Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2011

Comments

Transcription

Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2011
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
POROČILO O DELU ZA LETO 2011
Ljubljana, maj 2012
4
Kazalo
Predgovor
11
1
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
13
1.1
1.2
Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
13
14
2
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
16
2.1
Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.2Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.3Spremembe v organizaciji dela Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
16
19
19
20
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije v letu 2011
22
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
v okviru t. i. predhodnih postopkov
24
2.2.1Splošno
4.1Uvod
4.2 Predhodni postopki po 14. členu
Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
4.2.2Statistika
4.2.3
Analiza podatkov
4.2.4
Priporočila in zaključek
4.3
Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja
24
24
24
24
25
25
4.5.1Uvod
4.5.2Statistika
26
26
26
27
28
28
28
28
29
30
30
30
31
5
32
4.3.1Uvod
4.3.2Statistika
4.3.3
Analiza podatkov
4.3.4Zaključek
4.4
Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
4.4.2Statistika
4.4.3
Analiza podatkov
4.4.4Zaključek
4.5
Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških Mediacijski postopki po Zakonu o alternativnem reševanju
sodnih sporov
5.1Uvod
32
5
5.2Statistika
5.3
Priporočila in zaključek
32
33
6
35
Civilnopravne in gospodarske zadeve
6.1Uvod
6.2Statistika
6.3
Analiza podatkov
6.4
Pomembnejše zadeve
6.5
Priporočila in zaključek
35
35
38
39
47
7
49
Delovnopravne in socialnopravne zadeve
7.1Uvod
7.2Statistika
Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev
Statistični podatki delovnopravnih zadev
Statistični podatki socialnopravnih zadev
7.3
Analiza podatkov
7.3.1
Trend pripada delovnopravnih in socialnopravnih zadev 7.3.2
Obravnavane delovnopravne in socialnopravne zadeve
7.3.3
Trend zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev 7.4
Pomembnejše zadeve
7.5
Zaključek in priporočila
49
50
50
52
56
59
59
60
61
62
63
8
67
7.2.1
7.2.2
7.2.3
Postopki izvršbe in zavarovanja
8.1Uvod
8.2Statistika
8.3
Analiza podatkov
8.4
Posamezni vsebinski sklopi
8.5Vpliv sprememb zakonodaje na delo Državnega pravobranilstva
8.6
Avtomatiziran izvršilni postopek in informatizacija celotnega izvršilnega postopka
8.7
Republika Slovenija kot prevzemnik zapuščine – kaducitetni postopki
8.8
Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini
67
67
68
69
69
71
72
73
73
74
75
76
9
78
8.4.1
8.4.2
8.4.3
8.4.4
Republika Slovenija kot upnica Republika Slovenija kot dolžnica
Republika Slovenija kot dolžnikov dolžnik
Republika Slovenija kot tretji
Postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja
9.1Uvod
9.2Statistika
9.3
Analiza podatkov
9.4Vpliv sprememb in dopolnitev Zakona o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju na delo
Državnega pravobranilstva
9.5
Pravilnik o elektronskem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti
9.6
Delo Državnega pravobranilstva v zvezi z osebnimi stečaji
6
78
78
78
80
81
82
9.7Stečaj zapuščine
9.8
Zaključek in priporočila
86
89
10
91
Nepravdni postopki
10.1Uvod
10.2
Statistika
10.3
Analiza podatkov
10.4
Zapuščinski postopki
10.5
Mejni postopki in določitev nujne poti
10.6
Postopki za razdružitev solastnine
10.7
Zemljiškoknjižni postopki
10.8
Odškodninski postopki
91
91
91
92
95
95
95
96
11
98
Postopki razlastitev
11.1Uvod
11.2
Statistika
11.3
Analiza podatkov
11.4
Problematika področja
98
98
102
102
12
104
Upravni postopki in upravni spori
12.1Uvod
12.2Statistika
12.3 Analiza podatkov
12.4 Upravni spori
Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa
Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke
Državno pravobranilstvo kot pooblaščenec tožene stranke
12.5 Upravni postopki
12.6 Delo Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih
12.6.1
Delo po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja
12.6.2
Delo po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
12.6.3
Delo po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
104
104
104
104
104
105
107
108
108
108
108
108
13
110
12.4.1
12.4.2
12.4.3
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
13.1Uvod
13.2Statistika
13.3 Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev
110
110
111
14
112
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
14.1Uvod
14.2Statistika
14.3Sklep
112
112
112
15
113
Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
7
15.1Uvod
15.2Statistika
15.3Stanje zadev
113
113
113
16
115
Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice 16.1Uvod
16.2Statistika
16.3 Analiza podatkov
16.4 Pomembnejše odločitve ESČP
16.4.1
16.4.2
16.4.3
16.4.4
115
115
117
118
Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja
oz. prepovedi mučenja – 3. člen Konvencije
Kršitev pravice do spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – 8. člen Konvencije
Kršitev pravice do poštenega sojenja – 6. člen Konvencije
Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – 6. člen Konvencije
16.5 Pomembnejše nove zadeve
16.6Zaključek
118
120
124
125
126
129
17
130
Postopki pred Sodiščem Evropske unije
17.1Uvod
17.2Statistika 17.3 Analiza podatkov
17.4Nove zadeve v letu 2011
17.4.1
17.4.2
17.4.3
130
131
131
132
133
Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU
Intervencija na strani Evropske komisije kot tožene stranke v postopku
na podlagi 263. člena PDEU
Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU
17.5 Zaključene zadeve v letu 2011
17.5.1
Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU
17.5.2
Tožba države članice proti Evropski komisiji na podlagi 263. člena PDEU
17.5.3
Intervencija Republike Slovenije na strani tožeče države članice v postopkih
na podlagi 263. člena PDEU
17.5.4
Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice v postopkih
na podlagi 258. člena PDEU
17.5.5
Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
17.5.6
Predlog za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi 218(11). člena PDEU
17.6 Ostale zadeve 17.7Zaključek
136
137
138
138
139
18
Postopki pred EFTA Sodiščem 140
19
Problematika plinskih terminalov
v Tržaškem zalivu (E-689/2009)
141
20
Sodelovanje pri pripravi zakonov in drugih predpisov
142
8
133
134
135
135
135
135
21
Finančno poročilo – zaključni račun za leto 2011
21.1Splošno
21.2 Posebni del
21.3Obrazložitve
21.3.1
21.3.2
22
Obrazložitev splošnega dela zaključnega računa Obrazložitev posebnega dela zaključnega računa
Mednarodno sodelovanje
143
143
143
144
144
144
150
22.1Uvod
22.2Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Hrvaške
22.3Sodelovanje s pravobranilstvom Bosne in Hercegovine
22.4Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Srbske
22.5Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Srbije
150
150
150
151
151
23
152
Odnosi z javnostmi
24Zaključek
153
9
Predgovor
Potreba po organu, ki mu je zaupano varstvo premoženjskih pravic v sodnih postopkih, obstaja v vsaki državi, zato
se institucija, kot je pri nas državno pravobranilstvo, v takšni ali drugačni obliki pojavlja v večini držav. Kot izhaja
že iz samega imena organa, je poslanstvo državnega pravobranilstva varstvo (zlasti) premoženjskopravnih pravic
subjektov, ki jih zastopa bodisi po zakonu (ex lege) ali na podlagi pooblastila (ex mandato). V tem smislu nekateri
utemeljujejo, da pravobranilstvo pri zastopanju države kot stranke različnih postopkov pred sodišči in upravnimi organi »brani pravo«, torej da z ustreznimi pravnimi sredstvi skrbi za pravilno in zakonito uporabo veljavnih
predpisov. Gre za uveljavljanje zakonitosti v najširšem pomenu besede, ki pomeni temeljno zahtevo po skladnosti
pravnih aktov in dejanj pravnih subjektov z zakoni. Z drugimi besedami, gre za napore po uveljavljanju kar najširše
vladavine prava v pravnem sistemu Republike Slovenije.
Velik obseg dela Državnega pravobranilstva predstavlja zastopanje Republike Slovenije v zadevah s področja civilnega
prava. V zadnjem letu so bile še posebej v porastu zadeve z delovnopravnega in socialnega področja, še vedno pa se
trend povečanega pripada nadaljuje na področju izvršbe in zavarovanja ter na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja, kar je v veliki meri mogoče pripisati slabšanju gospodarskih razmer in finančne
situacije v državi. Ta posledično vpliva na povečan obseg dela Državnega pravobranilstva, ki pa ga pri uveljavljanju
interesov Republike Slovenije na področju civilnega prava prav tako zavezujejo načela zakonitosti in ustavnosti.
Priča smo tudi dejstvu, da v Sloveniji vedno bolj prodira spoznanje, ki ga lahko poimenujemo konstitucionalizacija
zasebnega prava. Uveljavlja se pojmovanje, da zasebno pravo kot sistem ne more biti drugačen, ločen in imun pred
ustavnimi vrednotami v najširšem smislu. Po eni strani mora že zakonodajalec pravne norme na področju civilnega
prava oblikovati tako, da bodo v polni meri odražale vrednote, kot izhajajo iz Ustave (kot temeljnega družbenega
in državnega akta), po drugi strani pa morajo sodišča pri razlagi pomensko odprtih pravnih norm zasebno pravo z
interpretacijami nadalje razvijati na način, ki je skladen z ustavnimi vrednotami. Podatki kažejo, da uspe Državno
pravobranilstvo z dobro argumentiranimi vlogami večkrat preusmeriti razvoj prakse v smer zakonitih in ustavnoskladnih rešitev. S tem na svoj način tudi Državno pravobranilstvo prispeva k takšnim sodnim odločitvam in
odločitvam drugih državnih organov, ki ne temeljijo zgolj na zagroženi avtoriteti državne oblasti, temveč vse bolj na
načelu demokratičnosti ter na predstavah o pravičnosti.
Posebno težo pa daje Državno pravobranilstvo zastopanju Republike Slovenije pred sodišči Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Glede slednjega Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se je v letu 2011 sicer
zmanjševalo število pritožb zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, povečevalo pa se je število pritožb iz naslova kršitev drugih konvencijskih pravic. Že nekaj let narašča tudi število zadev, ki jih Republiki
Sloveniji vročata Sodišče Evropske unije in Splošno sodišče Evropske unije. A če lahko glede na število in vsebinsko
raznolikost pritožb, ki jih naši državi vroča ESČP, sklepamo, da se zavedanje državljanov o pravnem varstvu, ki ga
omogoča Evropska konvencija o človekovih pravicah, povečuje, Državno pravobranilstvo v zvezi s postopki pred
sodišči Evropske unije še vedno ugotavlja, da se Republika Slovenija vanje premalo vključuje, s tem pa zamuja priložnosti ter možnosti, ki jih ostale države pred temi institucijami s pridom izkoriščajo.
Glede na predstavljen trend tako na civilnopravnem kot mednarodnem področju Državnemu pravobranilstvu in vsem
sodelavkam ter sodelavcem tudi v prihodnje izzivov ne bo zmanjkalo. Na to prav tako že kaže pripad zadev v prvih
mesecih letošnjega leta. Pri našem delu pa nas bodo tudi v prihodnje vodila načela strokovnosti in profesionalnosti ter
v kar najširšem smislu izvorna pravna načela: pošteno živeti, drugega ne prizadeti, vsakomur pa dati svoje1.
Dr. Boštjan Tratar,
generalni državni pravobranilec
Republike Slovenije
1
D. 1.1.10.1. Ulp. Lib 1 inst. Iuris praecepta sunt haec: honeste vivere, alterum non laedere, suum cuiuque tribuere.
11
1
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
1.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je kot zakoniti zastopnik države pomemben organ pravosodja, izvorno pa je bila njegova
vloga v varstvu »javne blagajne«.
Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu (Uradni
list RS, št. 20/1997), ki je bil objavljen 10. 4. 1997, veljati pa je začel 25. 4. 1997.
Državno pravobranilstvo naj bi v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15. stoletja. Pravna
zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na našem teritoriju obstajala t. i. prokuratura (danes: državno
pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov države in vladarja je narekovala ustanovitev posebnega
organa, ki se je imenoval »fiskal«. Ta je bil aktivno in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh njegovih finančnih zadevah2.
Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč nazaj v 19. stoletje. V Kraljevini
Jugoslaviji je Državno pravobranilstvo delovalo na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu iz leta 1934 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oz. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št.
68/1934). To pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, njegova naloga pa je bila ščititi lastninske koristi
države (1. člen).
V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno vojno, ukinjeno
pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih pravobranilstev, vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev (Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 27/1945). Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade oz. predstavniki ljudskih odborov ter vodilne
osebe ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal zvezni zakon o zastopanju države in javnih organizacij pred
sodišči in upravnimi organi iz leta 1946.
Leta 1952 je bil z zveznim zakonom ustanovljen nov organ, javno pravobranilstvo. Zakon o javnem pravobranilstvu
(Uradni list FLRJ, št. 24/1952) je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjskopravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne enote, okraje, mesta in občine ter njihove
zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon, tj. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list FLRJ,
št. 51/1955), je bil sprejet čez tri leta.
Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št.
19/1976) je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravobranilstva Socialistične
Republike Slovenije (1. člen). Ta zakon je z določenimi spremembami veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega zakona iz leta 19973.
2
Finančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah naslednik nekdanjih fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale
zamenjali komorni prokuratorji. Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejala instrukcija za fiskalne urade (finančne
prokurature, 10. 3. 1783). Dajala jim je tudi določene kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sodstvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristojnost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so finančne prokurature pred sodišči in
v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo v deželnih glavnih
mestih, a neodvisno od deželnih oblasti. V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal Zakon o državnem pravobranilstvu (15.
7. 1934). Glej Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961.
3
Pregled povzet po Melik, Jasna: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, str. 273–278
13
1.2 Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zakonom o državnem
pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007 in 77/2009 – ZDPra-C), pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa, tudi pravno svetuje.
Državno pravobranilstvo deluje bodisi:
• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene
organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali
• na podlagi pooblastila (ex mandato): pred upravnimi organi zastopa subjekte na podlagi pooblastila (to zastopanje mora prevzeti).
•
•
•
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:
poroča o zadevah njihovega zastopanja in
pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice in obveznosti,
ter pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.
Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:
• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), Uradni list RS, št. 91/2011;
• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), Uradni list RS, št. 49/2006;
spremembe: Uradni list RS, št. 117/2006-ZDoh-2, 58/2009, 28/2010 Skl. US: U-I-13/09-11, 30/2010 Odl. US:
U-I-207/08-10, Up-2168/08-12, 10/2011 Skl. US: U-I-1/10-6, Up-1315/09-10;
• Zakon o Javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS), Uradni list RS, št. 86/2010;
• Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.); spremembe: Uradni list,
št. 25/1996 Odl. US: U-I-18/93, 39/1996 Odl. US: U-I-33/95-12, 5/1998 Odl. US: U-I-25/95, 49/1998-ZPol
(66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999, 42/2000 Odl. US: U I 282/99, 66/2000, 111/2001, 32/2002 Odl. US: U-I92/96-27, 3/2003 Odl. US: U-I-204/99-22, 21/2003 Odl. US: U-I-190/00-11, 44/2003 Odl. US: U-I-149/9915, 56/2003, 92/2003 Odl. US: U-I-319/00-21, 114/2003 Odl. US: U-I-426/02, Up-546/01-21, 116/2003UPB1, 43/2004, 68/2004 Odl. US: U-I-296/02, 83/2004 Odl. US: Up-729/03, U-I-187/04, 96/2004-UPB2,
101/2005, 8/2006-UPB3, 14/2007, 32/2007-UPB4, 102/2007-ZSKZDČEU, 21/2008 Odl. US: U-I-96/06-13,
23/2008-ZBPP-B, 65/2008 Odl. US: U-I-328/04-22, 68/2008, 89/2008 Odl. US: U-I-25/07-43, 77/2009, 88/2009
Odl. US: Up-3871/07-26, U-I-80/09-26, 109/2009 Odl. US: U-I-46/08-20, 29/2010 Odl. US: U-I-50/09-18, Up260/09-17, 58/2011-ZDT-1, 91/2011, 105/2011 Odl. US: U-I-90/09-33, Up-489/09-34, Up-510/09-27;
• Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 7/2003; spremembe: Uradni list RS, št. 45/2004-ZdZPKG, 86/2004,
7/2005 Skl. US: U-I-19/05-5, 23/2005-UPB1, 34/2005 Odl. US: U-I-19/05-11, 44/2005, 55/2005-UPB2, 40/2006
(51/2006 popr.), 70/2006-UPB3, 115/2006, 139/2006 Odl. US: U-I-69/06-16, 3/2007-UPB4, 29/2007 Odl.
US: U-I-56/06-31, 58/2007 Odl. US: U-I-34/05-9, 16/2008 Odl. US: U-I-414/06-7, 17/2008 (21/2008 popr.),
76/2008-ZIKS-1C, 108/2009, 109/2009 Odl. US: U-I-56/08-15, 45/2010-ZIntPK, 9/2011, 10/2011 Odl. US: Up319/10-14, U-I-63/10-7, 26/2011 Odl. US: Up-456/10-22, U-I-89/10-16, 29/2011-UPB8, 43/2011 Odl. US: U-I166/10-8;
• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/2006; spremembe: Uradni list RS, št.
24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 20/2009-ZDoh-2D, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 110/2009
(1/2010 popr.), 43/2010, 97/2010, 13/2011-UPB4;
• Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS, št. 27I/1991; spremembe: Uradni list RS, št. 56/1992 Odl.
US: U-I-10/92-19, 13/1993 Odl. US: U-I-25/92-27, 31/1993, 24/1995 Odl. US: UI 72/93, 29/1995-ZPDF,
74/1995-ZZDZVP, 20/1997 Odl. US: U-I-81/94, 23/1997 Odl. US: U-I-23/93, 41/1997 Skl. US: U-I-107/96,
49/1997, 87/1997, 65/1998, 83/1998 Skl. US: U-I-387/98, 11/1999 Odl. US: U-I-144/97 (16/1999 popr.), 31/1999
Odl. US: U-I-309/98, 60/1999 Odl. US: U-I-387/98, 1/2000 Odl. US: U-I-22/99, 66/2000, 66/2000, 54/2002 Odl.
US: U-I-130/01-18, 54/2004-ZDoh-1 (56/2004 popr., 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 18/2005 Odl. US: U-I58/04-7, 6/2008 Skl. US: U-I-251/07-6, 113/2008 Odl. US: Up-1734/07-26, U-I-149/07;
• Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80/1999; spremembe: Uradni list RS, št.
70/2000, 52/2002, 73/2004, 22/2005-UPB1, 119/2005, 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008,
14
•
•
•
•
•
•
•
•
47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 8/2010;
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/2006; spremembe: Uradni list RS, št. 26/2007 Skl.
US: U-I-69/07-9, 122/2007 Skl. US: U-I-264/05-23, U-I-181/07, Up-2126/07-10, 65/2008 Odl. US: U-I-98/0727, 119/2008 Odl. US: U-I-69/07-36, 54/2009 Odl. US: Up-1782/08-16, U-I-166/08-8, 107/2009 Odl. US:
U-I-147/08-16, Up-1547/08-17, 14/2010 Odl. US: U-I-303/08-9, 62/2010, 14/2011 Skl. US: U-I-55/09-8, Up257/09-10;
Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), Uradni list RS, št. 9/1999;
Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), Uradni list RS, št. 72/1993; spremembe: Uradni list RS, št. 6/1994 Odl. US:
U-I-13/94-65, 45/1994 Odl. US: U-I-144/94-18, 57/1994, 14/1995, 20/1995 Odl. US: U-I-285/94-105, 63/1995,
73/1995 Odl. US: U-I-304/94-9, 9/1996 Odl. US: U-I-264/95-7, 39/1996 Odl. US: U-I-274-95, 44/1996 Odl.
US: U-I-98/95, 26/1997, 70/1997, 10/1998, 68/1998 Odl. US: U-I-39/95, 74/1998, 12/1999 Skl. US: U-I-4/99
(16/1999 popr.), 36/1999 Odl. US: U-I-313/96, 59/1999 Odl. US: U-I-4/99, 70/2000, 94/2000 Skl. US: U-I-30598-14, 100/2000 Skl. US: U-I-186/00-10, 28/2001 Odl. US: U-I-416/98-38, 87/2001-ZSam-1, 16/2002 Skl. US:
U-I-33/02-7, 51/2002-ZLS-L, 108/2003 Odl. US: U-I-186/00-21, 77/2004 Odl. US: U-I-111/04-21, 72/2005,
100/2005-UPB1, 21/2006 Odl. US: U-I-2/06-22, 14/2007-ZSPDPO, 60/2007, 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl.
US: Up-2925/07-15, U-I-21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl. US: U-I-427/06-9, 79/2009, 14/2010 Odl. US: U-I267/09-19, 51/2010, 84/2010 Odl. US: U-I-176/08-10;
Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Uradni list RS, št. 48/2001; spremembe: Uradni list RS, št.
50/2004, 96/2004-UPB1, 23/2008, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.);
Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), Uradni list RS, št. 43/2011; spremembe:
Uradni list RS, št. 60/2011-ZTP-D;
Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), Uradni list RS, št. 58/2002; spremembe: Uradni list RS, št. 55/2003, 83/2003-UPB1, 83/2004 Odl. US: U-I-353/02-8, 86/2004, 26/2005-UPB2,
60/2006, 110/2006-UPB3, 33/2007, 54/2007-UPB4, 41/2011;
Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP), Uradni list RS, št. 80/2004;
Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZPVZDruP),
Uradni list RS, št. 53/2005.
15
2
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo opravlja naloge iz svoje pristojnosti:
• na sedežu v Ljubljani in
• na zunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na
Ptuju), ki so notranje organizacijske enote Državnega pravobranilstva.
Delo Državnega pravobranilstva se v skladu z letnim razporedom deli znotraj:
• civilnopravnega in gospodarskega oddelka,
• delovnopravnega in socialnopravnega oddelka,
• nepravdnega oddelka ter
• evropskega oddelka.
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za:
• opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra), za vse
subjekte iz 7. člena ZDPra;
• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči.
Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva
GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC
NOTRANJI REVIZOR
URAD GENERALNEGA
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA
SEKRETARIAT
SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADRE
FINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA
SLUŽBA ZA INFORMATIKO
SLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO
CIVILNOPRAVNI IN GOSPODARSKI ODDELEK
DELOVNOPRAVNI IN SOCIALNOPRAVNI OODELEK
EVROPSKI ODDELEK
PRAVDNA PISARNA
NEPRAVDNA PISARNA
PISARNA ZA EVROPSKE ZADEVE
STROJEPISNICA
VLOŽIŠČE
NEPRAVDNI ODDELEK
ZUNANJI ODDELEK V CELJU
ZUNANJI ODDELEK V KOPRU
ZUNANJI ODDELEK V KRANJU
ZUNANJI ODDELEK V MARIBORU
ZUNANJI ODDELEK V MURSKI SOBOTI
ZUNANJI ODDELEK V NOVEM MESTU
ZUNANJI ODDELEK NA PTUJU
16
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah, Okrajnim sodiščem v Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v Litiji, Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki,
• pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju
pri Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu,
• pred Okrožnim sodiščem v Celju,
• pred Delovnim sodiščem v Celju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Celju -, in pred
• Višjim sodiščem v Celju,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim
sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani,
• pred Okrožnim sodiščem v Kopru,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim sodiščem v Škofji Loki,
• pred Okrožnim sodiščem v Kranju,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Kranju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu,
Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici,
• pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu,
17
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi, Okrajnim sodiščem v Ljutomeru,
• pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Murski Soboti,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v Idriji, Okrajnim sodiščem v Tolminu,
• pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru - zunanjim oddelkom v Novi Gorici,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju,
Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem,
• pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim oddelkom v
Novem mestu,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu,
• pred Okrožnim sodiščem na Ptuju,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.
18
MURSKA SOBOTA
MARIBOR
PTUJ
KRANJ
CELJE
NOVA GORICA
LJUBLJANA
NOVO MESTO
KOPER
Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva
2.2 Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.2.1Splošno
Kadrovski načrt Državnega pravobranilstva za leto 2011 je predvideval skupno 154 zaposlenih, od tega 71 funkcionarjev in 83 javnih uslužbencev. Kadrovski načrt je bil usklajen z Rebalansom proračuna Republike Slovenije za
leto 2011 z dne 23. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 74/2011) in s sklepi Vlade Republike Slovenije za pripravo rebalansa
proračuna za leto 2011. Število funkcionarjev Državnega pravobranilstva (državnih pravobranilcev in pomočnikov
državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem načrtu, je skladno s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008).
Leto 2011 je Državno pravobranilstvo začelo z okrnjeno sestavo funkcionarjev, saj se je že v letu 2010 število funkcionarjev zmanjšalo za enega državnega pravobranilca in enega pomočnika državnega pravobranilca. Na začetku
leta 2011 je bilo torej skupno število zaposlenih 151, od tega 61 funkcionarjev (54 državnih pravobranilcev in sedem
pomočnikov državnih pravobranilcev) in 90 javnih uslužbencev (77 za nedoločen čas in 13 za določen čas; od tega
skupno 58 na uradniških delovnih mestih in 32 na strokovno-tehničnih delovnih mestih).
V letu 2011 se je trend zmanjševanja funkcionarjev nadaljeval, saj je zaradi upokojitve prenehala funkcija trem
19
državnim pravobranilkam, eni državni pravobranilki pa funkcija od septembra 2011 miruje. V letu 2011 je Ministrstvo za pravosodje razpisalo prosta mesta petih državnih pravobranilcev in eno mesto pomočnika državnega
pravobranilca. Vlada Republike Slovenije je na novo imenovala dve državni pravobranilki, na ostala tri mesta državnih pravobranilcev so bile imenovane tri dosedanje pomočnice državnih pravobranilcev, na mesto pomočnika
državnega pravobranilca pa je bila imenovana dosedanja višja strokovna sodelavka.
V letu 2011 je štirim javnim uslužbencem prenehalo delovno razmerje, od tega dvema zaradi upokojitve, na novo
pa se je zaposlilo šest javnih uslužbencev, in sicer strokovna sodelavka, samostojni vpisničarki in zapisnikarice. Izvedeni so bili štirje javni natečaji za zasedbo uradniških delovnih mest, na podlagi katerih so bili izbrani že zaposleni
javni uslužbenci za določen čas, in štirje postopki zasedbe strokovno-tehničnih delovnih mest na podlagi objave.
Na dan 31. 12. 2011 se je skupno število zaposlenih zmanjšalo za enega pomočnika državnega pravobranilca, tako
da je bilo skupno število zaposlenih 150 (133 žensk in 17 moških), od tega 60 funkcionarjev (55 državnih pravobranilcev in pet pomočnikov državnih pravobranilcev) in 90 javnih uslužbencev (79 za nedoločen čas in 11 za določen
čas; od tega skupno 60 na uradniških delovnih mestih in 30 na strokovno-tehničnih delovnih mestih).
Zaradi začasnih omejitev prejemkov in plač javnih uslužbencev in funkcionarjev na podlagi Zakona o interventnih
ukrepih (Uradni list RS, št. 94/2010) v letu 2011 ni napredovalo 12 funkcionarjev, ki bi sicer, ob dokončni uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L; Uradni list RS, št.
91/2009), izpolnjevali pogoje za napredovanje. Zaradi interventnih ukrepov v višji plačni razred tudi ni napredovalo
devet javnih uslužbencev. V istem obdobju so tri javne uslužbenke pridobile višji naziv, vendar jim je bila pravica do
plače v skladu s pridobljenim višjim nazivom odložena na 1. 1. 2012 oz. po sprejemu Zakon o dodatnih interventnih
ukrepih za leto 2012 (ZDIU12; Uradni list RS, št. 110/2011) na 1. 7. 2012.
2.3 Spremembe v organizaciji dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je na podlagi analize pripada zadev (tako po vrsti kot številu) ugotovilo, da prejšnja organizacija in delitev dela ni več ustrezna. Kot je razvidno iz Grafa 1, se je delež delovnopravnih in socialnopravnih
zadev v strukturi prejetih pravdnih zadev v zadnjih štirih letih glede na leto 2007 zelo povečal. Če je ta še leta 2007
znašal »le« dobrih 14 %, se je v letu 2008 povečal na skoraj 67 %. V letih 2009 in 2010 je sicer upadel na dobrih 34
%, leta 2011 pa znova narasel na dobrih 54 %. Podobna razmerja so razvidna tudi iz Grafa 2, ki prikazuje primerjavo
med obravnavanimi civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami ter delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami (več o trendih na tem področju je navedeno v 7. poglavju tega poročila).
Graf 1: Primerjava med prejetimi civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami
ter delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami v obdobju 2007–2011
Civilnopravne in gospodarske zadeve
20
Deovnopravne in socialnopravne zadeve
Graf 2: Primerjava med obravnavanimi civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami ter delovnopravnimi
in socialnopravnimi zadevami v obdobju 2007–2011
Civilnopravne in gospodarske zadeve
Deovnopravne in socialnopravne zadeve
Državno pravobranilstvo je tako ob koncu leta 2011 obstoječi »pravdni oddelek« razdelilo v dva samostojna
oddelka, in sicer v civilnopravni in gospodarski oddelek ter v delovnopravni in socialnopravni oddelek. Na
ta način bo delo državnih pravobranilcev glede na povečan pripad delovnopravnih in socialnopravnih zadev bolj
učinkovito, taka organizacija pa sledi tudi načinu organiziranosti sodišč.
S temi organizacijskimi spremembami je Državno pravobranilstvo tudi sledilo priporočilu Računskega sodišča
št. 9,4 da naj se preuči možnost specializacije državnih pravobranilcev na pravnih področjih, kjer sta število in vrednost zadev največja, da bi se s tem zagotovilo učinkovitejše poslovanje. S specializacijo se namreč poenoti praksa
poslovanja Državnega pravobranilstva navzven, tisti državni pravobranilci, ki delujejo na posameznem delovnem
področju, pa so pri zastopanju države na svojem področju tudi bolj kompetentni, saj razpolagajo tako s poglobljenim
teoretičnim ter pozitivnopravnim znanjem z določenega pravnega področja kot tudi z ustaljeno ali spreminjajočo
se prakso sodišč splošne pristojnosti ali specializiranih sodišč (delovno, socialno). Specializacija dela praviloma
povzroči tudi racionalizacijo poslovanja.
Glede na trend pripada zadev bodo v prihodnje zagotovo potrebne še nadaljnje spremembe in prilagajanja, saj
Državno pravobranilstvo v zadnjih letih opaža izjemno povečan pripad tudi na področju postopkov zaradi insolventnosti in na področju izvršilnih postopkov, prav tako bo v prihodnje najverjetneje nujna še dodatna specializacija
na evropskem oddelku, na katerega so razporejeni državni pravobranilci, ki Republiko Slovenijo zastopajo pred
mednarodnimi sodišči, kot so Evropsko sodišče za človekove pravice in sodišča Evropske unije Na teh področjih se
Državno pravobranilstvo sooča z največjimi problemi primanjkljaja kadrov, na kar je že opozorilo v Poročilu o delu
za leto 2010 (str. 21–23).
4
Računsko sodišče Republike Slovenije, Revizijsko poročilo – Smotrnost sodnih in izvensodnih poravnav v letih od 2005 do 2007, str. 38.
21
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenijev letu 2011
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 37.234 zadev. Po posameznih področjih je bil pripad zadev sledeč:
• civilnopravne in gospodarske zadeve: 1.206,
• delovnopravne in socialnopravne zadeve: 1.446,
• postopki izvršbe in zavarovanja: 4.471,
• stečajni postopki in postopki prisilne poravnave: 1.926,
• nepravdni postopki: 10.325,
• postopki razlastitev: 771,
• upravni postopki: 15.655,
• postopki po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen): 18,
• postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS): 9,
• postopki vračanj v javno telekomunikacijsko omrežje (po ZVVJTO): 495
• pravna mnenja: 80,
• predhodni postopki za odškodnino po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) – PK vpisnik: 89,
• predhodni postopki za odškodnino po Zakonu o prekrških (ZP-1) – PP vpisnik: 12,
• postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP): 90,
• postopki pred Sodiščem Evropske unije (SEU) in Splošnim sodiščem evropske unije (SSEU), postopki pred
EFTA sodiščem in ostale zadeve evropskega oddelka): 812,
• postopki po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) – PRR vpisnik: 275.
Graf 3: Prejete zadeve v letu 2011 po področjih dela
civilnopravne in gospodarske zadeve
delovno- in socialnopravne zadeve
predhodni odškodninski postopki po ZKP (PK vpisnik)
predhodni odškodninski postopki po ZP-1 (PP vpisnik)
postopki po ZVPSBNO (PRR vpisnik)
postopki izvršbe in zavarovanja
stečajni postopki in postopki prisilne poravnave
nepravdni postopki
postopki razlastitev
upravni postopki
postopki po ZDen
postopki po ZIKS
postopki po ZVVJTO
pravna mnenja
postopki pred ESČP
postopki pred SEU, SSEU, EFTA Sodiščem in ostale zadeve evropskega oddelka
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 26 zadev, v letu 2011 pa je bilo odprtih 49 zadev, saj je Državno pravobranilstvo na novo evidentiralo še 49 zahtevkov za vračilo; glavnina teh zahtevkov je bila vložena pravočasno, vendar se je šele pri pregledovanju dokumentacije ugotovilo, da gre za samostojne zahtevke, zato jih je bilo treba vpisati na novo.
5
22
civilnopravne in gospodarske zadeve
delovno- in socialnopravne zadeve
predhodni odškodninski postopki po ZKP (PK vpisnik)
predhodni odškodninski postopki po ZP-1 (PP vpisnik)
postopki po ZVPSBNO (PRR vpisnik)
postopki izvršbe in zavarovanja
stečajni postopki in postopki prisilne poravnave
nepravdni postopki
postopki razlastitev
upravni postopki
postopki po ZDen
postopki po ZIKS
postopki po ZVVJTO
pravna mnenja
postopki pred ESČP
postopki pred SEU, SSEU, EFTA Sodiščem in ostale zadeve evropskega oddelka
Graf 4: Obravnavane zadeve v letu 2011 po področjih dela
Iz leta 2010 je ostalo odprtih 22.081 zadev, tako da je bil v letu 2011 skupen obseg dela Državnega pravobranilstva
59.315 zadev. Prikaz vseh obravnavanih zadev v letu 2011 po področjih dela je razviden iz Grafa 4, po posameznih
oddelkih Državnega pravobranilstva pa iz Grafa 5. Največ zadev je obravnavalo Državno pravobranilstvo na sedežu
v Ljubljani (35 %), sledita pa zunanja oddelka v Mariboru (17 %) in Celju (11 % vseh zadev).
Graf 5: Obravnavane zadeve v letu 2010 po oddelkih Državnega pravobranilstva
3%
11%
8%
8%
5%
6%
7%
17%
35%
Glede na to, da je Državno pravobranilstvo leta 2010 prejelo 33.646 zadev, je imelo leta 2011, ko je prejelo 37.234
zadev, večji pripad za 3.588 zadev oz. za slabih 11 %; skupno je imelo v 2011 v delu 59.315 zadev, leta 2010 pa 57.239
zadev, kar kaže, da se je skupno število zadev v delu glede na prejšnje leto v letu 2011 povečalo za 3,6 %.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 33.226 zadev, kar je 1.927 zadev manj kot leta 2010, ko je zaključilo
35.153 zadev. Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih 26.089 zadev. V primerjavi z letom 2010, ko je ostalo odprtih
22.086 zadev, se je število odprtih zadev povečalo za 18 %.
23
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
v okviru t. i. predhodnih postopkov
4.1Uvod
Kot t. i. predhodne postopke imenujemo vso tisto dejavnost Državnega pravobranilstva, s katero se še pred
uvedbo sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posamezniki (fizične in pravne osebe) in državo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z zavrnitvijo zahtevka z
utemeljitvijo.
Predhodne postopke oz. pravno podlago za odločanje o njih lahko razvrstimo na:
• predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),
• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
(ZVPSBNO),
• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in
• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).
4.2 Predhodni postopki po 14. členu
Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
Po 14. členu ZDpra mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred
uvedbo pravdnega ali drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru
doseženega sporazuma državni pravobranilec oz. pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno
poravnavo, ki jo odobri Vlada. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz
poravnave zapadla.
4.2.2Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2011 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra prejelo 323 zadev. Njihova zahtevana vrednost je znašala 118.040.254,35 EUR. Število prejetih zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra
se je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 zmanjšalo za skoraj 30 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 189 zadev, je imelo v
letu 2011 skupaj v delu 512 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 141.143.408,30 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 rešilo 353 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 109.611.665,04
EUR:
• v 250 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen;
• v 33 zadevah je bila sklenjena poravnava;
• v sedmih zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave;
• 63 zadev je bilo rešenih na drug način.
Zahtevana vrednost v s poravnavo zaključenih zadevah je bila 1.360.285,04 EUR, vrednost poravnav pa je znašala
182.232,27 EUR.
Ob koncu leta 2011 je v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra ostalo odprtih 159 zadev, katerih zahtevana
vrednost je znašala 31.531.743,26 EUR.
24
4.2.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za obdobje 2007–2011 kaže, da se je število zadev, prejetih v predhodnem postopku po 14. členu
ZDPra, tudi v letu 2011 zmanjševalo. Državno pravobranilstvo ob tem primarno izpostavlja, da četudi se odškodninski zahtevki, prejeti v predhodnem postopku, vztrajno zmanjšujejo, je njihova zahtevana vrednost večja, kot je
bila v preteklih letih.
Tabela 1: Število prejetih in obravnavanih zadev po 14. členu ZDPra v obdobju 2007–2011
LETO
2007
2008
2009
2010
2011
ODPRTE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
1.705
84.999.396,01
504
34.491.923,00
289
22.714.513,00
889
42.463.860,00
189
23.103.153,95
PREJETE ZADEVE
ŠT.
1.176
861
1.849
457
323
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
68.149.735,61
193.420.177,57
86.919.192,34
24.104.983,86
118.040.254,35
SKUPAJ V DELU
ŠT.
2.881
1.365
2.138
1.346
512
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
153.149.131,62
227.912.100,57
109.633.705,3
66.568.843,86
141.143.408,30
Državno pravobranilstvo kot enega od razlogov za zmanjševanja zadev, prejetih v okviru predhodnega postopka,
izpostavlja, da določba 14. člena ZDPra, ki določa, da mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti
subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno
razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, ne pomeni procesne predpostavke za vložitev tožbe,
kot je to nasprotno določeno v drugem odstavku 539. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ob taki
ureditvi specialnega zakona in ureditvi v procesnem zakonu – Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ko sankcija za
opustitev te dolžnosti po navedenem določilu ZDPra ni določena (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998), se stranke s svojimi zahtevki obračajo neposredno na sodišča, ki odločajo o njihovih
pravicah in pravnih koristih.
Drug pomemben razlog za takšen trend je po mnenju Državnega pravobranilstva spornost, neutemeljenost in pretiranost teh (v večji meri odškodninskih) zahtevkov tako po temelju in/ali višini, kar kaže že omenjena višja vrednost
teh zahtevkov. Vrednost zahtevkov tako kaže na že kar nerealna pričakovanja domnevnih oškodovancev, ki pa so
glede na standard in razmere v Republiki Sloveniji neustrezna.
Nadalje Državno pravobranilstvo meni, da na manjši pripad zadev v predhodnem postopku vpliva tudi sama narava
teh zadev, saj ne gre več za vedno bolj raznolike zahtevke, temveč večji delež teh zadev predstavlja le še odškodninske
zahtevke in zahtevke za razna plačila. Posledično pa so bolj raznolike, kompleksne in vse bolj zahtevne pravde, ki
terjajo podrobnejšo specializacijo pravnih področij.
4.2.4 Priporočila in zaključek
Državno pravobranilstvo poudarja, da je v letu 2011 v okviru predhodnega postopka po 14. členu ZDPra prejelo večje število odškodninskih zahtevkov, ki se nanašajo na neplačilo izvedeniških mnenj sodnih izvedencev in
odvetnikov, ki so bili postavljeni po Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Številna sodišča plačil niso izvedla, ker
na računu niso imela zagotovljenih finančnih sredstev. Tako odvetniki kot tudi sodni izvedenci so se s predlogi za
doseg sporazuma o plačilu pred vložitvijo samega predloga za izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov (sklepov sodišč
o priznanju stroškov sodnim izvedencem in o priznanju nagrad po Zakonu o brezplačni pravni pomoči) predhodno
obrnili na Državno pravobranilstvo.
Državno pravobranilstvo vseskozi izpostavlja potrebo po spremembi določbe 14. člena ZDPra, da bi ta določba, tako kot drugi odstavek 539. člena ZKP, predstavljala procesno predpostavko pred samo vložitvijo tožbe.
25
S takšno ureditvijo bi Državno pravobranilstvo skušalo rešiti spor že pred uvedbo sodnega postopka. Strokovna pravna
pomoč Državnega pravobranilstva zastopanemu organu bi zaradi vseh pravnih vidikov posameznega odškodninskega
zahtevka lahko prispevala k drugačni obravnavi zahtevka. Državno pravobranilstvo izpostavlja, da bi v teh primerih že
Državno pravobranilstvo pred sodnim postopkom skušalo rešiti bagatelne zadeve, zadeve, ki ne sodijo v sodno pristojnost, zadeve, ki so dejansko utemeljene. S takšnim obveznim zahtevkom, naslovljenim na Državno pravobranilstvo, bi posledično prišlo do manjšega sodnega pripada in spoštovanja pravice do sodnega varstva v razumnem roku. Brez ustreznih
sprememb te določbe se bo prikazani trend zmanjševanja zahtevkov v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra, ki je
bil predstavljen v analizi tega poglavja, v prihodnje zagotovo nadaljeval, posledično pa tudi večal pripad zadev na sodišča.
4.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1Uvod
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 49/2006, 58/2009) določa pristojnost
Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko bodisi v obliki denarne odškodnine ali pisne izjave Državnega pravobranilstva.
Po 19. členu ZVSPBNO začne stranka postopek z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu zaradi sklenitve
sporazuma o vrsti in višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog lahko stranka vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene
zadeve. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, če oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja
s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če je ta sporazum dosežen, sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo.
V okviru sklenjene poravnave lahko Državno pravobranilstvo poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja (17. člen).
PRR vpisnik in s tem povezane PRR zadeve se vodijo na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani in na vseh
zunanjih oddelkih. V vpisnik PRR se vodijo tudi pravdni postopki oz. tožbe, ki so bile vložene na podlagi ZVPSBNO.
Domnevni oškodovanec namreč lahko, če v predhodnem postopku ne pride do sklenitve sporazuma, vloži tožbo pri
pristojnem okrajnem sodišču. Pri tem sodišču pa lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena istega zakona, če v postopku, potem ko Državno pravobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v obravnavo
pritožbo, ne pride do sklenitve sporazuma6.
4.3.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku prejelo 253 zadev za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Njihova zahtevana vrednost je znašala 1.771.300,79 EUR. Število
prejetih PRR zadev v predhodnem postopku se je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 zmanjšalo za dobrih 20 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 96 zadev, je imelo v
letu 2011 skupaj v delu 349 zadev.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 v predhodnem postopku rešilo 273 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 2.375.373,55 EUR:
• v 110 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen;
• v 136 zadevah je bila sklenjena poravnava;
• v 13 zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave;
• 14 zadev je bilo rešenih na drug način.
Zahtevana vrednost v s poravnavo zaključenih zadevah je bila 1.443.746,82 EUR, vrednost poravnav pa je znašala
363.606,04 EUR.
Ob koncu leta 2011 je v PRR vpisniku v predhodnem postopku ostalo odprtih 76 zadev, katerih zahtevana vrednost
je znašala 500.952,66 EUR.
26
4.3.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v poročilu o delu za leto 2010 ugotovilo, da se število zadev v predhodnem postopku
po ZVSPBNO zmanjšuje. Ta trend se je nadaljeval tudi v letu 2011. Od leta 2007, ko se je ZVPSBNO pričel uporabljati, je Državno pravobranilstvo največ zadev prejelo leta 2009 – kar 621 (glej Tabelo 2). Leta 2011 je imelo pravobranilstvo glede na leto 2009 skoraj 60 % manj prejetih PRR zadev.
Tabela 2: Število prejetih in obravnavanih zadev po ZVPSBNO v predhodnem postopku v obdobju 2007–2011
LETO
2007
2008
2009
2010
2011
ODPRTE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
0
66
198
247
96
PREJETE ZADEVE
SKUPAJ V DELU
218
595
621
318
253
218
661
819
565
349
Ne glede na zmanjševanje števila zadev, ki jih Državno pravobranilstvo prejme v predhodnem postopku, pa je treba
ob tem izpostaviti tudi pritožbe, ki so bile v zvezi s kršitvijo do sojenja v razumnem roku (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) vložene na ESČP – to namreč Republiki Sloveniji še vedno vroča zadeve po 25. členu
ZVPSBNO, prav tako ji vroča tudi zadeve, v katerih teče postopek pred ESČP in so podrobneje predstavljene v 16.
poglavju tega poročila.
Iz Tabele 3 je razvidno, koliko je bilo v obdobju 2007–2011 po ZVPSBNO sklenjenih poravnav, koliko zahtevkov je
Državno pravobranilstvo zavrnilo in v kolikšnem številu zadev stranka ni sprejela predloga za poravnavo.
Tabela 3: Število zaključenih* zadev po ZVPSBNO v predhodnem postopku v obdobju 2007–2011
LETO
SKLENJENA PORAVNAVA
ŠT.
2007
2008
2009
2010
2011
23
145
263
185
136
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
144.704,17
853.702,95
1.491.639,92
1.134.401,42
1.443.746,82
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR)
53.660,50
242.094,16
470.734,79
318.034,12
363.606,04
DP ZAVRNILO
ZAHTEVEK
ŠT.
STRANKA NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
127
287
282
195
110
2
6
19
6
13
*Glede na način rešitve so v tabeli izpostavljeni samo trije načini rešitev, in sicer »sklenjena poravnava«, »Državno pravobranilstvo
zavrnilo zahtevek« in »stranka ne sprejme predloga za poravnavo«. Možni pa so še drugi zaključki zadeve, kot so npr. odstop zadeve, rešeno na drug način, Državno pravobranilstvo ni pristojno idr.
6
ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile vložene pred 1. 1. 2007 in se nanašajo na kršitev pravice
do sojenja v razumnem roku, ki je pred 1. 1. 2007 že prenehala, odstopa v reševanje Republiki Sloveniji. Državno pravobranilstvo
v teh zadevah, če ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave
predlaga stranki poravnavo glede vrste in/ali višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati odgovor na predlog za poravnavo oz. svoj predlog v dveh mesecih po prejemu njegovega predloga. Če stranka poda nasprotni predlog za poravnavo, je Državno pravobranilstvo dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Če
predlogu za poravnavo ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve
predloga stranke, lahko stranka v skladu z ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije.
27
4.3.4Zaključek
Državno pravobranilstvo obravnava popolne vloge oškodovancev v zakonitih rokih in na ta način prispeva k hitremu reševanju zahtevkov. Pri tem upošteva kriterije iz 4. člena ZVPSBNO in sodno prakso ESČP. V primerih, ko
oškodovanci ne sprejmejo poravnalne ponudbe in vložijo tožbo pred pristojnim sodiščem, okrajna sodišča praviloma potrjujejo odločitve Državnega pravobranilstva v predhodnem postopku.
4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju
Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe
tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena
kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s
pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom
obtožnica zavržena, razen v primerih:
• če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oz. zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog,
do odstopa oz. umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;
• če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni
tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.
Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, se mora oškodovanec s svojo zahtevo obrniti na
Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če zahtevi za
povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih
od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka (540. člen ZKP).
Državno pravobranilstvo vodi PK vpisnik in PK zadeve le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (četrta
alineja 18. člena ZDPra).
4.4.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo 89 zahtevkov za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi
neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora. Njihova vrednost je znašala 10.061.297,76 EUR. Od prejetih zahtevkov se jih je 19 nanašalo na neutemeljen zapor v obdobju 1945–1960. Njihova skupna vrednost je
znašala 1.205.011,13 EUR. Število prejetih PK zadev se je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 zmanjšalo za
skoraj tretjino.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 68 zadev, je imelo v
letu 2011 skupaj v delu 157 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 21.352.773,76 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 rešilo 99 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 15.269.058,15 EUR:
47 zadev je bilo rešenih s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljene, ali pa stranka
ni sprejela predlagane poravnave. Zahtevana vrednost v s poravnavo zaključenih zadevah je bila 13.322.703,44 EUR,
vrednost poravnav pa je znašala 203.207,19 EUR. Od 99 rešenih zahtevkov je bilo 32 takih, ki so se nanašali na
obdobje 1945–1960, njihova vrednost pa je bila 2.045.193,90 EUR. V 11 primerih so domnevni oškodovanci zaradi
zavrnitve zahtevka ali nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno sodišče, vtoževana vrednost v
teh zadevah pa je bila 1.122.611,20 EUR.
Ob koncu leta 2011 je ostalo odprtih 58 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 6.083.715,61 EUR.
28
4.4.3 Analiza podatkov
Primerjava podatkov v letih od 2007 do 2011 kaže, da je bil pripad zahtevkov za odškodnino za škodo, nastalo zaradi
neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora, leta 2011 najmanjši, kar je razvidno iz Tabele 4. Posledično je
najmanjše tudi skupno število obravnavanih zadev.
Tabela 4: Število prejetih in obravnavanih PK zadev v obdobju 2007–2011
LETO
ODPRTE ZADEVE NA ZAČETKU
OBDOBJA
PREJETE ZADEVE
SKUPAJ V DELU
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
2007
102
16.353.554,38
95
5.741.226,36
197
22.094.780,74
2008
70
6.153.217,42
111
19.686.276,98
181
25.839.494,40
2009
88
11.733.703,50
136
8.360.333,30
224
20.094.036,80
2010
99
6.905.045,00
127
14.293.299,93
226
21.198.344,93
2011
68
11.291.476,00
89
10.061.297,76
157
21.352.773,76
Iz Tabele 5 je razvidno, da je bila leta 2011 zahtevana vrednost odškodninskih zahtevkov najvišja v zadnjih petih
letih. Tako kot je Državno pravobranilstvo izpostavilo pri zahtevkih, ki jih prejme v predhodnem postopku po 14.
členu ZDPra, se tudi pri teh zahtevkih glede na njihovo višino pogosto kažejo pretiranost in že kar nerealna pričakovanja domnevnih oškodovancev, ki pa so glede na standard in razmere v Republiki Sloveniji neustrezna.
Tabela 5: Število zaključenih* zadev v PK vpisniku v obdobju 2007–2011
LETO
2007
2008
2009
2010
2011
SKLENJENA PORAVNAVA
DP ZAVRNILO ZAHTEVEK
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
53
52
65
101
47
11.570.640,85
10.152.616,08
2.347.302,08
3.670.260,32
13.322.703,44
272.194,53
257.127,20
336.721,00
497.918,65
203.207,19
52
26
41
36
35
2.455.179,55
1.480.204,65
6.841.182,88
1.307.251,32
1.050.372,64
STRANKA
NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
19
14
19
19
13
*Glede na način rešitve so v tabeli izpostavljeni samo trije načini rešitev, in sicer »sklenjena poravnava«, »Državno pravobranilstvo zavrnilo zahtevek« in »stranka ne sprejme predloga za poravnavo«. Možni pa so še drugi zaključki zadeve, kot so npr. odstop zadeve, rešeno
na drug način, Državno pravobranilstvo ni pristojno idr.
Vrednost izplačanih poravnav (tako skupna vrednost poravnav kot povprečna vrednost poravnave) je bila v letu
2011 glede na prejšnja leta najnižja. Povprečje izplačila za priznano odškodnino je bilo najvišje leta 2009, ko je
znašalo 5.180,32 EUR, najnižje pa, kot že navedeno, leta 2011, ko je znašalo 4.323,56 EUR, kar je razvidno tudi iz
Grafa 6.
29
Graf 6: Povprečna vrednost poravnav v PK zadevah v obdobju 2007–2011
POVPREČNA VREDNOST PORAVNAVE (v EUR)
Podoben trend je razviden iz primerjave, kolikšen delež predstavlja izplačana odškodnina glede na vrednost, ki jo v
zahtevkih zahtevajo domnevni oškodovanci. Državno pravobranilstvo je že v poročilu za leto 2010 predstavilo podatek,
da je vrednost sklenjenih poravnav v obdobju 2005–2010 v povprečju predstavljala nekaj manj kot 10 % zahtevane vrednosti zahtevkov. Ta vrednost se je v obdobju 2007–2011 še znižala, saj je znašala 6,86 %. Delež vrednosti izplačil glede
na vrednost zahtevkov je bil najvišji leta 2009, ko je znašal 14,34 %, najnižji pa 2011, ko je znašal 1,52 %.
4.4.4Zaključek
Delo Državnega pravobranilstva v okviru predhodnih postopkov po ZKP nedvomno predstavlja velik prispevek k
reševanju odškodninskih zahtevkov še pred uvedbo sodnega postopka, s čimer prispeva k zmanjševanju pripada
tovrstnih zadev na sodišča in posledično k manjši obremenjenosti sodišč.
4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških
4.5.1Uvod
Po prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba
oz. sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato,
ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka,
ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.
Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti zahtevo
na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če Državno
pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri
pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti
tožbo glede ostanka. Dokler pred Državnim pravobranilstvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode ne teče.
Državno pravobranilstvo vodi PP vpisnik in PP zadeve le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (peta
alineja 18. člena ZDPra)
30
4.5.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo na tem področju prejelo 12 odškodninskih zahtevkov. Njihova zahtevana
vrednost je znašala 189.409,02 EUR. Število prejetih PP zadev se je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 zmanjšalo
za tretjino.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 odprtih 11 zadev, je imelo v letu 2011 na tem
področju skupaj v delu 23 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 215.596,07 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 rešilo 13 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 179.916,25 EUR: ena
zadeva je bila rešena s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljene ali jih zaključilo
na drug način. Zahtevana vrednost v s poravnavo zaključeni zadevi, ki je enaka vrednosti sklenjene poravnave, je
bila 11.052,95 EUR. V dveh primerih so domnevni oškodovanci zaradi zavrnitve zahtevka ali nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno sodišče, vtoževana vrednost v teh zadevah pa je bila 56.527,34 EUR.
Ob koncu leta 2011 je ostalo odprtih deset zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 35.679,82 EUR.
31
5
Mediacijski postopki po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov
5.1Uvod
Postopke alternativnega reševanja sodnih sporov, zlasti mediacijo, ureja Zakon o alternativnem reševanju sodnih
sporov (Uradni list RS, št. 97/2009 z dne 30. 11. 2009 – ZARSS), ki se je začel uporabljati 15. 6. 2010.
Čeprav ta zakon temelji na prostovoljnosti odločitve o možnosti alternativnega reševanja spora, pa zakon za spore z
državo določa drugače (21. člen ZARSS). V skladu s tem členom mora Državno pravobranilstvo v vseh sodnih sporih iz razmerij, za katera se uporablja ZARSS (ta se po 2. členu ZARSS uporablja v sporih iz gospodarskih, delovnih,
družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevami, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se
glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače) in v
katerih je Republika Slovenija stranka, podati soglasje za reševanje spora z mediacijo, kadar je to glede na okoliščine
primera ustrezno. Če Državno pravobranilstvo meni, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, mora z obrazloženim predlogom zahtevati, da o tem odloči Vlada Republike Slovenije. ZARSS pa daje v tretjem odstavku 21. člena
Državnemu pravobranilstvu možnost, da v primeru, ko v večjem številu istovrstnih sporov meni, da reševanje teh
sporov z mediacijo ni primerno, z enim predlogom zahteva odločitev Vlade glede uporabe mediacije v vseh teh sporih. Če je verjetno, da bodo spori, na katere se nanaša predlog Državnega pravobranilstva, nastajali tudi v prihodnje,
lahko Državno pravobranilstvo predlaga, da Vlada hkrati odloči še o reševanju pričakovanih prihodnjih istovrstnih
sporov z mediacijo.
Svet za alternativno reševanje sporov
Kot osrednje, neodvisno, strokovno, usklajevalno in posvetovalno telo ministra za pravosodje je minister za pravosodje 13. 3. 2009 s sklepom ustanovil Svet za alternativno reševanje sporov. Kot je Državno pravobranilstvo izpostavilo že v poročilu za leto 2010, ima v njem od 1. 10. 2010 tudi Državno pravobranilstvo svojo predstavnico. Po
Listini o delovanju Sveta za alternativno reševanje sporov se ta sestane vsaj enkrat v vsakem četrtletju. Za Državno
pravobranilstvo, ki je po 1. členu ZDPra zakoniti zastopnik Republike Slovenije kot ene od najpomembnejših strank
v številnih pravdnih in gospodarskih postopkih, je članstvo v tem svetu izjemnega pomena, saj obstajajo v zvezi z
izvajanjem postopkov mediacije v sporih z državo, za katero je postopek alternativnega reševanja spora z mediacijo
praktično obvezen, številna odprta vprašanja. Hkrati pa lahko na ta način tudi Državno pravobranilstvo s svojimi
predlogi konstruktivno pripomore k izboljševanju predpisov in prakse na tem področju.
5.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo s strani sodišč prejelo vabilo k reševanju zadev v postopkih mediacije v 502
zadevah. Od tega je največ povabil k postopku mediacije prejelo Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani, in
sicer v 340 zadevah, sledita pa zunanji oddelek v Celju, ki je prejel vabilo v 42 zadevah, in zunanji oddelek v Mariboru, ki je prejel vabilo v 35 zadevah. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 dalo soglasje za reševanje spora v postopku mediacije v 176 zadevah, v 250 zadevah pa je Vladi podalo predlog, da vabilo k postopku mediacije zavrne,
saj zadeva ni bila primerna za tovrsten način reševanja.
Postopek mediacije se je v letu 2011 pričel v 142 zadevah. Skupaj s postopki mediacije, ki so že bili v teku ob koncu
leta 2010, je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2011 v delu 219 zadev, ki so se reševale v postopku mediacije.
V letu 2011 je bil zaključen 101 mediacijski postopek: v 43 zadevah je bila sklenjena poravnava in je bila mediacija
uspešna, v 58 zadevah pa se stranki o poravnavi nista sporazumeli. Državno pravobranilstvo je Republiko Slovenijo
na dan 31. 12. 2011 zastopalo v 118 mediacijskih postopkih.
32
Graf 7: Način rešitve v letu 2011 zaključenih mediacijskih postopkih in na dan 31. 12. 2011 nezaključeni
mediacijski postopki
20%
MEDIACIJA USPEŠNA (sklenjena poravnava)
MEDIACIJA NEUSPEŠNA
POSTOPEK MEDIACIJE
ŠE NI ZAKLJUČEN
54%
26%
5.3 Priporočila in zaključek
Državno pravobranilstvo posebej izpostavlja, da je gospodarski oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani v večini
primerov upošteval predlog Državnega pravobranilstva, naj v smislu 15. člena ZARSS razpravljajoči sodnik
odloči, ali je predmetna gospodarska zadeva sploh primerna za reševanje z mediacijo. V nasprotju s tem pa v
večini pravdnih in delovnopravnih zadev sodniki skladno s prvim odstavkom 15. člena ZARSS ne ocenjujejo, ali je
v posamezni zadevi možnost alternativnega reševanja sporov z mediacijo sploh primerno ponuditi ali ne.
Državno pravobranilstvo v nadaljevanju izpostavlja predvsem zadeve, ki so z vsebinske plati za mediacijo neprimerne – v teh zadevah gre za ovire, ki se nanašajo na sam tožbeni zahtevek, in na ovire, ki se nanašajo na sklenitev
sodne poravnave, sodišče pa je ocenilo, da bi se lahko reševale v mediacijskem postopku. Eden takšnih primerov je
npr. zadeva v zvezi s sofinanciranjem projektov gospodarskih družb s strani evropskih sredstev. Tu je dispozitivnost
strank, predvsem Republike Slovenije, ki prejme evropska sredstva za sofinanciranje projektov gospodarskih družb
in samostojnih podjetnikov posameznikov, manjša. Republika Slovenija je dolžna spoštovati notranje in evropske
pravne predpise, zato prostora za poravnavanje ni, kar naj bi (v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena Zakona o
pravdnem postopku) ocenjevala že sama sodišča, preden pošljejo povabilo k postopku mediacije.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi primer, ko je v izvršilni zadevi oz. postopku, začetem na predlog upnika na
podlagi verodostojne listine (računa), prejelo sklep o izvršbi Centralnega oddelka za verodostojno listino in hkrati
povabilo k postopku mediacije. V konkretnem primeru je Državno pravobranilstvo na Centralni oddelek za verodostojno listino podalo predlog, naj sodnik v smislu 15. člena ZARSS oceni, ali je v taki zadevi možnost alternativnega
reševanja spora primerna (v konkretni zadevi je bil sporen temelj tožbenega zahtevka, ali navedena verodostojna
listina predstavlja verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju, ali je upnik lahko izdajatelj verodostojne listine). Sodišče predlogu Državnega pravobranilstva ni sledilo. Državno pravobranilstvo poudarja, da v
izvršilnih zadevah, ki se vodijo pred Centralnim oddelkom za verodostojno listino, postopek mediacije ni ustrezno
alternativno sredstvo reševanja sporov. 6
Nadalje Državno pravobranilstvo izpostavlja, da ZARSS v primerih programa mediacije pred drugostopenjskim
sodiščem ne omogoča brezplačnega alternativnega reševanja sporov, zato meni, da bi bila potrebna sprememba
ZARSS, ki bi zagotavljala brezplačen postopek mediacije tako pred drugostopenjskim sodiščem kot tudi v postopkih v gospodarskih sporih. Slednja sprememba bi po oceni Državnega pravobranilstva pripomogla, da bi se
zaradi zagotavljanja protikriznih ukrepov in zmanjševanja stroškov tako Republika Slovenija in njeni organi kot
tudi gospodarski subjekti za postopke mediacije lažje odločali. V zadnjem letu Državno pravobranilstvo zlasti v
33
gospodarskih sporih (ki so za stranke plačljivi) prejme s strani sodišč obvestila, da se kljub podanemu soglasju
Državnega pravobranilstva postopek mediacije ne bo izvedel, ker nasprotna stranka ni podala soglasja k ponujenemu postopku.
Sodišča odločajo o nagradah mediatorjev na podlagi Pravilnika o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč (v nadaljevanju: Pravilnik o nagradi), Tarife, ki je sestavni del Pravilnika o nagradi, ter Pogodbe o poslovnem sodelovanju, sodišča pa odmerijo plačilo stroškov mediatorjem na podlagi odmere,
ki je poslana strankam. Če nobena od strank na odmero ne vloži ugovora, niti ne plača odmerjenih stroškov, izdajo
sodišča sklep o odmeri nagrade mediatorjem. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo večje število predlogov
prvo- in drugostopenjskih sodišč za izterjavo terjatev iz naslova neplačanih stroškov mediatorjem, ker je šlo več
podjetij v stečaj.
