Zbornik Stoletje poslopja Gimnazije Celje – Center

Comments

Transcription

Zbornik Stoletje poslopja Gimnazije Celje – Center
STOLETJE POSLOPJA
GIMNAZIJE CELJE - CENTER
G
GCC C
C
Zgradba Gimnazija Celje - Center praznuje 7
Irena Benedičič
Urška Kerbavec
Gradnja poslopja in priprave nanjo 9
100 let secesijske lepotice 13
Irena Benedičič
Irena Benedičič
Irena Benedičič
Kronologija dogodkov 17
Šolska stavba in življenje v njej od
njene izgradnje do 2. svetovne vojne 21
Šolska stavba in življenje v njej od
njene izgradnje od 2. svetovne vojne do leta 1992 27
Igor Majerle Zadnjh dvajset 37
Stanislav Medved Barbara Pistotnik Igor Topole Matjaž Očko
Miha Žgank
Z zlatimi črkami zapisano v
kroniko Gimnazije Celje - Center 43
II. osnovna šola - sprehod po zgodovini 47
II. osnovna šola Celje - “To je moja šola!” 51
Skozi fotografski objektiv 59
Vizija prenove podstrešja 65
G
GCC C
C
KAZALO
Irena Benedičič
7
Po preoblikovanju celjskih osnovnih šol na začetku šolskega
leta 1946/47 je le II. osnovna šola dobila prostore v sedanji
stavbi Gimnazije Celje – Center, s šolskim letom 1949/50 pa se
ji je pridružilo še celjsko Učiteljišče, ki je »položilo svoje sanje
na zasneženo cvetlično gredo, da bi lahko mnogo kasneje
vzklila in se razcvetela« sedanja Gimnazija Celje – Center.
II. osnovna šola od 1. septembra 1974 svojo uspešno pot nadaljuje v novem šolskem poslopju.
V desetletju po izselitvi osnovne šole je stavba dobila svežo,
sodobno podobo. Ob urejenih igriščih so zgradili novo športno
dvorano, park z drevjem in urejenimi gredicami pa je postal
prava zelena oaza sredi knežjega mesta.
Gimnazija Celje – Center se je na temeljih Učiteljišča rodila
po ukinitvi slovenskega pedagoškega šolstva. V šolskem letu
1990/91 je vpisala prvo generacijo dijakov v program gimnazija. Ob gimnazijskem na šoli izvajajo tudi program predšolska
vzgoja ter deveto leto še program umetniška gimnazija – likovna smer.
Danes je Gimnazija Celje – Center sodobna in uspešna šola.
Zaradi dosežkov, ki jih njeni dijaki osvajajo na maturi in na
državnih tekmovanjih iz znanja; na kulturnem, debatnem,
raziskovalnem in športnem področju, predvsem pa zato, ker
se učitelji trudijo, da bi dijake tudi vzgajali, razvijali njihove
sposobnosti in njihovo osebnost ter jih pripravljali na spopad
z življenjem.
Napisala
Irena Benedičič, prof.
G
GCC C
C
ZGRADBA GIMNAZIJE CELJE - CENTER
PRAZNUJE
Praznujejo stavba in učenci, dijaki ter učitelji, ki so 100 let
puste, hladne zidove spreminjali v areno življenjske modrosti, hrepenenja in rasti. Gre za pomemben jubilej, še posebej, če se nanj poskušamo ozreti z nekoč živimi očmi in
srci tistih, ki so mogočno, najlepšo celjsko secesijsko stavbo
načrtovali, gradili … Svojo vrednost pa imajo tudi spomini
posameznikov, ki so se zavedali pomena kulture in prosvete,
ter vseh tistih, ki so vanjo vgradili svoje življenjsko delo ali pa
se v njej izobraževali, vzgajali in tkali svoje sanje …
Poslopje sedanje Gimnazije Celje – Center je bilo zgrajeno
leta 1912. V svoj objem je takrat sprejelo tako zvedave fantiče
in nekoliko starejše dečke iz celjskega mestnega jedra kakor
tudi deklice. Že leta 1914/15 pa so ga morali otroci zaradi
vojne zapustiti.
Dokumentacija dokazuje, da so gradnjo skrbno nadzorovali
številni ugledni strokovnjaki in »občinski možje«, ki so vanjo
vložili veliko denarja.
Zaradi bližine bolnišnice je bila zgradba tudi priročno
zatočišče poškodovanih in bolnih vojakov. Učenost in humanost sta si namreč v njej podajali roke tako med 1. kot
tudi med 2. svetovno vojno.
Deklice in dečki so se v to veličastno šolsko stavbo ponovno vselili leta 1919. Čeprav je bila namenjena predvsem
najmlajšim mestnim otrokom, so v njej našle svoje začasne
prostore tudi šole, ki so izobraževale nekoliko starejšo mladino. Tako med 2. svetovno vojno, razen zadnjega leta vojne,
kakor tudi po njej pa je bil v zgradbi organiziran pouk za vse
celjske otroke. Takoj po 2. svetovni vojni se je namreč prav na
njenem dvorišču najprej zaslišala slovenska beseda.
V obeh vojnah je bila stavba precej poškodovana, predvsem
njena streha in okna. A nadela si je nova oblačila in ostala
privlačna in zanimiva.
Ker je bila zunanjost šole imenitna, so ves čas posebno pozornost namenjali tudi njeni okolici. Res se ni vedno spogledovala s cvetjem, travnatimi površinami in z nežnimi brezami … Če ni bila v službi »lepega«, je služila »koristnemu«. Na
vrtovih so pridelovali zelenjavo in gojili sadno drevje. Nekoč
so bila na dvorišču celo igrala, saj je bilo nekaj let pred 2.
svetovno vojno v prostorih te čarobne zgradbe slišati tako
otroški jok kot zahtevne razprave odraščajočih obiskovalcev
priznane predvojne Državne trgovske akademije …
9
s finančno komisijo določil predračunsko vrednost Deške in
dekliške ljudske šole, ki je znašala 300.000 kron z 2 % obrestnim
pokritjem. Inženir Wilhelm Lindauer naj bi za izdelavo
železobetonske konstrukcije stropov najel podjetje iz Gradca.
Pavšalni znesek zanjo je bil 180.000 kron. Vsa ostala obrtniška
dela, od kamnoseških do mizarskih, kleparskih, krovnih, so
predali posameznim obrtnikom, in to po predhodni odobritvi
gradbenega in občinskega odbora.
Zapisano je, da je župan zahteval, da se izločijo deli zemljišča,
potrebni za izgradnjo cest, ki bodo obdajale šolsko poslopje.
Gradbena dela so zaupali inženirju in mestnemu gradbenemu
mojstru Wilhelmu Lindauerju ter njegovemu namestniku
gradbenemu mojstru Michaelu Werndlu.
Mestna oblast je zahtevala uporabo zdravega, dobro osušenega
in pozimi posekanega lesa brez vej, brezhibno izvajanje del po
risbah in podatkih vodstva gradnje, kar zadeva okenske okvirje
in krila so zahtevali ravno raščen les, pa tudi močno smolnat
ni prišel v poštev.
Vsi podjetniki so morali svoj material sami dostaviti na lastne
stroške, sami pridobiti vse informacije, povezane z gradnjo,
za vsak dan prekoračitve roka pa so izgubili 25 kron. Za
obračunavanje dnevne cene so upoštevali 10-urni delovni
čas. 18. februarja je Nemško šolsko društvo na Dunaju prosilo
občinske predstavnike za pregled stroškov pred pričetkom
gradnje. Mestna oblast je za pokritje gradbenih stroškov najela
posojilo pri Hranilnici mestne občine Celje v višini 116.000
kron ter za zavarovanje posojila 13. julija 1911 zastavila vse
svoje premičnine in nepremičnine.
Celjski župan dr. von Jabornegg je 22. januarja 1912 Nemškemu
šolskemu društvu na Dunaju sporočil, da je novogradnja v
surovem stanju gotova ter da manjka le še montaža oken in
vrat.
Mestna občina Celje je 9. marca 1912 potrdila prejem posojila
100.000 kron od Nemškega šolskega društva. Posojilo naj bi
bilo brezobrestno in neodpovedljivo tako dolgo, dokler bo
pouk v šoli pri vseh predmetih, tudi verouku, v nemščini, sicer
G
GCC C
C
GRADNJA POSLOPJA IN
PRIPRAVE NANJO
Poslopje šole, sedanje Gimnazije Celje - Center na današnji
Kosovelovi ulici 1, je bilo zgrajeno leta 1912, prve pobude za
gradnjo pa segajo v leto 1905. Takrat se je v Celju pojavila
potreba po novi ljudski šoli in začeli so iskati primerno
lokacijo. Iz virov je razvidno, da je bil prvi ponudnik
zemljišča za bodočo šolsko zgradbo Franz Dirnberger. Šlo je
za zemljišče ob današnji Mariborski cesti. Zakaj do gradnje
na omenjenem zemljišču ni prišlo, ni mogoče ugotoviti.
Dokazano pa je, da so leta 1909 stekla pogajanja za odkup
zemljišča na vogalu tedanje Karolinengasse (sedanje
Gregorčičeve) in Jahnove (sedanje Kosovelove) ulice, kjer je
bila kasneje tudi zgrajena stavba Deške ljudske in meščanske
šole. 14. oktobra 1909 so dr. Gustavu Wokaunu iz Maribora
za parcele bodoče zgradbe ponudili 40.000 kron. Sklep o
tem, da bodo šolo zagotovo zgradili, so v Celju sprejeli 22.
oktobra 1909 in o tem obvestili Nemško šolsko društvo na
Dunaju. Dr. Wokaunu se je zdela cena prenizka. Iz dopisa,
datiranega 4. novembra 1909, je razvidno, da so kasneje
za parcelo ponudili 50.000 kron, kupili pa za 49.000 kron.
19. novembra je občina uradno sprejela prodajne pogoje
in ceno. Leto 1910 je bilo povezano z iskanjem mnenj in
ekspertiz različnih izvedencev o primernosti parcele.
14. februarja 1910 so svoja mnenja podali: inž. Ludwig
Wessely kot tehnični izvedenec, šolski mestni inšpektor
Anton Stering kot pedagoški strokovnjak in dr. Eduard
Gollitsch kot mestni zdravnik. Vsi trije so menili, da je
gradbeno zemljišče primerno za izgradnjo šole.
Februarja 1910 je bila narisana tudi skica Richarda Klossa,
na kateri sta dve varianti fasade severnega pročelja.
7. in 18. aprila 1910 je Mestni šolski svet sporočil deželnemu
šolskemu svetu, da je prišlo do sprememb in da šola ne bo
namenjena le dečkom, ampak tudi deklicam, zaradi česar je
bilo treba premestiti kabinete, učilnice in zbornico.
Leta 1911 se je mestna oblast odločila, da bo gradbena dela
prevzel Wilhelm Lindauer, in mu določila pogoje. Na seji
občinskega sveta je odbor za izgradnjo šolske zgradbe skupaj
10
bi morali Društvu poravnati 5% obresti in stroške,
nastale v zvezi s plačili in pristojbinami. Zavezati
so se tudi morali, da bodo poslopje zavarovali proti
požaru.
15. septembra 1912 je občina Celje potrdila, da
je šolsko poslopje na podaljšani Karolinengasse
(sedanja Gregorčičeva ulica) ob križišču s Feldgasse
(sedanja Levstikova ulica), hišna številka 13, na
osnovi gradbenega dovoljenja z dne 24. avgust 1910,
št. 9826, postavljeno in dokončano po sprejetih
načrtih, zaradi česar ga je mogoče izročiti svojemu
namenu.
V naslednjih treh mesecih je bilo treba še marsikaj
popraviti: odprtine na ventilacijskih jaških, oznake
na dimnikih, kolenske pregibe odtočnih žlebov,
asfaltirana tla pred glavnim vhodom, pod, pipe in
sifone v tuš kabinah, postaviti je bilo treba cvetje na
obrobjih stopnišč, osvetliti stopnišče v telovadnico,
urediti sedala na straniščih za 1. in 2. razred deške in
dekliške šole …
16. decembra 1912 je inženir Wilhelm Unger preveril
ustreznost takratne zelo sodobne parne centralne
kurjave. Ugotovili so, da bosta dovolj toplote dajali
že dve peči, zato naj bi tretjo aktivirali le, če bi
temperatura padla pod –10 stopinj Celzija.
Iz dokumentacije je mogoče razbrati, da je bila
gradnja eksteriera in interierov pod skrbnim
nadzorom številnih uglednih strokovnjakov. Mestna
občina je gradnjo ves čas spremljala in nadzirala, saj
je v projekt vložila veliko denarja.
30. maja 1913 so na seji občinskega odbora Mestne
občine sprejeli končni finančni obračun. Celotni
izdatki so znašali 520.224 kron; za primerjavo,
11
letni stanarinski prispevek učitelju je bil 800 kron. Občina
je prispevala 300.000 kron, Nemško šolsko društvo 100.000
kron, celjsko telovadno društvo pa 30.000 kron, skupaj
430.000 kron. Vključno s stroški za odkup zemljišča, ki
so znašali 24.000 kron, je manjkalo še 114.224 kron, zato
je bilo treba zaprosili za posojilo Mestno hranilnico Celje.
Hranilnica je bila pripravljena posoditi občini 116.000 kron,
pod istimi pogoji kot leta 1911, spremenjeni so bili le roki
plačila. Nova zadolžnica je bila odobrena 7. julija 1913.
Leto 1913 zaznamuje le še usklajevanje finančnih zadev.
Iz šolske raziskovalne naloge iz leta 1996
(avtorici Marjeta Plevčak in Polonca Matko; mentorja
Stanislav Medved, prof., in Ivana Medved, prof.)
GRADNJA ŠOLSKEGA POSLOPJA NA KOSOVELOVI 1
V CELJU povzela Irena Benedičič, prof.
G
GCC C
C
13
Secesija kot arhitekturni in likovni slog se je v Evropi
pojavil ob koncu 19. stoletja ter trajal do prve svetovne
vojne, ko je počasi začel izzvenevati. Spremenjeni pogledi
in načela novega sloga so se odražala v arhitekturi,
likovni umetnosti, drugih uporabnih umetnostih ter v
umetni obrti. Umetniki so iskali navdih v oblikah, vzetih
iz narave, vzore za svojo umetnost pa so našli tudi v
drugih kulturah, na primer v japonski in staroegipčanski
umetnosti. Iz naravnih oblik izvirajo vegetabilni, cvetlični
in geometrijski vzorci, ki so najznačilnejši za to obdobje.
V arhitekturi je bila želena dinamika fasad in pročelij
dosežena tudi s krivuljami, z valovnicami ter obdelavo
različnih struktur ometa. Uresničevanje zamisli arhitektov
je omogočal tudi razvoj na gradbenem področju in s tem
uporaba novega materiala – železobetona. Večinoma
so bile secesijske stavbe celostne umetnine svojega
časa, tako zaradi oblikovanja zunanjosti kot tudi zaradi
dekorativnosti interjerjev, stavbnega pohištva in opreme.
Umetnostni vplivi so k nam prihajali pretežno z Dunaja in
iz Gradca. Zlasti Dunaj se je razvil v pomembno kulturno
prestolnico secesije, kjer so bile nove ideje izpeljane do
vrhunca. Pri nas je potekala drugačna zgodba. V naših
krajih je bil historizem 19. stoletja globoko zakoreninjen.
Meščanstvo še ni bilo zrelo za miselne in duhovne nazore,
ki jih je prinesla nova umetnost. Veliko stavb premožnih
naročnikov je bilo še v prvem desetletju 20. stoletja
zgrajenih po načelih starega sloga, ki ponavlja arhitekturne
značilnosti preteklih umetnostnih slogov: romanike, gotike,
renesanse in baroka. Ta tradicionalizem so bili zmožni preseči
le miselno naprednejši posamezniki, ki jih je nov duh časa zajel
v kateri od prestolnic srednje Evrope, najbrž med študijem na
Dunaju, v Gradcu ali Pragi. Temu lahko pripišemo razlog,
da so bile stavbe tega časa v Celju slogovno bolj kombinacija
novega in starega kakor pa secesija v pravem pomenu besede.
Pri načrtovanju oziroma gradnji šole se je zgodila podobna
zgodba. Idejnemu načrtu, ki ga je izdelal Richard Kloss,
nadinženir iz Gradca, sta sledila dva izvedbena načrta
projektantskega podjetja W. Burgstaller & A. Zauner iz Gradca.
Oba sta ohranila osnovne značilnosti idejne zasnove, lahko
pa opazimo razlike v oblikovanju fasade. V prvem načrtu je
fasada bolj secesijska, v drugem pa secesijsko oblikovanje fasad
dopolnjujejo neobaročni okrasni elementi ter razkošnejši
dizajn streh osrednjega vogalnega stolpa z rizalitoma. Zaradi
finančnih tegob investitorja je bila izvedena preprostejša
različica. Dela je izvajal inženir Wilhelm Lindauer iz Celja,
gradnjo železobetonske konstrukcije stropov pa je prevzelo
podjetje Eduard Ast & Comp. iz Gradca.
Dvonadstropno šolsko poslopje z razgibanimi strešinami je
locirano na stičišču Kosovelove in Gregorčičeve ulice. Glavni
likovno-arhitekturni poudarek objekta predstavlja osrednji
vogalni stolp valjaste oblike, obdan z dvema samostojno
kritima rizalitoma. Stolp po višini izstopa od ostalega dela
stavbe, njegovo zalomljeno streho pa krasi dežnikasta kapa
s svetlobnico. Razgibanost celote poudarjata ob rizalita
prislonjena reprezentančna vhoda z originalnimi lesenimi
vratnicami. Obulični stranski krili zaključujeta dodatna
rizalita, krita s štirikapnicama in dežnikastima strehama
s svetlobnico. Fasadne ploskve so prevotljene z velikim
številom oken različnih oblik in dimenzij ter okrašene s
tipično secesijsko strukturiranimi ometi. Zunanjščina je bila v
celoti obnovljena do leta 1977. Različne strukture ometov so
barvane v treh barvnih tonih, oblikovno pa jih dopolnjujejo
geometrijski vzorci valovnic, kvadratov in ovalov. Ohranila
se je tudi historična parcelacija, v sklopu zunanje ureditve pa
kovana ograja z betonskim zidcem oz. s stebriči.
G
GCC C
C
100 LET SECESIJSKE LEPOTICE
Mogočno poslopje Gimnazije Center – Celje predstavlja
največjo ohranjeno, predvsem pa edino javno secesijsko
zgradbo v Celju. Secesijski arhitekturni slog je v našem
mestu slabo zastopan in ohranjen le na primerih meščanske
arhitekture. Pročelje s secesijskimi arhitekturnimi elementi
ima leta 1906 zgrajena Joskova hiša na Glavnem trgu 2,
ki je bilo na osnovi raziskav in načrta rekonstrukcije
obnovljeno leta 2007. S skromnejšima, a še vedno
značilnima zunanjščinama se ponašata vila Trubarjeva
1 ter Marekova hiša na Ljubljanski cesti 25, zgrajeni leta
1904. Bogato fasado s secesijskimi čeli in pomoli je nekoč
imela tudi leta 1907 zgrajena poslovno-stanovanjska
stavba na Cankarjevi ulici 1, t.i. Železni dvor. Ob združitvi
z objektom na Cankarjevi 3 so jo leta 1929 popolnoma
predelali.
