novela poklicno in strokovno izobrazevanje 100615

SKUPINA POSLANK IN POSLANCEV
(prvopodpisani Jože Tanko)
Ljubljana, 10. junij 2015
Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04,
68/06 in 47/13), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05- uradno prečiščeno besedilo,
20/06 - ZNOJF-1 in 109/08, 39/11, 48/12) ter 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike
Slovenije (Uradni list RS, št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) vlagamo spodaj
podpisane poslanke in poslanci
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POKLICNEM IN
STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU
ki vam ga na podlagi 114. in 115. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije pošiljamo v
obravnavo.
Na sejah Državnega zbora in matičnega delovnega telesa bo v imenu predlagateljev sodeloval poslanec
Tomaž Lisec.
Prilogi:
-
predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju
podpisi poslank in poslancev:
Jože Tanko
Anja Bah Žibert
Franc Breznik
Nada Brinovšek
Andrej Čuš
Jelka Godec
dr. Vinko Gorenak
mag. Branko Grims
Eva Irgl
Janez Janša
Danijel Krivec
Zvonko Lah
2
Suzana Lep Šimenko
Tomaž Lisec
mag. Anže Logar
Žan Mahnič
Bojan Podkrajšek
mag. Marko Pogačnik
Marijan Pojbič
mag. Andrej Šircelj
Ljubo Žnidar
3
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POKLICNEM IN
STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU
I. UVOD
1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA
V Sloveniji je uveljavljeni sistem dualnega šolstva ob propadu številnih podjetij v devetdesetih letih
povzročil upadanje zanimanja delodajalcev za izvajanje poklicnega izobraževanja, ki ga izvaja
delodajalec. Zato je šolski sistem prevzel večino izobraževalnega programa - praktičnega usposabljanja
sam, manjši del pa se izvaja kot praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu. V hibridni obliki,
medpodjetniškem centru, pa lahko izobražujeta šola in gospodarska družba ali samostojni podjetnik.
Z izobraževalnim programom je določen delež med teoretičnim delom in praktičnim izobraževanjem, ki
se v šoli izvaja kot praktični pouk, pri delodajalcu pa praktično usposabljanje. Nagrade za mentorje
zagotavlja država, nagrade za dijake pa delodajalec v skladu s panožno pogodbo.
Ob demografskem upadu, ki je dosegel srednje šole konec prvega desetletja v novem tisočletju, ter
nespremenjenem številu učiteljev v šolskem sistemu, je bilo razumljivo, da so šole želele ohraniti čim
več ur pouka, tudi praktičnega, v svojem okviru. Šolski centri, ki so imeli priložnost izvajati praktični pouk
v medpodjetniških izobraževalnih centrih s pomočjo strokovnjakov iz podjetij, so laže sledili tehnološkim
novostim kot šole, ki te priložnosti niso imele.
Dijaki, ki zaključijo poklicno šolo, imajo praviloma premalo praktičnih kompetenc, njihovo znanje pa je
tudi pod ravnijo kakovosti procesa v podjetjih. Delodajalci pogosto trdijo, da dijaki niso pripravljeni na
delo.
Zaradi propada mnogih nekoč uspešnih gospodarskih družb in divje privatizacije ter selitve proizvodnje
na področja cenejše delovne sile, je mnogo delavcev ostalo na cesti, cele panoge so krčile proizvodnjo
in nižale plače. Posledica tega je bila tudi silen upad ugleda poklicev.
Zbir neugodnih dejavnikov je povzročil tudi propadanje nekaterih poklicnih šol v celotnih regijah.
Sočasno se soočamo tudi z veliko strukturno brezposelnostjo mladih, ki se v primerljivo veliko večjem
deležu, kot denimo v Avstriji, vključujejo v gimnazije in nadaljujejo študij družboslovja, kjer pa
primanjkuje delovnih mest. Soočamo se tudi s pomanjkanjem določenih poklicev, ki že izginjajo iz regij.
Tako obstaja velik delež mladih brezposelnih ob sočasno velikem številu deficitarnih poklicev,
pomanjkanje inovativnosti in premajhna povezanost izobraževalnega sistema z gospodarstvom.
Današnje srednje poklicno in strokovno izobraževanje je bilo osnovano na ciljih Bele knjige o vzgoji in
izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 1995 (v nadaljevanju: Bela knjiga 1995). Po letu 1996, ko je
bil sprejet v paketu šolske zakonodaje tudi Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, so nastajali
izobraževalni programi za pridobitev nižje poklicne izobrazbe (2, 5 let), za pridobitev srednje poklicne
izobrazbe (3 leta), srednje strokovne izobrazbe (4 leta), izobraževalni programi za poklicno - tehniško
izobraževanje (+2), in poklicni tečaji (1leto) za pridobitev srednje strokovne izobrazbe za gimnazijce.
Novost so bili tudi izobraževalni programi za pridobitev višje strokovne izobrazbe, ki jih uvrščamo v
terciarno (visokošolsko) izobraževanje. Uvedeno je bilo tudi pridobivanje srednje strokovne izobrazbe z
mojstrskim, delovodskim oziroma poslovodskim izpitom. Programske rešitve so sledile izhodiščem, ki jih
je na predlog kurikularnih komisij in nacionalnega kurikularnega sveta, sprejel pristojni strokovni svet.
4
Evalvacija programskih rešitev, ki je potekala v okviru evropskega projekta PHARE MOCCA, je
pokazala, da se mnoga načela iz Bele knjige 1995 niso uresničila dovolj dosledno, programske rešitve
pa so vse preveč sledile že poznanim in uveljavljenim vzorcem iz preteklosti: ohranili smo tradicionalno
delitev izobraževalnih programov in vsebinskih sklopov, iz katerih je sestavljen posamezen
izobraževalni program, na splošno izobraževalni del, strokovno teoretični del in na praktično
izobraževanje, kar se kaže v strukturi programov (A - splošnoizobraževalni predmeti, B – strokovno teoretični predmeti, C - praktično izobraževanje v šoli, Č - praktično izobraževanje pri delodajalcu, D interesne dejavnosti). Poskušali smo uvesti t. i. dualno in šolsko obliko izobraževalnih programov za isti
naziv poklicne izobrazbe, vendar uvajanje dualne oblike ni uspelo, zlasti zaradi tega, ker gospodarstvo
ni prepoznalo potrebe po vzgoji kakovostnega strokovnega kadra ob načrtovanju vizije razvoja podjetij.
Skladno s 24. smernico znotraj druge prednostne naloge Lizbonske strategije se je Republika Slovenija
obvezala h gradnji nacionalne kvalifikacijske strukture po panogah in dejavnostih in h gradnji
nacionalnega kvalifikacijskega okvira. Na teh podlagah in na podlagi opravljenih evalvacij in
pripravljenih izhodišč je bila v letih 2007 in 2008 izvedena celovita prenova izobraževalnih programov na
vseh ravneh od nižjega do višjega izobraževanja. Nova izhodišča za pripravo izobraževalnih programov
nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja so
prinesla pomembne spremembe: povezovanje splošnega, strokovno teoretičnega in praktičnega znanja,
bolj poudarjajo pomen praktičnega usposabljanja z delom, uvajajo model odprtega kurikula tako, da
prepuščajo 20% programskega prostora šolam, da ga zapolnijo v dogovoru s socialnimi partnerji v
lokalnem okolju. Na novo vzpostavljajo odnos med izobraževalnim programom in poklicnim standardom
tako, da predlagajo širše zasnovane izobraževalne programe, ki obsegajo izobraževanje za več
sorodnih poklicnih standardov oziroma za področje dela. Sestavo izobraževalnih programov za več
poklicnih standardov rešujejo z modularnostjo: če program pripravljamo za več poklicnih standardov, se
mora notranje členiti na module.
Strokovni moduli nadomeščajo strokovno -teoretične predmete, več strokovnih modulov pa usposablja
za poklicno kvalifikacijo. Usposobljenost za poklicno kvalifikacijo se sicer dokazuje bodisi z zaključnim
izpitom, opravljenem po uspešnem zaključku izobraževalnega programa, bodisi s potrdilom o uspešnem
preverjanju nacionalne poklicne kvalifikacije.
Primerjalne analize sistemov poklicnega in strokovnega izobraževanja v 25 - ih evropskih državah
kažejo na to, da je povsod prisoten trend krepitve povezovanja poklicnega in strokovnega izobraževanja
s trgom dela, da je prisoten trend izboljševanja povezav med različnimi izobraževalnimi potmi (splošno –
poklicno, odrasli – mladi) in da države posodabljajo sisteme kvalifikacij v smeri medsebojnega
prilagajanja kvalifikacijskih okvirov, poenostavljanja kvalifikacijskih struktur, ustvarjanja enakopravnosti
med poklicnimi in akademskimi kompetencami.
Vendar pa se države razlikujejo po tem, kako členjen sistem imajo znotraj teh okvirov. Nemčija in
Avstrija imata 2 tipa splošnega izobraževanja (poklicna gimnazija in splošna gimnazija), Finska in
Francija pa zgolj 1 tip (splošna gimnazija). Na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja
delujeta na Finskem 2 tipa poklicnega izobraževanja (šolska in vajeniška oblika), v Franciji, Avstriji in
Nemčiji pa 3 tipi poklicnega izobraževanja (šolska in vajeniška oblika, ki pripravljata za vstop na trg
dela, in šolska oblika, ki pripravlja za vstop v terciarno izobraževanje). V Sloveniji se glede na 2 tipa
splošnega izobraževanja lahko primerjamo z Avstrijo in Nemčijo, glede tipov poklicnega in strokovnega
izobraževanja pa gre za razliko, saj se vajeništvo v Sloveniji ni uveljavilo (v šol. letu 2009/2010 smo
imeli zgolj 56 vpisanih vajencev).
V Sloveniji imamo več vrst izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja. (1) Nižje
poklicno (NPI), ki traja praviloma dve leti in se zaključi z zaključnim izpitom, ki vsebuje izdelek oz.
storitev in zagovor; (2) srednje poklicno izobraževanje (SPI), ki traja praviloma tri leta in se zaključi z
zaključnim izpitom, ki vsebuje izpit iz slovenščine in izdelek oz. storitev in zagovor; in (3) srednje
5
strokovno izobraževanje (SSI), ki traja praviloma štiri leta in se zaključi s poklicno maturo, ki vsebuje štiri
enote: (a) slovenščina oz. materin jezik, (b) temeljni strokovno - teoretični predmet, (c) matematika ali tuj
jezik, (d) preizkus praktične usposobljenosti za delo v stroki. Poleg tega imamo dodatno (4) dvoletno
poklicno - tehniško izobraževanje (PTI), ki omogoča tistim z zaključnim izpitom v srednjem poklicnem
izobraževanju pridobitev srednje strokovne izobrazbe. Poklicno - tehniško izobraževanje se zaključi s
poklicno maturo, ki je enaka kot pri zaključku srednjega strokovnega izobraževanja. Poleg omenjenega
imamo tudi enoletni poklicni tečaj za pridobitev poklicne mature, ki je predvsem v funkciji prekvalifikacije
za pridobitev poklica.
Za nižje in srednje poklicno izobraževanje se praktično izobraževanje izvaja v šoli in pri delodajalcu. Za
srednje strokovno izobraževanje se praktično izobraževanje izvaja v šoli, če je določeno s programom,
pa tudi pri delodajalcu. Pri delodajalcu se v srednjem poklicnem izobraževanju izvaja najmanj 24 tednov
praktičnega izobraževanja, v srednjem strokovnem izobraževanju pa najmanj 4 tedne.
Praktično izobraževanje v šoli se v srednjem poklicnem izobraževanju izvaja najmanj 20 tednov (650
ur), v srednjem strokovnem izobraževanju pa najmanj 19 tednov (620 ur).
Z opravljenim zaključnim izpitom v programih nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja se pridobi
poklicno usposobljenost za neposredni vstop na trg dela. Zaključni izpit v programih nižjega poklicnega
izobraževanja omogoča tudi vstop v tri ali štiriletno srednje izobraževanje, zaključni izpit v programih
srednjega poklicnega izobraževanja pa vstop v dvoletno poklicno - tehniško izobraževanje. Za izvedbo
zaključnega izpita so imenovani naslednji organi: Državna komisija za zaključni izpit, šolska komisija za
zaključni izpit in šolske izpitne komisije za zaključni izpit. Državna izpitna komisija za zaključni izpit
koordinira, usklajuje in spremlja pripravo in izvedbo zaključnega izpita. Šolska komisija za zaključni izpit
in šolske izpitne komisije za zaključni izpit pripravljajo in izvajajo zaključni izpit. Izdelek oz. storitev in
zagovor ocenjuje šolska izpitna komisija, prisoten pa je lahko tudi predstavnik delodajalcev. S
slovenščino oz. maternim jezikom preverjamo splošne kompetence (samo programi SPI), z zaključnim
delom, ki se opravlja kot izdelek oziroma storitev z zagovorom, pa poklicne kompetence. V tem smislu
je zaključni izpit namenjen preverjanju poklicne usposobljenosti kandidata.
Z opravljeno poklicno maturo v programih srednjega strokovnega izobraževanja in poklicno - tehniškega
izobraževanja se pridobi poklicna usposobljenost in možnost vstopa v višješolske in visokošolske
strokovne programe. Ob opravljanju poklicne mature je možno opravljati tudi dodatni (splošno)
maturitetni predmet, kar omogoča vstop v univerzitetne programe. Eksternost na poklicni maturi je delno
zagotovljena. Za izvedbo poklicne mature so imenovani naslednji organi: Državna komisija za poklicno
maturo, Državne predmetne komisije za poklicno maturo in Šolske maturitetne komisije za poklicno
maturo. Prvo enoto (slovenščina oz. materin jezik) in tretjo enoto (matematika ali tuj jezik) pripravijo
Državne predmetne komisije za poklicno maturo in sta na nacionalnem nivoju enaki za vse. Drugo
enoto (temeljni strokovno - teoretični predmet) in četrto enoto (preizkus praktične usposobljenosti za
delo v stroki) pripravijo Šolske maturitetne komisije za poklicno maturo (po navodilih Centra RS za
poklicno izobraževanje). S prvo in tretjo enoto se preverja splošne kompetence, z drugo in četrto pa
poklicno usposobljenost.
Krčenje obsega generacij, ki se vpisujejo v srednje šole, pomembno vpliva na vpis oziroma na
zasedenost šolskih kapacitet. Kot je razvidno iz podatkov v tabeli 2, je to v preteklem desetletju in več
še zlasti vplivalo na vpis v programe poklicnega in strokovnega izobraževanja. Sistem je bil v preteklosti
naravnan na večjo populacijo, ki je leta 1980 štela skoraj 30 tisoč srednješolcev, do leta 1995 se je zelo
zmanjšala in se je celo naslednje desetletje gibala med 16 in 19 tisoč. Zaradi krčenja generacij se
število dijakov, vpisanih v srednješolske programe, zmanjšuje, nasprotno pa torej velja za delež vpisane
populacije.
6
Delež učencev, ki izpolnjujejo osnovnošolsko obveznost ali uspešno končajo osnovno šolo ter se v
istem letu odločijo za nadaljnje šolanje v srednjih šolah, se je od leta 1990/91 do leta 1995/96 povečal
za dobrih 5 odstotkov, in sicer iz 88,07 % na 93,31 %.
Trend visokega deleža mladih, ki nadaljujejo izobraževanje v srednjih šolah, se je nadaljeval tudi od leta
1997/98 do 2005/06, ko se je delež 15 - letnikov, vključenih v izobraževanje, gibal med 95 % in 99 %.
Delež vpisanih dijakov med prebivalstvom v starostni skupini od 15 do 19 let se je od šolskega leta
2000/2001, ko je bilo vpisanih 76,7 % dijakov te starosti, osem let pozneje v šolskem letu 2008/2009
povečal na 80,2 %.
V štirih ključnih programih je v letih od 1998/99 do 2010/11 prišlo do absolutnega in (z izjemo
gimnazijskih programov) relativnega zmanjšanja vpisanih dijakov. Najbolj drastično je ta trend opazen
pri dvoletnih programih NPI (71,03 %) in podobno tudi pri triletnih programih SPI (60,32 %). Tudi v
štiriletnih programih SSI je v tem obdobju prišlo do zmanjšanja deleža vpisane srednješolske populacije,
vendar je upad v primerjavi s prejšnjima dvema poklicnima programoma manjši (19,39 %). Štiriletni
strokovni programi, ki se zaključijo s poklicno maturo, in ki z opravljenim petim predmetom iz splošne
mature omogočajo tudi vpis na določene univerzitetne programe, so bili za dijake bolj privlačni kot
poklicni programi. Še bolj privlačni od štiriletnih strokovnih izobraževalnih programov pa so bili štiriletni
gimnazijski programi, pri katerih se je delež vpisanih celo povečal za 11,73 %. Delež generacije,
vključene v poklicna programa (dvoletni NPI in triletni SPI), se je od leta 1989/1999, ko je obsegal skoraj
eno tretjino dijakov (32,97 %), do leta 2010/2011 skrčil na 16,83 %. Nasprotno se je povečal delež
vpisanih v dve vrsti štiriletnih strokovnih in splošnoizobraževalnih programov. Delež vpisanih v srednje
strokovno izobraževanje (SSI) in v gimnazijske programe (GIM) je bil leta 1998/1999 67,03 %, do leta
2010/2011 pa se je dvignil na 83,17 %. Znotraj štiriletnih srednješolskih izobraževalnih programov pa se
je povečal delež vpisanih v gimnazijske programe na račun štiriletnih strokovnih izobraževalnih
programov. Razmerje med vpisanimi v ti dve vrsti programov je bilo leta 1998/1999 56,74 % proti 43,26
% v prid programov SSI, do leta 2010/2011 pa se je razmerje skoraj obrnilo in sedaj je znotraj štiriletnih
srednješolskih programov večina 51,38 % dijakov vpisanih v gimnazijske programe, 48,62 % pa v
programe srednjega strokovnega izobraževanja.
