OPR_Osnovno študijsko gradivo za OSPR_31

Comments

Transcription

OPR_Osnovno študijsko gradivo za OSPR_31
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
3.
RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA
POSLOVNE ODLOČITVE
V tem poglavju bomo spoznali:
1.
različne vrste poslovnih odločitev in osnovne značilnosti oblikovanja računovodskih
informacij zanje
2.
metode za ločevanje celotnih stroškov na stalne in spremenljive ter za ocenjevanje gibanja
stroškov
3.
analizo občutljivosti poslovnega in denarnega izida iz poslovanja na spremembe v obsegu
dejavnosti, predvsem pa
4.
značilne računovodske informacije za (izbrane) različne vrste poslovnih odločitev
51
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
3.1 Poslovne odločitve in osnovne značilnosti
oblikovanja računovodskih informacij zanje
Kateri dejavniki vplivajo na potrebne računovodske informacije oz. kakšne vrste informacij mora
zagotavljati računovodstvo za potrebe poslovnega odločanja? To je odvisno predvsem od vrste in značilnosti
poslovnih odločitev, ki jih poslovodstvo ali podjetniki sprejemajo v okviru odločitvenega procesa.
Odločitveni proces, ki ga ponazarja slika 7, sestavlja več soodvisnih stopenj, ki vsaka zase, poleg kakovosti
zagotovljenih računovodskih informacij, vplivajo na možnosti za kakovostno odločanje.
Identifikacija
ciljev
Politični in
socialni problemi
Opredelitev
problema
Etične in moralne
odgovornosti
Negotovost
Nizanje in vrednotenje alternativ
Omejene
informacije
Zunanje
omejitve
Uporaba/spremljanje odločitve
Notranje
omejitve
Slika 7:
Ogrodje odločitvenega procesa /Pappers, Bails, 1996/
Izhodišče za umno odločanje na katerem koli področju poslovanja nedvomno predstavljajo jasno in
natančno opredeljeni cilji. Sledi zaznavanje in razjasnjevanje oz. opredelitev odločitvenega problema, na
katero vplivajo tudi politični in socialni dejavniki iz okolja ter etične in druge osebnostne lastnosti
odločevalcev. Za kakovost nadaljnjih stopenj odločitvenega procesa je pomembno, da je problem
opredeljen čim bolj jasno.
Sledi osrednja faza odločitvenega procesa, tj. nizanje in vrednotenje odločitvenih alternativ. Ta stopnja
vključuje opredelitev kriterija oz. sodila za sprejem odločitve, možnih rešitev in odločitvenega modela. Vanjo
je vpeto tudi zbiranje podatkov in oblikovanje informacij za izbrani odločitveni model. In prav to je temeljna
naloga računovodstva za potrebe poslovodenja, kadar so potrebne informacije ovrednotene pretežno ali zgolj
denarno.
52
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Računovodstvo pa se pomembno vključuje tudi v nadaljnjo fazo odločitvenega procesa saj lahko zagotavlja
tudi vrsto analitskih in nadzornih informacij za nadzor uresničevanja posledic sprejete odločitve v izvajalnem
procesu.
To pa ne pomeni, da računovodja ne bo imel vpliva tudi na druge predhodne faze v odločitvenem procesu,
čeprav so le-te zaupane poslovodjem. Tako lahko mnoge računovodske informacije, še posebej, če gre za
analitske, pomagajo poslovodjem tudi pri samem zaznavanju problemov. Pomislimo na informacije o
upočasnjenem obračanju terjatev do kupcev, o naraščanju naložb v zaloge učinkov, o odmikih pri
posameznih vrstah predračunanih stroškov, o izgubah pri prodaji določenih učinkov na nekaterih segmetnih
tržišča. Poslovodno računovodstvo lahko s svojim razumevanjem soodvisnosti med spreminjanjem
posameznih računovodsko merjenih kategorij poslovodjem tudi pomaga pri opredelitvi merodajnih sodil za
rešitev problema. Takšna svetovalna vloga računovodje je še posebno koristna v tistih podjetjih, v katerih
imajo podjetniki ali poslovodje sicer veliko tehničnega znanja, a premalo znanja o ekonomiki podjetja.
3.1.1
Vrste poslovnih odločitev
In kakšne vrste poslovnih odločitev presojajo in izbirajo poslovodje ali podjetniki v okviru odločitvenega
procesa?
Poslovne odločitve lahko razvrstimo po različnih kriterijih.
Glede na sodila za sprejem odločitev lahko razlikujemo:
• racionalne odločitve, ki jih odločevalci sprejemajo na podlagi razumno, logično utemeljenih sodil in
• neracionalne (iracionalne) odločitve, pri katerih takšna sodila za odločitev niso bistvena.
Teoretično seveda uvrščamo vse vrste ekonomskih, torej tudi vse vrste poslovnih odločitev v skupino
racionalnih odločitev. Z njimi se ukvarja t.i. preskriptivna (predpisujoča) odločitvena teorija . Ta išče
pravila za vrednotenje posledic poslovnih odločitev, ki temeljijo na postulatu racionalnega obnašanja,
upoštevajoč formalno in subjektivno racionalnost.1
Ker pa odločitve sprejemajo ljudje najrazličnejših značajev in v najrazličnejših okoliščinah, v praksi obstaja
verjetnost, da je katera od poslovnih odločitev sprejeta tudi na neracionalni osnovi.2 Še posebno mislimo pri
tem na poslovne odločitve, ki jih prenekateri podjetnik sprejema na podlagi intuicije. V takšnem primeru
seveda nimamo računovodskih informacij, ali pa jih ne upoštevamo kot odločilno sodilo.
Glede na način sprejetja odločitve lahko razlikujemo:
• zavedne odločitve, ki jih sprejmemo na podlagi preudarka in
1
Odločitvena teorija razlikuje naslednje štiri racionalnosti /Bamberg; str. 4,5/:
• formalna - odločevalec ima nenasprotujoči ciljni sistem, ki mu pri obnašanju sledi
• substancialna - upoštevanje tudi vsebine ciljev - v primerjavi s standardnimi cilji referenčnega sistema;
odločitvena teorija upošteva le formalno racionalnost
• objektivna - kadar se odločevalčeva predstava o odločitveni situaciji ujema z resničnostjo oz.
informacijami o njej, do katerih lahko pride objektivni opazovalec (npr. svetovalec)
• subjektivna - po tej je odločitev optimalna tudi, če se ujema s subjektivno zaznanimi informacijami
odločevalca.
2
Deskriptivna (opisna) odločitvena teorija se ukvarja tudi s takimi odločitvami, saj išče odgovore na
vprašanje, kako v resnici sprejemamo poslovne odločitve, zakaj tako in ne drugače?
53
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
• nezavedne odločitve, ki jih sprejmemo, ne da bi se tega posebej zavedali; najbolj pogosto so take
odločitve povezane s podzavestno odločitvijo, da ne bomo storili ničesar, čeprav smo dobili /potencialne/
informacije, ki bi omogočale zavestno izbiro kake druge možnosti.
Računovodske informacije so normalno podlaga za zavestne poslovne odločitve. Lahko pa izjemoma del
računovodske informacije botruje tudi ravnokar omenjeni možni nezavedni odločitvi. Tako je denimo iz
podatkov iz izkaza stanja mogoče razbrati, da je delovanje samostojnega podjetnika povezano z negativnimi
čistimi obratnimi sredstvi. Če podjetnik s pomanjkljivim ekonomskim znanjem tega podatka ne razpozna kot
opozorilno znamenje za zagotavljanje dolgoročne plačilne sposobnosti, ne sprejme nobene poslovne
odločitve, ki bi izboljšala finančno strukturo njegovega podjetja.
Glede na pomen za razvoj in delovanje podjetja lahko razlikujemo:
• politične odločitve, ki se nanašajo na odločanje o poslanstvu, smotru in temeljnih ciljih dejavnosti
• strateške odločitve, ki se nanašajo na odločanje o tem, kaj delati in v kakšnem obsegu
• taktične odločitve, ki so usmerjene v izbiro in določitev modela izvedbe in modela izvajalcev , t.j na
odločanje o tem, kako delati, kdo naj dela in s čim /Kajzer; 150/ in
• operativne odločitve, ki so usmerjene v iskanje in izbiro optimalne izrabe obstoječih potencialov zaradi
čim večje učinkovitosti.
Računovodske informacije so potrebne ne le za podporo operativnih in taktičnih, temveč tudi za podporo
strateških odločitev. Pri tem ne gre le za dolgoročne projekcije temeljnih računovodskih izkazov, temveč tudi
za vrsto bolj nadrobnih informacij. Naj omenimo le informacije o uspešnosti posameznih učinkov skozi
njihove življenjske cikle in informacije o uspešnosti posameznih naložbenih projektov.
Glede na razvojno fazo podjetja lahko razlikujemo naslednje vrste genetskih odločitev /smiselno
izpeljano po:Bestmann; 18/:
• odločitve ob ustanovitvi podjetja (vzpostavitvene odločitve), ki vključujejo:
• odločitve o vzpostavitvi pravne oblike, lokacije in temeljnih potencialov,
• “meta” odločitve o determinantah za tekoče poslovne odločitve, tj. o sistemu ciljev,
informacijskem sistemu in socialnem sistemu in
• odločitve o temeljni strukturi programa, o njegovi širini in globini, tj. številu proizvodov v
posamezni skupini);
• odločitve ob normalnem delovanju, ki vključujejo odločitve o:
• reorganiziranju; npr.uvedba novega računalniško podprtega informacijskega sistema,
• temeljnih spremembah programa; npr. zavestno vključevanje novih proizvodov,
vključevanje novih prodajnih poti za porazdelitev tveganj ali kot priložnosti za razvoj, ali
specializacija - zavestna koncentracija sortimenta in
• temeljnih sprememb odločitev ob vzpostavitvenih odločitev, npr. sprememba pravne oblike,
statuta, spojitev, razdružitev ali pripojitev podjetja;
• odločitve ob sanaciji, ki so usmerjene v ponovno vzpostavitev “zdravega” stanja podjetja na
finančnem in drugih področjih poslovanja;
• odločitve ob likvidaciji, ki se nanašajo na način odprodaje sredstev, poravnavo obveznosti in
oblikovanje socialnega načrta za zaposlene.
Predračunske računovodske informacije so potrebne že pri vzpostavitvenih odločitvah, razen verjetno v
delu, ki se nanaša na meta odločitve. Gre predvsem za predračune začetnega premoženjsko finančnega
položaja in uspešnosti poslovanja, ki pomagajo upravičiti vzpostavitev podjetja z vsemi potrebnimi
začetnimi potenciali, predvsem s sredstvi in zadostnimi viri financiranja. Za odločanje o pravni obliki
in lokaciji podjetja so pri tem verjetno lahko merodajne tudi informacije, ki jih lahko zagotavlja davčno
54
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
računovodstvo. Večina računovodskih informacij pa seveda podpira odločitve ob normalnem delovanju
podjetja3, a tudi sanacijskih in likvidacijskih procesov si ne moremo zamisliti brez računovodskega
spremljanja in proučevanja.
Glede na predmet odločanja lahko ločimo:
• dispozitivne odločitve, ki so usmerjene v opredelitev izvedbenih dejanj; to so vse vodstvene
odločitve, ki se nanašajo na cilje, planiranje, organiziranje, nadzor, komuniciranje in vodenje
kadrov in
• izvedbene odločitve, ki so usmerjene na izvedbeno raven oz. na spodnjo in srednjo raven vodenja;
praviloma temeljijo na dispozitivnih odločitvah in se ukvarjajo z njihovim neposrednim
preoblikovanjem v uresničevalne dejavnosti in ravnanja.
Odločitve lahko razlikujemo tudi glede na hierarhijo ciljev, na katerih uresničevanje se nanašajo. Tako
ločimo:
• temeljne odločitve, ki se nanašajo na temeljne cilje odločevalca oz. podjetja in
• posamične odločitve, ki se nanašajo na uresničevanje vmesnih in nižjih ciljev, ki omogočajo uresničitev
temeljnih ciljev.
Tako je npr. odločanje o načinih za znižanje povprečne vrednosti naložb v zalogah materiala posamično
odločanje v sklopu odločitev za znižanje stroškov financiranja, ki je cilj višje hierarhične ravni. Odločanje o
slednjem pa zopet podpira temeljno odločitev o maksimizaciji dobička.
Zadnjima dvema členitvama blizu je tudi razlikovanje poslovnih odločiteve glede na obdobje, na katerega
se nanašajo njihove posledice v:
• dolgoročne, katerih neposredne posledice se praviloma nanašajo na dobo daljšo od treh /petih/ let,
• srednjeročne, katerih neposredne posledice se praviloma nanašajo na dobo daljšo od enega in krajšo od
treh /petih/ let in
• kratkoročne odločitve, katerih neposredne posledice se nanašajo na dobo, ki ni daljša od leta.
Raven potrebne nadrobnosti računovodskih informacij za te odločitve je praviloma obratnosmerna z
obdobjem, na katero se te informacije nanašajo. Pri predračunskih informacijah se razen tegá z
daljšanjem téga obdobja stopnjuje problem nezanesljivosti.
Glede na začetek izvedbenega procesa, na katerega se odločitev nanaša, razlikujemo:
• vnaprejšnje (anticipativne), ki se nanašajo na čas pred sprožitvijo določenega procesa oz.
aktivnosti in
• popravljalne (reaktivne), ki jih odločevalec sprejema zato, da bi bolje uravnaval delovanje že
sproženega procesa.
Računovodske informacije moramo zagotavljati za obe omenjeni vrsti poslovnih odločitev. Za prve so
podlaga predvsem predračunske, za druge pa zlasti analitske in nadzorne računovodske informacije.
