PR2- Dopolnilno gradivo_BK_2013

dr. Bojana KOROŠEC
POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO 2
(dopolnilno študijsko gradivo)
Maribor, 2013
Predgovor
Pričujoče gradivo predstavlja pri predmetu Poslovodno računovodstvo 2 dopolnitev vsebin iz
področja poslovodnega računovodstva, predpisanih z izbranimi poglavji učbenika Poslovodno
računovodstvo (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003). Dopolnjuje tematike o: računovodskih
informacijah za naložbene poslovne odločitve, metodah za obvladovanje stroškov in ocenjevanju
uspešnosti organizacije.
Avtorica
Maribor, september 2013
1
Kazalo vsebine
1 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA NALOŽBENE ODLOČITVE
5
1.1 Vrste in značilnosti naložbenih procesov
1.2 Odločitve o naložbah, osnovni podatki o naložbenih možnostih in problemi pri
zagotavljanju teh podatkov
1.3 Kvantitativna sodila za presojo naložb v pogojih zanesljivih pričakovanj
1.3.1 Kvantitativna sodila za odločanje o posamičnih naložbah
1.3.2. Kvantitativna sodila za odločanje o naložbenih programih
1.4 Možnosti za obvladovanje nezanesljivosti pričakovanj pri odločanju o naložbah
1.5 Računovodske informacije za odločanje o investiranju in financiranju
5
6
2. METODE ZA OBVLADOVANJE STROŠKOV
2.1 Vrste metod za obvladovanje oz. zmanjševanje stroškov
2.2 Reaktivne metode za zmanjševanje stroškov
2.3 Proaktivne metode za obvladovanje stroškov
2.3.1. Analiza vrednosti in obvladovanje stroškov
2.3.2. Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti
2.3.3. Metoda ciljnih stroškov
2.3.4 Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda
3 MERJENJE DOSEŽKOV ORGANIZACIJE
3.1 Opredelitev uspešnosti, merjenja in sodil uspešnosti poslovanja organizacije
3.2 Najpomembnejša posamezna sodila uspešnosti poslovanja
3.3 Sistemi sodil uspešnosti poslovanja
3.3.1 DuPont sistem in na njem temelječi sistemi povezanih kazalnikov donosnosti
3.3.2 Uravnotežen sistem kazalnikov (uravnotežena kartica dosežkov; BSC –
Balanced scorecard))
3.3.3 Prilagoditve in nadgradnje osnovnega modela uravnoteženega merjenjauspešnosti
(nadgradnje BSC)
3.3.4 Nekateri drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti
poslovanja
9
9
15
16
19
23
23
25
26
29
30
31
36
38
38
42
44
44
45
46
47
2
3
1.
RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA NALOŽBENE
1
ODLOČITVE
1.1
Vrste in značilnosti naložbenih procesov
Izraz naložba ali investicija uporabljamo v različnih pomenih. V ožjem pomenu razumemo pod tem
pojmom naložbeni objekt, t.j obliko nedenarnih sredstev, v kateri je vezan denar. V širšem pomenu pa
razumemo z izrazom naložba celoto denarnih tokov povezanih z določenim naložbenim procesom, ki
je povezan z vlaganji denarja v enega ali več naložbenih objektov - nedenarnih sredstev. Kadar imamo
v mislih organizacijski vidik uresničevanja tako opredeljenih naložbenih procesov, pa govorimo o
naložbnih projektih.
Za odločanje o naložbah v organizaciji je ključna omenjena širša, na denarnih tokovih zasnovana
procesna opredelitev pojma naložbe. Po tej opredelitvi 2 označuje naložbo oz. naložbeni proces
denarni tok, ki se prične z izdatkom, v zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov in
izdatkov. Pri tem gre v bistvu za procesno opredelitev pojma naložbe oz. naložbenega procesa 3, vse
od nalaganja denarja, preko izkoriščanja do prenehanja naložbe.
V ožjem smislu z izrazom naložba poenostavljeno mislimo na obliko, v katero nalagamo denar z
namenom, da bi imeli v prihodnosti od tega gospodarske koristi. Mislimo torej na naložbeni objekt
ali skupino naložbenih objektov. Ob tem velja opozoriti, da vseh naložbenih objektov, v katere
podjetje naloži denar, ne najdemo nujno med njegovimi sredstvi. Nekateri nematerialni naložbeni
objekti namreč niso predmet računovodskega aktiviranja in jih računovodstvo ne spremlja in proučuje
kot sredstva podjetja. Tako npr. šolanje zaposlenih predstavlja “naložbo” v znanje, od katere pričakuje
podjetje v prihodnosti koristi v smislu večje kakovosti proizvodov, umnejše izrabe zmogljivosti,
predlogov izboljšav v delovnih procesih, ki se bodo po denarni plati izražali v manjših izdatkih za
porabo določenih prvin poslovanja, večjih prejemkih od prodaje ipd. Vendar tovrstne naložbe ne
aktiviramo med sredstvi podjetja, saj izdatke zanjo v obdobju, ko nastanejo, v celoti obravnavamo kot
stroške v istem obdobju. Podobno velja tudi za druge “naložbe” v kadre in za nekatere “naložbe” v
organiziranost. 4
Računovodstvo potemtakem spremlja in proučuje del naložbenih objektov med sredstvi organizacije
(osnovnimi, obratnimi, naložbenimi nepremičninami in finančnimi naložbami), učinke izkoriščanja
naložb in del naložbenih objektov pa v poslovnoizidnih in denarnih tokovih. Pri tem predstavljajo
poslovnoizidni tokovi praviloma podlago za oceno denarnih izidov (=čistih denarnih tokov) iz
izkoriščanja naložbe. Ti se od prvih, kot vemo, razlikujejo za tiste sestavine poslovnoizidnih tokov, ki
niso povezane z denarnimi tokovi, kot so npr. amortizacija, v določenem obdobju oblikovane
rezervacije, neplačan del prihodkov od prodaje ipd.
1
Na straneh 5-14 so v pretežni meri povzete temeljne vsebine, ki so bile obravnavane v povezavi z odločanjem
o naložbah že pri predmetu Osnove stroškovnega in poslovodnega računovodstva. Od strani 14 dalje pa gre za
njihovo vsebinsko nadgradnjo.
2
Schneider, 1990, str.34.
3
Kruschwitz, 1993, str.4
4
Med sredstvi se potemtakem pojavlja le del nematerialnih naložbenih objektov. Med njimi velja kot zanimivega
omeniti t.i. goodwill, ki pa se aktivira med sredstvi podjetja le, če se realizira ob prodaji podjetja, ko s strani
novega lastnika nastane tudi v tem delu kupnine (ki presega čisto vrednost izkazane substance podjetja) izdatek,
ki je osnovna značilnost pričetka naložbenega procesa.
4
V praksi je raba izraza naložba, ali drugače, investicija, pogosto poenostavljeno omejena le na tiste
naložbene procese, pri katerih so naložbeni objekt opredmetena osnovna sredstva, ali celo le na same
naložbene objekte te vrste.
Posamezni naložbeni projekt vključuje nalaganje denarja v enega ali več naložbenih objektov, ki ga
je potrebno uresničiti za doseganje določenih ciljev. Tako npr. pomeni naložba denarja v banko v
obliki depozita naložbo oz. naložbeni projekt, ki vključuje en sam naložbeni objekt. Naložba v
razširitev poizvodnega programa pa je normalno povezana z nalaganjem denarja v različna
opredmetena osnovna sredstva in v povečanje zalog, lahko pa tudi v kadre in organiziranost.
Praviloma je uresničljiva le kot celota teh sestavin.
Za oblikovanje informacij, merodajnih za odločanje o naložbah, je smotrno razlikovati naložbe po
nekaterih značilnostih kot so: vrsta naložbenega objekta, namen nalaganja denarja, pomembnost,
povezanost, ponovljivost, deljivost naložb, učinki izkoriščanja naložb in njihova tveganost.
Glede na vrsto naložbenega objekta razlikujemo finančne naložbe ter naložbe v naložbene
nepremičnine in naložbe za neposredno poslovanje podjetja. Prva vrsta naložb vključuje dolgoročna
in kratkoročna nalaganja denarja v okolje podjetja z vračilnim rokom ali za nedoločen čas oziroma za
doseganja donosov zunaj temeljnih poslovnih procesov same organizacije. Druga skupina naložb pa
obsega poleg naložb v sredstva, tj. naložb v opredmetena osnovna, v obratna sredstva in v dolgoročna
neopredmetena osnovna sredstva, tudi nematerialne naložbe, ki jih ni mogoče uvrstiti med sredstva
podjetja.
Glede na namen nalaganja je možno med naložbami v poslovanje razlikovati: ustanovne oz. začetne,
naložbe za nadomestitev in dopolnitvene, ki so bodisi izpopolnitvene, razširitvene, preusmeritvene ali
za splošne izboljšave.
Znesek denarja, ki ga podjetje veže v različne vrst nedenarnih sredstev, je odvisen od mnogih
vsebinskih, včasih pa tudi metodoloških dejavnikov. Dobro razumevanje le-teh je predpogoj, da bi
lahko podjetje zniževalo oz. optimiralo znesek naložb v ta sredstva, ne da bi s tem prizadelo poslovni
proces. Pri tem je treba posvečati prav posebno pozornost možnostim za skrajševanje časov vezave
sredstev. Še več, če je podjetje pri tem uspešno, bo nujno izboljšalo donosnost naložb. Pri tem lahko
pričakujemo dve vrsti ugodnih vplivov na donosnost. Ugodna bo že sama vzpostavitev ravni naložb na
potrebno v smislu znižanja iz negospodarno previsoke ravni, saj bi za enak donos zadoščala vlaganja
manjših sredstev. Od takšnega znižanja pa si lahko obetamo tudi prihranke pri stroških financiranja
naložb in pri drugih stroških, ki so odvisni neposredno od zneska naložb, kar pomeni, da se bo tudi
donos naložb lahko povečal.
1.2.
Odločitve o naložbah, osnovni podatki o naložbenih možnostih in
problemi pri zagotavljanju teh podatkov
V nadaljevanju te točke uporabljamo izraz naložba v širšem pomenu, ki se nanaša na celoto denarnih
tokov v okviru naložbenega procesa, saj je le-ta predmet odločanja. Vrste poslovnih odločitev glede na
povezanost posameznih naložbenih možnosti ponazarja slika 1.
5
prave naložbene
alternative?
da
ne
odločitve o
POSAMIČNIH
naložbenih procesih
odločitve o
naložbenih
PROGRAMIH
čas izkoriščanja naložbenih
objektov določen?
da
izbor naložb
ne
odločanje o
času izkoriščanja
naložb
Slika1 : Vrste poslovnih odločitev o naložbenih procesih
Povezanost posameznih naložbenih možnosti, ki so predmet odločanja, je lahko različna. V primeru,
ko imamo opravka z medsebojno izključujočimi naložbenimi možnostmi, bomo odločali o tem, katero
med njimi izbrati ali o tem, kako dolgo jo je smotrno izkoriščati. Pri tem ne smemo pozabiti, da se
pogosto med alternativnimi naložbenimi možnostmi pojavlja tudi nadaljevanje obstoječe naložbe.
Če se naložbene možnosti nasprotno ne izključujejo, bomo odločali o tem, katere naložbe vključiti v
naložbeni program. Z izrazom naložbeni program označujemo skupek posameznih neizključujočih
naložb oz. naložbenih projektov. Ker je pri takšnem odločanju običajno znesek razpoložljivega denarja
za naložbeni program omejen, bo izbor naložbenega programa odvisen tudi od tega, ali so posamezne
naložbe ponovljive in/ali deljive. Še najbolj sta ta dva pogoja izpolnjena pri finančnih naložbah. Druge
vrste naložb, posebno pa naložbene možnosti, pri katerih gre tudi za nalaganje v obliki stvari, so bolj
ali manj nedeljive in praviloma tudi neponovljive, ali pa je njihova ponovljivost gospodarsko
vprašljiva.
In kakšne podatke potrebujemo za ekonomsko presojo naložbenih možnosti?
Preden si nekoliko natančneje ogledamo osnovne značilnosti različnih vrst naložbenih izračunov, na
podlagi katerih lahko odločamo o naložbah, bomo predstavili nekatere značilnosti podatkov, ki jih
potrebujemo za pripravo sodil za odločanje o naložbah. Kateri so torej parametri, ki določajo
gospodarske značilnosti naložbenih možnosti?
Uvodoma smo opredelili naložbo oz. naložbeni proces kot denarni tok, ki se prične z izdatkom, v
zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov oz. prejemkov in izdatkov. Za katere
posamezne denarne tokove gre in kako jih opredelimo?
Temeljni denarni tokovi, ki opredeljujejo posamezni naložbi proces so:
 izhodiščni izdatki za vlaganja v različne naložbene objekte,
 čisti denarni tokovi oz. denarni izidi iz izkoriščanja naložbe oz. naložbenih objektov in
 morebitni čisti prejemki iz naslova likvidacije - vnovčitve preostalih nedenarnih sredstev po izteku
naložbe oz. prenehanju njenega izkoriščanja.
6
Pri vsakem naložbenem procesu potrebujemo najprej podatek o izhodiščnem izdatku (I) oz. izdatkih
za vlaganja v posamezni naložbeni objekt oz. naložbene objekte v okviru proučevane naložbene
možnosti. Ta izdatek oz. ti izdatki se lahko nanašajo na nabavno vrednost delovnih sredstev, nabavno
vrednost načrtovanega povečanja zalog materiala, stroškovno vrednost načrtovanega povečanja zalog
proizvodov, izdatke za usposabljanje kadrov, izdatke za raziskave in razvoj, če gre za naložbe v
poslovanje, ali na izdatke za nakup delnic, za nakup obveznic ali za dana posojila, v primeru finančnih
naložb.
Nadalje gre za čiste denarne tokove oz. denarne izide iz izkoriščanja naložbe (D), t.j. za razlike
med prejemki in izdatki iz tega naslova. Oceno denarnih tokov, ki se nanašajo na izkoriščanje naložbe,
pogosto izpeljemo iz ocene poslovnoizidnih tokov in sicer z upoštevanjem prihodkov in odhodkov iz
te naložbe, ki so povezani s prejemki oz. izdatki iz tega naslova.
Za finančne naložbe je značilno, da v tem delu denarnih tokov povzročajo le prejemke, ki pa niso
nujno povezani le s prihodki. Del prejemkov se lahko nanaša tudi na vračilo dela posojenega denarja.
Kako pa je z opredelitvijo tega dela tokov iz naložbe v primeru, ko imamo opravka z naložbenimi
objekti, katerih izhodiščna vrednost se s časom amortizira? Pri teh naložbah amortizacije seveda ne
bomo upoštevali med merodajnimi odhodki za opredelitev denarnih izidov iz izkoriščanja naložbe, ker
ne predstavlja izdatka in je potemtakem poleg poslovnega izida sestavni del čistega denarnega toka.
Poenostavljeno rečeno5, ocenjujemo amortizacijo v tem primeru kot prejemek, oz. opredelimo čisti
denarni tok iz poslovanja kot vsoto poslovnega izida po obdavčitvi in amortizacije oz. odhodkov
(stroškov), ki niso izdatki.
Amortizacija pa vpliva na znesek denarnega izida iz izkoriščanja naložbe posredno preko zneska
izdatkov za davek od dobička, saj je ta odvisen tudi od višine obračunane amortizacije pri ugotavljanju
obdavčljivega dobička. Čim večji je znesek te amortizacije, manjši je obdavčljivi poslovni izid, manjši
je posledično izdatek za davek na dobiček, s tem pa je večji čisti denarni tok oz. denarni izid iz
poslovanja.
Obenem velja poudariti, da pri opredelitvi denarnega izida iz izkoriščanja naložbe med izdatki ne
upoštevamo izdatkov v zvezi s financiranjem naložbe, saj pri tradicionalnih pristopih izhajamo iz
predpostavke, da je treba ločiti odločanje o naložbah oz. investiranju od odločanja o financiranju. 6
Nenazadnje se v zvezi z naložbo lahko pojavlja še en odločujoči denarni tok in to ob prenehanju
(izkoriščanja) naložbe. Gre za prejemek, ki se nanaša na prodajno vrednost preostalih naložbenih
objektov ob prenehanju izkoriščanja naložbe, ki ga v nadaljevanju označujemo z izrazom
likvidacijska vrednost (L) oz. preostala vrednost. Možnost odprodaje preostalih naložbenih objektov
je lahko pogojena tudi z opravili, ki povzročajo stroške in izdatke. Pomislimo npr. na možnost, da
moramo demontirati stroje, preden jih lahko prodamo. V takšnem primeru je potrebno ob koncu
naložbenega procesa upoštevati seveda le čisti denarni tok od odprodaje preostalih naložbenih
objektov; t.j. prejemke od prodaje, zmanjšane za izdatke iz naslova naposrednih prodajnih stroškov.
Če predpostavimo, da nastanejo izhodiščni izdatki za vlaganja v celoti v začetku naložbenega procesa,
denarni izidi iz izkoriščanja naložbe pa ob koncu posameznih let izkoriščanja naložbe, lahko denarne
tokove, ki označujejo določeno naložbo ponazarimo tudi s prikazom na sliki 2:
5
Takšna poenostavitev je uporabna le, če so v opazovanem obdobju izenačeni prihodki s prejemki od prodaje in
odhodki brez amortizacije z izdatki iz naslova tovrstnih stroškov. Če teh enakosti ni, moramo pri prehodu iz
poslovnoizidnih na denarne tokove upoštevati še spremembe v stanjih terjatev, zalog, tekočih obveznosti in
rezervacij.
6
Takšna izoliranost odločanja o naložbah od odločanja o financiranju je upravičena le v pogojih popolno
delujočega trga kapitala.
7
I0
D1
D2
D3
D4
Dn-1
Dn + L
0
1
2
3
4
n-1
n
čas
I0 = izhodiščni vložek denarja (izdatek) ob začetku naložbe
n = število let izkoriščanja naložbe
Di = čisti denarni tok oz. denarni izid iz izkoriščanja naložbe v i-tem letu izkoriščanja naložbe,
L = likvidacijska vrednost naložbe
Slika 2: Denarni tokovi naložbenega procesa
Pri opredeljevanju denarnih tokov posamezne naložbene možnosti se v praksi srečujemo z vrsto težav,
ki so posledica praviloma dolgoročne narave naložb ali prepletenosti posameznih naložbenih
podvzemov.
Še najmanj težav povzroča ocena izhodiščnih izdatkov, še posebej, če so predvideni v enkratnem
znesku in niso razprostrti na daljši čas. Praviloma jih lahko brez težav tudi razčlenimo po posameznih
naložbenih objektih. Pri opredelitvi vseh ostalih parametrov naložbe pa se srečujemo s problemi
prognoziranja negotovih bodočih zneskov prejemkov in izdatkov. Ti problemi se večajo, bolj ko se
predvideni čas naložbe razprostira v prihodnost, in bolj ko so pogoji, v katerih podjetje posluje,
negotovi in turbulentni. Pri tem ne gre le za temeljne probleme pri oceni prodajnih možnosti, temveč
tudi za oceno stroškov in relativnih sprememb nabavnih in prodajnih cen v inflacijskih razmerah.
Nenazadnje tudi časa izkoriščanja naložbe ni vselej možno, včasih pa tudi ne smiselno vnaprej
enoznačno opredeliti.
Če se naložbeni podvzemi prepletajo, oz. če obstaja soodvisnost posameznih dejavnikov poslovnega
procesa, je težko opredeliti učinke izkoriščanja vsake posamezne naložbe v denarnih tokovih, še teže
in včasih povsem nemogoče pa je te učinke pripisati posameznim naložbenim objektom.
Izkoriščanje posameznih naložb ima lahko tudi vrsto učinkov, ki se ne odražajo neposredno v denarnih
tokovih naložbe, a so v mnogih primerih lahko odločujoči za izbor določene naložbene možnosti.
Pomislimo le na morebitni vpliv naložbe na prestiž, moč, varnost in ugled podjetja. V kolikšni meri pri
odločanju o naložbah upoštevamo tudi te učinke, je odvisno od ciljev, ki jih želimo z naložbo
uresničiti. V nadaljnji obravnavi se omejujemo le na oblikovanje tistih informacij za odločanje o
naložbah, ki sledijo možnostim uresničevanja denarnovrednostnih ciljev podjetja.
Nenazadnje je treba med podatkovnimi podlagami, ki so pomembne pri oblikovanju informacij za
odločanje o naložbah, upoštevati tudi pogoje, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti. Pri
tem so ključnega pomena predvsem razmere na trgu kapitala, ki vplivajo na opredelitev oportunitetnih
stroškov posameznih naložb, kakor tudi na financiranje naložb.
1.3
Kvantitativna sodila za presojo naložb v pogojih zanesljivih
pričakovanj
1.3.1
Kvantitativna sodila za odločanje o posamičnih naložbah
Oblikovanje primernih sodil za presojo denarnovrednostnih učinkov naložbenih možnosti je odvisno
predvsem od ciljev, ki jih zasleduje podjetje želi doseči7, od narave posameznih naložbenih možnosti,
7
Ko govorimo o ciljih podjetja, zanemarjamo dejstvo, da podjetje ni homogena celota ljudi z enakimi interesi,
kakor tudi, da se interesi poslovodstva ne ujemajo nujno z interesi lastnikov podjetja. Odločitve o naložbah pa se,
kot vemo, glede na njihov pomen sprejemajo na različnih ravneh. Upoštevanje tega dejstva presega okvire tega
8
od pomena, ki jim ga pripisujemo, in od pogojev, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti.
Tako kot pri obravnavi stroškov za poslovno odločanje vselej poudarjamo potrebo po razlikovanju
stroškov z raznih zornih kotov glede na namen proučevanja stroškov, lahko podobno ugotavljamo v
zvezi s postopki za presojo naložbenih možnosti. Njihova uporabnost je v različnih odločitvenih
primerih različna8. V nadaljevanju predstavljamo najprej osnovne metodološke značilnosti glavnih
kvantitativnih sodil za odločanje o posamičnih naložbah in o naložbenih programih v pogojih
zanesljivosti pričakovanj v zvezi z naložbami.
