Miranda Rumina

Comments

Transcription

Miranda Rumina
Miranda Rumina
KODEKS
KODEKS
Miranda Rumina
kerubin
o
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
0111010101111010110011010101101011011
+
1
o
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
KAZALO
0 Prihod ladje
9
1 O ljubezni
17
2 O zakonu
29
3 O otrocih
35
4 O dajanju
47
5 O jedi in pijači
55
6 O delu
67
7 O veselju in žalosti
79
8 O hišah
89
9 O oblekah
99
10 O nakupu in prodaji
111
11 O zločinu in kazni
125
12 O postavi
133
13 O svobodi
141
14 O razumu in strasti
153
15 O bolečini
161
16 O spoznanju samega sebe
171
17 O vzgoji
183
18 O prijateljstvu
191
19 O pogovoru
199
20 O času
211
21 O dobrem in zlu
221
22 O molitvi
231
23 O užitku
251
24 O lepoti
261
25 O veri
269
26 O smrti
279
27 Slovo
287
10
N
a začetku je bila beseda. In beseda je meso postala. In že dolgo
nisem nič napisala.
Pa sem videla, da je pisanje v zadnjem času spet v modi in da vsi
po svetu veliko berejo oziroma poslušajo knjige.
Dvanajst let je minilo, odkar sem napisala Lidio. Veliko ljudi me
je v času po njenem izidu spraševalo, ali bom še pisala. Velikokrat
sem bila presenečena, koliko tistih, ki sem jih spoznavala kasneje, je
to knjigo prebralo. Čeprav je Lidia dosegla to, kar bi v tako majhni
nakladi in v deželi z zelo malo prebivalci lahko imenovali bestseller,
je bila na nekem nivoju brana desetkrat do dvajsetkrat več, kot bi si
mislili glede na število prodanih izvodov. Skratka, knjigo so si – ne
vem, nekako pod roko – podajali in jo verjetno na skrivaj prebirali. In ko smo se srečevali na javnih prireditvah, otvoritvah razstav,
modnih dogodkih, so me nekako od daleč opazovali in proučevali,
ali ustrezam svojemu opisu v knjigi ali ne – to mi je bilo jasno kasneje, ko sem videla, da imajo o meni že dovolj izdelane sodbe.
Tudi jaz nisem bila brez tovrstnih opazovanj njihovega življenja,
saj so bili vsi takšni ali drugačni javni delavci: direktorji galerij,
profesorji, umetniki, filozofi, politiki, oblikovalci ... Skratka, nivo
moje publike oziroma prijateljev se je v letih po izdaji knjige višal.
Do mene je prišlo veliko izjemnih profesionalcev, ki jih cenim bolj
kot svoje delo. Moj prijatelj bi rekel, da so zgolj obrtniki – ampak
obrtniki v svetu duha, in takšnih obrtnikov na svetu ni prav dosti.
Vesela sem bila, da sem del te bratovščine, takšne druščine, v kateri
lahko resnično opazujem pri delu svoje brate in sestre, kot jih imenujem intimno, samo zase. Kajti že dolgo vem, da marsikateri, ki mi
niso blizu in se od mene precej razlikujejo po načinu delovanja, tudi
razmišljajo povsem drugače.
In takim ta knjiga ni namenjena. Zakaj bi si belili glavo, če že
vnaprej vedo za vsak odgovor, ne glede na temo. Tokrat vabim tiste
drzne, naj se mi pridružijo. Jaz vabim najhitrejše ptice planeta, da
poletijo z mano. Jaz ne potrebujem publike, ki me bo kritizirala.
Moja publika naj se nauči leteti in naj leti z mano. In tisti, ki letenje
od nekdaj sovražijo in ki jim je svetloba tuja, celo grozljiva, naj se
tukaj obrnejo, drugače ne prevzemam nobene odgovornosti za to,
če se bo njihovo življenje spreminjalo še na slabše, kot je že tako ali
tako. Nekateri so zapisani življenju in nekateri smrti. Preprosto, a
ne?
To je knjiga za vse, ki iščejo odgovore, ki gredo preko tega, da
se je znova in znova treba vrniti in na tem planetu oddelati tlako,
pa ponovno oditi in se ponovno roditi. Vsi tisti, ki dvomijo, da je
njihova usoda takšna in edino takšna, tisti so moja publika. Tiste
naslavljam. In tistim se odpiram, dajem, razgaljam. Velikokrat se
lahko – malo za šalo in tudi dosti zares – s prijatelji pogovarjam na
tak način.
Poglejte, ko mi boste izdali svoje zadnje skrivnosti, ki se tičejo
vašega seksualnega življenja, tedaj se bo naša intima šele začela.
Zame se intima začne tam, kjer ni več nobenih skrivnosti, ki se tičejo
seksa. Tam se šele začne. Tisti torej, ki boste v tej knjigi iskali samo
seks, ga boste seveda našli in dobili. Ampak knjiga ni tukaj zato, da
bi se – recimo po tem, ko milijon ljudi v enem tednu na internetu vidi
Severinin pornič – zgražali nad njo. Nad tem, da seks je, kakršen je,
ali da sploh obstaja. To bi bilo v celoti nesmiselno.
Vsi smo namreč rojeni iz ženske maternice, iz nje prihajamo in
to naj nam bo vsem v poduk. Ženska rodi moškega in to je njena
prednost. Moškemu pa ne želim delati krivice. Zato sem se tokrat
odločila, da bosta pri ustvarjanju knjige dve ekipi, moška in ženska,
ki jima bom knjigo podala. Veste, z besedo ni kar tako, ni enostavno.
Stoji in – če je treba – boli, ko se nekje postavi narobe nekaj, kar ni
resnica. In od tistega časa, ko sem tako brezskrbno opisovala svoje
življenje, pa do danes je minilo dovolj časa, da sem se o marsičem
na novo poučila. Lahko bi celo dejala: si nabrala cel kup negativnih
izkušenj. Se na novo rojevala in umirala. Prav lahko v tem času ni
bilo.
Bralca nočem strašiti pred negativno izkušnjo, ampak nekateri
so mi po Lidii očitali, da sem svoje izkušnje in življenje opisovala
11
12
preveč lahkotno in šaljivo in dejstva v njem kot edina možna, ter
mi rekli, naj že enkrat povem, da je vse skupaj res presneto težko
in da se ni preprosto odpirati na tak način in se razgaljati do vseh
nečloveških meja.
Pride do točke, ko se ti vsi posmehujejo in te vsi negirajo. Hmm,
te zanikajo. Če si takrat zelo skromen, potem te ni. In takrat, ko te ni,
te pač ne boli. In potem nekako ugotoviš, da vendar nisi popolnoma
sam, da je po taki poti šlo že veliko ljudi, da ti svetniki kažejo pot, da
mi svetniki kažejo mojo pot. Zaradi njih sploh obstajam, iz njihove
ljubezni sem stkana, njim se dajem. Vam, dragi bralci, pa podarjam
– bestseller.
Skromna nisem. Predvsem ne po tem, ko sem oddelala svoje.
Ne želim preveč banalno začeti, čeprav je banalnost prva kvaliteta
današnje civilizacije in ji tokrat verjetno ne bom prizanesla. Kot
tudi ona ni meni. Nasprotno pa je z naravo. Narava me vedno uči,
navdihuje in obdarja, tudi brez nje me tukaj ne bi bilo. Zemlja je
tako popoln planet zato, ker je njena narava tako živa, božanska,
radodarna, pa vendar tudi ranljiva.
Zakaj sem začela sedaj in ne morda kakega pol leta prej ali pol
leta kasneje? Nekateri so mi dali znak, na primer Prince. Ko je objavil, da bo Musicology spet izdal v normalni založbi, in izbiral med
vsemi založbami, se mi je posvetilo, da je vendarle čas, da se zbezamo iz svojih skritih lukenj in vsi začnemo na novo. Tudi Sting in
Annie Lennox sta me s turnejo Sacred Love Tour opozorila na to, pa
Madonna je pripravljala turnejo in Pavarotti se poslavlja. Skratka,
to poletje je neskončno čarobno, mislim, zares izjemno živo, vsaj tu,
v tem delu sveta. Carlos Santana bo tukaj praznoval šestdeseti rojstni dan na odru, pa Whitney Houston pride nedaleč stran. In danes
je v Ljubljani Lenny Kravitz. To je naravnost čudežno. Prvi, ki mu
je uspelo po tolikih letih. Alanis Morissette je prišla, vendar njen
kamion ni prišel do Ljubljane, ugrabili so ga v Italiji in koncerta ni
bilo. Michael Jackson – koncert je bil najavljen, karte so prodajali,
njega seveda ni bilo.
Torej – začenjamo na dan, ko je Bill Clinton izdal svojo avtobiografijo, ki je že vnaprej razprodana in je totalen hit. Ne morem
verjeti, kako lahko nekateri v sedanjem času živijo tako hitro, meni
pa se še tako po polžje rola in po vaško dogaja. No, lahko mu pač
ni – z Monico Lewinsky. Sem pred kratkim prebrala, da je moral še
nekaj mesecev po tistem, ko je Hillary priznal, kaj je storil, spati na
kavču. No, pa vendar – danes so vse oči uprte vanj in nihče več ne
razmišlja o sedanjem predsedniku.
To, da so se takšni datumi poklapali, si jemljem v posebno čast.
Ja, to mi je res všeč. Končno spet vidim, da nekaj funkcionira. In
zato me bo, recimo, kakih devetdeset procentov folka proglasilo za
popolnoma noro. Ne, ne. Nisem nora. Bill Clinton se mi je v tem
času res oglasil, in to pisno. Zahvalil se mi je za Angelske kartice in
to pismo še hranim. Ko bi bili takrat slovenski politiki tako galantni,
meni danes ne bi bilo treba pisati te knjige.
Poglejte, z mano so v tem času ravnali grdo. Pokvarila sem se
kot kak majhen robotek, ki je moral na servis. Ampak v medicino
pa ne, tja me pa niso spravili. Tako daleč, hvala bogu, ni šlo. Nekaj
bančnih kartic sem morala razrezati, pa se mi takrat to niti ni zdelo
tako tragično. Ampak ko sem kasneje gledala v to zgodbo od daleč,
mi ni bilo čisto vseeno. Ja, znašla sem se tudi v tako temačnih mislih, kot je bila: Kaj, a nej se grem kr ubit al kaj?
No, takrat mi je vedno nekaj reklo, da bi bilo to zelo nesmiselno. In še zmeraj mislim tako. Ampak zdaj si znam predstavljati, kaj
lahko nekoga pelje v smrt. Živim pač v deželi, kjer so samomori v
modi – v bistvu smo čisto v špici sveta. A to nikogar ne skrbi. Vsi se
blazno hvalijo z našo kulturo, pa z umetniki, ki vsi krasno delajo, pa
ves družbeni sistem funkcionira popolno, pa končno smo v Evropi,
in to še med najboljšimi. Pa še na najvišjem mestu med novimi članicami smo. Ampak volilna udeležba na zadnjem oziroma na prvem
EU-referendumu je bila pa porazna.
No, skratka, te male deželice pa res ni težko prepoznati, a ne?
Lipov list imamo za svoj simbol, pa eno lepo jezerce z eno lepo cerkvico, pa par lepih jam, pa mal obale, za katero se vsi cufamo kot
obsedeni, pa avtomobilov imamo že ogromno – in pri tem je seveda
najvažnejše to, kakšnega imaš. To je glavni hit. Pa mobitelov imamo
po številu prebivalcev menda več kot drugod po svetu, ne vem, če
13
14
nismo kar na vrhu, pred Ameriko. Od dojenčka pa do babice – pri
nas vsi telefoniramo mobilno.
Pa kaj je še tako značilnega za nas? Ah ja, z avti radi hitro šibamo naokoli, pa smo spet v vrhu Evrope in sveta – po številu smrtnih
žrtev na prebivalca. No, s tem se nič kaj ne poklapa dejstvo, da sem
se rodila na svetovni dan zdravja. In da sem se na splošno – tako
kot že v Lidii piše, a ne – rodila nekje tam, daleč stran od vseh teh
lepih krajev, ki vam jih sedaj opisujem in kjer sedaj tudi živim. Živim
na morju. Knjigo pa pišem povsod po tej lepi deželici, kjer – če se
odpelješ samo sto kilometrov sem ali tja – vidiš že marsikaj čisto
novega. In zato mi je tukaj fajn: ni se mi treba preveč voziti z avti.
Ja, pa ceste še končujemo, saj res. In potem boš od enega konca do
drugega prispel v pičlih dveh urah. Razumete? Simpl.
Pa veste zakaj je tuki fajn? Tako nekam prazno je, ko prideš sem,
na primer iz Italije. Včasih sem rekla, da je Italija moja dežela, ne
naša Slovenija. To so mi mnogi zamerili. Zdaj pa vem: tukaj res
vlada nekakšna praznina. Ampak ne v Ljubljani, tam pa ne. Tam je
vse prepredeno. Vendar do tistih sanj malo kasneje. O Ljubljani ne
bomo nič pisali. Lepo mesto, ampak ljudje sedaj raje odhajajo na
obalo. Hitro iz Ljubljane.
Kraj in čas dogajanja sta torej znana. Kot rečeno, imamo dve
ekipi: moško in žensko. Imamo samo deset predavanj. Tri poglavja
moram vsakič povedati naenkrat. Imamo rekorden čas, v katerem
naj bi nastala knjiga. Imamo naslovnico, imamo tipografijo, imamo založnika, imamo distributerja in celo prevajamo se že. Punca
je včeraj diplomirala na angleščini in se je javila, da bo prevzela
prevod knjige. Upajmo, da to še drži. Skratka, meni ne bo hudega,
samo enkrat na teden moram za kratek čas malo umreti, pa se roditi
v nekaj novega, pa vmes vsem skupaj nekaj novega povedati, najbolj pa sebi.
Aha, pa na formo ne smem pozabiti in se zahvaliti Kahlilu Gibranu zanjo. On je v New Yorku leta 1923 kot libanonski pisatelj
in slikar izdal Preroka, ki mi je lajšal marsikatero urico trpljenja,
ko sem se še iskala po knjigah in priročnikih. Kodeks ima naslove
poglavij iste, v istem vrstnem redu, le zgodba je moja, veliko bolj
poljudna kot njegovi traktati. Če ga še niste brali, si ga privoščite.
Ko pripravljam vsak teden po tri nova poglavja, je z mano na plaži,
na sprehodu, v borovem gozdičku v Strunjanu. Res hvala Preroku,
da sem ga smela individualizirati in posodobiti.
Predpostavljam, da ste Lidio že brali, če je niste, jo pa hitro preberite. Tam je vse, kar se tiče mojega življenja do pred dvanajstimi
leti. V tem času pa sem se tudi jaz spremenila. No, morda zdaj še
nisem čisto apdejtana, ampak grem hitro tja. Zakaj? Pravijo tako.
Sedaj je namreč čas, ko greš lahko gor, ful gor, al pa dol, ful dol.
No, kam greste vi? Jaz grem navzgor. Pa če nihče ne kupi te knjige,
pa če je niti nihče ne prebere. Pa če sem si jo samo izmislila. Pa če
ni nič resnice na tem. Pa če sem največja lažnivka in prikrojevalka
resnice, kot me je imenoval novi lastnik vile Mirandoline, moje bivše hiške sredi gozda. Tudi vse to sem lahko. Ampak raje me jemljite
kot punco z veliko domišljije. Pisati ne zna, so rekli pisatelji po Lidii, ampak marketinga in predstavitve knjige – tega bi se pa lahko
učili od nje. Pa sem bila vseeno deležna dobrih kritik, tudi povsem
literarnih.
Ne pričakujem, da me bo kdo razumel. Ne pričakujem, da bom
komu kaj pojasnila. In bralcev tudi ne nameravam preveč moriti,
čeprav, kakor sem že rekla, ni bilo enostavno. Tudi ne bom nikomur
več govorila, da je simpl, da naj kar pride v moj svet in da se bosta
tu cedila med in mleko, da se bomo vsi imeli radi v nekakšnem skupnem orgazmu. Ne. Bolje, da si tega ne predstavljate tako. Za devetimi gorami in devetimi vodami je res obljubljena dežela. Ampak zelo
malo je tam tistih, ki bi jih vi poznali tukaj, v tem svetu, razumete? In
potem si zmeraj zaželiš družbe, kar te ponavadi drago stane. Če bi
s svetniki rajal v rajskem vrtu, bi ti nikoli ne bilo nič hudega, ampak
kaj, ko te kača vedno pelje v skušnjavo. In tudi mene je.
Po Lidii je bila najprej v glavnem kulturnem domu prestolnice
multimedijska predstava Zvodnica in svetnica in vsi so videli samo
zvodnico, nihče svetnice, in iz tega sledi, da so o meni širili zelo slab
imidž, ne? Ja, že plakat je bil cenzuriran, česar pred mano ni doživel še noben umetnik, pa verjetno tudi za mano ne. Prepovedali so
mi nadaljnje predstave, čeprav sta bili premiera in prva ponovitev
15
16
nekaj dni prej razprodani, pred dvorano pa je ostalo vsaj petdeset
ljudi.
V ušesih jim je odzvanjala samo zvodnica. Nič niso razumeli, nič
refleksije, nič zrcaljenja – nič. Nobene tehnike zdravljenja in ozaveščanja, samo seks so videli in samozaljubljenost in ego. Mojstre
so kar preskočili. Vse drugo, vsi moji izleti na drugo stran, to je bilo
zanje čisto vse normalno. Meni se ne zdi normalno, ko Lidio berem
sedaj. V tem času sem postala tako normalna, da je sedaj čudno že
meni ... Ampak ta punca, ta punca, si rečem, ta si je pa res upala. Pa
tudi zaverovana je še bila vase.
Po moje bodo tako govorili tudi o Mirandi. Dobro, sem pač že
na začetku največji možni narcis. Drugače se sploh ne bi ukvarjala
sama s sabo. Ampak v ogledalo se pa zelo malo gledam. Po nasvetih vrhunske sanjalke in mojstrice zalezovanja Florinde Donner
Grau, ki nam je na delavnici nekaj sto kilometrov od New Yorka
povedala, da so ogledala res čisto brez zveze. Zakaj? Kratki lasje so
priporočeni in praktični zato, ker se ni treba niti enkrat na dan pogledati v ogledalo. Ja, ja, punce, preveč je teh ogledal, ne? Odvisno,
koliko jih hočeš videti!
Jaz se moram ogledati v vsakem bralcu te knjige, pa če sem si
taka všeč ali ne. Dobiti moram nekakšno širino, za samo sebe, in
predvsem – zabavati moram sebe in se sama sebi zdeti zanimiva.
Kajti v času od Lidie do sedaj sem se premalo zabavala. In če sem
se česa naučila, je to to, da je sedaj čas, ko moraš zase res dobro
poskrbeti, kajti drugi po vsej verjetnosti ne bodo ali pa bo takih zelo
malo. Takole je: ko sestaviš vse, lahko – če si res kreativen genij
– dobiš vse, kar si nameraval in si želel. Mislim, da imam na nekaterih nivojih še preveč plusa, in to bom tudi uravnala. In mislim,
da si bom tudi skozi tole knjigo na koncu bolj zanimiva, kot sem si
na začetku.
Ne obupajte nad menoj.
Razprite krila, spremenite hitrost in odletite.
17
18
L
jubezen nam je vsem v pogubo.
To je bil tudi reklamni oglas v reviji, v kateri sva imela z Dalajem prvi skupni intervju. Kar nekaj bralcev v tej deželi bere to
revijo. Meni se je to zdela priložnost, da poveva tisto, česar ljudje
ponavadi ne izvejo vsak dan po televiziji, iz revij, časopisov. Kar
sem se naučila, ko sem vse bolj postajala javna oseba in vstopala
v različne medije, je, da so me vedno rezali po svoje, zelo malo so
bralcu ali gledalcu ponudili resnice, vzdušja, čustev, zanimivosti,
humorja. Mislim, česa zares zanimivega. Ne ponudijo ti niti možne
razrešitve problema. Samo opisujejo dejstva prvega sveta, popisujejo svet in mislijo, da je to vse.
Saj meni je to čisto jasno, ampak dejstva obstajajo na več nivojih – to pa bi moralo biti jasno njim. Ker po moje je neko dejstvo,
takšno, kot je, za nekoga lahko trdna miza, za nekoga drugega pa
sanjski domišljijski svet. In pri tem ne morem pomagati, da so možne tako različne klasifikacije realnega in irealnega – ki pa je zame
bolj realno od realnega ali vsaj enako. Srečam se nekje na sredi
med sanjami in realnim svetom, ki je vedno tudi odsanjan. No, mediji so poskrbeli, da so sanje izginile, norčevali so se iz sveta, od
koder je vsak izmed nas nekoč prišel v ta svet. Poskušali so ga izničiti in me prikazati kot naivnega otroka. Ne kreativnega, predvsem
nedoraslega in samosvojega.
Nekje se moramo uskladiti.
Kontrolirana norost – ja, nekontrolirana norost – ne. Meja pa
je skorajda zabrisana. Ampak jaz znam vsaj približno živeti s svojo
norostjo. In če je kaj v mojem življenju, posebej v teh zadnjih dvanajstih letih, bilo resnična norost, je bila to Ljubezen. Ljubezen z
veliko začetnico. Kajti ko si z nekom v zvezi in ga ljubiš, vsi naokoli
pa ti kažejo, da je to neprimerna zveza, neprava izbira, da nisi na
pravi poti s svojo ljubeznijo, ti pa še vedno vztrajaš, kljub temu da
jih dobivaš po nosu – to je zagotovo največja norost. To je moja
največja norost.
Tej veličastni norosti je posvečena večina mojega življenja. Tej
tihi norosti, ki se pri meni imenuje tudi ljubezen. Kajti brez nje nikoli
ne bi vztrajala. Nikoli ne bi šla tako daleč. Nikoli si ne bi toliko upala in nikoli ne bi tako mogočno verovala, da se bo na koncu, seveda,
tam nekje na koncu, vse pokazalo za resnično in pravično. In če bo
tisti konec v svetu, ki ga tukaj več ne poznajo in ne priznajo, spoznajo ga pa konec koncev tudi oni sami lahko le prek nas, ki znamo
potovati od tod do večnosti, bo vseeno obstajal za tiste, ki bodo del
teh sanj, del tega konca. In to bo za nekatere nov začetek. Na žalost
je za večino konec, ko zaprejo oči, konec, ko zadnjič zadihajo in zaprejo oči. Za nekatere pa je tam šele začetek. Po moje je najbolje,
da smo nekje na sredi. Tudi pri ljubezni se mi sedaj zdi tako. Ampak
veste, če bi me vprašali pred nekaj časa, bi vam povedala ravno
nasprotno. Da se splača, da se splača trpeti in krvaveti zavoljo ljubezni. No, taka je pač zgodba o nesmrtni ljubezni.
V teh letih sem se iz zelo grenkih izkušenj naučila, kaj je to ljubezen. Največkrat pravzaprav ni imela takšne podobe, kot sem si jo
predstavljala prej. Napisala sem knjigo, v kateri sem ljubezni posvetila ogromno prostora. Seveda svoji takratni ljubezni. Odšla je
iz mojega sveta že pred kar nekaj časa in dodobra zatresla temelje
mojega življenja. Dodobra me je oklestila, bi lahko rekla.
Hmm ... Nikoli si ne bi mislila, da se takšna zveza sploh lahko
razdre. Nikoli si ne bi mislila, da bi ta človek lahko odšel iz mojega
življenja. Čeprav mi je za to nekako dajal znamenja. In če sedaj gledam na najino ljubezensko življenje, bi lahko rekla, da sem takrat
malo vedela o ljubezni in da sem ji pela velike hvalnice. Preglasno.
Ugotovila sem, da je imel model še popolnoma skrito življenje,
za katero jaz seveda nisem vedela. Z njim sem delila le en del njegovega sveta. Imel je veliko punc, kar je bilo jasno že iz prejšnje knjige, ampak zame je bilo to takrat normalno. Bil je moj veliki učitelj,
ob njem se moraš naučiti vsega. Kot prva žena voditi cel harem in
potem še celo tolažiti druge žene, kadar jih je on najgloblje razočaral. Težka naloga, ta ljubezen.
19
20
No, vidite, zdaj bi se vam v vsakem primeru zdela bolj normalna,
kar se tega tiče. Prince pravi, da je monogamija zdaj glavni hit. In
jaz bi temu takoj pritrdila. Živim z enim partnerjem, s katerim delim
svoje telo v tistem najintimnejšem. Ampak tantrično živim z vsem
svetom, ki odzvanja in pozvanja in dehti v istih barvah kot jaz. Predvsem me zanima svetloba, predvsem me zanimajo mavrične barve,
predvsem me zanima bela tantra. Morda druge sploh ni. Morda obstaja le nasprotje, ki ga ne moremo imenovati črna tantra. Morda
je vse skupaj le izmišljotina. Tako kot je izmišljotina, da svet obstaja
na dveh polih. Morda pa je tudi na tem nekaj resnice, v katero si pač
še nismo upali pogledati skupaj.
Odšel je nekako tako, kot je prišel. Počasi. Nisem niti opazila.
Ko so njegove stvari zapuščale najino prejšnje bivališče, sem mu
ponudila nov začetek. Da se lahko poročim z njim, namesto da se z
njim razidem. Prišla sva iz Avstralije, kjer naj bi začela popolnoma
novo življenje. Na otoku Vanuatu smo z državnimi organi dosegli
vse, kar smo želeli, preden naj bi vstopili na ozemlje, ki je belcu dokaj neznano, in tam zgradili umetnosti in sanjam posvečen center.
Pa se je zataknilo. On je bil prepričan, da bi morala jaz vzdrževati štiri njegove sanjalke s štirih različnih kontinentov sveta. Vsaka
bi imela drugo barvo kože. Z njimi se ne bi niti videvala, morda le
enkrat na leto. One bi živele nekje tam, odmaknjeno, nekaj bi delale
na vrtu in živele bi z njim. Jaz bi s svojim delom plačevala za najemnino, za njihove stroške. S tem se nisem mogla strinjati. In te sanje
so prišle na dan šele v Avstraliji, ko smo čakali na vizo za Vanuatu.
Potovali smo naokoli in iskali odgovor. In nekateri smo ga našli, nekateri ga niso. Verjetno sem bila le jaz tista, ki sem zares želela oditi.
Njega so poklicale njegove prijateljice, on jih je imenoval sanjalke.
Lahko pa bi jim rekli tudi ljubice. Frendice, če želite. Klicale so ga,
in odzvenel je.
V Sydneyju sem si uredila vse, da bi lahko ostala tam, se z nekom
poročila in tako dobila vizo. Jonny iz Anglije je tako prišel do svoje.
Meni naj bi v treh mesecih kot umetnici uspelo očarati avstralsko
publiko, kajti ravno to, kar sem jaz takrat bila, sveže ime v umetno-
sti, je bilo tam zelo aktualno. Našla sem tudi založnika, na nekem
otoku v Great Barrier Reefu sem spoznala gospo, ki je delala v založniški hiši v Brisbaneu, in obstajala je velika možnost, da bi knjigo
izdali takrat v Avstraliji.
Pa je rekel, veš, jaz bi te tako rad še videl v najini hišici v gozdu,
kako pometaš s palčki. In sem šla. In sem zapustila Sydney sredi
poletja, malo pred našim novim letom, rekla Jonnyju, naj si poišče
kakšno drugo, da ji povrne na tak način, na kakršnega so bivanje
v Avstraliji njemu omogočili drugi, in – pristala v snegu. V prazni
hiši, kjer niti pralnega stroja ni bilo več. Palčki pa so še bili, pa
kakšnega velikega sem mimo carine in policije pripeljala s sabo.
Ste morda vedeli, da so tam palčki večji, močnejši in da imajo v
večini le po enega otroka, čeprav imajo vsi drugi palčki vedno po
dva, fantka in punčko. Ja, Avstralija je v marsičem drugačna.
Pa limonovec, edino najino skupno drevo, je izgubljal liste. Niti
njega niso zalili, tisti, ki so pazili na hišo, hmm. Hišo je pred leti kupil on, čeprav je bila potem to moja hiša in sem mu izplačala delež,
ki ga je mojster priporočal. Za to sem dobila kristal ametist, ki je
prej bolj pripadal njemu. V vsem sva sledila istim navodilom mojstra kot prej. Tudi leta kasneje, čeprav so najini nasprotniki trdili
drugače. Ko sva prišla iz Avstralije, sva izvedela, da so hišo dali na
seznam za rušenje, in če se ne bi vrnila, bi jo zelo verjetno porušili,
ker je bila do takrat črna gradnja. Pa tudi marali me niso.
Ko je kupoval hišo, sem slikala, pomembne so mi bile druge
stvari, nisem se ukvarjala z nepremičninami. O meni so tako ali
tako govorili, da ne živim v realnosti, potem ko sem se odmaknila
kot psihoterapevtka društva. Sama sem nadaljevala s svojim umetniškim izrazom ter se popolnoma predala umetnosti in tudi živela
samo od nje. Ni čudno, da takrat nisem mogla narediti vseh kompromisov hkrati. In vem, da me je potreboval za svoj prihod nazaj v
Slovenijo. Sam tega gotovo ne bi zmogel.
Ko je odhajal, sem tri mesece samo sanjala. Prišla sem iz dežele,
kjer so sanje doma. Kjer se rodijo in znova rojevajo za ves planet.
Prišla sem in duhu Avstralije ustvarila portret. In vedela sem, da
imam vsaj sanje. Če jih ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo več.
21
22
Snega je bilo obilo in zima se je pred mojimi očmi spreminjala
od tiste čudovite kristalne, ko samo zreš v sence, ki jih polna luna
meče v gozdu, kjer se vse blešči od magičnosti, kjer se vile rojevajo,
kjer otroci sanjajo, do takšne sluzaste, zdrizaste, ledene, ko je led
takšen kot na Antarktiki, pa moraš dol, z avtom ali brez, ko se vse
blešči in je nevarno, ko je vsaka tvoja napaka kaznovana. Zime ni
in ni bilo konca, po sedemnajst ur sem sanjala in učila sem se vseh
možnih prenosov iz sanjskega dvojnika do mojega fizičnega telesa.
