Gradivo

Comments

Transcription

Gradivo
Kratek vpogled v zgodovino integracije
Marjan Jerman
21. september 2013
Pouˇcevanje
R. P. Burn, Integration, a genetic introduction, Nordisk Mat.
Did., April 1999.
O. Toeplitz, The calculus, a genetic approach, Chicago, 1963.
Izˇcrpavanje s pravilnimi veˇckotniki
Antifon (pribl. 5. stol. pr.Kr.): krog je pravilni veˇckotnik z
neskonˇcno stranicami. Zato je njegova plošˇcina sorazmerna
kvadratu polmera.
p (ostanka pri 2n+1 kotniku) < 12 p (ostanka pri 2n kotniku)
p (vˇcrtanega 2n+1 kotnika ) > (1 −
1
2n )p (kroga)
Bryson iz Herakleje (5. stol. pr.Kr.) dodatno oˇcrtal veˇckotnik.
Izˇcrpavanje s pravilnimi veˇckotniki
Antifon (pribl. 5. stol. pr.Kr.): krog je pravilni veˇckotnik z
neskonˇcno stranicami. Zato je njegova plošˇcina sorazmerna
kvadratu polmera.
p (ostanka pri 2n+1 kotniku) < 12 p (ostanka pri 2n kotniku)
p (vˇcrtanega 2n+1 kotnika ) > (1 −
1
2n )p (kroga)
Bryson iz Herakleje (5. stol. pr.Kr.) dodatno oˇcrtal veˇckotnik.
Izˇcrpavanje s pravilnimi veˇckotniki
Antifon (pribl. 5. stol. pr.Kr.): krog je pravilni veˇckotnik z
neskonˇcno stranicami. Zato je njegova plošˇcina sorazmerna
kvadratu polmera.
p (ostanka pri 2n+1 kotniku) < 12 p (ostanka pri 2n kotniku)
p (vˇcrtanega 2n+1 kotnika ) > (1 −
1
2n )p (kroga)
Bryson iz Herakleje (5. stol. pr.Kr.) dodatno oˇcrtal veˇckotnik.
Izˇcrpavanje s pravilnimi veˇckotniki
Antifon (pribl. 5. stol. pr.Kr.): krog je pravilni veˇckotnik z
neskonˇcno stranicami. Zato je njegova plošˇcina sorazmerna
kvadratu polmera.
p (ostanka pri 2n+1 kotniku) < 12 p (ostanka pri 2n kotniku)
p (vˇcrtanega 2n+1 kotnika ) > (1 −
1
2n )p (kroga)
Bryson iz Herakleje (5. stol. pr.Kr.) dodatno oˇcrtal veˇckotnik.
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Dokaz s protislovjem
Evdoks (405–355)
p plošˇcina kroga s premerom 1. Naj bo d premer kroga in S
njegova plošˇcina.
Dokaz s protislovjem: recimo pd 2 < S.
"Arhimedov aksiom": za dovolj veliko število n je potem
1
S < S − pd 2 .
2n −1
Torej: (1 −
1
)S
2n −1
> pd 2 .
Antifon: vˇcrtani pravilni 2n -kotnik pobere veˇc kot (1 −
1
)S.
2n −1
Zaradi tranzitivnosti neenakosti je
p (vˇcrtanega 2n kotnika ) > pd 2 .
Plošˇcina veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s premerom d je d 2
veˇcja od veˇckotnika, ki je vˇcrtan krogu s polmerom 1.
Zato pd 2 > p (enotskemu krogu vˇcrtanega 2n kotnika )d 2 > pd 2
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Arhimed (287–212): Prostornina krogle
(x − a )2 + y 2 = a 2
x 2 + y 2 = 2ax
2a · (πx 2 + πy 2 ) = x · π(2a )2
Fizikalna interpretacija enaˇcbe z
navorom
Ravnovesje, ko je: levo fiksna
roˇcica 2a, silo povzroˇcata rezini
krogov iz krogle in stožca, desno
variabilna roˇcica x, silo povzroˇca
rezina iz valja.