Pri presojanju posamičnih naložbenih alternativ odločamo o tem ali je posamezna naložbena
možnost ekonomsko sprejemljiva oz. o tem, katera med sprejemljivimi izključujočimi naložbenimi
možnostmi je najboljša. Poznamo dve skupini kvantitativnih sodil za sprejemanje takšnih odločitev t.j.
statična in dinamična sodila, ki so strnjeno prikazana na sliki 3.
kvantitativna sodila za odločanje
o posamičnih naložbah
statična
dinamična
(na podlagi denarnih tokov “finančna”)
usmerjena v
pričetek
naložbenega
procesa
na podlagi
poslovnizidnih
tokov
konec
denarnih
tokov
primerjava stroškov
primerjava dobičkov
primerjava donosnosti
čas vračila naložbe
čista sedanja vrednost naložbe
čista sedanja vrednost letnine
notranja donosnost naložbe
“dinamični” čas vračila naložbe
Slika 3: Kvantitativna sodila za presojo posameznih naložbenih procesov
Statična sodila
Pri statičnih pristopih za presojo posameznih naložb gre za preproste izračune, pri katerih presojamo
naložbene možnosti na podlagi primerjave povprečnih stroškov, dobička, donosnosti ali časa vračila
naložbe. Ti postopki ne upoštevajo t.i. časovne preference denarja oz. razlik v vrednostih
posameznih denarnih tokov naložbe, ki so posledica njihove različne časovne porazdelitve v
naložbenem procesu. Pri statični presoji je tako vsaki enoti denarja prisojena enaka vrednost, ne glede
na to, kdaj v naložbenem procesu jo izdamo ali prejmemo. Zaradi te osnovne pomanjkljivosti je
uporabnost statičnih sodil tem bolj vprašljiva, čim daljši so naložbeni procesi, ki so predmet presoje,
omejujejo pa jo še drugi razlogi.
dela.
8
Kruschwitz pravi (1991, str.6): " Ni postopka za presojo uspešnosti naložb, ki bi bil v vseh situacijah najboljši.
Primernost vsake različice naložbenih izračunov je različna v različnih odločitvenih situacijah."
9
Pri presoji na podlagi stroškov dajemo med naložbenimi možnostmi prednost tisti, ki letno povzroča
najnižje stroške. Tako ozko opredeljeno odločitveno sodilo je smiselno le, če se naložbene možnosti,
med katerimi izbiramo, ne razlikujejo niti v prihodkih, niti v obsegu izhodiščnega vložka denarja, niti
v času izkoriščanja naložbe. Takšni pogoji so le redko izpolnjeni. Še najbolj se jim približamo pri
čistih nadomestitvenih naložbah in pri nekaterih izpopolnitvenih naložbah.
Pri presoji na podlagi dobička je naložba sprejemljiva, če obeta vsaj toliko dobička, kot znašajo
oportunitetni stroški. Med naložbenimi možnostimi dajemo prednost tisti, ki obeta letno najvišji
dobiček. Takšna presoja je smiselna le, če imamo opravka z naložbenimi možnostmi z enakimi
potrebnimi izhodiščnimi izdatki in z enakim časom izkoriščanja, saj so v nasprotnem primeru zelo
verjetne zgrešene odločitve. Enake omejitve veljajo tudi za presojo na podlagi donosnosti vloženih
sredstev, t.j. razmerja med povprečnim letnim poslovnim izidom in izhodiščno ali povprečno
vloženimi sredstvi.9
Da bi dosegli primerljivost nepopolnih naložbenih alternativ, tj. takšnih naložb, ki se razlikujejo v
času izkoriščanja ali/in v obsegu vlaganj, jih je smoselno presojati skupaj s t.i. dopolnilnimi
naložbami. Slednje se nanašajo na vlaganja denarja v času od izteka krajše do izteka daljše naložbe
oz. na vlaganja razlike med zneskoma izhodiščnih izdatkov obeh naložb.
Medtem ko pri primerjavi stroškov, dobička in donosnosti opazujemo izkoriščanje naložbe na podlagi
povprečnih letnih poslovnoizidnih tokov, pa pri presoji na podlagi časa vračila naložbe 10 (tV)
opazujemo, v kakšnem času se obeta vračilo izhodiščnega vložka denarja skozi denarne izide iz
izkoriščanja naložbe.
Čas vračila naložbe praviloma izračunamo tako, da seštevamo letne denarne izide iz izkoriščanja
naložbe, dokler ni vsota enaka izhodiščnemu vložku denarja.11 Če obeta naložba vsako leto
izkoriščanja približno enake čiste denarne tokove, lahko opredelimo čas vračila kar kot razmerje med
izhodiščnimi izdatki in povprečnim letnim denarnim izidom iz izkoriščanja naložbe. Če uporabljamo
čas vračila naložbe kot sodilo za presojo naložb, pripisujemo posamezni naložbeni možnosti tem večjo
ugodnost, čim krajši je njen čas vračila.
Čas vračila naložbe ima vrsto pomanjkljivosti, zaradi katerih ga odsvetujemo kot osnovno sodilo za
izbor naložb. Problem presoje naložb na podlagi časa vračila je v tem, da ne upošteva celotnega časa
izkoriščanja naložbe, temveč le čas, v katerem se povrne izhodiščno vloženi denar. Kakšne denarne
izide prinaša naložba po vračilu izhodiščnih izdatkov in do kdaj, nas pri tem sodilu ne zanima. Razen
tega kot pri vseh statičnih postopkih ne upoštevamo časovne preference denarja.12
Čas vračila je glede na omenjene pomanjkljivosti pri presoji naložbenih možnosti smiselno uporabljati
le kot dopolnilno sodilo. Izračunani čas vračila naložbe predstavlja v bistvu le kritični čas izkoriščanja
naložbe, ki je le eno od področij analize občutljivosti naložbe. Informacija o kritičnem času
izkoriščanja naložbe je posebno koristna, kadar obstaja možnost, da bi lahko bil čas izkoriščanja
naložbe krajši, kot sprva predvidevamo.
9
Tovrstni kazalnik je v angleščini opredeljen kot accounting rate of return (average net income : investment) in v
nemščini kot Rentabilität (Gewinn vor Zinsen : Kapitaleinsatz).
10
Čas vračila oz. vračilni rok naložbe v angleščini označujejo z oznako payoff ali payback period, v nemščini pa
označujejo tovrstni izračun kot Amortisationsrechnung, Kapitalrückflussrechnung ali tudi Kapitalwiedergewinnungsrechnung.
11
Če se izkaže, da je čas vračila med dvema letoma, si pomagamo s predpostavko, da nastajajo denarni tokovi
znotraj leta enakomerno in poiščemo čas vračila z linearno interpolacijo..
12
Obstaja tudi dinamična različica izračuna časa vračila naložbe, pri kateri seštevamo diskontirane vrednosti
denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe.
10
Večji kot je relativni obseg naložb, daljša kot je predvidena doba njihovega izkoriščanja in večje kot
so morebitne razlike med obsegi proizvodnje in prodaje učinkov po posameznih letih, manj upravičena
je poenostavljena, statična presoja naložbenih procesov.
Dinamična (finančna) sodila
Dinamična sodila, ki jih včasih označujemo tudi kot finančna sodila naložbenja, upoštevajo časovno
razporeditev denarnih tokov s preračunavanjem denarnih tokov iz različnih trenutkov naložbenega
procesa na vrednosti v istem trenutku tega procesa.
Ne glede na to, ali denarne tokove pretvarjamo na sedanjo ali na končno vrednost, temelji
preračunavanje na obrestno obrestnem računu. V prvem primeru bodoče tokove diskontiramo ali
razobrestujemo na sedanjo vrednost, v drugem pa jih naobrestujemo oz. kapitaliziramo na bodočo
vrednost.
Princip tega preračunavanja lahko pojasnimo s preprostim primerom, ki ga ponazarja slika. Če nam
denimo naložba 100 d.e. v banko zagotavlja letno 10% obresti, lahko imamo iz tega naslova čez leto
dni 110 d.e., čez dve leti 121 d.e. in vsako nadaljnje leto 10% večji znesek. V takšnih pogojih nam
predstavlja 110 d.e., ki bi jih imeli po enem letu ali 121 d.e., kolikor bi jih imeli po dveh letih, enako
vrednost kot 100 današnjih denarnih enot.
100
100×1,1
110
0
1
100×1,12
121
100×(1,1)n
Dn
2
n
leta
100 = 110:1,1
100 = 121:1,12
…..
100 = Dn :1,1n
Na opredeljenem načelu temelji tudi izračun čiste sedanje vrednosti naložbe, ki je osrednje
dinamično sodilo za presojo naložbe. Čista sedanja vrednost naložbe (ČSVN) pomeni razliko med
sedanjo vrednostjo vseh bodočih denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe in izhodiščno potrebnimi
izdatki za naložbo ali drugače, vsoto sedanjih vrednosti vseh denarnih tokov naložbenega procesa.
Izračunamo jo tako, da diskontiramo vse pričakovane bodoče denarne tokove iz naložbe na sedanjo
vrednost, jih seštejemo in od tako dobljene sedanje vrednosti bodočih čistih denarnih tokov naložbe
odštejemo sedanjo vrednost vseh izdatkov v naložbene objekte. Če gre za enkratne izhodiščne izdatke
in če označimo diskontno stopnjo z r, je čista sedanja vrednost naložbenega procesa, ki smo ga
opredelili na sliki, takšna:
n Di
ČSVN = Σ
+
i=1 (1+r)i
L
(1+r)n
>
- I0 = 0
<
(1)
Večja kot je izbrana diskontna stopnja, manjša je sedanja vrednost bodočih denarnih tokov naložbe in
obratno. Pri opredelitvi te stopnje se moramo zavedati, da predstavlja v bistvu minimalno zahtevano
donosnost naložbe. Zato jo moramo izbrati v višini, ki je glede na ceno virov financiranja
gospodarsko smiselna. To pomeni, glede na obrestno mero, ko gre za tuje vire,13 in glede na stopnjo
donosnosti najboljše alternativne možnosti, če gre za lastne vire, ki bi jih lahko naložili tudi drugače.
13
Ob tem velja opozoriti, da opazujemo v osnovnem modelu le denarne tokove iz nalaganja sredstev, ne pa tudi
iz financiranja naložb. Izdatki za plačilo obresti zato seveda ne sodijo med merodajne denarne tokove modela,
prav tako tudi ne izdatki za vračilo posojil.
11
Če bi bila naložba financirana iz obeh vrst virov, moramo opredeliti diskontno stopnjo kot tehtano
aritmetično sredino njunih cen. 14
Če so izpolnjene predpostavke modela15, nam vrednost izraza (1) pove, ali zagotavlja naložba večjo
(ČSVN>0), prav tako (ČSVN=0), ali manjšo (ČSVN<0) donosnost, kot zahtevamo z diskontno
stopnjo. Naložba, ki izkazuje negativno ČSV, potemtakem ni gospodarsko sprejemljiva. Med
popolnimi naložbenimi alternativami pa je najboljša tista z najvišjo pozitivno ČSV.
Če se naložbene možnosti razlikujejo po izhodiščnem vložku, je izbor na podlagi primerjave čistih
sedanjih vrednosti naložb smiseln le, če bi lahko dopolnilnim naložbam pripisali enako donosnost, kot
jo zahtevamo z diskontno stopnjo pri osnovnih naložbah. V tem primeru je čista sedanja vrednost
dopolnilnih naložb enaka nič in njeno upoštevanje ne bi vplivalo na izbor. 16
Čista sedanja vrednost naložbe je uporabna kot sodilo tudi, kadar je smiselno odločati o samem času
njenega izkoriščanja, oz. o opustitvi naložbe pred iztekom možnega časa izkoriščanja. Tovrstna
presoja utegne biti pomembna v primerih, ko pričakujemo zelo različne čiste denarne tokove v
posameznih letih, ali znatne razlike med predvideno tržno in neodpisano vrednostjo rabljenih
sredstev.17
Pri letninskem postopku uporabljamo kot sodilo za presojo naložbenih možnosti v letnino
pretvorjeno ČSV naložbe, ki jo dobimo tako, da ČSVN pomnožimo z letninskim faktorjem an kot
sledi:
n
an × ČSVN = an × ( Σ
i=1
Di
+
(1+r)i
L
>
- I0 ) = 0
(1+r)n
<
(2)
pri čemer je letninski faktor an
18
an =
r . (1+r)n
(1+r)n - 1
Z dobljenim zneskom iz izraza (2) ocenjujemo, kakšna bi bila povprečna letna denarna korist od naložbe,
če bi celotno korist enakomerno razporedili na posamezna leta naložbene dobe. Tudi pri tem sodilu je
naložba sprejemljiva le, če vrednost osnovnega sodila ni negativna. Med sprejemljivimi možnostmi pa je
14
Ali je potrebno pri tem upoštevati tudi ugodnost tujih virov financiranja z zornega kota obdavčitve dobička? V
zvezi s tem najdemo v strokovni literaturi različne pristope. Po enih je treba ustrezno korigirati diskontno stopnjo,
t.j. znižati zahtevano donosnost za tuje vire zaradi davčnih prihrankov iz naslova obresti (npr. Kruschwitz, str.
124-129; Clark, str.185-186). Po drugih (npr. Chan: Management Accounting - Decision Making, str. 243-250) je
takšen popravek diskontne stopnje upravičen le, če gre za ponavljajoče naložbe z enako strukturo virov
financiranja. Če pa gre za enkratne naložbe, moramo pustiti diskontno stopnjo nespremenjeno, čiste denarne
tokove iz izkoriščanja naložbe pa povečati za davčne prihranke iz naslova obresti za najeta posojila.
15
Gre predvsem za osnovne predpostavke v zvezi z delovanjem trga kapitala in z njim povezanim obnašanjem
vlagateljev. Model predpostavlja popolno delujoči trg kapitala (torej razpoložljivost denarja za naložbe in
možnost za njegovo priskrbo po enaki ceni, kot je donosnost naložb na tem trgu). Nadalje predpostavlja, da
investitor vsakokratne sproščene zneske denarja sproti nalaga z donosnostjo, ki je enaka diskontni stopnji, ter da
nastajajo denarni tokovi zaradi izkoriščanja naložbe vselej ob koncu posameznega poslovnega leta.
16
Podobna razmišljanja veljajo tudi, če želimo primerjati naložbe z različnim časom izkoriščanja.
17
Clark, 1989, str. 91 - 93 še posebej opozarja na tovrstne možnosti pri naložbah v nepremičnine.
18
Letninski faktor je uporaben tudi pri izračunu ČSV naložbe, kadar so letni denarni izidi iz izkoriščanja
naložbe konstantni. Tedaj je sedanja vrednost vsote the izidov kar enaka zlesku letnega denarnega izida,
deljenemu z letninskim faktorjem an.
12
boljša tista z večjo v letnino pretvorjeno ČSVN.19 Pretvorba zneska izhodiščnih vlaganj (I0) v letni
denarni ekvivalent je posebno zanimiva npr. v primeru, ko gre za naložbe v javnem sektorju. Pove nam,
koliko neto prejemkov moramo zagotoviti letno, da omogočimo vračilo vloženih sredstev s pripadajočimi
obrestmi.
Izkazana ugodnost naložb po tem sodilu se lahko razlikuje od izkazane ugodnosti glede na ČSV le, če
primerjamo naložbe z različnim časom izkoriščanja.
Med tradicionalna dinamična sodila običajno uvrščamo še notranjo stopnjo donosa naložbe (rN). To
je tista diskontna stopnja, pri kateri je ČSVN natanko enaka nič, kjer torej velja naslednja enakost:
n
Di
ČSVN = Σ
i=1 (1+rN)i
L
+
(1+rN)n
- I0
= 0
(3)
Če uporabljamo notranjo stopnjo donosa kot sodilo naložb, tedaj je posamezna naložba sprejemljiva
le, če ima vsaj tolikšno notranjo stopnjo donosa, kot bi jo veljalo zahtevati glede na pogoje
financiranja. Če je notranja stopnja donosa nižja, naložba ne zagotavlja niti minimalno zahtevane
donosnosti.
Notranja stopnja donosa pa ni posebno dobro sodilo niti za presojo naložb niti za izbor med več
sprejemljivimi naložbami. Razlog za to je predvsem v izračunu notranje stopnje donosa, ki
predpostavlja, da podjetje sproti nalaga vsak znesek sproščenega denarja po notranji stopnji donosa.
Zato za naložbe in to vso naložbeno dobo. Obstajajo tudi posplošitve obravnavanih postopkov, ki
omogočajo, tudi notranje stopnje donosa niso neposredno primerljive. Izračun notranje donosnosti
naložbe je v bistvu le eno od področij analize občutljivosti naložbe; v tem primeru ugotavljamo
kritično diskontno stopnjo. Ta je lahko koristna dopolnilna informacija o proučevani naložbeni
možnosti, ki pa je ne velja uporabljati kot sodilo sprejemljivosti naložbe.
Notranje stopnje donosa navadno ni možno analitično poiskati. Včasih tudi ni enolično določena.
Običajno jo iščemo z zaporednim poskušanjem, ki ga zaključimo z linearno interpolacijo, potem ko
smo z dvema diskontnima stopnjama že našli ČSV dovolj blizu vrednosti nič.
Pri vseh omenjenih tradicionalnih dinamičnih postopkih med drugim predpostavljamo, da je stopnja
donosa, po kateri nalagamo vsakokratno sproščene zneske denarja, enaka ceni virov financiranja, ki jih
zagotavljamo da zgornje predpostavke opustimo. Če npr. ne zahtevamo vsako leto enake donosnosti,
je čista sedanja vrednost naložbe opredeljena na naslednji način:
n
ČSVN = Σ
i=1
Di
L
+
i (1+rj)
j=1
n (1+rj)
j=1
- I0
>
= 0
<
(4)
pri čemer je
rj - zahtevana donosnost v j-tem letu izkoriščanja naložbe,
 - pa znak za vsoto zmnožkov. 20
Pristopi, pri katerih upoštevamo, da sta lahko stopnja donosnosti vlaganj sproščenega denarja in cena
virov financiranja različni, pa praviloma preračunavajo denarne tokove naložbenega procesa na
končno vrednost. V tem primeru iščemo čisto končno vrednost naložbe oz. pričakovani končni prirast
19
V letne denarne ekvivalente lahko z letninskim faktorjem tudi posebej pretvarjamo posamezne dele denarnih
tokov naložbe (z an pomnožimo vsakega od členov v oklepaju iz izraza (2)).
20
Če so izhodiščna vlaganja razporejena na več let, so potrebne še dodatne posplošitve, katerih oblika je odvisna
od tega, ali pride do vlaganj v celoti pred prvim letom izkoriščanja naložbe ali še med samim izkoriščanjem.
13
premoženja iz naslova proučevane naložbene možnosti (Vermögensendwert, net terminal value). Če z
“v” označimo letno donosnost vlaganj sproščenega denarja in s “k” ceno virov financiranja, lahko
čisto končno vrednost naložbe opredelimo z naslednjim obrazcem:
ČKVN =  Di (1+v)i + L - I0 (1+k)n
(5)21
V dosedanji obravnavi smo zanemarili možnost, da odločamo o naložbah v inflacijskih razmerah. V
takih razmerah lahko uporabimo pri opredelitvi obravnavanih dinamičnih sodil dva različna pristopa.
Po t.i. nominalnem pristopu upoštevamo pričakovano rast cen pri opredelitvi denarnih tokov iz
izkoriščanja naložb in moramo zato tudi diskontno stopnjo opredeliti tako, da bo upoštevala letno
stopnjo rasti splošne ravni cen in realno zahtevano donosnost.22 Po t.i. realnem pristopu pa morajo biti
vse podatkovne podlage za izračun čiste sedanje vrednosti očiščene inflacijskih vplivov. Vse denarne
tokove moramo izraziti v denarnih enotah iste kupne moči, diskontna stopnja pa mora vsebovati le
realno zahtevano donosnost.23
Preden preidemo s presoje posameznih naložbenih procesov na presojo naložbenih programov, lahko
zaključimo, da je v splošnem najprimernejše sodilo za njihovo presojo čista sedanja vrednost naložbe.
Zgolj izjemoma bi se bilo upravičeno izogniti izračunu čiste sedanje vrednosti naložbe, če bil očitno,
da (Anthony, Govindarajan; 325-326): je projekt privlačen, so napovedi merodajnih kategorij preveč
negotove, ali ni nobene uresničljive alternative za ta projekt.
1.3.2 Kvantitativna sodila za odločanje o naložbenih programih
Dosedanja obravnava sodil za presojo naložbenih možnosti je bila omejena na posamezne naložbene
projekte, glede na to, ali vsak zase zadovoljuje zahtevane pogoje sprejemljivosti, oz. katerega med
sprejemljivimi velja izbrati.
V poslovni praksi pa organizacija svojega izbora na področju naložbenih odločitev pogosto ne omejuje
na odločanje o enem samem naložbenem projektu, temveč želi poiskati njihovo najustreznejšo
kombinacijo, t.j. naložbeni program, ki ga velja uresničiti. Kako izbrati naložbeni program? V
nadaljevanju je nakazanih nekaj možnih pristopov oz. sodil za presojo oz. izbor naložbenih
programov.
Če bi imeli na voljo neomejene vire financiranja po nespremenjeni ceni in bi bili naložbeni objekti, ki
jih proučujemo, povsem neodvisni, bi bil izbor naložbenega programa zelo preprost. Tedaj bi se
teoretično veljalo odločiti za vse projekte, ki zadovoljujejo pogoj sprejemljivosti, t.j. imajo
nenegativne čiste sedanje vrednosti.
Organizacija pa praviloma ne razpolaga z neomejenimi viri financiranja po nespremenjenih cenah, ali
tudi zaradi kadrovskih, organizacijskih, političnih in drugih dejavnikov ne more izvajati “neomejene”
naložbene dejavnosti.
21
Poznamo še bolj posplošene oblike izračuna ČKVN, ki upoštevajo, da ne nastajajo nujno izdatki za vlaganja v
enkratnem znesku in da stopnje "v" in "k" niso nujno vsako leto enake. Podrobnejši prikaz le-teh bi verjetno
presegel okvire tega gradiva.
V strokovni literaturi pa najdemo tudi pristope (npr. Clark str.129-134), pri katerih izračunano končno vrednost
naložbe nazadnje prevedemo na t.i. modificirano čisto sedanjo vrednost (modified net present value), vendar je pri
slednjih problematičen predvsem izbor diskontne stopnje.
22
Če je letna stopnja rasti cen c in je glede na ceno virov financiranja potrebno zahtevati realno stopnjo
donosnosti rd, je v takšnem primeru (nominalna) diskontna stopnja enaka rnom = ( 1 - (1 + c)(1 + rd)). Tako bi
veljalo npr. pri 10% letni inflaciji in 5% realno potrebni stopnji donosnosti diskontirati s stopnjo 15,5%. Na ta
način nastopa diskontna stopnja tako v vlogi deflatorja kot tudi faktorja razobrestovanja.
23
Oba postopka sta metodološko primerna; nikakor pa ne bi bilo upravičeno upoštevati delno enega (npr. pri
denarnih tokovih) in delno drugega (npr. pri diskontni stopnji).
