MISIJ NSKA - Misijonsko središče Slovenije

Comments

Transcription

MISIJ NSKA - Misijonsko središče Slovenije
Misijonska
obzorja
št. 5 (147), leto 26
oktober 2012
cena 1,50 EUR
SR
EDIŠČ
E
S
MI
VENIJE
SIJON
LO
SK
MISIJ NSKA
O
L
A
JU
BLJA N
21. oktober 2012 NEDELJA
20. oktober
Plešivec:
SKUPNI
MISIJONSKI
PRAZNIK
i
n
a
c
i
l
k
Po
i
t
a
v
e
r
a
izž
o
d
e
s
e
B
resnice
Hvala vam
za vaše molitve in vaš dar za misijone!
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: [email protected] si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. [email protected] net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2012:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: Plakat za misijonsko
nedeljo, deklica je iz misijona Calulo v Angoli
Foto: Stane Kerin
Poklicani
izžarevati
Besedo resnice
R
esnica nima ravno pozitivnega prizvoka pri kreatorjih javnega mnenja. Toda ali bi sodišča še lahko delila pravico, če se ta ne loči od krivice? Čemu ves napor znanosti, če nič ne drži? Bi zdravnik sploh še mogel postaviti diagnozo? Na teh razlikovanjih stoji sleherna skupnost.
O vsem tem je moral razmišljati papež, ko je Poslanico za misijonsko nedeljo
naslovil: »Poklicani izžarevati Besedo resnice«. Ta klic je začutila Samarijanka v pogovoru z Jezusom, ki je stekla rojakom pripovedovat o njem. »Kaj naj
bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?« se sprašuje sv. Avguštin. Ta pripoved je spomin na apostolske žene, ki so ponesle evangelij med Samarijane. Učenke in učenci so izžarevali Besedo resnice, zato se
je evangelij razširil kakor ogenj po Sredozemlju in v stoletju ali dveh do Indije in Atlantika. Beseda resnice, Jezus Kristus je osvobajala tiste, ki so jo nosili, in one, ki so jo sprejemali. »Identiteto Cerkve sestavljata po eni strani vera
v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil,« še zapiše papež, »po drugi pa poslanstvo, da zanj pričujemo in ga oznanjamo, dokler se
ne vrne. Kot sv. Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili bližine in ljubezni njegovega Očeta.«
Ali je še smiselno razlikovati med resnico in
lažjo/zmoto, najbolje odgovori podarjeno življenje,
čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega
daru bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi
mogli naučiti pisati, izšolati, postaviti na noge.
Že dolgo se tega zavedajo malodane vsi člani Cerkve, ki zato z molitvijo in/ali
materialnimi sredstvi podpirajo misijonsko delo. So pa tudi takšni, ki so sami
odšli v misijone. Za znamenitim dr. Janezom Janežem, ki je po vojni odšel na
Kitajsko in deloval na Tajvanu, so prvi laiki začeli odhajati konec 60-ih, ko se
je železna zavesa rahlo odgrnila. V teh Misijonskih obzorjih so laiki, ki v misijonih s svojim življenjem izžarevajo Besedo resnice, dobili besedo, da bi opogumili še druge.
Ali je še smiselno razlikovati med resnico in lažjo/zmoto, najbolje odgovori
podarjeno življenje, čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega daru
bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi mogli naučiti pisati, izšolati, postaviti na noge. Vredno je iskati in širiti resnico, ker se ta izraža v življenju v
obilju za vse.
Marija, preprosto dekle, ki je Besedo resnice sprejela, nosila pod srcem in podarila človeštvu, se zato imenuje Zvezda evangelizacije. Ljudi njenega kova
potrebuje človeštvo danes, pridružimo se ji!
Drago K. Ocvirk, CM
dilema
Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar
Storiti ali ne storiti?
Ne vem, ali s(m)o nekateri duhovniki, sploh pa nekateri misijonarji
deloholiki ali ne. Res pa je, da ti ne da miru, ko vidiš, kakšne so
potrebe na misijonu: česa vse ni in kaj vse bi moralo biti. Se zanašati,
da bo čez nekaj let ali da bo to postoril kdo drugi, pomeni, pustiti
generacijo otrok brez šole in s tem brez možnosti. Rešitve praktično
ni: storiti ali ne storiti, to je misijonarjeva dilema … tudi Izidorjeva!
(Drago K. Ocivrk)
Obnovljeno
župnišče v
Matangi
18.8.2012. Pa sem spet v mestu.
Včeraj sva namreč s Cirilom pripeljala v Farafangano naše zdravnike,
ki odhajajo. Od tu gredo s svojim taksibusom, ker se bodo še potepali po
Madagaskarju, potem pa domov.
Darovi treh kraljev
Zadnjič sem vas prosil za drugi del denarja iz Trikraljevske akcije. Prvi del,
ki ste mi ga poslali za hišo ob šoli, kjer
bo pisarna za ravnateljico, zbornica
in arhiv, že pridno kopni. Predračun
sem vam poslal. Dela bodo opravili zidarji Petra Opeke, ki precej gradijo v naši škofiji. Prišli smo do ostrešja, pločevina je že kupljena. Drugi del
iz Trikraljevske pa bo za dom za tiste
učence, ki so od daleč. Ravnokar so se
začele počitnice. Zato bi bilo dobro, da
bi bilo že kaj zgrajenega do srede oktobra, ko se prične pouk, da bi se tisti
najbolj oddaljeni in ekonomsko šibki
lahko vselili. Ker je seveda namen šole,
da se šolanje omogoči tudi revežem in
oddaljenim. Do sedaj sicer nismo stali
križem rok, saj nimam te žilce, da bi
samo gledal, delo pa bi stalo. Zato sem
že kupil zemljo. Ta teden smo s starši
učencev počistili teren, naročena imam
dva kamiona tramov, ki jih grem iskat
drugi teden, navozili smo že kamenje,
ker bi rad, da bi bilo kaj v uporabi že do
začetka šolskega leta.
Lahko si mislite, koliko smo porabili za cement in železo, ker je vse veliko
dražje kot doma, ker
je uvoženo. No, zdaj
sem ostal brez ficka in
prosim Misijonsko središče
za pomoč, in sicer za zgraditev vodnega bazena in povečanje matanške cerkve. Do sedaj sem zgradil že kar nekaj
Cerkva s sredstvi svojih sodelavcev-dobrotnikov, sedaj pa moram prvič zaprositi Misijonsko središče, in sicer za cerkev v Matangi, ki je res revna.
Dela pri zbornici potekajo dobro.
Naslednji teden bo verjetno pod
streho. Predračun sem poslal,
lez
Ciril Berg
s slovenskimi
dela pa vodi glavni gradbenik
zdravniki
Pedra Opeke s svojimi delavci. On
ima vse račune, jaz pa mu sproti
nakazujem denar. Mislim, da je
Zasut
pošten. Ko bo konec, boste sevez delom
da dobili poročilo.
28.8.2012.
Pri mostu se spet obrača. Zgleda,
Res delam s
da gre za nekakšno politiko, ki
polno paro.
je pa jaz ne razumem popolnoSončne cema. Vaška skupnost je posredolice na disvala pri ministru za ceste, mu
panzerju in
dopovedala, koliko časa že prona župnišču so že dolgo časa montira- sijo za most, sedaj pa ga gradijo z misine. Župnišče je z deli v končni fazi: ple- jonarjem. In tako zgleda, da bomo most
skanje, montiranje žlebov in sistema za mi tudi dokončali. Ko bom imel v rokah
toplo vodo ... Za župnišče sem porabil papir z ministrovim podpisom, ki so
ves denar s svojega računa. Problem bo mi ga obljubili v tednu dni, pa nadaljuz vodo. Zbiralnik za vodo je pri cerkvi jemo. Malo me skrbi izgubljeni čas, saj
nad župniščem v zemlji. V njega je na- se lahko že v novembru počasi začne depeljana kapnica iz cerkve. A kaj ko ta ževna doba.
rezervoar ne doseže nadstropja v žu- Hiše za naše učence že gradimo. Delavci
pnišču, zato vidim možnost v starem so že prišli. Z delom sem zasut tudi zasamostoječem zvoniku poleg cerkve. radi tega, ker ima Dorhin, moj mehanik
Cerkev je dotrajana, premajhna in po- in šofer traktorja, tuberkulozo, tako da
trebna prenove. Zato bi bilo smiselno sem veliko na traktorju. Sestra, ki dela
prejšnji zvonik spremeniti v vodno ci- v dispanzerju, je na dopustu, zato prosterno, cerkev pa povečati in zgraditi dajam tudi zdravila. Tega ne morem
nov zvonik. Pred začetkom gradnje žu- prepustiti drugim, ker gre za preveliko
pnišča sem rekel, da bom mogoče pro- vrednost, prilika pa dela tatu. Seveda
sil Misijonsko središče za nakup strehe, ostalo delo nič ne zaostaja (obisk popa sem prišel skozi s svojim denarjem. družnic itd).
Streha je bila 10.000 EUR, sončne celice Tako malo sem razložil. Včeraj popolza elektriko in vodo 8.000 EUR, temelje dne sva s Cirilom prišla v mesto, zvečer
smo podbetonirali, spodnji del na novo je prišel še Tone, pa smo malo poklepezvezali, ulili prvo ploščo, potem pozi- tali. Mislim, da se mi tukaj kar trudimo,
dali nadstropje in potem druga plošča. hvala pa vsem vam, ki nam to tudi omoŠe dobro, da smo vsa dela opravili z na- gočate, še posebej preko Misijonskega
šimi delavci.
središča, Izidor
3
e - nabiralnik
Obnova stavb, ne ljudi
Milan Kadunc, frančiškan, Francoska Gvajana
23.7.2012. Priznati moram, da mi pisanje ne gre več od Krščanstvo je tu še veliko na slabšem kot v Sloveniji, saj
rok. Večkrat sem že sklenil pisati, a vse ostaja le pri pobožnih željah. Te dni so skoraj vsi sosednji župniki na dopustu in tudi doma imam nekoliko več dela. Prenavljamo župnišče, ki je pod spomeniškim varstvom, staro 150 let in
ga hočejo takega obdržati, kar bo stalo ogromno denarja, pri tem pa ne bo preveč udobno in praktično. Na srečo
bo skoraj vse plačala država in me bo čakala samo oprema čez kako leto. Tako raje ostajam tu, naredim, kar zmorem, sem pa nekoliko bolj svoboden pri vseh odločitvah.
ga ljudje ne prakticirajo več. Nekateri si še želijo krstiti
otroka, nekaj staršev še vpiše otroke za prvo obhajilo, za
birmo vedno manj, potem pa je konec z vero in cerkvijo,
razen pogreba seveda. Po birmi ni več mladih v cerkvi. Vse
to me boli in moti, pa kaj hočem. Vsem v misijonski pisarni lep pozdrav iz vedno deževne Francoske Gvajane. V zadnjih desetih mesecih še nista minila dva dneva, da ne bi
deževalo. Večkrat po dvakrat, trikrat ali še večkrat na dan
in tako je vse okoli zalito.
Brezjanska Marija
Agata Kociper, salezijanka, Brazilija
26.7.2012. Iz Slovenije sem prinesla lepo svečo Brezjanske
Matere Božje. In glej, izbrana je bila za simbol ob vizitaciji
predstojnice iz Rima, ki bo v začetku avgusta. Marija tukaj
sčasoma vse bolj vrisuje svoj pečat slovenske pristne pobožnosti in zaupanja v njeno navzočnost širom sveta. Danes
sem tudi prejela sporočilo o nakazilu denarja za čoln in radijske postaje. Bog bodi zahvaljen in tudi vsi, ki si prizadevate za speljevanje in animiranje misijonskega duha v domovini in po svetu. Z veseljem bomo začeli delati, da se bo
projekt izvedel po vseh možnostih v kratkem času. Si kar
predstavljam, kako bo ganljivo, ko bomo spet lahko slišali glasove z druge strani za devetimi gorami, med amazonskimi vodami, vzpetinami in dolinami, po pragozdu ... in si
podarjali upanje in veselje kot že dolgo ne! Prisrčen pozdrav
od vseh sester in mladih, vedno hvaležna s. Agata Kociper
Iz barake pastoralni center
Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija
5.8.2012. V Paranagui, na mojem bivšem misijonu, se šiviljska delavnica razvija v pravi pastoralni center. Začelo
se je z najemom lesene barake, v kateri so se srečevala
revna dekleta in se učila šivati. Mnogo mladih žena, ki so
4
svoj vsakdanji kruh služile s prostitucijo, je začelo obiskovati delavnico. Ko smo jo v lanskih poplavah izgubile, so
žene same poiskale in najele veliko garažo, kjer se sedaj zbirajo. Četrt Ponta do Cajú, kjer se nahaja šiviljska delavnica, nima ne cerkve ne kapele in nobene redovne skupnosti.
Zato smo sestre ponudbo razširile in zdaj garaža poleg šiviljske delavnice služi tudi za srečanja mladih mamic (nekatere mladoletne), za srečanja otrok z ulice in po novem tudi
za srečanja Biblične skupine. Prijavilo se je toliko ljudi, da
so jih sestre morale razdeliti v pet skupin. Dekleta in žene
vsako srečanje začnejo z molitvijo, pri kateri se posebej zahvalijo za darovalce iz Slovenije. Z vašimi darovi je namreč
pokrit velik del najemnine za delavnico, ki mnogim dekletom in ženam nudi skromen zaslužek na dostojen način.
Hvala za vso podporo in darove! V Amazoniji, kjer je moj
novi misijon, sem predvsem z mladimi. V prihodnjih mesecih nameravamo izvesti projekt Knjiga – kvaliteten prijatelj.
V našem mestu namreč mnogo mladih opusti šolanje že v
četrtem ali petem razredu osnovne šole. Večina komaj zna
brati in pisati. Ker nimajo izobrazbe, začno na ulicah prodajati bombone, ocvrte banane ali plastenke z vodo; mnogi
tudi drogo in orožje, kar prinese veliko več denarja. Projekt
je še v nastajanju, zato več o njem v naslednjem pismu. Mir
in dobro! S. Ana, Frančiškanka Marijina Misijonarka
e - nabiralnik
Obisk prostovoljcev
Andreja Godnič, uršulinka, Peru
23.8.2012. Dragi mi, po dolgih 'stoletjih' se vam spet oglašam iz perujskih Andov in se vam iz srca zahvaljujem za
voščilo in vse ostalo skrito, ki šviga na naš konec po drugih kanalih. Pri nas smo v času sprememb. Naša provincialka (39 let) ima raka na želodcu, tako da sem dosti v Limi.
Na župnijah je vsakič kaj drugače, tako da se moramo kar
naprej prilagajati, za povrh vsega pa še učitelji stavkajo. Pri
nas so ta mesec prostovoljci iz Potov in smo kar aktivni.
Zgleda, da globalna kriza kaže zobe pri nas v obliki politične nestabilnosti, kar bi prvemu svetu prišlo hudo prav ... In
še moja mila prošnja: bi mi lahko poslali evre z mojega naslova. Smo imeli nekaj 'hudih' projektov in bi nam denar
prišel zelo prav. Po Kraljici topel pozdrav, s. Andreja Godnič
Dobra ocena ambulant
Stanko Rozman, jezuit, Malavi
9.8.2012. Mi delamo z veseljem in tudi kar uspešno.
Danes sem imel obisk dveh predstavnikov Cross Catholic
Outreach. Pripeljal jih je p. Peter Henriot, ki zbira denar
za Loyolo. Malo sem povprašal, če bi tudi nam kaj pomagali. Niso rekli ne. Pri naši osnovni šoli končujemo gradnjo
treh blokov, stari del šole pa kliče po obnovi. Pri sv. Petru
Mangwazu-Kaphaizi so dela v teku, plošča se bo v kratkem
vlivala, potem pa hitro naprej, da se denar ne pokvari. Imam
pa dobro novice: Komisija iz nadškofije in od CHAMA
(Christian Medical Association of Malawi) je zelo
pozitivno ocenila ne le Senjere ambulanto, ampak tudi ambulanto v Kaphaizi.
