Glasilo Lizika 2015 splet 2-1

Comments

Transcription

Glasilo Lizika 2015 splet 2-1
BESEDA RAVNATELJICE
Življenje je lepo – če ga znamo živeti.
V zadnjih letih mi ljudje pogosto zastavijo vprašanje: “Kako vam
uspeva današnjo mladino navdušiti za življenje?”
Moram priznati, da me takšna vprašanja spravljajo v zadrego, saj je
vprašanje zelo kompleksno in odgovor ni enostaven.
Življenje ni stalnica, temveč je proces, v katerem se ljudje stalno
spreminjamo in razvijamo. V tem procesu nenehnega napredovanja
se v glavnem ukvarjamo s tem, kako se poslovimo od ene izkušnje
in kako začnemo z novo. Ko pridemo na svet, prinesemo s sabo
nekaj, kar kasneje uporabimo v prvih letih življenja. V tem našem
procesu se vrstijo izkušnje različnih obdobij (vrtca, šole, študija,
zaposlitve, kariere, družine, upokojitve). Vsaka predhodna izkušnja
določa naslednjo, zato je zelo pomembno, kako prehajamo iz ene
izkušnje v drugo. Nekje sem prebrala zgodbo modreca, ki je srečal
popotnika. Ta ga je spraševal, kakšno je mesto, v katerega prihaja.
Modrec pa ga je vprašal: “Kakšno pa je bilo mesto, od koder prihajate?” Popotnik mu je odgovoril: “Pusto, neprijazni ljudje, vse je bilo
zamorjeno.” Nato mu je modrec dejal: “No, prav tako je tudi mesto, v
katerega prihajate.”
Žal naš spomin ne seže v naše prvo leto življenja, ko smo se začeli postavljati na noge in naredili prve korake. Za tovrstne spomine
obstaja le naš telesni spomin. Prepričana sem, da je vsak od nas
imel priložnost videti otroka, ki je naredil prve korake. Kakšno navdušenje, kakšen uspeh, pa ne le za
otroka, ki je shodil. Navdušeni so bili tudi starši, stari starši, sestrice, bratci. Si predstavljate, kakšen podvig
naredi otrok, ko naredi prve korake, ko spregovori prve besede, ko nariše prvo risbico ali napiše prvo črko?
Se spomnite svojega prvega dne, ki ste ga preživeli v vrtcu ali svojega prvega šolskega dne? Tudi pri teh
podvigih smo bili deležni veliko spodbud staršev, učiteljev in še marsikoga. V času šolanja smo doživeli
veliko uspehov in vzponov, deležni pa smo bili tudi neuspehov. Ste se kdaj zamislili in si rekli: “Super! Uspel
sem na svoji prehojeni poti.” Ste kdaj pomislili na to, koliko napora ste vložili v vse uspehe, ki ste jih doživeli? Ste kdaj v sebi zaznali občutek radosti in zadovoljstva, ko ste dosegli uspeh? Če ga niste, pomeni, da
vas tega niso naučili starši in učitelji vašega življenja. In zato vsega tega ne znate prepoznati pri sebi. Naša
potrošniška družba žal že vrsto let strmi samo k temu, da bi ljudje dali čim več od sebe, veliko premalo pa
je v našem življenju tega, da bi se naučili prisluhniti sebi, da bi znali prepoznati v sebi lastne sposobnosti in
skrivne moči.
Prepričana sem, da ste na svoji prehojeni poti naleteli tudi na ovire in neuspehe. Ja, tudi neuspeh je pogosti spremljevalec našega življenja, vendar je zelo pomembno, da se zavedamo, da neuspeh ni dokončen,
da se v trenutku neuspeha postavimo zase in pokusimo znova in znova. Spomnite se prvih korakov. Vložen
trud nas bo zagotovo pripeljal do uspeha! Za dosego le-tega je zelo pomembno, da si znamo postaviti cilje,
ki naj bodo visoki, a realni. Pomembno je, da svojo energijo usmerimo v pozitivne stvari, da opustimo slabe
navade, da ne počnemo stvari, ki v nas vzbujajo občutke krivde ter da znamo poiskati ljudi, ki nam bodo v
pomoč.
Da bomo znali življenje živeti in uživati, moramo biti potrpežljivi in vztrajni, verjeti moramo vase, da smo
sposobni doseči zastavljene cilje. Zato nikoli NE ODNEHAJTE! VESELITE SE SLEHERNEGA DNE, DOGODKA, USPEHA, pa čeprav bo ta uspeh le vaš in ga drugi morda ne bodo niti zaznali.
Ravnateljica: Vasja Smole Dubrovnik, prof. def.
2
DOGODKI V “LIZIKI”
Leteči avtobus v dijaškem domu
V oktobru je pred Liziko gostoval »Leteči avtobus«
Zveze prijateljev mladine Maribor.
Mobilni mladinski center LETEČI AVTOBUS Zveze
prijateljev mladine Maribor je v okviru 8. natečaja
iskal najboljši slogan proti nestrpnosti - 100 LJUDI,
100 ČUDI. Letošnja tema je nosila naslov “Japonska”.
Mladi so imeli priložnost spoznati delček japonske
kulture tudi skozi izdelovanje origamov, pokušino sušijev, japonskega čaja in pisanja v japonskih pismenkah. Obiskali so nas japonski mečevalci, spoznali smo
igro Go in še marsikaj.
Cilj projekta je bil osveščanje mladih, jih spodbujati k
strpnosti do različnih oblik drugačnosti in jih motivirati
k lastni kreativnosti – kreiranju sloganov proti nestrpnosti, končni cilj pa je seveda širjenje strpnosti med
mladimi in v družbi na sploh.
Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc
3
Dan novincev
Od pričetka novega šolskega leta je minilo že pol šolskega leta. Takrat so naši
letošnji novinci pričeli okušati življenje v
našem dijaškem domu. V tem času so
se spletle številne nove prijateljske vezi,
tako z dijaki dijaškega doma, kot tudi s
sošolkami in sošolci.
V tem času so naši novinci preživeli že
veliko lepih trenutkov, kot tudi kakšnega
manj veselega. Za prav poseben dan v
Dijaškem domu Lizike Jančar pa smo
poskrbeli v sredo, 22. oktobra 2014 s
prireditvijo, ki smo jo poimenovali “Dan
novincev”. Za nekaj več kot 90 novincev je bil pripravljen kulturno-glasbeni
program, v katerem sta nastopili dijakinji
našega dijaškega doma Karmen Bogša
in Nika Rebernik. Kot posebni gostje
večera so se predstavili člani mlade glasbene skupine SILENCE in pevka Sara Hercog. Program je povezovala dijakinja Saša Meglič, ki je s profesionalnim pristopom odlično povezovala prireditev. Po slavnostni
večerji sta dijake in dijakinje s svojim širokim glasbenim repertoarjem še naprej zabavali glasbena skupina
Silence in Sara Hercog.
Viktor Brglez in Dejan Kramberger
4
Kostanjev piknik – “Tutorstvo v dijaškem domu”
V okviru projekta »Tutorstvo v dijaškem domu« je v sredo, 8. 10. 2014 na domskem igrišču, potekal kostanjev piknik. Druženje ob sladkanju z jabolki in pecivom, čaju in pečenih kostanjih, je polepšal še sonček.
Fantje so odigrali mini turnir v nogometu, dekleta pa so se razmigala z igranjem odbojke.
Edita Urih
5
Ustvarjalnica - oblikovanje s čebeljim voskom
V četrtek zvečer je v učilnici drugega nadstropja omamno zadišalo po medu. Dijaki različnih šol in letnikov
so namreč izdelovali sveče in okrasne predmete iz čebeljega voska. Več kot 20 dijakov je sprostilo svojo
ustvarjalnost ob prijetnem druženju in klepetu. Nastali so zanimivi unikatni izdelki, ki so dolgo časa krasili
vitrine našega dijaškega doma.
Maja: “Na delavnici je vladalo prijetno vzdušje, izdelala sem dve svečki. Vesela sem, da sem se udeležila te
ustvarjalnice. Tudi sama bom doma naredila svečke iz čebeljega voska.”
Tjaša: “V učilnici je »ful fajn« dišalo po medu, tako da me je kar potegnilo zraven. Ob oblikovanju sveč sem
pozabila na vse. Želim si še več takšnih delavnic.”
6
16. mednarodna likovna kolonija Lijalent 2014 - odprtje razstave
V sredo, 24. 9. 2014 ob 18.00 uri smo se v Razstavišču Lija Dijaškega doma Lizike Jančar ponovno
zbrali ljubitelji likovne umetnosti. Zbrane goste je
pozdravila ravnateljica, gospa Vasja Smole Dubrovnik, ki je poudarila pomen kulturne vzgoje mladostnikov, ki bivajo v dijaškem domu. Likovna dela in
umetnike je predstavil kustos, gospod Mario Berdič
in s tem ponudil obiskovalcem strokovni pogled na
umetniška dela.
V kulturnem programu, ki ga je pripravila vzgojiteljica Marija Dobrič, so sodelovali dijaki doma: Staša
Meglič, Larisa Filip, Anja Meško, Denis Kolbl, Marija
Munda, Rok Ciglar ter gostja Violeta Ozvatić, profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Likovno razstavo je odprl gospod Matija Varl, vodja
območne izpostave Maribor, Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostje so si ogledali razstavo in poklepetali ob slovenskih dobrotah, ki so jih pripravili v domski kuhinji pod vodstvom šefa
kuhinje, g. Roberta Lukasa.