14
Koliko denarja velja nameniti za naložbe v določenem obdobju? Ali kaže odločitev o tem sprejeti pred
izborom naložbenega programa? Ali ne bi veljalo priti do te odločitve v povezavi z odločitvijo o
vlaganjih, s sočasnim spremljanjem denarnih tokov iz naložb in denarnih tokov iz financiranja, tako da
bi dosegli čim večjo skupno ČSV iz naložbenega programa, črpanje najugodnejših razpoložljivih virov
financiranja in obenem zagotovili plačilno sposobnost?
Glede na to, katero od omenjenih dveh poti izberemo, razlikujemo pri odločanju o naložbenih
programih dve vrsti pristopov, in sicer t.i. zaporedne (sukcesivne) in sočasne (simultane) pristope.
Pri preprostejših, zaporednih pristopih izbiramo naložbeni program potem, ko smo opredelili
razpoložljivi znesek denarja za vlaganja, kakor tudi proizvodne in prodajne programe, ki bi jih
uresničevali z naložbenimi projekti. Če je denar za vlaganja skupni omejitveni dejavnik za izbor
naložbenega programa in so posamezne naložbene možnosti neodvisne, za razvrščanje naložbenih
projektov uporabljamo t.i. koeficient čiste sedanje vrednosti To je razmerje med čisto sedanjo
vrednostjo in izhodiščnimi vlaganji. 24
Uporabnost gornjega postopka, pa je vendarle zelo omejena. V splošnem moramo pri zaporednem
odločanju o naložbenih programih zaradi nedeljivosti, neponovljivosti in možnosti, da se nekateri
naložbeni projekti izključujejo25, poiskati vse njihove uresničljive kombinacije in med njimi izbrati
tisto, ki obeta najvišjo celotno čisto sedanjo vrednost. Če je naložbenih možnosti veliko in obstaja
vrsta omejitev, bo seveda rešitev smiselno iskati le s pomočjo linearnega mešanega celoštevilčnega
optimizacijskega modela.
Zaporedno odločanje o naložbenih programih zagotavlja pogosto slabše rešitve kot sočasno odločanje,
saj z vnaprej določenim obsegom tako vlaganj kakor tudi proizvodnega in prodajnega programa morda
namenimo za nove naložbe preveč ali premalo sredstev.
Pri sočasnem odločanju o naložbenih programih skušamo kar se da uskladiti odločanje o naložbah,
financiranju, proizvodnem in prodajnem programu ter ustrezno upoštevati soodvisnosti med temi
področji.26 Poznamo pristope, pri katerih gre za povezano odločanje o naložbah in financiranju,
naložbah in proizvodnem ter prodajnem programu ter takšne, pri katerih povezujemo odločanje na
vseh treh področjih.
Pri sočasnem odločanju o naložbah in financiranju poiščemo iz množice razpoložljivih
sprejemljivih naložbenih projektov in iz množice možnosti financiranja tisto kombinacijo naložbenih
projektov in oblik financiranja, pri kateri najbolje uresničimo naložbene cilje podjetja. Rešitev tega
problema iščemo s pomočjo linearnih optimizacijskih modelov.
1.4.
Možnosti za obvladovanje nezanesljivosti pričakovanj pri odločanju
o naložbah
Pri odločanju o naložbah igra pomembno vlogo tudi problem nezanesljivosti pričakovanj.
24
V anglosaški literaturi je to razmerje označeno bodisi kot net present value index ali kot profitability index.
Namesto tega koeficienta lahko uporabljamo za razvrščanje naložbenih projektov tudi razmerje med celotno
sedanjo vrednostjo bodočih denarnih tokov iz naložbe in izhodiščnimi vlaganji. V našem osnovnem učbeniku za
ta predmet (Turk, Kavčič, Novak, str. 325) je le-ta opredeljen kot koeficient čiste prejemkovnosti. Pri tem bo
razvrstitev naložbenih projektov seveda ista kot v gornjem primeru.
25
V tem primeru si lahko pri opredeljevanju možnih kombinacij naložbenih projektov pomagamo tudi z
grafičnim prikazom (odločitveno drevo).
26
Kruschwitz (1993), str. 176.
15
V nadaljevanju navajamo osnovne značilnosti štirih pristopov, s katerimi skušamo ta problem
obvladovati:




korekturni postopek,
analiza občutljivosti,
uporaba pravil za odločanje v pogojih negotovosti in
uporaba pravil za odločanje v pogojih tveganja.
Korekturni postopek je tisti, pri katerem vgradimo v odločanje o naložbah veliko mero previdnosti in
to z zavestnim “poslabšanjem” posameznih parametrov naložbe na (naj)manj ugodne vrednosti.27 Pri
tem ne gre nujno le za zavestni izbor višje diskontne stopnje, temveč tudi za odločanje na podlagi npr.
manjšega obsega prodaje, nižjih prodajnih in višjih nabavnih cen, krajšega časa izkoriščanja naložbe
ali manjše likvidacijske vrednosti, kot bi jo upoštevali, če ne bi zavestno vgrajevali dodatne
previdnosti. Na ta način se zmanjšajo možnosti, da bi naložba zadovoljila pogoj sprejemljivosti, ne
glede na to, da morda obeta velike koristi, če se ne bi uresničila na najslabši možni način. S tem
pristopom pri odločanju ne upoštevamo niti negotovosti niti tveganj ter jih tudi ne skušamo opredeliti.
Zaradi omenjenih metodoloških slabosti s strokovnega vidika tak preprosti korekturni postopek ni
posebno primeren, četudi je v praksi razmeroma pogost.
Na tem mestu velja omeniti tudi razvitejšo obliko korekturnega postopka, ki pa se nanaša le na
opredelitev diskontne stopnje. Gre za uporabo t.i. modela vrednotenja dolgoročnih naložb (CAPM Capital Assets Pricing Modell).28 Ta omogoča opredelitev zahtevane stopnje donosnosti, ki upošteva
tisti del naložbenih tveganj (sistematična tveganja - merjena s t.i. ß faktorjem), ki jih investitor tudi z
razpršitvijo svojih naložb ne more odpraviti in so posledica vlaganj v proučevano podjetje, pa tudi
druge komponente tveganosti vlaganj (npr.deželno tveganje). V primerjavi s subjektivnimi popravki
pri preprostem korekturnem postopku je v tem primeru popravek oz. povečanje osnovne diskontne
stopnje utemeljeno s finančno teorijo. Pri tem pa vendar velja poudariti, da je uporabnost modela
omejena zaradi predpostavk, na katerih je zgrajen29 in da se pri izračunu ß faktorjev v praksi
srečujemo s težavami.
Z analizo občutljivosti, ki je že bila predstavljena., skušamo pridobiti dodatne informacije o tem, ali
in v kolikšni meri je nezanesljivost podatkov o naložbi pomembna pri odločanju. Pri tem postopku nas
zanima, kaj bi bilo s sprejemljivostjo naložbene možnosti, če bi bile vrednosti parametrov naložbe
drugačne, kot smo prvotno ocenili. Pri tem lahko uporabljamo vsa tri področja analize občutljivosti.
Tako pri analizi kritičnih vrednosti iščemo vrednost posameznega parametra naložbe, pri kateri bi bila
le-ta, glede na izbrano odločitveno sodilo in ob ostalih nespremenjenih pogojih, ravno na meji
sprejemljivosti. Z varnostnimi razlikami opredeljujemo razlike med izhodiščno opredeljeno in kritično
vrednostjo posameznega parametra naložbe. Pri analizi prožnosti pa računamo, kako močno se odziva
odločitveno sodilo (npr. čista sedanja vrednost naložbe) na spremembe posameznih parametrov
naložbe.
Dvoje kritičnih vrednosti smo spoznali že pri predstavitvi dinamičnih sodil za presojo naložb. Tako
notranja donosnos ni nič drugega kot kritična diskontna stopnja proučevane naložbene možnosti in
dinamično izračunani čas vračila naložbe le kritični čas izkoriščanja naložbe. Podobno pa bi bilo
mogoče za posamezno naložbeno možnost ugotoviti tudi letni obseg prodaje ali nabavne cene
materiala, pri katerih bi bila naložba ob ostalih nespremenjenih pogojih ravno še sprejemljiva.
27
Obstaja tudi nevarnost, da se del teh "previdnosti" kopiči. Pri pripravi podatkov o naložbah sodelujejo lahko
namreč različne osebe, ki podatke o naložbi "popravljajo" morda že vsaka na svoji ravni priprave podatkov,
odvisno od tega, koliko so nagnjene k tveganju.
28
Podrobnejšo predstavitev tega modela je mogoče najti predvsem v delih s področja finančnega managementa.
29
Pri tem mislimo predvsem na predpostavko popolno delujočega finančnega trga.
16
Bolj kot so kritične vrednosti posameznih parametrov naložbe blizu ocenjenim vrednostim, oz. manjše
kot so stopnje varnostnih razlik pri teh parametrih, večja je potreba, da se ne zadovoljimo pri
odločanju o naložbi le z enoznačno določenimi vrednostmi posameznih parametrov naložbe, kakor da
gre za res povsem zanesljive vrednosti. Večja je tedaj potreba, da razširimo podatkovno podlago na
razpone možnih vrednosti posameznih parametrov naložbe in če je možno, tudi na verjetnosti njihovih
uresničitev.
Ker praviloma lahko računamo na to, da več parametrov hkrati ni mogoče zanesljivo opredeliti, lahko
analizo občutljivosti izvajamo tudi ob hkratnem spreminjanju več parametrov.30
Pri odločanju o naložbah je mogoče uporabiti pravila za odločanje v pogojih negotovosti, če
določimo različne možne vrednosti odločitvenega sodila naložbe, ne pa tudi njihovih verjetnosti.
Le če opredelimo tudi verjetnosti različnih možnih velikosti odločitvenega sodila naložbe, lahko
odločanje o naložbah obravnavamo kot odločanje v pogojih tveganja. V tem primeru moramo torej
sodilo naložbe opredeliti kot slučajno spremenljivko, nakar izbiramo med naložbenimi možnostmi na
podlagi matematičnega upanja in praviloma tudi z upoštanjem standardnega odklona vrednosti
opazovanega sodila naložbe.
Vrednost sodila naložbe lahko kot slučajno spremenljivko opredelimo kar neposredno, subjektivno, ali
pa izhajamo iz opredelitve posameznih nezanesljivih parametrov naložbe kot slučajnih spremenljivk.
Pri tem uporabimo za opredelitev odločitvenega sodila kot slučajne spremenljivke t.i. analizo rizikov
oz. tveganj. Pri tej metodi je potrebno opraviti naslednje faze:
1.
opredeliti intervale možnih vrednosti za posamezne parametre naložbe31
2.
opredeliti verjetnostne porazdelitve teh vrednosti
3.
poiskati vrednosti odločitvenega sodila, ki so posledica vseh možnih kombinacij spremenljivih
vhodnih parametrov, oz. opredeliti odločitveno sodilo kot slučajno spremenljivko (npr.
verjetnostno porazdelitev čiste sedanje vrednosti naložbe)
4.
presoditi naložbene možnosti na podlagi opredeljenega odločitvenega sodila iz predhodne faze.
Tretjo fazo tega postopka lahko le izjemoma izpeljemo po analitični poti s popolnim preračunavanjem,
ali z nizanjem vseh možnih kombinacij. Praviloma jo izvedemo z računalniško simulacijo.
Kadar opustimo predpostavko, da odločamo o naložbah na podlagi zanesljivih, enoznačno
opredeljenih podatkov oz. v pogojih gotovosti, velja posebno pozornost posvetiti tudi tako
imenovanemu sosledju naložbenih odločitev. Gre za to, da poiščemo v določenem obdobju
optimalno zaporedje naložbenih odločitev. Ali se je letos koristno podati v manjšo razširitveno
naložbo in jo kasneje v primeru ugodnega razvoja povpraševanja in drugih razmer na tržišču z dodatno
razširitvijo nadaljevati, ali se je bolje že kar takoj odločiti za razširitev v večjem obsegu? Kaj pa, če bo
povpraševanje na tržišču manj ugodno, mi pa smo se že takoj odločili za večjo razširitev in bodo zato
potrebna kasneje večja dezinvestiranja? Pri iskanju odgovorov na tovrstna vprašanja si lahko
pomagamo z vrsto postopkov. Tudi tu le izjemoma uporabimo popolno preračunavanje. V več
primerih bosta uporabni metodi odločitvenega drevesa ali dinamično programiranje. Najbolj splošno
uporabna pa je dinamična mešana celoštevilčna linearna optimizacija na podlagi stohastičnega
odločitvenega drevesa.
Uporaba še tako izpopolnjenega postopka ne more dati zadovoljivih rezultatov, če ne zagotovimo
dovolj kakovostnih vhodnih podatkov. Razen tega uporabe zelo zahtevnih in dragih postopkov
zbiranja podatkov in priprave informacij pri odločanju o naložbah, ki so za rast in razvoj podjetja
30
Glej npr. Kruschhwitz: Investitionsrechnung, Walter de Gruyter 1993, (poglavje 5.2.2.1.2)
31
Pri tem seveda ni nujno, da vse parametre opredelimo v razponu možnih vrednosti, gotovo pa je to potrebno za
tiste, katerih opredelitev je manj zanesljiva.
17
manjšega pomena, pogosto ni mogoče upravičiti. Seveda pa se pri presoji strateško pomembnih,
negotovih in močno tveganih naložb ne bi smeli zadovoljiti z najbolj poenostavljenimi postopki
presoje.
Nenazadnje ne smemo pozabiti, da bo kakovost odločanja o naložbah pogosto odvisna tudi od pomena
tistih kakovostnih učinkov, ki se ne odražajo neposredno v denarnih naložbenih tokovih, in jih
moramo upoštevati kot dopolnilna sodila pri odločanju o naložbah.
Po sprejeti odločitvi o uresničitvi naložbene možnosti je smiselno spremljati, če z naložbo nastajajo
denarni tokovi in drugi učinki v obsegu, ki smo ga pričakovali.
Informacije o odmikih od predvidenih zneskov ali tudi rokov uresničevanja posameznih faz naložbe
ter o njihovih vzrokih niso le koristna informacija za presojo pravilnosti v preteklosti sprejete
odločitve. Tovrstne informacije velja razumeti in uporabiti predvsem kot podlago za morebitne
popravljalne poslovne odločitve, bodisi v smislu predčasnega dezinvestiranja, odločitev za razširitveno
naložbo, ali zgolj kot podlago za odpravljanje pomanjkljivosti v procesu pripravljanja podatkovnih
podlag za bodoče naložbene odločitve.
Ob tem pa ne smemo prezreti dejstva, da s takšnim nadzorom naložbenih procesov sicer lahko
razkrijemo naložbe, ki so se po aktiviranju izkazale kot neutemeljene, ne moremo pa seveda “odkriti”
morebiti nesmotrno zavrnjenih naložbenih možnosti.
1.5
Računovodske informacije za odločanje o investiranju in financiranju
V ožjem pomenu s financiranjem razumemo32 zagotavljanje in preoblikovanje obveznosti do virov
sredstev, ki izhajajo iz različnih virov financiranja. Ti so, kot vemo, glede na to od kod izvirajo
zunanji ali notranji, glede na lastništvo pa lastni ali tuji, pri čemer imajo obveznosti do slednjih lahko
različne roke zapadlosti.
Vsako naložbo moramo financirati z določenimi viri. Za nove naložbe lahko zagotavljamo nove vire
financiranja, ali pa jih financiramo z obstoječimi viri, ki so doslej zagotavljali financiranje kakšnih
drugih naložb, pri katerih smo obenem z novimi naložbami izvedli popolno ali delno dezinvestiranje.
Medtem ko se denarni tokovi pri investiranju praviloma pričnejo z izdatki zaradi kasneje pričakovanih
čistih prejemkov, se denarni tokovi pri novem financiranju začnejo normalno s prejemki.33 Ti so
povezani s kasnejšimi izdatki npr. za odplačilo glavnice in plačilo obresti upnikom ali za plačilo
dividend ali druge oblike udeležbe v dobičku lastnikom.
Ko smo v predhodnih točkah presojali naložbene procese, smo odločali le o neposrednih denarnih
tokovih v povezavi z investiranjem. Edino povezavo med investiranjem in financiranjem smo
vzpostavili preko cene virov financiranja. Ta je pri statičnih postopkih na podlagi poslovnoizidnih
tokov vplivala na znesek merodajnih stroškov obresti ali na znesek merodajnih oportunitetnih
stroškov, pri dinamičnih postopkih, ki temeljijo na presoji denarnih tokov maložbenega procesa pa na
zahtevano donosnost oz. diskontno stopnjo. To obenem pomeni, da smo odločitev o potrebnem in
možnem financiranju, vsaj kar se njegove cene tiče, morali sprejeti pred odločanjem o investiranju in
bolj ali manj neodvisno od njega. Pri tem smo implicitno pravzaprav celo predpostavili, da je cena
izposojenih sredstev enaka možni in zahtevani donosnosti naložb. Če se izkaže, da ima določeni
naložbeni projekt pozitivno čisto sedanjo vrednost, tak projekt sicer dokazuje, da zagotavlja več kot
minimalno zahtevano donosnost vlaganj. Ali pa bodo njegovi denarni tokovi usklajeni z denarnimi
32
V širšem pomenu razumemo s financiranjem priskrbo in preoblikovanje sredstev in obveznosti do njihovih
virov, torej priskrbo denarja in skrb za zagotavljanje plačilne sposobnosti, investiranje in dezinvestiranje ter
financiranje in definanciranje v o ožjem pomenu besede.
33
To velja za vse obveznosti iz financiranja, ne velja pa za obveznosti iz poslovanja, ki so povezane le s časovno
odloženimi izdatki.
18
tokovi predvidenega in možnega financiranja, da bo skozi celotno obdobje zagotovljena plačilna
sposobnost? Tega še ne vemo. Da bi ugotovili in zagotovili tudi to, moramo nato opredeliti tudi
denarne tokove, ki izhajajo iz financiranja tega projekta in jih primerjati po obsegu in času z denarnimi
tokovi iz naložbenega procesa. Denarni tokovi iz financiranja so, posebno ko gre za izdatke iz naslova
posojil, časovno in po obsegu bolj ali manj togo določeni. Če pri primerjavi obeh tokov v določnem
obdobju ugotovimo, da se pojavljajo presežki iz naslova večjih prejemkov iz investiranja od izdatkov
iz financiranja, takšna razlika omogoča dodatno sklepanje o finančnih ali drugih naložbah teh
presežnih sredstev. Če nasprotno ugotovimo, da bi bili v določenem obdobju potrebni večji izdatki iz
financiranja od prejemkov iz naslova izkoriščanje naložbe, bi to pomenilo potrebo po zagotavljanju
začasnih dodatnih virov financiranja (ali po dezinvestiranju), da bi zagotovili plačilno sposobnost.
Če bi uspeli sočasno odločati o investiranju in financiranju, bi morebiti lahko dosegali večjo uspešnost
organizacije. Pri sočasnem odločanju o naložbah in financiranju poiščemo iz množice razpoložljivih
sprejemljivih naložbenih projektov in iz množice možnosti financiranja tisto kombinacijo naložbenih
projektov in oblik financiranja, pri kateri najbolje uresničimo naložbene cilje podjetja. Rešitev tega
problema iščemo s pomočjo linernih optimizacijskih modelov. Znani pa so tudi preprostejši postopki, pri
katerih iščemo naložbeni program in program financiranja na podlagi predhodnega razvrščanja naložbenih
možnosti in možnosti financiranja. V nadaljevanju omenjamo le:
 Deanov model in
 postopek popolnega finančnega predračunavanja.
Pri Deanovem modelu razvrstimo naložbene možnosti od tiste z najvišjo do tiste z najnižjo notranjo
donosnostjo. Razpoložljive vire financiranja uredimo od najcenejših k najdražjim. Oboje tudi grafično
ponazorimo. Naložbene projekte uvrščamo v naložbeni program po izbranem zaporedju tako dolgo,
dokler cena razpoložljivih virov financiranja ne presega njihove notranje donosnosti. Uporaba Deanovega
modela je resda dokaj preprosta, vendar ima vrsto pomanjkljivosti. Najprej je tu že omenjena
pomanjkljivost notranje donosnosti kot sodila za razvrščanje naložbenih možnosti. Nadalje ne smemo
pozabiti, da s tem pristopom še ne spremljamo denarnih tokov naložbenih in finančnih procesov preko
celotnega opazovanega obdobja. Glede na to je zagotovljena plačilna sposobnost le ob začetku
opazovanega obdobja. Ključna slabost tega postopka pa je, da z njim ne moremo vedno najti optimalne
odločitve, kar je mogoče ponazoriti z naslednjim preprostim primerom.34
Primer 1
Podjetje lahko za financiranje zagotovi 200 d.e. po 5% (F1) in do 300 nadaljnjih d.e. po 12% ceni
(F2). Na voljo ima naložbeni možnosti A in B z naslednjimi značilnostmi:
Naložbena
možnost
A
B
0
I0
- 200
- 120
Leto
1
D1
190
12
2
D2
75
132
notranja
donosnost
rN
0,25
0,10
Pri uporabi Deanovega modela bi podjetje izbralo le naložbo A, ki bi jo financiralo s cenejšimi viri. Viri,
ki bi ostali za naložbo B, bi bili v tem primeru glede na njeno notranjo donosnost predragi, kar je razvidno
tudi iz prikaza v sliki 4.
34
19
Kruschwitz (1993), str. 188.
rN in cena virov v %
25
A
20
15
B
10
5
200
320
 d.e.
500
Slika 4: Prikaz uporabe Deanovega modela
Denarne tokove, ki so povezani z naložbami in denarne tokove, ki izhajajo iz financiranja lahko
prikažemo v t.i. popolnem finančnem načrtu 35. V tabelah 1 in 2 sta prikazani dve različici takšnega
načrta na podlagi podatkov iz primera 1. Najprej so prikazani denarni tokovi, če se podjetje odloči po
Deanovem modelu. Nadalje spremljamo tokove, ki bi nastali, če bi vendarle izbrali obe naložbeni
možnosti36. Predpostavljamo, da vsakokratni presežek prejemkov nad izdatki nameni podjetje za vračilo
izposojenih sredstev oz. za poravnavo dolgov. Pri tem nič sredstev ne odtegne za druge namene.
Tabela 1
Denarni tokovi za primer 1 pri izboru po Deanovem modelu
Čas
Proces
Naložba A
F1
Stanje denarja
0
- 200
200
0
1
190
-190
0
2
75
-2137
54
Tabela 2
Denarni tokovi za primer 1 pri odločitvi za obe naložbeni možnosti
Čas
Proces
Naložba A
Naložba B
F1
F2
Stanje denarja
0
- 200
- 120
200
120
0
1
2
190
12
- 67,6
-134,438
0
75
132
-149,52
57,48
35
V nemški strokovni literaturi se uporablja oznaka Vollständige Finanzpläne.
36
Kruschwitz (1993) str. 189, 190.
