letopis - Waldorfska šola

Waldorfska šola
in vrtec Savinja
LETOPIS
Šolsko leto 2014/2015
Waldorfska šola
in vrtec Savinja
LETOPIS
Šolsko leto 2014/2015
LETOPIS WALDORFSKE ŠOLE IN VRTCA SAVINJA
Šolsko leto 2014/2015
Pripravili učitelji Waldorfske šole in vrtca Savinja
Fotografije: Luka Rojnik, učitelji in starši Waldorfske šole in vrtca Savinja
Prispevke zbrala in uredila: Mateja Ocvirk Štrajhar
Lektorirala: Tanja Jelenko
Priprava za tisk: Mateja Ocvirk Štrajhar
Tisk in vezava: Grenko tisk
Naklada: 200 izvodov
UVODNA BESEDA
Naši začetki
Po štirih letih delovanja waldorfske šole na celjskem je prav, da se spomnimo naših začetkov in zapišemo nekatere prelomne trenutke, ki so vodili k temu, da bomo imeli septembra 2015 v waldorfski program v regiji
vpisanih že več kot 120 otrok.
Od leta 2007 pa do leta 2009 so v Celju za starše občasno potekala prva predavanja iz waldorfskih pedagoških načel, za otroke pa so bile organizirane igralne urice in različne rokodelske delavnice. Septembra 2009
so starši ustanovili Društvo prijateljev waldorfske pedagogike Wal. Pod njegovim okriljem so se predavanja in
aktivnosti za otroke začeli odvijati pogosteje. Sredi leta 2009 sem na povabilo Sabine Rožen, mame otroka,
ki je sedaj učenec 4. razreda, začel z rednimi srečanji s starši, ki so si želeli, da bi tudi na celjskem otroci imeli
možnost obiskovati waldorfsko šolo in vrtec.
Pozno jeseni 2010, ko se je v Celju odprl waldorfski vrtec, je ideja o šoli dozorela in starši so bili odločeni, da
septembra 2011 šola odpre svoja vrata. Začeli smo zbirati prijave za vpis in iskati razrednika, saj sprva sebe
nisem videl v vlogi nosilca nove šole; menil sem namreč, da bom še naprej poučeval na Waldorfski šoli Ljubljana. Spomladi leta 2011 je bilo v prvi razred informativno vpisanih 10 otrok. Takrat sva se z ženo odločila,
da zapustiva ljubljansko šolo in da aktivno nastopiva v vlogi učiteljev v nastajajoči waldorfski šoli ter se preselila v Spodnjo Savinjsko dolino.
Starši vpisanih otrok so še naprej intenzivno iskali prostore, v katerih bi lahko septembra 2011 začeli s poukom z enim oddelkom prvega razreda. Najprej sta bili na voljo dve lokaciji, in sicer stara šola na Svetini in
prostori regionalnega centra za razvoj v središču Celja. Tik pred začetkom poletja smo našli tretjo lokacijo, ki
je za dve leti postala naš dom. Na srednji vrtnarski šoli v Medlogu so nam že takoj na začetku povedali, da nas
lahko gostijo največ tri leta, zato smo dve leti, ki smo jih preživeli tam, hkrati iskali tudi prostore za nadaljnje
delovanje waldorfske šole. Ogledali smo si stavbo starega centra za socialno delo, prostore, v katerih je nekoč
delovala srednja zdravstvena šola, in učilnice v tretjem nadstropju Kovinotehne. Zaradi velikih investicijskih
stroškov, ki so bili povezani z vsemi tremi lokacijami, smo novo rešitev našli v 6 kilometrov oddaljenem Žalcu,
šolo pa smo preimenovali v Waldorfsko šolo in vrtec Savinja; v novih prostorih smo odprli tudi vrtec. Z lokalnimi oblastmi v Žalcu smo se sicer že januarja leta 2011, torej ko šola v Celju še ni bila ustanovljena, pogovarjali o možnosti sobivanja v prostorih stare osnovne šole, kar pa takrat ni bilo izvedljivo, saj je v prostorih UPI
zaradi rušitve stare in gradnje nove šole gostovala OŠ Griže.
1
Septembra 2011 smo v prvi razred Waldorfske šole Celje sprejeli 15 otrok. V učiteljskem kolektivu so bili poleg mene in žene Mateje Ocvirk Štrajhar s skrajšanim delovnim časom zaposleni še učitelj David Bevc, Jernej
Perko in Cita Majcen Kovačič. Danes nas je skupaj zaposlenih že šestnajst, ki ljubeče skrbimo za 89 otrok.
Močan začetni impulz, ki so ga imeli (in ga še imajo) starši prve generacije otrok, vpisanih na našo waldorfsko
šolo, se še vedno zrcali v vseh, ki imajo kakorkoli opravka z našo šolo: v otrocih, starših in učiteljih, ki prihajajo
k nam – upajo si biti drzni, a ne preveč, imajo sanje, a ne sanjarijo, spoštujejo prehojeno pot, a delajo svoje
odtise.
mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj
2
3
WALDORFSKI VRTEC SAVINJA
Kiara Rak, Gal Ocvirk Štrajhar, Oskar Ocvirk Štrajhar, Mai Art Les, Sofia Vengust Furlan, Mai Kuder, Domen
Lužar, Florjan Tominšek Perovšek, Ula Neža Meznarič, Tadej Novak, Mark Hodnik, Tian Selič, Maj Černelč,
Neža Novak, Kanai Doler Tošič, Manya Doler Tošič, Tyon Tonkli, Maurino Luciano Kranjc
4
Naš vrtec je septembra odprl vrata in sprejel medse 18 nadobudnežev starih od 1 do 6 let. Po končanih poletnih počitnicah se je po naših prostorih in igrišču spet razlegal otroški smeh. Medse smo sprejeli pet novincev,
dve deklici pa pospremili v prvi razred. Naš vrtec je 1. septembra upihnil prvo svečko. Po uspešnem, razigranem in radostnem prvem letu smo z veseljem zakorakali v novo šolsko leto.
