Antična antropologija in filozofija kulture 2

Antična antropologija in filozofija kulture 2
Izokrat
Temeljni bio-bibliografski podatki o Izokrat so v razmeroma izčrpnem obsegu dosegljivi v
spremni besedi M. Hriberška k njegovemu prevodu govora Proti sofistom: 'Izokratovo
življenje in delo' v: Antologija antičnega govorništva: Izokrat, Lisija, Demosten, Ciceron,
Evmenij (ur. B. Senegačnik) , Ljubljana, Študentska založba 2001, str. 63–101.
Živel je izredno dolgo (436–338), v času njegovega življenja se je politični položaj Aten zelo
spremenil, kar se odraža tudi v njegovem delu: v času njegovega rojstva so bile Atene na
vrhuncu moči, vmes je bila peloponeška vojna, ki je Atene oslabila in močno okrepila
notranja nesoglasja; v letu njegove smrti, je Filip II. Makedonski porazil Atence in Tebance
pri Hajroneji in ustvaril razmere za povsem nov, drugačen potek zgodovine → helenizem ,
gšrke državice postanejo del ene velike politične tvorbe.
Sin bogatega očeta (velik obrtnik – izdelovalec piščali), to mu omogoči dobro izobrazbo pri
sofistih; med njegovimi učtelji se omenjajo tudi znameniti Gorgija, ko se je mudil v Tesaliji,1
Prodikos s Keosa, Tejsija iz Sirakuz, politik Teramenes; zelo verjetno pa je imel tudi stik s
Sokratom, čeprav je težko reči, kakšen je ta bil2. V času peloponeške vojne (431–404) se
bistveno spremeni njegov ekonomski položaj: očetovo premoženje propade in prisiljen se je
preživljati z lastnim delom, postal je logograf – pisec sodnih govorov za stranke
(logogra/foj)3. Okrog leta 390 pa je ustanovil govorniško šolo, ki je delovala več kot pol
stoletja.
Njegov ohranjeni opus obsega 21 govorov (enega – Demoniku – večina lit. zgodovinarjev
označuje za nepristnega in 9 pisem (tudi pristnost nekaterih od teh je sporna). Logografski
govori izvirajo iz časa, ko se je preživljal s tem poklicem, se pravi v čas pred letom 390. Sam
ni baje nikdar javno nastopal: vzrok temu sta bila šibek glas in pomanjkanje poguma.4
Njegovi govori se tradicionalno delijo na: parajnetične(spodbudne) , simbulevtične
(svetovalne), epidejktične (slavilne) in sodne. (Ta tradicija korenini v izdaji humanista
Hieronima Wolfa, Melanhtonovega sodobnika in prijatelja, vsaj deloma jo upošteva še mnogo
sodobnih izdaj; kriterij sodobnih delitev govorov to izročilo nekoliko preoblikuj v
kombinacijo vsebine, funkcije in »značaja«: sodni, spodbudni, hvalilni, govora o vzgoji,
politični, glej Hiberšek, str. 76–77 in naslednje). Dejansko so bolj ali manj vsi govori, nastali
po odprtju govorniške šole, po značaju epidejktični, t. j. slavilni.5
1
Kvintilijan III, 1, 13.
Prim. Platon, Fajdros 279a.
3
Beseda torej tu ne označuje predhodnika zgodovinopiscev, temveč poklic, ki je nekoliko podoben sodobnemu
odvetniškemu poklicu. Te govore se včasih označuje tudi kot sodne govore.
4
To navaja sam v govoru O zamenjavi premoženja ( )Anti/dosij ), 12, 10.
5
3
A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur, 1971 , str. 656.
2
Za pravilno dojemanje Izokratovega pomena je treba poznati pomen, ki ga je imelo oziroma
pridobilo govorništvo v tem času. V tedanjih komunikacijskih in splošnih kulturnih razmerah
je bilo ena najpomembnejših oblik javnega diskurza. Njegov vpliv se je močno povečeval od
5. stoletja naprej, še posebej na področju vzgoje; v 4. stoletju je že začel zavzemati položaj,
ki ga je pri vzgoji in v splošni kulturi dotedaj imela poezija. Govorništvo v Izokratovi šoli pa
se je v boju za primat usmerilo tudi proti drugemu pomembnemu vzgojnemu dejavniku tega
časa, proti filozofiji (glej spodaj).
