Vaja 11: PLJUČNI VOLUMNI

Comments

Transcription

Vaja 11: PLJUČNI VOLUMNI
72
Vaja 11: Pljučni volumni
Vaja 11: PLJUČNI VOLUMNI
Dihalni cikel
Pljučni volumni in kapaciteta pljuč
Pljučni pretoki in forsiran ekspiratorni volumen
1 UVOD
Dihalni sistem ima tri primarne naloge, ki so uspešne le v popolnem sodelovanju s krvnimi obtočili:
• zagotoviti kisik za energetske potrebe človeškega telesa (vdih),
• zagotoviti izločanje ogljikovega dioksida (izdih)
• in vzdrževati pH krvne plazme.
Dihalni plini se transportirajo preko daljših razdalj s konvekcijo (ventilacija, cirkulacija) in z difuzijo
preko membran (alveolarne membrane, celične membrane). O2, ki prispe v pljuča med vdihom, difundira do pljučnih kapilar in se po vezavi na hemoglobin v eritrocitih prenese do tarčnih celic. Tam
se uporabi v dihalni verigi (v mitohondrijih) za nastanek energetsko bogate molekule ATP. Celice
izmenjajo O2 s CO2, ki je glavni odpadni produkt energetskega metabolizma. CO2 se po krvi prenaša v
treh oblikah: (a) raztopljen (CO2), (b) vezan s proteini eritrocitov preko karbaminskih vezi, največ pa
ga je v obliki (c) bikarbonata (HCO3-). HCO3- in H+ nastaneta v eritrocitih iz vode in CO2 ob delovanju
karbonske anhidraze (slika 1, spodaj). Rdeče krvničke prenašajo CO2 in H+ nazaj do pljuč, HCO3- pa
difundira in se prenaša po krvi v topni obliki. V pljučnih kapilarah je položaj obrnjen: HCO3- difundira nazaj v eritrocite, veže H+ in nastaneta voda in CO2 (slika 11.1).
Slika 11.1: Prenos CO2 v največji meri povezan s prenosom bikarbonata
Vdih in izdih sta procesa, ki sestavljata mehaniko dihalnega cikla. Med vdihom se skeletne mišice
(kot so trebušna prepona in zunanje medrebrne mišice) krčijo, pri čemer narašča prostornina prsne
votline in pljuč. Povečana prostornina posledično zmanjša tlak v pljučih v primerjavi z okolico, zato
zrak vdre v pljuča. Neprisiljen izdih v mirovanju je pasivni dogodek in ne zahteva dodatnega dela
mišic. Izdih postane med aktivno vadbo ali prisiljenim izdihovanjem (npr. kašelj) aktiven dogodek, ki
je odvisen od krčenja dihalnih mišic. Te potisnejo prsni koš navzdol in stisnejo pljuča.
1.1 PLJUČNI VOLUMNI IN KAPACITETE
Kisik je nujno potreben za celični metabolizem, zato je količina zraka, ki ga pljuča prinesejo v organizem, pomembna za določanje zgornje meje delovne kapacitete in metabolizma. Merjenje pljučnih
volumnov in hitrosti pretoka zraka je tako pomembno orodje pri ugotavljanju zdravstvenega stanja.
Prostornino vdihanega in izdihanega zraka merimo s spirometrom (spiro = dihati, meter = meriti).
Klasični zvonasti spirometer sestavlja zvon, napolnjen z zrakom, ki »plava« na vodi med dvema
Vaja 11: Pljučni volumni
73
stenama cilindra. Pisalo je pripeto na zvon, rezultate pa zapisuje na vrteči se boben (kimograf). Med
vdihom porabimo zrak iz zvona, zato se pisalo premakne/dvigne in izpiše vrednost vdihanega volumna. Izdihani zrak dvigne zvon in tako preko pisala na valju zapiše vrednost izdihanega volumna.
Rezultati prikazujejo časovne spremembe v volumnih.
