št. 229, februar 2015

Comments

Transcription

št. 229, februar 2015
Naglas
Intervju:
Dr. Mihael Glavan
229
Časopis Skupine Mladinska knjiga
Aktualno:
Vstopnica v jubilejno leto CZ
februar 2015
Osebnost meseca:
Tatjana Stojić
Modri koledarček
Sreda, 25. februar
Lutkovna predstava Kuža
tava po travniku
Kuža tava po travniku in si želi spoznati prijatelja, takšnega, ki se bo z
njim igral, smejal in z njim stanoval.
Na koncu igre se mu nasmehne sreča.
Nastopajo učenci OŠ Sladki Vrh. Na
harmoniko jih bo spremljal učenec Boris Očkerl, ki je letos na tekmovanju
dosegel zlato priznanje Avsenik 2015.
• sreda, 25. februar, ob 18. uri,
MK Europark
Četrtek, 26. februar
Predstavitev knjige Kurent
Ilustracije Maje Kastelic
DEČEK IN HIŠA
v galeriji Sončnica
Pri založbi Mladinska knjiga smo pred kratkim izdali prvo slikanico Maje Kastelic Deček in hiša. Po uspešni razstavi v galeriji Kresija
selimo njene ilustracije v domače okrilje, na Slovensko 29.
Lepo vabljeni, da si jih ogledate v galeriji Sončnica.
Aleš Šteger je pravkar izdal izvirno
povest Kurent, pripoved za odrasle v
otrocih in otroke v odraslih. Zgodbo
bogatijo ilustracije Tine Dobrajc. Starodavni mitološki Kurent, ki je hkrati
grozeč in prijazen, se v pripovedi spopada s težavami današnjega sveta. Skupaj z deklico Floro vzpostavi ljubeč odnos in zavezo, ki bo morda rešila svet.
• četrtek, 26. februar, ob 18. uri,
Mestna knjigarna Maribor
Torek, 3. marec
Čajanka z Manco Košir
Marca slavimo dva ženska praznika,
zato bo marčevska Čajanka z Manco
Košir namenjena razmisleku o središču ženske moči – srcu. Govorili
bomo o knjigi dr. Suzanne Steinbaum
Žensko srce. Vodnik k telesnemu in
čustvenemu zdravju srca ter o presunljivem romanu Klical sem ga Kravata
Milene Michiko Flašar. Gosta bosta
zdravnica Tatjana Zorko, specialistČasopis Naglas • izdaja Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana, Slovenska 29 • Uredniški odbor: Ester Fidel, urednica;
Tatjana Cestnik, Lidija Goršič, Rok Gregorin, Urška Kaloper, Mojca Klešnik, Katarina Modic, Valentina Praprotnik, Urška
Skvarča, Lav Stipić • Telefon: 01/241 30 26 • Lektoriranje: Andreja Prašnikar • Oblikovanje: Saša Kovačič • Na naslovnici:
Aleš Šteger, Tina Dobrajc in kurenti; fotografija: Mirjam Pezdirc • Prelom: Iztok Kham • Tisk: Grafika Soča, d.o.o. •
Naklada: 1.300 izvodov
Ali so tudi knjigarne
kulturne organizacije?
Bojana ZARNIK
ka interne medicine, in kantavtor Andrej Šifrer, ki ve, kaj je Šum na srcu.
• torek, 3. marec, ob 18. uri,
knjigarna Konzorcij
Sreda, 4. marec
Festival Fabula 2015 v
Konzorciju: Slovenci in laž
V okviru festivalskega tematskega
fokusa Moč lažnega bo Fabula gostovala tudi v knjigarni Konzorcij,
in sicer s pogovorom Slovenci in laž.
Vesna Vuk Godina in Marcel
Štefančič jr. bosta iskala odgovore
na vprašanja, komu, kako, zakaj, o
čem in kako pogosto Slovenci lažemo in – ali živimo v bolj zlaganem
svetu (Sloveniji) kot nekoč.
• sreda, 4. marec, ob 18. uri,
knjigarna Konzorcij
Ponedeljek, 9. marec
Italijanska pisateljica
Daria Bignardi na obisku v
Sloveniji
Ob izidu njenega romana Popolna
akustika (L'accustica perfetta) bo 9.
marca 2015 Ljubljano in Koper obiskala italijanska pisateljica, novinarka
in TV-voditeljica Daria Bignardi. Napisala je odličen roman o medsebojnih
odnosih, usodnem pomanjkanju dialoga in pomembnosti drobnih stvari.
• ponedeljek, 9. marec, ob 12.
uri, knjigarna Konzorcij
• ponedeljek, 9. marec, ob 19.
uri, Dom knjige Koper
Februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik. Takrat se poklonimo kulturnim dosežkom in stvaritvam, ki se prenašajo iz roda
v rod, iz generacije v generacijo. Kot je nekoč zapisal indijski državnik Nehru, kultura predstavlja širino duha in razum neke družbe ali posameznika. Prav tako pa sta potrebna tudi širina duha
in razum v organizacijah, ki se trudijo kulturo približati ljudem.
Ali so tudi knjigarne kulturne organizacije? Knjigarna je lahko zgolj
prodajalna, ki kupcem ponuja široko paleto knjig. Lahko je prodajalna,
ki poleg ponudbe knjig ustvarja še ugodno prodajno vzdušje in skrbi
za dobro počutje kupcev. Pri tem imajo velik pomen oprema prostora,
ustrezna postavitev polic in izdelkov, glasba, primerna razsvetljava in
pridih domačnosti. Lahko pa je knjigarna še mnogo več kot to. Lahko
je kulturno, informacijsko, izobraževalno in komunikacijsko stičišče
posameznikov, različnih interesnih skupin in organizacij. Je prostor
prijetnega druženja, rojevanja novih idej, medsebojnega povezovanja
in skupnega sodelovanja.
In prav to je tudi vizija knjigarne Konzorcij.
Dogodki v naši knjigarni postajajo vedno bolj kakovostni in prepoznavni v slovenskem prostoru. Vsak dogodek skrbno načrtujemo, pri tem
pa se povezujemo z različnimi interesnimi skupinami. Povezani smo z
Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, s katero skupaj pripravljamo dogodke
z aktualnimi gospodarskimi vsebinami in z vedno zanimivimi gosti. Z
Univerzo za tretje življenjsko obdobje pripravljamo abonmaje za starejše, z naslovom »Enajsta šola v knjigarni«. Skupaj z Dramsko šolo
Barice Blenkuš pa oblikujemo poučne in ustvarjalne popoldneve za naše
najmlajše. Povezujemo se tudi z mladimi bralci v osnovnih šolah ter jih
spodbujamo k branju kakovostnih in poučnih knjig. Zanje organiziramo
kvize, pogovore o knjigah in pripravljamo ustvarjalne delavnice. Zelo
odmevni dogodki so tudi Čajanke z Manco Košir, ki vedno privabijo toliko obiskovalcev, da knjigarna dobesedno poka po šivih. Povezujemo se
še s posameznimi veleposlaništvi, mladimi slovenskimi oblikovalci, arhitekti, perspektivnimi avtorji in vsemi, k s svojo srčno kulturo in znanjem
bogatijo naše kulturno dogajanje. Povezovanje in sodelovanje z drugimi
je temeljno načelo naših dogodkov, saj le s povezovanjem lahko dosežemo višje cilje, ustvarimo boljšo medsebojno komunikacijo in posledično
boljše okolje, v katerem živimo in delujemo. Pri tem pa primarni cilj
naših dogodkov ne sme biti le prodaja in dobiček. Prizadevati si moramo za širjenje bralne kulture, spodbujati branje kakovostnega čtiva, se
truditi za dobro počutje naših kupcev in za to, da naredimo kaj dobrega
drug za drugega. Vse to se nam potem povrne z zadovoljstvom kupcev
in posledično z dobrimi prodajnimi rezultati. Tako preprosto je to!
Konec lanskega leta je prireditveni prostor v Konzorciju dobil novo, svežo podobo. Z nekaj preprostimi posegi in manjšimi investicijami sedaj
sije v novi preobleki. Želimo si, da bi v prihodnje prireditveni prostor
lahko še razširili in en del knjigarne preuredili v manjšo kavarno. Realnost ali samo sanje? Volje in energije imamo vsekakor dovolj.
intervju
NAGLAS februar 2015
4
»Vse, kar je vrednega, ostaja vgrajeno v našo
David GREGORIN
Dr. Mihael Glavan, dolgoletni vodja Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,
je svoje življenje posvetil raziskovanju, obdelovanju,
razstavljanju in ohranjanju preteklega in sodobnega
rokopisnega in knjižnega gradiva. Za svoje delo na
področju bibliotekarstva je prejel kar nekaj priznanj.
Za izjemen prispevek k promociji slovenske pisne in
kulturne dediščine doma in v tujini pa ga je leta 2011
z redom za zasluge odlikoval takratni predsednik države dr. Danilo Türk. Svoje poslanstvo dr. Glavan aktivno opravlja tudi sedaj, ko je upokojen.
Začniva z vašim zadnjim, aktualnim
prispevkom na področju dokumentiranja in ohranjanja slovenske kulturne literarne dediščine – izidom knjige
Ljubimca z Vošnjakove ulice, s podnaslovom Pisma Silve Ponikvar in Karla
Destovnika Kajuha. Zakaj ste menili,
da bi to medvojno intimno ljubezensko korespondenco veljalo objaviti v
knjižni obliki?
XXPoznal sem že skoraj celotno
dokumentarno in literarno zapuščino Karla Destovnika Kajuha v
Rokopisni zbirki NUK, in ko se je
tej pridružila še osebna zbirka Silve
Ponikvarjeve, me je prevzela njuna
zasebno človeška, pesniška in zgodovinsko-bivanjska povezanost. V pisemskih in pesniških dokumentih, ki
so nastali v času njune skupne usode, sem prepoznal splošno sporočilnost in trajno veljavnost ljubezenske
zgodbe v vojnem času. Njuna korespondenca je res v bistvu intimna, a
hkrati tako redka in zaznamovana s
časom, da je vredna trajnega zapisa
in komentarja v slovenski književnosti. Dragocena je tudi kot redek
primer neokrnjene epistolarne celote,
ki ima tudi literarne lastnosti.
Je bilo težko razbrati pisavo in vsebino
Kajuhovih in Silvinih pisem, nekaterih
že precej zbledelih? Napisana so bila
zelo na drobno, na najrazličnejših lističih, z različnimi pisali, kar je pač bilo
takrat na voljo v okupirani Ljubljani in
italijanskih zaporih?
XXZa objavo je bilo treba najprej
natančno razbrati skupaj 38 pisem,
ki večkrat obsegajo tudi po več strani, in še nekaj prilog. Razbiranje,
razen nekaj bolj zapletenih mest ali
poškodovanih delov, grafološko ni
bilo posebej zahtevno, saj sta obe pisavi dokaj razločni, veliko večje težave pri berljivosti so mi povzročala
mesta, kjer je bila pisna podlaga tako
tenka, da so se obojestranski zapisi
prekrivali in motili. To velja še posebej za Silvina pisma, ki so zvečine
napisana na slabših podlagah (papirju), kar je seveda razumljivo, ker jih
je pisala v zaporih, kjer je uporabila
vse, kar ji je bilo pač dosegljivo. Za
boljšo predstavljivost bralcev in za
eventualne nadaljnje raziskave sem
prepise pisem na kratko opremil tudi
z osnovnimi kodikološkimi podatki
o pisni podlagi, pisalih, obsegu idr.
Še bolj kot formalni vidiki so
bili pri oblikovanju knjige pomembni
vsebinski in strukturalni. Želel sem
gradivo podati v naravnem teku,
ki bistveno močneje odraža dramaturški lok ljubezenskega razmerja,
izraženega v pismih, zato se pisma
izmenjujejo tako, kot so nastajala.
To je bilo najtežje doseči, ker vsa pisma niso datirana, zato je bilo treba zaporedje ugotavljati na osnovi
vsebine ali dodatnih biografskih in
drugih dokumentarnih podatkov.
Odzivi kažejo, da je branje prijetno
in tekoče, dokumentarne opombe
pri pismih, ki osvetljujejo osebe in
pojasnjujejo dogodke, pa dovolj izčrpne in ne preobsežne, da bi motile branje. Prav zato sem temeljitejšo
spremno besedo za zainteresiranega
bralca uvrstil na konec knjige, njen
osrednji del pa se bere kot celovita
in zaključena zgodba.
Na zadnjem, 30. slovenskem knjižnem
sejmu je ta knjiga, po izboru strokovne
žirije in obiskovalcev sejma, postala
slovenska knjiga leta. S kakšnimi občutki ste sprejeli to novico?
XXPriznanje mi je potrdilo, da je
bila moja pobuda za izdajo pisem in
knjižna redakcija utemeljena, posebej
zadovoljen pa sem bil, da so tako odločili bralci. Presenetilo me je, da so
se obiskovalci knjižnega sejma (bralci) na knjigo tako hitro odzvali, saj je
izšla le kratek čas pred tem.
Prva izdaja je bila razprodana že kmalu
po izidu, sledila sta že dva ponatisa.
Ste pričakovali tako veliko zanimanje
javnosti za to knjigo?
intervju
NAGLAS februar 2015
5
kulturo«
XXZanimanje za domačo slovensko knjigo, predvsem za njen nakup,
zmeraj bolj upada, zato je zelo razveseljivo, da kakšna še vzbudi večje zanimanje. Osebno sem prepričan, da
premoremo še veliko dobrih in vrednih zgodb, zato me uspeh te knjige
posebej ne preseneča, čeprav menim,
da bi založba lahko storila še več za
njeno pot med bralce. »Tudi knjiga,
ki jo ljudje radi berejo, je lahko dobra.« Tako nekako je povedal veliki
Marcel Ranicki.
Doslej ste izdali ali sodelovali pri izidu
že več kot 100 knjig. Številne med njimi
so izšle pri Mladinski knjigi, s katero
sodelujete že vrsto let – prej z urednikom Alešem Bergerjem in sedaj z urednico Nelo Malečkar. Naj izpostavim
zgolj nekatere naslove: Zlata knjiga Simona Gregorčiča, Mesec s kolobarjem
(Življenje Edvarda Kocbeka med 2. svetovno vojno), Stoletni Bor (življenjska
zgodba Mateja Bora), Trubarjev album
in še bi lahko naštevali. Kako ste časovno usklajevali svoje delo v NUK-u
s pisanjem knjig, objavljanjem časopisnih člankov, recenzij, spremnih besed,
pripravo zbornikov, tematskih razstav?
XXZ leti se je res nabralo precej
knjig. Vsaka je po svoje tudi moja,
čeprav marsikatera ne v celoti. Moja
osnovna motivacija pri delu je razsvetljevanje, dopolnjevanje in včasih
novo odkrivanje naših pomembnih,
zanimivih, trajno živih kuturnozgodovinskih in literarno tvornih osebnosti
in del. Prepričan sem, da zgodovina
in sedanjost bivanja nekega naroda
ni zgolj ekonomski in politični proces,
ampak je v veliki meri oplemeniten
tudi s prispevki večjih in manjših posameznikov. Številni so pustili trajne
sledove na nacionalnem, mnogi pa
zgolj na lokalnem nivoju, a vse, kar
je vrednega, ostaja vgrajeno v našo
kulturo v najširšem pojmovanju.