14
Notranjost je organizirana v skladu z avstrijskim
predpisom o gradnji šol iz leta 1883. Ne smemo
pa pozabiti, da je bila za čas nastanka izjemno
funkcionalna in sodobno opremljena. Šola je
imela centralno kurjavo, kuhinjo, garderobe,
slačilnice, umivalnico, telovadnico in sanitarije v
vsakem nadstropju. Še danes jo odlikujejo veliki
in svetli prostori ter široki hodniki. V večji meri
se je ohranil originalni tlorisni koncept stavbe
ter stavbno pohištvo. Glavni likovno-arhitekturni
element notranjščine pa predstavljata vhodni veži
z zastekljenimi vrati in s skromnim secesijskim
okrasjem ter dvojno dvoramno stopnišče z
ohranjeno kovano ograjo.
Stavba je do danes ohranila historično funkcijo, bila
obnovljena po spomeniškovarstvenih kriterijih in
tudi vseskozi zgledno vzdrževana. Notranjščina pa
se je glede na potrebe in čas nekoliko spreminjala.
V severnem krilu prvega in drugega nadstropja je
prišlo do pomanjšanja učilnic v kabineta. V kleti
je danes urejena kuhinja z jedilnico, del podstrešja
pa je od leta 1995 namenjen šolski knjižnici. V
letu 1999 je šola dobila nov, sodoben prizidek
– športno dvorano. Od leta 2009 se postopoma
zamenjuje dotrajano stavbno pohištvo. Zaradi
novodobnih potreb po učinkoviti rabi energije so
bila pri menjavi že uporabljena plastična okna ter
vratnice dvoriščnih vhodov. Glede na zgodovinski
in kulturni pomen objekta bi bilo bolje razmisliti
o uporabi lesenega stavbnega pohištva v izvirni
obliki. V zraku pa je tudi želja po celoviti izrabi
podstrešja, s katero bi povečali kapacitete šole in
pridobili nove učne prostore.
Mestna občina Celje je poslopje leta 2002 razglasila
za umetnostni in arhitekturni spomenik lokalnega
pomena in ga kot eno izmed najpomembnejših
kulturnozgodovinskih stavb v mestu leta 2009
označila z napisno tablo in haaškim znakom *.
15
Varstveni režim za kulturni spomenik določa varovanje
celovitosti, intaktnosti in likovno-arhitekturne vrednosti
objekta. Varujejo se stavbne mase, celotna zunanjščina z
vsemi arhitekturnimi sestavinami, osnovna tlorisna shema
notranjščine, stavbno pohištvo ter oprema. Za vsak poseg na
spomeniku so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni
pogoji in kulturnovarstveno soglasje pristojne službe Zavoda
za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Celje.
Veličasten arhitekturni koncept javnega poslopja z razgibanimi
strešinami, s stavbnimi masami ter z značilnimi secesijskimi
oblikami zunanjščine ustvarja celovito arhitekturo iz začetka
20. stoletja. V novogradnjo je bila aplicirana najmodernejša
in za tiste čase zelo napredna tehnologija. S svojo lokacijo
in zasnovo predstavlja pomembno in kvalitetno prostorsko
dominanto v severnem zaključku starega mestnega jedra.
Urška Kerbavec
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota
Celje
* Spoznavni znak konvencije za označevanje kulturnih dobrin,
opredeljen v 6., 10. in 16. čl. Konvencije o varstvu kulturnih
dobrin v primeru oboroženega spopada (Ur. l. FLRJ –
Mednarodne pogodbe, št. 4/56) in v 20. do 21. čl. Pravilnika
o izvajanju konvencije o varstvu kulturnih dobrin v primeru
oboroženega spopada (Vir: http://www.zvkds.si).
Viri in literatura:
-Breda Mihelič, Jelka Pirkovič, Secesijska arhitektura na
Slovenskem, Dnevi evropske kulturne dediščine, Uprava RS za
kulturno dediščino, 1997;
-Branka Primc, Strokovne osnove za razglasitev kulturnih
spomenikov lokalnega pomena, april 2000 (arhiv ZVKDS, OE
Celje, NC 516/00);
-Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, v: ZUZ, n.v., 9,
1972, str. 111.
Opomba:
Stari razglednici sta pridobljeni iz arhiva domoznanskega
oddelka Osrednje knjižnice Celje.
G
GCC C
C
17
1937
Mestni ljudski šoli v stavbi se preimenujeta v Državno I. deško
ljudsko šolo in Državno dekliško ljudsko šolo.
1911/12
Gradnja impozantnega vogalnega poslopja,
ki ga je za potrebe vzgoje in izobraževanja v
mestu zasnoval arhitekt Richard Kloss.
1941
Zgradba preide v nemške roke.
V njej so poleg že omenjenih mestnih ljudskih šol (I. deška
in I. dekliška) še okoliški ljudski šoli (II. deška in II. dekliška
ljudska šola) ter meščanska šola. Velja splošna prepoved
uporabe slovenščine.
1914/15
Šolski prostori se preuredijo v rezervno
vojaško bolnišnico.
1944
Zadnje leto vojne postane zgradba lazaret; med vojno jo
pogosto zasedejo vojaki.
1919
15. februarja stavba spet sprejme učence prej
omenjenih šol.
1945
15. julija se na šolskem dvorišču zberejo otroci obeh mestnih
in obeh okoliških ljudskih šol in začnejo s poukom; tri tedne
zatem se pouk nadaljuje v očiščenih in nekoliko obnovljenih
učilnicah.
Med poletnimi počitnicami se izseli Državna
deška meščanska šola.
1946
V Federativni ljudski republiki Jugoslaviji se uvede obvezno
sedemletno osnovno šolstvo (štirje razredi nižje in trije
razredi višje osnovne šole).
Prostore v pritličju stavbe zasede Državna
dvorazredna trgovska šola.
V zgradbi začne gostovati tudi Obrtna
nadaljevalna šola.
1921
Obrtna nadaljevalna šola se izseli.
10. januarja je prvi šolski dan v novem šolskem letu.
V šolskem poslopju sta obe mestni ljudski šoli in obe okoliški
ljudski šoli, Državna dvorazredna trgovska šola in Šola za
učence v gospodarstvu.
1936/37
V šolskih prostorih je organiziran tudi oddelek
otroškega vrtca.
25. februarja okoliški ljudski šoli (II. deška in II. dekliška)
zgradbo zapustita in jo prepustita prvotnima
mestnima ljudskima šolama (I. deški in I. dekliški).
G
GCC C
C
KRONOLOGIJA DOGODKOV
1912
V novo, moderno šolsko zgradbo se vselijo
Državna mestna deška ljudska šola, Državna
mestna dekliška ljudska šola in Državna deška
meščanska šola.
18
19
1990/91
Srednja pedagoška šola postane Gimnazija
Celje – Center; prva generacija se vpiše v
program gimnazija.
Ravnateljici in ravnatelji
(od vselitve Učiteljišča v poslopje na Kosovelovi 1)
1993/94
Prva generacija gimnazijcev opravlja zaključni
izpit.
ANTON AŠKERC, prof. – od 1952 do 1966
1971
Ustanovi se Pedagoški šolski center; ob Gimnaziji pedagoške
smeri začneta delovati še Srednja vzgojiteljska šola. Odpre se
oddelek PA Maribor za razredni pouk.
1995
V Sloveniji se znova uvede matura; za razliko od
prejšnje je centralizirano eksterna, sestavljena
iz treh obveznih (slovenščina, matematika,
prvi tuji jezik) in dveh izbirnih predmetov.
EMIL ROJC, prof. – od 1970 do 1974
1974
1. septembra zapusti poslopje II. osnovna šola.
Novembra se na prenovljenem delu podstrešja
odpre nova šolska knjižnica.
1975/76
Reformira se pedagoško šolstvo; poskusno se uvede usmerjeno
izobraževanje.
1999
16. aprila se odpre nova športna dvorana ob
stari zgradbi Gimnazije Celje – Center.
1976
V okviru Pedagoškega šolskega centra začne delovati enoletna
Šola za varuhinje.
2003/2004
Gimnazija Celje – Center prične ob programih
gimnazija in predšolska vzgoja izvajati še
program umetniška gimnazija – likovna smer.
Iz dveh mestnih in dveh okoliških celjskih
osnovnih šol nastanejo glede na spol in socialni
izvor učencev tri mešane osnovne šole. II. mešana
osnovna šola dobi prostore v zgradbi sedanje
Gimnazije Celje - Center.
podlaga za zaključni izpit, ki je bil sestavljen iz dveh
predmetov obveznega (materni jezik, novejša zgodovina in
družbenopolitična ureditev države) in največ treh predmetov
izbirnega dela; tega so določile šole same v soglasju z Zavodom
za šolstvo Republike Slovenije.
1947/48
Po združitvi II. in III. mešane osnovne šole se III.
prostorsko pridruži II. osnovni šoli, ki je že bila v
zgradbi na današnji Kosovelovi ulici 1; iz poslopja
se izseli Državna dvorazredna trgovska šola.
1968
Poleg zadnje generacije učiteljiščnikov opravlja zaključni izpit
prva generacija absolventov Gimnazije pedagoške smeri.
1949/50
Iz zgradbe se izseli Šola za učence v gospodarstvu,
vseli pa se celjsko Učiteljišče.
1951
Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike
Slovenije sprejme sklep o petletnem šolanju
učiteljev osnovnih šol.
1955
Usposabljanje učiteljev se podaljša s štirih na pet
let.
1958
Šolski zakon dokončno uzakoni osemletno
osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja.
1962/63
Vpiše se zadnja generacija bodočih učiteljev.
1964/65
Po ukinitvi Učiteljišča začne v zgradbi delovati
Gimnazija pedagoške smeri; v prvi letnik
štiriletnega programa se vpišejo prvi dijaki.
1967
Z Zakonom o srednjem šolstvu je bila oblikovana
1980
Sprejet je zakon o usmerjenem izobraževanju.
1981
Slovensko srednje šolstvo v celoti preide na usmerjeno
izobraževanje. Pedagoški šolski center se preimenuje v Srednjo
pedagoško šolo. Šola za varuhinje se podaljša na dve leti.
Odpravi se opravljanje zaključnega izpita. Do leta 1984 se ga
opravlja po starih programih.
1986
V prostorih preneha delovati dislocirani oddelek enote PA
Maribor.
VIKTORIJA KAVČIČ, prof. – od 1966 do 1970
IVAN KAPŠ, prof. – od 1974 do 1992
IGOR MAJERLE, prof. – od 1992 do 2013
Po virih povzela
Irena Benedičič, prof.
2012/2013
Ustanovi se društvo alumnov Gimnazije Celje
– Center (Društvo GCC).
21. septembra ob 100-letnici poslopja poteka v
sodelovanju z II. osnovno šolo Celje na šoli in
v parku za njo prireditev Naših sto (druženje
generacij ob obletnici).
23. novembra se s slavnostno akademijo v
Narodnem domu Celje zaključijo slovesnosti
ob 100-letnici poslopja.
1989/90
Ukine se usmerjeno izobraževanje na Slovenskem.
G
GCC C
G
GCC C
C
1948/49
Ukine se sedemletka; višji oddelki, ki se formalno
pridružijo II. gimnaziji, ostanejo v pritličju
zgradbe do šolskega leta 1949/50.
DANICA GLINŠEK, prof. – od 1948 do 1952
C
21
paralelkami. Enako je veljalo za dekliško šolo.
Prvega marca 1919, dotlej je Mestni šolski svet v Celju zaradi
pomanjkanja slovenskih učiteljev šolo zaprl, so dekliško in
deško mestno šolo (sedanjo Gimnazijo Celje – Center) prevzeli
slovenski učitelji. Z novo uredbo so prostor na mestni šoli
uredili tako, da je levi trakt pritličja in 1. nadstropja zasedla
mestna deška ljudska šola, desni trakt pa dekliška ljudska šola;
deška meščanska šola, ki se je poleti 1919 preselila k dekliški
meščanski šoli v Vodnikovo ulico, pa se je nastanila v drugem
nadstropju.
Prvega marca 1919 so se ob dveh popoldne v takratni
posvetovalnici (zbornici) zbrali učitelji dekliške in deške šole,
da bi se dogovorili o najaktualnejših skupnih vprašanjih. Tej
in še naslednji konferenci je predsedoval nadučitelj deške šole
g. Josip Bizjak iz Bočne. Zapisano je, da je s svojim »finim«
nastopom in »taktno« besedo rešil marsikateri konflikt, ki se
je razvnel zaradi delitve otrok v nemške oz. slovenske razrede.
Mestna deška šola je imela takrat 411 vpisanih učencev.
10. julija 1919 je Mestni šolski svet na svoji seji sklenil, da se
nemška šolska mladina, ki je bila do tedaj v štirih paralelkah na
deški šoli in v prav toliko razredih na dekliški šoli, zaradi nizkega
števila otrok združi v 4 mešane paralelke, katerih vodstvo je
pripadlo mestni deški šoli. Istočasno je postal nadučitelj na
mestni deški osnovni šoli odgovoren za gospodarjenje s šolskim
poslopjem. Prevzel je tudi preureditev od vojne zanemarjenih
vrtnih gred pred šolskim poslopjem. Vrt okoli šole je namreč
med vojno služil pridobivanju najpotrebnejše zelenjave za
prehrano vojakov. G. Bizjak je napravil načrt nove ureditve
šolskega vrta in ga po odobritvi Mestnega šolskega sveta na
mestne stroške tudi realiziral. Predvidel je gojenje cvetlic,
okrasnega grmičevja, sadnega drevja in grede z zelenjavo. Samo
drevesnice ni načrtoval, ker ni bilo mogoče dobiti cepičev. Sprva
je vse posajeno slabo uspevalo, ker je bila vrtna zemlja ilovnata,
pomešana s premogovnim pepelom, pa tudi gnojili je niso.
30. avgusta 1919 je deška 5-razrednica postala 6-razrednica.
Šesti razred naj bi bil sklepni razred za vse tiste, ki niso mogli
oditi na srednjo šolo. Nastal je tako, da so se starejši in boljši
učenci od 12. leta starosti pomaknili za en razred više.
G
GCC C
C
C
ŠOLSKA STAVBA IN ŽIVLJENJE
V NJEJ OD NJENE IZGRADNJE
DO 2. SVETOVNE VOJNE
Z razvojem šolstva v Celju in rastjo števila
učencev je postalo »šolsko« poslopje stare grofije
pretesno, zato so se odločili za novogradnji.
Leta 1905 je svojo zgradbo v Vodnikovi ulici
dobila dekliška meščanska in ljudska šola, 1912
pa še deška meščanska in ljudska šola. Meščanska
šola se je namreč že leta 1903 razcepila v deško
in dekliško.
Novo šolsko poslopje sedanje Gimnazije Celje
– Center je bilo torej dograjeno in opremljeno
s popolnoma novo opremo leta 1912, in to za
520.224 kron. Ob izgradnji je veljalo za »lepo in
moderno« z izvrstno centralno kurjavo. Čeprav
je bilo sprva namenjeno deški meščanski in
ljudski šoli, se je ob izgradnji vanjo vselila tudi
dekliška ljudska šola. Vse tri pa so se morale
že s šolskim letom 1914/15 ponovno izseliti v
meščansko šolo v Vodnikovi ulici, ker so novo
šolsko zgradbo preuredili v rezervno vojaško
bolnico. Med vojno se je v njej zdravilo okrog
270 za tifusom obolelih vojakov, zato je bilo tudi
kasneje v šolskih prostorih prisotnih še precej
bakterij.
Po vojni so bile na osnovi odredbe Višjega
šolskega sveta v Ljubljani (15. februarja 1919)
nemške šole ukinjene in osnovane slovenske z
nemškimi paralelkami. » Ko se je rodila naša
mlada država, se je preoblikovalo tudi celjsko
šolstvo. Naše krasno, v letu 1912 sezidano šolsko
poslopje, ki je doslej služilo raznarodovanju
ljudstva, naj bo odslej posvečeno slovenski
mladini. V svojem jeziku naj črpa naša nada in
naš ponos vedo in znanost, naj pa se mladini
vceplja tudi duh domoljubja in ljubezni do
vsega, kar je v zvezi z našo milo domovino.«
(Publikacija Zgodovinskega arhiva v Celju).
Tudi petrazredna celjska nemška deška šola je
tako postala slovenska petrazrednica s štirimi
C
22
člani društva »CILLIER Furnivercini«. Sokoli, ki so orodje
v telovadnici odkupili za 30.000 kron, so dali telovadnico z
orodjem vred v uporabo obema osnovnima šolama, sami člani
pa so v njej telovadili ob delovnikih in ob nedeljah dopoldne.
Obrtna nadaljevalna šola, dvorazredna s pripravnico in tremi
paralelkami, se je leta 1921 preselila iz mestne osnovne šole na
deško in dekliško meščansko šolo v Vodnikovi ulici, kjer so bili
primernejši prostori, kot npr. dve risalni dvorani, večje klopi,
električna luč … To obrtno šolo je dve leti vodil vodja deške
osnovne šole g. Joško Bizjak, ki je poskrbel tudi za preselitev šole
ter naprosil ravnatelja deške meščanske šole g. Bena Serajnika,
da v nadaljevanju prevzame tudi vodenje omenjene obrtne šole.
V letu 1920 je mestna občina svojima dvema osnovnima šolama,
deški in dekliški, namenila 137.550 kron, dodatno pa še 100.000
za šolske zastore in 50.000 kron za popravilo centralnih peči.
Ker poskušam slediti pomembnim dogodkom kronološko, je
treba tudi zapisati, da je bil 18. maja 1921 v Celju izvoljen prvi
slovenski župan dr. Juro Krašovec, odvetnik, ki je bil šoli in
učiteljem zelo naklonjen.
Omenjeno je bilo, da so med vojno odstranili z oken skoraj vse
zavese. Kot zanimivost naj zapišem, da so jih do 15. septembra
1921 ponovno namestili, in to iz blaga, ki ga je šel poseben
odposlanec iskat kar na Dunaj, celjsko mestno občino pa je to
stalo 100.000 kron.
Vodstvo dekliške osnovne šole je v šolskih letih 1920/21 in
1921/22 prevzel g. Srečko Exel, ki je prej služboval v Vojniku.
Skrbel je tudi za cvetlične grede na vogalu šolskega poslopja,
medtem ko je nad šolsko drevesnico bdelo vodstvo deške
osnovne šole.
Ker je Višji šolski svet sklenil, da morajo dekliške šole voditi
ženske, je s šolskim letom 1922/23 postala upraviteljica ga. Iva
Zupančič, ki je dekliško šolo vodila 15 let, po njenem odhodu
v pokoj pa je bila za njeno naslednico na začetku šolskega leta
1937/38 imenovana ga. Marija Jurjevčič, učiteljica dekliške šole.
Razrede deške osnovne šole je nadziral gospod Ljudevit Černej,
za katerega je veljalo, da je izvrsten pedagog pa tudi mladinski
pesnik in pisatelj ter zagovornik učiteljev.
Ker je bila v poslopju še vedno dvorazredna državna trgovska
šola, je v šolskem letu 1922/23 vladala precejšnja prostorska
stiska, tako da je pouk treh razredov tekel celo v kabinetih.
Mestno deško osnovno šolo je namreč tisto leto obiskovalo 351
dečkov 10 deklic. Teh 10 deklic in 15 dečkov je bilo v nemških
vzporednicah.
G
GCC C
Ker so pločevinasti deli na šolski strehi močno
zarjaveli, je dal mestni magistrat tisto leto
streho nad stopniščem in žlebove ostrgati ter
prepleskati s sivo oljno barvo, kar je stalo okrog
100.00 kron. Spomladi pa so šolsko dvorišče
posuli z drobnim, belim peskom.
Pozimi 1922/23 je imela šolska centralna
kurjava prvič posebnega kurjača, 26. januarja
1923 pa je šola dobila 11 kg težak bronast šolski
zvonec, ki je stal 3.900 kron, vlit pa je bil v
Strojni tovarni in livarni v Ljubljani.