Totalno pljučno kapaciteto lahko razdelimo na štiri funkcionalne volumne (Slika 11.2):
• Dihalni volumen,
• Inspiratorni rezervni volumen,
• Ekspiratorni rezervni volumen,
• Rezidualni volumen.
Slika 11.2: Dihalni volumni in pljučna kapaciteta.
Dihalni volumen (ang. »tidal volume«, TV) je prostornina vdihanega in izdihanega zraka med dihanjem. Oseba v mirovanju diha normalno, pri čemer znaša dihalni volumen približno 0,5 l. Med
telesno vadbo se lahko dihalni volumen poveča tudi do 3 l.
Inspiratorni rezervni volumen (IRV) je prostornina zraka, ki ga lahko dodatno maksimalno vdihnemo po normalnem vdihu. IRV v mirovanju je približno 3,3 l pri mladih odraslih moških in okrog
1,9 l pri mladih odraslih ženskah.
Ekspiratorni rezervni volumen (ERV) je prostornina zraka, ki ga lahko maksimalno izdihnemo po
normalnem izdihu. ERV v mirovanju je približno 1 l pri mladih odraslih moških in okrog 0,7 l pri
mladih odraslih ženskah.
Rezidualni volumen (RV) je prostornina zraka, ki ostane v pljučih po maksimalnem izdihu. Za razliko od zgoraj omenjenih TV, IRV in ERV se rezidualni volumen z vadbo ne spreminja. Rezidualni
volumen znaša pri povprečnem odraslem moškem 1,2 l in 1,1 l pri povprečni odrasli ženski. RV je
tista prostornina zraka, ki ga pridobimo s »prvim vdihom« ob rojstvu.
Pljučna kapaciteta je vsota dveh ali več primarnih pljučnih volumnov. Poznamo 5 tipov (slika
10.2):
1. Inspiratorna kapaciteta (IC)
IC = TV + IRV
2. Ekspiratorna kapaciteta (EC)
EC = TV + ERV
3. Funkcionalna rezidualna kapaciteta (FRC)
FRC = ERV + RV
4. Vitalna kapaciteta (VC) VC = IRV + TV + ERV
5. Totalna pljučna kapaciteta (TLC) TLC = IRV + TV + ERV + RV
Pljuča ležijo v prsni votlini, zato je vitalna kapaciteta omejena z velikostjo prsne votline posameznika. Na kapaciteto respiratornega sistema tako vplivajo dejavniki, kot so spol, teža in starost
Enačba za izračun predvidene vitalne kapacitete
Moški
VC = 0,052xH – 0,022xA – 3,60
Ženske
VC = 0,041xH – 0,018xA – 2,69
VC – vitalna kapaciteta (l), H – višina (cm), A – starost (leta)
74
Vaja 11: Pljučni volumni
Z uporabo zgornjih izračunov lahko ocenimo vitalno kapaciteto. Vitalna kapaciteta upada s starostjo.
Ženske imajo v splošnem manjše pljučne volumne kot moški iste velikosti, telesne mase in starosti.
S povečano telesno maso se volumen poveča, toda pretežki ljudje imajo navadno zmanjšane pljučne
volumne.
Poleg pljučnih volumnov in kapacitet navadno merimo tudi forsiran ekspiratorni volumen (FEV)
ter maksimalno prostovoljno ventilacijo. Te meritve kažejo na zgornjo mejo dela, ki ga oseba lahko
opravi, glede na sposobnosti njegovega/njenega respiratornega sistema.
Forsiran ekspiratorni volumen je test, pri katerem je postavljena časovna omejitev, ko mora osebek
izdihati volumen vitalne kapacitete. FEV1, FEV2 in FEV3 so definirani kot volumni, ki jih lahko po
maksimalnem vdihu prisilno izdihamo v času ene, dveh in treh sekund (slika 11.3).