Zanimivo je, da Izokratovo osebo sicer literarni zgodovinarji vrednotijo izredno različno: po
eni strani naj bi ga zaznamovala duhovna povprečnost, pmanjkanje izvirnosti in močnejših
ustvarjlanih impulzov; po drugi strani pa je bil učinek njegove šole nesporno izjemen: iz nje je
izšla dolga vrsta pomembnih politikov/državnikov (Likurg), govornikov, zgodovinarjev
(Teopomp) in tudi pesnikov.6
Izokratov kulturni pomen je predvsem v dvojem:
1.) v politični ideji panehelenizma
2.) in v njegovi zamisli o vzgoji.
Če je panhelenizem zgodovinsko zamejena ideja, pa je njegova koncepcija vzgoje močno
presegla njegov čas in s svojim vplivom segla tako rekoč do našega časa.
Panhelenizem: po politični usmeritvi je bil konservativec, odločno je odklanjal radikalno
demokracijo; panhelneski ideal (za tega je zlasti pomemben 4. govor, imenovan Panegirik iz
leta 380) je navdihnjen z »idealno« preteklostjo, z atensko veličino 5. stoletja, v njem avtor
išče izhod iz družbene, gospodarske in moralne krize in skuša najti način kako vzpostaviti in
ohraniti mir in red. Vsi Grki naj bi se združili za boj zoper Barbare, Perzijce, in prenesli
spopad v Malo Azijo, na Perzijska tla; v tej vsegrški (panhelenski) združbi bi lahko igrale
vodilno vlogo le Atene , saj jih do tega upravičuje njihova dolgoletna oblast na morju, pa tudi
tradicija demokracije, svobode in omike in njihove zgodovinske zasluge v boju proti Perziji:
idealizacija Aten, podobna tisti iz znamenitega Perikovega govora padlim v prvem letu
peloponeške vojne.7 Kljub vsemu je potrebna povezava s Šparto, ki ostaja ena od vodilnih
grških sil. (O panhelenstvu sta že prej govorila tudi Gorgija 408 in Lisija 384, govora obeh sta
imela naslov Olimpijski govor).
Kasneje je Izokrat v nasprotju z Demostenom zagovarjal zvezo Atencev z Makedonci (pod
Filipom II) – ta naj bi postal skupni voditelj Grkov v boju proti Perzijcem.
Zamisli o vzgoji
6
Ciceron De oratore, 2, 94 Izokratovo šolo primerja s trojanskm konjem, v katerem so se skrivali sami izbrani
junaki.
7
Tukidid, II, 34–46.
Te izhajajo iz Izokratovih pogledov na življenje, iz nekakšne njegove praktične filozofije.
Izokrat je bil močno kritičen do več pomembnih družbenih in kulutrnih pojavov njegovega
časa:
1.
2.
3.
4.
radikalne demokracije,
demagogije
mnogih značilnosti sofistike,
filozofskih spekulacij o zadnjem temelju bivajočega.
Nasprotno pa je cenil proizvodno delo (v zmernem obsegu) in zagovarjal stališče, da morata
biti vzgoja in izobraževanje naravnana k pravilnemu moralnemu cilju. (V teh njegovih
negativnih in pozitivnih vrednotenjih vidijo sorodne poteze med njim in Sokratom). Skratka:
cilj vzgoje je zanj celovita moralno izoblikovana in harmonična osebnost; splošna
življenjska modrost in praktična sposobnost z izoblikovanim ciljem delovanja. Osnovno
sredstvo takšne vzgoje pa je videl v govorništvu.
Izokrata lahko v ohlapnem smislu označimo kot sofista, saj je bila ena od skupnih značilnosti
vseh sofistov takšno ali drugačno ukvarjanje z govorništvom; se je pa izrecno obrača proti
določeni obliki tega širokega kulturnega pojava: proti tisti usmeritvi, ki je videla namen
vzgoje izključno v tehnični usposobitvi učencev za govorniško nastopanje, v izključno
formalnih retoričnih kompetencah, v vzgoji, ki je imela za cilj oblikovanje za sodne procese
in /ali politični forum kompetentnega govornika. Usmeril pa se je tudi zoper t. i. eristike,
zagovornike prepričanja, da je krepost (a)reth/) priučljiva; ti so izhajali iz Sokratove
dialektične metode, vendar mednje najbrž ne gre šteti Sokrata samega, temveč nekatere
njegove učence.8 Tako zlasti v govoru Proti sofistom. Od Gorgije se razlikuje tudi v tem, da
za Izokrata bistvena naloga govora ni učinkovati na poslušalcevo dušo, temveč na njegov
razum – pojem besede je pri njem neločljivo povezan z argumentacijo.