Interpretacija z navorom
Uporaba znanega težišˇca valja in znanih prostornin valja in stožca
(Demokrit, 470–360):
2a · (Vkrogle +
π(2a )2 · 2a
3
) = a · π(2a )2 · 2a
Interpretacija z navorom
Uporaba znanega težišˇca valja in znanih prostornin valja in stožca
(Demokrit, 470–360):
2a · (Vkrogle +
π(2a )2 · 2a
3
) = a · π(2a )2 · 2a
Interpretacija z navorom
Uporaba znanega težišˇca valja in znanih prostornin valja in stožca
(Demokrit, 470–360):
2a · (Vkrogle +
π(2a )2 · 2a
3
) = a · π(2a )2 · 2a
Arhimed: Kvadratura parabole
S1 (a , a 2 ), S2 (b , b 2 )
Tangenta vzporedna S1 S2 skozi
T (x , x 2 ) ima naklon
b 2 −a 2
b −a
= b + a = 2x,
zato gre skozi razpolovišˇce
b
a +b 2
T ( a+
2 , ( 2 ) ).
Plošˇcina 4S1 TS2 je
p1 = ( b −2 a )3
in pokrije veˇc kot pol parabole
pod S1 S2 .
Arhimed: Kvadratura parabole
S1 (a , a 2 ), S2 (b , b 2 )
Tangenta vzporedna S1 S2 skozi
T (x , x 2 ) ima naklon
b 2 −a 2
b −a
= b + a = 2x,
zato gre skozi razpolovišˇce
b
a +b 2
T ( a+
2 , ( 2 ) ).
Plošˇcina 4S1 TS2 je
p1 = ( b −2 a )3
in pokrije veˇc kot pol parabole
pod S1 S2 .
Arhimed: Kvadratura parabole
S1 (a , a 2 ), S2 (b , b 2 )
Tangenta vzporedna S1 S2 skozi
T (x , x 2 ) ima naklon
b 2 −a 2
b −a
= b + a = 2x,
zato gre skozi razpolovišˇce
b
a +b 2
T ( a+
2 , ( 2 ) ).
Plošˇcina 4S1 TS2 je
p1 = ( b −2 a )3
in pokrije veˇc kot pol parabole
pod S1 S2 .
Arhimed: Kvadratura parabole
S1 (a , a 2 ), S2 (b , b 2 )
Tangenta vzporedna S1 S2 skozi
T (x , x 2 ) ima naklon
b 2 −a 2
b −a
= b + a = 2x,
zato gre skozi razpolovišˇce
b
a +b 2
T ( a+
2 , ( 2 ) ).
Plošˇcina 4S1 TS2 je
p1 = ( b −2 a )3
in pokrije veˇc kot pol parabole
pod S1 S2 .
Kvadratura parabole
Plošˇcini p2 rdeˇcih trikotnikov sta
23 krat manjši od p1 in skupaj
pokrijeta veˇc kot polovico
ostanka. Skupna plošˇcina
trikotnikov je
p1 + 2 · p2 = p1 +
p1
4.
Kvadratura parabole
Plošˇcini p2 rdeˇcih trikotnikov sta
23 krat manjši od p1 in skupaj
pokrijeta veˇc kot polovico
ostanka. Skupna plošˇcina
trikotnikov je
p1 + 2 · p2 = p1 +
p1
4.
Kvadratura parabole
Induktivno nadaljujemo. Plošˇcina parabole pod S1 S2 je vsaj
p ≥ p1 (1 + 2 ·
= p1 (1 +
1
4
1
23
+
+4·
1
42
1
43
+ . . .) =
+ . . .) → 34 p1 .
Po drugi strani je
p ≤ 2p1 , p ≤ p1 + 4p2 = p1 + 12 p1 , p ≤ p1 + 2p2 + 8p3 , . . .
p ≤ p1 (1 +
1
4
+ ... +
1
4n−1
+ 2 41n ) → 43 p1 .
Zato je plošˇcina parabole pod S1 S2 enaka
p = 34 p1 .