Udeleženci 16. mednarodne likovne kolonija Lijalent 2014 so bili: GLENDA SBURELIN, MATJAŽ
DUH, IDA BRIŠNIK REMEC, BRANIMIR RITONJA,
MAJA SMOLE ĐORĐEVIĆ, DUŠAN KLUN, ANKA
KRAŠNA, MARIJA TOURE, ZLATKO PRAH ,
TANJA TANEVSKA, DUŠKO ABRAMUSIĆ, MUHAMED BAJRAMOVIĆ, ANNA DARIA MERSKA,
JOHANNA LÖFFLER, SIEGLINE KLEINDIENST.
Razstavljena likovna dela so vabila na ogled dijake
in obiskovalce doma kar štiri mesece.
Vzgojiteljica: Karin Žvan
7
Ogled gledališke predstave
V Dijaškem domu Lizike Jančar Maribor se dijakinje in dijaki z veseljem udeležujejo kulturnih prireditev.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor smo si 2. 10. 2014 ogledali predstavo: Mihaila Afanasjeviča
Bulgakova Mrtve duše.
Predstava nas je spodbudila k razmišljanju o
medsebojnih odnosih in vrednotah vsakega posameznika.
Hvaležni smo SNG-u Maribor, ki omogoča oglede predstav mladim, ki si sicer tega ne bi mogli
privoščiti.
Vzgojiteljica: Karin Žvan
Eksperimentalna delavnica Batika
Septembra smo v okviru tedna - DEDIŠČINA GRE V ŠOLE - izpeljali predavanje o uporabi voska v obrti in
izvedli eksperimentalno likovno delavnico batika. Pod mentorstvom Raste Fašmon se je šestnajst dijakov
izražalo v tehniki batika. Vsi so prvič uporabili tjanting. Nad izdelki so bili dijaki zelo navdušeni ...
8
TUTORSTVO v dijaškem domu
“Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške
družbe …”
Z besedami Dalaj Lame smo pričeli uvodni
sestanek za vse udeležence projekta Tutorstvo,
ki v Liziki poteka že deveto leto. V torek, 23. 9.
2014, smo se zbrali v mladinski sobi, kjer so se
tutorji in novinci seznanili s svojimi nalogami in
z družabnimi dogodki, ki so sledili (kostanjev
piknik, ogled kino predstave, drsanje, pogostitev
s torto).
Ponosni smo na naše tutorje, ki s svojo pomočjo
novincem prispevajo košček v mozaiku lepšega
sveta.
Mentorica: Edita Urih
Predavanje o samozaščitnem vedenju za dijake-novince
Za novince v “Liziki” smo organizirali predavanje
o samozaščitnem vedenju. Policista s Policijske
postaje Maribor II in Policijske postaje Rače sta
predavala na temo samozaščitnega obnašanja
posameznika.
Za dekleta in fante, ki so prvič daleč od doma, sta
podala napotke o tem, kako se vesti, da bi bilo
njihovo bivanje v mestu varno in prijetno. Dijake sta
seznanila s statistiko, prekrški, kaznivimi dejanji in
praktičnimi nasveti, kako preprečiti oz. se izogniti
neprijetnim dogodkom, ki bi ogrožali njih oz. njihovo
imetje (mobilne telefone, denar, nakit, …). Dijaki so
po predavanjih z obema sproščeno poklepetali.
Vlasta Prajnc, svetovalna delavka
9
Festival prostovoljstva 2014
V okviru »Festivala prostovoljstva v Mariboru 2014« smo sodelovali na osrednjem dogodku , ki so ga organizirale članice mreže »Prostovoljstvo v Mariboru«.
S prostovoljci in vzgojitelji smo se udeležili aktivnosti, ki so potekale dne, 21. 5. 2014 na Trgu svobode.
Izvedli smo interakcijske delavnice na temo razvijanja vrednote zaupanja in sodelovanja. Postavili smo
kuliso čebelnjaka, s katerim smo želeli seznaniti javnost z mednarodnim projektom na temo čebelarske kulturne dediščine. Vsa pohvala gre našim dijakom, ki so animirali mimoidoče in jih povabili k izvedbi socialnih
iger.
Mentorica: Vlasta Prajnc
Glasbena romanca v “Liziki”
30. 3. 2015 smo v sodelovanju s Konservatorijem za glasbo
in balet Maribor pripravili koncert klasične glasbe, ki smo
mu dali naslov Glasbena romanca. Prireditev sta vodili
Lucija in Staša.
Dijaki: Zala, Patricija, Larisa, Boris in Žan so s svojimi inštrumenti pričarali pravo romanco. Z veseljem smo poslušali glasbeno gostjo, našo bivšo dijakinjo Tajo Meznarič, ki
je prišla iz Linza, kjer študira flavto.
Vedno smo veseli uspehov in dosežkov naših dijakov. Letos
so se uresničile velike sanje naši Zali. Opravila je sprejemne izpite v Grazu. Za ta njen uspeh ji iskreno čestitamo in
želimo veliko uspeha na njeni poti.
Flavtiste in hornistko je na klavirju spremljal prof. Ivan Ferčič.
Za lep večer se zahvaljujemo njemu, mentorici, prof. Violeti
Ozvatič in nastopajočim.
Prireditev je bila zelo lepo obiskana, veseli smo bili gostov
in naših dijakov, ki so z navdušenjem prisluhnili skladbam.
Dijakinjama Zali in Staši, ki zaključujeta srednjo šolo,
želimo uspešno nadaljevanje šolanja in hvala za aktivno
sodelovanje.
Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc, univ. dipl. ped.
10
Naši dijaki na radiu - Petkovi akvareli
V sredo, 25. 3. 2015 smo se udeležili snemanja javne radijske oddaje Radia Maribor PETKOVI AKVARELI.
Dijaški dom Lizike Jančar Maribor je z glasbeno točko predstavljala dijakinja KARMEN BOGŠA. Ob spremljavi kitare je zapela pesem The Common Linnets: Calm after the storm. Sodelovali so dijaki, ki bivajo v dijaških domovih severovzhodne Slovenije. Vsi nastopajoči so s svojimi glasbenimi točkami predstavili pestro
glasbeno dogajanje v dijaških domovih, kar je tudi tema letošnje Domijade. Dijaki so predstavili življenje v
dijaških domovih in možnosti za ustvarjalno preživljanje prostega časa. Ravnatelji in vzgojitelji so poudarili
pomen pedagoškega dela v dijaških domovih in vlogo pri vzgoji mladostnikov.
Vzgojiteljica Karin Žvan
Čisto veselje - zbrali 47 kg odpadnega materiala
V dijaškem domu Lizike Jančar Maribor smo se pridružili dobrodelni akciji Čisto veselje. Zbrali smo 47 kg odpadnega materiala,
ki smo ga predali na zbirno mesto.
Vsak je prispeval po svojih močeh in prepričanju, da lahko pomaga.
Vzgojiteljica: Karin Žvan
11
TUTORSTVO: Zaključek in pogostitev s torto
Projekt “Tutorstvo v dijaškem domu”, ki v Liziki teče že
deveto leto, se je zaključil s sladkanjem torte.
V letošnjem letu se je k projektu prijavilo 95 dijakov,
kar je največ v vseh letih.
V tem šolskem letu smo imeli v septembru uvodni sestanek, kjer so se tutorji in novinci seznanili s svojimi
nalogami, v oktobru smo se družili na kostanjevem
pikniku, v novembru smo šli drsat, v marcu pa smo si
ogledali film “6 VELIČASTNIH”. Menda je najdragocenejši čas, čas, ki ga podarimo drugemu. Hvala vsem
vzgojiteljem, ki držijo ta projekt živ, saj vzpodbujajo
in organizirajo tutorstvo. Hvala vsem tutorjem, ki so
skrbeli za svoje novince, jim nudili učno pomoč in jih
na prijazen način vpeljevali v domsko življenje. Hvala
ravnateljici, ki podpira to dejavnost in pa našemu šefu
kuhinje Robertu Lukasu, ki je spekel sladko presenečenje.
Vzgojiteljica: Edita Urih
Delavnice “TO SEM JAZ”
Delavnice “To sem jaz” so namenjene razvoju tistih spretnosti, ki mladostnikom olajšajo odraščanje, jih
podpirajo pri soočanju z izzivi življenja in uporabi ustvarjalnih strategij za reševanje problemov. Delavnice
temeljijo na konceptu 10 korakov do boljše samopodobe mladinskega programa promocije zdravja »To sem
jaz«, ki so ga razvili na Oddelku za socialno medicino in promocijo zdravja Zavoda za zdravstveno varstvo
Celje. Mladostniki lahko na spletni strani (http://www.tosemjaz.net/) dostopajo do anonimnega, hitrega in
brezplačnega posvetovanja s strokovnjaki s področja medicine, psihologije in socialnega dela. Na vprašanja mladih odgovarja skupina več kot 60 strokovnjakov prostovoljcev.
V sredo, 25. marca 2015, je bila v 6. nadstropju izvedena delavnica »Prepoznavam, izražam in sprejemam
svoja čustva«. Dijaki so čustva skušali razdeliti v dve skupini : sestavljena in enostavna. Slednje so skušali
tudi zaigrati in kaj kmalu ugotovili, da prepoznavanje in igranje čustev le ni tako enostavno, kot se mogoče
sliši. Čustva skušamo vsakodnevno čim bolje skriti, nekako tako, kot bi nosili masko, pod katero bi skrivali
svoja čustva, pa naj bodo to ljubezen, zavist, ponos, razočaranje, jeza, pričakovanje, veselje, strah, obup
… Posebej smo se posvetili čutenju negativnih čustev in izražanju na takšen način, da ne poškodujemo
drugih.
Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
12
ČOPIČ
Svoj čopič nosim s seboj vsak dan in kamor koli grem,
da z njim lahko zakrijem kdo in kakšen sem.
Rad bi se pokazal, vprašal, kakšen se ti zdim,
a kaj, če me ne boš sprejel;
lahko te še izgubim!
Saj bi vse barve, masko spral,
pokazal pravi jaz,
a le, če mi obljubiš,
da boš vzljubil moj obraz.
Zato potrpi, prosim,
za hip zapri oči,
da snamem barve, masko, ki me tako teži.
No, pa poglej,
pred tabo zdaj stojim ves bos in nag,
kaj sem ti še vedno všeč,
sem ti še vedno drag?
Presrečen sem,
kljub temu pa bo čopič še z menoj,
da se bom mogel skriti pred drugimi ljudmi.
Zato te prosim, ščiti me,
imej me rad,
kot jaz te imam
in prosim te, pomagaj mi,
da se bom imel še sam.
(Lee Ezell)
Vzgojiteljica: Edita Urih
Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
13
Odprtje likovne razstave MARIJE TOURE
V okviru projekta Ure kulture, ki je potekal
v našem domu ob slovenskem kulturnem
prazniku, se je z likovnimi deli predstavila
profesorica Marija Toure, ki poučuje na Srednji šoli za oblikovanje Maribor. Ob tej priložnosti so dijaki pripravili kulturni program, v
katerem sta sodelovali dijakinji Larisa Filip
in Marija Munda. O likovnih delih umetnice
je spregovoril kritik Mario Berdič, vzgojiteljica Rasta Fašmon pa je predstavila pomen
razstavišča.
Vzgojiteljica: Karin Žvan
Tržnica znanj
V petek, 21. 11. 2014 smo zastopali Dijaški dom Lizike
Jančar Maribor na poklicni tržnici v Ljutomeru. Med
predstavitvijo smo bili zelo timsko naravnani, razdelili
smo veliko letakov. Pri bodočih dijakih smo vzbudili
radovednost in si pridobili zaupanje.
Srečali smo veliko znancev iz naših krajev ter z njimi
navezali osebne stike. Spomnili smo se časov, ko smo
se sami vpisovali v srednjo šolo in dijaški dom. Podali
smo jim veliko zanimivih informacij, da se bodo lažje
odločili za vpis. Imeli smo se super, z nami sta bili pedagoginja Vlasta Prajnc in vzgojiteljica Karin Žvan.
Lucija Vinko, Rafael Hladnjak in Miha Marinič (1.A in
1.B skupina)
14
DOBRODELNI KONCERT Bodi zvezda svojega življenja JE USPEL!
Vsi se želimo svobodno sprehoditi skozi življenje,
nekaterim pa se je ta pot s sojem žarometov in glasnim trkom na žalost zabrisala. A njihove sledi so še
zmeraj vidne v očeh družine, prijateljev, vzgojiteljev,
njihovih najdražjih. Lahko še slišimo oddaljen zvok
harmonike, ki se je razlegal po hodnikih dijaškega
doma in nas zabaval. Veliko nas je takih, ki se ob tem
spomnimo na “Sašota”. “Ker je glasba tista, s katero
se nam je predstavil, se bomo tudi danes ob prijetnih
zvokih povezali”.
S temi besedami se je v sredo, 17. 12. 2014, pričel
DOBRODELNI KONCERT S PLESOM.
Osrednja glasbena gostja je bila Bilbi, ki nas je
očarala s svojim glasom in nastopom. Na koncertu
so nastopili še Erik Mihelič in naši dijaki. Najbolj smo
se razveselili obiska “Sašota”, našega bivšega dijaka, ki se pogumno spopada s posledicami prometne
nesreče. Vzdušje je bilo toplo, prisrčno in čutili smo
se tesno povezane. Velika zahvala vsem dijakom in
zaposlenim za denarne prispevke. Hvala vsem, ki so
kakorkoli prispevali k realizaciji tega dogodka.
Vlasta Prajnc,
Viktor Brglez
15
Odprtje likovne razstave SLOVENSKI FENOMEN - PANJSKE KONČNICE
10.12. 2014 smo se zbrali v Malem razstavišču avla na odprtju razstave SLOVENSKI FENOMEN PANJSKE KONČNICE.
Razstava je obsegala 156 likovnih izdelkov, ki so
prispeli na mednarodni natečaj na temo panjskih
končnic iz Slovenije in desetih šol iz tujine. Največje
zanimanje so obiskovalci pokazali za panjske končnice iz Avstralije, Hrvaške, Indije, Latvije, Poljske in
Romunije, saj prikazujejo tuje navade in običaje. V
kulturnem programu, ki ga je pripravila vzg. Marija Dobrić, so nastopili dijaki dijaškega doma: Anja
Meško, Maša Jambriško, Denis Kolbl, Žan Škrablin,
Marija Munda in Rok Ciglar.
O pomenu ustvarjanja in povezovanja je spregovorila mag. Vera Bevc, predstojnica območne enote Maribor Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, o delu
strokovne komisije pa vzg. Rasta Fašmon. Razstavo
je odprla ravnateljica dijaškega doma, ga. Vasja
Smole Dubrovnik. Na koncu smo podelili priznanja in
potrdila ter se po prijetnem druženju razšli s prijetnimi
občutki.
Zapisala: Rasta Fašmon
Evalvacija natečaja za najboljši slogan na temo ČEBELA
Komisija v sestavi: Karin Žvan, Vesna Špes Ciringer in Rasta Fašmon je izbrala najbolj zanimive slogane
na temo Čebela. Člani so ocenjevali izvirnost, domiselnost, vsebinsko navezanost na kulturno dediščino
čebelarstva ter duhovitost. Avtorji nagrajenih sloganov so prejeli sladko nagrado presenečenja.
Travnik s čebelnjakom je kot sreča brez dna, kot »šalčka« medu – za vsakega nekaj posebnega.
(dijakinja Tjaša Voglar)
Brenči kot čebela, da bi ljubezen ujela. (Marija Dobrić)
Če čebela ne bi imela če, bi bila bela. (Vesna Špes Ciringer)
Hvala vsem, ki so se udeležili natečaja.
Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
16
Etno oblačila in plesi mojega naroda
6. novembra 2014 so dijaki našega doma pripravili
kulturni program ob slavnostnem zaprtju izjemno
zanimive razstave - Etno oblačila in plesi mojega
naroda. V avli doma je privabljalo poglede mimoidočih 36 barvitih slik, ki so jih ustvarili otroci in mladi
z različnih koncev sveta. Dela so nastala na pobudo Mihaila Lišanina in so bila sposojena iz arhiva
mednarodnih razpisov revije Likovni svet, na katerih je sodelovalo več kot 130.000 mladih iz 105.
držav.
O pomenu ustvarjanja in povezovanju ljudi različnih
ras in ver so spregovorili : avtor številnih mednarodnih projektov Mihail Lišanin, ravnateljica dijaškega
doma, ga. Vasja Smole Dubrovnik in pobudnica
razstave, ga. Rasta Fašmon. Dijaki dijaškega doma
so pripravili pester kulturni program, razstavo pa je
zaprl g. Srečko Štajnbaher, vodja Zavoda za varstvo
kulturne dediščine Slovenije.
Zapisala: Marija Dobrić
17
Medeno kosilo
V letošnjem šolskem letu je v dijaškem domu potekal projekt pod naslovom Čebelarska kulturna dediščina,
v okviru katerega se je odvijalo mnogo zanimivih dogodkov.
V torek, 18. 11. 2014, smo povabili prijatelje iz Doma Danice Vogrinec, s katerimi se družimo že petnajsto
leto, na medeno kosilo. V naši kuhinji so pripravili izredno okusne jedi, vse na bazi medu. Prostovoljci in
njihovi starejši prijatelji so klepetali v sproščenem vzdušju. Med seboj smo izmenjali smo tudi tradicionalne
slovenske recepte.
Mentorica prostovoljnega dela: Vlasta Prajnc
Predbožična delavnica v 2. nadstropju
Dijaki so z dišečimi klinčki in trakovi okrasili pomaranče in jih ponesli v svoje domove. Na delavnici je sodelovalo 14 dijakov, ki so ob zvokih božične glasbe začutili praznične dni in uživali v lepem večeru.
18
Svetovni dan Zemlje
Ob 22. aprilu, svetovnem dnevu Zemlje, smo se tudi
v “Liziki” spomnili na to, da je naš planet živo bitje,
zato moramo imeti do njega spoštljiv odnos. Največ
kar lahko naredi vsak posameznik, je odgovorno
ravnanje z odpadki, varčevanje z vodo in energijo,
zmanjševanje toplogrednih plinov in pa seveda čuteč
odnos do živali in narave. Zato imejmo radi naš
prelepi planet, začutimo povezanost z njim in ga
čuvajmo ...
Obisk brezdomcev
Preveč samoumevna se nam zdi beseda dom, ker jo premalo
cenimo. Z dijaki smo zbrali denar, kuharji so spekli kruh, nekateri
dijaki so prinesli še razne domače dobrote, in tako smo se odpravili do doma za brezdomce. Toplo so nas sprejeli in nam povedali
svoje življenjske zgodbe. Razkazali so nam svoj dom in nam povedali pravila, ki jih morajo upoštevati, da sploh lahko živijo tam.
