Razvojni potenciali slovenskega podjetništva

Transcription

Karin Širec, Miroslav Rebernik
Urednika
Razvojni potenciali
slovenskega podjetništva
Slovenski podjetniški observatorij 2011/12
Karin Širec, Miroslav Rebernik
Urednika
Razvojni potenciali
U n i ve r z a v M a r i b o r u
e k o n o m s k o - po s lo vn a
fa k u l te ta
Maribor, april 2012
Naslov monografije: Razvojni potenciali slovenskega podjetništva:
Avtorji:Miroslav Rebernik, Karin Širec, Polona Tominc, Dijana Močnik,
Barbara Bradač Hojnik, Romana Korez-Vide, Tjaša Štrukelj, Lidija
Hauptman
Urednika:Karin Širec in Miroslav Rebernik
Vrsta:znanstvena monografija
Strokovni recenzenti:prof. ddr. Matjaž Mulej, prof. dr. Vito Bobek, doc. dr. Karin Širec, doc.
dr. Romana Korez-Vide
Lektorica:mag. Darja Gabrovšek Homšak
Izdala in založila:Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta
Leto izdaje:2012
Oblikovanje:Schwarz, d.o.o., Vrhnika
Tisk:Schwarz, d.o.o., Vrhnika
Naklada:200 izvodov
V knjižni zbirki »Slovenski podjetniški observatorij« so doslej izšle
naslednje knjige:
• Podjetniška aktivnost, aspiracije in odnos do podjetništva, 2011
• Vrzeli slovenskega podjetniškega okolja, 2010
• Slovensko podjetništvo v letu krize, 2010
• Rast podjetniške aktivnosti v Sloveniji, 2009
• Dynamics of Slovenian Entrepreneurship, 2009
• Različnost kot podjetniška priložnost, 2008
• Premalo razvojno usmerjenih podjetij, 2008
• Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006, 2007
• Počasne spremembe podjetniške stvarnosti, 2007
• Age as a Resource: Active Ageing in Slovenia and New EU Members
State, 2007
© Copyright Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2012.
Kopiranje in razmnoževanje brez pisnega dovoljenja Ekonomsko-poslovne fakultete je prepovedano!
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor
65.011/.12:334.012.64
RAZVOJNI potenciali slovenskega podjetništva :
slovenski podjetniški observatorij 2011/12 /
urednika Karin Širec, Miroslav Rebernik ; [avtorji
Miroslav Rebernik ... [et al.]. - Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2012. - (Slovenski
podjetniški observatorij, ISSN 1854-8040)
ISBN 978-961-6802-11-6
1. Širec, Karin 2. Rebernik, Miroslav
COBISS.SI-ID 69329665
2
Kazalo
Razvojni potenciali slovenskega podjetništva. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
1Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
2Podjetništvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8
3 Znanje in spretnosti za inovacije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
4 Enotni trg. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva v primerjavi z evropskim. . . . 15
1 Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
2 Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva v letu 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
2.1 Število podjetij in njihova povprečna velikost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
2.2 Število zaposlenih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19
2.3 Dodana vrednost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
2.4 Stroški dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25
2.5 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
3 Primerjava podjetij EU-27 in Slovenije v letu 2008. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
3.1 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
3.2 Definicije in vir analiziranih podatkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
3.3 Strukturna statistika podjetij EU-27 in Slovenije po dejavnostih . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
3.3.1Število podjetij nefinančnega sektorja gospodarstva po dejavnostih
v EU-27 in Sloveniji leta 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31
3.3.2Število zaposlenih oseb nefinančnega sektorja po dejavnostih
3.3.3Ustvarjeni prihodki iz poslovanja nefinančnega sektorja po dejavnostih
3.3.4Ustvarjena dodana vrednost nefinančnega sektorja po dejavnostih
3.3.5Ustvarjena bruto dodana vrednost na zaposlenega nefinančnega sektorja
po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji leta 2007 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
3
3.4 Strukturna statistika podjetij EU-27 in Slovenije po velikostnih razredih podjetij . . . . 36
3.4.1 Število podjetij nefinančnega sektorja gospodarstva
po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji leta 2008 . . . . . . . . . . . . . . . 36
3.4.2Število zaposlenih oseb v nefinančnem sektorju gospodarstva
3.4.3Ustvarjeni prihodki iz poslovanja v nefinančnem sektorju gospodarstva
3.4.4Ustvarjena dodana vrednost v nefinančnem sektorju gospodarstva
3.4.5Dodana vrednost na osebo v nefinančnem sektorju gospodarstva
3.5 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41
Vpogled v kulturne in kreativne industrije v Sloveniji. . . . . . . . . . . . . . . . . 45
1Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
2 Kreativne in kulturne industrije ter kreativna gospodarstva. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
2.1 Opredelitev kulturnih in kreativnih industrij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
2.2 Opredelitev kreativnih gospodarstev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47
2.3 Kulturne in kreativne industrije ter podjetništvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
3 Proučevanje kulturnih in kreativnih industrij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
3.1 Indeksi kulturnih in kreativnih industrij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
3.2 Modeli merjenja kreativnih in kulturnih industrij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
4 Značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Evropi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53
5 Vpogled v kreativne in kulturne industrije v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
5.1 Uporabljena metodologija raziskave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
5.2 Značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57
6 Sklepna spoznanja in priporočila ekonomski politiki za podporo kulturnih
in kreativnih industrij. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62
Pomen povečevanja inovativnosti v sodobnem podjetniškem okolju . . . . 67
1 Izbrani problem in vidik obravnave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68
2 Izobraževanje in inovacije kot gonilo razvoja vsake države. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69
3 Inoviranje politike podjetja v smeri k več družbene odgovornosti. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
4 Priporočila ekonomski politiki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76
5 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80
4
Kazalo
Spodbujanje razvoja in uresničevanja enotnega trga
kot priložnost za EU in Slovenijo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81
1 Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
2 Pomanjkljivosti delovanja in ukrepi za učinkovitejši enotni trg. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83
2.1 Za MSP pomembni elementi pobud in ukrepov Akta za enotni trg . . . . . . . . . . . . . . . . 84
2.1.1Pobude in ukrepi na področju obdavčitve v EU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88
2.2 Pogoji za učinke ukrepov Akta za enotni trg . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89
3 Položaj Slovenije na področju uresničevanja enotnega trga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89
3.1 Tržna integracija znotraj EU in zakonodaja o enotnem trgu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89
3.2 Drugi indikatorji uresničevanja enotnega trga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92
3.3 Položaj Slovenije na področju obdavčitve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95
4 Primeri dobrih poslovnih praks na področju razvoja enotnega trga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96
4.1 European eBusiness Lab . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96
4.2 Zasnova spletnih portalov Points of Single Contact . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97
5 Priporočila ekonomski politiki in podpornim institucijam. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98
Literatura in Viri. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101
Avtorji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113
5
6
Razvojni potenciali
Karin Širec
1
Uvod
Cilj Lizbonske strategije iz leta 2000 je bil, da bi Evropska unija (EU) postala najbolj konkurenčno in
dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti,
ustvarjanja več in boljših delovnih mest in razvoja večje socialne kohezije. Dne 3. marca 2010 je
Komisija začela udejanjati strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Evropa
2020 je strategija rasti EU za prihodnje desetletje. V njenem središču so podjetja. Glede na to, da
je večina podjetij malih in srednje velikih (MSP), ne gre spregledati dejstva, da bodo zastavljeni cilji
dosegljivi ob ustrezni podjetniški politiki, kreirani posebej zanje.
Raziskava Evropske komisije je v okviru programa za podjetništvo in inovativnost (Competitiveness
and Innovation Programme 2007-2013) proučevala uspešnost MSP. V raziskavo je bilo zajetih
27 držav članic EU ter 10 drugih sodelujočih držav: Albanija, Črna gora, Hrvaška, Islandija, Izrael,
Liechtenstein, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Norveška, Srbija in Turčija (de Kok
et al., 2011). Zgovoren je podatek iz raziskave o prispevku MSP k ustvarjanju novih delovnih mest
v Evropi, saj so v letih 2002–2010 ustvarila kar 85 % novih delovnih mest. Delež zaposlitev v teh
podjetjih znaša 67 % vseh delovnih mest. V tem obdobju se je neto zaposlovanje v gospodarstvu EU
znatno povečalo, in sicer v povprečju za 1,1 milijona novih delovnih mest na leto. Rast zaposlovanja
v MSP je znašala 1 % letno, kar je bistveno več kot v velikih podjetij, kjer je znašala 0,5 % (ibid.).
Rezultati raziskave so tudi pokazali, da je gospodarska kriza negativno vplivala na zaposlovanje v
vseh podjetjih EU, ne glede na velikost, najbolj ranljiva pa so bila mikro podjetja. Zaradi gospodarske
krize med letoma 2009 in 2010 se je število delovnih mest v sektorju MSP v povprečju zmanjšalo
za 2,4 % na leto, medtem ko se je v sektorju velikih podjetij zmanjšalo za 0,95 % na leto (ibid.). Za
Slovenijo so podatki bistveno slabši. V obdobju 2008–2010 so velika podjetja zmanjšala obseg
zaposlitev za 16,6 %, medtem ko je število zaposlenih v MSP upadlo za 4,9 %. Največ so k ustvarjanju
delovnih mest prispevala mikro podjetja, ki so v opazovanem obdobju beležila 1,6-odstotno rast
zaposlovanja.
Pričujoči podatki kažejo na osrednjo vlogo in pomen izrabe razvojnih potencialov MSP v gospodarstvu EU, kar jim priznava tudi Komisija, ki je že leta 2008 sprejela Akt za mala podjetja (Small
Business Act – SBA). Temeljni namen Akta za mala podjetja je izboljšati splošni pristop politike do
podjetništva, da se načelo »najprej pomisli na male« nepreklicno umesti v oblikovanje politike, od
priprave zakonodaje do opravljanja javnih storitev, in da bi spodbudila rast MSP, tako da jim pomaga
pri reševanju preostalih težav, ki zavirajo njihov razvoj (Evropska komisija, 2008, 4).
Prav na osnovi Akta za mala podjetja smo prilagodili raziskovanje slovenskih MSP že v zadnji izdaji
Slovenskega podjetniškega observatorija. Da bi pridobili vpogled v primerjalno stanje uspešnosti
7
Slovenije in povprečja EU na obravnavanih področjih (načelih) akta (podjetništvo, nova priložnost,
misli najprej na male, odzivna uprava, javno naročanje in državna pomoč, dostop do finančnih
sredstev, enotni trg, znanje in spretnosti za inovacije, okolje in internacionalizacija), na sliki 1
prikazujemo primerjalne rezultate (Evropska komisija, 2011u, 3).
Slika 1: Radar primerjave kazalnikov Slovenije in EU-27 na desetih področjih Akta za mala podjetja
povprečje EU +/- 0,5 standardnega odklona
Slovenija
1. Podjetništvo
1,0
10. Internacionalizacija
0,8
2. Nova priložnost
0,6
0,4
9. Okolje
0,2
3. Misli najprej na male
0
8. Znanje in
spretnosti za inovacije
4. Odzivna uprava
7. Enotni trg
5. Državna pomoč in javno naročanje
6. Dostop do finančnih sredstev
Vir: Evropska komisija, 2011u, 3.
Opomba: Na področju »okolje« za nobeno državo niso na voljo področna povprečja.
Država dosega boljše rezultate od povprečja EU pri treh načelih SBA od devetih, za katera so na
voljo podatki, in sicer pri načelih podjetništvo, misli najprej na male ter enotni trg. Na vseh drugih
področjih so njeni rezultati enaki ali slabši od povprečja. V pričujoči monografiji predstavljamo
razvojne potenciale MSP na treh področjih od obravnavanih desetih področij SBA, ki so najtesneje
povezana z udejanjanjem strategije Evropa 2020, in sicer: podjetništvo, znanje in spretnosti za
inovacije ter enotni trg.
2
Podjetništvo
Na področju prvega obravnavanega načela SBA, tj. PODJETNIŠTVO, ugotavljamo, da je Slovenija uspešnejša od povprečja EU. Gre za področje, ki smo ga v letošnji znanstveni monografiji
proučili najobširneje, saj znotraj načela podrobno prikazujemo stanje celotne slovenske
podjetniške demografije, analizo podatkov nefinančnega sektorja slovenskega gospodarstva
v primerjavi z EU-27 in rezultate proučevanja kreativnih industrij v EU in Sloveniji.
8
Z namenom natančnejšega vpogleda v dogajanje na posameznih segmentih ekonomske politike je Dijana Močnik v prvem prispevku predstavila stanje podjetništva v Sloveniji. Na osnovi
podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je v prvem
delu analizirala slovenske gospodarske družbe in samostojne podjetnike v letu 2010. V Sloveniji
je bilo leta 2010 126.965 podjetij, ki so zaposlovala skupaj s samozaposlenimi osebami 566.109
ljudi. Po 30 % teh je bilo zaposlenih v mikro podjetjih (1 do 9 zaposlenih) in velikih podjetjih (ki
zaposlujejo 250 in več ljudi), po približno petina pa v malih in srednje velikih podjetjih. MSP so
torej skupaj zaposlovala 70 % ljudi. Največ podjetij (34 %) je bilo v osrednjeslovenski regiji, najmanj
jih je imela zasavska regija (1,4 %). Največ podjetij, in sicer skoraj petina (19,5 %), je poslovalo
v dejavnosti trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil (SKD G), 17 % podjetij je delovalo
v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih (SKD M), skoraj 15 % v gradbeništvu (SKD F),
malo manj kot 13 % podjetij pa je spadalo v predelovalne dejavnosti (SKD C). V vseh preostalih
dejavnostih je tako delovalo 36 % podjetij.
V povprečju je slovensko podjetje zaposlovalo 4,5 človeka in ustvarilo 611.000 evrov prihodkov iz
poslovanja. Vsak zaposleni je leta 2010 ustvaril 34.181 evrov dodane vrednosti in 31 evrov neto
poslovnega izida. Povprečno podjetje je imelo nično (0,04 %) neto donosnost kapitala (podjetja
so s 40 milijardami kapitala ustvarila 17 milijonov evrov čistega poslovnega izida) in 42-odstotno
povprečno dobičkovnost (to je delež dodane vrednosti, zmanjšane za stroške dela, v ustvarjeni
dodani vrednosti). Ustvarjena dodana vrednost je znašala 19,3 milijarde evrov in je v povprečju
predstavljala četrtino (25 %) ustvarjenih prihodkov iz poslovanja, ki so znašali 77,6 milijarde
evrov. Stroški dela so znašali 11,3 milijarde evrov, kar predstavlja 58-odstotni delež v dodani
vrednosti. Povprečni stroški dela na zaposlenega so znašali 21.925 evrov oziroma 19.867 evrov,
če k zaposlenim prištejemo še samozaposlene.
Relativno najproduktivnejši so bili zaposleni iz dejavnosti D – Oskrba z električno energijo, plinom
in paro, kjer je dodana vrednost na zaposlenega presegala slovensko povprečje za 185 %. Najmanj
produktivni so bili zaposleni v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (SKD N), kjer je bila
produktivnost za več kot 40 % nižja od slovenskega povprečja.
Gledano geografsko, so bili najproduktivnejši zaposleni iz jugovzhodne Slovenije, kjer je bilo
preseganje povprečne produktivnosti 17-odstotno (44.171 evrov). Najmanj produktivni so bili
zaposleni v pomurski regiji, ki so dosegali le 72 % (ali 27.229 evrov) slovenskega povprečja (37.721
evrov) oz. 61 % dodane vrednosti na zaposlenega iz najproduktivnejše regije.
V drugem delu raziskave Dijana Močnik podaja analizo temeljnih značilnosti slovenskega podjetništva v primerjavi z evropskim. Analizira podatke nefinančnega sektorja gospodarstva, v katerega
se uvrščajo industrija (rudarstvo, predelovalne dejavnosti in elektrogospodarstvo), trgovina in
storitvene dejavnosti. V analizo niso zajeti kmetijstvo, javna uprava in druge netržne storitvene
dejavnosti ter finančne storitvene dejavnosti. Predstavila je glavne značilnosti (spremenljivke)
podjetij leta 2008 za EU-27 in Slovenijo.
Od 20,77 milijona podjetij v EU-27 jih je največ poslovalo v dejavnosti trgovine (SKD G). V EU-27 je
v trgovini delovala skoraj tretjina podjetij (31 %), medtem ko je bil ta delež v Sloveniji precej manjši
(24 %). V Sloveniji sta imeli po 24 % podjetij dve dejavnosti: SKD K – Poslovanje z nepremičninami,
najem in poslovne storitve in SKD G – Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe.
Najmanj podjetij (v obeh primerih le 0,1 %) je bilo v rudarstvu (SKD C).
Od 133 milijonov zaposlenih oseb (z vključenimi samozaposlenimi) jih je bilo največ zaposlenih
v predelovalnih dejavnostih (SKD D), in sicer v EU-27 26 %, v Sloveniji pa kar 40 %. Tudi po številu
zaposlenih je najmanj ljudi zaposlovalo rudarstvo (SKD C; v obeh primerih okrog 0,6 %).
9
Od 25 bilijonov evrov prihodkov iz poslovanja je bil največji delež ustvarjen v trgovini (SKD G) tako
v EU-27 (37 %) kot Sloveniji (35 %), najmanjši pa v rudarstvu (v EU-27 1 %, v Sloveniji pa 0,4 %).
Leta 2008 je bilo v industriji, trgovini in storitvah (brez finančnega sektorja in kmetijstva) v EU-27
ustvarjenih 6,3 bilijona evrov dodane vrednosti (kar je 24 % ustvarjenih prihodkov iz poslovanja). Od
tega je bilo v Sloveniji ustvarjenih 19 milijard evrov dodane vrednosti (ali 23 % ustvarjenih prihodkov
iz poslovanja). Največji delež dodane vrednosti so ustvarile predelovalne dejavnosti (SKD D) tako
v EU-27 (30 %) kot Sloveniji, kjer je ta delež relativno precej večji (41 %).
Povprečna produktivnost (to je dodana vrednost na zaposleno osebo) v EU-27 je znašala 47.080
evrov na zaposlenega, v Sloveniji pa 29.840 evrov, kar je le 63 % evropskega povprečja. Povedano
drugače, evropska povprečna produktivnost v industriji, trgovini in storitvah leta 2008 je bila za
58 % večja od slovenske primerljive povprečne produktivnosti.
Največ podjetij po velikosti je bilo mikro podjetij (1 do 9 ljudi) tako v EU-27 (92 %) kot v Sloveniji
(93 %). Najmanj je bilo velikih podjetij – v EU-27 0,2 %, v Sloveniji 0,3 %. Vendar so velika podjetja,
ki jih je bilo po številu najmanj, zaposlovala tretjino ljudi tako v EU-27 kot v Sloveniji. Mikro, mala
in srednje velika podjetja (MSP) skupaj so v obeh primerih zaposlovala dve tretjini ljudi. Tudi k
ustvarjenim prihodkom iz poslovanja so velika podjetja prispevala največji delež, in sicer v EU-27
42 %, v Sloveniji pa 37 %. Skupni delež ustvarjenih prihodkov iz poslovanja v MSP je v EU-27 znašal
58 %, v Sloveniji pa 63 %.
Zelo primerljiva je tudi struktura ustvarjene dodane vrednosti. Velika podjetja so v EU-27 ustvarila
42 % dodane vrednosti, v Sloveniji pa 40 %. Najmanj dodane vrednosti so v EU-27 ustvarila srednje
velika podjetja (18 %), v Sloveniji pa mala (19 %).
Leta 2008 so bila velika podjetja tudi najbolj produktivna. Produktivnost je avtorica izrazila z dodano
vrednostjo na zaposleno osebo. Zaposlena oseba v velikem podjetju v EU-27 je v povprečju ustvarila
61.140 evrov dodane vrednosti, kar je 30 % več od skupne povprečne produktivnosti v industriji,
trgovini in storitvah v EU-27 leta 2008 (47.080 evrov). Tudi v Sloveniji je bil najbolj produktiven
zaposleni delavec v velikem podjetju. Ustvaril je 36.400 evrov dodane vrednosti, kar presega
slovensko povprečje za 22 %, a predstavlja le 60 % te vrednosti v EU-27. Povprečna produktivnost
v MSP v EU-27 predstavlja 86 % evropskega povprečja, v Sloveniji pa 89 % slovenskega povprečja.
Znotraj MSP so bila v EU-27 nadpovprečno produktivna srednje velika podjetja, v Sloveniji pa mala
in srednje velika podjetja.
Druga tema s področja podjetništva, ki sta jo pripravila Barbara Bradač Hojnik in Miroslav Rebernik, obravnava kulturne in kreativne industrije v EU in Sloveniji. Podpora razvoju kreativnega
gospodarstva je eden izmed osnovnih ciljev Evropske komisije, ki so zajeti v strategiji Evropa 2020 v
EU (Evropska komisija, 2010k, 4). Da bi se povečala podpora kulturnim in ustvarjalnim industrijam,
je Evropska komisija leta 2010 izdala zeleno knjigo z naslovom Izkoriščanje potenciala kulturnih
in ustvarjalnih industrij (Evropska komisija, 2010k). Njen namen je omogočiti ustrezne pogoje za
razvoj ustvarjalnosti in inovativnosti v novi podjetniški kulturi EU.
Kreativne industrije zahtevajo kreativnost, sposobnosti in talent, imajo potencial za kreiranje
novih delovnih mest in prispevajo k razvoju na osnovi eksploatiranja intelektualne lastnine (DCMS,
2001). Evropska komisija jih obravnava kot tiste, ki bodo v prihodnjem desetletju največ prispevale
h gospodarski rasti v EU (Evropska komisija, 2011v). Industrije kreativnega gospodarstva so v EU
leta 2003 ustvarile 654 milijard evrov prihodkov, ki raste z 12 % višjo letno stopnjo kot celotno
10
gospodarstvo EU (KEA, 2006). V EU prispevajo podjetja v kulturnih in kreativnih industrijah približno
4,5 % k celotnemu BDP, predstavljajo pa delovna mesta za 3,8 % aktivnega prebivalstva v EU.
V Sloveniji podjetja v teh dejavnostih predstavljajo približno 8 % vseh podjetij. Ob tem je treba
poudariti, da ima zaposlovanje v teh industrijah trend rasti v nasprotju z drugimi industrijami. Kar
29 % posameznikov, zaposlenih v kulturnih industrijah, je samozaposlenih, v celotni populaciji
delovnega prebivalstva pa le 14 % (leta 2005; Eurostat, 2007). Delo je običajno bolj fleksibilno in
zahteva večjo mobilnost v primerjavi z vsemi zaposlitvami. Zaposleni v teh dejavnostih so običajno
bolj izobraženi, saj jih ima 48 % univerzitetno izobrazbo, med tem ko jih ima med vsemi zaposlenimi
25 % (KEA, 2011).
V Sloveniji v kulturnih in kreativnih industrijah močno prevladujejo mikro podjetja, ki jih je kar
96,6 %, kar je več kot v EU, kjer jih je 82,7 %. Malih in srednje velikih podjetij je v teh industrijah
manj kot v populaciji (malih podjetij je le 2,9 %, srednje velikih pa 0,4 %). V EU je slika na tem
področju boljša, saj je malih podjetij 14,4 %, srednje velikih pa 2,5 %. V Sloveniji se soočamo s
fenomenom t. i. »manjkajoče sredine«, torej pomanjkanjem malih in srednje velikih podjetij, ki na
eni strani omogočajo rast mikro podjetij, na drugi strani pa predstavljajo podporo velikim podjetjem.
Izredno velike razlike opazimo med gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki v sredstvih,
prihodkih in dodani vrednosti, kjer imajo gospodarske družbe bistveno več sredstev in prihodkov ter
višjo dodano vrednost. Regijska analiza kulturnih in kreativnih dejavnosti pa pokaže koncentracijo
le-teh v dveh regijah, v osrednjeslovenski, kjer je 43,4 % vseh podjetij, in v podravski, kjer je 13,3 %
vseh podjetij. Neenakomerna razporeditev industrij po posameznih regijah kaže na to, da je moč
kulturne in kreativne industrije razvijati predvsem tam, kjer so odprtost, kulturna ozaveščenost in
tolerantnost odjemalcev večja, to je v urbanih središčih. Tam je tudi več poslovnih priložnosti in
zainteresiranih odjemalcev storitev kulturnih in kreativnih dejavnosti.
Kreativne in kulturne industrije v praksi ne predstavljajo enostavne celote zaradi svoje raznolikosti
in vključevanja različnih sektorjev in dejavnosti. Pri njihovem spodbujanju in razvoju je zato treba
vključevati več področij, med katerimi so: ekonomski razvoj, trgovina, regionalni razvoj, delovna sila,
domače in tuje investicije, tehnologija in komunikacijska infrastruktura, kultura, turizem, socialne
zadeve in izobraževanje.
Naloge politike pri podpori razvoja kulturnih in kreativnih industrij so predvsem zagotavljanje
infrastrukture in dostopa do finančnih sredstev za investicije, oblikovanje institucionalnih mehanizmov in primerne zakonodaje ter podpora internacionalizacije, razvoja kreativnih grozdov
in kreativnega podjetništva. Za razvoj teh industrij bi potrebovali tudi bolj usmerjeno podporno
okolje, saj podjetniki v teh dejavnostih potrebujejo različno specifično podporo. Posebnega pomena
pri tem je primerno podjetniško usposabljanje, da bi pridobili potrebne podjetniške sposobnosti
in veščine, ki bi jih morali usvojiti čim prej v procesu ustanavljanja podjema, še zlasti ker njihovo
predhodno izobraževanje večinoma ni ponudilo teh vsebin.
3
Znanje in spretnosti za inovacije
Slovenija se na drugem obravnavanem področju SBA, tj. ZNANJE IN SPRETNOSTI ZA INOVACIJE,
uvršča na enako mesto, kot je povprečje EU. Tudi prispevek Tjaše Štrukelj temelji na izhodiščih
strategije Evropa 2020, katerih ključne tri vzvode rasti, ki jih je treba doseči s konkretnimi ukrepi
na ravni EU in držav članic, lahko po mnenju avtorice uresničimo le s spodbujanjem ustvarjalnega
razmišljanja in inovativnosti ter družbene in drugačne odgovornosti, tudi s pravim izobraževanjem.
Praksa kaže, da je konkurenčnost posamezne države pomembno odvisna od (spodbujanja) inova11
cij ter da inovativnost večamo z ustreznim usmerjanjem znanja/veščin. Zato je zelo pomembno,
kakšne ukrepe sprejemajo nosilci ekonomske politike.
V prispevku avtorica dokazuje, da so inovacije zelo pomembne za izboljšanje konkurenčnega položaja slovenskih podjetij ter da jih je v sodobnem podjetniškem okolju mogoče in treba spodbujati
z ustreznim izobraževanjem in ukrepi ekonomske politike. Tako v drugem poglavju ugotavlja, v
kolikšni meri slovenski izobraževalni sistem spodbuja podjetniške atribute, ki (so)‌vplivajo na
nagnjenost posameznikov k inovativnosti. Prikazuje izsledke raziskovanja o vplivu inovacij na
zagotavljanje konkurenčnih prednosti podjetij in preverja, kakšna je konkurenčnost Slovenije v
primerjavi z EU, še posebej z vidika inovacijske uspešnosti Slovenije. V tretjem poglavju raziskuje
potrebo po inoviranju politike podjetja, predvsem v smeri k več družbene odgovornosti, ki prav
tako vpliva na izboljšanje konkurenčnosti. Predzadnje, četrto poglavje podaja priporočila za
oblikovanje ekonomske politike.
Da bi se evropska podjetja lahko »dvignila iz krize močnejša kot prej«, morajo intervencije na
področju politike prepoznati edinstveno vlogo R & R in inovacij ter morajo posredovati s hkratnimi
manevri na več področjih. Nekaj pomembnejših priporočil za oblikovanje ekonomske politike
prikazujemo v nadaljevanju: 1. utrditev vzorcev porabe za R & R; 2. povečanje mobilizacije zasebnega/tveganega kapitala za inovacije; 3. ponovna vzpostavitev zaupanja med podjetji, zlasti
med MSP; 4. povečanje podpore MSP za zmanjšanje posledic kreditne krize na področju raziskav
in razvoja ter inovacijskih naložb; 5. začetek izvajanja potrebne strukturne reforme za ponovni
zagon in okrepitev nacionalnih sistemov inovacij; 6. osredotočanje na politike povpraševanja; 7.
osredotočanje na R & R intenzivne sektorje; 8. povečanje osredotočenosti politike na podporo
industrijskih grozdov; 9. dvig družbene nagnjenosti k inovacijam (Innovation support, 2009,
8–12); 10. spodbujanje ekološke ozaveščenosti in družbene odgovornosti podjetij; 11. izhajanje
iz inoviranja navad, vrednot, kulture, etike in norm (VKEN; glej npr. Mulej 2011a; Belak, Je., et
al., 2010). Vsa omenjena priporočila spodbujajo inovativnost ali njeno uporabo ob njihovem
uveljavljanju, kar pomen inovativnosti v sodobnem podjetniškem okolju še toliko bolj potrjuje.
4
Enotni trg
ENOTNI TRG je tretje obravnavano načelo SBA, pri katerem po podatkih SBA FS (2010/11) Slovenija dosega najboljše rezultate v primerjavi s povprečjem EU. Kljub temu poglobljena analiza
in primerjava Slovenije z EU-27 avtoric Romane Korez-Vide, Lidije Hauptman in Polone Tominc
kaže na precejšnje pomanjkljivosti pri delovanju enotnega trga EU, ki je ključnega pomena za
evropsko gospodarsko rast in razvoj podjetij. Predstavniki evropskih inštitucij si že nekaj let
prizadevajo povrniti pomen razvoju, poglabljanju in učinkovitemu delovanju enotnega trga EU, saj
se je z nastopom zadnje gospodarske in politične krize podpora povezovanju trgov v Evropi začela
zniževati, pozornost pa usmerjati predvsem na monetarno unijo, širitev in institucionalne reforme
EU. Po nekaterih ocenah (Eurochambres, 2011) je enotni trg EU v letih od 1992 do 2006 med
drugim pripomogel k nastanku 2,75 milijona delovnih mest in k prihrankom v višini 2,2 % BDP EU,
vendar številne študije, ankete in razprave dokazujejo, da njegov potencial ni v celoti izkoriščen in
da ga je treba oživiti. Iz pričujočega prispevka je razvidno, da se podjetja in državljani kot temeljni
uporabniki enotnega trga EU še zmeraj soočajo s številnimi preprekami. Poleg obravnavanih
preprek k slabši integriranosti trgov EU po nekaterih ocenah (Pacchioli, 2011) prispevajo tudi
različne kulturne in družbene norme, različni jeziki sporazumevanja ter necelovitost delovanja
enotnega trga, ki se kaže v ponavljajočih se poskusih in naporih po njegovi poglobitvi in širitvi.
12
V uvodnem delu prispevka avtorice obravnavajo za MSP pomembne pomanjkljivosti ter pobude in
ukrepe za učinkovitejše delovanje enotnega trga. V empiričnem delu na osnovi podatkov Evropske
komisije, Eurostata ter lastnih izračunov analizirajo položaj Slovenije v primerjavi z drugimi
državami članicami EU na področjih prenosa direktiv o enotnem trgu v nacionalno zakonodajo,
tržne integracije znotraj EU ter na tistih področjih delovanja enotnega trga, ki so pomembna za
MSP in zanje obstajajo primerljivi podatki. Pomemben del tega poglavja je področje obdavčitve,
saj EU pri davčni zakonodaji beleži enega izmed večjih zaostankov pri uresničevanju enotnega
trga. Prispevek sklenejo s priporočili ekonomski politiki in podpornim inštitucijam.
Da bi se povečala konkurenčnost EU ter povrnilo zaupanje in oživil enotni trg EU, je Evropska
komisija leta 2010 ob strategiji Evropa 2020 pripravila tudi Akt za enotni trg ter vrsto področnih
dokumentov, ki podpirajo oba strateška namena. Empirična analiza pokaže, da vrsta držav članic
EU, med njimi tudi Slovenija, zakonodaje EU ne prenašajo pravočasno v nacionalne zakonodaje,
je ne prenašajo pravilno in jo v mnogih primerih kršijo. Tržna integracija Slovenije znotraj EU je
bila leta 2010 sicer višja od povprečja EU-27, vendar jo je pri tem prehitela vrsta novih držav
članic EU (EU-12). Slovenija tudi še nima registriranih pristojnih organov za priznavanje kvalifikacij
za nekatere poklice, za katere se uporablja informacijski sistem za notranji trg (IMI), pri času
odgovarjanja na zahtevke po priznavanju poklicnih kvalifikacij pa je Slovenija primerljiva z EU-27.
Na področju zaščite industrijske lastnine v EU je Slovenija sicer slabša od povprečja EU-27, vendar
boljša od večine novih ter nekaterih starih članic EU. Položaj Slovenije na nekaterih področjih
obdavčitve odstopa navzgor od povprečja EU-27, saj dosega Slovenija v obdobju 1995–2009 višjo
implicitno davčno stopnjo na potrošnjo (+3,3 %), v strukturi BDP pa pobere za 1,2 % več okoljskih
davkov (2009), za 1,3 % več posrednih davkov (2009), za 4,2 % manj neposrednih davkov (2009)
in za 2,2 % več socialnih prispevkov (2009), kot je povprečje EU-27. Pri stopnji DDV je Slovenija
pod povprečjem EU-27 za 0,7 %.
Izsledki empirične analize kažejo, da bodo morale slovenske vladne inštitucije, pristojne za prenos
in implementacijo zakonodaje EU ter za podporo MSP pri izkoriščanju priložnosti enotnega trga
EU, svoje naloge opravljati učinkoviteje ter se na posameznih področjih zgledovati po uspešnejših
državah članicah EU. Pomembno je tudi ustvarjanje zadostne politične podpore razvoju in uresničevanju enotnega trga EU ter ozaveščanje javnosti in doseganje soglasja z vsemi akterji o nujnosti
izvedbe strukturnih reform v Sloveniji, da bi uresničili zastavljene cilje trajnostne, pametne in
vključujoče rasti kot razvojne paradigme 21. stoletja.
13
14
Temeljne značilnosti
slovenskega podjetništva v
primerjavi z evropskim
1
Podjetništvo
Dijana Močnik
Povzetek
V prispevku smo najprej analizirali vse gospodarske družbe in samostojne podjetnike v
Sloveniji leta 2010, nato pa smo za leto 2008 primerjali ključne podatke za podjetja iz
Slovenije in EU-27 v dejavnostih industrije, trgovine in storitev. V Sloveniji je bilo leta
2010 126.965 podjetij, ki so zaposlovala preko 566.000 ljudi. Največ podjetij (19 %)
je poslovalo v dejavnosti trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil. Ustvarjena
dodana vrednost je znašala 19,35 milijarde evrov. Podjetja so ustvarila 17 milijonov
evrov čistega poslovnega izida. Stroški dela so znašali 11,3 milijarde evrov. V povprečju
je bila zadolženost slovenskega podjetja 62-odstotna. V EU-27 leta 2008 je bilo skoraj
21 milijonov podjetij s preko 133 milijoni zaposlenih oseb. Po velikosti je bilo največ
mikro podjetij (92 %). Toda velika podjetja so zaposlovala največ, to je tretjino ljudi,
in ustvarila več kot 42 % od ustvarjenih 6,3 bilijona evrov dodane vrednosti. Evropska
povprečna dodana vrednost na zaposleno osebo leta 2008 je presegala slovensko za
več kot polovico (EU-27: 47.080 evrov, Slovenija: 29.840 evrov).
Abstract
In this chapter, we first analyzed all the companies and entrepreneurs in Slovenia
in 2010; for 2008, we compared the core data for companies from Slovenia and the
EU-27 in the activities of industry, trade, and services. In Slovenia in 2010, 126,965
companies employed more than 566,000 people. The greatest proportion of companies (19%) was operating in the trade, maintenance, and repair of motor vehicles. The
added value created amounted to 19.35 billion euro. Companies created 17 million
euro in net profits while labor costs amounted to 11.3 billion euro. On average, the
indebtedness of Slovenian companies was 62%. Meanwhile, in the EU-27 in 2008,
almost 21 million businesses employed more than 133 million persons. The majority
of enterprises were micro in size (92%). However, large companies employed the most
people (i.e. one third of all employees) and created more than 42% of the generated
6,283 billion euro of added value. The European average value added per employed
person in 2008 exceeded the Slovenian one by more than 50% (EU-27: 47,080 euro,
Slovenia: 29,840 euro).
15
1
Uvod
Ta del monografije je namenjen predstavitvi podjetij slovenskega gospodarstva in je primerjava med
slovenskimi podjetji in podjetji iz EU-27.
Podjetništvo
V drugem poglavju analiziramo slovenske gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki so se leta
2010 ukvarjali s podjetniškimi aktivnostmi in so bili razvrščeni v vse SKD-dejavnosti.1 Podatke smo
dobili od Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Analizirali smo
jih po velikostnih razredih podjetij, slovenskih statističnih regijah in dejavnostih. Velikostni razredi so
oblikovani po kriteriju povprečnega števila zaposlenih v podjetju in so naslednji: z 0 (nič) zaposlenimi,
z 1 do 9 zaposlenimi, 10 do 49 zaposlenimi, 50 do 249 zaposlenimi in z 250 in več zaposlenimi delavci.
Podjetja z 0 do 9 zaposlenimi imenujemo mikro podjetja. Podjetja z 10 do 49 zaposlenimi imenujemo
mala podjetja. Podjetja s 50 do 249 zaposlenimi imenujemo srednje velika podjetja. Podjetja z 250
in več zaposlenimi so velika podjetja. Kadar prikazujemo podatke za mikro, mala in srednja podjetja
skupaj, jih združujemo in označujemo s kratico MSP. Čeprav se pri razvrščanju podjetij v različne
velikostne razrede pogosto uporablja tudi velikost ustvarjenih prihodkov in velikost premoženja,
smo v našem primeru upoštevali kot kriterij velikosti podjetja število zaposlenih. Ta kriterij je namreč
uporabljen tudi v referenčnih evropskih raziskavah o podjetništvu. Prav tako so v velikostnem razredu
1 do 9 ljudi med zaposlene prišteti tudi samozaposleni samostojni podjetniki. Analizo slovenskih
gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v letu 2010 smo naredili za število podjetij, število
zaposlenih, dodano vrednost in stroške dela. Vselej, ko se analiza nanaša na velikostne razrede, so
omenjeni podatki za samostojne podjetnike z nič zaposlenimi prišteti k velikostnemu razredu 1 do 9.
V tretjem poglavju primerjamo nekatere ključne pokazatelje podjetništva (kot so število podjetij,
zaposlenih oseb, ustvarjeni prihodki, dodana vrednost podjetij in dodana vrednost na zaposlenega)
za industrijo, trgovino in storitve (imenovano tudi nefinančni sektor po stari SKD-klasifikaciji, ki je drugačna od te v opombi 1) v Sloveniji in EU-27 v letu 2008. Podatke za primerjavo smo črpali iz baze podatkov The Report on European SMEs Annual Report za leto 2008, ki je dostopna na http://ec.europa.
eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/index_en.htm#h2-1. Baza
omogoča primerjave podatkov med državami.
2
Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva
v letu 2010
2.1 Število podjetij in njihova povprečna velikost
V tabeli 1 lahko vidimo, da je bilo leta 2010 v Sloveniji 126.965 podjetij, od tega 19.900 gospodarskih
družb z 0 zaposlenimi, 100.074 mikro podjetij (z 1 do 9 zaposlenimi), 5.571 malih podjetij (z 10 do 49
zaposlenimi), 1.192 srednje velikih podjetij (s 50 do 249 zaposlenimi) in 228 velikih podjetij (z 250 in
več zaposlenimi).2 Vseh mikro podjetij (0 do 9 zaposlenih) je bilo tako leta 2010 v Sloveniji 119.974, kar
1 Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD), ki velja od začetka leta 2008, je naslednja: A - Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo;
B - Rudarstvo; C - Predelovalne dejavnosti; D - Oskrba z električno energijo, plinom in paro; E - Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami
in odpadki; saniranje okolja; F - Gradbeništvo; G - Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil; H - Promet in skladiščenje;
I - Gostinstvo; J - Informacijske in komunikacijske dejavnosti; K - Finančne in zavarovalniške dejavnosti; L - Poslovanje z nepremičninami; M - Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti; N - Druge raznovrstne poslovne dejavnosti; O - Dejavnost javne uprave
in obrambe; dejavnost obvezne socialne varnosti; P - Izobraževanje; Q - Zdravstvo in socialno varstvo; R - Kulturne, razvedrilne in
rekreacijske dejavnosti; S - Druge dejavnosti.
2 V razredu z 0 zaposlenimi so samo gospodarske družbe, medtem ko so v preostalih velikostnih razredih podjetij gospodarske družbe
in samostojni podjetniki skupaj. Kot že zapisano, smo namreč samostojne podjetnike z 0 zaposlenimi priključili velikostnemu razredu
z 1 do 9 zaposlenimi. Takih samostojnih podjetnikov je bilo leta 2010 53.130.
16
Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva v primerjavi z evropskim
predstavlja 94,5 % vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednje velika podjetja
(0 do 249 zaposlenih), je bilo v letu 2010 v Sloveniji 126.737 mikro, malih in srednje velikih podjetij
(MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,8 % vseh podjetij.
Tabela 1: Ključni podatki po velikosti podjetja v Sloveniji, 2010
Velikostni razredi podjetij
MSP
mikro
0
Število podjetij
Delež števila podjetij v populaciji vseh podjetij (v %)
15,7
78,8
5.571
4,4
168.413 108.202
Zaposleni in samozaposleni velikostnega razreda v vseh
zaposlenih (v %)
29,7
Povprečno število zaposlenih in samozaposlenih na podjetje
srednja
1 do 9 10 do 49 50 do 249
19.900 100.074
Število zaposlenih in samozaposlenih
mala
19,1
velika
MSP
skupaj 250 in več SKUPAJ
1.192 126.737
0,9
99,8
121.186 397.801
21,4
70,3
228 126.965
0,2
100,0
168.308 566.109
29,7
100,0
1,7
19,4
101,7
3,1
738,2
4,5
148
2.874
15.721
403
116.362
611
Povprečna dodana vrednost na zaposlenega in
samozaposlenega (v evrih)
23.226
35.318
35.460
30.854
42.044
34.181
Povprečni neto poslovni izid na zaposlenega in
samozaposlenega (v evrih)
-312
1.117
233
35
20
31
Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih)
77
Povprečna neto donosnost kapitala (v %)
-3,3
-0,9
1,9
0,3
0,1
0,0
0,0
Povprečni delež kapitala v financiranju (v %)
27,8
32,7
34,4
38,0
34,2
46,2
38,3
Povprečna dobičkovnost [(DV-stroški dela)/DV] (v %)
94,6
46,5
37,8
36,6
41,3
42,8
41,9
Povprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti (v %)
5,4
53,5
62,2
63,4
58,7
57,2
58,1
Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih AJPES (podatki za leto 2010).
Slovenske gospodarske družbe in samostojni podjetniki so leto 2010 zaključili s 17,3 milijona evrov
čistega poslovnega izida. To pomeni, da je vsak zaposleni (vključno s samozaposlenimi) v letu 2010
ustvaril v povprečju za 31 evrov čistega dobička. Najvišji čisti dobiček na zaposlenega so ustvarila
mala podjetja, in sicer 1.117 evrov. Zaposleni v mikro podjetju z 1 do 9 zaposlenimi je pridelal v
povprečju za 312 evrov izgube. Povprečni čisti dobiček na zaposlenega v MSP je znašal 35 evrov, v
velikem podjetju pa 20 evrov, kar je manj kot 3 % od najvišje vrednosti (tabela 1).
Čisti dobiček povprečnega slovenskega podjetja predstavlja 0,04-odstotni donos na investirani kapital.
Donosnost je bila najvišja v malih podjetjih (1,9 %), z 0,3 % neto donosnostjo kapitala sledijo srednje
velika podjetja. Neto donosnost MSP znaša 0,1 %. Negativna pa je bila donosnost kapitala v gospodarskih družbah z 0 zaposlenimi (–3,3 %) in mikro podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi (–0,9 %; tabela 1).
Povprečno podjetje je imelo v strukturi virov sredstev le 38 % kapitala, kar pomeni, da je bila povprečna zadolženost v letu 2010 62-odstotna. Višja od te je zadolženost v mikro podjetju z 0 zaposlenimi,
in sicer 72 %, 67 % v mikro podjetju z 1 do 9 zaposlenimi in 65 % v malem podjetju. Tolikšna je
