V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata

Comments

Transcription

V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata
SPODNJA SAVINJSKA DOLINA
V TOKU IDEJ IN DOŽIVETIJ PO
DOLINI ZELENEGA ZLATA
18. geo
grafsk
bor
lni ta
a
v
o
sk
i razi
2014
Društvo mladih geografov Slovenije
SPODNJA SAVINJSKA DOLINA
V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata
18. geografski raziskovalni tabor 2014
Ljubljana 2015
Spodnja Savinjska dolina
V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata
18. geografski raziskovalni tabor, 5.–13. 7. 2014
Uredniki:
Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Estera Popovič
Strokovni pregled:
dr. Dejan Cigale, Irena Friškovec, univ. dipl. inž. agr., dr. Matej
Gabrovec, dr. Luka Gale, Uroš Herman, prof. geog. in zgod., Božena
Hostnik, univ. dipl. etnol., dr. Simon Kušar, dr. Barbara Lampič, dr.
Janez Nared, dr. Karel Natek, dr. Darko Ogrin, Sabina Palir, univ.
dipl. ekon., dr. Martin Pavlovič, dr. Dušan Plut, dr. Blaž Repe, dr.
Tatjana Resnik Planinc, dr. Uroš Stepišnik, Tajan Trobec, univ. dipl.
geog., dr. Katja Vintar Mally
Na naslovnici (od leve zgoraj proti desni): Žovneško jezero, Lovska koča nad Taborom, Podgrajska jama ob
izviru Podgrajščice, hmeljski nasadi v Kapli. Avtorica fotografij:
Alenka Jelen
Avtorji fotografij hrbtne strani:
Alenka Jelen, Urša Klanjšek, Miha Klemenčič, Simon Koblar, Suzana
Vurunić, Sara Uhan
Jezikovni pregled:
Ana Leskovšek, Nuša Petrič, Eva Rajh
Prelom in oblikovanje:
Alenka Jelen
Izdajatelj:
Društvo mladih geografov Slovenije
Založnik:
Društvo mladih geografov Slovenije
© 2015, Društvo mladih geografov Slovenije
Oddelku za geografijo FF Univerze v Ljubljani se zahvaljujemo za možnost uporabe kartografskih podatkov iz
njihove zbirke. Za dovoljenje za objavo se zahvaljujemo vsem, ki so prispevali slikovno in drugo gradivo. Avtorji
člankov in uredniki smo se potrudili poiskati vse lastnike avtorskih pravic.
Knjiga je bila natisnjena s finančno pomočjo Društva mladih geografov Slovenije, Študentskega sveta Filozofske
fakultete, občine Braslovče, občine Prebold, občine Polzela, občine Vransko in občine Žalec.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
913 (497.431) (082) (0.034.2)
379.825 (497.4Prebold)"2014" (0.034.2)
GEOGRAFSKI raziskovalni tabor (18 ; 2014 ; Slovenija)
Spodnja Savinjska dolina [Elektronski vir] : v toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata / 18. geografski raziskovalni
tabor, Braslovče etc., 5.–13. 7. 2014 ; uredniki Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Estera Popovič. – El. knjiga. – Ljubljana :
Društvo mladih geografov Slovenije, 2015
ISBN 978-961-93437-6-0 (pdf)
1. Gl. stv. nasl. 2. Jelen, Alenka, 1991–
279778304
SPODNJA SAVINJSKA DOLINA
V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata
KAZALO
PREDGOVOR ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������7
OBČINE SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA
�������������������������������������������� 9
Alenka Jelen
GEOLOŠKA ZGRADBA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA
������������������������������������������� 14
Valentina Pajk Koblar in Adrijana Perkon
GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA ���������������������������� 19
Jan Pokorn in Aleksandra Uršič
PODNEBNE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA
������������27
Teja Anderlič
HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA
��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������33
Uroš Benkovič in Klavdija Šilc
PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA
SVETA ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 41
Tina Kmetec
PREBIVALSTVO IN NASELJA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
������������������������������������������ 48
Andreja Dintinjana
GOSPODARSTVO SPODNJE SAVINJSKE DOLINE�������������������������������������������������������������������������������������������56
Tina Krošelj in Suzana Vurunić
ZGODOVINSKI RAZVOJ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
���������������������������������������������������������������������������65
Maja Sirše
OKOLJSKI VIRI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI �������������������������������������������������������������������������������������������72
Boštjan Kop in Miha Brvar
ZNAČILNOSTI PROMETA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
������������������������������������������� 81
Simon Koblar in Barbara Rozman
LOKALNA OSKRBA S HRANO V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
�����������������������������������������������������������87
Maja Gostenčnik in Sara Štempelj
NARAVNE NESREČE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
�������������������������������������������������������������������������� 98
Špela Stanonik
5
ZNAČILNOSTI TURIZMA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
������������������������������������������������������������������������� 105
Špela Kranjc
NESNOVNA DEDIŠČINA – PRIREDITVE NA OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
������������111
Sara Uhan
PRIHODNJE MOŽNOSTI RAZVOJA HMELJARSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
���������������������������116
Uroš Benkovič, Miha Brvar, Tina Kmetec, Sara Štempelj in Sara Uhan
UPRAVLJANJE Z VODNIMI VIRI Z NAMENOM NJIHOVE VEČNAMENSKE RABE �������������������������� 125
Simon Koblar, Valentina Pajk Koblar, Barbara Rozman in Klavdija Šilc
TURISTIČNA UREDITEV V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ��������������������������������������������������������� 134
Veronika Fabeković, Urša Klanjšek, Špela Kranjc, Maja Sirše in Špela Stanonik
VPLIV KMETIJSTVA NA STANJE PRSTI IN VODA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI IN EKOREMEDIACIJSKI
PRISTOPI �������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 142
Teja Anderlič, Andreja Dintinjana, Maja Gostenčnik, Tina Krošelj in Suzana Vurunić
VREDNOTENJE GEODIVERZITETE NA IZBRANEM OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, PRIMER
PONIKOVSKE PLANOTE
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 155
Gregor Fabeković, Boštjan Kop, Adrijana Perkon, Jan Pokorn in Aleksandra Uršič
EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA
Geografski oris Spodnje Savinjske doline s poudarkom na prometu, poplavni ogroženosti, industrializaciji,
osamelem krasu in hmeljarstvu
��������������������������������������������������������������������������������������������������������� 163
Maja Sirše
TERMINOLOŠKI SLOVAR
��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������177
KAZALO GRAFIKONOV, KART, PREGLEDNIC IN SLIK
VIRI IN LITERATURA
6
������������������������������������������������������������������������� 179
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 183
PREDGOVOR
Pod geslom »V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata« je v občinah Spodnje Savinjske doline od 5. do
13. julija 2014 potekal 18. geografski raziskovalni tabor, na katerem je 31 študentk in študentov z Oddelka za
geografijo ljubljanske filozofske fakultete raziskovalo območje občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko
in Žalec. Raziskovalni tabor smo organizirali v okviru dejavnosti Društva mladih geografov Slovenije (DMGS), ki
ga sestavljajo večinoma študentje geografije ter drugi geografski navdušenci. Društvo je nastalo leta 1988 kot
Študentska sekcija Ljubljanskega geografskega društva. Vseskozi društvo izvaja različne obštudijske geografske
aktivnosti (mednarodne študentske izmenjave, motivacijski vikend, izdaja študentskega glasila GEOmix, enoin večdnevne strokovne ekskurzije po Sloveniji in v tujino, potopisna in druga predavanja), ki omogočajo
študentom geografije dodatno izobraževanje ter rabo teoretičnega znanja na praktičnih primerih. V okviru
geografskih raziskovalnih taborov smo spoznali že precejšen del Slovenije, zato smo si kot geografsko zanimivo
in še dokaj strokovno neraziskano območje izbrali območje Spodnje Savinjske doline.
Naše delo se je začelo kmalu v začetku študijskega leta, oktobra 2013, ko smo organizatorji v sodelovanju
s profesorji z našega oddelka in župani občin Spodnje Savinjske doline oblikovali tematike ekskurzij in
raziskovalnih delavnic. Sledil je sestanek z udeleženci tabora, kjer smo se razdelili v raziskovalne skupine.
Udeleženci so do tabora s pomočjo literature spoznavali območje Spodnje Savinjske doline. Njihove ugotovitve
so zajete v prvem delu zbornika skozi samostojne strokovne prispevke o različnih geografskih tematikah.
Prispevki opisujejo različne elemente geografskega prostora ter odnose med človekom in okoljem, zajete pa
so tudi zgodovinske in kulturne vsebine območja.
9-dnevni tabor je potekal v dveh sklopih. Prvi dan je potekala uvodna ekskurzija, kjer smo spoznali splošne
fizično- in družbenogeografske značilnosti območja, trenutno stanje gospodarstva regije in ogroženost območij
zaradi naravnih nesreč. O zgodovinskem razvoju in industrializaciji sta nas seznanila zgodovinarja Uroš Herman
in Franc Kralj. Drugi dan nas je Tea Erjavec iz Limnosa seznanila s pomenom in primeri ekoremediacij v okolju,
dr. Karel Natek z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani nam je predstavil značilnosti
kontaktnega krasa Ponikovske planote. Zadnji terenski dan smo na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo
Slovenije, hmeljarski kmetiji Oset ter v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu spoznavali razvoj in
pomen hmeljarstva v regiji in okolici. Terensko spoznavanje smo sklenili z obiskom kmetije Cokan, kjer smo se
seznanili z alternativnimi oblikami kmetovanja v Spodnji Savinjski dolini.
V drugem sklopu tabora, od 8. do 13. julija, je raziskovanje območja potekalo v obliki petih tematskih delavnic,
katerih rezultati so predstavljeni v drugem delu zbornika. Prva delavnica se je ukvarjala s hmeljarstvom,
kmetijsko panogo, ki je v preteklosti bistveno spremenila tako savinjsko pokrajino kot družbo. Cilj delavnice
je bil s pomočjo SWOT analize poiskati prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti novih tržnih niš v
hmeljarstvu ter podati usmeritve prihodnjemu razvoju panoge. Druga delavnica se je ukvarjala z iskanjem
načinov učinkovitejšega reševanja težav z vodnimi viri. Cilja delavnice sta bila s pomočjo intervjujev ovrednotiti
izgradnjo suhih in mokrih zadrževalnikov ter z uporabo geoinformacijskih orodij poiskati primerne lokacije
za mokre zadrževalnike. Tretja delavnica se je ukvarjala s turistično ureditvijo v občinah Spodnje Savinjske
doline. V delavnici so iskali načine boljšega medobčinskega povezovanja turistične ponudbe, izdelali so tudi
medobčinske pakete turističnih točk po različnih lokalnih tematikah. Četrta delavnica se je ukvarjala z vplivom
intenzivne kmetijske pridelave na stanje prsti in voda ter z analizo po DPSIR modelu predlagala konkretne
ekoremediacijske ukrepe. Peta delavnica se je ukvarjala z vrednotenjem geodiverzitete na območju Ponikovske
planote in določitvijo geomorfološko pestrih območij. Pri vrednotenju so uporabili prilagojeno metodo po
Reynardu, upoštevali so kriterije redkosti, reprezentativnosti in antropogene preoblikovanosti.
Ob koncu tabora, 12. julija, smo v Občinski knjižnici Prebold pripravili javno predstavitev rezultatov raziskovalnih
delavnic. Odzivi lokalne skupnosti na naše delo so bili pozitivni in so nam potrdili, da je naše raziskovalno delo
izven študijskih obveznosti koristno in zanimivo ne le za nas, bodoče strokovnjake, ampak tudi za lokalno
prebivalstvo.
Raziskovalno delo na taboru zaključujemo z zbornikom, ki je rezultat enoletnega dela skupine študentov
ob pomoči profesorjev in zunanjih sodelavcev. Organizatorji in udeleženci geografskega raziskovalnega
tabora smo pridobili ogromno izkušenj pri organizaciji tabora, izvedbi samostojnega raziskovalnega dela na
terenu, strokovnem podajanju vsebin ter z oblikovanjem zbornika. Zbornik predstavlja pomemben doprinos
k strokovnemu poznavanju območja Spodnje Savinjske doline, prav tako pa je pomemben vir informacij za
občine, saj lahko marsikateri tu zapisan podatek pomaga pri njihovem razvoju in predstavlja izhodišče za
morebitna nadaljnja raziskovanja. Hkrati pa takšni raziskovalni tabori in zborniki prispevajo k širjenju pomena
geografije v družbi, kjer jo še vedno marsikdo dojema le kot šolski predmet in vedo o lokacijah na zemeljskem
površju. Geografija zajema širok spekter raziskovalnih vsebin in je že v osnovi zelo interdisciplinarna veda, kar
omogoča širši pogled na različne tematike.
7
Organizatorji in udeleženci se ob zaključku projekta najlepše zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli k izvedbi
tabora in izdaji zbornika. Za strokovno sodelovanje pri izvedbi ekskurzij bi se zahvalili Urošu Hermanu, Francu
Kralju, dr. Karlu Natku, Tei Erjavec iz podjetja Limnos, Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Janezu
Osetu, Maji Klemen Cokan, županom za sodelovanje in finančno ter strokovno pomoč, Ekomuzeju hmeljarstva
in pivovarstva za ogled muzejske zbirke o zgodovini hmeljarstva, Občini Prebold in Osnovi šoli Prebold za
izkazano zaupanje pri uporabi njihovih prostorov, piceriji Bonita za odlične obroke, donatorjem in vsem
posameznikom, ki ste pomembno prispevali k nastanku tega zbornika.
Posebna zahvala gre recenzentom in lektoricam, ki so poskrbeli za strokovno in oblikovno pravilnost prispevkov.
Najlepše pa bi se zahvalili tudi udeleženkam in udeležencem tabora, saj brez njih nastanek tega zbornika ne
bi bil mogoč.
V Ljubljani, maja 2015
Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Katja Polc in Estera Popovič,
organizatorji tabora
Kontakt: [email protected] (organizatorji) ali [email protected] (DMGS)
8
OBČINE SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA
VZPETEGA SVETA
Alenka Jelen
Območje občin Spodnje Savinjske doline (334,8 km2, 41.976 prebivalcev) sestavljajo občine Braslovče, Polzela,
Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Prebivalstvo po starosti ..., 2014). Območje se nahaja v osrednji Sloveniji in
zajema dolino Savinje in njenih pritokov, kraški planoti Dobrovlje in Ponikovsko planoto, Ložniško gričevje ter
severni del Posavskega hribovja.
V okviru našega raziskovalnega tabora osredotočamo proučevanje na območje vseh 6 občin. Širša javnost
jih pogosto poimenuje kar »občine Spodnje Savinjske doline«, čeprav takšno poimenovanje ne sovpada s
fizičnimi mejami dolinskega dna, saj zajema tudi okoliški povirni vzpeti svet, območja Posavskega hribovja,
Dobrovelj in Ložniškega gričevja. To poimenovanje se pojavlja šele zadnjih 15 let, odkar je leta 1998 iz nekdanje
občine Žalec (današnje upravne enote Žalec) nastalo 6 današnjih občin. Pogosto se beseda občine izpušča,
kar povzroča dodatne nejasnosti. Postavlja se torej vprašanje, ali je takšno poimenovanje smotrno ter kako
ločiti takšno poimenovanje od naravnogeografskega. V nadaljevanju se bomo tako posvetili razvoju in uporabi
imenskih različic tega območja. V drugem delu prispevka bomo pozornost namenili dejavnikom razvoja ter
izzivom območja proučevanja.
Karta 1: Splošne značilnosti Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta.
9
Spodnja Savinjska dolina
Spodnja Savinjska dolina ima kot zemljepisno ime naravnogeografski izvor. Označuje ravninsko območje (med
230 in 300 m n. v.) ob Savinji in njenih pritokih, ki geološko pripada Celjski kotlini. Dolina, široka 5 km, se
razteza na približno 27 km v smeri zahod–vzhod (Buser, 1979). Poteka od Letuša, kjer Savinja prehaja skozi
Sotesko iz Zgornje Savinjske doline, do Celja, kjer struga zavija proti jugu, proti Laškemu. Na severu, zahodu
in jugu je omejena z višjim gričevnatim oziroma hribovitim svetom, na vzhodu pa prehaja v ravninski, nižji
gričevnat svet, in sicer brez izrazite reliefne bariere.
Poimenovanje Savinjske doline je po nekaterih virih novejše ljudsko poimenovanje (Natek, 1998a), vendar
se že v starejših zapisih pojavljajo njegovi zametki (Bezlaj, 1956). V zapisih iz leta 1042 se območje omenja
kot Sounital, okrog leta 1200 kot Sountal, v podobnih, vendar glasovno nekoliko spremenjenih oblikah tudi
kasneje (1247 – Sevental, 1328 – Sevntal, 1346 – Serontal, 1373 – Sental, 1385 – Saental, 1436 – Seentall, 1472
– Vallis Zaunie, 1485 – Saroinatal, 1491 – Seental) (Bezlaj, 1956). Pri vseh naštetih zapisih je skupen začetni
del besede (Soun oz. glasovno podobne različice) ter končni del (Tal oz. v nekaterih primerih vallis). Beseda
Soun se nanaša na Savinjo, ki izhaja iz vodnega imena Sava. Beseda Sava je indoevropskega izvora, uporabljali
so jo tudi Rimljani (Savus) ter kasneje Slovani, in pomeni sok, vlaga oz. tudi teči, deževati (Snoj, 2009). Beseda
Tal je nemškega oz. germanskega izvora in pomeni (V-)dolina (Antič, 1999). Poimenovanje Savinjska dolina
torej ni povsem novo, čeprav so se pred uporabo te besedne zveze v slovenskem jeziku uporabljala tudi druga
poimenovanja, npr. Savinjska Marka (Bezlaj, 1956).
Lokalno prebivalstvo in splošna javnost Savinjsko dolino deli na Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino. Samo ime
Spodnja Savinjska dolina je glede na naravnogeografske značilnosti Savinje napačno, saj Savinja v tem delu
prehaja iz zgornjega v srednji tok. Tako bi bilo pravilnejše poimenovanje »Srednja Savinjska dolina« (Radinja,
1993). Po drugi strani je prav takšno poimenovanje zaradi specifično oblikovanega reliefa in hidrologije smotrno,
saj se je v tem delu zaradi tektonske udorine izoblikovalo površje (Buser, 1979), ki omogoča počasnejši tok ter
s tem močnejše odlaganje materiala. Po zavoju v Celju je struga Savinje izoblikovana v ozki dolini Posavskega
hribovja, med lokalnim prebivalstvom poimenovani deber (Radinja, 1993). Porečje Savinje tako ni tipično iz
treh delov rečnega toka, saj reka po zavoju zopet pridobi reliefno energijo in s tem poveča erozijsko delovanje.
V zadnjem času se pojavlja poimenovanje Spodnja Savinjska dolina za celotno območje 6 občin. Izraz se je
uveljavil predvsem v statističnih popisih, časopisnih člankih ter različnih regionalnih in občinskih projektnih
dokumentacijah. Takšno poimenovanje se prostorsko razširja tudi izven dolinskih območij, v okoliški vzpeti
svet. Meje so začrtane po mejah občin. Poimenovanje nima strokovne osnove, zato bi bila priporočljiva
dopolnitev, da gre v tem primeru za skupno poimenovanje občin, ki poleg dolinskega dna zajemajo tudi vzpeti
povirni del. Tudi med lokalnim prebivalstvom se dolinski del ne zamenjuje s celotnim območjem nekdanje
občine Žalec.
Regija in regionalna identiteta
Izrazita prehodnost na lokalnem nivoju, iz dolinskega dna v vzpeti gričevnat in hribovit svet, se kaže tudi v
regionalnem merilu. Različne regionalizacije so območje proučevanja zelo različno uvrščale. V Melikovi
naravnogeografski regionalizacije (sicer gre za tipizacijo) je dolinski del opredeljen kot večja ravnina,
Ložniško gričevje kot nižje hribovje ob panonskih goricah, preostali del kot predalpsko hribovje. Naslednja
naravnogeografska regionalizacija S. Ilešiča celotno območje uvršča k predalpskim pokrajinam. Poleg določitve
mej je pri vsaki regionalizaciji potrebno tudi njihovo poimenovanje. Za nekatere regije se uporabljajo kot osnova
ljudska ali druga poimenovanja, pri drugih pa je potrebno poiskati novo ime. V Ilešičevi regionalizaciji se tako
prvič uporabi ime Ložniško gričevje za gričevnat svet severno od Celjske kotline ter Savinjska ravan kot ime za
zahodni in osrednji del Celjske kotline (Natek, Žiberna, 2004). Ime Savinjska ravan je sicer bilo uporabljeno še
v nekaterih prispevkih (Natek, 1998), a se v javnosti ni uveljavilo (Natek, Žiberna, 2004). Verjetno je k temu
botrovalo dejstvo, da je bilo ime Savinjska dolina v preteklosti že uveljavljeno in bolj usidrano v širši javnosti. S
poimenovanjem je Ilešič želel nakazati specifični razvoj rečne doline v tem delu porečja Savinje.
Celotno proučevano območje je bilo uvrščeno k Predalpski Sloveniji še z regionalizacijo Geografskega inštituta
Antona Melika, medtem ko so ostali avtorji regionalizacij (Gams – 1983; Natek – 2002) dolinsko območje in
Ložniško gričevje uvrstili k Subpanonski Sloveniji, Dobrovlje in Posavsko hribovje k Predalpski Sloveniji. Ena
izmed regionalizacij to območje celo uvršča kot posebno, prehodno regijo med Predalpsko in Subpanonsko
Slovenijo (Gams – 1986) (Natek, Žiberna, 2004).
Če smo do sedaj obravnavali pretežno fizičnogeografski vidik tega prostora, je njegova regionalna identiteta
veliko bolj enotna. Regionalna identiteta je pojem, ki pojasnjuje vez med človekom in prostorom. Pri njeni
gradnji so pomembni trije procesi; teritorialnost, simbolnost in institucionalnost. S teritorialnostjo ljudje
postavljajo meje regiji, jo ločujejo od druge. S simbolnostjo dajejo ime regiji, jo predstavljajo s simboli, ki
10
jo ločujejo od drugih. Institucionalnost ni pomembna toliko pri gradnji kot pri njenem vzdrževanju. To
vlogo prevzamejo ustanove, ki tudi razlikujejo regije med sabo (Kosi, 2013). Na obravnavanem območju
se prebivalci tega prostora ne identificirajo kot Spodnjesavinjčani, ampak kot Savinjčani oziroma tudi širše
kot Štajerci. To dodatno dokazuje, da je delitev Savinjske doline razmeroma novejše, kot pa na drugi strani
poimenovanje nekdanje avstrijske dežele (Štajerska) oz. zametki imena Savinjske doline. Pomembno vlogo k
regionalni identiteti prispeva hmelj kot simbol te regije, s katerim se prebivalci identificirajo. Danes ima hmelj v
gospodarstvu manjšo vlogo, kot ga je imel še v prvi polovici 20. stoletja. Kljub temu ga turistične ustanove tržijo
kot prepoznavni simbol tega območja. Z njim je povezano tudi nekaj pomembnejših prireditev tega območja,
čeprav številčno prevladujejo prireditve, ki nimajo niti posredne povezave s hmeljarsko tradicijo tega prostora.
Od furmanstva do hmeljarstva
Obravnavano območje je bilo poseljeno že v paleolitiku, kasneje so ga naseljevala različna ljudstva (Kelti,
Rimljani, Slovani), ki so v tem prostoru videla odlične pogoje za poselitev in gospodarske dejavnosti (Jaušovec,
1965). Tod so potekale različne pomembne trgovske poti. Gradnja Južne železnice (Dunaj–Trst) v 50 letih
19. stoletja je zaradi ugodnejših naravnih virov v dolini Save obšla to območje, čeprav je bila ena izmed
ugodnejših tras ravno čez Spodnjo Savinjsko dolino. Takšna odločitev je pomembno vplivala na gospodarstvo
in prebivalstvo ob Savinji in Bolski. V preteklosti trgovsko pomembna pot po glavni cesarski cesti Dunaj–Trst z
močno furmansko-gostilniško dejavnostjo je počasi začela zgubljati na pomenu. Tudi prebivalstvo v naseljih ob
trgovski cesti se je ponekod zelo zmanjšalo (Natek, 1962; Primožič, 1976). Furmanstvo je prebivalcem prinašalo
ne le pomemben zaslužek, ampak tudi vir novega znanja o kmetijstvu, orodja, nove navade. Z izgradnjo Južne
železnice so izgubili neposreden stik s kupci, potrebno je bilo poiskati nove vire zaslužka, nov trg (Natek, 1962).
V 70 letih 19. stoletja se je kot inovacija postopoma začel uvajati hmelj. Ugodne pogoje za kmetijsko pridelavo
in dotedanje pretežno samooskrbo kmetijstvo je dobro izkoristilo in nadgradilo intenzivno tržno hmeljarstvo.
Uvajali so tudi druge kmetijske dejavnosti (svilogojstvo, nasade murvinih dreves, sadjarstvo, vinogradništvo in
gojenje različnih do tedaj eksotičnih kulturnih rastlin, npr. indijskih oreščkov), ki se za razliko od hmelja niso
uveljavili na širšem območju (Kač, 1951). Hmeljarstvo je vplivalo na bistvene spremembe v družbi Savinjčanov.
Razdrobljene kmetijske površine v progah so se združile in zaokrožile. Kmetovalci so potrebovali več delovne
sile, ki je prihajala na delo iz okoliških manjših kmetij, iz bližnjih naselij ali kot sezonski delavci iz območja Zgornje
Savinjske doline, Tuhinjske doline, Ptujskega polja, Haloz, Obsotelja ter celo iz hrvaškega Zagorja. Spremenila
se je oblika kmečkih posestev, ki so poleg stanovanjskega in osrednjega gospodarskega poslopja pridobila nova
gospodarska poslopja (sušilnice, lope za obiralne stroje). Hmeljarstvo je do neke mere preprečilo izseljevanje
kmečkega prebivalstva, a vse dokler ni mehanizacija začela nadomeščati ročno delo. Hmeljarji so pogosto
občutili posledice svetovnih gospodarskih kriz (Natek, 1962). Hmelj je bil do 60 let 20. stoletja gonilo razvoja
na obravnavanem območju (Kač, 1951). Od takrat dalje se površine hmeljišč krčijo, zmanjšuje se tudi pridelava
hmelja, medtem ko se povečuje povprečni hektarski pridelek, s hmeljarstvom pa se ukvarja le še okoli 140
kmetovalcev (Livk, 2012). Pridelovalci in predelovalci hmelja zato iščejo nove možnosti trženja hmelja in
hmeljskih izdelkov. Pomembno vlogo v savinjskem in tudi slovenskem hmeljarstvu ima Inštitut za hmeljarstvo
in pivovarstvo, ki hmeljarje izobražuje, skrbi za napredek in ohranja vitalnost dejavnosti (Zupančič, 2014).
Industrija kot vir dodatnega zaslužka savinjskih kmetij
Že pred časom gradnje Južne železnice se je na območju začel prehod iz manufakturno-trgovske dejavnosti
v industrijsko-rudarsko proizvodnjo in predelovanje. Ključne industrijske panoge, ki so več kot stoletje dolgo
vplivale na razvoj regije in dopolnjevale zaposlitvene možnosti pretežno kmečkega prebivalstva, so tekstilna
(Tekstilna tovarna Prebold, Tovarna nogavic Polzela), kovinska (KIV Vransko, Ferallit Žalec) in strojna industrija
(SIP Šempeter) (Kralj, Podpečan, 2014). Industrija, ki je vplivala na gospodarski razvoj območja v 20. stoletju, se
je v 80 letih in kasneje znašla v gospodarski krizi, saj je izgubila pomemben jugoslovanski trg, za zahodni trg pa
je bila premalo prodorna (Dolinar, 2013). V stečaj so tako šla ključna podjetja, kot so Tekstilna tovarna Prebold,
Garant Polzela, KIV Vransko itd. Nekatera ostala podjetja se še danes stežkoma prilagajajo na tujo konkurenco
na domačem in tujem trgu. Vse več je danes manjših podjetij z do nekaj deset zaposlenih, pogosto so to
družinska podjetja. Lastniki teh so nekdanji delavci v propadlih tovarnah, ki so iz domače obrti razvili svojo
dejavnost. Industrija tako še vedno ostaja eden izmed nosilcev razvoja območja. Spodbudno je tudi dejstvo,
da se v manjših podjetjih vse bolj ceni in koristi človeški kapital.
V sekundarnih dejavnostih, med katerimi je tudi industrija, je bilo po zadnjih podatkih Statističnega urada RS
za leto 2007 zaposlenih 39,5 % delovno aktivnih prebivalcev proučevanega območja, kar je več od slovenskega
povprečja (37,8 %). Nekoliko višji delež je zaposlenih v storitvenih dejavnostih (42 %), najnižji v primarnem
sektorju (18,6 %). Delež zaposlenih v primarni dejavnosti je precej višji od slovenskega povprečja (4,9 %), še
posebej izstopa občina Tabor s 50,6 % zaposlenih. Delež zaposlenih v sekundarnem sektorju se zmanjšuje, v
11
obdobju 2002–2007 se je zmanjšalo iz 46,5 % na 39,5 % (Interaktivni statistični atlas …, 2014; Delovno aktivno
prebivalstvo …, 2014c).
Prihodnji izzivi Spodnje Savinjske doline
Ravninsko dno Savinje in njenih pritokov je stičišče različnih dejavnosti, kjer so se mnogokrat križali njihovi
interesi. Posebej aktualna primera sta preprečevanje poplav in zaščita naselij pred poplavami ter gradnja 3.
razvojne osi oziroma hitre ceste proti Velenju.
Poplave obsegajo razmeroma obširen del območja, a ker je večina naselij z izjemo novogradenj zgrajena na
rečnih terasah, večje materialne škode ni. Savinja je bila že konec 19. stoletja regulirana, njen tok so zravnali,
posledica česar je bilo odlaganje proda vzhodneje proti Celju (Orožen, 1956). Reka in nekateri njeni pritoki
so tako postali umetni sistemi, ki jih je potrebno stalno vzdrževati. Če smo preusmerili vnos materiala in tok
energije, je potrebno poskrbeti tudi za njihov iznos. To pomeni odvažanje proda, plavja in drugih odpadkov.
Takšen sistem pogosto ne deluje, kar opažamo ob poplavah, ki se spremenijo v katastrofalno naravno nesrečo.
Obenem pozabljamo, da je naravni rečni sistem veliko učinkovitejši brez poseganja človeka. Kot primer so
poplavne ravnice ob vodotokih, ki so izjemno koristne, saj zadržujejo viške vode in delujejo kot naravni
zadrževalnik. Ohranjanje naravne rečne struge ni pomembno le z estetskega vidika, ampak tudi za ohranjanje
pestrih živalskih in rastlinskih vrst.
Poplavno je problematično predvsem Celje s sotočjem precej vodnatih rek ter Laško. Z namenom obvarovanja
Celja in Laškega pred katastrofalnimi posledicami poplav so pričeli z izdelavo Državnega prostorskega načrta 10
suhih zadrževalnikov na Savinji in Bolski. Zadrževalnike se načrtuje na območjih večinoma najkakovostnejših
kmetijskih površin (Državni prostorski načrt ..., 2011; cv: Jelen, 2014a), kar povzroča nesoglasja med kmetovalci,
ki pri izbiri primernih lokacij niso sodelovali. Širša savinjska javnost projekta ne podpira (Drča, 2014). Občine,
kmetovalci in nekateri posamezniki so celo sami predlagali lokacije, ki bi bile bolj primerne in koristne za
zadrževanje poplavnih voda (Natek, 2007; Drča, 2014; Jerman, 2014). Ker se v Spodnji Savinjski dolini pogosto
pojavljajo poletne suše in težave z zagotavljanjem namakalne vode, predlagajo gradnjo mokrih zadrževalnikov
v povirnih območjih (Drča, 2014). Tako bi lahko rešili več težav z naravnimi nesrečami, pri čemer ne bi posegli
po najkvalitetnejših kmetijskih površinah.
Slika 1: Most pred Centrom varne vožnje na Vranskem ob poplavi leta 2010 (A. Jelen, 2010).
Tudi na primeru hitre ceste proti Velenju gre za podoben konflikt med gradnjo infrastrukture in kmetijstvom.
Trase se pri izogibanju naseljem, različnim varovalnim pasovom in obstoječim prometnicam projektirajo na
kmetijskih zemljiščih. Pogosto se pozablja, da je kmetijstvo še kako pomembna dejavnost v regiji in zato je
ni mogoče izključiti iz prostorskega odločanja ali ji dati manjše teže med dejavniki odločanja. 3. razvojna os,
odsek Spodnja Savinjska dolina–Velenje je gospodarsko zelo pomemben projekt, ki bi zmanjšal prometne
obremenitve na izredno prometno nevarnem odseku Arja vas–Velenje ter zagotavljal ugodno navezavo
podjetij iz Šaleške doline na avtocesto A1. Pomemben je tudi za podjetja v Savinjski dolini, ki gospodarsko
12
sodelujejo s šaleškimi. Pri izbiri ustrezne trase bo tako potreben kompromis med dejavnostmi. Razmisliti bi
bilo dobro tudi o možnostih adaptacije obstoječih cestnih in železniških povezav, saj bi tako verjetno izboljšali
pretočnost prometa in zmanjšali obremenitve ter se izognili posegom na kmetijska zemljišča.
Na področju prometa je še veliko razvojnih priložnosti, od možnosti razvoja trajnostne mobilnosti do izboljšanja
obstoječih cestnih in železniških povezav. Na obravnavanem območju na področju trajnostne mobilnosti
prevladujejo avtobusni javni prevozi, ki so z izjemo šolskih prevozov razmeroma šibki, še posebej v robnih delih
Savinjske doline. Z razvojem avtomobilizma se je zmanjšala potreba po javnih prevozih, z ukinitvijo delavskih
avtobusov se je ukinilo več dnevnih avtobusnih povezav. V zadnjem desetletju je Spodnja Savinjska dolina
pridobila tudi avtocestno povezavo. Takšna povezava omogoča močnejši in hitrejši gospodarski razvoj regije,
povečala se je pretočnost dnevnih migracij med večjimi središči v obeh smereh (Ljubljana, Celje, Maribor).
Hkrati je potrebno opozoriti, da je tako usmerjena prometna politika zapostavljala druge načine mobilnosti,
ki so v tem času močno nazadovali ne le v tej regiji ampak po celotni državi. Na območju Savinjske doline bo
tako v prihodnje potrebno namenjati več pozornosti načinom trajnostne mobilnosti, kot so železniški promet,
izgradnja kolesarskih stez in javni potniški promet. Ne le zaradi tega, ker tako veleva Evropska unija, ampak
ker bomo s tem zgradili podporo drugim gospodarskim dejavnostim, bolj varovali okolje in vsem socialnim
skupinam omogočili enake življenjske pogoje. Kakšen bo razvoj prometa v prihodnje, ni odvisno samo od
odločevalcev, ampak tudi od družbe, ki nima izkušenj z drugačnimi načini mobilnosti, zato jih mnogi zavračajo.
Na področju turizma obravnavano območje v primerjavi z državnim nivojem ne izstopa bistveno. Delež
prihodov in prenočitev je razmeroma skromen, saj večinoma prevladuje izletniški enodnevni turizem. Če
bi želeli turiste na območju zadržati dlje, je nujno potrebno izdelati skupno programsko shemo ter enotno
blagovno znamko. Po drugi strani pa se je smiselno vprašati, do kakšne mere razvijati turizem ter ali je ta lahko
ena izmed ključnih gospodarskih dejavnosti tega območja ali le kot dodana vrednost regije. Poseben projekt
so tudi kolesarske steze in poti, ki trenutno potekajo po precej prometnih cestah, kar je za kolesarje izjemno
nevarno. Izdelana je bila že strokovna podlaga, ki predvideva le kolesarske steze ob prometnicah in po nasipih
predvidenih suhih zadrževalnikov. Med njimi ni kolesarskih poti, ki bi potekale povsem ločeno od prometnic
(Romih, 2011). Izgradnja kolesarskih stez bi bila zelo dobra naložba v kolesarski turizem, saj Spodnja Savinjska
dolina in okolica ponujata zelo različne težavnosti kolesarjenja, ravninski predel pa je primeren predvsem za
družine.
Zadnjih nekaj let se tudi na področju kmetijstva dogajajo premiki v smeri večje lokalne samooskrbe s hrano in
ekološkega načina pridelave, kar je bilo še nedavno manj cenjeno in za nekatere brez ekonomskega donosa.
Kupci so danes postali bolj ozaveščeni in si želijo kakovostnejše hrane iz neposredne okolice brez uporabe
fitofarmacevtskih sredstev. Tako so zaživele sobotne kmečke tržnice v večjih naseljih. Povpraševanje po lokalni
hrani se povečuje tudi v javnih zavodih. Takšni podatki so spodbudni, saj se bo le tako ohranjala kmetijska
pokrajina, zmanjševala se bo trenutna pretirana uniformiranost kmetijske proizvodnje in ustvarilo še kakšno
delovno mesto.
Turizem in kmetijstvo sta le ena izmed področij, kjer je in bo tudi v prihodnje nujno skupno sodelovanje vseh
občin tega območja. Občine so razmeroma majhne, zato njihovi samostojni projekti lahko hitro propadejo,
saj so manj uspešni kot v primeru medsebojnega povezovanja. Nekatere ideje in projekti so bili že izvedeni,
kar nekaj jih še ostaja. Pogosto projekt propade zaradi domnevno neobstoječe infrastrukture in neuspešnega
upravljanja z družbo. To ne bi smela biti ovira ampak izziv za iskanje alternativ, ki morda niti ne zahtevajo
velikih investicij in dela. Morda je že sam koncept ideje v osnovi napačen in sledi nekdanjim trendom ali pa je
preveč drzen za trenutne razmere. Vsekakor je območje Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta
zelo privlačno z vidika različnih dejavnosti, ki le morajo znati sodelovati in najti skupne rešitve. Le tako bo regija
postala prijetno življenjsko okolje ne samo domačinom in obiskovalcem pač pa tudi prihodnjim generacijam.
13
GEOLOŠKA ZGRADBA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN
VZPETEGA SVETA
Valentina Pajk Koblar in Adrijana Perkon
Uvod
Geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta pogojuje izoblikovanost površja obravnavanega
območja. Nekoč peneplensko uravnano površje planot so razkosale reke in potoki na več manjših orografskih
enot. Velik del obravnavanega območja predstavlja srednje porečje reke Savinje s svojimi pretoki (npr. Bolska),
oziroma Celjska kotlina (Buser, 1979). Območje Spodnje Savinjske doline sodi v Notranje Dinaride. Dobrovlje
in Ložniško gričevje spadata pod najvzhodnejše izrastke Savinjskih Alp, preostali del pa k Posavskim gubam
(Natek, 1993).
Geološki in tektonski razvoj območja Spodnje Savinjske doline
V tektonskem pogledu Spodnja Savnijska dolina leži na prehodnem območju med Zunanjimi in Notranjimi
Dinaridi. Za to ozemlje je značilna nagubana in narivna zgradba, ki so jo kasneje prelomi razkosali na posamezne
grude, med katerimi Celjska kotlina predstavlja najglobje pogreznjene predele. Na območju so jasno izraženi
in opazni nekdanji pritiski od severa proti jugu, zaradi katerih osi gub potekajo v smeri vzhod–zahod (Buser,
1993).
Geološka sestava Spodnje Savinjske doline je pestra in raznolika, kar prikazuje tudi poenostavljena geološka
karta 2. Najstarejše plasti na obravnavanem območju so iz obdobja karbona in perma in se nahajajo v Posavskih
gubah. Sestavljajo jih skrilavi glinavec, kremenov peščenjak in konglomerat (Buser, 1993). Dobrnska sinklinala
je zgrajena iz oligocenskih in miocenskih sedimentov in sedimentnih kamnin. Predvsem na njenem južnem
delu, to je Ložniškem gričevju, prevladuje srednjeoligocenska morska sivica z vmesnimi plastmi andezitnega
tufa. Na območju lahko opazimo neenotno oblikovanost reliefa, kar je posledica velikega števila prelomov v
različne smeri in močne razlike v odpornosti kamnin pri preperevanju (Natek, 1993).
Dobroveljski nariv je zgrajen iz triasnih in jurskih kamnin, ki so bile narinjene na Posavske gube. Proti zahodu
se nadaljuje kot savinjski nariv. Sestavljen je iz treh morfoloških enot: planota Dobrovlje, Ponikovska planota in
blok srednjetriasnih kamnin v Skornskem hribovju, ki pa je že izven obravnavanega območja. Planota Dobrovlje
je nastala ob braslovškem prelomu, kjer poteka izrazita prelomna cona nad neotektonskim jarkom1, ki ga loči
od gore Oljke. Jarek je zgrajen iz pokrovnega dachsteinskega apnenca, izpod katerega na površje ob prelomih
izdanjajo srednjetriasni dolomiti, skrilavci in apnenci, bolj na vzhodu pa tudi kremenov keratofir, ki pogojuje
poselitev Dobroveljske planote. Ponikovsko in Dobroveljsko planoto pa loči drugi neotektonski jarek. Na drugi
strani tega jarka so od zahoda proti vzhodu nanizani izraziti čoki iz mezozojskih kamnin (Natek, 1993).
Celjska kotlina je zahodni pogreznjeni del celjske sinklinale, ki je na površju vidna le vzhodno od proučevanega
območja. Na severnem obrobju se pojavljajo izdanki2 miocenskih kamnin, ki so bili pred erozijsko odstranitvijo
prisotni tudi v osrednjem delu kotline nad oligocenskimi sedimenti, že prej omenjena srednjeoligocenska
morska sivica z vmesnimi plastmi andezitnega tufa. Ti sedimenti segajo 600 m globoko, v Mali Pirešici so prišli
celo do globine 628 m. Os kotline je 27 km dolg in 5 km širok tektonski jarek, ki poteka v smeri zahod–vzhod.
S pomočjo geoelektričnih meritev so odkrili tudi globlje depresije z globinam od 800–1400 m pri Ljubečni in
Gomilskem. Na severu se tektonski jarek počasi dviga, na jugu pa je dviganje bolj strmo, kar je posledica serije
prelomnih stopenj vzdolž celjskega preloma (Natek, 1993).
Celjska kotlina
Na večji površini Savinjske doline prevladujejo rečni sedimenti, ki jih sestavljajo pretežno prod in pesek in
se litološko razlikujejo od starejših rečnih nanosov. Savinja je nanesla karbonatni prod in pesek na območju
Savinjske doline. V srednje- in zgornjepleistocenskih glinah Celjske kotline ni sledov karbonatnih kamnin, ki bi jih
nanosila Savinja, zato sklepajo, da je Savinja prodrla med Dobroveljsko in Ponikovsko planoto v najzgodnejšem
pleistocenu. Savinja je v svoj prodnati zasip vrezala pet terasnih nivojev (Buser, 1979).
1 Neotektonski jarek je jarek zapolnjen s kvartarnimi sedimenti (Geološki terminološki slovar, 2006).
2 Izdanek je del naravno razkritega kamninskega telesa na Zemljinem površju (Geološki terminološki slovar, 2006).
14
Karta 2: Poenostavljena geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta3.
3 Na karti so vidne meje med različnima listoma geološke karte in kartiranjem različnih oseb, zato ponekod prihaja od neskladij.
15
Preglednica 1: Združevanje kategorij kamnin na poenostavljeni geološki karti.
Združena kategorija
Kategorija
ALUVIJ
–– aluvij v splošnem
–– aluvij, pretežno glineno - peščeni
APNENEC
–– apnenec
–– apnenec in dolomit z roženci, lapor, skrilavec, tuf in tufit
(ladinijska stopnja)
–– apnenec in roženec (vranski apnenec)
–– apnenec z rožencem (sp. kreda-cenomanska st.)
–– apnenec, glinasti skrilavec, laporno glinasti skrilavec z vlozki breče
–– debelejši vložki apnenca v psevdoziljskih skladih (ladinijska
stopnja)
–– jerina
–– masiven apnenec - anizijska stopnja
–– masiven apnenec s prehodi v dolomit
–– masiven apnenec, podrejeno dolomit
–– organogen apnenec (gornjegrajske plasti)
–– ploščast apnenec z roženci in skrilavec ter lapor
–– skladovit dachsteinski apnenec s prehodi v dolomit (norijska in
retijska stopnja)
DOLOMIT
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
debelozrnat pretežno masiven dolomit
dolomit
dolomit (zg. ladinska stopnja); J. Alpe in Dinaridi
dolomit in roženec
dolomit s plastmi sljudnatega meljevca, peščenjak in skrilavec,
ooliten in lapornat apnenec (skitijska stopnja)
masiven debelozrnat dolomit s prehodi v apnenec (b) (karnijska
stopnja)
ploščast dolomit z roženci (norijska in retijska stopnja)
skladovit dolomit
skladovit dolomit in ploščast apnenec z roženci (anizijska
stopnja)
skladovit in masiven dolomit (norijska in retijska stopnja)
FLIŠ
–– glinasti skrilavec, lapor, peščenjak, breča, konglomerat
GLINA, GLINASTI SKRILAVEC
–– droba, glinast skrilavec, keratofirski tuf, podrejeno apnenec psevdoziljski skladi (ladinijska stopnja)
–– glina in laporna glina (sivica)
–– glina, melj in ilovica
–– glina, podrejeno kisli prod in pesek
–– glinast prod, peščena glina in glina
–– glinast skrilavec in lapor
–– glinast skrilavec, kalkarenit in apnenčeva breča (aptijska in
albijska stopnja)
–– glinasti skrilavec
–– glinasti skrilavec in drobnik (psevdoziljski skladi zg. anizična in
sp. ladinska st.)
–– glinasti skrilavec, apnenec, lapor, meljevec, glinovec, radiolarit,
breča, konglomerat (lias)
–– lehnjak
–– menjavanje glinastega skrilavca, kremenovega peščenjaka in
konglomerata
KERATOFIR
–– keratofir in porfir (lias)
–– keratofir in spilitiziran diabaz ter njuni tufi (ladinijska stopnja)
–– keratofirski tuf
MELIŠČE, GRUŠČ
–– ilovica z gruščem ali rožencem (pliokvartar)
–– melišče; grušč
–– pobočni grušč
REČNI SEDIMENT
–– prod z ilovico, meljem, glino in grušč (pliokvartar)
–– rečni sedimenti v terasah - pretežno karbonatni prod
–– rečni sedimenti v terasah in prodnati erozijski ostanki - pretežno
kisli prod
16
SIVICA
–– lapornata morska glina - sivica (rupelijska stopnja)
VRŠAJ
–– proluvij-vršaj in spralina s pobočij
TUF
––
––
––
––
andezitni in dacitni tuf
andezitni tuf in vulkanska breča (rupelijska stopnja)
andezitski tuf, tufit, vulkanska breča (smrekovške plasti)
kisli piroklastiti z vložki radiolarita (zg. anizična in sp. ladinska
st.)
–– tuf (lias)
KONGLOMERAT
–– apnenčevo-dolomitni konglomerat in breča
–– bazalni konglomerat z vložki peščenjaka, laporja in gline
–– konglomerat, peščenjak, lapor, glina, apnenec (gornjegrajske
plasti)
–– kremenov konglomerat
–– droba in skrilavec s plastmi ploščastega apnenca - vojniški
“kristalin” (ladinijska stopnja)
–– lapor, meljevec, skrilavec, apnenec, roženec, dolomit, tuf in
tufit (zg. anizična in sp. ladinska st.) Dinaridi
–– peščenjak, meljevec, skrilavec
–– peščenjak, meljevec, skrilavec in konglomerat
–– pesek in peščenjak z vložki peščenega laporja (govske plasti)
–– pretežno kremenov peščenjak in lapor
–– rdeč in zelenkast peščenjak, meljevec, glinovec in konglomerat
–– rdečkast in zelenkast lapor ter ploščast apnenec z roženci
–– siv, peščen lapor
–– zelen peščenjak z glavkonitom
Južni obronki Kamniško-Savinjskih Alp
Plasti iz obdobja triasa najdemo na Dobroveljski planoti in njenem južnem obrobju, na Sv. Miklavžu pri Polzeli,
na Ponikovski planoti, severno od Velike Pirešice. Ležijo normalno na nekoliko starejših skladih ter so razvite
med vsemi kamninami najbolj pestro. Enake plasti se nahajajo tudi pri Polzeli (svetlo siv masivni apnenec) in
Veliki Pirešici. Na Dobroveljski planoti in pri Žovneku blizu Braslovč se nahajajo močno silificirani zelenkasti tufi,
ki se menjavajo s pogostnimi plastmi roženca, z vložki črnega ploščastega apnenca in kalkarenita. Na širšem
območju Velike Pirešice in Ponikovske planote so razviti keratofirski tufi in keratofirji. Med temi kamninami se
pojavljajo še vložki temnega sivega apnenca (Buser, 1979).
Na Dobroveljski in Ponikovski planoti je razvit pretežno debelo plastnat in masiven svetlo siv dachsteinski
apnenec, ki bočno in vertikalno prehaja v debelozrnat dolomit. Med apnencem najdemo tudi debele vložke
apnenčeve breče. Na Ponikovski planoti ležijo jurski skladi na dachsteinskem apnencu in v njihovi bazi
dobimo pisane apnenčeve breče. Ponikovski skladi sestojijo iz rožnatega, rdečega in temneje do svetlo sivega
ploščastega mikritnega apnenca, ki se menjava z laporovcem in rožencem. Pole in plasti lahko presežejo
debelino 50 cm (Buser, 1979).
Dobroveljski nariv predstavlja apnenčevo-dolomitno gmoto triasnih in jurskih kamnin, ki je bila narinjena od
severa proti jugu na Posavske gube, vendar so ti narivni kontakti pokriti z mlajšimi plastmi Celjske kotline.
Apnenčevo-dolomitna plošča narivnega pokrova je na območju Dobroveljske planote razmeroma tanka in tako
lahko ob prelomih izpod nje na številnih mestih najdemo srednjetriasne plasti Posavskih gub (Buser, 1979).
Posavske gube
Na območju med Preboldom in pod Taborom so uvrščeni v juro litološko podobni mikritni apnenci, ki so bili
omenjeni že pri ponikovskih skladih, le da vsebujejo debelejše plasti laporovca. Apnenčev in skrilavčev pas
predstavlja v bistvu vzhodno nadaljevanje vranskega ploščastega apnenca, ki je na obravnavanem ozemlju
uvrščen v juro in ga ne prištevamo v psevdoziljske ladinijske plasti. Pripomniti je potrebno, da v pasu vranskega
ploščastega apnenca in skrilavca niso zasledeni za psevdoziljske plasti značilni tufi in ne drobe. Možno pa je,
da pripada vsaj del skrilavca spodnji kredi in da je ploščast apnenec malmske in ne liasne starosti. Oligocenske
plasti so razvite med Letušem in Braslovčami ter na Ponikovski planoti (Buser, 1979).
Pri Letušu, Braslovčah, Gomilskem in južno od Tabora ter ob severnem in vzhodnem obrobju Savinjske doline je
siva in rjavkasta mastna glina, v kateri se nahajajo tanjši vložki pretežno kislega proda. Na miocenskem govškem
pesku je reliefno odložena do 1 m debela plast proda iz samih andezitnih tufov in nad njim siva in rjava glina.
Glina predstavlja jezersko usedlino in je verjetno sočasnega nastanka kot vrhnje plasti pleistocenske gline v
17
Šaleški kotlini pri Velenju. Zaradi homogenosti in dobre sestave predstavlja ta glina pomembna nahajališča
opekarniške gline (Buser, 1979).
Obravnavana glina leži južno od Tabora in pri Gomilskem na kislem produ spodnjega dela plio-pleistocena.
Vzorci gline, ki so bili vzeti v glinokopih pri Ljubečni in Bukovžlaku, večji del ne vsebujejo značilnega peloda ali
so vsebnosti zelo nizke. Na podlagi pelodnih analiz lahko sklepamo, da je glina nastala v obdobjih srednjega in
zgornjega pleistocena, vendar so to lahko tudi pliocenske plasti (Buser, 1979).
Prelomi
Kot je prikazano na poenostavljeni karti geološke zgradbe Spodnje Savinjske doline, je območje razrezano s
številnimi večjimi in manjšimi prelomi, ki potekajo v smeri severozahod–jugovzhod. Nekateri večji prelomi so
v nadaljevanju na kratko predstavljeni.
Gomilski prelom poteka preko Dobroveljske planote, kjer prihajajo ob njem na dan izpod dobroveljskega
nariva srednjetriasne plasti Posavskih gub. Med južnim obrobjem Savinjske doline in Rimskimi Toplicami
odreže prelom na več mestih plasti različne starosti. Ob tem prelomu je tudi horizontalno premaknjen narivni
rob na Govškem hribu (Buser, 1979).
Braslovški prelom poteka ob vzhodni strani Dobroveljske planote. Ob njem se je dvignila gruda Dobroveljske
planote in pogreznil zahodni del celjske udorine (Buser, 1979).
Letuški prelom poteka vzporedno z gomilskim in je dal tektonsko zasnovo prebitju Savinje med Dobroveljsko
planoto in Goro Oljko. Večina današnjega toka Savinje je pogojena s tem prelomom. Verjetno poteka ta prelom
v diagonalni smeri preko celotnega obravnavanega ozemlja, vendar mu je od Jurkloštra dalje težje slediti
(Buser, 1979).
Žalski prelom poteka preko Ponikovske planote, kjer odreže oligocenske in triasne plasti in se nadaljuje mimo
Žalca skozi celjsko udorino na njen južni rob, od koder mu je moč slediti v diagonalni smeri po nenormalnih
kontaktih tja do Bohorja (Buser, 1979).
Pirešiški prelom poteka v diagonalni smeri in loči na Ponikovski planoti oligocenske in triasne plasti, vzhodno
od Celja premakne v vzhodno–zahodni smeri potekajoč prelom (Buser, 1979).
Slika 2: Kos lehnjaka iz nekdanjega kamnoloma v dolini
Merinščice na Vranskem (A. Jelen, 2014).
Slika 3: Menjavanje masivnega s ploščatim in lapornatim
dolomitnim apnencem (A. Jelen, 2011).
Zaključek
Geološka sestava Spodnje Savinjske doline je pestra in raznolika. V dolini Savinje in v njenih pritokih
prevladujejo mlajši rečni in aluvialni sedimenti iz kvartarja. Ti prehajajo v glino in glinasti skrilavec. Piroklaste iz
miocena lahko najdemo na skrajnem zahodu obravnavanega območja. Na Dobrovljah in na Ponikovski planoti,
ki so odrastki Kamniško-Savinjskih Alp, prevladujejo triasne kamnine, med katerimi je najpogostejši apnenec,
na severnem delu občine Žalec pa prevladuje keratofir. Na območju Črnega Vrha prevladuje fliš iz obdobja
krede. Heterogenost in pestrost kamnin obravnavanega območja ponuja možnosti za nadaljnje raziskave in
proučevanja.
18
GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE IN VZPETEGA SVETA
Jan Pokorn in Aleksandra Uršič
Območje občin Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta obsega več naravnogeografskih enot.
Najobsežnejše je dolinsko dno Savinje in njenih pritokov (reliefna enota Spodnja Savinjska dolina). Spodnja
Savinjska dolina je z vseh strani obdana z višjim svetom: na severu in severovzhodu sega do Ložniškega in
Hudinjskega gričevja, na vzhodu se nadaljuje v Voglajnsko-Sotelsko gričevje, na jugu do severnega obrobja
Posavskega hribovja z Mrzliškim pogorjem in na zahodu do pobočij zakrasele predalpske Dobroveljske planote
(Natek, 2001b).
S pomočjo literature, terenskega dela in ekskurzij v času tabora ter raznih topografskih, geoloških in tematskih
kart izpostavljamo najpomembnejše geomorfološke značilnosti območja občin Spodnje Savinjske doline in
okoliškega vzpetega sveta. Prispevek je razdeljen na več poglavij in v njem prikazujemo značilnosti reliefnih
enot po prevladujočih tipih reliefa, sledi poglavje o morfometričnih značilnostih območja (nadmorske višine,
nakloni, ekspozicije). V zaključku prikazujemo geomorfološko karto območja, ki smo jo oblikovali s pomočjo
računalniškega programa ArcGIS.
Fluvialni relief
Spodnja Savinjska dolina
Spodnja Savinjska dolina obsega osrednji in zahodni del Celjske kotline (Hribernik in sod., 2010). Površje je
rahlo razgibano in razčlenjeno. Dolino sestavlja obsežen pleistocenski prodni vršaj, ki ga je nasula in izoblikovala
Savinja s pritoki. Njegov vrh je pri Letušu na nadmorski višini 310 m, spodnji rob pa potone v vzhodnem delu
ravnine pod mlajšimi, holocenskimi naplavinami pritokov. Njegovo obrobje so preoblikovali pritoki Savinje, ki
so odložili veliko različnega rečnega gradiva (Natek, 2001b), nastali so vršaji, vanje so reke vrezale rečne terase.
Nad poplavno ravnico Savinje pa sta se izoblikovali dve nižji terasi, ki naj bi bili pleistocenske starosti (Radinja,
1960; cv: Natek, 1993).
Vzporedno s Savinjo tečeta po osrednjem delu doline Letuška in Podvinska struga, ki sta antropogenega
nastanka. Paka in Ložnica sta glavna leva pritoka, ki odmakata Velenjsko kotlino in Ložniško gričevje. Bolska
odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico (1122 m) in je Savinjin največji desni pritok.
Ložnica in deloma tudi Bolska tečeta dlje časa vzporedno s Savinjo, ker ju je odrinil prodni nanos Savinje.
Na sredini ravnine, med Šempetrom in Žalcem, kjer rečne terase potonejo pod mlajšo prodnato nasutino,
so številni izviri podtalnice, ki napajajo manjše ravninske potoke; med njimi je največji Lava. Na zahodnem
obrobju pokrajine, pod obrobjem Dobroveljske planote, je več manjših kraških izvirov, ki pripadajo porečju
Bolske (Natek, 2001b), mdr. kraški izviri Trnavce, Podgrajščice idr.
Obravnavano območje smo v nadaljevanju razdelili na štiri podenote: območje vršajev na prehodu iz
gričevnato-hribovitega sveta, nizko gričevje na obrobju dna doline, terasast svet ob vodotokih in naplavna
ravnica ob Savinji in Bolski.
Območje vršajev na prehodu iz gričevnato-hribovitega sveta
Na južnem obrobju preučevanega območja priteka iz Posavskega hribovja v kotlino več potokov, ki tečejo
prečno na prevladujočo orografsko smer in so na izstopu v kotlino odložili obsežne vršaje, ki so jih naknadno
sami ali Savinja razčlenili v terase. Od zahoda proti vzhodu si sledijo vršaji Kučnice in Konjščice pri Taboru, Reke
pri Grajski vasi, Reke pri Preboldu, Kolje v Matkah, Zibike in Artišnice pri Grižah in Bistrice pri Kasazah (Natek,
1993).
Na severnem obrobju, ob izstopu iz soteske med Ponikovsko planoto in Klumberkom, pa je Pirešica nasula velik
vršaj, ki sega 3 km daleč proti jugu prav do Ložnice, ki je v njem izdelala nizko ježo (Natek, 1993). Manjše vršaje
so nasuli tudi drugi potoki (Hotunjščica, Ložnica in Trnava) na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline.
Nizko gričevje na obrobju dolinskega dna
Plevnsko gričevje je nizko gričevje na severnem obrobju Celjske kotline med naplavno ravnico ob Ložnici
na jugu, dolino Vršce na vzhodu in pregibom, kjer se proti severu dviguje Ponikovska planota. Gričevje je
močno fluvialno razčlenjeno s precejšnjimi strminami. Sestavljeno je iz širokih, uravnjenih slemen (280–315 m
19
nadmorske višine), vmes so zarezane plitve grape z zelo strmimi pobočji, ki navzdol naglo preidejo v doline z
ozkim dolinskim dnom (Natek, 1993).
Od Prekope pa skoraj do Letuša (vzhodni del Dobrovelj) se vleče sklenjen niz nižjega gričevja, ki je sestavljeno
iz širokih uravnjenih slemen (320–340 m) (Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Med širokimi slemeni tečejo po
dolinah manjši potoki Trbolca, Trnavca in Trebnik. Med stranskimi dolinami povsem prevladujejo plitve in zelo
položne grape (povprečni strmec je 63,6 ‰). Najmanjši strmec ima Trnavca, ki se začne z močnim kraškim
izvirom v zatrepni dolini pod Dobrovljami (Natek, 1993).
Nizko gričevje nad ravninama ob Ložnici in Hudinji predstavlja postopen prehod iz ravninskega dela Celjske
kotline v Ložniško gričevje. Značilna je majhna reliefna amplituda, ki znaša v zahodnem delu okrog 35 m, v
vzhodnem pa do 50 m, ter precejšnja horizontalna razčlenjenost (okrog 2.500 m dolin na km²) (Natek, 1993).
Nizko gričevje med Ložnico pri Žalcu in Šmarjeto pri Celju je s širokimi dolinami Podsevčnice, Sušnice in
Koprivnice razčlenjeno na široke hrbte s slemenskimi nivoji. V gričevju so številne in tipično razvite kratke
grape z majhnimi strmci (Natek, 1993).
Terasast svet ob vodotokih
Na severnem robu preučevanega območja, med Podlogom in Škofjo vasjo, ležijo obsežne starejše akumulacijske
terase. V vzhodnem delu Dobrovelj je obsežna terasa med Braslovčami in Šmatevžem, ki je okrog 10 m nad
sedanjo ravnico Savinje, na nadmorski višini okrog 310 m. Zgrajena je iz sivorumenih ilovic s posamičnimi vložki
peska, v podlagi pa prevladujejo prodne plasti. Terasa je verjetno ostanek predwürmske rečne akumulacije
(Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Med Kaplo in Letušem so starejše akumulacijske terase Bolske in Savinje.
Na južnem obrobju Celjske kotline je Bolska v teraso med Pondorjem in Gomilskim zarezala 500–1.000 m
široko dolino. Površje terase je sicer povsem ravno, le pri Ojstriški vasi je nanjo naložen vršaj Konjščice, ki je
prvotno tekla naravnost proti severu k Bolski (ohranjena je suha dolina pod Ojstriško vasjo), kasneje pa se je
preusmerila proti vzhodu, kamor teče tik ob južnemu robu terase. Dolvodno ob Bolski se terase pojavijo še
pri Preboldu in Dolenji vasi. Rečna terasa Savinje se sklenjeno pojavlja tudi na desnem bregu med Šeščami in
Kasazami. Terasa je večinoma zgrajena iz prodno-ilovnate naplavine pritokov Savinje iz Posavskega hribovja, le
mestoma (npr. pod Grižami in Migojnicami) je na njej tudi karbonatni prod Savinje (Natek, 1993).
Nad njo se med Šempetrom in Žalcem dviga do 5 m višja terasa v pleistocenskem prodnem nanosu, ki med
Šempetrom in Gotovljami potone pod peščeno-ilovnate holocenske naplavine ob Ložnici, vzhodno od Žalca pa
pod ilovnato-peščeno ravnino okrog Celja (Natek, 1993).
Slika 4: Konglomeratna terasa Savinje pri Polzeli (A. Jelen, 2015).
Naplavna ravnica ob Savinji in Bolski
Na obeh straneh spremlja Savinjo holocenska naplavna ravnica, ki je 3–5 m nad današnjo strugo in široka od
nekaj 100 m do 2 km. Zgrajena je iz sortiranega, dobro zaobljenega karbonatnega proda (Radinja, 1960; cv:
Natek, 1993). Del naplavne ravnice je poplavna ravnica, kjer narasla Savinja občasno poplavlja.
20
Reka Bolska je med teraso med Pondorjem in Migojnicami vrezala 500–1.000 m široko dolino (Natek, 1993),
kjer ob visokih vodah Bolska na nekaterih območjih tudi poplavlja.
Posavsko hribovje
V obravnavano območje spada le severni del Posavskega hribovja (Mrzliško in Šentjursko hribovje). Zaradi
izjemno pestre kamninske sestave z obilico neprepustnih in erozijsko slabo odpornih kamnin (permokarbonski
skrilavi glinavci in kremenovi peščenjaki ter konglomerati) je površje Posavskega hribovja močno razčlenjeno
s številnimi dolinami in grapami. Prevladuje denudacijsko-erozijski relief. Reke so z globinsko in bočno erozijo
v hribovje vrezale globoke doline, nad katerimi so ohranjeni ostanki nekdanjih teras. Značilna so zelo strma
pobočja, kjer potekajo denudacijski procesi in sprožajo se zemeljski plazovi (Hrvatin, 2001).
Mrzliško hribovje je 112,63 km² velika pokrajinska enota v osrednjem delu Posavskega hribovja med Celjsko
kotlino in Moravško-Trboveljskim podoljem na jugu. Ima značaj višjega hribovja z veliko reliefno amplitudo (od
400–600 m/km²), globoko zajedenimi dolinami, strmimi grapami ter vmesnimi gozdnatimi slemeni. Za zahodni
del Mrzliškega hribovja je značilno raztekanje voda proti severu in jugu. Potoki z obeh strani, iz MoravškoTrboveljskega podolja in Celjske kotline, so z retrogradno erozijo posegli prav v osrčje hribovja, kjer so ob njih
nastali jasno ločena porečja (npr. ob Konjščici na severu ter ob Kotredeščici, Trboveljščici in Bobnu na jugu).
Med njimi potekajo široka in mestoma uravnjena slemena (npr. sleme Mrzlica - Kal), ki povezujejo osrednje
razvodno sleme z nizom apneniških vzpetin na obeh krilih trojanske antiklinale (Natek, 1993).
Šentjursko hribovje je 30,4 km² veliko hribovje na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Okoli 16 km dolgo
in samo 2–3 km široko hribovje sega od doline Artišnice pri Grižah na vzhodu do doline Bolske nad Ločico
pri Vranskem na zahodu. Hribovje je v celoti močno vertikalno (reliefne amplitude znašajo od 300–450 m) in
horizontalno razčlenjeno s številnimi strmimi, globokimi in težko prehodnimi grapami ter drugimi dolinami. Na
severni strani se hribovje s strmimi pobočji spušča proti terasam in vršajem na južnem robu Spodnje Savinjske
doline. Na južni strani poteka meja proti Mrzliškemu hribovju. Hribovje je sestavljeno iz dveh vzporednih
hrbtov v smeri od zahoda proti vzhodu. Severni hrbet je v osrednjem delu hribovja med dolinama Konjščice
in Reke pri Grajski vasi skoraj v celoti ohranjen, v vzhodnem delu pa le kot ozko in 3 km dolgo sleme Žvajge,
v zahodnem delu pa kot podobno sleme Markovškovega hriba in Grmade med dolinama Kučnice in Bolske.
Južneje ležeči hrbet se je bolje ohranil, saj so ga razčlenili samo Tesen graben vzhodno od Krvavice (909 m n.
v.), Konjščica in Reka (Natek, 1993).
Kraški relief
Dobrovlje
Slika 5: Kraški izvir Podgrajščice na Vranskem (A. Jelen, 2015).
Dobroveljska planota je del Kamniško-Savinjskih Alp med Menino na zahodu, Zadrečko dolino na severu ter
Spodnjo Savinjsko dolino na vzhodu in jugu. Značilna je slemenitev jugozahod–severovzhod. Vrhovi se nižajo
v severovzhodni smeri. Najvišja sta Tolsti vrh (1075 m) in Šentjoški vrh (1077 m). Izoblikovanost planote je
posledica delovanja erozije površinskih voda in kraških procesov. Na apnencih so se izoblikovali kraški pojavi:
vrtače, jame, brezna, suhe in slepe doline, požiralniki in ponori, ob vznožju planote pa so kraški izviri (Hribernik
in sod., 2010) (npr. Trnavca, Trebnik, Podgrajščica). Planoto omejuje na vzhodni strani do 400 m visoka reber
21
med Podvrhom in Podgorjem, ki se spušča v nizko gričevje na severozahodnem obrobju Spodnje Savinjske
doline (okrog 350 m nadmorske višine) (Buser, 1979; cv: Natek, 1993).
Na netopnih kamninah (kremenov keratofir in porfir, andezitni in dacitni tuf ter kisli piroklastiti z vložki
radiolarita) so površinske vode planoto močno razrezale in izoblikovale normalen fluvialni (rečni) relief. Na
stikih apnenca in netopnih kamnin so nastale kratke slepe doline. Na planoti prevladuje navpičen vodni odtok,
zato nastajajo predvsem brezna (Brezno presenečenj (– 472 m), Strojanškovo brezno 1 (– 42 m), Strojanškovo
brezno 2 (– 17 m), Rovšnikovo brezno (– 83 m), Dobnikovo brezno (– 6 m)) (E-kataster jam, 2015). Vodoravne
jame (Štabirnica, Matevžakova jama, Jerekov brlog in Vračka zijalka) so brez vodnega toka in večinoma bogato
zasigane (Hribernik in sod., 2010). Nekaj jam pa je tudi nad Vranskim (npr. Škadavnica, vodni jami Veternica in
Podgrajska jama) (E-kataster jam, 2015).
Ponikovska planota
Je zakraselo območje med soteskama Trnave in Pirešice v osrednjem delu Ložniškega gričevja. Ni tipična kraška
planota, saj je preprežena s suhimi dolinami in drugimi podobnimi kotanjami, vmes pa so nizka in zaobljena
slemena. Najvišje vzpetine segajo nad 500 m (Apno, 525 m), večina uravnjenega sveta pa je med 410–460
m. Najbolj zakrasel je vzhodni del planote med dolino Ponkvice in sotesko Pirešice, kjer povsem prevladuje
vrtačasto-kopasti kras. Na južnem robu planote je na začetku 200 m dolge zatrepne doline jama Pekel, v kateri
prihaja na dan voda ponikalnice Ponkvice, ki ponikne v Rupah, okrog 1 km severovzhodno od vhoda v jamo.
Vzhodni in zahodni rob planote nad dolinama Pirešice in Trnave sta skoraj nerazčlenjena, z grapami pa sta
razrezana severni in južni rob, kjer se prepletajo kraške in fluviodenudacijske reliefne oblike (Natek, 1993).
Fluviokraški relief
Izraz fluviokraško površje označuje neznačilen kraški svet, ki so ga z erozijo in denudacijo oblikovale površinsko
tekoče vode (Hrvatin, 2001). Fluviokras se najpogosteje pojavlja na dolomitu. Najbolj značilne reliefne oblike
na dolomitnem fluviokraškem površju so dolci. Imajo obliko plitvih, podolgovatih in ozkih suhih dolin (Komac,
2006; cv: Stepišnik, 2011).
Ložniško gričevje
Ložniško gričevje je prehodna pokrajina na stiku alpskega in panonskega sveta. Gričevje leži med ravnino ob
Ložnici na jugu, predgorjem Kamniško-Savinjskih Alp na zahodu, Velenjskim in Konjiškim hribovjem z Velenjsko
kotlino ter Dobrnskim podoljem na severu ter subpanonskim Voglajnskim gričevjem na vzhodu (Natek,
2001a). Značilna je grudasta zgradba večjega dela gričevja. Najbolj značilni so tektonski čoki v južnem delu, ki
se vlečejo v izrazitem nizu od zahoda proti vzhodu (Gora Oljka, Sevčnik, Ponikovska planota, Klumberk in Gora
nad Šentjungerto). Dolinsko omrežje je neznatno razvito, na Ponikovski planoti pa je tudi omrežje suhih dolin
oz. suhim dolinam podobnih kotanj (Natek, 1993). Skozi Ložniško gričevje so potoki (Ložnica, Trnava, Pirešica,
Sušnica in Koprivnica) vrezali ozke doline z zelo majhnim strmcem (Natek, 1984; Natek, 1993).
Za fluviokraško površje na preučevanem ozemlju je značilna popolna prevlada fluviodenudacijskih oblik,
torej nekoliko specifično razvitega fluvialnega reliefa. Fluviokraške oblike so pravzaprav redke, saj imamo
na celotnem ozemlju le nekaj suhih dolin (predvsem na Ponikovski planoti), nekaj posamičnih nedefiniranih
kraških depresij, (npr. kotanja nad Turjim pod Kopitnikom), manjših ponorov (Ponikva nad Hudo luknjo,
Ponikvica na Ponikovski planoti itd.) in kraških izvirov (Natek, 1993) (izvir Trnave v Ponikvi pri Žalcu).
V ozkem podolju med Goro Oljko in Tajno se vodni tokovi raztekajo proti zahodu in vzhodu, kar je ustvarilo
oblike kontaktnega krasa, še zlasti v Tajni na vzhodni strani podolja, kjer se triasna podlaga dvigne do 410
metrov visoko. Manj kot 2 km širok apniški pas onemogoča normalni rečni odtok proti Kotunjščici in Ložnici.
Zato potoki izginjajo v ponorih ali kraških jamah na zahodnem robu Tajne (Natek, 1984). Potok Tajna priteka
iz zahoda in ponika v Tajno jamo. Ob potoku Tajna se je izoblikovala slepa dolina. Slepa dolina je nastala ob
ponikalnici, ki je izoblikovala manjši, južni del Tajne jame. Slepa dolina se končuje s ponorno Tajno jamo. Ponor
je stalen, saj voda tu ponika tudi v primeru dolgotrajnejše suše. Ponor je eden od obeh vhodov v Tajno jamo.
Drugi, suhi vhod v jamo je nekdanji ponor. Druga slepa dolina v Spodnji Tajni je nastala ob potoku Kramarica,
ki teče od juga proti severu in malo pred jamo Kramarico ponikne (Hribernik, 2005).
Morfometrične značilnosti površja Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega
sveta
S pomočjo digitalnega modela reliefa, narejenega v ločljivosti 12,5 m smo v programu ArcMap prikazali
distribucijo naklonov. Na preučevanem območju se večji nakloni nahajajo na obrobju. Izstopajo predvsem
severni obronki Posavskega hribovja s Čemšeniško planino (op. avtorjev: na severni strani, ki je na območju
22
preučevanja, je pravilnejše poimenovanje Velika planina), vzhodni deli Dobrovelj ter dolini potokov Trnave in
Pirešice v Ložniškem gričevju. Omenjena območja so posledično manj poseljena, poselitev je skoncentrirana
na prodnatih nanosih (predvsem Savinje) z naklonom pod 2°. Izjema so nekatera naselja v Posavskem hribovju
(npr. Marija Reka, Matke, Črni Vrh), ki so na območjih z nakloni tudi do 20° in več (Državna topografska karta
..., 2001).Površinsko so najbolj zastopani nakloni do 2° (okoli 25 % celotnega območja), izrazito najmanjšo
površino pa zavzemajo nakloni nad 55° (okoli 4 % celotnega območja).
Karta 3: Nakloni pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
Preglednica 2: Izračun podatkov o višinah posamezne občine s pomočjo Digitalnega modela višin 12,5 x 12,5 m (Vir podatkov:
Digitalni model višin ..., 2005).
Ime občine
Površina občin
(km2) (Vir:
Statistični letopis
2013, 2013)
Najnižja točka (m)
Najvišja točka (m)
Razlika med
najnižjo in najvišjo
točko
Povprečna
nadmorska višina
(m)
BRASLOVČE
55,0
299
940
641
488,1
POLZELA
34,0
273
702
429
341,7
PREBOLD
40,6
256
1117
861
449,8
TABOR
34,8
290
1194
904
518,0
VRANSKO
53,3
395
1196
801
797,1
ŽALEC
117,1
236
1116
880
475,9
Podobno kot pri naklonih se tudi nadmorska višina veča proti mejam preučevanega območja, izjema je
vzhodni del območja, ki je nadaljevanje Spodnje Savinjske doline. Po nadmorskih višinah izstopata predvsem
Dobroveljska planota na severozahodu in Posavsko hribovje na jugu. Najbolj zastopane nadmorske višine
(zavzemajo kar ¾ površja) so v razredih od 234–500 m, predvsem zaradi nižjega osrednjega dela prodne
ravnice Savinje in Ložniškega gričevja na severu. Posledično je tudi povprečna nadmorska višina proučevanega
območja 430 m, medtem ko je povprečje za Slovenijo 556,8 m (Digitalni model višin …, 2005). Razlika med
najvišjim (Črni vrh – 1205 m) in najnižjim (234 m) delom preučevanega območja znaša 971 m, kar kaže na
veliko vertikalno reliefno razgibanost območja.
23
Karta 4: Višinski pasovi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
Grafikon 1: Višinski profil po dolini Trnave, preko Šempetra do Mrzlice.
Največ površja ima vzhodno ekspozicijo (16 %), le odstotek manj pa jugovzhodno. Najmanj površja pa ima
zahodno ekspozicijo (9 %). Razporeditev različnih ekspozicij je neenakomerna, kar lahko pripišemo dejstvu, da
je območje Posavskega hribovja izrazito usmerjeno proti severu, ker je na našem območju le skrajni severni del
veliko obširnejšega Posavskega hribovja.
24
Karta 5: Ekspozicije pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
Slika 6: Zatrepna dolina Trnavce (A. Jelen, 2014).
25
Geomorfološka karta
Karta 6: Geomorfološke značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta.
26
PODNEBNE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN
OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA
Teja Anderlič
Prispevek opisuje podnebne značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta na osnovi
ovrednotenja posameznih meteoroloških spremenljivk in njihovega spreminjanja v obdobju 1951–2010. Na
obravnavanem območju se nahajajo naslednje meteorološke postaje – padavinska in hkrati fenološka postaja
Gomilsko, padavinska postaja Jeronim na Vranskem ter sinoptična postaja Celje-Medlog. Analize časovnih
trendov temeljijo na podatkih meteorološke postaje Celje-Medlog, ki predstavlja eno izmed 13 glavnih
meteoroloških postaj v Sloveniji (Mreža sinoptičnih …, 2014). Leži na dnu Celjske kotline, katerega del je tudi
Spodnja Savinjska dolina, na nadmorski višini 244 m (Klimatski podatki Celje, 2014).
Poglavitne značilnosti podnebja
»Spodnja Savinjska dolina je z vseh strani kar dobro reliefno zaprta, zato ima vse (geografske in podnebne)
značilnosti kotline« (Lenarčič in sod., 1994, str. 13). Ogrin (1996) uvršča večino tega območja v zmerno
kontinentalno podnebje osrednje Slovenije. Glavne značilnosti so (obdobje 1971–2000), da so povprečne
januarske temperature med 0 in –3 oC, julijske med 15 in 20 oC, oktobrske temperature so višje od aprilskih,
povprečna letna višina padavin znaša 1.000–1.300 mm (za obdobje 1981–2010 je povprečje 1.113 mm) in
zmerno celinski padavinski režim. Skrajni severozahodni del z nižjimi letnimi temperaturami in višjo letno
količino padavin spada v zmerno celinsko podnebje zahodne in južne Slovenije. Ravno med obema podnebnima
tipoma poteka meja med zmerno celinskim in submediteranskim padavinskim režimom.
Na zahodu Spodnje Savinjske doline se pojavi tudi sekundarni višek padavin v jeseni, ki pa na širšem območju
ni izrazit zaradi prevladujočega zmerno celinskega padavinskega režima. Največ padavin pade poleti, in sicer v
obliki ploh in neviht. Območje Spodnje Savinjske doline je tudi pod vplivom pogostih temperaturnih inverzij.
Sončevo obsevanje
Največ ur Sončevega obsevanja je v termalnem pasu, ki se dviguje iznad dna doline in hkrati pod najvišjimi
vrhovi, ki so poleti pogosto zaviti v oblake (Badovinac in sod., 1997). Pri tem je pomembna tudi mikrolokacija
– zaprte reliefne depresije in osojna pobočja so v povprečju manj ur obsijana s Soncem, nasprotno pa velja za
prisojna pobočja (Ogrin, Plut, 2012). Letno povprečje trajanja Sončevega obsevanja znaša 1.718,4 ur (Trajanje
Sončevega obsevanja, 2012). Opazen je rahel statistično neznačilen trend večanja števila ur Sončevega
obsevanja, in sicer 45 ur na 40 let. Največ Sončevega obsevanja je poleti, ko je manj pogosta frontalna oblačnost
in je dan dolg, Sonce pa visoko nad ravnino horizonta. Najmanj Sončevega sevanja dobi dolina zgodaj pozimi
zaradi prehoda številnih ciklonov in dolgotrajnega zadrževanja megle in nizke oblačnosti na dnu doline.
Grafikon 2: Trajanje Sončevega obsevanja na meteorološki postaji Celje-Medlog leta 2012 (Vir podatkov: Trajanje Sončnega
obsevanja, 2012).
350
Sončevo obsevanje (h)
300
250
200
150
100
50
0
JAN
FEB
MAR
APR
MAJ
JUN
JUL
AVG
SEP
OKT
NOV
DEC
27
Temperaturne razmere
Na meteorološki postaji Celje–Medlog povprečna letna temperatura v referenčnem obdobju 1961–1990 znaša
9,1° C, v obdobju 1971–2000 9,9 °C, v obdobju 1981–2010 pa 9,8 °C. To nakazuje, da se je trend dvigovanja
povprečnih temperatur, ki je veljal za prejšnja obdobja, z obdobjem 1981–2010 nekoliko ustalil. Povprečna
januarska temperatura se giblje okoli –1 °C, povprečna julijska pa okoli 19 °C. Trend zviševanja povprečne letne
temperature zraka znaša 1,7 °C na 40 let. V obdobju 1981–2010 sta bili zabeleženi absolutna maksimalna in
minimalna temperatura (39,7 °C dne 9. 8. 2013 oz. –29,4 °C dne 31. 1. 1950). Temperaturna amplituda med
najhladnejšim mesecem (januar) in najtoplejšim (julij) v obdobju 1981–2010 znaša 20,2 °C (Arhiv – opazovani
in ..., 2014), kar kaže na blago kontinentalnost temperaturnega režima. Najvišje temperature so zabeležene
na dnu Spodnje Savinjske doline, najnižje pa na vzpenjajočem se svetu Posavskega hribovja in Ložniškega
gričevja. Pozno jeseni, pozimi in spomladi je pogost vremenski pojav temperaturni obrat, ko se zaradi stekanja
hladnejšega in s tem težjega zraka v dnu doline ustvari jezero hladnega zraka. V taki vremenski situaciji
dosegajo temperature termalnega pasa višje vrednosti kot nižje ležeči kraji (Ogrin, Plut, 2012).
Preglednica 3: Temperature na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnih obdobjih 1961–1990, 1971–2000 in 1981–
2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014).
Povprečna letna temperatura [°C]
1961–1990
1971–2000
1981–2010
9,1
9,9
9,8
Povprečna januarska temperatura [°C]
–1,8
–0,7
–0,3
Povprečna julijska temperatura [°C]
19,1
19,7
19,9
Absolutna minimalna temperatura [°C]
–27,2
(januar 1985)
–27,2
(januar 1985)
–27,2
(januar 1985)
Absolutna maksimalna temperatura [°C]
36,8
(julij 1938)
36,8
(julij 1938)
38,1
(januar 1985)
Karta 7: Temperaturne in snežne razmere v Spodnji Savinjski dolini .
28
Padavinske značilnosti
Količina padavin se zmanjšuje od zahoda in juga proti vzhodu in severovzhodu. Več padavin v hribovitem
delu obravnavane pokrajine je posledica orografskega učinka na prevladujočo, zahodno in jugozahodno, smer
dotekanja zračnih gmot (Lenarčič in sod., 1994).
Karta 8: Padavinske in vetrovne razmere v Spodnji Savinjski dolini .
Grafikon 3: Klimogram meteorološke postaje Celje-Medlog (1961–1990 in 1981–2010) (Vir podatkov: Klimatski podatki
Celje, 2014; Celje, 2014).
25
160
140
20
120
15
100
80
10
60
5
40
0
20
0
-5
JAN
FEB
MAR
APR
MAJ
JUN
JUL
AVG
SEP
OKT
NOV
DEC
Povprečna mesečna količina padavin (mm) 1961—1990
Povprečna temperatura (o C) 1961—1990
Povprečna mesečna količina padavin (mm) 1981—2010
Povprečna temperatura (o C) 1981—2010
29
Povprečna letna višina padavin v referenčnem obdobju 1961–1990 je znašala v Celju 1.147 mm, v naslednjem
obdobju 1971–2000 se je znižala na 1.112 mm. V obdobju 1961–2010 se je letna vsota padavin znižala s
trendom 57 mm na 40 let (Arhiv – opazovani in …, 2014). Iz grafikona 3 je razvidno, da je v zadnjem obdobju
oslabil poletni višek padavin, okrepile pa so se padavine v jeseni (predvsem septembra in oktobra) in v začetku
zime.
Za Spodnjo Savinjsko dolino je značilen zmerno celinski padavinski režim s primarnim viškom padavin poleti
(junij, julij, avgust), opazen pa je tudi sekundarni (zmerno sredozemski) višek jeseni (november). Najmanj
padavin je v zimskem času (Ogrin, Plut, 2012).
Snežna odeja
V referenčnem obdobju 1961–1990 je bilo v povprečju 56 dni s snežno odejo, v naslednjem obdobju 1971–
2000 pa se je to število zmanjšalo na 47 dni. V celotnem obdobju 1961–2000 se je število dni s snežno odejo
zmanjšalo s trendom 28 dni na 40 let, kar dela trend statistično značilnega. V tem obdobju je bila maksimalna
višina snežne odeje 78 cm leta 1952, minimalna pa le 1 cm leta 1989 (Arhiv – opazovani in …, 2014).
Iz karte 7 je razvidno, da je število dni s snežno odejo najmanjše na dnu doline, največje pa v višje ležečem delu
nad dolino. Sem sodijo vzhodni obronki Menine, Ložniško gričevje ter severno Posavsko hribovje s Čemšeniško
planino, kjer se snežna odeja zadrži najdlje.
Grafikon 4: Število dni s snežno odejo ob 7. uri na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnem obdobju 1961–2000
(Arhiv – opazovani in …, 2014).
120
100
80
60
y= -0.71x + 67
.9
40
20
0
1961
1964
1967
1970
1973
1976
1979
Število dni s snežno odejo ob 7. uri
1982
1985
1988
1991
1994
1997
2000
Linearna trendna črta
Megla
V Spodnji Savinjski dolini prevladuje radiacijski tip megle, ki spremlja temperaturni obrat. Megla in nizka
oblačnost sta pogostejši in dolgotrajnejši v hladni polovici leta. Višina zamegljene plasti ozračja je običajno
300–500 m nad dolino (Badovinac in sod., 1997).
Povprečno letno število dni z meglo je bilo v obdobju 1961–2000 95 dni, zelo meglena so bila 60 leta 20. st. z
več kot 100 dni megle na leto, v obdobju 1971–2000 pa 75 dni. V obdobju 1961–2000 je opazen izrazit trend
padanja števila dni z meglo (72 dni na 40 let) in obenem statistično izrazito neznačilnost (Arhiv – opazovani in
…, 2014).
Vetrovne značilnosti
Dno doline je slabše prevetreno od gričevnatega in hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. S pojavom
jugozahodnika pride do slabega vremena, po prehodu vremenskih front pa zapihajo vetrovi iz severne ali
severovzhodne smeri (Badovinac in sod., 1997).
30
Grafikon 5: Število dni z meglo v Celju-Medlog v obdobju 1961–2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014).
160
140
120
y= -1.83x
100
+ 124.6
80
60
40
20
Število dni z meglo in meglo z vidnim nebom
19
97
19
99
19
95
19
93
19
91
19
89
19
85
19
87
19
81
19
83
19
77
19
79
19
73
19
75
19
71
19
69
19
67
19
63
19
65
19
61
0
Linearna trendna črta
Slika 7: Povprečna hitrost vetra in deleži po smereh za postajo Celje-Medlog v obdobju 2009–2013 (Povprečna hitrost vetra
…, 2014).
2,6 %
0,9 m/s
S
2,5 %
1,4 m/s
3,2 %
1,7 m/s
2,5 %
1,0 m/s
3,7 %
1,2 m/s
18 %
12 %
5,0 %
1,5 m/s
12,3 %
1,8 m/s
6,4 %
1,6 m/s
6%
11,3 %
V 2,2
m/s
Z
16,9 %
2,3 m/s
8,4 %
2,1 m/s
9,6 %
1,4 m/s
4,1 %
1,4 m/s
4,6 %
0,9 m/s
J
3,6 %
1,2 m/s
3,2 %
0,8 m/s
Hitrost vetra v m/s
0–2
4–6
2–4
6–8
Vetrovna roža nakazuje, da dosegajo najvišje hitrosti vetrovi iz jugozahodne do zahodne smeri. Ti zapihajo
pred prehodom front in nakazujejo poslabšanje vremena. Prevladujoči vetrovi pihajo iz ZJZ in zahodne smeri.
Po večjih hitrosti in pogostosti izstopa še vzhodnik, kar je posledica odprtosti doline v smeri vzhod–zahod.
Vzhodnik običajno zapiha po prehodu hladne fronte (Badovinac in sod., 1997).
31
Grafikon 6: Povprečna hitrost vetra na meteorološki postaji Celje–Medlog (Vir: Povprečna hitrost vetra …, 2014).
2.2
Hitrost (m/s)
2
1.8
1.6
1.4
1.2
1
JAN
FEB
MAR
APR
MAJ
JUN
JUL
AVG
SEP
OKT
NOV
DEC
Povprečna hitrost vetra, prikazana na grafikonu 6, je izračunana na podlagi meritev v obdobju 2009–2013 na
višini 10 m. Povprečne hitrosti preko leta se gibljejo 1,4–2 m/s. Vetrovi dosežejo višje hitrosti spomladi ob
prehodu obsežnejših ciklonskih zračnih mas iznad Atlantika, najnižje povprečne hitrosti vetra pa so zabeležene
konec poletja ob prevladi anticiklonalnega tipa vremena. Največje hitrosti dosegajo vetrovi na južnem robu
Spodnje Savinjske doline, ko se zračne mase ob prehodu čez Posavsko hribovje nenadno začnejo spuščati
in s tem večati moč vetra. Povprečne letne hitrosti vetra proti severu upadajo, z izjemo na hribovitejšem
severozahodnem delu (Badovinac in sod., 1997).
Zaključek
Dejstvo je, da se podnebje v Spodnji Savinjski dolini spreminja podobno kot v ostalih delih Slovenije. Značilen
je trend naraščanja temperatur in Sončevega obsevanja, hkrati pa zmanjševanja količine padavin in višine
snežne odeje. Najpomembnejši podnebni dejavnik Spodnje Savinjske doline je lega med hribovji na južni,
zahodni in severni strani ter reliefna odprtost proti vzhodu, v smeri katerega se uveljavljajo celinske podnebne
značilnosti. Pokrajina je nemalokrat pod vplivom intenzivnih vremenskih pojavov, kot so močni nalivi in toča,
kar ob zelo visokih vodostajih povzroča poplavljanje doline. Na drugi strani pa občasne močnejše poletne suše
še ne ogrožajo kmetijstva in s tem pridelavo hmelja kot gospodarsko pomembne kulture Spodnje Savinjske
doline.
32
HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA
Uroš Benkovič in Klavdija Šilc
Prispevek predstavlja hidrogeografske značilnosti Spodnje Savinjske doline na območju občin Braslovče,
Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec z okoliškim povirnim vzpetim svetom. V prispevku so predstavljeni
večji vodotoki (Bolska, Ložnica in Savinja) ter njihove značilnosti, kot so povprečni pretok, vodna bilanca,
specifični odtok, pretočni režim in temperaturni režim ter ovrednotene njihove spremembe v obdobjih
1961–1990, 1971–2000 in 1981–2010. Prav tako so obravnavane značilnosti različnih vodonosnikov v Spodnji
Savinjski dolini, in sicer glede na tip vodonosnika, globino podzemne vode ter spremembe v vodonosnikih.
Analiza podatkov podzemne vode se nanaša na obdobje 1981–2010.
Uvod
Skupna dolžina vseh vodotokov na proučevanem območju znaša 554,4 km, kar pri celotni površini območja
pomeni gostoto rečne mreže 1,66 km/km2. Preučevani del Spodnje Savinjske doline z okoliškim povirnim
vzpetim svetom se tako po gostoti rečne mreže, ravno na račun z vodotoki na gosto posejanega vzpetega sveta,
uvršča nad slovensko povprečje, ki znaša 1,3 km/km2 (Kolbezen, Pristov, 1998). Vendar zaradi njene pestre
geološke sestave gostota rečne mreže dosega različne vrednosti. Najnižje gostote rečne mreže so značilne za
dele Dobrovelj, kjer rečna mreža dosega gostoto 0,9 km/km2. Relativno nizke vrednosti gostote rečne mreže
so značilne za Ložniško in Hudinjsko gričevje, kjer ta doseže vrednost 1,5 km/km2. Največja gostota rečne
mreže je značilna za pas izvirov vodotokov med dnom doline in vzpetimi deli, na primer gostota rečne mreže
na stiku med Dobrovljami in dnom Spodnje Savinjske doline dosega vrednost 2,5 km/km2. Razmeroma visoka
gostota rečne mreže je značilna še za proučevani del Posavskega hribovja, kjer njena gostota znaša 1,5 km/
km2 (Vodotoki, 2013).
Na proučevanem območju prevladujejo hudourniški vodotoki, največji med njimi je Savinja, ostala večja
hudourniška vodotoka sta še Bolska in Konjščica, ki se izlivata v Savinjo. Hudourniški pritoki izvirajo v grapah
z veliko reliefno energijo, zato so te vode ob večjih deževjih rušilne in delujejo erozijsko, obenem pa nanašajo
ogromne količine materiala. Posledično so za območje značilne hudourniške poplave, za katere je značilno
hitro naraščanje in upadanje vode. Zadnje katastrofalne poplave z veliko materialno škodo so bile leta 1990,
1994, 1998, 2007, 2010 (Komac, Natek, Zorn, 2008; Kobold, 2011) in 2014. Hudourniški značaj vodotokov se
odraža tudi v veliki amplitudi pretokov čez leto, saj niha od hudourniških poplav do pomanjkanja vode v napol
praznih strugah (Radinja, 1993). V času hudourniških poplav lahko pretoki dosežejo več desetkratne vrednosti
povprečnih pretokov (Arhiv površinskih voda, 2014).
Preglednica 4: Odstopanje vrednosti maksimalnih pretokov od povprečnih pretokov (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda,
2014).
sQs (m3/s)
Savinja
(Letuš I)
Bolska
(Dolenja
vas II)
sQvk (m3/s)
Ložnica
(Levec I)
Savinja
(Letuš I)
Bolska
(Dolenja
vas II)
Odstopanje od povprečja (%)
Ložnica
(Levec I)
Savinja
(Letuš I)
Bolska
(Dolenja
vas II)
Ložnica
(Levec I)
1961–1990
19,3
3,9
1,7
391
132
76
95,1
97,1
97,8
1971–2000
18,8
3,8
1,6
391
132
76
95,2
97,1
97,9
1981–2010
18,5
3,7
1,5
391
132
64,1
95,3
97,2
97,7
Opomba: sQs – srednji pretok; sQvk – povprečje posameznih največjih letnih pretokov
Predstavitev glavnih vodotokov in pripadajočih porečij
Porečje Savinje
Savinja je najdaljša med rekami, ki v celoti tečejo po slovenskem ozemlju. Je levi pritok Save. Dolga je 102 km
(6. mesto med rekami v Sloveniji) (Natek, Natek, 2008). Izvira pod Okrešljem nad slapom Rinka ter se izliva
v Savo pri Zidanem Mostu. Na svoji poti ima v Spodnji Savinjski dolini razmeroma malo pritokov. Ti pritoki
so večinoma vodotoki, ki pritekajo iz Posavskega hribovja in se izlivajo v Savinjo na območju Griž, Migojnic
in Kasaz. Njeno porečje obsega 1.848 km2 (Natek, Natek, 2008). Savinja je najbolj vodnat vodotok v Spodnji
Savinjski dolini. Reka je na območju proučevanja v svojem srednjem toku in prehaja že v svoj spodnji tok. Večji
33
desni pritok na območju Spodnje Savinjske doline je Bolska, ki se izliva v Savinjo pri Dolenji vasi. Večja leva
pritoka pa sta Paka, ki se izliva v Savinjo pri Letušu, ter Ložnica, ki se izliva v Savinjo v Medlogu pri Celju.
Karta 9: Porečje Savinje z vodotoki.
Za Savinjo je značilen dežno-snežni pretočni režim s primarnim viškom spomladi (taljenje snega) in sekundarnim
viškom jeseni (obilna deževja). Primarni nižek je poleti (manj padavin, večje izhlapevanje) in sekundarni pozimi
(snežna retinenca) (Ogrin, Plut, 2009). Po Hrvatinu (1998) ima Savinja pri Letušu alpski dežno-snežni pretočni
režim. Zanj je značilen primarni višek spomladi (april) in sekundarni višek jeseni (november). Pojavljata se dva
nižka, in sicer primarni nižek poleti (avgust) in sekundarni pozimi (februar) (Hrvatin, 1998). Pretočni režim
izkazuje padajoči trend v vseh treh opazovalnih obdobjih. Največji zabeležen pretok (vQvk) je znašal 391 m3/s,
izmerjen je bil 1. 11. 1990. Najnižji zabeležen pretok (nQnk) pa je znašal 2,4 m3/s in je bil izmerjen 21. 7. 2003,
v času poletne suše. V referenčnem obdobju 1961–1990 je povprečni letni pretok (sQs) Savinje znašal 19,3
m3/s, v obdobju 1971–2000 je ta upadel na 18,8 m3/s, upadanje pa se je nadaljevalo še v obdobju 1981–2010,
ko je upadel na 18,5 m3/s. Prišlo je do rahlega upada malih pretokov (sQnp), saj je vrednost upadla s 4,1 m3/s
v obdobjih 1961–1990 in 1971–2000 na 4,0 m3/s v obdobju 1981–2010. Po drugi strani pa se je v vseh treh
opazovanih obdobjih zvišalo povprečje največjih letnih pretokov (sQvk) zaradi konic v času poplav v letih 1990,
1998 in 2010 (Arhiv površinskih voda, 2014).
Podobno kot pretoki tudi specifični odtok izkazuje padajoč trend. Specifični odtok Savinje na vodomerni postaji
Letuš I je v obdobju 1961–1990 znašal 36,4 l/s/km2, nakar je upadel na 35,4 l/s/km2 v obdobju 1971–2000.
Upad se je zgodil še v obdobju 1981–2010, ko je ta znašal 34,9 l/s/km2. V celotnem 50-letnem obdobju je na
osnovi linearnega trenda prišlo do 4,1 % upada vrednosti specifičnega odtoka (Arhiv površinskih voda, 2014).
Za analizo temperaturnega režima Savinje so bili zaradi nepopolnega niza podatkov o temperaturah na
vodomerni postaji Letuš I uporabljeni podatki vodomerne postaje Celje II – brv. Savinja v Celju preide v spodnji
tok, za katerega je značilen panonski temperaturni režim (Frantar, 2012). Analiza temperatur je temeljila na
zbranih podatkih iz obdobja 1981–2010. Izkazalo se je, da je bila v tem obdobju temperatura rek najnižja v
januarju z 2,7 °C, najvišja pa v juliju s 17,4 °C. Povprečna letna temperatura za Savinjo znaša 9,7 °C, letno
nihanje temperature pa 14,7 °C (Arhiv površinskih voda, 2014).