Presežek šolskih kapacitet in vpisnih mest, ki jih je imela na voljo posamezna šola, je šole spodbujal, da
dijake pritegnejo v svoje izobraževalne programe in da jih tudi obdržijo v sistemu izobraževanja. Šolski
sistem je iskal rešitve, kako zmanjšati število neuspešnih dijakov, ki izstopijo iz izobraževanja pred
uspešnim zaključkom posameznega programa. V smeri ohranjanja dijakov znotraj izobraževalnega
sistema so delovale tudi druge v družbi prisotne silnice, kot je denimo želja po boljši izobrazbi,
pomanjkanje delovnih mest na določenih področjih, in različni razlogi, ki spodbujajo željo mladih po
podaljševanju šolanja. Ob pozitivnih učinkih spodbujanja kakovosti dela šol, prehodnosti in višanja
deleža dijakov v programih, ki dajejo višjo stopnjo izobrazbe, ima krčenje obsega generacij tudi
negativne učinke.
Z željo dijakov po nadaljnjem šolanju, pridobitvijo višje stopnje izobrazbe in interesom šol, da z
ustreznim vpisom ohranjajo čim več delovnih mest, je mogoče pojasnjevati tudi povečevanje vpisa v
dvoletne programe PTI. V teh programih se je v prvi polovici preteklega desetletja vpis (v nasprotju s
trendi pri ostalih treh programih NPI, SPI in SSI) tudi v absolutnih številkah še večal in se v sredini
desetletja obrnil navzdol.
7
Tabela: Število vpisanih dijakov v posamezne programe:
Šol.let.
1998/99
1999/00
2000/01
2001/02
2002/03
2003/04
2004/05
2005/06
2006/07
2007/08
2008/09
2009/10
2010/11
2011/12
2012/13
NPI
3020
2741
3439
3012
2785
2556
2247
1902
1630
1320
1125
1052
875
836
797
SPI
29989
27867
25629
23812
22211
20614
19046
17664
15939
14381
13139
12361
11900
11750
11643
SSI
38070
36018
33576
31987
32120
32599
32736
32598
32078
31300
30929
30910
30688
30542
30366
GIM
29026
31265
33628
35794
37179
38082
38352
38413
37810
36425
35126
33861
32432
31315
30324
PTI
6298
7285
7763
7811
7592
7805
7773
7428
7047
6564
5693
5273
4839
4386
3955
PT
65
97
95
193
218
260
293
309
343
376
372
406
429
313
366
MT
68
182
378
621
1073
1287
1445
1546
1428
1257
1134
1192
1077
759
713
Vir: MIZKŠ.
NPI - Nižje poklicno izobraževanje; SPI - Srednje poklicno izobraževanje; SSI - Srednje strokovno
izobraževanje; GIM - Gimnazija (Splošna in Strokovna); PTI - Poklicno-tehnično izobraževanje; PT Poklicni tečaj; MT - Maturitetni tečaj
Tabela: število dijakov, oddelkov in skupin po letnikih in posameznih vrstah programov oz. smereh na
javnih šolah v okviru posameznih regij v šolskem letu 2012/2013
VRSTA PROGRAMA
NPI
SPIšd
STSI
GIM
GIMš
GIMs
GIMsš
PTI
PT
MT
SKUPAJ
ŠTEVILO DIJAKOV
722
11.521
30.343 1
21.330
1.419
5.622
79
3.932
366
702
76.036 2
Vir: ŠOL-S, stanje podatkov na dan 15.9.2012 oziroma 29.9.2012 za PT in MT (brez dijakov, ki so
vzporedno vpisani v program Umetniška gimnazija).
Legenda:
D - dijaki
ODD - oddelki
SK - skupine
NPI - nižje poklicno izobraževanje
SPIšd - srednje poklicno izobraževanje (programi po novih izhodiščih)
8
STSI - srednje strokovno in drugo tehniško izobraževanje
PTI - poklicno-tehniško izobraževanje
GIM - gimnazija brez športnih oddelkov
GIMš - gimnazija športni oddelki
GIMs - strokovne gimnazije (brez interdisciplinarcev) brez športnih oddelkov
GIMsš - ekonomska gimnazija športni oddelki
PT - poklicni tečaj
MT - maturitetni tečaj
** DV - izobraževalni program, prilagojen za dvojezično izvajanje v slovenskem in madžarskem učnem
jeziku na narodno mešanem območju v Prekmurju
** IS - izobraževalni program, prilagojen za narodno mešano območju Slovenske Istre, izobraževanje se
izvaja v italijanskem učnem jeziku
Tabela: Dijaki, vpisani v srednješolske programe - začetek leta 2013
2013
Spol - SKUPAJ
495
363
13
Vse starosti - SKUPAJ
Nižje poklicno
Srednje poklicno
Srednje tehniško in drugo
strokovno
... sr. teh. in dr.strok.(4 -letni
programi)
...poklicno tehniško
.. poklicni tečaj
Srednje splošno
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4386
3852
3424
21
8332
7630
7423
9376
1909
8332
7630
7423
7096
2
2280
1543
364
7051
7180
7260
9
...splošne in strokovne gimnazije
...maturitetni tečaj
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
1. letnik
2. letnik
3. letnik
4. letnik
5. letnik
7298
701
7051
7180
7260
7298
701
Opombe:
Vir: Statistični urad Republike Slovenije
Raziskava o organizaciji poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki je bila opravljena v letu 2010, je
pokazala, da se med mnenji učiteljev in ravnateljev na eni strani ter na drugi strani delodajalcev o tem,
kako kakovostno lahko v okviru obstoječih izobraževalnih programov, ki jih izvajajo na šolah, usposobijo
dijake za poklic, ki ga bodo opravljali, pojavljajo statistično pomembne razlike. Medtem ko več učiteljev
(67,4%) in ravnateljev (32 oz. 84,2%) kot delodajalcev (39,8%) ocenjuje, da lahko dijake usposobijo
kakovostno oziroma zelo kakovostno, več delodajalcev, skoraj polovica (47,5%), ocenjuje, da šole
srednje kakovostno usposobijo dijake za njihov poklic, 12% jih meni, da jih slabo usposobijo. Verjetno
so te ocene tudi izraz različnih kriterijev, kaj pomeni kakovostno izobraziti za poklic, pri čemer so
delodajalci verjetno bolj pozorni na praktično usposobitev dijaka za poklic.
Po mnenju učiteljev in šolskih svetovalnih delavcev imajo dijaki veliko željo po nadaljnjem šolanju.
Večina učiteljev in šolskih svetovalnih delavcev meni, da je takih dijakov več kot tri četrtine: 19,6%
učiteljev in 17 (43,6%) šolskih svetovalnih delavcev je mnenja, da si to želijo vsi ali skoraj vsi, da ima
željo po nadaljnjem šolanju približno tri četrtine dijakov, pa meni 44,6% učiteljev in 16 (41,0%) šolskih
svetovalnih delavcev. Tudi evalvacijsko poročilo zaključnega izpita v programih Avtoserviser,
Avtokaroserist, Mehatronik operater, Grafični operater in Frizer je pokazalo, da 61,5% vseh dijakov
namerava nadaljevati šolanje.
Sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja trenutno dijakom omogoča prehodnost tako po vertikali
kot tudi horizontalno med srednješolskimi programi. Učitelji in ravnatelji izražajo podporo prehodnosti,
saj večina učiteljev (72,2%), ravnateljev (23 oz. 62,2%) in šolskih svetovalnih delavcev (28 oz. 71,8%)
meni, da je možnost prehajanja med različnimi izobraževalnimi programi ustrezna, čeprav so potrebne
določene spremembe.
Mnenja nakazujejo, da je ob iskanju novih rešitev vertikalno in horizontalno prehodnost potrebno
ohraniti.
Vsaj na evropski ravni velja, da je v prihodnje pričakovati nadaljnje dvigovanje nivoja znanja, ki bo
potreben za pridobitev poklica oziroma ustrezne izobrazbe. Kot lahko sklepamo iz Strategije za
pametno, trajnostno in vključujočo rast Evropa 2020, bo razvoj gospodarstva zahteval dvig ravni in
kakovosti znanja: »Do leta 2020 bo za dodatnih 16 milijonov delovnih mest potrebna visoka
usposobljenost, povpraševanje po nizkokvalificiranih delovnih mestih pa bo upadlo za 12 milijonov.
Zaradi daljše delovne dobe bo prav tako treba vse življenje pridobivati in razvijati nove kvalifikacije«.
10
Slednje potrjuje tudi študija »Skills supply and demand in Europe«, iz katere je razvidno, da delovna
mesta za delovno silo z nizko usposobljenostjo izginjajo, medtem ko se število delovnih mest za srednje
ohranja in za visoko usposobljen kader viša. Tendenca vseh držav je, da zmanjšujejo specializiranost
splošnega izobraževanja ter poklicnega in strokovnega izobraževanja.
Tabela: delež dijakov, vpisanih v 1. letnik programov srednješolskega izobraževanja po področjih oz.
skupinah dejavnosti v šolskih letih od 2008/2009 do 2012/2013
PODROČJA
GOZDARSTVO
TEKSTIL
RUDARSTVO
VAROVANJE
KULTURA
CESTNI PROMET, POMORSTVO
VARSTVO OKOLJA
KEMIJSKA DEJAVNOST,
FARMACIJA,
STEKLARSTVO
GRADNJA, DIMNIKARSTVO,
GEODEZIJA,
ZAKLJUČNA GRADBENA DELA
LESARSTVO
GRAFIKA
OSEBNE STORITVE
PEDAGOŠKA SKUPINA
AGROŽIVILSTVO, ŽIVILSTVO,
VETERINARSTVO
GOSTINSTVO IN TURIZEM
STROKOVNA GIMNAZIJA
(SPLOŠNO IZOBRAŽEVALNO
PODROČJE)
ZDRAVSTVO
METALURGIJA, STROJNIŠTVO
EKONOMIJA
ELEKTROTEHNIKA IN
RAČUNALNIŠTVO
GIMNAZIJA (SPLOŠNO
IZOBRAŽEVALNO PODROČJE)
Vir: Šola za ravnatelje 2013
2008/2009
0,2%
0,2%
0,1%
0,1%
0,8%
1,4%
0,9%
1,6%
2009/2010
0,2%
0,3%
0,2%
0,1%
0,8%
1,3%
1,1%
1,4%
2010/2011
0,2%
0,2%
0,2%
0,4%
0,8%
1,1%
1,3%
1,4%
2011/2012
0,3%
0,2%
0,2%
0,4%
0,8%
1,0%
1,4%
1,6%
2012/2013
0,2%
0,2%
0,2%
0,4%
0,9%
1,1%
1,2%
1,7%
2,7%
2,7%
2,2%
1,9%
1,8%
1,9%
1,5%
1,9%
2,1%
4,0%
2,1%
1,8%
1,9%
2,5%
4,3%
2,2%
2,0%
2,1%
3,0%
4,7%
1,9%
2,2%
2,1%
3,0%
4,5%
1,9%
2,1%
2,2%
2,9%
4,8%
4,1%
7,7%
4,3%
7,6%
4,3%
7,5%
4,7%
7,0%
5,0%
7,0%
7,6%
8,7%
11,2%
9,3%
7,5%
8,4%
10,3%
9,6%
8,0%
8,4%
9,7%
9,5%
8,0%
8,6%
9,6%
10,0%
8,2%
8,5%
9,0%
10,6%
32,0%
31,7%
30,8%
30,5%
30,2%
Največji delež vpisanih je v gimnazijski program, vendar se ta delež rahlo zmanjšuje. Zmanjšuje se vpis
v strokovno gimnazijo, gradbeno in lesarsko področje, ekonomijo.
Opaziti je povečanje vpisa v agroživilstvo, gostinstvo in turizem, grafiko, elektrotehniko in računalništvo,
zdravstvo, pedagoško skupino, osebne storitve, varstvo okolja in varovanje.
Evropska komisija poudarja, da ima poklicno izobraževanje in usposabljanje ključno gospodarsko vlogo
in zagotavlja visoko kakovost tehničnih veščin ter daje vrednost doizobraževanju in vključevanju mladih
na trg dela.
11
Toda v zadnjih desetletjih je bilo poklicno izobraževanje v Evropi dokaj zanemarjen del začetnega
izobraževanja. Raziskovalna politika izobraževanja in reforme so se bolj osredotočali predvsem na
splošno šolo in terciarno izobraževanje.
Resolucija Evropskega parlamenta z dne, 8. junija 2011 o evropskem sodelovanju v poklicnem
izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji EU 2020 (2010/2234) temelji na ugotovitvah, da je
stopnja brezposelnosti med mladimi 21%, kar je dvakrat več kot splošna stopnja brezposelnosti na ravni
EU, in prepoznava to kot enega največjih izzivov v Evropi. Poudarja, da sta izobraževanje in
usposabljanje ključna dejavnika za uspešno udeležbo mladih na trgu dela in sposobnost sprejemanja
odločitev v življenju, saj razmere, v katerih je več kot 5,5 milijona mladih Evropejcev brez dela, in jim
grozi socialna izključenost ter revščina in pomanjkanje priložnosti, potem ko zapustijo šolo, ogrožajo
mlade. Mnogi mladi so prisiljeni sprejeti negotovo zaposlitev z nizkimi plačami.
Zato je poklicno izobraževanje in usposabljanje prilagojeno individualnim potrebam učencev,
odločilnega pomena in povečuje možnosti za posameznike, za spopadanje s pritiski konkurence,
povečevanje življenjskega standarda in doseganje socialno - ekonomske kohezije ter boljše
vključevanje, zlasti posebnih skupin, kot so migranti, invalidi, osipniki in ranljive skupine žensk.
Resolucija priznava velik pomen posodobitvi poklicnega izobraževanja in usposabljanja, saj je človeški
kapital ključnega pomena za uspeh Evrope ter priznava pomen začetnega in nadaljevalnega poklicnega
izobraževanja in usposabljanja in trdi, da je uspeh le - tega odvisen od udeležbe in sodelovanja vseh
zainteresiranih strani v načrtovanje, organizacijo in financiranje strategij za ta namen. Resolucija poziva
države članice naj izkoristijo pozitivne izkušnje z dualnega sistema v poklicno izobraževanje in
usposabljanje (VET) in daje za primer države, kjer je sistem pripeljal do dolgoročnejšega vključevanja
mladih delavcev na trg dela. Poklicno izobraževanje daje možnosti tudi za večje zaposlovanje mladih
delavcev, pa tudi za delavce višjih ravni usposobljenosti, ki nato povečajo zaposlitvene možnosti v
kasnejši dobi.
Resolucija opozarja, da bi bilo treba programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja razširiti, da v
skladu z načeli vseživljenjskega učenja ter začetnega in nadaljnjega usposabljanja, zagotavljajo
zaposlitev čim širšim skupinam ter poudarja boljšo dostopnost nadgradnje poklicne izobrazbe.
Poudarja, da mora biti omogočena povezava med izobraževanjem in usposabljanjem, zlasti pot od
poklicnega do visokošolskega izobraževanja zahteva, da se možnosti za povezave med poklicnim
usposabljanjem in univerzitetno izobrazbo razširijo, s posebnim poudarkom na vključevanju v
mehanizme za zagotavljanje kariernega svetovanja in usmerjanje; prav tako meni, da je prehajanje med
usposabljanjem in zaposlovanjem zagotovilo, da udeleženci poklicnega usposabljanja pridobijo znanja
in spretnosti v povpraševanju na trgu dela.
2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA
2.1. Cilji
Da bi se izognili brezposelnosti mladih ter hkrati zagotavljali tehnološke in obrtne storitve, si želimo
znova povezati izobraževalni sistem in gospodarstvo. V današnjem času mora človek zamenjati v času
svoje delovne dobe več poklicev, zato povezava med teoretično splošnim izobraževanjem in
pridobivanjem kakovostnih praktičnih kompetenc zagotavlja gladek prehod med poklici. Prav tako se
mora človek vseživljenjsko izobraževati, to pa zahteva množico različnih elementov.
Obstoječo zakonodajo, ki poklicno šolstvo umešča zgolj v šolo v sodelovalnem odnosu z delodajalcem,
želimo nadgraditi, tako da ob obstoječem sistemu omogočimo še dualni sistem.
12
Slednji odgovornost za izobrazbo podeljuje delodajalcu, ki si vzgaja zanesljivi bodoči kader in tako skrbi
za kakovost proizvodnje oziroma storitve.
Ker je gospodarstvo v še vedno trajajoči recesiji, težko izplačuje nagrade za vajence in nagrade
mentorjem in se pretežni del tega prenese na državo, ki s subvencijami delodajalcem spodbuja
zanimanje teh za izvajanje izobraževanja, pri tem pa uspešno črpa evropska sredstva.
Pričakovati je, da bodo podjetja zaradi stimulacij, ki bi jim morale slediti tudi davčne spodbude, pripravila
programe vajeništva in uspešno pričela s prestrukturiranjem izobraževanja. Sedanji sistem in bodoči
dualni bosta sobivala. Dualni sistem se bo uveljavil predvsem tam, kjer so uspešna podjetja in
gospodarske družbe. To pa pomeni tudi, da se bo ugled poklicev dvignil.
Vajencem se omogoči, da se čas praktičnega izobraževanja šteje v delovno dobo, kar bo dodatna
spodbuda mladim za odločitev za poklicno izobraževanje ter redno napredovanje iz letnika v letnik.