bila zadolženost tudi v povprečnem MSP podjetju skupaj, medtem ko je bila v velikem podjetju
zadolženost najmanjša. Znašala je 54 % (tabela 1).
V zasavski regiji, v kateri je najmanjše absolutno število podjetij (1.746), je najmanjše tudi njihovo
število na 1000 prebivalcev (39), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji (slika 1). Po
številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (62)
obalno-kraška regija z 82 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu osrednjeslovenska regija z 81 podjetji na 1000 prebivalcev.
17
Podjetništvo
Ključni podatki za slovenske gospodarske družbe
in samostojne podjetnike vseh SKD dejavnosti
za leto 2010
90,0
70,0
40,0
66,8
60,4
60,0
50,0
82,0
81,5
80,0
54,9
49,9
52,5
41,1
51,5
52,7
45,6
39,1
30,0
20,0
Obalno-kraška
Goriška
Notranjsko-kraška
Gorenjska
Osrednjeslovenska
Jugovzhodna Slovenija
Spodnjeposavska
Zasavska
Savinjska
Koroška
Podravska
0,0
Pomurska
10,0
Statistične regije
Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Vir podatkov o številu prebivalcev leta 2010: podatkovni portal SI-Stat.
Na sliki 2 je za leto 2010 prikazan delež števila podjetij po regijah v povezavi s kazalnikom povprečnega števila zaposlenih v podjetju, ki je eden izmed pokazateljev povprečne velikosti podjetij.
Največ podjetij, več kot tretjina (34 %), je v osrednjeslovenski regiji (43.150), najmanj, 1,4 %, pa v
zasavski (1.746). Največjo povprečno velikost podjetja izkazujeta jugovzhodna (4,9) in savinjska
regija (4,8). Najmanjšo velikost podjetja, in sicer 2,7 zaposlenega, ima obalno-kraška regija, ki je
imela leta 2010 največ podjetij na 1000 prebivalcev. Povprečna velikost slovenskega podjetja brez
števila samozaposlenih znaša 4 ljudi, skupaj s samozaposlenimi pa 4,5 človeka.
Slika 2: Delež števila podjetij in njihova povprečna velikost po regijah v Sloveniji, 2010
4,8
5
3
3,3
35
3,7
3,8
30
3,4
2,7
5,1
6,3
7,1
Obalno-kraška
Goriška
Notranjsko-kraška
Gorenjska
2,2
Statistične regije
Delež števila podjetij Število zaposlenih na podjetje (slovensko povprečje 4)
Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih AJPES (za leto 2010).
18
25
20
15
9,7
Osrednjeslovenska
Zasavska
Savinjska
1,4
2,8
Spodnjeposavska
2,9
3,9
10,8
Koroška
0
3,7
4,9
4,3
40
14,0
2
1
4,1
Podravska
4
4,0
34,0
4,2
10
5
0
Delež števila podjetij
6
Pomurska
Število zaposlenih na podjetje
Podjetništvo
Število podjetij na 1000 prebivalcev
Slika 1: Število podjetij na 1000 prebivalcev po statističnih regijah v Sloveniji, 2010
V povprečju je bila skoraj petina (19,5 %) vseh podjetij v dejavnosti G – Trgovina; vzdrževanje in
popravila motornih vozil. 17 % podjetij je bilo v dejavnosti M – Strokovne, znanstvene in tehnične
dejavnosti. S 15 % sledi dejavnost F – Gradbeništvo in 13 % dejavnost C – Predelovalne dejavnosti.
V vseh preostalih dejavnostih je bilo po številu razporejenih skoraj 36 % vseh podjetij (slika 3).
Slika 3: Delež števila podjetij po dejavnostih v Sloveniji, 2010
19
20
15
13
10
5
0
17
15
7
1
0
A
B
C
1
0
D
E
F
G
H
6
I
5
J
2
2
K
L
3
M
N
5
0
O
2
2
2
P
Q
R
S
Dejavnosti
Da bi si ustvarili boljšo predstavo o posameznih velikostnih razredih podjetij, smo izračunali še
ustvarjene poslovne prihodke na podjetje (glej tabelo 1). V povprečju je slovensko podjetje leta
2010 ustvarilo 611 tisoč evrov prihodkov iz poslovanja.3 Povprečno veliko podjetje je ustvarilo
116 milijonov evrov prihodkov iz poslovanja. Povprečno srednje veliko podjetje je ustvarilo
skoraj 16 milijonov evrov, malo podjetje pa nekaj manj kot 3 milijone evrov poslovnih prihodkov.
Povprečno mikro podjetje z 0 do 9 zaposlenimi je ustvarilo 136 tisoč evrov poslovnih prihodkov.
Znotraj mikro podjetij je povprečna mikro gospodarska družba z 0 zaposlenimi ustvarila 77
tisoč evrov in povprečno podjetje z 1 do 9 zaposlenimi 148 tisoč evrov prihodkov iz poslovanja.
Povprečno MSP je ustvarilo 403 tisoč evrov prihodkov iz poslovanja (tabela 1).
2.2 Število zaposlenih
Vsa slovenska podjetja so v letu 2010 zaposlovala 566.109 ljudi (vključno s 53.130 samozaposlenimi samostojnimi podjetniki). Mikro podjetja z 1 do 9 zaposlenimi so zaposlovala 168.413 ljudi
(ali 30 % vseh zaposlenih), mala podjetja 108.202 ljudi (ali 19 % vseh zaposlenih), srednje velika
podjetja 121.186 ljudi (ali 21 % vseh zaposlenih) in skoraj 30 % ali 168.308 ljudi velika podjetja.
MSP so tako zaposlovala 397.801 ljudi, kar je malo več kot 70 % vseh ljudi. Če gledamo Slovenijo
kot celoto, so mikro in velika podjetja v letu 2010 dosegla enak največji delež zaposlenih (30 %).
Izračunali smo povprečno število zaposlenih (vključno s samozaposlenimi) na podjetje, ki znaša
za Slovenijo kot celoto 4,5 človeka. Po posameznih velikostnih razredih pa je to število naslednje:
mikro podjetja (1 do 9 zaposlenih) 1,7, mala podjetja 19,4, srednje velika podjetja 101,7 in
velika podjetja 738,2. Povprečna velikost MSP je bila 3,1 človeka. Povprečna velikost podjetja
v letu 2010, izražena s povprečnim številom zaposlenih na podjetje po velikostnih razredih, je
podana na sliki 4.
3 Prihodki iz poslovanja za gospodarske družbe: T110 + T123 + (T124 + T125) = čisti prihodki iz prodaje + usredstveni lastni proizvodi in
lastne storitve + drugi poslovni prihodki (s prevrednotovalnimi poslovnimi prihodki). Prihodki iz poslovanja za samostojne podjetnike:
T050 + T056 + T057 = čisti prihodki od prodaje + usredstveni lastni proizvodi + drugi poslovni prihodki.
19
Podjetništvo
Delež podjetij (v %)
25
Slika 4: Povprečna velikost podjetja po velikostnih razredih v Sloveniji, 2010
738,2
700
600
500
400
300
200
101,7
100
1,7
19,4
1 do 9
10 do 49
0
3,1
50 do 249
4,5
0 do 249
250 in več
Skupaj
Po številu zaposlenih (brez samozaposlenih) na podjetje so največja podjetja v naslednjih dejavnostih: B – Rudarstvo 26 ljudi na podjetje, E – Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje
okolja 24,5 ljudi na podjetje, D – Oskrba z električno energijo, plinom in paro 11,5 ljudi na podjetje
in C – Predelovalne dejavnosti 11 ljudi na podjetje. Najmanjša po povprečnem številu zaposlenih so
bila podjetja v izobraževanju (SKD P)—0,7 in drugih dejavnostih (SKD S)—0,8 človeka na podjetje.
Povprečna velikost podjetja po dejavnostih je prikazana na sliki 5.
Slika 5: Povprečna velikost podjetja po dejavnosti v Sloveniji, 2010
30
Povprečno število
zaposlenih na podjetje
Podjetništvo
Povprečno število zaposlenih
in samozaposlenih na podjetje
800
26,0
24,5
25
20
15
11,0 11,5
8,3
10
5
3,2 3,8 5,0 3,2 3,0
4,1
4,9
1,8 1,5 1,4
0
A
B
C
D
E
F
G
H
I
J
K
L
M
0,7 1,8 1,7 0,8
N
O
P
Q
R
S
Dejavnosti
Slovensko povprečje (4)
Če pogledamo še povprečno velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva, je ta naslednja. Leta
2010 je bila povprečna velikost industrijskega podjetja (SKD B, C, D in E) 11,4 človeka. V kmetijstvu
(SKD A) je bilo v povprečnem podjetju zaposlenih 4,1 človeka, 3,2 v gradbeništvu (SKD F) in 2,8 v
storitvah (SKD G do U). Povprečna velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva je prikazana
na sliki 6.
20
Slika 6: Povprečna velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva v Sloveniji, 2010
Povprečno število
zaposlenih na podjetje
12
11,4
10
8
6
4,1
4
3,2
2,8
2
0
Industrija
Gradbeništvo
Storitve
Podjetništvo
Kmetijstvo
Gospodarski sektor
Slovensko povprečje (4)
2.3 Dodana vrednost
Bistvo podjetniške dejavnosti ni zgolj ustvarjanje dobička, temveč tudi dodane (tj. nove) vrednosti. V
letu 2010 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene po tekočih cenah 19,3 milijarde evrov dodane
vrednosti,4 od tega so 36,6 % (7,1 milijarde evrov) ustvarila velika podjetja, medtem ko 63,4 % (12,3
milijarde evrov) MSP (tabela 2). Porazdelitev dodane vrednosti po posameznih velikostnih razredih
podjetij je bila naslednja: gospodarske družbe z 0 zaposlenimi so ustvarile 243 milijonov evrov
dodane vrednosti (kar znaša 1,3 % celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva),
podjetja z 1 do 9 zaposlenimi so ustvarila malo več kot petino ali 3,9 milijarde evrov dodane vrednosti
(20,2 %). Mala podjetja so ustvarila 3,8 milijarde evrov dodane vrednosti (19,7 %; slika 7). Preko
22 % dodane vrednosti so ustvarila srednje velika podjetja (4,3 milijarde evrov).
Delež ustvarjene dodane vrednosti
(v %)
Slika 7: Dodana vrednost po velikostnih razredih v Sloveniji, 2010
70
63,4
60
50
36,6
40
30
20
10
0
20,2
19,7
22,2
10 do 49
50 do 249
0 do 249
1,3
1 do 9
250 in več
Skupaj
4 Dodana vrednost za gospodarske družbe: Prihodki iz poslovanja – Stroški blaga, materiala in storitev (T128) + Sprememba vrednosti
zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje (T121 – T122). Dodana vrednost za samostojne podjetnike: Prihodki iz poslovanja –
Stroški blaga, materiala in storitev (T060) + Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje (T054 – T055).
21
Tabela 2: Dodana vrednosti in prihodki iz poslovanja po velikostnih razredih podjetij v Sloveniji, 2010
0
0,243
1,538
15,8
Dodana vrednost v mrd €
Prihodki iz poslovanja v mrd €
Delež dodane vrednosti v prihodkih podjetij (v %)
1 do 9
3,912
14,785
26,5
10 do 49 50 do 249
MSP 250 in več SKUPAJ
3,821
4,297 12,274
7,076 19,350
16,013
18,740 51,074
26,530 77,605
23,9
22,9
24,0
26,7
24,9
Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih AJPES (podatki za leto 2010).
V povprečju je imelo slovensko podjetje 24,9-odstotni delež dodane vrednosti v prihodkih. Deleži
dodane vrednosti v prihodkih iz poslovanja so prikazani na sliki 8.
Slika 8: Delež dodane vrednosti v prihodkih podjetij po velikostnih razredih v Sloveniji, 2010
Delež dodane vrednosti v
prihodkih (v %)
26,5
25
20
23,9
22,9
24,0
10 do 49
50 do 249
0 do 249
26,7
15,8
15
10
5
0
0
1 do 9
250 in več
Slovensko povprečje (24,9 %)
Vidimo lahko, da je bil delež dodane vrednosti v prihodkih nadpovprečen le v velikih podjetjih in
mikro podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi. Veliko pod povprečjem (za 9,1 odstotne točke) je delež v mikro
družbah z 0 zaposlenimi.
Pomembne razlike v deležu dodane vrednosti v prihodkih podjetij se pojavljajo po dejavnostih, kar
je prikazano na sliki 9.
Slika 9: Delež dodane vrednosti v prihodkih podjetij po dejavnostih v Sloveniji, 2010
Delež dodane vrednosti v prihodkih (v %)
Podjetništvo
30
80
68
70
56
60
50
40
30
31
31
27
20
39
40
38
38
42
H
I
J
K
L
36
41
44
41
26
20
13
10
0
A
B
C
D
E
F
G
M
Dejavnosti
Slovensko povprečje (25 %)
22
56
49
N
O
P
Q
R
S
Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivnosti
dela) v letu 2010 je znašala 34.181 evrov. Nadpovprečno produktivna so bila velika podjetja, saj je
povprečna produktivnost dela znašala 42.044 evrov (ali 23 % več od povprečja). MSP skupaj so s
30.854 evri na osebo podpovprečno produktivna (10 % zaostajanje za povprečjem oziroma 27 %
zaostajanje za najbolj produktivnimi velikimi podjetji). Najbolj produktivna med MSP so srednje
velika podjetja z nadpovprečnimi 35.460 evri (4 % preseganje povprečja). Mala podjetja so takoj za
njimi s 35.318 evri (3 % preseganje povprečja) dodane vrednosti na osebo. Najmanj produktivna so
mikro podjetja (1 do 9 zaposlenih) s 23.226 evri na zaposlenega (32 % zaostajanje za povprečjem,
vključno s samozaposlenimi tabela 1 in slika 10).
Slika 10: Relativna dodana vrednost na zaposlenega in samozaposlenega po velikostnih razredih v
Sloveniji, 2010
140
123
V % od skupaj (100 %)
120
103
100
80
104
90
68
60
40
20
0
1 do 9
10 do 49
50 do 249
0 do 249
250 in več
Med slovenskimi regijami so bila po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega (brez
samozaposlenih) najuspešnejša podjetja iz jugovzhodne Slovenije (44.171 evrov), ki so v povprečju ustvarila za 17 % večjo dodano vrednost na zaposlenega od slovenskega povprečja (37.721
evrov). Nadpovprečno produktivna so bila tudi podjetja iz osrednjeslovenske (42.415 evrov),
obalno-kraške (39.276 evrov), spodnjeposavske regije, ki so v povprečju ustvarila 38.564 evrov na
zaposlenega in goriške regije (37.880 evrov). Vse preostale regije so bile v letu 2010 podpovprečno
produktivne. Najnižjo produktivnost izkazuje pomurska regija (27.229 evrov), kar predstavlja le
72 % slovenskega povprečja in samo 62 % ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega v najbolj
produktivni regiji jugovzhodna Slovenija. Razlika v povprečni dodani vrednosti na zaposlenega
med regijo z najvišjo ter regijo z najnižjo dodano vrednostjo je v letu 2010 znašala 16.942 evrov.
Preostale regije so dosegle naslednje vrednosti: savinjska 37.181 evrov na zaposlenega, gorenjska
34.416 evrov na zaposlenega, koroška 33.250 evrov, zasavska 33.073 na zaposlenega, podravska
30.397 evrov in notranjsko-kraška 28.362 evrov. Dodane vrednosti na zaposlenega po regijah so
prikazane na sliki 11.
23
Podjetništvo
Relativno največjo dodano vrednost v prihodkih so ustvarili v dejavnostih O – Dejavnost javne uprave
in obrambe; dejavnost obvezne socialne varnosti (67,8 %), Q – Zdravstvo in socialno varstvo (55,9 %),
R – Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti (dodana vrednost znaša 55,6 % prihodkov),
B – Rudarstvo (48,8 %); relativno najmanjšo dodano vrednost v prihodkih so v letu 2010 zabeležili
v dejavnosti G – Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil (13,3 %).
Slika 11: Dodana vrednost na zaposlenega po regijah v Sloveniji, 2010
50.000
44.171
37.181
40.000
33.250
35.000
30.000
42.415
38.564
34.416
33.073
30.397
37.880 39.276
28.362
27.229
25.000
20.000
15.000
10.000
Obalno-kraška
Goriška
Notranjsko-kraška
Gorenjska
Osrednjeslovenska
Spodnjeposavska
Zasavska
Savinjska
Koroška
0
Podravska
5.000
Pomurska
Podjetništvo
Dodana vrednost na zaposlenega (v €)
45.000
Statistične regije
Slovensko povprečje (37.721 €)
Sliko produktivnosti slovenskega gospodarstva dopolnjuje podatek o povprečni dodani vrednosti
na zaposlenega po dejavnostih. Relativna dodana vrednost na zaposlenega v dejavnosti je podana
kot odstotek povprečne dodane vrednosti na zaposlenega vseh velikostnih razredov v posamezni
dejavnosti glede na slovensko povprečje.
Relativno najproduktivnejša so bila podjetja iz dejavnosti D – Oskrba z električno energijo, plinom
in paro, saj so ustvarila za 107.587 evrov dodane vrednosti na zaposlenega ali za 185 % več od
slovenskega povprečja (37.721 evrov). Na drugem mestu po produktivnosti so bila podjetja iz
dejavnosti R – Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti, v katerih je produktivnost višja za
121 % od slovenskega povprečja (83.411 evrov). Na tretjem mestu je dejavnost L – Poslovanje z
nepremičninami, kjer je preseganje 114-odstotno (80.824 evrov). Nadpovprečno produktivna
so bila še podjetja iz naslednjih dejavnosti: dejavnost K – Finančne in zavarovalniške dejavnosti
(76.061 evrov, 102 % preseganje povprečja), dejavnost J – Informacijske in komunikacijske dejavnosti
(64.899 evrov, 72 % preseganje), dejavnost B – Rudarstvo (52.615 evrov, 39 % preseganje), dejavnost
M – Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti (43.547 evrov, 15 % preseganje), dejavnost
H – Promet in skladiščenje (42.190 evrov, 12 % preseganje) in dejavnost Q – Zdravstvo in socialno
varstvo (40.181 evrov, 7 % preseganje). V preostalih dejavnostih je bila produktivnost podpovprečna.
Najmanjšo produktivnost dela so dosegli v dejavnosti N – Druge raznovrstne poslovne dejavnosti,
saj znaša 21.952 evrov, kar je za 42 % pod slovenskim povprečjem. Druga najslabša produktivnost
je bila dosežena v dejavnosti I – Gostinstvo, v kateri je zaposleni v povprečju ustvaril za 23.778 evrov
dodane vrednosti ali 37 % manj od slovenskega povprečja (slika 12).
24
Slika 12: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih v Sloveniji, 2010
V % od skupaj (100 %)
300
285
250
202
200
100 82
221
172
139
150
214
98
98
94
112
70
115
63
99
88
107
73
58
50
A
B
C
D
E
F
G
H
I
J
K
L
M
N
O
P
Q
R
S
Dejavnosti
2.4 Stroški dela
Stroški dela gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v letu 2010 so znašali 11,3 milijarde evrov,
kar predstavlja 58-odstotni povprečni delež v dodani vrednosti.
Največji nadpovprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti so dosegale dejavnosti: N – Druge raznovrstne poslovne dejavnosti (74,3 %), I – Gostinstvo (69,6 %), F – Gradbeništvo (67,6 %), A – Kmetijstvo
in lov, gozdarstvo, ribištvo (65,1 %), E – Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje
okolja (64,1 %), B – Rudarstvo (62,8 %), M – Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti (61,5 %),
C – Predelovalne dejavnosti (61,3 %), P – Izobraževanje (60,0 %), Q – Zdravstvo in socialno varstvo
(59,1 %), S – Druge dejavnosti (58,9 %) in G – Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil (58,2 %).
Nižje deleže stroškov dela v dodani vrednosti, kot je znašalo slovensko povprečje (58,1 %), so imele
dejavnosti: O – Dejavnost javne uprave in obrambe; dejavnost obvezne socialne varnosti (58,0 %),
J – Informacijske in komunikacijske dejavnosti in dejavnost H – Promet in skladiščenje (52,7 %),
K – Finančne in zavarovalniške dejavnosti (40,8 %). Manj kot 40-odstotni delež so imele dejavnosti
R – Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti (37,5 %), D – Oskrba z električno energijo, plinom
in paro (32,3 %) in L – Poslovanje z nepremičninami (28,7 %; slika 13).
Slika 13: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po dejavnostih v Sloveniji, 2010
Delež stroškov dela v dodani vrednosti
(v %)
80
70
65
60
63
64
61
74
70
68
61
58
53
50
58
60
59
53
41
40
38
29
32
30
59
20
10
0
A
B
C
D
E
F
G
H
I
J
K
L
M
N
O
P
Q
R
S
Dejavnosti
25
Podjetništvo
0
Delež stroškov dela v dodani vrednosti po velikostnih razredih je naslednji. Najnižji je pri gospodarskih družbah z 0 zaposlenimi, kjer znaša 5,4 %, sledijo mikro podjetja z 1 do 9 zaposlenimi,
kjer znaša 53,5 % in je pod povprečjem (58,1 %). Podpovprečen je delež stroškov dela v dodani
vrednosti tudi v velikih družbah (57,2 %). V preostalih velikostnih razredih je delež stroškov dela
nad slovenskim povprečjem, in sicer v srednje velikih podjetjih 63 % in malih podjetjih 62,2 %. V
MSP skupaj je delež stroškov dela v ustvarjeni dodani vrednosti le malo nad slovenskim povprečjem in znaša 58,7 % (slika 14).
Slika 14: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po velikostnih razredih podjetij v Sloveniji, 2010
Stroški dela v dodani vrednosti
(v %)
Podjetništvo
70
53
60
62
63
10 do 49
50 do 249
59
57
0 do 249
250 in več
50
40
30
20
10
5
0
0
1 do 9
Stroški dela na zaposlenega (s samozaposlenimi) so v letu 2010 v povprečju znašali 19.867
evrov, brez samozaposlenih pa 21.925 evrov. Najvišji stroški dela na zaposlenega so bili v
dejavnosti D – Oskrba z električno energijo, plinom in paro. Znašali so 34.737 evrov, kar je za 58
odstotkov več od povprečja. Najnižji stroški dela na zaposlenega so bili v dejavnosti S – Druge
dejavnosti. Znašali so 16.155 evrov, kar je 73 odstotkov povprečja ali le 46 % stroškov dela na
zaposlenega v dejavnosti z najvišjimi povprečnimi stroški dela. Slovensko povprečje so presegale
naslednje dejavnosti: J – Informacijske in komunikacijske dejavnosti 34.193 evrov, B – Rudarstvo
33.047 evrov, R – Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti 31.294 evrov, K – Finančne
in zavarovalniške dejavnosti 31.035 evrov, M – Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti
26.777 evrov, Q – Zdravstvo in socialno varstvo 23.758 evrov, E – Oskrba z vodo; ravnanje z
odplakami in odpadki; saniranje okolja 23.717 evrov, L – Poslovanje z nepremičninami 23.194
in H – Promet in skladiščenje 22.218 evrov. Preostale dejavnosti so imele podpovprečne stroške
na zaposlenega. Po velikosti so to naslednje dejavnosti: O – Zdravstvo in socialno varstvo 21.716
evrov, G – Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil 21.630 evrov, C – Predelovalne
dejavnosti 21.627 evrov, A – Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo 20.129 evrov, P – Izobraževanje 19.905 evrov, F – Gradbeništvo 17.807 evrov, I – Gostinstvo 16.549 evrov in N – Druge
raznovrstne poslovne dejavnosti 16.305 evrov. Stroški dela na zaposlenega po dejavnostih so
prikazani na sliki 15.
26
Slika 15: Stroški dela na zaposlenega po dejavnostih v Sloveniji, 2010
35.000
30.000
25.000
20.000
15.000
10.000
5.000
0
A
B
C
D
E
F
G
H
I
J
K
L
M
N
O
P
Q
R
S
Dejavnosti
Stroški dela na zaposlenega (vključno s samozaposlenimi) so bili najvišji v velikih podjetjih (24.030
evrov), najnižji pa v mikro podjetjih (12.417 evrov). Nadpovprečni so bili stroški dela na osebo tudi
v srednje velikih podjetjih (22.466 evrov) in malih podjetjih (21.956 evrov). V MSP so bili ti stroški
podpovprečni in so znašali 18.106 evrov (slika 16).
Slika 16: Stroški dela na zaposlenega in samozaposlenega po velikostnih razredih podjetij v Sloveniji, 2010
Stroški dela na zaposlenega
in samozaposlenega (v €)
30.000
24.030
25.000
22.466
21.956
20.000
15.000
18.106
12.417
10.000
5.000
0
1 do 9
10 do 49
50 do 249
0 do 249
250 in več
2.5Sklep
V tem poglavju smo na osnovi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in
storitve (AJPES) analizirali slovenske gospodarske družbe in samostojne podjetnike v letu 2010. V
Sloveniji je bilo leta 2010 126.965 podjetij, ki so zaposlovala skupaj s samozaposlenimi osebami
566.109 ljudi. Po 30 % teh je bilo zaposlenih v mikro podjetjih (1 do 9 zaposlenih) in velikih podjetjih
27
Podjetništvo
Stroški dela na zaposlenega (v €)
40.000
(ki zaposlujejo 250 in več ljudi), po približno petina pa v malih in srednje velikih podjetjih. MSP so
torej skupaj zaposlovala 70 % ljudi. Največ podjetij (34 %) je bilo v osrednjeslovenski regiji, najmanj
podjetij je imela zasavska regija (1,4 %). Največ podjetij, in sicer skoraj petina (19,5 %), je poslovalo
v dejavnosti trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil (SKD G). 17 % podjetij je delovalo v
strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih (SKD M), skoraj 15 % v gradbeništvu (SKD F) in malo
manj kot 13 % podjetij je spadalo v predelovalne dejavnosti (SKD C). V vseh preostalih dejavnostih
je tako delovalo 36 % podjetij.
Podjetništvo
V povprečju je slovensko podjetje zaposlovalo 4,5 človeka in ustvarilo 611.000 evrov prihodkov iz
poslovanja. Vsak zaposleni je leta 2010 ustvaril 34.181 evrov dodane vrednosti in 31 evrov neto
poslovnega izida. Povprečno podjetje je imelo nično (0,04 %) neto donosnost kapitala (podjetja
so s 40 milijardami kapitala ustvarila 17 milijonov evrov čistega poslovnega izida) in 42-odstotno
povprečno dobičkovnost (to je delež dodane vrednosti, zmanjšane za stroške dela, v ustvarjeni
dodani vrednosti). Ustvarjena dodana vrednost je znašala 19,3 milijarde evrov in je v povprečju
predstavljala četrtino (25 %) ustvarjenih prihodkov iz poslovanja, ki so znašali 77,6 milijarde evrov.
Stroški dela so znašali 11,3 milijarde evrov, kar predstavlja 58-odstotni delež v dodani vrednosti.
Povprečni stroški dela na zaposlenega so znašali 21.925 evrov oziroma 19.867 evrov, če k zaposlenim
prištejemo še samozaposlene.
V povprečju je bila zadolženost slovenskega podjetja skoraj 62-odstotna.
Relativno najproduktivnejši so bili zaposleni iz dejavnosti D – Oskrba z električno energijo, plinom
in paro, kjer je dodana vrednost na zaposlenega presegala slovensko povprečje za 185 %. Najmanj
produktivni so bili zaposleni v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (SKD N), kjer je bila produktivnost za več kot 40 % nižja od slovenskega povprečja.
Gledano geografsko, so bili najproduktivnejši zaposleni iz jugovzhodne Slovenije, kjer je bilo preseganje povprečne produktivnosti 17-odstotno (44.171 evrov). Najmanj produktivni so bili zaposleni
v pomurski regiji, ki so dosegali le 72 % (ali 27.229 evrov) slovenskega povprečja (37.721 evrov)
oziroma 61 % dodane vrednosti na zaposlenega iz najproduktivnejše regije.
28
3
Primerjava podjetij EU-27 in Slovenije v letu 2008
3.1Uvod
V takšni obliki so prvič začeli analizirati podatke leta 1995. Do leta 1998 je bilo t. i. prehodno obdobje
za implementacijo SBS. Podatki so popolnejši in bolj primerljivi od leta 1999 naprej. Evropski agregirani
podatki so na razpolago za najpomembnejše značilnosti od leta 1999 dalje.
Analizirali smo podatke nefinančnega sektorja gospodarstva, v katerega se uvršča industrija (rudarstvo,
predelovalne dejavnosti in elektrogospodarstvo), trgovina in storitvene dejavnosti. V analizo ni zajeto
kmetijstvo, javna uprava in druge netržne storitvene dejavnosti ter finančne storitvene dejavnosti.
Analiza zajema dejavnosti standardne klasifikacije dejavnosti SKD C do I in K.6 Primerjali smo število
podjetij in zaposlenih ljudi, kakor tudi ustvarjene prihodke iz poslovanja, dodano vrednost in dodano
vrednost na zaposleno osebo za slovenska podjetja in EU-27. Analizirani podatki so agregirani za
EU-27 in Slovenijo. V poglavju 3.3 analiziramo omenjene podatke, ki so razčlenjeni po dejavnostih,
medtem ko v poglavju 3.4 analiziramo podatke po velikostnih razredih podjetij. Zadnji Eurostatovi
razpoložljivi podatki veljajo za leto 2008.7 Velikostni razredi podjetij so razdeljeni v: mikro podjetja, ki
zaposlujejo od 1 do 9 oseb; mala podjetja z 10 do 49 oseb; srednje velika podjetja, ki zaposlujejo od
50 do 249 oseb in velika podjetja z 250 in več osebami. Mikro, mala in srednje velika podjetja (MSP)
so tista, ki zaposlujejo od 1 do 249 ljudi.
3.2 Definicije in vir analiziranih podatkov
V nadaljevanju podajamo kratke definicije analiziranih in primerjanih spremenljivk: število podjetij,
število zaposlenih, prihodke iz poslovanja in dodano vrednost, ki smo jih povzeli po predstavljenih
metodoloških pojasnilih (SURS).
Število podjetij
V analizi števila podjetij so zajete registrirane pravne ali fizične osebe,8 ki so med letom opazovanja
izkazale prihodek, ali zaposlene osebe oziroma osebe, ki delajo ter opravljajo pretežno tržne dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije. Zajeta so podjetja, ki so bila aktivna vsaj del opazovanega
obdobja. Poslovanje podjetij, ki več kot polovico prihodkov od prodaje dosežejo s tržno dejavnostjo,
je zajeto v celoti.
5 Evropsko sedemindvajseterico (EU-27) sestavljajo naslednje države: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska,
Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija,
Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo.
6 SKD so naslednje: C – Rudarstvo; D – Predelovalne dejavnosti; E – Oskrba z elektriko, plinom in vodo; F – Gradbeništvo; G – Trgovina,
popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe; H – Gostinstvo; I – Promet, skladiščenje in zveze; K – Poslovanje z nepremičninami,
najem in poslovne storitve. To je klasifikacija pred uveljavitvijo sprememb 1. januarja 2008.
7 Podatki za Slovenijo v tem poglavju tako niso neposredno primerljivi s podatki iz poglavja 2, kjer smo analizirali vse SKD-dejavnosti
(ne le nefinančni sektor gospodarstva) za leto 2010.
8 V to analizo so ob gospodarskih družbah zajete tudi pravne osebe (državni organi, zavodi, društva in zveze društev, zadruge, druge
oblike podjetij) in ob samostojnih podjetnikih tudi druge fizične osebe. V analizi slovenskih podjetij za leto 2010 v 2. poglavju tega
prispevka so bile zajete samo gospodarske družbe in samostojni podjetniki.
29
Podjetništvo
V tem poglavju analiziramo in primerjamo število podjetij, zaposlenih oseb, ustvarjene prihodke in
dodano vrednost podjetij v Sloveniji z EU-27.5 Podatke smo črpali iz baze podatkov The Report on
European SMEs Annual Report za leto 2008, ki izhaja iz Eurostatove strukturne statistike podjetij
(Structural Business Statistics, SBS), za katero zbirajo podatke nacionalni statistični uradi in jih posredujejo Eurostatu. Strukturna statistika podjetij prikazuje sliko poslovanja podjetij ter zagotavlja
mednarodno primerljive podatke ob upoštevanju evropskih standardov o strukturni statistiki podjetij
in evropskega sistema nacionalnih računov.
Število zaposlenih oseb (s samozaposlenimi)
Osebe, ki delajo, so vse zaposlene in samozaposlene osebe skupaj. Med osebe, ki delajo, niso zajeti
pomagajoči družinski člani in osebe, ki delajo na podlagi podjemnih pogodb (pogodb o delu) ali
avtorskih pogodb, in kmetje.
Podjetništvo
Zaposlene osebe so osebe, ki delajo pri delodajalcu (pri pravnih osebah, samostojnih podjetnikih
ali drugih registriranih fizičnih osebah) in prejemajo plačo ter so na podlagi pogodbe o zaposlitvi
obvezno socialno zavarovane. Pogodba o zaposlitvi je lahko sklenjena za nedoločen ali določen
čas ne glede na to, ali gre za zaposlitev s polnim delovnim časom ali z delovnim časom, krajšim od
polnega. Med zaposlene osebe se štejejo tudi pripravniki in osebe, udeležene pri javnih delih, ter
družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe (če niso obvezno zavarovani na
drugi podlagi). Med zaposlene osebe se ne štejejo študenti in dijaki, ki občasno delajo za delodajalca
in prejemajo plačilo.
Prihodek iz poslovanja
Prihodki iz poslovanja so prodajne vrednosti kupcem zaračunanih prodanih proizvodov ali trgovskega
blaga in materiala ter opravljenih storitev. Merijo se na podlagi prodajnih cen, navedenih na računih
in drugih listinah, zmanjšanih za vse popuste, ki so bili dani ob prodaji ali pozneje, pa tudi za vrednosti
vrnjenih količin. Prihodki zajemajo tudi vse stroške in obremenitve, vezane na kupca, ne zajemajo pa
davka na dodano vrednost (DDV), morebitne prodaje osnovnih sredstev, prihodkov od financiranja
in drugih izrednih prihodkov.
Dodana vrednost
Dodana vrednost je izražena v stroških dejavnikov. Bruto prihodek iz poslovnih dejavnosti je popravljen za subvencije za poslovanje in posredne davke. Dodana vrednost se v stroških dejavnikov
računa »bruto«, ker se popravki vrednosti (kot je npr. amortizacija) ne odštejejo.
Vir in metode zbiranja podatkov
Podatki za izračun spremenljivk strukturne statistike podjetij se pridobivajo iz obstoječih administrativnih in statističnih virov. Glavni viri podatkov so letna poročila gospodarskih družb, zadrug,
skladov, samostojnih podjetnikov, pravnih oseb zasebnega prava, društev in pravnih oseb javnega
prava, ki jih za statistični namen zbira Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in
storitve (AJPES), in podatki davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti in njegovih prilog izkaza poslovnega izida in bilance stanja (vir omenjenih
virov podatkov je Davčna uprava Republike Slovenije – DURS). Pri pripravi podatkov so upoštevani
tudi dodatni viri: Četrtletni vprašalnik gospodarskih družb za obračun dodane vrednosti in bruto
investicij in podatki o davku na dodano vrednost (vir slednjih je DURS). Podatki o zaposlenosti se
pridobivajo iz Statističnega registra delovno aktivnega prebivalstva.
3.3 Strukturna statistika podjetij EU-27 in Slovenije po dejavnostih
V tem poglavju analiziramo zadnje razpoložljive podatke iz The Report on European SMEs Annual
Report Eurostat po SKD-dejavnostih za EU-27 in Slovenijo, in sicer za število podjetij, število zaposlenih, prihodke iz poslovanja, dodano vrednost in dodano vrednost na zaposlenega v letu 2008.
Analizo začenjamo s številom podjetij.
30
3.3.1 Število podjetij nefinančnega sektorja gospodarstva po dejavnostih v EU-27 in
Sloveniji leta 2008
Tabela 3: Število podjetij po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
SKD-dejavnosti
E
F
G
H
I
K
SKUPAJ
C-I in K
2.368.740 32.018
C
Število
%
EU-27 20.993
D
2.998.132
6.535.048
1.726.168
1.246.043
5.843.428
20.770.570
Slovenija
135
18.995
418
16.689
24.222
7.667
9.635
24.265
102.026
EU-27
0,10
11,40
0,15
14,43
31,46
8,31
6,00
28,13
100,00
Slovenija
0,13
18,62
0,41
16,36
23,74
7,51
9,44
23,78
100,00
Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih EUROSTAT (podatki za leto 2008).
V Sloveniji je bilo leta 2008 več kot 102.000 podjetij. Največ podjetij, in sicer skoraj četrtina, se
je ukvarjala s poslovanjem z nepremičninami, najemom in poslovnimi storitvami (SKD K; 23,8 %)
in trgovino, popravili motornih vozil in izdelkov široke porabe (SKD G; 23,7 %). Delež podjetij v
dejavnosti K je v Sloveniji manjši kot v EU-27 za 4 odstotne točke, v dejavnosti G pa za 7 odstotnih
točk. Tretja dejavnost z največ podjetji v Sloveniji so predelovalne dejavnosti (SKD D), in sicer 19 %.
Kot v EU-27 je bilo tudi v Sloveniji najmanj podjetij v rudarstvu (SKD C; 0,1 %) in oskrbi z elektriko,
plinom in vodo (SKD E; 0,4 %) (slika 17).
Slika 17: Število podjetij po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
35
31,5
28,1
Število podjetij (v %)
30
23,7
25
18,6
20
15
5
0
16,4
14,4
11,4
10
8,3
9,4
7,5
6,0
0,2 0,4
0,1 0,1
C
23,8
D
E
F
G
H
I
K
Dejavnosti
EU-27 Slovenija
31
Podjetništvo
V EU-27 je bilo leta 2008 20,77 milijona podjetij. Skoraj tri četrtine podjetij (74 %) v EU-27 je uvrščenih
v storitveni sektor gospodarstva, medtem ko v Sloveniji slabi dve tretjini (64 %). V EU-27 je več kot
6,5 milijona (31,5 %) podjetij delovalo v dejavnosti G – Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov
široke porabe. 5,8 milijona (28 %) podjetij je poslovalo v dejavnosti K – Poslovanje z nepremičninami,
najem in poslovne storitve, medtem ko je v gradbeništvu (SKD F) delovalo 3 milijone (14 %) podjetij.
Najmanjše število podjetij je delovalo v rudarstvu (SKD C) in oskrbi z elektriko, plinom in vodo (SKD E,
in to po 0,1 % (tabela 3).
3.3.2 Število zaposlenih oseb nefinančnega sektorja po dejavnostih v EU-27 in
Sloveniji leta 2008
Leta 2008 je bilo v nefinančnem sektorju v EU-27 zaposlenih (skupaj s samozaposlenimi) preko 133
milijonov ljudi, k čemur je Slovenija prispevala 632.500 ljudi. Največ ljudi je delalo v predelovalnih
dejavnostih (SKD D), in to v EU-27 26 %, medtem ko je ta delež v Sloveniji še bistveno večji (40 %).
Na drugem mestu po zaposlenosti je v obeh primerih trgovina (SKD G) s skoraj četrtino (33 milijonov
ljudi) v EU-27, od tega 120 tisoč v Sloveniji, kjer predstavlja trgovina prav tako drugega največjega
zaposlovalca, a je delež manjši, saj znaša 19 %. Na tretjem mestu je v obeh primerih poslovanje z
nepremičninami, najem in poslovne storitve (SKD K), le da je v EU-27 takih podjetij več kot petina,
v Sloveniji pa le dobra desetina (12 %; tabela 4).
SKD-dejavnosti
C
Število
%
D
E
F
G
H
I
K
SKUPAJ
C-I in K
EU-27 756.200 35.356.100 1.635.100 14.587.600 32.586.900 9.484.000 12.192.000 26.856.700 133.454.600
Slovenija
4.000
249.900
12.400
76.000
119.600
33.900
EU-27
0,57
26,49
1,23
10,93
24,42
7,11
Slovenija
0,63
39,52
1,96
12,02
18,91
5,36
58.800
77.800
632.500
9,14
20,12
100,00
9,30
12,30
100,00
Precej podobna je struktura zaposlenosti v preostalih dejavnosti, in sicer v gradbeništvu (SKD F)
preko 10 % (v EU-27 11 %, v Sloveniji 12 %); prometu, skladiščenju in zvezah (SKD I) okrog 9 %, če
omenimo največji dve (slika 18).
Slika 18: Število zaposlenih in samozaposlenih po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
45
Število zaposlenih in samozaposlenih (v %)
Podjetništvo
Tabela 4: Število zaposlenih (s samozaposlenimi) po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
39,5
40
35
30
26,5
24,4
25
15
10,9 12,0
10
5
0
7,1
9,1 9,3
12,3
5,4
1,2 2,0
0,6 0,6
C
D
E
F
G
Dejavnosti
EU-27 Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih EUROSTAT (podatki za leto 2008).
32
20,1
18,9
20
Slovenija
H
I
K
3.3.3 Ustvarjeni prihodki iz poslovanja nefinančnega sektorja po dejavnostih v EU-27
in Sloveniji leta 2008
Tabela 5: Ustvarjeni prihodki iz poslovanja po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
SKD-dejavnosti
C
v milijonih €
%
D
E
F
G
H
I
K
SKUPAJ
C-I in K
EU-27 295.255 7.483.600 1.020.751 1.721.788 9.100.561 471.258 1.907.106 2.774.408 24.774.727
Slovenija
303
27.844
2.849
6.511
28.857
1.470
6.401
7.002
81.237
EU-27
1,19
30,21
4,12
6,95
36,73
1,90
7,70
11,20
100,00
Slovenija
0,37
34,28
3,51
8,01
35,52
1,81
7,88
8,62
100,00
Deleži ustvarjenih prihodkov iz poslovanja po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji so predstavljeni tudi
na sliki 19.
Slika 19: Prihodki iz poslovanja po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
40
Prihodki iz poslovanja (v %)
36,7
34,3
35
35,5
30,2
30
25
20
15
11,2
10
5
0
4,1 3,5
1,2 0,4
C
D
E
6,9 8,0
8,6
7,7 7,9
1,9 1,8
F
G
H
I
K
Dejavnosti
EU-27 Slovenija
33
Podjetništvo
Leta 2008 je bilo v EU-27 ustvarjenih skoraj 25 bilijonov evrov prihodkov iz poslovanja, k čemur
je Slovenija prispevala več kot 81 milijard evrov. Tako v EU-27 (37 %) kot Sloveniji (36 %) so
največji delež prihodka ustvarila podjetja v trgovini (SKD G). Sledijo predelovalne dejavnosti
(SKD D), ki so ustvarile 30 % prihodkov v EU-27 in več kot tretjino prihodkov v Sloveniji (34 %).
Na tretjem mestu je dejavnost poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (SKD
K). V EU-27 je ta dejavnost ustvarila 11 %, v Sloveniji pa 9 % prihodkov. Preostalo dobro petino
ustvarjenih prihodkov (v EU-27 21,9 %; v Sloveniji 21,6 %) so prispevale druge dejavnosti, kar
je predstavljeno v tabeli 5.
3.3.4 Ustvarjena dodana vrednost nefinančnega sektorja po dejavnostih v EU-27 in
Sloveniji leta 2008
Tabela 6: Dodana vrednost po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
SKD-dejavnosti
C
v milijonih €
%
EU-27 120.537
D
E
F
G
H
I
1.880.915 226.212
562.327
1.208.635
198.055
713.173
K
SKUPAJ
C-I in K
1.372.808 6.282.660
Slovenija
146
7.705
770
1.700
3.659
554
2.043
2.298
18.873
EU-27
1,92
29,94
3,60
8,95
19,24
3,15
11,35
21,85
100,00
Slovenija
0,77
40,82
4,08
9,01
19,39
2,93
10,83
12,17
100,00
Deleži ustvarjene dodane vrednosti po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji leta 2008 so prikazani tudi
grafično na sliki 20.
Slika 20: Dodana vrednost po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
45
40,8
40
Delež dodane vrednosti (v %)
Podjetništvo
Leta 2008 je bilo v EU-27 ustvarjenih preko 6 bilijonov evrov dodane vrednosti. K temu je Slovenija
prispevala skoraj 19 milijard evrov. Največji delež dodane vrednosti so ustvarile predelovalne dejavnosti (SKD D) tako v EU-27 (30 %) kot Sloveniji (41 %), kjer je bil ta delež za kar 11 odstotnih točk
večji kot v EU-27. Več kot petino (22 %) dodane vrednosti (na drugem mestu) je v EU-27 prispevala
dejavnost poslovanja z nepremičninami, najem in poslovne storitve (SKD K), medtem ko je delež
v tej dejavnosti v Sloveniji le 12 %. Na drugem mestu v Sloveniji je trgovina (SKD G) s skoraj petino
(19 %) ustvarjene dodane vrednosti. Tudi v EU-27 je delež ustvarjene dodane vrednosti trgovine
19 %, s čimer se ta dejavnost uvršča na tretje mesto. Praktično enak je tudi delež ustvarjene dodane
vrednosti v EU-27 in Sloveniji v dejavnostih gradbeništva (SKD F) ter skladiščenja, prometa in zvez
(SKD I; tabela 6). Tako v EU-27 kot Sloveniji je bilo več kot 70 % dodane vrednosti ustvarjene v
vodilnih treh dejavnostih.
35
29,9
30
25
15
0
11,4 10,8
9,0 9,0
10
5
3,6
1,9 0,8
C
D
4,1
E
12,2
3,2 2,9
F
G
Dejavnosti
34
21,9
19,2 19,4
20
Slovenija
H
I
K
V povprečju je vsak zaposleni v EU-27 leta 2008 ustvaril 47.080 evrov bruto dodane vrednosti, kar je
merilo povprečne produktivnosti. Za Slovenijo je ta vrednost za skoraj 40 % manjša in znaša 29.840
evrov. Ta vrednost, s katero merimo produktivnost, je bila v EU-27 največja v rudarstvu (SKD C) in znaša
159.400 evrov, kar je 3,4-krat več od povprečne produktivnosti v EU-27. Najmanj produktivni v EU-27 so
bili zaposleni v gostinstvu (SKD H) z dobrimi 20 tisoč evri dodane vrednosti na osebo, kar je le malo več
kot desetina vrednosti najbolj produktivne dejavnosti in le 44 % povprečne produktivnosti. V Sloveniji je z
62.060 evri na osebo najbolj produktiven delavec iz dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom in vodo (SKD E),
kar je 2-krat več od slovenske povprečne produktivnosti. Na drugem mestu je rudarstvo, kjer je dodana
vrednost na osebo višja od povprečja za 22 %. Ta dejavnost izkazuje precejšnje zaostajanje za produktivnostjo te dejavnosti v EU-27, saj dosega le slabo četrtino (23 %) vrednosti EU-27. Najslabšo produktivnost
dosega tudi v Sloveniji zaposleni delavec v gostinstvu (16.330 evrov), vendar je zaostajanje za slovenskim
povprečjem manjše kot v EU-27 v tej dejavnosti (44 % povprečja v EU-27; 55 % povprečja v Sloveniji).
Veliko odstopanje od povprečne produktivnosti med EU-27 in Slovenijo je v dejavnosti trgovine (SKD
G). Povprečna produktivnost zaposlenega v trgovini v EU-27 predstavlja 79 % povprečne produktivnosti
nefinančnega sektorja v letu 2008, medtem ko je zaposleni delavec v trgovini nadpovprečno produktiven
v Sloveniji (indeks 103). Podatki o produktivnosti po dejavnostih so predstavljeni v tabeli 7.
Tabela 7: Dodana vrednost na zaposleno osebo po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
SKD-dejavnosti
E
F
G
H
I
K
SKUPAJ
C-I in K
53.200 138.340
30.830 62.060
113,00 293,87
103,31
207,97
38.550
22.360
81,88
74,94
37.090
30.590
78,78
102,51
20.880
16.330
44,36
54,71
58.500
34.740
124,25
116,42
51.120
29.540
108,58
98,99
47.080
29.840
100,00
100,00
C
v€
v % od skupaj
D
EU-27 159.400
Slovenija 36.280
EU-27 338,59
Slovenija 121,56
Vir: IPMMP – EPF UM. 2012. Po podatkih EUROSTAT (podatki za leto 2008).
Dodana vrednost na zaposleno osebo po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji v letu 2008 je prikazana
tudi na sliki 21.
Slika 21: Dodana vrednost na zaposleno osebo po dejavnostih v EU-27 in Sloveniji, 2008
180.000
Dodana vrednost na osebo (v €)
160.000 159.400
138.340
140.000
120.000
100.000
80.000
60.000
40.000
53.200
36.280
62.060
58.500
37.090
30.590 20.880
22.360
16.330
38.550
30.830
20.000
34.740
51.120
29.540
0
C
D
E
F
G
H
I
Dejavnosti
EU-27 Slovenija
Povprečje EU-27 (47.080 €) Slovensko povprečje (29.840 €)
K
35
Podjetništvo
3.3.5 Ustvarjena bruto dodana vrednost na zaposlenega nefinančnega sektorja po
dejavnostih v EU-27 in Sloveniji leta 2007
3.4 Strukturna statistika podjetij EU-27 in Slovenije po velikostnih
razredih podjetij
V tem poglavju predstavljamo primerjavo podjetij nefinančnega sektorja (dejavnosti C-I in K) med