To je bilo videti tako, da sem ležala v svoji postelji, nekdo zraven
mene, oziroma jaz zraven sebe, pa dela jogo. In med nama je nitka,
ki prenaša informacije. In v telesu imaš točno tak občutek, kot da bi
v resnici delal jogo.
Le petnajst minut na dan sem porabljala za hrano. Hiša je bila
čista, nikoli se ni nič umazalo. No, enkrat na teden sem tudi jaz malo
počistila, s palčki seveda, ki so se tudi privajali na novo situacijo in
me tolažili, če je bilo treba. Nisem bila žalostna, ni mi vse sovpadalo, ni bilo logično. Ni bilo jasno. Ni bilo izgube ljubezni takole, naenkrat. Ko nekdo, s komer si tako zelo povezan, s komer deliš tisto
najintimnejše, kar je sploh mogoče deliti na planetu, odide.
Tega ni bilo v načrtu. To je bila njegova edina možnost, da spremeni načrt. Da sebe ohrani tako, da žrtvuje mene. Nekako takole mi
je povedal, da je morda bolje, da se razdeliva in da delujeva v dveh
smereh. To bi še lahko razumela, Mission Impossible, številka 6. Zakaj bi midva morala v tako majhni deželi, na tako majhnem prostoru, delovati ločeno, zakaj? Eden od naju bi torej moral oditi, ampak
zakaj si me pripeljal sem, dragi? Na to nisem dobila odgovora. Jaz
sem samo izvrševala plan in ta plan je bil tri mesece samo sanjati.
Vem, da sem šla skozi tista peta vrata sanjanja, menda enkrat okoli
svojega rojstnega dneva, a o tem kasneje. Dosti kasneje.
On, lovec na sanje, ki je ravno takrat izdajal svojo knjigo o sanjah, mi je ob tem seveda ponosno čestital, pripeljal še eno novo
mlado oboževalko in skupaj smo preživeli noč na Rakitni. Tudi naslednja leta je še prihajal, ko sem bila sama in sem čakala na bogsigavedi koga. Želel je ostati anonimen, samo tu in tam bi še prišel in
ustvarila naj bi najin tajni odnos, ki ga jaz nisem potrebovala.
Meni je bilo vseeno, jaz sem bila le sama. Po njem mi ni bilo do
tega niti mi ni prijalo, da bi se srečevala z drugimi. Nekateri njegovi
prijatelji, ki so bili prej tudi najini, so navalili name. Dobesedno.
Kot kaki ponoreli biki. Sploh nisem vedela, kako ti moški ustvari
nekakšen ščit in kako grozno je, ko si sam. Eden me je celo poskušal
zalizat – me je zalizal – in to v garaži, ko sem mu predstavljala sliko,
ki jo je takrat od mene odkupil. Vzel si je pravico. Arhitekt, kultiviran človek. Znanje aikida, tai chija, feng shuija. Tantrik. Drugi so se
zaljubljali vse vprek in njihov sluz se me je dotikal in nikogar ni bilo
več, ki bi me zaščitil. Naenkrat se znajdeš takole ranljiv in sploh ne
veš za to ranljivost in ne veš niti, kako se zakriti.
Nekaj se je v grobem spremenilo. Nekaj je izginilo. Neka ptica
je odšla iz svojega gnezda. Ni bilo tako enostavno tisto zimo. Če ne
bi globoko verjela v sanjanje in v umetnost, ki sta me vedno znova
– ne samo tolažila, skozi njiju sem se na novo uzrla, skozi njiju sem
se na novo rodila – bi danes ne brali te knjige. Bi mene sploh ne bilo
več v tem svetu.
Začela sem ustvarjati svoj najboljši ciklus in brez umetnosti res
ne bi šlo. Brez nečesa, za kar sem lahko stoodstotno verjela, da me
preobraža v pozitivno, da me spreminja, da me klesti, da mi daje
voljo do življenja. Ko se uzrem v Štirih letnih časih ... Z Zimo sem
začela, takrat je bila tako lepa, zanohtalo se mi je, ko sem jo ustvarjala v ateljeju v garaži, prižgala sem sveče, vklopila še dodaten kalorifer, ki se je nato sam izklopil. Nič ni prav delovalo. In glej glej,
zima me je pričakala tam. Tako kot me je, ko sem bila majhna, ko
smo se sankali in smučali tako dolgo, da smo bili vsi razmočeni in
da so nas roke in noge še dolgo bolele od ozeblin.
Zima se mi je razkrila in rekla sem: Če sem prišla sem le zaradi
tebe, sem tukaj zato, da plešem s tabo. In kasneje Pomlad in Jesen
in vmes še Poletje, ki je takrat kar zdrsnilo skozi nas. Veliko smo si
upali, veliko več, kot si sedaj, v tem času, ki je tako razgaljen, navidezno razkrit, upajo mladi, stari in srednji.
Prišli so vsi, kajti izvir je bil še vedno živ. Ni mi bilo težko, niti
materialno, kupila sem si pralni stroj in avto, takole za šalo. Zame
bolj normalen čas se je spet začel, ko je vstopila pomlad. Postavila
23
24
sem si še poseben izziv, da sem začela slikati planete. Pri Veneri sem
se učila o ljubezni.
On pa je prihajal le še zaradi užitka. Za dve do tri ure sladkega
in vsaj za dvainsedemdeset ur grenkega kot pelin. Po dveh do treh
mesecih ponavadi pozabim tudi na tako neljube negativne izkušnje
in ponovim znova. Takrat, ko se zahoče njemu. Postala sem pravzaprav njegova priležnica in mu krila hrbet pred njegovo takratno
žensko, ki je meni seveda ni priznaval, čeprav sem ju spoznala v isti
hiši, v kateri sem ostala. Poklonila se mu je s sklenjenimi rokami.
Oseba, ki sem jo zaznavala že nekje od svojega osemnajstega leta.
Plesalka, koreografinja. Vedela sem, da je zame pomembna. Kot
svetnika ga je sprejela. Kot zvodnica ga je poklicala v svoje mednožje. Uporabila je celo energijo svoje hčerke. Za kar naj ji bog
odpusti, jaz sem ji že.
Ves čas je govoril, da bi rad kresnil samo še eno mulatko. No,
in je prišla. V podobi njene hčere. Moji mami je govoril, da ima
novo punco, plesalkino hčer, meni pa je kasneje rekel, da je nikoli ni
imel in da je bila mama tista, ki si je je zaželel. Ker je bila deset let
starejša od mene, mi ni bilo niti tako hudo, za hčerko pa ne vem, koliko let je imela. Tudi njo sem srečala že prej. Na afriškem danceu.
Radosten otrok, ki je pozabil, od kod izhaja, se mi je zdela. Plesalko,
pri kateri sem se učila orientalskega plesa, sem seveda častila čez
vse okvire in nato sem jo zmanjševala v podokvire.
Težko je, ko moraš nekoga tako odrezati. Da bo naredila plesalca iz njega v osmih letih, je rekla. Več kot osem let je mimo. Plesati
zna, to vem, to sem videla tudi v sanjah. Ampak oder, to sem mu povedala, pa je bil tam, kjer je gradil hišo, velik le za enega. Opozorila
sem ga večkrat, tako ... kot svojega najboljšega sparing partnerja.
Pravzaprav bi lahko celo knjigo napisala samo o njem. Pa vendar
bi s tem naredila krivico marsikomu drugemu. Še vedno je v ospredju, želi ostati v ospredju, ker me je naučil stvari, ki jih lahko ravno
sedaj tudi uporabljam. Ustvaril si je dobre možnosti – na nekaterih
nivojih, zato pa na drugih toliko slabše.
Moja ljubezen do njega je večna. Takšna je vedno bila in takšna
vedno bo. Če deluje popolno, mi v sanjah še vedno pomaga. Tisti
del znanja, ki sem ga prejela od njega, negujem. Ljubezen, ki sem
jo živela z njim, sem postopno nadgradila. Morda še ne v vseh elementih, v vseh različicah. Ampak – dobro sem morala delati v vsem
tem času, da sem vse tisto, kar sem takrat opisovala kot čudežno,
enkratno, nepredstavljivo, mogočno in lepo hkrati, stkala v novo.
Všeč mi je, da imam samo enega partnerja. In da pravzaprav
tudi on ne vem kako zelo ne potrebuje drugih partnerk. Všeč mi je
tudi, da me nima tako, za priležnico, kot me je imel prejšnji. Pa še
bolj je senzitiven.
To ni tekmovanje in ni primerjava. Gre preprosto za to, da ko
greš od tako veličastne ljubezni k drugemu partnerju, ko se nekomu
odpiraš na novo, te mora priklicati nekaj novega. Nekaj, česar še ne
poznaš. Nekaj, kar te zanima in privlači hkrati. In zaradi tega sem v
tem času dosti plačala. Tudi z izgubo spomina na Zemlji. In z izgubo
dobrega imena. A samo na nekaterih nivojih. Toda nekje sem zrasla, nekje sem dobila svetniško avro. Nekje sem postala mojstrica, ko
sem tukaj ljudem nastavljala lice za licem in gledala, do kod znajo
s svojo podlostjo zariti nož. Lahko bi rekla nekako tako, da sem se
obravnavala sadomazohistično, ko sem vstopala v drugačen svet,
kot sem ga poznala prej.
Tista ljubezen je bila zame takrat edina realnost. Težave, ki smo
jih imeli v društvu, in vse tisto, kar sem omenjala prej, zame niso
bile kake posebne težave, kajti še vedno smo bili ločeni od sveta, od
njegovega krutega sistema, ki te omejuje. Še vedno smo imeli dovolj mogočen ščit pred civilizacijo, ki sovraži svobodo. Zato smo se
tudi lahko šli takšne igre. Ljudje bi to obsojali, zato ne vem, kaj naj
rečem na to temo. Tisti, ki vidijo, naj gledajo. V sanjah lahko vidite
do tja, do kamor je treba, da vidite. Saj ni vedno treba dobiti dokaza
o vsem. Meni vedno zadostujeta dva: eden mora biti tukaj, potrjen
z mojim racionalnim umom, z mojimi čuti potrjen odgovor, in drugi
mora priti iz sanj, mora priti iz drugega sveta. In drug drugemu ne
smeta biti nasprotna. Takrat vem, da sem na pravi poti.
Kar se tiče ljubezni, mi še ni povsem jasno, ali sem se naučila že
vse njene lekcije. Včasih se mi zazdi, da bi brez nje nikakor ne obstajala, da bi se izničila, da me ne bi bilo več. Ne samo, da bi umrla.
Da me ne bi bilo več. Nikjer.
25
26
Sadomazohizem kot nasprotje ljubezni – tega se pa navlečeš! Že
samo s tem, da se družiš z ljudmi. Ker po moje so tako ali tako vsi
sadomazohisti, drugače si jaz ne morem zamišljati, kako lahko živijo takšna življenja. S tako malo ljubezni. Kjer se plačujejo reklame,
da nam je ljubezen vsem v pogubo.
V zvezi s tem sem sanjala tudi nekega znanega in razvpitega
režiserja. Gledališkega. Tistega, ki leti visoko v nebo. Pogovarjala
sva se po telefonu, čeprav se tukaj ne opaziva, ko se mimogrede
zavestno srečava. Nisva si naklonjena. Drug drugega ponavadi ne
zanimava preveč. In prav je tako.
No, on mi je pritrjeval, da bodo morali sedaj tudi oni razmisliti,
kaj naj naredijo na področju ljubezni – ker smo jih nekako prepričali, da jo je treba upoštevati, po vsem tem, kar smo dokazali. Hmm.
To nekako dokazuje, da se vsak lahko v srcu z drugim zlije, četudi se
še prej na bojnem polju bije. Torej – ima nade za nomade.
Videla pa sem, kako lahko prikazujejo nekaj, kar naj bi bilo
ljubezen, kot ljubezen, pa to ljubezen ni. Videla sem tudi to, kako
manipulirajo z otroki in njihovo ljubeznijo. In videla sem, koliko
hrupa ustvarjajo okoli tega. Že če odpreš najbolj navadno revijo
za ženske, ali pa za najstnike, ti bo takoj jasno, kaj storiti, da te bo
ta in ta imel rad, danes in ves čas, in česa v partnerskem odnosu ni
priporočljivo storiti. Kako obdržati partnerja. Kako mu zlesti pod
kožo. Vse v dvajsetih, tridesetih lekcijah. In s tem služijo mase ljudi, s tem, da samo opisujejo vsakodnevne izkušnje – in to zelo zelo
povprečne – na temo ljubezenskega življenja mladih. Ljubezenskega življenja starejših. In kje je tu ljubezen? Skrita tiči tam nekje in
čaka, da jo povabijo, ko se bodo naučili, da triki niti niso tako zelo
zanimivi. Še posebej ne tisti, ki naj bi bili povezani s tem, da bo neka
oseba vaša.
Veliko se jih je javilo, da so njegove duše dvojčice, in sedaj je
poročen z eno od njih. Ampak to spada že v naslednje poglavje.
Tudi če mislite, da ste njegova duša dvojčica, tudi če mislite, da ni
ničesar, kar bi vaju lahko ločilo, tudi če mislite, da sta eno tukaj in v
kozmosu, tudi takrat, vam povem, se lahko motite. Moja hči je imela
po nekaj mesecih intenzivne prve ljubezni s svojim najdražjim že
izbrani imeni za dva otroka, za fantka in punčko. Meni se je to zdelo
malo čudno. Tako kmalu razmišljati o otrocih? Ja, seveda, on je za
ves čas, za skoz. Samo on. Grozoten šok smo doživeli vsi, ko se je izkazalo, da to ni tako. Ljubezen ubija. Pa ne ljubezen, ljubezen sama
te ne bo pokončala. Pokončaš se sam, ker se hkrati tako daš in tako
zaupaš in veš, da potem ne moreš brez tega. Veš, da raje trepečeš,
kot da bi ostal tam, kjer te nič ne premakne, kjer nikoli ne vzdrhtiš,
kjer so ti vsi pogledi znani, kjer se že dolgo ne smejeta več.
Znana umetnica Marina Abramović, prva dama svetovne multimedijske scene v nekem obdobju, je rekla, da je ona zagotovo vedela, kdaj je konec njene največje ljubezni. Takrat, ko ni več marala
njegovega vonja, ko ji njegov vonj ni bil več blizu. Tudi do tega je
prišlo. Tudi vonja nisem več prenašala. Ampak ljubezen še zmeraj
ostane. Nikoli nikamor ne gre, samo zaznamo jo lahko drugje. In
tam se še vedno lahko srečam z vsakim, tudi z znanim režiserjem.
V svetu ljubezni je mogoče vse. V svetu ljubezni se lahko znajde
vsakdo. Svet ljubezni ne grize in te ne obgloda do kosti, ne pusti
ti votlih jam v očeh in ti ne obdrgne lic. V svetu ljubezni je toplo
tudi takrat, ko pustošijo najhujši severni vetrovi. V svetu ljubezni je
milo.
V svetu ljubezni vedno najdeš izziv. Nekaj te vedno zmami, da
stopaš naprej po poti, ki je takšna kot večnost sama, ki ji nikoli ni
konca.
Ko zajadraš pogumno v njene širine, ko plezaš noro v njene višine, ko padaš nevedno v njene globine.
Vse tole so sami superlativi, zato, ljudje – splača se. Splača se,
tudi če bo čisto vse drugače, kot ste si zamislili. In pri tem bi mi
pritrdil verjetno skorajda vsak, ki je vsaj za hipec letel na njenih
veličastnih krilih.
Hmm, za konec še nekaj o skokih za eno noč. Veste, takole nekako je: bolj malo tega, kar je ljubezen, je v njih skritega, zato nikoli
ne pridete nazaj tako zelo potešeni, kot če ste se napili ob studencu
ljubezni. Vam ni za takšno romantiko? Ne razmišljajte o njej, morda
27
28
ljubezen sama niti ni tako romantična, se pa splača o njej tako razmišljati. Da se sploh opogumite.
To je čas vitezov okrogle mize, to je čas novih vrednot. Naj jih
kroji ljubezen. Naj napišemo skupni kodeks pod njeno taktirko. Naj
zaplešemo z njo in ji zapojemo. Naj postane glavna miss univerzuma. Naj postane supermodelka sveta, ta ljubezen.
29
30
J
oj, zakon me čaka. Pa tista lepa bela obleka, ki jo nosiš samo enkrat, na najbolj pomemben dan v življenju. Pa vsi te obmetavajo
z rižem, da bi z njim nahranil celo kopico lačnih otrok v Afriki. Pa
vsi so tako žalostni – ali pa veseli – skupaj s tabo, pa največja možna torta te čaka, da jo razkosaš z najdražjim. Pa vse je lahko čisto
drugače, kot so ti drugi splanirali, pa lahko je še bolj morbidno, kot
si si zamislil v najbolj temačnih sanjah.
In takrat si obljubiš večno ljubezen. In obljubiš, da boš delil z
drugim vse, tudi tisto najslabše, in kakor da bi ti vsi že na začetku
privoščili vse najslabše. Naj se oglasi tisti, ki je proti. In razen v hollywoodskih filmih nikoli nihče ničesar ne reče. Pa se kasneje javi. V
obliki nesojene tašče in tasta, v podobi tvojih najboljših prijateljev,
svatov, zvodnikov in kurb. Nesreča se v človeškem svetu mora zgoditi, ni napaka, je nuja. In če se slučajno ne bo zgodila, ne mislita,
da je vajin zakon trden, ker ga sploh še nista zares preizkusila. Tako
nekako drži krščanstvo roko nad zakonom.
Sistem ni bil nič bolj milosten od krščanstva. Grozen se mi je
zdel ta obred. Kar nekaj so tam skorajda kričali vame, ko sem se
prvič poročala, v črni obleki. Noseča. (Glej Lidio.) Drugič sem se
pa v beli. In nisem hotela, da bi bil matičar tam, nihče od tega sistema, ki mi že tako ali tako ni naklonjen. Tili – iz prejšnje knjige,
duhovnik svobodne katoliške cerkve, moj veliki prijatelj in brat in
tantrični učitelj, angel nasploh – on bi naju lahko poročil na tak poseben način. Ampak meni se tudi to ni zdelo v redu. Mislila sem, da
moramo iznajti nekaj čisto novega, nekaj, kar bo presegalo to bedo
zakona, iz katerega tako ali tako vsak beži, še preden vstopi vanj.
Nekaj mu smrdi. Ali se spominjate? Nekaj tam je smrdelo. Nekaj je
bilo kot nekakšna zanka, v katero se boste slej ko prej ujeli. Bog pa
seveda pravi, da ni tako. Ampak to je ta, krščanski bog, tak, malo
drugačen.
Delila bosta skupaj dobro in slabo ...
Jaz pa sem želela, da bi se dogajalo samo dobro. Nič slabega. In
Prince me je na to opozoril, ko se je po tisti veličastni poroki z Mayti
čez eno leto ločil. Vsaka poroka je že obsojena na svoje nasprotje,
torej na ločitev. Ločitev ima že v sebi, a veste? Liz in Richard, Nicole
in Tom, Demi in Bruce, Kim in Alec, Pamela in Tommy Lee, Diana
in Charles ...
No, in jaz sem bila pridna učenka svojega velikega učitelja,
ki takrat niti ni bil Prince. Jaz sem mu rekla Artist ali pa Symbol.
Smešno je bilo oboje. Ampak sanjske podobe zame ni spremenil. In
še zdaj se mi zdi čudno, da ga imenujem Prince, ko pa je on King of
the kings! No, z njim sem na enem nivoju gotovo poročena, ampak
tam jih je z njim poročenih veliko, razumete? Tam se lahko poroči
kdorkoli s komerkoli.
Pa veste kaj? Kljub vsej naši liberalnosti smo v parih, razumete?
In vsi skupaj tvorimo en velik konglomerat. Ampak moški in ženske
smo čisto prav porazdeljeni, zato ne razumem, zakaj so geji tako in.
Ne morem verjeti, kako so lahko zdaj tako svobodno uzakonili, da
se lahko med sabo celo poročajo. A ni bilo dovolj zla in težav že v
normalnem zakonu?
Jaz sem o homoseksualcih že napisala, kar sem mislila. Tako
je povedal mojster in jaz še zmeraj mislim tako. Ampak med tem
časom sem jim dala res veliko prostora. Pa vsi so, potem ko so prebrali knjigo, rekli, da sem lezbijka. Čeprav sem jasno napisala, kaj
je biseksualnost in kaj homoseksualnost. Pa vendar vsak razume,
kakor hoče. In potem sem gejem posvečala res preveč pozornosti.
In kar naenkrat so vsi moji prijatelji bili geji, ali hoteli biti geji, ali
so se samo zgledovali po gejih, ali pa so se hudomušno muzali, če si
jim rekel, da so, recimo, obrnjeni na obe strani. Kar se mene tiče, se
lahko poročajo ali ne. Ampak jaz še temu zakonu ne zaupam.
V tem svetu se nisem več želela poročiti normalno. Po tistem, ko
sem se ločevala na sodišču. Hladno je bilo, sivo je bilo, neprijazno.
In če si se malo nasmejal, se imel rad kljub temu, da se uradno ločuješ pred nekimi sodniki in pričami in porotniki, spet ni bilo prav.
Moraš pa vendar biti žalosten ob tem, ko se ločiš. Tako kot si moral
31
32
biti vesel, ko si se poročal. Morda je pa ravno obratno. Ampak – ja,
težko si je predstavljati življenje brez nekoga, s komer že deliš toliko
časa, toliko let. Gotovo se marsikaj spremeni. Že v načinu življenja.
In če nismo najbolj pripravljeni na to, če nismo dovolj prilagodljivi
... hmm hmm ... jo skupimo.
Poročil naju je Inan, ne vem, koliko let je imel takrat, šest ali
sedem. Pred tem je objadral že vse kontinente razen Južne Amerike.
Kakšno naključje, tudi jaz še nisem bila tam. In znal je angleško
bolje kot slovensko. Tekst smo pripravili kar v angleščini, moja priča je bila Italijanka in vsi smo bili v belem in vsi smo bili v naravi
na kamniti mandali. In meni so kreirali obleko posebej za ta dan
moji prijatelji arhitekti, ki so za magisterij študirali scenografijo in
kostumografijo. Tako, samo za par ur nošenja je bila narejena v
studiu, stkana iz materiala, ki nič ne stane, vendar bogata. In vlečko je nosila takratna supermodelka leta. Vegetarijanka od rojstva.
Jedla je banano, vsi so jo fotografirali. In isto ime je imela kot moja
hči. In bilo je tako, kot da sva dolgo časa kreirali ta dogodek in ga
vadili, pa sva obe samo odigrali nenapisano vlogo. Meter šestinosemdeset centimetrov ima ta Ana. Toliko kot Naomi, ampak pri nas
je prevelika, pravijo. Pa da je bila pretežka, so rekli. Potem je pa
zelo zelo shujšala.
Čudne so te mere.
Predporočno noč smo upoštevali, sem povedala tisti, ki je snemala intervju v arboretumu, kamor smo z zvočnim vabilom povabili
okoli tristo ljudi. Sto jih je prišlo, triintrideset izbrancev pa je nadaljevalo obred v hiši v gozdu. Ta glavna stvar je bila za teh triintrideset. Eni so igral poročno koračnico na sintič, eni so mal zamudil,
eni so naju poročal, eni so nardil prstane, eni so skreiral obleke, eni
so bli samo priče, eni so kadil travo, eni so pil vino, eni so vse skupi snemal za video Om Namaha Shivaya. Res smo bli ambiciozni.
Celo video smo hotl posnet hkrat. Ni ratal. Dalaj ga je potem spremenil. Marsikaj se je po tem spremenilo. In ta zaobljuba – Om Namaha Shivaya, naj se zgodi njegova volja – to je Babajijeva mantra,
ki vam menda reši življenje tudi ob atomskem udaru, če verjamete
in če jo znate in če si jo upate izgovarjati. Meni je večkrat rešila
življenje v sanjah, tukaj pa je prijatelja odvrnila od epileptičnega
napada in od vseh sitnosti, ki bi jih jaz imela z njim ob štirih zjutraj
sama v hiši, oddaljeni od ljudi.
Proti najinemu zakonu so bili pa skoraj vsi. Najinih staršev ni
bilo na poroki. Moj oče je prišel s svojo sedanjo ženo, menda, to
sem izvedela dosti kasneje. Gledal je iz daljave in videl tam mojo
mamo in si zato ni upal ali želel bliže. Moje mame pa seveda tam ni
bilo, kajti bila je z mojo hčerko in z našo skupno prijateljico na morju. Je pa kupila obleko zame in je bila nekako v resnici prisotna.
Vsi smo bili v belem, njegova bivša pa v črnem, kot teatralična
črna vdova. In čeprav sva že imela mobitela, sva dobila še enega,
katerega številko je vedela le ona. Hmm, zamenjala sva ga za CD
player – walkman.
Naredili smo obeske iz brona, Huberto je njihov avtor: na eni
strani je bilo Sonce, na drugi sta bila dva angelčka, nad enim je
pisalo Alien, pod njim pa Miranda. Miranda in vesoljec. In ko sem
jih delila prijateljem, sem jim rekla: Glejte, če on zataji, sem jaz še
vedno tukaj, in če še jaz zatajim, sem rekla in obrnila broneni obesek, imate pa tukaj Sonce, to pa ne bo nikoli zatajilo.
Spustila sva dve beli golobici, fantka in punčko, in so zlobneži
takoj rekli, da ju bodo zdaj požrl orli, ki so bili v tem naravnem rezervatu, v arboretumu, ali pa da ju bodo pojedle kakšne druge ptice
roparice. Golobčka pa sta bila le malo stran od doma, razumete, in
jaz sem vedela, da bosta znala do tja in sem upala, da bosta prišla
do tja, nisem pa se kasneje hotela o tem prepričati. Pa tudi, če bi ju
jastrebi raztrgali, izpolnjen je bil njun namen.
In spustila sva se s ketne, tam pred vsemi, in res naju je polilo
od ljubezni. Potem sva se pa na Rakitni še v bazen metala. On je s
skejtom priletel po cesti navzdol in odskočil v bazen. To je bila res
akcija, ki jo je moral dvakrat ponoviti še za kamero, jaz sem pa z
vso tisto mogočno obleko prilezla noter in potem sva se smejala kot
dva počena delfina in nama je bilo pravzaprav čisto vseeno za vse.
Eni so še nekaj snemali in midva sva zraven še pela, heh, trapasto.
Vse je bilo čisto prismojeno. In tako se je začel najin zakon. Eni so
ga priznali, drugi ne.
Da vse potolažim: zadnjič sem sanjala, da sva šla še k matičarju.
33
34
Čisto zraven tistega arboretuma, kjer se je vse skupaj odvijalo pred
petimi leti. In zamudila sem devet ur in sem se matičarju opravičevala. Tokrat sem prišla z vso svojo žlahto, moj oče s svojo sedanjo
ženo, moja mama, celo moj otrok je bil zraven in moja polsestra, ki
je bila takrat noseča in je bila noseča tudi v teh sanjah. Moja sestra,
s katero imam zelo malo stikov ali skoraj nič, na njeno željo, je bila
prisotna le od daleč.
In šli smo čez vse mogoče barikade. Ceste so se ožile, se spreminjale v enosmerne, ravnokar so prenavljali nekakšna dvorišča,
vse je bilo temno, mokro in podili smo se gor in dol po Ljubljani.
Jaz sem vedela, da smo pozni, jasno mi je bilo. Ampak čakali so
nas. In jaz sem rekla, glejte, o času nič ne vem. Vem, da se moram
še veliko naučiti o njem in da sem tukaj s pravim namenom, res se
vam zahvaljujem, da ste čakali. In potem so mi dali nekakšno medaljo, občinsko ali nekaj takega. Skratka, jaz sem se poročila tudi
pri matičarju, prosim, pojdite pogledat v tisto realnost, v kateri so
zapisane te sanje.
Za nekatere je tista realnost bolj realna od te, v kateri se vi vsak
dan zbujate ob isti uri in si govorite, da ste isti človek, ki je zvečer
odšel spat. In zakon vam je pri tem v pomoč. Zbujate se vedno ob isti
osebi, če si le ne zaželite vsaj malček spremembe. Ne morem si predstavljati, da moraš potem v isti zakonski postelji kot izjemen sanjač
spati vse življenje. Jaz imam svojo posteljo in jo uporabim, kadar
hočem. Dovolj je velika za dva, tri, tudi pet, če so zelo pri miru. Pa
niti ni tako velika, samo mi smo bolj majhni.
Ampak spoštujem zakon in sem zvesta.
Do nadaljnjega.
35
36
V
si smo enkrat bili otroci, mar ne? Saj vemo, kako je biti otrok.
Vsi se še vedno tu in tam spomnimo svojih otroških sanj. Vendar – kaj sploh pomeni biti otrok? Kdo sploh sme kritizirati otroke?
Kdo si upa kontrolirati otroške sanje in se jih polastiti s svojo pokvarjenostjo?
Pridni otroci so naše največje bogastvo, je rekel moj prijatelj in
dopolnil pregovor. In je vedel, kaj je mislil. Videl je v niti zavesti,
kjer lahko opazimo vzroke delovanja in posledice dejanja, kajti kar
se Janezek nauči, to Janez zna.
Okoli sebe vedno znova vidim, na kako nečist način odrasli manipulirajo z otroki. Zgrozili bi se, če bi jim to kdo podrobno orisal.
Mislim, da bi ga hoteli celo ubiti. Takoj. Takih resnic ljudem ni pametno govoriti, ker jih ne želijo slišati.
Povejte mi, kdo od vas ni grešil, in vrgla bom kamen vanj.
Včasih si je res težko oprostiti, da si bil otrok. Do šestega leta se
zariše načrt ali matrica, ki določa, kako boš potem živel. Usoda se
napiše v prvih šestih letih in se začrta globoko v meso, ki postaja
vse večje in večje. Iz malega raste veliko. Majhne napake postanejo
velike. Majhni otroci odrastejo.