37
Po enem letu narastejo obveznosti za 5% t.j. na 210 d.e. Če od tega 190 enot poravnamo, ostane še 20 d.e. Te
pri 5% obrestovanju narastejo v 2. letu na 21 d.e.
38
Iz čistih prejemkov od obeh naložb prvega leta, ki znašajo 202 d.e., ob koncu tega leta prednostno
poravnavamo obveznosti iz dražjih virov. Možno je odplačilo celotne obveznosti iz naslova F2 (120 * 1.12 =
134,4) in še poravnava dela (67,6 d.e.) obveznosti iz F1, ki so v enem letu narasle na 210 d.e. V drugo leto se torej
prenese le še 142,4 d.e. (210 - 67,6) obveznosti iz F1, ki se v drugem letu naobrestujejo na 149,52 d.e. (142,4 *
1.05).
20
Iz primerjave obeh prikazov vidimo, da rešitev, ki smo jo dobili z Deanovim modelom, v danih pogojih
ni bila najboljša. Pri izdelavi celovitih finančnih načrtov lahko upoštevamo več odločujočih dejavnikov
kot pri Deanovem modelu. Ker pa praviloma odločamo v veliko bolj zapletenih pogojih, ko so lahko
naložbe tudi medsebojno odvisne, ko obstajajo različni načini poravnave obveznosti, ko želimo določene
zneske denarja odtegovati za druge namene, je možnih različic, ki bi jih iskali na tak način, preveč, da bi
bilo smiselno vsako posebej preračunavati. Namesto tega uporabimo raje ustrezni linearni optimizacijski
model, ki te pogoje odločanja upošteva.
Z vprašanjem časovne preference denarja in orodji, ki smo jih uporabljali za presojo posameznih
naložbenih projektov pa se lahko srečamo tudi pri vrednotenju podjetij kot celote, kadar vrednotimo
podjetje pod prespostavko dlujočega podjetja tako, da izhajamo iz ocene pričakovanih prihodnjih
razpoložljivih denarnih tokov iz njegovega delovanja.
21
2.
METODE ZA OBVLADOVANJE STROŠKOV
2.1 Vrste metod za obvladovanje oz. zmanjševanje stroškov
Sodobne organizacije delujejo v turbulentnih razmerah, ki so predvsem odraz naraščajoče
globalizacije in internacionalizacije ter z njima povezanega intenziviranja konkurence, pa tudi razvoja
proizvodne in informacijske tehnologije in tehnike. Posledično narašča v organizacijah potreba po čim
večji prilagoditvi potrebam in željam uporabnikov proizvodov in storitev, kar narekuje potrebo po vse
večji raznolikosti njihove ponudbe in krajšanju življenjske dobe izdelkov. Pomembno se spreminja tudi
struktura stroškov učinkov tako, da se predvsem zaradi vse večje avtomatizacije in kompleksnosti
poslovnih procesov povečuje delež posrednih in stalnih stroškov, tako tistih, ki se tičejo neproizvajalnih
dejavnosti kot tudi sicer tistih, ki nastajajo v povezavi z razvijanjem in uvajanjem ter poprodajnimi
storitvami za proizvode in storitve. Delovanje organizacij pa je v zadnjih letih zaznamovala tudi svetovna
finančna in gospodarska kriza, ki še vedno ni izzvenela.
Zaradi vseh teh okoliščin se povečuje pritisk na poslovodstva organizacij, da s sodobnimi filozofijami in
tehnikami poslovodenja, tudi s pomočjo ustrezne računovodske podpore, zagotavljajo kar se da
gospodarno in uspešno alokacijo in rabo oziroma uporabo prvin poslovnega procesa. Takšni pogoji torej
podjetja vse bolj silijo k obvladovanju njihovih stroškov.
Z obvladovanjem stroškov v osnovi razumemo aktivno in zavestno vplivanje na raven, obnašanje
ali/in strukturo stroškov, pri čemer je običajni namen vplivanja na višino stroškov njihovo
zmanjševanje, vplivanja na njihovo gibanje optimiranje oziroma vzpostavljanje večje prilagodljivosti
stroškov in vplivanja na strukturo stroškov predvsem optimalna alokacija prvin in stroškov.
Obstaja veliko metod, ki jih lahko uporabljajo v organizacijah za zavestno in aktivno vplivanje na stroške
z namenom, da bi stroške čim bolj približali njihovi, za doseganje ciljev organizacije optimalni višini. Gre
za vrsto metod, ki so poznane kot metode zniževanja (ang. cost reduction, nem. die Kostensenkung) ali/in
boljšega obvladovanja stroškov (ang. cost management/control, nem. das Kostenmanagement).
Metode za obvladovanje stroškov se razlikujejo glede na objekt oziroma vrsto stroška na katerega so
usmerjene, glede na to, s katere ravni vplivamo na stroške, glede na kontinuiranost uporabe, fazo
življenjskega cikla proizvoda, v kateri se uporabljajo in podobno. Nekatere so prvenstveno usmerjene v
splošne stroške, katerih pomen se, kot vemo, povečuje. Druge so splošno uporabne za vse vrste stroškov.
Vse pa so usmerjene v samo načrtovanje stroškov, ki je eden od pogojev za njihovo obvladovanje, saj
uresničenih stroškov za nazaj ni mogoče spremeniti. Je pa seveda potrebno tudi nadzirati njihovo
nastajanje oziroma dejavnike, prvine in procese, ki jih povzročajo.
Členitev metod za obvladovanje stroškov glede na to, ali so v osnovi namenjene obvladovanju ravni
stroškov, poteka oziroma gibanja stroškov ali strukture stroškov, povzemamo v tabeli 3.
Metode obvladovanja stroškov se razlikujejo tudi po uporabnosti za operativno in/ali strateško
vodenje. Tako velja kratkoročne analize stroškov in večdobne stroškovne primerjave pripisati
operativno usmerjenim pristopom, medtem ko sta analiza vrednosti (splošnih) stroškov in ničelno
predračunavanje klasična ter metode stroškov življenjskega cikla proizvoda, ciljnih stroškov, in
procesnega obvladovanja stroškov novejši strateško usmerjeni pristopi. Nekatere metode pa so
uporabne tako za podporo operativnega kot strateškega poslovodenja (npr. obvladovanje oz.
upravljanje stalnih stroškov).
V najširšem smislu in glede na to, na kak način skušamo znižati oziroma bolje obvladovati stroške
razlikujemo reaktivne in proaktivne metode. Pri prvih na podlagi informacij o poslabšanju uspešnosti
poslovanja oziroma težav v zvezi s tem občasno, z ad-hoc ukrepi znižujemo stroške, brez poglobljenih
22
analiz. Druge temeljijo na poglobljenih proučevanjih, ki so lahko usmerjena v kupce, konkurente ali/in
notranje dejavnike delovanja organizacije, kar ponazarjamo na sliki 1.
Tabela 3: Temeljne metode obvladovanja stroškov glede na usmeritev obvladovanja
Usmeritev
Metode
Obvladovanje ravni stroškov
 Analiza vrednosti splošnih
stroškov
 Ničelno predračunavanje
(ZBB)
 Metoda ciljnih stroškov
(Target costing)
 Metoda stroškov
življenjskega cikla
proizvoda (Product Life
Cycle Costing)






Obvladovanje
gibanja/poteka
stroškov
Kratkoročne analize
stroškov
Večdobne
primerjave stroškov
Koncept krivulje
učenja
Obvladovanje
stalnih stroškov
Procesno
spremljanje stroškov

Obvladovanje strukture
stroškov
 Obvladovanje
stalnih stroškov
 Procesno
obvladovanje
stroškov (ABCM)
 Metoda stroškov
življenjskega cikla
proizvoda (Product
Life Cycle Costing)
 Benchmarking
(primerjalna presoja
stroškov
 Zunanja oskrba
(outsourcing)
 Reinženiring

Vir: dopolnjeno po Windolph & Mőller (2012)
V najširšem smislu in glede na to, na kak način skušamo znižati oziroma bolje obvladovati stroške
razlikujemo reaktivne in proaktivne metode. Pri prvih na podlagi informacij o poslabšanju uspešnosti
poslovanja oziroma težav v zvezi s tem občasno, z ad-hoc ukrepi znižujemo stroške, brez poglobljenih
analiz. Druge temeljijo na poglobljenih proučevanjih, ki so lahko usmerjena v kupce, konkurente ali/in
notranje dejavnike delovanja organizacije, kar ponazarjamo na sliki 5.
Metode za obvladovanje
oz.zniževanje stroškov
reaktivne
proaktivne
Izhajajo iz proučevanj
Izhajajo iz proučevanj
KUPCEV
KONKURENTOV
Izhajajo iz proučevanj
NOTRANJIH
DEJAVNIKOV
(prvin, procesov ali/in
učinkov)
Slika 5: Temeljna členitev metod za zniževanje oziroma obvladovanje stroškov
23
2.2
Reaktivne metode za zmanjševanje stroškov
Reaktivne metode sodijo v skupino metod zmanjševanja stroškov in nimajo narave pravega obvladovanja
stroškov, saj ne temeljijo na proučitvi potreb in razlogov za nastajanje stroškov oziroma dejavnikov, ki
vplivajo na njihovo (potrebno) višino, in njihovem zavestnem (načrtnem). upoštevanju oziroma vplivanju
nanje pri delovanju.
Ad-hoc ukrepi za zniževanje stroškov, s katerimi se v organizacijah odzivajo na poslabšanje pogojev ali/in
uspešnosti poslovanja, so:
- neselektivni ali
- selektivni.
Neselektivni pristop za znižanje stroškov je lahko linearno oziroma pavšalno znižanje prvotno
predračunanih stroškov. V organizacijah, ki naletijo na težave in nimajo razvitega formalnega
predračunavanja, pa gre za naložitev zahtev odgovornim vodjem posameznih organizacijskih enot,
oziroma procesov, da morajo v naslednjem obdobju povzročiti/doseči za določen (vsi enak) odstotek
nižje stroške kot v predhodnem.
Selektivni reaktivni ukrepi za znižanje stroškov so praviloma usmerjeni v stroške, pri katerih je možno
relativno hitro doseči prihranke, bodisi tako, da dejavnost oziroma prvino, ki jih povzroča, v celoti
opustimo, čeprav smo jo doslej izvajali ali/in za prihodnje načrtovali, ali tako, da znižamo njeno raven. V
praksi so pogosto tarča prve vrste varčevanja pri stroških zaposlenci, saj organizacije ustavijo nove
zaposlitve tudi v primerih, ko bi šlo za nadomeščanja odhodov, ali zaposlence odpuščajo. Podobno
prihaja tudi do opustitev vključevanja zunanjih sodelavcev (npr. preko študentskega dela) v poslovne
procese. Varčevalne ukrepe organizacije, ki imajo pri poslovanju težave, pogosto usmerjajo tudi v
zmanjšanje stroškov za izobraževanje, stroškov za raziskave in razvoj in v druge vrste diskrecijskih stalnih
stroškov. Prihranke si pogosto obetajo tudi od opustitve ali odloga izvedbe načrtovanih projektov
(predvsem takih, ki se nanašajo na predvidena širjenja dejavnosti).
Takšna pavšalna zniževanja stroškov pogosto izvajajo podjetja oz. organizacije v poslabšanih
gospodarskih razmerah. Verjetno ni potrebno posebej dokazovati, da s takimi ad-hoc ukrepi, ki jih
sprožamo z najvišjega vodstva organizacije na nižje ravni, praviloma dosegamo le enostranske in
kratkoročno morda sicer ugodne učinke, dolgoročno pa z njimi morebiti povzročamo celo precejšnjo
škodo.
Tako neselektivni ukrepi predvsem nespodbudno delujejo na področja, ki so že doslej racionalno trošila
prvine poslovnega procesa, po drugi strani pa lahko (pri vsaj delno udeležbenem predračunavanju)
povzročajo tudi pritiske za visoko postavljanje izhodiščnih predračunskih stroškov39 češ, saj jih bomo nato
tako morali znižati. Pri dejavnostih, ki so ključne za zagotavljanje kakovosti učinkov, pa obstaja tudi
nevarnost je, da ob siceršnjih prihrankih pri stroških njihove izvedbe, v tolikšni meri okrnjena oziroma
poslabšana njena izvedba, da se to odraža na kakovosti učinkov in njenem zaznavanju pri njihovih
uporabnikih. To ima lahko v končni fazi neugodne poslovnoizidne učinke denimo zaradi reklamacij in
vračil učinkov, manjšega povpraševanja v prihodnosti, pritiske na prodajo po nižjih cenah, ipd. Podobno
lahko tudi s selektivnimi prihranki pri posameznih vrstah stroškov v določenem obdobju povzročajo v
kasnejših obdobjih žrtvovane koristi (npr. zaradi manjše ravni znanja, neuresničenih razvojnih aktivnosti,
zaradi katerih si organizacija poslabša svoj položaj v primerjavi z (bolj) razvojno naravnanimi
konkurenti).
Z reaktivnim zniževanjem stroškov si v kriznih razmerah organizacija sicer morda zagotovi kratkoročno
preživetje, ob tem pa obstaja nevarnost, da zanemari potrebo za okrepitev svojih razvojnih potencialov za
prihodnost. Ob uporabi reaktivnih ukrepov za zniževanje stroškov, ki poteka brez proučitve potreb in
razlogov za nastajanje stroškov oziroma dejavnikov, ki vplivajo na njihovo (potrebno) višino, tedaj
39
Imamo lahko torej opravka s pritiskom za višjo raven t.i. predračunskega mrtvila (ang. budgetary slack).
24
obstaja tudi tveganje, da organizacija razvojno zamuja in pomembno slabša svojo konkurenčno
sposobnost.
2.3
Proaktivne metode za obvladovanje stroškov
Uspešno obvladovanje stroškov v pravem pomenu omogočajo le metode proaktivnega obvladovanja
stroškov, saj so usmerjenje v proučevanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na stroške, preko njih pa tudi na
uspešnost poslovanja z vidika smotrov delovanja organizacije.
V nasprotju z reaktivnimi metodami pri proaktivnih poskušamo dovolj zgodaj in na kontinuirani osnovi
vplivati na nastajanje stroškov in sicer na raven stroškov, na gibanje stroškov ali/in na njihovo strukturo.
Razen tega celovito proaktivno obvladovanje stroškov praviloma ni omejeno le na posamezna poslovna
področja znotraj organizacije, temveč zadeva njeno celotno verigo vrednosti (vključuje tudi njene
dobavitelje in kupce).
Metode proaktivnega obvladovanja lahko razlikujemo glede na to, ali je njihovo težišče usmerjeno v
proučevanje prvin procesov in učinkov v organizaciji, ali iščejo ključne podlage in spodbude za
proaktivno obvladovanje stroškov pri svojih kupcih/strankah oziroma pri svojih konkurentih.
Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, ki izhaja iz proučevanja kupcev, je metoda ciljnih
stroškov ali ciljnega vrednotenja učinkov (Target Costing). Pri tej metodi na podlagi tržne analize
ocenimo, kakšne učinke kupci želijo in koliko so zanje pripravljeni plačati. Nato od ugotovljene ciljne
prodajne cene učinka odštejemo ciljni znesek dobička, ki ga želimo s tem učinkom dosegati. Dobljena
razlika predstavlja ciljne stroške učinka, ki jih ne smemo preseči. Zato moramo bdeti tako nad kakovostjo
samih učinkov, kot tudi procesov in prvin, ki so potrebne pri nastajanju teh učinkov. Na pretežni del
stroškov določenega učinka vplivamo že v fazi njegovega razvijanja, ko odločamo o tem iz kakšnih
materialov bo učinek, s kakšnim tehnološkim postopkom ga bomo proizvajali in kakšne naj bodo lastnosti
učinka za njegovega uporabnika. Zato je lahko ciljno vrednotenje učinkov še posebno uspešno, kadar ga
izvajamo že v povezavi z razvijanjem novih učinkov.
Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, ki lahko izhaja iz proučevanja konkurentov, je
primerjalna presoja oz. t.i. brenchmarking metoda. Pri tej metodi stalno primerjamo svoje stroškovne (in
druge) parametre poslovanja (npr. delež izmeta) z najboljšimi neposrednimi konkurenti, ali drugimi
odličnimi organizacijami z namenom, da bi jih uresničili vsaj tako dobro ali bolje. Z benchmarkingom
stroškov sicer razumemo stalno iskanje najuspešnejših načinov izvedbe nalog na podlagi primerov
dobrih praks, s primerjavo obstoječih načinov in ravni z njimi uresničenih dosežkov s tistimi, ki jih
dosegajo druge organizacije ali druge enote v isti organizaciji. Ob zunanje usmerjeni poznamo torej
tudi notranjo primerjalno presojo. Primeri iz prakse dokazujejo njeno uporabnost za uresničevanje
nenehnih izboljšav in identificiranje dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti.
Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, katere težišče je na prvinah, procesih in učinkih teh
procesov v organizaciji je metoda procesnega obvladovanja stroškov ali obvladovanje stroškov na
podlagi dejavnosti (ang. AB(C)M - Activity Based (Cost) Management), ki bdi nad prvinami, potrebnimi
oziroma uporabljenimi v okviru posameznih dejavnosti in njihovimi stroški, in pomaga osvetliti težišča
potrebnih racionalizacij pri stroških posameznih dejavnosti.
Uporaba metode ciljnih stroškov ali ciljnega vrednotenja učinkov, benchmarking metode in procesnega
obvladovanja stroškov terja oziroma omogoča tudi uporabo vrste drugih metod za obvladovanje stroškov
oziroma vanj usmerjenih metod poslovodenja, ki so usmerjene v učinke, procese in prvine, ki povzročajo
stroške. V nadaljevanju navajamo le nekatere najbolj znane:
-
25
Metodo analize vrednosti (Value Analysis), ki je usmerjena v ugotavljanje stroškov posameznih
objektov analize in njihovih koristi oziroma vrednosti z zornega kota njihovih uporabnikov z
namenom zagotavljati potrebne koristi oziroma vrednosti za uporabnike s čim nižjimi stroški.
-
Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) je usmerjena v celovito
proučevanje stroškov, ki nastajajo v različnih fazah življenjskega cikla učinka, od tistih, ki si povezani
z njegovim razvojem in uvajanjem, preko tistih v fazi zrelosti, do tistih, ki se pojavljajo ob opuščanju
učinkov iz programa, kakor tudi tistih, ki so povezani s potrebo po poprodajnih storitvah.
-
Metoda obvladovanja celovite kakovosti ali celovitega obvladovanja kakovosti (Total Quality
Management, TQM) je v bistvu filozofija in način poslovodenja, ki se osredotoča na vse
organizacijske dejavnike v zvezi z doseganjem kakovosti skozi verigo vrednosti. Poudarek pri tem
je na kakovosti iz kupčevega zornega kota (zornega kota zunanjih in notranjih odjemalcev).
Značilnost te metode je tudi zagotavljanje kakovosti proizvoda na vseh stopnjah njegovega kroga
koristnosti in na vseh področjih v organizaciji, pa tudi vpetost zaposlencev na vseh ravneh
delovanja in usmerjenost v nenehne izboljšave ter delovanja z jasno zastavljenimi cilji in
merjenjem dosežkov.
-
Pristopi za obvladovanje stroškov s težiščem na prvinah so usmerjeni v ukrepe, s katerimi vplivamo
na njihove cene, na njihove potroške ali na obe sestavini. Vplivanje na cenovno komponento je tesno
povezano z optimiranjem globine poslovnih procesov, t.j. odločanjem o tem ali določene dejavnosti
izvajamo v organizaciji, ali si njihove učinke pridobimo od zunanjih dobaviteljev, s čimer vplivamo
tudi na v organizaciji potrebne prvine in njihov ceno. Cene prvin pa so v razmerah globalizacije
ekonomije vse bolj odvisne tudi od izbire lokacije za izvajanje določenih dejavnosti. Obvladovanje
potroškov je v veliki meri odvisno od učinkovitosti in uspešnosti pri zagotavljanju ustrezne kakovosti
ne le samih prvin, temveč tudi procesov, v katerih jih uporabljamo. Zato so prizadevanja za
obvladovanje stroškov tesno vpeta v prizadevanja za celovito obvladovanje kakovosti (Total Quality
Management, TQM) in s tem povezano tudi kalkuliranje stroškov kakovosti.
-
Če so določene, v organizaciji razpoložljive prvine takšne, da predstavljajo ozka grla pri izvajanju
določenih ključnih dejavnosti, in jih želi organizacija uporabiti/izkoristiti, torej tako, da dosega
maksimalne poslovnoizidne koristi, je mogoče prizadevanja za stalne izboljšave in optimiranje
stroškov podpreti z orodji optimizacijskih modelov, ki temeljijo na teoriji omejitev (theory of
constraints).
V to skupino metod lahko uvrstimo tudi obvladovanje oziroma upravljanje s stalnimi stroški (nem.
das Fixkostenmanagement), ki temelji na podrobni členitvi in analizi stalnih stroškov, glede na to,
kakšna je njihova prilagodljivost, to je na kak način in v kakšnem času (upoštevajoč tudi možnost
remanence, to je zakasnelega prilagajanja ravni stalnih stroškov po odpravi dejavnikov, ki so
povzročili njihov obstoj) jih je možno odpraviti, bodisi v povezavi s potrebami po dezinvestiranju ali
v povezavi s potrebnimi strukturnimi spremembami pri prvinah oziroma potencialih, katerih
razpoložljivost jih povzroča. Za potrebe operativnega poslovodenja pri tem pristopu s podrobnejšimi,
tudi časovnimi informacijami o stalnih stroških dopolnjujemo metodo stopenjskega pokrivanja stalnih
stroškov, pri kateri ugotavljamo prispevke za kritje najprej na najbolj nadrobni ravni posameznih
proizvodov, od teh odštejemo njihove neposredne stalne stroške, nato dobljene prispevke združimo na
ravni skupin proizvodov, od teh nato odštejemo neposredne stalne stroške te ravni opazovanja ter
nadaljujemo postopek do ravni orga nizacije kot celote. Za potrebe strateškega poslovodenja pa jo
dopolnjujemo z opazovanjem ravni tveganosti delovanja organizacije v povezavi z ravnema
fleksibilnosti stalnih stroškov in stabilnosti (prodajnega) trga.
-
Med pristopi za obvladovanje stroškov, ki so usmerjeni v procese, kaže omeniti predvsem procesno
spremljanje stroškov oz. spremljanje stroškov na podlagi dejavnosti (Activity based costing, ABC), ki
je ob analizi vrednosti osrednja sestavina procesnega obvladovanja stroškov.
V to skupino pa uvrščamo tudi metodo prenove poslovanja (Business Reengineering), s katero
radikalno posegamo v obstoječe procese oz. jih prenavljamo, da bi se izognili pomanjkljivostim in
metodo optimiranja poslovnih procesov, ki je v večji meri usmerjena v izboljšave obstoječih
procesov.