EU-27 in Slovenijo po velikostnih razredih. Analizirali smo zadnje razpoložljive Eurostatove podatke,
in sicer število podjetij, število zaposlenih, prihodke iz poslovanja, dodano vrednost in dodano
vrednost na zaposlenega v letu 2008. V nadaljevanju začenjamo s predstavitvijo števila podjetij.
3.4.1 Število podjetij nefinančnega sektorja gospodarstva po velikostnih razredih
podjetij v EU-27 in Sloveniji leta 2008
Tabela 8: Število podjetij po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji, 2008
Število
% Velikostni razredi
1 do 9
10 do 49
50 do 249
1 do 249
250 in več
Skupaj (C-I, K)
EU-27
19.075.952
1.425.346
226.094
20.727.392
43.178
20.770.570
Slovenija
94.696
5.773
1.285
101.754
272
102.026
EU-27
91,84
6,86
1,09
99,79
0,21
100,00
Slovenija
92,82
5,66
1,26
99,73
0,27
100,00
Deleži podjetij po velikostnih razredih so predstavljeni tudi grafično na sliki 22.
Slika 22: Število podjetij po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji, 2008
120
Število podjetij (v %)
Podjetništvo
Leta 2008 je v EU-27 poslovalo 20,77 milijona podjetij, od tega v Sloveniji 102.026. Struktura podjetij
po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji je skoraj enaka; samo 0,2 % podjetij je bilo velikih (ki
zaposlujejo 250 in več ljudi) v EU-27 in 0,3 % v Sloveniji. Torej je bilo več kot 99,7 % podjetij MSP (ki
zaposlujejo med 1 in 249 ljudi). Med MSP prevladujejo mikro podjetja (1 do 9 ljudi), v EU-27 jih je
bilo 92 %, v Sloveniji pa celo 93 %. Po številu so na drugem mestu mala podjetja (med 10 in 49 ljudi),
ki jih je bilo v EU-27 7 %, v Sloveniji pa 6 %. Srednje velikih podjetij je bilo okrog 1 % v obeh primerih.
V tabeli 8 je podano število podjetij in njihov delež po velikostnih razredih.
100
99,8 99,7
91,8 92,8
80
60
40
20
6,9 5,7
0
1 do 9
10 do 49
1,1 1,3
0,2 0,3
50 do 249
0 do 249
36
Slovenija
250 in več
Leta 2008 je bilo v podjetjih nefinančnega sektorja gospodarstva v EU-27 zaposlenih 133 milijonov
ljudi. Tretjino so zaposlovala velika podjetja, dve tretjini pa MSP. V EU-27 je bilo v velikih podjetjih
zaposlenih preko 43 milijonov ljudi, medtem ko v Sloveniji skoraj 209.000 ljudi. V EU-27 je bilo 90
milijonov ljudi zaposlenih v MSP, v Sloveniji pa skoraj 424.000. Med MSP so največji delež ljudi
zaposlovala mikro podjetja, v EU-27 30 %, v Sloveniji pa 28 %. Na drugem mestu v EU-27 med MSP
so z 21 % zaposlenih mala podjetja, medtem ko so na drugem mestu po zaposlenosti med MSP v
Sloveniji srednje velika podjetja, ki so zaposlovala 21 % ljudi. V EU-27 so srednje velika podjetja
zaposlovala 17 % ljudi. Mala podjetja v Sloveniji pa so v nefinančnem sektorju leta 2008 zaposlovala
18 % ljudi. Število zaposlenih oseb po velikostnih razredih je podano v tabeli 9.
Tabela 9: Število zaposlenih oseb po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji, 2008
Število % Velikostni razredi
Skupaj (C-I, K)
1 do 9
10 do 49
50 do 249
1 do 249
250 in več
EU-27
39.653.450
27.671.127
22.681.920
90.006.497
43.448.150
133.454.647
Slovenija
178.670
111.371
133.755
423.796
208.665
632.461
EU-27
29,71
20,73
17,00
67,44
32,56
100,00
Slovenija
28,25
17,61
21,15
67,01
32,99
100,00
Deleži števila zaposlenih oseb po velikostnih razredih podjetij so predstavljeni tudi grafično na sliki 23.
Slika 23: Število zaposlenih in samozaposlenih oseb po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji, 2008
Število zaposlenih in samozaposlenih
(v %)
80
67,4 67,0
70
60
50
40
30
32,6 33,0
29,7 28,2
20,7 17,6
20
17,0 21,1
10
0
1 do 9
10 do 49
50 do 249
0 do 249
250 in več
EU-27 Slovenija
37
Podjetništvo
3.4.2 Število zaposlenih oseb v nefinančnem sektorju gospodarstva po velikostnih
razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji leta 2008
3.4.3 Ustvarjeni prihodki iz poslovanja v nefinančnem sektorju gospodarstva po
velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji leta 2008
Tabela 10: Prihodki iz poslovanja po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji, 2008
v milijonih €
%
Velikostni razredi
1 do 9
10 do 49
50 do 249
1 do 249
250 in več
Skupaj (C-I, K)
EU-27
4.621.635
4.740.751
4.921.869
14.284.254
10.490.473
24.774.727
Slovenija
16.444
15.503
19.429
51.376
29.861
81.237
EU-27
18,65
19,14
19,87
57,66
42,34
100,00
Slovenija
20,24
19,08
23,92
63,24
36,76
100,00
Deleži ustvarjenih prihodkov iz poslovanja po velikostnih razredih podjetij so predstavljeni tudi
grafično na sliki 24.
Slika 24: Prihodki iz poslovanja po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji, 2008
70
57,7
60
Prihodki (v %)
Podjetništvo
Podjetja nefinančnega sektorja so v EU-27 leta 2008 izkazala za 24.775 milijard evrov prihodkov iz
poslovanja. Velika podjetja so od tega ustvarila 10.490 milijard evrov (42 %), MSP pa 14.284 milijard
evrov (58 %). V Sloveniji je bilo ustvarjenih 81 milijard evrov. K temu so velika podjetja prispevala
30 milijard evrov (37 %), MSP pa 51 milijard evrov (63 %). Deleži ustvarjenih prihodkov znotraj
razreda MSP so uravnoteženi, s tem da so za malenkost manjši v EU-27 (razen pri malih podjetjih,
kjer je delež le za malo večji v primerjavi s Slovenijo). Med MSP so v obeh primerih največ prihodkov
ustvarila srednje velika podjetja, in sicer v EU-27 skoraj 20 %, v Sloveniji pa 24 %. Med MSP so v EU-27
na drugem mestu z 19 % ustvarjenih prihodkov mala podjetja ter nato mikro podjetja (18,7 %). V
Sloveniji so med MSP na drugem mestu mikro podjetja (20,2 %), nato pa mala podjetja (19,1 %).
Vidimo torej, da je leta 2008 v Sloveniji v nefinančnem sektorju malo gospodarstvo ustvarilo relativno
nekoliko večje prihodke iz poslovanja kot v EU-27 (za skoraj 5 odstotnih točk). Podatki o ustvarjenih
prihodkih iz poslovanja so podani v tabeli 10.
63,2
50
42,3
40
30
20
18,7 20,2
19,1 19,1
19,9
36,8
23,9
10
0
1 do 9
10 do 49
50 do 249
0 do 249
38
Slovenija
250 in več
Od ustvarjenih 6.283 milijard evrov dodane vrednosti nefinančnega sektorja v EU-27 so 42 % (2.656
milijard evrov) ustvarila velika podjetja in 58 % (3.626 milijard evrov) MSP. Precej podobni so deleži
tudi v Sloveniji, kjer so od 19 milijard evrov dodane vrednosti ustvarila velika podjetja 40 % (7,6
milijarde evrov), MSP pa 60 % (11,3 milijarde evrov). Med MSP so največji delež dodane vrednosti
ustvarila v EU-27 mikro podjetja (21 %), medtem ko v Sloveniji srednje velika podjetja (21 %). V
EU-27 so bila na drugem mestu med MSP mala podjetja (19 %), nato pa srednje velika podjetja
(18 %). Med MSP v Sloveniji pa so bila na drugem mestu mikro podjetja (20 %), ki so jim sledila mala
podjetja (19 %). Podatki o ustvarjeni dodani vrednosti nefinančnega sektorja po velikostnih razredih
so predstavljeni v tabeli 11.
Tabela 11: Dodana vrednost po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji, 2008
v milijonih €
%
Velikostni razredi
1 do 9
10 do 49
50 do 249
1 do 249
250 in več
Skupaj (C-I, K)
EU-27
1.316.318
1.182.663
1.127.422
3.626.403
2.656.257
6.282.660
Slovenija
3.761
3.504
4.013
11.277
7.596
18.873
EU-27
20,95
18,82
17,94
57,72
42,28
100,00
Slovenija
19,93
18,56
21,26
59,75
40,25
100,00
Deleži ustvarjene dodane vrednosti po velikostnih razredih podjetij so predstavljeni tudi grafično
na sliki 25.
Slika 25: Dodana vrednost po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji, 2008
70
57,7
Dodana vrednost (v %)
60
59,8
50
42,3 40,2
40
30
20
21,0 19,9
18,8 18,6
1 do 9
10 do 49
17,9
21,3
10
0
50 do 249
0 do 249
250 in več
EU-27 Slovenija
39
Podjetništvo
3.4.4 Ustvarjena dodana vrednost v nefinančnem sektorju gospodarstva po
3.4.5 Dodana vrednost na osebo v nefinančnem sektorju gospodarstva po
Tabela 12: Dodana vrednost na zaposleno osebo po velikostnih razredih podjetij v EU-27 in Sloveniji,
2008
Velikostni razredi
1 do 9
v€
% velikostnega razreda v skupaj
10 do 49
50 do 249
1 do 249
Skupaj (C-I, K)
250 in več
EU-27
33.200
42.740
49.710
40.290
61.140
47.080
Slovenija
21.050
31.460
30.000
26.610
36.400
29.840
EU-27
70,51
90,79
105,58
85,58
129,86
100,00
Slovenija
70,53
105,42
100,55
89,17
121,99
100,00
Deleži ustvarjene dodane vrednosti na zaposleno osebo po velikostnih razredih podjetij so predstavljeni tudi grafično na sliki 26.
Slika 26: Dodana vrednost na zaposleno osebo po velikostnih razredih v EU-27 in Sloveniji, 2008
70.000
Dodana vrednost na osebo (v €)
Podjetništvo
Povprečna dodana vrednost na osebo (= povprečna produktivnost) v nefinančnem sektorju je leta
2008 v EU-27 znašala 47.080 evrov, v Sloveniji pa 29.840 evrov. V obeh primerih so bila velika podjetja
nadpovprečno produktivna. V EU-27 je vsak zaposleni v velikem podjetju v povprečju ustvaril 61.140
evrov dodane vrednosti, kar je skoraj 30 % več od povprečja. V Sloveniji je vsak zaposleni v velikem
podjetju v povprečju ustvaril za 36.400 evrov dodane vrednosti ali za dobro petino (22 %) več od
povprečja (29.840 evrov). V MSP je produktivnost podpovprečna v EU-27 in tudi Sloveniji. Zaposleni
v MSP v EU-27 je v povprečju ustvaril 40.290 evrov dodane vrednosti (ali 14 % manj od povprečja
oziroma dobro tretjino manj od dodane vrednosti na osebo iz velikega podjetja). Za Slovenijo je
ta vrednost 26.610 evrov (ali dobra desetina – 11 % manj od povprečja oziroma 27 % manj od
produktivnosti zaposlenega v velikem podjetju). Med MSP so bili nadpovprečno produktivni delavci
le v srednje velikem podjetju v EU-27 (49.710 evrov ali 6 % več od povprečja). V Sloveniji pa so bili
nadpovprečno produktivni delavci v malem podjetju (31.460 evrov ali 5 % nad povprečjem) in v
srednje velikem podjetju (30.000 evrov ali skoraj 1 % nad povprečjem). Podatki o dodani vrednosti
na zaposleno osebo v nefinančnem sektorju leta 2008 so podani v tabeli 12.
61.140
60.000
49.710
50.000
40.000
42.740
33.200
30.000
20.000
31.460
40.290
30.000
26.610
36.400
21.050
10.000
0
1 do 9
10 do 49
50 do 249
0 do 249
EU-27 Povprečje EU-27 (47.080 €) Vir: IPMMP – EPF UM, 2012. Po podatkih EUROSTAT (podatki za leto 2008).
40
Slovenija
250 in več
Analizirali smo podatke nefinančnega sektorja gospodarstva, v katerega se uvršča industrija (rudarstvo, predelovalne dejavnosti in elektrogospodarstvo), trgovina in storitvene dejavnosti. V analizo
niso zajeti kmetijstvo, javna uprava in druge netržne storitvene dejavnosti ter finančne storitvene
dejavnosti. Analizirali smo glavne značilnosti (spremenljivke) podjetij v letu 2008 za EU-27 in Slovenijo. Od demografskih podatkov smo analizirali število podjetij, od inputnih spremenljivk število
zaposlenih oseb, od outputnih spremenljivk pa prihodke iz poslovanja, dodano vrednost in dodano
vrednost, preračunano na zaposleno osebo. Najprej smo analizirali število podjetij, zaposlenih oseb,
prihodek iz poslovanja, dodano vrednost in dodano vrednost na osebo po dejavnostih, nato pa še
po velikostnih razredih podjetij. Po velikosti so podjetja razčlenjena v mikro (1 do 9 ljudi), mala (10
do 49 ljudi), srednje velika (50 do 249 ljudi) in velika podjetja (250 in več ljudi). Analiza podjetij za
omenjenih pet spremenljivk je narejena na osnovi podatkov strukturne statistike podjetij za leto
2008 iz The Report on European SMEs Annual Report.
Od 20,77 milijona podjetij v EU-27 jih je največ poslovalo v dejavnosti trgovine (SKD G). V EU-27 je
v trgovini delovala skoraj tretjina podjetij (31 %), medtem ko je bil ta delež v Sloveniji precej manjši
(24 %). V Sloveniji sta imeli po 24 % podjetij dve dejavnosti: SKD K — Poslovanje z nepremičninami,
najem in poslovne storitve in SKD G — Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe.
Najmanj podjetij (v obeh primerih le 0,1 %) je bilo v rudarstvu (SKD C).
Od 133 milijonov zaposlenih oseb (z vključenimi samozaposlenimi) jih je bilo največ zaposlenih v
predelovalnih dejavnostih (SKD D), in sicer v EU-27 26 %, v Sloveniji pa kar 40 %. Tudi po številu
zaposlenih je najmanj ljudi zaposlovalo rudarstvo (SKD C; v obeh primerih okrog 0,6 %).
Od 25 bilijonov evrov prihodkov iz poslovanja je bil največji delež ustvarjen v trgovini (SKD G) tako
v EU-27 (37 %) kot Sloveniji (35 %), najmanjši pa v rudarstvu (v EU-27 1 %; v Sloveniji pa 0,4 %).
Leta 2008 je bilo v industriji, trgovini in storitvah (brez finančnega sektorja in kmetijstva) v EU-27
ustvarjenih 6,3 bilijona evrov dodane vrednosti (kar je 24 % ustvarjenih prihodkov iz poslovanja). Od
tega je bilo v Sloveniji ustvarjenih 19 milijard evrov dodane vrednosti (ali 23 % ustvarjenih prihodkov
iz poslovanja). Največji delež dodane vrednosti so ustvarile predelovalne dejavnosti (SKD D) tako v
EU-27 (30 %) kot Sloveniji, kjer je ta delež relativno precej večji (41 %).
Povprečna produktivnost (to je dodana vrednost na zaposleno osebo) v EU-27 je znašala 47.080
evrov na zaposlenega, v Sloveniji pa 29.840 evrov, kar je le 63 % evropskega povprečja. Povedano
drugače, evropska povprečna produktivnost v industriji, trgovini in storitvah leta 2008 je bila za 58 %
večja od slovenske primerljive povprečne produktivnosti.
Največ podjetij po velikosti je bilo mikro podjetij (1 do 9 ljudi) tako v EU-27 (92 %) kot Sloveniji (93 %).
Najmanj je bilo velikih podjetij – v EU-27 0,2 %; v Sloveniji 0,3 %. Vendar so velika podjetja, ki jih je
bilo najmanj po številu, zaposlovala tretjino ljudi tako v EU-27 kot Sloveniji. Mikro, mala in srednje
velika podjetja (MSP) skupaj so v obeh primerih zaposlovala dve tretjini ljudi. Tudi k ustvarjenim
prihodkom iz poslovanja so velika podjetja prispevala največji delež, in sicer v EU-27 42 %, v Sloveniji
pa 37 %. Skupni delež ustvarjenih prihodkov iz poslovanja v MSP je v EU-27 znašal 58 %, v Sloveniji
pa 63 %.
Zelo primerljiva je tudi struktura ustvarjene dodane vrednosti. Velika podjetja so v EU-27 ustvarila
42 % dodane vrednosti, v Sloveniji pa 40 %. Najmanj dodane vrednosti so v EU-27 ustvarila srednje
velika podjetja (18 %), v Sloveniji pa mala podjetja (19 %).
41
Podjetništvo
3.5Sklep
Leta 2008 so bila tudi najbolj produktivna velika podjetja. Produktivnost smo izrazili z dodano vrednostjo na zaposleno osebo. Zaposlena oseba v velikem podjetju v EU-27 je v povprečju ustvarila 61.140
evrov dodane vrednosti, kar je 30 % več od skupne povprečne produktivnosti v industriji, trgovini in
storitvah v EU-27 leta 2008 (47.080 evrov). Tudi v Sloveniji je bil najbolj produktiven zaposleni delavec
v velikem podjetju. Ustvaril je 36.400 evrov dodane vrednosti, kar presega slovensko povprečje za
22 %, a predstavlja le 60 % te vrednosti v EU-27. Povprečna produktivnost v MSP v EU-27 predstavlja
86 % evropskega povprečja, v Sloveniji pa 89 % slovenskega povprečja. Znotraj MSP so bila v EU-27
nadpovprečno produktivna srednje velika podjetja, v Sloveniji pa mala in srednje velika podjetja.
Podjetništvo
Primerjavo ključnih podatkov po velikostnih razredih za EU-27 in Slovenijo v letu 2008 prikazujemo
še zbirno v tabeli 13.
Tabela 13: Primerjava ključnih podatkov po velikostnih razredih za EU-27 in Slovenijo, 2008
Število podjetij % Število zaposlenih
%
Prihodki iz poslovanja v milijonih €
%
Dodana vrednost v milijonih €
%
Dodana vrednost na osebo v €
% velikostnega razreda v skupaj
Velikostni razredi
1 do 9
10 do 49
50 do 249
1 do 249
250 in več
EU-27 19.075.952
1.425.346
226.094
20.727.392
43.178
20.770.570
Slovenija
94.696
5.773
1.285
101.754
272
102.026
EU-27
91,84
6,86
1,09
99,79
0,21
100,00
Slovenija
92,82
5,66
1,26
99,73
0,27
100,00
EU-27 39.653.450
90.006.497 43.448.150
133.454.647
27.671.127
22.681.920
Slovenija
178.670
111.371
133.755
423.796
208.665
632.461
EU-27
29,71
20,73
17,00
67,44
32,56
100,00
Slovenija
28,25
17,61
21,15
67,01
32,99
100,00
EU-27
4.621.635
4.740.751
4.921.869
14.284.254 10.490.473
24.774.727
Slovenija
16.444
15.503
19.429
51.376
29.861
81.237
EU-27
18,65
19,14
19,87
57,66
42,34
100,00
Slovenija
20,24
19,08
23,92
63,24
36,76
100,00
6.282.660
EU-27
1.316.318
1.182.663
1.127.422
3.626.403
2.656.257
Slovenija
3.761
3.504
4.013
11.277
7.596
18.873
EU-27
20,95
18,82
17,94
57,72
42,28
100,00
Slovenija
19,93
18,56
21,26
59,75
40,25
100,00
EU-27
33.200
42.740
49.710
40.290
61.140
47.080
Slovenija
21.050
31.460
30.000
26.610
36.400
29.840
EU-27
70,51
90,79
105,58
85,58
129,86
100,00
Slovenija
70,53
105,42
100,55
89,17
121,99
100,00
42
Skupaj (C-I, K)
Na sliki 27 so prikazane analizirane spremenljivke po velikostnih razredih za EU-27.
Slika 27: Ključne spremenljivke za nefinančni sektor po velikostnih razredih za EU-27, 2008
120
100
92
v %
80
67
60
40
30
20
19 21
7
21 19 19
33
17 20 18
1
0
1 do 9
58 58
10 do 49
42 42
Podjetništvo
100
0
50 do 249
0 do 249
250 in več
Število podjetij Število zaposlenih
Prihodki
Dodana vrednost
Na sliki 28 so prikazane analizirane spremenljivke po velikostnih razredih za Slovenijo.
Slika 28: Ključne spremenljivke za nefinančni sektor po velikostnih razredih za Slovenijo, 2008
120
100
100
93
v %
80
67 63
60
40
20
28
20 20
6
33
21 24 21
18 19 19
1
0
1 do 9
60
10 do 49
37 40
0
50 do 249
0 do 249
250 in več
Število podjetij Število zaposlenih
Prihodki
Dodana vrednost
43
44
Vpogled v kulturne
in kreativne industrije
v Sloveniji
2
Povzetek
V prispevku prikazujemo različne pristope k proučevanju in merjenju kulturnih in kreativnih industrij,
ki so se razvili v svetu, ter navajamo rezultate proučevanja kreativnih industrij v evropskih državah
in v Sloveniji. S tem želimo prispevati k prvi fazi kartiranja kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji
po zgledu drugih držav, pri čemer smo za razvrščanje dejavnosti uporabili model koncentričnih
krogov. Ugotavljamo, da se po globalnem indeksu kreativnosti Slovenija uvršča na 14. mesto med 25
evropskimi državami, med tremi dejavniki, ki opredeljujejo indeks (tehnologija, talent, tolerantnost)
pa je najslabše uvrščena pri tolerantnosti. Analiza kulturnih in kreativnih industrij je pokazala, da
se to področje šele razvija. Ugotavljamo, da v Sloveniji močno prevladujejo mikro podjetja, ki jih je
kar 96,6 % (v EU 82,7 %). Soočamo se s fenomenom t. i. »manjkajoče sredine«, to je pomanjkanjem
malih in srednje velikih podjetij, ki po eni strani omogočajo rast mikro podjetij, po drugi strani pa
predstavljajo podporo velikim podjetjem. Za razvoj teh industrij bi potrebovali tudi bolj usmerjeno
podporno okolje, saj podjetniki v teh dejavnostih potrebujejo različno specifično podporo. Poseben
pomen pri tem ima primerno podjetniško usposabljanje, da bi pridobili potrebne podjetniške
sposobnosti in veščine, ki bi jih morali usvojiti čim prej v procesu ustanavljanja podjema, še zlasti
ker njihovo predhodno izobraževanje večinoma ni ponudilo teh vsebin.
Abstract
This chapter presents different approaches to studying and measuring cultural and creative industries as well as results of studying creative industries in European countries and Slovenia. The
chapter aims to contribute to the first phase of mapping cultural and creative industries in Slovenia
by following the examples of other countries. In sorting activities, we used the model of concentric
circles. We noted that, according to the Global Creativity Index, Slovenia ranks 14th amongst 25
European countries. Among the three factors defining the index (technology, talent, and tolerance),
tolerance was ranked lowest. The analysis of cultural and creative industries indicated that this area is
still developing. We noted that Slovenia is strongly dominated by micro-companies (96.6 % compared
to the 82.7 % in EU). We are faced with the ‘missing middle’ phenomenon, which is the lack of small
and middle-sized companies that, on the one hand, allow for the growth of micro companies and,
on the other hand, present support for big companies. For the development of these industries,
we would need a more focused supporting environment, as entrepreneurs in these activities need
different specific supports. Appropriate business training holds a special significance in order to get
the necessary entrepreneurial abilities and skills. The former should be acquired as soon as possible
in the process of establishing the venture, especially because their former education often did not
offer these contents.
45
Podjetništvo
Barbara Bradač Hojnik, Miroslav Rebernik
1
Uvod
Razvoj družbe znanja, ki jo označuje vzpon ustvarjalnega razreda, nosi s seboj pospešeno rast kulturnih in kreativnih industrij, ki postajajo eden najpomembnejših dejavnikov razvoja mest, regij in
držav. Ustvarjalnost je osrednji steber nove ekonomije, umetnost in kultura pa izkazujeta izjemne
gospodarske potenciale, kadar se domiselno preoblikujeta v izdelke in storitve, ki služijo potrebam
ljudi in podjetij. Ne samo, da kulturne in kreativne industrije nadomeščajo zastarele gospodarske
panoge in ustvarjajo številne nove inovativne izdelke in storitve, so tudi izjemno dragocena sestavina
poslovanja v številnih drugih industrijah. Vedno večje število zaposlenih v kulturnih in ustvarjalnih
industrijah in visoka dodana vrednost, ki jo ustvarjajo, sta v svetu pritegnila pozornost široke poslovne,
politične in akademske javnosti.
Podjetništvo
Podpora razvoju kreativnega gospodarstva je tudi eden izmed osnovnih ciljev Evropske komisije,
ki so zajeti v Strategiji 2020 v Evropski uniji (Evropska komisija, 2010k, 4). Da bi povečala podporo
kulturnim in ustvarjalnim industrijam, je Evropska komisija leta 2010 izdala zeleno knjigo z naslovom
Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (Evropska komisija, 2010k). Njen namen je
omogočiti ustrezne pogoje za razvoj ustvarjalnosti in inovativnosti v novi podjetniški kulturi v Evropski
uniji (EU). Predstavlja spremenjen pristop h kulturnim in kreativnim industrijam, ki imajo sedaj v
EU eno izmed osrednjih vlog v gospodarstvu. Zelena knjiga predstavlja poziv članicam k zaznavanju
pomena in spodbujanju razvoja kulture in kreativnosti kot gonilnih sil lokalnega in nacionalnega
razvoja. Poudarja tudi potrebo po vzpostavitvi pravilnih vzvodov za pospeševanje inoviranja in podjetništva, boljše usklajevanje potrebnega znanja in spretnosti v teh industrijah ter primeren dostop
do finančnih sredstev.
Kljub izjemnemu razvojnemu potencialu in jasnim usmeritvam Evropske komisije v smeri podpore
tem dejavnostim v Sloveniji nimamo jasnega vpogleda v stanje kulturnih in kreativnih industrij z
vidika njihovega podjetniškega potenciala, zato tudi nimamo zadostnih analitičnih podlag, ki bi
omogočale smiselno oblikovanje učinkovitih ukrepov podpore podjetjem v teh dejavnostih. Zato je
namen prispevka pridobiti vpogled v kulturne in kreativne industrije v Sloveniji ter jih primerjati s
tistimi iz držav EU.
Prispevek začenjamo z opredelitvijo in pregledom literature na področju kulturnih in kreativnih
industrij ter kreativnega gospodarstva. Ker je namen prispevka podati vpogled v stanje kulturnih in
kreativnih industrij v Sloveniji in v primerjavi z državami EU, prispevek nadaljujemo s prikazom različnih
pristopov k proučevanju in merjenju kulturnih in kreativnih industrij, ki so se razvili v svetu. Navajamo tudi rezultate proučevanja kreativnih industrij v evropskih državah. V zadnjem delu prispevka
prikazujemo rezultate empirične analize kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji in jih primerjamo
z rezultati drugih študij na evropski ravni. Z empirično analizo želimo prispevati k prvi fazi kartiranja
kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji po zgledu drugih držav. Prispevek končujemo z nekaterimi
ugotovitvami ter priporočili ekonomski politiki za podporo proučevanih dejavnosti.
2
Kreativne in kulturne industrije ter kreativna
gospodarstva
2.1 Opredelitev kulturnih in kreativnih industrij
V znanstvenoraziskovalni literaturi se zadnjih deset let proučevanje kulturnih in kreativnih industrij
povečuje, vendar je na tem področju še zmeraj premalo raziskav (npr. Oakley, 2004; Tepper, 2002).
Izraz kreativne industrije je bil prvič uporabljen v Veliki Britaniji leta 1990 in se je nanašal na podjetja,
katerih outputi so bili razumljeni kot kreativni (Hartley, 2008). V prvi fazi razvoja tega področja so
46
Vpogled v kulturne in kreativne industrije v Sloveniji
V prispevku bomo izhajali iz opredelitve kulturnih in kreativnih industrij, kot jih najdemo v evropski
zeleni knjigi (Evropska komisija, 2010k). V njej so kulturne industrije opredeljene kot tiste, ki proizvajajo in razširjajo izdelke ali storitve, ki so ob njihovi izvedbi oz. izdelavi označeni kot posebni zaradi
svojih značilnosti, namena ali uporabe, ne glede na njihovo tržno vrednost. Različne klasifikacije in
metodologije mednje uvrščajo umetniške dejavnosti – igralsko ustvarjanje, vizualne umetnosti, film,
video in DVD, televizijo in radio, nove medije, glasbo in knjige. Kreativne industrije so tiste, ki kot
input uporabljajo kulturo, vendar imajo njihovi outputi predvsem funkcionalno vrednost. Mednje
različne klasifikacije uvrščajo oblikovanje (dizajn), modo, oglaševanje in arhitekturo.
Kreativnost je človeška lastnost, ki je različno opredeljena, saj njena večdimenzionalnost ne omogoča
enostavnega opisa, kar se odraža tudi v literaturi, v kateri najdemo več pristopov k njenemu proučevanju. V prispevku se bomo omejili na proučevanje kreativnosti z ekonomskega in podjetniškega
vidika. Z ekonomskega vidika odnos med kreativnostjo in ekonomskim razvojem ni neposredno
viden, še posebej ne obseg, s katerim kreativnost prispeva k ekonomski rasti. Zato je pomembno
meriti ne le ekonomske rezultate kreativnosti, ampak tudi elemente kreativnega kapitala (UN,
2010, 3–4).
2.2 Opredelitev kreativnih gospodarstev
Kreativno gospodarstvo (Howkins, 2001) sestavljajo kulturne in kreativne industrije in predstavlja
koncept, ki se intenzivno razvija šele zadnjih deset let. Omogoča ga t. i. ustvarjalni razred (Florida,
2002), ki ga Florida (2002) opredeljuje kot skupino strokovnih, znanstvenih in umetniških delavcev,
katerih delo ustvarja ekonomsko, socialno in kulturno dinamiko, posebej v urbanih območjih.
Florida trdi, da vstopamo v čas kreativnosti (Florida, 2005), ko slednja postaja osnovni dejavnik
rasti gospodarstva. Ekonomsko rast predstavljajo trije dejavniki, tehnologija, talent in toleranca, ki
sestavljajo t. i. 3T-teorijo (Florida, 2002). V skladu z njo talent spodbuja rast, toleranca pa je potrebna
za privabljanje človeškega kapitala na določeno območje.
Obseg kreativnega gospodarstva je opredeljen z obsegom dejavnosti oz. industrij, ki spadajo v
kulturne in kreativne. Vendar je v literaturi zaslediti nekonsistentnost glede obsega slednjih pa
tudi, da so ponekod kreativne in kulturne industrije obravnavane ločeno, drugod pa skupaj. Čeprav
ni skupne definicije kreativnega gospodarstva, se v literaturi z vidika poslovne analize velikokrat
uporablja Howkinsova opredelitev (2001, xiii), da kreativno gospodarstvo predstavlja vsota štirih
sektorjev kreativnih industrij: industrije z avtorskimi pravicami, patenti, znamkami in dizajnom. Po
tej opredelitvi naj bi že leta 2000 industrije kreativnega gospodarstva imele 2,2 milijarde $ prihodka
in naj bi rasle s 5 % letno stopnjo (Howkins, 2001). Druge opredelitve kreativnega gospodarstva so
širše in ga opredeljujejo kot kreativni del celotnega gospodarstva, ki generira gospodarsko rast in
razvoj (npr. Utrecht School, 2011, 10).
Hkrati z razvojem koncepta kreativnega gospodarstva se je razvijal tudi koncept kreativnih mest.
Kreativna mesta namreč predstavljajo kompleksno urbano središče, kjer se odvijajo najrazličnejše
47
Podjetništvo
kreativne industrije temeljile na izdelkih in storitvah, kot so oglaševanje, arhitektura, glasba, ki jih
označujejo individualna kreativnost, sposobnosti in talent. Drugo fazo razvoja kreativnih industrij
predstavlja razširitev kreativnih outputov na celotno gospodarstvo v tistem delu, v katerem so
kreativni outputi inputi za podjetja v dejavnostih, ki niso razumljene kot kreativne, posebno v
storitvenih (Hartley, 2008). V tretji fazi razvoja kreativnih industrij, ki je v razmahu hkrati z razvojem
digitalnih medijev, se osredotočenost prenaša na vsebine, ki jih ustvarjajo odjemalci (npr. kritike
izdelkov in storitev na spletu, forumi z izmenjavo mnenj). Kreativnost je v tej fazi razumljena kot
kolektivni proces, njeno gonilo pa ni več ponudbena stran, ampak povpraševanje.
kulturne aktivnosti, in so pomembna komponenta socialnega in gospodarskega delovanja mesta
(Landry, 2000, xiii). Dinamika mest namreč dopušča večjo različnost, izrazno avtonomijo in predstavlja večji trg. Pomen razvoja kreativnih mest se veča, zato se pojavljajo različne iniciative za
spodbujanje tega razvoja. Med njimi je mreža »Creative cities network«, ustanovljena leta 2004,
katere namen je spodbujati razvoj kreativnih grozdov po vsem svetu.
2.3 Kulturne in kreativne industrije ter podjetništvo
Podjetništvo
Tako kot ni enotne opredelitve podjetništva, tudi ne najdemo enotne opredelitve podjetništva v
kulturnih in kreativnih industrijah. Toda avtorji se strinjajo o tem, da je podjetništvo kombinacija treh
elementov, priložnosti, znanja in virov, kar je odvisno predvsem od dveh kontekstualnih elementov,
regulatornega okolja in kulture (Kooyman, 2009; Evropska komisija, 2003).
Podjetništvo v kulturnih in kreativnih industrijah pomeni imeti kreativne ideje in jih razvijati v smeri
njihove komercializacije tako, da bodo omogočale dobiček (HKU, 2010, 54). Vendar pa dobiček sam
po sebi ni gonilo, ki ga predstavljata (1) kreativnost in zmožnost oblikovanja nečesa ter (2) samoizpolnitev ali zmožnost izvedbe lastnih kreativnih interesov. Gre torej za kombinacijo podjetnosti
in kreativnosti, saj je za kreativno podjetništvo treba združevati prikriti podjetniški duh umetnika s
kreativnim duhom podjetnika in s posebnim okoljem, v katerem delujejo kreativna podjetja.
Podjetniki v kreativnih industrijah so posamezniki; ti uporabljajo kreativnost za ustvarjanje, ki je v
njih samih (Howkins, 2001). Za kreativne in kulturne podjetnike je značilno, da delujejo v zahtevnih
tržnih razmerah, da proizvajajo izdelke in storitve, ki so po svoji naravi »kulturni«, in da sodelujejo s
posamezniki, ki so usmerjeni predvsem v vsebino posameznega izdelka ali storitve, manj pa v njegovo
komercializacijo. Največkrat ta aktivnost poteka v mikro podjetjih, ki delujejo na osnovi trajnih vezi
z drugimi (HKU, 2010, 58). Kasneje bomo potrdili, da to velja tudi za Slovenijo.
Kulturnega in kreativnega podjetnika lahko torej razumemo kot posameznika, ki kreira oz. inovira
kreativni ali kulturni izdelek in storitev ter uporablja podjetniške principe pri organiziranju in vodenju
svoje kreativne aktivnosti v komercialne namene (HKU, 2010, 60). Doseganje ravnovesja med
kreativnostjo in podjetništvom pa ni enostavno, saj je treba najti pravo razmerje med notranjo
umetniško vrednostjo in zunanjo komercialno uspešnostjo.
3
Proučevanje kulturnih in kreativnih industrij
3.1 Indeksi kulturnih in kreativnih industrij
Problem, kako kvantitativno presojati kreativnost, da bomo dobili rezultate, ki bodo primerljivi med
posameznimi državami, je kompleksen in zanj še nimamo enoznačne rešitve. V literaturi najdemo
več poskusov oblikovanja različnih indeksov na ravni držav, s katerimi se merijo rezultati kreativnosti.
Med njimi so najbolj odmevni globalni indeks kreativnosti (global creativity index), evropski indeks
kreativnosti (euro-creativity index) in hongkonški indeks kreativnosti (Hong Kong creativity index).
Evropski indeks kreativnosti predstavlja nov okvir merjenja medsebojnega delovanja več dejavnikov,
ki vplivajo na rast in razvoj kreativnosti v EU (KEA, 2009). Meri uspešnost kreativnosti in temelji na
nekaterih drugih indeksih, a upošteva specifiko evropskih držav in vključuje umetnost ter kulturo.
Osredotoča se bolj na merjenje dejavnikov okolja kot pa na kreativne sposobnosti posameznikov.
Vsebuje 32 indikatorjev, ki so urejeni v 6 skupin oz. stebrov in so prikazani na sliki 1: človeški kapital,
odprtost in različnost, kulturno okolje, tehnologija, iniciative za spodbujanje kreativnosti ter rezultati
kulturnih in kreativnih aktivnosti. Namen oblikovanja indeksa, specifičnega za Evropsko unijo, je, da
48
se oceni kreativna sposobnost članic EU in pripravijo podlage za ukrepe, ki bi spodbujali kulturne
in kreativne industrije v EU.
Slika 1: Povezanost 6 skupin indikatorjev, ki sestavljajo evropski indeks kreativnosti
Podjetništvo
Odprtost in
različnost
Človeški
kapital
Rezultati
kreativne
in kulturne
dejavnosti
Iniciative
za spodbujenje
kreativnosti
Kulturno
okolje
Tehnologija
Vir: KEA 2009, 187.
Globalni indeks kreativnosti temelji na treh elementih kreativnosti, to so tehnologija, talent in
tolerantnost, ki sestavljajo t. i. koncept 3T, ki ga je razvil Richard Florida (Florida et al., 2011). Vsak
element se meri z več kazalniki, ki so nato združeni v indeks kreativnosti za države po vsem svetu,
za katere je moč pridobiti podatke. Iz pregleda globalnega indeksa kreativnosti smo izločili države
članice EU in jih prikazujemo na sliki 2.
Ciper
Romunija
Slovaška
Poljska
Bolgarija
Litva
Latvija
Estonia
Češka
Portugalska
Madžarska
Grčija
Slovenija
Avstrija
Italija
Španija
Francija
Nemčija
Velika Britanija
Irska
Belgija
Nizozemska
Finska
Danska
1
0,9
0,8
0,7
0,6
0,5
0,4
0,3
0,2
0,1
0
Švedska
Slika 2: Globalni indeks kreativnosti za države Evropske unije
Vir: Florida et al., 2011.
49
Na sliki 2 je prikazana razvrstitev držav EU po globalnem indeksu kreativnosti. Slovenija se med 25
državami uvršča na sredino lestvice, na 14. mesto. Vsaka udeležena država je po vsakem elementu
modela 3T uvrščena na določeno mesto na lestvici vseh držav, na osnovi katerih je bil izračunan
indeks kreativnosti za vsako državo. Slovenija je med 84 državami sveta po tehnologiji uvrščena na
23. mesto, po talentu na 10. in tolerantnosti na 51. mesto. Sklepamo lahko, da nizka tolerantnost
zavira talente, ki za svoje uresničevanje potrebujejo pozitiven odnos do drugačnosti, ki jo sprožajo.
Drugačnost, novosti in spremembe vselej sprožajo odpor, kar je v netolerantni družbi še posebej
izrazito.
3.2 Modeli merjenja kreativnih in kulturnih industrij
Podjetništvo
Kadar govorimo o kreativnih in kulturnih industrijah, jih ne moremo najti samo v eni panogi ali
v določeni dejavnosti iz standardne klasifikacije. Tako še zmeraj ostaja odprto vprašanje o tem,
katere dejavnosti spadajo v kulturne in kreativne industrije. Na osnovi opredelitve kreativnega
gospodarstva, ki ga sestavljajo dejavnosti kreativnih in/ali kulturnih industrij, najdemo v literaturi
več sistemov oz. modelov, ki vključujejo različne dejavnosti. Med najbolj prepoznavnimi so:
• model DCMS (ang. UK DCMS model),
• model simbolnih besedil (ang. symbolic texts model),
• model koncentričnih krogov (ang. concentric circles model),
• model avtorskih pravic (ang. WIPO copyright model),
• model UNCTAD (ang. UNCTAD classification).
Vsakega izmed naštetih modelov v nadaljevanju na kratko predstavljamo skupaj s skupinami dejavnosti, ki jih vključujejo. Model koncentričnih krogov je tista metodologija, ki jo bomo uporabili pri
proučevanju kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji.
Model DCMS je bil razvit v Veliki Britaniji z namenom, da bi britansko gospodarstvo postalo kreativnejše in inovativnejše. Model opredeljuje kreativne industrije kot tiste, ki zahtevajo kreativnost,
sposobnosti in talent, imajo potencial za kreiranje novih delovnih mest in prispevajo k razvoju na
osnovi eksploatiranja intelektualne lastnine (DCMS, 2001). Model vključuje 13 (skupin) dejavnosti,
ki so prikazane v tabeli 1.
Tabela 1: Pregled dejavnosti, ki jih vključuje model kreativnih in kulturnih industrij DCMS
Model DCMS
oglaševanje
arhitektura
umetniški izdelki in starine
obrtniki
dizajn
moda
film in video
glasba
uprizoritvene umetnosti
založništvo
programska oprema
televizija in radio
video in računalniške igre
Vir: DCMS, 2001.
50
Model simbolnih besedil se je razvil v Veliki Britaniji pa tudi drugod v Evropi (Hesmondhalgh, 2002).
Model izhaja iz visoke oz. resne umetnosti kot osnove za socialni in politični obstoj, zato izhaja iz
kulturnih industrij. Rezultati kulture se kažejo v industrijski proizvodnji, diseminaciji in uporabi
simbolnih besedil in sporočil v različnih medijih (npr. film, igra). Model vključuje dve ravni, in sicer
je 12 skupin dejavnosti razvrščenih v 3 velike skupine, prikazane pa so v tabeli 2.
Tabela 2: Pregled dejavnosti, ki jih vključuje model simbolnih besedil
obrobne kulturne industrije
mejne kulturne industrije
Podjetništvo
osnovne kulturne industrije
Model simbolnih besedil
oglaševanje
film
internet
glasba
založništvo
televizija in radio
kreativna umetnost
uporabna elektronika
moda
programska oprema
šport
Vir: Hesmondhalgh, 2002.
Model koncentričnih krogov temelji na predpostavki, da je osnovna razlikovalna značilnost kulturnih
industrij njihova kulturna vrednost. Bolj ko je torej kulturna dimenzija v proizvodu izražena, bolj
ga je treba vključevati v proizvodnjo (Throsby, 2001). Model je osnova za klasifikacijo in analizo
kreativnih industrij v EU. Sestavljen je iz več koncentričnih krogov, pri čemer osnovni, sredinski krog
predstavlja ključne kreativne umetnosti v obliki zvoka, besedila in slik. Te umetnosti pa vplivajo na
industrije, ki so v preostalih krogih modela. Model vključuje 15 skupin dejavnosti, ki so razvrščene
v 4 koncentrične kroge, prikazane v tabeli 3.
Tabela 3: Pregled dejavnosti, ki jih vključuje model koncentričnih krogov
osrednje kreativne umetnosti
druge osrednje kulturne industrije
širše kulturne industrije
povezane industrije
Model koncentričnih krogov
literatura
glasba
vizualne umetnosti
film
muzeji in knjižnice
varstvo dediščine
založništvo
snemanje zvoka
televizija in radio
oglaševanje
arhitektura
dizajn
moda
Vir: KEA, 2006.
Model avtorskih pravic je razvila Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO – World
Intellectual Property Organization). Model temelji na industrijah, ki so posredno ali neposredno
vključene v oblikovanje, proizvodnjo, uprizarjanje in distribucijo del z avtorskimi pravicami (WIPO,
2003). Model loči tri skupine industrij glede na njihovo povezanost s pravicami intelektualne lastnine,
prikazane v tabeli 4.
51
Tabela 4: Pregled dejavnosti, ki jih vključuje model avtorskih pravic
Podjetništvo
Model avtorskih pravic
oglaševanje
kolektivne organizacije
film in video
glasba
osrednje industrije z avtorskimi pravicami
založništvo
programska oprema
televizija in radio
vizualne in grafične umetnosti
prazni nosilci posnetkov
elektronika za široko uporabo
medsebojno odvisne industrije z avtorskimi pravicami
glasbila
papir
tiskalniki, fotografska oprema
arhitektura
oblačila in obutev
dizajn
industrije z delnimi avtorskimi pravicami
moda
gospodinjski pripomočki
igrače
Vir: WIPO, 2003.
Model UNCTAD temelji na opredelitvi kreativnih industrij kot katerihkoli aktivnosti, ki vsebujejo
močno umetniško izraženo komponento, do tistih, ki vsebujejo simbolični pomen ter temeljijo na
intelektualni lastnini (UNCTAD, 2004) in vsebujejo tudi kulturne industrije. Model je razdeljen v 4
skupine kreativnih industrij, ki jih sestavlja 10 skupin dejavnosti, prikazanih v tabeli 5.
Tabela 5: Pregled dejavnosti, ki jih vključuje model UNCTAD
kulturna dediščina
umetnost
funkcionalne stvaritve
Model UNCTAD
kulturna prizorišča
tradicionalne kulturne prireditve
vizualne umetnosti
mediji
založništvo in tiskarstvo
avdiovizualni mediji
dizajn
novi mediji
kreativne storitve
Vir: UNCTAD, 2011.
Ugotovimo lahko, da imajo predstavljene klasifikacije kreativnih in kulturnih industrij določene
skupne elemente. Vse izhajajo iz uvrščanja določenih dejavnosti v skupine s podobnimi elementi,
kot osnovne oz. jedrne dejavnosti vključujejo storitvene ustvarjalne dejavnosti, ki se dopolnjujejo
z drugimi z njimi povezanimi dejavnostmi, te pa imajo učinke tako v storitvah kot v izdelkih ter so
namenjene odjemalcem v širši populaciji. Vse klasifikacije razen prve bi tako lahko prikazali v obliki
koncentričnih krogov, ki se širijo od jedrnih dejavnosti navzven k širšim.
Kreativne in kulturne industrije v praksi ne predstavljajo enostavne celote zaradi svoje raznolikosti
in vključevanja različnih sektorjev in dejavnosti. Pri njihovem spodbujanju in razvoju je zato treba
vključevati več področij, med katerimi so: ekonomski razvoj, trgovina, regionalni razvoj, delovna sila,
domače in tuje investicije, tehnologija in komunikacijska infrastruktura, kultura, turizem, socialne
zadeve in izobraževanje.
52
4
Značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Evropi
Kulturne in kreativne industrije imajo velik potencial za rast ter v EU omogočajo kakovostna
delovna mesta za okoli 5 milijonov ljudi (Evropska komisija, 2010k) oz. 3,8 % aktivnega prebivalstva
v EU-27. Ob tem je treba poudariti, da ima zaposlovanje v teh industrijah trend rasti v nasprotju
z drugimi industrijami. Kar 29 % posameznikov, zaposlenih v kulturnih industrijah, je samozaposlenih, v celotni populaciji delovnega prebivalstva pa le 14 % (leta 2005; EUROSTAT, 2007). Delo
je običajno bolj fleksibilno in zahteva večjo mobilnost v primerjavi z vsemi zaposlitvami. Zaposleni
v teh dejavnostih so običajno bolj izobraženi, saj jih ima 48 % univerzitetno izobrazbo, medtem
ko jih ima med vsemi zaposlenimi 25 % (KEA, 2011). Delež zaposlenih v kreativnih industrijah v
evropskih državah je prikazan v tabeli 6.
Tabela 6: Zaposlenost v kulturnih in kreativnih industrijah v evropskih državah
Država
Islandija
Nizozemska
Švedska
Danska
Švica
Finska
Irska
Estonija
Velika Britanija
Norveška
Malta
Slovenija
Avstrija
Nemčija
Španija
Madžarska
Italija
Češka
Latvija
Ciper
Francija
Litva
Slovaška
Grčija
Belgija
Portugalska
Luksemburg
Poljska
Bolgarija
Romunija
Evropa skupaj*
Delež zaposlenih v kulturnih in kreativnih
industrijah kot delež vseh zaposlenih
4,01 %
3,94 %
3,76 %
3,48 %
3,40 %
3,25 %
3,20 %
3,14 %
3,12 %
2,96 %
2,94 %
2,87 %
2,83 %
2,79 %
2,74 %
2,73 %
2,66 %
2,64 %
2,60 %
2,52 %
2,52 %
2,38 %
2,30 %
2,28 %
2,26 %
2,13 %