A če pogledamo naokoli, vidimo, da nekateri nikoli ne odrastejo,
pa tudi otroci niso več. Živijo nekje vmes. Vračajo se v infantilnost,
ne prevzemajo odgovornosti za svoja dejanja in se obnašajo kot
majhni otroci. Če pa jim slučajno to omeniš – gorje! – te skoraj ubijejo s pogledi, zaslišiš pa lahko tudi kakšno zelo neprijazno besedo,
kletvico, ali vidiš puščico, ki leti proti tebi.
Moji otroci niso moji otroci.
Vsi so moji otroci, pa vendar to niso. Imam hčerko, pa vendar
– to ni moja hči. Na enem nivoju sem ji podarila telo, tako kot je
bilo tudi meni podarjeno moje. Celo moja mama je nekje v globini
svojih misli, v svoji modrosti, priznala: Nekdo te je vendar moral
roditi.
V tem trenutku jasno vidim vse tri generacije. Po svoje so si
podobne. Izhajamo iz podobnih svetov. Vendar ne popolnoma. Z
Ano sva si lahko taki, s Celestino, mojo mamo, pa še ne povsem.
Nekje smo vse tri eno in med sabo lahko živimo enost. Drugje pa
se popolnoma nič ne strinjamo in bi si lahko – če bi si to dovolile
– oporekale v neskončnost. Vse tri, vsaka zase in v parih.
Zaznamovalo nas je, da smo si mati, hči in vnukinja. Ni slučajno, da smo se srečale. Ni lahko pisati o njiju. Če govorim o otrocih,
moram govoriti najprej o sebi kot o materi in hčerki, da mi boste
lahko verjeli.
Tudi mama ni moja mama. Obnaša se res tako, kot da me nikoli
ne bi rodila. Na to sem jo pripravljala več let in se od nje postopno
odvezovala vse od rojstva. Povedala sem ji, da pišem knjigo in da
ji bom v njej sporočila nekaj, kar ji do sedaj nisem mogla. In malo
jo je strah.
Prvo knjigo je brala daleč stran, v Londonu blizu Wembleyja.
Rekla je, dobra knjiga, nič slabša od Shirley MacLaine. V pismu mi
je poslala eno najboljših kritik. Naučila me je ljubezni do branja, do
knjig, do poezije. Oče ni bral drugega kot časopis. Šport in posli.
Njena kritika mi je bila všeč. Vedno sem cenila njeno poznavanje leposlovja. Vidim, da se tu nasmiha. Sedaj ji vse že vnaprej
povem, jo razorožim, da me potem ne more kritizirati. Mati je lahko
za hčerko največja cenzura. Celestina, ti si bila to zares v pravem
pomenu besede. Še v sanjah si me cenzurirala. Raje ti tega na temle
mestu ne povem tako natančno. Tiste sanje so bile tako erotične, da
bi se jih ti do konca življenja sramovala, če bi ti jih opisala tukaj. V
takšne sanje si prišla in gledala vanje in odhajala. Se zgražala ali bila
besna. Zakaj se še tam obnašaš kot moja mama, čeprav tam to nisi.
Ostanki v podzavesti. Tukaj pa si moja mama, si me rodila, vendar
je moja mama predvsem Zemlja in moj oče je Nebo. Na Zemlji
imam okoli tisoč mam in očetov in velikokrat smo si sedaj vse kaj
drugega kot to. Med sabo lahko celo seksamo. Hmm. Vsaj v sanjah,
ko se tako učimo drug od drugega in se izmenjujemo. Čisto.
37
38
Ana, moja hči, pa ne ve, da pišem. V resnici jo zelo malo zanima, vendar je zadnje dni malo bolje. Ob njej sem lahko precej
mlajša. Obnašam se lahko popolnoma neprimerno, čeprav mi znajo
potem to vsi očitati.
S svojo hčerko oziroma prijateljico ali sopotnico se nikakor ne
smeš preveč zabavati. To ti vedno zavidajo. Ne smeš z njo na najbolj nore zabave. Ne smeš se pogovarjati o najbolj norih stvareh.
Ne smeš biti popolnoma odkrit. Ohranjati moraš lažno spoštovanje.
Pravzaprav s svojim otrokom ne moreš živeti tantrično, kar je spet
čista napaka. Tantra – ne vem, koliko veste o njej – ne izključuje
ničesar, ampak je vsevključujoča. Z lahkoto si predstavljam tak, popolnejši svet, ko se zabrišejo vse meje.
Veliko čustev gre v nič, veliko energije se izgubi, ko se ne strinjamo kot matere in hčere. V ponos nam to nikakor ne bi smelo
biti. Pozivam vas vse, ki ste udeleženi v takih igrah, da si od danes
naprej stkemo nove sanje, kjer bomo upoštevali pravila, ki jih piše
Kodeks na najvišjem nivoju našega bivanja, na nivoju duše. No, saj
– včasih duhovnost kar prav pride, če se je malo spomnim. Drugače
pa – saj veš, glej Lidio.
Vsi se sladko nasmihajo: Ooooaaa, bral sem Celestinsko prerokbo, uuuuaaaa, bral sem Imenovali so jo Dvoje src. Nič od tega nisem mogla več brati, potem ko sem vedela in videla v tok energije.
Takšne knjige so me dolgočasile, me puščale prazno in mi mešale
štrene. Moj svet je bil veliko bolj preprost, otroški. Niso mi dale
smernic. Naravnost iz smeri bi me metale. Medtem ko so vse druge
naravnavale na prav, bi mene narobe.
Mislite si, kar si hočete. Jaz sem nepridiprav. Otrok, ki je uporen, trmast. Brez težav se lahko naredim tako. Taka sem menda tudi
bila.
Največji kompliment, kar jih je možno dobiti, mi je dala Celestina, ko je pred vsemi povedala sanje, ki jih je imela, ko je bila noseča
z mano. V sanjah sem se pojavila na dvorišču v Franciji, kjer je bila
ona rojena in je preživljala otroštvo do okoli desetega leta. Ne vem
točno. Imela sem zlate kodraste lase in angelska krila. Bila sem angel in takšna sem kasneje, kot otrok, tudi bila.
Nekateri so takrat v Valvasorjevi kapeli na Izlakah, kjer sem se
19. decembra ob 20. uri na novo rodila kot Miranda, ob tem jokali.
Tudi sodobni gledališki režiser, ki je ob tem dobil idejo za predstavo, kjer naj bi sama odigrala Mirando. Razstava je bila posvečena
moji mami Celestini in imela je podnaslov Dedicated to the Ones I
Love. S tem sem mislila predvsem nanjo in na Ano. Ana je odigrala
enega od štirih elementov. Predstavljala je zrak in je bila v vlogi
vile, najvišjega od štirih elementov, če gledamo palčka, vilo, škratka
in morsko deklico. Vendar morske deklice in vile spadajo v isti svet.
Vse zapeljujejo, vse so tako luškane in božansko lepe.
Takšna je seveda tudi moja hči. Takšno sem nameravala. Ko se
je rodila, sem vedela, kakšna bo. Vedela sem, kaj moram popraviti,
da bo popolna. Ona je moja najboljša skulptura, je moja gibajoča se
instalacija. Ves čas. Počaščena sem, da sem ji lahko dala telo in sokreirala njeno lepoto. Ko sem se kasneje razvila v umetnico, sem s
tem dokazala, da znam ne samo ceniti lepoto, ampak jo tudi vedno
znova poustvarjati. Iz narave prenašam tisto, kar je najlepše, v žlahtne materiale, kot sta steklo in bron. Naj se neukročeni otrok naigra.
Veliko talentov ubijejo. Podcenjujejo jih. Ali res lahko tako jasno slišite in prevajate otroške jezike, če pa ste pozabili, kako se jih
govori? Kako lahko tako zelo natančno veste, kaj je prav? Kako
se pravzaprav lahko znašate nad otroci tako, da živijo pod takimi
pritiski? Vsak od nas to pozna, vsakemu od nas vsaj nekje ni bilo
prizaneseno.
Verjetno je najtežja možna vloga biti mama. In prav tako biti
hči. Pravzaprav si nisem mogla zamisliti drugega, kot da bi imela
hčerko. Prosila sem – takrat nisem niti vedela, kaj je molitev, a sem
prosila, o bog, prosim te, samo da bi bila hči.
Molitve takrat ne bi znala artikulirati na ta način.
Ekipo še usklajujemo. Več nas je, imamo se kar fajn. In tudi vi,
bralci, ste zraven. Ene vas že vidimo, drugi šele prihajate, ker smo
ravno zbudili zanimanje v vas. Poslušanost oddaje je dobra, šov bo
visoko kotiral, sponzorji bodo dali veliko denarja. Skratka, tole bo
bestseller.
39
40
To so že prerokbe. Zasmejem se.
Ne ne, to je samo kreativna vizualizacija ali pozitivno mišljenje.
Ali pa nekaj, čemur bi lahko dali naslov Živimo svoje otroške sanje.
Sebe sem si kot otrok vedno zamišljala kot zelo uspešno učiteljico ali zdravnico. Zdravljenje ljudi je pa že potrebno, ker res izgledajo malček bolni. Vedno bolj in bolj, ampak o tem kdaj drugič,
ostanimo pri otrocih.
Zelo rada sem se igrala z njimi, ko sem bila resnično high, ker
sem se spomnila, da sem se nekoč znala igrati. Otroške igre so bile
drugačne. Morda se spomnite poglavja iz prve knjige, kjer sem napisala, da so se mi, ko sem pojedla kuki, zdeli normalni edino otroci.
Nekaj časa po tistem, ko je Alan odšel, sem bila lahko samo z
otroki. Nihče drug se mi ni zdel dovolj čist, dovolj primeren za to,
da bi se sploh družila z njim. Verjela nisem čisto nikomur več, prej
pa njemu vse. Vsega, kar se je takrat dogajalo, si res nisem mogla
zamisliti. Niti v sanjah. Vzela si bom čas za terapijo, tudi na tak način. Naj on sedaj opravi svoje delo in mi pri tem pomaga.
Takrat je tudi moj otrok spremenil odnos do mene. Ko je bila
stara devet let, je odšla v novo očetovo družino, kjer se je rodil njen
bratec. Od četrtega leta dalje ga je čakala in prosila zanj. Ko je prišel
Alan, je imela le šest let in je na moje presenečenje rekla, tale naj
nama samo naredi bratca, potem pa naj gre. Kasneje sta se imela
zelo rada. A bratec je prišel od drugod.
Videti je bilo, kakor da sem res ena najbolj norih mam, ki se gre
najbolj nore igre. Otroka so mi nato popolnoma odtujili. Leta sem
bila brez stika z njo. Šla sem na socialne službe in sodišča, kjer sem
pred njenim očetom na glas jokala. In to po vsem tistem, ko sem se
že naučila živeti brez žalosti, ko leta nisem poznala žalosti. Jokala
sem kot kaka cankarjanska mati na javnih mestih ter prosila uslužbence in socialne delavce, prosim, pomagajte, mar ne vidite, da se
dogaja krivica?
Vendar – v tistem času sem nosila modre in vijolične drede.
Oblečena sem bila v ekološke pelcmontlne. Včasih se je zgodilo,
da sem koga srečala v dvigalu. Dva metra so skočili vstran, ko so
doživeli nekakšen kulturni šok.
Frizuro so mi naredili pri Staffords v Londonu. Ne, pomota, v
salonu Leigh On Sea. Takrat še ni imel salona v Londonu.
Vedela sem, Lee, da boš tudi ti v tej knjigi.
Leeja sem imela za nekakšnega velikega otroka, s katerim bi se
lahko nenehno igrala. Znala sva se res dobro igrati. Verjela sem, da
sem našla otroka, s katerim se bom samo še igrala. On se je znal
brez težav igrati tudi zelo nevarne igrice, vendar je v njih vedno
ostal otrok, tudi če so bile erotične ali kako drugače nevarne.
Prevladuje splošno mnenje, da otroci nimajo erotičnih igric. Če
ne gledamo vanje in jih ne vidimo, še ne pomeni, da jih ni. Ali pa
nam jih morda uspe videti, in če ob njih nismo vsiljivi in perverzni,
morda celo vidimo, da je tako vendar prav. Iz seksa smo stkani, od
tam smo prišli.
Vsepovsod vidim zlorabljanje odnosov med starši in otroci. Na
plaži mlade punčke skačejo po očetih in se drgnejo ob njih, mamice
to samo lepo opazujejo, očetje pa se vznemirjajo. Oprostite, dragi
moji, nezadostno. Padli ste na izpitu. Odslej naj bo drugače.
Neskončno veliko je takih perverznih iger, ki jih lahko opazujem vsak dan. To so grobe kršitve pravic, ki jih ima duša v malem
telesu otroka. Pri tem si namreč ustvarite največ slabe karme, če
vam lahko to povem tako, po domače. Drugače pa si to lahko zamislite tudi tako, kot da so to največji prekrški, za katere vas bo
sodišče neusmiljeno terjalo. Morda dolga ne boste izplačali nikoli.
Na vašo žalost.
Vidite, niti sodišče niti socialne službe mi niso pomagali. Moja
družina me je popolnoma zmanipulirala, Dalajeva tudi. To je bilo
zelo zelo težko obdobje. Če bi o tem veliko govorila in se začela
temu prepuščati, bi se lahko vsi skupaj štirinajst dni samo jokali.
Upam pa, da se bo tudi to nekako uredilo in pozabilo. Nimam besed, s katerimi bi opisala to obdobje, to življenje ... to bolečino ...
Jočem.
41
42
Moram se spomniti česa lepšega, v tem svetu lahko potonem od
žalosti. Spomniti se moram na Anine nasmeške, na vse, od prvih
naprej.
Ne morem biti mama. Kakšna mama pa naj bom? Pred mano
zdaj kadi bitje, ki sem ga prej vodila na morje za dva meseca. Da bo
med letom dovolj odporna. Jedla je najboljšo možno hrano, skoraj
vse doma pridelano, organsko. Nekaj časa je bila čista vegetarijanka
in veganka.
Česa vsega mi niso očitali! Naj si oprostijo. Leta sem delala, da
sem jim oproščala. In mogoče med nami še ni vse poravnano. Če
še ni, upam, da bo, ker se nadejam pravičnejše igre. V sanjah pa je
bilo drugače. Tudi bivši mož je sodeloval. Njegovi sedanji otroci so
moji prijatelji.
Ana noče več poslušati zgodb, ki so ji bile včasih tako blizu.
Nima pa tudi nič več proti temu, da bi postala javna oseba. Prej se
ji je zalomilo, namreč na točki, kjer naj bi skozi mene postala javna
oseba. Najhuje se ji je zdelo, da ima mamo, ki jo poznajo. To mi je
najbolj očitala. Slavo.
Takrat sem imela obdobje, ko me je slava zanimala. Sedaj to
razume, ker se mi zdi, da je začela slava tudi njo malo bolj zanimati.
Kot pojav sam, kot izkušnja. Vendar, ker tako vneto študira stomatologijo, nima toliko časa za to.
Ana je podobna Gwyneth Paltrow. No, ne ravno sedaj, noseči,
ampak imata podoben načrt: čez deset let bo poroka, ko bo že priznana stomatologinja in bo imela idealnega partnerja in dva otroka.
Bila je prepričana, da je takšnega partnerja že našla. Vse je bilo popolno, numerološko, astrološko, fizično, fiziološko, skratka popoln
par. Vendar ne – katastrofa.
Sedaj ji ni prav, da tole pišem, a tole je skupna terapija. Če je
mislila, da se mi bo izognila, se je zmotila. Mislim, da mi je ravnokar dala dovoljenje, da ji povem, vendar jo želim presenetiti. Želim,
da ji drugi rečejo, hej, Anč, poglej, kaj je Miranda napisala o tebi.
Niti prve knjige noče prebrati, kjer je že vse napisano in bi ji zato
postalo jasno, da je prav ona prva odigrala moje napovedi. Saj je
vseeno, kdaj bo knjigo prebrala. Enkrat že. Časa ni.
S tabo se lahko res fajn igram, Ana, razumeš? Očitala si mi, da
se nisem znala igrati, ko si bila majhna. Jaz sem se takrat šla druge
igre, sem ti povedala. Zdaj me lahko razumeš. Ali misliš, da jaz
lahko razumem, da ti študiraš štirinajst ur na dan o kosteh in celicah
in bogsigavedi o čem še? Zame si bila bolj umetnica, bolj angelska
lepotica. Gotovo ti ne bi naložila takega bremena, kot je stomatologija, še posebej pa ne tukaj, v Ljubljani. Naj mi profesorji oprostijo.
Upam, da bo zato imela višje ocene, ne pa nižje. Govorim resnico,
tako kot so nas vse učili, ko smo bili otroci.
Govori resnico, ne smeš se lagati, so nas učili ves čas, mar ne?
Ves čas pa smo lahko videli, da vsi lažejo. In kaj so nam s tem kazali? Mar ni potrebno uskladiti misli, besede, dejanja in čustva? Kar
govoriš, tudi počni, tudi misli. Ne po koščkih. Ko otrok vidi to neskladje, je že prepozno. Na prazen list se zariše dvom. Strah, obup,
globinska žalost. List zatrepeče.
Tako se začne. Škiliš in buljiš v ta svet, v nekaj, kar postaja bolj
in bolj neresnično. Od četrtega do šestega leta – v tem obdobju se
odločaš, za koliko časa se boš pozabil, kdaj se boš zopet spomnil.
Vse si določiš, takrat namreč še veš. No, ne vsi, ampak malo bolj
talentirani, tisti, ki berete to knjigo.
Zdajle smo jih pa zelo izzvali, vidite? Dobivamo nov rating.
Zdaj se že zabavam v svetu kodeksa. Sama sebi se zdim zelo pomembna. V otroškem svetu je prav tako. Bolj ko je ta resničen, bolj
ko se uresničiš v svojih sanjah in željah, bolje se imaš. Otroci mi
uprizarjajo resnične predstave. Včasih sem jih na skrivaj poslušala
skozi zaprta vrata. Bili so res cortkani, vendar nisem imela toliko
časa zanje. Zdelo se mi je, da se moram bolj realizirati drugje. Bila
sem zelo ambiciozna, karieristka verjetno, ampak umetniška duša.
Svet, kakršen je bil, se mi ni zdel zadosti vzvišen. Zamudila sem
priložnost, da bi se res naužila teh iger. Zato so me potem tudi kaznovali, tako da so mi za nekaj časa odvzeli hčer.
Socialni službi sem napisala, da niso naredili nič, da nimam nobenega stika že toliko let in da ne bom več plačevala preživnine. Pa
so odpisali: Tega pa ne morete narediti. Jaz pa to lahko naredim,
sem jim rekla. Če bi bili vi dobri in bi mi pomagali, potem bi to sku43
44
paj nedvomno dosegli. Kajti tam, kjer sta dva v njegovem imenu,
tam je tudi On.
Ko ste v pravnih, socialnih in vseh drugih službah, pomislite na
ubogega človeka, pomislite na otroka v sebi. Bi otrok v vas delal
vaša vsakodnevna dela? Bi otrok to res počel? Zakaj se v resnici ne
želimo spomniti svojih otroških sanj?
V otroštvu se mi je zdelo, da mi nikoli ne bo treba nič delati. Takrat je bilo res tako. Celo oblačili so me, hranili in umivali. Mislila
sem, da je to normalno. Nihče mi ni pokazal drugačnega sveta, poznala sem le takšnega. Ko pa sem prišla domov, k pravi družini, so
se iz mene norčevali. Niso mi bili družina. Še zdaj imam o družini
povsem svoje mnenje. Družina mi je vsak, ki mi je zares zelo blizu. Vendar to pomeni resnično blizu mojemu srcu. Tudi moj razum
mora to potrjevati. Tako uči tudi Buda, ampak lahko ostanem tudi
samo pri svojem srcu, ker mu popolnoma zaupam. Vem, da me bo
srce vodilo na pravi način.
Težko se je odpovedati takšni vlogi, kot je vloga mame. Verjamem, da je tistim, ki tega niso živeli, težko, in vesela sem, da sem
imela to možnost. Kajti takrat, ko daš največ, ponavadi tudi izgubiš
največ. Kolikor veselja in radosti, toliko trpljenja in žalosti. To sem
v teh letih izkusila.
Z Ano sva sedaj prijateljici. Ko sva se ponovno uzrli, je bilo čudno. Rekla je, ja kakšna pa si, debela in čudno izgledaš.
Upala si je vse. Kaditi pred mano. Prišla je na pol oblečena, kot
kaka prostitutka, z mozolji. Zdaj je drugačna. Milijon na uro se je
učila od mene. Jaz pa od nje. Včasih mislijo, da sva samo best frendici, in kar dol padejo, ko jim povem, da je to moja hči. Takrat sem
zares ponosna, prav domišljava postanem. Dejansko si začnem graditi ego. Začnem uživati, tako, malo čez rob, skoraj zlobno. Poredna
Miranda! Potem se zelo hitro zavem, da moram biti tudi Miranda
budistka in da si ne smem dovoliti preveč nagajivosti.
Več je takih vlog, ki smo se jih igrali kot otroci in se jih zavestno
igramo še sedaj. Vsak si jih izbira sam. Starši pa, prosim vas, razmislite, ali je vloga, ki ste jo določili svojemu otroku, vaša podzavestna želja ali resnična želja vašega otroka. Bi si on res želel živeti
vaše sanje? Mar ne jemljete domišljiji kril? Otrokom, našim učiteljem nežnosti in ljubezni, raje prisluhnimo. Postanimo zopet otroci,
kajti njih je nebeško kraljestvo. Amen.
45
o 46
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
47
48
T
ole je bilo najprej mišljeno kot poglavje O daru, potem pa sem
videla, da so bili Slovenci tisti, ki so tako prevedli angleški naslov About Giving. Zazdelo se mi je precej bolje, če bi bil naslov
tega poglavja O darovanju ali O dajanju.
Ko govorim o dajanju, bi zagotovo morala upoštevati tudi prejemanje. V vseh teh letih se mi je zdelo, da se dajem do konca, da
se lahko povsem razdam, tudi svoje solze in svojo žalost – ponovno
najdeno. V tem ponorelem svetu se je zdelo, da pravice ni, da je tudi
ne bo, da lahko pozabim nanjo, da jo lahko živim samo v svojih
skritih sanjah. Mogoče jo lahko razkrijem samo svojemu najboljšemu prijatelju, in še to mogoče samo v najbolj primernem trenutku.
Pa še potem se lahko kesam zaradi tega, ko pride v odnosih med
prijatelji do najnižje točke.
Če bi me nekateri opazovali, bi verjetno mislili, da nisem tako
darežljiva. Vendar bi zagotovo spremenili mnenje, če bi jim začela
pripovedovati, kaj vse sem v teh letih darovala. Na primer, razposlala sem osemsto knjig neznanim naročnikom iz telefonskega imenika in plačala tudi vso poštnino. Pa razdelila sem skoraj tri tisoč
Angelskih kartic, ki sem jih izdala leta 1993 v Narodnem muzeju
v Ljubljani.
Na razstavi Angeli Atlantici so v okviru takratnega društva YAM
izšle Mirandine umetniške angelske kartice. Obšle so ves svet, vse
kontinente. Prejeli so jih tisti, ki so se mi zdeli zaslužni: takratni
predsednik ZDA Bill Clinton, Shirley MacLaine, Madonna, romale
so v Tibet, princesa Diana se je zahvalila zanje. Sto sem jih poslala
med vojno tudi v Bosno, vendar ne vem, ali so do tja kdaj prišle.
V tem času so me poskušali oropati – ne samo mojih otroških
sanj, temveč tudi mojih fizičnih stvari – in zaseči mojo lastnino ...
Ne vem, kako naj se dotaknem tako boleče teme, kot je gradnja
kreativnega centra za otroke. Pravzaprav centra za kreativne otroke.
Za takšne, ki so zares, zares genialni, kot jih vidimo v hollywoodskih filmih in rečemo: Vau, ta Macaulay Culkin pa res dobro igra.
Kakšen genialen otrok!
Ampak ne vem, če se to najbolj splača, ko smo ravno pri dajanju. Dajemo sebe, ampak ali se tudi prejemamo nazaj, ali se znamo
sprejeti in ali nam je pravzaprav sploh všeč, da bi se sprejeli skozi
nekoga, ki stoji pred nami? Zakaj bi se sploh dali? Zato, ker se je
pametno dajati? Postala sem nekako bolj sebična. V tem času so me
vsi učili, da moraš biti tu, na Zemlji, črno-bel, da moraš biti tudi sebičen. Češ, to je normalno, tako se ljudje obnašajo. Meni se je zdelo
to zelo zelo čudno, ampak tu in tam naredim kak kompromis – vse
za normalno vlogo, znotraj katere se lahko potem res dobro počutim
in sem sama sebi na voljo.
Takrat so mi lastniki hiše, za katero sem vnaprej plačala visoko
najemnino, zasegli lastnino. Nove omare, dve kopalnici, rože. Psa
in mačka so sredi najbolj mrzle zime postavili pred vrata. Osemindvajset slik, akrilnih reliefov, so zmetali celo skozi okna. Zasegli so
veliko novega pohištva, ki sem ga pridobila s pomočjo dvaintridesetih sponzorjev – znanih proizvajalcev. Vse smo dobili v zameno
za umetniška dela. Nikoli nisem niti želela, da bi bilo drugače. Slike sem ustvarjala tudi po naročilu. Podjetju sem za kompenzacijo
ustvarila sliko, duha podjetja posebej zanje. Moderne slike, akrilni
reliefi (www.mirandarumina.com).
Če koga zanima, meni se zdi, da je to, če daš resnično vse od
sebe, najbolj popolno. Hočem reči, udejanjati svoj največji talent,
uresničevati svoj največji dar. To je tisto, kar naj bi nam v resnici
najbolj pristajalo in prijalo, nas osrečilo.
Dajati si do te mere, da si uresničiš prav vse, vendar v dostojnih
sanjah, takih, ki jih lahko deliš z vsemi udeleženimi. Vse lahko povabiš na takšno zabavo in pred vsemi se lahko obnašaš tako, kot se.
Vedno se mi je zdelo, da bi se vsi – če bi na zabavo povabila vse, ki
so v mojem življenju – morali nekako znajti in se zabavati skupaj z
mano. V sanjah je ostalo tako, tam so lahko še vedno delovali, tukaj
pa jih ni bilo več.
49
50
Tudi ljudi ni bilo več, čeprav sem se v tem obdobju zelo potrudila in sem neumorno vzpostavljala komunikacijo s svojim sorodstvom, še posebej s sestro. Včasih se mi je zdelo, da sem prestopila
vse svoje meje dobrega okusa. Poniževala sem se, pa vendar nisem
našla sočutja, le zelo zelo redko.
Preskusila sem se v vseh najbolj tragičnih vlogah. Predstavljala
sem si, da bi mi Spielberg dal kako tragično vlogo, katerokoli, recimo vlogo čistilke na železniški postaji. Zanj bi vsako vlogo odigrala
z velikim veseljem. Tako kot je Bono rekel, da bi Wimu Wendersu
nosil tudi kovčke, če bi bilo treba, pa ni bilo. In Dalaj je Dalaj Lami
zares nosil kovčke, ko je bil pri nas na obisku.
Zagotovo bi bil to dober film, saj on ne dela slabih. Ima popoln
dar. Zadnjič sem bila v sanjah pri njem na kastingu za vlogo v novem filmu. Vsi smo ga čakali, ko je še nekaj skrbno urejal naokoli.
Samo ambiciozna Nicole je po stopnicah odhitela navzgor, med
zvezde, in nas ni opazila. Res škoda, bila sem v najboljši sanjski
druščini, vendar pretirana želja po uspehu izniči tudi pozornost v
sanjah.
Spielberg je naš Oče, ki nam kaže, da si je na Zemlji možno
ustvariti vse. Postati celo milijonar. Zelo sem bila presenečena, ko
sem ga našla v knjigi milijarderjev, med prvimi desetimi. Delal je
filme, tisto, kar je počel najraje. Pomislite, celo s filmi je možno pri
petintridesetih letih postati milijonar. Ničesar več niso razumeli. Da
prodajaš nepremičnine in služiš, to jim je bilo jasno. Da pa snemaš
filme – snemaš neke ženske, kar nekaj, nekaj pesniš v svoji glavi
– in s tem služiš milijone dolarjev, to jim ni bilo jasno. In to do petintridesetega leta, ko je prejel je že vrsto nagrad. V vsakem primeru
popolnost. Tudi v sanjah se kdaj pa kdaj srečamo, tu bi moralo biti
ravno tako. Kakor na Nebu, tako na Zemlji. Ja, on me vedno pošlje
na Zemljo, vedno me zelo prizemlji. Če se pogledam skozi njegove
oči, mi mora biti vedno jasno, ali izgledam dobro ali ne.
Lahko bi rekla, da je on tu, na planetu Zemlja, moj oče. Nisva se
še srečala v živo, ampak ves čas mi kaže svoje najpopolnejše delo.
V sanjah pa bi mi to vlogo tako ali tako lahko odigral brez težav, čeprav ga vidim še precej mlajšega in še veliko bolj vitalnega. Menda
življenje na Zemlji zahteva tudi svoj davek.
Pri njem najbolj cenim to, da ima dobre odnose z vsemi svojimi
ženami in otroki. Da zna vse to povezati in da so pri tem vsi one
happy family. To sem dala za zgled svojim sorodnikom in rekla,
poglejte, oni se pa lahko razumejo med sabo.
Ah, to je samo Hollywood, bi rekli. Ne, pa ni. Tudi pri nas so
taki. Poglejte samo Karpa Godino, filmskega režiserja. Tudi on je
bil poročen večkrat, pa smo se vsi zabavali skupaj, njegovi otroci,
bivše in sedanja žena. Vendar on ni klasičen moški, ni slovenski, je
brezslovenski, svetovni režiser. Nekaterim je uspelo tukaj, drugim
pa tam čez lužo. Ni vse v teh dolarjih, to je lahko vsakomur jasno.
Kdo v resnici največ daje? Zdi se, da kdor največ daje, tudi največ prejema. Samo pomislimo na dežele, ki so si na nekaterih nivojih veliko nakradle. Sedaj pa samo nekako navidezno velikodušno
dajejo, vračajo. Tega ne poslušamo radi, vendar neravnovesje na
tem nivoju usodno vpliva na človeštvo.
