Klavdija Hiti: Živeti z dementno osebo

Comments

Transcription

Klavdija Hiti: Živeti z dementno osebo
Živeti z dementno osebo
Piše: Klavdija Hiti
Ko je babica konec marca 2014 umrla smo bili vsi žalostni, obenem pa je bila
to tudi odrešitev. Bila je namreč 8 let nepokretna, saj je imela Aizhaimerjevo
demenco. To je tista bolezen, ko ne poznaš nikogar več, ter vsi so zate tujci,
saj odmirajo deli možganov. Ne pomaga nobena tableta, nič, nič. Začetki
bolezni so za prepoznavo težki, saj ljudje pozabljajo, skrivajo stvari, ter se
potem stopnjuje v obtoževanje drugih, da kradejo stvari, potem se ljudje
vračajo v svoje otroštvo, saj ne vedo kaj so delali pred 5 minutami, kako pa so
se imeli v otroštvu pa vedo. V tem obdobju pogosto pobegnejo. Zgodilo se je
že, da so ljudi našli v več kilometrov oddaljenem rojstnem kraju.
Bolnik, ki boleha za to boleznijo, zase pravi, da vse ve in zna in se ne zaveda
svoje bolezni, ter trdi, da je vse v najlepšem redu. Medtem pa svojci trpijo, saj
gledajo bližnjega, ki je iz dneva v dan slabši, pomagati pa ne morejo ničesar,
ker se ne more pomagati, pa tudi ne zna se pomagati. Ko človek obleži, je
obenem hudo in tudi rešitev, saj ni več nevarnosti za pobeg. Ko je obležala
moja babica, sem se v kratkem času morala naučiti jo previjati, jo hraniti, ter
skrbeti zanjo, saj moji starši niso mogli skrbeti zanjo, babica pa je imela samo
enega otroka. Prav tako pa so bolne in bolehajo za isto boleznijo tudi njene
sestre, torej je bolezen verjetno in mogoče v genih.
Težko je videti človeka, ki ne more ničesar narediti, še huje pa je takega
človeka videti, če se spominjaš, kako je on skrbel zate, ko si bil mali, in te
previjal in hranil. Ni bilo lahko. Veliko odpora je bilo, ko nisem vedela kaj in
kako. Morala sem ji zamenjati plenico, če je bila umazana in mokra. Ne, ni se
mi obračalo zaradi smradu, no saj ga niti ni bilo kaj preveč, vsaj tako se mi je
zdelo.
Potem je bila pa še druga težava in sicer, ko sem ji morala z žlico dajati hrano
v usta, ona pa je pljunila vse ven, ali pa je kihnila in je vse, kar je imela v ustih,
poletelo po celi sobi. Potem pa sem pokala od smeha, saj se je potem, ko je
kihnila, tako pačila, da nisem mogla ostati resna. Da, bilo je hudo, obenem
pa vsaka šola nekaj stane. Če ne stane, potem ni prava šola in te ničesar ne
nauči.
V vseh teh letih bivanja z osebo z demenco sem spoznala nekaj znakov in
lastnosti demence in sem pripravljena svetovati in pomagati na tem
področju, vendar to je lažje povedati, kot pa napisati.
Če niste prepričani, ali ima oseba demenco ali ne, jo prosite, da naj nariše
analogno uro, ki kaže 10 čez 10. Po tem, kako nariše uro in kazalce se vidi, ali
ima človek demenco ali ne, ter kako hudo je. Ljudje z napredno demenco
namreč niti ne vedo, kaj je ura, ter kako zgleda, kaj šele, da bi jo narisali. Če
pa je ura narisana, vendar kazalci niso pravilno narisani, pa je to že prvi znak
demence.
Potem so značilna vprašanja tudi glede današnjega datuma, naštevanje
dnevov v tednu, mesecev, letnih časov in tako naprej. Tudi štetje je
pokazatelj bolezni. Kot tudi vprašanje, kje je sedaj.
Ko se začne skrivanje in hkrati obtoževanje, da kradejo, takrat je človek že
zelo bolan. Takrat je dobro, da že vsi bližnji in ostali spoznajo in prepoznajo
bolezen, saj lahko pride do prepirov in nedolžnega obtoževanja med seboj,
saj se lahko otroci skregajo za premoženje staršev, ker naj bi ga eden izmed
otrok kradel, ali kaj podobnega. Pri nas sem bila kriva jaz, da kradem, ker sem
hodila v srednjo šolo in sem potrebovala denar. Na srečo so mi starši verjeli, saj
so vedeli za bolezen in simptome.
Ko je bila nepokretna, sem morala zanjo skrbeti. Tega ni zmožen vsak, zato če
ne morete drugače, si priskrbite pomoč na domu. Zelo pomaga.
Klavdija Hiti, kmetica, kuharica, jamarka, fotografinja, pesnica,
pisateljica, dela na principu najboljše za vse.
Kaj te je najbolj zaznamovalo? Imela sem pretres možganov,
šivali so me pri očesu, ker sem padla s kolesom, živela sem na
kmetiji in imam naglas, katerega se ne sramujem in je zelo
prisoten v mojem govoru. Pa da ne pozabim svoje največje
neumnosti, ko sem kot mala deklica šla iskat očita, ki je šel
nekam, ter sem se usedla na kolo in šla. Še vedno je tisto moja
najljubša njiva, kamor sem ga šla iskati.
Če bi bila super junak, kdo bi bila? Sprašujem se, če je mogoče, da jaz sem že nek
super junak. Živim namreč pod goro čarovnic in ne morem biti drugega kot
čarovnica. No, saj kaj drugega res ne morem biti, če pa obvladam vse to, kar je
opisano zgoraj.
Kako in s čim bi ti rada prispevala svetu? Vse kar znam je povezano in potrebno, in z
vsako malenkostjo, ki jo znam, lahko prispevam k majhnemu koščku, da bo svet
drugačen, boljši.