Splošne smernice za preprečevanje samomora

Transcription

- Delovni paket 6 -
Splošne smernice za
preprečevanje samomora
Eva Dumon in prof. Gwendolyn Portzky
Oddelek za raziskovanje samomora – Univerza v Gentu
Sofinancirano s strani
zdravstvenega programa
Evropske unije
Projekt Euregenas je prejel sredstva Evropske unije v okviru programa javnega zdravja za
obdobje 2008–2013. Za vsebino te publikacije v celoti odgovarja avtor; izvajalska agencija
ni odgovorna za kakršno koli morebitno uporabo informacij, vsebovanih v tej publikaciji.
2 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora
Kazalo
O PROJEKTU EUREGENAS
3
POVZETEK
6
I.
UVOD
7
II.
KLJUČNA DEJSTVA 8
III.
•
Opredelitve pojmov 8
•
Epidemiologija 8
•
Splošna prepričanja
9
•
Razumevanje samomorilnega vedenja
10
KLJUČNE STRATEGIJE PRI RAZUMEVANJU SAMOMORA •
Promocija duševnega zdravja •
Zagotavljanje telefonskih linij
•
IV.
14
15
Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje,
za pomoč in spletna pomoč
12
pobudnikov skupnosti in novinarjev
16
•
Programi, namenjeni ranljivim skupinam
•
Programi, namenjeni skupinam z velikim tveganjem 20
•
Omejevanje dostopa do samomorilnih metod 18
22
KONČNA PRIPOROČILA 23
GLOSAR
26
LITERATURA
28
www.euregenas.eu
Številka pogodbe 20101203
Evropske unije
O projektu Euregenas
Namen projekta Euregenas je prispevati k preprečevanju samomorilnih misli in samomorilnega
vedenja v Evropi z razvojem in izvajanjem strategij za preprečevanje samomora na regionalnih ravneh,
ki jih lahko Evropska unija uporablja kot primere dobre prakse. Projekt združuje 15 evropskih partnerjev,
ki zastopajo 11 evropskih regij z različnimi izkušnjami na področju preprečevanja samomora (glej sliko 1).
Slika 1 – Regije, vključene v projekt Euregenas
University Hospital Verona (AOUI-VR) – Italija
Flemish Agency for Care and Health (VAZG) – Belgija
Region Västra Götaland (VGR) – Švedska
Romtens Foundation (ROMTENS) – Romunija
Flanders
National Institute for Health and Welfare (THL) – Finska
Unit for Suicide Research, University Ghent (UGENT) – Belgija
Fundación Intras (INTRAS) – Španija
Servicio Andaluz de Salud (SAS) – Španija
Fundación Pública Andaluza Progreso Y Salud (FPS) – Španija
Mikkeli University of Applied Sciences (MAMK) – Finska
Technische Universität Dresden (TUD) – Nemčija
Nacionalni inštitut za javno zdravje OE MB (NIJZ OE MB) – Slovenija
Maribor
West Sweden (WS) – Švedska
De Leo Fund (DELEOFUND) – Italija
Cumbria County Council (CCC) – Združeno kraljestvo
www.euregenas.eu
Evropske unije
V skladu z „Drugim programom ukrepov Skupnosti na področju zdravja“ (Evropska komisija, 2008–
2013, glej http://ec.europa.eu/health/programme/policy/2008-2013/), projekt spodbuja upravljanje
regionalnih grozdov kot inovativne metode za izboljšanje obstoječih storitev.
S spodbujanjem regionalnih intervencij in kampanj, namenjenih tako ciljnim skupinam kot tudi
zainteresiranim stranem, ki niso s področja zdravja, je projekt namenjen izvajanju pakta o duševnem
zdravju v zvezi s:
1) preprečevanjem samomora;
2) destigmatizacijo duševnih motenj;
3) promocijo zdravja mladih.
Posebni cilji projekta Euregenas so naslednji:
• opredelitev in popis dobrih praks obstoječih ukrepov in strategij za preprečevanje
samomora na regionalni in lokalni ravni;
• izvedba analize potreb zainteresiranih strani;
• priprava in razširjanje smernic in orodij za preprečevanje samomora ter strategij
ozaveščanja;
• razvoj tehničnih specifikacij za integriran model e-duševnega zdravja, namenjen
preprečevanju samomora;
• izboljšanje znanja in zmogljivosti med lokalnimi in regionalnimi strokovnjaki
(tj. psihologi, psihiatri, splošnimi zdravniki).
www.euregenas.eu
Evropske unije
Projekt je namenjen uresničitvi posebnih ciljev s serijo delovnih paketov (DP). Projekt Euregenas vključuje
osem delovnih paketov: 3 horizontalne delovne pakete, o usklajevanju, razširjanju oziroma ocenjevanju,
in 5 vertikalnih osnovnih delovnih paketov (glej sliko 2).
Slika 2: Osnovni delovni paketi projekta Euregenas
DP 4: Spletna knjižnica in ocena potreb
Cilj: priprava spletne knjižnice in zagotovitev „ocene potreb“ ključnih
zainteresiranih strani. Te dejavnosti tvorijo podlago za DP 5,6,7 in 8.
DP 5: Razvoj e-konceptualnega modela
Cilj: zagotovitev vseh potrebnih informacij za oblikovanje glavnega okvira
integrirane podpore in intervencij za e-duševno zdravje, namenjene
preprečevanju samomora, ki ga je mogoče prilagoditi lokalnim potrebam v
vseh evropskih regijah in regionalnih zdravstvenih organizacijah.
DP 6: Priprava smernic in orodij za preprečevanje samomora
Cilj: priprava splošnih smernic za strategije preprečevanja samomora in
posebnih preventivnih paketov (orodij) za povečanje ozaveščenosti o
preprečevanju samomorov za izbrane ciljne skupine.
DP 7: Razvoj in poskusno izvajanje modula usposabljanja
Cilj: razvoj paketa usposabljanja, namenjenega splošnim zdravnikom, in
poskusno izvajanje paketa usposabljanja v 5 izbranih regijah. Glavni cilj
je zagotoviti splošnim zdravnikom ustrezne informacije v zvezi z zgodnjim
odkrivanjem in opozarjanje na tveganje samomora.
DP 8: Povečanje prepoznavnosti in spodbujanje dostopnosti skupin za
pomoč preživelim
Cilj: priprava orodij za moderatorje skupin za pomoč preživelim. Poleg tega bo
oblikovan katalog, namenjen zagotavljanju informacij osebam, ki so izgubile
bližnjega zaradi samomora (vključno s seznamom razpoložljivih skupin/
storitev).
www.euregenas.eu
Evropske unije
Povzetek
Splošne smernice za preprečevanje samomora v tem dokumentu so namenjene oblikovalcem politik,
njihov cilj pa je povečati ozaveščenost o strategijah preprečevanja samomora. Ključno sporočilo za
oblikovalce politik je, da je preprečevanje samomora možno ter da vključuje medsektorske politike in
programe na več ravneh.
Dokument vključuje štiri glavna poglavja:
1. uvod, ki vključuje ozadje splošnih smernic za preprečevanje samomora;
2. ključna dejstva o samomorilnem vedenju, kot so epidemiološki podatki, splošna prepričanja
in pojasnjevalni model samomorilnega vedenja;
3. pregled učinkovitosti intervencij za preprečevanje samomora, ki se osredotočajo na
spodbujanje duševnega zdravja, zagotavljanje telefonskih linij za pomoč in spletno pomoč,
izobraževanje strokovnjakov, posebne programe, namenjene ranljivim skupinam in osebam,
nagnjenim k samomoru, ter na omejevanje dostopa do smrtonosnih sredstev;
4. priporočila za oblikovanje nacionalnega načrta za preprečevanje samomora in izvajanje
raziskav o samomorilnem vedenju.
Ta dokument je pripravil Oddelek za raziskave samomora na Univerzi v Gentu, ki je glavni partner pri
delovnem paketu 6 projekta Euregenas, z dragocenim sodelovanjem drugih pridruženih partnerjev
projekta Euregenas in lokalnih strokovnjakov za preprečevanje samomora, ki so bili pozvani, naj
predložijo svoje pripombe in povratne informacije.
www.euregenas.eu
Evropske unije
I. Uvod
Samomor je pomembno vprašanje javnega zdravja v Evropi, saj je povprečna stopnja razširjenosti
samomorov 13,9 na 100 000 prebivalcev (Svetovna zdravstvena organizacija). V številnih družbah je
samomor še vedno tabu. Vendar pa se preprečevanju samomora namenja vedno več pozornosti po
vsej EU, z razvojem akcij, programov preprečevanja in nacionalnih strategij preprečevanja za izboljšanje
duševnega zdravja in zmanjšanje števila smrti zaradi samomora.
Cilj „splošnih smernic“, opisanih v tem dokumentu, je prispevati k preprečevanju samomorilnega
vedenja v Evropi. Smernice so prvi rezultat delovnega paketa 6 projekta Euregenas.