Kvadratura parabole
Induktivno nadaljujemo. Plošˇcina parabole pod S1 S2 je vsaj
p ≥ p1 (1 + 2 ·
= p1 (1 +
1
4
1
23
+
+4·
1
42
1
43
+ . . .) =
+ . . .) → 34 p1 .
Po drugi strani je
p ≤ 2p1 , p ≤ p1 + 4p2 = p1 + 12 p1 , p ≤ p1 + 2p2 + 8p3 , . . .
p ≤ p1 (1 +
1
4
+ ... +
1
4n−1
+ 2 41n ) → 43 p1 .
Zato je plošˇcina parabole pod S1 S2 enaka
p = 43 p1 .
Kvadratura parabole
Induktivno nadaljujemo. Plošˇcina parabole pod S1 S2 je vsaj
p ≥ p1 (1 + 2 ·
= p1 (1 +
1
4
1
23
+
+4·
1
42
1
43
+ . . .) =
+ . . .) → 34 p1 .
Po drugi strani je
p ≤ 2p1 , p ≤ p1 + 4p2 = p1 + 12 p1 , p ≤ p1 + 2p2 + 8p3 , . . .
p ≤ p1 (1 +
1
4
+ ... +
1
4n−1
+ 2 41n ) → 43 p1 .
Zato je plošˇcina parabole pod S1 S2 enaka
p = 43 p1 .
Nikolaj Oresme (1323–1382)
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Osnovni izrek analize
Grafiˇcno predstavi, kako je neka koliˇcina odvisna od druge:
intensio (npr. temperatura), extensio (npr. raztezek). Grafiˇcna
interpretacija: latitudo, longitudo.
Nariše to, cˇ emur danes pravimo graf odvoda.
Plošˇcina pod grafom odvoda je enaka spremembi odvisne
spremenljivke. Z današnjimi simboli: funkcija y = f 0 (x ) med
x = a in x = b doloˇca plošˇcino f (b ) − f (a ),
Z
b
f 0 (x ) dx = f (b ) − f (a ).
a
Luca Valerio (1552–1618)
Izraˇcunal težišˇca in prostornine teles.
Pomagal si je z Evdoksovo metodo izˇcrpanja.
Obravnaval rotacijska telesa in telesa z veliko simetrije. Pred
Cavalierijem odkril “Cavalierijevo” naˇcelo.
Uporabljal koncept limite.
Luca Valerio (1552–1618)
Izraˇcunal težišˇca in prostornine teles.
Pomagal si je z Evdoksovo metodo izˇcrpanja.
Obravnaval rotacijska telesa in telesa z veliko simetrije. Pred
Cavalierijem odkril “Cavalierijevo” naˇcelo.
Uporabljal koncept limite.
Luca Valerio (1552–1618)
Izraˇcunal težišˇca in prostornine teles.
Pomagal si je z Evdoksovo metodo izˇcrpanja.
Obravnaval rotacijska telesa in telesa z veliko simetrije. Pred
Cavalierijem odkril “Cavalierijevo” naˇcelo.
Uporabljal koncept limite.
Luca Valerio (1552–1618)
Izraˇcunal težišˇca in prostornine teles.
Pomagal si je z Evdoksovo metodo izˇcrpanja.
Obravnaval rotacijska telesa in telesa z veliko simetrije. Pred
Cavalierijem odkril “Cavalierijevo” naˇcelo.
Uporabljal koncept limite.
Simon Stevin (1548–1620)
Brysonova ideja vˇcrtavanja in oˇcrtavanja pravilnih veˇckotnikov,
ki pridejo plošˇcinsko poljubno blizu.
ˇ sta koliˇcini razliˇcni, se razlikujeta za konˇcno
Sklep: Ce
ˇ torej lahko prideta poljubno blizu, sta enaki.
konstanto. Ce
Simon Stevin (1548–1620)
Brysonova ideja vˇcrtavanja in oˇcrtavanja pravilnih veˇckotnikov,
ki pridejo plošˇcinsko poljubno blizu.