Generalni državni pravobranilec je na podlagi 23. člena ZDPra v oktobru 2011 izdal Navodilo zaradi enotnega
poslovanja v zadevah izterjevanja stroškov v zvezi z mediacijo po ZARSS. V navodilu je določeno, da Državno pravobranilstvo izterjuje stroške v zvezi z mediacijo, ki jih po 22. členu ZARSS začasno založijo sodišča, ter hkrati tudi,
katera dokumentacija je za vložitev predloga za izvršbo v tem primeru potrebna (sklep o odmeri nagrade mediatorju
s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti; morebitni podatki o strankah, s katerimi razpolaga Služba za alternativno
reševanje sporov, saj ti podatki večkrat niso identični podatkom iz sklepa; poziv oz. opomin, ki je bil s strani Službe
za alternativno reševanje sporov pristojnega sodišča poslan z vročilnico stranki, ki ni plačala stroškov mediatorja).
Državno pravobranilstvo je že v Poročilu o delu za leto 2010 (glej str. 35) izpostavilo, da mora pravobranilstvo v
skladu z drugim odstavkom 21. člena ZARSS, če meni, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, z obrazloženim
predlogom zahtevati, da o tem odloči Vlada, zaradi česar se je povečal tako obseg dela državnih pravobranilcev kot
Vlade. Ob dejstvu, da je Vlada glede (ne)primernosti zadeve za mediacijo doslej upoštevala predstavljene argumente
pravobranilstva, Državno pravobranilstvo meni, da navedeno zakonsko določilo (ob tem, da je prineslo tudi izredne
obremenitve), ni prineslo izkazane koristi, zato ponovno predlaga spremembo ZARSS tako, da se njem besedilo
drugega in tretjega odstavka 21. člena črta*.
6 Glede ustreznosti reševanja posameznih vrst sporov v postopku mediacije glej tudi prispevka prof. dr. Janeza Novaka, in sicer:
• Neprimernost zadeve za mediacijo v delovnih sporih, ki je bil objavljen v Podj. delo (2011, št. 3/4, letnik 37, str. 590–602), in
• Nekatere posebnosti mediacije v delovnih sporih, ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu (2010, št. 1, letnik XXXI, str. 155–169).
* Predlagana sprememba je začela veljati 31. 5. 2012, dan po objavi Zakona za uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v Uradnem listu
RS, št. 40/2012 z dne 30. 5. 2012. ZUJF v 114. členu določa, da se drugi in tretji odstavek 21. člena ZARSS črtata.
34
6
Civilnopravne in gospodarske zadeve
6.1Uvod
Med civilnopravne in gospodarske zadeve uvrščamo reševanje sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih
razmerij v skladu z Zakonom o pravdnem postopku.
6.2Statistika
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 1.206 civilnopravnih in gospodarskih zadev, katerih skupna vrednost
je znašala 412.629.807,66 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 296 zadev v vrednosti
117.399.497,73 EUR, ostale (910 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči. Kot je razvidno iz Grafa 8, je
Državno pravobranilstvo 25 % civilnopravnih in gospodarskih zadev prejelo v predhodnem postopku, vse ostale
zadeve pa so se obravnavale pred sodišči.
Graf 8: Razmerje med prejetimi civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami v predhodnem postopku po 14.
členu ZDPra in postopki pred sodišči
PREDHODNI POSTOPEK
PRAVDNI POSTOPEK PRED SODIŠČI
25%
75%
V prejetih zadevah, ki so se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 434 zadevah v vrednosti 14.997.173,63 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v petih zadevah v vrednosti 105.435,89 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče
stranke;
• v 451 zadevah v vrednosti 279.229.326,58 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 20 zadevah v vrednosti 898.373,83 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
Razmerje med procesnimi statusi Republike Slovenije v postopkih pred sodišči je razvidno tudi iz Grafa 9: delež zadev, v katerih je Republika Slovenija tožeča stranka, je praktično enak deležu zadev, v katerih je Republika Slovenija
tožena stranka.
35
Graf 9: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadevah
2%
RS TOŽEČA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽEČE STRANKE
RS TOŽENA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽENE STRANKE
48%
49%
1%
Po vrsti prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev najbolj izstopajo zadeve po sledečih temeljih:
• plačilo (147 zadev),
• nepravilno delo državnih organov (92 zadev),
• odškodnine zaradi emisij (85 zadev),
• druge odškodnine (77 zadev),
• nepravilno delo sodišča (73 zadev),
• ugotovitev lastninske pravice (69 zadev),
• kaduciteta (68 zadev),
• plačilni nalog (55 zadev),
• neupravičena obogatitev (53 zadev),
• prijava škode v kazenskem postopku (50 zadev).
V letu 2011 obravnavane zadeve
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 2.943 zadev v vrednosti
5.936.707.864,29 EUR, je imelo v letu 2011 skupaj v delu 4.149 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 6.349.337.671,95
EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 472 zadev (oz. 11 %) v vrednosti 140.248.238,85 EUR,
ostale (3.677 zadev oz. 89 %) pa so se reševale v postopkih pred sodišči, kar je razvidno tudi iz Grafa 10.
Graf 10: Razmerje med obravnavanimi civilnopravnimi in
gospodarskimi zadevami v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra in postopki pred sodišči
PREDHODNI POSTOPEK
PRAVDNI POSTOPEK PRED SODIŠČI
11%
89%
36
V obravnavanih civilnopravnih in gospodarskih zadevah, ki so se reševale v postopkih pred sodišči, je bil procesni
status Republike Slovenije sledeč:
• v 1.144 zadevah v vrednosti 71.018.556,55 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 14 zadevah v vrednosti 241.276,69 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče
stranke;
• v 2.468 zadevah v vrednosti 6.130.245.048,14 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 51 zadevah v vrednosti 7.584.551,72 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
Graf 11: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v obravnavanih civilnopravnih in gospodarskih zadevah
1%
RS TOŽEČA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽEČE STRANKE
RS TOŽENA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽENE STRANKE
31%
0%
68%
Kot je razvidno iz Grafa 11, med obravnavanimi civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami prevladujejo zadeve,
v katerih je Republika Slovenija tožena stranka, saj je teh 68 %.
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 1.507 civilnopravnih in gospodarskih zadev v vrednosti
4.041.965.414,64 EUR.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 319 zadev v vrednosti
108.795.132,44 EUR, rešitve pa so bile sledeče:
• v 221 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 95.462.394,93 EUR, je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot
neutemeljen;
• v 31 zadevah, katerih zahtevana vrednost je znašala 1.356.054,42 EUR, so bile sklenjene poravnave v skupni
višini 180.145,65 EUR;
• ostale zadeve so bile rešene na druge načine.
V pravdnih postopkih pred sodišči je bilo rešenih 1.188 zadev, in sicer:
• 416 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča stranka,
• osem zadev, v katerih je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke,
• 751 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka, in
• 13 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke.
Vrednost teh zadev je bila 3.933.170.282,20 EUR.
37
Rešitve so bile sledeče:
• 605 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v
celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi dolžna izpolniti delno
vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela – od
zahtevane vrednosti 3.631.453.880,80 EUR je morala tako nasprotnim strankam izplačati 3.505.689,24 EUR;
• 82 zadev je bilo za Republiko Slovenijo izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija po sodni odločbi
dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek Republike Slovenije v celoti
zavrnjen, zato je morala nasprotnim strankam izplačati 2.220.134,98 EUR;
• 108 zadev je bilo rešenih s poravnavo;
• 129 zadev v vrednosti 4.275.009,94 EUR je bilo rešenih z umikom tožbe;
• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine (npr. rešeno na drug način, odstop, ipd.).
Graf 12: Načini rešitev v civilnopravnih in gospodarskih zadevah pred sodišči
DOBLJENO
PORAVNAVA
DRUGI NČIN REŠITVE
IZGUBLJENO
UMIK TOŽBE
22%
11%
51%
9%
7%
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2011
Na dan 31. 12. 2011 je bilo na civilnopravnem in gospodarskem področju odprtih 2.642 zadev v vrednosti 2.307.378.257,31 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je ostalo odprtih 153 zadev v vrednosti
31.453.106,41 EUR, v pravdnih postopkih pred sodišči pa 2.489 zadev, v katerih je bil procesni status Republike
Slovenije sledeč:
• v 728 zadevah v vrednosti 56.924.195,69 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v šestih zadevah v vrednosti 71.755,69 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče
stranke;
• v 1.717 zadevah v vrednosti 2.211.354.147,33 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 38 zadevah v vrednosti 7.557.052,19 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
6.3 Analiza podatkov
Analiza pripada civilnopravnih in gospodarskih zadev v obdobju od leta 2007 do 2011 kaže, da je bilo največ prejetih zadev v letu 2007 in v letu 2009, medtem ko je bilo število prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev v
letu 2011 najnižje v zadnjih petih letih. Posledično je podoben trend pri številu obravnavanih in zaključenih zadev
(Graf 13). Analiza vrste zadev oz. pravnih temeljev na tem področju pa kaže, da je v letu 2011 pripad gospodarskih
38
sporov v primerjavi s prejšnjimi leti vztrajno naraščal, medtem ko je bil pripad na področju splošnih civilnih zadev
manjši kot pretekla leta. Trend naraščanja gospodarskih zadev je mogoče glede na gospodarsko situacijo v državi in
recesijo ter finančno nedisciplino pričakovati tudi v prihodnje, na kar že kaže pripad novih gospodarskih zadev v
prvih dveh mesecih leta 2012.
Graf 13: Število prejetih, obravnavanih in zaključenih civilnopravnih
in gospodarskih zadev v obdobju 2007–2011
PREJETO
V DELU
ZAKLJUČENO
6.4 Pomembnejše zadeve
Odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi protipravnega ravnanja pravosodnih organov (sodišč, tožilstva) in drugih državnih organov
Med temi zadevami je bilo v letu 2011 v zvezi z nepravilnim delom državnih organov in nepravilnim delom sodišča
ter drugih pravosodnih organov sprejetih nekaj zanimivih odločitev.
Med prejetimi zadevami, ki se nanašajo na nepravilno delo sodišča, Državno pravobranilstvo izpostavlja tožbo
tožnice, ki od Republike Slovenije zahteva plačilo odškodnine v znesku 56.138,40 EUR, in sicer zaradi domnevnega
protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča, in navaja, da zahtevani znesek predstavlja škodo, ki naj bi bila v razliki
med vrednostjo stanovanja, katerega lastnica je bila, in vrednostjo, za katero je bilo prodano v izvršilnem postopku,
ki je potekal pred sodiščem na dražbi, ki je veljala kot izklicna cena na drugi javni dražbi. Tožnica navaja, da je prišlo
v izvršilnem postopku, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Litiji, do protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča,
ker naj bi sodišče oz. sodnica postopek vodila malomarno, saj je speljala izvršilni postopek kljub odsotnosti dolžnice
v vseh fazah postopka. Po navedbah tožnice naj bi bilo sodišče opozorjeno na pomanjkljivosti, kar naj bi izhajalo iz
zapisnika o rubežu, iz katerega izhaja, da je sodišče razpolagalo z napačnim naslovom tožnice, in dejstva, da oseba,
ki je bila zaznamovana kot dolžnica, niti ne obstaja in da tudi ne dviga sodnih pošiljk, kljub temu pa je sodišče
izdalo sklepe, ki so postali pravnomočni. Po navedbah tožnice je sodišče šele po izdaji vseh izvršilnih sklepov in
po opravljeni dražbi ter domiku nepremičnine kupcu ter izdanem sklepu o razdelitvenem naroku, naslovljenem na
najemnikov naslov, zaprosilo, da naj v najkrajšem možnem času sporoči naslov tožnice kot dolžnice, ki se je nahajala
v tujini, da bo lahko sodišče nanjo naslovilo dopis za sporočitev številke računa pri banki, da ji bo od prodanega
stanovanja nakazan preostanek zneska kupnine. Po oceni tožnice bi moralo sodišče takšen dopis poslati že tedaj,
ko sta se začela izvršba in dražbeni postopek, saj je vedelo, da dolžnica ne uporablja več priimka, ki je bil naveden,
temveč ga je spremenila. Tožnica je tudi navajala, da je Republika Slovenija odgovorna za delo izvršitelja pri vodenju
izvršbe na premično premoženje, ki se je nahajalo na naslovu dolžnice.
39
Državno pravobranilstvo je tožbenemu zahtevku nasprotovalo in navedlo, da se na podlagi 26. člena Ustave odgovornost tožene stranke razteza na ravnanje nosilcev javnih pooblastil, ne glede na njihovo umeščenost v sistem
državnih inštitucij ali glede na njihovo pravno-organizacijsko obliko. Republika Slovenija pa ne odgovarja za delo
sodnih izvršiteljev in sodnih izvedencev, saj ti sami neposredno odgovarjajo za svoja dejanja in strokovno opravljanje svojih nalog, ki so jim zaupane s strani Republike Slovenije. Izvršitelji so osebe, ki jim je država za opravljanje del
in nalog pri neposrednem izvrševanju sodnih odločb podelila koncesijo. Podelitev koncesije za opravljanje del pa ne
predstavlja takega pravnega razmerja, da bi Republika Slovenija nosila odgovornost za samo izvedbo del in nalog, ki
so naložene izvršiteljem, ki sami nosijo odgovornost za škodo, ki bi morda nastala zaradi nestrokovnega opravljanja
nalog, ki so jim naložene s sodbo odločbo. Tako odgovornost Republike Slovenije v primeru nestrokovno izdelanega
rubežnega zapisnika izvršitelja ni vzpostavljena. Protipravnost je pravni standard, ki ga je treba ugotavljati v konkretnem primeru in pri čemer je treba ugotavljati tudi, ali je sodnik ravnal z vso potrebno skrbnostjo in profesionalnostjo v skladu z običajno metodo dela (v konkretnem primeru v izvršilnem postopku upošteval določbe o vročanju,
ki veljajo v izvršilnem postopku in se uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, smiselno pa
tudi določbe Zakona o pravdnem postopku).
Vrhovno sodišče je že na svoji občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje glede protipravnega ravnanja sodnika,
ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Pri presoji protipravnosti je treba izhajati iz narave sodnikovega
dela, za katero je značilna prosta dokazna presoja (8. člen Zakona o pravdnem postopku) in neodvisnost sodnika pri
sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakone. Ker je mogoče pravno vprašanje različno interpretirati,
za protipravno ni mogoče šteti vsake odločitve sodnika, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna, zato pojma
protipravno ravnanje sodnika ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko
spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi (glej pravno mnenje Vrhovnega
sodišča Republike Slovenije št. 2/1995). Sodnik torej ne more biti odškodninsko odgovoren za razlago prava znotraj
meja danih pooblastil. O sodnikovem protipravnem ravnanju je možno govoriti le, če sodnik ne uporabi povsem
jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če neko
dejanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali pa je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja
njegovo zlorabo.
V konkretnem primeru ne gre za nobeno od naštetih ravnanj sodnika v izvršilnem postopku, zato protipravno
ravnanje sodišča oz. sodnice ni podano. V konkretnem primeru je sodnica glede vročanja sodnih pisanj dolžnici
upoštevala pravila Zakona o pravdnem postopku, zato ni prišlo do opustitvenega ravnanja sodišča o malomarnem
nezakonitem vodenju izvršilnega postopka, da dolžnici niso bile pravilno vročene sodne pošiljke in da dolžnica ni
bila obveščena o teku izvršilnega postopka. Dolžnica je že v okviru izvršilnega postopka podala predlog za vrnitev
v prejšnje stanje, kjer je uveljavljala, da ni prejela izvršilnega naslova in da je sklep o izvršbi postal pravnomočen
na podlagi efektivne vročitve. Drugostopenjsko sodišče je sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to zavrnilo
predlog za vrnitev v prejšnje stanje, potrdilo.
Odškodninski zahtevki zaradi protipravnega ravnanja Republike Slovenije iz razloga, ker v Zavodu
za prestajanje kazni zapora Ljubljana ni zagotovljenih ustreznih pogojev za prestajanje kazni zapora
Okrajno sodišče v Ljubljani je v eni od zadev ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine v višini
2.290,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker Republika Slovenija tožniku v Zavodu za prestajanje
kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana) ni zagotovila ustreznih pogojev za prestajanje kazni zapora, čeprav je
to obveznost prevzela s podpisom mednarodnih konvencij in je to varstvo načelno uveljavila v Ustavi ter v svoji
zakonodaji ter podzakonskih aktih. Sodišče je ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse kumulativne
predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku, tj.: nedopustnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem, nastankom škode ter odgovornostjo povzročitelja škode.
V konkretnem primeru so se tožniku pogoji bivanja in nastanitve v ZPKZ Ljubljana zagotavljali strokovno in zakonito, skladno z Ustavo, veljavnimi zakoni, podzakonskimi predpisi in tudi v skladu s Pravilnikom o izvrševanju
kazni zapora. Sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je v ZPKZ Ljubljana preseženo število pripornikov in zapornikov (glede na to, koliko jih zavod v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi lahko sprejme).
Republika Slovenija je priznala prezasedenost bivalnih kapacitet in da so zato bivalni pogoji manj ugodni, kar pa še
40
ne pomeni, da gre za nehumano prestajanje kazni zapora. Tudi glede kakovosti pogojev bivanja v omenjenem zavodu Republika Slovenija ni smatrala, da so ti pogoji takšni, da bi upravičevali denarno odškodnino, prav tako pa je
menila, da ne gre za pravno priznano škodo ter da tožnik ni izkazal in dokazal izpolnitve predpostavk odškodninske
odgovornosti, kot jih zahteva 179. člen Obligacijskega zakonika.
Tožnik je zaradi pogojev bivanja v ZPKZ Ljubljana zatrjeval duševne bolečine, ki naj bi bile posledica okrnitve osebnostne pravice (osebnega dostojanstva, 21. člen Ustave). Sodišče je zaključilo, da v sobah, v katerih je bil nameščen
tožnik, bivalna površina na osebo (zapornika, pripornika) bistveno odstopa tako od standarda, predpisanega s strani
Committee for the Prevention of torture and Inhuman or Degreding Treatment or Punishment pri Svetu Evrope, pa
tudi od standarda v 27. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki določa, da mora biti minimalna kvadratura
(v več posteljnih sobah) 7 m2. Tožnik je poleg velikosti razpoložljivega prostora v posamezni celici v času bivanja
zatrjeval tudi:
• slabo zračenje celic,
• da ni imel nočnega miru (ni mogel spati osem ur dnevno),
• da je zaradi prostorske stiske, napetosti prihajalo do verbalnega in fizičnega obračunavanja,
• da skupna kopalnica na hodniku ni zadosti zmogljiva za število zapornikov, zato redno tuširanje ni omogočeno,
• da so bile higienske razmere slabe in da so se med ostalim v umivalnikih v sobah prala tudi obuvala ter vse
drugo,
• da pri uporabi toaletnih prostorov v celici ni imel niti minimalne zasebnosti,
• da svojega dnevnega obroka ni jedel v jedilnici, ampak kar v celici na postelji,
• da mu telefoniranje svojcem ni bilo omogočeno vsaj dvakrat na teden oz. so bili telefonski pogovori kratki in
• da ni imel možnosti dela ali da bi organiziral prostočasne dejavnosti.
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo kršitev osebnostnih pravic tožnika v zvezi z zračenjem celic,
v zvezi s kaljenjem nočnega miru, v zvezi s prostorsko stisko in napetostjo, ko je prihajalo do verbalnega in fizičnega
obračunavanja, v zvezi s trditvami, da svojega dnevnega obroka ni jedel v jedilnici, ampak v celici na postelji, v zvezi
s kršitvijo določila prvega odstavka 26. člena Hišnega reda in v zvezi z onemogočenim telefoniranjem svojcem vsaj
dvakrat na teden, ni pa ugotovilo kršitev osebnostnih pravic v zvezi s trditvami, da so bile v ZPKZ Ljubljana slabe
higienske razmere, da so se med ostalim v umivalnikih v sobi prala obuvala in drugo, prav tako ni ugotovilo kršitev
osebnostnih pravic v zvezi s trditvami, da ni imel možnosti dela ali da si ne bi mogel organizirati prostočasne dejavnosti. Sodišče je torej ugotovilo, da je Republika Slovenija odgovorna v tistem delu zahtevka, ki se nanaša na kršitev
omogočanja najmanj 7 m2 prostora na zapornika v celici.
Sodišče je sledilo navedbam tožnika, da je bil občasno v celico nameščen še sedmi pripornik oz. zapornik. Ker tožniku
primerno velik prostor ni bil zagotovljen, mu je to v času bivanja v ZPKZ Ljubljana povzročalo druge neprijetnosti
in težave, za katere je sodišče v nekaterih primerih ugotovilo, da posegajo tudi v osebnostne pravice tožnika. S tem je
bila podana predpostavka protipravnosti ravnanja Republike Slovenije. Sodišče pa je sledilo tudi navedbam tožnika,
da je bil zaradi prostorske stiske oz. prezasedenosti ZPKZ Ljubljana v duševni stiski in da je bil zato prizadet v svojem
dostojanstvu (kršitev osebnostne pravice). Po oceni sodišča so bile izkazane tudi ostale predpostavke odškodninske
odgovornosti in ob dejstvu, da je za izvrševanje kazenskih sankcij, ki jih izreče sodišče v Republiki Sloveniji, odgovorna
Republika Slovenija, saj se te izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora (1. in 11. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS), je sodišče ugotovilo, da je Republika Slovenija odgovorna za kršitev 21. člena Ustave in 179. člena
Obligacijskega zakonika v zvezi s kršitvijo 27. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (poseg v osebnostne pravice).
Sodišče je poudarilo, da je Republiki Sloveniji vsaj od leta 1999 znano, da je ZPKZ Ljubljana prezaseden, torej, da
je v njem nameščenih več oseb (pripornikov in zapornikov), kot je zmogljivost tega zavoda. Slednje izhaja iz različnih poročil pristojnih institucij za preverjanje stanja v navedenih zavodih. Te razmere v slovenskih zaporih pa so
znane tudi mednarodnim organizacijam (Odboru za človekove pravice za področje izvrševanja kazenskih sankcij
pri OZN v Ženevi). Po oceni sodišča z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic in država
jim ne sme vzeti osnovnega človeškega dostojanstva. Da se to osnovno načelo, ki je zajeto v vseh najpomembnejših
mednarodnih inštrumentih, lahko uresničuje, so države dolžne, da zagotavljajo pogoje prestajanja kazni v skladu z
mednarodnimi standardi tako, da zagotovijo spoštovanje in zaščito človekovih pravic. Tudi ZIKS v 4. členu določa,
41
da so obsojencu zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali
omejene z zakonom. To določba je povzeta in prenesena iz mednarodnih instrumentov OZN, ki določajo osnovne
pravice, načela in standarde na področju izvrševanja kazenskih sankcij.
Ker je sodišče ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je po oceni sodišča primerno zadoščenje (primerna denarna odškodnina) za čas, ki ga je tožnik prebil v ZPKZ Ljubljana, za 229 dni 2.290,00
EUR oz. 10,00 EUR na dan. Pri določitvi višine zadoščenja se je sodišče oprlo na prakso ESČP. Upoštevalo je, da
tožnik dejansko še ni bil pripornik in je šele po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila dosojena kazen dveh let
zapora, premeščen v ZPKZ Koper. V času pripora je torej nad tožnikom visela domneva nedolžnosti, kar je sodišče
upoštevalo pri določitvi odškodnine, pri tem pa poudarilo, da sodna praksa v Republiki Sloveniji glede tovrstnih
obravnavanih primerov še ni znana oz. ustaljena. Državno pravobranilstvo je zoper sodbo vložilo pritožbo. Odločitve drugostopenjskega sodišča v letu 2011 še ni prejelo.
Nasprotno pa je sodišče v drugi zadevi tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi slabih
bivalnih pogojev zavrnilo. Ugotovilo je, da je zaradi kršitve določbe 42. člena ZIKS-1, kjer je v drugem odstavku
določeno, da je v skupnih spalnicah največ osem postelj, podana protipravnost. Tožnik je bil namreč nameščen v
večposteljni sobi s povprečno 17 osebami in 17 posteljami – tožnik je bil v pravno relevantnem obdobju, ko mu je
nastala škoda, v sobi s kar devetimi osebami več, kot bi bilo to glede na zakonodajo dovoljeno. Vendar je sodišče
tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnikova škoda, katero je utrpel in dokazal, ne predstavlja takšne škode, da bi jo bilo
mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo zaradi duševnega trpljenja zaradi okrnitve osebnostne pravice, ker
biva v prezasedeni sobi. Tožnik ni dokazal vzročne zveze med protipravnostjo in težavami glede zdravstvenega stanja, ki jih je navajal. Kaj predstavlja pravno priznano škodo v teh primerih, je izreklo že ESČP v zadevi Terepachine
v. Rusija št. 36898/2003 z dne 19. 7. 2007. Za obstoj pravno priznane škode mora biti moteno duševno ravnotežje in
duševni mir osebe, saj vsak poseg v človekov notranje življenje že ni pravno priznan. Tožniku ni uspelo dokazati, da
je njegovo trpljenje tolikšno, da bi to lahko označili za pravno relevantno škodo.
Odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Pri Državnem pravobranilstvu potekajo predhodni postopki po 3. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Ta določa pristojnost Državnega pravobranilstva za sklenitev
poravnave o varstvu in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Če med Državnim pravobranilstvom in oškodovancem ne pride do poravnave, se tožeče stranke s svojim tožbenim
zahtevkom obrnejo na sodišče. Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v številnih sporih, pri
čemer pa sodna praksa razširja pravico do odškodnine tudi na gospodarske družbe.
Državno pravobranilstvo tako izpostavlja primer tožeče stranke – gospodarske družbe, ki je zahtevala odškodnino
zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ji je prvostopenjsko sodišče priznalo 900,00 EUR
odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Država objektivno odgovarja za povzročeno škodo, nastalo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega
odlašanja, vendar je treba tudi v tem primeru ugotavljati, ali je ravnala protipravno. Obsežna sodna praksa se je že
izrekla, da je treba pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena
Ustave) oz. pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic)
upoštevati, da je »razumni rok« relativna doba: odločitve o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, temveč od okoliščin vsakega konkretnega primera. ESČP poudarja, da je presoja trajanja sodnega
postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in s kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih
oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranke. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu
ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tako sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 220/2010 in II Ips 234/2010).
Državno pravobranilstvo se je na odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je gospodarski družbi prisodilo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožilo in ugovarjalo, da gre za osebnostne
42
pravice, za katere je značilno, da so tesno povezane z osebnostjo nosilca te pravice. Škoda, ki s kršitvijo takšne
pravice lahko nastane, je nepremoženjska. Državno pravobranilstvo je zato ugovarjalo stvarno aktivno legitimacijo gospodarske družbe. Glede pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo pravne osebe je treba upoštevati
določbe 183. člena Obligacijskega zakonika (slednji določa, da sodišče pravni osebi prisodi pravično denarno odškodnino za okrnitev ugleda ali dobrega imena). V tem primeru pa po oceni Državnega pravobranilstva ni izpolnjena niti osnovna predpostavka za obstoj take odškodninske odgovornosti, tj. nastanek pravno priznane škode.
Nepremoženjska škoda, nastala s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni ena od vrst škode,
priznana pravni osebi, zato gospodarska družba za vtoževanje takšne škode ni stvarno aktivno legitimirana, pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v tej pravici naj bi bila namreč gospodarska družba prikrajšanja, pa ni
osebnostna pravica. Čeprav so nosilci osebnostnih pravic tudi pravne osebe, pa se noben poseg v osebnostne pravice
pravne osebe (glede na naravo pravne osebe) ne more izražati kot bolečine oz. neugoden občutek. Tako čustvovanje
ponovno ni združljivo z značilnostmi in pojavno obliko pravne osebe. Pravne osebe v primeru kršitve osebnostnih
pravic, v skladu z v domačem pravu prevladujočo subjektivno koncepcijo pojma nepremoženjske škode, nimajo
pravice do denarne odškodnine na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika. Državno pravobranilstvo odločitve
drugostopenjskega sodišča še ni prejelo, meni pa, da bo ta odločitev pomembno vplivala na sodno prakso in s
tem na zmanjšanje ali povečevanje trenda pripada zadev, v katerih bodo gospodarske družbe tožile Republiko
Slovenijo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Obstajajo namreč številni gospodarski
spori, ki se štejejo kot sodni zaostanek. Če bo drugostopenjsko sodišče sprejelo stališče, da je zaradi kršitve pravice
do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi pravni osebi pravno priznana škoda, bo Republika Slovenija, ki je za
delovanje sodišč odgovorna objektivno, naletela na vrsto novih sporov, kar bo imelo tudi velike finančne posledice
za proračun Republike Slovenije.
Odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi protipravnega ravnanja državnega organa
– izbrisa iz registra stalnega prebivalstva
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zastopalo Republiko Slovenijo v zadevah, v katerih so domnevni oškodovanci s tožbo zahtevali odškodnino za škodo, ki naj bi jim nastala zaradi protipravnega ravnanja Republike Slovenije
ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Državno pravobranilstvo s področja odškodnin zaradi izbrisa iz registra
stalnega prebivalstva izpostavlja sledeči novejši zadevi.
V eni od zadev je tožnik s tožbo zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi
mu nastala zaradi protipravnega ravnanja Republike Slovenije – izbrisa iz registra oseb s stalnim prebivališčem v
Republiki Sloveniji. Sodišče je glede na sprejeto odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 284/94 z dne 4. 2. 1999 ugotovilo, da ne more biti dvoma o tem, da je v ravnanju Republike Slovenije, tj. prenosu državljanov nekdanje SFRJ, ki
v zakonskem roku niso zaprosili za slovensko državljanstvo oz. jim je bila izdana negativna odločba, iz obstoječega
registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi,
podan element protipravnosti v smislu 26. člena Ustave. Po tej določbi Ustave pa ima vsakdo pravico do povračila
škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil s
svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki to službo ali dejavnost opravlja.
Državno pravobranilstvo je v konkretnem primeru podalo ugovor zastaranja, zato je bilo bistveno vprašanje, ali je
tožnik svoj odškodninski zahtevek, glede na tek zastaralnega roka, s predmetno tožbo pravočasno uveljavljal. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, torej ugasne pravovarstveni zahtevek. Po oceni sodišča je tožnik
za zatrjevano škodo (obresti zaradi neizplačane pokojnine v obdobju od leta 1995 do 2001 in nepremoženjsko škodo
zaradi strahu za preživetje, razžalitve časti in odvzema prostosti), ki naj bi mu nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega
prebivalstva, in za povzročitelja (Republiko Slovenijo) izvedel že v letu 1999, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno protipravno ravnanje organov Republike Slovenije, oz. najkasneje v letu 2001, ko so
mu bili zneski akontacije vojaške pokojnine izplačani za nazaj. Ker je tožnik predmetno tožbo za plačilo odškodnine
vložil šele v letu 2009, je tako triletni subjektivni rok kot tudi objektivni rok petih let za uveljavljanje tožbenega zahtevka
potekel pred vložitvijo tožbe, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
Sodišče navedbam tožnika, da je za dejstvo nastanka škode izvedel šele leta 2009, ko mu je bila vročena dopolnilna
odločba Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo odločeno, da se šteje, da je tožnik imel dovoljenje za stalno
43
prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje od leta 1995 do leta 2000 in da je imel v tem času prijavljeno stalno
prebivališče, ni sledilo. Sodišče je navedlo, da je Ustavno sodišče že z odločbo opr. št. U-I-284/1994 z dne 4. 2. 1999
poudarilo, da je že s to odločbo, objavljeno 12. 3. 1999, presojalo skladnost Zakona o tujcih iz leta 1991 (Uradni list
RS, št. 1/1991, v nadaljevanju: ZTUJ) z Ustavo in s tem povezano nezakonitost ravnanja državnih organov, na katero
se sklicuje tožnik. Ugotovilo je, da je navedeni zakon v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj ne določa pogojev
za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji iz drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih po preteku roka, v katerem bi zaprosili za sprejem v državljanstvo
Republike Slovenije, če tega niso storili, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejetju v državljanstvo Republike
Slovenije dokončna. Hkrati je naložilo zakonodajalcu odpravo neskladnosti v roku šestih mesecev od dneva objave
v Uradnem listu. Pojasnilo je, da zakon ni upošteval posebnega položaja državljanov v drugih republikah, ki so imeli
v Republiki Sloveniji prebivališče in so na njenem ozemlju stalno živeli. Ker zakon ni uredil njihovega prehodnega
položaja, je povzročil, da so bili v slabšem položaju kot tisti tujci, ki so imeli status tujca že pred osamosvojitvijo
Republike Slovenije. Že v tej odločbi je jasno poudarjeno, da organi Republike Slovenije ne bi smeli opraviti prenosa
teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti brez vsake odločbe ali
obvestila prizadeti osebi.
Navedena ustavna odločba je tako vsebovala vse relevantne elemente o protipravnosti. Zato ne drži, da je tožnik
za zatrjevano protipravno ravnanje organov Republike Slovenije izvedel šele v letu 2009 (po prejemu prej navedene dopolnilne odločbe). Zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve iz naslova škode, ki je tožniku
nastala zaradi izbrisa iz registra prebivalcev oz. zaradi ustavljenega izplačila akontacije vojaške pokojnine, je tako
pričel teči z objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu dne 12. 3. 1999. Najkasneje tedaj je
bil tožniku znan obseg zatrjevane nepremoženjske škode in ker je tožbo vložil šele v letu 2009, torej po poteku
triletnega subjektivnega roka, odkar je izvedel za vse elemente odškodninske obveznosti, pa tudi po poteku
petletnega objektivnega roka, odkar je škoda nastala, šteto od objave ustavne odločbe dne 12. 3. 1999, je tožbeni
zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zastaran.
Enako stališče je sodišče zavzelo v zadevi tožnika, ki je zaradi izbrisa iz registra prebivalstva Republike Slovenije
zahteval plačilo odškodnine v znesku 96.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je bil izbris opravljen na podlagi
tedaj veljavne določbe 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1991, v nadaljevanju: ZDR), po kateri državljan Republike Slovenije, ki ima v Republiki Sloveniji na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče in v Sloveniji tudi dejansko
živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije le, če je v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vložil vlogo pri
za notranje zadeve pristojnemu upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker tožnik
v zakonsko določenem roku tega ni storil, so v skladu z določbo 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št.
1/1991, v nadaljevanju: ZTUJ) začele zanj veljati določbe ZTUJ, tj. po preteku dveh mesecev od poteka omenjenega šestmesečnega roka, v katerem bi lahko zaprosil za državljanstvo. Od tedaj dalje je tožnik pridobil status tujca,
zaradi česar je zatrjeval izbris iz registra stalnega prebivalstva na podlagi omenjene zakonske ureditve, v katero
tedaj še ni bilo poseženo z odločbo Ustavnega sodišča. Ker pa je bila tožniku protipravnost ravnanja Republike
Slovenije znana z objavo ustavne odločbe z dne 4. 2. 1999, je bila njegova tožba vložena prepozno. Sodišče je tudi
ugotovilo, da na ugotovitev same nedopustnosti ravnanja Republike Slovenije (protipravnosti) pri izbrisu druga
ustavna odločba iz leta 2003 ni imela več posebnega vpliva (primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I
Cp 201/2008 z dne 2. 7. 2008, II Cp 440/2008 z dne 16. 6. 2008, II Cp 725/2008 z dne 10. 9. 2008, II Cp 1291/2008
z dne 15. 10. 2008), saj je bilo ugotovljeno nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe
Ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v
Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. V predmetni zadevi pa
se je sodišče opredelilo tudi glede zastaranja terjatev za sukcesivno nastajajočo prihodnjo premoženjsko škodo, ki
po oceni sodišča začne teči, ko tožnik izve za prihodnjo škodo in jo lahko uveljavlja, o čemer priča sodna praksa
Vrhovnega sodišča (glej opr. št. II Ips 315/2010).
Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni
zahtevek za plačilo denarne odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic in osebne svobode, strahu, pretrpljenih fizičnih bolečin zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi odvzema dobrega
imena in časti, zaradi preprečitve vzdrževanja registriranih in preprečitve registracije novih patentov za čas od
44
leta 1994 do 2001 ter preprečitve pridobitve lastninskega certifikata po temelju utemeljen, spremenilo. Drugostopenjsko sodišče je namreč na podlagi pritožbe Državnega pravobranilstva tožbeni zahtevek za plačilo
škode, kateremu je prvostopenjsko sodišče pritrdilo, v celoti zavrnilo in v celoti ugodilo pritožbi Državnega
pravobranilstva.
V konkretnem primeru je tožnik pravočasno pred 26. 12. 1991 oddal vlogo – prošnjo za sprejem v državljanstvo
Republike Slovenije, vendar je bila njegova vloga napačno knjižena in oddana v arhiv kot rešena. Pristojna občina,
ki je vlogo sprejela, jo je posredovala resornemu ministrstvu za notranje zadeve šele 22. 11. 1994, pri čemer je bil kot
datum prejema vloge evidentiran 4. 2. 1992. Pristojno ministrstvo je tožnikovo vlogo s sklepom zavrglo kot prepozno. V upravnem sporu, ki ga je zoper takšno odločbo sprožil tožnik, je Upravno sodišče s sodbo odpravilo navedeni
sklep in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek. To je najprej postopek sprejema tožnika v državljanstvo
Republike Slovenije prekinilo, in sicer do rešitve predhodnega vprašanja tožnikovega dosedanjega državljanstva.
Upravna enota je z odločbo odločila, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ministrstvo pa je pritožbo zoper takšno odločbo zavrnilo, z odločbo pa odločilo, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi
40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije po tem, ko je na podlagi tožnikove izjave (188. člen Zakona o
splošnem upravnem postopku) štelo vlogo za sprejem v državljanstvo za pravočasno. V konkretnem primeru je šlo
za zatrjevano krivdno ravnanje države oz. njenega organa. Država je zavezana k plačilu odškodnine, če njeni zaposleni ali njen organ na delu ali v zvezi z njim ni ravnal, kot bi bilo treba. Pri tem je skrbnost tisti subjektivni element,
ki je odločilen za obstoj odškodninske odgovornosti. Stopnjo skrbnosti pa se presoja strožje, tj. po pravilih stroke
(skrbnost dobrega strokovnjaka), kar pomeni, da se ravnanje povzročitelja škode primerja z dolžno profesionalno
skrbnostjo države. Ker je bilo v nadaljevanju s strani Ustavnega sodišča ugotovljeno, da je podana protipravnost
organa Republike Slovenije, je to po mnenju drugostopenjskega organa zadoščalo za ugotovitev, da je bilo ravnanje
Republike Slovenije protipravno.
Tožnik bi moral v nadaljevanju izkazati tudi pravno relevantno vzročno zvezo med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. Tožnik je izpostavljal povezavo med izbrisom in zatrjevano
škodo s trditvijo, da so mu bili zaradi izbrisa odvzeti vsi osebni dokumenti, kar naj bi pogojevalo, da ni mogel
dvigati prihranjenih sredstev s svojega bančnega računa, ni mogel dvigati pokojnine, ki jo je dobival iz Nemčije, denarja in pošiljk z zdravili in hrano, ki so mu jih iz tujine pošiljali prijatelji, prav tako se ni mogel zaposliti.
Drugostopenjsko sodišče je sledilo ugovoru Državnega pravobranilstva, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu glede oblik nastanka škode, in pozvalo tožnika k dopolnitvi tožbe oz. da navede, katero pravno priznano obliko škode uveljavlja, ter kateri od dokazov, ki so bili predlagani, dokazujejo uveljavljanje oblike
škode. Tožnik zahteve po sklepčnosti ni podal, zato je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo škode, ko tožnik ni
uspel opredeliti in dokazati škode, ki jo je zatrjeval, zavrnilo. Sodišče je tudi na podlagi dokaznega postopka
ugotovilo, da bi tožnik lahko pridobil dovoljenje za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije in
kasneje dovoljenje za stalno prebivanje, vendar tega ni zatrjeval niti dokazal, prav tako pa tudi ni izkazal, da
bi vložil vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja, saj bi lahko sklenil delovno razmerje po tedaj veljavnem
prvem odstavku 2. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek iz naslova nedokazane škode v celoti zavrnilo. Sodišče je v nadaljevanju ugodilo tudi ugovoru Državnega pravobranilstva
glede zastaranja tožbenega zahtevka, saj je bila njegova tožba, glede na dejstva, kdaj je izvedel za obseg škode
in povzročitelja škode, vložena prepozno.
Tožbe občin za vračilo stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v večjem številu tožb posameznih občin, ki terjajo povračilo
stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh v posameznih obdobjih. Tožeče stranke svoj zahtevek
utemeljujejo na obogatitveni podlagi (197. člen Obligacijskega zakonika), ker so same plačevale stroške, ki so se
po določbah takrat veljavnega Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št.
12/1996) financirali iz državnega proračuna.
Okrožno sodišče v Ljubljani, ki obravnava 70 tožb, v katerih je Republika Slovenija tožena stranka, je v primerih Občine Kranj in Občine Bled izvajalo vzorčna postopka, ostali postopki pa so bili na podlagi sklepov sodišč
prekinjeni. V obeh zadevah je sodišče tožbena zahtevka tožeče stranke zavrnilo.
45
Učbeniški skladi
V šolskem letu 1993/94 je Republika Slovenija v sistem javnega osnovnošolskega izobraževanja uvedla t. i. učbeniške
sklade, v letu 1997/98 pa je sklade uvedla še v srednješolski sistem. Učbeniški sklad je opredeljen s Pravilnikom o
opravljanju šolskih učbeniških skladov kot enoletna izposoja učbenikov učencev proti plačilu uporabnine v višini
ene tretjine maloprodajne cene učbenika skupaj z davkom.
Tožnica, ki je izdajateljica pisnih avtorskih del, med drugim osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov, ki so bili
tudi potrjeni s Pravilnikom o učbenikih oz. Pravilnikom o potrjevanju učbenikov, je vložila tožbo zaradi plačila
premoženjske škode, ki naj bi ji nastajala z izvrševanjem dejavnosti učbeniških skladov. Škodo je ocenila kot upad
prodaje njenih učbenikov, katerih materialno avtorsko pravico so nanjo prenesli avtorji posameznega učbenika.
Škodo je tožeča stranka ocenila kot obseg prodajne cene, zmanjšane za 9,3 % rabata trgovcem z učbeniki in 10,6 %
avtorskega honorarja avtorjem, kar je zmnoženo s številom neprodanih oz. manj prodanih učbenikov. V zneskih
je vračunana tudi civilna kazen v višini 200 % v skladu s 168. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v
nadaljevanju ZASP), saj naj bi Republika Slovenija kršila avtorsko pravico pri uvajanju učbeniških skladov z namenom zaobiti ustavno in zakonsko varovano avtorsko pravico iz ZASP. Kaznovanje utemeljuje preventivni namen
civilne kazni zaradi zagotavljanja spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije, zlasti v primerih kršitev pravic
intelektualne lastnine.
Po mnenju tožeče stranke naj bi osnovne in srednje šole z dejavnostjo učbeniških skladov vsako leto ustvarjale
gospodarsko korist oz. dobiček, kar naj bi pomenilo komercialno dejavnost. Dajanje primerka avtorskega dela v
rabo za določen čas za neposredno ali posredno gospodarsko korist je v skladu s 25. členom ZASP izključna pravica
avtorja oz. tistega, na katerega je avtor to pravico prenesel, poudarja tožeča stranka.
Sodišče je odločilo, da veljavni sistem učbeniških skladov z obstoječim načinom zaračunavanja uporabnin ni
mogoče šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti v smislu 25. člena ZASP, temveč jo je mogoče podrediti ureditvi 36. člena ZASP in s tem za poseg v pravico javnega posojanja. Sodišče ni ugotovilo obogatitve Republike
Slovenije oz. protipravnosti njenega ravnanja, zato nista izpolnjeni niti prvi predpostavki odgovornosti Republike
Slovenije, ki bi morali biti po pravilih o odškodninski odgovornosti podani kumulativno, tako da je sodišče tožbeni
zahtevek tožeče stranke tako po obogatitveni kot odškodninski podlagi zavrnilo.
Tožbe varčevalcev Ljubljanske banke, d. d.
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo pred slovenskimi sodišči v šestih zadevah, v katerih so tožniki
zoper Republiko Slovenijo, Ljubljansko banko, d. d., in Novo ljubljansko banko, d. d., vložili tožbe. V treh zadevah
je sodišče izdalo meritorne odločitve, s katerimi je tožbene zahtevke zoper Republiko Slovenijo zavrnilo, prav
tako je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper Novo ljubljansko banko, d. d, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku zoper
Ljubljansko banko, d. d., v eni zadevi je prišlo do umika tožbe, ker tožeča stranka ni pristopila na prvi narok za
glavno obravnavo, v eni zadevi pa je postopek prekinjen ker je tožnik umrl, sodišče pa je dedinje pokojnega tožnika
pozvalo, da prevzamejo postopek.
Izmed vseh zadev, ki jih vodi pristojno sodišče v Ljubljani, je razvidno, da se le ena nanaša na varčevalca Ljubljanske
banke na ozemlju Bosne in Hercegovine, ostalih pet zadev pa na devizno varčevanje na ozemlju Republike Hrvaške.
Za vse te zadeve pred slovenskimi sodišči je bilo značilno, da so bili pravdni postopki do začetka leta 2010 prekinjeni,
na podlagi odločbe Ustavnega sodišča pa se sedaj nadaljujejo. Vsem zadevam je skupno, da so bili tožniki depozitarji
v Ljubljanski banki. Depozitno pogodbo so sklenili pri njeni podružnici, ki ni (bila) samostojna pravna oseba in tako
ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, temveč v imenu in za račun Ljubljanske banke, d. d. Noben
veljavni predpis v Republiki Sloveniji ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla – depozitnega
razmerja, in tudi ne v jamstvo tožene stranke Republike Slovenije.
Na podlagi prvega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se za sporno razmerje uporablja
na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v zvezi s posebnimi določbami o hranilnih vlogah (135. člen do 146.
46
člen ZOR) je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito zaključilo, da je tožbeni zahtevek proti Ljubljanski banki
utemeljen. Sklicevanje Ljubljanske banke, d. d., da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice v drugi države le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki, ni utemeljeno. V treh meritornih
odločitvah glede odgovornosti Ljubljanske banke, d. d., za obveznosti iz devizne vloge občanov, ki so deponirane pri
njej (pri čemer je v dveh primerih že pravnomočno odločeno, da je zahtevek zoper Republiko Slovenijo neutemeljen, Ljubljanska banka, d. d., pa je vložila revizijo na Vrhovno sodišče, o kateri še ni odločeno, v tretjem primeru,
ko gre prav tako za meritorno odločitev, pa odločitev še ni pravnomočna, saj so se stranke na sodbo pritožile), je
sodišče odločilo, da je Ljubljanska banka, d. d., v skladu z drugim in tretjim odstavkom 22. b člena v zvezi s tretjim
odstavkom 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/1991-I in 45/1994-I) obdržala celotno obveznostno povrnitev deviz z deviznih
računov in deviznih hranilnih knjižic, odprtih v podružnicah s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje
SFRJ (torej z obveznostmi, kot so obravnavane) oz. da Republika Slovenija za te obveznosti ni prevzela jamstva.
Morebitnega jamstva Republike Slovenije ni mogoče iskati v pravnem nasledstvu po SFRJ (ki ni avtomatično oz.
brezpogojno), prav tako ne pride v poštev odgovornost Republike Slovenije iz naslova izplačila zajamčenih vlog (glej
npr. 313. člen Zakona o bančništvu), saj gre za jamstvo za vloge pri banki, nad katero je bil začet stečajni postopek.
Državno pravobranilstvo tako izpostavlja, da je v obeh pravnomočnih odločbah hrvaških varčevalcev odgovornost Republike Slovenije izključena in sta bila tožbena zahtevka zoper Republiko Slovenijo zavrnjena kot
neutemeljena.
Nasprotno pa je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške v dveh zadevah tožnikom hrvaških državljanov proti toženki Ljubljanski banki, d. d., in Republiki Sloveniji razveljavilo sodbi prvo- in drugostopenjskega sodišča, ki
sta ugotovili, da ni podane odgovornosti Republike Slovenije, in zadevo vrnilo v novo sojenje. Vrhovno sodišče
Republike Hrvaške je zadevo v zvezi z odgovornostjo Republike Slovenije glede deviznih vlog, za katere naj bi bila v
skladu s tretjim odstavkom 19. člena Ustavnega zakona iz leta 1991 Republika Slovenija odgovorna tudi za hrvaške
varčevalce, ne glede na dejstvo, da je v omenjenem odstavku določeno, da je Republika Slovenija prevzela jamstvo le
za devizne hranilne vloge, ki so bile odprte na njenem ozemlju, vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo,
zato se postopka pred Županijskim sudom v Varaždinu nadaljujeta.
6.5 Priporočila in zaključek
Državno pravobranilstvo na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev v letu 2011 ugotavlja, da se (pre)veliko
število sporov rešuje pred sodiščem v primerih, ko bi morali pristojni državni organi v izogib sodnim postopkom
in nepotrebnim stroškom v primeru utemeljenosti zahtevkov in sporne obveznosti sporno razmerje rešiti sami in v
sodelovanju z Državnim pravobranilstvom.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 od Slovenske izvozne in razvojne banke, d. d. (v nadaljevanju SID banka)
prejelo več predlogov za vložitev tožb po Zakonu o jamstveni shemi Republike Slovenije (Uradni list RS št.
33/2009 v nadaljevanju ZJShemRS). Ta v 17. b členu podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožb na ničnost
pogodbe Državnemu pravobranilstvu, ki uveljavlja ničnost v javnem interesu. Po Zakonu o pravdnem postopku
je lahko pravdna stranka le fizična ali pravna oseba, zato Državno pravobranilstvo izpostavlja, da bi bilo treba navedeni 17. b člen ZJShemRS spremeniti, in sicer tako, da bi bila za tovrstne zahtevke aktivno legitimirana le Republika
Slovenija, državni pravobranilec pa je v teh primerih na podlagi ZDPra le zakoniti zastopnik Republike Slovenije.
Po oceni Državnega pravobranilstva ni nobene posebne podlage, da se Državnemu pravobranilstvu podeli aktivna
legitimacija za vložitev tožb na ničnost pogodbe iz ZJShemRS, saj je Državno pravobranilstvo kot organ po ZDPra
le zastopnik Republike Slovenije in v zvezi z jamstvi Republike Slovenije bankam ne sodeluje v nobenem od postopkov, niti mu zakon ne nalaga nobenih obveznosti.
Ker je bilo pri delovanju delovne skupine v zvezi z reševanjem konkretnih primerov problematike podizvajalcev,
ki jo je ustanovila Vlada s sklepom z dne 16. 6. 2011, izpostavljeno vprašanje »Ali je v primeru javnega naročila, ki
se izvaja s podizvajalci, glede na predpise, ki urejajo javno naročanje, kot tudi ostale javnofinančne predpise, dopustno,
da naročnik znesek razlike med vrednostjo opravljenih del glavnega izvajalca in vrednostjo opravljenih del podizva-
47
jalcev, na podlagi cesijske pogodbe namesto glavnemu izvajalcu nakaže prevzemniku, ki je z odstopnikom relevantne
terjatve (torej glavnim izvajalcem predmetnega javnega naročila) sodeloval na drugem projektu« in ker tega vprašanja
javnonaročniški in javnofinančni predpisi ne urejajo, Državno pravobranilstvo poudarja, da je treba to problematiko
pravno urediti, saj bi se Republika Slovenija na ta način izognila številnim tožbam podizvajalcev glavnega izvajalca,
ki je insolventen.
Državni pravobranilec pri opravljanju svojih pristojnosti prihaja v stik s tajnimi podatki, pri čemer pa mu Zakon o
tajnih podatkih dostopa brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ne omogoča. Ta zakon namreč v 3. členu dostop do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov omogoča predsedniku republike, predsedniku
vlade, poslancu, državnemu svetniku, županu in občinskemu svetniku, ministru ali predstojniku vladne službe,
ki je neposredno odgovoren predsedniku vlade, varuhu človekovih pravic in njegovemu namestniku, guvernerju,
namestniku in vice guvernerju centralne banke, članu računskega sodišča, sodniku, predsedniku in članu Državne
revizijske komisije, državnemu tožilcu, generalnemu državnemu pravobranilcu in informacijskemu pooblaščencu.
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da pri opravljanju svoje funkcije tudi državni pravobranilec v številnih zadevah prihaja v stik s tajnimi podatki, zato bi bilo treba Zakon o tajnih podatkih v 3. členu spremeniti tako, da bi
imel tudi državni pravobranilec, enako kot državni tožilec, ki se prav tako srečuje s tajnimi podatki, omogočen
dostop brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov.
Državno pravobranilstvo izpostavlja dvojno ureditev glede odpovednega roka za najemne in zakupne pogodbe,
ki je nasprotujoča. Na podlagi Zakona o izvrševanju proračuna v Republiki Sloveniji za leto 2011 in 2012 se lahko
skladno s tretjim odstavkom 20. člena najemne oz. zakupne pogodbe, razen pogodb iz šestega odstavka tega člena,
sklenjene za določen ali nedoločen čas, odpovejo z rokom, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Zakon o poslovnih
stavbah in poslovnih prostorih pa v drugem odstavku 24. člena določa, da na podlagi odpovedi preneha najemno
razmerje s potekom roka, ki ga določa najemna pogodba (odpovedni rok). Ta rok ne sme biti krajši od enega leta.
Ker gre v obeh prikazanih zakonih za nasprotje v zvezi z odpovednim rokom najemnih in zakupnih pogodb, Državno pravobranilstvo poudarja, da je treba navedeno problematiko urediti na enoten način. Skladno s 26. členom
Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno,
zaradi česar bo sodišče v sodnih sporih upoštevalo rok po drugem odstavku 24. člena Zakona o poslovnih stavbah
in poslovnih prostorih in bo zahtevek Republike Slovenije, ki bi določila krajši rok po Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2011 in 2012, zavrnilo. V izogib nepotrebnim zavrnitvam takšnih tožb Državno
pravobranilstvo izpostavlja potrebo po enoviti ureditvi te problematike.
Nove pristojnosti Državnega pravobranilstva so določene v Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki se začne uporabljati 29. 5. 2012. V njem so predvidene pristojnosti in sodelovanje med državnimi tožilci
in državnimi pravobranilci. Za delo Državnega pravobranilstva je pomemben 33. člen, s katerim se bo Državno
pravobranilstvo ob njegovi uporabi prvič srečalo, že sedaj pa ugotavlja, da bo za kakovostno vodenje teh zadev treba
imeti vpogled v pravnomočne zadeve o odvzemu premoženja po tožbi državnih tožilcev, pri tem pa Državno pravobranilstvo že sedaj vidi oviro v določbah 7. in 8. člena zakona, kjer ni navedeno kot pristojni organ.
48
7
Delovnopravne in socialnopravne zadeve
7.1Uvod
Državni pravobranilci, razporejeni v delovnopravni in socialnopravni oddelek, zastopajo Republiko Slovenijo pred
delovnimi in socialnimi sodišči. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, ki so ustanovljena za odločanje
v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih.
Če gre za denarne terjatve iz delovnega razmerja, lahko delavec zahteva sodno varstvo neposredno na sodišču, v drugih
primerih pa pod pogojem, da je pred tem zoper delodajalca vložil zahtevo za varstvo pravic oz. odpravo kršitve pravice
oz. izpolnitve obveznosti.
Individualni delovni spori so spori med delavcem in delodajalcem, katerega predmet so individualna pravica, obveznost ali pravno razmerje. Državno pravobranilstvo v individualnih delovnih sporih opravlja zakonito zastopstvo
Republike Slovenije v funkciji delodajalca. Kolektivni delovni spori pa so spori med strankami kolektivnih delovnih
razmerij, katerih predmet so kolektivne pravice, obveznosti, pravna razmerja ali interes. Kolektivni delovni spori se
delijo na interesne (ekonomske) in pravne (legalne) spore. Za interesni kolektivni delovni spor je tako značilno, da
je njegov predmet interes, kako naj bi bili določena pravica, obveznost ali pravno razmerje urejeni v prihodnosti, kar
pomeni, da so predmet spora sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe, sklenitev nove kolektivne pogodbe ali odpoved kolektivne pogodbe. Za pravni kolektivni delovni spor pa je značilno, da je njegov predmet pravica, obveznost ali
pravno razmerje, ki ima podlago v veljavni pravni normi, in se torej ti spori nanašajo na uporabo oz. razlago določene
sprejete norme, bodisi zakonske bodisi pogodbene.
V kolektivnih delovnih sporih Državno pravobranilstvo zastopa Vlado Republike Slovenije kot stranko kolektivnega
dogovarjanja v javnem sektorju in podpisnico kolektivnih pogodb v javnem sektorju. V socialnem sporu pa se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah s področja
socialne varnosti.
V kolektivnih delovnih sporih delovna sodišča odločajo o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med
strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivna pogajanja, o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti
splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, zakonitosti stavke, pristojnostih sindikata v zvezi
z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in drugih zadevah, za katere tako določa zakon.
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v socialnih sporih na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, področju štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus, in štipendij za
nadarjene, na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov. Socialno
sodišče je na omenjenih področjih pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih
sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je upravičencu povzročil državni organ, oz. škode, ki jo je upravičenec v zvezi z
uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva povzročil državnemu organu.
Glede določitve vrednosti spornega predmeta Državno pravobranilstvo pojasnjuje, da v zadevah, ki se obravnavajo kot
delovni spori, dajatveni denarni tožbeni zahtevki po višini pogosto niso zneskovno specificirani, temveč so postavljeni
opisno. Takšni tožbeni zahtevki so kljub temu določljivi, saj vsebujejo zadostne elemente, na osnovi katerih se v primeru realizacije obveznosti na podlagi sodne odločbe lahko obračuna in izplača vtoževana vrednost. V predstavljenih
vrednostih zadev je tako upoštevana v tožbi označena vrednost spornega predmeta, katero pa tožeče stranke pogosto
označijo samo v višini enomesečnega prikrajšanja in tako ne izkazuje realne denarne vrednosti dajatvenega tožbenega
zahtevka. Če je tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo v celoti ali deloma ugodeno, realizacija pravnomočno
ugotovljene obveznosti za državni proračun predstavlja višji finančni učinek oz. odhodek, kot je to mogoče pričakovati
glede na prikazane vrednosti zadev po posameznih temeljih. Podobna situacija se pojavlja pri zadevah, ki se obravnavajo kot socialni spori in v katerih Republika Slovenija nastopa kot tožena stranka, saj je tožbeni zahtevek postavljen
na razveljavitev oz. odpravo odločbe, na podlagi katere je bila zavrnjena zahteva vlagatelja (tožeče stranke) za priznanje
49
določene pravice ali je bila pravica ukinjena ali je bila dajatev po mnenju tožeče stranke priznana v prenizkem znesku,
uspeh tožeče stranke v sodnem postopku pa za toženo stranko Republiko Slovenijo prav tako pomeni odliv iz državnega proračuna.
7.2Statistika
7.2.1 Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev
Državno pravobranilstvo je na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2011 prejelo 1.446 zadev v
vrednosti 1.790.775,82 EUR, in sicer 1.151 delovnopravnih zadev (v vrednosti 1.660.725,47 EUR) in 295 socialnopravnih zadev (v vrednosti 130.050,35 EUR). Kot je razvidno tudi iz Grafa 14, med prejetimi zadevami prevladujejo
delovnopravne zadeve – teh je kar 80 %, medtem ko je socialnopravnih zadev 20 %.
Graf 14: Razmerje med v letu 2011 prejetimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami
DELOVNOPRAVNE ZADEVE
SOCIALNOPRAVNE ZADEVE
20%
80%
Primerjava vrednosti prejetih zadev kaže, da čeprav je bilo glede na število zadev socialnopravnih zadev 20 %, njihova vrednost v primerjavi z vrednostjo delovnopravnih zadev predstavlja le 7 % vse vrednosti (Graf 15).
Graf 15: Razmerje med vrednostjo (v EUR) v letu 2011 prejetimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami
DELOVNOPRAVNE ZADEVE
SOCIALNOPRAVNE ZADEVE
7%
93%
50
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo na dan 31. 12. 2010 na tem področju odprtih 3.505 zadev (3.043
delovnopravnih in 462 socialnopravnih), je v letu 2011 skupaj obravnavalo 4.951 zadev (4.194 delovnopravnih in
757 socialnopravnih zadev). Kot je razvidno iz Grafa 16, tako tudi med vsemi obravnavanimi zadevami prevladujejo
delovnopravne zadeve – v tem primeru je delež delovnopravnih zadev celo 85-odstoten.
Graf 16: Razmerje med v letu 2011 obravnavanimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami
DELOVNOPRAVNE ZADEVE
SOCIALNOPRAVNE ZADEVE
15%
85%
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 2.154 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, in sicer 1.834 ali
85 % delovnopravnih in 320 oz. 15 % socialnopravnih.
Graf 17: Razmerje med v letu 2011 zaključenimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami
15%
DELOVNOPRAVNE ZADEVE
SOCIALNOPRAVNE ZADEVE
85%
Na dan 31. 12. 2011 je bilo na delovnopravnem in socialnopravnem področju odprtih 2.797 zadev v vrednosti
19.455.371,14 EUR: 2.360 delovnopravnih zadev v vrednosti 19.174.576,38 EUR in 437 socialnopravnih zadev v
vrednosti 280.794,76 EUR (razmerje je razvidno tudi iz Grafa 18).
51
Graf 18: Razmerje med na dan 31. 12. 2011 odprtimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami
16%
DELOVNOPRAVNE ZADEVE
SOCIALNOPRAVNE ZADEVE
84%
7.2.2 Statistični podatki delovnopravnih zadev
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 1.151 delovnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je znašala
1.660.725,47 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 23 zadev v vrednosti 640.526,00
EUR, ostale (1.128 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči. Kot je razvidno iz Grafa 19, je Državno pravobranilstvo le 2 % delovnopravnih zadev prejelo v predhodnem postopku, vse ostale zadeve pa so se obravnavale
v postopku pred sodišči.
Graf 19: Razmerje med prejetimi delovnopravnimi zadevami
v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra in pravdnimi postopki pred sodišči
2%
PREDHODNI POSTOPEK
PRAVDNI POSTOPEK PRED SODIŠČI
98%
V prejetih zadevah, ki so se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 25 zadevah v vrednosti 34.075,67 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 1.074 zadevah v vrednosti 843.313,16 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 29 zadevah v vrednosti 142.810,64 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
52
Razmerje med procesnimi statusi Republike Slovenije je razvidno tudi iz Grafa 20.
Graf 20: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih delovnopravnih zadevah
3%
RS TOŽEČA STRANKA
RS TOŽENA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽENE STRANKE
2%
95%
Po vrsti prejetih delovnopravnih zadev najbolj izstopajo sledeče zadeve:
• plačna nesorazmerja – javni uslužbenci (825 zadev),
• nezakonita odločba (117 zadev),
• druge pravice in obveznosti iz dela (88 zadev),
• prenehanje delovnega razmerja (53 zadev) in
• poškodba na delu (30 zadev).
Kot je razvidno iz Grafa 21, predstavljajo zadeve po temelju plačna nesorazmerja – javni uslužbenci kar 72 % vseh v
letu 2011 prejetih delovnopravnih zadev.