Zakon bo omogočal tudi modularnost glede na program ter institucijo. Dijaki in vajenci bodo lahko
vpisani v matično šolo, nekatere module pa bodo lahko obiskovali v drugi šoli. S tem se bo bistveno
razširila ponudba učnih vsebin za dijake in vajence, hkrati pa se bo racionaliziral sistem.
Zakon omogoča srednji šoli, ki ima pri sebi delavnico, da v nezasedenih terminih brezplačno odda
prostore in naprave v najem svojim najboljšim diplomantom, ki lahko v teh prostorih začnejo svoje
podjetje, ga v omejenem času utrdijo in se nato podajo na samostojno pot. Najemniki plačajo le tekoče
stroške, medtem ko amortizacijo plačuje ustanoviteljica, država.
V primeru diplomanta srednje strokovne ali poklicne šole v kmetijskih programih pa lahko diplomant
najame stroje in naprave, ki jih uporablja na svojem ali najetem zemljišču. Zakon o kmetijskih zemljiščih
določa, da lahko status kmeta pridobi oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica
kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno
usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Določilo omogoča mladim
kmetom, da neodvisno začnejo samostojno kmetijsko dejavnost, poskrbijo za svojo eksistenco in
pomagajo pri cilju ohranjanja podeželja in lastne pridelave hrane.
2.2. Načela zakona
Pri pripravi predloga sprememb in dopolnitev zakona je upoštevano načelo socialnega partnerstva, ki je
temeljno načelo, na katerem je zgrajen sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja in načelo
svobodne izbire poklica, ki zagotavlja, da je vsakomur zagotovljena svobodna izbira poklica oziroma
izobraževanja za pridobitev vsaj prvega poklica, vendar je ta pravica omejena z zakonom, v skladu z
možnostmi države.
Zakon sledi tudi načelu - čim boljši prehod iz izobraževanja v delo, ki zagotavlja kakovostno zaposlitev.
2.3. Poglavitne rešitve
Zakon vpeljuje sistem vajeništva, ko delodajalec izvaja izobraževanje skupaj s šolo. Ob tem določi vsa
pravna razmerja ter oblike dela z vajenci. Hkrati določi tudi možnost, da se kot vajenci izobražujejo
odrasli, ki so v programu Zavoda za zaposlovanje. Vajeništvo spodbuja država s financiranjem nagrad
vajencem ter mentorjem pri delodajalcu.
Vajencu se omogoči napredovanje v naslednji letnik in nemoten potek praktičnega izobraževanja, če je
pozitivno ocenjen pri teoretičnem delu pri vseh predmetih, lahko pa je ocenjen pri dveh predmetih tudi
negativno, vendar mora v naslednjem letu opraviti izpite iz teh dveh predmetov, sicer letnik ponavlja.
13
Vajencu delodajalec in šola pripravita osebni izobraževalni načrt, ki podpira tako standarde znanja in
kompetence, kakor tudi vajenčeve močne učne lastnosti. Vajencu se omogoči tudi prilagoditve, kadar
gre za perspektivnega športnika, umetnika… Vajencu s posebnimi potrebami se učni in delovni proces
prilagodi. Vajencu se omogoči, da napreduje v naslednji letnik kljub temu, da ni pridobil pozitivne ocene
iz vseh predmetov.
Vajenec bo tako pridobil kompetence pri praktičnem izobraževanju. Če je vajenec ocenjen negativno iz
istih predmetov dve leti zapored, letnik ponavlja, nagrada pri delodajalcu pa mu v času ponavljanja ne
pripada. Odraslemu, ki je zaključil srednje poklicno, strokovno ali splošno izobraževanje, ni potrebno
ponovno opravljati teh predmetov. Kljub temu, lahko osebni izobraževalni načrt te predmete določi kot
obvezne. Rešitev zadeva predvsem tiste odrasle, pri katerih je zaključek izobraževanja časovno zelo
oddaljen od začetka vajeništva.
Na novo se ureja vprašanje statusa dijaka in udeleženca izobraževanja odraslih. Ureja se tudi status
dijakov v vzporednem izobraževanju, za katere bodo morale šole pripraviti enoten osebni izobraževalni
načrt.
Tujci, ki plačujejo davke in prispevke v Republiki Sloveniji, imajo enake pravice do izobraževanja kot
državljani EU.
Socialno partnerstvo ostaja temelj poklicnega in strokovnega izobraževanja. Zaradi sprememb
Obrtnega zakona, ki ukinja obvezno članstvo in članarino članov OZS, se ureja financiranje nalog
zbornice, ki bo imela zakonska pooblastila za izvajanje nalog na področju poklicnega izobraževanja
Diplomantu poklicne šole, ki zaradi socialnega stanja ne more sam začeti s samostojno podjetniško
dejavnostjo, se z brezplačnim najemom prostora in naprav omogoči osnovanje in začetek delovanja
lastnega podjetja. Kriterije za oddajo sprejme svet šole. Šola tako omogoča tistim diplomantom, ki
nimajo zagonskih sredstev za odprtje podjetja, uspešen začetek dejavnosti, obenem pa to pomeni
povečanje delovnih mest v državi ter zaposljivost mladih.
V zakonu se doda zahtevano obdobje, ki mora biti namenjeno praktičnemu usposabljanju dijakov
poklicnih in srednjih strokovnih šol. Obdobje obsega polovico časa izobraževalnega programa za
poklicne šole in 20% za srednje poklicne oziroma strokovne šole.
Kot država članica EU smo se zavezali, da bodo šole izdajale prilogo k diplomi v slovenskem in
angleškem jeziku, kar bo prispevalo k transparentnosti dosežene izobrazbe. Priloga k diplomi je tudi
sicer potrebna, saj so v šole uvedeni odprti kurikuli, v katerih 20% pouka in drugih sestavin programa
določajo šole same, v sodelovanju z delodajalci v svojem okolju.
3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA
JAVNA FINANČNA SREDSTVA
Za pripravo učnih mest za praktično usposabljanje oziroma praktično izobraževanje za generacijo
10.000 dijakov je potrebnih 20.000.000,00 evrov in za nagrade mentorjem, po 200 evrov mesečno, na
praktičnem usposabljanju oziroma izobraževanju 10.000.000,00 evrov v prvem letu uvajanja, ko naj bi
po predvidevanjih zaživela polovica učnih mest.
V drugem letu je predvidena polna zasedenost učnih mest, tako druga generacija zahteva
20.000.000,00 evrov, skupaj s prvo znese vsota 30.000.000,00 evrov. Tretje leto je vsota 50.000.000,00
evrov in četrto leto 70.000,000,00 evrov, nato vsako leto po 70.000.000,00 evrov.
14
Predvideva se, da bo lahko država izdatno koristila sredstva iz finančnega okvirja EU do leta 2020, iz
politike zaposlovanja, nato pa se bo gospodarstvo tako okrepilo, da se bo letno vsota prepolovila ob
tem, da bodo podjetja začela graditi svojo prihodnost tako na tehnološkem razvoju, kot na razvoju
človeških virov.
Predlog zakona ne bo imel posledic na druga javna finančna sredstva.
4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU
ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV
V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET
Zakon se začne izvajati leta 2016, proračun za to obdobje še ni sprejet.
5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE
UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE
Eden izmed ciljev Evropske unije, ki jih uresničujemo na področju izobraževanja, je dvig izobrazbene
ravni prebivalstva in kompetenčno naravnano izobraževanje za doseganje višje konkurenčnosti
posameznika na trgu dela. Vse od konca 90. let prejšnjega stoletja se na področju Evropske unije
sistemsko uveljavlja koncept učeče se visoko razvite tehnološke družbe, usmerjene v trajnostni razvoj in
racionalno rabo energije. Za dosego tega cilja je na področju izobraževanja ena izmed ključnih nalog
dvig in zagotavljanje kakovosti izobraževanja v procesu vseživljenjskega učenja, eksterna in interna
evalvacija pa ključni orodji za preverjanje doseganja zastavljenih ciljev. Gre za trend, ki se je v Evropi
pričel okoli leta 1990, se krepi, in je razširjen tudi po ostalem svetu. V zadnjih letih se poudarja tako
evalvacija šol kot tudi učiteljev. V več kot polovici držav Evropske unije se šole eksterno ovrednoti in
sicer to vlogo največkrat opravljajo šolski inšpektorati. Notranjo presojo kakovosti šole izvajajo strokovni
delavci šole, v posameznih primerih tudi člani upravnih/nadzornih organov šol. V zadnjem času se je
pospešeno vpeljevala evalvacija učiteljev (Belgija – Flamska skupnost, Portugalska in Liechenstein).
Zadnji podatki, ki jih za področje Evropske unije zbira in objavlja Evropska komisija, kažejo, da je na
področju Evropske unije interna evalvacija na področju izobraževanja obvezna v vseh državah, razen v
francoskem delu Belgije; Irska kot predzadnja država na področju Evropske unije je obvezno interno
evalvacijo vpeljala letos. V Italiji in na Hrvaškem je predvidena le notranja evalvacija.
Primerjalne analize s Francijo, Finsko, Avstrijo in Nemčijo so pokazale, da ima socialno partnerstvo med
delodajalci, delojemalci in državo na področju poklicnega izobraževanja v različnih primerjanih državah
različno tradicijo, tudi oblike so različne. Povsod pa država s svojimi instrumenti podpira delodajalce in
delojemalce za uresničevanje nalog na področju poklicnega izobraževanja. V Nemčiji spodbuja država
in zvezne dežele delodajalce, da odpirajo učna mesta za praktično usposabljanje vajencev (v letu 2009
14.000 evrov subvencije). Nekatere zbornice večino svojega dela namenjajo prav poklicnemu
izobraževanju. Za vse v mednarodno primerjavo vključene države je izredno pomembno, da delodajalci
sodelujejo s šolami pri usposabljanju dijakov za opravljanje določenega poklica oziroma pri pridobivanju
poklicnih kompetenc.
5.1. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih
Nemčija
Poklicno izobraževanje v Nemčiji je razumljeno predvsem kot dualni sistem, ki poteka delno v šoli, delno
pri delodajalcu.
15
Sistem omogoča delodajalcu, da sam izbere svoje vajence, ki jih pozneje pogosto tudi zaposli, za tiste
dijake, ki pa ne najdejo vajeniških mest sami, jim jih organizirajo obrtne zbornice. Država nima
neposredne vloge pri načrtovanju potreb gospodarstva, saj je ključna povezava med gospodarstvom in
šolami. Proces samega izobraževanja pa je zakonsko reguliran, tako da bi vsi vajenci dobili enaka,
široka znanja ter kompetence za poklic. Trajanje šolanja (od dve do tri leta) in potrebna ključna znanja
določa minister. Delodajalec je dolžan spoštovati zakonodajo in z vajencem podpisati tudi vajeniško
pogodbo. V Nemčiji je približno 350 priznanih poklicev, ki ustvarjajo več kot 20.000 delovnih mest,
vendar se dijaki ne specializirajo v vse te poklice naenkrat, ampak šele po končanem šolanju. Dobijo pa
med izobraževanjem dovolj znanja, da se lahko na koncu odločijo med več različnimi poklici, v
odvisnosti od potreb okolja in gospodarstva. Kje se bo izvajalo praktično usposabljanje, je odvisno od
dogovora med šolo in delodajalcem, kaj je najboljše za dijaka vajenca. Težnje pa so ves čas, da vajenci
več časa preživijo pri delodajalcu, na prihodnjem delovnem mestu, ne v šolah. Velik pomen na odločitev
ima tudi gibanje gospodarstva. Srednja in velika podjetja ustanavljajo posebne delavnice (prostore) za
usposabljanje na delovnem mestu; pri manjših podjetjih pa so obrtne zbornice postavile skupne prostore
za izvajanje praktičnega dela šolanja. Vsak vajenec mora na delovnem mestu preživeti najmanj 12 ur na
teden (dva dneva).
Naloga zbornic je nadzirati učni proces in svetovati delodajalcem. Vsak od teh mora izpolniti pogoje, če
želi v svojem delovnem prostoru zaposliti vajenca. Zbornice sodelujejo pri vmesnih in končnih preizkusih
znanja vajenca ter izvajajo nadaljnje izobraževanje.
Avstrija
V Avstriji poteka poklicno izobraževanje od 15. leta naprej, izobražujejo pa za približno 250 poklicev.
Večinoma traja izobraževanje od 3 do 4 leta, lahko pa tudi samo leto ali dve (odvisno od poklica), izvaja
se pri delodajalcu in v šoli. Po šolanju vajenec opravlja zaključni izpit.
Za avstrijski izobraževalni sistem je značilna zgodnja diferenciacija poti poklicnega izobraževanja in
usposabljanja že na nižji sekundarni ravni in široko ponudbo poklicnega izobraževanja in usposabljanja
na višji sekundarni ravni.
Tako je eden od glavnih ciljev avstrijske politike poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da
zagotavlja prepustnost med različnimi potmi izobraževanja in usposabljanja, kakor tudi zagotoviti
splošen dostop do visokošolskega izobraževanja.
V Avstriji sta na voljo dve vrsti izobraževanja in poklicnega usposabljanja, v šolah in kot dualni sistem.
V šolah se izobrazi 14% srednješolcev, v dualnem sistemu pa 40%.
V dualnem sistemu praktično usposabljanje lahko zavzame celo do 80% šolanja. Po končanem šolanju
in opravljenem izpitu, podobnem naši maturi, se lahko vpišejo na terciarno stopnjo, lahko pa gredo takoj
v poklic.
Trenutno je 40% dijakov v vajeniškem sistemu, število pa od leta 1997 narašča. Od teh se jih od 40 do
44% zaposli v istem podjetju, kjer so se usposabljali. Usposabljanje izvaja približno 40.000 podjetij, v
katerih je 120.000 vajencev, torej po približno trije na podjetje. Najpogosteje se dualni sistem izvaja v
avtomehaniki in elektroenergetiki. Več kot 50% vajencev je v obrteh, 16% v trgovini in ekonomiji, v
industriji 11%, v turizmu pa 10%. Usposabljanje v podjetjih ureja ministrstvo za gospodarstvo in delo,
pedagoški proces pa ministrstvo za izobraževanje.
V Avstriji se izvaja shema preverjanja potreb po poklicih, socialni partnerji pa so zainteresirani za
izsledke ujemanja med potrebami gospodarstva in izvajanja gospodarstva.
16
Učne načrte za strokovne šole pripravljajo v Avstriji strokovnjaki na področju izobraževanja, učitelji in
predstavniki gospodarstva, pobude za njihove spremembe pa prihajajo iz vrst gospodarstev ali iz
pristojnega ministrstva za izobraževanje (Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo).
Šole imajo določeno svobodo pri določanju števila ur pouka pri posameznih predmetih. Kurikule
poklicnih šol, ki zadevajo praktično usposabljanje, se sprejema v okviru, ki ga določajo področna
ministrstva (npr. Zvezno ministrstvo za zdravje ali Zvezno ministrstvo za gospodarstvo,Ministrstvo za
družino…ipd).
Učitelje v javnih šolah in deloma tudi zasebnih financira Ministrstvo za izobraževanje, umetnost in
kulturo. Pokrajine zagotavljajo financiranje vajeniškega usposabljanja v poklicnih šolah, 50% plačila za
učitelje v usposabljanju zagotavlja zvezna vlada. Usposabljanje v podjetjih pa zagotavljajo podjetja
sama. Vajenci v podjetjih dobijo nagrado, višina je dogovorjena v pogodbi med socialnimi partnerji,
znesek pa se viša vsako leto vajeništva.
Vsako podjetje, ki izvaja dualni sistem izobraževanja, je upravičeno do nagrade. Letni znesek je
1.000,00 evrov, ki pa podjetju ni izplačan direktno, temveč skozi davčne olajšave.
Finska
Začetno poklicno izobraževanje in usposabljanje se na Finskem začne po obveznem izobraževanju
(čeprav se lahko izjemoma začne tudi prej). S tem šolajoči pridobijo potrebna znanja, spretnosti in
kompetence za vstop v poklic oziroma skupino poklicev. Izvaja se lahko v okviru šole in/ali na delovnem
mestu.
V osnovno šolo vstopijo otroci pri sedmih letih. Osnovno šolanje je enovito, obsega stopnjo ISCED 1 in
ISCED 2 ter traja 9 let, učenci pa se lahko prostovoljno vključijo v dodatno, deseto leto obveznega
izobraževanja. Teh je na Finskem povprečno 2% letno.
Nižje sekundarno izobraževanje (ISCED 2) je del obveznega osnovnega šolanja, poučevanje pa je bolj
predmetno usmerjeno, kot na osnovni primarni ravni (ISCED 1), kjer poučuje več specializiranih
učiteljev.
Višje sekundarno izobraževanje je srednješolsko izobraževanje (ISCED 3) in predstavlja tudi zaključeno
fazo srednješolskega izobraževanja, ki se običajno začne ob koncu obveznega izobraževanja. Vstopna
starost je običajno 15 ali 16 let. Pogoj za vstop je zaključek obveznega izobraževanja - ISCED 2 in
druge minimalne zahteve. Pouk izvajajo predmetni, specializirani učitelji. Tipično trajanje ravni ISCED 3
je dve do pet let.
Višješolsko ne - terciarno izobraževanje (ISCED 4) obsega programe, ki služijo za širjenje znanja
diplomantov srednjih šol. Ti programi so namenjeni pripravi na študij na prvi stopnji terciarnega
izobraževanja ali za neposreden vstop na trg dela, ne privedejo pa do terciarnega študija ali terciarne
diplome.
Študenti v poklicnem srednješolskem izobraževanju in usposabljanju so večinoma stari od 16 do 25 let.
Izobraževalni sistem, ki se izvaja v šoli, pomeni tri leta v izobraževalni ustanovi. Izobraževanje in
usposabljanje obveznih predmetov je organizirano v razredih. Pri drugih predmetih pa imajo lahko dijaki
svoje individualne študijske načrte.