Šolsko poslopje je bilo takrat v dobrem stanju;
med poletnimi počitnicami leta 1924 so bila
šolska okna znova prekitana ter zunanje strani
oken in vrat prepleskane z rjavo oljno barvo,
ker je začel les ponekod prhneti. Nova ograja
okoli šolskega dvorišča pa je morala počakati
na jesen 1924. V šolski kleti so vzidali poseben
kotel za pranje perila obeh šolskih slug, osnovne
in trgovske šole.
Kronika dokazuje, da so v šolskem letu 1927/28
krajevne šolske svete zamenjali krajevni šolski
odbori, ki naj bi skrbeli za šolsko stavbo in vse
šolske potrebščine. Na čelu takega odbora je bil
vedno župan, najstarejši upravitelj šole pa je bil
zapisnikar. V odboru sta bila tudi sreski šolski
nadzornik in šolski zdravnik. Prvi predsednik
je postal odvetnik dr. Alojz Goričan.
Na začetku leta 1929/30 se je dekliška šola
preselila v vse prostore I. nadstropja, deloma pa
tudi v pritličje (dve učilnici). Do takrat je bila
nameščena v obeh nadstropjih desnega trakta,
deška pa v obeh nadstropjih levega trakta.
Šolski proračun za šolsko leto 1929/30 oziroma
za koledarsko leto je znašal 238.480 dinarjev.
Dve tretjini sta odpadli na skupne stroške
deške in dekliške mestne osnovne šole, in
sicer za šolsko kurjavo in kurjača, vzdrževanje
šolskega poslopja, davek in zavarovanje, za obe
šolski slugi ter za čiščenje dimnikov, greznic in
podobnega. Iz kronike je razvidno, da so med
poletnimi počitnicami leta 1932 pregledali ves
obstoječi šolski inventar in odpravili vse napake.
V šolskem letu 1932/33 so pred južnim šolskim pročeljem zabili
v zemljo celo železni vodnjak za škropljenje vrtnih nasadov. Stal
je 500 dinarjev.
Šolski proračun za koledarsko leto 1933 je za deško ljudsko šolo
znašal 62.300 dinarjev, za vzdrževanje poslopja mestne ljudske
šole pa 155.045 dinarjev. Šolska zgradba z inventarjem je bila pri
zavarovalnici Slavija zavarovana za 890.250 dinarjev. V šolskem
letu 1933/34 so nad stranišči napravili položno ograjo, tako da
učenci ne bi mogli plezati čez zid v stranišča. Stala je 150 dinarjev.
Proračun za vzdrževanje šolskega poslopja je znašal 159.295
dinarjev. Za zbirko učil so adaptirali dve sobi na podstrešju,
tako da so lahko učila pregledno razvrstili. Zapisano je tudi, da
je imela učiteljska knjižnica takrat 851 knjig, mladinska pa 732.
Enajstim učiteljem so izposodili 75 knjig; 201 učencu pa 2151
knjig. Stroški za nabavo učil so znašali 6.440 dinarjev.
30. junija 1934 se je upokojil šolski upravitelj Joško Bizjak. S 1.
septembrom so ukinili manjšinski oddelek, prvega oktobra 1934
pa ustanovili dva razreda zabavišča (otroškega vrtca). V šolskem
letu 1935/36 so bili popravljeni pločevinasti deli strehe, žlebovi
in odtočne cevi. Pobarvali so tudi železno ograjo pred šolskim
poslopjem. Na dvorišču so uredili primerno igrišče za otroški
vrtec. Prebeljena je bila šolska telovadnica. Na podolgovatih
gredicah šolskega vrta so bile spomladi posajene grmičaste
vrtnice, ki pa so slabo uspevale. Na novo so prepleskali šolske
table na deški šoli.
Kljub izvršeni komasaciji občin sta ostajala na tedanjem
občinskem teritoriju dva krajevna šolska odbora: krajevni šolski
odbor za bivše Celje – mesto in krajevni šolski odbor za bivše
Celje – okolica. Meja šolskih odborov se ni nič spremenila.
Šolski proračun v letu 1935/36 je za deško šolo znašal 63.700
dinarjev, za dva razreda otroškega vrtca 17.060 dinarjev, za
vzdrževanje šolskega poslopja pa 164.295 dinarjev. Vsa učila so
opremili s številkami. V šolskem letu 1936/37 so med poletnimi
počitnicami prebelili nekaj razredov in drugih šolskih prostorov.
Prepleskali so vse okenske okvirje. Med božičnimi počitnicami
so popravili vse tri centralne peči, za dekliško šolo pa je bila na
podstrešju narejena soba za učila. Na šolskem dvorišču se je ob
igrišču za otroški vrtec zgradila lična utica za shranjevanje igrač
in orodja, poleg nje pa so bile postavljene gugalnica in nekaj
lesenih klopi.
V razredih, kjer so namesto klopi uporabljali mize, so bili
montirani novi črnilniki. Nabavili so tudi omarico za šolsko
lekarno, ki je visela v zbornici.
G
GCC C
C
Do 1. maja 1921 so morali vsi učitelji opraviti
izpit iz slovenščine, otroci pa so se morali
slovenskega jezika naučiti do konca 4. razreda.
Slovenska deška šola s sedmimi razredi in štiri
nemške vzporednice so bili, skupaj s sedmimi
razredi mestne dekliške osnovne šole, nastanjeni
v prvem in drugem nadstropju mestne osnovne
šole, ker se je v pritličje leta 1919 začasno
naselila Državna trgovska šola. Zaradi mnogih
razredov (11) se je morala predvsem deška
šola zelo stisniti, tako da so bili razredi celo v
nekdanjih kabinetih.
Kot je bilo že zapisano, so šolsko poslopje
ogrevali z, za tiste čase, zelo sodobno centralno
kurjavo. Največkrat sta se kurili dve peči, v zelo
hudem mrazu pa tri. V takih primerih so na
dan pokurili od 800 do 1000 kg hrastniškega
premoga, pred vojno pa 300 kg koksa. S to
centralno kurjavo so vojaki med vojno zelo
slabo ravnali, kajti sredi decembra 1919 je peč
naenkrat odpovedala. Za štiri dni so prekinili
pouk in peč popravljali. Popravilo je stalo 4000
kron.
Vojaki so odnesli tudi vse zavese na prisojnih
oknih. Ostale so le tiste v pisarni vodstva
dekliške šole.
Poleg tega je zmanjkalo še mnogo kvalitetnih učil
in knjig iz učiteljske knjižnice ter izginilo veliko
modernih šolskih klopi in omar. Preseljene so
bile na različne enoletne vojaške šole na deželi.
Izgubila se je tudi kronika deške šole ter zapisi
o šolskem inventarju. Vojaki so v tem šolskem
poslopju napravili za četrt milijona kron škode.
Predvsem šolska okna so bila med vojno zelo
poškodovana. Manjkalo je mnogo šip, odpadel
je tudi kit ob robovih. Mestni magistrat je dovolil
popravilo oken, ki je stalo 15.000 kron. Treba
je zapisati, da sta mestni šolski svet in mestni
magistrat lepo skrbela za šolsko poslopje, pa
tudi za mestno učiteljstvo. Vsak učitelj je dobil
letno 800 kron kot stanarinski prispevek.
Šola je imela tudi odlično opremljeno
telovadnico. Pred vojno so v njej telovadili
23
C
24
poslovno leto 1939/40 pa še 5.800 dinarjev več lahko brez slabe
vesti zapišem, da je, na osnovi obstoječih podatkov, mogoče
zatrditi, da je mestna občina lepo skrbela za vzdrževanje stavbe
oziroma šol pod njeno streho in da si le želimo lahko, da bi
bilo tako tudi v teh težkih časih krize, ne glede na to, da je
vzdrževanje stavbe danes v pristojnosti Ministrstva za šolstvo,
šport in kulturo in ne več Mestne občine Celje.
Iz ŠOLSKE KRONIKE DEŠKE LJUDSKE ŠOLE v Celju
(SI_ZAC/0869), ki jo hrani Zgodovinski arhiv Celje,
povzela Irena Benedičič, prof.
G
GCC C
G
GCC C
C
Nazivi celjskih ljudskih šol in obeh krajevnih
šolskih odborov po združitvi mestne občine
Celje z upravno občino Celje – okolica niso več
ustrezali tedanjemu stanju. Na predlog šolskih
odborov je zato kr. banska uprava z odlokom
18. 5. 1937 odredila naslednje poimenovanje:
državna mestna deška ljudska šola dobi naziv
Državna I. deška ljudska šola; državna mestna
dekliška ljudska šola pa postane Državna
dekliška ljudska šola. Krajevni šolski odbor za
Celje –mesto, v katerega spadata ti dve šoli, pa
se preimenuje v Krajevni šolski odbor za šolski
okoliš I, še prej pa so srbski izraz »narodna«
šola zamenjali za slovenski »ljudska« šola.
Za poslovno leto 1936/37 je znašal proračun I.
deške šole 59.900 dinarjev, njenega otroškega
vrtca 13.668 dinarjev, vzdrževanju poslopja
pa je celjska mestna občina namenila 168.668
dinarjev. Identične zneske je vnesla tudi v
proračun za naslednje poslovno leto.
Zadnji dve leti sta spadala pod upravo Državne
I. deške ljudske šole tudi dva razreda otroškega
vrtca. En razred je bil nameščen v pritličju
tukajšnjega šolskega poslopja, drugi pa v
poslopju na Mariborski cesti 17, kjer je bil tudi
otroški vrtec II. deške ljudske šole. Z odlokom
15. 4. 1937 so razred na Mariborski dodelili
upravi II. deške šole.
V šolskem letu 1937/38 si je 200 učencev
izposodilo 2811 knjig. Med poletnimi
počitnicami so bili vsi prostori I. deške ljudske
šole prebeljeni, razen šolske pisarne. Prepleskali
so tudi šolske table.
Prosvetno ministrstvo je z odlokom 5. 4.
1938 odredilo, da oddelek z enim ali dvema
razredoma ne sme imeti manj kot 45 otrok.
Zaradi tega sta bila I. deški šoli 16. 5. 1938
odvzeta dva oddelka. Po pritožbi so en oddelek
šoli vrnili, drugega pa šele 31. 7. 1939, in sicer
po ponovni prošnji, naslovljeni na kr. bansko
upravo.
Ker je proračun za naslednje proračunsko leto
znašal 4.800 dinarjev več kot za prejšnje, za
25
C
27
Kot so zapisali kronisti, so za nemškim okupatorjem ostala le
razrušena šolska poslopja, uničena učila in knjige ter neuka,
podivjana mladina.
Prvo novo šolsko leto v svobodni domovini se je pričelo 30.
maja 1945 s proslavo. Po dolgih štirih letih se je na dvorišču
mestne šole spet slišala slovenska beseda.
Pouk se je začel 15. 7. 1945, prve tedne v zelo težkih razmerah.
Okupator je uničil knjige in druge šolske potrebščine ter
pripomočke. Učilnice so bile brez šip, umazane in neuporabne.
Uničena je bila tudi streha. Na dvorišču mestne šole (sedanje
Gimnazije Celje – Center), na žgočem soncu, so začeli poučevati
vse skupine vseh štirih celjskih osnovnih šol. Tretji teden so
mestno šolo, ki so ji bombni napadi prizadejali precej škode,
s prizadevanji tov. Lužnika, upravitelja I. deške šole, toliko
popravili, da se je pouk začel seliti v razrede. Šolske klopi in
sobe so udarniško očistile starejše učenke s svojimi učiteljicami.
S 15. avgustom 1945 se je pouk za nekaj časa končal. Začele
so se počitnice, ni pa se končalo šolsko leto. Štirje razredi
osnovnih šol so čez 14 dni prekinili počitnice, ker so morali
biti temeljni oddelki učiteljskim tečajnikom, ki so se v prostorih
mestne šole pripravljali za učiteljski poklic. Pouk v vadniških
razredih je trajal do 19. 9. 1945. Nato so tudi za učence teh
razredov nastopile počitnice, ki so trajale do 14. 10. 1945. Dan
prej je bila 1. uradna konferenca, ki jo je vodil upravitelj I. deške
šole tov. Lužnik, in to za učitelje vseh štirih celjskih osnovnih
šol. 15. 10. je bil naknadni vpis, 16. oktobra pa se je začel pouk.
24. oktobra je bil v risalnici šole prvi roditeljski sestanek.
Prvi šolski dan v novem šolskem letu je bil 10. 1. 1946. V
poslopju sedanje Gimnazije Celje – Center so bile še vedno vse
štiri osnovne šole, trgovska akademija in obrtna šola.
V šolskem letu 1946/47 je šola od agrarnega fonda dobila 5.500
kvadratnih metrov zemljišča v neposredni okolici za šolski
vrt. Za tisto šolsko leto je bilo šoli odobrenih 403.000 dinarjev.
Zaradi bombardiranja mesta med okupacijo je bilo šolsko
poslopje precej poškodovano, predvsem streha in šipe na oknih.
25. 2. 1946 sta se iz zgradbe izselili II. deška in II. dekliška šola
in se preselili v lastno poslopje. Vredno je tudi omeniti, da je
imela v teh težkih povojnih časih samo mestna šola na voljo
G
GCC C
C
C
ŠOLSKA STAVBA IN ŽIVLJENJE V NJEJ OD
2. SVETOVNE VOJNE DO LETA 1992
Takoj po začetku 2. svetovne vojne je tudi
na Slovenskem okupator prevzel nadzor nad
šolstvom in kulturo.
15. 4. 1941 so za vse vrste celjskih šol zadolžili
Rudolfa Rentmeistra in že 28. aprila 1941 je
prišla zgradba sedanje Gimnazije Celje – Center
(mestne šole), tako kot tudi ostale šolske stavbe,
formalno v nemške roke. Ker so druga šolska
poslopja zasedli vojaki, so bile tudi II. deška in
dekliška ter meščanska šola nastanjene v zgradbi
mestne osnovne šole. I. dekliški in deški šoli je
bilo na razpolago le 1. nadstropje. S poukom so
pričeli 5. maja 1941, in to v treh turnusih, od
8.00 do 11.00, od 11.00 do 13.00 in od 14.00 do
17.00.
12. maja je nadučitelj Schmolzer prevzel in
združil I. deško in dekliško šolo pod imenom I.
ljudska šola.
Najpomembnejši cilj nemških učiteljev je
bil iztrgati naši mladini iz src vso ljubezen do
maternega jezika in, posredno, tudi narodno
identiteto, a jim, na srečo, ni uspel.
Pouk so morali obiskovati najprej le starejši
dečki, stari med 10 in 14 let. Skupaj jih je bilo
119. Vključili so tudi dečke iz gimnazije do 14.
leta. Na začetku so samo peli in korakali, po
trije v vrsti. Zapisano je, da so se nemški učitelji
zabavali nad izgovorjavo naših otrok in se čudili,
da so se tako hitro naučili novih melodij. Šele
26. maja, po prihodu novih učiteljev, so k pouku
zajeli še deklice, stare od 10 do 14 let. 18. junija,
ko je iz Rajha prišlo še 12 pedagoških delavcev,
pa so poklicali še otroke nižjih razredov. Vsak
učitelj je moral poučevati dva razreda. Zaradi
vojaških potreb so šole večkrat selili iz poslopja
mestne v okoliško šolo in nazaj.
Zadnje leto vojne je bilo poslopje mestne šole
lazaret, učence pa so preselili v poslopje okoliške
šole.
C
28
bi čutili sposobni za gimnazijo, je bil ponovno organiziran peti
razred. V naslednjem šolskem letu so bili gimnaziji priključeni
oddelki sedemletke še vedno v pritličju zgradbe mestne šole,
prav tako tudi šola za učence v gospodarstvu.
V šolskem letu 1948/49 je bilo šolsko poslopje v precej dobrem
stanju, temeljito je bilo treba popraviti le streho. Zasteklitev
oken je bila dotlej le delno realizirana, zgrajena pa sta bila dva
jaška za odtok vode s šolskega dvorišča. Razmišljali so tudi o
postavitvi šolske ograje.
Naslednje šolsko leto so se II. gimnaziji priključeni oddelki
izselili v poslopje II. gimnazije (stavba današnje III. osnovne
šole), prav tako tudi šola za učence v gospodarstvu. V šolsko
zgradbo pa se je vselilo Učiteljišče. Streha še ni bila v celoti
popravljena, pa tudi zasteklitev oken je potekala počasi in še
ni bila zaključena. Asfaltirana pa je bila cesta, ki vodi mimo
šolskega poslopja. Aprila je bila odprta šolska kuhinja in v
preurejenih prostorih tudi dnevno zavetišče – otroški vrtec za
otroke zaposlenih staršev.
S šolskim letom 1950/51 je učiteljišče zasedlo pritličje in delno
I. nadstropje. Streha je bila v celoti sanirana, a je bil za njeno
popravilo potreben izredni kredit v višini 760.000 dinarjev. Na
šolskem dvorišču je bil zasajen brezov gaj.
Eno leto kasneje so prepleskali žlebove in šolsko ograjo.
Dokončali so tudi zasteklitev oken. Prebelili so hodnike,
pisarne in nekatere razrede. Delno so preuredili šolski vrt in
posejali travo. Šolski proračun je znašal 4,218.000 dinarjev.
Oktobra je bil k upravi II. osnovne šole priključen celo Vrtec
Otona Župančiča iz Aškerčeve ulice.
V šolskem letu 1952/53 je bilo na šoli 21 oddelkov osnovne šole.
Kar zadeva investicije, so načrtovali le popravilo centralnih
peči. Šola je tisto leto prepustila tovarni EMO del zemljišča za
gradnjo stanovanjske hiše, odbor Gospodarske razstave pa je
šoli podaril betoniran bazen na šolskem dvorišču za preureditev
v cvetlično gredo. Za dve cvetlični gredi pred poslopjem šole je
skrbelo Olepševalno društvo, za ostale pa šola. Šolski proračun
je znašal 5,442.000 dinarjev.
Vselitev celjskega Učiteljišča je prav gotovo najpomembnejša
»zgodba« zgradbe, o kateri teče beseda. Le kdo v Celju ne ve,
kje je »pedagoška«? Ne glede na njena kasnejša poimenovanja
na nek način še vedno ohranja svoj prvotni cilj in namen.
V letih po vojni je bilo treba na hitro usposobiti delavce v
G
GCC C
vzgoji in izobraževanju, zato so organizirali
številne pedagoške tečaje. Predmetnik je
obsegal psihologijo, metodiko, didaktiko,
zgodovino, pedagogiko, slovenski jezik, petje in
prakso z nastopi. A potreba po organiziranem
izobraževanju učiteljev je zahtevala ustanovitev
nove oblike šole, ki bi mlade sistematično
usposabljala za zahteven učiteljski poklic.
Rodila so se učiteljišča.
8. aprila 1948 je Ministrstvo za prosveto LRS
izdalo ODLOK o ustanovitvi državnih učiteljišč
v Celju in Novem mestu, ki se glasi : »Da bi bilo
mogoče vzgojiti zadostno število učiteljskega
kadra in zadostiti šolskim potrebam, odločam,
da se ustanovita v Celju in Novem mestu državni
učiteljišči tako, da se s šolskim letom 1948/49
odpre prvi letnik s potrebnimi vzporednicami,
nato pa v naslednjih letih postopoma višji
letniki.«
Dr. Jože Petrič, minister za prosveto, je 3.
septembra 1948 za ravnateljico celjskega
učiteljišča postavil Danico Glinšek, ki je
svoje službeno mesto prevzela 13. septembra.