Kakšne misli mislimo, kakšna čustva si podarjamo, kakšno
globino delimo, kakšne sanje sanjamo, kakšne igre se igramo? Ne
vem, koliko v tem svetu šteje drznost. Mislim, da je najbolj drzna
igra ta, da se upaš tu kar najbolje realizirati, da postaneš to, kar v
resnici si, da si najbolj upaš poleteti, da postaneš lahek kot pero, da
znaš leteti kot angel. Lahko lebdiš nad vsemi in se hkrati dotikaš tal,
nedolžno, tako na daljavo, kot v kakih nadrealističnih slikah. Kot v
Dalijevih fantazmah.
Umetniški talent se mi zdi zelo velik dar. Čutim se počaščena,
da sem lahko vstopila v svet umetnosti in videla neskončno velikodušnost, ki se sama daruje. Vsem nam, ubogim grešnikom, pa daje
možnost, da spoznamo popolnost. Ko si enkrat na drugi strani, ti je
vseeno, če se drugim to ne zdi tako, če te poskušajo izničiti, ugonobiti z besedo, mislijo, ritualom, vudujem. S črno magijo.
K sreči imamo nasprotje. Da se nasprotja privlačijo? Ja no, ja.
Pojedli smo pač jabolko spoznanja. Mogoče ga moramo izkašljati,
tako kot ga je Sneguljčica, in je potem s svojim princem živela srečno za vse večne čase.
Zakaj se pravzaprav tako otepamo popolnosti? Zakaj si ne upamo poseči po najvišjem? Tu in tam se celo srečamo na tem nivoju.
51
52
Dovolimo si, da se vidimo in da letimo skupaj. Potem pa se nekako porazgubimo v vsakodnevnih opravkih in se delamo, da živimo
samo navadno življenje. Zelo smo prijazni do vseh, ki jih srečamo,
le včasih nas malce preveč razjezijo. Naučili smo se te igre, in če
lahko pomivam na železniški postaji, se lahko tudi jezim – kdaj pa
kdaj.
Včasih bi ljudi samo klofutala. Hodila bi naokoli in jim dajala
zaušnice. Vendar se mi zdi, da bi jim s tem preveč dala, da si tega
ne zaslužijo. Kaj me briga, če so takšni, če nočejo videti, kaj vse
dobijo od Zemlje. Pa tako veliko si drznejo jemati v imenu svetega
planeta!
Divide et impera – deli in vladaj. Torej, če že imaš, potem tudi
daruj.
Čisto vsem, ki imajo več kot milijon dolarjev, predlagam, da se
odpovejo devetdesetim odstotkom vsega premoženja v korist najbolj dobrodelnih svetovnih institucij za ohranjanje planeta. In da
odkupijo dele Zemlje, tako kot jih odkupuje Sting z večino svojega zaslužka. Devetdeset odstotkov od vseh bestsellerjev – kolikor
je bilo prodanih Harryjev Potterjev, toliko denarja naj gre v Južno
Ameriko, da ne bodo posekali vseh gozdov. In če se Kodeksu piše
podobna usoda, bomo odkupovali Zemljo, zato da dobimo nazaj
svoja pljuča.
Na Zemlji ni zlobe. Zemlja je svet planet. Tu smo zato, da ji prisluhnemo. Mislim, da je to največji dar, ki ga lahko razvijemo. Zaslišati njen ritem, utrip. Da smo lahko eno z njo. Da lahko hodimo
in pozvanjamo tako kot ona, da smo prav tako darežljivi in da smo
toliko tudi njeni. Ona je hkrati v kozmosu in to je njena prednost.
Ko se naučimo vsega, tega, da damo vse, takrat nas darežljivo spusti
in nas odveže te presnete gravitacije.
Kako bi bilo, če bi lahko rekla, da darujem gravitacijo, in bi odfrčala. Samo ne vem, ali bi se potem znala z namero prestaviti nazaj
sem, hmm. Moraš paziti, kaj si želiš, Miranda.
Saj vedno nekaj daruješ samo sebi, nekaj si daješ. Eno zaušnico
in en nasmeh.
Jaz se zdaj učim prejemati. Če se toliko časa daješ, ni treba obupavati, tudi če se preveč razdaš. Na določenem nivoju lahko vedno
dokončaš, vdihneš nazaj vse tisto, kar si prej izdihnil. Temu pravijo
šamani rekapitulacija. Preberi Carlosa Castanedo, vse knjige od A
do Ž. Pa tudi punci, Florindo in Taisho, še posebej če si ženska.
Z njimi sem se srečala in lahko vam povem, da nihče na Zemlji
nima takega daru, kot ga imajo ta bitja – niti ne morem reči ženske
ali osebe. Kajti vse, kar bi lahko o njih rekla, bi zvenelo tako, kot da
govorim o njih kot o ljudeh. Pa to niso, čeprav znajo tukaj uprizoriti
najbolj navadno človeško igro. Drugače pa živijo samo še v sanjah.
Tudi tretjo, Carrol Tiggs, mi je bilo dano videti – takrat, ko je tam
ni bilo. Videti je bila natanko taka kot slika, ki sem jo videla lani
na internetu, nekdo mi jo je poslal. Skoraj me je zadela kap. Vidite,
to je poseben dar, ampak za to ponavadi daš vse. Ne tako, da se ti
vzame – daš.
Danes sem dobila novo uro in prav zabavno je bilo. Potem sem
si na hitro kupila še nov pašček za drugo uro, da bom bolj nova.
Čisto vsa sem si odveč takšna, stara. Najprej si bom kupila nove obleke, zamenjala bom avto, mobitel, vse hočem novo, še računalnik
hočem nov, nov iPod. Medtem je vse zastarelo. Novo hišo hočem.
I want it all and I want it now.
Prej ko dobim vse nazaj, tem bolje. O zločinu in kazni pa sledi, a
še ne v naslednjem poglavju. Najprej se gremo najest. Za konec pa
vam podarjam še tale preprost nasvet, zelo povezan z dajanjem: čim
prej poravnajte vse svoje dolgove.
53
o 54
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
55
56
P
rva stvar, ki mi pride na misel, je, da živimo zato, ker jemo, in
ne zato, da bi jedli. Vse drži in nič ne drži. Med nami obstajajo
celo pranojedci, torej tisti, ki se hranijo samo s kozmično energijo
in pravzaprav ne potrebujejo čisto nič drugega. Kaj bi pranojedci
povedali vsem tistim, ki še jemo?
Mene so oni v resnici odrešili. Kajti prej sem se že počutila, kot
da živim na drugem planetu, če smo se začeli pogovarjati o hrani.
Morala sem razlagati, zakaj mi ni do pitja vina, zakaj mi ni do čebule ali česna, zakaj včasih ne morem jesti niti solate. Slišim lahko
nenavadne zvoke solate, ki mi niso prijazni. Zdaj sem se že naučila.
Mirno jem solato in postajam solata, če hočem. Daje mi svežino.
Postane moja svežina. Vmes pa imava med sabo zanimive risanke.
Super se lahko zabavava, ko jeva druga drugo. Tako kot jaz tukaj
njo, ona mene drugje, tako sva ob tem lahko obe zadovoljni. To bi
bil dober film.
Zelo sem bila sita tega, da sem se morala pojasnjevati.
Zakaj tega ne ješ? ... Morala bi jesti to in to! ... Dajte mi že mir,
prosim. Ne morem hoditi okrog in nenehno razlagati. Pri jedi bi
rada imela mir, ker menda ima še pes pri jedi rad mir. Velikokrat
ravno pri tem opravilu nisem imela miru in mogoče tudi jaz kdaj
komu nisem dala miru. Mogoče pa pri jedi ne bi smeli početi ničesar
drugega kot samo moliti in se zahvaljevati naravi, ljudem – Zemlji
nasploh in tudi kozmosu, ki daje seme, večno, znova in znova, da
smemo še vedno jesti.
V primerjavi s pranojedci se počutim kot zločinka.
Verjetno so se ljudje tako počutili ob meni. Kot zločinci. Bila
sem veganka, nekaj časa sem jedla samo sadje. To je bilo zanje res
nesprejemljivo. Vsi so me narobe razumeli, v vseh pogledih. Sodili
so me, poskušali so me postaviti v okvire, ki mi sploh niso ustrezali.
Dejansko so ves čas lagali o meni in pravzaprav govorili o sebi, o
svojih prehranjevalnih navadah in razvadah. O svojih vezanostih
na okuse.
Bilo mi je zadosti tega in sem začela mešati, tu in tam jesti sir in
ne več samo povsem biološko hrano. Živela sem na takem območju, kjer na zdravo prehrano niso dali skoraj nič. Nekateri res imajo
svoje biovrtičke, to obvladajo, vendar je pridelave zdrave sveže hrane vseeno premalo. Ni supermarketov z biozelenjavo, še na tržnicah
redkokdaj najdeš koga.
Je to res bio ali ni bio, sprašuješ prodajalca, medtem ko razmišljaš, ali mu sploh lahko zaupaš.
Joj, lepo vas prosim! Odpravim se v Trst. Sedaj smo sicer vsi v
Evropski uniji, ampak tam res lahko dobiš vse. Italija je zaštekala
biohrano, biopijačo in bioživljenje. Viva Italia! Italija me je znova
presenetila. Deset točk. Kakor da se je naučila od sestre Kalifornije,
ki je sicer mlajša, ampak zelo talentirana. Na tem področju sta se res
dobro izzvali.
Če so v Kaliforniji sprejeli prvi zakon o naravni prehrani, so v
Italiji našli res zelo dober način, kako jo približati italijanski kulinarični publiki, ki je zelo zelo zahtevna. Zelo so se potrudili, da so klasične recepte priredili za vegane ali makrobiotike in skreirali nove
dobrote po bioreceptih. Če greste v Italijo, pojdite do biotrgovin in
restavracij, morda na kosilo, in si zraven poglejte še njihove prelepe
palače. Že samo to je lahko izjemen kulturni dogodek, lahko pa si
ogledate tudi kakšno zanimivo razstavo. Če si privoščite kosilo tudi
kje drugje, pa primerjate okuse.
Vse skupaj mi je pravzaprav škodovalo, ni mi bilo v čast in tudi
moje telo je postajalo drugačno. Nisem veliko jedla, telo pa se mi je
vseeno spreminjalo.
Sovraštvo zelo spreminja tistega, ki sovraži, in seveda tudi osovraženo osebo. Z mano se je ukvarjalo zelo veliko ljudi, ki so bili
zlobni. Kaj se zgodi, če te nekdo v mislih spreminja v prašiča, te
preklinja in sploh posveča zelo veliko prostega časa temu, da se
ukvarja s tabo?
Nekateri gredo celo tako daleč, da prebadajo lutke s črnimi bucikami: za izgubo lepote, za izgubo seksualnosti, za finančno izgubo...
57
58
Zelo sem bila presenečena, ko sem videla takšno črno lutko v prodaji, kar v knjigarni v središču prestolnice. Ljudem se je to dejansko
zdelo pozitivno. Bele bucike in črne bucike skupaj z navodili, kam
jih je treba zabosti. Nekateri so se celo naučili, da se zraven daruje
še živalske dele in kri, drugi pa si kar sami režejo žile.
Ne vem, ljudje. A ni to brez okusa?
Seveda sem se spremenila na grše, vendar je lepota menda v
očeh opazovalca. Vse to sem ugotovila šele kasneje, prej me kaj
takega ni zanimalo.
Ko so ljudje videli moje spremenjeno, odebeljeno in oteklo telo,
so me spraševali, ali sem si dala pregledati ščitnico, saj sem pojedla
en müsli in eno solato na dan, brez maščob in sladkorja. Eno ali dve
banani zjutraj, ob müsliju pa sojino mleko, tu in tam javorov sirup
– za zdravje in zato, da nisi tako drugačen od drugih. Zelo redko
sem spila tudi malo vina, ob kakem odprtju razstave, ampak mi ni
nikoli dobro delo.
V tem času sem se naučila jesti tudi prepovedane substance.
Tudi acid sem poizkusila – ali LSD, če vam je ta izraz bolj domač.
Ta ti pa zares premakne um, ga celo izniči, te pošlje v morje vseznanja, ali pa v pekel tvoje podzavesti. Če ga je doktor Hofmann
iznašel in preizkusil, ne vem, zakaj naj bi se jaz za to obsojala. Vem,
Lesti, zdaj si pa Lesti – to je drugo ime moje mame – vidiš, zdaj me
boš spet kritizirala.
Takole se osvobodite lastne kritike: že prej ji poveste, potem te
pa ne more kritizirati, ker se mora s tabo samo smejati. Kako pa
lahko razorožite ljudi, ki vam govorijo, kako dobrega odojka so ravnokar spekli, kakšne dobre klobase so zadnjič jedli, ter se vsevprek
nasilno hvalijo z ne vem kakšnimi jedmi?
Spokorila sem se za to, da sem jedla bitja, ki se jim sedaj globoko poklonim in ki so lahko tudi moji učitelji. Kot na primer delfina,
ali polža, ali žabo, srno, fazana ...
Pojejte kdaj kaj takega, kot so čarobne gobice. Vendar vedite, da
je to hrana za bogove. In, prosim, samo na lastno odgovornost! To
ni bil nasvet v smislu, jejte vse skupaj. To je hrana za bogove. Če
čutite, da ste del božanskega, potem poskusite tudi to. Videli boste,
da je polž lahko modrec in da se lahko od njega v neskončnost učite,
da je krava res sveta žival, da ima vsaka žival svojo evolucijo, neodvisno od človeške prehranjevalne verige.
Še vedno pa se opravičujem prav polžem, ki sem jih jedla le
enkrat samkrat. V nekem francoskem filmu o naravi so mi pokazali
popolnost: dva v paru, v zanosu, zlita med sabo. Takšnega zlitja človek ne doseže kar tako. Prijatelji so mi pokazali, glej, na sebi nosijo
galaksijo, oni so od tam. Drugi pa so mi rekli: Delfini, to so angeli!
Pojedla sem tudi košček prekajenega angela, oprostite mi, delfini.
Vendar ne morem reči, da mi gre na bruhanje, če pomislim, da
ljudje jejo kite in delfine ali da ta trenutek iz odprte lobanje jejo
opičje možgane, medtem ko je opica še živa. Ne morem se niti ne
strinjati s tistimi, ki vam v daljnih deželah ponudijo pečenega psa ali
v kaki zelo civilizirani deželi podganje burgerje. To je stvar lastne
presoje, okusa in stila, kaj ti paše in kaj ti ne.
Ne vem, zakaj živimo. Verjetno ne zato, da jemo. Mogoče pa
bi morali biti kot kolibriji, ki samo srkajo nektar. Ali pa bi morali
samo plesati lepe plese, drug drugemu uprizarjati igre in magične
predstave, takšne, kot je odpiranje cveta v jutranji rosi. Mogoče pa
bi potem lahko dovolj hitro leteli, da ne bi mogli več šteti utripov
svojih navideznih kril.
Včasih se mi zazdi, da hudo grešim, ko si privoščim to hrano.
Zdi se mi, da ne potrebujem nič od tega. Po drugi strani pa si rečem,
poglej, koliko si že drugačna, bolje je, da se malo igraš na tem področju. Ali ni bolje, da se nekoliko prilagodiš, če si že z ljudmi?
Jej malo po njihovo, popij tudi kakšno kavo in se ne zmrduj. Tisto
mleko lahko tudi blagoslavljaš ali nosiš s seboj sojino mleko, kar mi
seveda nikoli ne uspe.
Takšni so nasveti mojih vodnikov, a jih vendar vedno ne poslušam. Kar spremenim pravila, kar mi vsi po vrsti tudi očitajo, torej
moram začeti bolj poslušati.
Telo se mi je tako spremenilo, da od tistega, kar je opisano v
prejšnji knjigi, ni ostalo nič. Zdaj vemo, za kaj je šlo. Ne vem, kaj
naj napišem o teh, ki so na tako negativnih nivojih zapravljali svoj
čas. Dobro se še spomnim Dalajeve nenavadne zgodbe, ki jo je enkrat prinesel iz mesta.
59
60
V frizerskem salonu naše prijateljice – ne vem, kako naj ji sedaj
rečem, to naj bi namreč še vedno bila – je v zadnjih prostorih, kjer
je imelo osebje svojo kadilsko sobico in chat room, našel sto dvajsetkilogramsko debeluško z dolgimi lasmi, na kateri je pisalo Lidia
Asta. Takrat mi ni bilo več tako ime.
Na Lidio so bili jezni. Videli so, da ima šibkost, da hoče biti lepa
in suha in da se želi tako tudi doživljati. Najlažje bi jo kaznovali, so
razmišljali, če bi jo spremenili v debeluško. Res sem taka tudi postajala in hkrati doživljala, kaj pomeni izgubiti nečimrnost – pozabiti
na to, da ogledalo obstaja, in se videti božansko tudi v nepopolnem.
Resnično velik izziv.
Pijem pa zelo veliko, najmanj tri in pol litra vode na dan. Veliko
zaužijem tudi vitamina C in naravnih pomarančnih sokov – vsaj
dva decilitra na dan – ter tu in tam tudi kakšen kalcij in magnezij.
Tudi selen priporočam vsem, razen najstnikom, ki jih še razganja od
energije. Na tej stopnji, na kateri sem, mi to zadostuje.
Najbolj bi mi ustrezala samo rastlinska hrana, ampak moram
zamenjati deželo. In krog ljudi tudi. Moji prijatelji sicer že živijo
tako, samo vedno izgleda, kot da si vsi nekaj odrekajo. Meni pa je
v resnici tako popolnoma lepo. Saj bi lahko naredili kompromise
in rekli: Do sem bomo grešili, od tu dalje pa ne. Recimo, delfina ne
bomo šli jest, lahko pa pojemo kdaj kako sardelo, saj je rastlinojeda.
Malo razmisliš in ti je jasno.
Vendar je moja prijateljica, magistra kemije, ki raziskuje ribe in
školjke, v njih našla ogromno arzena, daleč čez dovoljeno mejo.
Menda bo o tem pisalo tudi v časopisih. Skratka, ribe iz morja so v
večini že strup.
Pa postrvi, ki jih hranijo z umetno hrano, bi tudi povsem odsvetovala. S tem se jaz ne bi hvalila. Samo spomnite se, kakšna je
postrv, ko ve, kaj jo čaka. Ali jastog, ki ga potegnejo iz akvarija.
Človek ima rad igro s smrtjo, sladostrastne poglede na postrv, ki se
muči v prepolnem ribniku ali akvariju: Ja, glej, tale bo moja. To mi
ujemte. Mmm. In školjke, ki jih prinesejo k mizi: Mmm, kakšen
ponos naši mizi. Kakšen izziv našim tekmecem, kakšen afrodiziak
za naše perverznosti!
Koka je menda draga. Če smo pri hrani in pijači, če smo omenjali tudi hrano bogov, lahko povemo kaj tudi o nasprotnih poživilih. Nekateri jih imenujejo rekreativne droge – ne morem verjeti.
Ne morem verjeti tudi tega, da je civilizaciji uspelo stlačiti skupaj heroin in marihuano. Pri skunku je že treba biti malo bolj pozoren. Ampak marihuano, ki jo nekje predpisujejo kot zdravilo, drugje
obravnavajo skupaj s heroinom. Pa prepričuj bedake, in tu mislim
čisto vse bedake, ki v to zgodbo verjamejo – vključno z vami, gospod Bush. Upam, da takrat, ko bo tole izšlo, ne boste več na položaju.
Katastrofa. In to pri najboljših stvareh, ki nam jih je Zemlja dala.
Po drugi strani moram poslušati izjave v stilu, ti, a si slišala mogoče,
da soja povzroča raka na dojkah? Kar v večini zdravi ljudi, in soja je
tako zdravilo, se lahko hipoma spremeni v lastno nasprotje.
Samo da lahko kje najdejo vrzeli – takoj so vsi odrešeni. Kakšna
je bila tista soja? Soja mora biti naravna, popolnoma biološka, in ne
genetsko spremenjena. Kaj pomeni genetsko spreminjanje in kaj
konec koncev pomeni tudi cepljenje atomskih jeder? Kako vpliva
prvo in drugo na nas, na našo hrano in naša telesa?
Nekatere stvari so prepovedane, nekatere so zapisane poželenju,
nekatere podzemlju. Odvisnosti od vseh poživil, zdravil in afrodiziakov niso v čast ne osebi, ki jih konzumira, ne planetu samemu.
Prostora je dovolj za vse. Vsi bi lahko bili siti in menda naj bi
bilo to zelo enostavno. Enostavno naj bi bilo tudi pogozditi Saharo
s kokosovimi palmami. Zelo enostavno pa naj bi bilo tudi živeti
zdravo.
Tu, ob morju, sem vesela, ko vidim, da ljudje sadijo vedno več
oljk in sadnih dreves in da imajo lepe vrtove. Veseli so, ko imajo po
napornih dnevih čas, da se posvetijo naravi, ki vedno znova obdari,
ne samo z učenjem, tudi s pridelkom od naučenega. Zemlja vedno
daruje najboljše.
Upam, da bom spet dobila možnost najbolj visokovibracijske
prehrane: mango, avokado, kakšna banana, kokos, papaja, pomaranče in kak ananas. To bi lahko jedla le nekje v subtropih.
61
62
Kaj je prav jesti in kaj ne, ne more nihče vedeti bolj kot vi sami.
Kaj je moralna sodba in kaj je resnična potreba vašega telesa? Kaj
je prepričanje, kaj je naučeno, kaj je navada? Kaj je zasvojenost?
Meni ni več do tega, da bi hodila po svetu in to razlagala. Raje se nekam skrijem in živim zelo po svoje ter čakam na to, da se znajdem
v Kaliforniji, kjer je toliko krasnih biotrgovin in veganskih restavracij. Tam se imaš lahko fajn na fensi način.
Ni ti treba pripravljati prav nič, vse je že pripravljeno, celo solatni prelivi po tvojem okusu, ni ti jih treba niti vsakič znova zmešati.
A tudi na tako prehrano je treba biti nevezan. In se tu in tam
postiti in videti, koliko si res mentalno okupiran s hranjenjem. Na
živce mi grejo vsi, ki tako poveličujejo domače kuhinje iz otroštva
in so naravnost zaljubljeni vanje. Zadišalo je po sladkih piškotkih in
materini ljubezni. Še vedno se zalivajo z mlekcem ... iz ženskih prsi.
Večni dojenčki na materinih prsih. Ha, ha, ha.
Ne verjamem, da je raj v takšni infantilnosti. Mislim, da sta
Adam in Eva bolj odrasla. Menda zdaj jesta z dreves neprepovedane sadove.
Brala sem, da se je Babaji hranil – nazadnje, ko se je ponovno
pojavil nekje v Ameriki – samo z arašidi in figami. Tudi meni bi to
zelo ustrezalo. Povsem moja hrana. Vendar sveže fige, ne suhe. Ali
je kje mogoče, da bi imela ves čas sveže fige, da bi vse leto rodile?
Morda bi morala malo menjati s češnjami, indijskimi oreščki. Jedla
bi samo sezonsko sadje. In jagode, maline, marelice in hruške. Breskev že dolgo časa ne jem, pa škropljenega grozdja tudi ne. Pred začetkom tega poglavja smo se z moško ekipo pošteno najedli. Včasih
se počutiš res dobro, če imaš polno hrane v telesu in te notranje
izgorevanje nekako greje, postane ti toplo.
V nekem obdobju sem jedla samo enkrat na dan. Na hrano sem
se spomnila šele ob petnajst čez štiri, ob petih pa sem nekaj čisto
majhnega pojedla. Mojster je rekel, da postaneš bojevnik šele takrat, ko ti uspe, da enkrat na dan poješ pest trde hrane in jo pripraviš
z veliko vode. To je menda prva stopnja bojevništva.
Mojster, ne vem, ampak mislim, da bi tole lahko potrdili samo
pranojedci. Spomnim pa se, da so bili tudi šamani, ki so jedli samo
toliko. V eni pesti? Lepo vas prosim! Včasih vidim, koliko se ljudje
bašejo, a eni kljub temu ostanejo povsem suhi. Saj vendar nimajo
vsi bulimije ali anoreksije? Zdi se mi, da ljudje zelo veliko porabljajo. Če pridem v njihov svet, se zgodi, da postanem zelo potrošna.
Kadar začnem konzumirati, postanem oni, zlijem se z njimi, drugače ne gre. Vem tudi, da je to samo vloga, kjer naredim kompromis
v smislu socializacije in druženja s soljudmi, vendar so posledice na
meni vseeno vidne. Morda na tem področju še nisem povsem zlita
sama s sabo. Potrebujem drugačne, boljše razmere za to. Ljudje me
v tem prostoru premalo stimulirajo. No, Italijani pa me. Mogoče
moram malo več zaslužiti, da si lahko potem vse to spet privoščim. Naučiti se moram spet komunikacije s telesom, da mu lahko
preprosto rečem, poglej, prosim te, porabljaj sedaj energijo, da tole
urediš.
Kar pa se tiče pijače – če bi tale hip s tega sveta izginil ves alkohol ... Juhuhuhuhu! Ali si lahko mislite, koliko me jih je zdajle
hkrati zabodlo? Me razumete, da so to tisti, ki so najbolj zasvojeni
z alkoholom? Vendar alkohol res ne daje toliko blaženosti, kot bi
si jo vi tukaj na Zemlji dejansko lahko privoščili. Nekoliko odpre
čustva, upate si malo več. Kaj pa potem? Malo greste čez rob, potem pa vam je desetkrat bolj žal. Čisto vsi vemo, kako je, ko greš
gor, in tudi, kako je, ko zgrmiš navzdol. V bistvu isto kot na drogah.
Saj alkohol je menda neke vrste droga in živim v civilizaciji, kjer je
vsak deseti pijanec.
Afrodiziakov pa ne mislim žaliti ali blatiti. Napisala sem celo
članek o tem, za neki modni časopis. Menda je bil to najboljši članek v moji krajši novinarski karieri. Naredila sem nekaj zanimivih
intervjujev in dobila tudi rubriko Štirje letni časi. Vendar z njo nisem
uspela. Sploh se ni splačalo, ljudje me niso razumeli, pa tudi publiko so mi vedno poskušali malo prikriti.
Pride čas, ko ne moreš več v klasične restavracije, kjer na jedilniku nimaš več kaj izbrati. Nekajkrat rečeš: Ne, hvala, potem pa se
moraš od takšnega življenja posloviti.
Medtem sem se srečala tudi s Carlosom Castanedo v enem od
njegovih materializiranih dvojnikov na Zemlji. Sedel je z nami za
63
64
okroglo mizo v Omega Centru v bližini New Yorka. Tam smo imeli
delavnico in tudi on je bil tam. Kako smo se spoznali in kako smo
se srečali? Več o tem kasneje.
Velikokrat so mi rekli, da so se nekateri modreci samo pretvarjali, da jejo. Nič niso jedli, samo pili so. O mojstru Saint Germainu
je bilo to zelo znano. Živel je na francoskem dvoru skoraj dvesto
let. Kadarkoli so ga videli, nikoli ni nič jedel, samo pil je vodo. Nekateri so to opazili, drugi pa sploh ne. Ti so se verjetno preveč basali
z dvorno hrano.
Carlos pravzaprav ni bil Carlos, bil je povsem natančno izdelan
lik. Imel je svoje ime in priimek. Gojil je ostrigarje. Sedel je z nami,
z zdravniki, risarji in komiki. Skupaj s sestro sva bili tam. Nič ni
jedel, vendar se je ves čas delal, kot da nekaj nosi v usta, in malo
je tudi izginevalo z njegovega krožnika. Vendar ni nič jedel. Zelo
dobro se je pretvarjal, vsi so bili prepričani, da je jedel, vendar sem
ga jaz podrobno opazovala in videla, da ne je.
Aha, pa Florinda me je v istem času, ko sem jo zalezovala in
ušla njenim čuvarkam, pred svojo hiško pričakala z rižem in s pečeno piško v centru, kjer so kuhali samo vegetarijansko hrano. Se
mi je res posmehovala, čistunki iz zatežene Evrope. Florinda, zares
kreativno, hvala.
Carlosa pa sem spraševala, kaj je z njihovo hrano, ko sva neko
jutro potovala v velik šotor na tensegrity. A misliš na to, da zjutraj
jejo toliko jajc, me je vprašal. Začudila sem se, ko mi je sporočil
do takrat meni neznana dejstva o njihovi skupini. Vidite, materializirani dvojnik ima vse podatke pravega doktorja antropologije,
profesorja Carlosa Castanede.
Tudi v sanjah mi je bilo vedno zelo čudno, če mi je kdo rekel, da
gre jest. V nekih sanjah sva se z bivšim znašla v neki kuhinji. Prav
romantični, taki angleški, domači. S čajnikom v roki sem šopala z
njim po hodniku. Rekla sem mu, ti, a si predstavljaš, da si midva
celo čaj kuhava tukaj? Smejala sva se, saj sva vedela, da je to samo
v sanjah izdelana vloga. Mogoče pa imajo v teh sanjah tudi kaj za
jest?
Skratka, nekje hrana nekaj pomeni, drugje nič. Lahko je samo
zabavna igra, ki se jo igrajo igralci. V tem primeru mislim, da tudi
ni problem spiti kak kozarček. Ampak režiser filma Kokain je umrl
od prevelike doze kokaina. Srce je imel slabo, koliko pa je kokain k
temu prispeval, se ne ve.
Aha, zabavam se, ko gledam mlajšega brata Jamieja Oliverja,
kako aktivno spreminja gledalčev pogled na pripravo in sprejemanje hrane. Seveda, ob novi kreativnosti je lahko tudi kuhanje kozmično. Vsaj za zemeljske želodce ...
Jejte, kar jeste. Ne gledam rada v vaše krožnike. Ne da vam zamerim, ampak nimam toliko časa.
Pa dober tek.
65
o 66
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
67
68
Č
e bi me zdajle vprašali, česa mislim, da se je treba na Zemlji
najbolj naučiti, bi vam rekla, da poslušajte tale stavek, pa vam
bo jasno: Delo je ljubezen, ki postane vidna. Jaz razumem, da je to
edini način samorealizacije na planetu. Da se zavedaš, da enostavno si samo ljubezen in da se lahko aktivno izraziš samo tako, da
tukaj deluješ. To pomeni, da si ves čas na pravem mestu, ne samo da
deluješ tako, da nekaj spreminjaš in potem premikaš stvari iz enega
kota v drugega. In potem nazaj. Ali pa naokoli prenašaš slamo, ali
prekladaš kup gnoja, ali prekladaš kupe sena. Krave pa mukajo v
hlevu. Ne, takšno delovanje bi nam ne bilo pravzaprav nič v korist.
