gradivo drugi del i - Medicinska fakulteta

Comments

Transcription

gradivo drugi del i - Medicinska fakulteta
ZDRAVJE IN OKOLJE
IZBRANA POGLAVJA
GRADIVO ZA ŠTUDENTE
(ZA INTERNO UPORABO)
Ljubljana 2011
II. del
NARAVNO IN GRAJENO OKOLJE
1
BIOLOŠKI DEJAVNIKI
Ivan Eržen
1 UVOD
Med biološke dejavnike tveganja uvrščamo vse žive organizme, pa tudi njihove dele, ki lahko pri človeku
povzročijo škodljive posledice na zdravju. To so:
•
rastline,
•
insekti,
•
glodalci in druge živali,
•
glive,
•
bakterije,
•
virusi in
•
različni toksini ter alergeni.
V zadnjem času je posebna pozornost namenjena tudi prionom. To so deli beljakovin, ki sprožijo različne
bolezni, med njimi tudi Creutzfeldd-Jacobovo bolezen ali spongiloformni encefalitis.
Večina bioloških dejavnikov tveganja spada v naslednje skupine:
mikroorganizmi in njihovi toksini (virusi, bakterije, glive in njihovi deli):: infekcija, intoksikacija ali alergična reakcija,
členonožci (insekti, klopi): vnetje kože, sistemska intoksikacija, prenos infektivnih agensov in alergične reakcije,
alergeni in toksini višjih rastlin (cvetni prah): vnetje kože, rinitis ali astma,
beljakovinski alergeni vretenčarjev (urin, feces, slina, dlake): alergična reakcija.
Poleg naštetih agensov, so pomembni tudi višji organizmi kot so kače, divje živali in domače živali, ki lahko
napadejo človeka in povzročijo zastrupitve ali poškodbe.
Mikroorganizme običajno razvrščamo v naslednje skupine: bakterije, virusi in enocelični paraziti.
Bakterije in enocelični paraziti lahko živijo in se razmnožujejo izven žive celice in zato lahko preživijo in se
razmnožujejo tudi v hrani ali v vodi. Virusi pa ne preživijo izven žive celice. Njihov razvoj je mogoč le, če so v
celicah človeka, živali ali insektov. Številne bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi so posledica
neposrednega stika z okuženo osebo. Preglednica 1 prikazuje pomen mikroorganizmov za zdravje prebivalstva.
Bolezni, ki povzročajo največ smrti na svetu so: akutne infekcije dihalnih poti, infekcije prebavnega trakta,
tuberkuloza, malarija in ošpice.
Pojavljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji je veliko bolj redko, kot v številnih drugih predelih sveta. K
temu prispevajo preskrba prebivalstva z zadostnimi količinami zdravstveno neoporečne pitne vode, izgradnja
kanalizacije, primerna prehrana, informiranje prebivalstva o škodljivostih v okolju ter uvajanje specifičnih
ukrepov, kot je na primer cepljenje proti različnim boleznim. Vedno bolj pa so pomembne bolezni, ki jih
prenašajo klopi in seveda tudi druge nalezljive bolezni sodobnega časa, zlasti spolno prenosljive in črevesne
bolezni ter nekatere nove bolezni.
Nekatere bakterije in paraziti proizvajajo toksine, ki povzročijo intoksikacijo in ne infekcijo. Razlika je
pomembna. Bolezen, ki je posledica zaužitja toksina se ne more širiti na druge osebe, zato so tudi zaščitni
ukrepi drugačni, kot tisti, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni.
2
Alergična obolenja, ki so posledica izpostavljenosti človeka alergenom v okolju, vedno bolj pridobivajo na
pomenu. V Sloveniji je več kot 15% prebivalcev preobčutljivih na cvetni prah in druge biološke agense v okolju.
Problem je še toliko večji, ker so možnosti ukrepanja za zmanjševanje težav le omejene.
Preglednica 1. Globalna ocena števila smrti zaradi nalezljivih bolezni v letu 2003 (1).
Obolenje/Stanje
Akutne infekcije spodnjih dihalnih poti – starost pod 5 let
Infekcije prebavnega trakta pri starih pod 5 let
Tuberkuloza
Malarija
Ošpice
Hepatitis B
AIDS
Oslovski kašelj
Bakterijski meningitis
Shistozomiaza
Lešmeniaza
Kongenitalni sifilis
Tetanus
Amebiaza
Askariaza
Spalna bolezen
Meningitis
Steklina
Rumena mrzlica
Japonski encefalitis
Kolera
Poliomielitis
Davica
Lepra
Kuga
SKUPAJ
Število smrti
(v 1000)
4110
3010
2709
2000
1160
933
700
360
210
200
197
190
149
70
60
55
35
35
30
11
6.8
5.5
3.9
2.4
0.5
16 445
2 ŠIRJENJE BIOLOŠKIH DEJAVNIKOV TVEGANJA
Voda, ki je onesnažena s človeškimi izločki predstavlja glavno pot širjenja povzročiteljev kolere, tifusa, griže,
hepatitisa, kot tudi driske, kjer povzročitelj ni dokazan. Neustrezna sanitacija in izpuščanje neprečiščenih
komunalnih odplak v površinske vode ter neustrezne higienske navade so glavni vzroki za širjenje teh bolezni,
zato je največja pozornost namenjena prav izboljšanju stanja na tem področju. Prenaseljenost in slaba
prezračenost bivalnih prostorov prispevajo k širjenju tuberkuloze, ošpic, influence, pljučnice in meningitisa.
Nehigiensko ravnanje z domačimi živalmi pospešuje pojav bolezni, ki jih prenašajo živali. Kontaminacija tal in
vode pa prispeva k pojavu bolezni, ki jih prenašajo insekti in glodavci.
3 NUJNO POTREBNI POGOJI ZA OKUŽBO
Sama prisotnost infektivnega agensa še ne pomeni tudi okužbe. Izpolnjeni morajo biti določeni predpogoji za
okužbo. Med predpogoje štejemo aktivni rezervoar biološkega agensa, pot prenosa in vstop mikroorganizmov v
občutljivega posameznika, infektivno dozo in virulenco živega povzročitelja ter občutljivost posameznika. Do
3
okužbe lahko pride le kadar je patogeni agens živ, prisoten v zadostnem številu, in je uspešno prišel do
občutljivega posameznika ter vanj prodrl skozi prava vrata.
4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA OKUŽBO
4.1 NAČINI PRENOSA
Biološki agensi pridejo do občutljivega posameznika po različnih poteh. V grobem načine prenosa razdelimo na:
•
prenos od okuženega človeka na občutljivega človeka,
•
prenos preko živali ter
•
prenos preko posrednikov, kot so voda, hrana ali tla.
4.1.1 Prenos človek-človek
Prenos od človeka na človeka je možen na različne načine – preko placente, preko stika s telesnimi tekočinami
okuženega, po zraku, med spolnimi odnosi ali pa preko predmetov, ki jih je posameznik okužil. Temu načinu
prenosa je skupno to, da sta čas in pot prenosa kratka. To je pomembno predvsem pri tistih bioloških agensih,
ki v zunanjem okolju ne preživijo dalj časa. Direktni prenos povzročitelja od okužene osebe na drugo osebo je
najpogostejši ob spolnih odnosih. To je tudi eden najpomembnejših načinov širjenja okužbe nasploh.
4.1.2 Prenos žival-človek
Živali so lahko rezervoar povzročiteljev nalezljivih bolezni. Same dostikrat sploh ne zbolijo, temveč
povzročitelje smo prenašajo in jih izločajo v okolico. Nekateri insekti pa so pomembni tudi zaradi mehaničnega
prenašanja infektivnih agensov, saj jih lahko prenesejo od okuženih predmetov na hrano, tu pa se naprej
razmnožujejo in povzročijo obolevanje.
Do okužbe preko živali pride zaradi vbodov, ugrizov in drugih podobnih poškodb, do katerih pride ob
kontaktu z živalmi. Onesnaženje ran, ekcematoznih sprememb ali sluznic z živalskimi izločki, prav tako pogosto
pripelje do okužbe. V primeru, da so onesnažene delovne površine ali orodje pa pride do posrednega prenosa
povzročitelja. Kadar biološki agens v insektu živi, se razvija in razmnožuje, govorimo o prenosu bolezni preko
vektorjev (prenašalcev). Do okužbe človeka pride takrat, ko ta insekt človeka ugrizne.
4.1.3 Prenos preko posrednikov
Zelo pogost je posreden način prenosa, preko vode, hrane ali tal. V primeru, da je pitna voda v določeni
skupnosti onesnažena z izločki bolnika, pride do masovnega obolevanja in nadaljnjega širjenja povzročitelja.
Potencialna nevarnost, da bi zaradi uživanja okužene vode prišlo do masovnega obolevanja je pri nas manjša
saj je možnost, da bi prišlo do okužbe vode, zaradi predhodne priprave vode (filtracija, kloriranje), manjša.
Poleg tega je število bolezni, katerih povzročitelji se lahko prenašaj o preko vode, sorazmerno nizko in je torej
tudi potencialnih onesnaževalcev virov pitne vode manj. Verjetnost takega načina širjenja povzročitelja
zmanjšuje tudi zbiranje komunalnih odpadnih voda v greznicah ali kanalizaciji.
Pri nas je veliko bolj pomembna pot širjenja okužbe preko hrane, v kateri se bakterije lahko
razmnožujejo. Nizko število bakterij v vodi, lahko v hrani doseže tako množico, da pride do znakov bolezni.
Rast bakterij v hrani je odvisna od vrste hrane, od sposobnosti bakterij da rastejo v tej hrani ter od
temperature. Shranjevanje hrane pri sobni temperaturi omogoča hitrejši razvoj bakterij, medtem ko je njihova
rast pri temperaturi pod 40C ali nad 600C običajno zelo počasna.
4
Največji problem, ki je posledica prisotnosti bioloških agensov v tleh, predstavljajo gliste, katerih jajčeca
izločajo oboleli. Črevesni paraziti so najpogostejši med skupinami, ki živijo v težkih življenjskih pogojih, zlasti
pa med otroki. Ti se igrajo na tleh in niso navajeni uporabljati različnih preventivnih ukrepov. Vir okužbe pa so
lahko tudi okužene domače živali. Ponovna uporaba odplak za namakanje ali gnojenje močno poveča nevarnost
okužbe med kmetovalci.
4.2 VSTOPNA VRATA
Mikroorganizmi vstopajo v organizem skozi kožo, zlasti če je poškodovana, ter skozi sluznice dihalnih poti,
prebavnega in genitourinarnega trakta ter preko očesne sluznice. Pot vstopa bioloških agensov je največkrat
preko vdihavanja, uživanja hrane in vode, lahko pa pride do okužbe tudi preko kože, zlasti če je poškodovana.
Obstaja tudi nevarnost, da pride do okužbe očesne veznice, nosne in ustne sluznice. Do uživanja bioloških
infektivnih agensov pride zlasti zaradi stika okuženih rok in ust med hranjenjem, pitjem, kajenjem ali uporabo
kozmetičnih sredstev med delom. Umivanje rok zmanjša nevarnost takega načina okužbe. Infekcija je lahko
tudi posledica vbodov, vreznin ali opraskanin. Ta tip okužbe se pojavi tudi takrat, kadar je koža ranjena, ali so
sicer spremenjene njene zaščitne lastnosti.
Sluznica oči, nosa, ust so pogosto izpostavljene okužbi, kadar jo drgnemo z onesnaženimi prsti ali
rokavicami ter takrat, kadar se okuženi material stresa ali razlije.
4.3 INFEKTIVNA DOZA
Infektivna doza mikroorganizmov je tisto število mikroorganizmov, ki so potrebni, da povzročijo klinično
manifestacijo bolezni. Za večino bioloških agensov imamo podatke o številu povzročiteljev, ki povzročijo
bolezen pri živalih, medtem ko je podatkov o infektivni dozi za ljudi zelo malo.
4.4 SPOSOBNOST ZA ŽIVLJENJE IN VIRULENCA POVZROČITELJEV
V primeru, da mikroorganizem ni živ oziroma se ne more razmnoževati, se bolezen ne more razviti. Zunanje
okolje ima pomemben vpliv na mikroorganizme in vpliva na njihovo preživetje. Dejavniki, kot so vlaga,
temperatura, in hrana lahko pospešijo ali zavrejo propad mikroorganizmov. Njihova sposobnost preživetja v
zunanjem okolju je različna. Na primer bacil antraksa lahko preživi v neugodnih pogojih tudi več let, celo
desetletij. Bacil tuberkuloze ali stafilokok ostaneta živa tudi v zelo suhih pogojih, medtem ko je herpes virus
izredno občutljiv na pomanjkanje vlage in hitro propade.
Virulenca biološkega agensa je njegova sposobnost povzročiti bolezenske spremembe. Razlike v virulenci
so med posameznimi mikroorganizmi izredno velike. Nekatere vrste mikroorganizmov so izredno patogene in
povzročijo bolezen tudi pri povsem zdravem odraslem človeku. Druge vrste mikrobov, ki jih imenujemo tudi
oportunistični mikroorganizmi, pa povzročijo bolezenske spremembe samo pri osebah, katerih obrambna
sposobnost je zaradi drugih bolezni ali posebnega stanja, v katerem se nahajajo, zmanjšana.
5 RAZPOREDITEV IN RAST INFEKTIVNEGA AGENSA
Potem, ko infektivni agens vstopi v človeško telo, potuje po krvi, limfni tekočini ali po drugih tkivnih tekočinah
do organa, kjer se lahko naprej razvija. Nekatere vrste mikroorganizmov so zelo specifične in se lahko razvijajo
le na določenih tkivih. Tako na primer:
•
poliovirus lahko živil v sluznici prebavnega trakta, kjer se razmnožuje in povzroča drisko ter v določenih
živčnih celicah v hrbtenjači, kar povzroča ohromelost določenih mišic
5
•
streptokok živi v žrelni sluznici in povzroča vnetje mandljev, lahko pa povzroča tudi obolenje ledvic in
srca.
6 OBRAMBNI SISTEM ČLOVEKA
K sreči ima človeški organizem izredno dobro razvit obrambni sistem, ki ga sestavljata dve komponenti:
naravna ali nespecifična imunost ter pridobljena oziroma specifična. Naravna ali nespecifična imunost je
starejša in je prisotna tudi pri nižjih živalskih vrstah. Značilno je, da so pri posameznih vrstah živali mehanizmi
naravne imunosti enaki. Naravna imunost se ne razvije v teku življenja, temveč je prirojena. Bistveni elementi
nespecifične naravne imunosti so:
•
bele krvničke (levkociti), ki požirajo tuje delce – fagocitoza,
•
naravne celice ubijalke, ki napadajo in uničujejo tuje celice in
•
tkivni izločki in komplement, ki uničijo tuje celice.
Pridobljena ali specifična imunost pa temelji na zmožnosti posameznika, da se prilagodi novim dražljajem iz
okolja in razvije specifični sistem, ki na enake dražljaje deluje zelo hitro in to tudi vrsto let po prvem stiku z
določenim agensom. Specifična imunost se razvije po rojstvu, je različna pri osebkih iste vrste in jo imenujemo
tudi pridobljena imunost.
Pridobljeno imunosti lahko, glede na to, kako se je razvila, razdelimo na aktivno in pasivno. Pasivna
imunost je lahko posledica materinih protiteles, ki pridejo skozi placento ali pa jih otrok dobi med dojenjem.
Pasivno zaščito dajejo tudi protitelesa, ki jih vbrizgamo posamezniku. Obstojnost pasivne imunosti je
sorazmerno kratka, največ nekaj mesecev. Aktivna imunost je lahko naravna, v primeru da je prišlo do okužbe
ali pa umetno spodbujena, ki jo dosežemo s cepljenjem.
Za imunski sistem je značilno, da je sposoben razločevati med telesu lastnimi in tujimi molekulami. Če je
molekula tuja, jo odstrani. Imunski sistem je tudi zelo selektiven. V primeru, da se razvije specifična imunost
na določen mikroorganizem, ta imunost ne ščiti proti sorodnemu mikroorganizmu. Pomembna je tudi
razširjenost imunosti po vsem telesu. Na primer, kadar se specifična imunost razvije zaradi prisotnosti
mikroorganizmov na določenem delu telesa ali v določenem organu, potem je imunost na ta antigen enaka po
vsem telesu.
6.1 NESPECIFIČNA IMUNOST
Nespecifična imunost je najpomembnejša obramba telesa proti infekciji. Aktivira se takoj ob stiku z
mikroorganizmom in je učinkovita proti širokemu spektru potencialno infektivnih mikrobov. Določeni dejavniki,
kot so starost osebe, hormonski status, obolevanje zaradi drugih bolezni in stanje prehranjenosti lahko
pomembno vplivajo na učinkovitost nespecifične imunosti. Glavni dejavniki, ki slabijo nespecifični obrambni
sistem so:
•
obolevanje zaradi druge bolezni,
•
starost,
•
stres,
•
hormonski status.
6
Prva obrambna črta, na katero naleti mikroorganizem so fizikalne prepreke. To so predvsem nepoškodovana
koža in sluznice. Koža je bolj odporna zaradi zunanje roževinaste plasti. Telo okrepi obrambo proti vdoru
bioloških agensov s številnimi fiziološkimi dejavniki kot na primer:
•
normalna mikrobiološka flora je pomemben obrambni mehanizem. Na koži in sluznicah živi običajno veliko
število relativno neškodljivih mikroorganizmov. Ti mikroorganizmi ovirajo naselitev in razvoj potencialno bolj
škodljivih bakterij.
•
posamezna tkiva in organi imajo še dodatne fizikalne in kemične mehanizme, ki otežijo naselitev potencialno
nevarnih mikroorganizmov. Znana je kislost želodčnega soka pri zdravih osebah, ki hitro uniči mikroorganizme.
Povrhnje celice sluznic imajo pogosto migetalke, ki skušajo, s stalnim gibanjem proti zunanjosti, odstraniti tuje
snovi.
•
za številne mikroorganizme predstavlja intaktna koža veliko, čeprav ne nepremostljivo, oviro. Nenasičene
maščobne kisline, ki so prisotne na koži, bakterije uničijo. Zavirajoče na rast bakterij deluje tudi slan milje, ki je
posledica izločanja znoja.
•
V različnih telesnih tekočinah, kot so solze, slina, črevesni sok in izločki nosne sluznice, so velike količine encima
lizocima, ki uničuje bakterije.
•
spiranje z urinom preprečuje usedanje bakterij v genitourinarnem traktu in s tem je nevarnost okužbe
zmanjšana.
Nespecifični obrambni sistem predstavljao:
•
običajna mikrobiološka flora,
•
značilnosti tkiva in genetski dejavniki (migetalke, kislost želodca)
•
naravne bariere (koža, respiratorni trakt, prebavni trakt, genitourinarni trakt, oči)
6.2 NESPECIFIČNI OBRAMBNI SISTEM
Specifični obrambni sistem se aktivira vedno, kadar specializirane celice zaznajo, da je v telo prodrla tuja
molekula. Celice, ki prepoznajo specifične antigene imenujemo limfociti. Vsak limfocit lahko prepozna samo
eno vrsto antigena. Stik limfocita z antigenom povzroči razmnoževanje limfocitov, to pa je tudi začetek
specifičnega imunskega odgovora. Pri specifičnem imunskem odgovoru sta pomembni zlasti dve vrsti limfocitov:
limfociti B in limfociti T. Limfociti B so bistveni pri humoralnem imunskem odgovoru. Po stiku z antigenom
pričnejo sintetizirati in v okolje izločati protitelesa proti temu antigenu. Protitelesa so kompleksne proteinske
molekule, ki se vežejo na antigen (beljakovinske ali polisaharidne molekule tujka). Ko do te povezave pride,
sprožijo protitelesa usmerjeno reakcijo za uničevanje kompleksov antigen-protitelo.
Limfociti T so sicer tudi pomembni pri razvoju humoralne imunosti, vendar pa je njihova vloga posebej
pomembna pri celični imunosti. Tu imajo različne funkcije, s katerimi uravnavajo moč imunskega odziva. Poleg
tega se nekateri limfociti preobrazijo v celice ubijalke, ki so sposobne uničiti celice patogenega
mikroorganizma, kot tudi druge spremenjene celice (rakaste celice, celice v katerih se razmnožujejo virusi).
6.2.1 Vnetna reakcija
Če mikroorganizmi predrejo prvo obrambno črto, in vdrejo v tkiva, se sproži vnetna reakcija. Pri vnetju pride
do lokalnega širjenja kapilar, upočasnitve pretoka krvi in izstopanja fagocitnih celic (nevtrofilci) ter različnih
serumskih baktericidnih snovi. Fagociti potujejo proti žarišču infekcije, kar imenujemo kemotaksa. S
prebavnimi encimi skušajo uničiti mikroorganizme. Če ne uspejo, se širijo mikroorganizmi po limfnih vodih do
7
regionalnih bezgavk. Tu so druge fagocitne celice (makrofagi), ki jih skušajo uničiti. Če tudi makrofagi ne
uspejo uničiti vseh mikroorganizmov, prodrejo v krvni obtok, kjer so krožeči fagociti (nevtrofilci in monociti), v
tkivih pa so tkivni makrofagi. Kljub učinkovitem obrambnem sistemu na različnih nivojih, pa s včasih zgodi, da
ga mikroorganizmi premagajo, kar se pri človeku pokaže kot septikemija – razširjenost mikroorganizmov v krvi
in različnih organskih sistemih. Septikemija je za človeka lahko tudi usodna.
7 PREISKOVALNE METODE IN ZDRAVLJENJE
Danes so poznane številne laboratorijske metode, ki omogočajo identifikacijo večine bioloških agensov. Metode
postajajo vedno bolj natančne in hitre. V zadnjem času se uveljavljajo predvsem metode, ki temeljijo na
proučevanju genetske strukture bioloških agensov. To omogoča hitro identifikacijo povzročiteljev, s tem pa je
mogoče hitro in usmerjeno zdravljenje. Vendar pa te metode še niso splošno uveljavljene in dosegljive, zato
poteka postopek identifikacije po klasični poti, ki je praviloma dolgotrajna. Tako je na primer za identifikacijo
virusov potrebno vzorec nanesti na kulturo tkivnih celic in počakati, da pride do razmnoževanja virusov v celici.
Pri bakterijah pa je potrebno pred identifikacijo del vzorca nanesti na specifična hranilna gojišča, ki jih za
določen čas inkubiramo pri ugodni temperaturi. Ko se bakterije dovolj namnožijo pa jih z posebnimi metodami
skušajo identificirati.
Bolezni, ki jih povzročajo biološki agensi se pogosto same pozdravijo – s pomočjo splošne in specifične
odpornosti, ki jo organizem razvije ob stiku z biološkim agensom. Če bolezni zdravimo, pa je njihov potek
dostikrat blažji, predvsem pa pride hitreje do ozdravitve. V večini primerov lahko bolezni, ki jih povzročajo
bakterije, zdravimo z antibiotiki. Za nekatere bolezni, kot je na primer bakterijski meningitis, pa lahko
upravičeno trdimo, da pravočasno zdravljenje z antibiotiki rešuje življenje prizadetega. Antibiotiki delujejo
specifično na posamezne vrste bakterij in jih uničijo. Bakterije so zelo prilagodljivi organizmi, zato so nekatere
vrste bakterij že razvile odpornost na večino antibiotikov, ki so jih prej učinkovito uničevali. Tudi za bolezni, ki
jih povzročajo paraziti, je na voljo kar nekaj specifičnih in učinkovitih zdravil.
Za bolezni, ki jih povzročajo virusi, še ni specifičnih zdravil. Tu je mogoče le lajšanje znakov bolezni,
podobno kot tudi pri boleznih, ki jih povzročajo alergeni.
8 VIRI
1.
Hargreaves N, Scano F. Guidelines for implementing collaborative TB and HIV programme activities. Geneva: World
Health Organization 2003.
2.
Moe CL, Rheingans RD. Global challenges in water, sanitation and health. J Water Health. 2004;4.Suppl:41-57.
3.
Prüss-Üstün A, Bos R, Gore F, Bartram J. Safer water, better health: costs, benefits and sustainability of
interventions to protect and promote health. Geneva: World Health Organization; 2008.
4.
World Health Organization. Guidelines for Drinking-water Quality. Geneva: World Health Organization; 2008.
8
KEMIČNI DEJAVNIKI
Ivan Eržen
1 UVOD
Kemikalije je skupno ime za kemijske snovi, elemente, spojine zmesi, ki pomenijo enega najbolj nasprotujočih
si segmentov človekovega življenja in okolja. V preteklem stoletju sta hiter razvoj kemijske industrije in široka
dostopnost kemikalij človeštvu prinesla številne ugodnosti in v mnogih pogledih pravzaprav omogočila napredek
drugih področij in panog gospodarstva, posredno pa tudi celotne sodobne civilizacije. Danes je v kemiji
poznanih preko 13 milijonov različnih kemijskih spojin, od katerih ima komercialno in industrijsko vrednost
okoli 100.000, bolj ali manj stalno pa se jih uporablja med 20.000 in 70.000. Dejansko število kemijskih
proizvodov je v resnici mnogo večje, saj te spojine v končno uporabo pridejo v skoraj neskončnem številu
kombinacij v zmeseh in pripravkih. Umetne kemikalije se uporabljajo povsod: v gradbeništvu, strojništvu,
kmetijstvu, prevozništvu, računalništvu; najdemo jih v zdravilih, živilih, igračah, oblačilih, obutvi, kozmetiki,
pohištvu, gospodinjski opremi, čistilih, športnih rekvizitih, pisarniškemu materialu, embalaži, itd. Praktično ni
področja človekovega življenja ali aktivnosti, kjer ne bi bile prisotne kemične snovi. V resnici so številne med
njimi človekovo življenje izboljšale in olajšale in si življenja brez njih ne moremo več predstavljati.
Velika večina kemikalij se po uporabi izloči v okolje, kjer same ali kot razpadni produkti še naprej delujejo
na ljudi in okolje. Škodljivi učinki (z izjemo akutnih) kemikalij so zaradi svoje zapoznelosti ter dolgotrajnega in
počasnega delovanja težko opazni, zaradi razpršenosti v okolju pa zelo težko obvladljivi in predvidljivi. Z
naraščajočo uporabo kemikalij je začelo naraščati znanje in zavedanje o nezaželenih učinkih kemikalij. Vse
kemične snovi so v določeni meri toksične. V večini držav je potrebno kemikalije razvrstiti in opredeliti glede na
nevarnosti za človeka in na okolje. Zakonodaja ureja nadzor uporabe kemikalij in specifično opredeljuje in
ocenjuje zdravila, pesticide, prehranske dodatke in industrijske kemikalije. Vpliv na človeka je odvisen od narave
snovi ter od obsega izpostavljenosti. Za večino kemičnih snovi danes ne vemo, kakšne učinke povzročajo pri
človeku, saj niso bile preizkušene (Preglednica 1-4). Snovi, za katere je mogoče izdelati celotno oceno škodljivosti
je komaj 2%. Komercialna uporaba ni edini izvor kemikalij v okolju. Velike količine okolju tujih in nevarnih snovi
izvirajo iz drugih virov (na primer industrijski izpusti, odlaganje in sežiganje odpadkov, itd.).
Preglednica 1. Delež znanih podatkov o toksičnem delovanju kemikalij
Učinek
Znani podatki (ocena
IPCS za leto 1992)
90%
Znani podatki (ocena
ECB za leto 1996)
90%
Sub-akutna toksičnost
30%
53%
Kancerogeno delovanje
10%
/
Mutageno delovanje
50%
62%
Vpliv na plodnost
10%
20%
Teratogeno delovanje
30%
30%
Akutno ekotoksično delovanje (test z daphnio ali z ribami)
50%
55%
Kratkotrajen ektotoksični test z algami
5%
20-30%
Strupenost na kopenske organizme
<5%
5%
Akutna toksičnost
LEGENDA: ECB: European Chemicals Bureau; IPCS: The International Programme on Chemical Safety
9
Vsak proizvod, ki pride na tržišče in vsebuje potencialno zdravju škodljivo snov, mora ustrezati predpisom
glede varnosti za človekovo zdravje. Pomembno je ločevati med pojmi škodljivost, tveganje in toksičnost.
Toksičnost snovi pomeni njena sposobnost da povzroči poškodbo pri živem organizmu (človek, žival ali rastlina).
Snov, ki je zelo toksična poškoduje organizem tudi v primeru, da je prisotna v zelo majhni količini. Snov, ki je
malo toksična pa bo povzročila poškodbo na živem organizmu samo v primeru, da bo prisotna v zelo visoki
koncentraciji. Kemična snov predstavlja tveganje za zdravje, če obstaja realna ali potencialna nevarnost
izpostavljenosti. Če bi jo uporabljali v popolnoma zaprtem procesu, bi kljub visoki toksičnosti ne predstavljala
nobene nevarnosti za človeka, ker ji ni izpostavljen. Dejavniki, ki jih moramo upoštevati pri ocenjevanju
tveganja, ki ga predstavlja določena kemična snov so:
•
količina snovi, ki se v telesu absorbira (doza oziroma odmerek),,
•
način metabolizma te snovi v telesu ter
•
narava in obseg zdravstvenih učinkov kemične snovi pri določeni dozi.
Sprejeta doza kemične snovi je odvisna od načina vnosa ter od trajanja in pogostnosti izpostavljenosti.
Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da so posamezniki zaradi genskih značilnosti ali zaradi stanja
organizma bolj občutljivi na toksično delovanje kemične snovi, ki jo ocenjujemo.
Za oceno toksičnosti je pomembno tudi, ali je okvara, ki nastane kot posledica delovanja kemične snovi, ki jo
proučujemo, trajna ali pa se po določenem času popravi s pomočjo popravljalnih mehanizmov celice in organizma.
Za ugotavljanje stopnje škodljivosti posamezne kemične snovi so potrebni najmanj naslednji podatki:
•
kemične in fizikalne lastnosti snovi,
•
način vnosa v človeški organizem,
•
razporeditev v organizmu ter način presnavljanja,
•
Vrsta učinkov na organizem,
•
način ugotavljanja prisotnosti proučevane snovi,
•
kemična klasifikacija.
2 RAZVRŠČANJE KEMIČNIH SNOVI
Obstaja veliko število različnih klasifikacij kemičnih snovi. Najbolj groba razdelitev kemičnih snovi razlikuje
dve veliki skupini:
•
anorganske snovi- snovi, ki ne vsebujejo ogljikovih atomov, ali pa je teh res zelo malo in
•
organske snovi, katerih struktura temelji na ogljikovih atomih.
2.1 ANORGANSKE SNOVI
2.1.1 Halogeni
Halogeni so elementi, ki tvorijo skupaj s kovinami soli. Sem spadajo fluor, klor, brom in jod. Ob stiku z vodo tvorijo
kisline. Halogeni so toksični tudi v elementarnem stanju. V primeru vdihavanja pride do draženja dihalnih poti.
Prizadetost je odvisna od koncentracije. V stiku z organskimi snovmi nastajajo klorirani in fluorirani ogljikovodiki, ki
so prav tako toksični, znan pa je tudi njihov vpliv na tanjšanje ozonske plasti v stratosferi.
10
2.1.2 Korozivne snovi
V to skupino spadajo med drugimi alkalne spojine, kot so amoniak, kalcijev hidroksid, kalcijev oksid, kalijev
hidroksid, natrijev karbonat in natrijev hidroksid ter kisline, kot so žveplena in kromova kislina. Korozivno
delujejo tudi nekateri plini kot na primer ozon, žveplov dioksid in dušikovi oksidi. Korozivne snovi povzročajo
pri človeku lokalno draženje na mestu stika – očesna veznica, koža, dihalne poti in prebavni trakt. Pogosto
lahko sprožijo tudi akutni napad astme.
2.1.3 Kovine
V to skupino sodijo na primer kadmij, svinec, živo srebro, baker, nikelj, krom, mangan. Kovine so v naravi
stalno prisotne, saj so sestavni del okolja. Njihova količina je odvisna od sestave tal ter od meteoroloških in
ekoloških dejavnikov. Nekatere med njimi predstavljajo za človeka esencialne elemente. V telesu se kovine
transformirajo in spremenijo lastnosti. Njihova toksičnost je v veliki meri odvisna tudi fizikalnih in kemičnih
značilnosti posameznega elementa, ki vstopa v organizem. Bakterije so na primer
sposobne pretvoriti
anorgansko obliko živega srebra v organsko, metilirano obliko, ki je bistveno bolj toksična za človeka, kot
anorganska oblika.
2.2 ORGANSKE SNOVI
To so predvsem verige molekul ogljika, na katerih so molekule vodika.
2.2.1 Alifatski ogljikovodiki
Alifatski ogljikovodiki so v krajše ali daljše verige med seboj povezani nasičeni ogljikovodiki. Da so nasičeni
pomeni, da ne morejo sprejeti novih atomov ogljika ali katerih drugih elementov. Spojine, ki spadajo med
alifatske ogljikovodike so metan, etan, propan, butan, pentan in drugi. Ogljikovodiki, ki imajo daljšo verigo,
imenujemo parafine, ki so pogosto v trdni obliki ali v obliki voska. Ogljikovodiki, ki imajo kratko verigo so
praviloma biološko relativno inertni (ne povzročajo škodljivih posledic na zdravju), tisti z daljšo verigo pa lahko
delujejo kot depresivna sredstva ali delujejo dražeče, kadar pridejo v stik s sluznico.
2.2.2 Olefini
To so nenasičene ogljikovodikove spojine, ki imajo eno ali več dvojnih vezi v svoji molekuli. Zaradi tega težijo
k sprejemanju drugih atomov, da bi na ta način postale bolj stabilne molekule. Pogosto nastanejo kot stranski
produkt pri predelavi nafte (etilen, propilen, butadien, izopren itd.)
2.2.3 Cikllični ogljikovodiki
Nasičeni ali nenasičeni ogljikovodiki se lahko pojavljajo tudi v ciklični obliki (terpentin, cikloheksan, itd.). Z
daljšanjem verige narašča običajno topnost teh spojin v maščobah. Nenasičeni ciklični ogljikovodiki so
praviloma bolj toksični, kot nasičeni.
2.2.4 Aromatski ogljikovodiki
Aromatski ogljikovodiki vsebujejo enega ali več benzenovih obročev. Benzenov obroč je obroč, sestavljen iz 6
ogljikov, ki so med seboj povezani z enojnimi in dvojnimi vezmi. Taka oblika obroča je zelo stabilna. Med
aromatske ogljikovodike štejemo benzen, toluen, stiren, naftalen in druge. Delujejo dražeče na sluznice in
povzročajo depresijo centralnega živčevja. Nekateri med njimi imajo izrazite karcinogene lastnosti. Benzen je
že dolgo poznan zaradi toksičnega vpliva na hematopoetski sistem in zaradi dejstva, da povečuje nevarnost
11
razvoja levkemije. Praviloma je tako, da so spojine, ki vsebujejo več benzenovih obročev slabše topne in bolj
obstojne v okolju ter da delujejo bolj karcinogeno, kot pa spojine z manjšim številom benzenovih obročev.
3 RAZPOREDITEV, METABOLIZEM IN IZLOČANJE KEMIČNIH SNOVI
Običajno poteka absorpcija najhitreje preko dihal, sledi absorpcija preko prebavnega trakta in nato preko
kože.
Pri vdihavanju prašnih delcev je pomembna velikost. Od te je namreč odvisno, do kod bodo prašni delci
prodrli in kje bodo povzročili toksični efekt (silikoza, azbestoza, pljučni rak zaradi vdihavanja azbesta,
nikljevih oksidov in sulfidov, kromovih spojin ter arzenovega trioksida.). Za razvoj teh kroničnih bolezni je
potrebna dolgotrajna in visoka izpostavljenost (večinoma 10-20 let). Kadar so kemične snovi v obliki plina pa
zelo hitro dosežejo alveole in lahko tako povzročijo toksični učinek, katerega intenzivnost je odvisna od vrste
in količine vdihane toksične snovi.
Po tem, ko se snov absorbira iz pljuč, prebavnega trakta ali kože, preide v krvni obtok in se hitro razširi po
vsem telesu. Kemične snovi, ki se absorbirajo v prebavnem traktu hitro pridejo v jetra (po portalnem venskem
obtoku), kjer poteka metaboleizem teh snovi in govorimo o biotransformaciji. Kadar je posledica biotransformacije
manjša toksičnost snovi, govorimo o detoksifikaciji, kadar pa se poveča, govorimo o bioaktivaciji.
4 SISTEMSKA IN ORGANSKO SPECIFIČNA TOKSIČNOST
Toksičnost definiramo kot učinek kemične snovi na ciljni organ. Sistemsko toksičnost lahko opišemo kot učinek
specifične snovi na različne organe, kar vodi do splošne prizadetosti organizma in ne samo do lokalne okvare.
Nekatere kemične snovi delujejo na posamezne organe, kot so jetra, ledvica, živčevje in podobno. Lahko
povzročajo alergične reakcije ali pa vplivajo na DNA in povzročajo rakasta obolenja in v primeru da prizadenejo
DNA zarodnih celic, lahko tudi kongenitalne malformacije pri potomcih.
5 VPLIV NA REPRODUKCIJO IN RAZVOJ ČLOVEKA
Različne kemične snovi imajo učinek na reproduktivni sistem moškega in ženske. Delovanje teh snovi je lahko
pred ali po oploditvi. Prizadenejo lahko fertilnost, seksualne funkcije in libido, ali pa učinkujejo na plod. Učinki
na plod so različni. Lahko pride do genetskih sprememb, ki ovirajo normalni razvoj, ali pa do zastrupitve ploda.
Posledice so odvisne od vrste kemične snovi in njenega učinka. Pojavijo se lahko kongenitalne malformacije
(prirojene okvare), manjša sposobnost za razvoj, nizka porodna teža, spontani abortus in podobno. Obseg vpliva
kemičnih snovi na reprodukcijo ni poznan. Dejstvo pa je, da število prirojenih okvar ne narašča.
6 GENOTOKSIČNOST IN KARCINOGENOST KEMIČNIH SNOVI
Kemični, fizikalni in biološki agensi lahko prizadenejo strukturo in delovanje DNA, kar vodi do sprememb
strukture in/ali funkcije, to pa povzroči spremembo v genetskem zapisu. Odvisno od vrste in kompleksnosti
sprememb, lahko te procese razdelimo na: gensko mutacijo, kromosomsko aberacijo in gensko preureditev.
12
1.
Mutacija gena je posledica ene ali večih sprememb v DNA, kar vodi do spremenjene informacije, ki jo ta
del DNA vsebuje. Običajno je organizem te spremembe sposoben popraviti, kadar pa to ne uspe in je
sprememba v zarodnih celicah, se nova informacija prenese na potomce.
2.
Kromosomske aberacije so posledica delovanja genotoksične snovi. Pride do spremembe strukture
kromosoma (del se odlomi ali prenese na drug kromosom ali celo propade), ali pa celo do izgube celega
kromosoma. Zaradi tega lahko pride do spremenjenega število kromosomov, kar pogosto povzroči smrt
celice.
3.
Genska preureditev. Do okvare te vrste pride zaradi
spremenjene
aktivnosti gena, kar je lahko
posledica translokacije ali inverzije dela kromosoma.
4.
Rak je posledica številnih genetskih in ne genetskih sprememb, ki lahko vodijo v nekontrolirano
razmnoževanje celice. Čeprav je posamezne stopnje težko ločevati pa imamo dva velika razreda
karcinogenih snovi:
•
snovi, ki primarno reagirajo z DNA in
•
snovi, ki imajo primarno negenetski učinek in delujejo preko ne genetskega mehanizma.
V resnici je karcinogeneza izredno kompleksen proces, ki vključuje številne stopnje. Te stopnje lahko
razdelimo na tri glavne dele:
1.
Iniciacija. Mutagene kemične snovi, ionizirno sevanje in virusi lahko povzročijo dedne spremembe v DNA
in tvorijo inicialne celice. Inicialni genotip smatramo kot potencialno maligno stanje. Iniciacija je
odvisna od doze. V primeru, da je doza višja, pride do večjega števila iniciiranih celic. Pojavijo se kot
manjši del celic ciljnega organa. V primeru, da se celice tkiva hitro razmnožujejo, je pogostnost
inicialnih celic večja. Ne kažejo nobenih vidnih biokemičnih sprememb ali sprememb v obnašanju.
Sprememba, ki je nastala se lahko spremeni v trajno spremembo, če ne pride do učinkovitega
popravljanja.
2.
Promocija. Promotor je tista snov, za katero ni nujno, da sama povzroča razvoj rakastega obolenja, pač
pa s svojim delovanjem omogoča, da se potencialno karcinogena mutacija izrazi. Na ta način snov, ki
deluje kot promotor, spremeni inicialno celico v nenormalno, aktivno celico, ki je lahko tudi prva celica
rakaste tvorbe. Kot vedno v toksilogiji, ima tudi v tem primeru doza in trajanje izpostavljenosti velik
pomen. Tako lahko promotor v določenih pogojih postane tudi sam karcinogen.
3.
Progresija. V tej fazi postanejo celice tumorja maligne in pričnejo z nekontroliranim razvojem in
razmnoževanjem. Tumor vrašča v tkiva okrog njega, tvorijo pa se tudi zasevki na drugih mestih telesa.
Ti zasevki rastejo včasih celo hitreje, kot pa primarni tumor.
6.1 KLASIFIKACIJA SNOVI GLEDE RAKOTVORNOSTI (IARC)
Karcinogeni potencial posamezne kemične snovi se ocenjuje na podlagi epidemioloških raziskav in raziskav na
živalih. Mednarodna agencija za raziskavo raka (IARC) je leta 1974 začela sistematično ocenjevati karcinogeni
učinek posameznih snovi, ki so jim ljudje izpostavljeni. Do sedaj je bilo opravljenih že preko 500 ocen
posameznih snovi, ki so jih uvrstili v naslednje kategorije:
1.
Kategorija 1. Obstaja dovolj dokazov o karcinogenost za človeka;
Sem spada snov, ki ima zadosten dokaz rakotvornosti pri človeku. Izjemoma je snov v tej kategoriji, ko
so dokazi pri človeku nezadostni, so pa zadostni pri poskusnih živalih in je močan dokaz, da spojine
delujejo po enakem mehanizmu tudi pri človeku.
13
2.
Kategorija 2.
Sem spada tista snov, pri kateri je skoraj zadosten dokaz rakotvornosti pri človeku ali sploh ni prisotnih
podatkov za človeka, so pa dokazi o rakotvornosti pri živalih. Na osnovi epidemioloških in
eksperimentalnih dokazov o rakotvornosti ter na osnovi ostalih primernih podatkov ločimo:
3.
Kategorija 2a. Snov je verjetno karcinogena za človeka;
Snov je uvrščena v to skupino, ko obstaja omejen dokaz za rakotvornost pri človeku, vendar zadosten pri
živalih. V nekaterih primerih lahko snov prištejemo v to skupino, ko je pri človeku nezadosten dokaz, pri
živalih pa zadosten in je močan dokaz, da je za rakotvornost odgovoren enak mehanizem kot pri
človeku. Samo na osnovi omejenih dokazov rakotvornosti pri človeku je snov lahko le izjemoma prišteta
v to skupino.
4.
Kategorija 2b. Snov je morda karcinogena za človeka;
Sem uvrščamo snov, za katero obstaja omejen dokaz za rakotvornost pri človeku in nezadosten dokaz pri
živalih. Lahko tudi v primeru, ko je pri ljudeh nezadosten dokaz, pri živalih pa zadosten. Včasih pa tudi,
ko je nezadosten dokaz pri ljudeh, omejen dokaz pri živalih, vendar obstajajo ostali podporni podatki.
5.
Kategorija 3. Ni dovolj ustreznih dokazov o karcinogenosti za človeka in
To je takrat, ko ni zadostnih dokazov za rakotvornost pri ljudeh in je omejen ali nezadosten dokaz pri
živalih. Izjemoma je uvrščena sem, ko je nezadosten dokaz pri ljudeh, vendar zadosten pri živalih in ko
obstaja močan dokaz, da kancerogeneza ne poteka po enakem mehanizmu kot pri ljudeh. Sem
prištevamo tudi vse tiste snovi, zmesi, okoliščine izpostavljenosti, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno
drugo skupino.
6.
Kategorija 4. Snov ni karcinogena.
To velja za snov z domnevno odsotnostjo rakotvornosti pri ljudeh in pri živalih.
Individualne razlike so vzrok za različno občutljivost posameznika na delovanje karcinogenih snovi. Različna je
tako stopnja absorpcije, kot tudi sposobnost organizma, da popravi nastale okvare, ki bi lahko vodile v
nekontrolirano rast celic.
7 GHS SISTEM PAKIRANJA IN OZNAČEVANJA NEVARNIH KEMIKALIJ
Na področju razvrščanja, pakiranja in označevanja nevarnih kemikalij so članice EU po 40 letih
dopolnjevanja in spreminjanja zakonodaje na tem področju, leta 2009 med prvimi na svetu pričele
uporabljati globalno poenoten sistem razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij to je GHS (Globally
Harmonised System). V EU se je dokument GHS, ki sicer od leta 2001 nastaja in se dopolnjuje pod okriljem
Združenih narodov v Ženevi, sprejel v obliki uredbe Evropskega parlamenta in Sveta. Za njeno vsebino in
pravočasen sprejem ima veliko zaslug Slovenija, ki je v času svojega predsedovanja izpeljala
najpomembnejše aktivnosti za sprejetje pomembnega dokumenta. Uveljavitev določb uredbe GHS pomeni
implementacijo idej trajnostnega razvoja. Princip razvrščanja in označevanja nevarnih kemikalij, ki ga
uvaja GHS, je podoben trenutnemu sistemu EU. Podobni pa ostajajo tudi glavni cilji, to je ugotoviti
kakšne nevarne lastnosti ima določena kemikalija ter te informacije preko etikete in varnostnega lista
posredovati uporabniku in tako omogočiti zavestnejšo, racionalnejšo in odgovornejšo uporabo tako na
lokalni kot tudi globalnI ravni.
14
8 VIRI
1.
World Health Organization. Concern for Europe’s Tomorrow Health and the Environment in the WHO European
Region. Copenhagen: World Health Organization European Centre for Environment and Health; 1995.
2.
World Health Organization. Health environment : managing the linkages for sustainable development : a toolkit for
decision-makers : synthesis report. Geneva: World Health Organization and United Nations Environmental
Programme; 2008
3.
World Health Organization. Ecosystems and human well-being : health synthesi : a report of the Millennium
Ecosystem Assessment. Geneva: World Health Organization; 2005.
4.
World Health Organization, International Agency for Research on Cancer. IARC Monographs on the Evaluation of
Carcinogenic Risks to Humans. Overall Evaluations of Carcinogenicity: An Updating of IARC Monographs Volumes 1 to
42. Supplement 7 (1987). Dostopno na URL: http://monographs.iarc.fr/ENG/Monographs/suppl7/index.php.
Prodobljeno: 10.4.2011.
5.
United Nations Economic Commission for Europe (UNECE). Globally Harmonized System of Classification and Labelling
of Chemicals (GHS). Dostopno na URL: http://www.unece.org/trans/danger/publi/ghs/ghs_welcome_e.html.
Prodobljeno: 10.4.2011.
15
HRUP
Marjan Bilban
1 UVOD
Hrup je spremljevalec sodobnega življenja. Po statističnih podatkih je nad 50% celotne populacije v Evropi in s tem
tudi v Sloveniji obremenjena s čezmerno ravnjo hrupa (65 dBA podnevi in 50 dBA ponoči). Okrog 20% delovne
populacije je izpostavljeno čezmerni ravni hrupa v delovnem okolju, od tega 50% ravnem nad 85 dBA. Več kot 10
odstotkov populacije razvitega sveta ima pomembne težave s sluhom (vsak drugi človek, ki je starejši od 65 let ima
po navedbah strokovnjakov že težave v komunikaciji oz. je naglušen – z izgubo sluha po Fowlerju, ki je večja od
55,7%). Tako zmanjšana kvaliteta življenja pri starostnikih je posledica poprejšnje okvare sluha s hrupom in
superpozicija presbiakuzične komponente. Posebno pa so zaskrbljujoči podatki, da ima preko 10 odstotkov oseb,
mlajših od 25 let, že prizadet sluh, pri dveh tretjinah pa je vzrok okvare sluha akustična travma.
Razvojno gledano, človeški organizem ni prilagojen stalni izpostavljenosti močnemu hrupu in zanj tudi ni
biološko strukturiran. Sluh je imel primarno nalogo vzpostaviti akustično komunikacijo in percepcijo zvokov relativno
srednje intenzitete: šelestenje listja, piš vetra, krik zveri – s čimer bi registriral nevarnost oziroma je bil to dejavnik
preživetja. Samo izjemoma je bil človek izpostavljen močnejšim in krajšim zvočnim udarom.
Zvok je mehanska energija, ki nastane, če izvor zvoka povzroči gibanje molekul elastičnega medija, v katerem
se delčki širijo v obliki longitudinalnega valovanja. Hitrost tega valovanja je odvisna od medija: v zraku je okrog 340
ms-1, v vodi okrog 1500 ms-1, v solidni snovi pa različno – odvisno od snovi. Zvoki so harmonični in neharmonični.
Harmonični predstavljajo sinusno, neharmonični pa stohastično valovanje. Med harmonične zvoke štejemo čiste
tone, ki imajo določeno frekvenco in jakost. Muzikalni toni so mešanica čistih tonov. Neharmonični zvoki so šum,
hrup in jok. Hrup je lahko kontinuiran, intermitenten ali impulz, ki ga lahko definiramo tudi kot nezaželen, moteč
zvok. Zvoki so mešanica tonov, ki nastajajo zaradi sestavljenih enakomernih nihanj pritiska določenih frekvenc. Šumi
pa predstavljajo množico medsebojno nepravilno zvenečih tonov različnih frekvenc in višin.
Valovanje ima svojo amplitudo, ki se izraža z maksimalno vrednostjo gostote energijskega toka zvoka – jakosti
zvoka. Razpon jakosti zvoka, ki ga zaznava uho, je zelo velik. Višina tonov se izraža v Hz (hertzih). En hertz je en
nihaj v sekundi. Človeško uho je občutljivo za valove od 16 do 16.000 hertzov (Hz), vendar v tem območju ni enako
občutljivo za vse frekvence. (Višje frekvence od 16 kHz so področje ultrazvoka, nižje od 16 Hz infrazvoka). Slišnost
ušesa je omejena tudi po jakosti, saj lahko slišimo le zvok z zvočnim tlakom od 2.10-5 Pa (prag slišnosti)) do 20 Pa
(meja bolečine) ali izraženo z ravnijo zvočnega toka od 0 do 120 dB. Te vrednosti veljajo le pri 1000 Hz, pri drugih
frekvencah so te vrednosti drugačne, saj slišnost človeškega ušesa ni enakomerna pri vseh frekvencah in se tako meja
slišnosti kot meja bolečine spreminjata s frekvenco. Najnižji prag slišnosti je pri približno 3000 Hz, zato praviloma
najbolje slišimo v frekvenčnem območju med 1000 in 4000 Hz. Pod 1000 Hz slišnost ušesa zelo hitro upada; pri npr.
20 Hz je slišnost ušesa slabša od vrednosti, izmerjenih z mikrofonom za skoraj 70 dB. To pomeni, da dva zvoka enake
ravni pri različnih frekvencah po subjektivni oceni nimata enake jakosti. Zaradi tega je bila vpeljana enota za
subjektivno oceno jakosti zvoka – fon, medtem, ko je decibel merilo za objektivno oceno jakosti zvoka. Fon je po
definiciji enak decibelu le pri frekvenci 1000 Hz.
Enota za jakost zvoka je dBA. “A” je z določenim frekvenčnim filtrom (filter “A”) vrednotena raven hrupa, ki jo
uporabljamo z namenom, da bi čimbolj posneli odzivne značilnosti človeškega ušesa (merilnik s filtrom “A” postane
približno enako občutljiv pri različnih frekvencah zvoka kot človeško uho). Definicija ravni hrupa in frekvenčni filter A
torej približno in v določenem področju glasnosti usklajujeta fizikalno merljive količine s fiziološkimi reakcijami
16
organizma na zvok glede njihove jakosti in občutljivosti za tone. Filter A uravnava energije nizkih in visokih frekvenc
na nivo človeškega ušesa oziroma človeške slušne krivulje.
Posledica logaritemske definicije za raven zvoka je, da se pri podvojeni zvočni moči (npr. podvojeno število
vozil na cesti) raven poveča vedno le za 3 dBA ne glede na raven prvotnega vira zvoka (povečanje zvočne moči za
desetkrat pomeni povečanje prvotne ravni za 10 dBA, pri stokratnem povečanju pa za 20 dBA. Če hrup vsebuje
posamezen ton ali impulze, je treba rezultat korigirati tako, da izmerjenemu hrupu dodamo še 5 dBA.
2 HRUP
Hrup je vsak nezaželen ali neprijeten zvok, ki kvarno vpliva na počutje in zdravje ljudi. Hrup ni enolično definiran,
ker vsebuje poleg definirane fiziološke tudi osebno noto – torej tudi odnos posameznika do določenega zvoka:
•
škodljiv hrup je hrup, pri katerem dnevna ali tedenska izpostavljenost presega 85 dB(A) ali če konična raven
presega 140 dB(C),
•
dnevna izpostavljenost je raven hrupa, ki je preračunana na dejansko izpostavljenost delavca v enem dnevu;
izražena je v dB(A),
•
tedenska izpostavljenost je povprečje dnevnih izpostavljenosti v enem tednu; izražena je v dB(A),
•
konična raven je C vrednotena raven hrupa in izražena v dB(C).
Ne glede na navedene in s pravilniki določene ravni škodljivega hrupa, pa je že dolgo znano, da je človeku škodljiv že
v območju nad 80 (75) dB(A).
Hrup je zvok, ki nas moti, obremenjuje, ogroža in nam nazadnje tudi škodi. Ima različne učinke na človeka:
•
psihološki – vodi do vznemirjenja, stresa in jeze (kar ima za posledico manjšanje delovne sposobnosti;
•
zaznavni – vodi do zmanjšane sposobnosti zaznav, ker ovira naš sluh (pri zaznavanju besed ali opozorilnih
signalov), s tem narašča tveganje za nezgode;
•
fiziološki – je najobčutljivejši, ker povzroča okvare notranjega ušesa, ki so nepopravljive.
Slika 3: Frekvenčno območje spektra slišnega zvoka.
17
Slika 4: Krivulja vrednotenja ali uteženja A in C.
Krivulja A – vrednoteno raven zvoka ustrezno oslabi pri nizkih in visokih frekvencah, v območju največje slišnosti,
med 1000 in 4000 Hz, pa ojača. Pri 1000 Hz ni korelacije.
Za delovno okolje je pomembna še krivulja C – vrednoteno, ki jo uporabljamo za ocenjevanje ravni impulznega
hrupa.
Prisotnost impulznega hrupa bistveno pospeši premik praga slišnosti, čas restitucije pa precej podaljša.
Značilnost impulznega hrupa je, da traja zelo kratek čas in da ima hiter porast zvočne ravni – za več kot 10 dB in
hiter padec, tako, da štrli v časovnem poteku hrupa – v primerjavi s hrupom ozadja, v obliki igle. Uho ga za zazna kot
šok, možgani pa ga sprejmejo kot zvočni udar, ki povzroči stres, dekoncentracijo, izgubo sposobnosti memoriranja in
povezovanja dogodkov itd.
Nekatere vrste zvoka so nam prijetne, druge neprijetne, moteče ali škodljive. Tako je glasna glasba najstniku
prijetna, sosedu v sosednjem stanovanju pa je kljub manjši ravni neznosna. Hrup, ki ga proizvajamo sami, manj moti
kot hrup, ki ga proizvaja sosed ipd.
Zvočni signali v živalskem svetu imajo funkcijo alarma. Slušna proga je povezana z retikularno formacijo in
preko nje s hipotalmusom oziroma simpatikom. Zvočni signal določene intenzitete oziroma semantične vsebine
izzove pripravljenost za beg ali napad – odvisno od osebka: »če v njegovem srcu počiva zajec, se rešuje z begom, če
pa v njem biva lev, reagira z napadom«. V enem kot drugem primeru gre za »simpatikotonus«. Simpatikotonus
enačimo z budnostjo, katabolizmom ali razdajanjem svojih kapacitet.
Zaznava hrupa ni pasivno subjektivni odsev objektivnih stanj in vplivov predmetov, temveč rezultat aktivnega
odnosa (telesno-duševnega) organizma do ustreznih vplivov iz notranjega ali zunanjega okolja. Proces čutnega
spoznavanja teče v treh osnovnih fazah:
1.
delovanje dražljajev na čutila (objektivni vpliv na organizem) (zaznava)
2.
recepcija (zaznava) (periferni fiziološki proces v čutilu in senzoričnem živcu)
3.
percepcija (doživljaj) (centralni psihokortikalni proces ali doživljaj)
18
Vidimo torej, da zaznave sploh ne morejo biti povsem objektivne, saj niso le čutni, ampak tudi osebnostni odzivi in
so torej neposredno »obarvane« s subjektivnimi stališči, čustvi in razpoloženjem, motivi in izkušnjami osebe, na
katero delujejo dražljaji.
2.1 ŠKODLJIVI UČINKI HRUPA NA ZDRAVJE
Škodljivi učinki hrupa na zdravje so odvisni od:
1.
2.
akustičnih dejavnikov:
•
jakosti zvoka
•
frekvence
•
trajanja zvoka
•
spektralne sestave zvoka
•
variacije v frekvenci zvoka
•
variacije v jakosti zvoka (kontinuirani, diskontinuirani, impulzni hrup)
•
naraščanja hrupa
neakustičnih dejavnikov:
•
asociativne vsebine zvoka
•
individualne občutljivosti (in druge osebnostne lastnosti poslušalca)
•
preteklih izkušenj
•
potrebnosti hrupa
•
pričakovanja (pripravljenosti) na hrup
•
aktivnosti poslušalca
•
letnega časa
•
dobe dneva
•
vrste prostora
Na splošno lahko posamezne učinke hrupa na zdravje razdelimo na:
•
primarne učinke (pojavijo se med obdobjem izpostavljenosti hrupu): zbujanje iz spanja zaradi hrupa v okolici
(akutni učinek), ob nenadnem hrupu ali pa zaradi kopičenja posledic izpostavljenosti skozi hrup cele noči
(kumulativne posledice – npr. prekomerno izločanje stresnih hormonov ponoči med spanjem v hrupu);
•
sekundarne učinke (posledica primarnih): običajno se pojavijo že med izpostavljenostjo hrupu in trajajo še v
obdobje po prenehanju delovanja hrupa (razdražljivost zaradi motene komunikacije) ali pa se pojavijo šele po
prenehanju delovanja hrupa (utrujenost zaradi motenj spanja zaradi posledic hrupa;
•
terciarne učinke: primarne in sekundarne učinke lahko nekaj časa toleriramo, po daljšem obdobju pa ti
prispevajo k pojavu različnih bolezni, kronične razdražljivosti in sprememb v obnašanju.
Hrup ni tako ekzaktno merljiv kot zvok, ker ima lahko človek različen odnos do njega (odvisno od trenutne dejavnosti
človeka, obdobja dneva - podnevi ali ponoči, in od psihičnega stanja).
Največ ljudi je stresno prizadetih zaradi hrupa izven dela zaradi:
•
cestnega hrupa (več kot 60%),
•
industrijskega hrupa v urbanem okolju (več kot 20%),
•
hrupa letal (več kot 14%),
•
hrupa železnice (več kot 6 %) in
•
hrupa v gospodinjstvu (več kot 8%).
19
2.2 GLAVNI VIRI HRUPA
Glavni viri hrupa so:
•
delovno mesto (industrija: proizvodne naprave, orodja),
•
zunanje okolje (promet),
•
rekreativne dejavnosti (komunalni nemir, glasba).
Človek s svojim življenjem in delom ustvarja obilico zvokov, od katerih so nekateri blagoglasni (glasba), drugi pa mu
»parajo ušesa« (motorji). Neprijetni zvoki in šumi, ki napolnjujejo prostor, pa niso le posledica človekovega življenja
in dela. Neprijetni zvoki nastajajo tudi v naravi (grom, potresno bobnenje, pokanje ledu ipd.). Po zvočnem učinku so
ti naravni zvoki mogočni – človek jih na podlagi izkušenj povezuje s katastrofami in mu povzročajo strah in tesnobo.
Vendar je ta naravni hrup po trajanju kratkotrajen in na človeka nima pomembnejšega vpliva. Veliko bolj nas moti
hrup, s katerim se je človek obdal z razvojem industrije in strojev. Viri škodljivega hrupa dandanes niso več klasični:
bazična industrija (železarne, rudniki, kovaške delavnice, ladjedelnice, tkalnice); prednjači predelovalna industrija
(stiskalnice, vibracijski podajalniki, izpihovalniki, ultrazvočni čistilniki, brušenje…) pa tudi promet (zlasti letalski,
ladjarstvo…) in celo storitvene dejavnosti (glasbeniki). Onesnaževanje s hrupom je vsesplošno in obremenjujoče.
Glede na prostorsko razširjenost hrupa in človekove življenjske navade in potrebe, je človek izpostavljen
hrupu:
1.
2.
na prostem (v naravnem okolju):
•
v življenjskem okolju,
•
v delovnem okolju,
•
v okolju oddiha, zabave, razvedrila…
v zaprtih prostorih (v bivalnem okolju):
•
v stanovanju,
•
na delovnem mestu,
•
v prostorih za razvedrilo in zabavo.
Izvori hrupa v naselju in izven njega so stacionarni in nestacionarni. Nestacionarni izvori so vse vrste prometnih
sredstev (cestni, železniški, zračni in vodni promet). Stacionarni izvori hrupa odprtih prostorov so lahko zunanje
lokacije industrijskih objektov (kompresorske postaje, hladilne naprave, motorji ventilacijskih naprav…), gradbena
dela, obrtniške delavnice, šolska dvorišča in igrišča, stadioni, akustične naprave ipd. Stacionarni izvori znotraj stavb
(izključuje izvore v tehnoloških procesih) so najpogosteje dvigala, ventilacijske in klimatizacijske naprave, toplotne
postaje, hladilne in sanitarne naprave, hišne in akustične naprave itd.
Hrup v naselju (komunalni hrup) karakterizirata dve značilnosti od katerih zavise pričakovani zdravstveni učinki.
Hrup v naselju je običajno nižje ravni kot pri poklicni izpostavljenosti (ki lahko vodi do okvare sluha) in se zato
zdravstveno tveganje pri prebivalstvu omejuje zgolj na ekstraauralne učinke. Druga značilnost tega hrupa je
spremenljivost nivoja hrupa v času njegovega trajanja (nagle spremembe nivoja hrupa – kar je še posebej značilnost
naselij s prevladujočimi nestacionarnimi izvori hrupa). Prebivalci naselij se najpogosteje pritožujejo, da jih hrup
moti pri mentalnem delu, počitku in spanju in da povzroča nemir in nerazpoloženje.
Vendar niso samo delavci v industriji izpostavljeni čezmerni ravni hrupa oziroma zvoka. Glasbeniki, zlasti
bobnarji in trobentači v ansamblih, ki igrajo pri godbi ali hardrock, haevy metal ali techno glasbo, z glasbili na
razdalji okrog 40 cm od ušesa, so izpostavljeni jakosti zvoka med 130 in 140 dB(A) v času trajanja do ure ali celo več.
Posledica tega je, da je okrog 25% orkestralnih glasbenikov naglušnih, njihove sposobnosti muziciranja pa so zaradi
20
tega zmanjšane. Najstniki in študentje poslušajo glasbo preko slušalk ure in ure pri jakosti 100 do 120 dB(A). V
diskotekah dosega jakost zvoka pogosto od 90 do 110 dB(A). Na zabavnih prireditvah na prostem, ki so po jakosti
primerljive s hrupom letala pri vzletanju v neposredni bližini, je stanje še slabše. Podobno je na vojaških poligonih,
na policijskih in športnih vadbiščih s strelnim orožjem, pri pokanju petard in drugih pirotehničnih sredstvih. V
nekaterih šolskih telovadnicah je povprečna raven hrupa zaradi kričanja otrok in udarcev z žogo tudi do 110 dB(A).
Slika 5: Lestvica jakosti hrupa (dBA).
Preglednica 1. Pričakovane reakcije na komunalni hrup.