Večina mladih zaključi svoje poklicno izobraževanje kot dijaki v izobraževalnih institucijah. Kljub temu
morajo dobiti vsaj 20 kreditov na usposabljanju na delovnem mestu. Poklicne kompetence je moč dobiti
tudi v obliki vajeništva, ki pa vključuje tudi izobraževanje v izobraževalnih ustanovah. Na Finskem je
večina vajencev iz vrst odraslih.
17
Kandidati, ki so končali osnovno izobraževanje ali ustrezni prejšnji učni program, se lahko vpišejo v
programe izobraževanja in usposabljanja, ki vodijo do srednje poklicne kvalifikacije. Natančnejša merila
za sprejem kandidata določa Ministrstvo za šolstvo in kulturo.
Merila vključujejo zapise prejšnjih izobraževalnih ravni, osnovne izobrazbe ali srednje splošne izobrazbe
(povprečna ocena vseh predmetih in razredih), delovne izkušnje ali sprejemne izpite oziroma
preverjanje usposobljenosti.
Izvajalci izobraževanja lahko tudi spregledajo vrstni red rezultatov kandidatov, kar imenujejo prožna
selekcija, in tako lahko vključijo tudi kandidate, za katere menijo, da bodo lahko zaključili izobraževanje.
Kandidati lahko svobodno izbirajo izobraževalno institucijo; če niso uspešni na prvoizbrani šoli, lahko
izberejo drugo, istovrstno.
Na Finskem so ugotovili, da poklicno šolstvo s sistemom vajeništva omogoča ustvarjanje poklicev in
izboljšuje pripravljenost za vključitev na trg dela. Stroškovna učinkovitost in kakovost tega sistema je na
Finskem zelo cenjena. Ključni pokazatelj uspešnosti je gladek prehod iz šole v delovni proces. Finci so
model vajeništva uvedli kot alternativni model šolskemu modelu pridobivanja izobrazbe za poklicno
kvalifikacijo. Na voljo imajo okoli 350 kvalifikacij, dosegljivih v sistemu vajeništva. Posebnost finskega
modela je, da so vanj vključeni zlasti odrasli, ki že imajo neko predhodno izobrazbo. Na delovnem
mestu vajenca mora izvajalec izobraževanja zagotavljati odličnega mentorja. Za vsakega vajenca je
potrebno izdelati individualni program, kjer se opredeli način pridobivanja teoretskega praktičnega
znanja, obe področji pa sta opredeljeni s krediti. Vajeništvo financira država.
Vajeništvo predstavlja ISCED 3 stopnjo, to je srednjo šolsko izobrazbo. V programu imajo 15% splošnih
predmetov in 85% poklicnih predmetov. 20% časa prebijejo v šoli, 80% na delu pod vodstvom mentorja
ali več mentorjev. Usposabljanje temelji na uspešni integraciji teorije in prakse na delovnem mestu.
Finski sistem odlikuje prehodnost na nadaljnje poklicno izobraževanje, možnost specializacije politehniko in nato možnost prehoda na univerzo.
Vajenci morajo zaključiti osnovno izobraževanje in doseči starost najmanj 15 let ob podpisu vajeniške
pogodbe.
V času vajeništva delodajalec plačuje vajencu plačo, ki dosega povprečno 80% plače izurjenega
zaposlenega na posameznem področju. Delodajalec ne plačuje plače za čas, ki ga vajenec prebije v
šoli ob teoretičnem pouku, razen če se tako domenita delodajalec in vajenec. Teoretični del programa je
brezplačen. V tem času lahko vajenci dobivajo dnevne ali družinske dodatke kakor tudi finančno
podporo za potne stroške in stroške za bivanje, kar vse financira država.
Večinoma poklicne šole ustanavljajo in vzdržujejo občine, zveze občin in država, 40% pa jih ustanovijo
in vzdržujejo zasebne organizacije, toda le 20% učencev se vključuje v institucije, ki jih ustanovijo
zasebne organizacije.
Zasebne izobraževalne institucije na področju poklicnega izobraževanja, ki delujejo v skladu z zakonom
o poklicnem izobraževanju, prejemajo državne subvencije in imajo pravico podeljevati spričevala certifikate o kvalifikaciji. Toda na Finskem je tudi veliko število zasebnih institucij, zlasti v storitvenem
sektorju, ki ne dobivajo javnih sredstev, čeprav jih država nadzira.
Izobraževanje mora biti organizirano v sodelovanju s predstavniki podjetij in socialnimi partnerji.
18
Izobraževalci prejemajo javna sredstva v skladu z zakonom na podlagi cene na enoto, ki jo določi
ministrstvo za izobraževanje.
Cena je izračunana tako, da pokrije povprečne stroške izobraževanja. Sredstva za posebne namene,
kot npr. posebne potrebe, so izračunana individualno, posebej za posameznega izobraževalca. Vlada
pokriva 42% cene, občine pa 58%. Od tega se pokriva približno 3% glede na uspešnost izobraževalca
na podlagi kazalnikov njegove uspešnosti: prehod na trg dela ali v nadaljnje izobraževanje, stopnja
osipa oziroma uspešnega zaključevanja izobraževanja ter kakovost kadra (formalna izobrazba,
strokovno teoretično in praktično izpopolnjevanje).
Država pokrije delodajalcem stroške, ki jih ima ta z usposabljanjem na delovnem mestu, vsota pa je
dogovorjena za vsako vajeništvo posebej.
Praktični del vajeništva se izvaja na delovnem mestu delodajalca in je urejen s pogodbo, temelj za to pa
je dogovor med ponudnikom vajeništva in delodajalcem.
Praktični del na delovnem mestu se dopolnjuje s teoretičnim delom, ki ga izvaja poklicna šola ali center
za izobraževanje odraslih, kjer je to potrebno.
Le dovolj velika in opremljena podjetja z zaposlenimi, ki so usposobljeni mentorji, lahko ponujajo
usposabljanje na delovnem mestu.
Ministrstvo za izobraževanje in kulturo financira vse izobraževanje razen usposabljanje za trg dela, za
kar pa je odgovorno ministrstvo zaposlovanje in gospodarstvo.
Vajenec za svoje delo pri delodajalcev dobi plačo, ki je približno 80% redno zaposlenega delavca,
vendar samo za čas, ki ga preživi na delovnem mestu.
Uspešnost učenca v usposabljanju na delovnem mestu je ocenjena z naslednjo lestvico ocen: odlično
(3), dobro (2) in zadovoljivo (1).
Usposabljanje vajencev se izvaja na podlagi nacionalnega učnega načrta in zahtev za kvalifikacijo na
podlagi kompetenc. Predhodno izobrazba in delovne izkušnje učencev je treba upoštevati v programu
učenja.
Število udeležencev v vajeniškem usposabljanju je na Finskem razmeroma že tradicionalno nizko,
vendar se je njihov obseg v zadnjih letih močno povečal zaradi povečanih naporov vlade. Število
vajencev se je v obdobju 1994 - 1999 več kot potrojilo. Leta 2009 se je udeležilo vajeniškega programa
usposabljanja okrog 65.000 učencev.
Italija
Država ima izključne zakonodajne pristojnosti nad večino glavnih vprašanj, vključno z zakonodajo o
splošnem izobraževanju, socialno varnostjo, vključno z nadomestili za brezposelnost in ukrepi za
socialno vključevanje delavcev v primeru znatnega padca proizvodnje in določitvijo minimalnih ravni
storitev.
Regije imajo zakonodajna pooblastila na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, razen za
naloge, povezane z Evropsko unijo, in vzporedna zakonodajna pooblastila za splošno izobraževanje,
čeprav je odgovorna za določanje osnovnih načel država.
19
Poklicno izobraževanje in usposabljanje spada v pristojnost regij, lokalne oblasti zagotavljajo
vzdrževanje šolskih stavb in infrastrukture, ter opravljajo naloge na področju izobraževanje odraslih in
poklicnega usmerjanja, vključno z upravljanjem služb za zaposlovanje. Pet regij (Trentino - Alto Adige,
Furlanija - Julijska krajina, Valle d'Aosta, Sicilija in Sardinija) imajo poseben status ter večjo avtonomijo
v okviru ustave na različnih področjih, vključno z izobraževanjem. Poleg tega ima regija Trentino - Alto
Adige dve avtonomni pokrajini - provinci (Trento in Bolzano), ki pa imata precejšnjo avtonomijo nad
izobraževanjem in poklicnem usposabljanjem.
Province sodelujejo pri upravljanju aktivnih politik delovnih mest in ustvarjanje novih delovnih centrov in
imajo strateško vlogo pri politiki vključevanja in nadzorom kakovosti delovnih mest.
Druge pobude ohranjanja poklica in proizvodnja (kot so storitve za osebno nego), sodijo v področje
delovanje občin.
Izmenični sistem, v katerem se menjavajo izobraževanje in usposabljanje, teče v izobraževalnih
institucijah, v učnih centrih in na delovnih mestih. Obdobja izobraževanja in usposabljanja se menjujejo
tedensko, mesečno ali letno. Udeleženci dobivajo nagrado s pogodbo z delodajalcem.
Izmenično usposabljanje v Italiji je urejeno predvsem v okviru izobraževanja in poklicnega
usposabljanja, kot učinkovito orodje za usmerjanje in pomoč pri vstopu na trg delovne sile. Poklicno
izobraževanje in usposabljanje je v Italiji sistem, kjer se izmenjujejo obdobja študija po obdobjih in delo.
Izmenjevanje šolskega dela in prakse je bilo uvedeno leta 2003. Vsak 15 - letnik lahko opravlja svoje
šolanje do 18. leta starosti, tako v (Lycée) sistema licej, kakor tudi v poklicnem izobraževanju in
usposabljanju, v sistemu, kjer se izmenjujejo obdobja študija in praktičnega dela.
Vajenec ima z delodajalcem pogodbo, s katero ima zagotovljeno nagrado, delodajalec pa je odgovoren
za kakovostno usposabljanje.
V letu 2010 je bilo vajeništvo reformirano s sporazumom med državo, regijami in socialnimi partnerji in
sistem uzakonjen leta 2011. Vajeništvo definira ta zakon kot stalno zaposlitveno pogodbo. Vajeništvo je
tako pot med poklicnim izobraževanjem in trgom dela.
Pogodba zagotavlja pravico do izobraževanja in usposabljanja za doseganje poklicne izobrazbe in višje
tehnične specializacije. Obstajajo štirje različni tipi vajeništva: vajeništvo za poklicno izobrazbo in
diploma za ljudi, ki so mlajši od 25 let, vajeništvo za ljudi med 18 in 29 leti in vajeništvo na nivoju višje
šole in raziskav na univerzi ter vajeništvo za prekvalifikacijo delavcev z nadomestili za mobilnost.
Obstaja še poklicno izobraževanje oziroma usposabljanje, ki omogoča posamezniku po pridobljeni
poklicni izobrazbi ali po vstopu v delo nadgraditi in posodobiti znanje in veščine ali pridobiti nove
veščine. To vrsto izobraževanja lahko spodbudijo lokalne oblasti, socialni partnerji, podjetja,
posamezniki kakor tudi prostovoljne in lokalne organizacije.
Reforma poklicnega izobraževanja in usposabljanja je spremenila organizacijo tehničnih in poklicnih šol,
kjer se študij na tehničnih šolah nanaša na 2 sektorja: gospodarski sektor, ki se nadalje deli na dve veji
in tehnološki sektor, ki je razdeljen na 9 vej ter organizacijo v poklicnih šolah, kjer se izobraževanje
odvija v 2 sektorjih: storitvenem sektorju in industrijsko obrtnem sektorju. Po končanem petletnem
šolanju, udeleženci izobraževanja dobijo srednješolsko spričevalo (trenutno se izvaja tudi triletno
šolanje, ki se konča z zaključnim spričevalom).
Osnovno šolo v Italiji obiskujejo otroci od 6 do 11 let in nižjo srednjo šolo, ki jo obiskujejo otroci od 11 do
14 let. Oboje sodi v prvi krog izobraževanja.
20
Višja srednja šola, ki sodi v drugi krog izobraževanja (14 do 19 let), je lahko klasična srednja šola,
naravoslovna srednja šola, jezikovna srednja šola in pedagoška srednja šola, umetniška srednja šola,
glasbena srednja šola in srednja šola s humanistično usmeritvijo.
Poklicna srednja šola vključuje tehnično izobraževanje, kakor tudi storitvene dejavnosti. Tehnična
srednja šola naj bi opremila mlade s tehničnim praktičnim znanjem ter praktičnim znanjem. Obstajata 2
tehnični srednješolski smeri - tehnične vede, prva vključuje: mehaniko in energetiko, promet in logistiko,
elektroniko, IKT, grafično in medijsko smer, kemijo in biotehnologijo, modo, kmetijstvo, prehrambeno
živilsko smer, gradbeništvo in okolje. Druga vključuje ekonomske vede - administrativno smer, finance
in trgovino ter turizem.
Poklicne šole, ki jih upravlja država so razdeljene v dva večja sektorja: storitve (kmetijstvo, zdravje in
zdravstvena oskrba, prehrana in vino ter gostiteljstvo, trgovina) in industrija ter obrt (vzdrževanje in
tehnična pomoč; obrt in industrijska proizvodnja).
Vse izobraževanje - splošno, tehnično in poklicno traja 5 let. Po končani srednji šoli študenti opravijo
državne izpite, ti pa jim odprejo pot do izobraževanja na višji stopnji.
Prva stopnja začetnega poklicnega izobraževanja je namenjena tistim, ki so končali prvi krog
izobraževanja. To traja tri leta, študent pa dobi kvalifikacijsko diplomo.
Druga stopnja poklicnega izobraževanja je namenjena tistim, ki so končali začetno stopnjo
izobraževanja ali tistim, ki so končali višjo srednjo šolo.
Poklicno izobraževanje pa se lahko izvaja tudi v obliki vajeništva. Vanj se lahko vključijo tisti, ki so
dopolnili 16 let. Pogodba traja največ tri leta in omogoči študentom poklicno kvalifikacijo. Odrasli med 18
in 29 leti se lahko vpišejo v sistem vajeništva, da bi pridobili poklic. Visoko vajeništvo, kot ga imenujejo alto apprendisto - je namenjeno že kvalificiranim študentom. Traja lahko od najmanj 2 leti do največ 6
let. Ob tem imajo študenti še najmanj 120 ur formalnega usposabljanja.
Za prvo raven začetnega poklicnega izobraževanja so odgovorne pokrajine. Vajeništvo država plačuje
oziroma stimulira z davčnimi olajšavami, ki izvajajo vajeništvo. Regionalne oblasti plačujejo vajeniško
usposabljanje z uporabo delno državnega denarja in evropskega socialnega sklada. Regionalne oblasti
uporabljajo naslednje finančne vire za financiranje vajeništva: Splošni regijski sklad, Sklad za poklicno
izobraževanje in Evropski socialni sklad.
Vajeništvo financira tudi skupni Združeni sklad za medpoklicni sklad. Iz Evropskega socialnega sklada
pa se je financiralo tudi ranljive skupine znotraj šolajočih - brezposelne, kakor tudi iz regionalnih
skladov.
6. OCENA DRUGIH POSLEDIC, KI JIH BO IMEL ZAKON
Predlog zakona ne bo imel drugih posledic.
21
1. BESEDILO ČLENOV
1. člen
(cilji)
V Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 79/06) se v 2. členu v tretji alineji
za vejico doda besedilo »podjetnost, podjetništvo, inovativnost in ustvarjalnost,«.
2. člen
(izvajanje izobraževalnih programov)
5. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Nižje in srednje poklicno izobraževanje izvajajo šole skupaj z gospodarsko družbo oziroma s
samostojnim podjetnikom posameznikom ali s posameznikom, ki samostojno opravlja dejavnost (v
nadaljnjem besedilu: delodajalec). Srednje strokovno izobraževanje izvajajo šole skupaj z delodajalcem,
če je z izobraževalnim programom določeno praktično usposabljanje z delom.
Nižje in srednje poklicno izobraževanje lahko izvaja delodajalec skupaj s šolo.«
3. člen
Za 5. členom se doda novo II. poglavje, z naslovom Vajenci ter novi členi 5. a, 5. b, 5. c, 5. č, 5. d, 5. e,
5. f, 5. g, 5. h, 5. i, 5. j, 5. k, 5. l, 5. m, 5. n, 5. o, 5. p in 5. r člen, ki se glasijo:
»II. VAJENCI
5. a člen
(vajeniško razmerje)
Kdor se poklicno izobražuje pri delodajalcu in v šoli, je vajenec.
Vajeniško razmerje se sklene z vajeniško učno pogodbo.
5. b člen
(vajeniška učna pogodba)
Če poklicno izobraževanje izvaja delodajalec skupaj s šolo, se medsebojne pravice in obveznosti
vajenca in delodajalca uredijo z vajeniško učno pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in vajenec, v skladu
z zakonom in drugimi predpisi.
Medsebojne pravice in obveznosti vajenca, delodajalca in šole se uredijo z vajeniško pogodbo, ki jo
vajenec, delodajalec in šola sklenejo v skladu s tem zakonom.
S sklenitvijo vajeniške pogodbe se med vajencem in delodajalcem sklene delovno razmerje.
Za del vajeništva, ki poteka na delovnem mestu, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna
razmerja, razen če je s tem zakonom drugače določeno.
22
Del vajeništva, ki poteka na delovnem mestu, izvajajo pravne osebe, samostojni podjetniki ali druge
fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter drugi subjekti, kot so državni organi, lokalna
skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo (v nadaljevanju:
delodajalec). Delodajalci se lahko z namenom skupnega izvajanja vajeništva med seboj povežejo.