Poslovne odločitve lahko ločimo tudi glede na subjekte, ki sprejemajo odločitve in odgovornost zanje, na:
• kolektivne, o katerih odloča skupina subjektov; takšne so npr. odločitve, ki jih sprejemajo skupščine
delničarjev, nadzorni sveti, “upravni” odbori in
• individualne, ki jih sprejamajo posamezniki, tj.podjetniki ali ravnatelji in drugi poslovodje.
Da računovodstvo zagotavlja informacije za obe omenjeni vrsti odločitev, gotovo ni potrebno dokazovati. Ko
gre za kolektivne poslovne odločitve, so te informacije praviloma povezane s temeljnimi računovodskimi
izkazi. Lahko pa so to tudi informacije o denarnih tokovih, kadar gre za odločanje o velikih naložbah.
3
Glede na to, da je pričujoče gradivo namenjeno le študiju osnov poslovodnega računovodstva, obravnavamo
v točki 3.4 le računovodske informacije za takšne vrste poslovnih odločitev.
55
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Glede na raven samostojnosti pri odločanju lahko ločimo:
• avtonomne odločitve, ki jih odločevalci v podjetju sprejemajo na lastno pobudo oz. iz notranjih poslovnih
nagibov in
• prilagoditvene odločitve (Anpassungsentscheidungen), ki so potrebne zaradi sprememb iz okolja
podjetja.
V praksi je gornja razmejitev včasih težko izvedljiva. Tako npr. v podjetju sklenejo vpeljati sistem celovitega
obvladovanja kakovosti, da bi bolje uresničevali temeljne cilje podjetja. Lahko pa je odločitev o tem
spodbujena z zaostrovanjem konkurence. Veliko bolj očitno gre za prilagoditvene odločitve, kadar so
posledica sprememb v ukrepih ekonomske politike, zakonov in predpisov.
Glede na to, ali jih je mogoče sprejemati na različnih ravneh poslovodenja, razlikujemo odločitve, ki jih je
mogoče delegirati, in odločitve, ki jih ni mogoče delegirati. Glede na to, ali jih sprejemamo na višjih ali nižjih
ravneh poslovodenja, pa razlikujemo tudi centralizirane in decentralizirane poslovne odločitve.
Poslovne odločitve lahko razlikujemo tudi glede na ponovljivost. Po tem sodilu ločimo:
• enkratne (unikatne, inovativne, nerutinske) odločitve, ki se v enaki obliki ne ponavljajo, in
predstvaljajo novo obliko rešitve (novega) problema; praviloma so povezane z dolgoročnimi,
posebno kompleksnimi odločitvami na najvišji ravni vodenja (npr. dolgoročno prilagajanje
proizvodnega programa), lahko pa so tudi kratkoročne npr. ob uresničitvi nepredvidljivih
(nepredvidenih) okoliščin in
• rutinske odločitve, ki se velikokrat in običajno v enaki obliki ponavljajo; zaverovanost vanje je
povezana z nevarnostjo, da ne zaznamo sprememb robnih pogojev.
Podobno lahko poslovne odločitve razlikujemo tudi v redne oz. tekoče in občasne, ter v take, ki jih lahko
programiramo in take, ki jih ne moremo. Oblikovanje računovodskih informacij za občasne odločitve in take,
ki jih ni bilo mogoče vnaprej programirati nedvomno zahteva od računovodje večjo mero znanja in
prilagodljivosti.
Glede na možnosti spreminjanja lahko razlikujemo:
• toge odločitve, pri katerih ne dopuščamo možnosti kasnejšega spreminjanja, ali jih spremenimo oz.
opustimo le v skrajni sili, in
• prilagodljive (fleksibilne) odločitve, ki jih pod vplivom spremenjenih okoliščin normalno (zlahka)
prilagajamo.
Seveda je ta členitev v določeni meri odvisna tudi od togosti oz. prilagodljivosti samega odločevalca.
Objektivno pa verjetno lahko nekoliko manjšo raven prilagodljivosti pripisujemo vzpostavitvenim,
dispozitivnim in strateškim poslovnim odločitvam. Računovodstvo lahko podpira prilagodljivost odločanja
predvsem z izdelavo predračunskih informacij v večih različicah in s kakovostnimi analitskimi
informacijami, ki v sodbo ugodnosti proučevanih gospodarskih kategorij vključujejo tudi opredelitev
različnih možnosti za odpravljanje ali zmanjševanje spoznanih neugodnosti.
Glede na zahtevnost odločitvenega problema razlikujemo:
• kompleksne odločitve, ki se nanašajo na vrsto medsebojno povezanih odločujočih dejavnikov; takšne so
npr. celota odločitev o investiranju, financiranju in proizvodnem/prodajnem programu, o sistemu
nagrajevanja zaposlencev, ali denimo o dolgotrajnem razvoju novih izdelkov, in
• enostavne odločitve, ki se nanašajo na malo, preprosto določljivih merodajnih dejavnikov.
V praksi obstaja nevarnost, da sicer kompleksne odločitvene probleme poenostavimo do take mere, da se
zdijo odločitve o njih enostavne. Tako lahko npr. odločitev o nakupu ali lastni proizvodnji polproizvodov pri
danih neizkoriščenih zmogljivostih omejimo na primerjavo nabavne cene in mejnih stroškov za lastno
proizvodnjo. Lahko pa pri presoji upoštevamo tudi morebitne razlike v kakovosti polproizvodov,
56
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
zanesljivosti dobav in cen na nabavnem tržišču, ter druge možnosti za boljše izkoriščanje obstoječih
zmogljivosti. Večja kot je kompleksnost poslovnih odločitev, bolj kompleksne bodo tudi zanje potrebne
računovodske informacije. Še več. Večja bo verjetno tudi potreba po njihovem dopolnjevanju z
neračunovodskimi.
Podobna je tudi členitev na odločitve, usmerjene v uresničevanje enega cilja, in take, pri katerih želimo
uresničiti več (ne nujno skladnih) ciljev hkrati.
Sorodna, oz. še bolj natančna, je členitev poslovnih odločitev glede na strukturiranost odločitvenega
problema . Tako ločimo:
• odločitve o dobro strukturiranih problemih, t.j takih s končnim številom rešitev, (popolno)
informiranostjo o posledicah posameznih odločitev in jasno opredeljenimi cilji in pravili in
• odločitve o slabo strukturiranih problemih, t.j. problemih, ki katerega ali večih gornjih pogojev ne
izpolnjujejo.
Poslovne odločitve so praviloma odločitve o slabo strukturiranih problemih, čeprav se tega v praksi pogosto
ne zavedamo (dovolj).
Odločitve lahko razlikujemo tudi glede na potek odločanja. Po tem razlikovalnem kriteriju razlikujemo:
• zaporedne (sukcesivne) odločitve, pri katerih odločamo o posameznih komponentah odločitvenega
problema v določenem zaporedju; rešujemo delne probleme drugega za drugim, četudi so morda
soodvisni in
• hkratne (simultane) odločitve, pri katerih skušamo obenem razrešiti več povezanih, delnih problemov
nekega kompleksnega problema.
Vzemimo kot primer potrebno odločanje o: obsegu in strukturi proizvajalnega in prodajnega programa,
naložbah sredstev, ki so potrebna za uresničevanje proizvodnega in proizvajalnega programa, in o
financiranju z investiranjem povezanega poslovanja. Gre nedvomno za kompleksen odločitveni problem, saj
so vsa tri odločitvena področja medsebojno povezana. Običajno tak problem rešujemo po manj kakovostni
zaporedni poti. Podjetje se najprej na podlagi analize prodajnega tržišča odloči za proizvodni in prodajni
program. Nato ob sprejetem programu opredeli raven potrebnih naložb za uresničitev tega programa. Ob
tem upošteva plat financiranja zgolj preko cene za to potrebnih virov, morda pa še vnaprej omeji obseg virov
financiranja teh naložb. Nazadnje odloča o najboljšem načinu financiranja v najširšem smislu4, ki zagotavlja
plačilno sposobnost in podpira uspešno uresničitev odločitev na prej omenjenih dveh področjih. Ali na ta
način lahko zagotovimo sprejetje optimalne odločitve na vseh treh področjih? Ali ne bi bilo bolj razumno
odločati simulatano o vseh treh področjih, ne da bi vnaprej katerega od njih omejili? Vprašanje seveda je, ali
lahko oblikujemo in operacionaliziramo tako kompleksen odločitveni model.5
Za poslovno odločanje je pomembno razlikovanje odločitev tudi glede na zanesljivost pričakovanj o
posledicah poslovnih odločitev. Odločitvena teorija razlikuje:
• odločitve v pogojih zanesljivih pričakovanj6 (v pogojih gotovosti), kadar lahko z gotovostjo
pričakujemo, da bo imela (poslovna) odločitev natanko tiste posledice, ki smo ji jih enoznačno pripisali in
• odločitve v pogojih nezanesljivih pričakovanj, ko te gotovosti nimamo; nadalje razlikujemo različni
vrsti odločitev v pogojih nezanesljivih pričakovanj:7
4
S tem mislimo tako na priskrbo virov financiranja, kot tudi na poravnavanje vseh obveznosti do virov
sredstev tako, da je zagotovljena plačilna sposobnost.
5
V teoriji lahko najdemo tako široko zasnovane optimizacijske modele (glejte npr.: Kruschwitz, L.:
Investitionsrechnung mit Musterlösungen der Übungsaufgaben, Berlin - New York, Walter de Gruyter 1993).
6
Pogoje zanesljivosti v nemščini označujejo s pojmom die Sicherheit, v angleščini s certainty.
7
V odločitveni teoriji poznamo tudi odločanje na podlagi t.i. teorije iger, ki upoštevajo, da so izidi za
posameznega igralca odvisni tudi od »potez« nasprotnikov (denimo konkurantov).
57
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
• odločitve v pogojih negotovosti, ko lahko opredelimo vrsto različnih možnih izidov
(posledic) določene poslovne odločitve, ne pa tudi njihovih verjetnosti in
• odločitve v pogojih tveganj, ko opredelimo za odločitveni problem ne le vrsto različnih
možnih izidov poslovne odločitve, temveč tudi njihove verjetnosti; odločitveno sodilo in
morda tudi posamezne vhodne parametre v tem primeru obravnavamo kot slučajne
spremenljivke.8
Pri sprejemanju poslovnih odločitev se pogoja povsem zanesljivih pričakovanj praviloma ne da izpolniti, saj
predpostavlja popolno informiranost o odločitvenem problemu oz. o posameznih rešitvah tega problema.
Prihodnosti ne moremo z gotovostjo predvideti in bolj kot je ta odmaknjena, večja je normalno stopnja
nezanesljivosti pričakovanj. Denimo, da v podjetju, ki nima polno izkoriščenih zmogljivosti, proučujejo
možnost 10 % znižanja prodajne cene svojih učinkov, da bi s tem povečali prodajo. Pri tem ni mogoče z
gotovostjo opredeliti spremembe poslovnega izida, ki bi jo povzročila takšna odločitev, saj ni mogoče z
gotovostjo opredeliti niti novega obsega prodaje niti odhodkov pri tem obsegu. Spremembo obsega prodaje
bi lahko z gotovostjo opredelili le, če bi natančno poznali cenovno prožnost povpraševanja kupcev po naših
izdelkih, če bi vedeli, kakšne marketinške ukrepe bodo izvedli konkurenti in kako se bodo kupci nanje
odzvali, če bi z gotovostjo vedeli, kaj se bo v opazovanem obdobju zgodilo s kupno močjo in okusi kupcev,
če....itd. Opredelitev odhodkov od prodaje pa je dodatno nezanesljiva zaradi tega, ker ni mogoče zanesljivo
opredeliti nabavnih cen za vse prvine poslovnega procesa niti njihovih potroškov.
Nezanesljivost pričakovanj sicer lahko do določene mere zmanjšamo z bolj poglobljenimi postopki za
pridobivanje informacij, npr. z bolj poglobljeno analizo nakupnega in prodajnega tržišča, izogniti pa se ji
vendarle ne moremo. Tako imamo pri sprejemanju poslovnih odločitev nujno opraviti z nezanesljivostjo
pričakovanj. Ali jo v odločevalski praksi tudi upoštevamo in kdaj bi bilo to potrebno, pa je že drugo
vprašanje, na katerega bomo skušali odgovoriti v naslednji točki (3.1.2).
Glede na širino področja poslovanja, na katero se nanaša poslovna odločitev, ločimo:
• celotne odločitve, ki se nanašajo na raven celotnega podjetja in
• odločitve za posamezna področja delovanja v izvajalnih procesih v podjetju.
V prvo skupino sodijo npr. meta odločitve, odločitve o satusni obliki in lokaciji podjetja, odločitve o nakupih
podjetja, razširitvah proizvodnega programa, nakupih, pripojitvah in razdružitvah podjetij. Drugo skupino
odločitev pogosto ločimo še dalje glede na poslovne funkcije, na katere se v celoti ali pretežno nanašajo
procesi, o katerih odločamo. Tako lahko razlikujemo naslednje vrste poslovnih odločitev: 9
• nabavne/nakupne odločitve,
• tehnične odločitve,
• proizvajalne odločitve,
• prodajne odločitve,
• finančne odločitve,
• kadrovske odločitve.
V nadaljevanju navajamo le nekaj najbolj značilnih vrst odločitev v teh funkcijsko opredeljenih
skupinah odločitev.
8
Kot posebno obliko odločitvene situacije, v kateri nimamo gotovosti, je označena tudi situacija “igre”. O
takšni situaciji govorimo, kadar imamo opravka z nasprotnikom (soigralcem), ki odloča o tem, s kakšnim
prihodnjim položajem nas bo soočil; posledice naše poteze - odločitve so odvisne od odziva nasprotnika, ki
praviloma razumno ravna. V poslovnem odločanju lahko najdemo vrsto primerov takšne odločitvene situacije.
Pomislimo le na “igro” proti neposrednemu konkurentu na tržišču. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da je bila
za proučevanja uporabnosti teorije iger v ekonomiji podeljena tudi Nobelova nagrada na področju ekonomije.