Omenili so, da bi zaprosili kar za
obe ambulanti. Z delom bi začeli
kmalu, gotovo pa z januarjem prihodnje leto. Na državno pomoč,
kot je plača za osebje, pa ne
moremo računati pred naslednjim julijem. Proračun za letošnje leto je že izšel. Smo vlak
malo zamudili, za sedaj. Imam
pa veliko upanje, da bo stvar res
stekla. In še ena dobra novica:
dobim novega kaplana p. Petra
Bwanalija, ki je bil naš provincial. Tako bomo trije na župniji, pa še Lojze se nam verjetno pridruži. Ni dobro biti sam,
kot sem jaz sedaj, saj je p. Joe Oleksy šel na zdravljenje. Bolje
je biti v družbi sobratov. Če Bog da, pridem na zdravniški
pregled sredi oktobra, ko se vrne p. Joe. Me boste lahko kaj
uporabili okoli misijonske nedelje!
3.9.2012. Še nekaj me teži. Imam dva stara avtomobila, ki
sta stalno v popravilu, a jih nujno rabim pri gradnjah. Na vidiku je nov vanette, zmerna cena: osemnajst tisoč dolarjev.
Jaz bi spravil skupaj devet tisoč, in če bi mi MIVA priskočila z devetimi tisoči, bi projekt imel zanesljivo vozilo. Saj
še drži: skupaj zmoremo veliko. Govorim v
stiski … Lahko noč.
P. Stanko
Reševanje podhranjenih otrok
Anica Starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala
29.7.2012. Po dveh letih sem spet doma. Na Slonokoščeni
obali je bilo minulo leto hudo. Prvih šest mesecev je divjala vojna, ljudje so vedno živeli v strahu in se skrivali, polja
so bila neobdelana in letos je zmanjkovalo riža, manjoke
in ignama. Konec meseca julija bodo pobrali riž, koruzo
in se lahko nasitili. Vojne je konec, rane so globoke, veliko časa bo preteklo, da se zacelijo, veliko potrpljenja in
ljubezni za medsebojno odpuščanje. Pri vsaki maši molimo za mir in spravo Frančiškovo molitev za mir. V medicinsko socialnem centru, kjer delam sedaj, poleg raznih
bolnikov in okuženih z aidsom, sprejemamo in zdravimo podhranjene otroke. Do podhranjenosti pride zaradi
nepoučenosti o hrani, zaradi raznih prepovedi v njihovem
verovanju in predvsem zaradi revščine. Zelo podhranjeni
otroci morajo ostati z mamo v centru najmanj tri tedne
in dobivajo posebno hrano. Mati se v tem času nauči tudi
kuhati jedi iz domačih pridelkov. Oskrbo – vse za kuho in
zdravila za tri tedne morajo starši plačati sami. Velikokrat
tega ne zmorejo in odidejo z otrokom. Hrana in zdravila
za enega otroka stane 19.500 frcfra ali 30 evrov. Zaenkrat
imamo mesečno pet do šest zelo podhranjenih otrok. Za
eno leto bi rabile 2.160 evrov. S to vsoto nam boste odvzeli veliko skrbi. Bog vam povrni! Še enkrat iskrena hvala
vsem, ki nas podpirate.V molitvi združeni, s Anica.
5
B enedikt X V I .
Poklicani izžarevati
Besedo resnice
Poslanica papeža Benedikta XVI. za misijonsko nedeljo 2012
Dragi bratje in sestre!
Letošnje
praznovanje
misijonske
nedelje ima prav poseben pomen.
Obhajamo namreč 50. obletnico začetka 2. vatikanskega zbora (19621965), smo v letu vere in pred nami je
sinoda o novi evangelizaciji. Vse to izraža namero Cerkve, da še pogumneje in bolj vneto deluje na misijonskem
področju, tako da bi evangelij res prišel v vse konce sveta.
Misijonarska Cerkev
Na 2. vatikanskem koncilu se je prvič
zbralo tako veliko število udeležencev
in to ne le iz zahodnega sveta, marveč
od vsepovsod: Azije, Afrike, Latinske
Amerike in Oceanije. Škofje z misijonskih področij so razkrili novo podobo
Cerkve – Cerkve, ki je navzoča na vseh
celinah, tudi v kompleksnih razmerah
»tretjega sveta« oz. »dežel v razvoju«. Prav oni so pomembno prispevali k spoznanju, da je misijonska dejavnost še kako potrebna in da je Cerkev
po svojem bistvu misijonarska.
To spoznanje potrjujejo razmere v sodobnem svetu. Povečalo se
je namreč število tistih, ki še ne poznajo Kristusa: »Neskončno število ljudi še pričakuje Kristusa,« je zatrdil bl. Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo: o trajni
veljavnosti misijonskega poslanstva.
Dodal je: »Ne moremo ostati mirni,
ko mislimo na milijone naših bratov
in sester, tudi odrešenih s Kristusovo
krvjo, ki živijo, ne da bi vedeli za Božjo
ljubezen.« Ko sem napovedal leto vere,
sem tudi sam zapisal, da nas Kristus
»danes kakor takrat pošilja na ceste
sveta, da bi sporočili njegov evangelij
vsem ljudstvom sveta«. Pavel VI: je o
Oznanjevanju evangelija zapisal: »Za
Cerkev to ni naloga, ki si jo izbere ali
ne, ampak je dolžnost, katero ji je naložil Gospod Jezus, da bi ljudje mogli
verovati in se zveličati. Da, to oznanjevanje je nujno potrebno. Edinstveno je
in nenadomestljivo.« Tega poslanstva
6
moramo zato neprestano prilagajati
naš način življenja, pastoralne načrte in škofijsko organiziranost, redovne skupnosti ter laiška gibanja, skupnosti in združenja, in sicer še posebej v našem svetu, ki se nenehno
spreminja. Vse te sestavine veličastnega mozaika Cerkve se morajo čutiti
Evangelizacija –
prvenstvena naloga
močno nagovorjene, ko Gospod naroZapoved oznanjevanja evangelija se ča, naj se evangelij oznanja, dokler ga
ne izčrpa s tem, da kak nadpastir, tj. ne bodo povsod poznali. Vsi – pastirji,
škof, skrbi za njemu zaupano ljudstvo, redovniki, redovnice in vsi, ki verujene bomo zmogli brez misijonarske zagnanosti prvih krščanskih skupnosti,
ki so majhne in nezaščitene mogle s
svojim oznanjevanjem in pričevanjem
razširiti evangelij po vsem takrat znanem svetu.
»Pospremi, o Gospod, svoje misijonarje v dežele
evangelizacije, položi jim prave besede na njihove ustnice
in naredi njihov trud rodoviten.«
ali da pošlje kakega človeka – duhovnika, laika ali laikinjo – v misijone.
Nasprotno, vsa dejavnost kake škofije
ali vse krajevne Cerkve, vsa njena področja, skratka, vse njeno bivanje in
delovanje mora biti misijonarsko. To
je jasno pokazal drugi vatikanski cerkveni zbor, močno pa je to poudarjalo
tudi cerkveno učiteljstvo. Tej temeljni razsežnosti cerkvenega življenja
mo v Kristusa – se moramo odpraviti
po stopinjah apostola Pavla. Ta je kot
»jetnik Kristusa Jezusa za pogane«
(Ef 3,1) delal, trpel in se bojeval, da bi
vsem prinesel evangelij (Kol 1,24-29),
ne da bi varčeval z močmi, časom in
sredstvi, da bi vsem predal Kristusovo
sporočilo.
Tudi danes mora biti misijonska dejavnost glavna sestavina cerkvene
B enedikt X V I .
dejavnosti, saj identiteto Cerkve sestavljata po eni strani vera v skrivnost
Boga, ki se je razodel v Kristusu, da
bi nas odrešil, po drugi pa poslanstvo,
da zanj pričujemo in ga oznanjamo,
dokler se ne vrne. Kot sv. Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste,
ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili bližine in ljubezni njegovega
Očeta. Zavedati se moramo, da dobiva
misijonsko »sodelovanje danes nove
oblike z neposredno udeleženostjo in
ne le z materialno ali gospodarsko pomočjo od daleč« (Janez Pavel II.).
Oznanjevanje vere
Gorečnost za oznanjevanje Kristusa
nas priganja, da v zgodovinski situaciji prepoznavamo probleme, želje
in upe človeštva, ki jih more ozdraviti, očistiti in uresničiti Kristus s
svojo navzočnostjo. Njegovo sporočilo je namreč vedno aktualno, se spušča v samo srce zgodovine in zmore
odgovoriti na najgloblje skrbi slehernega. Cerkev se mora zato v vseh svojih delih zavedati, kako »neskončno
obzorje misijona in kompleksnost sodobnih razmer zahtevata nove načine za učinkovito oznanjevanje Božje
Besede« (Benedikt XVI.).
Ena od ovir za razmah evangelizacije je kriza vere velikega dela človeštva,
ki vseeno čuti lakoto in žejo po Bogu
in čaka, da ga bo kdo povabil in popeljal h kruhu življenja in k živi vodi, podobno kot Samarijanka, ki se odpravi
k Jakobovemu vodnjaku in se pogovarja z Jezusom. Po pripovedovanju evangelista Janeza je zgodba te žene še posebej pomenljiva (Jn 4,1-30). Sreča namreč Jezusa, ki jo zaprosi za vodo,
potem pa ji govori o neki novi vodi, ki
pogasi žejo za vedno. Žena ga najprej
ne razume, a jo vodi tako, da prehodi
pot vere in ga prepozna kot mesija. V
povezavi s tem pravi sv. Avguštin: »Kaj
naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce
sprejela Kristusa Gospoda, naredila
drugega kakor to, da je odložila vrč in
stekla oznanjat veselo novico?«.
Srečanje z živim Kristusom, ki poteši
žejo srca, nujno vzbuja željo, da z drugimi delimo srečo te navzočnosti in jo
oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusili. Skrb za širjenje evangelija ne sme
nikoli ostati na obrobju cerkvene dejavnosti in osebnega življenja kristjanov, ampak ju mora krepko zaznamovati v zavesti, da sta tako Cerkev kot
posameznik hkrati prejemnik in misijonar evangelija. Središčna točka
oznanjevanja ostaja vedno ista: resnica o Kristusu, ki je umrl in vstal za
odrešenje sveta, resnica o Božji neomejeni in popolni ljubezni do vseh.
Vera v Boga, v ta načrt ljubezni, ki se
je uresničil v Kristusu, je predvsem
nerazumljivi dar, ki ga sprejemamo
v srce in življenje ter se zanj Gospodu
vedno zahvaljujemo. Hkrati pa je to, ki
nam je dan zato, da ga delimo z drugimi; je talent, ki smo ga prejeli zato, da
jih predstavlja Misijonsko središče
Slovenije), ki učinkovito sodelujejo pri
vesoljnem misijonu Cerkve in se jim
za to zahvaljujem. Po njihovi zaslugi
postaja oznanjevanje evangelija tudi
pomoč bližnjemu, solidarnost z najbolj ubogimi, možnost izobraževanja
in zdravstvene pomoči v najbolj odročnih krajih, premagovanje najhujše
revščine, vključevanje izključenih, razvojna podpora, preseganje etničnih
bi ga pomnožili; je luč, ki ne sme osta- delitev in spoštovanje življenja na
ti skrita, temveč mora razsvetliti ves vseh stopnjah …
dom. Vera je najpomembnejši dar, kar
smo jih prejeli v življenju, in prav zato
ga ne moremo zadržati le zase.
Dragi bratje in sestre,
na misijonsko delo evangelizacije in
Oznanjevanje je ljubezen
še posebej na vse misijonarje/ke kli»Gorje meni, če evangelija ne bi ozna- čem Svetega Duha, da bi z Božjo minjal!« vzklika apostol (1 Kor 9,16). Ta lostjo še odločneje zaznamovali zgovzklik močno odzvanja po vseh celi- dovino sveta. Skupaj z bl. Johnom
nah v srcu vsakega kristjana in vsake Henryem Newmanom (1801-1890)
krščanske skupnosti. Tudi za mlade molim: »Pospremi, o Gospod, svoje miCerkve na misijonskih področjih je sijonarje v dežele evangelizacije, polomisijonska dejavnost nekaj običajne- ži jim prave besede na njihove ustnice
ga, čeprav same še vedno potrebujejo in naredi njihov trud rodoviten.« Naj
misijonarje. Mnogi duhovniki, redov- Devica Marija, Mati Cerkve in Zvezda
niki in redovnice z vseh koncev sveta, Evangelizacije, spremlja vse misijoštevilni laiki in tudi cele družine za- narje/ke evangelija.
puščajo svoje dežele in se odpravljajo
k drugim Cerkvam, kjer pričujejo in
V Vatikanu, 6. januarja 2012,
oznanjajo Kristusa, v katerem je odrena praznik Gospodovega razglašenja
šenje za človeštvo. To je izraz globopapež Benedikt XVI.
ke povezanosti, izmenjave in ljubezni
med Cerkvami.
(Uradno besedilo Misijonske poslanice
Ob tem vzvišenem izrazu vere, ki se
je v Sporočilih slovenskih škofij.
spreminja v ljubezen, se spominjam
Tu je njena skrajšana verzija,
Papeških misijonskih družb (v Sloveniji
ki jo je pripravil Drago K. Ocvirk)
s
7
R azmišljanje
Stane Kerin, ravnatelj MSS
Za najbolj pozabljene v najbolj
oddaljenih vaseh po svetu
Kakšen svet si pravzaprav želimo? Misijonska
nedelja je priložnost, da razmislimo o
tem. Svet postaja takšen, kot smo mi.
Živimo v času, ko pričakujemo, da se bo
nekaj spremenilo, da bo postalo drugačno.
Pravzaprav čakamo, da bodo drugi nekaj
naredili, da se bo nekaj kar spremenilo.
Misijonska nedelja nas opozarja na vesoljnost
Cerkve. Cerkev je prisotna po vsem svetu in s
tem soodgovorna, da bi ljudje postajali boljši.
Pozorni moramo biti na to, da ne bomo
samo čakali in se zanašali na druge, na
napore nekaterih posameznikov, pri
sebi pa ne bi nič spremenili. Čakamo,
da bodo državniki kaj storili, kajti oni
naj bi bili odgovorni za blaginjo, za odpravo revščine in lakote po vsem svetu.
Oni naj bi bili krivi, da so na svetu
vojne, nasilje, sovraštvo. Tako verjetno marsikdo razmišlja. Toda sovraštvo, prezir, nadutost, nezaupanje, se
poraja v vsakem človeku in temu tudi
vsi podlegamo. Tu je naša soodgovornost za dogajanje v svetu. Nekaj je potrebno storiti, da bo v glavah zavladala drugačna miselnost in takrat se bo
svet začel spreminjati. Potrebno je začeti pri vzgoji, da se med nami zakorenini nova miselnost, miroljubna, bratska, sestrska, ustvarjalna, širokosrčna.
je treba, kaj so vzroki za napetosti.
Največkrat so to neenakost na gospodarskem področju, prepočasno odzivanje na stiske ljudi, ki trpijo lakoto, nepismenost, revščino in zaostalost. Ko je
človek na dnu, ko nima več kaj izgubiti,
takrat začne izgubljati človeško dostojanstvo, ker poskuša enostavno samo
preživeti. Prav tako povzroča nemir
med ljudmi prezir, nadutost, gospodovalnost, zavist, napuh in razna druga
sebična nagnjenja.
