Lepota in mogočnost kamna

Lepota in mogočnost kamna
Čeprav je kamen eden izmed osnovnih gradbenih materialov, se je zaradi pojava
umetnih in pol naravnih gradbenih materialov njegova uporaba pri opremljanju
hiše močno zmanjšala. Vendar predvsem zaradi njegovega naravnega izvora bo še
naprej ostal nepogrešljiv element pri opremi doma.
Da kamen lahko dovolj dobro spoznamo, moramo vedeti tudi njegov nastanek, ki je bil zelo
dolgotrajen. Nastal je na več načinov. Ob usedanju odmrlih školjk in planktona so nastale usedline,
ki so s stiskanjem postajale vse bolj trdne. Spremenile so jih reakcije ob pritisku ali visokih
temperaturah ob delovanju vulkanov. Voda in potresi so klali navidez neuničljive sklade, jih drobili,
brusili in zopet stiskali. To je trajalo tisočletja in v tem dolgem času se je kamen preoblikoval v
izredne naravne oblike in zmesi, ki ga lahko danes še vedno z občudovanjem opazujemo vgrajenega
v skoraj vsako stavbo. Material, ki je nastajal milijone let, si gotovo zasluži spoštovanje. Ceniti ga
znajo tisti, ki o njem več vedo. Odtujenost od narave se kaže tudi v odtujenosti od kamna, ki pa žal
pri opremljanju doma marsikdaj postaja vse bolj podcenjena potrošna roba.
Pri gradnji hiše je kamen gotovo nepogrešljiv material. Vendar ob sami gradnji se ta uporablja
predvsem v obliki peska, ki je osnoven material za izdelavo betona ali malte. Pri tem nam kamen
seveda samo pomaga pri gradnji objekta, ne nudi pa tudi estetskega videza, kar ta naravni material
nedvomno tudi vsebuje. Z uporabo obdelanega kamna pri zaključnih gradbeniških delih kot je na
primer obloga tal, stopnic, cokla, balkona in škarpe pa nam pokaže kamen res tisti pristen naravni
videz, ki ga ne more dati skoraj noben drug material. S svojo preprosto lepoto, trajnostjo,
barvitostjo in možnostjo raznega oblikovanja igra kamen dandanes kljub konkurenčnim materialom
zelo pomembno vlogo v arhitekturi.
Kateri kamen izbrati?
Ob teh navedenih odlik kamna je pri njegovi uporabi pomembno, da znamo izbrati tisti kamen, ki je
pravilno oblikovan, kakovostno vgrajen in tudi ustrezno vzdrževan. Izbira primernega kamna je za
njegovo trajnost, odpornost, enostavnost vzdrževanja in nenazadnje za celoten videz objekta ena
izmed ključnih nalog. Pred tem ni odveč, če se posvetujemo o izbiri s trgovcem, ki nam ga ponuja v
trgovini ali se odpeljemo do izbranega kamnoseškega mojstra, ki nam bo mogoče znal še najbolje
svetovati in pomagati pri izbiri. Danes je na izbiro praktično nepregledna paleta barv, struktur in
kakovosti kamnov. Ob tem je dobro, da vemo, da je en sam vzorec kamna majhna količina
materiala in predstavlja samo njegove osnovne značilnosti. Namreč kamen je naraven material, kar
pomeni, da so odstopanja glede barve in strukture neizbežna. Niti ena cela kamnita plošča ne bo
nikoli enaka drugi plošči iste vrste kamna. In ravno to je eden izmed največjih prednosti naravnega
materiala v primerjavi z umetno pridelanim. Za boljšo in lažjo izbiro kamna si pred izbiro oglejmo
večje še nerazrezane plošče ali večje količine posameznih razrezanih materialov.
Naravnih kamnov, ki so primerni za opremljanje doma, je poznanih več vrst. V grobem se lahko
razdelijo v dve večji skupini. To sta graniti in marmorji. Obe skupini zajemata obširne vrste vzorcev
in imata za lažjo razpoznavo tako imenovana trgovska imena, kot so na primer Rosa beta, Bianco
sardo, Bianco carrara, itd. Ta imena so poznana po vsem svetu in so v zelo široki uporabi.