Slika 11.3: Odsek posnetka forsiranega ekspiratornega volumna
Običajno lahko odrasla oseba z maksimalnim trudom izdiha 66–83 % volumna vitalne kapacitete v
prvi sekundi (FEV1), 75–94 % v drugi sekundi (FEV2) in 78–97 % v tretji sekundi (FEV3). Astmatiki
imajo pri testu forsiranega izdihanega volumna z maksimalnim naporom izmerjene FEV1 močno
zmanjšane zaradi zožanja dihalnih poti, ki je posledica čezmernega izločanja mukusa in bronhokonstrikcije. Vitalna kapaciteta je lahko normalna.
Pri maksimalni prostovoljni ventilaciji (ang. »maximal voluntary ventilation«, MVV) merimo najvišje zmožnosti delovanja pljuč in respiratornega mišičja. MVV izračunamo kot prostornino zraka, ki
se pretoči med hiperventilacijo skozi pljučni sistem v eni minuti. Za učinkovito in pravilno izvedbo
tega testa mora oseba vdihovati in izdihovati hitro in globoko, kot je le mogoče (> 1 dih/sek), pri čemer merimo dihalni volumen in frekvenco dihalnih ciklov. Maksimalno hitrost dihanja je težko vzdrževati, zato lahko oseba hiperventilira le približno 15 sek. Za izračun MVV pomnožimo povprečen
volumen dihalnih ciklov (v litrih) s številom ciklov na minuto (l/min).
Slika 11.4: Merjenje maksimalne prostovoljne ventilacije − MVV
Normalne vrednosti se razlikujejo glede na spol, starost in težo. MVV je meritev, ki pove, koliko je
zmožnost opravljanja dela in vadbe omejena zaradi pljučnega sistema. Le redko se lahko preseže
MVV, tudi v kratkih časovnih periodah. MVV torej dejansko omejuje količino kisika, ki je mišicam
na voljo med opravljanjem dela. V splošnem se lahko za delo, daljše od 10 min, uporabi le 50 %
MVV. Večina ljudi težko diha že pri porabi 30–40 % MVV.
Vaja 11: Pljučni volumni
75
1.2 URAVNJAVANJE DIHANJA
Številni dejavniki sodelujejo pri uravnavanju ventilacije, frekvence in globine dihanja. Osnovni dihalni ritem je določen z inspiratornimi nevroni dorzalnega respiratornega centra, ki leži v podaljšani hrbtenjači. Njihova ritmična depolarizacija določa ritem kontrakcije diafragme in s tem dihalni
ritem. Med normalnim, tihim dihanjem v mirovanju (evpnea) znaša povprečna dihalna frekvenca
12–14 ciklov na minuto. Na ta osnovni dihalni ritem vplivajo preko povratne zveze periferni in centralni kemoreceptorji ter receptorji na nateg. Periferni kemoreceptorji, ki so v karotidnih in aortnih
telesih, se najbolj odzovejo na arterijsko hipoksijo. Če parcialni tlak kisika (pO2) močno upade, sprožijo povečano ventilacijo pljuč, kar kompenzira spremembo arterijskega pO2. Centralni kemoreceptorji, locirani v več jedrih podaljšane hrbtenjače, so primarno občutljivi na arterijsko hiperkapnijo
in z njo povezano respiratorno acidozo. Njihovo delovanje je najverjetneje povezano z zaznavanjem
znižanega pH v njihovi okolici in ne neposredno pCO2. V stenah bronhiolov pljuč so receptorji na
nateg (»stretch« receptorji) pljuč, ki preko povratne zanke podajajo informacijo o raztegu pljuč in
prisotnosti tujkov v pljučih. Med povečanjem ventilacije, ko je potreben aktiven ali forsiran izdih,
se aktivirajo tudi ekspiratorni nevroni ventralnega dihalnega centra. Nevroni tega centra so med
normalnim dihanjem neaktivni. Tako postane tudi izdih aktiven proces. Seveda imamo tudi zavestno
kontrolo dihanja, ki jo nadzira korteks. Na primer, pri odvzemu krvi lahko pri bolniku opazimo kontrolo možganov na dihalne centre: potem ko se zdravstvena oseba približa z injekcijo, se bolnikov
dihalni cikel začasno upočasni. Kontrola možganov je očitna tudi med govorom, ki zahteva pretok
izdihanega zraka mimo glasilk.