Pri sebi je treba pogledati, koliko je v
nas teh slabih nagnjenj, koliko je teh slabih navad in razvad. Ko bo v nas več pripravljenosti odstranjevati oholost, zagledanost vase, bodo te nove vrednote
spreminjale naše okolje in svet. Ne bo
nam vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, in to
je tisto pomembno, česar ne smemo pozabiti. Samo te vrednote bodo spet vrNOVO UPANJE
nile upanje, dajale pogum in vzpostaviLjudje imajo danes občutek, da stojijo le resničen mir, solidarnost, sodelovanje
z obema nogama na realnih tleh. A če in s tem človeka vredno življenje za vse.
stalno poslušajo nerealne ideje, gojijo
nerealne upe. Tako pač razmišlja veči- NEDELJA SOLIDARNOSTI
na ljudi in pri tem imajo občutek, da ne »Sin človekov ni prišel na svet, da bi se
morejo in ne smejo biti drugačni, sicer mu streglo, ampak, da bi on stregel in
bodo izključeni iz družbe. Ogromno dal svoje življenje za druge« (Mr 10,45).
prizadevanj za mir gre v napačno smer. To je temelj, ki naj bi nas spodbujal v
Podpisanih je bilo veliko mirovnih po- našem vsakdanjem življenju in zlasti na
godb, sklenjenih je bilo velikih gospo- Misijonsko nedeljo. Sobivanje z drugidarskih in še kašnih pogodb, ki naj bi mi ljudmi je mogoče samo, če upoštepomagale k miru in napredku najmanj vamo in živimo Jezusov zgled v svorazvitih. Vendar pa obstaja strah, da jem življenju. In ko govorimo o misijonkljub velikemu napredku tehnike in skem delu, je ta pogled na življenje še
znanosti, človeštvo ne čaka urejenost bolj pomemben. Krščanska ljubezen se
in mir, ampak grozoten »mir smrti«.
v resnici razteza na vse ljudi, ne glede
Kristjani moramo med ljudi prinašati na raso, družbeni položaj ali religijo; niupanje, smisel za vrednote, spoštova- kakršnega dobička ali hvaležnosti ne
nje sočloveka, povezanost in prijatelj- pričakuje. Cerkev je povezana z ljudmi
stvo, razumevanje in pogum. Ugotoviti kateregakoli stanu, zlasti pa z ubogimi
8
in ljudmi v stiski. Z njimi deli veselje in
žalost, ve za njihove življenjske težave,
trpi skupaj z njimi v njihovih težavah.
»Kristjani naj si prizadevajo in naj tudi
z vsemi drugimi sodelujejo pri dobrem
urejanju gospodarskih in socialnih
zadev. Posebno skrbno naj se posvečajo
vzgoji otrok in mladine v raznovrstnih
šolah. Privzgojiti jim je treba čut služenja ljudem, zlasti narodom v razvoju,
da bi se dvignilo človekovo dostojanstvo in bi se pripravili pogoji za človeka
vredno življenje.«
LETO VERE
In vse to je bilo zapisano že pred skoraj
50 leti, na drugem Vatikanskem koncilu. V sebi pa nosi še vedno toliko modrosti in spodbud, ki bi jih bilo dobro
premisliti in uresničevati v življenju.
K vsemu temu papež Benedikt XVI. v
poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo dodaja: »Zaradi misijonskega dela v
posameznih državah, postane oznanjevanje evangelija tudi posredovanje za
vse ljudi, iskanje pravice za najrevnejše,
možnost izobraževanja v najbolj oddaljenih vaseh na tem svetu, medicinsko
pomoč v posameznih krajih, osvoboditev pred revščino, delo z odrinjenimi iz
družbe, pomoč za razvoj narodov, premagovanje etničnih delitev in spoštovanje življenja v vseh njegovih fazah.«
Vsak izmed nas se lahko z odprtostjo
in širokosrčnostjo, ki izhaja iz globoke osebne vere in uresničene krščanske
ljubezni, duhovno in materialno dotakne ljudi po vsem svetu. S tem pomaga sestaviti lepši mozaik vsakdanjega
življenja tudi tistim najbolj oddaljenim
in najbolj pozabljenim v najbolj oddaljenih vaseh na tem svetu.
P rojek t
Stane Kerin, ravnatelj MSS
Zatiskanje oči pred gobavostjo
Sadovi projekta Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo,
Madagaskar in ozdravljene gobavce, ki ga je Misijonsko središče
Slovenije izpeljalo skupaj z Ministrstvom za zunanje zadeve RS.
Čeprav so bila sredstva zaradi krize zmanjšana, je MSS uspelo
projekt v celoti izpeljati.
Usmiljenka s. Marija Pavlišič deluje na
Madagaskarju od leta 1969, kamor je
odšla kot misijonarka medicinska sestra. Delala je v skupnostih, kjer je bil
dispanzer, njena prvotna skrb so bili
namreč bolniki. Že ko je bila na misijonu v Ranomeni je delala tudi z gobavci.
Ko sem jo leta 2009 obiskal v kraju
Farafangana, mi je predstavila svoje
delo v Ambatoabo. Tu je bilo dolgo časa
gobavsko naselje. S. Marija dela v bolnišnici, ki se je do pred kratkim imenovala bolnišnica za gobavce. Ker uradno
ni več gobavcev, je to sedaj splošna bolnišnica, kjer pa poleg drugih bolnikov
pomagajo tudi gobavcem. Kaj pomeni,
da uradno ni več gobavcev? To me je
presenetilo, kajti gobavost se pojavlja v
revnih deželah kakršna je Madagaskar
ali npr. Salomonovi otoki.
Toda Madagaskar noče biti več na spisku revnih dežel, zato je vlada enostavno uradno razglasila, da v deželi ni
več gobavosti in da ukinja zdravstveno
pomoč gobavcem, ker ta ni več potrebna. Kljub temu je bilo v Ambatoabo v
letu 2009 do junija sprejetih 25 novih
primerov gobavosti. Takrat sem zapisal: »In takoj so mi povedali, da so
samo v letu 2009 zabeležili vsaj 25
novih primerov gobavosti. Toda kaj se
dogaja. Ker je gobavost znak revščine, ker naj bi bila gobavost samo v revnih deželah in ker nihče noče biti del
revnih dežel, so pač razglasili, da ni
več gobavosti, in ker so razglasili, da
ni več gobavosti, se sedaj ne počutijo več revne. Toda gobavost ostaja, to
mi je ves čas dopovedovala s. Marija
Pavlišič.« To je bilo leta 2009. Podobno
sem slišal leta 2010, ko sem jo obiskal.
Problem gobavosti ostaja in sestre ga
rešujejo na svoj način. Ker uradno te
bolezni ni več, zdravijo gobavce, kot
da so kožni bolniki. Tudi v letu 2012 se
razmere niso spremenile.
hrano na dom, imajo pa tudi večjo obednico, kamor pridejo na kosilo tisti, ki
še lahko hodijo. Nekateri pojedo svoj
obrok kar v obednici, nekateri pa nesejo hrano na svoj dom. Tudi za zdravila
je treba poskrbeti. V letu 2012 je to področje prizadel še ciklon in uničil pridelek riža, kar pomeni lakoto.
S pomočjo sredstev, ki smo jih dobili
na razpisu Ministrstva za zunanje zadeve republike Slovenije, smo (čeprav
so bila sredstva zmanjšana) v celoti izpeljali projekt Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce. Vrednost projekta
Prvi znaki
gobavosti
Trajna oskrba
Delo z gobavci in njihovo zdravljenje
potegne za seboj še veliko drugih dejavnosti. Ozdravljeni gobavci velikokrat ne morejo skrbeti zase in za svoje
družine. Tudi za te ljudi skrbijo sestre
v Ambatoabo. Nekaterim je treba nesti
je 12.500€, s strani Ministrstva za zunanje zadeve smo dobili 7.000€. S projektom smo, skupaj s sestro Marijo
Pavlišič, gobavcem in njihovim družinam pomagali z nakupom hrane in
zdravil. Leta 2009 sem ob obisku s.
Marije zapisal, česa bi se morali zavedati vsi, ki imamo možnost kaj storiti:
»Pokazala je enega od otrok z gobavostjo v začetni fazi. Na koži se pojavljajo lise. Začeti je treba jemati zdravila, s
katerimi se gobavost lahko danes čisto
ustavi in čisto pozdravi. Seveda ljudje
pridejo velikokrat takrat, ko je že prepozno, ko so že uničeni prsti na nogi
ali roki in podobno. Zdravila je potrebno jemati redno in pravočasno.«
In seveda – treba je imeti zdravila,
hrano in skrb za higieno!
9
S amarijanki
Tadeja Mozetič, šolska sestra, Paragvaj
Obračanje pomoči
27.8.2012. Prisrčno pozdravljeni. Že
skoraj leto dni je minilo, ko sem bila v
Sloveniji na dopustu. Uh, ta lenoba je
tako nevarna bolezen, da se me še kar
naprej drži. Celo leto sem jo ”prebolevala”, upam, da me bo vsaj toliko izpustila iz svojih krempljev, da vam napišem malo o vsem, kar smo doživljali to
leto.
Najprej res iskren Bog plačaj za vse
lepe trenutke, ki sem jih preživljala
med vami v času dopusta lani, hvala
za vse molitve in vaše velikodušne darove. Koliko ljudi ste razveselili! Čisto
na kratko bom vsaj nekatere naštela. A
preden začnem z naštevanjem, naj vas
spomnim, da je sedaj moj misijon pravzaprav razdeljen na dva, oz. tri dele.
Komu vse pomagate
Prva in najbolj draga naloga mojemu srcu, je spremljanje naših dragih
Indijancev Nivacle na misijonu San
Leonardo v Chaco Paraguayo. Ti so bili
letos v aprilu težko preizkušeni z ogromnimi poplavami. Cele vasi so bile pod
vodo. Veliko, na tisoče goved in cela
polja uničena … Najhuje pa je bilo, da
so bile ceste popolnoma neprevozne,
mostovi podrti; samo s helikopterji se
je lahko dovažalo hrano, prav tako prevažalo bolnike. Bile so tudi hude posledice, saj je kar nekaj ljudi umrlo, ker
zdravnik ni prišel pravočasno, predvsem so umirali zaradi kačjih ugrizov
in vnetij. Bogu hvala, da sta država in
Cerkev hitro priskočili na pomoč.
Vaši darovi pa so k njim prišli v juliju, ko so drugi že pozabili na naše
10
Indijance. V dogovoru z gospodom
Stanetom Kerinom smo nakupili hrane za 400 družin iz našega misijona v vrednosti 10.000 EUR in jim
jo razdelili. O, koliko veselja in hvaležnosti! Bog povrni!
Ves ta čas pa spremljam tudi šolarje
in skrbim, da redno pridejo do njih
darovi iz botrstva. Prisrčna hvala
botrom. Veselim se v upanju, da nas ne
bodo zapustili zaradi nekaterih sprememb in da nam bodo še naprej ostali zvesti.
Poleg osnovnošolskih otrok, ki imajo
redne botre, pomagam, oz. pomagate
vi, še nekaterim študentkam, ki bi drugače ne mogle dokončati šolanja.
Trije misijoni
Ker sem sedaj v bližini glavnega
mesta, je moj misijon tudi obisk in
spremljanje bolnih Indijancev, ki
pridejo na zdravljenje v Asuncion.
Lahko si predstavljate, kako je, če
ne znaš jezika, nimaš niti groša za
avtobus, kaj šele za hrano in zdravila, ki jih potrebuješ. Tu v bolnišnicah ti ne dajo zdravil, sam jih
moraš kupiti. Tako pozvoni telefon in; »Ali je s. Tadeja doma, ali
lahko pride v bolnišnico. Ležim
v tej in tej sobi.« »Bolan sem
bil …«, pravi Jezus.
Drugi misijon je v predmestju
Limpia, kjer sodelujemo s patri
Srca Jezusovega – Deohniani.
Obiskujejo veliko zelo, zelo revnih vasi. Primer: ko sem bila še
v Sloveniji, sem dobila pismo s
Sveti Avguštin pravi o srečanju
Samarijanke z Jezusom »'Kaj naj
bi ta žena, potem ko je v svoje
srce sprejela Kristusa Gospoda,
naredila drugega kakor to, da
je odložila vrč in stekla oznanjat
veselo novico?' Srečanje z živim
Kristusom, ki poteši žejo srca,
nujno vzbuja željo, da z drugimi
delimo srečo te navzočnosti in
prošnjo, če bi pomagali z darovi,
ker je na podružnici huda nevihta odnesla streho cerkvice Marije
Pomočnice. Po hitri pošti sem poslala 2.000 evrov in v enem tednu
so nakupili material ter s prostovoljnim delom zamenjali nekaj
tramov in vse pločevinke. Pater
in verniki so vam neizmerno
hvaležni.
In ta dar je odprl vrata za nov
apostolat. V februarju sem imela
srečo, da sem videla, kako lepa je
sedaj cerkvica in še večjo srečo,
da sva z našo novinko lahko cel
dan misijonarili v tej vasi, obiskali
nekaj družin in vabili otroke k verouku. V maju smo s skupino katehistov
imeli na tej podružnici devetdnevnico k Mariji Pomočnici. Lepo je videti, kako krščanska skupnost raste.
Sedaj urejajo prostore, da bi omogočili otrokom, najmlajšim in šoloobveznim, topel obrok hrane, ker jih je veliko prepuščenih ulici, starši gredo iskat
Družine
prihajajo
po pomoč.
S amarijanki
jo oznanjamo, da bi jo lahko
vsi izkusili. Skrb za širjenje
evangelija ne sme nikoli ostati
na obrobju cerkvene dejavnosti
in osebnega življenja kristjanov,
ampak ju mora krepko
zaznamovati v zavesti, da sta
tako Cerkev kot posameznik
Polona Švigelj, uršulinka, Senegal
Uršulinska podjetnost
26.7.2012. Ja, čas pa teče neverjetno pa tudi kozarce mangove marmelade,
hitro tudi v Afriki, ampak, da se razumemo bolje: zlasti misijonarjem iz
Evrope, pa morda še od kod drugod.
Naši Afričani še niso povsem v tem primežu, čeprav že vstopajo počasi tudi
sokov idr., ki jih prodajajo ob župnijskih
prireditvah, kot so koncerti, kermesse,
xavaré, ngonal idr. V drugem prostoru
so katehetski in zakristijski pripomočki, saj je naša zakristija izredno mala in
vanj. Žal ali pa tudi ne?! Kdo more prav
reči?! In zdaj nekaj utrinkov iz našega
misijona v Thiaroyu.
Nedavno sem zaključila duhovne vaje
s katehisti, ki sem jih pripravila sama
glede na duhovne potrebe. O, to je bilo
novo odkritje zanje in ostajajo zelo
hvaležni za ta dar. Bogu hvala tudi za
vse, kar smo uspeli uresničiti v tem šolskem in pastoralnem letu, kljub težavam na župniji. Oblikovanje obrednih
sodelavcev in ministrantov, vikend z
dekleti, ki se zanimajo za redovništvo.
In vsi ti dnevi so se letos odvijali drug
za drugim v juniju v samostanu sester
benediktink. Tako sem letos postala v
tem času nekakšna pol-benediktinka
ali pa so one postale pol-uršulinke, saj
so goreče molile za naš apostolat in občudovale naše delo z mladimi.
Katehetsko leto smo zaključili s praznikom otrok: molitev, pesmi, kviz,
predstavitev etničnih skupin s plesom … In seveda, kar je za naše ljudi
najpomembneje: z dobro hrano in sladoledom vsaj za praznik.
ni dovolj prostora za vse potrebno.
Uspelo nam je pokriti preostali del neizkoriščenega prostora za učilnicami
in ga urediti v dodatno učilnico, kajti
le teh nam zelo manjka. Lahko si predstavljate, kako smo v prostorski stiski: imamo 18 skupin za verouk in eno
samo kapelo, ki jo razdelimo na tri oddelke s pregrado, ter štiri “prave učilnice”. Pač po afriško. K sreči nam priskoči na pomoč sosednja šola z dodatnimi
štirimi učilnicami. In to je vse!