Posvečali ste se Primožu Trubarju, Josipu Jurčiču, Dragotinu Ketteju, Ivanu Cankarju, Cirilu Kosmaču, Lojzetu
Protestantika, s poudarkom na Trubarju, predvsem
pa življenje in delo Edvarda Kocbeka sta moji temeljni in trajni zanimanji.
Kovačiču …, vseh seveda ne moreva
našteti. Posebej pa velja omeniti Kocbekove Dnevnike, ki jih objavljate in
urejate že od leta 1991 naprej, ko ste
prvi dnevnik izdali pri Cankarjevi založbi. Je to področje za vas še aktualno?
XXProtestantika, s poudarkom na
Trubarju, predvsem pa življenje in
delo Edvarda Kocbeka sta moji temeljni in trajni zanimanji. Prvo sem
bolj temeljito obdeloval v času svojega poklicnega delovanja in ga po malem še nadaljujem, drugi pa je moja
stalnica že desetletja. Doslej sem objavljal predvsem Kocbekove dnevnike in jih opremljal s spremnimi eseji,
načrtujem pa še njegovo esejistiko in
korespondenco v okviru Zbranega
dela. Kocbek ostaja moja prva prioriteta. Pripravil sem kar nekaj Gregorčičevih knjig, ki so vselej dobro
sprejete, Jurčič je moj lokalni avtor,
mimo katerega nisem mogel, Lojze
Kovačič pa mi je bil dodatni izziv,
ker sem moral pripraviti njegova besedila iz (komaj čitljivega) rokopisa.
Kajuh in Bor sta me pritegnila zaradi
svojih posebnih usod in nestandardne poetike, pa tudi zaradi brskanja
po njunih bogatih dokumentarnih
zbirkah v Rokopisni zbirki NUK-a.
V času vašega službovanja v NUK-u
je ta nacionalna institucija postala bogatejša za pomembno pridobitev: v
Sloveniji imamo od leta 2008 »Noviga testamenta posledni dejl« Primoža
Trubarja, originalno knjigo, ki je izšla
v Tübingenu leta 1577. Kako smo prišli
do te izjemne dragocenosti in kakšna
je bila vaša vloga pri tem?
XXSvoje strokovno delo pri tem
projektu sem podrobneje osvetlil v
katalogu k razstavi. Izpeljati ga je
bilo treba od prve informacije o izraelskem lastniku do izvedbe nakupa
in predstavitve. Vmes pa je zgodba
podobna Krpanovi in ima tudi nelegalne elemente, zato je za sedaj še ne
morem podrobneje razkrivati.
Ukvarjali ste se tudi s proučevanjem
najstarejših dokumentov slovenstva.
Leta 2004 ste bili eden glavnih pobudnikov razstave, ko so bili na enem
mestu na ogled Brižinski spomeniki,
Celovški rokopis, Čedadski rokopis in
Stiški rokopis. Prvi ohranjeni zapis v
slovenskem jeziku, Brižinske spomenike, je tedaj za mesec dni Sloveniji
na ogled posodila Bavarska državna
knjižnica iz Münchna. Kako zahtevna
je bila organizacija te edinstvene razstave?
XXPri tej razstavi sem prav gotovo
dobil svoje največje zadoščenje. Po
1000 letih je bil naš najstarejši pisni
spomenik prvič na slovenskih tleh,
ob njem pa še dva iz sosednjih držav
in seveda naš domači Stiški rokopis.
V pridušeni svetlobi cerkvene ladje si
je spomenike ogledalo skoraj 40. 000
ljudi. Tega se bom spominjal do konca, mukotrpno organizacijo pa sem
pozabil.
Ves čas ste navezani tudi na okolje, iz
katerega izhajate in kjer živite – na Višnjo Goro in Stično. Ena vaših prvih
knjig – priredba teksta Josipa Jurčiča
Pri Obrščaku: gledališki večer v petih
prizorih, ki je izšla že leta 1981, je povezana prav s temi kraji. Lani pa je v
Domoznanski zbirki občin Grosuplje,
Ivančna Gorica in Dobrepolje izšla
vaša knjiga z naslovom Neznani Ivan
Zorec, v kateri opisujete ustvarjalni
opus tega pisatelja, ki izvira z območja današnje občine Ivančna Gorica.
Boste Domoznansko zbirko dopolnjevali še naprej?
XXKar dosti dela in nekaj veselja
sem imel tudi pri pisanju knjig o svojih ožjih rojakih, Franu Jakliču, Ivanu Zorcu in drugih. Preostala dela v
Domoznanski zbirki, ki sem jo ustanovil, sem uredil in jim kaj pripisal.
Izdali smo že pet zelo lepih knjig.
Prepričan sem, da jih bomo še nekaj.
Kdo pa naj naredi to namesto nas, če
ne bomo sami.
dogodki
NAGLAS februar 2015
Osmi februar posvečen ljubezni
6
Jan KMETIČ
Že četrto leto zapored je Mestna knjigarna Maribor na
kulturni praznik odprla svoja vrata. Postali smo delček
mozaika kulturnega dogajanja v mestu, Mariborčani
pa se v vedno večjem številu odzovejo našim povabilom. Tudi na letošnji praznik kulture je bilo tako, saj
so nas s svojim obiskom razveselili mnogi meščani.
Dogajanje je bilo razdeljeno na dva
dela. Najprej za naše najmlajše, ki
bodo bralci šele postali. Pravljičarka
Irena Bračko jim je ob pomoči papagaja Čopija predstavila knjigarno
in ogromno čudovitih knjig. Otroci
so z navdušenjem sledili Čopiju po
knjigarni in se prepustili svetu pravljic. Mislim, da se nam za mlade
bralce ni treba pretirano brati, saj
so odšli z od navdušenja žarečimi
očmi in polnimi glavami novega
znanja.
Osrednji dogodek dneva pa je
bil posvečen ljubezni. Ljubezni iz časov, ko so bile izpovedi zavite v lepe
besede, napisane v pismih, in to tistih
pravih, na listu papirja in z nalivnim
peresom. Takrat, ko so novice o ljubljeni osebi prihajale počasi, ko je
vsaka črka orisala obraz, stas, občutja, vonjave in barve.
Pravljičarka Irena Bračko in papagaj Čopi sta otrokom predstavila knjigarno in čudovite knjige.
Knjigo Ljubimca z Vošnjakove ulice so predstavili (od leve proti desni): David Gregorin, Vesna
Ritonja in dr. Mihael Glavan. Pogovor je povezovala Simona Kopinšek.
O prav takšni ljubezni govori
knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice, ki je bila na letošnjem knjižnem
sejmu izbrana za knjigo leta. To ni
običajna knjiga, kakršnih smo vajeni. To je knjiga pisem, ki sta si jih v
mladosti pošiljala Silva Ponikvar in
Karel Destovnik - Kajuh.
Za nastanek te unikatne knjige
se imamo zahvaliti otrokoma Silve
Ponikvar – Vesni Ritonja in Davidu
Gregorinu, ki sta ta intimna ljubezenska pisma zaupala Narodni in
univerzitetni knjižnici. Tam jih je dr.
Mihael Glavan z veliko rahločutnostjo in pazljivostjo zbral in povezal v
knjižno celoto in nam tako omogočil
vstop v ljubezen dveh mladih ljudi v
nekem zelo drugačnem času.
Potomca gospe Ponikvar sta
nam zaupala dvome, ki so ju obdajali, ali zaupati takšno mladostno intimno zgodbo svoje mame tujim ljudem. Dr. Glavan ju je s svojo vztrajnostjo prepričal o pomembnosti tega
dokumenta, ki je v svoji knjižni obliki pomembno prispeval k obogatitvi
slovenske literarne zapuščine.
Zato gre vsem trem zahvala, da
so nam zaupali vpogled v zelo osebno razmerje dveh mladih ljudi in
nam omogočili, da tudi mi, pa čeprav
le za trenutek, podoživimo to njuno
ljubezen, ki je bila tako tragično prekinjena tistega 22. februarja 1944.
To so bili osrednji gostje našega druženja na dan kulture. Pogovor o nastajanju knjige in orisu časa,
v katerem so ta zelo osebna pisma
nastajala, je z velikim občutkom vodila Simona Kopinšek. Kot pa se za
ta praznik spodobi, saj je navsezadnje posvečen pesniku, ni manjkala
niti poezija. Pridružil se nam je tudi
Darko Nikolovski, ki je prebral nekaj Kajuhovih pesmi.
Če torej strnem, je bil osmi februar takšen, kot si ga človek lahko
samo želi. Posvečen je bil najlepši in
najpomembnejši stvari v našem življenju, ljubezni.
dogodki
NAGLAS februar 2015
7
Kulturni praznik v Konzorciju
Bojana ZARNIK
Kulturni praznik smo v Konzorciju letos posvetili
spominu na enega največjih slovenskih literatov,
Kajetana Koviča. Skoraj štiri ure dolg kulturni program si je v Konzorcij prišlo ogledat skoraj 300
ljudi, polovica dopoldan na otroški del ter polovica popoldan na program, namenjen odraslim.
Dopoldanski del je bil kot običajno
namenjen otrokom. Ustvarjalno delavnico, kjer so se otroci, pa tudi njihovi starši našemili v mačke Murije
in muce Mace, je vodila Vanja Klenovšek z otroškega in mladinskega
oddelka knjigarne.
V mačjih preoblekah so otroci
zaplesali, pa tudi zapeli ob že ponarodelih pesmih Kajetana Koviča,
ki sta jih zapela in zaigrala izvrstna
glasbenika Ana Vipotnik in Igor Leonardi. Z zgodbicami mačka Murija
in Pikija Jakoba pa je otroke navdušila pripovedovalka Katja Povše.
Na koncu je prišel dolgo pričakovani maček Muri, ki smo mu ob
njegovem 40. rojstnem dnevu skupaj
zapeli pesmico ter upihnili svečke na
Murijevi rojstnodnevni torti. Otroci so se z Murijem objemali, ga božali ter se z njim slikali. Narisali so
mu tudi risbice in mu jih poklonili
v spomin. Praznovanje Murijevega
rojstnega dne je bilo polno otroškega
veselja, rdečih ličk in svetlih lučk, ki
so sijale v očeh.
Popoldanski del je bil namenjen
odraslim. O življenju in delu Kajetana Koviča so se pogovarjali pesnik
in akademik Ciril Zlobec, pesnik in
predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina ter Kovičeva hči,
prevajalka Nina Brala. Z njimi se je
pogovarjala Nela Malečkar. Kovičeve pesmi je interpretiral Igor Sa-
Ustvarjalno delavnico je vodila Vanja
Klenovšek.
Ana Vipotnik, Igor Leonardi in Katja Povše so navdušili otroke in
starše.
mobor in med njegovimi interpretacijami je med skoraj 150 poslušalci
vladala grobna tišina.
Kovičeva poezija nam je vsem
tako blizu in tako draga. V njej ni
ničesar, kar bi bilo odveč, pa vendar
je tako polna zvočnosti, barv, sožitja
z naravo, skoraj meditativnosti.
Včerajšnja prireditev je bila en
sam užitek; polna otroškega veselja,
zanimivih pogovorov in presežnih interpretacij, ki ti napolnijo in ogrejejo
srce in še dolgo dolgo ostanejo v nas.
To je bil naš poklon velikanu Kajetanu Koviču.
Hkrati pa se ob takih prireditvah ponovno odpira vprašanje o
širitvi prireditvenega prostora knjigarne Konzorcij, saj v zadnjem času
ne more več sprejeti vseh obiskovalcev, ki si želijo obiskati naše prireditve.
Priljubljenosti Mačka Murija ne zmanjša
niti okroglih štirideset.
Igor Samobor je interpretiral Kovičeve pesmi, o njegovem življenju
pa so v pogovoru, ki ga je povezovala Nela Malečkar, spregovorili:
Ivo Svetina, Nina Brala in Ciril Zlobec.
nagrade / dogodki
NAGLAS februar 2015
8
Prešernova Brvar in Strojan
Mojca HRIBAR
Tudi letošnjega sedmega februarja so
tradicionalno podelili osem Prešernovih nagrad; dve veliki za življenjsko
delo in šest nagrad sklada. Med nagrajenci sta bila naša sodelavca Andrej
Brvar in Marjan Strojan.
Prejemniku velike Prešernove nagrade Andreju Brvarju smo v MK pravkar ponatisnili izbrane pesmi v zbirki
Retrospektiva, ki je v Kondorju prvič
izšla leta 2007. Brvar je znan kot lektor, publicist, urednik pri založbi Obzorja in Litera ter predvsem kot avtor
desetih pesniških zbirk. Pomembni
Mariborčan je napisal tudi nekaj del
za otroke, a poudarja, da so v enaki
meri namenjena tudi odraslim. Restrospektiva predstavlja Brvarjevo
poezijo, ki je na začetku mladostniško vihrava, neoavantgardistično eksperimentalna, nato dokumentarno
objektivistična, z leti pa se umiri, postaja bolj reflektirana in individualna.
Marjan Strojan je nagrado Prešernovega sklada prejel za prevod
Canterburyjskih povesti, ki jih je pri
Cankarjevi v začetku leta 2013 izdal
Zdravko Duša. Strojan velja za enega
najboljših in najuglednejših prevajalcev iz angleščine, kjer je konkurenca
med prevajalci zaradi razširjenosti in
priljubljenosti jezika še posebej
velika. Stroka ga je nagradila že
večkrat, med drugim tudi leta
2004 za prevod Miltonovega
Izgubljenega raja. Canterburyjske povesti Geoffreyja Chaucerja so skupek veselih in žalostnih
zgodb, ki si jih romarji, ki se
jim pridruži tudi pisatelj, pripovedujejo na poti iz Londona
na grob Thomasa Becketa.
Kotiček za rime
JUTRO
V tebi je to jutro
to jutro z zrakom
ki diši po predmestnih vrtovih
s koščki neba
razmetanimi po tlaku
z vrčki piva
ki se potijo v trebuščke
v tebi je to jutro
to jutro po dolgih deževjih
po sivih in praznih cestáh
po dneh obupno iskanih besed
v tebi je to jutro
in ti si v njem
to jutro ko si skrivaj
skočil na tramvaj
in se zdaj pelješ
kamorkoli
skoz dan
pod soncem
ki kot velik regratov cvet
blešči nad mestom.
Andrej Brvar, Retrospektiva,
zbirka Kondor, MK 2007
S kurenti v pustni vikend
Mojca HRIBAR
Zakaj sta na naslovnici februarskega Naglasa Aleš Šteger
in Tina Dobrajc v družbi kurentov? Ker je dan po debelem
četrtku v Konzorciju dišalo po krofih, predstavili smo tri
knjige in obiskali so nas čisto pravi kurenti.
Kurentova pot se je začela leta 2011, ko je v koprodukciji
Lutkovnega gledališča Maribor in Mestnega gledališča
Ptuj nastal istoimenski lutkovni muzikal za otroke. Besedilo za uprizoritev je napisal pesnik in pisatelj Aleš Šteger
in ga sedaj preoblikoval v svojo prvo mladinsko povest.