Visoko odporen granit
Granit je predvsem zaradi svoje sestave in odličnih lastnosti že precej časa najbolj uporabljen
kamen tako pri zunanji kot notranji opremi doma. Za granit je značilno, da kot naravni material
vpije zelo malo vode, obstojen je na mraz in visoko odporen na obrabo. Tovrstni kamen ima zelo
veliko odpornost na obrus, prav tako je neobčutljiv tudi na razne kisline in lužila v čistilih. S temi
zelo dobrimi lastnostmi se takšen kamen lahko uporabi povsod tam kjer so mehanske in vremenske
obremenitve najhujše. Najbolj pogosto se uporablja za tlakovanje notranjih in zunanjih prostorov,
teras, oblaganje stopnic, stebrov, zidov, fasad, izdelavo okenskih polic, balkonskih obrob, kuhinjskih
in kopalniških pultov, nagrobnih spomenikov…
Najpogosteje je v sivih, rdečih ali zelenih intenzivnih barvnih tonih. Ravno njegova barvitost in
žilasta struktura omogoča izdelavo zelo izrazitih izdelkov.
Desetletje ali dve nazaj je bil granit bistveno dražji gradbeni material in se je uporabljal predvsem v
poslovnih ali gostinskih objektih. Z ugodno ceno je postal dostopen tudi družinskim
gospodinjstvom in je s tem postal kar naenkrat nepogrešljiv element pri opremljanju doma.
Poleg njegovih mnogih odlikosti, ki jih ta material premore, sta njegovi slabi lastnosti mogoče le v
visoki ceni, ki je kljub temu, da se je nekaj let nazaj znižala, v primerjavi z ostalimi materiali še
vedno visoka.
Z obdelano polirano gladko površino postane granitna obloga precej spolzka in močno nevarna za
zdrs. Za zunanjo granitno talno oblogo kot so na primer stopnice je bolj kot polirana gladka
površina primerna fina brušena površina, ki sicer kamnu odvzame lesk, vendar je manj spolzka.
S časom nam živahna in žilava barvna struktura granita lahko postane nekoliko. Običajno je nam ob
izbiri določene vrste granita, ta zelo všeč, vendar nam z leti ta podoba postane nekoliko moteča. V
tem pogledu pa imajo prednost marmorji z svojimi umirjenimi barvami in strukturami. Ker je granit
naravna kamenina, so možna tudi odstopanja v strukturi in barvi materiala.
Na slovenskem trgu so v ponudbi tuje vrste granitov iz Italije, Španije, Skandinavije, Afrike in
Amerike. Impala, Multicolor, Paradisso, Verde, Olive, Rosa beta, Rosa porinho, Zimbabve, Africa
red, Baltic brown,… so najbolj poznane vrste tujih granitov. Pohorski tonalit, ki se pridobiva v
Cezlaku na Pohorju, je najbolj znana domača vrsta granita.
Zimzeleni marmor
S kristalizacijo kamenin v globinah zemlje in tektonskimi premiki pri visokih temperaturah nastane
nekoliko mehkejša kamenina v primerjavi z granitom, to je marmor. Z značilno obarvano površino
se je marmor uveljavil že v antiki kot zelo plemenit material.
Njegova dobra obdelovalnost se je kazala (in se še kaže) v številnih možnosti uporabe. Prednosti
marmorja v primerjavi z granitom so v njegovih svetlejših barvah, lepi površinski strukturi in glede
na granit še vedno ugodnejši ceni, kar je nemalokrat ključnega pomena.
Podpečan, Hotaveljčan, Lesnobrdčan in Lipičan so najbolj poznane domače vrste marmorjev. Med
tujimi vrstami marmorjev so znana imena Bianco carrara, Verde gvatemala, Rosa portugalo, Brački
sivac, itd.
Najbolj pogosto se uporabljajo polirani marmorji, ki še najlepše izrazijo svoj videz. Takšni se
uporabljajo v notranjosti stavb za tlake, stopnice, obloge, itd. V zadnjih letih postajajo vse bolj
priljubljeni starani marmorni kamni, poznani tudi pod imenom »antika«. Njihova zgornja ploskev
je grobo obdelana in premazana z nepropustnimi zaščitnimi premazi. Na ta način se pridobi
unikaten in starinski videz kamna.