Naslednje smernice so namenjene oblikovalcem politik, ki delujejo v sektorjih, v katerih ima
preprečevanje samomora pomembno vlogo. Ker preprečevanje samomora zahteva večsektorski pristop,
lahko predstavlja pomembno vprašanje ne le v zdravstvenem sektorju, temveč tudi zunaj zdravstvenega
sektorja, na primer v izobraževanju, na področju delovnih razmerjih, prava, medijev itd. Cilj smernic je
zagotoviti osnovne informacije o samomorilnem vedenju ter pregled strategij preprečevanja samomora
in dobrih praks. Te zagotavljajo oris morebitnih prispevkov k preprečevanju samomora v regiji, državi
ali Evropski uniji.
Oblikovalce politik spodbujamo, naj preberejo te smernice skupaj s poročilom SZO z naslovom „
Public Health Action for the prevention of suicide: a framework“ („Okvirni javnozdravstveni ukrep
za preprečevanje samomora“), ki vključuje postopen pristop pri razvijanju strategij za preprečevanje
samomora (glej www.who.int).
Smernice temeljijo na analizi regionalnih potreb ključnih zainteresiranih strani ter izčrpnem pregledu
literature in dobrih praks, ki je vključen v delovni paket 4 projekta Euregenas. Poleg tega je bil s pomočjo
spletnega portala „Web of Knowledge“ opravljen pregled mednarodne literature o učinkovitosti strategij
za preprečevanje samomora. V petih sodelujočih regijah so bile vzpostavljene tudi regionalne mreže za
podporo razvoja in izvajanja teh smernic. Mreže so vključevale oblikovalce politik, strokovnjake s področja
javnega zdravja, družbene akterje in zainteresirane strani na področju preprečevanja samomora.
Splošne smernice so na voljo v petih jezikih in jih je mogoče prenesti s spletne
strani www.euregenas.eu
www.euregenas.eu
Evropske unije
II. Ključna dejstva
Opredelitve pojmov
Samomorilne misli in samomorilno vedenje je mogoče opredeliti kot kompleksen proces, ki obsega
vse od samomorilnega razmišljanja, načrtovanja samomora in poskusa samomora do smrti zaradi
samomora. Samomorilno vedenje je posledica vzajemnega delovanja bioloških, genskih, družbenih,
okoljskih in situacijskih dejavnikov (Hawton in van Heeringen, 2009).
Opredelitve samomora in poskusov samomora so se s časom spremenile. De Leo in sodelavci (2004)
opredeljujejo samomor kot: „neobičajno dejanje s smrtnim izidom, ki ga je umrli, ki je poznal ali
pričakoval potencialno smrtni izid, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb “.
Samomorilno vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom, vključno s poskusi samomora in namernim
samopoškodovanjem, je opredeljeno kot: „neobičajno dejanje, ki se ne konča s smrtnim izidom in ga
je posameznik, ki je pričakoval ali tvegal smrtni izid ali povzročitev telesne poškodbe, začel in izvedel z
namenom omogočanja želenih sprememb “.
Epidemiologija
Samomor je pomembno vprašanje javnega zdravja v Evropski uniji z 58 000 smrtnimi primeri na leto
(Svetovna zdravstvena organizacija, 2003). Samomor prizadene ljudi vseh starosti, kultur in skupin
prebivalstva. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) navaja, da je devet od desetih držav z najvišjo
stopnjo samomorov na svetu v Evropi. V Evropski uniji je največ samomorov v Litvi, na Madžarskem in
na Finskem. V južnih državah, kot sta Italija in Ciper, je samomorov na splošno manj. Stopnja samomorov
med moškimi je v vseh državah evropske regije višja od stopnje samomorov med ženskami. Večina
samomorov se zgodi v starostni skupini 35–44 let.
Poskusi samomora so veliko pogostejši kot samomori. Študije kažejo, da so samomorilna dejanja, ki se
ne končajo s smrtnim izidom, najmanj 10-krat pogostejša kot samomori s smrtnim izidom. V nasprotju
s samomorilnimi dejanji s smrtnim izidom so samomorilna dejanja, ki se ne končajo s smrtnim izidom,
najpogostejša med mladostniki, njihovo število pa se z leti zmanjšuje (Nock et al., 2008).
Vsak samomor in poskus samomora neposredno ali posredno prizadene tudi druge ljudi. Močno
prizadene preživele, kot so partnerji, starši, otroci, družina, prijatelji, sodelavci in vrstniki, ki jih je
preminuli zapustil, tako v zadevnem trenutku kot tudi dolgoročno.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Splošna prepričanja
O samomorilnem vedenju obstaja veliko napačnih prepričanj. V nadaljevanju so obravnavana
najpogostejša prepričanja.
Samomora ni mogoče preprečiti
Eno izmed najpogostejših prepričanj o samomorilnem vedenju je, da ga ni mogoče preprečiti. Vendar
pa ima večina ljudi s samomorilnimi nagnjenji mešane občutke glede smrti. Celo hudo depresivne osebe
do zadnjega trenutka kolebajo med željo po življenju in končanjem svoje bolečine. Poleg tega obstajajo
znanstveni dokazi o tem, da imajo številne intervencije preprečevalni učinek.
Pogovor z nekom o samomoru povečuje tveganje za samomorilno vedenje
Če oseba izraža samomorilne misli, se tega ne sme obravnavati kot zgolj potrebo po pozornosti,
temveč kot izraz bolečine, ki kaže, da je oseba obupana in čuti močno čustveno bolečino. Govorjenje o
samomorilnih mislih in načrtih ne povečuje samomorilnih namenov ali brezupnosti. Nasprotno, odprt
pogovor o samomorilnih nagnjenjih v intimnem okolju je lahko učinkovita preventivna/terapevtska
metoda. Poleg tega lahko pogovor o samomoru s spodbujanjem iskanja pomoči reši življenje.
Samomor je normalna reakcija na nenormalno situacijo
Samomor ni normalna ustrezna reakcija na npr. ekstremne dejavnike stresa v življenju. Samomor je
neobičajna in neustrezna reakcija na dokaj normalno situacijo. Vsakdo se mora v življenju spopadati s
stresnimi situacijami ali negativnimi življenjskimi dogodki, ki se pogosto pojavljajo, vendar pa vsak ne bo
razvil samomorilnih misli ali načrtov.
Ljudje, ki govorijo o samomoru, ne bodo naredili ali poskušali narediti samomora
Večina oseb, ki so poskušale narediti samomor, in žrtve samomora so pred dejanjem samomora izražale
samomorilne misli. Zato je zelo pomembno, da se kakršno koli izražanje samomorilnih misli jemlje resno
in da se spodbuja iskanje pomoči.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Razumevanje samomorilnega vedenja
Raziskave jasno kažejo, da je samomorilno vedenje zelo kompleksna in večstranska težava. Samomorilno
vedenje nima nikoli enega samega vzroka in se vedno razvije zaradi medsebojnega vplivanja dejavnikov
tveganja v kombinaciji s pomanjkanjem varovalnih dejavnikov.
Dejavniki tveganja vključujejo značilnosti, ki povečujejo verjetnost, da bo posameznik razmišljal o
samomoru, ga poskušal narediti ali ga naredil. Med dejavnike tveganja sodijo: psihiatrična bolezen
(npr. depresivna motnja, motnja, povezana z uživanjem psihoaktivnih snovi), somatska bolezen (npr.
zdravstvena stanja, ki povzročajo kronično bolečino), zgodnje negativne življenjske izkušnje (npr. izguba
starša v zgodnjem otroštvu, zloraba), osebne lastnosti (npr. brezupnost, impulzivnost) in predhodno
samomorilno vedenje. Dejavniki tveganja niso statični in se lahko od države do države razlikujejo.
Varovalni dejavniki vključujejo značilnosti, ki zmanjšujejo verjetnost, da bodo posamezniki razmišljali
o samomoru, ga poskušali narediti ali ga naredili. Primeri možnih varovalnih dejavnikov so: pozitivna
samopodoba, ustrezno reševanje težav, iskanje pomoči, družbena podpora …
Model, opisan na sliki 3, kaže integriran biopsihosocialni model, ki temelji na vplivu, ki ga imajo lahko
biološki, psihološki, psihiatrični in družbeni dejavniki tveganja na razvoj samomorilnega vedenja.