Štegra je, kot je povedal, zgodba kurenta na neki način zasledovala, po drugi strani se ji je težko približeval.
Na začetku je kurent postavljen v mitološki čas, potem je
zgodbo zapeljal v današnji čas. Starodavni mitološki kurent se tako v njej spopada s težavami današnjega sveta.
Je kritičen opazovalec potrošništva, globalnega segrevanja,
kopičenja odpadkov, odtujenosti in nečlovečnosti. Kot je
dejal Šteger, je o kurentu paradoksalno pisati, saj je lik, ki
ne govori. Zato je zanj ustreznejša pisava vizualnega tipa,
kar v knjigi predstavljajo ilustracije Tine Dobrajc.
Poleg Kurenta se zvrstijo pred bralčevimi očmi še
drugi liki na čelu z deklico Floro, ki se Kurenta ne boji,
ampak vzpostavi z njim ljubeč odnos, zavezo, ki bo morda rešila svet. Knjigo je uredila Irena Matko Lukan v
sodelovanju z likovnim urednikom Pavletom Učakarjem.
Na dogodku, ki so ga z obiskom popestrili kurenti in
kjer smo postregli dišeče krofe, je urednica Alenka Veler
predstavila še prvi del trilogije kriminalk o Sneguljčici
Salle Simukke z naslovom Rdeča kot kri. Knjigo je prevedla Julija Potrč. S knjigo Drugi veter pa smo zaključili
sago Ursule K. Le Guin o Zemljemorju. Predstavil jo je
prevajalec Dušan Ogrizek.
dogodki
NAGLAS februar 2015
9
Pesmi štirih – vstopnica v jubilejno leto CZ
Laura ŠTRAUS Mirjam PEZDIRC
Cankarjeva založba je v letošnje jubilejno leto vstopila s kultno zbirko Pesmi štirih, ki jo je izdala ob
svoji 70-letnici. Tej zbirki je bila posvečena novinarska konferenca, na kateri so uredniki Cankarjeve založbe in njen direktor Miha Kovač predstavili
letošnji knjižni program. V nadaljevanju sta govorniški oder prevzela pesnik Ciril Zlobec in urednik
tokratne, že 7. izdaje zbirke Zdravko Duša.
Pesnik Ciril Zlobec in urednik Zdravko Duša sta v pogovoru o zbirki Pesmi štirih razkrila zanimive podrobnosti o nastanku zbirke.
Ušteli bi se, če bi mislili, da je bilo o
zbirki Pesmi štirih, ki je izšla daljnega leta 1953, že vse povedano. Pesnik Ciril Zlobec nam s svojo neizčrpno energijo znova in znova naliva
novih spoznanj o ustvarjanju slovite
četverice, v kateri so bili poleg njega
še Kajetan Kovič, Janez Menart in
Tone Pavček. Zanimiv in navdihujoč
je bil Ciril Zlobec tudi v tokratnem
pogovoru, ki ga je vodil urednik jubilejne izdaje Zdravko Duša.
Pesnik, ki bo letos praznoval
90. rojstni dan, je spomnil na začetke nastanka zbirke in spregovoril o
druženju mladih pesnikov. »Danes
se zdi, da je bilo vse načrtovano, a
stvari so se odvijale povsem spontano,« je dejal. Vsi štirje so se bolj kot
ne po naključju spoznali na literarnih srečanjih, ki so jih vodili tedaj
uveljavljeni literarni kolegi, kot so
Miško Kranjec, France Bevk in Anton Ingolič.
Po Zlobčevih besedah so imeli srečo, da so »padli v prehoden
prostor, ki ga je bilo treba napolniti. Pred nami so bile generacije literatov, navdahnjene z idejami NOB
in željo po izgradnji socializma, za
nami pa močan val modernističnih
pesnikov,« je pojasnil pesnik. Sami
so se odločili, da ne bodo pisali tako,
kot so od njih pričakovali. Ta odločitev je od njih zahtevala pokončnost,
sploh za preostale člane četverice, ki
v nasprotju z njim niso bili v NOB.
»Sam sem v zagovorih vedno poudarjal, da sem šel v partizane zaradi
želje po svobodi, ki je tudi osebna,
zato so mi rekli, naj mi bo,« se spominja Zlobec.
Pesniška zbirka je kmalu zaslovela, kratka razmišljanja o pisanju
poezije vseh štirih mladih pesnikov,
ki so bila dodana pesmim, pa so v
drugih republikah nekdanje Jugoslavije razglasili za manifest slovenske
poezije. Po besedah Zdravka Duše je
zbirka Pesmi štirih vedno bolj postajala tudi himna prijateljstvu. V njeni
družbi so štirje pesniki širili sporočilo o pripadnosti drug drugemu in k
temu zavezali tudi navdušeno bralstvo. In počasi počasi, to je pač neizbežno, je postala sodobni pesniški
mit, je dodal Duša.
Uredniki Cankarjeve založbe in njen direktor Miha Kovač so predstavili letošnji knjižni program.
predstavljamo se
NAGLAS februar 2015
Knjigarna in papirnica Tolmin
Mojca GABRŠČEK KOKOŠIN 10
Arhiv PE TOLMIN
Tolmin leži v osrčju Julijskih Alp, kjer se Tolminka
izliva v smaragdno Sočo, naša trgovina pa v enem
in edinem semaforiziranem križišču v Tolminu.
Šteje štiri članice. No, lahko bi rekli
tri in pol, ker jaz, Mojca Gabršček
Kokošin, zaradi svojega podmladka
(imam tri hčerke) delam krajši delovni čas. Sodelavke se včasih pošalijo:
»Prideš samo, da pomešaš zrak, pa
naj je dober ali slab, in že greš domov.« V Mladinsko knjigo sem prišla
jeseni leta 2007. Zaposlena sem kot
prodajalka, ker pa rada ustvarjam,
sem prevzela in razširila hobi program v naši trgovini. Odgovorna sem
tudi za urejanje trgovine, predvsem
papirniškega dela. Ker sem vedno dobre volje, ne smem nikoli vstati z levo
nogo, saj se takoj opazi, da nekaj ni v
redu. Pozimi v prostem času rada zaidem na smučišče, poleti pa obožujem
vodo, pa naj je sladka ali slana.
Peta članica naše knjigarne Vanja Sovdat se je na našo žalost upokojila. Naj uživa, saj si je to po dvajsetih letih trdega dela v naši trgovini
zaslužila. Še vedno pa rada prihiti
na pomoč, če kaj potrebujemo, saj
je bila zelo vešča računalnika. Pa
imamo spet razlog za kratek klepet
ob kavici in dobri volji, ki je v naši
trgovini ne manjka. Vsaj tako pravi
večina, ki se pri nas ustavi. Je pa res,
da skoraj vse stranke poznamo kot
lasten žep, in zato ne more biti drugače, kot da pri nas domuje dobra
volja. Kaj pa danes? Zakaj je tako
tiho? Inventuro imamo. Letos je prvo
leto potekala brez Vanje. A je vseeno
prišla pogledat, kako nam gre, ne da
bi jo poklicali. Nanjo smo se vedno
lahko zanesli in tudi zdaj se lahko.
Hvala, Vanja.
Naši dragi šefici Miri Skočir
včasih v šali rečemo the big boss.
V Mladinski knjigi je zaposlena že
tri desetletja. Tako šefico, tudi če jo
iščeš s svetilko, težko dobiš, saj je dobra kot kruh. Za nas skrbi kot mati.
Za zadovoljstvo kupcev v Knjigarni in papirnici Tolmin skrbijo: Boža
Gaberšček (spredaj), Milojka Hadalin, Petra Rejec, Anja Hribar,
Mojca Gabršček Kokošin in Mira Skočir.
Vanja Sovdat se je
upokojila.
Včasih bi bilo dobro, da bi udarila
po mizi, ko se zaneti kakšna iskrica med nami. Ja, v takem primeru bi
nam prišla prav kakšna moška roka,
pa seveda pri nošenju papirja, saj
imamo v naši knjigarni tudi dostavo papirniškega materiala določenim
strankam. Ne bom posebej poudarjala Mirinih pristojnosti, saj veste,
kakšne so šefovske dolžnosti: DELAJ
VSE. No, Mira v prostem času rada
zaide na kakšen hribček in nam potem poroča o doživetjih, pa seveda
tudi kakšna fotografija prileti.
Druga najstarejša predstavnica
je Boža Gaberšček. Pridna, marljiva mravljica, ki žene konje v galop.
Prav to počne tudi, ko se zapodi po
belih poljanah, saj ima konje zelo
rada. Tudi ona je v Mladinski knjigi
že dolgo – okroglih dvajset let. Zanjo
bi lahko rekli, da je deklica za vse.
Je vedno tam, kjer jo potrebujemo,
bodisi v knjigarni bodisi v papirnici.
Čeprav se kdaj pošali: »Referent za
knjige je tam,« in pokaže na našo zadnjo sodelavko Milojko Hadalin. K
nam je prišla v začetku leta 2008, ko
je Grafiko Soča prevzela Mladinska
knjiga. Pred tem je delala v Grafiki
Soča kot poslovodja, sedaj pa je odgovorna za oddelek knjigarne. V prostem času zelo rada zaide na obalo,
saj ljubi morje in morski zrak.
Na začetku sem zapisala, da
našo ekipo sestavljamo tri in pol stalne članice. A to še ni vse.
Konec lanskega leta se nam je
pridružil mlad veter v laseh. To sta
dve pridni študentki, ki nam bosta
kar prav prišli. Prva je Petra Rejec,
domačinka iz Tolmina, študentka
varnostnih ved. Druga pa je Dolenjka Anja Hribar, študentka Fakultete za uporabne družbene študije iz
Nove Gorice, ki jo je v Tolmin pripeljala ljubezen. Mladina nam prinaša
v trgovino dodatno dobro voljo. Kar
tako naj ostane.
Če vas pot zanese v Tolmin, pa
pri nas kavica že čaka na vas.
osebnost meseca
NAGLAS februar 2015
11
Tatjana Stojić
N. N. Čisto vsak delovni dan je na primer ura 8.27. Večina že sedi
na svojih delovnih mestih in gleda v ekrane. Tudi v Prodaji
pravnim osebam je podobno: na svojih mestih med kupi
propagandnega materiala sedita že dve, pisarna poleg je
še prazna. Ob 8:27 se na Šubički prižge smerni kazalec na
avtomobilu, dvigne se zapornica na parkirišču, pava pa kot
dve zmešani kuri planeta v beg. Parkiriški mojster zamahne
v smeri prostega parkirišča, rjav avto se zapelje v eno od
redkih prostih mest, vrata se odpro, voznica izskoči in na
ozkem parkirišču obriše svoj in sosednji avto ter steče v
stavbo.
Našteli smo vsaj deset dogodkov, ura je šele 8.29. Med
sprintom pozdravi vratarico, odpre torbico z vsebino,
ki jo najbolje opiše že precej oddaljeni slogan sosednje
Name – Od šivanke do slona. V torbici so kaka plastična
blok flavta, luknjač, ki je izpustil svoj rezervoar papirnatih krogcev, nepogrešljiva steklenička z vodo in drugi zakladi. Potem začne iskati črn etui s službeno kartico. Ko
ga izžreba, ga v skoku prisloni k uri za štempljanje, ki na
kratko piskne, izpiše ime in priimek ter +45,17. Takrat
se rahlo nasmehne, ker se ni izpisala beseda zamudil. Kar
pomeni, da na poti z Dolenjskega ni bilo poledice, snega,
Dunja KOFLER
verižnih trčenj, širokih traktorjev, nedeljskih voznikov …
Potem Tatjana odbrzi v pisarno, pritisne gumb ON na
računalniku, kavo sta itak nadomestila adrenalinska pot
in tek do ure, računalnik se začne prižigati, ker pa ne
deluje tako hitro kot njegova uporabnica, jo medtem sodelavki obvestita o jutranjih uspehih. Začne se Tatjanin
delovni dan.
Za vse, ki je po načinu prihoda v službo in imenu
še niste prepoznali, to je Tatjana Stojić, vodja Prodaje
pravnim osebam (PO) v Založbi. Če še vedno ne veste,
kdo je to, se verjetno spomnite njenega glasnega in posebnega smeha, ki se zelo pogosto sliši iz njene pisarne (a
ne, Martina?). Poleg opravil, ki so vsem na očeh, kot so
vodenje oddelka, sestanki, doseganje čim višje in boljše
prodaje naših knjig, sestanki, določanje naklad za knjige, sestanki, skrb za zaloge, sestanki, pogajanja s kupci
in še cela vrsta dolžnosti, med drugim tudi sestanki, je
med sestanki ena od njenih najznačilnejših dejavnosti,
ki je nima prav rada, boj z neprebrano e-pošto. Zjutraj
do prvega sestanka ji uspe prebrati in odgovoriti že na
večino e-pošte, potem pa se ji po sestanku številka ena
na ekranu že kaže 50 odebeljenih neprebranih sporočil.
Njena lastnost je vsekakor vztrajnost. Ko jih zagleda,
se malo razjezi, potem jih do naslednjega sestanka, kot
pravi sama, »spuca«, ko se vrne, se Sizifovo delo nadaljuje. Slovi tudi po odličnem znanju excela in predajanju
te veščine sodelavcem. Kdor koli je kdaj sedel v PO (tudi
tisti, ki je bil zaposlen samo en dan), se je spominja tudi
po tem, da se je stalnega teženja, če bi sodelavki ali sodelavcu kaj naredila v tem programu, rešila tako, da ga/
jo je preprosto naučila nekaj osnovnih čarovnij. Zaradi
nje vsi obvladamo funkcijo VLOOKUP.
Znana je tudi potem, da je dolgo v službi, saj mora
potem, ki se v hiši in v PO vrvež malo umiri, opraviti še
goro stvari, da se lahko nov delovni dan prične gladko.
Ob večerih, ko si vzame čas zase, zapleše salso in bachato; nasploh menda rada pleše. Če se ne ziba v latinskoameriških ritmih, pa ob večerih rada pogleda kako
TV-serijo, in to ne žajfnic, to moramo poudariti, ampak
zabavne ali pa fantazijske. Če je v zaletu, lahko naenkrat
pogleda celo sezono. Ali pa si s prijateljicami v kinu ogleda kak film s spektakularnimi posebnimi učinki.
Tatjana se uspešno kosa tudi z mišicami, saj vodi fitnes sekcijo pri Modrinu. Pri lastnikih fitnes centrov vsako leto izposluje ugodne pogoje za modrinovce, skrbi pa
tudi, da so vsi vadeči vpisani in imajo plačane pristojbine.
Z Mladinsko knjigo je povezan tudi bovling, kjer vedno
sodi med favoritke tekmovanj med sodelavci.
Pred leti so jo sodelavci v pretežno moškem kolektivu PO razglasili za kraljico naših src. To velja še danes,
čeprav so v oddelku PO samo dame.
knjigarniški utrip
NAGLAS februar 2015
Wolfova na Trubarjevi
Katarina MODIC 12
Mojca HRIBAR
Selitev knjigarne z Wolfove je bila hitra in neboleča. Tako smo si želeli tudi za vselitev na Trubarjevo. Prve dni januarja smo z zanimanjem opazovali nastajanje nove knjigarne. Ne mislite, da
brez zapletov. Zagodlo nam jo je ogrevanje, a ga
je Goran Hudin z ekipo spretno rešil. Pleskarji so
čokoladno obarvali strop, električarji obesili luči,
mizarji pa postavljali knjižne omare. V torek, 13.
januarja, smo se jim pridružili še polnilci polic.