Slaba plat marmorja se kaže predvsem v njegovi precej manjši odpornosti na obrabo in zunanje
vplive v primerjavi z granitom. Marmor ni odporen na številne kisline. Tudi čistila in lužila lahko
pustijo sled na materialu. Že navaden pesek, steklo, keramika in skoraj vsaka kovina lahko
poškoduje marmornato površino. Pri tem materialu je naša obvezna naloga, da ga dovolj zaščitimo
in redno vzdržujemo. Delno sicer lahko izboljšamo odpornost z boljšimi impregnacijskimi sredstvi,
vendar je večina teh impregnacij občutljiva na kisline in moramo ta postopek ponoviti vsaj na nekaj
let. Danes se na trgu pojavljajo vse boljša zaščitna sredstva, kot je na primer posebni impregnator,
ki penetrira v strukturo kamnite površine in tam tudi ostane. S tem ne prihaja do obrabe kamnite
površine. Takšno sredstvo preprečuje pospešeno staranje videza kamnite površine, vplive kislega
dežja iz ozračja, erozijo površine ter s tem propadanje kamna.
Poleg granita in marmorja, ki se pri opremljanju prostorov daleč največ uporabljata, poznamo od
naravnih materialov tudi številne raznobarvne avtohtone apnence in peščenjake. V primeru, da
neka rudninska snov zlepi peščena zrna med sabo, se pesek pretvori v trdo kamnino, ki jo
imenujemo peščenjak. Na izbiro imamo zelo pestro paleto odtenkov. Najbolj pogosto so svetlo
peščene barve v rumenem, sivem, zelenem ali rožnatem odtenku. Peščenjaki se uporabljajo
predvsem za obloge sten in fasad, manj pa za tlakovanje površin, saj se zaradi svoje strukture hitro
obrabljajo.
Moderna kamnita kopalnica
Današnja moderna kopalnica je povsem nekaj drugega kot je bila le nekaj let nazaj. Do nedavnega
so bile stene in tla klasične kopalnice obložene s keramičnimi ploščicami. Vse bolj trendovske pa
postajajo sedanje kopalnice s kamnito oblogo in dodatki lesa. Na splošno velja, da vse kar je
naravno, je tudi moderno. Kamen in les pa nedvomno sodita med naravne materiale. Poleg
trendovskega videza kamnita kopalniška stena deluje mogočno in hkrati prijetno, pa čeprav
nekoliko s pridihom hladnega materiala. Kamnita obloga poudari predvsem elegantni videz
kopalnice.
Podobno kot s keramičnimi bordurami ali vzorci, lahko pri kamniti oblogi kombiniramo različne
barve in strukture kamna, z različnimi površinskimi obdelavami. V kopalnici lahko prevladuje bela
barva kamna, od nežne roza do svetlomodre barve, lahko tudi antracitne ali celo črne barve. V
kamnu se lahko izvedejo tudi različni detajli, bordure in različne masivne zaključke. S takšnimi
detajli kamen doprinese kopalnici usoden pečat mogočnosti in unikatnosti, ki ga ne more doseči
noben drug material.
Prednost kamnite kopalniške obloge v primerjavi s keramično je v bistveno manj vidnih stikih med
ploščami. Keramične ploščice so izdelane serijsko s točno določenimi dimenzijami. Velikost
kamnitih oblog pa lahko kamnoseški mojster individualno prilagodi vsakemu kopalniškemu
prostoru posebej. S tem lahko optimalno zmanjša število stikov med ploščami in tako postane
kamnita obloga še bolj masivnega in mogočnega videza.
Ker ima kamen zelo dobro sposobnost toplotnega akumuliranja, je najbolj primeren za sisteme s
talnim ali stenskim ogrevanjem. Že v rimskem času so vedeli, da je kamen najboljši akumulator
toplote v bivalnem prostoru.