Z njihovih lic je bilo razvidno, da so nam bili hvaležni za naše dobrote in obisk. Še posebej so se razveselili zvokov Rokove harmonike. Srečni smo bili, da so nas tako toplo sprejeli medse. Po obisku
smo bili vsi malce tiho in zamišljeni, saj se je vsak po svoje zavedal, kako neprecenljiva sta dom in družina.
Lucija Rakuša, 1. A
Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
19
Obiskali smo zavetišče za živali v Mariboru
14. 10. 2014 smo z vzgojiteljicama Karin Žvan in Natašo Mlinarič obiskale zavetišče za živali. Videle smo
veliko zapuščenih živali, ki čakajo na nove lastnike in nov dom. Pogovarjale smo se z veterinarko zavetišča,
ki nam je povedala veliko novega o zavetišču in zapuščenih živalih. S seboj smo za pse in muce prinesle
odeje in hrano, ki smo jih zbirali v dijaškem domu. Teh so bili v zavetišču zelo veseli. Povedali so nam, da
skrbijo tudi za prostoživeče mačke, katere sterilizirajo, jih zdravijo in jih kasneje spustijo v njihovo okolje,
ker so navajene živeti brez lastnikov in jih je zelo težko socializirati. Vendar tudi te muce mora nekdo nahraniti.
Zelo žalostno je bilo videti vse te živali, ki jih lastniki
zavržejo, ko se jih naveličajo in nočejo več skrbeti
zanje. Nekatere pridejo tja že kot mladiči, nekatere
pa tam celo dočakajo smrt. Na žalost je v zavetiščih
vsako leto več zapuščenih živali. Prav bi bilo, da
ljudje, preden se odločijo, da bodo imeli doma žival,
razmislijo, ali so pripravljeni zanjo skrbeti tudi takrat,
ko žival ne bo več le ljubek mladiček in ali bodo imeli
dovolj prostora ter hrane zanjo tudi takrat, ko bo žival
odrasla.
V zavetišču imajo veliko čudovitih muc in psov, ki
iščejo topel in ljubeč dom. Zelo so veseli, če se kdo
odloči, da katero od teh živali posvoji. Hvaležni so
tudi kakršnih koli donacij in hrane za živali.
Tudi te revčke mora kdo nahraniti.
Melita Š. in Barbara V.
Sliki sta z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
20
Okrogla miza v okviru Mednarodnega
dneva spomina na žrtve prometnih
nesreč
Z dijaki smo se udeležili okrogle mize, ki je bila organizirana v okviru Dneva spomina na žrtve prometnih
nesreč. Potekala je pod okriljem Sveta za preventivo Mestne občine Maribor v četrtek, 13. novembra
2014, na Srednji prometni šoli. Letošnje aktivnosti
so potekale pod sloganom “Hitrost ubija! Predvidi
svojo hitrost”.
Ozaveščanje mladih je izjemnega pomena, saj je število mladih udeležencev prometnih nesreč zaskrbljujoče in vsaka žrtev je nepotrebna. Kako dobrodošle so takšne preventivne aktivnosti, pa priča tudi zapis v
nadaljevanju, ki ga je napisala naša dijakinja, ki je bila med udeleženci okrogle mize.
Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc
Preko Dijaškega doma Lizike Jančar smo se nekateri dijaki udeležili okrogle mize, ki je potekala o prometu. Na začetku nas je lepo pozdravila ga. Jožica Trlep in nam povedala, kaj želijo doseči s to okroglo mizo.
Naslednjo besedo je imel policist, ki je pripravil predstavitev o nesrečah v minulih letih. Pogledali smo si tudi
šokantne posnetke o varni vožnji. Posnetki so bili zares žalostni, a tudi grozni, vendar kljub temu zelo realni.
V nadaljevanju so se nam predstavili trije gospodje, ki so bili udeleženci ali povzročitelji prometnih nesreč.
Zgodbe, ki smo jih slišali, so bile krute, vendar tudi to predstavlja velik del življenja. Vsi trije imajo še zmeraj
posledice prometne nesreče, ki se jim je pripetila. Nikoli več ne bodo mogli spremeniti odločitve, ko so sedli
za volan pijani, z mobitelom v roki ali pa le kot nedolžni vozniki, ki jim je tuja napaka spremenila življenje.
Sledila je debata o mladih voznikih, ki ne upoštevajo pravil varne vožnje.
Ob zaključku smo predlagali, da bi bilo dobro takšne resnične zgodbe predstaviti večji skupini dijakov ali
učencev. Prišli smo pa tudi do ugotovitve, da je na žalost zmeraj tako, da mladi prepogosto potrebujejo neko
hudo izkušnjo, da spremenijo svoje ravnanje.
Vsi bi morali upoštevati, da ko sedeš za volan pijan, z mobitelom v roki ali nezbran, se ta zgodba redko konča
srečno.
Lucija Rakuša, 1. A
Sliki sta z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
21
Volk in sedem kozličkov v “Liziki”
Letos smo pri lutkovnem krožku pripravili predstavo
Volk in sedem kozličkov, ki je pri otrocih priljubljena, zato smo se odločili zanjo. Najprej smo izdelali
naprstne lutke in lutke na palčki. Nastale so iz flisa,
plastičnih oči, barv, balonov, lepila in raznih dodatkov. Najprej smo izdelali glave iz balonov, ki smo jih
kaširali z lepljenjem koščkov časopisnega papirja. Ko
so se ti posušili, smo jih pobarvali in dekorirali z očmi
in dodatki, da so nastale glave lutk. Obleke in roke
smo naredili iz flisa ter jih pritrdili na glavo. Nekaterim
lutkam smo dodali še palčko in lutke so bile pripravljene za predstavo. Zgodbo smo priredili po Danilu
Vrancu in zaigrali s pomočjo besedila. Oživili so liki:
mame koze, kozličkov, volka in ptice. 2. decembra
2014 smo imeli premiero lutkovne predstave v našem
domu. Na predstavo smo povabili otroke z njihovimi starši. Po predstavi smo skupaj z otroki izdelovali lutke,
risal in barvali. Nekateri so se sami preizkusili v igranju in veselo poprijeli za lutke. V lutkovno vzdušje se je
vživela tudi slaščičarka in nam pripravila majhne posladke.
V sklopu krožka smo si v Lutkovnem gledališču Maribor ogledali predstave: Časoskop; O vili, ki je videla v
temi ter Mali modri in mali rumeni. Pri lutkovnem krožku smo sodelovali dijaki iz 1. A , 1. B, 2. A, 4 .A in 6. A
skupine: Lucija, Vesna, Karmen, Lučka, Rafael, Jaka, Valerija, Živa, Marija, David, Melita, Veronika, Urška,
Sara, Špela, Nadja in Miha. Na harmoniko je zaigral Jaka.
Lučka Pevec, 1. A skupina
Vintage sejem
V ponedeljek, 22. 12. 2014 smo v avli dijaškega doma organizirali vintage sejem. Dijaki in delavci so prinesli stvari, ki jih več ne potrebujejo in so bili marsikomu všeč. Na razstavnem prostoru so se znašli oblačila,
nakit, skodelice, igrače, igrice, prtički, ...
Z nakupom rabljenih stvari smo zavrteli kolo potrošništva in s prostovolnjimi prispevki polepšali dan tistim,
ki so tiho upali, da bodo našli tudi kaj zase.
Vzgojiteljici: Breda Prešern in Karin Žvan
22
Novoletna večerja
V ponedeljek, 22. decembra 2014, smo imeli v okviru prireditev prazničnega decembra svečano večerjo.
Ob 18. 30 uri smo se zbrali v jedilnici, kjer se je miza šibila od dobrot, ki so jih pripravili v naši kuhinji. Jedi
so bile izvrstne in prekrasne na pogled. Večer je bil namenjen užitju dobre hrane, druženju in mirnemu pogovoru ob poslušanje glasbe. Dijaki, študentke in zaposleni smo se prepustili kulinaričnemu razvajanju.
Kuharji in slaščičarka, potrudili ste se kot vedno in še bolj, zato hvala!
Vlasta Prajnc in Ani Raztresena
23
Izberi, preberi, odnesi domov - SEJEM RABLJENIH KNJIG V LIZIKI
Ob slovenskem kulturnem prazniku smo organizirali v Liziki sejem rabljenih knjig, ki je vzbudil v mimoidočih
veliko zanimanja.
Dijaki in zunanji obiskovalci so razstavljene knjige pogledali, nato pa jih odnesli s sabo. Istočasno s sejmom
knjig je potekala je potekala tudi delavnica izdelave knjižnih kazal iz filca, ki so razveselila ljubitelje knjig.
Drsanje v okviru projekta “Tutorstvo v
dijaškem domu”
V sredo, 26. 11. 2014, smo se v okviru projekta
Tutorstvo udeležili brezplačnega drsanja v Ledni
dvorani Maribor. Bilo je zabavno…
Edita Urih
24
DOMIJADA - ROGLA 2015
DD LIZIKE JANČAR Z ZMAGO, TRETJIM MESTOM IN LEPIMI SPOMINI S
53. DOMIJADE
23. in 24. aprila je na Rogli potekala že 53. Domijada,
na kateri so se ponovno srečali dijaki, dijakinje, vzgojitelji in ravnatelji dijaških domov iz celotne Slovenije.
Kot pove že samo geslo letošnje Domijade, “Živim
v dijaškem domu”, je bila osrednja nit letošnjega
dvodnevnega srečanja dijaških domov predstavitev
življenja in aktivnosti v dijaških domovih.