Občutljivost uravnavanja dihanja je veliko večja na spremembe pCO2 kot na pO2, saj se telo odziva
že na zelo majhne spremembe v arterijskem pCO2 (2–3 mmHg). Pri hiperventilaciji sta frekvenca
in globina dihanja povečani, tako se pljuča znebijo CO2 iz telesa hitreje od njegovega nastanka. pH
arterijske krvi naraste, ker se H+ ioni odstranjujejo iz telesnih tekočin. To zmanjša ventilacijo, vse dokler vrednosti pCO2 in H+ ionov niso spet normalne. Začasen upad frekvence dihanja po prostovoljni
hiperventilaciji je poznan pod imenom apnea vera. Pri hipoventilaciji (plitko in/ali počasno dihanje)
pljuča odstranjujejo CO2 počasneje od njegovega nastanka. S tem povezana hiperkapnija povzroči
povečano koncentracijo bikarbonata, neto pridobitev H+ ionov in s tem respiratorno acidozo. Povratna
zveza kemoreceptorjev povzroči pospešeno ventilacijo, dokler se količina pCO2 in pH zunajcelične
tekočine ne znižata na normalno raven.
Zanimivost: Pri visokih nadmorskih višinah je količina O2 tako majhna, da pri nekaterih posameznikih privede do respiratorne alkaloze. Kako? Zelo majhne količine arterijskega pO2 stimulirajo
povečano ventilacijo, kar znižuje pCO2 in H+. To povzroči porast pH in respiratorno alkalozo. Take
osebe se najenostavneje zdravi v zaprti vreči. Ko oseba vdihuje, povečana količina CO2 vzpostavi
ravnotežje pH v krvi.
1.4 PLJUČNE BOLEZNI
Pljučne volumne, pljučne kapacitete in pljučne pretoke navadno merimo, ko preverjamo zdravstveno
stanje respiratornega sistema, in sodijo k diagnozi in oceni zdravstvenega stanja dihalnega sistema.
Pri pljučnih boleznih se tako volumen kot tudi kapaciteta spremenita.
Kronične bolezni pljuč v splošnem delimo na:
• Kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB):
Pri obstruktivnih pljučnih boleznih, kot je npr. emfizem, je zmanjšan pretok skozi pljuča zaradi odebelitev sten. Posledica je močno zmanjšan FEV1, razmerje FEV1/FVC in maksimalni pretok zraka
(ang. »Peak Expiratory Flow«, PEF). Nekateri med obstruktivne bolezni uvrščajo tudi astmo. Vnetje
zračnih poti, sekrecija mukusa ter bronhokonstrikcija pri astmi zmanjšata premer in povečata upor
zračnih poti. Posledica je piskajoč zvok in močno zmanjšan pretok zraka skozi pljuča.
• Kronične restriktivne pljučne bolezni (KRPB):
Pri restriktivnih pljučnih boleznih je zmanjšana sposobnost polnjenja in praznjenja pljuč. Zato so vrednosti pljučnih volumnov in kapacitet zelo nizke. Npr., pri pljučni fibrozi je vitalna kapaciteta nižja
76
Vaja 11: Pljučni volumni
zaradi zmanjšanja inspiratornega in ekspiratornega rezervnega volumna. Ta pojav opazimo tudi pri
silikozi in drugih kroničnih boleznih pljuč, pri katerih pljuča postanejo manj elastična.