Predpriprave za ustanovitev je izpeljal prof. Tine
Orel. V prvi letnik se je vpisalo 87 dijakov, tako
da je učiteljišče z dvema paralelkama, mladinsko
sobo in ravnateljevo pisarno začelo z delom v
poslopju II. gimnazije v Vodnikovi ulici. Prvo
leto so bili razen ravnateljice vsi delavci celjskega
učiteljišča honorarno zaposleni.
Normalni razvoj učiteljišča, ki je zahteval za
višje razrede vadnico, je narekoval, da se je v
šolskem letu 1949/50 šola preselila v sedanje
poslopje Gimnazije Celje – Center, kjer je bila
tudi II. osnovna šola. Ravnateljica Glinškova je
s svojo delovno vnemo in doslednostjo ustvarila
v profesorskem zboru delovno vzdušje ter z
upoštevanjem mnenj dijakov, povezanih v
mladinsko organizacijo na šoli, dosegla, da je
že v tistem šolskem letu Izvršni ljudski odbor
ljubljanske oblasti podelil Učiteljišču v Celje
Župančičevo nagrado.
V 3. šolskem letu so bili na učiteljišču 4 vadniški
oddelki, na šoli pa je poučevalo 15 redno zaposlenih pedagoških
delavcev.
V šolskem letu 1951/52 so kot vadnica delovali vsi oddelki na
I. in II. osnovni šoli, kjer so dijaki hospitirali in samostojno
nastopali. Leta 1952 je dalo celjsko učiteljišče prve maturante.
75 mladih učiteljev je odšlo na svoja prva službena mesta.
Dotedanja ravnateljica se je upokojila, zato je s šolskim letom
1952/53 postal ravnatelj Anton Aškerc. Zaradi uvedbe 4.
razreda v nižje gimnazije tisto leto ni bilo normalnega vpisa
v prvi letnik učiteljišča, a se je iz višjih razredov različnih šol
javilo toliko dijakov, da so vseeno vpisali en razred.
V šolskem letu 1953/54 je bil vpis spet normalen. Zaradi le dveh
paralelk je bilo treba odkloniti vedno več dijakov.
Naslednje šolsko leto je zaradi odhoda abiturientov iz štirih
paralelk, vpisali pa so samo dva nova oddelka, število oddelkov
spet padlo na 8.
V šolskem letu 1955/56 so uvedli peti letnik učiteljišča.
Narekovala ga je nujnost po višji izobrazbi učitelja, in to s
seminarskim delom in specializacijo bodisi v ljudsko prosveto,
ljudsko tehniko, telesno vzgojo ali gospodinjstvo, tako da bi
lahko učitelj kot pobudnik, svetovalec ali organizator deloval
tudi izven šole.
Člani profesorskega zbora so poudarjali, da se bodo morali mladi
učitelji aktivno in ustvarjalno vključevati v družbenopolitično
in kulturno-prosvetno delo v okolju svojega poklicnega bivanja,
zato so v številnih organiziranih oblikah mladi razvijali svoje
sposobnosti, znanje in interese. Deloma pa je to omogočal že
predmetnik sam (poglabljanja iz gospodinjstva, dramatike,
čebelarstva, ljudske tehnike, športa, glasbe …).
V šolskem letu 1958/59 je šola še posebej dobro in uspešno
sodelovala s kulturnimi ustanovami, predvsem s študijsko
knjižnico in z gledališčem, kar je omogočalo poglabljanje
znanja dijakov. Razgibano ljudsko-prosvetno življenje je bilo
dobra priprava na poklicno življenje. Na rast in razvoj celjskega
učiteljišča je ugodno vplivala tudi velika naklonjenost ljudske
in prosvetne oblasti, ki je v okviru danih možnosti veliko
pripomogla k rasti šole.
Celjsko učiteljišče je v desetletnem obdobju postalo zavod, ki se
je močno uveljavil v svoji sredini. Več kot 500 novih prosvetnih
delavcev v desetih letih! Veliko priznanj so dijaki osvojili v
okviru DPD Svoboda, na telesnovzgojnih tekmovanjih in na
delovnih akcijah.
V šolskem letu 1959/60 se je začela uresničevati ideja o
G
GCC C
C
10 prh v zakurjenih prostorih za otroke, ki jim
starši tega niso mogli omogočiti.
Do pričetka šolskega leta 1946/47 sta bili v
Celju 2 deški in 2 dekliški osnovni šoli. Ker sta
II. deška in II. dekliška sprejemali predvsem
učenke in učence iz najbližje okolice mesta,
I. deška in I. dekliška pa učenke in učence iz
mestnega jedra, je mestni ljudski odbor na
svoji skupščini sprejel sklep, da se iz vseh štirih
osnovnih šol ustanovijo 3 mešane šole, in to ne
glede na spol in socialno poreklo. Nastal je en
sam šolski okoliš. I. in III. mešana osnovna šola
sta dobili prostore v šolskem poslopju nekdanje
okoliške šole v Drapšinovi ulici, II. mešana
osnovna šola pa je bila nameščena v poslopju
nekdanje mestne osnovne šole kot naslednica
nekdanje I. deške in I. dekliške osnovne šole v
zgradbi sedanje Gimnazije Celje – Center.
S pričetkom šolskega leta je bila v sklopu II.
državne mešane osnovne šole ustanovljena
tudi poskusna višja osnovna šola, ki je sprejela
učence in učenke vseh treh osnovnih šol od
petega razreda navzgor.
Proračun za tekoče šolsko leto je bil 403.000
dinarjev.
Z odločbo IOMLO z dne 4. 12. 1947 je nekdanja
Rižnarjeva hiša v tedanji Ulici 29. novembra 5
prešla v upravo mestne šole. Prostora je bilo za
3 učiteljske družine, vanjo pa sta se marca vselili
le dve.
Avgusta 1947 se je iz šole izselila državna
dveletna trgovska šola, in to v poslopje današnje
III. osnovne šole. Osnovna šola je bila v pritličju
in I. nadstropju, kjer je bila tudi šola za učence v
gospodarstvu. V II. nadstropje pa se je za nekaj
časa vselila III. osnovna šola, ki je bila prej v
okoliški šoli.
S šolskim letom 1947/48 je šola postala
sedemletka, a le za eno šolsko leto. Višji oddelki
sedemletke so bili priključeni II. gimnaziji. II.
in III. osnovna šola sta se združili v II. osnovno
šolo, tako da sta bili odtlej v Celju le dve osnovni
šoli, I. in II. Za učence, ki ne bi hoteli ali se ne
29
C
30
so bili v prvem letniku še poslednji bodoči učitelji s celjskega
učiteljišča.
Leto 1964 velja za prelomno leto. Zaradi reforme so ukinili
učiteljišče, tudi celjskega, na šoli pa je začela delovati gimnazija
pedagoške smeri. V praksi je to pomenilo novo podaljšanje
šolanja, kajti gimnazijci so morali po štirih letih opraviti še dve
leti Pedagoške akademije v Mariboru ali v Ljubljani.
Šolski okoliš je takrat obsegal 15 občin.
Izpostaviti bi želela, da je tisto leto na šoli prejemalo štipendijo
207 dijakov, 186 je bilo vozačev, v mlečni kuhinji so pripravljali
malico za 210 dijakov. Vseh dijakov na šoli je bilo 357, povprečna
ocena uspeha pa 2,9.
V šolskem letu 1965/66 so se začeli izboljševati pogoji za
nazornejši pouk. Preureditvena dela, ki so jih terjali gimnazijski
učni načrti in pogoji za pridobitev verifikacije, so se začela
že v letu 1965. V tistem in naslednjem letu sta bili urejeni
predavalnici za fiziko in kemijo.
Leta 1967 so pridobili še kemijski praktikum s kabinetom, zelo
funkcionalno urejeno risalnico za likovno vzgojo in fototemnico
za tehnično vzgojo.
Naslednje leto so preuredili do tedaj neuporabljeni prostor pri
telovadnici v moderno umivalnico, iz nekdanjih garderob so s
prezidavo pridobili kabinet za likovno vzgojo, klavirsko sobo
in še en dodatni prostor. Prepleskali so vsa okna in preuredili
sanitarije.
V letu 1969 je bila v kleti urejena garderoba, v večini učilnic je
bil položen nov parket, popravljena in prepleskana so bila vsa
vrata, na hodnikih pa asfaltna tla prekrita z vinaz ploščicami.
Naslednje leto so uredili še predavalnico za biologijo in biološke
vaje, kabinet za fiziko in knjižnico. Svojo sobo je v tistem letu
dobila tudi mladinska organizacija na šoli. Med preurejanjem
so prepleskali vse učilnice, telovadnico in hodnike ter kupili
nove šolske table. Zamenjane so bile tudi vse umivalne školjke
v učilnicah in stenske ploščice. V okviru finančnih možnosti
so dopolnjevali tudi učila, zbirke in knjižnice. Nabavili so več
mikroskopov, dva diaprojektorja, dva magnetofona, grafoskop,
Orffov instrumentarij, dve harmoniki, klavir ter učila za
biologijo, kemijo in fiziko. Zaradi vsega navedenega je šola
lahko organizirala pouk po sodobnih učnih načelih.
Ob verifikacijskem postopku za pedagoško gimnazijo je dobila
šola v treh letih 21,000.000 starih dinarjev za boljše pogoje dela
in nazornejši pouk. Odločba št. 022-39/65 je bila izdana 21. 11.
1966.
G
GCC C
Gimnazija pedagoške smeri je imela enak
program kot splošna gimnazija, le da je bil
dopolnjen še z glasbeno, likovno in s tehnično
vzgojo, ker so bili ti predmeti posebnega
pomena za razredni pouk, kjer en sam učitelj
poučuje vse predmete.
V letu 1966 je dolžnost Sveta šole prevzela
delovna skupnost kot celota, ker je štel učni zbor
le nekaj nad 30 članov. V Svetu so sodelovali
še predstavniki občinske skupščine, SZDL,
delovnih organizacij, staršev, dijakov in dijaških
domov. Vlogo izvršnega organa je opravljal
upravni odbor.
Z nastankom pedagoške gimnazije sta se
bistveno spremenili tudi organizacija in vsebina
dela šole. V šolskem letu 1966/67 je postala
ravnateljica Viktorija Kavčič.
Ob koncu naslednjega šolskega leta je maturirala
zadnja generacija učiteljiščnikov in prva
generacija dijakov gimnazije pedagoške smeri.
Na celjsko učiteljišče se je vpisalo 20 generacij,
v učiteljski poklic pa je odšlo kar 1150 učiteljev.
Tako na učiteljišču kot na gimnaziji pedagoške
smeri in kasneje je bilo na šoli ob rednem pouku
izjemno pomembno tudi razvijanje talentov
dijakov in priprava na njihovo življenje po
srednji šoli. Že v šolskem letu 1967/68 so na
šoli delovali naslednji krožki: kemijski, biološki,
marksistični, glasbeni, literarni, fotografski,
strelski, prometni, filmsko-gledališki ter
organizacija RK, ZMS, šolska dijaška skupnost,
šolsko športno društvo s planinsko sekcijo ter
KUD Svoboda z dvema zboroma, godalnim in
s harmonikarskim orkestrom ter z recitacijsko
skupino.
Naslednje šolsko leto se je nadaljevala
organizacijska, materialna in vsebinska
nadgradnja šole. V adaptacijska in obnovitvena
dela so vložili več sto tisoč novih dinarjev. Poleg
sklada za šolstvo je pomagala tudi občinska
skupščina Celje, ki je leta 1969 prevzela poroštvo
za kredit pri Kreditni banki Celje v višini 120.000
novih dinarjev in odplačilo anuitet.
Iz starih zapisov je mogoče razbrati, da so se ravnatelji
pedagoških gimnazij zelo trudili, da iz na novoustanovljenih
gimnazij »pedagoški duh« ne bi popolnoma izpuhtel, kar
dokazuje dejstvo, da je bil na njihovo pobudo v letu 1968/69 v
4. razred uveden predmet osnove pedagogike.
Čeprav se je še vedno veliko abiturientov gimnazije pedagoške
smeri odločilo za pedagoški poklic, največ za predmetni pouk,
so jih želeli spodbuditi še več, predvsem za študij razrednega
pouka. Mnogi so bili prepričani, da bi se jih zagotovo tudi v Celju
več odločilo zanj, če bi ustanovili oddelek PA za razredni pouk,
za kar se je močno zavzemala občinska in vsa družbenopolitična
skupnost celjske regije, saj bi to pomenilo nadgradnjo gimnazije
pedagoške smeri, za kar je bila tudi ustanovljena. Mnogi dijaki so
se na šolo vpisali, da bi postali učitelji nižjih razredov osnovnih
šol, ker pa je bil študij v Mariboru ali Ljubljani zanje predrag,
so se pač odločali za druge smeri. V omenjenem šolskem letu je
bilo na šoli 33 % štipendistov.
V soglasju s skupščino občine Celje, PA Maribor, sekretariatom
za prosveto in kulturo SRS ter z RIS je tako leta 1971 začel v Celju
delovati dislocirani oddelek PA za razredni pouk. Na osnovi
pobude občinskih organov in skupnosti otroškega varstva pa
se je oblikoval še predlog o ustanovitvi šole za vzgojiteljice v
otroškem varstvu. Ob gimnaziji pedagoške smeri je tako v letu
1971 pričela delovati tudi srednja vzgojiteljska šola. Obe šoli sta
se še istega leta povezali v Pedagoški šolski center. K uspešnemu
začetku so veliko pripomogle bogate pedagoške izkušnje,
pridobljene z delom učiteljišča in gimnazije pedagoške smeri.
V prvi generaciji oddelka PA v Celju je bilo 23 študentov.
Oddelek je s šolo sodeloval tako strokovno kot kadrovsko.
1. marca leta 1972 je postal ravnatelj PŠC Emil Rojc.
Šolsko leto 1972/73 je bilo drugo leto dela tega šolskega centra.
Kljub takratnim precej neugodnim materialnim razmeram
v prosveti je treba priznati, da je imela družbena skupnost
veliko posluha za potrebe tega novonastalega zavoda, saj so v
modernizacijo pouka vložili precejšnja sredstva. Maja leta 1973
so na šoli dobili celo moderen fonolaboratorij. Uredili so učne
prostore in nabavili nekaj nove opreme, kar je omogočilo prehod
na kabinetni pouk, ta pa kvalitetnejši učno-vzgojni proces.
Naslednje šolsko leto se je razvoj samoupravljanja v
družbi globoko odrazil tudi v notranjih odnosih. Težnja k
čim neposrednejšemu odločanju zaposlenih, aktivnemu
vključevanju dijakov in študentov, pa tudi staršev, v samoupravno
življenje centra ter njegovo povezanost z združenim delom in s
G
GCC C
C
obveznem, vsem dostopnem osemletnem
osnovnem izobraževanju.
To je odsevalo predvsem v učiteljiščih. Tudi v
celjskem so z dodatnim poukom v petem letniku,
ki so ga že v naslednjem šolskem letu ukinili,
v okviru t. i. specializacije začeli usposabljati
dijake še za pouk dveh predmetov na višji
stopnji osnovnošolskega programa. Učiteljišče
se je moralo zaradi teh novosti v osnovni šoli
pedagoško, metodično in vsebinsko preusmeriti
ter se prilagoditi spremenjeni osnovni šoli.
Treba je še poudariti, da je bilo v vseh dotedanjih
letih učiteljišča aktivno delo dijakov v šolski
mladinski organizaciji in dijaški skupnosti
zelo pomembno. Dijaki pa so sodelovali tudi v
dijaških društvih. Lepe uspehe so dosegali tako
v okviru šolskega športnega društva kot tudi na
kulturno-prosvetnem področju.
Pri oblikovanju bodočih učiteljev se je takratni
učni zbor zavedal, da se bo moral mladi učitelj
ustvarjalno vključiti tudi v družbenopolitično
in kulturno dogajanje v okolju svojega
poklicnega bivanja, zato so dijake usmerjali
v mnoge organizirane oblike interesnega in
družbenopolitičnega dela ter v razne krožke (
literarni, dramski, likovni, biološki, kemijski,
zgodovinski, foto, strelski, OZN …).
Na šoli je bilo najbolj razvito glasbeno življenje,
saj je delovalo več pevskih zborov. Sodelovali so
na vseh pevskih festivalih v Celju, prirejali pa so
tudi samostojne koncerte. V pevskem zboru,
instrumentalnih skupinah, v društvih, v okviru
razrednih skupnostih in mladinske organizacije
ter drugih dejavnostih so dijaki razvijali svoje
posebne interese, koristno izrabljali prosti čas
in si pridobivali dodatno znanje za tovrstno
delo v poklicu. Že takrat so najboljše dosežke
na kulturnem, športnem in tudi na drugih
področjih prikazali tudi javnosti. Julija leta
1962 je šolski pevski zbor prejel nagrado Slavka
Šlandra.
V šolskem letu 1962/63 se je na učiteljišče
vpisala zadnja generacija, v šolskem letu 1963/64
31
C
32
občinski odborniki negodovali, češ da Celje s tem veliko izgublja
in da ni nobenih zagotovil, da bo Republiška izobraževalna
skupnost želela in uspela rešiti nakopičene probleme. In tako se
je tudi zgodilo. Glede na to, da je centralno ogrevanje, ki je bilo
še vedno na paro, tako kot leta 1912, že v šolskem letu 1974/75
popolnoma odpovedalo, je moral ravnatelj Kapš vajeti prijeti
kar v svoje roke. Najprej je takratni sodni izvedenec gradbene
stroke inž. Kukovec ocenil stavbo na realno vrednost, kar je
posledično že v naslednjem letu za nekajkrat povečalo dotedanjo
vsoto šoli dodeljenih sredstev za amortizacijo. Zelo pomembno
je tudi bilo, da so s pomočjo Zavoda za šolstvo, OE Celje,
takrat jo je vodil prof. Jože Gluk, uspeli z ostalimi občinskimi
izobraževalnimi skupnostmi celjske regije podpisati sporazum
o sofinanciranju PŠC za sanacijo zgradbe in njene okolice ter za
notranjo prenove šole in nakup opreme za izvajanje sodobnega
pouka. Veliko finančnih sredstev je bilo torej namenjenih
dopolnitvi inventarja in učil, saj je bila najpomembnejša
naloga uvajanje novih metod in oblik vzgojno-izobraževalnega
dela ter vključevanje sodobne učne tehnologije. Takratnemu
ravnatelju gre tudi zasluga za to, da je kar nekaj občinskih
izobraževalnih skupnosti šoli »odprodalo« stanovanja na
dolgoročni kredit, kar je privabilo na šolo ustrezne pedagoške
kadre, ki jih je v tistih časih primanjkovalo. Zgodba s šolskimi
stanovanji je sploh zelo zanimiva. Ko je bilo po osamosvojitvi
zaželeno »zgodnje upokojevanje« delavcev, tudi pedagoških, so
z denarjem, s katerim so mlajši profesorji odkupili stanovanja
po t. i. Jazbinškovem zakonu, kupili »študijska in vojaška
leta« starejšim profesorjem, da so tako lahko odšli v pokoj s
petdesetimi oz. petinpetdesetimi leti. Kakšna solidarnost!
K temu, da je šola spet zasijala v svoji prvotni podobi, je s svojo
strokovno pomočjo pripomogla tudi Anka Aškerc s takratnega
Zavoda za spomeniško varstvo, mestni inženir Janko Hartman
in Vlado Prosenik, ki je nadzoroval izvajanje del. Šola z urejeno
okolico je spet postala mestu v ponos, saj smo kar nekajkrat
dobili zlato vrtnico za najlepše urejeno okolje.
S podpisom Družbenega dogovora o reformi izobraževanja
pedagoških delavcev so v šolskem letu 1975/76 pedagoške
šole odprle proces preobrazbe srednjega šolstva v usmerjeno
izobraževanje. Nov je bil predmetnik, nove so bile učne vsebine.