Model se osredotoča na tri ključne dejavnike:
•
dejavnike, odvisne od značaja, kot so genski, biološki in psihološki
dejavniki (npr. motnje serotonina, osebnostne in kognitivne psihološke
motnje);
•
značilnosti, odvisne od stanja, kot so depresija in brezupnost, na
katere vplivajo dejavniki stresa v življenju (npr. gospodarska kriza,
socialni problemi, nasilje v družini) ali duševna motnja;
•
mejne dejavnike, ki lahko povečujejo tveganje ali imajo varovalni
učinek. Na primer, dostopnost nevarnih sredstev lahko poveča
samomorilno vedenje, dostopen zdravstveni sistem pa lahko varuje
osebe in jih odvrača od samomorilnega vedenja.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Slika 3: Pojasnjevalni model samomorilnega vedenja (van Heeringen, 2001)
Genski dejavniki
Zgodnježivljenjske izkušnje
Biološki dejavniki
Psihološki dejavniki
OBČUTLJIVOST
Duševne
motnje
Socialni
problemi
DEJAVNIKI STRESA
Dejavniki povečanja ali zmanjšanja možnosti tveganja
Dejavniki povečanja možnosti
tveganja:
Dejavniki zmanjšanja možnosti
tveganja:
• Poznavanje in odnos do
• Mediji
zdravstvenega sistema
• Primeri samomorov
• Dostop do nevarnih
sredstev
• Dostopnost zdravstvenga
varstva za duševo zdravje
• Pomanjkanje socialne
podpore
• Socialna podpora
• Diagnoza in zdravljenje
• Preventivni programi
SAMOMORILNO VEDENJE
www.euregenas.eu
Evropske unije
III. Ključne strategije pri preprečevanju
samomora
V zadnjih dveh desetletjih so bile v Evropi razvite številne strategije za preprečevanje samomora. V
tem dokumentu so opisane strategije, ki se najpogosteje uporabljajo in so se izkazale za učinkovite pri
zmanjševanju stopenj samomora.
Ravni intervencije
Strategije za preprečevanje samomora se lahko razvrstijo v eno od treh ravni strategij glede na skupino
prebivalstva, na katero se osredotočajo. Model USI (Universal-Selective-Indicated) opredeljuje tri ravni
preprečevanja: splošno preprečevanje, selektivno preprečevanje in indikativno preprečevanje (Gordon,
1983; Nordentoft, 2011). Za zagotovitev politike učinkovitega preprečevanja samomora je priporočljivo,
da se zagotovijo ukrepi na vseh treh ravneh, saj preprečevanje samomora zahteva večsektorski pristop, ki
vključuje različne dejavnosti na različnih ravneh interveniranja.
Splošno
preprečevanje
Selektivno
preprečevanje
Indikativno
preprečevanje
www.euregenas.eu
• Namenjeno celotnemu
prebivalstvu
• Npr. kampanje ozaveščanja o
duševnem zdravju
• Namenjeno skupinam
prebivalstva z večjim tveganjem
za samomorilno vedenje
• Npr. izobraževanje izvajalcev
osnovnih zdravstveih storitev
o prepoznavanju simptomov
depresivne motnje
• Namenjeno posameznikom, ki
so že v procesu samomora
• Npr. izboljšanje obravnave oseb,
nagnjenih k samomoru
Evropske unije
Ključne strategije na področju preprečevanja samomora
Naslednje strategije se običajno uporabljajo v nacionalnih načrtih za preprečevanje samomora po vsej EU in
zunaj nje. Izbira teh strategij temelji na pregledu literature in dobrih praks, ki je bil opravljen v okviru projekta
Euregenas. Poleg tega je bilo s pomočjo spletnega portala Web of Science izvedeno iskanje mednarodne
literature (od januarja 2000 do aprila 2013).
Izbrane strategije delujejo na različnih ravneh interveniranja, od splošnega preprečevanja, do selektivnega in
indikativnega preprečevanja (glej tabelo 1). Nekatere strategije se osredotočajo na eno raven preprečevanja (npr.
programi, namenjeni ranljivim skupinam, se osredotočajo na selektivno preprečevanje), druge pa združujejo
različne ravni (npr. promocija duševnega zdravja lahko vključuje tako splošno kot tudi selektivno preprečevanje).
Tabela 1 Izbrane strategije in ravni interveniranja
RAVNI INTERVENIRANJA
STRATEGIJE
1. Promocija
duševnega
zdravja
2. Zagotavljanje
telefonskih linij za
pomoč in spletna
pomoč
3. Izobraževanje
strokovnjakov
za (duševno)
zdravje,
pobudnikov
skupnosti in
novinarjev
4. Programi
namenjeni
ranljivim
skupinam
5. Programi
namenjeni
skupinam
z visokim
tveganjem
6. Omejevanje
dostopa do
samomorilnih
metod
SPLOŠNO
PREPREČEVANJE
SELEKTIVNO
PREPREČEVANJE
X
X
INDIKATIVNO
PREPREČEVANJE
X
X
X
X
X
X
X
X
www.euregenas.eu
X
X
Evropske unije
STRATEGIJA 1
Promocija duševnega zdravja
Strategije za promocijo duševnega zdravja lahko prispevajo k preprečevanju samomora, saj so te strategije
pogosto učinkovite pri izboljševanju dejavnikov, kot so prilagodljivost, socialna vključenost, varna okolja
(npr. varna šolska in delovna okolja), ki so varovalni dejavniki samomorilnega vedenja.
Balfour (2007) opisuje promocijo duševnega zdravja kot „postopek omogočanja posameznikom in skupnostim, da prevzamejo nadzor nad svojim življenjem in izboljšajo svoje duševno zdravje. Namenjena je izboljšanju samopodobe, znanj, spretnosti in zmogljivosti obvladovanja ter podpore družine in
skupnosti, pa tudi spremembi širših družbenih in gospodarskih okolij, ki vplivajo na duševno zdravje“.
Promocija duševnega zdravja obsega različne strategije, ki se lahko izvajajo na individualni ravni, na ravni
skupnosti ali na obeh ravneh:
• namen strategij, ki se osredotočajo na posameznike, je povečati prilagodljivost
in zmanjšati
dovzetnost za duševne težave z razvojem osebnih veščin,
samospoštovanja, strategij obvladovanja, veščin za reševanje težav in
samopomoči, ki vodijo do večje zmogljivosti za spopadanje s kritičnimi
življenjskimi dogodki
in stresom. Primeri teh strategij so programi
preprečevanja, namenjeni šolam, in spletna orodja za samopomoč;
• na ravni skupnosti se strategije za promocijo duševnega zdravja osredotočajo
na povečanje socialne vključenosti in kohezijo. Vključujejo ozaveščanje,
zmanjševanje stigmatizacije in diskriminacije, razvoj podpornih okolij (npr.
mrež za samopomoč) v različnih okoljih, npr. v šoli, na delovnem mestu, v
športnem klubu, skupnostnem centru, domovih za starejše itd.;
• nekatere strategije združujejo ukrepe na različnih ravneh. Kampanje ozaveščanja
javnosti so lahko na primer namenjene izboljšanju stališč v zvezi z depresivno
motnjo (raven skupnosti) in lahko olajšajo iskanje pomoči (individualna raven).
Študije kažejo na skromne učinke takšnih kampanj na stališča v zvezi depresivno
motnjo, vendar ni zaznanega nobenega neposrednega učinka na zmanjšanje
stopenj samomora, povečano iskanje pomoči ali večjo uporabo antidepresivov
(Mann et al., 2005; van der Feltz-Cornelis et al., 2011).
[Slike: FreeDigitalPhotos.net]
www.euregenas.eu
Evropske unije
STRATEGIJA 2
Zagotavljanje telefonskih linij za pomoč in spletna pomoč
Strategije, ki povečujejo dostopnost pomoči osebam, nagnjenim k samomoru, so lahko koristne pri preprečevanju samomora. V zadnjih desetletjih je vedno več držav in regij začelo nuditi pomoč preko telefonskih linij za pomoč in spletno pomoč, kar se je, poleg obstoječih neposrednih zdravstvenih storitev,
izkazalo za učinkovito sredstvo, s katerim se doseže osebe nagnjene k samomoru.
Telefonske linije za pomoč
Številne države imajo telefonske linije za pomoč, ki nudijo pomoč v sili in so posebej namenjene osebam,
nagnjenim k samomoru. Čeprav je le nekaj študij proučevalo učinkovitost teh linij za pomoč, pa večina
študij kaže pozitiven učinek (De Leo et al., 2002; Mishara et al., 2007; Kalafat et al., 2007; Leitner et al.,
2008). V nedavni spletni raziskavi klicateljev, ki so stopili v stik s samaritanci (nacionalna telefonska
linija za pomoč pri preprečevanju samomora v Združenem kraljestvu), je bilo ugotovljeno, da so klicatelji
poročali o visokih ravneh zadovoljstva s storitvijo in menili, da je bil stik koristen (Coveney et al., 2012),
Spletna pomoč
V zadnjem desetletju vedno več ljudi poišče pomoč prek spleta. Internet nudi široko paleto možnosti
pri preprečevanju samomora. Številne telefonske linije za pomoč so razširile svoje storitve z e-pošto,
klepetom in povezavo s stranmi socialnih omrežij. Možnost ohranjanja anonimnosti in pridobivanja
prilagojenih informacij spodbuja ljudi k iskanju pomoči. Tako lahko e-duševno zdravje prispeva k dostopnosti pomoči ter olajša dostop do zdravstvenega varstva in možnosti preventive. (Christensen et al.,
2002; Gilat in Shahar, 2007).