Kljub različnemu vzroku za bolezen pa ni nenavadno, da osebek hkrati boleha za obstruktivno in
restriktivno pljučno boleznijo.
Vprašanja v razmislek
1. Ali bi testirana oseba zadržala dih dlje po hiperventilaciji ali hipoventilaciji? Zakaj?
2. Kako se spremenijo vrednosti pljučnih volumnov pri obstruktivnih pljučnih boleznih? Naštejte
nekaj primerov obstruktivne pljučne bolezni.
3. Zakaj lahko hiperventiliramo le kratek čas?
2 NAMEN VAJE
• Posneti in izmeriti ventilacijo s pneumografom in merilcem temperature zraka.
• Pokazati povezavo med ventilacijo in temperaturnimi spremembami pri pretoku zraka skozi
nosnico.
• Opazovati in posneti spremembe v frekvenci in globini dihalnega cikla zaradi vpliva možganov.
• Opazovati, izmeriti in izračunati pljučne volumne, kapacitete, FEV1 in MVV.
• Primerjati izračunane vrednosti pljučnih volumnov in kapacitet s povprečnimi vrednostmi in s
predvidenimi izračunanimi vrednostmi.
• Primerjati normalne vrednosti pljučnih volumnov in kapacitet osebkov različnega spola, starosti, višine in mase.
• Primerjati vrednosti MVV glede na spol, starost, maso, stopnjo treniranosti ipd.
3 PRIPOMOČKI
• merilec pretoka zraka (BIOPAC − SS11LA);
• bakteriološki filter (BIOPAC − AFT1) ;
• ustnik (BIOPAC − AFT2) ;
• stišček za nos (BIOPAC − AFT3);
• 0,6 l umeritvena brizgalka (BIOPAC − AFT6);
• dihalni »transducer« (BIOPAC − SS5LB );
• merilec temperature (BIOPAC − SS6L);
• računalo in ravnilo.
4 POTEK VAJE
DIHALNI CIKEL
Merili boste frekvenco in globino dihalnega cikla. Pomagali si boste z napravo, ki zaznava razširjanje
in krčenje prsnega koša in informacijo spreminja v spremembe napetosti. Dihalni cikel bo posnet kot
porast napetosti (naraščajoč odsek) med vdihom in upad napetosti (upadajoč odsek) med izdihom.
Dodatno boste s temperaturno sondo opazovali temperaturo vdihanega in izdihanega zraka iz nosnice. Temperatura zraka mimo sonde je obratno sorazmerna z razširjanjem ali krčenjem prsnega koša.
Med vdihom (razširjanje prsnega koša) vdihne testiranec relativno hladen zrak (v primerjavi s telesno
temperaturo testirane osebe). Zrak se v telesu ogreje. Med izdihom (krčenje prsnega koša) je toplejši
zrak iztisnjen iz pljuč in dihalnih poti.
4.1.1 Nastavitev inštrumentov
1) Najprej priklopite: dihalni »transducer« v kanal 1 – CH 1,
merilec temperature v kanal 2 – CH 2.
Vaja 11: Pljučni volumni
77
2) Namestite trak kot kaže slika 11.5. Pri tem je pomembna pravilna napetost elastičnega pasu, in
sicer tako, da je zelo ohlapno nameščen tudi pri maksimalnem izdihu (bodite zelo previdni pri delu s
trakom, saj je zlasti občutljiv na nateg).
Slika 11.5: Namestitev traku in termometra.
3) Namestite merilec temperature, kot prikazuje slika 11.5. Pri tem pazite, da se ne dotika obraza in
je tik pod nosnico.
4) Vklopite enoto BIOPAC MP35, zaženite program »BSL Lessons« in izberite nalogo »L08-Resp-1«. Vnesite ime datoteke: ime-priimek_V11-1.
4.1.2 Umerjanje
Preden se lotite izvedbe nalog, natančno preberite navodila!