Najprej nam ni bilo čisto jasno, kako
se bomo lotili polnjenja polic, saj mizarji še niso postavili vseh knjižnih
regalov. Čistilke svojega dela še niso
opravile, ko smo že odpirali škatle s
knjigami. Spet smo si razdelili »rajone« in knjige postavljali na police.
Film, kako je to izgledalo, bi prikazoval vojsko ljudi, ki pridno delajo,
hodijo drug mimo drugega na milimeter, vendar se nihče ne pritožuje.
Če bi bila to risanka, pa bi prikazovala eno veliko zmedo ljudi, ki hodijo drug po drugem, vendar na koncu
vsaka stvar stoji na svojem mestu. V
realnosti je bilo znosno kaotično.
Prvi korak je bila groba postavitev knjig – brez abecednega ali kakega drugega vrstnega reda. Detajlne
postavitve smo se lotili naslednji dan.
Poleg knjig z Wolfove smo dobili še
artikle za dodatno popestritev ponudbe. Andreja Žolger je s svojim
nezmotljivim občutkom za estetiko
postavljala Marxove kipce, možgane
(oboje keramični hranilniki), nalepke
in elastike v umetniško konstalacijo
in nastala sta dva komercialno zanimiva prodajna otoka. Eden je črno-bel, drugi pa modro-zelen. Odlično je rešena postavitev žepnic, revij,
voščilnic, darilnih vrečk. Pa vendar
Z ulice je pogled na naš prireditveni prostor prav vabljiv.
se na večjem delu knjigarne bohotijo
knjige. Namenjenih jim je pet velikih miz za izpostavitve, štirje regali
in skoraj vse stene v prostoru.
Prvega ne pozabiš nikoli. Četrtek,
15. januar. Otvoritveni dan se je začel
ob osmih zjutraj. Prve dni smo delale
ves dan, saj smo želele začutiti utrip
ulice in ljudi. Sprejeli so nas z odprtimi
rokami in vsem, ki ste sodelovali pri
postavitvi nove knjigarne, sporočam,
da so vam hvaležni za odločitev.
Ekipa Trubarjeve, Alenka Kregar, Andreja Anžin in pod članek
podpisana Katarina Modic, se zahvaljuje sodelavcem za fizično pomoč pri
polnjenju ter delitev izkušenj iz svojih knjigarn Ireni Gali in Jerneji Sušnik, pa Dejanu Korenu, Petri Novak
in Alenki Kristan. Stalno so nam bili
na razpolago tudi kolegi na papirništvu in knjigotrštvu ter ne nazadnje
vodstvo.
BELA V LJUBEZNI NA TRUBARJEVI
Tudi prve ne pozabiš nikoli. Prva
predstavitev v novi knjigarni na Trubarjevi je bila namenjena Varji Kališnik, ki je pravkar izdala knjigo Bela
v ljubezni. Dogodek je povezovala
Zvezdana Mlakar, njen sin pa ga je
popestril z glasbo.
Prostor za dogodke je v levem
delu knjigarne, kjer je en del malce
privzdignjen. Tu bodo nastopili gostje, dva prodajna otoka sta namenoma na kolesih, da ju premaknemo
na drug konec knjigarne, na njihovo
mesto pa postavimo cca 30 stolov.
Tokrat so bili zasedeni vsi in tudi z
ulice je pogled na naš prireditveni
prostor prav vabljiv.
Varja in Zvezdana sta se počutili odlično. Pogovarjali sta se o večni
temi – o ljubezni, kakršno si je ustvarila Varja skozi leta iskanja, kaj ljubezen sploh je. Pravi, da je morala
najprej vzljubiti sebe. Sicer pa vsem
radovednim, ki si zastavljate podobna vprašanja, priporočam knjigo
Bela v ljubezni v branje.
Náglasak
Prilog Náglasak namijenjen je čitateljima grupe Mladinska knjiga u inozemstvu.
Priloga Náglasak je namenjena bralcem družb Mladinske knjige v tujini.
Dodjela diploma Časne liste IBBY za 2014. godinu
Margareta CVITANOVIĆ i Lav STIPIĆ Ognjen KARABEGOVIĆ
Dana 5. prosinca 2014. u prostorijama Odjela
za djecu i mladež zagrebačkih gradskih knjižnica održana je svečanost u povodu obilježavanja
Dana Knjižnica grada Zagreba te dodjela diploma
Časne liste IBBY.
IBBY (The International Board on
Books for Young People) je neprofitna organizacija koja predstavlja
internacionalnu mrežu ljudi sa zajedničkim ciljem zbližavanja knjiga
i djece i mladih.
Časna lista IBBY (IBBY Honour
List) bijenalna je selekcija suvremene
produkcije knjiga ponajboljih pisaca, ilustratora i prevoditelja zemalja
članica IBBY-ja. Među 75 zemalja
članica je i Hrvatska – naša sekcija
IBBY-ja je Hrvatski centar za dječju
knjigu u Knjižnicama grada Zagreba.
Nacionalne sekcije zemalja članica svake druge godine biraju po jednu knjigu iz navedene tri kategorije
kako bi međunarodnoj javnosti predstavile ono najbolje iz suvremene produkcije te odabrane naslove ponudili
nakladnicima dječje knjige u svijetu.
Na Časnoj listi IBBY-ja 2014. svoje
je mjesto našlo 150 knjiga i autora.
Naša Ilustratorica Marsela Hajdinjak osvojila je ovo vrijedno priznanje za ilustracije u slikovnici Nezadovoljna Bubamara autorice Sunčane Škrinjarić.
Zahvaljujući tom priznanju i
Mozaiku knjiga je također, kao nakladniku, uručeno priznanje za poticanje zbližavanja knjige i djece.
Nagrada je uručena predstavniku
Mozaika knjiga i voditelju odjela
marketinga i odnosa s javnošću Lavu
Stipiću.
Posebnu pohvalu treba uputiti
i našem glavnom uredniku Zoranu
Maljkoviću koji je svojim izborom i
radom uvelike pridonio ovom vrijednom priznanju.
Koristimo ovu priliku da bismo
čestitali našoj nagrađivanoj ilustratorici Marseli Hajdinjak i poželjeli
joj još mnogo tako dobrih projekata
koji će utjecati na poticanje i unapređenje čitalačke pismenosti.
Hrvatski dobitnici Časne liste
IBBY za 2014. su:
• književnica Branka Primorac za
knjigu Zvonka Zmaj i Tri kavalira (Alfa, Zagreb, 2012.),
• ilustratorica Marsela Hajdinjak
za knjigu Nezadovoljna bubamara Sunčane Škrinjarić (Mozaik knjiga, Zagreb, 2012.) i
• prevoditelj Ivan Zorić za knjigu Apsolutno istinit dnevnik
Indijanca na određeno vrijeme
Shermana Alexiea (Algoritam,
Zagreb, 2010.)
aktualno
NAGLAS februar 2015
„Ako kaniš pobijediti...“
Bojana DODIĆ 14
Knjižara MK NOVI SAD
MK Beograd posebno je ponosna na svoj mali lanac knjižara i na ljude koji u njima rade.
XXEkipa iz knjižare: Okvirno
10.000 naslova (enciklopedija, beletristike, stručne literature, publicistike i dečijih knjiga).
Prema finansijskim pokazateljima,
od četiri MK knjižare najuspešnija
u 2014. bila je ona najstarija – novosadska. Knjižara koja radi u prostoru Merkatorovog tržnog centra u
Novom Sadu 7 dana u nedelji, 362
dana u godini, u 2014. povećala je
prodaju izdanja Mladinske knjige za
22%, a njihov udeo u prometu za
5%. Gledano po broju prodatih primeraka, posetioci novosadske knjižare kući su odneli 70% više MK
knjiga nego u 2013. O tome kako su
uspeli da u vremenima interaktivnih
medija, pametnih telefona, virtuelnog
druženja i ekonomske recesije čitaocima prokrče put do knjige razgovarali smo s malom ali probranom ekipom novosadske knjižare: Zoricom,
Svetlanom, Daliborom i Srđanom.
Kako čitaoci danas biraju knjige? Traže
li pomoć knjižara pri izboru? Imaju li
poverenja u vaš savet?
XXEkipa iz knjižare: Nema tu nekog posebnog pravila. To je krajnje
individualno. Recimo da ljudi češće
traže preporuku knjižara kada kupuju knjigu nekome na poklon nego
kad kupuju za sebe. I uglavnom
imaju poverenja u našu preporuku.
Obično se zbog dobre preporuke vraćaju u knjižaru po narednu knjigu.
Da li je saldo u vašoj kasi rezultat nekih inovacija u radu ili prosto ubirate
dugoročne plodove uloženog rada?
Kako ste uspeli da u nezgodnim vremenima za knjigu povećate interesovanje za izdanja naše kuće? U kojim
jedinicima vi merite svoj uspeh?
XXEkipa iz knjižare: Koliko god
da je laskava, ova situacija je pomalo i ironična, jer 2014. nije naša najuspešnija godina. Bili smo mi i bolji.
Međutim, bili smo bolji u mnogo povoljnijim okolnostima, bez ozbiljne
direktne konkurencije, koja je u međuvremenu napredovala i proširila se,
pribavila veći i bolji izbor knjiga i gift
programa i nudi konstantno visoke
popuste. Kako „nevolja” nikad ne ide
sama, tako je tokom 2014. godine u
samom „Merkatoru” ojačala i nama
sporedna konkurencija, tj. ona koja
nudi školski program i edukativne
igračke, što je jedan od nosilaca našeg
prometa. Na posletku, i sam „Merkator” dobio je konkurenciju u Novom
Sadu, s kojom je u određenim periodima prošle godine gubio bitku.
Sve u svemu nije nam bilo nimalo lako, ali smo ipak uspeli da
održimo generalno dobar promet i
da znatno povećamo prodaju izdanja „Mladinske knjige”. A kako smo
to uspeli? Pa tako što smo pametni,
lepi, šarmantni i pre svega skromni
. Ljudi nas prosto vole . Šalu na
stranu, ima sigurno i onih koji se slažu sa svim našim hvalisavim epitetima (verovatno i onih koji se ne slažu,
ali sigurno mnogo manje ), ali je
pored toga predsudan pre svega konstantan timski rad. A naš tim u skoro
nepromenjenom sastavu traje blizu 8
godina. Promet sigurno ne bi mogao
da bude visok, niti bi naš odnos prema kupcima mogao da bude dobar
da ceo tim ne funkcioniše dobro.
I recimo da je naša jedinica za
merenje uspeha pre svega timska solidarnost i briga o potrebama i željama posetilaca knjižare. Što zajedno
znači ozbiljnu posvećenost knjižarskom poslu, koja se ne zasniva nužno na profitu, već na dobro urađenom poslu. A to pre svega znači dobra i široka ponuda knjiga i davanje
korisnih informacija kupcima.
Što se konkretnog rezultata u
prodaji naših izdanja tiče, tu su ipak
presudnu ulogu odigrale konstantne
prodajne akcije, uz koje je i naša preporuka za dotična izdanja imala jači
uticaj na kupce. Prošlogodinje akcije aktivirale su mnogo naslova koji
u prethodnom periodu nisu nailazili
na odjek kod šire čitalačke publike a
koji su uz popuste nadmašili mnogo
jače reklamirana izdanja „Lagune”,
„Vulkana”, „Kreativnog centra”...
Koliko naslova je u ponudi posetiocima vaše knjižare?
Šta je to što čitaoci obično traže a šta
im vi preporučujete? Da li ste u preporukama rukovodite medijskom slikom
knjige („To je sad baš popularno“, „ To
svi čitaju“, „Pune su društvene mreže
priče o toj knjizi“…) ili subjektivnim
utiskom/mišljenjem? Pokušavate li da
makar i u najmanjoj meri utičete na
formiranje čitalačkog ukusa kod najmlađih posetilaca vaše knjižare?
XXEkipa iz knjižare: To je takođe
nešto što se razlikuje od slučaja do
slučaja, odnosno od toga kakve zahteve ima osoba koja kupuje knjigu.
Generalno, trend je da se kupuju knjige koje imaju jaku reklamu i koje su
planetarno popularne ili knjige koje
su napisale domaće ili svetske zvezde,
poput „Da Vinčijevog koda”, Koeljovih knjiga ili „50 nijansi sive”, knjiga
Novaka Đokovića, Neleta Karajlića,
Stiva Džobsa ili Nika Vujičića. Kada
knjigu preporučujemo, trudimo se
da pogodimo šta je to što kupac od
knjige želi da dobije, pa mu na taj način i dajemo preporuke. Naravno da
uvek, ukoliko je moguće (tj. ukoliko
se uklapa u želje i potrebe kupca) preporučujemo izdaja „Mladinske knjige”, ali nikad po svaku cenu. Najveća poslastica za svakog knjižara jeste
da daje preporuku na osnovu ličnog
stava i utiska o knjigama jer to pro-
aktualno
NAGLAS februar 2015
15
daji knjiga uz ekonomsku daje i estetsku dimenziju. I to je pravi užitak! A
najlakše je kada se radi o knjigama
za decu. U tom smislu sigurno da na
neki način i preporuke knjižara formiraju čitalački ukus najmlađih posetilaca. Međutim, priznati se mora da
najznačajniji uticaj na formiranje čitalačkog ukusa imaju mediji i masovna
produkcija savremenih izdavača.
Poslednjih godinu ili dve tu je i
trend kupovine knjiga na popustu,
pa ljudi često umesto da pitaju imate
li knjigu određenog pisca ili iz neke
određene oblasti, pitaju „Imate li
knjiga na akciji?”
Da li izborom naslova koji dolaze na
vaše police profilišete svoju publiku?
Koji je profil čitaoca koji dolazi u vašu
knjižaru po naredno štivo?
XXEkipa iz knjižare: Mi smo od
početka profilisani kao prava knjižara, a ne kao klub čitalaca. To konkretno znači da se trudimo da u ponudi imamo što više izdanja svih značajnijih izdavača u Srbiji, odnosno da
80% posetilaca knjižare može naći
traženu knjigu kod nas, bez obzira
na to ko ju je i kad objavio i kojoj
oblasti pripada. Tako su naši kupci
zapravo svi ljubitelji knjiga, bilo da
vole ljubavne, krimi, istorijske, klasične romane, epsku ili naučnu fantastiku. Nisu zapostavljeni ni kupci
dečije, enciklopedijske i stručne literature. Tako kod nas možete stresti
obične građane, pisce, političare, biznismene, profesore, novinare i TV
zvezde. I svi se oni vraćaju kod nas.
Da li aktuelne ekranizacije knjiga produžavaju ili skraćuju život nekoj knjizi?