Vendar to naše otroke ne moti preveč,
kajti četudi sta dve klopi za pet, se bo
šesti raje stisnil k tistim petim, kot pa
razkošno sedel v drugo klop sam. Zelo
nelagodno se počutijo “biti sam”! Kot je
pač njihova izkušnja v družini, saj so v
eni hiši le dve sobi, največ tri in to za
vse: otroke, starše, strice, tete in njihove otroke. Skratka džumbus, pa še vsak
s svojo muziko, s svojim kričanjem,
glasnim govorjenjem, jokom in smehom … In takšne so tudi ulice: polne
hrupa, otrok, muzike, ki niti podnevi, niti ponoči ne ugasne, brezkončnih muslimanskih nagovorov in kričavih molitev … Pač: senegalska večinsko muslimanska dežela. In prav s te
naše živahne dežele vam pošiljam živ,
prisrčen pozdrav in objem! S. Polona,
uršulinka
hkrati prejemnik in misijonar
evangelija.«
Benedikt XVI.
delo in zaslužek, otroci pa so sami.
Verjamem in vem, da boste tudi vi
veseli, ko bom iz vaših darov, ki mi
jih nakažete, dala vsaj delček za ta
kosila.
In koliko je tu mladih, ki so lačni
Evangelija, kateheze, srečanja, pogovorov …
In še tretji misijon, ki naj bi bil
prvi: skrb za vzgojo v naši vzgojni
skupnosti, kjer imamo novinko in
kandidatinjo. Žal so naše Indijanke
odšle, dve sta v bližini in nadaljujeta šolanje, se pogosto srečujemo, ena
je že mamica, se je vrnila na misijon,
dve sta si poiskali službo v mestu.
Tako raste božje kraljestvo, kajne?
Tiho, skrito, a gotovo, kajti Gospod je
tu, vse vidi, vse vodi in kar je največ –
nas neizmerno ljubi. Ljubi vse, prav
vse, vas, naši dragi dobrotniki in misijonarji v domovini in nas, ki smo daleč.
Prisrčen pozdrav vsem in še enkrat
en velik, velik Bog plačaj za vse. V molitvi vedno povezani. Vaša hvaležna s.
Tadeja.
***
Bogu hvala tudi za dva novo zgrajena
prostora. Prvi je namenjen katoliškim
ženam. V njem bodo hranile svoje velike lonce in posode za pripravo cepujapa ob večjih župnijskih praznikih,
11
M isijon po laiško
Polona Berlec, laiška misijonarka
Pismo pripravnikom
za misijone
Laiški misijonarji se tri leta pripravljajo na misijonsko delo v skupini
Sled v okviru Misijonskega središča Slovenije. Polona Berlec je te
priprave končala, zdaj poskusno deluje na Salomonovih otokih.
Svojim tovarišem oz. »Sledovcem« sporoča prek Misijonskih obzorij,
kako je pod ekvatorjem v Južnem tihem morju.
Dragi moji Sledovci!
Toliko o mojem javljanju … Za znoret, saj vem … Tukaj sem že dober
mesec in nobenih znakov življenja –
joj prejoj! Mislim, da je čas, da napišem nekaj splošnih podatkov in vtisov
s tehle Salomonov (pravzaprav bi se
že spodobilo!!!).
V Sloveniji se predvsem po med
duhovniški zadevi. Tisti, ki naj bi
hranijo iz predsodkov, namesto d
župnij so laiki zelo dejavni, žup
močeh prispevajo k rasti kakovo
konec 60-tih let je kak laik odšel t
je zvrstilo lepo število. Sleherni od
apostola Pavla«, k čemur vabi p
ki verujemo v Kristusa«. Zadovolj
tudi cele družine zapuščajo svoje
Cerkvam, kjer pričujejo in ozn
pričevalca – Polona Berlec in Me
močeh poprijela za delo na Salo
uredniško moro – praznimi str
poprijela še za pero. Izkazala
pričevanje, hvala jima z
pokoju, ki bo tukaj pomagal pri gradnji), sva bila izredno lepo sprejeta.
Najbolj zanimivo je dejstvo, da je to
misijon in so fadrji »pritepenci« z
vseh koncev sveta. Tako so tu trije iz
Indonezije, dva iz Avstralije, po eden
iz Nigerije, Eritreje, Argentine in
Slovenije (Ocvirk; no, trenutno smo vnašam vse novo prispele knjige.
trije Slovenci); domačin je eden. No, in Ker nimajo redne knjižničarke (seBogoslovje Marijinega imena z vso to pisano druščino vsak dan sku- stra, ki jim jo je prej malo urejala, se
Živim v Holy Name of Mary Seminary paj jemo, debatiramo, pijemo »kavico« je zaradi let in zdravja vrnila domov
(HNMS) – to je ime bogoslovja. V kom- in hodimo okrog.
v Avstralijo), je knjig, ki čakajo na kopleksu je precej stavb: igrišče, predadiranje precej. Imajo jih v kartonskih
valnice, hiše, upravna stavba, hiša za Teden in nedelja
škatlah – vsak karton, ki mi ga uspe
sestre, hiša za družino, sobe za štu- Med tednom poteka življenje v HNMS vnesti v katalog je nova zmaga. Pri
dente, sobe za duhovnike (fadrji, jih po ustaljenem urniku, saj smo sredi urejanju mi pomaga študent Gideon
kličemo tukaj), svinjaki, kokošnjaki, študijske sezone. Fadrji predavajo in (bil je v Sloveniji, njegov prispevek je
opravljajo svoje delo. Jaz sem se vpe- tudi v Ocvirkovi novi knjigi), vsak povrt, sadovnjaki …
Vsi fadrji (tukaj jih je redno nastanje- ljala v knjižnico, tako da v računalnik nedeljek, sredo in petek popoldne.
nih ca. 10 – kakšen gor, kaPredavam tudi študenkšen dol) so istočasno tudi
tom zadnjega, sedmePolona na
predavatelji in imajo porazga letnika. Vsega skupaj
Gizu
tržnici v
deljene vloge za vzdrževaimam tri ure tedensko.
nje celotnega kompleksa.
Ob nedeljah imajo fadrji
Pri tem jim veliko pomagamaše po celi fari, za katejo tudi bogoslovci – študenro so zadolženi. Napisane
tje (predvsem vzdrževanje).
imajo urnike, kdo in kdaj
Letos imamo prvo študentko,
pokriva kakšen teren.
ki se pripravlja na vstop v red
Fara ima precej oddaljesalezijank. Ona ne živi tukaj,
ne kotičke, do katerih
pač pa pri sestrah in vsak dan
prihaja sem na predavanja.
Precej stvari se je že zgodilo, zato bom skušala zadevo predstaviti kronološko. Popoldan 10.8. (vse datiram po tukajšnjem lokalnem
času – 9 ur smo pred vami),
Polona Berlec
sta naju z Metodom na letališču poPolona prihaja iz Zg. Tuhinja. Predvsem v času študija je
brala fadr Drago (dr. Ocvirk) in fadr
opravljala različna dela: natakarica, prodajalka, tajnica in
Marsup (Indonezijec, rektor bogoasistentka realizacije, negovalka …Po opravljeni diplomi na
slovja, tukaj že 7 let). Takoj smo se
Pedagoški fakulteti – doštudirala je kemijo in biologijo –
odpravili na obisk na Red Beach –
se je zaposlila kot učiteljica in poučevala osem let. V tem času se je stalno
fadr Drago je rekel, da je najbolje
udeleževala različnih posvetov, izobraževanj in tako jo je pot zanesla tudi v skupino Sled. V njej
ostati aktiven do večera, da se bova
se je dve leti pripravljala na delo laiške misijonarke. Na Salomonove otoke je prišla z dr. Dragom
čim prej aklimatizirala – čeprav
Ocvirkom, kjer, kot pravi, »spoznavam in odkrivam prave misijone na terenu – v živo!«
sva bila do konca utrujena od dolge
poti! Z Metodom (elektroinženir v
12
M isijon po laiško
dijih vali predstava o Cerkvi kot
i informirali, deformirajo, ker se
da bi se iz življenja. V večini naših
pnijo imajo za svojo in po svojih
osti župnijske skupnosti. Še več,
tudi že v misijone, od takrat se jih
d njih se je »odpravil po stopinjah
papež v misijonski poslanici »vse,
jen ugotavlja, da »številni laiki in
dežele in se odpravljajo k drugim
nanjajo Kristusa«. Dva takšna
etod Loboda – sta vsak po svojih
omonih. Ker sem se znašel pred
ranmi – sem ju naprosil, da sta
a sta se, vredno je brati njuno
zanj! (Drago K. Ocvirk)
se pride po gozdnih cestah z džipom
(če je sreča, da je vreme suho) in peš.
Na posameznih lokacijah imajo nedeljsko mašo samo na vsakih 14 dni, saj
jih kljub na videz velikemu številu, še
vedno ni dovolj, da bi bili vsako nedeljo povsod. Tukaj pravimo, da ob nedeljah hodimo v »bush«. Vsakič se komu
pridružim in tako spoznavam ljudi, ki
živijo sredi džungle. Do sedaj še nisem
uspela obiskati vseh cerkva in krajev,
ki jih pokrivajo (sem nekje na polovici, bi rekla).
Vreme in okolje
Trenutno
je
pri
nas
»zima«.
Temperature so zjutraj kar znosne,
po moje okoli 25°C, čez dan pa dosežejo tam nekje 32 °C. Veliko čez 32 se
tudi v poletnem času ne dvignejo, saj
je zračna vlaga tako visoka, da višjih
temperatur skoraj ne dopušča (tako
so mi povedali). Osebno sem pričakovala, da bom to klimo prenašala veliko težje. Je res, da »švicam« ko konj in
da je cel kup komarjev. Vendar, ko stalno »švicanje« (in posledično preoblačenje) odklopiš, je popolnoma znosno.
Glede komarjev moram reči, da, ko
Bogoslovci
po maši
na praznik
Marijinega
imena
enkrat spoznaš njihov ritem in (predvsem!!!) na podlagi izkušenj predvidiš njihovo prisotnost, še zdaleč niso
tako tečni kot so bili prve dni (so pa še
vedno tečni!). Zjutraj in zvečer nosim
dolge hlače in majice z dolgimi rokavi,
čez dan pa poletna oblačila.
Najbolj me navdušuje okolje. Prak­
tič­
no vse, kar sem do sedaj videla je zaraščeno z džunglo. Rastje je tako
gosto, da ne opaziš hiš. Ko sredi džungle vidiš vrt (posekana hosta z zasajenimi bananami in kasavo ter sladkim
krompirjem), si lahko predstavljaš, da
je nekje tudi koča in v njej ljudje, ki
ta vrt imajo. Ker ležimo na tektonski
prelomnici, se tla stalno malo tresejo.
Naše hiše so na kolih, dvignjene od tal,
ravno tako tudi večina koč domačinov,
ki sem jih do sedaj videla. Domačini
imajo kolibe še na višjih kolih, tako da
imajo spodaj viseče mreže, kuhinjo na
prostem … v kočo pa hodijo samo spat.
Voda ni problem (hvala bogu pri
tuširanju ni treba čisto nič »šparat«), sveža zelenjava in sadje tudi ne.
Pijemo deževnico, ki jo prekuhavamo,
na pipah imamo podtalnico. Do sedaj
nisem imela nobenih težav, kakorkoli
povezanih s hrano in pijačo. Sicer so na
jedilniku redno banane (vseh vrst), kokosovi orehi, pomeli, tandžerine, limete, neke lokalne vrste zelja (mene malo
na brokoli po okusu spominjajo), stročji fižol (ki ima ene 5x daljše stroke kot
naš), kasava, taro, nekaj kakor blitva,
paradajz, čili (hud ko hudič), tudi papaje imamo na našem vrtu …
Tako, toliko o logistiki in kraju, kjer
živim – mogoče še to: od Honiare, glavnega mesta, smo oddaljeni 45 min vožnje z avtom.
Država in ljudje
Sedaj pa še nekaj opažanj, ki so povezana s tukajšnjimi ljudmi, z našim misijonom in delom. Po dobrem mesecu
dni imam določeno sliko o življenju na
Cerkvica v bogoslovju z zvonikom
13
M isijon po laiško
Salomonovih otokih. Naj povem, da to
ni dejansko stanje – ker o njem vem še
premalo – kljub vsemu pa bom postavila nekaj sodb.
Izredno velik problem državna neurejenost, nesistematičnost. Na primer:
imena ulic v glavnem mestu sploh ne
obstajajo, ni hišnih številk, nihče nima
evidence, kje, kdo, zakaj, kako … živi.
Skratka ena velika kolobocija in zmešnjava. Velik problem je preseljevanje ljudi v bližino glavnega mesta. Ker
zemlja ni nikogaršnja – oz. naj bi bila
plemenska – si vsak, ki se odloči pre-
seliti, poseka kos džungle, tam si postavi bajtico na kolih, zraven si uredi
vrtiček in to je to (voda, kot rečeno ni
problem). Do velikega problema v družini pride, ko moški ne dobi zaposlitve. Tako obsedi doma, cele dneve pije
pivo in se znaša nad ženo in otroci –
alkoholizma je žal tudi tukaj izredno
veliko. Pravzaprav je breme cele družine na plečih žene. Ona skrbi za vrt,
za hrano, za obleko, da družina preživi. Res je, da ponekod moški lovijo ribe
in divje prašiče.
O stanju v šolah mi je nekaj povedal
domač učitelj. Državne šole so katastrofa. Šola naj bi bila po zakonu obvezna za vse otroke. To naj bi pomenilo,
da so otroci preskrbljeni z vsem, kar
potrebujejo za šolo. Vse to je le na papirju. V resnici jim država ne prispeva
nič. Otroci so brez potrebščin, namesto v šolo gredo raje na tržnico prodajat, da vsaj kaj zaslužijo. Vse je odvisno
samo od staršev in družine, ali bodo
otroka poslali v šole ali ne. Učitelji dobivajo tako nizke plače, da jih enostavno
14
ni v šolo, če imajo možnost opravljati kako drugo delo, pri katerem bolje
zaslužijo. Država in nova vlada je učiteljem obljubila hiše (zanje naj bi postavili nove domove, da bi bilo povsod zadostno število učiteljev), vendar
iz vsega tega ni nič – prazne obljube.
Tako so otroci prepuščeni sami sebi.
Cerkvene šole, v glavnem anglikanske
in katoliške, so boljše: delno jih vzdržujeta župnija in škofija, precej pomoči
zberejo misijonarji pri svojih dobrotnikih (npr. botrstvo), nekaj malega primakne država. Nemalokrat je izobraz-
več časa za delo z otroki in nemalokrat
tudi več potrpljenja.
Stanje na Salomonih se popravlja. Ne
vem le ali na pozitivno ali negativno.
Dobiti oz. kupiti je mogoče vse od baterije do barve za lase. Žal pa to ni edini
pokazatelj stanja. Plače so nizke, vsa industrija je v rokah tujcev. Najemnine v
Honiari so vrtoglave. Tudi, če bi domačin želel postaviti podjetje, mu zaradi visokih stroškov ne bi uspelo. Tako
večina otrok ostaja doma, moški pijejo, ženske se trudijo z vsakodnevno
hrano. Če imajo srečo in kaj zaslužijo, si za spremembo privoščijo
Koline po
riž. Sicer jedo taro, jam in kasavo,
salomonsko
pa banane, kokos in papaje. Vsak
dan, dan za dnem. Mesa na jedilniku skoraj ni, če že, potem so to ribe
(za tiste, ki živijo ob obali), zelo
redko svinjina ali pa kokoši in jajca
(to jedo, če jih imajo doma).
Tako nekako vidim stanje jaz. Dan
za dnem spoznavam in odkrivam
nove probleme in težave, s katerimi se srečujejo ljudje, si predstavljam možne rešitve, »gruntam«,
kaj bi lahko še naredili, kako pomagali. Pravzaprav me to »drži
gor«.
be deležen samo en otrok, mogoče
dva (od povprečno sedmih v družini).