2,08 %
1,69 %
1,63 %
1,18 %
2,71 %
Število zaposlenih v kulturnih in kreativnih
industrijah
8.633
377.903
205.831
124.352
167.479
96.511
70.602
23.965
1.131.697
81.874
5.765
29.151
131.015
956.668
655.042
134.921
767.521
156.272
31.720
10.794
634.251
26.102
61.777
128.421
101.646
96.741
5.273
162.408
65.587
126.637
6.576.558
Vir: Power, Nielsen, 2010, 14.
* Evropa skupaj vključuje države članice Evropske unije in tri države članice evropskega gospodarskega območja – Islandijo, Švico in Norveško.
53
Podjetništvo
Evropska komisija obravnava kreativne industrije kot tiste, ki bodo v prihodnjem desetletju največ
prispevale h gospodarski rasti v EU (Evropska komisija, 2011v). Industrije kreativnega gospodarstva
so v EU leta 2003 ustvarile 654 milijard EUR prihodkov, ki raste z 12 % višjo letno stopnjo kot celotno gospodarstvo EU (KEA, 2006). V zadnjih letih je več študij (npr. The entrepreneurial dimension
of the cultural and creative industries, 2010; Creative Economy Report 2010; Mapping the Cultural
and Creative Sectors in the EU and China, 2011) pokazalo, da v kulturnih in kreativnih industrijah
delujejo izjemno inovativna podjetja z velikim gospodarskim potencialom. Te industrije so tudi
eden najbolj dinamičnih evropskih sektorjev, ki je leta 2008 prispeval približno 4,5 % k celotnemu
BDP EU (Evropska komisija, 2010k). Veliko podjetij v teh industrijah je mikro in malih, veliko je tudi
samozaposlenih oseb, vendar so med njimi tudi velika podjetja, ki pa so običajno odvisna od MSP.
V tabeli 6 je prikazano število zaposlenih v kreativnih industrijah in njihov delež glede na
celotno število zaposlenih v evropskih državah. Pod evropskim povprečjem je 14 držav, nad
njim pa 16 držav. Največji delež zaposlenih v kreativnih industrijah ima Islandija (4,01 %),
Slovenija je na 12. mestu z 2,87 % zaposlenih v kreativnih industrijah in ima v teh industrijah
zaposlenih več ljudi, kot je evropsko povprečje. Le tri države imajo manj kot 2 % zaposlenih v
kreativnih industrijah, to so Poljska, Bolgarija in Romunija. Glede na absolutno število vseh
zaposlenih v kulturnih in kreativnih industrijah pa se Slovenija med proučevanimi državami
uvršča na 24. mesto z 29.151 zaposlenimi v teh dejavnostih.
Podjetništvo
V kreativnih industrijah prevladujejo mala in srednje velika podjetja (UNCTAD, 2011, 83), med
katerimi je veliko samostojnih podjetnikov. V nekaterih državah (npr. Velika Britanija) morajo
ta mala in srednje velika podjetja konkurirati z zelo velikimi podjetji npr. v oglaševanju, filmski
produkciji, programski opremi. Razlike med njimi so takšne, da mora politika pripravljati
posebne ukrepe za različne skupine podjetij in se osredotočati predvsem na podporo MSP.
Med največjimi ovirami MSP v kreativnih industrijah je dostop do financiranja (UNCTAD, 2011,
84) kreativnih projektov. Za razvoj kreativnih idej so namreč velikokrat potrebna obsežna
finančna sredstva, ki zahtevajo veliko vlaganj dlje časa, pozitivni učinki pa so vidni s časovnim
zamikom. Pri tem velika podjetja predstavljajo en vir financiranja kreativnih idej MSP, ukrepi
podpornega okolja pa drugi del. Tradicionalno financiranje na osnovi kreditnih sredstev je
tudi v najbolj razvitih državah neugodno, saj podjetja v kulturnih in kreativnih industrijah
veljajo za nadpovprečno tvegana.
Obseg kreativnih industrij je odvisen od nacionalne kulture, davčnega sistema, izobraževalnega sistema, industrijske politike države in stopnje ambicij med posamezniki (UNCTAD,
2011, 92). Ena novejših in obsežnih raziskav kulturnih in kreativnih industrij je raziskava o
podjetniški dimenziji kreativnih in kulturnih industrij v EU-27 (HKU, 2010), ki je bila izdelana
za Evropsko komisijo leta 2010. Vanjo so bila vključena tudi podjetja iz Slovenije, obseg
proučevanih dejavnosti pa je bil nekoliko obsežnejši kot v naši raziskavi. Namen raziskave je
bil dobiti vpogled v značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Evropski uniji, da bi bolje
razumeli njihov način delovanja in njihove potrebe. Proučevali so šest vsebinskih področij,
med katerimi so bili dostop do finančnih sredstev, tržne ovire, problematika zaščite intelektualne lastnine, izobraževanje in usposabljanje, inovacije in procesi sodelovanja. Med ključnimi
ugotovitvami študije je, da je v teh dejavnostih prisotna visoka stopnja različnosti predvsem
z vidika velikosti podjetij. V teh dejavnostih so prisotne tako multinacionalne družbe kot
lokalna podjetja, predvsem mikro in mala. Vendar pa veliko večino podjetij v kulturnih in
kreativnih industrijah sestavljajo zelo majhna oz. mikro podjetja, ki jih je približno 80 %, od
katerih jih je 60 % z 1 do 3 zaposlenimi. Podjetniki v kulturnih in kreativnih industrijah so
tudi dvakrat raje samozaposleni v primerjavi z drugimi podjetniki. Velika podjetja sestavljajo
manj kot 1 % podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah, vendar pa prispevajo več kot
40 % celotnih prihodkov v teh dejavnostih. Ob tem so ugotovili tudi, da srednje velikih
podjetij v kulturnih in kreativnih industrij skorajda ni, kar je velika slabost, saj so ta podjetja
podpora za rast mikro podjetij in hkrati vez z velikimi podjetji. Sočasno pa velika podjetja
tudi ne predstavljajo podpore za rast mikro podjetij. Tako se v teh dejavnostih srečujemo
s fenomenom pomanjkanja »zlate sredine«, ki na eni strani predstavlja prodajni trg mikro
podjetij, na drugi strani pa nabavni trg velikih podjetij.
54
5
Vpogled v kreativne in kulturne industrije v Sloveniji
V Evropi pa tudi drugod po svetu se pojavlja več poskusov kartiranja kulturnih in kreativnih industrij
(ang. creative industries mapping), s katerim poskušajo pridobiti poglobljen vpogled v njihove
značilnosti. S kartiranjem se ustvarja primerna osnova za oblikovanje podpornih ukrepov za čim
uspešnejši razvoj teh industrij. Osnovna gonilna sila na tem področju v Evropi je Velika Britanija,
kjer so to idejo začeli razvijati že leta 1998 (Department of Culture, Media and Sport), razvili pa
so tudi posebno orodje za kartiranje kulturnih in kreativnih industrij, ki obsega sedem korakov za
celovito izvedbo (BOP Consulting, 2010). Po tem zgledu poskušajo kartiranje kreativnih industrij
izvesti tudi druge države, njihova metodologija pa večinoma temelji na metodologiji, razviti v Veliki
Britaniji. Kartiranje kulturnih in kreativnih industrij poteka na različnih ravneh, od nacionalne (npr.
Avstralija, Singapur, Nova Zelandija) in regionalne ravni (npr. Litva) do ravni mest (npr. London,
Berlin, Queensland).
Kartiranje kulturnih in kreativnih industrij se je razvijalo v več fazah (Higgs, Cunningham, 2008). V
prvi fazi je zajemalo predvsem analizo poslovnih aktivnosti in zaposlovanja v izbranih dejavnostih
in je temeljilo pretežno na populacijskih podatkih. Druga faza predstavlja poglobljeno proučevanje
posameznih dejavnosti in poklicev iz kulturnih in kreativnih industrij. Njen cilj je izboljšati omejitve
pristopov v prvi fazi. Tretja faza kartiranja kulturnih in kreativnih industrij se je razvila predvsem
v Franciji in Avstraliji in temelji na merjenju zaposlenosti v kreativnih industrijah.
Kartiranje kulturnih in kreativnih industrij naj bi vsebinsko proučevalo predvsem štiri vsebinske
sklope (Higgs, Cunningham, 2008):
1. podjetniško aktivnost: število podjetij, prihodek, njihovo koncentracijo,
2. zaposlenost: zaposlene za nedoločen in za določen čas v posameznih dejavnostih,
3. dodano vrednost v kreativnih dejavnostih,
4. izvoz: vrednost izvoza storitev in izdelkov, izvozne države, delež izvoza.
5.1 Uporabljena metodologija raziskave
Ker želimo z našo analizo prispevati h kartiranju kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji, je prvi
del empirične raziskave namenjen opredelitvi dejavnosti, ki spadajo vanje. Za analizo smo uporabili
primarno bazo podatkov AJPES. Populacijo podjetij smo opredelili glede na izbrane dejavnosti
klasifikacije SKD. Vključili smo gospodarske družbe in samostojne podjetnike v letu 2010 v vseh
velikostnih razredih in regijah. Pri opredeljevanju dejavnosti, ki spadajo med kreativne in kulturne,
smo se srečali z več vprašanji:
• uporaba najprimernejšega modela,
• mednarodna primerljivost posameznih klasifikacij dejavnosti,
• izbira ravni klasifikacije SKD.
55
Podjetništvo
Za izvajanje ukrepov podpornega okolja in politike na nacionalni ravni potrebujemo primerno
analizo področja, tako kvantitativno kot kvalitativno. V primerjavi z drugimi evropskimi državami
je v Sloveniji relativno malo empiričnega proučevanja kulturnih in kreativnih industrij in je šele
v začetnih fazah, zato so potrebna dodatna empirična proučevanja tega področja. Da bi lahko
zagotovili primerno analitično podporo ukrepom ekonomske politike, potrebujemo tri temeljne
elemente:
• sistematično razumevanje značilnosti kulturnih in kreativnih industrij,
• poznavanje načina delovanja podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah,
• primerno statistično bazo, ki omogoča analizo podjetij v teh dejavnostih.
Odločili smo se, da bomo pri opredelitvi dejavnosti SKD izhajali iz modela koncentričnih krogov,
saj je ta model osnova za opredeljevanje kulturnih in kreativnih industrij v EU. Metodologijo
koncentričnih krogov za delitev posameznih dejavnosti v skupine kulturnih in kreativnih industrij
smo prilagodili glede na dostopne podatke v Sloveniji in specifiko klasifikacije SKD. Osnovna težava
pri uvrstitvi posameznih dejavnosti v določeno industrijo je bila, da je model opredeljen le na
ravni splošnih skupin dejavnosti in ne na ravni dejavnosti SKD. Na sliki 3 je shematsko prikazan
model koncentričnih krogov in splošne skupine dejavnosti.
Slika 3: Model koncentričnih krogov s splošnimi skupinami kulturnih in kreativnih dejavnosti
Podjetništvo
Osrednje kreativne dejavnosti:
umetnost in starine;
glasba ter vizualne
in uprizoritvene umetnosti.
Druge kreativne
dejavnosti:
video, film
in fotografija;
muzeji in knjižnice.
Širše kulturne dejavnosti:
izdajateljstvo;
kulturna dediščina;
video in računalniška
programska oprema;
snemanje zvoka.
Povezane dejavnosti:
arhitektura;
oblikovanje;
oglaševanje;
modno oblikovanje.
Vir: prirejeno po Throsby, 2010, 27
Na osnovi modela koncentričnih krogov smo izbrane dejavnosti SKD razvrstili v štiri skupine, ki so
prikazane v tabeli 7. Naveden je seznam dejavnosti na četrti ravni klasifikacije SKD, ki smo jih vključili
v analizo.
Tabela 7: Seznam dejavnosti v skladu s klasifikacijo SKD, ki so vključene v kulturne in kreativne
industrije v Sloveniji v skladu z modelom koncentričnih krogov
1. krog: osrednje kreativne umetnosti
Umetnost in starine
G47.61 Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami
R90.010 Umetniško uprizarjanje
Glasba ter vizualne in uprizoritvene
umetnosti
R90.020 Spremljajoče dejavnosti za umetniško uprizarjanje
R90.030 Umetniško ustvarjanje
R90.040 Obratovanje objektov za kulturne prireditve
2. krog: druge osrednje kreativne umetnosti
J59.11 Produkcija filmov, video filmov, televizijskih oddaj
J59.12 Post produkcijske dejavnosti pri izdelavi filmov, video filmov, televizijskih
oddaj
Video, film in fotografija
J59.13 Distribucija filmov, video filmov, televizijskih oddaj
J59.14 Kinematografska dejavnost
M74.20 Fotografska dejavnost
Muzeji in knjižnice
56
R91.01 Dejavnost knjižnic in arhivov
R91.02 Dejavnost muzejev
3. krog: širše kulturne industrije
J58.11 Izdajanje knjig
J58.13 Izdajanje časopisov
Izdajateljstvo
J58.14 Izdajanje revij in druge periodike
J58.19 Drugo založništvo
J63.91 Dejavnost tiskovnih agencij
Kulturna dediščina
J60.10 Radijska dejavnost
J60.20 Televizijska dejavnost
R91.03 Varstvo kulturne dediščine
Podjetništvo
Radio in televizija
J58.21 Izdajanje računalniških iger
Video in računalniška programska oprema
J58.29 Drugo izdajanje programja
J62.01 Računalniško programiranje
J62.02 Svetovanje o računalniških napravah in programih
Snemanje zvoka
C18.20 Razmnoževanje posnetih nosilcev zapisa
J59.20 Snemanje in izdajanje zvočnih zapisov in muzikalij
4. krog: povezane industrije
Arhitektura
M71.11 Arhitekturna in urbanistična dejavnost
Oblikovanje
M74.10 Oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo
Oglaševanje
M73.11 Dejavnost oglaševalskih agencij
M73.12 Posredovanje oglaševalskega prostora
C14.11 Proizvodnja usnjenih oblačil
C14.14 Proizvodnja spodnjega perila
C14.19 Proizvodnja drugih oblačil, pokrival ter dodatkov
Modno oblikovanje
C14.20 Proizvodnja krznenih izdelkov
C14.31 Proizvodnja nogavic
C14.39 Proizvodnja drugih pletenih in kvačkanih oblačil
C15.12 Proizvodnja potovalne galanterije, sedlarskih in jermenarskih izdelkov
C15.20 Proizvodnja obutve
Zgoraj opredeljene dejavnosti kulturnih in kreativnih industrij so osnova za nadaljnjo analizo
njihovih značilnosti v Sloveniji; za potrebe analize smo jih združili v štiri skupine dejavnosti.
5.2 Značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji
Analizo kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji začenjamo z značilnostmi podjetij po posameznih skupinah dejavnostih, nato po velikostnih razredih in na koncu po regionalni razdelitvi. Število
in delež gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v posameznih skupinah kulturnih in
kreativnih dejavnosti v Sloveniji sta prikazana v tabeli 8. V vseh dejavnostih kulturnih in kreativnih
industrij smo identificirali 9.384 gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v Sloveniji v letu
2010, kar pomeni približno 8 % vseh podjetij. Od tega je bilo 56 % samostojnih podjetnikov in
44 % gospodarskih družb.
57
Tabela 8: Število in delež gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v posameznih skupinah
kreativnih in kulturnih dejavnosti v Sloveniji
Model koncentričnih
Število
Delež
Število
Delež Število gospodarskih Delež gospodarskih
krogov v kreativnih in gospodarskih gospodarskih samostojnih samostojnih družb in samostojnih družb in samostojnih
kulturnih industrij
družb
družb podjetnikov podjetnikov
podjetnikov
podjetnikov
Podjetništvo
1. krog: osrednje
kreativne umetnosti
2. krog: druge osrednje
kreativne umetnosti
3. krog: širše kulturne
industrije
4. krog: povezane
industrije
skupaj
247
6,0 %
954
18,1 %
1.201
12,8 %
261
6,3 %
577
10,9 %
838
8,9 %
1.863
45,3 %
1.799
34,1 %
3.662
39,0 %
1.741
42,3 %
1.942
36,8 %
3.683
39,2 %
4.112
100,0 %
5.272
100,0 %
9.384
100,0 %
Vir: AJPES, 2010, lastni preračuni.
Osrednja dva kroga (prvi in drugi) v modelu predstavljata dobro petino (21,7 %) vseh podjetij v
kulturnih in kreativnih industrijah v Sloveniji. Osrednje kreativne umetnosti sestavljajo skoraj 13 %
vseh kreativnih in kulturnih industrij in imajo najmanjši delež med gospodarskimi družbami (6 %),
medtem ko je samostojnih podjetnikov v teh dejavnostih trikrat več (18 %). Tudi v drugih osrednjih
kreativnih industrijah je delež samostojnih podjetnikov 1,7-krat večji od deleža gospodarskih družb. V
širših kulturnih industrijah in v povezanih industrijah je več gospodarskih družb kot samostojnih podjetnikov, vendar so razlike majhne. V obeh je 39 % gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov, ki
sestavljajo dejavnosti kreativnih in kulturnih industrij. Na sliki 4 je prikazana razdelitev posameznih
skupin dejavnosti v modelu koncentričnih krogov kulturnih in kreativnih industrij.
Slika 4: Deleži gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v posameznih krogih modela koncentričnih krogov kulturnih in kreativnih industrij
12,8 %
8,9 %
39,2 %
39,0 %
12,8 %
2. krog: druge osrednje kreativne umetnosti 8,9 %
39,0 %
39,2 %
Deleži in število zaposlenih v gospodarskih družbah in pri samostojnih podjetnikih skupaj s samostojnim
podjetnikom nosilcem dejavnosti ter povprečno število zaposlenih v posameznih skupinah dejavnosti
so prikazani v tabeli 9. Kar 76 % vseh zaposlenih v kulturnih in kreativnih industrijah je zaposlenih v
gospodarskih družbah in le 24 % pri samostojnih podjetnikih. V prvih dveh osrednjih skupinah dejavnosti
oz. krogih je zaposlenih 13 % vseh zaposlenih v kulturnih in kreativnih industrijah, preostalih 87 % pa v
preostalih dveh skupinah. V povprečju so vsa podjetja zelo majhna z 2,72 zaposlenega na podjetje. Od
tega gospodarske družbe povprečno zaposlujejo 4,73 človeka, samostojni podjetniki pa le 1,15. Če pri
slednjih upoštevamo še, da so vključeni tudi nosilci dejavnosti, je pri samostojnih podjetnikih zaposlenih
izredno malo ljudi. Ker so v kulturnih in kreativnih industrijah v uporabi različne nekonvencionalne oblike
58
zaposlovanja, kot so projektno zaposlovanje, sodelovanje med samostojnimi podjetniki posamezniki ipd.,
tudi ni klasičnih oblik zaposlovanja, kar bi pomenilo večanje števila zaposlenih.
Tabela 9: Število, povprečje in delež zaposlenih v gospodarskih družbah in pri samostojnih podjetnikih v
posameznih skupinah kreativnih in kulturnih dejavnosti v Sloveniji
število zaposlenih v gospodarskih družbah
delež zaposlenih v gospodarskih družbah glede na vse
zaposlene
število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih skupaj z nosilci
dejavnosti
število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih
delež zaposlenih pri samostojnih podjetnikih skupaj z nosilci
dejavnosti glede na vse zaposlene
število zaposlenih v gospodarskih družbah in pri samostojnih
podjetnikih skupaj z nosilci dejavnosti
delež zaposlenih v gospodarskih družbah in pri samostojnih
podjetnikih z nosilci dejavnosti
povprečno število zaposlenih v gospodarskih družbah
povprečno število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih
skupaj z nosilci dejavnosti
povprečno število zaposlenih v gospodarskih družbah in pri
samostojnih podjetnikih z nosilci dejavnosti
1. krog:
2. krog:
3. krog:
osrednje druge osrednje
širše kulturne
kreativne
kreativne
industrije
umetnosti
umetnosti
743
780
9.964
4. krog:
povezane Skupaj
industrije
7.949 19.437
2,9 %
3,1 %
39,1 %
31,2 %
76,3 %
1.015
742
1.952
2.340
6.049
61
165
153
398
777
4,0 %
2,9 %
7,70 %
9,2 %
23,7 %
1.758
1.522
11.916
10.290 25.486
6,9 %
6,0 %
46,8 %
40,4 % 100,0 %
3,01
2,99
5,35
4,57
4,73
1,06
1,29
1,09
1,21
1,15
1,46
1,82
3,25
2,79
2,72
Deleži podjetij v posameznih velikostnih razredih glede na štiri skupine dejavnosti v kulturnih in kreativnih
industrijah v Sloveniji so prikazani v tabeli 10, v tabeli 11 pa so prikazane te dejavnosti v povprečju EU.
Tabela 10: Delež gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v posameznih skupinah kulturnih in
kreativnih industrij po velikostnih razredih podjetij v Sloveniji
Skupaj povprečje
Mikro podjetja
Mala podjetja
(0–9 zaposlenih) (10–49 zaposlenih)
99,5 %
98,4 %
94,7 %
97,0 %
96,6 %
0,4 %
1,3 %
4,5 %
2,5 %
2,9 %
Srednje velika Velika podjetja
podjetja
(250 ali več
(50–249 zaposlenih)
zaposlenih)
0,0 %
0,1 %
0,4 %
0,0 %
0,7 %
0,1 %
0,3 %
0,2 %
0,4 %
0,1 %
Skupaj
100 %
100 %
100 %
100 %
100 %
Podobno kot v populaciji vseh podjetij tudi v kulturnih in kreativnih industrijah prevladujejo mikro
podjetja, ki jih je 96,6 %, takih pa je v EU 82,7 %. Od tega jih je v Sloveniji največ v osrednjih dveh krogih
oz. dejavnostih kulturnih in kreativnih industrij, v širših oz. povezanih industrijah pa jih je manj. Enako
razmerje je tudi med podjetji v teh dejavnostih v EU. V povprečju je v kulturnih in kreativnih industrijah
malih (2,9 %) in srednje velikih (0,4 %) podjetij precej manj kot v populaciji, velikih pa je približno enako.
V osrednjih kreativnih umetnostih prevladujejo mikro podjetja tudi v primerjavi z drugimi skupinami
kulturnih in kreativnih industrij. Med njimi pa je tudi najmanj malih podjetij (10–49 zaposlenih), le 0,4 %,
medtem ko jih v preostalih skupinah dejavnosti najdemo več.
Bistveno razliko med Slovenijo in EU lahko zasledimo pri deležu malih podjetij, ki jih je v Sloveniji v kreativnih in kulturnih dejavnostih le 2,9 %, med tem ko jih je v EU v povprečju 14,4 %. Enako ugotovimo tudi
za srednje velika podjetja, ki jih je v Sloveniji 0,4 %, v EU pa 2,5 %. Manjša razlika je med velikimi podjetji.
59
Podjetništvo
Model koncentričnih krogov v kreativnih
in kulturnih industrijah
Tabela 11: Delež gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v posameznih skupinah kulturnih
in kreativnih industrijah po velikostnih razredih podjetij v EU*
Mikro podjetja
Mala podjetja
(1–9 zaposlenih) (10–49 zaposlenih)
Srednje velika
podjetja
(50–249 zaposlenih)
Velika podjetja
(250 ali več Skupaj
zaposlenih)
0,4 % 100 %
86,2 %
11,4 %
2,0 %
83,1 %
13,6 %
2,7 %
0,6 % 100 %
80,9 %
15,9 %
2,7 %
0,5 % 100 %
80,5 %
16,7 %
2,4 %
0,4 % 100 %
Skupaj povprečje
82,7 %
14,4 %
2,5 %
0,5 % 100 %
Podjetništvo
Vir: HKU, 2010, lastni preračuni.
* Izračun po industrijah je v raziskavi EU vseboval več dejavnosti SKD, kot jih je zajetih v slovenski raziskavi, vendar so dejavnosti, ki
sestavljajo posamezne kroge, sestavljene iz enakih skupin kot v slovenski raziskavi.
V Sloveniji se pomanjkanje malih in srednje velikih podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah
izraža še bolj očitno kot v EU. To je povezano predvsem z naravo kulturnega in kreativnega izražanja,
vezanega na posameznike, ki morajo biti kreativni, zato posledično taka podjetja težko rastejo (predvsem v osrednjih kreativnih umetnostih). Če to povežemo še s kulturnimi normami in vrednotami,
infrastrukturo in velikostjo trga, potem so rezultati prevladovanja mikro podjetij in posameznikov
povsem jasni. Zato je tudi več večjih podjetij v širših oz. povezanih industrijah, saj te uporabljajo
rezultate dela v osrednjih kreativnih in kulturnih dejavnostih ter proizvajajo izdelke in storitve, ki so
uporabnejši za širše skupine odjemalcev.
Sredstva, prihodki poslovanja, dodana vrednost in stroški dela podjetij v kulturnih in kreativnih
industrijah v Sloveniji so strnjeno prikazani v tabeli 12. K celotnim prihodkom podjetij v kulturnih in
kreativnih industrijah največ prispevajo širše in povezane industrije, skupaj kar 88,7 %. Ta podjetja
imajo tudi največ vseh sredstev (skupaj 84,3 %), saj so to podjetja, katerih izdelki in storitve so
kapitalsko intenzivnejši kot tisti v osrednjih kreativnih umetnostih. Primerjava gospodarskih družb
in samostojnih podjetnikov pa pokaže, da so razlike v sredstvih, prihodkih in dodani vrednosti med
gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki izredno velike. Enako velja za povprečno dodano
vrednost, ki je v gospodarskih družbah bistveno višja od tiste pri samostojnih podjetnikih.
Tabela 12: Osnovni podatki poslovanja podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah v Sloveniji
1. krog: osrednje
2. krog: druge
kreativne osrednje kreativne
umetnosti
umetnosti
Sredstva gospodarskih družb
Sredstva samostojnih podjetnikov
Sredstva skupaj
118.670.713
13.108.007
3. krog: širše
kulturne
industrije
4. krog:
povezane
industrije
Skupaj
220.030.872 1.034.523.219 914.271.333 2.287.496.137
23.043.630
22.045.972 48.124.064
106.321.673
131.778.720
243.074.502 1.056.569.191 962.395.397 2.393.817.810
Prihodki iz poslovanja gospodarskih družb
95.479.104
133.128.066 1.121.110.383 883.696.918 2.233.414.471
Prihodki iz poslovanja samostojnih podjetnikov
20.474.627
Prihodki skupaj
Stroški dela gospodarskih družb
Stroški dela samostojnih podjetnikov
Stroški dela skupaj
Dodana vrednost na zaposlenega v
gospodarskih družbah
Dodana vrednost na zaposlenega pri
samostojnih podjetnikih s samozaposlenimi
Dodana vrednost na zaposlenega skupaj
60
115.953.731
21.277.364
45.739.486 60.606.297
148.097.774
154.405.430 1.166.849.869 944.303.215 2.381.512.245
14.274.734
18.189.117
812.279
2.454.628
336.205.553 160.871.655
15.087.013
20.643.745
28.381
52.477
43.188
26.143
36.024
3.995
8.383
6.443
6.569
6.319
14.305
30.982
37.169
21.690
28.973
2.557.948
529.541.059
6.053.400
11.878.255
338.763.501 166.925.055
541.419.314
Razporeditev kulturnih in kreativnih industrij po posameznih statističnih regijah in velikostnih raz
redih je prikazana v tabeli 13, na sliki 5 pa so prikazani deleži vseh podjetij v kulturnih in kreativnih
industrijah leta 2010 po regijah.
Tabela 13: Deleži podjetij po velikostnih razredih v kulturnih in kreativnih industrijah v posameznih
regijah
Delež podjetij
z 0 zaposlenimi
Delež podjetij z
1–9 zaposlenimi
Delež podjetij z
Delež podjetij
10–49 zaposlenimi s 50–249 zaposlenimi
Delež podjetij z 250
ali več zaposlenimi
pomurska
3,4 %
2,0 %
3,7 %
2,6 %
8,3 %
podravska
14,0 %
12,0 %
12,5 %
2,6 %
8,3 %
2,6 %
1,6 %
1,1 %
2,6 %
0,0 %
savinjska
9,1 %
8,3 %
9,9 %
5,3 %
8,3 %
zasavska
1,0 %
1,0 %
0,4 %
0,0 %
0,0 %
spodnjeposavska
2,3 %
1,5 %
1,5 %
5,3 %
8,3 %
jugovzhodna Slovenija
4,5 %
3,1 %
6,3 %
2,6 %
0,0 %
koroška
osrednjeslovenska
39,5 %
51,8 %
50,4 %
57,9 %
50,0 %
gorenjska
9,8 %
9,1 %
9,2 %
10,5 %
16,7 %
notranjsko-kraška
1,5 %
1,1 %
0,0 %
0,0 %
0,0 %
goriška
5,6 %
3,9 %
2,2 %
5,3 %
0,0 %
obalno-kraška
6,8 %
4,8 %
2,9 %
5,3 %
0,0 %
skupaj regije
100 %
100 %
100 %
100 %
100 %
Slika 5: Deleži podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah po slovenskih regijah
Obalno-kraška 6,1 %
Goriška 5,0 %
Notranjsko-kraška 1,3 %
Gorenjska 9,6 %
Pomurska 3,0 %
Podravska 13,3 %
Koroška 2,3 %
Savinjska 8,9 %
Zasavska 0,9 %
Spodnjeposavska 2,1 %
Jugovzhodna Slovenija 4,1 %
Osrednjeslovenska 43,4 %
Osrednjeslovenska regija predstavlja osrednjo regijo, kjer se razvijajo kulturne in kreativne industrije,
saj tam najdemo kar 43,4 % vseh podjetij. Sledi jim podravska regija, ki ima 3,2-krat manj podjetij
oz. 13,3 %. Sledijo jim gorenjska regija z 9,6 %, savinjska z 8,9 % in obalno-kraška regija s 6,1 % vseh
podjetij. Preostale regije imajo manj kot 5 % vseh podjetij v kulturnih in kreativnih industrijah.
Neenakomerna razporeditev kulturnih in kreativnih industrij po posameznih regijah kaže na to, da
so odprtost, kulturna ozaveščenost in tolerantnost odjemalcev večja v urbanih središčih in da te
dejavnosti potrebujejo za svoje uspešno delovanje dovolj velik trg, ki ga lahko zagotavljajo le regije
z večjimi mesti, kjer je koncentracija prebivalcev večja.
61
Podjetništvo
Regija
6
Sklepna spoznanja in priporočila ekonomski politiki
za podporo kulturnih in kreativnih industrij
Namen prispevka je bil pregledno proučiti značilnosti kulturnih in kreativnih industrij, izpostaviti
problematiko, povezano z njimi, ter pridobiti vpogled v kulturne in kreativne industrije v Sloveniji
in jih primerjati z evropskimi.
Podjetništvo
Med osnovnimi ugotovitvami analize kulturnih in kreativnih industrij je, da se to področje šele razvija
in dogovora o enotni opredelitvi teh dejavnosti še ni. Kreativne in kulturne industrije v praksi namreč
ne predstavljajo enostavne celote zaradi svoje raznolikosti in vključevanja različnih sektorjev in
dejavnosti. V literaturi so se za njihovo proučevanje izoblikovali različni modeli in metodologije, med
katerimi je po naši oceni najprimernejši t. i. model koncentričnih krogov. Za merjenje kreativnosti
na internacionalni ravni pa obstaja več indeksov kreativnosti, ki vsak po svoji metodologiji merijo
kreativnost posameznih držav. V globalnem indeksu kreativnosti je Slovenija uvrščena na 14. mesto
med 25 evropskimi državami, med tremi dejavniki (tehnologija, talent, tolerantnost) pa je Slovenija
najslabše uvrščena pri tolerantnosti.
V Evropski uniji prispevajo podjetja v kulturnih in kreativnih industrijah približno 4,5 % k celotnemu
BDP, predstavljajo pa delovna mesta za 3,8 % aktivnega prebivalstva v EU. V Sloveniji podjetja v teh
dejavnostih predstavljajo približno 8 % vseh podjetij. V kulturnih in kreativnih industrijah je več
samostojnih podjetnikov (56 %) kot gospodarskih družb (44 %). Vendar pa bistveno več zaposlujejo
gospodarske družbe (76 % vseh zaposlenih) kot samostojni podjetniki (24 %). Če delimo kulturne in
kreativne dejavnosti na koncentrične kroge, ugotovimo, da osrednja dva kroga predstavljata manjši
delež vseh podjetij, in to tako po deležu podjetij kot tudi po deležu zaposlenih.
V Sloveniji v kulturnih in kreativnih industrijah močno prevladujejo mikro podjetja, ki jih je kar
96,6 %, kar je več kot v EU, kjer jih je 82,7 %. Malih in srednje velikih podjetij je v teh industrijah manj
kot v populaciji (malih podjetij je le 2,9 %, srednje velikih pa 0,4 %). V EU je slika na tem področju
boljša, saj je malih podjetij 14,4 %, srednje velikih pa 2,5 %. V Sloveniji se soočamo s fenomenom
t. i. »manjkajoče sredine«, torej pomanjkanjem malih in srednje velikih podjetij, ki na eni strani
omogočajo rast mikro podjetij, na drugi strani pa predstavljajo podporo velikim podjetjem. Izredno
velike razlike opazimo med gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki v sredstvih, prihodkih
in dodani vrednosti, saj imajo gospodarske družbe bistveno več sredstev in prihodkov ter višjo
dodano vrednost. Regijska analiza kulturnih in kreativnih dejavnosti pa pokaže koncentracijo le-teh
v dveh regijah, to je v osrednjeslovenski, kjer je 43,4 % vseh podjetij, in v podravski, kjer je 13,3 %
vseh podjetij. Neenakomerna razporeditev industrij po posameznih regijah kaže na to, da je moč
kulturne in kreativne industrije razvijati predvsem tam, kjer so odprtost, kulturna ozaveščenost in
tolerantnost odjemalcev večja, to je v urbanih središčih. Tam je tudi več poslovnih priložnosti in
zainteresiranih odjemalcev storitev kulturnih in kreativnih dejavnosti.
Na osnovi ugotovljenih značilnosti in posebnosti kulturnih in kreativnih industrij tako v Sloveniji kot
tudi v Evropi lahko sklenemo, da te posebnosti zahtevajo tudi posebne ukrepe, namenjene tem
dejavnostim. V splošnem mora podporna politika kulturnih in kreativnih industrij opredeliti naslednje
elemente: (1) opredelitev ciljev kulturnih in kreativnih industrij, (2) izbira primernih instrumentov,
(3) implementacija ukrepov ter (4) spremljanje in ocenjevanje uspešnosti implementiranih ukrepov.
Naloga politike je izoblikovati učinkovite mehanizme, ki bodo stimulirali kreativnost, kreativne
sposobnosti in inoviranje. Njihovi ukrepi morajo biti usmerjeni v izboljševanje konkurenčnega
položaja kulturnih in kreativnih izdelkov in storitev, da bodo lahko konkurirali na trgu. Kreativni in
kulturni izdelki in storitve so posebni zaradi svojega simboličnega pomena, saj izražajo kulturno
identiteto (UNCATD, 2011). Vloga politike je predvsem v oblikovanju spodbudnega okolja, v katerem
62
bodo lahko podjetja v kulturnih in kreativnih industrijah delovala, kot je npr. vzpostavljanje primerne
infrastrukture. V tabeli 14 so prikazani elementi, ki naj bi jih ekonomska politika upoštevala in
vsebovala pri spodbujanju kulturnih in kreativnih industrij na različnih ravneh podpore.
Tabela 14: Možnosti podpore kulturnih in kreativnih industrij na različnih ravneh ekonomske politike
Možnosti akcijskega ukrepanja
analiza in kartiranje kulturnih in
kreativnih industrij
analiza stanja in pregled obstoječih sektorskih politik za vsako dejavnost v kulturnih in
kreativnih industrijah
podpora kreativnih MSP
iniciative za razvoj kreativnih MSP, npr. finančna in davčna podpora, usposabljanje za:
ustanavljanje in vodenje podjetij, podjetništvo, uporabo orodja za zagon podjema,
oblikovanje marketinških strategij
mikro raven
ustanovitev kreativnih grozdov in vzpostavitev infrastrukture za kulturne in kreativne
industrije za prenos najboljših praks, izmenjavo znanja in večanje absorpcijske
sposobnosti podjetnikov
primerjalna analiza odnosov in
mezo raven povezav med kreativnimi in z njimi organizacija mrež in združenj, spodbujanje partnerstev in skupnih vlaganj oz. projektov
povezanimi industrijami
spodbujanje povečevanja uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije ter
uporabe inovativnih poslovnih modelov za izvajanje projektov
identificiranje ključnih posrednikov med akterji v posameznih dejavnostih
vzpostavitev sistema spremljanja in zbiranja potrebnih informacij o dogajanju
in dinamiki v kulturnih in kreativnih industrijah, ki bodo omogočili vzpostavitev
vzpostavitev podpornega sistema najprimernejšega modela spodbud
identificiranje posebnosti in razlik med statističnimi podatki in aktivnostmi, ki se
dogajajo na trgu
makro
raven
vzpostavitev medresorskih
mehanizmov
vzpostavitev multidisciplinarnega centra ali medresorskega delovnega telesa, ki
bo usklajevalo delo različnih oddelkov (npr. kulturo, trgovino, finance) v podporo
kulturnim in kreativnim industrijam
identificiranje posebnosti, prednosti in slabosti lokalnih kulturnih in kreativnih industrij
ter možnosti za njihovo internacionalizacijo
socialno-ekonomski razvoj
analiza obstoječega sistema pravic intelektualne lastnine ter uvedba potrebnih
sprememb
promocija kulturne raznolikosti in socialne vključenosti, ki bo namenjena posebej
mladim in ženskam
oblikovanje nacionalnih identitet
uporaba kulturnih in kreativnih industrij kot blagovne znamke za promocijo države
analiza dolgoročnih učinkov
analiza sprememb v estetiki, življenjskem slogu, kulturi, odzivov na spremembe in
meta raven kulturnih in kreativnih industrij na
njihovega vpliva na nacionalni ravni
razvoj na nacionalni ravni
Vir: prirejeno po UNCATD, 2011, 262.
Naloge politike pri podpori razvoja kulturnih in kreativnih industrij so predvsem zagotavljanje infrastrukture in dostopa do finančnih sredstev za investicije, oblikovanje institucionalnih mehanizmov
in primerne zakonodaje ter podpora internacionalizacije, razvoja kreativnih grozdov in kreativnega
podjetništva.
Pri podpori podjetnikov v kulturnih in kreativnih industrijah je potrebna posebna pozornost ekonomske politike. Podjetniki v teh dejavnostih namreč potrebujejo različno podporo, med katerimi je
posebnega pomena pridobivanje potrebnih podjetniških sposobnosti in veščin, ki bi jih morali usvojiti
čim prej v procesu ustanavljanja podjema. Ena izmed težav teh podjetnikov je namreč, da premalo
vedo o podjetništvu in vodenju podjetja, saj je v izobraževalnem sistemu kulturnih in kreativnih
poklicev zelo malo podjetniških vsebin. Zato sta dodatno usposabljanje in izobraževanje toliko bolj
potrebna. To je pokazala tudi evropska raziskava med kulturnimi in kreativnimi dejavnostmi (HKU,
2010), v kateri so podjetniki izrazili pomanjkanje znanja že v pripravljalni fazi pri pripravi poslovnih
63
Podjetništvo
Raven
ekonomske Cilj
politike
načrtov za svoje podjeme, predvsem pri finančnem načrtovanju, ki pa je nujno potrebno tudi kasneje
v življenjskem ciklu podjetja pri pridobivanju finančnih sredstev na trgu (npr. pri bankah, kandidiranju
na javne razpise, iskanju investitorjev).
Zaradi narave podjetniškega procesa in potreb poslovanja potrebujejo podjetniki in podjetja v
kulturnih in kreativnih industrijah različne vrste podpore glede na različne faze življenjskega cikla
podjema, kar je prikazano na sliki 6.
Slika 6: Vrste podpore v posameznih fazah življenjskega cikla podjetnika in podjetij v kulturnih in
kreativnih industrijah
Faze življenjskega cikla podjetij in podjetnikov v kulturnih in kreativnih industrijah
Podjetništvo
1. faza: pripravljalna
faza
2. faza: ustanovitev
podjetja
3. faza: ustaljeno
poslovanje podjetja
4. faza: rast in razvoj
podjetja
5. faza: zrelo podjetje
z vzpostavljenimi
mrežami
podpora podjetnika
podpora podjetja
splošna podpora podpornega okolja (lokalnega, regionalnega,
nacionalnega)
za posamezne dejavnosti specifična podpora podpornega okolja
(regionalnega, nacionalnega)
evropska podpora
Vir: prirejeno po HKU, 2010, 104.
Prva faza, ki pomeni pridobivanje podjetniških znanj v skladu z zaznano poslovno priložnostjo, mora
biti predvsem podpora podjetniku. Tak podjetnik mora predvsem zapolniti vrzeli v osnovnem podjetniškem znanju, načrtovanju, ustanavljanju in vodenju podjetij. Tovrstna znanja si lahko pridobi v
formalnem ali neformalnem izobraževanju, ki ju nudijo izobraževalne ustanove in inštitucije podpornega okolja (npr. gospodarske oz. obrtne zbornice, razvojne agencije, inkubatorji, tehnološki parki).
Druga faza pomeni ustanavljanje podjetja, pri čemer podjetnik potrebuje predvsem formalna znanja
o vodenju podjetja in izpolnjevanju zakonskih določb. V tej fazi začne podjetnik uporabljati znanja,
pridobljena v prejšnji fazi, potrebuje pa tudi podporo podpornega okolja, pri čemer pri ustanovitvi
podjetja prevzamejo osrednjo vlogo centri VEM. Tretja faza obsega poslovanje podjetnika v kulturnih
in kreativnih industrijah, ko podjetje že nekaj časa posluje in ima izgrajen določen trg. V tej fazi je tudi
večja verjetnost za preživetje podjetja. Četrta faza pomeni nadaljnji razvoj tretje faze, ko podjetje
začne rasti. Podpora podjetniku mora biti v teh dveh fazah precej bolj specializirana in na višji ravni
ter namenjena določenim področjem razvoja podjetja, kot npr. internacionalizaciji, financiranju rasti,
razvoju blagovnih znamk, vodenju in notranji organizaciji večjih podjetij, analizi trgov.
V Sloveniji je podpora kulturnim in kreativnim industrijam razdeljena med več vladnih organov
(najpomembnejša med njimi so ministrstvo za kulturo, za izobraževanje in šport, za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo, za gospodarstvo, za delo, družino in socialne zadeve idr.). Osnovno podporo je
predstavljalo Ministrstvo za kulturo, katerega naloge so se prenesle na Ministrstvo za izobraževanje,
znanost, kulturo in šport. Ne glede na formalno pokrivanje pristojnosti posameznih področij pa je tudi
v prihodnje treba zagotoviti primerno podporo kulturnim in kreativnim dejavnostim na nacionalni,
regionalni in lokalni ravni. Zaradi multidisciplinarnosti področja je usklajevanje toliko zahtevnejše.
Analiza dosedanjih ukrepov pokaže, da lahko slednje razdelimo na dve veliki skupini, to so finančni
(npr. shema socialne varnosti za umetnike, davčne olajšave) in nefinančni ukrepi (npr. nacionalne in
druge nagrade za delo na področju kulture), ki so se v preteklosti razvijali parcialno (Compendium,
2009). Ob tem je treba poudariti, da so se aktivnosti osredotočale predvsem na osrednje kulturne
in kreativne dejavnosti, manj pa na širše in z njimi povezane dejavnosti.
64
Glede na ugotovljene značilnosti kulturnih in kreativnih industrij v Sloveniji ter nekaterih primerov
dobrih praks drugih držav so priporočila ekonomski politiki predvsem sistematičen pristop k njihovi
podpori v več fazah. Tako je treba najprej dovolj široko opredeliti kulturne in kreativne dejavnosti,
nato proučiti stanje na tem področju – najučinkoviteje bi bilo v obliki podrobnega kartiranja teh
industrij – ter pripraviti celovit pregled obstoječih ukrepov. V naslednji fazi je treba na novo določiti inštitucije, ki bodo predstavljale sistem podpore kulturnim in kreativnim industrijam, nato
pa vzpostaviti sistem finančnih in nefinančnih instrumentov, predvsem z vidika možnosti rasti in
razvoja podjetnikov in podjetij v teh dejavnostih (za mikro podjetja). Ne nazadnje pa bo treba tudi
dvigniti raven povpraševanja po kulturnih in kreativnih izdelkih in storitvah, ne le spodbujati njihove
ponudbene strani.
65
Podjetništvo
Pri vzpostavljanju celovite podpore kulturnim in kreativnim industrijam se ekonomska politika v
Sloveniji srečuje z več izzivi, ki jih bo morala rešiti:
• ozko opredeljene kulturne in kreativne dejavnosti,
• neprepoznavanje pomena podjetništva v teh dejavnostih za razvoj in rast teh podjetij ali
posameznikov,
• pretežno mikro podjetja ali samostojni podjetniki posamezniki brez zaposlenih,
• regionalno neusklajen razvoj podjetij v teh dejavnostih,
• nepoznavanje stanja in razmer v kulturnih in kreativnih industrijah,
• lokalna naravnanost podjetij v teh dejavnostih,
• potreba po medresorskem usklajevanju, saj te dejavnosti spadajo v različna delovna področja,
• manjše povpraševanje za storitve in izdelke kulturnih in kreativnih industrij.
66
3
Pomen povečevanja
inovativnosti v sodobnem
podjetniškem okolju
Tjaša Štrukelj
V tem poglavju dokazujemo temeljno hipotezo, da so inovacije zelo pomembne za izboljšanje
konkurenčnega položaja slovenskih podjetij ter da jih je v sodobnem podjetniškem okolju mogoče
in treba spodbujati z ustreznim izobraževanjem in ukrepi ekonomske politike. Pri tem izhajamo iz
nove gospodarske strategije Evropa 2020. Tako ugotavljamo, v kolikšni meri slovenski izobraževalni
sistem spodbuja podjetniške atribute, ki po našem mnenju (so)vplivajo na nagnjenost posameznikov
k inovativnosti. Prikazujemo izsledke raziskovanja o vplivu inovacij na zagotavljanje konkurenčnih
prednosti podjetij in preverjamo, kakšna je konkurenčnost Slovenije v primerjavi z EU, še posebej
z vidika inovacijske uspešnosti Slovenije. Raziskujemo potrebo po inoviranju politike podjetja,
predvsem v smeri k več družbene odgovornosti, ter dodajamo priporočila za oblikovanje ekonomske
politike.
Abstract
In this chapter we research the basic hypothesis that innovations are very important for improving
the competitive position of Slovenian enterprises. We believe that in today’s business environment
it is possible and necessary to promote them with the appropriate education and economic policy
measures. Our starting point is a new economic strategy Europe 2020. Thus we research the extent
to which the Slovenian education system encourages entrepreneurial attributes, which in our opinion
affect individuals‘ propensity to innovate. We present the research results of the impact of innovation on the enterprises competitive advantages and verify what the competitiveness of Slovenia
comparing with the EU is, especially in terms of innovation performance of Slovenia. We also explore
the need for enterprise policy innovation, particularly in the direction to more social responsibility.
At the end of our contribution we add recommendations for economic policy formation.
67
Znanje in inovacije
Povzetek
1
Izbrani problem in vidik obravnave
Dvajset milijonov malih in srednje velikih podjetij (MSP) v Evropski uniji (EU; MSP, 2010) obsega
kar 99 % podjetij, zato so glavno gonilo gospodarske rasti, inovacij, zaposlovanja in socialnega