DD Lizike Jančar je na Rogli ob spremstvu vzgojiteljev Vesne Špes Ciringer in Dejana Krambergerja zastopalo 17 dijakinj in dijakov, od tega 11 fantov in
6 deklet. Vzgojiteljica Rasta Fašmon pa je vodila likovno delavnico, na kateri so dijaki in dijakinje risali na
domske rjuhe.
Luciji Rakuša priznanje za 3. mesto na literarnem natečaju
Poleg kulturnih dogodkov, ustvarjalnih in likovnih delavnic, literarnega in foto natečaja ter okrogle mize,
so se v finalnih obračunih med seboj pomerili dijaški domovi, ki so se v posameznih športnih disciplinah
preko regijskih in medregijskih tekmovanj uvrstili na zaključne turnirje. Naša dijakinja, Lucija Rakuša je bila
za svoj prispevek na literarnem natečaju, na temo “Življenje v dijaškem domu”, nagrajena s priznanjem za
osvojeno 3. mesto.
Dekleta zmagala v namiznem tenisu, fantje 3. v košarki
Na veliko veselje našega dijaškega doma smo se športnih uspehov veselili tudi mi. Tako so dekleta DD Lizike Jančar, po lanskoletnem 2. mestu v namiznem tenisu, letos na krilih Barbare Pejovnik,
Nike Rebernik in Anje Meško, stopile še stopničko višje in osvojile
1. mesto med vsemi dijaškimi domovi. Da na Rogli računajo na
zmago, so dekleta pokazala že na regijskem tekmovanju v Mariboru in na medregijskem v Murski Soboti.
Prvič v zgodovini našega dijaškega doma se je na finalno tekmovanje na Rogli uvrstila tudi košarkarska ekipa, ki je letos prvič tekmovala v tej šprtni disciplini. Naši fantje (Uroš Vezonik, Filip Dora,
Tomaž Mraz, Žan Šprah, Tilen Flegar, Jan Kovač, Rok Ciglar in
Nino Črnko) so si pot do zaključnega turnirja tlakovali z zmagama
na regijskem
tekmovanju
v Mariboru
in medregijskem, ki je
v organizaciji našega
dijaškega
doma, potekalo v Voličini. Že v prvem nastopu na tem
tekmovanju so si fantje DD Lizike Jančar, v izjemno
napeti tekmi proti DD Janeza Boska Želimlje, priigrali
odlično 3. mesto. Poleg dobre igre gre pohvaliti predvsem njihovo borbeno igro in pripadnost dijaškemu
domu.
25
Drugi dan Domijade so se dijaki in dijakinje DD Lizike
Jančar udeležili tudi spominskega teka. Dekleta (Barbara Vršič, Anja Bele in Anja Meško) na 1000 m, fantje (Jan Kovač, Rok Ciglar, Tilen Flegar, Žan Šprah,
Uroš Vezonik, Nino Črnko) pa teka na 2000 m. Prav
tako se je na razdaljo 1000 m podala tudi vzgojiteljica
Vesna Špes Ciringer, ki je med vzgojiteljicami osvojila odlično 3. mesto.
Ponosni na vzorno vedenje naših dijakov
53. Domijado na Rogli smo tako zaključili zelo uspešno, še bolj kot športni rezultati, pa nas lahko veseli
dejstvo, da so se naši dijaki in dijakinje na Rogli vedli
tako, kot se spodobi za odgovorne dijake in bili s svojim vedenjem vzor drugim vrstnikom. Na slednje smo
kot vzgojitelji še posebej ponosni.
Pohvala organizatorjem
Naj ob koncu tega sestavka dodam še naslednje vrstice. Organizatorji letošnje Domijade, mariborski dijaški
domovi, in sicer ob DD Lizike Jančar še DD Drava, DD Maribor, DD Srednje prometne šole Maribor, DD
Ruše, DD TŠC Maribor in DD Antona Martina Slomška so letošnjo dvodnevno srečanje dijaških domov iz
vse Slovenije pripravili kvalitetno in organizacijsko na zelo visokem nivoju. Na ta način so (smo) dokazali,
da se le s sodelovanjem in delovanjem v slogi rodijo najlepše in najuspešnejše zgodbe.
Vzgojitelj: Dejan Kramberger
26
Razmišljanje dijakinje o udeležbi na 53. Domijadi
23-24.4.2015 smo se udeležile državnega tekmovanja na Rogli.
Bilo nas je 17. Na Roglo smo prišli ob 11:30, kjer smo imeli kosilo,
nato pa so nam pripravili zelo lep sprejem. Ob 15.00 bi naj imale
tekmo v namiznen tenisu, ampak so dijakinje iz Bežigrada odpovedale in zato smo se neposredno uvrstile v finale. Finale je potekal
ob 18.00, kjer smo bile rahlo na trnih, kajti tekmovalke niso bile
tako slabe kot se nam je zdelo v začetku. Toda s skupnimi močmi
nam je uspelo, saj smo postale državne prvakinje dijaških domov
v namiznem tenisu. Po naši tekmi so imeli fantje tekmo v košarki in
si prislužili bronasti pokal. Za večerjo smo imeli na razpolago čas
od 19. do 21. ure. Ob 21. uri pa se je pričela prireditev s plesom,
ki je trajala do 2. ure zjutraj ... Naslednje jutro smo vstali ob 7.30 in
šli na zajtrk. Okoli 10. ure je bil še tek, kjer pa se žal nismo uvrstile
med prve tri. Ampak važno je sodelovati in ne zmagati. Ob 12.
uri smo šli na kosilo, nato pa je bila uro kasneje zaključna prireditev, ki je trajala do 14. ure. Po končani prireditvi smo se vsi zadovoljni in polni vtisov odpravili domov.
Napisala: Nika Rebernik (prva z leve strani na sliki)
27
RAZMIŠLJANJA DIJAKOV
Prvi dnevi v “Liziki”
Zelo dolga vožnja je bila od mojega domačega kraja do
Maribora, kjer sem se morala vseliti v dijaški dom. Nostalgija in strah sta se vsako sekundo, ko sem bila bližje
dijaškemu domu, le še povečevala. Avto se je počasi začel
ustavljati in le še nekaj korakov me je ločevalo od stavbe,
v kateri bom kmalu preživela več časa kot doma. Mama mi
je podala kovček in me pospremila v dijaški dom. Na vratih
je visel bel list z imeni in na njem je bilo tudi moje ime, nadstropje in številka sobe. Vzgojiteljica me je z nasmehom
sprejela in popeljala v sobo, pa vendar mi domače ognjišče
nikakor ni šlo iz glave. Navkljub velikemu strahi, ki sem ga
imela, sem hitro našla prijatelje in vzljubila novi dom, kjer
se počutim že čisto domače.
Lucija Rakuša, 1. A
Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
V začetku bivanja v dijaškem domu sem dobila veliko novih vtisov. Po začetnih težavah zaradi novega okolja
se je stanje sčasoma le izboljšalo. V domu so nas zelo prijazno sprejeli in nam poskušali omogočiti čim bolj
prijetno bivanje. Vzgojitelji in vzgojiteljice so nam bili vedno pripravljeni pomagati, tako pri učenju kot pri bolj
osebnih težavah. Všeč mi je, da imamo na razpolago veliko različnih aktivnosti, kot npr. izdelovanje sveč,
kostanjeh piknik, literarni večer, igre na igrišču, ...
Spoznala sem starejše dijakinje, ki mi svetujejo in pomagajo. S sostanovalkama se dobro razumem in zelo
smo si blizu. Nasplošno mi je v dijaškem domu všeč, saj se vedno kaj dogaja.
Dijakinja iz 205
28
MMM ... zadišalo je iz krušne peči
Kruh iz krušne peči (po pripovedovanju babice).
Sestavine: -
6kg gladke moke
-
0,5kg ržene moke
-
2 kvasa (84g)
-
4 velike žlice soli
-
voda po potrebi
Postopek:
Ker je peka v krušni peči nekoliko bolj ustvarjalna kot peka v navadni električni pečici, katero samo nastavimo na ustrezno temperaturo, bom opisala celoten vrstni red mesenja kruha ter kurjenja - segrevanja peči.
V korito damo presejano moko, dodamo kvas in malo vode, da kvas vzhaja. S podolgovato kuhalnico za
mešenje mešamo, tako da se voda čim bolj enakomerno razporedi po suhih delih (samo po kvasu) ter
pokrijemo in pustimo čez noč.
Korito
Naslednji dan zjutraj dodamo sol in vodo po potrebi ter umesimo testo. Masa naj ne bo pretrda (dodamo
vodo) ali premehka (dodamo moko). Točno količino vode je potrebno dodati po občutku, saj je testo odvisno
od vrste in vlažnosti moke. Zopet pustimo približno 1 uro, da testo vzhaja. Približno po eni uri vzhajanja,
zakurimo peč in takoj, ko v njej primerno zagori, potisnemo ogenj na zadnjo stran peči, spredaj pa dodamo
snop šibja.
Šibje
29
Grebljica
Skurimo 4 snope šibja v presledkih (ko eden zgori, dodamo naslednjega), vsake toliko časa z grebljico
razgrnemo ogenj, da nastane oglje. Postopek kurjenja traja približno 2 uri.
Medtem zgnetemo 4 kepe kruha, ki ga položimo v lesene krničke, obložene s pomokanim prtom, da se
kepa kruha ne prilepi na prt. Vse še enkrat pustimo, da vzhaja, dokler ni peč dovolj segreta.