V teoriji organizacije poznamo najrazličnejše členitve poslovnih funkcij. Zato je v nadaljevanju navedena členitev
le ena od možnih.
9
58
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Značilne nabavne/nakupne poslovne odločitve so odločitve o:
• načinu naročanja materiala in storitev (centralizirano ali decentralizirano naročanje, naročilni ritmi
ali naročilne točke),
• izboru nakupnih poti (nakup pri proizvajalcu ali preko posrednika, vrsta prevoza),
• izboru dobaviteljev,
• sprožitvi naročil (kdaj naročati, ali in kako pri tem upoštevati varnostne zaloge),
• naročilnih količinah,
• skladiščenju delovnih predmetov (lokacija skladišča, njegova oprema, način dela, zaloge)
• odprodaji odvečnega materiala,
• nakupu ali lastni proizvodnji10,
• recikliranju odpadkov ali nakupu novega materiala,
• organiziranju in optimalni izrabi potencialov pri nabavni funkciji.
V ožjem smislu s tehničnimi odločitvami označujemo odločitve o:
• tehničnih izpopolnitvah in
• vzdrževanju delovnih sredstev.
Med proizvajalne odločitve uvrščamo predvsem odločitve o:
• proizvajalnem programu (količinah in vrstah proizvodov) in njegovih spremembah (opuščanje
starih proizvodov in uvajanje novih),
• organiziranju in optimalni izrabi potencialov (kadrovskih in strojnih) pri proizvajalni funkciji,
• proizvajalnih postopkih (organizacijska oblika, tip proizvodnje),
• pripravi proizvodnje s terminiranjem procesov,
• optimalni velikosti serij,
• razvijanju in designu izdelkov,11
• zagotavljanju in izboljšanju kakovosti proizvajanja učinkov.
Značilne prodajne odločitve so odločitve o:
• načinih pridobivanja tržnih informacij (raziskave tržišča, motivacije in mnenjske raziskave),
• spremembah prodajnega programa,
• načinih prodaje,
• prodajnih cenah,
• prodajnih tržiščih,
• prodajnih pogojih,
• načinih za pospeševanje prodaje,
• organiziranosti prodajne mreže ,
• komuniciranju v marketingu,
• servisiranju kupcev oz. potrošnikov,
• organiziranosti in optimalni izrabi potencialov pri prodaji,
• prodaji ali nadaljnji predelavi.12
Če opredelimo finančno funkcijo v najširšem pomenu,13 so vanjo vključene tako fiinančne odločitve v
ožjem pomenu financiranja kot tudi naložbene odločitve. To so predvsem odločitve o:
• potrebnih obsegih sredstev za različne vrste naložb v poslovanje,
• finančnih naložbah,
• vrednotenju sredstev,
10
11
12
13
Zadnji dve odločitvi nista več čisti nabavni, saj je prva povezana s prodajno in druga s proizvajalno.
To ni zgoj proizvajalna odločitev v tehničnem smislu, temveč tudi trženjska.
Zadnja odločitev je kombinacija prodajne s proizvajalno.
S tem mislimo na njeno skrb za usklajevanje celote finančnih in denarnih tokov .
59
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
• naložbenih projektih (izbor posamičnih naložb in naložbenih programov, časa izkoriščanja in časa
nadomeščanja),
• virih financiranja,
• obsegu in strukturi obveznosti do virov sredstev in njihovem preoblikovanju,
• uporabi in zagotavljanju denarnih sredstev in
• nakupu, pripojitvi, razdružitvi podjetja.
Kadrovske odločitve se nanašajo predvsem na odločanje o:
• zaposlovanju,
• delovnih pogojih,
• motiviranju zaposlenih za učinkovito in uspešno delo,
• izobraževanju zaposlenih,
• zagotavljanju dodatne socialne, zdravstvene in (prihodnje) pokojninske varnosti zaposlenih,
• varnosti pri delu.
Raznovrstnost poslovnih odločitev je očitno izjemno velika, tudi če njihovo členitev opazujemo na zelo
zgoščeni ravni. Tolikšna raznolikost glede na raven zahtevnosti odločitev, njihovo ročnost in pomembnost za
uresničevanje ciljev, na pogoje, nosilce in načine odločanja ter posledice odločitev, vpliva tudi na raznolikost
računovodskih in drugih informacij, ki so podlaga za sprejem teh odločitev.
3.1.2 Dejavniki, ki vplivajo na potrebne računovodske
informacije
Računovodske informacije, ki so potrebne pri posameznih vrstah poslovnih odločitev, se razlikujejo
predvsem po:
• merodajnih gospodarskih kategorijah in merodajnih sodilih ter obsegu za odločitev merodajnih, to je
odločujočih podatkov za oblikovanje računovodske informacije,
• časovni razsežnosti potrebnih podatkov za oblikovanje računovodske informacije in
• potrebni nadrobnosti, natančnosti in zanesljivosti teh podatkov za notranje uporabnike različnih ravni
odgovornosti.
Merodajne gospodarske kategorije za odločanje
Katere gospodarske kategorije so merodajne, odločujoče ali relevantne za odločanje in izbiro med
odločitvenimi možnostmi? To so vse tiste, na katere z odločitvijo vplivamo, torej tiste, ki bi jih odločitev v
prihodnosti, če bi jo sprejeli, povzročila ali spremenila njihovo velikost.
Pravilno razpoznavanje merodajnih gospodarskih kategorij za posamezno odločitveno možnost predstavlja
prvi pogoj za oblikovanje kvalitetnih računovodskih informacij. Če katero od njih prezremo, ali upoštevamo
tudi kakšno gospodarsko kategorijo, ki se pod vplivom opazovane odločitvene možnosti ne spremeni, so še
tako natančni nadaljnji izračuni brez vrednosti, na njihovi podlagi sprejeta poslovna odločitev pa lahko
povsem zgrešena.
Da bi razpoznali merodajne gospodarske kategorije za posamezno odločitveno možnost, moramo dodobra
proučiti njene značilnosti. To bo še posebej zahtevno, kadar ne gre za rutinske poslovne odločitve. Na katere
procese neposredno in posredno vpliva poslovna odločitev, katere dodatne/drugačne prvine potrebujemo za
njeno uresničitev in s kakšnimi stroški sta povezani njihova prisotnost in raba, ali vpliva odločitev tudi na
60
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
obseg prodaje in/ali na prodajne cene, ali je uresničitev odločitve povezana tudi s kakšnimi mejami, zaradi
katerih z njeno uresničitvijo žrtvujemo koristi najboljše alternativne možnosti? To so le temeljna vprašanja,
ki nas lahko usmerjajo pri razpoznavanju merodajnih gospodarskih kategorij za odločanje. Predvsem pa si
lahko pri začetnem razpoznavanju merodajnih gospodarskih kategorij ob posamezni odločitveni možnosti
pomagamo z iskanjem odgovora na vprašanje ali in na kak način je odločitvena možnost v danih okoliščinah
uresničljiva.
Denimo, da bi se v proizvodnem podjetju oglasil potencialni kupec iz tujine z vprašanjem, ali bi bilo
mogoče, da bi mu naslednji mesec izdelali 500 kosov izdelka, ki je zelo podoben izdelku, ki ga oglašujejo in
redno prodajajo (morda bi ga bilo treba le nekoliko drugače embalirati). Obenem je kupec opredelil najvišjo
zanj sprejemljivo ceno za vsak tak izdelek..
Katere gospodarske kategorije so merodajne za sodbo o sprejemljivosti te odločitve? Na katere bi s
sprejemom odločitve vplivali? Gotovo bi s sprejemom odločitve dosegli s temi 500 izdelki prihodke, ki jih
sicer ne bi imeli. Izvedba tega naročila bi nam povzročila tudi stroške. Katere? Gotovo bi nastali
spremenljivi stroški za proizvodnjo teh 500 kosov izdelkov. Bi izvedba tega naročila povzročila še kakšne
stroške, ki jih sicer ne bi bilo in bi jih morali upoštevati kot merodajne za to odločitev? Odgovor na to
vprašanje je odvisen od okoliščin v katerih lahko uresničimo to posebno naročilo. Denimo, da imamo v
prihodnjem mesecu še dovolj prostih zmogljivosti, da bi lahko naredili še teh 500 kosov in ne bi motili
siceršnje redne proizvodnje. V tem primeru izvedba našega naročila ne bi povzročila nobenih dodatnih
stalnih stroškov in bi bili za določanje o tem, ali bi naročilo izvedli ali ne merodajni poleg prihodkov le
spremenljivi stroški kosov narejenih za posebno naročilo. Kaj pa če bi imeli sicer v naslednjem mesecu
skoraj polno izkoriščene zmogljivosti in bi bilo mogoče posebno naročilo izvesti le, če bi zato nekoliko
zmanjšali sicer nameravano redno mesečno proizvodnjo? V tem primeru bi se nam med merodajnimi
gospodarskimi kategorijami pojavila še ena žrtev, in sicer bi šlo za prispevek za kritje, ki bi ga izgubili s
tistim delom predvidene redne proizvodnje, ki bi jo morali zaradi posebnega naročila opustiti. Pogoji, v
katerih je določena odločitev uresničljiva, torej bistveno vplivajo na to, katere gospodarske kategorije so
merodajne pri odločitvi.
Le če razpoznamo, ocenimo in smiselno povežemo vse, za določeno odločitev merodajne gospodarske
kategorije, tako tiste, ki predstavljajo pričakovane gospodarske koristi, kot tudi tiste, ki se nnašajo na
pričakovane gospodarske žrtve, lahko oblikujemo tudi merodajna, odločujoča ali relevantna sodila, to je
kvantitativne kriterije za sodbo o sprejemljivosti posamezne poslovne odločitve. Tako bi v našem primeru v
prvih okoliščinah za uresničitev posebnega naročila primerjali merodajne prihodke in merodajne
spremenljive stroške, ali kar opredelili kot sodilo merodajni prispevek za kritje, to je razliko med obema. Če
bi bila ta razlika pozitivna, bi sprejem posebnega naročila pri nespremenjenih stalnih stroških podjetju obetal
povečanje poslovnega izida za znesek tega merodajnega prispevka. za kritje.
Tudi, če izhajamo iz predpostavke, da želi poslovodstvo s svojim ravnanjem zagotoviti čim večji dobiček, so
merodajna sodila, ki vodijo k uresničevanju tega cilja, lahko zelo različna. V odvisnosti od narave
opazovanega odločitvenega problema vključuje merodajno sodilo različno širok nabor merodajnih
gospodarskih kategorij, kot so npr. naslednje:
• razlika v stroških dveh odločitvenih možnosti,
• mejni stroški in nabavna cena,
• spremenljivi stroški in nabavna vrednost,
• mejni stroški in mejni prihodek,
• sprememba celotnega prispevka za pokritje,
• sprememba celotnega prispevka za kritje in oportunitetni stroški,
• mejni stroški in načrtovani dobiček,
• mejni stroški in oportunitetni stroški,
• lastna cena in prodajna cena,
• sprememba poslovnega izida in oportunitetni stroški ,
• sprememba denarnih tokov.
61
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Tako so lahko za določeno poslovno odločitev odločujoči le stroški, če npr. presojamo možnost proizvodnje
enakega učinka na dva različna načina ob nespremenjenem obsegu naložb.
Če se odločamo med lastno proizvodnjo polproizvoda na razpoložljivih, neizkoriščenih zmogljivostih in
njegovim nakupom, moramo poznati mejne stroške lastne proizvodnje in nabavno ceno. Če nimamo opravka
s sorazmerno spremenljivimi stroški, moramo poznati celotne spremenljive stroške za lastno proizvodnjo in
celotno nabavno vrednost za priskrbo iz zunanjih virov. Če lastna proizvodnja polproizvodov terja posebno
pripravo dela na sicer razpoložljivih zmogljivostih, moramo med merodajnimi kategorijami upoštevati tudi s
tem povzročene dodatne stalne stroške. Če razpoložljive zmogljivosti ne omogočajo lastne proizvodnje
polproizvodov, ne da bi obenem zmanjšali obseg proizvodnje končnih učinkov, moramo pri odločanju
upoštevati tudi prispevek za kritje, ki ga s proizvodnjo polproizvodov v tem primeru žrtvujemo. Če pa bi
proizvodnja polproizvodov terjala dodatna osnovna in/ali obratna sredstva, bodo za odločanje merodajni tudi
oportunitetni stroški naložbene možnosti.
Če presojamo kratkoročno možnost povečanja proizvodnje in prodaje učinkov pri danih neizkoriščenih
zmogljivostih, kot je to v našem prvem primeru posebnega naročila, in imamo opravka s sorazmerno
spremenljivimi stroški, je pomembno poznati prodajno ceno za vsak tak dodatni učinek in njegove mejne
stroške. Če nimamo opravka s sorazmerno spremenljivimi stroški, ali se prodajna cena spreminja z dodatno
količino prodaje, presoja na podlagi podatkov za mejni učinek ne bo primerna. Potrebno bo opazovati
spremembo celotnega prispevka za kritje. Če pa bo opazovana možnost povečanja proizvodnje in prodaje
povezana tudi s potrebo po uvedbi nove izmene, bo v merodajnem sodilu treba upoštevati tudi dodatne stalne
stroške, kot so npr. stroški nadziranja dela v tej izmeni, dodatne stroške čiščenja, vzdrževanja, razsvetljave in
podobne dodatne stroške uvedbe nove izmene. Če bi morali za povečanje proizvodnje določenega izdelka
zaradi omejenih zmogljivosti opustiti del proizvodnje drugih učinkov, kot smo si zamislili v drugem primeru
našega posebnega naročila, bomo morali odločitveno sodilo razširiti še za žrtvovan prispevek za kritje.