Akcija sama je pomembnejša od molitve, pravi Dalaj Lama.
In danes ima rojstni dan. Budisti vsako opravilo posvečajo njemu.
Boga tam menda ni, razsvetljenje pa je. In tisti prvi, ki je to pokazal,
je tisti, h kateremu marsikdo moli. Moli pa tako, da živi aktivno.
Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako se moli. Tako nekako, da vsako stvar, ki jo primeš v roke, posvetiš, da notranje posvetiš vsako
dejanje, ki ga narediš, da presvetliš vsako besedo, ki ti prileti iz ust,
da se zavedaš, kaj govoriš, da se zavedaš tudi svojih misli, ko si popolnoma tiho – navzven, navznoter pa deluješ. In menda šteje prav
takšno delovanje. Tudi misli menda ustvarjajo posledice. Iz njih je
stkana sedanjost, iz njih se tke prihodnost.
Ko takole gledam naokoli po tem svetu, mislim, da ni še nihče
našel svojega resničnega dela, razen nekaj prijateljev, umetnikov, v
bistvu tistih ljudi, ki me v resnici zanimajo. Tisti, zaradi katerih sem
še vedno tu, ki me animirajo, inspirirajo in mi s svojo akcijo kažejo
neko pot, neko smer. Kažejo mi, da pripadamo isti skupini ljudi,
kajti mi svoje delo naravnost obožujemo. Mi v njem tako uživamo,
da nam pravzaprav nič drugega ne pade na pamet – recimo, kakšni
celonočni partiji v diskoteki Ambasada Gavioli, to bi bila za nas
res prava dolgočasna muka. Cel kup ljudi v nekakšni temi, pod ne-
kakšnimi lučmi, na nekakšnih drogah, po enem in istem ritmu pleše,
tanca, se zvija – na vedno isti način. Ob isti uri vzamejo ekstazi, ob
isti uri se začne kokainska črtica, ob isti uri popijejo še toliko in toliko alkohola. In na isti način vsakič počnejo vse isto. In z isto iluzijo
pridejo in z isto iluzijo odidejo. In tudi naslednji dan doživljajo isto
krizo. In nekaj dni jih to še drži in čistijo ušesa in čistijo svoje telo od
strupov. In potem jih že nekaj grabi, kajti prihaja nova mrzlica.
Takšne vrste zabave naj bi bile nekakšni vrhunci tukajšnjega
zbliževanja, združevanja. Mislim, da je stvar v resnici bolj intimnega značaja. Mislim, da je tisto, kar je najbolj v ospredju kot hollywoodski blišč, kot imidž zvezdnika tukaj na Zemlji, iluzija. Čaščenje
iluzornih ikon in nekaterih mojstrov, ki izkoristijo iluzijo za svoje
razsvetljenje. Kot povsod drugod. Ima nas svuda.
Vendar to ni tisto, kar je v resnici v ospredju. Zakaj pa želi biti
Brad Pitt še dizajner svojega pohištva? Denarja ima dovolj, a ne?
Časa kar nekaj, ker je dobro organiziran, in želi si malo kreativnosti,
ker – kaj dosti kreativnosti pa res ne potrebuješ več, ko te oblečejo,
namaskirajo, ti dajo tekst v roke, ko imaš odlično pozornost kamere
in režiserja, ki te oblikuje. Torej – koliko kreativnosti je v resnici potrebne, da Brad Pitt odigra Ahila v Troji? Z mojega vidika skoraj
nič. Zato fant v prostem času rad dizajnira. Mogoče bo začel celo
slikati, jaz bi mu kaj takega zagotovo priporočala. Zato ker vidim,
da išče. Išče novo smer, novo pot. Zakaj Keanu Reeves tako rad
hodi na oder? Zdaj je baje zamenjal bend. Tam hoče igrati, hoče
imeti prost ventil, hoče imeti nekaj, kar bo prišlo direktno iz njega,
ne skozi režiserja in skozi vse scenariste. OK, bo pa še producent v
kakem filmu, pa bo mogoče kdaj še režiser. Da bi kdaj režiral – to,
Keanu, ti gotovo priporočam.
Lahko ga vidim v vlogi fenomenalnega režiserja. Mislim, da je
eden najbolj predanih ljudi v filmski industriji. To, kar mi pokaže na
splošno, s celovito predanostjo, presega vse, kar si lahko na Zemlji
predstavljam človeškega. Presega tudi vse fizične napore, presega
vse dimenzije predanosti in ljubezni. On financira kostumografe ali
scenografe, ko jim producenti zmanjšajo zaslužek. Rekel je, da bo
dal od svojega, ker da že tako ali tako dobi veliko, važno je, da tim
dobro dela. Važno je, da se bo naredilo nekaj res dobrega. Njemu je
69
70
bilo pri tem popolnoma vseeno, ali bo zato dobil toliko in toliko sto
tisoč ali milijon dolarjev manj. Kajti vsote, ki jih nekateri prejemajo
za svoje delo na Zemlji, so prav zastrašujoče. Recimo, ne morem si
predstavljati, kako se počuti Cameron Diaz, ko podpiše pogodbo
za 20 milijonov dolarjev. Ne morem verjeti, da lahko Julia Roberts
podpisuje pogodbe za 14 milijonov dolarjev, pri tem pa se samo
smehlja v kamero. Usta ima pa res lepa in velika. Ampak v resnici
to pravzaprav ni njen resnični zaslužek.
Spraševala sem se, koliko bi morala vsak dan zaslužiti z delom,
ki ga opravljam, če dobi Julia Roberts tak honorar. Ali pa Demi
Moore, ki je začela z najbolj plačano igralko. Ali pa tale punca za
Wonderbra, Herzigova. Sto tisoč dolarjev na dan je pa res malo
premalo za honorar, ne? Ne morem si predstavljati, kolikšen bi moral biti v tem primeru honorar Dalaj Lame. Po moje bi moral biti v
milijonih dolarjev, glede na to, koliko dobi neka punca z znanjem,
ki ga ima njeno telo – sicer zelo lepo – da se postavi pred kamere,
in to je to. Aa. Jaz vem, da v Hollywoodu že vejo, da resnični junaki
prihajajo od zadaj, na skrivaj, da glavnih junakov še niso odigrali.
Za Arnieja recimo mislim, da je veliko bolje, da je guverner Kalifornije, kot da bi še nadaljeval s Terminatorji. Ker to zanj res ni bil
več izziv. Odsvetujem pa mu toliko avtov in hiš. Pa če se vsak dan ne
zmanikira, tudi ne bo nihče opazil.
Dejansko ljudi, ki zaslužijo take vsote denarja, popade nekakšna
mrzlica, ker nekaj s toliko denarja pač moraš početi. Keanu, tukaj
dobiš deset točk od desetih. Ampak to ni več faks, ocene bi morali
zvišati. Torej sto točk od sto, dr. Reeves. Kajti to, kar delaš z denarjem in kako denar razumeš, je fenomenalno.
Vašo pozornost vedno poskušam usmeriti tja, kjer je najboljši
možen primer. Kako recimo porazdeljuje denar Sting, je razsvetljenje številka ena na planetu. Kako Bono vztrajno deluje planetarno,
gotovo spada med prvih pet. Kako je Bill Clinton kot predsednik
ZDA delal predano, mislim – tudi če se nisi zanimal za politiko, si
hotel videti predstavo. Na žalost pa je bil Ronald Reagan res samo
igralec. Naj mi politiki pri tem oprostijo. Vidi se, ali si karikatura,
vidi se, ali si lutka, vidi se, ali si glavni igralec – vidi se, kdo si. Na
vsakem nivoju se vidi, ali res delaš delo, ki te izziva, ki te pelje na-
prej in ki te vedno nadgrajuje, ali pa si ujet v kolesje nečesa, kar
imenujemo služba. Jaz nikoli nisem mogla biti v službi. Najhuje na
svetu mi je bilo pomisliti na to, da bom imela nad sabo šefa. Pa kdo
mi bo tukaj šef?
Jaz nisem našla popolnega učitelja. Pri mojih dvanajstih je umrl,
pa še potem sem ugotovila, da je imel kar nekaj napak. Tukaj nisem
mogla posvetiti vsega svojega življenja nikomur. Tudi v nobeni religiji nisem našla pravega svetnika. Vsaj moje oči ga niso videle. Ko
pa sem ga našla, sem tudi katoliške svetnike spremenila v, recimo,
poveljnike vesoljske ladje.
Delo osvobaja. Hmm, velikokrat sem uporabila ta pregovor, ki
je popačil delo. Hitler je pač uporabil besedo, na kakršenkoli način
je hotel, in ljudje so jo lahko tudi razumeli na kakršenkoli način.
Če grem v Auschwitz, kamor sem tudi odšla, in nad vhodom vidim
ta napis, mi ob njem lahko postane slabo. Ampak dejansko – če v
tistem času, ko je bilo v mojem življenju najhuje, ne bi imela svojega
dela, me ne bi bilo več tukaj. Pri meni je lahko zatajilo vse, ljudje
so me lahko razočarali do konca, lahko so me popljuvali največji
svetniki – takšni so bili v mojih očeh – lahko so me izdali popolnoma vsi.
In v tem času, ki ga opisujem, je prišlo tudi do takih grobosti,
da sem videla samo še bele niti iz svojega trebuha, ki so odhajale
neznano kam. Tudi pokrajina je imela samo še obrise, kot da je potopljena v mlečno tekočino. Tako sem videla svet. Slišala sem bitje
srca in gledala v belino žarkov. O smrti se nisem spraševala, ker
misli ni bilo. Bila je ena sama neskončnost. Tudi snega je bilo takrat
ogromno.
To je zelo žalostna zgodba. Delala sem kreativni center za otroke, ker so mi bili otroci takrat ne samo edina inspiracija v človeškem svetu, ampak večinoma tudi edina tolažba in edina resničnost,
ki sem jo premogla v komuniciranju s svetom. Ampak moje delo me
je reševalo. Pred očmi so bile slike, ki jih še moram ustvariti. Iz sanj
so se stkale in v viziji sem jih uzrla.
Ustvarjala sem recimo Planete in Štiri letne čase v akrilni teh71
72
niki – reliefe, male plastike. Lahko bi rekla, da sem iznašla svojo
tehniko. In da je ni ustvaril nihče ne prej ne potem. Lahko bi jo kdo
ponovil. Te tehnike sem naučila veliko ljudi. Videlo se je, da so se
učili pri meni, ampak ni bilo isto. Ni moglo biti isto. Energija je
bila v njih stkana na tak način, da je bila jasna in lastna le meni. To
tehniko sem leta 1997 končala. Naredila sem zadnje slike, mislim,
da so bile to Galaksija, potem še Atlantska palača in Dioniz po naročilu. To je bilo vse. Rekla sem si, da je konec. Lahko še kdaj kaj
ustvarim, ampak v tej tehniki sem povedala vse. Vse sem izrekla.
Končala sem planete, šla sem do konca kozmosa, po galaksiji sem
se vozila, pristala v sončnem sistemu. Res sem se vozila tam. Ko
sem slikala Marsa, me ni bilo tu. Del dneva mi je nekako izginil.
Nisem ga mogla najti. Takrat sem živela sama in pregledovala sem
podrobno vse trenutke preteklega časa. Čas je zame izginil. Kje sem
bila takrat, tiste tri ure? Nisem in nisem mogla ugotoviti. Nakar sem
videla, da sem bila na Marsu – ker sem pač slikala Marsa. Ne vem,
kam je takrat odšlo moje telo.
Ko sem slikala, sem velikokrat videla štiri roke, ki so še slikale
zraven. In preden sem začela, so prišla bitja, ki jim rečem kreativni
vodniki vesoljske ladje. To so tako ostra bitja, za človeka tako grozotni, da ... Če jim je grozen angel, ko ga vidijo – Rilke pravi, da
moraš umreti, če hočeš videti angela – potem so ti vodniki v svoji
grozoti še desetkrat do petnajstkrat hujši. Lepi so, ja, ampak so jekleni, oklestijo te do konca. Oklestijo te kot nekakšna mašina, kot
flajšmašina – zelo kozmična sicer – in tam notri te premeljejo, ni te
več. Ni te več. Potem pa zaupaj, da te bodo sestavili na novo! Vidite,
tudi to je delo. Koliko bi na Zemlji plačali za to? Koliko bi plačali
za tak scenarij, če bi se ga res odločili razvijati? Včasih si pogledam
kake filme, ki veljajo za dobre, ampak celo tri četrtine od tega so
same neumnosti in brezveznosti. Scenarij sploh ne stoji, nima realne
podlage. Je čorba, ki je nihče ne bi jedel, gledajo pa jo lahko.
Tako ali tako pa je dokazano, da vse stvari v svetovih, ki jih tlačijo skupaj, ne morejo obstajati. Naredijo pa nekakšno novo realnost,
skreirajo nekakšen tak, na tričetrt ali na pol astralno resničen svet.
In to potem prodajajo folku. In to za isto ceno kot recimo Dreamworksove ali Disneyjeve risanke. Ko dobim za isto ceno prvo ali
drugo devedejko, ne morem verjeti. A imam informacijo, kaj je zares dobro, kaj je najvišje možno vibracijsko polje, tako kot diamant
v materiji. In če mi potem nekdo tam ponuja cirkonij, bom pa ja
izbrala diamant! Ah, na tej Zemlji pa res ne vejo, kaj je vrednost,
kaj je resnica. Tukaj se vse meče v isti koš. Vsebina je tako ali tako
nepomembna. Knjiga stane toliko in toliko, ker ima toliko strani. Ja
pišuka, a nam tiskar določa ceno? Ha ha.
Bill Clinton je za začetek dobil deset milijonov dolarjev, ko je
napisal svojo avtobiografijo. Vse čestitke, Bill. To je strašna stvar,
da napišeš takole tisoč strani. Vem, da jih nisi pisal sam, ampak
kljub temu.
Moje delo je bilo recimo tudi pisanje pisma Billu Clintonu, takrat ko je afera prišla na dan, ko je bilo najhuje. Tri strani sem
napisala, ob treh sem poslala e-mail v Belo hišo in že vnaprej sem
povedala, da tega najverjetneje ne bo dobil, ker tudi tam ne zaupam
skoraj nikomur. Videla sem v zaroto in sem napisala vse, kaj naj počne. Sklicevala sem se tudi na slovenskega predsednika, pri katerem
sem bila v tem času osebno sprejeta, in njegovega sina, s katerim
sem takrat prijateljevala.
Poglejte, opazila sem, da so ljudje profesionalni le v službah,
doma pa – kot da jim to ni potrebno. Ampak v resnici ni tako. Jaz
moram biti doma prav tako profesionalna, saj delam doma. Pravzaprav sem glavna v tem, da propagiram home office. Zdi se mi, da
bi morali delati samo še tako. Vse službe, pri katerih je to mogoče,
bi morali opravljati od doma. Samo tu in tam potovati v centre, kjer
se srečuje več ljudi ali ekipa. Domovi bi morali biti v naravi, se mi
zdi. No, ampak to spada že v eno od naslednjih poglavij.
Delala sem torej tisto hišo, z ljubeznijo sem jo tkala, ja, tam okoli
dvesto trideset kvadratnih metrov je imela. Ko so me nasilno izgnali
– o tem več v poglavju O zločinu in kazni – sem se reševala na svoj
način. In umetnost mi je tukaj res v oporo. V tem svetu lahko letiš
najdlje. Gledala sem filozofe, gledala sem znanstvenike, tiste najboljše, ki tukaj spreminjajo melodijo razumskega. Takšni me znajo
vedno potrditi. S svojim umom mi najdejo ravno pravo formulo, da
73
74
jo potem lahko serviram znanstvenikom, strokovnjakom. Ker tole,
kar govorim, na določenem nivoju zveni kot čista pravljica. Stephen Hawking, najlepša hvala za vse. On bi mi v vsakem primeru
lahko pritrdil. In to tako, znanstveno, strokovno, da bi me potem
razumeli čisto vsi. Ker vse to, kar govorim, je na enem od nivojev
že zdavnaj znanstveno dokazano. Samo vse skupaj morate slišati
v drugi besedi, iti morate tja in tam vse skupaj prevesti. To je vse.
Tudi jaz moram narediti tako. Tudi jaz moram drugam, da se učim
tukajšnjih jezikov.
Rada sem se učila jezikov. Včasih se mi je to zdelo koristno. Potem se mi pa niti to ni več zdelo tako koristno. Če ne uporabljam
vseh tistih besed, ker tega v mojem svetu več ni, zakaj bi se morala
te besede učiti? Jezik se vendar učiš zato, da ga uporabljaš za smiselno komunikacijo.
Billu Clintonu sem torej poslala tisto pismo in to je spadalo v
moj delavnik. Tak, za kakršnega nihče ni vedel. Na vse strani sveta
sem razpošiljala angelske kartice in nekateri res pomembni so se
zanje zahvaljevali. Delala sem mirovni projekt, A Friend in Need is
a Friend Indeed oziroma Prijatelja spoznaš v nesreči. In kdor hitro
da, dvakrat da. To je bila pomoč ubogim v Bosni po vojni. Vedno
se mi je zdelo, da moraš skozi delo veliko dajati, moraš se ljudem
dati. Najbolje se jim daš tako, da nekaj ustvarjaš. Ni se mi dalo ves
čas kuhati v kuhinji in materializirati peciva. Zdelo se mi je, da je
nekoliko dolgočasno, če se moraš ves čas udejanjati na isti način.
Fantje so pa še vedno tako radi hodili k mamam na kosila in na
jabolčne pite in deserte in na vonj tiste kuhinje. Razumete? Meni
je bilo to premalo. Vidim ljudi, kako krasno pašejo v svojo vlogo
izjemnega profesionalca. Nekaj jih je na ministrstvu za finance, nekaj je ministrov, mojih prijateljev. Bili smo ambiciozna generacija.
Zdaj gledam pomembne face na televiziji, to so bili na fakultetah
moji letniki. Zdaj so pomembni: ministri, direktorji uprav, poslanci,
kaj še vem kaj, v glavnem direktorji. Pa znanstveniki. Doktorji. Kar
hočeš.
Kdor ljubi svoje delo, bo šel v večnost. To je po moje res. Pa res
ni važno, kakšno je to delo. Res lahko vse življenje melješ moko – če
ti uspe ob tem ves čas ohraniti visok nivo zavesti in ti ni niti dolgčas
niti se nikoli ne naveličaš. Lahko pa padeš v nekakšno kolesje, a tudi
tako delo lahko spoštujem, se mu lahko poklonim. Ampak res se mi
zdi, da bi se morali ljudje pri delu veliko bolj izzvati. Na kreativno
komponento največkrat pozabijo. Ali pa na to, kako dostojno lahko
kako stvar napraviš ali koliko svobode imaš lahko pri delu. Vsi se
sprašujejo, koliko bodo zaslužili, koliko bodo imeli dopusta, koliko
bodo lahko plačevali zavarovalnin, zdravstvenega varstva ...
Z mojega vidika je to povsem postranskega pomena, kajti če drevo cveti, ponavadi tudi obrodi. Ponavadi. Je pa lahko tudi drugače.
Vsakomur privoščim maksimalno dobro delo. Da bi bili res kreativni, da bi lahko prišli in rekli, glejte, šef, tole in tole sem odsanjal,
ta zgodba mi je res spremenila pogled na svet. In bi ga prepričali v
najbolj nor plan. Ne pa, da mi vsak že takoj reče, da se zaradi tega
in tega zakona to in to ne da narediti. Da me že takoj omejijo. Že
prej mi povejo, kateri zakon me bo zdaj zajebal. Mislim ...
Skratka, v tej svobodi, kako daleč lahko pluješ v svojem delu
– v tem je vse. Zakaj potem mislijo, da če so se naredile lepe, da je
to edino delo, ki ga imajo? Če znajo pa še odpirati usta in migati z
ritjo, so že glavne zvezde v vseh časopisih in na vseh televizijah, na
kabelskih in satelitskih programih. Razumete? Vse je isto. Kylie ima
sedaj najlepše noge na svetu. Pa Beckham tudi. Poslušajte, ali se
vam ob tem nikoli ne upre? A vam nikoli ne postane slabo? A vi vse
te neumnosti lahko čisto mirno prebavljate vsak dan? Jaz jih tu pa
tam moram, drugače bi me odneslo stran. Sem pač bolj od tam. Ker
me vleče bolj stran. Ampak ko delam tukaj, sem pa stoodstotna. Saj
naredim napako, seveda jo. Nisem popolna v tem smislu, da bi vsako stvar lahko perfekcionirala. Ne. Ampak tisto, kar ustvarim, na
tisto sem ponosna. Tisto lahko obožujem, občudujem, tisto me lahko
uči, tisto mi lahko daje nazaj. Steklen objekt mi govori direktno. In
prosim vas, ko ste me sodili – že veste, kateri – da nič ne delam, da
samo živim v nekih svojih svetovih, da se ukvarjam s samimi čudnimi bitji, palčki, vilami, škratki ... Uuu! Hh, ne? Kako si drznem?
Kako si drznem, ko se drugi tukaj potijo, delajo? V bistvu pa nič
75
76
ne delajo. Sovražijo, sovražijo sebe, sovražijo svoje delo, sovražijo
svoje življenje. To ni nikakršen užitek pri delu.
Res vsakomur privoščim, da najde užitek pri delu. Ne tako, da
na delovnem mestu gleda v porno page in po možnosti še s kakega
računa firme kaj plačuje, za astrologijo, za vedeževanje, koliko bo
zaslužil denarja v kakem drugem biznisu. Takem, ki ga delaš popoldne ali pa kar ob službi. Pa vsi goljufajo. Non stop goljufajo. Mislim... Vsi so tako zaposleni, vsi tako delajo, pa nihče ni na tekočem.
Zamislite si, kako bi bilo, če bi v naravi ne bilo vse na tekočem.
Kako bi bilo, če jeseni ne bi bilo pridelka, če bi se za spremembo
pojavil enkrat spomladi? Ampak, a razumete, pet mesecev bi bilo
manjka. In če jaz nekoga čakam pet mesecev, da mi sporoči, ali je
sploh zainteresiran z mano še nadaljevati posle, imam medtem čas
za svoje delo. To sem se pa naučila – da te bodo poslovneži pustili
čakati. Ker so pomembni. Ker jih je treba spoštovati v tem, da so
tako zasedeni. Ne. Ali denar ali pa čas, gospodje. Vsega pa ne morete imeti. Dan ima štiriindvajset ur in človek tudi porabi določen
čas, da ta denar porabi. In ne vem koliko hiš hkrati tudi ne moreš
imeti. Oziroma fizičnega telesa še ne znamo materializirati na ta
način, da bi toliko hiš hkrati lahko uporabljali. In tudi ko ga bomo
znali, lepo vas prosim, koliko boste dali za tako vlogo, koliko boste
dali za tak primer?
Tukaj se častijo lažni bogovi, vedno. Tisti, ki so v ospredju, tisti
so samo vaba. V ozadju se igrajo igre, tega sem se pa naučila.
Kot umetnica nisem uspevala najbrž zato, ker nisem podpisovala pogodb oziroma sklepala poslov nekje v vinogradih, v vinskih
kleteh, na izjemnih lokacijah, kjer se pije, kjer se debatira, kjer se
opijani in se potem rokuje in sklepa posle. Nisem se pokorila. Nisem
jim dala tistega, kar so hoteli. Bila sem preponosna. In zato sem jo
skupila. Upam, da bo s knjigo drugače in da bom vsaj skozi zgodbo
o tem dobila nazaj vse, kar sem v zadnjih letih zamudila.
Z denarjem se nisem ukvarjala. (Nekateri so mi to res očitali,
češ, kako si drzneš biti tam, kjer se ti s tem ni treba ukvarjati?) Ampak na žalost ga je bilo zato premalo. Z vsako stvarjo se je treba
ukvarjati ravno toliko, kot je prav. In kaj je prav? Ni tako enostavno
doseči harmonije, ni tako enostavno vedeti, zakaj je ravno tu konec
neke slike ali nekega kipa.
Steklo, ki sem ga kasneje odkrila, je moj najljubši material in
moje najljubše delo. Drugi pravijo, da se lahko ločijo od svojega
dela: Veste, jaz kot človek tega zakona ne podpiram, ampak tukaj,
kot profesionalec, vam pa moram povedati, da ...
Poslušajte, gospodje! Imam samo en job, ves čas moram biti
stoodstotno zvesta enemu in istemu. Jaz nimam tega izhoda, nimam
možnosti za tako lažnost. Ob taki lažnosti izginem in propadem. Ni
me več. Tega si pa ne morem privoščiti. Mojster mi je vedno rekel,
da je to potrata trupel in da je že za to, da pridelaš novo telo, potrebne veliko veliko gradnje. Temu delu se reče vzgoja, materinstvo
in očetovstvo. In starševstvo je res eno od najtežjih opravil, ki jih
imamo tukaj. Torej, tudi jaz pravim, tako kot Oprah, blažene mame
in očetje, ki se upate iti to igro. Sploh tisti, ki se jo greste dvakrat,
trikrat, štirikrat ...
Veliko dela je nevidnega. Veliko dela se naredi tako in takrat, ko
ljudje samo počivajo. Ko so samo v miru. Na počitnicah dobijo največ idej za to, kaj bodo potem počeli. Ali pa z brainstormingi. Najboljši so tisti v naravi, ko samo ležiš in gledaš v nebo. Ko poslušaš
zvoke iz narave in kar naenkrat slišiš vse. In kar naenkrat vse veš.
Vse se razsvetli in vse veš.
Poslušajte, kakšna izobrazba je potrebna in koliko študija bi bilo
treba za tako delo? In koliko bi nas zanj lahko plačali?
77
o 78
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
79
80
Č
e me vprašate, kaj je moje največje veselje, bi rekla, da je to
Ana. Že samo to, da jo vidim, kako obstaja, kako je, kako hodi,
kako se oblači, kako pomežikne, kako izreče besedo, kako njene
misli letijo. Tudi njena zdolgočasenost v vlogi je zanimiva, takšna,
malo sanjava, odmaknjena. In tudi kakšen tak njen del, ki bi zanj
rekla, da je lahko negativen, zna biti zelo očarljiv. Tako da ji tudi, če
greši, ne moreš nič reči. V bistvu se ne moreš pritoževati. No, to je
gotovo moje največje veselje. Ona je moje največje veselje in je tudi
moja največja žalost. Pravzaprav bi lahko rekla, da samo s tistim,
s komer letiš v višave že skoraj orgazmičnega veselja, lahko padeš
tudi v najbolj temačno žalost. Kakor se vzpneš navzgor, tako greš
navzdol. Kakor zgoraj, tako spodaj.
Skratka, tukaj imamo opraviti z ravnotežjem. Pa ne bi radi videli
tega, kar vidim sama pri sebi. Jaz bi bila samo v veselju, samo v raju,
samo tam, kjer bi bili vsi kot nekakšni nori otroci in bi se obmetavali kot v škratovskem svetu, recimo z barvami kot v Spielbergovem
Kapitanu Kljuki. Pa bi kar materializirali hrano in bi se norčevali
iz vsega, pomežiknili bi, pa tlesknili s prsti – in bi se vse spremenilo.
Pa ne bi bilo treba niti hoditi v temačne šole Harryja Potterja. To se
sploh ne bi dogajalo v nobenem realnem svetu. Še Spielberg je moral veliko delati, da je tisto sceno tako kreativno posnel. Ampak tam
so se res veselili. Tam so se res zabavali, in kadar se ljudje resnično
zabavajo in resnično veselijo, takrat si med seboj največ izmenjajo
in se drug od drugega tudi največ naučijo. Zato nisem razumela,
kako lahko v tistih temačnih predavalnicah nekakšni obskurni profesorji zjutraj predavajo študentom, ki napol spijo, napol bedijo,
razen tistih dveh, treh v letniku, ki blestijo in jih stvar v resnici tudi
zanima. Mislim, koliko se študent lahko tam sploh nauči? Koliko
lahko dijak sploh odnese od sedenja tam? Komu je njegovo delo v
veselje? Komu je res v veselje njegovo življenje?
Menda so veseli ljudje res srečni ljudje in menda je doseči srečo,
biti srečen tukaj, nekaj najvišjega. Biti zadovoljen z majhnim, najti
veselje v majhnih stvareh, v majhnih opravilih. V takšnih, ko se oči
zasvetlikajo. Ko se odpre nov svet. Ko se razpre odprtina v drugi
svet skozi nekaj tako malenkostnega, kot je obrati sadež. In tam potem vstopiš. Vstopiš v svet, kjer je vse popolno, kjer se cedita med
in mleko, kjer se imajo vsi radi in kjer so vsi neskončno veseli drug
drugega. To bi vsi ciniki gotovo označili za iluzijo. Ampak v resnici:
če se ne moreš veseliti uspeha drugega, boš večno nesrečen in neizpolnjen. Če se ne moreš poistovetiti s tistim, česar nimaš, ne bo tisto
nikoli prišlo do tebe. Hmm, kako preprosto.
Pa vidim ljudi z maskami užitka in veselja, ko se smehljajo na
primer iz kakšnega videospota. Vsi so srečni, kot da so pojedli smejalni plin, vsi se zapeljivo smehljajo drug drugemu, se rajcajo in
pecajo. In se tam z vsemi svojimi živalskimi nagoni in napolnjeni z
afrodiziaki medijo drug za drugega – in za kamero, seveda. Ampak
mene tako veselje sploh ne prepriča. Pa tudi tisto na kakšnem norem partiju ne. Mi smo se na partijih valjali od smeha, kadar smo
se srečali pravi, in veliko zabav smo imeli na začetku. Zdaj jih je
čisto premalo, tistih, ta pravih. Ob polnih lunah smo se dobivali s
frendi. In so se kar same rodile najbolj nore predstave, najbolj nore
zabave, pa največje intimnosti smo si takrat sporočili. Sploh je bilo
vse brez plana. Vsaka takšna zabava je bila odlična režiserska predstava. Nevidni režiser je opravil delo. In v veliko veselje nam je bilo
to predstavo odigrati.