26
Poseben pristop za boljše obvladovanje stroškov s stalnim/kontinuiranim in postopnim zmanjševanje
stroškov (z majhnimi koraki, praviloma brez radikalnih izboljšav z inovacijami in naložbami)
predstavlja tudi na japonskem razvita in v veliki meri uporabljana metoda nenehnih izboljšav ali t.i.
kaizen metoda . Temelji na stalnih prizadevanjih vseh zaposlencev za izboljšave ob postavljanju
kaizen stroškovnih ciljev na ravni doseženih (nižjih) dejanskih stroškov preteklega obdobja, ki se
uresničujejo skozi odpravo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti, odpravo izmeta, izboljšavami, ki
znižujejo posamezne faze proizvodnih ciklov, ipd. V organizaciji spodbuja zaposlence in skrbi za
učinkovito uporabo dejavnikov. Ože bi metodo lahko opisali tudi kot spodbujanje nenehnega
zmanjševanja stroškov na stopnji proizvajanja.
V učinkovitost izvedbe procesov oziroma tako časovno, količinsko in kakovostno usklajenost
navpično povezanih procesov, ki zmanjšuje ali celo odpravlja potrebo po zalogah pa je usmerjena
metoda delovanja ob pravem času (just in time, JIT), ki prihaja iz Japonske, kjer so jo razvili in
kot prvi uporabljali vodilni proizvajalci avtomobilov Značilno zanjo je tako imenovano načelo
vlečenja (pull princip), kar pomeni, da daje vsaka naslednja proizvajalna stopnja signale o
potrebni količini prejšnji stopnji. V nasprotju s tem pa gre pri tradicionalnih zaporednih ureditvah
za tako imenovano načelo potiskanja (push princip), kar pomeni, da prejšnja stopnja ne gleda na
naslednjo in tako lahko ta obdela le količino, za katero meni prejšnja stopnja, da je zadostna. Z
enakomernim pretokom materiala se skrajša čakalna doba polproizvodov in zagotavljajo majhne
zaloge materiala in polproizvodov. Pri metodi delovanja ob pravem času gre torej za
preprečevanje nepotrebnih stroškov proizvajanja in z njim povezanih področij, saj je vedno
proizvedena le potrebna količina ob pravem času.
-
V zvezi z obvladovanjem stroškov, ki je usmerjeno v učinke, je pomembno tudi obvladovanje
kompleksnosti prodajnega programa in različic učinkov. S povečevanjem kompleksnosti in različic v
prodajnem programu so praviloma povezani tudi višji stroški. Ukrepi, s katerimi lahko skušamo
tovrstno naraščanje stroškov obvladovati, so npr.: zagotavljanje razmeroma visoke ponudbe temeljne
opreme (npr. pri avtomobilih), čim kasnejša izvedba dejavnosti, ki vodijo k diferenciaciji učinkov,
ipd.
Glede na svojo naravnanost, vsebino, namen in način delovanja je mogoče nekatere od navedenih metod
smiselno dopolnjevati. Tako je na primer za uspešno izvedbo metode ciljnih stroškov celo nujno, da je
podprta s katero od metod za racionalizacijo procesov, s kakovostnim spremljanjem njihovih stroškov in
drugimi. To dokazujejo tudi primeri dobrih praks, posebno v japonskih podjetjih, v katerih imajo kar
nekatere od teh metod svoj izvor. Kot posebno smiselna velja tudi sprega metode ciljnih stroškov z
metodo celovitega obvladovanja kakovosti in katero od metod, ki je osredotočena na časovno učinkovitost
izvedbe procesov in delovanja organizacije (npr. metoda delovanja ob pravem času, JIT in poslovodenja
na podlagi rokov ali v čas naravnanega poslovodenja (time based management, TBM)). Ali denimo sprega
celovitega obvladovanja kakovosti, delovanja ob pravem času in nenehnega izboljševanja procesov.
S katero oziroma katerimi od metod si v določeni organizaciji prizadevajo bolje obvladovati stroške in v
kolikšni meri so pri tem (lahko) uspešni, je odvisno predvsem od temeljne filozofije poslovodenja
organizacije, pa tudi od organizacijske kulture in značilnosti širšega kulturnega okolja, v katerem
organizacija deluje.
V nadaljevanju iz široke palete metod za obvladovanje stroškov še nekoliko pobliže predstavljamo
osnovne značilnosti metod: analize vrednosti, procesnega obvladovanja stroškov, ciljnih stroškov in
stroškov življenjskega cikla proizvoda.40
40
Podrobnejše predstavitve večine navedenih metod lahko najdete v:
Kolar, I.: Strateško računovodstvo, ZRFR Slovenije, Ljubljana, 2003.
Kolar, I.: Strateški kontroling, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2011.
Hočevar, M.: Kontroling: oblikovanje računovodskih informacij za managersko odločanje, GV,
Ljubljana, 2007.
- Turk, Kavčič, Kokotec-Novak: Poslovodno računovodstvo, ZRFR Slovenije, Ljubljana, 2003. (metoda
ciljnih stroškov).
- Götze.: Kostenrechnung und Kostenmanagement, 4. Aufl., Berlin 2007.
-
27
2.3.1. Analiza vrednosti in obvladovanje stroškov
Če želimo s poslovodenjem obvladovati stroške, so za to posebno koristne informacije o stroških,
razčlenjene na stroške, ki prispevajo k vrednosti učinka in stroške, ki ne prispevajo k vrednosti učinka. S
prvimi razumemo take, ki jih povzročajo dejavnosti oz. procesi, ki njihovim učinkom zagotavljajo
kakovost in druge funkcionalnih značilnosti, ki jih njihovi uporabniki želijo/pričakujejo/zahtevajo ter
potem takem prispevajo k vrednosti učinkov za njihove uporabnike. Z drugimi razumemo vse tiste, ki teh
pogojev ne izpolnjujejo, in so povezani z vidika uporabe vrednosti njihovih učinkov nepotrebnimi procesi
oziroma z zagotavljanjem za uporabnike njihovih učinkov nepotrebnih oziroma nepomembnih
značilnosti. Stroške, ki ne prispevajo k vrednosti, tedaj lahko iščemo npr. med stroški skladiščenja, stroški
zaradi čakanja v proizvodnji, v stroških premeščanja, morda celo delno v stroških nadzora, lahko pa tudi v
neposrednih proizvajalnih stroških (npr. pri vgrajevanju prekomerno kakovostnih, dragih sestavin, katerih
življenjska doba bistveno presega življenjsko dobo osnovnega proizvoda, ali sestavin, ki sicer to dobo
podaljšujejo). Informacija o teh stroških lahko poslovodje, posledično pa tudi oblikovalce proizvodov in
tehnologe spodbudi, da posvetijo večjo pozornost dejavnostim oziroma procesom in prvinam, katerih
trošenje jih povzroča, in sprejmejo ukrepe za znižanje tovrstnih stroškov. Tako naravnane računovodske
informacije so posebno pomembne za strateške odločitve.
Metoda analize vrednosti (ang. Value Analysis/Value engineering, nem.die Wertanalyse), je metoda,
usmerjena v presojo funkcij objektov analize vrednosti kot so proizvodi, storitve, procesi, ipd. in njihovih
koristi za njihove uporabnike ter stroškov objektov analize vrednosti. Namen analize vrednosti je
povečati/izboljšati razmerje med koristmi, ki jih imajo funkcije proučevanih objektov za njihove
uporabnike, in stroški objektov analize vrednosti. Metodo je razvil Miles konec 40-tih letih prejšnjega
stoletja v okviru podjetja General Electrics v ZDA. V 60-tih let prejšnjega stoletja v uporabi tudi v Evropi,
z devetdesetimi leti istega stoletja pa je ponovno pridobila na pomenu v nekoliko spremenjenih različicah,
predvsem tudi v povezavi z razvijanjem novih učinkov (Value Engineering) in kot na tržišče in kupce
usmerjena funkcionalna analiza vrednosti.. V osnovi poteka funkcionalna analiza vrednosti po
naslednjem postopku:
- opredelitev enot oz. objektov analize in dejavnikov, ki določajo/povzročajo njihove stroške,
- opredelitev funkcij objektov analize vrednosti, ki se nanašajo na njihov namen, naloge in vplive, in
stroškov, ki jih povzroča zagotovitev teh funkcionalnih značilnosti,
- opis želenih oziroma nujnih funkcij objektov analize vrednosti z vidika njihovih uporabnikov in
njihova primerjava z obstoječimi,
- iskanje in opredelitev alternativnih načinov izdelave ali izvedbe objekta analize vrednosti odpravo ali
znižanje stroškov, ki ne prispevajo k funkcijam/vrednosti učinkov za njihove uporabnike, in
morebitnih potreb za povečanje tistih, s katerimi bi lahko povečali koristi oz. vrednost učinkov,
- ocena možnosti zagotovitve nujnih funkcij objektov analize vrednosti pri opredeljenih alternativnih
načinih njihove izdelave ali izvedbe z namenom poiskati tistega oz. tiste. ki omogočajo zagotovitve
zahtevanih funkcij objektov analize vrednosti z najnižjimi stroški.
Nekoliko ožja različica te metode je usmerjena zgolj v obvladovanje splošnih stroškov in koristnost
dejavnosti, ki te stroške povzročajo (ang. Overhead value analysis, nem. die Gemeinkostenwertanalyse).
Na analizo vrednosti pa se opira tudi metoda ničelnega predračunavanja (ZBB - Zero Base Budgeting)41.
-
41
Franz & Kajüter: Proaktives Kostenmanagement, v: Franz & Kajüter, P. (Hrsg.): Kostenmanagement:
Wertsteigerung durch systematische Kostensteuerung, 2. überarbeitete und erweiterte Aufl., Stuttgart
2002.
Eldenburg & Wolcott: Cost management: measuring, monitoring and motivating performance, Wiley,
2005.
Blocher et al: Cost management: a strategic emphasis, McGraw-Hill, 2005.
Metodika ničelnega predračunavanja je predstavljena v sklopu tega predmeta v okviru teme o celovitem
28
2.3.2. Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti
Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti (ang. AB(C)M - Activity Based (Cost)
Management) je v bistvu neke vrste nadgradnja oziroma poslovodna uporaba spremljanja stroškov
učinkov na podlagi sestavin dejavnosti ali procesnega vrednotenja učinkov (Activity Based Costing, ABC),
ki ga že poznamo iz obravnave postopkov kalkuliranja42, z metodo analize vrednosti. Pristop zagotavlja
pregled nad stroški po posameznih procesih in pomaga osvetliti težišča potrebnih racionalizacij pri
stroških. Pomemben cilj tega pristopa je namreč razpoznavanje in odpravljanje dejavnosti, ki ne
prispevajo k vrednosti in njihovih stroškov, to je takih, ki jih je mogoče odpraviti, ne da bi prizadeli
kakovost učinkov, dosežke oziroma zaznano vrednost teh učinkov pri njihovih kupcih(uporabnikih). V
okviru tega pristopa izvajamo naslednje korake:
1. Opredelimo oziroma razčlenimo celotno dejavnost na posamezne dejavnosti/procese;
2. Razpoznamo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti njihovih učinkov; v tem delu iščemo odgovore
na naslednja vprašanja:
- Je dejavnost nujna/potrebna?
- Izvajamo dejavnost učinkovito?
- Je lahko dejavnost kdaj taka, da prispeva k vrednosti in kdaj taka, da ne? Npr. premeščanje zalog.
Morda je glede na naravo tehnološkega postopka nujno premikati nedokončano proizvodnjo med
posameznimi proizvodnimi enotami, ni pa nujno premeščati zalog materiala medtem ko so ti v
skladišču (npr. iz centralnega v priročna).
3. Razpoznamo povezave med posameznimi dejavnostmi, izvorne razloge za njihovo izvedbo in njihove
sprožilce ter jih povežemo v procesne verige. Tako npr. popravila v proizvodnjo vrnjenih proizvodov
zaradi ugotovljenih napak (ang. rework) sproža zaznanje takih proizvodov pri njihovem inšpiciranju.
Izvorni razlogi za potrebno popravilo pa so lahko različni, od napak v sami proizvodnji, preko
napačne specifikacije delov za proizvodnjo, slabe kakovosti materiala, ipd.
4. Opredelimo merila učinkov oziroma dosežkov posameznih dejavnosti, da jih lahko nato spremljamo
in primerjamo z njihovimi želenimi velikostmi ter usmerjamo pozornost poslovodenja na nepotrebne
in neučinkovite oziroma premalo učinkovite dejavnosti;
5. Proučimo stroške posameznih dejavnosti, ki smo jih opredelili z uporabo procesnega vrednotenja
učinkov (ABC), ter posebej razkrijemo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti in njihove stroške;
6. Na ustrezni ravni vodenja izberemo ukrepe za zmanjšanje stroškov dejavnosti, ki ne prispevajo k
vrednosti. Pri tem izbiramo med zmanjšanjem obsega dejavnosti, odpravo določene dejavnosti (če
ocenimo, da je povsem nepotrebna), izborom načina izvedbe dejavnosti, ki je med alternativnimi
najbolj gospodaren, ali omogoča z reorganiziranjem gospodarnejšo izvedbo določene dejavnosti za
potrebe večjega števila uporabnikov kot doslej. Pozornost pa namenimo tudi optimiranju stroškov
dejavnosti, ki sicer prispevajo k vrednosti učinkov. V tej fazi procesnega obvladovanja stroškov lahko
tedaj smiselno vključujemo že omenjene prijeme prenove poslovanja in optimiranja (obstoječih)
poslovnih procesov.
Procesno obvladovanje stroškov je lahko izvedbeno naravnano (ang. operational ABM) in usmerjeno
predvsem v izboljšanje učinkovitosti izvajanja poslovnih procesov obstoječih dejavnosti (početi stvari na
pravi način). Običajno pa ga uporabljamo kot orodje strateškega poslovodenja in je usmerjeno (tudi) v
izboljšanje uspešnosti poslovnih procesov (početi prave stvari). Z razumevanjem in stalnim proučevanjem
dejavnosti, njihovih merljivih učinkov in dosežkov omogoča oziroma spodbuja procese nenehnih
izboljšav.
letnem predračunavanju.
42
Način tovrstnega spremljanja stroškov je bil že predmet podrobne obravnave v sklopu stroškovnega
računovodstva. Zato v sklopu tega predmeta izhajamo iz predpostavke, da je slušateljem predmeta Poslovodno
računovodstvo 2 način že poznan in ga ne tem mestu ne predstavljamo več podrobneje. Za obuditev razumevanja
postopka je mogoče uporabiti zapis v učbeniku PR (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003) na straneh 122-144.
29
2.3.3. Metoda ciljnih stroškov43
Empirične raziskave kažejo, da je velika večina stroškov posameznega proizvoda lahko dejansko
določena že pred začetkom njegove dejanske proizvodnje. Zato je učinkovitost in uspešnost njihovega
obvladovanja močno odvisna od tega, v kolikšni meri je poskrbljeno, da so že načrtovani tehnični stroški
usklajeni z zahtevami po kakovosti, ki jo od učinkov pričakujejo njihovi kupci. Zaostrovanje konkurence
povečuje potrebo po raznovrstnost ponudbe proizvodov in kompleksnosti poslovnih procesov ter pritiska
na krajšanje pričakovane in potrebne življenjske dobe proizvodov. V takšnih okoliščinah je vse manj
možnosti, da bi lahko podjetja brez težav oziroma uspešno prevaljevala dejanske stroške svojih učinkov
preko njihovih prodajnih cen na svoje kupce in je tradicionalni pristop k razvijanju izdelkov in
oblikovanju njihovih prodajnih cen na principu dograjevanja njihovih stroškov z želenimi stopnjami
dobička vse manj uporaben in vse bolj tvegan.
Pri metodi ciljnih stroškov, ki je v osnovi usmerjena na trg in pričakovanja strank, je postopek obratno
smeren. Izhajamo namreč iz dosegljive prodajne cene, ocene možnega obsega prodaje ter iz tega
izpeljanih ciljnih prihodkov in želenega ciljnega dobička. Na podlagi razlike med njima določimo skupni
znesek za določen proizvod največ dopustnih (ang. allowable costs) stroškov. Če so v prvi ali kasnejši
fazi projektiranja novega proizvoda ocenjeni stroški večji od opredeljenih dopustnih, kar pomeni, da
imamo opraviti s t.i. ciljno razliko v stroških, jih je potrebno z organizacijskimi, tehnično tehnološkimi in
drugimi spremembami/izboljšavami spraviti v želeni ciljni okvir pred sprožitvijo njegove proizvodnje.
Potrebno je torej izvajati racionalizacijske ukrepe, da bi stroške proizvoda spravili na sprejemljivo, ciljno
raven (= ciljne stroške, ang. target costs). Metoda ciljnih stroškov je uporabna kot orodje za
obvladovanje stroškov proizvodov v vseh fazah njihovega življenjskega cikla. Za njeno uspešno izvedbo
je ključna ustrezna razčlenitev celote ciljnih stroškov proizvoda na ciljne stroške posameznih komponent
oziroma funkcij proizvoda in posledična določitev pristojnosti oziroma odgovornosti izvajalcev
posameznih poslovnih funkcij oziroma procesov, ki lahko na te stroške vplivajo, da poiščejo rešitve, pri
katerih ne bo prišlo do prekoračitve dopustnih ravni posameznih delnih ciljnih stroškov.
Metoda ciljnih stroškov je bila razvita leta 1965 v Toyoti in obstaja v več različicah, nastalih že v 70-tih
letih prejšnjega stoletja na Japonskem. Uporabljamo jo lahko na zgodnji stopnji načrtovanja in
razvijanja proizvoda, saj izboljšuje razvijanje novega proizvoda in proizvajalnega procesa. Lahko jo
uporabimo tudi kot inštrument racionalizacije že obstoječih proizvodov, tako da se osredotočimo na
tiste sestavine, ki so bistvene za zadovoljitev potreb kupca.
Metodo ciljnih stroškov lahko razložimo s šestimi osnovnimi načeli (prilagojeno po Turk, Kavčič,
Kokotec-Novak, 2003):
- prodajna cena je osnova za določitev stroškov;
- izhaja iz usmeritve na kupca, saj ciljni stroški izhajajo iz želja in potreb kupcev ter tržnih razmer.
Želje kupca glede kakovosti, cene in tako naprej se upoštevajo pri proizvodu in odločanju ter so
vodilo pri proučevanju stroškov. Proizvodu dodamo kako lastnost ali nalogo le, če 1) jo kupec
odobrava, 2) jo je kupec pripravljen plačati in 3) dopolnitev proizvoda poveča tržni delež ali
poveča prodajo;
- usmeritev na načrt proizvoda in proizvajalnega procesa je osnova za obvladovanje stroškov.
Načrtu posvetimo več časa, saj s tem zmanjšamo stroške in skrajšamo čas, ki bi ga lahko
povzročile kasnejše spremembe. Tradicionalen prijem za zmanjšanje stroškov sledi gospodarnosti
obsega, krivuljam, zmanjševanju odpadkov. Metoda ciljnih stroškov ureja stroške, še preden
nastanejo. Večina stroškov se vračuna že na stopnji načrtovanja, nastanejo pa šele na stopnji
proizvajanja. Zato se ta metoda osredotoča na stopnjo načrtovanja, pri tem pa upošteva vse stroške
(od stroškov razvijanja in raziskovanja do stroškov odstranitve), saj lahko s tem zmanjšuje stroške
skozi celotno dobo koristnosti proizvoda;
43
Podrobnejšo predstavitev metode ciljnih stroškov lahko najdete v učbeniku PR (turk, Kavčič, Kokotec-Novak,
2003) na straneh 154-189.
30
-
-
izvedba zahteva skupinsko (timsko) delo, saj je pri proučevanju načrta potrebno sodelovanje vseh
področij nalog v organizaciji in tudi pritegnitev zunanjih članov, kot so dobavitelji, kupci,
posredniki in drugi. Skupine (timi) so odgovorne za proizvod od začetne zamisli do proizvajanja.
Metoda spodbuja sprotna načrtovanja proizvodov in proizvajalnih procesov bolj kot občasna, saj
se s tem skrajša čas razvijanja, zmanjšajo stroški, problemi pa se hitreje odkrivajo;
usmerjena je na zmanjševanje stroškov skozi celotno dobo koristnosti proizvoda pri kupcih in
dobaviteljih;
upoštevana je celotna verige vrednosti, saj vključuje dolgoročno sodelovanje vseh članov verige
vrednosti: dobaviteljev, trgovcev, distributerjev, ponudnikov storitev.
V literaturi zasledimo več metod določanja ciljnih stroškov. Odštevalna metoda (market into company
method, MICM), ki temelji na ceni tekmujočih proizvodov, je osnovna metoda ciljnih stroškov. Ta
metoda se v praksi največkrat uporablja in je v strokovni literaturi tudi omenjena kot edina prava
metoda ciljnih stroškov. Po tej metodi, katere postopek ponazarjamo na sliki 6, ciljne stroške
izpeljemo iz razlike (v stroških), ki jo dobimo, ko od pričakovane (ciljno dosegljive) tržne prodajne
cene odštejemo želeni poslovni izid.
Ciljna cena
Ciljni dobiček
(ciljni prihodki)
Stroški, ki jih
narekuje trg DOPUSTNI stroški
Ciljna razlika
CILJNI stroški
“Standardni”
(drseči) stroški
Slika 6: Postopek odštevalne metode pri metodi ciljnih stroškov (prilagojeno po Turk, Kavčič,
Kokotec-Novak, 2003)
Uporaba osnovne metode ciljnih stroškov poteka v naslednjih fazah:
1. Opredelitev (potencialno) dosegljive prodajne cene in pripadajočih pričakovanih (možnih) količin
prodaje proizvoda. Za to je potrebno izvesti poglobljeno tržno raziskavo pri (potencialnih)
uporabnikih proizvoda, ki vključuje tudi ugotavljanje njihovih preferenc, želja in potreb, zato, da bi
lahko ocenili pomen oziroma vrednost, ki jo pripisujejo posameznim sestavinam, funkcionalnim in
drugim značilnostim (lastnostim) novega (ali obstoječega) proizvoda; raziskavo izvedemo tudi za
morebitne tekmujoče proizvode tekmecev. Na podlagi tržne raziskave določimo ceno, ki je
tekmovalna (konkurenčna) in sprejemljiva za kupce.
31
2. Določitev skupnega ciljnega dobička (donosa) in celotnega zneska t.i. dopustnih stroškov (ang.
allowable costs) ali stroškov, ki jih narekuje trg za predvideno proizvodno in prodajno količino
proizvodov kot razlike med pričakovanimi prihodki od prodaje in želenim ciljnim donosom. Tako
izračunani dopustni stroški predstavljajo oceno vseh stroškov proizvoda v njegovi celoti življenjski
dobi, ki bi jih lahko pokrili, če bi tržno pričakovane prihodke zmanjšali za želeni donos. Ti stroški, ki
jih narekuje trg, so pogosto precej manjši od tistih, ki jih je mogoče uresničiti.