V izredno obsežnem govoru O zamenjavi premoženja pa razgren ugovore zoper platonski
vzgojni program in retrospektivno oriše svoja načela svoje lastne šole. Svojo vzgojno teorijo
je torej Izokrat razvil v kritičnem soočenju z najpomembnejšima konceptoma vzgoje
svojega časa: s sofistično-retoričnim in filozofsko-znanstvenim.
Pri prvem kritizira predvsem moralno indiferentnost in omejenost na formalno-tehnično plat.
V drugem pa vidi zgolj propedevtiko, predvzgojo za študij govorništva (kot ga je razvil in
zagovarjal on sam). Priznaval je določeno vrednost pouka matematike in dialektike, ker se ob
njih urijo formalne umske sposobnosti, zlasti natančnost, a je svaril pred tem, da bi se jim
učenci preveč posvečali, saj bi se tako lahko odtujili resničnosti (najbrž se v tem izraža
njegove nasprotovanje (akademski) filozofiji). Izokrat je celo menil, da si Platonova
filozofska šola zaradi specialistične usmerjenosti in praktične nekoristnosti neupravičeno lasti
8
Zlasti učence Evklida iz Megare (450–380), t. i. megarike, ki so še posebej gojili dialektično polemiko in se jih je
zato oprijel tudi izraz »eristiki«; in ustanovitelja kiniške šole Antistena (440-366).
ime filozofije (ljubezni do modrosti); to ime naj bi njegovem pripadalo njegovi šoli.
Pomembno mu je torej, da bi ostali učenci blizu življenju, a hkrati tudi, da ne bi bili
usmerjeni prakticistično in specialistično. Govorniška vzgoja naj bi bila po Izokratovem
nazoru koristna, oblikovala naj bi vsestransko osebnost, ki ne bi znala le dobro govoriti,
temveč na podlagi razvite umnosti tudi obvladovala življenjsko prakso in bila za zgled. Za
uspešno vzgojo so potrebne naravne danosti (darovi), pouk (teorija) in vaja (izkušnja). Za
najpomembnejše od tega je imel Izokrat naravne danosti,9 vaja jih lahko izboljša le v neki
meri. Teoretičnemu znanju je pripisoval najmanjši pomen (najbrž pod vplivom nasprotovanja
formalističnim sofistom).
Izokrat ni verjel, da bi kakršna koli tehnika (te/xnh) lahko vsadila pravičnost in preudarnost v
ljudi, ki imajo po naravi majhno nagnjenje h kreposti. Menil pa je, da »lahko postanejo ljudje
boljši, kot so po naravi, če svoje prizadevanje za dosego časti usmerijo v to, da bi se
usposobili za dobro govorjenje in v prepričevanje poslušalcev.10 Najpomembnejši del vzgoje
je v oblikovanju zavestnega odnosa do besede. Beseda 'beseda' – lo/goj – ima v grščini seveda
kompleksen pomen in tudi pri Izokratu je tako: ukvarjanje z besedo je zelo kompleksna
dejavnost, ki nujno vključuje izdelano globinsko predstavo o resničnosti. Izokrat – pravzprav
v skladu z delom sofistične tradicije11 – izhaja iz predpostavke, da aboslutne resnice ni
oziroma da človeku ni dano absolutno veljavno spoznanje. Besedo 'resnica' ( )alh/qeia)
uporablja v pomenu 'resničnost', zanj je to dvoje identično, saj človek ne more seči izza
pojavov do čiste resnice, temveč lahko dosega zgolj resničnostzato namesto trdnih spoznanj
(e)pisth/mh) poudarja izkušnje, ki so pravzaprav na opazovanju »objektivne« resničnosti
utemeljena mnenja (do/cai). Na podlagi pravilnih mnenj o resničnosti je mogoče doseči pravo
mero (kairo/j), kar mu pomeni zmožnost v vsakem konkretnem primeru storiti ali povedati
tisto, kar je pravilno in obeta uspeh. K takšni zmožnosti obvladovanja dejanske, praktične
življenjske resničnosti pomaga govorniška izobrazba: obvladovanje lo/goi, torej mišljenja in
besed, ki izhajajo in so utemeljene v prvem (mišljenju). Pravo ravnanje z besedami človeka
primora k premisleku in mu tako posreduje pravo spoznanje resničnosti, to pa ga končno
usposobi za pravilno delovanje. Pouk za dobro govorjenje (eu)= le/gein) je obenem tudi pouk
za razumnost, dobro uporabo pameti (fronei=n) in pravilno/pravično delovanje (eu)=
pra/rtein). Umno mišljenje torej spodbuja moralno ravnanje – to je pravzprav zelo znana
Sokratova misel, ki se je na ta ali oni način pojavljala skoui vso grško kulturo. Govorništvo
ima še večji etični učinek, če obravnava vzvišene teme in če uživa govornik pri sodržavljanih
moralni ugled.