Porečje Bolske
Bolska je hudourniška reka, ki izvira pod Trojanami. Je najdaljši in največji pritok Savinje na proučevanem
območju Savinjske doline. Njeno celotno porečje meri 169,5 km2 (Vodna bilanca Slovenije …, 2008). Pritoki
34
reke Bolske imajo gosto hidrogeografsko omrežje. Odmakajo tako predalpski hribovski svet kot tudi ravninskogričevnata območja jugozahodnega dela Celjske kotline (Natek, 1995a). V 80 letih prejšnjega stoletja so na
Trnavci, na levem, deloma kraškem pritoku Bolske, regulirali pretok vode z večnamenskim zadrževalnikom
pod Žovnekom, imenovanim Žovneško jezero. Bolska ob močnejših padavinah redno poplavlja (Komac, Natek,
Zorn, 2008).
Bolska ima po Hrvatinu (1998) dinarsko-alpski dežno-snežni režim. Bolska ima primarni višek spomladi (marec)
in sekundarni višek jeseni (december). Pojavljata se dva nižka, in sicer primarni poleti (avgust) zaradi manjše
količine padavin in večjega izhlapevanja ter sekundarni pozimi (februar) zaradi snežne retinence (Hrvatin,
1998). V opazovalnem obdobju 1981–2010 je bilo opaženo postopno povečanje pretokov v decembru, ob
hkratnem zmanjšanju pretokov v novembru. Zmanjšujejo pa se tudi sekundarni nižki v februarju. Podobno
se je zgodilo s sekundarnim viškom, ki se je v obdobju 1981–2010 premaknil iz aprila v marec (Kolbezen,
Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Povprečni pretoki na Bolski
beležijo padajoč trend. V obdobju 1961–1990 je povprečni letni pretok znašal 3,9 m3/s, v obdobju 1971–2000
je upadel na 3,8 m3/s, v obdobju 1981–2010 pa je upadel na 3,7 m3/s. Največji pretok je znašal 132 m3/s,
izmerjen je bil 1. 11. 1990, vrednost najmanjšega izmerjenega pretoka pa je znašala 0,127 m3/s, izmerjena je
bila 2. 6. 1993. Opazen je tudi trend zmanjševanja malih pretokov (Qnp). Vrednosti malih pretokov so upadle
z 0,7 m3/s v obdobju 1961–1990 na 0,6 m3/s v obdobju 1971–2000 ter na koncu na 0,5 m3/s v obdobju 1981–
2010 (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014).
Preglednica 5: Spremembe viškov in nižkov na Bolski v obdobju 1961–2010 (Vir podatkov: Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna
bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014).
Obdobje
Primarni
višek (m3/s)
Mesec
pojavljanja viška
1961–1990
5,2
november
1971–2000
5,9
november
1981–2010
5,3
december
Sprememba
viška glede na
predhodno
obdobje (%)
Primarni nižek
(m3/s)
Mesec
pojavljanja nižka
2,5
avgust
+ 13,5
2,1
avgust
– 10,2
2,3
avgust
Sprememba
nižka glede
na predhodno
obdobje (%)
– 16,0
+ 9,5
Specifični odtok izkazuje prav tako padajoč trend. Specifični odtok je upadel s 23,0 l/s/km v obdobju 1961–
1990 na 22,7 l/s/km2 v obdobju 1971–2000. Padanje se je nadaljevalo še v obdobju 1981–2010, ko je upadel
na vrednost 21,8 l/s/km2. V celotnem 50-letnem obdobju gre za 5,2 % upad (Arhiv površinskih voda, 2014).
2
Na podlagi razpoložljivih podatkov o temperaturah rečne vode ima Bolska najvišjo povprečno letno
temperaturo izmed vodotokov v Spodnji Savinjski dolini. Frantar (2012) jo uvršča med vodotoke, za katere
je značilen predalpski temperaturni režim (Frantar, 2012). V obdobju 1981–2010 je temperatura rečne
vode v najtoplejšem mesecu (avgust) znašala 16,2 °C, v najhladnejšem pa 4,6 °C (januar). Povprečna letna
temperatura za Bolsko znaša 10,3 °C. Nihanje temperature med najhladnejšim in najtoplejšim mesecem je
manjše kot na Savinji in Ložnici, znaša pa 11,7 °C (Arhiv površinskih voda, 2014).
V sklopu porečja Bolske velja omeniti še vodotok Konjščica, ki je največji desni pritok Bolske in ima hudourniški
značaj. Ob močnejših padavinah nanosi v dolino velike količine plavja pa tudi vejevja in izruvanih dreves, ki so
posledica zemeljskih plazov na strmih pobočjih v nekarbonatnih kamninah. Vir plavja so tudi dna hudourniških
grap in struge potokov ter močna erozija, ki spodjeda bregove in obrečno rastje. Ob hudourniški poplavi leta
1994 je potok na območju Ojstriške vasi nasul do meter debele plasti proda in skal. Potok je ustvaril recentni
vršaj in vanj vrezal plitvo strugo. Konjščica ob visokih vodah tako predstavlja naselju Ojstriška vas največjo
grožnjo (Natek, 1995a).
Porečje Ložnice
Ložnica je vodotok na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline, ki zbira vode z večjega dela Ložniškega
gričevja. Dolga je 26 km, njeno porečje pa meri 141 km2. Pri Celju se izliva v Savinjo. Z odlokom občine Žalec je
od leta 1998 območje reke Ložnice s poplavnim območjem zavarovano kot naravni spomenik (Vogrin, 2009).
Ložnica ima po Hrvatinu (1998) dinarsko–alpski dežno–snežni režim (Hrvatin, 1998). V obdobju 1981–
2010 je imela Ložnica na vodomerni postaji Levec I primarni višek spomladi (marec) v času taljenja snega,
sekundarnega pa pozimi (december). Pojavljata se prav tako dva nižka, in sicer primarni nižek poleti (avgust)
in sekundarni pozimi (februar). Med opazovalnimi obdobji je prišlo do določenih sprememb. Pretočni režim
je ostal enak, spremenila pa se je časovna razporeditev sekundarnega viška, saj se je pretočni višek premaknil
iz novembra v december v zadnjem 30-letnem obdobju (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ...,
2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Upadli so prav tako povprečni pretoki z 1,7 m3/s v obdobju 1961–1990
35
na 1,6 m3/s v obdobju 1971–2000 ter na 1,5 m3/s v zadnjem opazovalnem obdobju (Kolbezen, Pristov, 1998;
Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Največji izmerjeni pretok na Ložnici znaša 94
m3/s, izmerjen je bil 5. 11. 1998, v času katastrofalne poplave (Vodna bilanca Slovenije ..., 2008). Vrednost
najmanjšega pretoka pa znaša 0,001 m3/s, ki je bila izmerjena 9. 8. 2003, v času poletne suše. Tako majhna
vrednost kaže, da je Ložnica takrat tako rekoč presahnila (Arhiv površinskih voda, 2014).
Specifični odtoki na Ložnici izkazujejo stalen trend upada v vseh treh opazovanih obdobjih. Vrednost
specifičnega odtoka je v obdobju 1961–1990 znašala 16,9 l/s/km2, nato je upadla na 15,1 l/s/km2 v obdobju
1971–2000 in v obdobju 1981–2010 na 14,7 l/s/km2 (Arhiv površinskih voda, 2014).
Frantar uvršča Ložnico med vodotoke s panonskim temperaturnim režimom (Frantar, 2012). V obdobju 1981–
2010 je povprečna temperatura rečne vode najhladnejšega meseca (februar) znašla 2,3 °C, najtoplejšega (julij)
pa 17,4 °C. Povprečna temperatura za Ložnico v tem obdobju je znašala 9,5 °C, letno nihanje med najtoplejšim
in najhladnejšim mesecem pa 15,1°C (Arhiv površinskih voda, 2014).
Grafikon 7: Mesečni pretočni količniki na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv
površinskih voda, 2014).
1.50
1.25
Pretočni količnik
1.00
0.75
0.50
0.25
0.00
JAN
FEB
MAR
APR
MAJ
Savinja (Letuš I)
JUN
JUL
Bolska (Dolenja vas II)
AVG
SEP
OKT
NOV
DEC
Ložnica (Levec I)
Grafikon 8: Povprečne mesečne temperature (°C) na izbranih vodotokih v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv
površinskih voda, 2014).
18
Temperatura (° C)
15
12
9
6
3
0
JAN
FEB
MAR
APR
MAJ
Savinja (Celje II-brv)
36
JUN
JUL
AVG
Bolska (Dolenja vas)
SEP
OKT
NOV
Ložnica (Levec)
DEC
Stoječe vode
Večina stoječih voda na proučevanem območju je antropogenega nastanka. Začetki v njihovem razvoju segajo
že v srednji vek, ko so začeli nastajati ribniki ob graščinah in samostanih, predvsem v osrednjem in vzhodnem
delu celotnega porečja Savinje. Do njihove pospešene gradnje je prišlo zaradi potreb po namakanju hmeljišč
(Radinja, 1993).
Skupna površina vseh stoječih voda na proučevanem območju znaša 108,4 ha (Vodna telesa površinskih ...,
2014). Na proučevanem območju Spodnje Savinjske doline se nahajajo tri večje umetne akumulacije. Leta
1961 je z zajezitvijo potoka Trebnik nastalo Braslovško jezero, ki po površini meri približno 4,5 ha. Jezero je od
vsega začetka namenjeno turističnim in prostočasnim aktivnostim (Braslovško jezero, 2009).
Leta 1978 je bila zgrajena umetna akumulacija Žovneško jezero s pregrado Trnava na vodotoku Trnavca.
Žovneško jezero, s površino 36,8 ha, je bil zgrajen kot večnamenski objekt za zadrževanje visokih voda in
dobavo vode za namakanje kmetijskih zemljišč (Kovač, Zupančič, 2009; Geopedia, 2014). V novejšem času
bo Žovneško jezero pridobilo turistično in rekreacijsko funkcijo, ki vključuje izgradnjo električne vlečnice za
smučanje na vodi, čolnarno, ureditev golf igrišča v okolici jezera. Zato je predvidena revitalizacija Žovneškega
jezera, ki bo upoštevala prilagoditev prometne in komunalne infrastrukture rekreacijskim dejavnostim (OPPN
za območje ..., 2014).
Tretja stoječa voda je ribnik Vrbje. Površina ribnika znaša 13 ha. Za območje ribnika Vrbje je značilna pestra
sestava flore in favne, posebno ptice, saj je bilo tu opaženih preko 170 različnih vrst ptic. Prav zaradi tega je
območje južnega dela ribnika uvrščeno v Naturo 2000 (Ribnik Vrbje, 2014).
Značilnosti vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini
Podzemna voda je na območju dna Spodnje Savinjske doline zelo plitvo pod površjem. Za območje dna je
značilna enotna geološka zgradba, prekrivajo ga kvartarne usedline, ki so večinoma sedimenti z medzrnsko
poroznostjo (večinoma prod) in so zelo dobro prepustne. Čeprav je debelina naplavin razmeroma tanka (med
5 in 20 m), so vodne zaloge velike, saj se vodonosnik napaja s padavinskimi in površinskimi vodami (Milavec,
Verbovšek, 2012).
Na območju proučevanih občin Spodnje Savinjske doline se pojavljajo trije tipi vodonosnikov. To so kraški (11,3
% površine proučevanega območja), medzrnski (24,6 % površine) in razpoklinski vodonosnik (64,1 % površine)
(Vodna telesa površinskih ..., 2014). Za vzpete dele Dobrovelj je značilen kraški tip vodonosnika v triasnih
apnencih. Na območju Ložniškega in Hudinjskega gričevja ter Posavskega hribovja, v terciarnih medzrnskih
sedimentih (glina in melj) in magmatskih kamninah, se nahaja razpoklinski tip vodonosnika. Omeniti je
potrebno, da se tako v Posavskem hribovju kot v Ložniškem in Hudinjskem gričevju pojavlja še kraški tip
vodonosnika, predvsem v triasnih in jurskih apnencih in predstavlja zaledje večini vodnih izvirov (Buser, 1977).
V dnu doline na kvartarnih naplavinah proda pa je prisoten medzrnski tip vodonosnika, ki je srednje do visoko
izdaten, mestoma tudi nizko izdaten, vendar nima pomembnejših dotokov iz sosednjih vodonosnikov (Gacin,
Krajnc, Mihorko, 2010). Pri vseh tipih vodonosnikov gre za odprt tip vodonosnika. Hitrosti pretakanja vode se
razlikujejo glede na njihovo hidrogeološko zgradbo. V splošnem se podzemna voda najhitreje pretaka v dnu
doline v medzrnskem vodonosniku, s hitrostjo 11,04 km/leto, v vzpetih delih pa je hitrost bistveno manjša in
znaša 0,06 km/leto (Vodna telesa površinskih ..., 2014). Dinamična izdatnost podtalnice Spodnje Savinjske
doline se giblje med 0,40 in 0,44 m3/s. Kemijsko stanje podtalnice na območju medzrnskega vodonosnika je
zelo slabo. Izdatnost vodonosnika v dolini Bolske znaša 0,06 m3/s, talna voda leži v globini od 2 do 4 m in je
prav tako slabše kakovosti (Brnot, 2000).
Prepustnost vodonosnika je najboljša južno od Šempetra in zahodno od Žalca, najslabša pa v okolici Dolenje
vasi. Nivo gladine podzemne vode v Spodnji Savinjski dolini niha med 0,88 m in 3,57 m pod površjem. Povprečna
globina do nivoja podzemne vode je 2,8 m, kar je zelo malo. Največja globina podtalne vode je na obrobjih
kotline, kjer se teren prične dvigovati v hribovje, ter na območju Šempetra (od 6,6 do 8,6 m), Brega (od 4,2 do
5,6 m) in Medloga (od 3,5 do 4,6 m) (Milavec, Verbovšek, 2012). Najplitvejša je na območju Celja, Grušovelj
in Žalca (Brnot, 2000). Največja globina do nivoja podzemne vode je bila izmerjena na postaji Šempeter (Vč
5172) 17. maja 1993, znašala pa je 9,23 m (Arhiv podzemnih voda 2014). Globina podzemne vode se lahko ob
obilnejših deževjih dvigne tudi do površja (Milavec, Verbovšek, 2012).
Povprečna temperatura podzemne vode za obdobje 2005–2008 je bila 12,3 °C, kar kaže ugodne možnosti za
izkoriščanje toplotnega potenciala podzemne vode za delovanje toplotnih črpalk. Najbolj ugodna območja so
v okolici Žalca in najmanj v okolici Dolenje vasi (Milavec, Verbovšek, 2012).
Poseben tip izvirov v Spodnji Savinjski dolini predstavljajo termalni izviri. Večina termalnih izvirov v Spodnji
Savinjski dolini se nahaja na njenem južnem robu, na območju Posavskih gub. Značilen primer tovrstnega
37
izvira je izvir Podlog, ki sicer leži na južnem robu Ložniškega gričevja pri Šempetru. Voda izvira v kraškem
vodonosniku (dolomit), s temperaturo 18–21 °C, zaradi česar je najhladnejši izmed tovrstnih izvirov, tudi tistih
v Posavskih gubah. Pretok vode ob izviru pa znaša 5–16 l/s, kar ga uvršča med izdatnejše izvire termalne vode
na celotnem območju (Nosan, 1973).
Na preučevanem območju Spodnje Savinjske doline se sicer nahaja 12 merilnih mest podzemne vode. Za
analizo spreminjanja gladine podzemne vode so bila izbrana 3 merilna mesta, in sicer Breg, Šempeter in Levec
za obdobje 1955–2012. Na izbranih merilnih mestih so manjkajoči podatki za merilno mesto Breg za leto 1968
in Šempeter za leti 2006 in 2007. Vsa merilna mesta si sledijo v smeri toka Savinje. Razvidno je, da podzemna
voda dosega največje globine na merilni postaji Šempeter, kjer povprečna globina za obdobje 1965–2012
znaša 8 m. Najvišje se podzemna voda nahaja na merilni postaji Levec, in sicer v globini 2,3 m. Prisotna so letna
nihanja njene gladine, saj je gladina najbolj upadala v sušnih letih, kot so bila leta 1993, 2003, 2011 in 2012.
Kljub letnim in sezonskim kolebanjem pa merilni mesti Levec in Šempeter v celotnem obdobju izkazujeta rahel
trend upadanja gladine podzemne vode, saj je gladina podzemne vode na obeh merilnih mestih v celotnem
obdobju v povprečju upadla za približno 20 cm. Merilna postaja Breg pa izkazuje statistično neznačilen trend
spreminjanja gladine podzemne vode (Arhiv podzemnih voda, 2014).
S pomočjo metode kriging so bili izračunani povprečni nivoji podzemne vode za merilna mesta na preučevanem
delu Spodnje Savinjske doline (karta 11). V analizo je bilo vzetih enajst od dvanajstih merilnih mest, pri čemer
je bilo merilno mesto Levec (Le - 1/01) izločeno iz analize zaradi premajhnega časovnega niza. Merilna mesta
so začela različno obratovati, zato je bilo uporabljeno obdobje 2001–2013. Nivoji podzemne vode najvišje
vrednosti dosegajo v severnem in zahodnem delu preučevanega območja Spodnje Savinjske doline. Najvišje
kvote znašajo okoli 300 m, in so dosežene na območju Braslovč in upadajo v smeri poteka doline, kjer na
območju Levca kote podzemne vode dosegajo nivoje okoli 243 m (Hidrološki monitoring ..., 2015).
Karta 10: Tipi vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini.
38
Grafikon 9: Povprečna globina podzemne vode (v metrih) na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1955–2012 (Vir
podatkov: Arhiv podzemnih voda, 2014).
Leto
1955
0
1960
1965
1970
1975
1980
1985
1990
1995
2000
2005
2010
1
Globina [m]
2
3
4
5
6
7
8
9
Breg (0300)
Šempeter (0840)
Levec (Vč-1772)
Karta 11: Povprečni nivoji podzemne vode v obdobju 2001–2013 (m n. v.).
Omembe vredno je tudi dejstvo, da je le manjši del območja danes zaščiten z vodovarstvenimi območji, na
katerih veljajo ukrepi različnih stopenj za zaščito podzemne vode. Za celotno Spodnjo Savinjsko dolino velja,
da je kakovost podzemne vode slaba (Milavec, Verbovšek, 2012).
39
Vodna oskrba Spodnje Savinjske doline
Vodna oskrba prebivalstva ima na proučevanem delu Spodnje Savinjske doline že zelo dolgo tradicijo. V
preteklosti je bila tradicionalna raba vodnih virov na proučevanem območju vezana na bližnje lokalne vire
pitne vode, kar so večinama predstavljali vodnjaki, lokalno prebivalstvo se je oskrbovalo še z zajetjem manjših
izvirov ali potokov ter zbiranjem kapnice (Trobec, 2010).
Začetki vodne oskrbe prebivalcev Spodnje Savinjske doline segajo v 50 leta 20. stoletja, ko so bili zgrajeni prvi
individualni sistemi, do večjega razvoja oskrbe lokalnega prebivalstva pa je prišlo po letu 1959 z izgradnjo večjih
vodovodnih sistemov. Omembe vredno je tudi dejstvo, da se je v času izgradnje vodovodov takratna občina
Žalec naslonila na oskrbo iz bolj oddaljenih vodnih virov iz okoliškega vzpetega sveta, podzemna voda pa je
ostala dopolnilni vir vodne oskrbe (Trobec, 2010). Danes se oskrbuje s pitno vodo z javnih vodovodnih sistemov
okoli 36.000 prebivalcev na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Oskrba s pitno
..., 2014). Večino vodnih virov za oskrbo s pitno vodo predstavljajo gravitacijski vodni viri (22 objektov za zajem
vode), sledijo vrtine (10 objektov za zajem vode) in podtalnica (5 objektov za zajem vode). Na območju je 11
vodovodnih sistemov za vodno oskrbo prebivalstva, ki jih upravlja Javno komunalno podjetje Žalec (Oskrba s
pitno ..., 2014). Največja poraba vode in kapacitete so značilne za vodovodne sisteme, ki služijo oskrbi največjih
naselij (Žalec, Šempeter, Polzela in Vransko). Največ zajetij se nahaja na območju razpoklinskega vodonosnika,
najpogosteje na stiku pokrajinskih tipov (ravnina, gričevje in hribovje). Pri večjih vodovodnih sistemih pa se
zajetja nahajajo tako na območjih medzrnskega kot tudi na območjih razpoklinskega vodonosnika.
Preglednica 6: Značilnosti vodovodnih sistemov Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Oskrba s pitno ..., 2014).
Vodovodni sistem
Žalec
Maksimalna izdatnost (l/s)
Dnevna poraba (l/s)
137
82
medzrnski in razpoklinski
Tip vodonosnika
medzrnski in razpoklinski
Šempeter
74
37
Griže
14
5
medzrnski in razpoklinski
Letuš
8
4
medzrnski
Tešova
2
0,2
Prebold
8
4
kraški
medzrnski
Tabor
40
12
medzrnski in razpoklinski
Podvin - Dobrič
8,7
4
razpoklinski
Ponikva
0,8
0,4
razpoklinski
Vransko - Polzela
51
18
razpoklinski
Podkraj
0,8
0,4
razpoklinski
Velika Reka - Smrekovina
0,07
0,04
razpoklinski
Zaključek
Podobno kot drugje po državi je tudi na proučevanem delu Spodnje Savinske doline prišlo do padajočega
trenda pri pretokih (srednji letni pretok, mali pretoki), specifičnega odtoka in zviševanja temperatur rečnih
voda (Ulaga, 2002). Ob nadaljevanju tovrstnih trendov in pojavljanju poletne suše bo lahko prišlo do
občasnih težav z vodno oskrbo. Ob tem je dovolj zgovoren podatek, da je Ložnica v času najhujše suše v
letu 2003 presahnila, pretok je znašal 0,001 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014). Z vidika pretočnih režimov
in temperaturnih režimov se kaže velika prehodnost Spodnje Savinjske doline. Tu se namreč pojavljata dva
pretočna režima (alpski dežno-snežni in dinarsko-alpski dežno-snežni pretočni režim) in dva temperaturna
režima (predalpski in panonski temperaturni režim) (Hrvatin, 1998; Frantar, 2012).
Pri podzemnih vodah ni bilo opaženih večjih sprememb gladine podzemne vode na izbranih merilnih postajah.
Druga značilnost podzemne vode je ta, da se nahaja dokaj plitvo pod površjem in je zaradi tega dovzetnejša za
onesnaževanje. Kljub temu pa obstajajo možnosti za izkoriščanje njenega toplotnega potenciala za delovanje
toplotnih črpalk (Milavec, Verbovšek, 2012). Stoječe vode danes na proučevanem območju Spodnje Savinjske
doline čedalje bolj izgubljajo na gospodarskem pomenu, zato pa čedalje bolj pridobivajo na turističnem in
rekreacijskem pomenu. Ob naraščajoči rekreacijski funkciji zlasti Žovneškega jezera bo v bodoče upoštevati
nosilne zmogljivosti jezera, saj bo lahko prišlo do slabšanja njegove kakovosti.
40
PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA
Tina Kmetec
Spodnja Savinjska dolina kot del Celjske kotline leži na izrazito prehodnem delu slovenskega ozemlja, kjer
predalpske pokrajinske značilnosti prehajajo v obpanonske. Zaradi prehodnosti so se na tem območju razvile
specifične podnebne in pedološke razmere, ki jih je človek že zelo zgodaj izkoristil v kmetijske namene. Pestre
pedogeografske in biogeografske sestavine so bile posledično v veliki meri okrnjene. Primarne gozdne površine
so bile zamenjane z obsežnimi kmetijskimi in urbanimi površinami. Naravno rastlinstvo je bilo v večji meri
za potrebe kmetijstva nadomeščeno z različnimi kulturnimi rastlinami, med katerimi izstopa hmelj. Mnogo
avtohtonega živalstva pa je bilo zaradi širjenja obsega človekovega delovanja pregnanega v okoliška, manj
antropogenizirana okolja. Namen prispevka je predstavitev pedogeografskih in biogeografskih značilnosti
Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta; za lažjo interpretacijo sta priloženi izdelani karti, in sicer
karta prsti in rastlinstva (gozdnih združb).
Pedogeografske značilnosti
Prst ali pedosfera je naravna tvorba na površju zemeljske skorje, ki nastaja in se razvija na stiku prepletanja
in medsebojnega delovanja vseh delov geosfere pod vplivom skupnega delovanja različnih pedogenetskih
dejavnikov, in sicer matične podlage, podnebja, reliefa, organizmov, človeka in časa (Lovrenčak, 1994).
Najpomembnejša pedogenetska dejavnika v manjšem prostorskem segmentu sta matična podlaga in relief.
Pestro pedološko sestavo tal tega območja je tako pogojeval predvsem stik različnih geoloških enot in reliefnih
oblik. Osrednjo ravninsko dno Spodnje Savinjske doline sestavlja karbonatna prodna nasipina Savinje in njenih
pritokov Pake ter Bolske; robni deli doline pa so prikriti z ilovico preostalih pritokov. Ravninsko dno obdaja
na jugu severni rob Posavskega hribovja, na zahodu in severu kraški planotast svet, ki na vzhodu prehaja v
nizko terciarno gričevje. Veliko vlogo pri pedogenezi prsti ima prehodni podnebni tip, ki se je izoblikoval na
stiku celinskega in predalpskega podnebnega tipa; obenem do tega območja sežejo vplivi mediteranskega
padavinskega režima, kar se odraža s presežkom padavin v poletju in začetku jeseni (Natek, 1983; Petrauer,
2007).
Prsti se zaradi različnih pedogenetskih dejavnikov razlikujejo po vidnih (barva, horizonti) in drugih lastnostih
(reakcija, peščenost, plitvost, …), kakor tudi po rastlinstvu in podnebju. V preteklosti so bile zato zaradi
samega razlikovanja in boljšega pregleda nad vrstami prsti izdelane različne klasifikacije prsti. V prispevku je
uporabljena slovenska klasifikacija prsti, ki se na prvem nivoju na podlagi oblike vode in njenega obnašanja
deli na štiri oddelke. Posamezen oddelek sestavljajo različni razredi, pri katerih je odločilna geneza, ki je vidna
v zaporedju horizontov in njihovih lastnosti. Razred nato sestavljajo različni tipi, ki se ločijo glede na matično
podlago ali prevladujoči pedogenetski proces (Repe, 2010). Oddelčno so v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem
vzpetem svetu zastopane avtomorfne in hidromorfne prsti. Na avtomorfne vpliva zgolj padavinska voda brez
posledičnega zastajanja; na hidromorfne prsti pa vpliva občasno ali stalno zastajajoča voda. Subakvalne prsti
predstavljajo prsti, ki se razvijejo na dnu stoječih voda ali zelo počasi tekočih vodotokov (Repe, 2010). Za
slednje na podlagi vodnih površin predvidevamo 0,3 % delež. Oddelek halomorfnih prsti na tem območju ni
prisoten.
Avtomorfne prsti
Humusnoakumulativne prsti so mlade, plitve prsti, ki se največkrat razvijejo na nagnjenem ali razgibanem
površju. Te prsti imajo izražen en sam temen, humusni (A) horizont. V gozdu je nad njim pogosto še O horizont
različno močno ali nepreperelega organskega odpada (Repe, 2010). Temu razredu pripadata dva tipa. Rendzine
nastanejo na vseh oblikah mehkih karbonatnih kamnin in reagirajo nevtralno do bazično; rankerji nastanejo
nasprotno na nekarbonatnih kamninah in reagirajo kislo (Repe, 2010). Približno 10 % vseh površin proučevanega
območja prekrivajo rendzine, ki se conalno razporejajo po vseh višje ležečih predelih obkrožajočih hribovij
ter na strmejših pobočjih. Rankerji predstavljajo skromni 1 % delež; opazneje se pojavljajo v manjšem delu
porečja Pirešice (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Kambične prsti so zrele prsti, ki se razvijejo na manj strmem površju in so globlje od 30 cm. Razred teh prsti
je prepoznaven predvsem po značilnem svetlejšem, mineralnem kambičnem horizontu, nad katerim se je
izoblikoval temnejši humusni (A) in pogosto tudi O horizont. Zaradi preperevanja mehkejše, nesprijete matične
podlage se izoblikuje kambični (Bv) horizont; v primeru trših kamnin z netopnimi ostanki karbonatov kambični
(Brz) horizont. Na podlagi vrste in trdote matične podlage ločimo več tipov (Repe, 2010).
41
Karta 12: Pedološka karta Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta.
Evtrične rjave prsti nastajajo na mehkih (lapor, fliš) ali nesprijetih (prod in pesek) karbonatnih kamninah.
Reakcija prsti je zaradi visoke zasičenosti z bazami rahlo bazična do nevtralna, zato je prst posledično zelo
primerna za kmetijstvo (Repe, 2010). Razprostirajo se tako po obširnem ravninskem predelu kot po bližnjih
hribovitih območjih; kar znese 25 % površine obravnavanega območja (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Opazna je visoka povezanost med deležem evtričnih prsti in kmetijskimi površinami.
Distrične rjave prsti nastajajo na vseh trdih, mehkih in nesprijetih (prod, pesek) nekarbonatnih oz. silikatnih
kamninah. Zaradi nizke zasičenosti z bazami je reakcija kisla do zelo kisla. Kmetijska raba tal pa je navkljub
slabšim kemijskim lastnostim zaradi ugodne reliefne izoblikovanosti in določenih agrotehničnih ukrepov
pogosta (Repe, 2010). Predstavljajo nekoliko manjši, 20 % delež; pri čemer se aconalno razporejajo po bližnjih
hribovjih (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Rjave pokarbonatne prsti, ki nastajajo na zahodnem in severnem planotastem kraškem predelu Spodnje
Savinjske doline na trdih, kompaktnih karbonatnih kamninah (apnenci, dolomit), pokrivajo 19 % površin
območja in se v sklopu mozaičnosti navezujejo na značilna območja evtričnih rjavih prsti (Pedološka karta
Slovenije …, 2007). Kljub karbonatni podlagi je reakcija zaradi humidne klime in posledičnega izpiranja
baz slabo kisla do kisla; proti matični podlagi se sicer zviša. Zaradi reliefne izoblikovanosti in pomanjkanja
površinskih tokov na območju tega tipa prsti prevladuje kot raba tal gozd (Repe, 2010).
Hidromorfne prsti
Obrečne prsti so mlade prsti aluvialnih in poplavnih ravnic, stalno pod vplivom premikajoče se vode in
dvignjene podtalnice. Bolj ko se spuščamo po vodotokih navzdol, bolj se širi vpliv vode, širši je pas teh prsti
in bolj je površje ravno. Vodotoki stalno nanašajo novo gradivo, ki je lahko prod (zgornji tok), pesek (srednji
tok), melj ali glina (spodnji tok). Če je gradivo karbonatno, je reakcija bazično nevtralna, prostih karbonatov
42
je veliko, sicer so prsti kisle (Repe, 2010). Prevladujejo razvite obrečne oglejene prsti, ki so se izoblikovale na
uravnanem reliefu spodnjega toka rek, kjer so ob večjih vodostajih vodotokov prisotne poplave (Repe, 2010).
Na obravnavanem območju se pojavljajo na akumulacijskih predelih Savinje in Bolske s približno 7 % deležem
(Pedološka karta Slovenije …, 2007). Drug tip obrečnih prsti v manjši meri predstavljajo nerazvite obrečne prsti,
ki se nahajajo tik ob bregovih vodotoku. V nasprotju z razvitimi so nerazvite prsti precej skeletne, sestavlja pa
jih manjši del organskih oz. humusnih snovi (Repe, 2010). Slednje pokrivajo 2 % površine in se pojavljajo v
neposredni bližini reke Savinje in sotočjem z Bolsko (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Psevdooglejene prsti predstavljajo prsti, pri katerih je onemogočen nemoten odtok padavinske vode znotraj
profila in odsotnost vpliva podtalnice. Zaradi izmenjujoče se prisotnosti in odsotnosti vode glede na padavine
se v sami prsti izmenjujoče vršita redukcija in oksidacija; posledica je marmoriranost. Pojavljajo se na ravninah,
kjer se je izoblikoval težak, gost, zbit glinast horizont, in na pobočju, kjer je prisotna neprepustna matična
podlaga. Zaradi svojih lastnosti so psevdogleji za kmetijstvo malo primerni (Repe, 2010). Na proučevanem
območju zaradi nanosa drobnih delcev potokov obsegajo večji robni del ravnine; pokrivajo 10 % površine
območja (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Oglejene prsti so prsti, ki so pod neposrednim vplivom talne vode, ki je stalno prisotna v spodnjem delu
profila, in poplav, ki povečujejo mokrotnost. Ta tip prsti nastaja na izrazito ravnih ali konkavnih območjih;
kjer zaradi mokrotnosti pokrajina deluje kot močvirje. Zaradi obilice vode je organska snov v A horizontu
slabo preperela; prsti so neprimerne za kmetijstvo (Repe, 2010). Gleji pokrivajo 4 % površine tega območja,
predvsem so zastopane ob vodotoku Ložnica (Pedološka karta Slovenije …, 2007).
Drugo
Antropogene prsti so prsti, ki so pod neposrednim vplivom delovanja človeka, in sicer povsod, kjer je prisotna
kmetijska dejavnost, kakor tudi v mestnih parkih in na zelenicah. Zaradi človeškega delovanja je za prsti značilno:
odsotnost ali premešanost horizontov, nadpovprečna količina organske snovi, prekomerna založenost s hranili
ali vodo, pojav naravi tujih snovi in predmetov. Slednje označuje predvsem tip vrtne prsti, ki na karti niso
prikazane v vsej svoji razsežnosti, saj ta prikazuje primarno pedološko zgradbo (Repe, 2010). Na podlagi rabe
tal, kot sta njive in vrtovi ter travniki, se predvideva 33 % pokritost celotnega območja (Glej karto rabe tal v
članku Lokalna oskrba s hrano na strani 88). Tehnogene prsti so prsti nenaravnega nastanka, ki jih sestavljajo
plasti nasipavanja odpadnega materiala; npr. jalovine, odpadki … (Repe, 2010).
Preglednica 7: Pedološka sestava Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta.
Oddelek
Razred
Tip
Avtomorfne
Humusnoakumulativne prsti
rendzina
ranker
3,9
1,18
Kambične prsti
evtrična rjava prst
84,1
25,13
distrična rjava prst
67,8
20,28
rjava pokarbonatna
prst
63,7
19,03
Hidromorfne
Obrečne prsti
Površina (km2)
Delež površine (%)
34,3
10,24
obrečna prst
5,5
1,64
obrečna oglejena
prst
22,3
6,68
Psevdooglejene prsti
psevdooglejena prst
33,4
10,00
Oglejene prsti
oglejena prst
13,3
4,00
Subakvalne
1,0
0,30
Halomorfne
0,0
0,00
*Antropogene
*Tehnogene
≈33,00
jalovine
0,1
0,04
Rastlinstvo
Pestra rastišča in podnebne razmere v Sloveniji kot posledica prehodnega položaja na stičišču geotektonskih
in biogeografskih enot, pestrih pedoloških in hidroloških razmer itd. omogočajo visoko stopnjo biotske
raznovrstnosti. Slednja se je na mnogih območjih Slovenije ohranila kot posledica ekstenzivne kmetijske in
gozdarske rabe (Plut, 2014b). Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi, saj gozd pokriva kar 58,4
% države (Splošni podatki in …, 2014). Med obravnavanimi občinami v Spodnji Savinjski dolini in okolici so
43
nadpovprečno gozdnate občine, katerih večji delež površine pripada Posavskemu hribovju. Gozdne površine
predstavljajo v občini Vransko kar 66,5 % vseh površin; gozdnati sta tudi občini Tabor s 63,0 % in Prebold s
62,1 % deležem gozda. Nekoliko manj gozdnih površin imajo občine, katerih večinski delež površin pripada
ravninskemu delu, ki je pod vplivom intenzivnejše kmetijske in poselitvene rabe tal. Podpovprečno gozdnate
občine so občine Braslovče s 40,8 ter Žalec s 43,0 % in Polzela s 45,6 % gozdnih površin (Potenciali po občinah
…, 2014). Med samimi gozdovi so izrednega pomena varovalni gozdovi, katerih primarna funkcija je ekološkega
značaja, saj v zaostrenih ekoloških razmerah ščitijo sebe, svoja zemljišča in nižje ležeča zemljišča (Uredba o
varovalnih …, 2012). Varovalni gozdovi predstavljajo na obravnavanem območju 2,78 % delež vseh gozdov;
conalno se pojavljajo na različnih predelih obravnavanega območja.
Zaradi prehodnosti območja se je na obravnavanem območju vzpostavila velika pestrost gozdnih združb. Za
boljšo preglednost nad vrstami združb in njihovih razporeditev v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem
svetu sta bili izdelani karta gozdnih združb in varovalnih gozdov ter preglednica gozdnih združb s pripadajočimi
rastlinskimi vrstami.
Karta 13: Karta gozdnih združb in varovalnih gozdov.
Kisloljubni bukovi in jelovi gozdovi
Gozdna združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum) se pojavlja na višjih nadmorskih višinah, na položnejših
pobočjih, na vseh ekspozicijah (Marinček, Čarni, 2003). Vidno se razprostira čez severni rob Posavskega
hribovja in s tem predstavlja kar 67,54 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
44
Preglednica 8: Značilne rastlinske vrste posameznih gozdnih združb (Vir: Marinček, Čarni, 2003).
ZDRUŽBA
DREVESNA PLAST
GRMOVNATA PLAST
ZELIŠČNA PLAST
združba bukve in rebrenjače
Blechno-Fagetum
bukev, graden, pravi kostanj,
navadna smreka, rdeči bor, bela
jelka, navadna breza
navadna krhlika, bukev, graden,
jerebika
rebrenjača, borovnica, orlova
praprot
združba bukve in pravega
kostanja
Castaneo sativae-Fagetum
bukev, pravi kostanj, graden,
rdeči bor, smreka, navadni
gaber
navadna krhlika, navadni
bršljan, enovrati glog, navadna
leska, mali jesen
borovnica, orlova praprot,
belkasta bekica, lepljiva kadulja,
gozdna lakota
združba bukve in belkaste
bekice
Luzulo albidae-Fagetum
bukev, bela jelka, navadna
smreka, evropski macesen,
beli javor
srhkostebelna robida, evropska
rdeča malina,
navadna zajčja deteljica,
borovnica, vretenčasti
salomonov pečat, navadna
smrdljivka
združba bele jelke in
okroglolistne lakote
Galio rotundifolii-Abietetum
albae
bela jelka, navadna smreka,
bukev, navadni gaber, pravi
kostanj, beli javor
srhkostebelna robida, evropska
rdeča malina, navadna jerebika
dvolistna senčnica, navadna
zajčja deteljica, lepljiva kadulja,
ženikelj, borovnica
združba bukve in črnega gabra
Ostryo-Fagetum
bukev, črni gaber, mali jesen,
mokovec
rumeni dren, navadna kalina,
navadna leska, bradavičasta
trdoleska
črni teloh, pisana šašulica, beli
šaš, velocvetni naprstec, orlova
praprot, spomladanska resa
združba bukve in navadnega
planinščka
Homogyno sylvestris-Fagetum
bukev, bela jelka, navadna
smreka, beli javor, evropski
macesen
navadna leska, navadni volčin,
kimastoplodni šipek evropska
rdeča malina, planinsko
kosteničevje
navadna ciklama, deveterolistna
konopnica, borovnica, zajčji
lapuh
združba bukve in navadnega
tevja
Hacquetio-Fagetum
bukev, beli gaber, graden,
maklen, lipa, veliki jesen, črni
gaber, gorski javor
bršljan, navadni srobot,
navadna leska, navadna
trdoleska
navadno tevje, alpski vimček,
navadni kopitnik, trobentica,
ženikelj
združba bukve in zasavske
konopnice
Cardamini savensi-Fagetum
bukev, beli javor
gorski javor, planinsko in
puhastolistno kosteničevje,
navadni volčin, bukev,
kimastoplodni šipek,
srhkostebelna robida
podlesna vetrnica, zasavska
konopnica, zajčja deteljica,
vretenčasti salomonov pečat
združba bukve in navadnega
kresničevja
Arunco-Fagetum
bukev, beli javor, črni gaber
navadni volčin, širokolistna
trdoleska, planinsko in
puhastolistno kosteničevje,
kimastoplodni šipek
podlesna vetrnica, mnogocvetni
salomonov pečat, navadna
ciklama, turška lilija
združba bukve in velecvetne
mrtve koprive
Lamio orvalae-Fagetum
bukev, gorski javor, gorski brest,
veliki jesen, bela jelka
navadni volčin, navadna leska,
črni bezeg
deveterolistna, peterolistna in
brstična konopnica, velecvetna
mrtva kopriva
združba črnega gabra in
puhastega hrasta
Querco-Osryetum carpinifoliae
puhasti hrast, črni gaber,
mokovec, mali jesen, cer,
drobnica, maklen, graden
dlakava relika, rumeni in rdeči
dren, navadni brin, navadna
kalina, črni trn
trobentica, šmarnica, sinjezeleni
šaš, dišeči salomonov pečat
združba navadnega gabra in
borovnice
Vaccinio myrtilli-Carpinetum
betuli
graden, dob, navadni gaber,
češnja, lipovec, beli javor,
navadna smreka, bela jelka
pomladek navadnega gabra in
smreke, navadna leska, navadna
kalina, navadna trdoleska,
bršljan
borovnica, rebrenjača, orlova
praprot, obloplodni šaš,
mnogocvetni salomonov pečat
združba rdečega bora in
borovnice
Vaccini myrtilli-Pinetum
sylvestris
rdeči bor, graden, bukev
navadna breza, gaber, pravi
kostanj, navadna krhlika,
navadni brin, trepetlika,
srhkostebelna robida
navadna arnika, rebrenjača,
jesenska vresa, spomladanska
resa, borovnica, brusnica
Gozdna združba bukve in pravega kostanja (Castaneo sativae-Fagetum), poznana kot kisloljubni bukov gozd,
je vezana na nekarbonatno matično podlago (Marinček, Čarni, 2003). Združba porašča gričevnato, severno
obrobje območja, ki predstavlja 3,59 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
Gozdna družba bukve in belkaste bekice (Luzulo albidae-Fagetum) se nahaja le na določenem delu skrajnega
severnega roba Posavskega hribovja, kjer porašča strma, hladnejša osojna območja. Na obravnavanem
območju predstavlja 0,43 % površine vseh gozdov (Marinček, Čarni, 2003).
Na podobnih rastiščnih pogojih uspeva tudi gozdna združba bele jelke in okroglolistne lakote (Galio rotundifoliiAbietetum albae), ki predstavlja manjši del, in sicer 0,2 % površine vseh gozdov (Marinček, Čarni, 2003). Gozdna
družba se nahaja v predalpskem svetu, največkrat se pojavlja na nekarbonatni matični podlagi (Vegetacijska
karta gozdnih ..., 2002).
45
Bukovi gozdovi na karbonatni matični podlagi
Gozdna združba bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum) porašča strma, prisojna pobočja Dobroveljske planote,
ki jo gradi karbonatna kamnina. Združbi na tem območju ustrezajo humidne razmere in rendzina (Marinček,
Čarni, 2002). Območje združbe predstavlja 9,93 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
Gozdna združba bukve in navadnega planinščka (Homogyno sylvestris-Fagetum) v širšem smislu uvrščamo
med jelove-bukove gozdove. Kot conalna združba predalpskega sveta se razprostira do skrajnih vzhodnih
obronkov Savinjskih Alp na stiku s Savinjsko dolino, kjer predstavlja 9,4 % površine vseh gozdov (Vegetacijska
karta gozdnih ..., 2002; Marinček, Čarni, 2002).
Gozdna združba bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum), z drugim imenom podgorski bukov gozd,
predstavlja 3,38 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Združba porašča mozaična tla
gričevij in nižjih hribovij z blažjimi nakloni (Marinček, Čarni, 2002). Na obravnavanem območju se nahaja na
prehodnih obronkih Posavskega hribovja in obsežnih predelih Ponikovske planote.
Gozdna združba bukve in zasavske konopnice (Cardamini savensi-Fagetum) kot conalni tip združbe predstavlja
le 1,62 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Najpogosteje se razvije na kislih, spranih
prsteh, kot so npr. pokarbonatna tla (Marinčak, Čarni, 2002).
Gozdna združba bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum) predstavlja 0,6 % površine vseh gozdov
(Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Porašča strma osojna pobočja do nadmorske višine 900 m s karbonatno
matično podlago (Marinček, Čarni, 2002), in sicer na obravnavanem območju severnega roba Posavskega
hribovja.
Gozdni združbi bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum) odgovarjajo naslednji rastiščni
pogoji: osojnost lege, površinska kamnitost in vplivi vlažnega gorskega podnebja (Marinček, Čarni, 2002). Kot
conalni predalpski gozd se pojavlja na severozahodnem delu obravnavanega območja in predstavlja 0,38 %
površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
Gozdovi črnega gabra in puhastega hrasta
Gozdna združba črnega gabra in puhastega hrasta (Querco-Osryetum carpinifoliae) je združba termofilnih
rastlin, katerih avtohton areal je v submediteranskem območju. Na tem območju se pojavljajo na prisojnih
pobočjih na plitvih rendzinah na skrajnem severnem robu Posavskega hribovja, kar predstavlja 0,68 % površine
vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
Preglednica 9: Površine gozdnih združb v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu (Vir podatkov: Vegetacijska
karta gozdnih …, 2002).
Skupine združb
Združba
Površina
(km2)
Delež
površine (%)
bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum)
273,93
67,54
bukve in pravega kostanja (Castaneo sativae-Fagetum)
14,55
3,59
bukve in belkaste bekice (Luzulo albidae-Fagetum)
1,74
0,43
bele jelke in okroglolistne lakote (Galio rotundifolii-Abietetum
albae)
0,83
0,20
bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum)
40,29
9,93
bukve in navadnega planinščka (Homogyno sylvestris-Fagetum)
38,12
9,40
bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum)
13,72
3,38
bukve in zasavske konopnice (Cardamini savensi-Fagetum)
6,56
1,62
bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum)
2,43
0,60
bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum)
1,53
0,38
Gozdovi črnega gabra in
puhastega hrasta
črnega gabra in puhastega hrasta (Querco-Osryetum carpinifoliae)
2,74
0,68
Gozdovi navadnega gabra
navadnega gabra in borovnice (Vaccini myrtilli-Pinetum sylvestris)
1,03
0,25
Gozdovi rdečega bora
rdečega bora in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli)
1,81
0,45
6,31
1,56
Kisloljubni bukovi in jelovi
gozdovi
Bukovi gozdovi na karbonatni
matični podlagi
Ostale združbe
46
Gozdovi navadnega gabra
Gozdna združba navadnega gabra in borovnice (Vaccini myrtilli-Pinetum sylvestris) porašča območja silikatne
matične podlage na nižjih nadmorskih višinah (Marinček, Čarni, 2002). Združba prekriva manjšo območje
severno od Žalca, kar predstavlja 0,25 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002).
Gozdovi rdečega bora
Gozdna združba rdečega bora in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli) predstavlja 0,45 % površine
vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Nahaja se na obrobju dolinskega dna, največkrat naseljuje
predele siromašnih prsti (Marinček, Čarni, 2002).
Živalstvo
Življenjsko okolje živali v Spodnji Savinjski dolini in okolici se zaradi antropogenih posegov v naravno okolje
precej poslabšuje. Največje posege v naravne habitate živalskih vrst povzročajo intenzivna kmetijska dejavnost,
razpršena poselitev in z njo povezana infrastruktura. Krči se življenjski prostor; koncentrirano cestno omrežje
in ograjene urbane in kmetijske površine pa prispevajo k omejenemu gibanju živali. Ne glede na opisane
razmere, ki so skoncentrirane predvsem na uravnano območje, obravnavano območje sestavljajo tudi obsežni
gozdovi, čigar naravnem okolju so prisotne mnoge vrste divjadi. Med parkljasto divjadjo je prisotna srnjad,
divji prašič, gams, navadni jelen, damjak ter muflon; med malimi zvermi so opazne lisice in kune belice ter
redkeje jazbec in kuna zlatica; v manjšem številu je zastopana tudi mala divjad, in sicer poljski zajec, raca
mlakarica, fazan, pižmovka in mala jerebica (Letni lovsko upravljavski …, 2014).
Zaradi dobre zastopanosti vodnih teles v nižinskih predelih so življenjski pogoji za obvodne in vodne živalske
vrste dokaj ugodni. Na območju večjih stoječih vodnih površin na obravnavanem območju, med katere štejemo
umetno Žovneško jezero, Braslovško jezero in ribnik Vrbje ob Savinji, je prisotno večje število ptic vodnih
habitatov. Mnogo vrst vodnih ptic in gnezdilk se ustavi na obravnavanem območju v času preleta, saj Spodnja
Savinjska dolina predstavlja povezavo med Panonsko nižino in Mediteranom; mnogo vrst pa na tem območju
tudi prezimi. Na ribniku Vrbje in v njegovi neposredni okolici je bilo ugotovljenih več kot 120 vrst, pri čemer
so najbolj zastopane črna liska (Fulica atra), črnoglavka (Prunella vulgaris) in mlakarica (Anas Platyrhynchos)
(Vogrin, 1996).
Slika 8: Ribnik Vrbje (Vir: Ribnik Vrbje, 2014).
Zaključek
Spodnja Savinjska dolina in okoliški vzpeti svet leži na prehodnem delu s specifičnimi podnebnimi in pedološkimi
razmerami, zaradi česar se je izoblikovala pestra pedogeografska in biogeografska sestava območja. Na podlagi
Slovenske klasifikacije prsti je bila ugotovljena naslednja zastopanost prsti, in sicer največji delež predstavljajo
evtrična rjava prst (25 %), distična rjava prst (20 %), rjava pokarbonatna prst (19 %), rendzina (10 %), ki se
razporejajo na različno nagnjenih legah hribovij in gričevij. Psevdooglejena prst (10 %) je prisotna predvsem
ob pritokih manjših vodotokov na vznožju hribovij in gričevij; medtem ko je v bližini vodotokov Savinje in
Bolske obrečna prst (8 %), Ložnice gleji (4 %). Celotno območje zaznamuje biotska raznovrstnost, ki je nekoliko
okrnjena zaradi antropogenih posegov v naravno okolje. Slednje je očitno v podpovprečno gozdnih občinah,
kjer je očitna problematika konfliktnosti življenjskega prostora živalskega sveta in antropogene rabe prostora.
Gozdne združbe so zaradi obsežnosti obravnavanega območja prisotne v večjem številu – obravnavanih 13; pri
čemer na približno 68 % površine vseh gozdov dominira združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum), ki je
pogojena z matično podlago. Med gozdnimi združbami je sicer mnogo conalnih predalpskih gozdnih združb, ki
obsegajo manjši predel in delež. V živalskem svetu so zastopane različne vrste divjadi, od katerih po številnosti
prednjači srnjad; omembe vreden je tudi podatek o zastopanosti ptic vodnih habitatov.
47
PREBIVALSTVO IN NASELJA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE
Andreja Dintinjana
Spodnja Savinjska dolina je bila že v preteklosti naselbinsko zelo pomembno območje, predvsem zaradi
ravninske lege in posledično lahke prehodnosti. O tem pričajo številna arheološka najdišča (Lokalna razvojna
strategija, 2008). Kakor v preteklosti, je Spodnja Savinjska dolina tudi danes gosto naseljeno območje. Gostota
poselitve znaša 112,85 prebivalcev na km2, kar je nekoliko višje od slovenskega povprečja, ki znaša 101,7
prebivalca na km2. Na celotnem območju Spodnje Savinjske doline je v 1. polovici leta 2014 živelo 41.980
prebivalcev (Gostota naseljenosti in …, 2014a).
V nadaljevanju prispevka predstavljamo značilnosti prebivalstva in naselij na območju Spodnje Savinjske doline
in okoliškega vzpetega sveta. V prvem poglavju so opisani glavni statistični podatki, ki so ključni za razumevanje
značilnosti prebivalstva in jih, za lažjo ponazoritev, predstavljamo tabelarično in grafično. Obenem podajamo
primerjavo podatkov za celotno državo. V drugem poglavju predstavljamo ključne podatke, ki se navezujejo na
poselitev Spodnje Savinjske doline. Opredelili bomo območja gostejše poselitve, tipe poselitev in gravitacijsko
območje Spodnje Savinjske doline. V drugem poglavju bomo opredelili tudi stopnjo centralnosti posameznih
naselij.
Značilnosti prebivalstva v občinah Spodnje Savinjske doline
Gibanje števila prebivalcev
Število prebivalcev občin Spodnje Savinjske doline se je med letoma 1948 in 2014 občutno povečalo. Iz 28.182
prebivalcev leta 1948 na kar 41.976 prebivalcev leta 2014 (Prebivalstvo po starosti …, 2014, Popis prebivalstva
in stanovanj …, 1971). Rast števila prebivalcev v tem obdobju je prikazana na grafikonu 10.
Grafikon 10: Spreminjanje števila prebivalcev Spodnje Savinjske doline med letoma 1948 in 2014 (Vir podatkov: Popis
prebivalstva in …, 1971; Prebivalstvo po starosti …, 2002; Prebivalstvo po starosti …, 2014).
44.000
42.000
Število prebivalcev
40.000
38.000
36.000
34.000
32.000
30.000
28.000
26.000
1948
1953
1961
1971
1981
1991
2002
2011
2012
2013
2014
Med letoma 1999 in 2014 v vseh šestih občinah beležimo rast prebivalstva. Največjo rast je doživela Občina
Polzela, v kateri se je število prebivalcev povečalo iz 5.198 v letu 1999 na 6.060 leta 2014, ko je tako v Občini
Polzela živelo 17 % več prebivalcev kot leta 1999. Občini Polzela sledi Občina Braslovče s 13 % rastjo, nato
občini Prebold in Tabor z 10 % rastjo in kot zadnji občini Vransko in Žalec s 4 % rastjo prebivalcev (Prebivalstvo
po starostnih …, 2001, Prebivalstvo po starosti …, 2014).
V primerjavi z večino drugih slovenskih občin lahko opazimo, da na območju občin Spodnje Savinjske doline
število prebivalcev rahlo narašča, kar je predvsem posledica priseljevanja. To dokazuje tudi selitveni prirast
na 1.000 prebivalcev, ki je bil leta 2009 vseh občinah pozitiven. V Občini Tabor je znašal 3,3 (Občina Tabor.
Slovenske …, 2014), v Občini Braslovče 4,6 (Občina Braslovče. Slovenske …, 2014), v Občini Žalec 9,3 (Občina
Žalec. Slovenske …, 2014), v Občini Polzela 14,9 (Občina Polzela. Slovenske …, 2014), v Občini Prebold 21,8
(Občina Prebold. Slovenske …, 2014) in v Občini Vransko 22,3 (Občina Vransko. Slovenske …, 2014).
48
Grafikon 11: Gibanje števila prebivalcev v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu
…, 2014).
25.000
število prebivalcev
20.000
15.000
10.000
5.000
0
2000
2001
2002
Žalec
2003
2004
2005
Polzela
2006
2007
Braslovče
2008
2009
Prebold
2010
Vransko
2011
2012
2013
2014
Tabor
Starostna in spolna sestava prebivalcev
Starostna sestava prebivalcev v vseh občinah Spodnje Savinjske doline nakazuje star demografski režim, saj je
povsod nekoliko manjši delež mladega prebivalstva. Podatki o starostni in spolni sestavi prebivalcev območja
so prikazani na grafikonu 12. Z grafikona je razvidno tudi, da pri prebivalcih, starih več kot 85 let, občutno
prevladujejo ženske. Povprečna starost občanov je bila leta 2012 najvišja v Občini Prebold, kjer je znašala
42,2 let, kar je le malo višje od slovenskega povprečja (42 let) (Občina Prebold. Slovenske …, 2014). Najnižja
povprečna starost občanov je zabeležena v Občini Tabor, kjer je znašala 41 let (Občina Tabor. Slovenske …,
2014).
Grafikon 12: Starostna in spolna struktura prebivalcev Spodnje Savinjske doline leta 2014 (Vir podatkov: Prebivalstvo po
starosti in spolu …, 2014).
85 +
80 do 84
75 do 79
70 do 74
65 do 69
60 do 64
Starost prebivalcev
55 do 59
50 do 54
45 do 49
40 do 44
ŽENSKE
35 do 39
MOŠKI
30 do 34
25 do 29
20 do 24
15 do 19
10 do 14
5 do 9
0 do 4
2.000
1.500
1.000
500
0
500
1.000
1.500
2.000
Število prebivalcev
Razmerje med številom oseb, starih 65 let ali več, in številom oseb, mlajših od 15 let, prikazujemo z indeksom
staranja (V slovenskih občinah …, 2014). Med občinami Spodnje Savinjske doline je bil leta 2014 najvišji indeks
staranja v Žalcu, kjer je znašal 119. To pomeni, da je na 100 oseb mlajših od 15 let v Občini Žalec prebivalo
119 oseb, starih 65 ali več. Sledijo Občina Vransko (113), Občina Polzela (111) in Občine Braslovče, Prebold ter
49
Tabor (107). V vseh občinah Spodnje Savinjske doline je večje število prebivalcev, starih 65 ali več, kot mlajših
od 15 let (Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014).
Najvišji naravni prirast na 1.000 prebivalcev je v letu 2013 beležila Občina Tabor (9,2), kar je občutno višje
od slovenskega povprečja, ki znaša 0,9. Višji naravni prirast na 1.000 prebivalcev od slovenskega povprečja
je imela še občina Žalec (3,7). Naravni prirast občine Prebold je znašal 0,6. Braslovče so imele ničelni naravni
prirast. Negativni naravni prirast sta imeli občini Polzela (– 4,1) in Vransko (– 5,0) (Naravno gibanje prebivalstva
…, 2014). Število prebivalcev se je kljub deloma negativnemu naravnemu prirastu v večini občin povečalo.
Posledično lahko sklepamo, da je Spodnja Savinjska dolina območje priseljevanja. V občinah Polzela in Vransko
je nekoliko večji delež žensk (51 %), v občini Tabor pa je večji delež moških (51 %). Občine Braslovče, Prebold
in Žalec imajo po 50 % prebivalcev vsakega spola (Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014).
Izobrazbena in zaposlitvena sestava
Preglednica 10 prikazuje zaposlitveno sestavo po občinah. Aktivno prebivalstvo opredelimo kot delovno aktivno
prebivalstvo in brezposelne osebe, delovno aktivno prebivalstvo pa sestavljajo zaposlene in samozaposlene
osebe (Aktivno prebivalstvo, 2014). Na območju občin Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2013 18.928
aktivnih prebivalcev, kar je 45 % vseh prebivalcev. Delež brezposelnih je bil leta 2013 v vseh občinah, z izjemo
Občine Braslovče, večji od slovenskega povprečja, ki znaša 12,9 %. V primerjavi z deležem brezposelnih celotne
Savinjske statistične regije, ki znaša 14 %, je bil delež brezposelnih višji le v Občini Žalec. Delež upokojencev se
v občinah giblje med 24,1 % (Tabor) in 27,7 % (Polzela). Delež učencev, dijakov in študentov je, razen v občinah
Tabor (8,9 %) in Vransko (8,8 %), nekoliko nižji od slovenskega povprečja, a ni zaznati pomembnega izstopanja.
Preglednica 10: Zaposlitvena sestava po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Prebivalstvo, staro 15 …, 2014a; Prebivalstvo,
staro 15 …, 2014b; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014c).
Število
prebivalcev
Delež aktivnega
prebivalstva (%)
Delež delovno
aktivnih (%)
Delež
brezposelnih (%)
Delež učencev,
dijakov in
študentov (%)
Delež
upokojencev (%)
Braslovče
5.409
46
45,4
11,9
8,1
26,5
Polzela
5.995
45
44,4
13,4
7,1
27,7
Prebold
5.052
46
46,1
13,1
6,5
27,1
Tabor
1.603
48
44,6
12,3
8,9
24,1
Vransko
2.652
41
42,8
12,8
8,8
25,8
Žalec
21.413
45
45,1
15
7,2
26,9
Spodnja
Savinjska dolina
42.124
45
45
13
8
26
Savinjska
statistična regija
260.217
46
45,3
14
7,8
26,1
2.058.821
44
44,8
12,9
8,6
26
Slovenija
V preglednici 11 je prikazana izobrazbena struktura po občinah leta 2013. Delež delovno aktivnih prebivalcev
z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo je med občinami Spodnje Savinjske doline daleč najvišji v Občini Žalec,
kar 18,9 %. Najnižji pa je v Občini Tabor, kjer znaša le 3,5 %. Delež delovno aktivnih prebivalcev z osnovnošolsko
izobrazbo ali manj je najvišji v Občini Vransko (13,3 %) in najnižji v Občini Braslovče (5 %).
Preglednica 11: Izobrazbena struktura po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c).
Braslovče
Delež delovno aktivnih
prebivalcev z osnovnošolsko
izobrazbo ali manj (%)
Delež delovno aktivnih
prebivalcev s srednješolsko
izobrazbo (%)
Delež delovno aktivnih
prebivalcev z višješolsko ali
visokošolsko izobrazbo (%)
5
23,9
9
Polzela
9,2
26,2
9,7
Prebold
13,1
44,5
14,2
Tabor
7,3
16,5
3,5
Vransko
13,3
31,2
13
Žalec
11,1
47,8
18,9
Spodnja Savinjska dolina
9,8
31,7
11,4
50
Iz preglednice 12 je razvidno, da je bilo leta 2013 v vseh občinah število delovnih mest manjše od števila delovno
aktivnih prebivalcev. Obravnavane občine imajo torej bivalni značaj. V Občini Žalec je bilo lociranih največ
delovnih mest, saj je bilo v njej zaposlenih 7.214 prebivalcev. 43 % prebivalcev s stalnim prebivališčem v Občini
Žalec je v občini tudi zaposlenih. Najmanj delovnih mest je bilo lociranih v Občini Tabor, le 99. V preglednici
12 je prikazan tudi indeks lokacijske divergence, ki je pokazatelj razlik med delovno aktivnim prebivalstvom
in številom delovnih mest v določeni občini. Če je indeks 100, je število delovnih mest in zaposlenih v občini
uravnoteženo, če je manjši od 100, je v občini presežek delovnih mest, če je višji od 100, je v občini presežek
zaposlenih (Bole, 2013). V vseh občinah Spodnje Savinjske doline je indeks lokacijske divergence višji od 100,
v občinah je torej presežek zaposlenih.
Preglednica 12: Gravitiranje prebivalstva med občinami v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c).
Delovno aktivno
prebivalstvo (brez
kmetov) po občini
prebivališča
Delovno aktivno
prebivalstvo (brez
kmetov) po občini
delovnega mesta
Delovno aktivno
prebivalstvo (brez
kmetov), katerih
delovno mesto je v
občini prebivališča
in njihov delež (%)
Medobčinski
delovni migranti po
občini prebivališča
Indeks lokacijske
divergence
Braslovče
1.987
741
367 (18,5)
1.620
268
Polzela
2.234
1.009
498 (22,3)
1.736
221
Prebold
1.908
1.592
456 (23,9
1.452
120
Tabor
604
99
66 (10,9)
538
610
Vransko
847
476
202 (23,8)
645
178
7.703
7.214
3.316 (43)
4.387
107
Žalec
Spodnja Savinjska dolina je območje z večinoma podeželskim tipom naselij, posledično je znaten delež
prebivalstva zaposlenega na družinskih kmetijah. Preglednica 13 prikazuje zaposlene na družinskih kmetijah
leta 2010. Največji delež občanov, ki so redno zaposleni na družinskih kmetijah, je v Občini Tabor (30,9 %).
Občutno manjši je delež v Občini Žalec.
Preglednica 13: Zaposleni na družinskih kmetijah leta 2010 (Vir podatkov: Družinski člani na …, 2014c).
Število zaposlenih na družinskih kmetijah
Delež zaposlenih na družinskih kmetijah
(%)
Braslovče
923
17,7
Polzela
724
12,2
Prebold
637
13,5
Tabor
469
30,9
Vransko
801
30,6
Žalec
1.754
8,2
Spodnja Savinjska dolina
5.308
18,9
Naselja v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu
Na območju Spodnje Savinjske doline in okoliškem vzpetem svetu je danes 99 naselij (Gostota naseljenosti in
…, 2014b), med katerimi jih ⅘ leži na ravninskem delu, predvsem na rečnih terasah Savinje, Bolske in Ložnice.
Ravninski del je tudi najgosteje poseljen, na njem živi več kot ⅔ prebivalcev Spodnje Savinjske doline (Lokalna
razvojna strategija, 2008).
Občina Žalec je bila ustanovljena leta 1958 in je prvotno zajemala območje veliko 349,2 km2. Leta 1995 se je
od nje odcepilo območje Krajevne skupnosti Vinska Gora in se priključilo Občini Velenje. Preostali del Občine
Žalec se je leta 1998 razdelil v občine Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Toman, 2009). V
preglednici 14 je prikazano število naselij po občinah danes. Največje število naselij ima občina Žalec, 39,
najmanjše število naselij pa imata občini Prebold in Tabor, 7.
51
Karta 14: Gostota poselitve po naseljih v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu v letu 2014.
Preglednica 14: Število naselij po občinah (Vir podatkov: Gostota naseljenosti in …, 2014b).
Občina
Število naselij
Braslovče
22
Polzela
8
Prebold
7
Tabor
7
Vransko
16
Žalec
39
52
Gostota poselitve v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu
Območje Spodnje Savinjske doline je poseljeno z gostoto 113 preb./km2, kar je nekoliko več od slovenskega
povprečja, ki znaša 101,7 preb./km2 (Gostota naseljenosti in …, 2014b). Karta 14 prikazuje gostoto poselitve
po naseljih v Spodnji Savinjski dolini leta 2014. Najvišja gostota poselitve je v ravninskih predelih, ob glavnih
prometnicah in rekah.
Tipi naselij in vzorec poselitve v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu
Po nastanku ločimo tri tipe naselij, ki so se razvila glede na določeno morfologijo terena. Najstarejša so
dolinska naselja, ki so nastala na prodnih terasah Savinje in njenih pritokov. Tu prevladujejo dolge obcestne
vasi, ki ležijo ob glavnih prometnicah. Ta naselja so bila v osnovi agrarna. Zaradi zgostitve poselitve je danes tu
težko slediti prvotni poselitvi. V drugo skupino štejemo naselja hribovitega sveta, kjer so se večinoma razvijale
samotne kmetije. Te ob vznožju hribov in v dolinah potokov prehajajo v gručaste zaselke. Tretja skupina naselij
so gručasta naselja, ki so se razvila ob prehodu potokov na ravninski del. Tovrstna naselja nikoli niso imela
izključno agrarnega značaja, saj so predstavljala koncentracijo trgovine in obrti (Polutnik Kalajdžiski, 2007).
Vzorci poselitve so se v prejšnjem stoletju močno spremenili. Kljub novi urbani arhitekturi je večina manjših
naselij ohranila svoj agrarni značaj (Lokalna razvojna strategija, 2008). Stara jedra vasi so večinoma ohranila
svojo zasnovo, na obrobju pa so se razvili novi deli naselij, ki se tako po namenu kot tudi po videzu razlikujejo
od starih (Toman, 2009). Braslovče, Vransko in Žalec, ki so bile nekdaj trške naselbine, ohranjajo pretežno
sklenjeno pozidavo. V 20. stoletju so se jim pridružila še rudarska (Liboje, Zabukovica) in industrijska (Polzela,
Prebold in Šempeter) naselja. Nova naselja so z gradnjo industrijskih objektov, stanovanjskih blokov in
enodružinskih hiš območju marsikje dala polmestni, urbaniziran izgled (Lokalna razvojna strategija, 2008).
Žalec je največje in najgostejše naseljeno naselje na območju Spodnje Savinjske doline s 4.840 prebivalci v
1. polovici leta 2014. Razpotegnjeno je v smeri vzhod–zahod in se nahaja ob regionalni cesti, ki povezuje
Ljubljano preko Celja z Mariborom. Tip naselja se je izoblikoval že v srednjem veku in se je v enaki obliki ohranil
vse do danes. Sodobni razvoj je širil mesto predvsem na agrarne površine južno in severno od starega jedra.
Del novega naselja se je razvil tudi na zahodu ob cesti, vendar je od starega jedra jasno ločen. Danes se Žalec
razvija kot medobčinsko središče in kot pomembno upravno, gospodarsko, trgovsko, kulturno ter prometno
središče (Toman, 2009). Med mestna naselja v Spodnji Savinjski dolini tako uvrščamo le naselje Žalec. Ostala
naselja so podeželska z znatno manjšo stopnjo urbanizacije in poseljenosti (Lokalna razvojna strategija, 2008).
Kot središče nacionalnega pomena se v bližini razvija Celje, ki predstavlja pomembno zaposlitveno, proizvodno,
storitveno središče ter pomembno regionalno prometno vozlišče (Toman, 2009).
Centralnost območja občin Spodnje Savinjske doline
Po Vrišerju (1998) Slovensko omrežje centralnih naselij razdelimo na 6 stopenj. Centralna naselja različnih
stopenj v Spodnji Savinjski dolini so prikazana na karti 15. Med središča prve stopnje so uvrščena naselja
z osnovno šolo, trgovino z živili in gostilno. Na območju Spodnje Savinjske doline je takih naselij 12. Med
središčna naselja druge stopnje so uvrščena naselja, ki imajo poleg naštetih dejavnosti še pošto, zdravstveno
ambulanto, bančno podružnico, policijsko postajo, lekarno in nekatre specializirane trgovine. Na območju
Spodnje Savinjske doline so taka naselja le tri, Polzela, Prebold in Vransko. Med središčna naselja tretje
stopnje sodijo naselja, ki imajo poleg že naštetih dejavnosti še zdravstveni dom, več specializiranih trgovin in
izpostavo temeljnega sodišča. Ta naselja imenujemo mikroregionalna središča. Na območju Spodnje Savinjske
doline je tako naselje le Žalec. Središča četrte in pete stopnje (mezoregionalna središča) imajo že večje vplivno
območje in zahtevnejše funkcije. V bližini Spodnje Savinjske doline je tako naselje Celje. V najvišjo stopnjo
(makroregionalna središča) se v Sloveniji uvrščata le Ljubljana in Maribor (Rebernik, 2011).
Dnevna mobilnost v Spodnji Savinjski dolini
Za območje Spodnje Savinjske doline je pomembna tako središčna lega med Mariborom in Ljubljano kot tudi
bližina Šaleške doline, kjer so centri industrije in gospodarstva. Za območje sta ključni avtocestna povezava,
ki dolino naredi dostopno, in ugodne cene nepremičnin v primerjavi z mestnimi središči. V zadnjih letih je
opazen tudi trend priseljevanja iz večjih urbanih centrov (Ljubljana, Celje), za katere Spodnja Savinjska dolina
predstavlja območje spalnih naselij (Lokalna razvojna strategija, 2008). Posledično je na območju veliko
vozačev.
Grafikon 13 prikazuje delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), ki je zaposleno v regiji, po kraju bivanja.
V letu 2013 je tako 68 % delovnih mest v Spodnji Savinjski dolini pripadalo tistim, ki so v Spodnji Savinjski
dolini tudi živeli. 11 % delovnih mest so zasedli prebivalci Mestne občine Celje, 4 % prebivalci Mestne občine
Velenje in 2 % prebivalci Občine Šentjur. Prebivalci ostalih občin so zasedli manjše deleže. Na grafikonu 14 pa
53
je prikazano delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po kraju delovnega mesta
v letu 2013. 50 % aktivnih prebivalcev Spodnje Savinjske doline je v regiji tudi zaposlenih. Kar 18 % prebivalcev
Spodnje Savinjske doline je zaposlenih v Mestni občini Celje, 10 % v Mestni občini Ljubljana in 9 % v Mestni
občini Velenje. V ostalih občinah je zaposlen manjši delež prebivalcev.
Karta 15: Stopnja centralnosti naselij v Spodnji Savinjski dolini v letu 2014.
Grafikon 13: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), zaposlenih v regiji, po občini bivanja v letu 2013 (Vir podatkov:
Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d).
11 %
1%
2%
Mestna občina Celje
4%
1%
Občina Laško
Občina Šentjur
13 %
Mestna občina Velenje
Občina Vojnik
68 %
Drugo
Spodnja Savinjska dolina
54
Grafikon 14: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po občini delavnega mesta v letu 2013
(Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d).
18 %
Mestna občina Celje
Mestna občina Ljubljana
10 %
50 %
Mestna občina Maribor
Občina Nazarje
1%
1%
Mestna občina Velenje
Drugo
9%
Spodnja Savinjska dolina
11 %
Zaključek
V vseh šestih občinah Spodnje Savinjske doline je bila od leta 1999 do 2014 zabeležena rast prebivalstva. Kljub
negativnemu naravnemu prirastu nekaterih občin se je število prebivalcev Spodnje Savinjske doline povečalo.
To potrjuje pomembnost regije kot območja priseljevanja (Prebivalstvo po starostnih …, 2001; Prebivalstvo
po starosti …, 2014). Spodnja Savinjska dolina tako postaja vedno bolj zanimiva tudi za mnoge priseljence iz
večjih urbanih območij v bližini. Tradicionalna kmetijska pokrajina se postopoma spreminja, a mnoga naselja
še vedno ohranjajo agrarni značaj. Na robu naselij se razvijajo območja z novimi zgradbami, ki se tako po
videzu kot tudi po namenu razlikujejo od obstoječih. Še vedno pa je na območju le eno pravo mestno naselje,
Žalec (Toman, 2009). Žalec je tudi edino središčno naselje tretje stopne po Vrišerju oziroma mikroregionalno
središče Spodnje Savinjske doline (Rebernik, 2011).
Nadaljnje širjenje naselij in infrastrukture lahko na območju Spodnje Savinjske doline privede do konflikta
med posameznimi rabami tal, saj je večinoma ravninsko območje najbolj primerno tako za kmetijstvo kot
tudi za infrastrukturo in poselitev. V prihodnosti bo potrebno dobro načrtovati smer razvoja regije, da med
kmetijstvom in ostalimi rabami tal ne bo prihajalo do večjih konfliktov. Kmetijstvo ima v regiji zelo pomembno
vlogo že zaradi dolge tradicije, kakor tudi kot ključna strateška dobrina prihodnega razvoja tako regije kot
celotne države.
55
GOSPODARSTVO SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
Tina Krošelj in Suzana Vurunić
Gospodarstvo območja Spodnje Savinjske doline je v preteklosti, pred industrializacijo, tako kot ostale večje
prodnate ravnice Slovenije temeljilo na kmetijstvu. Ugodne razmere so poleg že tradicionalnih kmetijskih
kultur omogočile tudi uveljavitev hmelja, kulture, ki je vse od 19. stoletja dalje zaznamovala razvoj tega
območja. Hmeljarstvo je postalo primarna dejavnost, ki še danes s silažno koruzo zavzema največ kmetijskih
površin in prinaša dobiček tudi drugim panogam, v zadnjem času vse bolj turizmu (npr. Dan hmeljarjev v
Braslovčah). Nekoč močno tekstilno industrijo na Polzeli in v Preboldu sta zamenjali na trgu bolj konkurenčni
predvsem kovinska in lesna industrija manjših obratov. Poleg slednjih dveh svoj delež k BDP proučevanega
območja prinašajo še predelovalna hmeljarska industrija in trgovina (HMEZAD) (Območni razvojni program …,
2013) ter podjetništvo, ki ima v Spodnji Savinjski dolini že dolgo tradicijo. Z dobro dostopnostjo ob avtocestni
povezavi Ljubljana–Celje–Maribor priložnost za napredek v gospodarstvu predstavljajo tudi obrtno-poslovne
cone. V nadaljevanju so opisane značilnosti gospodarstva Spodnje Savinjske doline po posameznih sektorjih
oziroma dejavnostih.
Primarni sektor
Kmetijstvo
Spodnja Savinjska dolina zavzema istoimensko obsežno ravnino, ki jo je s svojimi pritoki ustvarila reka Savinja.
Tektonska udorina je nasuta s prodom in peskom (Ogrin, Plut, 2011), na katerih so se razvile najugodnejše
prsti za kmetijstvo. Nivo podtalnice je visok (Lampič, 1999), kar pomeni zelo visoko ranljivost tega plitvega
vodonosnika (Poročilo o predhodnem …, 2007). Vzpeti gričevnati in hriboviti deli območja spadajo v predalpske
pokrajine (Ogrin, Plut, 2011). Tu se na primernih južnih legah nahajajo sadjarsko-vinogradna območja, drugače
pa prevladuje gozd (Lokalna razvojna strategija …, 2008). V velikem delu proučevanega območja se je razvil
eden izmed najintenzivnejših kmetijskih sistemov v Sloveniji (Lampič, 1999), ki je od 2. polovice 19. stoletja
vezan predvsem na (sodobno) hmeljarstvo (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014). Poleg monokulturne pridelave
hmelja, industrijske rastline, ki je najmočnejša identifikacijska točka prebivalcev tega območja (Kvartič, 2007),
ugodni pogoji nudijo možnosti pridelave ostalih kulturnih rastlin, na hribovitem delu pa prevladujeta predvsem
živinoreja in trajni nasadi (Lokalna razvojna strategija …, 2008).
Na območju Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2010 glede na zadnji popis kmetijstva v Sloveniji 11.071 ha
kmetijskih zemljišč v uporabi (v nadaljevanju KZU) in 1.488 kmetijskih gospodarstev, pri obeh največ v občini
Žalec. Glede na leto 2000 se je površina KZU povečala za okoli 300 ha, medtem ko se je število kmetijskih
gospodarstev zmanjšalo za 15 % (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). Večina kmetijskih gospodarstev (31 %)
spada v velikostni razred KZU 2–5 ha, ki mu s 27 % sledi velikostni razred KZU 5–10 ha. Največji absolutni upad
v številu kmetijskih gospodarstev je bil v najmanjši velikostni kategoriji 1–2 ha, in sicer za 112 kmetij (Kmetijska
gospodarstva po …, 2010c). Skupna ekonomska vrednost kmetijskih gospodarstev je leta 2010 znašal 33,5
milijona € (Kmetijska gospodarska – splošni …, 2010). Površina KZU na kmetijsko gospodarstvo je v letu 2010
znašala 7,1 ha, največja je bila v občini Braslovče (8,8 ha), in je nad slovenskim povprečjem (6,4 ha) (Raba
kmetijskih zemljišč …, 2010).
Grafikon 15 prikazuje rabo tal na območju Spodnje Savinjske doline, kjer prevladuje gozd. Sledijo mu trajni
travniki in pašniki ter njive (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). KZU zavzemajo skoraj tretjino celotnega
območja, od tega je 40 % njiv, največ v občini Braslovče (58 %), in skoraj 60 % trajnih travnikov in pašnikov, v
občini Vransko kar 77 % (Raba kmetijskih zemljišč …, 2010).
Zgornji kazalniki nakazujejo na povečevanje intenzivnosti kmetijstva na tem območju. Ta se odraža pri upadu
števila kmetijskih gospodarstev in povečevanju površin velikostnih kategorij nad 10 ha. Nadaljnje lahko to
dokažemo tudi z deležem kmetijskih gospodarstev, ki redijo živino – teh je 87 % (v občini Polzela kar 92 %). Na
kmetijsko gospodarstvo pride povprečno 7,8 glav velike živine (GVŽ), v občini Polzela kar 11 (dvakrat več kot
slovensko povprečje) (Glave velike živine …, 2010).
Med letoma 2000 in 2010 se je zmanjšalo število družinskih članov na kmetijah, upadlo je za 1.123 članov (iz
6.431 na 5.308). Največji upad je zabeležen v starostni skupini pod 25 let (iz 28 % na 22 %), narasel je delež
v starostni skupini med 45 in 55 let (za 3 %) ter nad 65 let (za 2 %), ki je z 20 % druga najpogosteje zastopana
starostna skupina (Družinski člani na …, 2010). Temu upadu je sledilo tudi zmanjšanje skupne polnovredne
delovne moči (PDM), ki je v desetletnem obdobju upadla za skoraj četrtino (leta 2010 je bila 2011) (Kmetijska
gospodarska – splošni …, 2010). S tem se izgublja vitalnost kmetij. Tako se na proučevanem območju pojavlja
56
poleg procesa intenzifikacije tudi deagrarizacija in staranje prebivalstva na kmetijah, kar vodi v opuščanje
kmetovanja in izgubljanje dolgoletno vzdrževane kulturne pokrajine.
Grafikon 15: Tip rabe kmetijskih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini leta 2010 (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po …,
2010b).
1%
24 %
Njive
Trajni travniki in pašniki
44 %
Trajni nasadi
Gozd
29 %
2%
Nerodovitna zemljišča
Zanimivo je dejstvo, da se je med letoma 2000 in 2010 povišal delež kmetijskih gospodarstev, na katerih je
predviden naslednik. Z 29,6 % se je zvišal na 44,8 %, kar je malo nad slovenskim deležem (44,4 %) (Vložek dela
v …, 2010).
Pretežni namen kmetijske pridelave za lastno porabo je prisoten pri 53 % (787) družinskih kmetijah, ostale
pa svoje kmetijske pridelke prodajo (690) (Kmetijska gospodarska – splošni …, 2010). Po tipu kmetovanja
prevladujejo specializirani rejci živine (54 %), skoraj četrtina je specializiranih pridelovalcev poljščin, katerim s
13 % sledi mešana rastlinska pridelava – živinoreja (Kmetijska gospodarstva po …, 2010a). Med najpomembnejši
kmetijski kulturi v Spodnji Savinjski dolini sta se leta 2012 uvrščali silažna koruza (1.229 ha) in hmelj (876 ha)
(Podatki o vrsti ..., 2012). Pri obeh je bil glede na podatke iz leta 2010 opazen upad, najbolj pri hmelju in to za
več kot četrtino (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). Kulture, ki zavzemajo več kot 300 ha površine, so še
ječmen (470 ha), koruza v zrnju (374 ha) in pšenica (320 ha) (Podatki o vrsti ..., 2012).
Grafikon 16: Pomembnejše kmetijske kulture na območju Spodnje Savinjske doline leta 2010 (SURS) in 2012 (Agencija
Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja) (Vir podatkov: Šifrant vrst oziroma …, 2006; Kmetijska gospodarstva
po …, 2010b; Podatki o vrsti ..., 2012) .
4000
3500
3000
2500
2010
2000
2012
1500
1000
500
0
silažna koruza
hmelj
ječmen
koruza v zrnju
pšenica
SKUPAJ
Pridelava hmelja ima za Spodnjo Savinjsko dolino izjemen gospodarski pomen. Začetki v Sloveniji segajo v
12. stoletje, medtem ko se je v Spodnji Savinjski dolini sodobno hmeljarstvo začelo v 2. polovici 19. stoletja s
prvim hmeljskim nasadom s strani Janeza Hausenbichlerja. Sčasoma je hmelj postajal vse bolj tržno blago in
ne zgolj surovina za domačo uporabo (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014). Po besedah direktorice Inštituta za
hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) gospe Zupančič in gospoda Oseta, predstavnika Zbora hmeljarskih
starešin, najnovejši podatki kažejo, da je v Spodnji Savinjski dolini preko 1.100 ha površin zasajenih s hmeljem.
Zabeleženih je 123 hmeljarskih družin (Oset, 2014; Zupančič, 2014). V Območnem razvojnem programu
Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014–2020 (2013, str. 29) so zapisali: »Z uvajanjem novih
kultur in ob sodobni tehnologiji so se hektarski pridelki hmelja precej povečali in ne odstopajo pomembneje
57
od povprečnih pridelkov največjih pridelovalk hmelja v Evropi. Problem predstavlja zniževanje cen hmelja na
svetovnih trgih, vendar pa slovenska sorta hmelja savinjski golding zaradi visokega deleža kakovostne arome
zavzema vidno mesto na svetovnem trgu«. Tam se hmeljarji v Sloveniji uvrščajo zelo visoko, saj zagotavljajo 3
% svetovne proizvodnje (Zupančič, 2014). Več o stanju hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini je predstavljeno v
prispevku »Prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini«.
Slika 9: Nasad hmelja (S. Vurunić, 2014).
Slika 10: Njiva koruze (S. Vurunić, 2014).
Že omenjena prevladujoča usmerjenost večine kmetij v živinorejo se kaže tudi v številu živine po posameznih
kategorijah. Kar 65 % kmetijskih gospodarstev je leta 2010 redilo govedo; leta 2000 je bilo to število večje za
skoraj 500 gospodarstev (81 % vseh). Polovica kmetijskih gospodarstev je v letu 2010 redila prašiče, kar je spet
manj kot leta 2000, ko se je s prašičerejo ukvarjalo kar 72 % kmetijskih gospodarstev. Prav tako gre izpostaviti
rejo perutnine, leta 2000 jo je redilo skoraj 65 % kmetijskih gospodarstev, leta 2010 pa 46 % (Število živine po
…, 2010). Ta trend upadanja gre pripisati zmanjšanju števila kmetijskih gospodarstev in opuščanju kmetovanja
kot tudi večji intenzifikaciji te dejavnosti.
Gozdarstvo in lov
Glede na podatke Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Celje (2012) je bilo leta
2012 na območju Spodnje Savinjske doline preko 17.122 ha gozdov, od tega večina v zasebni lasti. Lesna
zaloga je znašala 244 m³/ha in letni prirastek 6,0 m³/ha, oboje pod slovenskim povprečjem (285 m³/ha; 7,1
m³/ha). Največ lesne zaloge ima občina Vransko (300 m³/ha), najvišji prirastek pa občina Tabor (7,5 m³/ha).
Gozdnogospodarsko območje Celje velja za območja v Sloveniji, kjer je ekonomski in socialni pomen gozda za
posamezne lastnike majhen. Raziskave so pokazale, da je na celotnem predelu (ki je večji od Spodnje Savinjske
doline) le 10 lastnikov, katerim gozd predstavlja pretežni vir dohodka. Na območju krajevne enote Žalec (ki
zajema celotno proučevano območje) se nahaja 10 malih obratov za primarno predelavo lesa4 (samostojni
podjetnik in posamezni zaposleni) in dva srednja obrata (do 10 zaposlenih), za lesno industrijo pa velja, da je v
krizi. Ocenjeno je, da je trenutno realiziran možni posek bistveno manjši od načrtovanega in odvisen od izrednih
dejavnikov, kot so sanitarne sečnje. Za celo gozdnogospodarsko območje je določeno, da je možno posekati
skoraj petino lesne zaloge in 75 % prirastka, kar pomeni, da ima območje Spodnje Savinjske doline potencial
do približno 790.000 m³ glede na lesno zalogo in 77.000 m³ glede na letni prirastek (Gozdnogospodarski načrt
gozdnogospodarskega …, 2012).
4 Primarna predelava lesa vključuje proizvodnjo okroglega lesa (gozdnih lesnih sortimentov): hlodovina za proizvodnjo furnirja in žaganega
lesa, les za celulozo in plošče, drugi okrogli industrijski les in les za kurjavo (Akcijski načrt za …, 2012).
58
V Savinjsko-Kozjanskem lovsko upravljavskem območju spada med upravljavsko najpomembnejše vrste
parkljaste divjadi srnjad, ki ji sledijo divji prašič, gams, navadni jelen itd., med malimi zvermi pa so
najštevilčnejše lisice in kune belice. Za srnjad velja, da so dobro prilagojene na okolje, a se vse bolj pomikajo v
urbana okolja. Divji prašiči občasno povzročajo škodo na kmetijskih kulturah in travnikih (Gozdnogospodarski
načrt gozdnogospodarskega …, 2012). V obdobju 2001–2010 je bil na območju Savinjsko-Kozjanskega lovsko
upravljavskega območja 96,8 % (41.526 osebkov) realiziran načrtovan odvzem srnjadi, čisti odstrel pa je znašal
dobrih 31.000 živali. Pri jelenjadi je bil odvzem realiziran skoraj 70 % (56 osebkov). Pri gamsu je bilo leta 2001
odvzetih 56, leta 2009 pa 88 živali, načrt je bil v povprečju realiziran 80,3 %. Skupna realizacija načrtovanega
odvzema divjega prašiča je v tem obdobju znašala 96,8 % (2.888 osebkov) (Lovsko upravljavski načrt …, 2012).
Ribištvo
Na območju Spodnje Savinjske doline se nahaja ribiški okoliš Ribiške družine (RD) Šempeter, ki zajema 108 ha
športno-ribolovnih voda in 22 ha varstvenih voda (Ribiška družina Šempeter, 2014). Vanj spada tudi Braslovško
jezero, kjer so dovoljene različne vrste ribolova in ulov rib kot so ostriž, krap, smuč itd. (Ribiške karte, 2014).
Sekundarni sektor
Razvoj manufaktur (18. in začetek 19. stoletja do 1918)
V 18. in kasneje v 19. stoletju so ob vodnih virih, v bližini premogovnikov in pomembnih trgovskih poteh
tudi v Spodnji Savinjski dolini nastajale prve manufakture. V Libojah so leta 1799 in kasneje tudi v Zabukovici
odprli rudnik rjavega premoga. Z izkoriščanjem premoga in lesa je v Taboru od začetka 19. stoletja do leta
1839 delovala glažuta, od leta 1807 pa tudi v Libojah (Verdel, 2006), kjer je leta 1815 začela delovati še prva
manufakturna proizvodnja keramike. Med drugimi so bile pomembne tudi žage, opekarna v Ložnici ter prva
pivovarna in livarna v Žalcu. Kljub temu je v tem obdobju kmetijstvo, na čelu s hmeljarstvom, še vedno držalo
svoj primat med gospodarskimi dejavnostmi (Toman, 2009).
Tekstilna tovarna v Preboldu
Edina večja tovarna na območju Spodnje Savinjske doline je tekstilna tovarna v Preboldu, ki je bila ustanovljena
v 19. stoletju in sodi med najstarejše obrate na proučevanem območju kot tudi v Sloveniji (Mikola, 2004, cv:
Tekavc, 2011). Tovarno je dal leta 1840 zgraditi tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich. Na začetku je bilo v
tovarni zaposlenih 163 ljudi. Leta 1862 se je zaradi bombažne krize število zaposlenih zmanjšalo na 96, a je do
leta 1874 zopet naraslo na 198 zaposlenih. Po letu 1844 so v tovarni, kjer je delovni dan lahko trajal tudi do 12
ur na dan, delali tudi otroci revnejših staršev, stari nad 12 let (Dolinar, 2013).
Za pogon je prvotno zadostovala vodna turbina na Bolski, leta 1844 pa so postavili še parno turbino. Premog
za pogon, ki so ga kopali izza tovarne, v današnjem Rekeševem gozdu, je bil slabše kakovosti, zato so ga kmalu
začeli voziti iz premogovnika, ki ga je tovarna zakupila v Pongracu, na meji z Zabukovico (jugovzhodno od
Prebolda). Leta 1864 sta tovarno kupila švicarski poslanik v Trstu Wilhelm Cloetta in tržaški trgovec Isaak
Schwartz, kasneje pa je tovarna zamenjala še kar nekaj lastnikov. Cloetta in Schwartz sta se intenzivno lotila
dela. Bombaž sta uvažala iz Indije, Anglije in Amerike in se ob tem ukvarjala še z bančništvom ter trgovino.
Zaradi dobrega poslovanja je bilo leta 1870 v tovarni zaposlenih že 300 delavcev, leta 1905 pa 240 delavcev.
Zaradi vse večje požarne ogroženosti so celo ustanovili tovarniško gasilsko društvo (Dolinar, 2013).
Večino v Preboldu proizvedene preje so prodali na Češko, prav tako je s Češke prihajala večina mojstrov, ki so
delali oz. poučevali slovenske delavce. Čeprav so po vojni zgradili novo tkalnico, zamenjali statve in leta 1973
začeli izdelovati nogavice znamke Črna mačka, sta proizvodnja in razvoj po letu 1945 začeli upadati (Dolinar,
2013). Morebitni razlog, da je tovarna v 80 letih 20. stoletja prišla v krizo, je ta, da je bila za razliko od polzelske
tovarne na trgu manj prodorna in je poleg najlonskih nogavic večinoma izdelovala polizdelke. Po stečaju leta
2004 pa do požara leta 2009 je deloval zgolj oddelek za nogavice (Jelen, 2014c).
Preglednica 15: Število zaposlenih v tekstilni tovarni Prebold med leti 1943 in 1973 (Vir podatkov: Dolinar, 2013).
Leto
1943
1946
1950
1954
1958
1962
1966
1969
1971
1973
Število
zaposlenih
1.821
398
678
664
733
914
972
963
973
1.250
Industrija v obdobju 1918 do 1945
Čeprav so nekateri deli Spodnje Savinjske doline z odprtjem manufakturnih proizvodenj že pridobivali
industrijski značaj, se je intenzivna industrializacija Spodnje Savinjske doline začela po 1., še bolj izrazito pa
59
po 2. svetovni vojni. Predvsem se je začela razvijati tekstilna industrija (Verdel, 2006). Kljub temu je med
obema vojnama industrija (tekstilni tovarni v Preboldu in Polzeli) zaposlovala še razmeroma majhen delež
prebivalstva. Gospodarstvo je še vedno temeljilo na hmeljarstvu, razvijale pa so se tudi druge dejavnosti. V
začetku 20. stoletja (1929) je tekstilno industrijo, kot večino svetovnega gospodarstva, prizadela kriza. Ta se
je kazala v velikih odpuščanjih v Polzeli in Preboldu, kar je vodilo v številne delavske stavke (1933, 1934) in
razmah delavskega gibanja (Kralj, Podpečan, 2014).
Tovarna nogavic Polzela
Tovarno je leta 1927 ustanovil švicarski industrialec Albert Reiser. Najprej so izdelovali volnene in bombažne
nogavice, medtem ko so prve ženske nogavice iz umetne svile izdelali leta 1934. Po vojni je bilo v tovarni
zaposlenih 350 delavcev, ki so proizvedli 1.862.000 parov nogavic letno. Leta 1969 je bila izdelana prva ženska
fina hlačna nogavica Peggy, ki velja za prvo slovensko znamko ženskih nogavic. V 90 letih so na domači trg
poslali 213 različnih izdelkov, na tuja pa več kot 300 različnih artiklov iz bombaža, svile, volne in akrilnih
vlaken. Ker so največji izvozni trg predstavljale države bivše Jugoslavije, je v 90 letih izgubila večino prodajnega
trga in si je bila prisiljena najti drugega. Kljub temu države bivše Jugoslavije poleg zahodne in ostalih držav
jugovzhodne Evrope še vedno predstavljajo največjega uvoznika polzelskih izdelkov. Temu priča tudi podatek o
številu prodajaln v državah bivše Jugoslavije. Največ jih je v Sloveniji – 34, sledi Hrvaška s 23, v Srbiji jih je 11,
Bosni in Hercegovini ter Makedoniji 4 in Črni Gori 1 (Prodajna mreža, 2014). Leta 2004 so največ, 67 % izdelkov,
izvozili v Nemčijo, naslednja je bila Hrvaška s 14 % (Rozenstein, 2006).
Po letu 2012 je tovarno prevzela Karmen Dvorjak, ki je do takrat socialistični način dela prenovila. Ena izmed
uvedenih novosti je proizvodnja kompresijskih nogavic in push-up ženskih nogavic. S tem je Polzeli sicer našla
novo tržno nišo, a se razmere na trgu očitno še niso toliko spremenile, da bi danes okrog 300 delavcev dobilo
plače v plačilnih rokih. Niti državna denarna pomoč ne pomaga dovolj, da bi se skorajda še edina, za enkrat
slovenska, tekstilna proizvodnja izvlekla iz dolgov (Jelen, 2014c).
Preglednica 16: Število zaposlenih in proizvodnja v Tovarni nogavic Polzela v obdobju od 1948 do 2004 (Vir podatkov: Polzela
tovarna nogavic, d. d.; cv: Rozenstein, 2006).
Leto
1948
1968
1979
1995
2000
2004
Število
zaposlenih
350
900
1.202
1.067
838
655
Proizvodnja
(št. parov v
milijonih)
1,9
15
29,3
37,2
26,8
21,2
Tako kot Tekstilna tovarna Prebold je tudi Tovarna nogavic Polzela vsaj do 90 let predstavljala največjega
zaposlovalca v Spodnji Savinjski dolini. Pa vendar v 21. stoletju nista mogli slediti konkurenčnim in cenejšim
tekstilnim izdelkom, ki so preplavili svetovne trge (Rozenstein, 2006).
Industrija v obdobju 1945–1990
Po 2. svetovni vojni se je način življenja savinjskega kmeta spremenil. Z uvedbo zadrug so za potrebe hmeljarstva
gradili skupne sušilnice, ki so bile potrebne predvsem manjšim hmeljarjem. Po letu 1960, ko so se začeli postopki
združevanja kmetijskih površin – arondacije, so kmetje prišli v krizo in začeli iskati nove poti zaslužka – razvil
se je sloj polkmeta. Dodaten zaslužek so ponujale tovarne, ki so v tem času intenzivno rasle (tako v proizvodnji
kot prostorsko) in potrebovale vedno več delavcev. Polzelska tovarna nogavic in pohištvena industrija Garant
Polzela sta sprejemali delavce iz Braslovč in okolice, preboldska tekstilna tovarna pa je zaposlovala ljudi iz
okolice Gomilskega in Šentruperta. Lokalno prebivalstvo je našlo zaposlitev tudi v tovarni kmetijskih strojev
v Šempetru (današnji SIP), tovarni gospodinjske opreme v Velenju – Gorenje, velenjskem premogovniku in
ostalih manjših industrijskih obratih v okolici. V današnji braslovški občini je bil eden večji zaposlovalcev lesno
predelovalna industrija v Šmatevžu, ki je delovala že pred 2. svetovno vojno in delo nadaljevala tudi po njej.
Ukvarjali so se z žagarstvom, izdelavo stavbnega pohištva in kasneje z izdelavo montažnih hiš. Danes obrat ne
obratuje več (Kralj, Podpečan, 2014).
Reden zaslužek in možnost ugodnejšega življenja sta podobno kot v ostalih delih Slovenije povzročila
zmanjšanje števila kmečkega prebivalstva, celo polkmetov. Tudi v Spodnji Savinjski dolini se je začel razvijati
nov sloj prebivalstva – delavstvo. Vse to je za seboj potegnilo izseljevanje prebivalcev iz hribovitih predelov v
dolino, kjer so delavci enostavno pridobili stanovanje (Kralj, Podpečan, 2014).
60
Ko se je zmanjšala moč tekstilne industrije in velikih predelovalnih obratov, so te v 90 letih 20. stoletja, še bolj
pa v 21. stoletju, nadomestili samostojni podjetniki in manjši, specializirani in tudi globalno bolj konkurenčni
predelovalni obrati, ki so predstavljeni na koncu v samostojnem poglavju.
Terciarni sektor
Po letu 1981 je podobno kot v celotni Sloveniji, le z manjšim zamikom, tudi Spodnja Savinjska dolina prešla v
postindustrijsko oz. informacijsko družbo, kar se je kazalo v porastu števila zaposlenih v storitvenih dejavnostih
(terciarni in kvartarni sektor) in upadu zaposlenih v sekundarnem sektorju (Natek, 1998b).