UMERITEV
1. Ko ste pripravljeni na izvedbo vaje, kliknite na ukaz »calibrate«. V oknu se bodo pojavila
navodila za nalogo, ki jo mora testirana oseba izvesti.
2. Počakajte 2 sek, nato 1-krat globok vdihnite in izdihnite ter nadaljujte z normalnim dihanjem
(program potrebuje za pravilno umeritev maksimalno dihalno prostornino in temperaturno
spremembo).
3. Po 8 sek snemanja je umerjanje končano.
4. Preverite, če je umeritev potekla kot je prikazano na sliki 11.6.
Slika 11.6: Primer pravilne umeritve za »nalogo 1«.
4.1.3 Izvajanje meritev
NALOGA 1.1 – Normalno dihanje
1. Ob kliku na ukaz »record« boste začeli merjenje in marker »Seated and relaxed« avtomatsko
označi nalogo 1.
2. Snemajte 15 sek (0. –15. sek) ob normalnem dihanju.
3. Nato snemanje prekinite s klikom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!
78
Vaja 11: Pljučni volumni
NALOGA 1.2 – Hiperventilacija in okrevanje
1. Ob kliku na ukaz »resume« nadaljujte z merjenjem, marker »hyperventilation and recovery«
avtomatsko označi nalogo 2.
2. Snemajte 60 sek (16. –75. sek):
– prvih 30 sekund (16. –45. sek) testirana oseba hiperventilira, diha hitro in globoko skozi usta,
– sledi okrevanje naslednjih 30 sek (dihanje skozi nos).
3. Snemanje nato prekinite s klikom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!
NALOGA 1.3 – Hipoventilacija in okrevanje
1. Preden nadaljujete z vajo, mora testirana oseba zopet normalno dihati. Ob kliku na ukaz »resume«
nadaljujte z merjenjem, marker »hypoventilation and recovery« avtomatsko označi nalogo 3.
2. Snemajte 60 sek (76. –135. sek):
– prvih 30 sek (76. –105. sek) testirana oseba hipoventilira, diha plitko in počasi skozi nos,
– sledi okrevanje naslednjih 30 sek (dihanje skozi nos).
3. Snemanje nato prekinite s klimom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!
NALOGA 1.4 – Kašljanje in glasno branje
1. Preden nadaljujete z vajo, mora testirana oseba zopet normalno dihati. Ob kliku na ukaz »resume«
nadaljujte z merjenjem, marker »Cough, then read aloud« avtomatsko označi nalogo 4.
2. Snemajte 60 sek (136. –195. sek):
– testirana oseba najprej večkrat močno zakašlja,
– nato prične z glasnim branjem.
3. Snemanje nato prekinite s klikom na ukaz »suspend« in končajte nalogo z ukazom »done«.
PLJUČNI VOLUMNI in KAPACITETA
4.2.1 Nastavitev inštrumentov
1) Najprej priklopite: Merilec pretoka zraka v kanal 1 – CH 1.
2) Sestavite opremo, kot je prikazano na sliki 11.7: bakteriološki filter in umeritveno brizgalko priklopite na dovodno stran (oznaka »inlet«) merilca pretoka zraka.
3) Vklopite enoto BIOPAC M35.
4) Zaženite program »BSL Lessons«, izberite nalogo »L12-LUNG-1« in poimenujte datoteko: imepriimek_V11-2.
Slika 11.7: Primer pravilno sestavljene opreme.
Vaja 11: Pljučni volumni
79
4.2.2 Umerjanje
Bat potegnite iz brizgalke do konca in celoten komplet držite v vodoravni legi. Merilec pretoka zraka
je občutljiv na gravitacijo, zato ves čas merjenja pazite na pravilno lego. Umerjanje ni potrebno, če
ste sistem že umerili in uporabljate isti merilec pretoka zraka in isti bakteriološki filter.
UMERITEV
1. Ko ste pripravljeni na izvedbo vaje, kliknite na ukaz »calibrate«. V oknu se bodo pojavila
navodila za nalogo, ki jo mora testirana oseba izvesti.
