ali drugih oseb, upoštevaje dejstvo da ni bil oborožen, niti ni na kakšen drug način ogrožal življenja ljudi.335 Samo v primeru da bi bil OBL znatno oborožen in bi streljal na posebno enoto bi lahko skladno z MPČP govorili o neposredni nevarnosti za življenja pripadnikov posebne enote, ki bi potencialno dopuščala uporabo smrtonosne sile, ali kot je bilo odločeno v primeru Wolfgram v. Germany,336 ''uboj oboroženega roparja ni bil v neskladju z zahtevami MPČP, kajti državni organ je uporabil smrtonosno silo šele ko je ropar z uporabo ročne granate povzročil stanje neposredne nevarnosti za življenja ljudi.'' V primeru Neira Alegria,337 je Medameriško sodišče odločilo da tudi dejstvo da so se državni organi v kontekstu upora v zaporu borili zoper oborožene in izjemno nevarne nasprotnike, po MPČP ne upraviči uporabo prekomerne sile, ki ni absolutno nujna za zaustavitev nevarnosti. Povsem jasno je, da tudi v primeru, če OBL ni predstavljal legitimne vojaške tarče, njegov uboj upoštevaje dostopna dejstva pomeni arbitaren odvzem življenja v nasprotju z MPČP. In sicer, ne samo da je smrtonosna uporaba sile, ki je a priorni namen izvrševanja policijskih pooblastil arbitrarna. Tudi sicer v konkretnih okoliščinah bin Ladnovo ravnanje v ničemer ni predstavljalo neposredne nevarnosti za življenja pripadnikov posebne enote ali drugih oseb ter ni bilo absolutno nujno kot to zahteva MPČP, ampak je bila uporaba sile prav tako povsem 333 EKiČP, Aytekin v. Turkey, §96; AlstonTK, str.11. 334 OZNČP, de Guerrero, § 13.1-13.2; Podobno- MAKiČP, Alejandre et al Case, §§37,42; Report Terrorism and Human Rights, (2002), §87; ESČP, Nachova Case, §§103,107; McCann case, §212. 335 Glej supra IV, Točka 1. 336 EKiČP, Wolfgram v. Germany, Admissibility Decision, (1986), na 216; Podobno- ECiHR, Kelly v. United Kingdom, (1993). 337 MASČP, Neira Alegría Case, (1995), §§74, 76. 49 nesorazmerna, prav zaradi neobstoja neposrednje grožnje, ki bi upravičila smrtonosni poseg v človeško življenje. ZAKLJUČEK V. Za konec se zdi utemeljeno najprej navesti in na kratko vsebinsko vpogledati v sodni primer Nasser al-Aulaqui v. Barack H. Obama338. V tej zadevi je g. al-Aulaqui s pomočjo organizacij za človekove pravice in drugih odvetnikov 30. avgusta 2010 pred pristojnim sodiščem v Washingtonu vložil sodno zahtevo za prepoved izvršitve vladnega akta odobrenega s strani predsednika Obame, ki je odredil ciljani uboj njegovega sina Anwar al-Aulaquija v Jemnu. Anwar al-Aulaqui, sicer osumljen širjenja Al Qaedine ideologije je poleg Jemna tudi državljan ZDA in je eden od tistih terorističnih osumljencev, ki jih je izvršilna oblast ZDA vmestila na t.i. listo za uboj.339 Sodišče je brez vstopa v meritorno fazo 7. decembra 2010 iz procesnih razlogov zahtevek zavrglo z utemeljitvijo, ki je povsem skladna z argumenti tožene stranke, in sicer inter alia ker naj vsebina zahtevka ne bi bila predmet sodne presoje, kajti pomeni politično vprašanje, ki je v pristojnosti izvršilne oblasti340. Blago rečeno je takšna odločitev v državi, katere temeljno ustavno načelo je prav sistem zavor in ravnovesij, ki naj bi sodni veji oblasti zagotavljal odločilno vlogo pri presoji dejanj izvršilne oblasti, izjemno pravno problematična. Na eni strani dejstvo, da je sodba na nek način »legalizirala« absolutno diskrecijo vlade pri unilateralni odločitvi da bo lastnemu državljanu odvzela življenje na temelju t.i. »(transnacionalnega) oboroženega spopada z Al Qaedo« in na drugi strani dejstvo da je bil 2. oktobra 2011 manj kot eno leto po sprejeti sodbi v Jemnu tudi izvršen uboj Anwar al-Aulquija prikazuje kako drastično so pravzaprav ZDA prestopile mednarodnopravni rubicon. Ob pisanju zaključnega sklepa tako ne moremo mimo skrb zbujajoče širitve temeljnih pravil MHP, ki se jih ZDA poslužujejo od leta 2001 in so dosegle izjemno ekspanzijo prav v nedavni preteklosti ter se nadaljujejo v času v katerem živimo danes. Le-ta je očitno osrednji 338 US D.D.C., al-Aulaqui v. Obama, (12. december 2010). 339 Complaint for declaratory and injunctive relief, al-Aulaqui v. Obama, §§§1,3,22. 340 D.D.C., al-Aulaqui v. Obama, str. 65, III.;Opposition To Plaintiff’s Motion For Preliminary Injunction And Memorandum In Support Of Defendants’ Motion To Dismiss, str. 19, II. 50 razlog na čigar temelju ZDA upravičujejo svoje ciljano ubijanje osumljenih teroristov v vseh mednarodnopravnih kontekstih in v različnih državah. Stališče ZDA da so v nemednarodnem oboroženem spopadu z Al Qaedo, ki posega na ozemlja različnih držav in po mnenju ZDA dopušča uporabo oborožene sile zoper vse osebe, tudi državljane ZDA, ki so osumljeni sodelovanja z Al Qaedo in to kjerkoli bi se te osebe nahajale je v absolutnem nasprotju z veljavno in obče sprejeto interpretacijo koncepta nemednarodnega oboroženega spopada in nima nikakršne podlage v običajnem pravu. Res pa je, da se to stališče do neke mere razvija vzporedno s procesom normativne reinterpretacije pravice do samoobrambe, ki smo mu priča in ki ima za razliko od osamljenega ameriškega stališča spreminjanja ius in bello določeno podlago v dejanski praksi držav. Vendar pa tu ne smemo zamegliti obeh konceptualno neodvisnih področij mednarodnega prava. Četudi bi sprejeli da je do reinterpretacije koncepta samoobrambe prišlo, to ne vpliva na obveznost države da kljub temu zagotovi spoštovanje pravic fizične osebe, ki je subjekt napada, torej veljavnih določb MHP in MPČP, namreč pravica do samoobrambe je del ius ad bellum in odloči samo o vprašanju ali je uporabljena sila legalna v razmerju do pravic prizadete države ali ne. Tudi Osama bin Laden, podobno kot Anwar al-Aulaqui je bil vmeščen na listo za uboj, s to razliko, da preliminarna ugotovitev diplomskega dela v primeru uboja Osame bin Ladna, in sicer da bi ta lahko pomenila arbitraren odvzem življenja tudi v primeru če je bil pripadnik oborožene skupine, kar ostaja vprašljivo, prihaja iz povezave z obstoječim nemednarodnim oboroženim spopadom v Afganistanu. Dejstvo pa je, da uboj al-Aulquija v Jemnu, ki se je izvršil povsem izven konteksta oboroženega spopada oz. rečemo v obdobju miru in bi zatorej lahko bil legalen samo če bi spoštoval stroge kriterije MPČP ni osamljen primer, ampak je le najnovejši v kontinuirani in nekaznovani praksi ZDA, ki traja več kot desetletje. Državna varnost je tista skrivnostna paradigma, ki je razlog ameriškega preventivnega oboroženega boja zoper terorizem ali izbranega načina za soočanje s tem fenomenom kazenskega prava, ki v največji meri prizadane prav nedolžne ljudi. Pomembnejše pa je uvideti, da v resnici pomeni ravno izbran vojni način ne samo izjemne grožnje tako ZDA samim in njenim državljanom kot mednarodni skupnosti, ampak konkretno teptanje prav tistih vrednot, načel in prava, ki naj bi jih varoval in ki jih ZDA s tolikšnjim ponosom v svetu zastopajo. 