Predmetoma obramba in zaščita ter STM se je priključil
predmet proizvodno-tehnični pouk. Fakultativno so uvedli
drugi tuji jezik.
Na PŠC se je vpisalo dotlej največje število novincev, 256 v 8
G
GCC C
oddelkov.
Pedagoška gimnazija je takrat že odmirala,
vzgojiteljska šola pa je imela prvič 5. letnik in
prve maturante. Tudi PŠC je nadaljeval tradicijo
in s številnimi obšolskimi dejavnostmi skrbel za
celovit razvoj mladih, ki so jih na šoli vzgajali in
izobraževali.
V šolskem letu 1976/77 so nadaljevali s prizadevanji, da bi postala šola še bolj odprta in
bolj povezana z družbenim okoljem. Stike so
navezali z vsemi vzgojno-varstvenimi zavodi v
celjski regiji, osnovnimi šolami, izobraževalnimi
skupnostmi, s krajevno skupnostjo, z družbenopolitičnimi organizacijami in društvi. To je
omogočalo povezanost izvajalcev in uporabnikov, bogatejšo vsebino dejavnosti ob pouku ter
lažje vključevanje dijakov v neposredno delo v
vrtcih in osnovnih šolah že v času usposabljanja
za poklic. Pedagoško šolstvo je oralo ledino pri
prehajanju slovenskega šolstva na usmerjeno
izobraževanje in v največji meri nosilo breme
zmot in zablod, ki so pri tem nastajale.
Od leta 1976 je na šoli delovala tudi Šola za
varuhinje.
Vseh dijakov in študentov, ki so se na šoli v
šolskem letu 1976/77 usposabljali za pedagoški
poklic, je bilo 1021, v Brežicah, na dislociranem
oddelku šole za varuhinje, pa še 17.
Tisto leto se je izselila višja Ekonomskokomercialna šola, kar je nekoliko omililo
prostorsko stisko, a se je izkazalo, da na šoli nujno
potrebujejo še nekaj učilnic in telovadnico.
Čeprav s prehodom v usmerjeno izobraževanje
niso ukinili gimnazije pedagoške smeri,
vzgojiteljske srednje šole in šole za varuhinje,
pa je bila razgradnja srednjih pedagoških
programov jasno začrtana: prvi dve leti skupni
predmetnik za vse profile pedagoških kadrov,
nato pa cepitev v vzgojiteljsko smer, smer za
razredni pouk, družboslovno-jezikovno smer
in naravoslovno-matematično smer. Šola je
izvajala vse smeri, kar je omogočalo dovolj
številen priliv novincev. S prehodom celotnega
slovenskega srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje v letu
1981 pa se je znova reformiralo tudi pedagoško šolstvo. Šola se
je preimenovala v Srednjo pedagoško šolo, ukinjene so bile šole,
ki so delovale znotraj Pedagoškega šolskega centra, nadomestili
so jih vzgojno-izobraževalni programi. Izvajali so VIP učitelj in
VIP vzgojitelj predšolskih otrok. Znotraj VIP so delovale smeri
izobraževanja. V VIP učitelj so se smeri oblikovale po tretjem
razredu. Šola za varuhinje se je podaljšala na dve leti.
Z uvedbo usmerjenega izobraževanja je bilo opuščeno opravljanje zaključnega izpita, ponovno je bil uveden za generacijo,
ki se je vpisala v šolskem letu 1987/88. Celotno obdobje 19751988 je obdobje nenehnega spreminjanja predmetnikov in
učnih načrtov, velikih nihanj v obsegu delovanja šole (najprej
povečanje od 400 dijakov na preko 1000, nato skrčitev na 500,
600 dijakov), veliko kadrovskih primanjkljajev, nato pa viškov
v učnem zboru, hkrati pa obdobje dokazovanja, da so srednje
pedagoške šole potrebne.
30-letnica delovanja pedagoškega šolstva v Celju se lahko pohvali
s 1150 učitelji, od tega 775 maturanti gimnazije pedagoške smeri,
146 vzgojitelji in 81 kvalificiranimi varuhinjami. Vsi bogatijo
našo pedagoško prakso, mnogi med njimi so vidni pedagoški,
politični in kulturni delavci. Šola je ob tem jubileju prejela
visoko občinsko priznanje, in sicer Šlandrovo nagrado. Treba je
tudi izpostaviti, da je bilo na šoli organizirano tudi sistematično
strokovno delo poklicnega usmerjanja. Ker se je sistem šolskega
svetovalnega dela šele oblikoval, je pomembno poudariti, da je
že takrat na šoli obsegal tudi svetovanje in pomoč tako dijakom
kot tudi učiteljem in staršem.
V šolskem letu 1978/79 je bilo na PŠC 33 rednih oddelkov, en
oddelek šole za varuhinje v Celju in en oddelek za varuhinje v
Brežicah kot dislocirani oddelek.
Po avgustovskih popravnih izpitih je bil učni uspeh 94,6 %, v
vseh oddelkih je presegel 90 %.
Zelo so bile razvite tudi interesne dejavnosti. Vsak dijak je bil
vključen vsaj v eno.
V šolskem letu 1979/80 so se že vsi dijaki šolali po programu
usmerjenega izobraževanja.
Zaradi prehoda na visokošolsko izobraževanje učiteljev in
zaradi materialnih razlogov je leta 1986 prenehala delovati v
Celju dislocirana enota PA Maribor za razredni pouk. S tem
je Srednja pedagoška šola pridobila nove prostore (učilnice,
kabinete, knjižnico). Ugodni prostorski pogoji so omogočali
G
GCC C
C
samoupravnimi institucijami v občini in regiji je
dobila svojo jasno podobo v novem statutu in
drugih samoupravnih aktih Centra.
V tistem šolskem letu so končali študij prvi
diplomanti dislociranega oddelka PA Maribor
za razredni pouk. Zahvala gre skupščini občine
Celje, zlasti prof. Jožetu Maroltu, ter kolektivu
PA Maribor, predvsem Vladimirju Bračiču. Pa
seveda vsem trem predstojnikom, prof. Rajku
Kladniku, prof. Mladenu Tancerju ter dr. Jožetu
Lipniku
Vzgojiteljska šola je imela takrat že tretji letnik.
V šolskem letu 1974/75 je bilo na šoli že 22
oddelkov, v njih pa 675 dijakov.
Leta 1974 je PŠC prevzel v upravljanje celotno
šolsko zgradbo in okolico šole, kar je kolektiv
spodbudilo k postopni in temeljiti sanaciji
materialnih pogojev in hkratni rasti kvalitete
učno-vzgojnega dela na šoli.
Ob
prenosu
upravljalskih
pravic
iz
osnovnošolskega v srednješolski finančni sklad
naša »secesijska lepotica« ni več cvetela, zato je
bilo treba veliko vložiti v njeno prenovo. Vidnejši
rezultati teh prizadevanj so bili: kvalitetna
obnova šolske stavbe (nova streha, centralno
ogrevanje, električna napeljava, kanalizacija,
fasada), nova športna igrišča, dostop do
šole, urejen park, zelo pomembna pa so bila
vlaganja znotraj šole (specializirane učilnice
za pouk biologije, fizike, kemije, računalništva,
gospodinjstva, prenovljena telovadnica …).
Seveda pa se to ni zgodilo čez noč in ne brez
truda. Šolam so namreč finančna sredstva za
investicijsko vzdrževanje odmerjali na osnovi
knjigovodske vrednosti premoženja, ne da bi
se le-te letno revalorizirale, zato so šole v starih
zgradbah prejemale minimalna amortizacijska
sredstva, šole v novih zgradbah pa ogromne
zneske, ki so jih lahko delno prenesli celo na
plače zaposlenih.
Ko je Skupščina občine Celje poleti leta 1974
sprejela sklep o prenosu upravljalskih pravic
zgradbe na Pedagoški šolski center, so mnogi
33
C
enoizmenski pouk za vse dijake, moderno
opremljene specializirane učilnice pa sodobni
pouk, zlasti izvajanje laboratorijskih vaj. Ker
se na vseh celjskih srednjih šolah do takrat še
niso uspeli posodobiti, so na šoli izvajali del
pouka kemije, biologije in fizike tudi za Srednjo
zdravstveno šolo ter Srednjo šolo za gostinstvo
in turizem.
Do leta 1988 so prenovili vso šolsko opremo. V
nove knjige, učila in druge pripomočke so vsako
leto vložili po več deset milijonov dinarjev. Ker
je bilo namenske finančne podpore za urejanje
številnih materialnih problemov zelo malo, je
bilo nujno, da so se sanacij problemov velikokrat
lotevali s prostovoljnim delom, pa tudi za ceno
nekoliko nižjih dohodkov delavcev šole.
Številne slabosti usmerjenega izobraževanja so
zahtevale ogromno popravkov, ki so dosegli
vrh v šolskem letu 1987/88. Prišlo je do krčenja
vsebin in ur nekaterih predmetov, drugi so bili
na novo uvedeni, kot na primer računalništvo.
Strokovni predmeti so se iz tretjih in četrtih
letnikov začeli prenašati v druge ali celo prve,
smeri so se oblikovale že po prvem letniku …
Vse te popravke usmerjenega izobraževanja je
spremljala vedno jasneje izražena ideja o ukinitvi pedagoškega šolstva, kar je najbolje demonstriralo nenehno podaljševanje pedagoškega
izobraževanja na vseh nivojih. Z usmerjenim
izobraževanjem je bilo tudi konec zaključnih
izpitov, kar je bila le še ena nepremišljena poteza,
povezana z usmerjenim izobraževanjem.
Leta 1990 se je končal neuspeli eksperiment,
imenovan usmerjeno izobraževanje; šola je
postala splošnoizobraževalna gimnazija in se
preimenovala v Gimnazijo Celje – Center. Proces preoblikovanja prejšnje pedagoške gimnazije v splošno je terjal precej sprememb, mnoge
so bile pozitivne. Šola je postala samostojnejša,
ukinjeni so bili nekateri predmeti, kot na primer STM, obramba in zaščita, proizvodno delo,
hkrati pa se je povečal delež raziskovalnega dela
dijakov. Pomembna novost je bila tudi uvedba
35
mature.
Ker teče beseda predvsem o zgradbi sedanje Gimnazije Celje
– Center, je treba napisati, da je tudi velika poplava, ki je Celje
z okolico prizadela leta 1990, šolski stavbi povzročila veliko
škode. Zaliti so bili kletni prostori s kotlovnico, nekaj učilnic,
garderobe in telovadnica. Čeprav so učenci in učitelji združili
moči in nesebično poskušali reševati svoj skupni dom, je bila
visoka voda močnejša, tako da je šola po tej naravni katastrofi
morala poskrbeti za novo plinsko ogrevanje s kotlovnico na
podstrešju, nova tla v telovadnici in še za kaj. Skoraj neverjetno
je dejstvo, da so se takratni ravnatelji sosednjih celjskih srednjih
šol, ki so ob poplavi utrpele manj škode, dogovorili, da bodo
del denarja, ki so ga dobili za sanacijo škode na svojih šolah,
odstopili naši za izgradnjo nove šolske telovadnice.
Spomladi leta 1992 je ravnatelja prof. Ivana Kapša zamenjal
prof. Igor Majerle.
Nekdanji ravnatelj je v pogovoru ob pripravljanju te edicije
takole strnil svoje misli: «Osemnajst let sem bil ravnatelj šole
na Kosovelovi ulici 1. Čeprav sem že dvajset let v pokoju, se
še vedno s ponosom ozrem na moj kolektiv učencev, učiteljev
in drugih sodelavcev, ki so vedno znova nadgrajevali uspehe
preteklega obdobja, uvajali novosti in širili krog delovanja preko
občinskih in republiških meja celo na mednarodno področje.
Šola, ki izvaja različne programe in smeri za včasih tudi več kot
tisoč dijakov, potrebuje vodstveno ekipo, ne le ravnatelja. Po
prevzemu stavbe v upravljanje sta bila moja najožja sodelavca
prof. Vlado Krajnc in prof. Marica Kotnik–Šipec, ki pa sta
kmalu odšla v pokoj, prof. Irena Mrvič pa se je preselila v
Ljubljano. Izbira novih najožjih sodelavcev, zadnji med njimi se
bo upokojil v tem letu, pa ni bila težavna. Vsi so prihajali iz vrst
našega kolektiva, ki je znal ceniti njihovo delo in prizadevnost.
Kar tri od njih, prof. Igorja Majerleta, prof. Nevo Kosmina Karner in šolsko svetovalno delavko prof. Alenko Tacol sem kot
začetnike sam sprejel v službo, prof. Irena Benedičič pa je prišla
na šolo le eno leto pred menoj.
Vsakdo od njih je nosil del bremena pri delovanju in vodenju
šole. Vsi štirje so ji ostali zvesti vsa leta službovanja, vse do
upokojitve, kar se ne dogaja pogosto. Upam si reči, da so
njihove zasluge za uspehe šole v preteklih skoraj štiridesetih
letih neprecenljive.
Naj se tudi tu še enkrat zahvalim vsem nekdanjim sodelavcem
za prispevek k vzgojno-izobraževalni afirmaciji šole v širšem
prostoru.«
G
GCC C
Iz KRONIK DEKLIŠKE LJUDSKE ŠOLE, LETNIH POROČIL SEDANJE GIMNAZIJE CELJE – CENTER,
PUBLIKACIJE O NJEJ OB NJENI 50-LETNICI, IZ ŠOLSKE RAZISKOVALNE NALOGE IZ LETA 1993/94
GIMNAZIJA CELJE – CENTER OD 1948 DO 1993 (avtorji Jerica Hrovatič, Renata Inkret, Petra Kolar, Valerija
Obu in Boštjan Napotnik; mentor Jožef Škorjanec, prof.) ter iz pogovora z nekdanjim ravnateljem šole prof. Ivanom
Kapšem povzela IRENA BENEDIČIČ, prof.
G
GCC C
C
34
C
37
ki so se kasneje izkazali za odličen izbor, saj so sledili kvaliteti
poučevanja starejših, hkrati pa spodbudili dejavnosti ob
pouku, skrb za vsestranski razvoj dijakov in za demokratične
medsebojne odnose.
Od leta 1976 do leta 1981, ko se je začelo usmerjeno
izobraževanje, je bila naša šola ena izmed treh, na katerih se je
poskusno poučevalo po novih učnih načrtih, zato smo se morali
učitelji veliko izobraževati. Novi učni načrti so zahtevali tudi
novo učno tehnologijo, zaradi česar je postala šola res dobro
opremljena s sodobnimi učili.
Zaradi reform smo bili prisiljeni zreti v prihodnost, kar je bilo za
šolo dobro, a po ukinitvi pedagoškega šolstva smo se vendarle
počutili opeharjene za tradicijo. Mogoče je bilo na videz lepo
postati gimnazija, a občutek, da so nam porezali korenine, ni
bil prijeten.
Lahko bi tarnali nad usodo in svojo »povprečnost« opravičevali
z nenačrtovano priključitvijo k »elitnim« gimnazijam. A se to
ni zgodilo.
Ker nas je okolje prepoznalo kot dobro gimnazijo, se je na šolo
iz leta v leto želelo vpisati več osnovnošolcev. Kljub vsakoletni
omejitvi vpisa in izbiri res najboljših je bilo število oddelkov
vedno večje. Že v letu 2000/2001 smo imeli 26 gimnazijskih
oddelkov in 4 oddelke programa predšolska vzgoja.
Urejena in dobro opremljena šola, priznan učiteljski zbor in
odlični dijaki so ustvarjali tudi izjemne rezultate. Kar nekaj let
so naši četrtošolci dosegali 100-odstotni uspeh na maturi, bili
pa smo tudi šola z največjim številom zlatih maturantov v regiji.
V kolektivu smo se zavedali, da je visok učni uspeh dijakov
naš temeljni cilj, a hkrati nismo pozabili, da mladi med nami
preživijo štiri dragocena leta zorenja in odraščanja. Skrbeli
smo za bogato paleto dejavnosti ob pouku, s katerimi so naši
dijaki razvijali svoje talente in sposobnosti, ponudili smo jim
različne tabore, od jezikovnega do naravoslovnega in športnogeografskega, ter vrhunsko dodelane in zanimive aktivnosti v
okviru obveznih izbirnih vsebin.
Da bi se mladi tudi zabavali, smo vsako leto izpeljali kar
nekaj plesov in zabavnih prireditev ter s številnimi okroglimi
G
GCC C
C
zadnjih dvajset
Ko se kot ravnatelj ozrem na prehojeno
pot, oživijo številni spomini … Spomini
na prijazne, vznemirljive, pa tudi težke
trenutke … A bolj kot pretekli dogodki se
me dotaknejo prebujeni občutki. Teh, žal,
ni mogoče v celoti podoživeti, saj so takrat,
ko nas objamejo, pristni in neponovljivi ter
prav zaradi tega tako zelo dragoceni. Tudi
pisati o njih je zahtevno, skoraj nemogoče,
če nisi »rojen pesnik« …
Fizika je res daleč od lirike, a ne bi bilo
pošteno, če bi zapisal, da je bil čas mojega
ravnateljevanja čisto brez romantike …
Že začetek ni bil prav nič predvidljiv in
načrtovan. Neko pomladno popoldne
pred dvajsetimi leti me je takratni ravnatelj
Ivan Kapš nepričakovano vprašal, če bi bil
z naslednjim tednom pripravljen postati
ravnatelj naše »pedagoške«.
Še danes ne vem, zakaj sem ponudbo
preprosto
sprejel,
brez
globokega
razmišljanja, posvetovanja z drugimi, brez
običajnega tehtanja plusov in minusov. Sta
me opogumili vera v popolno podporo
kolektiva in dejstvo, da sem aktivno
spremljal spreminjanje naše šole v eno
najuspešnejših slovenskih srednjih šol?
Lahko namreč zapišem, da je bila šola
takrat tako rekoč »idealna«. Zgradba je bila
v celoti prenovljena, saj jo je ravnatelj Kapš
sistematično obnavljal od leta 1974 (od
novega centralnega ogrevanja, fasade do
športnih igrišč, okolice …) in v naslednjih
letih tudi vzorno vzdrževal.
Še pomembneje pa je, da je bil učiteljski
zbor, ki je štel 42 članov, izjemno strokovno
usposobljen. Precej je bilo tudi že mladih,
38
mizami s priznanimi slovenskimi strokovnjaki
odpirali šolska vrata v svet znanosti, kulture in
družbeno-političnega življenja.
Morda smo bili tudi zaradi vsega naštetega za
mlade zanimivi. Res bi lahko rekli, da je šola
»pokala po šivih«. Z lastnimi sredstvi smo
preuredili del podstrešja, kjer je leta 1994
svoja vrata odprla ena najlepših slovenskih
srednješolskih knjižnic, obnovili in adaptirali
pa smo tudi številne učilnice in kabinete ter
dokupili najsodobnejšo računalniško opremo.
Leta 1999 je Ministrstvo za šolstvo in šport,
skupaj z Mestno občino Celje, po nekajletnih
zapletih končalo gradnjo nove športne dvorane,
obnovljena pa je bila tudi stara telovadnica s
prostorom za fitnes.
Zadnji večji investicijski poseg v zgradbo se je
zgodil v šolskem letu 2003/2004 s preureditvijo
kletnih prostorov v sodobno kuhinjo z
jedilnicami.
Vsa leta pa nismo obnavljali le stavbe in urejali
okolice, ampak »negovali« tudi njeno dušo.
Najdragocenejše je pač tisto, kar je očem
nevidno.