Ker je kamen popolnoma neobčutljiv na temperaturna nihanja in povečano zračno vlago, je tako še
posebej primeren za kopalniški prostor, kjer sta prisotna zlasti ta dva dejavnika.
Ob tem pa moramo vedeti, da kamnite plošče niso tako dobro odporne kot keramične ploščice.
Vendar z rednim in pravilnim vzdrževanjem ter predvsem z vse boljšimi čistili je tudi kamen v
kopalnici lahko trajno sijoč, brez madežev. V namen čim manjšega vzdrževanja je zelo pomembno,
da takoj po vgradnji kamna, njega zaščitimo z globinskimi zaščitnimi premazi. Uporabimo naj
takšno zaščitno sredstvo, ki ne spremeni površinski videz kamna, ampak le prepoji njegove pore in
s tem prepreči vdor nesnage v kamen.
Poleg stenskih oblog se kamen v kopalnici največ uporablja za pulte. Kamniti kopalniški pult je
praktičen, mehansko visoko odporen, razmeroma preprost za vzdrževanje in neobčutljiv na vročino
ter vodo.
Kako poteka pravilna montaža?
V našem okolju skoraj ne vidimo hiše, ki ne bi imela s kamnom obloženega vsaj manjšega dela neke
površine. To vsekakor kaže, da je danes kamen še vedno močno priljubljen. Vendar, da bo takšna
obloga tudi trajna, moramo poznati vsaj osnovna pravila pri oblaganju kamnitih površin. Gotovo ni
vseeno kakšen kamen bomo izbrali za tlak in kakšnega za stene. Vsak kamen tudi ni primeren za
zunanje površine.
Prvi pogoj za pravilno izvedbo talne kamnite obloge je dobra hidroizolacija podlage. Ta je posebej
pomembna na mestih kjer skozi podložni beton prodira zemeljska vlaga. Če ne bomo zagotovili
ustrezne hidroizolacije, bo vlaga iz tal prodrla skozi kamen na površje, kjer se bodo na kamnu
najprej pojavile temne mokre lise, kasneje pa se bo material začel tudi uničevati. Zlasti v zimskem
času, ko nizke temperature povzročajo zmrzovanje vode in se s tem ustvarijo močne razteznostne
sile, lahko povzroči odstopanje kamna od betonskega tlaka, če bo voda s površja prodrla pod
kamen v beton. Predvsem zaradi tega je pri tesnjenju kamnitih površin zelo pomembna pravilna
montaža. Med kamnom in podlago ne sme biti zraka, fuge pa morajo biti dobro zatesnjene. Pri
polaganju je zelo pomembno, da je kamen resnično v stiku s podlago in ni nobenega praznega
vmesnega prostora. To je eden od osnovnih pogojev, da bo kamnita površina tudi dlje časa
obstojna.
Na zunanjih površinah se priporoča montažo s presledki (fugami) med kamni, katere morajo biti
natančno zadelane s fugirno maso. Tudi povsem ozke fuge, ki niso širše od dveh milimetrov, ne
morejo tesniti, saj so raztezanja in skrčevanja kamnin prisotna v vsakem naravnem materialu. Ne
smemo pozabiti tudi na zadostno višino tlaka, ki naj bo raje visok kot prenizek. Če hočemo imeti
kvalitetno položen tlak, naj ne razdeljujemo izvajanje estriha in pokladanja na dva dela, marveč naj
kamen polagamo v svež betonski estrih. Torej izdelava estriha in polaganje kamna se izvede v enem
posegu. Seveda, če to okoliščine dopuščajo. V kolikor je to neizvedljivo, moramo pač kamen položiti
na trden tlak s pomočjo ustreznih veziv oziroma lepil. Ob tem moramo biti pri zunanji montaži še
posebej pozorni na izbor pravilnega veziva. Glede izvedbe dela sicer velja podobno načelo, kot pri
vseh ostalih »strokovnejših« gradbeniških del. Montažo kamna, pa naj bo to pri oblogi stopnic,
balkonov, cokla ali talnih površinah, je vsekakor najbolje prepustiti specializiranim strokovnjakom,
sicer se nam bo pozneje nestrokovna izvedba lahko še močno maščevala in bo potrebna že po
nekaj letih nujna adaptacija, katere strošek bo gotovo presegel prvotni denarni vložek v novo
kamnito oblogo.