Jakost dBA
Reakcija
50 – 60
ni reakcije ali le občasne pritožbe
60 – 70
množične pritožbe
70 – 75
resni pozivi lokalnim oblastem
75 – 80
odločni ukrepi
Preglednica 2. Jakosti hrupa pri različnih aktivnostih
Jakost dBA
Aktivnosti
20 – 30
zelo tiha soba
30 – 40
študijski prostori, osnovni hrup v hiši
40 – 50
mirne pisarne
50 – 60
glasnejše pisarne
60 – 70
težji tehnološki procesi
70 – 80
fino brušenje, strojepisje, prometna cesta (osebna vozila v prometu, motorna kosilnica), matrični tiskalnik
80 – 90
varjenje, mehanska obdelovalnica, tovorna vozila v prometu
90 – 100
tkalnica, brusilnica
100 – 110
kompresorska strojnica, ročno brušenje kovin (pnevmatska kladiva, izpihovanje, telovadnica v šoli,
hrupna glasba (disko)
120
hrup letal, zvok avtomobilske hupe
130 – 140
hrup reaktivnih letal, rezanje s plazmo
Preglednica 3. Posredno sporazumevanje in hrup.
Hrup dBA
Možnost sporazumevanja
55
zadovoljivo
65
nekoliko oteženo
70
oteženo
nad 70
nezadovoljivo
21
Preglednica 4. Neposredno sporazumevanje z govorom je možno.
Jakost dBA
Sporazumevanje pri oddaljenosti (m)
45
7
50
4
55
2,2
60
1,3
65
0,7
70
0,4
75
0,22
80
0,17
85
0,07
90
0
Preglednica 5. Največje dopustne ekvivalentne ravni hrupa za nemoteno delo pri posameznih vrstah delovnih
opravil (Ur.l. RS 17/2006).
Vrsta opravil
Splošni hrup na delovnem mestu
Hrup na delovnem mestu zaradi
zaradi drugih proizvodnih virov v
neproizvodnih virov okolici delovnega mesta (dBA)
klimatizacija, promet (dBA)
Najzahtevnejše mentalno delo
45
40
Pretežno mentalno delo, pri
55
45
katerem je potrebna velika
koncentracija (šole, zdravstvo…)
Enostavna pisarniška in njim
65
55
podobna pretežno fizična dela,
zahtevno krmiljenje sistemov
Manj zahtevno krmiljenje
70
60
sistemov, manj zahtevna fizična
dela, ki zahtevajo zbranost in
pazljivost
Pretežno rutinska fizična dela, ki
80
75
zahtevajo slušno spremljanje
okolja
Noseče ženske
80
55
Z razpolovitvijo časovne izpostavljenosti (npr. na štiri ure dnevno) se delovna izpostavljenost delavca zniža
samo za 3 dB(A).
Območje človeškega glasu, ki ga človek pri običajnem govoru uporablja, je od 500 do 4000 Hz. Govor ima
različno intenziteto:
•
šepetanje 30 do 40 dBA
•
normalen govor 50 do 60 dBA
•
kričanje 100 do 105 dBA
Z oddaljenostjo od ušesa se nivo zmanjšuje. Razumljivost govora je odvisna tudi od vsebine (stavek ima večji
pomen od besede, materin jezik ima večjo vsebino kot tuji…). V vsakodnevnem pogovoru dojamemo več kot pol
besed v celotnem kontekstu izgovorjenega stavka, ne da bi v celoti slišali vsako besedo.
Pri merjenju hrupa na delovnem mestu ne moremo mimo dejstva, da je hrup naprave, ki ji delavec ne streže,
mnogo bolj moteč in z vidika delavca bolj nesprejemljiv kot hrup naprave, ki ji delavec streže.
Hrup je eden pomembnih kazalcev kakovosti življenja. Več kot ga je, nižja je kakovost življenja. Stroji in
naprave nam sicer izboljšajo kakovost življenja, saj potrebujemo čedalje manj fizičnega dela in naporov, po drugi
strani pa ti isti stroji prinašajo čedalje več hrupa, ki zmanjšuje kakovost življenja. Zato je imperativ našega časa
vsem tem strojem zmanjšati hrup na čim manjšo raven.
22
Hrup v urbanem naselju ni le stvar udobja, pač pa tudi zdravstveni, politični, socialni, okoljski in finančni
problem.
3 KLINIČNI POTEK OKVARE SLUHA
Škodljive učinke hrupa lahko razdelimo na ekstraauralne in auralne učinke. Ekstraauralni učinki se pojavljajo pri
hrupu do 70 dBA, med 71 in 90 dBA se pri bolj občutljivih pojavljajo že auralni učinki in nad to ravnijo pri vseh, nad
90 dBA pa so zelo verjetni.
Klinični potek prizadetosti sluha zaradi hrupa je počasen. Najprej pride do izgube slušne občutljivosti v
področju frekvenc okrog 4000 Hz (začetna ali primarna akustična travma). Poklicno naglušnost razlagamo s
spazmom arterije avditive ter posledično hipoksijo endolimfe oziroma nekrozo slušnih receptorjev. Arterija avditiva
v področju percepcije od 4 do 6 kHz nima kolateral in so morebiti zato ti predeli najbolj občutljivi za hipoksijo. Po
drugi hipotezi pa se zvok frekvenc od 4 do 6 kHz zaradi resonance v zunanjem sluhovodu okrepi in tako deluje v
svojem območju polža bolj intenzivno. Ker je s tem prizadeto območje nad govornim področjem (1000 do 3000
kHz), v začetku okvare delavec ne opazi, ker nima pri pogovoru nikakršnih subjektivnih težav. Kasneje se začetna
akustična travma poglablja in širi, zajemajoč večje področje frekvenc ob vse večjem izpadu slušne občutljivosti.
Šele tedaj človek občuti, da je naglušen, da ne more spremljati govora itd. Poklicna okvara sluha poteka
progresivno. Naglušnost in gluhost poklicne etiologije so v pravilu obojestranski procesi (običajno zaznavna in
najbolj intenzivna v višjih frekvencah) ter trajni in nepopravljivi.
Najpogosteje hrup prizadene precizno koordinacijo gibov, podaljšuje reakcijski čas, zmanjšuje ostrino
percepcije, vpliva na presojo ipd., zaradi česar je prizadeta uspešnost dela, utrujenost pa je vse večja.
Ekstraauralni učinki hrupa se lahko manifestirajo z zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo, motnjami
periferne cirkulacije, ravnotežja in vidnih funkcij (slabša barvna občutljivost, zoženje vidnega polja, slabši t.i.
nočni vid). Privede lahko do razdražljivosti, nejevolnosti, občutka ogroženosti ipd. Lahko pride do hormonskih
motenj, intolerance za glukozo, disfunkcije ščitnice, težav s prebavo in motenj periferne cirkulacije.
Nastajanje okvare sluha običajno poteka skozi tri štadije:
1.
štadij – štadij adaptacije – nastane po krajšem delovanju zmernega hrupa, ki ne povzroča izčrpanosti niti
definitivnih sprememb na čutnih celicah. Naglušnost in zvonjenje v ušesih so prehodni in kratkotrajni, tako
da se sluh po odmoru hitro vrača na predhodni nivo.
V prvi fazi opisujemo le ozek skotom - ozek upad v avdiogramu pri 4 do 6 kHz.
2.
štadij zaznamuje motnja mehanizma slušne funkcije zaradi izčrpanosti senzornih elementov zaradi daljšega
delovanja močnega hrupa, vendar še vedno brez definitivnih in trajnih sprememb. Pojavlja se naglušnost za
višje tone, zvonjenje, nelagodnost, napetost, psihične in nevrovegetativne spremembe in prekrvavitvene
motnje v različnih delih telesa zaradi povišanega tonusa simpatika. Vse te spremembe so reverzibilne, če
hrupa ni več, vendar pa zahtevajo daljše obdobje popravljanja.
V drugi fazi se skotom razširi in sega globlje in v tej fazi že ne slišimo visokih tonov. Lahko sega celo v
govorni spekter.
3.
štadij zaznamujejo definitivne okvare sluha, ki se praktično ne more več vrniti na normalen nivo niti po
daljšem odmoru.
Tretja faza je definitivna: izguba je taka, da človek sam opazi, da postaja naglušen.
Stopnja nezaželenosti hrupa je vprašanje fiziološkega in psihološkega vpliva na osebo, prizadeto zaradi hrupa. Eden
od pomembnih dejavnikov nezaželenosti hrupa je povezanost prizadete osebe ali objekta z napravo ali postopkom,
23
ki hrup povzroča. Bolj moteč je hrup, ki ga povzroča naprava ali postopek, od katerega prizadeta oseba ali objekt
nimata neposredne koristi ali užitka.
3.1 POSLEDICE HRUPA NA ZDRAVJU
Škodljive učinke hrupa na zdravje razdelimo na štiri ravni:
1.
Raven od 40 do 65 dBA.
Lahko pride do psihičnih motenj: v odvisnosti od vrste in zahtevnosti dela delavci lahko postanejo
utrujeni, razdražljivi, počutijo se nelagodno, predvsem psihično, delo je moteno (tudi slabši spanec);
2.
Raven od 65 do 90 dBA.
Poleg navedenih motenj pride do neskladnega delovanja posameznih organskih sistemov: zveča se
celična presnova in poraba kisika (zvišan simpatikotonus (vzdraženje simpatičnega dela človekovega
avtonomnega živčnega sistema – torej dela centralnega živčevja, ki upravlja pomembne življenjske
funkcije, a ni pod nadzorom zavesti) z zvišano srčno frekvenco, krvnim tlakom in ravnijo krvnega
sladkorja, zvišan bazalni metabolizem in tonus mišičja - organizem je v borbeni pripravljenosti, ki pa ga
izčrpava).
3.
Raven 90 do 110 dBA (močan hrup, ki ga najpogosteje spremljajo tudi vibracije).
Poleg prej omenjenih motenj povzroča začasne ali trajne okvare sluha, naglušnost ali popolno gluhost.
Auralne učinke hrupa, ki nastopajo pri hrupa nad 90 dBA, razdelimo na:
•
akutno akustično travmo (nenadna okvara sluha):
−
kratkotrajen zvočni udar povzročen s hrupom zelo velike jakosti – eksplozija ali zračni udar
(blast poškodbe) – poškodovanje bobniča, poškodovanje ali prekinitev zvez med slušnimi
koščicami (oteklina in okvara senzornih celic Cortijevega organa s krvavitvijo) (auralni refleks
lahko zmanjša intenziteto hrupa za 20 dBA). Impulzni zvok povzroči zanihanje bazilarne
membrane v notranjem ušesu s preveliko amplitudo in tako neposredno poškoduje Cortijev
organ. Na celičnem nivoju se to kaže kot otekanje zunanjih čutnic, piknoza jeder, propad
čutnic, vakuoalizacija v podpornih celicah, ruptura Reissuerjeve membrane, otekanje živčnih
končičev, degeneracija ganglijskih celic. Posameznik to občuti z nenadnim šumenjem in
naglušnostjo.
−
čisti zvočni impulzi – mehanske okvare senzornih elementov Cortijevega organa (okvara je
reverzibilna in se popolno ali delno popravi (upad sluha pri 4000 Hz).
Akutna akustična travma (zaradi nenadnega zelo močnega zvočnega dražljaja – poka) je
značilno enostranska in le redko popolnoma popravljiva.
Šumenje v ušesih (tinitus) je subjektivni občutek zvočnih dražljajev v ušesu ali glavi, ki ga ne
sprožijo slušni dražljaji iz okolice. Lahko je občasno ali stalno, različne jakosti in z zdravili nanj ne
moremo vplivati.
•
kronično akustično travmo (industrijski hrup – poklicna naglušnost), ki nastane zaradi:
−
utrujenosti in izčrpanosti senzornih celic Cortijevega organa
−
hipoksije in metabolnih motenj zaradi spazma a. auditive (povečan tonus simpatika zaradi
hrupa) in najmanjšega deleža kolateral a. auditive v področju 4000 Hz
−
zaradi ojačanja zvoka 4000 Hz zaradi resonance tega zvoka v zunanjem sluhovodu. Pride do
utrujenosti, zatem pa do degeneracije in odmrtja senzornih celic Cortijevega organa.
24
Zmanjša se razumljivost izgovorjenih besed (ne slišimo visoko zvenečih (jakostno poudarjenih)
soglasnikov, ki so pomembni za razumljivost, nižje frekvence slišimo dobro, torej slišimo govor, ki pa
ga ne razumemo.
Slika 6: Poklicne okvare sluha. LEGENDA: A = fiziološki audiogram; d B do D se za poklicno naglušnost značilni
skotom (izpad) poglablja in širi.
Pomik slušnega praga je v začetku popravljiv in se sluh po dnevu ali dveh v tihem okolju povrne v
prvotno stanje. Če pa se izpostavljenost močnim akustičnim dražljajem nadaljuje, se pojavi trajni premik
slušnega praga (pri istih frekvencah kot začasni). Čutnice v notranjem ušesu propadajo. Postopoma se okvara
širi v področje sosednjih frekvenčnih območij (poglablja in širi).
Kronična akustična travma ima tipičen skotom med 3000 in 6000 Hz (najpogosteje pri 4000 Hz). Ob
tem moramo upoštevati starost pregledovanca pa tudi morebitne poškodbe, bolezni oziroma jemanje
ototoksičnih zdravil (neomycin, streptomycin).
V vsakem primeru je potrebno brez izjeme pred nastopom dela v hrupnem okolju narediti avdiogram.
Akustična travma je poklicna bolezen.
4.
Raven 110 do 130 dBA.
Pri tej ravni pride do direktnega delovanja na ganglijske celice. Po krajšem času povzroča nelagodnost in
bolečine, neznosno zvonjenje, izgubo sluha in številne druge težave.
Nad hrupom 130 dbA do okvar sluha (in ostalih težav) pride v trenutku.
Pri izpostavljenosti industrijskemu hrupu smo običajno poleg kontinuiranega pogosto izpostavljeni
tudi hrupu impulzivnega karakterja – tip okvare sluha je vedno praktično enak – zaznavna ali senzorinevralna
izguba, ker so ob čutnicah Cortijevega organa prizadeta tudi odgovarjajoča živčna vlakna. Tak tip
prizadetosti sluha daje hrup visokih ali nizkih tonov, vendar je hrup visokega spektra nevarnejši za sluh, ker
bo že pri manjši intenziteti povzročil enako okvaro kot mnogo močnejši hrup nizkih frekvenc.
Zato se tudi pri meritvah daje večja teža frekvencam med 1000 in 6000 Hz, kjer je uho
najobčutljivejše (zato se jakost hrupa izraža v dbA).
25
Preglednica 6. Model avralnega učinka hrupa (direktno delovanje preko Cortijevega organa)
Vrsta naglušnosti
Akutna naglušnost (popravljiva ali nepopravljiva okvara)
najnižja intenziteta:
125 dB(A) in več oz. konična raven 135 dB(C) in več
najkrajše trajanje:
trenutno oz. v okviru 24 ur
Kronična naglušnost (nepopravljiva, metabolna okvara)
najnižja intenziteta:
dnevna raven presega 80dB(A), za preobčutljive na hrup 75 dB(A)
najkrajše trajanje:
ponavljajoče oz. dolgotrajno vsaj 6 mesecev
Akutna poklicna zdravstvena okvara zaradi izpostavljenosti škodljivemu hrupu je senzorinevralna, konduktivna
ali mešana, enostranska ali obojestranska, popravljiva ali trajna, lahka, srednja ali težka. Praviloma nastane v
okviru 24-ih ur dela v škodljivem hrupu. V skladu z veljavno zakonodajo gre za poškodbo pri delu.
Kronična, poklicna, starostno korigirana, lahka, srednja ali težka, nepopravljiva, obojestranska, v glavnem
simetrična senzorinevralna naglušnost v frekvenčnem območju 3000 do 6000 Hz (pogosto pri 4000 Hz), ki je nastala
zaradi dela v škodljivem hrupu, se šteje kot poklicna okvara sluha pod zaporedno številko 35 veljavne zakonodaje.
Pri ušesno zdravih osebah praviloma ne pričakujemo, da bo prišlo do okvar sluha:
•
pred 6 leti, če so izpostavljeni hrupu z jakostjo 90 dbA
•
pred 10 leti, če so izpostavljeni hrupu z jakostjo 87 dbA
•
pred 15 leti, če so izpostavljeni hrupu z jakostjo 85 dbA.
Strokovnjaki menijo, da je varna meja 75 dBA – to pomeni, da pri tem hrupu po 8 -ih urah dnevno ni verjetno,
da bi se izpostavljenemu v 40-letni delovni dobi zaradi hrupa v delovnem prostoru zmanjšala občutljivost za
dojemanje zvoka.
Slika 7: Delež oseb z normalnim sluhom pri delu v hrupu.
Pri kronični akustični travmi je potrebno upoštevati tudi morebitne kraniocerebralne bolezni ali poškodbe ali
jemanje ototoksičnih zdravil (neomicin, streptomicin, alkohol, salicilati) in starost pregledovanca, saj prihaja z leti
do fizikalnega upada sluha (upad je pri moških nekoliko večji kot pri ženskah).
26
Sluh upada tudi z leti - to imenujemo prezbiakuza. Pri petdesetletniku je upad tja do 40 dBA, pri 70 letniku
celo do 90 dBA. Osnovni dejavnik, ki povzroča okvaro sluha je hipoksija. Zaradi spazma arterije, ki prehranjuje
notranje uho, so najbolj prizadete celice na vrhu polža in v predelih visokih tonov pride do starostne naglušnosti
(predvsem upad v področju visokih tonov). Vzrok hipoksije pri starejših je tudi ateroskleroza (ki pa ima lahko
indirektni vzrok v vplivu hrupa). Ugotovljeno je, da ima po 65. letu starosti pri okvari sluha statistično značilno
dominantno vlogo starost (degeneracija čutnih celic Cortijevega organa), pred 65. letom pa hrup.
Preglednica 7: Izguba sluha kot posledica starosti pri moških.
A.
250
500
1000
2000
3000
4000
6000
8000
Hz
25 let
0
0
0
0
0
0
0
0
dB
30 let
0
0
0
0
0
5
5
5
dB
35 let
0
0
0
0
5
5
5
5
dB
40 let
0
0
0
5
5
10
10
10
dB
45 let
5
5
5
5
10
15
15
15
dB
50 let
5
5
5
10
15
20
20
20
dB
55 let
5
5
5
10
15
25
25
30
dB
60 let
5
10
10
15
20
30
35
35
dB
65 let
10
10
10
20
30
35
40
45
dB
70 let
10
15
15
25
35
40
45
55
dB
75 let
15
15
15
30
40
50
50
65
dB
Tabela 8: Izguba sluha kot posledica starosti pri ženskah.
A.
250
500
1000
2000
3000
4000
6000
8000
Hz
25 let
0
0
0
0
0
0
0
0
dB
30 let
0
0
0
0
0
0
0
0
dB
35 let
0
0
0
0
0
5
5
5
dB
40 let
0
0
0
5
5
5
10
10
dB
45 let
5
5
5
5
5
10
10
10
dB
50 let
5
5
5
5
10
10
15
15
dB
55 let
5
5
5
10
10
15
20
20
dB
60 let
5
10
10
10
15
20
25
25
dB
65 let
10
10
10
15
20
25
30
35
dB
70 let
10
15
15
20
25
30
35
40
dB
75 let
15
15
15
25
30
35
45
50
dB
27
Slika 8. Fiziološko zmanjšanje občutljivosti sluha z leti pri moških (pri ženskah je upad manjši).
4 EKSTRAAVRALNI UČINKI HRUPA NA ČLOVEKA
Hrup kot ekstraavralni dejavnik lahko povzroča, da se želodec giblje počasi, lahko pride do zaprtja ali pa čezmernega
gibanja črevesja - driske. Hrup lahko moti izločanje želodčnih sokov, katerega posledica je draženje želodčne
sluznice s posledičnim vnetjem in gastritisom ali celo razjedo (ulkus želodca ali dvanajstnika). Vpliva tudi na
izločanje hormonov, padec kožne temperature, razširitev zenic in privede do motenj v prekrvavitvi številnih
notranjih organov zaradi vazospazma perifernega žilja s posledičnimi kroničnimi obolenji. Še bolj očitne so motnje v
delovanju možganov: delavci postanejo raztreseni, razdražljivi in duševno labilni, pozornost pada, pride do
poslabšanja medsebojnih odnosov, motivacija usiha; zaradi sprememb v nevrohumoralnem sistemu pride do
pospešenega razvoja ateroskleroze (pospešen razvoj akutnega srčnega infarkta ali možganske kapi). Poviša se raven
celotnega holesterola, viskoznost plazme, poveča število trombocitov, zviša se vrednost estradiola, kortizola,
fibrinogena, zmanjša se raven HDL holesterola, testosterona, antitrombina III).
Nevroanatomske povezave v centralnem živčevju omogočajo, da akustični dražljaj ne deluje le na slušni predel
v skorji velikih možganov, ampak se s posredovanjem retikularne formacije razširja še na limbični sistem in druge
centre: za vid, za gibanje, vazomotorični center, jedra možganskih živcev, hipotalmus in centre notranjih organov.
Zato hrup povzroča spremembe fizioloških funkcij in vpliva na delo vitalnih organov in sistemov v celoti.
Hrup povzroča pospešitev srčne frekvence, ki zavisi od intenzitete in dolžine delovanja hrupa, od individualne
občutljivosti delavca in prisotnosti ostalih škodljivih dejavnikov delovnega okolja. Pospešitev srčne frekvence
razlagamo z vplivom hrupa na povečano beta adrenergično aktivnost simpatika in vazokonstrikcijo, ki povzroča večjo
dilatacijo zidov desnega srca, ki z refleksnim mehanizmom pospešuje frekvenco srčnega dela. Nizkofrekventni hrup
visoke intenzivnosti privede do ishemije miokarda in sprememb v EKG-ju v smislu skrajšanja PR intervala in ST
segmenta.
Hrup favorizira dejavnike tveganja za koronarno bolezen, ker se povečuje vrednost holesterola, trigliceridov in
LDL holesterola. Pod vplivom hrupa se povečuje izločanje kateholaminov, glukokortikoidov in mineralokortikoidov,
katerih skupno delovanje stimulira beta-1 in beta-2 receptorje v maščobnem tkivu, kar ima za posledico pospešeno
lipolizo in vazodilatacijo v tem tkivu, zaradi česar se povečuje koncentracija prostih maščobnih kislin in pospešuje
sinteza holesterola in trigliceridov iz prostih maščobnih kislin. Kateholamini inhibirajo aktivnost lipoproteinske
28
lipaze, ki v normalnih pogojih z razkrojem trigliceridov in lipoproteinov zelo majhne gostote omogoča stvarjanje
lipoproteinov velike gostote. Zaradi zmanjšanja aktivnosti tega encima se pojavlja povečana koncentracija
trigliceridov in lipoproteinov majhne gostote kot pomembnih dejavnikov tveganja za aterosklerozo.
Zaradi povečane stimulacije beta adrenergičnih receptorjev simpatičnega živčnega sistema pod vplivom hrupa
pride do porasta kontraktilnosti srčne mišice, povečanega koronarnega pretoka in povečane potrebe srca za kisikom.
Ugotovljena je povezanost arterijske hipertenzije in hrupa, pri čemer prevalenca povišanega krvnega tlaka raste z
večjo intenziteto hrupa in daljšo izpostavljenostjo. Hrup lahko po različnih mehanizmih vpliva na povišan krvni tlak.
Povečana koncentracija cirkulirajočih kateholaminov in nadledvičnih steroidov, povečanje aktivnosti sistema reninangiotenzin-aldosteron, pa tudi vpliv hrupa na povečanje celokupne periferne vaskularne rezistence so dejavniki, ki
jih povezujejo z rastjo tlaka po izpostavljenosti hrupu.
Kronična izpostavljenost (stalna, ponavljajoča se stimulacija) povzroča kroničen dvig simpatičnega tonusa, kar
pospešuje razvoj strukturalnih vaskularnih sprememb, povečuje rezistenco krvnih žil in tako dovede do trajne
hipertenzije.
Hrup intenzivnosti preko 70 dBA dovede do reakcije perifernih krvnih žil v obliki spazma prekapilarne cone in
zmanjšanja pulznih oscilacij zaradi kontrakcij žilnih sten. Vazokonstrikcija se primarno manifestira na periferiji: prsti
rok in nog, uhljev. S poskusi je ugotovljeno, da se po 8-minutni izpostavljenosti hrupu 105 dBA zaradi periferne
vazokonstrikcije zmanjša periferna oskrba s krvjo za 20 do 60 odstotkov v odnosu na začetno vrednost. Po prekinitvi
izpostavljenosti se je prekrvavitev (izraženo s pulzno amplitudo) povrnila na prvotno raven (povratek za 60 odstotkov
v prvih 6 minutah se smatra za fiziološkega). Spremembe na ožilju perzistirajo še okrog 60 minut po prenehanju
izpostavljenosti hrupu. Reakcija krvnih žil zavisi od dedne predispozicije, karakterja in intenzitete hrupa.
Prav tako je dokazano, da hrup moti bioelektrični potencial možganov, kar pripelje do sprememb v EEG-ju. Te
spremembe so nespecifične, funkcionalne in odvisne od intenzitete hrupa in časa izpostavljenosti. Dolgotrajna
izpostavljenost privede do povečane razdražljivosti, nejevoljnosti, anksioznosti, občutka ogroženosti, neprenašanja
okolice, kar ima za posledico spremembo osebnostnih potez in prave duševne spremembe. Hrup ni direkten vzrok,
lahko pa je pomemben dejavnik, ki pospešuje razvoj latentne nevroze. Lahko privede do porušenja psihomotornega
ravnotežja, ki se kaže z večjim številom nepreciznih in netočnih odgovorov, povečanjem števila napak pri delu,
podaljšanjem reakcijskega časa, zmanjšanjem hitrosti detekcije signalov in upočasnitve odgovorov na svetlobne in
zvočne dražljaje. Pride do prizadetosti in slabšanja mentalnega funkcioniranja, zmanjšanja preciznosti pri delu in
motene koordinacije gibov. Podaljšano delovanje hrupa lahko zmanjšuje delovno učinkovitost, privede do hitrejše
utrujenosti, kar vpliva na varnost pri delu, osebno in kolektivno varnost, ker s porastom števila nepreciznih
manipulacij raste možnost nezgod.
Hrup deluje tudi na semicirkularne kanale in labirint, pa tudi na poti, ki vodijo do kortikalnih centrov, kar
povzroča občutek vrtoglavice, moti ravnotežje in gibi delavca postanejo nezanesljivi in neprecizni, s čemer se ogroža
varnost rokovanja z orodjem oziroma nasploh varnost v okolju, kjer je potrebno dobro ravnotežje.
Hrup ogroža tudi vid – pride do slabšega razpoznavanja barv, zoženja vidnega polja, padca barvne percepcije,
oslabljenega »nočnega« vida, zmanjšanja svetlobne občutljivosti, dilatacije zenic, zmanjšanja reliefnosti videnja
(globinskega vida), kar je še posebej pomembno za voznike v prometu. Vzrok tega je v razdraženju talamusa in
retikularne formacije ter cirkulatornih sprememb zaradi spazma vej arterije centralis retine.
Hrup povečuje delovanje nadledvične žleze, kar se kaže s porastom koncentracije kortizola v serumu in skokom
urinarne ekskrecije adrenalina in noradrenalina. Te spremembe so še posebej očitne pri mlajših delavcih. Pod
vplivom hrupa pride tudi do povečanega izločanja tiroksina, zaradi česar se poveča poraba energije ter celokupni in
bazalni metabolizem. Pri velikem deležu hrupu izpostavljenih delavcev je dokazana tudi intoleranca na glukozo.
Povišana koncentracija glukoze v krvi kaže na stresno inducirano disregulacijo metabolizma ogljikovih hidratov, ki se
29
pogosto kaže kot metabolni sindrom pri tipu 2 diabetesa. Motnja je pogosto povezana z arterijsko hipertenzijo, oboje
pa poveča tveganje za nastanek miokardnega infarkta, aterostkleroze in apopleksije.
Skupno delovanje hrupa in vibracij lahko privede do pogostejših spontanih splavov in menstrualnih težav
izpostavljenih delavk. Matere, ki so bile izpostavljene hrupu preko cele nosečnosti rojevajo otroke z nižjo telesno
maso, kar si lahko razlagamo s spazmom arterije uterine in slabšo prehranjenostjo ploda.
Hrup povzroča tudi povišanje števila levkocitov, limfocitov, nevtrofilnih in eozinofilnih levkocitov. Hrup (po
daljši izpostavljenosti) vpliva tudi na aktivnost levkocitov (hrup do 80 dBA povečuje in nad 90 dBA znižuje aktivnost
levkocitov). Nekateri podatki nakazujejo tudi, da hrup vpliva na spremembe v sintezi proteinov, zmanjšanje albumin
– globulinskega razmerja in zmanjšanja odpornosti na infekcijska obolenja (delavci, ki delajo pod vplivom visokega
hrupa tako pogosteje zbolevajo zaradi splošnih infekcijskih bolezni in so tudi dlje odstotni z dela – verjetno zaradi
zmanjšane imunobiološke sposobnosti organizma).
Hrup povzroča tudi spazem pilorusa, ruši proces izločanja želodčne kisline, kar privede do pogostejšega pojava
razjed želodca in dvanajstnika.
Poleg vseh navedenih negativnih vplivov ima hrup tudi ekstraavralne pozitivne učinke: tonizirajoče in
stimulativno delovanje na psihično sfero, brez česar bi bilo življenje težko – celo neznosno, ker človek popolne tišine
ne prenaša (absolutna tišina je velik psihološki problem astronavtov).
Hrup ponoči vpliva na kakovost in količino spanja. To se kaže z manjšim deležem spanja REM (Rapid Eye
Movement – nagli premiki zrkel; paradoksno spanje), manjšo aktivnostjo delta (delta aktivnost s počasnimi valovi v
EEG je značilna za globoko spanje) in z več spontanega prebujanja. Pri tem ni pomembna samo splošna raven hrupa,
pač pa tudi informacijska vsebnost. Bistveno slabši je tudi neenakomeren hrup, zlasti če so intervali med
posameznimi maksimumi dolgi (daljši od nekaj deset sekund). Ženske in mladi se slabše prilagajajo hrupu med
spanjem. Hrup je tudi bolj moteč, ko spimo v neobičajnem času – npr. podnevi. Na spanje ponoči lahko vpliva tudi
hrup preko dneva (manjši delež spanja REM pri tistih, ki so bili preko dneva izpostavljeni hrupu. Hrup pa ne vpliva le
direktno na kvaliteto spanja, ampak tudi poviša arterijski krvni tlak med spanjem, poviša srčni utrip, povzroči
vazokonstrikcijo, spremembe dihanja, aritmije in nemir med spanjem.
V izogib negativnim vplivom na REM – spanje, bi stopnje enakomernega kontinuiranega hrupa v prostorih v času
spanja ne smele preseči 30 – 35 dBA. V primeru, ko gre za nestalni hrup, maksimalne vrednost, korelirajo z motnjami
spanca (že pri 45 dBA ugotavljajo zbujanje, spremembe v globini spanca ipd.).
Preglednica 9. Model ekstraavralnega učinka hrupa
Učinki/intenziteta/
Duševna sfera
trajanje
Primarni učinki
motnje sporazumevanja in
spanja
Sekundarni učinki
Najnižja intenziteta
Najkrajše trajanje
motnje spanja, utrujenost,
motnje kognitivne sfere, upad
delovne učinkovitosti
ekvivalentni nivo 30 dB(A)oz.
maksimalni hrup 45 dB(A)
že med izpostavitvijo pri delu
(primarni učinki) in
neposredno po izpostavljenosti
pri delu (sekundarni učinki)
Avtonomno živčevje
Endokrini sistem
zvišan simpatikotonus:
povečana srčna
frekvenca,
vasokonstrikcija, zvišan
krvni tlak
povečano izločanje
stresnih hormonov:
adrenalina,
noradrenalina, kortizola
60 do 70 dB(A)
60 do 70 dB(A)
med izpostavitvijo
med izpostavitvijo
30
Preglednica 10. Model škodljivega delovanja hrupa.
Učinek
Akustični impulz
Stresogeno
Retikularna foramacija-hipotalamus-simpatikus: povečana srčna frekvenca in periferni žilni
delovanje hrupa
upor, zvišan krvni tla
Retikularna formacija – hipotalamus-hipofiza-suprarenalka: adrenalin in noradrenalin, skorja
suprarenalke: kortikosteroidi (kortizol)
Retikularna formacija- limbični sistem –amigdalna telesa: motena čustvena sfera
Terciarni učinki
Kardiovaskularne bolezni: arterioskleroza, arterijska hipertenzija, koronarna bolezen srca
Endokrine motnje: iztirjen metabolizem lipidov, sladkorja, stresnih hormonov, adrenalina,
noradrenalina, kortizola, spolnih hormonov
Možne krvne bolezni: povečana viskoznost plazme, trombocitoza, povišan fibrinogen, znižan
antitrombin III
Možne bolezni dihal: bronhialna astma, alergija dihal
Možne bolezni prebavil: vnetje sluznice in rana na želodcu
5 VIRI
1.
Kambič V. Otorinolaringologija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984; 15-20
2.
Kambič V. Otorinolaringologija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984; 251-263.
3.
Bilban M. Medicina dela: Sluh (Hrup), ZVD, Ljubljana 1999; 381-398.
4.
Beretič Strahuljak D, Žuškin E, Valič F. Medicina rada, Medicinski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, 1990.
5.
Gspan P. Ekologija dela – priročnik; Iskra Telematika, ZVD SRS, Kranj 1987; 61-73.
6.
Sušnik J. Ergonomska fiziologija, Didakta 1992; 70-95
7.
La Dou J. Occupational & Enironmental Medicine, USA 1997; 123-138
8.
Oblak J. Priročnik za tečaj iz avdiometrije, KC ORL klinika, Ljubljana 1990
9.
Pezelj N, Švagel J. Sistematska audiometrijska kontrola radnika koji rade u buci i kriteriji za uklanjanje radnika iz
buke, ZC Niš, Niš 1985
10. Rišavi A. Otoneurološka dijagnostika, Zbornik udruženja otorinolaringologa Jugoslavije, Aranđelovac 1980.
11. Černelč S. Čitanje avdiometričnih krivulj (napake pri avdiometriranju), KC ORL klinika, Ljubljana 1987.
12. Černelč S., Kambič V. Možnosti objektivnega vrednotenja sluha in vloga naglušnosti pri ocenjevanju delovne
sposobnosti, KC ORL klinika, Ljubljana 1990.
13. Škibin L. Postavitev suma na poklicno bolezen zaradi hrupa po predlogu pravilnika za verifikacijo poklicnih bolezni
zaradi hrupa pri delu, ULMF Katedra za javno zdravje, Diplomska naloga, Ljubljana 2002.
14. Sabadin A. Ekologija dela za psihologe, FF Oddelek za psihologijo, Ljubljana 1997.
15. Mikeln P, Ropot V. Ergologija 1, UMB, Fakulteta za organizacijske vede, Založba moderna organizacija, Kranj 2000: 99-112.
16. Polajner A, Verhovnik V, Sabadin A, Hrašovec B. Ergonomija. UMB, Fakulteta za strojništvo, Maribor 2003.
17. Črnivec R. Škodljivi učinki hrupa in vibracij pri delu ter varstvo pred temi učinki; Razširjene teze. KC KIMDPŠ,
Ljubljana 2001.
18. Deželak F, Bilban M, Škraba L Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu s
komentarji, ZVD Zavod za varstvo pri delu, knjižica 122, Ljubljana 2001.
19. Čakš T. Priročnik iz higiene, ULMF Inštitut za higieno, Ljubljana 2002.
20. Valič F. Zdravstvena ekologija, Medicinska naklada Zagreb, Biblioteka sveučilišni udžbenici, Zagreb 2001.
21. Radanovič B, Salaj B. Buka i akustička trauma. V Šarič M., Žuškin E. Medicina rada i okoliša, Medicinska naklada
Zagreb, 2002: 319-344.
22. Jovanovič J. Ekstraauditivni efekti. V Vidakovič A. Medicina rada II, KCS – Institut za medicinu rada i radiološku
zaštitu, Beograd, Udruženje za medicinu rada Jugoslavije, Beograd 1997: 600-02.
23. Čudina M. Tehnična akustika, UL Fakulteta za strojništvo, Ljubljana, 2001.
24. Černivec R, Trstenjak A, Škibin L, Dodič Fikfak M. Poklicne okvare zaradi hrupa (35). Verifikacija poklicnih bolezni v
RS, KIMDPŠ, Ljubljana 2009.
31
TOPLOTNE RAZMERE (MIKROKLIMA) KOT DETERMINANTA
ZDRAVJA
Jerneja Farkaš-Lainščak, Andreja Kukec
1 UVOD
Klimatski sistem opredeljuje veliko spremenljivk in različnih časovnih ter prostorskih skal. V zadnjih 150 letih
so se zato pojavile številne definicije pojma klima. Po Hannu naj bi pojem klima pomenil skupnost
meteoroloških pojavov, ki označujejo povprečno stanje atmosfere na določeni lokaciji, Koeppen pa ga opredeli
kot splet atmosferskih pogojev, ki naredijo neko lokacijo bolj ali manj primerno za življenje ljudi, živali in
rastlin (1). Glede na prostorske razsežnosti atmosferskih dogajanj delimo klimo na:
•
makroklimo (od 100 km do 10.000 km),
•
mezoklimo (od 1 km do 100 km),
•
topoklimo (od 100 m do 1000 m) in
•
mikroklimo (od 0.1 m do 100 m).
Mikroklima je torej podnebje majhnih območij na Zemlji. Ta območja se med seboj močno razlikujejo,
saj se lahko nahajajo na prostem (npr. na prometni ulici, travniku, ob obali, v gozdu) ali v zaprtih prostorih
(npr. v rudniku, vlaku, stanovanju, razredu). Za klimo v zaprtih prostorih se včasih uporablja tudi izraz
endoklima.
Človek je od nekdaj iskal ugodnejše pogoje za svoje preživetje, kamor spadajo tudi klimatske razmere.
Med mrzlimi obdobji leta v hladnejših klimatskih pasovih in vročimi obdobji v toplejših je lažje preživel, če se
je umaknil v zaprte prostore, ki so nudili boljše pogoje, kot so bili na prostem. Tukaj gre iskati razlog za
bivanje ljudi v jamah (2). Sodobni človek v razvitem svetu preživi v zaprtih prostorih več kot 90 % svojega časa
(3). Notranje okolje s svojimi značilnostmi ima zato pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja, dobrega počutja
in sposobnosti za delo.
V zaprtih prostorih je bilo prepoznanih veliko fizikalnih, kemičnih in bioloških dejavnikov, ki vplivajo na
udobje ljudi. Z namenom zmanjševanja tveganja za zdravje, so bili vzpostavljeni ustrezni predpisi, ki določajo
dopustne vrednosti posameznih dejavnikov in opredeljujejo pogoje za toplotno udobje (3). Vendar tudi
dosledno uveljavljanje predpisov ne zagotavlja, da bi se v določenem notranjem okolju zmeraj vse osebe
počutile ugodno. Za bivalno okolje tako ni dovolj, da ščiti posameznika pred vročino ali mrazom, ampak mora
dajati tudi občutek varnosti, zasebnosti in udobja. Zavedati se moramo, da poleg fizikalnih, kemičnih in
bioloških dejavnikov opredeljuje občutek udobja v zaprtih prostorih množica osebnih značilnosti in subjektivnih
zaznav posameznika (npr. spol, starost, izobrazba, zdravstveno stanje, duševno razpoloženje, občutek nadzora
nad notranjim okoljem in podobno) (3).
Bivanje v neugodnih toplotnih razmerah lahko vodi v razvoj bolezni ali pogosta poslabšanja že prisotnih
bolezenskih stanj. Sprva se izrazi z nespecifičnimi simptomi, kot so draženje očesne veznice in sluznice dihal,
utrujenost ter glavobol. Pogosteje se pričnejo pojavljati suh kašelj, kihanje, vnetja zgornjih dihal in kože,
zaspanost ter motnje koncentracije. Vse našteto označujemo z izrazom sindrom bolnih stavb (ang. Sick Building
Syndrome), za katerega je značilna vrsta kroničnih zdravstvenih problemov, povezanih z dolgotrajnim bivanjem
32
v zaprtih prostorih z neustrezno mikroklimo (4). Z upoštevanjem preventivnih napotkov za ravnanje
prebivalstva ob neugodnih toplotnih razmerah lahko zmanjšamo tveganje za nastanek zdravstvenih težav (5,6).
2 TOPLOTNO UDOBJE
2.1 TOPLOTNO RAVNOTEŽJE IN MEHANIZMI IZMENJAVE TOPLOTE
Pri človeku moramo razlikovati temperaturo sredice telesa (notranjih organov in glave) in temperaturo plašča
(kože). Osnovni pogoj za normalno delovanje človekovega organizma je, da ostaja temperatura sredice telesa v
mirovanju okrog 37 ºC (7).
Človek lahko vzdržuje svojo telesno temperaturo na določeni stalni vrednosti, ki se kljub nihanjem
temperature v okolju le malo spreminja. Da človek vzdržuje stalno temperaturo sredice telesa, mora biti
nastajanje toplote v telesu enako njeni izgubi. Kolikor toplote v telesu nastane in jo prejmemo iz okolice,
toliko je moramo iz telesa tudi oddati (takrat je bilanca toplote enaka nič) (7,8). Izmenjavo toplote med
telesom in okolico lahko opišemo z enačbo toplotnega ravnotežja (9):
M ± R ± Ko ± K – Hres – Ez = ± S
M [W = J/s] - toplota, ki nastaja s procesom metabolizma,
R [W] - sprejemanje ali oddajanje toplote s sevanjem,
Ko [W] - sprejemanje ali oddajanje toplote s konvekcijo,
K [W] - sprejemanje ali oddajanje toplote s kondukcijo,
Hres [W] - oddajanje toplote z dihanjem,
Ez [W] - oddajanje toplote z izparevanjem znoja,
S [W] - kopičenje ali izgubljanje toplote v telesu.
2.1.1 Nastajanje toplote (termogeneza)
Nastajanje toplote je nujni vzporedni proces metabolizma. Človek v bazalnih razmerah (v mirovanju, lahko
oblečen, pri temperaturi zraka 25 ºC in 50 % relativni vlažnosti) proizvede 1 kcal (4,2 kJ) toplote na kilogram
telesne teže na uro. Velik telesni napor lahko poveča tvorbo toplote za več kot 10-krat. Če človek ne bi oddajal
toplote, bi že v bazalnih razmerah njegova telesna temperatura narasla vsako uro za 1 ºC, pri velikih telesnih
obremenitvah pa vsakih nekaj minut. Pri zdravem človeku do tega ne pride, saj ima razvite učinkovite
mehanizme za uravnavanje telesne temperature (7,8).
2.1.2 Izgubljanje toplote (termoliza)
Telesna toplota se izgublja s fizikalnimi in fiziološko-fizikalnimi mehanizmi (Preglednica 1).
Radiacija je prenos toplote med različno toplimi površinami z elektromagnetnim toplotnim sevanjem.
Kondukcija je prenos toplote med dvema predmetoma preko vmesnega prevodnika. Konvekcija je prenos
toplote med površino in okoliškim medijem (zrak, voda), ob gibanju medija (kri, voda, zrak), ki mora krožiti
nad telesno površino. Pri evaporaciji gre za oddajanje toplote z izparevanjem (10).
33
Preglednica 1. Mehanizmi izgubljanja telesne toplote.
FIZIKALNI MEHANIZMI
Radiacija (toplotno sevanje)
Kondukcija (prevajanje toplote)
Konvekcija (prenos toplote s tokom snovi)
FIZIOLOŠKO-FIZIKALNI MEHANIZMI
Evaporacija (izgubljanje toplote z izparevanjem znoja)
Perspiratio insensibilis (izgubljanje toplote z izparevanjem vode skozi kožo mimo znojnic)
Izgubljanje toplote z izparevanjem vode skozi pljuča
V mirovanju se v zmernih ali hladnejših klimatskih pasovih največ telesne toplote izgubi z radiacijo,
toplotni pretoki s kondukcijo pa so običajno majhni. Konvekcijske izgube toplote so povezane z gibanjem mas.
Pri visoki relativni vlažnosti in temperaturi zraka se toplota oddaja bolje, če smo izpostavljeni toku zraka (npr.
vetru, ventilatorju, pahljanju). Če izpari 1 liter znoja, se iz telesa odvede 580 kcal toplote. Voda se, razen z
znojenjem, izgublja z evaporacijo preko površine telesa mimo znojnic (perspiratio insensibilis) in preko pljuč,
kar dodatno prispeva k izgubi telesne toplote. Na ta način vsakodnevno izpari skozi kožo in dihala približno 1
liter vode (7,8).
2.2 EKSTREMNE TOPLOTNE RAZMERE
V skrajnih razmerah pride do stanja, ko se zaradi negativne bilance toplote temperatura sredice telesa spusti
pod normalno (hipotermija) ali pa zaradi pozitivne bilance toplote temperatura sredice telesa naraste nad
normalno (hipertermija) (7,8). Izpostavljenost ekstremnim toplotnim razmeram predstavlja za organizem velik
toplotni stres. Ta se najprej odraža na počutju in sposobnosti za delo, v skrajni obliki lahko ogrozi tudi
preživetje (11). Da bi temperatura sredice telesa ostala znotraj meja relativno ozkega temperaturnega
območja, je pomembno, da je toplotni stres manjši od prilagoditvenih zmogljivosti posameznika (11).
2.3 DEJAVNIKI TOPLOTNEGA UDOBJA
Iz osnovne enačbe toplotnega ravnotežja sledi, da je temperatura zraka le eden od dejavnikov, ki pogojujejo
toplotni stres oziroma toplotno udobje (Preglednica 2).
Preglednica 2. Dejavniki, ki določajo toplotno udobje.
OKOLJSKI DEJAVNIKI
MERITEV
ENOTA
temperatura zraka
termometer
ºC
temperatura sevanja
globus termometer
ºC
hitrost gibanja zraka
anemometer
m/s
relativna vlažnost
higrometer
%
VEDENJSKI DEJAVNIKI
stopnja metabolizma
veznice
izolativnost obleke
poraba O2 in tvorba CO2
W, MET
-
clo
1 MET = 58,15 W/m2 površine človeka
34
Po Fangerju gre za preplet 6 dejavnikov, ki jih lahko razvrstimo v tri skupine:
•
razmere v okolju (temperatura zraka, temperatura sevanja, hitrost gibanja zraka, relativna vlažnost),
•
stopnja metabolizma (aktivnost človeka) in
•
značilnosti obleke (izolativnost, prepustnost vlage).
Mikroklima v zaprtih prostorih je odvisna od letnega časa in trenutnih meteoroloških razmer na prostem.
V večini zgradb si zaprte prostore deli več ljudi, ki opravljajo različno naporna opravila. Ker je izredno težko
prilagoditi toplotne razmere tako, da bi vsi občutili toplotno udobje, izberemo takšne toplotne razmere nad
katerimi čim več ljudi izrazi zadovoljstvo.
2.3.1 Okoljski dejavniki
Razmere v okolju pomembno vplivajo na toplotni tok, ki teče zmeraj od mesta z višjo temperaturo proti mestu
z nižjo. V hladnejših klimatskih pasovih je praviloma telesna temperatura višja od temperature zraka. V
primeru izpostavljenosti višjim temperaturam zraka od telesne temperature, se telo ogreva. Prav tako
pomembna je tudi temperatura sevanja, saj telo ves čas seva v okolico in sprejema sevalno toploto iz okolice.
Ohlajanje ali ogrevanje zaradi sevanja je razlika med toploto, ki jo sevamo v okolico in sprejemamo iz nje.
Hitrost gibanja zraka pogojuje toplotni tok zaradi konvekcije. Gibanje zraka je lahko naravno (veter), umetno
(ventilacija) ali pa ga ustvari človek sam (hoja, tek). Izguba telesne toplote zaradi izparevanja je odvisna od
relativne vlažnosti zraka. Čim manjša je relativna vlažnost, tem več vode izpari in bolj se telo ohlaja.
Optimalna relativna vlažnost se pri temperaturi zraka okrog 25 ºC giblje med 50-60 % (2,11).
Dejavniki notranjega okolja, ki morajo biti zagotovljeni v vseh bivalnih conah prostorov pri normalnih
vremenskih razmerah skladno z namembnostjo prostorov ter pri predvidenem številu prisotnih oseb v prostorih,
so podrobneje opredeljeni v »Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji stavb, Ur. l. RS 42/2002«(12). Veljajo
za prostore, namenjene za delo in bivanje ljudi (npr. poslovni, vzgojno-varstveni, stanovanja) in za druge
prostore (npr. garaže) (Preglednica 3).
Preglednica 3. Okoljski dejavniki za toplotno ugodje sedeče osebe v bivalni coni. Povzeto po: Pravilnik o
prezračevanju in klimatizaciji stavb, Ur. l. RS 42/2002 (12).
OKOLJSKI DEJAVNIKI
temperatura zraka
ZAHTEVE in PRIPOROČILA
v času brez ogrevanja med 22°C in 26°C, priporočljivo 23°C do 25°C
v času ogrevanja med 19°C in 24°C, priporočljivo 20°C do 22°C
navpična temperaturna razlika
med glavo in gležnji za sedečo osebo (med 0.1 m in 1.1 m nad podom)
manjša od 3 K, v vseh drugih primerih manjša od 4 K
površinska temperatura poda
med 17°C in 26°C, pri sistemu talnega ogrevanja do 29°C
največja sevalna
temperaturna asimetrija
srednja hitrost gibanja zraka
za hladno steno < 13°C in za toplo steno < 35°C
za hladen strop < 18°C in za topel strop < 7°C
v času ogrevanja in hlajenja 0.15 m/s
v ostalem času 0.2 m/s
35
2.3.2 Vedenjski dejavniki
Posamezniki se razlikujejo glede na napor (telesni, psihični), ki ga zahteva aktivnost, katero opravljajo. Razlike
so tudi v vrsti in značilnostih obleke, zlasti njeni izolativnosti. Izolativnost izražamo v enotah clo (iz ang.
clothing). Gre za prevajanje toplote med kožo in zunanjo površino obleke. Obleka z izolacijsko vrednostjo 1 clo
prevaja na 1 m2 površine (pri temperaturni razliki med kožo in zunanjo površino obleke 1 ºC 23 kJ toplotne
energije na uro (9). Faktor fcl pove, kolikokrat je večja zunanja površina obleke od površine telesa. V
Preglednici 4 so prikazane izolativnosti nekaterih vrst oblek.
Preglednica 4. Izolativnost nekaterih vrst oblek.
OBLEKA
IZOLATIVNOST OBLEKE [clo]
fcl
brez obleke
kratke hlače
lahka poletna obleka
0
0.1
0.5
1.0
1.0
1.1
poslovna obleka
1.0
1.15
zimska uniforma
1.5-2.0
1.3-1.4
polarna obleka
3.0-4.0
1.3-1.5
2.4 INDEKSI TOPLOTNEGA UDOBJA
Kot toplotno udobje definiramo toplotne razmere, v katerih je z njimi zadovoljen največji odstotek
izpostavljene skupine ljudi in toplotno ravnotežje vzdržuje brez napora. Gre za stanje, v katerem ne čutimo
hladu ali vročine in je gibanje zraka prijetno, ko se zrak ne zdi suh ali vlažen in ko nošenja obleke ne čutimo
kot nadloge (10).
Toplotno udobje je pogojeno s temperaturo zraka, toplotnim sevanjem, hitrostjo gibanja zraka, relativno
vlažnostjo, naporom, toplotno upornostjo obleke in subjektivnimi zaznavami. Ugodne toplotne razmere tako
zagotovimo z optimalno kombinacijo razmer v okolju, stopnjo metabolizma in primerno obleko. Pri upoštevanju
opisanih 6 dejavnikov v različnih kombinacijah dobimo t.i. toplotne indekse, ki služijo za oceno toplotnega počutja
(10).
Razvoj zamisli o toplotnih indeksih sega na začetek 20. stoletja, ko je Haldane razvil prvi toplotni indeks. Na
začetku so bili indeksi preprosti, temeljili so le na posameznem okoljskem dejavniku. V to skupino uvrščamo
efektivno temperaturo in korigirano efektivno temperaturo. Z razvojem so postajali vse bolj zapleteni, poleg
številnih okoljskih, so jim bili dodani tudi vedenjski dejavniki. Na podlagi tega kriterija danes toplotne indekse
razvrščamo v tri skupine (11):
•
neposredni (stari, preprosti toplotni indeksi),
•
racionalni in
•
empirični indeksi (sodobnejši, zapleteni toplotni indeksi).
2.4.1 Efektivna in korigirana efektivna temperatura
Houghton in Yaglou sta leta 1923 uvedla nov toplotni indeks, s katerim sta želela oceniti učinek temperature in
gibanja zraka ter relativne vlažnosti na toplotno počutje ljudi (11). Indeks sta poimenovala efektivna
temperatura.
Efektivna temperatura je definirana kot temperatura popolnoma mirnega, z vlago nasičenega zraka, ki
pri človeku izzove isti topotni učinek, kot kombinacija temperature zraka, relativne vlažnosti in hitrosti gibanja
zraka v prostoru, kjer opravljamo meritev. Efektivno temperaturo odčitamo iz nomograma (Slika 1) ali približno
36
izračunamo iz podatkov o temperaturi zraka, relativni vlažnosti in hitrosti gibanja zraka. Novejše in bolj
kompleksne toplotne indekse še danes primerjajo z efektivno temperaturo kot temeljnim indeksom.
Uporabljamo jo za oceno toplotnega udobja in velikih toplotnih obremenitev.
Leta 1932 sta Vernon in Warner dodala pomen toplotnega sevanja in tako razvila toplotni indeks z imenom
korigirana efektivna temperatura (11). Korigirana efektivna temperatura upošteva še toplotno sevanje in se
uporablja v prostorih, kjer je le-to izrazito. Tudi korigirano efektivno temperaturo lahko odčitamo iz nomograma
(Slika 1) ali pa jo približno izračunamo iz podatkov o temperaturi sevanja, relativni vlažnosti in hitrosti gibanja zraka.
Oba opisana toplotna indeksa izražamo v ºC. Tako efektivna kot korigirana efektivna temperatura
premalo upoštevata z metabolizmom sproščeno energijo (2).
2.4.2 Predvidena ocena klime in (najnižji možni) odstotek klimatsko nezadovoljnih oseb
Izmed indeksov toplotnega udobja sta najpogosteje uporabljana naslednja indeksa:
•
indeks PMV (iz ang. Predicted Mean Vote) ali predvidena ocena klime in
•
indeks PPD (iz ang. Predicted Percentage of Dissatisfied) ali odstotek oseb, ki so s tako klimo
nezadovoljne oziroma LPPD (iz ang. Lowest Possible Percentage of Dissatisfied) ali najnižji možni
odstotek klimatsko nezadovoljnih oseb.
Indeks PMV pomeni predvideno oceno klime na 7-stopenjski skali ASHRAE (iz ang. American Society of
Heating, Refrigerating and Air-Conditioning Engineers) od -3 do +3 (Preglednica 5). Indeks PMV lahko
izračunamo, če poznamo:
•
razmere v okolju (temperatura zraka, temperatura sevanja, hitrost gibanja zraka, relativna vlažnost),
•
stopnjo metabolizma (aktivnost človeka),
•
značilnosti obleke (izolativnost, prepustnost vlage) in
•
delež z metabolizmom sproščene energije, ki se porabi za mehansko delo.
Preglednica 5. Predvidena ocena klime na skali ASHRAE. Povzeto po: Bilban M. Neugodno toplotno okolje, 1999 (10).
OCENA
TOPLOTNO POČUTJE
-3
mrzlo
-2
hladno
-1
malce hladno
0
nevtralno
+1
malce toplo
+2
toplo
+3
vroče
Delež z metabolizmom sproščene energije, ki se porabi za mehansko delo se razlikuje glede na
intenzivnost dela in znaša: 0-5 % pri običajnem sedečem delu, 5-10 % pri običajnem drugem delu, 10-15 % pri
težkih telesnih delih in 15-20 % pri najtežjih telesnih naporih.
Ob poznavanju vseh naštetih dejavnikov lahko po t.i. Fangerjevi enačbi, v kateri je zajet zapleten
medsebojni vpliv na toplotno ravnotežje med telesom in okoljem ter meje mehanizma za uravnavanje telesne
temperature brez napora, izračunamo indeks PMV. Pri negativnih vrednostih indeksa PMV občutijo ljudje okolje
37
kot hladno, pri pozitivnih vrednostih pa kot toplo. Optimalno je stanje občutenja toplotnega udobja, pri
katerem je vrednost indeksa PMV enaka 0. Pri oceni toplotnega udobja v prostorih namenjenih za delo in
bivanje mora biti indeks PMV v mejah -0.7 < PMV < +0.7 (12).
Če ugotovimo, da v danih mikroklimatskih razmerah (npr. v tovarniški hali, pisarni, operacijski
dvorani) ni dosežena zadovoljiva stopnja toplotnega udobja, skušamo najprej najti teoretično rešitev s
spreminjanjem dejavnikov, ki opredeljujejo toplotno udobje. V Fangerjevi enačbi spreminjamo vrednosti
posameznih dejavnikov (npr. temperature zraka, izolativnosti obleke), da bi se z indeksom PMV za zahtevani
napor (npr. delo za tekočim trakom, pisarniško delo, operativni poseg) čim bolj približali vrednosti 0.
Indeks PPD napoveduje odstotek oseb, ki so z dano mikroklimo nezadovoljne in se na skali ASHRAE
opredelijo za skrajne vrednosti (-3, -2, +2, +3). Pri oceni toplotnega udobja v prostorih namenjenih za delo in
bivanje mora biti indeks PPD manjši od 15 % (12). Mikroklimatske razmere je potrebno mersko analizirati, kadar
je z njo več kot 10 % ljudi v lahki obleki ali več kot 20 % ljudi v debeli obleki nezadovoljnih, kadar so z njo
nezadovoljni posamezniki na toplotno neudobnih delovnih mestih ter če lahko merska analiza vodi v smiselne
posledice (npr. tehnične izboljšave) (10).
Slika 1. Nomogram za določitev efektivne in korigirane efektivne temperature. Povzeto po: Gspan P, et al.
Ocenjevanje fizikalnih in kemičnih dejavnikov na delovnih mestih, 2002 (13).
2.4.3 Indeksi velikih toplotnih obremenitev
Ljudje so lahko večjim toplotnim obremenitvam izpostavljeni na delovnem mestu (npr. v metalurških obratih, v
hladilnicah, v gradbeništvu pri delu na soncu) ali v prostem času (npr. ob telesni aktivnosti v vročem dnevu, v savni,
na potovanjih). Takšne mikroklimatske razmere pomembno vplivajo na delovno sposobnost, predvsem pa na zdravje.
38
Kot eden od zelo pogosto uporabljenih indeksov za oceno velikih toplotnih obremenitev velja indeks WBGT
(iz ang. Wet Bulb Globe Temperature). Razvil naj bi se iz korigirane efektivne temperature, njegovo uporabo pa
priporoča več mednarodnih združenj za oceno mikroklime na delovnem mestu (11). Za izračun indeksa WBGT
obstajata dve enačbi; prvo uporabimo v primeru, če toplotno sevanje ni izrazito (npr. delo v zaprtem prostoru),
drugo pa v primeru prisotnosti toplotnega sevanja (npr. aktivnosti pod vlivom sončnega obsevanja). Indeks WBGT
izražamo v ºC. V Preglednici 6 so prikazane največje dopustne vrednosti indeksa WBGT pri različnih vrstah dela.
Glede na vrednosti indeksa WBGT se načrtujejo časovne omejitve pri posamezni vrsti dela oziroma dolžine vmesnih
odmorov (Slika 2) (2,10).
Preglednica 6. Največje dopustne vrednosti indeksa WBGT glede na vrsto dela.
VRSTA DELA
DOPUSTNE VREDNOSTI WBGT [ºC]
aklimatizirani
neaklimatizirani
mentalno delo
33
32
lahko telesno delo
30
29
srednje težko telesno delo
28
26
težko telesno delo
25
22
zelo težko telesno delo
23
18
Slika 2. Krivulje referenčnih vrednosti indeksa WBGT glede na vrsto dela in razmerje med trajanjem dela in
počitka v vsaki delovni uri. Povzeto po: Gspan P, et al. Ocenjevanje fizikalnih in kemičnih dejavnikov
na delovnih mestih, 2002 (13).
39
Drugi pogosto uporabljen indeks za oceno velikih toplotnih obremenitev je indeks HSI (iz ang. Heat
Stress Index). Gre za biološko-fiziološki indeks, ki primerja količino znoja, katera bi morala pri dani energijski
porabi in danih klimatskih razmerah izpareti s telesne površine, da bi se obdržalo toplotno ravnotežje, s
količino znoja, ki v dani klimi lahko maksimalno izpari. Zlasti je uporaben v razmerah, ko znojenje predstavlja
najpomembnejši mehanizem za uravnavanje telesne temperature. Z njim lahko ocenjujemo tudi dopustni čas
trajanja velike toplotne obremenitve (10).
2.5 OCENJEVANJE IN ZAHTEVE ZA TOPLOTNE RAZMERE
2.5.1 Kriteriji ocenjevanja toplotnih razmer v delovnem in bivalnem okolju
Pri oceni toplotnih razmer v delovnem in bivalnem okolju se upoštevajo zahteve in določbe »Pravilnika o
prezračevanju in klimatizaciji stavb, Ur. l. RS 42/2002«, ki so (12):
•
stopnja aktivnosti uporabnikov prostorov se oceni skladno s standardom SIST CR 1752,
•
toplotni upor obleke uporabnikov prostorov za letno oziroma zimsko obdobje se oceni skladno s
standardom SIST CR 1752,
•
določi se (optimalna) občutena temperatura,
•
izbere se želeno največje število nezadovoljnih uporabnikov prostorov (indeks PPD) in določi dopustno
temperaturno območje skladno s standardom SIST CR 1752,
•
izbere se želeno največje število nezadovoljnih ljudi zaradi prepiha, ugotovi dopustna srednja hitrost
zraka z upoštevanjem 40 % intenzitete turbulence, če za izbrani sistem ni opredeljena drugače,
•
določi se navpična temperaturna razlika, površinska temperatura poda in asimetrična sevalna
temperatura,
•
projektirani ali izmerjeni občutek človekovega toplotnega okolja se izrazi skladno z zahtevami standarda
SIST ISO 7730,
•
če obleka in aktivnost nista opredeljeni, znašata vrednosti za obleko v povprečju 0,5 clo (0,078 m2 K/W)
v času brez ogrevanja (letnem) in 1,0 clo (0,155 m2 K/W) v ogrevalnem (zimskem) obdobju pri aktivnosti
1,2 MET (sedenje),
•
pri temperaturi zraka med 20 °C in 26 °C je območje dopustne relativne vlažnosti med 30 % in 70 %.
2.5.1 Kriteriji ocenjevanja toplotnih razmer v delovnem okolju
Pri ocenjevanju toplotnih razmer v delovnem okolju upoštevamo naslednje kriterije (13):
•
za toplotno udobje indeksa PMV in PPD: SIST EN ISO 7730,
•
za velike toplotne obremenitve indeks WBGT: SIST EN 27243,
•
za delo na mrazu: SIST EN ISO 11079, SIST ISO 9920
Upoštevane so tudi zahteve »Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, Ur. l. RS
89/1999«, ki so (14):
•
vroči prostori: delodajalec mora v tem primeru poskrbeti, da v pomožnih prostorih in hodnikih, ki so v
povezavi z vročimi delovnimi prostori temperatura ni večja od 20 ºC,
•
maksimalna relativna vlažnost v odvisnosti od temperature zraka ne sme presegati vrednosti, ki so
navedeni v Preglednici 7,
40
•
temperature v pomožnih prostorih morajo biti po pravilniku v ogrevalni sezoni v skladu z vrednostmi v
Preglednici 8,
•
delavec ne sme biti izpostavljen neposrednim toplotnim vplivom ogrevalnih naprav in
•
okolica delovnih mest, ki so pod močnim toplotnim učinkom naprav ali tehnoloških postopkov, morajo
biti zavarovana pred toplotnim vplivom.
Preglednica 7. Maksimalna relativna vlažnost v odvisnosti od temperature zraka.
MAKSIMALNA RELATIVNA
PRI TEMPERATURI ZRAKA [ºC]
VLAŽNOST [%]
80
<20
73
<22
65
<24
60
<26
55
<28
Povzeto po: Gspan P, et al. Ocenjevanje fizikalnih in kemičnih dejavnikov na delovnih mestih, 2002 (13)
Preglednica 8. Temperature zraka v pomožnih prostorih.