Prijetni, odkriti medsebojni odnosi, žrtvovanje
za skupne cilje, ustvarjanje spodbudne atmosfere
je včasih zahtevneje kot prepleskati nekaj učilnic
in nakupiti nova učna sredstva. Tega sem se
zavedal, zato mi je prav dobro počutje dijakov
in učiteljev vedno največ pomenilo.
Čeprav so naši dijaki programa predšolska
vzgoja s svojim predmetnikom ves čas
spominjali na nekdanjo pedagoško šolo, je
duh preteklosti resnično ušel iz steklenice leta
2003/2004, ko smo prvič vpisali en oddelek
umetniške gimnazije – likovne smeri.
Spet je zadišalo po svežih likovnih umetninah,
z likovnimi izdelki smo na novo opremili
učilnice in hodnike, naše kulturne prireditve so
se z bogato scenografijo dvignile na zavidljivo
raven, ki je niso prepoznali le dijaki, učitelji
in starši, ampak tudi širša celjska in slovenska
javnost.
39
Naša šola ima preteklost, sedanjost in tudi prihodnost. Ni
zaspana lepotica in to največ šteje. Prizadevni in ustvarjalni
učitelji, dobri dijaki, skrb za zdravo in prijetno okolje, sodobno
zastavljeni cilji so verodostojen porok za to.
Na šoli je še vedno okrog 1000 dijakov. Izvajamo program
gimnazija, program predšolska vzgoja in program umetniška
gimnazija – likovna smer.
Dijaki vseh treh programov so zelo povezani in pri vseh
obšolskih dejavnostih enakovredno sodelujejo ter predstavljajo
šolo kot celoto.
Kot veliko prednost vidim tudi dejstvo, da se nam v teh kriznih
časih, ko je tudi osnovnošolcev, ki se vpisujejo v srednješolske
programe, vedno manj, ni treba ubadati s problemoma, kot sta
premajhen vpis v 1. letnike naših treh programov ali kadrovski
viški.
Vso svojo energijo lahko usmerjamo v uvajanje novih metod
in oblik dela, posodabljanje pouka in v iskanje poti k dijakom
prijaznejšemu in učinkovitejšemu izobraževanju.
Še enkrat bi rad poudaril, da se mi zdi ena bistvenejših lastnosti
sodobne šole, da se približa današnjim dijakom, ki z drugačnimi
očmi gledajo na izobraževanje in vzgajanje, predvsem pa na
svet in svojo vlogo v njem.
Želim, da bi tudi naši sedanji maturanti lahko rekli, da so bila
njihova srednješolska leta nepozabna in da so jim učitelji poleg
znanja dali tudi dobro popotnico za življenje.
100 let res praznuje naša stavba, a kaj bi stene in zidovi brez
mladostnega vrveža in tistih, ki so se zavedali, da biti učitelj ni
le poklic, ampak stil življenja.
Bilo je lepo.
Hvala vsem, ki ste delili z mano teh nepozabnih zadnjih dvajset
let.
Naj sreča spremlja še naprej to mogočno jubilantko na
Kosovelovi ulici 1 v Celju.
Ravnatelj
Igor Majerle, prof.
G
GCC C
C
40
41
43
Je tkanje sanj prihodnosti. Je boj med zahtevami in željami. Je
lebdenje nad resničnim. So večno neodgovorjena vprašanja o
morali, etiki in estetiki, o dobrem in zlem.
Zagotovo je tudi danes lepo biti mlad. Vsaka dobra šola poleg
strokovnega izobraževanja želi svoje dijake in učence pripraviti
na zahtevno in uspešno življenjsko pot, želi spodbuditi njihove
zaspane talente, še neprebujene sposobnosti … Ker, kot je
zapisal pesnik Tone Pavček, »vsak človek je zase svet, čuden,
svetal in lep kot zvezda na nebu …«
Izjemno dragoceno je mladim pomagati odkrivati področja, ki
jih lahko z voljo in s trudom razvijejo, da bi se dvignili nad sivo
povprečje, okrepili svojo samopodobo ali pa si osmislili svoje
bivanje. To je najpomembnejša naloga šole in učiteljev.
In mi na Gimnaziji Celje – Center jo uresničujemo. Zelo
uspešno.
Obvezne izbirne vsebine so del gimnazijskega predmetnika.
Vsako šolsko leto za nekaj dni prekinemo pouk, dijake pa
vključimo v številne aktivnosti, povezane s športom, kulturo, z
naravoslovjem in družboslovjem. Mednje sodijo tudi ekskurzije
v evropske prestolnice. Naše oranje ledine na tem področju in
hkratno odličnost dokazuje vključenost naše šole v projekt, ki
ga je sofinancirala EU; to je Dvig kakovosti izvajanja obveznih
izbirnih vsebin in obšolskih dejavnosti na gimnazijski ravni
izobraževanja.
V zadnjih letih smo obvezne izbirne vsebine nadgradili
s projektnimi dnevi, v katerih realiziramo za gimnazijce
projekta Celje – mesto moje mladosti in Zlato jabolko, za
dijake predšolske vzgoje pa projekte, povezane z igrami v
gozdu, odnosom otrok do rastlin in živali ter s proučevanjem
podeželja nekoč in danes.
S projekti želimo oplemenititi pouk in se hkrati povezati
z drugimi šolami, predvsem pa slediti sodobnemu načinu
pridobivanja znanja in širjenja obzorja.
Naš »najstarejši« projekt je gotovo Unesco. Kot člani UNESCO
ASP mreže poskušamo z vključevanjem v številne aktivnosti
mladino čim bolje pripraviti na izzive vedno bolj kompleksnega
in medsebojno odvisnega sveta. Trudimo se, da bi se vsi
štirje stebri učenja za 21. stoletje »vedeti«, »delati«, »biti« in
»živeti skupaj« čim bolj enakomerno razvijali in tako izboljšali
kvaliteto izobraževanja.
Z drugim mednarodnim projektom Ekošola kot način življenja
pa želimo dijakom naše šole ozavestiti odgovoren odnos do
ravnanja z okoljem in življenjem v njem. Poleg omenjenih
G
GCC C
C
z zlatimi črkami
zapisano v kroniko
gimnazije celje - center
Čeprav morda ni najpravičneje, o kvaliteti
neke šole v največji meri vendarle odločajo
empirični rezultati, torej tisto, kar je mogoče
o njej dokazati, izmeriti …
In rezultate vsakoletne eksterne mature je
mogoče izmeriti, in to zelo natančno.
Na naši šoli se nam jih ni treba sramovati,
ravno obratno. V »najboljših« letih so naši
maturanti trikrat dosegli celo 100-odstotni
uspeh (2003, 2004, 2006). »Le« 99-odstotni
so bili leta 1998 in leta 2005, 98-odstotni leta
1999, 97-odstotni uspeh so dosegli v letih
2000, 2001, 2002, 96-odstotnega pa leta 2010.
Najuspešnejši smo bili leta 2006, saj smo
imeli poleg 100-odstotnega uspeha na maturi
tudi sedemnajst zlatih maturantov; leto prej
dvanajst, leta 2004 petnajst …
Zelo uspešni so bili naši dijaki tudi na številnih
državnih tekmovanjih iz znanja.
V zadnjih letih so na državnih tekmovanjih iz
znanja biologije osvojili 4 zlata, 21 srebrnih in
16 bronastih priznanj; iz znanja kemije pa 3
srebrna in 2 bronasti priznanji. Na državnem
tekmovanju mladih zgodovinarjev smo si v
desetih letih priborili kar 5 zlatih priznanj,
smo pa tudi dobitniki 8 zlatih Cankarjevih
priznanj.
Kar zadeva tuje jezike, segamo v sam vrh.
V znanju španščine so na državnem nivoju
v zadnjih petih letih naši dijaki osvojili 2
zlati, 5 srebrnih in 25 bronastih priznanj, v
znanju angleščine v zadnjih petnajstih letih
12 zlatih, 8 srebrnih in 9 bronastih priznanj,
v znanju nemščine pa 6 zlatih, 19 srebrnih in
25 bronastih.
Vsako leto se udeležujemo tudi državnih
tekmovanj iz logike, matematike in razvedrilne
matematike, kjer prav tako ne ostajamo
neopaženi.
Šola je pouk. Pa znanje, ocene, točke na
maturi, osvojena priznanja. Predvsem pa še
mnogo več kot to.
44
Le katera slovenska srednja šola se še lahko
pohvali z gledališko skupino v angleškem
jeziku, ki je od leta 1996 na oder celjskega
gledališča postavila kar 8 celovečernih
gledaliških predstav v tujem jeziku in z
njimi gostovala po Sloveniji, na Hrvaškem, v
Romuniji, Angliji in na Irskem. Mi se s Have
Fun Clubom lahko. Trikrat je skupina nastopila
tudi na Linhartovem srečanju najboljših
slovenskih amaterskih gledaliških skupin.
Predstava Look Back in Anger je doživela kar
30 ponovitev, z vsemi predstavami pa so dijaki
nastopili več kot 200-krat.
»To ti je lajf«, igra, ki govori o težavah
odraščanja in o odnosih najstnikov z vrstniki
in s starši, pa je zadnja uspešna stvaritev naše »slovenske«
dramske skupine, ki se vsako drugo leto uspešno predstavi
učiteljem, dijakom in celjski publiki.
Na začetku pa so bile lutke. Imenitne, na šoli izdelane.
Dokler je lutkarska skupina obstajala, je zmagovala na vseh
tekmovanjih, tudi na republiških.
Zelo dragoceno je na naši šoli organiziranje ekskurzij.
Poleg ekskurzij po Sloveniji, ki so del predmetnika, so
vsi trije programi pripravili že vrsto ekskurzij v tujino.
Med drugim tudi v Rim, na Dunaj, v Prago, Budimpešto,
Firence, Pariz; anglisti organizirajo obiske Londona,
romanisti Madrida in Italije, nemcisti občasno obiščejo
Nemčijo, letos bodo v okviru pouka ruskega jezika dijaki
obiskali Rusijo. Tudi del dejavnosti Kluba zgodovinarjev
GCC je bil usmerjen v pripravo petdnevnih potovanj,
na katerih so dijaki spoznavali lepote Francije, Nemčije,
Belgije, Luksemburga, Švice, Irske, Nizozemske, Slovaške,
Češke, Poljske, Lichtensteina …
V okviru Kluba ljubiteljev gledališča vsako leto
organiziramo oglede gledaliških, baletnih in opernih
predstav, ki jih ponujajo na različnih slovenskih odrih …
Naša šola pa tudi poje. To je njena tradicija. Pojejo dekleta,
pojejo fantje …Pojejo in igrajo na različne instrumente.
Dekliški pevski zbor, FaVoza, The Šlagers, GCC band,
solisti …Nastopajo na vsakoletnih odmevnih kulturnih
prireditvah v celjskem Narodnem domu, kot so Zimske
serenade, Pozdrav pomladi, Vrtiljak, vsakoletna študijska
razstava likovnih izdelkov dijakov programa umetniška
gimnazija, letni koncerti dekliških in fantovskih pevskih
sestavov ter na šolskih prireditvah (dobrodelni koncerti,
zaključne akademije, pozdravni septembrski koncerti na
prostem …).
Pa tekmujejo. Dekliški pevski zbor je po številnih odličjih
različnih barv na državnih zborovskih tekmovanjih na
letošnjem v Zagorju ob Savi osvojil zlato priznanje. Najviše
pa so se, prav tako letos, uvrstile tudi na svetovnem
zborovskem tekmovanju v Benetkah.
Sicer pa so
pevke v zadnjih sedemnajstih letih po najvišjih mestih
posegale na evropskih glasbenih festivalih v Neerpeltu,
na mednarodnih tekmovanjih Riva del Garda v Italiji,
na zborovski olimpijadi v Linzu, pa na mednarodnem
G
GCC C
festivalu v Bad Ischlu, na britanskem Jerseyu,
na Rodosu …
FaVoza je edini fantovski zbor v naši državi, ki
ostaja zvest klasičnemu moškemu zborovskemu
programu. S svojo prvo mednarodno turnejo
in udeležbo na Mednarodnem zborovskem
festivalu in tekmovanju na Malti so fantje
dokazali, da za svojimi predhodniki (Oktet
9) prav nič ne zaostajajo, saj so osvojili zlato
priznanje in 1. mesto v svoji kategoriji.
Raziskovalna dejavnost ja bila na naši
šoli desetletja reprezentativna dejavnost.
Vsako leto smo se lahko pohvalili z
velikim številom raziskovalnih nalog, z
enakomerno zastopanostjo družboslovnih
in naravoslovnih tem in z odličnimi rezultati
mladih raziskovalcev, ki so v organiziranem
mladinskem raziskovanju na občinskem,
državnem in celo mednarodnem nivoju
praviloma dosegali najvišje uvrstitve. V šolskem
letu 2004/2005 smo za nalogo Antibiotiki
dobili zlato priznanje na državnem tekmovanju
Znanost mladini. Število raziskovalnih nalog
je nekaj zadnjih let manjše, saj so nadarjene
in izrazito vedoželjne dijake posrkali različni
projekti. Kljub večji ponudbi aktivnosti ob
pouku pa tradicijo vseeno ohranjamo in smo
ponosni na mnoge dosežke in prav vzorčne
primere raziskovalnih nalog, ki so presegli
nivo srednješolskega raziskovanja.
Čeprav je Debatni klub na šoli začel delovati
že leta 1996, je svoje največje uspehe dosegel
v zadnjih desetih letih. V tem obdobju so
se naši dijaki udeležili devetih svetovnih
srednješolskih debatnih turnirjev, enega
evrazijskega, osmih mednarodnih ter enega
evropskega, na katerem je naš dijak tudi zmagal.
Na šestih državnih prvenstvih v debatiranju
pa smo bili trikrat najboljši, dvakrat drugi in
enkrat tretji. Naši dijaki so se kar nekajkrat
na omenjenih tekmovanjih izkazali tudi kot
najboljši govorci.
V športu smo v zadnjih desetih letih na
srednješolskih državnih prvenstvih dosegli 1. mesta v šahu,
športnem plezanju, ekipno v streljanju z zračno puško in v
rokometu za dijake, v suvanju krogle, v deskanju, kegljanju,
ekipno in v paru, ter v karateju.
Drugi smo bili v športnem plezanju, v streljanju z zračno
puško in v šahu.
Tretja mesta pa so naši dijaki osvojili v deskanju, v šahu, v
streljanju z zračno puško, posamično in ekipno, v karateju,
ekipno v krosu, v teku na 400 m, v judu, v skoku v višino, v
alpskem smučanju in v ŠKL.
Podoba naše šole zagotovo ne bi bila popolna, če ne bi omenili
še vsakoletnega dobrodelnega koncerta, ki ga organiziramo
v okviru šolske dijaške organizacije; z zbranim denarjem
pomagamo ogroženim otrokom iz našega socialnega okolja
bodisi pri zahtevnem zdravljenju bodisi pri lajšanju njihove
materialne stiske.
Občutljivost za tiste, ki jim je življenje manj naklonjeno kot
nam, ter s tem povezano prostovoljstvo je vtkano v našo
vzgojo in vsakdanje sobivanje, kar dokazuje tudi dejstvo,
da je kar nekaj naših dijakov prejelo državna priznanja
ob zaključku vsakoletnega natečaja Naj prostovoljec/Naj
prostovoljka.
Iz ŠOLKIH KRONIK povzel
Stanislav Medved, prof.
G
GCC C
C
smo vključeni še v mednarodni Comenius
projekt Multicultural musical teatre, s
katerim sodelujemo s hrvaško in avstrijsko
glasbeno šolo, v projekt Izobraževanje za
socialno pravičnost, ki se tematsko navezuje
na človekove pravice, revščino, neenakost,
trajnostni razvoj, ter v projekt Veselje do
znanosti. Z njim želimo dijakom in učencem
zadnje triade približati naravoslovne znanosti
in jih narediti zanimivejše in privlačnejše.
Tudi ta projekt povezuje naše učitelje in dijake
z dijaki z drugih evropskih šol ter iz okolja.
Na šoli pa teče še vrsta drugih projektov,
ki temeljijo na sodelovanju z drugimi
institucijami, s šolami, z ZRSŠ …
Omenjeni projekti so na nek način nadomestili
številne tabore, ki smo jih organizirali v
preteklih desetih letih.
Najstarejši je jezikovni tabor v Murski
Soboti, ob njem pa še drugi, družboslovno,
naravoslovno in športno obarvani. Cilj taborov
je bil pridobiti novo znanje na raziskovalen
način, se neformalno družiti, spoznavati
okolje, kjer smo tabor organizirali, ter aktivno
in zabavno preživljati prosti čas.
Posebno vrednost pa imajo tudi izjemno
razvite dejavnosti ob rednem pouku.
45
C
47
V maju so imeli zaključne izlete. Najpogostejše destinacije so
bile Zagreb, Bled, Rogaška Slatina, Logarska dolina in Pohorje.
Na izlet v juniju so šli tudi učitelji, in sicer z denarjem, ki so ga
vsako leto prejeli kot kolektivno denarno nagrado.
Od leta 1948 do 1958 je bila osnovna šola
štirirazredna. V prvih letih po vojni so imele
šolske oblasti težave s kadri – učiteljev ni bilo
dovolj, učencev pa je bilo iz leta v leto več.
Razredi so bili številni, v njih je bilo do 40
učencev.
Vsako leto so si ogledali tudi do šest filmskih predstav. V prvih
letih je bil poudarek na filmih z vojno tematiko, v drugi polovici
50-ih let pa so bili na programu že mladinski filmi. Vsako leto
so učenci obiskali tudi dve gledališki in dve lutkovni predstavi.
V zelo velikem številu, skoraj 100 %, so se učenci odločali za
mladinski tisk. Na voljo so imeli reviji Ciciban, Pionir in časopis
Pionirski list.
Šolski okoliš je bil pester, obsegal je številne
ulice, v šolo so prihajali učenci celo s
Celjske koče in iz Skalne kleti. Gneča je bila
velika, uporabnih prostorov je iz leta v leto
primanjkovalo, zato je postajala želja in težnja
po novih prostorih vedno večja.
Pouk se je pričel med 3. in 6. septembrom,
končal pa med 23. in 26. junijem. Izjema so bila
leta, ko so se praznovale kakšne pomembne
obletnice, ko se je zaradi številnih prireditev
pouk začel s štirinajstdnevnim zamikom.
Pouk se je vedno začel z zborom vseh učencev
na šolskem dvorišču, otvoritveno proslavo in
govorom ravnatelja; končal pa se je z razstavo
izdelkov učencev in prikazi njihovega dela.
Pouk je bil razdeljen na dve konferenčni
obdobji, ločeni z zimskimi počitnicami.
Imenovali so jih fizkulturne počitnice, saj naj bi
se učenci v tem času športno udejstvovali. Na
splošno je bil v šoli velik poudarek na športnih
aktivnostih. Učenci so nekajkrat na leto,
ob vseh pomembnih dogodkih, pripravljali
telovadne nastope na športnem dvorišču,
stadionu Glazija in defileje po mestnih ulicah.
Učenci so bili vključeni v vse pomembnejše kulturne in politične
dogodke (pozdravi pomembnih domačih in tujih političnih
osebnosti, pozdravi delegatov, ki so odhajali na kongrese in
zasedanja). Veliko je bilo pomembnih obletnic, za katere so
vsako leto pripravljali proslave.
Vzgajali so jih v skladu s pridobitvami NOB in v socialističnem
duhu. Tudi učitelji so se udeleževali političnih študijskih
sestankov, kjer so se seznanjali z gospodarskimi in političnimi
problemi ter se poglabljali v znanost marksizma in leninizma.
Učenci so se vključevali v številne delovne akcije, kot so
pogozdovanje, zbiranje starega materiala, zatiranje koloradskega
hrošča in sajenje sončničnih semen. Opravljali so tečaje prve
pomoči, za katere so bili nagrajeni s povoji. Kljub članarini je
bila večina učencev vključenih v Podmladek Rdečega križa.