Eden izmed rezultatov projekta Euregenas bo razvoj etičnih smernic, meril
kakovosti in e-konceptualnega modela za preprečevanje samomora na podlagi
tehnologije.
www.euregenas.eu
Evropske unije
STRATEGIJA 3
Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje, pobudnikov
skupnosti in novinarjev
Izobraževanje strokovnjakov za duševno zdravje in pobudnikov
skupnosti
Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje in pobudnikov skupnosti ali vratarjev sistema je
pogosto uporabljena strategija za preprečevanje samomora. Izvaja se z zagotavljanjem usposabljanja ali
oblikovanjem smernic za te ključne akterje.
Na splošno raziskave kažejo, da je zagotavljanje usposabljanja o preprečevanju samomora učinkovita
strategija (Andriessen in van den Brande, 2001; Capp et al., 2001; Matheson et al., 2005; Ramberg in
Wasserman, 2004). Usposabljanja so se izkazala za učinkovita pri izboljševanju znanja, stališč in zaupanja
v zvezi s preprečevanjem samomora (Brunero et al., 2008; Gask et al., 2006; Hayes et al., 2008; Oordt et
al., 2009).
Usposabljanje se lahko zagotavlja raznovrstnim ciljnim skupinam. Izobraževanje splošnih zdravnikov za
prepoznavanje in zdravljenje depresivne motnje ter samomorilnega razmišljanja in vedenja je ena od
najbolj učinkovitih strategij za preprečevanje samomora (van der Feltz-Cornelis et al., 2011).
Dodatni dokazi kažejo, da je usposabljanje koristno za medicinske sestre (Appleby et al., 2000; Dennis
et al., 2001; Fenwick et al., 2004) in študente psihologije (McNiel et al., 2008), saj izboljšuje njihove
sposobnosti v zvezi z ocenjevanjem tveganja, ocenjevanjem potreb po zdravstvenem varstvu in uvedbo
intervencij za preprečevanje samomora.
Vendar pa imajo pri odkrivanju ogroženih oseb in usmerjanju posameznikov s samomorilnimi nagnjenji
na zdravljenje pomembno vlogo tudi pobudniki skupnosti, kot so učitelji, svetovalci, delavci v preventivi,
mladinski delavci in izvajalci geriatrične zdravstvene nege. Na primer, usposabljanje učiteljev in
mladinskih delavcev za prepoznavanje opozorilnih znakov samomorilnega vedenja ter interveniranje in
napotila v kriznih situacijah se je izkazalo za učinkovito (Chagnon et al., 2007). Poleg tega sami pobudniki
skupnosti menijo, da so ta usposabljanja potrebna (Hawgood et al., 2008; Palmieri et al., 2008; Ramberg
in Wasserman, 2004). Vendar pa je pri zagotavljanju usposabljanja za učitelje priporočljivo, da se ta
usposabljanja vključijo v širšo perspektivo in politiko duševnega zdravja.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Drugi vratarji sistema, ki so vključeni v programe za preprečevanje samomora, so duhovniki (Hegerl et
al., 2006), policija (Mishara in Martin, 2012; Pinfold et al., 2003; Watson et al., 2004) in farmacevti (Bell
et al., 2006) ter pazniki v zaporu (Pompili et al., 2009).
Izobraževanje novinarjev
Študije, sistematični pregledi in metaanalize v zvezi z vlogo medijskih poročil o samomoru dosledno kažejo,
da lahko poročanje o samomoru vodi do posnemovalnih samomorilnih vedenj, zlasti pri poročanju o
načinu samomora ali poročanju o samomoru slavne osebe (Pirkis in Blood, 2001; Sisask in Värnik, 2012;
Stack, 2000; Stack, 2005).
Zato so številne države razvile smernice in programe usposabljanja za novinarje, da bi povečale
ozaveščenost o njihovi ključni vlogi pri preprečevanju samomora. Pokazalo se je, da smernice za medije
vplivajo na kakovost medijskega poročanja o samomorilnem vedenju (Niederkrotenthaler in Sonneck,
2007). Vendar pa je treba opozoriti, da niso vse študije o izobraževanju in zagotavljanju smernic za
novinarje prinesle pozitivnih rezultatov (Goldney, 2005; Mann et al., 2005).
Nekatere države (npr. Avstrija, Belgija in Danska) poleg smernic za medije podeljujejo medijske nagrade
za odgovorno poročanje novinarjev o samomoru. Raziskave kažejo, da novinarji pozitivno ocenjujejo
medijske nagrade in da lahko te nagrade kot take na konstruktiven način prispevajo k izvajanju smernic
za medije (Dare et al., 2011).
Eden izmed rezultatov projekta Euregenas bo razvoj ciljnih smernic v
zvezi s preprečevanjem samomora, namenjenih učiteljem in šolskemu
osebju, pa tudi smernic za delovna mesta in za novinarje.
www.euregenas.eu
Evropske unije
STRATEGIJA 4
Programi, namenjeni ranljivim skupinam
Pri nekaterih skupinah prebivalstva obstaja povečano tveganje za razvoj samomorilnih misli in
samomorilnega vedenja, npr. pri osebah, ki so zaradi samomora izgubile svojega bližnjega, manjšinah in
določenih starostnih skupinah. Pri oblikovanju strategij se je treba zavedati teh ranljivih skupin in za njih
oblikovati prilagojene intervencije.
Treba je opomniti, da seznam ranljivih skupin, ki je opisan v nadaljevanju, ni omejevalen in da se lahko
tveganje za razvoj samomorilnega vedenja v določeni skupini prebivalstva sčasoma spremeni, odvisno od
kulturnih ali družbenih dejavnikov.
Osebe, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega
Samomor in duševna bolezen pri sorodnikih sta opredeljena kot dejavnika tveganja za razvoj
samomorilnega vedenja. Pri ljudeh, ki izgubijo sorodnika ali partnerja zaradi samomora, je zato tveganje
za razvoj telesnih in psihičnih bolezni ter samomorilnega vedenja večje (Beautrais, 2004; Qin et al., 2002).
Več držav, npr. Združeno kraljestvo, Belgija in Švedska, je razvilo preventivne ukrepe, namenjene osebam,
ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, in sicer z vzpostavitvijo mrež in podpornih skupin za preživele,
razvojem virov za preživele o tem, kako se soočiti s samomorom sorodnika, ali vzpostavitvijo telefonskih
linij za pomoč žalujočim.
Manjšinske skupine
Manjšinske skupine, vključno z lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci (LGTB), ter etnične manjšine
so opredeljene kot ranljive skupine za razvoj samomorilnega vedenja.
Zdi se, da so osebe, opredeljene kot lezbijke, geji ali biseksualci, izpostavljene večjemu tveganju
za razvoj duševne motnje, samomorilnega razmišljanja, zlorabe psihoaktivnih snovi in namernega
samopoškodovanja kot heteroseksualne osebe. Najmanj 16 študij o lezbijkah, gejih in biseksualcih (LGB)
med mladimi poroča o zelo visoki stopnji poskusov samomora, ki se gibljejo od 20 do 53 % (Haas et al.,
2011; McDaniel, Purcell in D’Augelli, 2001; Savin-Williams, 2001b; van Heeringen in Vincke, 2000). Enako
velja za transseksualce, za katere študije prav tako kažejo visoko stopnjo poskusov samomora (Dhejne et
al., 2011; Mathy, 2002).
www.euregenas.eu
Evropske unije
Evropska multicentrična študija je pokazala, da so pri migrantih v Evropi, ki prihajajo iz drugih kultur
ali iz drugih držav z večjim številom samomorov, stopnje poskusov samomora večje kot pri avtohtonih
prebivalcih (Bursztein-Lipsicas et al., 2011). Zato so bile v nekaterih državah, kot je npr. Nemčija,
pripravljene posebne kampanje namenjene migrantom.
Starejši in mladi
Pri primerjavi tveganj za samomor v različnih starostnih skupinah so študije pokazale, da je samomorov
še posebno veliko med starejšimi (De Leo in Spathonis, 2004), stopnje samomorilnega vedenja, ki se ne
konča s smrtnim izidom, pa so višje med mladimi (Nock et al., 2008).
Nedavni pregled programov preprečevanja, namenjen starejšim, je pokazal, da je bila večina (znanstveno
ocenjenih) programov učinkovita pri zmanjševanju depresivnih misli in občutkov ali samomorilnega
razmišljanja ali stopenj samomora (Lapierre et al., 2011). Večina programov se osredotoča na
zmanjševanje dejavnikov tveganja, npr. zmanjševanje izoliranosti, ter izboljševanje nadzora in obravnave
depresivne motnje. Nekaj programov je namenjenih krepitvi varovalnih dejavnikov, kot so povečevanje
prilagodljivosti in pozitivno staranje. To bi bil lahko inovativen in učinkovit pristop.(Lapierre et al., 2011).
Rezultati programov za preprečevanje samomora, namenjeni mladostnikom, kot so programi za šole
(izobraževalni program) in programi, ki temeljijo na skupnosti, so bili mešani (Mann et al., 2005).
Za konec, pri oblikovanju strategij za preprečevanje samomorov je zelo priporočljivo
razviti ciljno usmerjene in prilagojene intervencije za ranljive skupine prebivalstva.