Veselje sem začela skrivati, ko sem videla, da so ljudje zelo zavistni. In če ti česa res ne privoščijo, ti gotovo ne tega, da se imaš
fajn, da si res vesel. Da tudi, če ti morijo do konca, še vedno vesele
pesmi poješ. Greš po svetu lahkih nog. In če ti kdo nastavi zanko, ga
uženeš v kozji rog.
Ooh, kod že hodimo?
Žalosti nisem več poznala. Nekaj let nisem imela niti ene same
žalostne prigode. Potem pa je žalost zopet prišla in spremljala jo je
huda bolečina. In zatemnilo se je tu in tam med orkani veselja, am81
82
pak tisto veselje je bilo treba skrivati, kajti ljudje so pričakovali, da
se na takšno situacijo odzivaš tako in tako, da si pač čustven v okviru lestvice, ki ti jo dopusti vloga, recimo zavarovalniškega agenta
ali kaj takega. Na tem nivoju.
Nisem dolgo zdržala v takšni službi. Bilo mi je grozno spet čutiti žalost, bilo mi je grozno spet se vračati v človeškost. Bilo mi je
grozno okušati trpljenje. Včasih, ko sem to občutila, se mi je zdelo,
da sem sebe čisto zatajila. Spoznala sem tudi samomorilske nagibe,
ker pač živim v deželi, kjer je samomor na najvišjem vrhu. Tukaj je
ogromno žalosti, ki je čisto pritajena. Pa alkoholizma je ogromno,
kaj vem, desetina ljudi je alkoholikov, tega si sploh ne morete zamisliti. Skoraj vsak, ki ga srečaš, ima ob sebi nekoga, ki je globoko
zabredel v to, kar se imenuje odvisnost od alkohola. To so podatki,
s katerimi se nekateri sploh ne ukvarjajo. Takšna depresivnost je
v ljudeh. Kar naenkrat so se začeli pobijati med seboj. Umori iz
ljubosumja. Ustrelil dva, poklical policijo in povedal, da bo še sebe.
Ko je prišla policija, je poskusil pokončati tudi sebe in se zdaj v bolnišnici še vedno bori za življenje. Kakšen obup mora biti v človeku,
da pač poskuša težave razrešiti na ta način?
Kar se tiče sanj – že dolgo nisem povedala nobene nove sanjske
zgodbe – mi je bilo pa v največje veselje, ko sem se na drugi strani srečala s svojimi brati in sestrami, ki so tukaj nesrečno končali.
Torej zelo prezgodaj umrli. In to je bilo moje največje veselje, naš
največji žur. Ko sva se recimo v popolnem svetu srečala s prijateljem, ki je v prometni nesreči izgubil glavo – utrgalo mu jo je, bil je
zelo razumski, zelo pameten človek – sem bila tako srečna, da ga
spet vidim. Da ga vidim celega, sestavljenega. Malo večjo glavo
je še imel in sem se potem med nama pošalila in ga vprašala: Ti,
kaj pa to, da je tvoja glava daleč stran od telesa? A vice na to temo
že lahko poslušaš? In takrat sem videla, da se je še nekaj zdravilo,
ker glava še ni imela pravih dimenzij, ampak bila je lepa in vse je
bilo popolno. Nakazal mi je, da še ne zmore tega, da ima še nekaj
let zdravljenja na teh nivojih. Pazite, samo da ti glava odleti stran
od telesa – pa ste v onem svetu dobri za kar nekaj časa. In to, če ste
izjemni, in on je bil izjemen. Bil je mali genij. In srečati se na tak na-
čin, dvakrat sva se, je edinstven podvig za oba udeležena, ki morata
biti popolnoma nevezana. Brez romantičnih čustev, ki bi preprečila
takšno srečanje.
Drugi prijatelj se je pa utopil. Tam v globinah morja je odšel.
In nihče nikakor ni znal pojasniti te smrti. Zdaj se lahko srečujeva tako, kot se lahko vi srečujete s svojimi najboljšimi prijatelji. V
takem, najbolj intimnem, uživaškem svetu se lahko srečam z njimi,
popolnoma živimi. V nekem drugem svetu živijo kot petindvajsetletni vodniki. Vsi so mladi, vsi so lepi. Tam smo vsi popolni. Večno
mladi, letimo ne vem koliko na uro. Imamo nekakšne uniformice,
ampak uporabimo lahko katerikoli kalup, torej smo lahko kdorkoli.
Popolna ekipa, nekaj čez milijon nas je. Pa vsi smo tukaj in tam.
Milijonkrat več tam kot tukaj. Ha ha ha ha ha. Ne vem, kako naj
vam to povem. Tega ne morete razumeti, jaz tudi ne. Ne da človeški
možgani tako slabo prevajajo. Ampak tukaj smo taki gumpci bumbci zato, ker ne vemo, kaj je res veselje. To krohotanje, to dretje, to
rjovenje tukaj – to ni veselje. To je izraz največje žalosti. Ta cinizem,
to nasmihanje, to zlobno smehljanje – to ni veselje, to je obup. Tudi
histeričen smeh ni veselje. Pa spolna nepotešenost, ki pride na dan
kot nekakšna nervoza. Ko sem še živela tam, v tisti hiši v gozdu, je
neka ženska tako vreščala, da je moj mož odšel tja in rekel: Gospod,
glejte, vi morate tudi nekaj narediti za to, da vaša žena ne bo takole
kričala. Veste, pa ni razumel. Pa je moj mož rekel: Pa kaj mislite?
Saj kot moški to morate vedeti. A veste, nepotešene ženske pač tako
vreščijo. Razumete? Tako z zvokom izkazujejo nekakšno orgazmično potrebo, ne? Veste, jaz se z ukvarjam zvokom, je še dodal.
Tako so kazali, kako se zabavajo. Enkrat smo njihovo grozotno
smejanje posneli in smo jim ga po zvočnikih predvajali nazaj, da bi
se slišali, kako je to pravzaprav neveselo. Kako je v bistvu to krik
po nečem, ki izraža: V življenju nisem imela dovolj pozornosti, ne
posvečajo se mi, nimajo me radi in jaz se pač tukaj krohočem; v
bistvu sem kot klovn, v bistvu sem kot Pierrot, ampak uporabim pač
smeh.
Pa to nasmihanje, lažno nasmihanje. Pa te maske, ki so tako
popolno zgrajene. Vsi kotički ustnic so obrnjeni navzgor, tudi oči se
smejijo. Ampak znotraj se nihče ne smeji, samo kalup je tak. Kalup
83
84
je tak, da se smehlja. Kot Mona Lisa. Večno. Ne glede na to, kaj jim
serviraš – oni imajo isto faco. Pa to je neverjetno!
Pri nas je tako, da lahko kalup zamenjaš, kadarkoli hočeš, in si
lahko, kdorkoli hočeš. In zakaj bi jaz morala biti ves čas dolgonoga
blondinka z naravnim make-upom, z žnabli, namazanimi s pink kožno barvo, pa s kolagenom napolnjena od jošk do nosa. Pa vse imajo
enake hlače, vse imajo enake majice, vse so enako minimalistično
dolgočasne. Vse na enak način pecajo. Pomanjkanje kreativnosti
in v vsakem primeru tudi veselja. Kajti veselje je en nivo več, je nekakšen cosmic orgasm, je nadplanetarnost, je kozmos. To je OM, to
je nadveselje, to je božansko, nirvanično veselje. Tam pravzaprav
ne moremo več govoriti o veselju – tam je nirvana!
Kaj pa je nirvana? Eni tam nekje ležijo zadeti, pa sanjajo o raju?
Ne, ni tako. Ni tako. To je zelo izpolnjujoč, trajen občutek. Občutek,
da je vse v redu tudi takrat, ko vsi mislijo, da je vse narobe. Kajti
nirvana ni ležerno brezdelje. Ne, lahko daješ zelo precizna navodila, poveljuješ kot general in si sploh zelo aktiven.
Vse to sem v tem času počela, da ne bi umrla od žalosti, ko so
pred mojimi očmi od mene izginevale najlepše stvari. Odhajali so
najboljši ljudje. Najlepši, najdražji so me zapuščali. V čem sem lahko še našla veselje? V svojih tihih sanjah, ja, v tem že. V neki notranji zabavi. Z vodniki vesoljske ladje ob kavici, recimo. Primem
skodelico kave in hočem narediti požirek, pa je prazna. Ni več kave.
Hmm. Takrat sem seveda imela dovolj časa, da sem se šla taka učenja.
Mi se ne zabavamo tako, da drug drugega oponašamo, zajebavamo ali poskušamo iz drugega kaj izvleči. Potem pa skriti čim več
svojega znanja in uporabiti čim več njegovega. Saj poznate to igro.
No, mi nismo za tak način. Mi smo samo za to, da se povežemo
v kreativnem plesu. To je tako kreativno sodelovanje, da pride lahko
celo do materializacije, da se lahko v hladilniku ali v omari znajde
sok ali kako sojino mleko. Trije ljudje so prejšnji dan iskali sok in
nihče ni šel v trgovino. In potem je bil spet tam. In ko pregledaš vsa
realna dejstva, prideš do tistega blaženega občutka. Vmes pa te je
tudi malo groza: Aha, nekaj se je zmaterializiralo.
Menda samo v takem popolnoma norem veselju pride do resnične materializacije. Ko smo vsi taki kot norci. In naše je nebeško
kraljestvo.
Za intelektualce je po moje to zelo dolgočasna predstava. Oni
nas vidijo kot nekakšne imbecile, kot nedorasleže, ki se igrajo z nevarnim orožjem, medtem ko oni tako strogo obravnavajo resničnost
in so tako realni. Mi pa smo ... kaj? Idealisti, ne? Kot kaj pa nas
bodo opredelili filozofi? Ne vem. Tudi umetniki bodo rekli, vi ste pa
znotraj tega -izma. Vedno se najdejo sistemi, ki te poskušajo jasno in
glasno opredeljevati. Kar mi ponavadi ni ravno v veselje.
Žalost počasi odhaja. Lepa je. Solze so res kot biseri. Take so
kot posebej lepo oblikovani diamanti, sem nekje prebrala. In res bi
rekla, da je lahko tako. Mogoče je to največ, česar se lahko tukaj
naučimo: začutiti globino nečesa in to res izraziti. Izraziti, upati si
skreirati lepo solzo in opazovati, kako teče po licu, kako se leskeče v
vseh odtenkih, kako je bela, in platinasta, in pearlwhite, in sploh je
najlepša možna solza.
In za to ne potrebujemo nobenih kapljic za solzenje. Ni se nam
treba spominjati žalostnih dogodkov, kot menda delajo igralci. Lahko samo lepo čutimo. Globino nečesa – ali veselja ali žalosti – menda med njima ni velike razlike.
Tako.
Enkrat mi je mojster rekel, naj tega ne govorim naokoli, da je to
bolj med nama rečeno. Ampak od tega je že toliko časa, da se mi je
zazdelo, da zdaj to lahko povem. Leta so minila od takrat.
To je bil mojster Sai Baba, avatar planeta, iz Puttaparthija blizu
Bangaloreja v Indiji, kjer sem končala prejšnjo knjigo. Tam sem
torej bila in še zmeraj se vračam tja, ponavadi v sanjah ali pa skozi
znance in prijatelje, ki hodijo v Ašram in so Sai Babovi devotiji.
Ravno zdaj je ena naša prijateljica tam. Imamo dobro povezavo. Za sanjače je to enostavno, za odlične sanjače pa je to tako,
kot pri vas zjutraj vstati, skuhati kavo in si na hitro umiti zobe, natakniti obleko, make-up in odhiteti na posel. Stvari so samo malček
drugačne. V nekaterih dimenzijah je pač lažje. Je lažje. Pri nas je
zmeraj lažje.
85
86
Mi je rekel mojster, da se Sai Baba včasih, ko pride v svojo samico, v tisto majčkeno sobico, v kateri menda ni nič drugega kot ležišče, valja po tleh od smeha, ker mora izprazniti naboj med svetom,
trpljenjem in grozotnimi paradoksi ter božansko igro, ki jo igra kot
avatar tukaj. Tako je, če ves čas gledaš v popolnost celotnega načrta in hkrati v zgodbe in obraze posameznikov ter v komedije, ki se
porajajo ob vsem tem. Ob najhujših tragedijah je zraven vedno tudi
nasprotno, zraven imaš tudi največjo komedijo.
In to je absurd človeškega bivanja tukaj. Zavedati se tega gotovo
pomeni vstopati v svet popolnega absurda. Welcome Godot.
Skrajnosti te potegnejo v tako mogočne vrtince čustvovanja, doživljanja, da si skorajda v neskončnem, neznosnem, bivajočem. In
tu in tam potrebuješ res pravi ventil. Uspelo mi je skriti to noro veselje. In si ga privoščiti tako, na skrivaj, sama. In ga deliti s tistimi,
ki so to edini res razumeli in videli, ki nimajo klasične, z razumom
napolnjene glave. Na enem delu sveta, kjer igrajo tako igro, lahko,
ampak v sanjskem telesu pa ne.
Vodnik ima samo eno kodo, veste. To je brezosebna energija,
uporabi lahko katerikoli kalup: Zemljana, utelešenega, normalnega, takšnega, kot ste vi in jaz. Samo frekvenco ima drugo. In ko
pride čas, se tega spomni in potem začne z drugačnim, malo bolj
rigoroznim delovanjem. Takšnim, ki najbližje in družino spravlja v
hude dvome. Nekateri pokličejo psihiatrično bolnico, češ da se njihovemu otroku dogaja nekaj čudnega. Ampak ponavadi to genialni
otroci vseeno speljejo.
Šestnajstletnik – sedaj Lama Shenphen Rinpoche – odide od
doma in se odloči. Ve, da je reinkarniran in da ima posebno nalogo,
poslanstvo. Zahodni svet tega ne more sprejeti in začne preiskovati.
Shizofrenija je pač najbližja diagnoza takšnemu obnašanju. Ne ne.
Ni to tako hudo. Ni tako težko sprejeti, da imajo nekateri drugačne
poti. So nekakšni trendseterji. Vzemimo jih kot glavne zvezde. Ampak saj veste, da se tukaj vse skupaj dogaja nekako zakasnjeno. Da
koga odkrijejo kakih sto let kasneje.
Ja, videla sem knjigo, ki je nastala tako. Vilinska knjiga lady
Angelice Cottington. To knjigo so našli menda sto let kasneje. Čista
materializacija enega življenja, strnjenega v eni sami knjigi – Vilinski knjigi. Z odtisi resničnih vil. Vidite, za to moraš imeti veliko
veselja. Ampak gospa ni zmogla tega življenja, odmaknila se je. Od
malega jih je videla. In videla je, da so moški tukaj veliki pohotneži
in da se, ko so zraven vile, spremenijo tudi najbolj kultivirani gentlemani, ki so jo snubili takrat, visoko aristokratinjo. Jih je pač morala zavračati. Ko so bile vile ob njej, je bilo za moške to nevzdržno
in postali so prave živali. Ona tega ni zmogla, zato se je odmaknila
in je samo s svojo služkinjo oziroma služabnikom živela do konca
svojega življenja. Čez sto let je živela in nam pustila ta odtis. Vilinski
odtis.
Ne vem, ali je kdo sploh lahko ljubosumen na tako visoko veselje, ki je potrebno za to, da neka nadvse občutljiva ženska svet
doživlja tako. In potem je tudi toliko obupa, žalosti, ko ista ženska
odide in živi sama vse življenje, ko vidi, da zanjo ni nihče primerna
družba.
Ljubezen nam vedno znova prinaša največjo žalost in nas vrača
v naše resnične globine. In nas trga. Žalost nas raztrga. Kot sito
postanemo. Včasih se nam zdi, da smo samo še kalna reka, ki po
kamnih odteka. Takšna je ta žalost. Težka je ta šola.
Čisti vodi je treba pustiti, da nas prečisti. Florinda je v eni od
knjig opisala tehniko za sanjače: zelo dobro je, da vizualizirajo
sebe, kako ležijo v zelo čisti deroči vodi, ta pa od njih odnaša nesnago. Razumem, da je dobro tu in tam zares oditi do deroče vode,
se potopiti vanjo in se ji pustiti očistiti.
Voda ima v sebi veselje, njeno žuborenje te čisti. Drugače pa vizualiziramo in pustimo, da se pretaka čez nas. Ker kalne reke menda vodijo v obup in iz obupa prideš v nesreče in iz nesreč prideš v
smrt. In Had je temna reka.
In po tem se resnično veselje lahko šele začne.
Proti trajni sreči grem in poskušam ves čas živeti v zmerni radosti, kakršno mi življenje tukaj dopušča, in se ne obnašam več tako,
kot da sem tu dvorni norec, ki hoče vse sprovocirati, ali dežurni,
ki hoče vse zabavati na najbolj nor način. Ampak se lepo notranje
87
88
umirim in si dovolim tako, srednje. Dam si srednjo dozo te razposajenosti, norosti, norčavosti, strastnosti. In notranjega miru. Tišine.
Meditacije. Globine.
Tu nekje se mi zdi, da zdaj sem. Da se gibljem malo navzgor in
malo navzdol. Včasih sem to stanje prav prezirala. Če bi mi kdo to
opisal, bi rekla, ooh, samo da jaz tega ne bi kdaj čutila! Jaz sem
tako ljubila čustva, vse mogočne dimenzije čustvovanja. In nanje
sem se seveda tudi najbolj ujela. In za to naivnost sem plačala zelo
visoko ceno. Življenje mi je pokazalo, da se je res bolje držati nekje
na sredi. I do it middle way.
I do it middle way.
89
90
R
avnokar se ukvarjam s svojim novim bivališčem. V zadnjem letu
sem namreč spet živela v stanovanju, in to v mestu, v centru
starega dela istrskega mesta, ki je nekoč bilo otok in se tudi imenuje
otok. Prej sem dvanajst let – razen vmes na potovanjih – živela v
naravi sredi gozda, zdaj pa sem v enem letu doživela absurd človeškega bivanja v tem smislu, da sem človeško komedijo zmešnjav
opazovala tako, v telesu, pet metrov, dva metra, meter stran.
Skozi stene so prihajali in odhajali. Vsi so se vmešavali v moje
življenje, ki se je odvijalo sredi njih, postalo je javno, razgaljeno.
Od nekod so me poznali ali pa so poznali mojega moža. Ali pa so
mislili, da sva samo partnerja. Ali pa so ga obravnavali kot mulca.
Včasih so me žalili, obravnavali so me celo tako: Aha, on je mlajši
od vas. Ali pa: Od tebe je mlajši, ne? Ja, seveda je mlajši, ja. Ampak
ko stopi zraven moja enaindvajsetletna hči, utihnejo vsi.
Kje bivaš, pravzaprav ni tako zelo pomembno. Menda se lahko
razsvetliš na vse, tudi na takšno komedijo zmešnjav. Nisem mogla
verjeti, da se je človek tako zelo odmaknil od sebe, da si je zdaj
odvzel vso intimo: v službah, v družbah, v avtomobilu, vsepovsod.
Sploh ne vejo več, kaj so zvoki tišine. Samo še val žlobudrajočega
kamenja se vleče sem in tja in se dere. Razkazuje svoje največje
primitivnosti, na primer: Poglejte, mi smo takšni, tako pač živimo.
Veste, mi se imamo zase kar fajn, samo ko vas vidimo, se začenjamo
zavedati, kaj nam manjka. Zato, stara, spel se mi izpred oči. Ljubosumni so na vse, tudi na tišino, ki jim kar naenkrat veliko pomeni, če
me vidijo v globoki meditaciji.
Drli so se na nas. Videno, kupljeno. Kakršno stanovanje ste kupili, takšno boste pa imeli, mi je govorila neka soseda, pa je sploh
nisem vprašala za mnenje. Samo škripec sem hotela odstraniti s
svoje stene. Njen škripec, seveda. Modrci in hlačke so bingljali pred
mojo spalnico, da nisem videla lune in zvezd. Gledala sem štirinajst
dimnikov na sosednji strehi, nekaj metrov stran od moje. Nad njimi
pa so letele ptice.
Izola ima res lepe ptice. Ni mi žal, da sem bila v mestu, zaradi
ptic mi ni žal. In tudi zaradi bogatega mediteranskega rastlinja. Čudovite rože imajo tukaj. Županja je letos občanom osebno razdelila
deset tisoč rož, da bo mesto še bolj urejeno in še lepše.
Tukaj je doma bogastvo. Vidim, kako veliko je kamna, kako se
tudi fasade hitro obnavljajo, kako bo to mesto enkrat zares celo obnovljeno. Lahko ga vidim kot zelo poetično strukturo, če ga primerjam z drugimi mesti.
V Sloveniji ne bi mogla živeti v lepšem in bolj urejenem mestu,
ki bi bilo, lahko bi rekla, pod boljšo taktirko. Ljubljana se mi zdi
naravnost kaotična. Ne da se je obvladati. Navidezno je bogata,
ampak v resnici je revna. Ni skrbne roke, ki bi obdelala vsak kotiček mesta. Ni mestnega ponosa. Pri nas je ponos doma zato, ker
se nebo odpre, ker se daleč pride, ker se sem zdrsne po vodi in ker
ptice letijo drugače. Tako svobodno razpirajo bela krila.
Simbol mesta je golobica. Prestavila se bom malo stran. Tako da
bom spet v naravi in bom slišala še več ptic kot tukaj. Pa metuljev
bo več, čeprav so vsi prišli tudi sem. Na terasi sem namreč ustvarila
majhen raj, celo sadno drevje je na njej. V enem letu sem jo vso
pogozdila, spremenila sem jo v džunglo z bambusom in cvetočimi
vrtnicami. Ker imamo odlično klimo, imam lahko razkošne vrtnice
že februarja in marca, samo malo jih nosim ven in noter. Navdušena
sem nad tem, da je toliko več sonca in da tu veljajo drugi zakoni kot
na celini. Morje je živa materija, je vstop v kozmos.
Ljudje, ki prihajajo od tam, sploh nikoli ne spoznajo resnice o
tem tukaj. Kot da gre za dva ločena svetova. Kot da se lahko srečujeta le navidezno. Res je težko osvojiti zakon drugega. Moraš se
znati zliti z drugačnim čustvovanjem. Ljudje tukaj so res čustveni in
v mestu kar bruhajo od strasti. Pa tudi vulgarni so, ampak njihova
perverznost je v tem, da s svojim glasnim brundanjem, ki se širi po
prostoru, raje motijo drugega. Lezejo ti v spalnico in se delajo, češ,
mi s teboj nimamo nič, ti za nas ne obstajaš, samo v tvoji spalnici
hočem biti, s svojim glasom pridem tja.
91
92
Pa ga napodim tako: Kaj delaš v moji spalnici! In dam glasbo
bolj naglas in poskušam njihovo vsiljivost izničiti. Ampak zakaj moram navijati glasbo, da bom izničila nekega idiota? In obnašati se
moram lepo in nikogar žaliti in biti ljubezniva do vseh – kar so že
skorajda štiri pravila zalezovanja.
Ne, ne da se biti tako popoln, ko vidiš okoli sebe same bebce, ki
morajo komentirati vsak svoj najmanjši dogodek, ga opisovati in še
kaj dodajati zraven. Pa vse skupaj jim ni vredno nič, nima nobenega
pomena, tako kot drek, ki so ga zjutraj posrali. Ja, prav tako primitivno, ogabno, kao izložim sve ono što je najgorije u meni. Da bi bil
to vrhunec civilizacije, nekega mestnega jedra, svobode, demokracije, Evropske unije? Je to res vrhunec odnosov med ljudmi? Se da
pri tem sploh še kaj narediti? O tem bom razmišljala v naravi.
Če že živim v mestu, moram gledati v ocean, to je edini način.
Moram biti na vrhu, nikogar ne bo nad mano. Ne prenesem, da je
med nebom in mano še kdo.
Zakaj mora biti vse določeno? Skorajda vse je predpisano z zakoni, odloki, uredbami. Vse to te čaka, ko se spomniš, da boš recimo
zidal svojo hišo, da si boš pravzaprav naredil hišo – saj je sploh ni
treba zidati, morda se jo lahko le sestavi kot lego kocke. Takšen je
bil moj namen. Da bi samo sestavljala iz stekla in kamna: steklene
stene, nekaj kamnitih pregrad in nekaj lesa za tla s talnim ogrevanjem. Velika bi bila pet krat petnajst. Majhna, samo petinsedemdeset kvadratnih metrov.
Poglejte, tri japonske družine bi lahko spale v njej. Štiričlanske.
Dvanajst ljudi bi bilo lahko srečnih. Jaz sem si to kvadraturo privoščila. Elegantna zgradba. Betonska fasada.
Pa ne gre, veste? Štiri metre stran od tukaj ne smeš zidati, pa
štiri metre od tam tudi ne. Ja, potem pa ima hiša lahko samo dva
metra! Ker je parcela bolj majhna.
Oh ja, pa zakon je treba tudi še spremeniti. Počakajte no malo,
predstavljajte si, da bi si žival takole gradila svoje bivališče in čakala na neke odloke, da bi na primer gospodu krtu, ki rije pod zemljo,
rekli, ne, tukaj pa ne, veste, tu je enosmerna ulica, pa policaj je na
koncu, vas bo že kaznoval. Mislim, a veste ... Človek si želi samo postaviti svoje bivališče in menda je prostora dovolj za vse. Po svetu
je ogromno zemlje, pa ni nikogar, ki bi zanjo skrbel, ker so lastniki
skregani ali pa ni zemljiškoknjižnega izpisa. Hh.
Največja težava je v lasti zemlje, kakor razumem. Ravno v zemljiški knjigi, kajti podatki v njej so pogosto povsem neresnični, niso
apdejtani. Nezakonito je zemljo prodajati in nezakonito jo je kupovati, zakaj Zemlja ni nikogaršnja. In volja tistega, ki reče, ta zemlja
je moja, je nezakonita. Povrhu tega je pa še slab čuvar Zemlje. Torej
se ponaša s tem, da je lastnik zemlje in da se lahko na njej obnaša,
kakor se hoče.
Pripadamo isti Zemlji, pripadamo istemu planetu in planet sam
si ni izmislil nobenega odloka, nobenega kodeksa. Ampak red enostavno obstaja. In ta red se lahko zazna, lahko ga začutiš. Ta red je
harmonija v tebi. In pri tem niso potrebni nikakršni zakoni. Da si
ptica lahko splete gnezdo s svojim partnerjem, mora biti svobodna,
plesati morata lep kreativen ples. Treba se je ljubiti med seboj, treba
je sodelovati, treba se je veseliti.
Torej – nehajte nam že piti kri!
Lahko bi se obnašala kot kak buržuj, kot nekdo, ki se ga to ne
tiče, ampak potem bi si zatiskala oči pred resnico, zamižala bi. Priprla oči in nemo zrla nekam vmes in se delala, da se me to ne tiče.
Pa se me, kajti živim v hiši. Pa če bo ta hiša samo avtohiša in bo
malček premična in se bo lahko prevažala ter se po potrebi tudi odstranila. Želim imeti svojo hišno številko. Konec koncev bi bila lahko tudi v šotoru na svoji zemlji in imela svojo hišno številko – zaradi
stalnega bivališča. Kajti če se že rodim kot državljanka, mi prosim
omogočite, da živim dostojno kot državljanka, tudi če se ne pokoravam natanko vsem zakonom. Ker se jim sploh ne da. Ne da se jim
niti prisluhniti, ker so nenaravno zgrajeni, zateženi, zamorjeni in
ubijajo veselje. Dom pa naj bi si gradil na drugačen način.
Moj idealni dom je v naravi, z vso sodobno tehnologijo. Je cyber
in v njem ni skoraj nič. Imam Electroluxov sesalnik, ki sesa samodejno. Tudi travica je urejena tako, da jo kosi robotek, avtomatska
kosilnica. Nič več ne bi delala. Rada bi že imela popolnoma virtua93
94
len dom, v katerega vse pride in iz katerega vse odide z digitalnimi
zapisi, ki se potem kar zmaterializirajo. V pizzo, če hočete, v sladoled, v karkoli. V Diorjevo obleko iz Saks Fifth Avenue direktno do
vas. Precej hitro morajo priti do nas, ampak to vodnik zmore tako,
za šalo malo, če se malo vrnem na vesoljsko ladjo. Vam je že dolgčas po njej? Sem vas že namamila? Vidite, tako J. K. Rowling dela s
svojimi junaki, tako jih vpelje. Naučila sem se. In to dobro.
Moji bogati bratje in sestre živijo v gradovih. In imajo tudi več
gradov hkrati. Rada bi enkrat vstopila v njihova bivališča, rada bi
bila enkrat njihova gostja. Tam, kjer imajo po dvanajst luksuznih
apartmajev za goste. Rada bi se kopala v njihovih bazenih, rada
bi končno uporabila tisto, česar nihče ne uporablja. Le nekakšno
osebje je zaposleno v takih stavbah. A hišni duhovi živijo samo takrat, ko so doma gospodarji. Ampak fizičnega telesa tako po navadi ne materializiramo. Dvojnik se tu in tam pojavi, materializiran,
ampak za to ne potrebuje stalnega bivališča, ne potrebuje hišne
številke, ne potrebuje niti hiše. Pride in gre. Težko je to, a ne? Pa
ravno pri hišah. Pretežki materiali, prevelike utrdbe. Nobene proste
energije. Drag luksuz.
Ne vem, ali ima Tina Turner še vedno veličastno vilo v Švici.
Z vsaj petdesetimi sobami. Obišče jo le tu in tam. Saj ne vem, kdo
je nima. Clooney je svojo vilo ob italijanskem jezeru še povečal.
Pa Tom Cruise je ravno pred kratkim kupoval dvorec v Berlinu, pa
samo snema tam! In se smehlja angelskim Berlinčankam.