Čitaju li ljudi knjige pošto odgledaju filmove snimljene po knjigama? Konkretno, da li je prodaja Harija Potera, „Igara prestola”, „Gospodara prstenova”,
„Hobita”, „Atlasa oblaka”, „Kradljivice
knjiga”… porasla ili opala posle ekranizacija, i šta očekujete da će se desiti s
Pedeset nijansi posle premijere filma?
Oni kane pobijediti: Dalibor Grunf Dakić, Zorica Rok Mitrović, Svetlana Makon Kitanović i
Srđan Ford Marijanski
XXEkipa iz knjižare: Presudniji uticaj na prodaju knjiga imale su ekranizacije knjiga epskih/bajkovitih tema,
kakve su „Igra prestola”, romani o
Hariju Poteru, „Gospodari prstenova”. Za ostale ekranizacije nije se
pokazalo da su imale bitniji uticaj
na život knjige. Generalno se čini da
knjiga i film snimljen po njoj zapravo
žive dva nezavisna života, bez značajnijeg međusobnog uticaja, i imaju
svako svoje poštovaoce.
Da li ljudi u knjižaru dolaze samo po
knjigu?
XXEkipa iz knjižare: Svakako, najčešće dolaze po knjigu, ali i kad žele
da kupe poklon koji je neobičan ili
pametan ili edukativan. S obzirom
na to da veliki broj ljudi ne pravi
razliku između klasične knjižare i
papirnice, dolaze i kad im je potreban školski pribor. S tim u vezi, ponuda naše knjižare je organizovana
tako da pored knjiga sadrži veliki
izbor poklona, edukativnih igračaka
i mozgalica, ali i školskog pribora.
U našu knjižaru, međutim, dođu i
da nam donesu slatkiše jer smo bili
mnogo ljubazni . Ponekad i da nam
poklone knjigu ili da se raspitaju za
muziku koju slušamo. Ima slučajeva kad svrate da pitaju gde je toalet,
banka ili fotokopirnica. Dakle, dolaze i po razne informacije.
Logično, ljudi zaključuju da ste najobaveš teniji čim provodite toliko vremena među knjigama ! I kakva je danas, osim obaveštajne, uloga knjižare
i knjižara u životu prosečnog srpskog
čitaoca?
XXEkipa iz knjižare: Pa, prilično
marginalna. Pre svega zato što je
prosečan srpski čitalac (kao uostalom i prosečan svetski čitalac) profilisan reklamama, trendom masovnog
štampanja osrednjih romana koji se
proglašavaju bestselerima i pre nego
što se puste u prodaju, kao i trendom
vrednovanja knjige akcijama „3 za
999”, „2 po ceni jedne” i sl. Današnje knjižare su sve sličnije prodavnicama mešovite robe. Međutim, iako
je uloga knjižare mala, prilično je
bitna, pre svega na simboličkom nivou, jer su knjižare mesta gde svako
ima utisak da radi nešto na vlastitom
usavršavanju i oplemenjivanju. Mi
samo pomažemo našim posetiocima
(i nama samima) da od tog rada uberu što veće koristi.
aktualno
NAGLAS februar 2015
So nov predizvik do podobar rezultat
vo 2015 godina!
Tim na MK SKOPJE 16
???
VODITEL VESNA KERAZOVSKA
Neophodno za opstanok i razvoj na
mojata grupa za 2015 godina e regrutacijata odnosno priklučuvanje na
novi zastapnici. Samo najmakotrpna
rabota dokažano nosi najdobri rezultati. Proces koj što ne e ednostaven,
no se nadevam na podem. Isto taka
izdavanjeto na novi knigi mi davaat
nadež za pogolemi rezultati godinava. Vo 2015 godina vkupno se četiri novi izdanija na knigi. Se kje napravime za da dojdeme do podobri
rezultati. Tvrdam deka so „Bajkite
na Andersen” kje imame najgolem
uspeh. Regrutacijata i novite knigi
se glavnite elementi što kje gi vklučat aktivno i starite i novite zastapnici. Bi sakala da se izdade leksikon
na makedonski jazik, lično smetam
deka so taa kniga kje ima prodažba
vo nagorna linija.
VODITEL SILVANA IVANOVSKA
Iskreno očekuvam ovaa godina deka
kje bide mnogu podobra od minatata
i toa so značitelen porast na prometot. Ova go očekuvam zatoa što site
nie se dogovorivme – godinava intenzivno da rabotime na promet, a so
samoto toa normalno e i rezultatot
da bide podobar.
Zgolemuvanjeto na brojot na
lugjeto vo MK – Skopje direktna
prodažba ne samo što kje go zgolemi prometot tuku kje pridonese i za
zgolemuvanje na bazata na novi čitateli, pa taka kje dopreme i do mnogu semejstva što nemale do sega naš
naslov. Što se odnesuva do izdanijata što se spremat za ovaa godina jas
lično mislam deka se vo red, možebi
malku sum skeptična vo odnos na
toa kako kje pomineme so enciklopedijata „Muzika“, no i vo minatoto
se pokažalo deka naslovi za koi sme
bile skeptični pominale relativno dobro. Bi sakala vo idnina malku po-
vekje da bideme vklučeni vo izborot
na naslovite što kje se preveduvaat i
pečatat za da ima rabotava i pogolem efekt. Se na se bez rabota nema
ništo. Kaj nas fokusot za ovaa godina mora da bide razvojot. Za da ima
na krajot na godinata što da žneeme
- mora ušte sega da poseeme mnogu
trud, entuzijazam, lični žrtvuvanja,
energija i vreme – i uspehot kje ni
bide zagarantiran.
Našite podvizi i našite neuspesi
se nerazdelivi kako silata i materijata, koga kje se oddelat kje ne nema
i nas. Minatata godina možebi beše
poslaba, no zatoa se nadevam deka
toa kje ne napravi posilni i pomotivirani za ovaa godina da imame podobar rezultat. Ostavame idninata da
ja kaže vistinata, zatoa što se se ceni
spored rabotata i dostignuvanjata.
VODITEL VANČO NESTOROVSKI
Vo Mladinska Kniga sum od 2010 godina i imam čuvstvo deka ova e rabotata koja sekogaš sum ja posakuval i
zamisluval. Maksimalno se pronaogjam vo ova što go rabotam i mislam
deka možam ušte mnogu celi da postignam. Imavme teška godina pozadi
nas, no se vodam spored ona staroto pravilo “ona što nema da ne ubie,
kje ne zacvrsti“. Imaše i dobri i loši
momenti, no kje gi pamtime dobrite,
a toa e sekako mesec maj so „Makedonski Slavi”, koga imav grupen promet od 20.000 evra. 2015 godina e
nov predizvik za nas i očekuvam podem vo prometot. Pozitivniot stav go
zasnovam na motivacijata što ja dobivam od Mladinska Kniga, koja što ne
e mala. Pottiknat od toj moment sekako deka i jas kje gi motiviram lugjeto
od timot, megjutoa najgolemi očekuvanja imam od novite lugje koi što kje
gi regrutiram vo naredniot period. Voden po mototo - “Koj e najdobar zastapnik?- Toj što seušte ne e dojden.”
VODITEL VIKTOR TODOROVSKI
Čest i zadovolstvo mi e što možam da
rabotam vo MK – Skopje, bidejkji načinot na rabotata i stimuliranjeto pri
samoto rabotenje se sovpagjaat so moite razmisluvanja. Za izminative dve
ipol godini doživeav i usponi i padovi
vo rabotenjeto taka da poučen od seto
toa mojot plan za 2015 g. e da se upatam po nagorna linija. Se raduvam na
novi naslovi koi imaat golem interes
kaj naselenieto i očekuvam uspeh vo
2015 g. Plan voedno za 2015 g. mi e
da moeto zadovolstvo od rabotenjeto
go prenesam na drugi lugje (idni zastapnici) taka da so toa bi pridonel vo
razvojot na členstvo vo MK.
Voditel Vančo Nestorovski
uredniki priporočajo
NAGLAS februar 2015
17
Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste
uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite?
CANKARJEVA ZALOŽBA
Ana Ugrinović
Ellena Ferrante: Dnevi zavrženosti (prevod in spremna beseda Anita Jadrič, izid oktober).
Kaj se zgodi, ko družinsko življenje ženske poči kot steklenica šampanjca in se razlije po
tleh? Zgodijo se Dnevi zavrženosti. 38-letna Olga je mati
dveh otrok, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Sledi
čustveni prosti pad, neprizanesljiva analiza bolečine, ob
kateri bralec ne ostane ravnodušen. Olgina zgodba ni nič
novega, toda slog pripovedi je. Ferrantejeva je neustrašna. Njeno pisanje je boleče iskreno in velikopotezno. V
ospredje postavlja ženske, ki jih družba oblikuje, popači
in včasih stre. Prodorno in brez sentimentalnosti secira
osebni mikrokozmos in meandre človeške duševnosti.
Ellena Ferrante je italijanska pisateljica, rojena najbrž v Neaplju. Zdi se, da je bila poročena; mogoče je
nekaj časa živela v Grčiji; rekli bi, da je mati. Vsaj tako
se nam dozdeva. V tej naši dobi samopromocije in družabnih omrežij ljubosumno varuje svojo zasebnost. Pravi,
da ji anonimnost omogoča popolno ustvarjalno svobodo,
posebno zato, ker njene knjige drezajo v še žive rane.
»Verjamem, da knjiga, potem ko je enkrat napisana, ne
potrebujejo več svojega avtorja. Če ima kaj za povedati,
bo prej ali slej našla bralce; če ne, jih pač ne bo.« In romani Ferrantejeve so jih našli. Toliko, da je v zadnjem
letu postala prava mednarodna literarna senzacija in
sprožila val ‘ferrantemanije’. Bil je že čas.
Nina Žitko Pucer
Tole je težka naloga … Kako
naj vam samo eno stvar položim v lonec, če je vse tako dobro? Pa dajmo letos ugasnit štedilnik. Naredimo spremembo
in poskusimo vsaj kakšen dan v
tednu jesti presno. Presno? Presnojedci so vegani, ki svoje jedi
nikoli ne segrejejo nad 40 stopinj. Nad to temperaturo
se namreč za naše telo koristne snovi v hrani povsem
sfižijo, jedi obdržijo samo še kalorije, ki ljubko objamejo naš pas, jetra, srce … Naše telo pa ne dobi tistega,
kar potrebuje za zdravje, lepoto in energijo. Za začetek
obljubljam, da se pri presnem prehranjevanju ne bomo
dolgočasili ob smutijih in solatah (če so ti sploh lahko
dolgočasni), uživali bomo ob zvitkih, kruhih, enolončnicah, karijih in zelenjavnih testeninah, izbirali bomo lahko med množico dobro pripravljenih in lepo začinjenih
jedi. Krona presne kuhinje pa so vsaj po mojem mnenju
sladice: torte, drobljenec in s čokolado oblite kroglice …
Kje vse to najdemo? V Presni kuhinji avtorice Anat Fritz.
Tine Logar
Čeprav bi verjetno vsak, ki pozna moj letošnji knjižni program, pričakoval, da se bom
pri izboru knjige, ki ji pripisujem največji pomen, odločil za
prestižnega Rafaela, sem brez
pomislekov izbral knjižico Boža
Repeta S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945.
Razlogi za to so predvsem štirje: 1) vedno me najbolj
razveselijo dela slovenskih avtorjev; 2) ob 70. obletnici
konca 2. svetovne vojne je prav, da se zavemo (še predvsem mladi), da smo bili Slovenci v tem času med prvimi
podvrženi genocidu in etnocidu; 3) ponovno moramo
razčistiti tudi pojme kolaboracija, narodnoosvobodilni
boj in revolucija; mladi namreč ne vedo več, ali smo iz
vojne izšli kot del zmagovalne zavezniške koalicije ali kot
podaniki sil osi, torej tistih, ki so nam namenili izbris s
sveta; 4) knjiga bo tudi pokazala, da smo bili razkosani med štiri (in ne tri) okupatorje, saj je nekaj naših vasi
okupirala tudi zločinska NDH. Mimogrede: glavni naslov
je prevzet iz poročila ameriškega vojaškega obveščevalca
F. D. Rooseveltu.
Andrej Blatnik
Alexa Capusa že poznamo po
nenavadnem ljubezenskem in
hkrati nenavadnem vojnem romanu Léon in Louise. Izšel je
lani, se hitro razprodal, ponatiskuje se kot žepnica, pa še izginjajoči resni bralci so ga hvalili.
In zdaj prihaja Švindler, špijonka in človek z bombo (2013), Capusev najnovejši roman.
Vzporedna pripoved o naslovnih junakih sloni na življe-
uredniki priporočajo
NAGLAS februar 2015
18
Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite?
njepisih treh zgodovinskih osebnosti, katerih poti bi se
lahko kdaj križale: nemškega Švicarja judovskega rodu
Felixa Blocha, pacifističnega atomskega fizika in nobelovca, ki je pomagal Robertu Oppenheimerju narediti
atomsko bombo, svetovljanke italijanskih korenin Laure
d’Oriano, poročene s Švicarjem, ki so jo zavezniki med
drugo svetovno vojno rekrutirali kot vohunko, in francoskega Švicarja Emila Gilliérona juniorja, slikarja, živečega
v Grčiji, kjer je nadaljeval delo svojega očeta, Schliemannovega in Evansovega sodelavca, ki je njune izkopanine
dopolnil z domišljijo in ustvaril današnjo predstavo o
Troji. (Zanimivo, Schliemann in neznani protiobveščevalec pa nastopata v novem romanu Katarine Marinčič,
prav tako sestavljenem iz treh biografij.) Knjiga, ki zabava in hkrati svari: ves čas namreč kaže, kako hitro in na
videz nedolžno se v slehernikovo življenje naseli nacizem.
Pravo branje za današnje dni.
UREDNIŠTVO UČBENIKOV
Alenka Kepic Mohar
Je res, da uporabljamo samo
10 % svojih možganov? Nam
je inteligentnost položena v zibelko, je nespremenljiva? Je
ustvarjalnost lastnost, rezervirana le za izbrane? Teme, ki
so ključne pri snovanju učnih
gradiv za otroke, hkrati pa se
z ustvarjalnostjo dotikajo tudi našega uredniškega dela,
bodo predstavljene v zbirki izvrstnih miselnih nalog Misleca 2 Nataše, Gregorja in Valentina Bucika.
Razvijanje avtonomnosti, koncentracije in zaupanja,
učenje z izkustvom bo poudarjala knjiga 100 dejavnosti
za odkrivanje sveta po pedagogiki Montessori. Dejavnosti, ki stimulirajo otrokov intelektualni razvoj v obdobju
do 7. leta, pa bo na podlagi raziskav nevrofiziologije in
kognitivne psihologije orisal priročnik Kako z igro uspešno razvijati IQ otroka od 4. do 8. leta srbskega nevrofiziologa Ranka Rajovića, avtorja programa NTC, ki je
akreditiran kar v 16 državah.