Logos, neločljiva zveza mišljenja in besede, je znamenje človeškosti, ločuje ga od živali in
omogoča ljudem skupno življenje – družbo, zakone, državo, znanost, kulturo. Ker je
govorništvo najboljši način delovanja z besedami, ima posebej pomembno vlogo pri
oblikovanju kulture.12 Mišljenje je za Izokrata posvetovanje s samim sabo, govor v človekovi
notranjosti, kjer se uporabljajo enaki argumenti kot pri »pravem« pogovoru: tehtajo se
različna stališča in njihova dokazna moč. Pravilno govorjenje je znamenje pravilnega
9
O zamenjavi premoženja 187 in naslednji.
Glej O zamenjavi premoženja 274 in naslednje.
11
Gorgija.
12
Horacij je v svoji Poetiki 391–407 pripisal vlogo poeziji.
10
mišljenja, pravičen in resničen govor je zrcalo dobre, zanesljive duše.13 Tisto, kar je
gimnastika za ravzoj telesa, je govorništvo za dušo:14 govorništvo tako prevzema vlogo, ki jo
je v tradicionalni družbi (v arahajski dobi) imela muzično-gimnastična vzgoja (mousikh/).
Sposobnost dobrega govorjenja pa za Izokrata ni le najzanesljivejše znaemenje dobre
človekove vzgoje, temveč najpomembnejše znamenje kulture nasploh, še posebej pa grške. O
tem govori znameniti odlomek iz Panegirika 49 in naslednji: »Naša polis je tako prekosila
ostale ljudi v mišljenju in govorjenju, da so njeni učenci postali učitelji ostalega sveta; in
dosegla je, da ime 'Heleni' ni več oznaka ljudstva, temveč način življenja, in da se 'Heleni' prej
imenujejo tisti, ki so deležni naše vzgoje/kulture, kot pa tisti, ki so istega porekla kot mi.«
Pripadnost kulturi je torej postala kriterij za človeka. Logos je torej sredstvo za dosego kulturo
in njeno znamenje.
Pojem celovite osebnostne vzgoje, ki je povezana z družbenim življenjem in usmerjena k
opravljanju družbenih nalog, je neločjivo povezan z Izokratom. Njegova šola je imela velik
pomeni in vpliv ne v antiki, ampak tudi na kasnejšo evropsko kulturo; na neki način je iz nje
izšel osrednji tip (srednje)evropske srednje šole – gimnazije.
13
14
O zamenjavi premoženja 256 in naslednji.
Prav tam 180 in naslednji.
Človeška podoba v hipokratski medicini
Znanstvena proza
Med vedami, ki so v 5. stoletju v Grčiji posebej napredovale in ne le razširile vednost o
človeku (posebej, a ne izključno, o njegovem telesu), temveč tudi močno okrepile občutek o
njegovi moči, racionalni sposobnosti in zmožnosti napredka → preurejanja in prilagajanja
sveta, ima najvidnejše mesto medicina. Medicina je v svojem bistvu neposredno usmerjena na
človeka, še zlasti na njegovo telo: želi odpraviti slabosti, t. j. bolezni na njem.
Literarna zgodovina antično medicinsko pisanje uvrščav znanstveno prozo: ta kategorija
seveda zajema še druga področja in avtorje; ta čas, 5. stoletje (nekoliko pa že tudi stoletje pred
tem) je poleg velikih osežkov na področju znanosti ustvaril tudi instrument znanosti vseh
prihodnjih dob: znanstveno prozo, jezik, ki teži k precizni formulaciji pri opisovanju,
sklepanju, predvidevanju.