V LA-ju mi je všeč to, da hiše lebdijo. Tako kmečko so narejene,
pa vsi mislijo, da so največji frajerji, ker so iz Hollywooda. Vse je
tako papirnato kot Hollywood sam. Čutiš, da se lahko zatrese in da
za ruševinami ne bodo jokali. Nisem še videla ljudi, ki bi bili bolj
odvezani od lastnega doma, kot so tam. Ko so prišli veliki valovi in
odnesli enega najlepših delov plaže, kjer so bila najlepša bivališča,
ki gledajo na ocean, so samo po CNN-u opisovali, kako se je to dogodilo in kako so gledali svojo hišo, ki je odhajala z valovi. In to je
bilo samo nekaj ur po tem, ko je hiša odšla. Jaz še nisem videla večje mirnosti ob tem, da si izgubil skorajda vse. Ko pa sem premaknila
program na Italijo, je bil v neki vasi na jugu Italije potres; in sem
ob tem, ko so izgubili svoje hiše, svoja bivališča, videla eksplozijo
tragedije, mogočno čustvovanje, dramo.
Teatralnost, dramatičnost. Bili so tako zgroženi, in to ob iste vrste dogodku, kot ga je doživela tista Američanka, ki je gledala v
valove oceana in brezosebno govorila o svoji izgubi. Videla sem
lepoto in nevezanost. Zato bi bila rada v LA-ju. Ta brezosebnost me
zanima. Pa vsi se nekaj trudijo biti lepi in jaz rabim malo več lepote
v življenju. Da gledam v lepše hiše? Ne, lepe hiše gradijo tukaj.
Evropsko civilizacijo cenim bolj kot kdajkoli. Vidim, da je tukaj
res ogromno znanja, ki bi ga tam v Hollywoodu vedno pogrešala,
če ga ne bi imela s seboj, če ne bi uporabila evropskega minimalizma. Ali japonskega zena. Ampak ker sem tako nora na barve in
dimenzije, me bo Amerika zagotovo lepo sprejela. To so mi že napovedovali, na Venice Beachu, pa se nisem in nisem mogla odločiti za
to. Videla sem tudi hermetičen svet, ki te noče sprejeti medse zato,
ker ga v bistvu vznemirjaš, ker te ne pozna dobro, kljub temu da ima
skoraj vsak svojega astrologa in numerologa. Obstaja pač distanca,
v smislu, ni še ziher, ni preverjeno, nimamo dovolj podatkov o tem.
Vidim, da v resnici nočejo veliko tvegati, varno spravljeni v svojih
utrdbah, ko gre za komercialne izzive, poslovna tveganja niso zaželena. To se vidi tudi v zgradbah. Pri tem seveda izvzamem največje
arhitekturne stvaritve na planetu.
Ampak v New Yorku, kljub temu da je najbogatejše mesto na
svetu, sem videla res največjo norost. Ne samo videla, doživela. V
New York grem samo še kakšno pogodbo podpisati in živeti le za
nekaj časa, štirinajst dni. Pa ful dobra družba mora biti, drugače
me ne bo tam. Pa brezkokainski žuri, prosim, kakšno ganjo bi kadili, newyorkerja, suhega čistaka – tako mu pravijo, newyorker. Kot
visok nebotičnik je njihov joly. He he.
V Sloveniji bom imela pa avtohišo, dokler ne spremenijo zakonov in mi ne dovolijo hiše zgraditi tako, kot sem jo prvotno nameravala.
Bom pa tukaj samo gostja, bom pa imela tukaj svoj Hollywood,
ko bom živela v prikolici in si jo bom spedenala v nulo. Ko sem vide95
96
la njihove prikolice, nisem mogla verjeti, da zvezdniki med snemanji res živijo v tako bednem svetu, in to pri vseh njihovih milijonih
dolarjev. Da bi jaz živela v tako izpraznjenem svetu? Pa ustvarjala
umetnine? Ne ne. Lahko grem v steklarno, ki je čisto bedna hiša,
ampak tam so vsi štirje elementi tako dobro povezani, ko se steklo
segreva in ko ga voda ohlaja in se segreva skozi stekleno maso, ko
vse cvrči in žari. Tam prostor izgine, tam izgine vse, je samo še duh,
ki ustvarja med steklarji. Razpre se oder, odprejo se različni svetovi.
Magičnost je v zraku. Kako pa mislite, da bi drugače zdržali pri tisti
vročini? Žareča steklena masa ima okoli 1200 stopinj, in ko gre v
hladilnico, še vedno okoli 480. Si predstavljate? Kako pa mislite, da
bi se lahko hladili ob tistem hladu? Kako pa mislite, da bi zdržali
vročino ob tisti hudi zimi? Okna so namreč odprta.
Zame je hiša zatočišče, moje širše telo. In zadnje čase se mi zdi,
da mora biti čim bolj mobilno. Tudi knjigo delamo na več nivojih,
v več hišah, na različnih koncih Slovenije. Ko ti prostor omogoči
vse.
Včasih sem se veliko ukvarjala s hišnimi duhovi, pa so to spet
vsi razumeli, kot da gre za spooky ghosts. Ampak ne, to so izjemne
strukture, kompozicije, če hočete. Če naredimo abstraktno sliko: to
so zgodbe, ki se sestavljajo, nadgrajujejo, pojejo vedno nekaj skupnega, nekaj novega dodajajo, lepo svetijo in stkejo veliko barvnih
tapiserij. Tako izgledajo hiše – v drugi pozornosti namreč.
Arhitekti so se premalo naučili. Na Zemlji od Zemlje same. Zemlja je tako stara in njeno znanje je poglobljeno. In ko pogledam človeške stvaritve zunaj, skoraj vedno štrlijo iz narave kot kakšni trhli
štori, ki jih narava slej ko prej izniči. Človeške jazbine pa kar trdovratno stojijo. Gotovo je na Zemlji samo desetina takih zgradb, ki
pašejo v naravo, ki so zlite z naravo. Kot kolibe iz blata v Afriki, kot
mongolski šotori ali kot hiše v Barn Bayu, izdelane iz mud bricksov,
iz opeke, ki si jih iz blata lahko sam narediš. Vsa družina si ustvarja
hišo tako, da začne najprej iz blata delati opeke, iz opek potem dela
stene, lahko tudi tla, in si gradi hišo. Za štos. Eno že imajo, eno si pa
gradijo in se pri tem učijo, kako iz nič ustvariti svojo hišo.
Nekatere alternativne oblike bivanja zdaj že kapljajo med ljudi.
Jaz sem za to, da imamo vsi homeoffice in da ima vsak svojo hiško.
Tako, idealno, popolno, ampak zelo minimalistično. Imamo lepo kopalnico, prostor čiščenja in očiščevanja. Za različne želje različne.
Od jacuzzijev do masažnih prh, kar hočete – moderna tehnologija.
Imamo en velik prostor, kjer bivamo in delujemo in smo interaktivno
povezani s svetom. Notri imamo mini mini laboratorijsko kuhinjico.
Eni imajo lahko večjo kuhinjo, eni pa so brez nje. In potem imamo
še en sanjski prostor, ki se mu po domače reče spalnica. Tam notri se sanje najlepše tkejo. Sploh pa je ta hiša zunaj pomembnejša
kot znotraj. Zunaj so zenovski vrtovi in vse vrste sadnega drevja in
zelišč in ogromno vrtnic in norih vzpenjalk. In kmalu zgradimo posebno oazo. Oazo miru znotraj človeškega sveta. In to menda šteje
največ.
Ne vem, kako se bom navadila na travico na Beverly Hillsu:
lepo zelena, pokošena, z avtomatskim zalivanjem, brez plevela. Verjetno mi bo manjkalo divjine, odmaknjenosti, divje narave, kakršna
je tukaj, kjer sem sedaj. Mislim, da bom šla potem malo v Kostariko,
v kakšen odmik, v kakšno majhno hiško, kjer ne vidiš drugega kot
samo džunglo in malo naprej morje.
Moje zadnje bivališče pa bo na kakem otoku. Čisto sami bomo
tam, sami najbolj noro kreativni ljudje. Veliko jih bo prihajalo samo
na obiske, kot na nekakšne ekskurzije, delovne tabore. To bodo
nekakšne sanjske vizionarske porodnišnice. Vsak bo lahko maksimalno izrazil svoj kreativni potencial in živeli bomo večinoma od
tistega, kar bo na otoku, predvsem od sadja. Pa vsak bo imel nekakšno kolibo, hišo, moderno jazbino. Bolj tako, iz modernih platen
narejeno zgradbo. Ali pa iz stekla, če si v džungli in je nad tabo še
visoko rastlinje.
Steklo me je zelo zanimalo in v tem času sem naredila steklene
piramide. Hotela sem ustvariti popolno bivališče. Takšno, v katerem
bi se lahko najbolje posvetil sebi in svojemu delu. Ampak nismo še
tam, preveč imamo še blata na sebi, preveč zemeljski smo postali, preveč marketinško razmišljamo, preveč komercialno delujemo.
97
98
Mislim, da je vse to velik nesmisel, treba bi se bilo stvari lotiti popolnoma drugače. Kako pa? Naj čas pokaže svoje.
Tudi jaz sem tukaj omejena z zakoni. In ko kupim zemljo, jo tudi
v resnici kupim, tako kot jo kupi vsak drug človek. In želim imeti vse
urejeno, vse papirje in vse zakone, ker vem, da je takrat največji
mir. Torej, zakone je treba spoštovati, čeprav so glupi. Ker red je pa
le red. Urbanistični načrt je pa le načrt. In pod vsak načrt se mora
podpisati arhitekt.
Ampak pri tem bo treba upoštevati tudi največjega zgornjega
arhitekta, ki je naredil največji načrt. In najbolje bi bilo, da bi se
pravilniki uskladili. In da bi se to zgodilo zelo hitro – glede na to,
da v enem svetu časa sploh ni, v drugem pa si ga ljudje zelo težko
vzamejo, ker ga nimajo. Ampak čas je zlato.
Hiše, ki sem jih odsanjala in po njih naredila skice, so vedno v
naravi in čim dlje od človeškega sveta. Dovoljujejo čim bolj razbremenjene misli. Samo utripajo v zvokih, v svoji tišini, v dimenzijah
nečesa novega, ki prinesejo nove sanje, ki prinesejo svežino, ki pokličejo nov veter.
Če že posvečamo toliko pozornosti svojim telesom, bi morali
spreminjati tudi svoja bivališča. Ampak kaj, ko še ni fitnesa za hiše.
Občudujem ljudi, ki niso vezani na svoja bivališča in ki z lahkoto potujejo po svetu in najdejo svoj dom povsod, kamorkoli pridejo.
Občudujem tudi tiste, ki si upajo prespati v igluju ali v šotorih pod
Himalajo, kjer brije okoli njih. In vse druge, ki živijo v puščavah
– skoraj brez vode.
Razvadila sem se na Zahodu.
Kot sem opisala v knjigi o angelih, je v angelskem svetu stalna
temperatura triindvajset stopinj. Približno tako temperaturo lahko
na Zemlji najdemo v subtropih. In tisto prečudovito vlažnost, ki oživi
čute. Tam bomo živeli. Ali pa v tropih – če odmislimo malarijo.
99
100
O
b vseh revijah, prepolnih najlepših punc s prekrasnimi oblekami, ki naj bi vsako v hipu spremenile iz navadne Zemljanke
v princeso ali kraljično, mi gre na bruhanje. Ne zaradi tega, ker se
lahko spremeniš, postaneš karkoli in imaš končno možnost zadostiti
vsem svojim manjvrednostnim in večvrednostnim kompleksom, to
me ne moti. Moti pa me obsedenost z detajli, ki so tako minljivi kot
letni časi, menjavajo se kot dan in noč. Ne morem verjeti, koliko
kreativnega potenciala gre v nič, ko se toliko časa in pozornosti posveča samo temu, kako se pojaviti pred ljudmi.
Oblečena sem le za druge. Ko sem sama, sem najraje ogrnjena v
sarong, v kopalno haljo ali oblečena v tajske hlače brez zadrge. Zelo
skromno, bombaž, kvalitetni materiali in umetelne vezenine.
Vsaka stvar naj ima svoj namen. Vedi, zakaj oblečeš določeno
obleko in kaj želiš z njo doseči. Predvsem pa – zapeljevanje ni prvi
namen obleke.
Generacijo, ki se tako poudarjeno ukvarja z modo, imenujem
kloni. Kloni so kljub temu, da imajo veliko možnosti za lasten izraz.
Dizajnerji in industrija delajo zanje, vendar ne verjamem v masovno potrošnjo. Verjamem v dostojnost, da sem lahko uniformirana,
kot so uniformirani tibetanski menihi. Vendar ne, da si prisiljen nositi določeno obleko, ampak da jo povzameš kot svojo lastno in da
se v njej počutiš res najbolje.
Lidia je bila dokaj nečimrna in je posvečala oblekam, všečnosti
in tudi erotiki, izraženi skozi obleko, veliko pozornosti. Vesela sem,
da sem v tem času dojela plehkost tega izraza, ki se spreminja zelo
zelo hitro, njegov namen pa je samo komercialen. To pa pomeni
nesmiselno praznjenje dragocenih Zemljinih virov, nafte in drugih
snovi. Pomeni tudi zaposlovati množice ljudi v nemogočih delovnih razmerah. Ste bili kdaj priča temu, kako se šivajo vaše majice
nekje na Vzhodu?
Vsi smo se navadili, da je majica narejena v Bangladešu ali pulover na Tajvanu. Trgovci vsakodnevno ponujajo robo za že skoraj
nič denarja. Na to se težko navadiš, sploh če si sam bolj zahteven,
recimo oblikovalec ali umetnik. Če poskusiš obleko izdelati sam,
ugotoviš, da je za to potrebnega izjemno veliko časa – za spoznavanje materialov, za usklajevanje s tehnologijo – da prideš na koncu
do načina, kako dodati obleki svojo osebno noto. Za to potrebuješ
res ogromno časa.
V tem času sem ustvarila nekaj kolekcij, ki so posvečene Kerubinu. To kolekcijo angelske blagovne znamke sem oblikovala v
sodelovanju z drugimi kreatorji. Izvesti preprost simbol na tkanino niti ni tako zahtevno, ko spoznaš prave ljudi s pravimi stroji, ki
jim je tvoje ustvarjanje zanimivo. Sodobne vezilje vezejo simbole
s strojem.
Nalepke in razni barviti dodatki mi omogočajo, da svoje slike
spreminjam v svoje obleke, brez zahtevnih produkcijskih načinov.
Smiselnost tega početja pa je vedno vprašljiva. Ali naj ponudim še
milijonti artikel že tako ali tako prezasičeni civilizaciji?
Vedno se vprašam, ali ima to sploh smisel. Če se individualiziram z določenim našitkom, ali je treba, da zaradi tega naredim tudi
novo kopalno haljo? Ali bom lahko rekla, da sem jo ustvarila jaz, ko
pa vem, da je na tem področju že vse ustvarjeno?
Moda ne more ponuditi nič novega, to vemo vsi že dolgo. Samo
na novo lahko skombinira stile, vzorce, barve in materiale. V vsakem primeru gre samo za kombinatoriko, zgodbe same niso in ne
bodo drugačne.
Všeč mi je bil Galiano, ki je obleke ponoči dajal na mesečino,
da so dobile novo vsebino. Jaz sem tako delala s svojimi kristali, od
časa do časa sem jih dala na sonce in na luno.
Tak pristop se mi je zdel zanimiv. Tudi japonski minimalizem
mi je blizu, pravzaprav katerikoli, tudi ponotranjeni zahodni minimalizem. V nobenem primeru pa mi nista blizu masovna potrošnja
in zaslužkarstvo, ki stoji za njo. Če se poskušam izraziti kot umetnica, lahko to naredim kakorkoli, v načinu sem lahko popolnoma svobodna. Če pa želim vstopiti v tokove masovne produkcije, imam
veliko odgovornost.
101
102
S svojim telesom sem lahko na enem mestu le nekaj časa. Če
imam deset hiš in dvajset avtomobilov, sem lahko samo v eni hiši
naenkrat in samo v en avto naenkrat se lahko usedem. In če imam
sto petdeset parov čevljev, zelo verjetno lahko hkrati nosim samo
en par. Nikomur v resnici ne zavidam, tudi Oprah ne, da ima toliko
oblek. Že samo izbrati med toliko oblekami mora vzeti veliko časa
in energije. Pa tudi če imam za to stilistke, ki mi jih dan za dnem prinašajo, in samo odkljukavam ali prikimavam. Tako se včasih igram
v svoji domišljiji, vendar pa – da bi si vse to strpala v celo nadstropje
oblek, tega si ne morem niti zamisliti. Manj je več. Tega se držim
tudi pri oblekah.
Ko je najbolj znan slovenski stilist prišel do moje omare, ni
mogel verjeti. Ta omara je Dalajeva in moja hkrati, sem mu rekla.
Vprašal je: Kje pa imate še druge omare? Nimamo jih, sem povedala. Začuden je bil: Kaj, a vidva samo s tole garderobo kombinirata,
smo mogoče izbrali najlepše oblečenega Slovenca, ki ima vse stvari
skupaj s svojo partnerko v eni omari? Pa sem mu rekla: Ja, nekaj
takega. Ne vidim razloga, zakaj bi moral imeti veliko stvari, če želiš
biti dobro napravljen.
Nova stvar me privlači, da jo osvojim in napojim s sabo. Ko
dobim novo obleko, najprej odrežem vse etikete, na katerih piše,
pri koliko stopinjah je treba prati in kakšen je material, in vse tiste
grde trakce, ki spadajo v to nomenklaturo materialov. Vse obleke
imajo obvezne kodekse, ki me nič ne zanimajo. Dolce Gabbana ali
Versace pa pustim, ker v tem primeru seveda deluje.
Blizu mi je kombinacija najbolj preprostih oblačil, recimo z
Vzhoda, in dizajnerskih oblek. Ponavadi se oblečem tako, da izstopa en kos obleke, nakit ali kakšen dodatek. Drugi mu morajo slediti,
sploh če znam dobro delovati v energetskem svetu. En prstan dvigne nivo vsej moji obleki, če je usklajena.
Pri tem sem zelo zelo skrbna. Na primer, ne nosim nobenega
nakita, ki ga ne ustvarijo moji prijatelji umetniki. Ob poplavi vsega
je pravzaprav zelo težko izbrati pravo stvar. Ogromno časa porabiš
samo za to, da usmerjaš pogled v izložbe in prelistavaš modne revije.
Za to moraš imeti res ogromno časa, ki pa ga jaz veliko raje porabim po svoje. Uživam v svetu idej, kjer so možne najrazličnejše
kombinacije, in ni nujno, da jih potem vse tukaj tudi udejanjiš. Kam
pa bi prišli, če bi vsi realizirali vse svoje ideje hkrati? Zemlja bi bila
prekrita z robo vsaj sto metrov na debelo – z morjem vred. Na srečo
te možnosti nimamo.
Čudim se, da kreator, na primer Armani, vsako leto kreira dve
kolekciji. Kako to, da jim ob vedno istih igrah s publiko ne postane
dolgčas? V tem ni drugega kot denar. Vidim krogotok, v katerega
so vpeti in ujeti. Spomladansko-poletna kolekcija se predstavlja pozimi in jesensko-zimska poleti. Že tu je nesinhronost. So oni pred
časom? Morda kreirajo duha časa? V realnosti duh časa obstaja neodvisno od njih.
Ko izdajam svojo knjigo, moram zelo razmisliti, kakšne materiale bom uporabila in koliko papirja bo treba. Za množico revij pa
vidim, da ni prav nobenega problema. Za tako majhno deželo imamo ogromno modnih revij in časopisov. Človek se res vpraša, komu
je vse to namenjeno. A proizvajalcem, da se reklamirajo? Pri dveh
milijonih ljudi je toliko reklam vendar zelo težko koristno unovčiti.
Prepričana sem, da bodo to kmalu spoznali. Naši časopisi se mi ne
zdijo prav nič več kreativni. Bolj ko jih gledam, bolj me od njih boli
glava.
Zadnjič sem slišala čudovit govor Baza Luhrmanna ob maturi
svoje hčerke. Povedal je: Ne glejte modnih časopisov, zaradi njih
se boste samo počutili grde. In tudi: Niste tako debeli, kot si predstavljate.
Dejansko je tako. Sedanji način obravnavanja ženskega telesa
mi je tuj, še bolj pa moškega. Vendar so moški kljub vsemu še vedno videti dokaj dostojni, kljub temu da so našemljeni kot opice.
Manekena najprej pogledam kot človeka. Potem pogledam, ali
ga ta obleka izboljša, polepša, ga kot človeka nadgradi, ali pa mu
zniža potencial. To je zame izhodišče pri opazovanju mode.
Modni svet je do žensk zelo krut. Na primer, na petko s površino, manjšo od enega kvadratnega centimetra, morajo prenesti težo
celotnega telesa. Če pogledam v krčne žile nog starih gospa in v
103
104
posušena telesa starejših ljudi, se po nogah, gležnjih in prstih na
nogah vidi trpljenje, ki ga je moda zapustila na ženski. O tem se
zelo malo govori.
Še manj pa se govori o lepotnih operacijah, ki jih lahko opazimo že na vsaki drugi sosedi, in ne samo pri glavnih zvezdah sveta.
Kako si je kdo popravil videz, to se mi zdi zelo smešno. Če dobro
pogledaš, vse natanko vidiš. Vidi se rez, ki je bil narejen. Brez težav
lahko vidiš tudi nategnjenost obraza. Ne more te preslepiti niti najboljši plastični kirurg.
Predvsem pa ne morem verjeti, da si lahko daš kolagen v ustnice. Da bodo bolj čutne? In si pri tem zapikuješ igle in si vbrizgavaš
živalske snovi. Učinek pa po dveh do treh mesecih izgine in spet
ponoviš vajo. Še težje pa mi je razumeti, da si nekatere ženske, po
najnovejši modi, povečujejo točko G v nožnici. Ravno tako z neko
snovjo, ki telo hkrati vzburja in ga spravlja v konstanten orgazem.
Po treh mesecih moraš seveda postopek, ki je zelo boleč, zopet ponoviti. Če točka G žensko ob stimuliranju pripelje do največje ekstaze in če vanjo zabodeš iglo in tja nekaj vbrizgaš – ne vem, kakšna
ekstaza mora to biti.
Pri Madonni sem videla plastiko, ki je bila dobro narejena. Pri
Cher tudi, ampak – a ste morda slišali njen nosljajoči glas? Sliši se,
da v nosu ni pretoka. Če imaš zelo ozek nos, enostavno ne moreš
normalno dihati in govoriti skozenj. Nos ima tudi svojo naravno
funkcijo, ne samo to, da je lep in ozek. So sinusi z nečim zabasani?
Najverjetneje z lastno obsedenostjo, da postaneš popoln, da postaneš bog na Zemlji, tak, kot si zamišljen v najpopolnejši sanjski podobi. Sanje so sanje, Zemlja je pa Zemlja.
Zelo mi je žal za vso količino kreativnega potenciala, ki ga ljudje
usmerjajo v to, da se preobražajo na tak način, a se v resnici nič kaj
dosti ne preobrazijo.
V enem svetu so te stvari cenjene, v drugem svetu pa je to čisti
nesmisel. Si predstavljate tibetanskega meniha, ki ima narejen lifting, da bo mladostnejši? Razsvetljenje s tem ni imelo nikoli zveze,
zato so stvari poenostavili; vsak predmet, oblačilo, barva naj ima
svoj namen in tudi vsak material je natanko določen. Tisočletja je že
tako, in kakor vidim, jim gre kar v redu na tej poti.
Florindo Donner so na delavnici v Omega centru v New Yorku
vprašali: Zakaj pa imate ve vse zdaj kratke lase? Pričakovali smo
vas z dolgimi lasmi. Ko ste v svojih knjigah opisovale sanjalke, so
imele vse čudovite dolge lase. Kako to, da imate sedaj kratke?
Tako je bolj praktično. Ni se ti treba niti enkrat na dan pogledati
v ogledalo, je rekla.
Ogledalo laže. Iz ogledala menda prihajajo tudi čudna bitja, če
znaš dobro pogledati. Ogledalo ti laže že v tem, da ti kaže zrcalno
podobo, torej se nikoli ne moreš videti takega, kot v resnici si. Pa
tudi tvoja podoba se stalno spreminja. Glede na čustveno stanje se
komunikacija telesa spreminja in izrazi se menjajo. Vstopamo pač
v druge svetove, kjer smo drugačni.
Ljudi lahko vidim v zelo različnih podobah. Lahko gledam v
njihova pretekla življenja, kjer se mi pojavljajo kot orientalski princi
ali kraljice iz Sabe. Ali pa jih v enem svetu gledam kot zamazane
rudarje. In lahko vidim veliko bolje maskirane pirate, kot so igralci
v Piratih s Karibov. Maska je maska, resničen spomin duše, ki se
tukaj preslika skozi naše fizično telo, pa je resničen, ker je bil nekje
že doživet.
Če gledam svojo zgodbo evolucijsko, se mi zdi, da je dobro poznati vse detajle. Na primer, če si v enem življenju osvojil različne
materiale, najboljše svile sveta, najdragocenejši nakit, najlepše drage kamne, potem nosiš ta zapis, poznaš se na ta način, in to znanje
lahko tudi tukaj uporabiš. Kos stekla se lahko spremeni v diamant,
če poznaš strukturo.
Pravzaprav me vedno znova navdihuje Sai Baba s svojo materializacijo. On, avatar planeta, je pravzaprav Bog, ki je tukaj, v telesu,
da nam pokaže božanskost. Vedno je oblečen v oranžno haljo, zelo
majčkeno bitje je v fizičnem svetu, ampak izjemno veliko, če se z
njim uspeš srečati. Ves čas je bos. Videti pa je sto metrov velik in
širok, čeprav niti meter in pol nima. Njegova halja je edino, kar nosi.
Tu in tam jo za kakšne posebne priložnosti zamenja z belo. To je
vse, drugačnega ga ne poznamo. Takšen je. Hkrati pa materializira,
ustvari iz nič prstan v zlatu in srebru, drage kamne, zdravila, vibuthi
– zdravilni prah. Težko bi ga spraševala o modi.
105
106
Verjetno je pomembno, da tu, na Zahodu, dobro funkcioniramo
in si pri tem pomagamo z vsemi znanji. Tudi o oblekah.
Tudi Florinda me je presenetila, ko je rekla: Ko je Kayli prvič
prišla do mene, sem jo pričakala ob dvanajstih, ovita v halji. Jaz sem
drugače vse dopoldne naga.
Sanjači so zelo radi osvobojeni spon telesa. Zelo mi je pomembno, da se takrat, ko pridem iz zunanjega sveta v svoj intimni prostor,
preoblečem, se zamenjam. Doma ne potrebujem kaj dosti.
Cenim različne tkanine. Damast mi je blizu, svila je lepa – ampak praktičnost je pa tudi praktičnost. Nekatere materiale je zelo
zahtevno vzdrževati in ne zdi se mi smiselno porabljati toliko časa
za čiščenje, likanje in pranje.
Imam par sanjskih prijateljic, ki so me učile poziranja pred kamero. Delala sem multimedijsko predstavo Zvodnica in svetnica.
S tem sem se postavila v vlogo modela, malo po tistem, ko je izšla
prva knjiga. V sanjah sem veliko sodelovala z Lindo Evangelisto,
Claudio Schiffer in drugimi supermodelkami, tudi Cindy je bila zraven.
Naučile so me. V sanjah mi je bilo zelo hitro jasno, in ko sem
prvič stala pred kamero, je bilo zelo enostavno. Ti si samo ti, delaš
tisto, kar ti ustreza, ne tisto, kar pričakujejo od tebe, kar naj bi zažgalo, učinkovalo erotično. Konec koncev bi bilo to umetno ustvarjeno
in dokaj perverzno.
Lahko za sto tisoč dolarjev na dan počnem na snemanju, karkoli
hočem? Ne, dejansko obstaja moralna odgovornost za vse, kar počnem. Če pisana beseda ostane, kaj lahko šele rečemo o sliki, ki
pove več kot tisoč besed? Hmm, jaz ne bi toliko zavidala tem puncam, ki toliko zaslužijo. Ti honorarji so res čudni.
Težko je tudi razumeti, da se samo pobriješ po glavi in dobiš štirideset milijonov funtov. Če si Beckham, seveda. Da se lahko osebi
izplača tak honorar samo za reklamiranje britvic, je zame perverzno. Pa ne želim, da bi bila tole dodatna reklama zanje. Ne, jaz vsako
stvar, ki jo imam, raje dobro uporabim. Zavedam se, da imam z
Zemljo svoj dialog, svojo zgodbo.
Več ko se jemlje iz podzemlja, več molitev je treba odmoliti.
Materiali za naše obleke so ponavadi iztrgani iz Zemlje ali odrti z
živali. Nič nimam proti usnjenim čevljem, ampak v tem res ne bi
pretiravala. Pri krokodilu bi se že zelo zamislila. V tem času so me
pozimi ogrevali ekološki plašči. Še vedno se mi zdi neverjetno, da
lahko taka oseba, kot je Gizelle, reklamira krzno. Da nimajo niti
toliko čuta do narave, medtem ko s svojo lepoto izražajo nadčutnost. Modne fotografije so posnete na najboljših lokacijah sveta, v
čistem raju, hkrati pa predstavljajo eno največjih krutosti, predvsem
v krznu in tudi v tem, da vsiljujejo določen način oblačenja drugim
ljudem in da jim s tem zbujajo komplekse.
S puncami, ki so se s svojimi honorarji prve postavile nad moške, sem veliko sodelovala v sanjah. Zanimale so me, ker je bila
to resnično prva zmaga ženske na Zemlji. Čestitke vsem petim ali
šestim modelkam, ki so takrat premagale moške. S tega vidika se
mi zdijo res zanimive, toda kar jih je kasneje prišlo novih, se mi niso
zdele tako atraktivne.
Kate Moss? OK, ampak če od štirinajstega leta dalje nisi niti enkrat trezen na modni pisti in če potrebuješ ne vem koliko linij koke,
kozarcev šampanjca in drugih afrodiziakov, da ti uspe svet čutno
zapeljevati, je tudi njeno delo res zelo vprašljivo.