Trgovina se je v Spodnji Savinjski dolini začela intenzivneje razvijati s pričetki uspešnega hmeljarjenja konec
19. stoletja, ko je Žalec postal središče hmeljarsko-predelovalnih obratov. K razcvetu je pripomogel tudi leta
1891 v Žalec pripeljan del štajerske deželne železnice (Celje–Dravograd). Skladno s trgovino sta se razvijala še
gostinstvo in obrt (mizarstvo, kovaštvo, čipkarstvo idr.) (Debič, 1965; Natek, 1965; Jelen, 2014c).
Zaradi hmeljarske tradicije je leta 1952 iz hmeljarske zadruge nastal HMEZAD, zadružno trgovsko podjetje,
ki se je posvetilo trgovanju s hmeljem ter nabavi investicijskega in reprodukcijskega materiala (podrobnejši
opis v podpoglavju Predstavitev izbranih podjetij) (SPOT Savinjska 2014, 2014). S trgovino se ukvarja še
uspešno žalsko podjetje Zagožen, ki je specializirano za prodajo izdelkov za zunanje vodovode in kanalizacijo.
Pri tem delež lastne proizvodnje predstavlja nekaj preko 25 %, ostalo predstavljajo artikli tujih in slovenskih
proizvajalcev, ki jih zastopajo na slovenskem trgu (Zagožen, 2014) .
Trgovska središča se večinoma nahajajo v večjih centrih. Največ trgovskih družb (Spar, Mercator, Lidl, Hofer
itd.) se je leta 2008 nahajalo v Žalcu (13 % vseh). Ker so mikro trgovske družbe zaradi majhnih zaposlitvenih
možnosti kot tudi manjše konkurenčnosti proti novoodpirajočim trgovskim centrom manj pomembne, se je
število zaposlenih v manjših franšiznih trgovinah od leta 1996 do 2008 zmanjšalo za 22 % (Lokalna razvojna
strategija …, 2008).
Danes je trgovina, ki predstavlja drugo najpomembnejšo zaposlovalno dejavnost v obravnavanem območju in
po viru iz leta 2013 zaposluje 13,2 % vsega delavnoaktivnega prebivalstva, predvsem zaradi že tradicionalno
izvozno usmerjene hmeljske trgovine, ena ključnih dejavnikov gospodarstva v Spodnji Savinjski dolini (Območni
razvojni program …, 2013). 95 %, kar predstavlja 2.535 ton hmelja, se izvozi v glavnem na trg EU, 133 ton
oziroma 5 % pridelave pa odkupijo domače pivovarne (Hmelj, 2015).
Kvartarni sektor
V Žalcu kot središču Spodnje Savinjske doline je od pomembnejših javnih ustanov Okrajno sodišče (Republika
Slovenija, 2014), Zavod za zdravstveno zavarovanje, Policijska postaja Žalec, ki pokriva območje vseh občin
Spodnje Savinjske doline, (Policijske enote na …, 2014), center za socialno delo (Center za socialno …, 2014)
ter žalska izpostava celjske območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenija (Odbor izpostave KGZS …,
2014).
Gospodarska rast pred 1. svetovno vojno kot posledica razvoja hmeljarstva, industrializacije, prihoda železnice
itd. je spodbudila splošni napredek in številne spremembe, razvijala sta se šolstvo in društvena dejavnost. Šole
so se v Spodnji Savinjski dolini začele širiti šele z začetkom 19. stoletja. Potekale so tudi nedeljske šole, v katerih
so duhovniki poučevali osnove pisanja, branja in računanja. Kasneje, natančneje med obema vojnama, je bila
za potrebe hmeljarstva in zaposlitve domače delovne sile v Braslovčah ustanovljena obrtno-nadaljevalna šola
(Občina Braslovče, 2014). Danes v preučevanem območju, razen programov za odrasle, ni rednih srednjih šol.
Visokošolsko izobraževanje se izvaja le v okviru UPI – Ljudske univerze Žalec v okviru Fakultete za upravo. V
okviru tega programa se izvajajo tudi nekateri srednješolski programi (Območni razvojni program …, 2013).
Preučevano območje ima po en zdravstveni dom v Žalcu in v Preboldu, na Polzeli ter na Vranskem pa delujejo
še zdravstvene postaje (Območni razvojni program …, 2013). V Spodnji Savinjski dolini so tudi številne kulturne
ustanove. Od muzejev – najbolje znan je Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva (Ekomuzej hmeljarstva in …,
2014) do knjižnic, galerij do ZKŠT Zavoda za kulturo, šport in turizem Žalec, katerega glavna dejavnost je
ohranjanje umetnosti, kulture, turizma in založništva (Bizi.si, 2014).
Gospodarske družbe in samostojni podjetniki
Po podatkih Statističnega urada RS (2014) je bilo v letu 2012 v Spodnji Savinjski dolini 2.990 podjetij, ki so
skupaj ustvarila 1.086.343.000 € prihodka. V Savinjski statistični regiji predstavljajo ta podjetja 16,9 % (1,8 %
na državni ravni) delež vseh podjetij in ustvarijo 10,8 % (1,1 % na državni ravni) vseh regionalnih prihodkov. Kot
lahko vidimo v preglednici 17, je bilo zaradi krize v letu 2012 glede na leto 2008 267 podjetij več (8,9 % porast),
predvsem samostojnih podjetnikov, ki so prevzeli delo nekoč velikih podjetij (npr. podjetje Basle in podjetje
61
KIV) (Jelen, 2014c), a se na drugi strani dohodek vseh podjetij bistveno ni spremenil, oz. se je ta zmanjšal za 2,8
%. Po preračunu podatkov iz Statističnega urada (Podjetja po občinah …, 2014) so najbolje poslovala podjetja v
občini Prebold, ki so v tem obdobju uspela prihodek povečati za skoraj 50 %, najslabše pa v občini Tabor (75 %
padec dohodka), ki ima tudi najmanjše število registriranih podjetij in se po Območnem razvojnem programu
(2013) bolj usmerja v kmetijsko-gospodarsko dejavnost.
Pomemben kazalnik še vedno trajajočih posledic vsesplošne gospodarske krize predstavlja tudi dejstvo, da se
podjetniki vse težje odločajo za investicijska vlaganja, kar se v obdobju od 2008 do 2011 kaže v 42 % zmanjšanju
bruto investicij v osnovna sredstva podjetij v Spodnji Savinjski dolini (Savinjska statistična regija – 31 %, SLO –
37 % zmanjšanje) (Območni razvojni program …, 2013).
Preglednica 17: Število podjetij v Spodnji Savinjski dolini in njihovih prihodkov za leto 2008 in 2012 (Vir podatkov: Podjetja po
statističnih …, 2014; Podjetja po občinah …, 2014).
2008
Braslovče
2012
Razmerje med letoma 2008 in 2012
Število
podjetij
Prihodek
(1.000 EUR)
Število
podjetij
Prihodek
(1.000 EUR)
Število
podjetij
Prihodek
(1.000 EUR)
Razmerje
prihodka (%)
291
62.865
338
66.546
+ 47
+ 3.681
+ 5,5
Polzela
299
102.960
344
77.256
+ 45
– 25.704
– 33,3
Prebold
310
120.037
361
239.704
+ 51
+ 119.667
+ 49,9
Tabor
80
8.111
95
4.630
+ 15
– 3.481
– 75,2
Vransko
145
52.738
153
40.323
+8
– 12.415
– 30,8
– 17,0
Žalec
1.598
769.635
1.699
657.884
+ 101
– 111.751
Spodnja Savinjska dolina
2.723
1.116.346
2.990
1.086.343
+ 267
– 30.003
– 2,8
Savinjska statistična
regija
16.841
10.013.476
17.683
9.208.413
842
– 805.063
– 8,7
Slovenija
152.541
95.786.283
161.636
90.739.422
9.095
– 5.046.861
– 5,6
Zasebniki so po podatkih za leto 2012 predstavljali preko 60 % vseh gospodarskih subjektov v celotni strukturi
gospodarstva Spodnje Savinjske doline. V strukturi obrti sta najmočneje zastopani trgovina in predelovalna
dejavnost (Območni razvojni program …, 2013). Leta 2012 je bilo v proučevanem območju 1.190 samozaposlenih
oseb, od tega največ v občini Žalec (657). Če primerjamo število samozaposlenih (brez kmetov) v Spodnji
Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji, vidimo, da je delež samozaposlenih največji v občini Tabor
(26,1 %), sledita Braslovče (15,2 %) in Polzela (10,3 %). Najmanjši delež samozaposlitve je v občini Prebold (8,4
%), kjer največ delovnih mest še vedno ustvarja sekundarni sektor. Skupni delež samozaposlenih znaša 9,5 %
vseh delovno aktivnih, kar je več od regionalnega (Savinjska statistična regija – 6,8 %) in slovenskega povprečja
(Slovenija – 7,5 %) (Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in
indeks …, 2014).
Preglednica 18: Število delovno aktivnega prebivalstva, samozaposlenih oseb brez kmetov in delež samozaposlenih brez
kmetov glede na vso delovno aktivno prebivalstvo v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji v letu 2012
(Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in indeks …, 2014).
2012
Braslovče
Delovno aktivno prebivalstvo
Samozaposlene osebe brez
kmetov
Delež samozaposlenih brez
kmetov (%)
912
138
15,2
Polzela
1.315
135
10,3
Prebold
1.779
150
8,4
189
49
26,1
Tabor
Vransko
698
59
8,5
Žalec
7.681
657
8,6
Spodnja Savinjska dolina
12.574
1.190
9,5
Savinjska statistična regija
104.428
7.109
6,8
Slovenija
810.001
60.823
7,5
62
Obrtno-poslovne cone
V skladu s strategijo razvoja malega gospodarstva iz leta 1997 naj bi se v takratni občini Žalec (današnje
območje Spodnje Savinjske doline) zgradilo 6 obrtnih con: Arnovski gozd, Juteks, Ločica II. ob Savinji, Ferralit
in obrtni coni ob ostalih izstopnih postajah iz avtoceste: Šempeter–Trnava in Čeplje–Vransko, ki bi do leta
2002 odprle 1500 novih delovnih mest (Rozman, 1998). Od zgoraj načrtovanih danes stoji oz. so vsaj delno
zapolnjeni prostori Poslovne cone (PC) Arnovski gozd, Juteks, Ferralit oz. današnje Industrijsko območje OMCO
Feniks, obrtna cona Čeplje–Vransko imenovana PC Čeplje, poleg njih pa še PC Prebold in PC Polzela v Ločici ob
Savinji. PC združujejo proizvodno-skladiščne, servisne, poslovne, trgovsko-storitvene, gostinske, rekreacijske
in ponekod tudi stanovanjske dejavnosti (Industrijsko območje OMCO Feniks, Poslovno stanovanjska cona
Tabor, ki pa je trenutno zgolj ideja) (Toman, 2009; Katalog poslovnih, stanovanjskih …, 2011).
Eno pomembnejših podjetij v Spodnji Savinjski dolini je podjetje Juteks. Gre za uspešnejše žalsko podjetje, ki
je bilo prvotno ustanovljeno predvsem za izdelavo jute za vreče, potrebe hmeljarjev in za pakiranje hmelja
za izvoz (Debič, 1965). Danes sodobno podjetje izdeluje PVC talne podloge in uspešno posluje v 42 svetovnih
državah (Juteks, 2013).
V Šempetru se je poleg socialnega podjetja Aero – kemične, grafične in papirne industrije, ki zaposluje tudi
invalide in je danes specializirano predvsem v proizvodnjo samolepilnih izdelkov (Aero, 2014), medtem ko
ostale prodajne produkte izdelujejo v matičnem podjetju v Celju (Jelen, 2014c), razvilo še bolj globalno
konkurenčno podjetje SIP. Podjetje je nastalo iz leta 1954 ustanovljene Agroservisne delavnice za vzdrževanje
in popravilo kmetijske mehanizacije. Po razcvetu proizvodnje v 70 letih, uvrstitve med vidnejše evropske
proizvajalce v 80 letih in preusmeritve prodaje na zahodnoevropske trge v 90 letih podjetje danes pozitivno
posluje in ima prodajna mesta na vseh celinah, razen v Južni Ameriki (SIP, 2014).
Eno izmed uspešnejših podjetij v Spodnji Savinjski dolini je tudi HMEZAD exim, d. d., Žalec. To se je v svoji
zgodovini specializiralo za pomoč in svetovanje kmetom pri sajenju in kultiviranju, spravilu in predelavi ter
sušenju in pakiranju hmelja, strojni predelavi v brikete in sami prodaji po celem svetu. Danes spada podjetje
med pomembna svetovna podjetja, ki se ukvarjajo z odkupom in predelavo hmelja in celostnim trženjem tega.
Podjetje je prepoznavno tako med malimi pivovarji na domačem trgu kot tudi v republikah bivše Jugoslavije
(HMEZAD exim, d. d., 2014).
Drugo uspešno žalsko podjetje je Tehnos, d. o. o., ki deluje od leta 1970. Po odkupu Hmezada Strojna v letu
1994 je podjetje poleg proizvodnje orodij za steklo, gumo in plastiko proizvodnjo razširilo še v proizvodni
program kmetijske mehanizacije, strojegradnje in mehanske obdelave. Vinogradniško in sadjarsko opremo ter
proizvode za visoko potrošnjo in dom pa tudi tržijo (Tehnos, 2009).
Na Vranskem posluje sonaravno usmerjeno podjetje Energetika Vransko, d. d., ki se ukvarja s proizvodnjo
energije iz lesne biomase in je leta 2012 imelo 190 odjemalcev energije iz kotlovnice. Podjetje je razvilo
tudi solarni sistem, s katerim pridobivajo toploto za sanitarno vodo, kot nadomestilo toploti, pridobljeni z
lesno biomaso, predvsem v času remonta. Vso biomaso dobavlja devet okoliških kmetov ter dve podjetji. V
neposredni bližini podjetja stoji inovacijski in tehnološki center za alternativne in obnovljive vire energije, kjer
v sodelovanju s Fakulteto za strojništvo iz Maribora razvijajo nove tehnologije (Jelen, 2014c).
Drugo večje podjetje na Vranskem je KIV, ki si, kot je zapisano v viziji podjetja, prizadeva postati eno izmed
vodilnih na področju razvoja najsodobnejših tehnologij za termično obdelavo najrazličnejših goriv (KIV, 2009).
Trenutno se cilj ne izpolnjuje, saj je podjetje zaradi kazenske ovadbe vodilnih, ki od leta 2011 delavcem niso
izplačevali plač in drugih po zakonu določenih prispevkov, od aprila lani uradno v stečaju (Marot, 2014). Od
leta 2011 je v stečaju tudi nekoč uspešno podjetje Minerva iz Ložnice pri Žalcu, ki je bilo znano po proizvodnji
polietilenskih in PVC cevi ter predelavi kovin (Dnevnik, 2013). Podobno zgodbo je dočakalo nekoč eno gonilnih
stebrov polzelske industrije – podjetje Garant pohištvena industrija, d. d. Po podatkih Dnevnika (Mozorov,
2012) je šlo podjetje v letu 2012 »zaradi proizvodnje zastarelega pohištva z nizko dodano vrednostjo« v stečaj.
Kazalniki trga dela
Na proučevanem območju je bilo po zadnjih podatkih (april 2014) 12.380 delovno aktivnih prebivalcev. 83 %
jih je bilo zaposlenih in od tega ⅕ samozaposlenih (2.162). Mednje je spadalo 941 kmetov (44 %) (Delovno
aktivno prebivalstvo …, 2014c). Kot zanimiv podatek naj navedemo, da je v 70 letih 20. stoletja na delo v nasade
hmelja hodilo okoli 30.000 ljudi iz držav bivše Jugoslavije (Zupančič, 2014). Takrat se je tako število zaposlenih
na tem območju glede na današnje podatke povišalo za 3-krat. Danes so sezonsko zaposleni večinoma delavci
iz Romunije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine (Škof, 2011). Prihaja jih okoli 400, ⅘ predstavljajo Romuni (Jelen,
2014b). V istem času je bilo v Spodnji Savinjski dolini 2.818 registriranih brezposelnih oseb, stopnja registrirane
brezposelnosti je znašala 13,8, kar je nad slovensko stopnjo (13,4). Najvišja je v občini Žalec (16,2), najnižja v
občini Braslovče (12,5) (Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c).
63
Na grafikonu 17 vidimo, da je do leta 2008 stopnja brezposelnosti v vseh občinah preučevanega območja
padala, nato pa po nastopu gospodarske krize ponovno začela naraščati. Vse do leta 2009 je bila po stopnji
brezposelnosti na prvem mestu občina Prebold, po letu 2010 pa so jo prehitele vse občine, kar jo po zadnjih
podatkih tako uvršča med najnižje stopnje brezposelnosti. Od leta 2011 ima najvišjo stopnjo brezposelnosti
občina Žalec.
Grafikon 17: Stopnja registrirane brezposelnosti v občinah Spodnje Savinjske doline od leta 2005 do 2014 (Vir podatkov:
Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c).
20
18
16
14
12
10
8
Braslovče
Polzela
Prebold
Tabor
Vransko
Žalec
14
20
13
20
12
20
11
20
10
20
09
20
08
20
07
20
06
20
20
05
6
SKUPAJ
Po podatkih za leto 2013 je bila na območju Spodnje Savinjske doline povprečna neto plača 851 €, kar je bilo
skoraj 150 € pod povprečno neto plačo v Sloveniji. Najvišja je bila v občini Žalec (890 €), najnižja pa v občini
Polzela (798 €) (Povprečne mesečne plače …, 2013).
Prihodnji razvoj
V osnutku Območnega razvojnega programa Spodnje Savinjske doline je zapisano, da med razvojne probleme
proučevanega območja spada opuščanje kmetijske pridelave in propadanje kulturne pokrajine ter da bo
potrebno v prihodnje vlagati prav v kmetijstvo in okoljsko učinkovit razvoj celotnega gospodarstva. Med
razvojnimi potenciali za njegovo konkurenčnost je izpostavljeno hmeljarstvo. Kot prednost se pri naravnih
virih uvrščajo rodovitna kmetijska zemljišča, podeželje in prehranska samooskrbnost. Vse to je vodilo, da je
v programskem obdobju 2014–2020 za Spodnjo Savinjsko dolino za poseben razvoj izpostavljeno kmetijstvo
in samooskrba. Med specifične cilje so tako uvrstili povečanje površin z ekološko pridelavo, ohranjanje
avtohtonih vrst, ohranjanje rodovitnosti in kakovosti prsti, razvoj podjetništva v kmetijstvu in povečanje
prehranske samooskrbe. Želijo tudi dvigniti prepoznavnost regije skozi hmeljarstvo in pivovarstvo (Območni
razvojni program …, 2013). Trendi intenzifikacije kmetijstva z zmanjševanjem števila kmetijskih gospodarstev,
večanjem deleža rejcev živinoreje kot tudi opuščanjem kmetovanja na drugi strani se bodo morali upočasniti.
Predvsem gre tu za ohranjanje dejavnosti hmeljarstva in vlaganja v nove (predvsem dišavne) sorte ter nove
izdelke (več v prispevku »Prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini«) in ohranjanje
tradicionalne kmetijske pridelave, s prehodom vsaj na integrirano, če že ne ekološko pridelavo. Velik potencial
je tudi v gozdovih, kjer s prevladujočo zasebno lastjo lastniki še ne vidijo socialnega in ekonomskega doprinosa
te dejavnosti.
Ugodna geografska lega dopušča razvoj gospodarstva, ki naj bo usmerjen v napredek, v nadaljnji razvoj in
ohranjanje tradicije obrtništva, družinskega podjetništva in pridobitvi investitorjev v še ne izkoriščene prostore
poslovno-obrtniških con, ki jih v Spodnji Savinjski dolini ne manjka. K dinamičnosti gospodarstva bodo
doprinesle tudi srednje velike družbe in vlaganje v izobraženo delavno silo ter ekonomijo, ki bo temeljila na
znanju. Poleg tega bi marsikatere večje družbe morale biti bolj dovzetne za prenos inovacij iz manjših, a bolj
konkurenčnih podjetij, s čimer bi bolje vstopale tudi na svetovni trg (Območni razvojni program …, 2013). Velik
potencial predstavljajo tudi podjetja, ki imajo v Spodnji Savinjski dolini dolgoletno tradicijo in veliko znanja, a
so zaradi slabega gospodarjenja tik pred propadom ali v stečaju. S pravo idejo in kapitalom bi slednja in ostala
podjetja nedvomno lahko obšla nevarnosti in slabosti gospodarstva in hkrati pomembno doprinesla k razvoju
Spodnje Savinjske doline.
64
ZGODOVINSKI RAZVOJ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
Maja Sirše
Spodnja Savinjska dolina, z griči in hribovji predalpskega sveta obdana tektonska udornina, predstavlja lahko
prehoden svet med obrobjem Panonske nižine in Ljubljansko kotlino oz. Tuhinjsko dolino. Dobro geografsko
lego so že v preteklosti znala izkoristiti številna ljudstva, tako za trgovanje kot tudi za selitve proti Padski nižini.
Mnoga ljudstva so zaradi ravninske lege, za kmetijstvo primernih evtričnih rjavih prsti in ugodne klime to
območje poselila za stalno ter se začela ukvarjati s kmetijstvom. Pestro zgodovinsko dogajanje je povzročilo,
da je postala svojevrstna posebnost v slovenskem prostoru. V prispevku bomo poskušali na kratko predstaviti
najpomembnejše zgodovinske dogodke, ki so vplivali na današnjo podobo Spodnje Savinjske doline.
Pregled zgodovinskega razvoja Spodnje Savinjske doline od prazgodovine do konca
2. svetovne vojne
Prazgodovina (do 1. st. pr. n. št.)
Rodovitna Spodnja Savinjska dolina je bila poseljena že v paleolitiku, kar nam dokazujejo številne arheološke
najdbe, kot so okostje jamskega medveda ter ostanki kurišča v Guzejevi in Apnarjevi jami v Grižah. Te najdbe
kažejo na prisotnost neandertalca v teh krajih (Jaušovec, 2011). Iz obdobja neolitika in bakrene dobe o poselitvi
ni ohranjenih veliko sledi (Orožen, 1965).
Za bronasto dobo (1800–800 pr. n. št.) so značilna utrjena višinska naselja, ki so posledica izuma novega,
nevarnejšega bronastega orožja, in kultura žarnih grobišč (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Bronastodobna
naselja so odkrili v Šmatevžu pri Gomilskem in Gotovljah. Na Čreti nad Vranskim so odkrili suličaste osti in srpe,
kar kaže na to, da se je človek v tem času že ukvarjal s poljedelstvom (Jaušovec, 2011).
V času halštatske dobe (800–300 pr. n. št.) so bili poseljeni predvsem višji predeli gričevij na njenem južnem
obrobju (Orožen, 1965). Hkrati s spremenjeno lokacijo se je uveljavil nov tip naselij – višinska utrjena gradišča,
kjer so bivale večje rodovne skupnosti (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), ki so se ukvarjale z rudarstvom,
predelavo kovin, izdelavo nakita in živinorejo (Knez, 1984). Poselitev dokazujejo številne gomile na območju
med Grižami in Šeščami ter arheološke najdbe iz Gotovelj in Homa pri Grižah (Orožen, 1965).
Okoli leta 300 pr. n. št. je na območje današnje osrednje Slovenije vdrlo keltsko pleme Tavriskov. Ta vdor
pomeni začetek latenske dobe, ki je trajala vse do prihoda Rimljanov. Poselili so osrednji del Spodnje Savinjske
doline. Na to kažejo ostanki ognjišča in žarni grobovi v Drešinji vasi (Bolta, 1959) ter arheološko odkritje
naselbine pri Trnavi (Novšak, 2006). Keltska plemena so imela razvito obrt in trgovino, saj je zaradi dobre
geografske lege mimo potekala jantarjeva pot, trgovska povezava med Baltikom in Sredozemljem. Trgovsko
dejavnost dokazujejo tudi številni novci iz mlajše železne dobe, ki so bili odkriti v okolici Celja (Orožen, 1971).
Rimska doba (od 1. st. pr. n. št. do 476 n. št.)
Preden so si Rimljani podredili keltska plemena, so z njimi intenzivno trgovali. Od njih so kupovali predvsem
zelo cenjeno noriško železo, les in živalske kože (Orožen, 1971). V 1. stoletju pr. n. št. so začeli Rimljani iz
Aquileie (Oglej) širiti svoje ozemlje proti vzhodu. Spodnja Savinjska dolina je do leta 30 pr. n. št. že prišla pod
rimsko oblast. Administrativno je bila del province Norik (Vrečer, 1930).
Poselitev v rimski dobi je bila v večji meri skoncentrirana v ravninskem svetu, kjer so v bližini vodotokov oz.
rimske ceste nastajale vojaške postojanke in nova naselja. Najgostejša poselitev je bila na območju Zgornjih
Grušovelj, Šempetra in Ločice ob Savinji. K povečanju prebivalstva je pripomogla tudi načrtna kolonizacija
rimskih državljanov, ki so se selili v Celeio (Celje), oz. vojakov, ki so branili rimski limes ob Donavi pred vdori
germanskih ljudstev Markomanov in Kvadov (Orožen, 1971). Med leti 168–172 je bilo na Ločici pri Polzeli
nastanjenih okoli 5.000 vojakov II. italske legije, ki so branili prehod preko Atransa (Trojane) v Italijo (Orožen,
1965).
Pod rimsko oblastjo je Spodnja Savinjska dolina doživela velik razcvet. Rimljani so zgradili cesto, t. i. vio Gemino,
ki je povezovala Aquileio (Oglej) - Emono (Ljubljano) - Celeio (Celje) - Poetovino (Ptuj). Imela je zelo pomembno
geopolitično lego, saj so po njej potekali trgovina in vojaški pohodi proti Donavi in Balkanskemu polotoku
(Kolšek, 1959). Velik vpliv na Spodnjo Savinjsko dolino je imelo mesto Celeia, saj so pomembni meščani imeli
v lasti letna bivališča z obdelovalnimi površinami, v Šempetru v Savinjski dolini pa družinske grobnice (Orožen,
1965). Rodovitno prst in ugodno klimo so Rimljani izkoristili za poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo in
ribolov. Od obrti so bile najpomembnejše kamnoseštvo, lončarstvo (Kolšek, 1959) in opekarstvo. Na Ločici
pri Vranskem so odkrili ostanke opekarne iz 2. stoletja (Ilovica pri Vranskem, 2014). V 3. stoletju je območje
65
gospodarsko nazadovalo zaradi notranjih trenj med vojaškimi cesarji, vpadov barbarskih ljudstev in velikih
poplav Savinje (okoli leta 270), ki so porušile veliko stavb in uničile pokopališče v Šempetru (Kolšek, 1959).
Proti koncu antike, v drugi polovici 5. stoletja, je že bilo razširjeno krščanstvo, kar dokazuje najden nagrobni
napis škofa Gaudencija v Preboldu (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008).
Slika 11: Spodnja Savinjska dolina (območje med Atransom in Celeio) je spadala pod provinco Norik.
Srednji vek (476–1456)
Barbarska ljudstva so začela vdirati na to ozemlje že v času rimskega imperija. Tako so v 5. stoletju Huni pod
vodstvom Atile porušili Celeio in okoliške vasi. V začetku 6. stoletja so se po dolini proti bogati Padski nižini selili
Zahodni in Vzhodni Goti, Langobardi in Avari (Orožen 1965). Preseljevanje ljudstev je povzročilo nazadovanje
mest in naselij ob glavni prometni poti (t.i. via Gemini), saj so se prebivalci zaradi varnosti preselili v utrjena
višinska naselja. V 7. stoletju so se dokončno naselili Slovani, ki so naselili že v antiki poseljen svet (Simoniti,
Štih, Vodopivec, 2008). Pri tem so trčili na staroselsko prebivalstvo, od katerega so prevzeli nekatera rečna in
krajevna imena (Savinja, Celje, itd.) (Orožen, 1948; Orožen, 1971).
Okoli leta 800 so se Slovani združili s frankovsko državo, saj so jih začeli ogrožati vpadi Avarov. V 10. stoletju so
Posavinje zavzeli Madžari in ga kot obmejno pokrajino priključili k svoji državi (Orožen, 1965). Po priključitvi k
Svetemu rimskemu cesarstvu v drugi polovici 10. stoletja so današnje slovensko ozemlje razdelili in ustanovili
več mejnih krajin ali mark. Ena izmed njih je bila Savinjska krajina, ki jo je imel v lasti Viljem II. iz bavarske
rodbine Wilhelmincev (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Po smrti njegove žene Heme Krške leta 1045 je
Savinjska marka razpadla. Ozemlje so si razdelili njuni sorodniki (največ so dobili Askvini in Vovbrški) in krški
samostan (Orožen, 1965). Do 11. stoletja so večino ozemlja Savinjske doline pridobili grofje Vovbrški (Natek,
2001b).
V 11. stoletje segajo začetki fevdalizacije in kolonizacije, ki so potekali znotraj zemljiških gospostev. Pred uvedbo
fevdalizma so Slovani znotraj žup ekstenzivno obdelovali skupno lastnino, z njegovo vpeljavo pa so morali
zemljo odstopiti fevdalcem, ki so jo nato podelili dotedanjim obdelovalcem v zakup. Zemljiški gospodje so težili
k povečanju donosa na novo pridobljenih posestih, zato so uvedli hubni sistem in triletno kolobarjenje s praho.
Hkrati so začeli s kolonizacijo na svojih posestih v ravninskem in gričevnatem svetu. Ker pa je bilo domačih
kolonistov velikokrat premalo, so jih pripeljali iz svojih posesti od drugod, večinoma iz Bavarske (Simoniti, Štih,
Vodopivec, 2008), saj je od tu izvirala večina zemljiških gospodov. Proces germanizacije agrarnega prebivalstva
ni zajel, saj je bil omejen na večinoma na plemstvo (Grafenauer, 1955).
V 12. stoletju se prvič omenjajo Žovneški (sprva kot Savinjski) gospodje. Njihovo poreklo ni znano, vendar
zgodovinarji domnevajo, da izhajajo iz stranske veje Heminega rodu – iz rodu Askvincev (Simoniti, Štih,
Vodopivec, 2008). Svojo alodialno posest, ki je obsegala gradove Žovnek, Šenek, Ojstrico in Liebenštajn, so imeli
na jugozahodnem in zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Gradovi so bili postavljeni na dobrih strateških
točkah, tako da so iz njih nadzorovali pomembno trgovsko pot, ki povezuje Padsko in Panonsko nižino. To jim
je omogočilo gospodarski in politični vzpon. Svoje premoženje so večali z nakupi posestev, sklepanjem dednih
pogodb, vojaškim najemništvom in posojili. S sklepanjem porok so se povezovali s pomembnimi plemiškimi
rodbinami (Kralj, 2007). Tako jim je poročna zveza z rodbino Vovbržanov, ki so leta 1322 izumrli, leta 1331
prinesla veliko dediščino skupaj s Celjem. Deset let kasneje jih je Ludvik Bavarski povišal v grofe Celjske. Na
višku moči so bili v času Hermana II., ki je postal tast češkega in poljskega kralja ter rimskega cesarja Sigismunda
66
Luksemburškega. Sigismund jim je leta 1436 podelil čast državnih knezov, ki pa je Habsburžani, štajerski deželni
knezi, niso želeli priznati. Čast državnih knezov so priznali šele leta 1443 s sklenitvijo mirovnega sporazuma in
obojestranske dedne pogodbe med celjskimi knezi5 in Habsburžani. Zadnji celjski knez, Ulrik II., je bil leta 1456
ubit v Beogradu. Po hudi fajdi med Habsburžani in grofi Goriškimi, v kateri je bilo več gradov, ki so jih imeli
Celjski v lasti, tudi porušenih, je vsa celjska dediščina leta 1460 prešla pod Habsburžane, ki so jo skoraj v celoti
obdržali vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 (Orožen, 1965).
Slika 12: Grad Žovnek – izvorni grad Žovneških gospodov (Vir: Grad Žovnek, 2014).
V 13. stoletju so zemljiški gospodje nekaterim krajem podelili posebne trške pravice ali kakšne druge privilegije
(pravica do nižjega sodišča, do prirejanja letnih sejmov, trgovine in obrti). V tem času sta se kot trga uveljavila
Braslovče in Žalec, kjer zasledimo vaške obrtnike, mlinarje, gostilničarje in trgovce. Prevladujoča gospodarska
panoga po dolini je bilo kmetijstvo (pridelava žit, živinoreja in vinogradništvo (Orožen, 1965)). V 13. in 14.
stoletju je potekala višinska kolonizacija, s katero se je poselitev širila na višja, težko dostopna in gospodarsko
manj privlačna območja (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). V Spodnji Savinjski dolini so bila to pobočja
Posavskega hribovja in Dobrovelj (Grafenauer, 1979).
Novi vek (1456–1918)
Od turških vpadov do kmečkih uporov
Turki so začeli vpadati že v 2. polovici 15. stoletja, saj je regija predstavljala prehodno ozemlje na poti proti
Beneški republiki in ob vračanju s plenilnih pohodov. Vpadali so vse do 2. polovice 16. stoletja (Orožen, 1965).
Pri teh vpadih ni šlo za pravo turško vojsko, ampak predvsem za hitre konjeniške oddelke turških fevdalcev in
njihovega spremstva iz Bosanskega pašaluka (Grafenauer, 1956). Najhuje je bilo med leti 1469 in 1480, ko so
osemkrat pustošili po dolini (Vrečer, 1930). Na svojih pohodih niso imeli časa niti niso s sabo vozili naprav za
obleganje mest, trdnjav in gradov, zato so plenili in požigali nezavarovane vasi, prebivalstvo pa pobijali ali jih
odpeljali v Bosanski pašaluk kot janičarje (Grafenauer, 1956). Zemljiški gospodje so se pred njimi zavarovali
z utrjevanjem gradov, kmetje pa z utrjevanjem cerkva na visokih strminah ali farnih cerkva (npr. cerkev sv.
Jurija v Taboru, sv. Jeronima na Vranskem, sv. Nikolaja v Žalcu, Marije Vnebovzete v Braslovčah itd.) in jih tako
spremenili v utrjene tabore (Vrečer, 1930). Kmetje so za skrivališča izkoriščali tudi naravne danosti, kot so kraške
jame ali obsežne gozdove v hribovitem svetu. Na hribih so postavili grmade (ena najpomembnejših je bila na
hribu Grmada pri Vranskem), ki so opozarjale na turško nevarnost. Vpadi so najbolj prizadeli kmečki stan, ki je
moral opravljati tlako in plačevati posebne davke, namenjene vzdrževanju najemniške vojske (Orožen, 1948).
Na te čase še vedno opozarjajo ostanki taborov okoli cerkva v Taboru, na Vranskem, v Braslovčah, Žalcu itd.
(Orožen, 1965).
Konec srednjega veka pomeni znatno poslabšanje kmečkega položaja, saj so morali poleg rednih dajatev
plačevati nove davke, namenjenim obrambi pred Turki. Kriza kmečkega stanu je privedla do kmečkih puntov. V
velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 so sodelovali tudi savinjski kmetje, a so bili kmalu po pridružitvi
k uporu poraženi pri Celju (Orožen, 1965).
V 2. polovici 16. stoletja se je med plemstvom uveljavil protestantizem. Središče je bilo najprej v Žalcu v
Lutrovi kapeli, nato pa v Golčah pri Žalcu, kjer so zgradili protestantsko cerkev in šolo. Pristaše zasledimo tudi
v Preboldu, na Ojstrici pri Taboru in na Vranskem, kjer je okoli 1560 deloval predikant. V času protireformacije
je bila šola ukinjena, cerkev porušena, protestantje pa izgnani (Vrečer, 1930).
Sočasno z začetkom protireformacije je začela razsajati kuga, ki je pomorila veliko ljudi ter povzročila
gospodarski zastoj. Prvi val epidemije se je pojavil v letih 1599–1600.
67
Ponovno se je pojavila v letih 1620, 1646 in 1679–1682. Zasledimo jo v vseh vaseh, toda najhujše je bilo v
Žalcu, Braslovčah in na Vranskem. Zaradi kuge je v Spodnji Savinjski dolini pomrlo več tisoč ljudi. Na kugo nas
še danes opozarjajo številna kužna znamenja, npr. v Pondorju, v Lokah, v Dobriču, itd. (Orožen, 1965).
Kmečki upori so se vrstili tudi v 17. stoletju, saj so kmetje morali poleg turškega novčiča zaradi tridesetletne
vojne plačevati dodatni vojni davek. Hkrati so začele naraščati tudi cene ter tlaka. Leta 1635 je na dvorcu
Ojstrica, posestvu Feliksa Schrottenbacha, zaradi večanja tlake, pretiranih dajatev, sodnih glob in povečanja
deželnih davkov izbruhnil kmečki upor (Dolinar, 2013). V sporu med Schrottenbachom in njegovimi podložniki
so predstavniki notranjeavstrijskih organov neuspešno posredovali (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), tako da
je upor konec aprila prerastel v oborožen spopad, ki je kmalu zajel celotno Spodnjo Savinjsko dolino (Dolinar,
2013). Kmetje so zažgali in oplenili več graščin, samostanov in gradov. Krajišniki so kmete porazili, hkrati pa
opustošili mnoge vasi. Tudi po uporu so se kmetje še vedno upirali, a so bili upori lokalnega pomena. Poleg
kuge in kmečkih uporov pa so ljudi konec 17. in v 18. stoletju večkrat prizadele poplave Savinje in njenih
pritokov (predvsem Ložnice in Bolske), ki so povzročile veliko škodo v kmetijstvu in infrastrukturi. Ob poplavah
je Savinja večkrat prestavila svojo strugo in odnašala večje količine obdelovalne zemlje, kar je med kmeti
povzročalo številne spore, ter rušila mostove in poplavljala hiše. Mnogi ljudje iz okolice Vrbja in Spodnjih Roj
so se bili prisiljeni preseliti na višja, pred poplavami varna območja (Orožen, 1965).
Od gojenja žit do hmeljarstva in zametkov industrializacije
Promet na glavni cesti med Dunajem in Trstom se je začel razvijati po letu 1500, nekoliko pozneje je po tej
cesti potekala tudi cesarska pošta. Pomemben kraj je bil Vransko, kjer sta bili prometna postaja in mitnica. Zelo
pomembna za gospodarski razvoj je bila izgradnja velike trgovske ceste v 20 letih 18. stoletja, ki je povezovala
svobodno pristanišče Trst z Dunajem, ter izgradnja zidanega mostu čez Savinjo v Šempetru. To je povzročilo
razvoj furmanstva in kovaštva, ki je dajalo zaslužek mnogim savinjskim kmetom. Ob cesti so nastale številne
furmanske gostilne z velikimi hlevi, kjer so furmani menjali konje (Orožen, 1965). Prevozništvo je cvetelo vse
do 40 let 19. stoletja, ko so zgradili čez Zasavje traso Južne železnice. Prvotno naj bi trasa potekala čez Spodnjo
Savinjsko dolino, a so v Zasavju odkrili velike zaloge rjavega premoga. To je povzročilo gospodarski zastoj regije,
saj je furmanstvo propadlo, kmetje pa so se začeli močno zadolževati (Orožen, 1948).
Konec 18. stoletja so se na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline začeli pojavljati prvi zametki industrije,
predvsem steklarstvo in premogovništvo. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so pliocenski in
pleistocenski nanosi silikatnega proda in ilovice (Natek, 2001b), velika območja gozdov in odkritje rjavega
premoga v Zabukovici in Libojah. Prva keramična tovarna je nastala v Libojah, kjer je delovala tudi večja
steklarna (Orožen, 1959). V 19. stoletju je tudi drugod po dolini sledil razmah steklarn, keramičnih tovarn
in opekarn, ki so proizvajale za lokalne potrebe (Orožen, 1965). Veliko spremembo je povzročila ustanovitev
predilnice v Preboldu leta 1842, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva. V prvi polovici 20. stoletja so
tekstilna, kovinska in pivovarska industrija spadale med pomembnejše gospodarske panoge (Orožen, 1959).
Vse do konca 18. stoletja je bila prevladujoča gospodarska panoga kmetijstvo, predvsem živinoreja in pridelava
žit (Orožen, 1959). Sredi 18. stoletja so začeli uvajati koruzo in krompir, kar je omililo lakoto, ki je regijo v
preteklosti večkrat prizadela (Orožen, 1965), hkrati so se začeli ukvarjati tudi z dopolnilnimi dejavnostmi, kot
so domača obrt, prevozništvo, trgovina in tovorništvo (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Po zemljiški odvezi leta
1848 se je začela postopna modernizacija kmetijstva, ki je povzročala razslojevanje kmečkega stanu. Vse do 80
let 19. stoletja, ko je trtna uš uničila večino trtnih nasadov, je na gričevnatih predelih okoli Polzele, Braslovč ter
celotnem južnem obrobju prevladovalo vinogradništvo (Orožen, 1965).
Veliko prelomnico v kmetijski proizvodnji je pomenilo leto 1876, ko so na dvorcu Novo Celje zasadili prve
nasade hmelja. Rastlina se je zelo dobro prijela zaradi prodnate sestave prsti in ugodne klime, tako da je kmalu
postala glavna tržna kultura v Spodnji Savinjski dolini, ki so jo gojili na skoraj vsaki kmetiji (Orožen, 1965). Po
hitrem razvoju hmeljarstva konec 19. stoletja se je kot središče slovenskega hmeljarstva začel uveljavljati Žalec,
saj so se v njem razvile številne funkcije: pivovarna, sedež trgovine s hmeljem, razne ustanove in društva,
povezana z pridelavo hmelja, kmečka posojilnica in hranilnica, itd. (Natek, 1965).
Narodno gibanje doseže vrh z II. slovenskim taborom v Žalcu
Ena izmed reform Marije Terezije je bila uvedba splošne šolske obveznosti, ki se je v Spodnji Savinjski dolini
uveljavljala počasi. Pouk je sprva potekal v nemščini, a ker je večina ni znala, so v prvem razredu uvedli
slovenščino. Žalec je župnijsko šolo (trivialko) dobil leta 1762, leta 1803 pa še nedeljsko obrtno šolo. V ostalih
večjih krajih so šole pričele delovati do 2. polovice 19. stoletja (Orožen, 1965).
Začetek 19. stoletja so zaznamovali Francozi, ki so pod vodstvom generala in od leta 1809 dalje guvernerja
Ilirskih provinc Marmonta mimo Spodnje Savinjske doline v letih 1805 in 1809 napadli Štajersko (Orožen,
68
1965) ter kmetom povzročali veliko škode z jemanjem živine in hrane. Ko je oktobra 1809 Napoleon Bonaparte
ustanovil Ilirske province, je postala mejno območje med Ilirskimi provincami in Avstrijo. Na Vranskem je do
leta 1815, ko so Ilirske province ponovno priključili k Avstriji, delovala carinska postaja (Vrečer, 1930).
Marčna revolucija leta 1848 je močno odmevala tudi po Spodnji Savinjski dolini, kjer so kmetje prenehali
z opravljanjem tlake, tržani v Žalcu pa so ustanavljali narodne straže. Hkrati je povzročila prebujanje
narodne zavesti med Savinjčani, ki se je v prvi polovici 60 let 19. stoletja še okrepila. Leta 1861 je bila v Celju
ustanovljena čitalnica, katere člani so bili tudi številni narodnozavedni Žalčani in Vranšani. Žalec je postal
močan center slovenskega narodnega gibanja, saj se je v času nasprotovanj med nemškim in slovenskim
taborom (za razliko od bližnjega Celja, kjer je bilo meščanstvo nedvoumno veliko bolj nemško usmerjeno),
večina premožnejših Žalčanov opredelila za Slovence. Zelo pomembno vlogo je imel v času taborskega gibanja,
saj je na južnem delu Žalca 6. septembra 1868 potekal II. slovenski tabor (prvi je bil v Ljutomeru), ki se ga je
udeležilo okoli 1.500 ljudi s celotnega slovenskega ozemlja (Orožen, 1965). Na njem so zahtevali Zedinjeno
Slovenijo, ustanovitev slovenske univerze in domačih kmetijskih šol, rabo slovenščine v vseh uradih in šolah,
itd. (Melik, 1959). Naslednjega leta sta bili v Žalcu in na Vranskem ustanovljeni čitalnici, kjer so brali bésede
ter uprizarjali slovenske igre. Kasneje so v Žalcu nastala številna slovenska društva, njegovi prebivalci pa so se
dolgo časa borili za ustanovitev slovenske meščanske šole, ki je bila ustanovljena šele z nastankom Kraljevine
SHS. Kulturna in gospodarska društva so do začetka 1. svetovne vojne ustanavljali tudi v ostalih večjih krajih
(Orožen, 1965).
Med 1. svetovno vojno so se številni možje na strani centralnih sil udeležili bojev na vzhodni (predvsem v
Galiciji) in soški fronti, od koder se jih veliko ni vrnilo. V Žalcu in Petrovčah je bilo nastanjeno vojaštvo celjskega
pešpolka. V Žalcu je bilo tudi zbirališče, od koder so vozili vojake na fronte, in vojaška bolnišnica (Vrečer,
1930). Po letu 1917 je v Avstro-Ogrski ponovno oživelo parlamentarno življenje, kar je povzročilo, da so se
slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu povezali v Jugoslovanski klub. Ta je maja 1917
sprejel Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v demokratično in
»samostojno državno telo« pod habsburškim žezlom (t. j. uvedbo trializma). Majniška deklaracija je sprožila
množično gibanje z zborovanji in zbiranjem podpisov v podporo deklaraciji (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008),
ki so se odvijala tudi v Spodnji Savinjski dolini, predvsem v Žalcu, kjer so 17. marca 1918 zahtevali izpolnitev
Majniške deklaracije (Vrečer, 1930).
Medvojno obdobje in 2. svetovna vojna (1918–1945)
Konec novembra 1918, po podpisu kapitulacije, je Avstro-Ogrska razpadla, slovenske dežele so se najprej
povezale v Državo SHS, nato pa so se s Kraljevino Srbijo združile v Kraljevino SHS. Po koncu 1. svetovne
vojne je bilo gospodarsko stanje zelo slabo, saj so številna podjetja zaradi pomanjkanja delovne sile in
surovin propadla, živino pa so prizadele razne bolezni (konjske garje in svinjska kuga). V 20 letih so občine
izvajale številne projekte, ki so bili usmerjeni v izboljšanje infrastrukture: gradnja mostov, šol, občinskih cest,
itd. Velika gospodarska kriza leta 1930 je povzročila propad številnih industrijskih obratov in zmanjševanje
nasadov hmelja, saj so cene hmelja močno upadle. V 30 letih je sledila modernizacija naselij, v mnoge vasi so
napeljali elektriko in vodovodno omrežje (Orožen, 1948). Prevladujoča gospodarska dejavnost je še vedno bilo
kmetijstvo, pomembna je bila tudi industrija (Orožen, 1965). V Krajevnem leksikonu Dravske banovine (Zupan,
1937) tako zasledimo sadjarstvo, čebelarstvo in hmeljarstvo med prevladujočimi kmetijskimi panogami ter
lesno, tekstilno in keramično industrijo med prevladujočimi industrijskimi panogami ter mizarstvo, platnarstvo,
mlinarstvo in opekarstvo med obrtmi.
2. svetovna vojna se je v Kraljevini Jugoslaviji začela 6. aprila 1941, ko so Nemci, Italijani in Madžari brez
vojne napovedi napadli, porazili jugoslovansko vojsko in nato okupirali jugoslovansko ozemlje (Vurcer, 1983).
Savinjska dolina je bila v celoti zasedena do 11. aprila 1941 in bila dodeljena Nemcem, ki so svoje okupacijsko
ozemlje razdelili v dve začasni pokrajinski upravni enoti: Spodnjo Štajersko, kateri je pripadla tudi Spodnja
Savinjska dolina, in zasedena območja Koroške in Kranjske. Nemški okupator je predvideval, da bo takšna
razdelitev trajala le do aneksije k sosednji pokrajini Štajerski leta 1942, a se to ni zgodilo. Prav tako je okupator
takoj po prihodu zamenjal jugoslovansko državno upravo in občinsko samoupravo z vojaško okupacijsko upravo
ter poleti 1941 nadomestili tudi staro teritorialno-upravno ureditev z nemškim upravnim režimom (odprava
okrajev, združevanje manjših občin v večje, vzpostavitev podeželskih okrožij, zamenjava slovenskih županov z
nemškimi). Tako je Spodnja Savinjska dolina postala del Celjskega podeželskega okrožja (Kregar, 2009).
Nemci so nameravali po celotni Spodnji Štajerski izvesti popolno germanizacijo, zato so v šolah uvedli
nemščino, prepovedali in odstranjevali slovenske napise, razpustili vsa društva, organizacije in zveze ter začeli s
sistematičnim uničevanjem slovenske kulture (uničevanje knjig, društvenega in šolskega fonda itd). V Celju sta
se nastanila gestapo (Ferenc, 1997), ki je imel svoje postojanke tudi v nekaterih večjih krajih v celjskem okrožju,
kot sta Žalec in Polzela, in varnostna policija, ki je imela svoje izpostave poleg Polzele in Žalca tudi v Braslovčah,
69
Pondorju, Preboldu in na Vranskem. Veliko število nemških postojank je posledica izoblikovanja žarišča
osvobodilnega gibanja, ki so ga hoteli s silo zatreti (Kregar, 2009). Gestapo in varnostna policija sta mnogo ljudi
odpeljala v izgnanstvo v Srbijo in na Hrvaško oz. v koncentracijska taborišča (Ferenc, 1997). Odpeljali so tudi
okoli 600 otrok, ki so jih posvojile nemške družine. Zanje se je uveljavila oznaka ukradeni otroci (Kregar, 2009).
Že ob prihodu okupatorja je prebivalstvo začelo s prikritim odporom, saj so pred njim skrivali orožje, hrano in
zdravila, ter se počasi pripravljali na oborožen upor. Pravi odpor se je začel po nemškem napadu na Sovjetsko
zvezo; s tem se je začel narodno osvobodilni boj (NOB), v katerem je imela Spodnja Savinjska dolina pomembno
vlogo (Orožen, 1948). Središče partizanskih položajev na Spodnjem Štajerskem so bile Dobrovlje, gozdnato
sleme z dobro strateško lego, od koder so okupatorju povzročali veliko škodo (Mikuž, 1979). Boji so potekali
tudi po Posavskem hribovju, predvsem v okolici Čemšeniške planine in Mrzlice (Ferlež, 1972).
Začetki NOB so bile napisne, propagandne in sabotažne akcije 6. oz. 7. julija 1941 na območju Braslovč,
Vranskega, Prebolda in Žalca. Vzporedno je prišlo do nastajanja prvih partizanskih čet, med katerimi je bila
v regiji najpomembnejša Savinjska četa, ustanovljena 24. julija 1941 (Kregar, 2009). Oktobra 1941 so se na
Grmadi nad Braslovčami Pohorska, Savinjska in Revirska četa združile v Štajerski partizanski bataljon, ki je pod
poveljstvom Franca Rozmana Staneta začel z izvajanjem partizanskega boja (Orožen, 1948), ki je vključeval
neprestano gibanje in izmikanje okupatorju, izvajanje diverzantskih, propagandnih in sabotažnih akcij ter
likvidacijo okupatorjevih sodelavcev in izdajalcev osvobodilne fronte (OF). Uspehi partizanov so povzročili, da
se jim je pridružilo vedno več ljudi. Kljub številnim uspehom partizanov je bil uspešen tudi gestapo. Novembra
1941 je prišlo do množične izdaje partizanov, čemur so sledile množične aretacije aktivistov in partizanskih
podpornikov v Spodnji Savinjski dolini, toda gestapu organizacije OF ni uspelo razbiti (Kregar, 2009). Med
celotno okupacijo so Nemci izvajali aretacije, mučenja, streljanja talcev, preganjanja družin partizanov in
zaplembe njihovega premoženja (Mikuž, 1979) ter večkrat napadli partizanska skrivališča, predvsem na Čreti
(Orožen, 1948).
Slika 13: Šlandrova brigada na Menini (Vir: Razmah partizanskega gibanja ..., 2012).
Po prezimovanju 1941/42 manjših skupin štajerskih partizanov na različnih lokacijah so se aprila oz. maja 1942
zbrali na Tolstem vrhu in obnovili Štajerski bataljon. S tem se je začel ponovni razmah odpora, a so Nemci kmalu
razbili Savinjsko in Kozjansko četo. Septembra 1942 so na Dobrovljah partizani ustanovili Pohorski, Savinjski,
Moravški in Kozjanski bataljon, ki so vsak na svojem področju ponovno razmahnili odpor. Nemci so se na to
odločno odzvali z nasiljem. Tako so 7. novembra 1942 močne nemške policijske in vojaške enote napadle in
razbile Savinjski bataljon na Dobrovljah. Pozimi 1942/43 so partizanske enote doživele hude udarce in številne
izgube, zato na Dobrovljah ni bilo večjih partizanskih enot. Osvobodilno gibanje se je v Spodnji Savinjski dolini
začelo ponovno krepiti spomladi 1943 z delovanjem Kamniško-Savinjskega odreda in Kozjanskega bataljona.
V začetku avgusta je bila ustanovljena še Šlandrova brigada, ki od jeseni 1943 dalje izpeljala več uspešnih
ofenzivnih akcij na območju med Zasavjem in Savinjsko dolino. Poleti 1944 je nastalo osvobojeno ozemlje
v Spodnji Savinjski dolini, ki je po nemški zimski protiofenzivi na Celjskem in celotnem Štajerskem ponovno
prešla pod nemško oblast. Spomladi 1945 so partizanske enote uspele zasesti nekaj okupatorjevih postojank,
med njimi tudi Vransko. Konec aprila in v začetku maja 1945, ko se je celotna jugovzhodna fronta premaknila
proti slovenski meji, se je čez Spodnjo Savinjsko dolino umikala množica nemških vojakov iz Balkana proti
Koroški, kjer naj bi se predale zahodnim zaveznikom. Na Polzeli je vrhovni poveljnik nemške vojske za
Jugovzhodno Evropo, generalpolkovnik Alexander Löhr, namestil svoj štab in 9. maja 1945 podpisal kapitulacijo
svoje armade (Kregar, 2009).
70
Po 2. svetovni vojni je prva leta zaznamovalo obnavljanje porušene infrastrukture, vsesplošno pomanjkanje
ter uveljavljanje socialistične ureditve, zato bile spremembe v upravni razdelitvi Jugoslavije pogoste (večje
upravne sprememb so bile leta 1945, 1948 in 1955; Grafenauer, 2000). Leta 1955 so se vse v veliko občino
Žalec združile vse tedanje spodnjesavinjske občine, z izjemo Vranskega, ki se je k žalski občini priključilo
šele 1958 (Orožen, 1974). To je omogočilo Žalcu, da je postal gospodarsko, kulturno, upravno in politično
središče regije. Kmetijstvo (hmeljarstvo), rudarstvo ter tekstilna, strojna in kovinska industrija so še vedno bile
najpomembnejše gospodarske panoge (Orožen, 1965).
Zaradi vedno večjih političnih, socialnih in gospodarskih razlik med posameznimi republikami SFRJ so se
napetosti med republikami večale, a so jih kmalu zatrli ter republikam z ustavo podelili večja pooblastila. Večjo
krizo je povzročila smrt Tita, kultne osebnosti, ki je združevala vse jugoslovanske narode, leta 1980. Njegovi
nasledniki niso bili dorasli zapletenim političnim razmeram v državi, poleg tega je krizo v 80 letih povečevala
huda gospodarska kriza s hitro rastočo inflacijo, naraščajoči srbski nacionalizem in težnje Srbije po večji
centralizaciji (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Na volitvah leta 1990 je zmagal DEMOS, ki je decembra 1990
izpeljal plebiscit za samostojno Slovenijo. Po osamosvojitvi so leta 1994, ko je bil sprejet Zakon o referendumu
za ustanovitev občin, v 11 referendumskih območjih potekale volitve za ustanovitev novih občin, a so bile
uspešne samo v Krajevni skupnosti Tabor, zato je takratna občina Žalec ostala enotna vse do decembra 1998,
ko je nastalo šest novih občin: Tabor, Vransko, Braslovče, Polzela, Prebold in Žalec (Dobnik, 1998).
Zaključek
Spodnja Savinjska dolina je bila skozi vsa zgodovinska obdobja privlačna za mnoga ljudstva, ki so se tu naselila
za stalno ali pa ga samo prečkala. Izjemno prometno lego so izkoriščali že Stari Rimljani, pa tudi številna
barbarska ljudstva na poti proti Italiji. Obdobje srednjega veka zaznamujejo Žovneški gospodje, kasnejši knezi
Celjski, ki so to območje neuspešno poskušali integrirati v Celjsko kneževino. V novem veku se je območje
soočalo s turškimi vpadi, kmečkimi upori, poplavami in lakoto. V 2. polovici 19. stoletja so se pojavili zametki
industrializacije, toda še vedno je bilo kmetijstvo glavna gospodarska panoga. Veliko prelomnico je povzročilo
pridelovanje hmelja, kar še danes daje Spodnji Savinjski dolini svojevrsten pečat. V tem času se je kot središče
Spodnje Savinjske doline uveljavil Žalec, ki je imel v času narodnega gibanja zelo pomembno vlogo. Kasneje
se je uveljavil tudi kot središče slovenskega hmeljarstva. Pomemben pečat so pustili tudi dogodki med 2.
svetovno vojno, saj so bila okoliška hribovja eno od središč narodnoosvobodilnega boja, okupator pa je na
partizanske akcije odgovarjal s streljanjem talcev in odpeljal mnogo ljudi v nemška koncentracijska taborišča.
Ti dogodki so še danes v zavesti mnogih starejših Savinjčanov, ki svoje partizanske zgodbe pripovedujejo
mlajšim generacijam.
5 Med slovensko javnostjo se je uveljavil izraz grofje Celjski, ki pa ni pravilen, saj se plemiške rodbine naslavlja po njihovem najvišjem položaju.
Pravilno je torej knezi Celjski, čeprav so ta naziv nosili okoli 20 let.
71
OKOLJSKI VIRI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
Boštjan Kop in Miha Brvar
Uvod
Okoljski viri so vsi deli narave, ki jih človeštvo ocenjuje kot uporabne in vredne. Definiramo jih lahko kot dele
narave, ki lahko človeku zagotavljajo dobrine (surovine, energija), prostor za dejavnosti in storitve, vključno
z ekosistemskimi, kot so zmogljivost samoočiščenja, proizvodnja kisika, možnosti za rekreacijo, vrednotenje
pejsažne lepote in možnost odlaganja odpadkov. Za razliko od naravnih virov, kjer je v ospredju vrednotenje
njihovega ekonomskega pomena, okoljski viri vključujejo tudi tržno neovrednotene ekosistemske storitve, zato
je njihovo vrednotenje širše, razvojno in varovalno uravnoteženo (Plut, 2011).
V prispevku so obravnavani okoljski viri glede na njihovo trajnostno tipologijo, ki izhaja iz paradigme močnejše
trajnosti, saj v ospredje postavlja varovalne, za preživetje človeka in drugih vrst eksistenčne funkcije. Tipologija
loči naslednje ključne skupine: biotska raznovrstnost, ekosistemske storitve, prostor oz. raba prostora,
obnovljivi in neobnovljivi naravni viri (Plut, 2011).
Pretekla raba okoljskih virov
Skozi zgodovino je človek v svojem prostoru vedno iskal različne možnosti za rabo naravnih virov. Zaradi
omejenih sredstev so bili marsikateri okoljski viri uporabljeni učinkovitejše, kot pa se jih izrablja danes.
Dolina reke Savinje je bila že od antičnih časov prostor z močnim antropogenim vplivom. Zaradi svoje izjemne
prehodne lege je dolina predstavljala vozlišče poti, ki so se stekale med vzhodom in zahodom. Savinja je nekdaj
služila kot prometni medij za transport dobrin na lokalni in regionalni ravni.
Hmelj je dvignil kmetijstvo Spodnje Savinjske doline na stopnjo najnaprednejših slovenskih oz. jugoslovanskih
agrarnih pokrajin, njenim prebivalcem pa je omogočal visoko življenjsko raven. Ravno zaradi pospešene
modernizacije po drugi svetovni vojni so tradicionalne prakse izrabe okoljskih virov počasi zamrle (Natek,
1998a).
Plavljenje lesa po Savinji
Plavljenje lesa je bilo nekoč značilno za vse večje slovenske reke, ki tečejo z visokih gora v predgorje in široke
ravnine. Dejstvo je, da so plavili les po Soči in Savi Bohinjki, po Krki in Ljubljanici idr. Najdlje se je plavljenje
ohranilo po Savinji (Baš, 1977).
Reka Savinja s pritoki je s svojo gosto hidrološko mrežo omogočala učinkovit prenos lesa iz neprehodnih
območij v uravnan svet Spodnje Savinjske doline. Največ podatkov o plavljenju lesa po Savinji in njenih pritokih
je iz časa med svetovnima vojnama, ko je splavarjenje doseglo svoj višek z 2.000 splavi letno. To so praviloma
pričevanja ohranjenega ustnega izročila in redkejših pisanih virov (Baš, 1977).
Obstoječe gradivo razkriva, da so les plavili po Savinji le od Logarske doline do Letuša, v uporabi pa so bili tudi
številni dovolj vodnati pritoki Savinje. Dovoljeno je bilo plaviti les po Savinji od mosta nad Logarjem v Logarski
dolini do Letuša in po Dreti od Tiroseka do izliva v Savinjo v Nazarjah. Najstarejši vir o savinjskem splavarstvu
je iz Ieta 1478. Savinjsko splavarstvo se je razmahnilo v drugi četrtini 18. stoletja na Hrvaško in v Slavonijo. Ta
dejavnost je bila tako donosna, da so dohodki od splavarstva omogočali kmetom kritje vseh njihovih dajatev
(Baš, 1977).
Po 2. svetovni vojni je bilo konec zasebne lesne trgovine v pomembnejšem obsegu, medtem ko je za načrtno
gozdno gospodarstvo v državnem sektorju kaj kmalu postalo plavljenje preveč negotovo in se je zato opustilo.
Na izboljšanih cestah ga je nadomestil prevoz lesa s tovornjaki (Baš, 1977).
Glavno opravilo je bilo prevažanje lesa iz Zgornje Savinjske doline do različnih krajev, od Brežic, Zagreba vse do
Beograda. Splavarji so na cilju splav razdrli, les pa prodali. To jim je prinašalo dodaten vir zaslužka. Vse od 18.
st. dalje do 2. svetovne vojne je splavarjenje pomenilo glavno gospodarsko panogo v Zgornji Savinjski dolini
(Baš, 1977).
Splavarji so krenili iz Ljubnega. Celje je bila prva večja postojanka. V Celju so povezali po dva manjša splava v en
večji splav. Pot so nadaljevali mimo Zidanega Mostu, kjer je bil najnevarnejši del poti zaradi rečnih brzic. Dolžina
splavarske poti se je spreminjala skozi stoletja, najdlje so pluli v 2. polovici 19. st. do zahodnoromunskega
mesta Calafat (Baš, 1977).
72
Tudi na območju zahodnega predela Celjske kotline so bila ob Savinji večja skladišča razrezanega lesa, ki so ga
vezali v splave in jih ob ugodnih vodnih razmerah spuščali v Savinjo. Splave so povečini vezali v Letušu (Natek,
1978).
Mlinarstvo ter ostali vodni obrati
Ker je Savinja od nekdaj geomorfološko in pretočno zelo nihajoča reka in za izrabo vodne sile manj primerna,
so že za časa celjskih grofov na njenem levem bregu, od Podvina nad Polzelo do Kasaz, izkopali umetno strugo
ali mlinščico, dolgo približno 14 km. Mlinščica, imenovana Podvinsko-Žalska struga je v preteklosti poganjala
celo vrsto mlinov, žag in prvih industrijskih obratov. Mlini in žage ob Strugi so se v 50 letih preteklega stoletja
morali umakniti modernim virom energije ali pa so jih preuredili v male hidroelektrarne – primer HE Brode pri
Vranskem (Natek, 1978).
Vidni začetki opuščanja mlinov in predvsem kmečkega mlinarstva so se pojavili že v obdobju med obema
vojnama. Na procese stopnjevanega opuščanja obratov na vodni pogon je ključno vplivala komercializacija
savinjskega kmetijstva pod učinki hmeljarstva, ponudba cenenega banatskega žita in veliki valjčni mlini. Že
v tistem času je mlinarska dejavnost preraščala iz obrtniških okvirov v industrijo (Natek, 1978). Raziskava
Milana Natka iz leta 1978 priča o počasnem izumiranju mlinarske dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini – na
preučevanem območju je od skupno 306 vodnih obratov takrat obratovalo le še 18 mlinov in 8 žag (Natek,
1978).
Po 2. svetovni vojni je bil pogon vodnih obratov povečini preusmerjen na električni tok. S tem pa ne propadajo
samo naprave in zgradbe, ki so služile omenjenim dejavnostim, temveč je opešala ali celo povsem zamrla skrb
za vzdrževanje in urejevanje rečnih korit in njihovih bregov (Natek, 1978).
Karta 16: Obrati na vodni pogon v Spodnji Savinjski dolini.
73
Neobnovljivi okoljski viri
Neobnovljivi okoljski (naravni) viri so tisti, ki jih po njihovi uporabi oziroma potrošnji ni mogoče nadomestiti.
Obsegajo fosilna goriva, uran in tiste mineralne vire, ki so v končnih količinah prisotni v zemeljski skorji. Med
neobnovljive vire okolja se uvrščajo tudi številne kovine, ki pa jih lahko ponovno uporabimo – recikliramo
(Plut, 2011). Fosilni viri in kovine so bili ključni za industrijsko revolucijo. Predelava, proizvodnja in potrošnja
neobnovljivih okoljskih virov povzročajo veliko količino odpadnih snovi in emisij ter degradacijo zemljišč ob
izkopavanju rud, premoga itd (Plut, 2011).
Slovenija je zaradi prevlade mladih kamnin država z zelo omejenimi neobnovljivimi naravnimi viri, številne rude
pa so zaradi manjših količin izčrpane ali pa je njihovo izkopavanje in pridobivanje kovin ter nekovin nerentabilno.
Država ima malo rudnega bogastva in dokaj skromne zaloge fosilnih energetskih virov. Pridobivanje rud je torej
v zatonu, saj so ležišča izčrpana ali pa se je dejavnost iz ekonomskih razlogov opustila (Adamič in sod., 2004).
Podjetje Sipro Žalec upravlja s toplovodnimi sistemi v mestu Žalec in krajih Polzela, Kasaze, Mozirje, Petrovče
ter Šempeter. Za oskrbo krajev s toplotno energijo uporablja zemeljski plin in kurilno olje, skupna instalirana
moč znaša 8,7 MW (Zgodovina podjetja, 2014).
Po podatkih Geološkega zavoda Slovenije so na obravnavanem območju prisotna nahajališča apnenca in
dolomita, večinoma triasne starosti ter nekaterih drugih kamnin (breče, keratofirji, tufski peščenjak), ki ga
jih pridobivajo v kamnolomih Liboje in Velika Pirešica ter v Podgori nad Polzelo. V Zaloški Gorici pridobivajo
bentonit, pucolan in tuf (Karta nahajališč mineralnih …, 2011).
Prodi so v Sloveniji zelo razširjena gradbena surovina, ki se pridobivajo v nekaj deset legalnih gramoznicah.
Gre za karbonatne prode in peske porečja Save in Savinje ter karbonatno-silikatni prod porečja Drave in
silikatni prod porečja Mure z nad 50 % silikatnih zrn. Pridobijo jih 2,5–3 milijone t letno. Različna razporeditev
nekovinskih mineralov surovin v Sloveniji je odraz geoloških in morfoloških razmer. Največ nahajališč je v
Osrednjeslovenski, Dolenjski, Pomurski, Posavski in Spodnjeposavski regiji, skupno kar 65 % vseh nahajališč.
Gre predvsem za nahajališča »masovnih gradbenih surovin« v karbonatnih in prodnih naplavinah (Hribernik,
Rokavec, Senegačnik, 2006).
Premogovništvo v Zabukovici in Libojah
Začetek rudarjenja v zabukoviškem premogovnem bazenu sega v zadnja desetletja 18. stoletja. Prva jamska
mera je bila dodeljena že leta 1788. Z odkopavanjem pa so pričeli 1799 na površinskih slojih na južnem delu
kadunje, načrtno pridobivanje premoga pa se je začelo okrog leta 1830 v Libojah. Globlje plasti so začeli
odkopavati leta 1843, ko je bil v Stari jami zgrajen prvi jašek Karolina. Izkopi so pogosto menjali svoje lastnike
zaradi finančnih težav. V letu 1948 je sledila združitev premogovnikov Zabukovica in Liboje, rudnika sta bila
takrat povezana s 3 km dolgo zračno žičnico, saj je bila v Zabukovici separacija premoga. Večina izkopanega
premoga je bila namenjena potrebam lokalne industrije (Rudarstvo v Spodnji ..., 2014).
Preglednica 19: Rudarjenje v Zabukovici in Libojah (Vir podatkov: Rudarstvo v Spodnji ..., 2014).
Rudnik/premogovnik
ZABUKOVICA
LIBOJE
Začetek rudarjenja
1799
1799
Leto odprtja jame z jaški
1843
1830
Leto zaprtja rudnika
1966
1972
rjavi premog
rjavi premog
Kurilna vrednost (MJ/kg)
17
14
Pepel (%)
18
26
Vlaga (%)
19
24
Skupni odstotek žvepla v premogu (%)
0,8
1,5
Gorljivost (%)
0,4
1,4
Nakopan premog (milijona ton)
3,2
1,3
Dolžina rovov (km)
25
10
Globina rudnika (m)
230
120
Število zaposlenih leta 1954
928
243
Kvaliteta premoga
74
Iz zabukoviške premogovne kadunje so do zaprtja leta 1966 pridobili okrog 3,2 milijonov t kakovostnega rjavega
premoga, iz libojske kadunje, ki se je zaprla leta 1972, pa so pridobili približno 1,3 milijonov t. Pridobivanje
je bilo zaradi zapletene geološke zgradbe težko in drago, zato sta bila rudnika opuščena. V zabukoviški
premogovni kadunji je ostalo približno 4,4 milijonov t zalog premoga, v libojski pa 1,6 milijonov t (Rudarstvo
v Spodnji ..., 2014).
Prostor, biotska raznovrstnost in ekosistemske storitve
Območje, ki je določeno za zavarovanje ene ali več naravnih vrednot, imenujemo zavarovano območje.
Poznamo jih več vrst. Širša zavarovana območja so narodni park, regijski park in krajinski park, ožja zavarovana
območja pa so naravni spomenik, naravni rezervat in strogi naravni rezervat (Okolje na dlani, 2007).
Ekosistemi in njegove sestavine so naravni kapital ter vir storitev za sedanje in prihodnje generacije.
Za človeštvo so koristni neposredno (hrana in surovine) in posredno (nadzor erozije, čiščenje voda z
mikroorganizmi, opraševanje, shranjevanje atmosferskega ogljika itd.). Ekosistemske storitve vključujejo
rekreacijske (sprehajanje, plavanje, ribolov, lov), ekološke in proizvodne storitve (energija, vodni viri, biološki
viri itd.) (Plut, 2011).
Na območju občin Spodnje Savinjske doline se nahaja 16 zavarovanih območij. Največje območje obsega
krajinski park Ponikovski kras v občinah Žalec in Polzela (1.769 ha). Krajinski park je območje s poudarjenim
kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost
(Okolje na dlani, 2007). Sledita mu krajinski park Mrzlica ob južni meji občine Prebold (149 ha) in območje
naravnega spomenika reke Ložnice s poplavnim območjem (142 ha), prav tako v občinah Žalec in Polzela.
Naravni spomenik je območje z eno ali več naravnimi vrednotami, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali
lego ali so redek primer naravne vrednote (Okolje na dlani, 2007). Na območju občin je kot zavarovan objekt
razglašenih 36 naravnih oz. dendroloških spomenikov.
Karta 17: Zavarovana in varovana območja ter naravne vrednote v občinah Spodnje Savinjske doline.
75
Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote,
ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost pomeni raznolikost živih
organizmov in je bogastvo celotne biosfere. Po Konvenciji o biološki raznovrstnosti se odraža v raznovrstnosti
samih vrst (genska), med vrstami in med raznovrstnostjo ekosistemov (Plut, 2011). Slovenija po bogati
biotski raznovrstnosti izstopa med evropskimi državami. Ima več območij z ohranjenimi habitatnimi tipi, ki so
posledica ekstenzivne kmetijske rabe in sonaravnega, večnamenskega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi
(Okolje na dlani, 2007).
Na proučevanem območju se nahaja 9 ekološko pomembnih območij, med katerimi je največje Posavsko
hribovje - severno ostenje - Mrzlica (2.363 ha) v občinah Tabor, Prebold in Žalec. Sledita mu Dobrovlje - Čreta
(2.112 ha) v občinah Braslovče in Vransko ter Savinja - Grušovlje - Petrovče (362 ha) ob Savinji.
Natura 2000 je ekološko pomembno območje, ki je v Evropski uniji pomembno za ohranitev ali doseganje
ugodnega stanja vrst ptic ter drugih živalskih in rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. Območje
Nature 2000 zajema skupaj 36 % površine Slovenije (Okolje na dlani, 2007), po razširitvi pa 38 %. V občinah
Spodnje Savinjske doline se nahaja 9 območij Nature 2000, med katerimi je največje Posavsko hribovje s 594
ha. Območje Savinja - Grušovlje - Petrovče obsega 267 ha, sledijo Mrzlica (55 ha), Ložnica s Trnavo (31 ha),
Covška prepadna (29 ha), Ocvirkova jama (22 ha), Bistrica pri Libojah (11 ha), Reka pri Grajski vasi (3 ha) in
Čemšeniška planina (0,1 ha). Po podatkih Zavoda RS za varstvo narave najdemo na obravnavanem območju
naslednje habitatne tipe: ilirski bukovi gozdovi (Mrzlica; gozdni habitatni tip), polnaravna suha travišča in
grmiščne faze na karbonatnih tleh (Mrzlica; negozdni habitatni tip), alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami
in nemškim strojevcem vzdolž njihovih bregov (Savinja pri Žalcu; negozdni habitatni tip) ter podzemne habitate
na območju Ocvirkove jame in Covške prepadne (Cone vrst in …, 2014).
Ozemlje, prostor, zemljišče je fizična entiteta in je v širšem pomenu besede dejansko neobnovljiv vir. Med
neobnovljimi viri je dejansko najbolj pomemben vir prav prostor, katerega pa označuje izrazito nesmotrna
suburbana raba tal (Adamič in sod., 2004).
V Sloveniji med najpomembnejše naravne vire sodijo gozdovi, voda in kmetijske površine, med mineralne
surovine pa predvsem nekovinske mineralne surovine. Gozdovi pokrivajo kar 61 % kopnega površja, kar
Slovenijo uvršča med najbolj gozdnate države v Evropi. Kmetijske površine obsegajo 29 % površja (Okolje na
dlani, 2007).
V občinah Spodnje Savinjske doline gozdovi pokrivajo 52 % površja, 38 % obsegajo kmetijske površine, medtem
ko je pozidanih površin 8 % (Grafični podatki RABA …, 2014). Po površini gozda na prebivalca izstopata občini
Vransko in Tabor (1,38 ha/preb.), sledijo občine Prebold (0,51) ter Braslovče (0,42). Občini Žalec, ki ima tudi
največ prebivalcev, pripada 0,24 ha gozda na prebivalca.
Na območju občin Spodnje Savinjske doline varovalni gozdovi pokrivajo 570 ha. Varovalni gozdovi so (Varovalni
gozdovi, 2011):
–– gozdovi, ki varujejo zemljišča usadov, izpiranja in krušenja,
–– gozdovi na strmih obronkih ali bregovih voda,
–– gozdovi, ki so izpostavljeni močnemu vetru,
–– gozdovi, ki v hudourniških območjih zadržujejo prenaglo odtekanje vode in zato varujejo zemljišča pred
erozijo in plazovi,
–– gozdni pasovi, ki varujejo gozdove in zemljišča pred vetrom, vodo, zameti in plazovi,
–– gozdovi v kmetijski in primestni krajini z izjemno poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti ter
–– gozdovi na zgornji meji gozdne vegetacije.
Slovenija se uvršča med evropske države z zelo omejenimi naravnimi pogoji (reliefna energija in geomorfološka
razbitost zemljišč, kraški svet, vlažna območja itd.) za intenzivne oblike pridelave hrane. Okoli ⅔ kmetijskih
zemljišč se uvršča med zemljišča s slabšimi naravnimi razmerami za obdelovanje (Adamič in sod., 2004).
Po površini njivskih površin na prebivalca prednjači občina Braslovče (0,2 ha), sledi ji občina Tabor z 0,15 ha.
Občini Vransko in Žalec imata 0,08 ha njiv na prebivalca, kar je za spoznanje več kot občina Polzela (0,07 ha).
Najmanj njivskih površin je v občini Prebold (0,05 ha). Z vidika prehranske varnosti Slovenije bi potrebovali
vsaj 1.250 m2 (0,125 ha) njivskih površin z vrtovi na prebivalca, namesto 900 m2 (0,09 ha) na prebivalca v letu
2010 (Plut, 2012). Temu kriteriju zadoščajo le njivske površine v občinah Braslovče in Tabor. Podrobneje je raba
kmetijskih zemljišč predstavljena v prispevku o kmetijstvu v Spodnji Savinjski dolini.
76
Obnovljivi okoljski viri
Obnovljive vire energije se z energijskimi pretvorbami spreminja v druge oblike energije – toploto, svetlobo,
električno energijo, mehansko delo. V različnih območjih sveta so regionalne mavrice različnih virov obnovljive
energije. Med slabostmi se izpostavlja časovna spremenljivost moči virov energije. Razen v obliki biomase in
toplote oceanov, je ni mogoče shraniti z naravnimi sistemi, ki bi omogočali rabo energije v času potreb (Plut,
2011).
Karta 18: Površina gozdnih in njivskih površin na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske.
77
Sončna energija
Večino energije, ki jo danes uporabljamo, je posredno ena od oblik Sončeve energije. Fosilna goriva, les in
druga biomasa so posledica pretvorbe Sončeve energije v drugo, energijsko bolj zgoščeno obliko, ob pomoči
organizmov. Sonce je torej vir obnovljive energije v neposredni (Sončevo sevanje) in posredni obliki (biomasa,
veter, hidrološki krog), ki človeštvu omogoča proizvodnjo in rabo toplotne, mehanske, kemijske in električne
energije (Plut, 2012). Geografska lega Slovenije je na splošno ugodna za neposredno rabo sončne energije.
Razlike v Sončnem obsevanju so v Sloveniji zaradi velike reliefne razgibanosti večje med različnimi reliefnimi
legami kot med podnebnimi območji (Adamič in sod., 2004, str. 55).
Na območju Spodnje Savinjske doline po zadnjih podatkih Agencije za prestrukturiranje energetike za leto
2014 obratuje 91 sončnih elektrarn z neto močjo med 4 in 700 kW, od tega jih je 31 v lasti fizičnih oseb. Večina
se jih nahaja v dolinskem dnu proučevanega območja, ki tudi prejme največ Sončeve energije (nad 4.000 MJ/
m2 na leto). Najmočnejša sončna elektrarna je MFE SIP Šempeter (700 kW), sledita ji MFE NSY v Preboldu (607
kW) in MFE Mirosan v Petrovčah (236 kW) (Engis, 2014).
Vodni viri
Vodo kot naravni vir izkoriščamo v različne namene: za oskrbo s pitno vodo, za proizvodnjo električne energije,
tehnološko vodo in drugo. Več kakor 95 % prebivalstva se oskrbuje s pitno vodo iz podzemnih voda (Okolje
na dlani, 2007). Območje s pitno vodo oskrbuje Javno komunalno podjetje Žalec. Oskrbujejo približno 36.000
prebivalcev občin Žalec, Polzela, Prebold, Braslovče, Tabor in Vransko. Dolžina vodovodnega omrežja znaša
približno 410 km. Zgrajenih je 37 objektov za zajem vode, 50 vodohranov za akumulacijo vode, 37 črpališč
oziroma prečrpališč in 15 objektov za pripravo vode. Vodni viri za oskrbo s pitno vodo so gravitacijski, podtalnica
in vrtine (Oskrba s pitno ..., 2014).
Na Savinji obratujejo številne male hidroelektrarne, od tega tri na območju Spodnje Savinjske doline (MHE
Žaga Polzela, neto moč 25 kW; MHE Košec, 26 kW in MHE Pikl, 45 kW) (Engis, 2014). Na območju Spodnje
Savinjske doline delujeta dva velika namakalna sistema, in sicer v občini Braslovče – veliki namakalni sistem
Letuš (230 ha) in veliki namakalni sistem Šmatevž (166 ha). V strategiji za izvajanje resolucije o strateških
usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 je namakanje opredeljeno kot samostojna
strategija. Cilj je vzpostavitev do 5.000 ha novih namakalnih sistemov ali tehnološke posodobitve obstoječih.
Savinjska dolina je bila prepoznana kot prioritetno namakalno območje (Primožič, 2013).
Biomasa
Biomasa je skupaj z velikimi hidroelektrarnami najpomembnejši obnovljiv energijski vir v Sloveniji. Med
posameznimi energijskimi viri biomase je v Sloveniji z več kot 99 % v ospredju trdna biomasa, predvsem les
z lesnimi ostanki (Adamič in sod., 2004). Ostale oblike biomase so še tekoča goriva (bioetanol, biometanol,
biodizel) in plini iz biomase (lesni bioplin, bioplin, odlagališčni plini) (Plut, 2011).
Območje obravnavanih občin spada v gozdnogospodarsko območje Celje (GGO). Letni možni posek lesa v
letu 2012 v GGO Celje je znašal 417.422 m3, količina dejansko posekanega lesa pa je znašala 253.369 m3,
oz. 61 %, kar je pod slovenskim povprečjem (68 %) (Poročilo Zavoda za …, 2013). Posek še naprej zaostaja za
možnim posekom po gozdnogospodarskih načrtih. Občina Vransko je leta 2005 postala prva občina s centrom
na daljinsko ogrevanje z lesno biomaso. Toplotno omrežje v skupni dolžini trase 3.750 m omogoča priključitev
125 porabnikov, ki imajo vgrajene kompaktne toplotne postaje. Poleg individualnih hiš in stanovanjskih blokov
so na sistem priključeni vsi večji porabniki, kot so šola, vrtec, zdravstveni dom in podobno. Letna poraba lesne
biomase znaša 9.000 nasutih m3, lesne sekance pa dobavljajo iz bližnje okolice (Na Vranskem odslej …, 2005).
Bioplin je zmes plinov, ki nastane pri anaerobnem vrenju v napravi, ki jo imenujemo digestor oz. fermentor.
Razkroj biomase in živalskih odpadkov poteka s pomočjo razkrojnih organizmov, kot so bakterije in plesni.
Bioplin lahko pridobimo iz organske biomase (koruza, travniške trave, detelja, krmna pesa, listi sladkorne pese,
sončnice, ogrščico) in iz hlevskega gnoja in gnojevke (Možnosti rabe bioplina …, 2014).
Kmetija Flere v Letušu v občini Braslovče je prva kmetija v Sloveniji, kjer iz bioplina oziroma gnojevke proizvajajo
električno energijo in jo prek distribucijskega omrežja prodajajo v javno omrežje. Mala bioplinska elektrarna
Flere deluje od leta 2009 z neto močjo 120 kW (Petrov, 2004; Engis, 2014).
Vetrna in geotermalna energija
Raba vetrne energije je varna in okoljsko manj obremenjujoča, saj ne proizvaja toplogrednih plinov. Moč
vetra je posredni vir Sončeve energije in posledica kinetične energije gibanja zraka. Z vidika uporabnosti sta
najpomembnejša podatka pogostost in hitrost vetra (Plut, 2011).
78
Slovenija ima omejen potencial za izrabo vetrne energije. Ekonomsko zanimiva so območja s povprečno
hitrostjo vetra nad 4 m/s. Po podatkih Agencije RS za okolje glede povprečne letne hitrosti vetra 50 m nad
tlemi med letoma 1994 in 2001 ima večina območja Spodnje Savinjske doline povprečno hitrost med 1 in 2
m/s. Zahodni in južni predeli območja sicer spadajo v razred s povprečno hitrostjo med 4 in 5 m/s, vendar gre
za reliefno razgibano in z gozdom poraslo območje, nekateri deli pa spadajo tudi v območje Nature 2000. V
strokovni podlagi za Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030) območja občin Spodnje Savinjske
doline niso bila zaznana kot primerna za izgradnjo vetrnih elektrarn (Nacionalni energetski program, 2011).
Geotermalna energija je energija notranjih zemeljskih plasti, ki narašča proti jedru Zemlje. Geotermalno vodo
in paro lahko uporabimo za neposredno ogrevanje ali proizvodnjo električne energije. Geotermalne vode do
80 °C lahko uporabimo neposredno s črpanjem iz globokih vodonosnikov (Plut, 2011).
Teoretični potencial geotermalne energije je močno odvisen od lokalnih razmer. Najperspektivnejša območja
v Sloveniji za izrabo geotermalne energije so severovzhodna Slovenija ter Celjska, Brežiško-Krška in Ljubljanska
kotlina. Uporaba termalne vode v prave energetske namene je precej draga, ker se visokotemperaturna voda
nahaja v globokih predterciarnih dolomitih in apnencih (globine čez 4.000 m) s temperaturo vode čez 170 °C
(Adamič in sod., 2004).
Decembra 2013 so na območju tovarne Garant v Polzeli z dvema vrtinama 70 metrov globoko odkrili
geotermalno vodo temperature 21 °C in s pretokom 30 m³/h. Občina Polzela se sicer pripravlja na gradnjo
kotlovnice na lesno biomaso za daljinsko ogrevanje javnih stavb. Pozneje bi lahko v kotlovnico napeljali tudi
geotermalno vodo, kar bi občutno zmanjšali stroške ogrevanja (Piano, 2014).
Karta 19: Približne lokacije proizvajalcev obnovljivih virov energije in količina letnega Sončnega obsevanja v občinah Spodnje
Savinjske doline
79
Zaključek
Zaradi izjemne geografske raznovrstnosti in s tem povezane pokrajinske mozaičnosti ter geološke mladosti
ozemlja razpolaga Slovenija z omejenimi, skromnimi zalogami neobnovljivih virov (zlasti fosilnih goriv) in
raznovrstnimi obnovljivimi viri (Adamič in sod., 2004). Za Slovenijo je določeno, da mora do leta 2020 doseči
najmanj 25 % delež obnovljivih virov energije v končni bruto uporabi energije. Leta 2012 je ta znašal 20,2 %,
predvsem na račun hidroenergije (Česen, 2014).
Prednostni okoljski kapital Slovenije, ki omogočajo primerno stopnjo samooskrbe, so raznovrstni in bogati
vodni viri, regionalne mavrice obnovljivih virov ter obstoječe in potencialne kmetijske površine. Večina ocen
potencialov obnovljivih virov energije poudarja, da ima Slovenija na tem področju velik teoretični potencial,
med katerimi sta ključna domača vira, Sončeva in geotermalna energija (Plut, 2011). Na osnovi analiz
ocenjujeva, da sta na območju občin Spodnje Savinjske doline ključna obnovljiva vira za trajnostni razvoj regije
Sončeva energija in energija lesne biomase.
Na območju občin Spodnje Savinjske doline je najbolje izkoriščen potencial Sončeve energije, kjer po zadnjih
podatkih deluje 91 sončnih elektrarn z neto močjo med 4 in 700 kW. Po številu sončnih elektrarn izstopajo
občine Žalec, Polzela in Braslovče, natančneje nižinska območja, ki tudi prejmejo največ sončne energije. Če se
bo trend nadaljeval, lahko pričakujemo dodaten porast števila elektrarn. Sonce je torej neizčrpen vir obnovljive
energije in je ekološko čista oblika energije, saj ne onesnažuje okolja, poleg tega pa jo imamo v neomejenih
količinah. Sončeva energija nam primarno daje svetlobo in toploto, lahko jo uporabimo za ogrevanje sanitarne
vode, ogrevanje prostorov ali pa jo spremenimo v električno energijo.
Dobro je izkoriščen tudi potencial rabe biomase oz. lesa, kjer še obstaja nekaj odstotna rezerva v možnem
poseku. Biomasa je skupaj z velikimi hidroelektrarnami najpomembnejši obnovljivi energijski vir v Sloveniji. Na
obravnavanem območju izstopata občini Tabor in Vransko s 1,38 ha gozdnih površin na prebivalca. Prednost
uporabe biomase je v tem, da gre za obnovljiv vir energije, ki ni količinsko omejen. Poleg tega se pri izgorevanju
v ozračje ne vnašajo dodatne količine CO2, saj je ta del življenjskega cikla rastlin, izpusti SO2 so zelo nizki
(Geotermalna, 2014).
Visok je tudi potencial geotermalne energije na območju Celjske kotline, ki pa zaradi tehnično zapletenega
izkoriščanja še nima prednostne prioritete. Potencial vetrne energije je skromen, saj ekonomsko zanimiva
območja s hitrostjo vetra na 4 m/s ležijo na reliefno razgibanem in z gozdom poraslim območjem, nekateri deli
pa spadajo tudi v območje Nature 2000. Potencial vodotokov za proizvodnjo dodatne hidroenergije ne kaže
večjega potenciala.
80
ZNAČILNOSTI PROMETA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE
Simon Koblar in Barbara Rozman
V prispevku so obravnavane občine Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Večji del teh občin
leži na območju Spodnje Savinjske doline, preostali del pa se razprostira na obrobnih gričevjih in hribovjih.
Ta dvojnost se kaže tudi na zasnovi cestnega omrežja, ki je gostejše v dolinskem delu, kjer poteka tudi s
prometom zelo obremenjena avtocesta. Območje je z ostalimi regijami preko železniških in avtobusnih
povezav razmeroma slabo povezano.
Promet skozi čas
V obdobju antike je rimski cestni sistem odigral pomembno vlogo tudi na preučevanem območju. Na prisotnost
Rimljanov na tem območju nakazujejo ostanki rimske ceste Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, najdeni v
Šempetru, vzhodno od rimske nekropole. O uporabi rimskih cest v kasnejših obdobjih srednjega veka lahko
sklepamo na osnovi lege srednjeveških naselij, ki ležijo ob ugotovljeni antični trasi. Takšna naselja so na primer
Šempeter, Žalec in Drešinja vas (Kosi, 1998).
V srednjem veku se je zaradi splošnega upada voznega prometa, prevladovanja hoje, tovorništva in ježe na
območju Spodnje Savinjske doline obnovilo nekaj prastarih tovornih stez, nastale so tudi nove. V drugi polovici
14. stoletja so bile na območju Spodnje Savinjske doline tri mitnice, ki so bile v rokah Celjskih knezov. Mitninska
knjiga iz Vranskega za leto 1584/1585 kaže, da je bilo tovorništvo pretežno v rokah kmetov, ki so tovorili blago
(sol, žito, vino) v juniju ter med novembrom in januarjem (Kosi, 1998).
Izgradnja železnice
Čez območje Spodnje Savinjske doline sta bili načrtovani dve varianti trase Južne železnice od Celja do
Ljubljane, in sicer skozi Tuhinjsko dolino proti Kamniku ali pa čez Vransko s predorom pod Trojanami in naprej
v Ljubljano. Kljub prednostim trase čez Spodnjo Savinjsko dolino, kjer so bili gosto naseljeni kraji z bogatim
zaledjem gozdov, ter pomembnimi bazami za industrijo, so se odločili za izgradnjo tretje variante trase, ki
se je izognila območju Spodnje Savinjske doline (Bogić, 1998; Brilej, Kaplja, 1999). Pri tretji varianti trase je
odsek med Zidanim Mostom in Litijo predstavljal velik tehnični izziv, ker pa je ta trasa omogočila poceni prevoz
trboveljskega premoga do industrijskih obratov, so se odločili za to varianto (Bogić, 1998).
V 70 letih 19. stoletja je bila predlagana nova železniška trasa skozi Velenje, ki bi za 58 km skrajšala pot
iz Dravograda do Celja. Z izgradnjo Savinjske železnice naj bi zagotovili nemoteno dobavo premoga iz
premogovnikov lignita med Celjem in Velenjem, rentabilno izkoriščanje gozdov, poživila pa bi tudi železarsko
in usnjarsko industrijo (Mohorič, 1968). Po predlogu vranskega predstavništva naj bi traso Savinjske železnice
od Kasaz do bližine Letuša preložili na desni breg Savinje. Tako bi proga pri Kasazah spremenila smer in bi
potekala prek Griž in Dolenje vasi, Prebolda in Braslovč do postaje Letuš, kjer bi se vrnila na levi breg Savinje
(Savinjska železnica, 2008). Poleg različnih tras so bili predlogi tudi glede širine tirov, na koncu so se odločili
za gradnjo normalnotirne železnice. Z gradnjo so po večletnih zapletih začeli leta 1889 in jo zaključili do leta
1891 (Mohorič, 1968). Delovanje železnice v prvih letih je bilo rentabilno in je prinašalo dobičke (Jenko, 1964).
Promet danes
Skozi vse obravnavane občine poteka 5. vseevropski prometni koridor. Leta 2005 se je z odprtjem predora
Trojane povečala povezanost območja z osrednjo Slovenijo, saj je bil tako zgrajen še zadnji manjkajoč odsek
avtoceste (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Proti Velenju vodi glavna cesta prvega reda, proti Zgornji
Savinjski dolini pa vodi regionalna cesta prvega reda. Nekdanja glavna prometnica iz smeri Trojan in Tuhinjske
doline poteka mimo Vranskega proti Šempetru v Savinjski dolini ter naprej proti Žalcu in Celju. Kategorizirana je
kot regionalna cesta drugega reda. Cesta te kategorije vodi tudi mimo Prebolda proti Trbovljam (Gospodarska
javna infrastruktura, 2012).
Prometne obremenitve
Na območju občin Spodnje Savinjske doline in na nekaterih cestnih odsekih v neposredni bližini Direkcija
Republike Slovenije za infrastrukturo opravlja avtomatsko štetje prometa na 19 lokacijah. Podatki so prikazani
na grafikonu 18 in na karti 20. Številka pred imenom števnega mesta na grafikonu pomeni kodo števnega
mesta na karti. Za lažjo primerjavo smo vzeli meritve v enakem časovnem razponu, in sicer za leta 2001, 2007
in 2013. Na števnih mestih se meri povprečni letni dnevni promet (v nadaljevanju PLDP), ki pomeni število
81
motornih vozil, ki v 24 urah peljejo mimo števnega mesta na povprečni dan v letu (Promet, 2015). Prometno
najbolj obremenjeno števno mesto se nahaja na odseku avtoceste Šentrupert–Vransko in je leta 2013 znašal
35.571 vozil, od tega tovorna vozila predstavljajo 26 %. Najbolj obremenjen cestni odsek v Sloveniji je na
avtocesti A1 med Zadobrovo in industrijsko cono Moste, tam je PLDP leta 2013 znašal 77.200 vozil. Prometno
najbolj obremenjena regionalna cesta povezuje Medlog s Petrovčami, tam PLDP znaša 14.483 vozil (Prometne
obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014).
Karta 20: Prometne značilnosti občin Spodnje Savinjske doline.
Velika večina prometa poteka po avtocesti, ki se je dograjevala postopoma, odsek od Trojan do Arje vasi je
bil zgrajen v letu 1997, s čimer je tranzitni promet obšel naselja ob sedanji regionalni cesti skozi Savinjsko
dolino (A1 Šentilj – Srmin, 2015). Na avtocesti je promet v zadnjem desetletju močno naraščal, medtem ko je
na ostalih cestah porast prometa zelo majhen ali pa ga ni. Pri Vranskem se je na avtocesti med letoma 2001
in 2007 število vozil povečalo za skoraj 10.000 (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Razlog je v
odprtju Trojanskega predora, s čimer je bil odprt še zadnji odsek avtoceste med mejnim prehodom Šentilj in
Ljubljano (A1 Šentilj – Srmin, 2015). Opazen porast med letoma 2007 in 2013 lahko delno pripišemo uvedbi
cestninjenja z vinjetami, ki so bile uvedene 1. 7. 2008 (Kronologija razvoja cestninskega …, 2015), največji porast
prometa je namreč pri osebnih avtomobilih (Prometne obremenitve 2007 2013; 2014). S tem so se dnevnim
vozačem stroški prevoza močno znižali, kar je imelo za posledico povečan promet. Iz obravnavanih občin je
skupno število delovnih migrantov v mestno občino Ljubljana povečalo s 531 v letu 2001 na 1.460 v letu 2013,
s tem da je bil porast zelo enakomeren. Največji porast med tema letoma je bil v občinah Tabor in Polzela, kjer
je tudi največ nanovo zgrajenih sosesk. Številke iz teh občin kažejo le na splošen trend in so glede na celoten
obseg prometa razmeroma nizke, vendar je iz sosednjih večjih občin teh migrantov še toliko več (Celje, Velenje
itd.) (Delovno aktivno prebivalstvo …, 2015). Za zmanjševanje prometa in osebnih stroškov za mobilnost je
pomembno, da se več ljudi vsaj na delu poti vozi v enem avtomobilu, ang. car-pooling. Podatki kažejo, da je
82
povprečna zasedenost avtomobilov pri prevozu na delo le 1,3 potnika na avtomobil, za deljenje avtomobilov
torej obstaja velik potencial. Za ta namen so primerna urejena parkirišča ob avtocestnih priključkih (Gabrovec,
Bole, 2009). Eno izmed urejenih parkirišč je ob izvozu Šentrupert v smeri proti Braslovčam. Žal parkirišča
niso na voljo ob vseh avtocestnih izvozih, tam so se vzpostavila »divja« parkirišča. K car-poolingu pomembno
prispeva platforma Prevozi.org, ki omogoča enostavno ponujanje in iskanje prevoza (Prevoz, 2015).
Grafikon 18: Povprečni letni dnevni promet na izbranih števnih mestih v letih 2001, 2007 in 2013 (Vir podatkov: Prometne
obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014).
40.000
35.000
30.000
25.000
20.000
2001
15.000
2007
2013
10.000
2
Lo
1
čic Pod
ap
m
e
ri
Vr ja
an
sk
em
3
A
4
Re rnač
čic
e
ao
b
Pa
5
Vr ki
an
sk
o
6
Ta
bo
r
7
Le
tu
8 š
M
e
d
9
La log
tk
10
ov
av
Br
eg
as
pr
iP
ol
ze
li
11
Ža
le
12
c
Le
tu
13 š 2
Or
14 la v
Ž as
15 ale
Ve c T
U
lik
aP Š
ire
16
šic
Še
a
17 mp
e
Dr
te
r
eš
18 inja
va
Ja
s
so
vn
ik
19
AC
Vr
an
sk
o
AC
5.000
Prometna statistika
V preučevanih občinah je bilo konec leta 2013 skupno 29.037 vozil, od tega 21.399 osebnih vozil, kar znaša
525 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev, kar je nekoliko nad slovenskim povprečjem (517 osebnih
avtomobilov/1.000 preb.) (Cestna vozila konec …, 2015, Prebivalstvo po velikih …, 2014).
Občine Spodnje Savinjske doline imajo skupno 115,1 km državnih cest, od tega je 29,2 km avtocest, 6,5 km
glavnih cest, ostalo so regionalne ceste. Občinskih cest je 665,1 km, vseh javnih cest skupaj pa 780,3 km.