Septembra smo pridno zbirali žitno klasje, ločevali semena od plevela, žitno seme zmleli v ročnih mlinčkih in
na mihaelovo iz naše moke spekli prvi kruhek. Skupaj z otroki smo pregnali zmaja, nekaj zmajevskega kruha
pojedli, nekaj pa ga razdelili med prijatelje.
V vetru ni bilo več čutiti vonjav poletja. Listje je šelestelo drugače kot pred časom. Odelo se je v jesenske bave.
Jesen nas je bogato obdarila. Otroci so iz jesenskih pridelkov skupaj s tetami skuhali zelenjavno juho za starše
in pripravili prelepo praznovanje jeseni.
Novembra smo marljivo in natančno izdelovali svetilke za bližajoči se praznik, martinovo. Zvečer po kratki lutkovni predstavi smo se ob petju, skupaj s starši, podali po skrivnih kotičkih našega igrišča in razsvetlili vsako
palčkovo hišico, prebivališče in kotičke.
Naš vrtec je tesno povezan s šolo. Čisto na koncu novembra smo združili moči in skupaj s starši in učitelji
pripravili Božični semenj. Šola se je spremenila v pravljično deželico. Tete smo se spremenile v vile, igralke,
prodajalke... Otroci so odprtih ust gledali lutkovne predstave in začarani vstopali in izstopali iz vilinske hišice.
Tudi letos nas je obiskal pri nas vedno dobrodošli Miklavž. Ves dan smo ga čakali in oprezali za kakršnimkoli
znakom, ki bi nam ga pustil. Rupert je pustil nekaj stopinj v garderobi, nekdo je zaklenil vrata sobe in skril
ključ. Ko smo ključ našli, smo odklenili in pokukali, kaj se godi. Čakalo nas je ogromno Miklavževo pismo in za
vsakega otroka bleščeče darilce.
Ves december je pri nas lepo dišalo. Pekli smo piškote, takšne in drugačne. Pripravljali smo se na božič in
prepevali božične pesmi. Na dan božičnega praznovanja smo rajali, se sladkali in pripravili darilca za vsako
družinico posebej. V decembru smo se poslovili od tete Metke in deklice, ki se je preselila. Življenje nam je
poslalo novo teto in nas tako obogatilo.
Januarja so po naših prostorih korakali sveti trije kralji z Jožefom in Marijo.
5
Zima se je že počasi poslavljala od nas, ko je v našo deželo prišel pust. Na ta dan se je naša igralnica spremenila v razne delavnice. Toliko mojstrov različnih obrti je že kar težko srečati skupaj. Dišalo po pustnih krofih;
naši gasilci pa so skrbeli za varnost in ves dan pogumno reševali ljudi v težavah. Zimo smo uspešno pregnali
in priklicali ptičice.
Gregorjevo je potrkalo na vrata. »Ptički, ptički so se ženili in nekaj za naše otroke pustili.«
Kmalu je perjad začela nesti jajca, luč je vedno bolj prihajala v našo deželo in Velikonočni zajček je že prav
neučakano strigel z ušesi in ovohaval zrak. Velika noč ni bila več daleč. Izdelovali smo velikonočna jajca, sejali
velikonočno žito in iz česane volne izdelovali zajčke. Na velikonočni dan smo spekli prekrasno sladko pletenico in se odpravili na čisto pravi lov za pirhi, ki jih je nastavil Velikonočni zajček.
Ko je travnik plapolal v vetru, ko so ptički mladički pokukali iz gnezd, ko so cvetlice zacvetele, se je naši skupini
pridružil deček. Skupaj z njim smo praznovali praznik cvetlic. Mize so bile slavnostno pogrnjene, kot še nikoli
poprej. Iz kuhinje je zopet dišalo in cvetje v zraku nas je povsem začaralo.
Prazniku cvetlic je sledil praznik bele ptice, ki je prav tako svečan in nas vsako leto znova popolnoma prevzame.
V vrtcu smo takrat kuhali bezgov in metin sok. V igralnicah sušimo zelišča za čaj, ki nas bo grel skozi dolge
zimske dni.
V mesecu juniju smo se odpravili na tradicionalni družinski izlet. Ribnik Vrbje nas vedno toplo sprejme. Skupaj smo se sprehodili skozi skrivne poti gozdička, opazovali rastline in živali. Letos nas je s svojim žuborenjem
razveseljevala reka Savinja. Na obrežju smo barvali kamenčke, se družili in čofotali po lužah na vroč sobotni
dan.
Prav kmalu nas čaka še zadnje letošnje druženje. Zvezdni dan, ko bomo praznovali skupaj s prijatelji, bodočimi prvošolčki, in jim zaželeli srečno, saj bodo jeseni sedli v šolske klopi.
Tatjana Penič, vzgojiteljica
6
7
8
9
10
11
12
13
1. RAZRED
Liam Jesenek Stradar, Izak Zal Adamlje, Lukas Romih Mlakar, Matija Ciglar, Lučka Ašenberger, Keira Di Rocco,
Elina Gruber, Val Vrbanič, Gaja Topovšek, Gaia Les, Aria Viktoria Kranjc, Matija Kot, Tim Šmigovc, Leana
Hodžić, Lili Ana Holeček, Kiara Povše Salobir
14
S pogumnimi koraki in z zvedavimi očmi je devet deklic in sedem dečkov prvega septembra sedlo v prvošolske
klopi. In kako velike torbe so nosili na ramenih, kakor da si želijo vso znanje tega sveta že prvi dan spraviti
vanjo.