Krnica
V peči se mora do tega trenutka nabrati dovolj žerjavice (nič več plamenov - do sedaj je gorelo dobri dve
uri). Le-to enakomerno razgrebemo po celotni površini peči. Vrata v peč zapremo. V peči je žerjavica skoraj
dogorela, zato jo pogrebemo na stran in pometemo dno krušne peči. Če imamo občutek, da je peč prevroča, damo žerjavico na stran in počakamo da se peč ohladi. Če se nam zdi, da je peč dovolj vroča, žerjavico
pogrebemo na stran in damo kruh v peč. Peč zapremo in počakamo 5 do 10 minut, da dobi zgornja plast
kruha svojo barvo. Po 5-10 minutah peč odpremo in pustimo 75 minut, da se kruh peče.
Po 75 minutah odstranimo žerjavico, vzamemo kruh iz peči in pometemo spodnjo stran kruha z majhnim
omelom. Kruh odnesemo v kuhinjo ter ga obrišemo z vlažno krpo. Obrisanega zavijemo v prt in pustimo, da
se ohladi.
Babica peče kruh v krušni peči že 59 let.
Pripravila: Lucija Vinko
30
Modne smernice pomlad/poletje 2015
Ste se odločili da spremenite svoj stil oblačenja, da prevetrite svojo garderobno omaro in jih vdahnete nekaj
modne svežine? Potem morate vsekakor spremljati vzhajajoče zvezde na parketu mode.
Moška moda pomlad/poletje 2015
Moške navdušuje množica enostavnih kombinacij, ki kot skupek delujejo zelo ležerno. Tisti, ki želite pokazati več stila, boste to storili z umirjenimi barvnimi kombinacijami. Vsekakor so izjemno modne superge,
a če boste želeli poudariti svoj boemski stil, potem naj bodo le te bele
barve. Še vedno ali še bolj, so moderne nekoliko prekratke hlače, s katerimi morate obvezno nositi prave čevlje, čeprav se zdi, da tu pravil ni,
a pozornost ni odveč. Izjemno moderni bodo tudi modni moški nahrbtniki, ki lahko pri marsikaterem moškem postanejo pravi modni izziv.
Moške modne frizure leta 2015
Ker frizura naredi človeka, prav tako kot sama
obleka, so letos pravila za tvojo frizuro izjemno
sproščena. Osnova so nekoliko daljši lasje na glavi,
ki prehajajo v relativno močan prehod, postrižen po
vojaško. Z različnimi preparati pa boste dosegli ravno strukturo las, kjer je osnovni trend naravni - mat
lasje.
Ženske modne frizure leta 2015
Pri ženskah bo prevladovala nova različica elegantnega paž-a, bolj
znanega pod imenom “bob”.
Prva ljubezen žensk
- modni ženski čevlji
2015
Ja, ker je potrebno imeti v omari
vsaj 50 parov, bomo gledali
jeseni 2015, kaj nosijo na nogah
najbolj modno zavedne in urbane predstavnice ženskega spola. Vračajo se namreč škornji v
stilu “Pretty woman”, ki segajo
visoko nad koleno in jim pristaja
precej kratko krilo.
Leto 2015 - leto modnega kaosa
Zdi se, da je modno leto 2015 brez resnih pravil in smernic. Največji poudarek bo na osebnem stilu in predvsem načinu, kako boste ta oblačila nosili. In zdi se, da se bodo le-tu ustvarjali resnični modni presežki.
Pripravila: Anja Bele, 319
31
PRIJATELJSTVO
Veliko spominov sem si že ustvarila v dijaškem domu in vsi so zelo lepi, ker imam tukaj prijatelje, ki so del
njih. Tukaj smo kot druga družina, skupaj gremo v šolo in skupaj iz nje, kosimo skupaj, večerjamo ter si
delimo dogodivščine. Zato se zmeraj po dijaškem razlegajo zvoki smeha in glasbe, ker vidiš, slišiš in čutiš
prijateljske vezi. Dober občutek je, ko se na hodniku med sabo pozdravimo, si voščimo dobro jutro in to
tudi zares mislimo. Navkljub temu, da na začetku nisem v dijaškem domu poznala skoraj nikogar, sem zdaj
spoznala toliko enkratnih ljudi, ki jih že lahko imenujem za prijatelje. Lahko se zanesem na vsakega izmed
njih, se z njimi smejim in ustvarjam večne spomine, ki se jih bom rada spominjala. Ravno zaradi tega, ker
sem spoznala tako enkratne ljudi, ne obžalujem, da sem v dijaškem domu.
Lucija Rakuša, 1. A
Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
32
VEZI
Z letošnjim šolskim letom se je zgodilo veliko sprememb; prehod v srednjo šolo in prihod v dijaški dom
sta bili veliki prelomnici mojega življenja. Bilo me je
strah, nikogar nisem poznala in nisem vedela, kaj naj
pričakujem in kako naj se vključim v družbo. Ko me je
mama pred 1. septembrom peljala v dijaški dom, se mi
je pot zdela tako neskončno dolga, ker sem vedela, da
je napočil čas za nov korak, nov nepopisan list papirja,
ki je čakal, da nalivno pero popleše na njem in ga zapolni. Zavedala sem se, da bom izgubila stike s starimi
prijatelji in da bom s svojo družino preživljala manj
časa. Ves strah, nemir in žalost so bili navsezadnje čisto odveč, hitro sem se navezala na prijatelje, ker skupaj
preživimo veliko časa in si lahko zaupamo; z družino pa
se slišim vsak dan in jo tudi bolj cenim in sem ji hvaležna.
Razmišljam, koliko generacij je že bilo pred mano tu,
koliko prijateljskih vezi so stkali med seboj, koliko toplih
pozdravov in veselih obrazov so namenili drug drugemu. Zdaj pa sem tudi jaz tista, ki piše to zgodovino našega doma, tudi jaz sem del teh nasmehov, pozdravov,
ljubezni, ki se razlega po hodnikih in se vsakemu izmed
nas nežno riše v srce. Pod isto streho za istimi zidovi
nas biva veliko, veliko različnih ljudi, ki na svet gledamo
z drugačnimi očmi, razmišljamo po svoje, delamo po
svoje in si gradimo življenje drugače. Med nami pa je
Foto: Nara Dominko David
neka skrivnostna vez, med nekaterimi tanjša in krhka,
pri drugih pa trdna in močna, pa vendar je vedno tam,
vez, ki nas vse skupaj prepleta in povezuje. Kamorkoli pogledam, jo vidim; vez med kuharji in hrano, ki je
postrežena z nasmehom in žarom v očeh. Vez med nami in vzgojitelji, ki nas pričakajo z nasmehom na
obrazu in vzpodbudnimi besedami ter nam priskočijo na pomoč, če opazijo, da smo se malce izgubili in
zabredli s prave poti. Vez med delavci dijaškega doma in nami je topla in nasmejana, ker si zmeraj voščimo iskren pozdrav in se trudimo, da bi se tu počutili čim bolje. Vezi med nami, ki med tednom živimo tukaj,
pa so drugačne, raznolike kakor barve, ki se prelivajo na paleti ter se pri vsakem razlikujejo in spreminjajo.
Včasih so norčave, otročje, smešne, ki podoživljajo norosti, ki jih ušpičimo. So vezi, ki so močne in trdne,
ki so se od prvega dneva do današnjega s smehom, ljubeznijo prelevile v prijateljske vezi, ki se utrjujejo iz
dneva v teden, iz meseca v leto. Verjamem, da se bodo vse vezi, ki so se do danes ustvarile med nami, še
neštetokrat podvojile in ostale tako trdne in močne še veliko časa.
Lucija Rakuša, 1. A
33
Življenje v dijaškem domu
Tri stopnice, prva vrata, druga vrata, na stenah slike in grafike, ki so takoj pritegnile mojo pozornost. Bil je
petek, 15. februar, pozno popoldne in ta dan sem prvič, z mamico ob strani, zakorakala v dijaški dom. Za
drugimi vrati na levi je stala majhna prijazna gospa, z rdečimi lasmi in velikim nasmeškom, ki naju je prijazno sprejela.
Sedem mesecev kasneje, sem po istih stopnicah, skozi ista vrata zakorakala z mlajšim bratcem na eni in
še leto mlajšo sestro na drugi strani. Močno sta me držala vsak za eno roko, za nami pa so počasi, z vso
mojo prtljago, stopali še starši. Usmerili so nas do dvigala in počasi smo se peljali proti šestemu nadstropju. Rdeče številke so se počasi, a vztrajno višale. Ena, dva, tri, vladala je tišina, ki jo je tu in tam prekinil
kakšen spodbuden nasmeh. Pet, šest, ustavili smo se in počasi, z malo strahu in vznemirjenosti zakorakali
iz dvigala. Vzgojiteljica nas je odpeljala v mojo novo sobo in nam dala vse potrebne informacije, nato pa so
najprej ona in ne dolgo za tem še moja družina, vsi zapustili sobo. Ostala sem sama v čisto novem okolju, kjer nisem poznala nikogar. Na police sem si razporedila zvezke, v omaro zložila oblačila, pospravila
kozmetiko in se udomačila v novi sobi.