Podobno bomo morali upoštevati žrtvovane koristi tudi, če bo uresničitev določene poslovne odločitve terjala
tudi dodatna vlaganja sredstev.
Časovna razsežnost merodajnih podatkov za oblikovanje računovodskih informacij
Pri oblikovanju računovodskih informacij moramo biti pozorni tudi na časovno razsežnost merodajnih
podatkov o računovodsko merjenih gospodarskih kategorijah. Računovodska informacija za določeno
poslovno odločitev se mora praviloma nanašati na obdobje, v katerem lahko pričakujemo posledice te
poslovne odločitve.
Katero obdobje je merodajno v našem primeru odločanja o sprejemu ali zavrnitvi posebnega naročila? Je to
v obeh okoliščinah odločanja mesec dni? Ali pa bi v drugem primeru, ko bi bilo treba sprostiti del
zmogljivosti in opustiti del siceršnje redne mesečne proizvodnje, morali biti pozorni na možnost, da bi bila
zaradi tega redna prodaja v naslednjem mesecu, ali celo še dlje, manjša, ker bi se kak nezadovoljen kupec, ki
ne bi mogel kupiti izdelka podjetja, preusmeril na drugega dobavitelja? Če bi se obetal tudi ta možen vpliv
uresničitve enomesečnega posebnega naročila, bi morali pri sodbi o tem poslu upoštevati med njegovimi
merodajnimi žrtvami tudi izgubljen prispevek za kritje v naslednjih mesecih zaradi izgube kupcev ob
enomesečnem zmanjšanju redne proizvodnje.
Zato je denimo pri opredeljevanju računovodskih informacij za odločitev o sprejemljivi prodajni ceni za
proizvodnjo določenega učinka pomembno, ali gre le za enkratno naročilo ali za predvideno ponavljajočo se
proizvodnjo. Pri oblikovanju informacij v zvezi z možnostmi spremembe proizvodnega programa ali
razširitve zmogljivosti bo gotovo treba zagotoviti podatke za daljše obdobje. To bo tudi sicer nujno potrebno
pri vseh podlagah za strateške poslovne odločitve, kamor sodijo tudi poslovne odločitve o naložbah.
Kakor hitro imamo opravka z računovodsko merjenimi gospodarskimi kategorijami za več let, moramo pri
oblikovanju računovodskih informacij zagotoviti dve vrsti primerljivosti podatkov iz različnih obdobij:
62
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
• primerljivost zaradi spreminjanja splošne ravni cen v opazovanem obdobju in
• primerljivost zaradi časovne preference denarja (time value of money).
S primerljivostjo zaradi spreminjanja splošne ravni cen v opazovanem obdobju se srečujemo predvsem
pri oblikovanju analitskih računovodskih informacij in to v tistem njihovem delu, ki se nanaša na obračunske
podatke. Denimo, da želimo primerjati prihodke v treh zaporednih letih in presoditi njihovo ugodnost. Če je
bila v opazovanem obdobju prisotna inflacija, in so prihodki nominalno rasli, še ne moremo trditi, da so rasli
tudi realno, če vpliva inflacije pred primerjavo ne izločimo tako, da so potem zneski prihodkov izraženi v
enotah denarja enake kupne moči.14 Pri predračunskih informacijah za več let, ki jih praviloma že izvirno
oblikujemo na podlagi stalnih cen izhodiščnega obdobja predračunavanja, se temu problemu izognemo Pri
predračunavanju za več let pa ne smemo prezreti morebitne potrebe po upoštevanju pričakovanih
realnih sprememb posameznih cen.15
S časovno peferenco denarja razumemo dejstvo, da nam v okoliščinah, ko je denar redka dobrina, enak
znesek denarja, ki ga imamo na voljo danes, predstavlja večjo korist, kot enak znesek denimo čez leto dni, saj
denar, ki nam je na voljo sedaj, lahko donosno naložimo in imamo čez leto dni že več. Zato dajemo prednost
(preference) enakemu znesku denarja danes pred tistim v prihodnosti. In po drugi strain tzato tudi raje čim
kasneje plačamo določen znesek denarja. Za primerljivost zaradi časovne preference denarja moramo
poskrbeti pri oblikovanju predračunskih računovodskih informacij, med katerimi so posebno pomembne
informacije o denarnih tokovih, ko gre za presojo naložbenih procesov. V tem primeru lahko zagotavljamo
primerljivost z upoštevanjem minimalno zahtevane (letne) donosnosti oz. cene virov financiranja na dva
načina. Zneske merodajnih kategorij iz različnih trenutkov prihodnosti lahko razobrestujemo oz.
diskontiramo na sedanjo vrednost oz. na vrednost v začetku opazovanega obdobja. Lahko pa jih tudi
naobrestujemo oz. kapitaliziramo na vrednost ob koncu opazovanega obdobja.
Večji kot je pomen določene poslovne odločitve za nadaljnji razvoj podjetja, manj dopustno je pri
oblikovanju računovodskih informacij zanemarjati problem nezanesljivosti ocenjevanja posledic
posameznih odločitev. Bolj se je pomembno soočiti z negotovostmi in tveganji. Od tega, če bomo to storili in
kako, bo odvisna tudi širina podatkovne podlage, ki jo bomo morali zagotoviti pri oblikovanju
računovodskih informacij.
Odločanje v pogojih nezanesljivih pričakovanj
Kot že vemo, odločitvena teorija razlikuje, glede na zanesljivost pričakovanj, tri osnovne vrste odločitvenih
situacij. Gre za odločanje v:
• pogojih zanesljivih pričakovanj,
• pogojih negotovosti in
• pogojih tveganj.16
Če pripravimo za določeno poslovno odločitev informacije o enem samem možnem načinu njene uresničitve,
se obnašamo tako, kakor da bi odločali v pogojih povsem zanesljivih pričakovanj. Če imajo te odločitve
manjši pomen za delovanje in razvoj podjetja, če bi s pridobivanjem dodatnih podatkov o možnih posledicah
Denimo, da so bili prihodki v prvem letu 100 in v drugem letu 104 enote. Če je splošna raven cen v tem
obdobju narasla za 5%, je bilo v drugem obdobju doseženih relano manj prihodkov kot v prvem. T lahko
ugotovimo bodisi tako, da prihodke iz prvega obdobja “inflacioniramo” s faktorjem 1,05 na 105 in vidimo, da
je to manj kot 104 v drugem letu, ali pa tako, da prihodke iz drugega obdobja deflacioniramo tako, da jih
delimo s faktorjem 1,05 in vidimo, da bi bil njihov znesek, izražen v enotah enake kupne moči kot za prvo
leto le 990, torej manj kot 1000 v prvem obdobju.
15
Denimo, da pričakujemo, da bo realna cena ključne surovine za proizvodnjo novih izdelkov, ki jih
nameravamo delati naslednjih 5 let, naraščala. Tedaj bi bilo narobe za vseh naslednjih 5 let pri izračunu
stroškov od porabe te surovine upoštevati ceno, ki zanjo velja danes.
16
Situacijo igre zanemarjamo, saj bi njena obravnava presegala namen tega gradiva.
14
63
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
poslovne odločitve povzročili več dodatnih stroškov, kot bi imeli od tega koristi, ali če se izkaže, da ne bi bilo
treba spremeniti poslovne odločitve, čeprav bi se merodajne prvine spremenile bolj neugodno, kot smo
predvideli, je takšno ravnanje celo upravičeno.
In kako ravnati, kadar zanemarjanje nezanesljivosti pričakovanj ni upravičeno? Kako sploh lahko
ugotovimo, da je takšno? Pri tem si lahko pomagamo s t.i. analizo občutljivosti.
Analiza občutljivosti (ang. “sensitivity analysis”, nem. “Senzibilitätanalyse”) je metoda, ki je splošno
uporabna pri poslovnem odločanju, kadar se zavedamo, da ocene sprememb posameznih merodajnih
gospodarskih kategorij niso zanesljive. Včasih jo označujemo tudi z oznako "kaj če ..?" (ang. “What if
…?”) analiza. Razlikujemo v bistvu tri povezana področja analize občutljivosti. To so:
• analiza kritičnih vrednosti,
• analiza varnostnih razlik in
• analiza prožnosti. 17
Pri analizi kritičnih vrednosti iščemo vrednost posamezne merodajne gospodarske kategorije, pri kateri je
odločitev oz. opazovana gospodarska situacija ravno na meji sprejemljivosti. Tako nas npr. zanima obseg
povečanja prodaje, ki bi ga morali doseči, da bi se splačalo znižati prodajno ceno, najnižja sprejemljiva
izvozna cena, najmanjša količina proizvodnje in prodaje za utemeljeno uvedbo nove izmene, znesek stalnih
stroškov novega delovnega sredstva, ki bi bilo enako gospodarno kot staro.
Z varnostnimi razlikami opredeljujemo razlike med izhodiščno opredeljeno ali opazovano vrednostjo
določene gospodarske kategorije in njeno kritično vrednostjo, npr.dopustno zmanjšanje prodaje do kritične
točke gospodarnosti, ipd.
Manjša kot je relativna varnostna razlika pri določeni merodajni gospodarski kategoriji, ali bliže kot je
opredeljena vrednost njeni kritični vrednosti, bolj je smiselno pridobiti dodatne informacije o možnih
spremembah merodajnih gospodarskih kategorij. Recimo, da podjetje ocenjuje, da bi lahko z intenzivnejšo
reklamo povečalo obseg prodaje za 15%, kar bi ob upoštevanju dodatnih prihodkov in odhodkov povečalo
dobiček. Kaj pa, če prodaja ne bo narasla za 15%? Če bi npr. analiza občutljivosti pokazala, da se bo
dobiček povečal, če bo obseg prodaje narasel vsaj za 5%, bi lahko veliko bolj "pogumno" sprejeli takšno
odločitev, kot če bi se izkazalo, da bi se dobiček povečal le, če bi se prodaja povečala več kot za 14%.
Pri analizi prožnosti pa ugotavljamo, kako močno se odzove merodajno sodilo na relativno spremembo
določene merodajne gospodarske kategorije, npr. količina povpraševanja po določenem blagu na spremembo
cen tega blaga, stroški na spremembo obsega dejavnosti, poslovni izid na spremembo obsega dejavnosti ipd.
Čim večja je prožnost merodajnega sodila na spremembo posamezne merodajne gospodarske kategorije, tem
bolj moramo biti pri odločanju pozorni na možnosti, da se vrednosti kategorij uresničijo manj ugodno, kot
smo prvotno predvideli.
Pri odločitvah, ki so za nadaljnje delovanje in razvoj podjetja zelo pomembne, in pri katerih se izkaže tudi
pomembnost nezanesljivosti predvidevanj, moramo zagotoviti informacije v širšem obsegu kot v primeru, da
se zadovoljimo z odločanjem v pogojih navidezne zanesljivosti pričakovanj. Od tega, v kolikšni meri bomo
razširili podatkovno podlago, je odvisno, ali bomo pri odločanju upoštevali negotovost ali tveganja.
V podatkovnih podlagah za sprejem poslovne odločitve najprej recimo ocenimo, da lahko poslovna odločitev
različno vpliva na izbrano odločitveno sodilo, ne ocenimo pa, kakšne so verjetnosti različnih možnih posledic
poslovne odločitve. V takšnih primerih bo poslovodstvo lahko sprejelo poslovno odločitev z uporabo
17
Hitro in preprosto uporabo analize občutljivosti omogoča vrsta razširjenih programskih orodij, ki so
dostopna na osebnih računalnikih.
64
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
katerega od sodil, ki jih poznamo v odločitveni teoriji v pogojih negotovosti.18 Katero od teh pravil bo
poslovodstvo (zavestno ali ne) uporabilo, bo odvisno tudi od tega kakšen pomen pripisuje varnosti in
tveganjem.
Zamislimo si, da pripravljamo informacije za izbor med dvema različnima reklamnima akcijama. Pri vsaki
ocenimo optimistično, pesimistično in "realistično" različico prispevka za kritje, ki si ga lahko od takšne
akcije obetamo. Tedaj bo pesimistični odločevalec izbral tisto akcijo, ki obeta večje koristi pri uresničitvi
pesimistične možnosti (odločitev na podlagi najboljšega od najslabših možnih rezultatov - maximin).
Nasprotno bo optimistični "igralec na srečo" izbral akcijo, ki obeta večje koristi pri uresničitvi optimistične
možnosti (odločitev na podlagi najboljšega od najboljših možnih rezultatov - maximax).
Le če podatkovne podlage dopolnimo še z ocenami verjetnosti uresničitve različnih možnih posledic poslovne
odločitve, oz. različnih možnih vrednosti pričakovanega odločitvenega sodila, bo poslovodja lahko sprejel
poslovno odločitev tako, da bo uporabil katerega od sodil, ki jih poznamo v odločitveni teoriji za pogoje
tveganj. V tem primeru merodajno sodilo ni enolično določeno, temveč ga opredelimo kot slučajno
spremenljivko.
Tako bi lahko v prej omenjenem primeru odločanja o vrsti reklame opredelili tudi, kakšna je verjetnost
pesimistične, realistične ali optimistične različice prispevka za kritje, ki si ga lahko obetamo od reklame.
Ker imamo v tem primeru za vsako odločitveno možnost več možnih vrednosti osnovnega odločitvenega
sodila in njihove verjetnosti, le-te pred odločitvijo povežemo v novo sodilo. To je bodisi matematično upanje
(E(X))19 možnih vrednosti odločitvenega sodila, bodisi matematično upanje dopolnjeno s standardnim
odklonom (σ), bodisi njegova preferenčna vrednost (Φ)20. Ta povezuje matematično upanje, standardni
odklon in stopnjo odločevalčeve naklonjenosti ali zavračanja tveganja (α).
