ZVEZDNI OTROK - Bojan Ekselenski

Comments

Transcription

ZVEZDNI OTROK - Bojan Ekselenski
BOJAN EKSELENSKI:
ZVEZDNI OTROK
2
Miha je radoveden, radoživ in mogoče za svojih pet let
preresen otrok. Kako ne bi bil? Odkar je spregovoril, in
to je zelo hitro, je prepričan:
»Mami, jaz sem prišel z zvezde.«
Mama Ana ga je vedno vprašala:
»S katere zvezde?«
On ji je odgovoril:
»Od daleč. Ne vidi se.«
Mami se je nasmehnila in ga potrepljala:
»Vsi otroci ste zvezde.«
Z atijem Sergejem je imel mali Miha čudovit odnos. Ker
je bil učitelj biologije, sta večkrat sedla na rob
peskovnika in opazovala njegove drobne
podnajemnike. Miha si je vse zapomnil o posameznem
drobnem bitju peskovnika. Ne morete verjeti, koliko
drobnih bitij stopiclja in skaklja med radoživimi otroki.
Lep poletni večer je čarobno očarljiv. Oče in sin sta
sedela pred hišo. Molče sta uživala v simfoniji večernih
prebivalcev bližnjega gozda. Mati je naredila premor
3
pred večerjo, stala med podboji in opazovala njuno
govorico čustev. Vsi trije so bili eno v tem lepem
poletnem večeru.
Ati Sergej je prekinil tišino:
»Miha, s katere zvezde si doma?«
Sin je nenavadno resno odvrnil:
»Ta zvezda se zdaj ne vidi.«
Oče je vrtal:
»Kdaj pa je vidna? Rad bi,« a ga je prekinil sinov
preresen glas:
»Ati, moj dom je predaleč za tvoje oči. Saj sem že rekel.
Vidi se s teleskopom. Ko bom šel v šolo, se bo videla in
jo bova pogledala.«
Presunila ga je ogorčena ostrina sinovega odgovora.
Sergej je razmišljal in izbiral besede za naslednje
vprašanje:
»Zakaj misliš, da se tvoja zvezda vidi s teleskopom?
»Ker vem. Zakaj me to sprašuješ?« je dvignil svoje
velike, zvedave oči.
4
Sergej ni odnehal:
»Zanima me.«
Otroške oči so znova padle v tla:
»Rodil sem se v zvezdi, ker moram nekaj storiti.«
Sergej še kar ni odnehal:
»Kaj moraš storiti? Čez mesec dni boš star šest let in
greš v šolo. Naj te ne bo strah zaradi šole,« je
pomirjujoče zaključil in pobožal fanta po laseh.
Miha je tiho dodal:
»Saj se ne bojim šole, ker je ne bom končal.«
Sergeju se je zataknil cmok v grlu. Petletniki ne dajejo
takšnih katastrofičnih sodb:
»Zakaj ne boš končal šolo? Saj si pameten fant.«
Miha je znova dvignil oči, obrobljene z otožnim
izrazom:
»Tako je. Saj boš videl. Oba z mamico.«
Sergej je obsedel. Izgubil je nit misli. Besede so ostale
neizgovorjene.
5
Mati Ana je zgroženo zrla predse. Ustnice so se ji
tresle. Sergej je tiho prikimal:
»To mi je rekel. Ne vem, kaj se dogaja? Kaj je z njim? Je
vzgojiteljica v vrtcu kaj rekla?«
Ana je nemo odkimala. Njene misli niso našle
primernih besed. Sergej je trpko pristavil:
»Šestletniki se tako ne pogovarjajo. Nekaj bova morala
storiti,« in trdo doda, »In to kmalu.«
Ana je zakopala glavo med dlani:
»Kaj bova storila? Na igrišču se normalno igra, sicer
odstopa, ker se je hitro naučil branja, pisanja in številk.
To ni nič neobičajnega. Samo ta njegova dokončnost.