Gostota cestnega omrežja znaša 2,3 km/km2 in kaže na večjo razpoložljivost oziroma razvejanost cestne
infrastrukture, kot znaša slovensko povprečje (1,9 km/km2). Dolžina cest na prebivalca v Spodnji Savinjski dolini
znaša 18,5 m/prebivalca in je malo nižja od slovenskega povprečja (19,0 m/prebivalca). Z vidika delovanja
občin je pomembnejši podatek dolžine občinskih cest na prebivalca, saj so za njihovo vzdrževanje pristojne
občine. Dolžina občinskih cest (Lokalne ceste in Javne poti) na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske doline
znaša 15,8 km/prebivalca, kar je le malo več od slovenskega povprečja (15,7 km/prebivalca) (Dolžine cest po
..., 2014, Prebivalstvo po velikih …, 2014).
Preglednica 20: Statistični podatki o cestnem omrežju v občinah Spodnje Savinjske doline leta 2011 (Vir podatkov: Dolžine
cest po ..., 2014).
2011
Dolžina cest v preučevanih
občinah (km)
Dolžina cest na prebivalca (m)
Gostota cestnega omrežja
(km/km2)
Javne ceste
780,3
18,5
2,3
Državne ceste
115,1
2,7
0,3
Občinske ceste
665,1
15,8
1,9
Skozi občine Žalec, Braslovče in Polzela je po Spodnji Savinjski dolini speljana tudi regionalna enotirna
železniška proga v smeri proti Velenju. Na območju občin njena dolžina znaša 33,5 km in vključuje štiri vmesne
postaje (Petrovče, Žalec, Šempeter v Savinjski dolini in Polzela) (Lokalna razvojna strategija …, 2008).
83
Promet v občinskih središčih
Skozi občinska središča ni večjih prometnic ali pa so speljane mimo središč, kar je dobro izhodišče za hojo in
kolesarjenje. Najbolj prometna cesta vodi skozi Šempeter v Savinjski dolini, tu se dnevno pelje okrog 14.000
vozil (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Zaradi majhnosti središč je večji del naselij dostopen
peš, s kolesom pa so dostopna tudi sosednja naselja. V centru Žalca so v letu 2014 uredili pločnik in kolesarsko
stezo in to dopolnili še z elementi umirjanja prometa, kar je lahko zgled tudi ostalim naseljem. V Žalcu imajo
na nekaterih parkiriščih uvedeno časovno omejeno parkiranje, sčasoma pa načrtujejo še uvedbo plačljivega
parkiranja (Strategija razvoja občine …, 2014).
Javni potniški promet
Na območju občin Spodnje Savinjske doline je organiziran javni potniški promet z avtobusi in potniškim vlakom.
Na območju Spodnje Savinjske doline zaradi majhnosti občinskih središč nikjer ni organiziranega mestnega
javnega potniškega prometa. Najpogostejši so avtobusi na liniji Vransko–Celje, kjer ob delavnikih pelje 15
avtobusov, na relaciji Prebold–Celje ob delavnikih pelje 19 avtobusov (VOZNI REDI: Vozni …, 2015). Zgostitev
prometa je na relaciji Šempeter–Celje, saj se na tem delu združijo linije iz različnih smeri. Najslabše sta z javnim
prometom povezani občini Braslovče in Polzela. Na relaciji Celje–Ljubljana je med delovniki dnevno le 10
povratnih povezav z avtobusom. Ob sobotah so tri povratne povezave, medtem ko je v nedeljo vzpostavljenih
6 povezav (Avtobusna postaja Ljubljana, 2015). Spodnja Savinjska dolina ima v primerjavi z Gorenjsko slabše
avtobusne povezave z Ljubljano. V smeri Ljubljana–Jesenice je v smeri Ljubljane 16 povezav, v obratni smeri pa
jih je 15. Na relaciji Tržič–Ljubljana je ob delavnikih 19 povezav (Avtobusna postaja Ljubljana, 2015).
Zaradi zanemarjanja javnega potniškega prometa in povečevanja stopnje motoriziranosti, se je delež
uporabnikov javnega potniškega prometa v zadnjih desetletjih močno zmanjševal. Na preučevanem območju
se je med letoma 1991 in 2002 delež uporabnikov javnega potniškega prometa med delavci zmanjšal za
približno 30 odstotnih točk. Po drugi strani se je sicer delež učencev in študentov na preučevanem območju
nekoliko povečal, vendar je to povečanje nastalo predvsem na račun zmanjšanja hoje (Gabrovec, Bole, 2009).
Podatkov za kasnejše obdobje nimamo, verjetno pa se je od uvedbe novega sistema subvencioniranih vozovnic
za dijake in študente leta 2012 (Portal subvencij potniškega …, 2015) delež voženj z JPP povečal.
Prometne strategije občin
V Lokalni razvojni strategiji 2007–2013 Spodnje Savinjske doline je bil eden izmed ključnih razvojnih projektov,
ki se navezuje na prometno ureditev, projekt Mreže lokalnih cest Spodnje Savinjske doline v skupni vrednosti
8 milijonov €, financiran s strani EU – sklad za regionalni razvoj, in sredstev občin Spodnje Savinjske doline. V
projekt s kolesom po Spodnji Savinjski dolini je bilo s strani občin vloženo skupaj 50.000 € finančnih sredstev,
pri tem niso bila upoštevana tudi vlaganja v cestno infrastrukturo. V okviru projekta je bila vzpostavljena
mreža 18+1 kolesarskih povezav po Spodnji Savinjski dolini, vzpostavljen sistem skupne promocije, trženja,
organizacije prireditev. Kolesarske poti večinoma potekajo po obstoječih lokalnih cestah in javnih poteh
(Lokalna razvojna strategija …, 2008).
Pri projektu »Savinjska dolina – dolina z infrastrukturo, ki omogoča razvoj«, gre za infrastrukturno opremljenost
območja z izgradnjo cestne in druge prometne ter komunalne infrastrukture, razvoj informacijske in
komunikacijske tehnologije. Nanaša se na ukrepe razvoja cestnega omrežja in ureditve mirujočega prometa ter
s tem na realizacijo projekta »Mreža lokalnih cest Spodnje Savinjske doline«. Pri tem gre za ureditev lokalnih
cest/poti za potrebe kolesarjenja in drugih oblik aktivnega preživljanja prostega časa (»kolesarske povezave«,
druge tematske poti) ter ureditev mirujočega prometa v mestnem, trških in vaških jedrih ter na turističnih
območjih ter ureditev avtobusnih postajališč (Lokalna razvojna strategija …, 2008).
V dokumentu Območnega razvojnega programa Spodnje Savinjske doline 2014–2020 je v sklopu projektov
med drugim vključeno tudi podpodročje o prometni povezanosti regije, kjer se občine osredotočajo predvsem
na ureditev cest v Spodnji Savinjski dolini. Skupna vrednost projekta gradenj, rekonstrukcij in same ureditve
cest je ocenjena na 30.651.000 € (Območni razvojni program, 2013).
84
Karta 21: Kolesarske povezave.
3. razvojna os
Od Arje vasi proti Velenju trenutno vodi 14-kilometrski odsek glavne ceste prvega reda. Druga navezava iz
Spodnje Savinjske doline vodi po regionalni cesti mimo Šmartnega ob Paki (Gospodarska javna infrastruktura,
2012). Trenutna cesta ne zadošča prometnemu povpraševanju. Na števnem mestu Velika Pirešica je leta 2013
PLDP znašal 13.173 vozil, od tega je bilo 14 % tovornih vozil (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014).
Čutiti je velik pritisk javnosti in podjetij, ki zahtevajo izgradnjo hitre ceste. K tem veliko prispeva tudi visoko
število prometnih nesreč (Strgar, 2002). Največ nesreč se sicer zgodi na nekaterih izpostavljenih križiščih. Že
sama ureditev teh črnih točk bi pripomogla k povečani prometni varnosti (Planinšek, 2008).
Rešitev prometnih težav na tem odseku je del večjega načrta izgradnje 3. razvojne osi, ki bi potekala od
avstrijske Koroške mimo Slovenj Gradca proti Velenju in se bi pri Celju navezala na avtocesto A1. Naprej bi
se nadaljevala proti Novemu mestu. Eden izmed ciljev izgradnje nove povezave je razbremenitev sedanjih
prometnic, ki ne ustrezajo pogojem za sodoben in varen promet. Pobuda za izgradnjo 3. razvojne osi je bila
podana v odloku o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04) (Informacija o postopku
…, 2015).
Državni prostorski načrt obravnava celotno traso od avtoceste A1 do Dravograda. Tu bo predstavljen samo
odsek od avtoceste do Velenja, saj se ta del deloma nahaja na območju preučevanih občin. Ta del je v
državnem prostorskem načrtu obravnavan kot pododsek F. Shematičen prikaz poteka variant je viden na karti
22. Za predlagane trase je bila izdelana presoja vplivov na okolje iz leta 2007, pri izdelavi pa je sodelovalo več
podjetij (Zupančič, 2007, Informacija o postopku …, 2015). Opravljena je bila tudi študija variant s predlogom
najustreznejše variantne rešitve za gradnjo državne ceste med avtocesto A1 Šentilj—Koper in mejo z Republiko
Avstrijo, ki jo je izdelalo podjetje URBIS, d. o. o. (Jeriha, Radišek, 2008).
85
Karta 22: Shematičen prikaz variant tras 3. razvojne osi.
Zaradi nestrinjanja s študijo analize presoje vplivov na okolje so v Braslovčah organizirali civilno iniciativo, v
okviru katere so marca 2008 izdali publikacijo z naslovom '3. razvojna os – analiza vrednotenje tras', v kateri
so zapisana mnenja različnih strokovnjakov. Avtorji menijo, da je varianta F2, ki poteka mimo Braslovč, dobila
previsoko število točk primernosti. Po njihovem mnenju je varianta F6 veliko primernejša, vendar je študija
variant dala boljšo oceno varianti F2. Med argumenti proti varianti F2 je velika poraba najkakovostnejših
kmetijskih zemljišč in zahtevnost gradnje dveh predorov v neugodnih kamninah, ki ni bila upoštevana pri
vrednotenju časa gradnje. V sintezi varstvenega vidika so enačili vse variante trase F, kljub temu, da so glede
na rabo zemljišč, geološke razmere, poselitev in relief trase zelo različne. V ekonomskem vrednotenju 'Promet
na obstoječih daljinskih cestah' je bila kombinacija variant K15 oz. F2 vrednotena kot sprejemljiva, čeprav ne
bi zadoščala prometnim tokovom in bi bilo potrebno zgraditi še eno hitro cesto po trasi F6. V dokumentu je
izpostavljenih še kar nekaj nepravilnosti (Jeriha, Radišek, 2008). Varianto F6 podpirajo tudi v občini Žalec, saj
bi izboljšala dostopnost do industrijske cone Arnovski gozd (Strategija razvoja občine …, 2014). To je tudi edina
trasa, ki bi območju Spodnje Savinjske doline prinesla gospodarsko prednost.
Zaključek
Obravnavano območje ima pomembno prometno lego, saj čez njega poteka 5. evropski prometni koridor. V
ta namen je bila zgrajena tudi avtocesta A1, po kateri se odvija tranzitni promet. Ta povezava pa pomeni tudi
boljšo dostopnost območja do večjih središč (Ljubljana, Celje, Maribor …), kar je območje naredilo privlačnejše
za priseljevanje iz teh regij, vendar po drugi strani to pomeni večje prometne obremenitve, več izpustov
toplogrednih plinov in večjo odvisnost od fosilnih goriv.
Če je območje po eni strani odlično povezano preko avtoceste, pa je povezanost z železniškim prometom
in avtobusi toliko slabša. Znotraj območja manjka kolesarskih poti in kolesarskih stez. Označene so sicer
kolesarske poti, vendar po večini potekajo po obstoječih cestah. V prihodnosti bi občine morale izgraditi
lokalno kolesarsko omrežje, ki bi omogočilo varen dostop do občinskih središč. Proti Ljubljani bi bilo potrebno
povečati frekventnost avtobusov, tako da bi ti postali privlačni za večje število dnevnih migrantov.
86
LOKALNA OSKRBA S HRANO V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
Maja Gostenčnik in Sara Štempelj
Uvod
Lokalna in regionalna samooskrba s hrano je pomembna, prehranska varnost ter lastna proizvodnja hrane pa
(p)ostajata strateško politični vprašanji tudi v Sloveniji. Stopnja potencialne samooskrbe je le eden od vidikov
koncepta prehranske varnosti. Ta se dopolnjuje s sposobnostjo sistema zagotavljanja hrane (ki je učinkovit
tudi v izrednih in kriznih razmerah) in sledljivostjo proizvodnje (zagotovilo, da je pridelek neškodljiv glede na
obstoječe in bodoče standarde kakovosti). Prehranska varnost bi morala biti pomemben člen v prehranski
verigi, pri katerem bi morali sodelovati vsi v tem procesu – od proizvajalcev, kmetov preko živilske industrije do
trgovcev (Perpar, Udovč, 2010). Sicer pa se stroka o pojmu prehranske samooskrbe še ni popolnoma zedinila,
saj nekateri menijo, da je stanje zadostne samooskrbe to, da imajo vsi prebivalci dostop do zadostne količine
hrane, drugi pa, da sta ponudba in povpraševanje po hrani uravnotežena (Lampič, 2015, cv: Pinstrup-Andersen,
2009). Lokalna samooskrba s hrano medtem pomeni, da je prebivalstvo oskrbovano s hrano, ki se proizvede
in prodaja na lokalnem območju. Povezujejo se kmetije in prebivalci, ki imajo s tem možnost dostopa do
kakovostnih pridelkov — medsebojno sodelovanje obojih je zato potrebno v največji meri spodbujati, saj lahko
le tako pridobita obe strani.
Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe Slovenije okoli 70 %, leta 2008 pa le še okoli 50 %.
Slovenija razpolaga z dovolj velikimi potenciali kmetijskih zemljišč, da bi sedanjo varnostno tvegano, zelo nizko
stopnjo splošne prehranske samooskrbe lahko bistveno povečala. Za dosego najmanj 70–80 % prehranske
samooskrbe Slovenije (rastlinska proizvodnja) bi morali do leta 2030 kmetijska zemljišča povečati za okoli
tretjino (Plut, 2011). V Sloveniji bi za varno prehransko samooskrbo potrebovali na prebivalca okoli 2.500–
3.000 m2 obdelovalnih kmetijskih zemljišč (njiv, travnikov in sadovnjakov) (Plut, 2014a). Največji problem
Slovenije pa je, da razpolagamo z razmeroma skromnimi površinami kmetijskih zemljišč, posebej njiv. Realne
potenciale za lokalno prehransko samooskrbo vidimo tudi v občinah Spodnje Savinjske doline, saj ima zelo
ugodne pogoje za kmetijsko dejavnost in pridelavo hrane.
V prispevku smo se osredotočili predvsem na predstavitev kmetijstva v občinah Spodnje Savinjske doline,
pregledali smo lokalne ponudnike kmetijskih pridelkov in njihove povezave pri oskrbi z lokalno hrano.
Predstavljeno je stanje preskrbljenosti z lokalnimi živili v javnih ustanovah ter načrti Regionalne razvojne
agencije (v nadaljevanju RRA) in Lokalne akcijske skupine (v nadaljevanju LAS) na področju prehranske
samooskrbe. Podajamo realno oceno prehranske samooskrbe tega območja in nekaj predlogov za izboljšanje,
članek pa zaključujemo s SWOT analizo. Raziskovalno delo je potekalo na podlagi pregledovanja literature,
analize statističnih podatkov, uporabe geografskih informacijskih sistemov ter terenskega dela. Pogovarjali
smo se tudi s predstavniki Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju KGZS) izpostave Žalec ter
izvedli anketno raziskavo na temo nabave lokalno pridelanih živil pri nekaterih javnih zavodih.
Pomen prehranske samooskrbe
Prehranska samooskrba je za državo oz. regijo pomembna zaradi zagotavljanja državne varnosti v obdobjih
ekonomskih kriz z živili in zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine. Lokalno pridelana hrana je bolj zdrava
od uvožene, saj je zaradi krajših prevozov in skladiščenja ni potrebno predčasno pobirati z njiv in ji dodajati
konzervansov za ohranjanje svežine ter vsebuje večje količine antioksidantov in vitaminov (npr. A, B in C).
Pridelava živil v lokalnem okolju ohranja tudi delovna mesta na podeželju in zagotavlja urejenost ter obdelanost
kulturne pokrajine (Lokalno trajnostna oskrba …, 2014). Pridelavo lokalnih živil je tudi lažje nadzorovati, kar je
še posebej pomembno pri ekološki pridelavi.
Stopnje samooskrbe v Sloveniji leta 2013 so bile zaradi slabše letine nekoliko nižje kot prejšnja leta. Samooskrba
z mesom je znašala 80,2 %, z žiti 54,7 %, s krompirjem 46,4 %, najnižja pa je bila samooskrba z zelenjavo, ki je
znašala 33,3 % (Bilance proizvodnje in ..., 2014). Plut (Plut, 2011) meni, da so stopnje prehranske samooskrbe
strateško nevarno nizke in so posledica predvsem zmanjšanja obsega njivskih površin (predvsem v vzpetem
svetu, a bolj zaskrbljujoča je izguba kmetijskih zemljišč v nižinah, saj je tam tudi največ njiv) in obsežne
pozidave na najbolj rodovitnih ravninskih območjih. Kot ključna pogoja za dosego varne stopnje prehranske
samooskrbe izpostavlja zakonsko podprto ohranjanje obstoječih in ekosistemsko ter poselitveno premišljeno
ponovno povečanje kmetijskih zemljišč, zlasti tistih v zaraščanju (Plut, 2011).
87
Karta 23: Prostorski prikaz in deleži rabe tal v občinah Spodnje Savinjske doline.
Opomba: Kategorije rabe tal na karti so bile smiselno združene: trajni nasadi (šifra 1211 vinograd; 1221 intenzivni sadovnjak;
1222 ekstenzivni sadovnjak; 1230 oljčnik; 1240 ostali trajni nasadi); njivske površine (1100 njiva; 1160 hmeljišča; 1180 trajne
rastline na njivskih površinah; 1190 rastlinjak); druga kmetijska zemljišča (1800 kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim
drevjem; 1410 kmetijsko zemljišče v zaraščanju; 1600 neobdelano kmetijsko zemljišče); ostala nekmetijska zemljišča (4220
zamočvirjeno; 5000 suho odprto zemljišče; 6000 odprto zemljišče; 1500 drevesa in grmičevje); trajni travniki (1300 trajni
travniki); gozd (2000 gozd); pozidane površine (3000 pozidano); vodne površine (7000 vodne površine).
88
Kmetijstvo v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu
Spodnja Savinjska dolina je zaradi ugodnih naravnih pogojev, kot so uravnan relief, ugodni klimatski pogoji
in rodovitna prst ena izmed pomembnejših kmetijskih regij v Sloveniji. Poseben značaj ji daje hmeljarstvo, ki
vpliva na kmetijstvo ter druge dejavnosti in procese v tem prostoru. Ugodne pridelovalne razmere Spodnje
Savinjske doline se kažejo tudi v deležu območij z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, ki znaša 17,6 %, kar je v
primerjavi s celotno Slovenijo, ki jih ima 74,2 %, malo. Vsa spadajo med hribovsko gorska območja, po površini
jih je največ v občinah Žalec (18,0 %) in Vransko (23,3 %), največji delež glede na površino občine pa jih ima
občina Polzela (26,2 %) (Podatki o površini ..., 2014; Poročilo o stanju ..., 2014). Ugodni naravni pridelovalni
pogoji so le eden od pokazateljev, da ima Spodnja Savinjska dolina velike potenciale za doseganje prehranske
samooskrbe.
Raba tal v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu
V občinah Spodnje Savinjske doline največ površine zavzemajo gozdovi (54,17 %) (Grafični podatki RABA ...,
2014). Med bolj gozdnate občine sodijo Vransko (69,18 %), Tabor (65,68 %) in Prebold (62,8 %), kjer delež gozda
presega tudi slovensko povprečje, ki v letu 2013 znaša 58,5 % površin gozda (Pisek, Matijašić, 2014). Občine
Žalec, Braslovče in Polzela imajo večji delež uravnanih površin, kar se kaže v pestrejši strukturi kmetijskih
površin. V grobem bi tako lahko območje Spodnje Savinjske doline razdelili v dva pokrajinska tipa. Prvi je dno
doline, kjer se prepletajo njive, travniki, trajni nasadi in druge kmetijske površine skupaj s pozidanimi zemljišči,
kar lahko pogosto privede do različnih prostorskih konfliktov. Drugi tip je vzpeti svet, kjer prevladuje gozd, med
kmetijskimi zemljišči pa prevladujejo travniki, skromneje so zastopane njive in trajni nasadi ter manjša naselja.
Tipi kmetijske pridelave v Spodnji Savinjski dolini
Leta 2010 je bilo v Spodnji Savinjski dolini 1.488 kmetijskih gospodarstev (Kmetijska gospodarstva – ..., 2010).
Struktura kmetijskih površin v uporabi, ki je prikazana na grafikonu 19, prikazuje, da največji delež kmetijskih
površin v uporabi na proučevanem območju zavzemajo trajni travniki in pašniki, kar priča o pomembnosti
živinoreje v dolini. To potrjuje tudi dejstvo, da je največ kmetov specializiranih v rejo pašne živine (797
kmetijskih gospodarstev), sledi jim 280 kmetijskih gospodarstev, specializiranih v pridelovanje poljščin, 192
kmetijskih gospodarstev s kombinacijo rastlinske pridelave in živinoreje ter 105 kmetijskih gospodarstev z
mešano živinorejo. Malo je kmetijskih gospodarstev, ki se specializirajo v pridelovanje vrtnin in gojenje trajnih
nasadov, kar se odraža tudi v nizkem deležu zelenjadnic in trajnih nasadov v strukturi kmetijskih gospodarstev
(Kmetijska gospodarstva po ..., 2010a). Spodnja Savinjska dolina je v Sloveniji edinstvena kmetijska regija
zaradi velike vloge hmeljarstva, ki s svojo prisotnostjo vpliva na različne vidike strukture kmetijstva v regiji. To
se lahko razbere z grafikona 19, ki prikazuje strukturo kmetijskih površin v uporabi. Industrijske rastline, med
katere spada tudi hmelj, na obravnavanem območju zavzemajo 12 % kmetijskih površin v uporabi, kar je precej
večji delež kot v celotni Sloveniji (2,8 %) (Kmetijska gospodarstva po ..., 2010b).
Grafikon 19: Struktura kmetijskih površin v uporabi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu v letu 2010.
1%
1%
4%
12 %
trajni travniki in pašniki
silažna koruza
12 %
žita
58 %
industrijske rastline
trajni nasadi
krompir
13 %
zelenjadnice
89
V letu 2010 je 52,9 % kmetijskih gospodarstev na proučevanem območju pridelovalo izključno ali pretežno
za lastno uporabo. Vsa ostala so pridelke prodala neposredno potrošnikom (7,0 %) ali posrednikom (40,1 %).
Če te deleže primerjamo s stanjem v Sloveniji, lahko največje odstopanje zaznamo pri deležu prodaje preko
posrednikov, ki v Sloveniji znaša 30,3 % (Namen kmetijske pridelave ..., 2012). Tudi to dejstvo lahko pripišemo
hmeljarstvu, saj se velika večina savinjskega hmelja izvozi v tujino. Kljub temu ugotavljamo, da ima Spodnja
Savinjska dolina veliko potencialov za doseganje lokalne samooskrbe s hrano, saj skoraj polovica kmetov
prideluje pridelke za prodajo na trgu.
Trendi in procesi v kmetijstvu
Slovenija je leta 2010 po obsegu kmetijskih obdelovalnih površin (njiv in vrtov) glede na celotno površino
države zasedala 25. mesto v EU (Plut, 2012). Stanje kmetijskih gospodarstev v Sloveniji je bilo leta 2013
sledeče: 72.377 kmetijskih gospodarstev, vsako je obdelovalo povprečno 6,6 ha kmetijskih zemljišč in redilo
povprečno 5,5 glave velike živine (Struktura kmetijskih gospodarstev ..., 2014).
Med leti 2000 in 2010, ko sta v Sloveniji potekala popisa kmetijstev, je kmetijstvo doživelo številne spremembe
tudi v Spodnji Savinjski dolini. Število kmetijskih gospodarstev se je v tem obdobju zmanjšalo za 264. Tista, ki
so ostala, so se povečala, o čemer priča povečanje kmetijskih zemljišč v uporabi. Spodbuden je tudi podatek,
da se je povečal delež kmetijskih gospodarstev s predvidenim naslednikom, ki je podoben tudi slovenskemu
povprečju (44,4 %) (Kmetijska gospodarstva – ..., 2010; Vložek dela v ..., 2010).
Preglednica 21: Primerjava nekaterih kazalnikov v kmetijstvu med letoma 2000 in 2010 (Vir podatkov: Vložek dela v ..., 2010;
Kmetijska gospodarstva – ..., 2010).
Ime kazalnika
Leto 2000
Leto 2010
Indeks gibanja kazalnikov
Število kmetijskih
gospodarstev
1.752
1.488
84,9
Kmetijska zemljišča v uporabi
(ha)
10.788
11.071
102,6
Število glav velike živine (GVŽ)
12.209
11.541
94,5
Delež kmetijskih gospodarstev,
na katerih je predviden
naslednik (%)
30,0
44,5
148,3
Grafikon 20: Struktura velikosti kmetij med letoma 2000 in 2010 v Spodnji Savinjski dolini in Sloveniji (Vir podatkov: Kmetijska
gospodarstva po ..., 2010c).
Spodnja Savinjska dolina
Slovenija
100 %
90 %
80 %
70 %
60 %
50 %
40 %
30 %
20 %
10 %
0%
2000
2010
0 ‒ manj kot 2 ha
90
2 ‒ manj kot 5 ha
2000
5 ‒ manj kot 10 ha
2010
več kot 10
S primerjavo velikosti kmetij v proučevanem obdobju med Spodnjo Savinjsko dolino in Slovenijo lahko
ugotovimo, da ima prva v povprečju večje kmetije, kar je posledica pridelave hmelja in pretežno živinorejske
usmeritve, ki je ključna pri velikosti, saj za učinkovito pridelavo potrebuje velike površine. Kmetijsko
gospodarstvo v Spodnji Savinjski dolini tako povprečno obdeluje 7,4 ha in redi povprečno 7,8 glav velike živine
(Kmetijska gospodarstva – ..., 2010). Na obeh prostorskih ravneh se kmetije večajo, v Spodnji Savinjski dolini
pa najmanjše kmetije hitreje propadajo kot v Sloveniji.
Ekološko kmetijstvo v Spodnji Savinjski dolini in vzpetem okoliškem svetu
Ekološko kmetijstvo lahko v zadnjih letih opredelimo kot posebni sektor kmetijstva, katerega delež se ves čas
povečuje. V 27 državah EU je bilo leta 2005 ekološko kmetijstvo prisotno na 3,6 % vseh kmetijskih površin v
uporabi, leta 2012 pa že na 5,7 %. Slovenija ima v enakem obdobju večji delež ekološko obdelanih kmetijskih
površin. Leta 2005 je ta delež znašal 4,6 %, leta 2012 pa že 7,3 % (Area under organic ..., 2014).
Karta 24: Dinamika spreminjanja števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v občinah Spodnje Savinjske doline.
91
Kljub temu da ekološka pridelava v Sloveniji beleži rast, pa slovenska ponudba ekološko pridelanih živil še
vedno zaostaja, saj kar 80 % teh uvozimo (Slabe, 2013).
V Spodnji Savinjski dolini se število ekoloških kmetij povečuje. Leta 2002 je bilo teh 17, kar je predstavljalo
1,4 % vseh kmetijskih gospodarstev. Leta 2012 je bilo ekoloških kmetij 45, delež teh pa se je povečal na
4,1 % (Zbirna vloga za …, 2014) in je višji od slovenskega povprečja leta 2012, ki znaša 3,6 % (Analiza stanja
ekološkega ..., 2014).
Na karti 24 je prikazano spreminjanje števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v proučevanih občinah. V vseh
se je število ekoloških kmetij od leta 2002 do leta 2012 povečalo, število konvencionalnih pa zmanjšalo, vendar
pa ne smemo prehitro zaključiti, da se pojavlja trend preusmeritve – ni nujno, da do sprememb prihaja na
račun konvencionalnih kmetij. Glede na to, da ponudba ekoloških živil v Sloveniji zaostaja za povpraševanjem,
bi lahko bila preusmeritev za mnoge kmetije v Spodnji Savinjski dolini odlična tržna niša, s katero bi se povečala
tudi prehranska samooskrba.
Lokalni ponudniki hrane
Za povečanje lokalne prehranske samooskrbe je pomembno tudi, da je lokalno pridelana hrana ljudem dostopna
na enem mestu. Korak v to smer so v Spodnji Savinjski dolini naredili z odprtjem prodajalne »Savinjski hram« v
Žalcu, kjer prodajajo prehrambene izdelke 21 kmetov iz Spodnje Savinjske doline pod lastno blagovno znamko
»Zeleno zlato«. Prodajalna, ki jo upravlja Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, zagotavlja tudi 1 redno
delovno mesto ter 2 delovni mesti v okviru javnih del (Savinjski hram, 2014a). Podoben ukrep je tudi uvedba
kmečkih tržnic v Žalcu, Gotovljah, Grižah, Preboldu, Polzeli, Taboru in na Vranskem, kjer kmetje prodajajo svoje
pridelke. Tržnica v Žalcu, ki obratuje vsako soboto, je bila sofinancirana iz programa Leader za razvoj podeželja
in je eden od uspešnih projektov v okviru LAS Spodnje Savinjske doline (Podeželska tržnica v ..., 2014). Tržnice
pa ne koristijo samo lokalni prehranski samooskrbi, ampak so tudi del družabnega življenja ljudi.
V Žalcu, Polzeli in Celju je prisotna tudi potujoča kmečka tržnica, ki je nastala v okviru Kooperative Dobrote
Slovenije. Ta povezuje pridelovalce in predelovalce zdrave hrane na lokalnem nivoju, tako tiste z ekološkim
certifikatom, kot tudi tiste, ki se k tovrstni pridelavi šele usmerjajo. Trenutno tudi zaradi pomanjkanja skladišč
delujejo na zelo omejenem območju, se pa želijo širiti še v druge kraje Spodnje Savinjske doline kot tudi v
Ljubljano (Jelen, 2013b).
Poseben deležnik pri ponudbi lokalnih prehrambenih proizvodov je v Spodnji Savinjski dolini gotovo Inštitut
za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer se poleg raziskovalne in svetovalne dejavnosti ukvarjajo tudi s
pridelavo in prodajo več kot 200 zdravilnih in aromatičnih rastlin v obliki semen, sadik ali končnih produktov
npr. čajev (Oddelek za rastline ..., 2014).
Slika 14: Prodajalna Savinjski hram (S. Uhan, 2014).
92
Slika 15: Nekaj lokalno pridelanih izdelkov, med njimi tudi
pivo Kukec (S. Uhan, 2014).
Če imamo lahko Spodnjo Savinjsko dolino za hmeljarsko regijo, pa je ne moremo imeti tudi za pivovarsko. A
premiki se odvijajo tudi v to smer. V Pivovarni Laško so v sodelovanju z Zavodom za kulturo, šport in turizem
Žalec v letu 2012 začeli z varjenjem avtohtonega piva Kukec, ki je izdelan izključno iz savinjskega hmelja po
receptu Simona Kukca, pivovarja v Žalcu na prelomu 19. stoletja. Zaenkrat je proizvodnja zelo majhna, a gotovo
predstavlja obogatitev tudi na področju lokalne samooskrbe (Škerl, 2012).
Na tem mestu lahko omenimo tudi različne živilskopredelovalne obrate v Spodnji Savinjski dolini, ki se ukvarjajo
s predelavo prehrambnih proizvodov. Najbolj poznana je Mlekarna Celeia, ki izdeluje izdelke pod blagovno
znamko »Zelene doline«, in sicer iz slovenskega mleka brez uporabe gensko spremenjenih organizmov (Brez
GSO, 2014). V vasi Podvin obratuje pekarna Deveta vas, ki izdeluje ekološki kruh in pekovske izdelke, za peko
pa uporablja moko iz Prekmurja (O pekarni Deveta ..., 2012).
Stanje lokalne samooskrbe s hrano v javnih zavodih
Dodatno smo se lotili tudi raziskave, s kateri smo poskušali poizvedeti, v kolikšni meri se javne ustanove, kot
so šole in domovi za upokojence, oskrbujejo z lokalno pridelano hrano. V šestih občinah Spodnje Savinjske
doline delujejo trije domovi upokojencev. Na naša vprašanja so odgovorili v dveh domovih in v obeh je
praksa oskrbovanja z živili podobna. Kot javna zavoda sta dolžna živila kupovati preko javnih naročil, nimata
pa neposrednega vpliva na to, kje njihovi dobavitelji živila nabavijo. Po drugi strani verjamejo, da del živil,
posebno sadje, nabavijo pri lokalnih kmetih. Spodbudno je, da imata oba domova tudi lasten vrt, na katerem
pridelata nekaj lastne zelenjave, jagodičevja in začimb.
Nekoliko drugačno je stanje pri naročanju živil v osnovnih šolah in vrtcih. Na proučevanem območju je 7
krovnih izobraževalnih zavodov, ki združujejo 13 osnovnih šol in 19 vrtcev, na naša vprašanja pa je odgovorilo
5 izobraževalnih zavodov. Kot javni zavodi morajo tudi ti za naročanje živil upoštevati javne razpise. Živila torej
lahko nabavljajo od tistih lokalnih ponudnikov, ki so se na razpis prijavili oziroma od lokalnih ponudnikov
tistih sklopov živil, na katere se ni prijavil noben dobavitelj. Največjo težavo pri naročanju živil pri lokalnih
ponudnikih izobraževalni zavodi vidijo v tem, da se ti na razpise ne prijavijo, posledično pa je ponudba lokalnih
živil majhna in se je ne morejo posluževati v tolikšni meri, kot bi si želeli. Kmetje se na javne razpise ne prijavijo
predvsem zaradi premajhne količine pridelka, s katerim ne morejo zadostiti potrebam šol po hrani, pa tudi
zaradi zapletenih birokratskih postopkov. Kruh in pekovske izdelke ter zelenjavo tako iz lokalnega okolja
naročata 2 izobraževalna zavoda, 3 naročajo med, 4 zelenjavo, vseh 5 pa sadje. Lokalno pridelano sadje
naročajo v okviru sheme šolskega sadja in zelenjave. To je ukrep skupne kmetijske politike EU, ki financira
nakup sadja in zelenjave v osnovnih šolah (Shema šolskega sadja ..., 2014), izkazal pa se je tudi kot uspešen
ukrep pri povečevanju deleža lokalno pridelane hrane na šolskih jedilnikih. Vprašani izobraževalni zavodi ne
vodijo evidence o deležu lokalno pridelane hrane v šolski prehrani, ocenjujejo pa, da je ta zelo majhen.
V okviru Uredbe o zelenih javnih naročilih je potrebno od 1. 1. 2014 nabaviti vsaj 10 % ekoloških živil s
certifikatom (Uredba o zelenem ..., 2013). Iz anket smo izvedeli, da morajo za certifikat poskrbeti dobavitelji in
če kmetje zanj ne poskrbijo, šole zaradi uporabe necertificiranih živil plačajo kazen. Za prehransko samooskrbo
bi bilo dobro, da se podobna kvota uveljavi tudi za lokalno pridelana živila, ob ustreznem spodbujanju kmetov
za prijavo na razpise.
Osnovna šola Polzela je ena od vprašanih izobraževalnih zavodov, ki ima mrežo lokalnih ponudnikov precej
razvejano, kar prikazuje tudi naslednja shema (slika 16). Tak način naročanja zahteva več časa in dogovarjanja,
ampak se zaradi mnogih pozitivnih vidikov to na dolgi rok obrestuje. OŠ Polzela lahko tako izpostavimo
kot dober zgled drugim sorodnim javnim institucijam, saj si je uspela zgraditi dobre temelje za prehransko
samooskrbo. Zaenkrat v lokalnem okolju uspevajo zagotavljati predvsem sadje, kruh in pekovske izdelke,
mleko in mlečne izdelke, kar pa še vedno predstavlja skromen delež.
Vseh 5 izobraževalnih zavodov ima tudi lasten vrt. V večini bolj kot pridelavi živil služijo izobraževalnemu
namenu, kjer se otroci spoznavajo z različnimi pridelki, ponekod pa pridelana živila uporabijo tudi v svojih
jedilnikih (predvsem gre za različne začimbe, zelišča in jagodičevje). S takimi ukrepi lahko že v vrtcih in osnovnih
šolah otroke ter mlade (na)učimo sobivati z naravo in okoljem, v katerem živijo, s tem pa strateško polagamo
temelje za prihodnost, saj mladim s tem privzgojimo odnos do zemlje in pridelave hrane. Tudi ekološko
kmetovanje je potrebno predstaviti v okviru trajnostnega razvoja kot izjemno pomembno sestavino, lokalno
trajnostno oskrbo s hrano pa čim bolj približati mladim že v šolah, vrtcih. Pri tem ima velik vpliv na to tudi pouk
geografije v šoli. Iz zgoraj navedenih razlogov lahko delovanje anketiranih osnovnih šol označimo kot primer
dobre prakse. Če se aktivno vlaga tudi v izobrazbeno strukturo kmetov in se spodbuja mlade kmetovalce, je to
zagotovo dober/produktiven/spodbuden… pristop k oblikovanju boljše družbe v prihodnosti.
93
Slika 16: Shema dobaviteljev lokalnih in drugih dobaviteljev živil v OŠ Polzela.
zadruga iz Litije
fige, kaki in podobno sadje, ki ga v
lokalnem okolju ni moč proizvesti
2 čebelarja iz Šmartnega ob Paki
med
zadruga iz Šaleške doline
jabolka, jabolčni krhlji
in sokovi
mlekarna iz Logatca
ekološko mleko
in mlečni izdelki
5 kmetij iz občin
Spodnje Savinjske doline
jabolka in jabolčni sok iz ekološke pridelave,
jabolka in slive iz integrirane pridelave,
češnje in jagode,
jogurti in sir
lokalna pekarna
ekološki kruh in
pekovski izdelki
šolski eko vrt
zelenjava (korenje, čebula ...),
avtohtone začimbe in zelišča,
jagodičevje
Načrti glede oskrbe s hrano v razvojnih dokumentih
V pregledu smo se osredotočili predvsem na načrte Razvojne agencije Savinjske regije, ki združuje 31 občin
Savinjske statistične regije ter načrte LAS Spodnje Savinjske doline, v katero je vključenih vseh šest proučevanih
občin (Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko, Žalec).
Načrti LAS Spodnje Savinjske doline
Lokalna akcijska skupina Spodnje Savinjske doline je prostovoljno, samostojno, nepridobitno in nestrankarsko
združenje, ki je bilo ustanovljeno zaradi uresničevanja skupnih interesov na področju razvoja podeželja.
Formalno vzpostavljanje so uredili v l. 2008 in predstavili strategijo razvoja podeželja (Lokalna razvojna
strategija …, 2008). Na uradni spletni strani LAS Spodnje Savinjske doline je objavljen dokument »Razvojni
program podeželja Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2008–2013«, ki smo ga podrobneje
analizirali, saj strategija razvoja podeželja za obdobje 2014–2020 še ni izdelana.
LAS Spodnje Savinjske doline se osredotoča predvsem na pomembnejše skupne razvojne projekte, kot so
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (odprt leta 2009), aktivacija lokalnih zaposlitvenih iniciativ v
okviru projekta PHARE, neizkoriščenih potencialov podeželja in razvojnih jeder na podeželju. Vključujejo se
tudi v oblikovanje in trženje turističnih produktov podeželja Savinjske regije (Lokalna razvojna strategija …,
2008).
Med razvojnimi možnostmi območja v strateškem dokumentu razvojnega programa pri SWOT analizi v
zvezi z lokalno pridelano hrano podajajo predvsem naslednje priložnosti: izboljšanje izobrazbene strukture
kmetov, razvoj lokalnih produktov z višjo dodano vrednostjo, skupno trženje in oblikovanje blagovne znamke.
Nevarnosti, ki jih zaznajo pri tem, so pasivnost, čakanje na zunanje razvojne in investicijske vire, konkurenčni
boj na aktualnih trgih, slabo koriščenje evropskih in državnih sredstev, zmanjševanje števila zaposlenih v
kmetijstvu in delovnih mest na podeželju, izseljevanje mladih s podeželja, nemotiviranost mladih za delo na
94
kmetiji, propadanje kmetij zaradi ekonomskih razlogov, intenzivno kmetijstvo in prestroga kmetijska politika.
Izpostavljajo tudi nekaj slabosti, kot so premajhni kmetijski obrati, ki so nekonkurenčni na trgu, pomanjkanje
podjetnosti na podeželju, praznjenje posameznih podeželskih območij in opuščanje kmetijstva. Prednosti, ki jih
LAS Spodnje Savinjske doline vidi v povezavi z lokalno pridelano hrano, pa so raznovrstna kmetijska pridelava
in prisotna tradicija kmetovanja, interes za človeku in okolju prijazno kmetovanje (ekološko kmetovanje,
integrirana pridelava, pridobivanje novih znanj) ter obstoj lokalnih prepoznavnih produktov in blagovnih
znamk (Lokalna razvojna strategija …, 2008).
Ključni razvojni cilji, omenjeni v obravnavanem dokumentu, ki se dotikajo tematike prehranske samooskrbe,
so ohranitev in vzdrževanje hmeljarske (zelene) podobe doline, povezati značilna potencialna območja v
atraktivno turistično in drugo tržno ponudbo podeželja (vključno z razvojem dopolnilnih dejavnosti na kmetijah)
ter povezovati prebivalce in organizirano tržiti domačo ponudbo (Lokalna razvojna strategija …, 2008).
LAS Spodnje Savinjske doline je z nekaterimi projekti že dokazal, da se da izkoriščati lokalne potenciale (npr.
projekt Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije), kar uspešno tržijo s produkti podeželja celotne
savinjske regije. Vendar pa se pri projektih še vedno opaža, da bi lahko bolj izkoriščali evropska sredstva,
intenzivneje delali na motiviranju mladih, krepili politiko neizseljevanja mladih in ohranjanja kmetijstva. Morda
se morajo še bolj osredotočiti na zdravstveni vidik lokalne oskrbe s hrano in vzpostaviti strategijo razvoja na
tem področju. Z enotno blagovno znamko bi morali povezati savinjske kmete, s čimer bi njihovi pridelki/izdelki
uspešneje zavzeli tržni položaj in bi bili kupcem že zaradi tega zanimivejši. Poudarek pri delovanju LAS Spodnje
Savinjske doline torej vidimo na pospeševanju prodaje/porabe lokalnih proizvodov, ki pa je lahko uspešna le
ob sodelovanju lokalnega prebivalstva.
Načrti Razvojne agencije Savinjske regije (RASR)
V dokumentu »Regionalni razvojni program Savinjske razvojne regije za obdobje 2014–2020 (predlog)« iz
junija 2014 je predstavljena tudi vizija razvoja Savinjske regije pod sloganom »S trajnostnim razvojem do
splošne blaginje«. Vključenih je 31 občin Savinjske regije (od tega dve mestni občini). Prehranska samooskrba
je ena od štirih razvojnih prioritet Savinjske regije 2014–2020 (Predlog Regionalnega razvojnega ..., 2014).
Med regijskimi projekti je zabeleženih 15 projektnih področij s projektnimi predlogi in eden od teh predlogov
je tudi »Prehransko samooskrbna regija«. Pod tem predlogom so med drugim zapisani projekti, ki naj bi jih
izvedli v obdobju 2014–2020. Izpostavljamo projekte, ki se še posebej nanašajo na Spodnjo Savinjsko dolino
(Predlog Regionalnega razvojnega ..., 2014):
–– Center za promocijo v Savinjski regiji pridelane hrane: namenjen bo za krepitev blagovne znamke najboljših
regijskih produktov (savinjski želodec, kozjansko jabolko, solčavski sir, hmeljarski izdelki itd.); v okviru centra
predvidevajo še postavitev promocijsko-prodajnega centra najbolj priznanih, v regiji pridelanih prehranskih
izdelkov;
–– Odkupno-distribucijski prehranski center: z njim bodo povezane lokalne in subregijske prehranske iniciative,
še posebej skozi mrežo LAS, Lokalnih akcijskih skupin, ki je v regiji vzpostavljena; ponudba hrane turističnim
objektom; vzpostavitev kratkih prehranskih verig sadja in zelenjave za potrebe Savinjske regije;
–– Pospeševanje prehranske samooskrbe Spodnje Savinjske doline: aktivnosti za povišanje kmetijske in
prehranske oskrbe Spodnje Savinjske doline;
–– Poletje v Žalcu: postavitev trgovine lokalnih produktov z blagovno znamko Zeleno zlato;
–– Stara žita in tradicionalni ter novi prehranski izdelki: povečanje samooskrbe s tradicionalnimi žiti regije in
razvoj tradicionalnih in novih prehranskih izdelkov iz žitaric;
–– Bio prehrana: pridobivanje in predelava poljščin in povrtnin (tudi akvaponika) v zdravo prehrano na
sonaraven način v ruralnih delih Savinjske regije.
Zgornji projekti so ocenjeni skupno na 22.894.000,00 € in naj bi zagotovili najmanj 103 delovna mesta (Predlog
Regionalnega razvojnega ..., 2014). Z vidika lokalne samooskrbe s hrano se torej Spodnji Savinjski dolini obetajo
boljši časi, če bodo ti projekti potrjeni in uspešno izvedeni. Predvsem pa je pomembno, da se ne končajo s
koncem programskega obdobja, ampak da postanejo gonilo prehranske varnosti Spodnje Savinjske doline.
Ocena lokalne samooskrbe v Spodnji Savinjski dolini
Številčno oceno lokalne samooskrbe je težko podati, ob upoštevanju določenih predpostavk pa lahko podamo
grobo oceno trenutnega obsega lokalne samooskrbe. Izhajamo iz sledečih predpostavk (osnova je splošna
stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji, ki znaša 50 %) (leto 2008).
95
Predpostavke:
–– Spodnja Savinjska dolina ima na državnem nivoju nadpovprečno ugodne naravne pogoje za kmetijsko
dejavnost in bistveno nižji delež površin z omejenimi dejavniki za kmetijstvo v primerjavi z razmerami v
Sloveniji;
–– kmetijska gospodarstva v Spodnji Savinjski dolini prodajo večji delež pridelkov, kot je povprečje za Slovenijo;
–– lokalno proizvedena živila so dostopna le na sobotnih tržnicah in v prodajalni Savinjski hram ter se ne
uporabijo v lokalnih živilskopredelovalnih obratih;
–– v javnih ustanovah je delež lokalno pridelanih živil v prehrani majhen;
–– nimamo podatkov o tem, koliko si prebivalci sami pridelajo doma (veliko število prebivalcev si pridela
zelenjavo, sadje, ostalo manj – vendar pa točnih podatkov ni);
–– nove tržne poti (partnersko kmetovanje, zeleni zabojčki …) še niso aktivirane;
–– birokratske ovire pri vzpostavljanju trajnostnih modelov, pri katerih je uspešna razrešitev odvisna tudi od
pomoči in (ne)zainteresiranosti na ravni občin in njihovega financiranja.
Ob teh predpostavkah lahko sklepamo, da je obstoječa prehranska samooskrba Spodnje Savinjske doline nižja
od 50 %, saj gre večina kmetijskih proizvodov iz regije, še preden se proda končnemu kupcu. Z vidika kmetijskih
proizvodov je tako regionalni gospodarski krog neuravnotežen, saj so vezi med proizvodnjo kmetijskih
proizvodov, njihovo predelavo, potrošnjo in tudi reciklažo odpadkov znotraj Spodnje Savinjske doline šibke
(Potočnik Slavič, 2010). S tem kmetijski proizvodi, ki spadajo med endogene razvojne potenciale regije, še
niso uporabljeni v taki meri, da bi lahko omogočali samooskrbo in širše, prehransko varnost. Pogoji za to pa
v Spodnji Savinjski dolini so, vendar še ni oprijemljivih rezultatov, ki bi realno potrjevali te pogoje. Zagotovo
pa bi se morali kmetje bolj usmeriti v ekološki način kmetovanja, ki je prijazen do okolja, ohranjajo pa se tudi
naravni viri – voda, kmetijska zemljišča.
Ovrednotenje dosedanjih dejavnostih in predlogi za prihodnje
Dosedanje dejavnosti pri doseganju prehranske samooskrbe so v Spodnji Savinjski dolini le nekoliko prebudile
zavedanje prebivalstva o tem, zakaj je ta pomembna, nikakor pa je ne zagotavljajo. Se pa stvari spreminjajo:
vzpostavitev kmečkih tržnic, odprtje prodajalne z lokalnimi pridelki, naročanje lokalnih živil v javnih ustanovah;
vse to so prvi koraki k prehranski samooskrbi. Ključne ugotovitve podajamo v preglednici 22.
Preglednica 22: Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (SWOT analiza) lokalne oskrbe s hrano v Spodnji Savinjski
dolini.
Prednosti
Slabosti
–– ugodni naravni pogoji za kmetijstvo
–– tradicija zadružništva in prodaje kmetijskih pridelkov (tudi na
tržnicah)
–– osveščenost javnih zavodov o naročanju lokalno pridelane
hrane
–– ugodna vizija o prehranski samooskrbi na regionalni ravni
–– nepovezanost lokalnih proizvajalcev hrane in občin pri
vzpostavljanju skupnega trga
–– večina kmetijskih pridelkov zapusti regijo še pred prodajo
končnemu kupcu
–– toga zakonodaja na področju javnega naročanja
–– majhen delež pridelave sadja in zelenjave
Priložnosti
Nevarnosti
–– vzpostavitev zbirnega centra lokalnih pridelkov
–– poraba lokalnih kmetijskih proizvodov v lokalnih
živilskopredelovalnih obratih
–– usmeritev v ekološko pridelavo živil
–– ukrepi za motivacijo mladih za prevzem kmetije
–– zaposlovanje slabše zaposljivih (socialno ranljive skupine) pri
dejavnostih povečanja prehranske samooskrbe
–– nekonkurenčnost domačih pridelovalcev hrane v primerjavi z
uvoženo manj kakovostno hrano iz drugih držav
–– prepletanje interesov na območju Spodnje Savinjske doline:
intenzivno kmetovanje, pozidava rodovitnih območij …
–– ukrepi politik za razvoj sektorja ekološkega kmetijstva
–– pasivnost kmetovalcev in lokalne politike
96
Povpraševanje po določenih izdelkih je vedno povezano tudi s ponudbo teh izdelkov. Trenutno so v Spodnji
Savinjski dolini lokalno pridelana živila dostopna v prodajalni »Savinjski hram«, na kmečkih tržnicah ter
neposredno na kmetijah. Da bi ponudbo izboljšali, predlagamo naslednje ukrepe:
–– Oblikovanje zbirnega centra prehranskih proizvodov za Spodnjo Savinjsko dolino, v katerega bi kmetje
prinesli svoje pridelke, ki bi jih želeli prodati. Zbirni center bi bil lahko organiziran kot zadruga, ki bi nato
upravljala s temi pridelki in jih posredovala naprej. Prednost pri nakupu bi imeli javni zavodi ter druga
podjetja v Spodnji Savinjski dolini (npr. gostinski obrati) in prebivalci občin Spodnje Savinjske doline. V
povezavi s centrom bi delovala tudi spletna in mobilna trgovina, ki bi omogočala dostopnejšo prodajo. Vsi
pridelki, zbrani v centru, bi imeli enotno blagovno znamko.
–– Nove oblike trženja lokalnih kmetijskih proizvodov, kot so zeleni zabojčki, partnersko kmetovanje in prodaja
v večjih trgovinah, s čimer bi bila ta dostopnejša večjemu številu kupcev in ne samo obiskovalcem sobotnih
tržnic in prodajalne Savinjski hram.
–– Preusmeritev kmetijskih gospodarstev v pridelovanje sadja in zelenjave, s čimer se trenutno ukvarja malo
savinjskih kmetov. Spodnja Savinjska dolina ima zaradi ugodnih naravnih danosti dobre možnosti za to
dejavnost, bi pa bile za preusmeritev kmetijskih gospodarstev potrebne tudi subvencije občin ali države.
–– Osveščanje kmetov in javnosti o pomembnosti pridelave in nakupa lokalnih ekoloških živil, saj se vsake
obče spremembe začnejo pri posamezniku. Usmerjati se je potrebno tudi v izobraževanje na področju
kmetijstva in novih tehnologij, ki bi to omogočale.
Pri vseh ukrepih je bistvenega pomena to, da se pri njihovem uveljavljanju med seboj poveže vseh 6 občin
Spodnje Savinjske doline skupaj s svojimi prebivalci in javnimi zavodi, LAS Spodnje Savinjske doline in
RRA Savinjske regije. Naproti pa jim mora nujno stopiti tudi država s sofinanciranjem in skrajševanjem
administrativnih postopkov na vseh področjih delovanja. Administrativne postopke in porabo javnih sredstev
je potrebno uskladiti predvsem na državni pa tudi regionalni/lokalni ravni.
Zaključek
Model lokalne samooskrbe s hrano je model prihodnosti, ki ga moramo razvijati v Sloveniji. Spodnja Savinjska
dolina ima vse potrebne pogoje, da ta sistem realizira. Pri tem je ključnega pomena, da se vanj vključi vse
deležnike, torej od kmetov, zadrug, živilskopredelovalnih obratov in trgovcev do kupcev. S tem se lahko oblikuje
regionalni gospodarski krog z močnimi notranjimi vezmi, ki bi zmanjšal odvisnost od zunanjega okolja (Potočnik
Slavič, 2010). Izredno vlogo bodo morale na tem področju odigrati občinska, lokalna in regionalna politika, ki
se trenutno za to še ne zavzemajo v zadostni meri, predvsem pa k temu problemu še niso nastopile enotno.
Povpraševanje po lokalno pridelani in sledljivi hrani se tudi v Spodnji Savinjski dolini medtem povečuje, kar
pomeni, da lokalno prebivalstvo skupaj z javnimi zavodi vedno bolj odgovorno nastopa do trajnostne rabe
lokalnih virov.
S povečanjem lokalne oskrbe z (ekološko) hrano bi v Spodnji Savinjski dolini pridobili vsi. Kmetje, ki bi svoje
pridelke prodali, lokalni prebivalci, ki bi uživali zdravo hrano, pridelano na domači zemlji, in bi bili seznanjeni z
njenim poreklom in načinom pridelave, in živilskopredelovalni obrati, ki bi sestavine za različne izdelke dobili
neposredno iz svojega bližnjega okolja, lastnega »dvorišča«. Z zmanjšanjem transporta živil, manjšo uporabo
pesticidov, herbicidov in fungicidov bi – v primeru naraščanja obsega ekoloških pridelkov – pridobilo tudi
okolje. Vse to bi sicer zahtevalo več dela in organizacije, kar bi rešili z odprtjem novih delovnih mest, tudi
za težje zaposljive, s čimer bi povečali delež socialnega podjetništva v Spodnji Savinjski dolini. Možnosti in
potencialov je res veliko, potrebno jim je le odpreti vrata in jih sprejeti v svoje okolje.
97
NARAVNE NESREČE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
Špela Stanonik
Naravne nesreče so naravni dogodki, katere ljudje dojemamo kot grožnjo za naša življenja, premoženje. Ob njih
je celotna družba oziroma njen del izpostavljen takšnim nevarnostim in izgubam ljudi ter premoženja, da pride
do motenj v delovanju družbe (Natek, 2011a). Iz tega konteksta lahko izluščimo tri kriterije, na osnovi katerih
lahko dogodek opredelimo kot naravno nesrečo, in sicer izjemnost dogodka, družbo, ki občuti ta dogodek kot
grožnjo, ter stopnjo nevarnosti in/ali izgube, ki so tolikšne, da družba ne more več normalno delovati in je
potrebno uvesti posebne ukrepe (Natek, 2011b).
Naravne nesreče so sestavni del geografskega okolja, v katerem živi človeška družba. Ljudje imamo občutek,
da se pojavljajo vedno pogosteje, vendar so se te dogajale tudi v preteklosti. Občutek večje pogostnosti nam
dajejo tudi mediji, ki vsako naravno nesrečo zelo izpostavljajo. K prepričanju, da so naravne nesreče vse
pogostejše, vpliva tudi dejstvo, da je na svetu vse več ljudi in da kljub zakonskim določilom poseljujemo tudi
območja, ki niso najbolj primerna za poselitev.
Naravne nesreče so prisotne tudi v Spodnji Savinjski dolini. Območje največkrat prizadenejo poplave. Poleg
slednjih se v Spodnji Savinjski dolini pojavljajo tudi nevihte s točo ter suša. Oba pojava povzročata veliko škode
na kmetijskih površinah, zlasti v hmeljiščih. Na proučevanem območju se občasno pojavlja tudi orkanski veter.
V letu 2014 je na proučevanem območju škodo povzročil tudi žled. Na posameznih predelih pa se sprožajo tudi
zemeljski plazovi.
Poplavna ogroženost
Poplave so poleg potresov najhujše naravne nesreče v Sloveniji, ki sicer ne zahtevajo veliko človeških življenj,
nam pa povzročajo veliko gmotno škodo. Ti dogodki nam jasno nakazujejo, da poplavne ravnice ob vodi
pripadajo naravi in ne človeku (Natek, 2005). Po mnenju Natka (1992) se premalo zavedamo dejstva, da je
precejšen del Spodnje Savinjske doline na (nekdanjem) poplavnem svetu. Nekdanjem zato, ker ga danes zaradi
pozidanih površin ne smatramo več kot poplavno ravnico. Kakor navaja Natek (1979), je to posledica dejstva,
da je bil ravninski svet v Spodnji Savinjski dolini že od nekdaj privlačen za človekove dejavnosti (npr. industrijo
in kmetijstvo), kakor tudi za poselitev. Posledično so se industrijski obrati in naselja skupaj s prometnicami selili
na poplavno ravnico. Avtor navaja tudi probleme, ki jih je prineslo intenzivno hmeljarstvo v Spodnji Savinjski
dolini. Hmeljišča so zasedla vse najkvalitetnejše površine in posledično kmetom ni preostalo drugega, kakor pa
da so njive z drugimi poljščinami selili na vse manj kvalitetna zemljišča v poplavnih ravnicah.
Z vidika poplav ima Spodnja Savinjska dolina v reliefnem in hidrološkem pogledu izredno neugodno lego. V
njej je namreč veliko sotočje vodotokov, ki odmakajo tri različne pokrajine: alpsko (Savinja), predalpsko (Paka,
Ložnica, Bolska, Hudinja) in subpanonsko (Voglajna) območje. Ob vsem tem Savinja na najnižji točki doline
(v Celju) ostro zavije v ozko dolino, kar še dodatno otežuje njen odtok (Natek, 2005). Za območje so značilne
hudourniške poplave. Te so kratkotrajne in izjemno silovite. Vode hitro narastejo in prenašajo velike količine
plavja, ki ga nasipajo na vršajih ali ravnini. Po nekaj urah, ko padavine začnejo slabeti, vodotoki že pričnejo
upadati (Natek, 2005). Radinja in Zoretič (1993) navajata, da na območju Celja dobivajo poplave že nižinski
značaj.
Izpostavimo lahko tri glavna poplavna območja. Ta se nahajajo ob Bolski, Ložnici in Savinji (Kokot, 2011).
Bolska je edini večji desni pritok Savinje v Spodnji Savinjski dolini (še večji je Dreta). Njeno porečje odmaka
najzahodnejši del Spodnje Savinjske doline. Veliko vode prispevata tudi pritoka Motnišnica in Konjščica. Ob
poplavah se vode razlivajo zlasti na sotočju z Motnišnico na Ločici pri Vranskem, med Vranskim in Brodemi,
med Pondorjem in Kaplo ter dolvodno od Gomilskega. Poplavna ravnica z rednimi poplavami je v precejšni
meri neposeljena, prevladujejo travniki in njive. Vendar se na določenih predelih poplavne ravnice pojavlja
problem širitve stanovanjske gradnje. Očiten primer tega so stanovanjski bloki v občini Prebold (Na zelenici),
ki so jih zgradili v 80 letih 20. st. na poplavni ravnici Bolske. Z njihovo zgraditvijo so poplavno območje Bolske
na tem delu zožili na manj kot 50 m. Tudi v Dolenji vasi v isti občini gradijo nove stanovanjske hiše čedalje bližje
potoku Bolska. Nič drugače ni ob pritoku Konjščica, kjer so zlasti v spodnjem delu Tabora in v Ojstriški vasi hiše
nepremišljeno zgrajene na poplavni ravnici in to kljub temu, da so bile leta 1994 tu silovite poplave (Natek,
1995a; Komac, Natek, Zorn, 2008). S tem ko se hiše širijo na poplavno ravnico, se močno zmanjša prostor
»naravnega zadrževalnika«, kamor bi se voda lahko nemoteno razlila.
Drugo poplavno območje je v porečju potoka Ložnica. Slednji teče po severnem obrobju Spodnje Savinjske
doline. Večino vode dobiva iz večjega dela Ložniškega gričevja. Komac, Natek in Zorn (2008) navajajo, da so
v primerjavi s poplavami Savinje tukajšnje veliko mirnejše. Tudi hiše na tem območju so bolj odmaknjene od
98
poplavne ravnice. Vendar se ob nekaterih izjemno velikih količinah vode Ložnica razlije tudi po obsežni površini
in povzroča ogromno materialno škodo (npr. leta 2007). Voda lahko sega do naselij Založe, Orova vas, Zgornje
Grušovlje, Ložnica pri Žalcu, Gotovlje, Arja vas, Drešinja vas, Levec in Medlog.
Tretje poplavno območje je ob Savinji. Pred regulacijo je zajemalo območje vse od Letuša do Celja. To je bilo
po obsegu največje v Spodnji Savinjski dolini. Zajemalo je v glavnem najnižji del naplavne ravnice – poplavno
ravnico. Poplave ob Savinji se zaradi geološke zgradbe razlikujejo od poplav Ložnice in Bolske. Voda, ki se razlije
ob Savinji, pride v stik s prepustno prodnato akumulacijo, zato se je večje količine poplavne vode porazgubijo v
poplavno prodni nasutini. Del teh voda se nato pojavi na površju v obliki podtalnice. V primeru poplav Savinja
zajezi svoje pritoke (npr. Paka, Bolska, Ložnica) ter tudi velikokrat udari po toku pritoka navzgor (Natek, 1978).
Prva zabeležena povodenj na območju Spodnje Savinjske sega v leto 270 n. št., ko naj bi Savinja spremenila
svoj tok in v Šempetru spodkopala rimsko pokopališče in nagrobnike zakopala v prodno naplavino. Takrat je
Savinja uničila tudi takratno Celeio (Aristovnik, 2005). Celje je bilo tudi kasneje večkrat poplavljeno, vendar
ga v okviru našega raziskovanja ne obravnavamo. Je pa bilo na našem območju v zadnjem časovnem obdobju
več poplav, ki so povzročile veliko materialno škodo. Tu izpostavljamo poplave v letih 1990, 1994, 1998, 2007,
2010 (Kokot, 2011) in 2012.
Karta 25: Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini.
Pregled poplavnih dogodkov od leta 1990
H katastrofalnim visokim vodam leta 1990 so veliko prispevali močni dotoki Zgornje Savinjske doline. Hidrološki
izračuni kažejo, da je visoka voda Savinje 1. novembra 1990 dosegla ali celo presegla stoletne vode (Natek,
1991). Pretok v Letušu je 1. novembra 1990 ob 11.29 znašal 716 m3/s, v Celju pa 1.208 m3/s. Vodostaj je v
Celju znašal 722 cm (Arhiv površinskih voda, 2014). Čeprav je bilo najhuje v Zgornji Savinjski dolini, je poplavna
99
voda povzročila ogromno škode tudi v spodnjem delu. Tu je voda poplavila velik del ravnice v sklenjenem
pasu od Letuša do Celja. Pod Latkovo vasjo se je mestoma razlila več kot kilometer na široko. Tudi regulacije v
preteklosti in nasipi tega niso preprečili. Poplavljali so tudi njeni pritoki, predvsem Bolska in hudourniški potoki
iz Posavskega hribovja (Komac, Natek, Zorn, 2008).
Naslednje poplave junija 1994 so bile predvsem v porečju Bolske. V tem letu je bilo v porečju sedem poplav in
sicer v mesecih junij, julij, avgust, dvakrat v oktobru, november in december. Največje razdejanje so povzročile
poplave, katere je povzročilo hudo neurje meseca junija. Neurje se je takrat najbolj razbesnelo v osrednjem
predelu porečja Bolske. Posledice poplave so bile na tem območju hujše v primerjavi s poplavami leta 1990.
Bolska in vsi njeni desni pritoki so prestopili bregove in poplavili naplavne ravnice ter tamkajšnja naselja.
Poplave so uničile številne ceste in rečna korita so bila uničena in zatrpana s plavjem. Junijska povodenj je
uničila 9 km lokalnih cest, 28 km krajevnih cest je bilo neprevoznih, uničenih je bilo 34 mostov. Več kot 1.200
ha kmetijskih zemljišč je bilo pod vodo. Poplavljenih je bilo 176 stavb, od tega 109 gospodarskih poslopij in
67 stanovanjskih hiš (Natek, 1995a). Bolska je takrat na merilni postaji Dolenja vas II dosegla pretok 124 m3/s
(Arhiv površinskih voda, 2014).
Visoke količine padavin so novembra leta 1998 ponovno povzročile poplave. Savinja je na več mestih poglobila
strugo tudi za več kot 2 m. Tak primer je bil med Parižljami in Latkovo vasjo. Ta material je potem odlagala od
Celja naprej (Komac, Natek, Zorn, 2008), kar je povzročilo hude poplave v Laškem. Na vodomerni postaji Celje
II – brv je dosegla centimeter nižji vodostaj kot ob poplavi leta 1990 (Podatki za meteorološko …, 2014).
Sledila je poplava septembra leta 2007. Posledice slednje so bile ponekod podobne preteklim poplavam,
vendar v povprečju niso bile tako katastrofalne kakor prejšnje (Komac, Natek, Zorn, 2008). Poplave so bile
izrazite predvsem v porečjih Ložnice in Hudinje, kjer je bil dosežen 50–100-letni pretok (Posledice močnih
padavin …, 2008). Ložnica je pri Levcu dosegla pretok 120 m3/s, pretok Hudinje v Škofji vasi je znašal 173 m3/s,
pretok Savinje v Celju 1.052 m3/s, pretok Bolske na postaji Dolenja vas II pa 149 m3/s (Arhiv površinskih voda,
2014). V občini Žalec je bilo skupaj prizadetih 600 stanovanjskih hiš, 300 gospodarskih poslopij, 25 podjetij,
220 km javnih cest ter 540 ha njiv in 3.000 ha travnikov (Posledice močnih padavin …, 2008).
Tem so sledile poplave leta 2010. V tem primeru Savinja ni poplavljala, ampak je samo narasla, poplavljali pa so
njeni pritoki, predvsem Bolska in Ložnica. Oba potoka sta prestopila bregove in poplavila predvsem kmetijska
zemljišča (Kokot, 2011). Večja škoda je bila povzročena v občini Vransko, kjer je bilo poplavljenih več cestnih
odsekov. V celotni dolini je bilo poplavljenih 10 mostov, 15 stanovanjskih hiš ter 11 drugih stavb (Poplave in
zemeljski …, 2010). Pretok Savinje na vodomerni postaji Medlog je v dveh konicah dosegel podobno vrednost,
in sicer približno 700 m3/s (Poplave od 17. …, 2010). Kokot (2011) navaja, da je ta vrednost približno 60 %
pretoka ob povodnji leta 1990. Pretok Bolske na merilni postaji Dolenja vas II je znašal 124 m3/s, pretok Ložnice
na postaji Levec pa 78 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014).
Slika 17: Pretoki Savinje med 17. in 21. septembrom 2010 (Vir: Poplave od 17. …, 2010).
Naslednja poplava je bila nato novembra 2012. Savinja je takrat na merilni postaji v Letušu dosegla pretok
754 m3/s, na merilnem mestu Celje II – brv pa 1.097 m3/s (Hidrološko poročilo o …, 2012). Tudi te poplave so
povzročile veliko materialno škodo. Samo v občini Prebold je bila škoda, ki so jo povzročile poplave, ocenjena
na okoli 2,75 milijona €, v ostalih občinah je bilo nekaj manj kot milijon € škode (Poplave: Škoda v …, 2012).
Protipoplavni ukrepi
Pospešena urbanizacija in gospodarski razvoj sta predvsem v vzhodnem delu Spodnje Savinjske doline
narekovala potrebo po večji zaščiti pred poplavami. Pred regulacijo Savinje je poplavno območje ob njej
100
zajemalo sklenjen pas poplavne ravnice vse od Letuša do Celja. V obdobju od 1876 do 1893 so potekale prve
obsežene regulacije Savinje in kasneje tudi njenih pritokov. Z regulacijo so strugo izravnali in poglobili, s čimer
so pospešili tok (Orožen, 1956). Človek je z namenom, da bi zmanjšal učinke poplav, čistil korita vodotokov,
varoval in ustvarjal nasipe ter bregove zasajal z drevjem
Slika 18: Poplave Savinje leta 2012 (Vir: Lipičnik, 2012).
V porečju Ložnice je bil prvi večji regulacijski ukrep izveden tik pred 2. svetovno vojno. Temeljitejše regulacije
pa so sledile še v obdobju med 1954 in 1964. Strugo Ložnice so izravnali na odseku od Gotovelj do izliva v
Savinjo. Leta 1953 so izkopali razbremenilnik med Založami in Polzelo, po katerem se odvaja presežek vode
iz Ložnice neposredno v Savinjo (Orožen, 1956; Kokot, 2011). Vse to pred tem redno poplavljeno območje ob
Ložnici so prepredli z osuševalnimi kanali (Natek, 1978). Regulacije so potekale tudi v porečju Bolske, ker je bilo
v preteklosti precej veliko poplavno območje. Z regulacijami so tu pričeli v povojnem obdobju. Med njimi so
bile najpomembnejše regulacije Bolske in Trnavce. Strugo Bolske nad ustjem Trnavce so izravnali v letih 1959–
1963. Del regulacije na Trnavci med Glinjami in Kapljo vasjo je bil opravljen v letih od 1964 do 1968 (Natek,
1978). Leta 1978 so pretok Trnavce regulirali še z izgradnjo večnamenskega zadrževalnika pod Žovnekom na
pritoku Trnavce, imenovanega Žovneško jezero (Komac, Natek, Zorn 2008).
Nevarnost poplav na vseh vodotokih so reševali tudi s številnimi protipoplavnimi nasipi. Komac, Natek in Zorn
(2008) ugotavljajo, da so regulacije močno zmanjšale obseg poplavnega sveta, se je pa zaradi tega močno
povečal strmec vodotokov in posledično tudi razdiralni učinki oz. odtok vode (Natek, 2005). Vse skupaj je
močno poslabšalo razmere dolvodno, saj se je tam pretok povečal. Posledično se je po regulacijah močno
spremenila namembnost zemljišč okoli vodotokov. Natek (1992) navaja, da so bili prej na poplavnem območju
le pašniki, ki jih je voda redno poplavljala. Kasneje so pašnike zamenjale poljske površine. Isti avtor (Natek,
1978) poudarja tudi, kako pomembno vlogo ima rastje pri zadrževanju poplavnih vod. Gozd je pri tem najboljši,
saj lahko zadržuje velike količine padavin. Travniki in pašniki lahko zadržujejo že manjšo količino, medtem ko
je odtok z urbanih površin že znaten. Za ponazoritev: 1 ha bukovega gozda letno zadrži 2 milijona l deževnice
(Žunter, 2008). Gozdovi, travniki in pašniki so torej naravni zadrževalniki in zato bi jih bilo potrebno varovati
in ne poseljevati. Vendar je potrebno izpostaviti, da pri poplavah ni bistveno zadrževanje deževnice, ampak
poplavnih vod na poplavni ravnici. Slednja ima vlogo rezervne struge vodotoka. Kljub temu da razlitja vode
po navadi smatramo kot negativna, so razlitja tudi pozitivna. Z razlitjem se na primer zmanjša konica pretoka,
hitrost odtoka itd. (Natek, 2015).
Človek se v večini primerov nič ne nauči od preteklih poplav in še vedno gradi na poplavnih območjih. Vendar
so tudi izjeme, saj primere dobre prakse najdemo tudi v Spodnji Savinjski dolini, kjer so ob poplavah leta 1990
ugotovili neprimernost mostov. Ti so prej imeli podporne stebre, v katere so se ujele večje količine lesenega
plavja, ki ga reka nosi s seboj. Slednje je zamašilo pretok vode in ta se je posledično zaustavila in kopičila nad
mostom. Z gradnjo mostov brez podpornih stebrov se prepreči zadrževanje vode in ta hitreje odteče naprej,
vendar povečevanje hitrosti toka ni najustreznejši način (Komac, Natek, Zorn, 2008).
101
V zadnjih nekaj letih se za preprečevanje poplav načrtuje gradnjo suhih zadrževalnikov. Kakor navaja Skutnik
(Skutnik, 2005) je za povečanje varnosti pred poplavami potrebno zagotoviti zmanjševanje konice poplavnega
vala na pretok, ki ga je rečna struga na kritičnih odsekih še možna prevajati. Z zadrževanjem poplavnega vala
bi se zmanjšala konica, trajanje vala pa bi se podaljšalo. Ključnega pomena za zmanjšanje ogroženosti urbanih
naselij je po mnenju avtorja zadrževanje visokih vod na poplavnih območjih. Možne rešitve za poplave na
preučevanem območju so suhi in mokri zadrževalniki.
V okviru povečanja poplavne varnosti v porečju Savinje poteka tudi projekt »Zagotovitev poplavne varnosti na
porečju Savinje – lokalni ukrepi«. Gre za prvo fazo celovitega urejanja poplavne varnosti na porečju Savinje. Cilj
projekta je z lokalnimi ukrepi zmanjšati poplavno ogroženost lokalnih urbanih območij. Ukrepi se navezujejo
na izgradnjo novih in obnovo obstoječih objektov vodne infrastrukture, čiščenje in poglabljanje pretočnih
profilov struge Savinje in pritokov, izgradnjo zadrževalnikov ter aktivacijo razpoložljivih retenzijskih površin
za povečanje zadrževanja vode (Porečje Savinje, 2015). Več ukrepov glede poplavne varnosti je opisano in
raziskano v okviru delavnice in prispevka z naslovom Upravljanje z vodnimi viri za večnamensko rabo, ki je na
strani 125.
Vremenske ujme
Vremenske ujeme so v Spodnji Savinjski dolini pogost pojav. Nastanejo zaradi nenadnih vremenskih sprememb,
te pa so večinoma lokalnega značaja. Območje večkrat prizadenejo neurja s točo. V zadnjih letih so bila
najmočnejša neurja v letih 2007, 2008 in 2013. Povzročajo največ škode v kmetijstvu, predvsem v hmeljarstvu,
ki je značilna kmetijska panoga tega območja. Poleg tega pa povzročajo škodo tudi na stavbah in avtomobilih.
Medtem ko lahko sadjarji in pridelovalci nekaterih poljščin pridelke zavarujejo pred točo s protitočno mrežo,
so na drugi strani hmeljarji nemočni v boju proti toči. Edina možnost, ki jo imajo, je, da imajo svoje kmetijske
površine zavarovane. Božič (2013) navaja, da so zavarovanja izredno draga in si jih hmeljarji težko privoščijo.
Vendar si pa po drugi strani ne morejo privoščiti, da površin ne bi zavarovali, saj bi v primeru neurja s točo
ostali brez vsega.
V vremenski ujmi avgusta 2007 je poleg toče, ki je prizadela predvsem občini Vransko in Tabor, pihal tudi
izjemno močan veter. Slednji je prizadel predvsem občino Braslovče, kjer je orkanski veter ruval drevesa,
odkrival hiše, predvsem pa klestil hmelj in trgal vodila ter podiral žičnice (Včerajšnje neurje uničilo …, 2007).
Neurje je močno poškodovalo braslovško osnovno šolo in povzročilo za okoli milijon € škode (Škoda na osnovni
…, 2007). V sami občini je bilo uničenih tudi okoli 120 ha hmeljišč. Velika škoda je bila tudi na približno 200 ha
površin, posejanih s koruzo, kjer je bilo uničenih od 20 % do 100 % koruze. Ujma pa ni prizanesla tudi ostalim
občinam Spodnje Savinjske doline. Številni sadjarji po celotni dolini so tistega leta ostali brez sadne letine
(Neurje s točo …, 2007). Leto kasneje je zopet prišlo do neurja s točo. Toča je ponovno močno prizadela občino
Braslovče, ki si dotlej še ni povsem opomogla od neurja izpred leta dni. Popolnoma uničenih je bilo 60–70 ha
hmeljskih površin (Jazbec, 2008).
Zadnje večje neurje s točo je bilo 4. maja 2013. Takrat je bila prizadeta celotna Savinjska dolina, največ škode
pa je neurje povzročilo v pasu od Vranskega do Braslovč. Od vseh kmetijskih površin so bila zopet najbolj
prizadeta hmeljišča. Ker je bilo neurje v spomladanskem času, je bila škoda še toliko večja, saj je toča je odbila
vse vrhove na poganjkih. Hmeljarji so posledično morali na novo napeljati rastline na vodila (Božič, 2013). Na
200 ha hmeljišč v občinah Tabor, Vransko in delu Braslovč je toča pobila 100 % vrhov na hmeljevih rastlinah, kar
je pomenilo 40 % nižji pridelek, na 750 ha hmeljišč v občinah Prebold, Polzela, Žalec in delu Braslovč pobitih
30 % do 90 % poganjkov na hmeljevih rastlinah (Friškovec in sod., 2013).
Na proučevanem območju je nekaj škode povzročil tudi orkanski veter v juniju leta 2013. Izredno močni sunki
vetra so odkrivali strehe stanovanjskih in drugih objektov ter podirali drevesa v gozdovih. Posledično so bile
zaradi podrtih dreves zaprte številne ceste. Takrat je veter močno poškodoval tudi park ob dvorcu Šenek
v občini Polzela, saj so se mnoga drevesa, stara tudi preko 100 let, podrla ravno na dvorec (Močan veter
poškodoval …, 2013).
Poleg neurij s točo kmetovalcem v Spodnji Savinjski dolini nevšečnosti povzroča tudi suša. Slednja je edina
izmed naravnih nesreč, ki jo na začetku težko opazimo, saj je počasen proces, ki traja tudi več mesecev (Grah,
2012; cv: Jelen, 2013a). Na območju Spodnje Savinjske doline je bila leta 2012 zaradi suše zabeležena škoda na
33 % površin vseh kmetijskih zemljišč, večinoma v ravninskem delu. Celotna škoda je bila po podatkih Uprave
RS za zaščito in reševanje ocenjena na 10.371.388 € (Ocena škode na ...., 2013 ; cv: Jelen, 2013a). Ekonomsko
največja škoda je bila v hmeljarstvu, med ostalimi poljščinami pri silažni koruzi. Po površini pa je bilo največ
škode na travnikih, vendar je bila tu stopnja poškodovanosti v primerjavi z drugimi poljščinami nizka (Ocena
škode na ...., 2013 ; cv: Jelen, 2013a). Jesenko (2012) navaja, da suša pri hmelju povzroči manjšo rast storžkov,
kar vodi v zmanjšanje pridelka. Na celotnem območju Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2012 poškodovanih
64 % vseh površin, posejanih s koruzo, tako za zrnje kot za silažo (Ocena škode na ...., 2013; Jelen, 2013a).
102
Kakor izpostavlja A. Jelen v zaključni seminarski nalogi (2013a) še vedno prevladujejo razprave o posledicah
suše, manj pa o ukrepih, s katerimi bi zmanjšali njene učinke. A vendar ti ukrepi obstajajo in nekateri so bolj
uveljavljeni kot drugi. Tak primer so na primer uporaba zgodnjih hibridnih vrst ter namakalni sistemi. Vendar
je pri slednjih pomembno izpostaviti, da so vodni viri omejeni in je pri njeni uporabi za namakanje potrebno
gledati tudi na ekonomičnost in okolje. Obstajajo pa tudi ukrepi, ki izhajajo iz tradicionalnega kmetijstva, npr.
zastirke in kolobarjenje. Eden izmed ukrepov je tudi predčasno spravilo pridelka ter nadomeščanje sedanjih
vrst s tistimi, ki so bolj odporne proti suši.
V Spodnji Savinjski dolini lahko škodo povzroča tudi žled. Zadnji tak dogodek se je zgodil konec januarja in v
začetku februarja 2014. Takrat se je nad Slovenijo obnavljala frontalna cona, na kateri sta se srečevala hladen
zrak polarnega izvora v tanki prizemni plasti ozračja in močan dotok toplega in vlažnega zraka v višinah iznad
Sredozemlja. To so bili idealni pogoji za obilno sneženje, žled in poledico (Sneg, žled, padavine, 2014). Na
gozdnogospodarskem območju Celje, kamor spada tudi območje občin Spodnje Savinjske doline, je za posek
predvidenega 261.804 m3 poškodovanega lesa. Od tega je bilo poškodovanih več listavcev kakor pa iglavcev
(Žledolom v Sloveniji, 2014). Nazorno nam škodo na proučevanem delu pokaže tudi karta 26, ki kaže, kolikšen
delež gozda bo treba zaradi škode posekati.
Slika 19: Uničeno hmeljišče po neurju s točo in vetrom leta
2007 v Braslovčah (Vir: Neurje s točo …, 2007).
Slika 20: Posledice suše na hmelju (Vir: Gorjanc, 2013).
Zemeljski plazovi
Višji obrobni predeli Spodnje Savinjske doline imajo raznoliko kamninsko zgradbo iz mehkih sedimentnih
kamnin (peščenjak, lapor itd.). To vpliva na srednjo do veliko potencialno nevarnost pojavljanja zemeljskih
plazov in usadov (Veliki atlas Slovenije, 2012). Erozijska območja in plazovi so eden od omejitvenih dejavnikov
razvoja v Savinjski regiji, predvsem za poselitev in kmetijstvo (Gulič in sod., 2003a). Vendar je potrebno pri tem
izpostaviti, da je Zgornja Savinjska dolina v primerjavi s proučevanim območjem precej bolj ogrožena zaradi
plazov. Nevarnost plazov in usadov se močno poveča ob močnih nalivih in dolgotrajnih deževjih. Plazovi in
usadi na splošno povzročajo škodo predvsem na stanovanjskih in gospodarskih objektih ter na lokalnih cestah.
Primer kombinacije plazov in poplav je bila poplava septembra 2007. V občini Žalec je bilo takrat evidentiranih
33 zemeljskih plazov, ki so ogrožali stanovanjske in gospodarske objekte ter javno infrastrukturo (ceste), v
Podgorju pri Letušu v občini Braslovče sta v zemeljskem plazu tudi umrla dva človeka. Ocenjena škoda oziroma
strošek predvidene sanacije je znašal 1.200.300 €. Poleg tega je bilo evidentiranih še 32 plazov na kmetijskih
zemljiščih. Plazovi so najbolj prizadeli krajevne skupnosti Galicija, Ponikva, Gotovlje in Šempeter (Poročilo o
izvedenih …, 2008).
Zaključek
Spodnjo Savinjsko dolino pogosto prizadenejo naravne nesreče. Najpogostejše so zagotovo poplave, pojavljajo
pa se še neurja s točo, suše, viharni vetrovi, zemeljski plazovi in občasno tudi žled. Izpostaviti je potrebno, da
pride večkrat do sočasnega nastopa različnih vrst naravnih nesreč. Tak primer je neurje s točo, obenem pa
se pojavljajo tudi izredno močni vetrovi. Skupaj s poplavami se zaradi namočenosti tal pojavljajo še številni
zemeljski plazovi in usadi.
103
Od leta 1990 do danes je bilo na proučevanem območju šest večjih poplav, vmes pa so se pojavljale še manjše
poplave. Včasih pride tudi do situacij, ko v enem letu voda večkrat prestopi bregove. Poplave povzročajo veliko
gmotno škodo. Uničenih je veliko kmetijskih površin, poplavljene in zaprte so ceste. Voda poplavi številne
objekte, kot so stanovanja in ostala gospodarska poslopja. Zavedati se moramo, da smo v marsikaterem
primeru za veliko gmotno škodo krivi ljudje sami. To se izkazuje tudi na primeru Spodnje Savinjske doline.
Ljudje so poselitev in svoje dejavnosti iz leta v leto vse bolj približevali vodotokom. S tem so močno zmanjšali
njihovo naravno poplavno ravnico. Potrebno je poudariti, da se ljudje malo naučijo iz predhodnih povodnji,
hkrati pa mislijo, da se situacija ne more več ponoviti.
Karta 26: Poškodovanost gozdov po gozdnogospodarskih enotah, stanje februar 2014 (Vir podatkov: Žledolom v Sloveniji,
2014).
Gmotne škode ne povzročajo samo poplave. Podobno veliko škodo povzročajo tudi vremenske ujme. Močna
neurja s točo in orkanskim vetrom na območju niso nobena izjema. V kmetijstvu oziroma hmeljarstvu veliko
škode povzroči tudi suša. Neurja s točo se pojavijo tudi večkrat na leto, poleg škode na kmetijskih površinah
povzročajo tudi škodo na avtomobilih in objektih. K posledicam neurja je na območju že dvakrat prispeval tudi
orkanski veter, ki je podiral hmeljske žičnice ter odkrival strehe. Proučevano območje prizadene tudi suša.
Posledice slednje prispevajo k manjši količini in slabši kakovosti pridelka. Ob posebnih vremenskih situacijah
se pojavi tudi žled, ki poškoduje gozdove in sadovnjake ter povzroča nevšečnosti prebivalstvu, saj prihaja do
izpadov elektrike in neprevoznih cest zaradi podrtega drevja. Nevarnost ljudem na proučevanem območju
predstavljajo tudi zemeljski plazovi, vendar je nevarnost zemeljskih plazov tu neprimerno manjša kot v Zgornji
Savinjski dolini. Zemeljski plazovi in usadi so posledica prevelike namočenosti tal in se večinoma pojavljajo v
kombinaciji s poplavami ali močnimi nalivi.
Naravne nesreče torej niso nič novega, prav tako niso dogodek, ki se je zgodil le v preteklosti. Tega dejstva se
moramo zavedati in prispevati k temu, da bodo posledice teh dogodkov v prihodnosti čim manjše. K temu
lahko prispevamo s številnimi ukrepi. Vodotoke moramo redno vzdrževati ter se izogibati poselitvam na
poplavnih ravnicah. Poplavne vode lahko zadržujemo z zadrževalniki. Nekateri izmed njih so v Spodnji Savinjski
dolini že zgrajeni, za druge pa obstajajo načrti. Nekoliko težje se je zoperstaviti vremenskim ujmam. K manjšim
učinkom suše lahko človek pripomore z namakanjem ali sajenjem kultur, ki so bolj prilagojene na pomanjkanje
vode. Posledice toče pa lahko v majhni meri omilimo z zaščitnimi mrežami.
104
ZNAČILNOSTI TURIZMA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
Špela Kranjc
Turizem postaja vse pomembnejša gospodarska dejavnost, ki občinam omogoča vir dodatnega zaslužka ter
promocijo domačih, za določeno okolje značilnih proizvodov in storitev. Sicer je poleg dobre promocijske in
informacijske dejavnosti pomembna tudi splošna in turistična infrastruktura, ne smemo pa pozabiti na naravne
in kulturne danosti na posameznem območju. To so pomembni dejavniki, ki bistveno pripomorejo k dobri
prepoznavnosti določene regije in jih občine lahko ustrezno izkoristijo in tržijo. Prav zato so občine Spodnje
Savinjske doline pripravile Območni razvojni program Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014–
2020, v katerem avtorji navajajo, da ima območje občin Spodnje Savinjske doline odlične možnosti za razvoj
turizma, saj je območje bogato z naravno in kulturno dediščino, ki bi jo občine lahko ponudile obiskovalcem in
tržile. V želji po večjem obisku pa bi bilo potrebno večje vlaganje v turistično infrastrukturo, saj bi se turizem v
občinah le tako najbolje razvil (Območni razvojni program …, 2013).
Spodnja Savinjska dolina še vedno ne izkorišča danosti naravnih vrednot oziroma jim ne nameni velike
pozornosti. V turistične namene so izkoriščene le športne aktivnosti, kot so pohodništvo, športno plezanje,
ribištvo, vendar pa bi pri vsem prej naštetem bila potrebna večja vlaganja v turistično infrastrukturo, kot so npr.
izgradnja kolesarskih stez ob regionalnih in drugih prometnih cestah, jahalne, tematske, učne ali sprehajalne
poti in podobno (Območni razvojni program …, 2013).
Vrste turizma in predstavtev turistične ponudbe območja
V zadnjem času so vse bolj aktualne specializirane ponudbe turizma, ki so usmerjene h konkretnim, ciljnim
skupinam turistov. Možnosti za različne oblike preživljanja dopusta so v občinah Spodnje Savinjske doline
številne. Specializirana ponudba bi lahko temeljila na naravnih danostih tega okolja, kulturnih in zgodovinskih
značilnostih ali dejavnosti, ki se dotika zdravega načina življenja, sprostitve ali tako imenovanega wellness
turizma (Območni razvojni program …, 2013).
Vedno bolj pomembna sestavina turizma v Spodnji Savinjski dolini postajajo turistične kmetije, ki ponujajo
domače izdelke. Teh je na obravnavanem območju 4, od tega 3 v občini Žalec (Kmečki turizem Lešnik, Turistična
kmetija Podpečan, Izletniška kmetija Tratnik) in 1 v občini Tabor (Turistična kmetija Weiss) (Turistične kmetije,
2014). Vedno bolj aktualno je oživljanje starega kulturnega izročila, kot so domači običaji, obrt, ohranjene so
tudi nekdaj pomembne kmetijske dejavnosti, s čimer se promovira lokalna ponudba, prav tako pa se odpirajo
nova delovna mesta. Hmeljarstvo je bila nekdaj izredno pomembna panoga v Spodnji Savinjski dolini, hmelj
pa ena najbolj prepoznavnih kultur na tem območju. Prav zato se vse občine tega območja zavzemajo za
ohranitev hmeljarske tradicije in v ta namen prirejajo različne prireditve. V Spodnji Savinjski dolini najdemo
precej turističnih znamenitosti, ena izmed takih je tudi Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu (Območni
razvojni program …, 2013).
Na območju je ohranjenih še veliko dvorcev in gradov, med drugim grad Žovnek, graščina Novo Celje, dvorec
Prebold in druga stanovanjska poslopja, v katerih se nahajajo zanimive muzejske zbirke, npr. zbirka motociklov
na Vranskem. Območje se ponaša tudi s številnimi zavarovanimi območji (krajinski park Vrbje), ribniki (ribnik
Vrbje, ribnik v Preboldu) in jezeri (Žovneško, Braslovško jezero) (Območni razvojni program …, 2013).
Zimski turizem, nastajajoči izobraževalno-kulturni turizem in ekoturizem ter številne poletne športnorekreacijske
aktivnosti, kot na primer pohodništvo, kolesarjenje, jahanje, igranje tenisa, obisk jam, omogočajo aktivne
počitnice in so ponudba sami zase oziroma popestritev celovite ponudbe krajev v občinah Spodnje Savinjske
doline (Območni razvojni program …, 2013).
Nastanitvene zmogljivosti v Spodnji Savinjski dolini
Nastanitvene zmogljivosti občin Spodnje Savinjske doline so prikazane v preglednici 23. Izstopata občini
Prebold in Žalec. Skupno število tvori 0,66 % vseh nastanitvenih zmogljivosti (ležišč) v Sloveniji v letu 2013
(Prenočitvene zmogljivosti po …, 2014).
S preglednice 23, ki prikazuje število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč za leto 2013, je
razvidno, da proučevano območje ne razpolaga z velikim številom ležišč. Nekatera območja v Sloveniji (npr.
Portorož, Bled), ki so po velikosti manjša od Spodnje Savinjske doline, razpolagajo z večjim številom ležišč.
Vendar pa se ta območja že dlje časa načrtno ukvarjajo s turizmom in tržijo svoje storitve. Zaradi posebnosti,
kot so naravne, kulturne in druge znamenitosti, so ti kraji tudi bistveno bolj privlačni in poznani tako domačim
kot tudi tujim turistom. Spodnja Savinjska dolina bi morala več finančnih sredstev nameniti v promocijo samega
kraja in infrastrukturo, saj mimo nje poteka avtocestna povezava, ki povezuje zahodni del Slovenije z vzhodnim
105
in nudi idealno priložnost za izletniški in tranzitni turizem. Vendar pa bi bilo potrebno večje sodelovanje in
povezovanje med posameznimi občinami in ostalimi turističnimi kraji. Prav tako pa bi bilo potrebno večje
vlaganje v razvijanje novih turističnih atrakcij, ki bi si jih turisti želeli ogledati (Območni razvojni program …,
2013).
Preglednica 23: Število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene
zmogljivosti po …, 2014).
Občina
Nastanitveni objekti
Nastanitvene zmogljivosti
Sobe
Ležišča
21
120
Braslovče
1
Polzela
…
4
26
Prebold
4
116
292
Tabor
…
6
12
Vransko
3
24
82
Žalec
3
114
280
Spodnja Savinjska dolina –
skupaj
11
285
812
Slovenija
913
42.998
122.177
Število obiskov in realizirane nočitve turistov prikazuje naslednji pregled podatkov za leto 2013 (preglednica
24). V preglednici 24 so prikazane vse občine Spodnje Savinjske doline ter število prihodov in nočitev turistov
v posamezni občini (v to so vključeni tuji turisti in skupno število turistov, ki vključuje domače in tuje turiste).
Preglednica 24: Število prihodov in nočitev turistov za leto 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015).
Občina
Prihodi turistov
Skupaj
Braslovče
*
Polzela
*
Prebold
Tabor
Vransko
Žalec
Spodnja Savinjska dolina – skupaj
Slovenija
Nočitve turistov
Tujih
*
*
1.428
*
Skupaj
*
*
1.270
*
Tujih
*
*
2.934
*
2.523
*
525
316
1.387
833
3.954
3.376
6.669
5.629
5.907
4.962
10.990
8.985
3.384.491
2.258.570
9.579.033
5.962.251
Opomba: * Podatki o prihodih in prenočitvah turistov za občine Braslovče, Polzela in Tabor niso na voljo. Kljub temu da
občina Braslovče razpolaga s 14,8 % vseh razpoložljivih ležišč v Spodnji Savinjski dolini, občina Polzela s 3,2 % in občina Tabor
z 1,5 %.
Skupno število prihodov turistov v občinah Spodnje Savinjske doline predstavlja 0,17 % vseh turistov, ki
počitnikujejo v Sloveniji, od tega je 16 % domačih gostov. Podatki kažejo, da je v občinah Spodnje Savinjske
doline 0,11 % vseh prenočitev v Sloveniji, od tega 18,2 % domačih turistov, od vseh ki so zajeti v statističnih
podatkih (razen občin Braslovče, Polzela in Tabor). Najbolj obiskane so občine Prebold, Vransko in Žalec, ki
imajo tudi največ nastanitvenih zmogljivosti (Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). Glede na število
nočitev in prihodov turisti v Spodnji Savinjski dolini v povprečju prenočijo skoraj dvakrat (1,9 nočitev/turista),
kar je manj kot je slovensko povprečje (2,8 nočitev/turista). Največje povprečno število prenočitev na turista
je v občini Vransko (2,6 nočitev/turista), najmanj pa v Žalcu (1,7 nočitev/turista) (Prenočitvene zmogljivosti,
prihodi …, 2015). Prevladuje torej največ 3-dnevni obisk območja, kar pomeni, da je potrebno nadaljnjo
turistično ponudbo graditi na takšnem turizmu oziroma si prizadevati za širši izbor ponudbe, na podlagi česar
bi se obiskovalci na tem območju zadržali dlje časa. To velja pretežno za tuje državljane, medtem ko domači
turisti obiščejo Spodnjo Savinjsko dolino le z izletniškim enodnevnim obiskom.
V letu 2013 je občino Prebold obiskalo največ Nizozemcev (177 oseb; 13,9 %), sledijo jim Nemci (162 oseb;
12,8 %) ter Avstrijci (104 oseb; 8,2 %). Prav tako so največ prenočitev prispevali Nizozemci (592 oseb; 23,5 %),
sledijo jim Nemci (309 oseb; 12,2 %) ter Hrvatje (188 oseb; 7,5 %) (Prihodi in prenočitve …, 2014).
106
Občino Vransko je obiskalo največ Avstrijcev (71 oseb; 22,5 %), sledijo jim Italijani (58 oseb; 18,4 %) ter Bolgari
(35 oseb; 11,1 %). Največ nočitev so prispevali Avstrijci (163 oseb; 19,6 %), sledijo jim Italijani (149 oseb; 17,9
%) ter Bolgari (100 oseb; 12 %) (Prihodi in prenočitve …, 2014).
Največjo izmed vseh občin, občino Žalec, ki ima tudi največ namestitvenih kapacitet (34,5 %), je obiskalo
največ Ukrajincev (806 oseb; 23,9 %), Italijanov (528 oseb; 15,6 %) in Nemcev (318 oseb; 9,4 %). V občini so
največ nočitev prispevali Ukrajinci (811 oseb; 14,4 %), Nemci (649 oseb; 11,5 %) ter Avstrijci (352 oseb; 6,3
%). Za ostale tri občine Statistični urad Republike Slovenije (SURS) podatke o prenočitvah in obiskih turistov
ima, vendar jih ne objavlja, saj so to ''zakriti'' podatki. Na ta način se v skladu z določili zakonodaje ščitijo
individualni podatki (Prihodi in prenočitve …, 2014).
Grafikon 21: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline po mesecih v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene
zmogljivosti, prihodi …, 2015).
1600
1400
1200
1000
800
600
400
200
0
JAN
FEB
MAR
Prihodi turistov - TUJIH
APR
MAJ
JUN
Nočitve turistov - TUJIH
JUL
AVG
SEP
Prihodi turistov - SKUPAJ
OKT
NOV
DEC
Nočitve turistov - SKUPAJ
Opomba: V posameznih letih niso vštete vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere podatki niso na voljo (občine
Braslovče, Polzela in Tabor).
Turistični obisk Spodnje Savinjske doline po posameznih mesecih kaže na največji obisk v poletnih mesecih.
Ponudba se nagiba k športnim aktivnostim, saj je tudi ponudba le-teh najbolj raznolika v poletnih mesecih.
Pri tem se nekoliko pozablja na podobno ponudbo v zimskih mesecih, ko bi lahko občine v turistično ponudbo
vključile sankanje, smučarske skoke na Tani itd., vse te aktivnosti, ki so zaenkrat namenjene le domačinom.
Dejstvo pa je, da ima Spodnja Savinjska dolina posebne klimatske značilnosti, ki ne omogočajo velikih zimskih
ekstremov, pri čemer bi se lahko zimski turizem dodobra razvil. Treba bi bilo zmanjšati sezonska nihanja v
obisku turistov, prav zato pa bi morale občine Spodnje Savinjske doline več vlagati oziroma posvetiti večjo
pozornost razširjeni ponudbi storitev/aktivnosti, ki jih lahko ponudijo poleti in tako v čim večji meri izkoristiti
glavno turistično sezono. Seveda pa je višek turističnega obiska v ostalih mesecih, razen poletnih, težko oziroma
skoraj nemogoče pričakovati, saj je tudi na ravni celotne države največ turističnega obiska opravljenega v
poletnih mesecih.