PROSTOR
TEMPERATURA ZRAKA [ºC]
garderoba
21
kopalnica
24
stranišče
18
soba za dežurstvo
21
prostor za prvo pomoč
21
prostor za nosečnice in doječe matere
24
prostor za občasno ogrevanje delavcev
21
Povzeto po: Gspan P, et al. Ocenjevanje fizikalnih in kemičnih dejavnikov na delovnih mestih, 2002 (13)
3 UČINKI TOPLOTNIH RAZMER (MIKROKLIME) NA ZDRAVJE IN PREVENTIVNI UKREPI
Zdravi ljudje se lahko toplotnim razmeram učinkovito prilagajajo, pri čemer ima poleg fizikalnih in fiziološkofizikalnih mehanizmov pomembno vlogo tudi njihovo vedenje (npr. izbira obleke, prehrana, način življenja,
značilnosti zgradb, tehnično uravnavanje mikroklimatskih dejavnikov) (7). Prilagoditvene zmogljivosti
omogočajo, da se ljudje uspešno soočajo z neprestano izpostavljenostjo spremenljivim toplotnim razmeram
tako v zmernem podnebnem pasu, kot tudi, da lahko preživijo v ekstremnih podnebnih razmerah, kot so vroč in
vlažen tropski pas, ledena polarna območja, puščave in gorski predeli (15).
Vpliv toplotnih razmer na zdravje ljudi je velik. Zdravstvene težave povzroča izpostavljenost mrazu in
vročini (5,6). Ne glede na letno obdobje lahko umetno uravnavane toplotne razmere v notranjih prostorih
povzročajo nelagodje in stres, poleg zdravstvenih posledic pa vplivajo tudi na kakovost opravljenega dela. Do
porušenja toplotnega ravnotežja pogosteje prihaja pri občutljivih populacijskih skupinah, kamor uvrščamo
41
starostnike, bolnike s kroničnimi boleznimi, nosečnice in otroke. Z upoštevanjem preventivnih napotkov za
ravnanje prebivalstva ob neugodnih toplotnih razmerah lahko zmanjšamo tveganje za nastanek zdravstvenih
težav (5,6).
Pred učinki mraza se lahko uspešno in dokaj preprosto zavarujemo s primerno obleko in ogrevanimi
bivalnimi prostori (15). Priporočljivo je, da se v mrzlih dneh zunaj zadržujemo čim krajši čas. Kadar smo na
prostem, pazimo, da naša oblačila niso vlažna, saj bi sicer hitro ohladila telo, pa tudi, da nam ni prevroče, saj
potenje hitro odvaja telesno temperaturo. Najbolje je, da nosimo več slojev oblačil, saj na ta način
učinkoviteje ohranjamo telesno temperaturo. Vrhnje oblačilo (npr. plašč, jakna) naj ne prepušča vetra.
Mrazenje je pomemben znak, da telo izgublja toploto. Bolnikom s kroničnimi boleznimi (npr. arterijska
hipertenzija, kronično srčno popuščanje, astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen) svetujemo, naj se v
mrazu izogibajo telesnim naporom, ki predstavljajo dodatno obremenitev za srce in lahko povzročijo
poslabšanja (5,6). Do hipotermije pogosto pride pri izrazito revnih slojih prebivalcev, brezdomcih, otrocih in
starostnikih. Lahko je zanj kriva tudi opitost ali nesposobnost zaščite pred mrazom (npr. nesreče na morju ali v
gorah) (7,8,15).
Vročini se sicer lahko izognemo, če se umaknemo v višje ležeče predele ali v kraje ob vodi. Če to ni
mogoče, je priporočljivo, da se soncu ne izpostavljamo med 10. in 16. uro, dejavnosti, ki zahtevajo telesni
napor, pa opravljamo v zgodnjih jutranjih ali poznih popoldanskih urah. Ob gibanju na prostem je priporočljivo
nositi bombažna oblačila z dolgimi rokavi. Pred negativnimi vplivi vročine se najlažje zaščitimo z zadrževanjem
v primerno ohlajenih prostorih (na 22 do 25 ºC) in uživanjem zadostne količine tekočine (5). V stanovanjskih
prostorih je priporočljiva relativna vlažnost zraka pod 60 %, kar zmanjšuje rast alergenih in patogenih
organizmov. Pri klimatizaciji prostorov mora biti zagotovljena relativna vlažnost zraka pod 60 % (12). Povečana
uporaba klimatskih naprav v notranjih prostorih je lahko ob nepravilnem vzdrževanju in uporabi nekakovostnih
filtrov dodaten vzrok zdravstvenih težav, ki jih označujemo kot sindrom bolnih stavb. Temu bi se lahko vsaj
deloma izognili s smotrnejšim izborom gradbenih materialov, razporeditvijo in orientacijo stavb, premišljeno
izbiro velikosti in razporeditve oken. Tudi zelenje in vodne površine v mestih prispevajo k boljšemu počutju
prebivalcev (15). Ob izpostavljenosti skrajnim razmeram, kot je bivanje v vročih klimatskih pasovih, še zlasti,
če je ob tem visoka relativna vlažnost zraka in je oseba telesno aktivna (npr. vojaki) lahko pride do
hipertermije oziroma dviga temperature sredice nad normalno (8).
V Združenih državah Amerike naj bi za sindromom bolnih stavb zbolelo okrog 25 milijonov zaposlenih
(16). V Veliki Britaniji je nekatere od simptomov sindroma bolnih stavb navajalo kar 80 % zaposlenih, večino
simptomov pa 40 % zaposlenih. Sindrom bolnih stavb je zlasti prisoten v zgradbah, ki se nahajajo v hladnejših in
bolj vlažnih klimatskih pasovih, zaradi česar je večina mikroklimatskih parametrov umetno uravnavana (4).
Običajno je pogostost simptomov sindroma bolnih stavb večja v stavbah, ki so umetno prezračevane ali
klimatizirane, kot v stavbah z naravno ventilacijo (17). Umetna ventilacija naj bi povzročala občutek suhosti
očesne veznice, rdeče oči (kronični konjuktivitis), solzenje in draženje sluznice zgornjih dihal. Neprimerna
hitrost gibanja zraka lahko povzroča občutek toplotnega neugodja, glavobole, motnje koncentracije in
utrujenost, slaba kakovost gibajočega se zraka pa je lahko dodatni vzrok za poslabšanja kroničnih bolezni ali
pojav alergij. Sindrom bolnih stavb označujejo še kašelj, kihanje, izcedek iz nosu in vnetja obnosnih votlin.
Pogosta so tudi vnetja kože (dermatitisi), zlasti na rokah (4). Z blaženjem simptomov, ne odpravimo vzroka za
njihov nastanek. Ta leži v neprimerni legi in izgradnji stavb, izbiri materialov, uravnavanju mikroklimatskih
razmer ter raznih drugih dejavnikih (bioloških, kemijskih, biomehanskih, fizikalnih) (18). S tem namenom je
Evropska unija opredelila zahteve za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb ob upoštevanju klimatskih
raznolikosti, zahtev po bivalnem ugodju in stroškovni učinkovitosti (19). Ključno vlogo ima zato sodelovanje
42
strokovnjakov s področja gradbeništva, arhitekture, oblikovanja, organizacije dela, ergonomije, sanitarnega
inženirstva in medicine (18).
4 VIRI
1.
Kajfež-Bogataj L, Bergant K. Vreme in klima: seminar (gradivo za udeležence). Ljubljana: Oddelek za agronomijo,
2.
Čakš T. Toplotne razmere (mikroklima). V: Čakš T, ur. Navodila in priročnik za vaje iz higiene. Ljubljana: Inštitut za
Biotehniška fakulteta, 1998.
higieno, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2002: 17-34.
3.
Frontczak M, Wargocki P. Literature survey on how different factors influence human comfort in indoor
environments. Building and Environment 2011; 46: 922-37.
4.
Norbaeck D. An update on sick building syndrome. Curr Opin Allergy Clin Immunol 2009; 9: 55-9.
5.
Inštitut za varovanje zdravja. Kako ravnati ob visokih temperaturah? Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 2010.
6.
Inštitut za varovanje zdravja. Napotki za ravnanje prebivalcev v mrzlem vremenu. Ljubljana: Inštitut za varovanje
zdravja, 2010.
7.
Črne-Finderle N. Telesna temperatura in njeno uravnavanje. V: Bresjanac M, Rupnik M, ur. Patofiziologija s temelji
fiziologije. Ljubljana: Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1999: 105-8.
8.
Zorec R. Hipotermija in hipertermija. V: Ribarič S, ur. Temelji patološke fiziologije. Ljubljana: Inštitut za patološko
fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2009: 63-8.
9.
Penko T. Vpliv fazno spremenljivih materialov v poslovnih oblačilih na toplotno udobje človeka v hladnem okolju.
10.
Bilban M. Neugodno toplotno okolje. V: Bilban M. Medicina dela. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu, 1999: 371-80.
Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo, 2009.
11.
Epstein Y, Moran DS. Thermal comfort and the heat stress indices. Industrial Health 2006; 44: 388-98.
12.
Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Ur. l. RS 42/2002.
13.
Gspan P, Srna M, Jurjavčič M. Ocenjevanje fizikalnih in kemičnih dejavnikov na delovnih mestih. Ljubljana:
14.
Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Ur. l. RS 89/1999.
15.
Cegnar T. Spreminjanje podnebja ter človekovo zdravje in počutje. Geogr Vestn 2005; 77: 79-88.
16.
Saegert SC, Klitzman S, Freudenberg N, Cooperman-Mroczek J, Nassar S. Healthy housing: a structured review of
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Urad RS za varnost in zdravje pri delu, 2002.
published evaluations of US interventions to improve health by modifying housing in the United States, 1990-2001.
Am J Public Health 2003; 93: 1471-7.
17.
Seppaenen OA, Fisk WJ. Summary of human responses to ventilation. Indoor Air 2004; 14 (Suppl 7): 102-18.
18.
Krieger J, Higgins DL. Housing and health: time again for public health action. Am J Public Health 2002; 92: 758-68.
19.
Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb.
43
BIOMEHANIČNI DEJAVNIKI
Katja Kovše, Mateja Rok Simon
1 UVOD
Med biomehanične dejavnike uvrščamo prenos mehanične in kinetične energije. Nenadno ali kratkotrajno delovanje
prevelike količine energije v nezgodi1, ob medosebnem nasilju ali pri samomorilnem dejanju, lahko povzroči
poškodbo (fizično okvaro tkiva, organa ali organizma), dolgotrajnejše delovanje energije pri ponavljajočih se gibih,
nošenju ali dvigovanju težkih bremen, prisilni drži ali izpostavljenosti vibracijam na delovnem mestu, pa lahko
postopno privedejo do pojava skeletno-mišičnih bolezni (npr. bolečina v hrbtu).
Na izpostavljenost biomehaničnim dejavnikom in na pojav z njimi povezanih zdravstvenih posledic vplivajo
tudi drugi dejavniki in življenjske okoliščine. Predvsem pri poškodbah pri delu igrajo pomembno vlogo organizacijski
dejavniki, ki se nanašajo na delovno okolje in zaposlene tako iz tehničnega kot tudi človeškega vidika (npr.
organizacija dela, ergonomska ureditev delovnega mesta, okoliščine dela, posameznikovo strokovno znanje in
spretnosti, osebnostne značilnosti zaposlenega, delovna kultura). Pomanjkanje sistematičnega in stalnega nadzora
zdravja delavcev in varnosti pri delu je verjetno glavni vzrok za nastanek poškodb (1).
Pomembna so tudi kolektivna stališča, norme in kultura skupnosti. V nekaterih kulturah smatrajo poškodbe
in njihove posledice kot usodo, ki je ni mogoče preprečiti in zato slabše sprejmejo preventivne ukrepe, v mnogih
kulturah pa tvegano vedenje poveličujejo in ga smatrajo kot pogumnega (2). Stališča in pritisk skupnosti pomembno
vplivajo na vedenje posameznikov in uporabo zaščitnih sredstev (3). Tudi vladna politika in zakonodaja lahko
pomembno vplivata na varnost v skupnosti. Tako je s sprejetjem zakona o obvezni vgradnji dodatne zaščite za
voznika v traktorju na Švedskem skoraj izginila umrljivost zaradi prevrnitve s traktorjem, v Avstraliji pa je zakon o
obvezni uporabi kolesarske čelade čez noč za polovico povečal uporabo čelad in zmanjšal umrljivost kolesarjev (4).
Na tveganje za nastanek nenamernih (v nezgodah) in namernih (zaradi nasilja, samomorilnih dejanj)
poškodb pomembno vplivajo tudi socioekonomski dejavniki (2,5). Revni posamezniki in družine so posebno dovzetni
za nenamerne poškodbe zaradi svojega vedenja, izpostavljenosti tveganim situacijam in nevarnemu okolju ter zaradi
slabše dostopnosti do zaščitnih sredstev in do kakovostne medicinske in rehabilitacijske oskrbe (6-8). Pri
posameznikih z nižjim socialno-ekonomskim položajem je večja tudi pogostost skeletno-mišičnih težav, kar je
povezano z večjimi telesnimi obremenitvami na delovnem mestu, velik pomen pa ima tudi psihosocialni položaj v
poklicu (nizka stopnja nadzora nad svojim delom, majhna socialna podpora na delovnem mestu in nezadovoljstvo s
službo) (6,9-11).
1.1 POŠKODBE
Poškodbe so pomemben javno-zdravstveni problem, saj so zelo razširjene in so med vodilnimi vzroki smrti in
manjzmožnosti po celem svetu, še posebej v mlajših starostnih skupinah, kar tudi v kvantitativnem smislu negativno
vpliva na potomstvo. Z njimi so povezani veliki stroški zaradi prezgodnjih smrti, zahtevnih obravnav v zdravstvenem
sistemu, zmanjšane delovne produktivnosti in bolniških odsotnosti). Na nastanek in izid poškodb vplivajo številni
družbeni dejavniki, učinkovito pa jih lahko preprečujemo z javno-zdravstvenimi ukrepi.
1
V javnozdravstvenem pomenu je nezgoda nepredviden dogodek, ki ni nastal slučajno in je nanj možno preventivno vplivati,
posledica pa je materialna škoda ali poškodba ( v nasprotju z nesrečo, ki je nepredviden dogodek, ki je nastal slučajno in
nanj ni mogoče vplivati).
44
1.1.1 Epidemiološki model nastanka poškodb
Okvir za epidemiološko proučevanje poškodb nam nudi tradicionalen epidemiološki model za nalezljive bolezni.
Nastanek vsake poškodbe je namreč posledica interakcije med agensom, vektorjem oziroma nosilcem in
sprejemljivim gostiteljem v specifičnem okolju (12) (Slika 1).
Agens, ki je v primeru poškodb energija (večinoma mehanska in kinetična, lahko pa tudi toplotna,
električna, kemična in radiacijska), povzroči poškodbo pri gostitelju (poškodovani osebi). Rezervoar oziroma vir je
mesto v okolju, kjer se nahaja agens, vektor oziroma nosilec pa je oseba ali predmet, ki energijo prenese od vira na
gostitelja. Nastanek poškodbe je odvisen od fizičnega in socioekonomskega okolja ter od odgovora gostitelja na
energijo. Poškodbo povzroči le energija, ki presega toleranco gostitelja. Človek je do neke mere odporen na
poškodbe, ta odpornost se lahko poveča s telesno dejavnostjo ali zaščitno opremo, ali pa zmanjša, npr. zaradi
bolezni, starosti, utrujenosti, uživanja alkohola (4,5).
V primeru motorista, ki se je poškodoval zaradi padca z motorjem po spolzkem vozišču, je gostitelj
motorist, agens je mehanična energija, ki nastane pri padcu, vektor je motor in/ali podlaga, okolje pa spolzka cesta.
V primeru nasilja, ko npr. oseba udari svojega partnerja, je gostitelj oseba, ki so jo udarili, agens je mehanična
energija udarca, vektor je oseba, ki je udarila, okolje pa so razmere v družini ter družbene norme in vrednote,
zaradi katerih je tako vedenje sprejemljivo (4). Kadar gre za samomorilno dejanje, ko se oseba obesi, pa je gostitelj
oseba, ki se je obesila, agens je mehanična energija zaradi sile teže, vektor je vrv, ki je pritrjena na nosilec, okolje
pa vključuje dejavnike fizične urejenosti bivalnega okolja, družbene norme in vrednote ter sociokulturno
sprejemljivost sredstva (metode) samomora.
Uporaba epidemiološkega modela pomaga razpoznati vse parametre, ki vplivajo na nastanek poškodbe in na
katere lahko usmerimo preventivne aktivnosti za preprečevanje poškodb, ali vsaj zmanjšanje resnosti poškodb, če že
nastanejo (4). Tako lahko poškodbe preprečujemo s spremembo oziroma odstranitvijo agensa in vektorja,
spremembo dovzetnosti gostitelja ali s spremembo okolja (12).
Slika 1: Epidemiološki model nastanka poškodb (5).
1.1.2 Haddonova fazno-faktorska matrica
Koncept Haddonove fazno-faktorske matrice pomeni korak naprej na področju analize nastanka poškodb (13) in služi
za sistematično analizo vseh možnosti pri preprečevanju določene poškodbe pri ciljni populaciji (14). Matrica
združuje časovne faze nastanka poškodbe z glavnimi parametri epidemiološkega modela nastanka poškodb (5)
(Preglednica 1 in 2).
45
Poškodbe je po Haddonu mogoče preprečevati v treh časovnih fazah: v fazi pred dogodkom, ko preprečimo
dogodek, ki ima lahko za posledico poškodbo (npr. omejitev vožnje pod vplivom alkohola, namestitev ograjice na
štedilnik), nadalje v fazi dogodka, ko je mogoče preprečiti ali omiliti poškodbo, čeprav se je dogodek zgodil (npr.
uporaba kolesarske čelade, uporaba varnostnega pasu v avtomobilu) ter v fazi po dogodku, ko je poškodba že
nastala, vendar je mogoče preprečiti nepotrebno poslabšanje in/ali dolgotrajne posledice (npr. pravilna prva pomoč,
čas do prihoda v bolnišnico). V vsaki fazi lahko vplivamo na gostitelja, na vektor (ki v matrici združuje podatek o
energiji in mehanizmu prenosa energije), na fizično in na socioekonomsko okolje (4, 14-16).
Preglednica 1. Fazno-faktorska matrica – Poškodbe v prometu: povzeto po Haddonu (13).
Faza pred
dogodkom
Dogodek
Faza po
dogodku
Gostitelj
Voznikov vid
Alkoholiziranost
Izkušenost in
presoja
Prevoženi km
Uporaba
varnostnih pasov
Osteoporoza
Vektor (vozilo, oprema)
Zavore, gume
Težišče vozila
Hitrost vožnje
Značilnost tovora
Starost
Telesna
zmogljivost
Kronične bolezni
Neoporečnost sistema za
gorivo
Možna hitrost vozila
Velikost vozila
Trdota, ostrina stične
površine
Prisotnost tovora
Fizično okolje
Vidljivost
Ovinki na cesti
Stanje vozišča
Kategorija ceste
Signalizacija
Postajališča
Zaščitna ograja
Značilnost obcestnih
objektov
Zeleni pasovi sredi
ceste
Omejitve hitrosti
Urgentni
komunikacijski sistem
Oddaljenost in
kakovost urgentne
službe
Socialnoekonomsko okolje
Stališča do alkoholiziranosti
Zakon o vožnji pod vplivom
alkohola, s preveliko hitrostjo
Programi za preprečevanje
poškodb
Stališča do uporabe
varnostnih pasov
Zakon o uporabi varnostnih
pasov, otroških avtomobilskih
sedežev, čelad
Podpora razvoju travma
centrov
Izobraževanje kadra v
urgentni službi
Rehabilitacijski programi
Preglednica 2. Fazno-faktorska matrica – Samopoškodbe (17).
Gostitelj
Duševne motnje,
impulzivnost
Izguba,
medosebni
konflikti, krize
Osamljenost,
zloraba alkohola,
drog
Agens/Vektor
Omejitev dostopa do
sredstev za samomor
(zdravila, vrvi, ostri
predmeti)
Ločeno hranjenje orožja
in nabojev
Dogodek
Smrtonosnost
metod in
sredstev
samomora
Detoksifikacija plina za
gospodinjstvo
Pakiranje zdravil v skupni
dozi, nižji od smrtne
Faza po
dogodku
Starost
Kronične bolezni
Prva pomoč in
oživljanje s strani
sorodnikov ali
prijateljev
Podhladitev v mrzlem
okolju, npr. po
zastrupitvi
Faza pred
dogodkom
Fizično okolje
Ograditev mostov,
železniških tirov,
visokih stavb, previsov,
kjer so samomori
pogostejši
Omejitev dostopa
javnosti do mesta
samomora, policijski
nadzor
Nosilci za zavese, luči,
v tuših, ki se zlomijo
pod telesno težo
Detektorji CO v
bivalnih prostorih,
avtomobilih
Oddaljenost mesta
samomora (čas do prve
pomoči)
Čas do nujne
medicinske pomoči in
bolnišnične oskrbe
Socialnoekonomsko okolje
Zgodnje prepoznavanje
simptomov, tveganih situacij
Zdravljenje depresije,
odvisnosti
Skupine za samopomoč,
krizni telefon
Zakonodaja (gradbeni
standardi, prodaja orožja,
dostop do alkohola)
Gradbeni pravilniki in
standardi
Razvoj novih tehnologij
Strožje zahteve za
predpisovanje psihotropnih
zdravil
Tečaji prve pomoči za laike
Travma centri in
rehabilitacijski programi
Psihiatrična pomoč in
spremljanje
Programi za sorodnike in
prijatelje umrlih
Na podlagi Haddonove matrice je bilo predlaganih deset preventivnih strategij, ki jih lahko uporabimo
za katerokoli vrsto poškodbe ali zunanji vzrok (2, 13) (Preglednica 3). Za učinkovito preprečevanje poškodb in
46
zmanjševanje njihovih posledic, je potrebno delovati v več časovnih fazah hkrati in uporabiti čim več strategij
(5).
Preglednica 3. Deset Haddonovih preventivnih strategij (13).
Preventivna strategija
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
Preprečiti nastanek izvora tveganja (npr. prenehati proizvodnjo toksičnih snovi)
Zmanjšati količino, obseg izvora tveganja (npr. zdravila, pakirana v manjših količinah)
Preprečiti aktiviranje že obstoječega izvora tveganja (npr. spremeniti dno kopalne kadi tako, da manj
drsi)
Spremeniti stopnjo aktiviranega tveganja že v njegovem izvoru (npr. zračne blazine v avtomobilu)
Ločiti izvor tveganja od osebe v času in prostoru (npr. pločniki za ločitev pešcev od avtomobila)
Ločiti izvor tveganja od osebe z materialno oviro (npr. izolacija električnih žic)
Spremeniti pomembne lastnosti izvora tveganja (npr. razmiki med letvicami na ograji posteljice so
preozki, da bi se otrok zadavil)
Okrepiti odpornost gostitelja, da bo bolj odporen proti posledicam tveganja (npr. okrepiti telesno
zmogljivost gostitelja z boljšo prehrano in telesno aktivnostjo)
Zmanjšati škodo, ki jo je povzročil izvor tveganja (npr. zagotoviti nujno medicinsko pomoč)
Zdraviti, rehabilitirati poškodovanca (npr. zagotoviti programe zdravljenja in rehabilitacije)
Ža uresničevanje uporabe preventivnih strategij so na voljo številni pristopi in načini, med katerimi so
najpogosteje uporabljeni izobraževanje, tehnološke spremembe, zakoni, predpisi, standardi in tožbe (18, 19).
Poleg zdravstvene vzgoje za spremembo stališč in vedenja je za preprečevanje nezgod in poškodb izredno
pomembno spreminjanje okolja. Strokovnjaki različnih strok s spremembami zakonodaje in nadzora, z novimi
tehnologijami in načrtovanjem varnih proizvodov poskušajo zaščititi ljudi pred stikom z energijami, ki lahko
povzročijo poškodbe (4).
Zmanjšanje števila in teže nezgod in poškodb zahteva multidisciplinaren in multisektorski pristop, saj v
družbi skorajda ni sektorja, discipline ali poklica, ki ne bi mogel prispevati k večji varnosti ljudi (npr.
zdravstveni delavci, pedagoški delavci, načrtovalci bivalnih in cestnih površin, igrišč, arhitekti, graditelji,
oblikovalci, proizvajalci, politiki, novinarji itd) (4).
1.1.3 Nenamerne poškodbe v Sloveniji
V Sloveniji so nenamerne poškodbe na drugem mestu med vzroki za izgubo zdravih let življenja zaradi
prezgodnjih smrti ter zmanjšane zmožnosti in/ali invalidnosti. Med zunanjimi vzroki za izgubo zdravih let
življenja izstopajo prometne nezgode in padci (20).
Posledice nenamernih poškodb prispevajo tudi k neenakostim v zdravju v Sloveniji, saj so smrtne
poškodbe pogostejše na območjih s slabšim socialno-ekonomskim položajem, prav tako se tudi pri obolevnosti
kažejo pomembne razlike med socialno-ekonomskimi skupinami (6). Obstaja pa tudi obrnjena, tj. pozitivna
povezanost med socialno-ekonomskim položajem mladih ter poškodbami pri športu in rekreaciji, saj se mladi iz
skupin prebivalstva z višjim socialno-ekonomskim položajem pogosteje športno udejstvujejo in je zato
verjetnost poškodb pri njih večja (21, 22).
Še pred petnajstimi leti so bile v Sloveniji poškodbe v prometu najpogostejši vzrok smrti zaradi
nezgod, v zadnjih desetih letih pa postopoma v ospredje prihajajo poškodbe, ki se zgodijo doma in v prostem
času. To je posledica staranja prebivalstva, saj se povečuje število starejših, ki se poškodujejo predvsem zaradi
padcev doma. Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi poškodb doma in v prostem času v Sloveniji počasi
pada, vendar je še vedno višja od povprečja evropskih držav z nizko umrljivostjo otrok in odraslih. Če bi
47
stopnjo umrljivosti lahko znižali na raven Nizozemske, ki je ena najvarnejših držav v Evropi, bi po ocenah lahko
pri nas vsako leto ohranili 250 življenj. Smrtne in težke poškodbe so pogostejše pri moških kot pri ženskah.
Vzroki za poškodbe doma in v prostem času so raznoliki in odvisni od starosti in spola, življenjskega sloga ter
urejenosti bivalnega okolja (23).
Mlajši otroci so ogroženi zaradi utopitev, zadušitev in padcev, starejši otroci pa se smrtno poškodujejo
zaradi padcev in utopitev. Večina poškodb se zgodi doma ali v bližini doma, razen utopitev, saj se je v zadnjih
letih največ otrok utopilo v vodah v naravi, »skoraj« utopitve pa so se zgodile v bazenih. Tako kot utopitve so
tudi zadušitve najpogostejše pri otrocih do tretjega leta starosti, ki se zadušijo predvsem s hrano in z drobnimi
predmeti. Med vzroki za poškodbe, ki zahtevajo zdravljenje v bolnišnici, izstopajo padci. Pri mlajših otrocih
gre predvsem za padce na isti ravni, padce s pohištva, po stopnicah, z igral in z zgradbe, starejši otroci pa se
poškodujejo pri padcih na isti ravni pri športnih aktivnostih, zaradi padcev po stopnicah, z igral in z drevesa.
Otroci do tretjega leta starosti so pogosto zdravljeni v bolnišnici še zaradi zastrupitev in opeklin (23).
Mladostniki in odrasli do 60. leta starosti doma in v prostem času umrejo zaradi padcev in akutnih
zastrupitev, težke poškodbe pa se največkrat zgodijo zaradi padcev in drugih nezgod s predmeti ali orodjem pri
delu doma in športnih dejavnostih. Kar tretjina smrti zaradi padcev je v starosti 15–49 let posledica padca s
skalnate pečine v gorah. Smrti zaradi akutnih zastrupitev so največkrat posledica zastrupitve s prepovedanimi
drogami in alkoholom, starejši odrasli pa so v bolnišnici zdravljeni tudi zaradi zastrupitev z uspavali, s
pomirjevali in z ogljikovim monoksidom (23).
Poškodbe starejših zaradi padcev predstavljajo skoraj dve tretjini vseh smrti zaradi poškodb doma in v
prostem času pri nas. Stopnja umrljivosti strmo narašča s starostjo in je pri moških po 65. letu starosti višja kot
pri ženskah, medtem ko je stopnja hospitalizacije višja pri ženskah. V večini primerov gre za poškodbe zaradi
padcev na isti ravni, ko se človek spotakne ali mu spodrsne, ter padcev po stopnicah in z lestve, po 80. letu
starosti pa se jim pridružijo še padci s postelje (23). Padci so pogosto posledica slabo oblikovanih in
vzdrževanih bivalnih prostorov ter rekreacijskih površin, še posebno na revnejših območjih in v cenejših
najemniških stanovanjih, kjer praviloma bivajo ljudje iz nižjih socialno-ekonomskih slojev (24, 25). V Sloveniji
je tveganje za smrtno poškodbo zaradi padcev v starosti nad 64 let značilno večje na območjih z najslabšim
socialno-ekonomskim stanjem v primerjavi z območji z najboljšim socialno-ekonomskim stanjem (6). Padci
najbolj prizadenejo ravno starejše ljudi, ki imajo zaradi znižane mineralne gostote kosti visoko incidenco
poškodb, predvsem zlomov. V Sloveniji ima osteoporozo 28 % žensk nad 50. letom in 15 % moških nad 60. letom
starosti. Zlomi kolka, ki so glavni vzrok za hospitalizacijo in umrljivost zaradi poškodb pri starejših od 64 let,
zelo negativno vplivajo na kakovost življenja in zmanjšajo samostojnost ter mobilnost bolnika (23).
V letih 2005–2007 se je na slovenskih cestah letno zgodilo povprečno 10.970 prometnih nezgod s
poškodbami v katerih je umrlo 260 ljudi. Poleg tega se je v prometu vsako leto 1270 ljudi hudo telesno in
14.500 lahko telesno poškodovalo, od tega jih je bilo 4630 sprejetih na zdravljenje bolnišnico. Zaradi smrtnih
poškodb v prometu umirajo predvsem mladi (26). Podobno kot v drugih državah v tranziciji je tudi pri nas
umrljivost v prometu vse do prve polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja rasla, kar je bila posledica
neustreznega razvoja infrastrukture in preventivnih programov ob hitrem ekonomskem razvoju in povečanju
osebnega in tranzitnega prometa (27, 28). Po letu 1994 je stopnja umrljivosti začela padati in ves čas pada za
3–4 % letno, kljub rasti števila cestnih vozil (29). V zadnjih letih je umrljivost v prometu pri nas še vedno višja
od povprečja evropskih držav z nizko umrljivostjo otrok in odraslih (30). Če bi stopnjo umrljivosti v prometu
lahko znižali na raven Nizozemske, ki je ena najvarnejših držav v Evropi, bi po ocenah lahko v Sloveniji vsako
leto ohranili 180 življenj (26).
Poškodbe v prometnih nezgodah so vodilni vzrok nezgodnih smrti otrok in odraslih do 60. leta starosti.
Umrljivost kaže dva izrazita vrhova, prvega pri mladostnikih in mlajših odraslih, drugega pa pri starejših
48
udeležencih v prometu. Med težko poškodovanimi, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, izstopajo
mladostniki in mlajši odrasli. Standardizirana stopnja umrljivosti in težkih poškodb v prometu, ki zahtevajo
zdravljenje v bolnišnici je pri moških višja kot pri ženskah, kar je posledica večje izpostavljenosti moških, ki
prevozijo povprečno več kilometrov poti, še bolj pomembno pa je, da se v prometu bolj tvegano vedejo. Moški
pogosteje povzročijo prometno nezgodo pod vplivom alkohola in zaradi neprilagojene hitrosti kot ženske,
ženske pa tudi uporabljajo varnostni pas pogosteje kot moški (26).
Prometna varnostna kultura se izboljšuje počasi. Vsak tretji povzročitelj nesreče s smrtnim izidom in
vsak četrti povzročitelj nesreče s hudimi telesnimi poškodbami je pod vplivom alkohola, delež alkoholiziranih
povzročiteljev nesreč pa je tako najvišji v Evropi (31). Tudi delež mrtvih zaradi hitrosti je pri nas večji kakor v
drugih državah, saj je neprilagojena hitrost vzrok za 42 % prometnih nesreč s smrtnim izidom in 36 % nesreč s
hudo telesno poškodbo (32). Po podatkih o meritvah pripetosti z varnostnim pasom se v Sloveniji pripenja 86 %
voznikov in potnikov na sprednjih sedežih in le 43 % potnikov na zadnjih sedežih, prav tako je pripetih le 61 %
otrok, ki potrebujejo otroški varnostni sedež (31, 33). Dejavniki tveganja za poškodbe v prometu so povezani s
socialno-ekonomskim položajem, saj v Sloveniji odrasli z višjo in visoko izobrazbo uporabljajo varnostni pas v
avtomobilu značilno pogosteje, kot odrasli z osnovno in poklicno izobrazbo (6). Prav tako bi matere z nizko
stopnjo izobrazbe dvakrat pogosteje nepravilno (brez uporabe otroškega avtomobilskega sedeža) peljale
novorojenčka iz porodnišnice v primerjavi z materami, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe (34).
Poškodbe pri delu so pogostejše pri moških kot pri ženskah, vendar se pri ženskah stopnja povečuje
predvsem pri poškodbah na poti na delo in z njega. Dvakrat pogosteje od povprečja se poškodujejo mladi
delavci. Stopnja poškodb pri delu je za 30 % višja v vzhodni kot v zahodni Sloveniji. V letu 2005 je bila stopnja
smrti na delu brez cestnega prometa v glavnih gospodarskih panogah v Sloveniji nad povprečjem EU-27 in EU15. Zaradi poškodb pri delu dobimo letno od 30 do 40 delovnih invalidov na 100.000 zaposlenih. V obdobju od
leta 2001 do 2005 je letno zaradi poškodb pri delu umrlo od 21 do 40 delavcev (povprečna stopnja 3,6/100.000
zaposlenih). Več kot polovica vseh smrti na delovnem mestu se je v letu 2007 zgodila v gradbeništvu (35).
1.1.4 Samomor v Sloveniji
Slovenija je država z visoko umrljivostjo zaradi samomora (36), pri čemer gre pogosto za smrti mladih ljudi, saj
je samomor v letu 2006 predstavljal skoraj petino vseh smrti v starosti do 40 let. Velik problem pa predstavlja
tudi samomor med starostniki, saj se je Slovenija po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v letu 2003 po
starostno standardizirani stopnji umrljivosti zaradi samomora oseb starejših od 65 let uvrstila na prvo mesto
med državami Evropske regije Svetovne zdravstvene organizacije (37).
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS je bilo v obdobju med letoma 1997 in 2008 v Sloveniji na
leto med 30,7 (1998) in 20,1 (2008) smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev. Opazen je padajoči trend,
izraziteje med moškimi, pri katerih se je stopnja smrti zaradi samomora zmanjšala iz 48,5 v letu 1997 na 32,1 v
letu 2008, pa tudi med ženskami, kjer se je stopnja v tem obdobju zmanjšala iz 11,8 na 8,2. Stopnja samomora
se je v tem obdobju zmanjšala v vseh starostnih skupinah, najizraziteje pa v starostnem obdobju med 35. in
49. letom.
Tveganje za samomor je tako kot drugod po svetu, tudi v Sloveniji večje med moškimi, med starejšimi
prebivalci, med samskimi, ovdovelimi in ločenimi ter med prebivalci z nižjo izobrazbo in brezposelnimi (38,
39). V Sloveniji se je v letu 2008 na vsak ženski samomor zgodilo 3,9 moških samomorov, kar je verjetno tudi
posledica dejstva, da moški izbirajo bolj smrtonosne metode (37, 40). V obdobju med 2004 in 2008 je bila
umrljivost zaradi samomora pri moških na območjih z najslabšim socialno-ekonomskim stanjem skoraj 2-krat
49
višja kot umrljivost na območjih z najboljšim socialno-ekonomskim stanjem (6). Neenakosti glede na socialnoekonomski položaj naj bi bile celo večje pri samomorilnih poskusih kot pri samih samomorih (41).
Med metodami samomora v Slovenji prevladuje obešanje, ki je sicer pogostejše med moškimi (okrog
dve tretjini vseh moških), vendar je delež obešanj visok tudi pri ženskih samomorih (več kot polovica) (42, 43).
Obešanje kot metoda samomora v Sloveniji torej ni tipično moška metoda tako kot drugod po svetu. Metode
samomora v Sloveniji si od najbolj ženske do najbolj moške sledijo v naslednjem zaporedju: utopitve,
zastrupitve s trdimi in tekočimi snovmi, skok v globino, obešenje in samomor z orožjem (44).
Stopnja samomora znotraj Slovenije se, podobno kot v Evropi, zmanjšuje od severovzhoda proti jugozahodu
(45). V letu 2007 so se med najbolj ogrožene uvrščale regije na slovenskem severovzhodu: Maribor
(28,98/100.000),
Murska
Sobota
(27,06/100.000),
Celje
(25,15/100.000)
in
Ravne
na
Koroškem
(24,46/100.000). Najmanj samomorov pa so zabeležili v Novi Gorici (9,71/100.000) in tudi sicer v južnejših in
zahodnejših regijah (46). Kot navaja Leskošek, je samomora manj v industrijsko razvitejših in urbaniziranih
predelih, več pa na severovzhodnih ruralnih območjih, poleg tega pa je tudi alkoholna kultura severovzhodne
Slovenije tista, ki povečuje tveganje za samomor med tamkajšnjim prebivalstvom (38).
1.1.5 Nasilje v družini v Sloveniji
Po zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil sprejet leta 2008, je nasilje vsaka uporaba fizičnega,
spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje
družinskega člana (47).
Podatkov o obsegu nasilja je malo. Najzanesljivejši so tisti o številu smrtnih žrtev nasilnih dejanj, ki
pa predstavljajo le vrh ledene gore celotne problematike. Tudi podatki, ki jih zberejo različne institucije in
policija ob obravnavi žrtev nasilja, močno podcenjujejo obseg bremena nasilja, saj so v veliki meri odvisni od
občutljivosti družbe ter angažiranosti institucij. Nekaj več informacij lahko dobimo iz raziskav, vendar je tudi
zanesljivost teh podatkov različna, saj žrtve zaradi sramu ali strahu niso vedno pripravljene odkrito poročati o
nasilju (48).
Žrtve nasilja v družini so pogosto otroci, ki nimajo socialne moči in razvitih obramb, s katerimi bi se
obvarovali destruktivnih vplivov okolja ali poiskali pomoč (47). Otroci, ki so žrtve nasilja, trpijo tako fizične
posledice (poškodbe), kot tudi posledice na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter psihološke in
vedenjske posledice (50). Nasilja nad mladoletnimi osebami je v Sloveniji vse več, delno tudi na račun večje
občutljivosti javnosti. Prijavljenih je 80/10.000 kaznivih dejanj zoper mladoletnike, 6/10.000 primerov
zanemarjanja in surovega ravnanja z otroki do 18. leta starosti in 8/10.000 spolnih zlorab otrok do 15 leta
starosti (49). Zaradi nasilja je v bolnišnici letno zdravljenih 19 otrok in 66 mladostnikov, v obdobju 2005–2007
pa so zaradi nasilja umrli trije v starosti 7–19 let (50). Iz rezultatov anket je sklepati, da narašča tudi
medvrstniško nasilje. V letu 2006 je skoraj polovica vprašanih najstnikov sodelovala pri pretepanju, četrtina pa
jih je bila vsaj enkrat trpinčenih. Fantje so bolj nasilni in tudi pogosteje žrtve nasilja (51).
Tudi nasilje nad ženskami ima številne posledice za zdravje, saj je povezano z duševnimi motnjami, s
poškodbami, kroničnimi bolečinami, posledicami za reproduktivno zdravje, vključno z večjim tveganjem za slab
izid nosečnosti (52). Po podatkih Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih
izvedene v letu 2009 je v Sloveniji vsaka druga ženska (56,1%) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od
oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23,0%), premoženjsko (14,1%),
omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja za nasilje
je alkohol in tudi ta raziskava je pokazala, da 41,6 % povzročiteljev nasilja vsaj nekajkrat na teden uživa
alkohol do stopnje pijanosti (53).
50
Večina povzročiteljev fizičnega in spolnega nasilja nad ženskami od 15. leta starosti dalje je moških
(92 % oz. 98 %). Medtem ko so anketiranke, ki so doživele fizično nasilje, z moškimi storilci nasilja najpogosteje
v partnerski zvezi ali pa so bile v takšni zvezi pred kratkim, so z ženskami storilkami najpogosteje odraščale.
Tudi več kot polovica povzročiteljev spolnega nasilja je v partnerski ali sorodstvenih razmerjih z
anketirankami, ostali pa so iz kroga znanih ljudi (znanci, prijatelji, sosedje, sorodniki sosedov, strici, dedki in
podobno). V več kot polovici primerov so anketiranke še vedno v odnosu ali pa so bile v odnosu v zadnjem letu
(53).
Najpogostejša dejanja fizičnega nasilja nad ženskami so: porivanje, klofutanje, lasanje, udarci s
pestmi, suvanje, zvijanje rok, brcanje, davljenje, vlečenje po tleh, napad z nožem ali drugim orožjem,
butanje z glavo ob steno ali ob predmete, povzročanje opeklin s cigareti. Trajne telesne poškodbe ima v
zadnjem letu zaradi nasilja 0,4 % žensk v Sloveniji, invalidnost pa 0,3%. (53).
Nasilje v Sloveniji žal ni prepoznano kot pomemben javnozdravstveni problem, premalo pozornosti se
namenja razvoju preventivnih programov, prepoznavanje žrtev v zdravstvu je slabo in ukrepanje premalo
učinkovito (52).
2 Z DELOM POVEZANE SKELETNO-MIŠIČNE BOLEZNI
Z delom povezane skeletno-mišične bolezni so najpogostejše poklicne bolezni v Evropski uniji. Gre za skupino
bolečih okvar mišic, kit, sklepov in živcev. Prizadet je lahko katerikoli del telesa, najpogosteje pa so prizadete
zgornje okončine in hrbet. Po podatkih Evropske raziskave o delovnih pogojih 24,7 % evropskih delavcev toži o z
delom povezani bolečini v hrbtu, 22,8 % pa jih toži o z delom povezani bolečini v mišicah (v ramenih, vratu
in/ali zgornjih/spodnjih okončinah) (54). Nastanejo zaradi dalj časa trajajoče izpostavljenosti ponavljajočemu,
monotonemu in/ali hitremu delu (ponavljajoče ali hitro delo, ki vključuje enostranske gibe oz. obremenitev
samo enega dela telesa, uporaba (pretežkih) orodij, ki zahtevajo ponavljajoče ali zelo hitre gibe, potiskanje ali
vlečenje predmetov samo z enim delom telesa in ponavljajočimi ali zelo hitrimi gibi), zaradi izpostavljenosti
prsilni drži (npr. predolgega ali prepogostega stoječega ali sedečega položaja, čepenja, klečanja, opiranja na
komolce ali zapestje), zaradi pogostih gibov kot so sklanjanje, obračanje, dvigovanje rok, nenavadni delovni
gibi, nenadni in nepričakovani gibi, zaradi nošenja ali dvigovanja težkih bremen ali zaradi izpostavljenosti
vibracijam (55).
Dolgotrajne bolečine in zmanjšane sposobnosti za vsakdanja opravila zaradi skeletno-mišičnih bolezni
zelo slabšajo kakovost življenja in povečujejo odvisnost od pomoči drugih. Poleg posledic za posameznika,
predstavljajo te bolezni, predvsem zaradi velikih stroškov zaradi odsotnosti z dela in predčasnega
upokojevanja, tudi veliko družbeno breme (35).
2.1 SKELETNO-MIŠIČNE BOLEZNI V SLOVENIJI
Skeletno-mišične težave so v Sloveniji najpogostejša samoporočana okvara zdravja, vir bolečin in funkcionalnih
omejitev, najpogostejši vzrok trajno zmanjšane zmožnosti za pridobitno delo ter drugi najpogostejši vzrok za
dneve odsotnosti z dela, takoj za poškodbami. So tudi drugi najpogostejši vzrok za obravnavo pri izbranem
zdravniku, ki glavnino težav bolnikov s skeletno-mišičnimi boleznimi uspešno zdravi. Težave s skeletnomišičnim sistemom so v vseh obdobjih življenja pogostejše pri ženskah kot kot pri moških (35).
Po podatkih Ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu (EHIS 2007) je 48 % Slovencev starejših od 15 let
že imelo ali ima eno ali več težav s skeletno-mišičnim sistemom, 30 % pa jih je imelo težave v zadnjem letu. V
raziskavi Evrobarometer se je Slovenija s 40 % prebivalcev, ki so bili v tednu pred anketiranjem prizadeti zaradi
51
bolečin v sklepih in mišicah, uvrstila na peto mesto med državami EU, kronične težave, daljše od treh mesecev,
pa je imelo v življenju kar 30 % Slovencev. Bolečino v hrbtu v zadnjem letu je v raziskavi EHIS 2007 navedlo 40
% odraslih prebivalcev Slovenije in prav bolečina v hrbtu je pri dveh od treh zaposlenih vzrok za začasno
nezmožnost za delo zaradi skeletno-mišičnih težav (35).
Med Slovenci starimi med 40 in 59 let so skeletno-mišične težave značilno pogostejše pri manj
izobraženih, pri osebah z nižjim dohodkom na družinskega člana in pri osebah nižjega samoocenjenega
družbenega položaja. Pri osebah z osnovnošolsko izobrazbo ali manj je v primerjavi z višje ali visoko
izobraženimi pogostost skeletno-mišičnih težav večja za 52 %, pogostost potrjenih bolezni gibal pa je večja za
68 % (6). Večjega tveganja za bolezni gibal ali hrbta med osnovno in poklicno izobraženimi ne moremo pripisati
le izpostavljenosti težkim fizičnim pogojem na delovnem mestu oz. opravljanju težkega fizičnega dela, ampak
očitno na nastanek skeletno-mišičnih težav poleg telesnih obremenitev močno vplivajo tudi drugi dejavniki, ki
so povezani s socialno-ekonomskim položajem, izraženim s formalno izobrazbo (6, 56).
3 VIRI
1.
Nytro K, Sasvik PO, Trovatn H. Organizational prerequisites for the implementation of systematic health, environment
and safety work in enterprises. Safety Science 1998; 30: 297-307.
2.
Yassi A, Kjellstroem T, de Kok T, Guidotti TL. Basic Environmental Health. Oxford: Oxford University press, 2001.
3.
Sellstrom E, Bremberg S. Perceived social norms as crucial determinants of mother's injury-preventive behaviour.
4.
Rok Simon M. Preprečevanje poškodb pri starostnikih. V: Smrkolj V, Komadina R, uredniki. Gerontološka
Acta Paediatr 1996; 85: 702-7.
travmatologija. Celje: Založba Glacer, 2004. p. 285-288.
5.
Detels R, Beaglehole R, Lansang MA, Gulliford M, uredniki. Oxford textbook of public health. Oxford: Oxford
University Press, 2009.
6.
Buzeti T, in sod., uredniki. Neenakosti v zdravju v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije, 2011.
7.
Ribas R de C, Tymchuk AJ, Ribas AFP. Brazilian mothers’ knowledge about home dangers and safety precautions: an
initial evaluation. Soc Sci Med 2006; 63:1879–1888.
8.
Zwi A. Injuries, inequalities, and health. V: Leon D, Walt G, uredniki. Poverty, inequality and health. An international
perspective. Oxford: Oxford University Press, 2001. p. 263–282.
9.
Punnett L. Socioeconomic differences in severe back morbidity. Occup Environ Med 2006; 63: 369–370.
10. Marmot MG. Importance of the psychosocial environment in epidemiologic studies. Scand J Work Environ Health 1999;
25: 49–53.
11. Hoogendoorn WE, van Poppel MN, Bongers PM, et al. Systematic review of psychosocial factors at work and private
life as risk factors for back pain. Spine 2000; 25:2114-25.
12. North County Health Services. Preventing Childhood injuries: A guide for Public Health Services 1987: 1-116.
13. Haddon W. Options for the prevention of motor vehicle crash injury. Isr J Med 1980; 16: 45-68.
14. Haddon W. Advances in the epidemiology of injuries as a basis for public policy. Public Health Reports 1980; 95(5):
411-20.
15. Rok Simon M. Epidemiološki podatki o poškodbah, zastrupitvah in drugih nujnih stanjih. V: Ahčan U, urednik. Prva
Pomoč: Priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2006.
16. Haddon W. The prevention of accidents. V: Preventive Medicine. New York: Little, Brown and Company, 1967.
17. Šešok J, Rok Simon M. Socio-economic burden of suicide in Slovenia. V: Zorko M, Roškar S, uredniki. Suicide as
premature mortality: abstract book – 3rd International Meeting Suicide: Interplay of Genes and Environment; 2004
May 13-15; Portorož, Slovenija. Ljubljana: Institute of Public Health of the Republic of Slovenia; 2004.
18. Runyan CW. Using the Haddon matrix: introducing the third dimension. Inj Prev 1998; 4: 302-7.
52
19. Melbourne declaration on injury prevention and control. 3rd International Conference on Injury Prevention and
Control. Melbourne: Commonwealth Department of Health and Family Services and The World Health Orgnization,
1996.
20. World Health Organization. Burden of disease. Disease and injury country estimates, 2004. Dostopno na URL:
http://www.who.int/healthinfo/global_burden_disease/estimates_country/en/index.htm. Pristop: 16. 10. 2008.
21. Potter BK, Speechley KN, Koval JJ, Gutmanis IA, Campbell MK, Manuel D. Socioeconomic status and non-fatal injuries
among Canadian adolescents: variations actoss SES and injury measures. BMC Public Health 2005; 5: 132.
22. Simpson K, Janssen I, Craig WM, Pickett W. Multilevel analysis of associations between socioeconomic status and
injury among Canadian adolescents. J Epidemiol Community Health 2005;59:1072-7.
23. Rok Simon M. Poškodbe doma in v prostem času. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v Sloveniji. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010.
24. Kannus P in sod. Fall-induced injuries and deaths among older adults. JAMA 1999; 281(20):1895–1899.
25. ENHIS. Comparative assessment of policies on housing safety in 18 countries of the European Union. Copenhagen:
WHO Regional Office for Europe, 2007.
26.
Rok Simon M. Poškodbe v prometu. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za
varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010.
27. Dora C, Phillips M. Transport, environment and health. WHO Regional Publications, European series; No. 89.
Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 2000.
28. Clark DE, Wildner M, Bergman KE. Injury Mortality in East Germany. American Journal of Public Health 2000; 90(11):
1761-4.
29. Statistični urad Republike Slovenije. Statistični letopis Republike Slovenije. Promet in zveze. Ljubljana: Statistični
urad Republike Slovenije, 1999. Dostopno na URL: http://www.stat.si/letopis/1999/22-99.pdf. Pristop 10. 6. 2007.
30. World Health Organization. Health for All Database. Mortality – based indicators. WHO / Europe, Jan 2010.
31. Resolucija o Nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2007-2011 (Skupaj za večjo varnost).
Ur.l.RS, št. 25/2006.
32. Ministrstvo za notranje zadeve. Poročilo o delu policije za leto 2006. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve,
Policija, 2007. Dostopno na URL: http://www.policija.si/portal/statistika/lp/pdf/lp2006.pdf. Pristop 25. 5. 2007.
33. Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Informacija o rezultatih opazovanj pripetosti otrok in voznikov.
Mednarodni projekt EUCHIRES. Ljubljana: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in MNZ Generalna
policijska uprava, 2006.
34. Rok-Simon M. Stališča staršev novorojenčkov glede uporabe avtomobilskega sedeža. Zdrav Var 2004; 43(1):19–28.
35. Kofol-Bric T. Skeletno-mišične bolezni. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za
varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010.
36. Marušič A, Zorko M. Slovenski samomor skozi prostor in čas. V: Marušič VA, Roškar S, uredniki. Slovenija s samomorom
ali brez. Ljubljana: Državna Založba Slovenije, 2003. p. 10–20.
37. Tomšič S in sod. Duševno zdravje v Sloveniji. V: Jeriček-Klanšček H in sod., uredniki. Duševno zdravje v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2009.
38. Leskošek F. Sociološki vidiki samomorilnosti v Sloveniji. Zdrav Var 2001; 40:41–50.
39. Milčinski L. Samomorilno vedenje. V: Tomori M, Ziherl S, uredniki. Psihiatrija. Ljubljana: Literapicta, 1999. p. 361–
375.
40. Marušič A. Suicide in Slovenia: lesson for cross-cultural psychiatry. International Review of Psychiatry 1999; 11: 212–
218.
41. Burrows S in sod. Socioeconomic inequalities in suicide attempts and suicide mortality in Québec, Canada, 1990–2005.
Public Health 2010; 124(2):78–85.
42. Milčinski L. Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
43. Milčinski L, Zalar B, Virant Jaklič M. Samomor in Slovenija – 1995. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in
umetnosti Ljubljana, 1997.
44. Marušič A, Landau S, Tomori M. Long-term trends, seasonality, weekly distribution and methods of suicide in Slovenia:
A comparison between the younger and older population. Archives of Suicide Research 2003; 7: 135–143.
53
45. Marušič A. Suicide mortality in Slovenia: Regional variation. Crisis 1998; 19: 159–167.
46. Roškar S. Samomor. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja
Republike Slovenije, 2010.
47. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (ReNPPND0914). UL RS 41/09. Dostopno
na: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_RESO60.html. Pristop 20. 1. 2011.
48. Krug EG, Dahlberg LL, Mercy JA, Zwi AB, Lozano R. World report on violence and health. Geneva: World Health
Organization, 2002.
49. Filipčič K. Obravnavanje zanemarjanja, zlorab in nasilja nad otroki in mladino. V: Černak MA, urednik. Otroci in
mladina v prehodni družbi: analiza položaja v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike
Slovenije za mladino; Maribor: Aristej, 2005. p. 239-60.
50. Rok Simon M, in sod. Zdravje otrok in mladostnikov. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010.
51. Gorenc M. Nasilje med mladimi: trpinčenje in pretepanje. V: Jeriček Klanšček H, Lavtar D, Pokrajac T, uredniki. HBSC
Slovenija 2006. Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2007.
52. Mihevc Ponikvar B, in sod. Zdravje žensk med 20. In 64. letom. V: Hočevar Grom A in sod., uredniki. Zdravje v
Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010.
53. Leskošek V, Urek M, Zaviršek D. Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih. Končno
poročilo 1. faze raziskovalnega projekta. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo, 2010.
54. European agency for health and safety at work. OSH in figures: Work related muculo-sceletal disorders in the EU –
Facts and figures. Luxembourg: European agency for health and safety at work, 2010.
55. Eurostat. Klasifikacija izpostavljenosti – vzročni dejavniki za poklicne bolezni. Evropska komisija, 2000. Dostopno na
URL: http://www.ivz.si/?ni=186&pi=5&_5_Filename=2065.xls&_5_MediaId=2065&_5_AutoResize=false&pl=186-5.3.
Pristop: 19. 1. 2011.
56. Kaila-Kangas L in sod. How consistently distributed are the socioeconomic differences in severe back morbidity by age
and gender? A population based study of hospitalisation among Finnish employees. Occup Environ Med 2006; 63:278–
282.
54
PITNA VODA
Eržen Ivan
1 UVOD
Voda predstavlja 70-75% telesne teže in je ključnega pomena pri vseh življenjsko pomembnih procesih, ki
potekajo v organizmu. Ključnega pomena je pri sprejemu in presnovi hranilnih snovi. S pomočjo vode, ki je
osnovna sestavina vsake celice in telesnih tekočin, pridejo hranilne snovi do celic, od tam pa s pomočjo vode
prihajajo presnovki do izločal. Pomembna je tudi za zniževanje temperature.
Dnevna potreba po vodi oziroma tekočini je različna in je odvisna od teže in aktivnosti posameznika. Odrasla
oseba običajno potrebuje v zmernih temperaturnih pogojih in ob zmerni aktivnosti od 1,5 do 2 litra vode. Del
vode vnesemo tudi s prehrano. Kadar je v prehrano vključeno več sadja, je potreba po vodi nekoliko manjša. V
primerih ko je vnos soli povečan, je tudi žeja močneje izražena. Pomembno je, da vedno zadovoljimo potrebo po
tekočini. Pri starejših ljudeh je žeja nekoliko manj izražena, zato je pametno odmeriti ustrezno količino tekočine
in jo v rednih razmakih uživati.
Pitno vodo uvrščamo med osnovne pogoje za življenje, zato je preskrba z zdravstveno ustrezno pitno vodo
ena temeljnih nalog družbene skupnosti. Voda je zdravstveno ustrezna, če v naravnem stanju ali po pripravi
ustreza sprejetim normativom in jo ljudje lahko uporabljajo za pitje, pripravo hrane in pri osebni higieni.
Poraba pitne vode narašča, hkrati se veča tudi število njenih onesnaževalcev. Nujna je dobra ekološka
osveščenost ljudi, trajno preventivno delovanje ter strog nadzor nad pitno vodo, vodnimi objekti in osebjem, ki
dela v njih. Zagotavljanje zadostnih količin zdravstveno ustrezne pitne vode je izredno zahtevna in odgovorna
naloga. Voda ima v naravi svoj ciklus kroženja. Najdemo jo v vseh treh agregatnih stanjih, tako v atmosferi kot na
površini in v globini zemlje. Glede na kvaliteto, količino ter dostopnost za uporabo, je zelo neenakomerno
porazdeljena po svetu. Človek s svojimi posegi v naravo moti njeno kroženje in jo onesnažuje. Onesnažena voda
predstavlja zanj in za biološko okolje stalen vir nevarnosti.
Čeprav štejemo, da je voda obnovljiv vir, pa je sposobnost obnavljanja le omejena. Praviloma so problemi s
kvaliteto vode tem večji, čim bolj se oddaljujemo od izvira vode. Pomembno je, da tisti, ki imajo kvalitetne vire
pitne vode z njimi modro upravljajo in poskrbijo, da vodotok nižje od njih ni preveč obremenjen s škodljivimi
snovmi.
2 ONESNAŽEVANJE VODA IN POSLEDICE
Onesnaženje voda iz zraka je izredno veliko. Večina škodljivih snovi, ki jih najdemo v zraku, se useda na površine
ali pa se z dežjem spira na površino zemlje, od tu potujejo raztopljene v vodi v podtalnico ali v površinske vode.
Povečane količine anorganskih kislin in nekaterih drugih snovi v zraku so vzrok za to, da je kislost dežja povečana.
Zaradi tega prihaja do zakisanja - acidifikacije površinskih in podtalnih voda. V nekaterih primerih se je kislost
tako povečala, da je onemogočeno življenje rib in drugih vodnih živali. Kisel dež tudi v večji meri raztaplja
kovine, ki se nahajajo v tleh, posledica tega pa je povečana vsebnost kovin v vodah.
Neposredni izpust komunalnih odpadnih voda vodi do povečane obremenitve voda z različnimi organskimi in
anorganskimi snovmi. V določenih primerih, ko se onesnažena voda zbira v jezerih in stoječih vodah, pride lahko
do eutrofikacije vodnega sistema. To je naravni fenomen, ko pride zaradi povečane količine fosforja in dušika v
vodi do bujnega razvoja alg. Alge porabljajo vse več kisika v vodi in tako v bistvu zadušijo ostalo življenje v njej.
55
Komunalne odpadne vode so obremenjene tudi z različnimi patogenimi mikroorganizmi, ki lahko povzročijo
okužbo človeka ali živali. Tudi pri izvajanju kmetijske dejavnosti prihaja do velike obremenitve voda z
mikroorganizmi ter z organskimi snovmi. Poleg tega je za sodobno kmetijsko proizvodnjo značilna poraba sredstev
za pospeševanje rasti (umetna gnojila) in uničevanje škodljivcev ter uničevanje plevela (pesticidi), ki se prav tako
spirajo v vodo, s tem pa lahko ogrožajo zdravje.
V okviru industrijske proizvodnje prihaja do velike porabe vode in do obremenjevanja te vode z različnimi
kemičnimi snovmi, ki se uporabljajo v proizvodnji. Zaradi neustreznega čiščenja tehnoloških odpadnih voda pride
do obremenjevanja vode, v katero se tehnološke odpadne vode iztekajo.
Preglednica 1. Najpomembnejši viri onesnaževanja vode in posledice (1).
Vir onesnaženja
Onesnaženje iz
zraka
Komunalne
odpadne vode
Kmetijstvo in
živinoreja
Tehnološke
odpadne vode
•
•
•
•
•
•
Posledice
povečana kislost vode (kisel dež),
obremenjevanje vodotokov s škodljivimi snovmi iz zraka, ki so raztopljene v padavinah,
usedanje prašnih delcev iz zraka na vodno površino,
usedanje prašnih delcev na zemeljsko površino in izplavljanje v vodo
biološki agensi (bakterije, virusi, paraziti),
obremenjevanje vode organskimi snovmi, kar pospešuje eutrofikacijo
•
•
•
•
•
•
•
biološki agensi (bakterije, virusi, paraziti),
nitrati in nitriti,
pesticidi, herbicidi
gnojila,
obremenjevanje vode organskimi snovmi, kar pospešuje eutrofikacijo
težke kovine in nekovine,
različne druge kemične snovi
Preglednica 2. Najpogostejši škodljivi biološki in kemični agensi v pitni vodi (1).
Agensi
Biološki agensi
bakterije
virusi
paraziti
Kemični agensi
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
šigele, salmonele
E.coli
streptokok fekal.izvora
legionela
pseudomonas
virus hepatitisa A
Coxsackie
ECHO
rotavirusi
kriptosporidij
ameba
giardia
nitrati in nitriti
svinec
arzen
živo srebro
PAH
fosfor
pesticidi
herbicidi
mineralna gnojila
PCB
Posledice onesnaženja vode so različne. Kadar gre za vodo, ki je namenjena pitju, lahko pride do širjenja
nalezljivih bolezni. V nekaterih predelih sveta, kjer primanjkuje zdravstveno ustrezne pitne vode, je do 80% vseh
56
obolenj in do ene tretjine vseh smrti posledica uživanja onesnažene vode. Vsako leto umre v svetu 3 milijone ljudi
zaradi uživanja zdravstveno neustrezne pitne vode. Samo v Evropi še vedno 120 milijonov ljudi ne uživa varne
pitne vode.
Preglednica 2 prikazuje nekatere najpogostejše biološke agense in kemične snovi, ki slabšajo kvaliteto pitne
vode. Če je voda obremenjena z določenimi kemičnimi snovmi, lahko pride do zastrupitve tistih, ki to vodo
uživajo. Bolj pogosto pa so količine teh snovi nizke in ne povzročijo takojšnih zdravstvenih težav, ampak se te
pojavijo šele po dolgotrajnem uživanju take pitne vode.
Danes se povezujejo vlade, strokovnjaki ter različne vladne in nevladne organizacije, ki se zavedajo
pomena, ki ga ima zdrava pitna voda za človeštvo. Skupaj skušajo uveljaviti nadzor in ukrepe, ki bi pravočasno
preprečili nadaljnje pretirano obremenjevanje vodotokov. Uspešnost teh prizadevanj pa je zaradi številnih ovir le
omejena. Najpomembnejša ovira je tudi v tem primeru stopnja družbeno ekonomskega razvoja, ki v številnih
okoljih onemogoča uveljavitev ustreznih ukrepov, tako za zmanjševanje obremenjevanja voda, kot tudi za
zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode.
3 PITNA VODA KOT KLJUČNA DETERMINANTA ZDRAVJA
Pitna voda je lahko podzemna, površinska ali meteorna. Podzemna voda se nahaja na različnih globinah. Čim
globlje je, tem večja je varnost takega vodnega vira. Površinska voda je tista, ki je v stiku z atmosfero. Med
površinske štejemo tudi tiste podtalne vode, ki so znatno mikrobiološko onesnažene ali pa se njihova kvaliteta v
povezavi z vremenskimi pojavi hitro spremeni.