Če se še bolj poglobimo v opredelitev podatkovnih podlag, opredelimo že posamezne merodajne gospodarske
kategorije kot slučajne spremenljivke in uporabimo za opredlitev odločitvenega sodila t.i. analizo rizikov oz.
tveganj. Tedaj bi v opazovanem primeru podatkovno podlago še razširili in posebej ocenili npr. različne
možne obsege prodaje in njihove verjetnosti ter različne možne zneske nabavnih cen prvin, ki bi jih
potrebovali pri spremenjenem obsegu prodaje in njihove verjetnosti. Več kot bo različnih možnih vrednosti
za posamezne merodajne gospodarske kategorije, večje bo število možnih kombinacij njihove uresničitve in s
tem možnih vrednosti osnovnega odločitvenega sodila.
In kako sploh lahko opredelimo odločitveno sodilo na podlagi tako široko opredeljenih podatkov o
posameznih merodajnih gospodarskih kategorijah?
Teoretično bi lahko poiskali vse te možne kombinacije uresničitve posameznih merodajnih
gospodarskih kategorij s popolnim preračunavanjem le v primeru, ko gre za diskretne slučajne
spremenljivke. To bi bilo praktično zelo zamudno. Tudi če imamo opravka z zveznimi slučajnimi
spremenljivkami, je le izjemoma možno poiskati rešitev po analitični poti. Splošno uporaben postopek za
iskanje odgovora na to vprašanje je računalniška simulacija, ki pri današnji stopnji razvitosti računalniške
tehnologije ni več problem.
18
Gre za vrsto pravil od "maximin", preko "maximax" do pravila minimalnega obžalovanja, ki jih študent
lahko osveži s pomočjo učbenika Ekonomika podjetja (Rebernik).
19
20
Matematično upanje slučajne spremenljivke je enako vsoti zmnožkov posameznih vrednosti slučajne
spremenljivke in njihovih verjetnosti (E(X) =Σ Xi . pi). Opazujemo ga lahko tako pri diskretni (in ga
označimo z E(X)), kot pri zvezni slučajni spremenljivki (tedaj zanj uporabljamo oznako µ(X)).
Φ(µ,σ) = npr. µ+ ασ, pri čemer je s standardni odklon (σ =√Σ pi (Xi - σ)², in α velikost, ki bi naj
opredeljevala stopnjo naklonjenosti (α>0)tveganjem oz. zavračanja (α<0) tveganj.
65
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Primerjava obsega podatkov o posamezni odločitveni možnosti in odločitvenega sodila v pogojih zanesljivih
pričakovanj, v pogojih negotovosti in v pogojih tveganj 21 je prikazana v tabeli 3 .
Tabela 3
Odločanje v pogojih zanesljivih pričakovanj, v pogojih negotovosti in v pogojih tveganj
POGOJI
OBSEG PODATKOV O POSAMEZNI
ODLOČITVENI MOŽNOSTI
NA
IZBOR
PODLAGI
zanesljivih pričakovanj
ena sama možna vrednost merodajnega
sodila
merodajnega
sodila
negotovosti
več različnih možnih vrednosti
merodajnega sodila
maximin, minimax
.... pravila
tveganj
več različnih možnih vrednosti
merodajnega sodila in njihove
verjetnosti
µ, Φ(µ,σ)
Poskusi obvladovanja negotovosti ali tveganj pri pripravi informacij za poslovne odločitve so, kot vidimo,
vselej povezani z razširitvijo tistih podatkovnih podlag, ki bi zadoščale za odločanje v pogojih zanesljivih
pričakovanj. Eden od temeljnih pogojev, da bi bile lahko takšne razširjene podatkovne podlage kakovostne,
je v pravilni opredelitvi merodajnih gospodarskih kategorij, ne glede na to, ali bodo v danih okoliščinah sploh
potrebne razširitve podatkovne podlage, ki bi zadoščala za odločanje v pogojih zanesljivosti.
Zato kaže najprej poudariti opredelitev merodajnih gospodarskih kategorij in oblikovanje računovodskih
informacij pri različnih vrstah poslovnih odločitev v pogojih zanesljivosti, in na tak način bomo tudi
oblikovali računovodske informacije za različne poslovne odločitve v osrednji točki tega poglavja (točki 3.5).
Če namreč pri oblikovanju informacij izpustimo katero od teh kategorij, ali če kateri napačno pripišemo
merodajnost za opazovano poslovno odločitev, uporaba še tako zahtevne "nadgradnje" podatkov o tveganjih
ne more preprečiti odločanja na podlagi zgrešenih informacij.
Nato z analizo občutljivosti odločitvenega sodila presodimo, ali je za proučevani odločitveni problem
potrebno razširiti podatkovne podlage za odločanje v pogojih nezanesljivih pričakovanj. Pri mnogih
poslovnih odločitvah vplivamo na obseg dejavnosti in z njim povezane poslovnoizidne in denarne tokove.
Zato je eno od posebno uporabnih področij analize občutljivosti pri oblikovanju računovodskih informacij
analiza občutljivosti poslovnega izida in denarnega izida iz poslovanja na spremembe v obsegu dejavnosti, ki
jo v nadaljevanju podrobneje obravnavamo.
3.2 Ocenjevanje gibanja stroškov
21
Te tri vrste pogojev v nemščini označujejo:
- zanesljivost : die Sicherheit
- negotovost: die Ungewissheit
- tveganje: das Risiko
Zadnja dva pogoja , ki se nanašata na nezanesljivost pričakovanj, označujejo z izrazom die Unsicherheit. V
angleščini uporabljamo za zanesljivost oznako gotovost - certainty; tveganje - risk je opredeljeno kot vrsta
negotovosti.
66
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Kako zagotoviti informacije o celotnih stroških pri obsegu dejavnosti, ki ga v podjetju še niso izvajali ali ob
sicer spremenjenih pogojih poslovanja? Ali se bodo pri 10% zmanjšanju (povečanju) obsega dejavnosti
celotni stroški tudi znižali (zvišali) za 10%? Sorazmerno spremembo celotnih stroškov bi lahko pričakovali
le, če v podjetju ne bi bilo stalnih stroškov, če bi se vsi spremenljivi stroški spreminjali sorazmerno z
obsegom dejavnosti in se drugi dejavniki, ki bi lahko vplivali na raven stroškov,22 razen obsega dejavnosti,
ne bi spremenili. Normalno pa imajo podjetja tudi stalne stroške, katerih delež se razvojno celo povečuje.
Zato se bodo pri zmanjšanju obsega dejavnosti celotni stroški zmanjšali manj močno kot ta obseg, saj se bo z
obsegom dejavnosti zmanjšal le tisti del celotnih stroškov, ki je spremenljiv. Pri povečanju obsega dejavnosti
pa bodo iz istega razloga celotni stroški narasli manj močno kot sam obseg, če bo obseg dejavnosti možno
povečati brez dodatnih prvin poslovnega procesa, ki povzročajo nastajanje stalnih stroškov.
Na vprašanje, kako močno se bodo pri spremembi obsega dejavnosti spremenili celotni stroški, potemtakem
ni mogoče odgovoriti, ne da bi vedeli, koliko stroškov se odziva na spremembe obsega dejavnosti in koliko
ne. Najprej moramo potemtakem ugotoviti sestavo opazovanih stroškov glede na njihovo stalnost in
spremenljivost.
Če v knjigovodskem informacijskem sistemu že izvirno spremljamo stalne in spremenljive stroške in
uporabljamo za spremljanje materiala in učinkov sistem stalnih cen, odgovora na to vprašanje ne bo težko
dobiti.
Če pa nimamo podatkov o deležu stalnih in spremenljivih stroškov pri določenem obsegu dejavnosti, bomo
morali pred načrtovanjem celotnih stroškov za različne obsege dejavnosti oceniti njuna deleža v poznanih
celotnih stroških. To lahko storimo na različne načine. Slika 10 povzema pregled postopkov za ločevanje
celotnih stroškov na stalne in spremenljive oziroma za ocenjevanje gibanja celotnih stroškov glede na
spremembe v obsegu dejavnosti.
Celotne stroške lahko ločimo na stalne in spremenljive bodisi z izkustvenim pristopom ali z uporabo katerega
od matematičnih postopkov. Obe skupini pristopov se razlikujeta predvsem po potrebnih podatkovnih
podlagah, po predpostavkah in po vlogi ocenjevalcev pri njihovi uporabi.
22
npr. potroški materiala in dela na enoto učinka, raven zmogljivosti ipd.
67
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Postopki za ločitev celotnih stroškov na stalne in spremenljive in za
ocenjevanje gibanja celotnih stroškov
izkustveni
na podlagi
knjigovodskih
podatkov
matematični
računski
narisni
na podlagi
tehničnih
podatkov23
Slika 10:
- z linearno
računsko interpolacijo
- s koeficientom spremenljivosti
celotnih stroškov
- z regresijskim postopkom
Postopki za ločitev celotnih stroškov na stalne in spremenljive in za ocenjevanje
gibanja celotnih stroškov
V skupini izkustvenih postopkov razlikujemo pristop na podlagi knjigovodskih podatkov (accountclassification method) in pristop na podlagi tehničnih podatkov (engineering method).
Za ločevanje stroškov na podlagi knjigovodskih podatkov zadostujejo podatki o celotnih stroških za en sam
obseg dejavnosti, ki pa morajo biti podrobno razčlenjeni po posameznih analitičnih vrstah izvirnih stroškov.
Do ocene sestave celotnih stroškov nato pridemo tako, da vzamemo pod drobnogled vsako posamezno vrsto
stroškov in ji na podlagi znanja in izkušenj o trošenju posameznih prvin poslovnega postopka pripišemo
delež (od 0 do 1) oz. odstotek (od 0 do 100) spremenljivosti. V prvem primeru govorimo o oceni z
ocenjenimi spremenljivkami, v drugem o oceni z ocenjenimi odstotki.
Ta ocena je lahko bolj ali manj uspešna. Pri nekaterih vrstah stroškov lahko brez težav točno ocenimo
njihovo spremenljivost zgolj z upoštevanjem metod njihovega izračunavanja, pri drugih pa moramo vedeti,
kje in kako se trošijo posamezne prvine poslovnega procesa.
Tako moramo npr. vsem stroškom amortizacije pripisati popolno nespremenljivost, če podjetje obračunava
le časovno amortizacijo. Če podjetje za del osnovnih sredstev obračunava obrabno oz. z amortizacijo na
podlagi proizvedenih enot, moramo stroške amortizacije teh osnovnih sredstev izvzeti iz skupine stalnih in
jih razvrstiti med spremenljive. Podobno npr. ocenjujemo spremenljivost stroškov plač glede na to, ali gre
za plače, obračunane po učinku, ali za plače obračunane po času. Pri stroških porabljene energije pa
verjetno brez pomoči energetika ne bo mogoče kakovostno ločiti stroškov za porabljeno pogonsko energijo
in stroškov energije za razsvetljavo in ogrevanje, oz. oceniti njihove spremenljivosti.
Primer 7
Pri proizvodnji 200 kosov izdelkov A ima podjetje 100.000 d.e. celotnih stroškov, od tega
15.000 d.e. amortizacije,70.000 d.e. stroškov materiala, 9.000 d.e. stroškov dela in 6.000 d.e.
stroškov storitev.
V podjetju želijo oceniti stroške, ki bi nastali, če bi povečali (ob nespremenjenih siceršnjih pogojih
poslovanja obseg proizvodnje in prodaje na 220 kosov. Obstoječe zmogljivosti omogočajo
proizvodnjo največ 250 kosov izdelkov A.
23
68
Ta pristop uporabljamo običajno kar neposredno za napovedovanje bodočih stroškov.
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Podrobnejša analiza podatkov o nastajanju posameznih vrst stroškov je pokazala: da je bilo
le 10% amortizacije obračunane po obrabnem načinu, da izhaja 40% stroškov dela iz
obračuna plač po učinku, da se 90% stroškov materiala nanaša na izdelavni material in 30%
stroškov storitev na takšne, ki so neodvisne od obsega dejavnosti.
Na tej podlagi izpeljana ločitev celotnih stroškov na stalne in spremenljive z uporabo
ocenjenih spremenljivk je prikazana v nadaljevanju.
Vrsta
stroška
celotni
stroški
ocenjena
spremenljivka
amortizacija
stroški materiala
stroški dela
stroški storitev
15.000
70.000
9.000
6.000
0,1
0,9
0,4
0,7
Skupaj
100.000
o c e n j e n a sestava stroškov pri
Q = 200 kosov
spremenljivi
stalni
1.500
63.000
3.600
4.200
13.500
7.000
5.400
1.800
72.300
27.700
In kako napovedati celotne stroške pri 220 kosih, oz. pri 10% večjem obsegu proizvodnje?
Ker zaradi tega povečanja ne pride do potrebe po povečanju zmogljivosti, bomo predpostavili
nespremenjeno raven celotnih stalnih stroškov, t.j. 27.700.-. Če se spremenljivi del stroškov
spreminja sorazmerno z obsegom proizvodnje in prodaje, bo narasel za 10 % (7.230.-).
Ob ostalih nespremenjenih pogojih poslovanja lahko napovemo, da bodo celotni stroški pri
proizvodnji in prodaji 220 kosov tedaj:
= 27.700.- + 1,1x 72.300 = 27.700.- + 79.530.- = 107.230.- (oz. 7,23% povečanje
glede na stroške pri 200 kosih)
Kakšna je kakovost ocene, dobljene na podlagi knjigovodskih podatkov, ki je v določenem delu gotovo
subjektivna?
