letno poročilo o izvajanju izpitov za leto 2013

LETNO POROČILO O IZVAJANJU IZPITOV
ZA OSEBE, KI PRIDOBIVAJO NAZIV TURISTIČNI VODNIK
IN TURISTIČNI SPREMLJEVALEC IN DRUGE, S TEM
POVEZANE UPRAVNE NALOGE ZA LETO 2013
Pripravila: mag. Snežana Škerbinc
Ljubljana, januar 2014
1
Kazalo poglavij besedila
Uvod in pravna osnova….…………………………………………………..…4
Člani izpitnega odbora…………………………………..……………………..5
Obravnavanje pritožb na račun vodniškega dela………………………………7
Zanimanje za državne izpite in izpitni roki ……………………………………8
Poročilo o izpitih v številkah …………………………………………………..9
Register turističnih vodnikov in spremljevalcev ……..….. ……………..….. 12
Uporabnost registra ……………………….…………………………………..19
Ugotovitve in problemi pri realizaciji javnih pooblastil…………………..….22
I.
Ustreznost programov……………………...……………………...22
II.
Uspešnost kandidatov na izpitih v letu 2013 ………………….…..23
III.
Problemi z javnimi pooblastili in pri izvajanju poklica turističnega
vodenja ………………………………………………………..…..24
1. Odprava neskladnosti pri pridobitvi naziva turistični
spremljevalec ……………………………………………….……..25
2. Onemogočanje nemotenega opravljanja poklica v nekaterih
državah članicah EU ……………………………………………....26
3. Obveznost pripravljalnega tečaja za državni izpit ……….……27
4. Osebe brez licenc ….…………………………………………..28
IV.
Sklepne misli………………………….……………………………29
Opomba o zajetju podatkov…………………….……………………………...31
2
Kazalo slik
Slika št. 1: Kandidati, ki so bili razporejeni na izpite v letu 2013......................9
Slika št. 2: Kandidati, ki so v delnem postopku opravljanja izpita ob koncu leta
2013 ..………………………………………………………………………….10
Slika št. 3: Novo licencirane osebe v letu 2013 in način pridobitve licence…..11
Slika št. 4: Razčlenitev dopolnitev seminarskih nalog ………………………..11
Slika št. 5: Narava uspešnosti tistih kandidatov, ki so opravili izpit v l. 2013...11
Slika št. 6: Grafični prikaz odnosa med številoma turističnih vodnikov in
turističnih spremljevalcev v registru ……………………………….…..…..….12
Slika št. 7: Tabelarni prikaz skupnega števila turističnih vodnikov in
turističnih spremljevalcev z licenco po letih……..…………..…….…………..14
Slika št. 8: Graf o gibanju novega števila licenc po letih……………………....15
Slika št. 9: Vsakoletni grafični prikaz novo licenciranih turističnih vodnikov in
turističnih spremljevalcev…………………………...……………………........16
Slika št. 10: Razmerje med 1311 registriranimi in 603 neregistriranimi
osebami v registru v začetku leta 2013……..…………………...……………..17
Slika št. 11: Grafični prikaz razmerja med spoloma v registru ….……….…...18
Slika št. 12: Razmerje med spoloma v registru po številu licenc …………..... 19
3
UVOD IN PRAVNA OSNOVA
V skladu z zakonom dodeljenimi javnimi pooblastili se na Turistično gostinski zbornici
(TGZ) pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) že petnajst let izvajajo izpiti za turistične
vodnike in za turistične spremljevalce. V tem obdobju sta to področje dejavnosti urejala dva
zakona, prvi je Zakon o pospeševanju turizma iz leta 1998 (Uradni list RS št. 57/98), ki ga je
nadomestil drugi, novi Zakon o spodbujanju razvoja turizma iz leta 2004 (Uradni list RS št.
2/04 in 57/2012). V letu 2008 je Ministrstvo za gospodarstvo izvedlo javni razpis za dodelitev
koncesije za izvajanje izpitov za turistične vodnike in turistične spremljevalce zaradi določil
Zakona o gospodarskih zbornicah iz leta 2006, kjer je bilo opredeljeno, da Gospodarska
zbornica Slovenije lahko izvaja javna pooblastila še dve leti od uveljavitve novega
zborničnega zakona ter da po poteku tega obdobja vsa javna pooblastila preidejo na pristojna
ministrstva. Na Ministrstvu za gospodarstvo so se odločili, da sami ne bodo izvajali tovrstnih
izpitov ter so objavili javni natečaj za pridobitev najugodnejšega izvajalca. Razpis za zbiranje
ponudb je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 73/2008 z dne 18. 7. 2008 in odločitev
Ministrstva za gospodarstvo o izbiri nosilca javnih pooblastil v Uradnem listu št. 85/2008 z
dne 29. 8. 2008. S pogodbo o podelitvi javnega pooblastila Turistično gostinski zbornici pri
Gospodarski zbornici Slovenije z dne 12. 9. 2008 za naslednja tri leta je za skrbnika vseh
turističnih licenc na zbornici bila pooblaščena mag. Snežana Škerbinc. V letu 2011 je bil
ponovno izveden javni razpis (objavljen v Uradnem listu RS štev. 37/2011 z dne 20.5.2011)
in je bila spet izbrana Turistično gostinska zbornica kot izvajalec tovrstnih storitev za
naslednje štiriletno obdobje (objava v Uradnem listu RS štev. 57/2011 z dne 5.7.2011).
Postopek izbora se je ponovno zaključil s sklenitvijo pogodbe med Ministrstvom za
gospodarstvo in Turistično gostinsko zbornico (tokrat kot samostojno pravno osebo) z enako
vsebino o določitvi medsebojnih obveznosti in razdelitvi odgovornosti, kot jih je določala
pogodba iz leta 2008.
Sklenjena pogodba z nosilcem javnih pooblastil zbornico obvezuje, da za vsako preteklo leto
do 15. februarja pripravi letno poročilo o izvajanju upravnih nalog za vsak sklop javnega
pooblastila posebej (ločeno za izpite za turistične vodnike in turistične spremljevalce – sklop
B ter za licence za organiziranje in prodajo turističnih aranžmajev – sklop A v razpisu) in ga
posreduje ministrstvu, pristojnemu za gospodarstvo ter da v vsebinskem delu poročila opozori
predvsem na vprašanja, ki v praksi povzročajo največ težav s strokovnega ali pravnega vidika
ter hkrati predlaga ustrezne ukrepe. Omenjena pogodba zbornico tudi zavezuje, da mora
upravne naloge, za katere so ji podeljena javna pooblastila, izvajati v skladu z usmeritvami
ministrstva. V praksi to pomeni, da se je potrebno za vsa sporna vprašanja obrniti na
ministrstvo, pristojno za gospodarstvo in slediti njegovim usmeritvam, kar se na zbornici
veliko bolj pogosto dogaja pri vodenju klasičnih upravnih postopkov (pridobivanje pravnih
koristi na podlagi delovnih izkušenj v dejavnosti organiziranja turističnih aranžmajev) kot pri
izvajanju izpitov za turistične vodnike. Poleg tega pogodba o podelitvi koncesije zbornico
obvezuje, da mora pri svojem delu upoštevati veljavno zakonodajo, slediti njenim
spremembam ter se sproti seznanjati s sodno prakso. V preteklih letih so se namreč upravna in
vrhovna sodišča že odločala o pravilnosti zborničnega dela pri izdaji zavrnitvenih odločb na
področju dodeljevanja turističnih licenc.
V skladu z navedeno slovensko turistično zakonodajo se v Sloveniji k izpitu za turističnega
vodnika in turističnega spremljevalca lahko prijavijo osebe, ki imajo končano vsaj štiriletno
srednjo šolo in temu primerno znanje vsaj enega tujega jezika. Zakonodajalec sicer pri teh
4
pogojih ni bil dosleden, tako da za osebe, ki pridobivajo izkaznice za turistične spremljevalce
na podlagi dveletnih delovnih izkušenj pri organiziranju turističnih aranžmajev, ni zahteval
kakršnihkoli drugih pogojev, npr. izobrazbo ali znanje tujega jezika, tudi časovno obdobje
pridobljenih delovnih izkušenj zanje ni definirano – kar praktično pomeni, da osebe, ki so
kadarkoli (npr. pred več kot 40 leti!) delale dve leti v turistični agenciji, lahko pridobijo
izkaznico za turističnega spremljevalca brez opravljanja izpita. (Poleg slovenskih
organizatorjev potovanj pridejo v obzir tudi tuji organizatorji, saj je zakon glede tega napisan
zelo ohlapno.) No, vsaj pri pogojih za turistične vodnike ni zaznati tovrstnih nedoslednosti –
vodnik lahko postane samo tisti, ki po predhodno zaključeni štiriletni srednji šoli uspešno
opravi izpit za turističnega vodnika na Turistično gostinski zbornici pri Gospodarski zbornici
Slovenije.
Slovenski predpisi zahtevajo od vseh oseb, ki so na podlagi opravljenega izpita ali na osnovi
delovnih izkušenj pridobili licence za vodenje ali spremljanje skupin turistov, da se morajo
vpisati v Register turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, ki ga vodi Gospodarska
zbornica Slovenije oz. njeno panožno združenje Turistično gostinska zbornica. Letne
registracije se podaljšujejo s posredovanjem podatkov o številu dni vodenja in relacijah
vodenja za preteklo leto najpozneje do 31. januarja tekočega leta. Brez te vsakoletne
formalnosti bi register dokaj hitro postal neuporaben zaradi neažuriranih podatkov, kot so:
spremembe naslovov, telefonskih kontaktov, (večinoma) ženskih priimkov, opustitev
dejavnosti, smrti, na novo pridobljene izobrazbe in podobnega, kar je pri večjem številu oseb
pogostejši pojav. Zbornične izkušnje kažejo, da vsako leto ena tretjina oseb iz registra
spremeni vsaj nekaj teh svojih podatkov ob podaljšanju letnih registracij. Pri podaljšanju
letnih registracij zbornica izda potrdilo o vpisu v register – ki je pred nekaj leti bilo razširjeno
z izjavo, da posamezniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti zaradi kršitve zakonskih
določil z delovnega področja – zaradi izvedbe notifikacije turističnih vodnikov v tistih
državah članicah EU, ki to zahtevajo.
V isti sklop javnih pooblastil spada še uradna dolžnost Turistično gostinske zbornice, da z
odločbo izbriše iz registra turistične vodnike oz. spremljevalce, ki so kršili zakonska določila
z delovnega področja, ali so bili deležni več upravičenih kritik in pritožb ali več kot tri leta
niso izvajali dejavnosti. O upravičenosti kritik in pritožb odloča Častno razsodišče
Gospodarske zbornice Slovenije, medtem ko je zoper odločbo dopustna pritožba na
ministrstvo, pristojno za turizem.