Zdravstveno ustrezna pitna voda ima estetski videz in mora ustrezati normativom za pitno vodo in sicer glede:
•
organoleptičnih lastnosti,
•
mikrobioloških in bioloških lastnosti,
•
fizikalno kemičnih in kemičnih lastnosti,
•
vsebnosti kemičnih snovi ter
•
radioloških lastnosti
Z vidika ohranjanja in krepitve zdravja je smiseln vsak napor zato, da dosežemo boljšo kvaliteto pitne vode. Prva
prioriteta mora biti zavarovanje virov pitne vode. Sanacijski ukrepi na območju vira pitne vode so smiselni tudi
takrat, ko je to območje obremenjeno in prizadeto, saj se na ta način dolgoročno izboljša kvaliteta pitne vode,
kot tudi zanesljivost zdravstvene neoporečnosti. Noben drug ukrep, ki ga uvedemo kasneje na primer v vodohranu
ali na omrežju, ni tako učinkovit in zanesljiv, kot zaščita območja vira pitne vode.
Kolikor je le mogoče je potrebno vodni vir zaščititi pred onesnaženjem s človeškimi in živalskimi odpadki, ki
vsebujejo različne vrste bakterij, virusov in parazitov. V primeru pomanjkljivosti pri varovanju vira pitne vode ali
pa neustrezne obdelave pitne vode preden ta pride do porabnika, močno poveča nevarnost izbruha masovnih
obolenj, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Najbolj občutljive skupine prebivalstva so dojenčki in mali otroci,
prebivalci, ki živijo v higiensko neustreznih prostorih, bolniki in starejše osebe. Za te skupine prebivalcev so
infektivne doze (število mikroorganizmov, ki so potrebni, da premagajo obrambni sistem človeka in povzročijo
obolenje) nižje, kot za ostalo prebivalstvo.
Ocena tveganja za zdravje, ki je povezano z mikrobiološkim onesnaženjem, je zahtevna naloga. Predvsem
zato, ker niso nikoli v celoti poznani podrobni epidemiološki podatki o obolevanju, poleg tega pa so številni
dejavniki, ki vplivajo na stopnjo obolevanja. Na splošno velja, da je največje tveganje za pojav obolenj takrat,
kadar je voda kontaminirana s človeškimi ali živalskimi iztrebki. Potencialne posledice zaradi mikrobiološke
57
kontaminacije so tako pomembne, da je potrebno zagotoviti stalni nadzor nad kvaliteto vode, da bi lahko
pravočasno ukrepali v smeri sanacije vodnega vira, kadar pokažejo rezultati raziskav nedopustno stopnjo
mikrobiološke obremenjenosti.
Zdravstveno tveganje, ki je posledica kontaminacije vode z določenimi kemičnimi snovmi se razlikuje od
tveganja, ki je posledica mikrobiološke onesnaženosti pitne vode. Razen v primeru masovne kontaminacije, ki jo
poznamo ob nezgodnih izpustih, obstaja le nekaj kemičnih snovi, ki lahko povzročijo akutne zdravstvene težave,
če jih zaužijemo z vodo. Poleg tega pa kažejo izkušnje, da ima voda v primeru kemične kontaminacije tudi
spremenjen vonj, barvo in okus in je zaradi tega za potrošnike neužitna in zavračajo uživanje take vode.
Zaradi dejstva, da kemična kontaminacija vode običajno ne povzroča akutnega (takojšnega) poslabšanja
zdravja, je ta vrsta kontaminacije po prioriteti za mikrobiološko, pri kateri pride lahko do takojšnega poslabšanja
zdravja potrošnikov oporečne vode. Problemi, ki so povezani s kemičnimi snovmi v vodi izvirajo predvsem iz
dejstva, da dolgotrajno uživanje teh snovi lahko povzroči negativne zdravstvene posledice, zlasti takrat, kadar
imajo te snovi kumulativni toksični učinek (na primer kovine kot sta svinec, kadmij), ali snovi, ki so povezane z
razvojem rakastih obolenj. Tu omenimo lahko arzen, ki povzroča raka na koži, na pljučih in drugih organih. Glavni
vir izpostavljenosti arzenu preko okolja je uživanje kontaminirane vode. Velika izpostavljenost arzenu preko pitne
vode na območju Aljaske, Argentine, Bangladeša, Čil, Indije, Mehike, Mongolije, Tajvana in ZDA je vodila do
povečanega tveganja za razvoj raka mehurja, kože in pljuč. Podatki o drugih vrstah raka, kot naprimer na jetrih,
črevesju ali ledvicah so manj jasni ampak kljub temu nakazujejo, da gre za sistemski učinek. Raziskave, ki so jih
vodili na območjih, kjer je bila vsebnost arzena višja od 20 μg/l so pokazale tesno povezanost s pojavom teh
sprememb. Tveganje za pojav raka pri nižjih koncentracijah, na primer 5 μg/l, ki mu je izpostavljenih 5 %
prebivalcev Finske, ni bilo ugotovljeno, našli pa so povečano tveganje za raka mehurja.
Zaradi uporabe kemičnih sredstev za dezinfekcijo vode nastajajo stranski produkti, med katerimi so nekateri
za zdravje škodljivi. Vendar pa je potrebno ob tem poudariti, da je tveganje, da bo zaradi teh novo nastalih
spojin prišlo do obolevanja, neprimerno manjše kot pa tveganje da pride do okužbe in obolenja zaradi uživanja
mikrobiološko oporečne vode, če bi dezinfekcijo vode opustili.
Pri ocenjevanju kvalitete pitne vode se potrošnik naslanja predvsem na organoleptično značilnosti vode.
Sestavine vode lahko vplivajo na izgled, vonj ali okus vode in potrošnik ocenjuje primernost vode predvsem na
osnovi teh kriterijev. Vodo, ki je motna ali ima okus oziroma vonj, bodo potrošniki zavračali, četudi morda
mikrobiološko in kemično ni nevarna za uživanje. Zaradi tega je izredno pomembno poskrbeti zato, da ima voda
take organoleptične lastnosti, ki so za potrošnike sprejemljive.
3 OSKRBA S PITNO VODO
Oskrba s pitno vodo je dinamičen sistem, ki zahteva stalno opazovanje in ukrepanje v smislu izboljšanja oziroma
povečane zanesljivosti. Ponazorimo ga lahko s povratnim krogom v katerem so glavni elementi (Slika 1).
Pri oskrbi s pitno vodo je pomembno, da upravljalec sistema izdela ustrezen načrt. Načrt je seveda
individualen, za vsak sistem za oskrbo s pitno vodo poseben, vendar se vedno nanaša na vzpostavljanje vseh
nivojev zaščite pitne vode pred onesnaženjem in vključuje:
•
zaščito virov pitne vode;
•
nadzor postopkov priprave pitne vode;
•
ukrepe za ustrezno distribucijo pitne vode in
•
predlog postopkov za varno ravnanje s pitno vodo pri potrošniku.
58
način
odpravljanja
oziroma
zmanjševanje
tveganja
določitev vrsta
in obsega
tveganja
spremljanje
učinkovitosti
ukrepanja
Slika 1: Temeljni pristop za zagotavljanje varne oskrbe s pitno vodo.
Za varovanje zalog in zdravstvene ustreznosti pitne vode so določeni varstveni pasovi, ki upoštevajo geološke
in hidrološke razmere, kakovost in izdatnost, tehnični način rabe ter vrsto in položaj zajetja. Velikost
vodovarstvenih pasov je odvisna od vrste vodnega vira ter od bližine in vrste možnih onesnaževalcev. Za vsak
vodni vir je treba posebej določiti varstvene pasove, potem ko pretehtamo vse dejavnike okolja, ki lahko vplivajo
na kakovost vode. Razlikujemo tri, po obsegu različna območja, za katera veljajo posebno stroga pravila.
Območje najožjega varstvenega pasu mora biti ograjeno, kar preprečuje dostop nepooblaščenim osebam ter
divjim in domačim živalim (Preglednica 3).
Ob pripravi načrta je potrebno upoštevati naslednje principe:
•
zaščita pred neposrednim ogrožanjem zdravja zaradi potencialne kontaminacije pitne vode s patogenimi
mikroorganizmi ali toksičnimi koncentracijami kemičnih snovi,
•
zaščita pred vplivom škodljivega delovanja kemikalij, ki so krajši čas prisotne v pitni vodi v višjih koncentracijah,
•
zaščita pred uživanjem škodljivih snovi, ki smo jim izpostavljeni v nižjih koncentracijah celo življenje,
•
zaščita pred kontaminacijo vode do katere bi lahko prišlo zaradi lastnosti omrežja.
Preglednica 3. Vrste in zaščite vodnovrastvenih območij.
Območje varovanja
1. Najožji varstveni pas z
najstrožjim režimom
varovanja
2. Ožji varstveni pas s strogim
režimom varovanja
3. Širši varstveni pas s higiensko
tehničnim režimom
zavarovanja
Ukrepi
Prepoved granjei določenih objektov (proizvondni obrati, ceste, skladišča
nevarnih snovi, odlagališča odpadkov ipd.)
Prepoved intenzivne kmetijske in industrijske dejavnosti
Kanalizacijsko omrežje mora biti izvedeno neprepustno
Kot pod 1 ter spremljanje zdravstvene in epidemiološke situacije
Ni dovoljeno opravljati dejavnosti, ki bi lahko ogrozila kvaliteto vodnega
vira, kot so: uporaba gnojil, biocidov in drugih kemikalij
Prepovedana je gradnja stanovanjskih ali gospodarskih objektov, gradnja
čistilnih naprav, skladišč nafte in tekočih derivatov
Ni dovoljena uporaba gnojevke
Prepovedana je gradnja prometnih poti, kamnoloma ter odpiranje
gramoznic, odvažanje zemlje, odlaganje odpadkov ali gradnja živinorejskih
farm
59
Absolutno prioriteto ima ukrepanje za zaščito pred onesnaženjem pitne vode s patogenimi mikroorganizmi.
Pri tem je potrebno posebno pozornost nameniti takojšnjim aktivnostim in postopkom, ki jih je potrebno izvesti v
primeru, da je katera od uvedenih zaščitnih barier, ki so postavljene zato, da bi do potrošnika pripeljali
zdravstveno ustrezno pitno vodo, odpadla. Tradicionalni sistem je temeljil na razkuževanju pitne vode in
ugotavljanju prisotnosti indikatorskih mikroorganizmov, ki so nam povedali ali deluje ali je dezinfekcija
učinkovita. Pri tem je seveda težava v tem, da je potreben za odvzem in analizo odvzetih vzorcev čas, tako da je
voda, ki je bila zdravstveno neustrezna že prišla v omrežje in v trenutku odvzema vzorca ni jasno, ali voda
vsebuje škodljive patogene mikroorganizme ali ne.
Drugo področje, kjer je potreben zelo hiter odziv pa je področje kemičnega onesnaženja virov pitne vode.
Gre za ukrepe zmanjševanja tveganja za onesnaženost z zelo toksičnimi snovmi ali pa za onesnaženost z drugimi
kemikalijami, ki sicer niso tako zdravju nevarne, pa vseeno motijo potrošnike pitne vode, ki zaradi tega tudi
izgubljajo zaupanje v varnost sistema za preskrbo s pitno vodo. Tveganje je lahko veliko v primeru, da gre za
površinski vir pitne vode, še posebej kadar je gorvodno postavljena kakšna industrijska dejavnost, ki bi lahko
nenamerno v vir pitne vode spustila nevarne kemikalije. Stalno spremljanje površinskih voda, ki predstavljajo vir
pitne vode, do neke mere pomaga pri hitrem odkrivanju dejanske ali potencialne nevarnosti za zdravje.
Naslednja prioriteta je zaščita pred kemikalijami, ki lahko, čeprav so prisotne v netoksičnih koncentracijah,
povzročajo določene škodljive posledice na zdravje. Primer za to so lahko nitrati, ki pri zelo malih otrocih
povzročijo methemoglobinemijo in negativno vplivajo na intelektualni razvoj otrok. Prvi učinek torej
methemoglobinemija, je lahko prepoznaven kadar je delež methemoglobina v krvi dovolj visok, da povzroči
motnje v prekrvavitvi, medtem ko vpliva na slabši intelektualni razvoj pri posameznem otroku ni mogoče opaziti.
Normativi, ki se nanašajo na kratkotrajno izpostavljenost koncentracijam škodljivih snovi, ki povzročajo določene
posledice na zdravju, so drugačni kot normativi, ki se nanašajo na snovi, ki smo jim izpostavljeni celo življenje.
Pri tem predstavlja poseben izziv zaščita pred potencialnimi kancerogenimi snovmi, kjer praktično ni mogoče
doseči nivoja za katerega bi lahko rekli, da nima škodljivega učinka.
Posebno zahtevno področje pa predstavlja omrežje. Omrežje je lahko vir kontaminacije pitne vode ali pa je
zaradi
poškodb ali dotrajanosti tista šibka točka, kjer lahko mikroorganizmi, pa tudi druge škodljive snovi
prodrejo v pitno vodo. Tu je potrebno posebno pozornost nameniti tudi različnim filtrom, ki jih potrošniki
uporabljajo za dodatno pripravo pitne vode, ki pa lahko sami po sebi predstavljajo pomembno tveganje za
zdravje, saj so lahko vir mikrobiološkega, v nekaterih primerih pa tudi kemičnega onesnaženja pitne vode.
4 KRITERIJI ZA IZBIRO INDIKATORJEV ONESNAŽENOSTI PITNE VODE
Kvaliteto vode je potrebno spremljati s kemičnimi, mikrobiološkimi, biološkimi in radiološkimi preiskavami.
Z vidika tveganja za zdravje predstavlja voda, ki je kemično onesnažena, sorazmerno majhno tveganje za
zdravje. Zdravstvene posledice bi se pojavile le v primeru dolgotrajnega uživanja take vode. Če pa pride do
velikega kemičnega onesnaženja vode ima voda neprijeten vonj in okus, zato je ljudje ne uživajo.
Nasprotno pa lahko povzroči mikrobiološka onesnaženost takojšnje obolevanje vseh, ki so tako vodo uživali,
zato smatramo, da predstavlja mikrobiološka onesnaženost vode veliko tveganje za zdravje. Patogeni organizmi
se v številnih lastnostih razlikujejo od kemičnih snovi. So diskretni in ne v raztopini. V vodi so večkrat v skupkih in
sprijeti z suspendiranimi delci, zato verjetnosti okužbe ni mogoče predvideti na osnovi določitve njihove
povprečne koncentracije v vodi. Verjetnost pojava bolezni, ki sledi okužbi s patogenimi organizmi v vodi je
odvisna od invazivnosti in virulence mikroorganizmov na eni strani ter odpornosti gostitelja na drugi strani. Ko
pride do okužbe, se povzročitelji v gostitelju razmnožujejo. Nekateri pa se lahko razmnožujejo tudi v hrani in
60
pijači, s tem pa je verjetnost širjenja okužbe še povečana. Zaradi takih lastnosti povzročiteljev nalezljivih
bolezni, v vodi, ki je namenjena za pitje, pripravo hrane ali osebno higieno ne sme biti povzročiteljev nalezljivih
bolezni.
Spoznanje, da fekalna onesnaženost pitne vode lahko povzroči širjenje nalezljivih bolezni, je bilo osnova za
razvoj občutljivih metod za rutinsko preiskovanje vode, da bi na ta način preprečili, da bi bila voda, ki je
namenjena za uživanje, fekalno onesnažena. Čeprav je s sodobnimi metodami mogoče odkriti v vodi
najrazličnejše patogene organizme(organizme, ki povzročajo bolezen), pa je zaradi kompleksnosti in zahtevnosti
teh preiskovalnih metod to nesmotrno. Veliko bolj sprejemljiv je pristop, ko z relativno enostavnimi metodami
ugotavljamo v vodi prisotnost klic, ki so tudi običajno prisotne v človeških in živalskih izločkih. Prisotnost teh klic
v pitni vodi pomeni, da je voda fekalno onesnažena, iz česar sledi, da so lahko prisotni tudi drugi patogeni
organizmi, ki jih z blatom izločajo ljudje ali živali. Obratno, torej če v vodi ni indikatorjev fekalnega onesnaženja
vode, pa to pomeni, da verjetno tudi drugih patogenih organizmov ni.
V primeru, da so ugotovljene fekalne koliformne bakterije je mogoče sklepati, da je bila voda
kontaminirana. V takem primeru vodo ocenimo kot neprimerno za pitje. Kadar indikatorskih organizmov ni, lahko
ocenimo, da je voda primerna za pitje. Pri tem še vedno obstaja majhna nevarnost, da je voda kontaminirana z
organizmi, ki niso fekalnega izvora, zlasti z virusi in paraziti, vendar pa je to tveganje izredno majhno in lahko
vodo, ki ne vsebuje indikatorskih organizmov, ocenimo kot mikrobiološko ustrezno.
5 KAKOVOST PITNE VODE V SLOVENIJI
V letu 2006 je bilo v okviru državnega monitoringa odvzetih 2857 vzorcev pitne vode iz javnih vodovodov. Delež
neskladnih vzorcev zaradi mikrobioloških parametrov je bil 22,8%, zaradi neskladnih kemičnih parametrov pa
5,1%.
Sorazmerno visok delež mikrobiološko neustreznih vzorcev pitne vode je povezan z dejstvom, da je v
Sloveniji oskrba s pitno vodo zelo razdrobljena in imamo izredno veliko število majhnih vodovodov. Značilno je
namreč, da obstajajo velike razlike med kvaliteto pitne vode iz velikih in malih vodovodov, še posebej tistih z
manj kot 500 uporabnikov. Kvaliteta pitne vode je praviloma veliko boljša v velikih vodovodih. K bolj varni
vodooskrbi iz velikih vodovodov doprinese tako ustreznejša tehnična ureditev, kot tudi strokovno usposobljeno
osebje, ki skrbi za pripravo in distribucijo pitne vode iz teh vodovodov. Voda iz takih vodovodov je praviloma
zelo dobre kvalitete in je mikrobiološko le izjemoma neustrezna. V primeru, da je rezultat preskusa pokazal
prisotnost bakterij fekalnega izvora, upravljavec sistema poišče vzroke in jih odpravi.
Pri manjših vodovodih pa je, kot rečeno, zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode težje, saj pogosto
vodovod nima takih možnosti priprave in ustrezne distribucije vode kot je to pri velikih.
Kupovanje pitne vode je v Sloveniji vedno bolj popularno, saj velja zaradi slabe informiranosti in
poučenosti potrošnikov zmotno prepričanje, da je voda na pipi manj primerna za pitje. V resnici je to
velikokrat napačna predpostavka. Potrošniki imajo danes vse možnosti, da se pozanimajo pri
upravljavcu
kakšni so rezultati notranjega ter državnega nadzora kakovosti pitne vode ki jo imajo v omrežju. Če so rezultati
dobri, kar velja zlasti za velike sisteme oskrbe s pitno vodo, je zaskrbljenost, da je voda vir nevarnosti za
zdravje, odveč. Voda na omrežju je zelo pogosto celo boljše kakovosti, saj je sveža in ne vsebuje primesi ali
bakterij, ki bi ogrožale zdravje tudi najbolj občutljivih skupin prebivalstva. Ustekleničena voda ni vedno tako
dobre kakovosti, še posebej ne, kadar je dolgo na prodajnem mestu.
61
Veliko bolj smiselno je, da si vsi skupaj prizadevamo za ohranjanje vodnih virov in za povečevanje
varnosti oskrbe s pitno vodo, saj je to dolgoročna naložba, ki se bo obrestovala našim potomcem. Naravne
danosti območja Slovenije glede pitne vode so izjemne in to prednost moramo izkoristiti.
6 VIRI
1.
2.
Moe CL, Rheingans RD. Global challenges in water, sanitation and health. J Water Health. 2004;4.Suppl:41-57.
Prüss-Üstün A, Bos R, Gore F, Bartram J. Safer water, better health: costs, benefits and sustainability of
interventions to protect and promote health. Geneva: World Health Organization; 2008.
3.
World Health Organization. Guidelines for Drinking-water Quality. Geneva: World Health Organization; 2008.
4.
World Health Organization. Health environment : managing the linkages for sustainable development : a toolkit for
decision-makers : synthesis report. Geneva: World Health Organization and United Nations Environmental
Programme; 2008
62
ONESNAŽENOST ZUNANJEGA ZRAKA IN UČINKI NA ZDRAVJE
Jerneja Farkaš-Lainščak, Andreja Kukec, Mirko Bizjak, Mitja Košnik
1 UVOD
Dihanje je osnovna življenjska funkcija. Zdrava odrasla oseba vdihne v povprečju 20 m3 zraka dnevno,
odvisno od konstitucije in telesne aktivnosti (1). V primerjavi s količinami dnevnega vnosa tekočine in hrane
je razumljivo, zakaj kakovost zraka uvrščamo med najpomembnejše determinante zdravja ljudi (2).
Pravica do čistega zraka je ena od temeljnih človekovih pravic. Neenakomerna razporeditev tveganj
za zdravje, ki so povezana z izpostavljenostjo onesnaženemu zraku med posameznimi državami, regijami in
različnimi populacijskimi skupinami, pomeni kršenje osnovnega principa okoljske enakosti do zdravja (3).
V zunanjem zraku je običajno prisotna mešanica različnih onesnaževal, med katerimi najpogosteje
najdemo dušikove in žveplove okside, ozon, prašne (trdne) delce, ogljikov monoksid, težke kovine, hlapne
organske spojine in pesticide (4). Za prisotnost večine od njih v zunanjem zraku je odgovoren človek s svojo
dejavnostjo (antropogeni dejavniki). Kljub zmanjšanjem koncentracij nekaterih onesnaževal v zadnjih 30.
letih, se problem onesnaženosti zraka ne zmanjšuje, ampak (p)ostaja globalen (4,5). Onesnaženost zraka je
še posebej velika v urbanih okoljih, kot so Peking, Šanghaj, Bombaj, Kairo, Sao Paulo in Mexico City (6).
Človekovo zdravje in njegova delovna sposobnost sta zelo odvisna od kakovosti zraka, v katerem živi
in dela. Številne raziskave so pokazale, da ima izpostavljenost onesnaževalom v zraku škodljive učinke na
več organskih sistemov: dihala, srce in žilje, živčevje in reproduktivni sistem. Negativne posledice na
zdravje so se izrazile že pri izpostavljenosti nižjim koncentracijam onesnaževal v zraku, kot so trenutno
dopustne (3,4). Ker je izpostavljenost onesnaženemu zraku povezana s povečano obolevnostjo in
(prezgodnjo) umrljivostjo prebivalstva, za sistem zdravstvenega varstva pa predstavlja znatno finančno
breme, jo uvrščamo med velike javnozdravstvene probleme (3). Ocenjeno je, da lahko učinkom
izpostavljenosti onesnaženemu zraku letno pripišemo okoli 800.000 prezgodnjih smrti po vsem svetu (7).
Onesnaženost zraka povzroča tudi druge negativne učinke, saj pospešuje propad materialov in zgradb,
povzroča škodo na rastlinah ter negativno vpliva na živali (8).
V tem poglavju se bomo omejili na onesnaženost zunanjega zraka in njegove učinke na zdravje ljudi,
ne bomo pa obravnavali problematike kakovosti notranjega zraka v bivalnih ali delovnih prostorih, saj je
temu namenjeno posebno poglavje.
2 ONESNAŽEVALA V ZUNANJEM ZRAKU
2.1 ONESNAŽEVANJE IN ONESNAŽENOST ZUNANJEGA ZRAKA
Izpusti posameznih onesnaževal ali mešanice različnih onesnaževal iz virov onesnaženja v atmosfero
povzročajo onesnaževanje zunanjega zraka. Izmerjene vrednosti posameznega onesnaževala na izpustu
imenujemo emisije (9).
Onesnaženost zunanjega zraka je bolj kompleksen kazalnik, na katerega poleg onesnaževanja zunanjega
zraka vpliva tudi delovanje naravnih (npr. meteoroloških, geografskih) in antropogenih dejavnikov v okolju.
Izmerjene vrednosti onesnaženosti zunanjega zraka imenujemo imisije (9).
63
2.2 DELITEV ONESNAŽEVAL
V zunanjem zraku je običajno prisotna mešanica različnih onesnaževal, med katerimi najpogosteje najdemo
žveplov dioksid, dušikov dioksid, ogljikov monoksid, ozon in prašne delce (10).
Onesnaževala v zunanjem zraku lahko glede na fizikalno-kemijske reakcije v atmosferi razdelimo na
primarna in sekundarna, glede na njihovo agregatno stanje pa ločimo plinasta onesnaževala in prašne (trdne)
delce (Preglednica 1). Primarna onesnaževala se sproščajo neposredno iz določenega vira onesnaženja v zrak
(npr. iz dimnika tovarne, izpušne cevi motornega vozila). V to skupino uvrščamo ogljikov monoksid, žveplov
dioksid in dušikove okside, ki so stranski produkti izgorevanja. Sekundarna onesnaževala nastanejo v fizikalnokemijskih reakcijah iz primarnih onesnaževal (npr. iz dušikovih oksidov, hlapnih organskih spojin). Značilen
predstavnik sekundarnih onesnaževal je ozon (10,11).
Preglednica 1. Delitev onesnaževal v zunanjem zraku.
ONESNAŽEVALO
OZNAKA
Žveplov dioksid
Dušikov dioksid
Ogljikov monoksid
Ozon
Prašni delci
SO2
NO2
CO
O3
PM
DELITEV
Primarno
Primarno
Primarno
Sekundarno
Primarno in sekundarno
2.2.1 Žveplovi oksidi
Najpogostejše onesnaževalo zunanjega zraka iz skupine žveplovih oksidov je žveplov dioksid. Nastaja ob
izgorevanju fosilnih goriv (npr. bencina, nafte, premoga), v nekaterih industrijskih procesih (npr. predelava
rude) in ob pridobivanju toplotne ter električne energije. Z oksidacijsko reakcijo se v atmosferi ob prisotnosti
žveplovega in dušikovega dioksida ter drugih oksidantov tvori žveplova kislina in njene soli, ki v obliki kislega
dežja, snega ali kislih delcev padejo na površino (10). Jeseni in pozimi je zaradi temperaturnih inverzij in
slabše prevetrenosti pogosta megla. V takšnih pogojih se s kemičnimi reakcijami ob prisotnosti žveplovega
dioksida in drugih onesnaževal tvori zimski smog (12).
2.2.2 Dušikovi oksidi
Dušikove okside uvrščamo v skupino reaktivnih plinov, ki vsebujejo dušik in kisik v različnih razmerjih.
Najpogostejše onesnaževalo zunanjega zraka iz skupine dušikovih oksidov je dušikov dioksid. Glavni vir
onesnaženja zunanjega zraka z dušikovim dioksidom je promet. Znano je, da koncentracije dušikovega dioksida
naraščajo s hitrostjo vožnje. Dušikov dioksid sodeluje pri fotokemičnih in oksidacijskih reakcijah, pri katerih
nastajajo ozon in kisle padavine (10-12).
2.2.3 Ogljikov monoksid
Ogljikov monoksid je strupen plin, brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolnem izgorevanju organskih
spojin. Visoke koncentracije ogljikovega monoksida so prisotne v okolici prometnic in parkirišč, predvsem ob
delavnikih v jutranji in večerni konici (13). Razpolovna doba ogljikovega monoksida v atmosferi je 1-2 meseca,
kar pomeni, da se lahko onesnaženost zunanjega zraka z ogljikovim monoksidom širi tudi do 1000 km od vira
onesnaženja (4).
64
2.2.4 Ozon
Ozon je močno reaktiven plin. Glede na mesto nastanka v atmosferi ločimo:
•
troposferski ali prizemni ozon, ki nastaja v spodnji plasti atmosfere (troposfera obsega pas od
zemeljskega površja do 15 km visoko) in
•
stratosferski ozon, ki se tvori v višji plasti atmosfere (stratosfera obsega pas od 15-50 km nad
zemeljskim površjem).
Stratosferski ozon nas ščiti pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki. Zaradi antropogenega sproščanja
halogeniranih ogljikovodikov se koncentracija ozona v stratosferski ozonski plasti zmanjšuje, kar povzroča
ozonsko luknjo (10).
Troposferski ali prizemni ozon (v nadaljevanju ozon) nastaja ob prisotnosti sončne svetlobe s
fotokemično reakcijo iz dušikovih oksidov in hlapnih organskih spojin. Reakcija je odvisna od temperature zraka
in sončnega obsevanja. Zato je onesnaženost zunanjega zraka z ozonom večja poleti. V povprečju se največ
ozona nahaja na nadmorski višini med 1800-2200 m, pri tleh so nihanja njegove koncentracije večja (14).
Izrazit maksimum koncentracij ozona običajno nastopi v zgodnjih popoldanskih urah (okrog 14. ure), ko
je močno sončno obsevanje in so temperature zraka najvišje (10). V velikih mestih (npr. Los Angeles, Mexico
City), kjer sta glavna vira onesnaženja zunanjega zraka promet in industrija se poleti ob visokih temperaturah
ter ob prisotnosti visokih koncentracij dušikovih oksidov in hlapnih organskih spojin pojavi značilna rjavorumena meglica, ki vsebuje velike količine ozona. Pojav imenujemo poletni (fotokemični) smog (6,12).
2.2.5 Prašni delci
V zunanjem zraku predstavljajo prašni delci kompleksno mešanico organskih in anorganskih snovi. Uvrščamo jih
med primarna in sekundarna onesnaževala. Pojav prvih v zunanjem zraku je posledica neposredne emisije
prahu v zrak, slednji pa nastajajo kot posledica kemijske reakcije med onesnaževali, ki so za nastajanje delcev
predhodniki (npr. amoniak, žveplov dioksid). Za sekundarne delce štejejo tudi delci, ki so se kot depozicija
odložili na tla in se z vetrom ponovno dvignejo v zrak. Na delce so lahko vezane številne snovi, kar je odvisno
od vira delca. Delci na katere so vezane težke kovine (npr. kadmij, arzen, svinec) so bolj toksični (3).
Glede na izvor so delci lahko različne kemijske sestave, oblike in fizikalnih stanj. Delci enake oblike in
velikosti, toda različne gostote, imajo različen aerodinamični premer. Na podlagi aerodinamičnega premera jih
delimo na (13):
•
PM10: delci z aerodinamičnim premerom do 10 μm,
•
PM2.5: delci z aerodinamičnim premerom do 2.5 μm,
•
PM1.0: delci z aerodinamičnim premerom do 1 μm,
•
UFP: zelo fini delci z aerodinamičnim premerom do 0.1 μm.
Primarni delci so običajno večji od 1 μm in jih imenujemo grobi delci (ang. coarse particles). Sekundarni
delci imajo aerodinamični premer manjši od 1 μm in jih imenujemo fini delci (ang. fine particles) (Slika 1). Za
fine delce je značilno, da v atmosferi ostajajo več tednov in se iz nje odstranjujejo s padavinami. Grobi delci
se v atmosferi zadržujejo le nekaj ur, nato pa padejo na površino (10,13).
Pomemben vir onesnaženja s prašnimi delci predstavlja promet, zato beležimo višje koncentracije ob
prometnih konicah med delovnimi dnevi. Glede na sezonska nihanja prašnih delcev so koncentracije nižje
poleti in višje pozimi (10,13).
65
Fini delci
Grobi delci
PM2.5-10
PM10
PM2.5
Ultra fini delci
0.001
0.01
0.1
1
10
100
Aerodinamični premer (μm)
Slika 1. Prikaz velikosti delcev v zunanjem zraku. Povzeto po: World Health Organization. Air quality guidelines
- global update 2005 (10).
2.3 VIRI ONESNAŽENJA
V ozračje stalno prehajajo različna onesnaževala, tako iz naravnih virov (npr. požari, ki so posledica naravnih
dejavnikov, izbruhi vulkanov, veter) kot iz antropogenih. Slednji so posledica različnih dejavnosti človeka, ki so
se z razmahom industrije, intenzivno urbanizacijo in povečanjem prometa dodatno razširila (8). Vire
onesnaženja v zunanjem zraku lahko delimo tudi na nepremične (npr. industrija) in premične (npr. motorna
vozila, vlaki). V praksi redko proučujemo samo premične ali nepremične vire, zaradi česar je pogosteje v
uporabi geografska (lokacijska) porazdelitev virov onesnaženja zunanjega zraka. Ta opredeljuje točkovne (npr.
tovarne), linijske (npr. ceste) in razpršene vire (npr. individualna kurišča) (10). V Preglednici 2 so prikazani
najpomembnejši naravni in antropogeni viri onesnaženja zunanjega zraka po posameznem onesnaževalu.
Preglednica 2. Naravni in antropogeni viri onesnaženja v zunanjem zraku. Povzeto po: Kuenzli N, et al. Air
quality and health (3).
ONESNAŽEVALO
VIRI ONESNAŽENJA
Žveplov dioksid
Antropogeni viri: zgorevanje fosilnih goriv in biomase, individualna kurišča,
industrija (termoelektrarne, cementarne), promet (motorji z notranjim
izgorevanjem), gradna in rušilna dela
Naravni viri: cvetni prah, morska sol, dim gozdnih požarov, vulkanski pepel
Antropogeni viri: zgorevanje fosilnih goriv in biomase, promet (motorji z
notranjim izgorevanjem)
Naravni viri: vulkani, strele
Antropogeni viri: fotokemične reakcije iz primarnih onesnaževal v atmosferi
Naravni viri: strele
Antropogeni viri: zgorevanje fosilnih goriv in biomase, individualna kurišča,
industrija (termoelektrarne, cementarne), promet (motorji z notranjim
izgorevanjem), gradna in rušilna dela
Naravni viri: cvetni prah, morska sol, dim gozdnih požarov, vulkanski pepel
Dušikov dioksid
Ozon
Prašni delci
66
2.4 ŠIRJENJE ONESNAŽENOSTI
Z vidika proučevanja kakovosti zunanjega zraka niso pomembne samo lokalne razsežnosti onesnaženosti,
ampak tudi regionalne in globalne. Na širjenje onesnaženosti in posledično na kakovost zunanjega zraka
vplivajo (12):
•
ekološki parametri (vrste, koncentracija, viri in fizikalno-kemijske lastnosti onesnaževal),
•
naravno-geografske značilnosti (relief, topografija, zatravljene ali asfaltne površine),
•
meteorološki parametri (temperatura zraka, relativna vlažnost, globalno sončno obsevanje, smer in
hitrost vetra) in
•
fizikalno-kemijski procesi v atmosferi (fotokemične reakcije).
Omenjeni parametri in značilnosti vplivajo tudi na letne, sezonske in dnevne vzorce koncentracij
onesnaževal v zunanjem zraku. Kakovost zraka je povsod, še posebej v kotlinah in dolinah, slabša pozimi
(15).
Lokalno onesnaženje zunanjega zraka je posledica točkovnih in linijskih virov. Regionalno in globalno
onesnaženje zunanjega zraka pa nastane zaradi daljinskega transporta onesnaževal iz vseh, tudi razpršenih
virov (Preglednica 3). Klasičen primer lokalnega onesnaženja zunanjega zraka so povišane koncentracije
dušikovega dioksida ob prometnih konicah. Za regionalno onesnaženje je značilno, da se onesnaževala v
zunanjem zraku širijo glede na njihove lastnosti, meteorološke parametre in naravno-geografske značilnosti
različno daleč. Primer regionalnega onesnaženja je onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom in posledične
kisle padavine, ki povzročajo škodo na materialih in rastlinah. Najpogosteje so bile visoke koncentracije
žveplovega dioksida posledica emisij iz termoelektrarn, ki so kot vir energije uporabljale fosilna goriva.
Primer globalnega onesnaženja zunanjega zraka je onesnaženost z vulkanskim pepelom, ki se sprošča iz
ognjenikov in doseže čezmejne razsežnosti (npr. pepel islandskega ognjenika Eyjafjallajokull, katerega
zadnji izbruh je bil v letu 2010).
Preglednica 3. Značilnosti širjenja onesnaženja.
ŠIRJENJE ONESNAŽENOSTI
VIRI ONESNAŽENJA IN DELITEV ONESNAŽEVAL
Lokalno onesnaženje
Viri: točkovni, linijski
Onesnaževala: primarna
Viri: linijski, razpršeni
Onesnaževala: primarna in sekundarna
Viri: linijski, razpršeni
Onesnaževala: primarna in sekundarna
Regionalno onesnaženje
Globalno onesnaženje
2.5 OCENA KAKOVOSTI ZUNANJEGA ZRAKA
Podatke o oceni kakovosti zunanjega zraka lahko pridobimo z neposrednimi (direktnimi) in posrednimi
(indirektnimi) metodami (Slika 2). Za oceno kakovosti zunanjega zraka se največkrat poslužujemo indirektnih
metod, med katere uvrščamo okoljske meritve (okoljski monitoring), modeliranje in uporabo vprašalnikov (16).
Le redko se uporablja osebni monitoring, pri katerem zunanji zrak vzorčimo s pomočjo ustrezne merilne
tehnike in opreme (osebni dozimetri).
67
2.5.1 Okoljske meritve
Meritve koncentracij različnih onesnaževal v zunanjem zraku so pokazatelj stanja kakovosti zunanjega zraka na
določenem območju. Za oceno prenosa onesnaževal v lokalnem, regionalnem in globalnem merilu so
pomembne tudi meritve meteoroloških parametrov (temperatura zraka, relativna vlažnost, smer in hitrost
vetra ter globalno sončno obsevanje) (17).
Rutinsko običajno ne merimo koncentracij vseh onesnaževal, ampak le koncentracije najpogosteje
prisotnih onesnaževal v zunanjem zraku. Mreža merilnih mest je gostejša na območjih, ki se nahajajo v bližini
večjih virov onesnaženja zraka. Na območjih, ki niso vključena v program stalnih okoljskih meritev kakovosti
zunanjega zraka, se izvedejo občasne merilne kampanje.
2.5.2 Modeliranje
Na območjih, kjer nimamo na voljo podatkov iz okoljskih meritev, se v zadnjem času pogosto uporabljajo
modeli za oceno kakovosti zunanjega zraka. Namen modeliranja je zagotoviti večjo prostorsko in časovno
razpoložljivost podatkov o kakovosti zunanjega zraka. Priporočljivo je, da uporabimo kombinacijo različnih
modelov, ki so primerni za posamezna območja opazovanja (npr. kotline, ravninski svet). Modeli za oceno
kakovosti zunanjega zraka morajo vključevati ekološke in meteorološke parametre ter podatke o fizikalnokemičnih procesih, ki se dogajajo v atmosferi (11,12).
OCENA IZPOSTAVLJENOSTI
METODE
DIREKTNE
OSEBNI
MONITORING
INDIREKTNE
BIOLOŠKI
MARKERJI
OKOLJSKI
MONITORING
MODELI
VPRAŠALNIKI
MODEL
IZPOSTAVLJENOSTI
Slika 2. Metode za oceno kakovosti zunanjega zraka. Povzeto po: Department of Health and Ageing and
enHealth Council. Environmental health risk assessment (16).
3 UČINKI ONESNAŽENOSTI ZUNANJEGA ZRAKA NA ZDRAVJE
3.1 PRODIRANJE ONESNAŽEVAL VZDOLŽ DIHALNE POTI
Dihala razdelimo na zgornja in spodnja. Med zgornja dihala štejemo nos, obnosne votline, žrelo in grlo. Zrak se
na poti skozi nos očisti večjih delcev, segreje na 31 ºC in ovlaži na 95 % vlažnost. Nosno sluznico pokriva
68
migetalčni epitelij, ki z utripanjem migetalk potiska sluz od nosnega vhoda proti žrelu (18). Izpostavljenost
onesnaževalom slabi obrambni sistem zgornjih dihal, saj prizadene tako delovanje migetalčnega epitelija kot
sestavo in izločanje sluzi. Vpliva lahko tudi na senzorične in gladkomišične celice v steni dihalnih poti, kar se
odrazi v povečani reaktivnosti, obilnejšem izločanju sluzi, kašlju in izmečku. V spodnjih dihalih se pokažejo
škodljivi učinki na celičnem sloju, ki sodeluje pri izmenjavi dihalnih plinov in na zmanjšanju funkcijske
sposobnosti obrambnih celic (alveolarnih makrofagov) (3,4).
Glede na fizikalne in kemijske značilnosti posameznega onesnaževala, anatomske in fiziološke
lastnosti posameznika, vzorec dihanja ter telesno aktivnost, lahko onesnaževala prodrejo različno globoko v
dihala (Slika 3).
Pri prašnih delcih pogojuje globino prodiranja vzdolž dihalne poti njihova velikost. Prašni delci, ki so
večji od 10 µm, se običajno ustavijo v vlažnem okolju nosne votline in žrela. Do pljučnih mešičkov prodrejo
prašni delci, katerih aerodinamični premer znaša manj od 2-3 µm. Za pojav negativnih učinkov na zdravje so
poleg velikosti prašnih delcev pomembne tudi njihove fizikalno-kemijske lastnosti (10). Površina zelo finih
prašnih delcev (<0.1 µm) je bistveno večja, kot površina enako težkih, vendar večjih prašnih delcev, kar olajša
raztapljanje in absorpcijo snovi, ki so vezane nanje. Ker jih alveolarni makrofagi slabše odstranjujejo, ostanejo
zelo fini prašni delci dlje časa v področju pljučnih mešičkov in povzročajo draženje. Preko nosnega dela žrela
in vohalnega živca lahko prodrejo tudi v možgane (3).
Pri onesnaževalih v plinasti obliki pogojuje globino prodiranja vzdolž dihalne poti topnost v vodi. Plini,
ki se boljše raztapljajo v vodi, reagirajo s plastjo sluzi višje v dihalni poti, slabše vodotopni plini pa lahko
prodrejo vse do pljučnih mešičkov. Žveplov dioksid tako prodre najdlje do bronhiolov, medtem ko dušikov
dioksid in ozon prodirata do pljučnih mešičkov (3).
Slika 3. Globina prodiranja posameznih onesnaževal vzdolž dihalne poti. Povzeto po: Kuenzli N, et al. Air
quality and health (3).
3.2 MEHANIZMI DELOVANJA ONESNAŽEVAL IN UČINKI NA ZDRAVJE
Plaz raziskav, ki proučujejo vpliv izpostavljenosti onesnaženemu zraku na zdravje ljudi, se je sprožil v drugi
polovici prejšnjega stoletja, zlasti kot posledica t.i. velikega londonskega smoga (3). V štiri dni trajajočem
obdobju visoke koncentracije zimskega smoga, ki je med 5. in 9. decembrom 1952 zajelo spodnji del doline
69
Temze z Londonom, je umrlo nekaj tisoč ljudi, še več pa jih je zbolelo za različnimi boleznimi dihal (19). Do
leta 1990 so bile raziskave pretežno usmerjene v učinke na dihala, nato pa je z izboljšanjem razumevanja
mehanizmov delovanja posameznih onesnaževal stopilo v ospredje proučevanje učinkov na druge organske
sisteme, zlasti srce in žilje (3,20).
Danes obstajajo trdni znanstveni dokazi, da ima izpostavljenost onesnaževalom v zraku negativne
učinke na več organskih sistemov. Ti se lahko pokažejo v nekaj urah ali dneh po izpostavljenosti (akutni
učinki), kronični učinki pa nastanejo kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti, ki traja več mesecev ali let
(Preglednica 4). Nekateri učinki po koncu izpostavljenosti izzvenijo, pri drugih je okvara organskega sistema
nepovratna (8,10).
Preglednica 4. Akutni, kronični in drugi učinki na zdravje zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku.
AKUTNI UČINKI
draženje očesne veznice
draženje sluznice zgornjih dihal
glavobol
zmanjšanje pljučne funkcije
poslabšanje kroničnih bolezni dihal
poslabšanje kroničnih bolezni srca in žilja
KRONIČNI UČINKI
kronično zmanjšanje pljučne funkcije
kronična obstruktivna pljučna bolezen
kronične bolezni srca in žilja
pljučni rak
pogostejše pojavljanje okužb zgornjih in spodnjih dihal
umrljivost zaradi kroničnih bolezni dihal
umrljivost zaradi kroničnih bolezni srca in žilja
DRUGI UČINKI
prezgodnji porod
nizka porodna teža
upočasnjen kognitivni razvoj dojenčka
Delež prebivalstva, ki fizioloških sprememb zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku niti ne zazna ali
pa občuti le nekatere blažje simptome, je bistveno večji od deleža tistih, pri katerih pride do težjih poslabšanj
kroničnih bolezni ali celo do smrti (Slika 4). Ker pa je onesnaženemu zraku izpostavljeno praktično vso
prebivalstvo, predstavljajo posledice negativnih učinkov na zdravje veliko breme za sistem zdravstvenega
varstva. V dnevih, ko so prisotne visoke koncentracije onesnaževal v zraku namreč naraste poraba zdravil,
poveča se število obiskov pri osebnih zdravnikih, v urgentnih ambulantah in število sprejemov v bolnišnice.
Temu sledi povečanje deleža bolniške odsotnosti z dela, pri otrocih, zlasti tistih z astmo, pa odsotnosti od
pouka (3,10).
Občutljivost za pojav učinkov na zdravje se med ljudmi razlikuje, prav tako se pri posamezniku
spreminja skozi življenjska obdobja. Ob izpostavljenosti enakim koncentracijam onesnaževal v zraku se pri
70
malo občutljivih ne pokažejo nobeni simptomi ali le blažje spremembe, pri najbolj občutljivih pa je moč
opaziti hujša poslabšanja zdravstvenega stanja. Med občutljive populacijske skupine uvrščamo otroke,
nosečnice, starejše in bolnike z nekaterimi kroničnimi boleznimi (astma, alergijska obolenja, kronična
obstruktivna pljučna bolezen, sladkorna bolezen, bolezni srca in žilja) (3,4,20,21). Otroci spadajo med
občutljive skupine, ker imajo višjo frekvenco dihanja od odraslih in na ta način vdihnejo večjo količino
onesnaževal na enoto telesne teže. Njihova dihala se še razvijajo, prav tako njihov obrambni sistem. Otroci več
časa preživijo na prostem, kjer so običajno tudi telesno aktivni. Zaradi naštetih značilnosti in nekaterih drugih
dejavnikov (npr. odsotnost aktivnega kajenja, poklicne izpostavljenosti onesnaževalom in raznih pridruženih
bolezni), so pogosto izbrana populacijska skupina za raziskave povezanosti med izpostavljenostjo
onesnaženemu zraku in učinki na zdravje (3,22).
Smrt
Bolnišnice
Učinki na
zdravje
Urgentne ambulante
Osebni zdravnik
Zmanjšana sposobnost za aktivnost
Zdravila
Simptomi
Neugodje, slabše počutje
Delež prizadetih
oseb
Slika 4. Piramida učinkov na zdravje povezanih z onesnaženostjo zraka. Povzeto po: Kuenzli N, et al. Air
quality and health (3).
3.2.1 Prašni delci
Temeljni mehanizem, ki je ob izpostavljenosti prašnim delcem odgovoren za lokalno in kasnejšo sistemsko
vnetno reakcijo v organizmu je oksidativni stres (3,23). Ob stiku prašnega delca s sluznico dihal se aktivirajo
vnetne celice, kar sproži izločanje vnetnih mediatorjev (citokinov in kemokinov) in povzroči lokalno vnetje.
Slednje povzroča zožitev in povečano občutljivost dihalnih poti, ki je pri bolnikih s kroničnimi boleznimi
dihalnih poti vzrok za akutna poslabšanja. V pljučih lahko zaradi lokalnega vnetja pride do zmanjšanja pljučne
funkcije, motene izmenjave dihalnih plinov preko alveolo-kapilarne membrane, oslabitve obrambnih
mehanizmov in povečane občutljivosti za okužbe (4).
Mediatorji vnetja se nato razširijo po organizmu in povzročijo nastanek sistemske vnetne reakcije. Ta se
odraža s povečano tvorbo fibrinogena v jetrih, povečanjem števila trombocitov in vnetnih proteinov. Prašni
delci tako vplivajo na proces koagulacije, kar ima za posledico povečano tveganje za možgansko kap ali srčni
infarkt. Povzročajo okvaro endotelija krvnih žil, ožijo krvne žile in zvišujejo krvni tlak, kronična izpostavljenost
71
prašnim delcem pa naj bi pospeševala proces ateroskleroze in nestabilnost plakov na že aterosklerotično
spremenjenih krvnih žilah (3,10). Prašni delci naj bi imeli učinek tudi na srce, zlasti preko vpliva na avtonomno
živčevje (nervus vagus). To se najpogosteje kaže v zmanjšani variabilnosti srčne frekvence in motnjah srčnega
ritma.
V zadnjem času se pojavljajo izsledki raziskav, ki poročajo o negativnih učinkih prašnih delcev na razvoj
ploda in o njihovi genotoksičnosti, ki naj bi sodelovala pri nastanku raka dihal (3).
Že pri kratkotrajni izpostavljenosti prašnim delcem lahko pride do povečane stopnje sprejemov v
bolnišnice in umrljivosti pri bolnikih s kroničnimi boleznimi dihal (npr. astma, kronična obstruktivna pljučna
bolezen) ter boleznimi srca in žilja (npr. kronično srčno popuščanje). Pri dolgotrajni izpostavljenosti prašnim
delcem pa se poveča tveganje za obolevnost in umrljivost za boleznimi dihal ter srca in žilja (3,10,20).
3.2.2 Ozon
Ozon je zelo reaktiven plin in močan oksidant, ki ob vstopu v dihala sproži verižne reakcije oksidacije. Najprej
reagira z različnimi sestavinami tekočinske plasti nad epitelijem dihal, med katerimi so tudi antioksidanti.
Reakcije ozona z antioksidanti ščitijo epitelijske celice dihalnih poti pred poškodbo, oksidacija drugih sestavin
tekočinske plasti (npr. beljakovin, maščobnih kislin) pa lahko povzroči nastajanje sekundarnih oksidantov, ki
izzovejo aktivacijo vnetnih celic in sproščanje mediatorjev vnetja (10). Osrednji mehanizem poškodbe z
ozonom je oksidativni stres in razvoj vnetne reakcije. Vnetje je lahko prehodno, pri dolgotrajni izpostavljenosti
pa povzroča trajne strukturne spremembe dihal.
Ozon je močan dražljivec, kar se kaže v draženju ali pekočem občutku v očesni veznici in sluznici
zgornjih dihal, bolečinah pri dihanju, občutku stiskanja v prsih ter kašlju. Tako pri zdravih osebah, še posebej
pa pri bolnikih s kroničnimi boleznimi dihal, zmanjšuje pljučno funkcijo (Preglednica 5), oži dihalne poti in
veča njihovo občutljivost ter prizadene obrambno sposobnost dihal. Akutno vnetje ne ostaja omejeno le na
dihala, pač pa lahko preko sistemskih učinkov škodljivo vpliva tudi na delovanje srca in žilja, poslabša kronične
bolezni in poveča umrljivost. Ob kronični izpostavljenosti ozonu pride do trajnega zoženja malih dihalnih poti
in pljučne fibroze, kar povzroči trajno zmanjšanje pljučne funkcije. Prav tako naj bi bilo večje tveganje za
pojav astme, pospešen razvoj ateroskleroze in skrajšanje pričakovane življenjske dobe. Rezultati raziskav v
povezavi s kancerogenostjo ozona so nasprotujoči, obstaja pa nekaj dokazov o škodljivih učinkih ozona na
živčevje (10).
Preglednica 5. Zmanjšanje pljučne funkcije ob izpostavljenosti različnim koncentracijam ozona. Povzeto po:
Kuenzli N, et al. Air quality and health (3).
Maksimalna urna koncentracija ozona
[μg/m3]
Povprečno zmanjšanje pljučne funkcije (FEV1) pri
izpostavljenosti ozonu [%]
splošno prebivalstvo
občutljive populacijske
skupine
<100
ni zmanjšanja
ni zmanjšanja
100-200
5
10
200-300
15
<30
>300
25
>50
FEV1- forsiran ekspiratorni volumen v prvi minuti izdiha
72
Vnetni odgovor se razvije v eni uri po izpostavljenosti ozonu in traja do 24 ur po koncu izpostavitve,
medtem ko se pljučna funkcija povrne na vrednosti pred izpostavljenostjo po 24-48 urah (10). Pri večkratni
ponavljajoči se izpostavljenosti ozonu se razvije ustrezen adaptacijski sistem, ki ga označuje povečano
izločanje antioksidantov v tekočinski plasti nad epitelijem dihal in posledično manjši upad pljučne funkcije.
Kljub temu pa vnetni proces vztraja in ni omejen.
Učinki ozona na zdravje so odvisni od koncentracije ozona v zraku, časa izpostavljenosti, stopnje
ventilacije in telesne aktivnosti. Pomembno je poudariti, da obstajajo med zdravimi posamezniki razlike v
občutljivosti za ozon, med občutljive populacijske skupine pa uvrščamo otroke, starejše, bolnike s kroničnimi
boleznimi dihal, bolnike s kroničnimi boleznimi srca in žilja ter vse, ki so zaradi svojega dela ali vadbe na
prostem pogosto telesno aktivni (npr. delavci v gradbeništvu, športniki).
3.2.3 Dušikov dioksid, žveplov dioksid in ogljikov monoksid
Dušikov in žveplov dioksid dražita sluznico dihal in povzročata zoženje dihalnih poti. Prav tako povečata
občutljivost dihalnih poti, kar zlasti pri bolnikih s kroničnimi boleznimi dihal povzroča poslabšanja. Oba imata
negativen učinek na pljučno funkcijo, slabita obrambno sposobnost dihal in povečujeta dojemljivost za okužbe
(3).
Ogljikov monoksid ima drugačen mehanizem delovanja na organizem. Zanj je značilna 250-krat večja
afiniteta do hemoglobina kot jo ima kisik, pri čemer nastaja karboksihemoglobin (HbCO). Posledično se
zmanjša kapaciteta krvi za prenos kisika, kar pripelje do hipoksije tkiv. Inhibira disociacijo kisika s
hemoglobina, kar je vzrok za pomik disociacijske krivulje oksihemoglobina (HbO2) v levo in dodatno poslabšanje
hipoksije. Ogljikov monoksid se veže tudi na mioglobin in povzroča mišično nemoč ter motnje koordinacije.
Pomembna je še vezava na encime dihalne verige. Zaviranje teh encimov je neposreden vzrok za tkivno
hipoksijo. Koncentracija karboksihemoglobina v organizmu je odvisna od koncentracije ogljikovega monoksida v
zraku, od trajanja izpostavljenosti in telesne aktivnosti (18,24).
Učinki izpostavljenosti ogljikovemu monoksidu se pokažejo kot zastrupitev različne stopnje. Blaga
zastrupitev je podobna gripi, spremlja jo glavobol, utrujenost in nemoč. Otroci imajo pogosto
gastrointestinalne težave. Pri zmerni zastrupitvi je glavobol hujši, pojavita se slabost in težave pri mišljenju.
Pri hudi zastrupitvi se pojavijo bruhanje, zmedenost, mravljinčenje v okončinah, krči, bolečine v prsih, motnje
srčnega ritma, motnje zavesti in odpoved dihanja (24).
3.3 RAZISKOVANJE POVEZANOSTI MED ONESNAŽENOSTJO ZRAKA IN UČINKI NA ZDRAVJE
Izpostavljenost onesnaženemu zraku spada med kompleksne izpostavljenosti, pri katerih učinke na zdravje ni
enostavno proučevati. Kot osnovno orodje pri tem se uporabljata dva pristopa: eksperimentalni in
epidemiološki (3,20,22).
3.3.1 Eksperimentalne raziskave
V eksperimentalnih raziskavah izpostavimo celične kulture ali poskusne živali v kontroliranih laboratorijskih
pogojih določeni koncentraciji posameznega onesnaževala. Ob upoštevanju strogih etičnih kriterijev lahko v
laboratorijskih razmerah (t.i. okoljskih komorah) dopustnim koncentracijam posameznega onesnaževala
izpostavimo tudi prostovoljce (3,10). Med eksperimentom spreminjamo jakost telesne obremenitve, izvajamo
meritve fizioloških parametrov, odvzamemo kri za kasnejše laboratorijske preiskave in beležimo simptome.
73
Eksperimentalne raziskave nam služijo predvsem za razumevanje mehanizmov, ki povzročajo negativne učinke
na zdravje ob izpostavljenosti posameznemu onesnaževalu v zraku.
Slabost eksperimentalnih raziskav je, da z njimi lahko proučujemo vplive enega ali največ kombinacije
dveh onesnaževal na zdravje posameznika, ne pa kompleksne mešanice različnih onesnaževal, kot je običajno
prisotna v zunanjem zraku. Prav tako je možno ocenjevati le akutne učinke na zdravje (najpogosteje na dihala
ali živčevje), ne pa tistih, ki so posledica dolgotrajne izpostavljenosti. Rezultatov, ki jih dobimo v raziskavah
na poskusnih živalih, ne moremo posplošiti na ljudi, kakor tudi ne rezultatov, ki jih dobimo pri zdravih mladih
preiskovancih na vse populacijske skupine (npr. otroci, nosečnice, starejši, kronični bolniki) (3,20).
3.3.2 Epidemiološke raziskave
V splošnem prebivalstvu ali občutljivih populacijskih skupinah bolj pogosto izvajamo epidemiološke raziskave.
Za razliko od eksperimentalnih raziskav, lahko z epidemiološkimi raziskavami opazujemo širšo paleto izidov in
jih načrtujemo za proučevanje akutnih in kroničnih učinkov na zdravje (Preglednica 6).
Preglednica 6. Vrste epidemioloških raziskav za proučevanje akutnih in kroničnih učinkov na zdravje, ki so
posledica izpostavljenosti onesnaženemu zraku.
EPIDEMIOLOŠKE RAZISKAVE ZA PROUČEVANJE AKUTNIH UČINKOV NA ZDRAVJE
Raziskave časovnih vrst
Navzkrižne raziskave primerov
Panelne raziskave
EPIDEMIOLOŠKE RAZISKAVE ZA PROUČEVANJE KRONIČNIH UČINKOV NA ZDRAVJE
Presečne raziskave
Kohortne raziskave
Raziskave vplivov specifičnih ukrepov zmanjševanja onesnaženosti zunanjega zraka na zdravje
Raziskave časovnih vrst
Z raziskavami časovnih vrst opazujemo povezanost med spreminjanjem dnevnih koncentracij onesnaževal v
zraku in pogostostjo izbranih izidov (npr. obiski urgentnih ambulant, sprejemi v bolnišnice). Običajno lahko za
namene tovrstnih raziskav uporabimo rutinsko zbrane okoljske in zdravstvene podatke.
Navzkrižne raziskave primerov
So oblika raziskav časovnih vrst, pri katerih koncentracije onesnaževal v zraku pred ali na dan pojava
negativnega učinka na zdravje (npr. poslabšanje astme, srčni infarkt) primerjamo s koncentracijami na
naključno izbran (kontrolni) dan.
Panelne raziskave
Ta vrsta raziskav je najprimernejša za proučevanje učinkov na zdravje pri občutljivih populacijskih skupinah
(npr. bolniki s kroničnimi boleznimi dihal, starejši). Preiskovance sledimo določeno časovno obdobje, med
katerim beležijo simptome in izvajajo različne preiskave (npr. meritve pljučne funkcije). V tem obdobju
spremljamo tudi koncentracije onesnaževal v zraku in opazujemo morebitno povezanost.
Za proučevanje kroničnih učinkov onesnaženega zraka na zdravje so najpogosteje uporabljene presečne in
kohortne raziskave. S presečnimi raziskavami proučujemo pogostost posameznih negativnih učinkov na zdravje v
določenem trenutku v povezavi s predhodno izpostavljenostjo onesnaženemu zraku. Kohortne raziskave pa
74
predstavljajo zlati standard proučevanja na novo nastalih negativnih učinkov na zdravje v povezavi z dolgotrajno
izpostavljenostjo. Zanimiv vpogled v povezanost med izpostavljenostjo onesnaženemu zraku in učinki na zdravje
nam dajejo raziskave, ki so jih izvedli ob ukinjanju posamezne industrijske dejavnosti (npr. zaprtje jeklarne),
prehodnih ukrepih močnega zmanjševanja prometa (npr. ob olimpijskih igrah) in podobno. Pri tem imamo
možnost primerjati pogostost učinkov na zdravje pred in po izvedenem ukrepu.
4 UKREPI ZA OBVLADOVANJE ONESNAŽENOSTI ZUNANJEGA ZRAKA IN UČINKOV NA
ZDRAVJE
Oblikovanje in izvajanje ukrepov za zmanjšanje onesnaženosti zunanjega zraka mora temeljiti na oceni
tveganja za zdravje in na presoji vplivov na okolje.
Osnova ukrepov, ki so usmerjeni v okolje, so prizadevanja za trajnostno izboljševanje kakovosti
zunanjega zraka preko zmanjševanja količine emisij iz najpomembnejših virov onesnaženja (npr. promet,
industrija, pridobivanje toplotne energije). Pri tem igra pomembno vlogo vzpostavljanje strožjih meril v
okoljski zakonodaji, izvajanje nadzora s sistemi spremljanja kakovosti zunanjega zraka (okoljske meritve) ter
uveljavljanje z dokazi podprtih politik s področja okolja in zdravja. Pri slednjem so lahko v pomoč Smernice
Svetovne zdravstvene organizacije za kakovost zraka, ki so bile razvite z namenom podpore različnih vrst
ukrepov za doseganje izboljšanja kakovosti zunanjega in notranjega zraka ter varovanja zdravja ljudi. V njih so
navedene priporočene vrednosti posameznih onesnaževal (Preglednica 7) in postavljeni prehodni cilji v
postopnem zmanjševanju onesnaženosti zunanjega zraka (10).
Preglednica 7. Priporočene in mejne vrednosti onesnaževal. Povzeto po: World Health Organization. Air quality
guidelines - global update 2005 (10) in Bolte T, et al. Kakovost zraka v Sloveniji v letu 2009 (13).
Zahteve/
priporočila
MV
Onesnaževalo
3
[μg/m ]
1
8
NO2
Leto
20
20
200
40
200
40
O3
40
100
PM10
PV
MV
24 ur
125
PV
MV
Povprečje
500
PV
MV
ura
SO2
PV
MV
10 minut
50
40
50
20
PM2.5
25
PV
25
10
MV-mejna vrednost v Sloveniji; PV-priporočena vrednost po SZO; SZO-Svetovna zdravstvena organizacija
V primeru razpršenega onesnaženja zraka so potrebni ukrepi na lokalni in regionalni ravni, v primeru
točkovnega onesnaženja zraka pa je najbolj učinkovito ukrepanje na samem viru. V preteklih letih so bila tako
z učinkovitimi tehnološkimi rešitvami na virih onesnaženja dosežena zmanjšanja emisij žveplovega dioksida.
Med te rešitve spada postavitev razžvepljevalnih naprav, vgradnja pralnih filtrov in prilagoditve višine dimnikov
(12,17). K zmanjšanju emisijskih vrednosti žveplovega in dušikovega dioksida ter prašnih delcev je prispevala
75
tudi uporaba čistejših goriv v industrijskih procesih in motornih vozilih. Na področju prometa je k zmanjšanju
emisij dušikovega dioksida in prašnih delcev dodatno prispevala uvedba katalizatorjev in spremembe
konstrukcije motorjev z notranjim izgorevanjem (17). Izjemno pomembni so tudi ukrepi, ki temeljijo na
vedenjskih spremembah prebivalstva, kot je zmanjšanje porabe električne energije, zmanjšanje uporabe
fosilnih goriv za ogrevanje in povečanje uporabe javnih prevoznih sredstev (10).
Med ukrepe, ki so usmerjeni v okolje, sodijo tudi priporočila za vzdrževanje ustrezne kakovosti
notranjega zraka. Kljub temu, da je kakovost notranjega zraka pogojena s kakovostjo zunanjega zraka, so
koncentracije onesnaževal v zaprtih prostorih precej nižje. Pomembno je, da v času najvišjih koncentracij
onesnaževal v zunanjem zraku ne prezračujemo prostorov, ampak to storimo takrat, ko so koncentracije v
zunanjem zraku nizke. V to skupino ukrepov tako uvrščamo navodila glede prezračevanja, uporabe umetnih
prezračevalnih sistemov in čistilcev zraka (3).
Skupina ukrepov, ki so usmerjeni v človeka, postavlja v ospredje prizadevanja za zmanjšanje
izpostavljenosti onesnaženemu zraku. Pomembna je ozaveščenost prebivalstva o krajih in času v dnevu, ko so
koncentracije onesnaževal najvišje, da bi lahko ustrezno prilagodili aktivnosti na prostem.