51 Uboj Osame bin Ladna je le del celovite slike sodobnega boja ZDA zoper terorizem v imenu državne varnosti, kateri poleg razumnega dvoma v konkretno legalnost odvzema njegovega življenja, implicira tudi širši in še veliko globlji problem kršitev temeljnih pravil MHP, kogentne pravice do življenja MPČP, ter v številnih primerih pravil ius ad bellum. Na širše vprašanje kje potemtakem iskati pravičnost v boju držav zoper terorizem, zastavljeno v uvodu diplomskega dela,341 lahko na tem mestu najbolje odgovorimo z besedami izraelskega vrhovnega sodišča, v sodbi katera se je v svojem bistvu dotikala prav vprašanja pravičnosti ciljanega ubijanja osumljenih teroristov. In sicer, ''prijetje, zaslišanje in sodni postopek imajo vedno prednost pred uporabo sile.''342 341 ''Justice has been done'', White House Press Statement by the President Obama on Osama Bin Laden, May 1, 2011. 342 Israel HCJ, PCATI v Israel, §§ 40, 60. 52 LITERATURA 1. MONOGRAFIJE, ŠTUDIJE, ZBIRKE ESEJEV, DOKTORSKA IN DIPLOMSKA DELA 1. BINGHAM, T., THE RULE OF LAW, (PENGUIN LTD), LONDON, (2010). 2. BOSSYUT, M.J., GUIDE TO THE ‘TRAVAUX PRÉPARATOIRES’ OF THE INTERNATIONAL COVENANT ON CIVIL AND POLITICAL RIGHTS, (KLUWER LAW INTERNATIONAL), (1987). 3. BOTHE, M., et al, NEW RULES FOR VICTIMS OF ARMED CONFLICTS:COMMENTARY ON THE TWO 1977 PROTOCOLS ADDITIONAL TO THE GENEVA CONVENTIONS OF 1949, (THE HAGUE:MARTINUS NJIHOFF PUBLISHERS), (1982). 4. BOYLE, C.K., Concept Of Arbitrary Deprivation Of Life, v B.G.RAMCHARAN, THE RIGHT TO LIFE IN INTERNATIONAL LAW, MARTINUS NJIHOFF PUBLISHERS, (1985). 5. BROWN, M.E., INTERNATIONAL DIMENSIONS OF INTERNAL CONFLICTS, THE MIT PRESS, (1996). 6. BROWNLIE, I., INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE BY STATES, (OXFORD UNIVERSITY PRESS), (1963). 7. BROWNLIE, I., THE PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW, OXFORD UNIVERSITY PRESS, (2003). 8. CASSESE, A., INTERNATIONAL LAW, (2nd ED.), OXFORD UNIVERSITY PRESS, (2005). 9. DIETER, F., “Law Enforcement and the Conduct of Hostilities: Two Supplementing or Mutually Excluding Legal Paradigms?”, v FRIEDEN IN FREIHEIT = PEACE IN LIBERTY = PAIX EN LIBERTÉ: FESTSCHRIFT FÜR MICHAEL BOTHE ZUM 70 GEBURTSTAG, Baden-Baden, Nomos; Zürich, Dike, (2008). 10. DINSTEIN, Y., WAR, AGGRESSION AND SELF DEFENCE, (CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS), (2005). 11. FERGUSSON, J., TALIBAN: THE TRUE STORY OF THE WORLD’S MOST FEARED FIGHTING FORCE, (BANTAM PRESS, LONDON), (2010). 12. FRANCK, T.M., RECOURSE TO FORCE, STATE ACTIONS AGAINST THREATS AND ARMED ATTACKS, (CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS), (2002). 53 13. GARDAM, J., NECESSITY, PROPORTIONALITY AND THE USE OF FORCE, (CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS), (2004). 14. GAZZINI, T., THE CHANGING RULES ON THE USE OF FORCE IN INTERNATIONAL LAW, (MANCHESTER PRESS), (2005). 15. GRAY, C., A new war for a new century? The use of force against terrorism after September 11, 2001, v EDEN, P., O'DONNEL, T. (UR.): SEPTEMBER 11 2001: A TURNING POINT IN INTERNATIONAL AND DOMESTIC LAW?, ARDSLEY, NEW YORK, TRANSNATIONAL PUBLISHERS, (2005). 16. GRAY, C., INTERNATIONAL LAW AND THE USE OF FORCE, OXFORD UNIVERSITY PRESS, (2004). 17. GREEN, J.A., THE INTERNATIONAL COURT OF JUSTICE AND SELF DEFENCE IN INTERNATIONAL LAW, (OXFORD AND PORTLAND, OREGON) (2009). 18. GREENWOOD, C., Scope of application of Humanitarian law, v THE HANDBOOK OF HUMANITARIAN LAW IN ARMED CONFLICTS 54, FLECK( ED.), OXFORD; OXFORD UNIVERSITY PRESS, 2D ED. (2008). 19. GREENWOOD, C., the relationship between ius ad bellum and ius in bello, v GARDAM, J., HUMANITARIAN LAW, THE LIBRARY OF ESSAYS IN INTERNATIONAL LAW, (ASHGATE PUB LTD, 1983). 20. HENCKAERTS, J.M., & DOSWALD-BECK, L., CUSTOMARY INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW, VOL. I: RULES, ICRC, (2005). 21. ICRC, Commentary on the Draft Additional Protocols to the Geneva Conventions of August 12, 1949 (Geneva, October 1973). 22. ICRC, Doswald-Beck, L., The right to life in armed conflict: Does international humanitarian law provide all the answers, Vol. 88, No. 864, (2006). 23. ICRC, Heintze, H.J., On the relationship between human rights law protection and international humanitarian law, December 2004, Vol. 86, No. 856, (2004). 24. ICRC, Melzer, N., Interpretive guidance on the notion of Direct participation in hostilities under international humanitarian law, International Law Review of the Red Cross, (2009). 25. ICRC, Report 30th International Conference of the Red Cross and Red Crescent, Geneva 2007, International Humanitarian Law And The Challenges Of Contemporary Armed Conflicts, 30IC/07/8.4. 26. ICRC, Sassoli, M., Olson, The Relationship between IHL and IHRL where it matters:Admissible Killing and Internment of Fighters in Non-International Armed Conflicts, 90 International Law Review of the Red Cross, ICRC 599, 611, (2008). 54 27. ICRC, TMC Asser Institute, Report Expert Meeting Direct Participation in Hostilities, The Hague, (2005). 28. International Law Association [ILA], Final Report on the meaning of Armed Conflict in International Law, The Hague Conference, (2010). 29. LUBELL, N., EXTRATERRITORIAL USE OF FORCE AGAINST NONSTATE ACTORS, OXFORD UNIVERSITY PRESS, (2010). 30. MELZER, N., TARGETED KILLING IN INTERNATIONAL LAW, OXFORD UNIVERSITY PRESS, (2009). 31. MOIR, L., THE LAW OF INTERNAL ARMED CONFLICT, (CAMBRIDGE, CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS), (2002). 32. NOWAK, M., U.N. COVENANT ON CIVIL AND POLITICAL RIGHTS, CCPR COMMENTARY, (2nd ED.), (N.P.ENGEL), (2005). 33. ORAKHELASHVILI, A., PEREMPTORY NORMS IN INTERNATIONAL LAW, (OXFORD UNIVERSITY PRESS), (2006). 34. PICTET, J.S., (ed.), Commentary to IV Geneva Convention Relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War, International Committee of the Red Cross, Geneva, 1960. 35. PICTET, J.S., DEVELOPMENT AND PRINCIPLES OF INTERNATIONAL HUMANITARIAN LAW, Njihoff Law Specials No. 2, DORDRECHT:MARTINUS NJIHOFF PUBLISHERS, (1985). 