Na grafikonu 22 in 23 v posameznih letih niso vštete vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere
podatki niso na voljo (občini Braslovče in Tabor). Z grafikona 23 je razvidno število prihodov in nočitev turistov
v Spodnji Savinjski dolini za obdobje 2008–2013. Pri tem moramo upoštevati, da v posameznih letih niso vštete
vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere podatki niso na voljo (občini Braslovče in Tabor). Lahko pa
razberemo, da je bila Spodnja Savinjska dolina najbolj obiskana v letu 2008, nato pa se je število turistov vsako
leto zmanjševalo, vse do leta 2012, ko je zaznano najmanjše število turistov (Prihodi in prenočitve …, 2014).
107
Grafikon 22: Pregled prihodov in prenočitev tujih turistov po posameznih državah za leto 2013 v občinah Spodnje Savinjske
doline (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014).
1.200
1.000
800
600
400
200
bi
ja
Uk
ev
ra
ro
jin
ps
a
Os
ke
ta
dr
le
ža
dr
ve
ža
*
ve
sv
et
a*
*
ija
e
Os
ta
l
Bo
Nočitve turistov
Sr
un
jsk
a
Po
l
Ro
m
ža
rs
k
ak a
ed
on
ija
Ne
m
čij
Ni
a
zo
ze
m
sk
a
ad
M
M
a
va
šk
a
Ita
lija
cij
Hr
lik
a
Fr
an
šk
ar
ep
ub
a
a
Če
Prihodi turistov
sn
ai
n
He
rc
e
go
vin
rij
ja
lga
lgi
Bo
Be
Av
st
ri
ja
0
*Ostale evropske države: Ciper, Črna Gora, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Islandija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta,
Norveška, Portugalska, Ruska federacija, Slovaška, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Združeno kraljestvo in druge države
Evrope. **Ostale države sveta: afriške države, Avstralija, Nova Zelandija, Izrael, Japonska, Kitajska, Južna Koreja, druge azijske
države, Brazilija, druge države Južne in Srednje Amerike, Kanada, Združene države Amerike, druge države Severne Amerike.
Grafikon 23: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline v obdobju 2008–2013 (Vir podatkov: Prihodi in
prenočitve …, 2014).
25.000
20.000
15.000
10.000
5.000
0
2008
2009
Nočitve turistov - SKUPAJ
2010
Nočitve turistov - TUJIH
2011
2012
Prihodi turistov - SKUPAJ
2013
Prihodi turistov - TUJIH
Predlogi za nadaljnji razvoj turizma
Kljub bogati pestrosti, ki jo nudi Spodnja Savinjska dolina, pa brez možne navezave na večjega turističnega
ponudnika (npr. zdravilišče v Laškem, Topolšici in Zrečah) ter brez medobčinskega povezovanja, ne bo možno
oziroma bo izredno težko ponuditi kaj novega in popestriti obstoječo turistično ponudbo (Predlog izvedbenega
načrta …, 2012). Po drugi strani pa ni nujno, da bi takšno povezovanje koristilo manjšim lokalnim turističnim
ponudnikom (primer občine Brežice in Term Čatež). Poleg tega so pomembna tudi finančna sredstva, ki
zagotavljajo uresničitev idej in razvoj turistične dejavnosti. Občine Spodnje Savinjske doline so že pripravile
predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije za obdobje 2012–2014,
108
katerih nosilci projektnih predlogov so praviloma samoupravne lokalne skupnosti tega območja. V dokumentu
so opisani zgolj predlogi, o sami realizaciji načrtov pa je trenutno težko govoriti. Nekateri predlagani projekti
tega programa vključujejo tudi konkretne spremembe na področju turizma, in sicer (Predlog izvedbenega
načrta …, 2012):
–– urejanje okolja z izgradnjo ekoremediacijskih (ERM) objektov, prednostno v okviru območij Natura 2000,
–– turistične razvojne priložnosti za operacije lokalno-regionalnega pomena, kot npr. trženje in razvoj izdelkov
in storitev, ki prispevajo k biotski raznovrstnosti,
–– obnova zgradb, ki sodijo v kulturno dediščino in so razglašene za kulturni spomenik lokalnega pomena, ki bi
poleg turistom služile tudi domačinom, v katerih bi prirejali razne kulturne prireditve,
–– gradnja zgradb, namenjenih kulturni infrastrukturi – večnamenski centri, knjižnični in muzejski prostori,
pri čemer bi lahko občine namesto gradnje novih prostorov, obnovile že obstoječe zgradbe. S tem bi se
ohranila kulturna dediščina, prostori pa bi se na tak način ponovno vrnili širši množici uporabnikov. Med
take primere sodijo tudi stara šola v Lokah pri Taboru, Dom II. slovenskega tabora v Žalcu, Kulturni dom na
Vranskem …,
–– izgradnja in urejanje javne turistične infrastrukture in turistično-razvojni projekti lokalno-regionalnega
pomena. Cilj je povečanje turistične atraktivnosti regije v vrednosti investicije največ 4.000.000 EUR.
Finance bi namenili v pripravo in opremljanje učnih poti, pripravo učilnic na prostem, didaktično opremo
učnih točk, pripravo in opremljanje kolesarskih poti, zasnovo pohodnih poti in njihovo ureditev, povezovanje
obstoječih potencialov kraja v ponudbo na prostem, promocijo zdravega načina življenja, promocijskoizobraževalne aktivnosti in drugo, za turizem pomembno infrastrukturo regionalnega pomena. Trenutno so
na bolj turističnih območjih že postavljene usmerjevalne table, ki vodijo do znamenitosti, vendar zaenkrat
ponekod poleg znamenitosti še ni postavljene table z več informacijami o sami znamenitosti (grad Ojstrica
v Taboru – neurejen in neoznačen dostop do razvalin gradu).
Prioritetni projekti, ki izhajajo iz izvedbenega načrta regionalnih razvojnih programov za obdobje 2012–2014 v
občinah, ki sta vključeni v razvojni program, so:
Preglednica 25: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2012–2014 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …,
2012).
Nosilec
Naziv projekta
Skupna vrednost projekta (v €)
Predvidena vrednost
sofinanciranja SKUPAJ (v €)*
Občina Žalec
Prenova mestnega jedra Žalec
2.950.085,48
1.970.962,03
Občina Braslovče (partnerji
občine Polzela, Prebold,
Vransko, Tabor)
Odvajanje komunalnih
odpadnih voda v Spodnji
Savinjski dolini – INTRAREGIJSKI projekt
3.268.178,33
1.496.391,62
* Skupna vrednost sofinanciranja za leto 2012, 2013 in 2014, projekte sofinancira Služba vlade RS za lokalno samoupravo in
regionalno politiko, del sredstev pa izhaja tudi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Občina Žalec je del svojih finančnih sredstev namenila za prenovo mestnega jedra, njihovi glavni cilji pa so bili
povečati atraktivnost starega mestnega jedra, ustvariti identiteto občinskega in upravnega središča, povečati
turistično konkurenčnost in prepoznavnost starega mestnega jedra ter ohraniti kulturno dediščino (Predlog
izvedbenega načrta …, 2012). Žalec je znan kot glavno središče slovenskega hmeljarstva, zato bi se lahko v
prenovljenem mestnem jedru uresničile ideje o manjših pivnicah, prav tako pa bi se v ponudbo vključili tudi
gostinci, ki bi ponujali izdelke domače obrti (suhomesnate izdelke, pecivo, kruh, med, marmelado, hmeljske
izdelke …).
Eden izmed bolj pomembnih projektov v Spodnji Savinjski dolini, kateremu so se priključile občine Braslovče,
Polzela, Prebold, Vransko in Tabor, je odvajanje komunalnih odpadnih voda. Cilj projekta je bila ureditev
odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v skladu z nacionalnimi in evropskimi programi, saj večina
stanovanjskih hiš v posameznih občinah ni imela urejenega odtoka komunalnih voda. Z ureditvijo odtoka se bo
tako zmanjšala obremenitev okolja, pripomoglo se bo k ohranjanju okolja in razvoju podjetništva, kmetijstva,
obrtništva in ne nazadnje tudi turizma (Predlog izvedbenega načrta …, 2012).
Prav tako je bil leta 2014 pripravljen Predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske
razvojne regije za obdobje 2013–2015, kamor spadajo tudi občine Spodnje Savinjske doline (Predlog
izvedbenega načrta …, 2014). Prioritetni projekti, ki izhajajo iz izvedbenega načrta regionalnih razvojnih
programov za obdobje 2013–2015 v občinah Spodnje Savinjske doline, so:
109
Preglednica 26: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2013–2015 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …,
2014).
Nosilec
Naziv projekta
Skupna vrednost projekta (v €)
Predvidena vrednost
sofinanciranja SKUPAJ (v €)*
Občina Žalec
Sekundarna kanalizacija in
obnova vodovoda Šempeter
II. in IV. faza ter Drešinja vas
II. faza
1.289.544,35
1.096.112,70
Občina Braslovče (partnerji
občini Prebold in Tabor)
Obnova transportnega
vodovoda Tabor - Prebold Braslovče (INTRA-REGIJSKI
projekt)
1.557.838,00
1.324.162,30
Občina Polzela (partnerji
občine Braslovče, Tabor in
Vransko
Odvajanje komunalnih
odpadnih voda v SSD - II. faza
(INTRA-REGIJSKI projekt)
2.830.863,39
2.406.233,88
Občina Polzela
Gradnja prizidka - Vrtec Polzela
1.047.736,00
717.230,00
* Skupna vrednost sofinanciranja za leto 2012, 2013 in 2014, projekte sofinancira Služba vlade RS za lokalno samoupravo in
regionalno politiko, del sredstev pa izhaja tudi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
V obdobju 2013–2015 želi občina Žalec urediti sekundarno kanalizacijo in obnoviti vodovoda Šempeter in
Drešinja vas. Z izgradnjo kanalizacijskega omrežja se bo povečalo število priključenih prebivalcev na kanalizacijski
sistem ter na sistem čiščenja odpadnih voda, s tem pa se bo pripomoglo k zmanjšanju obremenjevanja okolja,
zagotovitvi boljših življenjskih in sanitarnih pogojev za bivanje (Predlog izvedbenega načrta …, 2014).
Svoj projekt je predstavila tudi občina Braslovče, ki namerava v obdobju 2013–2015 obnoviti transportni
vodovod Tabor–Prebold–Braslovče. S tem bi izboljšali stanje vodooskrbe z zdravo, neoporečno pitno vodo in
zvišali kvaliteto življenja prebivalcev (Predlog izvedbenega načrta …, 2014).
Projekt odvajanja komunalnih odpadnih voda v Spodnji Savinjski dolini, ki je bil omenjen že v Predlogu
izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije za obdobje 2012–2014, bodo
nadaljevale tudi občine Polzela, Braslovče, Tabor in Vransko. Njihov cilj je predvsem priključitev stanovanjskih
hiš na kanalizacijski sistem (Predlog izvedbenega načrta …, 2014).
Tudi občina Polzela je predstavila svoj projekt, ki obravnava gradnjo prizidka za vrtec Polzela, ki bi omogočil
vpis v vrtec vsem predšolskim otrokom ter zagotovil ustrezno predšolsko infrastrukturo. Za enkrat se vrtec
Polzela sooča s prostorsko stisko, prav tako so obstoječi prostori dotrajani (Predlog izvedbenega načrta …,
2014).
Zaključek
Območje občin Spodnje Savinjske doline je območje, ki ima zelo dobre priložnosti za razvoj turizma prav zaradi
svojega kulturnega in naravnega potenciala. Območje je bogato z naravno in kulturno dediščino, sakralnimi
objekti, ohranjeno in čisto naravo, turističnimi kmetijami, gostišči, športnimi objekti. Prav zaradi svoje pestrosti
občine v Spodnji Savinjski dolini prirejajo številne turistične in športne dogodke. Prav tako ima Spodnja
Savinjska dolina odlično lego, saj leži poleg avtocestne povezave, ki povezuje zahod z vzhodom Slovenije in s
tem omogoča odlične možnosti za razvoj tranzitnega turizma. Vendar pa je največji problem Spodnje Savinjske
doline v sodelovanju med občinami. Občine v regiji so premajhne, da bi lahko same zadovoljile želje turistov,
zato je povezovanje ključnega pomena. Občine bi se lahko navezale tudi na bližnja večja turistična območja,
kot npr. Terme Laško in s tem še izboljšale svojo turistično ponudbo, vendar je tudi pri takšnem povezovanju
potrebno dodobra preučiti vsa tveganja in nevarnosti.
110
NESNOVNA DEDIŠČINA – PRIREDITVE NA OBMOČJU OBČIN
SPODNJE SAVINJSKE DOLINE
Sara Uhan
Spodnja Savinjska dolina je še pred dvema desetletjema veljala za obljubljeno deželo, saj je t. i. zeleno zlato
– hmelj prinašalo dobre dobičke. Bogata zgodovina je očesu zaznavna v pokrajini s pestro arhitekturno
dediščino. Številne cerkve in kapelice, dvorci in trška stavbna arhitektura, arheološki ostanki ter artefakti
premične dediščine dajejo Spodnji Savinjski dolini svojevrsten pečat. Poleg tega se je v Spodnji Savinjski dolini
zaradi specifične lege in naravnih danosti oblikovala pestra nesnovna dediščina, pod katero poznamo običaje,
šege in navade, narečne posebnosti, spretnosti in vrednote. Pomemben dejavnik ohranjanja ter posredovanja
te dediščine sedanjim in prihodnjim rodovom so različne prireditve. Tradicionalne prireditve na območju
šestih občin Spodnje Savinjske doline (Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec) so navezane na
hmeljarsko tradicijo, ki je zaznamovala to pokrajino v vseh pogledih.
V prispevku poskušamo sistematično predstaviti prireditve po posameznih občinah, hkrati omeniti tudi
posamezne običaje in spomenike kulturne dediščine, predvsem pa ugotoviti navezanost kulturnih, etnoloških,
športnih in ostalih turističnih prireditev v Spodnji Savinjski dolini na hmeljarstvo. V zadnjem poglavju
predstavljamo multiplikativni učinek prireditev na okolje.
Občina Braslovče
Hmelj ima na območju Spodnje Savinjske doline močno simbolno vrednost. Osrednja prireditev je Dan
hmeljarjev v Braslovčah, ki jo od nekdaj prirejajo drugo soboto in nedeljo v mesecu avgustu. Prireditev poteka
od leta 1962, ko je še bila prvi dan v Žalcu, drugi dan v Braslovčah. To je praznik hmeljarjev pred uradnim
začetkom obiranja hmelja. Leta 1969 so v časopisu Novi tednik zapisali, da je to »praznik celotne doline«,
saj je takrat tudi znatno večji delež Savinjčanov živel neposredno od hmelja in je bila zato navezava na hmelj
še večja (Praznik hmeljarske doline, 1969). Za organizacijo prireditve skrbijo Turistično društvo Braslovče s
pomočjo Društva hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije in Društva podeželske mladine Spodnja
Savinjska dolina. Znotraj prireditve Dan hmeljarjev se zvrstijo različne športne, zabavne, kulturne ter dramsko
obarvane prireditve. Vrhunec dogajanja je povorka v nedeljo, ki ob zvokih godbe, spremstvu mažoretk
in konjenikov, slavnostno okrašenih vozov, na katerih se peljejo hmeljarske starešine in princese, prikažejo
obdelovanje hmeljišč v preteklosti. Na prireditvi se razglasita novi hmeljski par, starešina in princesa, ki skupaj
predstavljata dvodomno rastlino – hmelj. Njuno poslanstvo je promocija hmeljarstva doma in v tujini. Novi
starešina od predhodnika prejme pomanjšanega mačka – hmeljarsko orodje za privzdigovanje hmeljevk, in
hmeljarski prapor, iniciacija princese pa se izvrši z izročitvijo pomanjšanega škafa za obiranje hmelja ter zlate
hmeljske kobuljice v obliki verižice. Starešina in princesa skupaj obereta ducat hmeljevih sadik na hmeljevkah
na občinski njivici in s tem odpreta sezono obiranja hmelja. Popoldne se v etnoloških hmeljarskih igrah, kot je
postavljanje hmeljevk in ročno obiranje hmelja, pomerijo krajevni odbori Društva podeželske mladine Spodnja
Savinjska dolina. Na prireditvi obiskovalcem postrežejo z vrčkom piva, zadiši pa tudi po hmeljarskem zavitku
(V Braslovčah že …, 2013). Prireditev ima velik pomen za razvoj turističnega potenciala v Savinjski dolini. Dan
hmeljarjev poleg Piva in cvetja v Laškem ter Flosarskega bala na Ljubnem spada med najatraktivnejše turistične
prireditve na območju celjske regije.
Slika 21: Hmeljarska starešina in princesa leta 2012 (Vir: Hmeljarska princesa je ..., 2012).
111
Občina Žalec
Z namenom skupnega trženja naravnih in kulturnih znamenitosti na območju vseh šestih občin Spodnje
Savinjske doline je bilo ustanovljenih več tematskih poti, katerim je vezna nit hmeljarska tradicija. V ta
namen so evidentirali preko 87 objektov stavbne dediščine (hmeljske sušilnice, kmetije), od katerih je bilo
14 vključenih v tematske poti (Območni razvojni program ..., 2013). Najbolj prepoznavna je Hmeljska pot, po
kateri vsako leto zadnjo soboto v mesecu avgustu poteka tradicionalni pohod. Začetek pohoda po hmeljski poti
je pri Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu, kjer pohodnike pozdravita hmeljski starešina in
princesa. 14 km dolga pot vodi mimo različnih hmeljskih nasadov in ostankov hmeljarske stavbne dediščine,
pa tudi mimo poznobaročnega dvorca Novo Celje, ribnika Vrbje, enega redkih naravnih otočkov, ki ga človek
zaradi intenzivnega hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini še ni preoblikoval in je uvrščen tudi v območje Natura
2000. Pot se nadaljuje ob Savinji, med hmeljišči, sledi še postanek v arheološkem parku Rimske nekropole
v Šempetru. Hmeljska pot je ravninska krožna pot, ki je bila v letu 2011 v sklopu projekta Moja dežela –
lepa in gostoljubna s strani Turistične zveze Slovenije imenovana kot druga najbolj priljubljena tematska pot v
Sloveniji (Pohod po hmeljski …, 2013).
Slika 22: Pohod po hmeljski poti (Vir: Pohod po hmeljski ..., 2013).
Otvoritev sezone obiranja hmelja v sredini avgusta poteka v Braslovčah, konec pa v Petrovčah v občini Žalec. Po
skoraj mesecu dni dela v hmeljiščih se prične hmeljarski likof, tradicionalni zaključek obiranja hmelja. Domačim
obiralcem, štangarjem in obiralkam, ki so v preteklosti v Savinjsko dolino večinoma prihajale iz hrvaškega
Zagorja, se je takrat namesto tipične »obirovske južne« (tople kumare, zabeljen stročji fižol) postreglo meso,
buhteljne in druge dobrote. Danes tovrstni običaj prikazujejo z animacijskimi programi v hmeljiščih ali v
Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki jih izvedejo predstavniki Etnološkega društva hmeljarska
vas ter člani Društva hmeljarjev, hmeljarskih sterešin in princes Slovenije. Tako med prikazom ročnega obiranja
hmelja odmeva pesem obiralk, prikaže se menjava obranega hmelja za balete, opazimo pa tudi navihano
dvorjenje fantov, pa seveda obirovsko južino in ostale običaje, ki so bili del obiranja (Marot, 2002).
Poleg etnoloških se v občini Žalec vrstijo tudi različne druge prireditve. Pri ohranjanju običajev in organizaciji
različnih kulturnih dogodkov imajo pomembno vlogo kulturna in turistična društva, v katerih krajani večinoma
s prostovoljnim delom prispevajo k razvoju kraja. V občini Žalec je več uspešno delujočih društev. Izpostavljamo
kulturno društvo Svoboda Griže, katerega zametki kulturnega delovanja segajo v leto 1884, prva organizirana
društvena dejavnost pa je zapisana leta 1921. Na pobudo članov so leta 1950 začeli graditi letno gledališče
Limberk. Krajani so s prostovoljnim delom zgradili kamnit avditorij, poleg njega pa tudi okrepčevalnico in
garderobni objekt. Leta 1954 so gledališče uradno odprli s predstavo Deseti brat. Danes na tem mestu poteka
kresovanje, vsakoletno pa se prireja tudi koncert Pojo naj ljudje. Poleg tega se že od leta 1986 v Grižah na
prireditvi Zlate citre zberejo vsi ljubitelji tega starodavnega glasbila. Kulturno društvo Svoboda Griže je v
preteklosti organiziralo tudi Miš maš za otroke (Kulturno društvo Svoboda …, 2014).
Turistično društvo Šempeter, ki deluje že preko 48 let, ima glavno nalogo upravljanje z dvema pomembnima
kulturno-zgodovinskima in naravnima znamenitostma v Spodnji Savinjski dolini. To sta jama Pekel z dolino
Peklenščice in Rimska nekropola z ohranjenim delom rimske ceste. Šempetrska nekropola sodi med
najpomembnejše arheološke spomenike v Sloveniji in je eden lepših antičnih parkov v Evropi. V celoti
112
so rekonstruirane štiri grobnice. Najstarejša grobnica je Vindonijeva grobnica iz 1. stoletja našega štetja.
Rimska nekropola je tudi spomenik širšega pomena. Leta 2012, ko so v Šempetru praznovali 60-letnico
odprtja parka, jo je turistični vodič Lonely Planet uvrstil na 3. mesto med destinacijami Slovenije. Grobnice
Rimljanov pritegnejo v Spodnjo Savinjsko dolino preko 8.000 tujih in domačih turistov letno (Grušovnik,
2014a). Zaradi izpostavljenosti artefaktov atmosferskim pojavom (kisli dež, poplave) je arheološki park nujno
potreben prenove in zaščite spomenikov v obliki pokritega arheološkega parka in-situ. Če ne bo sledila zaščita
spomenikov, bi bila to izguba za kraj, saj je nekropola prizorišče pestrega kulturnega in družabnega dogajanja.
V mesecu juniju rimska nekropola zaživi z dramskimi vložki iz antične mitologije, antičnimi aranžmaji in ostalimi
tematskimi dogajanji, povezanimi z rimskim časom, ko tukaj poteka dvo- ali tridnevna prireditev Večeri plesa,
petja in cvetja (Večeri plesa, petja ..., 2014).
Širčeva domačija sredi Žalca, v kateri se je rodil skladatelj Friderik Širca, bolj znan kot Risto Savin, stoji že od
leta 1669. Savin je avtor prve slovenske romantične opere Lepa Vida, med drugim pa je ustvaril tudi opero
Matija Gubec in balet Plesna legendica (Rojstna hiša Rista …, 2014). Hiša je bila obnovljena in za javnost odprta
leta 1972. Danes je v hiši Savinova spominska soba in likovni salon, TIC Žalec, galerija savinjskih likovnikov in
poročna soba. Atrij hiše je prizorišče kulturnega dogajanja, v sklopu katerega se odvijajo različni koncerti in
ostali kulturni program. Tu se odvija tudi Festival akustične glasbe, ki letos potekalo že šestič (Poletje v Žalcu,
2014).
Žalska noč in dan je zabavna prireditev s pestrim programom za vse generacije, ki je tradicionalno potekala
junija, v letu 2014 pa so jo zaradi slovesne otvoritve obnovljenega glavnega mestnega trga v Žalcu prestavili
v jesen. Prireditev ima popolnoma sodoben značaj brez večjega poudarka na kulturnem izročilu, dediščini in
običajih Savinjčanov. Gre za komercialno prireditev, ki bi jo bilo v enaki obliki možno pričakovati v kakšnem
drugem delu Slovenije. Prireditev je še posebej dobro sprejeta med mladimi, kjer na dveh odrih z zanimivim
večernim glasbenim programom domačih glasbenih skupin privabijo preko 2.000 obiskovalcev. S pestrim
dogajanjem čez dan želijo privabiti tudi ostale generacije (Žalska noč in …, 2014).
Na Jožefovo (19. marec) v Petrovčah organizirajo Jožefov sejem, na katerem si lahko obiskovalci ogledajo
predstavitev in prodajo lokalnih jedi in izdelkov.
Občina Tabor
V občini Tabor že od leta 1992 ob občinskem prazniku ob godovanju farnega zavetnika svetega Jurija (24. april)
poteka Šentjurski sejem. Praznovanje se začne dopoldan s sveto mašo, nato sledi uradno odprtje s povorko
godbe, konjenikov, hmeljskih starešin, starodobnih traktorjev in avtomobilov ter predstavitvijo občinskih
društev. Na sejmu ne manjka starih običajev in šeg. Krajani prikažejo stara kmečka dela (pletenje vrvi, klanje
polen v treske, s katerimi so si včasih svetili) (Kumer, 2014).
Na Zajčevi koči nad Taborom konec prvega tedna v juliju tradicionalno prirejajo Zajčeve dneve, kjer članice
Društva žena in deklet Tabor na različne načine pripravljajo zajčje (kunčje) meso. V sodelovanju z Lovsko
družino Tabor pa na Šnepovi košenici okoli dvajset koscev prikaže ročno košnjo trave (Zajčevi dnevi na..., 2014).
Občina Polzela
V Andražu nad Polzelo konec avgusta poteka tradicionalna kulturna prireditev Družina poje, kjer se z ljudskim
petjem predstavijo družine. Prireditev poteka že od leta 1983 in sledi ciljem ohranjanja slovenskega glasbenega
izročila, prenašanja slovenske ljudske pesmi na mlajše rodove. Posredno pa lahko opazimo tudi pozitiven
učinek na krepitev družinskih vezi (Prireditev Družina poje, 2014).
V okviru občinskega praznika občine Polzela organizirajo sejem dobrot s kmetij, kjer se predstavijo društva
(čebelarji, gobarji). Na prireditvi podelijo priznanje za najlepše ocvetličeno in urejeno hišo, kmetijo ali objekt,
zadnja leta pa potekajo tudi zanimive petelinje igre (Dobrodošla popestritev, 2014).
Občina Prebold
V občini Prebold od leta 2003, na petek in soboto pred cvetno nedeljo, prirejajo tradicionalno prireditev
Festival potic. Prireditev poteka v organizaciji Društva podeželskih žena Prebold in ima tekmovalni značaj, na
katerem letno ocenijo preko 60 potic in kolačev, katerim strokovna komisija podeli tudi 3-stopenjska odličja
(Festival potic, 2013). Na tem območju ima tradicijo tudi prireditev Žur pod Žvajgo, ki je s koncertom različnih
glasbenih skupin namenjena predvsem mladim.
113
Občina Vransko
V občini Vransko potekajo tudi različne prireditve, kot so: Tekmovanje motociklov, Vranski pustni karneval,
športna prireditev smučarskih skokov v Tani, čez poletje se odvijajo različni dogodki v sklopu kulturne prireditve
Vranski poletni večeri ter mnoge druge.
Slika 23: Kulturna prireditev Družina poje (Vir: Družina poje, 2014).
Preglednica 27: Klasifikacija prireditev v Spodnji Savinjski dolini.
PRIREDITVE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
PRIREDITVE S PODROČJA DEDIŠČINE IN
FOLKLORE
HMELJARSKE PRIREDITVE
UMETNOSTNE/ZABAVNE/ŠPORTNE
PRIREDITVE
Jožefov sejem v Petrovčah
Dan hmeljarjev v Braslovčah
Boom fest v Žalcu (festival tolkalne glasbe)
Šentjurski sejem v Taboru
Hmeljarski likof v Petrovčah
Zlate citre v Grižah
Družina poje v Andražu nad Polzelo
Kmečki praznik na Ponikvi pri Žalcu
Žalska noč in dan
Dobrote s kmetij na Polzeli
Pohod po hmeljski poti
Taborski kulturni dnevi v Žalcu
Pod stoletnimi lipami v Gotovljah
Malteški tek po hmeljski poti v občini
Polzela
Žur pod Žvajgo v Preboldu
Tekma koscev, grabljic in štangarjev v
Svetem Lovrencu (prva nedelja v avgustu)
Animacijski programi ročnega obiranja
hmelja na hmeljarskih kmetijah in v
Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva
Slovenije
Tekmovanje motociklov na Vranskem
Ribiška fešta v Preserjih
Vranski poletni večeri (Vransko
Summernight itd.)
Zajčevi dnevi na Zajčevi koči nad Taborom
Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini (po
vseh občinah Spodnje Savinjske doline)
Blagoslov konj v Braslovčah
Ekofest – izobraževalna prireditev s
spremljajočim programom
Festival potic v Preboldu
Smučarski skoki v Tani (Vransko)
Romanje na Čreto ob prazniku sv. Ane (26.
julij)
Tradicionalno srečanje Savinjčanov,
Laščanov in Zasavcev na Mrzlici
Vranski pustni karneval
Božična skrivnost v Jami Pekel
Japka – prireditev Savinjskih jabolk
Razstava jaslic v Drešinji vasi
Vinogradniške prireditve v Žalcu
Praznični december v Žalcu in silvestrovanje
za otroke in odrasle
Otroško pustno rajanje v Žalcu in pust v
krajevnih skupnostih občine Žalec
Poletje v Žalcu
Folklorni festival v Žalcu
114
V preglednici 27 smo izpostavili le nekaj prireditev v vsaki izmed obravnavanih občin ter jih klasificirali glede
na njihovo tematiko z namenom ugotovitve približnega deleža prireditev, ki se nanašajo na hmelj. Kljub temu
da je hmelj močen identifikacijski element prebivalcev Spodnje Savinjske doline, lahko vidimo, da so etnološke
prireditve, povezane s hmeljarskimi običaji, zastopane v manjšini in se v kraju odvija pestra izbira športnih,
kulturnih, turističnih in umetnostnih ter ostalih prireditev s področja dediščine in folklore, ki niso neposredno
vezane na hmeljarsko tradicijo, ampak imajo povsem sodoben značaj.
Vplivi kulturnih prireditev na okolje
Kulturne prireditve imajo multiplikativen učinek na okolje, med katerimi prevladuje ekonomski vpliv, saj zaradi
vzajemnosti med prireditvami in turizmom prireditve v sklopu turizma kot gospodarske panoge predstavljajo
velik gospodarski potencial. Getz (1997) prireditvam pripisuje različne pozitivne vloge:
–– Prireditev kot atrakcija: sposobnost prireditve, da v kraj privabi večje število turistov, kar se meri s številom
ustvarjenih nočitev in podaljšano dobo bivanja. To pa ima za posledico povečanje prihodkov, tako na
ravni destinacije (npr. turistične takse) kot na ravni posamezne organizacije (povečano trošenje gosta v
namestitvenih, prehrambnih objektih, trgovinah ipd.). Obenem prireditve omogočajo premagovanje
negativnih vplivov sezonskosti in je tako prisotnost prireditev pomembna predvsem v nesezoni.
–– Prireditev kot animator: sposobnost prireditve, da oživi življenjski utrip v kraju, kar poveča zanimanje
turistov in hkrati krepi pripadnost domačinov. Posledice se izražajo v možnosti za povečanje oz. ponoven
obisk destinacije, v povečanju publicitete kraja, v povečanem trošenju denarja ali v podaljšani dobi bivanja.
–– Prireditev kot kreator ugleda destinacije: dobro pripravljena prireditev z ustrezno vsebino pripomore k
dvigu ugleda destinacije in je hkrati njen promotor. Ekonomske posledice so vidne v lažjem pridobivanju
sponzorjev ter v povečanem povpraševanju po storitvah.
–– Prireditev kot usmerjevalec razvoja: možnost, da se zaradi načrtovanja organizacije večje prireditve ali zaradi
ponavljajoče se uspešne prireditve začne vlagati sredstva v razvoj kraja, saj se poveča potreba po splošni
in turistični infrastrukturi, na drugi strani pa se povečajo zaposlitvene možnosti lokalnega prebivalstva.
Ekonomske posledice so tako predvsem dolgoročne narave (Sikošek, 2010).
Prireditve na območju Spodnje Savinjske doline združujejo različne pozitivne vloge, večja je prireditev,
pomembnejša je tudi njena interakcija med okoljem. Za turista kot obiskovalca prireditve je še vedno
najpomembnejše, da na njej doživi pristen utrip kraja, v katerem začasno prebiva in ima možnost druženja
z domačini. To je dolgoročen recept za uspešnost prireditev in obojestransko zadovoljstvo tako turistov kot
domačinov.
Zaključek
Skozi pregled prireditev na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec se je pokazala
manjša, kot je bilo v začetni hipotezi domnevano, a še vedno dovolj zaznavna simbolna navezanost prebivalcev
Spodnje Savinjske doline na hmelj. Ta kmetijska rastlina že več kot 150 let omogoča preživetje Savinjčanom.
Danes neposredno od hmeljarstva živi le še neznaten odstotek prebivalstva, še vedno pa hmelj ostaja
najmočnejši identifikacijski element prebivalcev Spodnje Savinjske doline. Dolina zaradi svoje unikatnosti v
slovenskem kot tudi širšem svetovnem merilu ponuja unikum za razvoj turizma. Dolgoročni razvoj vidimo
v povezavi vseh šestih občin na območju Spodnje Savinjske doline pri skupnem promoviranju, urejanju in
ohranjanju naravne in kulturne dediščine celotne Spodnje Savinjske doline, katere povezovalni člen bi bili
hmeljarska in pivovarska dediščina. Etnološke kulturne prireditve so zaradi svoje edinstvenosti turistično
atraktivne in predstavljajo velik turistični potencial. Hkrati pa so tovrstne prireditve neizmernega pomena tudi
za domačine, saj skrbijo za prenašanje tradicije iz roda v rod in predstavljajo pomemben ključ za odklepanje
zavedanja lastnih korenin.
115
PRIHODNJE MOŽNOSTI RAZVOJA HMELJARSTVA V SPODNJI
SAVINJSKI DOLINI
Uroš Benkovič, Miha Brvar, Tina Kmetec, Sara Štempelj in Sara Uhan
Uvod
Hmeljarstvo – kmetijska dejavnost, ki na ravni Slovenije ni med pomembnejšimi – je v Spodnji Savinjski dolini v
zadnjih 150 letih zaznamovalo pokrajinsko, gospodarsko in kulturno sliko tega območja. Zaradi svojih naravnih
danosti ima dolina odlične pogoje za pridelavo hmelja. Zaokrožena je z dvigajočim se predalpskim svetom, na
vzhodu pa pokrajina postopoma prehaja v subpanonski svet Vzhodne Slovenije in tako predstavlja lokacijski
unikum za to kmetijsko dejavnost. Ugodni klimatski dejavniki so slovenski hmelj povzdignili med najboljše na
svetu, o čemer priča visok odstotek izvoza hmelja iz Slovenije.
Kljub ugodnim fizičnogeografskim danostim pa se danes slovensko hmeljarstvo srečuje z veliko negotovostmi,
spreminja se struktura hmeljarskih kmetij, kar se odraža tudi v spremenjeni rabi ožičenih površin v Spodnji
Savinjski dolini. Hkrati se odpirajo nove možnosti uporabe hmelja, pivovarska dejavnost, ki porabi največ hmelja
na svetovnem trgu, pa se spreminja in od hmeljarjev zahteva neprestano prilagodljivost in modernizacijo.
Vse te procese smo raziskovali v naši delavnici in proučili prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji
Savinjski dolini.
Razvoj hmeljarstva nekoč in danes
Razvoj hmeljarstva v svetu
Prvi so hmelj že pred več kot 4000 leti pridelovali Babilonci. Od njih so to znanje prevzeli Egipčani in stari Grki,
v Evropo pa so hmelj prinesla slovanska in germanska plemena. V srednji Evropi se hmelj prvič omenja leta
822 na Bavarskem, nato se je pridelava hitro širila še na Češko, v Flandrijo in Anglijo. Intenzivnejša pridelava
hmelja se je začela v 19. stoletju, ko je bilo na območju Avstro-Ogrske monarhije 17.000 ha hmeljišč, od tega
dve tretjini na Češkem, skupno pa so takrat v svetu pridelovali hmelj na 70.000 ha površin (Friškovec, 2014).
Danes je pridelava hmelja razširjena po vseh celinah med 35. in 55. vzporednikom na severni in južni polobli.
Nemški in ameriški hmeljarji pridelajo približno dve tretjini svetovne proizvodnje (Pavlovič, 2014), tretje
mesto pa zaseda Češka z okrog 9 % svetovne proizvodnje (Czech hop growers ..., 2014). Slovenija pridela 2,6 %
svetovne proizvodnje hmelja, kar jo uvršča na četrto mesto v Evropi in šesto na svetu (Pavlovič, 2014). Druge
večje pridelovalke hmelja so še Kitajska, Poljska, Velika Britanija, Ukrajina, Francija, Španija, Avstrija, Nova
Zelandija in Južnoafriška republika (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). Po podatkih Mednarodne hmeljarske
organizacije (IHGC), ki ima sedež v Nürnbergu in katere članica je tudi Slovenija, je celotna površina hmeljišč na
svetu v letu 2014 ocenjena na 47.005 ha, pridelek hmelja v letu 2014 pa je bil ocenjen na 91.053 t (Economic
Commission – Summary ..., 2014).
Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini
Prvi pisni viri o hmeljarstvu na Slovenskem segajo v 12. stoletje, ko se nasad hmelja omenja na posestvu
brižinskih škofov v okolici Škofje Loke. Škofjeloški urbar iz 13. in 14. stoletja priča o obvezni oddaji hmelja,
ječmena, slada in piva zemljiški gospodi (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). V Spodnji Savinjski dolini začetki
pridelave segajo v leto 1876, ko je prvi hmeljski nasad zasadil žalski župan in veleposestnik Janez Hausenbichler,
ki je dobil sadike württemberškega hmelja od takratnega oskrbnika graščine Novo Celje Josipa Bilgerja. Nasad
se je uspešno prijel in kmalu so mu sledili tudi drugi Savinjčani. Leta 1886 sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt
opravila prve poskuse s sorto savinjski golding, ki je ekotip angleške sorte Fuggle. Specifična kombinacija
predalpske klime in tal je pozitivno vplivala na to sorto, ki je danes svetovno poznana po fini aromi ter prijetni
in harmonični grenčici zaradi česar je cenjena med pivovarji (Katalog sort hmelja …, 2014).
Pridelava hmelja se je hitro širila in je do začetka 1. svetovne vojne v Sloveniji potekala na 1.800 ha (Livk, 2012),
hkrati pa se je pokazala potreba po povezovanju. Leta 1880 je bilo v Žalcu tako ustanovljeno Južnoštajersko
društvo hmeljarjev, ki so ga leta 1929 preoblikovali v zadrugo Hmeljarna ter začeli z lastno pripravo in
pakiranjem hmelja za prodajo na trgu. Postala je ena največjih hmeljarn na svetu in uspešno služila svojemu
namenu vse do leta 1960, ko je bila uničena v požaru (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). Do 2. svetovne vojne
je pridelava hmelja naraščala, nato pa so med vojno zaradi pomanjkanja hrane večino zemljišč spremenili v
žitna polja. Leta 1945 so pridelovali hmelj le na 637 ha. Po 2. svetovni vojni so ustanovili hmeljarsko zadrugo,
ki je imela za nalogo obnovo hmeljišč, kar pa jim je uspevalo počasneje, kot so si zamislili. V 60 letih se je
116
število hmeljarjev približalo stanju pred vojno (približno 3.000), a so bile kmetije majhne, posamezen hmeljar
je obdeloval manj kot hektar hmelja (Livk, 2012).
Leta 1952 je iz hmeljarske zadruge nastalo zadružno-trgovsko podjetje Žalec imenovano Hmezad, ki se je
posvetilo trženju hmelja ter nabavi investicijskega in reprodukcijskega materiala in se s tem ukvarja še danes.
Na pobudo hmeljarjev je bil istega leta ustanovljen tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije
(v nadaljevanju IHPS) s sedežem v Žalcu, ki se že od samega začetka ukvarja s strokovnim svetovanjem in
raziskovalnim delom (Hmeljarstvo v Savinjski …, 2014). Kmalu so začeli tudi z vzgojo lastnih sort hmelja. V 70
letih so na pobudo IHPS-ja začeli z integrirano pridelavo hmelja (t.j. brez gensko spremenjenih organizmov ter
nadzorovano uporabo gnojil in fitofarmatcevskih sredstev). Hmelj je bil prva kulturna rastlina pri nas, ki se je
začela pridelovati na okolju prijaznejši način, ta praksa pa se je s hmeljarstva prenesla tudi na ostale kmetijske
pridelke. Danes se ves hmelj prideluje na integriran način, ekološka pridelava pa zaenkrat še ni rentabilna.
Hmeljske nasade so že v 80 letih začeli opremljati z namakalnimi sistemi, prvotno z razpršilci, danes pa se
spodbuja preusmeritev na kapljično namakanje, pri katerem so manjše izgube vode in predstavlja zmanjšano
nevarnost za bolezni (Zupančič, 2014). Večina hmeljarskih nasadov v Spodnji Savinjski dolini je priključenih
na velike namakalne sisteme, ki pa so zastareli in pridelovalcem predstavljajo tveganje, če pride do okvare.
Hmeljarji si želijo zagotoviti lasten vir vode za namakanje z gradnjo vrtine, do katere pa po zakonu nimajo
pravice, če imajo možnost priključitve na veliki namakalni sistem (Gajšek, 2014).
Preglednica 28: Razširjenost nasadov hmelja v Sloveniji v hektarih, količina pridelka hmelja v tonah in število hmeljarjev po
posameznih letih (Vir podatkov: Livk, 2012; Friškovec, 2014; Pridelava pomembnejših kmetijskih …, 2014).
Leto
Površine hmeljišč (ha)
Pridelek (t)
Število hmeljarjev
1929
2.835
3.300
ni podatka
1940
2.569 (od tega več kot 90 % v
celotni Savinjski dolini)
2.200
4.000
1965
2.359
2.790
2.500
1992
2.378
3.575
4.95
2009
1.660 aktivnih nasadov
2.500
141
2013
1.166 aktivnih nasadov (880 v
Spodnji Savinjski dolini)
1.295
136
Hmelj je dvignil kmetijstvo Savinjske doline na stopnjo najnaprednejših slovenskih oz. jugoslovanskih agrarnih
pokrajin, njenim prebivalcem pa je omogočal višjo življenjsko raven kot prebivalcem v drugih agrarnih
pokrajinah. Hkrati je kmetijska usmeritev v pridelavo t.i. zelenega zlata zaradi visokih zaslužkov ustavila
izseljevanje iz Savinjske doline (Natek, 1998a).
V Sloveniji se danes prideluje več kot 17 različnih sort hmelja, med katerimi prevladujejo aromatične sorte kot
so aurora, celeia, savinjski golding in bobek (Pol stoletja hrama …, 2014). Povprečni hektarski pridelki so se z
razvojem novih sort, intenzivnejšo obdelavo in oskrbo nasadov v zadnjih dvajsetih letih povečali za 20 % (Livk,
2012). Na območju Savinjske doline se nahaja tri četrtine nasadov, nekaj jih je še na Ptujskem polju, v Dravski
dolini in na Koroškem, od koder tudi prihaja največji slovenski hmeljar, ki skupno na 3 posestvih obdeluje 106
ha zemljišč (Hmeljarstvo Čas, 2011). Po propadu zadružnega podjetja Hmezad v 90 letih prejšnjega stoletja so
danes vsi nasadi v zasebni lasti. Okoli 30 ha površin zasajenih s hmeljem ima tudi IHPS, s čimer so tudi resen
pridelovalec (Zupančič, 2014). Velikost povprečne hmeljarske kmetije je zrasla na okoli 13 ha, kar je dvakrat
več od povprečne velikosti ostalih slovenskih kmetij. Hmeljarske kmetije so po velikosti primerljive z velikostjo
hmeljarskih kmetij drugod po svetu (Friškovec, 2014).
Delež njivskih površin zasajenih s hmeljem v Sloveniji predstavlja okoli 1 %, pa vendar je to najpomembnejši
kmetijski izvozni produkt Slovenije. Približno 2.500 t hmelja, kar predstavlja 95 % slovenske pridelave hmelja,
se izvozi na trg EU, preostanek pa odkupijo domače pivovarne (Hmelj, 2014). Večji del je pogodbeno prodan
pivovarnam, le okrog 20 % se proda na prostem trgu, kjer cene hmelja glede na hitro spreminjajoče podnebne
in tržne razmere precej nihajo (leto 2007: 35 € za kilogram suhega hmelja; 2008: 2 € za kilogram suhega hmelja).
Pogodbe se sklepa na 3–5 let, cena hmelja je za aromatične sorte okoli 6–7 €/kg. Pogodbeno poslovanje je za
hmeljarje manj tvegano in zato pri kmetih bolj zaželeno (Gajšek, 2014).
Sicer pa slovenski hmelj v svetu spada med kakovostnejše. To med drugim dokazuje tudi nedavno pridobljena
geografska označba – Štajerski hmelj, ki je tudi eden izmed evropskih vzvodov za večjo prepoznavnost
določenega izdelka. Štajerski hmelj mora biti obvezno pridelan na območju Slovenije. Z geografsko označbo
je bil pridobljen uraden postopek označevanja pridelka hmelja in z zaprtim sistemom sledenja vzpostavljen
117
nadzor za vsako stopnjo trženja; od pridelave pri hmeljarjih do predelave hmelja do pivovarn (Specifikacija za
štajerski …, 2013).
Karta 27: Karta ožičenih površin s hmeljem v Spodnji Savinjski dolini.
Spreminjanje hmeljskih površin v letih 2006 in 2013
V zadnjih 20 letih lahko opazimo postopen upad obsega hmeljskih površin. Natančneje smo analizirali razliko
v hmeljskih površinah v letih 2006 in 2013. To so površine, ki imajo zaradi postavljenih hmeljarskih žičnic v
evidencah Ministrstva za kmetijstvo in okolje določeno rabo hmelja. Vendar na teh površinah ne raste samo
hmelj, ampak tudi druge kmetijske kulture.
Grafikon 24 nam prikazuje, da je bilo leta 2013 približno 150 ha manj površin s hmeljem kot leta 2006. Povečale
pa so površine z vrtninami, pšenico, oljno bučo, silažno koruzo, sončnicami, ostalo krmo in žiti ter drugim.
Manj je tudi hmeljskih površin v celoti, kar pomeni, da se je nekaj hmeljarskih žičnic v tem času podrlo, kar je
lahko kazalnik opuščanja hmeljarstva.
Razlogi za statistično zmanjšanje površin s hmeljem so različni. Prvi od njih so premene, ki so v hmeljarstvu
sestavni del pridelave hmelja. Do premen hmelja z drugo kulturno rastlino prihaja na 15–20 let, ko jo za dve
leti zamenja druga poljščina. Razlog za to je v tem, da je v petnajstletnem obdobju onemogočeno vrstenje
rastlin. Poleg tega pa hmelj, kot večletna monokultura, povzroča slabšanje tal, saj poveča zbitost tal in zmanjša
količino aktivnega humusa v tleh (Oset, 1991; cv: Rožič Plazovnik, 2008). Najbolj zastopana poljščina v času
premen je koruza, ki jo gojijo tako za zrnje kot za silažo. Druge najbolj zastopane poljščine so visoki fižol (sivček),
ozimna pšenica in ozimni ječmen. V manjši zastopanosti se pojavljajo še mnogocvetna ljuljka, jari ječmen in
oljne buče (Škof, 2011). Sicer pa so v času premen na hmeljišču najbolj zaželene metuljnice, saj le te razvijejo
veliko koreninske mase, bogate z dušikom, ki po spravilu pridelka izboljšajo rodovitnost prsti. V premene
se lahko vključi tudi žita, deteljno travne mešanice, krmne križance ali zelenjadnice (Rožič Plazovnik, 2008).
Premene so se v tem obdobju povečale predvsem zaradi upada odkupnih cen hmelja na svetovnem trgu in
118
so posledično iskali možnosti dodatnega zaslužka v gojenju drugih poljščin (Livk, 2013). Vendar s porastom
pridelave in prodaje visokega fižola utegne priti do padca njegove odkupne cene, kar bi poglobilo krizo med
kmeti v Spodnji Savinjski dolini.
Razlog za zmanjševanje površin s hmeljem je v tržnih razmerah, s čimer je posledično povezano opuščanje
hmeljarstva in preusmeritev v pridelovanje drugih kmetijskih kultur predvsem na manjših hmeljarskih kmetijah.
Se pa razmere zaradi stanja na svetovnem trgu v zadnjih 2 letih ponovno izboljšujejo in tako beležimo porast
na novo posajenih hmeljišč (Friškovec, 2014). Če bi v prihodnosti želeli trend opuščanja hmeljarstva na manjših
kmetijah ustaviti, bi se morali hmeljarji med seboj veliko bolj povezati. Trenutno na območju Spodnje Savinjske
deluje več krajevnih zadrug, ki delujejo nepovezano. Več je tudi trgovskih podjetij, ki hmelj odkupujejo in
prodajajo naprej. Vse to sili hmeljarje, da se znajdejo na svoj način, a mnogim se zaradi premajhne količine
pridelanega hmelja pridelava ne izplača. V primeru, da bi se hmeljarji bolj povezali med seboj in nastopili
bolj enotno, bi lahko tudi manjšim kmetom omogočili obstoj. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi kmetijske
zadruge, IHPS ter občine (Gajšek, 2014; Oset, 2014).
Grafikon 24: Prikaz spreminjanja hmeljskih površin med leti 2006 in 2013 v hektarih (Vir podatkov: Podatki o vrsti ..., 2006;
Podatki o vrsti ..., 2013.)
hmelj - pridelava
neozelenjen del enote rabe
krmna ogrščica
hmelj - premena
njiva v prahi
sladkorna pesa
tritikala
soja
drugo
sončnice
ostala žita
silažna koruza
ostala krma
oljna buča
pšenica
vrtnine na prostem
100
50
0
-50
-100
-150
-200
Možnosti preusmeritve hmeljarstva v pridelovanje drugih kmetijskih kultur
Nerentabilnost pridelave hmelja predvsem manjše kmete sili v preusmeritev v druge kmetijske panoge kot je
živinoreja in z njo povezano pridelavo krmnih rastlin. Poskušali smo ugotoviti, katere kmetijske kulture bi bile
glede na naravne pogoje, uporabo, že postavljene žičnice in druge dejavnike (npr. stopnja samooskrbe) najbolj
primerne za preusmeritev.
Ena od možnosti je preusmeritev v gojenje visokega fižola ali sivčka, ki je avtohtona sorta fižola v Spodnji
Savinjski dolini. Visoki fižol se že sedaj seje kot rastlina za premeno v hmeljarstvu. Ima podobne rastiščne
razmere kot hmelj, hkrati pa iz zraka veže dušik, zaradi česar je potreba po gnojenju z mineralnim dušikom
manjša (Kogoj Osvald, Osvald, 2005; cv: Košenina, 2012). Pri pridelavi visokega fižola, ki v višino zraste okoli
šest metrov, lahko kmetje izkoristijo že postavljene hmeljarske žičnice skupaj z namakalnim sistemom. Poleg
119
tega pa na trgu obstajajo ugodne razmere in povpraševanje po njem, pridelovalci imajo sklenjene dolgoletne
pogodbe s trgovci, tisti brez njih pa prodajajo fižol na tržnicah ali prek spleta (Košenina, 2012).
Preusmeritev iz hmeljarstva bi bila možna tudi v gojenje oljne ogrščice, ki je dober vir organske mase, preko
katerega povečuje rodovitnost tal, povečuje prepustnost tal za vodo in zrak, na katerih je bila prej dalj časa
posejana monokultura (Friškovec, Škerbot, 2007; cv: Rožič Plazovnik, 2008). Produkti oljne ogrščice so
uporabni za različne namene, tako za prehrano ljudi in živali kot tudi za proizvodnjo biodizla, kar je v času
iskanja obnovljivih virov energije lahko dobra dodatna priložnost (Pridobivanje biodizla v ..., 2014).
Hmeljarstvo bi se lahko preusmerilo tudi v pridelovanje industrijske konoplje, ki je vsestransko uporabna v
prehrambne, papirniške, farmacevtske in gradbene namene ter uspeva pod podobnimi rastiščnimi pogoji kot
hmelj. Pridelovanje industrijske konoplje je lahko v Spodnji Savinjski dolini še posebno zanimivo, saj bi se iz
nje lahko izdelovali ekološko neoporečno vrvico za vzpenjanje hmelja in tako zamenjali trenutno plastično
vrvico, ki je nerazgradljiva in tako slabša kakovost prsti na hmeljiščih (Klemen Cokan, 2014). Vendar pa je pri
gojenju industrijske konoplje zlasti na območjih pridelave hmelja potrebno opozoriti na dejstvo, da je konoplja
botanična sorodnica hmelja in zato manj odporna proti nekaterim boleznim in škodljivcem, ki prizadenejo
hmelj. Poleg tega je konoplja tudi velika porabnica hranil v tleh, za kar je potrebna večja založenost z organskimi
gnojili (Konoplja – pridelava in predelava, 2014).
V primeru preusmeritve v živinorejo je smiselno tudi gojenje lucerne, ki spada med krmne rastline. Dodatna
prednost lucerne je v tem, da zaradi globokega koreninjenja dobro prenaša tudi bolj suho vreme in lahko že v
prvem letu doseže globino 1–2 m (Setev lucerne, 2014). Podobno je s setvijo deteljno-travnih mešanic, ki so
tudi primerne za krmo. Nimajo zahtevnih rastiščnih pogojev, primerne pa so za sajenje na tleh, na katerih v
večini primerov primanjkuje organske mase in hranil (Setev travno deteljnih ..., 2014).
Preglednica 29: Smiselne rastline za preusmeritev hmeljarstva (Vir podatkov: Rožič Plazovnik, 2008; Košenina, 2012; Klemen
Cokan, 2014; Konoplja – pridelava in predelava, 2014; Setev lucerne, 2014; Setev travno deteljnih ..., 2014).
Rastlina
Razlogi za preusmeritev
Visoki fižol ali sivček
––
––
––
––
Oljna ogrščica
–– ugoden vpliv na regeneracijo tal po nasadu monokulture,
–– uporaba v prehrambne namene (olje),
–– proizvodnja biodizla.
Lucerna
–– ugodni rastiščni pogoji v Spodnji Savinjski dolini,
–– prilagojenost za sušnejše razmere.
Industrijska konoplja
–– uporabnost v različne namene,
–– izdelovanje vrvice za vzpenjanje hmelja,
–– manjša zastopanost njene pridelave.
Deteljno-travne mešanice
–– manj zahtevni rastiščni pogoji,
–– uporaba v krmne namene za živali.
obstoječe žičnice, ki omogočajo rast,
avtohtona sorta,
manjša potreba po gnojenju z mineralnim dušikom,
ugodne razmere na trgu.
Nove možnosti uporabe hmelja
Vsi pridelovalci hmelja se za preusmeritev v drugo kmetijsko panogo v prihodnosti najverjetneje ne bodo
odločili, zato je potrebno razmisliti tudi o tem, kaj bomo v prihodnosti naredili z vsem slovenskim hmeljem.
Trenutno se ga večina, kar 95 %, porabi v pivovarstvu. Druge alternativne možnosti uporabe pa se navkljub
potencialu uporabe ne razvijejo, saj cena odkupa hmelja za pivovarstvo prinaša hmeljarjem večji dobiček
(Čerenčak, 2014). Uporaba hmelja v različnih panogah je pomembna predvsem zato, da hmeljarstvo ni odvisno
od tržnih razmer samo ene panoge – pivovarstva.
Prehrana, zdravstvo in farmacija
Hmelj vsebuje veliko različnih vitaminov, rudnin, grenčin, flavonoidov, karotenoidov in drugih bioaktivnih snovi.
Hmelj je lahko odlična hrana za okrepitev organizma, grenčine spodbujajo prebavo, sodeluje pa tudi pri gradnji
in nenehni obnovi obrambnega zidu pred civilizacijskimi boleznimi (Cortese, 2010). Zaradi teh lastnosti se hmelj
lahko uporablja v zdravilne namene. Njegove zdravilne učinke so poznali že v pretekli zgodovini; v 12. stoletju
so ga uporabljali za čiščenje krvi, v 16. stoletju kot zdravilo proti glavobolu, pri težavah z jetri in želodcem.
Hmelj se je množično uporabljal za zdravljenje bolezni prebavil in drugih prebavnih motenj. Farmacevtska
industrija v zadnjih letih uporablja hmelj predvsem zaradi njegovega pomirjujočega in protirakavega delovanja
120
(Čerenčak, 2014; Hmelj v Sloveniji, 2014). Portugalska študija iz leta 2007 pravi, da imajo nekatere učinkovine v
hmeljskem ekstraktu zmožnost zmanjšati sintezo estrogena, kar ima protirakave učinke pri raku dojk (Monteiro
in sod., 2007). Z vplivom na raven estrogena povzroča tudi večjo spolno slo pri podganah ženskega spola (Di
Viesti in sod., 2011). Pozitivne učinke hmelja pa uporablja tudi kozmetična industrija. Pri kozmetičnih izdelkih
se uporabljajo storžki hmelja, ki vsebujejo fitoestrogene, ki ščitijo kolagenska vlakna, odgovorna za napetost
kože. Hmelj ima hkrati tudi antiseptični učinek, kar je dobrodošlo za splošno vitalnost kože in zaščito pred
zunanjimi dejavniki, kot so sonce, mraz ipd. (Hmeljarska kozmetika, 2014).
Krma vzrejne živine
Zaradi intenzivne farmske reje živali je potrebno h krmi živali dodajati antibiotike. Vendar pa se je zaradi
zakonskih omejitev uporabe nutritivnih antibiotikov kot krmnih dodatkov v prehrani živali v EU leta 2005
pojavila potreba po ustreznih in učinkovitih nadomestkih antibiotikov. Ti nadomestki se pridobijo iz rastlin
z bioaktivnimi snovmi, različnih rastlinskih ekstraktov in čistih naravnih rastlinskih bioaktivnih snovi; takšna
rastlina je tudi hmelj. Ostanki hmelja so se že več stoletij uporabljali kot dodatek pri krmi živali, zlasti pri
vsejedih prašičih in govedu; sedaj se uveljavlja uporaba tudi pri kokoših v baterijski reji. Opaženo je bilo, da so
imele te kokoši izboljšano zdravstveno stanje v primerjavi s tistimi, ki jim hmelja niso dodajali. Uporaba hmelja
kot krmnega dodatka za izboljšanje zdravja živali, proizvodnih lastnosti in kakovosti živalskih proizvodov je še
posebno zanimiva za ekološko rejo, saj je uporaba krmnih dodatkov v teh rejah zelo omejena (Čerenčak, 2014).
Alternativne možnosti v pivovarstvu
Pivo vsebuje naravne sestavine in je najstarejša naravna pijača (Bajd, 1999). Definiramo ga kot naravno
fermentirano pijačo iz žit, hmelja in vode, izdelana po postopku varjenja, ki mu sledi alkoholno vrenje z
dodatkom pivskih kvasovk. Hmelj se prvič omenja kot dodatek pivu v neki listini samostana Convey leta 822.
(Repe, 1993). Delež hmelja v pivu je zelo majhen – izmed vseh sestavin predstavlja okoli 1 % (Ogrinc, 2013).
Hmelj daje pivu značilno prijetno aromo, grenkost in značilen vonj, hkrati pa ima vlogo naravnega konzervansa.
Po vsem svetu varijo 20.000 vrst piva razdeljenih v 180 kategorij, kot so: ale, svetlo pivo, temno pivo, močno
pivo, porter, pšenično pivo, lager, ledeno pivo ... (Sevšek, 2002). Vsebnost alkohola je pri običajnih vrstah piva
3–6 %, kar opredeljujemo za pijačo nizke stopnje alkohola (Bajd, 1999). Še manjšo stopnjo alkohola imajo piva
z brezalkoholnim sokom, imenovana radler. Vsebnost alkohola pri teh vrstah piva znaša 2–2,5 % alkohola. Na
trgu so prisotne tudi brezalkoholne oblike piva, prav tako v različnih okusih (Repe, 2012).
Največ hmelja se porabi v velikih pivovarnah. Na podlagi prodajne cene hmelja za namene pivovarstva pa
kot najbolj perspektivno možnost za uporabo hmelja pripisujemo mikropivovarstvu; v svetu se je že uveljavil
trend odpiranja novih mikropivovarn in razvoja butičnih piv. Slovenci imamo dolgo tradicijo v pivovarstvu.
Prva znana pivovarna na slovenskem ozemlju je bila v stolpu loškega gradu že v 13. stoletju. Prve množične
pivovarne se pojavijo na začetku 19. stoletja. Do začetka 20. stoletja je v Sloveniji delovalo okoli 50 pivovarn.
Male pivovarne tega časa so bile kratkega veka, dokončno jih je uničila 1. svetovna vojna in družbeno-politične
razmere, ki pivovarstvu niso bile preveč naklonjene. Po 2. svetovni vojni so se ustalile tri dokaj velike pivovarne:
Union, Laško in nekoliko manjši Talis. V 90 letih se začnejo pojavljati nove manjše pivovarne (Repe, 1993;
Flager, 2013).
V Sloveniji je trenutno več kot 30 malih pivovarn (Dobnikar, 2013), katerim smo poslali kratko anketo, s katero
smo želeli izvedeti predvsem, od kod izvira hmelj, ki ga uporabljajo in kakšni so glavni motivi pri izbiri hmelja.
Dobili smo 9 popolno izpolnjenih anket, iz katerih smo izvedeli, da uporabljajo hmelj iz Savinjske doline, da
pa ga kombinirajo tudi s hmeljem iz tujine, predvsem iz ZDA, Nove Zelandije, Avstralije in drugih držav. Razlog
za to je pomanjkanje raznolikosti sort hmelja v Sloveniji, predvsem dišavnih. Anketiranim pivovarjem je pri
izbiri hmelja najpomembnejša kakovost, cena je drugotnega pomena. Ravno kakovost pa so izpostavili tudi v
njihovem mnenju o hmelju iz Savinjske doline.
V Spodnji Savinjski dolini (mikro)pivovarstvo zaenkrat ni razširjeno, ima pa gotovo velik potencial. Eden
izmed pridelovalcev hmelja se je v preteklem letu v prostem času začel ukvarjati tudi s pivovarstvom. Njegov
glavni motiv proizvodnje je večja možnost trženja lastnega hmelja, saj ga trenutno neposredno prodaja
poslovnim partnerjem v tujini. Z degustacijo piva pridobijo določene informacije o kakovosti oz. potencialu
hmelja. Trenutna kapaciteta pivovarne znaša 100 l piva, med vrstami piv prevladujeta bolj grenek ale in lager.
Proizvodnjo želi razširiti na 1.000 l. Od lokalnih gostincev je že dobil določene ponudbe sodelovanja. To je
gotovo ena od inovativnih smeri za uporabo hmelja v prihodnje v Savinjski dolini – razvoj mikropivovarn, ki za
začetek proizvodnje sicer potrebujejo večji finančni vložek, na dolgi rok pa lahko še dvignejo prepoznavnost
slovenskega hmelja in piva ter tudi spremenijo kulturo pitja te pijače (Gajšek, 2014).
Razvoju mikropivovarn pa bi moral slediti tudi razvoj novih aromatičnih in dišavnih sort hmelja. Glavno
pobudo pri tem bi moral prevzeti IHPS. Ti so že začeli selekcionirati sorte z drugačno aromo oziroma več
121
poudarka na sadnih in cvetličnih notah, in sicer z aromo jagod, ananasa, jabolk, bezgovega cvetja in med
drugimi tudi zelišč (Grušovnik, 2013). Prednost teh sort je predvsem v državah, ki imajo pri varjenju piva
določene omejitve. Takšen primer je Nemčija, kjer od sredine srednjega veka velja zakon, da je lahko pivo
zvarjeno samo iz ječmena, hmelja in vode, in da se vanj ne sme mešati nič drugega. Z novimi sortami bodo
lahko nemški pivovarji zvarili pivo z različnimi okusi in pri tem ne bodo kršili zakonodaje (Cortese, 2010).
Trženje hmeljarskih izdelkov
Izvzemši pivo se večina hmeljarskih izdelkov skorajda ne trži. V Spodnji Savinjski dolini je sicer v okviru različnih
društev (npr. Društvo hmeljarjev in hmeljarskih starešin in princes Slovenije) med avgustom in oktobrom
organiziranih več različnih prireditev, ki se nanašajo na hmelj in hmeljarstvo (npr. Dan hmeljarjev). Te so dobra
priložnost za trženje predvsem lokalnih hmeljarskih izdelkov. Ena od oblik trženja je prodajalna Savinjski hram,
ki prodaja izključno savinjske izdelke pod blagovno znamko Zeleno zlato, med katerimi so tudi hmeljarski
izdelki – pivo Kukec, hmeljsko žganje, hmeljski čaj, kopalna sol s hmeljem in hmeljsko milo. Proizvode izdeluje
IHPS, hmeljarsko društvo in drugi lokalni proizvajalci (Savinjski hram, 2014b).
Veliko več pa je dogodkov, kjer se lahko trži slovensko in tuje pivo. Od leta 1964 poteka tradicionalni festival
Pivo in cvetje, katerega glavni sponzor je Pivovarna Laško, in privabi v Laško več kot 120.000 obiskovalcev (Pivo
in cvetje, 2012). V preteklih letih sta se v Sloveniji začela uveljavljati tudi nekoliko manjši prireditvi posvečeni
pivu, in sicer Ljubljanski festival piva in Karavana domačih pivovarn na škofjeloškem gradu, ki podpirata razvoj
slovenskega pivovarstva. Na dogodek so vabljeni domači in tuji pivovarji, uvozniki, gostinci in ljubitelji piva
(Društvo ljubiteljev domačega ..., 2014; Ljubljanski festival piva, 2014).
V okviru prireditve Pivo in cvetje se je na razstavi o Simonu Kukcu porodila zamisel o novem avtohtonem
pivu. Pivo Kukec je nastalo na osnovi piva Laško club export in je izdelano zgolj iz savinjskega hmelja. Okus je
približek staremu Kukčevemu pivu z vsebnostjo alkohola 4,9 %. Na začetku so Kukca prodajali zgolj v okviru
muzejskih dejavnosti, v steklenicah pa je sedaj dosegljiv tudi pri nekaterih savinjskih gostincih (Škerl, 2012).
Hmeljarski izdelki pa bi se lahko tržili tudi na druge načine. V gostilnah in restavracijah na tem območju bi
lahko ponudili hmeljarski meni, paket hmeljarskih izdelkov pa bi lahko postal protokolarno darilo vseh šestih
občin Spodnje Savinjske doline. Hmeljarski izdelki bi morali biti dostopni v več trgovinah in ne le v muzejih ter
specializiranih prodajalnah. Poleg tega bi hmeljarska dejavnost morala biti bolj vključena v turistično ponudbo
območja, hkrati bi morali delati na prepoznavnosti Žalca kot središča hmeljarstva na nacionalni ravni. Zelo
dobrodošla pa bi bila tudi pivnica, kjer bi obiskovalci lahko preizkušali različne vrste piv, s poudarkom na
lokalno varjenih pivih.
SWOT analiza hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini
SWOT analiza je analiza, s katero na pregleden način izpostavimo prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti
neke dejavnosti ali procesa. Prva dva se nanašata na notranje dejavnike, zadnja dva pa na zunanje dejavnike,
v tem primeru hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini.
Preglednica 30: SWOT analiza hmeljarstva v Savinjski dolini.
Prednosti
Slabosti
–– idealna geografska lega,
–– priznane in cenjene hmeljarske sorte,
–– postavljena infrastruktura (žičnice, namakalni sistemi, sušilnice
...),
–– razvoj stroke s strani IHPS.
––
––
––
––
––
Priložnosti
Nevarnosti
–– izdelava novih izdelkov iz hmelja,
–– razvoj mikropivovarn in butičnih piv,
–– preusmeritev pridelave v nove sorte hmelja (svetovni trend:
dišavne sorte),
–– geografska označba: Štajerski hmelj,
–– enotni nastop na tujih trgih,
–– promocija Žalca kot centra hmeljarstva v Sloveniji (turistični
potencial).
––
––
––
––
122
delovno intenzivna rastlina, občutljiva na škodljivce in bolezni,
šibka domača poraba,
nepovezanost zadrug in individualizem,
privatizacija – propad obstoječih sistemov trženja in pridelave,
trend krčenja hmeljarskih površin.
skoraj popolna odvistnost od svetovnega trga,
naravne nesreče: toča, suša, viharji,
nezanesljive pogodbe,
zasičenost svetovne prozvodnje.
Razvoj slovenskega hmeljarstva v prihodnosti
Hmeljarstvo je bilo do danes gotovo glavni dejavnik razvoja v Spodnji Savinjski dolini, vprašanje, ki se poraja pa
je sledeče: Ali lahko hmelj še naprej služi kot gonilo napredka v savinjskem prostoru in ali bo v prihodnosti še
predstavljal bistvo območja Spodnje Savinjske doline?
Klimatske spremembe tega območja niso obšle. Dolina se sooča s čedalje pogostejšimi vremenskimi ekstremi,
ki otežujejo kmetijsko pridelavo. V zadnjih desetih letih so se tako morali večkrat spopasti s sušo, orkanskim
vetrom in točo. Naraščanje pogostosti vremenskih ujm predstavlja nepredvidljive posledice za razvoj hmeljarske
panoge v prihodnosti (Friškovec, 2014). Počasno prilagajanje novonastalim okoliščinam lahko pusti dolgotrajne
posledice v kulturni pokrajini, slovensko hmeljarstvo pa lahko pestijo močne strukturne spremembe.
IHPS v Žalcu skrbi za konstanten napredek slovenskih hmeljarjev, ki držijo priključek s svetovnimi proizvajalci.
IHPS s svojim delovanjem skrbi za ohranjanje vitalnosti slovenskega hmeljarstva, tvori torej nekakšen temelj za
razvoj v prihodnje. Na inštitutu skrbijo za implementacijo novih tehnik v vsaki fazi postopka pridelave hmelja
(IHPS, 2014).
Styrian Gold je novonastala sorta hmelja, pri kateri je za podlago služil savinjski golding – paradni konj slovenske
hmeljarske industrije. Nova sorta je bolj odporna na vremenske ekstreme ter zajedalce, tako da si lahko kmetje
obetajo večje donose ob slabi letini. V prihodnje je moč pričakovati razširitev uporabe te sorte, a prehod na
svetovne trge se bo odvijal postopoma, saj je sorta v tujini še sorazmeroma nepoznana (IHPS, 2014).
Hmeljarska industrija je ena tistih, za katero je že dalj časa značilna integrirana pridelava. Postopen prehod v
ekološko pridelavo se zdi marsikomu samoumeven korak naprej, a pri hmelju je drugače. Omejitve pri uporabi
kemičnih sredstev, nižji hektarski donosi in višja cena na trgu zaenkrat še ne omogočajo rentabilne ekološke
pridelave hmelja. Razlika v kakovosti med omenjenima tipoma pridelave ni izrazita, tako da visoka cena kupca
v večini primerov ne prepriča (IHPS, 2014; Friškovec, 2014).
Po razpadu Jugoslavije in prestrukturiranju gospodarstva je marsikateri kmet ostal prepuščen sam sebi.
Propad Hmezada, največje hmeljarske zadruge, je povzročil šok za slovenske hmeljarje, ki so se bili primorani
individualno soočati s prostim trgom, ta pa zahteva iznajdljivost. Prestrukturiranje in odkup Hmezada s strani
kmetovalcev samih je ohranila suverenost slovenskega hmeljarstva, saj se je ohranila največja sušilnica ter
briketirnica, ki sta ključni za prihodnost hmeljarstva v Sloveniji (O podjetju, 2014). Ravno povezovanje pa bi
bilo za manjše slovenske hmeljarje zelo pomembno za boljši preboj na svetovne trge in posledično tudi za
obstoj. Manj so povezovanju naklonjeni večji uspešni hmeljarji, saj tega ne potrebujejo (Grušovnik, 2014b).
Odkar je Slovenija vstopila v evropsko skupnost, se položaj hmeljarske industrije ni izrazito spremenil. Slovenski
hmeljarji so močno vpeti v evropski trg hmelja, s schengenskim sporazumom pa je padla še zadnja večja ovira
v prostem trgovinskem pretoku. Od vstopa v EU si savinjski hmeljarji prizadevajo tudi za večjo prepoznavnost
slovenskega hmelja, kar jim je leta 2013 uspelo z geografsko označbo – Štajerski hmelj na nacionalnem nivoju,
sedaj pa poteka še postopek zaščite na evropskem nivoju. Tovrstna dokazila o poreklu so izjemno pomembna
pri svetovni prepoznavnosti slovenskega hmelja, posledično pa je trženje hmelja na svetovnih trgih veliko lažje
(Specifikacija za štajerski ..., 2013).
Celoto hmeljarske industrije v Sloveniji zaokrožuje prestolnica hmelja – Žalec (Ekomuzej hmeljarstva in
..., 2014). Mesto se je v prvi polovici leta 2014 lotilo obsežne prenove mestnega jedra. Žalec ima izjemno
simbolično vrednost za slovenske hmeljarje. Prenova mesta nudi izjemne možnosti lokalnemu turizmu, ki
pridobiva nove potenciale, tudi v povezavi s hmeljarstvom.
Slovenska hmeljarska industrija je pred velikim izzivom. Zaradi klimatskih sprememb je letina iz leta v leto
bolj nepredvidljiva, tu pa je še prosti trg, ki z raznimi špekulacijami močno vpliva na svetovno povpraševanje.
Izzivi, ki čakajo hmeljarje, so številčni. V nadaljevanju smo pripravili tri možne scenarije razvoja hmeljarstva v
Sloveniji.
123
Scenarij A
Pravočasna reakcija na klimatske spremembe se hitro povrne. Stalno iskanje novih rešitev
s strani domače in tuje akademske stroke vzdržuje fleksibilnost v proizvodnji, ki je ključna
za konstanten prihodek hmeljarjev. Skupen pristop na tujih trgih ter obsežna promocija
geografske označbe skrbita za porast prodaje slovenskega hmelja. Hmeljarstvo predstavlja
vitalen del kmetijstva v Sloveniji, pridelovalne površine se uspešno prilagajajo potrebam
na trgu, število hmeljarjev pa ostaja enako. Hmeljarji se zaradi dosega višje učinkovitosti
združujejo.
Scenarij B
Velika nihanja na prostem trgu ter nepredvidljive klimatske spremembe so za marsikaterega
hmeljarja prevelik zalogaj. Postopnega zmanjševanja števila hmeljarjev in zmanjševanja
hmeljskih površin ne morajo preprečiti niti hmeljarske zadruge, ki se s svojimi investicijami
borijo za ohranjanje konkurenčnosti malih kmetovalcev.
Scenarij C
Svetovni trg je že več let zaporedoma močno prenasičen s hmeljem. Večletna suša prav tako
terja visok davek. Prevelika individualnost hmeljarjev že dalj časa zavira skupen napredek.
Klimatske spremembe so uničile marsikaterega kmetovalca, ki se je odločil odnehati s
proizvodnjo. Nizka cena hmelja na tržišču je hmeljarje prisilila v iskanje bolj donosnih
poljščin, s katerimi bi se lahko lažje preživljali.
Zaključek
V letu 2014 so imeli savinjski hmeljarji dobro leto, saj so imeli dobro letino, katero so uspeli v celoti tudi prodati.
Ponovno so lahko sklenili večletne pogodbe in povečali površine, zasajene s hmeljem. Vendar pa je lahko že
drugo leto zgodba popolnoma drugačna. Odvisnost od trga je torej glavna slabost pridelave hmelja, ki lahko na
dolgi rok prizadane predvsem manjše hmeljarje. Zato je hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini na razcepu – ali
se prepustiti nepredvidljivim razmeram na svetovnemu trgu in tvegati obstoj predvsem manjših hmeljarjev ali
pa se bolj povezati in ohraniti pestro strukturo hmeljarskih kmetij, ki so savinjski hmelj povzdignile v enega
najkakovostnejših na svetu. Od te odločitve je odvisno marsikaj – kako se bo spreminjala raba tal v Spodnji
Savinjski dolini, na kakšen način bodo delovale zadruge in tudi IHPS. Od vseh deležnikov je odvisno, ali bo
hmelj iz Savinjske doline ostal le sestavina za varjenje piva v drugih delih Slovenije in sveta ali pa bo vključen v
vrhunsko lokalno varjeno pivo s specifičnim okusom, lično zapakirano protokolarno darilo, okusen kulinarični
prigrizek, turistični paket Spodnje Savinjske doline, krmo za živali ali kremo za obraz. Možnosti je ogromno,
potrebno se je le povezati na ravni vseh šestih občin Spodnje Savinjske doline in narediti korak naprej.
124
UPRAVLJANJE Z VODNIMI VIRI Z NAMENOM NJIHOVE
VEČNAMENSKE RABE
Simon Koblar, Valentina Pajk Koblar, Barbara Rozman in Klavdija Šilc
Voda je ena izmed osnovnih življenjskih dobrin. V občinah Spodnje Savinjske doline se tega še posebej
zavedajo. Spopadajo se namreč z dvema z vodo povezanima naravnima nesrečama: sušo in poplavo, ki se
lahko pojavita celo v istem letu. Zato je zelo pomembno, da je upravljanje z vodnimi viri čim bolj smotrno. Za
rešitev omenjenih težav se marsikje uporablja vodne zadrževalnike, zato smo se tudi mi osredotočili predvsem
na to rešitev.
Naše delo se je pričelo s proučevanjem virov in literature o vodnih zadrževalnikih na splošno. Posebno
pozornost smo namenili že obstoječim in načrtovanim zadrževalnikom na območju občin Spodnje Savinjske
doline. Nato smo opravili več intervjujev, tako s predstavniki občin kot s kmeti. Na ta način smo se seznanili z
načrti za prihodnost in odnosom lokalnega prebivalstva do njih. Mnenja kmetov smo združili v SWOT analizo,
s pomočjo katere smo izpostavili prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti obstoječih načrtov. Ko smo
preučili izsledke iz literature in se seznanili z odzivom javnosti na obstoječo vodno problematiko, smo še sami
predlagali potencialne lokacije za umestitev mokrih zadrževalnikov.
Zadrževalniki – vodne akumulacije
Prvi načrti vodnih akumulacij so zaradi manj ugodnih naravnih dejavnikov, večje poseljenosti in gospodarskega
pomena kotlinastega sveta ter družbenogeografskih razmer nastali v času nemške okupacije med 2. svetovno
vojno. Po teh načrtih naj bi dolino Savinje v Soteski nad Letušem pregradili s 67 m visokim jezom in z akumulacijo
313 milijonov m3 vode, kar bi bistveno prizadelo poseljenost dolinskega sveta ter populacijsko in gospodarsko
jedro Zgornje Savinjske doline (Radinja, 1993).
V zadnjih treh desetletjih so na Slovenskem namesto večjih nastajali manjši lokalni vodni zbiralniki (Radinja,
1993). Gre za vodne akumulacije kot eden izmed vrst vodogradbenih ukrepov, ki služijo za zadrževanje
poplavne vode, s katerim se zmanjša pretok v strugi ter poveča človekov vpliv na obseg poplav. Poznamo več
različnih tipov zadrževalnikov. Suhi vodni zadrževalniki zadržujejo poplavne konice le ob poplavah. Mokri vodni
zadrževalniki pa so večnamenske akumulacije, pri katerih je del prostornine namenjen zadrževanju poplav,
voda se poleg tega namenja tudi za namakanje v kmetijstvu ali za potrebe v industriji. Imajo večjo globino kot
suhi zadrževalniki. Za razliko od suhih zadrževalnikov se skozi njih neprestano pretaka voda (Brilly, Mikoš, Šraj,
1999).
Manjše vodne akumulacije
Pri načrtovanju je v prostor bolje umestiti več manjših lokalnih vodnih akumulacij, ki so v pokrajini manj
izstopajoča kot večja umetna jezera. V Savinjski dolini so bile predvidene naslednje vodne akumulacije:
Trebnik, Radigaj, Jelovnik, Žovnik, Trnavca in Trbolca. Danes sta v zahodnem delu Spodnje Savinjske doline na
vznožju Dobrovelj zgrajena Braslovško in Žovneško jezero, ki sta bila prvotno zgrajena za potrebe namakanja
(Radinja, 1993).
Žovneško jezero
Žovneško jezero se nahaja na območju nekdanjih kmetijskih in gozdnih površin na zahodnem delu Spodnje
Savinjske doline pod obronki planote Dobrovlje jugozahodno od Braslovč. Zajezitvena pregrada leži pod
domačijo »pri Plavcu«, kakšnih 450 m nad sotočjem potoka Jelovnika in Trbolce (Vogrin, 2005). Zgrajeno je
bilo leta 1978 s postavitvijo 73.000 m3 obsegajoče zemeljske pregrade Trnava preko potoka Trnavca (Žovneško
jezero, 2013).
Prostornina akumulacijskega bazena Žovneškega jezera je 1.720.000 m3, površina zajeze 490.000 m2, dolžina
zajeze 1,5 km in površina njegovega vodozbirnega zaledja pa je 8 km2. Višina zgrajene pregrade je 13,5 m,
dolžina krone meri 333 m, prostornina pa 73.000 m3 (Sedej, 2014). Povprečna globina jezera je 7 m (Žovneško
jezero, 2013), največja globina pa doseže 9,5 m (Vogrin, 2005).
Investitorja gradnje umetnega zadrževalnika sta bila Območna vodna skupnost Savinja–Sotla ter Kmetijski
kombinat HMEZAD. Pregrada je danes v lasti Ministrstva za okolje in prostor, in sicer Agencije RS za okolje,
medtem ko obratovanje, vzdrževanje in opazovanje pregrade izvaja koncesionar javne gospodarske službe
na območju Savinje, Nivo, d. d., Celje. Sredstva za vzdrževanje in spremljanje stanja pregrad so zagotovljena
iz proračunskih sredstev. Večina del, kot so košnja, spremljanje stanja, vzdrževanje posameznih delov
125
hidromelioracijske opreme v skladu z Začasnim pravilnikom o obratovanju posamezne akumulacije, je vezanih
na enoletno obdobje. Pojavljajo se veliki finančni problemi, saj stroški investicijskega vzdrževanja presegajo
proračunska sredstva, ki so letno namenjena za vzdrževanje in obratovanje objektov vodne infrastrukture.
Funkcionalno gre za večnamenski objekt, katerega glavna naloga je zadrževanje visokih voda in izkoriščanje te
vode za namakanje kmetijskih zemljišč v času suše (Zupančič, Kovač 2009).
Tako samo Žovneško jezero kot tudi njegova okolica imata veliko vlogo pri ohranjanju biološke raznovrstnosti,
saj gre za ekološko pomembna območja, ki predstavljajo dom številnim rastlinam in živalim (Žovneško jezero,
2014), kot so na primer rastline: širokolistni rogoz (Typha latifolia), različne vrste šašev predvsem Carex
elata ter živali: siva čaplja (Ardea cinerea) in čopast ponirek (Podiceps cristatus) (Vogrin, 2005). Sprva je bil
zadrževalnik namenjen za namakanje, kasneje so v njem začeli gojiti ribe, v zadnjem času pa je jezero postalo
zanimivo tudi za rekreacijo (Vogrin, 2005).
Slika 24: Žovneško jezero zaradi razmeroma majhne velikosti ne izstopa (S. Koblar, 2014).
Braslovško jezero
Braslovško jezero leži približno 1 km severozahodno od trga Braslovče. Nastalo je leta 1961 z zajezitvijo potoka
Trebnik (Braslovško jezero, 2014). Površina jezera meri okoli 4,5 ha, dolžina 500 m, širina 60 m na ožjem delu
oziroma 170 m na širšem delu. Pregrada, ki je bila zgrajena, da so zajezili potok Trebnik, je široka 5 m ter dolga
okoli 75 m. Pod jezerom je zemeljski bazen, ki je bil prvotno namenjen prezimovanju rib v času, ko bi jezero
čistili. V naslednjih letih se je izkazalo, da je bila gradnja tega bazena nesmiselna, saj je zdaj v glavnem prazen
in se vedno bolj zarašča (Kralj, 1990), kar smo opazili tudi med terenskim ogledom. Jezero je bilo že od vsega
začetka namenjeno turističnim aktivnostim in družabnim dogodkom (Braslovško jezero, 2014).
Slika 25: Braslovško jezero je bilo zgrajeno za potrebe turizma (S. Koblar, 2014).
126
Ribnik vrbje in Preserska jezera
Ribnik Vrbje južno od Žalca, tik ob Savinji, spada pod zavarovano območje Nature 2000. Meri dobrih 13 ha in
je v tem delu doline največja stoječa voda. V ribniku poteka vzreja toplovodnih vrst rib – krapovcev. Ribnik ima
bogato floro in favno, med katero najbolj izstopajo ptice (Ribnik …,2014).
V naselju Preserje, nedaleč stran od Braslovč ob regionalni cesti Šentrupert–Mozirje, leži Presersko jezero
oziroma ribnik, ki je nastal z zajezitvijo Struge, stranskega rokava reke Savinje. Jezero je znano po tem, da nudi
dobre pogoje za ribolov (Presersko …, 2014).
Namakalni sistemi
Občine Spodnje Savinjske doline se s sušami spopadajo tudi s pomočjo namakalnih sistemov. V članku
objavljenem v Utripu Savinjske doline je bila opisana strokovna naloga za potrebe namakanja v Spodnji Savinjski
dolini Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. V ta namen so sestavili seznam vseh načrtovanih in
zgrajenih namakalnih sistemov v izbranih občinah. Ta seznam je predstavljen v priloženi preglednici 31.
Preglednica 31: Seznam zgrajenih in načrtovanih namakalnih sistemov v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov:
Rozman, 2014).
Občina
Braslovče
Ime
Jožef Rojnik
2,05
NS Gomilsko
169, 53
Opombe
idejni projekt, Bolska
NS Lapurje
0,05
NS Latkova vas
59,27
deluje, Trnavca
NS Letuš
42,87
ne deluje, Savinja
NS Pod Letušem
406,26
deluje, Savinja
NS Podgorje pri Letušu
23,76
ne deluje
NS Šentrupert
124,43
ne deluje, Savinja
NS Trnava—Brije
286,16
deluje, Trnavca
Namakanje Šmatevž
109,90
deluje, Trnavca
Otmar Kugovnik
Polzela
Velikost (ha)
NS Breg
2,42
131,80
deluje, Struga
Ida Cestnik
1,94
NS Lapurje
107,08
idejni projekt, Bolska
NS Latkova vas
161,23
deluje, Trnavca
NS Šentrupert
38,32
ne deluje, Savinja
Tabor
/
4,63
za rastlinjake
Vransko
/
0,1
Prebold
Žalec
za vrtnarske potrebe
NS Gotovlje
69,18
deluje, Struga
NS Breg
314,05
deluje, Struga
IHPS
20,77
deluje, podtalnica
NS Medlog (Babno in Mirosan)
11,26
deluje, Struga
NS Novo Celje
432,23
Lava deluje, Ložnica občasno,
Struga in Savinja ne delujeta
NS Šempeter - Vrbje
503,44
deluje, Struga
Rastislav Lončarek
0,07
obratuje
Sadjarstvo Mirosan, d. d.
8,32
obratuje
Vrtnarstvo Boris Zagode, s. p.
0,33
obratuje
127
Načrti za gradnjo suhih zadrževalnikov
Karta 28: Načrt izgradnje desetih suhih zadrževalnikov ob Savinji in Bolski.
128
Leta 2011 je potekala javna razgrnitev državnega prostorskega načrta kompleksa 10 suhih zadrževalnikov,
katerih glavna naloga naj bi bila zaščita Spodnje Savinjske doline pred poplavami Savinje in Bolske. Državni
prostorski načrt predvideva gradnjo 8 zadrževalnikov na Savinji in dveh na Bolski (Državni prostorski načrt
…, 2011). V predhodnih študijah je bilo ugotovljeno, da zaradi dovzetnosti za erozijo umeščanje suhih
zadrževalnikov na obdelovalne površine ni ustrezno. Kot rešitev so predlagali, da se v glinokopih na območju
občin Prebold in Tabor pridobi prst z glinasto teksturo, ki bi jo prenesli na območja suhih zadrževalnikov. V
državnem prostorskem načrtu je predvideno, da se na območju izvajanja posegov spremeni namenska raba
prostora, kjer bodo potekala gradbena dela pa naj bi se površine povrnile v prvotno stanje (Državni prostorski
načrt ..., 2011; cv: Jelen, 2014a). Trenutno je projekt v fazi pridobivanja soglasij lastnikov zemljišč, ki pa so
izrazili precejšnje nestrinjanje. Lastniki zemljišč, kmetovalci in občine niso bili upoštevani pri načrtovanju že od
samega začetka, zato se s sedanjimi načrti ne strinjajo. Prve ideje naj bi se pojavile že pred 10 leti, leta 2006
pa sta bili na razpolago dve možnosti: sedanji načrt in načrt o manjših vodnih zadrževalnikih v povirnih delih
Savinje in Bolske, vendar so vsi ti podatki ostali skriti vse do javne razgrnitve. Kmetovalci so samoiniciativno
organizirali posvet, na katerem so načrt podrobno proučili in našli veliko napak. Prva napaka je v tem, da bi bili
za to območje mnogo bolj primerni mokri zadrževalniki. Spodnjo Savinjsko dolino namreč močno prizadenejo
tudi suše. Leta 2003, ko je celotno Slovenijo prizadela huda suša, je bil pridelek hmelja namesto običajne 2,5 t/
ha samo 150 kg/ha. Zaradi pomanjkanja vode je hmelj vegetiral in ostal v fazi cvetenja. Če bi bili zgrajeni mokri
zadrževalniki pa bi lahko ob viških vode to zadrževali, v času suše pa jo uporabljali za namakanje (Drča, 2014).
Preglednica 32: Površine prizadetih najboljših kmetijskih površin po občinah (Vir podatkov: Jelen, 2014a).
Občina
Površina najboljših kmetijskih površin (ha)
Celje
19,4
Žalec
357,23
Prebold
58,56
Braslovče
160,76
Tabor
17,89
Vransko
0
Polzela
0
skupaj
613,84
Preglednica 33: Značilnosti zadrževalnikov. Številčenje zadrževalnikov je enako kakor na karti 28 (Vir podatkov: Jelen, 2014a).
Ime zadrževalnika
1. Levec
2. Petrovče
Razlivna
površina (m2)
Prostornina
(m3)
Maksimalna
višina nasipa
(m)
1504
415.170
826.000
4,6
2 stanovanjska objekta, kozolec, več pomožnih
objektov
Dolžina
nasipa (m)
Rušenje objektov
4.085.000
1.219.860
1.761.950
4,6
3 leseni objekti
3. Dobriša vas
3.808
683.240
746.435
4,5
2 stan. objekta, 2 gosp. poslopji, 1 poslovni
objekt
4. Roje
2.000
496.500
728.565
4,2
1 stan. objekt z gosp. poslopjem, 1
sekundarno bivališče
5. Šempeter 1
1.202
351.540
1.053.980
6,5
športno-rekreacijski center, igrišči za tenis,
odbojko, spremljajoči objekti, leseno
sekundarno bivališče
6. Šempeter 2
1.170
293.480
601.220
4,4
1 kmetijski objekt
7. Dobrteša vas
1.670
224.460
417.710
4,7
2 leseni sekundarni bivališči
8. Latkova vas
2.661
392.900
1.047.335
5,0
2 leseni baraki
9. Kaplja vas
1.563
934.120
1.486.320
5,2
1 stan. objekt, sekundarno bivališče s
spremljajočimi objekti, lesena letalska lopa
Aero kluba, športno igrišče
10. Trnava
3.100
950.180
2.459.075
6,8
2 stan. objekta s spremljajočimi gosp. objekti,
kmetijski objekt
129
V okoljskem poročilu je kot ukrep zapisano, da se bodo poiskala za oškodovane kmetovalce nadomestna
kmetijska zemljišča, kar pa je nemogoče. Gre namreč za 758,5 ha obdelovalnih površin, od tega jih kar 80,9 %
spada med najboljša kmetijska zemljišča (Državni prostorski načrt …, 2011). Tudi če bi jih našli, pa zagotovo ne
bi spadala v tako kakovosten razred (Drča, 2014).
Problem bi se pojavil tudi, če bi bile poplave v višku rasti pridelkov, kajti voda bi za pregradami zadrževalnikov
ostala kar 14–21 dni. V tem času bi odložila veliko mulja, ki bi zaprl dovod zraka do spodnjih delov rastlin, kar
bi povzročilo anaerobne procese in gnitje rastlin. Prav tako bi lahko prinesel s seboj veliko nevarnih snovi,
ki bi se na območjih zadrževalnikov akumulirale in onesnažile prst ter tam gojene pridelke. Te snovi bi voda
lahko sprala iz poplavljenih avtomehaničnih in ostalih delavnic, dvorišč, kanalizacije, itd. Takšno onesnaževanje
z akumuliranimi nevarnimi snovmi v zadrževalnikih bi povzročilo ogromno škode tudi v hmeljarstvu. Pred
prodajo hmelja se opravijo testiranja 110 parametrov na naključnih hmeljevih kobulah. Če je samo eden izmed
njih negativen, hmelja ne morejo prodati. Tudi če bi se to zgodilo samo enemu pridelovalcu hmelja, bi to vrglo
slabo luč, ne samo na savinjski ampak na celoten slovenski hmelj (Drča, 2014).
Kot je razvidno iz preglednice 33, bi ti zadrževalniki prekrili ogromno območje, ki je za nekatere, predvsem
kmetovalce, ki imajo tu zemljišča, glavni vir zaslužka. Hkrati pa bi zadrževalniki bolj pripomogli pri poplavni
zaščiti Celja in Laškega, kakor območja Spodnje Savinjske doline (Drča, 2014).
Reševanje poplavne problematike v posameznih občinah
Občine v Spodnji Savinjski dolini rešitve ne vidijo v državnem prostorskem načrtu. Glede na specifike svojega
teritorija imajo vsaka svoje načrte, kako se spopasti s problematiko čedalje pogostejših suš in poplav.
Občina Vransko
Za razliko od drugih občin ima občina Vransko največ problemov s hudourniškimi vodami (potoki Podgrajščica,
Merinščica, Zaplaninščica in Bolska), suše pa jih ne pestijo, zato vidijo rešitev v gradnji suhih zadrževalnikov.
V občinskem prostorskem načrtu imajo predvideni dve lokaciji za suhe zadrževalnike, enega na Merinščici
in dva na Zaplaninščici. Zadrževalnik na Merinščici naj bi bil sposoben zadrževati 100-letne poplavne vode
maksimalno 2 uri, uporabljali bi ga tudi za manjše pretoke. To je že sedaj neke vrste naravni zadrževalnik, za
njegovo uporabo bi morali postaviti samo 13 m visoko brano za katero bi se nabirala voda. Če bodo načrti
sprejeti in bodo zbrali dovolj financ, naj bi se gradnja začela že leta 2016. Kot smo že omenili, se dva suha
zadrževalnika načrtujeta na Zaplaninščici. Tudi v tem primeru bi bilo potrebno zgraditi 13 m visoke brane.
Poleg tega pa bi bilo potrebno v primeru Zaplaninščice prestaviti še dve stanovanjski hiši. Ker bi to bili suhi
zadrževalniki, bi morala občina odkupiti samo zemljišča, kjer bodo postavljene brane. Za gorvodna zemljišča
pa bi odplačevali odškodnine (Jerman, 2014).
Občina Tabor
Občina Tabor se, tako kot ostale občine v Spodnji Savinjski dolini, srečuje s hudourniškimi poplavami in
njihovimi posledicami. Največji problem v občini predstavlja hudourniški vodotok Konjščica. Ta najbolj poplavlja
in ogroža prebivalce Ojstriške vasi, Tabora in Lok. V ta namen je občina naročila izdelavo študije »Ocena
poplavne ogroženosti in predlog izboljšanja poplavne varnosti naselij Tabor in Ojstriške vasi zaradi visokih voda
Konjščice«. Izdelana je bila junija 2006 in naj bi služila kot strokovna podlaga za izdelavo prostorskega plana in
reda občine Tabor. V študiji je predlagana izgradnja štirih novih suhih zadrževalnikov poplavne vode. Narejena
je na podlagi metode matematičnega modeliranja, pri kateri se premalo upošteva naravne in druge danosti
porečja. Rezultati tovrstnega modeliranja so tako precej posplošeni in ne ustrezajo dejanskemu stanju. Poleg
tega pa v študiji ni točno opredeljeno, kakšni so cilji protipoplavnih zaščitnih ukrepov in ali bo pred poplavami
obvarovano celotno območje ob Konjščici ali samo manjša pozidana območja (Natek, 2007).
Model in študija ne upoštevata hudourniškega značaja vodotoka Konjščica, ki ob močnejših kratkotrajnih
padavinah prenaša s sabo ogromne količine plavja, mulja, proda, vejevja in izruvanega drevja. Porečje je v večini
iz nekarbonatnih kamnin. Ob izgradnji suhih zadrževalnikov na srednjem delu vodotoka Konjščice bi se erodirani
material ob visokih vodah odložil v prvih dveh zadrževalnikih (pod Lokami in pri kmetiji Ropret). Material
iz nekarbonatnih kamnin je v gradbeništvu neuporaben, torej bi bilo potrebno ob izgradnji zadrževalnikov
urediti tudi deponijo za naplavljen material. Poleg tega pa bi se v zadrževalnikih odložile tudi ostale nevarne
snovi in težke kovine (komunalne vode ipd.). Zaradi hudourniškega značaja Konjščice bi bilo potrebno pogosto
čiščenje prvih dveh zadrževalnikov, kar bi obenem drastično povečalo stroške vzdrževanja. Poleg tega pa bi bila
kmetijska zemljišča, na katerih naj bi se nahajali omenjeni zadrževalniki, zaradi spremenjene rabe tal povsem
uničena in neprimerna za kmetijsko pridelavo (Natek, 2007).
130
Ena od pomanjkljivosti študije je tudi ta, da je v njej obravnavan le čas praznjenja, ne pa tudi čas polnjena, saj je
prav zaradi hudourniškega značaja vodotoka čas polnjenja precej manjši. Po izračunih izgradnja zadrževalnikov
poplavne vode ne bi zadoščala za ustrezno zaščito pred poplavami. Skupna površina vseh štirih zadrževalnikov
bi znašala 11,9 ha, v njih pa bi lahko zadržali okoli 111.000 m3 vode. 100-letne vode bi po izračunih zapolnile
zadrževalnike že v 29,4 minutah. Poplavni val ob poplavah junija 1994 pa je trajal približno 3 ure, kar po
izračunih znese 680.000 m3 vode. Torej bi ob omenjeni povodnji z omenjenimi zadrževalniki zadržali le 19
% poplavne vode, kar ne bi zaustavilo oziroma bistveno omejilo poplav dolvodno od zadrževalnikov (Natek,
2007).