Intervencije lahko vključujejo:
• uveljavljanje prilagodljivosti ranljivih skupin;
• zagotavljanje posebne podpore za ranljive skupine (prek skupin
za pomoč, programov zagotavljanja pomoči prek telefonskih linij,
letakov …);
• povečanje dostopnosti oskrbe za ranljive skupine;
• ozaveščanje (in v nekaterih primerih boj proti stigmatiziranosti)
o ranljivih skupinah z izobraževanjem prebivalstva, vratarjev
sistema in strokovnjakov za (duševno) zdravje.
www.euregenas.eu
Evropske unije
STRATEGIJA 5
Programi, namenjeni skupinam z visokim tveganjem
Programi, namenjeni skupinam z visokim tveganjem, so namenjeni razvoju strategij za nadzor, oskrbo in
zdravljenje posameznikov pri povečanem tveganju za samomor. Skupine z največjim tveganjem za razvoj
samomorilnih misli in načrtov vključujejo osebe, ki so poskušale narediti samomor, in posameznike z
duševnimi motnjami.
Izboljšanje (po)oskrbe oseb, ki so poskušale narediti
samomor
Zgodovina poskusov samomora se dosledno kaže kot najzanesljivejši napovedovalec prihodnjega
samomorilnega vedenja (Oquendo, Galfalvy, Russo et al., 2004; Tidemalm et al., 2008). Zato so strategije
za učinkovito pooskrbo, namenjene posameznikom, ki so poskušali narediti samomor, zelo pomembne.
Raziskave kažejo, da lahko ohranjanje stika z osebami, ki so poskušale narediti samomor, zmanjša
stopnjo samomora. Luxton, June in Comtois (2013) so v obsežnem pregledu strategij preprečevanja,
ki se osredotočajo na ohranjanje stikov izpostavili preventivni učinek ohranjanja stikov, kar vključuje
telefonske klice in pošiljanje razglednic, pa tudi pošiljanje besedilnih sporočil in e-pošte.
Izboljšanje oskrbe posameznikov z duševnimi motnjami
Samomor nima enotnega vzroka, čeprav 90 % posameznikov, ki naredijo samomor, izpolnjuje merila za
duševno motnjo. Na žalost pa 80 % takšnih primerov ni bilo zdravljenih v času smrti (Lopez et al., 2006).
Številne duševne motnje kažejo na povečano tveganje za samomorilno vedenje, npr. depresivna motnja,
uživanje alkohola in psihoakivnih snovi, shizofrenija, bipolarne motnje, motnje hranjenja in anksiozne
motnje (Hawton in van Heeringen, 2009).
Preprečevanje poskusov samomora in samomora z ustreznimi diagnostičnimi postopki in zdravljenjem
teh motenj je zato v kliničnih ustanovah pomembna prednostna naloga. Obstajajo na primer utemeljeni
dokazi, da lahko ustrezno preprečevanje in zdravljenje depresivnih motenj ter zlorabe alkohola in
psihoaktivnih snovi zmanjša stopnje samomora (SZO, 2012).
www.euregenas.eu
Evropske unije
Izboljšanje zdravljenja oseb, izpostavljenih tveganju
Podatki iz nedavne svetovne raziskave kažejo, da 44 % ljudi, nagnjenih k samomoru, v državah z
visokim dohodkom ni deležnih nobenega zdravljenja (Bruffaerts, et al., 2011). Naložbe v farmakološko
in psihoterapevtsko zdravljenje ljudi, izpostavljenih tveganju, bi morale biti prednostna naloga v
zdravstvenem varstvu za duševno zdravje.
Izkazalo se je, da farmakološko zdravljenje prispeva k zmanjšanju tveganja za samomor pri posameznikih
z različnimi duševnimi motnjami (Mann et al., 2005). Na primer, večje število predpisanih antidepresivov
(Moller, 2006) in dolgotrajno zdravljenje z litijem (Baldessarini et al., 2006; Guzzetta et al., 2007) sta
povezana z upadanjem števila samomorov pri depresivnih bolnikih. Vendar pa ima lahko uporaba
antidepresivov pri mladih, ki so depresivni, negativne učinke, zato je potrebna previdnost (Stone et al.,
2009).
Številne študije in pregledi so pokazali, da je psihoterapevtsko zdravljenje pri osebah, nagnjenih k
samomoru, učinkovito (Brown et al., 2005; Guo in Harstall, 2004; Mann et al., 2005).
Glede na to, da živimo v dobi računalnikov, je preprečevanje samomora, ki temelji na tehnologiji, še eno
pomembno in koristno področje pri preprečevanju samomora. Začelo se je na primer izvajati spletno
zdravljenje depresivnih motenj ter samomorilnih misli in samomorilnega vedenja z intervencijami za
samopomoč, ki se je že izkazalo za učinkovito. Randomiziran kontroliran poskus, ki ga je izvedel van
Spijker (2012), je pokazal, da se je stanje glede samomorilnih misli, brezupnosti, zaskrbljenosti in zdravja
ljudi s samomorilnimi mislimi po sodelovanju v intervenciji za samopomoč precej izboljšalo. Na Novi
Zelandiji je bila za interveniranje pri kognitivno-vedenjski terapiji razvita računalniška igra („SPARX“), ki je
namenjena depresivnim mladostnikom in se je pri zmanjševanju simptomov depresije izkazala za enako
učinkovito kot običajno zdravljenje (pri nekaterih stanjih pa celo za bolj učinkovito) (Merry et al., 2012).
www.euregenas.eu
Evropske unije
STRATEGIJA 6
Omejevanje dostopa do samomorilnih metod
Strategije, namenjene omejevanju dostopa do samomorilnih metod, so del prizadevanj za preprečevanje
samomora z najbolj prepričljivimi dokazi o zmanjšanju stopenj samomora (Mann et al., 2005; Sarchiapone
et al., 2011). Možna razlaga bi lahko bila, da je mogoče te strategije v primerjavi z drugimi strategijami
za preprečevanje samomora izvesti precej hitro in jih dokaj enostavno meriti (Florentine in Crane, 2010).
Van der Feltz-Cornelis in drugi (2011) so v svojem pregledu navedli naslednje primere intervencij,
namenjenih omejevanju fizičnega dostopa do metod samomora:
• detoksifikacija plina za gospodinjstvo;
• obvezna uporaba katalizatorjev v motornih vozilih;
• omejitev uporabe strelnega orožja z zakonodajo o nadzoru strelnega orožja;
• omejitev uporabe pesticidov;
• omejitev dostopa do krajev, primernih za skok v globino, npr. z namestitvijo
zaščitnih ograj na visokih stanovanjskih stavbah ali na krajih, kjer obstaja
veliko tveganje za skok v globino, kot so npr. Eifflov stolp, most Harbour
Bridge v Sidneyu in Empire State Building (Lin in Lu, 2006; Beautrais, 2007);
• omejitve glede predpisovanja in prodaje barbituratov in paracetamola;
• uporaba novih antidepresivov z manjšo toksičnostjo;
• omejitev dostopa do alkohola.
Metode omejevanja pa niso brez tveganja. Z omejitvijo ene metode se lahko pojavi zamenjava z drugimi
metodami. Vendar pa, kot poudarja Nordentoft (2011): „v ustreznem okolju, kjer je verjetnost zamenjave
manj verjetna, in v povezavi s psihosocialnimi prizadevanji za preprečevanje lahko omejitev fizičnega
dostopa do samomorilnih metod predstavlja učinkovito strategijo za preprečevanje samomora“.
www.euregenas.eu
Evropske unije
IV. Končna priporočila
Koristi nacionalnega akcijskega načrta za preprečevanje
samomora
V zadnjih desetletjih so številne države in regije, kot so npr. Finska, Švedska, Belgija (Flandrija), Danska in
Združeno kraljestvo, razvile obsežne programe za preprečevanje samomora.
Nacionalna strategija je lahko učinkovita pri zmanjševanju stopenj samomora. Matsubayashi in Ueda
(2011) sta z analizo podatkov med letoma 1980 in 2004 raziskovala, ali obstaja statistično značilna razlika
v številu samomorov pred izvajanjem nacionalnih programov za preprečevanje samomora in po njem.
Analiza je pokazala, da se je po uvedbi nacionalnih programov za preprečevanje samomora skupno
število samomorov zmanjšalo.
SZO v svojem poročilu z naslovom „Public Health Action for the prevention of suicide: a framework“
(„Okvirni javnozdravstveni ukrep za preprečevanje samomora“) opisuje ključne elemente nacionalne
strategije za preprečevanje samomora. V njem poudarja pomen:
• jasnih ciljev;
• jasnega stališča glede dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov;
• učinkovitih intervencij;
• strategij za preprečevanje na različnih ravneh;
• izboljšanja evidentiranja primerov in izvajanja raziskav;
• spremljanja in ocenjevanja.