36. RAMCHARAN, B.G., (ED.), The Concept and dimensions of The Right to Life, v THE RIGHT TO LIFE IN INTERNATIONAL LAW, INTERNATIONAL STUDIES IN HUMAN RIGHTS (DODRECHT: MARTINUS NJIHOFF PUBLISHERS), (1985). 37. SANCIN, V. et al., LOKALNI ZLOČINCI - UNIVERZALNI ZLOČINI: ODGOVORNOST ZAŠČITITI, (GV ZALOŽBA), (2010). 38. SANCIN, V., ŠVARC, D., AMBROŽ, M., MEDNARODNO PRAVO OBOROŽENIH SPOPADOV, (GV ZALOŽBA), (2009). 39. SANDOZ, Y., et al (eds.), Commentary on the Additional Protocols of 8 June 1977 to the Geneva Conventions of 12 August 1949, International Committee of the Red Cross (Martinus Njihoff Publishers), Geneva, 1978. 40. SASSÒLI, M., BOUVIER, A., HOW DOES LAW PROTECT IN ARMED CONFLICT?, ICRC, (2003). 41. SHAW, M., INTERNATIONAL LAW, (CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS), (2009). 55 42. SIMMA, B. (ED), THE CHARTER OF THE UNITED NATIONS: A COMMENTARY, 2ND ED., (NEW YORK: OXFORD UNIVERSITY PRESS), (2002). 43. SUHADOLNIK, N., Ekstrateritorialna uporaba pogodb o človekovih pravicah, Diplomska naloga, (2009). 44. ŠVARC, D., Mednarodno pravo uporabe sile v kontekstu sodobne mednarodne politike, Doktorska disertacija, (2011). 45. TOMUSCHAT, C., OBLIGATIONS ARISING FOR STATES AGAINST THEIR WILL, Recueil des Cours, No. 241, Vol. IV/1993, (NJIHOFF PUBLISHERS), THE HAGUE, (1994). 46. VERRI, P., DICTIONARY OF THE LAW OF ARMED CONFLICT, ICRC, (1992). 47. WATKIN, K., Humans in the Cross-Hairs: Targeting, Assassination and ExtraLegal Killing in Contemporary Armed Conflict v NEW WARS, NEW LAWS?: APPLYING THE LAW OF WAR IN 21st CENTURY CONFLICTS 162 (WIPPMAN/EVANGELISTA EDS.), (2005). 2. PERIODIKA 1. Acharya, U.D., War on Terrror or Terror Wars: The problem in defining terrorism, Denver Journal of International Law, (2009). 2. Allo, A.K., Ethiopia's armed intervention in Somalia: the legality of selfdefense In response to the threat of terrorism, Denver Journal of International Law and Policy, (2010). 3. Bellal, A., International law and armed non-state actors in Afghanistan, International Review of the Red Cross, ICRC, Vol. 93, No.881, (2011). 4. Ben-Naftali, O., We Must Not Make A Scarecrow Of The Law’: A Legal Analysis Of The Israeli Policy Of Targeted Killings, Cornell International Law Journal, 36, 233, (2003). 5. Brooks, R., War everywhere: Rights, National Security Law, and the Law of Armed Conflict in the Age of Terror, 153 u. Pa. L. Rev. 675 (2004). 6. Byers, M., Terrorism, the Use of Force and International Law after September 11 British Institute of International and Comparative Law, International Relations, Vol. 16(2), 155-170, (2002). 7. Cassese, A., ‘The International Community's “Legal” Response to Terrorism’ (1989). 56 8. Cassese, A., Terrorism is also disrupting some crucial legal categories of international law, European Journal of International Law, 12(5). 9. Dennis, M.J., ''Application of Human Rights Treaties Extraterritorialy in times of Armed Conflict and Military Occupation'', 99 American Journal of Inetrnational Law 119, (2005). 10. Franck, T., Terrorism and the Right of Self Defence, (2001), 95 American Journal of International Law 839. 11. Goldman, R.K., Monitoring Internal Armed Conflicts, American Journal of International Law, (1994). 12. Greenwood, C., International Law and the ''War against Terror'', International Affairs 78, 2 (2002), 301-317. 13. Harder, T.J., Time to Repeal the Assasination Ban of Exectuive Order 12.333: A small step in claryfying current law, Military Law Review, Vol. 172, (2002). 14. Henkin, L., Human Rights and State Sovreignty, 25 Ga. Journal of International & Comparative Law 31, (1996). 15. Jutta, B., in Toope, S.J., The use of force: International law after Iraq, International and Comparative Law Quarterly 53 (4) (2004). 16. Kammehofer, J., The Armed Activities case and Non State actors in Self Defence Law, Leiden Journal of International Law, 20 (1), (2007). 17. Kremnitzer, M., Preventive Killings, Presentation, Bonn, (February 2004), Präventives Töten v DIETER (ed.), Rechtsfragen der Terrorismusbekämpfung durch Streitkräfte, Baden-Baden:Nomos, (2004). 18. Kretzmer, D., Targeted Killing of Suspected Terrorists:Extrajudicial Executions or Legitimate Means of Defence, European Journal of International Law, Vol.16, no.2. 19. Larson, K. in Malamud, Z., The United States, Pakistan, The Law Of War And The Legality Of The Drone Attacks, Journal of International Business and Law, (2011). 20. Maogoto, J.N., Walking An International Law Tightrope: Use Of Military Force To Counter Terrorism--Willing The Ends, Brooklyn Journal of International Law, (2006). 21. Marks, S., From Nuremberg to Abu Ghraib: The Relevance of International Criminal Law to the Global War on Terror, Michigan State Journal of International Law, Symposium, Michigan State University College of Law East Lansing, (2005). 57 22. McGoldrick, D., Assasination and Targeted Killing-The Killing of Osama bin Laden, International and Comparative Law Quarterly, 60(3), 778-788, (2011). 23. Melzer, N., Israel's High Court judgment on targeted killing and the restrictive function of military necessity, Yearbook IHL, Asser, (2008). 24. Melzer, N., Keeping the Balance Between Military Necessity and Humanity: A Response to Four Critiques of the ICRC’s Interpretive Guidance on the Notion of Direct Participation in Hostilities, 42 NYU Journal of International Law and Politics, 829, 897 (2010). 25. Meyrowitz, H., The Principle of Superfluous Injury or Unnecesary SufferingFrom the Declaration of St. Petersburg of 1868 to Additional Protocol I of 1977, ICRC No. 299, pp. 98-122, (1994). 26. Milanović, M., A norm conflict perspective on the relationship between international humanitarian law and human rights law, J.C. & S.L. 2009, 14(3), 459-483. 27. Murphy, S.D., Contemporary Practice of the United States relating to International Law, 96 American Journal of International Law, 237, (2002). 28. Murphy, S.D., The international legality of US Military cross-border Operations from Afghanistan into Pakistan, 84 international Legal Studies, U.S. Naval War College, The George Washington University Law School, (2009). 29. Myjer, E. in White, N., The Twin Towers Attack: An unlimited right to self defence?, Journal of Conflict and Security Law 7(1), (2002). 30. O’Connell, M.E., The Choice Of Law Against Terrorism, J.N.S.L.P., vol. 4, p. 343 (2010), Notre Dame Law School Legal Studies Research Paper No. 10-20. 