vključevanja. Vedno več literature nakazuje (Evropska komisija, 2010g, 8), da so MSP zelo pomembna
za makroekonomsko rast (Carree in Thurik, 2010; European Commission, DG Enterprise & Industry,
2009; Parker, 2009; Van Praag in Versloot, 2007; ibid.). Sorazmerno z njihovo velikostjo ustvarjajo
mala podjetja več delovnih mest kot velika (ibid., 27–34). Mala in nova podjetja imajo prednosti v
radikalnih inovacijah (Baumol, 2002; Lerner, 2010; ibid.). Mnogo poskusov teh podjetij, tudi če niso
uspešni, lajša njihovo implementacijo velikim podjetjem (Nooteboom, 2000; ibid.). Nova podjetja
ustvarjajo višjo raven konkurenčnosti, kar vodi k pozitivnim učinkom na skupno rast zaposlenosti
od pet do osem let kasneje (Fritsch 2008; ibid.). Navsezadnje so v tistih panogah, v katerih je sektor
MSP večji, tudi velika podjetja učinkovitejša, saj dajo nekatere aktivnosti v izvedbo (outsource)
manjšim podjetjem (Audretsch in Thurik, 2011; ibid.). Ti pozitivni strukturalni prispevki MSP na
makroekonomsko uspešnost več kot pretehtajo dejstvo, da so velika podjetja v povprečju boljša
od MSP z vidika produktivnosti dela in dobičkonosnosti. V pričujoči raziskavi bomo proučevali
predvsem inovacije in pomen povečevanja inovacijske uspešnosti v sodobnem podjetniškem okolju
ter priporočila ekonomski politiki za izboljšanje konkurenčnosti Slovenije na področju inovacij, ki naj
izhaja iz inoviranja politike (podjetja) v smeri k več družbene odgovornosti (DO). Pri tem izhajamo iz
smernic Evropske komisije, predvsem iz nove gospodarske strategije Evropa 2020, ki jo s po našem
mnenju pomembnejših vidikov predstavljamo v nadaljevanju.
Znanje in inovacije
Evropska komisija se ukvarja s široko zastavljenimi političnimi vprašanji, ki vplivajo na podjetništvo in
MSP po vsej Evropi, obenem pa tudi z mehanizmi za podporo MSP (mrežami, ukrepi za podporo podjetništvu). Sprejema ukrepe, ki koristijo tako obstoječim kot potencialnim podjetnikom. Takšni ukrepi
so po našem mnenju v času krize od leta 2008 dalje še posebej pomembni, in to tudi za zagotovitev
konkurenčnosti (posamezne članice) EU. Oblikovalci politike se spopadajo z načini reševanja novih
gospodarskih izzivov, ko pripravljajo svoja gospodarstva na njihovo uspešnost v prihodnji ekonomiji,
za katero je značilna vse večja negotovost. Marca 2010 (SGI, 2010, 6) je Evropska komisija predstavila
svoj težko pričakovani predlog za razvoj politik, ki bo zamenjal Lizbonsko strategijo (2000–2010). Po
obsežnem posvetovanju z interesnimi skupinami predvideva nova gospodarska strategija Evropa
2020 plan za inovacijsko spodbujeno rast. Namenjena je izhodu iz krize in pripravi gospodarstva EU
na novo desetletje – konkurenčnost v svetu, s spodbujanjem podjetništva in pomočjo delavcem pri
razvijanju novih znanj/veščin. Evropska komisija je ugotovila tri ključne vzvode rasti, ki jih je treba
doseči s konkretnimi ukrepi na ravni EU in držav članic, ki jih po našem mnenju lahko uresničimo le
s spodbujanjem ustvarjalnega razmišljanja in inovativnosti ter družbene in drugačne odgovornosti,
tudi s pravim izobraževanjem (glej Evropska komisija, 2010, 1):
• pametna/premišljena rast (spodbujanje znanja, inovacij, izobraževanja in digitalne družbe,
torej razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju in inovacijah),
• trajnostna/zelena rast (večja gospodarnost proizvodnje ob spodbujanju konkurenčnosti, tj.
spodbujanje nizkoogljičnega, konkurenčnega gospodarstva, ki gospodarno izkorišča vire, torej
z vidika virov in stroškov učinkovitejša proizvodnja) ter
• vključujoča/obsegajoča (inclusive) rast (večja udeležba na trgu dela – ustvarjanje novih delovnih
mest, pridobivanje znanj ter boj proti revščini in socialni izključenosti, tj. utrjevanje gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti, ki krepi socialno in teritorialno kohezijo).
Evropa 2020 vključuje niz vodilnih pobud, z vidika proučevanega področja pa so najpomembnejše
v nadaljevanju izbrane (glej Evropska komisija, 2010, 2):
• unija inovacij (preusmeritev naravnanosti politike za razvoj, raziskave in inovacije k najpomembnejšim izzivom, da se zapolni vrzel med znanostjo in proizvodnjo ter da iz izumov nastanejo
proizvodi, ki bodo uspešne novosti, tj. inovacije),
68
Pomen povečevanja inovativnosti v sodobnem podjetniškem okolju
• mladi in mobilnost (utrjevanje kakovosti, uspešnosti in mednarodne privlačnosti evropskega visokošolskega sistema na podlagi mobilnosti mladih strokovnjakov; stvarni ukrepi naj bi
omogočili lažji dostop do prostih delovnih mest po državah članicah ter priznavanje strokovnih
kvalifikacij in izkušenj) in
• program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta (ustvarjanje pogojev za posodobitev trgov dela zaradi povečanja zaposlenosti in zagotavljanja vzdržnosti naših družbenih
modelov v času upokojevanja generacije z največjim številom rojstev). 2
Izobraževanje in inovacije kot gonilo razvoja
vsake države
V sodobnem poslovnem okolju (primerjaj Lahovnik, 2008, 65) ni mogoče dosegati trajnejših konkurenčnih prednosti, če podjetje ciljev vseh svojih ključnih udeležencev ne zadovoljuje uravnoteženo.
Lahovnik (2008) ugotavlja, da uspešna dolgoročna strategija podjetja vedno izhaja iz poslanstva (torej
iz politike podjetja), ki vključuje družbeno odgovornost podjetja. Trdi, da je družbeno odgovorno
poslovanje postalo potreben pogoj za doseganje trajnejše konkurenčne prednosti, zaradi česar
to tematiko natančneje obravnavamo v 3. poglavju. Menimo, da je to možno doseči le s pravim
izobraževalnim sistemom, ki spodbuja k razvoju podjetnosti in podjetništva (analiza za Slovenijo je
prikazana na sliki 1), pravim, tj. ustvarjalnosti, inovativnosti in inoviranju naklonjenim vrednotam,
kulturi, etiki in normam (VKEN; glej Potočan, Mulej, 2007), ter s spodbujanjem uspešnosti z ustvarjanjem in uporabo inovacij, ki jih najuspešnejša evropska podjetja tudi spodbujajo (tabela 1 in slika 2). Za pospeševanje ekonomske rasti moramo biti po mnenju Wilsona III. (2012) pozorni na moč medsebojno soodvisnih sektorjev: javnega, zasebnega, civilnega in akademskega. Pri tem univerze skrbijo
za stabilno ponudbo ljudi z visokim strokovnim znanjem in raziskavami, ki hranijo nenehno lakoto po
novem znanju. Meni, da je večina univerz dovolj uveljavljenih, da na svoj razvoj in aktivnosti gledajo
dolgoročno, ter da okolje univerze tudi omogoča visoko kakovost kulturnega življenja (ibid., 3). Tako
v nadaljevanju predstavljamo rezultate proučevanja slovenskega izobraževalnega sistema in njegov
vpliv na potrebnost pridobitve (strokovnega) znanja med delovnim obdobjem. Vprašanja, predstavljena na sliki 1, določajo, v kolikšni meri izobraževalni sistem v Sloveniji pripravlja svoje državljane
za podjetnike. Ugotavljamo, da šolsko izobraževanja v Sloveniji premalo spodbuja zanimanje, da bi
mladi postali podjetniki, da mladim ne pomaga dovolj razumeti vloge podjetnika v družbi ter da jim
predvsem ne da dovolj sposobnosti in znanj, ki bi jim omogočili vodenje podjetja; še manj spodbuja
69
Znanje in inovacije
V prispevku želimo dokazati temeljno hipotezo, da so inovacije zelo pomembne za izboljšanje
konkurenčnega položaja slovenskih podjetij ter da jih je v sodobnem podjetniškem okolju mogoče in
treba spodbujati z ustreznim izobraževanjem in ukrepi ekonomske politike. Tako v drugem poglavju
ugotavljamo, v kolikšni meri slovenski izobraževalni sistem spodbuja podjetniške atribute, ki po
našem mnenju (so)vplivajo na nagnjenost posameznikov k inovativnosti. Prikazali bomo izsledke
raziskovanja o vplivu inovacij na zagotavljanje konkurenčnih prednosti podjetij in preverjali, kakšna
je konkurenčnost Slovenije v primerjavi z EU, še posebej z vidika inovacijske uspešnosti Slovenije.
V tretjem poglavju raziskujemo potrebo po inoviranju politike podjetja, predvsem v smeri k več
družbene odgovornosti, ki prav tako vpliva na izboljšanje konkurenčnosti. Predzadnje, četrto poglavje
je namenjeno priporočilom za oblikovanje ekonomske politike. Raziskavo sklepamo s predstavitvijo
Mulejevega predloga o ustanovitvi podjetniško-inovacijske agencije Slovenije (Mulej, 2006: 52–55).
Žal nimamo prostora, da bi zajeli tudi predlog o inovativni regionalni razvojni agenciji (Potočnik,
2010) ali o načinu ustvarjanja inovativne regije (Wilson III., 2012), kot je to npr. Bangalore v Indiji,
Silicijeva dolina (Silicon Valley) v Kaliforniji, novi visoko tehnološki (high-tech) centri v Šanghaju,
Route 128 v Bostonu, mesto Digital Media City v Seulu, biotehnični koridorji v okolici Washingtona
ali farmacevtska regija blizu Basla v Švici. Nanje lahko le opozorimo.
zanimanje, da bi mladi podjetniki sploh postali. O izobraževanju za podjetnost in podjetništvo glej
tudi Bašić et al. (2011) in Širec, Rebernik (2011).
Slika 1: Podjetništvo in izobraževalni sistem v Sloveniji, 2007 in 2009
V4-2009
6,1
24,3
47,6
17
V4-2007*
17
7,6
V3-2009
20,6
32
34,8
1,3
32
38,6
2
17,3
1,7
V3-2007**
10,5
V2-2009
44,9
29,5
V2-2007*
29,5
9,8
V1-2009
28,6
19,5
46,2
0 %
Se povsem strinjam
31,5
20 %
40 %
Se strinjam
Se ne strinjam
10,1
17
60 %
17
80 %
Se povsem ne strinjam
2,1
3
19,5
32,4
31,5
V1-2007*
13,9
1,4
3
100 %
Brez odgovora
Znanje in inovacije
Legenda:
Moje šolsko izobraževanje …
V1: ... mi je pomagalo pri razvoju samoiniciativnosti – nekakšne podjetniške drže.
V2: ... mi je pomagalo bolje razumeti vlogo podjetnikov v družbi.
V3: ... mi je dalo sposobnosti in znanje, ki mi omogočajo vodenje podjetja.
V4: ... mi je spodbudilo zanimanje, da postanem podjetnik.
* Anketa ni ločevala med »se strinjam« in »se povsem strinjam«, niti med »se ne strinjam« in »se povsem ne strinjam«. Za to
raziskavo smo te skupne rezultate ločili: delili smo jih z 2 in tako dobili dve ločeni, a enakovredni kategoriji. Lastni izračun.
** Ta trditev v anketi iz leta 2007 še ni bila vključena.
Vir:Entrepreneurship (2009, 120 (V1–2009), 122 (V2–2009), 124 (V4–2009), 126 (V3–2009)); Entrepreneurship (2007, 80 (V1–2007,
V2–2007 in V4–2007)). Lastni prikaz.
V eni najnovejših evropskih raziskav Innovation Union Scoreboard 2010 (glej IUS SI 2010 iz leta
2011) avtorji ugotavljajo, da ima Slovenija v človeških virih relativne prednosti. Indikatorske
vrednosti z vidika izobraževalne dejavnosti, sorazmerne z EU-27 (EU-27 = 100), so pri človeških
virih ugotovljene naslednje: novi doktorandi – 93 (pozitivna letna rast 2 %); populacija v starostni
skupini 30–34 let, ki je končala terciarno izobraževanje – 98 (pozitivna letna rast 6,5 %); mladi v
starostni skupini 20–24 let z višjim nivojem sekundarnega izobraževanja – 114 (negativna letna
rast –0,3 %); vse to nakazuje, da imamo Slovenci v človeških virih velik potencial, da pa vendarle
premalo spodbujamo najvišje oblike izobraževanja. Ista raziskava (IUS SI 2010 iz leta 2011) v
Sloveniji ugotavlja nadpovprečno rast v uspešnosti raziskovalnega sistema, ki pa razen pri enem
kazalniku še vedno močno zaostaja za EU-27. Odprtost, odličnost in atraktivnost raziskovalnega sistema ocenjujejo s tremi kazalniki, za Slovenijo pa so ugotovili naslednje (EU-27 = 100):
mednarodne znanstvene (so)objave – 282 (pozitivna letna rast 13,7 %); vrhnjih 10 % najbolj
citiranih znanstvenih objav na svetu – 64 (pozitivna letna rast 10,4 %); doktorski študentje zunaj
EU – 24 (pozitivna letna rast 8,7 %). To napeljuje na sklep, da imamo v Sloveniji dovolj visoko
usposobljenih raziskovalcev, da lahko človeške vire bolje in bolj izobrazimo ter jih prav tako
bolje in bolj usposobimo za podjetnost, podjetništvo ter inoviranje v slovenskih podjetjih. Tudi v
nadaljevanju predstavljena kazalca, s katerima lahko merimo usposabljanje ter razvoj znanja in
spretnosti, kažeta očitno dobre rezultate (Evropska komisija, 2011u, 11): delež podjetij, ki svojim
zaposlenim nudijo poklicno usposabljanje, je v primerjavi s povprečjem v EU precej velik (73 %
v Sloveniji ter 58,48 % v povprečju v EU). Prav tako obstaja večja verjetnost, da mikro podjetja
v Sloveniji omogočijo svojim zaposlenim udeležbo v dejavnostih vseživljenjskega učenja – pri
izobraževanju in usposabljanju (19,8 % mikro podjetij) kot v drugih državah članicah EU (povprečje
v EU 12,62 % mikro podjetij).
70
Na konkurenčno sposobnost podjetja in države pa po našem mnenju vplivajo tudi podjetnikove osebnostne značilnosti, med katerimi se po Pleitnerjevem mnenju podjetnik nekaterih lahko nauči, če je
nagnjen k izpopolnjevanju (2003, 257–258). O osebnostnih lastnostih in njihovi povezavi s podjetništvom glej Entrepreneurship (2009, 87–96), o vplivu podjetnikovih osebnih lastnosti na rast MSP pa
Širec, Močnik (2010). Verjamemo, da je inovativno, ustvarjalno, lateralno in podjetniško razmišljanje
sicer del osebnostnih lastnosti vsakega človeka, a da jih je prav tako moč spodbujati in razvijati (glej npr.
De Bono, 2005, 2006; Boynton et al., 2011), kar je lahko še posebej uspešno, kadar se človek pomena
tovrstnega razmišljanja zaveda. Ob sposobnosti za drugačen način razmišljanja in posledično ravnanja
pa, kot smo ugotovili, potrebujemo tudi izobraževanje, da posameznik pridobi (ustrezno) strokovno
znanje, ki vpliva na osebne rezultate in rezultate podjetja (Kumar, Ramsey, ur., 2008). Le oboje skupaj po
našem mnenju vodi do uspešnega invencijsko-inovacijsko-difuzijskega (IIDP) procesa (glej Mulej, 2011a)
in posledično njegove boljše konkurenčnosti. Prav tako menimo, da je podjetništvo treba spodbujati
in za podjetništvo izobraževati, kajti empirični podatki kažejo (Audretsch, Thurik, 2011, 1), da je vloga
podjetništva pomembno narasla ter da obstaja pozitivna povezava med podjetniškimi aktivnostmi in
ekonomsko uspešnostjo. O globalnem indeksu podjetništva in razvoja (GEDI), ki omogoča komparativno
analizo podjetniške aktivnosti, glej Tominc, Rebernik (2012).
Nadaljujemo s predstavitvijo držav EU, vodilnih v rasti inovacij: Slovenija izkazuje absolutno izboljšanje v uspešnosti inovacij v daljšem obdobju. Uvrščena je med srednje velike inovatorje oz. inovacijske
sledilce (med katerimi je skupaj z Estonijo uvrščena med vodje v rasti v svoji skupini; tabela 1).
Podajamo tudi primerjavo povzete uspešnosti inovativnosti Slovenije in držav članic EU-27 za leta
2004–2010 (slika 2). O politiki podjetja ter njenem inoviranju v smeri k več družbene odgovornosti
pišemo v poglavju 3.
Tabela 1: Vodilne države EU v rasti inovacij
Skupina
Stopnja rasti Vodje v rasti (growth leaders) Zmerni v rasti (moderate growers) Počasni v rasti (slow growers)
inovacijski vodje
(innovation leaders)
1,6 %
Finska, Nemčija
inovacijski sledilci
(innovation followers)
2,6 %
Estonija, Slovenija
Avstrija, Belgija, Francija, Irska,
Luksemburg, Nizozemska
zmerni inovatorji
(moderate
innovators)
3,5 %
Malta, Portugalska
Češka republika, Grčija, Italija,
Madžarska, Poljska, Slovaška,
Španija
skromni inovatorji
(modest innovators)
3,3 %
Bolgarija, Romunija
Latvija
Danska, Švedska
Ciper, Združeno kraljestvo
Litva
Opomba: Za izračun povprečne letne stopnje rasti so uporabili petletno obdobje.
Vir: IUS 2010 (2011, 11). Lastni prikaz.
71
Znanje in inovacije
Doslej ugotovljeno pomembnost izobraževanja, ki ji v Sloveniji namenjamo posebno skrb, podpira tudi
raziskava podjetij v javnem sektorju, v kateri z vidika človeških virov, ki podpirajo inovacije, ugotavljajo,
da je imelo leta 2010 največ tovrstnih organizacij v EU-27 (30,9 %) med 1 in 9 % zaposlenih z univerzitetno izobrazbo, v Sloveniji pa največ (32 %) med 25 % in 49 % zaposlenih z univerzitetno izobrazbo
(Innobarometer 2011, 95). Ugotavljajo, da je od začetka krize (od januarja 2008) v povprečju v EU
(EU-27) okoli 70 % in v Sloveniji okoli 80 % proučevanih organizacij, ki so uvedle vsaj eno inovacijo, zaposlenim nudilo izobraževanje za uvedbo, uporabo ali zagotovitev inovacij, ki spodbujajo konkurenčne
prednosti podjetij: v EU-27 je kar 77,9 % proučevanih organizacij nudilo izobraževanje zaposlenih za
nove ali izboljšane storitve (v Sloveniji 93,6 %), 69,2 % za nove ali izboljšane metode komuniciranja (v
Sloveniji 83 %) ter 69,9 % za nove ali izboljšane procese ali organizacijske metode (v Sloveniji 78,7 %;
ibid., 99). Dejstvo, da je zaradi krize v povprečju v EU skoraj 70 % in v Sloveniji skoraj 80 % organizacij
izobraževalo za inoviranje procesov (ali organizacijskih metod), nakazuje na pomembnost inoviranja
upravljanja in vodenja podjetja za izboljšanje konkurenčne sposobnosti podjetij.
Slika 2: Primerjava povzete uspešnosti inovativnosti Slovenije in držav članic EU-27 za leta 2006–2010
(SII* časovna serija)
0,6
0,5
0,4
0,505
0,404
0,518
0,426
0,517
0,45
0,515
0,473
0,516
0,487
2009
2010
0,3
0,2
0,1
0
2006
2007
2008
Slovenija
EU-27
* Opomba: Indeks povzete uspešnost inovativnosti SII (The Summary Innovation Index – SII) prikazuje rast v uspešnosti inovativnosti.
Vrednost za vsako državo so računali tako, da so uporabili podatke, temelječe na 24 indikatorjih, ki so jih računali iz podatkov
petletnega obdobja. Izračun temelji na absolutnih spremembah posameznih indikatorjev, pri čemer je najnižja možna uspešnost
0 in najvišja 1. Povprečna uspešnost v letu 2010 zaradi nedostopnosti podatkov odraža uspešnost v 2008/2009.
Vir: IUS 2010 (2011: 9 in dalje), SII 2011. Lastni prikaz.
Povprečna letna stopnja rasti uspešnosti inovativnosti v petletnem obdobju znaša za EU-27 0,85 %
in za Slovenijo 6,52 % (glej SII 2011). O indeksu povzete uspešnost inovativnosti SII glej tudi EIS 2009
(2010, 72 za 2008, 2009) in EIS 2008 (2009, 58 za 2004, 2005, 2006, 2007).
Znanje in inovacije
3
Inoviranje politike podjetja v smeri k več
družbene odgovornosti
Desetletja konkuriranja s popolno kakovostjo, zunanjim izrazom inovacij, zato pa tudi staranja
prebivalstva in rasti izobilja povzročajo, da starih potreb ni več; tako stara proizvodnja vse manj
ustreza novim potrebam. Zato morajo podjetja inovirati svojo politiko (Štrukelj, Mulej, 2008,
2009, 2011c; Šarotar-Žižek et al., 2011). Tega se zavedajo tako slovenska kot evropska podjetja
(slika 3), ki izobraževanje zaposlenih v povezavi z inovacijami v veliki meri usmerjajo v inovacije
procesov (Slovenija 60 %, EU-27 kar 64 %), kar nakazuje na zavedanje lastnikov, da so potrebne
tovrstne inovacije, ter posredno na zavedanje o potrebi po inoviranju politike podjetja (v smeri k
več DO podjetja). Kljub temu želimo posebej opozoriti, da predvsem mikro, mala in srednje velika
podjetja, ki v EU obsegajo kar 99 % podjetij (glej MSP, 2010), svojega razvoja dolgoročno največkrat
ne planirajo, zaradi česar tudi politike podjetja nimajo zapisane. Ta podjetja bi se morala te svoje
pomanjkljivosti zavedati, kar je moč doseči z ustreznim izobraževanjem o pomembnosti planiranja
razvoja podjetja. Ne samo, a tudi zaradi krize od leta 2008 dalje verjamemo, da morajo tudi države
skrbeti za inoviranje svojega razvoja (v smeri k več DO). Zato so med inovacijami procesov po
našem mnenju najpomembnejše predvsem inovacije v upravljalno-vodstvenem procesu (glej
Štrukelj, Mulej, 2008, 2009, 2011a, c; Štrukelj et al., 2010; Šarotar-Žižek et al., 2011), znotraj teh
pa inovacije v upravljanju, ki determinira vodenje podjetja. Upravljanje podjetja je tesno povezano
z odločitvijo o oportunistični ali odgovorni, trajnostni politiki podjetja, torej tudi o družbeni
odgovornosti (glej npr. Gottschalk, 2011). O družbeni odgovornosti glej tudi Hrast, Mulej, ur.,
2011; Mulej, Hrast, ur., 2010; Plut, 2009.
72
Slika 3: Primerjava usmerjenosti potreb zaposlenih po nadgradnji znanja/veščin v povezavi z inovacijami: Slovenija in EU-27 pred krizo
Inovacije prozvodov
49
51
Inovacije procesov
Organizacijske inovacije
0 %
64
60
63
52
10 %
20 %
30 %
40 %
Slovenija
50 %
60 % 70 %
EU-27
Opomba: Podjetja z najmanj 20 zaposlenimi.
Vir: Innobarometer 2007 (2008, 26–28). Lastni prikaz.
Slika 4: Oblike inovacij v Sloveniji in EU-27 za zagotovitev prihodnjih konkurenčnih prednosti med krizo
32
Zmanjšanje stroškov obstoječih proizvodov in storitev
Razvoj novih prozvodov, storitev ali procesov
20
Modifikacija obstoječih prozvodov, storitev ali procesov
18
Ni odgovora
0%
23
21
16
17
Razvoj novih posl. modelov ali načinov za trženje proizv./storitev
Vprašanje ni primerno/ne bomo več poslovali itd.
41
1
5
3
2
10 %
20 %
Slovenija
30 %
40 % 50 %
EU-27
Vir: Innobarometer (2009, 72, 136). Lastni prikaz.
V raziskavi Innovation Union Scoreboard 2010 (glej IUS SI 2010 iz leta 2011) avtorji ugotavljajo, da
ima Slovenija z vidika inovacijske dejavnosti, primerjalno z državami EU-27, naslednje indikatorske
vrednosti (EU-27 = 100): inovativna MSP, ki sodelujejo z drugimi – 128 (pozitivna letna rast 7,8 %);
MSP, ki so uvedla inovacije proizvodov ali procesov – 91 (negativna letna rast –0,5 %); MSP, ki so
vpeljala inovacije trženja ali organizacijske inovacije – 101 (nevtralna letna rast 0,0 %); prodaja
za trg ali podjetje novih inovacij – 123 (pozitivna letna rast 3,4 %). To nakazuje, da je inovacijska
dejavnost podjetij v Sloveniji sicer še vedno nekoliko nad povprečjem EU-27, a da je njena letna
rast nizka, ponekod celo negativna (slika 5). Po našem mnenju najbolj kritična je ugotovitev, da je
73
Znanje in inovacije
Z vidika oblik inovacij za zagotovitev prihodnjih konkurenčnih prednosti (glej Innobarometer 2009,
11, 72, 136) so v podjetjih kot pomembne za prihodnji dve leti ob začetku svetovne gospodarske krize
2008 označili tiste, ki niso nujno povezane s korenitimi inovacijami. Veliko podjetij je menilo, da bodo
uspešna predvsem zaradi sposobnosti zmanjšati stroške obstoječih proizvodov ali storitev, kar je po
našem mnenju zelo kritično in kratkoročno usmerjeno: v EU-27 32 % in v Sloveniji kar 41 %. Vendar
pa je v EU-27 šest od 10 podjetij (60 %) in v Sloveniji pet in pol od 10 podjetij (55 %) izrecno navedlo
inovativno usmeritev kot tisto, ki so jo videli kot glavno konkurenčno prednost v bližnji prihodnosti
(23 % v EU-27 in 20 % v Sloveniji so kot pomembno konkurenčno prednost videli razvoj novih
proizvodov ali storitev; 21 % v EU-27 in 18 % v Sloveniji: spremenjene različice sedanjih proizvodov/
storitev; 16 % v EU-27 in 17 % v Sloveniji pa: novi poslovni modeli ali strategije trženja; slika 4).
trend uvedbe inovacij procesov v slovenskih podjetjih negativen, saj to pomeni, da podjetja manj
inovirajo tudi politiko podjetja, iz katere izhaja inoviranje strategij, struktur in poslovanja samega.
Podjetja torej manj vlagajo v svoj razvoj, to pa posledično pomeni slabšanje njihovih konkurenčnih
sposobnosti in konkurenčnih sposobnosti slovenskega gospodarstva. Delež slovenskih inovativnih
MSP (Evropska komisija, 2011u, 11), ki pri izvajanju inovacij sodelujejo z drugimi, znaša 14,24 %
(povprečje v EU 11,16 %); delež MSP, ki so uvedla inovacije na področju proizvodov ali postopkov,
je 31,02 % (povprečje v EU 34,18 %); delež MSP, ki so uvedla inovacije trženja ali organizacijske
inovacije, je 39,38 % (povprečje v EU 39,09 %); in 16,31 % prihodka slovenskih MSP le-ta dosežejo s
prodajo novih inovacij za trg ali podjetje (povprečje v EU 13,26 %). Vse to kaže, da imajo slovenska
podjetja nekoliko več možnosti v primerjavi s preostalimi članicami EU, da bodo svoje inovacije
spremenila v dobičkonosen posel. Vsi na tem mestu analizirani podatki kažejo na povprečnost
rezultatov slovenskih podjetij.
Slika 5: Indikatorji inovacijske dejavnosti Slovenije po krizi, primerjalno z EU-27
Inovativna MSP, ki pri izvajanju
inovacij sodelujejo z drugimi
100
91
MSP, ki so vpeljala inovacije
proizvodov ali procesov
128
100
101
100
MSP, ki so vpeljala inovacije
trženja ali organizacijske inovacije
MSP, ki prodajajo za trg ali
podjetje nove inovacije
100
Znanje in inovacije
0
20
40
60
Slovenija
80
100
123
120 140
EU-27
Vir: IUS SI 2010 (2011). Lastni prikaz.
Vendar pa slovenska MSP na področjih, povezanih s pripravljenostjo za uporabo IT-orodij (opredeljeno npr. z njihovo sposobnostjo prodaje proizvodov in nabave na spletu), ki prav tako kažejo na
njihovo inovativnost, dosegajo podpovprečne rezultate. Odstotek slovenskih MSP s spletno prodajo
(Evropska komisija, 2011u, 11) znaša 10 % (povprečje v EU 13 %), odstotek MSP, ki nabavljajo na
spletu, pa v Sloveniji znaša 16 % (povprečje v EU 28 %). Boljšo inovativnost kaže podatek, da na
100.000 MSP v Sloveniji 27,52 le-teh sodeluje pri raziskavah, ki jih financira EU (povprečje v EU 20,95).
V leta 2011 objavljeni raziskavi Innobarometer so predstavili izsledke inovacij v javnem sektorju, na
katerega v času krize običajno gledamo kot na najbolj neinovativnega ter po pravilu vedno vidimo
kot nasprotje ustvarjalnim in inovativnim MSP. Kljub temu menimo, da bi se po eni strani lastniki/
managerji MSP od javnega sektorja lahko kaj naučili, po drugi strani pa je javni sektor prav tako
zelo pomemben akter tudi z vidika vpliva na oblikovanje ekonomske politike države. Zaradi tega
ga v nadaljevanju analiziramo z vidika tukaj obravnavane vsebine. Na ravni EU namreč ugotavljajo
(Innobarometer 2011, 8, 81), da je dve tretjini institucij (66,3 %) v javnem sektorju v zadnjih treh letih
uvedlo novo ali pomembno izboljšano storitev (v Sloveniji: 76 %); verjetnost tovrstnih inovacij narašča
z velikostjo institucije, državne institucije pa so uvajale inovacije enako uspešno kot neodvisne.
Med organizacijami, ki so uvedle vsaj eno inovacijo, je v povprečju v EU (EU-27) vključenih v redne
skupine za razvoj novih ali pomembno izboljšanih storitev, metod komuniciranja, procesnih inovacij
ali organizacijskih metod manj kot 25 % zaposlenih (v 51,2 % proučevanih organizacij), v Sloveniji
enako (v 59,6 % proučevanih organizacij; ibid., 97). Med organizacijami, ki so od januarja 2008 uvedle
vsaj eno pomembno izboljšavo v procesu ali organizacijskih metodah, jih je novi ali izboljšani sistem
74
vodenja navedlo 42,9 % v EU-27 in 62 % v Sloveniji (ibid., 91), kar nakazuje na visoko pomembnost
inovacij v upravljanju in vodenju podjetja. Tovrstne inovacije so največkrat razvili v organizaciji sami
(EU-27 68,8 %, Slovenija 75,6 %) ali v sodelovanju z drugimi organizacijami v javnem sektorju (EU-27
53,8 %, Slovenija 62,2 %; Innobarometer 2011, 93). Prav tako pričakujejo, da bo število novih ali
pomembno izboljšanih procesnih inovacij ali organizacijskih metod v prihodnosti naraslo (54,2 % v
EU-27 in 52 % v Sloveniji) ali vsaj ostalo enako (37,8 % v EU-27 in 40 % v Sloveniji; Innobarometer
2011, 183). Managerji v EU in Sloveniji v večini primerov le delno podpirajo testiranje novih idej po
sistemu poskusov in napak (45,4 % v EU-27 in 56 % v Sloveniji; ibid., 135) in imajo večinoma precej
aktivno vlogo v razvoju in uvajanju inovacij (46,3 % managerjev organizacij v EU-27 ima polno aktivno
vlogo in 37,1 % managerjev organizacij delno aktivno vlogo, v Sloveniji pa ima 46,8 % managerjev
organizacij polno aktivno vlogo in 51,1 % managerjev organizacij delno aktivno vlogo; ibid., 137).
Pri ugotavljanju pomena različnih preprek pri razvoju in uvedbi inovacij je pomanjkanje podpore
managementa za inovacije kot zelo pomembno označilo 25,9 % organizacij v EU-27 (v Sloveniji 46 %),
kot srednje pomembno 23,5 % organizacij v EU-27 (v Sloveniji 22 %), kot nekoliko pomembno 14,3 %
organizacij v EU-27 (v Sloveniji 6 %) in kot nepomembno 29,7 % organizacij v EU-27 (v Sloveniji 22 %;
Innobarometer 2011, 145). Viri informacij za razvoj inovacij po začetku leta 2008 so prikazani na sliki 6.
Slika 6: Viri informacij za razvoj inovacij v Sloveniji in EU-27
47,5
Ideje managerjev: EU
Podjetja dobaviteljev: Si
12,8
Podjetja dobaviteljev: EU
12,9
37,9
48,9
36,2
42,8
39,8
23,4
46,8
19,6
Podjetja kot kupci/uporabniki: EU
28,5
49,4
27,7
Podjetja kot kupci/uporabniki: Si
29,8
51,1
19,5
Obiski konferenc: EU
17
40,8
17
Obiski konferenc: Si
19,8
57,4
17,4
Profesionalne organizacije za razvoj inovacij: EU
8,5
43,8
21,3
Profesionalne organizacije za razvoj inovacij: Si
37,2
38,5
51,1
Prebivalci kot kupci/uporabniki: Si
0%
17,1
34,6
20 %
Nekoliko pomembno 8,5
36,2
46
Prebivalci kot kupci/uporabniki: EU
8,2
70,2
33
Primeri dobre prakse podobne organizacije: EU
0
45,5
19,1
Primeri dobre prakse podobne organizacije: Si
10,5
63,8
45,2
Ideje zaposlenih: EU
0
39,6
36,2
Ideje zaposlenih: Si
Zelo pomembno
59,6
Znanje in inovacije
40,4
Ideje managerjev: Si
40 %
Nepomembno 60 %
80 %
100 %
Brez odgovora/neveljavno
Opomba: Organizacije v javnem sektorju, ki so uvedle vsaj eno inovacijo.
Vir: Innobarometer (2011, 107, 109, 111, 113, 115, 117, 119, 121). Lastni prikaz.
A kot poudarja večina modelov integralnega managementa, se mora vsako podjetje zavedati (svojih)
vrednot, kulture, etike in norm (VKEN; o VKEN glej Potočan, Mulej, 2007), samega sebe in okolja,
v katero je vpeto (Belak, Ja., 2010; David, 2011; Wheelen in Hunger, 2010). Ta zavest lastnikov in
75
managerjev vodi v inoviranje politike podjetja in iskanje njegovih razvojnih možnosti, ki izhajajo
iz te politike. Da bi bilo to možno, pa je treba nenehno inovirati tudi raziskovalno-prognostična
izhodišča, in to, kot kaže zadnja kriza od leta 2008 dalje, tudi (ali pa morda predvsem) s težiščem
na pomembnosti VKEN. Verjamemo, da mora biti politika podjetja usmerjena k (družbeno) odgovornemu ravnanju (glej Belak, Ja., 2002, 110–113). Pomanjkanje etike družbene odgovornosti
(DO), sistemskega, tj. primerno celovitega obnašanja in trajnostnega razvoja so očitno pomembni
(ekonomski) dejavniki, ki so povzročili (družbeno-ekonomsko) globalno krizo 2008. Zato moramo
DO podjetij, drugih organizacij in vsakega posameznika vključiti v osebne VKEN vplivnih ter v vizijo,
politiko, strategije ter poslovanje podjetja. Znanje in inovacije
Princip odgovorne politike podjetja usmerja k uresničevanju primerno celovitih interesov vseh
udeležencev/deležnikov podjetja, dolgoročni razvojni, ekonomski in družbeno odgovorni usmerjenosti podjetja, izboljšanju življenja ljudi, etiki soodvisnosti, varovanju zemlje, modrosti in kreativnosti. Takih dejavnikov se moramo naučiti in si jih privzgojiti, tako da postanejo naše VKEN, da
bi lahko uspešno presegli krizo, ki traja od leta 2008 dalje (glej Mulej et al., 2010) in druge krize/
težave s poslovno odličnostjo (ibid., 2–3). Zato moramo tudi politiko DO podjetja redno inovirati.
Z inoviranimi VKEN temeljijo splošne in dolgoročne opredelitve politike podjetja na prevladujočih
interesih njegovih pomembnejših udeležencev/deležnikov, zunanjih in notranjih. Oni bi morali
ponovno razmisliti o svojih dolgoročnih interesih ter njihovih posledicah in se soočiti s svojo
pripravljenostjo, voljo in sposobnostjo, da bi jih inovirali v smeri odgovornega, neuničevalnega
uveljavljanja interesov vseh. Vedno naj prevladujejo skupni in dolgoročni interesi! Nenehno je
treba inovirati tudi razvojno usmeritev podjetja (kot npr. izkoriščanje priložnosti, ki izhajajo iz
razvoja okolja podjetja), njegovo ekonomsko usmeritev (s stremljenjem k politiki ekonomske
odgovornosti do vseh prebivalcev sveta) ter družbeno usmeritev (v smeri k ekološko in tudi
sicer družbeno odgovornim ciljem ter k upoštevanju socialnih potreb posameznikov; primerjaj
Bleicher, 2004).
Raziskave in dejstvo, da se – široko gledano – politika podjetja neposredno uresničuje na ravni
strateškega managementa, posredno na ravni izvedbenega managementa, zares pa pravzaprav
šele v temeljnem izvedbenem procesu (primerjaj Belak, Ja., 2002), nakazujejo, da obstaja poleg
potrebe po inoviranju politike podjetja (torej upravljanja podjetja) tudi potreba po inoviranju
njegovega vodenja (torej managementa podjetja). To sili podjetje v razvoj. Pri planiranju razvoja
podjetij, v katerih ljudje preživijo od tretjine pa tja do polovice svojega aktivnega, delovno
sposobnega dela življenja, pa bodo po našem mnenju in izkustvu imele »mehke« spremenljivke
vedno pomembnejšo vlogo. Zaradi spremembe interesov, ki izražajo spremembo VKEN ter
vodijo do manj predvidenega ravnanja pomembnejših udeležencev/deležnikov podjetja, se
spreminjajo tudi splošni kriteriji opredelitve za presojo, ali posamezne politike podjetja ustrezajo
(v razponu od oportunistične do družbeno odgovorne; glej npr. Štrukelj, Mulej, 2008). Ker
ljudje – posamezniki, podjetja in družba kot celota – vedno bolj razvijamo pozitivne vrednote,
se to odraža tudi na vedno bolj odgovornih politikah podjetja in držav. O vrednotah podjetja kot
okvirju za določanje politike podjetja glej Štrukelj, Mulej, 2011a. Priporočila ekonomski politiki
podajamo v poglavju 4.
4
Priporočila ekonomski politiki
Schwab in soavtorji (2009, 3) menijo, da se oblikovalci politike v času največje svetovne
recesije v zadnjih desetletjih pri upravljanju srečujejo z novimi gospodarskimi izzivi. Po vsem
svetu so vlade zavzele aktivno stališče pri reševanju krize in posledično recesije. Inovacije
povzročajo gospodarsko oživitev (Tajani, 2010, 5). Ker se ne moremo soočiti z izzivi svetovnega
trga, če se evropska podjetja ne spremenijo, morajo biti inovativna ... Inovacijska strategija
76
Na področju politik (Evropska komisija, 2011u, 11) je Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo leta 2010 zagotovil jamstva za bančna posojila s subvencionirano obrestno mero
za tehnološke projekte. Sklad je s sofinanciranjem že podpiral nabavljanje nove tehnološke
opreme za MSP, a je svoje dejavnosti preusmeril na subvencionirane obrestne mere in jamstva.
Leta 2010 so bila odobrena jamstva za 37 MSP (v višini 9,9 milijona EUR). Leta 2010 je bil spremenjen tudi vavčerski sistem za podporo MSP, ki ga izvaja Javna agencija RS za podjetništvo in
tuje investicije (JAPTI). Razvit je bil inovacijski vavčer, da se je vključilo industrijsko oblikovanje.
Prav tako so bili dodani procesni vavčerji, namenjeni podpori izboljšav poslovnih procesov s
poudarkom na trajnostnem razvoju, in mentorski vavčerji. MSP lahko svoje sposobnosti na
področju raziskav in inovacij razvijajo tudi s sodelovanjem v programih, ki v preteklosti niso bili
namenjeni MSP, in sicer prek centrov za usposabljanje (za kar je bilo za obdobje 2010−2014
dodeljenih 44,7 milijona EUR) in razvojnih centrov za konzorcije podjetij (februarja 2011 je
bilo 17 centrom dodeljenih 185 milijonov EUR).
Praksa kaže, da je konkurenčnost posamezne države pomembno odvisna od (spodbujanja)
inovacij ter da inovativnost večamo z ustreznim usmerjanjem znanja/veščin. Zato je zelo
pomembno, kakšne ukrepe sprejemajo nosilci ekonomske politike. Politike za inovacije morajo
po našem mnenju odražati inovacije, kot se pojavljajo danes, in izpolnjevati potrebe družbe. Po
mnenju OECD (2010) se morajo izobraževalni sistemi in učni načrti prilagoditi spreminjajočim
se potrebam in zagotoviti trdne temelje za vse. Ljudje ustvarjajo ideje in znanje, ki krepi
inovacije, ter znanja in tehnologije, ki iz tega izhajajo, proizvode in storitve uporabljajo na
delovnem mestu in kot potrošniki. Pridobitev znanja/veščin je vseživljenjski proces, ki se ne
konča s formalnim izobraževanjem. Šole postavijo podlago za vseživljenjsko učenje, spodbujati
je treba nenehno pridobivanje ožjih strokovnih znanj.
Spremljanje upravljanja inovacij v državah članicah EU v zadnjih 10 letih (Tsipouri, 2009, 10) nas je
naučilo nekaj pomembnih lekcij:
1. Upravljanje inovativnosti je odvisno od predhodne prakse (angl. path-dependent). Kot posledica
so spremembe počasne in evolucijske. Za oblikovanje in izvajanje uspešne in učinkovite politike
morajo biti nosilci te politike sposobni prepoznati odvisnosti od poti, torej svojstvene značilnosti
svojega sistema, učiti se od drugih in spopasti se z novimi izzivi.
77
Znanje in inovacije
se gospodarstva dotika na vseh področjih in za industrijo je nujno potrebno sodelovanje z
drugimi sektorji. MSP morajo biti inovativna (ibid., 6), morajo se medsebojno usklajevati, da se
organizirajo za tekmovanje z MSP drugih celin. Zelo pomembno je boljše reguliranje – Evropska
komisija mora še naprej izboljševati zakonodajno okolje za podjetja. Tudi v skladu z raziskavo
podjetja Ernst & Young o evropski privlačnosti (Growth, 2009, 3) Evropa ne bo premagala krize
brez temeljite prenove svoje strategije rasti. Po njihovem mnenju je treba najti nov poslovni
model in zato tudi povečati financiranje prizadevanj za neposredno podporo inovacijskemu
managementu v podjetjih; menimo, da je to vsaj enako potrebno tudi na ravni posamezne
države. Po podatkih omenjene raziskave so potrebne ustvarjalne revolucije (korenite inovacije), rast pa bo pomagala k ponovnemu vzponu Evrope. Spodbujanje inovacij in ukrepov za
podporo inovacijam naj bo zato prednostna naloga podjetij in nosilcev ekonomske politike. A
ukrepi za pot iz krize ne morejo biti enaki onim, ki so privedli do nje. Da bi vse našteto dosegli,
ne zadoščajo tehnično-tehnološke inovacije (torej ne smemo ohraniti invencijsko-inovacijsko-difuzijskih procesov, omejenih na tehniko in tehnologijo), saj z omejitvijo nanje (kot je bilo
običajno doslej) dobimo odlična sredstva za nejasne, premalo celovite in zato lahko tudi
nevarne in dvomljive cilje, pri čemer bi procesne, socialne in druge pomembne invencije in
inovacije ostale neizkoriščene; več vpliva ima uspeh pri inoviranju navad. To mora odsevati
tudi slovenska ekonomska politika MSP.
2. Najboljše prakse modela upravljanja inovacij ni. Dobro upravljanje vključuje nekatere skupne
elemente, konceptualni okvir je bil razvit z uporabo »političnega cikla« z naslednjimi sestavnimi
elementi (OECD, 2005): koordinacija, določitev prednostnih nalog, vključevanje interesnih
skupin, izvajanje in ocenjevanje. Vse to vodi do boljšega usklajevanja in določanja prednostnih
nalog v naslednjem obdobju.
3. Največja (top) učinkovitost ni naključje. Najkonkurenčnejše države članice spoštujejo dobro
upravljanje, kar vodi do učinkovitih politik, ki omogočajo uspeh poslovnemu sektorju. Niti
uspešnost niti pomemben napredek na področju inovacij nista naključje; oboje je posledica
dobrega upravljanja, stabilnega in prilagodljivega istočasno.
4. Po uspešnih prizadevanjih za uvedbo prave retorike in postavitvi ustreznih formalnih mehanizmov je bolj kot kdajkoli prej očitno, da lahko skrb za posamezne elemente implementacije
odpre dodatna vprašanja.
Področja, povezana s politikami, ki imajo pozitiven vpliv na inovacije v Sloveniji in EU-27, so prikazana
na sliki 7, pomen političnih ali zakonodajnih dejavnikov pri spodbujanju razvoja in uvedbe novosti
med inovacije pa na sliki 8, na kateri lahko razberemo velik pomen nove zakonodaje ali uredb/predpisov za razvoj in uvedbo novosti med inovacije v javnem sektorju, ki so jih tako v Evropi (EU- 27) kot v
Sloveniji označili kot najpomembnejše. Analogno lahko sklepamo, da je to področje zelo pomembno
tudi za MSP. Pri ugotavljanju pomena različnih preprek pri razvoju in uvedbi novosti med inovacije je
po začetku leta 2008 zakonodajne zahteve kot zelo pomembne označilo 35 % organizacij v javnem
sektorju v EU-27 (v Sloveniji 54 %), kot srednje pomembne 30,4 % organizacij v EU-27 (v Sloveniji 30
%), kot nekoliko pomembne 12,9 % organizacij v EU-27 (v Sloveniji 8 %) in kot nepomembne 16,5 %
organizacij v EU-27 (v Sloveniji 6 %; Innobarometer, 2011, 153).
Znanje in inovacije
Slika 7: Področja, povezana s politikami, ki imajo pozitiven vpliv na inovacije v Sloveniji in EU-27
35
Novi pogoji okoljskih zakonodaj
ali standardov
30
Novi pogoji drugih zakonodaj
ali industrijskih/tehničnih standardov
Storitve, ki jih zagotavljajo posredniki
(npr. agencije za prenos tehnologije, patentni uradi)
10
22
23
18
Spremembe v davčnem okolju
(npr. davčni krediti za R & R ali inovacije)
10 %
20 %
Slovenija
Prva tri področja so povezana s povpraševanjem, zadnji dve pa s ponudbo.
Vir: Innobarometer (2009, 64, 132). Lastni prikaz.
78
33
14
Spremembe v podpori javnega financiranja (subvencije,
posojila, podpora za zaposlovanje novega osebja itd.)
0%
37
29
30 %
EU-27
40 %
Slika 8: Pomen političnih ali zakonodajnih dejavnikov pri spodbujanju razvoja in uvedbe novosti
med inovacije
42,6
Mandatno znižanje proračuna organizacije: Si
23,4
Mandatno zvišanje proračuna organizacije: Si
21,3
40,4
Mandatno zvišanje proračuna organizacije: EU
29,8
39,5
34
53,2
47,5
Novi zakoni ali uredbe/predpisi: EU
35,2
42,6
Nekoliko pomembno 20,7
40 %
Nepomembno 12,8
21,1
33,4
20 %
16,2
42,6
40,3
0%
12,8
36,2
39,1
Mandatna uvedba novega e-vodenja ali spletnih storitev: Si
Mandatna uvedba novega e-vodenja ali spletnih storitev: EU
32,9
36,2
0,6
Nove prioritete ekonomske politike: EU
Zelo pomembno
27,4
24,4
Novi zakoni ali uredbe/predpisi: Si
Nove prioritete ekonomske politike: Si
28,6
37,1
Mandatno znižanje proračuna organizacije: EU
19,1
36,2
60 %
80 % 100 %
Brez odgovora/neveljavno
Izrednega pomena (Innovation support, 2009, 8) je razlikovanje med »kaj je treba storiti, da bi
preživeli« in »kaj je treba storiti, da bi se lahko vzdignili iz krize močnejši kot prej.« Dejstvo je, da
so naložbe v raziskave in razvoj ter inovacije za podjetja bistvenega pomena za zagotovitev preživetja v krizi ter za pripravo na (ponovno) pridobitev tržnih deležev in osvajanje trgov s potrošniško
odzivnimi proizvodi in storitvami. Da bi se evropska podjetja lahko »dvignila iz krize močnejša kot
prej«, morajo intervencije na področju politike prepoznati edinstveno vlogo R & R in inovacij ter
morajo posredovati s hkratnimi manevri na več področjih. Zato navajamo nekaj po našem mnenju
pomembnejših priporočil za oblikovanje ekonomske politike: 1. utrdite vzorce porabe za R & R; 2.
povečajte mobilizacijo zasebnega/tveganega kapitala za inovacije; 3. ponovno vzpostavite zaupanje
med podjetji, zlasti med MSP; 4. povečajte podporo MSP za zmanjšanje posledic kreditne krize na
področju R & R ter inovacijskih naložb; 5. začnite izvajati potrebne strukturne reforme za ponovni
zagon in okrepitev nacionalnih sistemov inovacij; 6. osredotočite se na politike povpraševanja;
7. osredotočite se na intenzivne sektorje R & R; 8. povečajte osredotočanje politike na podporo
industrijskih grozdov; 9. dvignite družbeno nagnjenost k inovacijam (Innovation support, 2009,