Najboljši učenci so bili ob koncu šolskega leta povabljeni na
Mestni ljudski odbor.
Otroci so bili zelo slabo telesno razviti. Njihovo zdravstveno
stanje je bilo še slabše. Cepljeni so bili proti vodenim kozam,
davici, tetanusu, otroški paralizi in tuberkulozi. Najpogostejše
bolezni so bile vodene koze, ošpice, davica, oslovski kašelj,
mumps, škrlatinka in otroška gripa. Zaradi slednje je bil
nekajkrat prekinjen pouk do sedem dni.
Osebna higiena je bila slaba. Učenci so dobili mila, da so se lahko
kopali v šolski kopalnici, kasneje pa v šolski polikliniki. Proti
plačilu je bilo poskrbljeno tudi za malico in kosilo. Prehrana
nekaterih otrok je bila zelo skromna, prevladovala sta kava in
kruh.
G
GCC C
C
Ii. osnovna šola celje sprehod po zgodovini
Po končani 2. svetovni vojni je prišlo do
reorganizacije šolstva in združitve dveh
dekliških ter dveh deških celjskih šol v tri
mešane osnovne šole. S sklepom mestnega
ljudskega odbora so tako nastale I., II. in III.
mešana osnovna šola. 1. septembra 1948 sta
se združili II. in III. mešana osnovna šola v
II. osnovno šolo, ki je ostala v poslopju iz leta
1912 vse do zgraditve nove šole na Ljubljanski
cesti.
48
Sodelovanje s starši je bilo zelo dobro. Starši
so bili vabljeni na štiri do šest roditeljskih
sestankov letno. Obisk le-teh je bil množičen.
Za starše so bila organizirana predavanja,
lahko so bili prisotni pri pouku. Učitelji so
bili seznanjeni z razmerami učencev, saj so jih
obiskovali na domu.
S šolskim letom 1958/59 je bila uvedena
popolna osemletna osnovna šola. V tem
šolskem letu je imela šola 29 oddelkov s kar
1017 učenci. Uvedena sta bila dva neobvezna
tuja jezika (nemščina in esperanto), prav
tako so bile uvedene tedenske govorilne
ure. Udeležba na roditeljskih sestankih se je
slabšala. Starši učencev z učnimi težavami so
bili vabljeni na sestanke skupaj z učiteljskim
zborom in šolskim odborom (svetom
staršev), ki je bil natančno seznanjen z učnim
uspehom učencev. Šolski odbor je bil prisoten
na redovalnih konferencah. Ukinjeni so
bili popravni izpiti. V višji razred so lahko
napredovali z dvema negativnima ocenama,
zato je začel učni uspeh z leti padati. Vzroki
za slabši uspeh pa so bili še v prenapolnjenih
razredih, pomanjkanju učbenikov in premalo
dela doma.
Disciplinsko težavne učence so premeščali na
druge šole. Starši učencev, ki niso obiskovali
pouka, so bili kaznovani z denarno kaznijo.
Dodatni pouk je bil namenjen samo mlajšim
učencem, za starejše ni bilo prostora.
49
število oddelkov. Bilo jih je 16 s 530 učenci. Vzrok je bil v
prerazporeditvi učencev na dve novo zgrajeni šoli na Polulah
in na Hudinji. V razredih je bilo od 30 do 38 učencev. Uvedena
sta bila dva nova predmeta: komunalna vzgoja (spoznavanje
in samouprava komune, v kateri živijo učenci) in prometna
vzgoja.
Leta 1972 je bil postavljen temeljni kamen nove šolske zgradbe
na Ljubljanski cesti. II. osnovna šola se je preimenovala v
Osnovno šolo Slavka Šlandra, ki je bila dograjena leta 1974. V
novi šoli se je razširil obseg dela z organizacijo šolske prehrane
in kasneje s šolsko zobno ambulanto.
Na novi šoli je bilo zaposlenih 46 delavcev, število učencev pa
se je povzpelo na 680. Šolsko delo so pričeli v nedokončanem
objektu, ob koncu novembra 1974 pa je bila slovesnost ob
odprtju nove šole.
Za takratne čase je bila šola med najsodobnejšimi, uveljavil
se je kabinetni pouk, nove oblike dela, organizirano je bilo
podaljšano bivanje na šoli in šolska hranilniška služba.
Osnovna šola Slavko Šlander je nosila to ime do leta 1991, ko ji
je takratni občinski svet z odlokom spremenil ime – spet v II.
osnovno šolo Celje.
Prva ravnateljica šole je bila Vera Strehovec (1974–1982),
nasledil jo je Ivan Senegačnik (1982–1990), od leta 1990 pa je
ravnatelj Igor Topole, ki pa bo kar sam opisal videnje naše oz.
»moje« šole.
Barbara Pistotnik, prof.
Štiri dni v šolskem letu so učenci osmih
razredov opravljali proizvodno delo v
nekaterih večjih podjetjih v Celju.
Po končani osnovni šoli se je procentualno
največ učencev vpisalo v gimnazije, nato v
tehnične šole, na ekonomsko šolo in učiteljišče.
V šolskem letu 1962/63 se je zmanjšalo
G
GCC C
C
G
GCC C
C
51
V šolskem letu 1994/95 smo najeli prostore v
sosednjem vrtcu za prve tri razrede in na ta
način uvedli enoizmenski pouk. Sam najem
nas je spodbudil, da smo skupaj prijavili
razvojni projekt Z MANJ STRESA IZ VRTCA
V OSNOVNO ŠOLO, ki je bil potrjen s strani
Zavoda RS za šolstvo. V tem letu smo – to lahko rečem danes,
ko imamo že v celoti 9-letno osnovno šolo – postavljali temelje
za uvajanje prenove takratne osnovne šole.
Sicer smo napisali še štiri raziskovalne naloge in izvajali
občinska projekta: Angleški jezik v 4. razredu in plavanje za
učence drugega razreda. Zopet smo izvedli naravoslovni dan
pod imenom ZELENI DAN (prvič smo ga izvedli aprila 1992).
Pri hospitacijah smo nekajkrat posneli pouk, da smo lahko
kasneje naredili podrobnejšo analizo.
Kot prednostno nalogo za to leto smo si izbrali »komunikacijo«.
Delavnico na to temo je vodil strokovnjak iz Hrvaške, dr. Pavao
Brajša, pomagala pa nam je pri boljših odnosih med učitelji in
učenci, med učitelji in starši ter med sodelavci samimi.
Četrtošolci so bili v šoli v naravi v Banovcih, petošolci pa na
Pohorju.
V šolskem letu 1995/96 smo zadnjič ocenjevali vedenje učencev
(gre za opisne ocene vzorno, primerno in manj primerno).
Prenovili smo glasbeno učilnico, ker smo jo potrebovali kot
»protokolarni prostor« za srečanja s starši.
Na likovnem področju smo bili zelo uspešni – imeli smo dva
krožka in dodatni pouk za 7. in 8. razrede. Projekt »Voda kot
estetska vrednota« smo predstavili na razstavi »Celje zdravo
mesto« in prejeli nagrado za instalacijo. V okviru kulturne
dejavnosti »Slovensko ljudsko izročilo« smo izvedli projekt
»Pirhi – vzpodbuda za likovno ustvarjanje«. Najboljša dela
smo razstavili v galeriji MOZAIK. V sodelovanju z ZRSŠ smo
opremili njihove prostore in sodelovali »Ob tednu gozdov«
z Zavodom za gozdove Slovenije. Z deli smo sodelovali na
natečaju »Otroci odraslim – Petrol« in na »Likovnem svetu
otrok« v Šoštanju. Na natečaju za »Najlepšo gotsko pečnico«
smo prejeli drugo nagrado Pokrajinskega muzeja Celje.
V tekmovanjih iz znaj smo osvojili dve zlati priznanji (Vesela
šola in Vegovo priznanje) in bili uspešni v športu.
Izvedli smo tri samostojne projekte: Slovensko ljudsko izročilo
(Običaji spomladi), Zeleni dan (posvečen vodi) in Romantika
(področja: slovenski in angleški jezik, zgodovina, likovna vzgoja
in biologija).
Nadaljevali smo z državnim razvojnim projektom Z MANJ
STRESA IZ VRTCA V OSNOVNO ŠOLO in bili udeleženci
prve sezone Šolske košarkarske lige.
Četrtošolci so bili zopet v šoli v naravi v Banovcih, učenci
sedmih razredov pa so bili v Centru šolskih in obšolskih
G
GCC C
C
ii. osnovna šola celje - “to je moja šola!”
Kako je čas relativen. Kot da bi bilo lani,
predlani največ, ko smo praznovali 30 let te
šolske zgradbe. Letos pa, ko smo samo še dve
leti stran od 40-letnice, praznujemo skupaj z
Gimnazijo Celje - Center 100-letnico stavbe,
kjer smo bili mi do leta 1974. Septembra 1974
se je takratna II. osnovna šola prestavila v novo
šolo na Ljubljanski cesti. Pred lepo zgradbo
je bil med zelenje postavljen kip narodnega
heroja Slavka Šlandra, zato so šolo poimenovali
po njem. Z osamosvojitvijo Slovenije pa je
takratna lokalna oblast šolo preimenovala
nazaj v II. osnovno šolo Celje. Oni dan smo
z zanimanjem gledali črno-bele fotografije iz
časov, ko se je polagal temeljni kamen, ko se
je gradilo, ko je bila svečana otvoritev. Od tega
časa je minilo polnih osemintrideset let.
V tem obdobju je obiskovalo šolo ogromno
učenk in učencev, menjalo se je veliko
učiteljev. V začetku smo imeli dvoizmenski
pouk, od leta 1994 – ko smo najeli prostore v
sosednjem Vrtcu Anice Černejeve, enota Luna
– pa imamo pouk samo v eni izmeni. Največje
število učencev v enem šolskem letu je
preseglo število 850, zadnjih pet let jih je nekaj
več kot 430. Vsi skupaj – učenci in njihovi
starši, strokovni in drugi delavci – smo v teh
letih izoblikovali neko klimo, ki je verjetno
unikatna in pripada samo nam in samo mi se
znotraj nje dobro počutimo.
Prvih šestindvajset let je šola delovala pod
taktirko Vere Strehovec in Ivana Senegačnika
(vsak je ravnateljeval po osem let) in šola je
imela renome resne in dokaj zahtevne šole.
Leta 1990 sem prevzel vodenje šole sam in dve
oz. tri leta se ni kaj bistvenega spremenilo.
52
Šolsko leto 1996/97 je zaradi nevlaganja
občine v vzdrževanje objekta pustilo prve
resne posledice: zaradi zimskega vdora vode v
kuhinjo nam je sanitarni inšpektor prepovedal
njeno uporabo, dokler se ne sanira streha.
Hrano za učence smo vozili iz CID-a.
Prvič je pričel delovati računalniški krožek –
zaradi prijav smo imeli kar pet skupin.
Na šoli je delovala »Košarkarska šola Zmaga
Sagadina«, v okviru katere so učenci trenirali,
hodili na oglede tekem Olimpije in imeli poleti
v Piranu košarkarski tabor.
Likovno področje je zopet postreglo z uspehi:
na državnem natečaju »Likovni svet otrok« smo
bili uvrščeni med pet najboljših šol v državi. Na
grafičnih bienalih v Žalcu in Ljubljani smo prav
tako poželi kup priznaj.
Delovati je začel učbeniški sklad, ki ga je prvo
leto uporabila skoraj polovica učencev.
Na tekmovanjih iz znanj smo osvojili kar pet
zlatih priznanj (logika, Vesela šola, mladi
tehniki in Vegovo priznanje).
Pod vodstvom mentoric so učenci napisali tri
raziskovalne naloge, sodelovali pa smo tudi na
občinskem natečaju JUMBO PLAKAT.
Vrhunec šolskega leta je bila organizacija
državnega posveta v sodelovanju z ZRSŠ OE
Celje in vrtcem Anice Černejeve z naslovom
Na pragu 9-letne osnovne šole, ki je bil 28.
januarja v Modri dvorani Celjskih sejmov. Imeli
smo predavateljici iz tujine in kopico uglednih
predavateljev iz domovine. Piko na i pa so
postavile učiteljice naše šole in vzgojiteljice iz
vrtca – skupina, ki je vodila projekt (Z manj
stresa iz vrtca v osnovno šolo), saj so s primeri iz
prakse o dobrem sodelovanju med učiteljicami
in vzgojiteljicami nakazale, kako se bo delalo v
bodoči 9-letni osnovni šoli. Posveta se je udeležilo nekaj več kot
600 obiskovalcev, na kar smo bili še posebej ponosni.
Bili smo udeleženci Šolske košarkarske lige, učenci četrtih
razredov so bili zopet v šoli v naravi v Banovcih (in vsako
naslednje leto tudi), učenci sedmih razredov pa so se smučali v
Kranjski gori, kjer so bili v domu CŠOD.
Šola je bila izbrana v skupino šol, ki so se pričele pripravljati na
prehod na 9-letno osnovno šolo.
V šolskem letu 1997/98 smo iz navadne učilnice naredili t. i.
»malo telovadnico«, da so lahko imeli učenci razredne stopnje
športno vzgojo tudi med poukom in ne samo nulto in prvo
uro. Na novo smo opremili zbornico, ki je na ta način postala
svetlejša in prijaznejša za učiteljski zbor.
Likovniki so bili zopet zelo uspešni: nagrade so pobirali na
natečajih in bienalih v Žalcu, v Ljubljani, Murski Soboti in na
japonskem natečaju IE-NO-HIKAHARI. Učenci so se udeležili
tudi slikarske kolonije v Štorah.
Nadpovprečno uspešni smo bili na skupinskem preverjanju
znanja za osmošolce, učenci pa so osvojili tudi šest zlatih
priznanj na tekmovanjih iz znanj.
Izvajali smo projekt Romantika, napisali tri raziskovalne naloge
in bili udeleženci šolske košarkarske lige.
Zaključili smo razvojni projekt Z manj stresa iz vrtca v osnovno
šolo in se z njim predstavili na Dnevih slovenskega izobraževanja
v Ljubljani in na sejmu Vse za otroka v Celju.
Četrti razredi so bili zopet v šoli v naravi v Pomurju, sedmi pa
tokrat na Boču.
Šolo so obiskale učiteljice iz Vårnama na Švedskem – šest jih
je dobilo štipendijo švedske vlade in so proučevale delo na
razredni stopnji. Obiskali so nas tudi učitelji in dijaki tržaškega
liceja Antona Martina Slomška, ki so imeli na šoli hospitacije
pri urah slovenskega jezika. Kasneje jeseni so prišli na delovni
obisk še učitelji na slovenskih šolah iz Italije.
Šolsko leto smo zaključili z odmevno prireditvijo »SREČNO,
KEKEC«.
Ker nam je število učencev pričelo drastično upadati, smo
morali »posoditi« nekaj učiteljev drugim šolam, da so lahko
obdržali službe.
Šolskemu letu 1998/99 je dala pečat poplava, ki je zadela šolo že
drugič po letu 1990. Uničenega je bilo veliko pohištva, naprav
G
GCC C
v kuhinji in kurilnici, parket v telovadnici in
jedilnici pa je bilo potrebno zamenjati. Sušenje
parketa je trajalo skoraj celo leto, tako da pouk
športne vzgoje ni bil niti približno tak, kot bi
moral biti.
V Vrtcu Anice Černejeve, enota Luna, smo
dobili še tri igralnice za potrebe prvega razreda
devetletke, ki jih je MOC na novo opremila –
tudi garderobe.
Od MŠZŠ smo pridobili računalnike za celo
računalniško učilnico in digitalni fotoaparat.
Izpraznili smo hišniško stanovanje in naredili
manjšo učilnico.
Na šoli smo opravili tradicionalne kulturne
in naravoslovne dneve, izvedli športne dneve
in šoli v naravi (sedmi razredi prvič na
Jezerskem), imeli projekt Romantika, bili člani
ŠKL-ja in bili uspešni na tekmovanjih iz znanj,
na športnih tekmovanjih in na likovnem
področju.
S starši smo sodelovali kot še nikoli dotlej,
saj smo se pripravljali na poskusno uvajanje
9-letne osnovne šole v 1. in 7. razredu v prvem
krogu. Starši so nam zaupali in vsi so podpisali
soglasja za uvedbo novega programa.
Za šolo je bilo prelomno šolsko leto 1999/2000,
ker smo uvedli program 9-letne osnovne
šole v 1. in 7. razredu. To je bila nedvomno
osrednja točka tega šolskega leta, okoli katere
se je vrtelo vse: delo s starši, učenci in učitelji,
izobraževanja, strokovni aktivi, sodelovanje z
drugimi šolami, z ZRSŠ in MŠŠ.
Seveda smo opravili tudi z vsemi rednimi
dejavnostmi, ki so predpisane, in bili uspešni
na mnogih področjih.
Sama poskusna uvedba programa 9-letke
je prinesla učiteljem veliko več dela, ki pa
so ga radi opravljali, saj je prinesel mnogo
pozitivnega v delo šole, program je bil bolj
pisan na kožo učencev. Na stvari, ki niso bile
najboljše, smo opozarjali in večino le-teh so z
leti spremenili na bolje. Starši in učenci so bili
s spremembo zadovoljni, kar so potrdili v kar nekaj anketah,
ki smo jih opravili.
Naše učiteljice, svetovalni delavki in vodstvo šole smo opravili
veliko delavnic na to temo in imeli na šoli ogromno hospitacij
za strokovne delavce drugih šol, ki so se prišli učit na našo
šolo.
Namesto da smo presežne delavce odpustili, smo z uvedbo
9-letne osnovne šole še dodatno zaposlili nekaj novih učiteljev.
Šolsko leto 2000/01, drugo leto uvajanja 9-letne osnovne šole,
nam je prineslo največje priznanje stroke doslej. Kot druga
šola v državi smo prejeli priznanje BLAŽA KUMERDEJA
za strokovno delo in razvijanje stroke na šoli, še posebej za
uvajanje in popularizacijo 9-letne osnovne šole v Sloveniji.
Sicer pa smo bili uspešni v Šolski košarkarski ligi, saj smo se
uvrstili v četrtfinale in bili v polfinalu državnega prvenstva v
košarki za dekleta.
Vključili smo se v dva državna projekta: MOTIVACIJSKE
TEHNIKE PRI OBLIKOVANJU PRI GRAFIKI V OSNOVNI
ŠOLI ter SPODBUJANJE POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA
S POMOČJO POKLICNE VZGOJE V OSNOVNI ŠOLI.
V kuhinji smo dobili nov konvektomat za boljšo pripravo
hrane.
Še vedno nam je bila prioriteta uspešno uvajanje novega
programa v drugem in osmem razredu, kjer smo se prvič
srečali z delno zunanjo diferenciacijo (bolj poznano kot
nivojski pouk).
Kot dve leti poprej je tudi šolsko leto 2001/02 vodilo uvajanje
9-letke v devetem in tretjem razredu.
Zopet smo bili uspešni na tekmovanjih iz znanj, saj smo
osvojili pet zlatih priznaj in imeli eno odlično raziskovalno
nalogo, učenci pa so poskrbeli za vizualno podobo v okviru
Dneva zavoda (ZRSŠ) v Celju. Največje priznanje stroke je
prva nagrada, ki jo je prejela šola za novosti na likovnem
področju na državni razstavi Likovni svet otrok.
Naš učenec Anžej Dežan je postal predstavnik Slovenije v
evropskem šolskem parlamentu.
Upokojil se je bivši ravnatelj Ivan Senegačnik, na šoli pa smo
imeli asistenta za angleščino Ricka Hughesa.