Problemi bi se zaradi neupoštevanja hudourniškega značaja vodotoka pojavili tudi pri tehnični izvedbi
zadrževalnikov. Zaradi neustrezne velikosti dovodnih kanalov bi se ob navalu poplavne vode in veliki količini
prenesenega materiala dovodni kanali zamašili. Problem se pojavi tudi zaradi lokacije dovodnih kanalov, ki naj
bi bili postavljeni v bližini domačij, le te pa bi postale na novo poplavno ogrožene (Natek, 2007).
Z izgradnjo zadrževalnikov se sicer delno reši problem poplav, a te tako ogrozijo ostala poseljena območja
gorvodno od zadrževalnikov in v njihovi okolici. Namen zadrževalnikov na Konjščici je predvsem pridobitev
novih zazidljivih zemljišč, na poplavnem območju v okolici Tabora, kamor bi se naselje v naslednjih desetletjih
lahko širilo (Natek, 2007).
Omenjeni večji posegi v prostor ne bi rešili problemov, zato so alternativne rešitve odlična poteza, te je
podal Natek (2007). Minimalni posegi so učinkovitejša rešitev. Nove nizke prečne pregrade bi upočasnile tok
poplavne vode po poplavni ravnici in znižale poplavno konico. Z manjšimi tehničnimi ukrepi bi bilo potrebno
povečati strugo Konjščice skozi Ojstriško vas, da bi bila sposobna prevajati tudi 20-letne poplavne vode.
Pretočnost bi se povečala ob minimalni razširitvi struge, ob izgradnji nizkih nasipov na obeh straneh in dvigu
mostov nad višino poplavne vode ter brez nosilcev v strugi. Presežek poplavnih voda Konjščice v Ojstriški vasi,
ki bi se pojavljale ob 100-letnih poplavah, bi bilo težko spraviti skozi obstoječo strugo, zato bi bila učinkovitejša
rešitev izgradnja 1 km dolgega razbremenilnega kanala. Razbremenilni kanal Konjščica–Bolska bi potekal po
zahodnem robu Ojstriške vasi, kjer je v preteklosti že bila naravna struga Konjščice. Te poplavne vode pa bi
zadržali v protipoplavnih zadrževalnikih ob Bolski, med Kaplo in Gomilskim. Poleg tega bi bilo pametneje in
primerneje, če bi se urejalo celotna porečja vodotokov glede na rabo tal. Poplavam se je lažje izogniti, kot pa
jih preprečiti, zato je ena od rešitev tudi izgradnja zaokroženih stanovanjskih sosesk izven vaških jeder in na
višjih terasah, ki jih poplave ne ogrožajo (Natek, 2007).
Intervjuji s kmeti
Med 9. in 12. 7. 2014 smo opravljali intervjuje z lastniki zemljišč na območju občin Spodnje Savinjske doline.
Opravili smo deset osebnih in pet telefonskih pogovorov, intervjuvanci so bili večinoma izbrani naključno, pri
čemer smo pazili na zadostno prostorsko razpršenost. Večinoma je šlo za kmete, ki obdelujejo med 15 in 25
ha zemljišč, pri treh je bila velikost kmetijskega zemljišča večja od 40 ha. Za večino intervjuvancev kmetijstvo
predstavlja edini vir dohodka družine, pri treh pa se poleg kmetijstva preživljajo tudi z drugo dejavnostjo.
Največ kmetov se je ukvarjalo s hmeljarstvom, živinorejo in poljedelstvom. Predvsem v sklopu poljedelstva
prevladuje pridelava krmne koruze.
Z načrti o zadrževalnikih so bili seznanjeni večinoma vsi sodelujoči, nekateri bolj podrobno, drugi manj. Tisti,
ki nimajo zemljišč na območju z državnim prostorskim načrtom predvidenih zadrževalnikov, so bili manj
seznanjeni, oziroma se niso preveč zanimali za to tematiko. Zelo dobro so bili obveščeni kmetje, ki so lastniki
zemljišč, na katerih je bila predvidena izgradnja suhih zadrževalnikov. Ti kmetje so se z načrti seznanili sami z
medsebojnim obveščanjem.
Kmetje nasprotujejo izgradnji suhih zadrževalnikov na najboljših kmetijskih zemljiščih, saj se zavedajo vseh
negativnih posledic, ki bi jih povzročila izgradnja, in v izgradnji ne vidijo niti ene pozitivne stvari. Prizadevajo si
za izgradnjo mokrih zadrževalnikov v povirjih, ki bi jim služili za namakanje v primeru suše. Večina kmetov bi
za namen izgradnje mokrih zadrževalnikov bila pripravljena prodati slabša zemljišča v povirnih delih manjših
potokov, ki so porasla z gozdom ali z mokrotnimi travniki.
Na podlagi izvedenih intervjujev z lokalnim prebivalstvom in nekaterimi informacijami, ki smo jih pridobili na
občini Vransko, smo izdelali SWOT analizo, ki omogoča pregled nad prednostmi, slabostmi, priložnostmi in
nevarnostmi v zvezi z gradnjo zadrževalnikov na območju občin Spodnje Savinjske doline.
Predlagane lokacije za mokre zadrževalnike
Zaradi vseh ugotovljenih negativnih posledic suhih zadrževalnikov, ki jih predvideva Državni prostorski načrt,
in prednosti, ki jih prinašajo mokri zadrževalniki zgrajeni v povirnih delih, smo se odločili, da predlagamo nekaj
lokacij, kjer bi bila mogoča in tudi smiselna izgradnja mokrih zadrževalnikov. Naš namen ni bil predlaganje
131
dokončnih lokacij, ampak smo želeli le pokazati, da so za reševanje vodne problematike mogoče veliko
primernejše rešitve. Ob podrobnejši analizi bi lahko kakšna predlagana lokacija izpadla, prav tako smo kakšno
primerno lokacijo morda izpustili.
Preglednica 34: SWOT analiza.
Pozitivne
Negativne
Notranje
PREDNOSTI
SLABOSTI
–– lasten namakalni sistem,
–– žovneška akumulacija služi za namakanje in
zadrževanje poplavnih voda,
–– mokri zadrževalniki: ob poplavah zadržujejo vodo,
ob sušah služijo za namakanje,
–– nekatere rastline se na vplive poplavne vode v
zadrževalnikih dobro odzivajo in so po poplavi še
vedno uporabne za krmo oziroma prehrano ljudi
(npr. koruza),
–– mokri zadrževalniki imajo manjši vpliv na okolje.
–– suhi zadrževalniki – nanos onesnaženega mulja (težke kovine, voda iz
greznic),
–– letne poplave na Bolski in Konjščici – nanašanje mulja in plavja,
–– okoljsko poročilo ne obravnava zadeve s stališča kmetov,
–– kmetijstvo je za nekatere edini vir dohodka,
–– Braslovško jezero namenjeno le turizmu, ne uporablja se ga za
namakanje, niti za zadrževanje poplav,
–– zaraščanje strug vpliva na poplave,
–– gradnja naselij na prvi terasi (100-letne poplave),
–– ribnik Vrbje je preveč zaščiten (naravovarstvo), nima druge funkcije,
–– vodovarstvena območja v Spodnji Savinjski dolini se širijo, kar omejuje
kmetijstvo,
–– suhi zadrževalniki so dražji od mokrih tako pri gradnji kot pri vzdrževanju.
Zunanje
PRILOŽNOSTI
NEVARNOSTI
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
––
vzdrževanje in dvigovanje protipoplavnih nasipov,
akumulacije v povirnih delih,
močvirnati travniki primerni za zajezitev,
nekaj primernih površin v občini Vransko na lokaciji
načrtovanega zadrževalnika Zaplaninščica,
pregrade in pragovi na Savinji in Bolski – tako kot
so bile nekoč,
predlagana lokacija: Podvrh (gozd),
praznjenje mulja v Žovneškem jezeru, kar bi
povečalo akumulacijo,
poglobitev Bolske in drugih vodotokov,
obnoviti obstoječe vodne akumulacije ter narediti
nove,
evropska sredstva za financiranje gradnje
zadrževalnikov,
naravni zadrževalniki: mrtvice, močvirnati travniki,
obnovitev kanalov nekdanjih mlinščic.
––
––
––
––
––
––
––
suše (najhujši 2003 in 2013),
izguba obdelovalnih površin znotraj zadrževalnika,
nevključevanje javnosti v načrtovanje,
zadrževalniki bi pri zadrževanju viškov poplavnih voda bolj služili Celju
kot Savinjski dolini,
deponije za umazan mulj ni,
problem velikih nasipov (težava pri strojni obdelavi, slabši estetki videz),
zadrževalniki ne bodo zgrajeni zaradi pomanjkanja finančnih sredstev,
oziroma ne bodo zgrajeni kmalu,
kdo bo vzdrževal sisteme zadrževalnikov?
spremenjena mikroklima,
vplivov zadrževalnikov na okoljske dejavnike ne poznamo dobro,
pri umeščanju zadrževalnikov se nekaterim dejavnikom daje večjo
težo, kot bi bilo potrebno (npr. območja Nature 2000 kot pa najboljšim
obdelovalnim površinam).
Obstaja že nekaj predlogov lokacij mokrih zadrževalnikov (Drča, 2014; Jelen, 2014a), te predloge smo
predhodno preučili in jih deloma tudi združili z našimi predlogi. Iskanja primernih lokacij smo se lotili s pomočjo
geografskih informacijskih sistemov, kjer smo za celotno območje pregledali več vrst prostorskih podatkov. Na
podlagi digitalnega modela reliefa smo izračunali ukrivljenost površja, tako smo dobili območja, kjer je relief
že sedaj konkaven, kar pomeni, da je gradnja akumulacij na tem območju enostavnejša. Dodaten kriterij so
bile stavbe, cestna infrastruktura, območja Nature 2000 in vodovarstvena območja, ki se ne smejo nahajati na
predlaganih lokacijah. Upoštevali smo tudi dejstvo, da je gradnja zadrževalnika smiselna le na dovolj velikem
porečju, zato nismo iskali lokacij preblizu izvirov. Kot enega izmed pomembnejših kriterijev smo upoštevali tudi
rabo tal. Tu smo se omejili predvsem na gozd in na trajne travnike. Na tak način smo določili 11 potencialnih
lokacij novih zadrževalnikov, ki so označeni na karti 29. Skupna površina zadrževalnikov znaša 79,8 ha. Na
karti so zadrževalniki sicer večinoma slabo vidni, saj gre večinoma za zadrževalnike manjših dimenzij. Zaradi
prevelike širine cest in vodotokov, ki niso v merilu, ponekod izgleda, da so lokacije zadrževalnikov na cestah,
vendar so v resnici od njih zadosti oddaljeni. Ob iskanju dovolj velikih območij se sicer nismo mogli izogniti
manjšim območjem z njivskimi površinami. Iz rabe tal je razvidno, da je na tem območju tudi nekaj pozidanih
površin, vendar ne gre za stavbe, temveč za poljske in gozdne poti.
Preglednica 35: Raba tal na območju predlaganih zadrževalnikov.
Raba tal
Površina
(ha)
132
Gozd
43
Trajni
travnik
28,5
Pozidano
in sorodno
zemljišče
2,3
Drevesa in
grmičevje
2
Voda
1,5
Neobdelano
kmetijsko
zemljišče
1,1
Njive
Ekstenzivni
oz. travniški
sadovnjaki
1
0,4
Posegi v okolje bi ob sprejetju takega načrta bili veliko manjši, kakor pa ob gradnji suhih zadrževalnikov v
dnu Spodnje Savinjske doline, kar je razvidno tudi s karte 29. Ti zadrževalniki bi lahko bili namenjeni tudi
namakanju, kar bi zmanjšalo pritiske na vodno telo Spodnje Savinjske doline.
Karta 29: Lokacije izvedenih intervjujev in predlagane lokacije za mokre zadrževalnike.
Reševanje vodne problematike v Spodnji Savinjski dolini je zahtevna naloga, ki se jo je potrebno lotiti
celovito. Pri umeščanju zadrževalnikov v prostor je potrebno vključiti tudi lokalno prebivalstvo, predvsem pa
morajo predlagani ukrepi služiti med drugim tudi območju Spodnje Savinjske doline in ne samo dolvodno
ležečim krajem. S tega vidika je kompleks 10 suhih zadrževalnikov, ki ga predvideva Državni prostorski načrt,
neprimeren. Med lokalnim prebivalstvom zato vlada splošen odpor proti temu projektu. Po drugi strani
posamezne občine načrtujejo izgradnjo zadrževalnikov, ki bi rešili poplavno varnost na območju njihove
občine, prav tako pa bi deloma zmanjšali poplave v nižjih delih doline. Žal pa so nekateri projekti, kot na
primer v občini Tabor, pomanjkljivo zasnovani. V občini Vransko načrtujejo izgradnjo mokrega zadrževalnika,
ki naj bi preprečil poplavljanje trga, vodo iz njega pa bi lahko uporabljali tudi za namakanje. Ob izgradnji več
mokrih zadrževalnikov, bi bilo potrebno urediti tudi sistem upravljanja in vzdrževanja zadrževalnikov. Danes se
namreč pojavljajo težave že z vzdrževanjem dveh obstoječih zadrževalnikov, kar bi se vsekakor moralo urediti.
133
TURISTIČNA UREDITEV V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE
Veronika Fabeković, Urša Klanjšek, Špela Kranjc, Maja Sirše in Špela Stanonik
Turistična ponudba občin Spodnje Savinjske doline je neposredno ali posredno vezana na dva najbolj
prepoznavna elementa: Žovneške gospode (večkrat omenjene kot Celjske kneze) in hmeljarstvo, kar skoraj
vsaka turistična točka vključuje v svojo ponudbo. Poleg tega dolina skriva tudi številne naravne znamenitosti,
med katerimi je najbolj poznana jama Pekel. Izredno obiskana in dobro promovirana turistična točka je še
rimska nekropola v Šempetru.
Celovita turistična ponudba je najbolj dodelana v občini Žalec, ki je tudi edina občina z izdelano strategijo
razvoja turizma v Spodnji Savinjski dolini. Ostale občine takšnih konceptov nimajo, v pozitivno smer odstopata
občina Polzela s turistično-informativnim centrom na gradu Komenda in občina Braslovče z gradom Žovnek ter
Dnevom hmeljarjev. Občina z najmanj razvitim turizmom je občina Tabor.
Osnovna problematika, ki smo jo avtorice prispevka zaznale ob proučevanju turistične ureditve, je nepovezanost
in nesodelovanje med občinami, ki so del enotne pokrajine z enotno preteklostjo – posledično s potencialno
enotno turistično ponudbo. V tem duhu smo zasnovale tudi svoje delo, ki je temeljilo na terenskih ogledih
izbranih lokacij, pogovorih s turističnimi delavci in občinskimi predstavniki ter proučevanju zbrane literature.
Pri oblikovanju zaključkov smo se postavile v vlogo potencialnega obiskovalca in oblikovale pakete, primerne
za različne skupine turistov. Predstavljeni paketi niso vezani na občinske okvire, pač pa območje občin Spodnje
Savinjske doline obravnavajo kot celoto. V nadaljevanju prispevka predstavljamo sedem paketov, ki smo jih
predvidele:
–– Poti zlate kobulice (hmeljarska dediščina),
–– Grajske poti (dediščina Žovneških/Celjskih knezov),
–– Zapelji se skozi čas (tehnološka dediščina, promet in avtomobilizem),
–– Od kose do kozolca (etnološka dediščina),
–– Božje točke po dolini (romarski turizem),
–– Čista energija (naravna dediščina in energetske točke),
–– Recita »DA« v slogu (možnosti poroke v Spodnji Savinjski dolini),
–– Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino (možnosti rekreacije in športnega udejstvovanja).
Poti zlate kobulice
Hmeljarstvo, ki se je na Slovenskem najbolj uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini, še danes ostaja njena
osrednja kmetijska dejavnost, hmelj pa njen najbolj prepoznaven artikel. Če je Stari Egipt veljal za Nilov dar,
lahko zanesljivo rečemo, da Spodnja Savinjska dolina velja za dar hmelja, kajti njegova pridelava je močno
vplivala na vsakodnevno življenje in na materialni položaj hmeljarjev, hiter razmah hmeljskih nasadov in
tehnološki razvoj pa sta v veliki meri spremenila podobo pokrajine. Pestra hmeljarska dediščina nas še danes
opominja na velik pomen te gospodarske panoge v preteklosti.
Hmeljarstvo je v drugih predelih Slovenije manj poznano, zato vidimo ta paket kot enega izmed velikih
turističnih potencialov Spodnje Savinjske doline, ki pa ga bi bilo potrebno še dopolniti. V nadaljevanju so
predstavljeni ponudniki z razvito turistično ponudbo ter nekateri predlogi za izboljšanje tematskega paketa.
Vsebina tematskega paketa
Vsebina tematskega paketa obsega samo tiste ponudnike, ki že imajo razvito turistično ponudbo. V sklopu
tega paketa bi si turisti najprej ogledali Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, v katerem so prikazani
hmeljarski običaji, prehrana, oblačila, staro orodje, ki je namenjeno pridelavi in obdelavi hmelja, ter nekateri
hmeljski izdelki. Na koncu ogleda imajo obiskovalci možnost degustacije savinjskega piva Kukec (Ekomuzej
hmeljarstva …, 2014). V sklopu Ekomuzeja delujejo v ostalih spodnjesavinjskih občinah vstopno informacijske
točke, kjer so razstavljeni eksponati iz lokalne kulturne dediščine (Preživite hmeljarski …, 2014). Hkrati z
ogledom Ekomuzeja hmeljarstva si lahko turisti ogledajo Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin, ki deluje znotraj
Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. V njem gojijo preko 180 zdravilnih rastlinskih vrst, hkrati pa
ponujajo tudi možnost nakupa semen oz. sadik zdravilnih rastlin in hmelja (Vrt zdravilnih …, 2014).
134
Dvorec Novo Celje ima za samo hmeljarstvo izreden pomen, saj je na njem nastal prvi nasad württemburškega
hmelja leta 1869. Dvorec je bil zgrajen v 18. stoletju in predstavlja eno najlepših baročnih stavb v Sloveniji, saj
ima podobno zasnovo kot dunajski Schönbrunn (Dvorec Novo Celje, 2014). Zunanjost dvorca je v zelo slabem
stanju, v notranjosti pa trenutno potekajo obnovitvena dela.
V Preboldu si lahko turisti ogledajo muzejsko zbirko Prebold skozi čas, kjer prikazujejo več tematsko zaokroženih
celot. V kontekstu hmeljarstva priporočamo ogled razstave kmečkega hmeljarskega orodja in razstave o
Tekstilni tovarni Prebold, saj so obiralke hmelja po končanem obiranju z zaslužkom v tovarni kupovale nogavice
in metrsko blago za šivanje oblek (Hudales, 2011).
K tematskemu paketu smo dodale tudi pohod po Hmeljski poti, ki se začne pred Ekomuzejem hmeljarstva in
pivovarstva in se nadaljuje do dvorca Novo Celje, preko hmeljišč mimo ribnika Vrbje, ekološke poti Vrbje, reke
Savinje do Rimske nekropole ter nazaj do Ekomuzeja (Pohod po hmeljarski …, 2014).
Turisti lahko tekom leta obiščejo tudi razne prireditve, ki prikazujejo nekatere hmeljarske običaje. V Braslovčah
si lahko drugi vikend v avgustu ogledajo tradicionalno prireditev Dan hmeljarjev, ki poteka tri dni. Prvi dan
je Rock hmeljarjev, ki je namenjen zlasti mladim, drugi dan Športna sobota, kjer se tekmovalci preizkusijo v
hmeljskih športnih igrah, tretji dan pa osrednja prireditev s povorko in predajo starešinstva ter imenovanjem
nove hmeljarske princese. Naslednji dogodek je pričetek obiranja hmelja na star način, ki se začne po 15.
avgustu. Gre za etnološko prireditev, kjer prikazujejo ročno obiranje hmelja v preteklosti, hkrati pa obujajo
ljudske pesmi in ponujajo možnost degustacije »obirovske« malice. Zadnja prireditev, vezana na hmeljarstvo,
je Hmeljarski likof v Petrovčah, ki poteka v začetku oktobra. Na njem Društvo hmeljarjev podeli priznanja
najuspešnejšim hmeljarjem (Dogodki, 2014).
Predlogi za izboljšanje tematskega paketa
Tematski paket vsebuje točke, ki so večinoma skoncentrirane v občini Žalec, zato bi bilo ponudbo potrebno
razširiti še na ostale občine. Hmeljarji so v preteklosti pri delu uporabljali pripomočke, ki so jih izdelovali
pletarji, kovači, kolarji, mizarji, ključarji itd., zato bi bilo v ponudbo tematskega paketa smiselno vključiti tudi
izdelke in prikaz teh obrti. Mnogo hmeljarjev je bilo tudi gasilcev, saj so se med sušenjem hmelja pogosto
pojavljali požari, zato predlagamo povezavo z gasilskima muzejema Žalec in Vransko.
Naslednji predlog je vezan na prireditve, saj so večinoma namenjene lokalnemu prebivalstvu, ki mu je
hmeljarska tradicija blizu. Menimo, da bi bilo potrebno prireditve zasnovati tako, da bi privabile ljudi iz širšega
slovenskega prostora, kjer hmeljarstvo ni toliko poznano. Ključnega pomena pri tem ima promocija dogodkov,
kar pa v današnji dobi digitalne tehnologije ne bi smel biti velik problem, saj se lahko učinkovito oglašuje preko
družabnih omrežij in občinskih spletnih strani.
Poleg že uveljavljenih prireditev, kot so Dan hmeljarjev, Hmeljarski likof in Obiranje hmelja na star način,
predlagamo hmeljarske igre, uprizoritev prihoda obiralk na železniško postajo v Žalcu in razstave na hmeljarsko
tematiko v dvorcu Novo Celje, ko bo ta obnovljen. Hmeljarske igre bi lahko bile narejene po vzoru Kmečkih
iger, ki jih organizira Zveza podeželske mladine Slovenije, in bi bile namenjene predvsem mlajši generaciji.
Tekmovalci bi tekmovali v oranju hmelja, postavljanju in podiranju hmeljevk na tradicionalni način, obiranju
hmelja in basanju hmelja v bale.
V Spodnji Savinjski dolini je bilo v preteklosti pivovarstvo zelo pomembna panoga, zato predlagamo, da bi v
Žalcu ali v okolici ustanovili manjšo pivovarno, kjer bi varili pivo po starem načinu varjenja. Hkrati pa bi lahko
ustanovili tudi pivnico, kjer bi imeli obiskovalci možnost degustacije tako domačega kot tujega piva, varjenega
iz slovenskega hmelja.
Grajske sledi
Na marsikaterem hribu v Spodnji Savinjski dolini vidimo gradove ali njihove razvaline, ki so povečini nastali
v srednjem veku. Pestro srednjeveško zgodovino so močno zaznamovali Žovneški gospodje, kasnejši Celjski
knezi. Ti so se imenovali po gradu Žovnek in imeli v Spodnji Savinjski dolini svoje prvotne posesti. S pridobitvijo
dediščine Vovbrških grofov, nakupi gradov in porokami so v 15. stoletju postali ena najmogočnejših plemiških
družin na današnjem slovenskem ozemlju (Kralj, 2007).
Vsebina tematskega paketa
V sklopu tematskega paketa Grajske sledi so vključene samo tiste znamenitosti, ki že imajo razvito turistično
ponudbo. Turisti bi si najprej ogledali grad Žovnek (1), matični grad Žovneških gospodov, ki spada med
najstarejše, s preko 200 m dolžine pa med najdaljše in največje gradove na Slovenskem. Grad je od 19. stoletja
dalje propadal vse do leta 1993, ko so ga začeli postopoma obnavljati (Ožek, 2014). Do danes so obnovili in
135
pokrili stolp ter v njem uredili sobo z viteško okroglo mizo, kjer se lahko turisti odpočijejo in uživajo v razgledu.
V njegovi okolici se nahajata Žovneško (2) in Braslovško jezero (3).
Poleg gradu Žovnek so imeli Žovneški gospodje prvotno v lasti še gradove Ojstrico v Taboru, Šenek na Polzeli
in Liebenštajn v Preboldu. Vsi ti gradovi so danes razvaline. Grad Ojstrica (6) se prvič omenja v 13. stoletju kot
posest Žovneških gospodov. Po izumrtju Celjskih knezov so ga imeli v lasti menjajoči se oskrbovalci, zato je
začel propadati. Pod gradom so v 16. stoletju zgradili dvorec Ojstrica (Ožek, 2014). Danes so od gradu ostale
samo še razvaline, do katerih vodi zaraščena planinska pot, ter pripovedke o Veroniki Deseniški. Z legendami o
smrti Veronike Deseniške je povezan tudi skalnati čok Krvavica, saj naj bi z nje pahnili Veroniko v smrt (Krvavica
…, 2014).
Grad Šenek (4) se prvič omenja v 13. stoletju in je verjetno stal na griču nad današnjim dvorcem Šenek. Prvotni
grad je bil v 15. stoletju porušen, na njegovem mestu pa zgrajen nov dvorec. Sredi 18. stoletja so prejšnji
dvorec porušili in zgradili današnji dvorec Šenek ter ob njem uredili angleški park z različnimi drevesnimi
vrstami. Danes je v njem Dom upokojencev (Dvorec Šenek, 2014). Friderik II. Celjski je dal v 15. stoletju pozidati
dominikanski samostan Novi Klošter (14) s cerkvijo Naše ljube gospe, ki je deloval vse do 18. stoletja, ko so
bili ukinjeni vsi samostani. V 19. stoletju so iz cerkve odnesli oltar in Marijin kip ter uredili kapelo sv. Dominika.
Danes je samostan v fazi obnove, saj nameravajo v njem urediti konferenčni center (Novi Klošter, 2014).
Karta 30: Zemljevid točk paketa Grajske sledi.
Grad Komenda (13) sredi Polzele je bil eden izmed štirih postojank Malteškega viteškega reda (Grad Komenda,
2014). Grajska pot v Preboldu poteka od graščine Prebold proti Kaplji vasi, kjer je nekoč stal grad Gorica, do
razvalin gradu Libenštajn, mimo ribnika Prebold, Svetega Lovrenca in Šešč do razvalin gradu Žažemberk (TIC
Prebold, 2014). Dvorec Prebold (11) se prvič omenja v drugi polovici 16. stoletja. Tekom svojega obstoja so
ga dvakrat zavzeli kmečki uporniki ter uničili številni izbruhi požarov, tako da so ga večkrat na novo prezidali.
136
V 20. stoletju so bila v dvorcu skladišča Tekstilne tovarne Prebold ter stanovanja za tovarniške delavce (Graščina
Prebold, 2014). V Kaplji vasi so danes vidni samo ostanki parka nekdanje graščine Gorice (8), ki je nastala v 16.
stoletju (Občina Prebold, 2014). Grad Libenštajn (9) je stal na pobočju Tolstega vrha nad Preboldom in se prvič
omenja v 13. stoletju, a je bil porušen že v 15. stoletju. Njegove razvaline so odkrili konec 19. stoletja, a so se
do danes ohranili samo še posamezni kupi kamenja (Dolinar, 2013). Grad Žaženberk pri Svetem Lovrencu (12)
se prvič omenja v drugi polovici 13. stoletja. Poseljen je bil vse do 15. stoletja, ko je bil v bojih za dediščino
Celjskih porušen. Danes so vidni samo še ostanki zidov (Grad Žažemberk, 2014).
Zasnova graščine Podgrad (5) sega v 13. stoletje, vendar je današnjo podobo dobila v 19. stoletju. Graščina, ki
se nahaja ob kraškem izviru potoka Podgrajščice in jame Veternice, je bila posest Celjskih knezov. Po njihovem
izumrtju so se njeni lastniki zelo hitro menjavali. V 20. stoletju so bila v njej stanovanja, danes pa je v zasebni
lasti in se obnavlja (Podgrad pri Vranskem, 2014). Dvorec Novo Celje (15) je opisan pri paketu Po poteh zlate
kobulice.
Zapelji se skozi čas
V tem paketu smo poskušale združiti vse znamenitosti v občinah Spodnje Savinjske doline, ki so povezane s
prevoznimi sredstvi, ki so prevladovala v določenem časovnem obdobju. Hkrati pa znamenitosti obiskovalcu
predstavljajo tudi tehnološko dediščino tega območja.
Karta 31: Zemljevid točk paketa Zapelji se skozi čas.
Vsebina tematskega paketa
Turist bi svoje popotovanje skozi čas lahko začel čisto na začetku, in sicer pri konjih. V Grajski vasi se nahaja
Konjeniško društvo Mustang (5). Društvo v vasi prireja številne letne prireditve, poleg tega enkrat letno
organizira viteške igre (Konjeniško društvo Mustang, 2014). Obiskovalec bi lahko obiskal Zbirko starih
137
traktorjev na Polzeli (4)— gre za največjo zbirko starih traktorjev v Sloveniji. V njej najdemo traktorje iz celotne
Slovenije. Najstarejši je bil izdelan leta 1940, najmlajši pa leta 1962 (Zbirka starih traktorjev …, 2014). Ker so
vsi še v voznem stanju, se lahko obiskovalec z njimi popelje naokrog. Svoje popotovanje z različnimi vozili bi
obiskovalec lahko nadaljeval v Muzeju motociklov Vransko (2), kjer bi si lahko ogledal, kako je potekal razvoj
motociklizma skozi čas. V njem je razstavljenih preko 140 motorjev, od znanih do manj znanih izdelovalcev
motorjev (Muzej motociklov Grom …, 2014a). Mogoče si je ogledati tudi zbirko registrskih tablic iz obdobja
pred 2. svetovno vojno (Muzej Motociklov Grom, 2014b). Naslednja točka obiskovalca bi lahko bil tudi Gasilski
muzej na Vranskem (3). Gre za enega največjih tovrstnih muzejev v Sloveniji, v katerem so razstavljene gasilske
uniforme, oprema, orodje in priznanja (Gasilski muzej Vransko, 2014). Podoben muzej v Spodnji Savinjski
dolini je še Gasilski muzej v Žalcu (7). Ta prikazuje zgodovino gasilske dejavnosti Gasilske zveze Žalec, ki je
bila zelo pomembno središče slovenskega gasilstva na Spodnjem Štajerskem. V zbirki je predstavljena gasilska
oprema, orodje in ostali predmeti (Gasilski muzej Žalec, 2014). V ponudbo paketa Zapelji me skozi čas smo
kot pokazatelja tehnološke dediščine vključile tudi Rudarski muzej Griže (8), ki prikazuje tradicijo rudarstva v
Spodnji Savinjski dolini. V muzeju je stalna razstava zgodovinskih dokumentov in starin iz rudarskega revirja
Zabukovica – Liboje, poleg tega si lahko ogledamo še orodje in opremo rudarjev, jamsko reševalno opremo
(Rudarski muzej Griže, 2014). V turistično ponudbo bi se lahko vključil tudi Poligon varne vožnje Vransko (1).
To točko smo vključile kot alternativno navezavo z muzeji, ki predstavljajo tehnološki razvoj vozil in prometa
na Slovenskem. Tu bi obiskovalci lahko preizkušali svoje sposobnosti s sodobnimi avtomobili. Muzejska zbirka
Prebold skozi čas (6) je sestavljena iz več tematsko zaokroženih enot, v katerih so predstavljena pomembna
društva, posamezniki in domačini. Na ogled je predstavitev kmečkih orodij in obrti: kovaštvo, čebelarstvo,
čevljarstvo, tkalstvo. V posebnem delu je predstavljena dokumentarna predstavitev življenja v Preboldu in
okolici v času 1. in 2. svetovne vojne (Muzejska zbirka Prebold …, 2014). V paket Zapelji me skozi čas smo jo
vključile zato, ker so nekateri izmed razstavnih eksponatov povezani tudi s prometom.
Predlogi za izboljšanje tematskega paketa
Na področju tega paketa lahko izpostavimo Muzejsko zbirko Prebold skozi čas. V muzeju se kaže problem
prostorske stiske. Če slednje ne bi bilo, bi bila lahko zbirka mnogo večja in bolj prijazna obiskovalcem
namenjena tudi obisku večje skupine obiskovalcev, katere bi vodič nemoteno vodil po razstavi. Posledično je
pametno razmišljati o selitvi v nove prostore. Alternativa bi lahko bil stari dvorec v Preboldu oziroma nekdanji
Hotel Zainer ob cerkvi v središču kraja. Turistom, ki bi radi preizkusili, kakšna je bila vožnja v 19. stoletju s
kočijami, priporočamo obisk občine Tabor, kjer kmetija Lukman ponuja možnost krajše vožnje s kočijami.
Od kose do kozolca
Ta paket vsebuje točke v občinah Spodnje Savinjske doline, ki se navezujejo na etnološko dediščino. Omogočajo
nam vpogled v preteklost, kakšno je bilo življenje naših prednikov.
Vsebina tematskega paketa
Obiskovalec Spodnje Savinjske doline si lahko ogleda Cajhnov kozolec na Polzeli. V njegovih štantih so
razstavljeni raznovrstni kmečki rekviziti in pomagala, ki so jih v preteklosti uporabljali na kmetijah (Cajhnov
kozolec, 2014). Kakšna orodja so uporabljal včasih kmetovalci, si lahko ogledamo v Etnološki zbirki Vransko.
Ta se nahaja na 300 let stari domačiji »Pri Knežari« v Brodeh. V zbirki so predstavljeni predmeti iz kmečkega
življenja, v celoti ohranjena kovačnica z nekaterimi primerki orodja, predmeti iz sedlarske obrti ter različni hišni
in gospodinjski predmeti (Etnološka zbirka »Pri…, 2014). Prav tako bi lahko turist obiskal še Etnološki muzej
na Ponikvi, ki se nahaja v nekdanjem gospodarskem poslopju, si ogledal etnološko zbirko v Slomškovem domu
in nasad hmelja, na katerem hmelj gojijo še na star način. Lahko se jim pri tem tudi pridružite in se spomladi
pomerite v postavljanju hmeljevk, avgusta pa v ročnem obiranju hmelja (Etnološki muzej Ponikva, 2014). V
Spodnji Savinjski dolini je rojena pesnica in pisateljica Neža Maurer. V njenem rojstnem kraju, Podvinu pri
Polzeli, si je možno ogledati njeno rojstno hišo – Zalasnikovo domačijo. Ta je zgrajena iz lesa, ima predelano
črno kuhinjo ter je danes zaščitena kot kulturni spomenik (Rojstna hiša Neže …, 2014). Obiskovalec si lahko
ogleda Schwentnerjevo hišo, rojstno hišo založnika Lavoslava Schwentnerja, ki je nastala v 19. stoletju in ima
skoraj v celoti ohranjeno stanovanjsko opremo. Danes v njej delujejo TIC, prodajalna domačih izdelkov in
poročna dvorana, poleg tega se v njej nahaja Schwentnerjeva spominska soba (Schwentnerjeva hiša, 2014).
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku je največja znamenitost najstarejši cerkveni zvon v Sloveniji, ki
je bil izdelan leta 1317 (Cerkev sv. Mohorja …, 2014). Obiskovalec si bi lahko ogledal tudi Močnikov mlin v
Andražu nad Polzelo. Gre za še delujoči mlin na vodno kolo, ki je bil zgrajen leta 1905 (Močnikov mlin, 2014).
Že naši predniki so se ukvarjali s čebelarstvom. Katera orodja in kakšne postopke so uporabljali včasih, si lahko
turist ogleda v Čebelarskem muzeju v Ojstriški vasi v občini Tabor. Preteklost nam odražajo tudi zgodovinske
stavbe. Obiskovalec bi si lahko ogledal mogočni dvorec Novo Celje, ki je podrobneje predstavljen v paketu Poti
zlate kobulice. V sklopu paketa Od Kose do kozolca bi si lahko obiskovalec ogledal tudi oba Gasilska muzeja v
138
Žalcu in na Vranskem ter zbirko Prebold skozi čas. Vse tri točke vredne ogleda so opisane že v paketu Zapelji
se skozi čas.
Božje točke po dolini
Obiskovalec Spodnje Savinjske doline lahko zadovolji tudi svoje duhovne potrebe. Paket Božje točke po dolini
združuje na enem mestu vse cerkve, ki so zanimive za romarski oziroma običajni turizem. V naboru se nahaja
veliko cerkva, med katerimi so nekatere že prepoznane kot romarske točke, druge pa skrivajo zanimivosti, ki
jih je še potrebno odkriti. Večina točk tega paketa je zbranih v občini Vransko, so pa tu omenjene in prikazane
samo najbolj markantne točke območja.
Vsebina tematskega paketa
Najvidnejša romarska točka v Spodnji Savinjski dolini je Gora Oljka (7), ki se dviguje nad Polzelo. Na njej sta
že od daleč vidna dva zvonika cerkve sv. Križa, v kateri je slika trpečega Jezusa, po kateri je hrib dobil ime. Na
vrhu hriba naj bi stal križ že od 13. stoletja, zagotovo pa od 17. stoletja. Baročna cerkev je dvonadstropna –
pod zemljo se nahaja manjša cerkev, posvečena Jezusovemu grobu. Oltar poleg Bergantove slike Oljske gore
krasi še reliefna upodobitev zadnje večerje, notranjost pa je poslikana s freskami. Višje ležeča je tudi cerkev
Matere Božje na Čreti (1), ki je poznogotskega izvora, močno obiskana, leži pa tudi na močni energetski točki
(Turistični Vodnik Prelepa …, 2002). Cerkev sv. Mohorja in Fortunata (4) v Stopniku je poznana po cerkvenem
zvonu. Cerkveni zvon je iz leta 1317 in predstavlja enega najstarejših livarskih izdelkov te vrste v Sloveniji.
V bližini se nahaja tudi cerkev sv. Martina v Šmartnem pri Podvrhu (5), ki je gotskega izvora in obdana z
obzidjem. Njena posebnost je ta, da stoji na pilotih, saj se nahaja na močvirnatem terenu (Turistični vodnik
Prelepa …, 2002). Z obzidjem je obdana tudi cerkev sv. Jeronima na Taboru (2) pri Vranskem. Prvotno je
cerkev služila obrambi okoliškega prebivalstva pred Turki, obzidje so zgradili v 15. stoletju, sama cerkev pa je
gotskega nastanka (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Cerkev se nahaja na razgledni točki nekoliko zahodneje
od Vranskega in ponuja razgled na zahodni del Spodnje Savinjske doline in okoliške hribe. Župnijska cerkev sv.
Mihaela na Vranskem (3) je ena od najstarejših sakralnih objektov v Sloveniji. Cerkev je bila večkrat prezidana.
V njej se nahaja marmorni oltar sv. Antona, edino delo znamenitega italijanskega kiparja Francesca Robbe na
Štajerskem (Turistični vodnik Prelepa …, 2002).
V bližini Žalca se nahaja cerkev sv. Jedrt (6), ki je hkrati tudi razgleda točka nad Spodnjo Savinjsko dolino. V
Žalcu je poznana tudi cerkev sv. Nikolaja s pripadajočim obrambnim stolpom. Cerkev Lurške Matere božje
v Gradišču pri Grižah je danes manj znana romarska točka, ki pa zaradi svoje lege sredi vinorodnih gričev in
bogate notranjosti predstavlja potencialno turistično zanimivost (Petrič, 1994). S cerkve se nam odpira tudi
lep razgled na okolico Žalca in proti Celju. Mariji je posvečena tudi bazilika Matere božje v Petrovčah. Je ena
izmed največjih cerkva na območju Spodnje Savinjske doline in je poleg Gore Oljke najpomembnejše romarsko
središče. Glavna znamenitost cerkve je kip »nasmejane Marije« v oltarju, v njej pa je tudi najstarejši slovenski
renesančni oltar iz leta 1605 (Petrič, 1995).
Čista energija
V paketu Čista energija so zbrani: energetske točke, razgledišča, parki, vrtovi in nekateri muzeji. Paket združuje
točke, kjer se lahko obiskovalci sprostijo v naravnem okolju, se sprehodijo v mirni okolici ali uživajo ob razgledu
na Spodnjo Savinjsko dolino.
Vsebina tematskega paketa
Povezovanje točk takega značaja se pokriva z drugimi paketi, saj so po navadi točke, predstavljene v paketu
Čista energija, prvotno namenjene drugemu načinu koriščenja, vendar so bodisi zaradi svoje lokacije ali
izjemnih lastnosti vključene tudi v paket Čista energija. Graščina Podgrad (1) se nahaja ob kraškem izviru
potoka Podgrajščice, ob katerem je jama Veternica (Turistični vodnik Prelepa ..., 2002). Graščina leži na robu
gozda in omogoča oddih in neomejene možnosti sprehajanja v okolici. Podobno kot Podgrad tudi grad Žovnek
(8) omogoča odmik od vsakodnevnega vrveža, sprehod po gozdu in užitke ob razgledu na celotno Spodnjo
Savinjsko dolino, ki se nam odpre na robu gradu. Odpre se nam tudi razgled na taborsko občino, kjer si lahko
obiskovalci ogledajo tudi Čebelarski muzej v Ojstriški vasi, ki je nastal zaradi stoletne tradicije čebelarstva v
občini. V bližini Polzele se nahaja tudi območje Slatin (7), kjer je bila odkrita termalna voda, zaradi katere se
na območju v prihodnosti načrtuje vzpostavitev termalnega turizma, ki bo vključeval bazene, nastanitvene
objekte, zaščiten park Slatine ter urejene poti do bližnjih kraških jam (Območje Slatin, 2014). Poleg gradu
Žovnek lahko uživamo v razgledu na Savinjsko dolino tudi, če se povzpnemo do cerkve sv. Jedrt (6), ki se z
lovsko kočo nahaja na vrhu nižjega griča v žalski občini in nam ob jasnem vremenu ponuja razgled vse do
Kozjanskega hribovja. Cerkev je markantna točka tudi, če jo opazujemo z dna doline.
139
Na območju Žalca se nahajajo Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (5) in Vrt zdravilnih in
aromatičnih rastlin (5), ki deluje znotraj Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer gojijo preko 180
zdravilnih rastlinskih vrst, v neposredni bližini pa se nahaja tudi BIO park NIVO (3) in Krajinski park ribnik Vrbje
(4). V parku se lahko sprehajamo, poleg tega lahko občudujemo različne živalske in rastlinske vrste, ki tu živijo
(BIO park NIVO, 2014). Ribnik Vrbje spada pod Naturo 2000, saj je v njegovi okolici našlo zatočišče okoli 170
vrst ptic, v ribniku samem pa zasledimo zelo bogato floro in favno. Ribniki so namenjeni rekreaciji, predvsem
nordijski hoji okoli ribnika, kolesarjenju, ribolovu pa tudi sproščanju (Ribnik Vrbje, 2014).
Recita »DA« v slogu
Spodnja Savinjska dolina postaja zaradi svojih naravnih lepot vedno bolj priljubljena za sklenitev zakonske
zveze. V tem paketu smo poskušale predstaviti le nekaj možnih lokacij, kjer bi se lahko odvijale poroke.
Vsebina tematskega paketa
Zanimiva lokacija za sklenitev zakonske zveze je Schwentnerjeva hiša (1) na Vranskem (Schwentnerjeva hiša,
2014). Za vse tiste, ki se želijo poročiti na prostem, lahko to storijo ob Lisjakovem ribniku (2) v Taboru. Pari se
lahko poročijo tako civilno kot cerkveno, prostor pa je na voljo do 150 obiskovalcem (Lisjakov ribnik, 2014). Ena
izmed lokacij na prostem je tudi ob Ribniku Vrbje (3), ki se nahaja južno od Žalca. Ribnik meri 13 ha in velja za
največjo stoječo vodo v tem delu Spodnje Savinjske doline (Ribnik Vrbje, 2014). Svoje prostore porokam nudi
tudi dvorec Novo Celje (4). Poroka je možna tudi na vrtu pred dvorcem, pred katero je zasajen drevored brez,
ki vodi do dvorca (Dvorec Novo Celje, 2014). Poroka je možna tudi v Savinovi hiši (5) v Žalcu. Zgrajena je bila
leta 1669, v njej se nahaja spominska soba generala in skladatelja Friderika Širce – Rista Savina, galerija Doreta
Klemenčiča – Maja in galerija Savinjskih likovnikov (Savinova hiša, 2014). Poročne prostore ponuja Ekomuzej
hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (6) v Žalcu, ki je odprl svoja vrata leta 2009. Prav tako so poroke možne v
arheološkem parku Rimska nekropola (7) v Šempetru. To so odkrili leta 1952 in spada med najpomembnejše
in najlepše ohranjene spomenike iz časa rimske dobe. Izkopanih je bilo že več kot 600 arheološko pomembnih
predmetov in preko 100 grobnic (Rimska nekropola, 2014). Poroka je možna v jami Pekel (8), ki leži severno
od Šempetra. Svoje prostore v namen poroke namenja tudi dvorec Šenek (9) na Polzeli. Dvorec je nastal v
18. stoletju na mestu, kjer je stal nekdanji dvor. Zanimiv je predvsem zaradi dvorane, ki ima štukiran strop, v
njej pa najdemo tudi marmornat neobaročni kamin in kvalitetno, še vedno ohranjeno stavbno pohištvo. Pred
dvorcem stoji tudi kapela. Poroke so možne tudi v parku pred dvorcem. Zasnovan je bil v 19. stoletju s strani
dunajskega vrtnega arhitekta Swenssona (Dvorec Šenek, 2014). Le nekaj sto metrov od dvorca Šenek stoji grad
Komenda, zgrajen leta 1149. Grad je bil nekaj časa v rokah Malteškega viteškega reda, zato se danes lahko
pari odločijo za izvedbo Malteške poroke in imajo poroko v srednjeveškem stilu. Grad je poseben tudi zaradi
antičnega leva, izdelanega iz pohorskega marmorja, ki je postavljen na stopniščno ograjo. Nad stopnicami se
nahaja vzidan portret Franceta Prešerna, ki je na Polzelo prihajal na obisk k svojemu stricu, župniku Antonu
Muhovcu (Grad Komenda, 2014). Kot zadnjo točko v tem paketu smo na karto umestile grad Žovnek (10), ki
sodi med najstarejše gradove pri nas. Grad je trenutno v procesu obnove, zato se v njem trenutno še ni možno
poročiti (Žovnek, 2014). Med drugim so možne tudi cerkvene poroke, ki se odvijajo po skoraj vseh cerkvah v
Spodnji Savinjski dolini s predhodnim dovoljenjem lokalnega župnika.
Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino
Spodnja Savinjska dolina zaradi svoje reliefne izoblikovanosti ponuja več možnosti za športne aktivnosti. V tem
paketu smo želele združiti le nekaj predlogov, ki jih to območje nudi.
Vsebina tematskega paketa
Zelo priljubljena pohodniška in kolesarska točka je zagotovo Čreta (1) na Dobrovljah, kjer se nahajata tudi
romarski cerkvi sv. Katarine iz časa gotike in baročna cerkev Matere Božje, od koder je lep razgled na Zgornjo
Savinjsko dolino (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Ljubitelji plezanja lahko obiščejo Plezalno steno na
Vranskem (2), ki se nahaja v severovzhodnem delu Vranskega. V njej prevladujejo lahke smeri plezanja (4a do
6a) (Plezalna stena Vransko, 2014). Prav tako na Vranskem najdemo jamo Škadavnico (3), ki je označena kot
podzemeljski geomorfološki naravni spomenik in je lahko dostopna kraška jama (Turistični vodnik Prelepa …,
2002). Vsi ljubitelji tenisa lahko obiščejo dve tenis igrišči v Brodeh (4), kjer je Tenis klub Tršča (Tenis klub Tršča,
2003). Na jugu območja občin Spodnje Savinjske doline najdemo priljubljeno pohodniško točko Krvavica (5).
Krvavica je 909 m visok skalnat triasni čok, v katerem je izdolbeno naravno okno in kraški jami. Posebnost so
redke rastlinske in živalske vrste, kot so gams, sokol selec, medved in rastišče tis (Krvavica, 2013). Jugovzhodno
od Krvavice najdemo Zajčevo kočo (6), ki stoji nad Tesnim grabnom in je priljubljena pohodniška točka v
Posavskem hribovju. Nekoč je bila tu Zajčeva domačija, ki so jo 1980 obnovili in spremenili v planinsko kočo.
Koča nudi možnost prenočišča in jedilnico (Zajčeva koča, 2014). V Spodnji Savinjski dolini je veliko stoječih
140
voda, eden izmed takih je ribnik v Preboldu (7), kjer je možen športni ribolov, prav tako pa je lahko prostor
namenjen piknikom (Občina Prebold, 2014). Prebold med drugim ponuja tudi možnost uporabe letnega
bazena (8), velikega 50 m x 12 m, kjer je globina vode na najglobljem delu 160 cm, na najplitvejšem pa 140 cm.
Temperatura vode se vzdržuje na okoli 23 °C. Prav tako lahko v Preboldu najdemo dve tenis igrišči in trim stezo,
ki vsebuje 11 različnih vaj (Občina Prebold, 2014). Eno izmed možnosti za sprostitev ponuja tudi Krajinski park
in ribnik Vrbje (9), ki se nahaja južno od Žalca in je opisan v predhodnih paketih. Nedaleč stran najdemo BIO
park NIVO (10), ki je nastal z namenom, da bi s sanacijo degradiranega zemljišča ob tovarni v Vrbju vzpostavili
naravno ravnovesje z okolico. V parku se lahko sprehajamo, poleg tega lahko občudujemo različne živalske in
rastlinske vrste, ki tu živijo, ali obiščemo številne energetske točke (BIO park NIVO, 2014). V Spodnji Savinjski
dolini lahko najdemo več kraških jam. Ena izmed takih je jama Pekel (11), ki leži severno od Šempetra. Jama je
stara več kot 3 milijone let in je kraškega nastanka. Izdolbel jo je potok Ponikvica in pri tem ustvaril dvoetažno
jamo. Jama ima tako suhi kot tudi vodni del. V vodnem delu lahko najdemo podzemni slap, medtem ko suhi
del jame krasijo različne kapniške oblike. Prav tako v jami živi veliko različnih rastlinskih in živalskih vrst (Jama
Pekel, 2014). Kraškega nastanka je tudi Tajna jama (12), ki je bila prvič turistično obiskana leta 1939. Dolga je
1300 m in globoka 30 m. Spada med ponorne jame in je zanimiva zaradi meandrsko oblikovanih podzemnih
rovov, bogatega kapniškega okrasja, nahajališča aragonita in sadre ter predstavlja življenjsko okolje ogroženim
netopirjem. Jama je bila leta 2007 zaprta zaradi želje po ohranitvi njenih posebnosti (Tajna jama, 2007).
Ena izmed priljubljenih pohodniških točk je tudi Gora Oljka (13). Na vrhu se nahaja planinski dom, kjer se
pohodniki lahko okrepčajo in prenočijo, ter romarska cerkev sv. Križa (Gora Oljka, 2014). V Spodnji Savinjski
dolini najdemo tudi jezera, eno izmed takih je Presersko jezero (14), ki je umetnega nastanka, nastalo pa
je z zajezitvijo Struge. Ob jezeru je urejen ribiški dom Ribiške družine Šempeter, v njem je restavracija Pri
ribniku Preserje. Poleg ribolova na jezeru lokacija nudi možnost piknikov in sprehodov okoli jezera (Presersko
jezero, 2014). Nedaleč stran se nahaja Braslovško jezero (15), ki leži severozahodno od Braslovč. Jezero je
nastalo leta 1961 in po površini meri 4,5 ha. Jezero je namenjeno turističnim aktivnostim, radi ga obiskujejo
predvsem ljubitelji sprehodov, saj je okoli jezera speljana gozdna učna pot. Jezero prav tako nudi možnost
ribolova (Braslovško jezero, 2014).
S temi točkami smo želele predstaviti določene atrakcije v Spodnji Savinjski dolini, kar pa ne pomeni, da je
to vse, kar dolina ponuja. V Spodnji Savinjski dolini lahko najdemo več jahalnih društev. Eno izmed takih
je Jahalno društvo Islander v Prekopi, ki se ukvarja z vzrejo islandskih konj, ponujajo možnost jahanja celo
leto, počitniško-jahalne tabore, terapevtsko jahanje otrok in odraslih ter organizacijo praznovanj rojstnih dni
za otroke (KK Islander, 2014). Jahanje je možno tudi na kmetiji Uršen v Zgornjih Grušovljah in na posestvu
Konjeniškega centra Zlati D v Vrbju (Žalec in njegova ..., 2014). Spodnja Savinjska dolina zaradi svoje reliefne
izoblikovanosti ponuja odlično možnost za kolesarjenje. Vsako zadnjo nedeljo v juniju poteka prireditev
Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini, ki poteka po trasi Savinjske kolesarske poti 01 (Kolesarjenje po Spodnji
…, 2014). Prav tako najdemo veliko pohodniških poti, med drugim na Hom, Sveto Jedrt, Brnico, Bukovico, Lurd,
Kotečnik, Šentjur – Gora ter različne tematske poti: Srčna pot, Ekološka učna pot Vrbje, Hmeljarska pot, Pot
ob Savinji, Gozdna učna pot Trnje, Gozdna in geološka učna pot Pekel, Ekološka učna pot Ložnica, Lovska učna
pot Rinka, Žalska turistična pot, Savinova sprehajalna pot po mestu Žalec (Žalec in njegova okolica, ZKŠT Žalec,
2014).
Pogovori avtoric s predstavniki ponudnikov različnih storitev, župani in drugimi občinskimi delavci, turističnimi
delavci itd. so pokazali, da v večini občin obstaja močan interes po razvoju turizma na območju občin Spodnje
Savinjske doline. Zgornji nabor informacij o turističnih znamenitostih v Spodnji Savinjski dolini je le predlog
avtoric, kako popestriti turistično ponudbo v vseh občinah. Načrtovanje in izvajanje projektov, ki bodo območje
dvignili v celostno in prepoznavno turistično destinacijo, ki bo goste lahko obdržala tudi več dni, je v rokah
posameznih akterjev s področja turizma, ki delujejo v občinah. V načrtovanje nadaljnjega razvoja je nujno
potrebno vključiti predstavnike turističnih društev, gostinstva, lastnike nastanitvenih objektov in kmetovalce,
ki jim lahko turizem ponudi dodaten vir zaslužka, tako v obliki turizma na kmetiji kot zagotavljanja oskrbe
gostinskih ponudnikov.
S prispevkom želimo poudariti, da se morajo za uspeh združiti vse občine, lokalna turistična društva, gostinski
ponudniki in ostali interesenti, saj so posamezne občine (z izjemo Žalca) premajhne, da bi lahko delovale
samostojno in ob tem dosegale zadovoljive rezultate. Manjše občine se prav tako ne smejo bati vloge Žalca, ki
je največje mesto v okolici in zato že samo po sebi najbolj turistično privlačno. Naše tematske poti nakazujejo,
kako se lahko obiskovalca Žalca enostavno preusmeri tudi v druge občine. Izvrstna priložnost za promocijo
turistične destinacije Spodnja Savinjska dolina je tudi prepoznavnost Celja. Občine naj se aktivneje vključujejo
v promocijske projekte, kot je npr. Dežela Celjska, saj zagotavljajo že ustvarjeno platformo, ki doseže veliko
potencialnih gostov. Pri načrtovanju turističnega razvoja pa je potrebno izhajati predvsem iz želja in interesov
potencialnega obiskovalca. Želimo si, da bi v prihodnosti kateri izmed naših predlogov zaživel, saj smo pri
svojem delu izhajale ravno iz tega – kako poiskati zgodbe za tako raznolikimi zanimivostmi, ki jih ponuja
Spodnja Savinjska dolina.
141
VPLIV KMETIJSTVA NA STANJE PRSTI IN VODA V SPODNJI
SAVINJSKI DOLINI IN EKOREMEDIACIJSKI PRISTOPI
Teja Anderlič, Andreja Dintinjana, Maja Gostenčnik, Tina Krošelj in Suzana Vurunić
Kmetijstvo velja za glavno dejavnost, ki okolje obremenjuje razpršeno. Spodnja Savinjska dolina ima za slovenske
razmere zelo ugodne naravne razmere za kmetijstvo, saj leži na prehodu med predalpsko in obpanonsko
Slovenijo in obsega večji del obsežne tektonske udornine. Površje je uravnano, velik del kotline zavzema vršaj,
ki ga je Savinja nasula v kvartarju. Tu so se razvile najugodnejše prsti za kmetijstvo. Veliko prednost predstavlja
visok nivo podtalnice in dovolj padavin v poletnih mesecih. Omenjeni pogoji so omogočili, da se je v velikem
delu Spodnje Savinjske doline razvil eden izmed najintenzivnejših kmetijskih sistemov (Lampič, 1999). Celotna
Spodnja Savinjska dolina ima zelo plitev vodonosnik zelo visoke ranljivosti (Poročilo o predhodnem …, 2007).
Z intenzifikacijo in specializacijo kmetijstva je na tem območju prišlo do velikih okoljskih obremenitev. Na
račun travnikov in pašnikov na ravninskih območjih so se povečale orne površine, hkrati pa se je povečevala
uporaba gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Sledilo je poslabšanje stanja okolja, saj se je kot posledica
kmetijstva povečalo onesnaževanje vode in zraka. Zmanjšala se je biotska raznovrstnost. Kmetijstvo je tako
kljub majhnemu deležu kmetijskih površin in nizkemu deležu v BDP povzročilo številne vplive na kakovost
okolja (Rejec Brancelj, 2003).
Namen prispevka je predstaviti stanje prsti in voda v kmetijski pokrajini Spodnje Savinjske doline ter proučiti
možne ukrepe s pomočjo ekoremediacijskih pristopov. Raziskava je bila osredotočena na dolinski del omenjene
pokrajine in v primeru podatkov za podrobnejše prikaze tudi na raven občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor,
Vransko in Žalec. Predvsem želimo izpostaviti slednje:
–– Predstaviti stanje okolja Spodnje Savinjske doline na podlagi DPSIR modela in s kartografskimi prikazi.
–– Proučiti predloge izboljšanja stanja prsti in vode z ekoremediacijami na primeru vodotoka Bolska.
DPSIR model
Proučevanje prsti in voda na proučevanem območju je potekalo s pomočjo DPSIR modela, ki je model za
presojo vplivov na okolje, ki ga uporablja Evropska agencija za okolje. Znotraj modela je predstavljenih pet
kategorij: Driving forces – gonilne sile, Pressures – obremenitve, States – stanje, Impacts – vplivi in Responses
– odzivi. Gonilne sile so socialni, demografski in ekonomski dejavniki ter dejavnosti, ki povzročajo povečanje
ali omejevanje pritiskov na okolje. Obremenitve sestavljajo neposredne antropogene obremenitve in vplivi na
okolje. Stanje se nanaša na trenutno stanje in razvoj pojava v okolju. Vplivi so učinki spremenjenega okolja na
zdravje ljudi in živih bitij. Odzivi so odgovori družbe na okoljske probleme. Kazalci tega modela pomagajo pri
razumevanju vzročno-posledičnih, predvsem pa medsebojno vplivajočih odnosov v okolju (Gabrielsen, Bosch,
2003). V nadaljevanju bodo po posameznih kazalcih DPSIR modela prikazani vplivi in obremenitev prsti ter
voda v proučevanem območju s strani kmetijstva in odzivi v obliki ekoremediacijskih postopkov; proučeni so
bili naslednji vidiki/kazalci: gonilne sile, obremenitve, stanje, vplivi in odzivi.
Slika 26: DPSIR model (Vir podatkov: Evropska agencija za okolje, 2002; cv: Kovač, Kušar, Rejec Brancelj, 2002).
gonilne sile
Ekonomske dejavnosti,
ki podpirajo socialno
razsežnost razvoja
D
obremenitve
Izpusti onesnaževal
odzivi
P
Okoljska politika,
zakonodaja ter
instrumenti okoljske
politike
R
stanje
Kakovst zraka, voda oz.
drugih sestaviin okolja
vplivi
Vplivi na zdravje ljudi,
na ekosisteme, materiale
I
142
S
D – gonilne sile
»Intenzifikacija kmetijstva je proces, ki posledično zmanjšuje proizvodne stroške na enoto kmetijskega
proizvoda« (Cunder, 2011). Intenzivnost kmetijstva je na območju Spodnje Savinjske doline velika. Delež
kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z živinorejo, znaša 86,7 %, kar presega slovensko povprečje (78,6
%) (Glave velike živine …, 2010). 84,4 % kmetijskih gospodarstev se ukvarja s pridelavo pšenice in koruze (in
pire), kar je za desetino več, kot je državno povprečje (73 %) (Kmetijska gospodarstva po …, 2010a). Število
glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih gospodarstev v uporabi (KZU) v Spodnji Savinjski dolini znaša 1,1.
V Sloveniji je to število 0,89 (Glave velike živine …, 2010). Glede na tip kmetovanja prevladujejo specializirani
rejci pašne živine (54 %), skoraj petina je specializiranih pridelovalcev poljščin (Kmetijska gospodarstva po …,
2010b).
Glede na podatke o rabi tal so leta 2014 v Spodnji Savinjski dolini njive in vrtovi ter hmeljišča zasedali 16
% celotnega proučevanega območja in skoraj polovico vodnega telesa Savinjske kotline (v Spodnji Savinjski
dolini). Travnikov je bila petina, medtem ko se jih je 22 % nahajalo na območju vodnega telesa (Grafični podatki
RABA ..., 2014). Med pomembnejše kulturne rastline so se po površini leta 2012 uvrščali: silažna koruza (1.229
ha), hmelj (876 ha), ječmen (470 ha), koruza za zrnje (374 ha) in pšenica (320 ha) (Podatki o vrsti ..., 2012).
Karta 32: Območja pridelave pomembnejših kulturnih rastlin.
Leta 2012 je bil delež integriranih kmetij 7 % (81 kmetijskih gospodarstev), delež ekoloških kmetij pa 4 %
(45) (kombinirano z integrirano pridelavo le 3 % (10)). Delež površin z ekološko pridelavo od skupnih površin
GERK po občinah za leto 2010 kaže, da je v Spodnji Savinjski dolini največji delež imela občina Polzela (5 %),
najmanjšega pa Žalec (1 %) (Podatki o številu ..., 2010; cv: Volk, 2011). Tudi iz teh podatkov lahko sklepamo,
da se večina kmetij ukvarja z intenzivnim kmetovanjem. To nam dokazuje tudi grafikon 25, po katerem skoraj
90 % kmetij spada v kategorijo ostalo.
143
Grafikon 25: Število integriranih6, ekoloških in kombiniranih (ekoloških in integriranih) kmetij v Spodnji Savinjski dolini (2012)
(Vir podatkov: Zbirna vloga za …, 2012)7.
1.150
Število kmetij
1.100
1.050
EK/Integrirano
IPL, IPS, IVG, IVR
EK
1.000
Ostalo
950
900
P – obremenitve
Razpršeno obremenitev vodnega telesa Savinjska kotlina8 predstavlja povečan vnos fosforja (P) in dušika (N),
katerega vzrok so kmetijstvo, z njim povezana sredstva za varstvo rastlin ter gnojila (Pregledovalnik podatkov
za …, 2011). Z gnojenjem kmetijskih površin v prst vnašamo rastlinska hranila (največkrat dušik, fosfor in
kalij), in sicer z živinskimi ali rudninskimi hranili, blatom čistilnih naprav ali kompostom (Poročilo o stanju …,
2003). Na ravninskem svetu, kjer so možnosti za največjo intenzivnost proizvodnje, kmetovalci gnojijo preveč
intenzivno. Plitve rjave prsti na produ imajo majhno kapaciteto za zadrževanje vode. Količina padavin se proti
SV Slovenije zmanjšuje, obenem pa se evapotranspiracija povečuje, kar na primeru Spodnje Savinjske doline
pogojuje manjše izpiranje vode skozi profil prsti. Zaradi manjše razredčitve je spiranje gnojil vir onesnaževanja
z nitrati. Dušična gnojila se tako zaradi relativno velike namočenosti tega območja izpirajo skozi celo rastno
dobo rastlin in ne le v času gnojenja (Operativni program …, 2004).
Kmetijstvo povzroča vnos težkih kovin v okolju, in sicer (Ross, 1996; cv: Romih, Grabner, Ribarič Lasnik, 2014):
–– z gnojili (arzen (As), kadmij (Cd), mangan (Mn), uran (U), vanadij (V) in cink (Zn) v nekaterih fosfatnih
gnojilih),
–– s hlevskim gnojem (arzen (As), baker (Cu) v nekaterih piščančjih in prašičjih iztrebkih, mangan (Mn) in cink
(Zn) na kmetijah),
–– z apnom (arzen (As), svinec (Pb)),
–– s pesticidi (baker (Cu), mangan (Mn), cink (Zn), arzen (As) in svinec (Pb)),
–– z namakanjem (kadmij (Cd), svinec (Pb), selen (Se)).
Fitofarmacevtska sredstva (FFS) oziroma sredstva za varstvo rastlin so po kemični sestavi anorganske ali
organske spojine. Prvi fitofarmacevtski pripravki so bili anorganske sestave (razna žveplova, bakrena sredstva
ipd.), danes pa na trgu zaščitnih sredstev pred škodljivci in boleznimi prevladujejo biogena FFS, ki temeljijo
predvsem na umetnih organskih spojinah. Najpogostejša tovrstna kemična sredstva za zatiranje so fungicidi
(proti glivam), insekticidi (proti žuželkam) in herbicidi (proti nezaželenim in škodljivim rastlinam), katerih
aktivne snovi s pomočjo padavin prehajajo v prst, podtalnico in z lateralnim premikanjem tudi v vodotoke. Sam
vnos na kmetijska zemljišča je lahko v obliki trdnih delcev (prašiv, granulatov) ali kapljic (raztopine, emulzije,
suspenzije) (Maček, Kač, 1990).
144
Vplive na ekološko in kemijsko stanje voda v Spodnji Savinjski dolini smo ugotavljali na podlagi rabe tal
in z njo povezanim obremenjevanjem okolja z gnojili in FFS. Količina vnesenih aktivnih snovi preko FFS je
bila izračunana za vsako v proučevanem območju prevladujočo kulturno rastlino posebej, saj vrste rastlin
potrebujejo različno količino vnosa fitofarmacevtskih pripravkov v posamezni rastni dobi.
Formula za izračun vnosa aktivnih snovi FFS:
–– hmelj: 19,64 kg aktivne snovi/ha;
–– ječmen: površina (ha) × 190 kg semena/ha x 0,156 l/100 kg semena;
–– pšenica: površina (ha)/2 ha × 235 kg semena/ha × 0,156 l/100 kg semena;
–– koruza: površina (ha) × 25 kg semena/ha × 0,1 l/100 kg semena (Urek in sod., 2012).
Preglednica 36: Ocenjena poraba aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev glede na rabo tal v Spodnji Savinjski dolini (Vir
podatkov: Podatki o vrsti …, 2012; Urek in sod., 2012; izračuni avtorjev).
Kultura
Velikost zemljišč (ha)
(Vir podatkov: Podatki o vrsti …, 2012)
Vnos aktivnih snovi FFS (kg)
(Vir podatkov: Urek in sod., 2012)
Hmelj
876
17.204,6
Ječmen
470
139,3
Pšenica
320
117,3
Koruza (silažna)
1229
30,7
Koruza za zrnje
374
9,4
Izmed vseh zgoraj navedenih kategorij je največji vnos aktivnih snovi s FFS v hmeljarstvu. To je rezultat
obsežnih hmeljskih nasadov in števila škropljenj, ki se zvrstijo nekje od začetka aprila do konca avgusta v petih
do šestih terminih (Urek in sod., 2012).
Po ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije je pri vseh kulturah, razen pri koruzi, največji vnos aktivnih snovi
s fungicidi. Znotraj analize zgoraj izbranih rab tal se največ fungicidov uporablja v hmeljarstvu – v povprečju
petkrat na leto, odvisno od sorte hmelja in vrste bolezni. Pri tem velja omeniti dejstvo, da okoli 60 % vseh
površin, zasajenih s hmeljem, predstavlja sorta hmelja aurora, ki ima zaradi manjše občutljivosti na hmeljevo
peronosporo (pogosta bolezen pri hmelju) manjšo potrebo po rabi fungicidov. Hmeljarji uporabljajo insekticide
v povprečju trikrat na leto, herbicidov pa se redko ali sploh ne poslužujejo zaradi mehanske obdelave prsti.
Vedno strožje zahteve glede rabe registriranih FFS v Sloveniji jim postavlja tudi Inštitut za hmeljarstvo in
pivovarstvo Slovenije, ki vsako leto pridelovalcem hmelja pripravi škropilne programe za varstvo hmelja (Urek
in sod., 2012).
Tako pri pridelavi pšenice kot ječmena se v povprečju dvakrat letno uporabljajo fungicidi, po potrebi pa tudi
enkrat letno herbicidi in insekticidi, zlasti pri večjih kmetovalcih. Obstaja velik problem rutinskega škropljenja,
saj kmetje dostikrat po nepotrebnem škropijo s FFS po pridelkih zaradi ustaljene prakse v škropljenju (Urek in
sod., 2012).
Čeprav je največji del analiziranih kmetijskih zemljišč posejan s koruzo, se na njem vnaša najmanj aktivnih
snovi FFS, saj se koruza v povprečju škropi le enkrat, in sicer s herbicidi. Kljub ustrezno širokemu spektru
dovoljenih herbicidov za škropljenje uporabljajo manj kot deset aktivnih snovi (Urek in sod., 2012).
Poleg FFS naravno stanje prsti in vodovja spreminjajo tudi gnojila (Simonič, 1992). Poznamo mineralna in
organska gnojila. Med slednja spadajo hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica itn. (Čremožnik in sod., 2012). Za vse
vrste rabe prsti se uporabljajo v glavnem mineralna kompleksna gnojila in čista dušična gnojila za dognojevanje,
kot sta KAN in sečnina. Pri hmelju se omenja tudi velika primernost organskih gnojil (Simonič, 1992). Eden
izmed sicer v Spodnji Savinjski dolini redkeje uporabljenih ukrepov predstavlja tudi apnenje, ki se uporablja za
nevtraliziranje kislin v prsti. Pri tem pride do dodatnega vnosa kalcija (Ca) v prst in posledično v vodna telesa
(Čremožnik in sod., 2012).
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Lojović Hadžihasanović, 2013) so bila v letu 2012
poleg zemljišč z oljno ogrščico, koruzo, krompirjem in pšenico zemljišča s hmeljem ena izmed tistih, ki so se
najintenzivneje gnojila z dušikom iz mineralnih gnojil. Intenziteta gnojenja z dušikom se je v primerjavi z letom
2008 najbolj povečala pri pridelavi oljne ogrščice in najbolj zmanjšala pri pridelavi hmelja. Zmanjšana intenziteta
gnojenja z dušikom pri pridelavi hmelja naj bi bila posledica prilagajanja (uravnavanja) kmetijske pridelave
(trenutnim) tržnim zahtevam. Tako lahko sklepamo, da se trend intenzitete gnojenja z dušikom zmanjšuje kljub
temu, da se za zemljišča s hmeljem še vedno uporabi največ dušičnih gnojil. Vse pomembnejše kulturne rastline
so bile v letu 2012 povprečno manj intenzivno gnojene s fosforjevim in/ali kalijevim rastlinskim hranilom kot
145
v letu 2008, razen buč za olje in ajde. Glede na ta podatek bi lahko sklepali, da so bila ta mineralna gnojila/
rastlinska hranila za slovenske kmetijske pridelovalce še vedno precej draga (Lojović Hadžihasanović, 2013).
Kot glavni kazalec obremenitve prsti in voda so izpostavljeni dušik in z njim povezana dušična gnojila. Bilanca
dušika (N) na območju vodnega telesa Savinjska kotlina je v letu 2009 po OECD (Organizacija za gospodarsko
sodelovanje in razvoj) metodologiji znašala 117 kg N/ha, kar je skoraj dvakrat več, kot je povprečna vrednost v
Sloveniji (62 kg N/ha). Bilanca dušika v kmetijstvu je določena kot razlika med vnosom (1.376 t) in odvzemom
(661 t) dušika s kmetijskih zemljišč (Kmetijski inštitut Slovenije, 2011; cv: Sušin, 2011). V tem letu je bilo na
območju Savinjske kotline največ vnesenega dušika iz mineralnih gnojil (44 %) in živinskih gnojil (37 %) (grafikon
269) (Sušin, Verbič, 2011). Presežek vnosa predstavlja potencialno grožnjo izpiranja v vodo ali onesnaženost
zraka (oblika reaktivnega dušika) (Kmetijski inštitut Slovenije, 2011; cv: Sušin, 2011).
Preglednica 37: Povprečna poraba rastlinskih makrohranil iz mineralnih gnojil na pognojenih kmetijskih zemljiščih za
nekatere kulturne rastline v Sloveniji za leto 2012 (Vir: Lojović Hadžihasanović, 2013).
Rastlinska makrohranila
Fosfor (P2O5)
Dušik (N)
Kalij (K2O)
Skupaj (NPK)
Skupaj (NPK)
(kg/ha)
2012/2008
Indeks
Pšenica
104,7
41,2
51,2
197,1
Ječmen
76,0
34,0
41,4
151,4
96,7
Koruza za zrnje
111,0
45,2
58,2
214,4
94,0
97,7
Krompir
106,5
69,6
97,2
273,3
97,6
Oljna ogrščica
119,0
42,7
60,0
221,7
103,0
Buča za olje
76,3
42,7
68,7
187,8
113,3
Hmelj
122,8
13,9
23,0
159,7
71,2
Silažna koruza
112,5
39,7
46,5
198,7
91,2
Trajni travniki in
pašniki
57,1
22,7
20,1
100,0
93,6
Grafikon 26: Struktura vnosa dušika v prst na območju vodnega telesa podzemne vode Savinjske kotline v letu 2009 (Vir
podatkov: Sušin, Verbič, 2011).
92
7
159
513
Živinska gnojila (t N)
Mineralna gnojila (t N)
Biološka fiksacija (t N)
Depozicija (t N)
606
Seme in sadike (t N)
Kmetijstvo je tudi glavni krivec izpustov amoniaka (NH3) – največ ga prispeva gnojenje z živinskimi gnojili,
prevladuje panoga govedoreje (v Sloveniji 63,7 %) (Verbič, 2011). V Spodnji Savinjski dolini 65 % kmetijskih
gospodarstev redi govedo (Kmetijska gospodarstva, ki …, 2010), zato gre pričakovati, da so prisotne visoke
koncentracije amoniaka.
146
Ostale obremenitve za prst in vodo, ki jih povzroča kmetijstvo (človek), so oranje, zbijanje prsti in namakanje.
Človek ima tako močan vpliv, da prevlada naravne procese in se prvotne značilnosti prsti težko izrazijo
(predvsem opazno pri intenzivnem kmetijstvu – namakanju). V svetovni klasifikaciji prsti se temu tipu prsti
reče antrosol, spada pa v drugi niz: mineralne prsti, nastale zaradi človekovih aktivnosti (Repe, 2011). Antrosol
je ena od 30 skupin po Svetovni klasifikaciji prsti (World Reference Base for Soil Resources), ki jo je vzpostavila
organizacija FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations). Na to prst izjemno vpliva človek s
svojo dejavnostjo, npr. delno odstranjevanje, obremenjevanje z odpadki, gnojenje, namakanje. Lastnosti prsti
se zaradi človeka tako korenito spremenijo. Trenutno te prsti zavzemajo 0,004 % celinskih površin Zemlje, delež
pa narašča tako kot vpliv človeka na prsti (Anthrosol, 2015).
S – stanje
Površinske vode
Najdaljši vodotok, ki skoraj v celoti teče po območju Spodnje Savinjske doline, je reka Bolska. Ravno
zaradi tega je dober pokazatelj obremenjenosti površinskih voda. Zato smo ga v pričujoči raziskavi vključili
v proučevanje stanja voda na proučevanem območju. Ekološko stanje Bolske je bilo v letu 2012 ocenjeno
po različnih bioloških in kemijskih parametrih kakovosti – ta je bila zmerna do zelo dobra. Glede na splošno
fizikalno-kemijske elemente (BPKS in NO3) je bilo stanje zelo dobro oz. dobro, ekološko stanje glede posebnih
onesnaževal pa dobro (Ekološko stanje 2012 …, 2012). Vodno telo Savinjska kotlina je imelo po podatkih za
obdobje 2006–2008 dobro kemijsko stanje s srednjo ravnjo zaupanja in dobro ekološko stanje z nizko ravnjo
zaupanja (Ekološko stanje 2012 …, 2012).
V okviru proučevanja stanja voda območja Spodnje Savinjske doline smo naredili analizo nekaterih potencialnih
onesnažil. Točke so bile izbrane vzdolž reke Bolske. Prve tri se nahajajo na območju z manjšimi kmetijskimi
obremenitvami, druge tri pa sledijo dolvodno, kjer je v bližini večja gostota kmetijskih površin. Meritve so bile
opravljene 11. julija 2014. Dan pred izvajanjem je bilo vreme deževno, zato je reprezentativnost rezultatov
vprašljiva, saj je bil v vodotoku nekoliko povečan nivo vode. Prav tako je bila kalnost vode nekoliko višja, kot
bi bila v suhem vremenu. Na terenu smo na šestih točkah opravili meritve, kjer smo merili količine nitratov,
fosfatov, sulfatov in kloridov v tekoči vodi. Vse izmerjene vrednosti se nahajajo pod mejno vrednostjo oziroma
ta zakonsko ni določena (preglednica 38).
Preglednica 38: Rezultati meritev onesnaženosti vode na reki Bolski.
Točke lastnih meritev
Izmerjene
snovi
(mg/L)
Mejna vrednost (Poje in
sod., 2008)
1
2
3
4
5
6
NO3
50
4
1
3
6
4
4
PO4
- 10
0
0
0
0
0
0
SO4
250
0
0
0
0
0
0
-
6
4
4
10
4
5
Cl
Podzemne vode
Savinjska kotlina je območje aluvialnega prodnega zasipa reke Savinje med Letušem in Celjem in jo zaznamujejo
v večji meri značilni obširni in srednje do visoko izdatni aluvialni vodonosniki. Njena ranljivost je zelo visoka do
izredno visoka (Gacin, Mihorko, Krajnc, 2009). Povprečna globina Spodnje Savinjske doline do podtalnice je od
1 do 3 m. Pri Šempetru je 6,6–8,6 m, pri Bregu 4,2–5,6 m in pri Medlogu 3,5–4,6 m. V dolini Bolske je globina
glede na povprečje malo večja, znaša od 2 do 4 m (Brnot, 2000).
Pogostost preseganja mejne vrednosti za vsoto pesticidov (0,5 µg/l) na merilnih mestih vodonosnika dolina
Bolske in Spodnje Savinjske doline v letu 2004 je pokazala, da je le na 2 od 10 merilnih mest občasno preseganje
pesticidov (Zbirka podatkov ARSO, 2005; cv: Simončič, 2006). Ocene kemijskega stanja za podzemno vodo
Savinjska kotlina v obdobju 2006–2012 so slabe (Mihorko, Gacin, 2013). Leta 2008 je bil standard 50 mg NO3/l
presežen na 6 od skupno 11 merilnih mest, tudi v vodnjaku črpališča pitne vode v Medlogu. Tukaj črpališče
Medlog, vodnjak A11 ni izpolnjevalo zahtev za pitno vodo – vsebnost nitratov je bila 64 mg/l (Cvitanič in sod.,
2010). V letu 2012 je bila mejna vrednost nitratov presežena na 4 od 6 merilnih mest, prav tako na merilnem
mestu Medlog, vodnjak A, kjer je bila zabeležena še višja vsebnost kot leta 2008 (64 mg/l) (Mihorko, Gacin,
2013). Na treh merilnih mestih (Trnava – točka 212 , Orla vas – 7 in Dolenja vas – 8) je že leta povišana vsebnost
razgradnega produkta desetil-atrazina, v Gotovljah – 9 pa so pogosto povišane tudi vsebnosti ostalih pesticidov,
a vsebnosti iz leta v leto nihajo.
147
Monitoring kakovosti podzemne vode (1998–2008) kaže na statistično značilen trend upadanja koncentracij
atrazina in njegovega razgradnega produkta desetil-atrazina (Cvitanič in sod., 2010). Poleg kmetijstva k
takšnemu stanju prispevajo tudi drugi viri onesnaževanja, kot so gospodarske dejavnosti in poselitev.
Karta 33: Stanje prsti in voda v Spodnji Savinjski dolini.
Prst
Za celotno Spodnjo Savinjsko dolino je že v preteklosti veljalo, da je prst onesnažena s pesticidi in sredstvi
za zaščito rastlin zaradi intenzivne kmetijske proizvodnje. Prav tako je prisotno onesnaževanje z emisijami
iz prometa (predvsem svinec (Pb) in cink (Zn)), kjer največji problem predstavlja avtocestna povezava
Maribor–Ljubljana (Gulič in sod., 2003b). Vplivno območje topilnice Cinkarna Celje, ki se nahaja vzhodno od
proučevanega območja, sega pri težkih kovinah, to sta kadmij (Cd) in cink (Zn), od 7 do 20 km v prsti in 15 do
60 km v podstrešnem prahu (Žibret, Šajn, 2006). To nakazuje, da je vir onesnaževanja tudi industrija iz Celja.
Eržen in sodelavci (2003) ugotavljajo, da pesticidi za razliko od težkih kovin ostajajo problematični (Gulič in
sod., 2003b). Raziskave onesnaženosti prsti v obdobju 1989–2008 so bile na območju Spodnje Savinjske doline
izvedene na sedmih lokacijah (karta 33). Pokazale so na preseganje opozorilnih vrednosti pri kadmiju (Cd) (2–12
mg/kg), niklju (Ni) (70–210 mg/kg) in svincu (Pb) (100–530 mg/kg). Prav tako so presežene mejne vrednosti pri
težkih kovinah: arzen (As), kobalt (Co), krom (Cr) in baker (Cu). Največ preseganj je dosegla merilna postaja pri
zaselku Šmartno v občini Braslovče (Zupan, Grčman, Lobnik, 2008). Ker informacije o lokaciji (travnik, njiva itd.)
odvzetih vzorcev ni bilo mogoče najti, lahko sklepamo, da je vzrok takšni onesnaženosti bodisi promet (lega
blizu avtoceste) bodisi sredstva za varstvo rastlin, npr. baker je prisoten v zaščitnih sredstvih proti hmeljevi
peronospori (Urek in sod., 2012).
148
Kot problem lahko izpostavimo tudi PVC vrvice, ki se uporabljajo za oporo hmelja pri hmeljarstvu in niso
biološko razgradljive, zato lahko ob kopičenju povzročajo onesnaževanje ter težave pridelovalcem in obiralcem.
IHPS dela na tem, da bi jih zamenjali z naravnimi materiali (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014).
I – vplivi
Namen FFS je zatiranje določenih živih organizmov, pri tem pa vedno obstaja možnost škodljivega učinka tudi
za ljudi. Če se ta sredstva uporabljajo pravilno, so varna tako za zdravje ljudi kot za okolje. Oznake na embalaži
vsakega FFS nam povejo načine vnosa pesticida v telo (preko kože, vdihanega zraka in zaužitja), kakšna naj
bo zaščitna oprema pri rokovanju z njimi in ostala navodila ter napotke za oskrbo v primeru zastrupitve (prva
pomoč). Iz načina delovanja in namena uporabe pa je razvidno, da imajo FFS lahko negativne vplive na zdravje
ljudi in okolje, zato je potrebna njihova stroga regulacija – potencialne negativne vplive rabe FFS in sproščanje
kemikalij v okolje že ureja stroga zakonska regulacija, ki (ne) dovoljuje dajanja določenega FFS v promet in tako
tudi nadzoruje rabo (Blažič in sod., 2009). Najvišje dovoljene količine ostankov, to so mejne vrednosti (MV),
ang. Maximum residue level (MRL), so poenotene in predpisane za vse države članice Evropske skupnosti po
Uredbi ((ES) 396/2005).
Zaradi vse večjega vnašanja FFS na kmetijska zemljišča se povečuje tudi možnost kopičenja njihovih ostankov v
prsteh. To lahko povzroči poškodbe na naslednji generaciji posevkov, saj potem rastline ta sredstva črpajo vase
(Maček, Kač, 1990). Akumuliranje pesticidov in-situ imenujemo z drugo besedo bioakumulacija (kopičenje
strupenih snovi v organizmu), z njo pa sta povezana biokoncentracija (vstop pesticidov v organizem znotraj
vodnih živali) in biomagnifikacija (skozi trofično verigo) (Komat, 1995).
Človek je lahko izpostavljen FFS preko prehranjevalne verige, proizvodnje, priprave in njihove uporabe. V
procesu razvoja in postopkih pridobitve dovoljenja za uporabo vsakega FFS so obvezne številne preiskave
in preizkusi, ki pokažejo morebitne škodljive učinke posameznega FFS na človeka. Na osnovi preizkusov na
poskusnih živalih in spoznanj so FFS ustrezno razvrščena in označena z namenom, da uporabnike opozorijo
na močne nevarnosti, ki jih predstavlja posamezno sredstvo. FFS ob pravilni uporabi ne bi smela predstavljati
nevarnosti za zdravje ljudi. Do prekomerne izpostavljenosti pride, ko se ne držimo dosledno vseh predpisanih
navodil o shranjevanju, pripravi, uporabi FFS ter v primerih, ko gre za namerno zastrupitev (Blažič in sod.,
2009).
Kovine, kot so kadmij, svinec, arzen in živo srebro, so v okolju naravno prisotne. Pojavljajo se lahko v različnih
koncentracijah in oblikah. Njihov antropogeni izvor se pripisuje kmetijstvu, industriji ali prometu. Problematične
so predvsem zaradi vstopanja v človekovo prehranjevalno verigo preko zaužitih živil. Vir kovin v živilih je lahko
tudi njihovo skladiščenje (prenos iz embalaže) in procesiranje (predelava). Zato je pri skrbi za zdravje ljudi
pomembno upoštevati tudi zmožnost akumulacije kovin v organizmu (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Na
proučevanem območju so presežene opozorilne vrednosti pri težkih kovinah, kot sta kadmij in svinec, in mejne
vrednosti pri bakru in arzenu.
Kadmij (Cd) je toksičen za ledvice in jetra, od koder se izloča zelo počasi. Njegov biološki razpolovni čas je od 10
do 30 let. Še posebej so za izpostavljenost kadmiju občutljive ženske, pri katerih je moten metabolizem kalcija,
česar posledica je osteomalacija (zmanjšana mineralizacija in mehčanje kosti) ali osteoporoza (izguba gostote
in krhkost kosti) (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014).
Svinec (Pb) deluje akutno ali kronično strupeno. Zaradi njegovih toksičnih učinkov je potrebno paziti, da z
njim v stik ne prihajajo dojenčki in otroci do šestega leta starosti, ki so še posebej ranljiva družbena skupina.
Izpostavljenost svincu v zgodnjih fazah otrokovega razvoja je lahko vzrok za trajne nevrološke in psihološke
spremembe, kot so nižji inteligenčni kvocient (IQ), spremembe obnašanja, slabša učna sposobnost, agresivnost
in slabša motorična koordinacija. Pri nosečnicah je svinec lahko vzrok za prezgodnji porod in nizko porodno težo
otroka ter predporodno izpostavljenost ploda, v katerega svinec prehaja preko posteljice. Posledice prevelike
vsebnosti svinca v telesu odraslega človeka so pojavljajoča se utrujenost, nespečnost, razdražljivost, glavobol,
bolečine v sklepih, povišan krvni pritisk, zmanjšano število semenčic in motnje sluha. Nekatere študije so
nakazale možnost, da vsebnost svinca v telesu lahko povzroča nastanek raka, zato ga IARC (International
Agency on Research in Cancer) uvršča med verjetne dejavnike tveganja za rakave bolezni (Blaznik, Švab, Fuart
Gatnik, 2014).
Kronična izpostavljenost arzenu (As) se lahko kaže v nevrotoksičnosti, težavah s srčno-žilnim sistemom in
ledvicami, pa tudi v kancerogenosti (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Živo srebro (Hg) se v hrani pojavlja
v različnih kemijskih oblikah. Anorgansko živo srebro je manj toksično od organske oblike, to je metil-živega
srebra (predvsem toksično za živčni sistem in razvijajoče možgane). Izpostavljenost metil-živemu srebru je
nevarna v času nosečnosti (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014).
149
Amoniak (NH3) vpliva na zdravje ljudi, prenaša se na velike razdalje in v obliki drobnih prašnih delcev povzroča
bolezni dihal. Neposreden vpliv zaradi velikih koncentracij se kaže pri zdravju ljudi, domačih živali in je strupen
za rastline. Škodi tudi okolju, saj prispeva k nastanku kislega dežja in zakisovanju prsti. Tako izgubljamo dušik,
ki je pomembno rastlinsko hranilo (Verbič, 2011).
Drugi vplivi kmetijstva so še posledice povečanega vnosa hranil v vodne ekosisteme, posledice odvzema
zemljišč in vode za naravne habitate, izpostavljenost ornih tal eroziji … Človekova dejavnost je ena od
pedogenetskih dejavnikov, ki na prsti vpliva posredno (npr. z regulacijo vode spreminja življenjske pogoje za
življenje rastlin in živali) in neposredno (npr. z obdelovanjem – oranjem, gnojenjem, brananjem, apnenjem; s
pridobivanjem kmetijskih površin in degradacijo – in-situ slabšanje kakovosti z onesnaževanjem, zakisavanjem,
zbijanjem, zastajanjem vode, prekomernim izsuševanjem …). Pedoturbacija je porušenje zaporedja horizontov,
najpogosteje zaradi mehanskih sil, premešanja in prst ima zaradi tega netipični profil (Repe, 2011).
R – odzivi v obliki ekoremediacij
Ekoremediacije definiramo kot okoljske tehnologije, ki temeljijo na naravnih zakonitostih in delujejo po
principu delovanja procesov, ki se odvijajo znotraj ekosistema (Sajovic, 2010). Besedna zveza je sestavljena
iz besede »remediacija«, ki pomeni obnova, in predpone »eko«, kar se nanaša na naravne načine obnove
okolja (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). V osnovi izhajajo iz ekosistemskega pristopa. Tak pristop poudarja pomen
obnove in varovanja ekosistemov za ohranjanje ekosistemskih storitev, trajnostno načrtovanje posegov v
okolju in reševanje okoljskih problemov z namenom trajnostnega sobivanja človeka z okoljem. Ekoremediacije
predstavljajo enega izmed najuspešnejših načinov varovanja okolja z ekonomskega, socialnega in okoljskega
vidika (Sajovic, 2010).
Glede na izvor ločimo naravne in grajene (antropogene) ekoremediacije. Naravne ekoremediacije obsegajo
različne naravne ekosisteme (gozd, mokrišče, poplavna ravnica …) oz. oblike (tolmuni, slapovi, meandri,
prodišča, brzice, mejice …). Grajene ekoremediacije so antropogeno narejene, to so lahko rastlinske čistilne
naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda, revitalizacije (renaturacije) degradiranih vodnih in kopenskih
ekosistemov, blažilne cone, fitoremediacijske in bioremediacijske tehnologije ter trajnostne sanacije deponij
itd. (Sajovic, 2010). Fitoremediacije so metode za odstranjevanje onesnaževal iz kontaminiranih zemljin ali
sedimentov s pomočjo rastlin in z njimi povezanih mikroorganizmov. Metoda fitoremediacije torej izkorišča
naravno sposobnost rastlin za prevzem, akumulacijo in razgradnjo snovi v tleh in talnih raztopinah (Sajovic,
2010). Bioremediacija je proces, pri katerem mikroorganizmi, zlasti glive in bakterije, spremenijo okoljsko
onesnaženost do neškodljivih končnih produktov (Macarol, 2003).
Ena večjih negativnih posledic intenzivnega kmetijstva v Spodnji Savinjski dolini je onesnaženje prsti in posredno
vodnih teles, kamor se snovi s kmetijskih zemljišč stekajo. S kmetijstvom v okolje prehajajo tako snovi, ki so
že po naravi prisotne v ekosistemu, a lahko v preveliki količini naredijo veliko škode, kot tudi antropogene
snovi, ki so ekosistemu tuje. Za zmanjšanje onesnaževanja in preprečevanje uhajanja onesnaževal v vodno
telo Spodnje Savinjske doline bi si lahko pomagali z ekoremediaciacijskimi ukrepi, primernimi za izboljšanje
kakovosti prsti.
Pri netočkovnih virih obremenjevanja okolja, kakršno je kmetijstvo, klasični pristopi čiščenja ne pridejo v
poštev, saj je onesnaževanje razpršeno. V takih primerih si lahko pomagamo s postavitvijo blažilnih con oziroma
območij (Sajovic, 2010). Blažilna območja so zaščitne sanacijske cone, ki so lahko sestavljene iz različnih lesnih,
grmovnih, travnatih ali zeliščnih vegetacijskih pasov ali kot umetno vzpostavljena mokrišča (jarki). Običajno
gre za nizko vegetacijo z gosto razrastjo, ki jo vzpostavimo na robu območja, kjer se nahaja vir obremenjevanja
(Zupančič Justin, 2010; cv: Sajovic, 2010). Za njih se uporablja vrsta izrazov (npr. vegetacijski pasovi, mejice …)
(Sajovic, 2010).
Funkcije blažilnih območij so izboljšanje kakovosti vode, varstvo zraka in prsti ter povečana biotska raznovrstnost.
Ključno je torej varovanje voda pred spiranjem različnih onesnaževal ploskovnih virov onesnaževanja
(kmetijstvo, promet) ter zadrževanje delcev, raztopljenih organskih in anorganskih snovi, kovinskih ionov,
rastlinskih hranil, fitofarmacevtskih sredstev itd. Poleg tega blažilne cone ščitijo tudi pred erozijo, vplivajo
na spremembo mikroklime, ker blažijo veter in z zadrževanjem vlage blažijo sušo, imajo habitatno funkcijo,
predstavljajo možnost proizvodnje tržnih produktov (les) ter so estetsko privlačne. Rastline na blažilnem
območju zmanjšujejo hitrost toka in s tem še dodatno povečajo infiltracijo (Sajovic, 2010). Območja so vrstno
pestra in predstavljajo varovalni prostor za živali in rastline. Številne živali, ki živijo v mejicah, se hranijo na
poljih in njivah in uničujejo tamkajšnje škodljivce (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Vegetacijske bariere iz drevesnih vrst lahko v prostoru opravljajo tudi pomembno vlogo fizičnih preprek v
izogib škodljivega in/ali nezaželenega delovanja vetra, hrupa, prahu, smradu in ostalih aerosolnih spojin. Za
150
takšno učinkovanje barier je pomembno, da je gostota dreves dovolj velika, da so drevesa dovolj visoka (tudi
do 5 m in več) ter zelena vsaj v ciljnem delu leta (v času škropljenja) (Sajovic, 2010).
Eden od primerov blažilnih območij so mejice, ki se v kulturni pokrajini že tradicionalno pojavljajo za
označevanje meja med parcelami. Do 10 m širok pas grmovja ali drevja v pretežno odprti kulturni pokrajini je
lahko ostanek gozdne vegetacije, ki je ostala po krčenju gozda za pridobivanje obdelovalnih površin ali pa so
jih ljudje zasadili kasneje. Večinoma potekajo vzdolž meja njiv, pa tudi vzdolž cest, kolovozov, melioracijskih
kanalov ipd. (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Blažilni pasovi so učinkovitejši ob manjših vodotokih. Pomembno je, da pas postavimo čim bližje onesnaževanju
ter da potek pasu sledi nagibu terena, saj je tako odtok čim bolj enakomeren. Pasove je pomembno postavljati
na mestih z večjimi nakloni, kjer voda hitreje odteče, in na območjih s fino teksturo prsti, saj se tu onesnažila
dlje zadržujejo. Pomembna so tudi mesta polnjenja podtalnice in zbiranja odtokov. Spremenljivi jakosti odtoka
mora slediti spremenjena širina pasu. Širina se poveča tudi ob visoki vsebnosti drobnih delcev, ki potrebujejo
daljši čas za infiltracijo, in na območjih z naklonom večjim od 10 %, saj je tu večja možnost površinskega
odtoka. Večina pasov pa je široka med 3 in 12 m. Pasove je potrebno tudi redno vzdrževati, npr. tako, da se na
morebitnih golih območjih ponovno posadi vegetacija (Sajovic, 2010).
Pri izbiri rastlin za ciljni namen je zelo pomembno, da se uporabijo take, ki imajo visok tolerančni prag za moteč
ekološki dejavnik ter da so naravno odporne na biotske dejavnike (bolezni, škodljivce ter konkurenco podrasti).
Pomembno je tudi, da izbiro rastlin prilagodimo lokalnim abiotskim dejavnikom (tipu prsti, klimatskim
dejavnikom itd.) (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Kot tip blažilnega območja lahko opredelimo tudi obrežni vegetacijski pas, ki ga predstavlja površina tal s
prvotno ali nasajeno vegetacijo, umeščeno med potencialnim virom onesnaževanja in vodno površino.
Močvirske in lesnate rastline varujejo reko pred onesnaževanjem tako, da porabljajo hranila, ki se spirajo iz
zaledja. Obrežna vegetacija tudi povečuje biotsko pestrost ekosistema, s koreninskim sistemom utrjuje rečni
breg in zadržuje vodo v pokrajini, saj zmanjšuje hitrost odtekanja vode, posledično pa tako povečuje infiltracijo
vode v talni profil, kjer se odvija proces čiščenja (Gaberščik, 2008; cv: Sajovic, 2010). Na terenu smo opazili,
da Bolska in njeni pritoki obrežni vegetacijski pas večinoma imajo, kar je pozitivno tako z vidika zmanjšanja
onesnaženja kot poplavne varnosti.
Slika 27: Mejica kot meja med parcelami v bližini reke Bolske
(T. Krošelj, 2014).
Slika 28: Naravni obrežni vegetacijski pas ob reki Bolski (T.
Krošelj, 2014).
Ekoremediacijski melioracijski jarki so kot tip blažilnega območja le sonaravno preurejeni klasični melioracijski
jarki. Razdeljeni so na štiri odseke, kjer ima vsak odsek specifično funkcijo. Prvi del je oblikovan tako, da
omogoča maksimalno zadrževanje vode. V drugi del vgradimo substrat, bariere in zasadimo rastline, kar
omogoča čiščenje kmetijskega onesnaženja. Tretji del je namenjen povečevanju biotske raznovrstnosti, zato
so tu posajene različne vodne in močvirske rastline, ki predstavljajo življenjski prostor različnim živalim. Četrti
del združuje vse tri funkcije prejšnjih delov in zagotavlja ravnovesje med njimi (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
151
Ob reki Bolski smo identificirali osem potencialnih, po podatkih Ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO)
(2013) nekdanjih izsuševalnih jarkov (karta 34). Seveda se zavedamo, da je takih jarkov tako ob Bolski kot
tudi ob drugih vodotokih proučevanega območja še več, vendar smo jih zaradi časovne omejitve in zgolj kot
primer dobre rešitve identificirali le nekaj. Po videnem na terenu in pripovedovanju domačinov (Sirše, 2014)
večina izsuševalnih jarkov ne služi več svojemu namenu, zato se zaraščajo in po naravni poti spreminjajo v
ekoremediacijske jarke. Ker s sonaravno ureditvijo ERM melioracijskih jarkov v prostoru ne bi dodatno posegali
na najbolj rodovitna kmetijska zemljišča, ugotavljamo in predlagamo, da gre za najboljšo in najbolj realno
izvedljivo ekoremediacijsko rešitev v Spodnji Savinjski dolini.