Lahko je izvrstna, lahko pa je tudi povsem napačna. Več kot imajo ocenjevalci znanja o nastajanju
posameznih vrst stroškov in bolj kot se pri oceni poglobijo v procese, vključenost prvin in načine trošenja
prvin v posameznih procesih, boljša je. To velja tudi za napovedovanje stroškov na podlagi tehničnih
podatkov. Pri tem postopku ne izhajamo iz podatkov o preteklih stroških, temveč neposredno iščemo
odgovor na vprašanje, koliko, katere prvine in po kakšni ceni so potrebne za izvajanje ali izvedbo določenih
procesov. Tovrstna poglobljena analiza praviloma traja dalj časa in povzroča večje stroške kot
napovedovanje stroškov z drugimi postopki, vendar pogosto zagotavlja dokaj točne napovedi gibanja
stroškov. V hitro razvijajočih dejavnostih npr. na področji genetskega inženiringa, superprevodnikov in
elektronike, se procesi in značilnosti trošenja prvin v njih naglo spreminjajo, tako da podatki o preteklih
stroških pogosto niso merodajni za napovedovanje bodočih stroškov.
Poleg omenjene oblike izkustvenega postopka, ki ga izpeljemo iz računovodskih podatkov o stroških
v preteklosti (account-clasification method), obstaja še ena različica izkustvenega postopka. Gre za
t.i. tehnični postopek (engineering method), pri katerem ocenimo spremenljive stroške na podlagi
tehnično-tehnoloških podatkov o pričakovanih potroških posameznih prvin na enoto učinka, njihovih
cen in obsega dejavnosti.
69
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Matematične postopke za ločevanje celotnih stroškov na stalne in spremenljive delimo v računske in
narisne.
Pri vseh so potrebni podatki o celotnih stroških vsaj za dva različna že uresničena obsega dejavnosti. Razen
tega moramo poskrbeti, da so iz podatkov izločeni vplivi drugih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na raven
stroškov, saj pri nadaljnji oceni pripisujemo vse razlike v stroških pri različnih obsegih dejavnosti
spreminjaju obsega dejavnosti.
Zato je nujno zagotoviti, da so podatki o celotnih stroških opredeljeni na podlagi istih, stalnih nabavnih cen
prvin poslovnega procesa. Če je knjigovodstvo učinkov in stroškov zasnovano na sistemu stalnih cen, so ti
podatki neposredno na voljo. Sicer pa moramo pred uporabo ločitvenih postopkov podatke o dejanskih
stroških očistiti morebitnih vplivov cenovnih sprememb.
Če zagotovimo podatke o celotnih stroških, ki zadovoljujejo omenjena sodila le za dva različna obsega
dejavnosti, lahko uporabimo za ločevanje preprosti narisni postopek, linearno računsko interpolacijo ali
koeficient spremenljivosti celotnih stroškov. Pri vseh teh preprostih postopkih izhajamo iz predpostavke, da
so celotni stroški sestavljeni iz neomejeno stalnih in sorazmerno spremenljivih stroškov in dajejo zato tudi
teoretično enake rešitve. Vzrok za morebitno razliko med oceno iz omenjenega preprostega narisnega
postopka in oceno po ostalih dveh postopkih je le v nezadostni natančnosti risanja.
Pri preprostem narisnem postopku si najprej pripravimo koordinatni sistem, ki ga na abscisni osi
opredeljuje skala za merjenje obsega dejavnosti, in na ordinatni osi skala za merjenje stroškov. Nato v ta
koordinatni sistem vrišemo točki, ki označujeta celotne stroške pri opazovanih dveh obsegih dejavnosti. Ker
predpostavljamo, da sta to točki na linearni funkciji celotnih stroškov, ju povežemo s premico. Dobljena
premica predstavlja oceno celotnih stroškov, njeno presečišče z ordinatno osjo znesek stalnih stroškov,
vsakokratna razlika med ocenjenimi celotnimi in stalnimi stroški pa oceno spremenljivih stroškov.
Pri ločevanju z linearno računsko interpolacijo izračunamo razmerje med razliko v celotnih stroških dveh
opazovanih obsegov, ki so glede na njihovo predpostavljeno sestavo dodatni spremenljivi stroški, in razliko v
obsegu dejavnosti. Izračunano razmerje, ki pove, koliko dodatnih (spremenljivih) stroškov je nastalo na
enoto dodatnega učinka, predstavlja oceno spremenljivih stroškov na enoto učinka. V naslednjem koraku
lahko nato neposredno ocenimo tudi celotne spremenljive stroške za katerikoli obseg dejavnosti.
Za ločitev celotnih stroškov na stalne in spremenljive lahko uporabimo tudi koeficient spremenljivosti
celotnih stroškov. Izračunamo ga tako, da iz danih podatkov poiščemo razmerje med odstotnima
spremembama celotnih stroškov in obsega. Pri predpostavljeni sestavi celotnih stroškov predstavlja tako
izračunani koeficient oceno deleža spremenljivih stroškov v celotnih stroških izhodiščnega obsega dejavnosti.
Stroške za druge obsege dejavnosti nato napovedujemo na enak način kot pri izkustvenem postopku na
podlagi knjigovodskih podatkov.
Način ločitve celotnih stroškov na stalne in spremenljive pri omenjenih treh matematičnih postopkih je
prikazan v primeru 8.
Primer 8
V podjetju so znašali celotni stroški (O0) pri obsegu proizvodnje 200 kosov učinkov A (Q0)
100.000 d.e., pri proizvodnji 240 kosov pa 115.000 d.e. Podatki o celotnih stroških so
opredeljeni na podlagi istih cen prvin poslovnega postopka in jih želimo ločiti na stalne in
spremenljive.
a) Ločitev s preprostim narisnim postopkom
70
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
vrednost v 103
ocena celotnih stroškov
140
100
60
ocena stalnih stroškov
20
50
100
150
200
250
Q1
Q0
300
obseg dejavnosti
b) Ločitev z linearno računsko interpolacijo:
∆O
ocena s =
∆Q
O1 - O0
=
115.000 - 100.000
=
Q1 - Q0
15.000
=
= 375 d.e./kos
240 - 200
40
ocena sestave O0: S0 = s x Q0 = 375 d.e/kos x 200 kosov = 75.000 d.e.
F = 100.000 - 75.000 = 25.000 d.e.
ocena sestave O1: S1 = 375 d.e/kos x 240 kosov = 90.000 d.e.
F = 25.000 d.e.
c) Ločitev s koeficientom spremenljivosti celotnih stroškov (Ks):
%∆O
Ks =
% ∆Q
(O1 - O0) Q0
=
15.000 x 200
=
O0 (Q1 - Q0)
15%
=
100.000 x 40
= 0,75
20%
ocena sestave O0 : S0 = Ks x O0 = 0,75 x 100.000 = 75.000 d.e.
F = 100.000 - 75.000 d.e. = 25.000 d.e.
Ker se delež spremenljivih stroškov spreminja v sorazmerju z obsegom dejavnosti, lahko
izračunani Ks neposredno uporabimo le za oceno deleža spremenljivih stroškov v celotnih
stroških izhodiščnega obsega. Pri oceni spremenljivih stroškov za druge obsege dejavnosti
izhajamo zato iz ocene spremenljivih stroškov izhodiščnega obsega. Če so ti res sorazmerno
spremenljivi, jih nato lahko ocenimo za poljubni obseg. Ker je v opazovanem primeru obseg
dejavnosti pri Q1 za 20% večji kot pri Q0, ocenjujemo, da so tudi celotni spremenljivi stroški
pri tem obsegu za 20% večji kot pri Q0ocena sestave O1 : S1 = S0 x Q1:Q0 = 75.000 x 1,2 = 90.000 d.e.
F = 25.000 d.e.
Ko z uporabo navedenih postopkov ločimo celotne stroške na stalne in spremenljive, lahko ocenjujemo
stroške tudi pri drugih obsegih dejavnosti. Vzemimo, da bi v podjetju iz primera 7 želeli napovedati celotne
71
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
stroške pri proizvodnji in prodaji 220 kosov. Pri narisnem postopku bi napovedani znesek stroškov
enostavno odčitali iz grafa z dobljeno oceno funkcije celotnih stroškov. Pri ostalih dveh postopkih bi oceno
izračunali kot je prikazano v primeru 9.
Primer 9
V podjetju iz primera 3 želijo napovedati celotne stroške (O2) pri proizvodnji in prodaji 220 kosov
učinkov A, tj, pri povečanju obsega proizvodnje in prodaje glede na izhodiščnega za 20 kosov oz.
10%. Kako izpeljati napoved iz ocenjene sestave stroškov, ki so jo dobili z linearno računsko
interpolacijo in s koeficientom spremenljivosti celotnih stroškov?
a) Napoved na podlagi linearne računske interpolacije
O2 = S2 + F = 375 d.e/kos x 220 kosov + 25.000.- = 82.500.- + 25.000. - =107.500.b) Napoved iz ločevanja na podlagi Ks (upoštevamo 10% povečanje obsega glede na
izhodiščnega):
O2 = S2 + F = 1,1x 75.000.- + 25.000.- = 82.500.- + 25.000.- = 107.500..
Pri napovedovanju celotnih stroškov za nove obsege dejavnosti na podlagi ocen, ki smo jih dobili s
preprostimi matematičnimi postopki, je dobro biti previden, če obstaja možnost, da spremenljivi stroški v
celotnih stroških v resnici niso sorazmerni, kakor smo predpostavili. V takšnih primerih velja uporabljati
dobljene ocene za ocenjevanje celotnih stroškov znotraj oz. v neposredni bližini obeh izhodiščno znanih
obsegov dejavnosti. Ta razpon, ki mu pravimo tudi merodajni razpon (relevant range), ne sme biti prevelik,
kar je razvidno tudi iz slike 11.
Če bodo spremenljivi stroški nazadujoči, bodo stalni stroški, kot vidimo na sliki 11, precenjeni, celotni
stroški v intervalu med obema izhodiščno poznanima obsegoma nekoliko podcenjeni in zunaj področja, ki ga
ta dva obsega omejujeja, precenjeni. Če ta razpon ne bo prevelik, bo napaka v oceni zanemarljivo
majhna. Obratno velja, če so spremenljivi stroški napredujoči.
Ker torej ni nujno, da bi bila dejanska funkcija stroškov, ki jih proučujemo z omenjenimi preprostimi
matematičnimi postopki, linearna, se moramo zavedati, da bo ocena celotnega zneska stroškov bolj znesljiva,
če jo bomo oblikovali znotraj oziroma blizu izhodiščnega, merodajnega področja obsega dejavnosti.
ocena celotnih stroškov
Vrednost
O1
merodajni
razpon
resnični stroški
O0
ocena stalnih stroškov
Q0
Q1
obseg dejavnosti
Slika 11: Omejena uporabnost napovedovanja stroškov na podlagi linearne računske
interpolacije pri nelinearnih celotnih stroških (zaradi nazadujočih spremenljivih
stroškov)
72
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
In kaj bi bilo z našo oceno celotnih stroškov, če bi se med opazovanima obsegoma dejavnosti tudi stalni
stroški razlikovali? Denimo, da bi med njima prišlo do uvedbe nove izmene, do povečanja strojnih
zmogljivosti, do spremembe v znesku denarja, namenjenega za reklamo ali katerekoli druge poslovne
odločitve, ki vpliva na raven celotnih stalnih stroškov. Ali to drži, moramo presoditi že pred uporabo samega
ločevalnega postopka in nato dopolniti izhodiščne podatke z oceno merodajnih omejeno stalnih stroškov. Če
tega ne storimo, in se podatki o celotnih stroških obeh obsegov razlikujejo tudi v znesku stalnih stroškov,
bodo dobljene ocene celotnih stroškov pri drugih obsegih dejavnosti praviloma neuporabne. Tudi če med
izhodiščnima obsegoma dejavnosti ni razlike v višini stalnih stroškov, moramo biti pri napovedovanju
gibanja stroškov zunaj področja obsega dejavnosti, ki ga omejujeta ta dva izhodiščna obsega, zelo previdni,
saj ni nujno, da se raven stalnih stroškov ne bo spremenila, če bi hoteli spremeniti obseg dejavnosti izven
izhodiščnih okvirov.
V opazovnih primerih smo z matematičnimi postopki ocenjevali gibanje celotnih stroškov zgolj na podlagi
podatkov o celotnem znesku stroškov za dva obsega dejavnosti. Če lahko zagotovimo primerljive podatke o
celotnem znesku stroškov za več različnih obsegov dejavnosti, lahko uporabimo (subjektivni) narisni
postopek v razvitejši obliki ali računsko ocenimo gibanje stroškov z uporabo postopka regresije. Tedaj
lahko pri ločitvi celotnih stroškov na stalne in spremenljive in pri ocenjevanju gibanja celotnih stroškov pri
spreminjanju obsega dejavnosti upoštevamo tudi prisotnost različnih vrst spremenljivih stroškov. Pri
subjektivnem narisnem postopku tako med (ali skozi) dane točke po subjektivni presoji vrišemo funkcijo
celotnih stroškov, ki se tem točkam najbolje prilega. Pri regresijskem postopku pa iščemo takšno funkcijo z
metodo najmanjših kvadratov.24
Različne vrste stroškov pa se, kot vemo, ne spreminjajo nujno le zaradi sprememb v obsegu dejavnosti.
Razen tega obstaja pri raznoliki dejavnosti organizacije tudi problem merjenja obsega dejavnosti na
ravni celotne organizacije. Zato je pri napovedovanju stroškov pri poljubnih pogojih gospodarjenja pri
pripravi podlag za poslovne odločitve smiselno proučevana orodja za ločevanje celotnih stroškov na
stalne in spremenljive prilagoditi in jih uporabiti na naslednji, prilagojeni način:
• Ker na posamezne vrste stroškov vplivajo različni dejavniki, ne kaže uporabljati nobenega od
omenjenih postopkov za celotne stroške organizacije, temveč posamično za posamezne vrste ali za
skupine stroškov.
• Podobno kot smo opredeljevali gibanje stroškov na spremembe v obsegu dejavnosti /kot ga
opredeljuje klasična teorija stroškov/ lahko ocenjujemo gibanje določenih vrst stroškov pri
spreminjanju dejavnikov, od katerih je odvisna njihova višina; npr. število izmen za napovedovanje
stroškov dela, širino proizvodnega programa za napovedovanje stroškov priprave dela ipd. Pri tem
moramo biti pozorni, da zaznamo tudi morebitne vplive krivulje učenja.