5. c člen
(pogoji za sklenitev)
Vajeniško učno pogodbo lahko sklene, kdor je uspešno končal osnovnošolsko izobraževanje ter z
zdravniškim potrdilom izkaže, da je zdravstveno sposoben za poklic, za katerega se želi izobraževati.
Vajeniško učno pogodbo lahko sklene tudi, kdor ni uspešno zaključil osnovnošolskega izobraževanja, je
pa izpolnil osnovnošolsko obveznost in je zaključil prvi letnik nižje poklicne šole.
Vajeniško učno pogodbo lahko sklene tudi, kdor je končal srednjo strokovno šolo ali gimnazijo in je
prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Mladoletnik lahko sklene vajeniško učno
pogodbo, če v to privolijo starši oziroma njegov zakoniti zastopnik.
Vajenec se lahko začne pri delodajalcu praktično usposabljati, ko dopolni 15 let.
5. č člen
(pogoji za delodajalca)
Delodajalec lahko sklene vajeniško učno pogodbo, če:
- ima ustrezne delovne prostore in opremo;
- njegovo poslovanje pretežno obsega dejavnost poklica, za katerega se vajenec izobražuje;
- ima mojstrski izpit oziroma ima zaposlenega delavca s takim izpitom ali sklenjeno pogodbo z drugim
delodajalcem, ki mu omogoči izvajanje nalog delavca z mojstrskim izpitom.
Delovni prostori iz prve alinee prejšnjega odstavka se ne zahtevajo za dejavnosti, ki se po posebnih
predpisih lahko opravljajo brez delavnic.
5. d člen
(vajeniška učna pogodba - sestavine, sklenitev, sprememba, odpoved, razdrtje)
Vajeniška učna pogodba obsega:
- priimek in ime, dan, datum in kraj rojstva, stalno bivališče vajenca in staršev oziroma drugega
zakonitega zastopnika vajenca, če je vajenec mladoleten;
- šolsko izobrazbo vajenca;
- naziv, sedež in vrsto dejavnosti delodajalca, ki sklepa učno pogodbo;
- naziv poklica, za katerega se bo vajenec izobraževal;
- pričetek in trajanje izobraževanja vajenca;
- individualni izobraževalni program na podlagi izobraževalnega programa za pridobitev poklicne
oziroma strokovne izobrazbe, ki ga oblikuje delodajalec skupaj s šolo in obsega:
- obseg praktične usposobljenosti in obseg znanj, ki jih mora delodajalec zagotoviti vajencu;
- časovno razporeditev in razčlenitev izobraževanja v času, predvidenem v izobraževalnem programu;
- ime delavca z ustrezno strokovno izobrazbo, ki je odgovoren za izobraževanje vajenca;
- obseg izobraževalnega dela v šoli;
- pogoje, pod katerimi se učna doba podaljšuje zaradi neizpolnjenih obveznosti vajenca v šoli;
- dolžnosti in pravice vajenca;
23
- dolžnosti delodajalca;
- mesečno nagrado, ki jo prejema vajenec ves čas izobraževanja, med počitnicami in bolezenskim
dopustom v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo;
- obveznosti delodajalca v primeru, če razdre vajeniško učno pogodbo v nasprotju z zakonom, ter v
primeru, če vajenec razdre vajeniško učno pogodbo zaradi neizpolnjenih dolžnosti delodajalca;
- obvezo, da delodajalec ne bo obremenjeval vajenca z deli, ki niso povezana z njegovim
izobraževanjem.
Vajeniška učna pogodba se lahko spremeni na pobudo vsake od pogodbenih strank s sklenitvijo
aneksa.
Delodajalec in vajenec lahko vsak čas sporazumno odpovesta vajeniško učno pogodbo, če je tako
določeno v pogodbi.
Vajenec lahko ob vsakem času na podlagi svoje zahteve enostransko razdre vajeniško učno pogodbo.
Mladoletni vajenec lahko razdre vajeniško učno pogodbo le s soglasjem staršev oziroma njegovega
zakonitega zastopnika.
Delodajalec lahko razdre vajeniško učno pogodbo:
- če je bila sklenjena na podlagi lažnih listin;
- če se vajenec brez opravičljivega razloga v osmih dneh ne vrne na učno mesto oziroma v šolo;
- če postane vajenec duševno ali telesno nesposoben za izobraževanje za poklic;
- če bi po zdravnikovem mnenju strokovno izobraževanje ogrožalo vajenčevo življenje in zdravje;
- če vajenec trajno oboli za boleznijo, ki je po zdravnikovem mnenju nevarna drugim delavcem;
- če vajenec oboli za tako boleznijo, da po posebnih predpisih ne bi smel opravljati poklica, za katerega
se izobražuje;
- če vajenec večkrat huje krši dolžnosti, ki so določene v 5. f členu tega zakona;
- če je vajenec izključen iz šole.
Delodajalec mora svojo odločitev pisno utemeljiti.
Pogodba se razdre, če delodajalec ne izpolnjuje več pogojev za poklicno izobraževanje ali drugače ni
več zmožen izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti.
5. e člen
(dolžnosti delodajalca)
Dolžnosti delodajalca, ki sklene učno pogodbo, so zlasti:
- da vajencu omogoči usposabljanje na delovnem mestu za pridobitev poklicne izobrazbe;
- da vajencu omogoči redno obiskovanje šole in izpolnjevanje drugih obveznosti;
- da vajencu poleg počitnic v skladu s tem zakonom omogoči še najmanj pet prostih delovnih dni za
pripravo na zaključni izpit;
- da vajencu redno izplačuje dogovorjeno mesečno nagrado;
- da skrbi za varnost pri delu in za zdravje vajenca;
- da vajenca seznani s predpisi o varnosti pri delu;
- da nadzoruje kako vajenec vodi dnevnik vajeništva;
- da skrbi za pravilne medsebojne odnose med delavci in vajenci;
- da izpolnjuje druge, s pogodbo dogovorjene obveznosti.
24
Delodajalec lahko nalaga vajencu le tista dela, ki so določena v programu vajeništva.
Čas, ko se vajenec izobražuje v šoli ali pripravlja na zaključni izpit, se všteva v delovno obveznost
vajenca.
Delodajalec mora vajencu na delovnem mestu nuditi vso potrebno opremo, stroje, aparate, orodje ali
druga delovna sredstva.
Delodajalec skrbi, da vajenec opravi preventivni program zdravstvenega varstva.
Ne glede na določilo prvega odstavka, pa lahko delodajalec omogoči vajencu, ki ni uspešno zaključil do
dva šolska predmeta, nadaljevanje praktičnega izobraževanja še v naslednjem letniku.
5. f člen
(dolžnosti vajenca)
Dolžnosti vajenca so zlasti:
- da redno izpolnjuje svoje učne in delovne obveznosti;
- da redno obiskuje pouk in druge obvezne izobraževalne oblike;
- da se pri izobraževanju ravna po navodilih delodajalca in šole;
- da varuje osebne podatke in poslovno tajnost delodajalca;
- da upošteva predpise o varstvu pri delu;
- da vodi dnevnik vajeništva.
Vajencu, ki pri usposabljanju na delovnem mestu krši obveznosti iz vajeniške pogodbe, lahko
delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti izreče opomin ali druge sankcije, kot so
določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.
Vajenec delodajalcu in šoli odgovarja za škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti.
Ne glede na prvi odstavek tega člena, se vajencu učna doba ne podaljša, če ima v posamičnem letniku
negativno ocenjena do dva predmeta.
5. g člen
(obremenitev vajenca)
Praktično in teoretično izobraževanje vajenca sme trajati skupno največ 8 ur dnevno, vendar tedensko
ne sme presegati z zakonom in kolektivno pogodbo določene tedenske delovne obveznosti, zmanjšane
za dve uri.
Če traja splošno in strokovno - teoretično izobraževanje v dnevu 5 ur, isti dan ne sme biti praktičnega
izobraževanja pri delodajalcu.
Če praktično izobraževanje traja strnjeno 4 ali več ur dnevno, mora biti vajencu zagotovljeno v tem času
najmanj 30 minut odmora.
Vajencu, ki se izobražuje več kot devet mesecev, mora biti zagotovljeno najmanj 8 tednov počitnic v
letu.
Vajenec se pri delodajalcu ne more usposabljati ob sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih.
25
Vajenec ne more opravljati nadurnega dela.
Delodajalec vajencu ne glede na njegovo starost ne sme nalagati del, ki jih po zakonu, ki ureja delovna
razmerja, ne smejo opravljati delavci, ki še niso dopolnili 18 let.
5. h člen
(vmesni preizkus)
Vajenec opravlja enkrat v času vajeniškega razmerja vmesni preizkus praktične usposobljenosti pred
strokovno komisijo pristojne zbornice.
Vsebino in način vmesnega preizkusa določi na predlog pristojne zbornice Strokovni svet Republike
Slovenije za poklicno izobraževanje.
5. i člen
(pravice in obveznosti vajenca)
O dnevnem in tedenskem počitku, opravičenih plačanih odsotnostih z dela, posebnem varstvu mladine
ter disciplinski in odškodninski odgovornosti delodajalca, s katerim ima sklenjeno učno pogodbo, se za
vajenca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja.
5. j člen
(nagrada vajencu)
V času vajeniškega razmerja ima vajenec pravico do nagrade. Višino bruto nagrade z uredbo določi
Vlada RS v odstotku od povprečne bruto plače v gospodarstvu Republike Slovenije in znaša najmanj
10% v prvem letniku, 15% v drugem letniku in po 20% do 30% v tretjem letniku.
Nagrado vajencu izplača država v višini 50%, delodajalec pa 50%.
Vajenec je za čas trajanja vajeništva upravičen do drugih prejemkov, kot izhajajo iz zakona, ki ureja
delovna razmerja.
Delodajalec vajencu zagotavlja prehrano ali povračilo stroškov za prehrano med usposabljanjem na
delovnem mestu in v času izobraževanja v šoli. Za zagotavljanje prehrane in določanje višine povračila
stroškov se uporabljajo določbe kolektivnih pogodb.
Delodajalec vajencu povrne stroške prevoza na usposabljanje na delovnem mestu in z usposabljanja na
delovnem mestu.
Vajenec, ki se izobražuje več kot devet mesecev, je upravičen do regresa za letni dopust v višini 50 %
minimalne plače.
5. k člen
(prenehanje vajeniškega razmerja)
Vajeniško razmerje preneha:
- z iztekom pogodbeno določene vajeniške učne dobe;
- ko vajenec opravi zaključni izpit;
- če se vajeniška učna pogodba razdre.
26
5. l člen
(podaljšanje vajeniškega razmerja)
Če se vajeniška učna pogodba razdre zaradi nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti
delodajalca, se vajeniško razmerje vajencu podaljša do sklenitve nove učne pogodbe, vendar najdlje za
eno leto.
Za čas iz prejšnjega odstavka prevzame obveznosti iz pogodbe pristojna zbornica. Zbornica omogoči
sklenitev nove pogodbe z drugim delodajalcem.
Če vajenec v šoli ne napreduje, se mu vajeniška učna pogodba podaljša, vendar najdlje za eno leto.
Če je vajenec izkoristil pravico do podaljšanja vajeniške učne pogodbe in v šoli ne napreduje, se učna
pogodba razdre.
5. m člen
(nadaljevanje dela)
Vajenec se z vajeniško pogodbo ne more zavezati k temu, da bi po opravljenem vajeništvu ostal
zaposlen pri delodajalcu.
Delodajalec lahko vajencu ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki prične veljati po končanem
vajeništvu.
Za sklenitev delovnega razmerja med vajencem in delodajalcem po prejšnjem odstavku tega člena
javna objava prostega delovnega mesta ni potrebna.
Delodajalec je najkasneje en mesec pred iztekom vajeništva vajenca dolžan obvestiti o tem, ali
namerava z njim po zaključku vajeništva skleniti pogodbo o zaposlitvi.
5. n člen
(zavarovalna doba)
V času trajanja vajeniškega razmerja ima vajenec pravice iz zdravstvenega zavarovanja ter
pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z zakonom.
Prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vajencev iz prvega odstavka tega člena plačuje
država.
Ure, ki jih vajenec opravi v času praktičnega izobraževanja pri delodajalcu, se upoštevajo kot ure
delovnih izkušenj za istovrsten ali podoben poklic in se štejejo v delovno dobo. Vsakih 8 ur praktičnega
izobraževanja se šteje za 1 dan delovnih izkušenj delovne dobe.
Ne glede na tretji odstavek tega člena pa se ure, ki jih vajenec opravi v času praktičnega izobraževanja
pri delodajalcu, če v skladu s 26. členom tega zakona ponavlja letnik, ne upoštevajo kot ure delovnih
izkušenj, ki se štejejo v delovno dobo.
5. o člen
(sodelovanje in obveznosti šole)
Pri izvajanju vajeništva šole in delodajalci sodelujejo z namenom zagotavljanja kakovostnega izvajanja
vajeništva.
27
Sodelovanje obsega zlasti:
-
sodelovanje pri pripravi časovne razporeditve in razčlenitve izobraževanja in usposabljanja na
delovnem mestu ter izvedbenega načrta vajeništva;
medsebojno obveščanje o izpolnjevanju vajenčevih obveznosti, izostankih, kršitvah, vzgojnih
ukrepih in drugih okoliščinah, pomembnih za izvajanje vajeništva;
sodelovanje pri izvajanju zaključnih izpitov.
Šola predvsem:
-
izvaja splošno izobraževalne in strokovne predmete v skladu s programom vajeništva;
nudi delodajalcu strokovno pomoč;
sodeluje z delodajalcem pri sestavi vajeniške pogodbe in izvajanju vajeništva;
svetuje pri organizaciji in izvajanju usposabljanja na delovnem mestu;
spremlja vodenje dnevnika vajenca.
5. p člen
(smiselna uporaba drugih določil)
Določbe tega zakona, ki urejajo pravice in obveznosti dijakov srednjih šol, se primerno uporabljajo tudi
za vajence, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
Določbe tega zakona, ki urejajo pravice in obveznosti iz vajeniškega razmerja, se uporabljajo tudi za
dijake in študente višje šole v strokovnem izobraževanju.
5. r člen
(inšpekcija)
Nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona, ki urejajo vajeniško razmerje, opravlja inšpekcija,
pristojna za delo.
Nadzor nad izpolnjevanjem pravic in obveznosti vajencev v zvezi z izobraževanjem opravlja inšpekcija,
pristojna za šolstvo.
4. člen
7. člen se spremeni tako, da se glasi:
»V 7. členu se v četrtem odstavku besedilo »po načelu vzajemnosti, sicer pa morajo plačati stroške
izobraževanja« nadomesti z besedilom »v skladu z mednarodnimi pogodbami s področja izobraževanja,
ki jih je ratificirala Republika Slovenija, ali so sami ali njihovi starši oziroma skrbniki davčni zavezanci v
Republiki Sloveniji.«.
5. člen
8. člen se spremeni tako, da se glasi:
28
»8. člen
(izobraževanje dijakov in vajencev s posebnimi potrebami)
Dijaki in vajenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno
pomočjo (v nadaljnjem besedilu: dijaki s posebnimi potrebami) ali prilagojene izobraževalne programe z
enakovrednim izobrazbenim standardom, so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma
motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.
Izobraževanje dijakov in vajencev s posebnimi potrebami iz prejšnjega odstavka se izvaja v skladu s
tem zakonom in drugimi predpisi.«.
6. člen
Za 8. členom se dodata nova 8. a in 8. b člen, ki se glasita:
»8. a člen
(izobraževanje nadarjenih dijakov in vajencev)
Nadarjeni dijaki in vajenci so dijaki in vajenci, ki izkazujejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja
ali izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu.
Izobraževanje dijakov in vajencev iz prejšnjega odstavka se izvaja v skladu s tem zakonom tako, da jim
delodajalec ali šola lahko prilagodi metode in oblike dela oziroma jim doda druge vsebine.
8. b člen
(dijaki tujci)
Za dijake, katerih materni jezik ni slovenski in niso končali osnovnošolskega izobraževanja v Sloveniji,
prebivajo pa v Republiki Sloveniji, se ob vključitvi v poklicno in strokovno izobraževanje v skladu s
predpisi, ki urejajo normative in standarde, organizira tečaj slovenskega jezika, v sodelovanju z
državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture.«.
7. člen
19. člen se spremeni, tako da se glasi:
»19. člen
(podeljevanje javnih pooblastil)
Zbornice, ki so reprezentativne v skladu z zakonom, in v katere je združeno najmanj 30% vseh
gospodarskih subjektov, ki se po zakonu vanjo lahko včlanijo, in poslovna združenja ter gospodarske
družbe, ki jim minister podeli javno pooblastilo na podlagi razpisa, oziroma imajo pooblastila v skladu z
zakonom izvajajo naslednje naloge:
-
izvajajo mojstrske delovodske oziroma poslovodske izpite v skladu z zakonom in drugimi
predpisi;
ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom in izvajanje
praktičnega izobraževanja v dualnem sistemu;
izvajajo razpise za izbor delodajalcev, ki izvajajo poklicno izobraževanje vajencev in poklicno
usposabljanje dijakov;
29
-
nadzorujejo register učnih mest za praktično usposabljanje dijakov z delom in sklenjenih
individualnih učnih pogodb oziroma kolektivnih učnih pogodb in vajeniških mest za izvajanje
praktičnega izobraževanja, ki jih vodijo delodajalci;
opravljajo strokovni nadzor nad izvajanjem praktičnega usposabljanja z delom ter izvajanjem
praktičnega izobraževanja;
organizirajo opravljanje vmesnih preizkusov;
v sodelovanju s šolami izvajajo opravljanje praktičnega dela zaključnih izpitov oziroma poklicne
mature.
V razpisu iz prejšnjega odstavka se določijo pogoji, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila.