Ljudje, ki živijo v oddaljenosti 50-100 m od močno prometne ceste, so pomembneje izpostavljeni
visokim koncentracijam onesnaževal iz prometa. Tveganje za zdravje je odvisno od oddaljenosti od ceste,
gostote in vrste prometa, kot tudi od geografskih in klimatskih značilnosti. Običajno so koncentracije
onesnaževal iz prometa najvišje v pritličju večnadstropnih stavb in se zmanjšujejo proti višjim nadstropjem.
Telesna aktivnost ob prometnih cestah ni priporočljiva, ampak jo raje izvajajmo v predelih, kjer ni prometa.
Prav tako bi morali biti vstran od obremenjenih prometnic umeščeni dnevni centri, vrtci, šole, športna igrišča,
domovi za starejše in bolnišnice.
Koncentracije onesnaževal imajo običajno značilni dnevni hod: najvišje so ob konicah, popoldne in ob
večerih. Priporočljivo je, da telesno aktivnost na prostem umestimo v tiste dele dneva, ko so koncentracije
onesnaževal nižje (npr. zjutraj) ali pa jo izvajamo v zaprtih prostorih (npr. v telovadnici) (3). Za ljudi, ki sodijo
v občutljive populacijske skupine za pojav učinkov na zdravje, je priporočljivo spremljanje napovedi in obvestil
o koncentracijah onesnaževal v zraku. Ponekod pripravljajo indeks kakovosti zraka, ki v obliki semaforja
prikazuje tveganja za zdravje na posamezni dan (23).
5 VIRI
1.
Levy MN, Koeppen BM, Stanton BA. Berne and Levy Principles of Phisiology. 4th edition. St. Louis: Mosby Publishers,
1998.
2.
Air. V: Yassi A, Kjellstroem T, de Kok T, Guidotti TL. Basic environmental health. New York: Oxford University Press,
2001: 180-208.
3.
4.
Kuenzli N, Perez L, Rapp R. Air quality and health. Lausanne: European Respiratory Society, 2010.
Curtis L, Rea W, Smith-Willis P, Fenyves E, Pan Y. Adverse health effects of outdoor air pollutants. Environ Int 2006;
32: 815-30.
5.
Akimoto H. Global air quality and pollution. Science 2003; 302: 1716-9.
6.
Mage D. Urban air pollution in the megacities of the world. Atmos Environ 1996; 30: 681-6.
7.
Cohen AJ, Ross-Anderson H, Ostro B, Pandey KD, Krzyzanowski M, Kuenzli N, et al. The global burden of disease due
to outdoor air pollution. J Toxicol Environ Health 2005; 68: 1301-7.
8.
Eržen I. Zrak. V: Čakš T, ur. Navodila in priročnik za vaje iz higiene. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Univerza v
Ljubljani, 2002: 35-47.
9.
Zakon o varstvu okolja. Ur. l. RS 41/2004. Dostopno na URL: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200441&stevilka=1694. Pristop: 9.2.2011.
76
10.
World Health Organization. Air quality guidelines - global update 2005. Geneva: World Health Organization, 2006.
11.
Grašič B. Improvement of the performance of an air pollution dispersion model for use over complex terrain.
12.
Godish T. Air quality. 4th edition. Boca Raton: CRC Press, 2004.
13.
Bolte T, Šegula A, Murovec M, Koleša T, Komar Z, Muri G, et al. Kakovost zraka v Sloveniji v letu 2009. Ljubljana:
14.
Planinšek A. Kazalci okolja v Sloveniji. Onesnaženost zraka z ozonom. Dostopno na URL:
Doktorska disertacija. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, 2008.
Agencija Republike Slovenije za okolje, 2009.
http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=18. Pristop: 12.4.2011.
15.
Briggs D, Corvalan C, Nurminen M, ur. Linkage methods for environment and health analysis. General guidelines.
16.
Environmental health risk assessment. Guidelines for assessing human health risk from environmental hazards.
17.
Bizjak M. Onesnaženost ozračja. Skripta za študente sanitarnega inženirstva. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2007.
18.
Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D, ur. Interna medicina. Ljubljana: Littera picta, 2005.
19.
Bell ML, Davis DL. Reassessment of the lethal London fog of 1952: novel indicators of acute and chronic consequences
Geneva: World Health Organization, Office of Global and Integrated Environmental Health, 1996.
Canberra: Department of Health and Ageing and enHealth Council, 2002.
of acute exposure to air pollution. Environ Health Perspect 2001; 109 (Suppl 3): 389-94.
20.
21.
Brunekreef B, Holgate ST. Air pollution and health. Lancet 2002; 360: 1233-42.
Goetschi T, Heinrich J, Sunyer J, Kuenzli N. Long-term effects of ambient air pollution on lung function.
Epidemiology 2008; 19: 690-701.
22.
Kuenzli N, Perez L. Evidence based public health- the example of air pollution. Swiss Med Wkly 2009; 139: 242-50.
23.
Laumbach RJ. Outdoor air pollutants and patient health. Am Fam Physician 2010; 81: 175-80.
24.
Brvar M, Jamšek M, Možina M, Horvat M, Gorjup V. Epidemiološki pregled zastrupitev z ogljikovim monoksidom v
Ljubljani od 1990 do 1999. Zdrav Vestn 2002; 71: 87–90.
77
TLA
Ivan Eržen
1 UVOD
Tla so naravni vir, potreben za pridelavo hrane, industrijskih surovin in pridobivanje energetskih virov, pa
tudi naravna vrednota, ki jo varujemo kot naravno dediščino. Kot naravni vir, naravna vrednota in kot
nosilec prostora, so za obstoj in razvoj človeštva nenadomestljiva. Ohranitev tal pred fizičnim uničenjem in
onesnaževanjem ter ohranitev ravnovesja med tlemi in ostalimi deli ekosistema je danes ena pomembnih
aktivnosti v razvitem svetu. Gospodarjenje s tlemi mora zagotoviti ohranjanje naravnih značilnosti tal in
omogočiti ustrezno raven življenja človeka. Cilj gospodarjenja je torej zagotoviti ravnovesje med naravnimi
danostmi tal in ukrepi za ustrezno življenje človeka. Trajnostni razvoj zahteva ohranitev in varovanje vseh
funkcij tal v kopenskih ekosistemih, tako naravnih kakor grajenih (antropogenih), saj so poškodbe tal
oziroma spremembe v tleh pogosto neobnovljive. Ohranjanje in varstvo kmetijskih tal in gozda sta
dolgoročnega strateškega pomena za ohranjanje plodnega potenciala tal in proizvodno/reprodukcijske
sposobnosti gozdov.
Tla vzdržujejo ravnotežje med mrtvo in živo naravo. Odlikuje jih velika samočistilna sposobnost, mnogo večja kot
jo imata voda in zrak, kar ima z vidika varstva okolja izreden pomen. Kakovostna tla so kadar:
•
imajo sposobnost razgrajevati snovi, kot so odmrli ostanki rastlinskega in živalskega izvora, živalski ali človeški
izločki in ostanki sredstev za varstvo rastlin ter druge snovi, ki jih vračamo kot sekundarne snovi v naravni obtok
snovi,
•
optimalno sprejemajo, zadržujejo in oddajajo vodo; omogočajo nemoteno rast negojenih in gojenih rastlin,
•
vsebujejo zadostno količino humusa,
•
niso zbita,
•
niso izpostavljena eroziji.
2 ONESNAŽENJE TAL
S stališča vnašanja in akumulacije snovi in energije so tla del ekosistema, ki vneseno energijo ali snovi
najdlje zadržuje, in sicer bistveno dlje kakor zrak in tudi veliko dlje kakor voda ali živi organizmi.
Onesnaženje tal je tudi veliko težje ugotoviti kakor onesnaženje vode ali zraka. Snovi, vnesene v tla, zelo
dolgo zadržujejo svoje specifične lastnosti in vplivajo na skupnost živih organizmov. O onesnaženju govorimo
takrat, ko se v tleh pojavijo snovi, ki v količini in obliki niso značilne za tla in jih tla s svojo puferno
sposobnostjo niso več sposobna »nevtralizirati«, zato lahko nevarne snovi prehajajo v rastline ali podtalnico.
S tem vstopajo posredno ali neposredno v prehransko verigo človeka in živali. Onesnaženih tal ljudje ne
zaznamo tako hitro kot
onesnažen zrak ali vodo, vendar smo posledicam onesnaženih tal dolgoročno
izpostavljeni. Zato je ugotavljanje onesnaženosti tal in spremljanje sprememb stanja tal prav tako
pomemben kot skrb za pitno vodo in čist zrak.
78
2.1 VIRI EMISIJ V TLA
Z intenzivno industrializacijo in kmetijsko proizvodnjo, pa tudi zaradi gostega prometa in poselitve, so plodna tla in
gozdovi utrpeli veliko škode. Slabšanje proizvodne sposobnosti tal pospešujejo onesnaženo ozračje in onesnažene
površinske vode. Pri intenzivnem kmetijstvu prihaja pogosto do preobremenjevanja tal s hranili (na primer z nitrati,
deloma s fosfati) in sredstvi za uničevanje škodljivcev (pesticidi). Neugodno vpliva tudi fizikalna degradacija tal zaradi
uporabe težke mehanizacije. Pomemben vir vnosa škodljivih snovi v tla so neurejena odlagališča komunalnih in
industrijskih odpadkov, blato čistilnih naprav ter onesnažena voda, zlasti, kadar je namenjena za namakanjeoziroma ko
pride do poplavljanja.
Najpogosteje se tla onesnažijo preko zraka. Različne emisije nevarnih snovi v zrak potujejo po zraku v plinasti,
tekoči ali trdni obliki in v odvisnosti od vremenskih razmer padejo nazaj na površino. Tipičen primer takšnega
onesnaževanja so industrijske imisije, plini in prašni delci iz termoelektrarn, dimni plini iz individualnih kurišč ter
emisije iz prometa. Nekatere od naštetih snovi ogrožajo naše zdravje ter delujejo toksično neposredno na rastline.
Posledica onesnaževanja preko zraka so onesnažena tla in vegetacija, ne samo lokalno, ampak tudi v večji oddaljenosti
od vira onesnaževanja. To je razpršeno onesnaževanje in je najpogosteje vzrok za onesnažena tla s težkimi kovinami in
nekaterimi organskimi spojinami v okolici industrijskih in urbanih središč.
Tla se lahko onesnažujejo tudi z neposrednim vnašanjem škodljivih snovi, ki jih vsebujejo mineralna gnojila in
pesticidi (herbicidi, insekticidi). Tudi sredstva za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci se lahko akumulirajo v tleh,
čeprav jih nanašamo na rastline.
Poleg razpršenega onesnaževanja poznamo tudi točkovno onesnaževanje tal. Običajno je mesto onesnaženja
mnogo bolj onesnaženo kot pri razpršenem onesnaženju, vendar so posledice praviloma le lokalne. Primer točkovnega
onesnaženja so neurejena odlagališča komunalnih in industrijskih (zlasti nevarnih) odpadkov.
Točkovno onesnaževanje tal lahko povzroči tudi odlaganje blata greznic, komunalnih in drugih čistilnih naprav,
kompostiranih odpadkov ter rečnih in jezerskih muljev in sedimentov, kadar vsebujejo preveč škodljivih snovi. Prav tako
se tla lahko onesnažijo z odpadno vodo, s komunalnimi odplakami (neustrezna kanalizacija) ali preko onesnaženih
vodotokov.
V zvezi z onesnaženjem tal uporabljamo tudi izraz linijsko onesnaževanje, katerega tipičen primer je
onesnaževanje tal vzdolž cest in železnic. Izvor je znan, intenziteta onesnaževanja pa je odvisna od vrste in gostote
prometa. Na obseg onesnaženja bistveno vplivajo meteorološki dejavniki in relief.
Najpomembnejše škodljive snovi, ki povzročajo onesnaženje tal in lahko pomembno poslabšajo fizikalne, kemične
in biotične lastnosti tal, so:
•
nevarni odpadki,
•
posebni odpadki (kompostirane odpadne snovi, gošče komunalnih in drugih čistilnih naprav, gošča iz greznic),
•
gnojnica in gnojevka,
•
škodljive snovi, ki se emitirajo v zrak in nato usedajo na tla,
•
pesticidi,
•
mineralna gnojila.
79
3 UČINKI ONESNAŽENOSTI TAL NA ZDRAVJE
Onesnaženje tal ima velik vpliv na kvaliteto vegetacije. Zaradi kompleksnosti vplivov sicer ni možna enostavna
korelacija med koncentracijo škodljivih snovi v zemlji in v rastlinah, vendar pa je nesporno, da te snovi preko uživanja
živil rastlinskega in tudi živalskega izvora človeka obremenjujejo in načenjajo njegovo zdravje.
Tla predstavljajo naravni filter za meteorne vode, ki se ob prehodu skozi tla obogatijo z minerali in pridobijo vse
lastnosti kvalitetne pitne vode. Vsako onesnaženje tal se zato odrazi tudi na kvaliteti pitne vode, s tem pa spet vpliva na
zdravje človeka.
Vpliv kontaminranih tal na zdravje je lahko posledica:
•
zaužitja zemlje ali druge kontaminirane snovi, kar je najbolj verjetno pri majhnih otrocih,
•
pitja vode, ki je onesnažena zaradi onesnažene zemlje na vodozbirnem območju,
•
inhalacije prahu, ki vsebuje nevarne snovi,
•
uživanja sadja in zelenjave, ki je zrasla na kontaminirani zemlji,
•
uživanje živil živalskega izvora, če so živali prekomerno obremenjene s škodljivimi snovmi, ki so jih vnesle preko
hrane,
•
stika kože s onesnaženo zemljo (zlasti, kadar je zemlja onesnažena z organskimi snovmi, ki so topne v maščobi).
Visoke koncentracije škodljivih snovi v tleh lahko vodijo do resnih posledic za zdravje, ki se običajno pojavijo
kmalu po izpostavljenosti. Taki primeri so sorazmerno redki.
Raziskave so pokazale, da predstavlja vnos nekaterih škodljivih snovi v telo znatno tveganje za zdravje tudi v
primeru, ko so koncentracije teh snovi sorazmerno nizke, vendar pa je čas izpostavljenost dolgotrajen. Še posebej
velja to za snovi, ki se v telesu akumulirajo, kot so na primer kadmij, svinec in živo srebro ali poliklorirani bifenil
(PCB). Zaradi nizke stopnje izločanja teh snovi iz organizma, pride lahko, tudi ob uživanju nizkih koncentracij, do
pomembne akumulacije v organizmu, kar vodi v patološke spremembe. Za prebivalstvo, ki ni poklicno izpostavljeno,
predstavljata hrana in pijača zelo pomemben vir škodljivih snovi. Primer takšnega vnosa škodljivih snovi je iz
province Jinzu na Japonskem. Tu so se pri nekaterih ženah pojavile hude deformacije skeleta, ki so jih spremljale
močne bolečine. Vzrok temu je bilo uživanje riža, ki je zrasel na območju, ki je bilo zelo onesnaženo s kadmijem. Do
onesnaženja s kadmijem je prišlo, ker so namakali polje z vodo, v katero so se stekale odpadne vode iz
industrijskega kompleksa. Drugi način onesnaževanja je s prašnimi delci ali hlapi. Primer takšnega vnosa je primer
otrok, ki so se igrali v jahalnih arenah v Missouriju (USA) v zgodnjih 70-ih so bili izpostavljeni industrijskim odpadkom
pomešanimi z odpadnimi olji, ki so jih razpršili po tleh za preprečevanje dviganja prahu. Otroci so razvili simptome
kot so glavobol, bolečine v trebuhu, krvavenje iz nosu, izguba telesne teže in pojav kemično izzvanih aken.
4 TRDNE ODPADNE SNOVI
Odpadki, ki nastajajo med proizvodnjo in potrošnjo, imajo pomembno vlogo pri onesnaževanju tal, še zlasti, kadar je
njihova količina velika in ravnanje z njimi ni ustrezno. Posledice neustreznega ravnanja z odpadki, so dolgoročne in jih
ne zaznamo takoj in neposredno. Lahko jih samo predvidevamo.
Učinki odpadkov na zdravje so odvisni od načina odlaganja, higienskih pogojev ter od geografskih in
hidrometeoroloških razmer na določenem območju. Najpogostejši so:
•
širjenje nalezljivih bolezni. Neurejeno odlagališče odpadkov privablja in ugodno vpliva na rast populacije
glodalcev in insektov, ki so prenašalci povzročiteljev nalezljivih bolezni in predstavljajo resno grožnjo zdravju
prebivalstva,
80
•
onesnaženje vodnih virov. Izcedne vode iz odlagališča prodirajo v podtalnico. V primeru, da je ta podtalna voda
v stiku z virom pitne vode, obstaja nevarnost okužbe s povzročitelji nalezljivih bolezni,
•
nevarnost eksplozije in požara. Metan, ki se sprošča na zemeljskih odlagališčih je eksploziven in naselja v
območju teh odlagališč so v nevarnosti zaradi širjenja metana, pa tudi eksplozij in požarov,
•
hrup - hrup, ki ga povzroča pobiranje in odvažanje odpadkov deluje moteče in ima negativni vpliv na zdravje
zaposlenih,
•
smrad - neprijeten vonj, ki ga širijo razpadajoči odpadki sam po sebi ni škodljiv, deluje pa moteče tistim, ki
živijo v bližini odlagališča. Odlagališče je težko sprejemljivo tudi zaradi videza, saj moti estetsko podobo
pokrajine. V primeru, ko se odpadki ne prekrivajo sproti z inertnim materialom, prihaja zaradi vetra tudi do
raznosa odpadkov na širše območje,
•
ogroženo je zdravje zaposlenih pri ravnanju z odpadki. Emisije v zrak iz kompostarn in pri sortiranju odpadkov,
predstavljajo veliko tveganje za zdravje zaposlenih. Obstaja tudi nevarnost poškodbe z ostrimi okuženimi
predmeti (HIV, virus hepatitisa B in C).
Količina in struktura odpadkov se spreminja glede na stopnjo razvitosti posamezne družbe. Preglednica 1 prikazuje
količine komunalnih odpadkov na prebivalca v določenih okoljih.
Preglednica 1. Tipične količine komunalnih odpadkov na prebivalca (1).
Vrsta držav
Razvite države
Države v razvoju
Nerazvite države
Količina odpadkov na prebivalca (kg/dan)
0,8 do 3,0
0,5 do 0,8
0,3 do 0,6
Da z odpadki v bodoče ne bo mogoče več ravnati na tak način kot doslej, je medtem jasno že vsem. V razvitih okoljih,
kjer je problematika odpadkov posebej pereča, je tako zaradi količine odpadkov, kot tudi zaradi pomanjkanja
ustreznega prostora za odlaganje, sprejeta dolgoročna usmeritev na področju ravnanja z odpadki, ki temelji na
naslednjih načelih:
•
doseči je treba precejšnje zmanjšanje količin odpadkov, boljšo učinkovitost virov in premik k bolj trajnostnim
vzorcem proizvodnje in porabe;
•
znatno je treba zmanjšati količine odpadkov, namenjenih za odlaganje, in količine proizvedenih nevarnih
odpadkov, da bi se izognili emisijam v zrak, vodo in tla;
•
spodbujati je treba ponovno rabo odpadkov in nameniti je treba prednost predelavi ter zlasti recikliranju
odpadkov tako, da se količina odpadkov za odlaganje pomembno zmanjša;
•
spodbujati je treba uporabo energije izobnovljivih virov, to je iz odpadkov biološkega izvora.
Količine komunalnih odpadkov, ki jih jepotrebno odložiti na odlagališču odpadkov, je mogoče zmanjšati z
ustreznim ločevanjem posameznih vrst odpadkov ter zagotovitvijo njihove snovne in energetske izrabe.
Ločeno zbiranje nevarnih komponent pa zmanjšuje nevarnostni potencial, ki ga predstavljajo odpadki v
okolju.
81
Preglednica 2. Tipična sestava komunalnih odpadkov: 1999 v % teže (2,3)
DRŽAVA
Papir
Plastika
Steklo
Kovine
7
7
2
29
38
38
30
31
22
20
10
22
10
28
25
1
< 0,5
0,5
7
8
11
4
10
11
7
6
6
10
14
21
1
1
0,5
10
7
7
8
12
4
8
8
6
12
3
3
1
5
0,5
8
8
6
4
6
4
4
6
5
8
3
20
Indija
Nepal
Kitajska
Velika Britanija
ZDA
Japonska
Belgija
Francija
Grčija
Španija
Čehoslovaška
Madžarska
Poljska
Švica
Slovenija-Celje*
Organski
odpadki
49
67
16
25
25
32
45
25
49
49
7
38
27
19
Ostalo
41
20
80,5
21
14
6
9
16
10
12
63
61
22
25
12
Učinkovito in za družbo sprejemljivo ravnanje z odpadki zahteva veliko število ukrepov in dejavnosti, ki so
med seboj tesno povezani in se dopolnjujejo. Postavljene cilje je mogoče doseči ob najširšem razumevanju
vpliva problematike odpadkov na razvoj ter ob soglasju najširše javnosti pri umeščanju objektov in naprav v
prostor.
Izkušnje okolij, kjer so uspeli uveljaviti tak način ravnanja z odpadki, ki je sprejemljiv za okolje in prebivalstvo,
kažejo, da je nujno potrebno izdelati primerne zakonske osnove ter uveljaviti temeljne ekonomske principe, kot na
primer: uvedba dajatev za imetnike – povzročitelje odpadkov, višji stroški odlaganja odpadkov, olajšave v primeru
uvajanja rešitev v smislu zmanjševanja odpadkov, sofinanciranje predelave odpadkov ipd., kar spodbuja snovno in
energetsko izrabo odpadkov ter zmanjševanje njihove škodljivosti z razstrupljanjem ter kemičnim, termičnim oziroma
biološkim stabiliziranjem.
5 POTI ZA DOSEGO CILJEV USTREZNEGA RAVNANJA Z ODPADKI
Za dosego v sodobnem svetu uveljavljenega načina ravnanja z odpadki je potrebno tudi v Sloveniji:
•
zagotoviti najvišjo stopnjo ločevanja odpadkov na izvoru (v gospodinjstvih in gospodarstvu). Posebno pomembno
je ločeno zbiranje nevarnih snovi, odpadkov, ki predstavljajo sekundarne surovine ter biomase;
•
dodatno sortirati odpadke na odlagališču, da se izločijo nevarni odpadki in odpadki, ki predstavljajo sekundarne
surovine;
•
zbrane biološke odpadke kompostirati;
•
sekundarne surovine posredovati uporabnikom;
•
začasno skladiščiti nevarne snovi iz gospodinjstev na predpisan način v objektih na odlagališču. Njihova
dokončna odstranitev je odvisna od vrste odpadka (sežiganje, nevtralizacija, vračanje proizvajalcu);
•
ustrezno ravnanje z industrijskimi odpadki;
•
ustrezno ravnanje z nevarnimi odpadki, ki nastanejo med industrijsko proizvodnjo (nevtralizacija, ponovna
uporaba v proizvodnem procesu, termična obdelava, odlaganje v posebni, nepropustni embalaži na ustreznem
mestu).
82
6 VIRI
1.
World Health Organization. Concern for Europe’s Tomorrow Health and the Environment in the WHO European
Region. Copenhagen: World Health Organization European Centre for Environment and Health; 1995.
2.
World Health Organization. Health environment : managing the linkages for sustainable development : a toolkit for
decision-makers : synthesis report. Geneva: World Health Organization and United Nations Environmental
Programme; 2008
3.
World Health Organization. Ecosystems and human well-being : health synthesi : a report of the Millennium
Ecosystem Assessment. Geneva: World Health Organization; 2005
83
ODPADNE VODE
Tatjana Pokrajac
1 UVOD
Vsako gospodinjstvo in vsako podjetje potrebuje vsak dan čisto vodo. Po uporabi jo največkrat zelo onesnaženo
spuščajo v kanalizacijo. Marsikje odpadne vode še vedno tečejo neprečiščene v vodna telesa (potoke, reke,
jezera in morje) ter jih onesnažujejo.
Dokler je bilo teh odplak malo in so bile večinoma naravnega izvora (človeški in živalski iztrebki), so jih
lahko vodni organizmi (mikroorganizmi, alge...) spremenili in porabili kot hranilo. Po določenem času se je
voda sama od sebe očistila. Temu procesu pravimo samočistilna sposobnost voda.
Problem se je pojavil, ko so ljudje začeli odvajati v vodotoke zelo velike količine organskih odplak, ki
močno presegajo samočistilno sposobnost vode. Hkrati so se organskim odplakam naravnega izvora (naša
stranišča) pridružili še najrazličnejše odplake umetnega izvora, predvsem iz obrti in industrije, pa tudi iz
kmetijstva. Vsaka reka ali potok namreč lahko brez posledic sprejme le omejeno količino odpadnih voda z
razgradljivimi snovmi, ki je odvisna od dolžine vodotoka ter prisotnosti naravnih razkrojevalcev. Le-ti
razgradljive snovi pretvorijo v anorganske snovi. Področje odvajanja in čiščenja odpadnih voda urejajo Zakon o
varstvu okolja, Zakon o vodah in razne uredbe, različni odloki ter standardi (1).
2 ODPADNE VODE
Odpadne vode (odplake) vsebujejo povečane količine tistih snovi, ki se sicer nahajajo v naravni vodi in tiste
primesi, ki jih v naravni vodi ni. V teh vodah najdemo:
•
pesek, keramiko,
•
kovinske delce,
•
suspendirane delce blata,
•
organske partikle kot so feces, lasje, hrana, izbljuvki,
•
papir,
•
rastlinski material, humus,
•
topljive organske materiale kot so urea, sladkorji, razna zdravila in farmacevtski proizvodi,
•
patogene bakterije, viruse, prione, parazite
•
nepatogene organizme,
•
živali kot so protozoa, insekti, artropodi, majhne ribe,
•
luge,
•
kisline,
•
amonijak, cestno sol, cianide, hidrogen-sulfide, tiocianate, tiosulfate,
•
pline kot so hidrogen sulfid, ogljikov dioksid, metan,
•
barve, barve za lase, adhezive,
•
razna olja, masti,
•
pesticide, strupe, herbicide,
•
odpadke, ki jih mečemo v stranišča kot so vložki, tamponi, plenice, kondomi, celo majhne igrače itd.
84
Da bi se znebili čim več omenjenih sestavin, odpadno vodo pred izpustom v vodotoke očistimo v čistilni
napravi. V preteklosti se je odpadna voda od onesnaževalcev neočiščena zlivala preko pretočnih greznic,
odprtih jarkov ter zaprte kanalizacije v vodotoke, podtalnico in jezera. Z izgradnjo kanalizacije so se začeli
posamezni iztoki kanalizacije povezovati in nastajala so kanalizacijska omrežja oziroma sistemi, ki so se do
izgradnje čistilnih naprav v vodotoke zlivali še vedno neočiščeni.
Posamezni iztoki odpadne vode se danes stekajo v sekundarno kanalizacijo, ta pa se združuje v
primarno kanalizacijo, ki jo predstavljajo rajonski in glavni zbiralniki. Posamezni kanalizacijski sistemi se
končujejo s komunalnimi čistilnimi napravami. Na območjih, kjer izgradnja javne kanalizacije zaradi redke
poselitve in neekonomičnosti izgradnje javne kanalizacije ne pride v poštev, morajo posamezniki odvajanje in
čiščenje odpadnih voda urejati z izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav v skladu s standardi, navedenimi v
Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. list RS 98/2007);
Operativni program odvajanja in čiščenja odpadne vode (2).
2.1 INDUSTRIJSKE ODPADNE VODE
V industriji se bolj kot z biološkim onesnaženjem voda, ubadajo s kemičnim onesnaženjem, in sicer s »scalingom«, korozijo in izpustom odpadnih voda:
• pri scalingu gre za precipitacijo soli, ki ožijo cevi in onemogočajo normalno kroženje vode, kar vodi k
večji porabi energije
• pri koroziji je problem podoben, vendar gre tu še za razžiranje cevi in za možnost izlitja nevarnih snovi,
kar lahko vodi do katastrofe.
2.2 METEORNE VODE
Meteorne vode so padavinske vode, ki naj ne bi bile onesnažene (izjema kisli dež), vendar pa se onesnažijo, ko
padejo na tla in ravno tako predstavljajo problem pri zagotavljanju čiste pitne vode, oziroma onesnaženja le
te.
2.3 GOSPODINJSKE ODPLAKE
Količina gospodinjskih odplak se v zadnjih letih stopnjuje, čeprav trend ne narašča več tako strmo, kot ob
koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Ravno tako pa se je potrebno zavedati, da so to edine
odpadne vode, na katere lahko neposredno vplivamo ljudje sami. Z uporabo manj toksičnih detergentov,
ločevanjem odpadkov in z izogibanjem metanju raznoraznih stvari v stranišča ter z bolj gospodarnim ravnanjem
z vodo, lahko vsak posameznik nepredstavljivo izboljša kvaliteto odplak in celo zmanjša njihov izpust.
3 VRSTE ČIŠČENJA ODPADNIH VODA
Najbolj splošno razdelimo čiščenje odpadnih voda na:
•
mehansko čiščenje (precejanje vode skozi grablje in sita, usedanje),
•
kemijsko čiščenje (nevtralizacija, obarjanje, oksidacija in redukcija) in
•
biološko čiščenje (biokemični razkroj, aerobni in anaerobni postopki).
Poznamo več stopenj čiščenja odpadnih voda:
•
predčiščenje (mehansko),
85
•
primarno čiščenje (mehansko in /ali kemično čiščenje),
•
sekundarno čiščenje (vključuje biološko čiščenje) ter
•
terciarno čiščenje (odstranjevanje dušikovih in fosforjevih anorganskih snovi).
4 ČISTILNA NAPRAVA
S čistilno napravo čistimo odpadno vodo, da zmanjšamo in odpravimo njeno onesnaženost. V njej potekajo
podobni procesi kot v naravi, le da se ti procesi s pomočjo umetnih posegov odvijajo mnogo hitreje.
Čistilna naprave so danes pomembne, ker poraba vode narašča, se veča njena onesnaženost, odpadne
vode pa se iztekajo v reke, jezera, morja ali v podtalnico. Če čistilnih naprav ne bi bilo, bi bili slednji deli
našega okolja vedno bolj onesnaženi, zmanjšala bi se vsebnost kisika v njih, povečalo bi se zaraščanje z algami,
snovi v vodi bi gnile, zato bi voda smrdela in živi organizmi v vodi bi poginili.
Poznamo več vrst čistilnih naprav glede na vodo, ki jo čistijo. To so (3,4):
•
komunalne čistilne naprave - za komunalno odpadno vodo in mešanico komunalne in padavinske vode,
•
industrijske čistilne naprave - za industrijske odpadne vode,
•
skupne čistilne naprave - za mešanico komunalnih, padavinskih in industrijskih odpadnih vod.
5 DELOVANJE ČISTILNE NAPRAVE
Voda po kanalizacijskem sistemu pride do čistilne naprave in preko več korakov potuje preko nje (Slika 1).
Slika 1. Shema komunalne biološke čistilne naprave (5,6).
86
1.
Prvi korak prečiščevalnega procesa je mehanski. V tem delu čistilne naprave iz odpadne vode z grabljami
in s siti najprej odstranijo grobe plavajoče snovi, v peskovnikih pa grobe usedljive snovi, pomembna je
tudi odstranitev najbolj nezaželenih snovi, to so masti in olja, ki onemogočajo vstop hranil v bakterijske
celice.
2.
Drugi korak je biološko čiščenje, kjer v bazenih poteka razgrajevanje organskih snovi s pomočjo združbe
praživali, alg in bakterij. Potrebna združba pride že s kanalsko vodo, v prezračevalnih bazenih pa
pomnožimo njihovo število na majhnem prostoru in s tem pospešimo celoten postopek čiščenja.
3.
V prezračevalnih bazenih v odpadno vodo vpihujejo kisik, ki ga aerobni mikroorganizmi, ki se hranijo z
organskimi odplakami, potrebujejo za celično dihanje, pospeši se rast in metabolizem mikroorganizmov.
4.
Iztok iz bazenov gre dalje v končni usedalnik, v katerem se mikroorganizmi, ki so predelali organske snovi
iz odpadne vode in jo tako očistili, združujejo v velike kosme, ki zaradi teže počasi tonejo na dno.
Ker je v čistilni napravi za bakterije veliko hrane, se veča njihovo število, kar pomeni, da se poveča
količina blata, ki ga je potrebno odstraniti iz čistilne naprave. Blato, ki se nabere na dnu usedalnika loči čisto
vodo, ki se naprej izlije npr. v reko, od razpršene biomase (aktivno blato), ki se usede. Določena količina
usedlega aktivnega blata se vrača v biološki bazen, odvečno blato pa v zbiralnik za blato, kjer se obdeluje in po
potrebi odstrani iz čistilne naprave (sežig, deponiranje…).
Čistilne naprave odstranjujejo predvsem ogljik, zato lahko pride do evtrofikacije. Evtrofikacija pomeni
kopičenje anorganskih snovi v vodi, za kar pa sta najbolj odgovorna dušik in fosfor, zato je zelo pomembno
njuno odstranjevanje iz odpadnih vod. Odstranjevanje fosforja se izvaja z obarjanjem fosfatov in
odstranjevanjem oborine skupaj z biološkim blatom. Denitrifikacijske bakterije, ki namesto kisika za svojo rast
izkoriščajo nitrate, pa pretvorijo nitrate v dušik. Prav tako se za kemijsko čiščenje voda uporablja tudi
kloriranje, a je treba vodo pred izpustom v naravo najprej deklorirati (3,4).
6 ZAKLJUČEK
V preteklosti so ljudje zgradili greznice ali pa enostavno spustili odplake v reke, potoke, jezera ali pa so jih
zakopali. V današnjih časih industrializacije in večanja prebivalstva pa se količina odpadnih vod povečuje.
Sodobne čistilne naprave so zmožne odstraniti od 90–95% vsega onesnaženja v odpadnih vodah. Torej je voda
na iztoku razmeroma čista.
Problem je, ker je izvajanje čiščenja odpadnih vod izredno drago, potrebno pa je na vseh urbanih
območjih. Ker pa se vedno bolj zavedamo pomena zdravega okolja, smo sprejeli različne ukrepe, s katerimi
znižujemo onesnaženost vod. V Sloveniji smo se problematike odpadnih vod lotili leta 1999 v okviru
nacionalnega programa varstva okolja.
Varstvo okolja pa poteka tudi na ravni Evropske unije. Države članice morajo v skladu z Direktivo o
čiščenju komunalne odpadne vode zbirati in čistiti odpadno vodo z urbanih območij. Obstajajo tudi posebne
direktive za območja z visoko koncentracijo prebivalstva in glede občutljivosti voda (npr.: območja odvzema
pitne vode). Direktiva določa vsaj sekundarno (biološko) čiščenje odpadne vode na vseh urbanih območjih z
ekvivalentom več kot 2000 prebivalcev. Za občutljiva urbana območja ali urbana območja z več kot 10 000
prebivalci določa strožje zahteve za čiščenje. Direktiva določa tudi zahteve za predčiščenje tehnološke
odpadne vode, ki vstopa v kanalizacijski sistem, in odlaganje blata iz čistilnih naprav.
Zaradi nepravilnega ravnanja z odpadnimi vodami je na svetu vedno manj čiste pitne vode. Že sedaj je
marsikje v večjih mestih voda, ki priteče iz pipe, onesnažena. Zato se moramo zavedati, da kljub temu, da so
87
ukrepi čiščenja odpadnih vod dragi, so izjemno pomembni za našo bodočnost. Če bomo nadaljevali v takem
tempu, bo čista voda kmalu postala luksuzna dobrina.
7 VIRI
1.
Kam gre odpadna voda iz kanalizacije. Dostopno na URL:
http://www.kostak.si/cn/kam_gre_odpadna_voda_iz_kanalizacije.pdf. Pridobljeno 20.10.2010
2.
Čiščenje odpadnih voda. Pridobljeno 20.10.2010 s spletne strani: http://www.vo-kacelje.si/index.php?option=com_content&view=article&id=94&Itemid=143.
3.
Svetovni dan vod. Dostopno na URL: http://www.zzv-go.si/fileadmin/pdfdoc2010/21_SD_voda.pdf. Pridobljeno
23.10.2010.
4.
Čistilna naprava Kostanjevica na Krki. Dostopno na URL: http://www.kostak.si/cn/cistilna_naprava_kostanjevica.pdf.
Pridobljeno 23.10.2010.
5.
Shema čistilne naprave. Dostopno na URL:
http://www.minet.si/gradivo/egradiva/html/5_3_bioloska_predelava_odpadkov/shema__komunalna_bioloka_istilna_
naprava.html. Pridobljeno 23.10.2010.
6.
Tour a wastewater treatment plant in seven minutes. Dostopno na URL: http://vimeo.com/1973831. Pridobljeno
20.10.2010.
88
VARNOST ŽIVIL
Cirila Hlastan Ribič
1 UVOD
Živila so osnovna potreba človeka. Vključena so v prehrano človeka in kot taka na eni strani predstavljajo vir
potrebnih makro in mikro hranil ter tveganje za zdravje na drugi strani. Zdravje ljudi je v tesni povezavi s
prehrano. Način prehranjevanja lahko deluje kot dejavnik tveganja, ki ogroža zdravje posameznika, oziroma
kot zaščitni dejavnik, ki krepi zdravje in izboljša kvaliteto življenja. Zdrava prehrana ali zdravo prehranjevanje
vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo ter varovalno hrano, ki ohranja in krepi človekovo zdravje
(1).
Z vidika zakonodaje in
stroke pojmujemo živilo skladno z določbo FAO (Food Agriculture
Organisation)/WHO (World Health Organisation) kot snov, ki je predelana, polpredelana ali nepredelana in je
namenjena za prehrano ljudi. V to skupino uvršča tudi katerokoli snov, ki je bila vključena v predelavo, dodelavo
ali končno pripravo živila/hrane. Zakonodaja Evropske unije pa definira živilo kot vsako snov ali izdelek, v
predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, namenjeno za uživanje. K živilom sodijo tudi pijača, žvečilni
gumi in vse snovi, vključno z vodo, dodane v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila (2).
Evropska skupnost posveča varnosti hrane posebno pozornost, kar se kaže v ustanovitvi posebnega
generalnega direktorata Evropske komisije (DG SANCO), ter ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane (EFSA).
EFSA je neodvisna znanstvena organizacija, ki zbira in analizira podatke o varnosti živil, ugotavlja in spremlja
tveganja, ki imajo neposreden ali posreden vpliv na varnost živil in krme, pripravlja znanstvena mnenja in nasvete
za zakonodajo ter opozarja na tveganja. EFSA kot centralna institucija skrbi za izvajanje procesov ocene
tveganja, posodabljanje in poenotenje predpisov, ki urejajo obvladovanje tveganj na področju varnosti živil.
Slovenija je kot članica EU prevzela sistem zagotavljanja varnosti živil/hrane ter vse predpise, ki jih udejanja v
strateškem načrtu varnosti živil/hrane (1,3,4).
Oskrba z varno hrano, ki ne ogroža zdravja potrošnikov preko fizikalnih, kemičnih, bioloških ali drugih vrst
onesnaževal, je temelj zdrave prehrane in pomemben dejavnik varovanja zdravja kot javnega interesa. Strateški
dokumenti v zvezi s prehransko politiko EU poudarjajo pomen zagotavljanja varne hrane vzdolž celotne živilske
verige »od polja do krožnika« po načelu sledljivosti. Krovni dokument, ki v Evropski uniji ureja področje varnosti
živil, je Bela knjiga o varnosti živil iz leta 2000. Pomemben dokument iz tega področja je še Resolucija o varnosti
hrane, ki je bila sprejeta na skupščini Svetovne zdravstvene organizacije in je usmerjena v področje varnosti
hrane/živil. Omenjena resolucija poudarja pomen trajnostne preskrbe z živili ter sistem zagotavljanja varnosti
živil/hrane, ki je usmerjen v zmanjševanje tveganja za zdravje v celotni živilski verigi, od pridelovalca do
potrošnika. Skladno z Zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili so
zdravstveno ustrezna oziroma varna, če:
•
ne vsebujejo mikroorganizmov ali parazitov oziroma njihovih razvojnih oblik ali izločkov, ki lahko škodljivo
vplivajo na zdravje ljudi,
•
ostanki pesticidov in zdravil za veterinarsko uporabo, ki so na osnovi dobre kmetijske in veterinarske prakse
pričakovana posledica uporabe teh snovi v postopkih pridelave kmetijskih pridelkov oziroma surovin živalskega
izvora, ne presegajo najvišje dovoljene koncentracije,
•
ne vsebujejo strupenih kovin, nekovin, drugih kemičnih onesnaževalcev iz okolja ter strupenih in drugih snovi v
koncentracijah, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi,
89
•
ne vsebujejo aditivov, ki niso dovoljeni za proizvodnjo živil ali ne izpolnjujejo pogojev čistosti oziroma če
njihova količina ne presega dovoljene,
•
če ostanki pomožnih tehnoloških sredstev oziroma drugih snovi, ki se uporabljajo v proizvodnji živil, ne presegajo
najvišje dovoljene koncentracije, oziroma ne vplivajo škodljivo na zdravje ljudi,
•
ne vsebujejo radionuklidov nad dopustno mejo ali niso obsevana nad mejo, določeno s predpisi, oziroma pod
mejo učinkovitosti obsevanja,
•
niso mehanično onesnažena s primesmi ali tujki, ki so lahko škodljivi za zdravje ljudi, povzročajo odpor pri
potrošnikih ali neposredno ogrožajo zdravje,
•
je njihova sestava, ki lahko vpliva na biološko in energijsko vrednost živila, v skladu s predpisanimi pogoji,
•
niso njihova sestava ali organoleptične lastnosti (okus, vonj, videz) zaradi fizikalnih, kemičnih, mikrobioloških ali
drugih procesov tako spremenjene, da so neuporabna glede na njihov namen,
•
je njihov rok uporabnosti čitljiv in ni pretečen,
•
so živila živalskega izvora označena z oznako zdravstvene ustreznosti (5,6).
Živila ne smejo v promet, oziroma ne smejo biti v prometu, če vsebujejo onesnaževala oziroma druge
snovi, škodljive za zdravje, oziroma jih vsebujejo v količinah, ki lahko ogrožajo zdravje na osnovi analize in ocene
tveganja, ki ga onesnaževala oziroma druga snov lahko predstavlja za zdravje ljudi. Varno živilo/hrana ne sme
vsebovati bioloških, kemijskih in mehanskih onesnaževal ter radionuklidov, ki se pojavljajo kot posledica
nehigienske priprave hrane, industrijskega onesnaženja okolja ter agrotehničnih in tehnoloških postopkov v
pridelavi ali predelavi živil v količinah, ki bi ogrožale zdravje človeka.
2 VIRI IN POTI MAKROHRANILA V PREHRANI
Obvladovanje področja varnosti živil (food safety) vključuje zakonodajo, znanstvene ter strokovne principe, ki
temeljijo na zagotavljanju varnosti surovin, dodatkov, pomožnih sredstev in embalažnih materialov ter vseh
tehnik, ki se uporabljajo pri pridelavi oziroma predelavi živil/hrane ter pri njihovem transportu in prodaji.
Za pridelavo in predelavo varnih živil je potrebno poznati tveganja, ki so jim živila izpostavljena v celotni verigi
od osnovne surovine do končnega izdelka na krožniku. Prav tako je potrebno prepoznati vzroke za tveganja,
poznati vpliv na končno varnost živila in zdravje potrošnika ter poznati ukrepe za obvladovanje oziroma
preprečevanje tveganj. Vzroki za nastanek okoljskih tveganj v smislu varnosti živil so biološki (patogene bakterije,
paraziti, virusi), kemijski (ostanki pesticidov, težkih kovin, zdravil, detergentov, nedovoljenih aditivov in drugih
strupenih snovi) ter fizikalni dejavniki tveganja (tujki, radiacija).
Skladno s slovensko zakonodajo je onesnažilo (kontaminant) katerikoli biološki, kemični, fizikalni ali
radiološki agens, ki je prisoten v živilu kot posledica postopkov pridelave kmetijskih pridelkov in surovin
živalskega izvora, oziroma proizvodnje in prometa živil, ali kot posledica onesnaženja iz okolja. Pri
opredeljevanju varnosti živil se upoštevajo naslednji kriteriji: postopki pridelave, predelave in distribucije;
običajni pogoji uporabe živila s strani potrošnika in pri vsaki fazi pridelave, predelave in distribucije, informacije,
ki jih je potrošnik prejel, vključno z navedbami na oznaki, ali druge informacije, ki so običajno na voljo
potrošniku o preprečevanju posebnih neželenih vplivov nekega živila ali skupine živil na zdravje; verjetni takojšnji
in/ali kratkoročni učinki na zdravje potrošnika; verjetni komulativni toksični učinki; posebna zdravstvena
preobčutljivost skupin potrošnikov, kadar je živilo namenjeno tej skupini (7).
90
Preglednica 1. Onesnaženje živil; viri in negativni učinki na zdravje (8)
Onesnaženje živil
Toksične kovine
Kadmij (Cd)
Svinec (Pb)
Živo srebro (Hg)
Arzen (As)
Nitrati in nitriti
Nitrozamini
Pesticidi, razkuževanje
semen
Mikotoksini
Poliklorirani bifenili (PCB)
Aromatski ogljikovodiki (na
primer benzo(a)piren
Stimulatorji rasti rastlin
(na primer holin klorid)
Antibiotiki in hormoni
Radioaktivni izotopi
Plastične snovi (monomeri)
Viri
Škodljivi učinki na zdravje
Industrija (nekovinska metalurgija)
Kmetijstvo (fosforna gnojila)
Poškodbe ledvic, jeter in kostnega
sistema
Rak na prostati
Motnje v sintezi beljakovin
Anemija
Nevrološke in cerebralne spremembe
Paraliza živčnega sistema
Mutageni in teratogeni učinki
Karcinogeni učinki
Motnje metabolizma
Industrija
Transport (svinec v gorivu)
Posoda, konzervirana hrana
Kemična, elektrokemična in industrija barv
Kmetijstvo (razkuževanje semen)
Kovinska industrija
Naftne rafinerije
Kmetijstvo (pesticidi)
Kmetijstvo (nitritna gnojila)
Predelava živil
Kmetijstvo (nitritna gnojila)
Predelava živil
Kmetijstvo (insekticidi, herbicidi)
Neustrezno hranjenje žit
Intenzivna pridelava  glive v prsti pričnejo
proizvajati mikotoksine
Plastična embalaža
Masti, barve, izolatorji
Insekticidi
Predelava živil (sušenje žit, prekajevanje)
Onesnaženje iz industrije, transporta in
komunalnih odpadkov
Kmetijstvo
Vzreja živali
Radioaktivne nesreče
Poskusi z nuklearnim orožjem
Medicina
Plastična embalaža (polipropilen, polistiren)
Methemoglobinemija
Karcinogeni učinki
Kronične intoksikacije
Okvare živčnega in prebavnega sistem
Karcinogeni učinki
Močno toksični učinki
Karcinogeni učinki
Toksični učinki na celoten organizem
Karcinogeni učinki
Toksični učinki
Metabolne motnje
Zmanjšanje odpornosti
Astma, anemija in alergije
Levkemija, rak
Sevalna bolezen
Toksični učinki
3 BIOLOŠKI DEJAVNIKI ONESNAŽEVANJA ŽIVIL/HRANE
Biološki dejavniki onesnaževanja živil/hrane predstavljajo skupaj s kemijskimi in fizikalnimi potencialno nevarnost
za zdravje. Razumevanje njihove vloge ter njihovih značilnosti je osnova učinkovite analize dejavnikov tveganja v
okviru HACCP sistemu (Hazard Analysis and Critical Control Point System) in za izvajanje učinkovite kontrole
tveganj. Po poročilih strokovnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi bile bolezni zaradi
okužb z živili eden najbolj razširjenih zdravstvenih problemov v sodobnem svetu in pomemben vzrok za zmanjšano
ekonomsko produktivnosti (8).
Do okužb živil lahko pride bioloških dejavnikov tveganja. Tveganje za pojav bioloških dejavnikov se pojavi
kadar obstaja verjetnost, da je prisoten biološki povzročitelj okužbe živila v verigi predelave do zaužitja teh živil.
Vsak živ organizem, ki se lahko naseli, živi ali raste v živilu ter proizvaja ali izloča toksične metabolite, oziroma
potrebuje za svoj obstoj in razmnoževanje živega gostitelja, se lahko pojmuje kot biološki povzročitelj oziroma
dejavnik tveganja (9).
Biološki dejavniki torej vključujejo žive organizme, katerih življenje je odvisno od notranjih (intrinzičnih)
in zunanjih (ekstrinzičnih) dejavnikov v živilu. Notranji dejavniki se nanašajo na strukturo in sestavo živila,
91
zunanji pa na parametre, ki vplivajo na živilo (temperatura, dostop kisika, prisotnost CO2, tlak, vrsta pakiranja in
embalaže, metode predelave).
Povzročitelji okužb z živili povzročajo vrsto različnih akutnih simptomov in stanj. Številni podatki kažejo na
to, da je v zadnjih nekaj desetletjih prišlo do porasta incidence bolezni zaradi mikrobioloških okužb z živili (na
primer salmoneloze in kampilobakterioze). V letu 1990, ko je bila izvedena raziskava v 11 evropskih državah, je
bila ugotovljena stopnja okužb z živili 120/100.000 prebivalcev. Kasnejše raziskave v nekaterih evropskih državah
pa kažejo na pojav gastroenteritisa pri vsaj 3000 prebivalcih na 100.000 vsako leto. Večina teh primerov izhaja iz
okužb z živili. Poleg javnega zdravstvenega problema pa okužbe z živili predstavljajo tudi pomemben ekonomski
strošek. Po podatkih evropskega komisarja za javno zdravje salmoneloze v Evropi prizadenejo okrog 160.000 ljudi
in povzročijo 200 smrti letno, kar predstavlja strošek 2,8 milijard EUR.
V živilih v splošnem najdemo tri glavne vrste mikroorganizmov (7,8,10):
•
mikroorganizmi, ki prispevajo k spremembam živil, s čimer se izboljšajo senzorične lastnosti in/ali vzpostavi
daljša obstojnost živila (na primer fermentirana živila: siri, nekateri mesni izdelki, vino, pivo),
•
mikroorganizmi, ki v živilih povzročajo kvar - senzorične lastnosti živila se spremenijo v negativnem smislu in
obstojnost živila se skrajša (na primer mlečnokislinske bakterije v pivu),
•
mikroorganizmi, ki z zaužitjem z živili povzročijo negativne zdravstvene posledice; to so patogeni, ki povzročajo
bolezni zaradi okužb z živili, kjer se nahajajo (nekateri patogeni za vzdrževanje svojega življenjskega cikla nujno
potrebujejo človeški organizem, drugi pa pridejo v stik z njim naključno, nekateri se prenašajo le preko živil,
drugi pa tudi preko drugih poti).
Okužbe z živili delimo tudi glede na način delovanja patogenov v živilu in človeškem organizmu:
•
mikrobiološke toksikoinfekcije: mikroorganizem, zaužit skupaj z okuženim živilom se v gastrointestinalnem
traktu naseli, raste in proizvaja ter izloča toksin,
•
mikrobiološke intoksikacije: z živilom zaužijemo toksin mikroorganizma (biotoksin), ki ga je ta izločal v živilu
pred zaužitjem.
V Preglednici 2 so prikazani najbolj pogosti mikroorganizmi, ki so odgovorni za biološko onesnaženje živil
in hrane. Bolezen zaradi okužbe z živili nastane v povezavi s tremi dejavniki: infektivni agens, gostitelj ter okolje
bivanja in je odvisna interakcij med infektivnim agensom in gostiteljem (11-13).
Simptomi bolezni zaradi okužb z živili so odvisni od povzročitelja, načina izločanja njegovih toksinov in od
zdravstvenega stanja gostitelja. Najpogosteje senalezljive bolezni zaradi okužb z živili kažejo z bruhanjem in
diarejo (na primer Bacillus cereus, Clostridium perfringens, norovirusi). Nekateri mikroorganizmi povzročajo težje
oblike bolezni pri ljudeh, zlasti tistih z oslabljenim imunskim sistemom (Campylobacter jejuni, Cryptosporidium
parvum). Niso pa vse oblike bolezni zaradi okužb z živili omejene le na gastrointestinalni trakt; nekateri
mikroorganizmi (na primer posamezne vrste rodu Salmonella in toksinov E. Coli) povzročajo vročino, glavobole,
odpoved ledvic, anemije in celo smrt; patogena Listeria monocytogenes in Clostridium butulinum sta toksična za
centralni živčni sistem in fetus. Biotoksini (povzročajo intoksikacije) so odgovorni za nastanek tako akutnih kot
tudi kroničnih bolezni. Kljub naknadni odsotnosti povzročiteljev biotoksini lahko obstanejo aktivni v organizmu.
Med biotoksine štejemo toksine, ki jih proizvajajo bakterije (na primer butulin), plesni (na primer aflatoksini,
patulin), dinoflagelati (ciguatoksin) in rastline (fitotoksini).
92
Preglednica 2. Mikrobiološka tveganja v povezavi z živili (8).
Skupina mikroorganizmov
Mikroorganizmi
Bakterije
Salmonella, Shigella, Yersinia enterolitica, E. coli,
Enterobacter, Proteus, Citrobacter, Bacillus anthracis,
Mycobacterioum bovis, Aerobacter, Serratia, Listeria
monocytogenes, Campylobacter, Brucella, Aeromonas,
Plesiomonas, Vibrio, Bacillus cereus, Staphylococcus aureus,
Clostridium butulinum, Clostridium perfringens, Streptococcus
pyogenes
Virusi hepatitisa A, družina virusov Norwalk, rotavirsi,
astrovirusi, calicivirusi, enterični adenovirusi in parvovirusi
Giardia lamblia, Entamoeba histolytica, Cryptosporidim
parvum, Ascaris lumbricoides, Trichinella spiralis, Taneia
solium, Taneia saginata, Diphylobothrium latum, Nanophyetus
spp., Eustrongylides sp., Acanthamoeba in druge prostoživeče
amoebae, Trichuris trichiura.
BSE, TSE
Virusi
Paraziti
Prioni
4 KEMIJSKI DEJAVNIKI ONESNAŽEVANJA ŽIVIL/HRANE
Naravne ali industrijsko izdelane snovi, ki jih vsebujejo živila in živilski izdelki, lahko v določenih primerih
predstavljajo tveganje za zdravje potrošnika (Preglednica 3). Glede na izvor v živilski toksikologiji razlikujejo več
skupin kemijskih dejavnikov tveganja (8,14-16):
•
naravna onesnaževala - v živilih naravno prisotne snovi: alkaloidi (na primer solanin v krompirju, kofein in
teobromin v kavi, čaju, čokoladi); cianogeni (na primer v grenkih mandeljnih, breskovih in mareličnih peškah);
saponimi (na primer v stročnicah, špinači, brokoliju); oksalati (na primer v špinači, čaju, grahu); toksini v
morskih sadežih, mikotoksini, histamin; alergeni (na primer v jajcih, kikirikiju),
•
onesnaževala iz okolja in delovnega okolja: kemikalije iz embalaže (oligomeri, vinil monomeri); kemikalije iz
tehnološkega procesa (nitriti, nitriti N-nitrozo derivati); policiklični aromatski ogljikovodiki; onesnaževala iz
okolja (poliklorirani bifenili, dioksini, furani); težke kovine (svinec, kadmij, živo srebro, arzen),
•
ostali kemijski dejavniki tveganja: pesticidi, veterinarska zdravila, aditivi.
Preglednica 2. Kemična in biokemična tveganja (8).
Skupina snovi
Alergeni
Aditivi
Biocidi
Čistila in
razkužila
Kovine
Zdravila
Mikotoksini
Toksini alg
Snov
Najpogostejši alergeni so beljakovine (kravje mleko, jajca, morski sadeži, oreški, stročnice,
pšenica, soja, koruza). Alergeni so lahko tudi dodatki živilom: barvila, antioksidanti,
konzervansi in sredstva za izboljšanje okusa.
Nekatera barvila (tartrazin, sunset yellow), konzervansi (žveplov dioksid, benzojska kislina,
Na- in P-benzoat, nitriti, nitrati), antioksidanti (butil hidroksi anizol – BHA in butil hidroksi
toluol – BHT), arome (Na-glutamamt) in sladila (aspartam)
Pesticidi, insekticidi, herbicidi, fungicidi, sredstva za zaščito lesa, akaricidi
Hipoklorid, organsko vezani klor, jodofori, peroksiocetna kislina, kvarterne amonijeve soli,
amfoterne spojine, aldehidi, alkoholi, kelati, površinsko aktivne snovi
Kositer, živo srebro v ribah, kadmij, svinec, aluminij, cink, baker in antimon
Antibiotiki, hormoni in ostali regulatorji rasti (na primer avilamicin, salinimicin in
flavomicin)
Aflatoksini, patulin, argot-amini, trihoteceni, ohratoksini
Paralitičen (paralityc shellfish poisoning – PSP), diarejni (diarrehic shellfish poisoning – DSP),
nevrotoksičen (neurotoxic shellfish poisoning – NSP) in amnezični tip (amnesic shellfish
poisonong – ASP), Ciguatera
93
4.1 GLAVNE LASTNOSTI IZBRANIH KEMIJSKIH ONESNAŽEVAL ŽIVIL/HRANE
4.1 PESTICIDI
Pesticidi so snovi, ki se uporabljajo za zatiranje različnih škodljivcev, plevelov in rastlinskih bolezni. Uporabljajo
jih zelo široko, največ pa v procesu kmetijske pridelave ter v gozdarstvu, lesarstvu, ladjedelništvu, pa tudi v
bivalnem okolju. Po svojem nastanku so lahko naravne snovi, izolirane iz rastlin, ali sintetično pridobljene s
sintezo. Predvsem te pa lahko ob neustrezni uporabi ogrožajo tako človeka kot njegov ekosistem. Pesticidi naj bi
selektivno uničevali določeno vrsto škodljivcev, vendar se v praksi pogosto izkaže drugače. Po določenem času
lahko namreč določena vrsta škodljivcev pridobi naravno odpornost in tako je treba na vedno znova iskati nova
sredstva, ki bodo učinkovita tudi proti odpornim vrstam.
Stopnja toksičnosti različnih pesticidov je zaradi njihove kemične sestave različna. Negativni vpliv
pesticidov na človeški organizem je odvisen predvsem od koncentracije pesticida, ki vstopa v okolje, načina
uporabe, stopnje razgradljivosti, obstojnosti v okolju, sposobnosti bioakumulacije in biokoncentracije,
vključevanja v prehranjevalno verigo, teratogenosti, mutagenosti, genotoksičnosti in še mnogih drugih
dejavnikov. Pesticid, ki se uporablja za zatiranje škodljivcev, je v bistvu aktivna substanca, ki je v določeni
koncentraciji primešana inertnemu mediju. Kar se tiče inertnega medija je potrebna posebna previdnost, saj je
lahko inertna snov onesnažena s kemikalijami, ki lahko še dodatno ogrozijo okolje in zdravje ljudi.
Različne skupine pesticidov imajo različne mehanizme delovanja na organizem. Toksični učinki se kažejo
predvsem na živčnem sistemu, z upočasnitvijo depolarizacije membran živčnih celic in s tem povečane
vzdraženosti. Znanki zastrupitve so slabost, bruhanje, razdražljivost, vrtoglavica, motnje govora, tremor
(8,14,16,17).
4.2 ADITIVI
Aditivi so zakonsko opredeljeni kot snovi, ki jih običajno ne uživamo kot živilo in ne sodijo med njegove običajne,
tipične sestavine. Aditivi so snovi naravnega ali sintetičnega izvora. Vsak aditiv mora biti v Evropski uniji odobren
in registriran s črko E in ustrezno številko. Številke so najmanj trimestne, pričnejo se z E100; (18, 19).
Glede na Pravilnik o aditivih za živila je aditiv vsaka snov, ki se običajno ne uporablja oziroma ne uživa kot
živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne glede na to, ali ima hranilno vrednost, se pa
namensko dodaja živilu iz tehnoloških razlogov v proizvodnji, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu,
hrambi in se zato nahaja v živilu ali v stranskem proizvodu živila in s tem posredno ali neposredno postane
sestavina živila. Ob neustrezni uporabi aditivov oziroma izpostavljenosti le-tem pa lahko prihaja do različnih
škodljivih učinkov za zdravje potrošnika (alergija-urtikarija, astma, glavoboli, migrene, vedenjske motnje,
hiperkinezija, rak).
Pred uporabo vsakega aditiva je treba pridobiti dovoljenje posebne strokovne komisije oziroma
znanstvenega sveta pri Evropski agenciji za varno hrano. Pogoj za izdajo dovoljenja so opravljeni testi glede
toksičnosti aditiva. Test na toksičnost mora biti izveden po mednarodno predpisanih postopkih, običajno pa ga
izvajajo na živalih ali na celičnih kulturah (bakterijah). O ustreznosti takšnih testov se porajajo dvomi povezani z
dejstvom, da je test na živali ali celici nezanesljiv model za oceno toksičnosti preiskovane kemikalije. Kot je
znano se človek lahko odzove drugače kot živali ali bakterije, poleg tega se testiranje izvaja samo posamično z
eno kemikalijo, v živilih pa je običajno več vrst aditivov. Ker rezultati takih testov zato niso popolnoma zanesljivi,
se iz previdnostnih načel izda dovoljenje le za določeno obdobje. Tako je začela Evropska agencija za varno hrano
(EFSA) po naročilu Evropske komisije v letu 2006 ponovno raziskovati varnost uživanja nekaterih barvil, ki so kot
aditivi trenutno dovoljena za uporabo v živilih. Na podlagi opravljenih testov toksičnosti se določi, kolikšen je
94
dopustni dnevni vnos aditiva za človeka - ADI (Acceptable Daily Intake); (20, 21). V Primeru 1 je prikazano, kako
izračunavamo ADI.
Vrednost ADI natrijevega nitrita (konzervansa, ki ga uporabljajo v postopku razsoljevanja mesa),
Primer 1
znaša 0,1 mg. To pomeni, da lahko 70 kg težka odrasla oseba dnevno zaužije 7 mg (70 x 0,1 mg)
natrijevega nitrita, ne da bi si s tem ogrozila zdravje. 20 kg težak otrok pa naj dnevno ne bi
zaužil več kot 2 mg tega konzervansa.
Koliko mesnih izdelkov, ki vsebujejo natrijev nitrit, torej sme posameznik zaužiti? Po
pravilniku smejo obarjene in kuhane klobase vsebovati največ 100 mg natrijevega nitrita na
kilogram. To pomeni, da bi hipotetično lahko 70 kg težka odrasla oseba, glede na še varno
količino zaužitega natrijevega nitrita, vse življenje uživala po do 70 g takšnih klobas na dan, 20
kg težak otrok pa po 20 g, primeru, da natrijevega nitrata ne zaužije z drugimi živili.
Najpomembnejše skupine aditivov so:
1.
Barvila (E100-E180) so snovi, pridobljene iz živil in drugih sestavin naravnega izvora s fizikalno in/ali
kemično ekstrakcijo, ki ji sledi selektivna ekstrakcija pigmentov glede na njihove hranilne ali aromatične
sestavine; barvila živilo obarvajo ali poudarijo njegovo barvo, vsebujejo naravne sestavine živil in sestavine
naravnega izvora in se običajno kot take ne zaužijejo kot živilo ter se običajno ne uporabljajo kot tipične
sestavine živila.
2.
Sladila in alkoholni sladkorji (E420-E422 in E927-E967) so snovi, ki dajejo živilu sladek okus, vendar ne živila
s sladilnimi lastnostmi, kot je na primer sladkor ali med ipd. Najbolj pogosta sintetična sladila so:
acesulfam-K, aspartam in saharin.
3.
Konzervansi (E200-E297) so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da ga ščitijo pred kvarom, ki ga
povzročajo mikroorganizmi. Pogojno dovoljeni konzervansi so: sorbati, benzoati in p-hidroksibenzoati,
žveplov dioksid in sulfiti, dimetil dikarbonat, propionska kislina, nitriti, nitrati, sorbati, benzoati, natamicin
(22).
4.
Antioksidanti (E300–E321) antioksidanti so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da jih ščitijo pred
kvarom, ki ga povzroča oksidacija v obliki žarkosti maščobe in spremembe barve. V skupino konzervansov
spadajo: propil galat, oktil galat, butil hidroksianizol (BHA), butil hidroksitoluen (BHT), eritrobinska kislina,
askorbinska kislina, citronska kislina, vinska kislina.
5.