Groza,« zaječi, »Ne bom končal šole. Od kod mu to?«
Sergejeve ustnice so se živčno tresle:
»Mogoče pa ima samo takšno obdobje. Predlagam, da
počakava do šole. Ta dva meseca bomo že potrpeli.«
Ana je dvignila glavo nad dlani in zaskrbljeno
prikimala:
6
»Do šole. Potem pa bova videla. To njegovo zvezdno
poreklo. Mogoče ga bo minilo.«
Sergej jo je objel okoli ramen. Spomnil se je, koliko
terapij in pregledov sta pretrpela, da je Ani uspelo
roditi zdravega fanta. Skoraj deset let in ogromno
denarja je šlo. Zdaj pa ta dokončnost.
Miha se je zabaval s svežo hišno pridobitvijo – malim
zlatim prinašalcem Orijem. Nekajmesečna rumena
kepica ga je popolnoma okupirala. Ana in Sergej z
zadovoljstvom opazujeta igrivega otroka. Očitno je
žival odnesla Mihove ideje dokončnosti. Pozabili so na
mučni maj. Miha ves ta čas ni niti z eno besedo omenil
zvezd, svojega rojstva in idejo o svoji dokončnosti.
Ana je zašepetala:
»Mogoče je to prava terapija,« in pokazala na preplet
otroka in mladega psa v senci jablane.
»Verjetno.«
Tako topel dan bi bilo greh zapraviti s popoldansko
malico v temini hiše. Kuža sede poleg Mihovega stola.
Ana je prinesla pladenj s piškoti in limonado.
Nekaj časa so molčali. Sergej je prvi spregovoril:
7
»Se veseliš ponedeljkovega odhoda v šolo?«
Mihova usta so se razširila v nasmeh:
»Seveda se!«
Ana je zadovoljno vprašala:
»Boš pomagal sošolcem in sošolkam, ki še ne znajo
brati in pisati?«
Fant je veselo prikimal in se zresnil:
»Tudi številke jih bom učil. Ker niso z zvezde, še ne
morejo tako šteti in računati.«
Ana in Sergej sta se spogledala.
»Kaj niso vsi otroci zvezde?«
Miha ju je resno prebodel:
»To mi vredno rečeš. Samo jaz sem rojen v zvezdi.«
»Kako sem te potem rodila? Dobro se spomnim, kako
si pogledal v svet.«
Otrok je nekaj časa molčal, zatem skoraj obtožujoče
premeril oba starša in trpko vzdihnil:
»Vesoljci so me z repatico poslali v tvoj trebušček.«
8
Ana je nežno, s kančkom zaskrbljenosti, vprašala:
»Kako poslali? Zakaj?«
Otrok je zaskrbljeno odkimal, utrnila se mu je solza.
Sergej in Ana sta se spogledala. Zdaj je dokončno vse
skupaj šlo predaleč. Oba sta vedela, da bosta morala
poiskati pomoč.
Na igrišču se je Miha vedno hitro vklopil v družbo
drugih otrok. Rad se je igral. Ves čas je govoril o
svojem zvezdnem poreklu, a saj veste, takšni so otroci
z veliko domišljije.
Ana je sedela v senci čudovitega gaja. Odkar so se
preselili v Slovenijo, so dobili veliko prijateljev. Rada je
v družbi in tu se je fino počutila.
Helena je bila zabavna, vedno nasmejana ženska.
Zadnjih nekaj mesecev je ta magični smeh zamrl. Na
igrišču je prvič od pomladi, pripeljala je dveletnega
sina Tima. Tako je vsaj malce odložila breme zaradi
Petre. Njena hči je namesto uživanja zadnjih počitnic
pred šolo pristala na onkologiji in tri dni nazaj so jo
pripeljali v domači kraj.
Ana je previdno vprašala:
9
»Kako je s Petro?«
Helenine ustnice so zatrepetale. Pogoltnila je slino in z
naporom dejala:
»Zahtevala sem, naj jo vrnejo. Zdravniki pravijo, da ji
lahko samo še lajšajo bolečine. Pravijo, da še niso
srečali tako agresivne oblike raka,« in zahlipa,
»Podpisala sem, da jo vzamem domov. Samo zato, ker
delam v medicini, so mi ustregli. Tiste injekcije lahko
dobi tudi v krogu domačih. V ponedeljek gremo ponjo.