Otroci ne vedo, koliko so stari. Tako po
učilnicah vidiš, v prvem razredu, otroke stare 6-12 let (ali več). Jasno je starost otrok raznolika tudi v vseh nadaljnjih razredih.
Tukaj se trudijo z izobraževanjem katehetov, ki potem delujejo v svojem
domačem okolju oz. vasi. Največkrat
imajo oni nedeljsko šolo (po maši) za
vse otroke. Otroci so nad nedeljsko šolo
navdušeni in velika večina je redno prisotna. Fadrji pravijo, da so se sredstva
za izobraževalne programe katehetov
zelo znižala. Ker želijo, da bi se vsak,
ki je zainteresiran za izobraževanje, le
tega tudi udeležil, so bili prisiljeni skrajšati čas izobraževanja. Včasih so z novimi kateheti lahko delali strnjeno po
mesec dni in več skupaj, sedaj to ni mogoče. Misijonarji, ki so tukaj že več let
pravijo, da se pozna na kvaliteti. Škof
mi je razlagal, da bo skušal pridobiti
sredstva za nov program, v katerega bi
vključil stare starše, ki imajo navadno
»No worries!«
Javljanja pa nikakor ne želim končati v žalostnem tonu. Ljudje
tukaj niso žalostni, glede na stanje, v katerem se nahaja država in oni
sami. Rekla bi, da jih skrbi premalo (z
mojega zornega kota, seveda). Zanje je
pomembno, da imajo danes kaj za pojesti in popiti. Kako je kdo oblečen, našminkan, obrit, ostrižen, ali ima kaj ali
ne, ni pomembno. Veliko se smejijo,
radi poklepetajo, na začetku so malce
sramežljivi, vendar jih to hitro mine.
S faderji čas vedno postavimo ali v
»Solomon time« ali v »evropski čas«.
Če nekdo govori o prvem, to pomeni, da se bo najverjetneje zgodilo jutri
oz. nekoč v prihodnosti, če govorimo
o drugem, pomeni, da moramo biti
točni. V vsakem primeru, pa se bo sigurno našel kak domačin (ali fadr), ki
te bo v primeru zamude ali napake
potolažil z »No worries, no worries!«
(Nič zato, ne skrbi!) in ti pri tem razkazal celotno belino svojega zobovja
(če prej ni prežvečil »betlnata«, betelovega oreha, in so zato njegova usta
krvavo rdeča).
Objem s Salomonov, Polona
P.S.: Vztrajajte na pripravah in se
veselite odhoda. Se splača!
M isijon po laiško
Metod Loboda
Inženirjev dnevnik
Vrtnarjenje
Četrtek, 23. avgust Danes se ti oglašam kar po pismu. Ne dogaja se nič
presenetljivega s čimer bi ti lahko postregel. Pa vendarle. Jutri bodo bogoslovci klali prašiča na njihov salomonski način. Sem imel kar nekaj težav,
da bom lahko prisostvoval obredu.
Šele ko jim je Drago zagrozil, da naslednjič, ko bomo mi klali po svoje, oni
ne bodo zraven ne pri klanju in ne pri
pečenki, so popustili in bili na koncu
navdušeni nad izmenjavo izkušenj.
Tako, da sem poln pričakovanj.
Danes sem bil kar priden. Na vrtu,
kot temu pravijo, sem malo porihtal
paradižnik. Oni so ga posadili, kdo
ve kdaj. Tu ni zime. Zdaj pa raste in
se širi po mili volji, razrašča se v nešteto vrhov, se ukoreninja, cveti spodaj pod neštetimi vrhovi in zori. Še
predno ga odkrijejo, ga požro insekti
ali pa zgnije na tleh, oz. v vlažni gošči
v sožitju z neštetimi pleveli, martinčki, kuščarji in žabami. Jasno da ni nič
od njega. Jaz sem okoli enega takih
grmov postavil okvir iz palic nabranih na robu pragozda. Povezal sem ga
kar z lubjem od teh palic, je tako žilavo in čvrsto, da se ga ne da pretrgati.
Zaradi množice vrhov sem naredil kar
okvir cca 1,5 m kot kocko in nanj navezal 20 vrhov, druge pa posekal, plevel odstranil, tako da se zdaj vidi zemlja. Golazen se je pobrala v goščo,
saj ni bilo več kritja, pa še sonce jo je
žgalo med vertikalno usmerjenimi vrhovi. Kar naenkrat se je pokazalo nebroj nezrelih paradižnikov, ki pa res
niso večji od našega češnjevca. Čez
nekaj dni pričakujem da bo paradižnika za »prodajo«. Na nekaj vrhovih
bom tudi potrgal zagnance, da vidim
kakšen bo učinek.
No tudi tole je po svoje zanimivo. Ker
je kar nekaj očetov odsotnih, vsak pa
je permanentno za kaj zadolžen, malo
šepa ekonomat (pozadina bi se lahko
reklo). Sestra redovnica, ki jim kuha,
kar naenkrat ni imela več kaj dati v
lonec. Tako smo imeli zadnje tri dni
piščančje peruti v nekakšni čebulni
omaki, malo kuhane zelenjave in veliko skledo močno prekuhanega riža.
Ne moreš misliti, kako malo lahko ljudje pojedo! Tudi sam sem malo špekuliral, da si bom v sobo vzel konzervo
tune, ki sem jih kupil prejšnji teden,
ko sva s Polono nabavljala za najino
sobotno kuho. Uštel sem se. Kdo ve
kdaj, je nekdo že pred menoj izvedel
ta manever. Seveda o tuni v konzervi ni bilo ne duha ne sluha. Tako je, da
tisti, ki prej žanje, prej mlati in prej
melje. Požrl sem slino, popil prekuhano deževnico in šel v sobo pisat dnevnik. (…)
Metod Loboda
Ko se je našemu misijonu na Salomonih pridružil upokojeni
inženir elektrike, Metod Loboda, sem vedel, da se spozna tudi na
gradnjo in bo postavil temelje za izobraževalni center, če le bodo
načrti pravočasno narejeni. Te dni hodi okrog črn ko Salomonec,
ker popravlja agregat. Nisem pa si predstavljal, da je pravzaprav
inženir za vse: tudi kuho in razkosanje prašiča, vrtnarjenje in
umivanje sten; je neutruden pohodnik po salomonski vročini
in vlagi, drzen potapljač … Skratka človek, ki mu na misijonu
ne zmanjka dela, saj ima talent, da ga vidi, voljo in znanje,
da ga opravi. Velik zgled nam misijonarjem, še večji pa našim
bogoslovcem, ki se ne morejo načuditi njegovim veščinam, dejanjem in neutrudnosti.
Dragocena spodbuda tem fantom, saj kronična utrujenost povzroča mnogim med njimi
nepremagljive težave pri študiju in delu. Še z nečim me je Metod presenetil: z odličnim
pisanjem. Privoščite si utrinke iz njegovega pisanja prijatelju Lojzetu!
(Drago K. Ocvirk)
Po
Russellovem
morju
15
M isijon po laiško
Črne stene
Petek, 24. avgust Po zajtrku sem šel
urejat vrt. Drugo skupino paradižnikov. Zaradi napada insektov sem pohitel. (…) Pred kosilom sem se spravil pomivat stene v jedilnici. V recimo
15 letih so bile enkrat pomite. Stene
so lakiran in raven, po moje, azbestni
salonit. Lak nekoč najverjetneje bel je
sedaj svetlo rumen, ponekod lisast zaradi sive plesni ali druge nesnage. Še
dobro da zaradi visoke vlage ni prahu,
ki bi razmere močno poslabšal. Kar
dobro se vidi, da je pomito, vendar je
daleč od čednega. Oče Viktor, starosta
med misijonarji, pravi, da je odlično
in da barvanje, ki sem mu ga predlagal, ne pride v poštev. Popoldne sem
pomil še en del, tako da je zdaj južna
stena v celoti pomita. (…)
Po pomivanju sem odšel s Polono
in Dragom proti Tenaru Beach, kjer
so nas anglikanske sestre postregle
s čajem. Ker smo bili s časom na tesnem, so nas prijazne sestre peljale
nazaj z avtom, da ne bi zamudili večerje. Po večerji pa šok.
Na hodniku me dohiti Drago. »Pojdi
se pripravit, jutri gremo na pot. So
sporočili, da so čolni pripravljeni in
čakajo na zahodni obali Guadalcanala
v kraju Visale. Odrinemo ob 5h zjutraj
s tovornjakom. Do čolnov se bomo vozili približno dve uri, se vkrcali in peljali na otok Loun v Russellovem otočju. Vzemi vse potrebno za tridnevno
potepanje. Masko, zaščito proti soncu,
vodo. Ne pozabi baterije.« Vračamo se
v torek.
Edinstven otok
Sobota, 25. avgust Start res ob 5.15
uri. V čisti temi se skobacamo na
keson malega tovornjaka »Toyota«.
Nismo samo mi trije, kajti pridružita se še oče Jafet, domorodec, in oče
Tekle iz Eritreje. Onadva še nista bila
tam, Drago bo tokrat drugič. Z nami
so tudi domačini, ki bodo vozili, vsi iz
skupnosti, kjer bomo prenočevali. Do
zahodne obale smo se vozili dve debeli uri, vmes v Honiari še nekaj kupili
pri Kitajcih, ki imajo vedno odprto.
Po pozdravnem protokolu smo se
z vso prtljago vkrcali na dva čolna
enake izdelave, dolga cca 6 m, široka pa ne več kot 120 cm. S seboj smo
imeli še v vsakem čolnu štiri ali pet
20 litrskih kant bencina. Čolna sta
bila opremljena z izven-krmnima motorjema 25 in 30 konjev japonske izdelave. Videti je bilo, da sta preživela
16
že prenekatero potovanje. Plastika
vsa pokrpana na približno. Nič klopi.
Sedeš na dno, noge daš tja, kjer je prostor. V našem čolnu stalno teče po dnu
voda od premca proti krmi. Pušča. To
nikogar ne skrbi. V čolnu sta dva domorodca in mi trije: Polona, Drago in
moja malenkost; v drugem pa domačina in očeta ki sem ju že omenil. (…)
Loun je otoček povsem raven morda
meter nad morjem, velik morda
1500 ha (3x5 km) Cunami bi ga odplaknil kot muho z dlani. Na njem živi
manj kot 1000 prebivalcev katoliške
skupnosti. Zaradi visoke natalitete je
preko 60% otrok. Na otoku je cerkev
in šola s tremi učiteljicami. Moralo bi
jih biti več, pa država nima denarja
za stanovanja učiteljev. Ob pristanku
smo doživeli čudovit sprejem. Vsi, ki
so videli pristanek, so nas prišli pozdravit, nam dali roke, izrekali dobrodošlico. Otroci so bili najprej sramežljivi, kasneje so to premagali, nas
vlekli za roke in se dotikali. Prav luštno in malo sitno. Pa kaj? Treba bo
preživet.
Postregli so nas s čajem, kavo in keksi
(obrok imajo le dvakrat na dan: zjutraj in zvečer, zato ni bilo kosila). Nam
je kar pasalo. Po tem so nam pokazali
nastanitev. Drago in Polona v hiši, kjer
smo imeli jedilnico, tik ob cerkvi in
obali. Tekle, Jafet in jaz pa v hiši vsaj
200 m stran od obale med kokosovimi
palmami. Z očetom Tekle spiva v isti
sobi na tleh, Jafet pa s Francisom, vodjem odprave. Zanj pravi Drago, da je
zunanji minister cerkvene skupnosti
na Lounu. Naša hiša je zgrajena iz trdega lesa, pokrita s pločevino. Stoji na
betonskih stebrih in ima dva vodna
rezervoarja. Vode v izobilju. Stranišče
s pravo školjko na izplakovanje z
dvema stopnjama izpiranja. Tla so lesene deske. Skozi špranje se vidi med
stebre pod hišo. Na oknih so komarniki, sicer v precej slabem stanju. Kljub
temu si lastne mreže nisem postavljal. Zunaj je elastična cev s pipo na
koncu: krasen tuš. Komfort brez primere, če pomislim na temperature in
vlago. Lepo je biti moker od deževnice. Temu ni oporekati. Od elektrike pa
samo grom in strela, pa še to le kadar
je nevihta. Te pa skoraj da ni. V daljavi pa sem že videl svetlikanje, a le enkrat. (…)
… domačinke so prinašale vsaka po
skledo hrane za večerjo. Raznovrstna
zelenjava, kasava in taro, piščančja obara, ribe in raki, ki živijo pod
kokosovimi palmami. Zelo okusno in
raznovrstno. Sledi o kakšnem kruhu
niti pod razno, pijača pa prekuhana
voda, instant čaj in kava. Po večerji
kratek klepet in spat. Vroče je. Vse nekako smrdi, nobenega prepiha. Dolgo
ne zaspim. Proti jutru kratka runda.
Za druščino … morski pes
Nedelja, 26. avgust Zbudim se ves
utrujen od ležišča, vesel da se dani. Po
tiho vstanem, slečem pižamo, ki sem
jo ponoči navlekel nase zaradi gomazečih malih živalic, katerih sled na
koži ima učinek koprive. Kljub trudu,
etod z otroci
M
na otoku Loun
da bi jih videl, mi to ni uspelo. Preden
prižgeš baterijo in natakneš očala, je
vse čisto. Vzamem kopalke in masko
ter jo mahnem naravnost k morju. (…)
Ko počasi izgine meglica, posledica
mešanja sladke in slane vode, je raj
tam spodaj popoln. Oblike koral tako
raznovrstne, ene kot gobasti klobuki, druge kot krošnje grmov, tretje v
obliki nekakšne copate ležeče na dnu.
Ob dotiku pa je vse neprijetno hrapav kamen, ki te lahko dodobra opraska, če udariš obenj. Med to množico struktur se elegantno vozijo ribe,
katerih barve in oblike je težko opisati; še fotoaparat ne bi zajel vsega.
Ene nad, druge pod, tretje kar vmes
se vrtijo vsaka vrsta v svojem ritmu
M isijon po laiško
in scenariju. To gledaš, pozabiš na čas,
na težave, na vse. V neskončnost se
vleče to gibanje, vedno enako pa nikoli isto, nikoli ponovljivo.
Iz transa me prebudi morski pes, ne
večji kot meter, se mi približa na 4 do
5 m, nekaj časa obstoji nato pa počasi
odplava dalje v brezciljne razsežnosti.
Zavem se, da je treba nazaj. (…)
Ko pridem do apartmaja, če smem
temu reči tako, je panika. Kje sem, kaj
ne vem da je ob 8. uri maša? Jadrno
se stuširam, oblečem in že drvim za
očetoma, ki ju na pol poti do cerkve
dohitim. Ob prihodu v našo jedilnico
v taktu, slišijo se tudi dvoglasni akordi. Skoraj se trudijo, kdo bo glasnejši.
Ob njihovi barvi glasu in uglasitvi skoraj za oktavo više petje preide počasi v
dretje, ki se poleže, ko k oltarju pristopi Francis in nagovori množico.
Seveda smo mi gostje predmet razlage in zahvaljevanja. Kasneje naju s
Polono povabi k oltarju, da se sama
predstaviva. Jaz niti ne pokapiram.
Polona me prime za rokav in že sva
pri oltarju glavna razstavna eksponata. Predstavi oba (…). Drago je še
enkrat povzel povedano. Polona bo
morda prišla učit naravoslovne pred-
pa se stvari spremene. Nič se ne mudi,
počasi pospravimo pripravljen zajtrk.
Maša bo ob 9h, še prej pa spoved. Med
seboj izmenjamo nekaj nočnih izkušenj, ki se ne razlikujejo veliko.