Graf 21: Delež zadev po temelju plačna nesorazmerja glede na ostale prejete delovnopravne zadeve
OSTALO
PLAČNA NESORAZMERJA
- JAVNI USLUŽBENCI
28%
72%
Obravnavane zadeve
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 3.043 zadev v vrednosti 225.960.832,46 EUR, je imelo v letu 2011 skupaj v delu 4.194 zadev, katerih skupna vrednost je znašala
53
227.621.557,93 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 36 zadev v vrednosti 894.938,83
EUR, ostale (4.158 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 99 zadevah v vrednosti 200.476.388,66 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v eni zadevi je bila Republika Slovenija stranki intervenient na strani tožeče stranke;
• v 2.532 zadevah v vrednosti 19.973.307,09 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 1.526 zadevah v vrednosti 6.276.923,35 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
Graf 22: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v obravnavanih delovnopravnih zadevah
2%
RS TOŽEČA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽEČE STRANKE
RS TOŽENA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽENE STRANKE
37%
61%
0%
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 1.834 delovnopravnih zadev.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 31 zadev v vrednosti 816.301,98
EUR, rešitve pa so bile sledeče:
• v 27 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 792.029,10 EUR, je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot
neutemeljen;
• v eni zadevi (po temelju poškodba na delu), v kateri je zahtevana vrednost znašala 4.000,00 EUR, je bila sklenjena poravnava v višini 1.856,00 EUR;
• ostale zadeve so bile rešene na druge načine.
V postopkih pred sodišči so bile rešene 1.803 zadeve, in sicer:
• 53 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča stranka,
• ena zadeva, v kateri je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke,
• 316 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka, in
• 1.433 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke.
Vrednost teh zadev je bila 207.630.679,57 EUR.
Rešitve v teh zadevah so bile sledeče:
• 139 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v
celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi dolžna izpolniti delno
vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela – od
zahtevane vrednosti 905.383,45 EUR je morala tako nasprotnim strankam izplačati 270.712,28 EUR;
• 40 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija po sodni
54
Graf 23: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v zaključenih delovnopravnih zadevah
RS TOŽEČA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽEČE STRANKE
RS TOŽENA STRANKA
RS STRANSKI INTERVENIENT NA STRANI
TOŽENE STRANKE
•
•
•
3%
18%
79%
0%
odločbi dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek Republike Slovenije v
celoti zavrnjen, zato je morala nasprotnim strankam izplačati 71.031,82 EUR;
37 zadev je bilo rešenih s poravnavo: v teh zadevah je morala Republika Slovenija od zahtevane vrednosti
228.312,81 EUR nasprotnim strankam izplačati 54.795,43 EUR;
116 zadev v vrednosti 200.526.265,49 EUR je bilo rešenih z umikom tožbe: do umika zaradi izpolnitve obveznosti je prišlo v višini zneska 10.068,32 EUR, do umika zaradi sklenitve izvensodne poravnave v višini zneska
106.928,35 EUR; pretežni del vrednosti predstavlja umik predloga Republike Slovenije za razvezo kolektivnih
pogodb v javnem sektorju z vrednostjo spora v višini 200.000.000,00 EUR; v preostalem delu je do umikov tožb
prišlo po prejemu odgovora na tožbo ali po delno izvedenem dokaznem postopku zaradi spoznanja nasprotne
stranke, da z zahtevkom proti Republiki Sloveniji ne bo uspela;
ostale zadeve so bile rešene na druge načine, pri čemer je treba poudariti, da se je statistično na takšen način
zaključilo tudi 1.411 zadev učiteljev zaradi izplačila razlike v plači po 5. a členu Zakona o plačah delavcev v
javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) v vrednosti 5.797.550,62 EUR, v katerih je Republika Slovenija nastopala kot stranski intervenient na strani tožene stranke (osnovnih šol), zoper katere je bil tožbeni
zahtevek tožnikov (učiteljev) zaradi uspešne pravne argumentacije Državnega pravobranilstva zavrnjen oz. je
upoštevajoč stališče sodne prakse prišlo do množičnih umikov tožb, kar pomeni, da Republiki Sloveniji ni treba
zagotoviti dodatnih sredstev za plače učiteljev v osnovnih šolah, ki so te predmetne spore sprožili; omenjene
zadeve predstavljajo najvišji delež rešenih sodnih zadev, to je kar 78,25 %.
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2011
Na dan 31. 12. 2011 je bilo na delovnopravnem področju odprtih 2.360 zadev v vrednosti 19.174.576,38 EUR. V
predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je ostalo odprtih pet zadev v vrednosti 78.636,85 EUR, v postopkih pred
sodišči pa 2.355 zadev, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 46 zadevah v vrednosti 139.351.98 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 2.216 zadevah v vrednosti 18.528.668,34 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 93 zadevah v vrednosti 427.919,21 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene
stranke.
Številčno največjo skupino zadev, ki so še v obravnavanju, tj. 822 zadev oz. 34,8 % odprtih delovnih zadev, predstavljajo tožbe po temelju plačna nesorazmerja – javni uslužbenci: v letu 2011 so namreč javni uslužbenci zaradi
(ne)izplačila zneskov tretje četrtine odprave nesorazmerij v plačah na delovna sodišča množično vlagali tožbe. Skupna višina vtoževanih glavnic po tožbenih zahtevkih tožečih strank je znašala 94.619,92 EUR, vendar je ob tem treba
pojasniti, da navedena vrednost predstavlja zgolj seštevek s strani tožečih strank označene vrednosti spornega predmeta v vsaki posamezni zadevi, ki so jo tožeče stranke določile, upoštevajoč enomesečno prikrajšanje pri plači glede
55
na neizplačilo tretje četrtine odprave nesorazmerja. Označena sporna vrednost tako nikakor ne predstavlja realne
višine obveznosti, ki bi jo morala Republika Slovenija izplačati tožečim strankam (javnim uslužbencem), če bodo ti
na sodišču s svojimi tožbenimi zahtevki za izplačilo razlik v plači na račun tretje četrtine odprave nesorazmerja, ki
bodo zapadle do konca glavne obravnave v posameznem delovnem sporu, uspeli.
Med odprtimi zadevami na Državnem pravobranilstvu je treba izpostaviti tudi kolektivna delovna spora zaradi
kršitve 50. člena kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), ki sta ga zoper nasprotno udeleženko Republiko Slovenijo kot predlagatelja vložila Sindikat državnih organov ter Sindikat vojakov Slovenije. Prvostopenjsko sodišče je v
zadevi, v kateri je predlagatelj Sindikat državnih organov, sledilo stališču nasprotne udeleženke Republike Slovenije,
da je obvezen postopek posredovanja, ki ga predlagatelj ni sprožil, zato ni bila izpolnjena procesna predpostavka za
vložitev tožbe iz 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in je predlog zavrglo. Drugostopenjsko
sodišče pa je ob reševanju pritožbe predlagatelja zavzelo stališče, da se predmetni kolektivni delovni spor uvršča
med spore o pravicah, saj se predlagatelj ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe, v takšnem
sporu pa arbitraža ni obvezna, postopek pogajanj in posredovanja pa niti predviden ni, še manj pa obvezen. Glede
na navedeno je pritožbeno sodišče sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov, meritorni
postopek. V zvezi z 42. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in 2. členom Zakona o spremembi zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-O) sta pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vloženi
pobuda za oceno ustavnosti, ki se vodi pod št. U-I 259/10, in zahteva za oceno ustavnosti, ki se vodi pod št. U-I249/10. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom postopek v kolektivnem delovnem sporu, katerega
predlagatelj je Sindikat državnih organov, prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča, saj se 42. člen ZSPJS nanaša
tudi na sklenitev KPJS ter njenih sprememb in dopolnitev, torej tudi na veljavnost sklenitve Aneksa št. 4 h KPJS,
kar bo vplivalo na utemeljenost oz. neutemeljenost zahtevka v tem sporu. Glede na navedeno je Državno pravobranilstvo v istovrstnem kolektivnem sporu predlagatelja Sindikat vojakov Slovenije Delovnemu in socialnemu
sodišču v Ljubljani predlagalo, da se tudi postopek v tem kolektivnem delovnem sporu prekine do odločitve
Ustavnega sodišča oz. do pravnomočne odločitve ali odločitve o izrednih pravnih sredstvih v kolektivnem sporu
predlagatelja Sindikat državnih organov.
Drugo največjo skupino še odprtih zadev, tj. 600 zadev oz. 25,4 % odprtih delovnih zadev, predstavljajo tožbe pravosodnih funkcionarjev zaradi izplačila razlik v plačah, do katerih naj bi prišlo zaradi 20 % znižanja osnove za obračun
plač poslancev ter posledično sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev v letu 1993. Skupna višina
vtoževanih glavnic po tožbenih zahtevkih tožečih strank znaša 14.440.973,39 EUR, kar glede na skupno vrednost
odprtih delovnih zadev predstavlja 75 % vrednosti delovnopravnih zadev, ki so še v obravnavanju. Do sedaj se je
pravnomočno zaključila samo ena tovrstna zadeva, ki jo je obravnavalo Delovno sodišče v Mariboru, in sicer je
bilo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 ugodeno reviziji tožene stranke Republike Slovenije in je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke (sodnika) za plačilo razlike v
plači v celoti zavrnjen kot neutemeljen. Državno pravobranilstvo je tako s pravno argumentacijo uspelo izpodbiti
zatrjevanja tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker naj bi bila sodniška plača oz. osnova za
njen obračun določena s podzakonskim aktom, s tem pa doseglo pravdni uspeh, ki zaenkrat ustvarja pomembne
pozitivne učinke za državni proračun. Tožnik je vložil tudi ustavno pritožbo, o kateri pa Ustavno sodišče še ni
odločilo. V drugi že obravnavani zadevi je Delovno sodišče v Celju tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, po
vloženi pritožbi tožene stranke Republike Slovenije pa se zadeva trenutno nahaja na Višjem delovnem in socialnem
sodišču, ki je postopek prekinilo do rešitve zahteve za oceno ustavnosti 45. člena Zakona o sodniški službi, glede
katere pa Ustavno sodišče še ni sprejelo odločitve. V vseh drugih zadevah delovna sodišča narokov še niso razpisala.
7.2.3 Statistični podatki socialnopravnih zadev
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 295 socialnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je znašala
130.050,35 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra so se reševale štiri zadeve v vrednosti 230,62 EUR,
ostale (291 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči, procesni status Republike Slovenije pa je bil sledeč:
• v 124 zadevah v vrednosti 107.657,34 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 167 zadevah v vrednosti 22.162,39 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
56
Razmerje med procesnima statusoma Republike Slovenije je razvidno tudi iz Grafa 24.
Graf 24: Razmerje med procesnima statusoma Republike Slovenije v prejetih socialnopravnih zadevah
RS TOŽENA STRANKA
RS TOŽEČA STRANKA
43%
57%
Če primerjamo procesne statuse Republike Slovenije v prejetih delovnopravnih in v socialnopravnih zadevah, ugotovimo, da je v slednjih delež zadev, v katerih je Republika Slovenija tožeča stranka, precej višji kot pri delovnopravnih zadevah, kjer je Republika Slovenija v veliki večini zadev tožena stranka (za primerjavo glej Graf 20).
Po vrsti prejetih socialnopravnih zadev najbolj izstopajo zadeve v zvezi s pravicami po Zakonu o starševskem varstvu
(117 zadev) in pravicami po Zakonu o socialnem varstvu (100 zadev). Kot je razvidno iz Grafa 25, ta dva temelja
predstavljata kar 74 % vseh prejetih socialnopravnih zadev.
Graf 25: Delež zadev v zvezi s pravicami po Zakonu o starševskem varstvu in pravicah po Zakonu o socialnem
varstvu glede na ostale prejete socialnopravne zadeve
PRAVICE PO ZAKONU
O STARŠEVSKEM VARSTVU
PRAVICE PO ZAKONU
O SOCIALNEM VARSTVU
OSTALO
40%
26%
34%
Obravnavane zadeve
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 462 zadev v vrednosti
477.060,15 EUR, je imelo v letu 2011 skupaj v delu 757 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 607.110,50 EUR. V
57
predhodnem postopku po 14. členu ZDPra so se reševale štiri zadeve v vrednosti 230,62 EUR, ostale (753 zadev) pa
so se reševale v postopkih pred sodišči, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 441 zadevah v vrednosti 235.688,52 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 312 zadevah v vrednosti 371.191,36 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
Graf 26: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v obravnavanih socialnopravnih zadevah
RS TOŽEČA STRANKA
RS TOŽENA STRANKA
41%
59%
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 320 zadev v vrednosti 326.315,74 EUR.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo tri zadeve: v eni zadevi je bila s
predlagateljem zahtevka sklenjena poravnava v višini 230,62 EUR (višina poravnave je enaka zahtevani vrednosti),
v dveh zadevah pa je pravobranilstvo zahtevka zavrnilo kot neutemeljena.
V postopkih pred sodišči je bilo rešenih 317 zadev, in sicer 229 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča
stranka, in 88 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka. Vrednost teh zadev je bila 326.085,12 EUR.
Graf 27: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v zaključenih socialnopravnih zadevah
RS TOŽEČA STRANKA
RS TOŽENA STRANKA
28%
72%
58
Rešitve v teh zadevah so bile sledeče:
• 205 zadev v vrednosti 294.002,13 EUR je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper
Republiko Slovenijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti uspela;
• 24 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih, zato je morala nasprotnim strankam izplačati
4.791,55 EUR;
• dve zadevi sta bili rešeni s poravnavo: v teh zadevah je morala Republika Slovenija od zahtevane vrednosti
546,80 EUR nasprotnima strankama izplačati 519,06 EUR;
• 41 zadev v vrednosti 17.807,26 je bilo rešenih z umikom tožbe;
• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine (npr. rešeno na drug način, odstop, ipd.).
Graf 28: Načini rešitev v socialnopravnih zadevah v postopkih pred sodišči
DOBLJENO
PORAVNAVA
IZGUBLJENO
UMIK TOŽBE
DRUGI NAČIN REŠITEV
14%
13%
64%
1%
8%
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2011
Na dan 31. 12. 2011 je bilo na socialnopravnem področju odprtih 437 zadev v vrednosti 280.794.76 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je ostala odprta ena zadeva, v postopkih pred sodišči pa 436 zadev, v katerih
je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 212 zadevah v vrednosti 154.492,93 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 224 zadevah v vrednosti 126.301,83 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
7.3 Analiza podatkov
7.3.1 Trend pripada delovnopravnih in socialnopravnih zadev
Graf 29: Število prejetih delovnopravnih in socialnopravnih zadev v obdobju 2007–2011
59
Kot je razvidno iz Grafa 29, je bilo število prejetih delovnopravnih in socialnopravnih zadev največje v letu 2008.
Porast je še posebej očiten glede na nizko število teh zadev v letu 2007. Od v letu 2008 skupno prejetih 4.061 delovnopravnih in socialnopravnih zadev so kar 3.278 novih zadev predstavljali spori tožečih strank – učiteljev zaradi
izplačila razlike v plači, obračunani glede na 14. in 5. a člen Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih. Če teh množičnih tožb med prejetimi zadevami ne bi upoštevali, bi bilo leta 2008 število prejetih
delovnopravnih zadev 783.
V letu 2009, ko je bilo skupno prejetih 1.676 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, so velik delež pripada
novih zadev predstavljale prejete tožbe pravosodnih funkcionarjev za izplačilo razlike v plači zaradi domnevno
nezakonito zmanjšane osnove za obračun plač v letu 1993. V letu 2009 je bilo takšnih prejetih zadev kar 554.
Če pa v skupnem številu prejetih zadev ne bi upoštevali zadev po temeljih razlika v plači – sodniki, pravobranilci, tožilci in tožbenih zahtevkov učiteljev (poleg že omenjenih tožb, prejetih v letu 2008, je Državno pravobranilstvo tudi v letu 2009 prejelo 88 tovrstnih zahtevkov), bi bilo v letu 2009 prejetih 1.034 zadev.
V letu 2010 ni bilo pripada t. i. množičnih zadev, torej večjega števila istovrstnih zadev oz. zadev s podobno dejansko
in enako pravno podlago. Tako je bilo skupno prejetih 923 delovnopravnih in socialnopravnih zadev.
V letu 2011 je pripad zadev na delovnopravnem in socialnopravnem področju s 1.446 novimi zadevami v primerjavi z letom 2010 zopet narasel. Večino novega pripada v letu 2011 predstavljajo zadeve po temelju plačna
nesorazmerja – javni uslužbenci, ki s 825 novimi zadevami predstavljajo kar 72 % vseh v letu 2011 prejetih
delovnopravnih zadev. Če med prejetimi zadevami teh zadev ne bi upoštevali, bi bilo leta 2011 število prejetih
zadev 621.
Navedeno pomeni, da je Državno pravobranilstvo v obdobju od leta 2007 do 2011 v povprečju prejelo 1.730 novih
delovnopravnih in socialnopravnih zadev letno. Če se v posameznem letu ne bi upoštevalo pripada istovrstnih
množičnih zadev, pa bi bilo v povprečju prejetih 781 novih delovnopravnih in socialnopravnih zadev. Za leto 2011
je tako glede na 1.446 oz. brez množičnih sporov po temelju plačna nesorazmerja – javni uslužbenci 621 zadev v
obeh primerih mogoče ugotoviti, da je pripad zadev iz delovnega in socialnega področja nekoliko pod povprečjem
pripada zadev v zadnjih petih letih.
Glede najpogostejših temeljev na področju delovnopravnih in socialno pravnih zadev je mogoče ugotoviti, da je bil
povprečen letni pripad zadev v obdobju zadnjih petih let:
• po temelju nezakonita odločba 101 zadeva letno, v letu 2011 pa je bilo po tem temelju prejetih 117 novih
zadev,
• po temelju druge pravice in obveznosti iz dela 130 zadev, v letu 2011 88,
• po temelju prenehanje delovnega razmerja je bilo povprečje od leta 2007 dalje 38 prejetih zadev letno, v letu
2011 pa jih je bilo po tem temelju prejetih kar 53.
Po temeljih iz socialnih sporov pravice po Zakonu o socialnem varstvu in pravice po Zakonu o starševskem
varstvu je bil povprečni letni pripad od leta 2007 dalje 312 zadev, v letu 2011 pa je bilo po teh temeljih prejetih
217 zadev.
7.3.2 Obravnavane delovnopravne in socialnopravne zadeve
V letu 2007 je bilo skupno obravnavanih 986 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, v letu 2008 4.128, v letu
2009 4.717, v letu 2010 3.502 ter v letu 2011 skupno 4.951 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, kar je največ
v zadnjih petih letih. Ob primerjavi števila obravnavanih zadev v posameznih letih od leta 2007 dalje je mogoče
ugotoviti, da se je število obravnavanih zadev iz delovnega in socialnega področja v primerjavi z letom 2007, ko
je bila gospodarska situacija še ugodna, v vseh nadaljnjih letih izrazito povečalo. Takšen trend je na eni strani nedvomno mogoče pripisati splošnemu slabšanju socialnega položaja zaposlenih, na drugi strani pa posledično vse
večjemu zavedanju delovnopravnega položaja in pravic, ki izhajajo iz dela, ter iskanju možnosti za oblikovanje
tožbenih zahtevkov na različnih pravnih podlagah v zvezi z delom, pri čemer bistveno vlogo igrajo tudi dobro
organizirani sindikati.
60
Graf 30: Število obravnavanih delovnopravnih in socialnopravnih zadev v obdobju 2007–2011
7.3.3 Trend zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev
Vse od leta 2007 dalje, ko je bilo rešenih 1.017 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, število rešenih zadev na
letni ravni narašča. Minimalno glede manjšega števila rešenih zadev odstopa le leto 2008, ko je bilo rešenih 919 zadev. Po tem, ko je v letu 2010 število rešenih zadev v primerjavi z letom 2009, ko je bilo rešenih 1.087 zadev, naraslo
na 2.246, pa glede števila rešenih zadev ravno leto 2011 še posebej izstopa. V obdobju od leta 2007 do 2011 je bilo
tako v povprečju rešenih 1.613 zadev na leto, kar pomeni, da leto 2011 z 2.797 rešenimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami izrazito odstopa od povprečja zaključenih zadev v zadnjih petih letih.
Graf 30: Število obravnavanih delovnopravnih in socialnopravnih zadev v obdobju 2007–2011
Glede najpogostejših temeljev med rešenimi delovnopravnih zadev je mogoče ugotoviti, da je bilo v povprečju število rešenih zadev od leta 2007 dalje:
• po temelju nezakonita odločba 89 zadev letno, v letu 2011 pa je bilo rešenih 81 tovrstnih zadev,
• po temelju druge pravice in obveznosti iz dela 104 zadeve, v letu 2011 je bilo rešenih 135 zadev (največ v zadnjih
petih letih),
• po temelju prenehanje delovnega razmerja pa je bilo povprečje od leta 2007 dalje 48 rešenih zadev letno, v letu
2011 pa je bilo po tem temelju rešenih 42 zadev.
Na področju socialnopravnih zadev po temeljih pravice po Zakonu o socialnem varstvu in pravice po Zakonu o
61
starševskem varstvu se je povprečno od leta 2007 dalje rešilo 337 zadev, v letu 2011 pa se je po tem temelju rešilo 283
zadev, torej nekoliko pod povprečjem.
7.4 Pomembnejše zadeve
Zadeve učiteljev zaradi izplačila razlike v plači po 5. a člen ZPDJVZ
Skupno je bilo rešenih 1.411 zadev v vrednosti 5.797.550,62 EUR.
Gre za zadeve, ki so bile sicer po vsebini že podrobno predstavljene v Poročilu o delu za leto 2010 (glej str. 71–72), v
katerih so tožeče stranke, zaposlene v osnovni šoli kot učitelji z višjo izobrazbo, zahtevale izplačilo razlike v plači, do
katere naj bi prišlo zaradi dejanskega obračuna plače po 5. a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) v primerjavi z domnevno pripadajočim obračunom plače po 14. členu ZPDJVZ. Državno
pravobranilstvo je v predmetnih zadevah priglasilo stransko intervencijo na strani tožene stranke in v delovnih
sporih oblikovalo pravna stališča, ki jim je nato sodišče v celoti sledilo. Tako iz odločb o določitvi količnika kot tudi
iz odločb o napredovanju v višji plačilni razred je izhajalo, da je bila tožnikom osnovna plača, ki je razvidna tudi iz
plačilnih list, določena ob upoštevanju določb 5. a člena ZPDJVZ. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so tožniki
prejemali plačo, izračunano na podlagi osnov, določenih v odločbah o napredovanju, in ker so te odločbe osnovne
plače določale ob uporabi 5. a člena ZPDJVZ, tožniki pa tem odločbam niso ugovarjali, s čimer so postale dokončne
in pravnomočne, to pomeni, da je bila tožnikom plača izplačana v skladu s pravnomočnimi sklepi delodajalca. Ker
so postale odločbe o napredovanjih in osnovnih plačah dokončne in pravnomočne, so jih stranke in sodišče dolžni
upoštevati. Ker je torej po dejanskih ugotovitvah sodišča bila tožnikom v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njihov tožbeni zahtevek za
plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, zavrnjen kot neutemeljen.
Zaradi zavzetih stališč sodne prakse je nato v letu 2011 prišlo do množičnega umikanja tovrstnih tožb – umaknjenih je bilo kar 1.408 tožb. Državno pravobranilstvo je torej s priglasitvijo stranske intervencije na strani tožene
stranke in oblikovanjem pravnih stališč, ki jim sodišče v celoti sledilo, odločilno prispevalo k temu, da Republiki Sloveniji razlik v plačah ne bo treba izplačati.
Zadeve sodnikov zaradi izplačila razlike v plači
Skupno je bilo rešenih deset zadev v vrednosti 157.580,41 EUR.
Tožeče stranke so v svojih tožbah navajale, da so od uveljavitve Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač
in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP) nezakonito prikrajšane pri plači. Prejemale naj bi plačo, ki
je bila obračunana na podlagi prenizke osnove in je bila brez zakonske podlage za 20 % nižja od tiste, ki je bila določena z zakonom. Tožeče stranke so menile, da za takšno znižanje ni bilo pravne podlage ter da bi morala biti njihova
plača obračunana od osnove, določene na podlagi ZZDODP. Zaradi neupravičenega in nezakonitega prikrajšanja
pri plači so tožeče stranke zato zahtevale obračun razlike v bruto plači za določeno obdobje, in sicer med plačo, ki bi
jo prejemale glede na zakonsko določeno (100-odstotno osnovo), in plačo, ki jim je bila dejansko obračunana glede
na za 20 % znižano osnovo; od bruto zneskov razlik v plačah bi bila tožena stranka dolžna obračunati in odvesti
prispevke za socialno varnost in davščine ter tožečim strankam izplačati neto razliko v plači.
Vrhovno sodišče je v letu 2010 ugodilo reviziji tožene stranke Republike Slovenije in je sodbo drugostopenjskega
sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, spremenilo tako,
da je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači, ki bi tožniku domnevno pripadala, v kolikor osnova
za obračun njegove plače ne bi bila znižana, in dejansko prejeto plačo, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je
Vrhovno sodišče navedlo, da je bila ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS) v letu 1994 osnova za obračun
plače poslanca določena v višini, ki je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike
Slovenije, znižani za 20 %. Na tak način so poslanci znižali osnovo za obračun svoje plače, ZSS pa je določil, da je
osnova za obračun sodniške plače tista osnova, ki je določena (tudi ob možnosti znižanja) za poslance. V marcu
1997 je bil sprejet ZZDODP. Od uveljavitve tega zakona so se v primerih, ko so bile plače v skladu z zakonom do-
62
ločene v odstotku od osnove, pri izplačilih plač upoštevali odstotki, ki so bili določeni za izplačila v februarju 1997;
ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 v skladu z Zakonom o poslancih (ZPos) določena
v odstotku (80 %) od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP dalje upoštevala tako določena osnova. Po določbah 45.
člena ZSS je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, in sicer tako v primeru, ko
gre za polno osnovo (prvi odstavek), kot v primeru, ko je ta za poslance znižana (drugi odstavek), saj je bilo izhodišče take ureditve predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo. Ker je bila od februarja
1997 dalje osnova za poslance določena z ZZDODP, je glede na navedene določbe ZSS enaka osnova veljala tudi za
določanje plač sodnikov, tožena stranka pa je v spornem obdobju tožniku zakonito in pravilno obračunala plačo
glede na zmanjšano osnovo (80 % povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije).
Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o
pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oz. osnova za njen obračun
določena s podzakonskim aktom.
Glede na omenjeno stališče Vrhovnega sodišča je v letu 2011 prišlo do nekaterih umikov tožb pravosodnih
funkcionarjev.
7.5 Zaključek in priporočila
Državno pravobranilstvo po pregledu dela na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2011 ter na
podlagi predstavljenih statističnih podatkov ugotavlja, da je bilo zastopanje Republike Slovenije pred delovnimi
in socialnimi sodišči zelo uspešno, saj je glede zaključenih zadev mogoče ugotoviti, da je pri vseh temeljih število za Republiko Slovenijo dobljenih zadev precej višje kot število izgubljenih zadev. Relativno veliko zadev se je
končalo tudi z umikom tožbe zoper Republiko Slovenijo, kar je za Republiko Slovenijo ugodno, saj tudi ustavitev
postopka pomeni, da do odliva sredstev iz državnega proračuna ne bo prišlo. Tudi sicer je število zaključenih zadev
v letu 2011 največje v zadnjih petih letih, kar je zagotovo rezultat prizadevanj in sprejetih ukrepov za odpravo sodnih
zaostankov.
Vendar uspešno pravdanje v sodnih postopkih izgubi svojo težo ob še vedno (pre)velikemu številu novih sporov, do katerih prihaja med Republiko Slovenijo kot delodajalcem in njenimi zaposlenimi, saj 1.446 novih
delovnopravnih in socialnopravnih zadev zagotovo ni spodbuden podatek. Število zahtevkov zaradi nezakonitosti odločbe (117 zadev) oz. uveljavljanja drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (88 zadev) vodi k
ugotovitvi, da so zaposleni vse prevečkrat nezadovoljni s svojim delovnopravnim položajem ter v ozadju ravnanja
svojega delodajalca, ob sicer podani pravni podlagi za sprejetje delovnopravnih odločitev, prepoznavajo okoliščine,
ki jih v tožbenih trditvah označujejo za mobing oz. diskriminatorno ravnanje. Na drugi strani bi delodajalec oz.
predstojniki organov, ki za Republiko Slovenijo izvršujejo pristojnosti delodajalca, oz. od njih pooblaščene osebe
v določenih spornih primerih, ob ustreznem upoštevanju morebitnih že izoblikovanih stališč sodne prakse, lahko
pokazali več pripravljenosti urediti sporno razmerje na miren način, brez sodnega postopka. Po mnenju Državnega
pravobranilstva se tako še vedno preveliko število sporov rešuje pred delovnimi sodišči in to tudi v primerih,
ko bi morali pristojni v državnih organih v izogib sodnim postopkom, katerih posledica so tudi nezanemarljivi
stroški, v primeru nesporne obveznosti in posledično utemeljenosti zahtevka zaposlenega za varstvo pravic oz.
odpravo kršitev, prevzeti odgovornost in sporno razmerje rešiti izvensodno, lahko tudi ob strokovnem sodelovanju Državnega pravobranilstva. Izkaz pripravljenosti za mirno in kulturno razreševanje spornih razmerij bi
zagotovo pripomoglo k vzpostavitvi bolj stimulativnega delovnega okolja in boljših pogojev dela, v katerih bi
lahko zaposleni v večji meri uresničili svoje delovne potenciale in izkazali lojalnost svojemu delodajalcu – državi.
Nadalje je mogoče ugotoviti, da delodajalci, verjetno zaradi pomanjkanja kadrov oz. njihove preobremenjenosti,
morda pa tudi zgolj v izogib sprejemu določene odločitve, v kar precejšnjem številu primerov ne odločijo o vloženih
zahtevah za varstvo pravic. Javni uslužbenci nato, upoštevajoč določbe Zakona o javnih uslužbencih, ravnajo tako,
kot v primeru molka organa, zadeva pa nato, ker tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi o vloženi
pritožbi ne odloči v roku, pride pred delovno sodišče popolnoma nerazčiščena in se šele v sodnem postopku ugotavljajo razlogi, zaradi katerih je med strankama prišlo do spornega razmerja.
63
Državno pravobranilstvo, upoštevajoč odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 491/2011 z dne
2. 6. 2011, ki pomeni popoln zasuk sodne prakse glede vprašanja pravočasnosti pravnega oz. sodnega varstva, pričakuje, da bo takšnih primerov v prihodnje še več. Doslej je namreč sodišče štelo, da je bila tožba, vložena v roku iz
pravnega pouka drugostopenjskega sklepa, tj. sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi, ne glede
na to, kdaj je bil tak sklep izdan, pravočasna. Ta sklep pritožbenega sodišča pa se je postavil na drugačno stališče,
in sicer, da je treba tožbo, če naj bo pravočasna, v primeru molka komisije, vložiti v roku, določenem v 25. členu
ZJU, četudi je bila odločitev komisije izdana kasneje. Državno pravobranilstvo zato državnim organom predlaga,
da kljub morebitnemu kadrovskemu primanjkljaju in siceršnji obremenjenosti z obravnavo drugih zadev s strani
delavcev vložene zahteve za varstvo pravic obravnavajo in jih tudi pravočasno rešijo, svojo odločitev pa seveda
tudi ustrezno obrazložijo. Med postopkom v delovnih sporih je namreč včasih mogoče zaznati, da tožeče stranke
v primeru ustreznejše oz. bolj obširno obrazložene odločitve delodajalca v določenih primerih spora morda niti ne
bi sprožile. Čeprav pomanjkljiva obrazložitev sama po sebi še ne pomeni nezakonitosti odločbe in lahko delodajalec
v primeru spora med strankama še v sodnem postopku dokaže razloge, ki so ga pri izdaji sporne odločbe vodili, pa
Državno pravobranilstvo kljub temu predlaga, da delodajalec odločbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti
iz delovnega razmerja, obrazloži z dejanskimi, konkretnimi razlogi, ne le s sklicevanjem na relevantne zakonske
določbe in z njihovim golim povzemanjem.
Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da javni uslužbenci še vedno v precejšnjem številu primerov menijo, da
jim določena pravica pripada oz. da gre za pridobljeno pravico, ki jim je delodajalec ne bi smel odvzeti, pa čeprav
je njihovo sklepanje brez pravne podlage. Takšni primeri so npr. razporeditev na določeno delovno mesto ali plača
v določeni višini, ki nikakor nista pridobljeni pravici. Zaposleni v primeru prerazporeditve ter posledično morebitnega znižanja plače oz. spremembe plače v primeru, ko se spremenijo okoliščine za določitev raznih dodatkov
k plači, spremembe niso pripravljeni sprejeti in jo doživljajo kot krivično ter posledično kot nezakonito. V sodnih
sporih takšni delavci zatrjujejo, da je pravi razlog za njihovo premestitev šikaniranje s strani delodajalca ter da jim
ta enostransko krči njihove pravice oz. odvzema pridobljene pravice, jim vsiljuje nove delovne pogoje, s tem pa
poslabšuje njihov položaj. Ob tem je sicer očitno, da se delavci pogosto ne zavedajo, da je njihovo razporejanje na
določena delovna mesta v izključni pristojnosti delodajalca, ki lahko edini glede na razpoložljive vire in potrebe
delovnega procesa oceni, kakšna organiziranost je zanj najbolj smotrna. Premeščanje javnih uslužbencev je torej
eden od instrumentov za zagotavljanje boljše organizacije dela. Ocena, katere ukrepe za učinkovitost in smotrnost
delovnega procesa mora v konkretnem primeru sprejeti delodajalec, pa je v domeni delodajalca, ne pa javnega
uslužbenca, ki prav gotovo ne more iz lastne perspektive ocenjevati, kako bo njegova premestitev vplivala na učinkovitost dela organa. Premestitev je zakonita, če delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje zasleduje, in če to v sklepu
ni navedeno, mora pred sodiščem dokazati razloge, ki so privedli predstojnika organa do ocene, da je s premestitvijo
delavca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ker je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti
delodajalca, pa seveda tudi sodišče v konkretnem delovnem sporu delavca ne more razporediti na neko konkretno
delovno mesto, česar delavci, kar je razvidno iz postavljenih zahtevkov, kljub že jasni sodni praksi, prav tako še
vedno ne sprejemajo. Večina sporov zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto predstavljajo spori policistov
kot tožečih strank.
Za učinkovito delovno okolje pa ni odgovoren samo delodajalec, temveč tudi delavci. Določeni zaposleni v javni
upravi, kot je to mogoče ugotoviti po izvedenem dokaznem postopku in sprejeti sodni odločitvi, izkazujejo do
zaposlitve v državnih organih povsem neprimeren odnos, še vedno je prisotno tudi prepričanje, da gre za varno
zaposlitev, pri kateri praktično ni možnosti, da bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno sklepanje pa se
glede na podatke o številu delovnih sporov zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki iz leta v leto narašča (v letu
2011 je bilo po tem temelju tako prejetih kar 53 novih zadev), ter glede na podatke o številu za Republiko Slovenijo
kot delodajalca izgubljenih zadev (v letu 2011 je država od 42 rešenih zadev zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi
izgubila samo sedem zadev) izkaže za povsem nerealno.
Glede na trend naraščanja zadev zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče ugotoviti, da skuša država kot
delodajalec na neki način »prečistiti« strukturo zaposlenih v javni upravi z namenom povečanja njene učinkovitosti,
saj je očitno, da se kršitve delovnih obveznosti ne tolerirajo in lahko privedejo tudi do prenehanja delovnega razmerja. Razlog za izredno odpoved delovnega razmerja mora biti resen in utemeljen, okoliščine pa takšne, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Resnost in utemeljenost razloga je treba
64
presojati glede na okoliščine posameznega primera. Strokovna javnost pri tem izpostavlja predvsem delo, ki ga delavec opravlja, ter stopnjo potrebnega medsebojnega zaupanja med delavcem in delodajalcem. Ker je delovnopravno
razmerje praviloma trajno razmerje, zaupanje med delavcem in delodajalcem pa je tudi v javni upravi postalo eden
od temeljev zaposlitvenega razmerja, Državno pravobranilstvo glede na usmeritvena navodila državnega organa,
ki ga zastopa, v čedalje večjem številu tovrstnih sporov sodišču predlaga, da, če ugotovi, da je bila izredna odpoved
pogodbe o zaposlitvi nezakonita, na podlagi 118. člena ZDR upošteva vse okoliščine in interes tožene stranke (države) ter ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko (javnim uslužbencem) zaradi prelomljenega
zaupanja ni več mogoče. Predvsem se takšni predlogi oblikujejo v zadevah, v katerih so tožeče stranke policisti, ki
jim je bila izrečena izredna odpoved delovnega razmerja. Policisti so namreč na podlagi Zakona o Policiji, Pravil
Policije in Kodeksa policijske etike pa tudi glede na splošne delovnopravne določbe ZDR tako v službenem kot tudi
v prostem času dolžni ravnati v skladu s predpisi ter opravljati temeljne naloge Policije, med katerimi so med drugim tudi varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih
dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov. Pri izvajanju nalog Policije je
torej element zaupanja v zakonitost ravnanja policista prav gotovo zelo pomembna okoliščina na strani delodajalca
in delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, če je z ravnanjem policista nujno potrebno zaupanje porušeno.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da največ sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja
sprožijo zaposleni na Ministrstvu za obrambo. Državno pravobranilstvo meni, da je največje število tožb, vloženih s strani delavcev Ministrstva za obrambo, rezultat večjega števila sindikatov in njihove dobre organiziranosti
v smislu informiranja zaposlenih in nudenja strokovne pravne pomoči. Ob tem je treba poudariti, da Ministrstvo
za obrambo pri odločanju o zahtevah za varstvo pravic v določenih primerih že upošteva morebitna jasno sprejeta
stališča sodne prakse, vendar bi bilo v izogib (pre)velikemu številu sporov zaželeno, da bi bila ta pri odločanju
delodajalca v celoti sprejeta oz. da bi se v sodnih postopkih v še večji meri izkazala pripravljenost za pripoznavo
tožbenih zahtevkov ali za sklepanje poravnav. Sicer je v zvezi s tem treba omeniti, da je Ministrstvo za obrambo
zaradi sprejetih stališč sodne prakse v letu 2011 dalo pristanek na sklenitev kar 45 poravnav v zadevah zaradi plačila
odškodnine za neizkoriščene dneve počitka pri opravljanja nalog vojaške službe v tujini – SFOR BiH7 (pojasnilo:
statistični podatki izkazujejo število zadev, tj. spisov, odprtih na Državnem pravobranilstvu, ki so se zaključili zaradi
sklenitve poravnave, dejansko pa je v katerem od spisov na aktivni strani lahko tudi več tožečih strank in se poravnava sklene z vsakim tožnikom posebej).
Plača delavca je vezana na konkretno razporeditev in na delo, ki ga zaposleni dejansko opravlja. V zvezi s tem prihaja, zopet predvsem s strani zaposlenih na Ministrstvu za obrambo, do velikega števila vloženih tožb s tožbenimi
zahtevki zaradi izplačila plače po dejanskem delu. V večini primerov je takšnim tožbenim zahtevkom po izvedenem
dokaznem postopku ugodeno. Na Ministrstvu za obrambo verjetno prihaja do takšnih situacij zaradi pomanjkanja
kadra z ustrezno izobrazbo, saj delodajalec na določeno delovno mesto oz. dolžnost lahko razporedi oz. imenuje
le delavca, ki izpolnjuje izobrazbene pogoje. Delodajalec zato zaposli delavca na delovnem mestu, za katerega izpolnjuje pogoje, ta pa nato glede na delovne potrebe dejansko opravlja dela in naloge, ki sodijo v delokrog nekega
drugega delovnega mesta oz. dolžnosti. Kljub navedenemu pa Državno pravobranilstvo meni, da bi bilo treba večjo
pozornost posvetiti ustrezni popolnitvi delovnih mest in v kar največji možni meri slediti načelu, da naj delavec opravlja dela in naloge delovnega mesta, na katerega je razporejen.
Državno pravobranilstvo, kot je to že bilo omenjeno v Poročilu o delu za leto 2010, opozarja na dejstvo, da je
precejšnje število sporov tudi posledica nejasne zakonodaje in dvoumnih določb zakonskih in podzakonskih
predpisov, zaradi katerih se praktično že ob njihovi uveljavitvi vzpostavijo potencialna sporna razmerja, vse
zaradi različnega razumevanja določb, ki urejajo določeno področje pravic oz. obveznosti iz delovnega razmerja. Državno pravobranilstvo zato še vedno meni, da bi se moralo več pozornosti posvetiti samemu postopku
sprejemanja predpisov.
7
Za podrobnejšo predstavitev zadeve glej Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2010, str. 83–84.
65
Glede dela Državnega pravobranilstva na socialnopravnem področju večino zadev predstavljajo zadeve zaradi uveljavljanja pravic po Zakonu o socialnem varstvu in zadeve zaradi uveljavljanja pravic po Zakonu o starševskem varstvu. V primeru neupravičeno prejetih sredstev po omenjenih zakonih Državno pravobranilstvo po usmeritvenem
navodilu ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, vlaga tožbe zaradi vračila neupravičeno prejetih sredstev.
V večini takšnih zadev gre za primere, ko so dolžniki že zaprosili za odpis dolga, vendar ministrstvo, pristojno za
socialne zadeve, meni, da je za odločitev o tem potreben izvor terjatve (upravna ali sodna odločba). Splošna pravna
podlaga za odpis dolga do države je podana v tretjem odstavku 77. člena Zakona o javnih financah, ki določa, da lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje
proračuna za posamezno leto, odpiše oz. delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve, ali če se zaradi neunovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.
V večini primerov, ko Državno pravobranilstvo vlaga tožbe zaradi vračila neupravičeno prejetih denarnih sredstev po Zakonu o socialnem varstvu in Zakonu o starševskem varstvu, so pogoji za odpis dolga izpolnjeni, saj je
zaradi premoženjskega in zdravstvenega stanja dolžnikov ter zaradi siceršnjih življenjskih razmer, v katerih večina
takšnih dolžnikov živi, s čimer so podrobno seznanjeni tudi centri za socialno delo, že vnaprej jasno, da terjatev, ki
jih ima država do njih, ni oz. ne bo mogoče izterjati. Na podlagi prošnje in strokovnega mnenja centra za socialno
delo je takšne dolgove mogoče odpisati, če so za to izpolnjeni pogoji, ne da bi bilo treba za to vložiti tožbo za plačilo
dolga pred sodiščem, pristojnim za socialne spore.
Državno pravobranilstvo meni, da vlaganje tožbe, izključno z namenom, da bo potem dolg odpisan, predstavlja zlorabo procesnih pravic. Hkrati to pomeni tudi nepotrebno obremenjevanje sodišča in s tem povzročanje
neupravičenih stroškov na račun države ter tudi neprimerno obremenjevanje dolžnikov. Dolžniki za zastopanje
v takšnih sporih zaradi svojega slabega premoženjskega stanja lahko pridobijo tudi brezplačno pravno pomoč, kar
je nadaljnji strošek države. V določenih primerih že tudi centri za socialno delo opozorijo, da bi bil odpis dolga
nujen, saj nenehno pisno opozarjanje na vrnitev sredstev neugodno vpliva tudi na počutje in s tem posledično na
zdravstveno in psihično stanje dolžnikov, ki sredstev za vrnitev plačila preprosto nimajo. Res je, da je za prisilno
izterjavo dolga potreben izvršilni naslov, torej upravna ali sodna odločba, pri čemer je za izterjavo dolga iz naslova
neupravičeno prejetih sredstev denarne socialne pomoči oz. neupravičeno prejetega otroškega dodatka potrebna
pravnomočna sodba, saj upravne odločbe o tem ni mogoče izdati. Vendar pa po mnenju Državnega pravobranilstva
ni nobene pravne podlage za to, da bi bila za sámo odločitev o odpisu dolga potrebna upravna ali sodna odločba o
obstoju terjatve. Obstoj oz. izvor terjatve je namreč izkazan že z odločbo centra za socialno delo, na podlagi katere
je bila pravica do denarne socialne pomoči ali otroškega dodatka za določeno obdobje (za nazaj) ukinjena oz. je bilo
ugotovljeno, da v določenem obdobju niso bili izpolnjeni pogoji za prejemanje.
Glede na vse navedeno Državno pravobranilstvo meni, da ob dejstvu, da so izpolnjeni pogoji za odpis dolga, tožb za
vračilo neupravičeno prejetih sredstev ne bi bilo treba vlagati oz. je takšno ravnanje do dolžnikov, ki so se v večini
primerov že tako ali tako znašli v slabi socialni situaciji, neprimerno. Državno pravobranilstvo tako predlaga, da v
določenih primerih pride do odpisa dolga brez sodnega postopka.
66
8 Postopki izvršbe in zavarovanja
8.1Uvod
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v izvršilnih postopkih, ki potekajo zoper njo kot dolžnico
pred okrajnimi sodišči, ter predlaga izvršbo in zavarovanja denarnih in nedenarnih terjatev Republike Slovenije v
skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
Državno pravobranilstvo ni pristojno za izterjavo davčnih terjatev, ki jo v skladu z Zakonom o davčnem postopku
opravlja Davčna uprava Republike Slovenije. Šele v primeru, če je postopek brezuspešen, Državno pravobranilstvo
izterjuje neplačane davke in prispevke v izvršilnem postopku z izvršilnim sredstvom prodaje nepremičnin dolžnika.
Državno pravobranilstvo tudi ni pristojno za izterjavo denarnih terjatev, ki jih ima Republika Slovenija do dolžnikov na podlagi pravnomočnih in izvršljivih upravnih odločb, saj v tem primeru ne gre za sodno, temveč upravno
izvršbo.
Državno pravobranilstvo izterjuje denarne terjatve tudi od oseb, ki imajo stalno prebivališče prijavljeno v tujini,
navedene terjatve pa predstavljajo izterjavo neplačane sodne takse v civilnih in kazenskih zadevah ter izterjavo
pravdnih stroškov.
Za izterjavo povprečnin, denarnih kazni, stroškov kazenskega postopka in glob, ki so fizičnim in pravnim osebam s
prebivališčem oz. sedežem v Evropski uniji izrečene v prekrškovnem postopku, Državno pravobranilstvo ni pristojno, saj morajo slovenska sodišča v skladu z Zakonom o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami
Evropske unije in mednarodnimi konvencijami predloge za priznanje in izvršitev odločb poslati pristojnemu organu v državi, kjer ima dolžnik prebivališče oz. sedež.
8.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo 4.471 novih izvršilnih zadev, kar je 47,4 % več kot leto prej. Med prejetimi zadevami je bilo 4.137 zadev zaradi izterjave terjatev Republike Slovenije kot upnice, 334 sklepov o izvršbi pa
je pravobranilstvo prejelo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico. Največ izvršilnih zadev je Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani (1.695 zadev) in na zunanjem oddelku v Mariboru (1.059 zadev). Ta dva oddelka
sta tako v letu 2011 prejela skoraj 62 % vseh novih izvršilnih zadev.
Vrednost vseh prejetih izvršilnih zadev v letu 2011 je bila 119.432.640,43 EUR; od tega je skupna vrednost vseh
terjatev Republike Slovenije kot upnice znašala 108.123.998,22 EUR, skupna vrednost vseh obveznosti Republike
Slovenije kot dolžnice pa 11.308.642,21 EUR.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na področju izvršilnih zadev odprtih še 6.417
zadev, je imelo v letu 2011 na tem področju skupaj v delu 10.888 zadev, katerih skupna vrednost je bila 354.398.134,02
EUR; od tega je skupna vrednost vseh terjatev Republike Slovenije kot upnice znašala 325.259.949,79 EUR, skupna
vrednost vseh obveznosti Republike Slovenije kot dolžnice pa 29.138.184,23 EUR. Državno pravobranilstvo je v
primerjavi s preteklim letom v letu 2011 obravnavalo 23 % več izvršilnih zadev.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 zaključilo 3.064 zadev, kar je skoraj 26 % več kot leto prej, in sicer 2.743
zadev (v skupni vrednosti 116.850.313,88 EUR) Republike Slovenije kot upnice in 321 zadev (v skupni vrednosti
12.210.498,96 EUR), v katerih je bila Republika Slovenija dolžnica.
Ob koncu leta 2011 je ostalo odprtih 7.824 zadev, kar je 22 % več kot prejšnje leto: odprtih je ostalo 7.397
izvršilnih zadev (v skupnem znesku 207.653.794,63 EUR) Republike Slovenije kot upnice in 427 izvršilnih
zadev (v skupni vrednosti 16.882.679,75 EUR) zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico.
67
8.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v letnem poročilu za leto 2010 izpostavilo, da je število prejetih (in posledično obravnavanih) izvršilnih zadev v letih 2009 in 2010 izjemno naraslo. Ta trend se je v letu 2011 nadaljeval: število prejetih
zadev se je v primerjavi s predhodnim letom povečalo za skoraj 50 %, če pa število prejetih zadev v letu 2011 primerjamo z letom 2009, je trend naraščanja tovrstnih zadev še bolj izrazit – v letu 2011 je namreč Državno pravobranilstvo prejelo kar 72,4 % več izvršilnih zadev kot leta 2009, kar je razvidno tudi iz Tabele 6 in Grafa 32.
Tabela 6 in Graf 32: Izvršilne zadeve v obdobju 2007-2011
LETO
2007
2008
2009
2010
2011
PREJETO
RS UPNIK
2.005
1.782
2.308
2.803
4.137
PREJETO
RS DOLŽNIK
108
177
286
231
334
PREJETO
PREJETO
SKUPAJ
2.113
1.959
2.594
3.034
4.471
SKUPAJ V DELU
SKUPAJ V
DELU
8.226
8.006
8.042
8.853
10.888
ZAKLJUČENO
2.179
2.558
2.223
2.436
3.064
ODPRTO NA
DAN 31. 12.
6.047
5.448
5.819
6.417
7.824
ZAKLJUČENO
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je povečanje števila prejetih zadev logična posledica dejstva, da se je zaradi
gospodarske krize in velikega števila brezposelnih ekonomsko stanje dolžnikov tako poslabšalo, da svojih obveznosti niso več sposobni izpolnjevati. Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da upniki v navedenih postopkih izterjujejo relativno nizke denarne terjatve (tako tudi za znesek 300,00 EUR), kar je novost, saj so se upniki za navedeno
izvršilno sredstvo v preteklosti običajno odločili le v primerih, ko je šlo za terjatve iz naslova neplačanih posojil in
torej za višje zneske. Okrajna sodišča, ki vodijo izvršilne postopke, so dolžna o vsakem postopku obvestiti Državno
pravobranilstvo, ki v nadaljevanju postopka, če pride do prodaje dolžnikovih nepremičnin, v skladu s 197. členom
ZIZ, priglaša prednostno terjatev iz naslova davka na promet nepremičnin. Državno pravobranilstvo navedenih
pozivov v letu 2010 še ni vodilo kot prejete izvršilne zadeve, saj v teh postopkih Republika Slovenija pridobi status
upnice šele tedaj, ko pride do prodaje nepremičnine. V letu 2011 pa je bila sprejeta odločitev, da je treba zaradi varovanja interesov Republike Slovenije te zadeve voditi kot izvršbe, saj so dolžniki iz navedenih izvršilnih postopkov
največkrat tudi davčni dolžniki. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo kar 1.533 tovrstnih obvestil sodišč,
tako da je iz navedenega razloga porast prejetih izvršilnih zadev razumljiv in pričakovan.
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da od leta 2008 dalje število nezaključenih izvršilnih zadev ob koncu leta vztrajno narašča iz razloga, ker je vse več dolžnikov brez premoženja in rubljivih dohodkov, zato izterjava ni mogoča.
68
Poleg navedenega je mogoče vzrok za večje število nezaključenih zadev iskati tudi v dolgotrajnih sodnih postopkih
(postopki s prodajo dolžnikovih nepremičnin v povprečju trajajo pet let), saj dolžniki v postopku vlagajo vsa pravna
sredstva in skušajo na navedeni način preprečiti oz. zavlačevati prodajo svojih nepremičnin, v katerih praviloma
tudi bivajo. Sodni postopki so lahko dolgotrajni tudi iz razloga, ker stranke predlagajo odloge izvršb. Tako ravna
tudi Državno pravobranilstvo v primerih, ko dolžnik nima premoženja in dohodkov, na katere bi bilo mogoče seči z
izvršbo in bi se v nasprotnem primeru izvršilni postopek ustavil, terjatev Republike Slovenije pa bi ostala nepoplačana. Nadaljnji vzrok za naraščanje nezaključenih zadev pa je tudi v tem, da imajo dolžniki praviloma že zarubljeno
plačo do višine, ki jo določa zakon. Republika Slovenija tako pogosto ostaja le ena v dolgi vrsti upnikov, ki čakajo na
poplačilo svojih terjatev do istega dolžnika.
Državno pravobranilstvo še ugotavlja, da je v primerjavi s preteklim letom število zadev, v katerih je Republika Slovenija dolžnica, naraslo za 45 %, v primerjavi z letom 2007 pa celo za 300 %. Razlog za navedeno je posledica spremembe ZIZ (ZIZ-E), s katero je bil v letu 2008 uveden avtomatiziran izvršilni postopek. Ta omogoča, da lahko upnik
predlaga izvršbo na podlagi verodostojne listine, ne da bi slednjo predlogu tudi priložil. Na navedeni način lahko
torej upniki uveljavljajo tudi tiste terjatve, za katere verodostojne listine sploh nimajo, in so jih običajno uveljavljali
s tožbo v pravdnem postopku. Tako je bilo v letu 2011 v avtomatiziranem izvršilnem postopku zoper Republiko
Slovenijo kot dolžnico vloženih 141 izvršilnih predlogov, tj. polovica vseh vloženih izvršilnih predlogov, v skupni
vrednosti 7.982.383,06 EUR. Zaradi vloženih ugovorov in ker so navedene terjatve praviloma sporne, je bila večina
teh zadev ob koncu leta 2011 tudi zaključena na način, da bo o zadevi odločeno v pravdnem postopku. Vrednost
odprtih zadev, v katerih je Republika Slovenija dolžnica, se je zaradi zgoraj navedenega razloga v primerjavi z letom
2010 celo znižala (v letu 2010 je namreč znašala 17.829.542,02 EUR).
8.4 Posamezni vsebinski sklopi
8.4.1 Republika Slovenija kot upnica
8.4.1.1 Izterjava denarnih terjatev
V letu 2011 je Republika Slovenija kot upnica vložila 171 izvršilnih predlogov v avtomatiziranem izvršilnem postopku in tako izterjevala denarne terjatve v skupni vrednosti 648.421,01 EUR. V večini primerov so bile to izterjave
terjatev iz naslova neplačanih najemnin za stanovanja v lasti države, izterjave uporabnin za stanovanja, v katerih so
uporabniki brez pravnega naslova, terjatve iz naslova neizpolnjenih pogodbenih obveznosti in izterjave preživnin,
priznanih s tujo sodno odločbo, kot to Republiki Sloveniji nalaga mednarodna konvencija.
Republika Slovenija na podlagi pravnomočnih sodb in drugih izvršilnih naslovov izterjuje terjatve iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, odškodnin zaradi neupravičenega odvzema mineralnih snovi, neplačanih pravdnih stroškov, precej predlogov pa je vloženih tudi zaradi izterjave terjatev iz naslova
neplačanih davkov in prispevkov, ki so prihodek proračuna – slednje vloži pravobranilstvo le v primeru, če je bila
predhodna izvršba po Zakonu o davčnem postopku brezuspešna.
V izvršilnih postopkih na podlagi pravnomočnih sodb delovnega in socialnega sodišča se izterjujejo terjatve iz
naslova kršitev pogodb o izobraževanju, vračilo neupravičeno izplačane plače (po prenehanju delovnega razmerja),
vračilo stroškov usposabljanja, vračilo neupravičeno (preveč) izplačanih prevoznih stroškov, vračilo izplačane akontacije po tem, ko delavec ni odšel na opravljanje nalog v tujino, povračilo škode, ki je nastala delodajalcu, in drugo.
Državno pravobranilstvo v skladu z dogovorom z ministrstvi in drugimi državnimi organi za navedene terjatve najprej pridobi izvršilni naslov, saj je neposredno vlaganje izvršilnih predlogov v tovrstnih zadevah postopek izterjave
zaradi vloženih ugovorov dolžnikov največkrat močno zavleklo.
Državno pravobranilstvo kot izvršilno sredstvo v izvršilnih postopkih največkrat predlaga rubež denarnih sredstev z
osebnega računa dolžnika in njihov prenos na račun upnika, rubež plače, pokojnine, nadomestila ali drugih stalnih denarnih prejemkov dolžnika, saj so tovrstni izvršilni postopki najhitreje zaključeni, seveda le v primeru, če ima dolžnik
na svojem računu denarna sredstva oz. če njegovi dohodki niso že zarubljeni do dovoljene višine. Državno pravobra-
69
nilstvo izvršbe z rubežem, s cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, nematerializiranih vrednostnih papirjev ali
kapitalskih deležev v družbah ne predlaga več, razen, če navedena sredstva predlaga stranka sama in če je pripravljena
plačati stroške izvršiteljem in cenilcem.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se iz leta v leto povečuje število nezaključenih zadev in tako se vsako leto
vlagajo novi izvršilni predlogi zoper iste dolžnike, čeprav so bili tudi vsi prejšnji izvršilni postopki neuspešni.
Ni redko, da ima Državno pravobranilstvo zoper enega dolžnika odprtih šest ali več spisov, pri tem pa s strani
ministrstva ni podan predlog, da se najemna pogodba dolžniku odpove in stanovanje izprazni. Celo v primerih,
ko ministrstvo razpolaga z izvršilnim naslovom za izpraznitev stanovanja in ko dolžnik dolga leta ne plačuje uporabnine niti v višini neprofitne najemnine, ministrstvo ne dopusti, da bi pravobranilstvo izvedlo postopek izpraznitve stanovanja, in vsakokrat predlaga odlog izvršbe. V preteklem letu je pravobranilstvo prejelo več izvršilnih
predlogov zoper Republiko Slovenijo kot lastnico stanovanja (ki subsidiarno odgovarja za dolgove uporabnika),
s katerim je bila predlagana izterjava obratovalnih stroškov in plačilo rezervnega sklada, saj uporabniki tudi tega
več ne plačujejo.
Na predlog davčnih uradov Državno pravobranilstvo v izvršilnem postopku izterjuje davke in prispevke, ki so dohodek
proračuna, in sicer s prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi. Davčni organ je namreč v davčnem
postopku zavezan najprej opraviti izterjavo z ostalimi izvršilnimi sredstvi, tj. z rubežem denarnih sredstev na računih dolžnikov, rubežem premičnin. Šele po tem, če tovrstna izterjava ni uspešna, lahko zadevo odstopi v reševanje Državnemu
pravobranilstvu. Državno pravobranilstvo pri tem ugotavlja, da so ti postopki zaradi številnih ugovorov in pritožb, ki jih
vlagajo tako dolžniki kot tretji (osebe, ki imajo na nepremični pravico, ki preprečuje izvršbo), izjemno dolgotrajni. Sicer
pa so izvršbe s prodajo dolžnikovih nepremičnin vselej brezuspešne, če gre za prodajo tržno nezanimivih nepremičnin
(glede na velikost, vrsto, stanje ali lokacijo nepremičnin), če je predmet prodaje sorazmerno majhen solastniški delež ali če
je večje število solastnikov. V teh primerih se na javni dražbi ne pojavi noben kupec. Če je brezuspešna tudi druga javna
dražba, sodišče postopek ustavi, če upnik ne predlaga tretje javne dražbe. Če je tudi tretja javna dražba brezuspešna, mora
sodišče ustaviti postopek po samem zakonu, upnik pa obdrži na nepremičnin zastavno pravico. Ni redko, da je izvršba
neuspešna tudi, ko je vrednost prodane nepremičnine nižja od višine terjatve, ki se v postopku izterjuje, sploh v primeru,
ko je na nepremičnini pred Republiko Slovenijo vknjiženih več hipotek v korist drugih upnikov.
V skladu z ZIZ morajo vsa okrajna sodišča, ki vodijo izvršbo s prodajo dolžnikovih nepremičnin, o prodaji na javni
dražbi obvestiti pristojni upravni (davčni) organ, da Državno pravobranilstvo v primeru, če do prodaje nepremičnine tudi pride, v skladu s 197. členom ZIZ priglasi prednostne terjatve iz naslova davka na promet nepremičnin,
davka na dodano vrednost (za novogradnje), nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in prispevkov za socialno
varnost dolžnika, ki so zapadli v zadnjem letu pred prodajo nepremičnine. V preteklem letu je pravobranilstvo
pozvalo davčne urade, da preverijo, če so dolžniki v izvršilnem postopku tudi davčni dolžniki, in posledično k tem
izvršilnim postopkom pristopilo s svojim izvršilnim predlogom zaradi izterjave davčnega dolga.
8.4.1.2 Izterjava nedenarnih terjatev
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je število vloženih predlogov za izvršbo zaradi izterjave nedenarnih terjatev
Republike Slovenije kot upnice v primerjavi z letom 2010 naraslo za 38 %: pravobranilstvo je tako v letu 2011 prejelo
36 tovrstnih zahtevkov (v preteklem letu 26). Vsebinsko so te zadeve povezane z izpraznitvijo stanovanja ali s predlogi za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve.
Izvršilni postopki zaradi izpraznitve stanovanja so praviloma dolgotrajni, saj dolžniki, ki stanovanja nezakonito
zasedajo skupaj s svojo družino, praviloma izkoristijo vsa pravna sredstva ter predlagajo odloge izvršbe, številne
državne institucije opozarjajo na svojo težko ekonomsko in socialno stanje, ali pa, nasprotno, zagotavljajo skorajšnjo
rešitev stanovanjskega vprašanja, čeprav se njihove obljube praviloma izkažejo kot neresnične. Ministrstva največkrat sledijo tovrstnim predlogom in soglašajo s predlaganimi odlogi izvršbe in celo sama preklicujejo razpisano deložacijo. Državno pravobranilstvo tako beleži primere, ko dolžniki že dvajset let nezakonito uporabljajo stanovanja,
neredno ali sploh ne plačujejo uporabnine (včasih ne plačujejo niti stroškov), kljub temu pa se deložacija ne izvede.
Glede na to, da se le redkokatera izvršba tudi opravi, število tovrstnih nezaključenih zadev posledično iz leta v leto
vztrajno narašča.