Če že mora, naj umre med domačimi. O groza,« je
zahlipala, »Zakaj moja punčka? Kaj je storila, da mora
plačati tako visoko ceno? Če kje obstaja bog, je gotovo
na bolniški, sicer ne bi dovolil tako okrutne igre
usode.«
Ana je spustila pogled v tla. Tudi njej je hudo spričo
tragedije živahne deklice.
Miha je pritekel do mame in se spogledal s Heleno. Ta
se je za hip razvedrila in mu veselo nastavila dlan:
»Petka Miha!«
Miha je zadovoljno udaril z dlanjo ob dlan:
»Petka!« in vanjo zavrtal, »Kako je Petra? Je še vedno
ne morem obiskati? Kdaj pride na igrišče?«
10
Helenin obraz je zakril zastor žalosti:
»V ponedeljek pride iz bolnice.«
Miha je vztrajal:
»Kaj ji je? Jo bova obiskala? Bova?« in je s svetlimi
očmi otroškega hrepenenja begal med paroma
odraslih oči.
Ana se je spogledala s Heleno. Ta je skomignila z
rameni. Miha je obe še kar objemal z radovednimi
očmi in hrepeneče vprašal:
»Kdaj jo lahko obiščem? Teta Helena je rekla, da pride
domov. Obiščiva jo! Moram jo videti.« in utrnil se je
žarek otožnosti.
Ana ni imela odgovora. Neodločno je zašepetala:
»Še vedno je zelo bolna. Ne vem, če jo lahko obiščeš.«
Miha ni popustil:
»Lahko! Domov pride zaradi mene. Moram jo obiskati!
Saj sem otrok z zvezde. Hočem, da ozdravi! Moja
prijateljica je! Edina mi verjame, da sem otrok z
zvezde,« je vrelo iz fanta v spremstvu solz trpkosti.
Redko kdaj je jokal. Tokrat je. Ani je pogled zdrsnil v
11
tla. Spogledala se je s prebledelo Heleno, ki je nežno
prikimala:
»Lahko jo obiščeš. V ponedeljek po šoli.«
Na obrazu, izmučenem od skrbi, se je zarisal utrinek
nasmeha.
Ana in Miha sta v spremstvu Helene stopila v sobo.
Miha je žalostno dvignil oči. Negibno prijateljičino telo
je ležalo na postelji. Obkrožena je bila s svojimi
plišastimi igračami. Spala je. Heleni se je utrnila solza.
Srce se ji je trgalo, ker je morala gledati Mihovo
trpljenje. Čutila je otroško agonijo tresočih ustnic in
trepetanja vek. Premagoval jo je demon žalosti. Miha je
dvignil pogled, jo prijel za roko in tiho vprašal:
»Teta Helena, zakaj jočete?«
Ana je prebledela in ostala brez besed. Hotela je nekaj
reči, a besede so ostale v izdihu sape. Prijela je sina za
roko:
»Daj, greva ven. Videl si ...« vendar je Miha nežno
izvlekel roko iz njenega prijema in stopil do postelje.
Ana je zmogla zaklicati:
12
»Miha! Kaj počneš?«
Stopil je do postelje poleg negibnega drobnega telesa.
Na njeno bledo čelo je položil drobno dlan. Ana ga je
hotela zgrabiti in odmakniti. Naredila je korak. Še
enag, zatem je zastala. Heleno jo je objela okoli ramen.
Nihče ni videl, ko je Miha zaprl oči.
Televizija ugasne. Sobo za hip objame koprena mraka.
Ženski začutita, kako se jima želodec obrne naokoli. To
je gotovo znak. Petra je verjetno izgubila bitko, kjer ne
more zmagati.
Televizija se je ponovno prižgala, zvok risanke je
napolni prostor. Vendar je nekaj manjkalo. Nečesa ni
več.
Mihe ni nikjer. Izginil je. Ženski sta se spogledali. Tedaj
zaslišita mrmranje. Petrino telo se je začelo premikati.