Emulgatorji, stabilizatorji, sredstva za zgoščevanje in želirna sredstva (E322-E495) so snovi, ki v živilu
omogočajo nastanek oziroma ohranjanje homogene zmesi dveh ali več faz, ki se ne mešajo (na primer olje
in voda). Stabilizatorji so snovi, ki vzdržujejo fizikalno-kemijsko stanje živila, vključno s snovmi, ki
vzdržujejo homogeno razpršenost dveh ali več snovi, ki se v živilu ne mešajo med seboj ter snovi, ki
stabilizirajo, ohranjajo ali poudarijo obstoječo barvo živila. Sredstva za zgoščevanje in želirna sredstva
prispevajo k ustrezni oziroma željeni strukturi živila. Najbolj znani emulgatorji in stabilizatorji so lecitin,
pektin, gliceridi, fosfati, karagenan, alginati itd.
6.
Ojačevalci okusa (E620-635) oziroma ojačevalci arome so snovi, ki ojačajo obstoječi okus oziroma vonj
živila. Najbolj razširjen je natrijev glutamat, ki se uporablja v mesnih in zelenjavnih jedeh ter začimbah in
začimbnih mešanicah (nadomestilo za sol).
Ostali aditivi so še:
•
kisline (kot antioksidanti in sredstva za konzerviranje),
95
•
sredstva za uravnavanje kislosti (uravnavajo kislost/bazičnost),
•
sredstva za ohranjanje sipkosti (preprečujejo sprijemanje praškov),
•
sredstva proti penjenju (zmanjšujejo oziroma preprečujejo penjenje živil),
•
sredstva za ohranjanje vlage (preprečujejo izsušitev živil) in sredstva za vzhajanje (vplivajo na povečanje
prostornine živil, pri tem pa se ohrani hranljiva vrednost).
Toksikologi so zaskrbljeni zaradi široke uporabe aditivov, še posebno zato, ker ni znano kako po dolgotrajnem
uživanju vplivajo na zdravje. Trenutno je še premalo zanesljivih znanstvenih podatkov o škodljivih učinkih
aditivov na zdravje ljudi, čeprav obstajajo domneve, da je čedalje več alergijskih reakcij ravno zaradi uživanja
aditivov. V povprečju se intoleranca na aditive pojavi pri skoraj 3 od 10.000 ljudi. Pri večini prizadetih se pojavi
urtikarija. Najpogosteje sta omenjena tartrazin (E102) in benzojska kislina (E210), kot povzročitelja
hiperaktivnosti otrok. Možna pa je tudi navkrižna reaktivnost, kjer preobčutljivost za posamezen sproži
preobčutljivost za nekega drugega. Še posebej so ogrožene skupine s posebnimi prehranskimi potrebami in osebe
v določenem življenjskem obdobju (na primer: dojenčki, otroci, nosečnice, doječe matere) (23).
5 FIZIKALNI DEJAVNIKI ONESNAŽEVANJA ŽIVIL/HRANE
Po definiciji so fizikalna onesnaževala tujki, ki torej v živilu normalno niso prisotni in lahko povzročijo poškodbe,
fiziološke motnje in/ali bolezen. Vir fizikalnih onesnaževal so lahko surovine, voda in/ali zaposleni, v samo
surovino/polizdelek/izdelek pa lahko pridejo na katerikoli stopnji proizvodnje (transport, priprava, predelava,
skladiščenje). Med najbolj znane fizikalne dejavnike tveganja v živilih, ki lahko povzročijo obolenja ali poškodbe
pri ljudeh štejemo naslednje (8):
•
tujki iz kovine (stroji, naprave, tla, žice, kovanci, kovinski pripomočki),
•
tujki iz lesa (zaboji, gradbeni materiali, tla),
•
tujki iz stekla (steklenice, kozarci, stekleni pripomočki, deli svetil),
•
tujki iz plastike (pakirni materiali, tla, zaposleni),
•
kamniti delci (gradbeni materiali, tla),
•
delci kosti (neustrezna predelava),
•
insekti in drugi škodljivci ter njihovi deli in iztrebki (tla, zunanje okolje proizvodnje),
•
gumbi, lasje, nohti, kozmetična sredstva, nakit (zaposleni),
•
drugi tujki (koščice sadja, lupine oreškov),
•
voda (čiščenje in spiranje v tehnoloških postopkih ter kot sestavina izdelkov)
Glede na njihovo naravo lahko delimo fizikalna onesnaževala v tri skupine:
•
mineralna fizikalna onesnaževala (prst, kamniti delci, prah, kovinski delci, steklo, tkanine, koščki barve
itd.),
•
rastlinska fizikalna onesnaževala (trave, listi, stebla, žitni delci),
•
živalska fizikalna onesnaževala (insekti, pršice, glodalci itd.).
Posledica zaužitja takega tujka je lahko poškodba zob, ustne votline, grla in drugih delov gastrointestinalnega
trakta ter dušenje in krvavitve, lahko pa zaradi prisotnosti škodljive snovi na tujku pride tudi do slabosti in
bruhanja. V pogostih primerih je potrebna tudi kirurška odstranitev. Fizikalno onesnaženje izvora različnih
živalskih in rastlinskih vrst oz. njihovih delov lahko povzroči hude naknadne infekcije, alergije in zastrupitve.
96
Med fizikalne dejavnike štejemo tudi onesnaževanje živil z radioaktivnimi elementi, ki oddajajo v okolje
radioaktivno sevanje. Najbolj znana radioaktivna elementa kot onesnaževalca okolja sta cezij in stroncij njun
izvor pa je različen (naravno okolje, eksplozije nuklearnega orožja, nezgode v jedrskih reakcijah, nepravilno
ravnanje z radioaktivnimi odpadki v medicinskih ustanovah, nepravilno izvajanje sicer dovoljenega obsevanja živil
z radioaktivnimi elementi, ki je namenjeno zagotavljanju mikrobiološke varnosti živil in preprečevanju zgodnjega
kvara). Škodljivo delovanje radioaktivnih snovi je v ionizirajočem sevanju, ki povzroča toksične učinke na vse
organe (8).
6 GENSKO SPREMENJENI ORGANIZMI IN ŽIVILA/HRANA
Izraz gensko spremenjena živila označuje živila, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO). GSO so živi
organizmi (rastline, živali, mikroorganizmi), pri katerih je bila z vgraditvijo gena, ki izraža želeno lastnost,
spremenjena genska struktura. Potem, ko je gen izoliran in kloniran, mora biti podvržen več modifikacijam,
preden se ga lahko ustrezno vključi v organizem gostitelja. Za uspešno integracijo in ekspresijo mora
konstruiran transgen vsebovati nekatere nujne komponente: promotorsko sekvenco (uravnavanje lokacije in
časa ekspresije v organizmu), ustrezne modifikacije gena (npr. število A-T nukleotidov v transgenu v primerjavi
s C-G nukleotidi v rastlini), terminacijsko sekvenco (označuje konec sekvence gena) in markerski gen (za
idenifikacijo celic ali tkiv rastline, kjer se transgen uspešno integrira); (8).
Z vnosom genov izboljšamo lastnosti, ki so pomembne za:
•
pridelovanje (toleranca na herbicide, odpornost na bolezni, škodljivce in stres)
•
skladiščenje (počasnejše zorenje, daljša obstojnost)
•
potrošnika (izboljšana hranilna vrednost, videz in aroma)
•
pridobivanje zdravilnih substanc in industrijskih olj.
Po uspešni vključitvi gena v rastlino (običajno s patogeno bakterijo Agrobacterium tumefaciens) in po
selekciji rekombinantov se opravi obširen postopek evalvacije transgene rastline, da se ugotovi, ali je
vključenje gena povzročilo neželene učinke na druge funkcije v rastlini (rast, pridelek, kvaliteta, itd.), na
kvaliteto produkta, na ekosistem in nenazadnje na aktivnost in stabilnost samega vključenega gena (24).
V zadnjem desetletju sta se razvoj in uvajanje transgenih tehnologij bolj povečala v ZDA kot v Evropi;
večina (68%) nasadov z gensko spremenjenimi rastlinami je trenutno ravno v ZDA. Razlog za to je v evropski
zakonodaji, kjer je bil moratorij za gensko spremenjene rastline končan v maju 2004 in v pomanjkanju javnega
odobravanja gensko spremenjenih organizmov v verigi pridelave in predelave hrane. Kljub temu pa se gensko
spremenjene rastline in aditivi uporabljajo pri pripravi preko 75% predelane hrane. Med primere takih živil
spadajo: repično olje, radič, koruza, papaja, krompir, riž, soja, buča, sladkorna pesa, paradižnik in nekateri
mlečni izdelki. Uporaba živali v namene ksenotransplantacije ni dokazano varna, zato je v skladu s trenutno
zakonodajo izključena iz verige predelave/pridelave hrane. Meso in izdelki, pridelani iz kloniranih živali iz
somatskih celic niso dokazano nevarni, vendar pa trenutno tudi ne obstajajo objavljeni primerjalni podatki o
sestavi takega mesa in mleka.
Prave nevarnosti uživanja gensko spremenjene hrane še niso povsem znane. Gensko spremenjeno hrano
bi lahko pojmovali ravno tako varno kot je konvencionalna hrana. V splošnem pa nevarnost verjetno lahko
predstavljajo nepričakovani učinki in posledice vključitve tuje DNA v genom rastline ali živali. V gensko
spremenjenih organizmih, kjer se geni iz živali, rastlin, insektov, bakterij ali virusov vključijo v DNA surovine
za živila, pride do obvoza naravnih varnostnih barier in do poti prenosa genskih nagnjenosti iz popolnoma
nesorodnih vrst.
97
Leta 2003 je komisija Codex Alimentarius določila načela ocene tveganj uživanja gensko spremenjenih
živil za zdravje ljudi. Ta načela določajo preiskave glede toksičnosti, alergenosti, stabilnosti vključenega gena,
prehranskih učinkov uživanja gensko spremenjene hrane in kakršnihkoli nenamernih učnikov zaradi
vključevanja tujih genov.
Tveganje za zdravje, zaradi uporabe gensko spremenjenih organizmov v prehrani ljudi, variira od
primera do primera. Stopnja tveganja je odvisna od značilnosti, stabilnosti in lokacije vključenega gena.
Nekatere beljakovine v hrani so za ljudi alergeni; če gen za to beljakovino vključimo v gensko spremenjeno
živilo, lahko to posledično pomeni, da bodo ljudje alergični tudi na to živilo. Tveganje za zdravje predstavlja
tudi vključevanje genov, ki zavirajo funkcije drugih genov; če je zavirana funkcija tega gena odstranjevanje ali
onemogočanje neke toksične snovi, lahko pride do povečanja vsebnosti te snovi v gensko spremenjenem živilu.
Kot negativne posledice narave, stabilnosti in lokacije vključenega gena ter na novo proizvedenih beljakovin in
možnih sprememb funkcij drugih genov, štejemo naslednje:
•
alergenost,
•
povečana toksičnost,
•
povečano tveganje za nastanek raka,
•
prenos rezistence (npr. na antibiotike),
•
spremembe v vsebnosti hranil (8).
6.1 ALERGENOST
Do alergijskih reakcij prihaja, ko v organizem vstopi normalno neškodljiva beljakovina, vendar v njem povzroči
določen odziv imunskega sistema. Če nova beljakovina v gensko spremenjenem živilu prihaja iz vira, ki pri
ljudeh povzroča alergijske reakcije, obstaja povečano tveganje da bo ta beljakovina povzročila imunski odziv v
telesu. Vendar do sedaj še ni pravega dokaza, da bi gensko spremenjena živila lahko v večji verjetnosti
povzročila alregijsko reakcijo kot konvencionalna živila, saj genski inženiring sam po sebi ne proizvaja
alergene. FDA (Food and Drug Administration) v ZDA preverja nova gensko spremenjena živila in primerja
potencialne alergene v teh živilih s seznamom snovi, ki so že bile v povezavi z alergenostjo – v letih teh
preverjanj je bilo ugotovljenih le nekaj primerov, pri katerih bi lahko prišlo do težav. Čeprav še ni bilo
potrjenih alergijskih reakcij pri potrošnikih zaradi uživanja gensko spremenjenih živil, poskusi in vitro kažejo,
da bi nekateri takšni izdelki morda lahko povzročili alergijsko reakcijo, kar je nekatera biotehnološka podjetja
spodbudilo k zaustavitvi razvoja teh izdelkov.
Ocena tveganja za pojav alergijskih reakcij zahteva razumevanje več različnih dejavnikov, vključno z
virom prenešene beljakovine ter stopnjo ekspresije, fizikalnimi in kemijskimi lastnostmi le-te ter tudi s
strukturnimi podobnostmi z že znanimi alergeni. Antigeni (alergeni) največkrat povzročijo takojšnjo
hipersenzitivno reakcijo, ki lahko vodi v alergijski rinitis, konjunktivitis, alergijsko atsmo, atopični dermatitis
ter diarejo in kolike, v težjih primerih imunskega odziva pa lahko pride tudi do anafilaktične reakcije, kjer
pride do restrikcije dihalne poti in močne hipotenzije (25).
6.2 POVEČANA TOKSIČNOST
Večina rastlin, ki jih uživamo ljudje, proizvaja količine toksinov, ki nimajo škodljivega učinka na človeški
organizem. Obstaja pa skrb, da bi vključevanje določenega tujega gena v rastlino lahko povzročilo, da bi ta
rastlina pričela proizvajati toksine v večjih količinah, ki bi lahko bile nevarne za človeka.
98
Pri pridelavi transgenih rastlin pride torej do insercije tuje DNA v te rastline. Ljudje vsakodnevno
zaužijemo približno 0,1 do 1 grama DNA, torej v zelo majhnih količinah. Raziskave pa so pokazale, da zaužita
tuja DNA sama po sebi nima nobenih toksičnih učinkov.
Obstaja nekaj primerov snovi v genskem inženiringu, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za
povečanje tveganja za nastanek nekaterih vrst raka, kot sta na primer rekombinantni rastni hormon za
povečanje količine mleka pri kravah in mozaični virusni promoter (prisoten ob mozaični bolezni cvetače,
brokolija in zelja). Znanstveniki opozarjajo, da je potrebno slediti uporabi takih snovi z vidika varnosti oziroma
tveganj za nastanek določenih vrst raka.
Leta 1994 je FDA odobrila prodajo kontroverznega rBGH (rekombiniran goveji somatotropin - injiciran v
krave povzroči večjo produkcijo mleka), pa čeprav so znanstveniki opozarjali na povečano tveganje za razvoj
karcinoma dojke, prostate in debelega črevesa. Študije so namreč pokazale, da inzulinu podoben rastni faktor1 (IGF-1), beljakovino, ki je prisotna v rahlo večjih količinah v mleku krav, ki so jim dodajali hormon, kot v
naravnem mleku, mnoge študije povezujejo z razvojem raka. Leta 1998 so kanadski znanstveniki razkrili
dokumente, iz katerih so razvidne poškodbe laboratorijskih podgan, ki so jih hranili z rBGH. Pokazala se je
potencialna nevarnost razvoja raka pri podganah, pri katerih se je rBGH kopičil v prostati in v tiroidnih cistah,
zato je Kanada leta 1999 prepovedala uporabo rBGH. V EU je njegova uporaba prepovedana že od leta 1994,
kljub temu pa je hormon še vedno injiciran v 4-5% krav, namenjenih za prehrambno industrijo v ZDA, pa čeprav
nobena druga industrializirana država ni legalizirala njegove uporabe.
Drugo tveganje predstavlja uporaba promotorja. Ko znanstveniki z uporabo transgenske tehnologije
vstavijo v rastlino nov gen potrebujejo tudi promotor za aktivacijo tega gena. Najširše uporabljen je promotor
iz mozaičnega virusa cvetače (35S CaMV). Nekateri znanstveniki poročajo, da bi lahko njegovo zaužitje
povečalo verjetnost razvoja karcinoma želodca in debelega črevesa. Voda in hrana kontaminirana s takim
gensko modificiranim materialom bi lahko pospešila rast malignih tumorjev, zato je potrebo spremljanje
zdravja ljudi, ki živijo v bližini kmetij, kjer gojijo takšne GSO. Vendar negativni učinki še niso bili
dokumentirani. Obenem ljudje majhne količine tega virusa uživajo že stoletja z uživanjem z virusom okuženih
rastlin v prehrani.
Francoska študija, objavljena pred kratkim v International Journal of Biological Sciences, je primerjala
efekt treh genetsko spremenjenih tipov koruze na zdravje sesalcev in z rezultati kaže na bojda nezanemarljive
nivoje toksičnosti v GS koruzi. Z njimi so 90 dni hranili podgane, nato pa s testiranjem krvi in organskih
sistemov prišli do ugotovitve, da sta bila primarno prizadeta jetra in ledvica (vnetja ledvic in nekroza jeter).
Stranski učinki so bili pogosto povezani tudi s spolom živali, pogosto pa tudi z zaužito količino. Študija je dobila
veliko ugovorov, kajti odkrito je bilo mnogo napak, EU pa se prav tako ni strinjala z njo in je dala MON 863
(eden GS tipov koruze iz študije) licenco za uporabo v prehrani. Avstralska vlada je analizirala podatke in
zaključila, da so bile variacije posledica normalnih fizioloških sprememb pri testnih živalih in prav tako odobrila
MON 863.
6.3 PRENOS REZISTENCE
Uporaba marker genov z rezistenco na antibiotike pri razvoju transgenih rastlin in prekomerna uporaba oziroma
zloraba zdravljenja živali z antibiotiki sta spodbudili skrb glede zdravljenja bolezni z antibiotiki pri ljudeh v
povezavi z uživanjem transgenih živil. Pri številnih stopnjah razvoja transgenih rastlin se namreč uporablja
DNA, ki kodira rezistenco na določene antibiotike in ta DNA pogostokrat postane trajna sestavina končnega
produkta. Nevarnost v tem smislu morda lahko predstavlja tudi prenos gena iz transgenega živila v
mikroorganizme, ki naseljujejo našo ustno votlino, želodec in črevesje ali v bakterije, ki jih zaužijemo skupaj s
99
hrano. Tak t.i. horizontalni prenos se v naravnem okolju sicer lahko zgodi, vendar pa je nadaljnja pot
preprečena zaradi kisline v želodcu. V eni od vrst E. coli je bil najden gen, odporen na ampicilin in se uporablja
v variantah transgene koruze. Raziskovalci ene od univerz v Veliki Britaniji pa poročajo o mikroorganizmu, ki je
pri poskusu prevzel gen za odpornost na herbicid, potem, ko je bil zaužit z gensko spremenjeno sojo.
6.4 SPREMEMBE V VSEBNOSTI HRANIL
Področje primerjave glede razlik v vsebnosti hranil med gensko spremenjenimi živili in konvencionalno
pridelanimi je še dokaj neraziskano, vendar pa so že potekala ugotavljanja glede vsebnosti izoflavonov v
gensko spremenjeni in konvencionalno pridelani soji. Izoflavoni so potencialni preprečevalci nekaterih bolezni
srca, raka na dojki in osteoporoze. Do sedaj so bile ugotovljene le minimalne razlike v vsebnosti izoflavonov v
gensko spremenjeni soji v primerjavi s konvencionalno pridelano (26).
7 VARNOST ŽIVIL IN TVEGANJA ZA ZDRAVJE
Prehrana ljudi vsebuje veliko mutagenih snovi iz različnih virov. Vpliv na nastanek in razvoj raka nima samo vrsta,
temveč tudi količina in pogostnost uživanja posameznih sestavin hrane. Hrana pa lahko vsebuje tudi različne
snovi, ki so mutagene in karcinogene snovi, kot so mikotoksini in heterociklični amini. Med zdravju tvegane
mikotoskine sodijo predvsem aflatoksini, ki so dokazano kancerogeni. Epidemiološke raziskave so pokazale, da
aflatoksin B1, ki ga proizvaja Aspergilus flavus, lahko povzroča karcinom jeter. Pri preiskovancih, ki so bili
izpostavljeni aflatoksinu B1, je bila v hepatomih ugotovljena mutacija tumor supresorskega gena p53. Med možne
mutagene aflatoksine sodijo še ohratoksin A in trihoteceni (27).
Kontaminacija živil s toksičnimi kovinami (svinec, arzen, živo srebro, kadmij) predstavlja pomemben
dejavnik tveganja za zdravje. Raziskave so pokazale kancerogeni vpliv teh kovin predvsem v smislu poklicne
izpostavljenosti. Povzročajo poškodbe DNA in kromosomske aberacije. Nekatere teh kovine že pri zelo nizkih
koncentracijah zavirajo popravljanje poškodb DNA. V velikih morskih ribah (tuna, mečarica, morski pes) in
mastnih morskih ribah (losos, slanik) se zaradi onesnaženosti okolja lahko nahaja živo srebro v količinah, ki
predstavlja tveganje za zdravje, predvsem zarodka in dojenčka. Zato priporočila navajajo njihovo omejevanje v
tem obdobju, predvsem tune, ki jo lahko nosečnice in doječe matere zaužijejo do 160 g na teden.
Med pomembne genotoksične kancirogene spadajo N-nitrozo spojine, ki nastajajo pri interakciji sekundarnih
amino spojin z nitrozirajočimi dejavniki (dušikovi oksidi). Pomemben vir teh snovi v prehrani so dodani nitrati in
nitriti ter segrevanje oziroma sušenje živil v prisotnosti dimnih plinov. Raziskave kažejo povezavo med vnosom Nnitrozaminov (hlapni kancerogeni) in rakom grla, žrela in gastrointestinalnega trakta. Živila, ki pogosto vsebujejo
N-nitrozo spojine so živila, ki so jim za obstojnost dodani nitriti/nitrati, dimljena živila (meso, ribe), snovi, ki jih
sušijo v dimnih plinih (pivo, viski), soljena živila/hrana, kisana živila/hrana.
Tveganje za nastanek genotoksičnih snovi v hrani/živilih lahko povzroči neustrezna priprava živil/hrane,
predvsem kuhanje in priprava hrane pri visokih temperaturah. Policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH) in
heterociklični amini, ki nastanejo pri pečenju mesa, pri visokih temperaturah, so kancerogene snovi. Omenjene
snovi nastanejo pri nekaterih tehnoloških postopkih (praženje, dimljenje, sušenje, razsoljevanje, rafinacija). Zelo
pomemben vir je pražena ali ocvrta beljakovinsko bogata hrana kot sta meso in ribe. Obstaja pa verjetnost, da
gre za sinergistično delovanje maščob v mesu in heterocikličnih aminov. Aminokisline in heksoze reagirajo, pri
čemer tvorijo heteroaromatske snovi, nato kondenzirajo s kreatininom in nastajajo imidazo snovi s
heterocikličnimi amini. Delež heterocikličnih aminov
narašča z naraščanjem temperature. Domnevajo, da
heterociklični amini povzročajo genomsko nestabilnost, kar vpliva na povečano občutljivost za delovanje
100
tumorskih promotorjev (28,29). Med PAH je najbolj raziskan kancerogen benzapiren, ki nastane pri nepopolnem
izgorevanju organskih snovi. PAH so naravno prisotni v katranu, nafti in premogu, nastajajo pa med obdelavo živil
pri visokih temperaturah z odsotnostjo kisika, predvsem pri razgradnji maščob in pri nekaterih tradicionalnih
postopkih dimljenja živil. Raziskave na glodalcih so pokazale, da uživanje PAH povzroča raka dojke, želodca,
debelega črevesa in limfome. Prav tako obstajajo raziskave, ki potrjujejo povezavo med uživanjem dimljenih živil
in rakom želodca. Vir PAH so naslednja živila: jedi, pripravljena na žaru (rdeče meso, perutnina, ribe), suho
sadje, rastlinska olja, prekajeno meso, mesni izdelki in ribe, pražena kava.
Pri toplotno obdelavi živil/hrane, ki vsebujejo velik delež ogljikovih hidratov nastaja akrilamid, ki je
potencialno kancerogen. Akrilamid nastane kot stranski produkt asparagina (amino kislina) in reducirajočega
sladkorja (glukoza, fruktoza) pri obdelavi živil pri visoki temperaturi. Polimeriziran akrilamid ni toksičen,
nevarnost predstavlja le monomer. Količina akrilamida se v živilu povečuje s temperaturo višjo od 120◦C in s
časom izpostavljenosti povišani temperaturi. Večjo vsebnost akrilamida se nahaja v škrobnatih živilih, ki so bila
termično obdelana pri višji temperaturi (cvrenje, pečenje v pečici), medtem, ko akrilamid ni prisoten v živilih, ki
so kuhana v vodi in pri nižji temperaturi. Ocvrta in pečena živila (meso, koruzni kosmiči, prepečenec, misliji)
vsebujejo do 100 µg/kg akrilamida. Ocvrt in pečen krompir, biskvit, krekerji in prepečenec ter kosmiči vsebujejo
od 100 do 1000 µg/kg akrilamida. Čim bolj je barva zapečenja intenzivna, tem več akrilamida je v prisotnega v
živilu. Agencija za raziskovanje raka pri Svetovni zdravstveni organizaciji je akrilamid že leta 1994 uvrstila v
skupino snovi, ki so potencialno rakotvorne za ljudi. Akrilamid je toksičen za živalsko celico in se veže na
hemoglobin, beljakovine in DNK, kar povzroči mutacijo genov in različne aberacije na kromosomih. Mehanizem
nastanka mutacij še ni povsem raziskan, vendar se domneva, da se glicidamid, genotoksični metabolit akrilamida,
lahko veže na molekulo DNK. In vivo povzroča akrilamid celično transformacijo. Epidemiološke raziskave kažejo
potencialno tveganje uživanja živil z visoko vsebnostjo akrilamida za nastanek raka ledvic, mehurja in debelega
črevesa (30).
Dejavnik tveganja za zdravje predstavljajo transmaščobne kisline. Transmaščobne kisline se naravno
pojavljajo v majhnih količinah v maščobi, mlečnih izdelkih in mesu prežvekovalcev oziroma so stranski produkt
procesa delnega hidrogeniranja, fizikalnega rafiniranja ali cvrtja tekočih rastlinskih olj z nenasičenimi maščobnimi
kislinami (običajno koruznega). V živilih naravnega izvora je delež transmaščobnih kislin v skupnih maščobnih
kislinah 2-3%, medtem ko je v industrijskih živilih ta delež tudi do 60%. Sicer je količina in vrsta transmaščobnih
kislin, ki nastanejo pri delnem hidrogeniranju, fizikalnem rafiniranju ali cvrtju, odvisna od temperature, tlaka in
trajanja hidrogenacije oziroma rafiniranja in cvrtja. Ker transmaščobne kisline zagotavljajo daljšo obstojnost
živil, jih pogosto najdemo v margarinah, piškotih, tortah, sladoledih, zamrznjenem krompirju in hitri hrani.
Transmaščobne kisline najdemo tudi v živilih, ki so termično obdelana s cvrtjem ali praženjem (nad 150˚C), ker
nenasičene maščobne kisline z dvojnimi vezmi (na primer v sončničnem olju ali olju iz koruznih kalčkov) pri
visokih temperaturah oksidirajo, s tem pa se tvorijo izomere transmaščobnih kislin. Rezultati raziskave so
pokazali, da uživanje transmaščobnih kislin, v količini 2-7% dnevnega energijskega vnosa, močno poviša razmerje
LDL/HDL, z zmanjšanjem HDL holesterola in povišanjem LDL holesterola, medtem, ko nasičene maščobne kisline
povišajo LDL holesterol v krvi. Transmaščobne kisline v jetrih tekmujejo za iste encimske sisteme, ki sodelujejo
pri presnovi esencialnih maščobnih kislin, ki sodijo med pomembne prehranske zaščitne snovi. Znano je, da je
aterogeni vpliv transmaščobnih kislin celo 10 krat večji kot vpliv nasičenih maščobnih kislin. Obstaja domneva, da
transmaščobne kisline povečujejo odpornost na inzulin in s tem povečujejo možnost nastanka sladkorne bolezni
tipa II. Transmaščobne kisline niso škodljive le za tiste, ki jih uživajo, temveč tudi za novorojenčke in dojenčke
mater s previsokim vnosom škodljivih transmaščob, saj prehajajo v fetus preko placente oziroma v otroka z
materinim mlekom. Študije kažejo povezavo med predčasnim porodom in povečanim vnosom transmaščobnih
101
kislin. Številne raziskave pa kažejo možno povezavo med transmaščobnimi kislinami in rakom na dojki in debelem
črevesju. Prav tako so še vedno v teku raziskave o vplivu le-teh a pojav astme in alergij pri otrocih.
Aditivi v hrani zaradi svoje obsežnosti in specifičnega vpliva pri nastanku raka zahtevajo posebno obravnavo
tudi zato, ker njihovo dovoljeno količino v hrani dovoljuje zakonodaja. Raziskave so pokazale, da so imajo
nekateri aditivi genotoksične lastnosti. Neustrezna uporaba aditivov predstavlja dejavnik tveganja za nastanek
raka. Za zdravje tvegani so predvsem naslednji aditivi, ki spadajo med barvila (Red, Para, Orange II, Sudan I, II, III
in IV), ki v državah EU niso dovoljena (21,23).
8 VIRI
1.
Maučec Zakotnik, J, Hlastan Ribič, C, Poličnik, R, Pavčič, M, Štern, B, Pokorn, D. Resolucija o nacionalnem programu
2.
WHO (World Health Organization). The role of food safety in health and development. Report of a joint FAO/WHO
prehranske politike od 2005 do 2010. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2005.
Expert Committee on Food Safety. Technical Report Series, 1984: 705.
3.
Van Schorost M. Microbiological and Hygienic Aspects of Food Safety. V: Food poisoning Food Hygiene. Hobbs BC,
roberts D (ur.). London, Edward Arnold, 1993: 27-45.
4.
Evropski parlament. Evropska zakonodaja o uporabi aditivov v živilih. Dostopno na URL:
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IMPRESS+20080707IPR33563+0+DOC+XML+V0//SL. Pristop: 25.9. 2009.
5.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili (ZZUZIS-A). Ur. l. RS, št. 42/2002.
6.
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS). Ur. l. RS, št. 52/2000.
7.
Raspor P. Sedanji pogled na varnost živil. V: Varnost živil. 22. Bitenčevi živilski dnevi, Radenci, 18. in 19. marec, 2004
(ur.: Gašperlin L in Žlender B), Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo, Ljubljana, 2004.
8.
Luning PA, Devlieghere F, Verhe R. Safety in the agri-food chain. Wageningen Academic Publishers, Wageningen, The
Netherlands. 2006: 684 str.
9.
Burgeois CM, Mescle JF, Zucca J. In: Microbiologie Alimentaire 1. Aspect microbiologique de la securite et de la qualite
alimentaires. Technique et Documentation. Lavoisier, 1988.
10. Philp RB. Environmental hazards and human health. CRC Press, Inc., Lewis Publishers. 1995: 306 ss.
11. Berg C, Dahms S, Hildebrandt G, Klaschka S, Weiss H. Microbiological collaborative studies for quality control in food
laboratories: reference material and evaluation of analyst′s errors. International Journal of food Microbiology, 1994;
24(1-2): 41-52.
12. ICMSF (International Commission for the Microbiological Specifications for Foods). In: Microbial Ecology of Foods, vol.
I. Factors affecting life and death of microorganisms. Academic Press Inc., New York, 1980a.
13. ICMSF (International Commission for the Microbiological Specifications for Foods). In: Microbial Ecology of Foods, vol.
II. Food commodities. Academic Press Inc., New York, 1980b.
14. Jeršek B, Poklar Urlih N, Dekleva N, Sever D. Kemijski dejavniki tveganja v živilih in njihov nadzor. V: Varnost živil. 22.
Bitenčevi živilski dnevi, Radenci, 18. in 19. marec, 2004 (ur.: Gašperlin L in Žlender B), Biotehniška fakulteta, Oddelek
za živilstvo, Ljubljana, 2004.
15. Food Code. US Food and Drug Administration. United States Department of Agriculture food safety and inspection
service Washington, DC 20250, 2002.
16. Hooker NH, Murano EA. Interdisciplinary Food safety Research. CRC Press, 2001.
17. Solomons NW. Ethical concequences for professionals from the globalization of food, nutrition and health. Asia Pac J
Clin Nutr., 2002; 11 suppl 3: S653-S656.
18. Vaclavik, VA, Pimentel, MH, Devine, MM. Dimensions of Food. 5th ed. New York: CRC Press LLC, 2002.
19. Pravilnik o aditivih za živila. Ur. l. RS št. 2/2000.
20. Elmadfa I. Muskat D. Fritzsche D. Števila E. Aditivi v naših živilih. Mladinska knjiga založba, Ljubljana, 2007.
102
21. Mičović E. Aditivi v hrani – tveganje za nastanek raka. V: Nova spoznanja o prehrani – Prehrana bolnikov z rakom.
Ljubljana: Dietika, 2006;1-5.
22. Pokorn J, Jeršek B, Trkov M. Zmanjšana uporaba konzervansov. V: Aditivi. 16. Bitenčevi živilski dnevi, 1.simpozij
živilcev Slovenije, Bled, 9. in 10. junij, 1994 (ur.:Raspor P.), Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo, Ljubljana,
1994.
23. Löwik, MRH. Possible use of food consumption surveys to estimate exposure to additives. V: Walker, R, Lützow A,
Howlett J, Knowles M. (ed.). Food Additive Intake: Scientific Assessment of the Regulatory Requirements in Europe.
London: Taylor & Francis, 1996; 13 (4): 427-441.
24. http://www.mz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi/varnost_in_zdravstvena_ustreznost_hrane/gens
ko_spremenjena_zivila/
25. Chassy BM. Food safety risks and consumer health. N Biotechnol. 2010; 30 (5): 534-544.
26. Key S, Ma JK, Drake PM. Genetically modified plants and human health. J R Soc Med. 2008; 101(6): 290-8.
27. Käferstein FK. Actions to reverse the upward curve of foodborne illness. Food Control, 2003; 14: 101-109.
28. Ames BN, Gold LS, Willett WC. The causes and prevention of cancer. Proc Natl Acad Sci, 1995; 92: 5258-65.
29. Bell KY, Cutter CN, Summer SS. Reduction of foodborne microorganisms on beef carcass tissue using acetic acid,
sodium bicarbonate and hydrogen peroxide spray washes. Food Microbiol, 1997; 14: 439-448.
30. Ferguson LR, Philpott M, Karunasinghe N. Dietary cancer and prevention using antimutagens.Toxicology, 2004; 20,
198(1-3): 147-59.
103
GLOBALNE SPREMEMBE V OKOLJU
Janet Klara Djomba
1 UVOD
Človek je neločljivo povezan z okoljem, v katerem živi, zato vse spremembe v okolju vplivajo na njegovo
zdravje. Glavna tveganja globalnega okolja za zdravje vključujejo (1):
•
globalne spremembe podnebja zaradi kopičenja toplogrednih plinov v nižji atmosferi,
•
tanjšanje ozonske plasti, ki bo vplivalo na pojav kožnega raka, katarakte in verjetno tudi oslabitve
imunskega sistema. Proces tanjšanja ozonske plasti se bo verjetno nadaljeval še desetletja, nato pa
se pričakuje izboljšanje;
•
izguba biološke raznolikosti. Proces že poteka z veliko hitrostjo in zajema tako izginjanje vrst in
genov kot tudi slabitev različnih ekosistemov. Posledica je zmanjšanje količine naravnih dobrin,
potrebnih za življenje;
•
širjenje puščave zaradi izčrpanja rodovitne zemlje, podtalne vode in naravnih nahajališč rib, kar
povzroča zmanjšanje učinkovitosti ekosistemov, ki so potrebni za proizvodnjo hrane;
•
različni kemični onesnaževalci
Spremembe podnebja so eden pomembnejših dejavnikov globalnih sprememb v okolju, ki vplivajo na
zdravje ljudi, zato bodo v nadaljevanju poglavja podrobneje predstavljene.
2 GLOBALNE PODNEBNE SPREMEMBE
2.1 KAJ SO PODNEBNE SPREMEMBE
Pojem podnebne spremembe se nanaša bodisi na statistično pomembne odstope od povprečnega stanje
podnebja ali na spremembe podnebja, ki trajajo določeno časovno obdobje (desetletje ali več) (2).
Podnebne spremembe nastajajo skozi desetletja ali pa še daljša časovna obdobja. Do nedavnega so bile
spremembe podnebja naravne, nastajale so skozi stoletja in tisočletja zaradi razvoja celin, sprememb
astronomskih ciklov, sprememb v količini sončne energije in aktivnosti vulkanov. V zadnjih desetletjih je
postalo jasno, da tudi človeške aktivnosti vplivajo na sestavo atmosfere in zato vplivajo na globalne
spremembe podnebja (3).
Segrevanje globalnega ozračja se kaže z dvigom povprečnih temperatur zraka oceanov, taljenjem
snega in ledu in dvigom morske gladine. Zemlja se je v zadnjih 100 letih ogrela za 0,750C, ogrevanje pa je
bilo hitrejše v
zadnjih 25 letih. Segrevanje poteka po celotni zemeljski obli, na nekaterih področjih je
segrevanje na zemeljski površini hitreje kot v oceanih (4).
Gladina morja se v zadnjem desetletju dviga hitreje kot prejšnjih 30 let, površina ledenikov in
snežnih površin se v povprečju manjšajo. Spreminja se tudi razporeditev in količina padavin. Količina
padavin se je povečala v vzhodnih predelih severne in južne Amerike, na severu Evrope ter severni in
osrednji Aziji. Količina padavin se je zmanjšala v podsaharskem delu Afrike, v mediteranskem območju,
južni Afriki in delih južne Azije. V splošnem se področje, prizadeto zaradi suše, od leta 1970 povečuje (4).
Ekstremni vremenski dogodki se spreminjajo v pogostosti in jakosti. Vročinski valovi in močne
padavine so pogostejši v večini predelov sveta, povečala pa bi se naj tudi jakost tropskih ciklonov (4).
104
Klimatologi za naslednje stoletje in naprej napovedujejo nadaljnje segrevanje zemlje, spremembe
padavin in podnebno variabilnost. Napovedi temeljijo na visoko razvitih globalnih podnebnih modelih,
uporabljenih v možnih scenarijih nadaljnjega sproščanja toplogrednih plinov, ki upoštevajo alternativne poti
demografskih, ekonomskih in tehnoloških sprememb ter razvijajoče se načine oblasti (3).
Nadaljevanje segrevanja ozračja ima lahko nepopravljive posledice. Taljenje snežnih plasti lahko
povzroči dvig morskih gladin za več metrov in poplavljanje nižje ležečih predelov. Izsuševanje in požiganje v
porečju Amazonke lahko vodi v sproščanje velikih količin toplogrednih plinov, ki spodbujajo segrevanje
ozračja (4).
2.2 UČINEK TOPLE GREDE
Zemljo obdaja ozračje- atmosfera, ki ima pet plasti (3):
•
troposfera, ki sega od površine zemlje do 10-12 km od površine.;
•
stratosfera, ki sega do 50 km od zemeljske površine (ozon, ki se nahaja v tej plasti, absorbira večino
sončevih UV žarkov);
•
mezosfera;
•
termosfera;
•
eksosfera.
Vreme, ki ga zaznamo na površini Zemlje, se ustvarja v troposferi.
Teh pet plasti atmosfere prepolovijo količino sončnih žarkov na poti do zemeljske površine. Zlasti
toplogredni plini, ki se v sledeh nahajajo v troposferi, absorbirajo približno 17% sončne energije, ki prehaja
skozi troposfero. Ti plini so:
•
vodna para,
•
ogljikov dioksid,
•
dušikov oksid,
•
metan,
•
halokarbonati in
•
ozon.
Večina sončnih žarkov, ki dosežejo zemeljsko površino, se absorbira in odbije kot dolgovalovni infrardeči
žarki. Nekaj teh izhodnih infrardečih žarkov absorbirajo toplogredni plini, ki se nahajajo v nižjih plasteh
atmosfere, kar povzroča nadaljnje segrevanje površine Zemlje. Ta dodatni proces segrevanja imenujemo
učinek tople grede (3).
Večji delež dviga temperatur od sredine 20. stoletja naprej lahko pripišemo dvigu koncentracije
toplogrednih plinov, ki so rezultat delovanja človeka. V največji meri gre za ogljikov dioksid (4).
Atmosferske koncentracije toplogrednih plinov (ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid in troposferski ozon)
so višek dosegle v 1990-ih, pretežno zaradi izgorevanja fosilnih goriv, kmetijstva in sprememb v uporabi
zemeljskih površin (2). Podnebne spremembe, povzročene s človeškim delovanjem, bodo trajale vsaj še
nekaj desetletij. Tudi če se sproščanje toplogrednih plinov zaustavi takoj, je predviden dvig temperature za
0,60C v tem stoletju (4).
105
3 VPLIV GLOBALNIH PODNEBNIH SPREMEMB NA ZDRAVJE
Podnebne spremembe lahko na različne načine vplivajo na nekatere najosnovnejše dejavnike za ohranjanje
zdravja: čista voda in zrak, zadostna količina hrane, primerno bivališče in odsotnost bolezni (1,3,4).
1.
Ekstremne temperature in onesnaženje zraka.
Temperature, ki so višje od povprečja, predvsem pa vročinski valovi neposredno prispevajo k
umrljivosti zaradi srčno-žilnih in respiratornih bolezni, predvsem pri starejših ljudeh. Visoke
temperature zvišujejo raven ozona in drugih onesnaževalcev zraka, ki povzročajo poslabšanje srčnožilnih in respiratornih bolezni, ter cvetnega prahu in drugih alergogenov, ki sprožajo astmo (1,3,4).
2.
Poplave, suše in onesnažena voda.
Že majhne spremembe povprečne količine padavin se lahko kažejo v velikih skrajnostih v količini
dežja, bodisi poplavah ali suši. Poplave lahko uničijo domove, pogoste so utopitve in poškodbe.
Poplavljena območja predstavljajo tveganje za zdravje tudi zaradi razmnoževanja nekaterih insektov,
predvsem komarjev Količina pitne vode je lahko zmanjšana zaradi suše ali onesnaženosti pitne vode
ob poplavah. Bakterije in virusi, ki povzročajo hudi drisko, ki je nevarna zlasti za otroke, se prenašajo
preko kontaminirane vode in hrane. Poleg kontaminirane pitne vode tudi pomanjkanje pitne vode ob
sušah, zaradi vpliva na higienske razmere, povzroča širitev obolenj z drisko (1,3,4).
3.
Vpliv na kmetijstvo.
Višje temperature in spremembe v razporeditvi padavin bodo vodile v zmanjševanje pridelovalnih
površin v številnih državah v razvoju, kar posledično otežuje oskrbo s hrano. Pri populacijskih
skupinah, ki so odvisne od lastne pridelave hrane ali nimajo dovolj sredstev za nakup hrane, lahko
pride do širjenja nedohranjenosti. Nezadostna prehrana in nedohranjenost povzročata porast številnih
nalezljivih bolezni, zlasti pri otrocih (1,3,4).
4.
Uničenje domov, skupnosti in življenj.
Čedalje pogostejši ekstremni vremenski pojavi, kot so poplave in viharji, lahko uničijo domove,
zdravstvene ustanove in ostale bistvene ustanove. Prizadeti so zlasti prebivalci neurejenih in
neutrjenih predelov mest in naselij ter marginalne skupine prebivalcev. Izguba doma in uničenje
skupnosti ljudi pogosto vodijo v iskanje novega, bolj varnega zatočišča, kar pomeni okoljski in socialni
pritisk na novo okolje (1,3,4).
5.
Obvladovanje nalezljivih bolezni.
Veliko število najhujših bolezni, kot so malarija, denga in ostale bolezni, prenosljive s insektivektorji, se prenaša preko kontaminirane vode. Te bolezni so zelo občutljive na podnebne razmere in
ekstremne vremenske pojave. Področja na katerih se razmnožuje prenašalec malarije, komar
Anopheles (dovolj visoke temperature, visoka vlažnost in nahajališča stoječe vode), se zaradi
podnebnih sprememb širijo, s tem pa tudi pogost zbolevanja za malarijo. Denga se širi predvsem v
tropskem območju, v mestih držav v razvoju. Nenačrtovana urbanizacija s stoječimi vodami ustvarja
ugodne pogoje za razmnoževanje prenašalcev (komar Aedes). Vedno intenzivnejša tržna izmenjava in
potovanja ljudi olajšujejo prenašanje komarjev in okužb. (1,3,4).
6.
Pozitivni učinki podnebnih sprememb.
Vse posledice podnebnih sprememb niso škodljive. Toplejše podnebje bo lahko imelo ugodne vplive v
nekaterih populacijskih skupinah, predvsem zaradi zmanjšanja zbolevnosti in umrljivosti pozimi in
višje stopnje lokalne pridelave hrane, predvsem v severnih predelih Projekcije kažejo, da bodo
106
negativne posledice v veliki meri pretehtale pozitivne. Predvsem bodo prizadeti revnejši sloji, ki že
imajo slabše pogoje za zdravje, s tem pa se bo neenakost do zdravja še poglabljala (1,3,4).
4 OGROŽENE SKUPINE
Podnebne spremembe bodo prizadele cel svet, vendar se tveganje za zdravje močno razlikuje med različnimi
populacijskimi skupinami, glede na to, kje in kako živijo. Bolj ogroženi so prebivalci majhnih otokov držav v
razvoju, obmorskih področij, velemest ter gorskih in polarnih predelov (4):
•
prebivalci majhnih otokov in obmorskih področij so ogroženi zaradi tropskih viharjev in dviga morske
gladine, ki bo lahko povzročila salinizacijo pitne vode in kmetijskih površin, in pomanjkanje pitne
vode (4);
•
prebivalci mest, zlasti velikih mest v tropskem pasu, so izpostavljeni kombinaciji različnih dejavnikov,
kot so vročinski valovi, poplave, infekcijske bolezni in onesnaženje zraka (4);
•
prebivalci gorskih predelov so ogroženi zaradi nezanesljive preskrbe z vodo, poplav in plazov, ki so
posledica taljenja in izginjanja ledenikov in večjih količin vode v ledeniških jezerih. Zaradi višanja
temperature se povečuje tudi tveganje za prenos bolezni, ki se prenašajo z vektorji, kot je npr.
malarija (4);
•
na prebivalce polarnih področij lahko vplivajo spremembe temperature, preskrbe s hrano in načina
preživljanja. Dvig zimskih temperatur bo po pričakovanjih zmanjšal umrljivost in poškodbe zaradi
mraza. Taljenje snega in ledu bo spremenilo naravne danosti, ki bodo vplivale na prehrano
prebivalcev, razširijo pa se lahko tudi področja širjenja bolezni, ki se prenašajo z vektorji (4);
•
ne glede na to, kje živijo, so otroci populacijska skupina, ki je najbolj občutljiva na podnebne
spremembe, zlasti to velja za revne otroke držav v razvoju. Kar 90% bremena bolezni zaradi malarije
in driske izvira od otrok v starosti do pet let, večinoma v državah v razvoju(4);
5 VIRI
1.
World Health Organisation. Climate Change and Human Health: Impact and adaptation. Geneva, World Health
Organisation, 2000. http://whqlibdoc.who.int/hq/2000/WHO_SDE_OEH_00.4.pdf. Pristop: 14.2.2011.
2.
World Health Organisation. Health and Climate Change: the »now and how«. A policy action guide. Geneva, World
Health Organisation, 2003. http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0003/95925/E87872.pdf. Pristop:
14.2.2011.
3.
World Health Organisation. Climate Change and Human Health - Risk and Responses. Summary. Geneva, World Health
Organisation, 2003. http://www.who.int/globalchange/environment/en/ccSCREEN.pdf. Pristop: 14.2.2011.
4.
World Health Organisation. Protecting health from Climate Change- World health Day 2008. Geneva, World Health
Organisation, 2008. http://www.who.int/world-health-day/toolkit/report_web.pdf. Pristop: 14.2.2011.
107
NESREČE V OKOLJU
Andreja Kukec, Lijana Zaletel-Kragelj
1 OPREDELITEV POJMA »NESREČA«
Opredelitev pojavov, ki jih s skupnim imenom imenujemo »nesreče« je več, vse pa so si podobne. Po Zakonu o
varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je nesreča dogodek ali vrsta dogodkov, povzročenih po
nenadzorovanih naravnih in drugih silah, ki prizadenejo oziroma ogrozijo življenje ali zdravje ljudi, živali ter
premoženje, povzročijo škodo na kulturni dediščini in okolju v takem obsegu, da je za njihov nadzor in
obvladovanje potrebno uporabiti posebne ukrepe, sile in sredstva, ker ukrepi rednih dejavnosti, sile in sredstva
ne zadostujejo (1). Nesreče, ki imajo v določenem času in prostoru uničujoče posledice za okolje, imenujemo
»nesreče v okolju« (2).
2 NESREČE V OKOLJU IN NJIHOVO RAZVRŠČANJE
Nesreče v okolju delimo lahko na različne načine:
1.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami jih preprosto razvrsti v dve skupini (1):
•
naravne nesreče (potresi, poplave, neurja s točo, suše, itd.) in
•
druge nesreče (jedrske, razlitva nevarnih snovi, zrušitve jezov, itd.).
To delitev bomo uporabili tudi v nadaljevanju tega študijskega gradiva.
2.
Agencija RS za okolje (ARSO) nesreče v okolju deli bolj podrobno(2):
•
naravne nesreče – so izredni naravni ali po človeku pospešeni naravni proces, ki v večjih razmerah
prizadene družbi določeno škodo. Naravne nesreče ARSO nadalje razvršča po vzroku ali po
strokah, ki jih obravnavajo (npr. vetrolom se uvršča med hidrometeorološke nesreče),
•
civilizacijske ali antropogene nesreče – nesreče, ki jih povzroča človek, ki s slabo pretehtanim in
neodgovornim ravnanjem vpliva na preoblikovanje obstoječih naravnih sistemov. To skupino
nesreč pogosto poimenujemo tudi ekološke nesreče.
Civilizacijske nesreče ARSO nadalje razvršča v nezgode 2 (tiste civilizacijske nesreče, ki se
pripetijo nehote in niso časovno in prostorsko predvidljive) in onesnaževanje okolja (posledica
neustrezne tehnologije).
•
kombinirane nesreče – naravne s civilizacijskimi. Vzroki za naravne nesreče so sicer v naravi sami,
vendar pa smo ljudje velikokrat sami odgovorni za škodo, ki nastane ob njih. Zaradi hitrega
naraščanja svetovnega prebivalstva naseljujemo ljudje do nedavnega neposeljena območja,
povečujejo pa se tudi krajevne zgostitve prebivalstva. Primer takšne kombinirane nesreče je, ko
se zaradi izsekavanja strmega pobočja lahko skupaj z intenzivnimi padavinami ustvarijo pogoji za
proženje zemeljskega plazu, ki v splošnem sodi med naravne nesreče.
Slika 1 prikazuje razvrščanja nesreč v okolju shematsko.
2
V javnozdravstvenem pomenu je nezgoda nepredviden dogodek, ki ni nastal slučajno in je nanj možno preventivno vplivati,
posledica pa je materialna škoda ali poškodba ( v nasprotju z nesrečo, ki je nepredviden dogodek, ki je nastal slučajno in
nanj ni mogoče vplivati).
108
Slika 1. Razvrstitev nesreč v naravnem okolju po Agenciji RS za okolje (2).
3 VZROKI ZA NESREČE V OKOLJU
Vzroki za nesreče v okolju še zdaleč niso samo v naravi sami, temveč vse pogosteje v ljudeh, ali pa v sočasnem
delovanju obojega. Meja med naravnimi in civilizacijskimi/antropogenimi/ekološkimi nesrečami ni ostra (3).
Naravni vzroki učinkujejo v pomenu človekovih sprememb narave in okolja, zato so lahko njihove posledice
drugačne, bolj silovite, razdiralne (3). Vzrok za civilizacijske/antropogene/ekološke nesreče v okolju in s tem
tudi kombinirane gre iskati predvsem v neodgovornem ravnanju človeka do okolja, ki vpliva na preoblikovanje
obstoječih naravnih sistemov (3).
Problem človeštva je, da kombiniranega delovanja na žalost velikorat sploh ne opazi, oziroma ne
povezuje zaradi (4):
•
časovnega zamika posledic človekovih posegov v prostor,
•
tehničnih, kemičnih, družbeno-organizacijskih sprememb v človekovem vsakdanjem življenju, bivalnem,
delavnem okolju, hrani, oblačenju, rekreaciji, gibanju,
•
moči delovanja neposrednega naravnega fizičnega vzroka
•
ali zato, ker je součinkovanje antropogenih dejavnikov posredovano z naravnimi vzroki.
Pravzaprav so okoljski problemi sodobne civilizacije po svojem izvoru družbeno-antropološki. Človek ne
izstopa samo kot njihov vzrok, ampak v končni posledici tudi kot njihova žrtev. Izvori in vzroki
ekoloških/okoljskih problemov so različni: tehnološki, biološki, antropološki, demografski, ekonomski, politični,
vrednostni, izobraževalni, informacijski, itd. (4).
109
Predvsem od industrijske revolucije dalje človek posega v strukturne in funkcijske lastnosti ekosistema.
To se izrazito kaže predvsem v organski in anorganski kemiji ter genski tehnologiji. Specifičnost ekonomskih
odnosov je poleg tehnologije tudi najmočnejši izvor okoljskih problemov. Človek izkorišča nekatere temeljne
življenjske vire (voda, kisik, prostor) mnogofunkcionalno, univerzalno, tako da mu že zmanjkuje kakovostne
vode in zraka za njegovo osnovno življenjsko, biološko funkcijo. V nasprotju z drugimi bitji pa človek nekaterih
virov ne uporablja mnogofunkcionalno, ampak izrazito monofunkcionalno, specialistično kar ima za posledico
raznovrstne odpadke (4). Najpogosteje se ne zavedamo tudi tega, da prekomerne koncentracije ene ali več
substanc v določenem prostoru in času pomenijo onesnaženost okolja. Pri tem se ljudje najprej zavemo
problema onesnaženosti zraka in vode, saj smo od njiju neposredno odvisni; redko ali šele posredno pomislimo
na onesnaženost tal (5).
Vse to delovanje pa ne posega krepko le v naše zdravje. Najbolj vidne so sicer takojšnje posledice za
zdravje – poškodbe, opekline, zastrupitve, a daljnosežne posledice, ki so lahko še hujše od takojšnjih,
velikokrat ne ogrožajo le našega zdravja, temveč še bolj v zdravje našega potomstva (6).
4 NESREČE V OKOLJU V SLOVENIJI
Slovenijo ogrožajo številne nesreče, ki se lahko pripetijo v okolju. Med nesrečami, ki jih uvrščamo med naravne
nesreče (čeprav je lahko pridruženo antropogeno delovanje) pomenijo največjo nevarnost za človeška življenja
oziroma zdravje ljudi (7):
•
potresi - v Sloveniji so potresi ena največjih naravnih nevarnosti. Potresna žarišča so na celotnem
ozemlju Slovenije. Seizmografi zabeležijo vsako leto nekaj sto šibkih potresnih sunkov. Zgodovinski viri
navajajo, da je bilo v preteklosti na slovenskih tleh več kot 60 rušilnih potresov. Poleg velike gmotne
škode so zahtevali tudi človeška življenja. Potresno najbolj ogrožena območja so ljubljansko, idrijsko,
tolminsko in krško-brežiško. Od slovenskih mest so potresno najbolj ogrožena Idrija, Ljubljana, Krško,
Brežice, Tolmin, Ilirska Bistrica in Litija;
•
poplave - na vodnih območjih v Sloveniji (vodno območje Mure, Drave, Save, Soče in morja s pritoki) se
manjše poplave dogajajo vsako leto. Dokaj pogoste so tudi večje poplave, ki ogrožajo doline rek in
potokov v goratem in hribovitem svetu ter ravninski svet. Poplave se najpogosteje pojavljajo jeseni ali
spomladi, poplave zaradi nenadnih dotokov velike količine vode (nevihte) pa tudi poleti. Vsakoletno
poplave zalijejo okrog 2300 hektarov površin;
•
zemeljski plazovi – v Sloveniji je plazenje tal zelo pogosto, saj se dogaja na približno eni tretjini
ozemlja. Plazovite površine sestavljajo labilna in pogojno stabilna zemljišča, ki se običajno plazijo ob
veliki namočenosti tal ali zaradi neustreznih posegov v prostor. Plazove najdemo skoraj povsod, razen na
območju primorskega in dolenjskega krasa;
•
požari v naravi - v Sloveniji so požarno najbolj ogroženi gozdovi v submediteranskem delu države. Število
požarov je največje februarja, marca, julija in avgusta. Največ požarov je na sežanskem
gozdnogospodarskem območju. Na tem območju je 90 % vseh zaradi požara opustošenih gozdnih površin;
Druge nesreče, ki se lahko zgodijo v okolju v Sloveniji so industrijske nesreče in nesreče v prometu. Od
tovrstnih nesreč so za okolje in zdravje ljudi najnevarnejše nesreče z nevarnimi kemikalijami. Te lahko imajo
celo škodljivejše posledice kakor naravne nesreče.
110
5 VIRI
1.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (uradno prečiščeno besedilo). Ur.L. RS, št. 51/2006.
2.
Agencija RS za okolje, ARSO. Okolje v Sloveniji v letu 1996. Dostopno na: URL:
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/P
SO1996.html. Pristop: 6.4.2011.
3.
Kajfež-Bogataj L, Bergant K, Črepinšek Z, Cegnar T, Sušnik A. Scenariji podnebnih sprememb kot temelj za oceno
ogroženosti z vremensko pogojenimi naravnimi nesrečami v prihodnosti. Dostopno na URL:
http://www.sos112.si/slo/tdocs/crp_scenariji.pdf. Pristop: 9.2.2011.
4.
Kirn A. Narava-družba-ekološka zavest. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004.
5.
Zupan M, Grčman H, Lobnik F. Raziskave onesnaženosti tal Slovenije. Ljubljana: Agencija RS za okolje, 2008.
6.
Mori C, Todaka E. Environmental contaminants and children's health. Tokyo: Maruzen Planet Co., Ltd.; 2011.
7.
Agencija RS za okolje, ARSO. Poročilo o stanju okolja 2002. Dostopno na: URL:
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/poročila/poročila%20o%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/PSO2002.htm.
Pristop: 6.4.2011.
111
NARAVNE NESREČE
Lijana Zaletel-Kragelj, Ivan Eržen
1 VRSTE NARAVNIH NESREČ
Med naravne nesreče uvrščamo (1-3):
•
potrese,
•
poplave,
•
cunamije,
•
vulkanske izbruhe,
•
zemeljske plazove,
•
snežne plazove,
•
visok sneg,
•
močne vetrove,
•
točo,
•
žled,
•
pozebo,
•
sušo,
•
požare v naravnem okolju,
•
temperaturne ekstreme,
•
pa tudi
•
množične pojave nalezljivih človeških, živalskih ali rastlinskih bolezni.
Gre za nesreče, ki jih načeloma povzročijo naravne sile. Načeloma pravimo zato, ker je včasih ločnica med
različnimi vrstami nesreč lahko zelo nejasna.
Za Slovenijo v smislu možnega vpliva na zdravje večjega števila ljudi največjo nevarnost predstavljajo
med naravnimi nesrečami zaenkrat potresi in poplave.
1.1 POTRESI
Potres je naravna nesreča, ki jo opredelimo kot seizmično valovanje tal. Nastane ob nenadni sprostitvi
nakopičenih tektonskih napetosti v Zemljini skorji ali zgornjem delu zemeljskega plašča. Medtem, ko
litosferske plošče trkajo med seboj in ob tem spreminjajo obliko, nastajajo ogromni pritiski. Občasno se
energija teh pritiskov sprosti in rezultat te sprostitve je nenadni silovit potres (4).
Potresni sunki so lahko močnejši ali šibkejši. Moč posameznega potresa se opisuje na dva načina, glede
na njegovo magnitudo in glede na njegovo intenziteto. Magnituda izraža moč energije, ki se je sprostila ob
potresu, intenziteta pa lokalne učinke in možnost za škodo, ki jo povzroči potres na zemeljskem površju.
Določi se na podlagi logaritma maksimalnega premika tal v vodoravni smeri, ki ga je izmeril seizmograf med
potresom (Slika 1).
112
Slika 1. Določanje magnitude potresa (5).
Magnitudo običajno izražamo z arabskimi številkami, intenziteto pa z rimskimi. Ponavadi se potres opiše z eno
magnitudo, vendar več intenzitetami, saj so posledice potresa na različnih območjih različne glede na
okoliščine, kot so oddaljenost območja od žarišča (pri tem je hipocenter žarišče v globini Zemlje, epicenter pa
neposredno nad hipocentom na njeni površini) in lokalne geološke značilnosti.
Med lestvicami, ki opisujejo magnitudo, je najbolj poznana Richterjeva lestvica. Magnituda pri tej
lestvici se izraža s celimi števili in decimalnimi mesti. Enota magitude odgovarja približno faktorju 32 v
sproščeni seizmični energiji, kar pomeni da potres magnitude 1 sprosti 32-krat več seizmične energije kot
potres magnitude 0, potres magnitude 2 skoraj tisočkrat več, itd. Potresi, ki povzročajo škodo, imajo
magnitudo vsaj 5. Za ilustracijo naj navedemo, da je potres na Japonskem v začetku marca 2011 imel
magnitudo 9.0. V Preglednici 1 je naštetih nekaj tipičnih potresnih učinkov v različnih magnitudnih razredih
Richterjeve lestvice (6).
Preglednica 1. Tipični potresni učinki v različnih magnitudnih razredih Richterjeve lestvice (6).
Magnituda
Opis učinkov potresov različne magnitude
manj kot 3,5
V glavnem se potresa ne čuti, zaznajo pa ga instrumenti
3,5 – 5,4
Ljudje ga naraščajoče vedno bolj občutimo, redkokdaj povzroči škodo
5,5 – 5,9
Pokanje sten, odpada omet
6.0 - 6.9
Lahko povzroči škodo slabo grajenim stavbam (se lahko podrejo) in drugim strukturam na
območju približno 100 km od epicentra potresa
7.0 - 7.9
Večji potres - zemlja razpoka, podre se večina stavb, plinovodi, električni vodi in vodovodi
so poškodovani, požari, poplave, plazovi na večjem območju
8.0 - 8.9
Velik potres - popolno uničenje, tla so vzvalovana in razpokana, zelo hude posledice, smrtne
žrtve so možne tudi na območju, oddaljenem več sto km od epicentra
9
Zelo velik potres –zelo hude posledice, smrtne žrtve so možne tudi na območju, oddaljenem
več kot 1000 km od epicentra
113
Zaradi tehničnih razlogov je določanje magnitude po Richterjevi lestvici neustrezno za večje potrese,
zato so danes v uporabi magnitudne lestvice, ki temeljijo na drugačnih opredelitvi kot je bila Richterjeva. Ena
izmed njih je MMS lestvica (od Moment Magnitude Scale) (7).
Tudi stopnje intenzitete potresov se izražajo z različnimi merskimi lestvicami. Med njimi je med bolj znanimi
Mercallijeva lestvica. Od leta 1902, ko je nastala, je doživela veliko dopolnitev. Pri nas je bila v uporabi MercalliCancani-Sieberg-ova lestvica (MCS). Mercallijevo lestvico ponekod po svetu kot modificirano uporabljajo še danes
(8), v Sloveniji pa sedaj uporabljamo Evropsko makroseizmično lestvico (European Macroseismic Scale, EMS),
neposredno pred tem pa smo uporabljali Medvedev-Sponheuer-Karnikovo (MSK oziroma MSK64). EMS lestvica je
nastala iz MSK lestvice. Med njima je razlika, ki pa je pomembna predvsem za seizmologe in gradbenike. V
Preglednici 2 je predstavljen prevod kratkega opisa EMS lestvice iz leta 1998 (9).
Preglednica 2. Kratek opis stopenj intenzitete potresov v Evropski makroseizmični lestvici (EMS) iz leta 1998 (9).
Intenziteta
Opis
Opis značilnih opaženih učinkov (skrajšan)
I
Neobčuten
II
Komaj občuten
Neobčuten
III
Šibek
IV
Pretežno opažen
Občutijo mnogi ljudje v zgradbah, zunaj pa le redki. Nekateri ljudje se zbudijo.
Okna, vrata in posoda ropotajo.
V
Močan
V zgradbah občutijo mnogi, zunaj redki. Mnogi se zbudijo. Nekaj se jih prestraši.
Zgradbe se v celoti stresejo. Viseči predmeti močno nihajo. Majhni predmeti se
premaknejo. Vrata in okna loputajo ali se zaloputnejo.