Palček Pin jih je povabil v naš čudoviti razred, ki smo ga pripravili in opremili skupaj s starši. Koliko energije in
delovne vneme je bilo čutiti že pri pripravljanju razreda! Ta je preplavila naš prostor, ki je zaživel v soju lepote,
ko so ga napolnile še radovedne in znanja željne oči. Tako nas je palček Pin budno spremljal vse leto in k nam
povabil še nekaj ljubkih pomočnikov: gospoda Ravnega in gospo Krivo, palčke Računalčke, vilo Črkoznalko in
palčka Časosleda, ki nam je vsak dan pripovedoval svoje novičke v obliki ugank. V kotičku je naše poglede s
skladnimi barvami, plodovi in drobnimi pravljičnimi bitji privabljala mizica letnih časov. Na njej je zmeraj kraljevala ena izmed vil, ki je skupaj s palčkom Zdravkom in našimi spretnimi prsti čarala in oblikovala naš razred
letnemu času primerno. Ta je bil zmeraj čist in urejen, saj smo ga vsak mesec popolnoma očistili. Ob tem smo
si prepevali in pripovedovali zgodbe ali dogodivščine. Vsekakor pa smo znali tudi uživati in se nagraditi. Sleherno jutro smo jedli jutranji posladek (sadje) ali imeli čajanko. Tako smo polni moči začeli:
»Budno gledam v svet,
z nogami trdno stojim na tleh,
roke me ubogajo,
pridno mi pomagajo.«
Ves čas smo se učili veliko stvari: poslušanja, čakanja, opazovanja, pripovedovanja. Naše roke so se veselile
štetja, slikanja, oblikovanja. Noge pa so se trudile pri korakanju in poskokih. Ob vsem tem smo se naučili
zabavnih pesmic v angleškem in nemškem jeziku, evritmijskih korakov in spoznali, kako težko je zaigrati na
flavto.
Pogumno smo se lotili tudi zaključne igre, ki je bila predstavljena 27. 5. 2015 starejšim učencem, učiteljem,
staršem in prijateljem. Slovenska ljudska pravljica O fantu, ki je po suhem jadral je postala naša, saj smo si jo
drznili tako zelo predrugačiti, da bi je človek ne spoznal tako zlahka. Celo preimenovali smo jo v Trije bratje.
Učenci so na dan predstave presenetili s svojo zbranostjo, tekočim govorjenjem in predvsem z jasno izgovorjavo. Drobne iskrice v očeh naših otrok smo sprejeli s spoštljivo hvaležnostjo.
Trije bratje so kakor prvošolci, ki so se s hrepenenjem odpravili na pot. Na poti so nevarnosti in stiske, vendar
tudi spodbudne besede, pravočasna pomoč in ljubeča skrb. Če smo pogumni, srčni in iskreni, dobimo več,
kot smo si sploh upali želeti. Nezmotljiva pravičnost bdi nad srečnim razpletom. Do naslednjega popotovanja
... srečno pot!
Hvala vam, dragi otroci, starši in učitelji za čudovito leto!
Maruša Žižek, razredničarka 1. razreda
15
16
17
18
19
20
21
2. RAZRED
Arne Kovačič, Tara Novak, Živa Verzegnassi, Julija Fele, Lana Budna, David Lužar, Ema Dojer Fikfak, David
Selič, Zara Tamše, Matija Mazij, Luri Urankar, Enej Torov Salobir, Eva Kumer, Aleks Apat, Nika Rozman,
Anže Dorič, Evita Veder, Neža Verdnik, Tinkara Belak, Gaja Kidrič
22
V tem šolskem letu se je zgodilo veliko novega. Postali smo leto starejši, pridobili tri nove sošolke in novo
učiteljico za varstvo ter ročna dela.
Naučili smo se veliko snovi in pri tem so nam bili v pomoč palčki računalčki: Kratko, Minko, Delilko in Plusko,
vila Črkoznalka in palček Meljuk. Nekateri so postali pravi računski mojstri, drugi pisarji, nekateri pripovedovalci in tretji risarji; vsi skupaj pa zelo spretni z rokami, saj nam je uspelo narediti šolsko kolebnico iz mnogih
čudežnih vrvic.
Zelo radi smo se podali na pohode, na katerih smo osvajali vrhove sosednjih gričev in hribov. Iskrice v očeh so
veselo prasketale, čeprav so bile noge vidno utrujene; vendar se je zmeraj našlo še toliko energije, da smo se
lahko razposajeno igrali po jasah osvojenih hribov.
Med sošolci se je stkalo nekaj novih vezi, nekatere so postale še trdnejše. Za prijatelje so se držale pesti in
se jih spodbujalo v različnih dejavnostih. Naučili smo se potrpežljivosti, pomoči, pozornosti, ljubeznivosti ter
mnogih drugih pomembnih stvari.
Veselim se dni, v katere se bomo podali v prihodnjem šolskem letu. 20 učencev, jaz in mnogo skrivnih prijateljev.
Jože Školc, razrednik 2. razreda
23
24
25
26
27
3. RAZRED
Lionel Mihael Repar, Vid Recko, Metod Recko, Nikolaj Miletić, Mia Les, Evan Tijas Adamlje, Črtomir
Stajnko Dolinšek, Erik Ašenberger, Urh Uratnik, Matej Verzegnassi, Liza Kaisersberger, Dorian Osredkar,
Teja Zagoričnik, Maj Fele, Brina Jager, Živa Kidrič
28
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,
katere vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Življenje namreč ne
teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so, kot žive puščice, izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti. S svojo močjo On napenja lok, da bi Njegove puščice mogle
leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi
tudi lok, ki miruje.