Flamski akcijski načrt za preprečevanje samomora poleg tega vključuje naslednja
merila za izbiro intervencij:
• intervencije glede na specifičnost samomora;
• stroškovna učinkovitost intervencij;
• dokazi o kakovosti pri intervenciji;
• možnosti izvedbe intervencij.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Poleg tega bi moral biti akcijski načrt večsektorski, saj je preprečevanje samomora pomembno vprašanje
v zdravstvenem sektorju in zunaj njega. Splošni številčni zdravstveni cilj (npr. zmanjšanje stopnje
samomorov za določen odstotek v določenem času) bi lahko spodbudil ukrepanje. Posebno pozornost je
treba nameniti tudi zagotavljanju trajnosti razvitih strategij in ukrepov.
„Intervencije za preprečevanje samomora bi morale biti multimodalne,
temeljiti na dokazih, upoštevati določene preverljive hipoteze ter se
izvajati med dovolj velikimi skupinami prebivalstva, da se dosežejo
posplošljivi in zanesljivi rezultati“ (Mann et al., 2005).
Potreba po raziskavah
Potrebnih je več raziskav na področju preprečevanja samomora. Zato je zelo priporočljivo vključiti
raziskave v strategijo za preprečevanje samomora. Raziskave lahko prispevajo k izboljšanju našega
poznavanja:
• epidemiologije samomorov in poskusov samomora;
• dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov samomorilnega vedenja;
• nevrobiologije samomorilnega vedenja;
• učinkovitosti strategij in ukrepov za preprečevanje.
Poleg tega se spodbuja izvajanje večjega števila raziskav na lokalni in regionalni ravni, saj lahko
v samomorilnem razmišljanju obstajajo velike sociokulturne razlike.
Spletna knjižnica Euregenas
V okviru delovnega paketa 4 projekta Euregenas je bila razvita spletna knjižnica. Spletna knjižnica,
vključno z literaturo in dobrimi praksami, zagotavlja celovit in najnovejši pregled trenutnega stanja v
Evropski uniji v zvezi s preprečevanjem samomora.
www.euregenas.eu/online-library
www.euregenas.eu
Evropske unije
Povezave
Več informacij o preprečevanju samomora je na voljo na spletnih straneh Svetovne zdravstvene
organizacije in Mednarodnega združenja za preprečevaje samomora.
SVETOVNA ZDRAVSTVENA ORGANIZACIJA (SZO)
SZO je usmerjevalni in usklajevalni organ za zdravje v okviru
Združenih narodov. Odgovorna je za zagotavljanje smernic glede
globalnih zdravstvenih zadev, oblikovanje agende zdravstvenih
raziskav, postavljanje norm in standardov, oblikovanje možnosti
politike na podlagi dokazov, zagotavljanje tehnične podpore
državam ter spremljanje in ocenjevanje zdravstvenih trendov.
SZO ima številne vire na področju preprečevanja samomora.
www.who.com
MEDNARODNO ZDRUŽENJE ZA PREPREČEVANJE SAMOMORA (IASP)
IASP je nevladna organizacija, ki se glede preprečevanja samomora uradno
povezuje s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO). Ukvarja se s preprečevanjem
samomorilnega vedenja, zmanjševanjem njegovih učinkov ter zagotavljanjem
foruma za akademike, strokovnjake s področja duševnega zdravja, krizne delavce,
prostovoljce in preživele po poskusu samomora. IASP, ki sta ga leta 1960 ustanovila
že pokojni profesor Erwin Ringel in dr. Norman Farberow danes vključuje
strokovnjake in prostovoljce iz več kot 50 različnih držav.
IASP vsako leto 10. septembra organizira „svetovni dan preprečevanja samomora“,
ki predstavlja priložnost za vse sektorje skupnosti, da se pridružijo IASP in SZO pri
usmerjanju pozornosti javnosti na nesprejemljivo breme in stroške samomorilnega
vedenja z različnimi dejavnostmi za spodbujanje razumevanja samomora in
poudarjanje učinkovitih dejavnosti za preprečevanje.
www.iasp.info
www.euregenas.eu
Evropske unije
Glosar
Škodljiv vpliv. Pojav, pri katerem so osebe napeljane k samomorilnemu vedenju zaradi seznanjenosti s
samomorilnimi dejanji druge osebe.
Vratarji sistema. Posamezniki v skupnosti, ki so kot del svoje običajne prakse v neposrednem stiku s
številnimi člani skupnosti; lahko so usposobljeni za prepoznavanje oseb, pri katerih obstaja tveganje za
samomor, ki jih napotijo na zdravljenje ali na podporne službe, če je to primerno.
Duševno zdravje. Duševno zdravje je zdravstveno stanje, v katerem posameznik uresničuje svoje lastne
sposobnosti, se lahko spopada z običajnimi stresnimi dogodki v življenju, je lahko produktiven pri svojem
delu in lahko prispeva k svoji skupnosti. V tem pozitivnem pomenu je duševno zdravje temelj za dobro
počutje posameznika in učinkovito delovanje skupnosti (SZO, 2010).
Duševna motnja/duševna bolezen. Duševna motnja ali psihiatrična motnja je bolezen, ki jo je mogoče
diagnosticirati in za katero so značilne spremembe mišljenja, razpoloženja ali vedenja (ali kakršna koli
kombinacija tega), ki so povezane s stisko, ki močno ovira posameznikove kognitivne, čustvene ali socialne
sposobnosti.
Duševne težave. Zmanjšanje kognitivnih, socialnih ali čustvenih sposobnosti, vendar ne v takšnem
obsegu, da so izpolnjena merila za duševno motnjo.
Samomorilno vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom. Neobičajno dejanje, ki se ne konča s smrtnim
izidom in ga je posameznik, ki je pričakoval ali prevzel tveganje, da bo umrl ali si prizadejal telesno
poškodbo, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb (De Leo et al., 2004). Samomorilno
vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom, lahko vključuje poskus samomora, namerno samopoškodovanje
in namerno samozastrupitev, s poškodbami ali brez njih.
Postvencija. Strategija ali pristop, ki se izvaja po nastopu krize ali travmatičnega dogodka.
Preventiva. Strategija ali pristop, ki zmanjšuje verjetnost tveganja pojava ali odloži pojav zdravstvenih
težav ali zmanjša škodo, ki je posledica stanj ali vedenj.
Varovalni dejavniki (za samomorilno vedenje). Dejavniki, ki zmanjšujejo verjetnost, da bodo posamezniki
razvili samomorilne misli in/ali poskusili narediti samomor. Varovalni dejavniki lahko vključujejo biološke,
psihološke ali socialne dejavnike pri posamezniku, družini in v okolju.
Ocena tveganja. Postopek določanja verjetnosti, da bo posameznik poškodoval sebe ali druge.
Dejavniki tveganja (za samomorilno vedenje). Ti dejavniki povečujejo verjetnost, da bodo posamezniki
razvili samomorilne misli in/ali poskušali narediti samomor. Dejavniki tveganja lahko vključujejo
biološke, psihološke ali socialne dejavnike pri posamezniku, družini in v okolju.
Samouničevalno vedenje/namerno samopoškodovanje. Različne metode, s katerimi se posamezniki
poškodujejo, kot so samopoškodovanje z rezanjem, samopretepanje, predoziranje ali namerna
nepremišljenost.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Samomorilno nagnjenje in vedenje. Kompleksen proces, ki lahko vključuje vse od samomorilnih misli,
načrtovanja samomora in poskusa samomora do smrti zaradi samomora. Samomorilno vedenje
je posledica vzajemnega delovanja bioloških, genskih, družbenih, okoljskih in situacijskih dejavnikov
(Hawton in van Heeringen, 2009).
Samomorilna namera. Subjektivno pričakovanje in želja, da se samouničevalno dejanje konča s smrtjo.
Samomor (ali „samomorilno vedenje s smrtnim izidom“). Dejanje s smrtnim izidom, ki ga je umrli, ki je
poznal ali pričakoval potencialno smrtni izid, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb
(De Leo et al., 2004).
Preživeli po poskusu samomora. Posamezniki, ki so preživeli predhodni poskus samomora.
Tveganje za samomor. Stopnja nevarnosti samomora, s katero se posameznik sooča na podlagi odsotnosti
ali prisotnosti samomorilnega vedenja in dejavnikov, povezanih z verjetnostjo samomora.
Osebe, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega in preživeli po samomoru. Družinski člani, partnerji
ali znanci, ki so doživeli izgubo ljubljene osebe zaradi samomora. Besedna zveza preživeli po samomoru
včasih označuje osebe, ki so poskusile storiti samomor.
Opozorilni znaki za samomor. Znaki, da je posameznik izpostavljen tveganju za samomor.
Preprečevanje samomora na podlagi tehnologije (Technology Based Suicide Prevention -TBSP). Programi
za preprečevanje samomora na podlagi tehnologije (TBSP) so programi, zasnovani za preprečevanje
samomora, ki se lahko uporabljajo z različnimi vrstami naprednih tehnologij, kot so internet, pametni
telefoni in tablice. Programi, ki temeljijo na tehnologiji, vključujejo izobraževalne in interaktivne spletne
strani, resne igre, spletno zdravljenje itd.
Viri glosarja:
• National Strategy for Suicide Prevention: Goals and Objectives for action. Rockville, MD: U.S.