31. O'Connel, M.E., Combatants and the Combat Zone, Notre Dame Law School, Legal Studies Research Paper No. 08-39, (2009). 32. O'Connel, M.E., Unlawful killing with Combat Drones, Case Study of Pakistan, Notre Dam Law school, (2010). 33. Ramsden, M., Targeted killings and international human rights law: the case of Anwar Al-Awlaki, Journal of Conflict & Security Law, J.C. & S.L. 2011, 16(2), 385-406, (2011). 34. Rauch, E., ‘Le Concept de Nécessité Militaire dans le Droit de la Guerre’, Military Law and Law of War Review, Vol. XIX-1-2, pp. 205-37, (1980). 35. Reinold, T., ''State weakness, irregular warfare and the right to self defense post 9/11'', American Journal of International Law, (2011). 36. Reinold, T., State weakness, irregular warfare, and the right to self-defense 58 post- 9/11, American Journal of International Law, 105 AmjIL, 244, (2011). 37. Rona, G., Interesting times for International Humanitarian Law:Chalanges from the ''War on Terror'', The Fletcher Forum of World Affairs, Vol. 27:2, (2003). 38. Ruys, T., “License to Kill: State-Sponsored Assassination under International Law,” Military Law and Law of War Review, Vol. 44/1-2 (2005), Lueven. 39. Sassoli, M., Use and Abuse of the Laws of War in the "War on Terrorism'', Law and Inequality, vol. 22, no. 2, (2004). 40. Schachter, O.,‘The Lawful Use of Force by a State against Terrorists in another Country’ (1989). 41. Scharf, M.P., Seizing the Grotian Moment: Accelerated Formation of Customary International Law in Times of Fundamental Change, Cornell International Law Journal, Vol. 43, p. 439, Case Legal Studies Research Paper No. 2010-19, (2010). 42. Schmitt, M., State-Sponsored Assasination in International and Domestic Law, Yale Journal of International Law, Vol. 17, pp. 609-85, (1992). 43. Schöndorf, R.S., Extra-state armed conflicts: is there a need for a new legal regime?, New York University Journal of International Law & Politics, (2005). 44. Schondorf, R.S., The Targeted Killings Judgement, A preliminary Assesment, Journal of Criminal Justice, Vol. 5/2 (2007). 45. Scobbie, I., Words my Mother never thought me:In defence of the International Court, (2005), 99 American Journal of International Law 76. 46. Škrk, M., Vladavina Prava kot Načelo Mednarodnega prava?, Podjetje in delo, št. 7,1155, GV Založba, (2008). 47. The Chatham House Principles of International law on the use of force in self defence, International and Comparative Law Quarterly 55(4), (2006). 48. Trapp, K.N., Back to basics: Necessity, Proportionality and the right of selfdefence, 56, ICLQ 141, (2001). 49. Trapp, K.N., The use of force against terrorists: a reply to Christian J. Tams, European Journal of International Law, 20(4), (2009). 50. Travalio, G., in Altenburg, J., Terrorism, International Law and the use of military force, Chicago Journal of International law 4(1), 97-119. 51. Van der Vyver, J.D., Prosecuting Terrorism In International Tribunals, Emory International Law Review, 527, (2010). 59 52. Värk, R., State responsibility for private armed groups in the context of terrrorism, Juridica International XI/2006. 53. Wedgewood, R., Responding to terrorism:strikes against Bin Laden, (1999), 24 Yale Journal of International Law 559. 54. Yoo, J., Assassination Or Targeted Killings After 9/11, New York Law School Law Review, (2011). 55. Zemach, A., The Unpleasant Responsibilities Of International Human Rights Law, Denver Journal of International Law and Policy, (2010). 3. MEDNARODNI DOKUMENTI 1. American Convention on Human Rights, [ACHR], Ameriška konvencija o človekovih pravicah [AKČP], O.A.S.T.S., No. 36, 1144 UNTS 123, (1978). 2. European Convention on Human Rights, [ECHR], Evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, [EKČP], ETS No. 5, 213 U.N.T.S. 222, (1953). 3. Geneva Convention Relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War, (Fourth Geneva Convention) 12 August 1949, 75 UNTS 287, Ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno iz leta 1949. 4. Haaška (IV) konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz l. 1907. 5. Haaška pravila o zračnem bojevanju iz l. 1923; ŽK (IV) za zaščito civilnih oseb med vojno iz l. 1949. 6. International Covenant on Civil and Political Rights, [ICCPR], Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah [MPDPP],19 December 1966, 999 UNTS 171. 7. Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and relating to the Protection of Victims of Non-International Armed Conflicts (Protocol II), 1125 UNTS 609, Dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov (Drugi dopolnilni protokol) iz leta 1977, 1125 UNTS 609. 8. Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and relating to the Protection of Victims of International Armed Conflicts (Protocol 1), 8 June 1978, 1125 UNTS 609, Dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Prvi dopolnilni protokol) iz leta 1977, 1125 UNTS 609. 60 9. SanktPeterburška Deklaracija o odpovedi eksplozivnih nabojev pod težo 400g iz l. 1868. 10. Ustanovna Listina Organizacije Združenih Narodov, Društvo za združene narode za Republiko Slovenijo, (1994). 4. DOKUMENTI ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV 1. Ago, Addendum to the Eighth Report on State Responsibility, A/CN.4/Ser.A/1980/Add.1 (Part 1), A/CN.4/318/Add.5-7 (1980) II (1), YBILC 69. 2. Basic Pirnciples on the Use of Force and Firearms by Law Enforcement Officials, Adopted by the Eighth United Nations Congress on the Prevention of Crime and the Treatment of Offenders, Havana, Cuba, 27 August to 7 September 1990, OHCHR, (1990). 3. Code of Conduct for Law Enforcement Officials, Adopted by General Assembly resolution 34/169 of 17 December 1979, A/RES 34/169, (1979). 4. General Comment No. 24, Issues relating to reservations made upon ratification or accession to the Covenant or the Optional Protocols thereto, or in relation to declarations under article 41 of the Covenant, CCPR/C/21/Rev.1/Add.6, (1994). 5. General Comment No. 29, States of Emergency, CCPR/C/21/Rev.1/Add.11, (2001). 6. General Comment No. 29, States of Emergency, CCPR/C/21/Rev.1/Add.11, (2001). 7. General Comment No. 31, The Nature of the General Legal Obligation Imposed on States Parties to the Covenant, CCPR/C/21/Rev.1/Add. 13, (2004). 8. General Comment No. 6, UNHRC, The Right to Life, article 6, CCPR/C/21/Rev.1. (1982). 