Opredelitev ciljnega donosa izhaja iz želene donosnosti vlaganj, v povezavi z želeno donosnostjo
prihodkov in za tako donosnost sredstev potrebno hitrostjo njihovega obračanja (osnovna DuPont
analiza). Ob tem je širina tega donosa odvisna tudi od širine stroškov, ki jih želimo v okviru ciljnih
stroškov pripeljati do ravni enote proizvoda in znotraj tega njegovih sestavin in funkcij. Stroškov
dejavnosti, ki se nanašajo na funkcijska področja,ki jih ni mogoče neposredno povezati s proizvodom,
in pri katerih tudi ni mogoče opredeliti njihove odvisnosti od merljivih učinkov teh dejavnosti (kot so
npr. v okviru dejavnosti splošnih služb plače poslovodstva podjetja), praviloma ne vključimo v ciljne
stroške proizvoda, kaj šele, da bi jih členili na njegove sestavine in funkcije ter ugotavljali na enoto
proizvoda. K pokrivanju teh mora prispevati želeni donos.44
3. Razčlenitev/razcepitev celotnih dopustnih stroškov na posamezne poslovne lastnosti ter (vsaj v delu,
ki se nanaša na stroške izdelave) na posamezne lastnosti in sestavine proizvoda ali določitev
dopustnih višin stroškov, ki jih smejo povzročiti te sestavine in lastnosti proizvoda. Postavljenih
ciljnih stroškov ni mogoče uresničiti, če niso razporejeni na posamezne sestavine proizvoda.
Podrobna razporeditev ciljnih stroškov omogoča na kasnejših stopnjah njihovo spremljanje ter
ugotavljanje odmikov in vzrokov zanje. Pri tem sledimo načelu, da lahko stroški sestavin znašajo
le toliko, kolikor prispevajo sestavine h koristnosti proizvoda v kupčevih očeh. To je posebnost
zamisli ciljnih stroškov, ki na ta način ohranja bližino s trgom, saj zopet določajo dejavnosti
subjektivne zahteve kupcev, in ne tehnični vidik proizvajanja.
Za razporejanje ciljnih stroškov posameznega proizvoda je več možnosti. Upoštevajoč metodo
izdelave razčlenjenega procesa (work breakdown structure, WBS) jih je mogoče razporediti na:
bloke sestavin proizvoda, posamezne sestavine proizvoda, dejavnosti in posamezne načrtovalce ali
skupine načrtovalcev.
V praksi se največ uporablja metoda razporejanja stroškov na posamezne lastnosti proizvoda in
posamezne sestavine, pri čemer se lastnosti proizvoda nanašajo na odgovore na vprašanja, kakšno
dejavnost z njim opravljamo, kakšne učinke ima, za kaj se uporablja, katere naloge izpolnjuje.
Proizvod je kombinacija različnih lastnosti, ki jih omogočajo tehnične sestavine. Ko so lastnosti
določene, razporedimo stroške še na posamezne dele in sestavine, ki so nosilci lastnosti. Prednost
te metode je, da ugotavljanje koristnosti posameznega dela za kupca nadomestimo z ugotavljanjem
koristnosti lastnosti, ki jih ta sestavni del opravlja. Tako nismo odvisni le od kupcev z dobrim
tehničnim znanjem. Lastnosti proizvoda so dolgoročno tudi stabilnejše kot njegovi sestavni deli
(na primer osebni računalnik ali avtomobil; pri obeh se glavne lastnosti niso bistveno spremenile,
sestavni deli pa so doživeli že več revolucij).
Tedaj je treba v okviru te faze izvesti naslednjo vrsto zaporednih korakov: opredelitev sestave
proizvoda po njegovih lastnostih, določitev uteži posameznih lastnosti proizvoda glede na
koristi/vrednost, ki jim jo pripisujejo uporabniki, razvoj grobega osnutka za proizvod (če imamo
opravka z novim), ocenitev stroškov posameznih sestavin (komponent), določitev posameznih
sestavin proizvoda glede na koristi/vrednost, ki jim jo pripisujejo uporabniki, izračun indeksa koristi
in stroškov za posamezno sestavino (to je razmerja med deležem, ki ga ima ta glede na svojo ocenjeno
koristnost in deležem, ki ga dosega v sestavi stroškov) ter grafični prikaz obeh deležev za vse
44
V izvirnih japonskih različicah pristopa običajno v ciljno obravnavo na ravni proizvoda vključimo še ožji
nabor stroškov, in sicer največ stroške raziskave in razvoja, materiala in storitev za potrebe proučevanega
proizvoda, amortizacije strojev, orodij in pripadajoče programske opreme ter izdelave in montaže, med katerimi
so tudi posredni.
32
sestavine. Primerjave obeh deležev ponazarjajo (ne)usklajenosti med relativnimi stroški posameznih
sestavin proizvoda in ravnijo njene s strani uporabnikov ocenjene koristnosti, ne daje pa še nobenega
vpogleda v raven oziroma višine stroškov za proizvod.
4. Ocena t.i. »drsečih stroškov« (ang. drifting costs) in njihova primerjava z dopustnimi, ki jih narekuje
trg. Z drsečimi stroški razumemo v bistvu neke vrste notranjih standardnih stroškov, to je tiste, ki bi
jih normalno imeli, če bi izdelali proizvode s tržno zahtevano oziroma pričakovano kakovostjo
sestavin in funkcij na način, ki bi bil uresničljiv s trenutno znanimi, razpoložljivimi oziroma
predvidenimi tehnično-tehnološkimi in drugimi rešitvami. Razliko med stroški, ki jih narekuje trg in
notranjimi drsečimi (standardnimi) stroški imenujemo ciljna razlika. Kadar so prvi nižji od drugih, in
razlika pokaže, da je nujno potrebno v nadaljnjih aktivnostih (morda tudi v več krogih45) poiskati
možnosti sprememb (izboljšav) za znižanje stroškov tako, da se ti kar se le da približajo dopustnim.
Razlike med drsečimi in dopustnimi stroški (ciljne razlike) opredelimo ne le na ravni proizvoda kot
celote, temveč jih ugotavljamo tudi na ravni njegovih sestavin in funkcij, da vidimo, na katera
področja je potrebno osredotočiti iskanje racionalizacijskih ukrepov. Pri iskanju možnosti za
racionalizacijske ukrepe, ob katerih pa ne sme biti prizadeta želena (in skozi prodajno ceno priznana)
raven kakovosti sestavin, funkcijskih in drugih lastnosti proizvoda, je v okviru metode ciljnih stroškov
mogoče s pridom uporabiti vrsto drugih metod za obvladovanje stroškov kot so na primer
benchmarking, analiza vrednosti in kaizen metoda.
5. Opredelitev ciljnih stroškov. Ciljni stroški (target costs), to je stroški, ki jih nato z dejansko izdelavo
proizvodov ne smemo preseči, so lahko določeni v višini dopustnih (kar je njihova spodnja možna
zahtevana vrednost) ali nekoliko višji od njih, če glede na tržni položaj in strategijo podjetja pri
trženju proizvoda ocenimo, da ni nujno povsem zapreti vrzeli med višjimi drsečimi in nižjimi
dopustnimi stroški (ki jih narekuje trg) za proizvod. V primeru zaostrene konkurence in če podjetje
vodi strategija vodenja v stroškovni učinkovitosti, skuša podjetje ciljne stroške postaviti čim niže, jih
torej kar se da približati dopustnim. Opredeljeni ciljni stroški so nato tudi podlaga za nadziranje
uspešnosti dejanske izvedbe.
Poleg osnovne, odštevalne metode obstajata še prištevalna metoda in združena metoda ciljnih
stroškov.
Prištevalna metoda temelji na obstoječi tehnologiji in preteklih podatkih o dogajanju v organizaciji.
Ločimo tri različice te metode, temeljijo pa na:
- podobnosti proizvoda (metoda izhaja iz dejstva, da je mogoče ciljni strošek uresničiti s
ponavljanjem ali izboljševanjem prejšnje izpeljave proizvoda),
- lastnostih oblike proizvoda (metoda uporablja za opredelitev ciljnih stroškov statistične metode
(regresijsko proučevanje) s podatki iz prejšnjih obračunskih obdobij) ali
- novi zamisli proizvoda (potreben prihranek se določi glede na podobnosti med novo zamislijo in
zamislijo, po kateri proizvajamo obstoječi proizvod).
Združena metoda (integrirana metoda) je kombinacija odštevalnega in prištevalnega pristopa. Gre za
soočanje zahtev trga in zmožnosti organizacije ter iskanje kompromisa, ki upošteva velik vpliv
ravnateljstva organizacije na opredelitev ciljnih stroškov. Uporabljajo jo v številnih evropskih
organizacijah.
Ne glede na način določanja naj bi ciljni stroški: postavljali zgornjo mejo stroškov proizvajanja, imeli
utemeljeno velikost, spodbujali razvijalce proizvoda, zagotavljali dobičkovnost proizvoda in
omogočali, da bi se dosegali s posebnim prizadevanjem oddelka za razvijanje.
45
33
V vsakem od krogov pridemo praviloma do nove, nižje ravni drsečih stroškov.
Uspešnost uvedbe metode ciljnih stroškov v prakso je tesno povezana z uporabo metod, ki podpirajo
opredeljevanje ciljnih stroškov, med katerimi velja izpostaviti predvsem metodo ugotavljanja tržno
zahtevanih lastnosti (analiza conjoint), metodo razvitja kakovosti proizvoda (quality function
deployment, QFD) in metodo kalkuliranja stroškov na podlagi sestavin dejavnosti.
Metoda ugotavljanja tržno zahtevanih lastnosti (analiza conjoint) omogoča razmeroma ločeno
proučevanje lastnosti proizvoda, ki jih zahteva trg. To je za tržno naravnano odločanje o stroških
bistvenega pomena, zato se pogosto uporablja tudi pri zamisli ciljnih stroškov.
Uporabljamo jo torej kot inštrument za prepoznavanje splošnih in posebnih zahtev kupcev glede
novega proizvoda. Njena prednost je merjenje subjektivnih zaznav lastnosti proizvoda v očeh kupcev
in njihovo prenašanje na proizvod. Tako odgovarja na vprašanje, na katere koristi in predstave lahko
vplivamo z dodajanjem ali odvzemanjem značilnosti.
Pri najpogostejši različici te metode se preizkusnim osebam predstavijo celovite različice proizvoda v
obliki poskusnih in premišljeno spreminjajočih se kombinacij lastnosti, ki jih te osebe ocenijo. Na tej
podlagi nato razvrstimo prednostne navedbe možnih kupcev, iz česar povzamemo glavne lastnosti
proizvoda.
Preizkusne osebe imajo le informacijo o celotnem proizvodu in tako lahko dajo prednost pred drugo
različico le celotni različici, nastali položaj pa je bliže resničnemu nakupnemu položaju, kot bi bil, če
bi spraševali po posameznih lastnostih. Na koncu proučimo še delne koristi za posamezne kupce, jih
razstavimo na delne prednosti in izmerimo na intervalni skali. Tako lahko združujemo (agregiramo)
podatke. Kot posledek obravnavane metode pričakujemo opredelitve o prispevku posameznih lastnosti
k odločitvi kupca in koristi posameznega proizvoda za kupca. Ko ugotovimo pomembnost posameznih
lastnosti za odločitev, lahko predvidimo prednosti alternativnih proizvodov in nanje tudi vplivamo.
Metoda razvitja kakovosti proizvoda (quality function deployment, QFD) je v tuji literaturi pogosto
povezana s ciljnimi stroški. Opredelimo jo lahko kot inštrument zagotavljanja kakovosti na podlagi
prepoznavanja zahtev kupcev. Cilj metode je, celotno delovanje usmeriti k željam kupcev, skrbeti, da
so v posameznih oddelkih organizacije pravilno razumljene, in zagotavljati njihovo pretvarjanje v
tehnične lastnosti proizvoda, pri tem pa kar najbolje organizirati proizvajalni proces.
Poleg uspešnejšega uresničevanja ciljnih stroškov ter prepoznavanja stroškov pa ta metoda omogoča
tudi skrajšanje časa razvijanja proizvoda, povečanje zadovoljstva kupcev, usmerjenost razvojnega
procesa k odjemalcem, ne k proizvodu, povečanje motivacije zaposlencev ter njihovo sodelovanje in
izmenjavanje mnenj med njimi in tako naprej. Delo po tej metodi je olajšano, če v organizaciji
uporabljajo prednosti ugotavljanja ciljnih stroškov, saj jo lahko vgradijo na prve stopnje zamisli ciljnih
stroškov. Metoda pa podpira ciljne stroške predvsem, kar zadeva kakovost proizvodov, saj ta ni več
prepuščena naključju, temveč je od samega začetka povezana s proizvodom.
V uporabo metode ciljnih stroškov je mogoče smiselno vključiti tudi metodo kalkuliranja stroškov na
podlagi sestavin dejavnosti. Pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov ne gre toliko za nov način
kalkuliranja kot za tržno, razvojno in izdelavno načrtovanje proizvodov. Metoda kalkuliranja stroškov
na podlagi sestavin dejavnosti pa je v nasprotju s tem metoda kalkuliranja, ki je zelo primerna
zauporabo predvsem pri razporejanju posrednih stroškov. Metodi sta povezani ravno pri
opredeljevanju stroškov. Tako lahko ugotovitve obravnavane metode o stroških, ki jih bi povzročila na
primer nova različica proizvoda (v povezavi z dejavnostmi, ki sicer povzročajo posredne stroške),
uporabimo pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov. Tako vidimo, kako razvojne, tehnične in
izdelavne različice vplivajo na posredne stroške. Drugače rečeno, ta metoda nam pove, koliko novih
sestavnih delov ali različic novega proizvoda lahko načrtujemo ob upoštevanju predpostavke, da
posredni stroški ne smejo presegati določenega zneska. Ta metoda je pomembna tudi, ker natančno
opredeli povzročitelje stroškov za izbrano lastnost proizvoda, kar omogoča natančnejše primerjanje
koristnosti in stroškov te lastnosti. Tako lahko bolje odločamo o stroških, kar je tudi namen ciljnih
stroškov.
34
Pomemben pa je tudi nadaljnji razvoj metode kalkuliranja stroškov v metodo odločanja na podlagi
sestavin dejavnosti (activity based management, ABM). Odločanje na podlagi sestavin dejavnosti
temelji na informacijah in poročilih o stroških povezanih sestavin dejavnosti. Cilj takega odločanja je
zagotavljati poslovodstvu povratne informacije, ki jih potrebuje za razumevanje dejavnosti, ki so
povzročiteljice stroškov. Na podlagi tega poslovodstvo lahko postavi cilje izboljšanja dejavnosti, ki so
bistvenega pomena za organizacijo, ter opustitve tistih, ki kupcu ne dajejo dodatne vrednosti. Šele ob
takem odločanju, ki se začne že pri razvijanju proizvoda, lahko tržno usmerjeno obvladovanje stroškov
pokaže ves svoj vpliv na ustroj organizacije.
Metodo ciljnih stroškov pa je mogoče smiselno povezati tudi z različnimi pristopi k poslovodenju
oziroma metodami odločanja, ki so naravnane v kar se da učinkovito in uspešno obvladovanje
stroškov.
Tako denimo metoda delovanja ob pravem času (JIT) poleg tega, da zmanjšuje zaloge in s tem
povezane učinke, tudi v drugih pogledih podpira odločanje na podlagi ciljnih stroškov. Predvsem
prispeva tudi k izboljšanju kakovosti proizvodov in zmanjšanju izmeta. Zaposlenci se namreč ne
morejo več zanašati na to, da lahko v primeru napake takoj sežejo po novem proizvodu in delo
nadaljujejo, saj je število proizvodov omejeno. Nadalje se stroški po metodi nenehnih izboljšav
(kaizen) stapljajo s ciljnimi stroški ravno pri opredeljevanju ciljnih stroškov, saj so povsem nekaj
drugega kot standardni stroški.46 Razlika je predvsem v tem, da obravnavana metoda zahteva nenehno
zmanjševanje stroškov na stopnji proizvajanja, zamisel standardnih stroškov pa zagotavlja
uresničevanje in ohranjanje standardnih stroškov. Tako obravnavana metoda za predmet svojih izboljšav ne izbira standardnih stroškov, temveč jih opredeli, podobno kot metoda ciljnih stroškov, kot
manjše od standardnih.
Metoda ciljnih stroškov pa nam lahko daje tudi pomembne smernice za potrebe obvladovanja celovite
kakovosti (TQM), s tem ko ugotavlja ciljne stroške za različne kakovostne različice in jih nato
primerja z nastalimi stroški razvijanja in proizvajanja ter tako prikaže uspešnost organizacije v
odvisnosti od kakovosti proizvodov.
2.3.4 Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda
Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) se je razvila iz metode
življenjskega cikla (ang. Life cycle costing), ki je usmerjena v presojo življenjskega cikla vlaganj v
osnovna sredstva pri velikih projektih. Uporaba te metode oziroma obvladovanje stroškov na njeni osnovi
(ang. life cycle cost management) je odprt tržno naravnan pristop usmerjen v minimiziranje celote
stroškov (izdatkov), povezanih z določenim proizvodom oziroma celotno njegovo proizvedeno in prodano
količino v njegovi celotni življenjski dobi. Slednjo v grobem členi v tri (lahko delno se prekrivajoča)
obdobja oziroma cikluse, ki so povezani tudi z nastajanjem različnih vrst in višin stroškov/izdatkov, in
sicer:
-
ciklus nastajanja oziroma razvoja proizvoda, ki obsega analizo tržnega okolja, raziskovanje in
razvijanje proizvoda, njegovo konstruiranje in izdelava prototipa, ter z njimi povezane stroške
oziroma izdatke,
-
ciklus trženja proizvoda, ki obsega obdobje uvajanja na trg, prodor na trg, tržne zasičenosti/zrelosti in
upadanja oziroma ugašanja prodaje, in je povezan predvsem z nabavnimi, proizvodnimi in prodajnimi
stroški oziroma izdatki ter
-
ciklus poprodajne oskrbe v zvezi s proizvodom, ki obsega zagotavljanje vzdrževanja, popravila in
odstranitve oziroma uničenja in vključuje z njimi povezane stroške in izdatke (npr. stroške reklamacij,
46
Gre za gledanje s stališča nemške literature, ki standardne stroške razume predvsem kot temeljne in namišljene
(idealne) standardne stroške. Stroški nenehnega izboljševanja procesov (stroški kaizen) so bliže obdobnim
standardnim stroškom, če standardne stroške ločujemo, kot se ločujejo v slovenski literaturi.
35
poprodajnega servisa, skladiščenja rezervnih delov, prevzema, recikliranja ali/in uničenja ostankov
proizvodov in preostale opreme po prenehanju proizvodnje).
Pristop vzpostavlja torej celovit pregled nad stroški proizvodov in omogoča v povezavi s pregledom
njihovih prihodkov tudi celovito strateško usmerjeno presojo njihove dobičkonosnosti. Pri oceni stroškov
upošteva možne soodvisnosti med zneski različnih vrst stroškov, ki se pojavljajo v različnih fazah
življenjskega cikla. Velja prepričanje, da lahko sicer z bolj skrbnim razvijanjem in večjimi stroški v času
nastajanja oziroma razvijanja proizvoda praviloma veliko prihranimo pri kasnejših stroških; po splošnem
prepričanju lahko imamo celo pri enoti več prvih stroškov za 8 do 10 enot manj kasnejših tržnih in
poprodajnih stroškov. Tako je denimo lahko zaradi boljše konstrukcije proizvoda kasneje manj okvar
proizvodov in posledično manj stroškov popravil in reklamacij. Glede na to pri tem pristopu lahko
ocenjujemo tudi več različic izvedbe posameznih aktivnosti v življenjski dobi proizvoda, predvsem tistih,
ki se nanašajo na razvoj in poprodajno oskrbo.
Do celovite sodbe o skupnih pričakovanih gospodarskih učinkih življenjskega cikla proizvoda oziroma
smiselne primerjave alternativnih možnih rešitev lahko pridemo s pomočjo diskontiranja in nato
kumuliranja v posameznih obdobjih življenjske dobe proizvoda pričakovanih tokov (tudi prejemkov iz
naslova prodaje proizvodov, morebitnih subvencij zanje oziroma od prodaje rezervnih in nadomestnih
delov) na sedanjo vrednost. Od klasičnega izračuna čiste sedanje vrednosti naložb se tak pristop razlikuje
v razširitvi časovnega horizonta opazovanja in v poglobitvi oziroma podrobnejši razčlenitvi pričakovanih
denarnih tokov v posameznih letih in za celotno življenjsko dobo proizvoda po dejavnostih, ki te tokove
povzročajo.47
Metoda stroškov življenjskega proizvoda se lahko dobro dopolnjuje z metodo ciljnih stroškov, ki je prav
tako usmerjena v celovito spremljanje in nadziranje stroškov za celotno količino proizvodov v vsej njihovi
življenjski dobi. Pri obeh pa lahko s pomočjo kalkulacij stroškov na podlagi sestavin dejavnosti
zagotavljamo večjo kakovost informacij o stroških proizvodov, ki izhajajo iz razporejanja splošnih
stroškov nanje in o dejavnikih, ki te povzročajo.
Če torej želimo obvladovati stroške, moramo poznati koristi, ki jih uporabniki pričakujejo od učinkov,
poslovne procese ter prvine in značilnosti njihovega trošenja v poslovnih procesih. Obvladovanje stroškov
kaže tedaj razumeti kot posledico obvladovanja prvin in procesov v verigi vrednosti organizacije v spregi
z zagotavljanjem koristi končnim uporabnikom njenih učinkov. Poslovodno računovodstvo lahko z
razvitimi metodami ugotavljanja stroškov (npr. po procesih, projektih, življenjskih fazah učinkov,
strankah), s proučevanjem in razkrivanjem stroškov in razlogov za nastajanje različnih vrst stroškov in s
podporo pri uporabi različnih metod za obvladovanje stroškov, ki jih je pogosto mogoče smiselno
povezovati in dopolnjevati, v veliki meri podpre poslovodna prizadevanja za obvladovanje stroškov in
uspešno poslovanje, ne more pa jih nadomestiti.
47
Tako lahko denimo v takem naložbenem izračunu pričakovane izdatke členimo v naložbene, razvojne in
raziskovalne, izdelovalne, trženjske, vzdrževalne, splošno upravne in odstranitvene.
36
3.