Področij antične znanosti je bilo precej: pri nekaterih je teorija zgolj pojasnilo ali utemeljitev
praktičnih dosežkov (npr. arhitektura) , pri drugih pa so dosežki sami predvsem, če ne
izključno v teoriji (npr. matematika). Izročilo govori, da so nekateri pisali tudi teoretične spise
s podorčja svojega dela: Sofokles naj bi napisal spis O zboru, teoretika naj bi bila tudi
arhitekt Iktinos in kipar Poliktet, slikar Agatarhos, ki velja za iznajditelja scenografije ali
scenske poslikave (v sodelovanju z Ajshilom ali Sofoklom, v tem si poročila nasprotujejo) naj
bi o tem (in o perspektivi) napravil zapis;15 Atenec Fileas je v 5. stoletju obnovil v prejšnjem
stoletju cvetoči žanr periegeze, opisovanja sveta – iz tega spisa je zajemal bizantinski učenjak
Stefanos (6. st.). Med matematiki pa so bili najvidnejši: Hipokrat s Hiosa (problem
kvadratura kroga), Brison iz Herakleje, Ojnopides s Hiosa, Meton iz Aten, metojk Faenios –
vsi bolj »empirično«, praktično usmerjeni, zlasti v povezavi z astronomijo. Napori
matematikov so se v glavnem navezovali na delo pitagorejcev: Hipasos iz Metaponta,
sredina 5. stoletja, politično aktiven, predstavljal je opozicijo znotraj pitagorjeskega kroga;
Filolaos iz Krotona: spekulativno usmerjen astronom – po njegovi predstavi svetvona telesa
krožijo okoli središčnega ognja, ki je izvor moči in gibanja, Zemlja ni v središču vesolja (! –
prvič v evropski misli), obstaja tudi 'Protizemlja', telo, ki se giblje v enaki meri kot Zemlja, ki
pa ga iz naseljenega dela sveta ni mogoče videti (Hiketas iz Sirakuz je to teorijo priredil – ni
več 'Protizemlje', Zemlja se vrti okoli lastne osi.16)Po poročanju Demetrija iz Magnezije naj
bi Filolaos priv objavil pitagorejske nauke v knjižni obliki, kar je bil velik odklon od
tradicije.17
Medicinska proza
Medicina ima zaradi posebej tesne navezave na človeka (telo) poseben status.
15
Vitruvij 7, 11 ga imenuje commentarius (oz. grško u(po/mnhma).
Tako Ciceron Acad. prior. 2, 123.
17
Diogen Laertski 8, 85.
16
Glavni vir grške medicinske proze je Corpus Hippocraticum, 58 spisov v 73 knjigah,
napisanih v jonskem dialektu. To so dela različnih piscev, pripisana Hipokratu, kateremu pa je
tradicija pripisala kar 130 spisov. Za vse to pisanje različnih avtorjev je značilen nekak
znanstveno-racionalen pristop k problematiki zdravljenja, zato jih literarna zgodovina
upravičeno obravnava kot celoto.
Hipokratska medicina je izšla iz ljudskega zdravilstva in njegovih empiričnih spoznanj.
Pomembna okoliščina razvoja: pri Grkih medicina nikoli ni bila monopol duhovniškega sloja
oziroma kaste. Odločilen pa je bržčas vpliv fusikoi/, physikoi, 'naravoslovcev' oziroma
filozofov narave: medicina prekine popolno navezanost na empirijo in začne obravnavati
človeka kot sestavni del (filozofsko dojetega) kozmosa. O izvoru in zgradbi telesa, o
dogajanju v zdravem in bolnem telesu začne razmišljati v racionalno kvazalnih,
'naravoslovnih' okvirih. Človek lahko za svoje zdravje tudi sam veliko naredi, ne le zdravnik,
temveč tudi pacient →npr. z dieto (diai/ta –način življenja), ne le s prehrano, temveč tudi s
primernim gibanjem, s spanjem, kopelmi itd.18
Vsi zdravniški napotki in postopki temeljijo na hipokratski predstavi o telesu o človekovi
naravi, phyisis (fu/sij). Človek je mikro kozmos (mikro/kosmoj), analogen makro kozmosu
sveta (makro/kosmoj), podobna je torej njuna zgradba. Prenos nauka p prvinah vesolja na
področje človeškega telesa: nauk o prvinah zdaj postane nauk o telesnih sokovih. Te sokove
in njihovo učinkovanje določa delovanje njihovih primarnih kvalitet: toplosti, hladnosti,
suhosti, vlažnosti.