Kot pogoji se določijo:
-
reprezentativnost članstva v zbornici oziroma poslovnega združenja;
kadrovski in materialni pogoji oziroma organiziranost strokovnih služb;
organizacija oziroma pokritost celotnega območja države;
drugi pogoji.
Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati delodajalci za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom, izvajanja
praktičnega izobraževanja in postopek ugotavljanja pogojev ter postopek vodenja registra ter njegovo
vsebino, podrobneje predpiše minister.
Za področja reguliranih poklicev, oziroma, če ni pooblaščene zbornice ali drugega pooblaščenega
izvajalca iz prvega odstavka tega člena, izvaja naloge iz tega člena pristojno ministrstvo.
Stroške razpisa za izbor delodajalcev, ki izvajajo poklicno izobraževanje in nadzor registra učnih mest
za praktično usposabljanje dijakov z delom in sklenjenih individualnih učnih pogodb oziroma kolektivnih
učnih pogodb in vajeniških mest za izvajanje praktičnega izobraževanja, nosijo zbornice.
Zbornice lahko pooblastijo za vodenje razpisov in registrov tudi javni zavod, pristojen za razvoj
poklicnega in strokovnega izobraževanja.«.
8. člen
Drugi odstavek 20. člena se črta in se nadomesti z besedilom, ki se glasi:
»Država plača izvajalcem mojstrskih, delovodskih oziroma poslovodskih izpitov prispevek za opravljanje
teh izpitov. Ceno storitve določi Vlade Republike Slovenije, ki si pridobi mnenje pristojnih zbornic.«.
9. člen
V 22. členu se doda novi peti odstavek, ki se glasi:
»Pogoj za vključitev v izobraževanje je lahko sklenjena vajeniška pogodba, če izvaja izobraževanje
delodajalec skupaj s šolo.«.
30
10. člen
24. člen se spremeni, tako da se glasi:
»V izobraževanje za pridobitev srednje poklicne in srednje strokovne izobrazbe se lahko vključi, kdor je
uspešno zaključil osnovnošolsko ali nižje poklicno izobraževanje ter izpolnjuje druge, z izobraževalnim
programom določene pogoje, ali je pri Zavodu za zaposlovanje registriran kot brezposelna oseba.«.
11. člen
25. člen se spremeni, tako da se glasi:
»V poklicno - tehniško izobraževanje za pridobitev srednje strokovne izobrazbe se lahko vključi, kdor si
je pridobil srednjo poklicno izobrazbo in izpolnjuje druge, z izobraževalnim programom, določene pogoje
ali je pri Zavodu za zaposlovanje registriran kot brezposelna oseba.«.
12. člen
V 27. členu se dodajo nov tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo:
»Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog zbornic, pristojnih za gospodarstvo in obrt, vsako leto
objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik, za mesta, kjer poklicno izobraževanje izvaja delodajalec
skupaj s šolo, šest mesecev pred pričetkom šolskega leta.
Število prostih mest mora zagotavljati vpis za vse, ki imajo sklenjeno vajeniško učno pogodbo.
Vajenci prijave oddajo neposredno delodajalcu, pri katerem se želijo usposabljati.«.
13. člen
V 28. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»Delodajalec mora v roku osmih dni od sklenitvi vajeniške pogodbe obvestiti vse neizbrane kandidate o
tem, da niso bili izbrani.«.
14. člen
31. člen se spremeni tako, da se glasi:
»31. člen
(praktično izobraževanje)
Praktično izobraževanje v poklicnem in strokovnem izobraževanju se izvaja kot praktični pouk oziroma
praktično usposabljanje z delom.
Kadar poklicno izobraževanje izvaja šola, praktično izobraževanje zavzema najmanj polovico obsega
izobraževalnega programa, ki se v šoli izvaja kot praktični pouk, pri delodajalcu pa praktično
usposabljanje z delom.
Praktično izobraževanje v srednjem strokovnem izobraževanju zavzema najmanj 20% obsega
izobraževalnega programa. V šoli se izvaja praktični pouk, pri delodajalcu pa praktično usposabljanje z
delom. Deleže praktičnega pouka in praktičnega usposabljanja z delom se določi z izobraževalnim
programom.
31
Kmetijske šole lahko izvajajo praktično usposabljanje z delom na šolskem posestvu.
Če izvaja nižje ali srednje poklicno izobraževanje delodajalec skupaj s šolo, na podlagi učne pogodbe,
delež pouka v šoli lahko obsega največ 40% obsega izobraževalnega programa. Poklicna šola skupaj z
delodajalcem za posameznega vajenca pripravi individualni načrt izobraževanja.
Ne glede na drugi odstavek tega člena, se lahko z izobraževalnim programom določi več praktičnega
usposabljanja. Pogoje za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom, ki jih mora izpolnjevati
delodajalec, določi minister v sodelovanju s socialnimi partnerji.
Za regulirane poklice določi pogoje iz prejšnjega odstavka pristojni minister.«.
15. člen
Za 32. členom se doda nov 32. a člen, ki se glasi:
»32. a člen
(razvojni center)
Šola lahko svoje delavnice v prostih terminih odda diplomantu poklicne in strokovne šole, ki želi pričeti
s samostojno dejavnostjo na strokovnem področju, na katerem je opravil zaključni izpit, če za izvajanje
svoje dejavnosti nima lastnih zmogljivosti, vendar za največ dve leti.
V primeru srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja na področju kmetijstva, lahko šola odda
diplomantu stroje in naprave, ki jih diplomant uporablja na svojih obdelovalnih kmetijskih površinah ali
na najetih kmetijskih površinah oziroma na lastnih ali najetih gozdnih površinah.
Šola lahko nudi diplomantu strokovno podporo na področju administrativnih storitev.
Kriterije za oddajo zmogljivosti sprejme svet zavoda.
Stroške amortizacije prostora in naprav krije ustanovitelj zavoda. Stroške administrativnih storitev ter
stroške energije krije diplomant sam.
Šola in diplomant skleneta pogodbo o najemu prostorov in naprav.«
16. člen
33. člen se spremeni, tako da se glasi:
»33. člen
(dijaška učna pogodba)
Pravice in obveznosti šole, dijaka in delodajalca pri praktičnem izobraževanju se določi z dijaško učno
pogodbo.
Dijaška učna pogodba je lahko:
-
kolektivna učna pogodba, če jo skleneta šola in delodajalec;
individualna učna pogodba, če jo skleneta delodajalec in dijak ter njegovi starši oziroma zakoniti
zastopnik.
32
Dijak lahko sklene dijaško učno pogodbo tudi z več delodajalci oziroma sklene več učnih pogodb. V tem
primeru delodajalci uskladijo medsebojne pravice in obveznosti.
Dijak kmetijske šole se praktično usposablja z delom na kmetijah na podlagi kolektivne učne pogodbe,
na podlagi dijaške individualne učne pogodbe pa le na učni kmetiji oziroma mojstrski kmetiji, ki jih določi
pristojna zbornica.«.
17. člen
34. člen se spremeni, tako da se glasi:
»34. člen
(pogoji za sklenitev dijaške individualne pogodbe)
Individualno dijaško učno pogodbo lahko sklene, kdor je uspešno končal osnovnošolsko izobraževanje
ter izpolnjuje druge pogoje, določene z izobraževalnim programom.
Individualno dijaško učno pogodbo lahko sklene tudi, kdor ni uspešno zaključil osnovnošolskega
izobraževanja, je pa izpolnil osnovnošolsko obveznost in je zaključil prvi letnik nižje poklicne šole.
Mladoletnik lahko sklene individualno dijaško učno pogodbo, če v to privolijo starši oziroma njegov
zakoniti zastopnik oziroma zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik).«.
18. člen
V 35. členu se izraz v prvem odstavku »učno pogodbo« nadomesti z izrazom »dijaško oziroma
vajeniško učno pogodbo«.
19. člen
V 36. členu se izraz »učna pogodba« v prvem odstavku nadomesti z izrazom »dijaška učna pogodba«.
20. člen
V 37. členu se v prvem odstavku izraz »učno pogodbo« nadomesti z izrazom »dijaško učno pogodbo«.
21. člen
43. člen se spremeni, tako da se glasi:
»Dijaška učna pogodba se lahko spremeni na pobudo vsake od pogodbenih strank.
Delodajalec in dijak lahko vsak čas sporazumno odpovesta dijaško učno pogodbo.«.
22. člen
44. člen se spremeni, tako da se glasi:
»44. člen
(razdrtje dijaške individualne učne pogodbe)
»Dijak lahko ob vsakem času, na podlagi svoje pisne izjave, enostransko razdre dijaško individualno
učno pogodbo in o tem obvesti pristojnega socialnega partnerja.
33
Mladoletni dijak lahko razdre dijaško individualno učno pogodbo le s soglasjem staršev oziroma
njegovega zakonitega zastopnika.
Delodajalec lahko razdre dijaško individualno učno pogodbo, če:
-
je bila sklenjena na podlagi lažnih listin;
se dijak brez opravičljivega razloga v osmih dneh ne vrne na učno mesto oziroma v šolo;
postane dijak duševno ali telesno nesposoben za izobraževanje za poklic;
bi po zdravnikovem mnenju strokovno izobraževanje ogrožalo dijakovo življenje in zdravje;
dijak trajno oboli za boleznijo, ki je po zdravnikovem mnenju nevarna drugim delavcem;
dijak oboli za tako boleznijo, da po posebnih predpisih ne bi smel opravljati poklica, za katerega
se izobražuje;
dijak večkrat huje krši dolžnosti, ki so določene v 38. členu tega zakona;
se dijak izpiše iz šole ali je iz šole izključen.
Delodajalec mora svojo odločitev pisno utemeljiti.
Dijaška individualna učna pogodba se razdre, če delodajalec ne izpolnjuje več pogojev za praktično
usposabljanje z delom ali drugače ni več zmožen izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti.
Če se dijaška individualna učna pogodba razdre zaradi nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih
obveznosti delodajalca, pristojna zbornica oziroma pristojno ministrstvo ali drug izvajalec javnih
pooblastil, ki vodi razvid učnih pogodb, omogoči sklenitev nove pogodbe z drugim delodajalcem.
Če dijak v šoli ne napreduje, se mu dijaška individualna učna pogodba podaljša, vendar največ za eno
leto.
Če je dijak izkoristil pravico do podaljšanja dijaške individualne učne pogodbe in v šoli ne napreduje, se
dijaška individualna učna pogodba razdre.«.
23. člen
46. člen se spremeni, tako da se glasi:
»46. člen
(status dijaka in udeleženca izobraževanja odraslih)
Kdor se vpiše v šolo, da bi se redno izobraževal po izobraževalnem programu za pridobitev poklicne ali
srednje strokovne izobrazbe, pridobi status dijaka.
Status dijaka ne sme presegati trajanja izobraževanja, ki je določeno z izobraževalnim programom,
podaljšanim za največ dve šolski leti.
Kdor se vpiše v šolo, da bi se izredno izobraževal po izobraževalnih programih za pridobitev poklicne ali
srednje strokovne izobrazbe, oziroma da bi opravil manjkajoče obveznosti zaključnega letnika z izpiti,
pridobi status udeleženca izobraževanja odraslih.«.
34
24. člen
Za 46. členom se dodajo novi 46. a, 46. b, 46. c, 46. č, 46. d, 46. e in 46. f člen, ki se glasijo:
»46. a člen
(pravice dijaka in vajenca)
Dijak oziroma vajenec ima pravico do:
-
prisotnosti pri pouku;
kakovostnega pouka;
sprotne in objektivne informacije o njegovem delu, domačih in seminarskih nalogah;
razgovora, zagovora in pritožbe v postopku ukrepanja.
46. b člen
(dolžnosti dijaka in vajenca)
Dijak oziroma vajenec ima dolžnost, da redno in pravočasno obiskuje pouk in odgovorno izpolnjuje
obveznosti, določene z izobraževalnim programom, letnim delovnim načrtom šole, urnikom in drugimi
predpisi.
46. c člen
(prilagoditev opravljanja obveznosti)
Šola dijaku oziroma vajencu v primeru dolgotrajne odsotnosti zaradi zdravstvenih razlogov, pripravi
osebni izobraževalni načrt.
Šola lahko dijaku oziroma vajencu, ki se vzporedno izobražuje, dijaku oziroma vajencu perspektivnemu
športniku, dijaku oziroma vajencu vrhunskemu športniku, dijaku oziroma vajencu, ki se pripravlja na
mednarodna tekmovanja v znanju ali na druge mednarodne izobraževalne in kulturne prireditve ter
izmenjave, v primeru drugih športnih in kulturnih dejavnosti, prihoda iz tuje države in v drugih
utemeljenih primerih prilagodi opravljanje obveznosti.
Osebni izobraževalni načrt, s katerim se prilagodi izvedba pouka in druge pravice obveznosti dijaka
oziroma vajenca in šole, pripravi strokovni delavec, ki ga imenuje ravnatelj.
Podrobnejša pravila o načinu prilagoditve opravljanja obveznosti iz izobraževalnega programa določi
minister.
46. č člen
(obveščanje in opravičevanje odsotnosti)
Starši, ob njihovem soglasju pa tudi športne, kulturne in druge organizacije ali šole, o vzroku odsotnosti
dijaka oziroma vajenca obvestijo šolo najkasneje v treh delovnih dneh od prvega dne odsotnosti.
Če šola o odsotnosti dijaka oziroma vajenca ni obveščena v roku iz prejšnjega odstavka, razrednik
oziroma šola o odsotnosti dijaka oziroma vajenca obvesti starše najkasneje v štirih delovnih dneh od
prvega dne odsotnosti, razen, če se s starši ni drugače dogovorila.
Razrednik opraviči odsotnost dijaka na podlagi presoje vzroka odsotnosti v opravičilu.
35
Odrasli udeleženec, ki se udeležuje izobraževanja na podlagi 5. c člena tega zakona, utemelji razloge
svoje odsotnosti z izjavo.«.
25. člen
47. člen se spremeni tako, da se glasi:
»47. člen
(izbirnost in vzporedno izobraževanje)
Dijak ima pravico, da se hkrati izobražuje po več šolah oziroma izobraževalnih programih.
Dijak lahko izbira med predmeti oziroma moduli v skladu z izobraževalnim programom. Šola mu pri tem
svetuje, da izpolni pogoje za pridobitev izobrazbe oziroma poklicne kvalifikacije.
Šola dijaku omogoči, da opravlja obveznosti tudi po modulih, ki jih izvajajo druge šole. Šole z
dogovorom uskladijo način izpolnjevanja obveznosti dijaka na posamezni šoli.
Šole, na katerih se dijak izobražuje, z dogovorom uskladijo način izpolnjevanja obveznosti dijaka na
posamezni šoli, tako da pripravijo skupen osebni izobraževalni načrt za dijaka, ki med drugim določa
tudi obseg izobraževalnega dela na posamezni šoli v šolskem letu.«.
26. člen
Za 54. členom se doda nov 54. a člen, ki se glasi:
»54. a člen
(pravica do končanja izobraževanja)
Pravica do končanja izobraževanja po izobraževalnem programu, ki se mu izteka javna veljavnost,
preneha dve leti po tem, ko je zadnja generacija dijakov oziroma vajencev v rednem izobraževanju
obiskovala zaključni letnik tega izobraževalnega programa.«.
27. člen
Za drugim odstavkom 56. člena se doda novi tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo:
»Vajenec, ki do konca šolskega leta ni opravil obveznosti iz največ dveh predmetov teoretičnega dela
izobraževalnega programa, lahko napreduje v naslednji letnik. Pred opravljanjem zaključnega izpita
izpolni manjkajoče obveznosti z opravljanjem izpitov.
Če je vajenec v naslednjem letu ocenjen negativno iz predmetov, iz katerih je bil ocenjen negativno že
v predhodnem šolskem letu, letnik ponavlja v celoti, ni pa upravičen do nagrade pri praktičnem
izobraževanju. Vajenec lahko letnik ponavlja enkrat v istem programu.
Vajencu s statusom odraslega, ki je zaključil srednje poklicno, strokovno ali srednje splošno
izobraževanje, splošnih predmetov ali strokovno teoretičnih predmetov, ki jih je opravil v času šolanja, ni
potrebno opravljati znova, razen če ni z osebnim izobraževalnim načrtom določeno drugače.«.
Dosedanji tretji odstavek postane šesti odstavek.
36
28. člen
V 64. členu se beseda »dijaku« nadomesti z besedilom »udeležencu izobraževanja odraslih«.
29. člen
Besedilo 65. člena se spremeni tako, da se glasi:
»65. člen
(pravice in dolžnosti v izrednem izobraževanju)
»Za udeležence izobraževanja odraslih se glede njihovih dolžnosti, vodenja dokumentacije in evidenc
uporablja zakon, ki ureja izobraževanje odraslih.
Kdor se izredno izobražuje v nižjem poklicnem izobraževanju in ni zaposlen oziroma nima statusa
brezposelne osebe, ima enake pravice, določene z zakoni in drugimi predpisi, kot dijak, razen če je imel
status dijaka tri leta ali več.
Kdor se izredno izobražuje v srednjem poklicnem izobraževanju in ni zaposlen (pogoj ne velja za
vajenca) oziroma nima statusa brezposelnega, ima enake pravice, določene z zakoni in drugimi
predpisi, kot dijak, razen če je imel status dijaka štiri leta ali več.
Kdor se izredno izobražuje v srednjem strokovnem izobraževanju in ni zaposlen oziroma nima statusa
brezposelnega, ima enake pravice, določene z zakoni in drugimi predpisi, kot dijak, razen če je imel
status dijaka pet let ali več.
Šole in izobraževalne organizacije pridobivajo sredstva za izvedbo izrednega izobraževanja z
zaračunavanjem šolnin. Obseg financiranja izrednega izobraževanja iz državnega proračuna se določa
v skladu zakonom, ki ureja izobraževanje odraslih, in s predpisi, ki urejajo aktivno politiko
zaposlovanja.«.