Kahlila Gibran
To je pesem, ki govori o razvoju otroka v času, ko ta obiskuje tretji razred. Tretji razred je obdobje, ko otroci
doživijo temeljite nevrološke in psihološke premike. So na robu sprememb v svojem devetem letu in to je čas,
ko pričnejo dvomiti o skoraj vsem v svojem svetu.
Vsebine tretjega razreda v waldorfski šoli se dotikajo realnega življenja in prinašajo zdravilni element v psihološko negotovost otrok. Delo v 3. razredu se odvija tako, da ves čas podpira rast in otrokovo zorenje. Poučevanje zajema veliko praktičnih življenjskih veščin. Te veščine pomirjajo otroke skozi spoznanje, da postajajo
sposobni skrbeti zase, pa četudi samo za en dan.
Zgodbe stvarjenja v hebrejskem Svetem pismu, pri pouku slovenščine, izražajo otrokovo psihološko izkušnjo.
Kot Adama in Eva so sedaj otroci zapustili za seboj raj otroštva in odšli v svet, da odkrijejo, kako je živeti z
drugimi ljudmi in z zemljo. Odgovore na to so tretješolci dobivali celo šolsko leto ob pomoči kmetijstva, vrtnarstva, priprave hrane, obiskov obrtnikov ter učenja novih rokodelskih veščin. Vse te dejavnosti so jih zelo
nagovorile in povezale. Že jeseni so uredili gredice na vrtu. Pobrali so zelišča, jih posušili in pozimi skuhali
dišeč metin čaj. Jesen je bila tudi tisti čas, ko so pripravili njivo in jo posejali z žitom stare sorte. Veliko navdušenje je v juniju, ko vidijo kako lepo je žito zraslo in oblikovalo klase. Čaka jih še žetev na god svete Marjete
konec julija, mlatenje žita na dan svetega Mihaela ter seveda mletje žita in peka kruha. Veščine priprave
29
hrane so pridobivali skozi celo šolsko leto. Naučili so se olupiti in razrezati jabolka ter iz njih skuhati kompot.
Razrezati paradižnik, papriko in tudi repo na kose je predstavljalo za nekatere pravi podvig. Zato pa je bila to
najslajša malica.
Praktične veščine so se pridobivale tudi pri ročnih delih. V letošnjem letu so izpod spretnih prstov nastali
opleteni lončki za svinčnike, tkane preproge in torbice. Učenci so se zelo zavzeto lotili kvačkanja in marsikateri
etui za flavtico je bil izdelan v nekaj dneh.
Tretješolci odlično berejo, veliko veselja najdejo tudi v pisanju prvih lastnih zgodb. Čudovito izkušnjo jim je
dala letošnja matematika, ki je zelo praktična. Kako izmeriti z metrskim trakom 1 kilometer? Kako prešteti
denar, ki ti ga je vrnil trgovec ob nakupu česna na tržnici? Koliko je ura, ko se pričnejo ročna dela? Koliko tehta
vrečka bombonov? Koliko soka je v litrski steklenici? Vsa ta vprašanja, in še marsikatero drugo, so se razrešila
do konca šolskega leta. Matematika je za tretješolce postala orodje za življenje.
Zaključna igra V naši vasi je zaokrožila šolsko leto tretješolcev. V njo so vložili veliko truda in veselja, tako da
uspeh ni mogel izostati. Zahvalila bi se za pomoč pri svojem delu vsem staršem in kolektivu Waldorfske šole
Savinja Žalec.
Ljubi otroci, Brina, Erik, Dorian, Mia, Urh, Matej, Metod, Evan Tijas, Nikolaj, Maj, Živa, Črtomir, Liza, Teja, Vid,
Lion Mihael, želim vam, da bi vse spretnosti in znanja, ki ste jih pridobili v 3. razredu, v življenju z veseljem in
s pridom uporabljali.
Suzana Tomažič Blatnik, razredničarka 3. razreda
30
31
32
33
4. RAZRED
Lana Spinelli, Tian Cvikl, Timon Osredkar, Ruben Rožen Turnšek, Dominik Mazij, Maja Logar, Pia Knez,
Vaal Urankar, Blaž Kovačič, Vita Burdian Sivka, Tjan Tamše, Timotej Žavski, Marko Popović, Clara Petrovič
Malešević, Gaia Peršić, Maya Muhek, Maja Zala Šešerko, Enej Peršić
34
Razvojno obdobje, v katerem so četrtošolci, prinaša njim, staršem in učiteljem pomembne izkušnje. To je čas,
ko se otroci poslovijo od brezskrbnih dni zgodnjega otroštva in počasi začnejo odkrivati sebe kot posameznika. O tem, da imajo otroci v tem obdobju razne akademske, emocionalne in socialne izzive, smo govorili že
na začetku šolskega leta. Danes lahko rečem, da je razred to obdobje kar dobro prešel. Seveda so nekateri
imeli težje, drugi lažje izkušnje. Vedno znova sem bil presenečen nad njihovim neprestanim hitrim napredkom. K še temeljitejšemu razumevanju vaših otrok ste mi pomagali tudi vi, starši. Vaša opažanja in pogovori
na govorilnih urah so mi pomagali ustvariti jasnejšo sliko vašega otroka. Odprta, jasna komunikacija med šolo
in domom vedno pomaga otroku na njegovi poti in vnaprej se veselim takšnega odnosa z vami. V naslednjih
letih bo to ključnega pomena; po krajšem odmoru prihaja puberteta!