70
8.4.1.3 Zavarovanje denarnih terjatev
Državno pravobranilstvo vsako leto vloži večje število predlogov za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo na nepremičninah dolžnika. Predlogi se vlagajo na zahtevo davčnih uradov, ki predlagajo
zavarovanje denarnih terjatev, ki vsebinsko predstavljajo davčne terjatve in neplačane prispevke za socialno varnost. Pravobranilstvo je v preteklosti praviloma predlagalo vknjižbo hipoteke na manjšem številu nepremičnin
dolžnika (slednji so bili praviloma fizične osebe), v letu 2011 pa so bili predlogi vloženi zoper več gradbenih
podjetij, ki so bila pravno formalno še vedno vknjižena kot lastniki številnih nepremičnin (npr. vseh stanovanj
v stanovanjskih blokih), čeprav so bile nepremičnine prodane fizičnim osebam, ki pa niso poskrbele za ustrezen
zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v svojo korist. V posameznem predlogu je pravobranilstvo predlagalo
vknjižbo hipoteke na več sto nepremičnin. Posledično so bili vloženi številni ugovori tretjih, v katerih so zatrjevali, da imajo na nepremičnini lastninsko pravico. Njihovi ugovori so bili praviloma zavrnjeni, saj velja načelo
zaupanja v zemljiško knjigo, pravobranilstvo pa opozarja na problem neurejenega zemljiškoknjižnega stanja oz.
na dejstvo, da večina ljudi še vedno razume sklenitev prodajne pogodbe kot prenos lastninske pravice in se ne
zaveda pomembnosti tega, da pridobi lastninsko pravico na nepremičninah šele z vknjižbo v zemljiško knjigo.
Pravobranilstvo je v teh postopkih uspešno, saj sodišče predlogom praviloma ugodi, vendar prihaja pri izdanih
sklepih do številnih napak (npr. v imenih dolžnikov, navedbi nepremičnine – navedena je napačna parcelna številka
ali katastrska občina pri zemljiščih oz. napačna identifikacijska številka dela stavbe), pogosto je pomanjkljiv tudi
izrek sklepa, ker je navedena le glavnica terjatve, ki se zavaruje, medtem ko ni navedeno, da so predmet zavarovanja
tudi obresti, ni naveden datum, od katerega tečejo obresti. Sodišča v teh postopkih najprej izdajo sklep o zaznambi
navedene pravice, nato ga pošljejo zemljiškoknjižnemu sodišču.
S 1. 5. 2011 je bil v okviru e-sodstva tudi zemljiškoknjižni postopek v celoti informatiziran, v praksi pa so se pokazale določene situacije, ki jih sistem ni predvidel, prav tako pa so bila različna sodišča za uporabo sistema različno
pripravljena in usposobljena. Posledično je pri izdaji zemljiškoknjižnih sklepov prihajalo (in še prihaja) do številnih
nepravilnosti, kar je zahtevalo dodatno aktivnost pravobranilstva, ki tako zoper sklepe o zavarovanju kot tudi zoper
zemljiškoknjižne sklepe o zaznambi in kasneje o vknjižbi pravice vlaga predloge za popravo pomote in pritožbe, kar
tovrstne postopke praviloma zelo zavleče. Postopki pa lahko postanejo dolgotrajni tudi zaradi utemeljenih ugovorov
dolžnikov, ki zatrjujejo delno ali celotno poplačilo obveznosti, odpusta dolga ali zastaranje izterjave obveznosti.
Državno pravobranilstvo je tudi v letu 2011 prejelo precej predlogov davčnih uradov, da zaradi absolutnega zastaranja izterjave terjatev predlaga izbrise vknjiženih hipotek iz zemljiške knjige. Davčne terjatve namreč zastarajo
tedaj, če terjatev ni izterjana v desetih letih od njene zapadlosti in če davčni organ ne predlaga izvršbe s prodajo
dolžnikovih nepremičnin.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da dolžniki prostovoljno poravnajo svojo obveznost, zavarovano s hipoteko, le
tedaj, ko je nepremičnina tržno zanimiva oz. jo želijo sami prodati, zato se postavlja vprašanje smiselnosti, da se
vsako leto vlaga tako veliko število tovrstnih predlogov.
8.4.2 Republika Slovenija kot dolžnica
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se iz leta v leto povečuje število predlogov, s katerimi upniki uveljavljajo denarne terjatve v avtomatiziranem izvršilnem postopku, prav tako pa izjemno narašča tudi vrednost
teh zadev, ki predstavlja kar 70 % vrednosti vseh terjatev, ki jih upniki izterjujejo v izvršilnih postopkih zoper
Republiko Slovenijo kot dolžnico. Z novim pravilnikom, ki je bil sprejet konec leta 2011, se v okviru e-sodstva informatizira celoten izvršilni postopek, kar bo podrobneje navedeno v nadaljevanju poročila. Iz leta v
leto narašča tudi število izvršilnih zadev, v katere vstopa Republika Slovenija kot pravna naslednica pokojnih
dolžnikov (na problematiko, povezano s kaducitetnimi postopki, Državno pravobranilstvo prav tako ločeno
opozarja v nadaljevanju tega poglavja).
Državno pravobranilstvo vsako leto prejme tudi številne izvršilne predloge, ki jih upniki vložijo zoper Republiko
Slovenijo kot dolžnico na podlagi izvršilnega naslova, tj. pravnomočne sodne odločbe. V letu 2011 jih je prejelo
71
63, kar je le 10 % več kot v letu 2010, ko je bilo teh predlogov 57. Skupna vrednost tovrstnih terjatev je znašala
772.346,70 EUR, kar je skoraj enako kot v letu 2010, ko je znašala 735.256,46 EUR. Upniki so izterjevali obveznosti
po različnih pravnih temeljih, in sicer iz naslova odškodnin zaradi prekomernih imisij pri gradnji ceste in odškodnin zaradi manjše vrednosti nepremičnin zaradi gradnje ceste, neizpolnjenih pogodbenih obveznosti in neplačane odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in drugih odškodnin ter neplačanih pravdnih
stroškov. Največ izvršilnih predlogov je bilo vloženih zoper Ministrstvo za promet, Direkcijo Republike Slovenije za
ceste, le posamezni predlogi pa zoper ostala ministrstva.
Republika Slovenija pravočasno in pravilno izpolnjuje obveznosti po sodbah delovnega in socialnega sodišča, tako
da sta bila v letu 2011 vložena le dva tovrstna izvršilna predloga.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je bila večina predlogov sicer vloženih upravičeno, tj. iz razloga, ker državni
organi svojih obveznosti niso (mogli) izpolnili pravočasno, nekaj pa je tudi primerov, ko Republika Slovenija meni,
da je bila njena obveznost izpolnjena v celoti, zato so bili zoper sklepe o izvršbi vloženi ugovori.
Zaradi spremembe ZIZ so upniki v teh postopkih poplačani še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. To pomeni
dodatno obremenitev pravobranilstva, ki mora, če je izvršba neupravičena, z nasprotno izvršbo oz. s tožbo zaradi
neupravičene pridobitve zahtevati vračilo neupravičeno nakazanih denarnih sredstev.
V letu 2011 sta bila vložena le dva predloga za izvršbo zaradi izpolnitve nedenarne terjatve, in sicer za izdajo odločbe
o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske javne službe, ki pa je Ministrstvo za okolje ni moglo izpolniti niti
v izvršbi, ker postopek izbire koncesionarja še ni bil zaključen.
Državno pravobranilstvo tako ugotavlja, da Republika Slovenija svoje obveznosti po izvršilnih naslovih izpolnjuje
pravočasno in pravilno, glede na sicer veliko število izdanih izvršilnih naslovov zoper Republiko Slovenijo pa predstavljajo zgoraj opisani izvršilni postopki prej redke izjeme kot pravilo.
8.4.3 Republika Slovenija kot dolžnikov dolžnik
Državno pravobranilstvo je v začetku leta 2011 prejelo večje število izdanih sklepov, s katerimi je sodišče dovolilo
zavarovanje (denarne terjatve) s predhodno odredbo, med drugim tudi z rubežem denarnih terjatev, ki naj bi jih
imel dolžnik do Republike Slovenije. Veliko gradbeno podjetje je namreč konec leta 2010 postalo plačilno nesposobno, zato so podizvajalci in drugi upniki, ki svojih terjatev niso prejeli plačanih, te uveljavljali v izvršilnih postopkih, v
katerih so bili zaradi ugovorov napoteni na pravdo. Zaradi zavarovanja svojih terjatev so sodiščem predlagali izdajo
predhodnih odredb, s katerimi so med drugim predlagali tudi rubež vseh terjatev, ki naj bi jih imel dolžnik do vseh
ministrstev, pri tem pa terjatve niso bile konkretizirane. Upniki so bili seznanjeni z dejstvom, da je imela Republika
Slovenija z gradbenim podjetjem sklenjenih več pogodb za izgradnjo cest in različnih objektov, zato so domnevali,
da ima dolžnik do Republike Slovenije tudi terjatve.
Državno pravobranilstvo je ministrstva o izdanih predhodnih odredbah obvestilo in jih opozorilo na dejstvo, da dolžnikov dolžnik nima pravnega sredstva zoper izdane sklepe, razen v primeru, ko lahko sodišču sporoči, da ni dolžnikov dolžnik oz. da nima dolžnik zoper njega nobene nepoplačane terjatve. Državno pravobranilstvo je ministrstva
tudi opozorilo, da so vse terjatve zarubljene ter da bo Republika Slovenija odškodninsko odgovorna upniku, če bo
obveznost izpolnila dolžniku in ne upniku. Nadalje je pravobranilstvo opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča, da
dolžnikov dolžnik ni stranka v izvršilnem postopku, zato državnih organov v navedenem primeru pravobranilstvo
sploh ne more zastopati. Ne glede na navedeno pa je pravobranilstvo v vseh teh postopkih vložilo pritožbo zoper
sklep, saj je menilo, da predlogu z vsebino »…da se zarubijo vse terjatve, ki jih ima dolžnik do Republike Slovenije…«
ni mogoče ugoditi, saj Republika Slovenija sploh ne ve, kaj je predmet rubeža, ker je lahko z dolžnikom (kot tudi z
vsako drugo pravno osebo) v neskončnem številu razmerij in lahko imata vrsto medsebojnih pravic in obveznosti
na različnih pravnih temeljih (davčnih terjatev, odškodninskih terjatev, pogodbenih terjatev), Republika Slovenija
kot dolžnikov dolžnik pa zaradi varovanja pravic upnika ni in ne more biti dolžna preverjati njegove trditve glede
obstoja terjatev. Pravobranilstvo je tudi opozorilo, da so pravno poslovna in neposlovna razmerja dinamična in se
ves čas spreminjajo, zato glede na nekonkretiziranost terjatev v predlogu sodnega sklepa Republika Slovenija sploh
72
ne more realizirati. Sodišča o pritožbah niso odločila zaradi stečaja dolžnika, vendar pravobranilstvo opozarja, da je
takšna praksa sodišč nepravilna.
8.4.4 Republika Slovenija kot tretji
Državno pravobranilstvo je bilo s strani ministrstev opozorjeno, da so bile na nepremičninah, ki jih je kupila Republika Slovenija, vknjižene hipoteke, saj ni bilo poskrbljeno, da bi bila na teh nepremičninah vknjižena lastninska
pravica v njeno korist in je ostala vknjižena lastninska pravica na gradbeno podjetje, ki je nepremičnine zgradilo.
Posledično je pravobranilstvo vlagalo ugovore tretjega in dokazovalo, da je na podlagi priposestvovanja Republika
Slovenija originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, saj v nasprotnem primeru z ugovori ne bi
mogla uspeti. Zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe in plačilom kupnine ne pride do prenosa lastninske pravice,
potrebna je namreč tudi njena vknjižba v zemljiško knjigo.
8.5 Vpliv sprememb zakonodaje na delo Državnega pravobranilstva
ZIZ je bil vse od sprejetja dalje deležen številnih sprememb, katerih končni cilj naj bi bil časovno krajši in učinkovitejši postopek sodne izterjave terjatev ter večja plačilna disciplina gospodarskih in drugih subjektov v državi. Od
sprejetja dalje je bil zakon že devetkrat spremenjen, zadnje spremembe so prinesle številne novosti na področju
informatizacije izvršilnega postopka. Najprej je bil informatiziran izvršilni postopek, ki teče na podlagi verodostojne listine, in sicer tako, da je bilo določeno vlaganje predlogov na predpisanih obrazcih v avtomatiziranem sistemu
odločanja. Nato sta bila v celoti informatizirana še stečajni in 1. 5. 2011 tudi zemljiškoknjižni postopek, zato je želelo
ministrstvo za pravosodje v celoti informatizirati tudi izvršilni postopek. Za navedeno je pravna podlaga, poleg ZIZ,
Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega postopka, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št.
104 z dne 21. 12. 2011, in je začel veljati 1. 3. 2012.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da spremembe ZIZ v praksi ne pripomorejo niti h krajšim oz. k hitrejšim
niti k učinkovitejšim izvršilnim postopkom, prav tako ne prispevajo k večji plačilni disciplini subjektov, ki
pomeni spoštovanje dogovorjenih rokov in načinov poravnavanja obveznosti. Prav nasprotno: v pogojih gospodarske krize se je plačilna nedisciplina pričakovano povečala. Sodnega postopka izvršbe se upniki poslužujejo le kot
skrajnega sredstva, saj v postopku izvršbe nimajo zadostnega zaupanja v svoj uspeh, poleg tega je sodna izterjava
terjatev povezana z relativno visokimi stroški (zastopanja, plačilom sodne takse, stroški izvršitelja in cenilca). Zaradi
številnih sprememb zakonodaje dejansko prihaja do manjše pravne varnosti, saj sodišča zaradi odsotnosti ustaljene
sodne prakse v identičnih primerih različno odločajo. ZIZ ne omogoča drugega izrednega pravnega sredstva kot
zahteve za varstvo zakonitosti, za vložitev te pa je pristojno Vrhovno državno tožilstvo, ki je doslej ugodilo le enemu
tovrstnemu predlogu Državnega pravobranilstva. Vrhovno sodišče tako le redkokdaj odloča o izvršilnih zadevah,
posledično sodna praksa ni usklajena in na navedeni način se zmanjšuje tudi pravna varnost v državi.
Državno pravobranilstvo glede učinkov v letu 2010 spremenjene zakonodaje v delu, v katerem je bila razširjena možnost
poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ugotavlja, da prav tako ni prinesla pričakovanih rezultatov. Res
je, da se izvršba, ki teče na podlagi izvršilnega naslova, s katero se predlaga rubež in prenos denarnih sredstev, ki jih ima
dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, opravi takoj po izdaji sklepa in preden sodišče odloči o vloženih pravnih
sredstvih (tretji odstavek 46. člena ZIZ), vendar do poplačila upnika v praksi kljub temu običajno ne pride, saj dolžnik
nima sredstev na računu. Državno pravobranilstvo pa istočasno tudi ugotavlja, da navedena sprememba za tiste dolžnike,
ki sredstva na računu imajo, in med njimi je tudi Republika Slovenija, preveč posega v pravice dolžnika. Dolžnik namreč
lahko ima številne ugovore, ki bi sicer preprečili realizacijo izvršbe tudi v teh postopkih (ugovor že izpolnjene obveznosti,
zastaranja izterjave, ugovor, da obveznost ni prešla na dolžnika oz. terjatev ne na upnika), kot že navedeno, po sedaj veljavni ureditvi, ugovor ne zadrži izvršitve sklepa in se izvršba opravi še pred odločitvijo o ugovoru. Državno pravobranilstvo
ugotavlja, da je v primerih, ko je bil zaradi uspešnega ugovora sklep o izvršbi razveljavljen in predlog zavrnjen, zelo težko
doseči vračilo izplačanih denarnih sredstev, največkrat iz razloga, ker upnik denarja nima več. Pravobranilstvo opozarja
tudi na možnost zlorabe, saj je bilo zoper Republiko Slovenijo v preteklih letih izdana vrsta sodb, katerih realizacijo lahko
upniki kadar koli (ponovno) zahtevajo, in takoj tudi dosežejo, da se izvršba opravi. Že do sedaj je bilo v primerih neupravičenih izvršb od gospodarskih družb izjemno težko doseči vračilo denarnih sredstev (doslej se je izvršba opravila pred
73
pravnomočnostjo sklepa o izvršbi le na podlagi izvršilnih naslovov, doseženih v gospodarskih sporih), toliko težje pa bo
doseči vračilo večjih zneskov od fizičnih oseb. Državno pravobranilstvo zato opozarja na realno možnost, da lahko zaradi
navedene spremembe v teh primerih Republiki Sloveniji nastane večja premoženjska škoda.
8.6 Avtomatiziran izvršilni postopek in informatizacija
celotnega izvršilnega postopka
Državno pravobranilstvo je zaradi izterjave denarnih terjatev Republike Slovenije v skupnem znesku 648.421,01
EUR v letu 2011 v avtomatizirani izvršilni postopek vložilo 171 izvršilnih predlogov, zoper njo pa je bilo v istem
postopku vloženih 141 predlogov v skupni vrednosti 7.982.383,06 EUR. Tako ni dvoma, da upniki večino terjatev
do Republike Slovenije poskušajo izterjati na navedeni način.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da avtomatiziran izvršilni postopek ni uresničil pričakovanj, ki jih je imel zakonodajalec z njegovo uvedbo v letu 2008. Nobenega dvoma sicer ni, da sodišče v avtomatiziranem postopku dejansko
izda sklep v izjemno kratkem času, tj. v dnevu ali dveh po vložitvi predloga, vendar je ostal postopek izvršbe v delu,
v katerem se izvršba opravi, še vedno dolgotrajen. Tako sodišča (pre)dolgo ne odločijo o ugovoru dolžnika (več let),
o ugovorih tretjega, o predlogih upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, o utesnitvi izvršbe,
dolgotrajnost izvršbe pa je največkrat povezana z dejstvom, da dolžnik nima premoženja in dohodkov, na katere je
mogoče seči z izvršbo. Navedenega razloga za dolgotrajnost izvršilnega postopka seveda ne more odpraviti zakonodajalec in tudi ne večja odzivnost sodišča.
Državno pravobranilstvo je v vseh dosedanjih letnih poročilih od uvedbe avtomatiziranega postopka opozarjalo na
njegove pomanjkljivosti, o navedenem je bilo obveščeno tudi Vrhovno sodišče, vendar pomanjkljivosti kljub temu
niso bile odpravljene. Tudi v letu 2011 so se nadaljevale zlorabe tega postopka, kot so opisane v nadaljevanju.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da številni upniki vložijo izvršilni predlog tudi v primeru, ko ne razpolagajo z
listino, ki jo je po določbi 23. členu ZIZ mogoče šteti za verodostojno. Upnik vloži izvršilni predlog tudi tedaj, ko do
dolžnika sploh nima nobene terjatve oz. ko je obstoj terjatve med strankama še sporen ali negotov. Ker v avtomatiziranem postopku ob vložitvi predloga ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo je treba le določno označiti in
navesti datum zapadlosti terjatve (peti odstavek 41. člena ZIZ), upniki kot verodostojno listino največkrat navedejo
izpis iz poslovnih knjig z neko številko, kar zadostuje, da je sklep o izvršbi izdan. Vendar pa sodišče avtomatično ugodi
izvršilnemu predlogu tudi, če upnik kot verodostojno listino navede listino, ki to dejansko ne more biti. Tako je v preteklem letu sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi »verodostojne listine« zoper Republiko Slovenijo, in sicer: sklepa
Ig, sklepa DT, plačne liste, kot je listine označila upnica, ki dejansko do Republike Slovenije ni imela nobene terjatve.
Nadalje pravobranilstvo ugotavlja, da sodišče izda sklep o izvršbi tudi na podlagi predloga, ki ga vloži fizična oseba,
ki praktično ne more razpolagati z verodostojno listino, ki jo navede v predlogu (npr. faktura, izpisek iz poslovnih
knjig, overjen s strani odgovorne osebe), ker jo lahko izda le poslovni subjekt (pravna oseba in samostojni podjetniki). Očitno je torej, da sistem avtomatiziranega izvršilnega postopka nima tovrstne logične kontrole, kar bi bilo treba
spremeniti, saj pravobranilstvo vsako leto beleži več takih zlorab.
Sodišče v avtomatiziranem izvršilnem postopku izda sklep o izvršbi tudi zoper dolžnika, ki ni pravna oseba. V preteklem letu je zoper Republiko Slovenijo izdalo vrsto sklepov, v katerih je upnik kot dolžnika navedel posamezno
ministrstvo ali organ v sestavi ministrstva. Sodišče je v vseh teh primerih sklepe vročalo ministrstvom oz. organom
v sestavi na naslov, kot ga je navedel upnik, razen v redkih primerih, ko je upnik v predlogu označil Državno pravobranilstvo kot zakonitega zastopnika Republike Slovenije. Zaradi posledično številnih neutemeljeno opravljenih
izvršb in zaradi stalnih opozoril Državnega pravobranilstva ministrstva in drugi državni organi sedaj sklep vrnejo
sodišču z opozorilom, da je bil sklep nepravilno vročen, še vedno pa se dogaja, da večjim ministrstvom, zaradi daljšega odzivnega časa, denarna sredstva neupravičeno zarubijo z njihovih računov.
Državno pravobranilstvo nadalje ugotavlja, da sodišče po vloženem ugovoru, v katerem se uveljavlja vrsta ugovornih razlogov, praviloma sledi le prvo navedenemu, tj. nepravilni oznaki dolžnika, zato sklep o izvršbi le razveljavi
74
in ga vrne upniku v dopolnitev (da pravilno označi dolžnika), čeprav bi glede na dejstvo, da npr. fizična oseba ne
more izdati verodostojne listine, na podlagi katere je vložen predlog, moralo poleg razveljavitve sklepa predlog za
izvršbo istočasno tudi zavreči. Potem, ko upnik pravilno označi dolžnika, sodišče ponovno vroči sklep pravobranilstvu, to ponovno vloži ugovor, sodišče pa praviloma odloči, da bo zaradi ugovora o zahtevku odločeno v pravdnem
postopku. Pravobranilstvo je v preteklem letu zoper slednje sklepe začelo vlagati številne pritožbe z namenom, da bi
preprečilo obremenjevanje pravdnega sodišča z že na prvi pogled neutemeljenim tožbenim zahtevkom. Žal je treba
poudariti, da so bile le redke tovrstne pritožbe tudi uspešne.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je v izvršilnih postopkih, kadar tečejo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico, včasih izjemno težko ugotoviti, kateri državni organ je nosilec obveznosti, ki se izterjuje na podlagi izdanega
sklepa o izvršbi. Zgolj označba upnika, da gre za izvršbo zoper Republiko Slovenijo, namreč ne omogoča ugotovitve,
katero ministrstvo ali državni organ je bil dolžan izpolniti obveznost. V navedenih primerih in če upnik ne želi sodelovati s pravobranilstvom, se vloži ugovor, v katerem se zgolj navede, da terjatev ne obstoji.
Državno pravobranilstvo je bilo obveščeno, da bodo z uvedbo popolne informatizacije izvršilnega postopka navedene sistemske nepravilnosti odpravljene, zato se v prihodnje pričakuje, da do navedenih kršitev postopkovnih in
materialnopravnih določb zakona ne bo več prihajalo.
8.7 Republika Slovenija kot prevzemnik zapuščine –
kaducitetni postopki
Republika Slovenija vstopa v številne izvršilne postopke kot univerzalni pravni naslednik pokojnega, prezadolženega dolžnika oz. zapustnika, po katerem so se vsi zakoniti dediči odpovedali dedovanju, lahko pa tudi v tiste postopke, kadar zapustnik nima dedičev ali se zanje ne ve.
V letu 2011 se je kar 128 izvršilnih postopkov nadaljevalo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico, skupna vrednost terjatev (brez obresti in stroškov), ki so se v teh postopkih izterjevale, pa je znašala kar 1.007.015,76 EUR. V teh primerih
sodišča v skladu z določbo 219. člena Zakona o dedovanju (ZD) s sklepom izročijo zapuščino Republiki Sloveniji, upravljanje s posamezno vrsto premoženja pa prevzamejo pristojne službe (kmetijska zemljišča in gozdove Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, premičnine upravne enote, finančna sredstva Ministrstvo za finance). Državno pravobranilstvo
v zapuščinski postopek praviloma ne vstopa, razen v primerih, ko ima tudi Republika Slovenija terjatev do zapustnika.
Posledično pravobranilstvo na ugotovitve zapuščinskega sodišča nima nobenega vpliva in je o izročitvi zapuščine Republiki Sloveniji prvič obveščeno šele z vročitvijo sklepa. Državno pravobranilstvo šele z vpogledom v javne evidence
oz. najkasneje tedaj, ko pozove pristojne organe, da premoženje prevzamejo, neredko ugotovi, da premoženje, ki je v
sklepu navedeno kot zapuščina, dejansko ne obstoji oz. nihče ne ve, kje se nahaja. Državno pravobranilstvo največkrat
ugotovi, da zapustnik ni bil poročen ali pa je bila zakonska zveza razvezana, da je brez otrok oz. da otroci niso živeli z
njim in zato od zapustnikovih sorodnikov ni mogoče pridobiti nobenih podatkov – slednji pa tudi vedo, da tega niso
dolžni storiti in praviloma niso pripravljeni sodelovati. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da v tovrstnih primerih
prihaja do zlorab, ko sorodniki premoženja, glede katerega se ne vodi nobena evidenca, v smrtovnici preprosto ne
navedejo in si ga med seboj razdelijo, Državno pravobranilstvo pa nima nobene možnosti, da bi navedeno preprečilo,
saj z obstojem tega premoženja ni seznanjeno (in nima nobene možnosti, da bi zanj izvedelo).
Republika Slovenija odgovarja za dolgove zapustnika do višine vrednosti izročenega premoženja, zato je ugotovitev
obsega in vrednosti zapuščine za Državno pravobranilstvo bistvenega pomena. Ministrstvo za javno upravo in tudi
Državno pravobranilstvo sta večkrat predlagala spremembo ZD, in sicer:
• da bi Republika Slovenija lahko predlagala ločitev zapuščine v določenem roku od tedaj, ko bi za izročitev izvedela (prvi odstavek 143. člena ZD namreč določa, da lahko ločitev zapuščine predlaga le zapustnikov upnik
v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja),
• da v primerih, ko sodišče po vseh dostopnih evidencah ugotovi premoženje zapustnika, nadalje ugotovi, kje se
premoženje nahaja in odredi njegovo cenitev, in
• da se določi, da Republika Slovenija odgovarja za zapustnikove dolgove le z izročenim premoženjem.
Slednje iz razloga, ker se Republika Slovenija ne more odreči zapuščini, kot se lahko dedovanju odpovedo dediči,
75
nepravično pa bi tudi bilo, da bi se za poplačilo obveznosti zapustnika zaradi obveznega pravnega nasledstva trošila proračunska sredstva. Zaradi neskladja med zapuščino, kot jo v sklepu o izročitvi ugotovi sodišče, in dejansko
prevzetim premoženjem, se Državno pravobranilstvo pri dokazovanju obsega odgovornosti Republike Slovenije za
zapustnikove dolgove pogosto sooča s številnimi težavami, navedeno pa običajno privede do oškodovanja državnega premoženja.
Državno pravobranilstvo zato v izvršilnem postopku le težko učinkovito ščiti interese Republike Slovenije, saj lahko
sklepu o izvršbi ugovarja le tedaj, če vrednost izročene zapuščine ne dosega višine terjatve, ki se izterjuje v postopku
in torej iz razloga, da zato obveznost od zapustnika ni prešla (v celoti) na Republiko Slovenijo. Ugovor, s katerim bi
pravobranilstvo izpodbijalo obstoj same obveznosti, ki je predmet izvršbe, je uspešen le, če sklep o izvršbi ni postal
pravnomočen, tj. če sodišče izdanega sklepa o izvršbi ni uspelo vročiti dolžniku ali pa je bil izdan že po smrti dolžnika (kar je izjemno redko). Vendar pa so takšni ugovori redki, saj Državno pravobranilstvo praviloma ne razpolaga s
podatki o obstoju ali višini obveznosti, ker nima dostopa do listin, ki bi dokazovale, da je dolžnik obveznost poravnal ali pobotal ali da dolžniku sploh ni nastala.
Državno pravobranilstvo tudi ni seznanjeno z obsegom vseh neporavnanih obveznosti dolžnika, največkrat se z
obveznostjo seznani šele tedaj, ko mu sodišče vroči sklep o izvršbi ali ko upnik vloži pri Državnemu pravobranilstvu
predlog po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, da naj mu kot univerzalni pravni naslednik poravna
terjatev. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da sodišča, ki vodijo izvršilne postopke, prekinitev in nadaljevanje postopka zaradi smrti dolžnika opravijo na predlog upnika, pri tem pa kljub dejstvu, da je samo vodilo zapuščinski
postopek, o smrti dolžnika ne obvesti upnikov. Slednji torej lahko predlagajo nadaljevanje izvršbe tudi več let po
smrti dolžnika in pravobranilstvo postopka po umrlem dolžniku praktično nikoli ne more dokončno zaključiti,
razen, če predlaga stečaj zapuščine.
Okrajna sodišča bi po oceni Državnega pravobranilstva po zaključku zapuščinskega postopka, ki se zaključi z izročitvijo premoženja Republiki Sloveniji, morala preveriti obstoj morebitnih postopkov zoper zapustnika ter takoj
pozvati nasprotno stranko, da se izjavi o nadaljevanju postopka, po prejemu pozitivnega odgovora pa nemudoma
nadaljevati s postopki zoper Republiko Slovenijo, postopke združiti in po prodaji zapustnikovega premoženja poskrbeti za pravilno poplačilo upnikov ter postopke ustaviti.
8.8 Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini
Državno pravobranilstvo je pristojno tudi za izterjavo terjatev Republike Slovenije iz naslova neplačanih sodnih taks
in stroškov postopka, vendar le v primeru, ko ima dolžnik stalno prebivališče prijavljeno v tujini.
V začetku leta 2011 je imelo Državno pravobranilstvo odprtih 939 tovrstnih zadev v vrednosti 872.272,92 EUR, v
letu 2011 pa je prejelo dodatnih 526 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 258.143,01 EUR. V letu 2011 je bilo
zaključenih 199 zadev. Tako je Državno pravobranilstvo izterjalo skupaj 25.028,23 EUR. Ob zaključku leta 2011
je ostalo odprtih 1.266 zadev v skupni vrednosti 1.132.387,70 EUR, kar pomeni, da se je število nerešenih zadev v
primerjavi z letom 2010 povečalo za 35 %, vrednostno pa za 30 %.
Septembra 2011 je na Državnem pravobranilstvu na podlagi odločitve generalnega državnega pravobranilca začela
delovati posebna delovna skupina za področje »izvršbe-tujina«, ki je prevzela vodenje večine zadev, kjer ima dolžnik
bivališče v tujini. S to organizacijsko spremembo lahko Državno pravobranilstvo omenjene spise bolj učinkovito
rešuje, kar dokazujejo tudi statistični podatki, saj je bilo od spremembe organizacije do zaključka leta 2011 zaključenih 86 zadev, od tega rešenih kot dobljeno, torej plačano, 47 zadev, katerih skupna vrednost znaša 11.274,83 EUR.
Ustanovitev delovne skupine je torej že v začetni fazi dejansko prinesla boljše rezultate na tem področju.
Vsi spisi so bili ponovno pregledani. V vseh spisih so bili poslani opomini ali ponovni opomini dolžnikom v jeziku
države, kjer stanuje. V opomin je bil v novembru dodatno vnesen univerzalni plačilni nalog, ki ga dolžnik lahko neposredno uporabi tako, da ga brez dodatnega vnašanja podatkov odtrga in neposredno odnese na banko, pošto itd.
Število odprtih zadev ob koncu leta 2011 (1.266 zadev) je možno pripisati večjemu pripadu novih zadev (526) in
76
dejstvu, da naslov dolžnika v tujini pogosto sploh ni znan ali je nepopoln oz. nepravilen. Če pravobranilstvo od
pristojnih ministrstev oz. sodišč ne dobi pravilnega naslova, izterjave ni mogoče voditi, saj je naslov ključni element,
na podlagi katerega se vodijo vsi postopki izterjave.
Med prejetimi zadevami je tudi večje število zadev, v katerih se zahteva izterjava povprečnin, denarnih kazni in
stroškov kazenskega postopka, nekaj pa je tudi zadev izterjave globe v prekrškovnih postopkih. Za izterjavo denarnih kazni, povprečnin in stroškov kazenskega postopka se na ravni EU uporablja Zakon o sodelovanju v kazenskih
zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU). Ta določa, da predloge za priznanje in izvršitev odločb
v kazenskih in prekrškovnih zadevah pristojnemu organu v drugi državi članici pošiljajo kar sodišča, zato Državno
pravobranilstvo v teh zadevah ne more imeti nobene vloge. Iz tega razloga takšne zadeve odstopa sodiščem.
Med odprtimi zadevami je tudi večje število zastaranih terjatev, ki jih do danes ni bilo mogoče izterjati. Nadaljevanje
postopka v teh primerih bi povzročilo nesorazmerno visoke stroške v povezavi z mednarodno izvršbo (prevodi,
poizvedbe v tujini, stroški pooblaščenega odvetnika v tujini, itd.), zato Državno pravobranilstvo svojim strankam
(sodiščem) predlaga odpis terjatev na podlagi 131. člena Sodnega reda oz. izrek o neizterljivosti terjatve. Načeloma
sodišča te predloge upoštevajo in glede na zastaranje oz. manjšo možnost izterljivosti podajajo izjave, da odstopajo
od svojih zahtev.
77
9
Postopki zaradi insolventnosti in postopki
prisilnega prenehanja
9.1Uvod
Državno pravobranilstvo se kot predlagatelj oz. zastopnik Republike Slovenije kot upnice vključuje v postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v skladu z določilom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi
insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2007, 59/2009, 52/2010 in 26/2011; v
nadaljevanju ZFPPIPP), kamor spadajo:
• postopek prisilne poravnave,
• stečajni postopek nad pravno osebo,
• postopek osebnega stečaja,
• postopek stečaja zapuščine,
• izbris iz sodnega registra brez likvidacije,
• prisilna likvidacija.
9.2Statistika
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja prejelo 1.926 novih zadev v skupni vrednosti 199.336.892,78 EUR. V teh postopkih je Državno pravobranilstvo v 1.856 zadevah prijavilo terjatev Republike Slovenije – največ je bilo prijav terjatve v osebni stečaj (963
zadev) in prijav terjatve v stečaj pravne osebe (742 zadev), v 70 zadevah pa je na sodišče podalo predlog za uvedbo
postopka.
Glede na število prejetih zadev po posameznih oddelkih Državnega pravobranilstva na tem področju še posebej
izstopajo oddelek v Ljubljani (641 zadev), zunanji oddelek v Mariboru (545 zadev) in zunanji oddelek v Celju (270
zadev). Leta 2011 je Državno pravobranilstvo na tem področju prejelo 80 % več zadev kot leta 2010, ko je prejelo
1.070 tovrstnih zadev.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na področju postopkov zaradi insolventnosti in
v postopkih prisilnega prenehanja odprtih 1.880 zadev (od tega 1.846 zadev, v katerih je prijavilo terjatev Republike
Slovenije, in 34 zadev, v katerih je predlagalo uvedbo postopka), je imelo v letu 2011 na tem področju skupaj v delu
3.806 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 1.148.672.020,63 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 zaključilo 645 zadev.
Ob izteku leta 2011 je ostalo odprtih 3.161 zadev, od tega 3.105 zadev, v katerih je Republika Slovenija prijavila
terjatev, in 56 zadev, v katerih je Državno pravobranilstvo predlagalo uvedbo postopka.
9.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za petletno obdobje (2007–2011) kaže, da se število zadev na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja od leta 2009 izjemno povečuje (Graf 33). Število prejetih zadev je v letu
2011 glede na leto 2008 večje za skoraj 224 %.
78
Graf 33: Primerjava med številom prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave ter predlogi za uvedbo stečajnega postopka v obdobju 2007–2011
PRIJAVE
UVEDBA POSTOPKA
Število zadev, v katerih je Republika Slovenija prijavila terjatev, se je v tem obdobju povečalo za 319 %, število zadev,
v katerih je Republika Slovenija predlagala uvedbo postopka pa se je leta 2009 v primerjavi z letoma 2007 in 2008
zelo zmanjšalo, vendar je v letu 2011 ponovno naraslo. V letu 2011 je bilo teh zadev za 112 % več kot v letu 2010.
Veliko število povečanja zadev je nedvomno mogoče pripisati gospodarskim razmeram, ki se v zadnjih letih slabšajo. Velik porast števila zadev posledično pomeni velik porast obsega dela Državnega pravobranilstva na področju
insolventnih postopkov.
Najobčutnejši porast števila prijavljenih terjatev Republike Slovenije se je v letih 2009, 2010 in 2011 zgodil pri prijavah v stečajne postopke nad pravnimi osebami in pri prijavah v postopke osebnega stečaja, kar je razvidno tudi iz
Grafa 34.
Graf 34: Število prijav v stečajne postopke nad pravnimi osebami in število prijav v postopke osebnega
stečaja v obdobju 2009–2011
PRIJAVE V STEČAJNE POSTOPKE NAD PRAVNNIMI OSEBAMI
PRIJAVA V POSTOPKE OSEBNEGA STEČAJA
79
Glede na izjemno povečan pripad zadev je bilo ob koncu leta 2011 večje tudi število odprtih zadev, kar je nadaljevanje trenda zadnjih treh let.
Graf 35: Število odprtih postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja v obdobju
2007–2011
ODPRTE ZADEVE NA DAN 31. 12.
V primerjavi z letom 2005 se je vrednost prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave v letih
od 2006 do 2008 zelo zmanjšala in je bila v teh letih zelo podobna (nekaj manj kot 3,9 milijonov evrov). Nato pa je
vrednost prijavljenih terjatev v letu 2009 izjemno porasla in je znašala več kot 42 milijonov evrov, v letu 2010 pa je
znašala že skoraj 79,5 milijona evrov. Leta 2011 je ta vrednost še narasla in je znašala že 177,8 milijona evrov (Tabela
7), podoben trend pa je mogoče opaziti tudi glede vrednosti vloženih predlogov za uvedbo stečajnega postopka
(razvidno iz Grafa 36, ki prikazuje tudi primerjavo med vrednostmi prijav v stečajne postopke in postopke prisilne
poravnave ter vrednostmi vloženih predlogov ta uvedbo stečajnega postopka v obdobju 2009–2011).
Tabela 7: Vrednost (v EUR) prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave ter vrednost
vloženih predlogov za uvedbo stečajnega postopka v obdobju 2007–2011
PRIJAVE
UVEDBA POSTOPKA
SKUPAJ
2007
3.889.313,18
64.327,31
3.953.640,49
2008
3.894.591,81
51.503,08
3.946.094,89
2009
42.075.845,35
5.916.940,46
47.992.785,81
2010
79.480.587,67
5.457.985,73
84.938.573,40
2011
177.802.421,45
21.534.471,33
199.336.892,78
9.4 Vpliv sprememb in dopolnitev Zakona o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju na delo
Državnega pravobranilstva
V letu 2011 je za postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja veljal Zakon o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2007, 59/2009, 52/2010 in
26/2011) – v nadaljevanju ZFPPIPP.
V primerjavi z letom 2010 se je v letu 2011 obseg prijavljenih prednostnih terjatev Republike Slovenije, ki jih je
prijavilo Državno pravobranilstvo, znižal, povečal pa obseg prijavljenih navadnih terjatev. To je posledica spreje-
80
Graf 36: Vrednost (v EUR) prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave ter vrednost
vloženih predlogov za uvedbo stečajnega postopka v obdobju 2009–2011
PRIJAVE
UVEDBA POSTOPKA
tega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in
prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-C; Uradni list RS, št. 52/2010), ki je s spremembo 21. člena ZFPPIPP v drugem
odstavku določil, da so prednostne zgolj nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu
pred začetkom stečajnega postopka, ne pa terjatve, ki jih je po sprejemu novele po določbi 21. člena ZFPPIPP-C
prijavljalo kot navadne terjatve.
V letu 2011 je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-D; Uradni list RS, št. 26-1155/2011 z dne 8. 4. 2011),
ki je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Novela se nanaša na dopolnitev pristojnosti upniškega
odbora v 87. členu ZFPPIPP ter dodatne pogoje za dopustnost prisilne poravnave v spremenjeni določbi drugega
odstavka 143. člena ZFPPIPP. Po tej noveli je pogoj za dopustnost prisilne poravnave, da dolžnik v predlogu prisilne
poravnave ponudi upnikom najmanj 50-odstotno poplačilo terjatev in odložitev poplačila največ za štiri leta. V
navedenem primeru gre za procesno predpostavko, saj mora sodišče predloge, ki predvidevajo slabše pogoje plačila
(daljši rok plačila ali manjši obseg poplačila terjatev), zavreči. Novela je tudi znatno povečala denarne kazni za prekrške stečajnega upravitelja. Ta novela na delo Državnega pravobranilstva ni imela večjega vpliva.
9.5 Pravilnik o elektronskem poslovanju v postopkih zaradi
insolventnosti
Modernizacijo poslovanja v postopkih insloventnosti je že v letu 2010 določila novela ZFPPIPP-C. V postopkih
insolventnosti se na spletnih straneh AJPES objavljajo podatki o dolžniku, sodišču, ki vodi postopek, podatki o
upravitelju, sklepih o začetku postopka, podatki o procesnih dejanjih v postopku, potek roka za prijavo terjatev, v
stečajnem postopku tudi podatki o višini stečajne mase, vsi sklepi, ki jih je sodišče izdalo v postopku, oklici sodišča,
zapisniki o narokih sodišča ter zapisniki upniškega odbora, seznami preizkušenih terjatev, vloge strank postopka in
sodna pisanja, v stečajnem postopku pa tudi vsi razpisi javnih dražb in vabila k dajanju ponudb za unovčenje stečajne mase. Dostop do strani za objave v postopkih insolventnosti je brezplačen in omogočen vsakomur, za stranke
postopka pa velja neizpodbitna domneva, da so se z vsebino objave (sodne odločbe, druge vloge stranke ali drugega
pravnega dejanja) seznanile v roku osmih dni po objavi na spletnih straneh AJPES.
V skladu z določbo 123. a člena ZFPPIPP-C, ki se uporablja za vloge, vložene s strani odvetnika, in velja tudi za
81
Državno pravobranilstvo v postopkih zaradi insolventnosti, mora Državno pravobranilstvo od 1. 5. 2011 vse vloge v
postopkih insolventnosti vlagati v elektronski obliki, podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Če vloga ni vložena v elektronski obliki, jo sodišče zavrže in zanjo se ne uporabljajo pravila
Zakona o pravdnem postopku o nepopolni vlogi.
Pravilnik o elektronskem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti (Uradni list RS, št. 97/2010, 4/2011 in
28/2011) podrobneje ureja elektronsko poslovanje v postopkih zaradi insolventnosti in določa, da morajo odvetniki
vlagati vse vloge od 1. 5. 2011 v elektronski obliki preko portala e-sodstvo. Državno pravobranilstvo vse vloge v
postopkih insolventnosti glede na navedeno od 1. 5. 2011 vlaga po elektronski poti. Državno pravobranilstvo s
prehodom na elektronski sistem vlaganja vlog ni imelo težav, opaziti pa je mogoče, da se z navedenim načinom dela povečuje delež pisarniškega poslovanja. Državno pravobranilstvo ugotavlja povečan obseg pisarniškega
poslovanja predvsem na vložišču, kjer je treba vse vloge in priloge skenirati, in na vpisniku. Zaradi velikega števila
vsakodnevnih objav na spletnih straneh AJPES, kjer so objavljene vloge, oklici, sklepi in seznami preizkušenih terjatev in druge objave, ki so vezane med drugim tudi na rok in se z uveljavitvijo ZFPPIPP praviloma nikoli ne vročajo
strankam v postopku, se zmanjšuje preglednost objav v postopkih, hkrati pa je na stranke postopka preneseno tudi
breme tiskanja elektronskih objav za spise, ki se vodijo na stečajnem vpisniku Državnega pravobranilstva. Navedeni
sistem elektronskega poslovanja in objav na spletnih straneh AJPES je zagotovo razbremenil sodišča, saj so zanje
odpadla vsa opravila v zvezi z vročanjem sodnih pisanj, vlaganjem povratnic in vpogledom strank v sodne spise v
času uradnih ur, vendar se je del opravil, ki so jih pred uvedbo elektronskega sistema opravljala sodišča, s sistemom
objav na spletnih straneh AJPES prevalil na stranke v postopku. Državno pravobranilstvo tako zaradi spremljanja
objav na spletnih straneh AJPES in tiskanja objav ter vlaganja tiskanih objav v spise, ki se na Državnem pravobranilstvu vodijo na stečajnem vpisniku, opaža povečan obseg dela, ki pa je že tako ali tako izjemno povečan zaradi vse
večjega števila in pripada obravnavanih zadev.
9.6 Delo Državnega pravobranilstva v zvezi z osebnimi stečaji
Osebni stečaj je novost, ki jo je v pravnem redu Republike Slovenije uvedel ZFPPIPP v letu 2008. Prej veljavni Zakon
o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je sicer urejal stečaj nad fizično osebo, vendar le stečaj nad podjetnikom posameznikom, ne pa tudi sicer nad fizično osebo.
Državno pravobranilstvo v postopkih osebnega stečaja v večini primerov vlaga prijave terjatev Republike Slovenije,
Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, davčnih uradov, in sicer gre večinoma za terjatve davkov in prispevkov ter izterjavo glob, sodnih taks, stroškov zavarovanja in izvršbe, pravdnih stroškov, povprečnin in
drugih terjatev. Število postopkov, v katerih Državno pravobranilstvo prijavlja terjatve, narašča, kar je v večjem
delu pripisati zelo neugodnim gospodarskim razmeram v preteklem letu, deloma pa je naraščajoče število stečajnih postopkov mogoče pripisati tudi nepoznavanju posledic stečajnega postopka s strani stečajnih dolžnikov, saj je institut osebnega stečaja v Republiki Sloveniji relativno nov in zato posamezniki (fizične osebe, predvsem
potrošniki) z njim še niso dodobra seznanjeni.
Večinoma predloge za uvedbo osebnega stečaja vlagajo dolžniki sami in le redko upniki, ki nenazadnje niti nimajo
interesa za vlaganje predlogov za uvedbo stečajnega postopka. Vložitev predloga je povezana z založitvijo predujma
za stroške stečajnega postopka, upnik pa mora v obrazloženem predlogu tudi dokazati obstoj pogojev za uvedbo
stečajnega postopka, kar se v primeru vložitve predloga s strani stečajnega dolžnika domneva. Upnik v stečajnem
postopku praviloma tudi ne more pričakovati, da bo njegova terjatev do stečajnega dolžnika poplačana v celoti,
zato ni zainteresiran še za dodatne stroške v zvezi z založitvijo predujma za stroške stečajnega postopka. Glede na
navedeno so upniki stečajnega dolžnika bolj zainteresirani za vložitev predloga za izvršbo, saj si v primeru, da
ima dolžnik premoženje, obetajo poplačilo ne glede na druge upnike dolžnika. Do poplačila svoje terjatve upnik v
izvršbi tudi praviloma pride v celoti, če ima dolžnik premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo, oz. zakon
določa, da se izvršba ustavi šele takrat, ko je terjatev v celoti poplačana in sklep izvršen. V nasprotju s poplačilom v
izvršbi je upnik v stečajnem postopku praviloma poplačan obenem z drugimi upniki in le v sorazmernem delu. V
praksi pa tako v stečajnem kot tudi izvršilnem postopku upniki niso poplačani bodisi iz razloga, ker dolžnik nima
nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko upnik poplačal, bodisi da dolžnik svoje premoženje uspešno skrije
82
pred upniki. Upnik se praviloma bolj nagiba k vložitvi predloga za izvršbo tudi zato, ker so vsaj na začetku postopka
stroški izvršbe manjši kot stroški predujma za stečajni postopek, s spretnim manevriranjem in z možnostjo vložitve
predloga za odlog izvršbe pa lahko upnik, če z izvršbo ne uspe takoj, postopek izvršbe zavlačuje leta dolgo, dokler
ne najde premoženja dolžnika, na katerega lahko seže z izvršbo in si poplača terjatev, ki v vmesnem času narašča na
račun teka zakonitih zamudnih obresti in stroškov postopka. Če ima upnik zoper dolžnika terjatev v nižjem znesku,
pri odločitvi upnika, ali se bo odločil za vložitev predloga za izvršbo ali predloga za uvedbo stečaja, predstavlja odločilni razlog tudi višina terjatve upnika do dolžnika v primerjavi s pričakovanimi stroški postopka, ki jih mora založiti upnik za uveljavljanje svoje terjatve v katerem koli od navedenih postopkov, če je upnik predlagatelj postopka.
V nasprotju z upnikom se predujmu za plačilo stroškov postopka lahko predlagatelj, kadar je to stečajni dolžnik,
izogne tudi s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. To v praksi pomeni, da so stroški predujma in kasneje
stroški stečajnega postopka (če stečajne mase ni) plačani z računa sodišča oz. gredo na račun Republike Slovenije.
Tako ne preseneča, da večino predlogov za uvedbo stečajnega postopka osebnega stečaja vložijo dolžniki.
Razlog, da se Republika Slovenija v postopkih osebnega stečaja ne pojavlja kot predlagatelj za uvedbo postopka je
tudi, da z navedenim postopkom kot upnik ne pridobi boljšega pravnega položaja, kljub temu, da je sklep o končanju stečajnega postopka in o neplačanih priznanih terjatvah izvršilni naslov. Praviloma terjatve Republike Slovenije,
ki jih ta prijavlja v postopek osebnega stečaja, temeljijo na podlagi seznama izvršilnih naslovov, ki je že izvršilni naslov. Z uvedbo postopka osebnega stečaja tako Republika Slovenija kot upnik v postopku osebnega stečaja ne pridobi
boljšega pravnega položaja, ne glede na to, če dolžnik v stečajnem postopku ni predlagal odpusta obveznosti. Glede
na to, da v postopkih osebnega stečaja v veliko primerih ni stečajne mase, ki bi zadostovala že za poplačilo stroškov
stečajnega postopka, pa tudi v takšnih primerih ne pride do poplačila terjatev upnice. Vlaganje predlogov za uvedbo
stečajnega postopka v postopkih osebnega stečaja je zato s stališča Republike Slovenije kot upnice v postopku po
mnenju Državnega pravobranilstva ekonomsko neupravičena.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je v skoraj vseh postopkih osebnega stečaja, kjer kot stranka postopka
sodeluje tudi Republika Slovenija, uveden tudi postopek odpusta obveznosti in da sodišča predlogu za odpust
obveznosti praviloma ugodijo.
ZFPPIPP določa, da lahko stečajni dolžnik vloži predlog za odpust obveznosti do konca stečajnega postopka. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je predlog za odpust obveznosti v večini primerov vložen obenem s predlogom
za uvedbo stečajnega postopka in da sodišče predlogu le izjemoma ne ugodi.
Glede dolžine preizkusnega obdobja Državno pravobranilstvo ugotavlja, da so okrajna sodišča sprva preizkusna
obdobja določala v okviru najkrajšega zakonsko določenega obdobja. Dolžniku so bile tako obveznosti v nekaterih
primerih odpuščene, še preden je bil končan stečajni postopek, kar pa ni ovira, da se stečajni postopek ne bi nadaljeval. S prenosom pristojnosti na okrožna sodišča, ki so pristojna za odločanje po noveli ZFPPIPP-C tudi v osebnih
stečajih, Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se je preizkusno obdobje, ki ga sodišče določi s sklepom, podaljšalo na tri do štiri leta od začetka postopka odpusta obveznosti, tj. od izdaje sklepa.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je v sodni praksi spremenjen tudi začetek teka preizkusnega obdobja.
Okrajna sodišča, ki so o odpustu obveznosti odločala do začetka veljavnosti novele ZFPPIPP-C, so za začetek teka
roka za odpust obveznosti štela datum vložitve predloga za odpust obveznosti, kar je bil praviloma tudi datum vložitve predloga za uvedbo stečajnega postopka. Na ta način je del preizkusnega obdobja dejansko potekel, še preden
je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka in sklep o odpustu obveznosti. Zoper takšen sklep je Republika
Slovenija v predhodnih obdobjih s pritožbo zoper sklep okrajnega sodišča uspela. Okrožna sodišča praviloma
začetek teka preizkusnega obdobja vežejo na datum izdaje sklepa o odpustu obveznosti, kar je pravilno in v
skladu z namenom preizkusnega obdobja v postopku odpusta obveznosti.
ZFPPIPP določa pogoje in roke, v katerih lahko upniki in stečajni upravitelj zoper uvedbo postopka odpusta obveznosti podajo ugovor oz. kdaj lahko zahtevajo razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti. Ugovore zoper odpust
obveznosti upniki in stečajni upravitelji podajajo le redko in le v izjemnih primerih. Tako je bil podan ugovor
stečajnega upravitelja zoper odpust obveznosti zaradi neizpolnjevanja dodatnih obveznosti stečajnega dolžnika, ki
83
stečajnemu upravitelju ni posredoval mesečnih poročil o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev. Državno
pravobranilstvo pri tem ugotavlja, da iz rednih poročil stečajnih upraviteljev praviloma ni mogoče zaslediti,
ali dolžnik v času preizkusnega obdobja izpolnjuje svoje dodatne obveznosti v skladu z določbo 401. člena
ZFPPIPP. Velikokrat je iz poročila mogoče zaslediti, da dolžnik stečajnemu upravitelju ne poroča o izpolnjevanju
obveznosti in da je stečajni upravitelj dolžnika na neizpolnjevanje le opozoril, ni pa ukrepal v skladu z določbo
tretjega odstavka 402. člena ZFPPIPP. Iz poročil stečajnega upravitelja običajno tudi ni razvidno, na kakšen način je
stečajni upravitelj preveril, ali si dolžnik prizadeva najti zaposlitev, ali je odklonil ponujeno zaposlitev ali drugo delo
in kako si prizadeva najti zaposlitev.
Izjemoma se v postopkih odpusta obveznosti vlagajo tudi ugovori zoper dolžino preizkusne dobe. S prenosom pristojnosti za odločanje o osebnem stečaju in s tem odpustu obveznosti na okrožna sodišča Državno pravobranilstvo
ugotavlja, da se je dolžina določene preizkusne dobe podaljšala na tri do štiri leta, ni pa še zasledilo najdaljše zakonsko predpisane preizkusne dobe v obdobju petih let od uvedbe stečajnega postopka. Državno pravobranilstvo je pri
podajanju predlogov sodišču v skladu z določili Zakona o državnem pravobranilstvu vezano na navodila stranke, ki
pa zoper odpust obveznosti, tako zoper sam odpust obveznosti kot tudi začetka preizkusnega obdobja in njegovega
trajanja, razen v izjemnih primerih, ne podaja predloga za vložitev ugovora. Glede na to, da so bili prvi postopki
osebnega stečaja uvedeni šele leta 2008 in da od pravnomočnosti prvih sklepov o odpustu obveznosti, ki so vpisani v
evidenco sklepov o odpustu obveznosti, še ni poteklo deset let, sodišča tudi ne morejo zavračati predlogov za odpust
obveznosti iz razloga, ker še ni potekel rok desetih let od pravnomočnosti zadnjega sklepa o odpustu obveznosti za
posameznega stečajnega dolžnika.
Odpust obveznosti, katerega namen naj bi bil način prenehanja nekaterih terjatev na predlog stečajnega dolžnika
in razbremenitev stečajnega dolžnika ter olajšanje njegovega težavnega položaja v prihodnje, tako v praksi postaja
redni sestavni del postopka osebnega stečaja, zaradi česar se je težko izogniti vtisu, da prav odpust obveznosti
postaja poglavitni namen vložitve predlogov za uvedbo stečajnega postopka. Upniku, na čigar terjatev učinkuje
pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, ZFPPIPP sicer daje možnost, da od sodišča v roku dveh let od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti s tožbo zahteva, da sodišče odpust obveznosti razveljavi, če je dolžnik s prikrivanjem ali z lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel
izdajo sklepa o odpustu obveznosti, vendar Državno pravobranilstvo v praksi izpodbijanja sklepa o odpustu s tožbo
zaenkrat še ni zasledilo, kar je glede na zakonsko določen rok dveh let od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in glede na začetek veljavnosti ZFPPIPP ter obdobje prvih izdanih sklepov o odpustu obveznosti razumljivo.
Dodaten razlog za neizpodbijanje sklepov o odpustu obveznosti pa bi bilo mogoče iskati tudi v višini terjatve upnika, ki v primeru nizke terjatve ne bo zainteresiran za vložitev tožbe, ter v tem, da je dokazno breme glede ravnanja
dolžnika na strani upnika.
Število zadev v postopkih osebnega stečaja, ki jih obravnava Državno pravobranilstvo, je torej posledica
vloženih predlogov za uvedbo postopka osebnega stečaja, ki so praviloma podani s strani dolžnikov. Vse
večje število vloženih predlogov za začetek stečajnega postopka je zagotovo tudi posledica ekonomskega
položaja posameznega dolžnika, ta pa posledica gospodarskih razmer v Republiki Sloveniji in s tem plačilne
nesposobnosti in prezadolženosti posameznikov. Kljub možnosti razbremenitve posameznega dolžnika z
institutom odpusta obveznosti je treba poudariti, da uvedba osebnega stečaja ne predstavlja le finančne razbremenitve posameznika nasproti upnikom, temveč v skladu z določili ZFPPIPP tudi omejitve za dolžnike,
ki pa se v praksi premalo poudarjajo. Dolžniki bi se predvsem morali zavedati, da imajo upniki možnost
prijaviti svoje terjatve do konca postopka in da v primeru, če so te priznane in dolžnik ni izposloval odpusta
obveznosti, upniki celo pridobijo izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko vložijo izvršbo v roku nadaljnjih desetih let.
Prav tako se v teoriji in praksi premalo poudarja, da terjatve upnikov v postopku osebnega stečaja ne prenehajo, če
upniki niso poplačani, v primeru odpusta obveznosti pa ne prenehajo vse terjatve oz. terjatve ne glede na vrsto. Dolžnikov od vložitve predloga za uvedbo stečajnega postopka očitno ne odvrne niti določilo o omejitvi poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika ter prenosu pooblastil na stečajnega upravitelja, ki upravlja s celotnim premoženjem
dolžnika kot njegov zakoniti zastopnik in vezanost na pridobitev soglasja stečajnega sodišča v nekaterih zakonsko
določenih primerih.
84
Odpust obveznosti ne bi smel postati redni sestavni del postopka osebnega stečaja, temveč izjema, saj se z navedenim institutom zmanjšujejo možnosti upnikov, da bi prišli do poplačila svoje terjatve. Sodišča bi tako morala
v primeru odločanja o predlogu za odpust obveznosti skrbno proučiti vsak primer posebej, določila o odpustu pa
uporabljati restriktivno, pri čemer bi morali svoje obveznosti nadzora nad dolžnikom, ki jih določa ZFPPIPP, dosledno izpolnjevati tudi stečajni upravitelji.
Na izpolnjevanje pogoja nekaznovanosti stečajnega dolžnika v postopku osebnega stečaja in odpustu obveznosti za
kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in je
v tem delu gibanje števila odpustov obveznosti odvisno od tega, ali je stečajni dolžnik vpisan v kazensko evidenco.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zasledilo kar nekaj primerov, kjer je sodišče predlog dolžnika za odpust
obveznosti zavrnilo iz navedenega razloga.
Predlogu za odpust obveznosti sodišče ne more ugoditi tudi v primeru, če je bil dolžniku že izdan sklep o odpustu
obveznosti, pri čemer od pravnomočnosti sklepa še ni poteklo deset let. Takšnih primerov zaenkrat v praksi ni mogoče zaslediti, jih pa Državno pravobranilstvo pričakuje v prihodnosti, vendar ne pred letom 2018.
Po mnenju Državnega pravobranilstva bi lahko na število odpustov obveznosti vplivali tudi upniki sami in stečajni
upravitelji v okviru določb, kjer jim ZFPPIPP daje možnost ugovora zoper začetek postopka za odpust obveznosti v
primeru, ko je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka, zaradi česar mu je pristojni davčni organ
dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Možnost ugovora stečajnega upravitelja in
upnika daje ZFPPIPP tudi, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. V prvem primeru razpolaga s potrebnimi podatki za vložitev ugovora
predvsem davčni organ. Državno pravobranilstvo je sicer prejelo s strani davčnega organa tudi predlog za vložitev
ugovora zoper začetek odpusta obveznosti, vendar je davčni organ podal predlog po poteku zakonsko določenega
šestmesečnega roka. V drugem primeru pa s podatki o razpolaganju s premoženjem dolžnika razpolaga predvsem
stečajni upravitelj in bi zato, glede na to, da je njegova naloga tudi skrb za stečajno maso in njeno unovčenje ter
poplačilo upnikov, moral vsakič skrbno preveriti razpolaganje dolžnika s svojim premoženjem v zadnjih treh letih
pred uvedbo stečajnega postopka, čemur stečajni upravitelji v praksi morda posvečajo premalo pozornosti. Nasploh
stečajni upravitelji v postopkih osebnega stečaja v večini primerov dajejo vtis, da so bolj na strani stečajnega
dolžnika kot v vlogi varstva interesov upnika. Glede na vsebino rednih poročil, ki so objavljena na spletnih straneh AJPES, bi lahko stečajni upravitelji več pozornosti posvečali tudi izpolnjevanju dodatnih pogojev za dolžnika,
kadar je uveden postopek odpusta obveznosti, in s tem dosledno izvrševali dodatne naloge, ki jim jih nalaga zakon
na podlagi določbe 402. člena ZFPPIPP. Če stečajni dolžnik ne opravi dodatnih opravil, lahko sodišče na ugovor stečajnega dolžnika ali upnika s sklepom ustavi postopek odpusta obveznosti. Državno pravobranilstvo je v letu 2011
v stečajnem postopku zasledilo tudi primer, ko je stečajni upravitelj vložil ugovor zoper odpust obveznosti zaradi
neizpolnjevanja dodatnega pogoja s strani stečajnega dolžnika, in sicer dolžnik stečajnemu upravitelju ni predlagal
mesečnih poročil o svojih prizadevanjih pri iskanju zaposlitve. Ugovoru stečajnega upravitelja je sodišče ugodilo,
odločitev prvostopenjskega sodišča pa je bila potrjena tudi na višjem sodišču.
Razlog, ki bi dolžnike odvrnil od vložitve predloga za uvedbo postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti, bi
lahko bila tudi preizkusna doba, ki jo sodišča v praksi odmerjajo v nižjem zakonsko določenem obdobju. ZFPPIPP
določa najkrajše preizkusno obdobje v trajanju dveh let od uvedbe stečajnega postopka in enega leta od vložitve
predloga za odpust obveznosti in najdlje pet let od uvedbe stečajnega postopka.
Državno pravobranilstvo predlaga, da v izogib prevelikemu številu osebnih stečajev in predvsem neupravičenim
predlogom za odpust obveznosti z namenom izigranja upnikov sodišče v vsakem posameznem primeru presodi,
ali so podani pogoji za odpust obveznosti, pri čemer naj tudi davčni organ in stečajni upravitelj v korist upnikov
izkoristita možnost ugovora zoper odpust obveznosti, ki jima jo daje zakon. K učinkovitosti in uveljavitvi namena
stečajnega zakona, katerega namen je predvsem sorazmerno poplačilo upnikov, pa bi lahko prispevala tudi sodišča
z določanjem daljše preizkusne dobe ter stečajni upravitelji z uveljavitvijo ugovorov v zvezi z ravnanjem dolžnika
v obdobju treh let pred uvedbo stečajnega postopka ter skrbnim nadzorom nad ravnanjem dolžnika in izpolnje-
85
vanjem obveznosti v preizkusnem obdobju. S tem, ko bi stečajni dolžnik v stečajnem postopku dobil občutek
ne samo, da bo ob koncu postopka razrešen dolgov, temveč tudi, da zanj veljajo stroge omejitve in dodatne
zadolžitve, ki so posledica slabega gospodarjenja z lastnim premoženjem v predhodnem obdobju, bi stečajni
upravitelji in sodišče pripomogli k boljši motivaciji samega stečajnega dolžnika, da spremeni način poslovanja
oz. ravnanja s svojim premoženjem, slednje pa bi morda omogočilo upnikom vsaj delno poplačilo njihove terjatve. Stečajni dolžniki, ki jim je sodišče s pravnomočnim sklepom že odpustilo obveznosti, pa bi se morali zavedati,
da ima upnik, katerega terjatev je bila odpuščena, v zakonsko določenem roku še vedno možnost, da takšen sklep
izpodbija in doseže poplačilo terjatve.