O ustvarjalnosti in možganski telovadbi pa ne bomo
le prebirali v izvrstnih priročnikih, ampak ju bomo preizkušali tudi na lastni koži – v letu 2015 bomo v uredništvu
poleg ambicioznega učbeniškega programa pripravljali
nadgradnjo portala ucimse.com za višje razrede. Prikupni Nande se bo moral preleviti v najstnikom zanimivega
ptiča, gusarska zgodba pa odeti v napeto zgodbo, ki bo
prepričala najstnike, polne nemisli na šolo. Ja, ustvarjalnost ne bo smela biti rezervirana le za izbrane …
Aleksandra Lutar Ivanc
Novost za šolske programe
v gimnazijah in srednjih strokovnih šolah bo v šolskem letu
2015/16 prenovljeno učno gradivo za slovenščino – jezik za
1. letnik, Z besedo do besede.
Založba MK je v preteklih
letih naredila uspešen preboj z
i-vsebinami na področju šolstva. Z novim segmentom
kakovostnih vsebin bomo v naslednjem šolskem letu
»osvežili« tudi srednješolsko publiko. Tako bo učbeniško
gradivo Z besedo do besede deležno vsebinske prenove
v skladu z najnovejšimi smernicami jezikovne didaktike,
obenem pa deležno nadgradnje z i-različico učbenika.
Vodilo pri prenovi je narediti učbenik za novodobnega
dijaka in po meri prof. slovenščine, ki bo z njim lahko
v najvišji meri dosegal cilje učnega načrta, tako da bo
učbenik omogočal doseganje čim višje ravni motivacije
dijakov za učenje jezika in usvajanje omenjenih ciljev.
I-različica učbenika bo dijakom omogočala nove dejavnosti in »poenostavila« učenje jezika, obenem pa bodo
dijaki postali »vodeni arhitekti« jezikovnega sistema od
začetka srednješolskega šolanja pa do maturitetnega zaključka – čim trdneje bodo postavljeni temelji jezikovnega sistema, tem bolj bo dijak na maturi samozavesten in
uspešen, zrelostni izpit pa bo tako postal manj stresen.
Metka Pušenjak
Prav posebno mesto bomo namenili dvema najbolj prepoznavnima slovenskima skladateljema, ki sta v svojem življenju ustvarjala pesmice in glasbene pravljice za malčke in šolske otroke.
Mira Voglar, pionirka
predšolske glasbene didaktike, praznuje letos svoj osemdeseti rojstni dan. Kdo ne pozna njene Bibe bube baje,
zbirke odmevnih otroških bibarij – iger za malčke, ki so
zagledale luč sveta že pred dvajsetimi leti. Temu naslovu so kasneje na naši založbi sledile še druge glasbene
zbirke: Krampata, campata, Palček, pomagaj in Kahlica
bahlica. Jubilejno glasbeno slikanico z naslovom Sij, sončece, sij bomo izdali v mesecu aprilu. Sedemnajst pesmic
in dve glasbeni pravljici, ki se bodo odstirale v ilustrativni
podobi Danijela Demšarja, bo dopolnjevala še priložena
zgoščenka s pesmicami in interpretacije pravljic z dramsko igralko Štefko Drolc.
uredniki priporočajo
NAGLAS februar 2015
19
žav, zato priporočilo – najprej malo skrivaj povadite, saj
je šola že daleč za nami in smo kakšno “nepomembno”
informacijo pomotoma izbrisali iz spomina. Ampak saj
veste, to je goljufanje. In še insajderski namig: prihajajo
tudi dinozavri!
Janez Bitenc, imenovan tudi »striček Janez«. Njegove pesmice Metuljček Cekinček, Kuža Pazi, Naša četica
koraka in še veliko drugih prepoznavajo generacije že
več kot pol stoletja. Letos mineva devetdeset let, odkar
se je Bitenc rodil, in kljub temu da ga že nekaj let ni več
med nami, bomo ob tej priložnosti izdali jubilejno zbirko
devetdesetih pesmic z naslovom Metuljček Cekinček. V
sedmih sklopih bodo sledile pesmice od najbolj igrivih
rim do tistih, kjer malčki korakajo in plešejo. Glasbeno
slikanico bodo dopolnjevale ilustracije Jelke Reichman,
na priloženi zgoščenki pa bomo lahko prisluhnili petdesetim izbranim pesmicam.
Milivoj Stankovič
Na katerega konja stavim? Glede na to, da sem lastnik samo
dveh, stavim na oba, saj sta neločljiv tandem. Eden se imenuje samostojni delovni zvezki
(SDZ) za geografijo, do sedaj
za 6., 7. in 8. razred, v letošnjem letu še za 9. r., drugi pa
je Atlas (sveta in Slovenije). Tako bosta moja dva konja
tudi letos dopolnjevala drug drugega. V SDZ se namreč
s pomočjo vaj, dejavnosti in spodbud neprestano povezujemo in sklicujemo na Atlasa ter tako učence in učitelje nenehno usmerjamo v delo z njima. Na seminarjih pa
učiteljem predstavljamo, kako SDZ in Atlasa tvorijo celoto, ki močno olajša poučevanje in dojemanje geografije.
Ker je bil odziv učiteljev na SDZ zelo dober, enako
pa velja tudi za Atlas Slovenije (Atlas sveta pa je tako in
tako oz. itak že vrsto let uspešnica) stavim na to uspešno
kombinacijo in stiskam pesti za svoj vložek.
Tihana Kurtin Jeraj
Letošnja napoved bo po formatu malce nenavadna za urednico iz uredništva učbenikov, pa
nič za to, mogoče je to prava
taktika. Torej, letos vsem priporočam v branje in uporabo
kviz Znanost in izumi. Formula je preverjena – 100 vprašanj,
100 odgovorov, 100 pojasnil in neskončno zabave. Kdo
ali kaj je willy-willy, ali bo Sonce nekoč ugasnilo, zakaj
dinozavri niso iztrebili sesalcev in ali ima dojenček več
zob ali ušes … to so le nekatere cvetke, ob katerih sem
se zabavala in potila med urejanjem. Kviz je reševala tudi
prijateljičina 12-letna hči, ki z odgovori ni imela večjih te-
Valentina Praprotnik
V letošnjem letu stavim na
Zbirko nalog za pripravo na
Nacionalni preizkus znanja iz
angleščine z dodanimi zvočnimi posnetki na CD-ju. Zbirka
za utrjevanje štirih glavnih jezikovnih spretnosti bo bogato
»založena« z izborom izvirnih
angleških besedil in vaj za utrjevanje bralnega razumevanja, zvočnih posnetkov s pripadajočimi vajami za odpravljanje zadreg pri slušnem razumevanju, z raznolikimi in
slikovno pestrimi vajami za širjenje besednega zaklada in
didaktično inovativnimi pristopi za utrjevanje spretnosti
pisnega sporočanja. Za piko na i pa še dva primera preizkusa s točkovnikom na koncu zbirke.
UREDNIŠTVO PRIROČNIKOV
Boris Bogataj
Jerneja Jošar: Ekološko vrtnarjenje za vsakogar. Samooskrba
z vrtninami postaja v času, ko
skokovito raste ozaveščenost
o zdravi prehrani, zanimiva za
vse večji krog ljudi. Verjamem,
da si marsikdo, ki o tem še pred
nekaj leti ni niti razmišljal, danes išče primeren kotiček, pa najsi bo ta na vrtu ali pa
kar na stanovanjski terasi ali balkonu, kjer bi lahko zasadil in pridelal bodisi nekaj sezonske zelenjave ali pa vsaj
šopek najosnovnejših začimb ali zelišč. Večinoma pa pri
tem delu brez dobrega priročnika ne gre več, saj se je z
leti tudi na tem področju marsikaj spremenilo. Predvsem
prevodne literature o vrtnarjenju tako ali drugače imamo sicer razmeroma veliko, seznam izvirnih, modernih
slovenskih priročnikov za pridelovanje zelenjave pa je
zelo kratek.
Marca bo zato pri naši založbi izšel avtorski priročnik o ekološkem vrtnarjenju, v katerem avtorica, agronomka Jerneja Jošar, združuje svoje znanje in izkušnje s
področja vrtnarjenja v najširšem pomenu te besede, kot
že rečeno, na ekološki način, ki zagotavlja pridelke, po
katerih bomo radi segali in jih s slastjo uživali najmanj od
aprila do oktobra, obenem pa bomo na vrtu sproščeno
izkoriščali svoj prosti čas in ob delu uživali.
uredniki priporočajo
NAGLAS februar 2015
20
Katere knjige oziroma učbenika, ki jo/ga boste uredili v letošnjem letu, se najbolj veselite?
Mitja Pucer
Minimalizem – Živeti s smislom. Američana Joshua Fields
Millburn in Ryan Nicodemus
sta odpovedala dobro plačani
službi v veliki korporaciji ter zavrgla ali razdala večino svojega
imetja. Zasnovala sta spletno
stran theMinimalists.com ter sklenila svoj čas in energijo
nameniti življenju s smislom. Kaj je torej minimalizem?
Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi,
strast, osebna rast in prispevanje k izboljšanju skupnosti.
Ko kupim nekaj novega, temu ne smem pripisati preveč pomena. Če lahko nekaj pustim za seboj, se ne navezujem na svojo lastnino. Nenavezanost na stvari naredi
življenje zelo prožno, polno priložnosti; vse, kar spustim
vanj, je premišljeno. Če bi moj dom zajel požar, nimam
lastnine, ki bi bila nenadomestljiva. Vse fotografije skeniram, pomembne datoteke prekopiram na ustrezne nosilce.
In vse reči niso zares pomembne. Podobno sem, če je treba, pripravljen pustiti za seboj skoraj vse. Na ta način varujem svojo nenehno rast in izboljšujem odnose z drugimi,
in oboje prispeva k izpolnjujočemu življenju – s smislom.
Sanda Šukarov
Letos se še posebno veselim
knjige mlade nemške mikrobiologinje Giulie Enders, ki smo
ji dali delovni naslov Očarljivo črevesje. Črevesje, tanko in
debelo, je organ, za katerega
vemo, da ga imamo, da je precej dolg, da se po njem pretaka
zaužita hrana, iz katere telo pobere tisto, kar potrebuje,
preostalo pa bolj ali manj brezskrbno izločimo. Če nimamo zdravstvenih težav, se z njim ne ukvarjamo, če pa
jih imamo, marsikdaj ne pomislimo, da so se zakuhale
prav v črevesnih vijugah. Poleg prebavne funkcije je namreč črevesje tudi nosilec našega imunskega sistema in
marsikatera težava, kot so alergije, intoleranca in številne
avtoimunske bolezni, ki jih je danes vse več, izvira prav
iz naše prebavne cevi. Endersova, ki se je zaradi lastnih
težav z zdravjem v otroštvu odločila za študij medicine,
nam v knjigi, ki je v Nemčiji in Evropi postala velika
uspešnica, na nadvse zabaven način odstira skrivnosti
tega prezrtega organa in napoveduje, da bomo o njih iz-
vedeli še marsikaj novega. Knjiga, ki se zagotovo ne bo
vlekla kot kurja čreva!
UREDNIŠTVO LEPOSLOVJA
Andrej Ilc
»Da se nekaj, kar koli, zapiše v
spomin, mora najprej postati literatura. Beda, ampak tako je.«
Besede Laurenta Bineta, zapisane v odličnem romanu HHhH,
se mi, čeprav deloma ironične,
zdijo dober moto (ne samo) letošnjega leposlovnega programa, v katerem se kar težko odločim za enega samega
favorita. Izbral sem torej dva, na eni strani Pikettyjev
Kapital v 21. stoletju, ki bo, prepričan sem, eno založniških dejanj leta. »Mojo knjigo je prebralo mnogo več
običajnih ljudi, zgodovinarjev, sociologov in aktivistov
kot ekonomistov. Ti so se navzeli te slabe navade, da
ne berejo knjig, ampak le gradijo svoje male teoretične
modele,« je povedal Thomas Piketty, ki svoje teze med
drugim ilustrira s primeri iz literature, z Jane Austen,
Balzacom in Pamukom, in je nasploh redek tip ekonomista, ki mu kljub popolni diskreditiranosti te vede gre
verjeti. Je berljiv, razumljiv, in da ga bo res užitek brati,
bo gotovo poskrbela tudi naša odlična prevajalka Vesna
Velkovrh Bukilica. Druga knjiga je nekaj povsem drugega
(ekonomija izražanja!), šele prvi prevedeni izbor poezije
Mary Oliver, najbolj priljubljene ameriške pesnice, ki v
pesmi Stari kitajski pesniki v prevodu Tanje Ahlin zapoje
takole: »Kjerkoli sem, me svet preganja. Ponuja mi svoje
hitenje. Ne verjame, da ga nočem. Zdaj razumem, zakaj
so stari kitajski pesniki šli tako daleč in visoko v gore,
nakar so se splazili še v bledo meglico.«
Alenka Veler
Album Kristine Brenkove. Že
dolgo ga napovedujemo, ampak letos nam bo moralo uspeti! Kako bi lahko jubilejno leto
založbe šlo mimo brez poklona mami kakovostne slovenske
otroške knjige? Z Andrejem Ilcem sva poleti 2011 pridno hodila v NUK, kjer je zbrana zapuščina Kristine Brenkove,
in iz kupov gradiva odbirala zanimive podrobnosti iz
njenega življenja. Kristina je bila pisateljica, prevajalka,
urednica in tista velika gospa, ki se ji imamo zahvaliti,
uredniki priporočajo
NAGLAS februar 2015
21
da je Mladinska knjiga sinonim za kakovostno knjigo
za otroke. Iz nič je postavila temelje žlahtni literaturi za
najmlajše, k ustvarjanju spodbujala domače pisatelje, z
bogato razpredeno mrežo poznanstev pa vohljala za izvrstnimi deli za otroke v tujini. Skrbela je za to, da so dela
naših avtorjev šla v svet. V knjigi bomo lahko brali zapise njenih sodobnikov in sodobnic, avtorjev in avtoric,
prebrali boste lahko nekatera še neobjavljena dela in se
navdihovali ob drobnih velikih mislih, posutih na neštetih
papirčkih, ki so shranjeni v velikih kartonastih mapah v
NUK-u. In verjamem, da bo ob prebiranju albuma tudi
vas prevzel ponos in hvaležnost, da ste lahko del zgodbe,
ki jo je za vse nas začela pisati ona.
Darja Marinšek
Letos polagam velike upe v fantazijski roman Ime vetra, s katerim nagovarjamo tako starejše
kot mlade bralce. Gre za prvo
knjigo v trilogiji priljubljenega
ameriškega pisatelja Patricka
Rothfussa, ki mu poleg širokega kroga oboževalcev (urednica
Ana Ugrinović se je zanj odločila po posvetu z domačimi
poznavalci žanra) hvalo pojejo velika literarna imena, med
njimi George R. R. Martin. Knjigo seveda priporočam
vsem, ki jih je zasvojila Pesem ledu in ognja, navdušila pa
bo tudi tiste, ki pri Martinu pogrešajo romantiko, čarovništvo in mistične temne sile – Rothfussova zgodba se giblje
nekje med krutim realizmom Zahodnjega in čarobno poetiko Harryja Potterja. V njej tako ne manjka spletk, umorov, zmajev, čarovniških mojstrov in obveznega boja dobrega proti zlu. Drugi del bomo v prevodu dobili prihodnje
leto, zadnja knjiga pa se še žlahtni v pisateljevi delavnici.