Učni načrt v waldorfski šoli je zasnovan tako, da pomaga otroku skozi razvojna obdobja in mu ponudi izkušnje,
ki jih v določenem obdobju potrebuje. Otroci so bili zanesenjaški vsako glavno uro. Pri jasnem, razločnem
recitiranju, pa tudi pri nežnem, milem angelskem petju. Povsod se je zrcalil karakter razreda, ki je odločen,
močan, nazoren in jasen. Preizkusili so se v individualnih dramskih vlogah, ko so na šolskem prazniku predstavili kratko igro o besednih vrstah. Prvič so imeli izkušnjo popolnoma poistovetiti se z vlogo, ki so jo igrali.
Zavedali so se pomembnosti jasne izgovarjave in naredili velik korak v razvijanju sposobnostih dramske igre.
Na predstavi pa smo lahko opazovali tudi njihovo navdušenje nad igranjem samim. Novi predmeti, kot so geografija, biologija in zgodovina, so prinesli novo kvaliteto glavni uri. Bralni večer in
šoli v naravi so otrokom dali neprecenljive izkušnje prihajajoče odraslosti, soočanja s skupino in življenjem v
njej, izkušnje odgovornosti do sebe in drugih. Teme njihovih pogovorov so se razširile in njihova vprašanja so
postala bolj kompleksna. Velik znak sprememb je tudi v jeziku, ta pa definira človeka. Otroci so me namreč
začeli vikati, tega pa staršem ali otrokom nisem naročil. To govori o notranji spremembi, o razvoju jaza in doživljanju sebe ter sveta na popolnoma drug način, kot so ga bili vajeni do sedaj. Boštjan Štrajhar, razrednik 4. razreda
35
36
37
38
39
ŠOLI V NARAVI
Pastirski dnevi
Drugi teden pouka v tem šolskem letu so četrtošolci odšli v prvo šolo v naravi. Po krajši vožnji z lokalnim
avtobusom nas je čakala skoraj triurna hoja. Če ne bi bili otroci opremljeni s težkimi nahrbtniki, v katerih so
imeli prav vso opremo, bi pot premagali hitreje, tako pa se je pot, čeprav precej položna, na trenutke zdela
neskončna. Navkljub občasnemu pritoževanju so otroci ob pogledu na ribnik in lično urejen kozolec, ki sta
nas pričakala na koncu poti, imeli še vedno dovolj energije za raziskovanje bližnje okolice. Po kosilu smo se
ponovno podali na polurno hojo do kmetije Laznik. Tokrat je bilo dosti lažje, saj so težko prtljago pustili v taboru. S kmetom smo odšli na pašnik, kjer se krave prosto pasejo skozi celo leto. Med sedenjem na prijetnem
jesenskem soncu, da, oba dneva smo imeli čudovito vreme, nas je kmalu obkrožila čreda krav. Ob kmetovem
pripovedovanju o tem, kako pomembno je, da se krave prosto pasejo, saj da med drugim lahko prav zaradi
tega brez pomoči veterinarja povržejo tele, za razliko od krav, ki so v hlevu, in da krave, ki se dosti gibajo, le
redko potrebujejo antibiotike, za razliko od živine v hlevu, ki se ji antibiotiki dajejo tudi preventivno, sem
pomislil na današnje družbene navade in se vprašal, ali se današnji otroci dovolj gibajo, ali je to gibanje na
prostem ali v telovadnici; ko imajo popoldan obšolske dejavnosti, ali imajo dovolj proste igre, ali zmore njihov
imunski sistem premagati lažje bolezni. Odgovor se ponuja kot na dlani.
Popoldan nas je gospod Jože Črnec iz Zavoda za gozdove popeljal po prekrasnem taborskem gozdu in nam
na slikovit način predstavil gozdni ekosistem ter pomembnost človekovega sobivanja z naravo. Ste vedli, da
je vrednost debelejše bukve med 300 in 400 €? Seveda je drevo treba prej požagati. Če pa ga ne požagamo
in ga pustimo v gozdu, je vrednost dosti večja. Bukev namreč v enem dnevu proizvede toliko kisika, kot ga v
dnevu porabi štiričlanska družina.
Natovorjeni z drvmi, ki nam jih je za taborni ogenj odstopil moj sosed, smo se ob mraku vrnili v bazni tabor. Po
slastni obilni večerji gostinstva Lisjak smo zakurili ogenj, poslušali zgodbo in odšli na zaslužen počitek. Seveda
sva si počitka bolj želela učitelja kot pa otroci, ki so ob ugasnjeni luči iz minuto v minuto dobivali več energije.
Čudno? Niti ne. Ko so trije zaradi govorjenja mogli zapustiti spalnico, je v nekaj minutah vse potihnilo in vsi
smo sladko zaspali. Okrog polnoči nas je prebudil ropot fanta, ki je padel s pograda, verjetno je temu botrovala tudi polna luna; na srečo se ni poškodoval.
Ker smo prvi dan vsega skupaj prehodili 14 kilometrov, smo si naslednje jutro brez kakršnekoli slabe vesti
privoščili vožnjo s skoraj 60 let starim traktorjem in malce mlajšim lojtrnikom. Gospod Lesjak nas je odpeljal
do kmetije Weiss, ki je bila od našega tabora oddaljena vsaj dve uri hoda. Po turističnem ogledu kmetije in
40
božanju zajčkov nas je čakalo konkretno delo: striženje ovce. Gospodar je suvereno prijel ovco, jo položil na
improvizirano mizo in jo začel striči. Otroci so jo skrbno držali, da ni padla z mize. Volno smo nato prečesali,
starejša gospa pa nam je pokazala, kako se prede na kolovratu. Fascinantno je bilo videti, kako se je v dobre
pol ure ovca spremenila v nit, in če bi imeli še malce več časa, bi videli, kako se je del ovce pod spretnimi prsti
prelevil v nogavice.