Premalo se tudi poudarja, da odpust obveznosti ni mogoč v primeru, če želi stečajni dolžnik odpust obveznosti
drugič, pri čemer od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti v prvem postopku še ni preteklo deset let. Glede
na številčnost predlogov za odpust obveznosti, ki se vložijo v večini postopkov osebnega stečaja, je mogoče sklepati,
da stečajni dolžniki bodisi z navedeno zakonsko omejitvijo niso poučeni bodisi računajo na to, da v obdobju naslednjih desetih let ne bodo ponovno zašli v stečajni postopek, ali pa računajo na spremembo zakona v delu, ki določa
omejitev odpusta obveznosti glede na pretek zakonsko določenega obdobja desetih let.
9.7 Stečaj zapuščine
Z uveljavitvijo ZFPPIPP je v Republiki Sloveniji prvič uveden institut stečaja zapuščine. Zapuščina je premoženje,
katerega imetnik je bil zapustnik ob svoji smrti (132. člen Zakona o dedovanju – ZD). Namen stečaja zapuščine je
enak namenu stečajnih postopkov – sorazmerno in istočasno poplačilo upnikov zapustnika. Stečajni postopek nad
premoženjem zapustnika pride v praksi v poštev takrat, kadar je zapuščina prezadolžena, kar pomeni, da dolgovi
zapustnika presegajo vrednost zapustnikovega premoženja.
Do uveljavitve ZFPPIPP so zapustnikovi upniki terjali poplačilo po načelu prior tempore, prior iure, pri čemer je
lahko posamezen upnik zaradi navedenega načela zašel v položaj, da zapuščina ni zadostovala za poplačilo njegovega dolga zato, ker so poplačilo svojega celotnega dolga dosegli drugi upniki. Na tek stečajnega postopka ne vpliva
zapuščinski postopek, ki poteka pri okrajnem sodišču. Postopek stečaja zapuščine se lahko začne takoj po smrti
zapustnika – takšen je primer, ko je postopek osebnega stečaja tekel že pred smrtjo zapustnika. Postopek stečaja
zapuščine lahko teče tudi v primeru, ko zapuščinski postopek sploh ni bil uveden, ker zapustnik ni razpolagal z
nepremičnim premoženjem ali s premičnim premoženjem večje vrednosti.
V takšnih primerih Republika Slovenija nastopa v postopku stečaja zapuščine kot upnik, ne pa kot subjekt, na katerega je prešlo premoženje zapustnika. Da bi premoženje zapustnika prešlo na Republiko Slovenijo, je treba izpeljati
zapuščinski postopek, v katerem izda sodišče sklep, na podlagi katerega preide premoženje zapustnika na Republiko
Slovenijo.
Postopek stečaja zapuščine je po določbah ZFPPIPP dovoljeno voditi po vsaki umrli fizični osebi – zapustniku.
Stečaj zapuščine se vodi pred sodiščem v Republiki Sloveniji, če je imel zapustnik ob smrti v Republiki Sloveniji
stalno ali začasno prebivališče, ali če je imel v trenutku smrti v Republiki Sloveniji svoje premoženje. Za vodenje
stečajnega postopka je pristojno okrožno sodišče. Krajevno pristojnost sodišča določa 177. člen ZD. Predlog za
uvedbo postopka stečaja zapuščine lahko podajo dedič, upniki in v primeru prehoda premoženja zapustnika na
Republiko Slovenija tudi slednja. Pogoj za uvedbo stečaja zapuščine je, da je zapuščina prezadolžena, v nasprotnem
primeru se lahko upniki poplačajo v izvršilnem postopku. Stranke postopka stečaja zapuščine so v skladu z določbo
417. člena ZFPPIPP:
• zapustnikov dedič, razen če se je odpovedal dedovanju,
• upnik, ki je v zakonitih rokih opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja,
• upnik, ki je zamudil roke za izvedbo dejanj za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja,
• Republika Slovenija, kadar je nanjo prešlo premoženje zapustnika na podlagi drugega odstavka 130. člena ZD
(kadar so dediči neznani ali jih ni).
Stečajno maso tvori vse premoženje, doseženo z unovčenjem stečajne mase, z upravljanjem stečajne mase, z izpod-
86
bijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, poleg tega pa tudi terjatve do dedičev na podlagi njihove odgovornosti
za dolgove zapustnika po 142. členu ZD in premoženje, ki je bilo ločeno od dedičevega premoženja po 143. členu
ZD.
V postopkih stečaja zapuščine se uporabljajo določbe za postopek stečaja nad pravno osebo, razen določb, za katera
ZFPPIPP določa, da se ne uporabljajo, kot tudi nekatere določbe ZFPPIPP, ki se nanašajo na osebni stečaj.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 sodelovalo v postopkih stečaja zapuščine v primerih, ko je na Republiko
Slovenijo na podlagi sklepa okrajnega sodišča v zapuščinskem postopku prešlo premoženje zapustnika, ki ni imel
dedičev, v večini primerov pa so se dediči odpovedali dediščini zato, ker je bila zapuščina prezadolžena. Državno
pravobranilstvo je v postopkih stečaja zapuščine v večini primerov vložilo predlog za uvedbo stečaja zapuščine, v
manjšem številu primerov pa je le prijavilo terjatev v stečaj zapuščine, ki je bil uveden na predlog drugega upravičenega predlagatelja. Praviloma so bili zoper zapustnika že v času življenja vloženi številni predlogi za izvršbo in tudi
izdani sklepi o izvršbi, izvršilni postopki pa so bili s smrtjo zapustnika (dolžnika) prekinjeni in kasneje s sklepom
izvršilnega sodišča nadaljevani zoper Republiko Slovenijo do višine premoženja, ki je nanjo prešlo na podlagi sklepa
zapuščinskega sodišča. V takšnih primerih v stečajno maso spada premoženje, ki je navedeno v sklepu zapuščinskega sodišča, s katerim je premoženje preneseno na Republiko Slovenijo. Ker tudi v izvršilnih postopkih Republika
Slovenija odgovarja za dolgove dolžnika, ki je po začetku izvršilnega postopka umrl, le do višine premoženja, ki je
prešlo nanjo, in ker praviloma dolgovi presegajo vrednost premoženja, ki je prešlo na Republiko Slovenijo, postopek
stečaja zapuščine ne bi bil potreben v primerih, ko bi terjatve upnikov v postopku že presegle vrednost prevzetega
premoženja. V takšnem primeru namreč izvršilno sodišče poplača upnike do višine prevzetega premoženja iz premoženja Republike Slovenije ter postopek izvršbe s sklepom ustavi, v nekaterih primerih pa že sami upniki umaknejo predlog za izvršbo, zaradi česar sodišče postopek s sklepom ustavi.
Državno pravobranilstvo v zvezi s stečajem zapuščine v primerih, ko gre za stečaj nad premoženjem zapustnika, ki je iz katerega koli razloga, predvsem pa iz razloga, ker so se dediči odpovedali dedovanju, opozarja na
neustrezno zakonsko ureditev ter s tem v zvezi z vrsto zapletov v zvezi s poplačilom dolgov zapustnika v sodni
praksi.
Problem stečaja zapuščine se pojavi že ob samem poimenovanju stečaja ter s tem v zvezi s pojmovanjem premoženja, ki spada v stečajno maso. Republika Slovenija namreč ni dedič v zapuščinskem postopku, v njem ne nastopa
kot udeleženec oz. stranka in se dedovanju (oz. prenosu premoženja) v nasprotju z dedičem ne more odpovedati.
Kljub temu pa iz določbe drugega odstavka 417. člena ZFPPIPP izhaja, da daje ZFPPIPP Republiki Sloveniji položaj
dediča. Če tako, se postavlja vprašanje, ali v stečajno maso spadajo terjatve do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za dolgove zapustnika (142. člena ZD) ter premoženje, ki je bilo ločeno od premoženja dediča (143. člena ZD).
Glede na navedeno je tudi odvisno, ali lahko stečajni upravitelj od Republike Slovenije, na katero je prešlo premoženje, zahteva, da plača prijavljene terjatve upnikom do vrednosti premoženja, ki je nanjo prešlo na podlagi sklepa
zapuščinskega sodišča, ali pa stečajne mase sploh ni, ker je vse premoženje zapustnika že v lasti Republike Slovenije.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da ne glede na dolgoletne zaplete z urejanjem poplačila dolgov prezadolženega zapustnika tudi ZFPPIPP z uvedbo stečaja zapuščine ni v celoti uredil vprašanja poplačila dolgov zapustnika tedaj, ko preide premoženje zapustnika na Republiko Slovenijo. ZFPPIPP Republiko Slovenijo kot stranko postopka določa le, če je
premoženje prešlo na Republiko Slovenijo na podlagi določbe drugega odstavka 130. člena ZD (kadar so dediči neznani
ali jih ni), ne pa tudi v primeru, ko se dediči (iz razloga prezadolženosti zapuščine) odpovejo dedovanju, kar je običajen
primer v praksi Državnega pravobranilstva. V skladu z določilom ZFPPIPP bi lahko Republika Slovenija v položaj dediča
vstopila v stečajnem postopku le, če so dediči neznani ali jih ni. Takšna rešitev pa s stališča poplačila dolgov zapustnika
ni ustrezna. Namen stečajnega postopka je poplačilo terjatev upnikov, zato bi bil stečaj zapuščine smiseln vselej, kadar je
zapuščina prezadolžena, vrednost slednje pa bi moralo oceniti že zapuščinsko sodišče. Da je zapuščina prezadolžena, pa v
praksi Državnega pravobranilstva izhaja predvsem iz izvršilnih postopkov, ki so zoper zapustnika tekli pred njegovo smrtjo in se s pravnomočnostjo sklepa o prenosu premoženja na Republiko Slovenijo nadaljujejo zoper slednjo. V dosedanji
sodni praksi in tudi v letu 2011 so sodišča predlogom za uvedbo stečaja zapuščine na predlog Republike Slovenije ugodila,
ne glede na to, ali je prešlo prezadolženo premoženje na Republiko Slovenijo zato, ker so se dediči odpovedali dedovanju,
ali po drugem odstavku 130. člena ZD zato, ker dedičev po pokojnem zapustniku ni ali so neznani.
87
V praksi se stečaj zapuščine nad premoženjem, ki je prešlo na Republiko Slovenijo, predlaga zato, ker premoženje,
ki je prešlo na Republiko Slovenijo, v zapuščinskem postopku ni bilo ocenjeno, v izvršilnih postopkih pa je dokazno
breme glede višine premoženja na Republiki Sloveniji. V izvršilnem postopku ima upnik vse do konca postopka
izvršbe, torej do dokončnega poplačila, možnost predlagati drugo izvršilno sredstvo ter predmet izvršbe namesto
sredstva in predmeta, s katerim je predlagal izvršbo zoper prvega dolžnika (zapustnika). Premoženje, ki preide na
Republiko Slovenijo, namreč v zapuščinskem postopku ni ocenjeno, na drugi strani pa se je v praksi pojavila tudi
situacija, ko je po sklepu o dedovanju na Republiko Slovenijo prešlo tudi premoženje, ki dejansko v času smrti zapustnika ni več obstajalo in zato ne bi smelo biti predmet zapuščinskega postopka, ki pa je pravnomočno končan.
Dokazno breme glede obstoja in vrednosti oz. neobstoja in nevrednosti premoženja je na strani dolžnice, ki mora
dokazati, da je vrednost premoženja, s katerim odgovarja, izčrpana, kar pomeni dodatne stroške izvršbe. V primerih, ko je na Republiko Slovenijo prešlo premoženje zapustnika, zoper katerega je teklo že pred njegovo smrtjo večje
število izvršilnih postopkov oz. kadar je šlo za manjše število postopkov, vendar je bila terjatev upnikov visoka, je v
interesu Republike Slovenije, da se zoper zapuščino, ki je nanjo prešla s sklepom o dedovanju, uvede postopek stečaja zapuščine. Z dnem začetka stečajnega postopka se namreč izvršilni postopki prekinejo, po končanju stečajnega
postopka pa se izvršilni postopki ustavijo. Državno pravobranilstvo je v večini postopkov stečaja zapuščine v letu
2011 vložilo predlog za uvedbo postopka stečaja zapuščine tudi zato, da se končajo odprti izvršilni postopki zoper
istega zapustnika, katerih izvršilno sodišče kljub večkratnim ugovorom dolžnice in pritožbam ni ustavilo zato, ker
ni uspela dokazati, da premoženje, ki je navedeno v sklepu o dedovanju, dejansko ni prešlo na Republiko Slovenijo, v delu, kjer je prešlo, pa je premoženje unovčeno in poplačan upnik v drugem izvršilnem postopku pred istim
sodiščem, in sicer z izvršitvijo sklepa o izvršbi. Za razliko od odprtih izvršilnih postopkov, v katerih je bil predlagatelj upnik, ki ni Republika Slovenija, in je bil kot upnik dolžan založiti stroške izvršilnega postopka, pa je predlog
za uvedbo stečajnega postopka, podan s strani Republike Slovenije, povezan tudi s plačilom predujma iz sredstev
proračuna. V letu 2011 je znašal povprečen znesek predujma za začetek postopka stečaja zapuščine 2.000,00 EUR.
Za razliko od izvršilnega postopka, ki ne ločuje premoženja dolžnika, ki je prešlo na Republiko Slovenijo, od premoženja Republike Slovenije, s katerim je razpolagala, preden je nanjo prešlo premoženje dolžnika, je v postopku
stečaja zapuščine premoženje zapustnika ločeno od premoženja dediča oz. Republike Slovenije. Ker je stečaj že pojmovno generalna izvršba, ni mogoče, da bi potekal stečaj le nad delom premoženja stečajnega dolžnika. Glede na
navedeno je razumljivo, da se premoženje, ki spada v zapuščino, loči od premoženja dediča oz. Republike Slovenije
v primeru kaducitete. Na podlagi določb 418., 224. in 225. člena ZFPPIPP se splošna in posebna stečajna masa stečaja zapuščine ločita od premoženja dediča oz. Republike Slovenije na podlagi popisa, ki ga naredi in potrdi stečajni
upravitelj. Pri tem sta v praksi mogoča dva položaja: kadar je upnik zapustnika že pred uvedbo stečaja zapuščine
predlagal ločitev zapuščine, se v stečajno maso vzame zapuščina, ki je bila ločena in popisana v zapuščinskem postopku; kadar pa ločitve ni predlagal noben upnik, mora stečajni upravitelj popis zapuščine v otvoritvenem poročilu
narediti sam, s čimer loči zapuščino od preostalega premoženja dediča oz. Republike Slovenije. Pri unovčenju stečajne mase v stečaju zapuščine je tako določena tudi vrsta premoženja, s katerim se poplača upnike, za razliko od
stečajnega postopka, kjer se lahko upnik poplača iz katere koli vrste premoženja dolžnika do višine izvršljive terjatve
(v primeru nadaljevanja postopka zoper dediče zapustnika oz. Republike Slovenije pa do višine podedovanega oz.
prevzetega premoženja).
Državno pravobranilstvo zato v stečajih zapuščine glede na navedeno sodeluje v vlogi predlagatelja stečaja zapuščine
tedaj, če na Republiko Slovenijo preide premoženje, ki so se mu dediči odpovedali zaradi prezadolženosti zapustnika. Premoženje na podlagi določb ZD sodišče s sklepom izroči Republiki Sloveniji, posamezno vrsto premoženja pa
prevzamejo pristojne službe (kmetijska zemljišča in gozdove Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, premične stvari
upravne enote, finančna sredstva Ministrstvo za finance). Dejansko na Republiko Slovenijo na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča praviloma nikoli ne preide nikakršno premoženje ali le premoženje manjše vrednosti, predvsem
pa na podlagi takšnih sklepov sodišč na Republiko Slovenijo prehajajo le dolgovi, ki bremenijo državni proračun, s
čimer plačniki dolgov, ki so se jim kot dediči odpovedali le nekateri državljani, postanejo vsi državljani Republike
Slovenije, ki prispevajo v proračun.
Pogosto dediči, ki se kasneje v zapuščinskem postopku odpovedo dediščini, v smrtovnico ne prijavijo celotnega premoženja zapustnika, temveč le toliko, da se postopek opravi in premoženje preide na Republiko Slovenijo, s čimer
se rešijo dolgov, premoženje, za katerega Republika Slovenija, ki ob izdelavi smrtovnice in do konca zapuščinskega
88
postopka ni bila seznanjena s stanjem aktive in pasive zapustnika, ne ve, pa si razdelijo. Ker premoženja praviloma
niti ni, zapuščinskega postopka dedičem ne bi bilo treba opraviti. A ker lahko zapuščina (predvsem dolgovi) preide
na Republiko Slovenijo le na podlagi sklepa, je v interesu dedičev, da se zapuščinski postopek opravi z namenom, da
bi predvsem dolgovi zapustnika prešli na Republiko Slovenijo.
Državno pravobranilstvo je že večkrat opozorilo, da bi bilo treba odgovornost Republike Slovenije za dolgove
zapustnika urediti drugače, in sicer s spremembo ZD na način, da bi Republika Slovenija odgovarjala za dolgove zapustnika le s prevzetim premoženjem (in ne do višine premoženja, ki je prešlo nanjo). Tako bi se lahko
Republika Slovenija izognila plačilu obveznosti zapustnika v izvršilnih postopkih s premoženjem, ki ni bilo premoženje zapustnika, in do višine premoženja, ki presega prevzeto premoženje, vendar slednjega ni uspela dokazati. S
tem bi se zmanjšali izvršilni stroški, zmanjšali sodni zaostanki izvršilnih sodišč, nenazadnje pa bi bilo potrebnih tudi manj postopkov stečajev zapuščine, s čimer bi se obremenjenost okrožnih sodišč v stečajnih postopkih
ne povečala. Ker je v navedenih postopkih predlagatelj običajno Republika Slovenija, bi lahko država prihranila
na stroških predujma za stroške stečajnega postopka, ki niso zanemarljivi. Zaradi neustrezne zakonske ureditve
določb ZD, ki določajo, da dedič odgovarja za dolgove zapustnika do višine podedovanega premoženja, Državno
pravobranilstvo zaenkrat ne vidi rešitve problemov s prevzetim premoženjem zapustnikov na drugačen način kot z
uvedbo stečaja zapuščine.
Pri tem je treba izpostaviti, da je s stališča pravičnosti in pravnega varstva tako interesov Republike Slovenije kot tudi
večine upnikov zapustnika pravna ureditev stečaja zapuščine v primerjavi z ureditvijo izvršilnega postopka, predvsem zaradi ureditve, po kateri lahko upnik vse do konca postopka spremeni sredstvo in predmet izvršbe, in zaradi
neločenosti premoženja prvotnega dolžnika od premoženja dediča oz. Republike Slovenije, bolj ustrezna. Po drugi
strani pa Državno pravobranilstvo ugotavlja, da stečajni postopek zaradi plačila predujma za Republiko Slovenijo
predstavlja v povprečju večji strošek od stroškov v izvršilnem postopku, predvsem, kadar stečajna masa, pridobljena
s prodajo premoženja, ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka.
V zvezi s postopki stečaja zapuščine Državno pravobranilstvo ponovno predlaga spremembo ZD na način, da
Republika Slovenija za dolgove zapustnika odgovarja le s prevzetim premoženjem. V primeru spremembe zakona v navedeni smeri pričakuje Državno pravobranilstvo zmanjšanje števila predlogov za uvedbo stečaja zapuščine
s strani Republike Slovenije, saj bodo dolgovi zapustnika lahko poplačani v že uvedenih izvršilnih postopkih, s tem
pa bodo tudi stroški, ki jih Republika Slovenija letno plačuje za stroške izvršilnih in stečajnih postopkov v zvezi s
premoženjem, ki je nanjo prešlo na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča, bistveno nižji. S predlagano zakonsko
ureditvijo je tudi mogoče pričakovati, da bi predlagatelji stečaja zapuščine praviloma postali upniki zapustnika, ki bi
z vložitvijo predloga založili tudi predujem za stroške stečajnega postopka.
9.8 Zaključek in priporočila
Državno pravobranilstvo je že v preteklih letih opozarjalo na probleme, ki se pojavljajo v zvezi s pravočasnostjo
posredovanja podatkov za prijave terjatev v postopke insolventnosti Državnemu pravobranilstvu. Tudi v letu 2011
je Državno pravobranilstvo zasledilo probleme s pravočasnostjo oz. z nepravočasnostjo posredovanja obvestil
za postopke insolventnosti. Praviloma so prijave in vse vloge v postopkih insolventnosti vezane na rok, pri čemer
Državno pravobranilstvo, ne glede na to, da so objave v postopkih insolventnosti javno dostopne na spletnih straneh
AJPES, stranko, ki jo v posameznem postopku insolventnosti zastopa, praviloma z dopisom obvesti o zadnjem roku
za prijavo terjatve oz. o poteku roka za opravo posameznega dejanja ali vložitev vloge in pravnega sredstva.
Po določbi 4. člena Pravilnika o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih
postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije) o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS, št. 35/2004) mora nosilec terjatve Državnemu pravobranilstvu posredovati
obvestilo najmanj pet dni pred koncem roka za prijavo terjatev v postopek. V praksi se ta določba pravilnika ne
spoštuje, nosilci terjatev pa obvestila posredujejo tudi zadnji dan roka za prijavo ali celo po poteku roka, pri čemer
so njihove vloge občasno tudi nepopolne ter vsebinsko napačne pa tudi brez potrebnih prilog. Posledica so naknadni popravki vlog, delni umiki prijav terjatev, prerekanje prijavljenih terjatev v osnovnih seznamih preizkušenih
89
terjatev ipd. V primerih, ko so obvestila za prijavo terjatev posredovana po poteku roka za prijavo v osebni stečaj,
Državno pravobranilstvo prijavo posreduje sodišču, vendar je tudi v preteklem letu zasledilo kar nekaj predlogov,
ki so jih stranke posredovale ne le po poteku roka, temveč celo po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka,
zaradi česar so bile prijave posledično zavržene. V primerih, ko je obvestilo za prijavo podano po poteku roka za
prijavo v postopkih v stečaj pravnih oseb, pa Državno pravobranilstvo posreduje prijavo sodišču le ob opozorilu
nosilca terjatve, ki pri prepozni prijavi vztraja. Državno pravobranilstvo zato predlaga, da se določbe Pravilnika
dosledno spoštujejo, saj je v primeru, ko se obvestila posredujejo Državnemu pravobranilstvu zadnji dan, zaradi
časovne stiske večja možnost napak.
Tudi v letu 2011 je Državno pravobranilstvo vlagalo prijave terjatev v postopke zaradi insolventnosti v zneskih,
ki so nižji od 100, pa tudi nižji od 50 EUR, saj veljavni predpisi ne določajo najnižjega zneska, ki ga Republika
Slovenija še lahko prijavi v postopek zaradi insolventnosti. Državno pravobranilstvo ponovno izpostavlja, da ima
s takšno prijavo prav toliko dela kot s prijavo za več sto tisoč evrov, pri čemer je že zaradi narave postopka insolventnosti mogoče pričakovati, da do samega poplačila takšne terjatve zagotovo ne bo prišlo v celoti, četudi bo terjatev v
celoti priznana, v velikem številu primerov pa tudi v delu ne. Glede na navedeno Državno pravobranilstvo ponovno predlaga, da se prouči možnost sprejema ustreznega predpisa, ki bi določal najnižji znesek, katerega prijava
v postopek insolventnosti bi še bila ekonomsko upravičena.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaradi stečaja pravnih oseb, ki so se ukvarjale z gradbeno dejavnostjo, prijavilo večje število terjatev ter izločitvenih pravic na nepremičninah stečajnega dolžnika za različne upnike (Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Pričakovati
je, da bodo prijavljene izločitvene pravice in prijavljene terjatve v višini kupnine za nepremičnine prerekane, kajti
Republika Slovenija v letih pred začetkom stečajnega postopka kljub plačilu celotne kupnine ni vpisala svoje lastninske pravice na nepremičninah iz različnih vzrokov, ne samo zato, ker celotna nepremičnina ni bila vpisana v
zemljiško knjigo ali ker ni bila vpisana etažna lastnina. Posledično je v prihodnjem obdobju mogoče pričakovati
večje število vloženih tožb s strani Republike Slovenije na ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičninah, na katerih ima lastninsko pravico vpisano stečajni dolžnik. S pravočasnim vpisom lastninske pravice na
nepremičninah v lasti Republike Slovenije bi se lahko Republika Slovenija izognila tako prijavam izločitvenih pravic
v stečajnih postopkih in postopkih prisilne poravnave kot tudi morebitnim pravdnim postopkom zaradi ugotavljanja obstoja izločitvenih pravic na nepremičninah, ki jih je stečajni upravitelj štel v premoženje stečajnega dolžnika
in s tem v stečajno maso.
90
10 Nepravdni postopki
10.1Uvod
Državno pravobranilstvo se vključuje v nepravdne postopke, tj. zadeve, ki se rešujejo po pravilih Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), zlasti v postopku ureditve premoženjskih razmerij, postopke za določitev odškodnine,
postopke za ureditev razmerij med solastniki itd.
Pri tem gre bodisi za zadeve, za katere že ZNP določa, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali pa gre za uporabo določb ZNP v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se
obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku. Po
1. členu ZNP veljajo njegove splošne določbe za vse nepravdne postopke, če ta ali kak drug zakon ne določa drugače.
Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti, če tako določa zakon (1. člen ZNP).
10.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 10.325 nepravdnih zadev, kar je 17 % več kot leta 2010. Največ zadev
s področja nepravdnih postopkov je Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani (2.703 zadev) in na zunanjih oddelkih v Kopru (1.278 zadev) ter Novem mestu (1.238 zadev).
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 odprtih 4.268 nepravdnih postopkov, je v letu
2011 na nepravdnem področju skupno obravnavalo 14.603 zadev.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 zaključilo 8.278 zadev. Na dan 31. 12. 2011 je tako ostalo odprtih 6.325 zadev.
10.3 Analiza podatkov
Pripad zadev na nepravdnem področju je bil leta 2011 največji v zadnjih petih letih (Tabela 8 in Graf 37). Posledično
je bilo v tem letu največje tudi število obravnavanih zadev.
Tabela 8: Gibanje števila nepravdnih zadev v obdobju 2007–2011
leto
2007
2008
2009
2010
2011
ODPRTO iz
prejšnjega obdobja
4.829
3.599
3.960
4.601
4.278
prejeto
skupaj v delu
ZAKLJUČENO
8.767
8.246
9.343
8.817
10.325
13.596
11.845
13.303
13.418
14.603
9.997
7.885
8.702
9.138
8.278
ODPRTO
na dan 31. 12.
3.599
3.960
4.601
4.280
6.325
Eden izmed razlogov za povečan pripad na tem področju je zagotovo večje število zemljiškoknjižnih zadev, saj se
je njihov pripad v primerjavi s prejšnjimi leti v letu 2011 bistveno povečal, na kar je vplivala sprememba Zakona o
zemljiški knjigi (ZZK), katerega novela se je začela uporabljati aprila 2011. Ta je uvedla nov način vpisov v glavno
knjigo zemljiške knjige, poleg tega pa so se z njo celovito informatizirali vsi poslovni procesi v zvezi z določanjem o
vpisih. Uvedla se je tudi informatizirana zbirka listin.
91
Graf 37: Gibanje števila prejetih in obravnavanih nepravdnih zadev v obdobju 2007–2011
PREJETO
SKUPAJ V DELU
Osebe, ki lahko kot pooblaščenci ali zakoniti zastopnik vlagajo zemljiškoknjižne predloge, so:
• notar,
• odvetnik,
• samostojni podjetnik posameznik ali gospodarska družba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev posredovanja v prometu z nepremičninami po zakonu, ki ureja nepremičninsko posredovanje, če je posredovala pri
sklenitvi prodajne pogodbe ali drugega pravnega posla, in
• Državno pravobranilstvo.
Ti morajo vse vloge vložiti elektronsko.
Kadar zemljiškoknjižni predlog vloži predlagatelj sam, odvetnik ali nepremičninska družba, se listine ne priložijo
zemljiškoknjižnemu predlogu, temveč mora predlagatelj, odvetnik ali nepremičninska družba v treh delovnih dneh
po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga te listine izročiti notarju in ga obvestiti o opravilni številki zadeve v zemljiškoknjižnem postopku, ki je bil začet pred vložitvijo tega predloga.
Družba za avtoceste Republike Slovenije, d. d. (DARS) in Direkcija Republike Slovenije za ceste (DRSC) sta do novele ZZK za potrebe zemljiškoknjižnih vpisov koristili tudi usluge drugih pooblaščenih družb in odvetnikov, z uvedbo
elektronskega vlaganja zemljiškoknjižnih predlogov pa lahko listine (skenirane pogodbe ipd.), ki so podlaga zemljiškoknjižnemu predlogu, vlagajo le notarji in Državno pravobranilstvo. Zunanji oz. pogodbeni sodelavci in odvetniki
tako zanje teh predlogov ne vlagajo več, temveč vse predloge vlaga Državno pravobranilstvo, kar za pravobranilstvo
posledično pomeni povečan pripad teh zadev.
10.4 Zapuščinski postopki
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 283 prijav v zapuščino, 91 predlogov za ločitev zapuščine, 78 predlogov za omejitev dedovanja in 246 kaducitet.
Državno pravobranilstvo se kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije pojavlja v zapuščinskih postopkih na okrajnih sodiščih v več vlogah:
• na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zapuščina, v kolikor se po preteku enega
leta od objave oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike Slovenije tudi, če se vsi dediči
odpovedo dedovanju;
92
•
•
•
na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem
varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega
premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz
proračuna Republike Slovenije, oz. lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje,
ki postane lastnina Republike Slovenije ali občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije
oz. pristojnemu organu občine;
če je zapustnik premoženja z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je ta dedič v zapuščinskem postopku;
Republika Slovenija prijavlja različne terjatve, ki jih ima do pokojnika v zapuščinskih postopkih in terja plačilo
od dedičev; Državno pravobranilstvo prijavlja terjatve najpogosteje v imenu Ministrstva za finance (neplačani
davki) ali Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ko uveljavlja vračilo preveč izplačane dosmrtne mesečne rente ali pa invalidnine, ki ju ministrstvo izplačuje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih
invalidih in Zakonu o vojnih veteranih.
Predmet zapuščine so nepremičnine, premičnine in pravice, zapuščina pa je lahko obremenjena s terjatvami. Po pridobitvi zapuščine so zato nastajali različni dejanski in pravni problemi. Treba je bilo določiti, kdo dobi podedovano
premoženje v upravljanje in kako ravnati v primeru prezadolžene zapuščine. Problematične so zlasti tiste zapuščine,
v katerih se vsi dediči odpovedo dedovanju, ker vedo, da je zapuščina prezadolžena. V takih primerih država kot
pravna naslednica vstopa v pravdne, izvršilne postopke, ki so bili v teku zoper zapustnika, z zahtevkom za plačilo se
pojavljajo tudi drugi upniki, ki še niso začeli sodnih postopkov zoper zapustnika.
Zaradi ureditve problemov, ki so se pojavljali v zvezi z zapuščino brez dedičev, je Vlada 30. 7. 2009 sprejela podroben
sklep št. 47800-10/2009-3 o ravnanju z zapuščino, ki ni obremenjena s terjatvami, in o ravnanju z zapuščino, ki je
obremenjena s terjatvami. Če je zapuščina obremenjena s terjatvami, lahko ministrstvo za javno upravo predlaga
uvedbo postopka stečaja zapuščine, ki je predviden po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
Po načelu zakonitosti in upoštevajoč pristojnosti Državno pravobranilstvo uveljavlja omejitve dedovanja premoženja oseb, ki so uživale pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pravna podlaga za omejitev dedovanja
premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je 128. člen ZD, 129. člen istega
zakona pa omogoča, da se lahko Republika Slovenija do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči. Takšne zakonske določbe se
v skladu z načelom zakonitosti ob izpolnjenosti pogojev za uporabo vseskozi izvajajo. Zapuščinsko sodišče mora
v sklepu o dedovanju navesti vse bistvene podatke o omejitvi dedovanja po 128. členu ter morebitno dolžnost
povračila pomoči in ugotoviti obstoj zakonite zastavne pravice (četrti odstavek 128. člena). Če pa so v zapuščini nepremičnine, mora zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti poslati sklep o dedovanju zemljiškoknjižnemu
sodišču, ki bo zastavno pravico vpisalo v zemljiško knjigo. Natančneje so naloge sodišča in matičarja pri sestavi
smrtovnice ter njena vsebina določene v delu ZD, ki ureja t. i. pripravljalna opravila v zapuščinskem postopku.
Zakon v 183. členu določa, da matičar oz. sodišče, ki ob sestavi smrtovnice ugotovi, da je zapustnik užival pomoč
v skladu s predpisi o socialnem varstvu, to vpiše v smrtovnico in obvesti pristojni organ Republike Slovenije oz.
pristojni organ občine, iz proračuna katere se je pomoč financirala. V smrtovnici je tako treba po uradni dolžnosti opredeliti oz. navesti tudi podatek, ali je bil umrli prejemnik socialne pomoči. Od centrov za socialno delo pa
se seveda pričakuje, da odgovorno odločajo, komu se dodeljujejo proračunska sredstva v smislu denarne pomoči
in ali jih je morebiti prejemala neupravičena oseba. S temi kriteriji se v družbi dosega t. i. socialna pravičnost, tj.
da pomoči ne prejema nekdo, za katerega se ob smrti izkaže, da zapušča zapuščino enormne vrednosti. Bistvo
takšne odločitve je v tem, da se proračunska, tj. državna sredstva, dajejo tistim, ki takšno pomoč v resnici potrebujejo, ki torej nimajo niti ustreznih dohodkov niti premoženja (npr. nepremičnin). Glede na 128. člen ZD
namreč ni dopustno izplačevanje socialnih pomoči tistim, za katere se izkaže, da razpolagajo z nepremičninami
ali drugim premoženjem, ki ne utemeljujejo izplačevanje socialne pomoči. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu št.
U-I-223/08 z dne 4. 8. 2010, s katerim je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 128. člena ZD, navedlo, da je ratio
legis omejitve po 128. členu ZD v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika,
ki je nastalo oz. je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi,
iz katerih bi bila ta dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz
katerega bi predhodno lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni
93
stiski. Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene
pomoči, vrne, ne pa, da ga dobijo dediči.
ZD ne določa podrobnejših kriterijev, kdaj je posameznik tudi sam potreben pomoči. Zato si pri presoji oz. pri
reševanju vprašanja, ali so v posameznem primeru podani pogoji, da se Republika Slovenija odpove vračilu pomoči
in da dediči dedujejo celotno zapustnikovo premoženje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pomaga s
pravno analogijo. Pri odpovedi vračilu sredstev gre za odpoved sredstvom oz. premoženju, ki je ostalo ohranjeno
zaradi prejemanja sredstev iz naslova denarne socialne pomoči. V primeru vložitve vloge za odpis, torej za odpoved
pravici do vračila neupravičeno prejetih sredstev denarne socialne pomoči v skladu z 41. členom Zakona o socialnem varstvu, se dolg odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. V obeh
primerih gre za odpoved pravici do vračila javnih sredstev osebam, ki so lahko še vedno same potrebne pomoči,
zato se zaradi varstva javnega interesa in enakosti pred zakonom posameznikov, ki potrebujejo pomoč, upoštevajo
enaki kriteriji.
Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 ) določa podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis,
obročno plačilo in odlog plačila fizičnim osebam. Ministrstvo jih pri izvajanju določbe 129. člena ZD smiselno
uporablja. Ta na podlagi dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja, vrednosti in vrsti premoženja, ki ga ima
dedič in njegovi družinski člani v lasti v času zapuščinskega postopka, in na podlagi vrednosti in vrste premoženja,
ki sodi v dediščino, socialnih razmer in zdravstvenega stanja dediča in njegovih družinskih članov, presoja, ali se bo
v imenu Republike Slovenije odpovedalo pravici do vračila sredstev ali ne. Kot premoženje v skladu z navedenim
pravilnikom upošteva vso premično in nepremično premoženje dedičev in njegovih družinskih članov. Kot premoženje se upošteva zlasti:
• stanovanja, stanovanjske hiše in garaže,
• poslovne prostore in poslovne stavbe,
• prostore za počitek in rekreacijo,
• plovne objekte, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo plovne objekte, vpisani v ustrezen register,
• stavbna zemljišča,
• kmetijska in gozdna zemljišča,
• drugo nepremično premoženje,
• vozila in prikolice,
• vrednostne papirje in druge deleže po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe, in
• dragocenosti, zbirateljske predmete, starine ter nakit v višini najmanj petih minimalnih plač.
Med premoženje, ki se ne upošteva, pa sodijo predvsem:
• stanovanja oz. stanovanjska hiša, ki jo dedič in njegovi družinski člani uporabljajo za stalno bivanje oz. jo
dedič, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje,
• predmeti, ki so v skladu s 177. členim ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe, in
• eno osebno vozilo, katerega vrednosti ne presega 12 minimalnih plač.
Eden izmed kriterijev za odpoved pravici do vračil sredstev, prejetih iz naslova pomoči po predpisih o socialnem
varstvu, pa je tudi načelo gospodarnosti. Postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države, kar smiselno velja tudi
za 128. člen ZD, ko gre za pridobivanje premoženja, je treba voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi
metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo. Pri tem se presoja, ali bi nepremičnine, ki bi na podlagi
omejitve dedovanje v skladu s 128. členom ZD postale last Republike Slovenije (glede na njihovo vrednost, delež
lastništva glede na celoto, bremena vpisana pri njih), Republiki Sloveniji povzročile le stroške in v prihodnosti tudi
nesorazmerne obveznosti.
Glede na smiselno uporabo zgoraj navedenega, se lahko Republika Slovenija odpove vračilu terjatve v skladu s
129. členom ZD le tedaj, če navedene terjatve tudi ne bi bilo mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja, ki je
stvar dedovanja. Prav tako pa pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah, ki so predmet
dedovanja, ni v nasprotju z načelom gospodarnosti. Glede na navedeno se v primeru, ko so dediči pripravljeni vrniti
sredstva v določeni višini, do vrnitve teh sredstev pri nepremičnini, ki je predmet dedovanja, vpiše zastavna pravica
v korist Republike Slovenije. V primeru obročnega plačila sredstev pa dediči z Državnim pravobranilstvom sklenejo
dogovor o načinu in pogojih vračila navedenih sredstev.
94
10.5 Mejni postopki in določitev nujne poti
Aktivnost Državnega pravobranilstva se v tem primeru nanaša na sodelovanje v postopkih za ureditev mej (členi
131. do 139. člena ZNP) ter v postopkih za dovolitev nujne poti (členi od 140. do 145. člena ZNP).
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo obravnavalo 122 postopkov ugotavljanja meje in določitve nujne poti. Predlagatelji postopkov so običajno fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so udeleženi Ministrstvo za promet
(ceste), Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali Ministrstvo za okolje in prostor (vodotoki,
vodna zemljišča). Sodišča tovrstne postopke praviloma rešujejo dalj časa, saj je treba za rešitev zadeve vsaj en narok
opraviti na terenu ob sodelovanju ustreznega izvedenca.
10.6 Postopki za razdružitev solastnine
Bodisi, da je do solastninske skupnosti prišlo po volji strank, še bolj pa v primeru, da je nastala na podlagi zakona,
solastnina v sebi skriva nasprotujoče si interese udeležencev in je med njimi pogosto vir sporov in nesoglasij. Gre za
različne poglede v zvezi z rednim vzdrževanjem stvari, njihovo uporabo, razpolago in podobno. Običajno so predmet postopkov za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča.
Po 118. členu ZNP mora predlog za delitev nepremičnine vsebovati zemljiškoknjižne podatke, ali pa je treba predložiti listine, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo vložilo 76 predlogov za razdružitev solastnine, in sicer v imenu upravljavcev
državnega premoženja, tj. Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Direkcije Republike Slovenije za ceste, Ministrstva za promet (Direktorat za civilno letalstvo) in Ministrstva za javno upravo.
10.7 Zemljiškoknjižni postopki
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 vložilo 6.867 zemljiškoknjižnih predlogov. Podrobnejši pregled zadev po
oddelkih Državnega pravobranilstva je razviden iz Tabele 9.
Tabela 9: V letu 2011 vloženi zemljiškoknjižni predlogi (po oddelkih Državnega pravobranilstva)
ODDELEK
CELJE
KOPER
KRANJ
LJUBLJANA
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO ZADEV
498
825
472
1.657
761
863
646
839
306
6.867
V letu 2007 je bila sprejeta novela Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Ta novela je določila dve bistveni novosti. Prvo,
da se predlogi v zemljiško knjigo vlagajo elektronsko, in drugo, da se odpravi krajevna pristojnost sodišča za odločanje o zemljiškoknjižnih predlogih. Ker je šlo za dve zelo veliki sistemski novosti, ki sta potrebovali kar precej časa
in priprav za uveljavitev, je za to, da bi bila ta uveljavitev čim bolj učinkovita in da bi potekala s čim manj zapleti,
zakonodajalec z novelo zakona (t. i. novelo 1-B) 29. 3. 2009 podaljšal začetek uporabe ZZK glede teh dveh novosti.
95
Novela ZZK, s katero se uvaja način vpisov v glavno knjigo zemljiške knjige, ki dosledno odražajo vsebino stvarnopravnih razmerij glede nepremičnin v skladu z ureditvijo v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), in celovito informatizira vse poslovne procese v zvezi z odločanjem o vpisih ter uvaja informatizirano zbirko listin, je začela veljati 5.
4. 2011. Temeljna načela zemljiške knjige se s spremembami niso spremenila, prav tako ne obseg dokumentacije, ki
jo je treba predložiti, določa pa se obvezno elektronsko vlaganje pisanj in vodenje elektronskega spisa. S tem je
omogočena pomembna posodobitev in racionalizacija poslovanja sodišča.
V letu 2011 je bila sprejeta še ena novela ZZK, t. i. novela 1-C, ki pomeni normativno podlago za začetek uporabe novega
sistema. Elektronska zemljiška knjiga je verjetno v slovenskem pravosodju v zadnjih letih, če ne celo desetletju, eden največjih projektov modernizacije, še posebej, ker vzpostavlja podlago za učinkovito delovanje sistema v zadevah, ki so ključne
za vsakega državljana in državljanko. Dodana vrednost zemljiške knjige je tudi v tem, da danes vsakomur v Sloveniji
omogoča neposreden dostop do podatkov, ki jih zemljiška knjiga vsebuje. V sistemu je več kot 1.200.000 parcel. Na vsako
parcelo se veže vrsta podatkov, zato se povprečni uporabnik v zemljiški knjigi, ki je začela delovati 1. 5. 2011, včasih kar
težko znajde. ZZK-1C uvaja tako novosti kot tudi kopico novih izrazov, ki nimajo ustaljenega pravnega pomena.
S tehnološko naprednostjo zemljiške knjige se namreč pri zemljiškoknjižnih opravilih pojavlja več vprašanj, ki jih
uporabniki, torej tudi Državno pravobranilstvo, pred 1. 5. 2011 niso mogli predvideti. Če je na eni strani izboljšana
ažurnost vpisa plomb in so uporabniki navdušeni nad možnostjo vpogleda vanje, je na drugi strani vsak postopek
vpisa tako formaliziran, da ga je mogoče začeti le ob dobrem poznavanju šifer postopkov. Nadaljnji problem je
odprava zemljiškoknjižnih vložkov in podvložkov, ker tako domnevno zahteva povezava s katastrom. Z ukinitvijo
vložkov in podvložkov ne bi bilo samo po sebi nič narobe, če to ne bi pomenilo, da je treba sedaj za vsako nepremičnino pridobivati samostojni izpisek in, kar je še pomembneje, da pridobivanje izpiska za etažno lastnino lahko traja
tudi nekaj ur. Pravna varnost, ki jo daje elektronska zemljiška knjiga, je bila »pozabljena« z ukinitvijo dotedanjih
identifikatorjev (vložki, podvložki in e-številke) in nadomestitvijo z novimi. Novela ZZK pozna samo ID nepremičnine, zato se na posameznem zk-izpisku izpiše zgolj ena parcela, kar posledično pomeni ogromne količine porabljenega papirja. Izpiski so do 30. 4. 2011 namreč obsegali vse parcele v zk-vložku, tako da je bila zadeva res pregledna.
Z uvedbo sistema e-ZK je zemljiškoknjižni postopek celovito informatiziran in se zemljiškoknjižni spis vodi kot
elektronski spis. Zato se s spremenjenim 126. členom ZZK-1 odpravlja krajevna pristojnost za odločanje v zemljiškoknjižnih zadevah na prvi stopnji, razen glede posebnih zemljiškoknjižnih postopkov nastavitve ali dopolnitve
zemljiške knjige. Z generalno delegacijo pristojnosti za pritožbene zadeve na Višje sodišče v Kopru naj bi se zagotovilo poenotenje sodne prakse, saj v zemljiškoknjižnih postopkih ni revizije, o kateri bi odločalo Vrhovno sodišče.
Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije je zavezano, da v imenu Republike Slovenije
elektronsko vlaga vse tiste zemljiškoknjižne predloge, ki se nanašajo na predlagatelja Republiko Slovenijo, kar je tudi
v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu.
Predstavljena ureditev pristojnosti pa Državnemu pravobranilstvu ne omogoča enakomerne obremenitve vseh
njegovih oddelkov, učinkovitosti zastopanja in krajevno pristojno arhiviranja zadev. Ureditev zemljiškoknjižnega
postopka brez določene krajevne pristojnosti ne zagotavlja pravočasnega in učinkovitega izvajanja državnopravobranilske funkcije, zato je generalni državni pravobranilec določil pristojnost Državnega pravobranilstva po načelu
lege nepremičnin, torej tako, kot je bilo določeno po prej veljavni ureditvi zemljiškoknjižnega postopka.
Državno pravobranilstvo največkrat vlaga zemljiškoknjižne predloge za vknjižbo lastninske pravice na zemljiščih,
uporabljenih za gradnjo javnih cest, mejnih prehodov, veliko predlogov pa se nanaša tudi na vknjižbo lastninske
pravice na stanovanjih in poslovnih objektih. V več postopkih ugotavlja, da so prejete listine pomanjkljive ali da jih
stranka nima, zato je treba izvesti postopek za vzpostavitev listine.
10.8 Odškodninski postopki
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena zemljišča. V
ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku (97.
96
člen ZNP). Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dolžnosti na podlagi obvestila
upravnega organa, da med udeleženci postopka ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine.
V letu 2011 je bilo vseh vloženih predlogov 62.
Predloge za določitev odškodnine v nepravdnem postopku Državno pravobranilstvo vloži v tistih primerih, ko so
razlastitveni postopki pravnomočno končani in je na podlagi odločbe upravnega organa pravnomočno odločeno o
razlastitvi nepremičnin, v upravnem postopku pa ni prišlo do sklenitve sporazuma glede odškodnine. Če v razlastitvenem postopku razlastitveni upravičenec in zavezanec ne skleneta sporazuma o odškodnini oz. nadomestilu,
upravni organ, skladno z drugim odstavkom 104. člena Zakona o urejanju prostora, napoti stranke za odmero
odškodnine na sodišče.
V nekaterih primerih pride tudi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine do sodne poravnave, v kolikor
je v nepravdnem postopku dosežen sporazum med predlagajočo stranko in nasprotnim udeležencem glede višine
vrednosti nepremičnine, ki je predmet nepravdnega postopka, upoštevajoč predložene cenitve oz. po potrebi dopolnitve cenitev oz. izvedeniška mnenja, ki jih po predlogu Državnega pravobranilstva izdelajo cenilci na zahtevo
stranke Državnega pravobranilstva. Takšna rešitev je za Republiko Slovenijo najbolj racionalna, glede na to, da ni
treba zalagati predujma za nove cenitve, saj skladno z določbami ZNP vse stroške v nepravdnih postopkih za določitev odškodnine nosi zavezanec za plačilo odškodnine.
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da postopki za določitev odškodnine pri sodiščih potekajo tekoče, vendar zahtevajo ustrezen čas, saj sodišče praviloma postavi izvedenca za ocenitev vrednosti nepremičnine, po izdelani cenitvi
pa je treba udeležencem postopka dati tudi primeren čas za morebitne pripombe.
97
11 Postopki razlastitev
11.1Uvod
Državno pravobranilstvo predlaga razlastitev po pooblastilu Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega jo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ki se vodijo pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah nepremičnin v javno korist, zaradi gradenj državnih cest, ki jih v imenu
in za račun Republike Slovenije vodita Direkcija Republike Slovenije za ceste (DRSC) in Družba za avtoceste v
Republiki Sloveniji, d. d. (DARS)8.
Prav tako je Državno pravobranilstvo pooblaščeno, da Republiko Slovenijo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve, ki se vodijo pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah nepremičnin, ki jih
Republika Slovenija potrebuje za gradnjo mejnih prehodov in jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodi
ministrstvo za javno upravo. Poleg tega je Državno pravobranilstvo pooblaščeno oz. ga lahko Vlada pooblasti tudi za
zastopanje Republike Slovenije v drugih razlastitvenih zadevah, kot so npr. razlastitve za potrebe gradnje železniške
infrastrukture.
Glavnino razlastitvenih zadev obravnavajo upravne enote na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1),
ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002 in je pričel veljati 1. 1. 2003. Ta v 96. členu določa, da o zahtevah za razlastitev nepremičnin v upravnem postopku na prvi stopnji odločajo upravne enote (upravni
organi), na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor, razen če je z drugim zakonom določena drugačna ureditev.
11.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 vložilo 771 predlogov za razlastitev, kar je skoraj 46 % več kot leta 2010.
Največ predlogov za razlastitev so vložili oddelki Državnega pravobranilstva v Kopru (233 predlogov), Novi Gorici
(113 predlogov) in na sedežu v Ljubljani (105 predlogov).
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 odprtih 630 razlastitvenih zadev, je imelo v
letu 2011 na tem področju skupno v delu 1.401 zadevo. Podrobnejši prikaz števila zadev po oddelkih je razviden iz
Tabele 10.
Tabela 10: Število v letu 2011 prejetih in obravnavanih zadev (po oddelkih Državnega pravobranilstva)
8
ODDELEK
ŠTEVILO
PREJETIH ZADEV
CELJE
KOPER
KRANJ
LJUBLJANA
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
32
233
90
105
44
61
113
83
10
771
Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003.
98
ŠTEVILO
OBRAVNAVANIH
ZADEV
47
415
149
230
83
74
198
188
17
1.401
Namen razlastitev po posameznih oddelkih Državnega pravobranilstva je bil sledeč.
LJUBLJANA:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
avtocesta (AC) Šentvid–Koseze
AC odsek Višnja gora–Bič
AC Želodnik–Mengeš–Vodice
AC Šmarje Sap–Višnja gora
AC Blagovica–Šentjakob
severna obvoznica Tomačevo–Zadobrova
obvoznica Šmartno pri Litiji
državna cesta (DC) Moravče–Čatež–Trebnje
DC Hrastnik-Šmarjeta
DC Kalce–Col
DC Žlebič–Kočevje
DC Kočevje–Livold
DC Ljubljanica–Domžale
DC Grgelj–Fara
DC Kamnik–Ločica
DC Šentjakob–Ribče
cesta Želodnik–Domžale
cesta Bloška polica–Pudob
cesta Zagorje–Bevško
cesta Domžale–Duplica
cesta Unec–Rakek
cesta Rašica–Žlebič
cesta Grosuplje–naselje 8
cesta Sodražica–Žlebič
cesta Mengeš–Trzin
cesta Ribče–Hotič
cesta Trava–Podplanina
odsek ceste Ribnica
pas za počasna vozila Škofljica–Rašica
služnost za javno razsvetljavo k.o. Turjak
CELJE:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
DC Nazarje–Gornji Grad
DC Nova Cerkev–Socka
DC Rogla–Padeški vrh
DC Jurklošter–Dežno
DC Šentrupert–Ločica
DC Višnja vas–Dobrna
DC AP Mozirje–Soteska
DC Dole–Ponikva–Loče
DC Golobinjek–Bistrica
DC Rodne–Rajnkovec
KOPER:
•
•
•
•
•
obvoznica Ilirska Bistrica
regionalna cesta (RC) Podgrad–Ilirska Bistrica
DC Ilirska Bistrica–Pivka
odsek ceste Postojna–Jelšane skozi Prem
drugi tir železniške proge na odseku Divača–Koper
99
KRANJ:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
odsek ceste Klančar–Podlubnik
odsek ceste Kranj–Škofja Loka
odsek ceste Krnica–Zgornja Radovna
odsek ceste Dovje–Mojstrana
odsek ceste Spodnji Brnik–Zgornji Brnik
AC Hrušica–Vrba
daljinska kolesarska povezava mednarodni mejni prehod (MMP) Rateče–MMP Obrežje
RC Preddvor–Kranj, pododsek Hotemaže–Britof
DC Polica–Podtabor
MARIBOR:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
DC Maribor–Lenart
DC Slovenska Bistrica–Hajdina
DC Ribnica–Ribniška koča
DC Poljčane–Majšperk
DC Slovenj Gradec–Pungart
DC Vurmat–Kapla
DC Koprivna–Črna
DC Vič–Dravograd
DC Ruta–Maribor
DC Poljane–Ravne
DC Pernica–Lenart
DC Maribor–Ruše
DC Rače–Šikole
DC Šentilj–Trate
AC Šentilj–Pesnica
AC Slivnica–Pesnica
AC Lenart–Spodnja Senarska
MURSKA SOBOTA:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
odsek ceste Vučja vas–Križevci
odsek ceste Ljutomer–Savci–Ptuj
odsek ceste Videm–Radenci
odsek ceste Petanjci–Murska Sobota
odsek ceste Črenšovci–Razkrižje
odsek ceste Križevci–Ljutomer
odsek ceste Črenšovci–Lendava
odsek ceste Črenšovci–D. Lakoš
odsek ceste Petrovci–Kuzma
most Črnec
nasip ob reki Muri od Dokležovja do Kužnice
NOVA GORICA:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
odsek ceste Gonjače–Šmartno
odsek ceste Bača–Dolenja Trebuša
odsek ceste Zalošče–Dornberk
odsek ceste Novaki–Cerkno
odsek ceste Žaga–Kobarid
odsek ceste Trenta–Bovec
odsek ceste Bača–Kneža
odsek ceste Most na Soči–Ušnik
odsek ceste Dornberk–Selo
100
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
odsek ceste Staro selo–Breginj
odsek ceste Idrško–Pršeti
odsek ceste Kobarid–Idrsko
odsek ceste Dolenja Trebuša–Spodnja Idrija
odsek ceste Kneža–Podbrdo
odsek ceste Selo–Šempeter
odsek ceste Peršeti–Ušnik
odsek ceste Upnik–Plave
odsek ceste Kanal–Lig–Mišček–Neblo
odsek ceste Selo–Vipava
odsek ceste Novaki–Cerkno
odsek ceste Idrsko–Livek
obvoznica Solkan
NOVO MESTO:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
cesta Novo mesto (Revoz)–Metlika–območje prelaza Vahta
cesta Mačkovec–Novo mesto
cesta Štrekljevec–Jugorje
cesta Zbure–Mačkovec–obvoznica Šmarjeta
RC Soteska–Novo mesto
križišče RC Novo mesto–Šentjernej in Gabrje–Ratež
MMP Obrežje–AC odsek Krška vas–Obrežje
AC odsek Krška vas–Obrežje
AC odsek Ponikve–Hrastje
AC odsek Kronovo–Smednik
AC odsek Smednik–Krško
AC odsek Smednik–Krška vas
AC odsek Breg–Sevnica–Brestanica
AC odsek Smednik–Dobruška vas
AC odsek Zameško–Kostanjevica
AC odsek Bizeljsko–Čatež
AC odsek Zg. Pohanca–Krško
AC odsek Gabrje–Uršna sela–Novo mesto
AC odsek Dobliče–Sv. Ana–Stari trg
AC odsek Videm–Smuka
AC odsek Bič–Korenitka
AC odsek Lešnica–Kronovo
AC odsek Impoljca–Zavratec
AC odsek Radovica–Ostriž
AC odsek Moravče–Čatež–Trebnje
AC omrežje–obvoznica Novo mesto–Ljubljanska cesta
PTUJ:
•
•
AC odsek Slivnica–Draženci
MMP Zavrč–IP OMECOM
Državno pravobranilstvo je leta 2011 zaključilo 384 zadev. Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih 1.017 zadev.
101
11.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v poročilu za leti 2009 in 2010 izpostavilo, da je število razlastitvenih postopkov v
porastu, tak trend pa se je nadaljeval tudi v letu 2011 (Graf 38).
Graf 38: Vloženi predlogi za razlastitev v obdobju 2009–2011
11.4 Problematika področja
Upravni organi v razlastitvenih zadevah poslujejo zelo hitro, v vseh zadevah so tudi razpisane obravnave, kar posledično pomeni, da razlastitvene zadeve zahtevajo intenzivno sodelovanje državnih pravobranilcev ter udeležbo
na obravnavah, ki se jih državni pravobranilci obvezno udeležujejo, saj je od udeležbe na obravnavi odvisna tudi
možnost sporazumne rešitve zadeve s sklenitvijo sporazuma o odškodnini. Udeležba na ustni obravnavi pri upravni
enoti je po oceni Državnega pravobranilstva izredno pomembna tudi zato, ker poskuša Državno pravobranilstvo z
namenom dokončne ureditve zadeve v upravnem postopku z razlastitvenimi zavezanci skleniti sporazum o odškodnini. Če razlastitveni zavezanec pokaže pripravljenost za sklenitev sporazuma v upravnem postopku s strani DARS,
Državno pravobranilstvo po potrebi pridobi ponovno cenitev nepremičnine oz. valorizacije cenitve, na osnovi katere
pogosto pride do sklenitve sporazuma o odškodnini.
Državno pravobranilstvo v zvezi s postopki razlastitve izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips
15/2011 z dne 15. 9. 2011 glede teka obresti pri določitvi odškodnine zaradi razlastitve. Kot je Državno pravobranilstvo že izpostavilo v poročilu za leto 2010, je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti,
saj Vrhovno sodišče do tedaj še ni zavzelo stališča do vprašanja, kdaj pride razlastitveni upravičenec v zamudo z
izplačilom odškodnine, sodna praksa višjih sodišča glede tega vprašanja pa je neenotna. Sodišči nižjih stopenj sta
ugotovili, da sta se na predmetni nepremičnini že pred izdajo razlastitvene odločbe (9. 6. 2004) nahajali sedimentacijski laguni, ki tvorita sistem odvodnjavanja meteornih voda iz avtocestnega telesa. Omenjeni laguni sta sestavni del
javne ceste, ki je torej že tedaj potekala po nepremičnini, ki ni v državni ali občinski lasti. 13. člen takrat veljavnega
Zakona o cestah oz. prvi odstavek 8. člena sedaj veljavnega Zakona o javnih cestah (ZJC-B) predpisujeta poseben
postopek razlastitve takšnih nepremičnin s subsidiarno uporabo določb 92. do 114. člena ZUreP-1 (19. člen ZJC-B).
Njegova posebnost je med drugim tudi, da razlastitveni upravičenec, ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1, pridobi lastninsko pravico na omenjenih nepremičninah z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko nepremičnino
tedaj tudi prevzame v posest, če je v posesti še nima. Obravnavana zadeva je specifična, ker je (kasnejši) razlastitveni
upravičenec prevzel posest (s postavitvijo javne infrastrukture) na tuji nepremičnini še pred izdajo odločbe o razlastitvi. Posledice takega ravnanja, ki ni zakonito, urejajo splošne določbe obligacijskega prava.
102
Vrhovno sodišče je opisani položaj presojalo v zadevi, na katero je v zahtevi opozorilo že tožilstvo (sklep Vrhovnega
sodišča opr. št. II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010). V navedeni odločbi je zavzelo stališče, da lahko razlaščenec v
takšnem položaju poleg odškodnine zahteva tudi zakonske zamudne obresti od dejanskega odvzema nepremičnine
dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Navedenemu materialnopravnemu stališču, ki upošteva
tudi novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Guiso-Gallisay v. Italija z dne 22. 12.
2009), tožilstvo ne nasprotuje, niti ne navaja morebitnih razlogov, ki bi preprečevali uporabo stališča v konkretnem
(z vidika 19. člena ZJC-B netipičnem) primeru razlastitve. Obrazložena pravna podlaga navaja na drugačno hibo
izpodbijane odločitve. Del zamudnih obresti, ki ga utemeljuje nezakonito ravnanje (pred izdajo razlastitvene odločbe izvršen odvzem posesti), ima namreč izrazito obligacijsko pravno naravo, ki terja odločanje v pravdi, ne pa
v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, ki implicira predhodno izvedbo zakonsko določenega postopka
razlastitve. Nepravdno sodišče namreč lahko o obliki oz. višini odmene odloča (še)le, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem s pravnomočno odločbo o razlastitvi. Znotraj enakega (dopustnega) okvira oz.
nespornega temelja odškodninske obveznosti za razlaščeno nepremičnino mora ostati tudi obravnava zamudnih
obresti, ki so akcesorne glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca. Obravnave (obrestnih) predlogov, ki temeljijo na nezakonitem ravnanju razlastitvenega upravičenca pred razlastitvenim postopkom, določbe ZNP, ZUreP-1 in
ZJC-B v nepravdnem postopku ne predvidevajo.
103
12 Upravni postopki in upravni spori
12.1Uvod
Državno pravobranilstvo ločeno vodi upravne postopke in upravne spore, v katerih zastopa stranke ali javne koristi,
in zadeve, v katerih ima Državno pravobranilstvo pristojnosti po posebnih zakonih.
12.2Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 15.655 zadev, kar je nekoliko manj kot leta 2010, ko je prejelo 15.820
zadev. Največ zadev je prejelo na sedežu v Ljubljani (4.226 zadev) in na zunanjih oddelkih v Mariboru (3.538 zadev)
in Celju (2.550 zadev).
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 odprtih 848 zadev, je imelo v letu 2011 na tem
področju skupaj v delu 16.503 zadeve.
Državno pravobranilstvo je leta 2011 zaključilo 15.517 zadev. Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih 986 zadev.
12.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v poročilu za leto 2010 izpostavilo, da se je število prejetih zadev v letih 2009 in 2010
izjemno povečalo. V letu 2010 večjih razlik v pripadu zadev glede na prejšnje leto ni bilo, kar je razvidno tudi iz
Tabele 11.