2. Prvi del traja 8 sek – ves čas pazite na pravilno lego merilca pretoka zraka.
3. V drugem delu je potrebno stisniti in izvleči bat 5-krat zaporedoma. Vsak potisk in iztis zraka naj
traja 1 sek s premorom 2 sek.
4. Umerjanje končajte s klikom na ukaz »end calibration«. Rezultati umerjanja morajo biti podobni
sliki 11.8.
Slika 11.8: Primer umerjanja sistema za »nalogo 2«.
4.2.3 Izvajanje meritev
Odstranite umeritveno brizgalko in na bakteriološki filter namestite ustnik (slika 11.9). Testirana oseba naj bo ves čas meritve čim bolj sproščena in umirjena. Pripnite si nosno ščipalko in dihajte skozi
merilec pretoka zraka. Vsaka meritev naj se začne z vdihom in konča z izdihom. Merilec pretoka
zraka naj bo ves čas meritve v vodoravni legi.
Slika 11.9: Pravilna namestitev filtra in ustnika na merilec pretoka zraka.
NALOGA 2
1. Merjenje začnete ob kliku na ukaz »record«. Najprej naredite 3 normalne dihalne cikle (3 vdihi
in izdihi), četrti vdih naj bo maksimalno globok.
2. Nato naredite še 3 normalne dihalne cikle in pri četrtem maksimalno izdihnite.
3. Zadnji trije cikli dihanja naj bodo normalni.
4. Ko ste končali, kliknite na ukaz »suspend«. Če je bila meritev izvedena nepravilno, ker je
testirana oseba npr. kašljala ali dihala mimo ustnika, ponovite meritev. Sicer končajte s klikom
na ukaz »done«. Računalniški program bo izračunal volumen na podlagi izvajanega dihanja.
80
Vaja 11: Pljučni volumni
PLJUČNI PRETOKI IN FORSIRAN EKSPIRATORNI VOLUMEN
4.3.1 Nastavitev inštrumentov
Nastavitev je enaka kot pri prejšnjem delu te vaje – Pljučni volumni in kapaciteta.
Zaženite program »BSL Lessons«, izberite nalogo »L13-LUNG-2« in poimenujte datoteko: imepriimek_V11-3.
4.3.2 Umerjanje
Umerjanje je enako kot pri prejšnjem delu te vaje – Pljučni volumni in kapaciteta.
4.3.3 Izvajanje meritev
Preden se lotite izvedbe nalog, natančno preberite navodila!
Odstranite umeritveno brizgalko in na bakteriološki filter namestite ustnik (slika 11.9). Testirana oseba naj bo ves čas meritve čim bolj sproščena in umirjena. Nos naj si zatisne s stiščkom za nos in začne
dihati skozi merilec pretoka zraka. Vsaka meritev naj se začne z vdihom in konča z izdihom. Merilec
pretoka zraka naj bo ves čas merjenja v vodoravni legi.
Za pravilno izvedbo meritev pazite na naslednje:
• stišček za nos naj bo dobro nameščen, da ne bo prišlo do izhajanja zraka preko nosa;
• testirana oseba naj ne nosi pretesnih oblačil, da bo raztezanje prsnega koša nemoteno;
• testirana oseba naj maksimalno vdihne in izdihne, ko je to potrebno;
• med merjenjem FEV naj testirana oseba izdihne čim hitreje in se proti koncu izdiha po potrebi
nagne naprej, da res popolnoma izdihne;
• med merjenjem MVV naj testirana oseba vdihne in izdihne čim hitreje in čim globlje, hitrost dihanja mora biti večja od 1 diha/sek, hitro in globoko dihanje mora vzdrževati vsaj 12–15 sek;
• vedno naj začne z dihanjem skozi merilec pretoka zraka že pred začetkom snemanja in konča
šele po končanem snemanju.