Zadnji del dneva smo preživeli v gozdu, kjer smo se namenili narediti gozdna bivališča. Poleg nekaj škode, ki
smo jo pustili za sabo, je vsem trem skupinam uspelo narediti impresivno improvizirano zatočišče. Dež nam je
pokvaril načrte za nočni pohod na Lovsko kočo, kljub temu pa so otroci bili mokri. Vodni jašek, ki se je vil nekaj metrov pod površjem in v dolžino meril kakšnih 20 metrov, iztekal pa se je v ribnik, je bil preveč mikaven,
da ne bi bil usvojen. Otroci so se s svetilkami suvereno podali v popolno temo, večinoma v spodnjih hlačah,
nekateri pa se niso bali zmočiti si niti zgornjih oblačil in so v potoku kar zaplavali.
Boštjan Štrajhar
41
Kolpa, veslanje
Po treh urah smo utrujeni od vožnje prispeli v Belo Krajino, kjer smo se nastanili v Domu kranjskih tabornikov.
Po krajšem oddihu nas je že čakala prva pot do rečnega brega, ki je bil od doma oddaljen 20 minut hoje. Pot
smo v štirih dneh prehodili dvakrat na dan, tako da smo poleg veslanja pridobili tudi veliko kondicije. Kolpa nas je pričakala prijetno topla, tako da smo se z veseljem zapodili vanjo in se ohladili. Vsake toliko časa
se je v reki ohladila tudi kakšna kača in z nami zaplavala. Če bi se generacije pred nekaj leti kače ustrašile, je
danes slika popolnoma drugačna. Otroci bi jo prijemali, božali, a seveda vse to ob učiteljevi informaciji, da
belouška ni strupena.
Naslednje dni smo se učili veslati. Spoznali smo, kako pomembno je biti pri veslanju usklajen s skupino, saj
zgolj surova moč kanu nenadzorovano obrača. To so občutili tudi fantje, ko so zadnji dan v tekmi proti puncam za sekundo ali dve izgubili. Čast so nato ubranili tako, da je predstavnik fantov kanu, v katerem so veslale
štiri punce, zmogel z vrvjo zadržati na pomolu. S kanuji smo se pognali tudi proti toku do brzic, pred katerimi
smo se ustavili, privezali čolne in jih pogumno premagali. Kolpa je navidezno umirjena reka, vendar za neizkušene veslače lahko zelo zahtevna. Šele ob srečanju s silo njenega skritega toka smo lahko razumeli silno moč
vode, ki soustvarja in oblikuje vsako pokrajino.
Ko je zvečer nad pokrajino legel mir in so bili naši želodci že polni zelo okusne hrane, smo imeli delavnice. Motili so nas le komarji, ki so neusmiljeno pili našo kri. Prvi večer smo se preizkusili v izdelovanju belokranjskih
pisanic. Z voskom in barvanjem smo naredili prelepe pisanice. Do danes so se ohranile le še v Adlešičih in okolici, kjer jih kot turistične spominke in priložnostna darila izdelujejo vse leto. Drugi večer smo izdelovali pletene košare, v katerih smo domov ponosno odnesli pisanice. Po pripovedovanju smo ugotovili, da je postopek
izdelovanja košar precej dolgotrajen. Najprej moramo poiskati drevo, ki je primerno za pletenje. Gospod
nam je zaupal, da so veje belokranjskih vrb ene izmed najboljših za pletenje. Potem je treba veje nabrati, jih
olupiti, razpoloviti in pred uporabo še namočiti, da se laže prepletajo. Gospod je kar hitro ugotovil, da imamo
spretne prste, saj imamo v šoli ročna dela. Tretji večer pa smo z zanimanjem poslušali duhovitega čebelarja, ki
nam je povedal veliko zanimivosti o teh marljivih živalih. Čebele nas spremljajo skozi vse življenje. Otrokom so
krasen zgled pridnosti, varčnosti in skrbi za druge. Ko pa odrastemo, občudujemo učinkovitost čebel, socialni
red in gospodarnost. Na koncu smo se z medom tudi posladkali.
42
Nekateri fantje so prvo jutro vstali ob peti uri rekoč, da so se že spočili. Vsa naslednja jutra pa jih je bilo potrebno ob sedmi uri buditi iz sladkega sna. Vsi so bili utrujeni in prav je tako. Bili smo namreč v šoli v naravi
in ne na dopustu. Otroci so se na Kolpi izkazali kot pogumni veslači, dobri krmarji, vztrajni pri igrah, pohodih
in ročnih delih.
Anja Kravogel in Boštjan Štrajhar
43
Razredne igre
Naloga razredne gledališke igre je, da otrok dobi pomembno izkušnjo, primerno za njegovo starostno obdobje. Učenci najprej vadijo samo gibanje in se orientirajo v prostoru, učitelj pa govori besedilo. Načrtnega
učenja besedila v nižjih razredih ni. Ko vsak otrok izkusi vse vloge, ko usvoji gibanje, takrat vključi še besedilo,
ki se ga je posredno (na)učil tako, da ga je poslušal. V nižjih razredih individualne vloge niso primerne. Na
tak način se otroka zaščiti pred pretirano nepotrebno izpostavljenostjo, ki lahko v tem starostnem obdobju
neugodno vpliva na otroka, a obenem tudi v manjši skupini pride individualnost do izraza. Igra je med drugim
vaja za disciplino in red, na otroke pa deluje terapevtsko. Kostumi so preprosti, scena je skromna. Poudarek
je na domišljiji. Dokončne vloge otrokom razdelimo le nekaj dni pred nastopom. Bistvo igre je celoten proces,
kar pa je očem staršev nevidno. Nastop predstavlja le en del procesa, ki je seveda tudi pomemben. Starši
sodelujejo tako, da pripravijo kostume in sceno.