Tabela 11: Obravnavane zadeve na področju upravnih postopkov in upravnih sporov v obdobju 2007–2011
leto
2007
2008
2009
2010
2011
nODPRTO iz
prejšnjega obdobja
3.331
2.002
1.083
905
848
prejeto
skupaj v delu
ZAKLJUČENO
7.749
8.805
13.785
15.819
15.655
11.080
10.807
14.868
16.724
16.503
9.078
9.724
13.963
15.875
15.517
ODPRTO na
dan 31. 12.
2.002
1.083
905
849
986
12.4 Upravni spori
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ali kot zastopnik stranke ali na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči vložilo skupaj 27 tožb ter na podlagi pooblastila prevzelo zastopanje tožene stranke
v upravnih sporih.
12.4.1Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa
Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa v letu 2011 vložilo tožbo v štirih zadevah.
V zadevi opr. št. I U 295/2011 je državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, ki je ugodilo zahtevi Civilnega združenja za nadzor nad institucijami. Civilno
združenje za nadzor nad institucijami je na Okrajno sodišče v Sežani naslovilo zahtevo za vročitev kopije zapisnika o
glavni obravnavi. Prvostopenjski organ je zahtevo zavrnil, Informacijski pooblaščenec pa je z odločbo, ki se je v tem
upravnem sporu izpodbijala, pritožbi ugodil ter sodišču naložil, da mora v 15 dneh od vročitve odločbe posredovati
fotokopijo zapisnika o glavni obravnavi, pri čemer je dolžan izbrisati osebne podatke določenih fizičnih oseb, ki so
104
v izreku odločbe natančno opredeljeni. Zoper takšno odločitev je Državno pravobranilstvo na podlagi določb 17 .
in 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 15. 2. 2011 vložilo tožbo
v upravnem sporu.
V upravnem sporu zaradi dostopa do informacij javnega značaja ni sporno dejansko stanje, temveč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri odločitvi o zahtevi za vpogled in prepis zapisnika glavne obravnave na sodišču.
Okrajno sodišče v Sežani je zahtevek presojalo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v zvezi
s 150. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zahtevek zavrnilo, Informacijski pooblaščenec pa je zahtevek
obravnaval po ZDIJZ in dovolil delni dostop. Sporno vprašanje je torej bilo, ali lahko katera koli oseba na podlagi
določb ZDIJZ zahteva prepis zapisnika glavne obravnave kot informacijo javnega značaja in to ne glede na omejitve,
ki jih za posredovanje in seznanjenost z listinami pravdnega spisa prepisuje področna procesna zakonodaja. Kršitev
javnega interesa oz. koristi pa je v spoštovanju ustavnega položaja sodstva kot samostojne veje oblasti in iz tega izvirajoče posebne zakonske ureditve njegovega delovanja, ki zagotavlja tako neodvisnost kot javnost. Upravno sodišče
je tožbi ugodilo in v konkretnem primeru ocenilo, da gre za odnos specialnejšega predpisa do splošnejšega, ko
gre za uporabo 150. člena ZPP v povezavi z uporabo ZDIJZ, čeprav sicer na splošno med ZPP in ZDIJZ ne velja
razmerje splošnosti in specialnosti.
V zadevi opr. št. I U 1489/2011 je državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero je ta odpravil odločbo Ministrstva za finance in mu naložil, naj v roku
31 dni od vročitve odločbe posreduje prosilcu v obliki fotokopije ali poskeniranih na njegov elektronski naslov 17
dvostranskih Pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je Ministrstvo za finance sklenilo z vsako od 17 bank, skupaj
s konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z bankami za obdobje od 1. 2. 2009 do 31.
1. 2010. Državno pravobranilstvo ugotavlja kršitev javnega interesa oz. koristi, ki se kaže tako s kršitvijo veljavne
zakonodaje kot tudi z obstojem objektivne nevarnosti in možnosti, da zaradi razkritja dokumentov – dvostranskih
Pogodb o poslovnem poslovanju med Ministrstvom za finance in 17 bankami v Republiki Sloveniji, Republiki Sloveniji kot državi, njenim organom in gospodarskim subjektom nastanejo nepopravljive posledice na gospodarskem
in političnem področju. Državno pravobranilstvo nasprotuje razkritju Pogodb o poslovnem sodelovanju, še posebej
nasprotuje razkritju konfirmacij o sklenjenih posameznih poslih za depozite in likvidnostne kredite s posameznimi
bankami. Odrejenemu razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za likvidnostne kredite nasprotuje zato, ker prosilec
teh podatkov sploh ni zahteval in je torej Informacijski pooblaščenec prekoračil zahtevek prosilca. Razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za depozite enotnega zakladniškega računa države pri bankah pa nasprotuje zato, ker
bi ministrstvo s tem razkrilo poslovno skrivnost bank, čemur banke odločno nasprotujejo, zlasti zato, ker bi jim s
tem nastala občutna gospodarska škoda (poslabšanje konkurenčnega položaja na trgu). Z razkritjem konfirmacij bi
ministrstvo poslabšalo tudi položaj države pri sklepanje novih poslov v okviru upravljanja s sredstvi na enotnem
zakladniškem računu države, ker bi bile posamezne banke seznanjene s pogoji drugih bank in ker ima pri teh poslih
tudi država konkurenco. O tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
12.4.2Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 kot zakoniti zastopnik tožnika vložilo 12 tožb.
V zadevi opr. št. I U 636/2011 je Državno pravobranilstvo vložilo tožbo zaradi odprave odločbe Informacijskega pooblaščenca v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja, s katero je ta prvotožeči stranki Carinski upravi
Republike Slovenije (CURS) kot organu naložil, da mora prosilcu ZZI, d. o. o., v roku 30 dni od vročitve posredovati
fotokopijo pogodbe o svetovanju in pomoči pri informacijski tehnologij, sklenjeni med IBM Slovenija, d. o. o., in organom, kopijo standardnega obrazca naročila in standardnega poročila, ki ga IBM, d. o. o., pošlje organu na podlagi
prejetega naročila in opravljene storitve. Prosilec je namreč med drugim zahteval vpogled v morebitni protokol, po
katerem poteka pošiljanje informacij in v katerem so varovani njegovi podatki. Po mnenju Državnega pravobranilstva
je Informacijski pooblaščenec kršil procesno pravilo o tem, da se upravni postopek začne in vodi na zahtevo stranke in
le glede zahteve stranke. Zahteva stranke predstavlja zunanjo mejo, ki je organ pri odločanju ne sme prestopiti, v svoji
odločitvi je lahko le bolj konkretizira in s tem prilagodi konkretnim okoliščinam. V konkretnem primeru je prosilec
zahteval protokol, čeprav ta sploh ne obstaja. Poleg tega ni zahteval praznega obrazca naročila in poročila, ampak kvečjemu takšnega, v katerem so vsebovani varovani podatki podjetja. O tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
105
V zadevi opr. št. I U 1774/2010 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Vlade Republike Slovenije vložilo tožbo zaradi odprave odločbe Informacijskega pooblaščenca v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega
značaja, s katero je pritožbi prosilca novinarja oddaje Svet na kanalu A ugodil in odobril dostop do dela dobesednega zapisa seje Vlade z dne 8. 6. 2006 (točka 5.A 77. redne seje Vlade), ki se nanaša na sprejem sklepa o prenosu
poslovnega deleža v družbi Splošna plovba na Slovensko odškodninsko družbo. Prav tako je določil, da mora Vlada
prosilcu v 15 dneh od vročitve odločbe posredovati fotokopijo točke 5.A dobesednega zapisa 77. redne seje Vlade
z dne 8. 6. 2006.
Med strankama ni sporno, da gre pri dobesednem prepisu seje vlade za dokument, ki je sestavljen v zvezi z notranjim
delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju vlade. Razkrivanje dobesednih zapisov razprav na seji vlade bi povzročilo izredno težke motnje v njenem delu ter povsem spremenilo način dela vlade, hkrati pa
bi bistveno spremenilo tudi vsebino in vlogo vlade kot vrha izvršilne veje oblasti in jo po svojem funkcioniranju približalo delu Državnega zbora, za katerega pa je nasprotno nujno, da kot zakonodajni organ sprejema predpise po javnem
postopku. Posledično bi razkritje zapiskov sej vlade pripeljalo do tega, da bi se odločitve vlade sprejemale drugje, daleč
od oči javnosti, na sejah pa bi se odločitve zgolj formalno potrjevale. Kabinetno sprejemanje odločitev bi povzročilo
izredno težke motnje v delovanju in dejavnosti vlade, saj ne bi bila več zagotovljena njena ustavna vloga v demokratičnem parlamentarnem političnem sistemu. Razkritje vsebine magnetograma seje vlade javnosti bi lahko pripeljalo do
situacije, ko bi udeleženci sej omejevali svoj tok misli, se vzdržali kritičnih izjav (tako pozitivnih kot negativnih) oz. bi
pripeljalo do tega, da bi se odločitve sprejemale predhodno izven razprave na seji vlade ter bi na sejah zgolj potrjevale
kabinetno usklajene odločitve, s čimer bi razprave in sprejemanje odločitev na sejah vlade povsem izgubilo svoj pomen. Prav tako Državno pravobranilstvo meni, da je treba ob koliziji dveh interesov dati prednost zaščiti notranjega
delovanja organa in učinkovitemu delovanju izvršilne veje oblasti, kar je ustavna kategorija. Upravno sodišče je tožbi
ugodilo. Informacijski pooblaščenec je nadalje v ponovnem postopku ponovno ugodil prosilcu in organu naložil, da
mora prosilcu posredovati kopijo zahtevanega magnetograma. Zato je Državno pravobranilstvo ponovno vložilo tožbo, ki se sedaj obravnava pod opr. št. I U 1257/2011. O tej tožbi upravno sodišče še ni določilo.
V zadevi opr. št. I U 1488/2011 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Ministrstva za finance vložilo
tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero je odpravil njegovo odločbo in mu naložil naj v roku
31 dni od vročitve odločbe posreduje prosilcu v obliki fotokopije ali poskeniranih na njegov elektronski naslov 17
dvostranskih Pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je Ministrstvo za finance sklenilo z vsako od 17 bank, skupaj
s konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z bankami za obdobje od 1. 2. 2009 do 31.
1. 2010. Državno pravobranilstvo ugotavlja kršitev javnega interesa oz. koristi, ki se kaže tako s kršitvijo veljavne
zakonodaje kot tudi z obstojem objektivne nevarnosti in možnosti, da zaradi razkritja dokumentov – dvostranskih
Pogodb o poslovnem poslovanju med Ministrstvom za finance in 17 bankami v Republiki Sloveniji, Republiki Sloveniji kot državi, njenim organom in gospodarskim subjektom nastanejo nepopravljive posledice na gospodarskem
in političnem področju. Državno pravobranilstvo nasprotuje razkritju Pogodb o poslovnem sodelovanju, še posebej
nasprotuje razkritju konfirmacij o sklenjenih posameznih poslih za depozite in likvidnostne kredite s posameznimi
bankami. Odrejenemu razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za likvidnostne kredite nasprotuje zato, ker prosilec
teh podatkov sploh ni zahteval in je torej Informacijski pooblaščenec prekoračil zahtevek prosilca. Razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za depozite enotnega zakladniškega računa države pri bankah pa nasprotuje zato, ker
bi ministrstvo s tem razkrilo poslovno skrivnost bank, čemur banke odločno nasprotujejo, zlasti zato, ker bi jim s
tem nastala občutna gospodarska škoda (poslabšanje konkurenčnega položaja na trgu). Z razkritjem konfirmacij bi
ministrstvo poslabšalo tudi položaj države pri sklepanje novih poslov v okviru upravljanja s sredstvi na enotnem
zakladniškem računu države, ker bi bile posamezne banke seznanjene s pogoji drugih bank in ker ima pri teh poslih
tudi država konkurenco. O tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
V zadevi opr. št. I U 1715/2011 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca v zadevi odločanja o izdaji predhodnega dovoljenja za povezovanje zbirk osebnih podatkov na podlagi četrtega odstavka 84. člena Zakona o varstvu osebnih
podatkov ter 2. alineje prvega odstavka 2. člena zakona o Informacijskem pooblaščencu. Z navedeno odločbo je Informacijski pooblaščenec odločil, da se Republiki Sloveniji, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) dovoli, da Centralno zbirko podatkov o pravicah iz javnih sredstev poveže z večjim številom zbirk osebnih podatkov, med katerimi je pod točko I/14 izreka odločbe tudi Zbirka osebnih podatkov Vrhovnega sodišča Republike
106
Slovenije, in sicer Informatizirana glavna knjiga zemljiške knjige. Državno pravobranilstvo meni, da so v 199. členu
Zakona o zemljiški knjigi določene omejitve glede dostopa do osebnih podatkov v zemljiški knjigi. V drugem odstavku nevednega člena je določeno, da nihče nima pravice dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani
glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oz. imetnik drugih pravic na kateri
koli nepremičnini. Izjeme so določene taksativno v zakonu. V obravnavanem primeru ni sporno dejansko stanje,
temveč, ali se na obstoječo pravno podlago lahko Centralna zbirka podatkov o pravicah iz javnih sredstev, katere
upravljavec je MDDSZ, poveže z informatizirano glavno knjigo zemljiške knjige ter iz nje pridobiva podatke na
način, ki omogoča ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oz. imetnik drugih pravic na kateri koli nepremičnini, ne
da bi pred tem o dostopu do podatkov odločil zemljiškoknjižni sodnik na podlagi obrazložene pisne zahteve, kateri
morajo biti priložene listine in drugi dokazi o obstoju okoliščin, zaradi katerih je dostop do podatkov dopusten. O
tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
V zadevi opr. št. I U 2287/2011 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Okrožnega sodišča v Ljubljani
vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, in sicer
za vpogled v stečajni spis že izbrisane družbe Elitex, proizvodnja in trgovina, d. o. o. Sodišče je prosilčevo vlogo v
celoti zavrnilo, Informacijski pooblaščenec pa je izdal odločbo, s katero je odločbo sodišča odpravil in zadevo vrnil
v ponovno odločanje. Sodišče je v ponovnem postopku izdalo odločbo, s katero je prosilcu delno ugodilo, in sicer na
način, da mu je posredovalo dokumente, ki so že bili objavljeni na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu. Zoper
to odločbo je prosilec vložil pritožbo, Informacijski pooblaščenec pa je njegovi pritožbi ugodil. V konkretni zadevi
se pri odločitvi o zahtevi za dostop do dokumentacije, ki se nahaja v sodnem spisu, kot ključno postavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Državno pravobranilstvo meni, da je ZPP v odnosu do ZDIJZ, ko gre za
vprašanje uporabe 150. člena ZPP, specialnejši predpis in je zato treba dati prednost uporabi tega zakona, saj bi na
naravo dokumentov v sodnih spisih uporaba ZDIJZ lahko privedla do tega, da bi vsakdo, brez izkazovanja v zakonu
utemeljenega interesa, pridobil dostop do podatkov sodnega spisa, pri čemer bi lahko prišlo tudi do izigravanja zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili relevantni predpisi, kar bi bilo navsezadnje tudi v nasprotju z določbo
drugega odstavka 39. člena Ustave. O tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
12.4.3Državno pravobranilstvo kot pooblaščenec tožene stranke
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zastopalo Republiko Slovenijo kot toženo stranko v treh upravnih sporih.
Med pomembnejšimi je bila v letu 2011 zadeva opr. št. I U 485/2011, v kateri je Državno pravobranilstvo po sklepu
Vlade Republike Slovenije zastopalo Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, ki je vlogo tožnika Brus mediji,
d. o. o., po pregledu pogojev javnega razpisa zavrnil. Do ocenjevanja vloge tožnika v postopku ni prišlo, ker se v
skladu z veljavno zakonodajo vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev, ne ocenjujejo, temveč zavrnejo. Dejstvo namreč je,
da serija oddaj »Manjšine v Sloveniji v letu 2011«, kot izhaja iz njenega naziva, ni namenjena zgolj romski skupnosti,
»mešane oddaje – za več različnih narodnih skupnosti« pa niso bile predmet konkretnega javnega razpisa. Tožbi je
bilo konec leta 2011 ugodeno.
V zadevi opr. št. I U 1778/2011 je Državno pravobranilstvo po sklepu Vlade Republike Slovenije zastopalo Republiko Slovenijo v zadevi imenovanja notarja. Z ukinitvijo notarskega mesta, na katerega je kandidat kandidiral, ni
bilo poseženo v kakšno njegovo (pridobljeno) pravico, saj niti razpis niti kandidatura kandidatu še ne zagotavljata
izbire in imenovanja. Izbire in imenovanja na mesto, na katerega oseba kandidira, ne zagotavlja niti svoboda dela iz
49. člena Ustave. Čeprav bi ostalo notarsko mesto, na katerega je kandidiral, odprto, to ministra še ne bi zavezovalo,
da kandidata na to mesto tudi imenuje. Minister ima namreč pravico do izbire, ki zajema tudi pravico, da ne izbere
nobenega kandidata, tudi če se prijavi en sam, mora pa to ustrezno obrazložiti. Minister oz. drug organ, ki odloča o
številu notarskih mest oz. o številu drugih mest (npr. sodniških ali delovnih mest v aktu o sistemizaciji organa), ima
pravico, da ob spremenjenih okoliščinah iz utemeljenih razlogov tak akt spremeni in bodisi poveča ali pa zmanjša
število mest, pri čemer ta sprememba ne sme in ne more biti odvisna od morebitnih odprtih razpisnih postopkov
oz. postopkov imenovanja. V določenih primerih lahko tak akt iz utemeljenih razlogov spremeni, če so vsa mesta
zasedena, seveda pa mora v skladu z zakonom poskrbeti za presežne izvajalce del, ki so zasedali ukinjena mesta.
Vrhovno sodišče je sodbo upravnega sodišča razveljavilo, odločbo ministra za pravosodje odpravilo ter zadevo temu
organu vrnilo v ponovno odločanje.
107
12.5 Upravni postopki
Državno pravobranilstvo lahko kot zastopnik javne koristi v upravnem postopku na podlagi pobud za udeležbo v
upravnem postopku vlaga redna in izredna pravna sredstva v upravnem postopku, na podlagi pobud pa lahko vlaga
tožbe v upravnih sporih. Državno pravobranilstvo po skrbnem pregledu zadeve pobudo sprejme in vloži ustrezno
pravno sredstvo, ali pa jo z obrazložitvijo zavrne.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo 16 pobud.
12.6 Delo Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih
12.6.1Delo po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja
Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 in spremembe, v nadaljevanju ZRPJN) v 9.
členu določa, da če je bil ali bi lahko bil z ravnanjem naročnika ogrožen javni interes, lahko vložijo zahtevek za revizijo tudi Državno pravobranilstvo, ministrstvo, pristojno za finance, ali urad, pristojen za varstvo konkurence, kadar
koli med postopkom, najkasneje do dokončnosti odločitve o dodelitvi javnega naročila. Rok za vložitev zahtevka je
deset dni po odločitvi o dodelitvi naročila oz. priznanju sposobnosti. Rok, v katerem mora Državno pravobranilstvo
izvedeti za nepravilnosti postopka javnega naročanja, je kratek, poleg tega mora pravobranilstvo v postopku tudi
dokazati, da je bil ali bi lahko bil z ravnanjem naročnika ogrožen javni interes.
Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 20. člena navedenega zakona Državnemu pravobranilstvu v letu 2011 vročila 302 sklepa, s katerimi je odločila o vloženih zahtevah za revizijo. Zoper odločitev revizijske
komisije ni pritožbe. Po končanem postopku je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.
12.6.2Delo po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
Pristojnosti določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/1999).
Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Uradni list RS, št. 61/2006)
ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na določenih nepremičninah tujih – hrvaških državljanov v Republiki Sloveniji. Državnemu pravobranilstvu se določbe vročajo kot zastopniku javnega
interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.
V letu 2011 je bilo Državnemu pravobranilstvu vročenih 60 odločb, izdanih v postopkih ugotavljanja vzajemnosti.
Državno pravobranilstvo je v eni zadevi ugotovilo nepravilnost, zato je sprožilo upravni spor, in sicer v zadevi opr.
št. I U 1668/2011, ki jo je Državno pravobranilstvo na podlagi določbe tretjega odstavka 11. člena ZUVza vložilo
zoper odločbo Ministrstva za pravosodje. Z izpodbijano odločbo je namreč ministrstvo ugotovilo, da za pridobitev
lastninske pravice na podlagi prihodnje sodbe, ki bo izdana v pravdnem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v
Brežicah, za stranko, ki je hrvaška državljanka, za tri parcele obstoji materialna vzajemnost med Republiko Slovenijo
in Republiko Hrvaško. Državno pravobranilstvo meni, da sodba, ki šele bo izdana, ne more imeti prav nikakršnih
pravnih posledic, prav tako kot tudi ne različne opombe upravnega organa (v konkretnem primeru Geodetske pisarne v Brežicah), da je treba uskladiti stanje v zemljiškem katastru z dejanskim. Tako po mnenju Državnega pravobranilstva ministrstvo, ki izda odločbo o ugotovitvi vzajemnosti, nima proste presoje o tem, ali bo neko potrdilo, izdano
na podlagi vpogleda v uradne evidence, upoštevalo in kako ga bo upoštevalo. O tožbi upravno sodišče še ni odločilo.
12.6.3Delo po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
Pristojnost določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, uradni list RS, št. 48/2001, zadnje spremembe upoštevane v čistopisu ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008).
108
Državnemu pravobranilstvu je bilo v letu 2011 vročenih 14.696 odločb, s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih za
dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri pregledovanju odločb je Državno pravobranilstvo ugotovilo nepravilnosti v 11 zadevah, zaradi česar je vložilo tožbo. Tožbam je sodišče ugodilo, ker sodišča največkrat, ko so odločala o
dodelitvi brezplačne pravne pomoči, niso ugotavljala, ali so izpolnjeni subjektivni in objektivni pogoji za dodelitev
pomoči. Pri subjektivnih pogojih sodišča niso upoštevala dejanskega premoženja prosilca, saj sodišče ni preverjalo,
ali je prosilec tudi lastnik stanovanja, za katerega prejema najemnino, ter solastnik druge nepremičnine, za katero
dejansko stanje in vrednosti nista bila ugotovljena. Glede objektivnega pogoja pa sodišča niso presojala izpolnitve
pogoja razumnosti, saj bi bila izkazana verjetna možnost za uspeh v postopku.
Po 46. členu ZBPP terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova
stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal,
preide do višine stroškov, izplačanih iz naslov brezplačne pravne pomoči po ZBPP na Republiko Slovenijo z dnem
pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. Po drugem odstavku istega člena predlog za izterjavo terjatev na predlog Državnega pravobranilstva po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, izvrši pristojni
davčni organ.
Carinska uprava je v skladu z Zakonom o carinski službi pristojna za izvajanje postopkov davčne izvršbe dajatev ter
denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, zakonom, ki ureja prekrške (razen terjatev, ki jih izrek Davčna uprava Republike Slovenije),
zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja pravdni postopek, zakonom, ki ureja sodne takse, in zakonom, ki ureja upravna takse, ter drugih denarnih terjatev, za izterjavo katerih je pristojna služba v skladu z drugimi
predpisi. S 1. 1. 2012 je začel veljati četrti odstavek 146. člena ZDavP-2, ki predlagateljem izvršbe nalaga, da predlog
za izvršbo pošljejo v elektronski obliki, tako da po novem Državno pravobranilstvo vlaga predloge iz tega naslova v
elektronski obliki.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 vložilo 517 predlogov za izvršbo. Z uspešnostjo izterjave Državno pravobranilstvo ni seznanjeno, ker davčna uprava (od 1. 1. 2012 carinska uprava) izterjane zneske nakazuje neposredno na
račune sodišč, ki so odobrila brezplačno pravno pomoč, kar je tudi predlagano v samih predlogih.
109
13 Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
13.1Uvod
V postopkih denacionalizacije Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na
premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije (peti odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji – Zden). Državno
pravobranilstvo v postopkih denacionalizacije kot zavezano stranko v postopku zastopa Republiko Slovenijo in Sklad
kmetijskih zemljišč in gozdov.
13.2Statistika
Za pravilno razumevanje statističnih podatkov je treba navesti, da lahko ena zadeva vsebuje več zahtevkov, zato
število zadev, kot bo razvidno v nadaljevanju tega poglavja, ni nujno enako številu zahtevkov.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 18 zadev. Število prejetih zadev se je v primerjavi z letom 2010, ko je
pravobranilstvo prejelo 50 tovrstnih zadev, zmanjšalo za 64 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 po ZDen odprtih 290 zadev, je imelo v letu
2011 skupaj v delu 308 zadev.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo zaključilo 73 zadev, ki so vključevale 138 zahtevkov, in sicer: 128 zahtevkov za vrnitev
v naravi in deset zahtevkov za nadomestna zemljišča. Zahtevkom za vrnitev v naravi je bilo ugodeno v 84 primerih, katerih
skupna vrednost je znašla 172.325,73 EUR, zavrnjenih zahtevkov za vrnitev v naravi je bilo 15, na drug način je bilo rešenih
28 zahtevkov, pri čemer pomeni rešitev na drug način predvsem ugotovitev upravnega organa, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba (SOD) ali lokalna samoupravna skupnosti oz. kakšna druga pravna oseba, ne pa Republika Slovenija ali
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ju v denacionalizacijskih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo9, v zvezi z enim
zahtevkom je bila sklenjena poravnava. Pri zaključenih zahtevkih za nadomestna zemljišča so bile rešitve sledeče: v šestih
primerih je upravna enota tem zahtevkom ugodila in upravičenci so prejeli v last in posest nadomestna zemljišča v skupni
površini 58.024,00 m2, dva zahtevka sta bila zavrnjena, dva pa sta bila rešena na drug način, kar pomeni, da se je tudi v tem
postopku za dodelitev nadomestnih zemljišč ugotovilo, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ni zavezanec, temveč je to ali
SOD ali lokalna skupnost, ali pa je prišlo do umika zahtevka ali pa je upravičenec podpis sporazuma zavrnil.
Na dan 31. 12. 2011 je imelo Državno pravobranilstvo na tem področju odprtih 235 zadev. Podrobnejši pregled
odprtih zadev po oddelkih Državnega pravobranilstva pa je razviden iz Tabele 12.
Tabela 12: Odprte zadeve po oddelkih na dan 31. 12. 2011
ODDELEK
CELJE
KOPER
KRANJ
LJUBLJANA
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO ZADEV
19
14
15
129
26
9
10
7
6
235
V vseh teh primerih namreč upravni organi niso s posebno odločbo ali s posebno točko v izreku odločbe formalno zavrnili
zahtevek zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ali zoper Republiko Slovenijo, čeprav iz vsebine odločbe izhaja, da za
zahtevek upravičenca nista zavezana Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.
9
110
13.3 Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev
V zvezi s problematiko še nerešenih denacionalizacijskih zadev Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.
1. Uveljavljanje t. i. ovir pri zahtevkih za vrnitev v naravi na podlagi 19. člena ZDen – v primerih, ko je nepremičnina
namenjena opravljanju dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja,
kulture oz. drugih javnih služb. V teh postopkih ima zatrjevanje zakonitih ovir izrecno podlago v izjavi volje Vlade in
posamičnih resornih ministrstev. V zadevah, ki trajajo že več let, je Državno pravobranilstvo v večini primerov zaprosilo
Vlado ali posamična resorna ministrstva za presojo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno uveljavljanje ovir.
Tudi v letu 2011 je Državno pravobranilstvo ravnalo v skladu z navodilom Ministrstva za pravosodje št. 462-09148/2005 z dne 4. 7. 2005, v katerem ministrstvo opozarja upravljavce državnega premoženja, da lahko Republika Slovenija nasprotuje vračilu v naravi z izjavo volje le ob resnično utemeljenih in argumentiranih razlogih. Dokazno breme
za dokazovanje obstoja ovire je v celoti na strani zavezanca. To velja za vse pogoje, naštete v 1. točki 19. člena ZDen, ravno tako pa tudi pri oceni t. i. nesorazmernih stroškov, ki bi nastali zavezancu v primeru vrnitve nepremičnine v naravi.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da še vedno niso rešene zadeve denacionalizacije pomembnejših in večjih nepremičnin,
s katerimi upravljajo državne institucije, in sicer: kompleks Tabor v Ljubljani (Dijaški dom Tabor, fakulteta za varnostne
vede, prostori MNZ), kompleks Poljanska v Ljubljani (DIC, Srednja upravno administrativna šola), Veterinarska fakulteta in
klinika v Ljubljani, stavba Ginekološke klinike v Ljubljani (Leonišče), Cekinov grad. Republika Slovenija je kot zavezanka v
navedenih primerih ugovarjala vrnitvi nepremičnin v naravi. Odločitve v predmetnih zadevah niso pravnomočne.
2. Glede na vedno večjo aktualnost odškodninskih zahtevkov za nemožnost uporabe nepremičnin v času od uveljavitve Zden do vrnitve po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki jih po pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkih vlagajo upravičenci pri pristojnih sodiščih ali sklepajo neposredno poravnave z Vlado, Državno
pravobranilstvo v tem poročilu opozarja na naslednje. Splošno stališče vseh organov in strank v denacionalizacijskih
postopkih je, da je za zavezance (predvsem za Republiko Slovenijo) najcenejše vračanje premoženja v naravi. Glede na
določbo drugega odstavka 72. člena ZDen pa se postavlja vprašanje, ali to res drži, ali pa je morda za zavezance ugodnejša
oblika odškodnine v obveznicah SOD ali Republike Slovenije, seveda ob predpostavki obstoja ovir za vrnitev v naravi. Sedanja praksa namreč kaže, da zavezanci po pravnomočnem zaključku postopka, v katerem so dobili vrnjeno premoženje
v naravi, v pravdnem postopku praviloma uveljavljajo še odškodnino za nezmožnost uporabe od uveljavitve ZDen oz.
zahtevki poleg vrnitve nepremičnine, ki je praviloma služila kateremu od namenov, določenih v 19. členu ZDen, dosegajo enormno visoke zneske. Glede na izjemno zahtevnost in zapletenost denacionalizacijskih postopkov je logično, da ti
niso mogli biti rešeni takoj po uveljavitvi ZDen, zaradi česar so zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen praviloma
utemeljeni, še posebej v sedaj končanem postopku. Primarno načelo o vračanju v naravi že samo predpostavlja veliko bolj
zapletene in daljše postopke, saj je praviloma treba angažirati izvedence. Upravičenci se v večini primerov ne strinjajo z
uradno določenim cenilcem ali izvedencem in zahtevajo nove cenitve, ali pa sami angažirajo svoje izvedence. Vse to postopek izjemno podaljša, na koncu pa za ves ta čas pripada upravičencem še odškodnina po drugem odstavku 72. členu
ZDen. V vseh teh primerih odškodnine predstavljajo sredstva, ki neposredno bremenijo državni proračun, poleg tega je
treba vrnjeno nepremičnino, ki jo je država uporabljala za svoje potrebe, nadomestiti z drugo.
V primeru odločitve o odškodnini v obliki obveznic pa morebitno prikrajšanje upravičencev po 72. členu ZDen predstavljajo
že obresti, določene v 44. členu ZDen ali po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se prištevajo k višini obveznic, kar vse
pa se izplačuje iz sklada SOD, ki je bil za ta namen tudi ustanovljen. Državno pravobranilstvo meni, da je treba pred umikom
ugovora o nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi presojati tudi finančne posledice takšne odločitve v celoti.
3. Izpostaviti je treba, da upravne enote pri upravičencih, ki uveljavljajo vrnitev velikega obsega podržavljenega
premoženja zaradi različnih problemov, ki se pojavljajo pri denacionalizaciji, zadeve rešujejo po sklopih in
izdajajo v isti zadevi celo vrsto delnih odločb, kar ima za posledico, da se isti spis rešuje že več let.
Državno pravobranilstvo v zvezi z denacionalizacijskimi postopki zaključuje, da se je v letu 2011 število denacionalizacijskih zadev, ki jih obravnava Državno pravobranilstvo, še nadalje zmanjševalo. Seveda pa še vedno ostajajo
nerešeni oz. so v reševanju nekateri zahtevni in zapleteni denacionalizacijski primeri.
111
14 Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
14.1Uvod
Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oz. njihovim dedičem vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena. Premoženje se vrne v naravi ali v obliki odškodnine,
če premoženja ali njegovih posameznih delov ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi
ni mogoče vrniti, pa se določi po njegovem stanju v času zaplembe in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.
14.2Statistika
Za pravilno razumevanje statističnih podatkov je treba navesti, da lahko ena zadeva vsebuje več zahtevkov, zato
število zadev, kot bo razvidno v nadaljevanju tega poglavja, ni nujno enako številu zahtevkov.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 po ZIKS prejelo devet zadev (oz. deset zahtevkov), kar je manj kot leta 2010,
ko je prejelo 13 tovrstnih zadev.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2010 po ZIKS odprtih 61 zadev (100 zahtevkov),
je v letu 2011 na tem področju skupno obravnavalo 70 zadev (110 zahtevkov), katerih skupna vrednost je znašala
32.112.979,28 EUR.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo po ZIKS zaključilo 17 zadev (21 zahtevkov), katerih skupna vrednost je
znašala 722.803,39 EUR, in sicer štiri zahtevke za vrnitev v naravi in 17 zahtevkov za izdajo obveznic. Zahtevki za
vrnitev v naravi so bili rešeni na način, da je bilo zahtevkom ugodeno v celoti (en zahtevek) ali pa so bili rešeni na
drug način (npr. umik zahtevka za vračilo v naravi, Republika Slovenija ni zavezanec) – na tak način so se zaključili
trije zahtevki. Zahtevki za izdajo obveznic pa so bili rešeni na sledeče načine:
• 15 zahtevkom je bilo ugodeno v celoti,
• en zahtevek je bil zavrnjen,
• en zahtevek je bil rešen na drug način (obveznice SOD).
Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih 53 zadev oz. 89 zahtevkov.
14.3Sklep
Republika Slovenija je bila v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja tudi v letu 2011 stranka, ki do zadnjega
ostaja v postopkih. To je posledica ugotavljanja možnosti vračanja premoženja, predvsem nepremičnin v naravi.
Šele, ko se v postopkih ugotovi, da takega vračila občine ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne morejo opraviti,
pride na vrsto vračilo v obliki odškodnine, zanjo pa je po ZIKS-G odgovorna Republika Slovenija.
112
15 Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
15.1Uvod
Na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO; Uradni list RS, št. 58/2002,
čistopis ZVVJTO-UPB4, Uradni list RS, št. 54/2007) so fizične osebe, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki,
ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepali pogodbe s pravnimi predniki Telekoma Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet, pridobili
pravico do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Telekoma Slovenije, d. d.
Zakon je določil, da upravičenci zahtevek vložijo na Državno pravobranilstvo, državni pravobranilec pa na podlagi
predloženih dokazov in na podlagi za izvajanje zakona sprejetih aktov sestavi predlog za sklenitev poravnave o vračilu; v primeru nesoglasja je lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po zavrnitvi zahtevka vložil predlog za rešitev
zahtevka na pristojno okrajno sodišče, ki odloča o zahtevku po določbah nepravdnega postopka.
15.2Statistika
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 26 zadev (12 zadev na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani in 14 zadev na zunanjem oddelku v Mariboru), v letu 2011 pa je bilo odprtih 49 zadev (vse zadeve se obravnavajo na sedežu
v Ljubljani), saj je Državno pravobranilstvo na novo evidentiralo še 49 zahtevkov za vračilo – glavnina teh zahtevkov
je bila vložena pravočasno, vendar se je šele pri pregledovanju dokumentacije ugotovilo, da gre za samostojne zahtevke, zato jih je bilo treba vpisati na novo.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo zaključilo 68 zadev, in sicer 63 zadev fizičnih oseb ter pet zadev lokalnih
skupnosti (54 zadev je bilo zaključenih na sedežu v Ljubljani, 14 pa na zunanjem oddelku v Mariboru). Državno pravobranilstvo je v letu 2011 sklenilo 49 poravnav v skupni vrednosti 349.784,26 EUR, od tega 45 poravnav s fizičnimi
osebami v skupnem znesku 29.722,05 EUR in štiri poravnave z lokalnimi skupnostmi v skupnem znesku 320.062,21
EUR. Ostali zahtevki so bil zavrnjeni kot neutemeljeni ali zavrženi kot prepozni.
Na dan 31. 12. 2011 je tako ostalo nerešenih sedem zadev (vse se obravnavajo na sedežu Državnega pravobranilstva
v Ljubljani).
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v postopkih določitve odškodnine iz naslova vlaganj v
javno telekomunikacijsko omrežje, ki so jih pred sodišči sprožile bodisi fizične osebe ali lokalne skupnosti, ki se z
odločitvijo Državnega pravobranilstva glede vračila niso strinjale. V letu 2011 je bil zaradi vračila vlaganj v javno
telekomunikacijsko omrežje sprožen en nepravdni postopek.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo zaključilo šest tovrstnih zahtevkov v skupni vrednosti 18.191,68 EUR, in
sicer pet na sedežu v Ljubljani in enega na zunanjem oddelku v Mariboru.
15.3 Stanje zadev
Iz statističnih podatkov o reševanju zahtevkov za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje izhaja, da je
Državno pravobranilstvo do konca leta 2011 rešilo 40.177 zahtevkov, da pa se dinamika reševanja zadev s časom
zmanjšuje, kar je posledica dejstva, da so se najprej reševali zahtevki fizičnih oseb, ki so bili bistveno manj zahtevni
kot zahtevki lokalnih skupnosti. Ker so zahtevki čedalje bolj zapleteni, je tudi hitrost reševanja manjša.
Za izračun vračila vlaganj je iz predloženih listin treba ugotoviti, koliko je npr. lokalna skupnost vložila za izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in kdaj, kakšno je bilo število priključkov, kdaj so bili vključeni oz. koliko bi
morali prispevati kot obvezno dajatev. Pri odločanju nastanejo številne dileme – v nekaterih zahtevkih so podatki
113
pomanjkljivi, v nekaterih je dokumentacije preveč, podatki si nasprotujejo in ni mogoče ugotoviti, ali gre za več
dogovorov in se vlaganja seštevajo ali gre le za en dogovor, ki se je s časom spreminjal; v nekaterih primerih je
sklenjen le dogovor o vlaganjih, ki pa finančno ni ovrednoten, za kar je treba najti dodatno dokumentacijo. Težko
je ugotoviti, koliko naročnikov je bilo vključnih v omrežje, ker so se seznami pogosto dopolnjevali. Težava je tudi v
tem, da Telekom Slovenije, d. d., z dokumenti ne razpolaga več ali pa ima le del dokumentacije, zato so poizvedbe
Državnega pravobranilstva brezuspešne. Lokalne skupnosti običajno pošljejo dokumentacijo, s katero razpolagajo,
ta pa je mnogokrat nepregledna. Na dodatna vprašanja lokalne skupnosti v veliko primerih ne odgovorijo, temveč
pošljejo še nove ali ponovno iste dokumente. Državno pravobranilstvo je Telekom Slovenije, d. d., v nekaj primerih
zaprosilo za pojasnilo določenih dogovorov v pogodbah, ki Državnemu pravobranilstvu niso bili razumljivi, vendar
je ta odgovoril, da zaradi časovne oddaljenosti dogovorov ne more komentirati.
Reševanje takih zahtevkov je torej izjemno težavno in zahteva veliko časovno kontinuiranega dela, a kot že navedeno, je odprtih le še sedem zadev, zato Državno pravobranilstvo pričakuje, da bodo te zadeve zaključene v čim
krajšem možnem času.
114
16 Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice
16.1Uvod
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP ali v nadaljevanju tudi Sodišče) je bilo ustanovljeno leta 1959 na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (Konvencija). Njegova naloga je v prvi vrsti zagotavljati, da države
spoštujejo in zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Konvencije svojim državljanom
ter vsakomur znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino.
V ta namen ESČP obravnava tako pritožbe posameznikov kot meddržavne pritožbe. Kadar Sodišče ugotovi, da je
država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz Konvencije, se o kršitvi izreče s sodbo. Ta je zavezujoča, nadzor nad
izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov Sveta Evrope.
Konvencija poleg kataloga pravic in svoboščin vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih obveznosti s strani držav pogodbenic. Konvencija predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posameznikov ter
meddržavne pritožbe. Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki
zatrjuje, da je žrtev kršitve pravic iz Konvencije s strani druge države pogodbenice, lahko vloži pritožbo neposredno
na ESČP. Sodišče deluje po načelu subsidiarnosti in sme v skladu s 35. členom Konvencije obravnavati zadeve šele
po tem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva10. Pritožbo se lahko vloži v šestih mesecih od sprejema
dokončne odločitve nacionalnega sodnega ali upravnega organa.
Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDPra Republiko Slovenijo pred ESČP zastopa Državno pravobranilstvo.
16.2Statistika
V letu 2011 je ESČP Republiki Sloveniji vročilo 90 zadev, katerih skupna vrednost je bila 1.745.403,27 EUR. V 89
zadevah je šlo za pritožbe, vložene zoper Republiko Slovenijo, v eni pa za pritožbo dveh slovenskih podjetij zoper
Republiko Hrvaško, o kateri je ESČP, po določbi prvega odstavka 36. člena Konvencije, obvestilo Republiko Slovenijo. Po skrbni proučitvi zadeve je bila v soglasju z Ministrstvom za pravosodje sprejeta odločitev, da Republika
Slovenija pritožnike v postopku podpre.
Zadeve zoper Republiko Slovenijo so se nanašale na:
• kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije (81 zadev), in sicer jih je bilo 15 vročenih na podlagi 25.
člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), v preostalih 66 zadevah
pa je šlo za pritožbe, za katere ZVPSBNO ni bil uporabljiv;
• na kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije (štiri zadeve): Gorišek v. Slovenija, št. 17029/08;
Milenovič v. Slovenija, št. 294/08; Mesesnel v. Slovenija, 22163/08; Bevk v. Slovenija, št. 39111/05;
• kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije (štiri zadeve): Kovačič
v. Slovenija, št. 5989/05; G. v. Slovenija, št. 7233/04; Berger Krall in ostalih 9 v. Slovenija, št. 14717/04; X. v.
Slovenija, št. 40245/10).
Pritožbena zadeva zoper Republiko Hrvaško (Merot d.o.o. in Storitve TIR d.o.o. v. Republika Hrvaška, št. 29426/08
in 29737/08), v kateri Republika Slovenija intervenira v korist pritožnikov, se nanaša na kršitev pravice do varstva
premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji.
V letu 2011 je bila Državnemu pravobranilstvu ponovno vročena pritožba Beguš v. Slovenija, št. 25634/05, tokrat s
pozivom Sodišča, da se Republika Slovenija opredeli do sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe, in sicer še posebej
do vprašanja, ali pritožnik lahko zatrjuje status žrtve zatrjevanih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz
10
Vir: http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/
115
prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Ta pritožba je bila Državnemu pravobranilstvu prvič vročena v letu 2009, in sicer na podlagi 25. člena ZVPSBNO. Tedaj je
Državno pravobranilstvo obravnavo na podlagi te določbe zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnik nima statusa žrtve
zatrjevanih kršitev in je pritožba ratione personae nesprejemljiva za obravnavo.
Državno pravobranilstvo je imelo v letu 2011 skupaj v delu 501 zadevo, vročeno s strani ESČP, saj je imelo ob
koncu leta 2010 na tem področju odprtih 411 zadev, tako da je skupna vrednost vseh obravnavanih zadev znašala
545.170.696,55 EUR.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 191 zadev, in sicer:
• osem zadev je bilo zaključenih s sodbo ESČP, in sicer: Ribič v. Slovenija, št. 20956/0311; Strehar v. Slovenija, št. 34787/04; Simončič v. Slovenija, št. 7351/04; Flisar v. Slovenija, št. 3127/09; Maksimovič v. Slovenija,
št. 28662/0512; Gaspari (prej Blaž) v. Slovenija, št. 21055/0313; Maksimovič v. Slovenija (št. 2), št. 31675/05;
Oklešen in Pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s.p. v. Slovenia, št. 35264/0414). V sedmih zadevah so bile sodbe izdane v prid pritožnikom, in sicer je bilo v šestih zadevah pritožnikom dosojeno pravično
zadoščenje v obliki denarne odškodnine v skupnem znesku 28.400 EUR, v zadevi Flisar v. Slovenija pa je ESČP
ugotovilo, da zgolj ugotovitev kršitve s Konvencijo varovane pravice predstavlja zadostno zadoščenje. Vrednost
zahtevkov v navedenih zadevah je znašala skupno 243.807,51 EUR. V zadevi Oklešen in Pokopališko pogrebne
storitve Leopold Oklešen s.p. v. Slovenia je bila sodba izdana v korist Republike Slovenije, in sicer je ESČP ugotovilo, da zatrjevana kršitev s Konvencijo varovane pravice pritožnika ni bila podana;
• 131 zadev, ki so se nanašale na kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, je bilo zaključenih s sklenitvijo izvensodne poravnave s pritožniki, in sicer 130 poravnav za pravično
zadoščenje v obliki denarne odškodnine in ena poravnava za pravično zadoščenje s pisno izjavo o kršitvi pravice. Na tej podlagi je bilo pritožnikom izplačanih skupno 267.833,80 EUR od zahtevanih skupno 4.846.588,23
EUR. Po sklenitvi poravnave so pritožniki pritožbe, vložene na ESČP, umaknili;
• v 15 zadevah je ESČP ugotovilo, da so pritožbe očitno neutemeljene in kot takšne nedopustne: tri izmed njih so
se nanašale na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in na kršitev
pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije (Lazar v. Slovenija, št. 5953/03; Trimovski
v. Slovenija, št. 48570/07; Sobota v. Slovenija, št. 36597/06), ena na kršitev pravice do sojenja v razumnem
roku in na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije (Golob v.
Slovenija, št. 42158/06), 11 zadev pa na kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja iz 3. člena
Konvencije15 (Dedič v. Slovenija, št. 5987/10; Kac v. Slovenija, št. 6091/10; Kostevc v. Slovenija, št. 5958/10;
Lalić v. Slovenija, št. 5711/10; Tivadar v. Slovenija, št. 5719/10; Šegota v. Slovenija, št. 6647/10; Glavica v.
Slovenija, št. 6893/10; Prajner v. Slovenija, št. 5754/10; Božičnik v. Slovenija, št. 5803/10; Tuksar v. Slovenija,
št. 5956/10, Mešič v. Slovenija, št. 5767/10);
• v 18 zadevah je Državno pravobranilstvo pritožnikom ponudilo sklenitev izvensodne poravnave po 25. členu
ZVPSBNO, ki pa je niso sprejeli. Glede na to in ker so pritožniki imeli možnosti uporabiti pravna sredstva po ZVPSBNO, je ESČP ugotovilo, da so pritožbe nedopustne (Lorenčič v. Slovenija, št. 220250/06;
Maj v. Slovenija, št. 16007/06; Čoha v. Slovenija, št. 47624/06; Koder v. Slovenija, št. 18464/06; Rus v.
Slovenija, št. 1726/07; Pašić v . Slovenija, št. 1118/07; Kostanjevec v. Slovenija, št. 25112/06; Leljak v.
Slovenija, 28180/05; Potočnik v. Slovenija, št. 18716/05; Pesjak v. Slovenija, št. 18618/06; Kos v. Slovenija,
št. 50650/06; Šeremet v. Slovenija, št. 42949/04; Zupan v. Slovenija, št. 17179/06; Gmajner v. Slovenija, št.
16104/06; Dobnik v. Slovenija, št. 983/07; Pirih v. Slovenija, št. 2155/07; Cunder v. Slovenija, št. 4408/07;
Gosteničnik v. Slovenija, št. 47289/06);
• v treh zadevah so bile pritožbe na ESČP vložene izven šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena Konvencije, zato jih je ESČP kot nedopustne izbrisalo s seznama zadev (Večernik v. Slovenija, št. 44117/06, Novak
v. Slovenija, št. 3656/07; Filkovič v. Slovenija, 204481/08);
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
13
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
14
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
15
Pritožbe zapornikov v Zavodu za prestajanja kazni zapora Dob pri Mirni.
11
12
116
•
•
•
v dveh zadevah je pritožnik umrl in ker nihče ni prevzel njegovega postopka, je ESČP pritožbo izbrisalo s seznama zadev (Petronio v. Slovenija, št. 33093/04; Dijak v. Slovenija, št. 31338/06);
v treh zadevah, ki so se nanašale na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena
Konvencije, je bilo ugotovljeno, da je bila s pritožniki že pred vročitvijo njihovih pritožb Republiki Sloveniji
sklenjena izvensodna poravnava zaradi kršitve, na katero so se pritožbe nanašale. Posledično je ESČP zadeve
črtalo s seznama zadev (Hercog v. Slovenija, št. 15412/05; Župerl v. Slovenija, št. 17080/06, Vogelsang in Kurnik v. Slovenija, št. 20201/06);
v 11 zadevah pritožniki niso sodelovali v postopku pred ESČP, zaradi česar je ESČP njihove pritožbe izbrisalo
s seznama zadev (Cigale v. Slovenija, št. 8644/05; Abram v. Slovenija, št. 36430/06; Slemenik v. Slovenija, št.
15802/06; Repezza v. Slovenija, št. 31705/06; Vah v. Slovenija, št. 4911/07; Rotnik in drugi v. Slovenija, št.
6605/07; Beđeti v. Slovenija, Vodeb v. Slovenija, št. 24457/06; št. 35042/06; Bevk v. Slovenija, št. 39111/05; Log
d.o.o. v. Slovenija, št. 19087/04; Zupan v. Slovenija, št. 17179/06).
Ob koncu leta 2011 je ostalo odprtih 307 zadev, in sicer:
• 135 zadev iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in
zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije, od tega 65 zadev, vročenih
Republiki Sloveniji na podlagi 25. člena ZVPSBNO;
• osem zadev iz naslova kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije
(G. v. Slovenija, št. 7233/04; Kurič in ostali v. Slovenija, št. 26828/06; Berger Krall in ostalih 9 v. Slovenija, št.
14717/04; S. I. v. Slovenija, št. 45082/05; V. v. Slovenija, št. 26971/07; X. v. Slovenija, št. 40245/10; Kovačič v.
Slovenija, št. 5989/05; K. v. Slovenija, št. 41293/05);
• osem zadev iz naslova kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije (Gorišek v. Slovenija,
št. 17029/08; Štefančič v. Slovenija, št. 18027/05; Brus v. Slovenija, št. 55925/08; Berdajs v. Slovenija, št.
10390/09; Milenovič v. Slovenija, št. 294/08; Suhadolc v. Slovenija, št. 57655/08; Mesesnel v. Slovenija, št.
22163/08; Marguč v. Slovenija, št. 14889/08);
• 150 zadev iz naslova kršitve prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja oz. prepovedi mučenja iz 3. člena
Konvencije (Butolen v. Slovenija, št. 41356 ter 149 pritožb pripornikov in zapornikov v Zavodu za prestajanje
kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana ter zapornikov v ZPKZ Dob);
• ena zadeva iz naslova kršitve pravice do svobode izražanja iz 10. člena Konvencije (Hvalica v. Slovenija, št.
25256/05);
• dve zadevi iz naslova kršitve pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji (Ališić in
drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/08; Merot d.o.o. in Storitve TIR d.o.o. v. Republika
Hrvaška, št. 29426/08 in 29737/08);
• ena zadeva iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije (Michael v.
Slovenija, št. 25256/05);
• ena zadeva iz naslova kšitve pravice do življenja iz 2. člena Konvencije in prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja oz. prepovedi mučenja iz 3. člena Konvencije (Vovk v. Slovenija, št. 62120/09) in
• ena zadeva, ki se je nanašala na postopek za izdajo svetovalnega mnenja po 47. členu Konvencije v zvezi s
postopkom imenovanja sodnikov na ESČP. Sodišče je mnenje izdalo 22. 1. 2010, vendar Državnemu pravobranilstvu ni bilo vročeno.
16.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v Poročilu o delu za leto 2010 (str. 21–23 in 165) izpostavilo, da se je glede na leto 2007 število
pritožb, ki jih Republiki Sloveniji vroča ESČP, v letu 2010 izjemno povečalo, in sicer za skoraj 125 %, kar je posledično prispevalo k veliki delovni obremenjenosti državnih pravobranilcev, razporejenih v evropski oddelek Državnega pravobranilstva.
V letu 2011 je bil pripad novih zadev sicer manjši, saj ESČP Republiki Sloveniji ni vročilo množičnih pritožb, kot so
bile npr. v letu 2010 pritožbe zapornikov oz. pripornikov, je pa bilo kar nekaj od vročenih pritožb izredno kompleksnih, in sicer tako s pravnega kot dejanskega vidika. Kljub temu analiza skupnega števila zadev v delu kaže, da je
imelo Državno pravobranilstvo v letu 2011 skupaj v delu za kar 134 % oz. 287 zadev več kot leta 2007. Podrobnejši trend pripada zadev in zadev v delu je razviden iz Grafa 39.
117
Graf 39: Število s strani ESČP vročenih pritožb in skupno število zadev v delu v obdobju 2007–2011
PREJETO
V DELU
16.4 Pomembnejše odločitve ESČP
V nadaljevanju predstavljamo pomembnejše odločitve ESČP iz leta 2011.
16.4.1Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja oz. prepovedi mučenja – 3. člen Konvencije
Mandić in Jović v. Slovenija, št. 5774/10 in 5985/10, sodba z dne 20. 10. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da je bila
pritožnikoma Petru Mandiću in Vladanu Joviću, ki sta vložila pritožbo zaradi okoliščin prestajanja pripora v Zavodu
za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana), kršena prepoved ponižujočega in nečloveškega ravnanja iz
3. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije ter jima dosodilo pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo, vsakemu v višini 8.000 EUR in obema skupaj 2.000 EUR iz naslova stroškov
postopka pred ESČP.
Štrucl in drugi v. Slovenija, št. 5903/10, 6003/10 in 6544/10, sodba z dne 20. 10. 2011, s katero je ESČP ugotovilo,
da je bila pritožnikom Jakobu Štruclu, Henriku Klanšku in Anesu Dukiću, ki so vložili pritožbo zaradi okoliščin
prestajanja kazni zapora v zaprtem delu ZPKZ Ljubljana, kršena prepoved ponižujočega in nečloveškega ravnanja iz.
3. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije ter jim dosodilo pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo, in sicer pritožnikoma Jakobu Štruclu in Henriku Klanšku vsakemu v višini
7.000 EUR, Anesu Dukiću pa 6.000 EUR, ter vsem skupaj 1.500 EUR iz naslova stroškov postopka pred ESČP.
Pri ocenjevanju pogojev odvzema prostosti je Sodišče skladno s sodno prakso upoštevalo tako kumulativni učinek
pogojev odvzema prostosti kot tudi posamezne pritožbene očitke pritožnikov (Mandić in Jović v. Slovenija, § 74;
Kalashnikov v. Rusija, § 95). Kot je Sodišče poudarilo v zadevah Mandić in Jović v. Slovenija (§ 75) ter Štrucl in drugi
v. Slovenija (§ 80), ima ekstremno pomanjkanje prostora zapornika oz. pripornika veliko težo pri ocenjevanju, ali je
neko dejanje ponižujoče v smislu 3. člena Konvencije. Če ima pritožnik na razpolago manj kot 3 m2 osebnega prostora, to skladno s sodno prakso Sodišča že samo po sebi pomeni kršitev 3. člena Konvencije. Kjer pa prezasedenost
zaporov ni tako huda in imajo pritožniki na razpolago od 3 do 4 m2 osebnega prostora, Sodišče upošteva tudi druge
fizične pogoje odvzema prostosti, kot so zlasti možnost uporabe toaletnih prostorov v pogojih zasebnosti, razpoložljivo prezračevanje, dostop do naravne svetlobe in zraka, primerna urejenost gretja, spoštovanje osnovnih higienskih standardov ipd. (Aleksandr Makarov v. Rusija, § 93; Mandić in Jović v. Slovenija, § 76). Pomemben element
pri presoji pogojev odvzema prostosti je skladno s sodno prakso tudi čas, ki ga zapornik ali pripornik lahko preživi
izven celice (glej npr. Valašinas v. Litva). Razlog za obsodilni sodbi Sodišča je bilo izrazito pomanjkanje osebnega
118
prostora pripornikov oz. zapornikov, ki so v določenem obdobju prestajanja pripora oz. zaporne kazni imeli na
razpolago celo manj kot 3 m2 osebnega prostora, pri čemer slednje ni bilo kompenzirano z možnostjo prostega
gibanja izven sob. Sodišče je poudarilo, da položaj pripornikov v ZPKZ Ljubljana še dodatno zaostruje dejstvo, da
lahko izven sob preživijo le dve uri dnevno ter dodatni dve uri na teden, ko lahko uporabljajo rekreacijsko sobo.
Čas, ki ga lahko priporniki preživijo na prostem, še dodatno zmanjšuje dejstvo, da zunanje igrišče ni pokrito, slabe
vremenske razmere pa lahko pomembno omejujejo uporabo zunanjih rekreativnih površin. Zapornikom so sicer na
razpolago prostori za različne dejavnosti (rekreacijska soba, soba za kreativne dejavnosti, knjižnica ter soba, namenjena branju in predavanjem), vendar pa je Sodišče podvomilo, kako lahko slednji zaradi prezasedenosti kapacitet
v ZPKZ Ljubljana resnično preživljajo čas izven sob, izvzemši čas za rekreacijo na prostem v suhem vremenu ter čas
za obroke, ki ga preživijo v obedovalnici zavoda. Sodišče je še poudarilo, da so zaporniki na zaprtem oddelku ZPKZ
Ljubljana ves čas zaklenjeni v sobe, razen takrat, ko se prijavijo za razne dejavnosti, ki se večinoma odvijajo v sobi za
rekreacijo. Ker lahko omenjeno rekreacijsko sobo uporablja največ deset zapornikov hkrati, je Sodišče podvomilo,
da bi zaporniki lahko večino svojega časa izven sob preživeli v takšni rekreacijski sobi. Po oceni Sodišča možnost
branja knjig, poslušanja radia in gledanja televizije tudi ne more nadomestiti možnosti rekreacije oz. preživljanja
časa izven prezasedenih celic, položaj pripornikov oz. zapornikov pa še dodatno otežujejo visoke temperature v
sobah (Mandić in Jović v. Slovenija, § 78; in Štrucl in drugi v. Slovenija, §§ 86–87). Sodišče je v sodbah Mandić in
Jović v. Slovenija ter Štrucl in drugi v. Slovenija opozorilo na nujnost upoštevanja priporočil Odbora proti mučenju,
skladno s katerim naj Slovenija zmanjša števila zapornikov in pripornikov v skupinskih sobah ZPKZ Ljubljana
na največ štiri.
Notranja pravna sredstva zoper kršitve človekovih pravic morajo biti skladno s sodno prakso učinkovita tako v
teoriji kot v praksi. V zvezi z očitki grdega ravnanja v smislu 3. člena Konvencije je Sodišče poudarilo, da morajo notranja pravna sredstva nuditi neposreden ter takojšen učinek in ne le posrednega varstva. Prav na podlagi navedenih
kriterijev je Sodišče v sodbah Mandić in Jović v. Slovenija ter Štrucl in drugi v. Slovenija ugotovilo, da nobeno izmed
razpoložljivih in dostopnih pravnih sredstev v Republiki Sloveniji ni učinkovito. Kot učinkovito je namreč mogoče
šteti le tisto pravno sredstvo, ki ima na dejanske okoliščine odvzema prostosti posameznega pritožnika takojšnji učinek in ne pomeni le povračila že nastale škode (Novak v. Hrvaška, § 34; Mandić in Jović v. Slovenija, § 111 in Štrucl in
drugi v. Slovenija, § 129). Zaradi odsotnosti sodne prakse Republika Slovenija ni mogla izkazati, kako bi posamezna
pravna sredstva delovala v praksi, zlasti v kontekstu pogojev odvzema prostosti, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Ker je
odškodninski zahtevek po določbah 179. člena Obligacijskega zakonika zgolj kompenzatorne narave, pri čemer začasna odredba v tovrstnih zadevah še ni bila izdana, je Sodišče zaključilo, da omenjeno pravno sredstvo pritožnikom
ne daje možnosti izboljšanja njihovega položaja (Mandić in Jović v. Slovenija, § 116 in Štrucl in drugi v. Slovenija, §
129). Sodišče je sicer pozdravilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je enemu izmed pritožnikov priznalo zahtevek
za povračilo škode, nastale zaradi kršitve 3. člena Konvencije, vendar pa je poudarilo, da gre za izoliran primer, ki z
zadostno verjetnostjo ne izkazuje obstoja pravnega sredstva tudi v praksi. Če bi se odškodninski zahtevek v prihodnosti izkazal kot učinkovito pravno sredstvo, bi bilo to sredstvo po mnenju Sodišča primerno le za povračilo že nastale škode osebam, katerih prostost ne bi bila več odvzeta v pogojih, ki bi nasprotovali 3. členu Konvencije. Sodišče
je zato Republiko Slovenijo pozvalo, naj oblikuje učinkovit instrument, ki bi v primeru neprimernih pogojev
odvzema prostosti zagotavljal hitro reakcijo ter takojšnjo premestitev osebe, če bi bilo to glede na konvencijske
standarde potrebno (Mandić in Jović v. Slovenija, § 128 in Štrucl in drugi v. Slovenija, § 141).
Sodišče je vse ostale pritožbene navedbe pritožnikov, ki so se nanašale na kratenje njihove pravice do zasebnega
in družinskega življenja, zavrnilo in poudarilo, da je vsakemu odvzemu prostosti lastna tudi določena omejitev
stikov z zunanjim svetom. Prav tako je Sodišče kot neizkazane in očitno neutemeljene zavrnilo pavšalne očitke
pritožnikov glede zdravstvene in psihološke oskrbe ter domnevno nezadostnih varnostnih ukrepov v zavodu, saj
za svoje trditve niso navedli nikakršnih konkretnih informacij (Mandić in Jović v. Slovenija, § 62 in Štrucl in
drugi v. Slovenija, § 69).
V zvezi z okoliščinami prestajanja kazni zapora je treba omeniti tudi dva sklepa o očitni neutemeljenosti in posledični nedopustnosti pritožb, ki ju je ESČP izdalo v zvezi s pritožbami, ki so jih vložili zaporniki na prestajanju
kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (ZPKZ Dob). Gre za sklep v zadevi Lalič in 9
drugih v. Slovenija, št. 5711/10 idr. z dne 27. 9. 2011 in sklep v zadevi Mešić v. Slovenija, št. 5767/10, z dne 22. 11.
2011.