ČLANI IZPITNEGA ODBORA
Pri Turistično gostinski zbornici Slovenije se vsi izpiti realizirajo s strokovno pomočjo
izpitnih odborov. Člane izpitnega odbora za opravljanje izpitov za turistične vodnike in
turistične spremljevalce izvoli upravni odbor Turistično gostinske zbornice. V preteklih
petnajstih letih se je članstvo v izpitnem odboru spreminjalo tako po sestavi, kot tudi po
številčnosti. Trenutno izpitni odbor šteje deset članov, in sicer:
• Marija Žgalin, predsednica odbora, (profesorica zgodovine in geografije, turistična
vodnica, vodnica v Schönbrunnu na Dunaju, predavateljica na zborničnih tečajih za
turistične vodnike);
• Kristina Štajer (profesorica nemščine in francoščine, turistična vodnica, lokalna
turistična vodnica za Ljubljano, članica društva turističnih vodnikov, predavateljica na
5
•
•
•
•
•
•
•
•
zborničnih tečajih za turistične vodnike);
mag. Snežana Škerbinc (univ. dipl. politologinja in univ. dipl. novinarka, magistrica
komunikoloških znanosti, opravljen ima državni izpit za vodenje upravnih postopkov,
na TGZ je skrbnica vseh javnih pooblastil, predsednica komisije za preizkus
strokovnosti kandidatov za sodne izvedence na področju turizma pri Ministrstvu za
pravosodje, članica Sveta za raziskave v turizmu pri Slovenski turistični organizaciji,
članica Strateškega sveta za trg dela, socialno in zdravstveno politiko pri GZS,
predavateljica tematskega sklopa zakonodaje na zborničnih tečajih za turistične
vodnike);
Marija Majda Dekleva (profesorica geografije in zgodovine, avtorica knjige Razvoj
turističnih krajev iz l. 1998, predsednica projektnega sveta Moja dežela - lepa in
gostoljubna pri Turistični zvezi Slovenije, članica izpitnega odbora po funkciji
direktorice Turistično gostinske zbornice);
mag. Matija Babnik, podpredsednik odbora, (magister arheologije in teologije,
lastnik in direktor turistične agencije Quo vadis d.o.o., predstavnik ZTAS v izpitnem
odboru, turistični spremljevalec z opravljenim izpitom, predavatelj na zborničnih
tečajih za turistične vodnike);
dr. Anton Gosar (doktor geografskih znanosti; redni univerzitetni profesor; dekan
Fakultete za turistične študije Portorož – Turistice; znanstveni svetnik; raziskovalec za
področja: politična geografija, demogeografija, socialna geografija ter geografija
turizma in rekreacije; soavtor knjige Slovenija – Turistični vodnik, ki je leta 1995
prejela nagrado za najboljši turistični vodnik; predsednik Komisije za politično
geografijo pri IGU-Mednarodni geografski zvezi; član IAST-Mednarodne skupine
akademikov, ki proučujejo turizem; od leta 2005 ambasador RS v znanosti; dobitnik
priznanja UP Glasnik znanosti; turistični vodnik, predavatelj na zborničnih tečajih za
turistične vodnike);
Damjan Sova (profesor umetnostne zgodovine in univ. dipl. sociolog kulture,
izvršilni direktor Akademske potovalne agencije Ars Longa d.o.o., turistični vodnik,
predavatelj na zborničnih tečajih za turistične vodnike);
Diana Ternav (univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter profesorica
italijanščine, turistična vodnica in samostojna podjetnica z izkušnjami pri organizaciji
potovanj v Zavodu za mladinski turizem, lokalna turistična vodnica za občine Koper,
Izolo, Piran in Ljubljano ter za Ljubljanski grad, predsednica društva turističnih
vodnikov – Združenja turističnih vodnikov Slovenije);
Donovan Pavlinec (univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar, turistični
vodnik, zaposlen pri Akademski potovalni agenciji Ars longa d.o.o., predavatelj na
zborničnih tečajih za turistične vodnike, prav tako predavatelj na Univerzi za tretje
življenjsko obdobje);
Milan Sajko (univ. dipl. inženir agronomije, direktor in večinski lastnik družbe za
turizem Sajko turizem d.o.o., predstavnik ZTAS v izpitnem odboru, turistični vodnik,
član upravnega odbora ZTAS). *
* Člani izpitnega odbora so navedeni po zaporedju izvolitve s strani upravnega odbora
Združenja za turizem in gostinstvo oziroma Turistično gostinske zbornice.
Razen dveh funkcionarskih predstavnic TGZ so vsi člani izpitnega odbora poklicno povezani
z vodniško službo in obenem vključeni v delo izpitnih komisij. Spremljajo problematiko
izvajanja izpitov in poznajo težave kandidatov pri posameznih tematskih sklopih ter
6
posameznih delih izpita. Opaženo problematiko obravnavajo na sejah izpitnega odbora in jo
poskušajo sproti odpraviti. V letu 2010 je TGZ na predlog članov izpitnega odbora pripravila
in sprejela novi Poslovnik o izvajanju državnih izpitov za turistične vodnike in turistične
spremljevalce, s katerim so bile uvedene določene sankcije za kandidate, ki so se na izpitu
vedli nepošteno in poskušali z goljufijo lažje opraviti državni izpit. V letu 2011 je izpitni
odbor pripravil že četrto verzijo izpitnih vprašanj. Poleg angažiranja v izpitnem odboru in pri
konkretnih realizacijah posameznih delov izpita, si člani izpitnega odbora prizadevajo tudi pri
razreševanju različne tekoče problematike, obravnavajo raznovrstne prošnje kandidatov,
podajajo strokovna mnenja pri obravnavanju pritožb zoper turistične vodnike ipd. Večina
članov izpitnega odbora aktivno sodeluje tudi na izobraževanju bodočih turističnih vodnikov
pri izvedbi zborničnih tečajev Veščine turističnega vodenja.
OBRAVNAVANJE PRITOŽB NA RAČUN VODNIŠKEGA DELA
Zakon je predvidel izbris iz registra za tiste turistične vodnike in turistične spremljevalce, ki
so kršili zakonska določila ali so bili deležni več upravičenih kritik in pritožb, o čemer naj bi
sicer odločalo Častno razsodišče GZS, vendar v vsakem tovrstnem primeru Častno sodišče
najprej zaprosi za mnenje stroko. Zakonske kršitve so dokaj jasno navedene v predpisih in jih
sankcionirata Tržni inšpektorat RS in strokovna služba TGZ sproti (prvi ob nadzoru na terenu
in slednji ob nepodaljševanju letnih registracij). Pri »upravičenosti« kritik in pritožb tovrstno
taksativno navedenih primerov ni, tako da se zdi, da je odbor, v katerem delujejo predstavniki
obeh strani (delodajalcev in delojemalcev oziroma direktorji turističnih agencij in turistični
vodniki) skupaj s predstavniki zbornice, katerim so pravzaprav zaupane te upravne naloge, v
dokaj kompetentni sestavi za podajanje mnenj in razsvetlitev problemov iz različnih zornih
kotov in za oblikovanje strokovnih stališč.
V zadnjih desetih letih, odkar je bila uvedena zakonska možnost vložitve pritožb na delo
turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, je bilo na sejah izpitnega odbora
obravnavanih le sedem tovrstnih primerov, in sicer po eden v letih 2006, 2007 in 2008, dva v
letu 2009 ter po eden v letu 2010 in 2013. V večini primerov je bilo opaziti nekaj skupnega –
sosledje neugodnih okoliščin je namreč pogosto pripeljalo do tega, da so bile na delo
turističnega vodnika/vodnice vložene pritožbe. Po podrobni preučitvi gradiva se je v večini
primerov pokazalo, da so se turistični vodniki (šlo je za tri turistične vodnike in štiri turistične
vodnice) pravzaprav le neustrezno odzvali na neugodne situacije na poti, ki jih sami niso
povzročili. Tem situacijam so botrovali najprej spodrsljaji pri organizaciji potovanj s strani
organizatorjev (turističnih agencij), potem so se zvrstile neprijetne reakcije zelo specifičnih
zaključenih skupin turistov, ki so se na potovanja odpravljali z ne ravno vedoželjnostjo po
novih spoznanjih, na kar so se na vse te nevšečnosti neustrezno in neprofesionalno odzvali
turistični vodniki sami. Zgodilo se je tudi, da se je turistična vodnica zlagala organizatorju
potovanja o svojih domnevnih izkušnjah za določeno destinacijo in da je turistični vodnik na
poti pred gosti izražal svoja osebna politična stališča – kar je v obeh primerih v nasprotju s
pravili stroke. V teh dveh primerih pisnih pritožb v letu 2009 sta tožnika/turistični agenciji že
ob prijavi toženca (turističnega vodnika) odstopila od zahteve po kaznovanju, njun namen je
bil samo seznaniti zbornico s slabimi ravnanji posameznikov. Izjema med tovrstnimi
okoliščinami je bila pritožba, ki jo je izpitni odbor obravnaval v letih 2010 in 2013 zoper
turistično vodnico, ki je dejansko izključno sama kriva za pritožbe zaradi neuspešnega in
neprofesionalnega vodenja skupin, zaradi česar si je prislužila tudi najstrožji ukrep, ki pa ga
7
TGZ tudi izvedla z izbrisom iz registra.
Poleg uradnih pritožb je do zbornice prispelo še večje število »neuradnih« oziroma ustnih
(telefonskih) pritožb. Ko je bilo klicateljem pojasnjeno, da morajo podrobneje razložiti
dogodke v pisni obliki, da bi jih TGZ obravnavala, se turistične agencije niso več oglasile.
Domnevamo, da so zaposleni na turističnih agencijah po tehtnem premisleku tudi sami
ugotovili, da turistični vodniki niso krivi za njihove organizacijske spodrsljaje.
Obstajajo tudi številne pritožbe, ki jih turisti (potrošniki) pošiljajo tržnemu inšpektoratu in
zbornici samo v vednost. V teh primerih prepustimo odločitve pristojnim inšpekcijskim
službam. Opažamo, da je večina primerov, ki jih obravnava tržni inšpektorat, uperjena zoper
osebe, ki pravzaprav niso turistični vodniki v skladu z zakonom, ker delajo na črno. Zoper
posameznika, ki ni v registru, zbornica ne more ukrepati, ker za to ni pristojna (za nadzor nad
delom na črno zbornici niso dodeljena javna pooblastila). Skratka, iz registra se ne more črtati
nekoga, ki v register ni vpisan, in se mu ne more odvzeti izkaznice za vodenje, ki je nima.
Tržni inšpektorat kaznuje tovrstne kršitelje z denarnimi globami in z izdajo odločb o
prepovedi opravljanja dejavnosti.
ZANIMANJE ZA DRŽAVNE IZPITE IN IZPITNI ROKI
Zanimanje za opravljanje slovenskega izpita za turističnega vodnika in turističnega
spremljevalca je trajno in verjetno zrcali trende naraščajoče turistične panoge v svetovnem
gospodarstvu. Poleg tega je Slovenija umeščena v evropski prostor, ki je najbolj pomembna
turistična destinacija na svetu in je to vsaj delno odraz tudi tega dejstva. Morebiti je delni
vzrok za zanimanje za pridobitev licence za turistično vodenje tudi v številu brezposelnih
oseb, saj poskušajo priti nekateri posamezniki s to licenco vsaj do zaslužka, če ne do
zaposlitve v turistični agenciji. Ni zanemarljiv vzrok za opravljanje izpita tudi napačna
predstava o samem poklicu. Nekateri, posebej mladi ljudje, zanesenjaško gledajo nanj kot na
sanjsko priložnost za udeležbo na atraktivnih potovanjih, ne zavedajoč se, da gre za zahteven
in odgovoren poklic, ki ima tudi svoje temne plati. Dokaz, da je temu tako, najdemo v dejstvu,
da se je od dosedanjih 217 poslušalcev zborničnih tečajev za turistične vodnike (izvedli smo
sedemnajst tečajev v petih letih) le 53 med njimi udeležilo tudi izpitov (ali ena četrtina).
Skratka, velika večina udeležencev tečaja se za opravljanje izpita niti ne prijavi. Na tečajih
poskušamo poklic turističnega vodenja predstaviti z vseh plati, brez nepotrebnih olepšav, ker
menimo, da bodo tisti, ki jih delo z ljudmi in nenehno izpopolnjevanje veseli, opravljali
vodenja kljub naporom, ki jih je v ta poklic potrebno vlagati. Izpitov se je v letu 2013
udeležilo 17 udeležencev tečajev (od 46, ki so lani obiskali tečaj) in so le-ti pri opravljanju
izpita bili mnogo bolj suvereni od ostalih kandidatov.
Največ zanimanja za pridobitev licence za turističnega vodnika je pri mladih ljudeh, večinoma
študentih. Poleg njih je opazen trend starejših posameznikov, ki poskušajo ob odhodu v pokoj
na novo osmisliti svoje življenje. Za opravljanje državnega izpita se poleg slovenske mladine
zanima tudi določeno število tujcev, ki so nastanjeni v Sloveniji. Raven njihovega znanja
slovenščine je sicer praviloma nižja, vendar se izpitna komisija zaveda, da bodo ti kandidati
vodili skupine tujih turistov v svojem maternem jeziku in jim zaradi neustrezne izgovorjave
slovenskega besedoslovja ne preprečuje pridobitve licence, če le izkažejo določen nivo
8
znanja.