9. Identical letters dated 11 August 2003 from the Permanent Representative of Israel to the United Nations addressed to the Secretary-General and the President of the Security Council, S/2003/806. 10. Identical letters dated 99/09/05 from the Permanent Representative of Iraq to the United Nations addressed to the Secretary-General and to the President of the Security Council, S/1999/947. 11. International Law Commission, ILC Report 32nd Session, Yearbook 1980, Vol II/2 (State Responsibility). 61 12. International Law Commission, ILC, Yearbook, Vol. II., A/CN.4/SER.A/1966/Add.1, Documents of the second part of the seventeenth session and of the eighteenth session including the reports of the Commission to the General Assembly, (1966). 13. International Law Commission, Report on the Work of its 53rd Sess., Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts with Commentaries, General Assembly Resolution 56/10, [ARSIWA], UN GAOR, 56th Sess., Supp. No.10, UN Doc. A/56/10 (2001). 14. Letter dated 10 April 2002 from the Chargé d’affaires a.i. of the Permanent Mission of Israel to the United Nations addressed to the Secretary-General, S/2002/373. 15. Letter dated 2001/10/07 from the Permanent Representative of the United States of America to the United Nations addressed to the President of the Security Council, S/2001/946. 16. Letter dated 2003/01/27 from the Permanent Repersentative of Israel to the United Nations addressed to the Secretary-General, S/2003/96. 17. Letter dated 24 July 2003 from the Permanent Representative of Israel to the United Nations addressed to the Secretary-General, S/2003/758. 18. Letter dated 5 September 2002 from the Permanent Representative of Israel to the United Nations addressed to the Secretary-General, S/2002/986. 19. Report of the Special Rapporteur Addendum on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (26 March 2006), E/CN.4/2006/53/Add.1. 20. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, Philip Alston,“Study on Targeted Killings”, A/HRC/14/24/Add.6, (May 2010). 21. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (22 December 2004), E/CN.4/2005/7. 22. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, Add. (26 March 2006), E/CN.4/2006/53/Add.1. 23. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (28 May 2010), A/HRC/14/24/Add.6. 24. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (23 May 2011), A/HRC/17/28. 25. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (13 January 2003), E/CN.4/2003/3. 62 26. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, (22 December 2004) E/CN.4/2005/7. 27. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, A/HRC/4/20, (2007). 28. Report of the Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, E/CN.4/2006/53, (2006). 29. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 2131(XX); Declaration on the Inadmissibility of Intervention and Interference in the Internal Affairs of States, UNGAOR, 36th Sess., Supp. No.51, (1981). 30. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 2444, Respect for Human Rights in Armed Conflict, (1968). 31. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 3314, Deffinition of Aggression, UN GAOR, 29th sess., Supp. no. 31. 32. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 58/21 (2003). 33. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 58/96 (2003). 34. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 58/99 (2003). 35. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES 60/1, (2005). 36. Resolucija Generalne Skupščine, A/RES/2625, Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations, UNGAOR, 25th Sess, Supp.No. 28, (1970). 37. Resolucija Generalne Skupščine, UN Doc.A/59/565, Annex I (Recommendations), (2004). 38. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 611 (1988). 39. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1368 (2001). 40. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1373 (2001). 41. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1438, (2002), Teroristični napad na Bali. 42. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1516, (2003), Teroristični napad na Istanbul. 43. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1530, (2004), Teroristični napad na Madrid. 44. Resolucija Varnostnega sveta S/RES 1611, (2005), Teroristični napad na 63 London. 45. Resolucija Varnostnega Sveta, S/PV.4370, (2001). 46. Resolucija Varnostnega Sveta, S/RES 1456 (2003). 47. Resolucija Varnostnega Sveta, S/RES 1566 (2004). 48. Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, E/CN.4/1994/7, (1993). 49. Special Rapporteur on extrajudicial, summary or arbitrary executions, Mission to Afganistan, UNHRC, A/HRC/11/2/Add.4., (2009). 50. Special Rapporteur on the situation of Human Rights in Rwanda, E/CN.4/1995/7, (1994). 51. UN Secretary General, Secretary General urges middle east parties to avoid escalation of violence, following targeted killings, Rocket attacks, SG/SM/10341. 5. ODLOČITVE MEDNARODNIH SODIŠČ IN TRIBUNALOV 5.1. Meddržavno sodišče 1. Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, (Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), [Genocide Convention case], Judgment, I.C.J.Rep.1996. 2. Border and Transborder Armed Actions (Nicaragua v. Honduras), I.C.J.Rep.69, (1988). 3. Case concerning Application of the International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination (Georgia v. Russian Federation), Request for Indication of Provisional Measures, I.C.J. Rep., (2008). 4. Case concerning Armed Activities on the Territory of the Congo, (Democratic Republic of the Congo v. Uganda), [DRC v Uganda Case], Judgment, (2005) I.C.J. Rep,. 5. Case concerning Armed Activities on the Territory of the Congo, (Democratic Republic of the Congo v. Uganda), [DRC v Uganda Case], Separate Opinion Judge Simma. 6. Case concerning Oil Platforms (Islamic Republic of Iran v. United States of America), [Oil Platforms], Judgment, (2003) I.C.J.Rep.161. 64 7. Case concerning Right of Passage over Indian Territory (Merits), [Right of Passage over Indian Terrritory], Judgement of 12 April 1960, I.C.J. Rep. p. 6., (1960). 8. Case concerning rights of nationals of the United States of America in Morocco, Judgement of August 27th, 1952, , [Rights of US Nationals in Morocco], I.C.J. Rep., p. 176 (1952). 9. Case concerning the Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgium v. Spain), [Barcelona Traction case], Judgement, I.C.J. Rep. 1961, p. 9. 