MERJENJE DOSEŽKOV ORGANIZACIJE 48
3.1
Opredelitev uspešnosti poslovanja,
poslovanja organizacije
merjenja in sodil uspešnosti
Kaj razumemo z uspešnostjo poslovanja organizacije in kako jo lahko spremljamo (merimo) in
presojamo? Odgovor na to vprašanje je v prvi vrsti odvisen od ciljev, ki jih organizacija zasleduje pri
svojem poslovanju, saj uspešnost organizacije (organizational effectiveness) predstavlja dosežke
njenega delovanja glede na te cilje. Naravo in kompleksnost ciljev delovanja organizacije
opredeljujeta predvsem pridobitna oziroma nepridobitna usmerjenost organizacije in poslovna politika
njenih ravnateljstev in lastnikov oziroma ustanoviteljev. Lahko gre le za ozke gospodarske cilje zgolj
v interesu lastnikov organizacije ali/in za širše socialne in okoljske oziroma v splošno blaginjo in
trajnostno delovanje organizacije naravnane cilje, ki v večji ali manjši meri upoštevajo interese drugih
skupin; ti so si lahko kdaj tudi nasprotujoči. Celovit koncept uspešnosti organizacije pa ni usmerjen
le v dosežke pri uresničevanju njenih ciljev, temveč vključuje tudi vprašanje načina oziroma načinov
njihovega doseganja.49 Četudi v organizacijski teoriji ni enotnih opredelitev koncepta uspešnosti
poslovanja, so si različne opredelitve edine v tem, da (Henri 2004): (1) zahteva ta koncept
večkriterijalni pristop, (2) mora upoštevati oboje, tako učinke delovanja kot načine oziroma sredstva
za njihovo doseganje oziroma uresničevanje ciljev ter (3) mora biti možna izbira konkretnega modela
uspešnosti poslovanja prilagodljiva in ustrezna za namen opazovanja uspešnosti.
S spremljanjem oziroma merjenjem dosežkov (performance measurement) organizacije pa
razumemo presojevalno/ocenitveno orodje oziroma orodja za spremljanje/merjenje uspešnosti
poslovanja oziroma ugotavljanje, ali in v kolikšni meri organizacija uspeva uresničevati svoje temeljne
cilje. Spremljanje uresničevanja ciljev zahteva količinsko opredelitev posameznih ciljev, to je sodil
uresničevanja ciljev in njihovih ciljnih velikosti. Ta opredelitev je pri nepridobitno naravnanih
organizacijah praviloma veliko težavnejša kot pri pridobitnih, kjer je temeljni gospodarski cilj
praviloma opredeljen s povečevanjem vrednosti lastniških vlaganj in merjen z dobičkonosnostjo
kapitala oziroma katerim drugim sodilom dobičkonosnosti. Primerjava posameznih količinsko
izmerjenih dosežkov z njihovimi želenimi, ciljnimi (notranjimi ali zunanjimi) količinami/velikostmi
omogoča oblikovanje sodbe o stopnji uspešnosti gospodarjenja na posameznem ciljnem področju
poslovanja oziroma gospodarjenja.
Zaradi možne in verjetne raznovrstnosti ciljev posamezne organizacije, njihove kompleksnosti in
možnih težav pri njihovi količinski opredelitvi je tudi spremljanje uspešnosti poslovanja organizacije
praviloma kompleksno in zahtevno. Zato ne moremo kar sklepati, da je organizacija uspešna zgolj na
podlagi presoje uresničitve enega od njenih ciljev z enim od sodil njegove uresničitve. Pri oblikovanju
in spremljanju uresničevanja ciljev organizacije je pomebno tudi to ali organizacija pri oblikovanju
svojega temeljnega oziroma temeljnih ciljev delovanja upošteva le interese njenih ustanoviteljev
oziroma lastnikov, ali upošteva tudi druge skupine, ki iamjo interes za uspešno delovanje organizacije,
to je druge interesne skupine – deležnike (ang. stakeholders) (denimo širše družbene skupnosti z
vidika zagotavljanja varnosti delovnih mest in skrbi za okolju prijazno delovanja).
48
49
Besedilo v tej točki dopolnjuje vsebine 12. poglavja učbenika PR (2003).
Obstajajo različni modeli uspešnosti organizacije, ki se razlikujejo glede na to (dopolnjeno po Cameron in
Whetten, 1983 (v Henri 2004)): (1) s čigavega zornega kota jo opazujemo (lastnikov ali tudi drugih interesnih
skupin), (2) na katero področje delovanja je osredotočena (samo na cilje ali tudi na načine za njihovo
uresničevanje), (3) za katero raven proučevanja se uporablja (samo za celotno organizacijo ali tudi nižje ravni
njene organiziranosti), (4) kaj je namen ocene uspešnosti, (5) kakšna je časovna razsežnost ocenjevanja
uspešnosti (kratkoročna ali dolgoročna), (6) kakšne vrste podatkov uporabljamo za oceno
(računovodske/finančne ali tudi nefinančne), in (7) kaj je primerjalno sodilo za sodbo o uspešnosti (uresničena
velikost v preteklosti, načrtovana ocenjena, načrtovana standardna, zunanja).
37
Obstajajo različni pristopi/modeli za spremljanje uspešnosti poslovanja. Glede na namen jih lahko
delimo na tradicionalne, kibernetske in sodobnejše, celovite (holistične). Pri prvih sodila dosežkov
služijo ravnateljem (lahko pa tudi drugim poslovodjem) predvsem za podporo usmerjanja organizacije
in poslovodni nadzor uresničevanja njenih ciljev z informacijami o uresničenih dosežkih v primerjavi
s ciljnimi vrednosti njihovih sodil, denimo dobičkonosnosti kapitala. Poudarjajo merljive učinke
delovanja, računovodsko-finančna sodila uspešnosti in so praviloma kratkoročno naravnani, statični
ter agregirani. Drugi, med katerimi je posebno znano t.i. uravnoteženo merjenje uspešnosti (Balanced
Scorecard,
BSC),
poudarjajo
upoštevanje
načinov
za
uresničitev
dosežkov
in
neračunovodska/nefinančna sodila ter vzročno-posledične povezave med učinki in načini za njihovo
doseganje in so dolgoročno in kratkoročno naravnani dinamični in ne le agregirani. Medtem ko prvi
zagotavljajo nadziranje uresničevanja strategij, drugi v večji meri podpirajo tudi samo postavljanje
ciljev in strategij za njihovo doseganje.
Katere cilje in katera sodila za njihovo merjenje uporablja določena organizacija za merjenje in
presojanje svoje uspešnosti? Glede na že omenjene različne možne pristope k opredelitvi uspešnosti
organizacije, glede na naravo njene dejavnosti, značilnosti širšega družbenoekonomskega okolja, v
katerem organizacija deluje, njeno velikost, starost oziroma razvojno stopnjo, zahteve njenih lastnikov
oziroma ustanoviteljev, vpliv oziroma upoštevanje vpliva drugih interesnih skupin, ne nazadnje tudi
glede na poslovodne informacijske potrebe, v praksi srečujemo celo paleto različnih pristopov
merjenja uspešnosti organizacije. Od najpreprostejših, na enem cilju in temeljnem računovodsko
merljivem sodilu zasnovanem merjenju uspešnosti (npr. v podjetju na dobičkonosnosti kapitala), preko
takih, ki vključujejo tudi druge računovodsko merljive cilje uspešnosti, ki podpirajo oziroma
pomagajo razložiti uresničevanje temeljnega cilja z vidika lastnikov, do tistih, ki vključujejo tudi
neračunovodsko/nedenarno merljive cilje in merila uresničevanja interesov drugih interesnih skupin.
Glede na različnost pogojev in okoliščin delovanja organizacij tudi teoretično (v smislu kontingenčne
teorije) ne obstaja enolično določen najboljši (optimalen) sistem merjenja uspešnosti za katero koli
organizacijo, to je tak, ki bi bil pisan na kožo vsem.
Vsako merjenje uspešnosti organizacije, ne glede na to ali je zelo preprosto in necelovito, ali je bolj
kompleksno in celovitejše, zahteva konkretizacijo ciljev oziroma sodil za merjenje ciljev.
Za merjenje ciljev lahko uporabljamo kot sodila različna števila s spoznavno močjo, ki omogoča
oblikovati sodbo o določnem zornem kotu oziroma določeni ravni poslovanja organizacije. Gre za dve
takih števil, in sicer za kazalce in kazalnike. V prvem primeru imamo opraviti z absolutnimi
velikostmi, v drugem pa za merjenje uporabljamo relativna števila (deleže, indekse, koeficiente).
Uporabnost absolutnih velikosti za presojo uspešnosti je omejena. Zaradi praviloma različnih velikosti
organizacij kazalci niso uporabni za medpodjetniške primerjave, tudi če opazujemo organizacije
znotraj iste dejavnosti. Tako denimo veliko večji dobiček velikega podjetja določene panoge od
dobička manjšega podjetja, ki s prvim tekmuje, še nikakor ne pomeni, da je prvo uspešnejše. Šele če
relativiziramo njegovo velikost tako, da ugotovimo, koliko ga vsako podjetje ustvari, denimo na enoto
prihodkov ali na enoto vloženega kapitala, lahko smiselno ugotavljamo, katero od podjetij je s tega
zornega kota uspešnejše. Je pa seveda mogoče smiselno presojati uspešnost znotraj organizacije na
podlagi tistih kazalcev za katere organizacija določi ciljne načrtovane oziroma predračunske vrednosti
ter na njihovi osnovi ugotavljati odmike uresničenih od načrtovanih velikosti. Če želimo presojati
uspešnost na podlagi medčasovne primerjave kazalcev oziroma indekse sprememb in se je v
opazovanem obdobju kupna moč denarne enote, s katero so bili ti merjeni, spremenila oziroma
spreminjala, moramo vplive teh sprememb upoštevati oziroma izločiti pri ocenjevanju ugodnosti
njihove uresničene velikosti. Če želimo kazalce in kazalnike smiselno uporabljati za medpodjetniške
presoje uspešnosti, pa moramo upoštevati, da nanje lahko pomembno vplivajo razen dejavnosti tudi
institucionalni okviri računovodenja oziroma računovodske usmeritve pri merjenju gospodarskih
kategorij, razvojne značilnosti primerjanih organizacij.
Kazalce in kazalnike tako lahko uporabljamo za posamično, nepovezano merjenje posameznih ciljev
različnih zornih kotov, ravni in udeležencev v organizaciji. Za tradicionalne pristope merjenja
uspešnosti poslovanja je značilno, da ti praviloma uporabljajo računovodsko merljiva, to je v denarju
38
izražena ali finančna sodila ciljev organizacije. Tovrstne kazalnike lahko razvrstimo v naslednje
skupine sodil50:
 donosnosti oziroma dobičkonosnosti, ki predstavljajo poslovno(izidno) uspešnost organizacije z
zornega kota njenih lastnikov oziroma lastnikov ter kreditodajalcev in posojilodajalcev oziroma
organizacije kot celote,
 denarne uspešnosti (na podlagi denarnih tokov oziroma izidov),
 dohodkovnosti, ki se nanašajo predvsem na merjenje udeležb različnih interesnih skupin v
dohodku organizacije (lastnikov in drugih financerjev, zaposlencev, države) in kažejo širšo
družbenoekonomsko uspešnost organizacije,
 gospodarnosti, ki ponazarjajo razmerja med prihodki in odhodki, intenzivnosti trošenja
posameznih prvin poslovnega procesa glede na prihodke pa tudi dobičkovnosti prihodkov,
 financiranja (vlaganja), ki predstavljajo sestavo virov financiranja,
 naložbenja (investiranja), ki predstavljajo sestavo in učinkovitost naložb,
 vodoravnega finančnega ustroja, s katerimi merimo harmonijo med unovčljivostjo sredstev in
zapadlostjo obveznosti do virov sredstev in
 obračanja sredstev, s katerimi merimo učinkovitosti uporabe sredstev oziroma upravljanja z njimi.
Za notranjo presojo uspešnosti organizacije lahko uporabimo tudi kazalce, poslovne (poslovnoizidne)
in denarne (denarnoizidne) uspešnosti. Med prvimi velja izpostaviti predvsem temeljni poslovni izid,
izid iz poslovanja, poslovni izid pred davki in obrestmi in gospodarski dobiček (ekonomsko dodano
vrednost – kazalec EVA, ki je predstavljen v posebni točki osnovneg aštudijskega gradiva). V drugi
skupini velja med denarnimi izidi izpostaviti predvsem denarni izid iz poslovanja, ki lahko kaže
sposobnost organizacije za samofinanciranje razvoja in je lahko tudi pomembno sodilo pri presoji
njene plačilne sposobnosti. Z zornega kota delničarjev pa ima v delniških družbah gotovo pomembno
informativno vrednost kazalec dividende (izplačane) na navadno delnico.
Pri tradicionalni, sicer nepovezani rabi sodil za merjenje ciljev organizacije ali določenih ravni
njenega delovanja lahko srečamo tudi rabo sodil, ki v osnovi niso merjena z računovodskimi
kategorijami, to je t.i. nefinančnih sodil, na primer, kadar želimo pojasniti odmike določenih sodil od
njihovih načrtovanih oziroma standardiziranih vrednosti.
Večjo preglednost in bolj celovito razumevanje uspešnosti poslovanja lahko zagotovimo, če izbrana
sodila povežemo v sistem formalno logično povezanih kazalcev in kazalnikov. Tak sistem lahko
tvorijo le tradicionalni računovodski, to je denarno izraženi kazalniki, ki jih smiselno razgrajujemo
(deduktivno členimo) na nižje pojasnjevalne ravni oziroma druge zorne kote opazovanja, ki pa so še
vedno denarno merljivi. Najstarejši in osrednji sistem te vrste je t.i. DuPont sistem za členitev
kazalnikov dobičkonosnosti, ki ga nekoliko pobliže predstavljamo v posebni točki. Celovitejši so t.i.
kombinirani sistemi ali sistemi povezanih denarno in nedenarno izraženih kazalnikov. Ti upoštevajo
dejstvo, da prvi kažejo (pogosto s časovnim zamikom) finančne oziroma denarno merljive učinke, ki
so posledica poslovnih odločitev oziroma njihove izvedbe ter z njimi povezane gospodarnosti priskrbe
in uporabe in izkoriščenosti prvin, učinkovitosti in kakovosti potencialov, prvin, učinkov ter izvedbe
poslovnih procesov. Od učinkovitosti in uspešnosti ključnih nefinančnih zornih kotov delovanja
organizacije, ki jih merimo z različnimi nedenarno izraženimi sodili, je tedaj odvisna njena
gospodarska ouiroma finančna uspešnost. Obstaja več tovrstnih povezanih sistemov merjenja
uspešnosti poslovanja, novejši, ki se vse bolj uveljavlja tudi v praksi, je model uravnoteženega
merjenja uspešnosti poslovanja oziroma dosežkov (balanced scorecard, BSC), ki je podrobno
predstavljen v učbeniku PR.
Zgoščen pregled najbolj znanih oziroma značilnih načinov merjenj in sodil uspešnosti poslovanja
povzemamo na Sliki 7.
50
Pri tem izhajamo iz členitve kazalnikov v Slovenskih računovodskih standardih (SRS 29- Računovodsko
proučevanje).
39
Merjenja in sodila uspešnosti poslovanja
nepovezana,
posamezna sodila
poslovne in gospodarske
uspešnosti in učinkovitosti
 Kazalci:
temeljni poslovni izid, izid
iz poslovanja, gospodarski
dobiček (EVA), tržna
dodana vrednost (MVA),
dobiček na delnico,
dodana vrednost, idr.
6
 Kazalniki:
o dobičkonosnosti oziroma
donosnosti (kapitala
(ROE), sredstev
(ROTA/ROA), celotnega
(poslovno) naloženega
kapitala, (ROIC/ROTIC),
prihodkov, idr.)
o dohodkovnosti
o gospodarnosti
o naložbenja
o vlaganja
o vodoravnega
finančnega ustroja
Denarne (finančne)
uspešnosti
 Kazalci:
distich denarnih tokov
(denarnih izidov)
(iz poslovanja,
naložbenja, vlaganja,
celotnega delovanja, za
lastnike in
posojilodajalce ter
kreditodajalce),
dividenda na delnico, idr.
povezana, sistemi
sodil
drugih zornih kotov
uspešnosti
 Kazalci in
kazalniki:
kakovosti prvin,
procesov in
učinkov in drugi
 Kazalniki:
denarni izid iz
poslovanja na enoto
poslovnih obveznosti,
denarna donosnost
vlaganj (ang. cash ROIC
oz. CFROI) idr.
računovodsko merljiva
Slika 7: Pregled najbolj znanih (značilnih) načinov merjenj in sodil uspešnosti poslovanja
denarno izraženih
 DuPontov sistem
kazalnikov (1919)
 Turkov sistem
(1995)
 Zwei sistem
denarno in nedenarno
izraženih
 Tableaux de bord
 Okvir rezultatov in
determinant (Fitzgerald
et al. 1991)
 Piramida dosežkov
(Lynch & Cross 1991)
 Uravnoteženo merjenje
uspešnosti (BSC, Norton
& Kaplan 1992)
 Nadgradnje in dopolnitve
BSC
o trajnostni BSC
(SBSC Epstein &
Wisner 2001,
Figge et al. 2002)
o heksagonalni BSC
(Cheng 2009)
 prizma dosežkov (Neally
et al. 2002)
3.2
Najpomembnejša posamezna sodila uspešnosti poslovanja
V nadaljevanju zgoščeno obravnavamo nekatere značilne vrste posameznih gospodarskih oziroma
finančnih (denarno izraženih) sodil uspešnosti poslovanja, in sicer kazalnike dobičkonosnosti,
dohodkovnosti in dobičkovnosti, kazalec gospodarske dodane vrednosti (EVA™) in nekatera druga
denarno izražena sodila uspešnosti poslovanja, ki imajo običajno oziroma lahko tudi velik pomen v
sistemih kazalnikov.
3.2.1 Donosnosti in dobičkovnosti
V splošnem so sodila donosnosti opredeljena kot razmerja med določenimi donosi in z njimi povezanimi
vlaganji oziroma sredstvi. Glede na to, s čigavega zornega kota ter za presojo katerega področja
poslovanja organizacije jih uporabljamo, obstaja veliko različnih sodil, to je kazalnikov te skupine.
Podobno velja tudi za sodila dobičkovnosti, s katerimi merimo relativno velikost dobička ali kakega
drugega poslovnega izida glede na prihodke. V nadaljevanju omenjamo51 le najbolj značilna sodila iz teh
dveh skupin.
Za merjenje uspešnosti poslovanja podjetja z zornega kota njegovih lastnikov je osrednje (kratkoročno)
sodilo uspešnosti (čista) dobičkonosnost kapitala (return on equity, ROE), to je razmerje med čistim
temeljnim poslovnim izidom (dobičkom) in povprečno vloženim kapitalom; ta dobičkonosnost je tudi
najpogosteje temeljni gospodarski cilj poslovanja pridobitnih organizacij. V delniški družbi je smiselno
dobičkonosnost virov presoditi tudi z zornega kota delničarjev. Ker je pri prednostnih delnicah osnovna
stopnja dobičkonosnosti, če je čisti dobiček zadosten, zagotovljena, je smiselno ugotavljati čisto
dobičkonosnost navadnega delniškega kapitala. Seveda bo sedaj v donosu le še tisti del dobička, ki
ostane po odbitku dividend za prednostne delnice, primerjamo pa ga s povprečno vloženim navadnim
delniškim kapitalom . Če iz čistega dobička namenimo del npr. tudi zaposlencem, pri izračunu čiste
dobičkonosnosti navadne delnice čisti dobiček zmanjšamo še za ta del. Na omenjene načine opredeljena
sodila dobičkononosti različnih lastniških virov financiranja so medsebojno primerljiva. V delniških
družbah je lahko za sodbe lastnikov o uspešnosti poslovodenja oziroma gospodarjenja v podjetju razen
tega zanimivo sodilo še delež dividend v čistem dobičku. Delničarji družb, katerih delnice kotirajo na
kapitalskem trgu, pa lahko presojajo uspešnost podjetja in svojih vlaganj tudi denimo s pomočjo
relativnega dividendnega donosa (t.j. razmerja med dividendo in tržno ceno delnice) in cenovno
dobičkovnega razmerja (price/earnings ratio, P/E).
Za merjenje uspešnosti vseh vlaganj oziroma vlaganj z zornega kota lastnikov in drugih financerjev se
veliko uporablja dobičkonosnost vseh sredstev, merjena kot razmerje med čistim temeljnim poslovnim
izidom (dobičkom) in povprečno vloženimi celotnimi sredstvi. Metodološka ustreznost
tako
opredeljenega in pogosto uporabljanega sodila je za presojo uspešnosti poslovanja organizacije kot celote
sicer sporna, saj povezuje donose samo lastniških vlaganj z vlaganji vseh vrst financerjev. Omejena je tudi
njegova uporabnost za medpodjetniške primerjalne presoje uspešnosti poslovanja podjetij z različno
sestavo virov financiranja in različno ravnijo efektivne obdavčitve dobička. Za bolj celovite sodbe o
donosnosti poslovanja na ravni podjetja in za njene medpodjetniške primerjalne presoje je veliko
primenejše sodilo tako imenovana razširjena dobičkonosnost (ang. basic earning power, BEP) ali
donosnost sredstev (return on assets,ROA oziroma return on total assets,ROTA), pri kateri predstavlja
donos vsota čistega temeljnega poslovnega izida (to je čistega donosa (dobička) lastniških virov) in
čistega donosa, ki ga skozi obresti, zmanjšane za učinek obdavčitve dobička, organizacija ustvari za tuje
financerje (kreditodajalce in posojilodajlce). Tak razširjen donos nato primerjamo z vsemi sredstvi
oziroma celotnimi viri financiranja ali zgolj s tistim delom, ki je financiran z lastniškimi viri in
51
Podrobneje jih v sklopu tega predmeta ne obravnavamo, ker je njihova bolj poglobljena predstavitev
vključena v predmet Analiziranje računovodskih izkazov. 41
obrestonosnimi dolgovi (return on total invested capital, ROTIC oziroma return on invested capital,
ROIC). Lahko pa kot razširjen donos upoštevamo le čisti poslovni izid iz poslovanja (torej NOPAT).
Za presojo uspešnosti poslovanja so zanimiva tudi sodila dobičkovnosti prihodkov (prodaje, poslovnih ali
vseh), ki nam povedo, kolikšen je dobiček ali kak drug poslovni izid na enoto opazovanih prihodkov; ta so
še posebej uporabna, kadar želimo z njihovo pomočjo pojasniti dobičkonosnost sredstev (npr. v DuPont
sistemu kazalnikov, ki ga bomo predstavili posebej). Za medpodjetniške primerjave do(bičko)nosnosti
poslovanja podjetij pa sta uporabni sodili tudi razmerje med poslovnim izidom iz poslovanja oziroma
poslovni izidom iz poslovanja, razširjenim za amortizacijo, in prihodki od prodaje (EBITDA margin).