Irena Matko Lukan
V letošnjem letu praznovanja
se veselim mnogih knjig, dve
pa sta taki, ki sta nekako ves
čas z mano. Knjiga Medvedi in
medvedki bo izšla ob sedemdesetletnici revije Ciciban. To
bo brlog za otroke in njihove
odrasle, poln medvedjih pesmi,
pravljic in ugank, črtic in stripov iz sedemdesetih letnikov Cicibana. Izbrala jih je Slavica Remškar, odgovorna
urednica revij Ciciban in Cicido. Srečali se bomo tudi s
književnimi medvedi ter z vsemi uveljavljenimi slovenskimi pisatelji, pesniki za otroke ter ilustratorji.
Antologija Anje Štefan Svet je kakor ringaraja pa prinaša njene izbrane pravljice, pesmi in uganke s podobami Marjance Jemec Božič, Jelke Reichman, Ančke Gošnik Godec,
Zvonka Čoha, Polone Lovšin, Alenke Sottler, Petra Škerla,
Hane Stupica. Anja Štefan, pesnica, pisateljica in pripovedovalka, ustvarja že več kot dvajset let in spada med najboljše
in najbolj priljubljene ustvarjalce za otroke pri nas. Izbor
zajema iz bogate zakladnice njenih knjig. V antologiji bodo
tudi njena še neobjavljena dela. Neprecenljivo bogastvo.
Nela Malečkar
Irene Mislej, Alenka Puhar: Listi z roba. Za božič 1949, na
prelomu stoletja, so se v Parizu
spoznali in spoprijateljili v slikarstvo zagledani Veno Pilon,
France Mihelič in Izidor Cankar. Za omizji je nastalo veliko
drobnih risbic, celo pesmic, ko
so se vezi nadaljevale s prijateljstvom na daljavo, pa vsaj
med Pilonom in Cankarjem precej pisem. Ta pisma bodo
zdaj prvič objavljena v knjigi Listi z roba, skupaj s faksimili, fotografijami in risbami. Korespondenco je rekonstruirala in z opombami opremila Irene Mislej, dodala
pa je tudi esej, iz katerega izvemo, zakaj je bilo leto 1950
prelomno za Vena Pilona. V obširnem spremljajočem eseju Alenke Puhar pa izvemo tudi to, kar je v njunih pismih
ostalo zamolčano: spor z informbirojem, Nagodetov proces, nastajanje Moderne galerije in Akademije upodabljajoče umetnosti …, marsikaj še neznanega o političnem in
kulturnem dogajanju v prvem desetletju po drugi svetovni
vojni, kar je (ne)posredno vplivalo na usodo umetnikov
in kulturne elite. Knjiga Listi z roba, ki je nastala s prepletanjem osebnih zgodb, zgodovine in risb, bo naši ne
tako oddaljeni preteklost dodala številne nove odtenke.
Pavle Učakar
Projekt, na katerega se najbolj
zanašam v letu 2015, je kajpada Maček Muri. Celoten paket
izdelkov, ki so se izcimili iz ene
same slikanice, naše mega uspešnice. Že pred leti smo imeli
celo vrsto izdelkov z Murijem,
a je tokrat le ugledala luč sveta
kot trdna in kar velika kolekcija. Ideja nikakor ni nova
in vprašanje, zakaj smo čakali toliko let, je zelo umestno,
a naj ostane retorično.
Drugi, čisto drugačen projekt pa je knjiga Kurent
Aleša Štegra in Tine Dobrajc.
Pri slednjem me daje firbec in skrb, kako se bo obnašal na trgu. Ali bo tudi pri naših kupcih in bralcih vzbudil
navdušenje, kot ga čutimo sodelavci v redakciji?
Držimo pesti.
dogodki / smernice
NAGLAS februar 2015
Ne snežni vihar, vihar nagrad
22
Laura ŠTRAUS
Dan, ko sta organizatorja Velike nagradne igre Reader's Digest in Mladinska
knjiga že dvanajstič podelila pet glavnih
nagrad, si bomo zapomnili tudi po tem,
da je bil na ta dan napovedan največji
snežni vihar zadnjih desetletij. V Ljubljani se te napovedi niso uresničile. Slovesne prireditve, ki je že tradicionalno
potekala v Cekinovem gradu, so se tako
udeležili štirje od petih glavnih nagrajencev. Vreme je zadržalo le najstarejšo
nagrajenko Antonijo Lipar iz Pišecev, ki
ji je žreb namenil dva tisoč evrov.
Nagrajenec Roman Mikec, ki je prejel najvišjo nagrado v vrednosti 35
tisoč evrov, je v spremstvu svoje mlade družine prišel iz Trebnjega. Prejemnik druge nagrade v vrednosti 15
tisoč evrov Dejan Simič je prišel iz
Tržiča, preostala dva: Črtomir Železnik, ki je prejel nagrado v vrednosti
tri tisoč evrov, in Mojca Dvoršek iz
Slovesne prireditve so se udeležili štirje od petih glavnih nagrajencev. Vreme je zadržalo le
najstarejšo nagrajenko.
Ljubljane, ki je prejela tisoč evrov, pa
sta prišla iz Ljubljane.
Nagrade so podelili vodja Reader's Digest Slovenija Daniel Škraba, glavna urednica revije Reader's
Slovenija Lidija Petek, predstavnica Službe oglasnega trženja v Mla-
dinski knjigi Eva Bric in predsednik
Velike nagradne igre Riko Rižnar.
Za kulturno obarvano prireditev je
poskrbela harfistka Urška Rihtaršič,
varovanka ustanove Gallus, katere
soustanoviteljica je tudi Mladinska
knjiga Založba.
Britancem gre na otročje
Rok GREGORIN
Tokrat se bomo ozrli na lansko dogajanje na britanskem
trgu.
Bookseller poroča o velikem skoku prodaje otroške literature na britanskem trgu. Zabeležili so precej uspešnic,
od tega kar štiri povezane računalniško z igrico Minecraft,
ki so jih založili pri Egmontu. Na vrhu otroške lestvice in
drugi med vsemi je bil (tudi naš) David Walliams s Tečno
tetko (Awful Auntie), ki se je prodala v za nas neverjetno
visoki številki 553.000 izvodov in prinesla preračunano iz
funtov v evre kar 4,4 milijona neto prihodka. Objavili so,
da je otroški knjižni trg v primerjavi z letom 2013 zrasel
za 9,1 %. V Veliki Britaniji otroške knjige predstavljajo
četrtino vseh prodanih knjig na splošnem trgu. Vendar to
še ni vse! Založnik najbolje prodajane knjige na britanskem trgu, ki se je prodala v več kot 871.000 izvodih in
prinesla skoraj 6,2 milijona evrov, je naredil marketinški
trik, da bi razširil domet knjige Krive so zvezde. Pri Penguinu so jo klasificirali kot knjigo za odrasle. Verjetno
ji ni prinesla prvega mesta samo napačna klasifikacija,
temveč tudi veliko pozornosti na družbenih omrežjih, v
medijih in ne nazadnje tudi film. Če bi jo šteli med knjige
za mularijo, bi bil tržni delež otroške (in mladinske) literature še večji. Na drugi strani je ves preostali trg tiskanih
knjig v Združenem kraljestvu padel. Celoten trg tiskanih
se je vrednostno zmanjšal za 1,3 %, po prodanih izvodih
pa za 1,9 %. Padec se je po zaslugi otroških knjig skoraj
ustavil, saj so v letih 2011, 2012 in 2013 beležili 7,8-, 4,7in 6,5-odstotni z e-knjigami spodbujeni padec prodaje na
celotnem trgu tiskanih knjig. Tudi lani sta leposlovje za
odrasle in stvarna literatura za odrasle padla vrednostno
za 5,3 in 4 %. Trg e-knjig je lani na otoku še vedno rasel.
Pravo rast je zaradi Amazona težko ugotoviti. Pri Booksellerju se opirajo na podatke petih največjih založnikov na
britanskem trgu, ki poročajo o 15,6-odstotni rasti prodaje
e- knjig, kar je nekoliko manj kot v letu 2013, ko je trg
e-knjig zrasel za 18 %. Veliki skok v letu 2012 (105 %)
pa je neponovljiv dogodek. Kaže se umiritev trga e-knjig,
prvo znamenje je bilo že to, da si ljudje za božič ne podarjajo več bralnikov. Nekateri optimisti govorijo celo o
tiskarski renesansi, za kar pa še ni resnih dokazov. Dokaz
za to, da jim gre v Britaniji na otročje, pa je dovolj močan.
zanimivosti / Modrinova stran
NAGLAS februar 2015
23
Fant, ki sadi drevesa
Patricija FAŠALEK Heinz HEISS
Evropejec leta 2015 in 20. nagrajenec Reader's Digesta je Felix Finkbeiner, ki želi rešiti planet s posaditvijo 1000 milijard
dreves. Felix je tudi član skupine, ki si prizadeva spremeniti
svet v prijetnejši kraj za bivanje.
17-letni fant se dobro zaveda, da drevesa razgrajujejo
CO2 in ga spreminjajo v kisik ter skladiščijo ogljik, zato
se je junija 2013 sestal z menedžerji Volkswagnovega
podjetja. Predstavil jim je dejstvo, da njihovi avtomobili
porabijo preveč bencina. Njegova rešitev tega problema
je posaditev na milijarde dreves, zato pa potrebuje njihovo donacijo, ki so mu jo tudi z navdušenjem odobrili.
Felix je začetnik okoljske pobude Posadimo za planet, kjer mladi upajo, da jim bo do leta 2020 uspelo posaditi 1000 milijard dreves po vsej Zemlji. To pomeni,
da bo na našem planetu skoraj 150 dreves na osebo. Da
bi naš planet rešili pred podnebnim propadom, jim je do
sedaj uspelo posaditi že stotine milijonov sadik po vsem
svetu, ki čistijo zrak in ščitijo tla.
»Na svetu je dovolj prostora za vsa ta drevesa, ki
bodo vsrkala četrtino globalnih emisij CO2, ne da bi morali posegati na zemljišča kmetij ali v naseljeni prostor,«
je razložil Felix. Navdih za svojo idejo je dobil pri devetih
letih, ko je moral sošolcem predstaviti podnebno krizo.
Našel je članek o Wangari Maathai, kenijski dobitnici Nobelove nagrade, ki je pomagala zasaditi 30 milijonov sadik.
Felix Finkbeiner je zasadil prvo drevo, ko je bil star devet let.
Želel je, da bi s sošolci naredili nekaj podobnega, in tako
so začeli saditi drevesa, ki so jih financirali njihovi starši.
Trenutno v pobudi Posadimo za planet aktivno sodeluje 120.000 otrok in odraslih po vsem svetu, 30.000
otrok pa je ambasadorjev za podnebne pravice, ki svoje
znanje prenašajo na druge otroke. Felixa podpira tudi
monaški princ Albert II. Toda Felix ne želi postati superzvednik, zato še vedno hodi v šolo in se zaveda, da je od
izpolnitve cilja še precej oddaljen.
Danes je v organizaciji, o kateri odločajo odbori, 17
zaposlenih, v celoti pa se financirajo z donacijami.
Modrinovci so spoznavali impresionizem
Lidija GORŠIČ
Pokrajina Normandija je od 18. stoletja
dalje igrala opazno vlogo v razvoju slikarstva. Zametke priljubljenega impresionizma je treba iskati prav v številnih
krajih ob normandijski obali, njeni notranjosti in obrežjih reke Sene. Skozi
razstavo Slikati v Normandiji, ki nam
preko znanih in manj znanih umetniških imen, kot so Claude Monet, Auguste Renoir, Gustave Courbet, Pierre
Bonnard, J.-B. Camille Corot, Eugène
Boudin, Raoul Dufy, Eugène Delacroix
in drugi, predstavi izvire impresionizma, nas je popeljal Jaka Racman. Da
je ta umetnostni slog vedno znova v
središču zanimanja, dokazuje dejstvo,
da se je kljub snežnemu metežu zbralo
skoraj trideset modrinovcev!
Skoraj trideset modrinovcev je med »sprehodom« po Normandiji pozabilo na snežni metež.
Modrinova stran
NAGLAS februar 2015
Osvojili Sv. Trojico, Korada čaka
Marija FUNTEK 24
Franjo BRGLEZ
Da smo Kekci vztrajni in neomajni,
je verjetno že vsem znano. V soboto,
17. januarja, smo se ponovno zbrali
z namenom, da osvojimo Korado, ki
je najvišji vrh na planoti Goriških brd
oziroma Kambreškega pogorja. Žal na
vreme nimamo vpliva. In da ne bi bili
mokri kot miši, smo jo raje ubrali na
Sveto Trojico. Tam dežja res ni bilo, je
bilo pa močno vetrovno.
Sveta Trojica je čudovit hrib na
obrobju Javornikov, ki se s svojimi
1123 m ponosno dviguje nad Pivško
kotlino. Je eden lepših naravnih biserov v okolici Pivke. Tu naj bi se
potikal legendarni Martin Krpan. Na
vrhu je že v 17. stoletju stala manjša cerkev. O tem priča tudi letnica
1672, ki je zapisana na enem izmed
tamkajšnjih kamnov. Cerkev, ki jo je
omenjal tudi Valvasor, je propadla
Kekci so le zaradi upornega duha o(b)stali na Sv. Trojici.
nekje na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Pred leti so jo ponovno pozidali
in zdi se, kot da tu stoji že od nekdaj.
Dostop na vrh je možen iz več
strani, mi smo jo ucvrli iz vasi Trnje
in po približno 3,5 km vožnje smo na
izhodišču vzpona pustili jeklene ko-
njičke. Pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in
bukovega gozda skoraj vse do vrha.
Vrh je gol in obrasel le s travo. Podoben je velikanski seneni kopici ali lonici, zato so ga ljudje včasih imenovali
Lonica. Odkar je na vrhu romarska
Sv. Peter in sv. Ahac, lepo je bilo!
Nina ČAKŠ Tomaž ČAKŠ
Ko smo se prešteli, nas je bilo šest. Andreja in Lenča in Andreja in Stane in
Tomaž in Nina. Svež sneg, neshojena
pot. Lenča vleče sled. Povsod sneg in
mir, črna debla, na vejah bel sneg, kot
japonski lesorez. Hodimo. Lepo je, mir.
»Oh, poglej ga, Sv. Peter! Smo že
tu!«
»Še kdo?« »Ne, dovolj, hvala,
res dober kuhanček, še nikoli boljši.«
»Jutri je 8. februar, zna kdo kakšno pesem?«
NA POT
S kamenjem posute
ceste so in sprane –
glej, da si obuješ
čevlje podkovane!
S kamenjem posuta
strmica do sreče –
glej, da si ne raniš
duše hrepeneče!
Lahko nogi drobni:
varno se obuje;
težko duši nežni:
bosa v svet potuje.
(Janko Glazer)
Prijazen vaški haski je kekce vodil proti Sv. Ahacu.
Hodimo in hodimo. Sneg se ugreza, v
srcu mir in radost. Lepo je.
»Joj, sem se ustrašila, ja, kaj pa ti
tukaj! Domov pojdi! No, pa ne. Ja, kako
ti je pa ime? No, kar Haski ti bomo rekli!« Lenča hodi prva, za njo Haski.