30. člen
V 68. členu se za drugo alineo doda nova tretja alinea, ki se glasi:
» - načrt sodelovanja z delodajalci, ki izvajajo izobraževanje za vajence,
Četrta alinea se spremeni, tako da se glasi:
- razporeditev dijakov in vajencev v letnike, oddelke in skupine,«
XIV. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
31. člen
Država vajencu izplača nagrado v višini 100%, delodajalec pa 0% do leta 2020.
37
32. člen
Stroške razpisa za izbor delodajalcev, ki izvajajo poklicno izobraževanje in nadzorujejo register učnih
mest za praktično usposabljanje dijakov z delom in sklenjenih individualnih učnih pogodb oziroma
kolektivnih učnih pogodb in vajeniških mest za izvajanje praktičnega izobraževanja, nosi država do leta
2020 z namenom spodbujati gospodarstvo za izvajanje poklicnega izobraževanja. Zbornice in država
opredelita stroške s posebnim sporazumom.
33. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se
začne 1. septembra 2016.
III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV:
K 1. členu
Cilji srednjega strokovnega izobraževanja se razširijo tako, da izobraževalni programi dijaka oziroma
vajenca pripravljajo na vstop aktivnega trga dela.
K 2. členu
Določilo uvede dualni sistem, kjer delodajalec – gospodarska družba, samostojni podjetnik izvaja
izobraževanje - praktično usposabljanje, ki se dopolnjuje s teoretičnim delom, ki ga izvaja šola.
K 3. členu
Z novim 5. a členom se uvaja nov termin »vajenec« ter opredeljuje medsebojno pravno razmerje.
Z novim 5. b členom se določa oblika medsebojnega pravnega razmerja - vajeniška učna pogodba, ki
ureja medsebojne pravice in dolžnosti. S sklenitvijo vajeniške pogodbe se med vajencem in
delodajalcem sklene delovno razmerje. Za del vajeništva, ki poteka na delovnem mestu, se uporabljajo
določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, razen če je s tem zakonom drugače določeno.
Z novim 5. c členom se opredeljuje pogoje za pridobitev statusa vajenca. Vajenec je lahko, kdor je
izpolnil osnovnošolsko obveznost in prvi letnik nižje poklicne šole ali kdor je zaključil osnovno šolo.
Uvaja se tudi novost, da lahko odrasli iskalec zaposlitve postane vajenec.
Z novim 5. č členom se opredeljujejo pogoji, ki jih mora izpolnjevati delodajalec, kateri izvaja
izobraževanje, da lahko sklene z vajencem vajeniško učno pogodbo.
Z novim 5. d členom se opredeljuje sestavine vajeniške učne pogodbe, način sklenitve in spreminjanja
pogodbe, odpoved in razdrtje pogodbe. Uvaja se tudi nova kategorija vajencev, ki lahko sklenejo učno
pogodbo.
Z novim 5. e členom se opredeljuje dolžnosti delodajalca in ščiti vajenčeve pravice ter se nalaga
delodajalcu skrb za vajenčevo varnost.
Z novim 5. f členom se opredeljuje najpomembnejše dolžnosti vajenca, ščiti delodajalčevo poslovno
tajnost in zagotavlja varnost vajenca.
Z novim 5. g členom se določa skupni obseg teoretičnega in praktičnega dela v delovnem tednu in
dnevu.
38
Vajencu se zagotavlja pravica do primerne delovne obremenitve, ki ne sme preseči 8 ur dnevno, pravica
do odmora in počitnic. Z določilom se ščiti vajenca tudi v primeru, kadar traja splošno in strokovno
teoretično izobraževanje v enem dnevu 5 ur. Vajenec se pri delodajalcu ne more usposabljati ob
sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih. Vajenec ne more opravljati nadurnega dela.
Z novim 5. h členom se določa način, vsebino in roke vajeniškega preizkusa praktične usposobljenosti.
Z novim 5. i členom se določa normativno podlago za elemente delovnega razmerja, ki je enaka kot za
zaposlene delavce, to je zakon, ki ureja delovna razmerja.
Z novi 5. j členom se določa pravica do nagrade vajencu. Ker pri sistemu vajeništva ne gre za delovno
razmerje in s tem povezane pravice iz delovnega razmerja, vajenec ni upravičen do plače. Vajenec zato
za svoje delo pri delodajalcu prejema nagrado. Razmerje med deležem države in delodajalcem, kjer
država plačuje polovico nagrade, temelji na interesu države spodbujati izobraževanje za poklice in
zaposlovanje mladih.
Z novim 5. k členom se določa razloge za prenehanje vajeniškega razmerja.
Z novim 5. l členom se določa ravnanje v primeru, kadar se vajeniška učna pogodba razdre. Določilo
varuje vajenca, kateremu se razdre pogodba zaradi nezmožnosti delodajalca ter omogoča vajencu,
kateremu ni v predvidenem času napredoval, podaljšanje za eno leto.
Z novim 5. m členom se opredeljujejo pogoji za nadaljevanja dela. Tako se vajenec vajeniško pogodbo
ne more zavezati k temu, da bi po opravljenem vajeništvu ostal zaposlen pri delodajalcu. Za sklenitev
delovnega razmerja med vajencem in delodajalcem javna objava prostega delovnega mesta ni
potrebna. Delodajalec pa je najkasneje en mesec pred iztekom vajeništva vajenca dolžan obvestiti o
tem, ali namerava z njim po zaključku vajeništva skleniti pogodbo o zaposlitvi.
Z novim 5. n členom se določa zavarovalna doba za vajenca. Država plačuje prispevke za pokojninsko
in invalidsko zavarovanje za vajenca v celoti. S tem spodbuja delodajalce za izvajanje poklicnega
izobraževanja. Določa se tudi obseg delovnih izkušenj, ki jih vajenec pridobi pri opravljanju praktičnega
dela in se štejejo v delovno dobo. Z določilom se spodbuja mladostnike za odločanje za poklicno
izobraževanje in napredovanje v naslednji letnik.
Z novim 5. o členom se določajo obveznosti šole ter sodelovanje z delodajalci z namenom zagotavljanja
kakovostnega izvajanja vajeništva.
Z novim 5. p členom se določa smiselna uporaba drugih določil. Vajenec je v šolskem učno vzgojnem
procesu izenačen z dijaki, kar zadeva pravice in dolžnosti.
Z novim 5. r členom se določa, da nadzor nad vajeniškim razmerjem izvaja inšpekcija, pristojna za delo,
saj ima vajeniško razmerje elemente delovnega razmerja. Nadzor nad teoretičnim delom, ki poteka v
šoli, v učno vzgojnem procesu pa nadzira šolska Inšpekcija.
K 4. členu
Člen določa pravno podlago za izobraževanje vajencev in dijakov, ki niso državljani Republike
Slovenije.
K 5. členu
Določilo omogoča dijakom in vajencem s posebnimi potrebami izobraževanje, ki je prilagojeno njihovim
potrebam, ter dodatno strokovno pomoč, ki jo nudi šola, kadar dijak ali vajenec to potrebuje.
39
K 6. členu
Z novim 8. a členom se omogoči prilagoditve dela nadarjenim dijakom in vajence in se jim s tem
omogoči razvoj njihovih posebnih sposobnosti.
Z novim 8. b členom se dijakom tujcem v skladu z Direktivo Sveta Evropske skupnosti (77/486/EGS,
2001/55 ES, 2004/83/EC) zagotavlja tečaj slovenskega jezika in omogoča pouk njihovega maternega
jezika in kulture.
K 7. členu
S členom se, zaradi spremenjene zakonodaje, ki ureja delovanje zbornic, spreminja terminologija v
prvem odstavku. Zbornicam se podeljuje tudi novo pooblastilo, da izvajajo razpise za izbor delodajalcev,
ki bodo izvajali praktično izobraževanje v dualnem sistemu ter pooblastilo nad izvajanjem praktičnega
usposabljanja in praktičnega izobraževanja ter pooblastilo, da vodijo registre vajeniških delovnih mest.
K 8. členu:
S členom se določa, da bo država v programu spodbud zaposlovanja financirala mojstrske, delovodske
in poslovodske izpite.
K 9. členu
S členom se določa pogoje za vključitev v izobraževanje. Če izobraževanje izvaja delodajalec, morata
vajenec in delodajalec skleniti pogodbo.
K 10. členu
S členom se omogoča vključitev v izobraževanje za pridobitev srednje poklicne in srednje strokovne
izobrazbe tudi tistim državljanom, ki že ima zaključeno srednjo izobrazbo, in so kot dolgotrajno
brezposelni vključeni v program prekvalifikacije Zavoda RS za zaposlovanje.
K 11. členu
S členom se omogoča vključitev v poklicno - tehniško izobraževanje za pridobitev srednje poklicne in
srednje strokovne izobrazbe tudi tistim državljanom, ki že imajo zaključeno srednjo ali visoko izobrazbo
pa so kot dolgotrajno brezposelni vključeni v program prekvalifikacije Zavoda RS za zaposlovanje. S
tem se zmanjšuje brezposelnost.
K 12. členu
S členom se omogoča, da Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog zbornic, pristojnih za
gospodarstvo in obrt, vsako leto objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik, za mesta, kjer poklicno
izobraževanje izvaja delodajalec skupaj s šolo. Ministrstvo in zbornice uskladijo število učnih mest.
K 13. členu
Čas za objavo razpisa se podaljša, da imajo tako delodajalci kot šole in vajenci dovolj časa za
organizacijo.
K 14. členu
S členom se objavlja število prostih učnih mest. Praktično izobraževanje mora v poklicnem programu
zavzemati najmanj polovico časa programa, ne glede na to, ali je izvajalec izobraževanja šola ali pa
delodajalec. Določa se minimum praktičnega izobraževanja v strokovnem izobraževanju. V strokovnem
izobraževanju mora biti praktičnega izobraževanja najmanj 25%, v programih pa je moč določiti tudi
več.
40
K 15. členu
Diplomantu poklicne šole, ki zaradi socialnega stanja ne more sam začeti s samostojno podjetniško
dejavnostjo, se z brezplačnim najemom prostora in naprav omogoči osnovanje in začetek delovanja
lastnega podjetja. Diplomantu srednjega strokovnega ali poklicnega izobraževanja na področju
kmetijstva pa lahko šola odda stroje in naprave, ki jih diplomant uporablja na svojih kmetijskih površinah
ali na najetih kmetijskih površinah. Kriterije za oddajo sprejme svet šole. Člen tako omogoča povečanje
delovnih mest.
K 16. členu
S členom se natančneje opredeljuje termin »dijaška učna pogodba« in določa, komu natančno je učna
pogodba namenjena.
K 17. členu
S členom se zaradi ločevanja terminologije, ki velja v primeru »vajeniških pogodb«, uvaja termin
»dijaška individualna učna pogodba«.
K 18 . členu
S členom se zaradi ločevanja med »dijaško učno pogodbo« in »vajeniško pogodbo« natančneje
opredeljuje izraz.
K 19. členu
S členom se zaradi ločevanja med »dijaško učno pogodbo« in »vajeniško pogodbo« natančneje
opredeljuje izraz.
K 20. členu
S členom se zaradi ločevanja med »dijaško učno pogodbo« in »vajeniško pogodbo« natančneje
opredeljuje izraz.
K 21. členu
S členom se opredeljuje spremembo in odpoved »dijaške učne pogodbe«. Izraz se natančneje opredeli,
tako da se loči med »dijaško učno pogodbo« in med »vajeniško pogodbo«.
K 22. členu
S členom se zaradi jasnosti izrazi »individualna učna pogodba« zamenjajo z izrazi »dijaška individualna
učna pogodba«.
K 23. členu
S členom se omejuje trajanje srednješolskega izobraževanja in določa status odraslega udeleženca
izobraževanja.
K 24. členu
Z novim 46. a členom se določajo pravice vajenca in dijaka. Vajenec in dijak imata še zlasti pravico do
kakovosti. Ta pa se izraža tudi v sodelovanju učitelja in dijaka oziroma vajenca, tako da dijakove
oziroma vajenčeve izdelke tudi pregleda in mu nudi povratno informacijo o njegovem napredku.
Z novim 46. b členom se določajo temeljne dolžnosti dijaka oziroma vajenca v zvezi s šolskim delom.
Z novim 46. c členom se določajo prilagoditve opravljanja obveznosti. Šola nudi dijaku oziroma vajencu
priložnost, da razvija svoj druge talente, ob tem pa skrbi, da njegovo šolsko delo poteka nemoteno in
mu pomaga organizirati svoje delo in obveznosti, zato pripravi osebni izobraževalni načrt. S tem se
uvede tudi sodobni, osebni učni pristop.
41
Z novim 46. č členom se določajo načini obveščanja o odsotnosti dijaka oziroma vajenca. Presoja o
utemeljenosti odsotnosti je prepuščena razredniku. Odrasli udeleženec izobraževanja je dolžan
utemeljiti svojo odsotnost glede na to, da mu država plača izobraževanje.
K 25. členu
S členom se določa izbirnost in vzporedno izobraževanje. Določilo omogoča, da dijak kombinira več
programskih modulov na različnih pravnih osebah. To omogoča šolam v razumni bližini povečanje
ponudbe in hkrati racionalizacijo dela.
K 26. členu
S členom se določa pravica do končanja izobraževanja. Določilo ščiti dijaka in vajenca, da ima možnost
zaključiti izobraževanje v programu, v katerega je bil vpisan in ga zaradi različnih vzrokov ni mogel
zaključiti.
K 27. členu
S členom se določa, da se vajencu omogoči napredovanje v naslednji letnik kljub temu, da ni pridobil
pozitivne ocene iz vseh predmetov. Vajenec tako pridobi kompetence pri praktičnem izobraževanju. Če
je vajenec ocenjen negativno iz istih predmetov dve zaporedni leti, letnik ponavlja, nagrada pri
delodajalcu pa mu v času ponavljanja ne pripada. Odraslemu, ki je zaključil srednje poklicno, strokovno
ali splošno izobraževanje, ni potrebno ponovno opravljati teh predmetov. Kljub temu, lahko osebni
izobraževalni načrt te predmete določi kot obvezne. Rešitev zadeva predvsem tiste odrasle, pri katerih
je zaključek izobraževanja časovno zelo oddaljen od začetka vajeništva.
K 28. členu
S členom se določa terminologija izraza »udeleženec izobraževanja«. Le – ta je primernejši za odraslo
osebo kot izraz dijak, ki je v konteksta slovenskega jezika bolj v povezavi z mladoletno ali komaj
polnoletno osebo.
K 29. členu
S členom se ureja status odraslih glede na njihove pravice in dolžnosti. S členom se ureja tudi
financiranje izobraževanja odraslih.
K 30. členu
S členom se opredeljuje letni delovni načrt. Ta se dopolni z novo nalogo. Šola mora predvideti tudi način
sodelovanja z izvajalci izobraževanja - delodajalci. Šola ima po novem lahko dijake in vajence, zato
mora oblikovati primerne skupine.
K 31. členu
S členom se določa, da spodbujanje države k razvoju poklicnega šolstva, v zaostrenih gospodarskih
razmerah pa tudi spodbujanje gospodarstva, da izvaja poklicno izobraževanje.
K 32. členu
S členom se uvaja prehodno obdobje, v katerem država financira tudi stroške razpisa z namenom, da
pomaga gospodarstvu v recesiji.
K 33. členu
S členom se določa veljavnost in začetek uporabe zakona
42
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO:
2. člen
(cilji)
Poklicno in strokovno izobraževanje ima nalogo, da:
- na mednarodno primerljivi ravni posreduje znanje, spretnosti in poklicne zmožnosti, ki so
potrebne za opravljanje poklica in za nadaljnje izobraževanje;
- spodbuja vseživljenjsko učenje;
- izobražuje za trajnostni razvoj;
- razvija samostojno kritično presojanje in odgovorno ravnanje;
- razvija sposobnost za razumevanje in sporočanje v slovenskem jeziku na območjih, ki so
opredeljena kot narodno mešana, pa tudi v italijanskem oziroma v madžarskem jeziku;
- spodbuja zavest o integriteti posameznika;
- razvija zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti in védenja o zgodovini Slovenije in
njeni kulturi;
- vzgaja za odgovorno varovanje svobode, za strpno in miroljubno sožitje ter spoštovanje
soljudi;
- razvija in ohranja lastne kulturne tradicije in seznanja z drugimi kulturami in civilizacijami;
- omogoča vključevanje v evropsko delitev dela;
- razvija pripravljenost za vzpostavljanje svobodne demokratične in socialno pravične države;
- vzbuja zavest odgovornosti za naravno okolje in lastno zdravje;
- razvija zavest o pravicah in odgovornostih človeka in državljana;
- razvija nadarjenosti in usposabljanje za doživljanje umetniških del in za umetniško izražanje.
5. člen
(izvajanje izobraževalnih programov)
Nižje in srednje poklicno izobraževanje izvajajo šole skupaj z gospodarsko družbo oziroma s
samostojnim podjetnikom posameznikom ali s posameznikom, ki samostojno opravlja dejavnost (v
nadaljnjem besedilu: delodajalec).
Srednje strokovno izobraževanje izvajajo šole skupaj z delodajalcem, če je z izobraževalnim
programom določeno praktično usposabljanje z delom.
7. člen
(izobraževanje pod enakimi pogoji)
Državljani oziroma državljanke (v nadaljnjem besedilu: državljani) Republike Slovenije in državljani
drugih držav članic Evropske unije imajo pravico do poklicnega oziroma strokovnega izobraževanja pod
enakimi pogoji.