Največje zanimanje za opravljanje izpitov je bilo v letih 2000 in 2001, ko je z zbornico
kontaktiralo skoraj po 1000 kandidatov na leto. Njihova dokončna udeležba na izpitih je bila
pol manjša in uspešnost še za polovico manjša. V letih, ki so sledila, je zanimanje za izpite
nekoliko upadlo in se je v naslednjih petih letih ustavilo na okoli 500 kandidatih na leto,
medtem ko je bilo končno število uspešno opravljenih izpitov vedno znatno manjše. V zadnjih
nekaj letih se je za izpit povprečno zanimalo približno po 300 oseb (ali 25 na mesec), medtem
ko se je na izpit dejansko prijavilo nekoliko manj kandidatov, od katerih je izpit opravila slaba
tretjina prijavljenih.
V letu 2013 smo imeli devet razpisanih izpitnih rokov (vsi so bili realizirani v Ljubljani).
Januarja ne izvajamo izpitov zaradi podaljševanja velikega števila letnih registracij, enako
težko je realizirati izpite v času poletnih dopustov, ko so člani izpitnih komisij večinoma
nedosegljivi. Skupaj je bilo 23 izpitnih dni, od tega 14 dni za realizacijo strokovno teoretičnih
delov izpita in 9 dni za praktične dele izpita. Vsi razpisani izpitni roki so bili objavljeni na
portalu Gospodarske zbornice Slovenije oz. na spletnih straneh Turistično gostinske zbornice.
POROČILO O IZPITIH V ŠTEVILKAH
V letu 2013 je bilo na izpite (v obeh delih) razporejenih 279 prijavljenih kandidatov, od tega
175 kandidatov na teoretične in 104 kandidati na praktične dele izpitov. Dokončno število
uspešno opravljenih obeh delov izpita je bilo lani 49 (kar pomeni 98 uspešnih poskusov, ker
je vsak izpit sestavljen iz dveh delov). 55 kandidatov se je premislilo in odjavilo od izpita, od
tega 37 kandidatov od teoretičnega in 18 od praktičnega dela. (Večje število odstopov od
izpita na teoretičnem delu lahko razlagamo v povezavi s stroški, ker so finančne posledice pri
praktičnih izpitih višje.) Podatki o odstopih kandidatov pomenijo, da je dejansko izpit
opravljalo 224 oseb. Neuspešnih poskusov skupaj je bilo 126, od tega 28 neuspešnih
teoretičnih in 29 praktičnih delov izpita ter 69 dopolnjenih seminarskih nalog (glej sliko št. 1).
Skupaj 279
prijavljenih kandidatov.
----------------------------------------175 na teoretični in 104 na
praktični del izpita.
55 odjavljenih kandidatov.
-----------------------------
49 uspešno opravljenih izpitov.
-----------------------------
126 neuspešnih kandidatov.
------------------------------
37 odjavljenih od teoretičnega in
18 od praktičnega dela izpita.
Vsak izpit je iz dveh delov, skupaj
torej 98 uspešnih poskusov.
28 neuspešnih na teoriji, 29 na
praktičnem delu izpita in 69
dopolnitev seminarskih nalog.
Slika št. 1: Kandidati, ki so bili razporejeni na izpite v letu 2013.
9
V delnem postopku opravljanja izpita je še 87 kandidatov: od tega jih 34 čaka na ustrezen
termin za praktični del izpita; 53 kandidatov mora ponoviti teoretični del izpita in zagovarjati
seminarsko nalogo. Struktura kandidatov v postopku opravljanja izpita je razvidna iz slike
številka 2.
87 kandidatov
v delnem postopku
opravljanja izpita
34 kandidatov
za praktični
izpit
14 kandidatov
za ponovitev
teoretičnega
izpita
1 kandidata za
ponovni
zagovor naloge
38 kand. za
ponovitev
celotnega
izpita
Slika št. 2: Kandidati, ki so v delnem postopku opravljanja izpita
ob koncu leta 2013.
V letu 2013 je 49 kandidatov v celoti uspešno opravilo izpit; od tega je bilo 42 turističnih
vodnikov in samo 7 turističnih spremljevalcev, kar lahko razlagamo z dodatno možnostjo,
da se licenco za spremljevalca pridobi po noveli turističnega zakona iz leta 2004 tudi brez
izpita. Tako je poleg 7 oseb, ki so v letu 2013 prišle do licence z uspešno opravljenim
izpitom, še 15 oseb pridobilo izkaznico za turističnega spremljevalca na podlagi vodenja
upravnega postopka o ugotavljanju najmanj dveletnih delovnih izkušenj pri organiziranju
turističnih potovanj, tako da je skupno število vseh novih turističnih spremljevalcev 22 in
vseh novih licenc 64. (Glej sliko št. 3.) Med 42 uspešno opravljenimi izpiti je bilo 69
dopolnitev seminarskih nalog zaradi različnih pomanjkljivosti ali neupoštevanja pisnih
navodil izpitnega odbora za izdelavo seminarskih nalog. Med 69 dopolnitvami nalog je
moralo 15 kandidatov napisati novo nalogo; 38 kandidatov je imelo po eno dopolnitev naloge;
11 kandidatov je dvakrat dopolnjevalo nalogo in pet oseb celo trikrat. (Glej sliko št. 4.)
10
64 novih licenciranih oseb v letu 2013
42
turističnih
vodnikov
22 turističnih
spremljevalcev
7 turističnih
spremljevalcev z
opravljenim izpitom
15 turističnih
spremljevalcev
brez izpita
Slika št. 3: Novo licencirane osebe v letu 2013 in način pridobitve licence.
69 dopolnitev nalog
nove naloge z
zagovorom
15-krat
ena dopolnitev
dve dopolnitvi
tri dopolnitve
38-krat
11-krat
5-krat
Slika št. 4: Razčlenitev dopolnitev seminarskih nalog.
28 kandidatov je moralo ponoviti teoretični del izpita, od tega 21 kandidatov po večkrat (15
dvakrat, trije trikrat in trije štirikrat). Skupaj je bilo 29 kandidatov, ki so ponovili praktični del
izpita, od tega je šest kandidatov ponovilo praktični izpit po trikrat. Rezultat uspešnosti 49
kandidatov temelji na 126-kratnih ponovitvah posameznih delov izpita (razvidno iz slike št.
5).
Skupaj
uspešnih
kandidatov
49
Dopolnitev
seminarske naloge
69
Ponovitev
teoretičnega dela
izpita
28
Ponovitev
praktičnega
dela izpita
29
Skupaj 126 ponovitev
Slika št. 5: Narava uspešnosti tistih kandidatov, ki so opravili izpit v letu 2013.
11
Le trije posamezniki od tistih 49, ki so uspešno opravili izpit v letu 2013, je izpit opravilo v
prvem poskusu – brez ponovitev posameznih delov in brez dopolnitev seminarskih nalog. To
pomeni, da je preostalih 46 oseb izpit delalo več kot enkrat (v povprečju 2,74 krat). Pet
kandidatov je opravilo teoretični del izpita za turističnega vodnika, vendar praktični del izpita
zgolj za turističnega spremljevalca. Enemu kandidatu je bil izrečen ukrep trimesečne
prepovedi pristopa k izpitu zaradi goljufije pri prepisovanju seminarske naloge.
REGISTER TURISTIČNIH VODNIKOV IN SPREMLJEVALCEV
Vseh izdanih licenc od leta 1999, ko smo začeli z realizacijo izpitov za turistične vodnike in
turistične spremljevalce na Turistično gostinski zbornici pri Gospodarski zbornici Slovenije,
je bilo na dan 31.12.2013 1978 – od tega je 1119 vodnikov in vodnic ter 859 spremljevalcev
in spremljevalk (glej sliko št. 6).
Skupaj je v registru 1978 licenciranih oseb
vodniki: 1119
spremljevalci: 859
Slika št. 6: Grafični prikaz odnosa med številoma turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev v registru.
Od 859 turističnih spremljevalcev jih je 446 pridobilo izkaznico brez opravljanja izpita. Če od
skupnega števila 1978 oseb odvzamemo 446 posameznic in posameznikov, ki niso opravljali
izpita, nam preostane 1532 oseb. To pomeni, da je le toliko oseb uspešno opravilo izpit v
preteklih petnajstih letih (razvidno iz tabele na sliki št. 7).
V letu 2011 je skupno število turističnih spremljevalcev brez izpita prvič preseglo skupno
število turističnih spremljevalcev z opravljenim državnim izpitom (407 napram 393) in ta
trend se je nadaljeval tudi v zadnjih letih (2012, 2013). Trenutno je 33 več tistih turističnih
spremljevalcev, ki so pridobili izkaznice brez opravljanja izpita v primerjavi s tistimi
spremljevalci, ki so izkaznico pridobili z opravljenim izpitom. Na podlagi teh podatkov lahko
sklepamo, da je vprašljiva kakovost storitev, ki jo na slovenskem trgu opravljajo tisti
turistični spremljevalci, katerih znanja in sposobnosti na izpitih niso bila preverjena. Zato
menimo, da je bila pravilna odločitev TGZ v letu 2007, da se v spletnem registru objavi tudi
podatke o tem, na kakšen način je posameznik prišel do izkaznice ter kdaj. Tako lahko
delodajalci vidijo, ali gre resnično za turističnega vodnika ali samo za turističnega
spremljevalca in koliko let posameznik opravlja svojo dejavnost ter ali je izpit sploh
opravljal.
12
Ob pogledu na preteklo petnajstletno obdobje opažamo, da je bilo največ licenc pridobljenih v
letih 2000 in 2001, to je v začetku polne veljavnosti turistične zakonodaje, ki ureja dejavnost
turističnega vodenja oziroma začetka nadzora licenc s strani tržnega inšpektorata. Največ
opravljenih izpitov je bilo v letu 2001 – skupaj 277 turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev. To je bilo obenem leto, ko je število novih turističnih spremljevalcev preseglo
100 oseb (uspešno je opravilo izpit 105 oseb). V letu 2000 pa je bilo pridobljeno največje
število turističnih vodnikov (izpit je uspešno opravilo 195 oseb). Leto, ko je največ turističnih
spremljevalcev pridobilo licence je leto 2004 (109 oseb) – po uvedbi možnosti, da se
izkaznico pridobi na podlagi predloženih materialnih dokazov o najmanj dveletnih delovnih
izkušnjah s področja dejavnosti organizatorja potovanj. Leta 2004 je število pridobljenih
licenc spet začelo naraščati predvsem za turistične spremljevalce zaradi uvedbe možnosti
pridobitve licence še na drugi – lažji način, in ne samo na podlagi opravljenega izpita. Največ
dodeljenih licenc je bilo v letu 2001, ko je 277 oseb uspešno opravilo državni izpit za
turističnega vodnika ali turističnega spremljevalca, medtem ko je bilo najmanj podeljenih
licenc v letu 2013 – vseh skupaj samo 64 osebam, od tega jih je pridobilo z izpitom le 49 oseb
(vse je razvidno iz tabele na sliki št. 7 in iz grafov na slikah št. 8 in št. 9).
Leta 2010 smo imeli prvič manj kot 100 novih licenc na letni ravni in prvič manj kot 50 novih
turističnih vodnikov. Tak trend se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. V povprečju je v vseh
petnajstih letih doslej pridobivalo licenco za vodenje oz. spremljanje skupin turistov na letni
ravni po 141 oseb (če izvzamemo prvo leto 1999, ko smo šele začenjali z realizacijo izpitov
na Gospodarski zbornici Slovenije ter smo realizirali samo en izpitni rok, pa še tega ne v
celoti). Trend povprečnega števila novih licenc se iz leta v leto zmanjšuje. (Po zaključku leta
2009 je bilo povprečje 164 oseb,
po letu 2010 = 158 oseb,
po letu 2011 = 152 oseb,
po letu 2012 = 147 oseb
po letu 2013 = 141 oseb.)
To lahko razložimo z relativno zasičenostjo z licenciranimi osebami na trgu ponudbe in
povpraševanja, z izraženim vplivom recesije v zadnjih letih v dejavnosti organizatorjev
potovanj, delno pa je to tudi posledica uvedbe organiziranega izobraževanja za turistične
vodnike na Turistično gostinski zbornici. Po poslušanju predavanj na tečaju Veščine
turističnega vodenja in navedbi številnih zahtev in zadolžitev, ki se od dobrega vodnika v
praksi pričakujejo, se marsikateri posameznik premisli in se na izpit ne prijavi. (Velika večina
udeležencev zborničnega tečaja za turistične vodnike – ki je najobsežnejši na trgu tovrstne
ponudbe – se izpita pravzaprav sploh ne udeleži!)