Hipokrat, O naravi človeka: 4 sokovi:
1. kri: toplo/vlažno
2. sluz: hladno/vlažno
3. rumeni žolč: toplo/suho
4. črni žolč: hladno/suho
Zdravje temelji na predstavi o izonomiji (i)sonomi/a, isoj - enak; no/moj – zakon, mera,
delež) teh sokov oziroma na njihovi evkrasiji (eu)krasi/a) – mešanju v pravem razmerju.
Kadar to razmerje ni pravo in enega primanjkuje ali drugi prevladuje (takšno stanje se
imenuje dyskrasia, duskrasi/a, mešanje v slabem, nepravem razmerju), s zdravje poruši.
Takšne koncept zdravja nam je ohranje od Alkmajona iz Krotona.
Pri tej dieji sta pomembna dva momenta:
1. človekova zmožnost razumevanja in popravljanja lastne zgradbe;
18
Znan ditetetik je bil Herodikos iz Selimbrije.
2. misel, da ne obstaja ena sama, za vse enaka zgradba, ampak ima vsakdo svojo –
tipično – zgradbo (t. j. mešanico telesnih sokov), ki jo je treba odkriti in jo po potrebi
privesti v pravo stanje.
Ta individualizacija je motor velikega napredka medicine in znanosti nasploh v tistem času.
Pomeni preseganje shematizma, pa tudi daje močan impulz za razumevanje človeka na
drugih področjih, npr. in zlasti na področju etike. Podoben premik pomeni tudi demokracija
na področju politike (večji pomen posameznika).
Bolnik je torej individuum, bolezen v njem pomeni specifičen problem: razmerje telesnih
sokov, ki ni pravo glede na njegovo individualno telesno konstitucijo. Pomen te koncepcije je
tudi v tem: vsak pacient zastavlja poseben problem. Zdravnik torej ne skrbi več le za odpravo
bolezni (splošni problemi), temveč je posebej odgovoren za to posebno, individualno celoto,
ki jo predstavlja bolnik. Psihološki moment: večja odgovornost/zmožnost zahteva tudi
poglobljen odnos – odgvoornost in zaupanje med zdravnikom in pacientom. Iz tega novega
pojmovanja je zrasla Hipokratova prisega.
Takšno razumevanje fizis pa je po drugi strani vodilo tudi k zametkom tipologije. Če prevlada
enega ali več sokov ne prestopi mere, človek ni bolan, je pa sto prevlado pogojena dispozicija
za določene bolezni. Glede na prevlado posmaeznih sokov je mogoče razdeliti ljudi v
antropološke tipe (prim. to s pojmom fizične antroplogije!)
Hipokratiki so med pomembne dejavnike vpliva na zdravje prištevali tudi okolje, ki je bil
zanje precej širok in razčlenjen pojem:
1. način življenja (ta je osebno in družbeno pogojen);
2. geografsko okolje (prim. naslov znanega spisa O zraku, vodi in krajih);
3. lastni posegi v telo (Savromatke imajo močnejšo desno roko in ramo, ker jim v
mladosti izžgejo desno dojko, da laže streljajo z lokom, ker se bojujejo namesto
moških);
4. dedne lastnosti.
Okolje vpliva tudi na zančaj in duhovne značilnosti (v blagem azijskem okolju ljudje niso
nadarejni za technai, 'tehnične' veščine); v Prednji Aziji, kjer je obilje hrane so ljudje
nedajvni, leni, v Evropi pa navajeni na trdo naravo, zato so delavni in živahni. V tem seveda
lahko preberemo tudi politično opredelitev razmerja med Grki (Evropejci) in Negrki (ki je
bilo seveda v tistem času izredno pomembno realno razmerje in je močno določalo kulturne
(samo)predstave grških ljudi.
Odtod izvira pojasnjevanje duhovnih značilnosti z naravnimi danostmi in človeško
dejavnostjo. Torej lahko človek vsaj v omejeni meri seže nad gola naravna določila – ta
poudarek je zelo skladen z 'razsvetljenskim' duhom sofizma (kakšni pa so pogledi na to v
našem času, času t. i. postmoderne?)
Fizis nastopa kot normalno stanje, kot norma, zdravje. Je individualna, amora obstajati pri
vsej dinamiki organizma in njegovih specifikah, drugače ni mogoče določiti bolzeni in
usmerjati zdravljenja.
Na področju kirurgije: primerjava poškodovanega uda z zdravim – predstava o najpravičnejši
naravi.
Veliko teže pa je bilo to normo vzpostaviti na področju interne medicine, kjer se uporablja
medikamentalna terapija (zdravija) in dieta.