Ob 8.30 se pred cerkvijo počasi zbirajo domačini. Oblečeni pražnje vendar
brez zadrege večina popacana od kdo
ve katere prireditve. Spovedujejo vsi
duhovniki, zato se oblikujejo tri vrste,
ki lepo potrpežljivo čakajo na odrešitev svojih grehov. Spoved gre hitro,
vendar zaradi obilice vernikov traja vse
do 9.45, ko zazvoni zvon in oznani pričetek maše. Vsi smo že v cerkvi, malih
otrok ko listja in trave. Nič joka, sem pa
tja kak nagajiv smeh. Iz grl vernikov zadoni pesem. Glasna in odločna, ubrana
mete, ki jih sedaj nimajo, ker ni ne učbenikov ne kadra. Zame je naložil, da
sem vsestranski inženir in veliki lovec
in ribič v Evropi, ki strelja tudi medvede. Te poznajo kot igrače, ki so prišle pred kratkim menda od Unicefa.
Da pomagam graditi nov izobraževalni center misijonarjem lazaristom …
Maša je potekala z glasnim petjem po
ustaljenem protokolu. Velika množica obhajanih je obred kar malo zavlekla, tako da je bila končana šele ob pol
dvanajstih.
Poslednji paradiž
Ko smo poskušali vse te res enkratne
dobrote so malo stran od nas gospodinje pripravljale ribe, katerim ulovu
sem bil priča. Postavile so pred nas
vsako ribo posebej. Vsako malo drugače, vse pa kuhane. Tako dobrih rib ne
bom jedel nikoli več. Razen seveda, če
se bom vrnil tja. V kraje, kjer se civilizacija komaj dotika bivanja, ki je usklajeno z naravo, kjer vsak vzame, kar potrebuje in nič več. Viškov ni. So povsem
nepotrebni. Zato je narava bogata in
prijazna, ljudje pa pošteni, prijazni in
dobri drug do drugega. Potrebujejo se
med seboj in to vedo. Kako drugačen
svet! Kdo nam daje pravico, da motimo
njihovo prvobitnost in jim nudimo kulturo sodobnega sveta, ki komaj čaka,
da se polasti poslednjega paradiža na
način, ki ga ponujajo nove tehnologije,
sposobne uničiti ga prej kot dojeti?
Zašel sem. To ni več dnevnik. Je razmišljanje, ki te privede do občutka krivde,
saj si tako ali drugače del mašinerije, ki
že najeda ta edenski vrt.
Torek. 29. september Res vstanemo zgodaj, se nič ne obiramo, popijemo jutranjo kavo in dva keksa, zmečemo prtljago v čolne, še sami zlezemo
vanje. Ni časa za dolgo poslavljanje. Le
s tistimi neposredno ob nas. Že smo na
morju. Plujemo po že znani poti nazaj
na Guadalcanal v »civilizacijo«. Morje
ni tako mirno. Ne sicer visoki valovi so
dovolj, da pljuska voda čez rob zadnjega dela čolna. Tisti ki sedijo na mirnem
delu čolna, so mokri ko miši, mi spredaj pa utrujeni od nenehnega udarjanja dna čolna v doline večjih valov. Šele
blizu cilja se je morje umirilo in zapluli smo hitreje proti obali, kjer nas
je čakal tovornjaček, da nas odpelje v
»Seminary«.
Oče Jafet je imel s seboj vrečo, v kateri je nekaj migalo. Vprašam ga kaj ima.
»Posum, posum, two posums. Good for
eat. For dinner. Very good!«. (Oposum,
oposum, dva oposuma. Dobro za jesti.
Za večerjo. Zelo okusno.) Sploh nisem
dojel, kaj mi pripoveduje. Gledal sem ga
debelo. Moja angleščina je odpovedala.
Nisem se več niti trudil, Jafet pa tudi
ne. No, zvečer pri večerji sem dojel. Spet
mi je rekel: »Posum. Yes, posum!« in pokazal na krožnik kjer je ležala pečena
razčetverjena živalca. »Taste, it`s very
good!«. Nikoli ne bom vedel, kako izgleda živa ta redka živalca, ki ji je narava kot eni redkih, dodelila Salomonove
otoke za njeno matično domovino.
Morda na sliki; vem pa, kakšen okus
ima. Vsekakor jo je bilo škoda. Dve živalci sta bili čisto premalo za naše omizje
za kaj več kakor za »test«.
Foto: Drago K. Ocvirk
17
M isijonsko zaledje
Srečanja misijonske molitvene
Sv. Jožef v Mariboru
Misijonarji potrebujejo okrepitev in duhovno ter
materialno
oporo za njihovo delovanje. Slovenski narod
V soncu in lepem duhovnem razpoloženju se je 29.
julija začelo srečanje članov MMZ v Mariboru na
ima odprto srce in posluh za to. Ob najrazličnejših
Studencih. V cerkvi je bilo vse praznično ozaljšaakcijah se veselimo darežljivosti za uresničenje
no in vsi smo čutili mogočno priprošnjo sv. Jožefa,
projektov v misijonih.
zavetnika cerkve. Romarji so napolnili cerkev do zaBl.
Slomšek
je
zapisal:
»Prazno
je delo brez žegna z
dnjega kotička. Pred oltarjem pa so nas pozdravili
nebes.« Tega se še kako zavedajo naši misijonarji
portreti misijonarjev. Čeprav so se kasneje začeli zbirati temni oblaki, smo v cerkvi začeli z molitveno uro,
in – hvala Bogu – tudi toliki verniki na Slovenskem.
ki sta jo pripravila Jožef Lipovšek, ŠAM in Tadej Andre.
Zato je Misijonska molitvena zveza (MMZ) posebna
Vsebovala je aktualne misli iz življenja misijonarjev in
skupina »angelov varuhov«, ki vsak dan pošiljajo s
se nato prepletala z molitvijo častitljivega dela rožnesvojimi molitvami blagoslov na misijonske poljane.
ga venca.
Na Hribcah pri Moravčah
V nedeljo, 29. julija, smo se zbrali člani MMZ v kapeli na
Hribcih pri Moravčah. Nekaj manj kot sto molivcev je za
molitev za misijonarje navduševal škofijski animator za
misijone, Slavko Kalan, župnik v Velesovem. Ker se srečanja misijonar Tone Kerin ni mogel udeležiti, ga je zamenjal Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije.
Sv. Jožef v Mariboru
Sledila je sv. maša, ki jo je ob somaševanju domačega župnika p. Vinka Škafarja in mons. Toneta Pačnika, župnika v Kidričevem, vodil Jožef Lipovšek. V pridigi je poudaril pomen vseh treh odlomkov Božje Besede in jih povezal
z vsakdanjo molitvijo za potrebe misijonov. Člane je spodbudil k zvesti, srčni molitvi in darovanju za potrebe misijonarjev. Članom MMZ se je zahvalil za vse molitve in
povabil mlade k odločitvi za misijonski poklic. Jezus tudi
danes kliče, čeprav večkrat ne slišimo povabila ali pa nimamo dovolj poguma za odziv.
Po sv. maši je pričevala še sestra dr. Anica Starman, misijonarka na Slonokoščeni obali. V svojem nagovoru je poudarila skrb za vse bolnike, ki se jim posveča kot zdravnica. Potrebno je zaupanje v Boga ter odprte oči in srce, da
v bolniku vidiš Jezusa Kristusa. Delo opravlja z veliko predanostjo in veseljem. Vse je povabila k odprti drži in velikodušnem služenju, da v vsakem vidimo Jezusa. Na koncu
je povedala, da če bi se še enkrat odločala, bi ponovno postala misijonarka. V veroučni učilnici je sledilo še prijetno
druženje, ki so ga pripravili župljani Sv. Jožefa in Sv. Petra
z g. župnikom. V prijetnem kramljanju smo si bili enotni,
da se spet z veseljem dobimo na prihodnjih srečanjih, ki
bodo misijonskega značaja.
Jožef Lipovšek, ŠAM in voditelj MMZ
18
Na Hribcah pri Moravčah
Ta je med pridigo predstavil delo naših misijonarjev in misijonark. Povedal nam je kako so danes misijonarji edini,
ki se zavzemajo za človeka, kaj vse so naredile slovenske
sestre usmiljenke v Ruandi in Burundiju, kako je kralj
neke malgaške vasi ob prihodu prvega misijonarja izjavil,
da sedaj lahko umre, ko je prišlo do njegove vasi oznanilo
odrešenja … Vse to bogastvo veselega sporočila bo obrodilo sadove tudi v novih molivcih za misijonarje in misijonarke. Srečanje smo zaključili v prijetnem druženju pred
kapelo, v pogovoru s pogostitvijo, ob kozarčku in piškotku. Za vse to smo iskreno hvaležni organizatorju, domačemu župniku Kancijanu Čižmanu.
Janez Avsenik, župnik v Mengšu
M isijonsko zaledje
zveze
Misijonsko središče Slovenije in MMZ, ki jo vodi
g. Jožef Lipovšek, organizira vsako leto zadnjo
nedeljo v juliju srečanje svojih članov.
Namen srečanj, ki so po področjih, je skupna
molitev članov in vseh prijateljev misijonov in –
če je mogoče – tudi srečanje z misijonarjem.
Tako se utrjujejo in poglabljajo vezi med
domovino in misijonskimi poljanami. Letos so
bila srečanja na štirih krajih.
V Drežnici
V nedeljo, 22. julija, je bilo redno srečanje članov MMZ
za koprsko škofijo v Drežnici. Zbrali smo se v cerkvi Srca
Jezusovega ob 15.30 uri in srečanje začeli z molitvijo rožnega venca. Ob 16. uri je bila sv. maša, ki jo je daroval g. Tone
Kerin, misijonar z Madagaskarja. Prisostvovali so tudi g.
Sandi Škapin, nekdanji misijonar na Slonokoščeni Obali in
župnik v Sežani, domači župnik in dekan g. Ivan Gregorc
ter škofijski animator za misijone v škofiji Koper in župnik
v Zagorju, g. Niko Štrancar. Sveto mašo je polepšalo ljudsko
petje. Po sv. maši je sledila predstavitev misijonarja Toneta
Kerina. Pripovedovanje o delu in življenju na Madagaskarju
je vodil in usmerjal g. Niko Štrancar. Spoznali smo bogato in plemenito delo še enega od misijonarjev in ugotovili,
kako pomembna je zanj in druge misijonarje tudi naša molitvena podpora. Na koncu je poudaril pomen prispevka za
Mivo na Krištofovo nedeljo, saj vozila, ki jih kupijo s tem denarjem, v misijonih rešijo mnogo življenj. Brez njih bi bila
marsikatera pomoč prepozna.
Po zanimivem in doživetem pripovedovanju o pomenu in
načinu širjenja evangelija v misijonih, so nas pred cerkvijo pričakali drežniški župljani. Postregli so nam s pijačo in
domačimi dobrotami, ki so jih spekle pridne gospodinje.
Tu smo imeli možnost individualnega pogovora z misijonarjema. Kljub oddaljeni Drežnici se je srečanja udeležilo
kar lepo število molivcev. Gospod Niko Štrancar se je vsem
lepo zahvalil in misijonarju Tonetu Kerinu zaželel še veliko Božjega blagoslova in uspehov pri njegovem poslanstvu.
ZV
Zanimiv obisk
Malečnik – Sv. Peter pri Mariboru
5.8.2012. Nedelja ob godu Marije Snežne je bila v naši župniji Sv. Petra misijonsko obarvana z obiskom misijonarja
Toneta Kerina. Vsi, ki smo bili pri obeh mašah, smo lahko
spoznali lik duhovnika, ki živi z vsem bitjem to, kar oznanja. Iz vsake besede in kretnje je bilo moč spoznati, da
je Bog ljubezen. Zato je ura srečanja z njim minila v znamenju hvaležnosti za takšnega misijonarja. Pripeljal ga je
brat in oba sta bila deležna veselja župljanov. Med mašama
smo obiskali Jožeta Mačka, ki zaradi bolezni nima nog.
Oba z ženo sta se obiska neizmerno razveselila. Z misijonarjem sta si izmenjala naslova in obljubila drug drugemu
molitev. Bolnik je takoj vprašal misijonarja: »Ali imate kakšno čudežno zdravilo, da bi zrasle nogice?« Misijonar pa
je odgovoril: »Bom vprašal čarovnika pri Malgaših!«
Tone Kerin –
misijonar z
Madagaskarja
Pri sv. maši in nagovoru je bilo vse povedano o vsebini
evangelija. Pokazal nam je na Božji Kruh – Jezusa Kristusa
in prikazal vsakdanje življenje na misijonu. Opozoril je na
velike razdalje med podružnicami, ki jih prehodi peš in
tam oznanja, krščuje in živi z domačini. Zanimiva je bila
zgodba o ključu od župnišča, ki ga je pozabil na oltarju podružnice. Vsak od nas dobi pri krstu »ključ« nebeškega
kraljestva. Večkrat ga založimo in ne vemo, kje je. Toda le
z njim bomo »odklenili« vrata in prišli k Bogu. Dotaknil
se je tudi domačega krščanstva in poudaril, da moramo
živeti evangelij v Božji Ljubezni. Krščanstvo v Evropi ne
peša, ampak pešamo mi – kristjani. Kdor se trudi in združuje, zida hišo na skali, kdor pa raztresa in ločuje, pripravlja pot hudobnemu duhu.
Na koncu se je lepo zahvalil za vse molitve in darove in
dejal, da je ponosen na vse Slovence, ki tako velikodušno
darujejo za misijone, saj je s temi darovi zgradil 22 cerkva,
zdaj pa sledi že naslednja nova cerkev. Po sv. maši je sledil
še obhod po župniji in obisk pri Materi Božji na Gorci ter
kosilo pri družini Knuplež. To je bil dan, ki ga je naredil
Gospod in vsi smo bili obogateni ob pričevanju misijonarja
Toneta. Bog živi vse misijonarje!
Jožef Lipovšek
19
M isijonsko zaledje
Srečanje misijonarjev
v Kančevcih
29. in 30. junij 2012. Sedemnajst misijonarjev, deset članov skupine Sled in dva škofijska animatorja za misijone –
ta skupina je letos sestavljala tradicionalno srečanje misijonarjev v domovini. Običajno je to srečanje zadnji konec
tedna v juniju in takrat se zberejo misijonarji, ki so trenutno na oddihu v domovini. Letos smo se na praznik apostolov Petra in Pavla srečali v idilični vasici, ki že ob prihodu vabi v čudovit samostan s cerkvijo, kjer se človek naužije duhovnih lepot in spoznanj, ki jih nudi čudovit duhovni prostor.
Ob gostoljubnih bratih kapucinih smo se najprej namestili po sobah, potem pa nas je že ob 18. uri čakal avtobus, ki
nas je odpeljal v župnijo Hotiza, kjer smo si peš od prve do
zadnje postaje ogledali novi Hallasov križev pot in podoživljali zadnje trenutke božjega služabnika Danijela Halasa,
preden so ga ustrelili in vrgli v Muro. Nato smo se odpeljali v župnijo Odranci, kjer nas je gostoljubno sprejel župnik
Lojze Kozar ml. in nam razložil zgodovino župnije in svetišča, zunaj pa so nam prijazno postregli župljani s kupico
rujnega. Polni vtisov smo se vrnili nazaj in sledila je večerja v Domu. Po večerji je sledilo presenečenje, saj sem zaigral na diatonično harmoniko, pridružil pa se mi je kitarist. Zazvenele so prelepe pesmi in po prijetnem druženju
smo se vsi veseli odpravili k počitku.
20
Naslednji dan smo Bogu v čast začeli dan s hvalnicami,
nadaljevali z zajtrkom in tako dočakali prihod g. Mitja
Štruklja z Ministrstva za zunanje zadeve, ki je najprej poslušal predstavitev vseh navzočih. Potem je orisal svoj pogled na projekte in pogoje, s katerimi je mogoče dobiti državno pomoč tudi za misijonske projekte. Sledilo je srečanje z mursko-soboškim škofom g. Petrom Štumpfom, ki je
na duhovit način orisal zgodovino župnije Kančevci, murskosoboške škofije in sester klaris v Turnišču. Za zaključek
je sledila še sv. maša v cerkvi Sv. Benedikta, ki jo je ob somaševanju misijonarjev in škofijskih animatorjev daroval
Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije. V
veselem razpoloženju smo se pred cerkvijo še fotografirali in odšli na kosilo. Veseli in duhovno prerojeni smo zapuščali Kančevce s sklepom, da se še vrnemo v ta duhovni raj.