8–12); 10. spodbujajte več ekološke ozaveščenosti in družbene odgovornosti podjetij; 11. izhajajte
iz inoviranja navad, vrednot, kulture, etike in norm (VKEN; glej npr. Štrukelj, Mulej, 2011a; tudi Belak,
Je. et al., 2010). Vsa omenjena priporočila spodbujajo inovativnost ali njeno uporabo ob njihovem
uveljavljanju, kar pomen inovativnosti v sodobnem podjetniškem okolju še toliko bolj potrjuje. Iz
vsega raziskovanega tako lahko potrdimo na začetku postavljeno temeljno hipotezo, da so inovacije
zelo pomembne za izboljšanje konkurenčnega položaja slovenskih podjetij ter da jih je v sodobnem
podjetniškem okolju mogoče in treba spodbujati z ustreznim izobraževanjem in ukrepi ekonomske
politike. Toda velika večina avtorjev pušča ob strani, da še tako dobre novosti ne zmorejo postati
inovacije, če možni odjemalci nimajo dovolj močnega občutka, da jih potrebujejo; po obstoju potreb
se sedanja kriza izobilja razlikuje od kriz iz prejšnjih obdobij, čemur se ekonomska politika, kot kažejo
naši omenjeni viri, ni prilagodila. Toda za ta vidik tukaj ni več prostora, zato le kratek sklep: novosti
postanejo inovacije, ko ustvarijo ali odkrijejo novo prednostno potrebo odjemalcev, kar je v družbi
izobilja teže kot nekoč.
79
Znanje in inovacije
Opomba: Organizacije v javnem sektorju, ki so uvedle vsaj eno inovacijo.
Vir: Innobarometer (2011, 125, 127, 129, 131, 133). Lastni prikaz.
5
Sklep
Oblikovalci politike se spopadajo z načini reševanja novih gospodarskih izzivov pri pripravi svojih
gospodarstev na njihovo uspešnost v prihodnji ekonomiji, za katero je značilna vse večja negotovost.
V težkem svetovnem gospodarskem okolju je pomembneje kot kdaj prej, da države postavijo trdne
temelje, ki naj podpirajo gospodarsko rast in razvoj, zato pa prav tako tudi njihovo konkurenčnost.
Da je res tako, potrjujejo vse odmevnejši pozivi k trajnostnemu razvoju in družbeni odgovornosti
(najnovejši slovenski npr. v Hrast, Mulej, ur., 2011; Mulej, Hrast, ur., 2010; Mulej, 2011a; mednarodni
npr. v okviru standarda ISO 26000, 2010 ipd.; o trajnostnem razvoju glej Epstein, 2010; Madu, Kuei,
2012; Wagner, 2010) ter prvi indeks merjenja dobrega počutja (well-being), imenovan Your Better
Life Index (OECD, 24. maj 2011, glej YBLICN, 2011). Glej tudi Beyond GDP, 2011; Blanchflower,
Oswald, 2011; Judge, Kammayer-Mueller, 2011; Wu, Wu, 2010. Vse to in še kaj bo v prihodnje treba
upoštevati ob vzpostavitvi novih družbenoekonomskih ureditev in drugačnem načinu merjenja
družbenega in ekonomskega razvoja, za kar bomo potrebovali še več ustvarjalnosti in inovativnosti,
tudi v okviru inoviranja upravljanja podjetja (glej npr. Duh, Štrukelj, 2011, Šarotar-Žižek et al., 2011,
Štrukelj, Mulej, 2011a, c). To velja tudi za Slovenijo.
Znanje in inovacije
Zadnja gospodarska kriza je tako torej spet pokazala, da je zato, da bi človeštvo ohranilo sedanjo
civilizacijo, nujno uveljaviti – vsaj pri odločanju in pripravah nanj – ravnanje ljudi, skladno z zakonom
zadostne in potrebne celovitosti (Mulej, Kajzer, 1998) s pomočjo dialektičnega sistema vidikov (Mulej,
1974, in kasneje) namesto enostranskega odločanja po npr. zgolj bančnih ipd. finančnih merilih brez
človeških, proizvodnih in ekoloških, brez družbene odgovornosti (DO) itd. To velja zlasti za odločilna
vprašanja, tudi na ravni celotne države. V težkem svetovnem gospodarskem okolju je pomembneje
kot kdaj prej, da globalna skupnost, ki za zdaj še nima vlade in ima samo mednarodno dogovorno
– torej manj obvezno – pravo, in države postavijo trdne temelje, ki naj podpirajo gospodarsko rast
in razvoj. Menimo, da je mnogo elementov dobre prakse v politikah MSP drugih držav, ki jih je moč
prenesti tudi v Slovenijo in lahko pomembno spodbudijo razvoj slovenske ekonomske politike
MSP. Nekaj jih je zbral raziskovalni tim PRO INNO Europe®, ki z vidika inovacijske zavesti podaja štiri
primere dobre prakse, z vidika inovacij v storitvenem sektorju pet primerov, za inovacijske vavčerje
pa spet štiri primere (glej EGPTA, 2012).
Po našem mnenju je za dosego vsega v raziskavi opredeljenega treba spodbujati inovacije. Dober primer iz prakse takšnega spodbujanja je npr. tudi mednarodni projekt Inolink (glej Gazela
Dnevnik, 2011). Projekt združuje 11 partnerjev iz devetih evropskih držav, njegov glavni cilj pa je
večja učinkovitost regionalnih politik inoviranja, zlasti v manj razvitih regijah. Partnerji projekta
Inolink, ki poteka od leta 2010, so v tem času izvedli raziskavo o inoviranju v manj razvitih evropskih
regijah, tudi v slovenskem Podravju. Raziskava ugotavlja značilnosti posamezne regije, pri tem pa
opozarja na njene slabosti in prednosti. Projekt Inolink je bil odobren v okviru programa Interreg
IVC, vodilni partner pa je španska andaluzijska tehnološka mreža Reta (glej Reta, 2011). Po besedah
njene predstavnice Veronike Ramirez je pričakovani rezultat projekta prenos dobrih praks med
sodelujočimi regijami in usposabljanje posameznikov, ki se ukvarjajo z oblikovanjem in izvedbo
politik inoviranja v sodelujočih regijah. Na koncu pa želimo opozoriti tudi na še vedno zelo aktualen
Mulejev predlog o ustanovitvi podjetniško-inovacijske agencije Slovenije (Mulej, 2006, 52–55), ki
bi nedvomno pomembno pripomogla k uresničevanju predlaganih ukrepov za razvoj politike na
področju znanja in inovacije ter k izboljšanju konkurenčnosti Slovenije. Na ta način bi bila podpora
inovacijam proaktivnejša in obrnjena v prihodnost, saj bi se predlagana agencija lahko zadostno in
potrebno celovito ukvarjala z izzivi prihodnjega razvoja, ki temeljijo na povezovanju različnih torišč/
področij in jih je moč uspešno premagati le s podjetništvom, temelječim na inovacijah. Takšna
agencija bi lahko skrbela za ofenzivnost inovacijske politike z inovacijsko specifičnimi iniciativami za
okrepitev obstoječih ukrepov.
80
Spodbujanje razvoja
in uresničevanja enotnega trga
kot priložnost za EU in Slovenijo
Povzetek
4
Romana Korez-Vide, Polona Tominc, Lidija Hauptman
Učinkovito delovanje enotnega trga Evropske unije (EU) je ključnega pomena za evropsko gospodarsko
rast in razvoj podjetij. Indikatorji enotnega trga iz podatkovne baze Evropske komisije SBA Fact Sheet
2010/11 kažejo, da Slovenija dosega boljše rezultate v primerjavi s povprečjem EU-27 na področju
enotnega trga. Indikatorji iz podatkovne baze Internal Market Scoreboard 2011 pa razkrivajo nekatere
slabosti Slovenije na področju najavljanja in prenosa zakonodaje o enotnem trgu v nacionalno zakonodajo. Leta 2011 so se poslabšale tudi vrednosti teh indikatorjev za povprečje držav članic EU-27. Takšno
stanje je tudi eden izmed razlogov za rezultate aktualne ankete Eurobarometra in Evropske komisije,
s katero državljani in podjetja iz EU-27 ocenjujejo delovanje enotnega trga. Anketa pokaže številne
neskladnosti med pričakovanji in izkušnjami na področju delovanja enotnega trga. Namen ukrepov za
uresničitev dvanajstih pobud za boljše izkoriščanje potenciala enotnega trga, opredeljenih v akcijskem
načrtu Evropske komisije Akt za enotni trg, je zmanjšanje in odprava ugotovljenih neskladnosti. Sprejetje ukrepov do konca leta 2012 bi predstavljalo osnovo za doseganje trajnostne, pametne in vključujoče
rasti, opredeljene v strategiji Evropa 2020. Ukrepi se nanašajo na dostop do virov financiranja za mala
in srednja podjetja (MSP), olajševanje mobilnosti državljanov, zaščito industrijske lastnine, alternativni
način reševanja sporov, pospeševanje prostih tokov storitev, izboljšanje transportne in energetske
infrastrukture, razvoj digitalnega enotnega trga, pospeševanje socialnega podjetništva, strukturno
izboljšanje nacionalnih davčnih sistemov in davčnega sistema EU, povečevanje družbene kohezije,
izboljševanje regulativnega okolja za podjetja ter revizijo in posodobitev zakonodaje o javnih naročilih.
The efficient performance of the Single Market of the European Union (EU) is of key importance for
European economic growth and companies’ development. The indicators of the Single Market from
the European Commission’s database SBA Fact Sheet 2010/11 show that Slovenia achieves better
results compared to the EU-27’s average in the Single Market field. However, the indicators from
the database Internal Market Scoreboard 2011 reveal some of Slovenia’s weaknesses in the field of
notification and transposition of Single Market legislation into the national legislation. In the year
2011, the values of these indicators deteriorated for the EU-27’s average as well. Such a situation
is also one of the reasons for the results of the Eurobarometer and European Commission’s current
survey, where the Single Market field performance is evaluated by both citizens and companies. The
survey shows numerous inconsistencies between the expectations and the experiences in the Single
Market field performance. The aim of the provisions for the realization of twelve levers for better
exploitation of the Single Market potential, defined in the European Commission’s Action Plan The
Single Market Act, is diminution and abolition of the ascertained inconsistencies. The acceptance of
provisions until the end of 2012 would represent the basis for the attainment of sustainable, smart,
and inclusive growth, defined in the Europe 2020 Strategy. The provisions refer to the access to sources
of financing for small and medium-sized enterprises (SMEs), the facilitation of citizens’ mobility, the
protection of intellectual property rights, alternative ways of dispute resolution, the facilitation of free
flows in services, improved transport and energy infrastructure, the development of a digital Single
Market, the facilitation of social entrepreneurship, structural improvement of national tax systems
and the EU tax system, increased social cohesion, improved regulatory environment for companies,
and revision and modernisation of public procurement legislation.
81
Enotni trg
Abstract
1 Uvod
Enotni trg Evropske unije (EU) ima v času krize pomembno vlogo pri reševanju Evrope iz gospodarske stagnacije. Po Montiju (2010) je enotni trg v tem obdobju na kritični točki, saj je
pred tremi izzivi: (i) zmanjševanjem politične in družbene podpore povezovanju trgov v Evropi,
(ii) neenakomerno politično pozornostjo, ki se namenja razvoju različnih delov enotnega trga,
ter (iii) preusmeritvijo pozornosti od enotnega trga na druge problematične ključne elemente
evropske arhitekture, tj. monetarno unijo, širitev in institucionalne reforme. Ti izzivi se postavljajo
ob bok dejstvu, da je poglobljen in učinkovit enotni trg temeljni dejavnik, ki vpliva na splošno
makroekonomsko uspešnost EU, predvsem pa je pomemben za doseganje načrtovanih gospodarskih koristi v monetarni uniji. Namen Strategije za enotni trg (Monti, 2010) je njegova zaščita
pred tveganjem gospodarskega nacionalizma, razširitev na nova področja, ki so ključna za rast
Evrope, ter doseganje zadostne stopnje soglasja v zvezi s potrebo po njegovem poglabljanju in
razvoju. Odprava vrzeli v njegovem delovanju, na katere opozarja vrsta dokumentov Evropske
komisije, Parlamenta in drugih študij (Evropska komisija, 2007, 2007a, 2009, 2011, 2011a; Evropski
parlament, 2010; Monti, 2010), bi omogočila sprostitev večjega potenciala enotnega trga. Ta
sprostitev bi bila pomembna za odpravljanje posledic krize, ki se kažejo v zmanjšanju gospodarske
dejavnosti, povečanju brezposelnosti, zmanjšanju produktivnosti in šibkih javnih financah.1 Da bi
se EU odzvala na krizo, je sprejela strategijo Evropa 2020 (Evropska komisija, 2010) in si zastavila
ambiciozne cilje na poti k pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Ciljev ne bo mogoče doseči brez
nujnih strukturnih reform, ki jih morajo izvesti tako EU kot države članice. Glede na to, da daje
enotni trg na razpolago okvir in orodja za izvedbo navedenih reform, je Evropska komisija odprla
javno razpravo2 o predlogih za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav na enotnem trgu,
ki jih je predstavila v svojem sporočilu K Aktu za enotni trg (Evropska komisija, 2010a). Temu je
sledilo oblikovanje dvanajstih prednostnih nalog ter ustreznih ukrepov za okrepitev gospodarske
rasti in zaupanja v enotni trg, zbranih v Aktu za enotni trg (Evropska komisija, 2011d). Potrebo
po ukrepih, ki bodo predvidoma sprejeti postopoma do konca leta 2012, ko bo 20. obletnica
vzpostavitve enotnega trga, so potrdili tudi indikatorji enotnega trga iz leta 2010 in 2011 ter
aktualna anketa Eurobarometra in Evropske komisije (2011) o vrzelih v delovanju enotnega trga.
Anketa je pokazala, da obstajajo neskladnosti med pričakovanji državljanov in podjetij o enotnem
trgu ter njihovimi izkušnjami v praksi.
Enotni trg
V uvodnem delu prispevka obravnavamo za mala in srednje velika podjetja (MSP) pomembne
pomanjkljivosti ter pobude in ukrepe za učinkovitejše delovanje enotnega trga. V empiričnem
delu na osnovi podatkov Evropske komisije, Eurostata ter lastnih izračunov analiziramo položaj
Slovenije v primerjavi s preostalimi državami članicami EU na področjih prenosa direktiv o enot
nem trgu v nacionalno zakonodajo, tržne integracije znotraj EU ter na tistih področjih delovanja
enotnega trga, ki so pomembna za MSP in zanje obstajajo primerljivi podatki. Pomemben del
tega poglavja je področje obdavčitve, saj EU pri davčni zakonodaji beleži enega izmed večjih
zaostankov pri uresničevanju enotnega trga. Prispevek sklenemo s priporočili ekonomski politiki
in podpornim inštitucijam.
1Glej Public Finances in EMU 2011 (Evropska komisija, 2011b).
2 Javna razprava o Aktu za enotni trg je potekala na evropski, nacionalni in lokalni ravni. Zbranih je bilo več kot 800 prispevkov (glej
Evropska komisija, 2011c), ki so odražali mnenje držav članic, nevladnih organizacij, socialnih partnerjev tako na nacionalni kot na
evropski ravni, lokalnih in regionalnih organov, panožnih in poklicnih združenj, organizacij sindikatov, podjetij, potrošniških združenj,
skupin za razmislek, akademikov ter državljanov.
82
Spodbujanje razvoja in uresničevanja enotnega trga kot priložnost za EU in Slovenijo
2 Pomanjkljivosti delovanja in ukrepi
za učinkovitejši enotni trg
Komunikacija EU z uporabniki enotnega trga je lahko pomembna za odpravljanje vrzeli v njegovem
delovanju in doseganje večjega izkoristka njegovih potencialov. Anketa Eurobarometra in Evropske
komisije (2011) je razkrila vrsto težav, s katerimi se v praksi srečujejo državljani in podjetja. Slednja
so navedla sedem ključnih pomanjkljivosti pri delovanju enotnega trga:
• Priznavanje poklicnih kvalifikacij v drugi državi članici je pogosto dolgotrajen in zapleten postopek, zaradi česar so prizadeta podjetja, ki želijo zaposliti delavce iz drugih držav članic.
Po mnenju Komisije sta možna razloga zastarela nacionalna zakonodaja na tem področju v
nekaterih državah članicah ter pomanjkljivo delovanje informacijskega sistema za enotni trg
(IMI), preko katerega se izvaja direktiva o priznavanju poklicnih kvalifikacij.
• Delavci, ki živijo v eni državi članici, zaposleni pa so v drugi, se soočajo s težavo pri iskanju celovite
informacije o njihovem davčnem statusu ter davčnih obveznostih in ugodnostih. Poleg posameznikov so prizadeta tudi podjetja, ki takšne delavce zaposlujejo. Možni razlogi so razlike med
nacionalnimi davčnimi sistemi, pomanjkanje informacij za davkoplačevalce, zamude davčnih
administracij pri obdelovanju vlog za oprostitev davkov, pomanjkanje primernega sodelovanja
med davčnimi organi držav članic pri odpravi dvojnega obdavčevanja ter obstoječe razlike v
davčni obravnavi tujih in domačih podjetij.
• Podjetja težko sodelujejo v javnih naročilih drugih držav članic, saj so za prijavo pogosto potrebni
specifični dokumenti države, ki objavlja javno naročilo, kar lahko potencialne prijavitelje iz
drugih držav članic odvrne od predložitve ponudbe. Težavno je tudi pridobivanje informacij
o javnih naročilih. Možni razlogi so razlike v nacionalnih praksah javnih naročil ter obsežne
administrativne zahteve v drugih državah.
• Težaven je dostop do finančnih virov, še posebej za MSP. Mnoga podjetja se soočajo tudi s
težavami pri pridobivanju dostopa do podpornih ukrepov v drugih državah članicah (podpora
inovatorjem, jamstvene sheme) in menijo, da niso enako obravnavana kot domača podjetja.
Možni razlogi so nepovezanost in slabo delovanje trgov tveganega kapitala ter diskriminatorne
prakse pri dostopu do finančnih virov v nekaterih državah članicah.
• Zapletena pravila in postopki za tuje neposredne investicije potencialne investitorje odvračajo
od poslovanja v drugi državi. Mnogi podjetniki, ki želijo ustanoviti podjetje v drugi državi članici,
ter investitorji, ki bi želeli sodelovati v čezmejnih kapitalskih vlaganjih, se soočajo z zapleteni83
Enotni trg
Skoraj 21 milijonov srednje velikih, malih in mikro podjetij EU je temelj evropskega gospodarstva,
ki ustvarja naraščajoč delež dodane vrednosti in bistveno prispeva k ustvarjanju delovnih mest.
Enotni trg je pomemben dejavnik za njihovo rast, vendar zanje ne pomeni vedno prijaznega okolja.
Od 25 % MSP iz EU-27, ki izvažajo, jih 12 % izvaža v EU in od 29 % MSP, ki uvažajo, jih 15 % uvaža
iz EU, bistveno manjši delež MSP iz EU pa se loteva zahtevnejših oblik vstopa (Evropska komisija,
2010b). Strategija Evropa 2020 naj bi z vzpostavitvijo industrijske politike za dobo globalizacije in
prenovljeno trgovinsko strategijo (Evropska komisija, 2010c, 2010d) ter s spodbujanjem energetsko
učinkovite Evrope začrtala smernice za izboljšanje konkurenčnosti EU v primerjavi z njenimi glavnimi
trgovinskimi partnerji, od česar naj bi imela koristi tudi evropska MSP. Smernice za spodbujanje
konkurenčnosti MSP na enotnem trgu in na tržiščih zunaj EU je opredelil že Akt za mala podjetja
(Evropska komisija, 2008), vendar se hitrost, s katero napreduje njegovo izvajanje, in pristopi, ki so
jih izbrale države članice, še zmeraj zelo razlikujejo. Ključno je oblikovanje poslovnega okolja, ki bo
bolj prilagojeno potrebam MSP: omogočanje elektronskega trgovanja, jasnejše in učinkovitejše
informacije o priložnostih, ki jih zagotavlja pravo EU, nove strukture za hitrejše reševanje sporov,
boljši dostop do javnih naročil, enostavna pravila za elektronsko izdajanje računov, sodelovanje MSP
pri razvoju standardov in zadosten dostop do slednjih ter sprejem statuta evropske družbe v zasebni
lasti (Monti, 2010; Evropska komisija, 2011e).
mi postopki in administrativnimi preprekami. Nacionalni organi pogosto zahtevajo obsežno
dokumentacijo ali pa vzpostavljajo dolgotrajne administrativne postopke za vstop podjetja na
nacionalno tržišče. Možni razlogi so napačna uporaba prava EU v nekaterih državah članicah
ter zakonodajne in administrativne prepreke.
• Neučinkoviti in dolgotrajni postopki za povrnitev davka na dodano vrednost (DDV), plačanega v
drugi državi članici. Čeprav je nov, elektronski proces nadomestil papirni postopek, se podjetja
pritožujejo, da to v praksi ne deluje dobro. Možni razlogi so raznolika nacionalna pravila in
postopki ter pomanjkanje implementacijske regulative.
• Težavna je zaščita pravic intelektualne lastnine v drugih državah članicah. Pridobitev patenta
ali založniške pravice v EU je zelo draga in zahtevna, še posebej za MSP. Slednja se soočajo s
težavami tudi, ko želijo ukrepati proti piratstvu ali ponarejanju njihovih proizvodov v drugi državi
članici EU. Možni razlogi so razlike in zapletenost nacionalnih pravnih sistemov.
Dvanajst pobud ter ustrezni ukrepi za okrepitev rasti in zaupanja v enotni trg, ki jih navaja Akt za
enotni trg (2011d), posegajo na področja, ki so jih izpostavili anketiranci (tabela 1). Vsi ukrepi bi morali
biti realizirani leta 2011, razen ukrepa na področju digitalnega trga, ki je predviden za prvo četrtletje
leta 2012. V nadaljevanju prispevka povzemamo tiste vsebine ukrepov, ki so pomembne za MSP.
Tabela 1: Pobude in ukrepi Akta za enotni trg
Pobuda
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
Ključni ukrep
Zakonodaja, ki bo skladom tveganega kapitala s sedežem v eni državi članici olajšala naložbe
Dostop MSP do virov financiranja
brez ovir ali dodatnih zahtev v katerikoli drugi državi članici.
Mobilnost državljanov
Zakonodaja v zvezi s posodobljenim sistemom priznavanja poklicnih kvalifikacij.
Zakonodaja za uvedbo enotne zaščite s patentom za čim več držav članic in poenoten sistem
Pravice intelektualne lastnine
reševanja sporov; cilj te zakonodaje je leta 2013 podeliti prve patente enotne zaščite.
Zakonodaja za alternativno reševanje sporov. Ta ukrep bo vključeval sklop, namenjen
Potrošniki
elektronskemu trgovanju.
Zakonodaja o evropskem sistemu standardizacije za spremembo postopkov standardizacije,
Storitve
da bodo učinkovitejši, uspešnejši in bolj vključujoči ter se bodo uporabljali tudi za storitve.
Zakonodaja na področju energetske in prometne infrastrukture za določitev in
Omrežja
razvoj strateških projektov evropskega interesa ter zagotovitev interoperabilnosti in
intermodalnosti.
Zakonodaja, ki bo zagotovila medsebojno priznavanje elektronske identifikacije in
Digitalni enotni trg
avtentifikacije po vsej EU, ter pregled direktive o elektronskem podpisu.
Zakonodaja za oblikovanje evropskega okvira, ki bo olajšal razvoj skladov za solidarnostne
Socialno podjetništvo
naložbe.
Pregled direktive o obdavčitvi energije za zagotovitev dosledne obravnave različnih virov
Obdavčitev
energije, da bi se bolj upoštevale energijska vsebnost proizvodov in emisije CO2.
Zakonodaja za izboljšanje in okrepitev prenosa, uporabe in dejanskega upoštevanja direktive
Socialna kohezija
o napotitvi delavcev in zakonodaja za pojasnitev uveljavljanja pravic do ustanavljanja in
opravljanja storitev s temeljnimi socialnimi pravicami.
Regulativno okolje za podjetja
Poenostavitev direktiv o računovodskih pravilih.
Javna naročila
Revidiran in posodobljen zakonodajni okvir o javnih naročilih.
Vir: Evropska komisija, 2011d.
Enotni trg
2.1 Za MSP pomembni elementi pobud in ukrepov Akta za enotni trg
S težavami pri dostopu do virov financiranja se srečujejo tako dobro ustaljena kot tudi hitro rastoča
in inovativna MSP. Ključni ukrep je zakonodaja, ki skladom tveganega kapitala s sedežem v eni državi
članici olajša naložbe brez ovir in dodatnih zahtev v katerikoli drugi državi članici. Cilj tega ukrepa
je MSP, ki se odločajo za tvegani kapital, omogočiti dostop do skladov s potrebnim strokovnim
znanjem in izkušnjami ter zmogljivostjo za ponudbo kapitala po konkurenčni ceni.3 Ukrep bodo
3 Glej tudi Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (Evropska komisija, 2010e). 84
izvajali v sodelovanju s forumom o financiranju MSP.4 Predvidene so tudi spremembe direktive o
preglednosti, izvedbene uredbe direktive o prospektu in direktive o zlorabi trga, da bodo obveznosti
za MSP, ki kotirajo na borzi, bolj uravnotežene, hkrati pa ohranjena ista stopnja zaščite vlagateljev
(Evropska komisija, 2011d). Pri direktivi o trgih finančnih instrumentov (MiFID) bodo določeni
posebni in prilagojeni pogoji za pogajalska izhodišča, namenjena MSP, da bi bilo mogoče uvesti
oznako kakovosti za te trge in olajšati njihovo mreženje.
Trg dela, ki je pod vplivom gospodarske krize in staranja prebivalstva, označujejo pomanjkanje delovne sile in težave delodajalcev pri iskanju zaposlenih z zahtevanim znanjem in spretnostmi. Državljani
morajo imeti možnost, da hitro zamenjajo službo, se zaposlijo v drugi državi članici ter ohranijo in
zaščitijo svoje pokojninske pravice.5 To zahteva medsebojno priznavanje kvalifikacij in delovnih
izkušenj med vsemi državami članicami. S ciljem, da bi izboljšali primerljivost poklicnih kvalifikacij in
mobilnost delovne sile, se bodo na nezakonodajnem področju nadaljevala prizadevanja za ureditev
nacionalnih sistemov poklicnih kvalifikacij na podlagi evropskega ogrodja kvalifikacij. Za spodbujanje
zaščite pravic do pokojnine bodo leta 2012 predlagani zakonodajni ukrepi. Predvideni so tudi ukrepi
za spodbujanje mobilnosti v okviru pobude Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta
(Evropska komisija, 2010e), kot je npr. uvedba »evropskega potnega lista znanj in spretnosti«.
Potrošniki na enotnem trgu pogosto naletijo na ovire, poleg tega pa ne verjamejo zmeraj, da bodo
v primeru sporov dobili vplačila povrnjena. Za ponovni zagon enotnega trga, zlasti digitalnega,
je zato predvidena zakonodaja za alternativno reševanje sporov, s čimer bi se okrepilo zaupanje
potrošnikov pri uresničevanju njihovih pravic. Poleg alternativnega reševanja sporov predvideva
Komisija (Evropska komisija, 2011d) ukrepe še na področjih varnosti proizvodov (zagotavljanje
zanesljivosti ne glede na kraj porekla blaga, uporaba enakih predpisov za zaščito po vsej EU), okoljskih
značilnostih proizvodov (pobuda o ekološki sledi proizvodov v sklopu akcijskega načrta o trajnostnem
potrošništvu), pravicah potnikov pri vseh načinih prevoza (pregled direktive o pavšalnih potovanjih,
4 Evropska komisija je zato, da bi sledila dogodkom na trgih virov financiranja za MSP iz EU in spodbujala nove pristope za izboljšanje
dostopa MSP do finančnih virov, leta 2010 oblikovala t. i. forum o financiranju MSP (SME Finance Forum).
5 Komisija bo na podlagi Zelene knjige iz leta 2010 objavila t. i. belo knjigo o pokojninah, ki bo med drugim obravnavala vprašanje
zaščite pokojninskih pravic ter države članice spodbudila k vzpostavitvi storitev spremljanja razvoja pokojninskih pravic. Sočasno
bo pregledala direktivo o institucijah, ki zagotavljajo poklicne pokojnine.
6 Z enotnim patentnim varstvom in enotnim sistemom reševanja sporov bi se po nekaterih ocenah (Evropska komisija, 2011f) stroški
znižali za 80 %.
7 Glej tudi Evropska digitalna agenda (Evropska komisija 2010f).
85
Enotni trg
Tiste industrijske panoge, ki dobro izkoriščajo pravice intelektualne lastnine, prinašajo inovacije,
ustvarjajo visoko dodano vrednost ter zagotavljajo varna in visoko kvalificirana delovna mesta.
Številni patenti in različni nacionalni sistemi reševanja sporov povzročajo visoke stroške, zmanjšujejo učinkovitost in ustvarjajo pravno negotovost. Predvidena je zakonodaja za uvedbo enotnega
patentnega varstva za čim več držav članic in enotnega sistema za reševanje patentnih sporov; cilj
je leta 2013 podeliti prve patente v okviru enotnega varstva patentov.6 Za ovrednotenje pravic
intelektualne lastnine je predvideno oblikovanje instrumenta, ki bi olajšal vzpostavitev evropskega
trga patentov in licenc. Zaželeno je, da bi se nematerialno premoženje podjetij v obliki pravic intelektualne lastnine v celoti priznalo kot jamstvo za posojilo. Predvidena je še poenostavitev sedanjih
sistemov za podeljevanje licenc avtorskih pravic za zakonite spletne ponudbe in povečanje njihove
preglednosti.7 Sprejetje evropske zakonodaje na tem področju naj bi okrepilo boj proti piratstvu
in ponarejanju, zlasti s povečanjem vloge Evropske opazovalnice ponarejanja in piratstva ter z
izboljšanjem sodelovanja med različnimi organi (Evropska komisija, 2011f). V načrtu sta tudi pregled
zakonodaje na področju zaščite pravic intelektualne lastnine ter posodobitev sistema za zaščito
blagovnih znamk v Evropi.
zlasti tistih, ki se prodajajo na spletu) ter na področju preglednosti bančnih stroškov in izboljšanja
zaščite posojilojemalcev na trgu hipotekarnih posojil.
Svobodnejše delovanje enotnega trga storitev je eden bistvenih pogojev za ustvarjanje rasti in
delovnih mest v Evropi.8 Izvajanje direktive o storitvah,9 cilj česar je boljša integracija trga storitev,
proučujejo tudi s »preskusi zmogljivosti« za nekatere sektorje (sektor poslovnih storitev, gradbeni
in turistični sektor), ocenjevanjem rezervacij, zadržanja kapitala, pravnih oblik in zahtev na področju
zavarovalništva (Evropska komisija, 2011d).10 Leta 2012 je predvidena proučitev sektorjev trgovine in
distribucije, izdelana bo pobuda za boj proti nepoštenim poslovnim praksam med podjetji, proučen
bo trg poslovnih storitev ter kakovosti storitev izobraževanja. Predvidena je tudi prenova zakonodaje
o evropskem sistemu standardizacije, cilj česar je izoblikovanje osnove za učinkovitejše, uspešnejše
in bolj vključujoče postopke standardizacije, ki bodo vključevali tudi storitve.11 Vzpostavljen naj bi bil
sistem standardizacije, ki bo omogočal hitro sprejemanje standardov ter njihovo prilagajanje novim
tehnologijam, okrepil sodelovanje z MSP12 in drugimi zainteresiranimi stranmi ter omogočal stalno
dostopnost standardov vsem zainteresiranim uporabnikom.
Energetska, prometna in elektronska komunikacijska omrežja spodbujajo hiter pretok oseb, blaga,
energije in podatkov po razumni ceni. Uspešnost gospodarske integracije je odvisna od integracije
omrežij učinkovite infrastrukture. Nova evropska politika za energetske infrastrukture13 je nujna za
spremembo načina načrtovanja in razvoja omrežij v EU. Nova zakonodaja naj bi olajšala vzpostavljanje enotnega in inteligentnega omrežja, ki bo povečalo varnost oskrbe, pospešilo integracijo trgov
ter izboljšalo energetsko učinkovitost in spodbudilo potrošnjo obnovljive energije. Na področju
prometa so predvideni ukrepi,14 ki so namenjeni odpravi ovir za vzpostavitev enotnega trga za vse
načine prevoza.15 Na podlagi »Smernic za razvoj vseevropskega prometnega omrežja« (Evropski
parlament in Svet, 2010) bo zasnovana osnovna mreža evropske strateške infrastrukture, ki bo
povezovala vzhodne in zahodne dele EU ter bo podlaga evropskemu omrežju mobilnosti in enotnemu
evropskemu prometnemu prostoru.
Okrepitev zaupanja v elektronsko poslovanje je prvi pogoj za razvoj digitalnega enotnega trga,
katerega prednosti bi lahko državljani in podjetja v celoti izkoriščali.16 Za dosego tega cilja je pomemben razvoj elektronskih storitev, ki bodo spoštovale varstvo zasebnosti, zagotavljale pravno
varnost, delovale preko meja, ki bodo uveljavljene v vseh sektorjih dejavnosti, njihova uporaba pa
bo enostavna in ekonomična. V ta namen bo Komisija oblikovala nov zakonodajni okvir, v katerem
bo predlagala pregled direktive o elektronskem podpisu, da se pojasnijo pojmi, poenostavi njegova
uporaba in odpravijo ovire za interoperabilnost. Zakonodaja naj bi zagotovila tudi medsebojno
priznavanje storitev elektronske identifikacije in avtentifikacije. Enotni trg
8 Medtem ko je evropsko gospodarstvo med letoma 1998 in 2008 v povprečju raslo za 2,1 % letno, je bila povprečna letna rast
storitvenega sektorja 2,8 %. Zaposlovanje v storitvenem sektorju je naraščalo za 2 % letno v primerjavi z 1-odstotno rastjo celotnega
gospodarstva (EUROSTAT, 2011).
9 Direktiva o storitvah je bila sprejeta leta 2006, vendar nekatere študije kažejo, da je njena kasnejša prenova, katere cilj je bil izboljšanje
delovanja trga storitev, povzročila obraten učinek: upad trgovine s storitvami za med 2,6 in 5,6 % (Weber in Asmus, 2008).
10 Glej tudi Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti (Evropska komisija, 2011g).
11 Glej tudi Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (Evropska komisija, 2010e), Celostna industrijska politika za dobo
globalizacije (Evropska komisija, 2010c) in Evropska digitalna agenda (Evropska komisija, 2010f).
12 Leta 2010 je Slovenski inštitut za standardizacijo izvedel več dejavnosti za spodbujanje vključevanja MSP v postopek standardizacije
in zmanjšanje stroškov dostopa do slovenskih nacionalnih standardov za podjetja (Evropska komisija, 2011u).
13 Glej tudi Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje (Evropska komisija, 2010h), Načrt za integrirano
evropsko energetsko omrežje (Evropska komisija, 2011u), Evropa, gospodarna z viri (Evropska komisija, 2011h) in Načrt za energetsko
učinkovitost (Evropska komisija, 2011i).
14Glej Belo knjigo – Načrt za enotni evropski prometni prostor (Evropska komisija, 2011j).
15 Glej tudi Celostna industrijska politika za dobo globalizacije (Evropska komisija, 2010c).
16 Glej tudi Evropska digitalna agenda (Evropska komisija, 2010f) in The economic impact of a European Digital Single Market
(Copenhagen Economics, 2010).
86
Temelj enotnega trga je »visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo«, ki odraža razvoj
v smeri vključujoče rasti, ki bo socialno pravičnejša in ekološko trajnostna. Zato bi bilo treba
zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse in podpreti prakse, ki v gospodarstvo uvajajo več
pravičnosti ter tako prispevajo k boju proti izključenosti. Za spodbujanje razvoja podjetij, ki se
ob iskanju dobička zavzemajo tudi za doseganje ciljev splošnega interesa, socialnega razvoja ter
etičnih in okoljskih ciljev, je pomembno izkoriščanje finančnega vzvoda, ki ga nudi t. i. evropska
panoga upravljanja premoženja. Evropska komisija je leta 2011 predložila pobudo za socialno
podjetništvo, s čimer na osnovi evropskih izhodišč za boj proti revščini in socialni izključenosti
(Evropska komisija, 2010i) podpira razvoj socialnega gospodarstva kot instrumenta aktivnega
vključevanja. Leta 2011 je tudi sprejela Sporočilo o družbeni odgovornosti podjetij (Evropska
komisija, 2011k), s čimer naj bi olajšala dostop do finančnih programov EU, primernih za uporabo
na tem področju. Sektor socialnega podjetništva na enotnem trgu bo moral imeti na voljo oblike
organizacije s posebnim pravnim statusom, da se bo lahko razvijal in dosegal zastavljene cilje, zato
bo Komisija oblikovala predlog uredbe o statutu evropske ustanove. Komisija bo hkrati predložila
zakonodajni predlog o preglednosti socialnih in okoljskih informacij, ki jih dajejo na voljo podjetja,
kar naj bi olajšalo razvoj skladov za solidarnostne naložbe.
V socialnem tržnem gospodarstvu naj bi enotni evropski trg storitev zagotovil lažje opravljanje
storitev v EU, zlasti z napotitvijo svojih delavcev na delo v tujino, več boljših delovnih mest ter
visoko raven zaščite delavcev in njihovih socialnih pravic (socialna kohezija). V ta namen je predvideno izboljšanje uporabe zakonodajnega okvira o napotitvi delavcev ter okrepitev nadzora in
boja proti zlorabam pravic delavcev. Komisija bo predlagala zakonodajo za izboljšanje in okrepitev
prenosa, uporabe in dejanskega upoštevanja Direktive o napotitvi delavcev,17 ki vsebuje ukrepe
za preprečevanje in kaznovanje zlorab veljavnih pravil.
Cilji revizije računovodskih direktiv20 so zmanjšanje upravnega bremena za podjetja, povečanje
učinkovitosti, relevantnosti in razumljivosti računovodskega poročanja ter zaščita potreb uporabnikov. Prednostne možnosti bi zagotavljale prihranke do največ 1,7 milijarde EUR na leto, pri
čemer bi največjo korist od zmanjšanja bremena imela mala podjetja (približno 1,5 milijarde
17Glej Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (Evropska komisija, 2010e).
18 Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/better-regulation/administrative-burdens/priorityareas/index_en.htm.
19 Četrta direktiva Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, Sedma direktiva Sveta
83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih.
20 Predlog Direktive Evropskega parlamenta in sveta o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih
poročilih nekaterih oblik podjetij (SEC(2011) 1290).
87
Enotni trg
Namen politik enotnega trga je tudi oblikovanje regulativnega okolja podjetij, ki v največji možni
meri zmanjša upravno breme podjetij (Evropska komisija, 2011d; OECD, 2009). Po oceni Evropske
komisije sodi med najbolj omejujoče regulativne obveznosti podjetij18 priprava računovodskih
izkazov, ki jih imajo mikro in mala podjetja v primerjavi s srednje velikimi in velikimi podjetji.
Računovodske direktive19 se nanašajo na približno 7,3 milijona podjetij, od katerih je 1,1 milijona
malih, celotni strošek malih podjetij za uskladitev z zahtevami računovodskih direktiv pa znaša
3,1 milijarde EUR letno, od tega pa predstavlja 1,7 milijarde EUR potencialno upravno breme.
V Direktivi o letnih računovodskih izkazih obstaja okrog 80 pomembnih izbirnih možnosti, ki
jih lahko države članice sprejmejo ali ne, v Direktivi o konsolidiranih računovodskih izkazih pa
okrog 40 izbirnih možnosti, ki se običajno nanašajo na predstavitev, priznavanje, merjenje in
razkrivanje informacij v računovodskih izkazih ter na splošno načelo »vsebina je nad obliko«. To
uporabnikom računovodskih izkazov predstavlja težavo in pomeni povečano finančno breme za
podjetja s čezmejnimi podružnicami.
EUR). Revizija direktiv bi lahko imela učinek tudi na mikro podjetja. Med koristmi, ki jih bodo
po pričakovanjih imela druga podjetja, sta povečana jasnost računovodskih izkazov na podlagi
jasnejših načel in boljša primerljivost zaradi zmanjšanega števila izbirnih možnosti.
Na področju javnih naročil Komisija predlaga revidiran in posodobljen zakonodajni okvir o javnih
naročilih. Cilj je zagotovitev lojalne konkurence in oblikovanje politike za podporo povpraševanju
po blagu, storitvah in delu, ki so okolju prijazni, družbeno odgovorni in inovativni.21
2.1.1 Pobude in ukrepi na področju obdavčitve v EU
Vprašanje obdavčitve je sistemsko pomembno za proces gospodarskega povezovanja. Delovanje
enotnega trga – skupaj s širšim procesom globalizacije – postavlja delovanje domačih davčnih
sistemov pred čedalje večji izziv in lahko dolgoročno zmanjša njihovo sposobnost za pridobivanje
prihodkov ter zmožnost za izvajanje socialne politike in politike prerazporeditve dohodka na nacionalni ravni. Odpravljanje te osnovne napetosti med povezovanjem trgov in davčno suverenostjo
je ena izmed poti za uskladitev tržne in socialne razsežnosti enotnega trga (Monti 2010, 77–81).
Evropska komisija (2011m) ugotavlja, da davčne ureditve držav članic v EU niso prilagojene enotnemu
trgu 21. stoletja in izzivom trajnostnega razvoja, zato predlaga sprejetje ukrepov na različnih področ
jih obdavčitve (skupna konsolidirana davčna osnova, reforma sistema davka na dodano vrednost
(DDV), odprava problematike dvojnega obdavčevanja na enotnem trgu za pravne in fizične osebe,
trajnostni davki).22
Glede na to, da na enotnem trgu ni skupnih predpisov o davku od dohodkov pravnih oseb, se podjetja
v čezmejnem poslovanju soočajo z različnimi davčnimi ovirami. Vzporedno delovanje nacionalnih
davčnih sistemov, pogosto prekomerna obdavčitev, nezmožnost čezmejnega prenosa davčne izgube,
dvojna obdavčitev, visoka upravna obremenitev podjetij in stroški davčnega usklajevanja omejujejo
rast na enotnem trgu, kar je v nasprotju s prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020. Zaradi
tega je Komisija med ukrepi za povečevanje uspešnosti in učinkovitosti na področju obdavčitve
pravnih oseb predstavila predlog »Direktive o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov
pravnih oseb« (Common Consolidated Corporate Tax Base – CCCTB; Evropska komisija, 2011n), ki
bi tovrstne ovire odpravila. Cilj skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb je
zagotoviti usklajenost nacionalnih davčnih sistemov pri opredeljevanju enakega načina izračunavanja
obdavčljivega dobička, ne pa tudi v uskladitvi davčnih stopenj.23 CCCTB lahko uporabljajo družbe
vseh velikosti, sistem ni obvezen, v okviru CCCTB podjetja po vsej EU sodelujejo le z eno davčno
upravo (»vse na enem mestu«). Uvedba CCCTB za velika podjetja v EU-27 bi po nekaterih raziskavah
(Spengel idr., 2008) davčno osnovo v EU-27 v povprečju povečala za 6,20 %, medtem ko bi povprečno
povečanje davčne osnove pri MSP v EU-27 znašalo 5,57 %.
Enotni trg
Sedanja davčna ureditev v EU tudi ne omogoča enake obravnave končnih potrošnikov na enotnem
trgu, zato bo morala sodobna davčna politika oblikovati takšne trajnostne davke, ki bodo usklajeni z
drugimi politikami (npr. z energetsko in klimatsko politiko EU in podpornimi politikami za trajnostni
razvoj) in bodo sledili opredeljenim ciljem v strategiji Evropa 2020. Prvi korak pri oblikovanju okoljske
in energetske davčne politike je oblikovanje davčne ureditve, ki bo odpravila okolju škodljive davčne
subvencije in vzpostavila sistem takšnih davčnih spodbud, ki bodo prispevale k zniževanju vsebnosti
21Glej Zelena knjiga o modernizaciji politike na področju javnih naročil (Evropska komisija, 2011l).
22 Glej tudi Akt za enotni trg (2011d).
23 Uvedba konsolidirane davčne osnove za podjetja bi po ocenah (Evropska komisija, 2011n) prispevala k 67-odstotnemu zmanjšanju
upravnih stroškov, povezanih z obdavčitvijo, ki jih imajo MSP.
88
emisij. Ukrepi, ki naj jih države članice vključijo v davčne sisteme, zajemajo energetske spodbude,
zajete v sistemu DDV, obdavčitev vozil ter ureditev neusklajene strukture davčne stopnje trošarin na
fosilna goriva (Evropska komisija, 2011m). V ta namen bo Komisija pregledala direktivo o obdavčitvi
energije, da bi se bolj upoštevale energijska vsebnost proizvodov in emisije CO2.
Predvidena je tudi prenova sistema DDV, ki se bo uporabljal za čezmejne posle in načine njihove
obdavčitve, da bi se zmanjšali posebni upravni stroški, ki nastajajo pri teh poslih, hkrati pa povečala
varnost celotne trgovske verige, zlasti za MSP. Reforma sistema DDV, predlagana v Zeleni knjigi o
prihodnosti DDV (Evropska komisija, 2010j), predpostavlja modernizacijo in poenostavitev sistema
DDV znotraj EU z vidika zniževanja administrativnih stroškov v čezmejnem poslovanju in sprejemanja
ukrepov, ki bodo podpirali preprečevanje utajevanja. Dejstvo, da se domače transakcije in transakcije
znotraj EU za namene DDV še vedno različno obravnavajo, je ovira za boljše delovanje enotnega trga,
po zakonodaji EU o DDV pa veljajo za države članice številne možnosti in odstopanja, posledica česar
so različni predpisi po EU. Države članice lahko uporabljajo poenostavljene ureditve za obdavčitev
in pobiranje DDV, ki pa se uporabljajo na različne načine in so omejene na domačo dejavnost. Vse
te ureditve predstavljajo različen odziv na dejstvo, da so stroški izpolnjevanja obveznosti v zvezi z