ˇ sta koliˇcini razliˇcni, se razlikujeta za konˇcno
Sklep: Ce
ˇ torej lahko prideta poljubno blizu, sta enaki.
konstanto. Ce
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Johannes Kepler (1571–1630)
Grki izrinejo neskonˇcno iz matematike: Zenovi paradoksi.
Plutarhov opis Demokritove dileme o krogih, ki jih dobimo, ko
stožec režemo z vzporednimi ravninami.
Metoda za merjenje prostornine soda. Knjiga “dodatki k
Arhimedu“, izraˇcuna prostornine novih 87 teles.
Nedefiniran pojem nedeljive koliˇcine: krog sestavljen iz
trikotnikov, ki imajo neskonˇcno majhno osnovnico in za kraka
polmer; stožec sestavljen iz krogov, ...
Tudi Galileo (1564–1642), Cavalieri (1598–1647)
uporabljata prav tako slabo definirane infitezimalne koliˇcine.
Torricellijev (1608–1647) paradoks
AB = 2 CD, EF = E 0 F 0 ,
GH = G 0 H 0 , IJ = I 0 J 0 ⇒
pACD = pABC
AB = 2 CD, EF = 2 E 0 F,
GH = 2 G 0 H, IJ = 2 I 0 J ⇒
pACD = 2pABC
Torricellijev (1608–1647) paradoks
AB = 2 CD, EF = E 0 F 0 ,
GH = G 0 H 0 , IJ = I 0 J 0 ⇒
pACD = pABC
AB = 2 CD, EF = 2 E 0 F,
GH = 2 G 0 H, IJ = 2 I 0 J ⇒
pACD = 2pABC
Torricellijev (1608–1647) paradoks
AB = 2 CD, EF = E 0 F 0 ,
GH = G 0 H 0 , IJ = I 0 J 0 ⇒
pACD = pABC
AB = 2 CD, EF = 2 E 0 F,
GH = 2 G 0 H, IJ = 2 I 0 J ⇒
pACD = 2pABC
Plošˇcina pod krivuljami y = x n , y =
√
m
xn
Descartes (1596–1650): koordinatni sistem.
Fermat (1601–1665), Roberval (1602–1675) med
korespodenco izraˇcunata ploˇcini pod y = x 2 in y = x 3 .
√
Posplošitev na y = x n in inverzne funkcije y = n x.
√
m
S problemom integracije funkcije y = x n so se ukvarjali še
Torricelli, Barrow (1630–1677), Pascal (1623–1662) in
Wallis (1616–1703).
Plošˇcina pod krivuljami y = x n , y =
√
m
xn
Descartes (1596–1650): koordinatni sistem.
Fermat (1601–1665), Roberval (1602–1675) med
korespodenco izraˇcunata ploˇcini pod y = x 2 in y = x 3 .
√
Posplošitev na y = x n in inverzne funkcije y = n x.
√
m
S problemom integracije funkcije y = x n so se ukvarjali še
Torricelli, Barrow (1630–1677), Pascal (1623–1662) in
Wallis (1616–1703).
Plošˇcina pod krivuljami y = x n , y =
√
m
xn
Descartes (1596–1650): koordinatni sistem.
Fermat (1601–1665), Roberval (1602–1675) med
korespodenco izraˇcunata ploˇcini pod y = x 2 in y = x 3 .
√
Posplošitev na y = x n in inverzne funkcije y = n x.
√
m
S problemom integracije funkcije y = x n so se ukvarjali še
Torricelli, Barrow (1630–1677), Pascal (1623–1662) in
Wallis (1616–1703).
Plošˇcina pod krivuljami y = x n , y =
√
m
xn
Descartes (1596–1650): koordinatni sistem.
Fermat (1601–1665), Roberval (1602–1675) med
korespodenco izraˇcunata ploˇcini pod y = x 2 in y = x 3 .
√
Posplošitev na y = x n in inverzne funkcije y = n x.