Jožef Lipovšek
Nekaj lepega
za Boga
in bližnjega
Ob 15. obletnici smrti
bl. Matere Terezije (1910-1997)
Ob našem rednem srečanju članov Misijonske molitvene zveze mi je neka žena zaupala: »Poleg sv. Tereziji
Deteta Jezusa se redno izročam tudi bl. Materi Tereziji,
ki mi veliko pomaga v mojih stiskah in preizkušnjah.«
Ob teh besedah sem spoznal, kako je Bog dober. Veliko
sem slišal in prebral o Materi Tereziji, a od tistega trenutka se ji tudi sam še bolj priporočam. Vsak dan ji izročam tudi misijonarje in člane Misijonske molitvene
zveze. Letos mineva 15 let, kar je zatisnila oči svetnica
našega časa. Še vedno je živ spomin in poslanstvo, ki
ga zvesto nadaljujejo njene misijonarke ljubezni.
V knjigi njenega spovednika Lea beremo, kako se je
ob tej ženi naučil največ v svojem duhovniškem poslanstvu. Ko je hotel imeti duhovne vaje za sestre, ni
vedel, kaj bi jim povedal, pa mu je Mati Terezija rekla:
»Govori o Jezusu! Kaj neki drugega.«
Zato želim, da bi tudi člani Misijonske molitvene
zveze znali v svojem poslanstvu tako zvesto moliti,
ljubiti Jezusa in kakor ona darovati svoje molitve za
potrebe misijonov. Bl. Mati Terezija nam je velik zgled,
saj je navadno zaključila svoj nagovor z: »Bog vas blagoslovi!«. Naj bo spomin nanjo trajen in rodoviten, da
bi lahko »rojevali« misijonske sadove na misijonskih
poljanah svojega življenja. Naredimo vedno nekaj lepega za Boga in bližnjega in naj se to pokaže že ob
našem misijonskem prazniku na Plešivcu in ob misijonski nedelji.
Jožef Lipovšek, voditelj MMZ
M isijonsko zaledje
Samo ljubezen …
Samo ljubezen lahko reši svet!
V duhu tega sporočila, ki ga je
zapisala bl. Mati Terezija, je potekal
nedeljski škofijski misijonski dan na
Ljubnem ob Savinji.
9.9.2012. Pričel se je s slovesno sveto mašo,
ki jo je ob deseti uri v ljubenski cerkvi ob somaševanju dekanijskih duhovnikov daroval
celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Dogajanje
se je nato preselilo na prireditveni prostor
ob Savinji, kjer so se ljudje dobro razpoloženi družili vse do zgodnjih večernih ur.
Gostja je bila salezijanka s. Ljudmila Anžič,
misijonarka v Kambodži. Njenemu misijonu
v Phnom Penhu je bil namenjen izkupiček
misijonske tombole, ki jo je organizirala skupina za dobrodelnost dekanije Gornji grad s
svojim vodjem Vikijem Košcem, župnikom v
Lučah. Čas med žrebanji tombolskih številk
je mineval v znamenju navdušujočih glasbenih točk številnih nastopajočih iz Zgornje Savinjske doline –
bilo jih je preko sto. Denar, zbran od prodanih tombolskih lističev in od prispevkov donatorjev, je za temeljni kamen in
zidake nove šole za učence od 7. do 12. razreda, ki jim do
sedaj šolanje še ni bilo omogočeno. Sestra namreč vodi vrtec
in šolski center za revne z 900 otroki. Center je ob pomoči
dobrotnikov iz Slovenije leta 2007 ustanovila sama. Dvajset
let po padcu Pol Potovega krvavega režima, v katerem je bilo
ubitih dva milijona ljudi, predvsem izobražencev, je država
še vedno brez urejenega zdravstvenega in šolskega sistema.
Misijonarji poleg tega, da revne otroke izobražujejo, vračajo
ljudem tudi poteptano dostojanstvo.
Toplina, dobrota in prijaznost nedeljskega druženja na
Ljubnem ob Savinji bodo s. Ljudmilo spremljale ves 14-urni
let v daljno, a od sedaj veliko bližjo Kambodžo.
Slavica Pečnik
21
TO IN ONO
D A R O VA L I S T E - H VA L A
V spomin Janku Slabetu
Slabe Janko je bil 25 let misijonar na Madagaskarju.
Umrl 26. 5. 2007 v celjski bolnišnici,
pokopan v domačih Rovtah 28. 5. 2007.
Spominjam se dneva, ko smo se poslovili
od našega prijatelja, misijonarja g. Slabeta.
Bil je žalosten in hkrati veličasten dan. Tudi
nebo je jokalo za njim.
Nisem ga poznala mnogo let, le dve leti pred
njegovim slovesom. Deloval je v naši župniji Šentjurij-Podkum kot pomočnik. Rad je
imel kraje v katerih je služboval pred odhodom v misijone. Srčno nam je pripovedoval o Rdečem otoku, življenju med Malgaši,
ki je tako zelo drugačno od našega. Z besedo je naslikal prizore, ki smo jih lahko zelo
dobro videli, saj je svoje Antešake ljubil bolj
kot svoje življenje. Dal jim je vse: ljubezen, vero in novo življenje.
Na Madagaskarju je gradil občestvo mladih kristjanov. Učil jih je vsega,
kar so potrebovali. Tudi med nami je nadaljeval svoje misijonarsko delo,
vse do svojega odhoda. Minilo je pet let od takrat, ko smo se v Rovtah
poslovili od njega. Ostaja v naših srcih, spominjamo se ga z veseljem in
spoštovanjem.
Majhen po postavi, a velik v dejanjih. V soboto, 26.5.2012 smo se zbrali pri sv. maši v njegov spomin. Med nas smo povabili tudi njegove svojce. Ti vsako leto z veseljem pridejo in z nami počastijo Gospoda in spomin na Janka. Po obredu sedemo skupaj in obujamo spomine na čase,
ko je bil z nami.
Dragi Janko! Srečna sem, ker sem smela biti Tvoja učenka. Učil si me
prvih skrivnosti vere in popeljal na pot, po kateri danes z veseljem
hodim. Naslikal si mi gospoda Jezusa Kristusa tako prisrčno in doživeto, da sem po tej »učni uri« vstopila še v nadaljnje iskanje. Našla sem
katehetsko pastoralno šolo. Upam, da bom nekoč znala drugim iskalcem vere pokazati pot do Gospoda, kot si jo ti, dragi Janko, pokazal
meni. Hvala, Janko!
Alenka Savšek
JUBILANTI – ČESTITAMO
15 let dela v
misijonih
Vilko Poljanšek,
salezijanski brat,
rojen 28. marca
1941 v Selah.
V misijone je odšel
decembra leta 1997. Deluje v
Ruandi.
JUBILANTI – ČESTITAMO
22
Celoletni prispevek za
Misijonska obzorja
za leto 2012: 9 EUR,
za Evropo 12 EUR,
avionska za Ameriko
in drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 14. 9. 2012. Hvala vsem.
TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Gornji Logatec,
Kotlje, Pregarje o ADVENTNA AKCIJA - OTROCI ZA
OTROKE o župnije: Goče, Gornji Logatec, Hrastnik,
Ljubljana-Kodeljevo, Radenci, Sv.Vid pri Ptuju, Višnja Gora
o MIVA o župnije: Vrh Sv. Mihaela, Koper - Sv.Marko,
Ajdovec, Ajdovščina, Ambrus, Apače, Avče, Bakovci,
Banjaloka, Banjšice, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Bela
Cerkev, Bevke, Biljana, Bilje, Blagovica, Bled, Bloke, Bočna,
Bogojina, Bohinjska Bela, Borjana, Borovnica, Boštanj,
Bovec, Branica, Branik, Braslovče, Brdo, Breginj,
Breznica, Brezno, Brezovica, Brje, Brusnice, Bukovica,
Celje-Sv.Cecilija, Celje-Sv.Danijel, Celje-Sv.Duh, Celje-Sv.
Jožef, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Cerkno,
Cezanjevci, Cirkovce, Col, Čadram-Oplotnica, ČatežZaplaz, Čatež ob Savi, Čemšenik, Čepovan, Črešnjevec,
Črneče, Črni Vrh nad Idrijo, Črniče, Črnomelj, Deskle,
Doberdob, Dobje, Dobovec, Dobrepolje-Videm, Dobrnič,
Dobrova, Dokležovje, Dol pri Ljubljani, Dolenci, Dolenja
Trebuša, Dolnji Logatec, Domžale, Dornava, Dornberk,
Dovje, Dragatuš, Dramlje, Dravograd, Drežnica, Dutovlje,
Fram, Frankolovo, Gabrovica, Galicija, Goče, Godovič,
Golo, Gora pri Sodražici, Gore, Gorenje Polje, Goriče,
Gorjansko, Gorje, Gornja Polskava, Gornja Ponikva,
Gornja Radgona, Gornja Sveta Kungota, Gornji Grad,
Gornji Logatec, Gotovlje, Grad, Gradno, Grahovo, Grahovo
ob Bači, Griže, Hajdina, Hinje, Homec, Horjul, Hotedršica,
Hotiza, Hrastnik, Hrenovice, Hrpelje-Kozina, Idrija, Idrija
pri Bači, Ig, Ihan, Ilirska Bistrica, Izlake, Izola, Jamlje,
Jarše, Javor, Javorje nad Škofjo Loko, Javorje pri Litiji,
Jelšane, Jesenice, Jezersko, Jurklošter, Kalobje, Kamnica,
Kamnje, Kančevci, Kapela pri Radencih, Kapla na
Kozjaku, Kebelj, Kidričevo, Kisovec, Klanec, Kobarid,
Kobilje, Kobjeglava, Kočevje, Kočevska Reka, Kog, Kojsko,
Kokrica, Kolovrat, Komen, Koper, Koprivnica, Koprivnik
v Bohinju, Koroška Bela, Korte, Kovor, Kožbana, KranjDrulovka/Breg, Kranj-Primskovo, Kranj-Šmartin, KranjZlato Polje, Kranj, Kranjska Gora, Krašnja, Kred,
Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Krka, Kromberk,
Kropa, Krško, Kuzma, Laporje, Ledine, Lenart v
Slovenskih Goricah, Leskovec pri Krškem, Leskovica,
Leše, Levpa, Libeliče, Libušnje, Limbuš, Litija, Livek,
Ljubečna, Ljubljana- Podutik, Ljubljana-Barje, LjubljanaBežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Dravlje, LjubljanaFužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Kodeljevo, LjubljanaKoseze, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Moste,
Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Sv.
Trojica, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Šiška, LjubljanaŠtepanja Vas, Ljubljana-Trnovo, Ljubljana-Vič, LjubljanaZadobrova, Ljubljana - Sv.Peter, Ljubno, Ljubno ob Savinji,
Loče pri Poljčanah, Log pod Mangartom, Loka pri
Zidanem Mostu, Lokavec, Lokovec, Lokve, Lozice, Lucija,
Luče ob Savinji, Lučine, Mala Nedelja, Maribor-Brezje,
Maribor-Pobrežje, Maribor-Radvanje, Maribor-Sv.Janez
Bosko, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Marija Reka, Marija
Snežna, Marija Širje, Marijino Celje, Martjanci, Matenja
Vas, Mavčiče, Medana, Mengeš, Metlika, Miren, Mirna
Peč, Moravče, Mozirje, Muta, Negova, Nevlje, Notranje
Gorice, Nova Cerkev, Nova Gorica-Kapela, Nova Oselica,
Novo Mesto-Kapitelj, Novo Mesto-Sv.Janez, Novo MestoSv.Lenart, Novo Mesto-Šmihel, Odranci, Olimje, Opatje
Selo, Orehek pri Postojni, Ormož, Osek, Pečarovci, Peče,
Pečine, Petrovče, Pilštanj, Piran, Pirniče, Planina, Planina
pri Rakeku, Planina pri Sevnici, Plave, Podbrdo,
Podbrezje, Podčetrtek, Podgorje pri Slovenj Gradcu,
Podgrad, Podgraje, Podkraj, Podlipa, Podmelec,
Podnanos, Podraga, Podsreda, Podzemelj, Polica,
Poljčane, Polje ob Sotli, Polšnik, Polzela, Pomjan, Ponikva,
Portorož, Postojna, Povir, Prebold, Prečna, Predoslje,
Preserje, Prežganje, Prihova, Primskovo na Dolenjskem,
Ptuj-Sv.Jurij, Ptuj-Sv.Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Radeče,
Radenci, Radlje ob Dravi, Radmirje, Radovica, Rakitna,
Rateče-Planica, Ravne na Koroškem, Razbor pri Slovenj
Gradcu, Razkrižje, Rečica ob Savinji, Remšnik, Renče,
Reteče, Ribno, Rob, Roče, Ročinj, Rodik, Rogaška Slatina,
Rovte, Ruše, Sava, Sečovlje, Sedlo, Sela pri Kamniku, Sele,
Senovo, Sevnica, Sežana, Sinji Vrh, Slap, Slavina, Slivnica,
Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Smlednik, Soča,
Sodražica, Sostro, Spodnja Idrija, Spodnja Polskava,
DAROVALI STE - HVALA
Spodnja Sv.Kungota, Središče ob Dravi, Srednja vas v
Bohinju, Srpenica, Stara Oselica, Stari Trg pri Ložu, Stari
Trg pri Slovenj Gradcu, Stomaž, Stoperce, Stranje,
Strojna, Struge, Strunjan, Studenec, Studeno, Suhor,
Sv.Anton v Slov.Goricah, Sv.Benedikt v Slov.Goricah,
Sv.Bolfenk v Slo.Goricah, Sv.Duh pri Škofji Loki, Sv.Ema,
Sv.Florijan v Dolini, Sv.Helena-Dolsko, Sv.Jakob ob Savi,
Sv.Jedert nad Laškim, Sv.Jernej pri Ločah, Sv.Jurij ob
Taboru, Sv.Jurij v Slov.Goricah, Sv.Križ-Gabrovka, Sv.KrižPodbočje, Sv.Križ nad Jesenicami, Sv.Križ nad
Mariborom, Sv.Lenart nad Laškim, Sv.Lovrenc,
Sv.Lovrenc na Drav.Polju, Sv.Lovrenc nad Štorami,
Sv.Marija v Puščavi, Sv.Marjeta niže Ptuja, Sv.Marjeta pri
Rim.Toplicah, Sv.Marko niže Ptuja, Sv.Martin na Pohorju,
Sv.Martin pri Vurberku, Sv.Miklavž nad Laškim,
Sv.Miklavž ob Dravi, Sv.Miklavž pri Ormožu, Sv.Ožbalt
ob Dravi, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Planina, Sv.Rok ob
Sotli, Sv.Rupert nad Laškim, Sv.Štefan, Sv.Trojica nad
Cerknico, Sv.Trojica v Slov.Goricah, Sv.Vid na Planini,
Sv.Vid nad Valdekom, Sv.Vid pri Ptuju, Sveta Gora,
Svetina, Svibno, Šebrelje, Šempas, Šempeter v Savinjski
Dolini, Šentgotard, Šentjanž, Šentjanž na Vinski Gori,
Šentjernej, Šentjošt nad Horjulom, Šentjur pri Celju,
Šentjurij-Podkum,
Šentjurij
pri
Grosupljem,
Šentlambert, Šentlovrenc, Šentožbolt, Šenturška Gora,
Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škocjan pri Turjaku,
Škofije, Škofja Loka-Suha, Škofja Loka, Škofljica, Škrbina,
Šlovrenc, Šmarca-Duplica, Šmarje na Vipavskem,
Šmartno, Šmartno ob Dreti, Šmartno ob Paki, Šmartno
pri Litiji, Šmartno pri Slov.Gradcu, Šmartno v Rožni
Dolini, Šmartno v Tuhinju, Šmihel pri Žužemberku,
Šoštanj, Špitalič, Št.Ilj pod Turjakom, Št.Peter-Otočec,
Štanjel, Štjak, Šturje, Teharje, Toplice, Trata-Gorenja Vas,
Trboje, Trbovlje-Sv.Martin, Trbovlje - Sv.Marija, Trebelno,
Trebnje, Trnje, Trstenik, Tržišče, Tunjice, Turjak,
Turnišče, Ubeljsko, Unec, Vače, Vavta Vas, Vedrijan,
Velenje-Bl.A.M.Slomšek, Velenje-Sv.Marija, Velenje-Sv.