Boštjan Štrajhar
44
ŠPORTNI DNEVI
V letošnjem šolske letu smo bili zelo dejavni na športnem področju, saj nam širša okolica Žalca ponuja izvrstne možnosti za razne telesne aktivnosti. Tako smo jeseni opravili pohod na Dom na Bukovici (584 m) s
štartom izpred šole. V zimskih dneh smo šli z avtobusom na drsanje v celjski mestni park in imeli sankanje
na Celjski koči. Tako kot je v tem šolskem letu zrasla naša šola, smo tudi mi z vsakim pohodom šli višje. Ko so
prišli toplejši dnevi in višje temperature v pomladanskem času, smo opravil še dva pohoda. Prvi je bil na goro
Oljko (734 m) in čez dober mesec še na Kopitnik (910 m) oziroma do koče na Kopitniku (865 m). Na oba zadnja
športna dneva smo se odpravili do izhodišč z vlakom.
Jernej Perko
45
KROŽKI
Taborniki
Na waldorfski šoli smo enkrat tedensko imeli taborniški krožek v sklopu interesnih dejavnosti. V krožek so se
lahko vpisali otroci tretjega in četrtega razreda.
Ljudje taborništvo običajno povezujejo z aktivnostmi v naravi, spanjem v šotorih, kurjenjem ognjev, izleti in
pohodi v neznano in podobno. Vse to je seveda res, a taborništvo je še veliko več. Najkrajše bi taborništvo
opisal kot vzgojno gibanje, ki skrbi za celovito vzgojo in razvoj mladih: na socialnem, telesnem in čustvenem
področju.
Taborniške dejavnosti nudijo širino, ki ustreza širokemu razponu interesov mladega človeka. To je velika prednost taborništva pred drugimi, na ožja področja usmerjenimi krožki in interesnimi dejavnostmi, ki večinoma
spodbujajo vrhunskost le na enem področju. V taborništvu pa otrokom pustimo otroštvo in jim skozi igro ter
pestre aktivnosti pomagamo ustvariti dobre temelje za razvoj celovite osebnosti. Mladim so taborniške dejavnosti tako blizu, ker vzgojni proces poteka skozi dogodivščino.
Mladi znanje pridobivajo ob igrah, spoznavanju narave in okolice, s praktičnim delom in reševanjem različnih
izzivov. Izpostaviti je treba naravo kot primarno okolje, v katerem taborniki izvajamo svoje dejavnosti.
Taborniški krožek je potekal od sredine oktobra do konca junija, ki smo ga zaključili s prenočevanjem v naravi.
Jože Školc
46
Krožek francoskega jezika
S krožkom francoskega jezika smo pričeli v mesecu oktobru. Namenjen je bil učencem 4. razreda. Redno ga
je obiskovalo 8 učencev in učenk. Glavni namen krožka je bil, da učenci najprej spoznajo glasovno podobo
francoskega jezika, ki se precej razlikuje od nemščine ali angleščine.
Učenci so nove glasove ob pomoči učitelja pogumno ponavljali in jih v večji meri proti koncu šolskega leta
znali samostojno uporabljati.
Učenje je potekalo na enak način, kot to počnemo pri rednem pouku tujega jezika. Ponavadi smo za uvod v
novo temo spoznali pesem in se jo dobro naučili.
Na začetku smo spoznali abecedo in nove črke. Teme, ki smo jih obravnavali, so zajemale: predstavitev sebe
in družine, spoznali smo številke do 12 in se naučili fraz: »Koliko si star?« »Star/a sem X let.« Spoznali smo
barve in dele telesa. Recitacije so bile hitre in so zahtevale polno mero pozornosti in usmerjenosti. Spoznali
smo letne čase in jih povezovali z dogajanjem v naravi. Poimenovali smo pojme povezane z vremenom (Il
pleut, il est chaud...). Prav tako smo spoznali živali, ki živijo na kmetiji.
Učenci so se ob učenju francoščine zelo zabavali in z vso zagnanostjo shranjevali nove in nove besede. Za
njihovo sodelovanje in marljivost jim izrekam veliko pohvalo!
David Bevc
47
Glasbene urice
Glasbene urice so potekale vse šolsko leto, in sicer ob ponedeljkih in petkih.
Vključenih je bilo 14 otrok iz 1 . in 2. razreda. Izvedeni sta bili dve skupini, ob ponedeljkih 1. razred in ob petkih 2. razred. Učenci so se jih redno udeleževali; nekajkrat je aktivnost odpadla zaradi sovpadanja tematskih
dni v okviru šolskega letnega načrta.
Na srečanjih smo se spoznali z otroškimi umetnimi in otroškimi ljudskimi pesmimi, jih peli, nekaj odplesali in
spremljali z orfovimi inštrumenti. Orfove inštrumente so učenci uporabljali samostojno ali vodeno. Spoznali
smo različne ritme, jih prikazovali z gibi in jih sestavljali v povezane enote. Naredili smo si ročne ropotulje in
jih prav tako s pridom uporabljali. Na začetku vsake ure so bile igre oponašanja živali glede na zaigrane tone
na klavirju. Učenci so ob teh aktivnostih neznansko uživali in se jih veselili. Naučili so se nekaj pesmic, veliko
smo jih ponovili, utrdili pa smo tudi pesmice, ki smo jih peli tekom leta pri jutranjem petju. Spoznavali so
zvene glasbil ob zaprtih očeh. Proti koncu leta so bili že zelo suvereni v samostojnem prikazu naučenega ali
predstavitvi znanega od doma. Poznane pesmi, vendar ne dodobra naučene, smo iz tedna v teden dodelali in
poglabljali. Izmislili smo si tudi rajalne plese za nekatere ljudske pesmi.