Nadaljevali smo s projektom Spodbujanje poklicnega
izobraževanja s pomočjo poklicne vzgoje v osnovni šoli in
G
GCC C
C
dejavnosti v domovih Medved na Medvedjem
brdu nad Logatcem in Štrk v Spuhlji pri Ptuju.
Prvič smo organizirali valeto izven šole –
osmošolci so se zavrteli v zimskem vrtu hotela
Celeia.
53
C
54
pričeli s »Tedni dejavnosti«.
Zelo velik poudarek smo namenili tudi
izobraževanju učiteljev.
Šolsko leto 2002/03: 100 % učni uspeh, tri zlata
priznanja, dva tedna dejavnosti, kulturne in
športne dejavnosti pa naravoslovne in tehnične,
dve raziskovalni nalogi in še kaj bi se našlo.
Z 9-letko smo prišli v četrti razred, naše učitelje
še pogosteje hospitirajo učitelji drugih šol, so
nosilci študijskih skupin.
Učiteljica Marjana Robič je bila soavtorica
učbenika in delovnega zvezka za matematiko za
7. razred.
Pričeli smo z mednarodnim projektom
Comenius GLASBA NE POZNA MEJA. Gre za
skupen projekt šol iz Jirkova (Češka), Wurzna
(Nemčija), Neukirchna (Avstrija) in Vårnama
(Švedska), v okviru katerega bomo skupaj
pripravili musical z omenjenim naslovom. Gre
za trileten projekt.
Pevski zbori – kar trije – so prepevali (kot vsa
leta poprej) na mnogo prireditvah; mladinski
tudi na Medobčinski reviji pevskih zborov v
Narodnem domu.
Konec šolskega leta 2003/04 smo imeli 133
odličnih, 87 prav dobrih, 65 dobrih in samo 13
zadostnih učencev. Poleg tega nadpovprečni
rezultat na zaključnem preverjanju znanja,
nagrajeno raziskovalno nalogo, pa še zelo
uspešne športnike; učiteljica Marjana Robič pa
je izdala s kolegoma še matematični komplet za
8. razred.
Spomladi smo zopet pripravili državni
posvet,
tokrat
na
temo
DRUGO
VZGOJNOIZOBRAŽEVALNO OBDOBJE V
DEVETLETNI OSNOVNI ŠOLI, ki se ga je
udeležilo preko tristo slušateljev, na njem pa so
se poleg eminentnih gostov (minister, državna
sekretarka za osnovno šolo) predstavili tudi naši
učitelji.
55
Nadaljevali smo z uvedbo 9-letke v 5. razredu, s projektom
Comenius in s Spodbujanjem poklicnega izobraževanja s
pomočjo poklicne vzgoje v OŠ.
Bili smo v obeh tradicionalnih šolah v naravi (4. razredi v
Banovcih in 8. razredi na Jezerskem).
Na šoli smo imeli mobilno specialno pedagofinjo iz OŠ Glazija,
ki je skrbela za individualno pomoč nekaterim učencem.
Že drugo leto smo pripravili proslavo pred spomenikom
Slavka Šlandra.
V šolskem letu 2004/05 osemletke na naši šoli ni več! Po letu
1999, ko smo s prenovo šolstva pričeli, imamo prvič celotno
vertikalo devetih razredov z novim programom.
Za to šolsko leto smo si zadali dve prioriteti: prirediti spodobno
proslavo ob 30-letnici šole in spomladi končati projekt Glasba
ne pozna meja z uprizoritvijo musicala v vseh krajih, kjer
so šole – udeleženke mednarodnega projekta. Gre za velik
finančni izziv, ki ga bodo v svojem delu pokrili tudi starši.
Leto je prineslo tri zlata priznanja na tekmovanjih iz znanj, na
športnem področju pa so bile naše učenke v tekmovanju za
najboljšo športno celjsko šolo druge, fantje pa prvi. Zaključili
smo tri leta trajajoči mednarodni projekt Comenius Glasba ne
pozna meja. Končan je bil tudi projekt Moje pravice v okviru
nacionalnega projekta poučevanja in učenja otrokovih pravic.
V šolskem letu 2005/06 so učenci posegli po štirih zlatih
priznanjih na tekmovanjih iz znanj, športniki in športnice so
bili dvakrat drugi v občini, ena učenka pa je postala svetovna
prvakinja v tae-kwon-doju. Bili smo koordinatorji prve
izvedbe Evropske vasi, na kateri je sodelovalo 23 šol in en
vrtec. V projekt je bilo direktno vključenih 4536 otrok. Pričeli
smo s Programom proti nasilju in prijavili projekt Fleksibilni
predmetnik.
Leto kasneje, v 2006/07, smo dosegli 5 zlatih priznanj, bili
v tekmovanju za najboljšo šolo prvi pri dekletih in tretji pri
fantih, ena učenka pa je drugič postala svetovna prvakinja v
tae-kwon-doju. Zopet smo bili koordinatorji Evropske vasi in
nadaljevali Program proti nasilju in Fleksibilni predmetnik.
Kulturno dogajanje na šoli se je pričelo intenzivirati, prvič pa
smo na šoli pripravili musical LEVJI KRALJ, ki so ga odpeli,
deklamirali, odplesali in zaigrali učenci sami.
Šolsko leto 2007/08 nam je postreglo z osmimi zlatimi
priznanji na tekmovanjih iz znanj. Tretjič
smo koordinirali Evropsko vas in bili zelo
uspešni na kulturnem področju. Glavna tema
Zelenega dne je bila »embalaža – reciklaža«.
V letu 2008/09 smo sodelovali v projektu
Evropska vas in pripravili dve odmevni
kulturni prireditvi. Prvič se je zgodilo, da vsi
obiskovalci niso mogli videti na oder, ker je
bil obisk tako velik. Učenci so dosegli dve zlati
priznanji na tekmovanjih iz znanj.
2009/10 je bilo izjemno zaradi projekta
MESTO CVETJA, ki je poleg musicala imel
mnogo širšo dimenzijo. Skupaj s starši smo
v okviru projekta zbrali denar za ograjo na
severni strani šole, da bi lahko zasadili cvetje
in polepšali zelenico. V ta namen smo skupaj
z njimi organizirali tudi dobrodelni koncert
v Celjskem domu, kjer so poleg naših otrok
nastopali tudi starši s svojimi ansambli.
Krajani Mestne četrti Slavko Šlander so prav
tako donirali zajetna sredstva za našo ograjo
(na lastno iniciativo). Prvič smo izvedli
»noč branja« za učence predmetne stopnje.
Sodelovali smo na Evropski vasi in osvojili dve
zlati priznanji.
Rdeča nit Zelenega dne v šolskem letu 2010/11
so bile »Steze pajkovih mrež«, ki so doživele
finale v aprilu. Poleg tega smo pričeli z malim
gledališkim abonmajem FRNIKOLA za
otroke od 1. do 4. razreda. Gre za brezplačne
predstave naših učiteljic in vzgojiteljic iz
drugih šol. Tri raziskovalne naloge so se
uvrstile v prvo kategorijo, šest učencev pa
je osvojilo zlata priznanja na tekmovanjih iz
znanj.
Lansko šolsko leto smo prejeli naziv
KULTURNA ŠOLA, poleg tega pa še posebno
priznanje za izredne dosežke in prodornost na
likovnem področju. Naši učenci naravoslovci
so osvojili kar devet zlatih priznanj na
tekmovanjih iz znanj, na šoli pa smo izvedli
kar 22 šolskih projektov. Tri raziskovalne naloge so bile uvrščene
v prvo kategorijo.
Tako na kratko izgleda zadnjih dvajset let naše šole. Če bi se
moral odločiti in poudariti samo tri dejavnosti, ki so najbolj
zaznamovale omenjeno obdobje, potem je odgovor kot na dlani:
priprave in poskusno uvajanje 9-letne osnovne šole so bili tista
rdeča nit, okoli katere se je vrtelo strokovno delo (izobraževanje
učiteljev, delo s starši in učenci, nenazadnje tudi projekti,
ki smo jih zadnja leta pričeli uvajati), uspehi naravoslovcev
na tekmovanjih iz znanj (vsako leto smo osvojili nekaj zlatih
priznanj) in predvsem zadnja leta izjemno kulturno življenje na
šoli.
Uspešno smo izpeljali projekt uvajanja 9-letne osnovne šole,
uspešni smo bili na naravoslovnem področju in v mednarodnih
projektih, žanjemo uspehe na kulturnem področju ... V letu 2012
smo pričeli sodelovati z Gimnazijo Celje - Center in upam, da
bomo lahko z njimi sodelovali tudi v bodoče. Poleg ustaljenih
kulturnih prireditev in musicalov bomo v prihodnje posvetili
več pozornosti še naravoslovju in se ga bolj sistematično
lotili. Ne mislimo zaspati na lovorikah tudi pri mednarodnem
sodelovanju, tako da nam novih projektov in izzivov ne manjka.
Je pa tako, kot je vedno z uvajanjem sprememb, pa naj gre za
katero koli področje: prednosti uvajanja novosti so največkrat
bolj odvisne od izvajalcev in njihove zagnanosti, kakor pa od
novosti same. Na naši šoli smo vlagali – in to še vedno počnemo
– ogromno truda, časa in dela, da smo si izborili svoj prostor
pod slovenskim osnovnošolskim soncem in da smo postali to,
kar smo: II. osnovna šola Celje – šola, ki je ne najdeš za vsakim
vogalom.
Ravnatelj
Igor Topole, prof.
59
SKOZI FOTOGRAFSKI OBJEKTIV
Ko so me organizatorji proslave visokega jubileja
prosili, če lahko posnamem serijo fotografij GCC
skozi vse letne čase, sem projekt z veseljem sprejel
in že nekaj sekund kasneje razmišljal o primerni
kompoziciji, goriščnicah, kotih zajema in ob kateri
uri bo stavba najlepša in najbolj graciozna; skratka o
zadevah, ki naročnike običajno ne zanimajo, fotografom pa so zelo pomembne in osnovno sredstvo pri
zajemu živega in neživega na film ali svetlobno tipalo.
Začel sem s serijo zimskih fotografij, ko je bilo v okolici
gimnazije precej mirno, saj so se dijaki zaradi mraza
skrivali po hodnikih in učilnicah. Kar nekaj dni sem
čakal na sonce oz. primerno svetlobo, saj je v tem
letnem času zaradi pretežno belega neba in difuzne
svetlobe zelo težko fotografirati arhitekturo in zajeti
kontraste, linije, teksturo. Glede na nepredvidljivo
prognozo precipitacije sem se kljub vsemu odločil za
serijo v bolj umirjeni in mogoče bolj pusti svetlobi in
se tolažil, da bi pretirano sončne fotografije kdo tudi
hitro pomešal s pomladno serijo, če bi mi pobegnil še
zadnji sneg, ki je tako redko pobelil tla v okolici šole.
Pomladi in lepega vremena sem se zelo veselil in se pogosto vozil mimo šole, da bi spremljal razcvet dreves
in seveda čas, ko sonce posije pod najbolj ugodnim
kotom, da so barve žive, nebo modro in okoliške
stavbe ne mečejo senc na staro lepotico. Serija je
nastala z lahkoto na neko mirno nedeljsko dopoldne.
Razen v odtenkih zelene in cvetenju dreves se na
fotografijah pomlad težko loči od poletja. Zato sem
po tehtnem premisleku povsem spremenil prvotni
koncept in se odločil za serijo nočnih posnetkov - v
obdobju, ko gimnazija miruje in v zgradbi ne sveti
nobena luč, na hodnikih in v učilnicah je tišina,
življenje pa se nemoteno odvija dalje. Mimo se v
avtomobilih vozijo dijaki in z zanimanjem opazujejo, kaj
počnem. Ogovori me starejši gospod, ki je bil tudi sam dijak
te gimnazije, “Ampak takrat so fotografirali še na film,” pravi.
Skoraj največji izziv je bil ujeti primeren časovni okvir za fotografiranje jesenske serije. Pogosto se namreč
zgodi, da je vreme dolgo časa slabo, listje že počasi rumeni, ko pa posije prvo sonce, zelo hitro oveni in pade
na tla, drevesa ostanejo pusta oz. barvno nezanimiva.
Pograbil sem priložnost ob prvem soncu, takoj za obdobjem dežja, megle in spranih barv. Ob tako bogati paleti,
kot jo fotografu ponuja narava, je težko narediti slab posnetek. Tukaj je moje delo enostavno. Lepote ni težko zajeti.
Vse štiri serije so barvno raznolike, narejene v različnih letnih časih, z različnimi legami sonca, stopnjami oblačnosti,
temperaturami zraka, posnete znotraj in zunaj. Fotografsko
gledano so narejene z različnimi objektivi, nastavitvami ISO
in zaslonkami, časi ekspozicije se gibljejo od 1/2000 sekunde
do pol sekunde osvetlitve. Prav vse fotografije pa imajo poleg
istega fotoaparata in fotografa skupnega še nekaj - na vseh
ponosno stoji gimnazija, ki je letos še prav posebej mogočna.
Matjaž Očko
60
61
62
63
65
Mesto Celje na zemljevidu vplivne sodobne
arhitekture zagotovo ne zaseda vidnejšega mesta. V času, ko je dobra, moderna arhitektura
privilegij velikih korporacij, ki z njo ustvarjajo
in širijo svojo podobo, vpliv in ideologijo, moramo znati ceniti in ohranjati arhitekturo, ki
nam je bila dana skozi pestro zgodovino mesta.
Eden izmed najvidnejših biserov arhitekturnoprostorske dediščine, ki jih premore Celje, je
zagotovo poslopje Gimnazije Celje - Center.
Dejstvo, da zgradba GCC sodi v majhno ekskluzivno skupino tovrstnih secesijskih poslopij
v celotni Evropi, nam nalaga dolžnost, da njeno
arhitekturo varujemo in ohranjamo tudi v prihodnje.
Gimnazija je bila pred sto leti projektirana kot
vzgojno-izobraževalna ustanova, to funkcijo pa
opravlja tudi danes. Žal se trendi poučevanja
spreminjajo, kar pomeni, da zasnova šole izpred
stotih let dandanes ne omogoča več izvedbe vseh
dejavnosti, ki zadnja leta uvrščajo Gimnazijo
Celje - Center med najbolj prepoznavne srednje
šole v državi. V preteklosti se je tako ob šoli
postavila nova telovadnica, v južnem krilu
podstrešnih prostorov pa se je uredila knjižnica.
Raznolikost dela posameznih programov na
GCC tako vedno znova zahteva širjenje učnih
prostorov. Potencial za tovrstno ekspanzijo pa
se skriva v sami zasnovi zgradbe. Severni del
podstrešnih prostorov je v preteklosti služil
predvsem kot zbirališče meteornih padavin,
skladiščenje in arhiviranje, pred leti pa je bila
tam zgrajena tudi kotlovnica za ogrevanje šole.
Velika streha z vogalnimi kupolami pod seboj
razkriva čudovito nosilno leseno konstrukcijo, ki skupaj s
starimi frčadami kljub dotrajanosti ustvarja edinstven in
idiličen ambient.
Prenova takšnega prostora za seboj skriva številne
izzive, ki se dotikajo omejitev, ki jih delno prinašajo
kulturnovarstveni pogoji, delno pa sama dotrajanost in
funkcionalna degradiranost obstoječega stanja. Hkrati
moramo imeti v mislih tudi razvoj novega prostorskega
programa, ki bi gimnaziji prinesel optimalno kapaciteto za
izvajanje dejavnosti, povezanih z vzgojno-izobraževalnim
delom.
Vodilo pri idejni zasnovi prenove podstrešnih prostorov je
v največji meri ustvariti nove učne prostore za potrebe dela
na umetniški gimnaziji. Skozi analizo obstoječega stanja,
zahtev za izvajanje učnega načrta in splošnih delovnih
pogojev, hkrati pa tudi trendov v izvajanju izobraževalnega
dela v zadnjih letih, smo ustvarili programsko rešitev, ki
v največji meri izpolnjuje vse zastavljene cilje. V začetni
fazi gre predvsem za optimizacijo bivalnih pogojev –
zagotavljanje toplotnega in svetlobnega udobja s pomočjo
primernih sodobnih toplotnih izolacij, namestitvijo
svetlobnih/zračnih cevi skozi konstrukcijo, obnovitvijo
oken v kupoli in frčadah ter zagotavljanje idealnih
zvočnih pogojev s pomočjo posebnih oblog in ometov.
Tako je ustvarjen velik naravno osvetljen volumen, skozi
katerega pronica stara lesena konstrukcija ter ponekod
tudi star opečnat pod. Programsko je prostor ohranjen,
kolikor je mogoče enovito, kar funkcionalno omogoča
izvajanje raznovrstnega dela – pouk, razstave, prireditve,
krožki, vadnice … Z glavnega stopnišča je ta dostopen
po velikem naravno osvetljenem hodniku, ob katerem
so nanizane sanitarije, kotlovnica, arhiv in prostori z
razgledno galerijo na glavni prostor.
Miha Žgank
G
GCC C
C
C CG
C
GC
GC
GC
GC
CC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C
C CG
GC
C CG
GC
CC
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
C CG
GC
C CG
C
GC
GC
GC
GC
CC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C
GC
GC
CC
GC
C CG
GC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
G
C
G
G
C
G
C
C
C CG
GC
C CG
G
C
C
GC
C Cvizija
GC
CC
G
C
C
G
C
C
C CG
GC
prenove
podstrešja
G
G
G
G
G
G
C
C
C
C
C
C CG
C
GC
CC
C CGC CGC CGC CGC CGC CGC
C CG
C CG
C
GC
GC
CC
GC
C CG
GC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C
C CG
GC
C CG
GC
CC
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
C CG
GC
C CG
C
GC
GC
GC
GC
CC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C
GC
GC
CC
GC
C CG
GC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C
C CG
GC
C CG
GC
CC
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
C CG
GC
C CG
C
GC
GC
GC
GC
CC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C
GC
GC
CC
GC
C CG
GC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C
C CG
GC
C CG
GC
CC
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
C CG
GC
G
G
G
G
G
G
G
C
C
C
C
C
C
C
GC
G
G
G
CC
G
G
C
C
C
C
G
C
C
C
C
C
C
C
C
CC
C CG
C CG
C
GC
GC
CC
GC
C CG
GC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C
C CG
GC
C CG
GC
CC
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
GC
C CG
C CG
GC
C CG
C
GC
GC
GC
GC
CC
GC
GC
C CG
GC
C CG
C CG
C CG
C CG
C CG
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
C
66
67
urednica
avtorji prispevkov
Irena Benedičič
Irena Benedičič, Urška Kerbavec, Igor Majerle, Stanislav Medved,
Matjaž Očko, Barbara Pistotnik, Igor Topole in Miha Žgank
lektorica
Mojca Utroša
oblikovanje in prelom
Ana Pečnik in Matija Kovač
slikovno gradivo
Matjaž Očko, Miha Žgank, arhiv Gimnazije Celje - Center in
II. osnovne šole Celje ter arhiv Domoznanskega oddelka Osrednje
knjižnice Celje
izdala in založila Gimnazija Celje – Center
za založbo
Igor Majerle
natisnila
naklada
Grafika Gracer d. o. o.
1500 izvodov
Celje, november 2012
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
727:373.5(497.4Celje)
GIMNAZIJA Celje-Center (Celje)
Stoletje poslopja Gimnazije Celje-Center / [avtorji prispevkov Irena Benedičič ... [et al.] ; urednica Irena Benedičič ; slikovno gradivo
Matjaž Očko ... et al.]. - Celje : Gimnazija Celje-Center, 2012
www.gcc.si
ISBN 978-961-269-828-7
1. Benedičič, Irena, 1949263930880