13
Zaporedno leto
Število
turističnih
vodnikov, ki so
opravili izpit.
Število turističnih
spremljevalcev, ki
so opravili izpit.
Število turističnih
spremljevalcev
brez izpita
Skupaj
izdanih licenc
1.
1999
6
0
-
6
2.
2000
195
41
-
236
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
172
73
57
60
72
80
62
74
93
41
105
54
60
17
19
12
22
23
17
13
109
60
28
53
42
43
40
277
127
117
186
151
120
137
139
153
94
2011
2012
2013
48
44
42
10
13
7
32
24
15
90
81
64
1119
413
446
1978
12.
13.
14.
15.
Vsa leta skupaj
Skupaj 1532 oseb (TV in
TS) z opravljenim izpitom.
Skupaj 859 spremljevalcev z
in brez izpita
Slika št. 7: Tabelarni prikaz skupnega števila turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev z licenco po letih.
14
300
250
200
Vodniki
Spremljevalci
150
Skupaj
100
50
0
1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
2013
Slika št. 8: Graf o gibanju novega števila licenc po letih.
Od celotnega števila vseh turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, ki so uspešno
opravili državni izpit za vodenje in spremljanje skupin turistov, se doslej 29 oseb še ni vpisalo
v register oziroma registriralo in s tem pridobilo tudi izkaznico s svojo fotografijo v
slovenskem in angleškem jeziku (od tega 20 vodnikov in 9 spremljevalcev). Poleg teh 29
oseb, je v registru še 21 oseb manj, ker so v preteklih letih umrle, od tega 12 turističnih
vodnikov in 9 turističnih spremljevalcev, kar je glede na skupno število oseb razumljiva
stopnja mortalitete. Med umrlimi je bilo pet žensk in šestnajst moških (kar pa je tudi
razumljivo glede na statistične podatke o daljši življenjski dobi oseb ženskega spola).
Število oseb v registru, ki lahko vodijo skupine turistov, je pravzaprav še veliko manjše.
Natančneje, v začetku leta 2013 je samo 1311 oseb podaljšalo letne registracije, kar pomeni,
da jih 603 ni smelo voditi (takrat jih je bilo v registru 1914). Med neregistriranimi
posamezniki je bilo 388 oseb črtanih iz registra, ker več kot tri leta zaporedoma niso
podaljševali letnih registracij in torej niso izvajali dejavnosti. Samo dne 25.2.2013 smo iz
registra črtali 65 oseb. (Lahko bi ta postopek izvedli že dne 1.2.2013, vendar smo pustili
dodatno časovno možnost, da se zamudniki spomnijo in uredijo svoje registracije pred
spomladanskimi vodenji.) Iz registra so seveda črtani tudi umrli posamezniki. To pomeni, da
je lahko le 68,5% oseb iz registra opravljalo dejavnost turističnega vodenja ali spremljanja v
skladu z veljavnimi predpisi. (Glej sliko št. 10.)
15
300
250
200
Vodniki
150
Spremljevalci
Skupaj
100
50
0
1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013
Slika št. 9: Vsakoletni grafični prikaz novo licenciranih turističnih vodnikov in
turističnih spremljevalcev.
Ugotavljamo, da je največ 'izbrisanih' posameznikov turističnih spremljevalcev, ki so do
licence prišli na podlagi delovnih izkušenj, iz česar lahko sklepamo, da na tak način
pridobljene licence niti sami ne cenijo dovolj. Dogaja se tudi, da bi nekateri posamezniki radi
privarčevali prispevek za letno registracijo (10 €) ter vsako drugo ali tretje leto podaljšajo
registracijo tik pred izbrisom iz registra. Pri tem pa pozabljajo, da vmesno leto ali dve ne bi
smeli voditi, kar se v primerih pregleda tržnih inšpektorjev maščuje z globami tudi za
organizatorje potovanj, ki so jim zaupali vodenje. Obstajajo absolutni rekorderji, ki tudi po
deset let ne podaljšajo letnih registracij in se naenkrat pojavijo z željo, da nemudoma uredijo
to zadevo (za vsa leta nazaj – kar je seveda nemogoče), ker jih je ujela pri delu tržna
inšpekcija. Problem je tudi v tem, da ko je oseba enkrat neregistrirana, se je več ne poziva, naj
podaljša letno registracijo, ker nima kaj podaljšati.
V letu 2011 so za podatke, ki jih Turistično gostinski zbornici sporočajo turistični vodniki in
turistični spremljevalci o vodenjih v preteklih letih v skladu s turistično zakonodajo, prvič
uradno poizvedovali tudi Davčna uprava RS, Generalni davčni urad, Sektor za davčni nadzor,
mednarodno izmenjavo informacij in register. Zahtevali so podatke o opravljenih vodenjih za
vse turistične vodnike in turistične spremljevalce za pretekli dve leti. (Lahko samo
domnevamo, da gre za verjeten sum davčne utaje bodisi pri fizičnih osebah turističnih
vodnikih in turističnih spremljevalcih, samostojnih podjetnikih ali pri pravnih osebah
turističnih agencijah, za katere so opravljali dejavnost brez izvedenega plačila prek
transakcijskega računa, kar je obvezno v skladu z zakonom o davčnem postopku.)
Omenimo tudi dejstvo, da vse licencirane osebe v zborničnem spletnem registru niso
objavljene zaradi nestrinjanja z objavo svojih osebnih podatkov na svetovnem spletu, kar tudi
zmanjšuje obseg uporabnosti registra. Opažamo, da do zadržkov pri objavi podatkov prihaja
predvsem pri zaposlenih na turističnih agencijah, ki se za ta korak odločajo bodisi zato, ker
16
vodijo izključno za svoje agencije, bodisi zato, ker so omejeni z varnostno klavzulo
delodajalca. Nekateri posamezniki ne objavljajo svojih podatkov zaradi prezaposlenosti ali
ker vodijo samo za določene agencije in z ostalimi ne sodelujejo, medtem ko nekateri vodijo
le dijake šol, na katerih so zaposleni ali zgolj društva upokojencev, katerih člani so. Da pa
zagotovo vodijo, je jasno že iz rednega podaljševanja letnih registracij in prijav števila dni
vodenja v preteklih letih.
Kljub vsem izbrisom in občasnemu nerednemu podaljševanju letnih registracij pa je vendar
večina turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev pravilno registriranih za opravljanje
dejavnosti in redno sporoča vse spremembe osebnih podatkov ter tudi podatke o vodenju za
preteklo leto, kot to določa turistična zakonodaja, kar je razvidno iz grafičnega prikaza na
sliki številka 10.
Brez urejene registracije
Podaljšali registracijo
Slika št. 10: Razmerje med 1311 registriranimi in 603 neregistriranimi osebami v
registru v začetku leta 2013.*
*Podatek je za eno leto nazaj, ker v času priprave letnega poročila obenem poteka zakonski
rok za podaljševanje letnih registracij in še nimamo končnih podatkov za tekoče leto.
Omenimo še nekaj zanimivih podatkov iz registra turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev. V registru je približno 10 % več oseb ženskega spola, natančneje 1088 oseb,
od tega 615 turističnih vodnic in 473 turističnih spremljevalk, medtem ko je 890 oseb
moškega spola, od tega 496 turističnih vodnikov in 394 turističnih spremljevalcev. Razmerje
med spoloma je 55% žensk napram 45% moških, kar je razvidno iz grafičnih prikazov na
slikah št. 11 in št. 12. To lahko razložimo s splošnimi izobraževalnimi trendi, ki jih kažejo
uradni statističnimi podatki SURS. Samo v zadnjih desetih letih se je odstotek žensk, ki so se
vpisale na visokošolsko izobraževanje tretje stopnje (podiplomski študiji), povečal s 60 na 69
%. Tudi med diplomanti se je v letih od 2000 do 2012 povečal odstotek na 66,3 % v korist
17
ženskega spola. Vzroke za tovrstno razmerje med spoloma v registru lahko poiščemo tudi v
statistikah o kršitvah predpisov – tam je vedno manjše število žensk, iz česar lahko sklepamo,
da so ženske manj dovzetne za kršitve predpisov in rajši pravočasno pridobijo vsa potrebna
dovoljenja za delo, kot da bi delale v nasprotju z zakoni.
Med registriranimi osebami je največ posameznikov iz Ljubljane in okolice, celo dobra
četrtina vseh turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, takoj za njimi po številu
turističnih vodnikov izstopa štajerska regija in nato Primorska. Zanimiv je tudi pester izbor
znanja tujih jezikov, v katerih so posamezniki pripravljeni voditi skupine tujih turistov.
Prijavili so celo 35 tujih jezikov, in sicer: albanski, angleški, arabski, bolgarski, češki, danski,
egipčanski, francoski, grški, hebrejski, hindujski, hrvaški, indonezijski, italijanski, japonski,
kazahstanski, kitajski, laoški, latinski, madžarski, makedonski, malajski, nemški, nizozemski,
poljski, portugalski, ruski, slovaški, srbski, staroegipčanski, španski, švedski, turški,
ukrajinski in uzbekistanski jezik. (Koga nameravajo voditi tisti posamezniki, ki so prijavili
vodenje v latinščini ali staroegipčanskem jeziku, nam je ostala skrivnost. Prav tako opažamo,
da nekateri posamezniki prijavljajo tudi neobstoječe jezike, kot npr. švicarski ali
afrikanščino.)
1200
1000
800
ženske
600
moški
400
200
0
ženske
moški
Slika št. 11: Grafični prikaz razmerja med spoloma v registru.
Daleč največ posameznikov je prijavilo znanje angleščine (več kot polovica), na drugem
mestu je znanje hrvaščine, na tretjem nemščine, na četrtem srbščine in na petem italijanščine.
18
Posebej zanimiv je podatek, da nekateri turistični vodniki in spremljevalci niso prijavili
sposobnosti vodenja v svojem maternem jeziku ali v jeziku, v katerem so se šolali, četudi ga
nesporno dobro obvladajo (npr. kazahstanski, uzbekistanski itn.), iz česar sklepamo, da se
počutijo tako oddaljene od nekdanjih držav, da ne pričakujejo, da bi turisti od tam sploh
obiskali Slovenijo in da koga zanima njihovo tovrstno znanje tujega jezika. En vodnik je
prijavil znanje celo 9 tujih jezikov (še bolj zanimivo se zdi dejstvo, da med njimi ni
angleščine, kot najbolj razširjenega jezika v medkulturni komunikaciji).
615 turističnih
vodnic
1088
žensk
473 turističnih
spremljevalk
890
moških
496 turističnih
vodnikov
394 turističnih
spremljevalcev
Slika št. 12: Razmerje med spoloma v registru po številu licenc.
Omenimo še podatek o starostni strukturi slovenskih turističnih vodnikov/vodnic in turističnih
spremljevalcev/spremljevalk. Povprečna starost slovenskega turističnega vodnika oziroma
turističnega spremljevalca se z leti povečuje in je trenutno približno 43 let. Najstarejša oseba v
registru je vodnica ženskega spola (rojena leta 1925), najstarejši moški je tudi vodnik (rojen je
bil leta 1931). Najmlajše osebe v registru so bile rojene leta 1994 (podatek velja za oba spola).
Zanimiv je tudi podatek o najvišji stopnji izobrazbe - v registru je 20 oseb, ki so pridobili
naziv doktorja znanosti in so vsi opravili izpit (med njimi je 19 vodnikov in le en
spremljevalec). Med temi najvišje izobraženimi osebami je osem žensk in 12 moških. Štirje
med njimi so zdravniki, vsi ostali imajo doktorate iz družboslovnih znanosti.
Doslej je med tistimi, ki so opravljali vodniški izpit, 45 oseb zaprosilo za ponovno izdajo
potrdila o opravljenem izpitu, ker so izgubili originalne listine, ki pa jih potrebujejo pri
prvem urejanju notifikacije v tujini. V letu 2014 je Turistično gostinska zbornica prvič po
petnajstih letih pošiljala dopise s pozivom za pravočasno podaljšanje letnih registracij samo
po elektronski pošti (z izjemo redkih posameznikov, ki nimajo računalniške opreme, katerih
pa je bilo zgolj devet med starejšo populacijo).