10. Fisheries case, [Fisheries case], Judgement of 18th December, I.C.J. Rep. 1951, p. 116, (1951). 11. Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, [Wall AO], Advisory Opinion, I.C.J. Rep. (2004). 12. Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, [Wall AO], Separate Opinion Judge Koojimans, Separate Opinion Judge Higgins, Declaration Judge Buergenthal. 13. Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, [Nuclear Weapons AO], (1996), I.C.J. Rep. p.226. 14. Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v. Belgium), Oral proceedings, CR 1999/15, Public sitting (1999). 15. Military and Paramilitary Activities in and against Nicaragua, [Nicaragu case] Merits, (1986), I.C.J.Rep.14. 16. North Sea Continental Shelf, [North Sea Continental Shelf cases], Judgement, I.C.J. Rep. p. 3, (1969). 17. Request for interpretation of the Judgement of November 20th, 1950, in the asylum case, Judgement of November 27th, 1950, [Asylum case], I. C. J. Rep. p. 395, (1950). 5.2. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo 1. Prosecutor v. Anto Furundžija, Case No. IT-95-17/1-T, (1998). 2. Prosecutor v. Blagojević & Jokić, IT-02-60-T, Judgement, (2005). 3. Prosecutor v. Boškoski & Tarčulovski, IT-04-82-T, Judgement, (2008). 4. Prosecutor v. Dario Kordić & Mario Čerkez, IT-95-14/2-A, Appeals 65 Judgement, (2004). 5. Prosecutor v. Delalić, Mucić, Delić and Landžo, IT-96-21-T, Judgement, (1998). 6. Prosecutor v. Duško Tadić [Tadić], IT-94-1-T, Appeal on Jurisdiction of October 2, (1995). 7. Prosecutor v. Duško Tadić, [Tadić], Appeals Chamber, IT-94-1-A, (1999). 8. Prosecutor v. Duško Tadić, IT-94-1-T, Judgement, (1997). 9. Prosecutor v. Halilović, IT-01-48-T, Judgement, (2005). 10. Prosecutor v. Krnojelac, IT-97-25-T, Judgement, (2001). 11. Prosecutor v. Kunarac, IT-96-23/1-A, Appeals Judgement, (1998). 12. Prosecutor v. Kupreškić et al, IT-95-16-T, Trial Judgement, (2000). 13. Prosecutor v. Limaj, IT-03-66-A, Appeals Judgement, (2007). 5.3. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando 1. Prosecutor v. Jean-Paul Akayesu, ICTR-96-4-T, Judgement, (1998). 2. Prosecutor v. Kayishema and Ruzindana, ICTR-95-1-T, Judgement, (1999). 3. Prosecutor v. Rutaganda, ICTR-96-3-T, Judgement, (1999). 5.4. Mednarodni tribunal za Libanon 1. Interlocutory Decision on the Applicable Law: Terrorism, Conspiracy, Homicide, Perpetration, Cumulative Charging v zadevi Ayyash et al, [Ayyash et al], Appeals Chamber, STL-11-01/I/AC/R176bis, (16 February 2011). 5.5. Mednarodna arbitraža 1. Eritrea/Ethiopia claims commission partial award, Jus Ad Bellum Ethiopia’s Claims 1–8 between The Federal Democratic Republic of Ethiopia and The State of Eritrea. 2. Salvador Commercial Company, vol. XV S. No. 66.V.3, (1902). 66 5.6. Evropsko sodišče za človekove pravice 1. Andronicou and Constantinou v. Cyprus, App. No. 25052/94, (1997). 2. Case of Bankovic and Others v. Belgium, App. No.52207/99, (2001). 3. Case of Streletz v. Germany, [Streletz Case], App. No. 34044/96, 35532/97, (2001). 4. Ergi v Turkey, App. No. 23818/94, (1998). 5. Gül v. Turkey, App. No. 22676/93, (2000). 6. Güleç v. Turkey, App. No. 21593/93, (1998). 7. Isayeva, Yusupova and Bazayeva v. Russia, [Isayeva et al v Russia], App. No. 57947/00, 57948/00 in 57949/00, (2005). 8. Loizidou v. Turkey, App. No.15318/89, (1995). 9. McCann and others v. the United Kingdom , [McCann case], App. No. 18984/91, (1995). 10. Nachova and others v. Bulgaria [Nachova case], App. No. 43577/98 in 43579/98, Judgement, (2005). 5.7. Evropska komisija za človekove pravice 1. Aytekin v. Turkey, EciHR, App. No. 22880/93, Report of 18 September 1997, (1997). 2. Kelly v. United Kingdom, (1993), 16 E.H.R.R. CD20 (1993). 3. Wolfgram v. Germany, App. No. 11257/84, Admissibility Decision, (1986). 5.8. Medameriško sodišče za človekove pravice 1. Neira Algeria et al. v. Peru, [Neira Algeria et al.], Judgement of 19 January 1995, IACtHR, Ser. C, No.21, (1995). 5.9. Medameriška komisija za človekove pravice 1. Alejandre et al.v. Cuba, [Alejandre et al Case],Case No. 11.589, Rep. No. 86/99, (1999). 67 2. Caracoles Community (Bolivia) Resolution No. 30/82, Case No. 7481, (1982), cons. 5, res.2. 3. Case concerning the Massacre of the Jessuits in El Salvador, Case No.10.488, Rep.No.136/99, (1999). 4. Coard et al. v United States, 10.951, Rep. No. 109/99, (1999). 5. Juan Carlos Abella v. Argentina [La Tablada Case], Case, IACiHR, Rep. No. 55/97, Case No. 11.137, (1997). 6. Report on the situation of Human Rights in Guatemala, IACiHR, 6 April 2001. 7. Report Terrorism and Human Rights, IACiHR, OEA/Ser.L/V/II.116Doc.5 rev. 1 corr., (2002). 8. Third Report on the Situation of Human Rights in Colombia, (26 February 1999). 5.10. Odbor Združenih narodov za človekove pravice 1. Lilian Celiberti de Casariego v. Uruguay, Communication No. R.13/56, UN Doc. Supp. No. 40 (A/36/40), (1981). 2. Sergio Euben Lopez Burgos v. Uruguay, [Lopez Burgos v Uruguay], Communication No. R.12/52, UN Doc. Supp. No. 40 (A/36/40), (1981). 3. Suarez de Guerrero v Colombia, [de Guerrero case] Communication No. R.11/45 of 31 March 1982, UN Doc. Supp. No. 40 (A/37/40). 5.11. Sodbe nacionalnih sodišč 1. IZRAEL: ISRAEL SUPREME COURT SITTING AS HIGH COURT OF JUSTICE, Beit Sourik Village Council v The Government of Israel et al., [Israel HCJ, Beit Sourik v Israel], HCJ 2056/04, (Judgement of 30 June 2004). 2. IZRAEL: ISRAEL SUPREME COURT SITTING AS HIGH COURT OF JUSTICE, The Public Committee Against Torture et al v. The Government of Israel et al. [Targeted Killing Case][ Israel HCJ, PCATI v Israel](HCJ 769/02), Judgement, (2006). 3. NEMČIJA: FEDERAL CONSTITUTIONAL COURT, Federal Constitutional Court, H. et al. v § 14[3] 'Luftsicherheitgesetz', BGBl I p. 78, BverfG, l BvR 357/05, Judgement of 15 February 2006. 4. ZDA: SUPREME COURT OF THE UNITED STATES, Hamdan, Salim Ahmed v. Rumsfeld, Donald H., Secretary of Defense, et al, Judgment,126 S.Ct.2749 68 [2006], pp.66-68. 5. ZDA: UNITED STATES DISTRICT COURT FOR THE DISTRICT OF COLOMBIA, Complaint for Declaratory and Injunctive relief, NASSER AL-AULAQI, on his own behalf and as next friend of Anwar Al-Aulaqi, v. BARACK H. OBAMA, in his official capacity as President of the United States; ROBERT M. GATES, in his official capacity as Secretary of Defense; and LEON E. PANETTA, in his official capacity as Director of the Central Intelligence Agency, [Nasser alAulaqui v.Barack H. Obama], Case.No.1:10-cv-10 1469, (30 August 2010). 