NALOGA 3.1 – FEV1
1. Merjenje začnete ob kliku na ukaz »record«.
2. Testirana oseba naj naredi 3 normalne dihalne cikle (3 vdihi in izdihi), četrti vdih naj bo
maksimalno globok in na koncu naj za trenutek zadrži dih.
3. Sledi naj popolni sunkoviti izdih, pri čemer izdihne čim več zraka,
4. Zadnji 3 cikli dihanja (5. –7.) naj bodo ponovno normalni.
5. Ko ste končali merjenje, kliknite na ukaz »stop«. Računalniški program bo na podlagi izvajanega
dihanja izračunal volumen. Primer rezultata je prikazan na sliki 11.10 (levo).
6. Če je bila meritev izvedena nepravilno, ker je testirana oseba npr. kašljala ali dihala mimo merilca,
ponovite meritev. Meritev je bila izvedena nepravilno tudi, če ne vidite začetka maksimalnega izdiha.
7. Če je bila meritev izvedena pravilno, izberite segment maksimalnega izdiha (slika 10, levo). Časovni
interval izbranega segmenta naj bo daljši od 3 sek. Nato kliknite na ukaz »setup FEV«. Program
bo izrezal izbran interval, ga pomnožil z –1 in prenesel v novo okno (slika 11.10, desno).
Slika 11.10: Merjenje FEV1.
Vaja 11: Pljučni volumni
81
NALOGA 3.2 – MVV
1. Ob kliku na ukaz »record« začnite z merjenjem.
2. Naredite 5 normalnih dihalnih ciklov,
3. Nato naslednjih 12-15 sek dihajte maksimalno hitro in globoko (> 65 vdihov/min).
4. Zadnjih 5 ciklov dihanja naj bo spet normalnih.
5. Ko ste končali, kliknite na ukaz »stop«. Računalniški program bo na podlagi izvajanega dihanja
izračunal volumen.
6. Če so bile meritve izvedene pravilno, kliknite na ukaz »done«.
5 ANALIZA REZULTATOV
5.1 Analiza rezultatov za nalogo 1 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in odprite shranjeno datoteko.
• Odpre se okno z dvema podoknoma, v katera so se shranjevali zapisi meritev:
okanal CH 2 (rdeče) predstavlja temperaturo zraka,
okanal CH 40 (modro) predstavlja dihanje.
• Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:
oCH 40 – deltaT (razlika v času),
oCH 40 – BPM (frekvenca dihanja (na minuto), izračunana iz deltaT),
oCH 40 – p-p (peak-peak),
oCH 2 – p-p (peak-peak).
5.2 Analiza rezultatov za nalogo 2 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in
odprite shranjeno datoteko.
• Odpre se okno z dvema podoknoma, v katera so se shranjevali zapisi meritev:
okanal CH 1 (modro) predstavlja pretok zraka,
okanal CH 2 (rdeče) predstavlja volumen zraka.
• Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:
oCH 2 – p-p,
oCH 2 – max (maksimalna vrednost),
oCH 2 – min (minimalna vrednost),
oCH 2 – deltaT.
5.3 Analiza rezultatov za nalogo 3 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in
Za prvi del analize izberite shranjeno datoteko «FEV-L13«.
• Odpre se okno z dvema podoknoma, v katerem so se shranjevali zapisi meritev:
okanal CH 2 predstavlja volumen zraka.
• Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:
oCH 2 – deltaT (razlika v času),
oCH 2 – p-p,
oVključite tudi “mrežo” za lažje odčitavanje rezultatov: file > display preferences > grids
> show grids.
Za drugi del analize izberite rezultate »MVV-L13«.
• Odpre se okno z dvema podoknoma, v katerega so se shranjevali zapisi meritev:
okanal CH 21 predstavlja volumen zraka
• Okni je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:
oCH 2 – deltaT (razlika v času),
oCH 2 – p-p,