Slika 29: Shematski prikaz ERM melioracijskega jarka (Vir: Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Karta 34: Potencialni ekoremediacijski jarki v dolini reke Bolske.
152
Poleg tega so ekoremediacijski jarki večnamensko uporabni. Ne samo, da ščitijo podtalnico in vodotoke pred
onesnaževanjem, zmanjšujejo tudi vplive suš in vetra. Vodo, ki se v njih zadržuje, pa lahko uporabimo za
namakanje v bolj sušnih obdobjih. Zaradi teh funkcij sonaravno preoblikovan jarek vpliva tudi na povečanje
kmetijske pridelave, pripomore k varovanju zdravja in navsezadnje opravlja tudi estetsko funkcijo. V jarek
se umestijo vlagoljubne rastline, ki za svojo rast potrebujejo organske snovi, ki jih črpajo iz prsti in tako
pomagajo nižati njihove viške. Nekatere vrste rastlin lahko iz zemlje črpajo težke kovine. Poleg tega pa rastline
pod površje dovajajo kisik, zaradi katerega se v plasti okoli korenin ustvarja s kisikom bogato območje. Tu se
naselijo aerobni mikroorganizmi, ki razgrajujejo organske snovi. V območjih med koreninami, kjer ni kisika, se
razvijejo anaerobni mikroorganizmi, ki prispevajo k čiščenju vode (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Slika 30: Nekdanji izsuševalni jarek ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014).
Zaradi mnogih antropogenih sprememb in posegov v vodotokih so se na območju Spodnje Savinjske doline
spremenile hidrološke in geomorfološke značilnosti ter značilnosti biotske raznovrstnosti. Spremembe se
tako kažejo tudi v večji stopnji onesnaženosti okolja zaradi izgube samočistilne sposobnosti in pomanjkanja
vode v poletnih mesecih. S pomočjo ekoremediacijskih ukrepov za varstvo voda se vodotokom vrne biotsko
raznovrstnost in posledično samočistilno sposobnost. Večina ekoremediacijskih posegov na vodotokih
je prvotno namenjena zaščiti pred poplavami, posredno pa te iste zaščite zaradi raznih ukrepov velikokrat
pripomorejo tudi k manjši onesnaženosti vodotokov (Sajovic, 2010).
Za povečanje samočistilnih sposobnosti vodotoka je zelo pomemben vnos kisika v vodo, saj več razpoložljivega
kisika za živa bitja pomeni večjo biotsko raznovrstnost in posledično večjo samočistilno sposobnost vodotoka.
Za povečanje biotske raznovrstnosti se izvajajo tudi ukrepi izgradnje manjših zatočišč za živali znotraj struge.
Pomembna so območja v vodotoku, kjer voda teče počasneje ali celo stoji, saj je tu usedanje delcev pospešeno
in se na tak način na dnu struge zadržujejo tako strupene kot tudi hranilne snovi (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006).
Na območju Spodnje Savinjske doline bi lahko, zlasti na delih vodotokov, ki tečejo ob kmetijskih površinah,
izvršili določene ukrepe,s pomočjo katerih bi v vodotoke vnašali kisik, pripomogli k hitrejšemu usedanju delcev
in hkrati dosegli še mnoge druge pozitivne vplive. Nekateri izmed ukrepov, primerni za območje Spodnje
Savinjske doline, so po našem mnenju umetni zalivi in zajede. V zalivih vodotokov se voda dodatno zadržuje.
Zalivi imajo tudi samočistilno funkcijo ter nalogo pribežališča za vodne organizme (Sajovic, 2010). Za večji vnos
kisika v vodotok lahko v strugi ustvarimo sistem tolmun-brzica. Brzice omogočajo večji vnos kisika v vodo in v
tolmunu se ustvarijo skrivališča za vodne živali. Tok vode se na mestu same brzice pospeši, voda se premeša in
obogati s kisikom. Za brzico se tako ustvari manjši poglobljeni del (Kovač, 2006; cv: Sajovic, 2010). Za bogatenje
struge s kisikom lahko v vodotok postavimo tudi pragove. To so objekti, ki jih postavimo prečno na strugo in
imajo višino preliva do nekaj 10 cm, ki povzroči lokalno zajezitev (Sajovic, 2010). Za ustvarjanje zatočišč za
153
živali se umetno postavlja tudi prodišča in otoke. Voda se ob filtriranju skozi objekte zaradi večje turbulentnosti
obogati s kisikom (Sajovic, 2010).
Zelo pomembno vlogo v pokrajini predstavljajo naravna mokrišča, saj delujejo kot blažilna območja. Mokrišča
tvorijo prehod med kopenskim in vodnim ekosistemom, zato vsebujejo značilnosti obeh. Poleg vseh svojih
pozitivnih funkcij so pomembna tudi za prečiščevanje odpadnih voda, saj delujejo kot naravne čistilne naprave.
V naravi jih zato ne smemo odstranjevati. Ob robovih onesnaženih območij v Spodnji Savinjski dolini (npr.
kmetijskih površin) so torej izjemnega pomena. Ob strugi lahko, v kolikor nam dopušča prostor, izgradimo tudi
manjše umetno mokrišče (Sajovic, 2010).
Zaključek
Tekom delavnice smo dosegli oba zastavljena cilja in izpostavili onesnaženost Spodnje Savinjske doline zaradi
intenzivnega kmetijstva. Naši predlogi so bili zasnovani v obliki ekoremediacijskih ukrepov. Vplive onesnaževal
na okolje pa lahko rešujemo že preventivno. Glede na to, da na intenzivnih kmetijskih območjih še vedno
največ težav z onesnaževanjem povzročajo organska onesnaževala (nitrati), bi bila najboljša rešitev gnojenje
po priporočilih dobre kmetijske prakse. Ta predlaga, da se gnojenje z dušikom prilagodi konkretnim potrebam
posameznih posevkov in porazdeli odmerek dušika na več obrokov med rastno dobo. Tako so hranila bolj
izkoriščena za rast in razvoj rastlin ter se hkrati manj izpirajo v podtalnico in površinske vode (Poročilo o stanju
…, 2003).
Za zmanjšanje onesnaženja s pesticidi, drugega perečega onesnaževala, in tudi pitne vode na proučevanem
območju in Sloveniji, bi bila rešitev uporaba manj obstojnih aktivnih snovi FFS in gnojilnih pripravkov,
ki bi zmanjšali toksično obremenitev. Priporočljiva je prepoved rabe FFS na območjih zajetij pitne vode
(vodovarstvena območja) in drugih občutljivih (zavarovanih) območjih. Preprosto rešitev predstavlja tudi
kolobarjenje in mehansko zatiranje plevela. Manjšo uporabo FFS bi prav tako omogočilo uveljavljanje sejanja
odpornejših rastlinskih kultur, izvajanje pogostejšega monitoringa in svetovanja strokovnih delavcev kmetom.
Ob upoštevanju zakonodaje in priporočil dobre kmetijske prakse se predvideva kmetovanje brez dodatnih
potrebnih omejitvenih dejavnikov, nasvet konvencionalnim pridelovalcem na najbolj občutljivih območjih
blizu vodotokov in vodnih teles pa bi bil preusmeritev na okolju prijaznejše integrirano ali ekološko kmetijstvo
(Urek in sod., 2012).
Ekoremediacije so lahko strateška prednost razvoja na pestrem slovenskem ozemlju in z njimi se učinkovito
varuje naravo, saj ERM koristijo samočistilno sposobnost narave. Prednosti ERM pristopov so, da so okolju
prijazni in velika finančna vlaganja niso potrebna, učinki so večnamenski, postopki so naravovarstveno
sprejemljivi, imajo pa tudi pomembno izobraževalno vlogo, saj omogočajo razumevanje delovanja narave in
spremljanje procesov. To je ključnega pomena za družbo v prihodnosti, saj se od vseh nas pričakuje spremenjen
način mišljenja in razumevanje delovanja ter spoštovanja narave (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Spodbujati se
mora tudi uresničevanje ključnega cilja Slovenije, to je trajnostni razvoj, in primeri dobrih praks ERM v Sloveniji
so lahko kar »šolski« primeri, ki se v prihodnje lahko realizirajo tudi v Spodnji Savinjski dolini.
6 EK – ekološko kmetovanje, IPL – integrirano poljedelstvo, IPS – integrirano sadjarstvo, IVG – integrirano vinogradništvo, IVR – integrirano
vrtnarstvo (Šifrant vrst oziroma …, 2006). 7 Grafikon je zaradi preglednejšega prikaza na vertikalni osi prirejen. Število kmetij se šteje od
900 dalje. 8 V poročilih na ARSO poimenovan Savinja Letuš-Celje. 9 Biološka fiksacija predstavlja simbiotske bakterije na koreninskih laskih
metuljnic, ki vežejo dušik iz zraka. Depozicija pomeni vnos atmosferskega dušika v prst preko padavin (Bilanca dušika na …, 2011). 10 Oznaka
»-« nakazuje, da za ta parameter ni podanih zakonsko določenih mejnih vrednosti. 11 Lokacija črpališča je nekaj 100 m vzhodno od meje
občine Žalec. Se pa tretje vodovarstveno območje nahaja tudi delno v naselju Levec, kar je že območje Spodnje Savinjske doline (Vodovodni
sistem Žalec …, 2014). 12 Točke (sloj Ocena kakovosti podzemnega telesa) so prikazane na karti 33.
154
VREDNOTENJE GEODIVERZITETE NA IZBRANEM OBMOČJU
OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, PRIMER PONIKOVSKE
PLANOTE
Gregor Fabeković, Boštjan Kop, Adrijana Perkon, Jan Pokorn in Aleksandra Uršič
Uvod
Geodiverziteta ali geomorfološka naravna dediščina je pestrost in kompleksna povezanost geoloških in
geomorfoloških pojavov in procesov ter prsti na določenem območju, enostavno pa jo lahko definiramo tudi
kot »pestrost nežive narave« (Erhartič, 2007). Namen prispevka je s pomočjo terenskega geomorfološkega
kartiranja oceniti geodiverziteto na območju Ponikovske planote. Ponikovska planota leži na območju občin
Spodnje Savinjske doline in zajema severozahodni del občine Žalec. Glavni cilji prispevka so geomorfološko
kartiranje oblik na območju Ponikovske planote, morfostrukturna in morfogenetska analiza geomorfoloških
oblik ter grafična predstavitev rezultatov.
Teoretična izhodišča
Uredba o zvrsteh naravnih vrednot (2003) v Zakonu o ohranjanju narave (2006) opredeljuje deset zvrsti
naravnih vrednot, med katerimi so tudi geomorfološke (Zvrsti naravnih vrednot, 2014):
–– Površinska geomorfološka naravna vrednota – del narave, ki se pojavlja zlasti kot kraška površinska oblika
(žlebič, škraplja, vrtača, kraško polje …), ledeniška reliefna oblika (ledeniška morena, krnica, ledeniška
dolina …), rečno-denudacijska oblika (korito, soteska, rečna terasa …), poligenetska reliefna oblika (vrh,
gorski greben, sleme …) ali obalna reliefna oblika (klif, spodmol, terasa).
–– Podzemeljska geomorfološka naravna vrednota – del narave, ki se v naravi pojavlja kot podzemna jama ali
brezno.
–– Geološka naravna vrednota – del narave, ki je glede na izbrane kriterije izjemen, tipičen, kompleksno
povezan, ohranjen, redek, znanstvenoraziskovalno ali pričevalno pomemben. V naravi se pojavlja kot
nahajališče minerala ali fosila, kot tektonska naravna oblika (prelom, guba), mineraloška naravna oblika
(nahajališče minerala), petrološka naravna oblika (izdanek kamnin), paleontološka naravna oblika
(nahajališče fosila), stratigrafska naravna oblika (stratigrafsko zaporedje ali meja), glaciološka naravna
oblika (ledeniško jezero, morena, balvan), hidrogeološka naravna oblika (mineralni izvir) ali sedimentološka
naravna oblika (sedimentne teksture, evaporiti).
–– Hidrološka naravna vrednota – del narave, ki se pojavlja zlasti kot reka, potok, jezero, morje, del reke,
potoka, jezera ali morja, ledenik, izvir, slapišče ali slap.
–– Krajinska naravna vrednota – del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega
delovanja izjemno, tipično ali redko obliko, razporeditev ali raznolikost krajinskih elementov in se v naravi
pojavlja zlasti kot gorski vrh, sleme, greben, območje z množico ali posebno razporeditvijo različnih
krajinskih elementov ali območje z značilnim krajinskim vzorcem.
Širše obsega geodiverziteta tudi preostale naravne vrednote (geološki pojavi, površinski in podzemski kraški
pojavi, jezera, barja …), saj je ta predpogoj za nastanek živega dela narave (posledično biodiverzitete) (Erhartič,
2007).
Metodologija
Cilje raziskave smo poskušali doseči s terenskim in kabinetnim proučevanjem Ponikovske planote, pri čemer
smo uporabili digitalni model reliefa 12,5 x 12,5 m (DMR) in registrirane naravne vrednote (kataster jam).
Pripravili smo kartografsko podlago z DMR, kjer smo določili lokacije predvidenih geomorfoloških oblik na
obravnavnem območju ter jih s terenskim delom preverili, empirično opisali in ovrednotili po modificirani
metodi vrednotenja geodiverzitete (Reynard in sod., 2007). Po končani terenski raziskavi smo ovrednotene
oblike statistično obdelali z metodami točkovne in linijske statistike v programu ArcGIS ter izračunali frekvenčno
porazdelitev vrednosti. Rezultate smo grafično in opisno prikazali ter kritično ovrednotili metodo.
Metoda vrednotenja geodiverzitete
V okviru raziskave smo pri vrednotenju geomorfoloških vrednot uporabili švicarsko metodo oz. metodo po
Reynardu, ki smo jo nekoliko priredili in prilagodili obravnavanem območju. Metoda vrednotenja geodiverzitete
po Reynardu upošteva različne kriterije vrednotenja, ki so predstavljeni v preglednici 39, v nadaljevanju pa tudi
pojasnjeni (Reynard in sod., 2007).
155
Pri Reynardovi metodi vrednotimo po štirih glavnih kriterijih in podkriterijih s kvantitativnimi vrednostmi,
podanimi s števili med 0 in 1. Za kriterij opisni podatki naredimo vrednotenje v dveh korakih, in sicer z
morfografsko (identifikacija in lokacija geomorfoloških pojavov) in morfometrično analizo (dimenzije in
koordinate vrednot). Pri morfografski analizi se osredotočimo na opisne podatke, kot so terensko opazovanje,
analiza literature geomorfoloških in drugih oblik (arheološke najdbe, družbena infrastruktura, biotopi). Z
morfogenezo proučimo nastanek proučevanih vrednot (Reynard in sod., 2007).
Preglednica 39: Postopek vrednotenja in kriteriji vrednotenja.
Kriterij
Podkriterij
1 Splošni podatki
Identifikator, lokacija, vrsta geomorfološke oblike, koordinate,
velikost oblike, lastništvo
2 Opisni podatki
2a vizualni opis
2b morfogeneza
3 »Znanstvena vrednost«
3a reprezentativnost
3b redkost
3c antropogena preoblikovanost
3d paleogeografska vrednost
4 »Dodatna vrednost«
4a ekološka vrednost
4b estetska vrednost
4c kulturna vrednost
4d ekonomska vrednost
5 Sinteza
5a globalna vrednost
5b izobraževalna vrednost
5c nevarnosti
5d ukrepi upravljanja
Znanstveno vrednotenje obsega podkriterije reprezentativnost (nanašajoč se na tipičnost geomorfološke
oblike), redkost (identificira se redkost oblike na proučevanem območju), antropogena preoblikovanost
(stopnja preoblikovanosti geomorfološke oblike zaradi človekovega vpliva – delane vrtače, prometnice) in
paleografsko vrednost (vidik geološke zgodovine in preteklega podnebja) (Reynard in sod., 2007).
Dodatna vrednost je kriterij, ki dopolnjuje znanstveno vrednotenje s podatki, pridobljenimi iz virov in literature
in z diskusijami s strokovnjaki določenega področja. Uporabljeni so enostavni podkriteriji, ekološka, estetska,
kulturna in ekonomska vrednost. Pri ekološki vrednosti se določa pomembnost geomorfološke oblike za razvoj
posebnih ekosistemov ali prisotnost posebne flore in favne (Reynard in sod., 2007). Naslednji podkriterij je
estetska vrednost, ki je zelo subjektiven, saj vsak posameznik drugače dojema okolje in zato tudi daje drugačne
ocene. Ocenjujemo vidnost oz. razgled z določenega stojišča ter kontrastnost geomorfološke oblike, pri čemer
se večja vrednost pripiše bolj pestrim, razgibanim lokacijam (Reynard in sod., 2007) (bolj razgibani kraji z
zelo pestrim naborom geomorfoloških oblik, npr. mozaik prsti, barvni kontrasti zaradi sprememb v litologiji,
strukturne oblike … dobijo večjo vrednost kot monotoni kraji, npr. ravnina, platoji). Kulturna vrednost je še
bolj heterogena, sestavljena iz več dodatnih podkriterijev. Pri podkriteriju verska pomembnost ocenjujemo,
ali ima kraj ali oblika kakšen mitološki ali religiozni pomen. Zgodovinska vrednost vključuje arheološke
najdbe, razne zgodovinske objekte in tudi kraje, ki so bili turistično zanimivi že v preteklosti. Pri umetniški in
literarni pomembnosti se osredotočimo na prisotnost kraja v umetniškem izražanju (slikarstvo, literatura). Z
geozgodovinsko pomembnostjo izpostavljamo oblike, ki so vplivale na razvoj geoznanosti (Reynard in sod.,
2007), npr. na Kanarskih otokih je na otoku La Palma Caldera de Taburiente, ki je dala nov termin – kaldera
– v vulkanologiji. Pri ekonomski vrednosti poskušamo kvantitativno vrednotiti geomorfološke oblike (število
obiskovalcev, število prodanih turističnih izdelkov, dobiček ….). Vrednoteni so samo prihodki, pridobljeni zaradi
prisotnosti geomorfološkega kraja, in ne dohodki, dobljeni od hotelov (Reynard in sod., 2007).
Preglednica 40: Opis kriterijev »dodatne vrednosti« (Reynard in sod., 2007).
Vrednost
Kriterij
Ekološka vrednost
ekološki vpliv, zavarovani kraji
Estetska vrednost
razgledna točka, kontrast, vertikalni razvoj in struktura prostora
Kulturna vrednost
verska pomembnost, zgodovinska pomembnost, umetniška in
literarna pomembnost, geozgodovinska pomembnost
Ekonomska vrednost
ekonomski produkti (št. obiskovalcev, št. izdelkov, dobiček)
156
V zadnjem delu, sinteznem kriteriju, seštejemo vrednosti vseh kvantitativnih in kvalitativnih vrednosti glavnih
in dodatnih kriterijev ter določimo globalno vrednot. V tem delu določimo tudi pomembnost geomorfološke
oblike za učne namene. Predvsem so to oblike, ki so jasni »šolski primer« s prepoznavnimi procesi in
nastankom. Določamo tudi nivo ogroženosti z vidika obstoječih in potencialnih groženj s strani človeka,
naravnih procesov in pojavov ter predlagamo ukrepe upravljanja in varovanja naravnih vrednot (npr. gradnja
varovalne infrastrukture, strategije, lastniške pravice, z izobraževanjem …) (Reynard in sod., 2007).
Prilagojena metodologija vrednotenja geodiverzitete
V okviru raziskovanja proučevanega območja smo metodo vrednotenja po Reynardu prilagodili, saj smo se
želeli izogniti subjektivnosti pri ocenjevanju, predvsem pri dodatnih vrednosti. Podali smo le znanstveno
vrednost, saj menimo, da vrednotenje geomorfoloških oblik z vidika dodatnih vrednosti ni relevantno, prav
tako se je težko izogniti subjektivnosti pri posameznih ocenah. Geomorfološke oblike smo tako kvantitativno
ovrednotili, in sicer s celimi števili od 0 do 3. Vrednotenje smo izvajali na podlagi obdelave podatkov,
pridobljenih s terenskim kartiranjem ter pregledom obstoječih virov in literature.
Znanstveno smo prilagodili in vrednotili le tri podkriterije, to so reprezentativnost, redkost in antropogeno
preoblikovanost posameznih geomorfoloških oblik. Reprezentativnost smo opredelili kot tipičnost posamezne
geomorfološke oblike glede na opise definicij (dimenzije in oblikovanost) določenih vrst geomorfoloških oblik
v geografski terminološki literaturi. Redkost je frekvenca pojavljanja geomorfološke oblike na obravnavanem
območju. Pri antropogeni preoblikovanosti smo ocenjevali stopnja trenutne preoblikovanosti zaradi
človekovega vpliva (npr. delane vrtače, prometnice v vrtačah).
Preglednica 41: Opis kriterijev prilagojene metode vrednotenja geodiverzitete z vidika »znanstvene vrednosti« (Reynard in
sod., 2007).
Kriterij
Vrednotenje
Redkost
Identificira se redkost oblike na proučevanem območju:
0 – geomorfološka oblika prevladuje na določenem območju;
1 – geomorfološka oblika je prisotna na območju, vendar ne
prevladuje;
2 – geomorfološka oblika je zelo redka na območju.
Reprezentativnost
Se nanaša na tipičnost geomorfološke oblike (po definiciji):
0 – geomorfološka oblika ni tipična;
1 – geomorfološka oblika tipična, vendar ni izjemna;
2 – geomorfološka oblika je tipična;
3 – geomorfološka oblika je tipična in izjemna.
Antropogena preoblikovanost
Stopnja preoblikovanosti geomorfološke oblike zaradi človekovega
vpliva:
0 – geomorfološka oblika je antropogeno preoblikovana
(prometnice, delane vrtače – travniki in njive);
1 – geomorfološka oblika ni antropogeno preoblikovana (niso vidni
vplivi človeka).
Podatke, pridobljene s terenskim kartiranjem in vrednotenjem, smo obdelali v programu ArcGIS. Vrednosti
vseh treh kriterijev za posamezno geomorfološko obliko smo sešteli in jih prostorsko statistično ovrednotili.
Za točkovne oblike, kot so vrtače, jame in brezno, smo uporabili točkovno statistiko orodja Point Statistics.
Pri linijskih pojavih, kot so grape, pa smo uporabili orodje Line Statistics. V okolici točkovnih in linijskih oblik
smo nato še z orodjem Point Density v radiju 100 m iskali število posameznih oblik. Ker smo želeli pridobiti
geomorfološko pestrost celotnega območja in ne posameznih tipov geomorfoloških oblik, smo pridobljena
rastrska sloja z velikostjo celice 50 m sešteli z orodjem Raster Calculator in pridobili karto geodiverzitete
območja. Tako smo pridobili območja, kjer se pojavljajo bolj raznolike geomorfološke oblike, in takšna območja
lahko predlagamo za posebno varovanje oz. kot naravno vrednoto.
Geografske značilnosti območja
Ponikovska planota leži na območju občin Spodnje Savinjske doline in zajema severozahodni del občine Žalec.
Na severu je omejena z Arnaško kotlino, na zahodu z dolino vodotoka Trnava, na vzhodu s Pirešico in z Ložniško
dolino na jugu. Dolina Pirešice je prebojna dolina (Natek, 1983), za katero je značilno, da je ozka in globoka
rečna dolina, ki poteka prečno na slemenitev gorovja (Geografski terminološki slovar, 2005).
Na planoti prevladujeta triasni apnenec in dolomit, kar pogojuje nastanek kraškega reliefa z značilnimi kraškimi
oblikami, med katerimi prevladujejo vrtače. Na severnem delu se pojavljata tudi keratofir in andezitni tuf
(Buser, 1977). Planota je razrezana s ozkimi dolinami, grapami, po katerih tečejo potoki Ponikvica, Peklenščica,
Kalski potok in drugi vodotoki v smeri sever–jug.
157
Na južnem obrobju kraške Ponikovske planote se pojavljajo jurski »ponikovski skladi« iz ploščatega in
lističastega apnenca, ki se menjuje z laporjem in rožencem. Te z vseh strani obdajajo terciarne kamnine,
večinoma oligocenska lapornata glina ali sivica, v kateri so nastali nižji gričevnati predeli z blagimi reliefnimi
oblikami (Natek, 2001a).
Karta 35: Karta nadmorskih višin na obravnavanem območju.
Grafikon 27: Profil reliefa čez Ponikovsko planoto.
158
Karta 36: Geološka karta obravnavanega območja.
Ponikovska planota predstavlja netipično kraško planoto, ki ima značilnost osamelega, kontaktnega in plitvega
krasa, saj je območje rahlo dvignjeno nad erozijsko osnovo, ki jo predstavlja reka Savinja (v povprečju 200
m višinske razlike). Proučevano območje označujemo kot osameli kras, kjer se kraško površje pojavlja sredi
širšega nekraškega območja (Gams, 2004), torej fluvialnega reliefa Savinje in njenih pritokov. Večina jam na
tem območju je vodoravnih in niso daljše od 100 m (Ponikovski kras, 2014).
Od leta 1998 je območje Ponikovskega krasa zavarovano kot krajinski park, znotraj katerega so kot naravni
spomeniki zavarovani Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama ter jama Pekel (Ponikovski kras, 2014). Med
njimi je najbolj znana jama Pekel, ki je v zadnjih desetletjih najbolj obiskana turistična jama na Štajerskem. Jamo
je izoblikovala ponikalnica Ponikvica, ki na površju pred vstopom v jamo ponika v požiralnikih v Lokvah. Jama
je zgrajena iz dveh etaž – zgornje ki je starejša in suha, ter spodnje, mlajše in vodne s ponikalnico Ponikvica.
V jami se Ponikvica združi z manjšimi potoki, iz nje pa priteče pod drugim imenom – Peklenščica (Jama Pekel,
2009). Posebnost jame je jamski slap, visok 4 metre (Skoberne, 1988; Hribernik, 2010).
Tajna jama je najdaljša aktivna vodna jama v Ložniškem hribovju. Dolga je 1.300 metrov in globoka 30 metrov
(E-kataster jam, 2015). Ponikalnica je pred ponorom v jamo na apnencu izoblikovala slepo dolino. Ponor
je stalen, saj voda tu ponika tudi v primeru dolgotrajnejše suše in je eden od dveh vhodov v Tajno jamo.
(Hribernik, 2010). V značilni ponorni jami je potok oblikoval rove v več etažah. Posebnost Tajne jame se izraža
tudi v meandrsko oblikovanih rovih, nahajališču aragonita in sadre, ki so ju posamezniki odnašali iz jame in
prodajali zbiralcem mineralov (Zaprtje Tajne jame …, 2007).
Kamnita hiša ali Bezgečeva jama je izvirna vodna jama s spletom podzemeljskih rovov v več nadstropjih in
skupno dolžino rovov 800 m (Ponikvanski kras, 2009). Ima dva vhoda, zgornji je suhi, spodnji pa vodni. V
159
začetnem delu jame je jezero, kjer je ohranjeno bogato kapniško okrasje. Jama pa se konča s sifonom
(Hribernik, 2010).
Morfogenetska analiza
Na območju proučevanja se pojavljajo različne geomorfološke oblike. Lahko jih razdelimo na oblike, razvite na
kraškem tipu reliefa, in oblike, ki so razvite na fluvialnem reliefu. Večina območja je na prepustnih sedimentnih
kamninah Ponikovske kraške planote. Med množico geomorfoloških oblik so najbolj pogoste vrtače, kraške
kotanje okrogle oblike, ki so navadno širše kot globlje, velikosti od nekaj metrov do nekaj 100 metrov
(Geografski terminološki slovar, 2005). Na obravnavanem območju se nahajata predvsem lijakasti in skledasti
tip vrtač. V bližini naselij so jih prebivalci ponekod deloma uravnali in jih uporabili za agrarna zemljišča. Ob
vrtačah so pogost pojav na območju tudi jame in brezna, za človeka prehodni naravni votlini, nastali s korozijo.
Glavna razlika med njima je nastanek glede na smer pronicanja vode. Pri breznih voda pronica vertikalno, pri
jamah pa horizontalno (Geografski terminološki slovar, 2005). Jame obravnavanega območja so večetažne,
pri čemer so zgornji deli jam suhi, spodnji deli pa vodni. V jamah se pojavljajo večji ali manjši sifoni, ozke
razpoke, erozijske oblike in fasete. Med njimi se pojavljajo tudi dobro ohranjene fluvialne alohtone naplavine,
ki nakazujejo pretok vode tudi do 20 m višje od današnjega (Ponikovski kras, 2014).
Na obrobju obravnavanega območja se vodoprepustne kamnine stikajo z neprepustnimi/slabo prepustnimi
kamninami. Posledično so na površju geomorfološki pojavi, značilni za rečni (fluvialni) relief (erozijski jarki,
grape, rečne doline). Najbolj prepoznavni sta rečni dolini Pirešice in Trnave zaradi strmih pobočij in značilne
doline v obliki črke V (slika 31). Najbolj zastopane oblike na fluvialnem reliefu so grape, ki so razporejene
predvsem v zahodnem delu obravnavanega območja.
Slika 31: Vrtača na območju Ponikovske planote (B. Kop, 2014).
Rezultati
Na izbranem območju proučevanja smo ovrednotili 202 geomorfološki obliki, med katerimi po frekvenci
pojavljanja močno prevladujejo vrtače (173), sledijo grape (23) in naravne vrednote – jame in brezna (6).
Povprečna ocena oblike znaša 2,87, pri čemer je bil celoten razpon od 0 do 6. Med posameznimi oblikami
izstopajo naravne vrednote – jame in brezna. Od šestih jih je kar pet dobilo najvišjo oceno (6). Najnižja ocena
pripada vrtačam – povprečna vrednost 2,72, ki so zaradi številčnosti tudi najbolj vplivale na relativno nizko
skupno oceno.
V analizi z geoinformacijskimi orodji ugotavljamo, da najvišja vrednost geodiverzitete pripada severovzhodnemu
in zahodnemu delu Ponikovske planote, kjer na majhnem območju najdemo veliko število vrtač in naravnih
vrednot (jame, brezna). K visoki vrednosti največji delež prispevajo prav vrtače, saj »vroče točke« sovpadajo z
območjem, kjer je gostota vrtač najvišja. Poudariti je treba, da ta metoda ne upošteva posameznih kriterijev
znotraj vrednotenja posameznih oblik (redkost, reprezentativnost, antropogena preoblikovanost), zato pojma
(geo)diverzitete ne odraža najbolje .
160
Grafikon 28: Frekvenčna distribucija vrednosti vseh pojavov po prirejeni Reynardovi metodi.
140
120
Število oblik
100
80
60
40
20
0
1
2
3
4
5
6
Ocena
Karta 37: Geodiverziteta proučevanega območja.
161
Sklep
S pregledom virov in literature o geomorfoloških značilnostih obravnavanega območja, kartografskih
prikazov (geološke karte, ortofoto posnetki, topografske karte v merilu 1:5.000) ter metodo geomorfološkega
terenskega kartiranja smo ovrednotili geomorfološke oblike Ponikovske planote. Vrednotenje geomorfoloških
oblik na obravnavanem območju temelji na švicarski metodi (Reynard in sod., 2007), ki smo jo prilagodili in
priredili obravnavanemu območju.
Na Ponikovski planoti se pojavlja več vročih točk z visoko geodiverziteto, ki predstavljajo pestro neživo naravo.
Najvišja vrednost geodiverzitete pripada severovzhodnemu in zahodnemu delu Ponikovske planote, kjer
prevladuje kraško vrtačasto površje s posameznimi jamami in brezni. Na nekarbonatnih, vodo prepustnih
kamninah pa prevladujejo večje in manjše grape. Ponikovska planota je že zavarovana kot lokalno zavarovano
območje in naravna vrednota. Pomembno je, da se območje še vnaprej varuje in se ohranja kulturna pokrajina
z obstoječo poselitvijo. Varovanje geomorfološko pomembnih oblik je nujno, saj te določajo obstoj vseh ostalih
naravnih in družbenih prvin določenega območja.
V zadnjem času želijo predvsem geomorfologi za vrednotenje geodiverzitete oblikovati kvantitativne metode, s
katerimi bi lahko na objektiven način ocenili vrednost in pomen določene geomorfološke oblike. Pri tovrstnem
vrednotenju se težko izognemo kvalitativnemu, subjektivnemu vrednotenju. V prihodnjih raziskavah s področja
vrednotenja geodiverzitete na tem območju bi bilo potrebno upoštevati še druge geomorfološke oblike, ki se
nahajajo na tem območju (planota, ponori, izviri, suhe doline, druge kotanje ...), ki jih v našem primeru nismo
proučevali zaradi omejenosti s časom. Izkazala se je tudi potreba po predhodnem geomorfološkem kartiranju
in s pomočjo drugih metod (npr. granulometrična metoda) natančno določiti vrsto geomorfološke oblike.
Vrednotenje geodiverzitete je tako zelo zahtevna raziskava, ki zahteva veliko znanja in zmožnost prepoznavanja
geomorfoloških oblik. Vsekakor se je ne smemo lotiti površno, zato morajo biti kriteriji natančno določeni, če
se le da, s kvantitativnimi vrednostmi. V okviru raziskave smo že dokaj dobro prilagodili metodo vrednotenja,
a jo bo potrebno v prihodnjih raziskavah še dodelati. Še vedno se pri kriterijih pojavljajo kategorije, kjer je
subjektivnost pri odločanju zelo velika. To smo nekoliko zmanjšali v zadnjem delu metode, kjer smo uporabili
geoinformacijske sisteme in statistične metode. Kljub temu pa končna karta ne prikazuje dejanskega stanja
geodiverzitete, saj so statistično pestra območja le tista, kjer se na enem območju nahaja večje število oblik. V
našem primeru gre za večje število vrtač, kar pa ne pomeni, da gre za izjemno pestrost oblik, prav nasprotno.
Ugotavljamo tudi, da subjektivnost kljub uvedbi kvalitativnih podatkov ostaja. Morda bi se bilo potrebno
vprašati, ali je res dobro, da se toliko izognemo subjektivni oceni, saj je namreč naš namen, da tiste
geomorfološke oblike, ki so res nekaj posebnega in pomembne za našo okolico, razglasimo za naravne
vrednote, kar pa ne moremo določiti samo na podlagi statistike in drugih matematičnih pristopov.
162
EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA
Geografski oris Spodnje Savinjske doline s poudarkom na
prometu, poplavni ogroženosti, industrializaciji, osamelem
krasu in hmeljarstvu
Maja Sirše
Spodnja Savinjska dolina je kljub številnim možnostim geografskega proučevanja pogostokrat zapostavljena
na račun ekskurzij v sosednjo Velenjsko kotlino ali mesto Celje, zato v prispevku predstavljamo predlog
celodnevne medpredmetne ekskurzije po »dolini zelenega zlata«.
Splošnogeografski oris izbrane regije
Regija, ki jo uvrščamo v Predalpske doline in kotline (Senegačnik, 2012), ponuja zanimive fizično- in
družbenogeografske vsebine za proučevanje. V osnovi gre za tektonsko udornino, zasuto s prodom in peskom,
ki jo obrobljajo okoliška predalpska hribovja, na katerih se je razvil osameli kras. Osrednji vodotok je Savinja s
številnimi hudourniškimi pritoki, ki so v preteklosti večkrat poplavljali. Ugoden geografski položaj in relief sta
vplivala na poselitev in na razvoj prometa, ki se je na tem območju razvil že v prazgodovini, saj je tu potekala
vzhodnoalpska prometnica med Baltikom in Sredozemljem. Regija ima še danes pomembno prometno
vlogo, saj po njej poteka avtocestna povezava med Srednjo in Južno Evropo. Spodnjo Savinjsko dolino je zelo
zaznamovalo hmeljarstvo, ki se je začelo razvijati v drugi polovici 19. stoletja, in tekstilna industrija, ki pa je po
osamosvojitvi Slovenije zašla v hudo krizo in propadla (Natek, 2001b).
Namen, cilji in kompetence
Namen ekskurzije, ki je zasnovana za srednjo šolo, je pridobitev čimbolj celostne prostorske predstave o
Spodnji Savinjski dolini, zato smo jo zasnovali interdisciplinarno. Tekom ekskurzije bi dijaki dosegli naslednje
splošne cilje:
–– znajo umestiti pokrajine in kraje v določeno širše okolje ali območje, spoznajo različno merilo za
regionalizacijo in se hkrati zavedajo individualnosti sleherne pokrajine na svetu;
–– se naučijo geografsko razmišljati o pokrajinah in ljudeh;
–– razumejo najpomembnejše naravne in družbenogeografske dejavnike, pojave in procese, tako posamezne
prvine kot njihove medsebojne vzorčno-posledične zveze;
–– razumejo zakonitosti razmestitev naravno- in družbenogeografskih pojavov in procesov ter njihov vpliv na
razvitost posameznih regij;
–– razumejo probleme varstva geografskega okolja ter se zavedajo pomena človeka kot preoblikovalca
geografskega okolja in prizadevanja družbe za vzdrževanje ravnovesja med človekovimi hotenji in naravo;
–– znajo zapisovati in prikazovati podatke v različnih oblikah in tehnikah (pisno, grafično, v preglednicah …),
brati tematske in splošne zemljevide, tiskane in digitalne ter se znajo orientirati na različnih zemljevidih;
–– pridobivajo in razvijajo sposobnosti za neposredno in posredno opazovanje naravnih in družbenih
dejavnikov, pojavov in procesov v pokrajini (Učni načrt. Geografija ..., 2008);
–– ključne dogodke in pojave iz obdobja prazgodovine, rimskega obdobja, srednjega veka in slovenske
zgodovine 19. stoletja umestijo v ustrezen zgodovinski čas in prostor (Učni načrt. Zgodovina ..., 2008).
Zastavili smo si tudi naslednje operativne učne cilje, kjer (se) dijaki:
–– s pomočjo ročnega zemljevida Slovenije orientirajo, na zemljevidu pokažejo Celjsko kotlino in sosednje
pokrajine ter na učnem listu označijo točke, kjer so bili postanki;
–– seznanijo z zgodovinskim razvojem cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini, ocenijo vpliv prometa na
gospodarski razvoj regije in vrednotijo prometno lego regije;
–– skicirajo prečni prerez reke Bolske in označijo preoblikovalna procesa erozije in akumulacije;
–– analizirajo vzroke za poplavljanje reke Bolske in njenih pritokov, se seznanijo z učinki poplav ter predlagajo
možne ukrepe za zmanjševanje negativnih učinkov poplav na tem območju;
–– se seznanijo z današnjim gospodarskim stanjem Spodnje Savinjske doline;
163
–– se seznanijo z industrializacijo Spodnje Savinjske doline, na primeru Prebolda primerjajo glavno industrijsko
panogo v preteklosti in danes (prestrukturiranje industrije) in analizirajo vpliv industrije na okolje v Spodnji
Savinjski dolini;
–– spoznajo osameli kras na Ponikovski planoti, naštejejo kraške oblike, ki jih zasledimo na Ponikovski planoti,
ter razložijo nastanek kraške jame Pekel;
–– z video predstavitve v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva razberejo kdaj in kje so najprej v Sloveniji gojili
hmelj, kam ga izvažajo, spoznajo današnja območja pridelovanja v Sloveniji, ki jih vrišejo na zemljevid na
učnem listu, ter primerjajo obiranje hmelja leta 1950 in danes;
–– utemeljijo, zakaj se je hmeljarstvo najbolj uveljavilo v Spodnji Savinjski dolini.
Tekom ekskurzije naj bi dijaki razvijali naslednje kompetence: zmožnost branja in pisanja različnih geografskih
vsebin in sposobnost pisnega in grafičnega izražanja znanja; zmožnost uporabe učil in učnih pripomočkov;
razvijanje kritičnega odnosa do razpoložljivih informacij in informacij, ki jih dajejo množični mediji; razvijajo
željo po uporabi predhodnih geografskih in splošnih izkušenj ter iskanje priložnosti za učenje v raznovrstnih
življenjskih okoliščinah; zmožnost znanja o prostorski in časovni dimenziji razvoja pokrajinotvornih dejavnikov
in procesov ter zvez med njimi; zmožnost zavedanja o raznolikosti naravnih, socialno-ekonomskih in kulturnih
sistemov; zmožnost prenosa in uporabe znanja na konkretnem primeru; geografske veščine in zmožnosti
raziskovanja pokrajine ter sposobnost povezovanja geografske teorije s prakso s kritičnim geografskim
mišljenjem ter uporabo splošnih in posebnih raziskovalnih metod (Učni načrt. Geografija ..., 2008).
Pričakovani rezultati, ki jih dijaki dosežejo na ekskurziji: dijaki logično in geografsko razmišljajo o pokrajini,
so sposobni in vešči opazovanja, primerjanja, logičnega sklepanja in posploševanja; sposobni so se izražati v
osnovnih geografskih tehnikah z ustrezno geografsko terminologijo; izražajo znanje v pisni, grafični in drugih
oblikah; berejo različne tematske in splošne tiskane karte in se po njih orientirajo; poznajo, razumejo in
vrednotijo raznolikost naravnih, socialnoekonomskih in kulturnih sistemov; poznajo in razumejo specifičnosti
razvoja na določenem območju ter razumejo najpomembnejše naravnogeografske in družbenogeografske
pojave in procese (Učni načrt. Geografija ..., 2008).
Zasnova ekskurzije
Ekskurzija zajema 5 točk, na katerih dijaki spoznavajo geografske značilnosti regije ter njen zgodovinski razvoj.
Na 1. točki na Vranskem se seznanijo z zgodovinskim razvojem ter današnjim stanjem cestnega prometa,
na 2. točki v Brodeh s poplavno ogroženostjo Spodnje Savinjske doline na primeru reke Bolske, na 3. točki
v Preboldu z industrializacijo in današnjim gospodarskim stanjem v regiji, na 4. točki v Krajinskem parku
Ponikovski kras z osamelim krasom in najznačilnejšimi kraškimi oblikami ter se na 5., zadnji točki v Žalcu
seznanijo s hmeljarstvom v preteklosti in danes.
Časovno je ekskurzija pripravljena za celodnevni obisk srednješolcev, vendar so lahko s prilagoditvijo težavnosti
nalog vsebine primerne tudi za osnovnošolske ekskurzije. Potek ekskurzije je zamišljen tako, da učitelj na vsaki
točki predstavi in razloži izbrane značilnosti območja ter poda navodila za reševanje nalog na učnih listih,
ki jih učenci izpolnjujejo ob učiteljevi razlagi ali samostojno na samih točkah. Prva naloga na učnem listu je
orientacijske narave, kjer morajo dijaki tekom celotne ekskurzije vrisovati obiskane točke in pot do njih, nato
pa je za vsako točko predvidenih več nalog, kjer dijaki utrjujejo in nadgrajujejo svoje znanje ter ga na terenu
prenesejo v prakso.
Program ekskurzije
Do Spodnje Savinjske doline vodi več cestnih povezav. Do prve točke na Vranskem najhitreje pridemo po
avtocesti A1, ki jo zapustimo na izvozu Vransko. Med vožnjo do Vranskega učitelj na avtobusu predstavi
osnovne značilnosti Spodnje Savinjske doline ter razdeli učne liste.
Promet v Spodnji Savinjski dolini nekoč in danes
Ko zapustimo izvoz Vransko, se po regionalni cesti pripeljemo do Vranskega. Vransko je gručasto naselje v
zahodnem delu Spodnje Savinjske doline, skozi katerega tečeta potoka Merinščica in Podgrajščica. Naselje je
imelo v preteklosti pomembno prometno vlogo, saj je ležalo na stari poti med prevali Trojane, Lipa in Kozjak
(Natek, 1995c). Avtobus zapustimo pri Osnovni šoli Vransko (avtobus počaka na avtobusni postaji Vransko) ter
pot nadaljujemo peš po trgu navzgor, kjer po približno 100 m hoje prispemo pred veliko rdečo stavbo, v kateri
je nekoč delovala poštna postojanka.
Dijaki se na tem mestu s pomočjo zemljevida najprej orientirajo, nato pa se seznanijo s prometno dostopnostjo
Spodnje Savinjske doline, razložijo razlike med prometom in prometnimi tokovi v preteklosti in sedanjosti ter
164
razčlenijo vpliv cestnega prometa na gospodarski razvoj regije (Učni načrt. Geografija ..., 2008). Ta točka se
medpredmetno povezuje z zgodovino, saj dijaki spoznajo tudi razvoj in pomen cestnega prometa v preteklosti.
Cestni promet spada med najstarejše vrste prometa in je bil do razvoja železniškega prometa v času industrijske
revolucije edina vrsta prometa po kopnem (Piltaver Imperl, 2009). Spodnja Savinjska dolina je že od nekdaj
veljala za prometno prehodno območje, saj je po njej že od prazgodovine dalje potekala pot, ki je trgovsko
povezovala severnojadranski prostor z baltskim in panonskim prostorom (Orožen, 1965). Od 16. stoletja je
po njej potekala ena glavnih furmanskih poti ter trasa dnevne pošte Dunaj–Trst. Po izgradnji Južne železnice
skozi Zasavje v drugi polovici 19. stoletja je furmanstvo sicer propadlo, vendar se je pot ohranila in postopoma
razvila v zelo tranzitno regionalno cesto (Natek, 1995a). Zaradi njene preobremenjenosti so leta 1994 začeli
graditi 5. avtocestni koridor, ki je bil končan leta 2005 (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Po končani razlagi
je možen ogled Muzeja motociklov Vransko, nato pa sledi sprehod po trgu navzdol proti avtobusni postaji
Vransko, kjer nas počaka avtobus. Del poti poteka tudi ob potoku Merinščica, ki je v preteklosti že večkrat
poplavil spodnji del trga.
Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline na primeru reke Bolske
Pot nadaljujemo v smeri proti Celju, kjer za bencinskim servisom zavijemo levo ter nadaljujemo pot proti
naselju Brode. Na avtobusnem postajališču zapustimo avtobus, prečkamo most čez Bolsko in regionalno cesto
ter po kolovozu prispemo do omenjene reke. Poplavna ravnica vodotoka je točka, na kateri se bomo seznanili
s poplavno ogroženostjo Spodnje Savinjske doline na primeru Bolske.
Dijaki najprej skicirajo prečni prerez reke Bolske ter označijo procesa akumulacije in erozije, se seznanijo z
vzroki za poplavljanje reke, ovrednotijo vlogo poplavnih gozdov in poplavne ravnice kot naravne retenzije ter
podajo možne ukrepe za zmanjševanje škode zaradi poplav.
Reka Bolska odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico. Predstavlja največji in najdaljši
desni pritok Savinje v Spodnji Savinjski dolini (Natek, 2001b) in ima izrazit hudourniški značaj, saj na prehodu
v ravninski svet v času močnega deževja zelo hitro naraste, a tudi hitro upade (Natek, 1995a). Reka ima več
poplavnih območij: odseki Ločica–Vransko, Pondor–Kapla in spodnji tok reke (Natek, 1978). Na ekskurziji
bomo obravnavali odsek Ločica–Vransko. Bolska s pritoki je v zadnjih desetletjih večkrat poplavljala: 1990,
1994, 1998, 2007, 2010 (Jelen, 2013a) in 2014. Pri tem je povzročila večjo materialno škodo. Zaradi razlitja
Merinščice in Podgrajščice, levih pritokov Bolske, je bil v letih 1990, 1998 in 2010 poplavljen spodnji del
trga Vransko, medtem ko je sama Bolska večinoma poplavljala na območju kmetijskih zemljišč. Pri tem je
razorala številne njive v bližini vodotoka, na travnike nasula plavje, poplavila več cest in stanovanjskih objektov
ter porušila več mostov (Poplave in zemeljski …, 2010). Na tej točki lahko obravnavamo tudi pomembnost
ohranjanja poplavne ravnice kot naravne retenzije, saj na tak način ublažimo škodo, ki bi nastala zaradi poplav.
To pomeni, da te ravnice ohranimo kot travnike in pašnike, ki zadržijo poplavne viške, ne pa da jih pozidamo ali
spremenimo v njivske površine. Kot primer neupoštevanja lahko navedemo severni del Vranskega, kjer se je
poplavna ravnica Merinščice pozidala, zato ta del trga večkrat prizadenejo poplave, ki povzročijo večjo škodo.
Industrijski razvoj Spodnje Savinjske doline
Po končani razlagi se vrnemo do avtobusnega postajališča v Brodeh, vstopimo na avtobus ter se odpeljemo proti
Preboldu, kjer se dijaki seznanijo z industrializacijo Spodnje Savinjske doline, primerjajo glavne industrijske
panoge v regiji nekoč in danes ter analizirajo pozitivne in negativne vplive industrije na okolje (Učni načrt.
Geografija ..., 2008).
Zametki industrializacije so se na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline začeli pojavljati konec 18. stoletja
zaradi ugodnih naravnih danosti, kot so nanosi silikatnega proda in ilovice, obsežna območja gozdov in odkritje
rjavega premoga v Zabukovici in Libojah (Natek, 2001b). Na tej osnovi so se razvile steklarne, opekarne in
keramična industrija. Veliko spremembo je povzročila ustanovitev predilnice v Preboldu leta 1842, ki je
zaposlovala mnogo ljudi. Med pomembnejše industrijske panoge so v 1. polovici 20. stoletja spadale tekstilna,
kovinska in pivovarska industrija (Orožen, 1959).
Poleg industrijskega razvoja Spodnje Savinjske doline dijaki spoznajo tudi primer prestrukturiranja industrije
na primeru Odela. Po propadu Tekstilne tovarne Prebold se je leta 2005 v poslopje opuščene tovarne naselilo
podjetje Odelo Slovenija, ki izdeluje avtomobilske luči. Tovarna v Preboldu je z okoli 900 zaposlenimi največja
tovarna turškega podjetja Odelo in tudi eden največjih delodajalcev v Sloveniji (Piano, 2013).
165
AC izvoz Vransko
0
1
0
0
212.5
120
166
240 m
125
2
3
4
ŽALEC
Jama Pekel
5
0
110
220 m
Fotografija 1 - Vranski trg;
2 - naravni zadrževalnik v Brodeh;
3 - kmetijske površine in industrijski kompleks Odelo;
4 - požiralniki Ponkvice na Rupah;
5 - Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva
Viri fotografij: Alenka Jelen, 2010, 2014; ZKŠT Žalec.
Kartografija in oblikovanje: Alenka Jelen in
Miha Klemenčič.
Slika 32: Potek ekskurzije po Spodnji Savinjski dolini.
2
Brode
2
VRANSKO
1
250 m
4
1
5
3
5
4
Kaplja vas
3
Odelo
PREBOLD
425 m
Osameli kras na Ponikovski planoti
Od objekta nekdanje Tekstilne tovarne Prebold se odpravimo proti Krajinskemu parku Ponikovski kras. Na
primeru Ponikovske planote, ki je danes zavarovana kot krajinski park, bomo spoznali glavne značilnosti
osamelega krasa, najpomembnejše površinske in podzemeljske kraške oblike ter nastanek kraške jame Pekel.
Kljub temu, da večji del Spodnje Savinjske doline predstavlja obsežen vršaj, ki ga je nasula reka Savinja s svojimi
pritoki (Natek, 2001b), lahko na njenem severnem (Ponikovska planota) in zahodnem (Dobroveljska planota)
obrobju zasledimo manjša območja kraškega sveta. Kraški svet v predalpskem hribovju, ki nima povezave z
ostalimi kraškimi pokrajinami, opredeljujemo kot osameli kras (Habič, 1969).
Ponikovska planota je apnenčasto gričevje med Velenjsko kotlino na severu, Spodnjo Savinjsko dolino na jugu
in Dobrnskim podoljem na vzhodu, ki se dviga okoli 200 m nad naplavinsko ravnino Savinje. Na njej zasledimo
mnogo manj izrazitih kraških pojavov, kot so vrtače, požiralniki, izviri, jame, ponikalnice itd. Če čas dopušča,
si lahko ogledamo še jamo Pekel, ki se nahaja na južnem robu Ponikovske planote. Jama je zelo bogata s
številnimi podzemeljskimi kraškimi oblikami (kot so stalaktiti, stalagmiti, ponvice, zavese, vodni steber potoka
Peklenščice) ter živalskimi vrstami (slepi jamski polžki, netopirji, pajki, hrošči itd.) (Jama Pekel, 2014).
Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini
Zadnji del ekskurzije bomo izvedli v Žalcu, ki se je v 20. stoletju uveljavilo kot središče hmeljarstva. Avtobus
izpred jame Pekel odpelje do cerkve sv. Nikolaja v Žalcu. Zraven cerkve je obrambni stolp, ostanek nekdanjega
taborskega obzidja. V 2. polovici 15. stoletja, ko so Turki začeli vpadati v Spodnjo Savinjsko dolino, so okoli
Žalca zgradili obzidje, ki ga je varovalo pred turškimi napadi (Orožen, 1965). Z avtobusom se zapeljemo do
Ceste Žalskega tabora, kjer nas avtobus odloži. Cesta je poimenovana v spomin na II. slovenski tabor, zato lahko
točka služi za spoznavanje lokalne zgodovine Spodnje Savinjske doline. Žalec je imel pomembno vlogo v času
narodnega prebujenja, saj je v njegovi okolici 6. septembra 1868 potekal II. slovenski tabor, naslednje leto pa je
bila ustanovljena čitalnica, kjer so brali bésede in uprizarjali slovenske igre. Peš nadaljujemo pot do Ekomuzeja
hmeljarstva in pivovarstva, kjer se dijaki seznanijo s hmeljarstvom nekoč in danes ter z rastnimi pogoji hmelja.
V okviru predstavitve Ekomuzeja si dijaki najprej ogledajo kratek film o zgodovini hmeljarstva v regiji, potem pa
tekom ogleda razstave spoznajo hmeljarske šege, prehrano, obleko, orodje za pridelavo hmelja ter hmeljarske
izdelke (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014).
Pri tej vsebini se dijaki najprej seznanijo z značilnostmi kmetijstva v Celjski kotlini in posebnostmi Savinjske
doline, utemeljijo vpliv površja in prsti na kmetijstvo (Učni načrt. Geografija ..., 2008), spoznajo zgodovino
hmeljarstva na Slovenskem, znajo vrisati na nemo karto Slovenije sedanja območja pridelovanja hmelja in
ovrednotiti današnje stanje hmeljarstva v regiji.
Hmeljarstvo je poljedelska panoga, ki se je v Spodnji Savinjski dolini začela razvijati po letu 1876, ko je bil na
dvorcu Novo Celje zasajen prvi nasad württemberškega hmelja. Nasad se je zelo dobro prijel, zato so ga kmalu
začeli saditi tudi drugi kmetje v okolici Žalca (Škof, 2011). V naslednjih desetletjih je zaradi visokih odkupnih
cen postal ključna rastlina za gospodarski obstoj kmetov, poleg tega je dajal zaslužek tudi sezonski delovni sili,
ki je k nam prišla od drugod, ter prevoznikom (Baš, 1970). Hmelj uspeva na območjih s primerno zračnostjo
in globino prsti, ugodnim podnebjem z dovolj visokimi temperaturami ter dovolj veliko količino padavin, zlasti
v poletnem času (Senegačnik, 2010). V začetku 20. stoletja so ga gojili tudi na ozemlju med Slovenj Gradcem
in Radljami ob Dravi, okolici Ptuja, Ormoža, Brežic in Bistrice ob Sotli. V 21. stoletju so se površine močno
zmanjšale in danes prevladujejo v Spodnji Savinjski dolini, Ptujskem polju, Posavju in Dravski dolini. Večino
hmelja (85 %) se izvozi v Nemčijo, Anglijo, ZDA in na Japonsko, ostalo pa porabijo slovenske pivovarne (Škof,
2011).
Zaključek
Spodnja Savinjska dolina je zelo zanimiva regija za šolske ekskurzije, saj ponuja številne možnosti preučevanja.
Ker smo želeli regijo čim bolj celostno predstaviti, v prispevku podajamo nekaj predlogov za izvedbo
medpredmetne ekskurzije, tekom katere bi dijaki razvijali spretnosti orientacije, pridobili in razvili sposobnosti
za opazovanje in razumevanje izbranih naravnih in družbenih dejavnikov, pojavov in procesov v pokrajini
(poplavna ogroženost, osameli kras, prometna povezanost, industrijski razvoj in hmeljarstvo).
167
PRILOGA: PRIMER UČNEGA LISTA: EKSKURZIJA PO DOLINI
ZELENEGA ZLATA
GEOGRAFSKA EKSKURZIJA V »DOLINO ZELENEGA ZLATA«
Dragi dijak! Tekom današnje ekskurzije se boš podrobneje seznanil z izbranimi fizičnoin družbenogeografskimi značilnostmi Spodnje Savinjske doline. Tvoja naloga je, da
pozorno poslušaš razlago profesorja oz. vodnika, opazuješ pokrajino ter odgovarjaš
na vprašanja, ki so na učnem listu.
Ime in priimek: ______________________________________
Srednja šola: _________________________________________
Datum: __________________________
168
1. Na karti Spodnje Savinjske doline označi z rdečo barvo pot, po kateri smo se peljali.
2. PROMET V REGIJI NEKOČ IN DANES
Zgodovinski razvoj cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini. K pojmom v levem stolpcu na črte vpiši ustrezne
črke pred pojmi v desnem stolpcu. Ena razlaga v desnem stolpcu je odveč.
_____
Jantarjeva pot
A
Gospodarsko zaostajanje regije.
_____
Furmani
B
Tranzitna regionalna cesta.
_____
Južna železnica
C
Trgovska pot med Sredozemskim in Baltskim
morjem.
Č
Predvsem kmetje, ki se ukvarjajo s
prevažanjem blaga in ljudi z vozovi.
3. POPLAVNA OGROŽENOST SPODNJE SAVINJSKE DOLINE NA PRIMERU REKE BOLSKE
3.1. Skiciraj prečni prerez reke Bolske. Označi tudi preoblikovalna procesa erozije in akumulacije.
3.2. Zakaj reka Bolska in njeni pritoki poplavljajo na tem delu?
169
3.3. Predlagaj možne ukrepe za zmanjševanje katastrofalnih učinkov poplav.
4. INDUSTRIALIZACIJA IN DANAŠNJE GOSPODARSKO STANJE REGIJE
4.1. Začetki industrializacije Spodnje Savinjske doline. Dopolni spodnji sestavek.
Konec ___ stoletja so se na južnem obrobju regije začeli pojavljati prvi zametki industrije, predvsem
_______________ in __________________. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so nanosi
____________________________, obsežna območja ________ in odkritje _______ premoga v Zabukovici in
Libojah. V 19. stoletju je tudi drugod po dolini sledil razmah steklarn, _____________ tovarn in ____________,
ki so proizvajale za lokalne potrebe. Veliko spremembo je povzročila ustanovitev ____________ v Preboldu
leta _______, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva (Vir: Orožen, 1959; Orožen, 1965; Natek, 2001b).
4.2. Primerjaj glavno industrijsko panogo v Preboldu nekoč in danes. Katera vrsta industrije glede na vložek
kapitala in delovne sile v proizvodnjo je prevladovala nekoč in katera prevladuje danes? Vsako na kratko
predstavi.
4.3. Analiziraj vpliv industrije na okolje v Spodnji Savinjski dolini.
5. KRAJINSKI PARK PONIKOVSKI KRAS
5.1. Opiši tri glavne značilnosti osamelega krasa.
5.2. Katere površinske kraške oblike najdemo na Ponikovskem krasu? Obkroži pravilne odgovore.
a) vrtače
č) žlebiči
f) kraški izvir
b) škraplje
d) brezna
g) kraška jama
c) ponori
e)stalagmit
h) požiralniki
5.3. Razloži nastanek jame Pekel.
170
6. ZNAČILNOSTI KMETIJSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
6.1. Hmeljarstvo je bilo pri nas prisotno že pred 19. stoletjem, kar omenjajo že nekateri urbarji. Kdaj in na
katerem gospostvu pisni viri prvič omenjajo hmeljarstvo?
6.2. Slovenski hmelj spada med kakovostnejše na svetu. Kam vse ga izvažamo? Koliko znaša delež izvoza
slovenskega hmelja v svetovnem merilu?
6.3. V video predstavitvi, ki si si jo ogledal v Ekomuzeju, so bila omenjena tudi območja, kjer danes gojijo hmelj.
Označi jih na spodnji karti (Karta 2). Ne pozabi na legendo.
Območja pridelovanja hmelja v Sloveniji
6.3. V video predstavitvi je bilo predstavljeno obiranje hmelja v preteklosti. Primerjaj obiranje hmelja leta 1950
in danes (kdo obira, od kod prihajajo obiralci, kakšno mehanizacijo uporabljajo, njihova prehrana in bivanje
itd.).
6.4. S pomočjo svojega geografskega znanja o reliefu, prsti in podnebju utemelji, zakaj se je hmeljarstvo najbolj
uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini in ne kje drugje.
171
PRILOGA: PRIMER REŠENEGA UČNEGA LISTA: EKSKURZIJA PO
DOLINI ZELENEGA ZLATA
GEOGRAFSKA EKSKURZIJA V »DOLINO ZELENEGA ZLATA«
Dragi dijak! Tekom današnje ekskurzije se boš podrobneje seznanil z izbranimi fizičnoin družbenogeografskimi značilnostmi Spodnje Savinjske doline. Tvoja naloga je, da
pozorno poslušaš razlago profesorja oz. vodnika, opazuješ pokrajino ter odgovarjaš
na vprašanja, ki so na učnem listu.
Ime in priimek: ______________________________________
Srednja šola: _________________________________________
Datum: __________________________
172
1. Na karti Spodnje Savinjske doline označi z rdečo barvo pot, po kateri smo se peljali.
2. PROMET V REGIJI NEKOČ IN DANES
Zgodovinski razvoj cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini. K pojmom v levem stolpcu na črte vpiši ustrezne
črke pred pojmi v desnem stolpcu. Ena razlaga v desnem stolpcu je odveč.
C
Jantarjeva pot
A
Gospodarsko zaostajanje regije.
Č
Furmani
B
Tranzitna regionalna cesta.
A
Južna železnica
C
Trgovska pot med Sredozemskim in Baltskim
morjem.
Č
Predvsem kmetje, ki se ukvarjajo s
prevažanjem blaga in ljudi z vozovi.
3. POPLAVNA OGROŽENOST SPODNJE SAVINJSKE DOLINE NA PRIMERU REKE BOLSKE
3.1. Skiciraj prečni prerez reke Bolske. Označi tudi preoblikovalna procesa erozije in akumulacije.
3.2. Zakaj reka Bolska in njeni pritoki poplavljajo na tem delu?
Reka Bolska odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico. Ima izrazit hudourniški značaj, saj na
prehodu v ravninski svet v času močnega deževja zelo hitro naraste. Na odseku Ločica–Vransko poleg Bolske poplavljata leva
173
pritoka Merinščica in Podgrajščica, ki sta zaradi goste poselitve na Vranskem regulirani in tečeta v ozki strugi. Na severnem
delu Vranskega so pozidali poplavno ravnico Merinščice, zato potok ob večji količini padavin poplavi spodnji del trga Vransko.
3.3. Predlagaj možne ukrepe za zmanjševanje katastrofalnih učinkov poplav.
Naše proučevano območje je poplavna ravnica reke Bolske. Eden izmed možnih ukrepov za zmanjševanje katastrofalnih
učinkov poplav je prilagoditev infrastrukture, saj je reka Bolska že večkrat uničila številne mostove, ki niso bili dovolj visoki.
Drugi možen ukrep je ohranjanje poplavne ravnice kot naravne retenzije, saj na tak način ublažimo škodo, ki bi nastala zaradi
poplav. To pomeni, da te ravnice ohranimo kot travnike in pašnike, ki zadržijo poplavne viške, ne pa da jih pozidamo ali jih
spremenimo v njivske površine.
4. INDUSTRIALIZACIJA IN DANAŠNJE GOSPODARSKO STANJE REGIJE
4.1. Začetki industrializacije Spodnje Savinjske doline. Dopolni spodnji sestavek.
Konec 18. stoletja so se na južnem obrobju regije začeli pojavljati prvi zametki industrije, predvsem steklarne
in opekarne. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so nanosi silikatnega proda in ilovice, obsežna
območja gozdov in odkritje rjavega premoga v Zabukovici in Libojah. V 19. stoletju je tudi drugod po dolini
sledil razmah steklarn, keramičnih tovarn in opekarn, ki so proizvajale za lokalne potrebe. Veliko spremembo
je povzročila ustanovitev predilnice v Preboldu leta 1842, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva (Vir:
Orožen, 1959; Orožen, 1965; Natek, 2001b).
4.2. Primerjaj glavno industrijsko panogo v Preboldu nekoč in danes. Katera vrsta industrije glede na vložek
kapitala in delovne sile v proizvodnjo je prevladovala nekoč in katera prevladuje danes? Vsako na kratko
predstavi.
Prevladujoča industrijska panoga v preteklosti je v Preboldu bila tekstilna industrija. Leta 1842 je bila ustanovljena
predilnica, ki je bila najstarejši industrijski obrat na Slovenskem. Tovarna je imela v bližini ugodne lokacijske dejavnike: vodni
tok reke Bolske, premogovnike v Zabukovici in Libojah ter veliko odvečne kmečke delovne sile. Tekstilna industrija je delovno
intenzivna panoga, ki je potrebovala velike investicije. Po 2. svetovni vojni se je število zaposlenih močno povečalo, prav
tako se je povečevala tudi proizvodnja. Višek je tovarna dosegla v 80 letih 20. stoletja, ko je imela okoli 1800 zaposlenih.
Po osamosvojitvi Slovenije je izgubila precejšen del jugoslovanskega trga, tako da je v začetku 21. stoletja Tekstilna tovarna
Prebold šla v stečaj.
V začetku leta 2005 se je v poslopje opuščene tovarne naselilo nemško podjetje Schafenacher SAPS (danes podjetje Odelo
Slovenija). Novembra 2005 je stekla proizvodnja v obnovljenih in prenovljenih proizvodnih halah nekdanje Tekstilne tovarne.
Podjetje izdeluje avtomobilske luči. Tovarna v Preboldu je z okoli 900 zaposlenimi največja tovarna turškega podjetja Odelo
in tudi eden največjih delodajalcev v Sloveniji. Na odprtje podjetja so vplivali bližina avtocestne povezave, dolgoletna
industrijska tradicija in veliko delovne sile. Poleg Odela so se v prostore nekdanje tekstilne tovarne locirale še nekatere druge
dejavnosti: proizvodnja tekstila in ovitih niti za nogavice (tekstilna industrija), pekarna Savinjski kruhek (živilska industrija),
podjetje D. J. DON, ki je generalni uvoznik proizvodov za pse in mačke znamke Eukanuba.
4.3. Analiziraj vpliv industrije na okolje v Spodnji Savinjski dolini.
Industrija ima večinoma negativen vpliv na okolje v Spodnji Savinjski dolini. Posledice industrializacije so onesnažen zrak,
voda in prst. Zaradi številnih izpustov strupenih in toplogrednih plinov ter prometa, ki dovaža surovine in odvaža končne
izdelke, je zrak postal močno onesnažen. Komunalne odplake v preteklosti in gradnja novih industrijskih obratov ter
stanovanjskih blokov je povzročila degradacijo prsti. Spuščanje različnih odplak pa je povzročilo onesnaževanje voda. V
današnjem času, ko morajo podjetja zadostiti številnim kriterijem glede varstva okolja, so številna industrijska podjetja
prisiljena v sanacijo in izboljšanju stanja okolja, vodovja in prsti.
5. KRAJINSKI PARK PONIKOVSKI KRAS
5.1. Opiši tri glavne značilnosti osamelega krasa.
Osameli kras se pojavlja na manjših območjih apnencev in dolomitov sredi nekraškega površja. Najdemo ga v predalpski in
obpanonskih pokrajinah Slovenije. Značilno je, da kraške kamnine ne gradijo večjih sklenjenih območij, da se voda pretaka
podzemeljsko in da se razvijejo številne površinske in podzemeljske kraške oblike, ki pa so manj izrazite, saj so apnenčasti
skladi manj debeli. Značilni so naslednji kraški pojavi: vrtače, jame, žlebiči, kotliči in manjše ponikalnice.
5.2. Katere površinske kraške oblike najdemo na Ponikovskem krasu? Obkroži pravilne odgovore.
a) vrtače
č) žlebiči
f) kraški izvir
b) škraplje
d) brezna
g) kraška jama
c) ponori
e)stalagmit
h) požiralniki
174
5.3. Razloži nastanek jame Pekel.
Jama Pekel nastaja že okoli 3 milijone let na Ponikovski planoti. Geološka podlaga so triasni apnenci in dolomiti, ki so manj
odporni na kemično preperevanje. Padavinska voda je povzročila nastanek razpok na karbonatnih kamninah, v katere je
nato prodiral potok Ponikvica in na svoji poti oblikoval okoli 1100 m dolgo jamo. Nato so se zaradi pronicanja padavinske
vode postopoma izoblikovali številni podzemeljski kraški pojavi.
6. ZNAČILNOSTI KMETIJSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
6.1. Hmeljarstvo je bilo pri nas prisotno že pred 19. stoletjem, kar omenjajo že nekateri urbarji. Kdaj in na
katerem gospostvu pisni viri prvič omenjajo hmeljarstvo?
Leta 1156, urbar Škofje Loke (Notitia Honorum de Lorca).
6.2. Slovenski hmelj spada med kakovostnejše na svetu. Kam vse ga izvažamo? Koliko znaša delež izvoza
slovenskega hmelja v svetovnem merilu?
Izvažamo ga v Nemčijo, Ameriko, Češko, Japonsko. Pridelava hmelja v Sloveniji obsega 3 % svetovne pridelave.
6.3. V video predstavitvi, ki si si jo ogledal v Ekomuzeju, so bila omenjena tudi območja, kjer danes gojijo hmelj.
Označi jih na spodnji karti (Karta 2). Ne pozabi na legendo.
Karta 2: Območja pridelovanja hmelja v Sloveniji
6.3. V video predstavitvi je bilo predstavljeno obiranje hmelja v preteklosti. Primerjaj obiranje hmelja leta 1950
in danes (kdo obira, od kod prihajajo obiralci, kakšno mehanizacijo uporabljajo, njihova prehrana in bivanje
itd.).
Obiranje hmelja v preteklosti: V preteklosti so hmelj obirali ročno. Vsako leto po Velikem šmarnu (15. avgust) so v Žalec z
železnico prispeli obiralci (ubiruci). V dolino so prihajali predvsem iz vzhodne in severovzhodne Slovenije pa tudi iz hrvaškega
Medžimurja, bistveno manj pa iz krajev zahodno od doline, s Kranjskega. Hmelj so obirale socialno ogrožene skupine
prebivalstva gospodarsko manj razvitih območij, zlasti pa ženske, mladostniki in starejši otroci. Denar so večinoma namenili
za nakup oblačil, šolskih potrebščin, gospodinjske opreme itd. Obiranje hmelja je bilo dolgo časa eno najbolj privlačnih
sezonskih del, saj je vsako leto v Spodnjo Savinjsko dolino prišlo med 30.000 do 40.000 ljudi.
Nekoč je hmelj rastel na hmeljevkah, lesenih drogovih, ki so jih uporabljali do začetka 70 let 20. stoletja. Štangarji so s
pomočjo posebnega orodja, imenovanega maček, dvignili hmeljevke in jih položili na lesen križ. Potem je obiralec pričel
obirati hmelj v pletene košare, ki so jih imeli s kavljem zataknjene za rak ali pas. Ko je bila posoda polna, so nabrani hmelj
vsuli v jutasto vrečo. Vsak dan je hmeljar opravil meritev hmelja. Obrane štange so obiralci polagali v vrsto. Za delo v
175
hmeljiščih so vse do 60 let 20. stoletja uporabljali konje in vozove. Obiralci so bili na njivah oblečeni v ponošena delovna
oblačila. Najpogosteje so bivali na domačem gospodarskem poslopju – marofu, kjer so jim pripravili ležišča. Delati so začeli
ob svitu in končali ob mraku. Na oddaljenih njivah so ostali cel dan, na bližnjih so kosili doma. Hrana, ki jo je pripravljala
hmeljarjeva družina, je bila energetsko bogata, saj so opravljali težko fizično delo.
Obiranje hmelja danes: Tudi danes se obiranje hmelja prične po 15. avgustu. Obiralci ne prihajajo več z ostalih predelov
Slovenije, ampak predvsem s Hrvaške, Romunije in Bolgarije, ki bivajo v najetih stanovanjih ali pri hmeljarju doma.
Hmeljarjeva družina še danes poskrbi za hrano. Danes hmelj ne raste več na hmeljevkah, ampak na velikih žičnicah z lesenimi
ali betonskimi drogovi. Obira se večinoma s pomočjo mehanizacije: traktorja in ostalih posebnih strojev. Obiranje hmelja na
hmeljišču poteka tako, da traktorist in nakladalec s pomočjo stroja za rezanje rastline najprej odrežeta in jih skupaj z vodili
potrgata z nosilnih vrvi žičnice, tako da padejo na nakladalno prikolico. Ko je prikolica polna, jo odpeljeta do obiralnega
stroja, kjer v obiralni stroj delavci obešajo trte s prikolice. Rastline hmelja nato po progi potujejo čez obiralnik in čistilne dele.
Obrani hmelj pot nadaljuje v sušilnico, kjer ga posušijo in nato zapakirajo v bale.
6.4. S pomočjo svojega geografskega znanja o reliefu prsti in podnebju utemelji, zakaj se je hmeljarstvo najbolj
uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini in ne kje drugje.
Hmeljarstvo se je najbolj uveljavilo v Spodnji Savinjski dolini zaradi ugodne prsti, površja, podnebja in tradicije. Spodnja
Savinjska dolina je ravnina, na kateri so prodnati nanosi. Prsti na tem območju so evtrične rjave, ki so dovolj globoke in
rodovitne, imajo primeren pH. Pomembno je tudi podnebje, ki je zmerno celinsko z okoli 1000 mm padavin letno. Večina
padavin pade v rastni dobi, se pravi spomladi in poleti. Tudi temperature so ugodne za rast hmelja, še posebej junijske
vplivajo na število cvetov, avgustovske temperature pa na kakovost storžkov.
176
TERMINOLOŠKI SLOVAR
Alodialna posest je dedna zemljiška posest fevdalcev, ki je bila prosta vseh obveznosti in dajatev (Kralj, 2007).
Bésede so kulturno-družabne prireditve s predavanji, recitacijami, igrami, petjem, koncerti itd., ki so se po
navadi končale s plesom (Orožen, 1965).
Celjski knezi so bili najbolj znana in najpomembnejša plemiška in vladarska rodbina, ki je imela svojo matično
posest na območju današnje Slovenije (Kralj, 2007).
Fajda je zasebna vojna med plemiči ali vladarji (Orožen, 1965).
Fluviodenudacijske oblike so geomorfološke oblike specifično razvitega fluvialnega reliefa, kot so npr. soteska,
erozijski jarek, V-dolina, suha dolina … (Geografski terminološki slovar, 2005).
Z geografsko označbo po Zakonu o kmetijstvu se zavaruje kmetijski pridelek oziroma živilo, ki izvira z
določenega geografskega območja in ima posebno kakovost, ugled oziroma druge lastnosti, ki izvirajo z
določenega geografskega območja. Z geografskim poreklom pa se zavaruje tisti kmetijski pridelek oziroma
živilo, ki v celoti izvira z določnega geografskega območja in za izdelavo katerega so surovine pridelane na
istem geografskem območju (Urad za intelektualno …, 2014).
Gestapo je bila uradna tajna policijska organizacija v nacistični Nemčiji (Ferenc, 1997).
Halštatska doba ali starejša železna doba je zgodovinsko obdobje med 800 in 300 pr. n. št., za katerega je
značilna uporaba železa, razvoj poklicev, ki je povzročil družbeno delitev dela in razslojevanje prebivalstva
(Orožen, 1965).
Hubni sistem je sistem razdelitve fevdalčeve zemlje na manjše dele (hube), ki so jih v obdelovanje dobili
kmetje v zameno za opravljanje tlake in dajanje dajatev (Orožen, 1965).
Kontaktni kras nastane ob stiku površinske rečne mreže in krasa, ob stiku prepustnih in neprepustnih kamnin
(Gams, 2004).
Krajišniki so najemniki iz obmejne Vojne krajine, ki so jih deželni stanovi poslali v boj proti upornim kmetom
(Orožen, 1965).
Kraško površje je površje, kjer deluje odnašanje snovi v raztopini, padavine vertikalno odtekajo ter z
zanemarljivo akumulacijo raztopljenega materiala (Stepišnik, 2011).
Likof je pojedina po koncu kakšnega velikega kmečkega opravila (Likof, 2015).
Limes je bil v času rimskega imperija državna meja oz. vojaško organizirana utrjena meja rimskega imperija
(Orožen, 1965).
Napisne akcije so vojaške akcije partizanov, ki so bile naperjene proti okupatorju (Ferenc, 1997).
Naplavna ravnica je široka rečna dolina z ravnim, s peskom, prodom, muljem nasutim dnom. Del naplavne
ravnice je poplavna ravnica, kjer narasla voda občasno poplavlja (Geografski terminološki slovar, 2005).
Neolitik ali mlajša kamena doba je zgodovinsko obdobje med 4500 in 2000 pr. n. št., za katerega je značilna
stalna poselitev, kmetovanje in razvoj obrti (Orožen, 1965).
Normalen (fluvialni) ali rečni relief je površje, katerega glavni preoblikovalec površja je reka, za katerega so
značilne tipične rečne oblike (Geografski terminološki slovar, 2005).
Okoljski kapital je ves kapital, ki ga ponuja okolje (naravni viri, energija, ekosistemi, življenjski prostor …) (Kalc
Furlanič, 2013).
Paleolitik ali starejša kamena doba je zgodovinsko obdobje med 1 milijona –8000 pr. n. št., za katerega je
značilna uporaba ognja in preprostega kamnitega orodja, lov in nabiralništvo (Orožen, 1965).
Posavinje je oznaka za celotno porečje reke Savinje (Orožen, 1965).
Predikant je protestantski duhovnik, pridigar (Vrečer, 1930).
Premena je obdobje med izkrčenim in na novo posajenim nasadom hmelja. Namen premen je zavarovanje
nasadov pred povzročitelji bolezni in škodljivci ter vsaj delno popravo posledic intenzivnega gnojenja hmelja.
V obdobju premene se v nasad hmelja običajno posadi poljščina, ki izboljša fizikalne, kemične in biološke
177
lastnosti tal (npr. metuljnice). Večina hmeljarjev naredi premeno, ko je hmeljski nasad star 15–20 let, ta pa
običajno traja 2 leti (Rožič Plazovnik, 2008).
Prodni vršaj je geomorfološka oblika, stožčaste oblike, ki nastane kot posledica odloženega rečnega gradiva,
na mestu kjer reka izstopi iz višjih nadmorskih višin ali se steka v večjo dolino (Geografski terminološki slovar,
2005).
Specifični odtok ali odtočni modul je količina vode, ki odteče v eni sekundi s km² površine hidrografskega
zaledja vodomerne postaje (Uredba o kriterijih …, 2009).
Srednji mali pretok (sQnp) na mestu odvzema je aritmetično povprečje najnižjih letnih vrednosti srednjega
dnevnega pretoka na tem mestu v daljšem opazovalnem obdobju (Uredba o kriterijih …, 2009).
Srednji pretok (sQs) na mestu odvzema je aritmetično povprečje srednjih letnih vrednosti pretoka na tem
mestu v daljšem opazovalnem obdobju. Srednji pretok se izraža v m³/s (Uredba o kriterijih …, 2009).
Tabor je obzidana in utrjena cerkev, ki je kmete varovala pred turškimi napadi (Orožen, 1965).
Terasa je uravnana geomorfološka oblika, ki je ostanek delovanja pleistocenske poledenitve, zgrajena iz
prodno-ilovnate naplavine pritokov (Geografski terminološki slovar, 2005).
Turški novčič je davek za vzdrževanje najemniške vojske za obrambo pred Turki (Orožen, 1965).
Zastirka se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da se zavarujejo korenine ali plodove
pred neugodnimi vremenskimi razmerami, kot je poletna suša (Zastirka, 2015).
Viri in literatura:
1. Ferenc, T., 1997. Okupacijski sistemi na Slovenskem. 1941–1945. Ljubljana, Modrijan, 95 str.
2. Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 515 str.
3. Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M., (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU,
451 str.
4. Kalc Furlanič, L., 2013. Okoljski kapital. URL: http://www.primorske.si/Komentar/Okoljski-kapital.aspx (Citirano 26. 5. 2015).
5. Kralj, F., 2007. Grad Žovnek. Zgodbe o transformaciji prostora. Braslovče, Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek, 48 str.
6. Orožen, J., 1965. Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska
kulturna skupnost, str. 322–415.
7. Rožič Plazovnik, M., 2008. Krmne poljščine v slovenskih hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za agronomijo, 52 str.
8. Stepišnik, U., 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 143 str.
9. Urad za intelektualno lastnino. Varstvo geografske označbe v Sloveniji. 2014. URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/
geografske-oznacbe/varstvo-geografske-oznacbe-v-sloveniji/ (Citirano 27. 7. 2014).
10. Uredba o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka. 2009. Uradni list RS,
97, str. 12.919. URL: https://www.uradni-list.si/1/content?id=94816 (Citirano 26. 5. 2015).
11. Vrečer, R., 1930. Savinjska dolina. S posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec,
samozaložba, 266 str.
12. Zastirka. 2015. URL: http://www.okrasnivrt.com/delo/zalivanje/zastirka.php (Citirano 26. 5. 2015).
178
KAZALO GRAFIKONOV, KART, PREGLEDNIC IN SLIK
GRAFIKONI
Grafikon 1: Višinski profil po dolini Trnave, preko Šempetra do Mrzlice.
������������������������������������������������������������������� 24
Grafikon 2: Trajanje Sončevega obsevanja na meteorološki postaji Celje-Medlog leta 2012 (Vir podatkov: Trajanje Sončnega
obsevanja, 2012).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 27
Grafikon 3: Klimogram meteorološke postaje Celje-Medlog (1961–1990 in 1981–2010) (Vir podatkov: Klimatski podatki
Celje, 2014; Celje, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 29
Grafikon 4: Število dni s snežno odejo ob 7. uri na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnem obdobju 1961–2000
(Arhiv – opazovani in …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 30
Grafikon 5: Število dni z meglo v Celju-Medlog v obdobju 1961–2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014).������������������������������� 31
Grafikon 6: Povprečna hitrost vetra na meteorološki postaji Celje–Medlog (Vir: Povprečna hitrost vetra …, 2014).
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 32
Grafikon 7: Mesečni pretočni količniki na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv
površinskih voda, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 36
Grafikon 8: Povprečne mesečne temperature (°C) na izbranih vodotokih v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv
površinskih voda, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 36
Grafikon 9: Povprečna globina podzemne vode (v metrih) na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1955–2012 (Vir
podatkov: Arhiv podzemnih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 39
Grafikon 10: Spreminjanje števila prebivalcev Spodnje Savinjske doline med letoma 1948 in 2014 (Vir podatkov: Popis
prebivalstva in …, 1971; Prebivalstvo po starosti …, 2002; Prebivalstvo po starosti …, 2014).
������������������������������� 48
Grafikon 11: Gibanje števila prebivalcev v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu
…, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 49
Grafikon 12: Starostna in spolna struktura prebivalcev Spodnje Savinjske doline leta 2014 (Vir podatkov: Prebivalstvo po
starosti in spolu …, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 49
Grafikon 13: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), zaposlenih v regiji, po občini bivanja v letu 2013 (Vir podatkov:
Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 54
Grafikon 14: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po občini delavnega mesta v letu 2013
(Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d).������������������������������������������������������������������������������������������������������ 55
Grafikon 15: Tip rabe kmetijskih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini leta 2010 (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po …,
2010b). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 57
Grafikon 16: Pomembnejše kmetijske kulture na območju Spodnje Savinjske doline leta 2010 (SURS) in 2012 (Agencija
Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja) (Vir podatkov: Šifrant vrst oziroma …, 2006; Kmetijska gospodarstva
po …, 2010b; Podatki o vrsti ..., 2012) .
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 57
Grafikon 17: Stopnja registrirane brezposelnosti v občinah Spodnje Savinjske doline od leta 2005 do 2014 (Vir podatkov:
Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 64
Grafikon 18: Povprečni letni dnevni promet na izbranih števnih mestih v letih 2001, 2007 in 2013 (Vir podatkov: Prometne
obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 83
Grafikon 19: Struktura kmetijskih površin v uporabi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu v letu 2010. ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 89
Grafikon 20: Struktura velikosti kmetij med letoma 2000 in 2010 v Spodnji Savinjski dolini in Sloveniji (Vir podatkov: Kmetijska
gospodarstva po ..., 2010c).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 90
Grafikon 21: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline po mesecih v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene
zmogljivosti, prihodi …, 2015). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 107
Grafikon 22: Pregled prihodov in prenočitev tujih turistov po posameznih državah za leto 2013 v občinah Spodnje Savinjske
doline (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 108
Grafikon 23: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline v obdobju 2008–2013 (Vir podatkov: Prihodi in
prenočitve …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 108
Grafikon 24: Prikaz spreminjanja hmeljskih površin med leti 2006 in 2013 v hektarih (Vir podatkov: Podatki o vrsti ..., 2006;
Podatki o vrsti ..., 2013.)
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 119
Grafikon 25: Število integriranih6, ekoloških in kombiniranih (ekoloških in integriranih) kmetij v Spodnji Savinjski dolini (2012)
(Vir podatkov: Zbirna vloga za …, 2012)7.
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 144
Grafikon 26: Struktura vnosa dušika v prst na območju vodnega telesa podzemne vode Savinjske kotline v letu 2009 (Vir
podatkov: Sušin, Verbič, 2011). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 146
Grafikon 27: Profil reliefa čez Ponikovsko planoto.
���������������������������������������������������������������������������������������������������� 158
Grafikon 28: Frekvenčna distribucija vrednosti vseh pojavov po prirejeni Reynardovi metodi.
����������������������������� 161
179
KARTE
Karta 1: Splošne značilnosti Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta.
��������������������������������������������������������������������� 9
Karta 2: Poenostavljena geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta3.
������������������������������������������������� 15
Karta 3: Nakloni pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
������������������������������������������������������������������� 23
Karta 4: Višinski pasovi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
������������������������������������������������������������������� 24
Karta 5: Ekspozicije pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu.
������������������������������������������������������������������� 25
Karta 6: Geomorfološke značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta.
Karta 7: Temperaturne in snežne razmere v Spodnji Savinjski dolini .
������������������������������� 26
������������������������������������������������������������������� 28
Karta 8: Padavinske in vetrovne razmere v Spodnji Savinjski dolini .������������������������������������������������������������������������������������� 29
Karta 9: Porečje Savinje z vodotoki.
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 34
Karta 10: Tipi vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 38
Karta 11: Povprečni nivoji podzemne vode v obdobju 2001–2013 (m n. v.).
������������������������������������������������������������������� 39
Karta 12: Pedološka karta Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta.
������������������������������������������������������������������� 42
Karta 13: Karta gozdnih združb in varovalnih gozdov.
������������������������������������������������������������������������������������������������������ 44
Karta 14: Gostota poselitve po naseljih v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu v letu 2014.
Karta 15: Stopnja centralnosti naselij v Spodnji Savinjski dolini v letu 2014.
Karta 16: Obrati na vodni pogon v Spodnji Savinjski dolini.
������������������������������� 52
������������������������������������������������������������������� 54
������������������������������������������������������������������������������������� 73
Karta 17: Zavarovana in varovana območja ter naravne vrednote v občinah Spodnje Savinjske doline.
������������� 75
Karta 18: Površina gozdnih in njivskih površin na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske. ������������������������������������������������� 77
Karta 19: Približne lokacije proizvajalcev obnovljivih virov energije in količina letnega Sončnega obsevanja v občinah Spodnje
Savinjske doline
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 79
Karta 20: Prometne značilnosti občin Spodnje Savinjske doline.
������������������������������������������������������������������������������������� 82
Karta 21: Kolesarske povezave. ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 85
Karta 22: Shematičen prikaz variant tras 3. razvojne osi.������������������������������������������������������������������������������������������������������ 86
Karta 23: Prostorski prikaz in deleži rabe tal v občinah Spodnje Savinjske doline.
������������������������������������������������� 88
Karta 24: Dinamika spreminjanja števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v občinah Spodnje Savinjske doline.
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 91
Karta 25: Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 99
Karta 26: Poškodovanost gozdov po gozdnogospodarskih enotah, stanje februar 2014 (Vir podatkov: Žledolom v Sloveniji,
2014).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 104
Karta 27: Karta ožičenih površin s hmeljem v Spodnji Savinjski dolini.
����������������������������������������������������������������� 118
Karta 28: Načrt izgradnje desetih suhih zadrževalnikov ob Savinji in Bolski.
����������������������������������������������������������������� 128
Karta 29: Lokacije izvedenih intervjujev in predlagane lokacije za mokre zadrževalnike.
����������������������������������������������� 133
Karta 30: Zemljevid točk paketa Grajske sledi.
���������������������������������������������������������������������������������������������������� 136
Karta 31: Zemljevid točk paketa Zapelji se skozi čas. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 137
Karta 32: Območja pridelave pomembnejših kulturnih rastlin.
����������������������������������������������������������������������������������� 143
Karta 33: Stanje prsti in voda v Spodnji Savinjski dolini. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 148
Karta 34: Potencialni ekoremediacijski jarki v dolini reke Bolske.
����������������������������������������������������������������������������������� 152
Karta 35: Karta nadmorskih višin na obravnavanem območju.
����������������������������������������������������������������������������������� 158
Karta 36: Geološka karta obravnavanega območja.
���������������������������������������������������������������������������������������������������� 159
Karta 37: Geodiverziteta proučevanega območja.
���������������������������������������������������������������������������������������������������� 161
180
PREGLEDNICE
Preglednica 1: Združevanje kategorij kamnin na poenostavljeni geološki karti. ������������������������������������������������������������������� 16
Preglednica 2: Izračun podatkov o višinah posamezne občine s pomočjo Digitalnega modela višin 12,5 x 12,5 m (Vir podatkov:
Digitalni model višin ..., 2005). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 23
Preglednica 3: Temperature na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnih obdobjih 1961–1990, 1971–2000 in 1981–
2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 28
Preglednica 4: Odstopanje vrednosti maksimalnih pretokov od povprečnih pretokov (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda,
2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 33
Preglednica 5: Spremembe viškov in nižkov na Bolski v obdobju 1961–2010 (Vir podatkov: Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna
bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������� 35
Preglednica 6: Značilnosti vodovodnih sistemov Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Oskrba s pitno ..., 2014).
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 40
Preglednica 7: Pedološka sestava Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta.������������������������������������������������������������������� 43
Preglednica 8: Značilne rastlinske vrste posameznih gozdnih združb (Vir: Marinček, Čarni, 2003).
������������������������������� 45
Preglednica 9: Površine gozdnih združb v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu (Vir podatkov: Vegetacijska
karta gozdnih …, 2002).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 46
Preglednica 10: Zaposlitvena sestava po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Prebivalstvo, staro 15 …, 2014a; Prebivalstvo, staro
15 …, 2014b; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014c).
������������������������������������������������������������������������������������������������������ 50
Preglednica 11: Izobrazbena struktura po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c).
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 50
Preglednica 12: Gravitiranje prebivalstva med občinami v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 51
Preglednica 13: Zaposleni na družinskih kmetijah leta 2010 (Vir podatkov: Družinski člani na …, 2014c).
Preglednica 14: Število naselij po občinah (Vir podatkov: Gostota naseljenosti in …, 2014b).
������������� 51
������������������������������� 52
Preglednica 15: Število zaposlenih v tekstilni tovarni Prebold med leti 1943 in 1973 (Vir podatkov: Dolinar, 2013).
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 59
Preglednica 16: Število zaposlenih in proizvodnja v Tovarni nogavic Polzela v obdobju od 1948 do 2004 (Vir podatkov: Polzela
tovarna nogavic, d. d.; cv: Rozenstein, 2006).������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 60
Preglednica 17: Število podjetij v Spodnji Savinjski dolini in njihovih prihodkov za leto 2008 in 2012 (Vir podatkov: Podjetja
po statističnih …, 2014; Podjetja po občinah …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 62
Preglednica 18: Število delovno aktivnega prebivalstva, samozaposlenih oseb brez kmetov in delež samozaposlenih brez
kmetov glede na vso delovno aktivno prebivalstvo v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji v letu 2012
(Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in indeks …, 2014).
����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 62
Preglednica 19: Rudarjenje v Zabukovici in Libojah (Vir podatkov: Rudarstvo v Spodnji ..., 2014).
������������������������������� 74
Preglednica 20: Statistični podatki o cestnem omrežju v občinah Spodnje Savinjske doline leta 2011 (Vir podatkov: Dolžine
cest po ..., 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 83
Preglednica 21: Primerjava nekaterih kazalnikov v kmetijstvu med letoma 2000 in 2010 (Vir podatkov: Vložek dela v ..., 2010;
Kmetijska gospodarstva – ..., 2010).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 90
Preglednica 22: Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (SWOT analiza) lokalne oskrbe s hrano v Spodnji Savinjski
dolini.
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 96
Preglednica 23: Število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene
zmogljivosti po …, 2014).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 106
Preglednica 24: Število prihodov in nočitev turistov za leto 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …,
2015).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 106
Preglednica 25: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2012–2014 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …,
2012).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 109
Preglednica 26: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2013–2015 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …,
2014).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 110
Preglednica 27: Klasifikacija prireditev v Spodnji Savinjski dolini. ����������������������������������������������������������������������������������� 114
Preglednica 28: Razširjenost nasadov hmelja v Sloveniji v hektarih, količina pridelka hmelja v tonah in število hmeljarjev po
posameznih letih (Vir podatkov: Livk, 2012; Friškovec, 2014; Pridelava pomembnejših kmetijskih …, 2014).
����������� 117
Preglednica 29: Smiselne rastline za preusmeritev hmeljarstva (Vir podatkov: Rožič Plazovnik, 2008; Košenina, 2012; Klemen
Cokan, 2014; Konoplja – pridelava in predelava, 2014; Setev lucerne, 2014; Setev travno deteljnih ..., 2014). ����������� 120
Preglednica 30: SWOT analiza hmeljarstva v Savinjski dolini.
����������������������������������������������������������������������������������� 122
Preglednica 31: Seznam zgrajenih in načrtovanih namakalnih sistemov v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov:
Rozman, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 127
Preglednica 32: Površine prizadetih najboljših kmetijskih površin po občinah (Vir podatkov: Jelen, 2014a).
����������� 129
181
Preglednica 33: Značilnosti zadrževalnikov. Številčenje zadrževalnikov je enako kakor na karti 28 (Vir podatkov: Jelen,
2014a). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 129
Preglednica 34: SWOT analiza.
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 132
Preglednica 35: Raba tal na območju predlaganih zadrževalnikov. ����������������������������������������������������������������������������������� 132
Preglednica 36: Ocenjena poraba aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev glede na rabo tal v Spodnji Savinjski dolini (Vir
podatkov: Podatki o vrsti …, 2012; Urek in sod., 2012; izračuni avtorjev).
����������������������������������������������������������������� 145
Preglednica 37: Povprečna poraba rastlinskih makrohranil iz mineralnih gnojil na pognojenih kmetijskih zemljiščih za
nekatere kulturne rastline v Sloveniji za leto 2012 (Vir: Lojović Hadžihasanović, 2013). ����������������������������������������������� 146
Preglednica 38: Rezultati meritev onesnaženosti vode na reki Bolski. Preglednica 39: Postopek vrednotenja in kriteriji vrednotenja.
����������������������������������������������������������������� 147
����������������������������������������������������������������������������������� 156
Preglednica 40: Opis kriterijev »dodatne vrednosti« (Reynard in sod., 2007). ����������������������������������������������������������������� 156
Preglednica 41: Opis kriterijev prilagojene metode vrednotenja geodiverzitete z vidika »znanstvene vrednosti« (Reynard in
sod., 2007).
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 157
SLIKE
Slika 1: Most pred Centrom varne vožnje na Vranskem ob poplavi leta 2010 (A. Jelen, 2010).
������������������������������� 12
Slika 2: Kos lehnjaka iz nekdanjega kamnoloma v dolini Merinščice na Vranskem (A. Jelen, 2014).
������������������������������� 18
Slika 3: Menjavanje masivnega s ploščatim in lapornatim dolomitnim apnencem (A. Jelen, 2011). ������������������������������� 18
Slika 4: Konglomeratna terasa Savinje pri Polzeli (A. Jelen, 2015). ������������������������������������������������������������������������������������� 20
Slika 5: Kraški izvir Podgrajščice na Vranskem (A. Jelen, 2015).
Slika 6: Zatrepna dolina Trnavce (A. Jelen, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������� 21
������������������������������������������������������������������������������������������������������ 25
Slika 7: Povprečna hitrost vetra in deleži po smereh za postajo Celje-Medlog v obdobju 2009–2013 (Povprečna hitrost vetra
…, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 31
Slika 8: Ribnik Vrbje (Vir: Ribnik Vrbje, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������ 47
Slika 9: Nasad hmelja (S. Vurunić, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 58
Slika 10: Njiva koruze (S. Vurunić, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 58
Slika 11: Spodnja Savinjska dolina (območje med Atransom in Celeio) je spadala pod provinco Norik.������������������������������� 66
Slika 12: Grad Žovnek – izvorni grad Žovneških gospodov (Vir: Grad Žovnek, 2014).
������������������������������������������������� 67
Slika 13: Šlandrova brigada na Menini (Vir: Razmah partizanskega gibanja ..., 2012).
������������������������������������������������� 70
Slika 14: Prodajalna Savinjski hram (S. Uhan, 2014).
������������������������������������������������������������������������������������������������������ 92
Slika 15: Nekaj lokalno pridelanih izdelkov, med njimi tudi pivo Kukec (S. Uhan, 2014).
������������������������������������������������� 92
Slika 16: Shema dobaviteljev lokalnih in drugih dobaviteljev živil v OŠ Polzela. ������������������������������������������������������������������� 94
Slika 17: Pretoki Savinje med 17. in 21. septembrom 2010 (Vir: Poplave od 17. …, 2010). ����������������������������������������������� 100
Slika 18: Poplave Savinje leta 2012 (Vir: Lipičnik, 2012). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 101
Slika 19: Uničeno hmeljišče po neurju s točo in vetrom leta 2007 v Braslovčah (Vir: Neurje s točo …, 2007).
����������� 103
Slika 20: Posledice suše na hmelju (Vir: Gorjanc, 2013). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 103
Slika 21: Hmeljarska starešina in princesa leta 2012 (Vir: Hmeljarska princesa je ..., 2012).����������������������������������������������� 111
Slika 22: Pohod po hmeljski poti (Vir: Pohod po hmeljski ..., 2013). ����������������������������������������������������������������������������������� 112
Slika 23: Kulturna prireditev Družina poje (Vir: Družina poje, 2014).����������������������������������������������������������������������������������� 114
Slika 24: Žovneško jezero zaradi razmeroma majhne velikosti ne izstopa (S. Koblar, 2014).����������������������������������������������� 126
Slika 25: Braslovško jezero je bilo zgrajeno za potrebe turizma (S. Koblar, 2014).