6. ZDA: UNITED STATES DISTRICT COURT FOR THE DISTRICT OF COLOMBIA, Declaration of Prof. Mary Ellen O'Connell in support of Complaint for Declaratory and Injunctive relief, Nasser al-Aulaqui v.Barack H. Obama,10cv-10 1469. 7. ZDA: UNITED STATES DISTRICT COURT FOR THE DISTRICT OF COLOMBIA, Decision, Nasser al-Aulaqui v. Barack H.Obama, Case No. 1:10-cv-10 1469JDB, (12 December 2010). 8. ZDA: UNITED STATES DISTRICT COURT FOR THE DISTRICT OF COLOMBIA, Opposition To Plaintiff’s Motion For Preliminary Injunction And Memorandum In Support Of Defendants’ Motion To Dismiss, Nasser alAulaqui v. Barack H.Obama, Case.No.1:10-cv-10 1469. 6. OSTALO 1. American Civil Liberties Union, [ACLU], A Call to Courage Report: Reclaiming our Liberties ten Years after 9/11, (2011), dostopen nahttp://www.aclu.org/national-security/report-call-courage-reclaiming-ourliberties-ten-years-after-911. 2. American Civil Liberties Union, [ACLU], ACLU Request under Freedom of Information Act, Office of Freedom of Information and Security Review Washington D.C., 19.10.2011, http://www.aclu.org/files/assets/awlaki_foia_final_2011_10_19.pdf. 3. American Society of International Law, [ASIL], Ashley S. Deeks, Pakistan's Sovereignty and the Killing of Osama Bin Laden, dostopno nahttp://www.asil.org/insights110505.cfm. 4. Bergen, Al-Qaeda, the Taliban, and Other Extremist Groups in Afghanistan and Pakistan, Testimony before the Senate Foreign Relations Committee, New America Foundation, dostopno na- http://newamerica.net/. 5. Byman, Do Targeted Killings work, dostopno nahttp://www12.georgetown.edu/sfs/cpass/Articles/BymanTargetedKillings.pdf. 6. CCR and the ACLU v. OFAC & Al-Aulaqi v. Obama, dostopno na 69 http://www.ccrjustice.org/targetedkillings. 7. Center for Constitutional Rights [CCR], The Brecht Forum, New York, "The United States and Yemen: Destroying Lives in the Name of National Security," (2. september 2010), dostopno na http://www.ccrjustice.org/targetedkillings. 8. Congressional Research Service, [CRS], Report for Congress, USA, Osama bin Laden's Death: Implications and Considerations, John Rollins, (May 5, 2011). 9. Department of Defence USA, Fact Sheet: Guantanamo Detainees, (Washington: US Department of Defence, 13 February 2004). 10. Department of Justice, Application of Treaties and Laws to al Qaeda and Taliban Detainees, Memorandum by the Office of Legal Counsel of the US Department of Justice, 9 January 2002, dostopno na- www.msnbc.msn.com. 11. EJIL TALK, Alon Margalit, The Bin Laden Killing: Clarifying the Normative Framework(s) Governing the ‘War on Terror’?, dostopno nahttp://www.ejiltalk.org/the-bin-laden-killing-clarifying-the-normativeframeworks-governing-the-war-on-terror/. 12. EJIL TALK, Milanović Marko, When to kill and When to capture?, dostopno na-http://www.ejiltalk.org/when-to-kill-and-when-to-capture/. 13. European Journal of International Law, [EJIL TALK], Milanović Marko, Was the death of Osama bin Laden lawful?, dostopno nahttp://www.ejiltalk.org/was-the-killing-of-osama-bin-laden-lawful/. 14. Final Record of the Diplomatic Conference of Geneva of 1949, Diplomatic Conference for the Establishment of International Conventions for the Protection of War Victims, Geneva, 21 April - 12 August 1949, DC 1949, Final Record, Vol. II-B, http://www.loc.gov/rr/frd/Military_Law/pdf/DiplConf-1949-Final_Vol-1.pdf. 15. German Triservice Manual ZDv 15/2. 16. Guantanamo Detainees Case, dostopno na www.ccrny.org/v2/legal/september_11th/sept11Article.asp?ObjID=7lt0qaX9CP&Co. 17. International Affairs and Defence Section, SN/IA/5967, Information for the Members of the Parliament, United Kingdom, Arabella Thorp, Killing bin Laden, has justice been done?, (16th May 2011). 18. International Committee of the Red Cross, [ICRC], ICRC, Rules Of International Humanitarian Law And Other Rules Relating To The Conduct Of Hostilities, dostopno nahttp://www.icrc.org/eng/assets/files/other/icrc_002_0467.pdf. 19. Legal Adviser to the U.S. State Department Harold Koh, The lawfulness of the 70 U.S. operation against Osama bin Laden, opinio juris, dostopno nahttp://opiniojuris.org/2011/05/19/the-lawfulness-of-the-us-operation-againstosama-bin-laden/. 20. NATO, Glossary of Terms and Definitions. 21. Pighetti, Dokumentarna Oddaja, 9/11 through the eyes of Al Qaeda, Prod. Piments Pourpres, (2011). 22. Prof. Marty Lederman, Georgetown Law, The U.S. Perspective on the Legal Basis for the bin Laden Operation, dostopno nahttp://opiniojuris.org/2011/05/24/the-us-perspective-on-the-legal-basis-for-thebin-laden-operation/. 23. Project on Extrajudicial Executions, Center for Human Rights and Global Justice, New York University School of Law, dostopno nahttp://www.extrajudicialexecutions.org/. 24. Remarks by President Cassese, Hearing of 16 February 2011, Interlocutory Decision, [Ayyesh et al], dostopno na- http://www.stl-tsl.org. 25. Rule of Law in Armed Conflicts, [RULAC], Geneva Academy of International Humanitarian Law and Human Rights, dostopno na- http://www.adhgeneva.ch/RULAC/current_conflict.php?id_state=166. 26. Statement by the UN Special Rapporteurs on summary executions and on human rights and counter-terrorism on Osama bin Laden's death, dostopno nahttp://www.ohchr.org. 27. UK Manual of the Law of Armed Conflict (2004). 28. US Navy Manual. 29. Wedgewood, On the Legality of Targeted Assasinations, Interview (Q&A), The New York Times, 25th March 2004, dostopno na www.nytimes.com. 30. White House National Security Strategy of the United States of America, Washington: White House, September 2002. 31. White House, Presidental Executive Order 1233 of 4 December 1981, United States Intelligence Activities, 46 Federal Register 59941, 3 CFR, 1981 Comp. P. 200. 7. INTERNETNI VIRI 1. http://www.amnesty.org/en/news-and-updates/questions-around-operation-against-osamabin-laden-2011-05-04, Amnesty International. 71 2. http://afpak.foreignpolicy.com/posts/2011/05/04/the_bin_laden_aftermath_abbottabad_an d_international_law. 3. http://binladensdeath.info/osama-bin-ladens-death-there-is-much-more-to-say. 4. http://blogs.aljazeera.com/live/asia/live-blog-reaction-bin-ladens-death, Live blog, reactions to Osama bin Laden's death. 5. http://cnn.com, CNN, Man killed after bomb claim at airport, 7 December 2005. 6. http://counterterrorism.newamerica.net/drones#2011chart, New America Foundation, The Year of the Drone. 