UPORABNOST REGISTRA
Da bi bil register slovenskih turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev čim bolj
uporaben, vanj redno in sproti vnašamo vse spremembe osebnih in drugih podatkov, ki nam
jih registrirane osebe sporočajo. Največ sprememb se v register vnese v mesecu januarju ob
podaljševanju letnih registracij, vendar to praktično počnemo skoraj vsak delovnik v letu.
Januarja v povprečju vsaka oseba sporoči vsaj deset sprememb (npr. število dni vodenja in
19
vsaj pet držav vodenja za preteklo leto in pet specialnih relacij, s katerimi se želijo pohvaliti
na spletnih straneh). Poleg teh rednih podatkov v povprečju vsaj ena tretjina oseb vsako leto
sporoči tudi spremenjene stalne ali korespondenčne naslove, elektronsko pošto, telefonske
številke, priimke in novo pridobljeno izobrazbo in posebna znanja (kar pomeni vsaj 15
sprememb podatkov na posameznika). Če seštejemo vse te spremembe v registru, smo jih
zgolj v lanskem letu vnesli čez 19.665 samo za tiste osebe, ki so v registru že bile vpisane in
so podaljšale letno registracijo (plus številni podatki za 64 novih oseb, kar znaša več kot
20.000 sprememb podatkov). Gre za izredno veliko vloženega dela na posodabljanju in
izpopolnjevanju podatkovne zbirke o slovenskih turističnih vodnikih in spremljevalcih – vse z
namenom, da se izboljša uporabnost samega registra.
Register turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev se od samega začetka vodi v
elektronski obliki, za kar je narejena posebna računalniška aplikacija po naročilu Turistično
gostinske zbornice. Že leta 1999 je bilo predvideno, da bo število turističnih vodnikov in
turističnih spremljevalcev zagotovo štirimestno (čez 1000), ker je v dvajset let starem (ročno
vodenem) zborničnem registru s konca 70-ih in v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja že bilo
vpisanih približno 800 oseb. Takrat se je na zbornici predpostavljalo, da če je pred dvajsetimi
leti Slovenija potrebovala 800 turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, bo v
današnjih časih razvoja turizma, višjega bruto nacionalnega dohodka na prebivalca in
neprimerljivo večjega števila registriranih turističnih agencij, potrebovala vsaj dvakrat toliko.
V poldrugem desetletju nenehne skoraj vsakomesečne možnosti opravljanja izpita za
turistične vodnike in turistične spremljevalce, se je število licenciranih oseb dejansko več kot
podvojilo.
Če primerjamo število turističnih agencij z licencami s številom registriranih turističnih
vodnikov in turističnih spremljevalcev, pridejo povprečno na vsako turistično agencijo (z
licenco za organizatorja potovanj) po 3,12 vodnika in spremljevalca. Ocenjujemo, da bi bilo v
povprečju vsaj 5 turističnih vodnikov na turistično agencijo ustrezno razmerje, ki pa se zniža
na manj kot dve osebi, če primerjamo dejansko zgolj število turističnih vodnikov s številom
agencij (brez spremljevalcev). Treba je upoštevati tudi podatek, da je večina turističnih
vodnikov in turističnih spremljevalcev redno zaposlena na drugih delovnih mestih
(najpogosteje v šolstvu, v turističnih agencijah, v muzejih itd.) ter da posledično lahko vodijo
le občasno (ob koncu tedna ali ob dela prostih dnevih in med prazniki), kar potrjujejo tudi
števila prijavljenih dni vodenja za pretekla leta (12 do 15 dni na letni ravni, redko več, mnogi
posamezniki pa komaj 5 ali 6 dni na leto). To pomeni, da se ne morejo odzvati na vsako
povabilo organizatorja potovanj za vodenje, ker so časovno omejeni z osnovnimi službami.
Na drugi strani pa nekateri turistični vodniki prijavljajo po 150 ali 200 dni vodenja na leto ter
imajo to dejavnost registrirano kot osnovno dejavnost z urejenim gospodarskim statusom
(npr. s. p. ali d. o. o.) in se z dejavnostjo vodenja ali spremljanja turistov preživljajo. Tovrstni
'profesionalci' vse ostale turistične vodnike smatrajo za 'priboljškarje', kar pa seveda s
kakovostjo vodenja ni v nikakršni povezavi. (Za ilustracijo: v letu 2011 je za preteklo leto
2010 185 posameznikov prijavilo po 100 ali več dni vodenja ali spremljanja na letni ravni, od
tega jih je 65 prijavilo po 150 ali več dni vodenja; 25 oseb je prijavilo po 200 ali več dni
vodenja in tri osebe celo po 300 dni vodenja.)
O nezadostnem številu turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev lahko sklepamo ne
samo na podlagi dejstva, koliko jih ne podaljša letnih registracij (recimo, da načrtujejo, da v
naslednjem letu ne bodo vodili iz različnih vzrokov, kot so: nosečnost, poškodbe in bolezni,
odhod v tujino za določen čas, velike življenjske spremembe, nadaljevanje izobraževanja,
20
nova služba itn.), temveč tudi na podlagi podatkov, koliko jih še vedno primanjkuje za
vodenje v »udarnih« terminih (prvomajski prazniki), ali koliko jih še vedno razkrije tržni
inšpektorat, da delajo na črno (brez licenc za vodenje ali spremljanje skupin).
Turistični vodniki in turistični spremljevalci se po vpisu v register pogosto obračajo na
Turistično gostinsko zbornico z različnimi prošnjami za pomoč in pojasnila, ki so vezana na
njihovo delo. Glede na to, da se v Sloveniji in v Evropski uniji konstantno spreminja
zakonodaja, je tudi pogosto zastavljanje različnih vprašanj, na katere zbornica poskuša najti
ustrezne odgovore, čeprav z njimi servisira predvsem turistične agencije, ki so članice
zbornice, za razliko od ogromne večine turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, ki
nimajo gospodarskega statusa in niso člani zbornice oziroma plačniki zbornične članarine, kar
je glavni finančni vir za zbornično delovanje.
Vrnimo se k računalniški aplikaciji registra turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev,
ki jo na zbornici nenehno spreminjamo, dograjujemo in izboljšujemo. Najprej je bil pred leti
uveden spletni register receptivnih turističnih vodnikov na pobudo STO (Slovenske
turistične organizacije) in tujih organizatorjev potovanj, ki poizvedujejo po licenciranih
vodnikih, ki v tujih jezikih vodijo skupine tujih turistov po Sloveniji. Čeprav je bilo zbornici
očitano, da s tem pomaga tujim turističnim agencijam še bolj kot domačim, smo bili na
zbornici mnenja, da je vsekakor dobro, da tujim turistom slovensko zgodovino, etnologijo,
umetnostno zgodovino in arheologijo razlagajo slovenski turistični vodniki, ki svojo deželo
poznajo in čutijo bolj kot tujci, še posebej v primerih, ko so tuji tour operaterji zainteresirani
za tovrstne storitve in so zanje pripravljeni plačati. V sosednjih, večinoma 'incoming' državah
(Italija, Avstrija) je to povsem običajna praksa.
V letu 2007 je zbornica na predlog predstavnika ZTAS v izpitnem odboru uvedla tudi
možnost interaktivnega iskanja vseh licenciranih oseb, ki se strinjajo z objavo svojih
podatkov na spletnih straneh GZS, s še več podatki kot dotlej. Pri tem je bil nabor podatkov
o vsakem posameznem turističnem vodniku in turističnem spremljevalcu bistveno
razširjen v primerjavi s tistimi podatki, za katere zbornico zavezuje turistična zakonodaja.
Pred tem smo najprej preučili zakon o varstvu osebnih podatkov in poiskali ustrezno rešitev,
da bi se izognili morebitnemu kaznovanju s strani informacijske pooblaščenke pri preverjanju
zakonitosti ravnanja z osebnimi podatki turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev, ki
nimajo statusa podjetnikov. Takrat je bil spletni register turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev postavljen na novo kot ustreznejši mehanizem, ki nadomešča borzo
ponudnikov storitev za turistične agencije, ki jim ponujajo delo in iščejo zelo specifična
znanja. Od konca leta 2007 se je tako vsak posamezni ponudnik storitev turističnega
vodenja oz. spremljanja predstavil na svoji posebni spletni podstrani, kjer so poleg
njegovih osnovnih kontaktnih podatkov (stalno prebivališče in korespondenčni naslov,
številki stacionarnega in mobilnega telefona, naslov elektronske pošte) še številni drugi
podatki, kot so: letnica rojstva; letnica in način pridobitve licence; dokončana formalna
izobrazba in pridobljena posebna znanja, ki so relevantna za vodenje skupin turistov; splošno
znanje tujih jezikov in tuji jeziki, v katerih je posameznik sposoben voditi skupine tujih
turistov; specialne relacije oz. destinacije, za katere je posameznik posebej dobro usposobljen
itn. Zaradi povečanega obsega vnesenih podatkov v register, se je tudi zbornično delo na
vzdrževanju registra podvojilo, kar ob podaljšanju letnih registracij pomeni dodatno
zaposlovanje zunanjih sodelavcev in dodatne stroške.
Poleg omogočanja večje dostopnosti podatkov iz registra čim večjemu številu uporabnikov
21
smo se na zbornici lotili tudi razlage različne vodniške problematike: razmejevanje
pristojnosti vodenja med lokalnimi in turističnimi vodniki z državno licenco – v Sloveniji in v
drugih državah EU; možno urejanje razmerij med vodniki in agencijami oz. urejanje
gospodarskega statusa turističnega vodnika in s tem v zvezi načinom plačila s strani
delodajalca (posledica tega je, da si je že 508 turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev, ki se s tem poslom preživljajo, uredilo gospodarski status v obliki: s.p., d.o.o.,
ali d.n.o. – podatek smo pridobili na podlagi izvedenih plačil letnih registracij v letu 2013);
možnosti sklepanja pogodb o avtorskem delu (višje sodišče se je že izreklo o tem, da je delo
turističnega vodnika predvsem stvaritev in ne le storitev, kot je bilo dotedanje stališče
davčnega inšpektorata); prepovedi vodenja v določenih državah, ki niso članice EU (BIH,
Srbija, Egipt…); sodelovanje z društvom turističnih vodnikov (v preteklih letih je društvo
postalo aktivnejše po izvolitvi nove predsednice); dogovorili smo se za prost vstop turističnih
vodnikov v večino slovenskih muzejev; pridobili smo določeno promocijsko gradivo s strani
STO in ga poslali registriranim posameznikom; poskušali smo sproti urejati spore, nastale v
drugih državah EU, vezane na nedopustno kaznovanje slovenskih turističnih vodnikov; na
Evropsko komisijo v Bruselj smo poslali več pritožb zaradi preganjanja naših vodnikov v
Avstriji, v Italiji, na Portugalskem, na Slovaškem itd.
Zbornična prizadevanja za ureditev razmerij na področju turističnega vodenja v EU so v
preteklih letih obrodila nekaj sadov. Konec leta 2006 smo iz Bruslja prejeli prvi odgovor, da
imamo prav, ko vztrajamo pri spoštovanju pravnega reda EU, in da (slovenske) turistične
vodnike ni dovoljeno preganjati zaradi vodenja v drugih državah članicah. V letu 2007 smo
zaprosili Generalni direktorat za notranji trg v Bruslju za pojasnilo, ali so naše izkaznice v
slovenskem in angleškem jeziku zadostno dokazilo za redarje po avstrijskih in italijanskih
mestih, da ne bi preganjali slovenskih vodnikov, na kar smo prejeli pozitivni odgovor.
Decembra 2008 in marca 2009 smo jih prosili za posredovanje pri avstrijskih oblasteh zaradi
groženj s 3600 € globe, ki so jih bili deležni naši vodniki v adventnem času na Dunaju.
Odgovor, ki smo ga bili prejeli iz Bruslja je sicer zalegel, da je Avstrija ustavila postopke
zoper naše vodnike, vendar z njim nismo bili popolnoma zadovoljni. (Kamen spotike je
različno razumevanje narave občasnega/začasnega vodenja v različnih državah članicah. Za
asistenco pri razrešitvi tega problema smo zaprosili naše Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve, ki po uradni dolžnosti sodeluje z Evropsko komisijo.) V letu 2010 smo bili
pobudniki številnih medresorskih sestankov na temo vodenja v drugih državah članicah EU.