Martin, Velika Polana, Velike Lašče, Velike Poljane, Velike
Žablje, Veržej, Vinica, Vipava, Vipavski Križ, Vipolže,
Višnja Gora, Vitanje, Vodice, Voglje, Vojnik, Vojsko,
Vojščica, Vrabče, Vranja Peč, Vransko, Vrh-Sv.Trije Kralji,
Vrhnika, Vrhpolje, Vrhpolje, Vrtojba, Vuhred, Vurberk,
Vuzenica, Zabukovje, Zagorje, Zagorje, Zali Log, Zaplana,
Zapoge, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zreče, Žabnica, Žalec,
Žalna, Železniki, Želimlje, Žetale, Žiče, Žiri, Žužemberk
o posamezniki: Adam Karel, Alič Ana, Baligač Drago,
Baša Gregor, Beguš Jurij, Bensa Marjetka, Bertoncelj
Cvetka, Bolniška Župnija, Brunšek Andreja, Buhvald
Pavel, Butala Gregor, Cerkev Srca Jezusovega, Česnik
Božidara, Čuk Roman, Debenec Irena, Dolenc Janez,
Dolenšek Marija, Dolinšek Tatjana, Don Boskov Center
Celje, Drnovšek Mirjam, Durič Štefka, Elektromehanika
Brezec D.O.O., Eržen Rajko, Fidler Zdravko,
Frančiškanski Samostan Kamnik, Frančiškanski
Samostan Sveta Gora, Franko Tomaž, Frelih Nada, Frelih
Tomaž, Fučka Marko, Gnidovec Ela, Gnidovec Marija,
Gornik Marta, Grčman Boštjan, Grom Primož, Habič
Horvat Simona, Habinc Ivica, Hrast Lucija, Hrovat
Avgusta, Ileršič Jože, Iskra Jože, Ivančič David, Jagodic
Jože, Jakelj Alojzij, Jemec Zofija, Jereb Brane, Jerenko
Helena, Jerman Milena, Jermol Ana, Jeromen Ana,
Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Jesenko Andrej,
Jezeršek Katarina, Kapucinski Samostan, Karmeličanke
Ocd, Kavčič Ivan, Klančar Marija, Klanjšek Martina,
Ključevšek Tatjana, Kokovnik Zofija, Kolbl Jernej, Komel
Sonja, Konjar Marko, Koren Leopold, Kotnik Tomaž,
Kovač Andreja in Žiga, Kovač Marijana, Kovačič Breda,
Kovšca Tončka, Kozinc Janez, Kranjc Ivan, Kranjc Marija,
Kravos Stojan, Križnar Marija, Križnar Olga, Kržan
Vanja, Kumer Milena, Langus Slavko, Lestroj D.O.O.,
Logar Edo, Macedoni Anica, Magajna Bogdan, Malik
David, Marijine Sestre, Maznik Helena, Melinc Beti,
Menart Tomaž, Merše Franjo, Mohar Jernej, Murko Ana,
N.N., Novak Janez, Novak Mihael, Omers Marija,
Osterman Milan, Pavlinič Alojzij, Pegan Karlo, Petek
Ribnica D.O.O., Petkovšek Marija, Pirih Majda, Pivk Janja,
Podvinski Zdenko, Pokrivač Marija in Tomaž, Polda
Barbara, Porenta Elizabeta, Primc Marjan, Prinčič
Silvester, Prnaver Miran, Rihtar Helena, Rovšek Jožica,
Ruparčič Miroslav, Rus Janez Ludvik, Rutar Katja, Ružič
Vlado, Saje Brigita, Samostan Lazaristov Miren, Seme –
Družina, Sestre Usmiljenke, Skvorč Marjan S.P., Smajgl
Aleksandra, Smodiš Robert, Sodja Slavka, Souidi Zavrl
Nada, Starič Jože, Strajnar Ana, Stražišar Berta, Strgar
Olga, Šavli Klemen, Šeruga Damjan, Škodlar Marta,
Šolske Sestre, Špindler Janja, Štirn Mitja, Štolcar Kolja,
Študentski Center Jadro, Švigelj Gregor, Tacer Rozalija,
Tomazin Ivanka, Tomažič Anton, Tome Jakob in Albinca,
Trebušak Jana, Troha Valter, Trstenjak Franci, Turk
Franc, Urbancl Ana, Vodoterm Radomlje D.O.O., Voljč
Marija, Vombergar Angelca, Vozelj Janez, Zavarovalnica
Triglav D.D., Zgonc Tanja, Zornik Zoran, Zupan Danica,
Zupančič Silvestra, Žagar Julija, Žgur, Žižek Slavko,
Žugman – Družina, Žvab Marija o SKLAD ZA LAČNE
o Župniji: Bovec, Braslovče o posamezniki: Kelhar Tina,
Kravos Stojan, Martinčič Ruth, Martinčič Slavka,
Medvešek Viljem, Motaln Betka, Mršnik Bernarda,
Murko Ana, Novak Ojsteršek Lidija, Rajk Marjanca,
Samotorčan Vida, Seršen Rozalija, Šef Ida, Žmaucar
Kržišnik Ivana o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
MISIJONARJEV
o župnija:
Ljubljana-Ježica
o posameznik: Čampa Tadej o SKLAD ZA
MADAGASKAR o posamezniki: Beravs Franc, Matos
Silva in Milan o SKLAD ZA MISIJONE o posamezniki:
Babnik Marija, Baša Gregor, Baša Marko, Berdajs Vesna,
Berus Blažena, Blažič Miha, Bratuša Andrej, Brecelj
Marijan, Bukovec Monika, Butala Gregor, Cvelbar Andrej,
Dobravec Andrej in Frančiška, Fajdiga Jožefa, Ferenčak
Mojca in Marko, Gantar Metod, Golob Mojca, Grm Stan,
Hrovat Karmen, Intihar Majda, Jagodic Jože, Jerovšek
Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kavčič Irena, Kitak
Ljudmila, Koren Leopold, Košir Janez, Kotnik Štefanija,
Kozole Cvetka, Kramar Krevs Jožefa, Krivonog Pavla,
Kulovec Igor, Kunc Vinko, Kuzma Anton, Lah Antonija,
Lorber Petra, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Mayer
Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Mozetič Marija, N.N.,
Novak Oblak Marija, Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Pavli
Alenka, Perovšek Francka, Rihtar Helena, Sadek
Stjepčevič Milena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž
Ervin, Skok Pavle, Sotlar Alojzija in Slavko, Srebrnič
Rozalija, Stanič Erika, Stjepčevič Milena, Suhadolčan
Franci, Štrukelj Frančiška, Tomelj Andrej, Vauh Peter,
Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Vidmar Jožica,
Vrtačnik Marija Ml., Zorenč Ivan, Zupančič Ivan,
Zupančič Jože, Žele Ana, Žveglič Marija o SKLAD ZA
ŠTIPENDIRANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki:
Ferenčak Mojca in Marko, Kravos Darinka, Mah Tinko,
Ravnihar Marija, Sivec Damjana, Šifrar Ana, Vinkovič
Marija o SKLAD ZA GRADNJO CERKVA o župnija:
Hrastnik o VODNJAKI MALAWI o posamezniki:
Brinjovc Toni, Glamočanin Ljubica, Kobal Milan, Kosmač
Monika, Nahtigal Bojana, Zver Sonja, Žvanut o LENČKOV
SKLAD o župnija: Mengeš o posameznika: Primc
Anton,
Zavar
Valerijan
o MALAVI-MREŽE
o posameznica: Maček Mateja o SKLAD ZA LAKOTO V
ETIOPIJI o posamezniki: Medvešek Viljem, Pečarič
Boris, Žakelj Angelca o DISANZER MATANGA
o posameznica: Irnar Ana o PUSTNA SOBOTNA
ISKRICA o posameznik: Jazbinšek Vladimir o SKLAD
ZA RIŽEVA POLJA o posameznica: Grlj Andreja
o MATANGA-DAR UPANJA o posamezniki: Behek
Mirjam, Kozina Jože, Kresnik Robert, Morelj Darja,
Podobnik Jožica, Prestor Vinko, Slemenšek Grošl
Frančiška, Žerovnik David o SKLAD DROBIŽ ZA RIŽ
o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA
ADAMIČA o posamezniki: Centro Misional Baraga,
Kocmur Petra, Metropolitana D.O.O., Strajnar Ana o ZA
KRISTINO BAJC o posameznici: Lajevec Janja, Strajnar
Ana o ZA HUGA DELČNJAKA o posamezniki: Jemec
Anton, Jemec Zofija, Pavli Alenka o ZA S. ANKO BURGER
o posameznik: N.N. o ZA S. Vido Gerkman
o posameznica: Pipan Marinka o ZA JOŽETA
MLINARIČA o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica
Otilija o ZA P. JOŽETA GROŠLJA o posameznica: Velepič
Anica o ZA S. VESNO HITI o župnija: Kalobje
o posamezniki: Kunšič Francka, Martinčič Angela,
Perovšek Francka, Smolik Dr. Marijan, Zalokar Angelca
o ZA TONETA KERINA o župnija: Preska
o posamezniki: Andoljšek Ema, Brence Tanja, Capl Ana
Marija, Erjavec Primož, Ferenčak Mojca in Marko,
Jagodic Jože, Kern Jože, Klanjšek Sonja in Mitja, Koncilija
Jožica, Kožuh Simon, Kragelnik Maja, Kvaternik Peter,
Metropolitana D.O.O., Mivšek Miha, Pohar Borut, Prevc
Boštjan, Skok Tine, Slabe Anton, Šušteršič, Tankovič
Enrika, Vegelj Vinko,Prelat , Vodičar Janez, Zidanšek
Blaž, Željko Kati o ZA S. AGATO KOCIPER
o posameznika: Verdenik Benjamin, Volavšek Marta
o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Gorjanc Jurij,
Kelhar Tina, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o ZA S.
ANDREJO GODNIČ o posameznik: Štuhec Msgr.Dr. Ivan
o ZA DANILA LISJAKA o posamezniki: Bonuti
Hajdinjak Kamila, Bubnič Bernarda, Harej Vojko, Krevelj
Branko, Sušnik Janez, Vodovodi In Kanalizacija D.D.
o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posameznica: Malalan Nika
o ZA IVANA BAJCA o posameznica: Strajnar Ana
o ZA S. ZVONKO MIKEC o posameznik: Murn
o ZA MISIJONARKE LJUBEZNI o posameznik: Kranjc
Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki:
Bonuti Hajdinjak Kamila, Mozetič Iztok, Rudež Lučka,
Snoj Mirjam, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA
MESCA o župnija: Dobje o posamezniki: Krek Albina,
Rupar Aleš, Sajevic Marija, Strajnar Ana, Žukovec Jožica
o ZA PEDRA OPEKO o župnije: Dolenja Trebuša, Idrija
pri Bači, Ljubljana-Vič, Ljubljana-Zadobrova, Sv.Vid nad
Valdekom o posamezniki: Adamič Marjan, Beršnjak
Marija, Bohak Ivan, Boltar Jure, Centro Misional Baraga,
Črnivec Urška, Čuček Barbara, Družina D.O.O., Gajšek
Stanislav, Gnidovec Marija, Gostiša Ladislav, Iskra Jože,
Ješovnik Simona, Jurca Caserman, Kavčič Franc, Kepec
Gregor, Kordiš Rozalija, Košir Melita, Kranjec Franc,
Kunc Vinko, Lah, Leskovec Jožef, Likar Ivan, Marinčič
Boštjančič Ana, Mihevc Marija, Murovec Terezija, N.N.,
Pečnik B., Peršolja Rozana, Poljanec Kolbezen Vida,
Potočnik Frančiška, Ramovš Vera, Remše Matija, Rigler
Marta, Rus Valerija, Samardžić Marko, Ščavničar Ema,
Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Štiglic Andreja, Tonin
Matej, Velikonja Štefanija, Vetrih Marija, Vrhovec Tanja,
Zakrajšek Jana, Zgonc Marija o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ
o posameznici: Kramberger Marta, Rozman Jerica
o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki: Babnik
Francka, Blažič Miha, Jošt Francka, Kern Frančiška, N.N.,
Paljk Alojzija, Resman Mimi, Rihtar Helena, Štolcar Kolja,
Taljat Marija, Žveglič Marija o ZA P. STANKA ROZMANA
o posamezniki: Žnidaršič Tilka, Resman Silva, Škrlep
Natalija, Škvorc Marjan o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA
o župnija: Gorje o posamezniki: Ažman Simona,
Gorjanc Jurij, Kosmač Janko, Lajevec Janja, Mulej Marija,
N.N., Štolcar Kolja, Zupan Ana o ZA LAZARISTE NA
SALOMONOVIH OTOKIH o posamezniki: Jakša Ana,
Kranjec Matilda, Pešec Bogomila, Prinčič Silvester, Sivec
Damjana, Štiglic Neda o ZA S. BOGDANO KAVČIČ
o posameznik: Štrubelj Marjan o ZA P. LOJZETA
PODGRAJŠKA o posameznika: Jelenko Gabriela, Povh
Jože o ZA S. BARBARO ČUK o posameznik: Jerina
Marko o o ZA S. ANICO STARMAN o posameznik: N.N.
o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznika: N.N. , Tomažič
Magdalena o ZA MATJAŽA LEGANA o posamezniki:
Žup.Karitas Preska o ZA CIRILA BERGLEZA
o posameznik: Bernik Milan o ZA S. MARTINO ARHAR
o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ
o župnija: Domžale, Ljubno ob Savinji o posamezniki:
Mozetič Izidora, Muller Marija, Perovšek Francka, Robida
Ivanka, Strajnar Ana o ZA KATARINO KAVČIČ
o posameznica: Irnar Ana o ZA S. ANO SLIVKA
o posameznice: Skubin Dragica, Slivka Manda, Višnar
Marjetka o ZA S. BARBARO PETERLIN o posameznica:
Muller Marija o ZA S. DORICO SEVER o posameznica:
Apat Tilomena o ZA IZIDORJA GROŠLJA
o posamezniki: Erjavec Primož, Klemenčič Rafael,
Mozetič Iztok, Rupar Olga, Stepan Igor, Sušnik Janez,
Švarc Uroš o ZA MIHA MAJETIČA o posameznica:
Benedik Barbara o ZA S. SLAVKO CEKUTA
o posameznica: Zajec Marija o ZA TANJO STRGAR
o posameznika: Simončič Marjeta in Gašper
23
SKUPNI MISIJONSKI PRAZNIK
SLOVENIJE IN KOROŠKE
Plešivec / Tanzenberg
(na Koroškem v bližini Gospe Svete)
sobota, 20. oktober 2012, od 9. do 15. ure
Misijonska vas, bazar, delavnice, sv. maša, pevski
zbori, godba na pihala, bobni, blagoslov MIVA vozil
O
SR
EDIŠČ
E
S
MI
VENIJE
SIJON
LO
SK
Več o praznovanju na www.missio.si
L
Lepo vabljeni –
A
JU
BLJA N
Avtor slike: Tony Nwachukwu, Nigerija
VEROVATI – PRAZNOVATI – DELITI
vsi, ki imate srce za misijone, člani Misijonske molitvene zveze, člani ŽPS,
ministranti, mladina, romarji … organizirajte se in pridite z avtobusi.