119
S prvim sklepom je Sodišče odločilo, da pritožnikom očitno ni bila kršena pravica iz 3. in 13. člena Konvencije ter
je vložene pritožbe izreklo za nedopustne. Pri presoji pogojev, v katerih pritožniki prestajajo zaporno kazen v ZPKZ
Dob, je Sodišče kot odločilno upoštevalo okoliščino, da so sobe pritožnikov kar od 6. do 23. ure odklenjene,
zaporniki pa se lahko posledično prosto gibajo po celotnem krilu zapora. Prav tako lahko zaporniki v zavodu delajo, se ukvarjajo z drugimi prostočasnimi dejavnostmi ter dve uri dnevno preživijo na svežem zraku. Vse navedene
ugotovitve so vplivale na to, da v danih okoliščinah pritožnikom ni bila kršena nobena konvencijska pravica, kljub
morebitni prezasedenosti zavoda (Lalić in 9 drugih v. Slovenija (št. 5711/10, str. 16). Z drugim sklepom je ESČP ugotovilo, da so poleg navedb, ki so skupne vsem pritožnikom iz ZPKZ Dob in o katerih je že odločilo s sklepom Lalić
in 9 drugih v. Slovenija, očitno neutemeljene tudi dodatne navedbe pritožnika o pomanjkljivi zdravstveni oskrbi v
ZPKZ Dob in je pritožbo kot očitno neutemeljeno izreklo za nedopustno tudi v tem delu.
16.4.2Kršitev pravice do spoštovanje zasebnega in družinskega življenja –
8. člen Konvencije
S. I. v. Slovenija, št. 45082/05, sodba z dne 13. 10. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da je bila pritožniku kršena
pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije in mu dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.000 EUR. ESČP je pritožbo v delu, ki se je nanašala na kršitve s Konvencijo
varovanih pravic pritožnikovih mladoletnih otrok, razglasilo za nesprejemljivo za obravnavo.
Pritožnik je v pritožbi, ki jo je vložil tudi v imenu svojih mladoletnih otrok, zatrjeval kršitev pravice do sojena v
razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja iz 8.
člena Konvencije, do katerih naj bi prišlo v civilnem postopku zaradi določitve varstva in vzgoje otrok ter določitve
stikov z otroki.
Civilni postopek se je pričel z vložitvijo tožbe pritožnika konec oktobra 2003 zoper mater skupnih otrok in je trajal
nekaj več kot tri leta. Postopek se je končal s sodno poravnavo. V postopku so bile izdane tri regulatorne začasne
odredbe, s katerimi je bilo začasno odločeno o varstvu in vzgoji otrok oz. stikih. Prva začasna odredba, ki je varstvo
in vzgojo začasno dodelila pritožniku, materi pa prepovedala preselitev otrok iz dotedanjega družinskega stanovanja na lastno iniciativo, je bila po vloženi materini zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje razveljavljena, pri čemer pa
sodišče ob razveljavitvi ni izdalo nove začasne odredbe o dodelitvi varstva in vzgoje. Druga začasna odredba je bila
po ugovoru pritožnika deloma spremenjena, nakar je bila deloma še predmet instančnega presojanja. Instančno
sodišče je odločalo o pritožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je pritožniku naložilo
plačilo stroškov izvedenca. Sodišče je v sojenje pritegnilo tri izvedence, h kompleksnosti in s tem trajanju postopka
pa je soprispevala okoliščina, da sta bila starša glede otrok v hudem medsebojnem konfliktu.
Kot poseben problem, povezan s kršitvijo pravice do družinskega življenja, se je izpostavilo vprašanje zakonitosti,
pravilnosti oz. sorazmernosti ravnanja sodnika, ki je zgolj z izjavo, zapisano v zapisnik naroka glavne obravnave
v septembru 2005, izrecno zavrnil prisilno izvršitev veljavne začasne odredbe in s tem stikov med pritožnikom in
otrokoma. Izvršitev veljavne začasne odredbe je zavrnil, ker so se v zadevi in po izdaji začasne odredbe pojavile pomembne nove okoliščine. Po izjavi matere naj bi pritožnik v času preživljanja letnega dopusta v začetku julija 2005
dovolil osemletni hčerki prebrati nekaj strani zanjo neprimerne knjige, sicer namenjene najstnikom, kar bi lahko
pomenilo, da je pritožnik na dopustu neprimerno ravnal z otrokoma. Ob tem pa se je pojavilo tudi vprašanje, ali
pritožnikovo ravnanje ne izpolnjuje celo znakov kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletno
osebo po prvem in drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika.
Sodnik je pritožnika na naroku civilnega postopka v septembru 2005 izrecno vprašal, ali bi se strinjal z izvajanjem
stikov pod nadzorom z otrokoma na Centru za socialno delo. Pritožnik se je s tem strinjal, njegova pooblaščenka pa
je menila, da bi bilo tako izvajanje stikov za otroka neugodno. Po pridobitvi pritožnikovega stališča glede začasne
postavitve stikov pod nadzor je sodnik še dodal, da zaradi neizvajanja stikov po začasni odredbi iz aprila 2005 ne bo
izdal posebnih sklepov o denarnem kaznovanju matere, ker so nove okoliščine zahtevale pripravo novega izvedeniškega mnenja s področja psihologije. Neizvršitev začasne odredbe je sodnik dodatno podkrepil še z utemeljitvijo, da
predstavlja denarno kaznovanje milejšo sankcijo kot pa izvršitev odvzema otrok, kar so sicer že poskusili in je več
kot očitno tudi spodletelo.
120
V postopku pred ESČP je Državno pravobranilstvo uspešno ugovarjalo aktivni legitimaciji pritožnika za vložitev
pritožbe v imenu mladoletnik otrok (locus standi). Prav tako je uspelo z ugovori zoper priznanje pravice do povrnitve stroškov postopka. Sodišče pritožniku namreč ni priznalo pravice do povrnitve stroškov, tako tistih, ki naj bi
nastali pred nacionalnimi organi v zvezi z odpravo pred Sodiščem zatrjevane kršitve, kakor tudi tistih, ki so nastali
v samem postopku pred ESČP. Sodišče se je strinjalo, da v predmetni zadevi pritožnik ni utemeljil priglašenih stroškov ne s sklicevanjem na veljavno Odvetniško tarifo in ne s predložitvijo dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče
razbrati, da so mu priglašeni stroški dejansko nastali.
Pri presoji razumnosti trajanja predmetnega postopka se je Sodišče strinjalo, da je k daljšemu sojenju prispevalo
dejstvo, da je bil postopek zaradi hudega spora med staršema bolj kompleksen. Pri pregledu dinamike postopanja
sodišča pa je Sodišče izpostavilo svoje opažanje, da je nacionalno sodišče po razveljavitvi prve začasne odredbe
pričelo aktivno obravnavati zadevo šele marca 2005 in da je bila druga začasna odredba izdana šele aprila 2005,
kar je bilo približno leto in pol po razveljavitvi prve začasne odredbe (ta je bila izdana konec novembra 2003).
Sodišče je sicer sprejelo dejstvo, da so stiki med pritožnikom in otrokoma med razveljavitvijo prve začasne odredbe in izdajo druge začasne odredbe dejansko potekali, vendar so bili odvisni od privoljenja matere. V tem delu
je Sodišče sledilo svojemu stališču iz zadeve Eberhard v. Slovenija (št. 8673/05 in 9733/05, sodba z dne 1. 12.
2009, § 138–142), in sicer, da sodišče ni uporabilo možnosti, ki mu jih v primeru samovoljnega ravnanja enega
od staršev omogoča zakon. Še več, v povzetku dejstev je Sodišče posebej izpostavilo, da je prva različica začasne
odredbe, ki jo je sodnik po uradni dolžnosti izdal aprila 2005, predvidevala stike med pritožnikom in otrokoma
zgolj enkrat tedensko po dve uri.
Po mnenju Državnega pravobranilstva je bil odločilni razlog za obsodilno sodbo Republike Slovenije v sodnikovi zavrnitvi izvršitve začasne odredbe, izdane v aprilu 2005, kar je posledično za pritožnika pomenilo, da s
svojima otrokoma približno pol leta ni imel »osebnega odnosa«.
Zaradi zavrnitve izvršitve začasne odredbe je pritožnik vložil zahtevo za izločitev sodnika, ki je bila zavrnjena, ter
ustavno pritožbo, ki je bila zavržena z obrazložitvijo, da Ustavno sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o (materialnem) aktu ali opustitvi dolžnega ravnanja nosilcev oblasti oz. javnih pooblastil (sklep št. Up-1044/05
z dne 21. 12. 2005).
Državno pravobranilstvo je neizvršitev začasne odredbe in s tem ravnanje sodnika utemeljevalo s tem, da se je
sodnik znašel v težki situaciji, ko bi moral prisilno izvršiti veljavno začasno odredbo, ki pa zaradi spremenjenih
okoliščin verjetno ni več varovala koristi otrok, sam sodnik pa ni razpolagal z zadostno dejansko podlago, da
bi lahko ocenil novo situacijo bodisi v smeri izvršitve začasne odredbe bodisi v smeri izdaje nove, drugačne
začasne odredbe za uresničitev cilja – varovanja koristi otroka. V teh okoliščinah je bilo zato treba pred sprejetjem kakršne koli odločitve nujno postaviti izvedenca. Sodnik je zato v danem trenutku izbral ukrep, ki je
verjetno bolje varoval koristi otroka. Državno pravobranilstvo je v svojem odgovoru dodatno izpostavilo, da
je pritožnik nasprotoval, da bi se do izdelave novega izvedeniškega mnenja stiki z otrokoma izvajali pod nadzorom Centra za socialno delo.
Sodišče se je strinjalo z argumentom, da je povsem primerna in pravilna ureditev, ki daje diskrecijska pooblastila
sodniku v sporih, ki se nanašajo na družinska razmerja. Vendar je Sodišče menilo, da sodnik v konkretnem primeru
ni uporabil pooblastil, ki jih je imel na voljo, temveč je s svojim ravnanjem pooblastila celo prekoračil. Če bi sodnik
v takratni situaciji menil, da nove okoliščine kažejo na to, da starejša začasna odredba koristi otrok ne varuje več,
bi lahko po uradni dolžnosti bodisi spremenil staro ali izdal novo začasno odredbo. Sodišče je tudi navedlo, da se
nacionalno sodišče ni odzvalo in odločilo o nobenem pritožnikovem predlogu za izvršitev začasne odredbe, izdane
aprila 2005, ki so bili vloženi med septembrom 2005 in januarjem 2006.
K. v. Slovenija, št. 41293/05, sodba z dne 7. 7. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica
do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije in mu dosodilo pravično zadoščenje za
nepremoženjsko škodo v višini 6.000 EUR ter znesek 1.500 EUR iz naslova stroškov postopka pred ESČP. ESČP
je pritožbo v delu, ki se je nanašala na kršitve s Konvencijo varovanih pravic pritožnikovega mladoletnega otroka,
razglasilo za nesprejemljivo za obravnavo.
121
V tej zadevi je pritožnik v svojem imenu in v imenu svojega mladoletnega otroka zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6.
člena Konvencije, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije ter kršitev 7. člena Evropske konvencije
o izvrševanju otrokovih pravic. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v postopku pred Centrom za socialno delo v
nepravdnem postopku, ki se je vodil zaradi drugačne določitve stikov, v pravdnem postopku, ki se je vodil zaradi
predodelitve skrbništva nad mladoletnim otrokom, v upravnih postopkih in v kazenskih postopkih. Sodišče se je
pri obravnavi zadeve omejilo na vprašanja glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega
odstavka 6. člena Konvencije ter smiselno zatrjevane kršitve pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 8.
člena Konvencije.
V odgovoru na pritožbo je Državno pravobranilstvo zastopalo stališče, da pritožnika v Republiki Sloveniji nista izčrpala učinkovitih notranjih pravnih sredstev ter da pritožnik ne more vložiti pritožbe v imenu mladoletnega otroka,
čigar zakonita zastopnica je njegova mati. Poleg tega je zatrjevalo, da kršitev 6. člena Konvencije, glede na okoliščine
zadeve in njeno kompleksnost, v civilnih in kazenskem postopku ni podana. Nadalje je poudarilo, da je država
zadostila pozitivnim obveznostim, kot so ji v zvezi z učinkovitim spoštovanjem pravice do družinskega življenja
naložene v 8. členu Konvencije, saj zatrjevana kršitev ni nastala niti kot posledica zatrjevane kršitve prvega odstavka
6. člena Konvencije niti kot posledica kakšnih drugih ravnanj državnih oblasti. Tudi prispevek kazenskega postopka
naj ne bi vplival na zahtevane pozitivne obveznosti spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena Konvencije, saj je po
mnenju Državnega pravobranilstva tekel kontinuirano in brez nepotrebnega zavlačevanja. V odgovoru na pritožbo
je pravobranilstvo opozorilo, da predstavlja prednostna narava tovrstnih sporov s specializacijo sodišča zadostno
jamstvo za zagotovitev izvedbe postopkov brez nepotrebnega odlašanja v sporih varstva in vzgoje otrok na splošno,
tako tudi v tem postopku.
Sodišče je s sodbo najprej odločilo, da pritožnik ne more nastopati v imenu mladoletnega otroka, zaradi česar je bila
pritožba v tem delu nesprejemljiva za obravnavo. Nadalje je odločilo, da je pritožba v delu, ki se nanaša na kršitev
pravice do sojenja v razumnem roku v civilnih in kazenskem postopku, nesprejemljiva, saj pritožnik ni izčrpal učinkovitih domačih pravnih sredstev v skladu z ZVPSBNO.
Sodišče je v 99. odstavku sodbe poudarilo, da je v tem primeru bistveno, ali lahko glede na okoliščine celotne zadeve država zatrjuje, da je delovala v skladu s pozitivno obveznostjo po 8. členu Konvencije. Sodišče je ugotavljalo, ali so zatrjevane zamude v postopkih glede skrbništva in določitve osebnih stikov ter v kazenskih postopkih
imele takšen vpliv na pritožnikovo družinsko življenje, da je to pomenilo kršitev 8. člena Konvencije. Po mnenju
Sodišča civilni postopki niso trajali predolgo, vendar je kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega
napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 183. členu Kazenskega zakonika trajal skoraj tri leta na dveh stopnjah sojenja, kar ni v skladu z zahtevo po sojenju v razumnem roku. Sodišče je poudarilo, da je kazenski postopek samo na
prvi stopnji sojenja trajal dve leti in sedem mesecev, ter izrecno opozorilo na dva zastoja, za katera je odgovorna
država: med vložitvijo zahteve za preiskavo in odločitvijo preiskovalnega sodnika je namreč preteklo skoraj šest
mesecev, med vložitvijo obtožnice in prvo obravnavo pa eno leto in pet mesecev. Zaradi uvedbe kazenskega
postopka zoper pritožnika je bila 20. 4. 2005 izdana začasna odredba, na podlagi katere je imel pritožnik stike z
mladoletnim otrokom pod nadzorom Centra za socialno delo. Ta začasna odredba je veljala vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, zato so bili zaradi predolgega trajanja kazenskega postopka stiki pritožnika
z mladoletnim otrokom okrnjeni.
Sodišče je posebej izpostavilo, da je do zamud prišlo tudi zaradi pogostega »podajanja spisa« med sodišči (civilnim
in kazenskim oddelkom). Sodišče je poudarilo, da ne vidi razloga, zakaj se ne bi določeni dokumenti iz spisa, ki jih
potrebuje drugo sodišče oz. drug oddelek sodišča, kopirali, zato zamuda v postopku iz tega razloga zato ne more
biti opravičljiva.
Sodišče je poudarilo, da je dolžnost države, da vzpostavi takšen sodni sistem, v katerem bodo sodišča lahko delovala
v skladu z zahtevami Konvencije, tudi s tistimi, ki izhajajo iz njenega 8. člena (glej, mutatis mutandis, R_MD. v. Švica,
26. 9. 1997, § 54, Reports 1997-VI).
Sodišče je torej odločilo, da je Republika Slovenija kršila svojo pozitivno obveznost iz 8. člena Konvencije in s tem pri-
122
tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja, saj so bili njegovi stiki z mladoletnim otrokom zaradi ravnanja
sodišč tri leta močno okrnjeni. Do obsodbe v konkretnem primeru je prišlo zaradi predolgega trajanja kazenskega
postopka, ki je potekal zaradi suma kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 183. členu Kazenskega zakonika.
V zvezi s to sodbo Državno pravobranilstvo izpostavlja, da tudi sicer ugotavlja, da v večini postopkov, ki zaradi
določitve osebnih stikov z mladoletnim otrokom oz. zaradi določitve skrbništva tečejo med razvezanimi
zakonci, pride med pravdnim oz. nepravdnim postopkom do medsebojnih ovajanj zaradi suma kaznivega
dejanja spolnega napada na mladoletno osebo in s tem do teka kazenskega postopka. Sodišče mora v takem
primeru vedno izdati začasno odredbo, s katero določi stike pod nadzorom socialnega skrbstva. V zgoraj navedenih kazenskih postopkih praviloma prihaja do zastojev, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru. To lahko v
končni posledici povzroči obsodbo zaradi kršitve 8. člena Konvencije. Državno pravobranilstvo meni, da bi bilo
sodišča smiselno opozoriti, da je treba takšne kazenske postopke voditi hitro, učinkovito in brez nepotrebnih
zastojev.
V. v. Slovenija, št. 26971/07, sodba z dne 11. 12. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da zatrjevana kršitev pravice do
spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije ni podana.
V pritožbi sta pritožnika (mož in žena) zatrjevala kršitev pravice do spoštovanje družinskega življenja iz 8.
člena Konvencije. Do kršitve naj bi prišlo v postopku odvzema dveh mladoletnih otrok in njuno namestitvijo
v rejniško družino. Mladoletna otroka sta bila pritožnikoma odvzeta po smrti njune sestrice. Ta je umrla za
posledicami hudega in dolgotrajnega zanemarjanja in posledično splošne oslabelosti organizma. Obdukcija
umrle deklice, opravljena neposredno po njeni smrti, je pokazala številne stare in hude, celo nezdravljene
poškodbe. Pritožnika sta bila tudi pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti in s tem na večletno zaporno kazen. Pri odvzetih mladoletnih otrocih je obstajala dodatna in pomembna
pravna okoliščina, da je bil le eden od mladoletnih otrok biološki otrok obeh pritožnikov. Drugi starejši otrok
je bil le pritožničin biološki otrok, medtem ko je s pritožnikom sobival zgolj krajše obdobje pred odvzemom
(dejansko je sobival nekaj let, brez kakršnega koli poizkusa pritožnika v smeri, da bi ga posvojil).
Sodišče je v zadevi postavilo več vprašanj, in sicer, ali je treba šteti odvzem otroka tistemu od pritožnikov, s katerim
je otrok sobival, za poseg v družinsko življenje tega pritožnika, ali so bili razlogi za izdajo dveh začasnih odločb za
odvzem otrok zadostni in relevantni, kaj je bila pravna podlaga za odvzem otrok v času med razveljavitvijo prve
odločbe Centra za socialno delo s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter izdajo druge odločbe
Centra za socialno delo (obdobje, dolgo 14 dni), ali so bile pritožnikoma zagotovljene procesne pravice, kot jih zagotavlja 8. člen Konvencije, in ali so pristojni storili vse, da bi se odvzeta otroka lahko vrnila k pritožnikoma (vprašanje
rehabilitacije družine).
Pritožbe v delu, ki se je nanašal na vprašanje upravičenosti odvzema otrok in njune namestitve v rejništvo, ter v delu,
ki se je nanašal na zadržanje otrok v rejništvu v trajanju približno dveh tednov v marcu 2006 brez pravne podlage
(odločbe), Sodišče ni obravnavalo. V prvem delu iz razloga, ker pritožnika nista izčrpala vseh notranjih pravnih
sredstev, ki so jima bila na razpolago, v drugem delu pa iz razloga, ker je bila pritožba vložena po preteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena Konvencije.
Odgovoru na vprašanje, ali je med pritožnikom in otrokom njegove žene obstajala vez, ki bi jo bilo treba šteti kot
»družinsko življenje« v smislu 8. člena Konvencije, se je Sodišče izognilo z navedbo, da pritožnik ni nikoli posebej
navedel, da se njegova pritožba nanaša tudi na otroka njegove žene in morebitno »družinsko življenje« z njim.
Edino vprašanje, ki ga je Sodišče obravnavalo po vsebinski plati, je bilo, ali je bila potrebna omejitev osebnih stikov
med otrokoma in pritožnikoma na stike pod nadzorom in tudi, ali so pristojne oblasti storile vse, da bi se družina
rehabilitirala. Sodišče je v tem delu sprejelo utemeljitev Državnega pravobranilstva, da sta bila razloga za omejitev
stikov zadostna. Sodišče se je tudi strinjalo, da so pristojne oblasti storile dovolj v smeri prizadevanja za rehabilitacijo družine, pri čemer se je položaj družine tudi izboljšal do te mere, da so pritožnika in otroci lahko imeli osebne
stike brez nadzora.
123
16.4.3Kršitev pravice do poštenega sojenja – 6. člen Konvencije
Suhadolc v. Slovenija, št. 57655/08, sklep z dne 17. 5. 2011, in Flisar v. Slovenija, št. 3127/09, sodba z dne 29. 9. 2011
ESČP je odločilo v dveh od petih zadev, ki so bile Republiki Sloveniji vročene v letu 2010 in so se nanašale na
vprašanje spoštovanja procesnih garancij, kot jih zagotavlja 6. člen Konvencije, v postopkih odločanja o zahtevi za
sodno varstvo zoper odločbe oz. plačilne naloge, ki so jih izdali prekrškovni organi. Sodišče je posebej izpostavilo
vprašanje, ali so nacionalna sodišča s tem, ko so odločala brez razpisa glavne obravnave, kršila pravice pritožnikov.
Glede na to, da je pred Sodiščem še okoli 340 podobnih pritožb, se je med drugim postavilo tudi vprašanje, ali ne
gre v teh primerih celo za sistemsko kršitev.
V zadevi Suhadolc je Sodišče ugotovilo, da je pritožba očitno neutemeljena in kot takšna nedopustna. Pritožba se je
nanašala na dva prekrška, in sicer prekršek prekoračitve hitrosti v naselju in prekršek vožnje pod vplivom alkohola.
Za oba prekrška je bila pritožniku izdana enotna prekrškovna odločba policije.
V predmetni zadevi Sodišče ni presojalo predhodnega ugovora, ali je pritožnik izčrpal vsa učinkovita notranja
pravna sredstva, niti se ni opredelilo do ugovora, da prekrškov iz slovenske ureditve ni mogoče šteti kot »kazensko
obtožbo« v smislu 6. člena Konvencije, zaradi česar ne sodijo v polje varovanja 6. člena Konvencije.
Sodišče je presodilo, da se garancije, zagotovljene v 6. členu Konvencije, v primerih, ki ne sodijo v kategorijo običajnih kaznivih dejanj, ne uporabljajo enako strogo kot v klasičnih kazenskih primerih, ki vsebujejo višjo stopnjo
socialne stigme. Izvedba glavne obravnave v manjših in netipičnih kazenskih zadevah zato ni nujno potrebna.
Potrebnost izvedbe glavne obravnave z vidika 6. člena Konvencije se zato v teh primerih presoja glede na konkretne
okoliščine posameznega primera, in sicer, ali so obstajala pravna ali dejanska vprašanja, ki jih na podlagi samega
sodnega spisa ni bilo mogoče ustrezno razjasniti. Izvedba glavne obravnave tako po mnenju Sodišča ni potrebna
v primerih, ko se ne pojavijo vprašanja kredibilnosti ugotovitev policije (ali drugega prekrškovnega organa),
kadar niso izpodbijana ugotovljena dejstva, katerih ugotavljanje bi zahtevalo ustno predstavitev dokazov ali
navzkrižno zasliševanje prič, ter v primerih, ko obdolženemu ni bila dana možnost predstaviti svojih stališč
in dokazov. Z vidika učinkovitosti in ekonomičnosti sodnih postopkov je zato dopustna ureditev, kjer izvedba
glavne obravnave sama po sebi ni obvezna.
V konkretnem primeru Suhadolc je Sodišče štelo, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, ker je imel pritožnik
možnost (kar dvakrat) predstaviti svoje pravne in dejanske argumente, tj. v pisnem ugovoru zoper predstavljene
ugotovitve policista, podane na kraju dogodka, in nato še v zahtevi za sodno varstvo, vloženo zoper prekrškovno
odločbo. Pritožnik je v svojih vlogah uveljavljal le splošne ugovore zoper obstoječo pravno ureditev prekrškov ter
zoper zanesljivost merilnih rezultatov, pri čemer je zahteval predložitev dokazov o zanesljivosti merilnih naprav in
sposobnosti policista za rokovanje z njimi, ni pa podal nikakršnih navedb, s katerimi bi izpodbijal samo točnost
rezultatov policijskih meritev stopnje alkohola v izdihanem zraku in dosežene hitrosti vožnje. Zato je v konkretnem
primeru za ugotovitev storitve prekrška zadostovalo, da je domače sodišče vpogledalo v policijska poročila in pridobilo s strani pritožnika zahtevana dokumenta o zanesljivosti meritev in usposobljenosti policista. Sodišče je menilo,
da so v zadevi Suhadolc obstajale posebne okoliščine, ki so sodišču dopuščale odločitev le na podlagi dokumentacije, ne da bi opravilo glavno obravnavo.
V zadevi Flisar pa je Sodišče ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojena iz prvega odstavka 6. člena Konvencije.
Pritožniku ni dosodilo pravičnega zadoščenja v denarnem znesku, temveč se je postavilo na stališče, da že ugotovitev kršitve, ob možnosti obnove prekrškovnega postopka, predstavlja zadostno zadoščenje. Prav tako je zavrnilo
pritožnikov zahtevek za plačilo stroškov.
V konkretni zadevi je šlo za postopek o prekršku zoper javni red in mir. Policisti, ki so prisostvovali pritožnikovi kršitvi zoper javni red in mir (nasilno vedenje), so mu izdali plačilni nalog za plačilo globe. Pritožnik je vložil zahtevo
za sodno varstvo in sodnik za prekrške je izdal odločbo o prekršku zgolj na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel
od policije, in ni opravil glavne obravnave. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo, v kateri je izrecno zatrjeval, med
drugim, kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi izostanka glavne obravnave. Ustavno sodišče njegove ustavne
124
pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker se po določbi 4. alineje drugega odstavka 55. a člena Zakona o ustavnem
sodišču (ZUstS) v zadevah prekrškov šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic, zaradi česar ustavna pritožba
v prekrškovnih zadevah ni dovoljena. Hkrati Ustavno sodišče zadeve ni štelo za posebej utemeljen primer, kot to
omogoča tretji odstavek 55. a člena ZUstS.
V tem primeru se je ESČP opredelilo do predhodnih ugovorov Republike Slovenije. Odločilo je, da prekrški zaradi
svoje splošne narave (zadevajo namreč celotno populacijo, in ne le specifične kategorije, kot to velja za disciplinske
prestopke), delnega naslanjanja ureditve nekaterih institutov na Kazenski zakonik, nekompenzatorične narave sankcije globe štejejo kot »kazenska obtožba« v smislu 6. člena Konvencije.
V zadevi Flisar je Državno pravobranilstvo v odgovoru na pritožbo tudi navajalo predhodni ugovor, da pritožnik
v ustavni pritožbi ni zatrjeval, da bi šlo za izjemo iz tretjega odstavka 55. a člena ZUstS, zaradi česar posledično ni
pravilno izčrpal notranjega pravnega sredstva ustavne pritožbe. Sodišče je ta ugovor zavrnilo s sklicevanjem na prvi
odstavek 53. člena ZUstS, ki določa, kaj mora ustavna pritožba vsebovati, ter da v njem ni določeno, da bi moral
vlagatelj ustavne pritožbe izkazati, da gre za izjemo iz tretjega odstavka 55. a člena ZUstS. Posledično je Sodišče štelo,
da je pritožnik izčrpal vsa notranja pravna sredstva.
V vsebinski presoji primera je Sodišče ugotovilo, da je bila pravica do poštenega sojenja pritožniku kršena, ker je
bilo o njegovem prekršku odločeno brez glavne obravnave in posledično brez zaslišanja pritožnika ter prič. Svojo
ugotovitev je Sodišče obrazložilo s tem, da v konkretnem primeru ni šlo za prekršek, ki ne bi tradicionalno sodil
med kazenske zadeve, kot to velja za nekatere prometne prekrške ali nekatere prekrške s področja obdavčevanja
(povedano drugače, nasilništvo sodi v klasično kategorijo kazenskega prava). Prav tako predmetni prekršek ni
take narave, da bi se lahko ugotavljal zgolj z napravami za merjenje hitrosti ali napravami za ugotavljanje prisotnosti alkohola (oz. na podlagi druge objektivne metode), v katerih s stališča varstva pravic storilca prekrška
zadošča, da sodišče odloči zgolj na podlagi listin, prejetih od policije.
Treba je poudariti, da pritožnik v zahtevi za sodno varstvo ni predlagal ne svojega zaslišanja in tudi ne zaslišanja prič
ter je storjeni prekršek dejansko priznal. Kljub temu je Sodišče zaključilo, da se pritožnik s tem ni izrecno odrekel
pravici do svojega zaslišanja, hkrati pa poudarilo, da Zakon o prekrških nima izrecne določbe, na podlagi katere
bi storilec prekrška sploh lahko zahteval, da sodišče opravi glavno obravnavo (odločitev o tem, ali se ta opravi
ali ne, je po zakonu o prekršku v diskreciji sodnika, ki vodi postopek). Pritožnik pa naj bi po mnenju Sodišča v
svoji zahtevi za sodno varstvo izpostavil nekatere dejanske okoliščine ob storitvi prekrška, izpodbijal pa je tudi
kredibilnost policijskih navedb. Sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, tako ni pravilno ugotavljalo
dejstev o pritožnikovi odgovornosti, ker ni preizkusilo dokazov na glavni obravnavi.
Ne nazadnje je treba še izpostaviti, da je bila dilema, ali slovenska sodišča o zahtevah za sodno varstvo avtomatično
odločajo brez razpisa glavne, uspešno razrešena. Sodišču je bilo predloženih štiriindvajset sodb, izdanih na podlagi
odločanja o zahtevah za sodno varstvo, v katerih so sodišča opravila glavne obravnave, na katerih so zaslišala vlagatelje in priče. Sodbe so izvirale iz osmih okrajnih sodišč ter so bile izdane v času od leta 2008 do 2010, pri čemer so
bili vlagatelji v devetnajstih primerih z vloženim pravnim sredstvom uspešni. Sodišče je predložene sodbe sprejelo
kot dokaz, da odločanje sodišč, ne da bi opravila glavno obravnavo, ni avtomatično.
16.4.4Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – 6. člen Konvencije
Strehar v. Slovenija, št. 34787/04, sodba z dne 21. 7. 2011, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev pravice do sojenja v
razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13.
člena Konvencije. Posledično je pritožnici dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 8.000
EUR. Pravdni postopek pred nacionalnim sodiščem se je pravnomočno končal v prvih treh mesecih leta 2007. V postopku je Državno pravobranilstvo ugovarjalo neizčrpanje notranjih pravnih sredstev po ZVPSBNO, vendar ESČP, v
skladu s stališčem, ki ga je sprejelo v zadevi Maksimovič v. Slovenija, temu ugovoru ni sledilo.
Simončič v. Slovenija, št. 7351/04, sodba z dne 18. 1. 2011, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev pravice do sojenja
v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz
125
13. člena Konvencije. Posledično je pritožnicama dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini
6.400 EUR za obe skupaj ter 1.000 EUR iz naslova stroškov postopka pred Sodiščem. Pravdni postopek se je pred
nacionalnim sodiščem pravnomočno končal v prvih treh mesecih leta 2007. V postopku je Državno pravobranilstvo
ugovarjalo neizčrpanje notranjih pravnih sredstev po ZVPSBNO, vendar ESČP, v skladu s stališčem, ki ga je sprejelo
v zadevi Maksimovič v. Slovenija, temu ugovoru ni sledilo.
Mramor v. Slovenija, št. 31391/05, sodba z dne 18. 1. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da sta bili pritožniku kršena
pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega
sredstva iz 13. člena Konvencije ter mu dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.800 EUR.
V postopku je Državno pravobranilstvo ugovarjalo neizčrpanje notranjih pravnih sredstev po ZVPSBNO, vendar
ESČP, v skladu s stališčem, ki ga je sprejelo v zadevi Maksimovič v. Slovenija, temu ugovoru ni sledilo.
Grebenc v. Slovenija, št. 22174/06 in 24341/06, sodba z dne 24. 11. 2011, s katero je ESČP odločilo o dveh pritožbah,
v kateri je ugotovilo, da sta bili pritožnikoma v pravdnem postopku kršeni pravica do sojenja v razumnem roku iz
prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Posledično je vsakemu pritožniku dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 2.000 EUR. Državno
pravobranilstvo je ugovarjalo, da zatrjevane kršitve niso podane, vendar ESČP tej argumentaciji ni sledilo.
Beguš v. Slovenija, št. 25634/05, sodba z dne 15. 11. 2011, s katero je ESČP ugotovilo, da sta bili pritožniku v pravdnem postopku kršeni pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravica do
učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije ter mu dosodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko
škodo v višini 4.000 EUR. ESČP je pritožbo v delu, ki se je nanašal na izvršilni postopek, zaradi neizčrpanja notranjih pravnih sredstev po ZVPSBNO razglasilo za nedopustno. V zadevi je bila stranka sodnih postopkov pred
nacionalnimi sodišči gospodarska družba, in sicer družba z omejeno odgovornostjo v izključni lasti pritožnika.
Pritožbo je vložil pritožnik osebno, torej kot fizična oseba, zato je Državno pravobranilstvo ugovarjalo, da pritožnik
nima statusa žrtve zatrjevanih kršitev pravic in da je pritožba ratione personae nesprejemljiva za obravnavo. ESČP
temu ugovoru ni sledilo. Državno pravobranilstvo je tako v soglasju z Ministrstvom za pravosodje vložilo zahtevo za
ponovno presojo zadeve pred velikim senatom ESČP. O tem, ali bo zahteva za ponovno presojo zadeve pred velikim
senatom sprejeta v obravnavo, bo odločil svet petih sodnikov velikega senata.
16.5 Pomembnejše nove zadeve
Med v letu 2011 prejetimi zadevami Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.
Berger Krall in ostalih 9 v. Slovenija, št. 14717/04
Pritožniki so nekdanji imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila kasneje v postopku denacionalizacije
vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Hkrati z navedeno pritožbo je Sodišče Državno pravobranilstvo obvestilo, da je bilo vloženih 430 istovrstnih pritožb, ki pa so bile razdružene, in sicer tako, da je bila notificirana pritožba v zadevi Berger Krall in 9 ostalih v. Slovenija izločena iz prvotne pritožbe in je sedaj vodena pod št. 14717/04,
ostale zadeve pa se vodijo pod št. 55728/11 Abdić in 418 ostalih v. Slovenija.
Pritožniki v pritožbi zatrjujejo kršitev pravice do mirnega uživanja svojega premoženja iz 1. člena Protokola št.
1 h Konvenciji, kršitev 14. člena Konvencije v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji, kršitev zasebnega in
družinskega življenja iz 8. člena Konvencije ter kršitev pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena
Konvencije.
Zatrjevane kršitve s Konvencijo varovanih pravic naj bi po navedbah pritožnikov nastale kot posledica pravne ureditve njihovega položaja po Stanovanjskem zakonu (SZ s spremembami ter SZ-1) ter Zakonu o denacionalizaciji
(ZDen), in sicer zaradi izgube stanovanjske pravice, zaradi domnevne diskriminacije pri odkupu stanovanj v razmerju do ostalih imetnikov stanovanjske pravice, katerih stanovanja niso bila predmet denacionalizacije (razveljavitev sekundarnih načinov privatizacije s strani ustavnega sodišča), pa tudi zaradi najemnin, ki naj bi naraščale
ter na trgu dosegale nivo tržnih najemnin, kar naj bi ogrožalo njihov socialni položaj, s tem pa pravico do doma
126
iz 8. člena Konvencije. Pritožniki se pritožujejo tudi zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku denacionalizacije
(dostop do sodišča). Obsežni pritožbeni razlogi, ki jih pritožniki uveljavljajo pred Sodiščem, so sicer povsem enaki
razlogom, ki so jih slednji neuspešno uveljavljali že v postopku pred Ustavnim sodiščem št. U-I-00172/02. Iz opisanih dejanskih okoliščin glede posameznih pritožnikov izhajajo še nekateri očitki, in sicer, da lastniki ne vzdržujejo
denacionaliziranih stanovanj oz. da naj bi najemnikom zaračunavali najemnino, višjo od neprofitne, ter jih (nekateri šikanozno) poskušali s sodnimi postopki prepričati, da stanovanja zapustijo. Prav tako je za pritožnike sporna
odločba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 98/2004, ker naj bi nasprotovala dotedanji sodni praksi pa tudi prejšnji
ter sledeči zakonski ureditvi vprašanja prenosa neprofitnosti najemnega razmerja na dediče nekdanjih imetnikov
stanovanjske pravice.
X. v. Slovenija, št. 40245/10
Pritožnik v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena Konvencije, do katere
naj bi prišlo v postopku odvzema roditeljskih pravic, ki na zahtevo centra za socialno delo poteka pred Okrožnim
sodiščem v Mariboru. Sodišče je posebej izpostavilo vprašanje, ali predmetni sodni postopek poteka redno in hitro,
kot to določa 8. člen Konvencije. Dodatno se je postavilo vprašanje, ali so pristojni v Republiki Sloveniji storili dovolj
za rehabilitacijo družine. Pritožniku so bili namreč otroci leta 2003 odvzeti, njemu pa so bili dopuščeni le minimalni
stiki pod nadzorom.
Pečnik v. Slovenija, št. 44901/05
Pritožnica v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, do katere
naj bi prišlo v civilnem postopku pred slovenskimi sodišči. Pritožnica je bila kot pooblaščena odvetnica tožeče stranke kaznovana zaradi razžalitve sodišča s pritožbo z dne 27. 12. 2001 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr.
št. P 107/97. Pritožnica meni, da je bil postopek odločanja o razžalitvi nepošten in pristranski, zlasti pa o zadevi ne
bi smel odločati sodnik, čigar ravnanje je bilo predmet pritožničine kritike, temveč bi moral zadevo prevzeti drug
sodnik. Zatrjevane kršitve naj ne bi odpravilo niti Višje sodišče v Kopru, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, niti Ustavno sodišče. Pritožnica še zatrjuje, da sklep o kaznovanju ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo
razvidno, na kakšen način je sodnika žalila, kar ji je onemogočilo učinkovito pritožbo, s tem pa naj bi ji bile kršene
pravice iz 6. in 13. člena Konvencije.
Gorišek v. Slovenija, št. 17029/08
Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da mu je bila v postopku o prekršku opr. št. Pr 600/2006, ki je potekal pred Okrajnim
sodiščem v Celju, kršena pravica do poštenega sojenja. V pritožbi navaja, da naj bi prekrškovni organ, ki ni sodišče,
izdal odločbo le na podlagi zaslišanja nasprotne stranke in policijskega zapisnika, sam pa naj ne bi imel možnosti
predstaviti dokazov v svojo korist. Pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije naj bi bila pritožniku kršena
tudi s tem, ker sodišče ni izvedlo javne obravnave, zoper prvostopenjsko sodno odločbo pa naj v nasprotju z določili
6. in 13. člena Konvencije ne bi bila dovoljena pritožba. Pritožuje se tudi v zvezi z zavrženjem ustavne pritožbe na
podlagi 55. a člena ZUstS, ki je začel veljati šele po vložitvi njegove ustavne pritožbe, ter zaradi domnevne kršitve
načela nedolžnosti in pravice do svobode gibanja.
Mesesnel v. Slovenija, št. 22163/08
Pritožnica v pritožbi očita kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, do katere
naj bi prišlo v postopku pred sodnikom za prekrške. Pritožnica očita, da ji ni bila omogočena aktivna udeležba v
postopku in ji v njeno škodo ni bila zagotovljena pravica enakosti orožij (equality of arms). Očitek kršitve pravice
do poštenega sojenja se nanaša na zavrnitev njenega predloga za navzkrižno zaslišanje obremenilne priče policistke.
Navedeno kršitev je pritožnica v postopku pred domačimi sodišči uveljavljala z vsemi pravnimi sredstvi in tudi z
vloženo ustavno pritožbo, ki pa jo je Ustavno sodišče zavrglo.
Milenovič v. Slovenija, št. 11411/11
Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, do katere naj bi prišlo
v dveh postopkih o prekršku, ki sta potekala zoper pritožnika. Policijska postaja Koper je v juniju in oktobru 2008
opravila nadzor nad obratovanjem pritožnikovega gostinskega lokala in je na tej podlagi Tržnemu inšpektoratu
Republike Slovenije, enoti v Kopru predlagala uvedbo postopka o prekršku. Tržni inšpektorat je na podlagi listin v
spisu zoper pritožnika izdal dve odločbi o prekršku in pritožniku obakrat naložil plačilo globe v višini 1.200,00 EUR.
127
V obeh odločbah je inšpektorat ugotovil, da je pritožnik kršil določbo 12. člena Zakona o gostinstvu, ker je gostinsko
dejavnost v svojem gostinskem lokalu opravljal zunaj določenega obratovalnega časa. Pritožnik je zoper odločbi o
prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo ter se med drugim skliceval na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko
stanje. Zanikal je, da bi njegov lokal obratoval zunaj določenega obratovalnega časa in predlagal svoje zaslišanje in
zaslišanje prič – delavcev, zaposlenih v lokalu. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici pritožnikovemu predlogu ni sledilo
in je na podlagi listin v spisu zahtevo za sodno varstvo obakrat zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik je zoper takšni
odločbi vložil še ustavni pritožbi, ki pa sta bili kot nedovoljeni zavrženi. Ustavno sodišče je menilo, da pogoji za
izjemno obravnavo niso izpolnjeni.
Pritožnik vztraja, da bi mu moralo biti v postopku zagotovljeno, da poda svoj zagovor in da se zaslišijo priče, ki jih
je predlagal. Pritožnik v času, ko je policija opravila nadzor v njegovem gostinskem lokalu, ni bil navzoč, zato ustne
izjave ni podal, kasneje v postopku pa tudi ni bil zaslišan. Zatrjuje tudi, da učinkovitega pravnega sredstva ni imel
na voljo.
G. v. Slovenija, št. 7233/04
Pritožnik v pritožbi navaja, da mu je bila zaradi neizvršitve odločbe o stikih z dne 15. 11. 2002 in zaradi omejevanja
stikov z mladoletnim otrokom kršena pravica do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena Konvencije. O stikih
z mladoletnim otrokom so odločali upravni organi, ne pa sodišča, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča z dne
23. 4. 2003, naj bi mu bil onemogočen dostop do sodišč, s tem pa kršena pravica do dostopa do sodišča iz prvega
odstavka 6. člena Konvencije. Pritožnik navaja, da sta, glede na to, da sta z nekdanjo soprogo živela ločeno, o stikih
z mladoletnim otrokom odločala centra za socialno delo, zaradi česar je bila v nasprotju s 14. členom Konvencije
kršena pravica do dostopa do sodišča (prvi odstavek 6. člena Konvencije). Po mnenju pritožnika so mu nacionalni
organi odrekli pravico do sodnega varstva zato, ker sta z ženo živela ločeno, zaradi česar uveljavlja tudi prepoved
zlorabe pravic iz 17. člena Konvencije. Pritožnik v dopolnitvah pritožbe na splošno navaja pomanjkanje stikov z
mladoletnim otrokom oz. prekinitev stikov. Pritožuje se tudi nad dolgotrajnostjo postopkov ter navaja, da je otrok
med postopkom dopolnil 18 let, zato je tudi določitev stikov postala brezpredmetna. Pritožnik nadalje navaja, da so
nacionalni organi odločali o njegovi pravici do stikov pristransko ter da je bil pristranski tudi sodnik, ki je o zadevi
odločal, saj je odločitev sprejel na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je bilo neprimerno in nezadostno, zaradi česar
je bil kršen 6. člen Konvencije.
Plut in Srčnik v. Slovenija, št. 58718/10 in 60755/10
Pritožnika v pritožbi navajata, da so jima bili kot odgovornima osebama zaradi storitve prometnih prekrškov izdani
plačilni nalogi, plačilni nalog pa je bil izdan tudi pravni osebi, katere zastopnika oz. lastnika sta. Okrajno sodišče v
Ljubljani naj bi relevantna dejstva napačno ugotovilo in napačno uporabilo pravo. Postopek naj ne bi tekel v skladu s
procesnimi določbami in naj bi bil nepošten. Navajata, da izdanega plačilnega naloga nista mogla učinkovito izpodbijati, saj ta ni vseboval nobene obrazložitve, v postopku se nista mogla braniti, pred sodiščem pa nista bila zaslišana.
Po mnenju pritožnikov naj bi hitri postopek po Zakonu o prekrških izjemno omejeval varstvo obdolženih storitve
prekrška. Na podlagi navedenega zatrjujeta kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije ter smiselno
tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije.
Kovačič v. Slovenija, št. 5989/05
Pritožnik v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena Konvencije, do katere naj
bi prišlo med postopkom o prekršku, ki je bil uveden na podlagi predloga Policijske postaje Sežana št. 84/5-2390569
z dne 7. 3. 2001 za uvedbo postopka o prekršku na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o prekrških. Predlog
je obravnaval Sodnik za prekrške Sežana v postopku o prekršku št. P-422/2001. Po zaključenem postopku o prekršku
je pritožnik vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče, ki pa je s sklepom št. Up-323/03-8 z dne 4. 1. 2005 ni sprejelo v obravnavo. V navedenem postopku se je prekršek, ki ga je pritožnik storil s tem, da je vozil osebni avtomobil
brez veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil, ter s tem, da je odklonil strokovni pregled,
da se preveri, ali vozi vozilo v cestnem prometu pod vplivom mamil, obravnaval po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Sodišče je v zvezi z zatrjevano kršitvijo zastavilo več vprašanj, in sicer, ali je bila s policijsko odredbo,
da se pritožnik podvrže zdravniški preiskavi in dá vzorec krvi, kršena njegova pravica do spoštovanja zasebnega
življenja, še zlasti njegove telesne integritete v smislu prvega odstavka 8. člena Konvencije. Sodišče je v primeru pozitivnega odgovora na prvo vprašanje nadalje spraševalo, ali je bil poseg skladen s predpisi in nujen v smislu drugega
128
odstavka 8. člena Konvencije ter kateri ukrepi varstva so bili na razpolago zoper arbitraren poseg v smislu odvzema
krvi na podlagi 120. člena ZVCP ter kako so bili uporabljeni v konkretnem primeru.
Merot d.o.o. in Storitve TIR d.o.o. v. Republika Hrvaška, št. 29426/08 in 29737/08 Pritožnika sta se pritožila zaradi
zaplembe jadrnic v njuni lasti, vpisanih v slovenski pomorski register, do katere je prišlo zaradi prekrška nezakonitega prevoza ljudi s plovili, ki ga je storil najemodajalec (»charterist«), ki je jadrnice v svojem imenu in za račun
pritožnikov oddajal v najem (prekršek dajanja plovil v najem brez prijave konkretnega najema pristojnim oblastem
in brez plačila davka in pripadajočih taks oz. pristojbin).
Pritožnika kot lastnika jadrnic nista bila stranki prekrškovnega postopka zoper najemodajalca in zoper zaplembo jadrnic nista imela nobenega pravnega sredstva. Zaplenjeni jadrnici sta sicer imeli vsa potrebna dovoljenja in
dokumente, potrebne za oddajanje v komercialni najem. Sodišče postavlja Republiki Hrvaški vprašanje, ali je bila
zaplemba obeh jadrnic sorazmeren ukrep, ki je upošteval tako splošni interes kakor tudi interes obeh pritožnikov,
da v miru uživata svoje imetje, in se pri tem sklicuje na 1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji.
Glede na to, da sta pritožbi zoper Republiko Hrvaško vložili dve slovenski podjetji zaradi zaplembe premoženja za
prekršek, ki ga nista zagrešili, pri čemer nista imeli nikakršnega pravnega sredstva, s katerim bi dosegli presojo o primernosti zaplembe premoženja kot vrste sankcije, je bila v soglasju z Ministrstvom za pravosodje sprejeta odločitev
o vključitvi Republike Slovenije v postopek v podporo pritožnikov.
16.6Zaključek
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da se je v letu 2011 nadaljeval trend zmanjševanja števila pritožb iz naslova
kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, povečevalo pa se je število pritožb iz naslova kršitev drugih
konvencijskih pravic. Trend zmanjševanja števila pritožb iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega
odlašanja je posledica sprejetja ZVPSBNO, ki je – tudi po oceni ESČP – učinkovito notranje pravno sredstvo za
varovanje te pravice. Povečevanje števila pritožb iz naslova kršitve drugih konvencijskih pravic pa je domnevno
posledica vse večjega zavedanja ljudi o pravnem varstvu, ki ga nudi konvencijski sistem.
V letu 2011 je ESČP vročilo Republiki Sloveniji več pritožb iz naslova kršitev pravic v postopkih o prekršku ter
pritožb iz naslova kršitev v postopkih iz naslova družinskih zadev. Republiki Sloveniji je bila vročena tudi pritožba
desetih bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Tovrstnih pritožb je bilo na ESČP
vloženih 430, zato Državno pravobranilstvo predvideva, da je od rešitve do sedaj vročenih pritožb odvisna tudi
usoda ostalih.
Pomembno je poudariti, da je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v drugi polovici leta 2011 prišlo do zamud pri
izpolnjevanju obveznosti, ki jih je Republika Slovenija sprejela s sklenitvijo izvensodnih poravnav na podlagi 25.
člena ZVPSBNO, torej v zadevah, v katerih so bili v ozadju odprti postopki pred ESČP, z zamudo pa je bila izpolnjena tudi obveznost po eni od sodb ESČP. Ne glede na dejstvo, da so bile v vseh primerih pritožnikom izplačane tudi
zamudne obresti, je zaželeno, da bi bilo zaradi mednarodnega ugleda države v prihodnje tovrstnih situacij čim manj.
129
17 Postopki pred Sodiščem Evropske unije
17.1Uvod
Sodišče Evropske unije je bilo ustanovljeno leta 1952. Vse od ustanovitve je njegova naloga, da zagotavlja
spoštovanje prava pri razlagi in uporabi pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira zakonitost
aktov institucij Evropske unije, skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb ter na predlog
nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije. Sodišče je tako pravna avtoriteta Evropske unije in s sodišči držav
članic skrbi za skladno uporabo in razlago prava Unije. Sodišče Evropske unije ima sedež v Luxembourgu,
sestavljajo pa ga Sodišče (SEU), Splošno sodišče (SSEU), ustanovljeno leta 1988, in Sodišče za uslužbence,
ustanovljeno leta 2004.
Sodišče je pristojno za:
• postopke predhodnega odločanja, katerih namen je zagotoviti učinkovito in enotno uporaba zakonodaje Unije. S tem namenom se nacionalni sodniki lahko obrnejo (včasih se morajo) na Sodišče s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko npr. preverili skladnost svoje nacionalne
zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije. Sodišče ne odgovori le s preprostim mnenjem, ampak s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano
razlago. Sodba Sodišče je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu;
• tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor nad tem, ali države članice
spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tožbo lahko vloži Evropska komisija ali druga
država članica;
• ničnostne tožbe. S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa, urada
ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti Sodišča so tožbe države članice proti
Evropskemu parlamentu in/ali Svetu (razen proti aktom zadnjega s področja državnih pomoči, dampinga
in izvršilnih pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji;
• tožbe zaradi nedelovanja. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor zakonitosti nedelovanja institucij, organov,
uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna institucija pozvana k delovanju.
Če se ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe za prenehanje
nedelovanja. Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si delita Sodišče in Splošno sodišče po
merilih, kakršna veljajo za ničnostne tožbe;
• pritožbe zoper sodbe Splošnega sodišča. Pri Sodišču je mogoče vložiti pritožbe, omejene na pravna
vprašanja, zoper sodbe in sklepe Splošnega sodišča. Če je pritožba dopustna in utemeljena, Sodišče odločitev Splošnega sodišča razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko Sodišče samo odloči o sporu.
Sicer zadevo vrne Splošnemu sodišču, ki je vezano na odločitev Sodišča v okviru pritožbe;
• revizijo zoper odločitve Sodišča o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije.
Splošno sodišče je pristojno za obravnavo:
• neposrednih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije
(na katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo) ter zoper predpise (ki se nanje
neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov) in zoper neodločanje teh institucij,
organov, uradov in agencij. Gre npr. za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Komisije, ki mu nalaga
denarno kazen;
• tožb držav članic zoper Komisijo;
• tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti glede državnih pomoči, ukrepi trgovinske zaščite
(damping) in akti, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje;
• tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije Evropske unije ali njihovi uslužbenci;
• tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost Splošnega
sodišča;
• tožb glede znamke Skupnosti;
• pritožb, samo glede pravnih vprašanj, zoper odločbe Sodišča za uslužbence Evropske unije;
130
• tožb zoper odločbe Urada Skupnosti za rastlinske sorte in odločbe Evropske agencije za kemikalije.
Zoper odločbe, ki jih sprejme Splošno sodišče, se lahko v roku dveh mesecev vloži pritožba na Sodišče, a samo
glede pravnih vprašanj.
Sodišče za uslužbence je znotraj sodne institucije Unije specializirano za področje uslužbenskih sporov Evropske unije. Pristojno je tudi za odločanje v sporih med organi, uradi ali agencijami in njihovim osebjem, za
katere je pristojnost dodeljena Sodišču Evropske unije (npr. spori med Europolom, Uradom za usklajevanje na
notranjem trgu (UUNT) ali Evropsko investicijsko banko in njihovimi uslužbenci). Ne odloča pa o sporih med
nacionalnimi upravami in njihovimi zaposlenimi.
17.2Statistika
V letu 2011 je Sodišče Državnemu pravobranilstvu vročilo 368 zadev. Glede na to, da je imelo Državno
pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 416 zadev, je imelo v letu 2011 skupaj v delu
784 zadev. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 346 zadev. Ob koncu leta 2011 je ostalo odprtih
438 zadev.
Splošno sodišče je Državnemu pravobranilstvu v letu 2011 vročilo 418 zadev. Glede na to, da je imelo Državno
pravobranilstvo ob koncu leta 2010 na tem področju odprtih 47 zadev, je imelo v letu 2011 skupaj v delu 465
zadev. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaključilo 435 zadev. Na dan 31. 12. 2011 je tako ostalo odprtih
30 zadev.
17.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v poročilu za leto 2010 izpostavilo, da število zadev, ki jih Državnemu pravobranilstvu vroča SEU, strmo narašča. Trend povečanega pripada se je nadaljeval tudi v letu 2011, kar je razvidno
iz Grafa 40.
Graf 40: Število s strani Sodišča vročenih zadev v obdobju 2007–2011
Zelo velik pa je glede na pretekla leta tudi pripad zadev, ki jih Državnemu pravobranilstvu vroča SSEU. Ta je bil v
letu 2011 največji v zadnjih petih letih. Glede na leto 2007, ko je bil pripad teh zadev najmanjši, je bil v letu 2011
pripad večji za več kot 110 %.
131
Graf 41: Število s strani Splošnega sodišča vročenih zadev v obdobju 2007–2011
17.4 Nove zadeve v letu 2011
Republika Slovenija se je v letu 2011 pred Sodiščem udeležila petih novih postopkov. Evropska komisija je zoper
Republiko Slovenijo na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)16 vložila dve tožbi zaradi
neizpolnjevanja obveznosti, poleg tega pa se je Republika Slovenija udeležila dveh postopkov za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU17 (v obeh je bil predlog vložen s strani slovenskega sodišča) ter priglasila
intervencijo v postopku ničnostne tožbe na podlagi 263. člena PDEU18 , ki jo je vložila družba Si.mobil telekomunikacijske storitve, d. d., Ljubljana proti Evropski komisiji.
258. člen PDEU: Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo
mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki
ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču Evropske unije.
17
267. člen PDEU: Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:
(a) razlage Pogodb;
(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.
Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti
odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem
pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče
odloča v najkrajšem možnem roku.
18
263. člen PDEU: Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne
banke razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje
osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.
V ta namen je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija zaradi
nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi
zlorabe pooblastil.
Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij.
Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte,
ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih
ukrepov.
V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti
glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje
pravni učinek.
Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.
16
132
17.4.1Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-627/10
Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero je Sodišču predlagala ugotovitev, da Republika Slovenija glede izvajanja prvega železničarskega paketa ne izpolnjuje zahtev iz člena 6(3) in Priloge II k Direktivi
91/440/EGS, kakor je bila spremenjena, ter člena 14(2) Direktive 2001/14/ES, iz členov 6(2) do 6(5), 7(3), 8(1) in 11
Direktive 2001/14/ES ter iz člena 30(1) Direktive 2001/14/ES. Evropska komisija Republiki Sloveniji v tožbi očita,
da ne zagotavlja neodvisnosti bistvenih funkcij upravljanja železniške infrastrukture ter organiziranja in izvajanja
prevozov v železniškem prometu, da v njeni zakonodaji ni ustreznih določb glede spodbud za zniževanje stroškov
zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za železniški dostop kot tudi ne ustreznih določb, ki bi prevoznike
v železniškem prometu in upravljavca infrastrukture spodbujale k zmanjševanju motenj in izboljšanju kakovosti
izvedbe železniškega omrežja. Evropska komisija nadalje s tožbo zahteva ugotovitev, da Republika Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz navedene direktive, ker v svoji zakonodaji ne predvideva preverjanja, ali posamezni
del trga prenese pribitke za skupno pokrivanje stroškov upravljavca, in iz razloga, ker ni ustanovila regulatornega
organa, ki bi bil neodvisen od upravljavca železniške infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za
dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti ali od prosilcev.
Postopek še ni zaključen.
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-185/11
Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero je Sodišču predlagala ugotovitev, da je Republika Slovenija v svoj pravni red nepravilno in nepopolno prenesla Prvo direktivo Sveta o neživljenjskem zavarovanju 73/239/EGS z dne 24. 6. 1973 (v nadaljevanju – Direktiva Sveta 73/239/EGS) in Tretjo direktivo Sveta o
neživljenjskem zavarovanju 92/49/WGS z dne 18. 6. 1992 (v nadaljevanju – Direktiva Sveta 92/49/EGS), s čimer ni
izpolnila obveznosti iz 8(3) člena Direktive Sveta 73/239/EGS ter iz 29. in 39. člena Direktive Sveta 92/49/EGS kot
tudi ne obveznosti iz 56. in 63. člena PDEU. Evropska komisija je Republiki Sloveniji očitala:
• kršitev dolžnosti zavarovalnic obveščati o novih ali spremenjenih zavarovalnih pogojih dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja;
• kršitev dolžnosti zavarovalnic pridobiti predhodno soglasje Ministrstva za zdravje k splošnim pogojem poslovanja za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja;
• kršitev dolžnosti zavarovalnic pridobiti predhodno pisno odobritev aktuarja za vsako povišanje cen;
• kršitev dolžnosti zavarovalnic nameniti polovico dobička iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za izvajanje in razvoj tega zavarovanja;
• kršitev dolžnosti tujih zavarovalnic, ki želijo izvajati dopolnilno zavarovanje v Republiki, da imenujejo v Republiki Sloveniji zastopnika pred Ministrstvom za zdravje.
Republika Slovenija je v odgovoru na tožbo navedla, da bo pri celoviti prenovi zakonodaje, ki ureja sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, ter s sprejemom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem
zavarovanju (ZZVZZ) očitane kršitve odpravila.
Sodišče je 26. 1. 2012 izdalo sodbo, v kateri je odločilo, da Republika Slovenija s tem, ko je v nacionalni pravni red
nepravilno in nepopolno prenesla Direktivo Sveta 73/239/EGS in Direktivo Sveta 92/49/EGS, ni izpolnila obveznosti iz 8(3) člena Direktive Sveta 73/239/EGS in iz 29. in 39. člena Direktive Sveta 92/49/EGS (glede kršitev od prve do
tretje alineje). Glede preostalih očitanih kršitev (četrta in peta alineja) je Sodišče tožbo zavrnilo, pri čemer je navedlo, da Evropska komisija ni navedla, zakaj naj bi zaradi nepravilnega prenosa direktiv o neživljenjskem zavarovanju
v tem delu prišlo do zatrjevane neizpolnitve obveznosti PDEU.
17.4.2Intervencija na strani Evropske komisije kot tožene stranke v postopku
na podlagi 263. člena PDEU
Si.mobil telekomunikacijske storitve, d. d., proti Evropski komisiji, T-201/11
Družba Si mobil, d. d., v tožbi predlaga Sodišču, da razglasi ničnost Sklepa Evropske komisije št. C(2011) 355 konč. z
dne 24. 1. 2011 v zadevi št. COMP/39.707 Si.mobil proti Mobitelu, s katerim je bila njena pritožba, ki jo je na podlagi
133
člena 102 PDEU vložila 14. 8. 2009 zaradi domnevnih zlorab družbe Mobitel na več maloprodajnih in veleprodajnih
trgih mobilne telefonije, zavrnjena. Tožba temelji na dveh tožbenih razlogih, in sicer, da je Komisija očitno napačno
uporabila pravila o razdelitvi pristojnosti iz Uredbe Sveta (ES) št. 1/20031 in iz Obvestila Komisije o sodelovanju v
okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco (UL 2004 C 101, str. 43), ter da je v zadevi Automec očitno napačno
uporabila test tehtanja iz sodne prakse.
Prvi tožbeni razlog naj bi bil podan, ker Komisija s tem, da je sprejela izpodbijano odločbo, ni zagotovila učinkovite
uporabe prava Evropske unije, s čimer ni upoštevala temeljnih zahtev javnega reda, na katerih temelji Uredba Sveta
(ES) št. 1/2003, ter pravil, ki jih je sama sprejela in ki jih vsebujeta Obvestilo Komisije o sodelovanju v okviru mreže
organov, pristojnih za konkurenco, ter upoštevana sodna praksa. Komisija naj tudi ne bi izpolnila svojih obveznosti
iz Obvestila o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco, ker ni posredovala, ko je »nacionalni
organ, pristojen za konkurenco, neupravičeno zavlačeval postopke«, saj je rok dveh let, določen v slovenskem pravu,
potekel, nacionalni organ, pristojen za konkurenco, pa ni poslal niti končnega obvestila o ugotovitvah o možnih
kršitvah. Komisija naj prav tako ne bi upoštevala dokazov, ki prepričljivo kažejo na to, da je »najprimernejši« organ
za odločanje o zadevnem sporu.
Drugi tožbeni razlog temelji na trditvi, da diskrecijska pravica Komisije na podlagi sodbe Automec, da se odloči, ali bo
pristojna, ni absolutna. Tožeča stranka je glede tega predložila obsežne dokaze, ki kažejo na obstoj »interesa Skupnosti«, da
Komisija odloča o predlogih družbe Si.mobil, česar pa Komisija neupravičeno ni upoštevala. Komisija poleg tega ni upoštevala svojih Navodil glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti (PES) za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj (UL C 45, str. 7).
Republika Slovenija je priglasila intervencijo v podporo Evropski komisiji.
17.4.3Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU
Grilc, C-541/11
Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Predlog se nanaša na razlago
člena 6(1)(2) Direktive 2000/26/ES z dne 16. 5. 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/ES in 88/357/EGS. Navedena direktiva je v slovenski pravni
red prenesena z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu.