VI
Neznatne
poškodbe
Mnogi ljudje se prestrašijo in zbežijo iz zgradb. Nekateri predmeti padejo. Mnoge
hiše utrpijo neznatne nekonstrukcijske poškodbe, npr. lasaste razpoke in
odpadanje manjših kosov ometa
VII
Poškodbe
Večina ljudi se prestraši in zbeži iz zgradb. Pohištvo se premakne in mnogo predmetov
pade s polic. Mnoge dobro grajene navadne stavbe pretrpijo zmerne poškodbe:
manjše razpoke v stenah, odpadanje ometa, odpadanje delov dimnikov; na starejših
stavbah se lahko pokažejo velike razpoke v stenah in zrahljanje polnilnih sten.
VIII
Težke poškodbe
Mnogi ljudje se težko obdržijo na nogah. Na stenah mnogih hiš nastanejo velike
razpoke. Posamezne dobro grajene navadne zgradbe kažejo resne poškodbe sten,
šibke starejše zgradbe pa se lahko zrušijo.
IX
Rušenje
Splošen preplah. Mnoge šibke zgradbe se zrušijo. Celo dobro grajene navadne
stavbe kažejo zelo težke poškodbe: večji podori sten in delno uničenje
konstrukcije.
X
Obsežno rušenje
XI
Uničenje
XII
Popolno uničenje
Občutijo redki mirujoči posamezniki v hišah
Občuti malo ljudi v zgradbah. Mirujoči ljudje čutijo zibanje ali lahno tresenje
Mnoge dobro grajene navadne stavbe se zrušijo.
Večina dobro grajenih navadnih stavb je porušenih in celo nekatere potresno
odporno grajene stavbe so uničene
Skoraj vse stavbe so uničene
1.2 POPLAVE
Poplava pomeni začasno prekritje zemljišča z vodo, ki običajno ni prekrito z vodo (10). Je naravni pojav, ki
nastane zaradi izredno obilnih padavin ali naglega taljenja snega. Do poplavljanja lahko pride tudi zaradi
zajezenega odtoka na kraških poljih, zaradi zajezitev, povzročenih s snežnim ali zemeljskim plazom, zaradi
delovanja hudournikov, zaradi naravnega posedanja tal (barje) ali posedanja, povzročenega z gospodarsko
dejavnostjo (rudarstvo), zaradi padavin in istočasnega taljenja snega na zamrznjeni podlagi, dviga gladine
podtalnice ali zaradi visoke morske plime (11).
114
Poplave se razlikujejo (11):
•
po tipu vodotoka (gorski, dolinski, ravninski),
•
glede na relief zemljišča (ježa, depresije),
•
po obsegu,
•
glede na intenziteto in razprostranjenost padavin,
•
glede na letni čas (jesenske, spomladanske poplave),
•
po tipu visokovodnega vala,
•
po trajanju,
•
po pogostosti (npr. 20-letne poplave) in
•
glede na vrsto zemljišča in naravo poplavljenih objektov.
V Sloveniji razvrščamo poplave po Gamsovi klasifikaciji poplav iz leta 1973, ki jo je leta 2005 dopolnil
Karel Natek, v pet vrst (12-15):
•
hudourniške poplave - vode zelo hitro narastejo in upadejo, velika rušilna moč, erozija v zgornjem toku,
močno nasipanje v spodnjem;
•
nižinske poplave - voda se v spodnjem toku razlije po ravnini, nekaj časa stoji in nato počasi odteče;
niso rušilne, precejšnje nasipanje;
•
poplave na kraških poljih - voda počasi narašča in dolgo stoji; zelo mirne, nič erozije, zelo malo
nasipanja;
•
poplave morja - dvig morske gladine ob kombinaciji visoke plime, nizkega zračnega tlaka in močnih
vetrov v smeri proti obali;
•
mestne poplave - ob močnih nalivih hiter odtok vode s streh in asfaltiranih površin; zaradi zamašitve ali
premajhnih odtokov zastajanje vode v podvozih, kleteh, na cestah.
Drugod po svetu lahko hipne poplave povzročijo tudi obpotresni visoki valovi morja (cunamiji), ki pa lahko
nastanejo tudi na jezerih.
Do katastrofe lahko pride tudi zaradi neustreznega človekovega poseganja v občutljivo naravno okolje.
Ena najbolj žalostnih tovrstnih tragedij se je zgodila 9. oktobra 1963 zvečer, ko se je ogromen zemeljski plaz
zrušil v zajezitveno jezero Vajont visoko nad dolino reke Piave v severni Italiji, nato pa je voda pljusknila prek
262 m visoke dolinske pregrade in dobesedno odplaknila mesto Longarone ter več sosednjih vasi v dolini reke
Piave. V nekaj minutah je umrlo 1909 nič hudega slutečih ljudi (13,14). Prav tako hipne poplave lahko povzroči
porušenje zajezitvene pregrade, vendar teh nesreč ne štejemo med naravne.
2 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI NARAVNIH NESREČ
Naravne nesreče vplivajo na območja z različno stopnjo občutljivosti in z različnimi družbenimi, zdravstvenimi
in gospodarskimi razmerami različno, vendar pa obstaja povezava med vrsto nesreče in njenim učinkom na
zdravje, obstajajo pa tudi nekatere podobnosti (2):
•
potresi povzročajo številne poškodbe, ki zahtevajo zdravstveno oskrbo, medtem ko jih poplave, ki
nastanejo počasi, povzročijo razmeroma malo;
•
nekateri učinki predstavljajo potencialno, ne pa nujno nevarnost za zdravje. Na primer, nekatere
okoljske spremembe vodijo do povečanega tveganja za prenos bolezni, čeprav epidemije na splošno niso
posledica naravnih nesreč.
115
•
dejanska in potencialna tveganja za zdravje po nesreči se ne vsi pojavijo istočasno. Žrtve, ki zahtevajo
takojšnjo zdravniško oskrbo, se pojavljajo predvsem v času in kraju udarca nesreče, medtem ko do
povečanega tveganja za prenos bolezni preteče daljši čas, nalezljive bolezni pa se razvijejo tam, kjer je
velika množica ljudi, higienske razmere pa so slabe;
•
potrebe po hrani, zavetju in zdravstveni oskrbi, ki nastanejo zaradi nesreč, ponavadi niso popolne. Tudi
razseljene osebe pogosto uspejo rešiti nekatere osnovne življenjske potrebščine. Poleg tega si ljudje na
splošno hitro opomorejo od neposrednega šoka in začnejo spontano sodelovati pri iskanju in reševanju
ter prevozu poškodovanih.
Preglednica 3 prikazuje nekatere učinke večjih naravnih nesreč kot jih je objavil Urad Svetovne zdravstvene
organizacije za Amerike (2).
Preglednica 3. Nekateri učinki večjih naravnih nesreč in njihova intenziteta (2).
Učinek
Potresi
Hudourniške
poplave/
cunamiji/
Počasi
nastajajoče
poplave
Zemeljski
plazovi
Močni
vetrovi (brez
poplav)
Izbruhi
vulkanov
Smrtne žrtve*
veliko
veliko
malo
veliko
malo
veliko
Hudo poškodovani,
ki potrebujejo
obsežno
zdravstveno oskrbo
veliko
malo
malo
malo
srednje
malo
Povečano tveganje
za nalezljive bolezni
Poškodbe na
zdravstvenih
objektih
Potencialno tveganje pri vseh večjih naravnih nesrečah
(možnost narašča z večanjem števila ljudi na enem območju in poslabševanjem higienskih razmer)
Hude
(na infra-strukturi
in opremi)
Hude
(vendar
lokalizirane)
Hude
(le na opremi)
Hude
(vendar
lokalizirane)
Hude
Hude
(na infrastrukturi in
opremi)
Hude
Hude
Lažje
Hude
(vendar
lokalizirane)
Lažje
Hude
Pomanjkanje hrane
Redko
(pojavi se lahko
zaradi ekonomskih
ali logističnih
dejavnikov)
Običajno
Običajno
Redko
Redko
(pojavi se lahko
zaradi
ekonomskih ali
logističnih
dejavnikov)
Redko
Večja preseljevanja
ljudi
Redka
(lahko iz močno
poškodovanih
urbanih naselij)
Običajna
(ponavadi
omejena)
Običajna
(ponavadi
omejena)
Običajna
(ponavadi
omejena)
Redka
(lahko iz močno
poškodovanih
urbanih naselij)
Običajna
(ponavadi
omejena)
Poškodbe sistema
za oskrbo s pitno
vodo
LEGENDA: * - potencialna nevarnost za smrtne žrtve ob pomanjkanju preventivnih ukrepov
3 UČINKI NEKATERIH NARAVNIH NESREČ NA ZDRAVJE LJUDI
3.1 TAKOJŠNJI UČINKI
Med takojšnje učinke naravnih nesreč štejemo smrtne žrtve in hudo poškodovane ljudi, ki potrebujejo obsežno
zdravstveno oskrbo (2).
1.
Potresi.
Potresi ponavadi zaradi uničenja ali poškodovanja zgradb povzročajo veliko smrtnih žrtev in poškodujejo
veliko število ljudi. Davek, ki ga zahtevajo, je ponavadi odvisen od treh dejavnikov (2):
116
•
prvi je kvaliteta gradnje hiš; hiše, zgrajene iz nežgane opeke, nevezanih kamnov, ali
nepovezanega zidovja, so, pa čeprav so samo enonadstropne, zelo nestabilne in njihovo porušenje
povzroča veliko smrtnih žrtev in poškodovancev. Nasprotno so se zlasti lesene hiše izkazale za
precej manj nevarne;
•
drugi dejavnik je, v katerem delu dneva se zgodi potres;
•
tretji dejavnik je gostota prebivalstva na območju, na katerem se zgodi potres. Skupno število
smrtnih žrtev in poškodovanih je ponavadi precej višje na gosto poseljenih območjih.
Ostali dejavniki, ki pripomorejo k številu in strukturi žrtev so (2):
•
število smrtnih žrtev je običajno večje na območjih bližje žarišču potresa. V neposredni bližini je
lahko smrtnost tudi do 85%. Razmerje med mrtvimi in poškodovanimi se zmanjšuje z večanjem
razdalje od epicentra.
•
nekatere starostne skupine so bolj prizadete kot drugi - majhni otroci in starejši so manj
sposobni, da se zaščitijo
Po potresih se lahko pojavijo tudi sekundarne nesreče, ki povečajo število žrtev, ki zahtevajo
zdravniško pomoč. Mednje sodijo na primer požari.
2.
Hudourniške poplave, cunami.
Ta dva pojava lahko povzročita veliko smrtnih žrtev, vendar relativno malo hudo telesno poškodovanih.
Smrti so v glavnem posledica utopitve in so najbolj pogoste med najšibkejšimi člani prebivalstva (otroci,
ostareli).
3.
Poplave.
Počasi nastajajoče poplave ne povzročajo takojšnje obolevnosti in umrljivosti. Poškodb je ponavadi malo
in še te zahtevajo le omejeno zdravniško pomoč. Lahko pa zaradi splošnega poslabšanja življenjskih
razmer in ovirane osnovne zdravstvene oskrbe potencialno spodbudijo izbruh nalezljivih bolezni. To je
bolj izrazito, če gre za dolgotrajne poplave.
4.
Zemeljski plazovi.
Zemeljski plazovi postajajo vse pogostejše naravne nesreče zaradi posegov človeka v naravo – npr.
krčenja gozdov, ki povzroča erozijo tal in gradnje naselij na plazovitih območjih, ki so že tako ali tako
ogrožena zaradi plazov. Dodatno prispeva obilno ali dolgotrajno deževje, ki razmoči tla in sproži
plazove. ogrožena so povzročili katastrofalne dogodke v zadnjih letih. Na splošno ta pojav povzroča
visoko smrtnost, poškodovanih ljudi pa je običajno malo.
5.
Uničevalni vetrovi.
Uničevalni vetrovi povzročijo ponavadi razmeroma malo smrtnih primerov in poškodb, razen če ne pride
do zapletov zaradi sekundarnih nesreč, kot so poplave ali morski valovi, ki pa so pogosto povezani z
njimi. Učinkovito opozorilo pred takim neurjem ponavadi omeji smrtne žrtve kot tudi ranjene, večina
poškodb pa je relativno majhnih. Takojšnje posledice orkanov in tropskih neviht na zdravje ljudi
nastanejo večinoma zaradi hudourniškega deževja in poplav, ne pa zaradi vetroloma.
6.
Vulkanski izbruhi.
Vulkani se nahajajo po vsem svetu, v njihovi neposredni bližini pa pogosto živi veliko število ljudi, saj je
vulkanska zemlja rodovitna. Poleg tega so vulkani lahko zelo dolgo obdobje neaktivni, zato nekaj
generacij prebivalcev pod njimi nima izkušenj z izbruhi. To povzroča, da se ljudje počutijo relativno
117
varno, kljub veliki nevarnosti življenja v bližini vulkana. Dodatem problem je, da se izbruhov vulkanov
ne da dobro napovedovati.
Do takojšnjih poškodb lahko pride, če pride do kontakta z vulkanskim materialom. Izjemno vroč
vulkanski material kot npr. vulkanski pepel, plini, skalovje in magma povzročijo lahko dovolj težke
opekline da pride do takojšnje smrti. Padajoče kamenje in skale imajo lahko za posledico zlome in
druge poškodbe, vdihavanje vulkanskih plinov in hlapov pa lahko povzroči dihalno stisko. Dolgoročno
lahko vdihavanje pepela, bogatega s silikati, kasneje povzroči pljučno silikozo.
3.2 KASNEJŠI UČINKI
Kasnejši učinki naravnih nesreč so bolj ali manj podobni pri vseh vrstah naravnih nesreč (2).
1.
Preskrba z vodo in higienske razmere.
Oskrba s pitno vodo in kanalizacijski sistemi so posebej ranljivi sistemi v primeru naravnih nesreč.
Motnje, ki se pojavljajo v njih, predstavljajo resno zdravstveno tveganje. Pomanjkanje kakovostne pitne
vode in problemi z odpadnimi vodami in odpadki povzroči poslabšanje higienskih razmer, kar ustvarja
ugodne pogoje za širjenje črevesnih in drugih bolezni. V primeru vulkanskih izbruhov lahko pride tudi do
onesnaženja pitne vode z vulkanskim pepelom.
2.
Hrana in prehranjevanje.
Pomanjkanje hrane takoj po katastrofi lahko nastanejo na dva načina: če so zaloge hrane, ki so znotraj
območja katastrofe uničene, to zmanjša absolutno količino hrane, ki je na voljo ljudem na prizadetem
območju; če je motena je preskrba od zunaj, tudi če hrane v absolutnem smislu v okolici prizadetega
območja ne primanjkuje.
Potresi splošnega pomanjkanje hrane, ki bi bilo dovolj resno, da povzroči težave v prehranskem
statusu ljudi, ne povzročajo, poplave in poplavni morski valovi pa pogosto poškodujejo zaloge hrane v
gospodinjstvih in zaloge pridelkov oziroma jih onesnažijo, da niso več uporabni za uživanje, poleg tega
pa je na takih območjih motena oskrba tudi od zunaj, kar lahko povzroči veliko lokalno pomanjkanje.
Tudi onesnaženje okolja z vulkanskim pepelom lahko poškoduje/onesnaži zaloge hrane.
3.
Izpostavljenost neugodnim klimatskim razmeram.
Problem izpostavljenosti neugodnim klimatskim razmeram in zdravstvenim problemom, ki sledijo iz tega
je zelo razlicen v razlicnih delih sveta. Na primer v razmerah, kjer je podnebje milo, smrti zaradi
izpostavljenosti klimatskim razmeram ni, dokler je prebivalstvo na prizadetem območju suho,
razmeroma dobro oblečeno in sposobni najti protivetrno zaščito. Drugače je v manj ugodnih klimatskih
razmerah. Če je podnebje hladno, lahko pride do smrti zaradi podhladitve, če pa je prevroče, pa grozi
nevarnost vročinskih udarov in dehidracije.
4.
Nalezljive bolezni.
Naravne nesreče običajno ne povzročijo velikih izbruhov nalezljivih bolezni, čeprav v nekaterih primerih
povečajo možnost za prenos bolezni. Najpogosteje se ponavadi pojavijo bolezni, ki so posledica fekalne
kontaminacije vode in hrane, zato gre v takih primerih v glavnem za bolezni črevesja.
Vendar pa tveganje za izbruh epidemije obstaja in narašča sorazmerno z gostoto prebivalstva na
posameznem območju oziroma selitvami večjega števila ljudi. Večja gostota prebivalstva na enem
območju pomeni večjo obremenitev za tamkajšnje zaloge vode in hrane, motnje v obstoječem
vodovodnem sistemu in sistemu kanalizacije in manjšo možnost ohranjanja ali vzpostavljanja normalnih
razmer neposredno po naravni nesreči.
118
Na daljši rok pride lahko do epidemij nalezljivih bolezni, ki jih prenašajo različni prenašalci, še
posebej, če se pojavijo motnje v nadzoru nad prenašalci. Nevarnost je zlasti velika po obilnem deževju
in poplavah. Poveča se na primer lahko število komarjev, premik divjih ali domačih živali v bližini naselij
pa pomeni dodatno tveganje za pojav zoonoz.
5.
Duševne motnje.
Anksioznost, nevroze in depresija niso akutni problemi takoj po naravnih nesrečah, se pa njihova
pogostost poveča kasneje, še posebej takrat, ko gre za dolgotrajnejšo motnjo v normalnem življenju
ljudi, na primer, ko so domovi popolnoma uničeni in ni mogoče začeti z obnovo (npr. če gre za
dolgotrajnejšo eruptivno fazo vulkana) in se morajo ljudje tudi za zmeraj odseliti in si ustvariti novo
življenje. V takem primeru se poveča pogostost stresa in z njimi povečana pogostost duševnih motenj.
6.
Škoda na zdravstveni infrastrukturi.
Naravne nesreče lahko povzročijo resno škoda na zdravstvenih objektih. V primeru potresov so lahko
bolnišnice in zdravstveni domovi tako poškodovani, da ogrožajo življenja oseb v stavbah (zdravstvenega
osebja in bolnikov/poskodovancev), s tem pa je omejena možnosti za zagotavljanja zdravstvene oskrbe
žrtvam naravnih nesreč. To ima neposreden vpliv na zdravje prebivalstva, ki je odvisno od te oskrbe. V
primeru vulkanskih izbruhov je lahko zdravstvena infrastruktura, če ležijo na poti piroklastičnih tokov in
laharjev (rek blata, ki vsebujejo vulkanske ostanke) popolnoma uničena v nekaj minutah.
4 OGROŽENOST SLOVENIJE ZARADI NEKATERIH NARAVNIH NESREČ
Slovenija leži na stičišču treh geotektonskih enot. To zaznamuje naravno pestrost Slovenije z izjemnimi
naravnimi lepotami, obenem pa tudi z možnostjo številnih naravnih nesreč (4). Med najpomembnejše gotovo
sodijo potresi, vendar pa se v zadnjih dveh destletjih srečujemo z vedno večjo prisotnostjo hudourniških
poplav in močnih vetrov, ki povzročajo vetrolom.
4.1 POTRESI
Ozemlje Slovenije spada po številu in moči potresov med aktivnejša območja na svetu, saj leži na potresno
dejavnem južnem robu Evrazijske geotektonske plošče, na severozahodnem robu sredozemsko-himalajskega
seizmičnega pasu, ki je eden od potresno najaktivnejših v svetovnem smislu (4,16).
4.1.1 Zakaj potresi v Sloveniji
Razlogi za nastajanje potresov v Sloveniji so v geološki in tektonski zgradbi ozemlja Slovenije. Ozemlje
Slovenije leži na manjši Jadranski plošči, stisnjeni med Afriško na jugu in Evrazijsko na severu (4,16). Tu se
stikajo tri regionalne geotektonske enote:
•
na severu in zahodu Alpe,
•
na južnem, jugozahodnem in osrednjem delu Dinaridi in
•
na severovzhodu Panonski bazen.
Jadranska plošča se vrti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar povzroča predvsem na severni in vzhodni strani
ozemlja Slovenije različna premikanja. Južna in zahodna Slovenija ležita na severnem delu plošče, ki je zelo
deformiran in narinjen na osrednji, manj deformiran del plošče. Zaradi premikanj v različnih smereh prihaja
med njimi do napetosti, ki so lahko vzrok za nastanek potresov (4,16). Slovensko ozemlje vsako leto strese več
119
sto šibkih potresov, od katerih jih prebivalci čutijo več deset (4). Slika 1 prikazuje geotektonsko zgradbo
Slovenije.
Slika 1. Strukturno-tektonska karta Slovenije (Vir: Poljak 2000) (4,17).
Ozemlje Slovenije seka več kot sto pomembnejših tektonskih prelomov, ki so glede na njihovo smer razdeljeni
v štiri skupine:
•
v smeri sever-jug (prečnoalpska smer),
•
v smeri severozahod-jugovzhod (dinarska smer),
•
v smeri severovzhod-jugozahod (prečnodinarska smer) ter
•
ob narivnih strukturah, ki potekajo v smeri vzhod-zahod (alpska smer).
4.1.2 Zgodovina največjih potresov v Sloveniji
V preteklosti je bilo na ozemlju Slovenije preko 3.000 večjih potresov, od tega več kot 60 rušilnih. Poleg
gmotne škode so zahtevali tudi človeška življenja (4,16). Med večjimi potresi so bili potresi leta 1348 z
žariščem v Beljaku v današnji Avstriji, 1511 z žariščem v Idriji, leta 1895 z žariščem v Ljubljani, leta 1976 z
žariščem v Furlaniji ter potresa leta 1998 in 2004, oba z žariščem v Zgornjem Posočju. Preglednica 4 prikazuje
pregled najmočnejših potresov na območju Slovenije do danes (4,18,19).
Preglednica 4. Potresi, ki so nastali na ozemlju Slovenije od leta 567 dalje in so dosegli ali presegli največjo
intenziteto med VI. in VII. stopnjo po EMS (avtorja: Ribarič, 1984 in Živčić, 1994; dodana sta še
potresa v Zgornjem Posočju leta 1998 in leta 2004) (4,18,19).
Datum
leto 567
februar 792
26.3.1081
Območje
Bela krajina
Ljubljansko barje
JV od Litije
Magnituda
5,8
5,4
5,4
120
Intenziteta (EMS)
IX
VIII
VIII
Preglednica 4. Nadaljevanje.
Datum
leto 1097
januar 1508
26.3.1511
17.11.1575
22.4.1590
leto 1621
5.5.1622
leto 1625
17.6.1628
27.11.1632
leto1640
21.10.1684
10.5.1689
29.6.1695
29.11.1695
11.2.1699
3.2.1716
24.3.1784
2.5.1819
2.8.1830
22.3.1839
27.8.1840
21.12.1845
17.11.1852
16.1.1853
9.11.1856
7.3.1857
8.5.1860
13.10.1869
2.3.1870
2.12.1871
4.4.1877
12.9.1877
21.8.1878
12.9.1879
12.2.1880
4.2.1881
17.7.1882
14.4.1895
15.7.1897
17.4.1898
18.9.1899
16.2.1901
16.2.1903
23.5.1905
14.11.1905
22.2.1908
20.11.1908
20.5.1913
18.9.1916
30.10.1916
29.1.1917
5.1.1921
15.9.1924
Območje
Kočevsko
Ljubljansko barje
Idrija, Cerkno
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana, Kamnik
Ljubljana
Ljubljansko barje
Krško, Brestanica
Krško, Brestanica
Brežice
Ljubljana
dolina Temenice
Krško, Brestanica
Krško, Brestanica
Metlika
Kanal, Anhovo
Ljubljana
Idrija
Krško, Brestanica
okolica Ormoža
planina Menina
Ljubljana
vzhodno od Litije
Brežice
Krim, Mokrc
Cerkno
Brežice
dolina Radovne
Sava, Litija
Trebnje
Laško, Celje
dolina Mirne
dolina Mirne
Škofja Loka
Bela krajina
Hrušica, Nanos
Vrhnika
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Medvode, Kranj
Trbovlje
Vrhnika, Rovte
Škocjan, Bučka
Krško, Brestanica
SV od Brežic
Celje, Vojnik
Snežnik
SV od Brežic
Gornji grad
Brežice
Dolenjske Toplice
Celje, Laško
Magnituda
5,8
4,9
6,8
4,9
4,9
4,9
5,2
4,9
5,0
4,7
5,4
4,9
5,2
4,6
4,6
5,3
4,9
4,7
4,6
4,9
4,6
5,1
5,1
4,5
4,3
4,8
5,4
4,2
4,8
4,6
4,7
4,6
4,5
4,8
4,5
4,6
4,6
5,0
6,1
4,9
4,3
4,6
4,6
4,3
4,5
3,9
4,9
3,8
4,8
4,7
4,6
5,7
4,5
4,4
121
Intenziteta (EMS)
IX
VII
X
VII
VII
VII
VII-VIII
VII
VIII
VII
IX
VII
VIII
VI-VII
VI-VII
VIII
VII
VI-VII
VI-VII
VII
VI-VII
VII-VIII
VII-VIII
VI-VII
VII
VII
VII-VIII
VI-VII
VII
VII
VII
VII
VI-VII
VI-VII
VI-VII
VI-VII
VI-VII
VII
VIII-IX
VII
VI-VII
VI-VII
VI-VII
VI-VII
VII
VI-VII
VII
VI-VII
VII
VII
VI-VII
VIII
VI-VII
VI-VII
Preglednica 4. Nadaljevanje.
Datum
3.12.1924
1.1.1926
25.8.1928
19.12.1934
6.5.1939
9.3.1940
1.10.1953
31.1.1956
19.3.1958
19.5.1963
20.6.1974
16.7.1977
3.7.1982
12.4.1998
12.7.2004
Območje
Brežice
Cerkniško jezero
Brežice
Novo mesto
Kresnice, Litija
Gorjanci
Krško, Brestanica
Ilirska Bistrica
Peca
Kresnice, Litija
Kozjansko
Kranj, Golnik
Šempeter, Sav.dol.
Zgornje Posočje
Zgornje Posočje
Magnituda
5,0
5,6
4,8
4,2
4,4
4,6
4,9
5,1
4,5
4,9
5,1
4,6
3,5
5,6
4,9
Intenziteta (EMS)
VII
VII-VIII
VII
VI-VII
VI-VII
VII
VII
VII
VI-VII
VII
VII-VIII
VI-VII
VI-VII
VII-VIII
VI-VII
Ozemlje Slovenije lahko prizadene tudi potres, ki ima žarišče izven meja Slovenije. Tako lahko pričakujemo
bolj ali manj izrazite vplive oddaljenih potresov s področja Furlanije, Karnije, avstrijske Koroške, Podravine in
doline Kolpe na Hrvaškem ter področja Zagreba, Reke in Kvarnerja:
•
veliki koroški potres leta 1348, z žariščem v bližini Beljaka, je močno prizadel celotno Koroško in Kranjsko,
•
veliki zagrebški potres je leta 1880 povzročil škodo v jugovzhodni in vzhodni Sloveniji,
•
potresa leta 1976 z žariščem v severovzhodni Italiji (Furlaniji) pa sta huje prizadela severozahodno
Slovenijo. Prvi potresni sunek v Furlaniji je dosegel intenziteto med IX. in X stopnjo po EMS, drugi pa IX.
stopnjo po EMS. Oba potresa so čutili prebivalci celotne Slovenije. Ob nastali veliki gmotni škodi na
srečo v Sloveniji ni bilo smrtnih žrtev. Največje učinke, VIII. stopnje po EMS, je prvi potresni sunek
dosegel v Breginjskem kotu, v Kobaridu med VII. in VIII. stopnjo, v Tolminu VII. stopnjo ter v Bohinjskem
kotu med VI. in VII. stopnjo po EMS. Če seštejemo učinke obeh serij potresov, lahko ugotovimo, da so
skupni učinki v Breginjskem kotu dosegli IX. stopnjo, v drugih delih Posočja in v delih Bohinjskega kota
pa VIII. stopnjo po EMS potresni lestvici.
4.1.3 Seizmogena območja Slovenije
Na območju Slovenije so tektonski in neotektonski premiki v različnih smereh povzročili nastanek več
seizmogenih območij (4):
•
območje Čičarije
•
goriško-javorniško območje
•
gorenjsko-ljubljansko območje
•
dolenjsko-notranjsko-belokranjsko območje
•
območje Karavanke-Kozjansko
•
koroško-haloško območje
•
štajersko-goričko območje
122
Med seizmogenimi območji potekajo prelomi, katerih značilnost je seizmična aktivnost ob celotnem prelomu ali
vsaj ob njegovih posameznih delih (4):
•
kozinski prelom
•
idrijski prelom
•
savski prelom
•
šoštanjski prelom
•
labotski prelom
Seizmogena območja in prelomi med njimi so prikazani na Sliki 4.
Slika 4. Seizmogena območja na ozemlju Slovenije in prelomi med njimi (vir: Seizmološki zavod RS, 1991) (4).
LEGENDA: a) seizmogena območja: A=območje Čičarije, B=goriško-javorniško območje, C1= gorenjskoljubljansko območje, C2=dolenjsko-notranjsko-belokranjsko območje, D=območje KaravankeKozjansko, E=koroško-haloško območje, F=štajersko-goričko območje ; b) mejni prelomi: 1-1=kozinski
prelom, 2-2=idrijski prelom, 3-3=savski prelom, 4-4=šoštanjski prelom, 5-5=labotski prelom, a-a=meja
med gorenjsko-ljubljanskim in dolenjsko-notranjsko-belokranjskim območjem (speljana po prelomih
II. reda).
4.1.4 Ogroženost posameznih delov Slovenije za potrese
Ne glede na majhnost Slovenije, pa celotna Slovenija ni enako ogrožena za potres. Po karti potresne nevarnosti
za povratno dobo 500 let iz leta 1987 imamo v Sloveniji 17 seizmičnih območij in to v razponu od VI. do IX.
stopnje po MCS lestvici. V IX. stopnji MCS sta 2 območji, 12 območij je v VIII. stopnji MCS, v VII. MCS stopnji je
eno samo območje, dvoje območij pa v VI. stopnji MCS (Slika 5).
123
Slika 5. Seizmološka karta Slovenije s 500-letno povratno dobo (avtor: Ribarič, 1987) (4).
Najaktivnejše območje v Sloveniji je gorenjsko–ljubljansko–dolenjsko–notranjsko–belokranjsko območje, ki je
razdeljeno na dva dela (Slika 4). V preteklosti se je v tem delu sprostilo največ potresne energije. Poleg teh
dveh območij sodi med aktivnejše območje tudi goriško-javorniško območje. Potresna žarišča nastajajo na
celotnem ozemlju Slovenije, najmanj pa jih je na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije (4). Preglednica 5
prikazuje pričakovane največje magnitude in intenzitete potresov po posameznih seizmogenih območjih (4).
Preglednica 5. Pričakovane največje magnitude in intenzitete potresov po posameznih seizmogenih območjih (4).
Koda
Območje
A
B
C1
C2
D
E
F
območje Čičarije
goriško-javorniško območje
gorenjsko-ljubljansko območje
dolenjsko-notranjsko-belokranjsko območje
območje Karavanke-Kozjansko
koroško-haloško območje
štajersko-goričko območje
Največja pričakovana
megnituda
5,6
6,3
6,2
5,6
5,4
5,5
5,5
Največja pričakovana
intenziteta
(po MSK lestvici)
VIII
IX
IX
VIII
VIII
VIII
VIII
Na posameznih seizmogenih območjih so možni rušilni potresi. Najmanjša gostota prebivalstva je na srečo
ravno na območjih, kjer je največja stopnja potresne nevarnosti (IX. stopnja MSK), toda že v VIII. stopnji je
gostota prebivalstva daleč največja, več kot 50 % večja od povprečja v Sloveniji. To je predvsem posledica
preseljevanja prebivalstva v zadnjih letih v Ljubljano in njeno okolico (VIIIg potresno območje) (4).
Od mest so potresno najbolj ogrožena Idrija, Ljubljana, Krško, Brežice, Tolmin, Bovec, Ilirska Bistrica in
Litija. Po kapacitetah močno izstopa ljubljansko območje z največjo koncentracijo prebivalstva in največjim
družbenim proizvodom na prebivalca (Slika 6). Stopnja industrializacije je tu sicer razmeroma majhna (v
124
absolutnem smislu je velika), v ospredju pa so tudi druge dejavnosti kot je centralna funkcija največjega in
glavnega mesta Republike Slovenije. Razmeroma starih in potresno ne dovolj varno grajenih stanovanj je v
Ljubljani veliko. Zato je ljubljansko območje potresno relativno najbolj ogroženo območje v Sloveniji (4).
Slika 6. Potresna ogroženost naselij v Sloveniji (vir: IG ZRC SAZU, 1996) (4).
4.1.5 Možnost žrtev ob potresih
V RS tako prebiva okrog 700 000 ali dobra tretjina vseh prebivalcev na območjih, kjer so možni potresi VIII. in
IX. stopnje po EMS potresni lestvici. Za Slovenijo je značilno, da ima v naravnih nesrečah malo smrtnih žrtev,
toda veliko materialno škodo, ki bo z rastjo ekonomske moči še večja. To velja še zlasti za potres, ki bi lahko
prizadel Ljubljano, kjer so koncentrirane številne vitalne funkcije države. Ob rušilnem potresu se pričakuje
zaradi rušenja objektov večje število ranjenih in tudi smrtne žrtve. Zavedati se moramo možnosti
katastrofalnega potresa, kakršen je bil leta 1511 na Idrijskem (zahteval je okoli 15.000 žrtev). Ob takšnem
potresu bi zato lahko pričakovali tudi nekaj tisoč mrtvih.
4.1.6 Možnost verižnih nesreč ob potresih
Število smrtnih žrtev ob potresu pa se lahko poveča tudi zaradi različnih verižnih nesreč, kot so požari,
eksplozije, nenadzorovano uhajanje nevarnih snovi v okolje, poplave, plazovi in podori, epidemija in epizootija
ter poškodbe infrastrukture (4).
Eno večjih nevarnosti predstavljajo stacionarni viri nevarnih snovi. Ob potresu obstaja vedno velika
nevarnost uhajanja nevarnih snovi iz teh virov v okolje. V Sloveniji imamo skupaj 38 stacionarnih virov, ki
predstavljajo večjo ali manjšo nevarnost (Slika 7).
125
Slika 7. Karta stacionarnih virov manjšega in večjega tveganja na območju Slovenije (vir: Uprava RS za zaščito
in reševanje, 2006) (4).
4.2 POPLAVE
Prebivalstvo Slovenije je za poplavami zelo ogroženo, saj le-te ogrožajo več kot 300.000 ha površin ali 15%
vsega ozemlja države. Okrog 30 obsežnih poplavnih območij (okrog 237.000 ha) je v razširjenih delih dolin, zelo
so ogrožena tudi območja vzdolž hudourniških rek in potokov. Manj obsežne so poplave, ki nastanejo zaradi
plimovanja morja ter kraške poplave (okrog 70.500 ha) (11). V Sloveniji kar 7 odstotkov ljudi živi na območjih,
kjer so poplave običajne, in 24 odstotkov prebivalstva na območjih velikih poplav (20,21).
4.2.1 Zakaj poplave v Sloveniji
Poplave v Sloveniji praviloma nastopijo zaradi intenzivnih padavin (11). V odvisnosti od vlažnosti zemljišča
padavine povzročijo večji ali manjši odtok vode, ki se zbira v vodotokih in s povečanim pretokom povzroča dvig
gladine vode v strugah. Srečujemo se s kratkotrajnimi večurnimi hudourniškimi poplavami, z izjemo območja
Drave in Mure, kjer lahko trajajo poplave tudi več dni. Celoten pojav zbiranja in odtekanja vode spremljajo
erozijski pojavi. Pri normalnih vsakoletnih pojavih so procesi manj intenzivni, občasno pa prihaja do obsežnih
poplav, predvsem zaradi:
•
izredno velikih in dolgotrajnih padavin (intenzivnih padavin je v Sloveniji vse več, predvsem v zahodnem
hribovitem delu),
•
velike predhodne vlažnosti tal in
•
padavin, ki so padle na snežno odejo, povzročile njeno taljenje in nagel površinski odtok.
4.2.2 Zgodovina največjih poplav v Sloveniji
Visoke vode se pojavijo v Sloveniji vsako leto in so za naše kraje običajne (običajne poplave), vsakih nekaj let
pa jo prizadenejo hude poplave (poplave s povratno dobo 10 do 20 let in katastrofalne poplave s povratno dobo
126
100 in več let), ki povzročijo veliko materialno škodo in včasih tudi človeške žrtve (11,13,14). V Preglednici 6 so
prikazane velike poplave v Sloveniji v zadnjih 110 letih.
Preglednica 6. Velike poplave v Sloveniji v zadnjih 110 letih (11,13,14,22).
Datum
1901, november
1910, maj
Območje
Vzroki
Posledice
večji del porečja Save
dolgotrajno jesensko
deževje
močne padavine
obsežne poplave ob večjih rekah
(pod vodo tudi velik del Celja)
povsem uničena setev, več
mrtvih
obsežne poplave ob Savi
Štajerska
1923, november–
december
vzdolž Save, ob Savinji
in Krki
1925, november
ob Savinji, Dravi in Muri
s pritoki
1926, 8. avgust
ob Savinji, Dravi in Muri
s pritoki
ob Gradaščici in
Poljanski Sori
Ljubljansko barje,
kraška polja na
Notranjskem in
Dolenjskem, ob spodnji
Savi in Savinji
porečje Savinje
1926, 27. september
1933, 23.−24.
september
1954, 4.−5. junij
1990, 1. november
2007, 18. september
2010, 18.-20.
september
ob Savinji, Kamniški
Bistrici in Sori ter
pritokih
v Bohinju, ob Selški Sori
ter Savinji s pritoki
vzhodni, osrednji in
južni del Slovenije
dolgotrajno deževje,
taljenje snežne odeje;
divjanje hudournikov
dolgotrajno deževje
močna neurja, divjanje
hudournikov
močno neurje, divjanje
hudournikov
dolgotrajno deževje
močno neurje, divjanje
hudournikov, zemeljski
plazovi
dolgotrajno deževje,
divjanje hudournikov,
zemeljski plazovi
močni nalivi, divjanje
hudournikov
močno deževje,
divjanje hudournikov,
zemeljski plazovi
poplavljene ravnine ob večjih
rekah z vasmi in mesti (Celje,
Murska Sobota, Maribor,
Ljutomer, idr.).
številne poškodbe na
železniškem omrežju
poplavljen tudi južni del
Ljubljane, več mrtvih
velike poplave na kraških poljih,
poplavljene vasi in mesta ob
večjih rekah, več mrtvih
poplavljeno Celje; 11 mrtvih
poplavljeno Celje, 2 mrtva
poplavljeni Železniki in naselja v
Spodnji Savinjski dolini, 6 mrtvih
poplavljen južni del Ljubljane
ter mesta ob Ljubljanici, Krki,
Savinji, Sori, Dragonji, Kolpi in
drugje, 3 mrtvi
4.2.3 Vrste poplav v Sloveniji
V sloveniji se pojavljajo različne vrste poplav. Preglednica 7 prikazuje, kje se v Sloveniji pojavlja katera od
vrst poplav, ki smo jih našteli v začetku tega poglavja.
Preglednica 7. Območja Slovenije po vrstah poplav (15).
Vrsta poplave
hudourniške poplave
nižinske poplave
poplave na kraških poljih
poplave morja
Primer območja s takšnimi poplavami
ob Savinji, Mislinji, Kamniški Bistrici, Sori;
ob stotinah manjših hudournikov v gorskem svetu, hribovjih in gričevjih
ob Dravinji, ob spodnji Krki, Savi na Brežiškem polju in ob spodnjem toku Sotle
Cerkniško in Planinsko polje ter Globodol;
poplave na Ljubljanskem barju.
Piran, Koper
127
4.2.4 Poplavna območja Slovenije
Kot že rečeno, ozemlje Slovenije za je poplavami zelo ogroženo, saj le-te ogrožajo več kot 300.000 ha površin
ali 15% vsega ozemlja države. Naša glavna in najobsežnejša poplavna območja so:
•
nižinsko-ravninski predeli severovzhodne in subpanonske Slovenije,
•
predalpske doline in kotline, ki odmakajo Šavrinsko gričevje in hribovje,
•
območja ob Ledavi, Muri in Ščavnici,
•
območja ob Dravi pod Mariborom in ob njenih pritokih (Pesnica, Polskava, Dravinja),
•
območja ob Savinji in njenih pritokih,
•
območja v spodnjem Posavju,
•
območja v vzhodni in osrednji Dolenjski z Belo krajino ob Kolpi, Krki, Temenici, Mirni in ob njihovih
pritokih,
•
Ljubljansko barje (najobsežnejše poplavno območje),
•
območja notranjskega podolja s kraškimi polji,
•
območja ob Pivki in Notranjski Reki,
•
območja ob Vipavi in njenih pritokih
Ta območja so prikazana tudi na Sliki 8.
Slika 8. Poplavna območja v Sloveniji (Vir: MOP, ARSO, GURS) (23).
Več kot polovica (54%) poplavnega sveta je v porečju Save, ki mu pripada 58% našega državnega ozemlja.
Porečje Drave zavzema 23% ozemlja Slovenije in na njegovem območju je 42% slovenskih poplavnih površin.
Porečja Soče in pritokov, ki se neposredno izlivajo v morje, zavzemajo 19% Slovenije in na njihovih območjih je
4% poplavnega sveta.
128
Preglednica 8 prikazuje površino največjih poplavnih območij Slovenije.
Preglednica 8. Največja poplavna območja Slovenije (15).
Območje
Obseg območja v km2
Ljubljansko barje
80,3
Ob Dravinji
65,5
Ob Krki pod Otočcem
61,8
Spodnja Savinjska dolina
42,9
Ob Savi pod Krškim
34,5
Ob Sotli
32,5
Cerkniško polje
26,0
4.2.5 Možnost žrtev ob poplavah
Poplave lahko ogrožajo človeška življenja in materialne dobrine neposredno (delovanje vodnega vala) ali
posredno, zaradi poškodb objektov in naprav, poškodb ali porušitve mostov in druge prometne infrastrukture,
poškodb na električnih, plinskih in drugih napeljavah in podobno. Poleg poškodb povzročajo poplave tudi
psihično prizadetost (strah, izguba doma in drugo) in izgubo človeškega življenja, najpogosteje zaradi utopitev
(11). Pri tem je poplavna ogroženost odvisna od:
•
višine poplavnega vala, ki povzroča žrtve zaradi utopitve, škodo zaradi preplavljanja dobrin ter vdora
vlage, dodatno obremenitev konstrukcij s hidrostatičnim tlakom in neprehodnost prizadetega območja,
•
hitrosti toka vode, ki povzroča odplavljanje žrtev in dobrin, dodatno obremenitev konstrukcij s
hidrostatičnim tlakom in neprehodnost prizadetega območja,
•
onesnaženja, ki se širi iz preplavljenih virov onesnaženja in kanalizacije.
4.2.6 Možnost verižnih nesreč ob poplavah
Ob katastrofalnih poplavah lahko pride tudi do drugih oblik škodljivega delovanja voda, kot so:
•
nenadzorovano uhajanje nevarnih snovi v okolje,
•
epidemije in epizootije in
•
poškodbe infrastrukture.
Zaradi verižnih nesreč lahko ob katastrofalnih poplavah lahko pride do smrtnih žrtev in dodatnih poškodb
objektov in infrastrukture.
Eno večjih nevarnosti ponovno predstavljajo stacionarni viri nevarnih snovi, če se ti nahajajo na območju
možnih večjih poplav (Slika 7).
5 VIRI
1.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (uradno prečiščeno besedilo). Ur.L. RS, št. 51/2006.
129
2.
Pan American Health Organization. Natural disasters: Protecting the public’s health. Washington, D.C.: World Health
Organization, Pan American Health Organization: 2000.
3.
Agencija Republike Slovenije za okolje. Vreme in podnebje - poročila in projekti. Naravne nesreče. Dostopno na: URL:
http://www.arso.gov.si/vreme/poro%c4%8dila%20in%20projekti/. Pristop: 1.4.2011.
4.
Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Ocena potresne ogroženosti Republike Slovenije. Ljubljana:
Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje; 2006. Dostopno na: URL:
www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf. Pristop: 1.4.2011.
5.
United States Geological Survey’s (USGS) Earthquake Hazards Program. Earthquake Glossary. Richter scale. Dostopno
na: URL: http://earthquake.usgs.gov/learn/glossary/?termID=149. Pristop: 2.4.2011.
6.
Natural Resources Canada. Earthquake Magnitude Scales. Dostopno na: URL:
http://earthquakescanada.nrcan.gc.ca/info-gen/scales-echelles/magnitude-eng.php. Pristop: 2.4.2011.
7.
Hanks TC, Kanamori H. Moment magnitude scale. J Geophys Res. 1979; 84: 2348–50.
8.
Natural Resources Canada. The Modified Mercalli (MM) Intensity Scale. Dostopno na: URL:
9.
Lapajne J. Strokovna beseda. Seizmologija – makroseizmični pojmi. Ujma. 2007;21:319-323.
http://earthquakescanada.nrcan.gc.ca/info-gen/scales-echelles/mercalli-eng.php. Pristop: 2.4.2011.
10. Direktiva 2007/60/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 23. oktobra 2007 O oceni in obvladovanju poplavne
ogroženosti. Ur L EU L 288/27.
11. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Načrt zaščite in reševanja ob poplavah. Verzija 3.0.
Ljubljana: Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje; 2005. Dostopno na: URL:
www.sos112.si/slo/tdocs/poplava.pdf. Pristop: 3.4.2011.
12. Robič M, Frantar P, Polajnar J. Napovedovanje visokih voda in poplav. V: Zorn M, Komac B, Pavšek M, Pagon P,
uredniki. Od razumevanja do upravljanja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU; 2010. p. 281-292.
13. Natek K. Ko prihrumi voda ...: poplave v Sloveniji. Gea. Dostopno na: URL: http://www.geaon.net/clanek.asp?ID=1077.
14. Natek K. Ko prihrumi voda ...: poplave v Sloveniji. Gea. 2008;18:12-19.
15. Natek K. Poplavna območja v Sloveniji. Geogr Obz. 2005;52:13-18.
16. Agencija Republike Slovenije za okolje. Potresi. Dostopno na: URL: http://www.arso.gov.si/potresi/. Pristop:
1.4.2011.
17. Poljak M. Strukturno-tektonska karta Slovenije 1: 250.000. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije; 2000. Dostopno na:
URL: http://www.geo-zs.si/podrocje.aspx?id=272. Pristop: 2.4.2011.
18. Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo. Ocena ogroženosti mestne
občine Ljubljana zaradi potresa. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana; 2009.
19. Lapajne J. Potres 12. julija 2004 v Zgornjem Posočju in karta potresne nevarnosti – vpliv zmanjšanja potresne
odpornosti in usmerjenosti pretrga. Ujma. 2005;19:74-81.
20. Penca B, Korošec I, Lešnik Z, Lovrinčević S, Štrekelj S, Lamovšek M. Zavarovanje pred nevarnostjo naravnih in drugih
nesreč. Ujma. 1999;13:295-298.
21. Kozelj D, Kozelj K, Steinman F, Gosar L. Poplavna ogroženost in posledice dogodkov preostalega tveganja. Ujma.
2008;22:145-151.
22. Komac B, Zorn M. Geogra fija poplav v Sloveniji septembra 2010. V: 59-80. V: Zorn M, Komac B, Ciglič R, Pavšek M,
uredniki. Neodgovorna odgovornost. Ljubljana: Založba ZRC SAZU; 2011. p. 59-80.
23. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Geodetska uprava RS. Poplavne površine. Dostopno na: URL:
http://nfp-si.eionet.eu.int/Dokumenti/GIS/voda/stanje/154.jpg. Pristop: 4.4.2011.
130
DRUGE NESREČE V OKOLJU
Ivan Eržen, Lijana Zaletel-Kragelj
1 VRSTE NESREČ, KI SO OPREDELJENE KOT »DRUGE NESREČE«
Pod pojmom »druge nesreče v okolju« razumemo nesreče, pri katerih je na tak ali drugačen način udeležen človek –
ali gre za umetno tvorbo v naravnem okolju kot so jezovi, ali gre za izkoriščanje narave s strani človeka in posledice
takega izkoriščanja kot so rudniške nesreče, itd. Med druge nesreče v okolju v Sloveniji po Zakonu o varstvu pred
naravnimi in dugimi nesrečami uvrščamo (1):
•
jedrske in radiološke nesreče,
•
velike nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu,
•
požare,
•
rudniške nesreče,
•
porušitev jezov,
•
nesreče z nevarnimi snovmi, itd.
Nekateri uvrščajo med druge nesreče v okolju tudi vojne, vendar sodijo vojne zaradi svojih posebnih
značilnosti bolj med družbene katastrofe.
V tem poglavju bomo obravnavali jedrske in radiološke nesreče ter nesreče z nevarnimi snovmi.
2 JEDRSKE IN RADIOLOŠKE NESREČE
2.1 OPREDELITEV JEDRSKIH IN RADIOLOŠKIH NESREČ
2.1.1 Radiološke nesreče
Radiološke nesreče so izredni dogodki, ki zahtevajo zaščitne ukrepe zaradi povečanega ionizirnega sevanja in
onesnaženja z radioaktivno snovjo oziroma kontaminacije (2,3).
2.1.2 Jedrske nesreče
Jedrske nesreče so izredni dogodki, ki zahtevajo zaščitne ukrepe zaradi nevarnega sproščanja energije po
jedrski verižni reakciji ali po razpadu produktov iz verižne reakcije (2,3).
Jedrske nesreče so lahko hkrati tudi radiološke. To velja še posebej za nesreče v jedrskih elektrarnah,
ker vsebujejo veliko količino jedrskih in radioaktivnih snovi, ki lahko ob večjih odstopanjih od normalnega
obratovanja obsevajo ljudi ali se sprostijo v okolje (3).
2.2 VIRI JEDRSKIH IN RADIOLOŠKIH NESREČ
Viri radioloških in jedrskih nesreč so naslednji (3):
1.
Radiološke nesreče se lahko zgodijo v sevalnih objektih, kjer se radioaktivni viri uporabljajo v
industrijske, raziskovalne in zdravstvene namene:
•
v industriji se radioaktivni viri uporabljajo za različne namene in sicer stacionarno na določenem mestu
(npr. za sterilizacijo, merjenje debeline pločevine, nivojev v posodah itd.) ali pa so viri premični za delo
na terenu (npr. industrijska radiografija, merjenje vlažnosti in gostote materialov pri gradnji cest itd.),
131
•
v medicini se radioaktivni viri uporabljajo za diagnostiko in terapijo (obsevanja),
•
sevalni objekti so tudi odlagališča z rudarsko ali hidrometalurško jalovino.
Do nesreče lahko pride:
•
pri ravnanju z zaprtimi ali odprtimi viri sevanja,
•
pri ravnanju s pospeševalniki delcev in
•
pri ravnanju z drugimi viri ionizirnega sevanja.
Vzrok nesreče z radioaktivnimi snovmi oziroma viri je lahko izključno človeška napaka, ker so
radioaktivni viri pasivne naprave, tako da ne more priti do odpovedi delovanja. Vzroke lahko delimo na:
•
nepravilno uporabo, hrambo ali izgubo radioaktivnega vira zaradi malomarnosti, nevednosti,
neznanja ali neupoštevanja predpisov varstva pred sevanji,
•
konstrukcijsko napako pri vgradnji vira (slaba izdelava ščita, neustrezno izdelano orodje za
rokovanje z virom) ter
•
zlorabo (kraja, sabotaža).
Nesreče z radioaktivnimi viri praviloma povzročijo onesnaženje z enim samim radionuklidom, ki
prizadene predvsem delovno osebje oziroma lahko nepravilno ravnanje z radioaktivnim virom povzroči
obsevanost osebja ter tudi prebivalstva, ki presega predpisane mejne vrednosti.
Do radiološke nesreče lahko pride tudi zaradi:
•
sevanja nenadzorovanih nevarnih virov ionizirnega sevanja (zavrženi, izgubljeni, najdeni,
ukradeni viri sevanja),
2.
•
obsevanja in kontaminacije prebivalstva iz neznanega razloga,
•
padca satelita z radioaktivnimi snovmi,
•
nesreče pri prevozu radioaktivnih snovi.
Jedrske (in radiološke) nesreče se lahko zgodijo v jedrskih objektih, kot so:
•
jedrske elektrarne,
•
raziskovalni reaktorji,
•
reaktorji na plovilih,
•
skladišča in odlagališča radioaktivnih snovi in
•
industrijski objekti (npr. proizvodnja jedrskega goriva).
Najhujše jedrske nesreče so možne v jedrskih elektrarnah. Nesreča s težko poškodbo sredice lahko povzroči
zelo resne posledice za zdravje ali celo ogrozi življenje zaposlenih v elektrarni in prebivalstva v okolici
objekta ali širše. Ob nesreči v jedrski elektrarni se lahko znatne količine radioaktivnih snovi med drugim
sprostijo tudi v ozračje in se razširjajo v obliki radioaktivnega oblaka v širše okolje. Ogroženost je odvisna
od vrste in od količine izpuščenih radioaktivnih snovi (žlahtni plini, radioizotopi joda, dolgoživi cepitveni
produkti). Prenos in razširjanje sta odvisna od vremenskih razmer. Radioaktivni delci se med prenosom
usedajo, ali pa izpirajo s padavinami.
132
2.3 STOPNJE RESNOSTI JEDRSKIH NESREČ
Tako kot bi bilo podatke o potresih težko razumeti, če ne bi imeli ustreznih lestvic magnitud in intenzitet potresov,
je brez ustrezne lestvice težko razumeti tudi podatke o jedrskih dogodkih. V ta namen je Mednarodna agencija za
jedrsko energijo - IAEA (International Atomic Energy Agency) skupaj z OECD (Organization for Economic Cooperation
and Development) in NEA (Nuclear Energy Agency) 1989 pripravila orodje za dosleden način obveščanja javnosti o
vplivu jedrskih in radioloških dogodkov na varnost – mednarodno lestvico jedrskih in radioloških dogodkov oziroma
lestvico INES (International Nuclear and Radiological Event Scale). Dogodki so razvrščeni na lestvici na sedmih
ravneh: dogodki na ravneh 1-3 se imenujejo »nezgode«, na ravneh 4-7 pa »nesreče« (Slika 1). Lestvica je zasnovana
tako, da je za vsako povišanje stopnje na lestvici resnost dogodka približno desetkrat večja. Dogodki brez pomena za
varnost se imenujejo »odstopanja« in se uvrščajo pod lestvico (raven 0) (4). V Preglednici 1 so nato prikazani
jedrski dogodki, uvrščeni na INES lestvici med »nesreče«.
Slika 1. Mednarodna lestvica jedrskih in radioloških dogodkov - lestvica INES (4).
Preglednica 1. Dogodki v jedrskih objektih, uvrščeni na INES lestvici med »nesreče« (raven 4-7) (4); dodana je
nesreča v Fukushimi/Japonska 2011 (5).
Leto
Jedrski objekt
Država
INES
stopnja
Opis
1957
Kyshtym
Rusija
6
Znatno sproščanje radioaktivnih snovi v okolje zaradi
eksplozije cisterne visoko radioaktivnimi odpadki
1957
Windscale Pile
Velika Britanija
5
Sprostitev radioaktivnih snovi v okolje po požaru v reaktorju
1979
Three Mile Island
ZDA
5
Hude poškodbe sredice reaktorja
1980
Saint Laurent
des Eaux
Francija
4
Taljenje kanala za gorivo v reaktorju brez izpusta izven
mesta nesreče
1986
Chernobyl
Ukrajina
7
Sprostitev precejšnjega dela osnovnih komponent
reaktorja v okolje zunanj reaktorja. Obsežne posledice za
zdravje ljudi in okolje v bližnji in širši okolici reaktorja
1999
Tokaimura
Japonska
4
Smrtna prekomerna izpostavljenost delavcev po
kritičnosti dogodku v jedrskem objektu
2011
Fukushima
Japonska
7
Zaustavitev reaktorja po potresu v pokrajini Sendai marca
2011 in cunamiju, ki je sledil. Okvara pomožnega sistema
za hlajenje je povzročila eksplozijo
133
2.4 NEVARNOST RADIOLOŠKIH IN JEDRSKIH NESREČ ZA ZDRAVJE LJUDI
Sevanje lahko ubije ali poškoduje žive celice, vendar pa imajo, lahko manjše izpostavljenosti sevanju zelo malo ali
nič učinka na posameznika, saj lahko človeško telo nadomesti vsak dan več miljard celic. Večje izpostavljenosti
sevanju pa lahko ima učinke na zdravje, ki jih lahko razdelimo na takojšnje in pozne učinke (6,7):
•
takojšnji telesni učinki so opekline kože, sevalna bolezen in smrt. Posledice so hujše in hitrejše, večja ko
je doza prejetega sevanja. V Preglednici 2 so prikazane posledice pri različnih dozah sevanja.
Preglednica 2. Akutne posledice sevanja pri različnih dozah (7).
Doza (rem 3)
5-10
Učinek na zdravje
Nastop (ob nezdravljeni bolezni)
spremembe v krvni sliki
50
slabost
55
utrujenost
70
bruhanje
75
izguba las
90
diareja
100
krvavitve
400
možna smrt
1000
uničenje črevesja
v nekaj urah
v 2-3 tednih
v dveh mesecih
notranje krvavitve
in smrt
2000
•
v 1-2 tednih
poškodbe centralnega živčnega sistema
izguba zavesti
v nekaj minutah
in smrt
v nekaj dneh ali celo urah
ena skupina poznih telesnih učinkov so rakave bolezni. Do njih pride, ker sevanje zmoti kontrolne
procese delitve celic (poškodba je pri tem lahko na molekularni ali celični ravni), zaradi česar pride
lahko do nekontrolirane delitve celic in s tem rakave bolezni. Druga skupina so dedne napake, ki so
posledica poškodbe genetskega materiala v celicah, zaradi česar pride do mutacij. Le-te so lahko sicer
genetske ali teratogene. Med njimi je razlika ta, da teratogene mutacije prizadenejo le plod, ki je bil v
in utero izpostavljen sevanju, genetske pa se prenesejo na potomce,
•
jedrske in radiološke nesreče imajo lahko tudi hude psihološke posledice za človeka, saj strah pred
neznano, nevidno in potencialno nevarnostjo povzroča akuten stres. Tak stres in z njim povezane težave
se lahko pojavijo celo, če je izpostavljenost sevanju nizka ali nepomembna.
2.5 POTI KONTAMINACIJE PRI NESREČAH V JEDRSKIH ELEKTRARNAH
Pri nesrečah v jedrskih elektrarnah se vrsta in stopnja ogroženosti s časom spreminjata. Nezaščiteni prebivalci
v bližini kraja nesreče bi bili v prvih urah po izpustu najprej izpostavljeni zunanjemu sevanju iz radioaktivnega
3
Sevalne doze se lahko izraža v Sievert-ih (Sv) (ponavadi v mSv; 1 milliSievert je 1/1000 Sieverta oziroma 1000 mSv = 1 Sv)
ali v rem-ih (Roentgen Equivalent Man; ponvadi v millirem-ih; 1 mrem je 1/1000 rem-a oziroma 1000 mrem = 1 rem).
Pretvorba Sievert-ov v rem-e je lahka: 1 Sv = 100 rem (8).
134
oblaka in vdihavanju radioaktivnih delcev, še posebej izotopov radioaktivnega joda, ki bi se kopičil v ščitnici.
Srednjeročno (nekaj dni po nesreči) bi prišlo do obsevanja zaradi uživanja kontaminirane hrane z radioaktivnim
jodom I-131 (npr. mleko, listnata zelenjava, pitna voda) ter zaradi zunanjega sevanja iz kontaminiranih tal.
Podobno je dolgoročno (meseci in leta po nesreči), ko so pomembni dolgoživi radionuklidi, kot npr. cezij (Cs 137, Cs-134) in stroncij (Sr-90) (3).
3 OGROŽENOST SLOVENIJE ZARADI JEDRSKE NESREČE
Za Slovenijo predstavljajo nevarnost za jedrske oziroma radiološke nesreče tako domači kot tuji objekti
(predvsem jedrske elektrarne).
3.1 JEDRSKI IN SEVALNI OBJEKTI V SLOVENIJI
V Sloveniji imamo naslednje jedrske in sevalne objekte (9):
•
Nuklearna elektrarna Krško (NEK),
•
Raziskovalni reaktor z vročo celico - Podgorica (Brinje),
•
Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov – Brinje,
•
Rudnik urana Žirovski vrh (Odlagališče hidrometalurške jalovine – Boršt in Odlagališče rudarske jalovine –
Jazbec)
Lokacijo teh objektov prikazuje Slika 2.
Slika 2. Jedrski in sevalni objekti v Sloveniji (9).
Najpomembnejši od teh objektov je Nuklearna elektrarna Krško.
135
3.1.1 Nuklearna elektrarna Krško
Nuklearna elektrarna Krško leži na levem bregu reke Save in je približno 3 km oddaljena od Krškega. Večja
naselja v okolici elektrarne so: Brežice (6 km), Brestanica (7 km), Kostanjevica (13 km), Sevnica (18 km) in
Novo mesto (32 km). Elektrarna leži približno 70 km jugovzhodno od Ljubljane in 35 km severozahodno od
Zagreba (Slika 3) (3,10).
Slika 3. Lokacija Nuklearne elektrarne Krško (3).
NEK je tlačnovodna jedrska elektrarna s nazivno toplotno močjo reaktorja 1994 MW, v katerem je 121
gorivnih elementov (3).
Ob jedrski nesreči v NEK je stopnja ogroženosti največja v bližnjem območju (to je od nekaj km do 10
km), v večji oddaljenosti pa je odvisna od vremenskih razmer. Glede na število in zanesljivost varnostnih
sistemov v jedrski elektrarni je verjetnost nastanka nesreče, ki bi pomenila nevarnost za prebivalstvo, izredno
majhna (3).
Na možnost nastanka jedrske nesreče v NEK lahko vplivajo tudi naravne in druge nesreče (npr. potres,
poplave, orkanski veter, nesreča zrakoplova, ipd.) (3).
3.2 JEDRSKI OBJEKTI V TUJINI
Za Slovenijo pa ne predstavlja potencialne nevarnosti za jedrsko nesreču le NEK, temveč tudi druge jedrske
elektrarne v bolj ali manj oddaljenih državah okoli Slovenije (3).
Trenutno deluje po svetu okoli 440 jedrskih energetskih reaktorjev (3,10). Slike 4-6 prikazujejo lokacije
jedrskih elektrarn (lahko tudi z več reaktorji v Ameriki (Slika 4), Aziji in Afriki (Slika 5) ter v Evropi (Slika 6)
(11).
136
Slika 4. Jedrske elektrarne v Ameriki (11).
137
Slika 5. Jedrske elektrarne v Aziji in Afriki (11).
138
Slika 6. Jedrske elektrarne v Evropi (11).
139
Slovenijo seveda potencialno ogrožajo predvsem jedrske elektrarne po Evropi. Na območju 1000 km okoli
Ljubljane deluje namreč 86 jedrskih elektrarn, od tega jih je 19 v 500-kilometrskem pasu. Sloveniji najbližje so
elektrarne na Madžarskem, Slovaškem, Češkem in v Nemčiji (Slika 5).
Ob jedrskih nesrečah v oddaljenih jedrskih objektih lahko ob neugodnih vremenskih razmerah
pričakujemo onesnaženje na vsem ozemlju RS. Do izrazitejšega onesnaženja lahko pride le v krajih, kjer bi
med prehodom radioaktivnega oblaka čez naše ozemlje deževalo (3).
4 VEČJE NESREČE Z NEVARNIMI SNOVMI
Po drugi svetovni vojni se je v svetu močno povečala proizvodnja ter z njo promet in uporaba nevarnih
snovi/kemikalij. Od takrat dalje kemikalije igrajo vedno večjo vlogo v svetovnem gospodarstvu. Trenutno je na
tržišču na voljo več kot 15 milijonov različnih kemičnih snovi. Približno 60 000-70 000 kemičnih snovi je v redni
uporabi (12). Podatki za leto 1999 kažejo, da se je takrat po vsem svetu pretransportiralo več kot štiri
milijarde ton nevarnih kemikalij, samo gnojila, sredstva za zatiranje plevela in insekticide pa se v velikih
količinah uporablja v kmetijstvu (12).