V naslednjem letu bi naučeno z veseljem predstavili staršem.
Jasmina Kranjc Šimek
48
Z lutko v roki, lutkarski krožek
Ob petkih, 8. šolsko uro, je potekal lutkovno-oblikovalni krožek. Obiskovali so ga učenke in učenci tretjega in
četrtega razreda. Mladi lutkarji so ob pravljici, zgodbi ali pesmici izdelali svoje naprstne, rokavične in senčne
lutke. Na prvem šolskem prazniku so z velikim veseljem odigrali svojo prvo lutkovno predstavo z naslovom
Bratov pet. Ob koncu leta so pripravili razstavo izdelkov in obiskali lutkovno predstavo.
Učenci so pri krožku razvijali ročne spretnosti, ustvarjalnost, verbalno izražanje in poustvarjali pravljični svet.
Bilo mi je v veselje opazovati, kako resno so se odpravili na pot lutkarstva.
Suzana Tomažič Blatnik
49
Knjižničarski krožki
Ko je človek hotel spraviti svoja spoznanja še za druge ljudi, je začel risati, a kmalu je ugotovil, da se vsega ne
da narisati, zato je iznašel pisavo. Risal in pisal je na stene in kamne, pozneje na pergament in nato na papir.
A le najbogatejši so si lahko privoščili kakšno knjigo. Hema, slovenska svetnica, ki je živela okoli leta tisoč, je
imela tri knjige, kar je bilo takrat veliko bogastvo. Z Gutenbergovo iznajdbo tiska so knjige izhajale hitreje in
postajale so vedno bolj dostopne. Pretekla so stoletja in knjig je ogromno, lani je samo v slovenščini izšlo
3500 knjig.
Ste se kdaj vprašali, kje so doma vse te pravljice? Kaj pa pesmi? In povesti? Kam gredo, ko so utrujene? In kam
naj jih gremo iskat, ko si jih zaželimo?
V neredu so ležale naokoli in si močno želele, da jim poiščemo dom. Mi smo vsaki posebej nadeli novo oblačilo in ji skrbno poiskali domovanje.
One pa so nam pripovedovale zgodbe ... tako posebne
in samosvoje.
Hvala vam, dragi knjigoljubi!
Maruša Žižek
50
BOŽIČNI SEMENJ
Nekoč je živela Marija. Pripravljala se je na božič. Zanjo je bil to čas, ko stke obleko za božjega otroka, ki bo
kmalu prišel na svet.
Zvezde so ji pokazale pot in ji dale sijočo nit kristala za otrokovo obleko. Luna ji je podarila srebrne niti, sonce
pa niti iz bleščečega zlata. Marija je tako zbrala vse niti in začela tkati.
Ojej! Niti so se razparale in nikakor jih ni zmogla med seboj preplesti. Odšla je po poti naprej. Iskala je in
iskala.
»Oh, dragi kamni in kristali,« je rekla Marija, »vi ste močni in trdni. Ali mi lahko pomagate splesti te niti v
obleko za božjega otroka?« »Ne, Marija, mi ti bomo pokazali tvojo pot in ti priskrbeli trdno zemljo, po kateri
boš stopala. Ne moremo ti pomagati stkati teh niti.«
»Oh, drage rastline,« je rekla Marija, »ve ste tako čudovite in zelene. Nekatere sijete v zeleni barvi še v najhujši zimi. A mi lahko pomagate stkati te niti v obleko za božjega otroka?« »Ne, Marija, naredile ti bomo vrt,
kjer bodo cvetele božične rože, vendar ti ne moremo pomagati pri tkanju teh niti.«
»Oh, drage živali,« je rekla Marija, »ve ste tako bistre in živahne. Mi lahko pomagate stkati te niti v obleko
za božjega otroka?« »Ne, Marija, naš brat osel ti bo pomagal na tvojem dolgem potovanju, ampak me ti ne
moremo stkati teh niti.«
Zdaj Marija ni več vedela, kdo bi ji lahko pomagal. V tistem trenutku pa zagleda angela, ki ji nežno govori:
»Marija, otroke prosi za njihovo ljubezen, le tako boš zmogla stkati obleko za božjega otroka.«
In res, to se je tudi zgodilo.
Zdaj nam vsako leto v adventnem času angel prižge luč v temi. Vsakdo zmore nositi delček te svetlobe.
Mi smo ta dan s spretnimi rokami, petjem in z drugimi dejavnostmi tkali naše posebne niti, ki nas povezujejo.
Dragi otroci, starši, učitelji, sorodniki, prijatelji naše šole, hvala!
Maruša Žižek
51
52
53
ZAPOSLENI NA WALDORFSKI ŠOLI IN VRTCU SAVINJA
Boštjan Štrajhar, Suzana Tomažič Blatnik, Jože Školc, Maruša Žižek, David Bevc, Jernej Perko, Anja Kravogel,
Jasmina Kranjc Šimek, Mateja Ocvirk Štrajhar, Barbara Lužar, Tatjana Penič, Karmen Mlinarič, Eva Golob,
Natalija Krofl, Nejc Klančnik, Maruša Makuc, Monika Žuran
54
Waldorfska šola Ljubljana
OE Waldorfska šola in vrtec Savinja
Ulica Ivanke Uranjek 6, Žalec
www.waldorf-savinja.si