Kljub temu, da je kamen trajen material, bodo skozi čas razni vplivi pustili sledi na tem materialu.
Vendar z današnjo tehniko je možno obrabljene kamnite površine tudi obnoviti in jim vrniti
prvotno podobo in sijaj. Ena izmed takšnih je na primer generalna obnova kamna. Takšen postopek
se odvija s kombinacijo mokrega diamantnega brušenja in poliranja. Prednost tovrstnega postopka
je predvsem v tem, da se kamnu povrne prvotni videz, površina postane zopet sijoča in brez prask,
med obnavljanjem ni prahu in umazanije, čas čiščenja se skrajša, življenjska doba kamna pa
podaljša, s čimer se zmanjšajo tudi stroški.
Stopnice in police iz kamna
Med najbolj pogosto obloženimi površinami s kamnom so stopnice. Pa naj bodo to notranje ali
zunaj objekta. V preteklosti so bile kamnite stopnice v celoti izdelane iz kamna, danes pa so le
obložene s kamnito oblogo, kar je bistveno cenejše. Konstrukcija stopnic je v stanovanjskih hišah
izdelana skoraj izključno iz armiranega betona. Pohodna in stranska površina stopnic je s pomočjo
cementne malte obložena s kamnito oblogo, od katere se najbolj pogosto izbira granit. Zunanje
stopniščne plošče so običajno grobo obdelane. Kar pomeni, da so plošče rezane, peskane, klane,
žgane ali štokane in s tem ni takšne nevarnosti zdrsa kot je pri notranjih stopnicah, ki so večinoma
polirane. Sicer so v ta namen robovi nastopnih plošč pogosto dodatno obdelani, da preprečujejo
zdrs. Stopniščne plošče izdela na dogovorjene mere kamnoseško podjetje. Montažo kamna pa se
lahko zaupa samemu kamnoseku ali mojstru, ki ima izkušnje s polaganjem kamna.
Pri izbiri notranjih ali zunanjih talnih oblog se zaradi množice drugih vrst oblog še lahko izognemo
kamniti oblogi, vendar pri vgradnji okenskih polic skorajda ne bomo mogli izbrati drugega
materiala. Okno gotovo ni popolno, če nima ustrezne police in ravno kamen poda s svojim
videzom, trajnostjo in odpornostjo pravo vrednost okenski polici. Pri zunanjih policah je danes
najbolj v uporabi granit svetlejših barv. Pri montaži takšnih polic je pomembno, da je napušč čez
fasado tri do štiri centimetre. Sedanja okna so izdelana tako, da seže polica delno tudi pod okno
(približno en centimeter), kar je treba upoštevati pri njeni globini. Prav tako je potrebno upoštevati
2,5 cm na levi in isto širino na desni strani, za kolikor pride polica čez okno v omet. Pri izbiri polic je
dobro, če izberemo police, ki imajo na zaključkih nalimke. Ti ob dežju omogočajo, da se umazanija
ne spira s police levo ali desno direktno na fasado, temveč steka po nalimku za globino police stran
od fasade.
Robovi polic, ki ostanejo po montaži vidni, so lahko različno obdelani. Od polkrožnih, okroglih,
zaokroženih, do ostrejših robov. Medtem, ko so vse zunanje kamnite police vedno v enaki barvi,
lahko pri notranjih policah izbiramo barve za vsak prostor drugače. Pomembno je le, da se njihova
barva čim bolj ujema z barvo prostora, ostalih kamnitih elementov in položeno keramiko.