Vprašanje za sprejem predhodne odločbe se nanaša na pasivno legitimacijo odškodninskega organa v državi članici oškodovanca v primeru, če zavarovalnica oz. njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov vozila, ki je povzročilo
nesrečo, v predpisanem roku ni odgovorila na odškodninski zahtevek oškodovanca. Predložitveno sodišče sprašuje, ali je
mogoče s tožbo zahtevati povrnitev škode neposredno od odškodninskega organa v državi članici in gre zato v primeru,
da oškodovanec ne pride do poplačila škode preko zavarovalnice oz. njegovega pooblaščenca, za dodatnega zavezanca za
plačilo odškodnine, ali le za registracijo zahtevka pri odškodninskem organu s funkcijo dodatnega pritiska na odgovornostno zavarovalnico in njenega pooblaščenca k podaji odgovora na odškodninski zahtevek oškodovanca.
Postopek še ni zaključen.
Pelati, C-603/10
Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Predložitveno sodišče, ki
odloča o tožbi zoper odločbo drugostopnjskega davčnega organa, se sprašuje o dopustnosti nacionalne ureditve, po
kateri Republika Slovenija davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev, pogojuje s pravočasnostjo
vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj oz. po kateri davčni zavezanec s potekom roka davčne
ugodnosti izgubi. Zaradi neizpolnitve procesnega pogoja namreč davčni organ vsebinsko ne presoja, ali so razlogi za
zavrnitev uporabe oz. odvzem ugodnosti iz vseh ali nekaterih določb Direktive 90/434/EGS z dne 23. 7. 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih
držav članic podani ali ne, temveč prepozno vloženo vlogo zavrže. Izid spora pred Upravnim sodiščem je odvisen
od razlage zgoraj navedene direktive, zato je predložitveno sodišče predlagalo Sodišču, naj odloči o vprašanju, ali
je določbo člena 11 Direktive Sveta 90/434/EGS treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero
134
Republika Slovenija kot država članica davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev (oddelitev
dela družbe in ustanovitev nove družbe), pogojuje s pravočasnostjo vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih
upravičenj, ki oddelitvi ob izpolnjevanju predpisanih pogojev sledijo oz. po kateri davčni zavezanec s potekom roka
davčne ugodnosti po nacionalni zakonodaji avtomatično izgubi.
Postopek še ni zaključen.
17.5 Zaključene zadeve v letu 2011
17.5.1Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-365/10
V zvezi s tožbo, ki jo je Evropska komisija v letu 2010 vložila proti Republiki Sloveniji na podlagi člena 258(2)
PDEU, je Sodišče Evropske unije 23. 3. 2011 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da Republika Slovenija ni izpolnila
obveznosti iz člena 5(1) Direktive Sveta 1999/30/ES z dne 22. 4. 1999 o mejnih vrednostih žveplovega dioksida,
dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku, ker je v letih od 2005 do 2007
presegala mejne vrednosti, ki se uporabljajo za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku.
Glede na to, da je tožba temeljila na poročilih o letnih in dnevnih koncentracijah prašnih delcev PM10 v zunanjem
zraku, ki jih je Republika Slovenija v skladu z določili direktive sama predložila Evropski komisiji, je bila sodba z
ugotovitvijo neizpolnjevanja obveznosti iz navedene direktive pričakovana.
17.5.2Tožba države članice proti Evropski komisiji na podlagi 263. člena PDEU
Republika Slovenija proti Evropski komisiji, C-197/09
Republika Slovenija je 20. 5. 2009 na Splošno sodišče Evropske unije vložila tožbo proti Evropski Komisiji zaradi ničnosti odločbe Evropske Komisije z dne 19. 3. 2009 v delu o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova
Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) iz financiranja Skupnosti, in sicer zaradi napačne uporabe pogodbe oz. pravnega pravila, ki se nanaša na
njeno uporabo. Z odločbo je Evropska Komisija določila pavšalni popravek 5 % za neposredna plačila na površino (t.
i. kmetijske subvencije), izplačana iz sredstev Skupnosti, za leti pridelka 2004 in 2005 (skupaj približno 1,48 mio EUR).
Republika Slovenija je v tožbi navajala, da je Evropska Komisija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja
zmotno uporabila pravno pravilo iz 15. člena Uredbe Komisije (ES) št. 2419/2001 oz. 23. člena Uredbe Komisije (ES)
št. 796/2004. Poleg tega je Republika Slovenija v tožbi uveljavljala kršitev pravnih načel sorazmernosti, dobre vere in
poštenja ter prepovedi neenakopravnega obravnavanja glede na druge države članice. Tožbo je Državno pravobranilstvo že podrobno predstavilo v letnem poročilu za leto 2009.
Sodišče je glavno obravnavo izvedlo 1. 2. 2011. Na obravnavi sta zastopnika tožeče in tožene stranke dodatno obrazložila svoje stališča ter odgovarjala na posebna vprašanja Sodišča.
Sodišče je sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek Republike Slovenije, izdalo 12. 7. 2011. V obrazložitvi je navedlo, da noben od tožbenih razlogov, ki jih je Republika Slovenija navedla, ni utemeljen.
Republika Slovenija se zoper sodbo ni pritožila, saj je ocenila, da s pritožbo ne bi uspela.
17.5.3Intervencija Republike Slovenije na strani tožeče države članice v postopkih
na podlagi 263. člena PDEU
Kraljevina Nizozemska proti Evropski komisiji, C-279/08 P
V tej zadevi je postopek potekal po pritožbi Evropske komisije zoper sodbo Splošnega sodišča T-233/04, ob intervenciji Zvezne republike Nemčije, Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter Republike Slovenije.
135
Udeležba Republike Slovenije v zadevi je bila pomembna zaradi potencialne spremembe sodne prakse na področju
državnih pomoči, natančneje koncepta »selektivnosti« državne pomoči v smislu člena 87 PES. Sodišče prve stopnje
je v izpodbijani sodbi nakazalo revolucionaren obrat sodne prakse na tem področju, in sicer v korist držav članic,
kar je Evropska komisija izpodbijala pred Sodiščem.
Sodišče je 8. 9. 2011 izdalo sodbo, s katero je razveljavilo sodbo Splošnega sodišča ter zavrnilo nasprotno pritožbo
in tožbo zoper odločbo Komisije C (2003) 1761 konč. z dne 24. 6. 2003. Kljub vsemu pa je Sodišče pritrdilo argumentom držav članic, da je dopustno zahtevati razglasitev ničnosti odločbe Komisije, v kateri slednja razglaša, da
je ukrep pomoči, ki ga je priglasila država članica, združljiv s skupnim trgom. V zvezi z vprašanjem dopustnosti
takšne tožbe je Sodišče pojasnilo, da ima odločba o združljivosti državne pomoči s skupnim trgom določene pravne
posledice za državo članico, tj. uporabo postopkovnih določb členov 17 do 19 in 21. člena Uredbe št. 659/1999 z dne
22. 3. 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 PES ter uporabo določb o kumulaciji državnih pomoči.
Poleg navedenega pa takšna odločba Komisije tudi ni le pripravljalni ukrep, temveč je dokončne narave, zaradi česar
jo je mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo.
17.5.4 Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice
v postopkih na podlagi 258. člena PDEU
Evropska komisija proti Portugalski republiki, C-52/08
Evropska komisija proti Republiki Avstriji, C-53/08
Evropska komisija proti Zvezni republiki Nemčiji, C-54/08
Evropska komisija proti Helenski republiki, C-61/0819
Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, C-157/0920
Republika Slovenija se je za intervencijo na strani tožene države članice odločila, ker ima tudi sama v svoji zakonodaji določen enak pogoj za opravljanje notarske službe, torej slovensko državljanstvo.
Republika Slovenija je v t. i. »notarskih zadevah« intervenirala v podporo toženim državam članicam, ker ima tudi
sama podobno ureditev in je Evropska komisija zaradi kršitve prava Unije zoper njo že začela postopek. SEU je odločilo o tožbah Komisije zoper države članice, ki so za opravljanje notarske dejavnosti v svojih nacionalnih pravnih
ureditvah ohranjale pogoj državljanstva ter posledično v svoj notranji pravni red niso prenesle Direktive Evropskega
parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. 9. 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, ki razveljavlja in zamenjuje Direktivo Sveta 89/48/EGS z dne 21. 12. 1988 oz. Direktive Sveta 89/48/EGS z dne 21. 12. 1988. Razen v primeru Portugalske republike, ki je bila tožena zgolj zaradi neprenosa Direktive 89/48 (v notranji pravni ureditvi namreč ni imela
pogoja državljanstva), so bile vse ostale države članice obsojene zaradi ohranjanja pogoja državljanstva za dostop
do notarskega poklica, kar po mnenju Sodišča pomeni neposredno diskriminacijo, prepovedano s členom 43 PES.
Upoštevajoč naravo dejavnosti, ki jih izvajajo pripadniki notarskega poklica, je Sodišče poudarilo, da so akti oz.
sporazumi, ki jih notarji potrjujejo, vedno posledica svobodne volje strank, ki so k takšnim sporazumom pristopile. Preverjanje s strani notarjev, ali sporazumi izpolnjujejo vse zakonske pogoje, po mnenju Sodišča sicer pomeni
uresničevanje ciljev v splošnem interesu, a to samo po sebi ne zadostuje, da bi šlo za »dejavnost v neposredni in
posebni zvezi z izvajanjem javne oblasti« v smislu člena 45 PES. Sicer pa je Sodišče priznalo, da lahko cilji v javnem
interesu, katerih namen je zlasti zagotavljanje zakonitosti in pravne varnosti, pomenijo nujni razlog v splošnem
interesu, ki lahko upravičuje morebitne omejitve člena 43 PES (npr. omejitev števila notarjev in krajevne pristojnosti, sistem nagrajevanja, neodvisnost, nezdružljivost funkcije ipd.), če so takšne omejitve sorazmerne. Nadalje po
mnenju Sodišča argument posebne dokazne moči notarskega zapisa ne zadostuje za to, da bi se za to dejavnost štelo,
da je v neposredni in posebni zvezi z izvajanjem javne oblasti v smislu člena 45 PES. Po mnenju Sodišča dokazna
moč notarskih listin izvira iz ureditve dokaznih pravil, ki jih v posameznem pravnem sistemu določa zakon. Prav
tako izvršljivost javne listine po mnenju Sodišča ne daje notarjem pooblastil, ki so v neposredni in posebni zvezi
19
Zadeve C-52/08, C-53/08, C-54/08 in C-61/08 so bile predstavljene v poročilu za leto 2008.
20
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2009.
136
z izvajanjem javne oblasti, saj je tudi izvršljivost javne listine posledica volje strank. Sodišče je tudi za vse druge
dejavnosti, ki jih v nekaterih pravnih sistemih opravljajo notarji (v okviru izvršilnega postopka oz. zapuščinskih
postopkov), zaključilo, da te dejavnosti izvajajo pod nadzorom sodišča, zaradi česar je njihova vloga le pomožna
v smislu sodne prakse Sodišča, oz. pomeni zgolj »pripravljalno dejanje za prisilno izvršbo ali za sodni postopek«
(npr. menični protest). Iz argumentov Sodišča je mogoče zaključiti, da Sodišče notarske naloge šteje kot poklic, ki
se izvršuje v pogojih konkurence, kar za izvajanje javne oblasti ni značilno, pri čemer ima pri oblikovanju pravnih
poslov poglavitno vlogo volja strank.
Glede dopustnosti pogoja državljanstva je Sodišče v zgoraj navedenih postopkih v celoti sledilo stališčem Komisije.
Poleg tega je treba omeniti, da v obrazložitvah sodb ni najti odgovora na argument, ki ga je v zgoraj navedenih
postopkih podala Republika Slovenija glede Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963, ki predstavlja
mednarodno običajno pravo na področju diplomatskega in konzularnega prava. Slednja namreč v členu 5 določa
konzularne funkcije, med katerimi je v točki f navedena tudi funkcija notarja, kar bi kazalo na de iure imperii naravo
notarske funkcije.
Glede uvrstitve notarskega poklica med regulirane poklice pa je treba poudariti, da je Sodišče tožbe v delu, ki se
nanašajo na neprenos direktive 89/48/EGS in 2005/36/ES, zavrnilo, saj zlasti glede na uvodne določbe obeh direktiv
ni obstajala dovolj jasna obveznost, da države članice navedeni direktivi prenesejo tudi za notarski poklic.
17.5.5Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
Omejc, C-536/09
Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Predlog se je nanašal na
razlago Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. 4. 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES)
št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi
nekaterih shem podpor za kmete. Vprašanja iz predloga za sprejem predhodne odločbe so se nanašala na razlago
pojma »prepreči pregled na kraju samem«21.
Sodišče je odločilo, da je besedna zveza »prepreči pregled na kraju samem« iz člena 23(2) Uredbe Komisije (ES)
št. 796/2004 samostojni pojem prava Unije, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enotno, in sicer tako,
da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali
njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar
kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta
pregled v celoti opravil. Sodišče je nadalje odločilo, da zavrnitev zahtevkov za pomoč na podlagi člena 23(2) Uredbe
št. 796/2004 ni vezana na to, da je bil kmet ali njegov zastopnik o delu pregleda na kraju samem, ki zahteva njegovo
sodelovanje, primerno obveščen. Pojem »zastopnik« iz člena 23(2) Uredbe št. 796/2004 je samostojen pojem prava
Unije, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enotno, in sicer tako, da pri pregledih na kraju samem zajema
vsako polnoletno poslovno sposobno osebo, ki živi na kmetijskem gospodarstvu in ji je zaupana vsaj delna skrb za
kmetijsko gospodarstvo, če je kmet jasno izrazil svojo voljo dati tej osebi pooblastilo za njegovo zastopanje in se je
torej zavezal, da bo odgovoren za vsa njena dejanja in opustitve. Člen 23(2) Uredbe št. 796/2004 je treba razlagati
tako, da kmet, ki ne živi na kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilec je, ni dolžan postaviti zastopnika, ki bi bil na
kmetijskem gospodarstvu praviloma vsak čas dosegljiv.
Sodišče je delno torej pritrdilo stališču, ki ga je zagovarjala Republika Slovenija, da ni mogoče pojma »preprečiti«
vezati zgolj na naklepno ravnanje kmeta. Pojem zastopnik je po mnenju Sodišča avtonomen pojem prava Unije,
vendar je razlaga tega pojma v bistvu enaka kot v našem procesnem pravu in je za zastopnika torej mogoče šteti le
izrecno pooblaščeno osebo. Zastopnika sicer kmet v primeru, da na kmetiji ne živi, ni dolžan postaviti.
21
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
137
17.5.6Predlog za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi 218(11). člena PDEU22
Mnenje 1/09 o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov23
V postopku za izdajo mnenja 1/09 o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov pred SEU, ki je
bil začet na predlog Sveta EU, je bilo Sodišču postavljenih več vprašanj v zvezi s skladnostjo takšnega sporazuma
s PES: prvič, vprašanje pravne podlage za sklenitev predvidenega Sporazuma s strani Skupnosti, drugič, vprašanje
združljivosti dodelitve pristojnosti za zadeve v zvezi z veljavnostjo in/ali uporabo patentov Skupnosti Sodišču za
evropske patente in patente Skupnosti s PES, glede na to, da gre za sodni sistem izven sodnega sistema Skupnosti in
držav članic, ter tretjič, vprašanje zmožnosti predvidenega sistema, da zagotovi avtonomijo pravnega reda Skupnosti (vprašanje zagotavljanja primarnosti prava Skupnosti in dopustnosti predhodnega odločanja s strani Sodišča).
Republika Slovenija se je predvsem iz gospodarskih razlogov v postopku zavzemala za možnost vzpostavitve nove
enotne jurisdikcije, tj. Sodišča za evropske patente in patente Skupnosti, ki bi bila izključno pristojna za tožbe zaradi
kršitve patenta, za tožbe in nasprotne tožbe za razveljavitev evropskih patentov in patentov Skupnosti, za tožbe zaradi škode, nastale v zvezi s temi patenti, ter še za nekatere druge sorodne tožbe, skladno s členom 15 predvidenega
Sporazuma o Sodišču za evropske patente in patente Skupnosti. Sodna pristojnost bi torej zajemala evropski patent
po Evropski patentni konvenciji z dne 5. 10. 1973 (Konvencija o podeljevanju evropskih patentov) ter bodoči patent
Skupnosti, ki ga bo Skupnost uredila z Uredbo Sveta o patentu Skupnosti.
Sodišče je z mnenjem z dne 8. 3. 2011 odločilo, da predvideni sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov ni združljiv z določbami Pogodbe EU (PEU) in PDEU. Sodišču se je zdela bistvena ohranitev
možnosti (oz. v nekaterih primerih obveznosti) nacionalnih sodišč, da mu postavijo vprašanja o razlagi in veljavnosti prava Unije. Te naloge, dodeljene nacionalnim sodiščem, so po mnenju Sodišča nujne za ohranitev značilnosti
prava, uvedenega s Pogodbama. Poleg tega pa je po mnenju Sodišča s predlaganim sporazumom ogroženo tudi
načelo odškodninske odgovornosti držav članic, ki ga vzpostavlja sodna praksa Sodišča. Odločitev s sporazumom
ustanovljenega sodišča, ki bi kršila pravo Unije, namreč ne bi mogla povzročiti nikakršne odgovornosti držav članic,
ki so takšno sodišče ustanovile. Sodišče pa se zaradi vsega navedenega ni opredeljevalo do vprašanja pravne podlage
za sklenitev sporazuma, saj to glede na ostale razloge za odločitev ni bilo potrebno.
17.6 Ostale zadeve
Postopek predhodnega odločanja po členu 367 PDEU ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami
V skladu s postopkovnimi pravili Sodišča v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po členu 367 PDEU
se vsak predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se lahko nato aktivno vključijo
v postopek. Aktivna vključitev v postopek je možna vse do ustne obravnave. Sodbe, ki jih Sodišče izda v zadevah
predhodnega odločanja (gre za odločitve o razlagi prava Evropske unije), so zaradi njihovega erga omnes učinka
pomembne za vse države članice. Razlaga, ki jo sprejme Sodišče, je namreč obvezna za vse države članice in po sodni
praksi Sodišča je kot kršitev prava Evropske unije opredeljeno tudi neupoštevanje razlage prava Evropske unije, kot
jo je sprejelo Sodišče. S tega stališča je nujno, da država te postopke spremlja in se seznani z vsemi sodbami Sodišča. Izrecno zahtevo po spremljanju postopka vedno večkrat izrazijo tudi posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da
ni razloga za intervencijo Republike Slovenije v posameznem postopku, zahtevajo, da jih Državno pravobranilstvo
seznanja s potekom postopka. Slednje se že zaradi narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi. V letu 2011 je
Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 365 novih zadev, jih zaključilo 337, na dan 31. 12. 2011 pa je bilo
odprtih še 434 zadev.
Člen 218 (11) PDEU: Država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija lahko pridobijo mnenje Sodišča glede združljivosti
predvidenega sporazuma s Pogodbama. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko predvideni sporazum začne veljati le, če se
spremeni ali če se spremenita Pogodbi.
21
23
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2009.
138
Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe SSEU, izdane v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, ki jih neposredno ne zadevajo. Države
članice lahko na podlagi tretjega odstavka istega člena Statuta vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, v
katerih se postopka pred SSEU niso udeležile. Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obvestila o
sodbi, postopek po pritožbi pa se vodi pred Sodiščem. Če se Republika Slovenija za vložitev pritožbe ne odloči, Državno pravobranilstvo spis po izteku roka za pritožbo zaključi. V letu 2011 je pravobranilstvo iz tega naslova prejelo
417 novih zadev, jih zaključilo 434, na dan 31. 12. 2011 pa je bilo odprtih še 29 zadev.
Poleg možnosti, navedene v prejšnjem odstavku, imajo države članice, ki se postopka pred SSEU niso udeležile in
tudi niso vložile pritožbe zoper sodbo, ki jo je navedeno sodišče izdalo, v skladu z določbo 93. člena Poslovnika Sodišča Evropske unije možnost, da se v primeru, če je zoper sodbo SSEU vložena pritožba, vključijo v postopek pred
Sodiščem kot stranski intervenient na strani ene ali druge stranke. Stransko intervencijo lahko priglasijo v roku šestih tednov od dne objave pritožbe v Uradnem listu Evropske unije (člen 16(6) Poslovnika Sodišča Evropske unije).
Republika Slovenija doslej zoper sodbo SSEU še ni vložila pritožbe, se je pa odločila za intervencijo v kasnejši fazi
postopka, torej, ko se je postopek na podlagi vložene pritožbe nekega drugega upravičenega subjekta vodil pred
Sodiščem (glej C-279/08 P, Komisija Evropskih skupnosti v. Nizozemska ).
17.7Zaključek
V skladu s pristojnostmi Sodišča, Splošnega sodišča ter Sodišča za uslužbence se države članice EU udeležujejo le
postopkov pred Sodiščem in Splošnim sodiščem. Tudi v letu 2011 se je Republika Slovenija po mnenju Državnega
pravobranilstva v te postopke premalo vključevala. Vključevala se je namreč le v tiste, v katere se je morala, ker je
bila ali tožena stranka ali pa je bil predlog za sprejem predhodne odločbe vložen s strani slovenskega sodišča oz. se
je tožba slovenske družbe zoper Evropsko komisijo nanašala na njeno ravnanje v razmerju do delovanja slovenskega
nadzornega organa.
Republika Slovenija tako po številu vključitev v postopke pred Sodiščem in Splošnim sodiščem med državami
Evropske unije še naprej ostaja na repu in s tem zamuja priložnosti ter možnosti, ki jih ostale države s pridom
izkoriščajo.
24
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2010.
139
18 Postopki pred EFTA Sodiščem
EFTA Sodišče je pristojno za države EFTE (sedaj Islandija, Lichtenstein in Norveška), ki so podpisnice Sporazuma o
Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), katerega cilj je bil zagotoviti prost pretok oseb, blaga, storitev in kapitala,
zagotoviti enake pogoje konkurence ter odpraviti diskriminacijo na podlagi nacionalnosti v vseh tridesetih državah
članicah EGP – 27 držav članic EU in tri države članice EFTE.
Uspešnost delovanja EGP je odvisna od enotnega izvajanja in uporabe skupnih pravil v vseh državah EGP. S tem namenom je bil vzpostavljen dvostebrni sistem nadzora: države članice EU nadzira Evropska komisija, države EFTE,
ki so članice Sporazuma o EGP, pa nadzorni organ EFTA. Slednjemu so bile dane pristojnosti, kot jih ima pri izvajanju nadzorne funkcije Evropska komisija. Dvostebrni sistem je bil vzpostavljen tudi glede sodnega nadzora: EFTA
Sodišče deluje vzporedno s Sodiščem Evropske unije. Predvsem je pristojno odločati o tožbah Nadzornega organa
EFTA proti državam EFTE zaradi kršitev v zvezi z izvajanjem, uporabo ali razlago določb Sporazuma o EGP, za
reševanje sporov med dvema ali več državami EFTE, za pritožbe zoper odločitve Nadzornega organa EFTA ter za
izdajo svetovalnih mnenj sodiščem in državam EFTE o razlagi določb Sporazuma o EGP. Pristojnost EFTA Sodišča
torej v pretežni meri ustreza pristojnosti, ki jo ima Sodišče Evropske unije v razmerju do držav članic EU. V skladu z
20. členom Statuta EFTA Sodišča so Vlade držav EFTE, Nadzorni organ EFTA, Evropska unija in Evropska komisija
upravičene podati navedbe ali pisna stališča v vsakem postopku, ki poteka pred EFTA Sodiščem.
Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06 Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007). Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dne notifikacije predloga za
izdajo svetovalnega mnenja oz. tožbe in odgovora na tožbo.
Če se Republika Slovenija ne odloči za intervencijo, je način poslovanja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po členu 367 PDEU, v katerih se Republika Slovenija ne odloči za aktivno
udeležbo, jih pa spremlja zaradi seznanitve s sodno prakso. V letu 2011 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova
prejelo 11 novih zadev, jih zaključilo deset, na dan 31. 12. 2011 pa je bilo odprtih 13 zadev.
140
19 Problematika plinskih terminalov
v Tržaškem zalivu (E-689/2009)
Ta zadeva je bila predstavljena že v poročilih za leti 2009 in 2010. Poleg aktivnosti, ki so že bile predstavljene, je
Vlada Republike Slovenije na podlagi pripravljenega poročila ministrstva za okolje in prostor s sklepom z dne 22. 2.
2011 Državno pravobranilstvo pooblastila, da priglasi intervencijo v podporo več tožnikom (Občina Koper, Občina
Milje, Občina Dolina, Greenaction Transnational in WWF Italia), ki so zaradi razveljavitve mnenja št. 251 Komisije
za presojo vpliva na okolje in odločbe št. 808 Ministrstva za okolje, varstvo prostora in morja in Ministrstva za kulturne dobrine in dejavnosti Italijanske republike v zadevi plinski terminali v Tržaškem zalivu in njegovem zaledju
vložili tožbe.
Na predlog Državnega pravobranilstva je Vlada za zastopanje Republike Slovenije v navedenih upravnih sporih
pred Deželnim upravnim sodiščem dežele Lazio v Rimu pooblastila odvetnika Petra Močnika iz Trsta. Pooblaščeni
odvetnik je 11. 10. 2011 v predmetnih upravnih sporih vložil intervencije.
141
20 Sodelovanje pri pripravi zakonov in drugih predpisov
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo dobilo v pregled naslednje predpise:
• Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja,
• Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku,
• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora,
• predlog Zakona o davčnih blagajnah in
• Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije.
Poleg tega je Državno pravobranilstvo podalo predloge glede izboljšave sistema vračanja sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči.
142
21 Finančno poročilo – zaključni račun za leto 2011
21.1Splošno
V skladu z 21. členom Zakona o računovodstvu je letno poročilo sestavljeno iz:
• bilance stanja;
• izkaza prihodkov in odhodkov;
• pojasnil k izkazom;
• poslovnega poročila.
Računovodska izkaza, ki sta v skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o računovodstvu bilanca stanja in izkaz
prihodkov in odhodkov, izkazujeta za leto 2011 sledeče:
BILANCA STANJA
aktiva – sredstva
pasiva – viri sredstev
IZKAZ PRIHODKOV IN ODHODKOV
prihodki
odhodki
V EUR
1.062.597
1.062.597
V EUR
7.647.188
7.647.188
Tabela 12: Primerjava realizacije glede na sprejeti in veljavni proračun za leto 2011 ter realizacijo v letu 2010 (v EUR)
Realizacija
2010
1
8.071.911
Sprejeti
proračun
2011
2
7.831.409
Veljavni
proračun
2011
3
7.832.538
Realizacija
2011
Indeks
Indeks
Indeks
4
7.647.188
5=(4/2)*100
97,65
6=(4/3)*100
97,63
7=(4/1)*100
94,74
21.2 Posebni del
Prihodki in odhodki proračuna Državnega pravobranilstva Republike Slovenije so bili realizirani v zneskih, kot je
prikazano v izkazu prihodkov in odhodkov za leto 2011, in se priznavajo v skladu z računovodskim načelom denarnega toka (plačane realizacije) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o računovodstvu. Proračunsko leto je
bilo enako koledarskemu letu 2011.
Tabela 13: Primerjava realizacije za leti 2011 in 2010 po ekonomski klasifikaciji (v EUR)
Naziv
1
400 – plače in drugi izdatki
401– prispevki
402 – izdatki za blago in storitve
420 – nakup in gradnja osnovnih sredstev
SKUPAJ
Realizacija 2009
2
4.630.857
742.222
2.681.849
16.983
8.071.911
Realizacija 2010
3
4.555.701
732.173
2.345.078
14.236
7.647.188
Indeks
4=(3/2)*100
98,38
98,65
87,44
83,82
94,74
143
21.3Obrazložitve
21.3.1Obrazložitev splošnega dela zaključnega računa
Proračun Državnega pravobranilstva Republike Slovenije za leto 2011 je bil sprejet v višini 7.831.409 EUR.
V skladu s 14. členom Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2011 in 2012 je moralo Državno
pravobranilstvo večkrat med letom izvršiti prerazporeditev pravic porabe med odškodninskimi postavkami v okviru podprograma 09054501, ker so bila plačila odškodnin večja od načrtovanih.
Na podlagi Sklepa Vlade št. 41012-22/2011/3 z dne 19. 4. 2011 je bilo iz tekoče proračunske rezerve pri ministrstvu,
pristojnem za finance, za zagotovitev izplačila odškodnin Državnemu pravobranilstvu prerazporejenih dodatnih
550.000 EUR.
Dodatna sredstva za odškodnine, ki so bila dodeljena Državnemu pravobranilstvu z Rebalansom proračuna Republike Slovenije za leto 2011 v višini 300.000 EUR, so bila porabljena že v začetku novembra 2011. Na podlagi Predloga za razporeditev sredstev št. P4514-2011-0034, ki ga je pripravilo Državno pravobranilstvo, je Vlada odločila, da
se 22. 11. 2011 iz postavke plače in postavke materialni stroški prerazporedi 134.000 EUR na postavke odškodnin. S
tem je bilo Državnemu pravobranilstvu omogočeno, da je lahko iz proračunskih postavk 5329, 8436 in 3498 izplačalo odškodninske zneske ter zneske odvetniških stroškov, ki so zapadli v plačilo.
Veljavni proračun je bil v primerjavi s sprejetim višji tudi za sredstva od odprodaje starega in odpisanega pohištva
iz leta 2008 v višini 1.129 EUR, ki so bila kot neporabljena prenesena v leto 2011. Tako je veljavni proračun za leto
2011 znašal 7.832.538 EUR, realizacija pa 7.647.188 EUR, kar predstavlja 97,65 % sprejetega in 97,63 % veljavnega
proračuna.
Na podlagi primerjave odhodkov z veljavnim finančnim načrtom lahko Državno pravobranilstvo zaključi, da v letu
2011 med načrtovanimi in porabljenimi finančnimi sredstvi ni bilo večjih odstopanj. Odstopanja predstavljajo
neporabljena sredstva na postavki materialni stroški, ki so posledica posodobljene organizacije delovanja organa ter znižanja odhodkov zaradi varčevalnih ukrepov.
21.3.2Obrazložitev posebnega dela zaključnega računa
21.3.2.1 Poročilo o realizaciji finančnega načrta Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Prihodki in odhodki Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, ki so izkazani v izkazu prihodkov in odhodkov za leto 2011 v višini 7.647.188 EUR, so bili za 5,2 % nižji kot v letu 2010.
Tabela 14: Primerjava realizacije glede na sprejeti in veljavni proračun za leto 2011 po ekonomski klasifikaciji (v EUR)
Naziv
Sprejeti
proračun 2010
1
2
400 – plače in drugi izdatki 4.723.163
401– prispevki
740.226
402 – izdatki za blago in
2.353.020
storitve
420 – nakup in gradnja
15.000
osnovnih sredstev
SKUPAJ
7.831.409
144
Veljavni
proračun 2010
3
4.608.583
741.806
2.466.020
Realizacija
2010
4
4.555.701
732.173
2.345.078
Indeks
Indeks
5=(3/1)*100
96,45
98,91
99,66
6=(3/2)*100
98,85
98,70
95,09
16.129
14.236
94,91
88,26
7.832.538
7.647.188
97,65
97,63
Struktura odhodkov
400 – plače in drugi izdatki zaposlenim
Za plače in druge izdatke funkcionarjem in javnim uslužbencem je bilo načrtovanih 4.723.163 EUR, porabljenih pa
4.555.701 EUR, kar predstavlja 96,45-odstotno porabo načrtovanih sredstev. Sredstva so bila porabljena:
• za plače in dodatke v znesku 4.132.300 EUR (od tega za osnovne plače 3.879.656 EUR, za dodatek za delovno
dobo 218.133 EUR, za položajni dodatek 22.088 EUR ter druge dodatke v višini 12.423 EUR),
• za regres za letni dopust v skupnem znesku 104.235 EUR,
• za povračila in nadomestila v skupnem znesku 250.384 EUR (za prehrano v znesku 112.267 EUR, za prevoz na
delo in z dela v znesku 138.117 EUR),
• za delovno uspešnost v znesku 3.610 EUR (od tega za redno delovno uspešnost v višini 103 EUR ter za delovno
uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 3.507 EUR),
• za nadurno delo v znesku 13.629 EUR,
• za druge izdatke zaposlenim v znesku 51.543 EUR (navedeni znesek vključuje izplačilo jubilejnih nagrad v
višini 6.064 EUR, solidarnostnih pomoči v znesku 1.155 EUR ter odpravnine v višini 44.324 EUR).
Realizacija odhodkov skupine 400 – plače in drugi izdatki zaposlenim je bila v povprečju za 1,6 % nižja od realizacije
v letu 2010 (v letu 2010 so bila namreč še dodatna izplačila petim zaposlenim v obliki poračuna za opravljeno delo
na področju telekomunikacij iz prejšnjih let, večja so bila tudi izplačila za delovno uspešnost in več sredstev kot v
letu 2011 je bilo izplačanih za odpravnine zaposlenim). Povprečno število zaposlenih, ki je bilo izračunano na podlagi ur rednega dela za leto 2011, je bilo 143, kar pomeni v povprečju za enega več kot v letu poprej. Plače in drugi
izdatki so bili v celoti financirani iz proračunskih sredstev.
401 – prispevki delodajalcev za socialno varnost
Za prispevke delodajalca je bilo načrtovanih 740.226 EUR, porabljenih pa je bilo 732.173 EUR, kar predstavlja
98,91-odstotno porabo načrtovanih sredstev. Sredstva so bila porabljena:
• za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 370.622 EUR,
• za prispevke za zdravstveno zavarovanje v znesku 295.690 EUR (od tega je prispevek za obvezno zdravstveno
zavarovanje 273.586 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 22.104 EUR),
• za prispevek za zaposlovanje v znesku 2.503 EUR,
• za prispevek za starševsko varstvo v znesku 4.170 EUR.
V tej podskupini je vključeno tudi kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence na podlagi
Zakona o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (ZKDPZJU). Za premije je bilo
porabljenih 59.188 EUR, kar predstavlja 8,08 % v okviru podskupine prispevki delodajalcev. Zneski premij so bili
na osnovi Sklepa o uskladitvi minimalnih in dodatnih premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za
javne uslužbence usklajeni v začetku januarja 2011, s koeficientom 1,039.
Tudi realizacija odhodkov skupine 401 je bila v povprečju za 1,35 % nižja glede na predhodno leto in je bila v celoti
financirana iz proračunskih sredstev.
402 – izdatki za blago in storitve
Za izdatke za blago in storitve je bilo načrtovanih 2.353.020 EUR, porabljenih pa 2.345.078 EUR, kar predstavlja
99,66-odstotno porabo načrtovanih sredstev. V to skupino poleg izdatkov za blago in storitve, ki so bili porabljeni
za opravljanje osnovne dejavnosti Državnega pravobranilstva, sodijo tudi izplačila odškodnin upravičencem. V letu
2011 je bilo porabljeno:
• za stroške za pisarniški splošni material in storitve v znesku 286.138 EUR (za pisarniški material 69.302 EUR, za
storitve čiščenja 78.935 EUR, za storitve varovanja zgradb in prostorov 43.518 EUR, za tiskarske storitve 15.406
EUR, za literaturo in časopise 28.040 EUR, za prevajalske storitve 31.122 EUR, za oglaševanje 1.158 EUR, za
reprezentančne storitve 3.691 EUR in za druge materialne izdatke 14.966 EUR),
• za posebni material in storitve v znesku 2.577 EUR (od tega za drobni inventar 501 EUR, za zdravniške preglede
zaposlenih 1.523 EUR ter za protokolarna darila 553 EUR),
• za energijo, vodo, komunalne storitve in komunikacije v znesku 232.075 EUR (od tega 29.716 EUR za električ-
145
•
•
•
•
•
•
no energijo, 30.392 EUR za stroške ogrevanja in kuriva, 12.217 EUR za vodo in komunalne storitve, 1.705 EUR
za odvoz smeti, 84.880 EUR za telefonske in podobne storitve, 73.165 EUR za poštnino in kurirske storitve),
za prevozne stroške in storitve v znesku 13.157 EUR (od tega 7.014 EUR za porabljeno gorivo in vzdrževanje
službenih vozil, 1.317 EUR za najem vozil, 4.022 EUR za zavarovanje vozil, plačila pristojbin in nakupa vinjet
ter 804 EUR za druge prevozne in transportne stroške),
za izdatke za službena potovanja v znesku 88.933 EUR (od tega je 72.414 EUR za povračila stroškov službenih
potovanj doma in 16.519 EUR za povračila stroškov službenih potovanj v tujino),
za tekoče vzdrževanje v znesku 135.468 EUR (od tega za tekoče vzdrževanje poslovnih objektov 2.344 EUR,
61.458 EUR za tekoče vzdrževanje komunikacijske opreme, 1.787 EUR za tekoče vzdrževanje druge opreme,
621 EUR za zavarovalne premije za opremo ter 69.258 EUR za druge izdatke za tekoče vzdrževanje),
za najemnine in zakupnine v znesku 15.105 EUR (od tega je 3.223 EUR za najemnine garaž in parkirnih prostorov, 11.882 EUR za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča),
za odškodnine 1.357.374 EUR (od tega 12.200 EUR za odškodnine po sklenjeni prijateljski poravnavi – ESČP,
26.005 EUR za odškodnine na podlagi sodb ESČP, 894.155 EUR za odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem
roku, 51.191 EUR za odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, 327.756 EUR za odškodnine neupravičeno obsojenim
ter 46.067 EUR za odškodnine iz naslova napačnih sodnih odločitev),
za druge operativne odhodke v znesku 214.251 EUR (od tega 39.825 EUR za kotizacije na seminarjih, udeležbo
na raznih konferencah ter drugih oblikah strokovnega izobraževanja zaposlenih, 2.360 EUR za plačila avtorskih honorarjev, 3.795 EUR za plačila za delo preko študentskega servisa, 3.102 EUR za sejnine udeležencem
komisije na Ministrstvu za pravosodje, ki odločajo na podlagi Zakona o žrtvah kaznivih dejanj, 13.470 EUR
za plačilo stroškov sodnih postopkov, 107.958 EUR za plačilo stroškov odvetnikom, ki zastopajo stranke v
izvensodnih poravnavah, 1.201 EUR za plačila storitev pooblaščenim organizacijam za plačilni in bančni promet, 12.549 EUR za prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, 29.991 EUR pa za druge operativne
odhodke).
Realizacija skupine 402 – izdatki za blago in storitve je bila v primerjavi s preteklim letom v povprečju za 12,56 %
nižja. Znesek izplačil odškodnin je bil v letu 2011 za 13,08 % nižji kot v predhodnem letu, nižja je bila tudi poraba
materialnih stroškov, in sicer za 9,68 %, kar je posledica varčevalnih ukrepov zaradi nastale gospodarske situacije.
Izdatki za blago in storitve so bili v celoti financirani iz proračunskih sredstev.
420 – nakup in gradnja osnovnih sredstev
Med izdatki za nakup in gradnjo osnovnih sredstev so bila načrtovana sredstva v višini 15.000 EUR, porabljenih
pa je bilo 14.236 EUR. Glede na predhodno leto je bila poraba v skupini investicijski odhodki v letu 2011 nižja za
16,17 %.
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo iz te postavke črpalo sredstva za nakup opreme in manjše posodobitve
poslovnih prostorov. Za pisarniško pohištvo in opremo (pohištveni trezor, uničevalec dokumentov) je bilo porabljenih 6.041 EUR, za računalniško in drugo opremo (tiskalniki, ruter – preklopnik, licenca za server, kaloriferji)
6.792 EUR, za nakup telekomunikacijske opreme (GSM aparat s slušalkami) 184 EUR ter za nakup druge opreme
(projektor, diktafoni) 1.219 EUR. Investicijski izdatki so bili financirani iz proračunskih sredstev.
21.3.2.2 Poslovno poročilo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije o doseženih ciljih in
rezultatih dela v letu 2011
Organizacijo, delo in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije ureja Zakon o Državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 94/2007 in 77/2009). Državno pravobranilstvo je pravosodni organ, ki zastopa Republiko Slovenijo in druge subjekte (torej državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe)
pred sodišči in upravnimi organi. Republiko Slovenijo zastopa tudi pred tujimi in mednarodnimi sodišči, kot so na
primer Evropsko sodišče za človekove pravice in sodišča Evropske unije.
Državno pravobranilstvo deluje bodisi:
• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene
organe in upravne organizacije v sestavi, ki so vedno pravne osebe; ali
146
•
na podlagi pooblastila (ex mandato): pred upravnimi organi zastopa subjekte na podlagi pooblastila (to zastopanje mora prevzeti).
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:
• poroča o zadevah njihovega zastopanja in
• pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice in obveznosti, ter
pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju
drugih premoženjskih vprašanj.
Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni.
Osnovo za finančni del delovanja Državnega pravobranilstva predstavljajo Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o interventnih ukrepih,
Pravilnik o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za
postopek o prekrških, Pravilnik o delovni uspešnosti direktorjev v javnem sektorju, Uredba o plačah direktorjev v
javnem sektorju, Uredba o določitvi dodatkov strokovnim in administrativno tehničnim ter drugim delavcem na
sodiščih, državnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških, Uredba o pogojih in
višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju, Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne
razrede, Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, Uredba o kriterijih za
določitev višine položajnega dodatka, Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov, Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih, Uredba
o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino.
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 obravnavalo 59.315 zadev, in sicer:
• 4.149 civilnopravnih in gospodarskih zadev,
• 4.951 delovnopravnih in socialnopravnih zadev,
• 3.806 zadev v zvezi s postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja,
• 10.888 izvršilnih zadev,
• 308 denacionalizacijskih zadev,
• 70 zadev po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (zaplembe),
• 119 pravnih mnenj,
• 14.603 nepravdnih postopkov,
• 1.401 zadev s področja razlastitvenih postopkov,
• 16.503 upravnih postopkov,
• 157 zadev v predhodnem postopku po Zakonu o kazenskem postopku,
• 23 zadev v predhodnem postopku po Zakonu o prekrških (ZP-1),
• 1.798 zadev v zvezi s postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, Sodiščem evropske unije in
ostale zadeve evropskega oddelka,
• 75 zadev v zvezi z vračilom vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje in
• 464 zadev v zvezi z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
V nadaljevanju Državno pravobranilstvo podrobneje predstavlja zadeve, za katere ima v proračunu Republike Slovenije rezervirana sredstva za izplačilo odškodnin.
V zadevah po Zakonu o prekrških (ZP-1) so oškodovanci v t. i. predhodnem postopku pred Državnim pravobranilstvom uveljavljali materialno škodo, nastalo v postopku o prekršku. Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo
12 zahtevkov, skupaj pa obravnavalo 23 tovrstnih zahtevkov. Zaključilo je 13 zadev: ena zadeva je bila rešena s sklenitvijo poravnave, 12 zahtevkov pa je bilo zavrnjenih oz. rešenih na drug način. Odškodnina je bila izplačana v eni
zadevi v vrednosti 11.053 EUR. Na dan 31. 12. 2011 je bilo odprtih deset zadev.
V zadevah po Zakonu o kazenskem postopku so oškodovanci v t. i. predhodnem postopku pred Državnim pravobranilstvom vložili odškodninske zahtevke zaradi neupravičene obsodbe ali zaradi neupravičeno odvzete prostosti.
147
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 prejelo 89 zahtevkov, skupaj pa obravnavalo 157 zadev. Zaključilo je 99
zadev: s sklenitvijo poravnave je zaključilo 47 zadev, v 52 zadevah pa je Državno pravobranilstvo odškodninski
zahtevek oškodovancev zavrnilo oz. zadevo rešilo na drug način. Državno pravobranilstvo je izplačalo odškodnine
v 55 zadevah v skupni vrednosti 316.703 EUR. Na dan 31. 12. 2011 je bilo odprtih 58 zadev.
V letu 2011 je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) Državnemu pravobranilstvu vročilo 90 zadev, skupaj pa je imelo pravobranilstvo na tem področju v delu 501 zadevo. V letu 2011 je Državno
pravobranilstvo na tem področju zaključilo 192 zadev. Republika Slovenija je zaradi obsodbe izplačala odškodnino v šestih zadevah v skupni vrednosti 26.005 EUR. Poleg tega je bila na podlagi dveh sklenjenih poravnav
izplačana odškodnina v višini 12.200 EUR, na podlagi 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) pa je Republika Slovenija na podlagi sklenjenih izvensodnih poravnav v 114
primerih izplačala odškodnino v skupnem znesku 239.838 EUR. Na dan 31. 12. 2011 je bilo na tem področju
odprtih 309 zadev.
Državno pravobranilstvo je poleg v prejšnjem odstavku že omenjenih zadev po 25. členu ZVPSBNO v letu 2011 po
tem zakonu obravnavalo še 464 zadev, ki se vodijo v PRR vpisniku, in sicer 349 zadev v predhodnem postopku (od
tega je v letu 2011 prejelo 253 zadev) in 115 zadev (od tega je v letu 2011 prejelo 22 zadev), ki se rešujejo v pravdnih
postopkih pred sodišči. Državno pravobranilstvo je zaključilo 333 zadev: v predhodnem postopku je zaključilo 273
zadev, v pravdnih postopkih pred sodišči pa je bilo zaključenih 60 zadev. V predhodnih postopkih so bile rešitve
sledeče: 110 zahtevkov je Državno pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljene, v 136 zadevah je bila sklenjena poravnava, v 27 zadevah pa predlagatelj zahtevka predlagane poravnave ni sprejel, ali pa se je zadeva rešila na drug način.
Pravdni postopki so bili zaključeni na sledeče načine: 40 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil
tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija s sodno odločbo obsojena samo na delno vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim
zahtevkom v celoti ali delno uspela, tri zadeve so bile za Republiko Slovenijo izgubljene, tri zadeve so se zaključile s
poravnavo, 14 zadev pa je bilo rešenih na drug način.
Zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je bila v letu 2011 oškodovancem v zadevah, ki se
vodijo v PRR vpisniku, in v zadevah, ki se vodijo v pravdnem vpisniku, izplačana odškodnina v 194 zadevah v skupnem znesku 647.423 EUR.
Žrtvam kaznivih dejanj je bila odločba o upravičenosti do odškodnine izdana v 34 zadevah v skupnem znesku
51.191 EUR.
Iz naslova napačnih sodnih odločitev je Državno pravobranilstvo v devetih zadevah izplačalo odškodnino v višini
46.067 EUR.
Tudi število sklenjenih poravnav v predsodnih postopkih v letu 2011 kaže na uspešno delo Državnega pravobranilstva, saj se s sklenitvijo izvensodnih poravnav, kadar je zahtevek upravičen oz. utemeljen, zmanjšuje pripad zadev na
sodišča in je s tem sodstvo posledično manj obremenjeno.
21.3.2.3 Obrazložitev podatkov iz bilance stanja
Pri evidentiranju in vodenju neopredmetenih sredstev, nepremičnin, opreme in drugih opredmetenih osnovnih
sredstev je Državno pravobranilstvo upoštevalo Pravilnik o načinu in stopnjah odpisa neopredmetenih sredstev in
opredmetenih osnovnih sredstev (Uradni list RS, št. 45/2005, 138/2006, 120/2007, 48/2009, 112/2009 in 58/2010) ter
45. člen Zakona o računovodstvu, ki določa, da se drobni inventar odpiše enkratno v celoti ob nabavi. Revalorizacija
neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev in revalorizacija popravka vrednosti navedenih sredstev ni
bila obračunana (v skladu z veljavnim navodilom že od 1. 12. 2002 dalje).
V letu 2011 je bilo evidentirano za 131.769 EUR novih nabav. Vrednost programske opreme v višini 116.268 EUR
predstavlja pretežen del celotne nabavljene opreme, ostalo v višini 15.501 EUR pa predstavlja razna strojna računalniška oprema.
148
Del nove opreme v vrednosti 14.236 EUR je bil financiran iz sredstev Državnega pravobranilstva, programsko opremo v obliki licence za uporabo IS vpisnikov in licenco Microsoft SQL server ter monitor in PC računalnik v vrednosti 117.533 EUR pa je nabavilo Ministrstvo za pravosodje, ki v skladu s 25. členom Zakona o javnih financah
nabavlja opremo tudi za druge pravosodne organe.
Zaradi tehnično in tehnološko zastarele ter poškodovane opreme je bilo v letu 2011 nekaj izločitev opredmetenih
osnovnih sredstev. Osnovna sredstva na dan izločitve knjigovodske vrednosti niso več imela.
Celotna nabavna vrednost opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev je konec leta 2011 znašala 944.543
EUR, popravek vrednosti opreme 783.546 EUR, kar pomeni 82,90-odstotno stopnjo odpisanosti teh sredstev. Sedanja neodpisana vrednost opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev znaša 160.997 EUR.
Nabavna vrednost neopredmetenih sredstev je konec leta 2011 znašala 366.652 EUR, popravek vrednosti pa 188.335
EUR, kar pomeni 51,40-odstotno stopnjo odpisanosti. Neodpisana vrednost neopredmetenih sredstev znaša
178.317 EUR.
Bilanca stanja na dan 31. 12. 2011 izkazuje sredstva v višini 339.314 EUR, kar predstavlja za 27.774 EUR manj kot
na dan 31. 12. 2010.
Državno pravobranilstvo je imelo na dan 31. 12. 2011 evidentirana denarna sredstva na podračunu pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila v višini 7.259 EUR. To so zasežena denarna sredstva v zvezi s sodnim sklepom o
izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 1913 I 2360/2010-6 z dne 18. 2. 2011, ki je bil izdan na predlog upnika
zoper dolžnika Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v znesku 657,96 EUR, ter Sklepa o izvršbi Okrajnega
sodišča v Velenju opr. št. 0087 I 123/2011 z dne 1. 4. 2011 v višini 6.600,96 EUR.
Na dan 31. 12. 2011 je imelo Državno pravobranilstvo v bilanci stanja izkazane kratkoročne terjatve za obračunana
nadomestila pri plačah v višini 21.539 EUR. Zapadlost terjatev je naslednja:
• del navedenih terjatev v višini 10.698 EUR je zapadel v mesecu decembru 2011 (izhaja iz obračuna pri plači za
november 2011),
• del terjatev, ki znaša 10.841 EUR, pa je zapadel v plačilo v januarju 2012 (izhaja iz obračuna pri plači za december 2011).
• Kratkoročne obveznosti in pasivne časovne razmejitve so konec leta 2011 na Državnem pravobranilstvu znašale 723.283 EUR. Te obveznosti so:
• največji delež teh obveznosti je bila obveznost do zaposlenih, kar izhaja iz obračuna plač za mesec december
2011 v višini 436.847 EUR, ter obveznost iz naslova povračil stroškov za opravljene službene poti v višini 9.821
EUR,
• kratkoročna obveznost do dobaviteljev je bila konec leta 2011 izkazana v višini 244.638 EUR za dobavljeni material, opravljene storitve ter odškodnine po odredbi (od tega na proračunski postavki PP 3376 v višini 98.246
EUR, na PP 3586 v višini 150 EUR, na PP 3494 v višini 3.218 EUR, na PP 3498 v višini 7.500 EUR, na PP 6367
v višini 682 EUR, na PP 8436 v višini 59.518 EUR, na PP 5329 v višini 75.324 EUR),
• kratkoročna obveznost do uporabnikov EKN v višini 3.180 EUR,
• pasivne časovne razmejitve za obračunana nadomestila plač pri plači za november in december 2011 ter druge
razmejitve v višini 28.798 EUR.
Vse navedene obveznosti, ki so izkazane v Bilanci stanja na dan 31. 12. 2011, zapadejo v plačilo v letu 2012.
149
22 Mednarodno sodelovanje
22.1Uvod
Državno pravobranilstvo se zaveda, da je za uspešno delovanje in razvoj institucije pomembna tudi mednarodna
primerjava organiziranosti institucije pravobranilstva v pravosodnih ureditvah posameznih držav, poleg tega pa
mednarodno sodelovanje omogoča izmenjavo izkušenj, dobrih praks in ne nazadnje prenos najrazličnejših znanj.
V letu 2011 so Državno pravobranilstvo obiskale delegacije pravobranilstev Republike Hrvaške (Državno odvejtništvo Republike Hrvatske), Bosne in Hercegovine (Pravobraniteljstvo/Pravobranilaštvo Bosne i Hercegovine), Republike Srbske (Pravobranilaštvo Republike Srpske) in Republike Srbije (Republičko javno pravobranilaštvo Republike
Srbije), delegacija Državnega pravobranilstva pa je obiskala pravobranilstvo Republike Hrvaške.
22.2 Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Hrvaške
Januarja 2011 je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na delovnem obisku gostilo gospo Zlato Hrvoj Šipek,
vodjo civilno-upravnega oddelka Državnega odvetništva Republike Hrvaške. Namen srečanja je bila primerjava
vloge in načina organiziranosti obeh institucij v pravosodni ureditvi Hrvaške in Slovenije, hkrati pa je ponudilo
priložnost za izmenjavo izkušenj, ki jih imata organa pri opravljanju svojega poslanstva.
Udeleženci srečanja so se strinjali, da lahko instituciji, kljub nekoliko različni organiziranosti pravobranilske funkcije v obeh državah, skupaj z ostalimi organi pravosodja pomembno prispevata h krepitvi pravne države. Pravosodna
ureditev se namreč razlikuje v tem, da sta v Republiki Sloveniji pravobranilska in tožilska funkcija ločeni ter samostojno organizirani v dveh neodvisnih organih, medtem ko ima Hrvaška omenjeni funkciji združeni v eni instituciji
(»Državno odvjetništvo Republike Hrvatske«), ki se deli na kazenski in civilno-upravni oddelek. Predstavniki obeh
delegacij so tako tudi izmenjali mnenja o prednostih in slabostih posameznega načina organizacije.
Delegaciji sta med drugim spregovorili tudi o aktualnih izzivih obeh organov. Ena osrednjih tem je bila e-pravosodje, saj ta projekt začenja tudi Hrvaška, zato so njeno delegacijo zanimale slovenske izkušnje in praksa. Glede na
približevanje Hrvaške Evropski uniji pa je hrvaške kolege zanimal še vpliv članstva Slovenije v Evropski uniji na delovanje Državnega pravobranilstva Republike Slovenije in način zastopanja Slovenije pred Sodiščem Evropske unije.
Septembra 2011 pa je bila delegacija Državnega pravobranilstva Republike Slovenije na prvem delovnem obisku pri
Državnem odvetništvu Republike Hrvaške v Zagrebu. Na delovnih pogovorih sta delegaciji spregovorili o svojem
delu, si izmenjali praktične izkušnje o vsebinsko podobnih zadevah, med drugim pa sta se osredotočili na način izobraževanja državnih odvetnikov oz. državnih pravobranilcev in tako obiskali tudi hrvaško Pravosodno akademijo
ter Državno šolo, kjer so gostitelji podrobno predstavili vsebino in izvajanje izobraževalnih programov hrvaških
pravosodnih funkcionarjev.
22.3 Sodelovanje s pravobranilstvom Bosne in Hercegovine
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je januarja 2011 na prvem uradnem delovnem obisku sprejelo pravobranilko Bosne in Hercegovine gospo Željko Klobučar. Namen srečanja je bil spregovoriti o vlogi, umestitvi in
pomenu pravobranilstva v pravosodnih ureditvah Slovenije ter Bosne in Hercegovine, poleg tega pa izpostaviti
primere dobrih praks delovanja, ki lahko v obeh državah pripomorejo h krepitvi ugleda institucije.
Predstavnike pravobranilstva Bosne in Hercegovine zanimajo zgledi ureditve tega področja v regiji, po katerih bi
lahko prilagajali tudi svojo institucijo in njeno delovanje. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v ta namen pripravilo program celovite predstavitve umestitve pravobranilstva v slovenskem pravosodnem sistemu. Na
150
delovnih pogovorih sta delegaciji spregovorili o organizaciji in nalogah obeh organov ter izmenjali mnenja o številnih aktualnih primerih, v katerih zastopata Republiko Slovenijo oz. Bosno in Hercegovino. Pri tem je pravobranilka
Bosne in Hercegovine Željka Klobučar izpostavila, da ima slovenska ureditev pravobranilstva številne dobre vzorce
delovanja, ki jih je mogoče prenesti tudi v prakso njihove države.
22.4 Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Srbske
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je februarja na prvem uradnem delovnem obisku sprejelo pravobranilca entitete Republike Srbske mag. Slobodana Radulja. V okviru srečanja sta delegaciji spregovorili o umestitvi institucije pravobranilstva v pravosodni sistem Republike Srbske in Republike Slovenije ter o vplivu članstva Slovenije
v Evropski uniji na delovanje Državnega pravobranilstva. Po sprejemu na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije so
gostje obiskali zunanji oddelek Državnega pravobranilstva v Celju.
22.5 Sodelovanje s pravobranilstvom Republike Srbije
Generalni državni pravobranilec Republike Slovenije dr. Boštjan Tratar je junija 2011 na prvem uradnem delovnem
obisku sprejel pravobranilko Republike Srbije Oljo Jovičić, ki se je želela seznaniti z ureditvijo pravobranilstva v Republiki Sloveniji, po kateri bi se lahko zgledovali pri reformi institucije pravobranilstva v Republiki Srbiji, zato je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije pripravilo predstavitev organiziranosti, funkcioniranja in umeščenosti
pravobranilstva v slovenskem pravosodnem sistemu. Srbska pravobranilka je tako med drugim obiskala Primorsko,
kjer se je seznanila z delovanjem zunanjega oddelka Državnega pravobranilstva v Kopru. Vodja oddelka mag. Grga
Balenovič je izpostavil tudi aktualne primere, v katerih zunanji oddelek Državnega pravobranilstva v Kopru zastopa
Republiko Slovenije.
151
23 Odnosi z javnostmi
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije si prizadeva in skrbi za čim bolj ažurno ter transparentno obveščanje
javnosti o svojem delu, pri čemer pa je zavezano k spoštovanju zakonodaje.
Pri odnosih z mediji deluje v skladu z:
• Zakonom o medijih,
• Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in
• Zakonom o varstvu osebnih podatkov
ob upoštevanju splošne zahteve po spoštovanju nepristranskosti sodstva in posledično nekomentiranju nepravnomočno končanih sodnih postopkov.
Poleg sporočil za javnost in odgovorov na novinarska vprašanja Državno pravobranilstvo zainteresirano javnost
obvešča predvsem prek spletne strani www.dp-rs.si, ki uporabnikom nudi:
• informacije o Državnem pravobranilstvu: pristojnosti in naloge, področja dela in organizacija,
• kontaktne podatke Državnega pravobranilstva in predstavitev zaposlenih (vodstva),
• predstavitev zakonodaje, ki ureja delovanje pravobranilstva,
• povezave na sorodne spletne strani in
• aktualne novice.
152
24Zaključek
Delo Državnega pravobranilstva v letu 2011 je zaznamovalo naraščanje števila obravnavanih zadev in povečan obseg dela na večini področij. Državno pravobranilstvo je imelo v delu kar 59.315 zadev, kar je 2.076 zadev več kot v
letu 2010. Obseg dela se je izjemno povečal na področjih, ki so posredno ali neposredno povezana z neugodno in
težavno gospodarsko situacijo v državi. Področja, na katerih je porast števila zadev še posebej očiten, so področje
postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja (80 % več zadev kot v letu 2010), področje
postopkov izvršbe in zavarovanja (pripad se je povečal za več kot 47 %), na področju pravdnih zadev pa izstopajo
delovnopravni spori, kjer je bil pripad večji za skoraj 57 %.
Tudi na področju nepravdnih postopkov je imelo Državno pravobranilstvo povečan pripad zadev (število prejetih
zadev je bilo leta 2011 največje v zadnjih petih letih), na kar je vplivala tudi sprememba Zakona o zemljiški knjigi,
katerega novela se je začela uporabljati aprila 2011. S to novelo namreč tudi vse predloge Družbe za avtoceste Republike Slovenije, d. d. (DARS) in Direkcije Republike Slovenije za ceste (DRSC) v zvezi z zemljiško knjigo vlaga
Državno pravobranilstvo, kar za pravobranilstvo posledično pomeni povečan obseg dela na tem področju.
V povezavi z zastopanjem Republike Slovenije pred mednarodnimi sodišči, predvsem pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice in Sodiščem Evropske unije, Državno pravobranilstvo izpostavlja, da so zadeve pred temi sodišči
vse bolj raznolike, kompleksne in pravno vse bolj zahtevne. Glede na to, da morebitne obsodbe Republike Slovenije
pred mednarodnimi sodišči vplivajo tudi na mednarodni ugled Republike Slovenije, daje Državno pravobranilstvo
temu področju svojega dela še posebno velik poudarek, ob tem pa je treba dodati, da je Državno pravobranilstvo po
Zakonu o državnem pravobranilstvu »le« zakoniti zastopnik države, nima pa pristojnosti na področju sprejemanja
in izvedbe potrebnih ukrepov, povezanih s sodbami omenjenih sodišč. Državno pravobranilstvo sicer pristojne
organe redno seznanja o ugotovitvah, in sodni praksi ter poziva k čim prejšnji ureditvi področij, na katerih sodišča
ugotavljajo kršitve.
Poleg vloge Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi Državno pravobranilstvo izpostavlja velik pomen reševanja zahtevkov v predhodnih postopkih. Število obravnavanih zahtevkov in sklenjenih
poravnav v predsodnih postopkih v letu 2011 namreč kaže na zelo uspešno delo Državnega pravobranilstva, saj se s
sklenitvijo izvensodnih poravnav, kadar je zahtevek upravičen oz. utemeljen, zmanjšuje pripad zadev na sodišča, s
tem je sodstvo posledično manj obremenjeno, država pa se izogne stroškom pravdnih postopkov.
Državno pravobranilstvo je tudi v letu 2011 aktivno sodelovalo pri pripravi zakonodaje ter opozarjalo na neustrezno
prakso pravnega odločanja posameznih državnih organov, iz katere izvirajo (pre)številni spori. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da lahko s svojimi izkušnjami bistveno pripomore k oblikovanju ustreznih zakonskih rešitev in
preprečevanju zakonskih nedoslednosti, ki privedejo do različnih interpretacij v praksi ter zato do dodatne obremenitve tako Državnega pravobranilstva kot sodišč oz. pravosodja v celoti, ne nazadnje pa tudi stroškov, ki bremenijo
državni proračun.
Ob večanju števila obravnavanih zadev pa se Državno pravobranilstvo že nekaj let sooča s pomanjkanjem kadra.
Tudi v letu 2011 se je problem kadrovskega primanjkljaja na številnih področjih dela odrazil do skrajnosti, zato je
ena izmed pomembnih prioritet Državnega pravobranilstva, da instituciji v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in javno upravo ter Vlado Republike Slovenije zagotovi ustrezno kadrovsko sestavo. Ta je namreč eden izmed
nujnih pogojev, da bo lahko Državno pravobranilstvo svojo stranko, Republiko Slovenijo, strokovno in kakovostno
zastopalo tudi v prihodnje.
153
Republika Slovenija
Državno pravobranilstvo
Šubičeva ulica 2
SI – 1000 Ljubljana
telefon: 01 244 10 00
faks: 01 244 10 40
e-pošta vložišča: [email protected]
e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected]
spletna stran: www.dp-rs.si
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Poročilo o delu za leto 2011
izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
besedilo:
fotografije: oblikovanje: tisk: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Damjan Končar, Ljubo Vukelič
Gaja Trbižan, oblikovalka
Grafika 2000, d. o. o.
ISSN 2232-3201