Naslednji dan sem se odpravila v šolo, kjer je bil šok novega okolja še nekoliko močnejši. Okoli ene ure pa
sem se počasi vračala v dijaški dom in na poti razmišljala: ‘’ Bom spoznala koga? Bom morala sama na
zajtrk? Kaj bom delala zvečer?’’ Prečkala sem prehod, korakala po pločniku mimo blokov, avtov, ob ograji,
po takrat še neznani poti, ki je zdaj že moj vsakdan. Kmalu sem bila v svoji sobi in se udobno namestila. Še
isti dan sem dobila odgovore na vsa moja vprašanja. Na hodniku sem spoznala Evo in Tejo. Prijazni punci
iz sobe, nasproti moje. Teja nekoliko živa, a zelo zabavna, in njena leto starejša sestra Eva, ki je bila nekoliko bolj mirna in tiha, a zelo prijazna. V naslednjih dneh sem spoznala še Evo in Lucijo, dvojčici, ki sta name
naredili precejšen vtis, Rebeko, Tjašo, Urško, Janijo, Dolores, Anno, Katarino, Laro. Ustvarile smo si krog
prijateljstva, varen in domač, v katerem smo se počutile odlično. Hodile smo skupaj na kosila, se spoznavale in kovale prijateljstva.
Tudi letos se ni dosti spremenilo. Spremenilo se je le to, da nisem sama v sobi. Sobo si delim z Evo, eno
od dvojčic, s katero se odlično razumeva in mislim, da ne bi mogla najti boljše ‘’cimre’’. Je prijazna, zabavna, pametna in me vedno posluša, ne glede na to, kako nezabavna in nezanimiva zna včasih biti moja
zgodba. Njena sestra pa je žal odšla v drug dijaški dom, bliže njeni šoli. Še vedno sta le sobo naprej sestri
Eva in Teja. Ob večerih se pogosto znajdemo v eni izmed sob in se pogovarjamo ter zelo pogosto jočemo.
A, hvala bogu, največkrat zaradi smeha. Te prijateljice, ki sem jih spoznala le pred slabima dvema letoma,
so skoraj vsak dan razlog mojega nasmeha in dobre volje. Sploh Teja pogosto prispeva dobre in predvsem
resnične pripovedi, kot je ta, ki jo je nek večer delila z nami in vzgojiteljico: ‘’ Moški so kot keramične ploščice, če jih pravilno položiš, lahko dolgo hodiš po njih. ‘’ Naši večeri niso nikoli dolgočasni, le tu in tam jih
včasih prekine učenje.
Dijaški dom nas je po čistem naključju združil in med nami nehote ustvaril doživljenjske prijatelje. Z osebami, ki jih pred slabima dvema letoma še nisem poznala, preživim skoraj vsak dan in vsak dan se naučim
in spoznam nekaj novega o njih in oni o meni. Ne glede na preživeti čas skupaj, nas še vedno od časa do
časa presenetijo naše nepredvidljive lastnosti. Osebe, ki jih spoznavam, pa postajajo del mene.
Seveda pa naše večere poleg učenja prekine tudi kakšna drama. Sicer zelo poredko, saj se ne spomnim
več kot le nekaj prepirov. Prepire, ki so nam zagrenili le kakšen večer ali dva, pa smo vztrajno reševale
sproti in brez hujših posledic, razen še tršega prijateljstva. Kar je del življenja, nas utrjuje in še bolj povezuje.
Vse to, pa je seveda spremenilo tudi mene. V dijaškem domu sem se prilagodila na novo situacijo in se pri
tem marsičesa naučila. Strah, ki me je spremljal prvih nekaj dni, da se ne bom znašla v novem okolju, da
ne bom imela prijateljev, s katerimi bi se lahko smejala, se je kaj kmalu spremenil v strah pred izgubo teh
novih znancev. Okolje, ki mi je bilo takrat še tako neznano in strašno, je postalo moj vsakdan in mi zdaj
predstavlja vir zadovoljstva in radosti.
Prvi koraki so bili najtežji, a smo jih skupaj prehodili in obrnili nov list v knjigi življenja. List, za katerega
upam, da bo popisan s čim več lepimi in smešnimi pripetljaji, ki se bodo v naslednjih letih nabirali tako hitro
in vztrajno, kot so se nabirali do zdaj.
Patricija Cehner, 6. B
34
Ko te “strese” ob koncu šolskega leta
Ne dolgo nazaj je bil še september in mi smo že 11. zakorakali v novo šolsko leto. Vznemirjenje in veselje
ob pogledu na stare sošolce, prvi koraki po šoli, nič se ni korenito spremenilo, razen številke, ki je od leta
2004 hitro skočila na 2014. No sedaj pa je že maj.
Maj je za večino dijakov najtežji del šolskega leta. Vsi testi in spraševanja se naberejo na kupu in mi jih
skušamo opraviti po najboljših močeh. Skozi mesec maj le redko korakamo brez stresa, ki je naš spremljevalec na vsakem koraku. Ne glede na našo zaskrbljenost ali pa ne, nas stresni občutek ob zaključevanju
ocen le redkokdaj zapusti. Pogosto razmišljam, ali je sploh možno ne biti pod stresom v tem zaključnem
obdobju, ki je za nas dijake veliko pomembnejši kot se to sprva zdi. Od kod sploh izhaja ta naš stres, ki nas
še posebej bremeni v mesecu maju? Med razmišljanjem pridem do logičnega zaključka. Za osnovnošolce
so zaključne ocene vstopnica v srednjo šolo, za dijake srednjih šol pa vstopnica na želeni študij, ne smemo
pa pozabiti tudi na maturo. Dodaten stres povzročajo še štipendije, pritisk s strani staršev in učiteljev oziroma želja vsakega posameznika po uspehu.
Sama se skušam s stresom spopasti tako, da se držim spodbudnih citatov svojih vzornikov. Prav tako si poskušam učenje organizirati tako, da vseeno najdem čas tudi za tiste stvari, ki me veselijo, hobije in podobno. Mislim, da se je za dosego cilja treba učiti in delati. A verjamem, da smo veliko bolj uspešni če to poživimo s premori in naredimo še nekaj sami zase, nekaj, kar nam privabi nasmeh na usta in nas spravi v boljšo
voljo. Tako jaz pridobim zagon za nadaljnje učenje in se vsaj za nekaj časa znebim tistega občutka stresa,
ki mi pravi, kaj vse še morem storiti, da bo vse ‘’ lepo in prav’’. Formule za odpravo stresa ni, mislim pa,
da lahko vsak posameznik
za to nekaj stori in se s tem
spopade s svojo lastno
formulo, ki mu pomaga pri
premagovanju te ovire.
Ostali pa sta še dve vprašanji, ki mi ne dasta miru. In
sicer, ali ta stres sploh mine,
glede na to, da je iskanje
službe in sama služba po
navadi še bolj stresna kot
samo šolanje? In kako bi
lahko ta stres zmanjšali in
naredili dijakom bolj prijazen
mesec maj, ki je najlepši
mesec v letu?
Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
Patricija Cehner, 6. B
35
Moje bivanje v dijaškem domu v času srednje šole
Sem Barbara in končujem 3. letnika Srednje
šole za oblikovanje Maribor, smer frizer.
Že kot majhna deklica sem sanjala o tem, da
bom frizerka, zato sem se po končani osnovni
šoli odločila za frizersko šolo. Ker v Prekmurju
te šole ni, sem se vpisala v Maribor. Vsakodnevna vožnja z avtobusom bi me zelo utrudila, zato sem se odločila za bivanje v Dijaškem
domu Lizika Jančar.
Na začetku bivanja v dijaškem domu sem
seveda imela domotožje in tudi strah me je
bilo, saj še nisem nikogar poznala. Ampak ko
smo se začele družiti, me je domotožje minilo.
Skupaj smo preživljale prosti čas v dijaškem
domu in hodile po nakupih v Evropark ter v
mesto. Igrale smo tudi košarko, odbojko in
badminton ter se pogovarjale o fantih. V dijaškem domu sem se udeležila kar nekaj dogodkov, hodila sem
tudi k lutkovnemu, likovnemu in literarnemu krožku ter bila tudi prostovoljka. Delo prostovoljke me je zelo
osrečevalo, saj sem hodila v Dom upokojencev Danice Vogrinec k starejši gospe Pavli, ki je kljub svoji
starosti in bolezni zelo pozitivna oseba z veliko energije. Gospa Pavla se je zanimala za računalništvo, zato
sem jo naučila nekaj osnovnih stvari, ki so pomembne pri uporabi računalnika. Hodili sva na sprehode,
največkrat pa sva se pogovarjali o njeni mladosti in težavah v življenju. H gospe sem hodila v 1. in 2. letniku
srednje šole. Ker imam v 3. letniku samo 2 dni pouk, se mi časovno ne bi izšlo, če bi še naprej obiskovala
gospo, zato sem se ob koncu 2. letnika od nje poslovila. Ampak še vedno sva ohranili stike in se vsake
toliko časa slišiva po telefonu.
V drugem letniku sem bila na Domijadi na Rogli, kjer je bilo srečanje dijaških domov iz cele Slovenije. Tam
smo se imeli zelo lepo, saj se je dogajalo veliko zanimivih stvari. Pred odhodom smo imeli tudi večerno zabavo s plesom in glasbo, kjer smo se zelo zabavali. V dijaškem domu sem hodila tudi k inštrukcijam matematike in nemščine, saj sta mi ta predmeta delala kar nekaj preglavic. Inštrukcije so mi zelo pomagale, zato
sem zelo hvaležna za pomoč vzgojiteljem, ki so mi pomagali.
V 1. in 2. letniku sem imela ob petkih prakso v Mariboru v frizerskem salonu Mojca, ki mi ga je pomagala
najti moja vzgojiteljica. Na prakso sem hodila zelo rada, saj sem se dosti naučila in pridobila dragocene
izkušenje. Ker imam v 3. letniku samo 2 dni pouk, ostale 3 dni pa prakso v salonu, sem našla prakso doma
v Prekmurju, saj se mi to finančno bolj splača.