√
m
S problemom integracije funkcije y = x n so se ukvarjali še
Torricelli, Barrow (1630–1677), Pascal (1623–1662) in
Wallis (1616–1703).
Plošˇcina pod y = x 2
2
S = an (0 + ( an )2 + ( 2a
n ) + ...
+... + (
(n−1)a 2
) )
n
2
Z = an (( an )2 + ( 2a
n ) + ...
2
+ . . . + ( na
n ) )
a3
(n
6n2
− 1)(2n − 1) = S < P <
<Z =
a3
(n
6n2
+ 1)(2n + 1)
a
Z
x 2 dx =
0
a3
3
Plošˇcina pod y = x 2
2
S = an (0 + ( an )2 + ( 2a
n ) + ...
+... + (
(n−1)a 2
) )
n
2
Z = an (( an )2 + ( 2a
n ) + ...
2
+ . . . + ( na
n ) )
a3
(n
6n2
− 1)(2n − 1) = S < P <
<Z =
a3
(n
6n2
+ 1)(2n + 1)
a
Z
x 2 dx =
0
a3
3
Plošˇcina pod y = x 2
2
S = an (0 + ( an )2 + ( 2a
n ) + ...
+... + (
(n−1)a 2
) )
n
2
Z = an (( an )2 + ( 2a
n ) + ...
2
+ . . . + ( na
n ) )
a3
(n
6n2
− 1)(2n − 1) = S < P <
a3
(n
6n2
<Z =
Z
+ 1)(2n + 1)
a
x 2 dx =
0
a3
3
Plošˇcina pod y = x 2
2
S = an (0 + ( an )2 + ( 2a
n ) + ...
+... + (
(n−1)a 2
) )
n
2
Z = an (( an )2 + ( 2a
n ) + ...
2
+ . . . + ( na
n ) )
a3
(n
6n2
− 1)(2n − 1) = S < P <
a3
(n
6n2
<Z =
Z
+ 1)(2n + 1)
a
x 2 dx =
0
a3
3
Fermat: Plošˇcina pod y =
1
x2
Z = (qa − a ) a12 +(q2 a − qa ) (qa1 )2 +
+(q3 a − q2 a ) (q21a )2 + . . . =
=
q −1
a (1
=
+
1
q
+ ( q1 )2 + . . .) =
q−1 1
a 1−
1
q
=
q→1
∞
Z
a
1
x2
dx =
1
a
q
a
Fermat: Plošˇcina pod y =
1
x2
Z = (qa − a ) a12 +(q2 a − qa ) (qa1 )2 +
+(q3 a − q2 a ) (q21a )2 + . . . =
=
q −1
a (1
=
+
1
q
+ ( q1 )2 + . . .) =
q−1 1
a 1−
1
q
=
q→1
∞
Z
a
1
x2
dx =
1
a
q
a
Fermat: Plošˇcina pod y =
1
x2
Z = (qa − a ) a12 +(q2 a − qa ) (qa1 )2 +
+(q3 a − q2 a ) (q21a )2 + . . . =
=
q −1
a (1
=
+
1
q
+ ( q1 )2 + . . .) =
q−1 1
a 1−
1
q
=
q→1
∞
Z
a
1
x2
dx =
1
a
q
a
Gregoire de Saint-Vincent (1584–1667)
b
Z
a
ab
Z
1
=
Z
ab
a
Z
dx
x
Z
dx
x
=
1
dx
x
tb
ta
+
a
dx
x
a
Z
dx
x
=
1
b
Z
dx
x
+
1
dx
x
Gregoire de Saint-Vincent (1584–1667)
b
Z
a
ab
Z
1
=
Z
ab
a
Z
dx
x
Z
dx
x
=
1
dx
x
tb
ta
+
a
dx
x
a
Z
dx
x
=
1
b
Z
dx
x
+
1
dx
x
Gregoire de Saint-Vincent (1584–1667)
b
Z
a
ab
Z
1
=
Z
ab
a
Z
dx
x
Z
dx
x
=
1
dx
x
tb
ta
+
a
dx
x
a
Z
dx
x
=
1
b
Z
dx
x
+
1
dx
x
Raˇcunanje z infitezimalnimi koliˇcinami
Leibniz (1646–1716): operacije z infitezimalnimi koliˇcinami,
oznaka za integral.