DDV za MSP relativno višji kot za velika podjetja, zlasti v čezmejnem poslovanju. Evropski parlament
je septembra 2011 sprejel Resolucijo o prihodnosti DDV (Evropski parlament, 2011), ki Evropsko
komisijo poziva k pripravi Strategije o prihodnosti DDV.
2.2 Pogoji za učinke ukrepov Akta za enotni trg
Pričakovani učinek navedenih ukrepov je odvisen od pogojev za njihov razvoj in izvajanje, ki obsegajo
uspešnejši dialog s civilno družbo, tesnejša partnerstva z različnimi akterji, učinkovito obveščanje državljanov in podjetij ter učinkovitejši nadzor nad izvajanjem pravil enotnega trga (Evropska komisija,
2011d). Da bi bil dialog s civilno družbo uspešnejši, bo Komisija redno objavljala seznam temeljnih
pričakovanj, ki jih imajo državljani in podjetja do enotnega trga, ter jih predložila forumu o enotnem
trgu.24 Namen foruma je razvoj rednega ocenjevanja politik ter spremljanja in merjenja učinka Akta
o enotnem trgu v praksi. Okrepitev in poglobitev partnerstev med vsemi akterji enotnega trga, zlasti
med državami članicami in s Komisijo, izboljša vključenost v posvetovanja o posebnih predlogih
Komisije ter sodelovanje med javnimi upravami na ravni sprejemanja posameznih odločitev. V ta
namen se bosta povečala pomen in pravna varnost informacijskega sistema za izmenjavo informacij
o enotnem trgu (IMI). Boljša obveščenost za boljše izvajanje pravil o enotnem trgu je cilj, s katerim
ima Komisija namen v sodelovanju z državami članicami utrditi enotno vstopno točko (Tvoja Evropa)
ter bolje povezati nacionalne organe v mrežo Solvit.
3
Položaj Slovenije na področju uresničevanja
enotnega trga
Primerjalna analiza večdimenzionalnega kazalca za merjenje enotnega trga25 iz podatkovne baze
SBA Fact Sheet 2010/11 (Evropska komisija, 2011u) s povprečjem EU-27 kaže na prednosti, ki jih
Slovenija beleži na področju ustvarjanja enotnega trga EU (tabela 2).
24 V forumu o enotnem trgu (Evropska komisija, 2011o) izmenjujejo mnenja podjetja, socialni partnerji, nevladne organizacije, javni
organi različnih vladnih ravni in parlamenti. Forum raziskuje stanje enotnega trga, zlasti prenos in izvajanje direktiv, in je namenjen
izmenjavi dobrih praks.
25 Kazalec je sestavljen iz petih indikatorjev.
89
Enotni trg
3.1 Tržna integracija znotraj EU in zakonodaja o enotnem trgu
Tabela 2: Vrednosti indikatorjev enotnega trga za Slovenijo in povprečje EU-27 po SBA Fact Sheet
Indikator
Slovenija Povprečje EU-27
delež MSP z uvozom znotraj EU (intra-EU uvoz; v %, 2007)
28,01
17,69
delež MSP z izvozom znotraj EU (intra-EU izvoz; v %, 2007)
7,91
6,82
0,5
0,91
0
0,85
3,1
7,12
direktive za enotni trg, ki niso prenesene ali najavljene (v %, 2010)
direktive, ki bi morale biti prenesene že pred več kot 2 letoma (v %, 2010)
povprečni zaostanek (v mesecih) pri prenosu za direktive, ki bi že morale biti prenesene (v %, 2010)
Vir: Evropska komisija, 2010g.
Iz tabele 2 je razvidno, da slovenska MSP po zadnjih dostopnih podatkih iz leta 2007 več uvažajo
v države članice in iz njih več izvažajo, kot je povprečje EU-27, na področju prenosa direktiv
v zakonodajo ali njihove najave pa je Slovenija leta 2010 prav tako dosegala bistveno boljše
rezultate, kot je povprečje EU-27.
Eden izmed pogojev za uspešnost ukrepov Akta o enotnem trgu je potreba po natančnejšem
spremljanju implementacije zakonodaje o enotnem trgu, tudi s pomočjo novih kazalnikov, kot
je npr. najvišji dovoljeni 0,5-odstotni zaostanek pri prenosu direktiv v nacionalne zakonodaje.
Po podatkih iz sredine leta 2011 (Evropska komisija, 2011p) so države članice prvič po letu 2007
presegle najvišji dovoljeni 1-odstotni zaostanek26 pri prenosu direktiv. 1-odstotnega dovoljenega
zaostanka ni preseglo samo 11 držav članic, kar je najmanjše število članic po letu 2007, ko je
bil dosežen dogovor o tem ciljnem zaostanku. Povprečni zaostanek EU-27 na področju prenosa
direktiv v sredini leta 2011 je tako znašal 1,2 % (tabela 3). Poleg časovnega vidika je pri prenosu
direktiv pomembna tudi pravilnost prenosa – povprečen odstotek nepravilno prenesenih direktiv
v EU-27 je julija 2011 znašal 0,8 %, kar presega 0,5-odstotni cilj, ki ga predlaga Akt o enotnem trgu.
Ta cilj je sredi leta 2011 dosegla le tretjina držav članic. Fragmentacijski dejavnik zakonodaje o
enotnem trgu je do opazovanega obdobja narasel na 6 %, kar pomeni, da 6 % direktiv enotnega
trga ne dosega polnega učinka v vseh državah članicah (Evropska komisija, 2011p). Z drugimi
besedami, enotni trg deluje samo s 94-odstotnim potencialom. Te pravne vrzeli ustvarjajo pravno
negotovost in neizkoriščene priložnosti za evropske državljane in podjetja, še posebej na področjih
transporta, okolja in finančnih storitev. Absolutno gledano, 90 direktiv ni pravočasno prenesla
najmanj ena država članica in skoraj polovica (46 %) teh direktiv ne dosega polnega učinka, ker
jih ena ali dve državi nista prenesli. Neprenesena direktiva v eni državi članici – tudi če je bila
prenesena v vseh preostalih državah – naredi enotni trg za talca nesposobnosti prenosa direktive
v tej državi članici.
Enotni trg
Število primerov kršitev zakonodaje EU, ki se večinoma nanašajo na področje obdavčitve in
okolja, upada. Povprečno število odprtih primerov kršitev zakonodaje v EU-27 je v sredini leta
2011 znašalo 37 primerov na državo članico; v začetku leta 2011 je bilo takih primerov 40. Večina
odprtih postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih sproži Komisija, zadeva Belgijo, sledita pa ji Grčija
in Italija. Iz tabele 3 je razvidno, da je le malo držav članic EU boljših od povprečja EU-27, pri čemer
Malta in Latvija dosegata najboljše rezultate.
26 Pregled (scoreboard) enotnega trga iz zadnjega četrtletja leta 2011 upošteva vse najave direktiv pri Komisiji do 10. maja 2011, ki bi
jih bilo treba prenesti v zakonodajo do 30. aprila 2011.
90
Tabela 3: Prenos direktiv in kršitve zakonodaje v Sloveniji, EU-27, EU-15 in EU-12
Zaostanek na področju prenosa direktiv 29
Napredek v zadnjih 6 mesecih 30
Razvoj na področju zaostanka prenosa direktiv 31
Število direktiv, ki so začele veljati pred 2 letoma in še niso
prenesene
Zaostanek na področju prenosa direktiv, ki so začele veljati 32
Zaostanek na področju ustreznosti prenosa direktiv 33
Trend števila primerov kršitev zakonodaje EU 34
Število odprtih primerov kršitev zakonodaje EU
Povprečna hitrost reševanja primerov kršitev 36
Hitrost zapiranja primera kršitve – čas med odločitvijo sodišča in
rešitvijo primera (v mesecih) 37
Slovenija Povprečje EU-27 Povprečje EU-1527 Povprečje EU-1228
1,6 %
1,2 %
1,2 %
1,2 %
+12
+5
+4
+6
+0,9
0
–1,4
0,1
0
0
0,3
0
5,9
0,8 %
–26 %
17
17,1
5,5
0,8 %
–28 %
37
24,7
6,1
0,9 %
–26 %
50
26,2
4,6
0,6 %
–25 %35
20
21,1
NA
17,4
16,7
7,338
Vir: Evropska komisija, 2011p in lastni izračuni.
27 Članice EU pred 1. majem 2004 (stare države članice).
28 Članice EU od 1. maja 2004 (nove države članice).
29 Zaostanek na področju prenosa direktiv EU je izražen v odstotku direktiv enotnega trga, ki bi jih bilo treba prenesti v nacionalno
zakonodajo do 30. aprila 2011, Komisiji pa jih najaviti do 10. maja 2011.
30 Sprememba v številu direktiv.
31 Od novembra 2007.
32 V mesecih, primerjava stanja 10. maja 2011 s stanjem 10. novembra 2010.
33 Število prenesenih direktiv, pri katerih je Komisija ugotovila kršitev, kot odstotek števila direktiv enotnega trga, najavljenih pri Komisiji
kot prenesenih (stanje 1. maja 2011).
34 Od novembra 2007.
35 Ni podatka za Bolgarijo in Romunijo.
36 V mesecih.
37 Zaprti primeri kršitev zakonodaje v obdobju od 1. maja 2006 do 30. aprila 2011 – povprečno trajanje med odločitvijo sodišča in
rešitvijo primera.
38 Ni podatkov za Bolgarijo, Češko, Estonijo, Latvijo, Madžarsko, Romunijo in Slovenijo.
91
Enotni trg
Iz tabele 3 je tudi razvidno, da zaostanek Slovenije na področju prenosa direktiv enotnega trga v
nacionalno zakonodajo v opazovanem obdobju presega povprečja vseh treh skupin držav – celotne
EU, starih in novih držav članic: direktiv enotnega trga, ki bi jih bilo treba prenesti v nacionalno
zakonodajo do 30. aprila 2011, Komisiji pa jih najaviti do 10. maja 2011, vendar to ni bilo storjeno,
je 1,6 %. S tem se Slovenija v opazovanem obdobju uvršča med 16 držav članic, ki so presegle ciljni
zaostanek na tem področju v višini 1 odstotka. Zaradi visokega števila držav članic, ki so v tem
obdobju presegle ciljni zaostanek, so tudi povprečja posameznih skupin držav na tem področju
visoka. Od novembra 2010 do maja 2011 je Slovenija zabeležila zaostanek pri prenosu in najavi
dodatnih 12 direktiv, pri čemer je znatno presegla povprečja EU-27, EU-15 in EU-12. Če ji je bila pri
tem kazalcu enaka le Belgija, nekoliko slabši pa samo Češka in Romunija, je pri kazalcu razvoja na
področju zaostanka prenosa direktiv v triletnem obdobju od novembra 2007 Slovenija zabeležila
najslabši položaj med EU-27, EU-15 in EU-12 – zaostanek je povečala za 0,9 %. Slovenija je v šestih
mesecih od novembra 2010 prav tako povečala zaostanek pri prenosu direktiv na 5,9 meseca, s
čimer je slabša od povprečja EU-27 in EU-12. Pri številu prenesenih direktiv, pri katerih je Komisija
ugotovila kršitev, kot tudi pri odstotku števila direktiv enotnega trga, najavljenih pri Komisiji kot
prenesenih (stanje 1. maja 2011), je stanje Slovenije enako povprečju EU-27 ter slabše od povprečja EU-12 – 1. maja 2011 je zabeležila 0,8 % nepravilno prenesenih direktiv. Slovenija je imela
na dan 1. maja 2011 17 odprtih primerov kršitev zakonodaje EU, kar je manj od povprečij EU-27,
EU-15 in EU-12. Pri zniževanju števila primerov tovrstnih kršitev je bila Slovenija uspešnejša kot
v povprečju EU-12, a manj uspešna od povprečja EU-27 in enako uspešna kot v povprečju EU-15.
Največ odprtih primerov kršitev zakonodaje je bilo na dan 1. maja 2011 ugotovljenih na področjih
neposredne in posredne obdavčitve (23,4 %), sledijo zaščita in upravljanje voda (6,6 %), zračni
transport (5,8 %), upravljanje odpadkov (5,5 %), storitve (5,4 %), tržišča energije in omrežja (5,2 %),
javna naročila (4,8 %) itd. Maja 2011 je povprečni čas za reševanje primera kršitve zakonodaje EU
v Sloveniji znašal 17,1 meseca, s čimer je Slovenija dosegala boljši položaj kot vse tri skupine držav.
Podatek o tem, kako dolgo traja zapiranje primera kršitve zakonodaje EU, za Slovenijo ni na voljo.
3.2 Drugi indikatorji uresničevanja enotnega trga
V prispevku smo izbrali tiste indikatorje uresničevanja enotnega trga, ki posegajo tudi na področje
delovanja oz. podpore MSP in za katere obstajajo primerljivi podatki za večino držav članic EU-27. V
nadaljevanju tako obravnavamo indikatorje tržne integracije držav znotraj EU-27, informacijskega
sistema za notranji trg (IMI) ter indikatorja prijavljenih in odobrenih patentov pri Evropskem patentnem
uradu.
S slik 1 in 2 je razvidno, da države članice EU-27 v povprečju več izvažajo kot pa uvažajo iz EU-27.
Slovenija je na področju izvoza in uvoza v EU-2739 bolj tržno integrirana, kot je v povprečju EU-27,
vendar jo na obeh področjih prehiteva vrsta držav dvanajsterice.40
Slika 1: Izvoz znotraj EU-27 v celotnem izvozu držav članic EU-27 (v %, 2010)
100
80
71,4
65,3
60
40
Velika Britanija
Malta
Grčija
Nizozemska
Italija
Finska
Italija
Litva
Velika Britanija
Irska
Švedska
Španija
Francija
Nemčija
Bolgarija
Litva
Bolgarija
Grčija
EU-27
Ciper
Danska
Latvija
Španija
Avstrija
Estonija
Slovenija
Belgija
Romunija
Nizozemska
Portugalska
Poljska
Madžarska
Češka
Luksemburg
0
Slovaška
20
Vir: EUROSTAT, 2011a in lastni izračuni.
Slika 2: Uvoz znotraj EU-27 v celotnem uvozu držav članic EU-27 (v %, 2010)
100
80
67,8
62,1
60
40
EU-27
Nemčija
Malta
Finska
Švedska
Irska
Slovenija
Madžarska
Francija
Ciper
Belgija
Poljska
Danska
Romunija
Češka
Slovaška
Latvija
Portugalska
Avstrija
Enotni trg
Estonija
0
Luksemburg
20
39 Zadnji dosegljivi podatki o tržni integraciji znotraj EU-27 na področju trgovine s storitvami so iz leta 2008. Takrat je povprečni delež
izvoza storitev EU-27 v celotni trgovini znotraj EU-27 znašal le 3,7 %, slovenski pa 0,5 % (Korez-Vide in Tominc, 2010).
40 Novih držav članic EU od 1. maja 2004 dalje.
92
Vir: EUROSTAT, 2011a in lastni izračuni.
Informacijski sistem za notranji trg (IMI)41 se trenutno uporablja za upravno sodelovanje v okviru
treh direktiv, direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij, o storitvah ter o napotitvi delavcev na delo
v tujino. Vsaka država članica mora registrirati vsaj en pristojni organ za vsak poklic, da organom iz
drugih držav zagotovi sogovornika, tudi če zadevni poklic v tej državi članici ni reguliran. Modul IMI
za poklicne kvalifikacije zajema skupaj 35 poklicev. Slovenija v IMI še nima registriranih pristojnih
organov za med 1 in 10 poklici (Evropska komisija, 2011r; tabela 4).
Tabela 4: Pristojni organi za priznavanje poklicnih kvalifikacij v okviru IMI
Država članica
Število poklicev, za katere v IMI ni pristojnih organov
Ciper, Češka, Nemčija, Estonija, Islandija, Litva, Latvija,
0
Romunija, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo
Avstrija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Liechtenstein,
1 do 10
Luksemburg, Malta, Poljska, Slovenija
Belgija, Italija
11 do 20
Slovaška
24
Bolgarija, Madžarska, Irska, Nizozemska, Norveška,
Te države članice so registrirale koordinatorja IMI za zakonodajno področje (LIMIC),
Portugalska
ki je splošno pristojen za področje poklicnih kvalifikacij in pokriva vse poklice.
Vir: Evropska komisija, 2011r, 2011s.
Analiza delovanja informacijskega sistema za notranji trg (Evropska komisija, 2011r) je pokazala,
da so na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij odgovori na zahtevke v EU-27 poslani v 1 tednu
v skoraj 40 % primerov, odgovor na vsak drugi zahtevek je poslan v 2 tednih, še zmeraj pa traja 4
tedne za pridobitev odgovora na zahtevek v enem od 4 primerov (tabela 5). Slovenija odgovori na
te zahtevke v približno 44 % primerov v 1 tednu, v enakem odstotku primerov v več kot 4 tednih in
v približno 12 % primerov v 2 tednih. Pri tem jo prehitevajo npr. Češka, Slovaška in Estonija.
41 IMI je računalniško podprto informacijsko omrežje Evropske komisije, ki nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom v državah
članicah EU ter na Norveškem, Islandiji in v Liechtensteinu omogoča hitro in preprosto sporazumevanje z organi v drugih državah
(glej http://ec.europa.eu/internal_market/imi-net/index_sl.html (05.11.2011)).
93
Enotni trg
Za nadaljnje dobro delovanje IMI in razvoj njegovega potenciala (utrjevanje delovanja omrežja na
področjih poklicnih kvalifikacij, storitev, napotitve delavcev ter načrtovanje širitve IMI na druga področja) morajo države članice in koordinatorji IMI sprejeti nekaj ukrepov (Evropska komisija, 2011r):
• zagotoviti, da bo zaostanek pri obravnavi primerov priznavanja poklicnih kvalifikacij odpravljen,
in sprejeti ukrepe za preprečitev novih zaostankov (nacionalni koordinatorji);
• zagotoviti registracijo pristojnih organov za vse poklice, za katere se uporablja IMI, tudi če poklic
v njihovi državi ni reguliran (države članice);
• sprejeti ukrepe za skrajšanje časa, v katerem organi odgovorijo na zahtevke (države članice);
• proučiti razloge za majhno število zadev v modulu IMI za storitve in sprejeti ustrezne ukrepe za
izboljšanje stanja (nacionalni koordinatorji);
• preskusiti in ovrednotiti nove oblike decentraliziranega usposabljanja za uporabnike IMI na področju storitev, ki bo namenjeno zlasti storitvenim sektorjem z obsežnimi čezmejnimi aktivnostmi
in obmejnim regijam (nacionalni koordinatorji);
• zagotoviti trajno obveznost in ustrezna sredstva za promocijo IMI in usposabljanje za uporabnike
IMI (države članice);
• načrtovati in izvajati dejavnosti usposabljanja in ozaveščanja ter poročati o napredku v letnem
poročilu (države članice);
• izkoristiti podporo, ki jo službe Komisije omogočajo pri usposabljanju in izmenjavi uradnikov
(države članice);
• okrepiti prizadevanje glede ozaveščanja tudi z večjo udeležbo na dogodkih o IMI (države članice).
Tabela 5: Čas za obravnavo zahtevkov za priznavanje poklicnih kvalifikacij v EU-27
Od statusa »zahtevki poslani« do statusa »zahtevki odgovorjeni«
število zahtevkov
599
242
298
412
1551
Januar–oktober 2011
v 1 tednu
v 2 tednih
v 4 tednih
v več kot 4 tednih
skupaj
%
38,6 %
15,6 %
19,2 %
26,6 %
100,0 %
Vir: Evropska komisija, 2011r.
Čas za obravnavo zahtevkov na področju storitev v EU-27, kjer obstaja problem nizke uporabe IMI, je
razviden iz tabele 6. Na področju storitev je v povprečju v več kot 51 % primerov odgovor na zahtevek
poslan v 1 tednu, v povprečju v skoraj 23 % primerov pa v več kot 4 tednih. Slovenija ima z EU-27
primerljiv podatek za 1 teden, v približno 30 % primerov odgovori v 4 tednih, v več kot 4 tednih pa
v približno 18 % primerov. Pri tem jo npr. prehitevajo Češka, Litva in Latvija.
Tabela 6: Čas za obravnavo zahtevkov na področju storitev v EU-27
Od statusa »zahtevki poslani« do statusa »zahtevki odgovorjeni«
število zahtevkov
133
25
41
58
257
Januar–oktober 2011
v 1 tednu
v 2 tednih
v 4 tednih
v več kot 4 tednih
skupaj
%
51,8 %
9,7 %
16,0 %
22,6 %
100,0 %
Vir: Evropska komisija, 2011r.
Na področju napotitve delavcev je čas za pridobitev odgovorov v EU-27 daljši – v skoraj 53 % primerov
traja več kot 4 tedne, da je na zahtevke odgovorjeno.
Slika 3: Prijavljeni patenti pri EPO, na 1000 prebivalcev (2010)
0,9000000
0,8000000
0,7000000
0,6000000
0,5000000
0,4000000
0,3000000
Vir: European Patent Office, 2010, in lastni izračuni.
Opomba: Malta je zaradi specifičnosti (majhno število prebivalcev) izpuščena.
94
Bolgarija
Romunija
Litva
Poljska
Slovaška
Grčija
Portugalska
Madžarska
Češka
Latvija
Španija
Estonija
Ciper
Italija
Slovenija
Irska
Velika Britanija
Povprečje EU-26
Belgija
Francija
Finska
Avstrija
Danska
Nemčija
Švedska
0,0000000
Nizozemska
0,1000000
Luksemburg
Enotni trg
0,2000000
Slika 4: Podeljeni patenti pri EPO, na 1000 prebivalcev (2010)
0,3000000000
0,2500000000
0,2000000000
0,1500000000
0,1000000000
Romunija
Litva
Bolgarija
Grčija
Poljska
Slovaška
Portugalska
Češka
Latvija
Estonia
Španija
Madžarska
Ciper
Slovenija
Irska
Velika Britanija
Italija
Belgija
Povprečje EU-26
Francija
Danska
Avstrija
Finska
Nizozemska
Švedska
Nemčija
0,0000000000
Luksemburg
0,0500000000
Vir: European Patent Office, 2010a, in lastni izračuni.
Opomba: Malta je zaradi specifičnosti (majhno število prebivalcev) izpuščena.
S slik 3 in 4 je razvidno, da je aktivnost Slovenije na področju zaščite industrijske lastnine v EU višja
od dvanajsterice novih držav članic EU (z izjemo Malte in Cipra, ki Slovenijo prehitevata na področju
podeljenih patentov) ter od nekaterih starih članic (Španije, Grčije, Portugalske), vendar znatno
slabša od največjih držav inovatork v EU ter od povprečja EU.
3.3 Položaj Slovenije na področju obdavčitve
V tem poglavju primerjalno analiziramo stanje Slovenije na področju obdavčitve v primerjavi s
povprečjem EU-27. Iz tabele 7 je razvidno, da Slovenija na nekaterih področjih obdavčitve odstopa
navzgor od povprečja EU-27, saj dosega višjo implicitno davčno stopnjo na potrošnjo v obdobju
1995–2009 (+3,3 %), v strukturi BDP pobere za 1,2 % več okoljskih davkov (2009), za 1,3 % več
posrednih davkov (2009) in za 2,2 % več socialnih prispevkov (2009) kot je povprečje EU-27.
Indikator
implicitna davčna stopnja na potrošnjo (1995–2009), %
prilagoditev implicitne davčne stopnje na potrošnjo (1995–2010), %
DDV, višja stopnja (2011), %
najvišja davčna stopnja v dohodninski lestvici (2011), %
prilagoditev najvišje davčne stopnje v dohodninski lestvici (1995–2011), %
davčna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb (2011), %
prilagoditev davčne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb (1995–2011), %
efektivna davčna stopnja – nefinančni sektor (2010), %
posredni davki v BDP – skupaj (2009), %
delež posrednih davkov v celotnih davkih; % (2009)
neposredni davki v BDP – skupaj (2009), %
delež neposrednih davkov v celotnih davkih, % (2009)
delež neposrednih davkov v BDP – davek od dohodkov fizičnih oseb, % (2009)
delež neposrednih davkov v BDP – davek od dohodkov pravnih oseb, % (2009)
delež neposrednih davkov v BDP – drugi davki, % (2009)
socialni prispevki v BDP – skupaj, % (2009)
okoljski davčni prihodki v BDP, % (2009)
Slovenija
24,2
–0,5
20
41
–9
20
–5
18,2
14,4
38,3
8,4
22,3
5,9
1,8
0,6
15,0
3,6
Povprečje EU-27
20,9
+0,2
20,7
37,1
–10,2
23,1
–12,2
21,8
13,1* (13,4**)
34,2* (37,7**)
12,6* (11,5**)
32,8* (31,1**)
9,5* (8,0**)
1,9* (2,7**)
1,2* (0,8**)
12,8* (11,1**)
2,4* (2,6**)
Vir: Evropska komisija, 2011t.
Opomba: * tehtana sredina, ** aritmetična sredina.
95
Enotni trg
Tabela 7: Indikatorji na področju obdavčitve
Eurostatovo poročilo (2011b, 2)42 navaja, da je v obdobju 2008–2011 približno polovica članic EU
dvignila davčno stopnjo DDV, tako da so se davčne stopnje v EU leta 2011 gibale med 25 % (Madžarska, Danska, Švedska) in 15 % (Luksemburg in Ciper). Slovenija je v tem delu pod povprečjem
EU-27 za 0,7 %.
Delež posrednih in neposrednih davkov v BDP (leto 2009) pokaže, da Slovenija na področju neposrednih davkov zaostaja za povprečjem EU-27 za 4,2 %, medtem ko je v strukturi deleža posrednih
davkov v BDP nad povprečjem EU-27 za 1,3 %. Podrobnejša analiza področja neposrednih davkov v
Sloveniji za leto 2011 pokaže, da je na področju neposrednih davkov, in sicer na področju obdavčitve
davkov od dohodkov fizičnih oseb, pri zgornji davčni stopnji v dohodninski lestvici Slovenija z davčno
stopnjo 41 % blizu povprečja EU-27, saj odstopa le za 3,9 %. V skupino najvišjih zgornjih davčnih
stopenj v dohodninski lestvici se uvrščajo Švedska (56,4 %), Belgija (53,7 %), Nizozemska (52,0 %),
Danska (51,5 %), Avstrija in Velika Britanija (50 %), v skupini držav EU-27 z nizko zgornjo davčno stopnjo pa najdemo Bolgarijo (10,0 %), Češko in Litvo (15, 0 %), Romunijo (16,0 %) in Slovaško (19,0 %).
Trend zniževanja davčne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb v EU-27 se je leta 2011 nadaljeval,
pri čemer so najvišjo davčno stopnjo dosegale Malta (35,0 %), Francija (34,45 %) in Belgija (34,0 %),
najnižjo pa Bolgarija in Ciper (10,0 %) ter Irska (12,5 %). Davčna stopnja davka od dohodkov pravnih
oseb je v Sloveniji pod povprečjem EU-27, in sicer za 3,2 %.
Na področju pobranih davkov od socialnih prispevkov in okoljskih dajatev je Slovenija nad povpreč
jem EU-27.
4
Primeri dobrih poslovnih praks na področju
razvoja enotnega trga
Primera dobrih praks European eBusiness Lab in zasnova spletnih portalov Vse na enem mestu, ki
ju predstavljamo v nadaljevanju, sta ideji, o katerih bi lahko – da bi ponudili boljšo podporo MSP pri
izkoriščanju priložnosti enotnega trga EU – razmišljali tudi v Sloveniji.
4.1 European eBusiness Lab
Enotni trg
T. i. evropski e-Business Lab (EBL) 43 je medsektorska pobuda, ki predstavlja povezavo med odločevalci
v EU, tržnimi udeleženci in uporabniki (Evropska unija, 2011). EBL pomaga svojim članom razviti
e-poslovne razvojne programe, promovira sodelovanje in lajša udeležbo MSP. S tem ko spodbuja
razvoj skupnih metodologij za avtomatizacijo oskrbne verige in standardizacijo, promovira raziskave in
uporabne inovacije. Pobuda EBL se je začela izvajati leta 2009, njeni ciljni uporabniki so akterji evropske
oskrbne verige, vključno z javnim sektorjem, regulatorji, davčnimi organi, združenji korporacij, ponudniki IT-storitev, tiskom in mediji, strokovnjaki za e-poslovanje, akademiki in MSP. Obseg delovanja
je lahko mednaroden, lokalen, nacionalen, vseevropski in regionalen, implementacijski pristop pa
so partnerstva med administracijami javne uprave in/ali zasebnim in/ali neprofitnim sektorjem.
Financiranje poteka delno z viri EU, regionalnimi javnimi viri sredstev in z viri zasebnega sektorja.
EBL se je v začetku delovanja osredotočil na razvoj e-fakturiranja in ga je mogoče obravnavati kot
implementacijo priporočil v zaključnem poročilu Evropske komisije o e-fakturiranju. Trenutno izvaja
42 EUROSTAT, 2011. Taxation trends in the European Union, STAT/11/100, 1. July 2011. http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.
do?reference=STAT/11/100&format=HTML&aged=0&language=en&guiLanguage=en.
43 Glej http://www.euebl.org (10. 11. 2011).
96
implementacijo dela poročila o e-fakturiranju, ki obravnava potrebe MSP. S ciljem, da bi izpolnil
svoje poslanstvo, deluje EBL na lokalni ravni v italijanski regiji Puglia, kjer je zastopanost MSP zelo
visoka. Med njegove ključne naloge sodijo ocenjevanje in spremljanje potreb MSP z neposrednimi
intervjuji mikro podjetij ter MSP, ki delujejo v strateških sektorjih regionalnega gospodarstva, povezovanje tehnološkega razvoja regionalne javne administracije z dobrimi praksami EU ter ugotavljanje
potrebnih spodbud za MSP ter njihovo sporočanje administraciji javne uprave, ponudnikom IT in
finančnim institucijam.
EBL je izdal Vodnik po e-fakturiranju za MSP (European e-Invoicing Guide for SMEs; European
Business Lab, 2009) v več tujih jezikih in pripravil poročilo o odzivih na projekt e-financiranja na
osnovi intervjujev MSP, predstavnikov združenj, korporacij in ponudnikov storitev.44 Pobude MSP
so bile vključene v končno publikacijo, ki jo je EBL preko Evropskega združenja za obrt in MSP45
(UEAPME) poslal MSP. Za EBL se zanimajo tudi druge regije v EU, da bi kreirale podobne pobude,
ki bi jih koordinirala EU.
4.2 Zasnova spletnih portalov Points of Single Contact
Spletni portal enotne kontaktne točke (Points of Single Contact (PCS)) oz. vse na enem mestu (VEM)46
se razlikuje po posameznih državah članicah EU-27 in Evropskega gospodarskega prostora, s čimer
lahko prispeva k boljši podpori MSP pri iskanju informacij o administrativnih formalnostih ter pri
opravljanju postopkov, potrebnih za izvajanje storitev v določeni državi članici. Študija o enotnih
kontaktnih točkah (Institute of Logistics and Warehousing, 2011) ter analiza spletnih strani spletnega
portala omrežja EUGO47 pokažeta nekatere dobre prakse na tem področju. V tem prispevku bomo
obravnavali dobre prakse spletnih portalov PCS na Poljskem, Švedskem in v Estoniji.
44 Dostopno na http://slideshare.net/EuropeanBusinessLab/ec-e-invconsultationfinalreport (10. 11. 2011).
45 Glej http://www.ueapme.com (10. 11. 2011).
46 V Sloveniji lahko domača in tuja MSP tovrstne informacije pridobijo oz. uredijo na e-način preko spletnega portala e-VEM ali pri
ustreznih inštitucijah na lokalni ravni v državi, ki so pridobile položaj enotne kontaktne točke (glej http://evem.gov.si/evem (10.
11. 2011)).
47 Glej EUGO – Enotne kontaktne točke, Lažje urejanje formalnosti za ponudnike storitev. Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/eu-go/index_sl.htm (12. 11. 2011).
48 Glej http://www.eu-go.gov.pl (12. 11. 2011).
49 Glej http://www.verksamt.se/eugo (12. 11. 2011).
50 Glej http://www.eesti.ee/eng (12. 11. 2011).
97
Enotni trg
Preko prevajalnika Google je informacije na spletnem portalu PCS na Poljskem48 mogoče pridobiti v
vseh jezikih držav, v katerih so vzpostavljene PCS. Portal omogoča tudi neposredno povezavo z vsemi
drugimi PCS, brez predhodne povezave s spletno stranjo omrežja EUGO. Informacije so pregledno
urejene v sklope po uporabnikih (MSP, državljani, administracija javne uprave) in po področjih (postopki, institucije, pravne informacije, izobraževanja, statistika). Prijaznost do uporabnika zagotavlja
napredni iskalnik. Spletni portal PCS na Švedskem49 je nadgradnja nacionalnega portala za podjetnike
in ponuja širok sklop informacij, ki presega področje direktive o storitvah. Informacije so razdeljene
na sklope in podsklope, ki si sledijo kot življenjski cikel podjetja (razmišljanje, začetek, delovanje,
razvoj, prenehanje). Z zagotavljanjem preglednosti in ključnih informacij v okviru posameznega
vsebinskega sklopa portal poveča svojo uporabnost tako za domača kot tuja MSP. Portal omogoča
iskanje potrebnih dovoljenj s štirimi spletnimi iskalnimi orodji. Preko portala je mogoče tudi iskati
poslovne svetovalce iz baze podatkov javnih svetovalcev po posameznih regijah in mestih, ki svoje
storitve svetovanja podjetjem, ki začenjajo delovati, ponujajo brezplačno. Iskati je mogoče med
svetovalci za štirinajst strokovnih področij. Spletni portal PSC v Estoniji50 zagotavlja funkcionalnost
storitev objav, ki vladnim agencijam in ključnim infrastrukturnim operaterjem omogoča, da pošljejo
informacije o dogodkih in obveznostih za uporabnike. Tudi uporabniki lahko drugim uporabnikom
omogočijo dostop do dogodkov, ki so jih objavili. Na razpolago so štirje možni načini naročanja
in pošiljanja objav: e-sporočilo je poslano podjetju ali posamezniku, obvestilo je poslano vsem
posameznikom, ki so naročili relevantno storitev preko spletnega portala PSC, obvestilo je poslano
vsem osebam, ki so posredovale informacijo o lokaciji na spletni portal, uporabnikom mobilnih
telefonov so poslana kratka obvestila javne uprave. Novembra 2011 je bil portal posodobljen, kar
je bilo najavljeno na uvodni spletni strani z video predstavitvijo.
5
Priporočila ekonomski politiki
in podpornim institucijam
V zadnjih nekaj letih si predstavniki evropskih inštitucij prizadevajo povrniti pomen razvoju, poglabljanju in učinkovitemu delovanju enotnega trga EU, saj se je z nastopom zadnje gospodarske in
politične krize podpora povezovanju trgov v Evropi začela zniževati, pozornost pa usmerjati predvsem
na monetarno unijo, širitev in institucionalne reforme EU. Po nekaterih ocenah (Eurochambres, 2011)
je enotni trg EU v letih od 1992 do 2006 med drugim pripomogel k nastanku 2,75 milijona delovnih
mest in k prihrankom v višini 2,2 % BDP EU, vendar številne študije, ankete in razprave dokazujejo, da
njegov potencial ni v celoti izkoriščen in da ga je treba oživiti.51 Iz pričujočega prispevka je razvidno,
da se podjetja in državljani kot temeljni uporabniki enotnega trga EU še zmeraj soočajo s številnimi
preprekami. Poleg obravnavanih preprek k slabši integriranosti trgov EU po nekaterih ocenah (Pac
chioli, 2011) prispevajo tudi različne kulturne in družbene norme, različni jeziki sporazumevanja ter
necelovitost delovanja enotnega trga, ki se kaže v ponavljajočih se poskusih in naporih po njegovi
poglobitvi in širitvi. Primerjava enotnih trgov EU in ZDA je namreč pokazala, da povprečna država EU
trguje znotraj svojih meja tri- do štirikrat več kot povprečna država ZDA. Kulturne in družbene norme
imajo morda večji vpliv na integracijske procese, kot je vidno na prvi pogled in kot je pravzaprav
tudi mogoče izmeriti, kar kažejo raziskave, opravljene v nekaterih evropskih državah. Povezave
med podjetji, ki znotraj države velikokrat temeljijo na zaupanju ter manj formalnih pogodbah in
preverjanjih, omogočajo lagodnejše poslovanje kot zunaj okvirjev lastne države, kar je povezano
z zaznano stopnjo ovir na enotnem trgu EU, ki niso bile v zadostni meri odpravljene. Opravljene
raziskave tudi kažejo, da ima drugačen jezik sporazumevanja med dvema državama močan negativni
učinek na obseg njunega medsebojnega trgovanja. Za spremembe na teh področjih pa je potreben
bistveno daljši čas.
Enotni trg
Empirična analiza v pričujočem prispevku pokaže, da vrsta držav članic EU, med njimi tudi Slovenija,
zakonodaje EU ne prenašajo pravočasno v nacionalne zakonodaje, je ne prenašajo pravilno in jo v
mnogih primerih kršijo. Z namenom, da bi se povečala konkurenčnost EU, povrnilo zaupanje in oživil
enotni trg EU, je Evropska komisija leta 2010 pripravila strategijo Evropa 2020 in Akt za enotni trg
ter vrsto področnih dokumentov, ki podpirajo oba strateška namena. Dejstvo je, da brez dobrega
delovanja enotnega trga kot temeljnega stebra EU na ravni EU in v državah članicah ni mogoče izvesti
reform, ki so prvi pogoj za uresničitev strategije Evropa 2020. Akt za enotni trg je strnil potrebne
nezakonodajne in zakonodajne spremembe na enotnem trgu EU v dvanajst področij: dostop MSP
do virov financiranja, podpora mobilnosti državljanov, zaščita pravic intelektualne lastnine, zaščita
potrošnikov, bolj prost trg storitev, posodobitev energetskega, komunikacijskega in prometnega
omrežja, razvoj digitalnega trga, razvoj socialnega podjetništva, spremembe na področju obdavčitve
v EU, podpora socialni koheziji, izboljšanje regulativnega okolja za podjetja ter izboljšanje zakonodajnega okvira za javna naročila. Učinki ukrepov na navedenih področjih, ki naj bi bili realizirani še
leta 2012, ko je 20. obletnica vzpostavitve enotnega trga, so odvisni od tesnejših partnerstev med
51 Glej npr. Pelkmans, 2010 in 2011, EPC, 2011, in Bruegel, 2011.
98
akterji oblikovanja enotnega trga, uspešnejšega dialoga s civilno družbo, učinkovitejšega obveščanja
podjetij in učinkovitejšega nadzora nad izvajanjem pravil enotnega trga.
V prispevku smo analizirali položaj Slovenije v primerjavi z drugimi državami članicami EU na področju
najav in prenosa zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo ter na tistih področjih, ki so pomembna za MSP in zanje obstajajo primerljivi podatki. Ugotovili smo, da Slovenija beleži zaostanke na
področju prenosa evropske zakonodaje v nacionalno zakonodajo, da je mnogo nepravilnosti pri
tovrstnih prenosih ter vrsta kršitev evropske zakonodaje. Zaostanek Slovenije na tem področju je
bil leta 2011 večji od povprečij vseh treh opazovanih skupin držav: EU-27, EU-15 in EU-12. Tržna
integracija Slovenije znotraj EU je bila leta 2010 sicer višja od povprečja EU-27, vendar jo je pri tem
prehitela vrsta novih držav članic EU (EU-12). Slovenija tudi še nima registriranih pristojnih organov
za priznavanje kvalifikacij za nekatere poklice, za katere se uporablja informacijski sistem za notranji
trg (IMI), pri času odgovarjanja na zahtevke po priznavanju poklicnih kvalifikacij pa je primerljiva z
EU-27. Na področju zaščite industrijske lastnine v EU je Slovenija sicer slabša od povprečja EU-27,
vendar boljša od večine novih ter nekaterih starih članic EU. Položaj Slovenije na nekaterih področjih
obdavčitve odstopa navzgor od povprečja EU-27, saj je Slovenija dosegala v obdobju 1995–2009 višjo
implicitno davčno stopnjo na potrošnjo (+3,3 %), v strukturi BDP pa je pobrala za 1,2 % več okoljskih
davkov (2009), za 1,3 % več posrednih davkov (2009), za 4,2 % manj neposrednih davkov (2009) in
za 2,2 % več socialnih prispevkov (2009), kot je povprečje EU-27. Pri stopnji DDV je Slovenija pod
povprečjem EU-27 za 0,7 %.
Izsledki empirične analize ter obravnavana primera dobrih praks kažejo, da bodo morale slovenske
vladne inštitucije, pristojne za prenos in implementacijo zakonodaje EU ter za podporo MSP pri
izkoriščanju priložnosti enotnega trga EU, svoje naloge opravljati učinkoviteje ter se na posameznih
področjih zgledovati po uspešnejših državah članicah EU. Pomembni so tudi ustvarjanje zadostne
politične podpore razvoju in uresničevanju enotnega trga EU, ozaveščanje javnosti in doseganje
soglasja z vsemi akterji o nujnosti izvedbe strukturnih reform v Sloveniji. Cilj je uresničitev zastavljenih
ciljev trajnostne, pametne in vključujoče rasti kot razvojne paradigme 21. stoletja.
99
Enotni trg
Evropska unija je na davčnem področju zelo razdrobljena. Delovanje 27 različnih sklopov davčnih
predpisov na številnih področjih pomeni visoke stroške usklajevanja in upravno obremenitev za
državljane in podjetja, ki poslujejo s tujino. Čeprav obstaja davčni okvir EU, je premalo pregleden,
dopušča vrzeli in odpira vrata negotovostim glede veljavnih pravil, dvojnemu obdavčevanju ali
davčni diskriminaciji. V interesu podjetij in državljanov je odstranitev davčnih ovir za poslovanje
znotraj EU. Davčni ukrepi naj sledijo izboljšanju celovitega koncepta kakovosti obdavčitve, kamor
sodi tudi izboljšanje strukture davčnega sistema. Posamične davčne politike za dosego zastavljenih
ciljev je treba oblikovati tako, da bodo podpirale gospodarsko rast, uravnavale neenakosti, zniževale
davčne administrativne stroške in sledile izzivom trajnostnega razvoja. Raziskava Evropske komisije
(2011m) kaže, da imajo z vidika posamičnih davkov na gospodarsko rast najmanj škodljiv vpliv davki
na nepremičnine in davki na potrošnjo, saj nimajo neposrednega učinka na akumulacijo specifičnih
produkcijskih dejavnikov, s čimer se omeji njihov negativni vpliv na gospodarsko rast. Učinki zviševanja davka na dohodek pravnih in fizičnih oseb ter zviševanje socialnih prispevkov so veliko bolj
škodljivi za gospodarsko rast in z vidika nekaterih drugih strukturnih politik manj zaželeni (z vidika
cilja Evropa 2020, ki predvideva dvig stopnje zaposlenosti na stopnjo 75 %, zviševanje obdavčitve
dela ni smiselno). Zato je kakovost davčnega sistema z vidika povečevanja gospodarske rasti možno
izboljševati tako, da se bodo učinki prenesli na trajnostne in posredne davke (trošarine, davek na
dodano vrednost), s čimer bi se promovirala tako trajnostna rast kot javno zdravje.
100
Literatura
in viri
• AJPES (2010): Posredovani elektronski podatki za slovenske gospodarske družbe in samostojne
podjetnike v letu 2010. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in
storitve.
• Audretsch, D. B., Thurik, A. R. (2011): Unraveling the Shift to the Entrepreneurial Economy.
Tinbergen Institute Discussion Paper 10-080/3 (datum zadnje verzije april 2011). Dostopno na:
http://www.tinbergen.nl/ti-people/fellows.php?paper=286 (22.06.2011).
• Bašić, M., Dabić, M., Purificación, G. M., Gaspar, F., Gaweł, A., Gutiérrez, P., Hueber, O., Jankowska, B., Lanero, A., Martin, L., Nausedaite, R., Omazić, M. A., Pietrzykowski, M., Pundziene,
A., Rebernik, M., Schofield, C., Sindler, A., Širec, K., Vázquez, J. L., Vlahov, R. D., ur. M. Dabić, M.
Pietrzykowski (2011): Fostering education in entrepreneurship. Poznań: Bogucki Wydawnictwo
Naukowe.
• Baumol, W. J. (2002): The Free-Market Innovation Machine, Princeton. US: Princeton University
Press.
• Belak, Ja. (2002): Politika podjetja in strateški management. Založba MER v Mariboru.
• Belak, Ja. (2010): Integralni management: MER model. Založba MER v Mariboru, MER Evrocenter.
• Belak, Je., Duh, M., Mulej, M., Štrukelj, T. (2010): Requisitely holistic ethics planning as pre
condition for enterprise ethical behaviour. Kybernetes, 39/1, str. 19–36.
• Beyond GDP (2011): Beyond GDP: Measuring progress, true wealth, and the well-being of nations (online). European Commission, DG Environment, DG Eurostat, and Beyond GDP Partners.
Dostopno na : www.beyond-gdp.eu (15.11.2011).
• Blanchflower, D. G., Oswald, A. J. (2011): International Happiness: A new View on the Measure
of Performance. Academy of management perspective, Februar, str. 6–22.
• Bleicher, K. (2004): Das Konzept Integriertes Managements. Visionen – Missionen – Programme.
(St. Galler Management-Konzept). Campus Verlag GmbH, Frankfurt/Main.
• BOP Consulting (2010): Mapping the Creative Industries: A Toolkit. Dostopno na: http://creativeconomy.britishcouncil.org/media/uploads/resources/mapping_the_creative_industries_a_
toolkit_2-2.pdf (07.02.2012).
• Boynton, A., Fischer, B., Bole, W. (2011): The Idea Hunter: How to Find the Best Ideas and Make
them Happen. Jossey-Bass: John Wiley & Sons.
• Bruegel (2011): The Single Market and Growth for Europe. Dostopno na: http://www.bruegel.org/fileadmin/bruegel_files/Events/Write_ups/2011/November/111109_write-up.pdf
(04.12.2011).
• Carree, M. A., Thurik, A. R. (2010): The Impact of Entrepreneurship on Economic Growth. V:
Acs, Z. J., Audretsch, D. B. (ur.): Handbook of Entrepreneurship Research. An Interdisciplinary
Survey and Introduction. Second Edition. International Handbook Series on Entrepreneurship.
Berlin/Heidelberg, Germany: Springer Verlag. Dostopno tudi na: http://www.google.com/
books?hl=sl&lr=&id=NtTyOteaNPMC&oi=fnd&pg=PR5&dq=Handbook+of+Entrepreneurs
hip+Research+2010&ots=U2_1U25lzy&sig=_0l7jeLKkixo6LDvoXS57vF49mM#v=onepage&q
&f=false (22.06.2011), str. 557–594.
101
• Compendium (2009): Cultural policies and trends in Europe: Country profile Slovenia. Dostopno
na: http://www.culturalpolicies.net/down/slovenia_012009.pdf (07.02.2012).
• Copenhagen Economics (2010): The economic impact of a European Digital Single Market.
Dostopno na: http://www.epc.eu/dsm/2/Study_by_Copenhagen.pdf (14.11.2011).
• David, F. R. (2011): Strategic Management: Concepts and Cases. Thirteenth, Global Edition.
Pearson Education, Inc., publ. as Prentice Hall, One Lake Street, Upper Saddle River, NJ.
• DCMS (1998): Creative Industries Mapping Document 1998. DCMS, London. Dostopno na:
http://www.culture.gov.uk/Reference_library/Publications/archive_1998/Creative_Industries
_Mapping_Document_1998.htm (22.09.2011).
• DCMS (2001): Creative Industries Mapping Document 2001 (2 ed.). London, UK: Department
of Culture, Media and Sport.
• De Bono, E. (2005): Šest klobukov razmišljanja. Ljubljana: New moment (urednica in prevajalka
Nastja Mulej, lektor Matjaž Mulej).
• De Bono, E. (2006): Laterarno razmišljanje: prvi slovenski prevod pregledane in prenovljene
različice. Ljubljana: New moment, Begunje: Cicero, (prevajalka in urednica Nastja Mulej).
• De Kok, J., Vroonhof, P., Vernhoeven, W., Timmermans, N., Kwaak, T., Snijders, J., Westhof, F.
(2011): Do SMEs create more and better jobs?, EIM Business & Policy Research: Zoetermeer.
Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/pdf/do-smes-create-more-and-better-jobs_en.pdf (25.3.2012).
• Duh, M., Štrukelj, T. (2011): The integration and requisite holism of the enterprises’ governance
and management as preconditions for coping with global environmental changes. V: Acta
polytechnica Hungarica. Budapest: Bp. Tech Polytech. Inst. 8/1, str. 41–60.
• EGPTA (2012): Elements of good practices and transferability assessments (online). PRO INNO
Europe, Skills for Innovation, INNO learning-Platform. Dostopno na: http://www.proinno
europe.eu/learning-platform/elements-good-practices-and-transferability-assessments