Prvo gibanje brez ječanja po mesecih bolečega
umiranja in ugašanja na odru žalosti. Krhka deklica se
s trpljenjem v očeh postavi v sedeč položaj:
»Kje je? Bil je tukaj. Na poti proti luči mi je prišel
naproti. Slišala sem njegove besede. Rekel mi je, da gre
on k luči. Rekel je, da še ni moj čas. Obljubil je, da se
bova srečala. Kje je? Videla sem ...«
13
Solze sreče so nadomestile presenečenje. Helena se
spogleda z Ano:
»Kaj se je zgodilo?«
Ana si grizlja ustnice:
»Kje je Miha?«
Helena presenečeno razpre veke:
»Kakšen Miha?«
Sergej je odsotno zrl v nebo, kjer se prižigajo prve
zvezde:
»Nisem več prepričan, če je sploh kdaj živel. Sploh se
ne morem spomniti njegovega obraza,« in še trdneje
stisne otopelo Ano. Tiho je nadaljeval:
»Vsi dokumenti pravijo, da Miha ni nikoli obstajal.
Verjetno sva preveč podoživela svojo željo. Nisva se
sprijaznila s tem, da ne moreva imeti otroka. Vsaj tako
pravi doktor Novakova.«
Ana se odmakne in srdito zahlipa:
»Kako lahko trdiš kaj takšnega? Vsaka mati,« a stavka
ne konča. Zgroženo postavi dlan pred usta:
14
»Ničesar o njem se ne spomnim. Ničesar. Groza!
Lastnega sina sem pozabila v pičlih treh tednih. Kako
je to možno? Toliko let terapij! Za kaj? Za fantazmo,
iluzijo?« se je iz nje izlival plaz ogorčenja.
Sergej je razumevajoče odkimal:
»Zakaj nimava niti ene slike? Zakaj ni nikjer podatkov
o rojstvu? Edina na svetu sva, ki se ga spominjava.
Otroška soba so gole stene, v celi hiši ni niti enega
samega dokaza, da je kdaj obstajal. Je to sploh
spomin?«
Ana je sunkovito skočila na noge in se nekaj korakov
ritensko umaknila:
»Tudi ti si ga izbrisal iz spomina! Tudi ti!«
»Ana!« je odločno dejal, »Ničesar nisem izbrisal. Ti si
pozabila nekaj pomembnega.«
Anin obraz se spači od bolečine:
»Boš tudi ti to rekel?«
Sergej zaskrbljeno prikima:
»Moram. Dobro veš, kakšne so tvoje možnosti
zanositve. Sprijazni se. Imava ljubezen, a ne moreva
imeti otrok. Izrabila sva vse možnosti. Čisto vse! Vseh
15
dvanajst poskusov je spodletelo. Medicina je nemočna.
Mogoče so ti neuspehi ustvarili to iluzijo, mogoče sva ji
oba podlegla. A če bova še naprej živela to iluzijo, naju
bo uničila.«
Ani so navrele solze na oči. Potočki žalosti so spolzeli
po razbeljenem licu:
»Saj ne morem verjeti. Najinega ...« in besede ji
zastanejo. Sergej je tiho dodal:
»Povej do konca.«
»Ne morem!«
Sergej prikima:
»Vem. Zdaj je vse mimo.«
Ana je stresla z glavo, kot bi hotela odgnati slabe misli:
»Hladno je, greva notri. Kaj sploh počneva tu zunaj?«
V hipu pogleda v nebo, ki ga je preletel zvezdni
utrinek. Prešinilo jo je – Miha se je vrnil med zvezde. Ne
bom ga pozabila. Nikoli. On bo vedno moj sin. Moj dragi,
med zvezdami izgubljeni sin. Vem, da si nekje gor. Imam
eno samo željo! Vrni se! Vrni! Ti si en in edini. Nočem
drugega otroka! Trpela sem, da bi te nosila. Ni važno, od
16
kod si! Samo vrni se! Vrni! Spusti pogled z neba in sledi
Sergeju v toplo hišo.
Fantek je opazoval modrikasto zemljino kroglo. Oči je
imel osredotočeno na majhno piko pod oblačnim
pokrovom. Od praznine vesolja ga je ločila prozorna
opna. Položi roko na opno, kot bi želel začutiti utrip
vesolja:
»Mamica me ne bo nikoli pozabila. Čutim njeno
ljubezen in predvsem upanje. Še vedno sva povezana.«
Svetleči bitji sta se spogledali.