Department of Health and Human Services, Public Health Service, 2001
• http://www.suicidepreventionlifeline.org/learn/glossary.aspx
• http://www.stopasuicide.org/glossary.aspx
www.euregenas.eu
Evropske unije
Literatura
Andriessen, K., & Van den Brande, J. (2001). Youth suicide prevention and intervention skills: training of
key persons. In O. Grad (Ed.), Suicide Risk and Protective Factors in the New Millennium (pp. 109-113).
Ljubljana: Cankarjev dom.
Appleby, L., Morriss, R., Gask, L., Roland, M., Perry, B., Lewis, A., Perry, A., Battersby, L., Colbert, N.,
Green, G., Amos, T., Davies, L., Faragher, B. (2000). An educational intervention for front-line health
professionals in the assessment and management of suicidal patients (the STORM project). Psychological
Medicine, 30 (4), 805-812.
Baldessarini, R.J., Tondo, L., Davis, P., Pompili, M., Goodwin, F.K., & Hennen, J. (2006). Decreased
risk of suicides and attempts during long-term lithium treatment: a meta-analytic review. Bipolar
Disorders, 8 (5), 625-639.
Balfour, K. & Balfour Consulting Group (2007). Mental Health Promotion: Evidence Review. For the BC
Ministry of Health.
Beautrais, A. L. (2004). Suicide postvention. Support for families, whanau and significant others after
a suicide. A literature review and synthesis of evidence. Wellington, New Zealand: Ministry of Youth
Affairs.
Beautrais, A. (2007). Suicide by jumping. A review of research and prevention strategies. Crisis, 28
(suppl. 1), 58-63.
Bell, J.S., Johns, R., & Chen, T.F. (2006). Pharmacy students’ and graduates’ attitudes towards people
with schizophrenia and severe depression. American Journal of Pharmaceutical Education, 70 (4),77.
Bruffaerts, R., Demyttenaere, K., Hwang, I., Chiu, W.T., Sampson, N., Kessler, R. C., et al. (2011). Treatment
of suicidal people around the world. British Journal of Psychiatry, 199 (1), 64-70.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Brunero, S., Smith, J., Bates, E., & Fairbrother, G. (2008). Health professionals’ attitudes towards suicide
prevention initiatives. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 15 (7), 588-594.
Bursztein-Lipsicas, C.B., Makinen, I.H., Apter, A., De Leo, D., Kerkhof, A., Lonnqvist, J., Michel, K., Renberg,
E.S., Sayil, I., Schmidtke, A., van Heeringen, C., Varnik, A., & Wasserman, D. (2011). Attempted suicide
among immigrants in European countries: an international perspective. Social Psychiatry and Psychiatric
Epidemiology , 47 (2), 241-251.
Capp, K., Deane, F.P., & Lambert, G. (2001). Suicide prevention in Aboriginal communities: application of
community gatekeeper training. Australian and New Zealand Journal of Public Health, 25 (4), 315-321.
Chagnon, F., Houle, J., Marcoux, I., & Renaud, J. (2007). Control-group study of an intervention training
program for youth suicide prevention. Suicide and Life-Threatening Behavior, 37 (2), 135-144.
Christensen, H., Griffiths, K.M., & Evans, K. (2002). E-mental health in Australia: implications of the internet
and related technologies for policy. ISC Discussion Paper Nr3, Commonwealth Department of Health and
Aging, Canberra.
Coveney, C.M., Pollock, K., Armstrong, S., Moore, J. (2012). Callers’ Experiences of Contacting a National
Suicide Prevention Helpline. Report of an Online Survey. Crisis, 33 (6), 313-324.
Dare, A.J., Andriessen, K.A.M., Nordentoft, M., Meier, M., Huisman, A., Pirkis, J.E. (2011). Media awards
for responsible reporting of suicide: Experiences from Australia, Belgium and Denmark. International
Journal of Mental Health Systems, 5:15.
De Leo, D., Dello Buono, M., Dwyer, J. (2002). Suicide among the elderly: the long-term impact of a
telephone support and assessment intervention in northern Italy. British Journal of Psychiatry,
181, 226-229.
De Leo, D., Burgis, S., Bertolote J.M., Kerkhof, A., Bille-Brahe, U. (2004). Definitions of Suicidal Behaviour. In
D. De Leo, U. Bille-Brahe, A. Kerkhof, A. Schmidtke (Eds.), Suicidal behavior: theories and research findings
(pp. 18-37). Ashland, OH: Hogrefe & Huber.
www.euregenas.eu
Evropske unije
De Leo, D., & Spathonis, K. (2004). Suicide and suicidal behavior in late life. In D. De Leo, U. Bille-Brahe, A.
Kerkhof, A. Schmidtke (Eds.), Suicidal behavior: Theories and research findings (pp. 253–286). Ashland,
OH: Hogrefe & Huber.
Dennis, M., Evans, A., Wakefield, P., & Chakrabarti, S. (2001). The psychosocial assessment of deliberate
self-harm: using clinical audit to improve the quality of the service. Emergency Medical Journal, 18, 448450.
Dhejne,C., Lichtenstein, P.,Boman,M., Johansson,A.L.V., Langstrom, N., & Landen, M. (2011). Long-term
follow-up of transsexual persons undergoing sex reassignment surgery: Cohort study in
Sweden. PLoS ONE, 6, ArtID: e16885.
Fenwick, C.D.,Vassilas, C.A., Carter, H., & Haque, M.S. (2004). Training health professionals in the
recognition, assessment and management of suicide risk. International Journal of Psychiatry in Clinical
Practice, 8, 117-121.
Florentine, J.B., Crane, C. (2010). Suicide prevention by limiting access to methods: A review of theory
and practice. Social Science & Medicine, 70, 1626–1632.
Gask, L., Dixon, C., Morriss, R., Appleby, L., & Green, G. (2006). Evaluating STORM skills training for
managing people at risk of suicide. Journal of Advanced Nursing, 54, 739-750.
Gilat, I., & Shahar, G. (2007). Emotional First Aid for a Suicide Crisis: Comparison between Telephonic
Hotline and Internet. Psychiatry, 70, 12-18.
Goldney, R.D. (2005). A pragmatic review of recent studies. Crisis, 26, 128-140.
Gordon, R.S. (1983). An operational classification of disease prevention. Geneva: WHO.
Guo, B., & Harstall, C. (2004). For which strategies of suicide prevention is there evidence of effectiveness?
Copenhagen, WHO Regional Office for Europe (Health Evidence Network report; http://www.euro.who.
int/Document/E83583.pdf; accessed April 2013).
www.euregenas.eu
Evropske unije
Guzzetta, F., Tondo, L., Centorrino, F., Baldessarini, R.J. (2007). Lithium treatment reduces suicide risk in
recurrent major depressive disorder. Journal of Clinical Psychiatry, 68 (3), 380–383.
Haas, A. P., Eliason, M., Mays, V. M., Mathy, R. M., Cochran, S. D., D’Augelli, A. R, et al. (2011). Suicide
and suicide risk in lesbian, gay, bisexual, and transgender populations: Review and recommendations.
Journal of Homosexuality, 58, 10–51.
Hawgood, J.L., Krysinska, K.E., Ide, N., & De Leo, D. (2008). Is suicide prevention properly taught in
medical schools? Medical Teacher, 30, 287-295.
Hawton, K., & van Heeringen, K. (2009). Suicide. Lancet, 373, 1372-1381.
Hayes, A.J., Shaw, J.J., Lever-Green, G., Parker, D., & Gask, L. (2008). Improvements to suicide prevention
training for prison staff in England and Wales. Suicide and Life-Threatening Behavior, 38, 708-703.
Hegerl, U., Althaus, D., Schmidtke, A., & Niklewski, G. (2006). The alliance against depression: 2-year
evaluation of a community-based intervention to reduce suicidality. Psychological Medicine, 36 (9),
1225–1233.
Kalafat, J., Gould, M., Munfakh, H., & Kleinman, M. (2007). An Evaluation of Crisis Hotline Outcomes. Part
1: Nonsuicidal Crisis Callers. Suicide and Life-Threatening Behavior, 37 (3), 322-337.
Lapierre, S., Erlangsen, A., Waern, M. , De Leo, D., Oyama, H., Scocco, P., Gallo, J., Szanto, K., Conwell,
Y., Draper, B., Quinnett, P. and the International Research Group for Suicide among the Elderly (2011). A
Systematic Review of Elderly Suicide Prevention Programs. Crisis, 32 (2), p 88–98.
Leitner, M., Barr, W., & Hobby, L. (2008). Effectiveness of interventions to prevent suicide and suicidal
behaviour: A systematic review. Edinburgh, UK: Scottish Government Social Research.
Lin, J.J., & Lu, T.H. (2006). Association between the accessibility to lethal methods and method-specific
suicide. Journal of Clinical Psychiatry, 67, 1074–1079.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Luxton, D.D., June, J.D., & Comtois, K.A. (2013). Can Postdischarge Follow-Up Contacts Prevent Suicide
and Suicidal Behavior? A Review of the Evidence. Crisis, 34 (1), 32-41.