Slovenci oziroma Slovenke (v nadaljnjem besedilu: Slovenci) brez slovenskega državljanstva se lahko
poklicno oziroma strokovno izobražujejo pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva po tem zakonu so potomci oziroma potomke staršev slovenske
narodnosti do tretjega kolena v ravni črti.
43
Tuji državljani se lahko poklicno oziroma strokovno izobražujejo v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji
kot državljani Republike Slovenije, kadar se izobražujejo po načelu vzajemnosti, sicer pa morajo plačati
stroške izobraževanja.
V skladu z mednarodnimi pogodbami minister za vsako šolsko leto lahko določi število vpisnih mest za
tuje državljane, ki se po načelu vzajemnosti poklicno oziroma strokovno izobražujejo.
8. člen
(dijaki s posebnimi potrebami)
Poklicno in strokovno izobraževanje dijakov, ki imajo posebne potrebe, se zaradi posebne nadarjenosti
ali zaradi motenj v duševnem razvoju, zaradi slepote ali slabovidnosti, gluhote ali naglušnosti, govornojezikovnih motenj, gibalne oviranosti, dolgotrajne bolezni, zaradi motenj vedenja osebnosti ali
primanjkljajev na posameznih področjih učenja (v nadaljnjem besedilu: dijaki s posebnimi potrebami)
organizira in izvaja v skladu s tem zakonom in posebnimi predpisi.
19. člen
(podeljevanje javnih pooblastil)
Zbornice, ki so reprezentativne v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske zbornice, in v katere je
združenih najmanj 30% vseh gospodarskih subjektov, ki se po zakonu vanjo lahko včlanijo, in poslovna
združenja ter gospodarske družbe, ki jim minister podeli javno pooblastilo na podlagi razpisa, izvajajo
naslednje naloge:
-
izvajajo mojstrske delovodske oziroma poslovodske izpite v skladu z zakonom in drugimi
predpisi;
ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom;,
vodijo registre učnih mest za praktično usposabljanje dijakov z delom in sklenjenih individualnih
pogodb oziroma kolektivnih učnih pogodb;
opravljajo strokovni nadzor nad izvajanjem praktičnega usposabljanja z delom;
organizirajo opravljanje vmesnih preizkusov;
v sodelovanju s šolami izvajajo opravljanje praktičnega dela zaključnih izpitov oziroma poklicne
mature.
V razpisu iz prejšnjega odstavka se določijo pogoji, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega
pooblastila.
Kot pogoji se določijo:
reprezentativnost članstva v zbornici oziroma poslovnega združenja;
kadrovski in materialni pogoji oziroma organiziranost strokovnih služb;
organizacija oziroma pokritost celotnega območja države;
drugi pogoji.
Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati delodajalci za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom in postopek
ugotavljanja pogojev ter postopek vodenja registra ter njegovo vsebino, podrobneje predpiše minister.
Za področja reguliranih poklicev, oziroma, če ni pooblaščene zbornice ali drugega pooblaščenega
izvajalca iz prvega odstavka tega člena, izvaja naloge iz tega člena pristojno ministrstvo.
44
20. člen
(financiranje izvajanja javnih pooblastil)
Javna pooblastila iz 19. člena tega zakona se financirajo iz javnih sredstev na način in v obsegu
določenim z zakonom oziroma aktom o podelitvi javnega pooblastila.
Izvajalci mojstrskih, delovodskih oziroma poslovodskih izpitov lahko zaračunajo kandidatom oziroma
kandidatkam (v nadaljnjem besedilu: kandidat) prispevek za opravljanje teh izpitov. K ceni storitve si
morajo pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije.
22. člen
(splošni pogoji)
V poklicno oziroma strokovno izobraževanje se lahko vključi, kdor izpolnjuje pogoje, določene s tem
zakonom in z izobraževalnim programom.
Z izobraževalnim programom se kot pogoj za vključitev lahko določijo končani ustrezni izobraževalni
programi, delovne izkušnje ali pridobljena nacionalna poklicna kvalifikacija.
Namesto ustreznega izobraževalnega programa iz prejšnjega odstavka se lahko upoštevajo ustrezne
delovne izkušnje ali pridobljena nacionalna poklicna kvalifikacija.
Z izobraževalnim programom se kot pogoj za vključitev lahko določijo posebna nadarjenost, izjemoma
pa psihofizične sposobnosti, če so te potrebne za uspešno izobraževanje.
Pogoj za vključitev v izobraževanje je lahko tudi sklenjena individualna učna pogodba, če z
izobraževalnim programom ni predviden praktični pouk, ampak le praktično usposabljanje z delom pri
delodajalcu.
24. člen
(srednje poklicno oziroma strokovno izobraževanje)
V izobraževanje za pridobitev srednje poklicne in srednje strokovne izobrazbe se lahko vključi, kdor je
uspešno zaključil osnovnošolsko ali nižje poklicno izobraževanje ter izpolnjuje druge, z izobraževalnim
programom določene pogoje.
25. člen
(poklicno - tehniško izobraževanje)
V poklicno - tehniško izobraževanje za pridobitev srednje strokovne izobrazbe se lahko vključi, kdor si je
pridobil srednjo poklicno izobrazbo in izpolnjuje druge, z izobraževalnim programom določene pogoje.
27. člen
(razpis za vpis)
Šola si mora k razpisu za vpis pridobiti soglasje ministra.
Ministrstvo, pristojno za šolstvo, na predlog šol vsako leto objavi skupen razpis za vpis v začetni letnik,
šest mesecev pred pričetkom šolskega leta. Število prostih mest mora zagotavljati vpis za vse, ki imajo
sklenjeno individualno učno pogodbo.
Šola lahko objavi razpis prostih mest za izredno izobraževanje tudi v drugih rokih, kot je določen v
prejšnjem odstavku.
45
Podrobnejše določbe o razpisu in izvedbi vpisa ter o razpisu učnih mest določi minister.
28. člen
(objava učnih mest)
Delodajalci oziroma njihova združenja objavijo vsako leto, šest mesecev pred pričetkom šolskega leta,
razpis prostih učnih mest.
31. člen
(praktično izobraževanje)
Praktično izobraževanje v poklicnem in strokovnem izobraževanju se izvaja kot praktični pouk oziroma
praktično usposabljanje z delom.
V šoli se izvaja praktični pouk, pri delodajalcu pa praktično usposabljanje z delom. Skupni obseg
praktičnega pouka in praktičnega usposabljanja z delom se določi z izobraževalnim programom.
Kmetijske šole lahko izvajajo praktično usposabljanje z delom na šolskem posestvu.
Pogoje za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom, ki jih mora izpolnjevati delodajalec, določi
minister v sodelovanju s socialnimi partnerji.
Za regulirane poklice določi pogoje iz prejšnjega odstavka pristojni minister.
33. člen
(učna pogodba)
Pravice in obveznosti šole, dijaka in delodajalca pri praktičnem izobraževanju se določi z učno pogodbo.
Učna pogodba je lahko:
-
individualna učna pogodba, če jo skleneta delodajalec in dijak ter njegovi starši oziroma zakoniti
zastopnik;
kolektivna učna pogodba, če jo skleneta šola in delodajalec.
Dijak lahko sklene učno pogodbo tudi z več delodajalci oziroma sklene več učnih pogodb. V tem
primeru delodajalci uskladijo medsebojne pravice in obveznosti.
Dijak kmetijske šole se praktično usposablja z delom na kmetijah na podlagi kolektivne učne pogodbe,
na podlagi individualne učne pogodbe pa le na učni kmetiji oziroma mojstrski kmetiji, ki jih določi
pristojna zbornica.
34. člen
(pogoji za sklenitev individualne pogodbe)
Individualno učno pogodbo lahko sklene, kdor je uspešno končal osnovnošolsko izobraževanje ter
izpolnjuje druge pogoje, določene z izobraževalnim programom.
Individualno učno pogodbo lahko sklene tudi, kdor ni uspešno zaključil osnovnošolskega izobraževanja,
je pa izpolnil osnovnošolsko obveznost in je zaključil prvi letnik nižje poklicne šole.
46
Mladoletnik lahko sklene individualno učno pogodbo, če v to privolijo starši oziroma njegov zakoniti
zastopnik oziroma zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik).
35. člen
(pogoji za delodajalca)
Delodajalec lahko sklene učno pogodbo, če:
-
ima ustrezne delovne prostore in opremo;
njegovo poslovanje obsega dejavnost poklica, za katerega se dijak izobražuje;
ima ustrezno izobrazbo oziroma ima zaposlenega delavca z ustrezno izobrazbo, ki bo mentor dijaku
na praktičnem usposabljanju z delom za opravljanje poklica, za katerega se dijak izobražuje.
Delovni prostori iz prve alinee prejšnjega odstavka se ne zahtevajo za dejavnosti, ki se po posebnih
predpisih lahko opravljajo brez delavnic.
36. člen
(sestavine učne pogodbe)
Učna pogodba obsega:
-
osebno ime, dan, datum in kraj rojstva, stalno bivališče dijaka in staršev oziroma drugega
zakonitega zastopnika dijaka, če je dijak mladoleten;
predhodno izobrazbo dijaka;
naziv, sedež in vrsto dejavnosti delodajalca, ki sklepa učno pogodbo;
naziv poklicne izobrazbe, za katero se dijak izobražuje;
pričetek in trajanje izobraževanja;
poklicne zmožnosti, ki si jih dijak pridobiva s praktičnim usposabljanjem v skladu z
izobraževalnim programom;
časovno razporeditev in razčlenitev praktičnega usposabljanja z delom v obsegu, predvidenem
z izobraževalnim programom;
osebno ime delavca z ustrezno izobrazbo, ki je mentor dijaka;
obseg izobraževalnega dela v šoli;
pogoje, pod katerimi se učna doba podaljša zaradi neizpolnjenih obveznosti dijaka v šoli;
dolžnosti delodajalca;
nagrado, ki jo prejema dijak;
obveznosti delodajalca v primeru, če razdre učno pogodbo v nasprotju z zakonom, ter v
primeru, če dijak razdre učno pogodbo zaradi neizpolnjenih dolžnosti delodajalca;
obvezo, da delodajalec ne bo obremenjeval dijaka z deli, ki niso povezana z njegovim
praktičnim usposabljanjem;
davčno številko dijaka in njegovo enotno matično številko občana (EMŠO);
druge dolžnosti in pravice dijaka, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.
37. člen
(dolžnosti delodajalca)
Dolžnosti delodajalca, ki sklene učno pogodbo, so zlasti, da:
-
dijaku omogoči usposabljanje za pridobitev poklicne izobrazbe;
skrbi, da bo dijak redno obiskoval šolo in druge obvezne oblike izobraževalnega dela;
47
-
dijaku poleg počitnic v skladu s tem zakonom omogoči še najmanj šest prostih delovnih dni za
pripravo na zaključni izpit;
dijaku izplačuje dogovorjeno nagrado;
skrbi za varnost pri delu in za zdravje dijaka;
dijaka seznani s predpisi o varnosti pri delu;
skrbi za dobre medsebojne odnose med delavci in dijaki;
nadzoruje, kako dijak vodi predpisano dokumentacijo o praktičnem usposabljanju z delom;
izpolnjuje druge, s pogodbo dogovorjene obveznosti.
Delodajalec lahko nalaga dijaku le tista dela, ki zagotavljajo pridobitev poklicnih zmožnosti v skladu z
izobraževalnim programom.
43. člen
(sprememba in odpoved pogodbe)
Učna pogodba se lahko spremeni na pobudo vsake od pogodbenih strank.
Delodajalec in dijak lahko vsak čas sporazumno odpovesta učno pogodbo.
44. člen
(razdrtje individualne učne pogodbe)
Dijak lahko ob vsakem času, na podlagi svoje pisne izjave, enostransko razdre individualno učno
pogodbo in o tem obvesti pristojnega socialnega partnerja.
Mladoletni dijak lahko razdre individualno učno pogodbo le s soglasjem staršev oziroma njegovega
zakonitega zastopnika.
Delodajalec lahko razdre individualno učno pogodbo, če:
-
je bila sklenjena na podlagi lažnih listin;
se dijak brez opravičljivega razloga v osmih dneh ne vrne na učno mesto oziroma v šolo;
postane dijak duševno ali telesno nesposoben za izobraževanje za poklic;
bi po zdravnikovem mnenju strokovno izobraževanje ogrožalo dijakovo življenje in zdravje;
dijak trajno oboli za boleznijo, ki je po zdravnikovem mnenju nevarna drugim delavcem;
dijak oboli za tako boleznijo, da po posebnih predpisih ne bi smel opravljati poklica, za katerega se
izobražuje;
dijak večkrat huje krši dolžnosti, ki so določene v 38. členu tega zakona,
se dijak izpiše iz šole ali je iz šole izključen.
Delodajalec mora svojo odločitev pisno utemeljiti.
Individualna učna pogodba se razdre, če delodajalec ne izpolnjuje več pogojev za praktično
usposabljanje z delom ali drugače ni več zmožen izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti.
Če se individualna učna pogodba razdre zaradi nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti
delodajalca, pristojna zbornica oziroma pristojno ministrstvo ali drug izvajalec javnih pooblastil, ki vodi
razvid učnih pogodb, omogoči sklenitev nove pogodbe z drugim delodajalcem.
Če dijak v šoli ne napreduje, se mu individualna učna pogodba podaljša, vendar največ za eno leto.
48
Če je dijak izkoristil pravico do podaljšanja individualne učne pogodbe in v šoli ne napreduje, se
individualna učna pogodba razdre.
46. člen
(dijak srednje šole)
Kdor se vpiše v šolo, da bi se izobraževal po izobraževalnih programih za pridobitev poklicne oziroma
srednje strokovne izobrazbe, je dijak.
47. člen
(izbirnost in vzporedno izobraževanje)
Dijak ima pravico, da se hkrati izobražuje po več izobraževalnih programih.
Dijak lahko izbira med predmeti oziroma moduli v skladu z izobraževalnim programom. Šola mu pri tem
svetuje, da izpolni pogoje za pridobitev izobrazbe oziroma poklicne kvalifikacije.
Šola dijaku omogoči, da opravlja obveznosti tudi po modulih, ki jih izvajajo druge šole. Šole z
dogovorom uskladijo način izpolnjevanja obveznosti dijaka na posamezni šoli.
54. člen
(prekinitev izobraževanja)
Dijaku, ki je za več kot dve leti prekinil izobraževanje, ravnatelj določi pogoje za nadaljevanje in
dokončanje izobraževanja, če se je izobraževalni program bistveno spremenil.
56. člen
(odgovornost dijakov in vzgojni ukrepi)
Za kršitev dolžnosti in za neizpolnjevanje obveznosti se po določbah tega zakona in splošnih aktov šole
dijaku lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: opomin, ukor in izključitev iz šole, lahko pa se namesto
njih izrečejo drugi ukrepi: pobotanje oziroma poravnava konflikta, poprava škodljivih posledic njegovega
ravnanja, izvršitev nekega neobveznega dobrega dela oziroma naloge, izvršitev nalog in obveznosti
izven načrtovanega časa (alternativni ukrepi), če se dijak s tem strinja.
Izključitev iz šole se lahko za najtežje kršitve dolžnosti oziroma za ponavljajoče se neizpolnjevanje
obveznosti izreče največ za dve leti.
Podrobnejše določbe o odgovornostih dijakov, o postopku in načinu izrekanju vzgojnih ukrepov ter o
šolskem redu predpiše minister.
64. člen
(prilagajanje izrednega izobraževanja)
Šole oziroma izobraževalne organizacije, ki izvajajo izredno izobraževanje, v skladu z navodili ministra
prilagajajo izobraževalne programe posameznemu dijaku, pri čemer upoštevajo dosežene kreditne
točke oziroma predhodno pridobljeno znanje, ki se dokazuje z javno listino, oziroma neformalno
pridobljeno znanje, ki se dokazuje z izpitom oziroma na drug način.
49
65. člen
(pravice in dolžnosti v izrednem izobraževanju)
Kdor se izredno izobražuje in ni zaposlen oziroma nima statusa brezposelnega, ima enake pravice,
določene z zakoni in drugimi predpisi, kot tisti, ki se redno izobražujejo.
Šole in druge izobraževalne organizacije zagotavljajo sredstva za izredno izobraževanje z
zaračunavanjem prispevkov. Obseg financiranja izrednega izobraževanja iz državnega proračuna se
določa v skladu zakonom, ki ureja izobraževanje odraslih, in s predpisi, ki urejajo aktivno politiko
zaposlovanja.
68. člen
(letni delovni načrt)
Izobraževalno delo se izvaja po letnem delovnem načrtu, ki vsebuje:
- obseg in razporeditev pouka in drugih oblik izobraževalnega dela v skladu z izobraževalnim
programom;
- del izobraževalnega programa, ki ga šola določi v sodelovanju s socialnimi partnerji;
- načrt vpisa;
- razporeditev dijakov v letnike, oddelke in skupine;
- roke za opravljanje izpitov;
- načrt strokovnega izpopolnjevanja strokovnih delavcev;
- sodelovanje z drugimi šolami, z delodajalci, zbornicami, društvi in združenji;
- druge dejavnosti šole.
Ob sprejemanju letnega delovnega načrta se posebej preveri finančna izvedljivost načrta.
Šola lahko v letnem delovnem načrtu za dijake, ki to želijo, in v soglasju z njihovimi starši, predvidi
organizirano izobraževalno delo, ki ni sestavina izobraževalnega programa.
Šola lahko določi programe za izpopolnjevanje oziroma za usposabljanje, ki jih oblikuje in izvaja kot
svojo posebno ponudbo in s katerimi uveljavlja svoj prispevek k razvoju v svojem okolju.
Šola mora dijakom in staršem predstaviti pravice in dolžnosti dijakov ter značilnosti izobraževalnega
programa in organizacijo dela šole.
Šola vodi šolsko kroniko.