Glede na trenutni obseg proizvodnje in uporabe kemikalij v svetovnem merilu ni presenetljivo, da je
možnosti za nesreče z nevarnimi snovmi veliko, tudi tiste največje. Večje nesreče z nevarnimi snovmi so sicer
dogodki, do katerih pride zelo redko, a so njihove posledice lahko zelo hude. Te nesreče ne ogrožajo le
življenja in zdravja ljudi, temveč imajo lahko poleg neposrednih, takojšnjih tudi dolgoročne škodljive vplive na
okolje.
4.1 OPREDELITEV VEČJIH NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI
Večja nesreča z nevarnimi snovmi oziroma kemikalijami je dogodek, kot je izpust nevarnih kemikalij, požar ali
eksplozija, ki ga povzroči nenadzorovano dogajanje pri upravljanju vira tveganja ali pri obratovanju obratov
vira tveganja, in ki lahko takoj ali z zakasnitvijo povzroči smrt, akutne oziroma kronične okvare zdravja ali
značilne negativne učinke ob izpostavljenosti nevarnim kemikalijam za ljudi na območju vira tveganja in zunaj
njega in takojšnjo ali dolgoročno uničenje, poškodbo ali kritično obremenitev ene ali več sestavin okolja na
območju vira tveganja in zunaj njega (13,14).
4.2 VIRI NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI
Nesreča z nevarnimi snovmi oziroma kemikalijami se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli. To velja tudi, če ni v
bližini kemičnega obrata (nepremičnega vira tveganja). Do razširitve nevarne snovi namreč lahko pride pri
prevozih nevarnega blaga po cesti, železnici, zraku in morju. V veliki večini nesreč z nevarnimi snovmi ne gre
za tako velike nesreče kot je bila na primer nesreča v Bhopalu v Indiji leta 1984 (12,15). So manjše in
prizadenejo manj ljudi, vendar so kljub temu prav tako velika grožnja zdravju ljudi (12,15).
4.3 NEVARNE SNOVI, KI PREDSTAVLJAJO NAJVEČJO NEVARNOST
Nevarne snovi so nevarne za človeka in okolje zaradi različnih svojih lastnosti, med katerimi so naslednje (13,14):
•
so strupene ali zelo strupene
•
so oksidativne
•
so eksplozivne
140
•
•
so vnetljive
―
lahko vnetljive
―
zelo lahko vnetljive
so okolju nevarne
―
strupene ali zelo strupene za vodne organizme
―
lahko povzročijo dogotrajne škodljive učinke na vodno okolje
•
burno reagirajo z vodo
•
v njihovem stiku z vodo se sprošča strupen plin.
V Evropski uniji so na seznam nevarnih snovi, ki jih je potrebno obravnavati z veliko mero previdnosti, uvrščene
snovi, ki so naštete v Preglednici 3.
Preglednica 3. Nevarne snovi, ki jih je potrebno obravnavati z veliko mero previdnosti, glede na direktivo Evropskega
sveta o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (13).
Nevarna snov
Amonijev nitrat
Diarzenov pentaoksid, Arzenova (V) kislina in/ali soli
Diarzenov trioksid, Arzenova (III) kislina in/ali soli
Brom
Klor
Nikljeve spojine v obliki prahu, ki so nevarne pri vdihovanju (Nikljev monoksid, Nikljev dioksid, Nikljev sulfid,
Trinikljev disulfid, Dinikljev trioksid)
Etilenimin
Fluor
Formaldehid (koncentracija ≥ 90 %)
Vodik
Vodikov klorid (utekočinjen plin)
Svinčevi alkili
Utekočinjeni zelo lahko vnetljivi plini (vključno z utekočinjenimi naftnimi plini) in naravni plin
Acetilen
Etilen oksid
Propilen oksid
Metanol
2,2’-Dikloro-4, 4’-metilen dianilin in/ali soli, v obliki praška
Metil-izocianat
Kisik, utekočinjen
Toluen diizocianat
Karbonil klorid (fosgen)
Arzin
Fosfin
Žveplov diklorid
Žveplov trioksid
Poliklorodibenzofurani in poliklorodibenzodioksini (vključno s TCDD), izračunano na ekvivalent TCDD (dioksin)
4-Aminobifenil in/ali njegove soli
Benzidin in/ali njegove soli
Bis(klorometil) eter
Klorometil metil eter
Dimetil karbomil klorid
Dimetil nitrosamin
Triamid heksametil fosforne kisline
2-Naftilamin in/ali soli
Propansulton
4-Nitrobifenil
Avtomobilski bencin in drugi naftni destilati
141
V svetu se je zgodilo že veliko nesreč z nevarnimi snovmi, ki jih lahko označimo kot večje nesreče. Preglednica
4 prikazuje nekatere izmed njih, vključno z nesrečama v Sevesu v severni Italiji in Bhopalu v Indiji.
Preglednica 4. Nekatere večje nesreče z nevarnimi snovmi v svetu (12).
Leto
1976
Kraj/Država
Seveso
Italija
Opis nesreče
Izpust dioksina iz tovarne v zrak
1984
Bhopal
Indija
Uhajanje metil-izocianata iz
rezervoarja
1984
Mexico City
Mehika
Tokyo
Japonska
Eksplozija terminala
utekočinjenega naftnega plina
Namerno izpuščanje bojnega strupa
2000
Enschede
Nizozemska
Eksplozija v tovarni ognjemetov
2001
Toulouse
Francija
Eksplozija 300-400 ton amonijevega
nitrata v tovarni gnojil
2004
Neyshabur
Iran
Hemel Hempstead
Anglija
Eksplozije na vlaku zaradi mešanja
nezdružljivih kemikalij
1995
2005
Tri eksplozije v objektu za
skladiščenje nafte
Posledice
• nobene takojšnje smrtne žrtve pri
ljudeh, študije še vedno potekajo
• v nekaj urah vnetje kože pri otrocih
• v mesecih po nesreči so ljudje razvili
klorakne
• 3.800 takojšnjih smrtnih žrtev
• 15.000-20.000 prezgodnjih smrti
• 500.000 izpostavljenih strupenemu plinu
• 500 smrtnih žrtev
• 6.400 poškodovanih
• 12 smrtnih žrtev
• 54 kritično poškodovanih
• na tisoče ljudi prizadetih
• 20 smrtnih žrtev
• 562 poškodovanih
• na stotine hiš uničenih
• 2.000 ljudi evakuiranih
• 30 smrtnih žrtev
• 2.500 poškodovanih
• 500 domov nebivalnih
• stotine mrtvih in žrtve med reševalci in
opazovalci
• 43 poškodovanih
• 2.000 ljudi evakuiranih
4.4 NEVARNOST NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI ZA ZDRAVJE LJUDI
Nesreče z nevarnimi snovmi lahko vplivajo na zdravje ljudi na več načinov. Njihovi učinki so lahko takojšnji ali
kasni (6,12). Med takojšnjimi so učinki eksplozij, požarov in takojšnji toksični učinki, med kasnimi pa kasni
toksični učinki in učinki na duševno zdravje.
1.
Učinek eksplozije.
Ob eksploziji pride do mehanskih poškodb in to ob samem začetnem sunku, dodatno pa še s fragmenti in
izstrelki. Kot stranski učinek lahko eksplozija povzroči požar ali sproščanje strupenih snovi (npr. s
prodorom v sosednji rezervoar z nevarno snovjo z izstrelki - tako imenovani učinek domin).
2.
Učinek požara.
Pri požaru pride do poškodb s toploto in zaradi izpostavljenosti strupenim snovem (vključno s produkti
zgorevanja). Sekundarni učinek požara je lahko eksplozija ali popustitve rezervoarja z nevarno svojo
zaradi segrevanje le-tega.
3.
Toksični učinki nevarnih snovi.
Do toksičnih posledic pride, ko človek pride v stik s kemikalijo, ki se je sprostila iz posode za
skladiščenje. Toksični učinki so lahko zelo različni in delujejo preko različnih mehanizmov - od kemične
opekline pa vse do zadušitve in nevrotoksičnosti. Teratogenost, kancerogenost in genotoksičnost so
najbolj daljnoročne posledice toksičnosti nevarnih snovi.
4.
Učinki na duševno zdravje.
142
Učinek na zdravje ima tudi izpostavljenost dogodku samemu. Hude nesreče z nevarnimi snovmi imajo
lahko za posledico tudi izgubo svojcev, premoženja, službe. Ti stresni dogodki imajo lahko dolgotrajne
in daljnoročne posledice za duševno zdravju ljudi.
4.5 JAVNOZDRAVSTVENE POSLEDICE NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI
Nesreče z nevarnimi snovmi imajo poleg posledic na zdravje ljudi tudi večje ali manjše javnozdravstvene
posledice. Mednje sodijo na primer prestrašenost prebivalstva, umrljivost in obolevnost, družbeni in ekonomski
stroški, itd. (6,12,15).
1.
Strah med prebivalstvom.
Večje nesreče z nevarnimi snovmi vplivajo na dojemanje izpostavljenosti kemičnim snovem. Ponavadi se
med prebivalstvom pojavi strah zaradi tega, ker lahko povzrocijo smrt ali bolezen. Pojavijo se tudi
vprašanja o krhkosti tehnologij, nad katerimi ima javnost ponavadi le malo ali pa sploh nobenega
nadzora.
2.
Umrljivost in zbolevnost.
Večje nesreče z nevarnimi snovmi, ki lahko povzročijo veliko število smrtnih žrtev, kot npr. tista v
Bhopalu, so na srečo zelo redke. Te so ponavadi tudi zelo dobro medijsko pokrite in na očeh javnosti. Na
drugi strani pa imamo manjše nesreče ali nezgode, ki pa so velikokrat tudi prikrite. Le-te neredko
povzročijo prav tako žrtve, tudi smrtne. Ker jih je izjemno veliko, je njihov vpliv skupaj seveda velik
(16). Podatkov o takšnih nesrečah/nezgodah je seveda bistveno manj in njihov vpliv lahko samo grobo
ocenjujemo.
3.
Družbeni in gospodarski stroški.
Veliki gospodarski stroški se nanašajo na preživetje, tuje naložbe in druge stroške, kot so zapiranje
zdravstvenih ustanov, šol, tovarn, itd., nadomestila ter pomoč prizadetim skupnostim, da okrevajo.
4.6 POTI KONTAMINACIJE PRI NESREČAH Z NEVARNIMI SNOVMI
Pri nesrečah z nevarnimi snovmi je pot izpostavljenosti lahko preko zraka, vode ali na drug način. Kemikalije
tako lahko vstopijo v telo skozi kožo, oči, pljuča in prebavni trakt. Nekatere poti prikazuje Slika 7.
Slika 7. Poti izpostavljenosti pri nesrečah z nevarnimi snovmi (6,12).
143
5 OGROŽENOST SLOVENIJE ZARADI VELIKIH NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI
Industrija tudi v Sloveniji močno prispeva k večanju dohodka, razvoju in blaginji družbe. Tudi vsakodnevno
življenje je odvisno od vrste industrijskih dejavnosti, kjer poteka obdelava snovi, nevarnih za okolje in zdravje
ljudi. Te je potrebno tudi pripeljati do mesta proizvodnje/obdelave. Od nesreč, povezanih z industrijskimi
dejavnostmi in prometom, so za okolje in zdravje ljudi najnevarnejše nesreče z nevarnimi kemikalijami. Te
lahko imajo celo škodljivejše posledice kakor naravne nesreče (17). Nesreče z nevarnimi kemikalijami se v
Sloveniji lahko zgodijo (17):
•
pri nepremičnih virih tveganja (gospodarske družbe, ki na območju svojega delovanja proizvajajo,
skladiščijo ali uporabljajo nevarne kemikalije),
•
pri prevozih nevarnega blaga po cesti, železnici, v zraku in po morju.
5.1 NEPREMIČNI VIRI NEVARNIH SNOVI V SLOVENIJI
5.1.1 Porazdelitev po ozemlju Slovenije
V Sloveniji so nepremični viri tveganja za ljudi in okolje zaradi večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami precej
enakomerno porazdeljeni po celotnem ozemlju države (17), ceprav do nekaterih koncentracij kljub temu
pruihaja (18). Pri tem gre za dejavnosti, kot so skladiščenje utekočinjenih naftnih plinov, za proizvodnjo
osnovnih kemikalij, za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov, za proizvodnjo barv, lakov, premazov, eksplozivov
in podobne industrijske dejavnosti (17).
V letu 2008 je v Sloveniji obratovalo 24 obratov večjega tveganja za okolje in 35 obratov manjšega
tveganja za okolje (19). Preglednica 5 prikazuje obrate večjega tveganja za okolje v Sloveniji v letu 2008 (19),
Slika 8 pa geografsko porazdelitev stacionarnih virov manjšega in večjega tveganja na območju Slovenije (20).
Preglednica 5. Obrati večjega tveganja za okolje v Sloveniji v letu 2008 (19).
Vrsta proizvodnje
Kloralkalna elektroliza
Proizvodnja aluminija
Proizvodnja barv
Proizvodnja eksplozivov
Proizvodnja kemičnih izdelkov
Proizvodnja mehke poliuretanske pene
Proizvodnja stekla
Skladiščenje in distribucija utekočinjenih
naftnih plinov
Skladiščenje in pretovarjanje naftnih derivatov
Skladiščenje in pretovor nevarnih snovi
Obrat
TKI – HRASTNIK d.d.
TALUM, tovarna aluminija d.d., Kidričevo
HELIOS, TBLUS, d.d.
KIK KAMNIK, d.d.
BELINKA PERKEMIJA, d.o.o.
MELAMIN, d.d.
FENOLIT d.d.
NAFTA LENDAVA
ATOTECH PODNART
PLAMA PUR, d.d.
STEKLARNA HRASTNIK VITRUM, d.o.o.
STEKLARNA ROGAŠKA, d.d.
ENOS – ENERGETIKA, d.o.o.
BUTAN PLIN, d.d.
INTERINA, d.o.o.
ISTRABENZ PLINI, d.o.o.
ISTRABENZ PLINI, d.o.o.
PETROL ENERGETIKA, d.o.o.
PLINARNA MARIBOR, d.d.
PETROL SKLADIŠČENJE, d.o.o.
PETROL SKLADIŠČENJE, d.o.o
INSTALACIJA, d.o.o.
Zavod RS za Blagovne Rezerve Ortnek
LUKA KOPER d.d.
144
Lokacija
Hrastnik
Kidričevo
Količevo
Kamnik
Ljubljana/Šentjakob
Kočevje
Borovnica
Lendava
Podnart
Podgrad
Hrastnik
Rogaška slatina
Koroška Bela
Ljubljana/Verovškova
Kozina
Celje
Koper/Sermin
Štore
Maribor/Ledina
Lendava
Fram
Koper/Sermin
Ortnek
Koper/Vojkovo nabrežje
Slika 7. Karta stacionarnih virov manjšega in večjega tveganja na območju Slovenije (vir: Uprava RS za zaščito
in reševanje, 2006) (20).
5.1.2 Potencialno bolj ogrožena območja
Zaradi razdrobljenosti nepremičnih virov nevarnih snovi bi v Sloveniji potencialno resen vpliv na prebivalstvo lahko
imelo le skladiščenje nevarnih kemičnih snovi, še posebej dioksinov, kloridov ter žveplove in klorovodikove kisline.
Samo pri skladiščenju teh se namreč na manjšem prostoru nahajajo sorazmerno velike količine nevarnih kemičnih snovi,
ki bi lahko imele resen vpliv na okolico (18). Kljub razdrobljenosti so nekatera območja bolj ogrožena (18).
1.
Najbolj ogroženo območje je Ljubljanska kotlina. Zanjo je značilna neprimerna kombinacija geografske lege,
nastanjenosti prebivalstva in umeščenosti kemične industrije v okolje. Za ljudi najbolj nevarni objekti so:
•
plinarna BUTAN PLIN, d.d. na Verovškovi, kjer se med stanovanjskimi objekti in obvoznico skladiščijo
plini (propan in butan),
•
Belinka, ki sicer v svojem procesu proizvodnje in predelave uporablja večje količine nevarnejših
kemičnih snovi kot plinarna, vendar zaradi umeščenosti na obrobje mesta lažje obvlada iztekanje
oziroma uhajanje nevarnih kemičnih snovi
•
2.
komercialno pretakališče kemičnih snovi Petrola v Zalogu.
Drugo ogroženo območje je Lendava, kjer je zaradi tranzitnih poti proti vzhodu tudi več podjetij, ki
proizvajajo, predelujejo in predvsem skladiščijo kemične snovi, še posebej večje količine plinov (Lek, Ilirija,
Petrol, Nafta). Naštete zmogljivosti so trenutno še zunaj mesta, ki pa se nezadržno širi proti njim.
3.
Naslednje ogroženo območje je Koper. Na stranskih tirih v luki Koper je velikokrat več kot 30 vagonov cistern
z nevarnimi kemičnimi snovmi, ki čakajo, da jih natovorijo na ladje, hkrati pa je v bližini tudi skladišče
kemičnih snovi na Serminu.
4.
Zaradi neugodne lege Kemične tovarne Hrastnik, kjer so proizvodne zmogljivosti za proizvodnjo klora, ki
je poleg amoniaka ena izmed najbolj nevarnih snovi, na ne najboljši lokaciji, je ogroženo sicer manjše
območje mesta Hrastnik.
145
Proizvodnja, predelava in skladiščenje kemičnih snovi potekajo tudi v drugih delih Slovenije, vendar ne
moremo govoriti o koncentraciji infrastrukture kemične industrije, saj so tam le posamezna večja podjetja.
Problem, ki se povečuje, je, da postajajo lokacije kemične industrije marsikje počasi deli urbanih naselij.
5.1.3 Vzroki za velike večje nesreče z nevarnimi snovmi na nepremičnih virih
Najhujšo grožnjo predstavljajo naravne nesreče, saj na uničujoče in zelo obsežno delovanje narave ni mogoče
vplivati. Med najnevarnejše naravne nesreče, ki ogrožajo kemično industrijo, a so malo verjetne, se uvrščajo
potresi in poplave. Velika grožnja so tudi teroristična dejanja, ki sicer niso tako verjetna, vendar pa so lahko
posledice takšnih dejanj zelo hude. Tehnološke nesreče imajo navadno zaradi sistemsko vgrajenih zaščitnih
ukrepov sorazmerno omejene posledice (18).
5.2 PREVOZ NEVARNIH SNOVI
Kljub obsežnim in podrobnim predpisom, ki urejajo prevoze nevarnega blaga, se nesreče s katastrofalnimi
posledicami za ljudi, stvari in okolje dogajajo. V Sloveniji še ni bilo tako hudih nesreč, kar pa ne pomeni, da niso
mogoče (17).
V primerjavi z nepremičnimi viri tveganja za okolje zaradi nesreč z nevarnimi kemikalijami, kjer se dajo
razmeroma enostavno določiti stopnja ogroženosti in potrebni varnostni ukrepi, pomenijo prevozi težje določljivo
tveganje (17).
1.
Cestni prevoz
Največji delež pri po cestah prepeljanih nevarnih kemikalijah v Sloveniji obsegajo vnetljive tekočine,
predvsem nafta in njeni derivati (75 do 80% vseh cestnih prevozov nevarnih snovi), manjši delež pa strupene
in eksplozivne snovi. Letno se v povprečju zgodi ena prometna nesreča, v kateri se razlije večja količina teh
snovi, najpogosteje nafte oziroma njenih derivatov. Največja verjetnost, da pride do razlitja vnetljivih
tekočin, je na cestah iz pristanišč Koper in Reka proti notranjosti Slovenije (17).
2.
Železniški prevoz
V slovenskem železniškem prometu je bilo leta 2009 prepeljanih okoli 1.925 000 ton nevarnih snovi. Največji
delež, kar 83%, prevoženih nevarnih snovi, predstavljajo naftni derivati (21). Celotna struktura prepeljanih
nevarnih snovi je prikazana v Preglednici 6.
Preglednica 6. Struktura prepeljanih nevarnih snovi po slovenskih železnicah v letu 2009 (21).
Vrsta nevarne snovi
Eksplozivne snovi in predmeti
Plini
Vnetljive tekoče snovi (naftni erivati)
Vnetljive trdne snovi
Samovnetljive snovi
Snovi, ki pri stiku z vodo tvorijo vnetljive pline
Vnetljive snovi, oksidacijske
Organski peroksidi
Strupi
Jedke snovi
Različne nevarne snovi in predmeti
%
0,28
7,59
83,58
1,34
0,65
0,21
0,95
0,00
1,17
2,52
1,71
Naftni derivati predstavljajo posebno nevarnost, saj lahko ob razlitju prodirajo globoko v zemljišče in tako
onesnažijo ali celo uničijo zaloge pitne vode, odvisno od geološke strukture tal, njihove propustnosti, zalog
146
podtalnice. Slika 8 prikazuje gostoto prometa po odsekih sistema slovenskih železniških prog. Najbolj
obremenjen odsek slovenskega železniškega križa je odsek proge Ljubljana-Zidani Most, po katerem je v letu
2009 dnevno peljalo okoli 120 vlakov (21,22).
Slika 8. Število potniških in tovornih vlakov na slovenskih železnicah na dan po progovnih odsekih (22).
3.
Prevoz po morju.
Prevoz nevarnih kemikalij v slovenskem delu Jadranskega morja je omejen predvsem na prevoze za
potrebe pristanišč v Kopru in Trstu ter na prevoze z oskrbovalnimi ladjami, ki (med drugim) prevažajo
tudi nevarne kemikalije. V letu 1996 je priplulo v koprsko pristanišče 114 tankerjev za prevoz nafte,
naftnih derivatov in tekočih kemikalij, ki so prepeljali nekaj nad 1,3 milijona ton nafte in naftnih
derivatov in nekaj manj kot 100.000 ton tekočih kemikalij. Poleg tega pa je priplulo v koprsko
pristanišče še približno 500 ladij, ki so imele na krovu med drugim blagom tudi večje ali manjše količine
drugih nevarnih kemikalij (17).
Do sedaj se je zgodila pri nas le ena ekološka nesreča na morju, pri kateri je prišlo do iztekanja
nevarne snovi v morje. Leta 1983 je izteklo približno 90.000 l mazuta. Nesreča se je zgodila v akvatoriju
Ladjedelnice Izola, ko je ladja zaradi neurja treščila ob betonsko obalo in je prišlo do poškodbe oplate
ter iztekanja mazuta v morje (23).
4.
Zračni prevoz.
Prevoz nevarnega blaga v zračnem prometu je prepovedan razen, če se opravlja v skladu z letalskimi
predpisi, ki veljajo v RS in z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami ter tehničnimi navodili,
ki jih izdaja Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (24). Zračni prevoz nevarnih snovi zato obsega
v skupnem prevozu minimalni delež. Najpogosteje se sicer uporablja za prevoze radioaktivnih snovi in
pošiljk manjših količin (vzorcev) drugih snovi. Pri prevozu radioaktivnih snovi veljajo posebni varnostni
ukrepi in ker se prepelje zelo majhne količine teh snovi z zrakoplovi, je verjetnost nesreče pri prevozu
teh snovi in resna ogroţenost zdravja udeleţencev nesreče, reševalnih ekip in prebivalstva v okolici, zelo
147
majhna. Pri tem bi bilo ogroţenih nekaj ljudi oziroma bi morali za daljši čas omejiti dostop na območje,
če ga ne bi bilo moţno dekontaminirati. Površina takšnega območja bi znašala nekaj 100 m², v
najslabšem primeru nekaj 1.000 m². V RS še ni bilo nobene nesreče zrakoplova z radiološkimi
posledicami.
5.3 NESREČE S ČEZMEJNIMI VPLIVI
Vplivi večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami se lahko z območja ene države razširijo na območje sosednje
države. Leta 1990 se je na primer v naše morje razširilo onesnaženju iz Italije. Javnost v sedanjem času pa na
primer močno razburja namen Italije, da bi v Tržaškem zalivu zgradila terminal za utekočinjeni plin.
6 VIRI
1.
2.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (uradno prečiščeno besedilo). Ur.L. RS, št. 51/2006.
International Atomic Energy Agency – IAEA. Preparedness and response for a nuclear or radiological emergency.
Vienna: International Atomic Energy Agency; 2002.
3.
Vlada Republike Slovenije. Državni načrt zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči. Verzija 3.0. Ljubljana:
Vlada Republike Slovenije; 2010.
4.
International Atomic Energy Agency – IAEA. International Nuclear and Radiological Event Scale. Vienna: International
Atomic Energy Agency; 1989. Dostopno na: URL: www.iaea.org/Publications/Factsheets/English/ines.pdf. Pristop:
6.4.2011.
5.
International Atomic Energy Agency – IAEA. Fukushima Nuclear Accident Update Log. Full update. Dostopno na: URL:
http://www.iaea.org/newscenter/news/2011/fukushimafull.html. Pristop: 13.4.2011.
6.
Wisner B, Adams J, urednika. Environmental health in emergencies and disasters: a practical guide. Geneva: World
Health Organization; 2002.
7.
United States Environmental Protection Agency. Radiation Protection. Health Effects. Dostopno na: URL:
8.
United States Environmental Protection Agency. Radiation Protection. Radiation Doses in Perspective. Dostopno na:
http://www.epa.gov/rpdweb00/understand/health_effects.html#radiationandhealth. Pristop: 5.4.2011.
URL: http://www.epa.gov/radiation/understand/perspective.html. Pristop: 5.4.2011.
9.
Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Jedrski in sevalni objekti. Dostopno na: URL: www.ursjv.gov.si/.
Pristop: 5.4.2011.
10. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Jedrska nesreča. Dostopno na: URL:
http://www.sos112.si/slo/page.php?src=og13.htm. Pristop: 5.4.2011.
11. Institut Jožef Stefan, Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo – ICJT. Jedrske elektrarne po svetu. Dostopno na:
URL: http://www.icjt.org/tech/jesvet/jesvet.htm. Pristop: 6.4.2011.
12. World Health Organization. Manual for the public health management of chemical incidents. Geneva: World Health
Organization; 2009.
13. Direktiva Sveta EU (96/82/EC) o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč z nevarnimi snovmi (SEVESO II)
14. Uredba o ukrepih za zmanjšanje tveganja za okolje zaradi večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami (Uradni list RS,
46/02)
15. World Health Organization. Public health and chemical incidents. Guidance for national regional policy makers in the
public/environmental health roles. Geneva: International Programme on Chemical Safety, World Health Organization;
1999.
16. Bowen HJ, Palmer SR, Fielder HMP, Coleman G, Routledge PA, Fone DL. Community exposures to chemical incidents:
development and evaluation of the first environmental public health surveillance system in Europe. J Epidemiol
Commun Health. 2000;54:870–3.
148
17. Agencija RS za okolje, ARSO. Poročilo o stanju okolja 2002. Dostopno na: URL:
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/poročila/poročila%20o%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/PSO2002.htm.
Pristop: 6.4.2011.
18. Kopač E. Kritična infrastruktura kemične industrije v Republiki Sloveniji. Ujma. 2010;24: 140-145.
19. Ministrstvo za okolje in prostor RS. Program zmanjševanja tveganja za okolje zaradi večjih nesreč z nevarnimi snovmi.
Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor RS; 2008.
20. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Ocena potresne ogroženosti Republike Slovenije. Ljubljana:
Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje; 2006. Dostopno na: URL:
www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf. Pristop: 1.4.2011.
21. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Dražavni načrt zaščite in reševanja ob železniški nesreči
Verzija 3.1. Dostopno na: URL: www.sos112.si/slo/clanek.php?catid=27&id=4698. Pristop: 6.4.2011.
22. Slovenske železnice. Povzetek poročila 2009. Dostopno na: URL: www.slozeleznice.si/uploads/pictures/gallery/file/lp09_malo_slo.pdf. Pristop: 6.4.2011.
23. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Načrt zaščite in reševanja ob nesreči na morju. Verzija 2.0.
Dostopno na: URL: www.sos112.si/slo/tdocs/morska.pdf. Pristop: 6.4.2011.
24. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. Državna ocena ogroženosti ob nesreči zrakoplova v
Republiki Sloveniji (ažurirana verzija 1.1). Dostopno na: URL: www.sos112.si/slo/tdocs/letalska.pdf. Pristop:
6.4.2011.
149
ZA ZDRAVJE TVEGANA VEDENJA V ODNOSU DO OKOLJA
Andreja Kukec, Vesna Zadnik
1 UVOD
Med za zdravje tvegana vedenja v odnosu do okolja lahko uvrstimo kakršnokoli onesnaževanje okolja
(odmetavanje smeti in toksičnih substanc v morja), uporabo snovi, za katere se dokaže, da so zdravju škodljive
(na primer uporaba insekticida DDT), uporabo tehnologij, ki bi potencialno lahko onesnažile večja območja (na
primer izkoriščanje jedrske energije), itd., ki bi lahko imela škodljive posledice tudi za zdravje ljudi. Tudi
proizvajanje gensko spremenjenih organizmov je potencialno velika nevarnost za človeštvo. Najhuje je, če gre
za namerna dejanja, še posebej v namen bogatenja. Primere za zdravje tveganih vedenj v odnosu do okolja
beležimo tudi v Sloveniji.
2 UPORABA INSEKTICIDA DDT
Insekticidne značilnosti spojine dikloro-difenil-trikloroetan, ki je bila sintetizirana v drugi polovici
devetnajstega stoletja, in ki je veliko bolj znana po svojem kratkem imenu DDT, je odkril švicarski znanstvenik
Paul Hermann Müller tik pred drugo svetovno vojno (1). Za svoje odkritje je leta 1948 dobil celo Nobelovo
nagrado. Po koncu druge svetovne vojne je DDT postal splošno dosegljiv in njegova uporaba se je izjemno
povečala. DDT so množično uporabljali kot insekticid na poljih za zatiranje škodljivih insektov. Pri tem niso
upoštevali varnostnih ukrepov. Uporabljali so ga tudi v gospodinjstvih in celo direktno na ljudeh za zatiranje
naglavnih uši (2). Zapraševanje so izvajali tudi v zaprtih prostorih (Slika 1).
Slika 1. Uporaba insekticida DDT v zaprtih prostorih in direktno na ljudeh (3).
150
V prvi fazi, ko se je DDT uporabljal za uničevanje komarjev, ki so prenašali malarijo in uši, ki so
prenašale tifus in tako rešil milijone ljudi po svetu, se ljudje niso spraševali, ali bo ta insekticid imel morda
tudi kakšne neželene dolgoročne posledice. Kljub temu pa so se začele pojavljati domneve, da je ta snov, ki
je škodljiva za insekte, lahko škodljiva tudi za človeka. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja so bile te
domneve potrjene. Ena od pionirk na tem področju je bila Rachel Louise Carson (1907–1964), ki je začela
opozarjati na problematiko v povezavi z DDT-jem. V svoji knjigi »SilentSpring« (Prevod: Nema pomlad, 1962)
je zelo nazorno opredelila kje, kdaj in v kakšnih koncentracijah so uporabljali insekticid DDT ter posledice
njegove uporabe (1).
Problem DDT-je je, da se zaradi počasne razgradnje in kopičenja v maščobnem tkivu se DDT vgrajuje v
prehranjevalno verigo (Slika 2).
Slika 2. Bioakumulacija DDT-ja v prehranjevalni verigi (4).
Vsaka naslednja stopnja v omenjeni prehranjevalni verigi je obremenjena z višjo koncentracijo DDT-ja v
maščevju. Tako so najresneje prizadete vrste na koncu prehranjevalne verige, npr. upadanje števila ptic, ki se
hranijo z ribami, je posledica tanjšanja jajčne lupine, ki je dokazano povezano z uživanjem DDT in podobnih
insekticidov (5).
DDT je po Mednarodni agenciji za raziskave o raku IARC (International Agency for Research on Cancer)
klasifikaciji kemikalij uvrščen v skupino 2B, kar pomeni, da je aktivna snov oziroma učinkovina te skupine
verjetno kancerogena za človeka (6). Posledice, ki jih lahko povzroča so: poškodbe jeter, začasno poškodbo
živčnega sistema, preobčutljivost na svetlobo in zvok; splošna slabost in vrtoglavica ter zmanjša človekove
reproduktivne zmožnosti (7).
Glede na vsa opisana dejstva o lastnostih DDT, ostaja velika verjetnost, da ta isti DDT, ki se je
uporabljal pred več kot 50 leti še vedno kroži po prehranjevalni verigi. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se
prenaša iz matere na plod. Kljub temu, da gre za uporabo nevarne kemikalije, od katere je preteklo že precej
let (30 in več let) ne gre zanemariti problematike v zvezi z DDT-jem (1).
151
Končno odločitev o prepovedi proizvodnje in uporabe DDT je podal William Ruckelshaus (predstojnik
organizacije EPA- Environmental Protection Agency) leta 1972. Tako je danes insekticid DDT zaradi svoje
škodljivosti prepovedan v vseh razvitih državah, medtem ko ga v nerazvitih državah še vedno nemoteno
uporabljajo, celo po priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije (7). Razlog je, da se je v nekaterih
državah ponovno razširila malarija, DDT pa je med insekticidi najbolj učinkovit pri zatiranju prenašalca.
V vso to dogajanje okrog DDT-ja je bila vključena tudi Slovenija. Po podatkih, ki so na voljo,
začetek porabe DDT-ja v Sloveniji sega v leto 1957. Na podlagi podatkov Ministrstva za kmetijstvo RS je
bilo v Sloveniji v obdobju od 1957 do 1982 porabljenega v kmetijstvu 25.395,5 kg DDT-ja v obliki praška in
167 L DDT-ja v tekočem agregatnem stanju (8). V Sloveniji so povečane koncentracija DDT-ja in njegovih
razpadnih produktov, po podatkih ARSO (Agencija RS za okolje) v tleh zaznali na Dravsko-Ptujskem polju,
Krškem polju, okolici Kopra ter Celja. V obdobju šestih let (od leta 1989 do leta 1995) pa so koncentracije
izrazito upadle (8). Slovenija je z namenom obvladovanja obravnavane problematike leta 2007 pripravila
osnutek Nacionalnega programa za ravnanje z obstojnimi organskimi onesnaževali. Nacionalni program
predstavlja osnovni strateški dokument na področju obstojnih organskih onesnaževal, katerega cilj je
splošno izboljšanje zdravja ljudi in varovanja okolja (9).
Primer DDT-ja naj nam bo vodilo, da bo vsakdo, ki bo prišel v stik s pesticidi pokazal zadostno mero
znanja in previdnosti pri ravnanju z njimi. Potrebno je zagotoviti, da bo vsak člen od proizvajalca do končnega
uporabnika ravnal v skladu s previdnostnim načelom in bil ustrezno usposobljen za ravnanje in pri tem še
nadzorovan (9).
3 IZLITJE NAFTE V MEHIŠKEM ZALIVU LETA 2010
Zaradi nenasitnega povpraševanja so naftne družbe pričele nafto črpati tudi v globokem morju. Tovrstno
črpanje vedno pomeni precej tveganja, saj so vrtine več sto metrov pod gladino morja in v primeru nesreče je
zato reševanje nastale situacije zelo težko.
V Mehiškem zalivu je na naftni ploščadi Deepwater Horizon Britanske naftne družbe BP konec aprila 2010
prišlo do eksplozije (Slika 3).
Slika 3. Eksplozije na naftni ploščadi Deepwater Horizon Britanske naftne družbe BP konec aprila 2010 v
Mehiškem zalivu (10,11).
152
Eksplozijo je domnevno povzročil mehur plina metana, ki naj bi med vrtanjem ušel po cevi in se širil, dokler ga
ni razneslo. Pri eksploziji je bilo ranjenih 17 delavcev, več kot sto so jih rešili (10,11). Posledica eksplozije je
bila, da je na globini okoli 1500 m začela iztekati nafta. Kljub velikemu trudu iztekanja tri mesece niso mogli
učinkovito zaustaviti. V obdobju od razlitja do 15. julija 2010 se razlitje nafte širilo s površino več nekaj sto
km2/dan. Maja in v začetku junija je iztekalo iz vrtine v morje vsak dan 5,7 do 9 milijonov litrov nafte. Po 11.
juniju in pozneje, so z začasnimi ukrepi izlitje zmanjšali na 3,9 do 7,9 milijonov litrov dnevno. Slika 4 prikazuje
shematsko velikost naftnega madeža.
Slika 4. Velikost naftnega madeža po eksploziji na naftni ploščadi Deepwater Horizon Britanske naftne družbe
BP v Mehiškem zalivu leta 2010 (10,11).
Zaradi dejavnikov kot so toksičnost nafte in izčrpavanje kisika, je po razlitju grozila ekološka katastrofa
nepojmljivih razsežnosti (10,11), saj je madež imel neslutene razsežnosti - v primerjavi s tem, kar se je videlo
na površini Mehiškega zaliva, je tisto kar je bilo v globini bilo zastrašujoče. Količina nafte je bila ogromna globina madeža je namreč bila okoli 100 metrov. Strokovnjaki so opozarjali, da bi to lahko imelo katastrofalen
vpliv na morske živali, saj je bila količina kisika v bližini teh plasti za okoli 30 odstotkov nižja od običajnih
vrednosti. Vzrok za zadrževanje nafte pod morsko gladino so domnevno bile kemikalije, ki naj bi nafto
razgrajevale že pod vodo (10,11). Okoljevarstveniki so ocenjevali, da bo iztekla nafta na obali najverjetneje
onesnažila vse plaže, otoke in mokrišča obalnega pasu države. Naftni madež so skušali čistiti kolikor hitro se je
dalo, vendar so pri tem imeli veliko problemov. Na čiščenje naftnih madežev so vplivali slabi vremenski pogoji.
Slika 5 prikazuje napore za očiščenje prizadete obale ZDA.
Po mnenju strokovnjakov lahko traja leta ali celo desetletja, da se bo ekosistem na območju razlitja
obnovil. Znanstveniki so ocenili, da je okoli 13% do 39% nafte ostala v zalivu kot "preostalo olje", ta del bi bilo
potrebno še mikrobiološko razgraditi ali izpariti. Razpravljali so tudi o večinoma nevidnih podvodni obsegih pri
1 km globine (10,11).
V času priprave in izvedbe sanacijskih ukrepov v Mehiškem zalivu so in še vedno obstajajo številne
negotovosti glede količine nafte, ki je ostala v zalivu, obsega močvirji in plaž, ki so bili onesnaženi z olji.
Strokovnjaki so mnenja, da bi ob tovrstnih okoljskih katastrofah lahko bili v veliko pomoč okoljski modeli za
napovedovanje koncentracij onesnaževanja v okolju. Na podlagi pridobljene ocene bi nato pripravili ustrezne
ter učinkovite sanacijske ukrepe v okolju (10,11).
153
Slika 5. Čiščenje naftnega madeža na obali ZDA po eksploziji na naftni ploščadi Deepwater Horizon Britanske
naftne družbe BP v Mehiškem zalivu leta 2010 (10,11).
Pri razlitju nafte v Mehiškem zalivu se je izkazalo, da je pri načrtovanju in izvajanju ukrepov ob
nesrečah kot je razlitje nafte v prihodnosti potrebno raziskave usmeriti predvsem na učinkoviti zaporo izvira
razlitja. Pri omenjeni nesreči v Mehiškem zalivu je lastnik potreboval tri mesece, da je učinkoviti zaprl izvir
izliva nafte. Glede na to, da je vsaka naravna ali ekološka nesreča različnih razsežnosti ni na voljo
univerzalnega priročnika za okoljski inženiring. Pri reševanju tovrstnih problemov je predvsem potrebno
upoštevati bio-geo-kemične cikle v naravi ter samočistilno sposobnost ekosistemov (10,11).
4 RAZLITJE RDEČEGA BLATA V AJKI NA MADŽARSKEM LETA 2010
V industrijski nesreči v Ajki na jugozahodnem delu Madžarske se je 4. oktobra 2010 iz zbiralnika proizvodnih
odpadkov tovarne aluminija razlilo približno 700.000 kubičnih metrov strupenih odpadnih snovi, t.i. rdečega
blata. Nesreča se je zgodila, ker je popustil eden od vogalov velikega zbiralnika odpadnega rdečega blata (Slika
6). Blato je drlo v 1-2 metra visokem valu, ki je preplavil bližnjo okolico zbiralnika, vključno z vasjo Kolontar
(Slika 7) in mestecem Deveczer. Uničenih je bilo okoli 40 kvadratnih kilometrov zemljišča (12). Do popustitve
vogala bazena je domnevno prišlo zaradi preobremenitve z meteorno vodo, saj so pred tem na Madžarskem bile
obilne padavine, vendar pa tudi človeški faktor ni izključen. Onesnaženje je doseglo reko Donavo v naslednjih
treh dneh. Madžarske oblasti so 10. oktobra 2010 sporočile, da je možno, da se bi lahko stena rezervoarja, v
katerem je takrat bilo še približno 2,5 milijona kubičnih metrov strupenega blata, podrla, ker se razpoka v
steni širi (13).
Rdeče blato je odpadek, ki nastane pri predelavi rudnine boksit v aluminij. Boksit vsebuje od 30–54%
aluminijevega trioksida, železove okside, kremen in okside drugih kovin kot sta titan in svinec. V procesu izdelave
aluminija boksit izpirajo z vročo raztopino natrijevega hidroksida, ki je zelo močna baza (lug), pri čemer nastane
aluminijev hidroksid. Posledično so tudi odpadki, ki nastanejo pri predelavi boksita v aluminij, alkalni, to je imajo
visok pH, od 10–13. Odpadno blato vsebuje tudi številne kovinske okside, npr. železov oksid, ki daje blatu značilno
rdečo barvo. V rdečem blatu, ki se je razlilo na Madžarskem, so ugotovili tudi presenetljivo visoke koncentracije
arzena, kroma in živega srebra. Pri procesu izdelave aluminija se sproščajo tudi precejšnje količine ogljikovega
154
dioksida, ogljikov monoksid, žveplov dioksid, polifluoriraniogljiki (PFC), hlapne organske spojine in hlapni
fluorovodik, iz katerega nastane fluorovodikova kislina (13). Strokovnjaki so predvidevali, da bodo glede na
kemične in fizikalne lastnosti t.i. rdečega blata posledice v naravnem okolju dolgotrajne.
Slika 6. Mesto, kjer je iz zbiralnika odpadnega rdečega blata v industrijski nesreči v Ajki na jugozahodnem delu
Madžarske 2010 izteklo približno 700.000 kubičnih metrov rdečega blata.
Slika 7. Z rdečim blatom poplavljena vas Kolontar v industrijski nesreči v Ajki na jugozahodnem delu Madžarske
2010.
Natrijev lug in fluorovodikova kislina sta zelo jedki snovi, ki pri stiku s kožo, sluznicami in očmi
povzročata hude opekline in trajne poškodbe oziroma odmrtje tkiv. V primeru zaužitja jedkih snovi pride do
hudih poškodb sluznic ustne votline, požiralnika in želodca s krvavitvami in razpokami prebavne cevi, ki se
lahko končajo s smrtnim izidom. Zaradi obširnih in globokih opeklin lahko pride do dehidracije in okužb ter v
155
skrajnem primeru do odpovedi ključnih organov zaradi poškodb sluznic dihal, oziroma šoka in smrti zaradi
odpovedi srca in ožilja. Tovrstne poškodbe so tudi strahotno boleče (13). V nesreči katastrofalnih razsežnosti je
sedem ljudi umrlo, 150 jih je bilo hudo ranjenih. Prebivalce bližnjih vasi so izselili. Možno je, da so bili
takojšnji smrtni primeri posledica utopitve v poplavnem valu in ne posledica zastrupitve (13).
Vendar pa se bodo vse posledice za zdravje ljudi pokazale šele v prihodnosti. Kovinski oksidi so bolj
problematični z vidika vdihavanja prašnih delcev, potem ko se rdeče blato posuši, in se prah raznaša po ozračju
(13). Aluminijev prah lahko draži kožo in dihala ter povzroča astmatične napade pri preobčutljivih
posameznikih. Pri dolgotrajnejši izpostavljenosti so možne trajne poškodbe pljuč in živčevja. Za škodljive
učinke so bolj dovzetni otroci in starejši ter bolniki z zmanjšano ledvično funkcijo.
5 JEDRSKA NESREČA V ČERNOBILU
Pojava katerekoli rakave bolezni nikoli ne povezujemo z enim samim, izoliranim dejavnikom, saj je bolezen vedno
končni rezultat delovanja vseh škodljivih, pa tudi zaščitnih dejavnikov, za katere smo odgovorni bodisi sami s
svojimi zdravimi ali nezdravimi življenjskimi navadami, s kemikalijami, fizikalnimi in biološkimi dejavniki
onesnaženo delovno ali bivalno okolje, pa tudi dedna nagnjenost. Izpostavljenosti nevarnostnim dejavnikom na
delovnem mestu ali v bivalnem okolju strokovnjaki pripisujejo le med 5 in 10 odstotki vseh smrti zaradi raka.
Černobilska nesreča se je zgodila 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini
(takrat del Sovjetske zveze). Eksploziji jedrskega reaktorja je sledil požar, ki je trajal še deset dni ter
povzročil izpuste radioaktivnih snovi v okolje (Slika 8).
Slike 8. Pogled na reaktor v Černobilu po jedrski nesreči.
Mednarodna agencija za jedrsko varnost je takrat dogodek označila za »najhujšo jedrsko katastrofo v človeški
zgodovini«.
156
5.1 KANCEROGENOST IONIZIRNEGA SEVANJA
Ionizirajoče sevanje sodi med najbolje preučene fizikalne karcinogene. Naše današnje vedenje o njegovem
vplivu na zdravje in o njegovih bioloških učinkih temelji predvsem na epidemioloških študijah na preživelih po
padcih atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki leta 1945, na ljudeh, ki so bili obsevani v okviru terapije, na
poklicno izpostavljenih in na ljudeh izpostavljenih sevanju po jedrskih nesrečah. Izsledke teh raziskav
dopolnjujejo podatki pridobljeni pri poskusih na živalih, namenjenih predvsem ugotavljanju vpliva različnih
vrst sevanja ter časa in vzorca izpostavljenosti na biološki učinek. Na podlagi vseh znanih dejstev je
Mednarodna agencija za raziskovanje raka sevanje žarkov γ in X uvrstila med kancerogene skupine 1 – med
dejavnike, za katere je dovolj dokazov, da povzročajo raka.
Tveganje za nastanek raka je odvisno od intenzitete sevanja, energije posameznega fotona in
absorbirane količine energije v izpostavljeno tkivo. Ionizirajoče sevanje lahko vodi v katerokoli vrsto rakavega
obolenja, latentna doba, ki je potrebna, da se bolezen razvije pa je odvisna od občutljivosti posameznega tkiva
za sevanje. Velika prejeta doza žarkov γ in X poveča tveganje za razvoj vseh vrst levkemij (z izjemo kronične
limfocitne levkemije) za približno petkrat, več kot petkrat povečano pa je tudi tveganje raka ščitnice pri
ljudeh, ki so bili izpostavljeni velikim dozam v otroštvu (14).
5.2 IZPOSTAVLJENOST ZARADI ČERNOBILSKE NESREČE
Delavci, ki so v jedrski elektrarni v Černobilu po nesreči izvajali nujne ukrepe in sodelovali pri blažitvi posledic
so bili izpostavljeni velikim dozam zunanjega sevanja γ. Več milijonov prebivalcev v bližnji in daljni okolici pa
je bilo izpostavljeno radionukleotidom, ki so se širili v jedrskem oblaku nastalem ob požaru po jedrski
eksploziji. Ta je ob neugodnih meteoroloških razmerah potoval prek Rusije, Belorusije in Ukrajine po vsej
severni polobli, predvsem pa po Evropi. Zaradi vpliva padavin med prehodom oblaka je geografski vzorec
onesnaženja tal in koncentracije v prehranjevalni verigi zelo neenakomeren. Ta neenakomernost pri usedanju
je bila posebno izrazita na večjih oddaljenostih od lokacije reaktorja, zato so znatno kontaminacijo občutili le
nekateri deli Evrope.
V oblaku, ki se je dvigal iz gorečega reaktorja, so se po velikem delu Evrope širile številne vrste
radioaktivnih snovi, še posebej jodovi in cezijevi radionuklidi. Radioaktivni jod-131 ima kratko razpolovno dobo
(8 dni), tako da v glavnem razpade v prvih nekaj tednih po nesreči. Radioaktivni cezij-137 ima mnogo daljšo
razpolovno dobo (30 let) in ga marsikje v Evropi še vedno lahko izmerimo v zemlji in nekaterih živilih. Oba
radioaktivna elementa izpostavljeni v telo vnese z vdihavanjem in uživanjem onesnažene hrane, zlasti mleka.
Jod se iz krvnega obtoka v normalnem procesu presnove akumulira v ščitnici, medtem ko se cezij
enakomerneje razporeja po telesu. Žleza ščitnica je eden od organov, ki so najbolj dovzetni za nastanek raka
povzročenega s sevanjem, predvsem pri izpostavljenosti v otroški dobi (15).
5.3 ZVEČANJE BREMENA RAKA IN OSTALE ZDRAVSTVENE POSLEDICE
V prvem letu po nesreči je zaradi akutnega radiacijskega sindroma umrlo 134 najbolj izpostavljenih delavcev.
Med kasnimi zdravstvenimi posledicami pa je najpomembnejše povečano število rakov ščitnice pri osebah, ki so
bili izpostavljene v otroški dobi ali adolescenci. Černobilski nesreči pripisljivo tveganje raka ščitnice v
Belorusiji, Rusiji in Ukrajini je po epidemioloških študijah večje od 5. Tveganje katerihkoli drugih rakov zaradi
izpostavljenosti černobilskemu sevanju se zaenkrat nikjer v Evropi ni izkazalo za bistveno povečano.
Ocenjujejo, da bo do leta 2065 zaradi černobilske nesreče v Evropi zbolelo 16.000 ljudi za rakom ščitnice in
28.000 ljudi za katerimkoli drugim rakom, kar pa je v primerjavi z nekaj milijoni rakov zaradi drugih vzrokov
relativno malo (16).
157
6 ONESNAŽEVANJE OKOLJA S SVINCEM V MEŽIŠKI DOLINI
Mežiška dolina ima izrazito zaprto, zatišno lego, ki je posledica globoke gorske doline in njene lege na obrobju
Celovške kotline. Zaradi naravno geografskih in meteoroloških značilnosti so pogoste temperaturne inverzije.
Zgornji del Mežiške doline je ekološko zelo občutljiva pokrajina, kjer prevladujejo strmine oziroma pobočja, ki
jih pred erozijo tal varuje le gozdna površina (Slika 9).
Slika 9. Prečni prerez doline Meže pri Žerjavu (17).
Poleg trših in odpornejših karbonatnih tal so tudi mehkejša in nepropustna silikatna tla, ki kisline iz
onesnaženega zraka in padavin teže nevtralizirajo. Ta del doline je povečini zelo ozek, globok, pesti ga še
prostorska stiska, največji onesnaževalci zraka pa so ravno v najbolj zaprtem delu doline (17).
Svinec s svojimi toksičnimi učinki prestavlja tveganje za zdravje ljudi, ki živijo v onesnaženem okolju.
Ljudje so lahko svincu izpostavljeni v zunanjem okolju, poklicno, pa tudi v domačem okolju (varstvu, vrtcu,
šoli). Okolje je onesnaženo s svincem zaradi bližine rudnikov svinca, topilnic, tovarne akumulatorskih baterij,
bližine prometnic (motorna goriva). V domačem okolju so svincu lahko izpostavljeni preko materialov in snovi,
ki vsebujejo svinec: barve, ometi, vodovodne pipe in cevi, posode, igrače,... Svinec se pojavlja v vseh
elementih okolja kot so voda, zrak, tla (18).
Tisočletje industrijskih in rudarskih livarn kovin iz rude, svinca in cinka ima poseben vpliv na lokalno
okolje v Mežiški dolini. Ves ta čas so bile težke kovine deponirane v okolju in posledično so zaradi ozke, zaprte
doline samo povečale učinke onesnaževanja. Skozi celotno zgodovino rudarstva svinca se je prah deponiral v
tla, vodo, živali in rastline kot tudi v človeški organizem (19).
Raziskave v zadnjih 50-ih letih so pokazale, da je onesnaženost okolja s svincem v Zgornji mežiški dolini in
obremenjenost ljudi, ki v tem okolju živijo, nad slovenskim povprečjem. S tem namenom so se izvedli določeni
sanacijski programi kot so zaprtje rudnika, zamenjava zemlje na najboj onesnaženih območjih, itd. (19,20).
Zaradi izvajanja zaščitnih ukrepov na delavnem mestu pri zaposlenih v sekundarni predelavi svinca, v
zadnjih letih ni zaznati akutnih zastrupitev. Problem pa ostaja v dolgotrajni, kronični izpostavljenosti ljudi
bistveno nižjim koncentracijam svinca kot v preteklosti (19).
158
7 PROIZVODNJA AZBESTCEMENTA V ANHOVEM
V dolini reke Soče so v kraju Anhovo v tovarni Salonit od leta 1922 proizvajali azbestcementne izdelke.
Proizvodnja je naraščala do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je dosegla 230.000 ton letno. Z uporabo
azbestnih vlaken so prenehali leta 1996 (21).
7.1 KANCEROGENOST AZBESTA
Azbest je skupina mineralnih vlaken, ki vezani (npr. s cementom) ne škodujejo zdravju. Škodljiva pa so azbestna
vlakna, ki se prosto nahajajo v zraku in jih je mogoče vdihniti. Precej redkeje se azbestna vlakna vnesejo v telo s
hrano in vodo. Azbestna vlakna v grobem delimo na dve skupini: na serpentine, ki so večja vlakna, se zaustavljajo
že v bližnjih dihalnih poteh in se lažje izločajo s kašljem ter na amfibole, ki so manjša vlakna, ki s pomočjo
dihanja potujejo do pljučne periferije in tam poškodujejo tudi poprsnico (22). Mednarodna agencija za
raziskovanje raka uvršča vse vrste azbestnih in njim podobnih vlaken med kancerogene skupine 1 – med dejavnike,
za katere je dovolj dokazov, da povzročajo pljučnega raka in mezoteliom popljučnice in potrebušnice.
7.2 IZPOSTAVLJENOST AZBESTU PREBIVALCEV V ANHOVEM IN OKOLICI
Azbestnim vlaknom v Anhovem so bili v največji meri izpostavljeni zaposleni v tovarni Salonit, ki o škodljivosti na
delovnem mestu niso bili v zadostni meri seznanjeni in niso imeli zadostnega izbora in nadzora pri uporabi
varnejših postopkov dela. Zaradi ekološko neozaveščenega transportiranja, prekladanja in skladiščenja se je
azbestno onesnaženje širilo tudi iz tovarne.
7.3 ZVEČANJE BREMENA RAKA IN OSTALE ZDRAVSTVENE POSLEDICE
Simptomi bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestom, se pojavijo po dolgi latentni dobi (tudi do 40 let).
Poleg mezotelioma in pljučnega raka so pri izpostavljenih tipično prisotni še pljučna fibroza – azbestoza in
različne nemaligne bolezni popljučnice. Tveganje za pljučnega raka je pri izpostavljenih 3-krat večje kot pri ne
izpostavljenih. Pri sočasnem kajenju pa se tveganje množi (in ne sešteva!), tako da je pri azbestu izpostavljenim
kadilcih kar 30 do 60- krat večje kot pri neizpostavljenih nekadilcih. Mezoteliom je redka bolezen, za katero pa
najpogosteje zbolevajo delavci, ki v procesu dela uporabljajo azbestna vlakna. Tako v Sloveniji kot v ostalem
svetu se tveganje mezotelioma povečuje – v zadnjih 30 letih se je tveganje neodvisno od staranja populacije pri
nas povečalo za 4-krat. Tveganje mezotelioma prebivalcev občine Nova Gorica je nekajkrat višje v primerjavi s
povprečnim slovenskim tveganjem (23).
8 INDUSTRIJSKO ONESNAŽEVANJE V ZASAVJU
Zasavje spada med okoljsko najbolj obremenjene pokrajine v Sloveniji, kar je posledica dolgoletnega
onesnaževanja in kopičenja onesnaževal v okolju. Premogovništvo z elektrogospodarstvom je bila sicer na eni
strani glavna gospodarska panoga, po drugi strani pa glavni vir onesnaževanja. Poleg industrijskih onesnaževalcev
predstavljajo v Zasavju poseben problem specifične naravno geografske in meteorološke značilnosti področja.
Ozka in globoka zasavska dolina, ki poteka v smeri vzhod-zahod, dovoljuje premikanje zračnih mas le v teh
smereh. Zaradi šibkih vetrov so pogosti temperaturne inverzije.
159
8.1 KANCEROGENOST INDUSTRIJSKIH ONESNAŽIL
Industrijska onesnažila vplivajo na vse elemente bivalnega okolja – onesnažijo tako zrak, kot tudi vodo in prst.
Emisije so tipično kompleksne zmesi različnih plinastih in trdnih sestavin, katerih koncentracije se lahko zelo
razlikujejo v mikro-prostoru in času. Zdravstvena tveganja, ki jih povzročajo industrijski onesnaževalci je zato
težko ovrednotiti. Med kemikalijaami, ki običajno sestavljajo industrijske izpuste, uvršča Mednarodna agencija za
raziskovanje raka med snovi, ki gotovo ali pa verjetno zvišujejo tveganje raka, nekatere težke kovine (npr. arzen,
kadmij, krom, nikljeve spojine) ter organske spojine kot sta benzen in policiklični aromatski ogljikovodiki (24).
8.2 ONESNAŽENI ZRAK V ZASAVJU
Številne študije in ocene zdravstvenega tveganja kažejo, da je danes glavni okoljski problem v Zasavju
onesnaženost zraka. Kot glavni viri onesnaženosti zraka v Zasavju so identificirani pretvorniki, industrija in
promet, zlasti tovorni. Kot največja nepremična vira onesnaževanja v Zasavju izstopata termoelektrarna in
cementarna v Trbovljah, po emisijah jima sledita steklarna in tovarna kemikalij v Hrastniku. Urad za
meteorologijo ARSO beleži osnovne kazalnike onesnaženosti zraka od leta 1968 dalje. Na območjih s prekomerno
onesnaženostjo zraka od leta 1983 potekajo dodatne meritve onesnaževal in meteoroloških parametrov. Med za
ljudi gotovo rakotvornimi snovmi (skupina 1 v seznamih Mednarodne agencije za raziskovanje raka) se v Zasavju
pojavljajo težke kovine: arzen, kadmij, krom in nikelj ter organske spojine: benzen in policiklični aromatski
ogljikovodiki. Podatki o emisijah teh onesnaževal so na voljo le za zadnjih 10 let.
8.3 ZVEČANJE BREMENA RAKA
Prebivalci zasavske regije so med leti 1996 in 2005 za rakom zbolevali pogosteje kot Slovenci v povprečju.
Večje tveganje znotraj Zasavja imajo prebivalci na vzhodu regije. Med posameznimi lokacijami raka je največji
javno-zdravstveni problem v Zasavju pljučni rak pri obeh spolih. Prebivalci, ki živijo v bližini cementarne in
termoelektrarne v Trbovljah ter v bližini steklarne in podjetja TKI v Hrastniku, so bolj ogroženi z rakom. Med
izpostavljenostjo dejavniku tveganja in nastankom raka mora preteči kar nekaj časa. Latentna doba za
nastanek solidnih tumorjev je med 15 in 20 let. Dejavniki tveganja, zaradi katerih prebivalci Zasavja zbolevajo
danes, so delovali v osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kakšen je vpliv današnjih onesnaževalcev na
zbolevanje za rakom bo numerično možno ocenjevati šele v prihodnjih desetletjih (25).
9 VIRI
1.
Mori C, Todaka E. Environmental contaminants and children's health. Tokyo: Maruzen Planet Co., Ltd.; 2011.
2.
Department of Health and Human Services, Centers for Disease Control and Prevention. Fourth national report on
human exposure to environmental chemicals. Atlanta: Centers for Disease Control and Prevention;2009.
3.
Weisberg G. He’s Got A Whole World In His Hands. Dostopno na URL: http://uninvitedguests.wordpress.com/page/3/.
Pristop: 9.2.2011.
4.
Kočevar Trontelj T. Raba DDT v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, Oddelek za sanitarno
inženirstvo, 2008.
5.
6.
Kozlik FM. The effects of DDT on birds. Passenger Pigeon. 1946;8(4):99-103.
International Agency for Research on Cancer. Agents Classified by the IARC Monographs, Volumes 1–100. Dostopno na
URL: http://monographs.iarc.fr/ENG/Classification/index.php. Pristop: 9.2.2011.
7.
World Health Organization, Global Malaria Programme. The use of DDT in malaria vector control. WHO Position
Statement. Geneva: World Health Organization; 2007.
160
8.
Zupan M, Grčman H, Lobnik F. Raziskave onesnaženosti tal Slovenije v letu 2006. Ljubljana : Agencija RS za okolje,
2007.
9.
Urad za kemikalije. Nacionalni izvedbeni načrt za ravnanje z obstojnimi organskimi onesnaževali za obdobje od leta
2009 do leta 2013. Dostopno na URL:
http://www.uk.gov.si/fileadmin/uk.gov.si/pageuploads/pdf/NIP_POPsAvg09.pdf. Pristop: 9.2.2011.
10. Crone J T, Tolstoy M. Magnitude of the 2010 Gulf of Mexico Oil Leak. Brevia. 2010, 330-634.
11. Editorial. The 2010 oil spill in the Gulf of Mexico: What would Mother Nature do? Ecological Engineering. 2010, 16071610.
12. RTV Slovenija. Madžarska: Za izlitje iz tovarne aluminija naj bi bil kriv človeški dejavnik. Slikovno gradivo. Dostopno
na URL: http://www.rtvslo.si/svet/madzarska-za-izlitje-iz-tovarne-aluminija-naj-bi-bil-kriv-cloveskidejavnik/240856. Pristop: 10.2.2011.
13. Inštitut za varovanje zdravja RS. Okoljska katastrofa na Madžarskem. Dostopno na URL:
http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=110&pi=5&_5_id=1322&_5_PageIndex=0&_5_groupId=268&_5_newsCategory=&_5_actio
n=ShowNewsFull&pl=110-5.0. Pristop: 10.2.2011.
14. International Agency for Research on Cancer – IARC. IARC Monographs on the Evaluation of Carcinogenic Risks to
Humans. Ionizing Radiation. Lyon: International Agency for Research on Cancer;, 2000.
15. Černobilski Forum. Dediščina Černobila: Zdravstveni, okoljski in socialno-ekonomski vplivi ter Priporočila vladam
Belorusije, Ruske federacije in Ukrajine. Ljubljana: MOP, Uprava RS za jedrsko varnost, 2006.
16. Cardis E, Krewski D, Boniol M, Drozdovitch V, Darby SC, Gilbert ES, et al. Estimates of the cancer burden in Europe
from radioactive fallout from the Chernobyl accident. Int J Cancer. 2006;119:1224-1235.
17. Špes M. Vpliv lokalnih virov emisij in čezmejnega prenašanja onesnaženega zraka na kakovost okolja v alpskem
ekosistemu Slovenije. Dostopno na URL:
http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query='keywords%3Donesna%C5%BEenost'&pageSize=20&URN=URN%3ANBN%3ASI%3
ADOC-3UCHIQEL. Pristop: 9.2.2011.
18. Eržen I. Stopnja izpostavljenosti prebivalcev Slovenije vnosu svinca, kadmija in živega srebra s hrano. Doktorska
disertacija. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2004.
19. Eržen I, Vertačnik G, Podkrajšek D, Juričič M, Uršič A, Zadnik V, Zaletel-Kragelj L. Proučevanje vpliva okolja na pojav določenih
bolezni in povečano stopnjo umrljivosti prebivalcev na območju občine Zagorje ob Savi. Zaključno poročilo. Celje: Zavod za
zdravstveno varstvo Celje, 2006.
20. Zavod za zdravstveno varstvo Celje. Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji mežiški dolini med stanji v
letih 1989 in 2001. Celje: Zavod za zdravstveno varstvo Celje, 2002.
21. Bratuž N. Azbestna problematika v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2008.
22. Šešok J. Splošno o azbestu.Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2006.
23. Vudrag M, Rihtar Kostnapfel T, Vegnuti M. Mesothelioma risk associated with asbestos production in Slovenia. Arh Hig
Rada Toksikol. 2010, 61(1): 45-52.
24. Boyle P, Levin B. World cancer report 2008. Lyon: IARC, 2008.
25. Zadnik V, Primic Žakelj M, Žagar T. Razširjenost rakavih bolezni v Sloveniji in Zasavju. Ljubljana: Onkološki inštitut
Ljubljana, 2008.
161