����������������������������������������������� 126
Slika 26: DPSIR model (Vir podatkov: Evropska agencija za okolje, 2002; cv: Kovač, Kušar, Rejec Brancelj, 2002). ����������� 142
Slika 27: Mejica kot meja med parcelami v bližini reke Bolske (T. Krošelj, 2014).
Slika 28: Naravni obrežni vegetacijski pas ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014).
����������������������������������������������� 151
����������������������������������������������������������������� 151
Slika 29: Shematski prikaz ERM melioracijskega jarka (Vir: Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). ����������������������������������������������� 152
Slika 30: Nekdanji izsuševalni jarek ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014).����������������������������������������������������������������������������������� 153
Slika 31: Vrtača na območju Ponikovske planote (B. Kop, 2014).
Slika 32: Potek ekskurzije po Spodnji Savinjski dolini.
182
����������������������������������������������������������������������������������� 160
���������������������������������������������������������������������������������������������������� 166
VIRI IN LITERATURA
1.
A1 Šentilj – Srmin. Nacionalni program izgradnje avtocest, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji. URL: http://www.
dars.si/Dokumenti/O_avtocestah/Obstojece_AC_in_HC/A1_sentilj_-_Srmin_453.aspx (Citirano 19. 1. 2015).
2.
Adamič, M., Kryštufek, B., Lampič, B., Medved, S., Plut, D., 2004. Vrednotenje vloge naravnih virov (okoljskega kapitala)
Slovenije v Strategiji razvoja Slovenije z vidika konkurenčnosti in kakovosti življenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 116
str. URL: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/DPlut.pdf (Citirano 26. 7. 2014).
3.
Aero. 2014. O podjetju. URL: http://www.aero.si/ps/Aero_kdo_smo.htm (Citirano 9. 8. 2014).
4.
Adamič, M., Kryštufek, B., Lampič, B., Medved, S., Plut, D., 2004. Vrednotenje vloge naravnih virov (okoljskega kapitala)
Slovenije v Strategiji razvoja Slovenije z vidika konkurenčnosti in kakovosti življenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 116
str. URL: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/DPlut.pdf (Citirano 26. 7. 2014).
5.
Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020. »Les je lep«. 2012. Ljubljana,
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 38 str. URL: http://www.mgrt.
gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DPK/3_Les_je_lep_naslovnica_kazalo_novo_pdf.pdf (Citirano 15. 9. 2014).
6.
Aktivno prebivalstvo. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: https://www.stat.si/vodic_oglej.asp?ID=348&PodrocjeID=7 (Citirano 24. 8. 2014).
7.
Anthrosol. Encyclopædia Britannica. URL: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/707504/Anthrosol (Citirano
13. 3. 2015).
8.
Antič, I., 1999. Nemško-slovenski slovar. Ljubljana, Mladinska knjiga, 531 str.
9.
Area under organic farming, 2014. Organic farming. Eurostat, European Commission. URL: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsdpc440&plugin=1 (Citirano 9. 12. 2014).
10. Arhiv površinskih voda. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://
vode.arso.gov.si/hidarhiv/pov_arhiv_tab.php (Citirano 17. 6. 2014).
11. Arhiv – opazovani in merjeni meteorološki podatki po Sloveniji. ARSO. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/archive/
(Citirano 30. 12. 2014).
12. Arhiv podzemnih voda. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://
vode.arso.gov.si/hidarhiv/pod_arhiv_tab.php (Citirano 19. 6. 2014).
13. Aristovnik, B., 2005. Nezadržno čez bregove strug. Poplave v Celju v 20. stoletju. V: Aristovnik, B. (ur.). Mesto v objemu
voda. Poplave v Celju v 20. stoletju. Celje, Zgodovinski arhiv Celje, str. 7–36.
14. Atlas okolja. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/[email protected] (Citirano 26. 8.
2014).
15. Avtobusna postaja Ljubljana, 2015. URL: http://www.ap-ljubljana.si/shop.php (Citirano 10. 5. 2015).
16. Badovinac, B., Kladnik, D., Volfand, J., 1997. Savinjsko, Celje, Velenje. A–Ž priročnik za popotnika in poslovnega človeka.
Murska Sobota, Pomurska založba, 312 str.
17. Bajd, I., 1999. Tehnologija proizvodnje piva. Kemija v šoli, 1999, 1, str. 31–33.
18. Baš, A., 1970. Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini. Slovenski etnograf, 23/24, str. 71–98.
19. Baš, A., 1977. Plavljenje lesa po Savinji. Slovenski etnograf, 30, str. 61–74.
20. Bezlaj, F., 1956. Slovenska vodna imena. 2. del. Ljubljana, Slovenska Akademija znanosti in umetnosti, 354 str.
21. Bilance proizvodnje in potrošnje kmetijskih proizvodov, Slovenija, 2013 – začasni podatki, 2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6304 (Citirano 27. 9. 2014).
22. BIO park NIVO, 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/narava/bio-park-nivo (Citirano 17. 8. 2014).
23. Bizi.si. 2014. URL: http://www.bizi.si/BASLE-D-O-O-TABOR/maticno-podjetje/ (Citirano 18. 9. 2014).
24. Blaznik, U., Švab, A., Fuart Gatnik, M., 2014. Vnos kovin v človeško telo s hrano. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=377 (Citirano 31. 7. 2014).
25. Blažič, M., Bolčič Tavčar, M., Bukovec, P., Drofenik, J., Fatur, T., Jukić Soršak, L., Koprivnikar B. M., Lešnik, M., Malovrh,
M., Šarc, L., Vranac, S., van der Geest, B. Gradivo za usposabljanje prodajalcev fitofarmacevtskih sredstev in izvajalcev varstva rastlin, 2009. Ljubljana, Fitosanitarna Uprava Republike Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo
in prehrano, 94 str. URL: http://www.furs.si/svn/ffs/files/GRADIVO-USPOSABLJANJE-FITOMEDICINA2009.pdf (Citirano
30. 7. 2014).
26. Bogić, M., 1998. Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici. Zbirka Tir in čas, 10. Ljubljana, Slovenske
Železnice, Železniški muzej.
27. Boj proti suši. Z naravnimi tehnologijami – ekoremediacijami – v boj proti suši. 2007. URL: http://www.ekomunala.si/
sl/obvestila/boj-proti-susi/ (Citirano 10. 7. 2014).
28. Bole, D., 2013. Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Ljubljana, Založba ZRC, 232 str.
29. Bolta, A., 1959. Najstarejša zgodovina Spodnje Savinjske doline. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska
kulturna skupnost, str. 103–113.
30. Božič, R., 2013. Toča povzročila kmetom hudo škodo. Radio Ognjišče. URL: http://radio.ognjisce.si/sl/142/aktualno/10656/ (Citirano 20. 7. 2014).
183
31. Buser, S., 1977. Osnovna geološka karta SFRJ. List Celje. 1977. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki zavod.
32. Buser, S., 1979. Tolmač Lista Celje. L 33-67. Osnovna geološka karta 1:100.000. Ljubljana, Geološki zavod, 72 str.
33. Braslovško jezero. Zavod Celeia Celje. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/190# (Citirano 31. 7. 2014).
34. Braslovško jezero. Občina Braslovče. 2009. URL: http://www.braslovce.si/dan-na-braslovskem-podezelju/braslovskojezero.html (Citirano 26. 6. 2014).
35. Brilly, M., Mikoš, M., Šraj, M., 1999. Vodne ujme. Varstvo pred poplavami, erozijo in plazovi. Ljubljana. Fakulteta za
gradbeništvo in geodezijo, Komisija za tisk FGG, 186 str.
36. Brez GSO, 2014. Zelene doline. URL: http://www.zelenedoline.si/brez_gso/kaj_so_gso (Citirano 26. 9. 2014).
37. Brilej, M., Kaplja, M., 1999. 150 let železnice: od Celja do Ljubljane: 1849–1999. Litija, Založba Aco, 135 str.
38. Brode. Vransko. 2014. URL: http://www.vransko.net/o-vranskem/naselja-in-zaselki/brode (Citirano 25. 9. 2014).
39. Brnot, M., 2000. Odvisnost kakovosti podtalnice od njene dinamične izdatnosti in globine. Geografski vestnik, 72, 2,
str. 23–31.
40. Cajhnov kozolec. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/etnoloske-zanimivosti/cajhnov-kozolec-etnoloska-zbirka-v-malem.html (Citirano 13. 8. 2014).
41. Celje. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/
climate/diagrams/celje/ (Citirano 29. 7. 2014).
42. Celovit pregled potencialno ustreznih območij za izkoriščanje vetrne energije. Strokovna podlaga za Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030). 2011. Ljubljana, Ministrstvo za gospodarstvo, 25 str. URL: http://www.mg.gov.
si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/Vetrni_potencial_2011.
pdf (Citirano 30. 7. 2014).
43. Center za socialno delo Žalec. 2014. URL: http://www.csd-zalec.si/ (Citirano 18. 9. 2014).
44. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku pri Vranskem. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/
node/649/48 (Citirano 13. 8. 2014).
45. Cestna vozila konec leta (31. 12. 2013) glede na vrsto vozila in občino, Slovenija, letno. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT Podatkovni portal. 2015. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2222105S&ti=Cestna+vozila+konec+leta+%2831.12 .%29+glede+na+vrsto+vozila+in+ob%E8ino%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/22 _transport/08_22221_reg_cestna_vozila/&lang=2 (Citirano 18. 1. 2015).
46. Cone vrst in habitatnih tipov. 2014. Ljubljana, Zavod RS za varstvo narave. URL: http://www.zrsvn.si/sl/informacija.
asp?id_meta_type=62&id_informacija=612 (Citirano 31. 7. 2014).
47. Cortese, D., 2010. Hmelj. Delo. URL: http://www.delo.si/clanek/104926 (Citirano 9. 7. 2014).
48. Cunder, T., 2011. Intenzivnost kmetijstva. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://
kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=448 (Citirano 8. 7. 2014).
49. Cvitanič, I., Dobnikar Tehovnik, M., Gacin, M., Grbović, J., Jesenovec, B., Kozak – Legiša, Š., Krajnc, M., Kuhar, U.,
Mihorko, P., Poje, M., Remec – Rekar, Š., Rotar, B., Sever, M., Sodja, E., 2010. Ocena ekološkega in kemijskega stanja
voda v Sloveniji za obdobje 2006 do 2008. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za
okolje, 74 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/kakovost%20voda/Ocena%20
stanja%20voda%2020062008.pdf (Citirano 11. 7. 2014).
50. Czech hop growers expect higher yields. Radio Prague. 2014. URL: http://www.radio.cz/en/section/business/czechhop-growers-expect-higher-yields (Citirano 7. 9. 2014).
51. Čerenčak, A., 2014. Tudi za živali hmelj ni pregrenak. Kmečki glas. URL: http://www.kmeckiglas.com/strokovni-nasveti/
tudi-za-zivali-hmelj-ni-pregrenak.html (Citirano 27. 6. 2014).
52. Česen, M., 2014. Delež obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije – Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=605 (Citirano 30. 7. 2014).
53. Čremožnik, B., Ferant, N., Friškovec, I., Knapič, M., Košir, I. J., Leskošek, G., Livk, J., Majer, D., Naglič, B., Oset Luskar, M.,
Pavlovič, M., Čeh, B., Čerenak, A., Radišek, S., Rak Cizej, M., Rovan, A., Zmrzlak, M., Žolnir, M., Žveplan, S., 2012. Hmelj
od sadike do storžkov. Žalec, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, 135 str.
54. Debič, D., 1965. Zasnove urbanizacije v žalski občini. Savinjski zbornik. Celje, Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, str. 41–71. URL: http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dSavinjski+zbornik%27&pageSize=25 (Citirano 4. 8. 2014).
55. Delovno aktivno prebivalstvo po občinah delovnega mesta, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični
urad Republike Slovenije. 2014a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700941S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 10.
8. 2014).
56. Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), medobčinski delovni migranti ter indeks delovne migracije po spolu,
občine, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal . Statistični urad Republike Slovenije. 2014b. URL: http://pxweb.
stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0723420S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/10_07234_delovne_migracije/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014).
57. Delovno aktivno prebivalstvo po občinah delovnega mesta, doseženi izobrazbi in spolu, Slovenija, letno. SI-STAT
podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014c. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.
asp?ma=0764720S&ti=Delovno+aktivno+prebivalstvo+po+ob%E8inah+delovnega
+mesta%2C+dose%9Eeni+izobrazbi+in+spolu%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_struk-
184
turni/03_07647 _del_aktivni_izobrazba/&lang=2 (Citirano 1. 8. 2014).
58. Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) po občinah prebivališča in občinah delovnega mesta po spolu, občine,
Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014d. URL: http://pxweb.stat.si/
pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0723405S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/10_07234_delovne_migracije/&lang=2 (Citirano 28. 9. 2014)
59. Delovno aktivno prebivalstvo, registrirane brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti po občinah prebivališča in spolu, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014e. URL: http://
pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700960S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_
po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 10. 8. 2014).
60. Delovno aktivno prebivalstvo, registrirane brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti po statistični regiji
prebivališča in spolu, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014f. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700950S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_
preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 3. 11. 2014).
61. Detela, J., 2014. Septembra Hmeljarski likof. Večer. URL: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201407236046079 (Citirano 7. 8. 2014).
62. Di Viesti, V., Carnevale, G., Zavatti, M., Benelli, A., Zanoli, P., 2011. Increased sexual motivation in female rats treated
with Humulus lupulus L. extract. Journal of Ethnopharmacology, 134, 2, str. 514-517. URL: http://www.sciencedirect.
com/science/article/pii/S0378874110009165 (Citirano 1. 10. 2014).
63. Digitalni model višin 12,5 x 12,5 m. 2005. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
64. Dnevnik. 2013. Na pogorišču odslej kranjski najemnik. URL: http://www.dnevnik.si/posel/novice/na-pogoriscu-odslej-kranjski-najemnik- (Citirano 9. 8. 2014).
65. Dobnik, M., 1998. Pogled žalskega župana na politične poti in stranpoti v zadnjih desetih letih. V: Goropevšek, B. (ur.).
Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 24–36.
66. Dobnikar, Š., 2013. Mikropivovarne z maksizanimivim pivom v Sloveniji. City magazin. URL: http://citymagazine.si/
clanek/mikropivovarne-z-maksizanimivim-pivom-v-sloveniji/ (Citirano 27. 6. 2013).
67. Dobrodošla popestritev. TV Celje. 2014. URL: http://www.tvcelje.si/index.cgi?m=3&id=3097 (Citirano 7. 8. 2014).
68. Dogodki. 2014. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/dogodki (Citirano 31. 7. 2014).
69. Dolinar, I., 2013. Kraj Prebold skozi čas. Prebold, Občina Prebold, 231 str.
70. Dolžine cest po kategoriji, občine, Slovenija, letno. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT Podatkovni portal . 2015. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2221302S&ti=Dol%9Eine+cest+po+kategoriji%2C+ob %E8ine%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/22_transport/02_22212_cestni_transport
/01_22213_infrastruktura/&lang=2 (Citirano 25. 7. 2014).
71. Drča, V., 2014. Stališče kmetovalcev Spodnje Savinjske doline do državnega prostorskega načrta za zagotavljanje
poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 10. 7. 2014). Prebold.
72. Državni prostorski načrt za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini. 2011. Osnutek DPN. Št. proj.
412/08 – 5. Ministrstvo za okolje in prostor.
73. Društvo Ljubiteljev Domačega Pivovarstva, 2014. Karavana domačih pivovarn na Škofjeloškem gradu. Vimeo. URL:
http://vimeo.com/96425203 (Citirano 9. 7. 2014).
74. Družina poje. Občina Polzela. 2014. URL: http://www.polzela.si/objave/podrobnostiobjave/174 (Citirano 30. 9. 2014).
75. Družinski člani na družinskih kmetijah po starostnih skupinah, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P4209S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/05_delovna_sila/03_15P42_obcine/&lang=2 (Citirano 11.
10. 2014).
76. Državna topografska karta Republike Slovenije 1: 50.000, 25, Celje. 2001. 1. izd. 1: 50.000. Ljubljana, Ministrstvo za
okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije.
77. Dvorec Novo Celje, 2014. URL: http://www.petrovce.si/znamenitosti/dvorec-novo-celje# (Citirano 18. 8. 2014).
78. Dvorec Šenek. 2014. URL: www.gradovi.net/grad/senek_dvorec (Citirano 11. 7. 2014).
79. E-daljinar. URL: http://test.jpp.si/EDaljinar/Program/prijava.jsp (Citirano 25. 7. 2014).
80. E-kataster jam. Prvi spletni kataster jam na svetu. 2015. URL: http://www.katasterjam.si/index.php (Citirano 4. 1.
2015).
81. Economic Commission – Summary Reports. 2014. International Hop Growers' Convention. Pariz. URL: http://www.
hopfen.de/wp-content/uploads/Summary_Reports_Paris_28042014-.pdf (Citirano: 11. 12. 2014).
82. Ekološko stanje 2012. Ekološko stanje rek. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/vode/reke/ocena%20stanja/Ekolosko%20stanje%202012.pdf (Citirano 10. 7. 2014).
83. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. 2014. Ekomuzej Žalec. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/oekomuzeju/vec-o-ekomuzeju (Citirano 23. 7. 2014).
84. Ekološko pomembna območja. 2013. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in
okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014).
85. Emisije v vode iz industrijskih naprav. Spletni portal WFS. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2011. URL: http://gis.
arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 8. 7. 2014).
185
86. Engis. Geografski informacijski sistem za obnovljive vire energije. 2014. Ljubljana, Agencija za prestrukturiranje energetike. URL: http://www.engis.si (Citirano 31. 7. 2014).
87. Etnološka zbirka »Pri Knežari«. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/647 (Citirano 13. 8. 2014).
88. Etnološki muzej Ponikva. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/732 (Citirano 13. 8. 2014).
89. Ferenc, T., 1997. Okupacijski sistemi na Slovenskem. 1941–1945. Ljubljana, Modrijan, 95 str.
90. Ferlež, I., 1972. Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942. Ljubljana, Partizanska knjiga, 636 str.
91. Festival potic. Društvo podeželskih žena Prebold. 2013. URL: http://zeneprebold.wordpress.com/prireditve/festival-potic/ (Citirano 30. 9. 2014).
92. Flager, N., 2013. Česar ne bom prodal, bom lahko spil. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/kulinarika/kulinaricne/
cesar-ne-bom-prodal-bom-lahko-spil (Citirano 10. 7. 2014).
93. Frantar, P., 2012. Temperaturni režimi rek v Slovenije v obdobju 1976–1990 in spremembe režimov v obdobju 1991–
2005. Geografski vestnik, 84, 2, str. 11–28. URL: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv_84-2_frantar.
pdf (Citirano 21. 7. 2014).
94. Friškovec, I., Pevec, T., Škerbot, I., Škerbot, I., 2013. Kako ukrepati po hudi toči v začetku maja. Kmečki glas. URL: http://
www.kmeckiglas.com/strokovni-nasveti/kako-ukrepati-po-hudi-toci-v-zacetku-maja.html (Citirano 25. 7. 2014).
95. Friškovec, I., 2014. Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 9. 7. 2014). Žalec.
96. G GOMARK. 2012. Predstavitev podjetja. URL: http://www.gomark.si/2014/index.asp?menuZgoraj=opodjetju.asp&lang=slo (Citirano 9. 8. 2014).
97. Gabrielsen, P., Bosch, P., 2003. Environmental Indicators: Typology and Use in Reporting. European Environment Agency, 20 str. URL: http://www.tecore.unibo.it/didattica/att/94e6.file.pdf (Citirano 10. 7. 2014).
98. Gabrovec M., Bole., D., 2009. V: Kladnik D., Perko D. (ur.). Dnevna mobilnost v Sloveniji. Geografski inštitut Antona
Melika, ZRC SAZU. URL: http://giam2.zrc-sazu.si/sites/default/files/9789612541187.pdf (Citirano 24. 1. 2015).
99. Gabrovec, M., 1996. Letno sončno obsevanje v Sloveniji. Ljubljana, GIAM ZRC SAZU. URL: http://giam.zrc-sazu.si/
zbornik/Gabrovec36.pdf (Citirano 27. 7. 2014).
100. Gacin, M., Krajnc, M., Mihorko, P., 2010. Poročilo o kakovosti podzemne vode v Sloveniji v letu 2009. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 116 str.
101. Gacin, M., Mihorko, P., Krajnc, M., 2009. Kakovost podzemne vode v Sloveniji v letih 2007 in 2008. Ljubljana, Agencija
Republike Slovenije za okolje, str. 65–73. URL: http://www.arso.gov.si/vode/podzemne%20vode/publikacije%20in%20
poro%C4%8Dila/1002.pdf (Citirano 10. 9. 2014).
102. Gajšek, S., 2014. Predstavitev kmetije (osebni vir, 10. 7. 2014). Latkova vas.
103. Gasilski muzej Žalec. 2014. URL: http://www.slovenia.info/si/Muzeji-in-galerije/Gasilski-muzej-Žalec.htm?muzej=2861&lng=1 (Citirano 10. 8. 2014).
104. Gasilski muzej Vransko. 2014. URL http://www.golobcek.si/aktivnosti.php (Citirano 10. 8. 2014).
105. Geološki terminološki slovar. 2006. Pleničar, M., Strmole, D., Kralj, P. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 331 str.
106. Geopedia. 2014. URL: http://www.geopedia.si/#T105_x501652_y124708_s14_b4 (Citirano 29. 7. 2014).
107. Getz, D., 1997. Event management and event tourism, New York, Cognizant, 386 str.
108. Geotermalna. 2014. URL: http://www.focus.si/ove/index.php?l1=vrste&l2=geotermalna (Citirano 1. 8. 2014).
109. Glave velike živine (GVŽ), po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike
Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9202S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 15. 7. 2014).
110. Gora Oljka, 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/gora-oljka.html (Citirano 17. 8. 2014).
111. Gorjanc, R., 2013. Letina hmelja bo obupna, bojim se katastrofe. Planet Siol.net. URL: http://www.siol.net/novice/
gospodarstvo/2013/08/hmeljar_joze_ribic.aspx (Citirano 25. 7. 2014).
112. Gospodarska javna infrastruktura, 2012. Ministrstvo za okolje in prostor. Geodetska uprava Republike Slovenije.
113. Gostota naseljenosti in indeks feminitete, naselja, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5006S&ti=&path=../Database/
Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2 (Citirano 2. 8. 2014).
114. Gostota naseljenosti in indeks feminitete, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014b. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4010S&ti=&path=../Database/
Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 3. 8. 2014).
115. Gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarskega območja Celje (2011–2020). 2012. Zavod za gozdove Slovenije,
Območna enota Celje, 653 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/GGO/Celje/09_CELJE_2011-2020.pdf (Citirano 20. 10. 2013).
116. Grad Komenda. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/grad-komenda.html (Citirano 18. 8. 2014).
117. Grad Žovnek. 2014. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Žovnek#mediaviewer/Slika:Grad_Zovnek_Vischer.jpg (Citirano 21. 7. 2014).
118. Grad Žažemberk. 2014. URL: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/stajerska/zz-8/zazemberk.php (Citirano
2. 8. 2014).
186
119. Graščina Prebold. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/prebold_dvorec (Citirano 11. 7. 2014).
120. Grafenauer, B. 1955. Zgodovina slovenskega naroda. II. zvezek. Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov. Ljubljana, Kmečka knjiga, 219 str.
121. Grafenauer, B. 1956. Zgodovina slovenskega naroda. III. zvezek. Doba rve krize fevdalne družbe na Slovenskem od
začetka kmečkih uporov do viška protestantskega gibanja. Ljubljana, Kmečka knjiga, 181 str.
122. Grafenauer, B. 1979. Nemško politično in kolonizacijsko osvajanje v zrelem fevdalizmu. Prevladovanje zaprtega in naturalnega gospodarstva. V: Sluga, M. (ur.). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 132–155.
123. Grafenauer, B. 2000. Lokalna samouprava na Slovenskem. Teritorialno – organizacijske strukture. Maribor, Pravna
fakulteta, 496 str.
124. Grafični podatki »Kataster melioracijskih sistemov in naprav«. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. 2013. URL: http://
rkg.gov.si/GERK/ (Citirano 10. 7. 2014).
125. Grafični podatki RABA za celo Slovenijo. 2014. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://rkg.gov.si/GERK/viewer.
jsp (Citirano 9. 7. 2014).
126. Grah, M., 2012. Suša sredi padavinskega otoka Evrope. Panorama. Delo. URL: http://www.delo.si/druzba/panorama/
susa-sredi-padavinskega-otoka-evrope.html (Citirano: 20.7.2014).
127. Grušovnik, M., 2013. V savinjskih hmeljiščih tudi hmelj z okusom jagod. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/v-savinjskih-hmeljiscih-tudi-hmelj-z-okusom-jagod (Citirano 9. 7. 2014).
128. Grušovnik, M., 2014a. Kisli dež uničuje kulturno dediščino. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/
kisli-dez-unicuje-kulturno-dediscino (Citirano 17. 7. 2014).
129. Grušovnik, M., 2014b. Anton Rožič, hmeljar: Geografska označba bo šušmarjem zvezala roke. Dnevnik. URL: http://
www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/geografska-oznacba-bo-susmarjem-zvezala-roke- (Citirano: 11. 12. 2014).
130. Gulič, A., Golobič, M., Praper, S., Ravbar, M., KefoKerbler, B., Pichler-Milanović, N., Cigale, D., Krevs, M., Plut, D., Šterbenk, E., Janžovnik, A., Ževart, M., Kotnik, K., Pokorny, B., Bole, M., Rošer-Drev, A., Flis, J., Šalej, M., Blažeka, Ž., Kopač,
I., Krajnc, U., Langerholc, M., Brečević, D., Porenta, M., 2003a. Regionalna zasnova prostorskega razvoja Savinjske
regije. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. URL: http://rzpr-savinjska.uirs.si/teksti/Izhodisca/Savinjska04_vizija.pdf (Citirano 18. 10. 2014).
131. Gulič, A., Golobič, M., Praper, S., Ravbar, M., KefoKerbler, B., Pichler-Milanović, N., Cigale, D., Krevs, M., Plut, D., Šterbenk, E., Janžovnik, A., Ževart, M., Kotnik, K., Pokorny, B., Bole, M., Rošer-Drev, A., Flis, J., Šalej, M., Blažeka, Ž., Kopač,
I., Krajnc, U., Langerholc, M., Brečević, D., Porenta, M., 2003b. Regionalna zasnova prostorskega razvoja Savinjske
regije: analiza stanja: 1. faza: vmesno poročilo projekta. Stanje okolja in naravni viri. Ljubljana, Urbanistični inštitut
Republike Slovenije, str. 186–198. URL: http://rzpr-savinjska.uirs.si/teksti/Analiza%20stanja/Savinjska09_okolje.pdf
(Citirano 10. 7. 2014).
132. Habič, P., 1969. Hidrografska rajonizacija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije, 6, str. 79–88.
133. Hidrološke meritve na površinskih vodah. Geoportal ARSO. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.
jspx (Citirano 26. 7. 2014).
134. Hidrološki monitoring podzemnih voda (meritve gladine podzemne vode). Geoportal ARSO. 2015. URL: http://gis.arso.
gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 2. 2. 2015).
135. Hidrološko poročilo o poplavah v dneh med 4. in 6. novembrom 2012, 2012. Agencija republike Slovenije za okolje
(ARSO). Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/
Poplave%205.%20-%206.%20november%202012.pdf (Citirano 8.10.2014).
136. Hmelj. 2015. Republika Slovenija. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kmetijstvo. URL: http://www.
mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/hmelj/ (Citirano 15. 4. 2015).
137. Hmelj v Sloveniji, 2014. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/hmeljarstvo-in-pivovarstvo/o-hmelju (Citirano 9. 7. 2014).
138. Hmeljarstvo Čas, 2011. Hmeljarstvo Čas. URL: http://hmeljarstvo-cas.eu/HmeljarstvoČas/PosestvoRadljeobDravi.aspx
(Citirano: 27. 9. 2014).
139. Hmeljarska kozmetika. 2014. Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/839/
hmeljeva-kozmetika (Citirano 9. 7. 2014).
140. Hmeljarska princesa je 17-letna gimnazijka. Slovenske novice. 2012. URL: http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/dti_import/2012/08/16/image_6396010_3.jpg?itok=ge7F6Mta (Citirano 30. 9. 2014).
141. Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini. SPOT Savinjska 2014. 2014. Planinska društva Savinjske orientacijske lige, Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, 10 str. URL: http://www.braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_
Hmeljarstvo.pdf (Citirano 10. 9. 2014).
142. HMEZAD exim d. d. 2014. O podjetju. URL: http://www.hmezad.si/ (Citirano 9. 8. 2014).
143. Hribernik, M., 2005. Kontaktni kras v zahodnem delu Ložniškega gričevja. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 136 str.
144. Hribernik, K., Rokavec, D., Senegačnik, A., 2006. Proizvodnja gradbenih materialov v Sloveniji in podatkovna baza o
kamnolomih z rudarsko pravico. Portorož, 8. slovenski kongres o cestah in prometu. URL: http://www.drc.si/Portals/1/
Referati/T6-Rokavec.pdf (Citirano 2. 8. 2014).
145. Hribernik, M., Bračič, R., Čekada, M., Novak, T., Ravljen, J., Svetina, J., 2010. Varstvo kraških jam in virov pitne vode.
187
Velenjsko in Konjiško hribovje, Dobroveljska planota, Ložniško in Hudinjsko gričevje ter Savinjska ravan. Velenje, Koroško-šaleški jamarski klub Speleos – Siga, 65 str.
146. Hrvatin, M., 1998. Discharge regimes in Slovenia. Geografski zbornik, 38, 1, str. 60–87. URL: http://giam.zrc-sazu.si/
zbornik/hrvatin_38.pdf (Citirano 18. 7. 2014).
147. Hrvatin, M., 2001. Posavsko hribovje. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana,
Založba Mladinska knjiga, str. 178–191.
148. Hudales, J., 2011. Idejna in modelna zasnova ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu. V: Hazler, V. (ur.).
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Idejna zasnova za stalno muzejsko postavitev v Žalcu. Ljubljana, Znanstvena založba FF, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, str. 102–163.
149. Ilovica pri Vranskem. Center za preventivno arheologijo. 2014. URL: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno-arheologijo/nova-odkritja/65-/ (Citirano 21. 7. 2014).
150. Informacija o postopku priprave in predlaganih rešitvah državnega prostorskega načrta za gradnjo državne ceste med
avtocesto A1 Šentilj-Koper in mejo z Republiko Avstrijo. URL: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&so
urce=web&cd=9&ved=0CF4QFjAI&url=http%3A
%2F%2Fwww.vlada.si%2Ffileadmin%2Fdokumenti%2Fcns%2Fdoc%2F080427071938D_167v1_26.doc
&ei=XUTBVK2jHsO8UbeNgPgH&usg=AFQjCNEjarSCyq52VDeEXYvSr0q-VIli1w&sig2=2N-o41T5LlhRXwGrYh3Dww&bvm=bv.83829542,d.bGQ&cad=rja (Citirano 22. 1. 2015).
151. Interaktivni statistični atlas Slovenije. 2014. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT podatkovni portal. URL: http://
stat.monolit.si/?lang=sl (Citirano 24. 8. 2014).
152. Iz skrinje starih staršev. 2009. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/iz-skrinje-starih-starsev/postavljanje-hmeljevk-in-cvetlicna-trznica (Citirano 21. 7. 2014).
153. Jama Pekel. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/narava/jama-pekel (Citirano 18. 8. 2014).
154. Jaušovec, U., 2011. Kulturna dediščina Savinjske doline. Diplomsko delo. Maribor, Filozofska fakulteta, Oddelek za
slovanske jezike in književnost, 134 str.
155. Jazbec, M., 2008. Prekletstvo nad hmeljarji. Novi tednik. URL: http://www.novitednik.si/ne_prezrite.
php?id=922&m=9&l=2008 (Citirano 21. 7. 2014).
156. Jelen, A., 2013a. Možni ukrepi v kmetijstvu pred posledicami kmetijske suše. Zaključna seminarska naloga. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 69 str.
157. Jelen, A., 2013b. Prehranska samooskrba zelene doline. Geomix, 19, 2, str. 39–42.
158. Jelen, A., 2014a. Večkriterijsko vrednotenje lokacij vodnih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. Projektno poročilo
pri predmetu Geoinformacijska podpora odločanju. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 36 str. (osebni vir, 5. 7. 2014). Ljubljana
159. Jelen, A., 2014b. Sezonsko delo v hmeljarstvu (osebni vir, 10. 11. 2014). Prebold.
160. Jelen, A., 2014c. Industrija v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 5. 7. 2014). Prebold.
161. Jenko, J., 1964. Kronika, 12, 3. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Str. 156–164. URL:
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-0PNV57JR (Citirano 18. 1. 2015).
162. Jeriha, U., Radišek, J., 2008. 3. razvojna os: Analiza vrednotenja tras. Braslovče: Civilna iniciativa, 54. str.
163. Jerman, M., 2014. Občinski načrti zadrževalnikov (osebni vir, 8. 7. 2014). Vransko.
164. Jesenko, T., 2012. Suša je prizadela vse kulture. V: Peklaj, R. (ur.). Zelena dežela. Glasilo Kmetijsko gozdarske zbornice
Slovenije, 111 (avgust 2012), 38 str.
165. Juteks. 2013. Zakaj Juteks. URL: http://www.juteks.si/si/zakaj-juteks (Citirano 9. 8. 2014).
166. Kač, L., 1951. Hmeljarstvo v Savinjski dolini. Celjski zbornik, 1, str. 67¬84.
167. KK Islander. 2014. URL: http://www.freewebs.com/kkislander/ (Citirano 17. 8. 2014).
168. Katalog poslovnih, stanovanjskih in turističnih con v Savinjski regiji. 2011. Celje, Razvojna agencija Savinjske regije, 40
str. URL: http://www.rasr.si/si/files/default/pdf/katalog_pst_con_2011.pdf (Citirano 9. 8. 2014).
169. Katalog sort hmelja v Sloveniji. IHPS. 2014. URL: http://www.ihps.si//index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=22&Itemid=55 (Citirano 9. 7. 2014).
170. Karta nahajališč mineralnih surovin s koncesijo v letu 2011. 2012. 1 : 500.000. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije.
URL: http://www.geo-zs.si/UserFiles/677/File/Publikacije/Bilten_MS_PDF/Nahajalisca_400000_2010.pdf (Citirano
31. 7. 2014).
171. KIV. 2009. Poslanstvo/vizija. URL: http://www.kiv.si/sl/podjetje/nase-poslanstvo-vizija.html (Citirano 9. 8. 2014).
172. Klemen Cokan, M., 2014. Alternativne oblike kmetovanja v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 7. 7. 2014). Žalec.
173. Klimatski podatki Celje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/celje.html (Citirano 28. 7. 2014).
174. Kmetijska gospodarstva – splošni pregled po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični
urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0402S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014).
175. Kmetijska gospodarstva po glavnih tipih kmetovanja in občinah, Slovenija, 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični
urad Republike Slovenije. 2010a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P7205S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/07_Tipologija/03_15P72_obcine/&lang=2 (Citirano 8. 7. 2014).
188
176. Kmetijska gospodarstva po rabi vseh in kmetijskih zemljišč v uporabi, po občinah, Slovenija 2000 in 2010. SI-STAT
podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010b. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P2201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/03_zemljisca_raba/03_15P22_obcine/&lang=2 (Citirano
15. 7. 2014).
177. Kmetijska gospodarstva po velikostnih razredih kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU), po občinah, Slovenija, 2000 in
2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010c. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/
varval.asp?ma=15P2211S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/03_zemljisca_raba/03_15P22_obcine/&lang=2
(Citirano 6. 8. 2014).
178. Kmetijska gospodarstva, ki redijo živino, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. 2010. SI-STAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije.. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0413S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 8. 7. 2014).
179. Knez, T., 1984. Halštatsko obdobje v Sloveniji. Kultura in civilizacija starejše železne dobe. V: Vodopivec, P. (ur.). Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 1–6.
180. Kobold, M., 2011. Primerljivost poplave septembra 2010 z zabeleženimi zgodovinskimi poplavnimi dogodki. Ujma, 25,
str. 48–56.
181. Kolbezen, M., Pristov, J., 1998. Površinski vodotoki in vodna bilanca Slovenije. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, 98 str.
182. Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini. 2014. URL: www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/212/kolesarjenje-po-spodnji-savinjski-dolini (Citirano 17. 8. 2014).
183. Kolšek, V., 1959. Savinjska dolina v rimski dobi. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost,
str. 118–131.
184. Kokot, G., 2011. Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline ter njeno reševanje v luči načrtovanja prostorskega
razvoja. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 90 str.
185. Komac, B., 2006. Dolec kot značilna oblika dolomitnega površja. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 171 str.
186. Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 180 str.
187. Komat, A., 1995. Pesticidi, ubijalci življenja. Ljubljana, Tangram, 215 str.
188. Konjeniško društvo Mustang. Žalec.info. 2014. URL: http://zalec.info/listings/konjenisko-drustvo-mustang-zovneska-konjenica/ (Citirano 10. 8. 2014).
189. Kosi, D., 2013. Regionalna identiteta v Sloveniji. Dela, 39, str. 107–124.
190. Kosi, M., 1998. Potujoči srednji vek. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 344 str.
191. Košenina, M., 2012. Visok fižol (Phaseolus vulgaris L.) na hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za agronomijo, 38 str.
192. Kovač, N., Kušar, U., Rejec Brancelj, I., 2002. Način izbire kazalcev okolja. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://kazalci.arso.gov.si/?data=about (Citirano 10. 7. 2014).
193. Kralj, F., 1990. Braslovče: pregled življenja in dela v trgu in okolici. Braslovče, Krajevna Skupnost Braslovče, 287 str.
194. Kralj, F., 2007. Grad Žovnek. Zgodbe o transformaciji prostora. Braslovče, Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek, 48 str.
195. Kralj, F., Podpečan, B., 2014. Občina Braslovče. Monografija občine Braslovče. Braslovče, 167 str.
196. Kregar, T., 2009. Vigred se povrne. Druga svetovna vojna na Celjskem. Celje, Muzej novejše zgodovine, 164 str.
197. Kronologija razvoja cestninskega sistema. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji. URL: http://www.dars.si/Dokumenti/Kronologija%20razvoja%20cestninjenja.pdf (Citirano 18. 1. 2015).
198. Krvavica, 2013. URL: http://tonetoplakphotography.blogspot.com/2013/04/krvavica-909m-in-cemseniska-planina.
html (Citirano 17. 8 .2014).
199. Kulturno društvo Svoboda Griže. Krajevna skupnost Griže. 2014. URL: http://www.grize.si/drustva/kulturno-drustvo-svoboda-grize/ (Citirano 21. 7. 2014).
200. Kumer, Š., 2014. Tabor 2014. Obiskovalce Šentjurskega sejma navdušili starodobniki. Spletni časopis Celja in okolice.
URL: http://www.celje.info/aktualno/tabor-2014-obiskovalce-sentjurskega-sejma-navdusili-starodobniki-foto/ (Citirano 7. 8. 2014).
201. Kvartič, A., 2007. Identiteta Spodnje Savinjske doline. Glasnik S.E.D. 47/3,4, str. 49–55. URL: http://www.dlib.si/
stream/URN:NBN:SI:DOC-CV50YDMU/4aab605e-24d3-4f93-9145-18ad94ae02fa/PDF (Citirano 5. 8. 2014).
202. Lampič, B., 1999. Agrarno obremenjevanje okolja Spodnje Savinjske doline z vidika presežkov dušika. Geografski obzornik, 46, 4, str. 13–20.
203. Lampič, B., 2015. Prehranska samooskrba (osebni vir, 24. 1. 2015). Ljubljana.
204. Lenarčič, M., Rihteršič, V., Skalin, B., Strahovnik, V., Vogrin, M., Zitta, W. 1994. Spodnja Savinjska dolina. Vodnik. Žalec,
Turistična zveza Spodnje Savinske doline, 127 str.
205. Letni lovsko upravljavski načrt za IX. Savinjsko − Kozjansko lovsko upravljavsko območje za leto 2014. URL: http://www.
zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/CE/lovstvo/LUN_2014/Nacrt2014_Savinjsko-Kozjansko.pdf (Citirano 29. 10. 2014).
206. Likof. 2015. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. URL: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_
testa&expression=likof&hs=1 (Citirano: 20. 3. 2015).
207. Lipičnik,
I.,
2012.
Poplave
2012.
Občina
Prebold.
URL:
http://www.obcinaprebold.si/galerija-slik/gal-
189
lery/57-poplave-2012#fwgallerytop (Citirano 28. 7. 2014).
208. Lisjakov ribnik. 2014. URL: http://www.restavracija-lisjak.com/poroke/ (Citirano 18. 8. 2014).
209. Livk, J. 2012. Pridelava hmelja skozi čas. Hmeljar, 74, 1, str. 6–10. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YKFAXMYV/?query=%27keywords%3dhmeljar+74%27&pageSize=25 (Citirano 31. 7. 2014).
210. Livk, J., 2013. Pridelava hmelja v Sloveniji v obdobju 2007–2012. Hmeljar, 75, str. 21–22. URL: http://www.dlib.si/
details/URN:NBN:SI:DOC-1U2PVAHF/?query=%27org%3d79%27&pageSize=25&frelation=Hmeljar+(%C5%BDalec)&fyear=2013&language=eng (Citirano 9. 7. 2014).
211. Ljubljanski festival piva. 2014. Facebook. URL: https://www.facebook.com/LjubljanskiFestivalPiva/info (Citirano 10.
7. 2014).
212. Lojović Hadžihasanović, E., 2013. Poraba mineralnih gnojil po kmetijskih kulturah, Slovenija, 2012-končni podatki.
Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5817 (Citirano 26. 9. 2014).
213. Lokalna razvojna strategija Lokalne akcijske skupine za razvoj podeželja »LAS Spodnje Savinjske doline« 2007–2013,
2008. LAS Spodnje Savinjske doline, Žalec. URL: http://www.ra-savinja.si/pdf/lokalna_razvojna_strategija.pdf (Citirano
25. 9. 2014).
214. Lokalno trajnostna oskrba in kratke verige. URL: http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_
hrane/lokalno_pridelana_zelenjava/lokalno_trajnostna_oskrba_in_kratke_verige/ (Citirano 1. 9. 2014).
215. Lovrenčak, F., 1994. Pedogeografija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 187 str.
216. Lovsko upravljavski načrt za Savinjsko Kozjansko lovsko upravljavsko območje (2011–2020). 2012. Celje, Zavod za
gozdove Slovenije, Območna enota Celje, 139 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/
GGO/LUO/DLUN_9._Savinjsko_Kozjansko_LUO_2011_2020.pdf (Citirano 15. 9. 2014).
217. Macarol, B., 2003. Ekoremediacije: neznane znanke pri zaščiti in obnovi okolja. Geografski obzornik, 50, 3–4, str. 20–25.
218. Maček, J., Kač, M., 1990. Kemična sredstva za varstvo rastlin. Knjižica za pospeševanje kmetijstva, zv. 21. Ljubljana,
Kmečki glas, 500 str.
219. Marinček, L., Čarni, A., 2002. Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1:400.000. Ljubljana,
Založba ZRC, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, 79 str.
220. Marot, M., 2002. Niso pustile le žuljev. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/clanek/31629 (Citirano 18. 7. 2014).
221. Marot, M., 2014. Ovadbe zaradi neplačevanja plač in prispevkov. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/kronika/ovadbe-zaradi-neplacevanja-plac-in-prispevkov- (Citirano 9. 8. 2014).
222. Melik, V., 1959. Razmere na Slovenskem v dobi taborov. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna
skupnost, str. 9–15.
223. Merilna mesta za kakovost podzemnih voda. Spletni portal WFS. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2011. URL:
http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 9. 7. 2014).
224. Mihorko, P., Gacin, M., 2013. Ocena kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji v letu 2012. Ljubljana, Ministrstvo za
kmetijstvo in okolje, Agencija Republike Slovenije za okolje, 38 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/podzemne%20
vode/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/Porocilo_podzemne_2012_JULIJ.pdf (Citirano 10. 9. 2014).
225. Mikuž, M., 1979. Odpor. V: Sluga, M. (ur.). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 774–779.
226. Milavec, K., Verbovšek, T., 2012. Večkriterijsko vrednotenje vodonosnika Spodnje Savinjske doline za pridobivanje
toplotne energije. V: Ciglič, R., Perko, D., Zorn, M., (ur.). Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2011–2012. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 33–43.
227. Močan veter poškodoval park Šenek. 2013. Savinjska.si. URL: http://www.savinjska.si/index.php?option=com_k2&v
iew=item&id=617:mo%C4%8Dan-veter-po%C5%A1kodoval-park-%C5%A1enek&Itemid=108 (Citirano 10. 10. 2014).
228. Močnikov mlin. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/etnoloske-zanimivosti/mocnikov-mlin-na-vodno-kolo.
html (Citirano 13. 8. 2014).
229. Mohorič, I., 1968. Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska Matica, 597 str.
230. Monteiro, R., Faria, A., Azevedo, I., Calhau, C., 2007. Modulation of breast cancer cell by aromatase inhibiting hop (Humulus Lupulus L.) flavonoids. Journal of Steroid Biochemistry & Molecular Biology, 105, 1-5, str. 124–130. URL: http://
www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960076007001057 (Citirano 1. 10. 2014).
231. Mozorov, S., 2012. Garant Polzela pokopala zastrela proizvodnja. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/posel/novice/1042546599 (Citirano 18. 9. 2014).
232. Možnosti rabe bioplina – kmetijstvo. 2014. URL: http://ls.lex-localis.info/files/30834fc4-31c1-4be5-a84a-497f4d064b8e/1266832702080000000_16.18%20Moznosti%20rabe%20bioplina-kmetijstvo.pdf (Citirano 29. 7. 2014).
233. Mreža sinoptičnih in klimatoloških postaj 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://www.arso.
gov.si/vreme/o%20meritvah/mreza_klimatoloske.html (Citirano 30. 7. 2014).
234. Muzej motociklov Grom. 2014a. URL: http://www.muzej-motociklov.com/ (Citirano 10. 8. 2014).
235. Muzej motociklov Grom. 2014b. Revija Ognjišče. URL: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/69-muzeji-slovenije/1572-muzej-motociklov-grom (Citirano 10. 8. 2014).
236. Muzejska zbirka Prebold skozi čas. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/393 (Citirano 10.
8. 2014).
237. Na Vranskem odslej ogrevanje na lesno biomaso. 2005. URL: http://www.delo.si/clanek/o62009 (Citirano 1. 8. 2014).
190
238. Nacionalni energetski program Slovenije za obdobje 2010 do 2030: »Aktivno ravnanje z energijo« -osnutek. Povzetek.
2011. Ljubljana, IJS CEU, 39 str. URL: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/NEP_2010_2030_povzetek.pdf (Citirano 30. 7. 2014).
239. Namen kmetijske pridelave, po občinah, Slovenija, 2010, 2012. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT podatkovni portal. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0415S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014).
240. Natura 2000 območja. 2010. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL:
http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014).
241. Natek, K., Žiberna, I., 2004. Naravnogeografske regionalizacije Slovenije. V: Drozg, V. (ur.). Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Maribor, Pedagoška fakulteta, str. 25–36.
242. Natek, M., 1962. Gomilsko. Hmeljarska vas v Savinjski dolini. Geografski zbornik, 7, str. 69–142. URL: http://giam.zrcsazu.si/zbornik/GZ_0701_069_138.pdf (Citirano 22. 2. 2015).
243. Natek, M., 1965. Žalec–Naselje in prebivalstvo. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost,
str. 7-40.
244. Natek, M., 1978. Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. Geografski zbornik, 18, Ljubljana, str. 7–91.
245. Natek, M., 1983. Žalec. Osnovne geografske značilnosti. V: Vybihal, V. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Kulturna skupnost
občine Žalec, str. 47–65.
246. Natek, K., 1984. Razvoj reliefa in izraba tal v Ložniškem gričevju. Geografski zbornik, 23, str. 61 – 96. URL: http://giam.
zrc-sazu.si/zbornik/GZ_2301_057-097.pdf (Citirano 5. 1. 2015).
247. Natek, M., 1991. Nekateri geografski vidiki in učinki povodnji v Spodnji Savinjski dolini 1. novembra 1990. Ujma, 1991,
str. 66–76.
248. Natek, M., 1992. Odprava posledic povodnji 1. novembra 1990 v Spodnji Savinjski dolini. Ujma, 6, str. 61–67.
249. Natek, K., 1993. Geomorfološka karta 1 : 100 000. List Celje in analiza reliefa sekcije. Doktorska disertacija. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 260 str.
250. Natek, M., 1995a. Poletno neurje v porečju Bolske leta 1994 (osrednji del vzhodne Slovenije). Geografski zbornik, 35,
str. 152–198.
251. Natek, M., 1995b. Poplave v porečju Bolske leta 1994. Ujma, 9, str. 38–47.
252. Natek, M., 1995c. Vransko. V: Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur). Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana,
DZS, str. 419.
253. Natek, M., 1998a. Savinjska dolina in hmelj. V: Perko, D., Orožen, M. (ur.). Slovenija: Pokrajine in ljudje. Ljubljana,
Mladinska knjiga, str. 176 – 177.
254. Natek, M., 1998b. Najnovejše demografske spremembe v občini Žalec. Savinjski zbornik, VII., str. 37–58. URL: http://
www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CI6HZVYT/1c0f555e-44a6-49a2-a810-10ca44428878/PDF (Citirano 4. 8. 2014).
255. Natek, M., 2001a. Ložniško in Hudinjsko gričevje. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje.
Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 156–165.
256. Natek, M., 2001b. Savinjska ravan. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 166–177.
257. Natek, K., 2007. Mnenje o študiji Ocena poplavne ogroženosti in predlog izboljšanja poplavne varnosti naselij Tabor in
Ojstriške vasi zaradi visokih voda Konjščice. Ljubljana, 7 str. (osebni vir, 5. 7. 2014). Ljubljana.
258. Natek, K., Natek, M., 2008. Slovenija. Portret države. Ljubljana, Natek in ostali, 203 str.
259. Natek, K., 2011a. Geografija naravnih nesreč. Učno gradivo za predmet Geografija naravnih nesreč. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 190 str.
260. Natek, K., 2011b. Temeljni termini v geografiji naravnih nesreč. Dela, 35, str. 73–101. URL: http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/
article/view/dela.35.5.73-101/701 (Citirano 21. 7. 2014).
261. Natek, K., 2015. Razlitja vode ob poplavah (osebni vir, 20. 2. 2015). Ljubljana.
262. Naravno gibanje prebivalstva, občine, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije.
2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I1002S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/25_selitveno_gibanje/05_05I10_naravno_gibanje/&lang=2 (Citirano 11. 10. 2014).
263. Neurje s točo v Spodnji Savinjski dolini dne 17. 8. 2007, 2007. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ministrstvo za obrambo. URL: http://www.sos112.si/slo/izpostava_clanek.php?IzpostavaID=1&catid=27&id=1896 (Citirano
20. 7. 2014).
264. Nosan, A., 1973. Termalni in mineralni vrelci v Sloveniji. Geologija, 16, 81 str. URL: http://www.geologija-revija.si/
dokument.aspx?id=241 (Citirano 24. 7. 2014).
265. Novi Klošter. 2014. URL: www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/novi-kloter.html (Citirano 11. 7. 2014).
266. Novšak, M., 2006. Trnava. Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenje, 81 str.
267. O pekarni Deveta vas, 2012. Pekarna Deveta vas. URL: http://www.devetavas.si/o-nas-pekarna-deveta-vas.html (Citirano 26. 9. 2014).
268. O podjetju. 2014. Hmezad exim. URL: http://www.hmezad.si/o-podjetju-hmezad-exim (Citirano 30. 9. 2014).
269. Občina Braslovče. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/
191
obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=11 (Citirano 30. 7. 2014).
270. Občina Polzela. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=125 (Citirano 30. 7. 2014).
271. Občina Prebold. 2014. URL: http://obcinaprebold.si/predstavitev (Citirano 2. 8. 2014).
272. Občina Prebold. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=127 (Citirano 31. 7. 2014).
273. Občina Tabor. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=181 (Citirano 4. 8. 2014).
274. Občina Vransko. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/
obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=19911 (Citirano 4. 8. 2014).
275. Občina Žalec. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=205 (Citirano 4. 8. 2014).
276. Območja pogostih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL: http://gis.
arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014).
277. Območje Slatin. 2014. Zavod za kulturo, turizem in šport Polzela. URL: http://zkts-polzela.si/zanimivosti/naravnadediscina#slatin (Citirano 1. 3. 2015).
278. Območja dosega 10-letnih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL:
http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014).
279. Območja dosega 100-letnih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL:
http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014).
280. Območni razvojni program Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014–2020. Strateški in programski dokument. 2013. Žalec, Razvojna agencija Savinja, 72 str. URL: http://www.ra-savinja.si/pdf/Osnutek_ORP.pdf (Citirano
10. 8. 2014).
281. Oddelek za rastline, tla in okolje – Strokovno delo, 2014. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. URL: http://
www.ihps.si//index.php?option=com_content&task=view&id=38&ltemid=64 (Citirano 25. 9. 2014).
282. Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56.
283. Ogrin, D., Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete,
246 str.
284. Ogrinc, N., 2013. Lokalna trajnostna prehranska samooskrba. Celje, 1. gimnazija v Celju. URL: http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201303786.pdf (Citirano 26. 6. 2014).
285. Odbor izpostave KGZS Žalec. 2014. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. URL: http://www.kgzs.si/kv/organi-zbornice/obmocne-enote/celje/izpostava-zalec.aspx (Citirano 20. 9. 2014).
286. Okolje na dlani. 2007. Rejec Brancelj, I., Zupan, N. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor – Agencija Republike
Slovenije za okolje, 113 str. URL: http://eionet-si.arso.gov.si/publikacije/Datoteke/OND07/OND1_celota.pdf (Citirano
25. 7. 2014).
287. Operativni program za varstvo voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijske proizvodnje za obdobje 2004–2008.
Osnutek za obravnavo, 24. 3. 2004. 2004. URL: http://www.npvo.si/dokumenti/OP-nitrati-osnutek.pdf (Citirano 11.
7. 2014).
288. OPPN za območje PA14–Žovneško jezero. Občina Braslovče. 2014. URL: http://www.braslovce.si/Prostor/PodrobnostiOPPN/22/2 (Citirano 10. 9. 2014).
289. Orožen, J., 1948. Celje z zaledjem. Celje, Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 291 str.
290. Orožen, J., 1956. Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov. Kronika Ljubljana, 4, 1, str. 15–20. URL:
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EEVVRLAE/ (Citirano 15. 2. 2015).
291. Orožen, J., 1959. Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik.
Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 213–230.
292. Orožen, J., 1965. Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec,
Občinska kulturna skupnost, str. 322–415.
293. Orožen, J., 1971. Zgodovina Celja in okolice. Od začetka do leta 1948. V: Novak, V. (ur.). Celjski zbornik. Celje, Kulturna
skupnost občine. 668 str.
294. Orožen, J. 1974. Razvojna pot ljudske oblasti in samouprave v občini Žalec. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec,
Občinska kulturna skupnost, str. 46–65.
295. Oset, J., 2014. Predstavitev hmeljarske kmetije (osebni vir, 7. 7. 2014). Drešinja vas pri Petrovčah.
296. Oskrba s pitno vodo. JKP Žalec. 2014. URL: http://www.jkp-zalec.si/storitve/oskrba-s-pitno-vodo/13 (Citirano 10. 9.
2014).
297. Ožek, K., 2014. Pomen in vloga srednjeveških gradov v Spodnji Savinjski dolini. Diplomsko delo. Maribor, Filozofska
fakulteta, Oddelek za zgodovino, 62. str.
298. Pavlovič, M., 2014. Economic Comission Summary Reports. International Hop Growers Convention. URL: http://www.
hmelj-giz.si/ihgc/doc/IHGC%20hop%20supply.pdf (Citirano 7. 2. 2015).
299. Pedološka karta Slovenije. 2007. 1:25.000. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
192
300. Perpar, A., Udovč, A., 2010. Realni potencial za lokalno oskrbo s hrano v Sloveniji. Dela, 34, str. 187–199.
301. Petauer, M., 2007. Organska snov v prsti na območju Celjske kotline. Revija za geografijo, 2, str. 7–19.
302. Petrič, F., 1994. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 1. Ljubljana, Družina, 184 str.
303. Petrič, F., 1995. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 2. Ljubljana, Družina, 184 str.
304. Petrič, F., 1996. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 3. Ljubljana, Družina, 184 str.
305. Petrov, S., 2004. Anton Flere je oral ledino z elektrarno na bioplin. URL: http://www.finance.si/89144/Anton-Flere-je-oral-ledino-z-elektrarno-na-bioplin?cookietime=1410873812 (Citirano 28. 7. 2014).
306. Piano, B., 2013. Odelo Slovenija zaposluje sto na uro. URL: http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/odelo-slovenija-zaposluje-sto-na-uro.html (Citirano 28. 8. 2014).
307. Piano, B., 2014. Med stečajem Garanta odkrili toplo vodo. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/med-stecajem-garanta-odkrili-toplo-vodo.html (Citirano 1. 8. 2014).
308. Piltaver Imperl, B., 2009. Cestninski sistem v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Diplomsko delo. Celje, Fakulteta za
komercialne in poslovne vede Celje, 64 str.
309. Pinstrup-Andersen, P., 2009. Food security: definition and measurement. Food Security, 1, 1, str. 5–7. URL: http://link.
springer.com/article/10.1007/s12571-008-0002-y (Citirano 12. 3. 2015).
310. Pisek, R., Matijašić, D., 2014. Površina gozda. Zavod za gozdove Slovenije. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike
Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=11653&ind_id=586 (Citirano 11. 12. 2014.)
311. Pivo in cvetje. 2012. Pivovarna Laško. URL: http://www.pivo-lasko.si/podjetje/druzbena-odgovornost/sponzorstva/
pivo-in-cvetje/ (Citirano 9. 7. 2014).
312. Planinšek, J., 2008. Idejne zasnove preureditve križišč na cesti G1-4, odsek 1262, za odpravo »črnih točk«, Diplomsko
delo. Ljubljana, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Oddelek za gradbeništvo, Prometnotehnična smer. URL: http://
drugg.fgg.uni-lj.si/196/1/GRV_0309_Planinsek.pdf (Citirano 24. 1. 2015).
313. Plezalna stena Vransko, 2014. URL: http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=642&p_ctx=long (Citirano 17. 8. 2014).
314. Plut, D., 2011. Geografija okoljskih virov. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 161 str.
315. Plut, D., 2012. Prehranska varnost in Slovenija. Dela, 2012, 38, str. 5–23. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PSEFWHL/4c0f3f27-cb8b-44d3-aa16-9f090050a18d/PDF (Citirano 26. 7. 2014).
316. Plut, D., 2014a. Geografske zasnove sonaravnega razvoja in samooskrbe Slovenije. Dela, 41, str. 5‒40.
317. Plut, D., 2014b. Sonaravni razvoj Slovenije – priložnosti in pasti. GeograFF 13. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske
fakultete v Ljubljani, oddelek za geografijo, 244 str.
318. Podatki o površini kmetijskih zemljišč v uporabi v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost v Republiki
Sloveniji po občinah, 2014. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/
mko.gov.si/pageuploads/podrocja/Kmetijstvo/OMD-po-obcinah-1.doc (Citirano 25. 9. 2014).
319. Podatki o številu ekoloških in konvencionalnih kmetijskih gospodarstev v občinah Spodnje Savinjske doline za leto
2002. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (osebni vir, 24. 10. 2014). Ljubljana.
320. Podatki za meteorološko postajo Celje, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO),
2014. URL: http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/celje.html (Citirano 5. 10. 2014).
321. Podatki o vrsti kmetijskih rastlin na GERK-ih v občinah Spodnje Savinjske doline. 2013. Agencija za kmetijske trge in
razvoj podeželja (osebni vir, 15. 3. 2013). Ljubljana.
322. Podeželska tržnica v Žalcu, 2014. Razvojna agencija Savinja. URL: http://www.ra-savinja.si/projekti/projekti.html (Citirano 25. 9. 2014).
323. Podgrad pri Vranskem. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/podgrad_pri_vranskem_dvor_dvorec_pustal (Citirano 2. 8. 2014).
324. Podjetja po kohezijskih in statističnih regijah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418806S&ti=Podjetja+po+kohezijskih+in+statisti%E8nih+regijah%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014).
325. Podjetja po občinah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://
pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418807S&ti=Podjetja+po+ob%E8inah%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014).
326. Pohod po hmeljski poti. ZKŠT Žalec. 2013. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/610/pohod-po-hmeljski-poti (Citirano 18. 7. 2014).
327. Poje, M., Dobnikar Tehovnik, M., Krajnc, M., Trišić, N., Krsnik, P., Mihorko, P., 2008. Kakovost površinskih virov pitne
vode v Sloveniji. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje, 39 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/PVOPV_publikacija-01.pdf (Citirano 29. 7. 2014).
328. Pol stoletja hrama zelene učenosti. IHPS. 2014. URL:
tent&task=view&id=5&Itemid=6&lang=si (Citirano 9. 7. 2014).
http://www.ihps.si/index.php?option=com_con-
329. Poletje v Žalcu. ZKŠT Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/957/poletje-v-zalcu (Citirano 21. 7. 2014).
193
330. Polutnik Kalajdžiski, S., 2007. Historično geografska analiza Spodnje Savinjske doline v luči jožefinske vojaške karte.
Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 125 str.
331. Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija, 2000. Statistični urad Republike Slovenije. 2002. URL: http://www.stat.si/
doc/pub/rr777-2002/notranjost-preglednice.pdf (Citirano 29. 7. 2014).
332. Popis prebivalstva in stanovanj v 1971. letu. Klasifikacija poklicev. Sistematični seznam poklicev. 1971. Beograd, Zvezni
zavod za statistiko, 502 str. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za statistiko, 337 str.
333. Poplave in zemeljski plazovi med 17. in 24. septembrom 2010. Ministrstvo za obrambo republike Slovenije, 2011. URL:
http://www.sos112.si/slo/clanek.php?catid=3&id=3809 (Citirano 20. 7. 2014).
334. Poplave od 17. do 21. septembra 2010. Agencija republike Slovenije za okolje. 2010. URL: http://www.arso.gov.si/
vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/Poplave%2017.%20-%2021.%20september%202010.pdf (Citirano 5. 10.
2014).
335. Poplave. Škoda v Savinjski regiji narasla na skoraj 30 milijonov evrov, 2012. Dnevnik. Slovenija. URL: http://www.
dnevnik.si/slovenija/poplave-skoda-v-savinjski-regiji-narasla-na-skoraj-30-milijonov-evrov (Citirano 8. 10. 2014).
336. Porečje Savinje, 2015. URL: http://www.porecje-savinje.si (Citirano 19. 2. 2015).
337. Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2013, 2014. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje,
Kmetijski inštitut Slovenije. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/EKON/Porocilo2013/ZP-2013-splosno_in_
priloge.pdf (Citirano 3. 9. 2014).
338. Poročilo o izvedenih ukrepih in izvedenih delih po poplavi septembra 2007. 2008. Občina Žalec, Oddelek za varstvo
okolja in urejanje prostora. URL: http://www.zalec.si/seje/gradivo_tocka_64_312_544.pdf (Citirano 18. 10. 2014).
339. Poročilo o predhodnem vrednotenju in Okoljsko poročilo za Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013. Ljubljana, Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, 217 str.
URL: http://www.svrk.gov.si/fileadmin/svrk.gov.si/pageuploads/KP_2007-2013/Predhodno_vrednotenje_KS_razlicica_14.12.2006_KONCNO.pdf (Citirano 11. 7. 2014).
340. Poročilo o stanju okolja 2002. Tla. 2003. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje, 17 str. URL: http://www.
arso.gov.si/varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/tla.pdf(Citirano 10. 7. 2014).
341. Poročilo zavoda Zavoda za gozdove Slovenije o gozdovih za leto 2012. 2013. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije,
133 str. URL: http://www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/PDF/LETNA_POROCILA/Por_ZGS_gozd2012.pdf (Citirano 29.
7. 2014).
342. Portal subvencij potniškega prometa. Ministrstvo za infrastrukturo. URL: http://subvencije.ijpp.si/portal/1&cat=3&type=2&news_id=54 (Citirano 1. 2. 2015).
343. Posledice močnih padavin 18. septembra 2007, 2007. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. URL: http://
www.urszr.si/db/priloga/p5360.doc (Citirano 28. 7. 2014).
344. Potenciali po občinah, 2014. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http://www.zgs.si/slo/delovna-podrocja/lesna-biomasa/potenciali-po-obcinah/index.html (Citirano 14. 10. 2014).
345. Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja. GeograFF 7. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 131 str.
346. Povprečna hitrost vetra Celje Medlog. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL:
http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/diagrams/wind/celje/ (Citirano 30. 7. 2014).
347. Povprečne mesečne plače po občinah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije.
2013. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0772615S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_
dela/10_place/02_07726_kaz_place/&lang=2 (Citirano 10. 8. 2014).
348. Praznik hmeljarske doline. 1969. Novi tednik, 23, 31, 16 str. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ATL4EH34/d85584f1-a742-4d46-9af7-e1750bc7f84b/PDF (Citirano 21. 7. 2014).
349. Prebivalci s prvim prebivališčem v tujini po območju prvega prebivališča, občine, Slovenija, večletno. SI-STAT
podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.
asp?ma=05E4030S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/15_sestava_preb/20_05E40_selitvene_
znac/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014)
350. Prebivalstvo po starosti in spolu, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike
Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4002S&ti=&path=../Database/Dem_
soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014).
351. Prebivalstvo po starostnih skupinah in spolu po občinah, Slovenija, 31. december 1999, Prebivalstvo Slovenije 1999.
Statistični urad Republike Slovenije. 2001. URL: http://www.stat.si/doc/pub/rr762-2001/17.pdf (Citirano 29.7.2014).
352. Prebivalstvo po velikih in petletnih starostnih skupinah in spolu, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal.
2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4004S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 25.
7. 2015).
353. Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu aktivnosti, spolu in starosti, statistične regije, Slovenija, letno. SI-STAT
podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.
asp?ma=05G3011S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/03_05G30_aktivnost/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014).
354. Predlog Regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije 2014–2020 (predlog), 2014. Celje. Razvojna
194
agencija Savinjske doline. URL: http://www.rasr.si/si/files/default/Predlog%20Regionalnega%20razvojnega%20programa%20Savinjske%20razvojne%20regije%202014%20-%202020_02_07_2014.pdf (Citirano 26. 9. 2014).
355. Pregled števnih mest 2013: Preglednica. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste.
URL: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/promet/ (Citirano 25. 7. 2014).
356. Pregledovalnik podatkov za vodna telesa površinskih in podzemnih voda. 2011. Inštitut za vode Republike Slovenije.
URL: http://www.izvrs.si/pregledovalnik_vtpv/pregledovalnik_vtpv.php?vtpv=SI16VT70 (Citirano 11. 7. 2014).
357. Premru, U., 1983. Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač lista Ljubljana. 1983. Beograd, Zvezni geološki zavod, 72 str.
358. Prenočitvene zmogljivosti, prihodi in prenočitve turistov, občine, Slovenija, mesečno, 2015. SI-STAT Podatkovni portal.
Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164404S&ti=Preno%E8itvene+zmogljivosti%2C+prihodi+in+preno%E8itve+turistov%2C+ob%E8ine%2C +Slovenija%2C+mese%E8no&path=../
Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/01_21644_nastanitev_mesecno/&lang=2 (Citirano 16. 2. 2015).
359. Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija, letno, 2014. URL: http://pxweb.stat.
si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164504S&ti=&path=../Database/Ekonomsk
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/
varval.asp?ma=2164504S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/02_21645_nastanitev_letno/&lang=1 (Citirano 11. 10. 2014).
360. Presersko jezero. Zavod Celeia Celje. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/193 (Citirano 13.10.2014).
361. Prevoz, 2015. URL: https://prevoz.org/ (Citirano 24. 1. 2015).
362. Preživite hmeljarski dan v Spodnji Savinjski dolini. 2014. URL: http://www.zkts-vransko.si/html/turizem/vit_tocke.pdf
(Citirano 28. 7. 2014).
363. Pridelava pomembnejših kmetijskih kultur. SI-STAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1502409S&ti=&path=../Database/Okolje/15_kmetijstvo_ribistvo/04_rastlinska_pridelava/01_15024_pridelki_povrsina/&lang=2 (Citirano 18. 7. 2014).
364. Pridobivanje biodizla v energetske namene. 2014. Energetska agencija za Podravje. URL: http://www.energap.si/uploads/biodizel_ok.pdf (Cititrano 11. 12. 2014).
365. Prihodi in prenočitve turistov po skupinah nastanitvenih objektov in po državah, občine, Slovenija, letno, 2014. SISTAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164507S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/02_21645_nastanitev_letno/&lang=1
(Citirano 18. 10. 2014).
366. Primožič, M., 1976. Bivša občina Vransko. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 59 str.
367. Primožič, T., 2013. Namakanje v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://www.kmetzav-mb.
si/Lombergar_13/2_1_2013.pdf (Citirano 2. 8. 2014).
368. Prireditev Družina poje. MIZS. 2011.
cle/12058/7070/ (Citirano 7. 8. 2014).
URL:
http://www.mizs.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/arti-
369. Promet, 2015. Ministrstvo za infrastrukturo. Direkcija Republike Slovenije za ceste. URL: http://www.dc.gov.si/si/
delovna_podrocja/promet/ (Citirano 18. 1. 2015).
370. Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za
ceste. URL: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/promet/ (Citirano 25. 7. 2014).
371. Raba kmetijskih zemljišč, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike
Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 15. 7. 2014).
372. Radinja, D., Zoretič, E., 1993. Hidrogeografske značilnosti Posavinja in njegova oskrba s pitno vodo. V: Pelc, S. (ur.).
Savinjska. Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 55–89.
373. Radinja D., 1960. Kvartarni klastični sedimenti v Spodnji Savinjski dolini. Elaborat. Ljubljana, Inštitut za geografijo SAZU,
42 str.
374. Razmah partizanskega gibanja v letu 1944. 2012. Kamra. URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=3771
(Citirano 11. 5. 2015).
375. Register naravnih vrednot. 2011. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.
URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014).
376. Ribiška družina Šempeter. Ribiški okoliš. 2014. URL: http://www.rd-sempeter.si/index.php/ribiski-okolis/ (Citirano 10.
8. 2014).
377. Ribiške karte. Braslovško jezero. 2014. URL: http://www.ribiskekarte.si/rd-sempeter/braslovsko-jezero (Citirano 10.
8. 2014).
378. Ribnik Vrbje. ZKST Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/directoryentry/16/ribnik-vrbje (Citirano 29. 7.
2014).
379. Ribolov. 2014. URL: http://obcinaprebold.si/t/sport-in-rekreacija (Citirano 17. 8. 2014).
380. Rimska nekropola. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/znamenitosti/rimska-nekropola (Citirano 18. 8. 2014).
381. Rebernik, D., 2011. Geografija naselij. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za geografijo, 301
str.
382. Rejec Brancelj, I., 2003. Kmetijstvo v Sloveniji z vidika obremenjevanja okolja. Geografski vestnik, 75, 2, str. 53–64. URL:
http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv75-2-rejec.pdf (Citirano 11. 7. 2014).
195
383. Repe, B., 1993. Knjiga o pivu. Ljubljana, Mediacarso, 216 str.
384. Repe, B., 2011. Fizična geografija II – pedogeografija (predavanja) (osebni vir). Ljubljana.
385. Repe, B., 2012. Hmelj in slad–božanski hlad. Zgodovina piva na Slovenskem in po svetu. Celovec, Mohorjeva založba,
184 str.
386. Rojstna hiša Neže Maurer. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/rojstna-hisa-neze-maurer.html
(Citirano 13. 8. 2014).
387. Rojstna hiša Rista Savina. Uradni slovenski turistični informacijski portal. 2014. URL: http://www.slovenia.info/?muzej=4320&title=Rojstna+hiša+Rista+Savina (Citirano 21. 7. 2014).
388. Romih, N., Grabner, B., Ribarič Lasnik, C., 2014. Remediacija onesnaženih tal s težkimi kovinami. Celje, Inštitut za okolje in prostor, 8 str. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/MEH/Biomasa/PRIROCNIK_IOP-1.pdf (Citirano 10. 7.
2014).
389. Rozenstein, G., 2006. Geografija občine Polzela. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo,
72 str.
390. Rozman, K., 1998. Desetletje gospodarskih pretresov v občini Žalec. Savinjski zbornik, VII., str. 59–83. URL: http://
www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CI6HZVYT/1c0f555e-44a6-49a2-a810-10ca44428878/PDF (Citirano 4. 8. 2014).
391. Rozman, K., 2014. Namakalni sistemi po občinah. Utrip Savinjske doline, 15, 8, str. 28.
392. Rožič Plazovnik, M., 2008. Krmne poljščine v slovenskih hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za agronomijo, 52 str.
393. Rudarski muzej Griže. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/23/rudarski-muzej-v-grizah (Citirano
10. 8. 2014).
394. Rudarstvo v Spodnji Savinjski dolini. 2014. Ljubljana, Planinska Zveza Slovenije, 13 str. URL: http://www.
braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_Rudarstvo.pdf (Citirano 25. 7. 2014).
395. Sajovic, A., 2010. Ekoremediacije. URL: http://www.sgls.si/sola/wp-content/uploads/2011/03/EKOREMEDIACIJE.pdf
(Citirano 9. 7. 2014).
396. Savinova hiša. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/directoryentry/9/savinova-hisa (Citirano 18. 8. 2014).
397. Savinjska železnica. 2012. URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1619 (Citirano 25. 7. 2014).
398. Savinjski hram, 2014a. Delovanje Savinjskega hrama (osebni vir, 8. 7. 2014). Žalec.
399. Savinjski hram. 2014b. Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/750/savinjski-hram
(Citirano 10. 7. 3014).
400. Schwentnerjeva
hiša.
2014.
URL:
http://www.savinjska.si/index.php?option=com_content&view=article&id=103&Itemid=248 (Citirano 18. 8. 2014).
401. Sedej, A., 2014. Pregrada Trnava. URL: http://www.slocold.si/galerija/trnava/trnava.htm (Citirano 31. 7. 2014).
402. Senegačnik, J., 2010. Slovenija 2. Geografija za 4. letnik gimnazij. Ljubljana, Modrijan, 134 str.
403. Senegačnik, J., 2012. Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, 471 str.
404. Setev lucerne. Kmetijsko gozdarski zavod Celje. URL: http://www.kmetijskizavod-celje.si/25-3-2010-setev-lucerne (Citirano 18. 7. 2014).
405. Setev travno deteljnih mešanic (TDM) in deteljno travnih mešanic (DTM). 2014. Kmetijsko gozdarski zavod Celje. URL:
http://www.kmetijskizavod-celje.si/26-marec-2010-setev-travno-deteljnih-mesanic-tdm-in-deteljno-travnih-mesanic-dtm- (Citirano 18. 7. 2014).
406. Sevšek, K., 2002. Zgodovinski razvoj pivovarstva v Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana, 41 str.
407. Shema šolskega sadja in zelenjave, 2014. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. URL:
http://www.arsktrp.gov.si/si/storitve_ukrepi/trzni_ukrepi/solska_prehrana/shema_solskega_sadja_in_zelenjave (Citirano 25. 9. 2014).
408. Sikošek, M., 2010. Management prireditev. Organizacija študentskih prireditev. Koper, Fakulteta za management, 104
str.
409. Simoniti, V., Štih, P., Vodopivec, P., 2008. Slovenska zgodovina. Družba–politika–kultura. Ljubljana, Inštitut za novejšo
zgodovino, 574 str.
410. SIP. 2014. Podjetje in prodajna mreža. URL: http://www.sip.si/prodajna-mreza/country/Slovenia (Citirano 9. 8. 2014).
411. Simonič, T., 1992. Gnojila in škropiva: priročnik za uporabo agrokemičnih pripravkov. Ruše, AGA d.o.o., 130 str.
412. Simončič, A., 2006. Sredstva za varstvo rastlin in njihovi razgradni produkti v podzemni vodi. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=96 (Citirano 10. 7.
2014).
413. Sirše, M., 2014. Melioracijski izsuševalni jarki (osebni vir, 11. 7. 2014). Prebold.
414. Skutnik, B., 2005. Varovanje naselij pred poplavami. Idejna zasnova suhih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. 16.
Mišičev vodarski dan, str. 35–42. URL: http://mvd20.com/LETO2005/R5.pdf (Citirano 28. 7. 2014).
415. Slabe, A., 2013. Tržna pridelava na ekoloških kmetijah kot dejavnik razvoja na podeželju – Slovenski regionalni dnevi
2013 (osebni vir, 25. 10. 2013). Rimske Toplice.
416. Slovenski prostor v antiki. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU .2014. URL: http://iza.zrc-sazu.si/Si/Program/zgod.html
196
(Citirano 21. 7 2014).
417. Sneg, žled, padavine. 2014. Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://
www.meteo.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/sneg-zled-padavine_30jan-3feb2014.pdf
(Citirano 11. 10. 2014).
418. Snoj, M., 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana, Založba ZRC, 603 str.
419. Specifikacija za štajerski hmelj z zaščiteno označbo. 2013. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, 15 str. URL:
http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/podrocja/Varna_in_kakovostna_hrana_in_krma/zasciteni_kmetijski_pridelki/Specifikacije/stajerski_hmelj_specifikacija.pdf (Citirano 30. 9. 2014)
420. Splošni podatki in dejstva o gozdovih v Sloveniji, 2014. O gozdovih Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http://
www.zgs.si/slo/gozdovi-slovenije/o-gozdovih-slovenije/gozdnatost-in-pestrost/index.html (Citirano 15. 10. 2014).
421. SPOT Savinjska 2014. 2014. Dodatna literatura. Hmeljarstvo v Spodnje Savinjski dolini, 10 str. URL: http://www.
braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_Hmeljarstvo.pdf (Citirano 5. 8. 2014).
422. Statistični letopis 2013. 2013. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 586 str. URL: http://www.stat.si/letopis/2013/31_13/31-01-13.html (Citirano 24. 2. 2015).
423. Stepišnik, U., 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 143 str.
424. Strategija razvoja občine Žalec za obdobje 2014–2020 - predlog. 2014. URL: http://www.zalec.si/seje/gradivo_tocka_115_973_1652.pdf (Citirano 1. 2. 2015).
425. Strgar, Z., 2002. Cesta smrti Arja vas-Velenje. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/clanek/38947 (Citirano 24. 1.
2015).
426. Struktura kmetijskih gospodarstev, podrobni podatki, Slovenija in statistične regije, 2013 – končni podatki. 2014.
Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6352 (Citirano 15. 12. 2014).
427. Sušin, J., Verbič, J., 2011. Bilanca dušika na ravni vodnih teles podzemnih voda v letu 2009 (OECD-EUROSTAT metodologija). Kmetijski inštitut Slovenije, 10 str. URL: http://www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/okolje/pdf/vode/bilanca_dusika_podzemne_vode_2009.pdf (Citirano 8. 7. 2014).
428. Sušin, J., 2011. Bilanca dušika v kmetijstvu. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=465 (Citirano 8. 7. 2014).
429. Šifrant vrst oziroma skupin kmetijskih rastlin teh pomoči. 2006. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in
razvoj podeželja. URL: http://www.arsktrp.gov.si/fileadmin/arsktrp.gov.si/pageuploads/Obrazci/NP2006/07_sifrant_
vrst_22.PDF (Citirano 10. 7. 2014).
430. Škerl, P., 2012. Novo pivo: Žalec in Laško za eno flaško. Delo. URL: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/novopivo-zalec-in-lasko-za-eno-flasko.html (Citirano 25. 9. 2014).
431. Škoda na osnovni šoli v Braslovčah presegla milijon evrov. 2007. Delo. URL: http://www.delo.si/clanek/46401 (Citirano
18. 10. 2014).
432. Škof, K., 2011. Stanje pridelave hmelja (Humulus lupulus L.) v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 40 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_skof_katja.pdf (Citirano 10. 11.
2014).
433. Število in indeks delovno aktivnega prebivalstva po statističnih regijah delovnega mesta, Slovenija, mesečno. SISTAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.
asp?ma=0700931S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_
preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014).
434. Število živine po vrstah in kategorijah živali, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični
urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P1201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/02_zivinoreja/05_15P12_obcine/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014).
435. Tajna jama. 2007. URL: http://www.speleos-siga.org/varovanje%20jam/tajna%20jama.htm (Citirano 17. 8. 2014).
436. TIS. Telefonski imenik Slovenije. URL: http://www.itis.si/ (Citirano 30. 7. 2014).
437. Tehnos. 2009. URL: http://www.tehnos.si/zgodovina.aspx (Citirano 18. 9. 2014).
438. Tekavc, K., 2011. Položaj žensk na slovenskem trgu dela v preteklosti. Analiza primera podjetja iz tekstilne industrije:
Tovarna volnenih odej Škofja vas. Diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 54 str. URL: http://www.cek.ef.unilj.si/u_diplome/tekavc4497.pdf (Citirano, 18. 1 2015).
439. Tenis klub Tršca. 2003. URL: http://www.vransko.si/wp-content/uploads/obcinski-informator/Obcinski-informator-st.-3.pdf (Citirano 17. 8. 2014).
440. TIC Prebold. 2014. Grajska pot v Preboldu (osebni vir, 11. 7. 2014). Prebold.
441. Toman, T., 2009. Prostorski razvoj gospodarskih con v občini Žalec. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 104 str. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200903_tomaz_toman.pdf (Citirano 10.
8. 2014).
442. Trajanje Sončnega obsevanja Celje. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL:
http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/.../sl/.../son_trajanje_2012.xls (Citirano 30. 7. 2014).
443. Tratnik, S., 1965. Nekaj misli o gospodarstvu žalske občine. Savinjski zbornik. Celje, Pripravljalni odbor za proslavo
dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, str. 202–210. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3PN3KJ3V/6d35ecd7-dbcc-43a1-94ea-dec21a9e23f9/PDF (Citirano 4. 8. 2014).
197
444. Trobec, T., 2014. Oskrba s pitno vodo na širšem območju Celjske kotline. 16. Ilešičevi dnevi – Lokalna oskrba s hrano
(osebni vir, 25. 10. 2014). Ljubljana.
445. Turistične kmetije. 2014. Celjska dežela. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/768# (Citirano 13. 1. 2015).
446. Turistični vodnik Prelepa je ta vranska fara. 2002. Vransko, Občina Vransko, 35 str.
447. Učni načrt. Geografija [Elektronski vir]: gimnazija: splošna, klasična, ekonomska gimnazija: obvezen predmet (210 ur),
matura (105 ur). 2008. Dragoš, A., Polšak, A., Resnik Planinc, T., Škof, U. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport,
Zavod RS za šolstvo. 62 str. URL: http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/geografija_spl_gimn.pdf (Citirano 24. 11. 2014).
448. Učni načrt. Zgodovina. [Elektronski vir]: gimnazija: splošna gimnazija: obvezni predmet (280 ur). 2008. Križnik, K.,
Purkat, N. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 62 str. URL: http://eportal.mss.edus.si/
msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf (Citirano 24. 11. 2014).
449. Ulaga, F., 2002. Trendi spreminjanja pretokov slovenskih rek. Dela, 18, str. 93–114.
450. Urad za intelektualno lastnino. Varstvo geografske označbe v Sloveniji. 2014. URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/geografske-oznacbe/varstvo-geografske-oznacbe-v-sloveniji/ (Citirano 27. 7. 2014)
451. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Zakon o gozdovih. 2013. URL: http://www.zgs.si/
fileadmin/zgs/main/img/PDF/ZAKONI/1_z_ogozdovih.pdf (Citirano 14. 10. 2014).
452. Uredba o zelenem javnem naročanju, 2013. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. URL: http://www.pisrs.si/
Pis.web/pregledPredpisa?id=URED5194 (Citirano 26. 9. 2014).
453. Urek, G., Knapič, M., Urbančič Zemljič, M., Škerlavaj, V., Simončič, A., Persolja, J., Rak Cizej, M., Radišek, S., Lešnik,
M., 2012. Raba fitofarmacevtskih sredstev in preučitev možnosti za njihovo racionalnejšo uporabo v Sloveniji. Ljubljana, Kmetijski inštitut Slovenije, 163 str. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/VAR/KISopt.pdf (Citirano 10. 7.
2014).
454. V Braslovčah že 51. dan hmeljarjev. VTV. Vaša televizija. 2013. URL: http://www.vtvstudio.com/v-braslovcah-ze-51dan-hmeljarjev/ (Citirano 20. 7. 2014).
455. V slovenskih občinah je več starega kot mladega prebivalstva. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://
www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2011&ClanekNaslov=PrebivalstvoIndeks (Citirano 24. 8. 2014).
456. Varovalni gozdovi v Sloveniji. Zavod za gozdove v Sloveniji. 2013. URL: http://www.zgs.si/slo/gozdovi-slovenije/ogozdovih-slovenije/varovalni-gozdovi/ (Citirano 5. 10. 2014).
457. Včerajšnje neurje uničilo precejšen pridelek hmelja. 2007. Novi tednik. URL: http://www.novitednik.si/novica.
php?id=6654&m=8&l=2007 (Citirano 27. 7. 2014).
458. Večeri plesa, petja in cvetja. Rimska nekropola. Turistično društvo Šempeter. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/
sl/znamenitosti/rimska-nekropola (Citirano 29. 9. 2014).
459. Vegetacijska karta gozdnih združb Slovenije. 2002. 1:400.000. Ljubljana, Založba ZRC, Znanstveno raziskovalni center
SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija.
460. Veliki atlas Slovenije. 2012. Mlakar, V. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga, 655 str.
461. Verbič, J., 2012. Izpusti amoniaka v kmetijstvu. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=453 (Citirano 10. 7. 2014).
462. Verdel, P., 2006. Demografska struktura južnega dela Spodnje Savinjske doline v 19. stletju. Diplomsko delo. Ljubljana,
Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 211 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_verdel_polona.
pdf (Citirano 29. 3. 2015).
463. Vložek dela v kmetijstvu (PDM), po občinah, Slovenija, 2000 in 2010, 2014. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT
podatkovni portal. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9203S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014).
464. Vodotoki. 2013. Eionet v Sloveniji. URL: http://nfp-si.eionet.europa.eu/Dokumenti/GIS/splosno (Citirano 15. 1. 2013).
465. Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 2008. Frantar, P. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 119 str.
466. Vodna telesa podzemne vode. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx
(Citirano 28. 7. 2014).
467. Vodna telesa. Eionet v Sloveniji. 2014. URL: http://nfp-si.eionet.europa.eu/Dokumenti/GIS/splosno (Citirano 30. 12.
2014).
468. Vodna telesa podzemne vode. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx
(Citirano 25. 7. 2014).
469. Vodna telesa površinskih voda. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx
(Citirano 25. 7. 2014).
470. Vodovarstvena območja (zajetja). Geoportal ARSO. 2012. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.
jspx (Citirano 8. 7. 2014).
471. Vodovodni sistem Žalec. Javno komunalno podjetje Žalec. 2014. URL: http://www.jkp-zalec.si/storitve/oskrba-s-pitno-vodo/13 (Citirano 12. 7. 2014).
472. Vogrin, M., 1996. Ornifavna ribnika Vrbje v Spodnji Savinjski dolini in njegova naravovarstvena problematika. Acrocephalus, 17, 74, str. 7–24. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LSEDGIF7/ (Citirano 14. 10. 2014).
198
473. Vogrin. M., 2005. Fenologija vodnih ptic na Žovneškem jezeru (Spodnja Savinjska dolina, osrednja Slovenije). Acrocephalus 26, 126, str. 151–155. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-N6TIGKGJ/0ea6818d-3a33-45cb-b20c-5b42c6f1b3a8/PDF (Citirano 31. 7. 2014).
474. Vogrin, M., 2009. Zloženka Učna pot. Reka Ložnica s poplavnim območjem. Občina Žalec. URL: http://www.zkst-zalec.
si/upload/DirectoryEntry/30/attachments/zlozenka%20loznica_LOW.pdf (Citirano 20. 7. 2014).
475. Volk, T., 2011. Površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za
okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=449 (Citirano 10. 7. 2014).
476. Vovk Korže, A., Vrhovšek, D., 2006. Ekoremediacije za učinkovito delovanje okolja. Maribor, Inštitut za promocijo varstva okolja, 56 str. URL: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CB4QFjAA&url=
http%3A%2F%2Fwww.eu-skladi.si%2Fostalo%2Fgradiva2%2Fekoremediacije-za-ucinkovito-varovanje-okolja.pdf%2Fat_download%2Ffile&ei=bT29U93CHOjMygPTtoHwDg&usg=AFQjCNH1Cy56Ed93hYorCws1g4IfQwfFpw&sig2=bzllRBkLS96-UDorubqH-A (Citirano 9. 7. 2014).
477. VOZNI REDI: Vozni redi, 2015. Izletnik Celje d. d. URL: https://www.e-karta.si/bus4i_vr/izletnik/f?p=VOZNIREDI:HOME
:6981252319380419::NO::: (Citirano 1. 2. 2015).
478. Vrečer, R., 1930. Savinjska dolina. S posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec,
samozaložba, 266 str.
479. Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/19/vrt-zdravilnih-in-aromaticnih-rastlin (Citirano 10. 7. 2014).
480. Vurcer, V., 1983. Vstaja v Spodnji Savinjski dolini 1941. leta. V: Vybihal, V. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 103–124.
481. Zagožen. 2014. URL: http://www.zagozen.si/o-podjetju (Citirano 18. 9. 2014).
482. Zajčeva koča. 2014. URL: http://www.pzs.si/koce.php?pid=146 (Citirano 17. 8. 2014).
483. Zajčevi dnevi na Zajčevi koči. Občina Tabor. 2014. URL: http://www.mojaobcina.si/tabor/novice/obvestila/drustva/
zajcevi-dnevi-na-zajcevi-koci.html (Citirano 30. 9. 2014).
484. Zavarovana območja (poligoni). 2010. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in
okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014).
485. Zbirka starih traktorjev. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/it/node/381 (Citirano 10. 8. 2014).
486. Zbirna vloga za leto 2012. 2012. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – izpostava Celje (osebni vir, 1. 3. 2013). Žalec.
487. Zupan, G., 1937. Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi,
zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana, Uprava krajevnega leksikona dravske banovine v Ljubljani, 751 str.
488. Zupan, M., Grčman, H., Lobnik, F., 2008. Raziskave onesnaženosti tal Slovenije. Ljubljana, Agencija RS za okolje, 63 str.
URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/svo/raziskave_onesnazenosti_tal.pdf (Citirano 10. 7.
2014).
489. Zupančič T., 2007. Okoljsko poročilo za gradnjo državne ceste med AC A ŠENTILJ-KOPER in mejo z Republiko Avstrijo.
Geatech, Načrtovanje in svetovanje, d. o. o. URL: http://www.ci-ravne.net/wp-content/uploads/2008/04/porocilo_
dars.pdf (Citirano 22. 1. 2015).
490. Zgodovina podjetja. 2014. URL: http://www.sipro.si/index.php?ID=2&Cid=3 (Citirano 29. 7. 2014).
491. Zupančič, A., Kovač, N., 2009. Umetni zadrževalniki voda na porečju Savinje in Sotle. Problemi upravljanja in investicijskega vzdrževanja. Maribor, Mišičev vodarski dan, str. 40–46. URL: http://mvd20.com/LETO2009/R7.pdf (Citirano 4.
1. 2015).
492. Zupančič, M., 2014. Stanje hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 7. 7. 2014). Žalec.
493. Žalec in njegova okolica, ZKŠT Žalec. URL: https://www.youtube.com/watch?v=uCDvbylLnWg (Citirano 10. 7. 2014).
494. Žalska noč in dan. ZKŠT Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/524/zalska-noc-in-dan (Citirano 21. 7.
2014).
495. Žibret, G., Šajn, R., 2006. Razširjanje onesnaženja s cinkom in kadmijem v Celjski kotlini. RMZ – Materials and geoenvironment, 52, 3, str. 561–569. URL: http://www.rmz-mg.com/letniki/rmz52/rmz52_0561-0569.pdf (Citirano 10. 7.
2014).
496. Žledolom v Sloveniji. 2014. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http://www.zgs.si/slo/delovna-podrocja/varstvo-gozdov/
zledolom-v-sloveniji-2014/index.html (Citirano 11. 10. 2014).
497. Žovnek. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/zovnek_grad (Citirano 18. 8. 2014).
498. Žovneško jezero. Občina Braslovče. 2014. URL: http://www.braslovce.si/Turizem/ZovneskoJezero (Citirano 31. 7.
2014).
499. Žovneško jezero. Wikipedija. 2013. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDovne%C5%A1ko_jezero (Citirano 31. 7.
2014).
500. Žunter, A., 2008. Gozdna učna pot Savina. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Nazarje. URL: http://www.zgs.
si/fileadmin/zgs/main/img/OE/10Nazaraje/GUP/pdf/Gozdna_ucna_pot_SAVINA.pdf (Citirano 8. 10. 2014).
199
Priloge k članku Turistična ureditev v občinah Spodnje Savinjske doline, na straneh
134–141.
Karte posameznih turističnih paketov
Številke točk pri posamezni karti so predstavljene med besedilom pri posameznem tematskem turističnem
paketu.
Karta 1: Poti zlate kobulice.
Karta 2: Grajske sledi.
200
Karta 3: Zapelji se skozi čas.
Karta 4: Od kose do kozolca.
201
Karta 5: Božje točke po dolini.
Karta 6: Čista energija.
202
Karta 7: Recita "DA" v slogu.
Karta 8: Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino.
203
204
Hotel Žalec; Mestni trg 3, T: +38637131700
T: +38635720435
Gostilna Cizej; Polzela 5, T: +38635722171
Gostilna Dori; Polzela 15a, T: +38637050088
Gostilna in pizzerija Matjaž; Polzela 38,
T: +38637050055
Garni šport hotel Prebold; Graščinska ulica 9,
T: +38637034064
Kamp Park Darja Povše s.p.; Latkova vas 227,
T: +38659925306
Kamp Dolina; Dolenja vas 147, T: +38635724378
Izletniška kmetija Potočnik; Matke 5;
T: +38635724597
Dragov dom na Homu; Matke 5a, T: +38635724707
Gostilna Zmet; Sv. Lovrec 55, T: +38637053410
Gostilna Fijalka; Dolenja vas 43, T: +38635724336
Kmetija Vedenik; Dolenja vas 49, T: +38631383662
Golobček Bed&Pizza Hostel; Vransko 31,
T: +38641608298
Gostišča in prenočišča »Močnikov mlin«; Jeronim
49, T: +38637031602
Gostišče in prenočišče Darja; Vransko 99,
T: +38641815849
Domačija Sedeljšak; Vologa 8, T: +38635725415
Muzej motociklov; Vransko 31a, T: +38637055066
Gostilna Slovan; Vransko 54, T: +38635725430
Kmetija Pr' Jerin; Jeronim 8, T: +38631468217
Gostilna Pri šoferski mamici; Ločica pri Vranskem 42,
T: +38651365040
Okrepčevalnica Zlati Križ; Kasaze 48,
T: +38635707433
Pizzerija Verdi-Verdi; Griže 125, T: +36835718210
Gostišče Pri Zibiki; Griže 46b, T: +38635718011
Gostišče Štorman; Rimska cesta 10, T: +38637038300
Kmetija Pri Mlinarju; Gotovlje 45, T: +38637104243
Hotel plus caffe Petrovče; Petrovče 243,
T: +38659177717
Malteški hram – Grad Komenda; Grajski trg 1,
T: +386051616056
Gostilna Gomlanka; Gomilsko 45, T: +38635726406
Motolux Motorbike Camping; Braslovče 68b,
T: +38659979592
Gostilna - picerija Parižlje; Parižlje 20,
T: +38635709074
Gostilna in picerija Ferlič; Spodnje Gorče 3,
GOSTINSKI PONUDNIKI IN
PRENOČIŠČA:
ZAPELJI
SE SKOZI
ČAS
VODNIK PO SPODNJI
SAVINJSKI DOLINI
Primer zgibanke turističnega paketa Zapelji se skozi čas
205
Vir: Gasilski muzej Vransko, 2014.
3. Gasilski muzej na Vranskem:
eden največjih tovrstnih muzejev v Sloveniji, v
katerem so razstavljene gasilske uniforme,
oprema, orodje in priznanja. V sklopu muzeja delujeta še kovaška
delavnica in etnografska zbirka s poudarkom na hmeljarstvu in
keramičarstvu.
Vir: Dežela Celjska, 2014.
2. Muzej motociklov Vransko:
edini tovrstni muzej v Sloveniji, ki prikazuje razvoj motociklizma in prometa na Slovenskem. V
njem najdemo vozila konstruktorja Janeza Puha
ter dirkalne motocikle znamke Tomos. Zanimiva
je najpopolnejša zbirka slovenskih registrskih
tablic.
Vir: Avto šola, 2014.
1. Poligon varne vožnje Vransko:
eden najmodernejših poligonov za varno vožnjo
v Sloveniji, kjer se udeleženci urijo v vožnji v
različnih vremenskih razmerah (opomba: možna je povezava z muzeji, ki predstavljajo tehnološki razvoj vozil in prometa na Slovenskem).
INTERESNE TOČKE:
Vir: Prebold skozi čas, 2014.
6. Muzejska zbirka Prebold skozi čas:
v muzejski zbirki je predstavljena lokalna kulturna dediščina, ki je razdeljena v več tematsko
zaokroženih enot: življenje ljudi v občini zadnjih
200 let, zgodovina prve in druge svetovne vojne ter osamosvojitvene vojne, zgodovina društev, gospodarstva in Tekstilne tovarne Prebold.
Vir: Konjsko društvo Mustang, 2014.
5. Konjeniško društvo Mustang v Grajski
vasi prireja številne letne prireditve, poleg tega
enkrat letno organizira viteške igre.
Vir: Klanšek, 2014.
4. Zbirka starih traktorjev Polzela:
gre za največjo zbirko starih traktorjev v Sloveniji, ki prihajajo iz cele Slovenije. Najstarejši
traktor je letnik 1940, najmlajši pa letnik 1962,
vsi so še vedno v voznem stanju.
Julij, 2014
Izdelava: Uršula Klanjšek, Špela Kranjc, Maja
Sirše, Veronika Sorčan, Špela Stanonik
18. geografski raziskovalni tabor Spodnja
Savinjska dolina
Vir: Griže, 2014.
8. Rudarski muzej Griže prikazuje tradicijo
rudarstva v Spodnji Savinjski dolini. V muzeju je
stalna razstava zgodovinskih dokumentov in starin iz rudarskega revirja Zabukovica – Liboje,
poleg tega si lahko ogledamo še orodje in opremo rudarjev, jamsko reševalno opremo.
Vir: Gasilski muzej Žalec, 2014.
7. Gasilski muzej v Žalcu prikazuje zgodovino
gasilske dejavnosti Gasilske zveze Žalec, ki je
bila zelo pomembno središče slovenskega gasilstva na Spodnjem Štajerskem. V zbirki je predstavljena gasilska oprema, orodje in ostali predmeti.
Projekt so podprli
Občina Braslovče
Občina Polzela
Občina Vransko
Občina Žalec
206
Občina Prebold