(23.02.2012).
• EIS 2008 (2009): European Innovation Scoreboard 2008. Comparative analysis of innovation
performance. European Commission, Enterprise and Industry, Directorate-General, PRO INNO
Europe Paper N°10 (datum objave januar 2009). Dostopno na: http://www.proinno-europe.
eu/page/european-innovation-scoreboard-2008 (01.07.2010).
• EIS 2009 (2010): European Innovation Scoreboard (EIS) 2009. Comparative analysis of innovation performance. European Commission, Enterprise and Industry, PRO INNO Europe®, PRO
INNO Europe paper N°15 (datum objave 5. 4. 2010). Dostopno na: http://www.proinno-europe.
eu/page/european-innovation-scoreboard-2009 (06.05.2010).
• Entrepreneurship (2007): Entrepreneurship Survey of the EU (25 Member States), United
States, Iceland and Norway. Analytical report. European Commission, Flash Eurobarometer
192, Survey conducted by The Gallup Organization, Hungary/Europe upon the request of Directorate-General for Enterprise and Industry E/1: Entrepreneurship (datum objave april 2007).
Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/files/survey/eurobarometer2007/
eb2007report_en.pdf (22.06.2010).
• Entrepreneurship (2009): Entrepreneurship in the EU and beyond. A survey in the EU, EFTA
countries, Croatia, Turkey, the US, Japan, South Korea and China. Analytical report. European
Commission, Flash Eurobarometer 283, Survey conducted by The Gallup Organization, Hungary
upon the request of Directorate-General for Enterprise and Industry (datum objave december
2009). Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/eurobarometer/fl283_en.pdf (16.06.2010).
102
Literatura
• Epstein, M. J. (2010): Thinking straight about sustainability. Stanford Social Innovation Review,
8/3, str. 51–55.
• Eurobarometer in Evropska komisija (2011): Internal Market: Awareness, Perceptions and Impacts. Report, Special Eurobarometer 363. Dostopno na: http://ec.europa.eu/public_opinion/
archives/ebs/ebs_363_en.pdf (09.11.2011).
• Eurochambres (2011): Internal market. Dostopno na: http://www.eurochambres.eu/Content/
Default.asp?PageID=48 (21.11.2011).
• European Business Lab (2009): European e-Invoicing Guide for SMEs. Dostopno na: http://www.
epractice.eu/files/EU%20European%20eInvoicing%20Guide%20for%20SMEs.pdf (10.11.2011).
• European Commission, DG Enterprise & Industry (2009): European Competitiveness Report
2008, Brussels, Belgium: European Commission.
• European Patent Office (2010): Granted patents 2001-2010 per country of residence of the
applicant. Dostopno na: http://www.epo.org/about-us/statistics/granted-patents.html
(05.11.2011).
• European Patent Office (2010a): Patent applications 2001-2010 per country of residence of
the applicant. Dostopno na: http://www.epo.org/about-us/statistics/patent-applications.
html (03.11.2011).
• European Policy Centre (2011): Re-launch of the Single Market – building on the potential.
Dostopno na: http://www.ecraal.org/fichiers/S65_Re_launch_of_the_Single_Market_building_on_the_potential_14_July_2011_1311326961.pdf (03.12.2011).
• EUROSTAT (2007): Cultural statistics. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/
ITY_OFFPUB/KS-77-07-296/EN/KS-77-07-296-EN.PDF (10.12.2011).
• EUROSTAT (2011): National Accounts. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/
page/portal/national_accounts/introduction (15.11.2011).
• EUROSTAT (2011a): External and intra-European Union trade. Monthly Statistics - Issue Number
11/2011. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/external_trade/
documents/ExtraIntraMonthlyEUTrade_ENVol11-2011.pdf (02.11.2011).
• EUROSTAT (2011b): Taxation trends in the European Union, STAT/11/100. Dostopno na: http://
europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=STAT/11/100&format=HTML&aged=0&
language=en&guiLanguage=en (05.12.2011).
• Evropska komisija (2003): Entrepreneurship in Europe, COM 27 final. Dostopno na: http://
eur-lex.europa.eu/LexUriServ/site/en/com/2003/com2003_0027en01.pdf (10.12.2011).
• Evropska komisija (2007): Steps towards deeper economic integration: the Internal Market in
the 21st century. Dostopno na: http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/publication784_en.pdf (03.12.2011).
• Evropska komisija (2007a): Enotni trg za Evropo 21. stoletja. Dostopno na: http://eur-lex.europa.
eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2007:0724:FIN:SL:HTML (02.12.2011).
• Evropska komisija (2008): Najprej pomisli na male – Akt za mala podjetja za Evropo. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0394:FIN:SL:PDF
(28.11.2011).
• Evropska komisija (2009): Priporočilo Komisije o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega
trga. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2009:176:0
017:01:SL:HTML (03.12.2011).
• Evropska komisija (2010): Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:2020:FIN:SL:PDF
(04.11.2011).
103
• Evropska komisija (2010a): K aktu za enotni trg – Za visokokonkurenčno socialno-tržno gospodarstvo. 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav. Dostopno na: http://
eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0608:FIN:SL:PDF (06.11.2011).
• Evropska komisija (2010b): Internationalisation of European SMEs, Final Report. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/market access/files/internationalisation_of_european_smes_final_en.pdf (06.11.2011).
• Evropska komisija (2010c): Celostna industrijska politika za dobo globalizacije. Konkurenčnost in
trajnost v središču pozornosti. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.
do?uri=COM:2010:0614:FIN:SL:PDF (09.11.2011).
• Evropska komisija (2010d): Trgovina, rast in svetovne zadeve. Dostopno na: http://eur-lex.
europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0612:FIN:SL:PDF (09.11.2011).
• Evropska komisija (2010e): Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta. Evropski
prispevek k polni zaposlenosti. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.
do?uri=COM:2010:0682:FIN:SL:PDF (06.11.2011).
• Evropska komisija (2010f): Evropska digitalna agenda. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/
LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0245:FIN:SL:PDF (12.11.2011).
• Evropska komisija (2010g): European SMEs under Pressure: Annual Report on EU Small and
Medium-sized Enterprises 2009 (datum zadnje spremembe 11. 5. 2010). European Commission,
Directorate-General for Enterprise and Industry, EIM Business & Policy Research. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/pdf/
dgentr_annual_report2010_100511.pdf (15.06.2010).
• Evropska komisija (2010h): Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in
pozneje. Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje. Dostopno na: http://eur-lex.europa.
eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0677:FIN:SL:HTML (14.11.2011).
• Evropska komisija (2010i): Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti. Dostopno
na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52010DC0758:SL:NOT
(15.11.2011).
• Evropska komisija (2010j): Zelena knjiga o prihodnosti DDV. Za enostavnejši, zanesljivejši in
učinkovitejši sistem DDV. Dostopno na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/resources/
documents/common/consultations/tax/future_vat/com (2010)695_sl.pdf (12.11. 2011).
• Evropska komisija (2010k): Green paper on »Unlocking the potential of cultural and creative
industries«. Dostopno na: http://ec.europa.eu/culture/our-policy-development/doc/GreenPaper_creative_industries_sl.pdf (22.09.2011).
• Evropska komisija (2011): Pregled notranjega trga: države članice si morajo bolj prizadevati
za prenos predpisov EU v svojo zakonodajo. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/11/1130&format=HTML&aged=0&language=SL&guLanguage=
en (04.11.2011).
• Evropska komisija (2011a): The Single Market through the lens of the people: A snapshot of
citizens’ and businesses’ 20 main concerns. Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/
strategy/docs/20concerns/SEC2011_1003_en.pdf (03.11.2011).
• Evropska komisija (2011b): Public Finances in EMU 2011. Dostopno na: http://ec.europa.eu/
economy_finance/publications/european_economy/2011/pdf/ee-2011-3_en.pdf (10.11.2011).
• Evropska komisija (2011c): Overview of responses to the public consultation on the Communication Towards a Single Market Act. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/
LexUriServ.do?uri=SEC:2011:0467:FIN:EN:PDF (09.11.2011).
• Evropska komisija (2011d): Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja
»Skupaj za novo rast«. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=
COM:2011:0206:FIN:SL:HTML (04.11.2011).
104
Literatura
• Evropska komisija (2011e): Letni pregled rasti. Spodbujanje ukrepov EU za celovit odziv na krizo.
Dostopno na: http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/sl_final.pdf (12. 11. 2011).
• Evropska komisija (2011f): A Single Market for Intellectual Property Rights; Boosting creativity
and innovation to provide economic growth, high quality jobs and first class products and services in Europe. Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/copyright/docs/ipr_strategy/
COM_2011_287_en.pdf (13.11.2011).
• Evropska komisija (2011g): Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti. Uporaba
rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah. Dostopno na: http://
eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0020:FIN:SL:PDF (14.11.2011).
• Evropska komisija (2011h): A resource-efficient Europe. Flagship Initiative under the Europe
2020 Strategy. Dostopno na: http://ec.europa.eu/resource-efficient-europe/pdf/resource_efficient_europe_en.pdf, (03.11.2011)
• Evropska komisija (2011i): Načrt za energetsko učinkovitost 2011. Dostopno na: http://eur-lex.
• Evropska komisija (2011j): Bela knjiga. Načrt za enotni evropski prometni prostor na poti h
konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu. Dostopno na: http://eur-lex.
• Evropska komisija (2011k): Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011-14. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2
011:0681:FIN:SL:HTML (15.11.2011).
• Evropska komisija (2011l): Zelena knjiga o modernizaciji politike na področju javnih naročil – Za
učinkovitejši evropski trg javnih naročil. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/
LexUriServ.do?uri=CELEX:DKEY=556316:EN:NOT (09.11.2011).
• Evropska komisija (2011m): Tax reforms in EU Member States 2011. Tax Policy challenges for
economic growth and fiscal sustainability. Dostopno na: http://ec.europa.eu/economy_finance/
publications/european_economy/2011/pdf/ee-2011-5_en.pdf (10.11.2011).
• Evropska komisija (2011n): Predlog direktive o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov
pravnih oseb. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:201
1:0121:FIN:SL:HTML (05.11.2011).
• Evropska komisija (2011o): The EU Single Market, Single Market Forum. Dostopno na: http://
ec.europa.eu/internal_market/top_layer/single_merket_forum_en.htm (14.11.2011).
• Evropska komisija (2011p): Internal Market Scoreboard. Together for new growth. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/internal_market/score/docs/score23_en.pdf (14.11.2011).
• Evropska komisija (2011r): Letno poročilo o informacijskem sistemu za notranji trg za leto 2010.
Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/imi-net/docs/annual_report_2010_sl.pdf
(10.11.2011).
• Evropska komisija (2011s): Statistics on the use of the Internal Market Information system.
Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/imi-net/docs/statistics_2011_en.pdf
(10.11.2011).
• Evropska komisija (2011t): Taxation trends in the EU. Data for the EU Member States, Iceland
and Norway. Dostopno na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/resources/documents/
taxation/gen_info/economic_analysis/tax_structures/2011/report_2011_en.pdf (12.11.2011).
• Evropska komisija (2011u): SBA Fact Sheet 2010/11 Slovenia. Dostopno na: http://ec.europa.
eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/pdf/2010_2011/slovenia_en.pdf (02.11.2011).
• Evropska komisija (2011v): Analysis of the consultation launched by the Green Paper on »Unlocking the potential of cultural and creative industries«. Dostopno na: http://ec.europa.eu/
culture/documents/analysis_green_paper.pdf (22.09.2011).
105
• Evropska unija (2011): ePractice.eu. Dostopno na: http://www.epractice.eu/en/cases/ebl
(10.11.2011).
• Evropski parlament (2010): Poročilo o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane. Dostopno na: http://www.europarl.europa.si/sides/getDoc.do?pubRef=-//EPF//
NONSGML+REPORT+A7-2010-0132+0+DOC+PDF+V0//SL (03.11. 2011).
• Evropski parlament (2011): Resolucija Evropskega parlamenta o prihodnosti DDV. Dostopno
na: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P7-TA-20110436+0+DOC+XML+V0//SL (12.11.2011).
• Evropski parlament in Svet (2010): Smernice Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2010:204:000
1:01:SL:HTML (13.11.2011).
• Florida, R. (2002): The Rise of the Creative Class … and How It’s Transforming Work, Leisure
and Everyday Life. USA: Basic Books.
• Florida, R. (2005): The Flight of the Creative Class: The New Global Competition for Talent. New
York: HarperBusiness.
• Florida, R., Mellander, C., Stolarick, K. (2011): Creativity and Prosperity: The Global Creativity
Index. Canada: The Martin Prosperity Institute.
• Fritsch, M. (2008): How Does New Business Formation Affect Regional Development? Introduction to the Special Issue, Small Business Economics, 30/1, str. 1–14.
• Gazela Dnevnik (2011): V Mariboru mednarodno srečanje na temo regionalnih politik inoviranja
(datum objave 27. 6. 2011). Ljubljana: Gazela, Dnevnik, družba medijskih vsebin, d.d., novice.
Dostopno na: http://gazela.dnevnik.si/sl/Novice/2467/V+Mariboru+mednarodno+sre%C4%
8Danje+na+temo+regionalnih+politik+inoviranja (29.06.2011).
• Gottschalk, P. (2011): Corporate social responsibility, governance and corporate reputation.
World Scientific Books: World Scientific Publishing Co. Pte. Ltd.
• Hagoort, G., Kooyman R. (2009): Creative Industries: Colourful Fabric in Multiple Dimensions.
Netherlands: Eburon Academic Publishers.
• Hartley, J. (2008): From the consciousness industry to creative industries: Consumer-created
content, social network markets and the growth of knowledge. V: Media industries: History,
theory and methods, ur. J. Holt in A. Perren. Oxford: Blackwell.
• Hesmondhalgh, D. (2002): The Cultural Industries. London: Sage.
• Higgs, P. L., Cunningham, S. D. (2008): Creative industries mapping: where have we come from
and where are we going? Creative Industries Journal, 1/1, str. 7–30.
• HKU (2010): The entrepreneurial dimension of the cultural and creative industries, a Report prepared for the European Commission. Dostopno na: http://ec.europa.eu/culture/documents/
edcci_report.pdf (22.09.2011).
• Howkins, J. (2001): The Creative Economy: How People Make Money From Ideas. London:
Penguin Press.
• Hrast, A., Mulej, M., (ur.) (2010): Social responsibility and current challenges 2010. Nature and
humans: conference proceedings. 5th international conference on social responsibility. On
CD. Dostopno na: http://www.irdo.si IRDO Institute for development of Social Responsibility,
Maribor.
• Hrast, A., Mulej, M., (ur.) (2011): Youth in focus of world changes: conference proceedings. 6th
IRDO International Conference Social Responsibility and Current Challenges 2011, Maribor,
10th–12th March 2011. On CD. Dostopno na: www.irdo.si. IRDO Institute for development of
Social Responsibility, Maribor.
106
Literatura
• Innobarometer (2009): Innobarometer 2009. Analytical report. European Commission, Directorate-General Enterprise and Industry, Directorate-General Communication, conducted by
The Gallup organization, Flash Eurobarometer series #267 (datum objave maj 2009). Dostopno
na: http://www.proinno-europe.eu/page/innobarometer ali http://www.proinno-europe.eu/
promotion-pro-inno-europe-results/page/inno-metrics-publications (02.07.2010).
• Innobarometer (2011): Innobarometer 2010. Analytical report. Innovation in Public Administration. European Commission, Directorate-General Enterprise and Industry, DirectorateGeneral Communication, conducted by The Gallup organization, Flash Eurobarometer series
#305 (datum objave januar 2011). Dostopno na: http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/
fl_305_en.pdf (24.02.2012).
• Innobarometer 2007 (2008): Innobarometer 2007. Analytical report. European Commission,
Directorate-General Enterprise and Industry, Directorate-General Communication, conducted
by The Gallup organization, Flash Eurobarometer series #215 (datum objave januar 2008).
Dostopno na: http://www.proinno-europe.eu/promotion-pro-inno-europe-results/page/
admin/uploaded_documents/Fl215_Analytical_Report_2007.pdf (02.07.2010).
• Innovation support (2009): Working towards more effective innovation support in Europe.
INNO-learning platform annual report 2008-2009. European Commission, Directorate General
for Enterprise and Industry, PRO INNO Europe, PRO INNO Europe paper No 11 (datum objave
junij 2009). Dostopno na: http://www.proinno-europe.eu/newsroom/working-towards-more
effective-innovation-support-europe-ilp-annual-report-2008-2009 (04.07.2010).
• Institute of Logistics and Warehousing (2011): Points of Single Contact Research Study. Dostopno na: http://ec.europa.eu/internal_market/services/docs/services-dir/studies/spocs_en.pdf
(13.11.2011).
• ISO 26000 (2010): ISO 26000 – Social responsibility. Discovering ISO 26000. ISO International
Organization for Standardization. International Standards for Business, Government, and
Society (online). Dostopno na: http://www.iso.org/iso/iso_catalogue/management_and_leadership_standards/social_responsibility/sr_discovering_iso26000.htm ali http://www.iso.
org/iso/discovering_iso_26000.pdf (01.06.2011).
• IUS 2010 (2011): Innovation Union Scoreboard 2010. The Innovation Union’s performance
scoreboard for Research and Innovation (datum objave: 1. 2. 2011). Maastricht Economic
and social Research and training centre on Innovation and Technology (UNU-MERIT) with the
contribution of DG JRC G3 of the European Commission. European Commission, PRO INNO
Europe, INNO METRICS. Dostopno na: http://ec.europa.eu/research/innovation-union/pdf/
iu-scoreboard-2010_en.pdf (02.06.2011).
• IUS SI 2010 (2011): Innovation Union Scoreboard 2010. Country profiles: Slovenia (online).
European Commission, PRO INNO Europe, INNO METRICS. Dostopno na: http://www.proinno
europe.eu/inno-metrics/page/slovenia (24.02.2012).
• Judge, T. A., Kammayer-Mueller, J. D. (2011): Happiness as a Societal Value. Academy of management perspective, Februar, str. 30–41.
• KEA (2006): The economy of culture in Europe, a Study, prepared for the European Commission (Directorate-General for Education and Culture). Dostopno na: http://www.keanet.eu/
ecoculture/studynew.pdf (06.12.2011).
• KEA (2009): The impact of culture on creativity, a Study prepared for the European Commission
(Directorate-General for Education and Culture). Dostopno na: http://ec.europa.eu/culture/
key-documents/doc/study_impact_cult_creativity_06_09.pdf (06.12.2011).
• KEA (2011): Mapping the Cultural and Creative Sectors in the EU and China. Dostopno na:
http://www.keanet.eu/report/china%20eu%20creative%20industries%20mapping%20full.
pdf (06.12.2011).
107
• Korez-Vide, R., Tominc P. (2010): Izzivi Slovenije na področju izkoriščanja priložnosti enotnega
trga Evropske unije. V: Širec, K. in Rebernik, M. (ur.) Vrzeli slovenskega podjetniškega okolja,
Slovenski podjetniški observatorij 2009/10. Maribor: EPF.
• Kumar, P., Ramsey, P. (ur.) (2008): Learning and Performance Matter. Singapore, London, New
Jersey: World Scientific Publishing Co. Pte. Ltd.
• Lahovnik, M. (2008): Družbena odgovornost kot dejavnik korporacijskega upravljanja podjetij
v Sloveniji. Naše gospodarstvo, 54/5–6, str. 65–71.
• Landry, C. (2000): The creative city: a toolkit for urban innovators. London: Comedia / Earthscan.
• Lerner, J. (2010): Innovation, Entrepreneurship and Financial Market Cycles, STI Working Paper
2010/3, Paris, France: OECD.
• Madu, C. N., Kuei C. (ur.) (2012): Handbook of Sustainability Management. World Scientific
Publishing, Imperial College Press, UK.
• Monti, M. (2010): Nova strategija za enotni trg v službi evropskega gospodarstva in družbe. Dostopno na http://ec.europa.eu/internal_market/strategy/docs/monti_report_final_10_05_2010_sl.pdf (03.11.2011).
• MSP (2010): Mala in srednje velika podjetja (online). Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/index_sl.htm#top (09.04.2010).
• Mulej, M. (1974): Dialektična teorija sistemov in ljudski reki. Naše gospodarstvo, 21/3–4, str.
207–212.
• Mulej, M. (2006): Absorpcijska sposobnost tranzicijskih malih in srednjih podjetij za prenos
invencij, vednosti in znanja iz raziskovalnih organizacij. Doktorska disertacija. Univerza na
Primorskem, Fakulteta za management Koper.
• Mulej, M. (2011a): Professional systemics in action – the case of innovation of values, culture,
ethics and norms. 7th National & International Conference Professional Systemics in Action,
Athens, Greece, 4–7 May 2011 ; [organizator] Hellenic Society for Systemic Studies, University
of Piraeus [in] Panteio University, str. 24–35.
• Mulej, M., Hrast, A. (ur.) (2010): Eseji o družbeni odgovornosti. [Zbirka Družbena odgovornost].
IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti, Maribor, ECPD Slovenija, Ljubljana: Ypsilon.
• Mulej, M., Kajzer, Š. (1998): Ethic of interdependence and the law of requisite holism. V:
Rebernik, M., Mulej, M. (ur.): STIQE ‘98. ISRUM et al., Maribor, str. 56–67.
• Mulej, M., Potočan, V., Ženko, Z., Štrukelj, T., Šarotar-Žižek, S., Hrast, A. (2010): The global
2008- crisis and innovation of managers’ attributes. V: Trappl, R., ur., Proceedings of EMCSR
2010. Austrian Society for Cybernetic Studies, Vienna.
• Nooteboom, B. (2000): Learning and Innovation in Organizations and Economies, Oxford, UK:
Oxford University Press.
• Oakley, K. (2004): Not so cool Britannia: the role of the creative industries in economic development, International journal of cultural studies, 7/1, str. 67–77.
• OECD (2005): Governance of Innovation Systems, Vol. 1: Synthesis Report, MONIT project
(datum objave 27. 7. 2005). Organisation for Economic Co-operation and development. Secretary-General of the OECD. OECD Publishing, Paris, France.
• OECD (2009): Deepening the Single Market. OECD Economic Survey of the EU 2009. Dostopno
na: http://www.urv.cat/media/upload/arxius/Catedra_Innovacio/economic_survey_ue_ocde.
pdf (03.12.2011).
• OECD (2010): Innovation to strengthen growth and address global and social challenges. Key
Findings. Ministerial report on the OECD Innovation Strategy. OECD Paris, France (datum objave
28. 5. 2010). Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/51/28/45326349.pdf (27.06.2010).
108
Literatura
• Pacchioli, C. (2011): Is the EU internal market suffering from an integration deficit? Estimating
the ‘home-bias effect’. Dostopno na: http://aei.pitt.edu/31786/1/WD_348_Consuelo_on_Internal_Market_final.pdf (21.11.2011).
• Parker, S. C. (2009): The Economics of Entrepreneurship, Cambridge, UK: Cambridge University
Press.
• Pelkmans, J. (2010): Single Market Revival. Brussels: The Centre for European Policy Studies.
• Pelkmans, J. (2011): The Case for More Single Market. Brussels: The Centre for European
Policy Studies.
• Pleitner, H. J. (2003): Podjetnikova osebnost in razvoj malih in srednje velikih podjetij. V:
Belak, J., soavtorice in soavtorji: Integralni management in razvoj podjetja. Knjižna zbirka
Management in razvoj; 12. Maribor: MER Evrocenter, Založba MER, str. 248–259.
• Plut, D. (2009): Planet in Slovenija pred izzivi globalizacije in sonaravnega razvoja. UL, FF,
Ljubljana.
• Potočan, V., Mulej, M. (2007): Transition into an Innovative Enterprise. University of Maribor,
Faculty of Economics and Business, Maribor.
• Potočnik, A. (2010): Razpotja regionalnega razvojnega načrtovanja: aplikacija DTS. Magistrsko
delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
• Power, D., Nielsen, T. (2010): Priority Sector Report: Creative and Cultural Industries, a Report
prepared for the European Commission. Dostopno na: http://www.europe-innova.eu/c/
document_library/get_file?folderId=148901&name=DLFE-9315.pdf (06.12.2011).
• Reta (2011): Red de Espacios Tecnológicos de Andalucía (RETA) – Technological Spaces Network
of Andalusia (online). Dostopno na: http://www.reta.es/. O organizaciji glej tudi: http://www.
rim-europa.eu/index.cfm?q=p.organisation&n=13394 (29.06.2011).
• Schwab, K., (ur.) (2009): The Global Competitiveness Report 2009-2010. Published by the
World Economic Forum (WEF), Geneva, Switzerland, within the framework of the Global
Competitiveness Network (datum objave 8. 9. 2009). Dostopno na: http://www.weforum.
org/pdf/GCR09/GCR20092010fullreport.pdf (01.07.2010).
• SGI (2010): Smart, green and inclusive. V: Enterprise & Industry Magazine, 7/1, str. 6. Communication and Information Unit, Directorate-General for Enterprise and Industry, European
Commission (online). Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/e_i/pdf/magazine_ei_07_
en.pdf (23.06.2010).
• SII (2011): Annex F: Summary Innovation Index (SII) time series (online). European Commission,
PRO INNO Europe, INNO METRICS. Dostopno na: http://www.proinno-europe.eu/inno-metrics/page/annexes (02.06.2011).
• SI-STAT podatkovni portal. Demografsko in socialno področje; Prebivalstvo; Število prebivalcev,
statistične regije. Dostopno na: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/Dem_soc.
asp. (03.12.2010).
• Spengel C., Oestreicher A., Elschner C., Reister T., Ernst C., Grunewald M., Finke K., Prassel
J., Cui L. (2008): Study on the impact of reforms of corporate income taxation systems at
the EU level on the size of the tax bases of the EU companies, using the model »European
Tax Analyzer«. Dostopno na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/resources/documents/
common/publications/studies/ccctb/eta.pdf (25.11.2011).
• SURS – Statistični urad Republike Slovenije: Metodološka pojasnila spremenljivk na SISTAT in Eurostat. Dostopno na: http://www.stat.si/doc/metod_pojasnila/14-157-MP.htm. (03.12.2010).
109
• Šarotar-Žižek, S., Štrukelj, T., Mulej, M. (2011): Enterprise policy for social responsibility and
enterprise stakeholder well-being. IDIMT–2011: Interdisciplinarity in complex systems / 19th
Interdisciplinary Information Management Talks, September 7–9, 2011, Jindřichův Hradec,
Czech Republic; Doucek Petr, Chroust Gerhard, Oškrdal Václav (ur.). Linz: Johannes Kepler
Universität, Institut für Systems Engineering & Automation.
• Širec, K., Močnik, D. (2010): How entrepreneurs‘ personal characteristics affect SMEs‘ growth.
Naše gospodarstvo, 56/1-2, str. 3–12.
• Širec, K., Rebernik, M. (2011): Izobraževanje za podjetnost in podjetništvo. Pedagoška obzorja.
26/4, str. 129–145.
• Štrukelj, T., Duh, M., Belak, Je., Mulej, M. (2010): Entreperneurial rationality for enterprise’s
long-term survival and development. V: Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2010), citirano tukaj.
• Štrukelj, T., Mulej , M. (2011a): Enterprise (stakeholder) values as a frame/criteria for enterprise
policy estimation. V: Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2011), citirano tukaj.
• Štrukelj, T., Mulej, M. (2008): Business policy and strategic management for the sustainable
future. V: Božičnik, S., Ećimović, T., Mulej, M. s soavtorji (2008): Sustainable future, requisite
holism, and social responsibility (Against the current abuse of free market society). ANSTED
University, British Virgin Islands, and ANSTED Service Centre, Penang, Malaysia; School of
Environmental Sciences In Cooperation with SEM Institute for Climate Change, Korte, Slovenia
And IRDO Institute for development of Social Responsibility, Maribor, Slovenia.
• Štrukelj, T., Mulej, M. (2009): Enterprise management, innovativeness, market competitiveness
and the case of global (transitional) economy. V: Marketing theory challenges in transitional
societies, 3rd International Scientific Conference, Maribor, Slovenia, September 24th-25th,
2009, Maribor: Faculty of Economics and Business, Institute of Marketing.
• Štrukelj, T. in Mulej, M. (2011c): Better Performance through Enterprise Governance and
Management Process Innovation. V: MEB 2011: proceedings. 9th International Conference on
Management, Enterprise and Benchmarking, 2011, June 3–4, Budapest, Hungary, str. 217–226.
• Tajani, A. (2010): Smart, green and inclusive. V: Enterprise & Industry Magazine 7/1, str. 3–7.
Communication and Information Unit, Directorate-General for Enterprise and Industry, European Commission (online). Dostopno na: http://ec.europa.eu/enterprise/e_i/pdf/magazine_ei_07_en.pdf (23.06.2010).
• Tepper S. J. (2002): Creative assets and the changing economy, The Journal of Arts Management, Law and Society, 32/2, str. 159–168.
• The Report on European SMEs Annual Report. Baze podatkov za leto 2008. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/
index_en.htm#h2-1. (02.12.2010)
• Throsby, C. D. (2001): Economics and Culture, Journal of Cultural Economics, 27/1, str. 73–75.
• Throsby, C. D. (2010): The Economics of Cultural Policy. UK: Cambridge University Press.
• Tominc, P., Rebernik, M. (2012): Komparativna analiza podjetniške aktivnosti z globalnim
indeksom podjetništva in razvoja – GEDI. Naše gospodarstvo, 58/1–2, str. 55–63.
• Tsipouri, L. (2009): Innovation governance. V: Tsipouri, L., Reid, A. (citirano tukaj), str. 10–30.
• Tsipouri, L., Reid, A. (2009): European Innovation Progress Report 2009. European Commission,
Enterprise and Industry, Directorate-General, PRO INNO Europe Paper N°17, INNO Policy
Trendchart (online). Dostopno na: http://www.proinno-europe.eu/page/european-innovation
progress-report (25.06.2010).
• UNCTAD (2004): Creative industries and development. Geneva: United Nations. Dostopno na:
http://www.unctad.org/en/docs/tdxibpd13_en.pdf (22.09.2011).
110
Literatura
• UNCTAD (2011): Creative Economy Report 2010. Geneva: United Nations. Dostopno na: http://
www.unctad.org/Templates/WebFlyer.asp?intItemID=5763&lang=1 (22.09.2011).
• Van Praag, C. M., Versloot, P. (2007): What is the value of entrepreneurship? A review of recent
research, Small Business Economics, 29/4, str. 51–382.
• Wagner, M. (2010): The role of corporate sustainability performance for economic performance: A firm-level analysis of moderation effects. Ecological Economics, 69/7, str. 1553–1560.
• Weber, L., Asmus, J. (2008): The internal market for services of the European Union – Evidence from the OECD-Panel Data. Dostopno na: http://mpra.ub.uni-muenchen.de/11441/1/
MPRA_paper_11441.pdf (03.12.2011).
• Wheelen, T. L., Hunger, J. D. (2010): Strategic Management and Business Policy: Achieving
Sustainability. 12th Ed. International ed. Pearson Education, Inc., Upper Saddle River, NJ.
• Wilson III., E. J. (2012): How to Make a Region Innovative. Booz & Company Inc.:
Strategy+business, 66, str. 1-5.
• WIPO (2003): Guide on surveying the economic contribution of the copyright industries. Geneva:
WIPO. Dostopno na: http://www.wipo.int/copyright/en/publications/pdf/copyright_pub_893.
pdf (06.12.2011).
• Wu, J., Wu, T. (2010): Green GDP. V: Berkshire Encyclopedia of Sustainability, Vol. II – The
Business of Sustainability. Berkshire Publishing Great Barrington, str. 248–250.
• YBLICN (2011): Your Better Life Index: Country Notes. © OECD 2011. OECD Better Life Initiative, www.oecd.org/betterlifeindex (online). Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/28/25/47930053.pdf (23.06.2011). Notification sent also in pdf file via e-mail to undisclosed-recipients on May 19th, 2011 by Fietz Louise.
111
112
Avtorji
Barbara Bradač Hojnik
Dr. Barbara Bradač Hojnik je docentka za podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru in aktivno sodeluje v
pedagoškem procesu Katedre za podjetništvo in management
malih podjetij. Vključena je bila v program Mladi raziskovalci Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. V doktorski raziskavi je
proučevala zunanje izvajanje v slovenskih malih in srednje velikih
podjetjih, rezultat česar so tudi različne znanstvene objave. Kot
članica raziskovalne skupine Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij sodeluje v več domačih in mednarodnih
raziskovalnih projektih. Je članica raziskovalnega tima Slovenski
podjetniški observatorij, vključena pa je tudi v raziskovalni program
Podjetništvo za inovativno družbo.
Lidija Hauptman
Dr. Lidija Hauptman, docentka za področje računovodstva in revizije
na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, je doktorirala
leta 2007. Za doktorsko raziskovanje je prejela mednarodno štipendijo Marie Curie. Je dobitnica mednarodne nagrade za doktorsko
in magistrsko nalogo Trimo Trebnje (2007, 2003), članica mednarodnega odbora CETAX (2000), programsko-organizacijskega odbora
DRFR Maribor, članica IFA in EEA. Aktivno sodeluje v pedagoškem
procesu na Katedri za računovodstvo, revizijo in davščine. Kot članica Inštituta za računovodstvo, revizijo in davščine se ukvarja z
raziskovanjem na področju finančnega in davčnega računovodenja,
računovodenja koncernov in obdavčitve. Je avtorica in soavtorica
več del, objavljenih doma in v tujini.
113
Romana Korez-Vide
Dr. Romana Korez-Vide je docentka za področje mednarodne
menjave na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.
Po končanem dodiplomskem študiju mednarodne menjave leta
1993 je svojo poklicno pot začela na Ministrstvu za zunanje zadeve
Republike Slovenije. Leta 1995 se je kot izvozni tržnik zaposlila v
mariborskem podjetju TSP, d. d. Za magistrski študij je pridobila
finančna sredstva Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike
Slovenije (MZT) in se leta 1998 kot mlada raziskovalka zaposlila
na EPF. Magistrirala je leta 2001, doktorirala pa leta 2005 v okviru
programa MZT o usposabljanju mladih raziskovalcev do doktorata.
Leta 2003 je kot predavateljica začela sodelovati v pedagoškem
procesu, raziskovalno delo pa je obsegalo predvsem pripravo in
izvedbo nacionalnih raziskovalnih projektov ter študijskega modula
»European Business and Law« v okviru evropskega programa vseživljenjskega izobraževanja »Jean
Monnet«. Bila je zunanja sodelavka Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije, je članica UACES
in EURA ter avtorica ali soavtorica več znanstvenih in strokovnih prispevkov v zbornikih mednarodnih
konferenc, revijah in monografijah.
Dijana Močnik
Dr. Dijana Močnik je izredna profesorica na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru,
kjer poučuje predmete: Ekonomija, Ekonomija in management,
Ekonomija medijev, Podjetništvo, Poslovna politika in strateški management ter Storitveni management. Doktorirala je leta 1998 na
Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Pred začetkom
akademske kariere leta 1993 je osem let delala v gospodarstvu,
najprej eno leto v proizvodnem podjetju na področju raziskave
trga in analize poslovanja, zatem šest let v razvojno-raziskovalnem
podjetju, kjer je delala pri različnih raziskovalno-razvojnih projektih,
ter bila eno leto ocenjevalka podjetij v revizijskem podjetju. Na
Ekonomsko-poslovni fakulteti je bila zaposlena osem let, najprej
kot asistentka, nato kot višja predavateljica in docentka. Od leta
2001 je zaposlena na FERI. Napisala je pet učbenikov: Poslovno
odločanje – študijsko gradivo (odločanje s pomočjo regresijske analize), Management malih podjetij,
Ekonomija medijev, Strateški management ter Management in trženje storitev (v pripravi).
114
Miroslav Rebernik
Dr. Miroslav Rebernik je redni profesor za ekonomiko podjetja in za
podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.
Bil je gostujoči profesor na Portland State University ter dobitnik
Fulbrightove raziskovalne štipendije na Babson College. Sodeloval
je na več kot 70 domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah, je avtor več knjig in poglavij v številnih monografijah, ki
so izšle doma in v tujini, vodil je številne domače in mednarodne
konference ter uredil njihove zbornike. Je vodja programskega odbora Mednarodne konference o podjetništvu in inoviranju PODIM
(www.podim.org), predsednik sveta univerzitetnega inkubatorja
Tovarna podjemov (www.tovarnapodjemov.org), član ekspertne
komisije Evropske komisije SME Policy Relevant Research ter
predsednik strokovne komisije tekmovanja »Start:up Slovenija«.
Sodeluje v uredniških in recenzijskih odborih revij Business & Economics Review, Journal of Small Business Management, International Journal of Entrepreneurial Venturing, Economic Review: Journal
of Economics and Business ter Journal of Global Entrepreneurship Research. Je vodja raziskovalnega
programa Podjetništvo za inovativno družbo, vodja raziskovalnega tima Global Entrepreneurship
Monitor Slovenija ter sourednik Slovenskega podjetniškega observatorija.
Karin Širec
Dr. Karin Širec je docentka za področje ekonomike poslovanja in
podjetništvo. Leta 1995 je diplomirala na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 1999 tudi magistrirala. Po končanem
študiju se je kot mlajša svetovalka zaposlila v podjetju Finea Consulting, d. o. o. Od leta 1996 je zaposlena na Ekonomsko-poslovni
fakulteti Univerze v Mariboru, najprej kot stažistka asistentka,
nato kot asistentka in danes kot docentka. Je članica raziskovalne
skupine Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij, kjer sodeluje pri dveh longitudinalnih raziskavah s področja
podjetništva, in sicer Slovenskem podjetniškem observatoriju
in Globalnem podjetniškem monitorju. Hkrati je tudi slovenska
predstavnica mednarodne raziskovalne skupine za raziskovanja
ženskega podjetništva DIANA. Sodelovala je na številnih domačih in
tujih strokovnih in znanstvenih konferencah. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih člankov, ki posegajo na raziskovalna področja ekonomike podjetja, podjetništva,
teorije proizvodnih virov, podjetniških teorij in teorij, ki temeljijo na znanju. Je predstavnica Slovenije
pri European Council for Small Business, predstojnica magistrske študijske usmeritve Podjetništvo in
inoviranje na EPF, sourednica znanstvene monografije Slovenski podjetniški observatorij in članica
uredniškega odbora revije Naše gospodarstvo.
115
Tjaša Štrukelj
Mag. Tjaša Štrukelj je višja predavateljica, ki na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru v okviru Katedre za strateški
management in politiko podjetja predava predmete Politika
podjetja in strateški management, Kultura in etika podjetja ter
Vodenje malega in srednje velikega podjetja. Njeno podiplomsko
izobraževanje vključuje podiplomski magistrski študij Ekonomija
in poslovne vede (Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna
fakulteta) ter podiplomski Intenzivni študij za vodenje malih in
srednje velikih podjetij (KMU – Diplom HSG, Univerza v St. Gallnu,
Švica). Pripravlja doktorsko disertacijo na temo Dialektični sistem
vidikov za inoviranje upravljanja in vodenja tranzicijskega podjetja in na področju svojega raziskovalnega dela tudi objavlja. Je
(so)avtorica člankov v različnih (inter)nacionalnih monografijah,
konferenčnih zbornikih in revijah. Opravlja delo prokuristke, svetovalno delo, je članica združenja
SME Intensive Study Program Graduate Association of University St. Gallen v Švici (od 1998), članica
uredniškega odbora revije MER (Journal for Management and Development) v Sloveniji (od 1999),
članica združenja IMTA – International Management Teachers Academy Alumni Association of
IEDC – Bled School of Management v Sloveniji (CEEMAN – Central and East European Management
Development Association, od 2006), članica IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti
(Institute for Development of Social Responsibility) v Mariboru (od 2009) ter članica mreže Emerald
Literati Network (od 2010).
Polona Tominc
Dr. Polona Tominc je redna profesorica za kvantitativne ekonomske analize na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru
in prodekanica za izobraževalno področje. Predava predmete
s področja statističnih metod ter metodološki del podjetniških
teorij. Je članica Inštituta za podjetništvo in management malih
podjetij ter Inštituta za operacijske raziskave. Sodelovala je na več
kot 30 tujih in domačih znanstvenih in strokovnih konferencah,
je avtorica ali soavtorica poglavij v tujih in domačih monografijah
ter znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v uveljavljenih
mednarodnih domačih in tujih revijah. Aktivno sodeluje v mednarodni mreži za preučevanje ženskega podjetništva DIANA. Sodeluje
v raziskovalnem programu Podjetništvo za inovativno družbo in je
članica raziskovalnega tima Global Entrepreneurship Monitor ter
Slovenskega podjetniškega observatorija.
116
U n i ve r z a v M a r i b o r u
e k o n o m s k o - po s lo vn a
fa k u l te ta
ISBN 978-961-6802-11-6
9 789616 802116

Razvojni potenciali slovenskega podjetništva

Transcription

Similar documents

Vabilo delavnica MONG 22 9 2014 v4

Reportaža

recepti za uspeh, Robert Mulej

Udeleženci 1. skupine PVSP 2013_letak

sporočilo za medije o operaciji podjetno v svet

SVET PODJETNIŠTVA December

Bilten 2 - 2014 - Regionalni center za razvoj Zasavje

navodila za izpolnjevanje - Slovenski forum inovacij

rezultati raziskave o podpornem okolju za razvoj

primerjalna analiza institucionalne podpore nizozemske in slovenije