7. http://europa.eu, European Union, Press Release 7383/04 (presse 80), 22 Marec 2004. 8. http://justiceinconflict.org/2011/05/02/the-justice-of-killing-bin-laden-and-what-it-meansfor-gaddafi/. 9. http://news.bbc.co.uk, BBC News, Police in 250 suicide bomb scares, 27 July 2005. 10. http://news.bbc.co.uk, Lord Stevens, former Metroplitan Police Commissioner introduces a shoot-to-kill policy. 11. http://opiniojuris.org/2011/05/03/the-death-of-bin-laden-as-a-turning-point/. 12. http://www.abc.net.au/news/2011-05-04/bin-ladens-killing-a-perversion-ofjustice/2703248, Geoffrey Robertson QC, Bin Laden's killing a ''preversion of justice''. 13. http://www.aclu.org/blog/national-security/us-must-explain-targeted-killings-its-owncitizens, U.S. must explain targeted killings of its own citizens. 14. http://www.aclu.org/files/assets/alaulaqi_v_obma_pibrief_0.pdf. 15. http://www.aclu.org/national-security/aclu-statement-killing-anwar-al-aulaqi, ACLU Statement on the killing of al- Aulqui. 16. http://www.alarabiya.net/articles/2011/05/04/147782.html. 17. http://www.aljazeera.com/news/americas/2011/05/2011522132275789.html. 18. http://www.bbc.co.uk/news/world-south-asia-13300910, BBC, Bin Laden in same house for five years says wife. 19. http://www.conflictmonitors.org/countries/afghanistan/daily-briefing/archives/briefingdetails/!k/afghanistan-conflict-monitor/2011/05/09/intelligence-find-yet-to-reveal-binladen%27s-true-role, Afganistan Conflict Monitor. 20. http://www.dawn.com/2011/05/04/us-troops-took-away-osamas-son.html. 72 21. http://www.defense.gov/transcripts/transcript.aspx?transcriptid=4818. 22. http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042484337, Jašarević, Sarajevo oktober 2011. 23. http://www.guardian.co.uk, The Guardian, Osama bin Laden's daughter witnessed his death says Pakistani Officials. 24. http://www.guardian.co.uk/world/2011/may/04/osama-bin-laden-killing-us-story-change. 25. http://www.guardian.co.uk/world/blog/2011/sep/30/anwar-al-awlaki-yemen-live, The killing of Anwar al Awlaki. 26. http://www.guernicamag.com, Noam Chomsky, My Reaction to Osama bin Laden's Death. 27. http://www.ipcc.gov.uk/news/pr110507-stockwell.htm, IPCC, IPCC Makes Decision on Shooting Discipline, Press Release 11 May 2007. 28. http://www.lawfareblog.com/2011/05/ken-anderson-on-harold-koh/, Ken Anderson on Harold Koh and Osama bin Laden. 29. http://www.mfa.gov.il, Israel MFA, Cabinet Communique, Jerusalem, 1 september 2003. 30. http://www.newsoftheworld.co.uk, News of the world, ''Shooting to kill saves lives [...] one tragedy will not change that.'' 31. http://www.nytimes.com/2007/02/23/world/africa/23iht-web-0223somalia.4695638.html, Gordon, Mazetti, U.S. Bases in Ethiopia to Hunt Al Qaeda in Africa. 32. http://www.ohchr.org/, UN High Commissioner for Human Rights , Press release 22 March 2004. 33. http://www.reuters.com/article/2011/05/09/us-binladen-qaeda-roleidUSTRE74831E20110509, Izjava John J. LeBeau, a former CIA senior operations officer. 34. http://www.spiegel.de, Der Spiegel, Few Facts, Lots of Imagination. 35. http://www.spiegel.de/international/0,1518,761082,00.html. 36. http://www.state.gov/s/l/releases/remarks/139119.htm, White House remarks. 37. http://www.stl-tsl.org, Remarks by President Cassese, Hearing of 16 February 2011, Interlocutory Decision. 38. http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/al-qaeda/8799295/Same-US-military-unitthat-got-Osama-bin-laden-killed-Anwar-al-Awlaki.html, Same Unit that got Osama bin Laden killed Anwar al Awlaki in Yemen. 39. http://www.un.org/law/terrorism/index.html. 73 40. http://www.washingtonpost.com/world/national-security/anwar-al-awlakis-family-speaksout-against-his-sons-deaths/2011/10/17/gIQA8kFssL_story.html, Anwar al-Awlakis familiy speaks out against his son's death in airstrike. 41. http://www.washingtonpost.com/wpdyn/content/article/2005/05/14/AR2005051401121.html, Priest, Surveillance Operation in Pakistan located and killied Al Qaeda official. 42. http://www.whitehouse.gov, Ari Fleischer, White House press statement, 7 May 2003. 43. http://www.whitehouse.gov, George W. Bush, White House Press Statement by the President in Address to the Nation, 11 September 2001. 44. http://www.whitehouse.gov, Press Briefing by Senior Administration Officials on the Killing of Osama bin Laden. 45. http://www.whitehouse.gov, White House Press Statement by the President on Osama Bin Laden, May 1, 2011. 46. http://www.whitehouse.gov/blog/2011/05/02/osama-bin-laden-dead, Remarks by the President on Osama Bin Laden, East Room, the White House, 11:35 PM, May 1, 2011. 47. http://www.whitehouse.gov/the-press-office/2011/05/03/press-briefing-press-secretaryjay-carney-532011, Official Press Briefing The White House press secretary, Jay Carney. 48. Presidential Order of 7 February 2002, Associated Press, Prisoner Abuse Bush Order, 22 June 2004. 49. Rumsfeld, Coalition forces kill Abu Musab al Zarqawi, Press Release (8 June 2006), www.mnf-iraq.com. 50. US Department of Justice, Memorandum by the Office of Legal Counsel, Application of Treaties, 9 January 2002. 51. www.ccr-ny.org/v2/legal/september_11th/sept11Article.asp?ObjID=7lt0qaX9CP&Co, Guantanamo Detainees Case. 52. www.nytimes.com, New York Times, Updates on the death of bin Laden. 53. www.nytimes.com, The New York Times, Account Tells of One-Sided Battle in Bin Laden Raid, New York Times poročilo po II Press Briefing Senior Administration Officials. 54. www.washingtonpost.com, Bob Woodward, CIA told to do 'Whatever Necessary' to kill Bin Laden. 55. www.washingtonpost.com, Harowitz, Israeli experts teach police on terrorism:Training programs prompt policy shifts, Washington Post, (2005). 74 IZJAVA O SAMOSTOJNEM DELU Podpisani/a ______________________ se zavedam, da mora biti diplomska naloga rezultat samostojnega dela, raziskovanja in preučevanja, ter da je vsak poskus, da tuje delo predstavim kot lastno, v nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika. Potrjujem tudi, da sem seznanjen/a z navodili o navajanju, ki jih določa Pravilnik o diplomski nalogi. Zavedam se, da je plagiatorstvo težja kršitev dolžnosti študentov. S svojim podpisom zato jamčim, da je predložena diplomska naloga plod mojega samostojnega dela in da sem pri njenem pisanju upošteval/a določbe Pravilnika o diplomski nalogi. Ljubljana, ______________ Podpis:______________ 75