Na nekatere od teh sestankov smo povabili tudi predstavnike ZTAS in predstavnike društva
turističnih vodnikov, na kar so se oboji odzvali. Konec leta 2010 smo se glede vodenja v
drugih državah članicah EU dogovorili, da vse turistične vodnike obvestimo o potrebi po
notifikaciji (ali POD: prijava občasnega dela), ki jo zahtevajo nekatere države članice EU za
vodenje na svojem ozemlju. (Pred tem je prihajalo do neenotnega stališča med različnimi
ministrstvi in smo rajši počakali, da se zadeve razjasnijo.) Tako se v zadnjih letih številni
turistični vodniki odločajo za ureditev notifikacije v drugih državah članicah EU, največ v
sosednji Italiji in Avstriji in je na stotine slovenskih vodnikov v preteklih treh letih uspešno
izvedlo postopek POD.
UGOTOVITVE IN PROBLEMI PRI REALIZACIJI JAVNIH POOBLASTIL
I. Ustreznost programov
22
Na osnovi dosedanjih izkušenj s potekom opravljanja izpitov za turistične vodnike in
turistične spremljevalce lahko sklepamo, da programa usposabljanja ustrezata svojemu
namenu, kar potrjuje veliko število uspešnih kandidatov na izpitih – v petnajstih letih jih je
bilo že 1532. Istočasno pa opažamo, da vsi kandidati ne opravijo izpita, kar je tudi dokaz, da
je tovrstno preverjanje usposobljenosti posameznikov primeren mehanizem za zadrževanje
neustreznih oseb, ki ne dovoli vsakomur, da bi se lahko ukvarjal s tem odgovornim poklicem.
Kljub tem ugotovitvam, si na zbornici ne delamo utvar, da je opravljen izpit garancija
kakovosti vodenja. Opravljen izpit zagotavlja, da je bil turistični vodnik oz. turistični
spremljevalec seznanjen z izpitno snovjo iz šestih tematskih sklopov ter da je na izpitu
pokazal vsaj minimalno znanje iz teh področij (turistična geografija s kartografijo, zgodovina,
osnove poslovanja v turizmu in organizacija ter izvedba skupinskih potovanj, etnologija,
psihološki vidiki skupinskih vodenj in umetnostna zgodovina z arheologijo); da je uspešno
zagovarjal seminarsko nalogo o izbranem programu štiridnevnega vodenja (oz. tridnevnega
za turistične spremljevalce); ter da obvlada minimalne osnove komuniciranja s skupino,
govorjenje pred mikrofonom, ima sposobnost orientiranja v prostoru itd. Vendar vse to še ne
zagotavlja, da bo kandidat brezhibno opravljal dejavnost turističnega vodenja ali spremljanja
skupin turistov. Posebej je treba izpostaviti dejstvo, da kandidati ne opravljajo nobenega
psihološkega testa in ne gredo skozi zdravniške preglede in da izpitna komisija ne more z
gotovostjo predvideti, kako se bodo posamezniki odzvali v določenih stresnih, napetih,
nepredvidenih, konfliktnih ali celo kočljivih situacijah na poti.
Delo turističnega vodnika je zahtevno, kompleksno in večplastno ter se ne izraža samo s
teoretičnim znanjem in govorniško spretnostjo. Dober turistični vodnik se izoblikuje
postopoma skozi prakso in z nabiranjem večletnih izkušenj. Opravljeni izpit na Gospodarski
zbornici Slovenije je le dokaz, da kandidat dosega določene minimalne zakonske pogoje, ki
mu odpirajo vrata za začetek opravljanja dejavnosti. V kakovost turističnega vodenja mora
poleg tega vsak posameznik vlagati še veliko lastnega truda in novih znanj, saj gre za
opravljanje poklica, ki kot večina sodobnih poklicev, zahteva permanentno vseživljenjsko
učenje ali dodatno usposabljanje.
II. Uspešnost kandidatov na izpitih v letu 2013
Leto 2013 je bilo, sodeč po poročilu v številkah o uspešnosti kandidatov na izpitih, povprečno
manj uspešno leto. Manj kot tretjina prijavljenih kandidatov je uspešno opravila izpit s
številnimi ponovitvami posameznih delov izpita ali z dopolnitvami seminarskih nalog – 49
kandidatov je imelo 126-kratne ponovitve posameznih delov izpita. Le trije kandidati so izpit
opravili v prvem poskusu (brez dopolnitev nalog ali ponovitve posameznih delov izpita). Če
odmislimo zahtevnost izpraševalcev in ocenjevalcev v izpitnih komisijah, ki se v zadnjih letih
ni bistveno spreminjala, bi razlage za manjšo uspešnost kandidatov na izpitih iskali v manjši
prizadevnosti pri pripravah na izpit in delno tudi v površnosti mlajših generacij, ki večinoma
niso vajeni branja obsežne literature temveč zgolj iskanja krajših poti in hitrega klikanja po
svetovnem medmrežju. Opažamo, da sposobnosti uporabe sodobne informacijske tehnologije
in vživljanja v virtualni računalniški svet niso zadostni na izpitu, ker je pomembna tudi širina
in globina znanja ter povezovanje različnih tematskih sklopov, orientacija v prostoru in
govorne sposobnosti, kar številnim kandidatom mlajše generacije primanjkuje.
Glede na število uspešno opravljenih izpitov v letu 2013 – zgolj 49 oseb – opažamo, da se je
23
že četrtič v petnajstih letih zgodilo, da je novih turističnih vodnikov manj kot 50 na letni ravni
(zgolj 42) in vseh skupaj novih licenc najmanj doslej (le 64). Razlago za to bi lahko delno
našli v novem zborničnem produktu - tečaju za turistične vodnike, ki prispeva k zmanjšanju
števila prijavljenih kandidatov na izpit, delno pa lahko sklepamo, da se je morebiti trg
nekoliko zapolnil s tovrstno ponudbo storitev. Omenimo tudi, da je zbornični izpit pred leti
marsikateri nezaposleni osebi financiral Zavod za zaposlovanje, kar se več ne dogaja, ker
turistični vodnik nima statusa NPK (nacionalne poklicne kvalifikacije). Poleg tega, tako
zainteresirane kandidate kot tudi svetovalce zaposlitve z Zavoda za zaposlovanje, zbornica
nikoli ni zavajala o možnostih zaposlitve in je vedno pojasnjevala, da gre za občasna vodenja
in ne za redne službe. Čeprav je res, da se na trgu nekateri uveljavljeni posamezniki lahko s
tem delom preživljajo (in samozaposlijo). (Iz AJPES-a je razvidno, da večina tistih, ki imajo
gospodarski status, opravlja še druge dejavnosti: organiziranje potovanj, prevajanje,
animacija, organiziranje različnih dogodkov, lokalno turistično vodenje, delo pri
izobraževanju, svetovanju, delo v kulturi, novinarstvo, športne dejavnosti, prodaja
nepremičnin ipd.). Prav tako udeležencem tečajev ne obljubljamo, da se jim bo na poteh
vedno dobro godilo, temveč jih seznanjamo z možnimi nevšečnostmi in nepredvidenimi
težavami, ki se jim na poti lahko pripetijo. Zato po zaključenih tečajih opažamo, da si velika
večina udeležencev vzame precej časa za razmislek in pripravo na izpit. Pravzaprav se večina
tečajnikov niti ne prijavi na opravljanje izpita, kar vsaj delno razkriva diskrepanco med
osebno predstavo o poklicu in realnostjo (dejansko zahtevnostjo poklica), s katero so na
tečajih seznanjeni. Iz tega zornega kota ocenjujemo, da je zbornična odločitev za
organiziranje tečajev bila dobra in bi pristojnemu ministrstvu tudi predlagali, da se v Zakon o
spodbujanju razvoja turizma vnese OBVEZNOST usposabljanja preden se kandidat prijavi na
izpit. S tem bi se sicer število kandidatov na izpitu zmanjšalo, ampak bi se kakovost
turističnega vodenja dvignila, kar naj bi bil glavni razlog kakršnekoli omembe dejavnosti
turističnega vodenja v turističnem zakonu.
III. Problemi z javnimi pooblastili in pri izvajanju poklica turističnega vodenja
Pri izvajanju javnih pooblastil (vezanih na opravljanje izpitov za turistične vodnike in
turistične spremljevalce ter pri vodenju registra in dodeljevanju izkaznic za turistične
spremljevalce brez izpita) in pri spremljanju dejavnosti turističnega vodenja opažamo
določene probleme. Dejstvo je, da tudi pozneje, ko kandidati že uspešno opravijo izpit in
pridobijo izkaznice v slovenskem in angleškem jeziku za vodenje po Sloveniji in po tujini,
kontaktirajo zbornico zaradi določenih problemov ali neprijetnih situacij v praksi. Večini
licenciranih oseb se zdi popolnoma samoumevno, da je TGZ pristojna za reševanje vseh
njihovih problemov, ki nastajajo pri vodenju, kar pa dejansko ne drži. Tu je treba izpostaviti,
da je TGZ/GZS v skladu z zakonom o gospodarskih zbornicah pravna oseba zasebnega
prava, ki zastopa interese svojih članov – gospodarskih družb, ki z mesečnimi članarinami
financirajo njeno poslovanje v pričakovanju, da bo delovala v zaščito njihovih gospodarskih
interesov. Turistični vodniki in turistični spremljevalci niso člani zbornice (ne posamično in
ne skupinsko.) Le-ti na TGZ opravljajo izpite zato, ker so zbornici zaupana javna pooblastila
za izvajanje tovrstnih nalog. Članstvo v zbornici s tovrstnimi javnimi pooblastili ni v povezavi
in se z zbornično članarino ne more financirati reševanje problemov posameznih poklicnih
skupin, ki niso njeni člani. Ko je GZS po zakonu o gospodarskih zbornicah še imela obvezno
članstvo, je bila finančno stabilna ustanova. Danes je GZS v težki finančni situaciji zaradi
neobveznega članstva, vendar zato vsaj brez zadreg lahko odkrito pove, da ne bo reševala
problemov tistih gospodarskih subjektov, ki niso njeni člani, ker do njih nima nikakršnih
24
obveznosti. Z opravljenimi izpiti in vpisi v Register turističnih vodnikov in turističnih
spremljevalcev se ne postane član zbornice, saj je članstvo v zbornicah prostovoljna poslovna
odločitev vsake fizične ali pravne osebe posebej.
Svoje registracije licencirane osebe plačujejo v minimalnih letnih zneskih (10,57 €), za katere
zbornica vodi, ureja in vzdržuje register, ga objavlja na spletu in omogoča vsakemu
posamezniku, da ima na njenem obiskanem portalu svojo spletno podstran. S tovrstno
predstavitvijo v registru posamezniki lažje pridejo do dela in agencije hitreje poiščejo
ustrezne osebe za vodenja. Licencirane osebe ob podaljšanju registracije prejmejo tudi
potrdilo o vpisu v register, podaljšano za leto dni in nalepko letnice za tekoče leto za
svoje izkaznice. Na izdanem potrdilu je tudi izjava o nekaznovanosti, ki jo zahtevajo
nekatere države članice EU za izvedbo notifikacije. Čeprav je za izdajo tovrstnih potrdil o
nekaznovanosti pristojno Ministrstvo za pravosodje, smo se v letu 2010 odločili, da na
zbornici posameznikom izdamo tudi te izjave in jim tako zmanjšamo stroške in
administrativne postopke pri več različnih inštitucijah. Pri tem smo izhajali iz dejstva, da 5.
odstavek 40. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma izrecno navaja pristojnost zbornice
pri izbrisu posameznika iz registra zaradi kršitve zakonskih določil z delovnega področja. Pri
izvedbi notifikacij v Italiji, Avstriji, Grčiji, na Poljskem, na Madžarskem itd. se je izkazalo, da
ta zbornična izjava zadostuje. Obenem naj omenimo aktivno sodelovanje TGZ v EU sistemu
IMI (Internal Market Information System) pri odpravi nastalih problemov med državami
članicami EU in ažurnem odgovarjanju slovenske strani (npr. preverjanje resničnosti
podatkov o slovenskih turističnih vodnikih v drugih državah članicah pri izvedbi notifikacije).