Mann, J.J., Apter, A., Bertolote, J., Beautrais, A., Currier, D., Haas, A., Hegerl, U., Lonnqvist, J., Malone, K.,
Marusic, A., Mehlum, L., Patton, G., Phillips, M., Rutz, W., Rihmer, Z., Schmidtke, A., Shaffer, D., Silverman,
M., Takahashi, Y., Varnik, A., Wasserman, D., Yip, P., & Hendin, H. (2005). Suicide Prevention Strategies, A
systematic review. The Journal of the American Medical Association, 294 (16), 2064-74.
Matheson, F.I., Creatore, M.I., Gozdyra, P., Moineddin, R., Rourke, S.B., & Glazier, R.H. (2005). Assessment
of police calls for suicidal behavior in a concentrated urban setting. Psychiatric Services, 56, 1606-1609.
Mathy, R.M. (2002). Transgender identity and suicidality in a nonclinical sample: Sexual orientation,
psychiatric history, and compulsive behaviors. Journal of Psychology & Human Sexuality, 14, 47–65.
Matsubayashi, T. & Ueda, M. (2011). The effect of national suicide prevention programs on suicide rates
in 21 OECD nations. Social science & medicine, 73 (9), 1395-1400.
McDaniel, J. S., Purcell, D., & D’Augelli, A.R. (2001). The relationship between sexual orientation and risk
for suicide: Research findings and future directions for research and prevention. Suicide and Life-Threatening Behavior, 31, 84–105.
McNiel, D.E., Fordwood, S.R., Weaver, C.M., Chamberlain, J.R., Hall, S.E., & Binder, R.L. (2008). Effects of
training on suicide risk assessment. Psychiatric Services, 59, 1462-1465.
Merry, S.N., Stasiak, K., Shepherd, M., Frampton, C., Fleming, T., & Lucassen, M.F.G. (2012). The
effectiveness of SPARX, a computerised self help intervention for adolescents seeking help for depression:
randomised controlled non-inferiority trial. BMJ, 344.
Mishara, B.L., Chagnon, F., Daigle, M., Balan, B., Raymond, S., Marcoux, I., Bardon, C., Campbell, J.K., &
Berman, A. (2007). Results from a Silent Monitoring Study of Calls to the U.S. 1-800-SUICIDE Network.
Suicide & Life Threatening Behavior, 37(3), 291-307.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Mishara, B.L., & Martin, N. (2012). Effects of a Comprehensive Police Suicide Prevention Program. Crisis,
Vol. 33(3), 162–168.
Moller, H.J. (2006). Evidence for beneficial effects of antidepressants on suicidality in depressive patients:
a systematic review. European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience, 256 (6), 329–343.
Niederkrotenthaler, T., & Sonneck, G. (2007). Assessing the impact of media guidelines for reporting on
suicides in Austria: interrupted time series analysis. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry
2007, 41(5), 419-428.
Nock, M.K., Borges, G., Bromet, E.J., Alonso, J., Angermeyer, M., Beautrais, A., Bruffaerts, R., Chiu,
W.T., de Girolamo, G., Gluzman, S., de Graaf, R., Gureje, O., Haro, J.M., Huang, Y., Karam, E., Kessler,
R.C., Lepine, J.P., Levinson, D., Medina-Mora, M.E., Ono, Y., Posada-Villa, J., Williams, D., et al. (2008).
Cross-national prevalence and risk factors for suicidal ideation, plans and attempts. British Journal of
Psychiatry, 192 (2), 98-105.
Nock, M.K., Borges, G., Bromet, E.J., Cha, C.B., Kessler, R.C., & Lee, S. (2008). Suicide and Suicidal Behavior.
Epidemiologic Reviews, 30 (1), 133-154.
Nordentoft, M. (2011). Crucial elements in suicide prevention strategies. Progress in NeuroPsychopharmacology & Biological Psychiatry, 35, 848-853.
Oordt, M.S., Jobes, D.A., Fonseca, V.P., & Schmidt, S.M. (2009). Training mental health professionals
to assess and manage suicidal behaviour: can provider confidence and practice behaviors be altered?
Suicide and Life-Threatening Behavior, 39, 21-32.
Oquendo, M.A., Galfalvy, H., Russo, S. et al. (2004). Prospective study of clinical predictors of suicidal
acts after a major depressive episode in patients with major depressive disorder or bipolar disorder.
American Journal of Psychiatry, 161, 1433-1441.
Palmieri, G., Forghieri, M., Ferrari, S., Pingani, L., Coppola, P., Colombini, N., et al. (2008). Suicide
intervention skills in health professionals: a multidisciplinary approach. Archives of Suicide Research, 12,
232-237.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Pinfold, V., Huxley, P., Thornicroft, G., Farmer, P., Toulmin, H., & Graham, T. (2003). Reducing psychiatric
stigma and discrimination: evaluating an educational intervention with the police force in England.
Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 38, 337-344.
Pirkis, J., & Blood, R.W. (2001). Suicide and the media: (1) Reportage in nonfictional media. Crisis, 22(4),
146-154.
Pompili, M., Lester, D., Innamorati, M., Del Casale, A., Girardi, P., Ferracuti, S., Tatarelli, R. (2009).
Preventing Suicide in Jails and Prisons: Suggestions from Experience with Psychiatric Inpatients. Journal
of Forensic Sciences, 54 (5), 1155-1162.
Qin, P., Agerbo, E., & Mortensen, P.B. (2002). Suicide risk in relation to family history of completed
suicide and psychiatric disorders: A nested case-control study based on longitudinal registers. The
Lancet, 360 (9340), 1126–1130.
Ramberg, I.L., & Wasserman, D. (2004). Benefits of implementing an academic training-of-trainers
program to promote knowledge and clarity in work with psychiatric suicidal patients. Archives of Suicide
Research, 8(4), 331-343.
Sarchiapone, M., Mandelli, L., Iosue, M., Andrisano, C., & Roy, A. (2011). Controlling Access to Suicide
Means. International Journal of Environmental Res. Public Health, 8, 4550-4562.
Savin-Williams, R. C. (2001b). Suicide attempts among sexual minority youths: Population and
measurement issues. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 69, 983–991.
Stack, S. (2000). Media impacts on suicide: A quantitative review of 293 findings. Social Science
Quarterly, 81(4), 957-972.
Stack, S. (2005). Suicide in the media: a quantitative review of studies based on non-fictional stories.
Suicide and Life Threatening Behaviour, 35(2), 121-33.
www.euregenas.eu
Evropske unije
Stone, M., Laughren, T., Jones, M.L., Levenson, M., Holland, P.C., Hughes, A., Hammad, T.A., Temple,
R., & Rochester, G. (2009). Risk of suicidality in clinical trials of antidepressants in adults: analysis of
proprietary data submitted to US Food and Drug Administration. British Medical Journal, 339.
Tidemalm, D., Langstrom, N., Lichtenstein, P., & Runeson, B. (2008). Risk of suicide after suicide attempt
according to coexisting psychiatric disorder: Swedish cohort study with long-term follow-up. British
Medical Journal, 337.
van der Feltz-Cornelis, C.M., Sarchiapone, M., Postuvan, V., Volker, D., Roskar, S., Grum, A.T., Carli,
V., McDaid, D., O'Connor, R., Maxwell, M., Ibelshauser, A., Audenhove, C., Scheerder, G., Sisask, M.,
Gusmao, R. & Hegerl, U. (2011). Best practice elements of multilevel suicide prevention strategies: A
review of systematic reviews. Crisis: The Journal of Crisis Intervention and Suicide Prevention, 32 (6),
319-333.
Vandeurzen, Vlaams Actieplan Suïcidepreventie II 2012 - 2020.
van Heeringen, C. (2001). Suicide in adolescents. International Clinical Psychopharmacology, 16 (2), S1S6
van Spijker, B. (2012). Reducing the Burden of Suicidal Thoughts Through Online Self-Help. Amsterdam:
B.A.J. van Spijker.
Watson, A., Corrigan, P., & Ottati, V. (2004). Police officers’ attitudes toward and decisions about persons
with mental illness. Psychiatric Services, 55, 49--53.
World Health Organization (2012). Public health action for the prevention of suicide: a framework.
Available at www.who.int. Accessed April 2013.
World Health Organization / Europe. Mental health – Data and statistics. Retrieved from http://www.
euro.who.int/en/what-we-do/health-topics/noncommunicable-diseases/mental-health/facts-andfigures. Retrieved September 2013.
www.euregenas.eu
Evropske unije

Splošne smernice za preprečevanje samomora

Transcription

Similar documents

Dr. Bojan Žalec, Delo 06-02-2014

tukaj (klikni) - Društvo psihologov Slovenije

zloženki spo.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. | številka 12 | 1. december 2013

en.vszv-sg.si - Visoka šola za zdravstvene vede Slovenj Gradec

1. PDF document

Resolucija o nacionalnem programu v javni obravnavi