Če želimo presojati uspešnost poslovanja s širšega, družbenoekonomskega zornega kota, pa je lahko
uporabno sodilo tudi neto oziroma kosmata dodana vrednosti na enoto ustvarjenih prihodkov (value
added % of sales).
3.2.2
Gospodarsko dodana vrednost (kazalec EVA)
Sodilo gospodarski dobiček oziroma gospodarsko dodana vrednost (Economic Value Adde – EVA, je
podrobneje prestavljeno v točkah 12.3 in 12.4 učbenika Poslovodno tračunovodstvo, zato ga na tem
mestu posebej ne predstavljamo več. Pri študiju vsebin v omenjeni točki upoštevajte dodatno:


k obrazcem na strani še spodnjo legendo njegovih sestavin
in k številčnemu primeru dodano spodnjo razlago.
Gospodarski dobiček = NOPLAT  (WACC × IC) oziroma, če izpostavimo IC
= (NOPLAT : IC – WACC) x IC = (ROIC – WACC) x IC
Pri tem je:
NOPLAT
čisti dobiček iz poslovanja, to je dobiček iz poslovanja, zmanjšan za prilagojeni davek od
dobička (net operating profit less adjusted taxes)
WACC
tehtana povprečna mera stroškov oziroma zahtevana donosnost poslovno naloženega
celotnega kapitala (v %) (weighted average cost of capital)
IC
poslovno naloženi celotni (lastniški in obrestonosni dolžniški) kapital (invested capital)
ROIC
do(bičko)nosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (return on invested capital);
opredeljen je kot razmerje med NOPLAT in IC
Kakšne vrednosti lahko zavzema kazalec gospodarskega dobička in kaj nam ta sodila povedo?
Poglejmo najprej preprost zgled. Organizacija uporabi pri opravljanju svoje dejavnosti 200 enot
(lastniškega in dolgovanega) celotnega kapitala (IC). S tem kapitalom ustvari 24 enot NOPLAT.
Dobičkonosnost ROIC znaša tako 12 %. Če znaša tehtana povprečna mera stroškov financiranja
(WACC) 10 %, je gospodarski dobiček enak:


gospodarski dobiček = NOPLAT – (WACC × IC) = 24 – (10 % × 200) = 24 – 20 = 4
gospodarski dobiček = (ROIC – WACC) × IC = (12 % – 10 %) × 200 = 4
Ker je dosežen donos poslovno naloženega celotnega kapitala (24) večji od zahtevanega (20) oziroma
njegova dosežena donosnost (12%) manjša od zahtevane (10%), je organizacija ustvarila pozitiven
gospodarski dobiček; poleg pričakovanega donosa je ustvarila za obe vrsti financerjev še 4 enote
dodatnega donosa za lastnike.
3.2.3
Sodila denarne uspešnosti poslovanja
Poleg gospodarske uspešnosti pridobitne organizacije, ki se praviloma meri z donosnostjo njenih
sredstev oziroma, z vidika njenih lastnikov, z dobičkonosnostjo kapitala ali gospodarsko dodano
vrednostjo, je izjemnega pomena za oceno finančnega zdravja organizacije in njene sposobnosti
42
preživetja njena denarna uspešnost pri zagotavljanju kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti
(solventnosti). Plačilna nezmožnost je v veliko večjem številu primerov razlog za propad podjetja in s
tem tudi za verjetno pretežno izgubljene vložke njenih lastnikov kot poslovnoizidna neuspešnost.52
Zato so za celovitejšo presojo uspešnosti poslovanja organizacije poleg kazalcev in kazalnikov njene
poslovnoizidne, gospodarske uspešnosti, zelo pomembni tudi tisti, s katerimi merimo njeno
sposobnost, da s svojim delovanjem ustvarja denar za zagotavljanje svoje plačilne sposobnosti
oziroma za samofinanciranje svojega razvoja. Takšno izrazno moč ima predvsem kazalec denarni izid
(čisti denarni tok) iz (običajnega) poslovanja in vrsta kazalnikov, ki ta izid meri z drugimi
kategorijami. Med slednjimi velja izpostaviti »denarno dobičkonosnost« sredstev (cash flow return on
investment, CFROI), ki kaže kolikšen je denarni izid iz tekočega poslovanja na enoto vloženih
sredstev (vseh oziroma poslovnih), pa tudi primerjavo omenjenega denarnega izida s prihodki, s
stanjem zapadlih oziroma tekočih obveznosti, in z zneskom novih naložb v osnovna sredstva.
3.3
Sistemi sodil uspešnosti poslovanja
V nadaljevanju obravnavamo temeljne značilnosti DuPont sistema in na njem temelječih sistemov
deduktivno povezanih kazalnikov ter uravnoteženega merjenja dosežkov oziroma uravnoteženega
sistema kazalnikov in predstavljamo osnovne značilnosti nekaterih drugih sistemov sodil uspešnosti
poslovanja.
3.3.1 DuPont sistem in na njem temelječi sistemi povezanih kazalnikov donosnosti53
Konec 20-tih let prejšnjega stoletja je ameriška korporacija DuPont za proučevanje donosnosti svojih
sredstev in dobičkonosnosti kapitala razvila sistem, ki razčleni opazovani kazalnik dobičkonosnosti
tako, da vključi v opazovanje še dodatne gospodarske kategorije, ki so pomembne za dobičkonosnost,
in sicer prihodke ter velikost vloženih sredstev. S tem se olajša razumevanje gospodarskih dejavnikov,
ki vplivajo na njegovo višino.
Po osnovnem DuPont modelu je mogoče razčleniti donosnost vseh sredstev z vključitvijo prihodkov
kot sledi
Dobiček iz poslovanja
Ø sredstva
=
Dobiček iz poslovanja
Prihodki
x
Prihodki
Ø sredstva
Iz členitve vidimo, da je mogoče dobičkonosnost sredstev pojasniti z dobičkovnostjo prihodkov, ki
kaže na gospodarnost poslovnih procesov, ter razmerjem med prihodki in povprečno vloženimi
sredstvi, ki kaže na hitrost njihovega obračanja oziroma učinkovitost pri njihovi uporabi. S tem se
usmerja pozornost tudi na področja, preko katerih je mogoče vplivati na večjo dobičkonosnost kapitala
52
Nekoč je nekdo v zvezi s tem zapisal slikovito primerjavo, da je namreč poslovna uspešnost za organizacijo
podobnega pomena kot hrana, zagotavljanje plačilne sposobnosti pa kot zrak za dihanje.
53
Podrobnejša obravnava in uporaba tega sistema kazalnikov je vključena v predmet Analiziranje
računovodskih izkazov.
43
oziroma ukrepe, s katerimi bi se izboljšala gospodarnost (npr. s povečanjem izkoristka materiala) ali/in
povečala učinkovitost uporabe vloženih sredstev (denimo z dezinvestiranjem nepotrebnih sredstev,
povečanjem hitrosti obračanja zalog in terjatev in podobno).
Podobno lahko po osnovnem DuPont modelu razčlenimo dobičkonosnost kapitala na produkt treh
kazalnikov
Čisti dobiček
Ø kapital
=
Čisti dobiček
Prihodki
x
Prihodki
Ø sredstva
x
Ø sredstva
Ø kapital
Razčlenitev kaže, da je čisto donosnosti kapitala mogoče pojasniti s čisto dobičkonosnostjo prihodkov,
učinkovitostjo uporabe vloženih sredstev ter velikostjo vseh sredstev v primerjavi z lastniško
financiranim delom, ki opozarja na to, da se prva dva učinka gospodarjenja odražata na donosnost
kapitala močneje, kadar je večja zadolženost organizacije (močnejši finančni vzvod).
V razširjeni obliki se prikaz dejavnikov opazovane donosnosti širi še z vnosom nadaljnjih
pojasnjevalnih kategorij, tudi s členitvijo na opredelitve posameznih vnesenih kategorij oziroma na
njihove sestavine (npr. s členitvijo poslovnih sredstev na vsoto osnovnih in obratnih, nadalje členitvijo
slednjih na zaloge, terjatve in denar in podobno). Model se je v praksi uveljavil in se uporablja še
danes, tudi za medpodjetniške presoje uspešnosti. Na podlagi osnovnega modela je bilo razvitih tudi
več podobnih sistemov deduktivno povezanih kazalnikov dobičkonosnosti (in drugih), ki razgrajujejo
kazalnike še na nižje ravni (takšno orodje oziroma členitev običajno označujemo kar kot DuPont
analizo). Nekateri so zelo nadrobno razčlenjeni, s čimer se zmanjšuje njihova preglednost.
Pri uporabi DuPont sistema kazalnikov, ali katerega koli podobnega sistema deduktivno povezanih
kazalnikov, se je potrebno zavedati, da ne prikazuje vzročno posledičnih povezav med kategorijami, ki
jih vključujemo v posamezne kazalnike. Če se denimo dobiček iz poslovanja poveča, to še ni
zagotovilo za povečanje dobičkonosnosti sredstev, tudi če s tem naraste dobičkonosnost prihodkov.
Vedeti moramo namreč tudi, na kak način pride do povečanja dobička iz poslovanja; ali je to zgolj
posledica povečanja obsega proizvodnje in prodaje ob ostalih nespremenjenih pogojih, ali pa bi
povečanje proizvodnje zahtevalo tolikšna nova vlaganja, da bi prihodki narasli manj močno kot
vložena sredstva. V tem primeru ni nujno, da bi dobičkonosnost sredstev narasla. Sistem deduktivno
povezanih kazalnikov te vsebinske povezanosti neposredno ne prikazuje. 54 Primerjava uresničenih in
ciljnih velikosti kazalnikov v njem pa lahko pomaga odločevalcem razumeti razloge za večjo ali
manjšo uspešnost in na tej podlagi sprejemati ukrepe za njegovo izboljšenje.
3.3.2 Uravnotežen sistem kazalnikov (uravnotežena kartica dosežkov; BSC – Balanced
scorecard))
Uravnotežen sistem kazalnikov - BSC je podrobneje prestavljen v točki 12.5 učbenika Poslovodno
tračunovodstvo, zato ga na tem mestu posebej ne predstavljamo več.
54
Več o dilemah pri uporabi sistemov povezanih kazalnikov piše Turk (2009).
44
3.3.3 Prilagoditve in nadgradnje osnovnega modela uravnoteženega merjenja
uspešnosti (nadgradnje BSC)
Osnovni model uravnoteženega merjenja uspešnosti sta avtorja predstavila na primerih pridobitnih
organizacij in upošteva s svojimi štirimi vidiki med interesnimi skupinami organizacije poleg njenih
lastnikov še kupce in zaposlene. V strokovni literaturi in v nekaterih primerih tudi v praksi najdemo
vrsto njegovih možnih prilagoditev in nadgradenj. Te kažejo tako na to, da je mogoče model smiselno
prilagoditi za uporabo v nepridobitnih organizacijah in ga dopolniti z upoštevanjem tudi drugih
interesnih skupin oziroma drugih zornih kotov uspešnosti.55
Uravnotežen sistem kazalnikov je mogoče smiselno zasnovati in uporabiti tudi v nepridobitnih
organizacijah. V primerjavi z zasnovo modela v pridobitnih organizacijah se v tem primeru pojavljajo
predvsem pri finančnem vidiku razlike, ki izhajajo iz nepridobitne usmerjenosti teh organizacij.
Temeljni finančni cilji so v nepridobitnih organizacijah povezani predvsem z gospodarnostjo oziroma
doseganjem želenih učinkov na pričakovani ravni njihove kakovosti oziroma koristi s čim nižjimi
stroški (value for money). Poleg tega je pomembno v modelu uravnoteženega merjenja uspešnosti pri
nepridobitnih organizacijah v ospredje modela) postaviti (kot vodilo pri oblikovanju ciljev) oziroma
kot dodaten vidik presoje uspešnosti, nadrejen finančnemu, vključiti njihovo poslanstvo, ki ga
praviloma ne moremo meriti z denarno opredeljenimi sodili.
Uravnoteženi sistem kazalnikov je mogoče prilagoditi oziroma dopolniti tudi za podporo družbeno
odgovorno oziroma trajnostno naravnanega delovanja organizacij in merjenje njegove uspešnosti.
Pri poslovodenju sodobnih (tudi pridobitnih) organizacij postaja vse bolj pomembna tudi njihova
okoljska in širša družbena ali socialna osveščenost in odgovornost do interesnih skupin zunaj
organizacije. V najširšem smislu ne gre le za pomen odgovornosti organizacije do vseh njenih sedanjih
interesnih skupin, temveč tudi za potrebo delovanja, ki ne povzroča degradacije okolja in gospodarske
škode za prihodnje rodove, to je trajnostno naravnano delovanje. Za takšno delovanje se organizacije
odločajo zaradi prepričanja oziroma bojazni, da bi neupoštevanje okoljskega in širšega
družbenega/socialnega zornega kota (če ne takoj pa vsaj dolgoročno) neugodno vplivalo na
uresničevanje njihovih temeljnih, finančnih ciljev, zaradi pritiskov organiziranih javnosti, zaradi
zaostrene zakonodaje (na primer v zvezi z izpusti plinov), morda pa (celo) iz kaj človekoljubnih
vzgibov.
Obstaja več pristopov za nadgradnjo osnovnega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti v t.i.
trajnostno (naravnano) uravnoteženo merjenje uspešnosti ali trajnostno naravnan uravnoteženi
sistem kazalnikov (sustainability balanced scorecard, SBSC), in sicer:
1.
preprosto dodajanje petega, posebnega okoljskega in družbeno-socialnega vidika k običajnim
štirim vidikom osnovnega modela BSC (Epstein in Wisner , 2001):
vgrajevanje okoljskih in širših družbeno-socialnih ciljev in načinov za njihovo uresničevanje v
osnovne vidike merjenja uspešnosti tako, da pri vsakem osnovnem vidiku ustrezno (skozi cilje
in njihove kazalce oziroma kazalnike) upoštevamo njegovo gospodarsko, okoljsko in družbenosocialno razsežnost (matrika dvanajstih zornih kotov merjenja =(4 vidiki x 3 razsežnosti)
(Figge in drugi, 2002)
okoljske in družbeno-socialne razsežnosti so razdeljene v dve skupini in upoštevane delno preko
osnovnih vidikov (če so tržno merljive) in delno v dodanem posebnem (če gre za in družbenosocialnih učinkov delovanja organizacije, ki so povezani s ti. družbenimi stroški in koristmi
(eksternalijami)) . Figge s soavtorji (2002).
(Figge in soavtorji 2002) najprej opredelimo trajnostno naravnan sistem uravnoteženega
merjenja uspešnosti na katerega od obeh predstavljenih načinov. Nato ga dopolnimo tako, da iz
njega izpeljemo še uravnotežen (pod)sistem okoljskih in socialnih kazalnikov.
2.
3.
4.
55
Tudi njegova avtorja poudarjata (Kaplan in Norton), da ga ne kaže nujno omejiti na osnovne štiri vidike.
45
Med najnovejšimi predlogi za izpopolnitev osnovnega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti
poslovanja velja omeniti še t.i. heksagonalni uravnoteženi sistem merjenja uspešnosti (hexagonal
balanced scorecard) (Cheng in drugi 2002). Gre za model, ki pri merjenju uspešnosti upošteva vse
interesne skupine tako, da poleg štirih osnovnih vidikov vključuje še dva, okoljskega (za upoštevanje
interesov nevladnih skupin in regulatorjev) in družbeno-socialnega (societal) (za upoštevanje interesov
lokalne skupnosti in širših javnosti). Poleg tega pa ne izhaja (nujno) iz enosmernih vzročno
posledičnih povezav med posameznimi vidiki uspešnosti, temveč dopušča oziroma vključuje tudi
drugačne logične povezave med njimi.
Kot podporo za trajnostno naravnano delovanje organizacij je mogoče v uravnoteženo merjenje
uspešnosti vključiti tudi okoljske in socialne kazalnike, ki jih priporočajo denimo smernice GRI
(Global Reporting Initiative), oziroma ga povezati z uporabo temu področju posvečenih ISO
standardov (še posebej standardov za družbeno odgovornost iz leta 2010 ISO 26000 in »zelenih«
standardov, kot je na primer ISO 14001, o merjenju okoljskih vplivov).
3.3.4 Nekateri drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti
poslovanja
Obstajajo še drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti poslovanja, ki pa niso
toliko odmevni kot uravnoteženi sistem kazalnikov (BSC).
Med njimi je najstarejši in v deželi svojega izvora najbolj uveljavljen (veliko bolj kot BSC) francoski
»Tableau de bord«. Nekatere njegove ključne značilnosti ter podobnosti ter razlike med njim in veliko
mlajšim in izven Francije veliko bolj razširjenim uravnoteženim sistemom kazalnikov (BSC) so
(povzeto po Daum 2005 ter Bourguignon in drugi 2001):
-
Izvor sistema »Tableau de bord« sega v začetke prejšnjega stoletja, kot uspešno orodje dobre
prakse in predmet strokovnih proučevanj pa je uveljavljeno v Franciji že od šestdesetih let
prejšnjega stoletja.
-
Oba sistema smiselno povezujeta denarno in nedenarno izražene kazalce in kazalnike ter tudi
ključne informacije iz okolja. V časih, ko so podjetja v ZDA uporabljala še izključno sisteme
povezanih finančnih kazalnikov tipa DuPont, so francoska podjetja že sistematično vključevala v
poročila o uspešnosti poslovanja nefinančne vidike z ustreznimi ključnimi kazalniki in podatki za
namene poslovodnega nadzora, ki ga v Franciji pogosto primerjajo s pilotiranjem. Sama besedna
zveza »tableau de bord« izvirno označuje tak kontrolni mehanizem za upravljanje tehnično
zahtevnih naprav kot je npr. tisti v pilotski kabini. Njegov namen je sproti opozarjati pilota
(poslovodjo) na odstopanja od pričakovanih oziroma normalnih procesov, da se lahko nanje
sprotno odziva in poskrbi, da doseže načrtovani cilj. Je torej dodelano orodje, ki je v primerjavi z
uravnoteženim sistemom kazalnikov bolj usmerjeno v podporo operativnega doseganja strateških
ciljev kot njihovega strateškega oblikovanja.
-
Za uporabo in vpeljavo sistema obstajajo tudi eksplicitno opredeljena standardna pravila in
napotki, ki temeljijo na bogatih izkušnjah iz poslovne prakse, česar za uravnoteženi sistem
kazalnikov v tako dodelani obliki ne poznamo. Ima jasno opredeljeno organizacijsko ogrodje v
smislu smiselnih povezav med namerami (poslanstvom, vizijo, vrednotami) in postopki
(strategijami) ter merjenjem uresničenih oziroma uresničljivih dosežkov.
-
Oblikovanje sistema kazalnikov temelji na procesu oblikovanja ciljev in ključnih spremenljivk za
njihovo doseganje (variables d'action) ter določitve sodil za njihovo merjenje (indikatorjev),
spremljanje njihovega uresničevanja, sprejemanje popravljalnih ukrepov in polaganja računov za
dosežke. Proces določanja ciljev in ključnih spremenljivk za njihovo doseganje poteka od zgoraj
navzdol tako, da se najprej na ravni poslovodstva določijo cilji in ključne spremenljivke, te
spremenljivke pa nato postanejo na nižjih ravneh poslovodenja temeljni cilji. Poslovodje teh ravni
nato glede na svoje znanje, izkušnje in pristojnosti relativno samostojno opredeljujejo ključne
46
spremenljivke, ki so po njihovem bistvene za doseganje njim delegiranih ciljev. Te zopet
postanejo temeljni cilji na nižjih ravneh poslovodenja. In tako naprej. Sistem torej v veliki
oziroma večji meri kot BSC omogoča in spodbuja samostojnost in inovativnost nižjih poslovodij
pri iskanju najučinkovitejših poti za doseganje zastavljenih ciljev, kar si je mogoče razlagati tudi s
kulturno različnostjo okolij, v katerih sta bila sistema izvirno oblikovana.
-
Gre za model, ki vzročno-posledično povezuje resurse, dejavnosti, učinke in dosežke, s
poudarkom na iskanju najboljših načinov, kako doseči slednje. Pri tem prevladuje prepričanje, da
se je potrebno najprej osredotočati na procese in nefinančna sodila (vključno z zadovoljstvom
strank), če želimo kasneje, posledično doseči tudi želene finančne učinke. Ti v sistemu tableau de
bord niso tako v ospredju kot v pridobitnih organizacijah, ki delujejo z uporabo BSC; nekatere
kritike zaradi te primarnosti finančnih ciljev uravnoteženemu sistemu kazalnikov očitajo, da
pravzaprav ni uravnotežen.
-
V zasnovi gre za manj statičen sistem kazalnikov kot pri uravnoteženem sistemu kazalnikov.
-
V praksi se pogosto kažejo pri uporabi sistema tudi slabosti kot so preveliko vključenih
spremenljivk in sodil, preveč poudarka notranjim dejavnikom, prevelika dominacija podpore
operativnemu poslovodenju in premalo strateškemu.
Piramida dosežkov (Performance pyramid) je tudi hierarhično naravnan sistem merjenja dosežkov za
podporo poslovodenja, ki sta ga razvila Lynch in Cross leta 1991. Izhaja iz opredeljene vizije
organizacije in (nižje) cilje organizacije opredeljuje preko ravni poslovnih enot, temeljnih poslovnih
procesov, oddelkov in skupine delovnih mest, do ravni posameznih zaposlencev. Na vsaki od teh ravni
je določen vsaj en cilj in njegovo merilo (indikator), pri čemer sta na ravni vizije ter na ravni
poslovnih enot vselej upoštevana tako finančni kot tržni zorni kot (na primer s sodiloma
dobičkonosnosti sredstev in tržnega deleža). Sistem je sicer zelo pregleden, a je manj celovit kot
uravnoteženi sistem kazalnikov, saj je osredotočen le na dve interesni skupini, kupce in lastnike.
Novejši sistem povezane presoje uspešnosti poslovanja prizma dosežkov (Performance prism) (Neally
et al. 2002) usmerja pozornost poslovodij na pet medsebojno povezanih zornih kotov, in sicer na
zadovoljevanje (zadovoljstvo) vseh interesnih skupin glede na to, kaj potrebujejo in želijo od
organizacije, prispevek, ki ga organizacija pričakuje od vsake interesne skupine, ter strategije in
procese, ki jih je treba uresničiti, da bi zadovoljili interesne skupine, in zmožnosti (capabilities), to je
prakse, tehnologije in infrastrukturo, ki jo je potrebno zagotoviti za učinkovito in uspešno izvedbo teh
procesov.
47