Na tem področju sprotnega reševanja problemov je v celoti gledano slovenska stran med
najboljšimi državami članicami (razvidno iz letnega poročila Evropske komisije.)
V nadaljevanju bomo navedli nekaj opažanj, problemov in predlogov za reševanje nejasnosti,
ki nastajajo z izvedbo javnih pooblastil in pri izvajanju poklica turističnega vodenja.
1. Odprava neskladnosti pri pridobitvi naziva turistični spremljevalec
Pri vodenju upravnih postopkov za pridobitev izkaznice za turističnega spremljevalca
brez izpita, temveč le na podlagi dveletnih delovnih izkušenj pri organiziranju
turističnih aranžmajev, se od uvedbe tega načina licenciranja oseb v letu 2004
srečujemo s problemi, ki so posledica slabe zakonodaje. Pokazalo se je, da tem
osebam ni potrebno izpolnjevati pogojev glede minimalne stopnje izobrazbe in znanja
tujega jezika, kar praktično pomeni, da lahko kamorkoli spremljajo skupine turistov,
tudi brez osnovnošolske izobrazbe in brez znanja kateregakoli tujega jezika. Poleg
tega so lahko te osebe v turističnih agencijah delale recimo pred štiridesetimi leti ali
več. Absurd je še večji, ko oseba v upravnem postopku predloži le potrdilo turistične
agencije, da je dve leti pri njih delala prek napotnic študentskega servisa. Glede na to,
da v zakonu o turizmu ne piše »dve leti delovne dobe«, temveč »dve leti delovnih
izkušenj« - smo že skupaj s pristojnim ministrstvom in Vrhovnim sodiščem ugotovili,
da nas vsaka stranka lahko toži, če licence ne pridobi na podlagi študentskega dela. S
študentskim delom kot takim ne bi bilo nič narobe, če ga delovno-pravna zakonodaja
ne bi opredeljevala kot nesistemizirano, pomožno in občasno delo ali pomoč pri delu,
kar študentsko delo dejansko tudi je. Pri nas se porajajo resni dvomi, da turistične
agencije praktično študentu zaupajo svoje osnovno poslanstvo – celotno organiziranje
turističnih aranžmajev, kljub temu da imajo več sto zaposlenih s sistemiziranimi
delovnimi mesti (primer ene največjih slovenskih turističnih agencij). Z druge strani,
25
ne moremo zanikati dejstva, da je študentsko delo v Sloveniji anomalija, ki lahko traja
tudi po pet let ali več.
Poleg tega je opaziti veliko neskladnost pri zahtevah za izpolnjevanje pogojev za
poklic turističnega spremljevalca: eni morajo najprej uspešno končati štiriletno srednjo
šolo, preden pristopijo k opravljanju državnega izpita, ki ga morajo tudi uspešno
zaključiti, medtem ko drugim pa tega ni treba izpolniti. Organizacija in realizacija
potovanja v zakonu nista definirani kot isti dejavnosti, zato se nam ne zdi smiselno, da
se na podlagi izkušenj z opravljanjem ene dejavnosti pridobiva dovoljenje za
opravljanje druge dejavnosti, saj sta zanju potrebni različni sposobnosti.
V primeru, da se pripravljavec turističnega zakona ob prihodnji spremembi le-tega
odloči, da pridobitev izkaznice za turističnega spremljevalca na podlagi izkušenj
obdrži, bi bilo nujno potrebno izenačiti pogoje glede izobrazbe in znanja tujega jezika
za opravljanje tega poklica. Poleg tega bi bilo smiselno določiti časovni okvir
pridobljenih delovnih izkušenj vsaj v zadnjih petih ali desetih letih (kot to velja za
države članice EU in za vodjo dejavnosti pri pridobitvi licenc za turistično agencijo) in
ne neomejeno, saj se po več desetletjih dejavnost spremeni do neprepoznavnosti v
današnji dobi neustavljivega razvoja informacijske tehnologije, ki vpliva tako na način
življenja, komuniciranja in posledično trženja turističnih produktov. Zadnja leta se v
zvezi s tovrstno pridobitvijo izkaznic za turistične spremljevalce pojavljajo tudi dileme
s tujimi državljani (npr. iz Egipta, Tunizije, Rusije itn.), ki se sklicujejo na svoje
delovne izkušnje v teh tretjih državah, (ki niso države članice EU in evropskega
gospodarskega prostora) in se jih ne more zavrniti, ker slovenska turistična zakonodaja
teh omejitev ni predvidela. Pri tem se nam pojavljata najmanj dve dilemi: recipročnost
pravic, ki jih slovenski državljani v teh državah nimajo, in (ne)znanje slovenščine teh
posameznikov, ki v turističnem zakonu tudi ni zapisano kot pogoj za pridobitev
izkaznic.
V preteklih dveh letih je osnutek novega Zakona o spodbujanju razvoja turizma bil v
javni obravnavi in je predvidel preimenovanje turističnih spremljevalcev v vodje poti
ter njihovo popolno deregulacijo (saj tega poklica v večini držav članic EU sploh
nimajo). Ocenjujemo, da bo s tem večina težav in dilem pri izvedbi tovrstnih javnih
pooblastil za turistične spremljevalce tudi odpravljena.
2. Onemogočanje nemotenega opravljanja poklica v nekaterih državah članicah EU
Problemi, s katerimi se na zbornici srečujemo pri izvajanju javnih pooblastil, se ne
končajo s pridobitvijo izkaznic za turistično vodenje in turistično spremljanje.
Slovenski turistični vodniki so imeli v praksi v preteklih letih velike probleme s
preganjanjem v nekaterih državah članicah EU s strani lokalnih oblasti, predvsem v
Italiji, Avstriji, Grčiji, Slovaški, Španiji in na Portugalskem, zaradi česar so nas
kontaktirali za pomoč. Čeprav zbornica ni pristojna za nadzor nad izvajanjem
zakonodaje niti v Sloveniji, še manj pa na celotnem trgu EU, smo konec leta 2010
Evropski komisiji prijavili Portugalsko, ki je z zastarelim notranjim predpisom kršila
pravni red EU na svojem ozemlju in dovoljevala turistično vodenje zgolj portugalskim
turističnim vodnikom. V letu 2011 smo vendarle dosegli, da je Portugalska spremenila
svoje neustrezne predpise in celo deregulirala poklic turističnega vodnika v celoti. Po
Direktivi 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij turistični vodniki lahko
26
občasno vodijo v vseh državah članicah EU na podlagi pridobljene poklicne
kvalifikacije v svoji državi, vendar je istočasno sedmi člen te direktive omogočil
državam članicam, da lahko zahtevajo predhodno prijavo/notifikacijo občasnega
čezmejnega dela turističnih vodnikov iz drugih držav članic. Večina držav se za
tovrstno notifikacijo ni odločila, nekatere pa so se, med njimi vse naše sosede (Italija,
Avstrija, Madžarska). Slovenska stran je dolgo časa zastopala stališče, da je
notifikacija za turistične vodnike v drugih državah potrebna zgolj v primerih, ko se
vodniki odločijo za širitev svoje dejavnosti izven slovenskih meja oziroma, ko
ponujajo svoje storitve vodenja na tujem trgu dela in storitev in tam sklepajo posle.
(Enako Direktivo 2005/36/ES tolmačijo tudi nekatere druge države članice, npr. Ciper,
Romunija itn.) Pokazalo se je, da v praksi to direktivo različno tolmačijo različne
države – vsaka v svojem interesu. V izogib težavam slovenskih turističnih vodnikov
na potovanjih po drugih državah članicah EU, smo v letu 2010 vse turistične vodnike
pozvali, naj uredijo notifikacijo/POD (prijava občasnega dela) v tistih državah
članicah EU, ki to zahtevajo (če tam sicer vodijo). Na Turistično gostinski zbornici
pričakujemo, da bodo pristojni v Evropski komisiji ugotovili, da gre za prikrito
administrativno oviro, ki jo je potrebno ukiniti, saj je v nasprotju s samo naravo dela
vodnikov, ki so ves čas na poteh v drugih državah (pa ne zato, da bi tam sklepali nove
posle, temveč zato, ker so tja s sabo pripeljali skupine gostov, za katere so posle
sklenili v svojih državah, brez poseganja na tuji trg dela). Na TGZ sicer menimo, da
notifikacija za turistične vodnike ne sodi na evropski enotni prosti trg dela in storitev,
ter da gre zgolj za ostanek preživetega srednjeveškega arzenala rožljanja z orožjem (v
našem primeru s papirji), ne pa za instrument regulacije evropskega trga dela v 21.
stoletju, vendar se društvu turističnih vodnikov to zdi sprejemljiva rešitev. To je iz
aspekta vodnikov tudi razumljivo, ker se zavzemajo za to, da lahko vodijo le tisti, ki
so za ta poklic usposobljeni in to lahko tudi dokažejo, saj si ne želijo nelojalne
konkurence.
V letih 2012 in 2013 se je Turistično gostinska zbornica angažirala glede nove države
članice EU – sosednje Hrvaške, ki glede dejavnosti turističnih vodnikov še ni
implementirala Direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij v svoj pravni red (Zakon
o pružanju usluga u turizmu) in še naprej ne dovoljuje turističnim vodnikom iz ostalih
držav članic EU vodenja na odprtem prostoru na svojem ozemlju. Prek dveh
slovenskih ministrstev smo jih že na to opozorili in pozvali, da nemudoma ukrepajo,
da se ne bi pritoževali Evropski komisiji.
3. Obveznost pripravljalnega tečaja za državni izpit
Že vrsto let opažamo, da prihajajo številni kandidati na izpit neustrezno pripravljeni.
Izkaže se, da so njihova znanja nezadostna, pomanjkljiva ali površna, medtem ko
seminarske naloge razkrivajo nepoznavanje tehnike vodenja in neizkušenost. Da bi se
nivo znanja kandidatov na izpitih izboljšal, predlagamo pripravljavcu sprememb
turistične zakonodaje uvedbo tudi obveznih pripravljalnih tečajev za opravljanje izpita
na TGZ (podoben način dela ima Ministrstvo za pravosodje pri opravljanju izpitov za
sodne izvedence in sodne tolmače). Takšen tečaj bi kandidate prisilil, da jemljejo tako
poklic kot tudi izpit bolj resno. S tem bi se tudi zmanjšalo število neuspešnih poskusov
opravljanja izpita (marsikateri kandidati izpit opravljajo po petkrat; absolutni rekord je
sedemkratni poskus in najdaljše časovno obdobje za zaključitev izpita je dvanajst let!).
Z večkratnimi ponovitvami izpita kandidati nič ne privarčujejo, (saj se vsak poskus
27
vsaj delno plača), če pa bi ta denar vložili v priprave, ne bi pred izpitno komisijo
izkazovali nepoznavanja snovi, poleg tega bi pridobljeno znanje lahko uporabili tako
na izpitu kot tudi pozneje v praksi. V letu 2009 je TGZ že začela z organizacijo in
izvedbo (neobveznih) tečajev Veščine turističnega vodenja, s katerim si prizadeva
prispevati k dvigovanju nivoja znanja in veščin tako kandidatov na izpitu, kot tudi
pozneje pri dejanskem vodenju. Pobude za organizacijo tečajev in pripravljenost na
sodelovanje pri izvedbi so izrazile tudi turistične agencije, predvsem tiste, ki na
slovenskem trgu izstopajo s kakovostjo svojih turističnih programov in njihovo
realizacijo. V preteklih letih je TGZ nadaljevala z organizacijo tečajev za turistične
vodnike in je vsako leto realizirala po dva spomladanska in dva jesenska termina.
Odzivi udeležencev na tečajih so bili doslej praviloma dobri in pozitivni. 50
udeležencev zborničnih tečajev (od skupno 217, ki so obiskovali tečaje v 17 terminih,
izvedenih v dobrih petih letih) je doslej uspešno opravilo izpit. (V postopku
opravljanja izpita je še štirinajst udeležencev.) Ta podatek nam pove, da se udeleženci
tečaja ne prijavljajo na izpite avtomatično in si vzamejo veliko časa za priprave ali pa
potem, ko se seznanijo z odgovornostjo vodnika in obsegom priprav, dobro premislijo,
ali bi sploh opravljali izpit. Menimo, da je ta premislek po tečaju pomemben za
turistično stroko, ker prispeva k pozitivni selekciji kandidatov še pred izpitom.