• V splošnem vpliva lahko na določeno vrsto stroškov več različnih dejavnikov, ki jih včasih ločimo v
naslednje tri skupine:
• strukturni dejavniki - so tisti, ki se nanašajo na temeljne odločitve o obsegu in razponu
dejavnosti organizacije in tehnologije za proizvodnjo ali/in odpremo proizvodov ali storitev.
Če spremenljivi stroški niso sorazmerni, praviloma ne bomo iskali linearne funkcije celotnih stroškov. Če
vnos podatkov v koordinatni sistem vendarle pokaže, da bi lahko ocenili celotne stroške z linearno funkcijo
oblike O = s x Q + F, dobimo ocene vrednosti s in F na naslednji način:
Σ Qi x Oi - ∅Q Σ Oi
s = ----------------------Σ Qi2 - ∅QiΣQi
F = φO - s x φQ
24
73
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Praviloma veljajo na daljši rok in se poredko spreminjajo (npr. število prodajaln, lokacija,
računalniška podpora,…)
• organizacijski dejavniki - so tisti, ki se nanašajo na organiziranje dejavnosti in odločanje o
vključevanju ljudi znotraj in zunaj organizacije v procese. O njih odločamo po sprejemu
odločitev o strukturnih dejavnikih. Praviloma tudi veljajo dalj časa, a se vndar spreminjajo
bolj pogosto kot strukturni dejavniki (npr. število dobaviteljev, razmestitev opreme,….)
• dejavniki posameznih aktivnosti - so tisti, ki so povezani z izvajanjem posameznih
procesov v okviru dejavnosti organizacije (npr. pregled pošiljka materiala, nastavitev
strojev za proizvodnjo določenega učinka, pakiranje izdelka, zaposlitev novega delavca,…)
Poenostavljeno in kratkoročno običajno ocenjujemo gibanje posamezne vrste stroškov v povezavi z
enim, po naši sodbi ključnim dejavnikom aktivnosti. V splošnem pa je mogoče ocene zasnovati na
hkratnem upoštevanju več dejavnikov vseh treh skupin. To je posebno pomembno pri strateških
odločitvah.
Iz dosedanje obravnave je razvidno, da se pri napovedovanju gibanja stroškov praviloma srečamo s
težavami in metodološkimi problemi, ki jih razrešimo toliko bolje, kolikor bolj nadrobno se posvetimo
proučevanju posameznih vrst stroškov in dejavnikov, od katerih so ti odvisni. Njihovo razumevanje je
tudi predpogoj za obvladovanje stroškov.
3.3 Analiza občutljivosti poslovnega izida in denarnega
izida iz poslovanja na spremembe v obsegu dejavnosti
Analizo občutljivosti poslovnega izida na spremembe obsega dejavnosti (CVP - cost-volume-profit analysis)
lahko izvajamo le, če imamo ločene podatke o stroških za stalne in spremenljive oz. smo opredelili funkcije
za ocenjevanje gibanja stroškov. Če nimamo že knjigovodsko vzpostavljenega tovrstnega ločenega
spremljanja stroškov, moramo, pred uporabo te analize, razčleniti celotne stroške na obe komponenti s
katerim od postopkov, ki smo jih spoznali v točki 3.2 tega gradiva.
Analiza občutljivosti poslovnega izida na spremembe obsega dejavnosti25 se nanaša na ugotavljanje
naslednjih zvez:
• kritične točke oz. kritičnih točk gospodarnosti (KTG)26, t.j. tistega oz. tistih obsegov proizvodnje in
prodaje, pri katerem oz. pri katerih je poslovni izid enak nič, oz. kjer ni niti dobička niti izgube (QKG), in
prihodkov, ki ravno pokrijejo odhodke (PKG)
• kritične točke želenega poslovnega izida, to je obsega proizvodnje in prodaje, ki zagotavlja doseganje
želenega dobička v stalnem znesku (QPIž) in prihodkov, ki prinašajo tak dobiček (PPIž)
• kritične točke želene stopnje dobička v prihodkih, to je obsega proizvodnje in prodaje, ki zagotavlja
doseganje želene stopnje dobička v prihodkih (Qstpi) in prihodkov, ki prinašajo tak želeno stopnjo
dobička (Pstpi)
• varnostne razlike opazovanega obsega (Qo) ali opazovanih prihodkov (Po) od proizvodnje in prodaje
od obsega ali prihodkov v kritični točki gospodarnosti (VRKGQ = Qo – QKG), VRKGP = Po – PKG )27
Delno ste jo spoznali in izvajali že pri ekonomiki v prvem letniku študija, četudi je morda (še) niste tako
imenovali.
26
Break-even points; v domači strokovni literaturi najdemo za gornje kritične točke tudi oznako prag ali
meja pokritja stroškov, točka preloma, prag ali meja rentabilnosti ali prag pozitivnega poslovnega izida.
25
74
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
• prožnost poslovnega izida na relativno spremembo prihodkov od prodaje oz. ti. stopnjo vzvodja iz
delovanja (operating leverage) oziroma poslovnega vzvodja..
Kakšne so te vezi, je odvisno predvsem od tega, kakšna je sestava stroškov v podjetju, od tega, kakšen je
kakovostni postopek vrednotenja učinkov in od tega, ali se mora njihova prodajna cena zmanjševati, če želi
podjetje povečevati obseg prodaje.
V splošnem primeru, ko nimamo opravka z linearnima funkcijama prihodkov in odhodkov, ima podjetje prag
(QKg1) in mejo gospodarnosti (QKg2), ki omejujeta področje dobička. Če bi želeli zveze natančneje analitično
proučiti, pa bi morali razpolagati z oceno obeh nelinearnih funkcij, funkcije odhodkov in funkcije prihodkov,
česar pa v praksi ni lahko zagotoviti.
Pri računskem proučevanju navedenih povezav običajno izhajamo naslednjih predpostavk, ki jih ponazarja
tudi slika 8:
•
•
•
•
prodajna cena se ne spremeni s spremembo obsega prodaje,
odhodki so sestavljeni iz neomejeno stalnih in sorazmerno spremenljivih stroškov,
učinke vrednotimo s spremenljivimi stroški,
v proizvodnem programu je le ena vrsta učinka.
Prihodki
Po
PPIž
Odhodki
PIž
PKG
QKG
QPIž
Qo
obseg dejavnosti
Slika 8 : Prihodki in odhodki pri njunem sorazmernem spreminjanju z obsegom
Opazovane povezave med prihodki in odhodki so računsko preprosto določljive. Zato v nadaljevanju
izpeljujemo le obrazce za določitev kritične točke gospodarnosti, ostale bomo kar povzeli.
V kritični točki gospodarnosti so prihodki enaki odhodkom, kar lahko zapišemo kot sledi:
PKG = OKG.
Če nadalje upoštevamo konstantno prodajno ceno (pc) in konstantne spremenljive stroške na enoto
učinka (s), ter znesek stalnih stroškov F, dobimo:
27
V tem osnovnem gradivu se bomo omejili le na proučevanje te varnostne razlike; sicer lahko varnostne
razlike ugotavljamo tudi do drugih kritičnih točk.
75
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
pc x QKG = s x QKG + F,
in naprej, ko to uredimo
pc x QKG - s x QKG = F ,
kar je logično, saj le pokaže, da moramo s prihodki po pokritju spremenljivih stroškov v kritični točki
gospodarnosti ustvariti ravno toliko prispevka za kritje, kolikor znašajo stalni stroški, da tedaj ni niti
dobička niti izgube. Če iz gornjega izraza izpeljemo našo iskano količino učinkov v kritični točki
gospodarnosti (QKG), dobimo
QKG = F : (pc – s) = F : pp
Vidimo, da je v danih pogojih kritična točka gospodarnosti določena z zneskom stalnih stroškov in z
zneskom prispevka za kritje na enoto učinka. Čim večji je prispevek za kritje na enoto učinka, tem
manj je treba prodati učinkov, da pokrijemo z njihovimi prihodki poleg njihovih spremenljivih še dane
stalne stroške. Ali drugače, čim veji so stalni stroški, tem več učinkov je treba prodati, da bi z
njihovimi prispevki za kritje uspeli pokriti vse stalne stroške.
V nadaljevanju so povzeti osnovni obrazci za analizo občutljivosti poslovnega izida v danih pogojih.
kritična točka gospodarnosti
F
F
QKG =
=
pc - s
pp
F
F
PKG =
=
F
=
1 - s/pc
stpp
1 - S0 /P0
potrebna proizvodnja in prodaja za doseganje želenega dobička v stalnem znesku (PIž28)
F+PIž
QPIž =
F+PIž
PPIž =
=
pc-s
F+PIž
pp
F+PIž
=
1 - s/pc
F+PIž
=
stpp
1 -S0/P0
pri čemer je stpp - stopnja prispevka za kritje oz. pp/pc ali PP0 /P0
potrebna proizvodnja in prodaja za doseganje želene stopnje dobička v prihodkih (st pi = pi/pc )29
F
Qstpi =
(1-stpi)pc - s
F
Pstpi =
stpp -stpi
stopnja varnostne razlike do kritične točke gospodarnosti
stvrKG = (1 - QKG /Q0) ali (1 - PKG/P0)
Če primerjamo obrazce za kritično točko želenega izida s tistimi za kritično točko gospodarnosti, vidimo,
da se razlikujejo le v števcih. Če je v kritični točki gospodarnosti treba ustvariti po pokritju spremenljivih
stroškov točno toliko prispevka za kritje kot znašajo stalni stroški, moramo, logično sedaj ustvariti prav za
znesek želenega poslovnega izida več tega prispevka za kritje.
29
Obrazec za to točko izpeljemo iz naslednje enačbe: pc x QstPI = F + s x QstPI + stpi x (pc x QstPI). Če
pogledamo obrazec za QstPI nekoliko pobliže, vidimo, da se sedaj pojavlja sprememba glede na obrazec za
kritično točko gospodarnosti v imenovalcu. Logično se pokaže, da ne moremo nameniti za pokrivanje
stroškov celotne prodajne vrednosti posameznega učinka, temveč, da moramo delež, ki ga želimo imeti v
obliki dobička, »zadržati« in le preostali del prodajne vrednoti namenjamo za pokrivanje stroškov.
28
76
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
stopnja vzvodja iz delovanja, oziroma poslovnega vzvodja, ki nam pove, za koliko % se bi spremenil
poslovni izid, če bi se prihodki od prodaje zaradi spremembe obsega prodaje spremenili za 1 %.
% ∆ PI
PPo
VD =
=
PIo
%∆P
Ob ostalih nespremenjenih pogojih gospodarjenja bi se kritična točka gospodarnosti znižala (zvišala), stopnja
varnostne razlike od nje pa zvišala (znižala), če bi se znižali (zvišali) stalni stroški (F), znižali (zvišali)
spremenljivi stroški na enoto učinka ali/in, če bi se povečala (znižala) prodajna cena. Stopnja varnostne
razlike do kritične točke gospodarnosti se razen tega spremeni še v obratnem sorazmerju s spremembo
obsega, pri katerem jo opazujemo.
Stopnja vzvodja iz delovanja oziroma poslovnega vzvodja v določenem podjetju je odvisna predvsem od
sestave njegovih stroškov. V določenih primerih lahko podjetje z izborom tehnologije in načina dela vpliva na
to, ali bo prisotnih več stalnih stroškov in bodo spremenljivi stroški na enoto učinka zato nižji ali obratno.
Struktura stroškov, ki izhaja iz tovrstnih odločitev, lahko pomembno vpliva na varnost in doseganje
poslovnega izida podjetja. Če so v podjetju stalni stroški veliki, zato pa so manjši spremenljivi stroški na
enoto učinka, je občutljivost poslovnega izida na spremembe v obsegu prodaje večja, saj je prispevek za
pokritje na enoto učinka večji. Tako pri velikem vzvodju iz delovanja vsaka dodatna enota prispeva tudi več
k povečanju poslovnega izida, kar je gotovo ugodno. Nasprotno pa se kaže učinek visokega vzvodja iz
delovanja kot neugoden, če pride do zmanjšanja obsega proizvodnje in prodaje, saj se v tem primeru poslovni
izid močneje zmanjša. Če je zaradi visoke udeležbe stalnih stroškov tudi kritična točka gospodarnosti višja,
je varnost podjetja manjša. Pri isti stopnji varnostne razlike so ne glede na sestavo stroškov tudi vzvodja od
delovanja enaka, saj je stopnja varnostne razlike v bistvu inverzna funkcija stopnje vzvodja iz delovanja.
Proučevanje nakazanih sprememb ni smiselno le tedaj, kadar presojamo možnosti za spreminjanje pogojev
gospodarjenja in njihove posledice za poslovnoizidne tokove, temveč tudi, kadar se pri načrtovanju
sprememb v obsegu dejavnosti zavedamo nezanesljivosti podatkov. Odločanje v takšnih pogojih bo posebno
oteženo v primerih, ko analiza občutljivosti pokaže, da je kritična točka gospodarnosti znotraj pričakovanega
razpona možne bodoče prodaje.
Izpeljane obrazce je mogoče posplošiti tudi za uporabo pri naslednjih dveh dopolnitvah:
• upoštevanje obdavčitve dobička in
• opustitev predpostavke o enovrstnem prodajnem programu.
Če želimo vedeti, kolikšen naj bo obseg proizvodnje in prodaje, ki zagotavlja določeni ciljni čisti
dobiček, to je dobiček po obdavčitvi, moramo najprej ugotoviti znesek celotnega dobička, ki tak
dobiček zagotavlja, nakar je ugotavljenje PPi in QPi enako kot sicer.