»Zemljanka ni tvoja resnična mami. Na Zemljo si prišel
zaradi izravnave poti usod.«
Fantek ni odnehal:
»Izravnal sem eno usodo in ukrivil drugo.«
»Ne vemo, zakaj tvoja zemeljska mami ni pozabila
nate. Morali jo bomo pregledati.«
Fantek se je obrnil in z velikimi očmi prebodel obe
sijoči postavi:
17
»Nikogar ne boste pregledali. Vidita, še vedno imam
svoje zemeljsko telo. Še vedno sem oblečen v meso in
kosti. Torej so se kolesa usod spremenila.«
»Saj ti pravim, ko te bo zemeljska mami pozabila, bo to
telo izginilo in znova boš osvobojen bremena usod.«
»Kaj, če nočem, da izgine?Kaj, če se nočem
osvoboditi?«
Svetleča postava zasije:
»Zakaj nočeš?«
»Ker je zemeljska usoda nepredvidljiva. Prepričani ste,
da lahko vse uravnavate. Uspevalo vam je vso
zemeljsko zgodovino, a zdaj je konec.«
Približalo se je še nekaj sijočih postav. Privlačila jih je
motnja v kolesju usod.
»Že večkrat smo se soočili s sindromom povezanih
usod. Subjekt smo ujeli in mu odstranili patološki del
spomina.«
Fantek se ni uklonil:
»Tokrat tega ne boste storili. Ne morete, če se jaz ne
strinjam.«
18
»Zakaj se ne strinjaš? Tako je bolje za vse.«
»Kako veste? Vi ste samo energija usod. Nikogar ne
morete ljubiti, nimate upanja, ne razumete
nedoločnosti. Šest let sem bil Miha, sin Ane in Sergeja.
Storili ste napako in jaz jo bom popravil.«
Bitje je preslišalo njegovo opazko:
»Bil si že tudi marsikaj drugega, a si se po opravljeni
nalogi vrnil, zvezda ti je očistila spomin in znova si se
lahko rodil. Zakaj nočeš očiščenja in vrnitve v krog
usod?«
»Nočem! Mami me ni pozabila. Njena ljubezen bo vse
močnejša. Vas ne zanima, kje ste storili napako?«
Znova ga niso poslušali:
»Tega ne moremo dovoliti. Ne moreš prekiniti tokov
usod. Mi smo ustvarjeni, da uravnavamo te tokove.«
Fantek ni odnehal s kljubovanjem:
»Mogoče je čas za drugačne tokove. Znašli ste se pred
težavo. Saj sem vam že rekel, a me vztrajno ignorirate.
Sami ste krivi. Vi ste spremenili tokove usod in zdaj je
čas, da sprejmete posledice svoje odločitve.«
19
»Moraš se vrniti v tokove. Ne moreš nasprotovati
usodi!«
»Lahko in bom! S tem, ko ste me vstavili v mamico, ki
ni imela nobene možnosti za lastnega otroka, ste
sprožili spremembe tokov usod. Izgubili ste nadzor
nad mojo in njeno usodo. Svoboden sem in ona je moja
mamica.«
Ana se je pretegnila. Pogleda poleg sebe in se
nasmehne. Miha stiska svojega plišastega medvedka, ki
ga je dobil za šesti rojstni dan. Vsako noč pride v njuno
posteljo. Noče biti sam v svoji sobi.
Sergej stoji pred balkonskimi vrati in zre v sončno
jutro.
»Imela sem nočno moro. Sanjala sem, da sva
halucinirala najinega sina. Kako grozljivo. Mogoče je to
zaradi čudežne Petrine ozdravitve.«
Sergej se je obrnil in zamišljeno odvrnil:
»Kako nenavadno, tudi jaz sem imel te čudne sanje,« in
se je nasmehnil, »Prav imaš. To je gotovo zaradi Petre.
Mogoče jo je res ozdravil angel, kot je rekla na
Mihovem rojstnem dnevu.«
20
<<<< KONEC >>>>

Similar documents