Kamen kot naraven material se uporablja tudi za kuhinjski ali kopalniški pult. Še posebej za tiste, ki
prisegajo na naravni videz kamna, je edina ustrezna odločitev kamniti pult. Prisotnost kamna v
kuhinji ali kopalnici nam bo dal občutek mogočnosti in predvsem videz naravnosti, ki ga v teh dveh
prostorih zaradi uporabe umetnih materialov še kako primanjkuje. Za to sicer zelo obremenjeno
površino je najbolj priporočljiv granit, ki je daleč najbolj odporen proti obrabi in raznim kislinam. Te
so na kuhinjskem ali kopalniškem pultu še kako prisotne. Vendar, ker tudi granit nekoliko vpija
tekočino, je potrebno njegovo površino pred uporabo impregnirat. S tem se vse pore trajno
zatesnijo, kar trajno preprečuje kakršnokoli vpijanje tekočin.
Za kuhinjske pulte je na našem trgu v ponudbi tudi umetni kamen, katerega glavna sestavina je
kremen. Slednji je med najlepšimi in tudi najbolj odpornimi naravnimi kristali. S pomočjo sedanje
tehnologije obdelave je takšen pult na voljo v več kot 65 barvah in ima svoj edinstveni videz. Z
razliko od pulta iz naravnega kamna je površina takšnega pultu popolnoma vodoodbojna in
bakteriološko neoporečna. Protibakterijska zaščita je tudi na najbolj nedostopnih mestih, kar
omogoča maksimalno higieno v kuhinji. Med kremenastimi delovnimi površinami slednja lastnost
velja edinole za njega. Poleg tega je tovrsten pult odporen še na različne madeže, kisline in udarce.
Njegova površinska obdelava je lahko polirana, v obdelavi usnja ali volcano.
Kamniti nagrobni spomeniki
Namen vsakega nagrobnega spomenika je, da se ohrani spomin na pokojnika. Tako kot naj bi bil
večen spomin na njega, naj bi tudi nagrobnik v prenesenem pomenu to bil. In kamen s svojo
večnostjo je ravno pravšnji material za to.
Skozi zgodovino so se nagrobniki tako po materialu kot tudi po površini in obliki precej spreminjali.
Prvotno so pri nas prevladovali leseni in kasneje kovani križi. Sredi 19. stoletja pa so se množično
pričeli pojavljati kamniti nagrobniki, ki popolnoma dominirajo vse do danes. Glavni razlog temu je
seveda njegova poglavitna lastnost z izredno vzdržljivostjo in odpornostjo na vse vremenske vplive.
Za tako pomembno in čustveno opravilo kot je izbira nagrobnika, seveda še zdaleč ni vseeno
kakšen je ta. Na prvi pogled kvaliteta in dovršenost izdelave nagrobnikov med seboj mogoče niti ni
opazna, vendar s pozornim opazovanjem je razlika vse bolj očitna. Natančnost kamnoseškega
mojstra je pri obdelavi kamna še toliko bolj očitna, saj je lahko že en sam napačen udarec v kamen
usoden in naredi nepopravljivo škodo. Ob tem je nujno potrebno, da ima mojster občutek za
estetiko in umetniški navdih.
Z globalizacijo trga je k nam prišla množična ponudba tujih nagrobnih spomenikov. Ti so največkrat
cenejši od izdelkov domačih kamnoseških mojstrov. Razlika pa je seveda lahko tudi v kvaliteti
materiala in površinske dodelave kamna. Nekateri kamnoseki izdelujejo spomenike izključno iz
masivnih kamnitih profilov, nekatere vrste nagrobnikov pa imajo betonske vložke. Na trgu so v
ponudbi spomeniki serijske izdelave, lahko pa so unikatni izdelki kamnoseškega mojstra. Poleg
slednjih dejavnikov je cena nagrobnika odvisna še od njegove dimenzije, vrste materiala, dodatkov,
tipa črk, itd.
Nagrobnik je lahko izdelan iz granita ali marmorja. V večini se uporablja granit, za katerega je
značilna njegova trajnost in enostavnost vzdrževanja. Za nagrobni spomenik iz marmorja je
priporočljivo, da je dodatno površinsko in globinsko zaščiten.
Pri naročilu oziroma povpraševanju za nov nagrobnik je potrebno dovoljenje za njegovo postavitev,
katerega se pridobi pri upravljalcu pokopališča. Kamnoseku se sporočijo še okvirne dimenzije groba
in podatke za napis na spomeniku.
pripravil: M.A.