Moram priznati, da kot dijakinja nisem bila vedno najbolj pridna in vzorna, saj sem tudi jaz dobila nekaj opominov. Ampak vsi ljudje delamo napake, ker ni nihče popoln.
Najbolj pa sem seveda hvaležna moji vzgojiteljici, ki mi je skozi vsa tri leta srednje šole pomagala pri iskanju modelov za prakso in mi dajala dobre nasvete, ki mi bodo prišli še kako prav v življenju.
Barbara Gyergyek, 1. A
36
LITERARNI KOTIČEK
Literarni večer z Mirjam Fašmon
Obdani z besedami zaprtimi v knjige naše domske
knjižnice, se nam je v ponedeljek, 9.2.2015 odprla
knjiga Mirjam Fašmon. Na literarnem večeru, ki je
bil del projekta Ure kulture in je potekal v Dijaškem
domu Lizike Jančar Maribor ob slovenskem kulturnem prazniku, je bilo slišati njene pesmi, ki so ji v
odprtem zvezku, popisanem z njeno pisavo, ležale
na dlaneh. V peščici izmed dvesto napisanih pesmi,
ki so ji napolnile dva zvezka, nam je dala vpogled v
svoje doživljanje tega sveta, se spustila v temnejše
kotičke in se rahlo dotaknila tudi najmočnejših čustev.
Tišino med besedami, nam je zapolnila glasba naših
domskih glasbenikov (Borisa, Žana in Marije).
Besede, ki jih Mirjam Fašmon veže v pesmi, so nam
še dolgo ostale v prijetnem spominu.
Staša Meglič, 1. A
37
Dijaški svet
V solze zakopan,
z mislimi obdan in
s soncem obsijan,
naš dijaški je vsakdan.
Sprva težko se ti zdi,
saj domačih obrazov tu sploh ni.
Z učenjem in ustvarjanjem čas se prepodi
in v petek po domu že diši.
Nato pa nedelja pride spet
in tako začaran naš je svet.
Vsak med nami spet hiti,
da vlaka ne zamudi.
In preden prešteješ do deset,
spet prideš v ta dijaški svet.
Po kratkem času spet se posveti ti,
da z novimi prijatelji teden hitro odleti.
Potem postane kakor droga,
ko vsak teden spet in spet,
greš v ta dijaški svet.
(Karmen Bogša, 1. B)
38
Teden
Nedelja zvečer,
mrzla postelja,
a toplo srce.
Domač občutek
in takoj zaspim.
Ponedeljek že spet.
Šola, testi, spraševanje,
še tisto, kar rada imam,
druženje s prijatelji
in spet se smejim.
Štirikrat zaspim,
štirikrat se zbudim
in že petek je tu.
V šolo in na vlak,
domov, kjer čakajo me brat,
sestra, mami in še kdo.
Dedek srce mi nasmeji,
babica dušo otopli,
trenutki nepozabni,
spomini večni,
čas brezčasen naredijo.
Nasmeh, ki me ne zapusti
do nedelje, ko od doma je treba.
Majhne oči, ki mi zrejo v srce
in pravijo. »Ne odit!«
Roke, ki me ne spustijo,
vse dokler vlaka ni.
Še en spodbuden nasmeh,
prepričujoče misli
in roka v pozdrav.
(Patricija Cehner, 6. B)
39
Nasmeh
Velik nasmeh,
pod njim pa strto srce.
Besede brezpomenske,
skrite povedi,
zgodbe, ki so lastne samo meni
in film, ki brezčasno odvija se.
Čas, ki beži.
Danes sem tu, jutri tam,
tedni, ki letijo,
čas, ki ga več ni.
Velik srčen nasmeh,
ki skriva vztrajno me.
(Patricija Cehner, 6. B)
Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.
40
Naša ulica
Eni sem, eni tja.
Drugi gor, tretji dol.
Korak se ne ustavi.
Vsepovsod sami neznani obrazi.
Tudi jaz drvim, priznam.
Ne zazrem se z mostu, niti v vodo.
Korak je hiter in neutrudljiv,
samo, da se pride tja,
kjer se vonj kave zliva z wi-fi omrežjem
in kjer se ti cigaretni dim ovije okrog pljuč.
Kjer so besede zastonj.
Zastonj ali za ceno vseeno nihče ne spregovori,
ker je pač bolj pomemben wi-fi.
Facebook, twiti, snapi vse povezano v smeh.
Smeh, ki ni iskren kot ob pošteni besedi.
Stojim na robu ulice. Opazujem.
Gledam, kako povešene glave bulijo v ekrane mobilnih telefonov.
Vprašam se, kako danes izgleda ljubezen na prvi pogled?
Ali sploj lahko obstaja?
Če bom še kar naprej tukaj stala in me bodo imeli za čudno,
zato stopim v korak z njimi.
Fant in dekle se lahko mirno zaletita,
ker oba buljita v to čudo tehnike,
ki je prevladalo ljudi in jih naredilo odvisne.
Temu bi lahko rekli ljubezen na prvi tresk.
Ali pač? Bolj ko gledam bolj dojemam,
da je to resničnost. Takrat dojamem.
Malo pogeldov, iskrenih nasmehov in toplih pozdravov,
spremenili smo se v nekaj poneumljenega.
Žalostno je, da se sočloveku ne znamo več nasmehniti,
ga vljudno pozdraviti in spregovoriti kakšne besede.
Ne zazremo se v stene stavb in ne opazujemo njihove lepote.
Tako nekoč ni bilo, ampak tako bo,
le da z leti po naših ulicah ne boš več srečal nikogar.
In takšne so danes naše ulice.
(Karmen Bogša, 1. B)
Foto: Nara Dominko David
41
Izgubljeni cilji in sanje
Vedno znova ista pesem,
vedno znova isti zaključek.
Zgleda, da temu ni konca.
Sama sem vedno verjela,
da na koncu bova skupaj sanje ujela.
Mogoče sem si preveč želela,
slepo verjela vsaki besedi,
ki laž je bila.
Včasih se vprašam, a je res vredno nadaljevati?
Nadaljevati to, kar sem pričela.
Ne gre, ne zmorem.
Težko je vztrajati, ko veš, kako je na stvari,
ko se ti sesujejo vsi plani.
Vedno znova ista pesem,
vedno znova isti zaključek,
kot zlajnan refren mojega življenja,
ki ne pride do konca.
(Ljubica Kandrič, 6. A)
Verjemi vase, ne pozabi nase.
Veliko si vreden,
četudi misliš, da nimaš moči,
vedno vstani in se bori za svoje stvari.
Velikokrat si nekaj želimo, pa tega ne dobimo,
ampak verjemi, da do vsakega cilja vodijo poti.
Včasih nas dobro doleti,
včasih pa hudo pesti.
(Ljubica Kandrič, 6. A)
42
Kalejdoskop
Hiteč čez most
gledam, a ne vidim.
Pod mano na gladini
kalejdoskop barv:
rumena, rdeča, bela.
Tudi v temini.
Tam, kjer nebo poljublja Dravo,
je mesto preslikano na glavo.
Preteč čez zid,
v sivini tega mesta
bohoti se grafit.
Tam, kjer Dravo sreča cesta,
na pročelju pisanega lenta.
V spomin, opomin.
Na znanje mladim
kapljice pršijo
ulično poezijo.
(Staša Meglič, 1. A)
Kakofonija
Urni koraki,
zvočni signal.
Za trenutek vse utihne.
Tla se tresejo,
nekdo kihne.
Šepet narašča,
v daljavi se že vlak oglaša.
Tirnice ječijo
svojo melodijo.
Potem zareže v zrak
brzeč jutranji vlak.
Val se prelije na drugo stran.
Spet koraki,
šepet, pogovor.
Zvoneči telefoni v rokah.
Poslušaj to kakofonijo,
tudi to mesto ima
svojo melodijo.
(Staša Meglič, 1. A)
43
Nova doba
Veter zaganjajoč v krila.
Pod mano razraščajoča se pristava,
v mislih pa vprašanje poletava:
mi bo kdaj sreča mila?
Ta veter brez okusa
odnaša ljube mi besede,
pušča misli polne bede
v spomin revnega poskusa.
Krila, vzdigujoča se nad vrhove.
V meni prebujajoča se podoba.
Končala boja se bo doba
in reka misli prelila neme bo bregove.
(Staša Meglič, 1. A)
Mrtvi svet
Črna se utaplja v beli.
Belo morje zaliva obrežje
in pušča gole čeri,
edine glasnike našega časa.
Krik, glas, šepet …
Prihaja tišina.
Sivina se zrcali v oknu.
Utrujenost reže v čelo,
širi v prste tih nemir,
jemlje vdih, navdih …
Prihaja belina.
Zlato se ne lesketa na soncu.
Zakopani so zlati stolpi,
črna gruda duši njihovo bogastvo.
(Staša Meglič, 1. A)
44
ART kotiček
Ilustracije KLEMNA ŠARLAHA:
45
46
47
Ilustracije JULIJE MEŠKO:
48
49
Fotografije NARE DOMINKO DAVID:
50
51
52
Glasilo oblikoval: Tilen FLEGAR
Lektorirala in pregledala: Marija DOBRIĆ
Prispevki: dijaki in dijakinje ter vzgojitelji Dijaškega doma Lizike Jančar Maribor
Fotografija za naslovnico: Nara DOMINKO DAVID
Šolsko leto: 2014/2015
Datum izdaje glasila: 27. 5. 2015
Dijaški dom Lizike Jančar Maribor
Titiva 24a,
2000 Maribor
Vsem, ki so prispevali k nastanku glasila, se iskreno zahvaljujemo.