Jakob, Johann Bernoulli (1655–1705, 1667–1748):
današnje ime za integral.
Newton (1643–1727): študira odvod in posredno pride do
integrala.
Raˇcunanje z infitezimalnimi koliˇcinami
Leibniz (1646–1716): operacije z infitezimalnimi koliˇcinami,
oznaka za integral.
Jakob, Johann Bernoulli (1655–1705, 1667–1748):
današnje ime za integral.
Newton (1643–1727): študira odvod in posredno pride do
integrala.
Raˇcunanje z infitezimalnimi koliˇcinami
Leibniz (1646–1716): operacije z infitezimalnimi koliˇcinami,
oznaka za integral.
Jakob, Johann Bernoulli (1655–1705, 1667–1748):
današnje ime za integral.
Newton (1643–1727): študira odvod in posredno pride do
integrala.
Newton: Osnovni izrek analize
Za razliko od Leibniza, ki je obravnaval y = y (x ), Newton vzame
x = x (t ), y = y (t ).
˙
S˙ sprememba plošˇcine, o kratek trenutek v cˇ asu: o S˙ ≈ y · o x.
S˙
x˙
Z
=
dS
dx
=
d
dx
x
y dx = y
a
Newton: Osnovni izrek analize
Za razliko od Leibniza, ki je obravnaval y = y (x ), Newton vzame
x = x (t ), y = y (t ).
˙
S˙ sprememba plošˇcine, o kratek trenutek v cˇ asu: o S˙ ≈ y · o x.
S˙
x˙
Z
=
dS
dx
=
d
dx
x
y dx = y
a
Newton: Osnovni izrek analize
Za razliko od Leibniza, ki je obravnaval y = y (x ), Newton vzame
x = x (t ), y = y (t ).
˙
S˙ sprememba plošˇcine, o kratek trenutek v cˇ asu: o S˙ ≈ y · o x.
S˙
x˙
Z
=
dS
dx
=
d
dx
x
y dx = y
a
Cauchyjeva definicija integrala funkcije
Cauchy (1789–1857): a = x0 < x1 < . . . < xn−1 = xn = b
S = (x1 − x0 )f (x0 ) + (x2 − x1 )f (x1 ) + . . . + (xn − xn−1 )f (xn−1 )
lim
maxi (xi +1 −xi )→0
S
Posplošitve
Zvezne funkcije na konˇcnem zaprtem intervalu so integrabilne
v Cauchyjevem smislu.
Riemann (1826–1860): posplošeni integral.
Darboux (1842–1917): spodnje, zgornje meje.
Lebesgue (1875–1941), Stieltjes (1856–1894): teorija
mere, veliko veˇc funkcij integrabilnih.
Posplošitve
Zvezne funkcije na konˇcnem zaprtem intervalu so integrabilne
v Cauchyjevem smislu.
Riemann (1826–1860): posplošeni integral.
Darboux (1842–1917): spodnje, zgornje meje.
Lebesgue (1875–1941), Stieltjes (1856–1894): teorija
mere, veliko veˇc funkcij integrabilnih.
Posplošitve
Zvezne funkcije na konˇcnem zaprtem intervalu so integrabilne
v Cauchyjevem smislu.
Riemann (1826–1860): posplošeni integral.
Darboux (1842–1917): spodnje, zgornje meje.
Lebesgue (1875–1941), Stieltjes (1856–1894): teorija
mere, veliko veˇc funkcij integrabilnih.
Posplošitve
Zvezne funkcije na konˇcnem zaprtem intervalu so integrabilne
v Cauchyjevem smislu.
Riemann (1826–1860): posplošeni integral.
Darboux (1842–1917): spodnje, zgornje meje.
Lebesgue (1875–1941), Stieltjes (1856–1894): teorija
mere, veliko veˇc funkcij integrabilnih.

Similar documents