Do pred nekaj leti je bil edini možen pristop – da je posameznik najprej opravil izpit in
se šele potem spoznal s stroko (ter ugotovil, da mu to delo ni pisano na kožo) – in kot
tak se ni zdel dober, ker je s tem bilo za vse sodelujoče pri realizaciji izpitov veliko
mučnega dela in malo dejansko uporabnih vodnikov iz registra.
4. Osebe brez licenc
Poseben problem so osebe, ki se lažno predstavljajo kot »turistični vodniki«, in še
vedno, tudi po več kot petnajstih letih od uvedbe licenc, vodijo na črno. (Med njimi se
vedno najde tudi določeno število turističnih spremljevalcev, ki se brez zadržkov
zavajajoče oglašujejo kot turistični vodniki.) Dejstvo je, da vodniki brez licenc slabo
vlivajo na ugled stroke. Ne samo, da zbornico o njih sprašujejo tržni inšpektorji in
potem moramo podajati razlage in pisati poročila, da TGZ z njimi nima nič, ker niso
pri nas registrirani, temveč o njihovih pomanjkljivostih in neuspehih beremo in
poslušamo v različnih medijih, ker se brez sramu pohvalijo, da so turistični vodniki.
(Prvi odstavek 40. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma točno določa, kdo in
na kakšen način lahko pridobi naziv »turistični vodnik«.) Pri tem nas preseneča
zaupljivost turističnih agencij, ki ne preverjajo resničnosti podatkov o posamezniku na
zborničnih spletnih straneh in od posameznikov, za katere niso prepričani, ali so svoj
status že legalizirali, ne zahtevajo predpisanih izkaznic na vpogled, saj so tudi
organizatorji potovanja kaznovani z globami s strani tržnega inšpektorata zaradi
angažiranja neregistriranih vodnikov. Zanimivo je, da nas občasno pokličejo sami
turisti, ki bi radi preverili podatek, ali določena oseba ima licenco, ker so na poti bili
neprijetno presenečeni nad nestrokovnostjo posameznega vodnika. Pri velikem številu
uradno registriranih oseb za vodenje se nam angažiranje neregistriranih oseb ne zdi
več potrebno in smo presenečeni, da je še vedno opazno število oseb, ki licenc
nimajo. Ob premišljevanju o vzrokih za ta pojav, se sprašujemo: ali so morebiti kazni
prenizke, ali še vedno manjka zadostno število kakovostno usposobljenih turističnih
vodnikov, ali so tovrstni 'podjetniki' predrzni in se jim ne zdi verjetno, da bi ravno na
njih inšpektor naletel pri delu brez pridobljene izkaznice itn. (V luči slabega delovanja
pravne države je tako razmišljanje posameznih kršilcev predpisov deloma tudi
28
razumljivo.)
IV. Sklepne misli
V Sloveniji sta trenutno poklica turističnega vodnika in turističnega spremljevalca zakonsko
regulirana poklica, za katere je predhodno potrebno opraviti preizkus strokovne
usposobljenosti na Turistično gostinski zbornici Slovenije. Tudi polovica držav članic EU ima
poklic turističnega vodnika za zakonsko reguliran poklic, natančno 14 od 28 držav. (Te so:
Avstrija, Ciper, Francija, Grčija, Hrvaška, Italija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska,
Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija.) Tovrstna zakonska regulacija je posledica
posebnosti in zahtevnosti turistične panoge. Ko je bila regulacija pri nas uvedena konec
devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je z njo želelo doseči dvigovanje standardov v stroki in
izogibanje številnim nepravilnostim v praksi, ki so se takrat dogajale. Na javno veljavna
programa usposabljanja za turističnega vodnika in turističnega spremljevalca je Gospodarska
zbornica Slovenije takrat pridobila soglasja pristojnih ministrstev. Vendar je iz vsega
navedenega v pričujočem letnem poročilu razvidno, da kljub regulaciji poklica, Slovenija
nima zelo visoko postavljenih zahtev za opravljanje dejavnosti turističnega vodenja.
(Nekatere države imajo celo obvezne univerzitetne programe za svoje turistične vodnike, npr.
Grčija, Egipt, Peru… Res pa je tudi, da v teh primerih gre za regije s posebnimi arheološkimi
najdbami svetovnega pomena.)
Za pristop k opravljanju izpita za turističnega vodnika je v Sloveniji potrebno imeti končano
samo srednjo šolo (katerikoli usmeritve) in znanje enega tujega jezika (kar je iz
srednješolskega spričevala že razvidno in se tega znanja na izpitu posebej ne preverja). Če
primerjamo slovenske zahteve za pristop k izpitu za turističnega vodnika z zahtevami
sosednjih držav (npr. Avstrije in Italije), opažamo, da sosedje od bodočih kandidatov
zahtevajo veliko več vstopnih pogojev, kot so: polnoletnost, nekaznovanost, zdravstveno
potrdilo o psihofizičnih sposobnostih, zavarovanje poklicne odgovornosti, od 600 do celo 900
ur obveznega predhodnega usposabljanja itn. Ob tem je treba vedeti, da ima pri nas že dobra
tretjina vseh prijavljenih kandidatov na izpitih končano najmanj visoko izobrazbo,
medtem ko štiri petine kandidatov prijavlja znanje več tujih jezikov namesto zgolj enega. (To
izhaja tudi iz dejstva, da so kandidati večinoma tudi končali gimnazije ali srednje turistične
šole – na obeh se poučuje več tujih jezikov.)
V preteklih dveh letih je osnutek novega Zakona o spodbujanju razvoja turizma, ki je že bil v
javni razpravi, predvidel nekaj sprememb tudi pri pridobivanju naziva turističnega vodnika.
Med bolj opaznimi je predvideno črtanje vstopnega pogoja minimalne stopnje izobrazbe pri
bodočem opravljanju vodniškega izpita. Kljub trenutno popularnemu političnemu stališču, da
je treba čim več poklicev deregulirati v imenu zmanjševanja administrativnih ovir, takega
načrta pristojnega ministrstva ne odobravamo. Na zbornici zastopamo stališče, da je
pridobivanje znanja in strokovnost opravljanja storitev stvar dviga kakovosti in ne
stvar administriranja. Zato pristojnemu ministrstvu predlagamo, da če že dovoli vsakemu,
da opravlja vodniški izpit, naj bodo vsaj tečaji za usposabljanje kandidatov pred izpitom
obvezni, saj je petletna praksa pokazala, da so tečaji zelo koristni.
Izpitne roke imamo razpisane na zbornici vsak mesec, ceno za izpit določa pristojno
ministrstvo in se jo po štiri leta ne spreminja (cena ni postavljena tržno, temveč pokriva le
29
nekatere osnovne stroške, povezane z organizacijo, honorarji za člane izpitnih komisij in
plačila najema avtobusa za izvedbo praktičnega vodenja). Za pristop k izpitu se od kandidatov
ne zahteva psihološkega testiranja ali zdravstvenega potrdila (čeprav je izpitni odbor mnenja,
da bi to pri nekaterih posameznikih bilo upravičeno.) Prav tako ni obvezno predhodno
usposabljanje na tečajih in se vsak kandidat lahko sam pripravi na izpit – na podlagi javno
objavljenega seznama izpitnih vprašanj in seznama literature. S strani nekaterih
zainteresiranih kandidatov je občasno slišati, da zbornici zamerijo, da praktične izpite izvaja
zgolj po Sloveniji in ne tudi po drugih državah, vendar so tovrstne daljše poti povezane z
dodatnimi stroški, ki jih država ni pripravljena odobriti. (Poleg tega se na zbornici
prizadevamo dvigniti nivo kakovosti predvsem slovenskega turizma in ne turizma ostalih
držav, ki so naše neposredne konkurentke.) Kljub temu mora kandidat na izpitu pokazati
določeno minimalno raven znanja in sposobnosti ter ju praktično demonstrirati na poti
v avtobusu pred mikrofonom in pri peš vodenju v mestih.
Na zbornici se zavedamo, da mukoma zgrajeni standardi kakovosti vodenja v preteklem
poldrugem desetletju niso postavljeni zelo visoko, temveč so le začetni vloženi kapital,
katerega je treba potem v praksi plemenititi. Vsak vloženi trud v izboljšave nastopov je
kamenček v mozaiku odličnosti turističnega produkta, ki ga lahko pričara turistični vodnik na
poti. Prepričani smo, da je ta pot prava in da ne smemo dopustiti možnosti, da je lahko vsak
posameznik, ki nima končane npr. niti osnovne šole tudi turistični vodnik. V 21. stoletju – eri
vsesplošnega in vseživljenjskega izobraževanja, bi to bilo navadno šarlatanstvo. Potujejo
namreč največ tisti, ki so bolj izobraženi, imajo bolje plačana delovna mesta in si to lažje
sodobnih potrošnikov so njihova
privoščijo. Zaradi dvignjene ravni ozaveščenosti
pričakovanja dandanašnji visoka, vendar bodo vedno zaradi slabe izvedbe potovanja plačevale
odškodnine na pritožbe turistov pravzaprav turistične agencije. Ugled in dobro ime turistične
agencije sta odvisna tudi od izvedbe potovanja oziroma od kakovosti dela turističnega
vodnika. Od te kakovosti je delno odvisno tudi zadovoljstvo in izpolnitev pričakovanj
turistov. Zato v času spremembe Zakona o spodbujanju razvoja turizma na Turistično
gostinski zbornici podpiramo ohranitev državnih izpitov za turistične vodnike.
Zastopamo stališče, da deregulacija turističnega vodenja ne bo prispevala k dvigu kakovosti v
turizmu, temveč bo pomen turizma prav nasprotno razvrednotila. Za ohranitev tovrstnih
standardov poklica turističnega vodnika se zavzema tudi društvo turističnih vodnikov, s to
razliko, da predlagajo poostritev zahtev, kot so: obvezno usposabljanje, zdravstveno potrdilo
o ustreznosti kandidata, zahtevnejši izpit, obvezen gospodarski status itn.
Veliko truda in sredstev je bilo vloženih v poldrugem desetletju za dvigovanje nivoja
turističnega vodenja v Sloveniji in bi bila velika škoda, da se zaradi vmešavanja politike v
stroko (in brez posluha za njene argumente) že težko zgrajeni sistem uniči in tako tudi
onemogoči slovenskim vodnikom, da izvajajo notifikacije za vodenje v drugih državah
članicah EU (ki to zahtevajo). Ni pričakovati, da bi turističnim vodnikom sosednje države
priznavale usposobljenost za turistično vodenje, ki jim ga ne priznava niti lastna država.
(Raziskava, ki jo je v letu 2010 izvedla Evropska komisija na temo izvajanja Direktive o
priznavanju poklicnih kvalifikacij po treh letih od njene implementacije, je pokazala, da
turistični vodniki iz držav, ki nimajo tega poklica reguliranega, niso mogli v treh letih izvesti
notifikacije v nobeni državi članici EU, ki je to zahtevala - ker nobena dokazila o delovnih
izkušnjah niso bila ustrezna!) Istočasno pa bi morale slovenske turistične agencije v tujini
plačevati tuje lokalne turistične vodnike, kar bo cenovno manj ugodno za slovenske
potrošnike (kupce turističnih aranžmajev). Ni zanemarljivo niti dejstvo, da slovensko
govorečih turističnih vodnikov nimata niti sosednji državi Italija in Avstrija (kljub številnemu
30
avtohtonemu slovenskemu prebivalstvu) in da bodo potem nestrokovni spremljevalci obenem
neuradni prevajalci tujih vodnikov, kar pomeni utrujajoče podvajanje govorjenja na poti. Na
ta način bi nepremišljene poteze slovenske politike razvrednotile slovenski turizem in
osiromašile slovensko turistično ponudbo, ki pa bi obenem podpirala turistično gospodarstvo
nam konkurenčnih držav.
Opomba o zajetju podatkov:
Številčni podatki so bili zajeti iz Registra turističnih vodnikov in turističnih spremljevalcev
dne 31. 12. 2013.
31