Lenča dela gaz. Le zakaj Lenča
na ravnem hribu nenadoma naredi
manjši ovinek v levo? Da preseka diagonalo, ki smo jo vlekli? Haski gleda
nazaj, ali sledimo. Pranagon mu pravi, da vodi krdelo.
Modrinova stran
NAGLAS februar 2015
25
Modrinovo pleme v Trstu
Ester Fidel cerkev sv. Trojice, gori nihče več ne
reče drugače kot Sveta Trojica.
Na vrhu je vpisna skrinjica in
razgledna plošča. Vzpon na Sveto
Trojico je popotniku poplačan s čudovitim razgledom, saj v jasnem vremenu pogled seže vse do Jadranskega
morja. Lepo se vidi Nanoška planota,
Pivško podolje, Javorniki, Snežnik,
Vremščica in tudi hribi Hrušice. Žal
nas je za razgled prikrajšala megla.
Za nameček nam je ponagajal še veter, tako da smo se morali močno
stiskati, sicer bi nas odneslo. Vendar
smo se, kot vedno, imeli lepo. Dobra
volja je najbolja! Juhej!
Na Sv. Trojico se bomo vsekakor še vrnili, če ne v celotni sestavi,
pa bo to zagotovo ena mojih prihodnjih destinacij, seveda v sončnem in
toplem vremenu.
Konji! Cela čreda, kakšnih trideset. Kaj delajo tu, so za delo, zabavo, prodajo? Ko vidijo, da so popotniki prijazni, pridejo do ograde in
se pustijo nakrmiti.
Sledi v snegu. »Kateri živali se ti
zdi tole podobno?« »Bi rekla, da je
medved.« Stanetu se zdijo podobne
krokodilu.
»O, glej, Sv. Ahac! Smo že gor!«
»Dober dan, a vsak dan da pridete gor, ja, če ste blizu domá ... saj
boste tako prijazni, hvala, še eno fotko, pa še eno, siiiiiiiiiiiiiir.«
»Krasen kuhanček, še nikoli
boljši!«
Sneg se ugreza, debla so še vedno črna, veje so še vedno kot z japonskega lesoreza. Prelepo je.
Srečni pridemo v dolino.
Kje smo bili? Franjo Brglez: Kekčeva
potepanja, 20. izlet.
Arhiv SSG TRST
Gledališka predstava Plemena v izvedbi Stalnega slovenskega gledališča Trst,
vodeni ogled tržaškega gledališča, čas za druženje ob različicah prave italijanske kave, za vse, ki jih Trst zmami tudi z vabljivimi izložbami, pa še obet dobre
urice šopinga. Dovolj razlogov, da se je pisana druščina modrinovcev, v večini
ljubiteljev gledališča, zadnje januarsko sobotno popoldne namenila v Trst.
Korenine Slovenskega gledališča Trst segajo v začetek prejšnjega stoletja.
V marcu 1902 so tržaški Slovenci ustanovili Dramatično društvo, ki pa ni
imelo ustrezne gledališke dvorane. Velik mejnik je zato pomenila gradnja
Narodnega doma v središču Trsta; načrt je izdelal arhitekt Maks Fabiani.
Na odrskih deskah Narodnega doma, ki so ga slovesno odprli konec leta
1904, so se vrstile številne gledališke in glasbene predstave. V letu 1920
so fašisti požgali Narodni dom in s tem za četrt stoletja onemogočili slovensko gledališko snovanje.
Po koncu druge svetovne vojne je z uprizoritvijo Jernejeve pravice
slovensko gledališče spet oživelo. Po letih gostovanj so tržaški Slovenci
svoj prostor za kulturno udejstvovanje dobili konec leta 1964, ko so v
Petronijevi ulici odprli Kulturni dom. Status gledališke javnopravne ustanove pa je Slovensko stalno gledališče Trst pridobilo šele v letu 1977.
Skozi zgodovino se je spreminjalo tudi njegovo poslanstvo. Njegova povezovalna vloga slovenskega kulturnega življenja v zamejstvu je prerasla
v povezovanje slovenske in italijanske kulture. SSG Trst zdaj utrjuje vlogo
posrednika med obema kulturama, saj sodeluje tako z italijanskimi kot
slovenskimi gledališči in nagovarja tudi italijansko govoreče obiskovalce.
Po zanimivi predstavitvi gledališča smo uživali v predstavi Plemena,
ki se ukvarja z vprašanji drugačnosti, pripadnosti, identitete, vključevanja v družbo. Skozi perspektivo gluhega mladeniča in njegovega gluhega
dekleta nam nastavi ogledalo današnjih vrednot in nas nagovarja z vprašanjem, ali slišeči ljudje poslušamo sočloveka in v kolikšni meri ga res
slišimo.
Gledališka predstava Plemena nam nastavi ogledalo današnjih vrednot.
anketa
NAGLAS februar 2015
26
Ali si za pusta masko nadenete ali snamete?
Mario Aubreht, MKZ
To je »eno tistih« večnih
vprašanj. Torej, kolikor
mask, toliko
odgovorov, bi
lahko rekel …
Če pa ostanem
izključno pri osebni izkušnji in pustu, ki je čudovit starodavni običaj
ter hkrati priložnost za mali pobeg iz
stvarnosti, moram reči, da sem kljub
privlačnosti dogodka in priložnosti
za dober, lep in sproščen žur vedno
imel težave z maskiranjem in šemljenjem. Ne vem več, če je to splošen
moški problem ali stvar moje generacije, vendar lahko na prste ene roke
preštejem, kolikokrat sem zares bil
v maski. Zdaj pa imamo doma eno
malo dveletno »šemico«, ki je tako
luštkana, ko si da gor ušeska in nariše noska, da ostanem brez besed. In
vprašanj. Tati, a boš ti Miki Miška?
Seveda, srček.
Špela Grahek, MKT
V prejšnji službi je bil pust in
z njim tudi pustne maškare
t. i. hišni praznik. Vedno
smo si vsi zaposleni nadeli
enake maske in
tako predstavljali eno ekipo. Vseh
teh maskot sem se v nekaj letih že
malo naveličala. Letošnje leto zaradi
službene dolžnosti ne bo treba nadeti maske in si je verjetno tudi ne
bom. Medtem ko si eni v pustnem
času nadenejo masko in se s tem pošalijo na svoj račun, pa mislim, da
bi si tudi marsikdo v tem času lahko snel svojo masko, ki jo nosi celo
leto, in s tem pokazal, kakšen človek
je v resnici.
Erik Mohor, MKT
Pust je pred
vrati. Mmmm
... slastni krofi.
Priložnost, da
si nadenemo
maske, se sprostimo, smo za
nekaj časa nekdo drug. Vsi v družini se namaskiramo (otroci v polno »bojno opremo«),
z ženo pa imava le kakšen smešen
dodatek, bolj za veselje otrok kot kaj
drugega. Običajno obiščemo pustni
karneval v domačem kraju, nato pa
pohitimo vsi premraženi na sveže domače krofe. V vsakdanjem življenju
pa ne nosim mask, saj le iskrenost in
pristnost prinašata duševni mir.
Gorazd Zupan, MKT
Kaj si kdaj pa
kdaj ne nadenemo maske
vsi? Ne glede
na datum. Za
pusta zadnjih
… hmm …
15 let ostajam
brez maske. Sem pa včasih veselo
praznoval pusta, in to v družbi prijateljev, sodelavk in sodelavcev. Maske smo si nadeli tudi v avgustu, na
pustovanju v enem od istrskih kampov. Spomini so lepi.
Petra Pivk, MKZ
Vedno se veselim pustnega
časa. Kot otrok
sem vedno rada
bila kaj za maškare in na te
čase me veže
veliko lepih
spominov ... ko smo hodili do sosedov po sladkarije, imeli pustovanje v
šoli, norčije, ki so del pustovanja. V
zadnjih letih pa rada spremljam svoja
otroka. Starejši sin je sedaj že prevelik, hčerka pa komaj čaka, da bo pravljična vila ali dolgolasa indijanka.
Alenka Lipar, MKZ
Za pusta si masko nadenemo,
da preženemo
zimo!
Sašo Valjavec, MKT
Masko nadeti
ali sneti? To je
zdaj vprašanje.
Žal ima
danes mnogo
ljudi prevečkrat masko
nadeto. Ni iskrenosti, ni poštenja, ni veselja. Jaz
takih mask ne poznam, sem to, kar
sem, vsak dan, kamor grem.
Če pa je tu vprašanje izvora pustnega namena, ga imam rad. Odganja zimo, kliče pomlad. V pomladi
vidim nove priložnosti, nove izzive ...
Dušan Mori, MKT
Oh, to je kar
težko vprašanje. Po navadi
si jo nadenem.
Ker sem že po
karakterju vesele narave, mi
je ta čas pisan
na kožo, saj si lahko privoščim kakšno norčijo več. Ko je bila hčerka
še mlajša, smo hodili vsako leto na
karneval. Skratka, naj bo maškarada
na dvorišču ali na plesišču, pridite tja
vsi in si vsaj za pusta privoščite kakšno vragolijo, tudi ti in ti!
razstava / napovedujemo
NAGLAS februar 2015
27
Deček in hiša v Kresiji
Mojca HRIBAR
V Galeriji Kresija so bile od sredine januarja do sredine februarja razstavljene ilustracije iz slikanice Deček in hiša.
Deček in hiša je prva avtorska knjiga slikarke in ilustratorke Maje Kastelic. V slikanici, polni nadrobnosti, ki
vse pove brez besed, deček sledi muci skozi skrivnostno
hišo. Za prve tri ilustracije Dečka in hiše je Maja Kastelic
že leta 2012 prejela priznanje Hinka Smrekarja. Iz treh
jih je sčasoma nastalo še več in nastala je cela zgodba
in slikanica. Za celoto je letos prejela še plaketo Hinka
Smrekarja. Dan pred novinarsko konferenco in prvimi
javnimi odmevi je avtorica izvedela še, da je kot edina
Slovenka izbrana za letošnjo razstavo ilustracij na knjižnem sejmu v Bologni.
Ko sem izvedela, da sem bila uvrščena na razstavo Bologna Children's Book Fair, ki je totalna institucija v svetu
ilustracije in otroške literature, sem se kar zjokala od pre-
senečenja in sreče. Sploh ne morem opisat, kako noro mi
je to! Najbrž tudi zato, ker sploh še nisem dojela. Zaenkrat
lahko bolj ali manj spravljam iz sebe samo samoglasnike
in prisrčne kratke kletvice, je zapisala na svojem blogu.
Na odprtju v Kresiji je o slikanici najprej pripovedoval likovni urednik Pavle Učakar, ki skrbi za gostovanja
galerije Sončnica v Kresiji in postavitve razstav. Maja
se mu je med drugim zahvalila za podporo, mentorstvo
in izvrstno sodelovanje. Razstavo je slavnostno odprla
podžupanja Ljubljane, Tjaša Ficko, ki se je v govoru spomnila tudi svojih otroških let in babice, ki ji je neutrudno
pripovedovala in brala pravljice. Tokrat smo poleg nekaj
originalov razstavili tudi povečane printe ilustracij, saj je
precej originalov sočasno viselo v Cankarjevem domu na
bienalu slovenske ilustracije.
Razstava ilustracij Maje Kastelic je sedaj na ogled v
njenem domačem Trebnjem.
Anekdoti iz telefonskega studia
Svetovalka kliče članico in ji ponudi knjigo Zlata
mačja preja Svetlane Makarovič.
Članica pa ji odgovori: »Gospa, jaz nimam nobene mačke doma in ne rabim nič od mačk in jih
tudi ne maram,« ter prekine pogovor.
❧
Razstavo je slavnostno odprla podžupanja Ljubljane, Tjaša Ficko.
Razstavljene ilustracije sta predstavila likovni urednik Pavle Učakar in
avtorica Maja Kastelic (v družbi svojega sina).
Napovedujemo
Kmalu izidejo naslednje knjige:
• Ledena kuhinja, 50 sladolednih lučk, Cesar in Nadia Roden
• Prigrizki, več avtorjev
• Alpske cvetlice, več avtorjev
• Žuželke in metulji, več avtorjev
• Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, Jerneja Jošar
• Moj vrt, majhen in čudovit, več avtorjev
• Planet Voda, Lučka Kajfež Bogataj
• Poišči 50 dreves, več avtorjev
• Popolna akustika, Daria Bignardi
• Šnofijeva druščina, Boštjan Gorenc
Svetovalka članu predstavi knjigo 2. svetovna vojna. Gospod ves čas predstavitve kaže navdušenje in
sodeluje pri komunikaciji.
Na koncu svetovalka vpraša: »Kako se bova
odločila, gospod? Napišem naročilo?«
Gospod: »Ja, gospa, do sedaj sem se uspešno
ubranil vseh vaših ponudb in prepričevanj, tokrat
pa sem očitno klonil. Kar napišite naročilo.«
5 najbolje prodajanih knjig v januarju 2014
MLADINSKA KNJIGA ZALOŽBA
1.Gibanje za boljše počutje in zdravo življenje
2.Zlata mačja preja, Svetlana Makarovič
3.Zdravje iz kuhinje
4.In v gorah odzvanja, Khaled Hosseini (žepnica)
5.Bela v ljubezni, Varja Kališnik
KNJIGE,
KI SO
PUSTILE
IN ŠE
PUŠČAJO
SLED
CANKARJEVA ZALOŽBA
1.Pesmi štirih, Pavček, Kovič, Menart, Zlobec
2.Zgodovinski atlas sveta
3.Ginster, Siegfried Kracauer
4.Spreminjanje naše besedilne zavesti, Adriaan
van der Weel
5.Ljubezen skozi zgodovino, Katarina Majerhold
MLADINSKA KNJIGA TRGOVINA
1.To noč sem jo videl, Drago Jančar, Modrijan
2.Sapiens, Kratka zgodovina človeštva, Yuval
Noah Harari, Mladinska knjiga
3.Rudolph kuha, Rudolph van Veen, Vita
4.Zlata mačja preja, Svetlana Makarovič,
Mladinska knjiga
5.Orodjarna, Boštjan Napotnik,
Cankarjeva založba
MOZAIK KNJIGA
1.Živjeti bez bolesti, več avtorjev
2.Spas, Julie Garwood
3.Veliki obiteljski savjetnik o zdravlju, več
1.Godišnji običaji u Srba, Mile i Nevenka
Nedeljković
2.Gradovi Srbije + Ilustrovana dečja
enciklopedija + Prevare i falsifikati + pametan
telefon
3.Gradovi Srbije + Ilustrovana dečja enciklopedija
+ Pecimo s ljubavlju + pametan telefon
4.Vladari Srbije, Đ. Bubalo, P. Krestić
5.24/7 English, interaktivni kurs + rečnik Oxford
MK SKOPJE
1.Makedonski slavi – zalog za pokolenijata, I.
Nikovski
2.Velika ilustrirana enciklopedija: Životni
3.Tojbnerov gotvarski priračnik + daskata za
sirenje
4.Domašen gotvač, N. Vuković
5.Oslabete dodeka spiete
Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige
MK BEOGRAD
© Mladinska knjiga
avtorjev
4.Životinje – enciklopedija
5.Vojvoda i ja, Julia Quinn
POSEBNA
JUBILEJNA
IZDAJA