V splošnem velja med poslovno izkazanim poslovnim izidom in čistim poslovnim izidom pri davčni
stopnji d naslednja povezava:
čisti dobiček (čisti poslovni izid) = poslovno izkazani poslovni izid (1)
d x obdavčljivi dobiček
Če predpostavimo, da je obdavčljivi dobiček enak poslovno izkazanemu dobičku, potem velja:
čisti dobiček = dobiček - d. dobiček = (1 - d) dobiček
oziroma
čisti dobiček
dobiček = ---------------77
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
1-d
Praviloma pa gornja predpostavka ni izpolnjena in obdavčljivi dobiček ni enak obračunanemu oz.
poslovno izkazanemu. Zato moramo v splošnem izpeljati iskani (celotni) dobiček iz prve, splošne
zveze med obema izidoma, opredeljene v izrazu (1), pri čemer moramo znati določiti razlike med
obema dobičkoma, ki so odvisne od davčnih predpisov in politike bilanciranja v proučevanem
podjetju30.
Ali in kako lahko ugotovimo kritično točko gospodarnosti, obseg prozvodnje in prodaje, ki prinaša
ciljni dobiček in stopnjo varnostne razlike pri določenem obsegu dejavnosti, če podjetje proizvaja več
učinkov in so stalni stroški, če že ne povsem, pa vsaj delno, splošni stroški posameznih učinkov?
Teoretično obstaja v takšnem primeru neskončno možnih rešitev. Tako je npr. lahko ena od kritičnih
točk gospodarnosti opredeljena samo s proizvodnjo izdelka A, druga samo s proizvodnjo izdelka B,
poleg teh pa obstaja še množica kombinacij količin učinkov A in B pri katerih prav tako ne bi imeli niti
dobička niti izgube.
Praktično pa lahko z upoštevanjem značilnosti razmer na prodajnem tržišču in drugih pogojev
poslovanja omejimo množico možnih rešitev le na tiste kombinacije, pri katerih gre za določeno
smiselno strukturo proizvodnega in prodajnega programa. Tako praviloma iščemo odgovore na dana
vprašanja le za eno ali par vnaprej določenih, smiselnih struktur proizvodnega in prodajnega
programa. To lahko storimo na dva načina:
• z izračunom iskanih količin učinkov ali
• z izračunom iskanih prihodkov.
Kadar želimo opredeliti opazovane zveze s podatki o količinah učinkov, opazovano situacijo "prevedemo"
v situacijo, pri kateri imamo opravka le z enim učinkom. To storimo tako, da opredelimo "učinek" kot paket,
ki vsebuje posamezne učinke v določenem razmerju. Potem za tak paket oz. pogojno enoto, izračunamo
prispevek za kritje. Nato lahko izračunamo iskano število takšnih paketov na podlagi obrazcev, ki smo jih
oblikovali za primer, ko imamo opravka z enim samim proizvodom. Za vsako izbrano sestavo "paketa"
dobimo po eno od teoretično možnih rešitev. Lahko pa preprosto rešimo sistem enačb, ki upošteva, da so
tako prihodki kot spremenljivi stroški linearna kombinacija njihovih prihodkov in njihovih spremenljivih
stroškov pri danem oziroma proučevanem razmerju.
Primer 6
Podjetje načrtuje proizvodnjo in prodajo učinkov A in B v stalnem razmerju 3:1. Prispevek za
pokritje učinka A znaša 70 d.e., učinka B pa 90 d.e. Stalni stroški so v celoti splošni in
znašajo 6.000 d.e. Koliko obeh učinkov je treba proizvesti in prodati, da v danih pogojih ne bi
bilo izgube?
pppaketa = 3 x 70 + 1 x 90 = 300 d.e.
6.000 d.e.
QKg =
= 20 paketov , to je 60 kosov A (3x 20) in 20 kosov B.
300 d.e/paket
Ali pa rešimo naslednji sistem enačb, v katerem z XA označimo iskano količino učinkov A in z
XB iskano količino učinkov B:
70 x XA + 90 x XB = 6000
XA = 3XB
30
78
Obravnava le-teh pa bi presegala namen tega osnovnega gradiva.
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Ko nadomestimo XA s 3XB,, dobimo
210 XB + 90 x XB = 6000 ⇒
300 XB
= 6000
⇒ XB = 20 in XA = 3 x 20 = 60 kosov
Če opazovane povezave opredeljujemo z zneski prihodkov, pa lahko iz podatkov o uspešnosti znanega
proizvajalno-prodajnega programa izračunamo stopnjo prispevka za kritje.31 Če pri dani, nespremenjeni
strukturi programa povečujemo ali zmanjšujemo obseg proizvodnje in prodaje učinkov, torej, če se obsegi
proizvodnje in prodaje posameznih učinkov spreminjajo enako močno (denimo za 5 %), se stopnja prispevka
za kritje ne spremeni. Ob predpostavki, da se struktura tega programa ne bo spreminjala, s pomočjo
izračunane stopnje prispevka za kritje ocenimo opazovane povezave med poslovnoizidnimi tokovi. Kakor
hitro bi razmišljali o spremembi strukture prodajnega programa, pri kateri se spreminjajo deleži učinkov z
različnimi prispevki za kritje na enoto, pa bi seveda morali oceniti novo stopnjo prispevka za kritje, ki bi
dopuščala izvedbo analize občutljivosti poslovnega izida na spremembe v obsegu dejavnosti.
Če je del stalnih stroškov z zornega kota proizvodnje posameznih učinkov neposrednih, velja za vsakega
od teh učinkov posebej izračunati kritični obseg prodaje, ki zagotavlja pokrivanje tega dela stalnih stroškov.
Če bi nato proizvodni program vključeval le te kritične količine posameznih učinkov, bi imelo podjetje
izgubo v višini posrednega dela stalnih stroškov. Zato velja na tak način izračunane kritične točke
gospodarnosti posameznih učinkov jemati predvsem kot sodilo za presojo smiselnosti rešitve, ki jo dobimo iz
"paketnega" izračuna. Takšna presoja pa je potrebna tudi pri odločanju o opuščanju oz. vključevanju
posameznih učinkov v proizvodni in prodajni program, kadar so neposredni stalni stroški učinka izogibni.
Naj nazadnje vendarle spomnimo, da temeljijo računsko proučevane povezave med prihodki, odhodki in
poslovnim izidom na dokaj ozkih predpostavkah, ki v praksi pogosto ne bodo povsem izpolnjene. Zato
moramo pri presoji upoštevati tudi možnost odstopanj od teh predpostavk. Če bomo imeli opravka z
raznolikim proizvodnim programom, bo to mogoče, kot smo pokazali, dokaj preprosto upoštevati. Čeprav ne
izhajamo iz ene same možne sestave programa, lahko ob ustrezni računalniški podpori dokaj hitro
"prečešemo" vrsto možnih rešitev. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti na morebitne spremembe ravni
stalnih stroškov pri premikih med možnimi področji obsega dejavnosti. Nevarnost se skriva tudi v
predpostavkah, da so spremenljivi stroški sorazmerni in prodajna cena neodvisna od obsega prodaje. Če
prevladajo pri višjih obsegih dejavnosti napredujoči spremenljivi stroški, ali če je cena pri višjih obsegih
nižja, se lahko zgodi, da se pri povečevanju obsega proizvodnje in prodaje sicer oddaljimo od praga
gospodarnosti, obenem pa se nevarno približamo njeni meji. Zato je dobro v takšnih primerih oceniti obe
nelinearni funkciji prihodkov in odhodkov, ali vsaj paziti, da podatkov, ki jih dobimo na podlagi proučevanja
linearnih povezav, ne uporabljamo za odločanje v razponih obsega dejavnosti, ki so bistveno večji od
najvišjih že izvajanih.
Na podoben način kot proučujemo občutljivost poslovnega izida na spremembe v obsegu dejavnosti, lahko
proučujemo tudi občutljivost tistega dela denarnih tokov, ki so povezani s poslovnoizidnimi. Opazujemo
torej zveze med denarnimi tokovi oz. prejemki, ki so v ozadju prihodkov in denarnimi tokovi oz. izdatki, ki
so v ozadju odhodkov. Zanima nas občutljivost čistega denarnega toka (ang. “net cash flow from
operating activities”), oz. denarnega izida iz poslovanja, tj. razlike med omenjenimi prejemki in izdatki,
na spreminjanje obsega poslovanja.
Ali je ta denarni izid iz poslovanja enak poslovnemu izidu in kolikšen je obseg prodaje, ki zagotavlja
pokrivanje prejemkov od prodaje z izdatki iz naslova odhodkov? In še naprej, kolikšen je obseg prodaje, ki
zagotavlja želen denarni izid iz poslovanja?
Vemo, da čisti denarni tok oz. denarni izid iz poslovanja praviloma ni enak poslovnemu izidu v določenem
obdobju. Razlog za to niso le morebitne razlike med prihodki in prejemki od prodaje. Slednji so izenačeni le,
če je vsa prodaja izvedena ob takojšnjem plačilu, ali pa je v opazovanem obdobju ravno toliko prejemkov od
31
Stpp = PPcelotnega opazovanega programa / P celotnega opazovanega programa.
79
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
neplačane prodaje iz predhodnega obdobja kot ostane neporavnanih terjatev od prodaje v tekočem obdobju.
Razlika med denarnim izidom iz poslovanja in poslovnim izidom praviloma nastaja zaradi razlike med
odhodki in izdatki. Tudi če predpostavimo, da vsi odhodki, ki povzročajo izdatke, privedejo do njih v istem
obdobju kot nastanejo ti odhodki, ima podjetje praviloma tudi stroške in odhodke, ki ne povzročajo nobenih
izdatkov. Takšni so npr. vsi odhodki iz naslova amortizacijskih stroškov. Čim ima podjetje v odhodkih tudi
amortizacijo32, je denarni izid iz poslovanja za ta znesek višji od poslovnega izida. Zato bo za pokrivanje
izdatkov od prodaje praviloma potrebno manj prejemkov od le-te, kot je potrebno prihodkov za pokrivanje
odhodkov. Obseg prodaje, pri katerem bo denarni izid iz poslovanja enak nič, bo torej praviloma nižji, kot je
obseg v kritični točki gospodarnosti.
Točka, pri kateri se prejemki iz prihodkov od prodaje učinkov izenačijo z izdatki iz odhodkov od poslovanja,
je prag čistega denarnega toka oz. denarnega izida iz poslovanja oz. njegova kritična točka. V
angleščini je ta točka označena kot cash point, pri nas jo Melavc (Melavc, 1997, str. 239) označuje
kot kritično točko denarnosti. Morda bi jo lahko opredelili celo kot kritično točko plačilne sposobnosti
iz samofinanciranja.
Če zanemarimo morebitni časovni zamik med prejemki iz naslova prihodkov in izdatki iz naslova odhodkov
in predpostavimo, da so vsi prihodki povezani s prejemki, lahko ponazorimo zveze med prihodki in odhodki
ter z njimi povezanimi prejemki in izdatki grafično, kot je razvidno na sliki 9.33
vrednost
Prihodki = Prihodki, ki so prejemki
Odhodki
Odhodki, ki so izdatki
QKDI
Slika 9:
QKG
obseg dejavnosti
Prejemki iz prihodkov in izdatki iz odhodkov pri spreminjanju obsega
dejavnosti
Iz slike je razvidno, da je v takšnih pogojih normalno kritična točka denarnega izida iz poslovanja (KDI)
nižje kot kritična točka gospodarnosti (KG). Med tema dvema točkama dosega podjetje sicer pozitiven
denarni izid iz poslovanja, obenem pa ima izgubo.34 Razlika med obema kritičnima točkama je tem večja,
čim več je v podjetju odhodkov, ki niso izdatki.
32
Izjema bi lahko bil storitveni poslovni sistem, ki ne potrebuje veliko delovnih sredstev. Vsa, ki jih
uporablja pa si zagotavlja s poslovnim najemom.
33
Prilagojeno povzeto po Melavcu ( Kako gospodariti, 2000).
34
Pravkar opazovana zakonitost pojasnjuje dolgoletne značilne razmere v našem elektrogospodarstvu, t.j.
80
3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Kritična točka denarnega izida iz poslovanja je v danem primeru odvisna od tistega dela stalnih stroškov, ki
so tudi izdatki (Fizd), od prodajne cene (pc) v delu, ko iz njenega naslova pričakujemo prejemke, in od
spremenljivih stroškov na enoto učinka, ki so izdatki (sizd). Lahko jo opredelimo z naslednjima obrazcema:
Fizd
QDI =
pcpre - sizd
Fizd
PDI =
Fizd
=
1 - sizd/pc pre
1 - S0 izd/P0 pre
Prikazani pristop nam omogoča grobo oceno usklajenosti denarnih tokov pri prodaji učinkov. Pri bolj
natančnem spremljanju in proučevanju teh denarnih tokov pa moramo upoštevati še vse morebitne razlike
med prejemki in prihodki ter odhodki in izdatki iz redne dejavnosti, ki so posledica časovnih zamikov. Za
zagotavljanje optimalne plačilne sposobnosti podjetja pa je nujno redno spremljati in proučevati še vse ostale
denarne tokove, ki nastajajo v podjetju (to je iz dejavnosti financiranja in naložbenja), ne le za daljša, temveč
predvsem za čim krajša obdobja.
Iz dosedanje obravnave analize občutljivosti je razvidno, da lahko z njo pridobimo vrsto koristnih informacij
o proučevanem odločitvenem problemu. Te bodo toliko boljše, bolj kot bo primerno oblikovano izhodiščno
sodilo za presojo posameznega odločitvenega problema. Zato bomo značilne izhodiščne računovodske
informacije za različne vrste poslovnih odločitev, ki jih bomo obravnavali v osrednji točki tega poglavja
(točka 3.4), pogosto nadgrajevali tudi z analizo občutljivosti.
3.4 Računovodske informacije za različne vrste
poslovnih odločitev
"kronične" izgube ob istočasnem "obilju" denarja.
81