Če bi lahko izbirala, bi čisto tako, po vesoljsko, samo vstopala v
določene kalupe. Zaletela bi se v že pripravljen kalup in bila bi natanko taka Miranda, kot bi morala potem biti. Na primer poslovna
Miranda, Miranda umetnica, Miranda za prosti čas. Lahko pa bi
bila kdaj tudi kaj drugega kot Miranda, lahko bi se kdaj preizkusila
v branjevki na trgu in doživela, kako je biti branjevka. Vendar za to
ne bi bilo potrebnega prav nič časa, ne bi bilo treba delati za to, ne
bi bilo treba kupovati oblek, si urejati make-upa, si natikati nakita.
Samo zaletela bi se v nekaj, kar je že ustvarjeno, kar sem na nekem
nivoju že virtualno ustvarila. Na koncu kalup zapustim in stečem v
novega.
Vsa ta preoblačenja? Ali se vam res zdi tako zanimivo, da se štirikrat do petkrat na dan preoblečete v nekaj povsem novega? Ali je
107
108
to res vrhunec vašega prostega časa ali vašega delavnika? Poskusite
biti par dni čisto nagi, povsem sami zase, in ugotovite, kako vam
telo takrat funkcionira.
Jaz si vzamem odmike daleč stran od Zahoda in poskušam tam
živeti čim bolj preprosto, recimo na Tajskem, na samotnejših otokih. Vsa ta modna zgodba ... Turisti modne revije puščajo za sabo,
ko odhajajo, ker so pretežke, da bi jih odnesli s sabo domov. Postanejo absurdne in nezanimive.
V tistem čistem svetu osvojiš nov jezik. Ni toliko pomembno,
kaj imaš na sebi, pomembno je, kaj izžarevaš. Vsak izžareva osebni
stil, ki lahko izboljša vsako obleko. Lahko pa tudi vsakega kmeta
stlačiš v Versaceja, pa bo učinek porazen.
Ko gledam oskarje in druge podelitve, ko vidim Britney na pol
slečeno v sadomazohističnih kostumih, se mi to kot ženski upira.
Mislim, da sem notranje zadosti sodobna, a če ti nekdo ponudi že
v prvem hipu vse, kaj lahko dobiš kasneje? Kaj je večno in kaj je
trajno? Če imamo že telo samo na posodo, kaj bi potem lahko rekli
šele za obleke!
Dalaj je postal najlepše oblečeni Slovenec leta 2000. To je bila
naša najhujša enoletna muka in nočna mora. Nekaterim se je zdelo,
da je prav on najgrše oblečen, in to so mu na tej elitni prireditvi
tudi povedali. Videla sem, koliko ima moda medijske moči, koliko
prostora dobiš, če prideš na stopničko izbranih. Pravzaprav je težko
predvideti, kaj ti bo tak naslov prinesel. Reklamo? Ne ravno. Zakaj?
Zato, ker si eno leto objekt, ki ga ljudje gledajo, kako je oblečen.
Ali si v stilu ali nisi. Lahko se v bistvu oblečeš v karkoli, lahko se
namerno oblečeš nestilno in temu ne posvečaš nobene pozornosti,
lahko pa vsak detajl izpiliš do konca.
Ana zna to zelo dobro in od nje se rada učim. Na zelo zabaven
način pokaže svoje trike, uživa v tem, ker ji perfekcionizem veliko
pomeni. Sama se spravi v svoj kalup tako, da se res potrudi. Vsak
detajlček stoji na svojem mestu. To je lepo opazovati, ampak če za
tem ni vsebine, ti noben make-up ne pomaga.
Nismo še slišali takšne bolečine, kakršno je na nekem skupinskem rebirthingu – ko sem še delala terapije – izrazila neka punca.
Tulila je in se prijemala za prsi. Na koncu nam je povedala, da ima
plastično operacijo in da ji je telo to bolečino, ki je bila s plastično
operacijo povzročena, začelo izločati skozi povezano dihanje. Če
kdo sliši ali doživi kaj takega, ne vem, ali mu to odtehta erotično
zapeljivost, ki je tako ali tako minljiva.
Vsakogar vidim takšnega, kakršen je, ne kakršnega se naredi.
Ozki nosovi, skozi katere zrak komajda prehaja, preveč povečane
ustnice, zategnjeni obrazi, pokončne prsi, ki telesu sploh ne pristojijo. Jaz raje pustim kreatorju, da naredi svoje. Če sem del štirih letnih
časov in če sem del dneva in noči, potem naj se tudi moje telo stara
in naj se menjavajo obleke.
Vsem drugim, ki uživate v oblačenju, želim še naprej veliko zabave. Kajti kjer sta zabava in kreativnost, tam je žur – tudi do poznih
jutranjih ur. In če lahko kje izraziš sebe, se lahko na ta način najprej.
Kot slikarka nisem nikoli mogla razumeti tistih, ki niso na svoj videz dali nič. Jaz sem najprej svoja lastna slika, svoj lasten kip. Če
sama sebi nisem zanimiva, tudi drugim ne bom.
V tem svetu se je fajn malo igrati. Tudi pri kozmetiki je tako kot
pri oblekah. Velikokrat te namamijo in si kupiš kar vse, kar je trendi,
kar se lepo sveti in je nekaj novega. Ekološkega je na tem področju
malo in tudi rok trajanja artiklov je omejen. Večinoma ti jih tako ali
tako ne uspe porabiti, ker pridejo že novi. Potrošnja, potrošnja, potrošnja. Turbo maximus. Ker se cenim.
Obleke, ki jih ne nosim več, dam naprej. Včasih jih kdo odkupi
za simbolično ceno ali pa jih komu podarim. Drugače pa pristanejo v humanitarnem zabojniku. Tako se mi zdi prav. Če nočem biti
sama sebi dolgočasna, se moram hitro spreminjati. In, seveda, tu in
tam sledim tudi modi.
109
o 110
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
111
112
N
akup in prodaja naj bosta hitra, če živite na številki 14. To je
moja prva asociacija, ki se mi porodi ob tem naslovu. Gre za
besedilo iz knjige Numerologija. Tudi jaz se vsak dan srečujem s
tem, čemur rečemo nakup in prodaja. Moram priznati, da sem v
zadnjih letih zelo slabo delala na tem področju. Neki moj poslovni
partner, ki ima manjšo steklarno s stoletno tradicijo in tudi ustvarja
v steklu, je rekel: Gospa, za svojo dušo ste že veliko naredili v tem
času, ampak komercialno pa nič, nič niste mislili na to.
Prav res. Zdelo se mi je, da če umetnik razmišlja o komerciali,
izgine iz sveta umetnosti. Kajti resnična umetnost vendar nastane
takrat, ko ni druge možnosti. Ko je pesem tako glasna, da jo enostavno moraš zapeti. Ko je knjiga nad tvojo glavo tako težka, da
jo moraš napisati. Ko slika zveni v vseh svojih barvnih tonih tako
glasno, da jo moraš ustvariti.
V tem res ne vidim nobene komercialnosti. Res je, da barve stanejo in platna tudi, ampak digitalnost – ta ti omogoča ustvarjanje
skoraj zastonj. Reproduciraš, ampak samo tisto, kar se ti zdi smiselno natisniti. Mislim, da je veliko bolj v modi to, da kreativno
deluješ na svoj način ter da se razmnožiš samo v tolikšni nakladi,
v kolikršni te trg sprejme, ne glede na to, da bi želel zaslužiti več
denarja, recimo po tem, ko si napisal knjigo.
Našla sem zelo moder pristop v reprodukciji, ko sem preučevala
ameriško elektronsko založništvo in tisk na zahtevo (print on demand). Način se mi je zdel zelo zanimiv. Pojavile so se znane založbe, ki tiskajo na ta način. Sedaj ima dejansko vsak možnost stiskati
si knjigo. Prej te možnosti ni bilo.
Če živiš v majhni predalpski kmetiji z dvema milijonoma ljudi,
je težko govoriti o velikih nakladah. Ker pa smo komunikacijsko
sedaj zelo povezani z Evropo in s svetom, se mi zdi, da je veliko
lažje delovati. Čeprav, če opazujem vse prezasičene komercialne
tokove, se mi zdi nesmiselno, da bi še kaj dodala. Ponosna sicer
sem, da se na Amazon.com dobi moja knjiga, vendar če ljudje zanjo
ne vejo, je to čisto vseeno.
Pa smo pri piaru. Dobro blago se menda samo hvali. Že zdavnaj
bi morali sodelovati z zanimivimi poslovneži in managerji, ki bi
nas sami našli in bi videli kreativni potencial v nas. Sami od sebe bi
rekli, veš, tole se bo pa dobro prodajalo. Nisem še naletela na tako
odprtega človeka, da bi moja dela znal prodati. Težko je že, da kdo
kupi moje delo, da pa bi srečala nekoga, ki bi mi sam rekel, zastopal
te bom, tega človeka še iščem. Vem, da bova potem skupaj osvojila
pol sveta. In takrat se bo Harry Potter vpisal na univerzo.
Pravzaprav naj bi managerji delali svoje delo, umetniki pa svoje.
Čeprav je za nas umetnike zdaj tako, da je največja umetnost pravzaprav živeti od lastne kreacije oziroma umetnosti. Če ti uspe priti
do te samoizpolnitve, si resničen umetnik.
Knjiga Lidia se je dobro prodajala, bila sem kar presenečena.
Čeprav, ko sem veliko zaslužila, sem tudi veliko razdelila, zapravila, bom rekla. Dvakrat smo jo tiskali. Težav ni bilo niti pri razstavah
in multimedijskih predstavah. Imela sem dve razprodani predstavi
Zvodnica in svetnica. Ker pa je bila predstava takrat cenzurirana,
mi niso dovolili delati naprej v tej smeri. Tudi plakat so cenzurirali, zelo zanimivo. Pojavila se je cenzura zaradi golote. Zvodnica in
svetnica torej. Petdeset ljudi je še ostalo in čakalo zunaj, na to sem
lahko tripala še nekaj mesecev kasneje.
V vseh teh letih sem samo ustvarjala. Svoje slike sem ustvarjala neodvisno od trga, ki me ni prav nič zanimal. Publika je vedno
prišla. Ljudi sem znala poklicati in našli so sozvočje z mano. Kakor razumem, gre tu za sozvočje med ponudnikom in porabnikom,
vsako vsiljevanje svoje volje drugemu je neke vrste hipnoza, neke
vrste uporaba moči na nedovoljen način. Recimo, na poštnem nabiralniku imam nalepko, ki sporoča, da nočem reklam, pa jih tu in
tam vseeno dobim. Tudi ko se vozim po cestah, ne morem mimo
jumbo plakatov, ne da bi jih videla. Nisem jih naročila. Nekateri me
113
114
naravnost plašijo, nekateri me pa zamorijo. Zgrozim se lahko ob
njih, če imam tisti dan vklopljen visok koeficient sojenja. Če že kaj,
bi oblikovala drugačne, polepšala bi prostor, vpeljala bi umetniške
projekte, kot je Art Harder Than Porn ali kaj podobnega, kar sem že
sporočala marketinškim direktorjem največjih podjetij.
Agresivne reklame mogočno vplivajo na človeka. Ker se cenim,
že dolgo ne morem več gledati reklam, samo kakšne inteligentne
in zares kreativne tu in tam še pogledam. Let’s make things better.
Vendar – ali ste opazili, kako je življenje v reklamah drugačno kot
v resnici?
Spomnim se, da je bilo februarja zelo mrzlo, tudi na Primorskem
je bilo zaradi burje ledeno. Po televiziji sem gledala Nedeljsko popoldne. Zapeljivka v obliki voditeljice ali animatorke je bila seveda
na pol razgaljena, v studiu je bilo verjetno precej vroče. Reklamirala
je najnovejši Mercedesov kabriolet, v smislu, pričarajte si vožnjo in
veter v laseh in kaj vem, kaj še, in gledali smo v sončni zahod nekje
v eksotični toskanski pokrajini. Zazdelo se mi je, da s to žensko ne
živiva na istem planetu. Če bi se poskusila tisti hip vživeti v gibljive
slike, bi zmrznila. Sedela bi v kabrioletu z ledeno svečo iz nosa in
lasje bi mi primrznili na stranske šipe. Alan Ford, pumagi!
Kreiramo sanje, so mi rekli v Playboyu, kjer sem objavljala
portrete znanih Slovencev v pravljični podobi. Kje pa, zelo slabo
poznate sanje, ustvarjanje navideznih realnosti pa je na osnovnošolskem nivoju. Pidžama party za vse zajčice v Hefnerjevi postelji.
Viagra. Da vidimo, če imaš ta prave. Idiotizem brez primere. Igra,
ki se odvija po povsem logičnih in predvidljivih načrtih. In to folk
rajca.
Ali pa tale iluzija: sto petdeset ljudi na sto petdeset različnih
lokacijah Zemlje z ne vem kakšnim timom posname vse naravne
lepote in jih skonstruira v eno samcato zgodbo o obljubljeni deželi,
o obljubljenem izdelku, o obljubljenem raju. Virtualno je čisto OK
potovati na ta način, vendar – ali je to resnica? Vsakič, ko stopim
iz letala po več kot deseturni vožnji visoko na nebu, ne razmišljam
o eksotičnem raju. Telo je preživelo stisnjeno med petsto ali malo
manj ljudi, ki jih je strah, ki so siti samih sebe, ki se zapijajo, ker
je zastonj. In to z eksotičnimi reklamami za letalske družbe nima
nobene zveze.
Ko gledam recimo oglase, koliko se prodaja hiš, koliko se prodaja stanovanj in avtov, se mi zdi absurdno, in to tako, da me od
tega boli glava. Ko pa iščeš nekaj specifičnega, kar si si dovolj jasno
zamislil, tistega ne najdeš. Ponujajo ti vse drugo, ampak ne tistega.
Pri avtomobilih je malo lažje. Ampak da bi si lahko povsem izpolnil
željo, je tudi v največjem potrošniškem raju nemogoče.
Vodniki mi ponavadi pokažejo, kaj je zame primerno, kaj potrebujem in kaj ne. Predmet se malo bolj zasveti. To velja tudi za
obleke. Recimo, hodim po cesti in v izložbi zagledam obleko, in
tista je prava, ker drugače vibrira. Napojena je z drugačno esenco.
Ponavadi je niti ne pomerim in me vsi čudno gledajo. Ne, ne mislim
čepeti tam v prešvicani kabini, včasih prav nemarno zasvinjani, in
se preoblačiti. V tem ni nobene romantike. Raje ležim v viseči mreži, gledam drevesno krošnjo, poslušam petje ptic in gledam njihove
lete na nebu. To mi je v večjo zabavo. Ob tem se spočijem, tudi oči
se spočijejo, in sanjam nekomercialne sanje.
Vizualne komunikacije govorijo, ampak ljudje se ne zavedajo,
kakšno jamo si s tem kopljejo in kako globoka je. Jaz si ne bi upala
nekomu kar tako obljubljati prihodnosti. Če boš imel ta artikel, bo
svet postal prečudovit ... Če boš sledil tem zapovedim, bo tvoje življenje raj na Zemlji ...
Mene niso tako učili. Do raja na Zemlji ne prideš tako, da si
kupiš deset izdelkov in se z njimi ponašaš, na primer z zadnjimi
modeli mobitelov, digitalnih kamer, avtomobilov in televizorjev.
Aha, tanek zaslon bo treba kupiti in vse stare škatle stran! Kam
pa s temi škatlami? Koliko denarja moram dati za to? Koliko časa
se moram posvečati komercialnosti? In kaj tisti hip zamujam? Koliko molitev ne odmolim? Koliko angelske glasbe gre mimo mojih
ušes? Koliko utrinkov na nebu spregledam?
115
116
Dobro je vedeti, kako kakšna stvar nastane, poznati njen izvor
in nastanek. Dizajnerski timi so mi blizu, ker se posvetijo enemu izdelku in ga zelo zelo dobro oblikujejo. Na primer Philippe Starck in
njegovi plastični stoli. Dober dizajn, velika naklada, nizka cena – I
like. Če že uporabimo plastiko, moramo duhove podzemlja naučiti
kreativnosti. Da me ne ugriznejo v rit.
Ne vidim pa smisla v tem, da mi v trgovini, kjer želim kupiti
okovje za vrata kuhinjskega elementa, ponudijo trideset različnih
modelov. Pa še nihče mi ne zna svetovati, katerega naj vzamem.
Torej, preizkusi vseh trideset, poglej vse različne detajle, tehnične
zmogljivosti, in se potem odloči. Pa kdo ima čas za to? Prevajalci si
vzamejo čas za prevajanje, lektorji za urejanje teksta, tiskarji za tiskanje, jaz pa nimam časa za branje. Navodila za uporabo, garancije, pogodbe, računi, časopisi ... Moje oči se ob teh zgodbah utrudijo,
moja ušesa ne slišijo več jasno vilinskih zvokov.
Kolikokrat si zaželite, da bi bili nekje čisto na samem, da ne bi
bilo nikogar naokrog in da bi delali samo tisto, kar vam paše? Da ne
bi bilo treba v nobeno trgovino. Ali ob nakupu v Hipermarketu res
doživite največji orgazem tedna, ko poželjivo gledate izdelke, jih s
pomembnostjo tlačite v nakupovalne vozičke in jih z naslado polagate na tekoči trak pri blagajni? Sto dvajset tisoč artiklov je v takem
marketu. Menda jih potrebujemo le sto dvajset. Toliko jih menda v
povprečju kupujemo. Mogoče tudi tristo šestdeset, če ste zahtevni.
Ampak med sto dvajset tisoč izdelki se morate sami znajti in si jih
selekcionirati. Ter jim ne nasesti.
Preberem, kaj piše na izdelku. Samo ekologija me zanima: biološka čistila, biološko pridelana hrana, po možnosti rastlinska, najvišje možne vibracije. Na primer figa, ki zraste na neškropljenem
drevesu in pride do mene brez vsakršnega posrednika. Samo moja
prijateljica mi dovoli, da stojim v raju, v resničnem raju, in trgam
fige z drevesa in se bašem z njimi. Boljše hrane v obdobju, ko zorijo fige, menda ni. Zdaj si pa zamislite, da jo moram zrelo, takšno,
kakršna je, najboljša, zapakirati in jo konzervirati, da jo bo čez tri,
štiri, pet ali deset dni nekje nekdo kupil. Do tja pa se bo prevažala,
prenašala in čakala v hladilnikih. Vsak dan je na cesti več pošasti
na kolesih. Včasih se mi zazdi, da imam privide, ko med vožnjo po
cesti gledam nepretrgano množico kamionov, ki skrbijo za globalizacijo.
Makrobiotika je v tem pogledu imela prav, vendar ne trdim, da
je imela prav v vsem. Ker tako komplicirano življenje najbrž res ni,
da bi se moral ves čas ukvarjati z jini in jangi. Saj ima telo vendar
še intuicijo, inteligenco, lastno zaznavo, ki mu pove, kaj mu ustreza in kaj ne. Tisto, kar zraste blizu ali kar je bilo blizu narejeno,
ustvarjeno ali upodobljeno, kakor želite, tisto je menda najboljše.
In ima v sebi največ sončne energije. To pomeni tudi, da se pri tem
najmanj ljudi muči ob vsem skupaj. Da pomaranča samo zraste in
je že polna sonca. Ni je treba predelovati in stiskati. Če pa že, potem
pa prosim brez konzervansov in sladkorja. Vsepovsod te mamijo,
vsepovsod ti nekaj dodajajo, E519, E430, K200 ... A sploh veste,
kaj jeste? A veste, kaj pomenijo te številke in črke, ko se pomikate
med petdesetimi različnimi margarinami? Samo ena je prava. Hladno stisnjena, Vitaquell.
Nazaj k naravi sredi mesta? Ne bo šlo. V mesto se vse pripelje.
Lepo je na tržnicah, tam je življenje. Ko sem se zadnjič sprehajala
po slovenski metropoli, sem se spraševala, kje bom našla največ
življenja. Najprej sem šla v novo restavracijo z rastlinsko hrano.
Ugotovim, da pravzaprav zelo malo vejo, kaj bi nam, ki ne jemo
mesa in živalskih beljakovin, lahko v resnici ponudili. Po vrhu
vsega pa so bili še zelo domišljavi, češ, mi smo pa malo drugačni,
vemo, kaj je prav in dobro in zdravo. To veste, ampak vaš ego se
duva ravno na tistih mestih, kjer bi bilo najmanj treba, in moj želodec je občutljiv.
Potem sem šla v biotrgovino. Seveda so vsi izdelki trikrat dražji,
vendar pa jih tudi šestkrat manj potrebuješ, ker imajo toliko več
energije. Tam je bilo tudi še kar v redu, potem pa sem šla še na tržnico, kjer je bilo življenje. Srečala sem še nekaj otrok, ki so kot angeli
skakali naokrog in se igrali in se zabavali. Tu in tam mi je prečkal
pot kdo, ki je imel tisti dan dovolj energije in celo nasmejan obraz.
117
118
To je bilo vse. Večina pa jih je bila vpeta v managerske, komercialne, vsakodnevne tokove vsakodnevnega sveta. Niso vedeli za
pravo igro, niso se zavedali igre življenja. Življenje samo ne zamuja
in nima zastojev. Ni izgovorov, češ, prezaposleni smo, preveč dela
imamo, nimamo časa. Si predstavljate, da vam drevo pove kaj takega? Prezaposleno, ko rojeva sadeže? No, ampak kakih dvajsetkrat
ga je pa že treba škropiti, da zraste na primer ena breskev ... Škoda,
ampak niso se naučili, da za vsako bolezen ena rožca rase.
Verjetno je tudi bolje, da ne gremo gledat v lekarno, kaj piše na
vseh škatlicah in stekleničkah. Svojega zobozdravnika pa vprašam,
kaj je v anesteziji, preden mi izpuli zob. Hočem vedeti, koliko pomirjeval mi bodo vbrizgali, kako me bodo zastrupili in zadrogirali.
Zakaj pa ne, vsaj vem, pri čem sem, vem, kaj moram izničevati.
V bistvu je dobro, če si ozaveščen potrošnik, potem te zelo malo
nategujejo. Ali veste, kako malo stvari v resnici potrebujemo in
kako majhne količine telo potrebuje? Ko grem za tri mesece na eksotičen otok, vzamem s sabo trikrat do štirikrat preveč kozmetike in
oblek, ker razmišljam zahodno. Tu se pač toliko porabi, telo se bolj
obrablja in mu je treba več vračati, če želiš, da dobro sodeluje s tabo.
Tam je pa drugače, razmere so že popolne, vlažnost je prava in toplo
je. Nikoli si nisem mogla predstavljati mrzlega raja.
Na koncu prinesem vse nazaj in se vedno znova čudim, kako
malo porabljam, kako malo šampona potrebujem, kako malo deodoranta, krem in olj. Pa recimo šminke. Mislim, da mi skoraj nobene ne uspe porabiti do konca. Ker se jih prej naveličam. Redke so
take, recimo tista pink, Hollywood pink ji pravim, ki hitro izgine.
Pravzaprav sem v zadnjem času stlačila vse svoje stvari v svoj
box of chocolates, kakor mu rečem – mojemu iBooku. Zdi se mi, da
ga je nekdo izdelal prav zame. Lep je, bel, zaobljen. To ni računalnik, to ni laptop, to je bonbonierica, ki jo odpreš in imaš v njej vse
najboljše bonbončke in vse najboljše kombinacije. Nisem reklama
za Mac, ljudem bi le rada povedala, da se da dostojno živeti. Tudi v
svetu računalniške tehnologije.
Ne potrebujem veliko lastnine. Plošče kupim in presnamem, potem gredo naprej. Včasih mi kdo kakšno posodi in jo uvozim v svoj
iTunes. Digitalnost in nič več lastnine. Prav ponosna sem, da živim
tako. In to je ravno nasprotno od nekaterih, ki se hvalijo, koliko vsega imajo.
Kar nekajkrat sem se selila. Delala sem največje možne nakupe
in prodaje. Celo hišo sem v tem času prodala. Počutila sem se kot
čisto majhna punčka, ki si mora sedaj kupiti novo. Na banki so bile
na mojem računu izpisane nekakšne velike številke. Kar trese te, ko
moraš podpisati pogodbo za veliko denarja. Kot otroci smo začeli
s sladoledom, dali so mi nekaj denarja zanj – kar naenkrat pa prodajam hišo z bazenom.
Nihče verjetno ne more biti ponosen na to, da mora seliti kontejnerje svoje lastnine po svetu. Pakirati škatle in selekcionirati odvečno preteklost. Trapasto. Zdaj je menda v modi: čim manj, tem bolje.
Manj je več. Živim na štirinajstki, atelje in galerijo imam na enainštiridesetki. Torej – pet let ugodno, potem pa adijo. Mislila sem, da
bo pet let dovolj tudi za stanovanje, pa očitno ne bo. Minimalizem
v vsak kotiček življenja. Miselnega in čustvenega.
Pri prodaji in nakupu nepremičnin sem videla čista neravnovesja. Prodala sem hišo z bazenom, z veliko zemlje, sredi gozda. Čudovit zrak, Švicarji so menda namerili, da je najboljši v Evropi. Med
gorskim in morskim so se ustvarili posebni tokovi. Zdravilišče za
pljučne bolezni je tam, pa čudovito jezero, pa srne so prišle do hiše,
pa veverica je plezala po njej. Sneguljčica v deželi palčkov.
V zameno za to lahko ob morju kupiš majhno stanovanje in še
nekaj ti ostane. Toliko, da si eno leto lahko zamišljaš svoje kreacije,
ne da bi ti bilo treba komercialno delovati. Ampak v enem letu sem
veliko zapravila, ker sem delala skulpture iz brona in velike razstave
v steklu. Za to gre veliko denarja. Tudi razdeljevala sem ga, ker sem
imela občutek, da ga imam. Zdaj se moram pa spet ukvarjati z njim.
Upam, da bo tale knjiga komercialno uspešna, čeprav si ne morem
zamisliti, da bi množice ljudi rade slišale vse tole. Let’s hope.
Mogoče pa bo postal moden resnični minimalizem. Vidim, kako
si nekateri vse uredijo minimalistično, ampak v tistem je čutiti hlad.
119
120
In še vedno obdržijo ogromno navlake. Če ne drugega, ogromno
prepričanj, sodb in spominov.
Hja, knjige ... Knjigo ti lahko bere celo računalniški program, to
mi je zelo všeč. Tudi knjiga na dlančniku je super. Bila sem carica
Miranda, ko nam je uspelo knjigo prirediti celo za dlančnik. Namesto da obračaš liste, samo pik, pik, pik, pik, pik – in prebiraš stran
za stranjo. Polniš ga na polnilniku, skoraj brezplačno. Pa filmi za
dlančnik, to bi tudi že moralo obstajati.
V čudnem zdaj živimo svetu, vse dobiš na internetu. Rada bi
uporabljala samo digitalnost na pravi način. Ne, da bi kupovala prek
interneta in da mi poštar to prinese na dom, še vedno je prepočasi.
Ampak da si samo zamisliš, pa je že tukaj. Oziroma da potuje po
digitalnih zapisih in se pred tabo skozi štiri elemente udejanji. A ni
to fajn? Saj je vse sestavljeno samo iz teh štirih elementov: zemlja,
voda, ogenj, zrak. Pri kruhu se najlepše vidi, kaj je kaj, kaj je zemlja,
kaj je voda in kaj ogenj in zrak. Vse mora biti v ravno pravih razmerjih, da dobiš popolnost. Ja, pa eter, prostor, ta peti element je tud
tuki. Odvisno od klasifikacije ali od zornega kota.
Svet bi bil lahko tako resnično poceni, saj nam ne bi bilo več
treba potovati. Zato se mi zdijo homeofficei glavna zgodba zdajšnjega časa. Vse moraš imeti ob sebi, fajn ti mora biti, narava mora
biti blizu, čutiti moraš varnost in zaščito doma. Nazaj k naravi! K
bistvu. K enosti. Iz take smo snovi kot sanje.
Vsak, ki kvalitetno in dobro dela tisto, kar najbolje zna, bi moral
za to prejemati tudi dostojen zaslužek, ali še bolje, moral bi poljubno
izmenjevati svoje delo z ljudmi tako, da bi imel vse, kar potrebuje.
V teh letih sem se izzvala tudi s projektom, ki sem ga poimenovala Življenje brez denarja. Bilo je precej zabavno. Vsaj petdesetim
sponzorjem sem ponudila svoje umetniške izdelke in potem živela
od njihovih proizvodov ali storitev. Pomislite, da sem imela brezplačno vse mogoče. No, ne brezplačno, sliko ali kip so dobili osebe in podjetja, s katerimi sem izmenjala dobrine brez denarja, brez
davkov, brez trgovcev, brez piarovcev. Za svoja umetniška dela sem
dobila masaže, kolo, mobilnik, frizerja, naravno kozmetiko, obleke,
celo kuhinjo, kopalnico, omare in zofe. Pri avtomobilu so mi dali
tridesetodstotni popust, bencina pa žal nisem dobila. Aha, in pila
sem kompenzirane pomarančne sokove. Pravzaprav skoraj ni bilo
stvari, ki mi je ne bi uspelo realizirati. Pa še res dobra izmenjava
za sojine izdelke. Leto in pol sem jedla tofu za vrednost ene slike.
Hvala, Fastram.
Na tak način smo si lahko res pomagali. Živeli smo pravzaprav
visoko, elitno življenje. Zame je elita to, ne pa, da si kupim najnovejši artikel. Všeč mi je, da spoznam največje strokovnjake z različnih področij, ki pa hkrati začutijo ritem srca, da se lahko srečamo in
da potem izmenjujemo. In vemo, da je to res dobro za vse. Kako pa
bi si sicer lahko privoščila tako drage prstane in tako drage objekte
in dizajne? Za to bi bilo treba presedeti res veliko časa, se veliko pogovarjati in dolgo razmišljati o komerciali. Ampak veste, umetnik si
to res težko privošči. Ni časa.
Na svojo bivšo hišo sem bila zelo navezana. Tri leta sem jo prodajala, kar mi ni bilo ravno v čast. Vsi prijatelji so me čudno gledali.
Včasih mi je bilo prav vseeno za vse finančne zadeve. Najbolj svobodna sem bila takrat, ko besede denar ni bilo niti v mojih mislih
niti je ni bilo treba izgovoriti. Bilo pa je vsega dovolj in imel si, kar
si potreboval. Tudi potovanje v Ameriko za dva meseca. Lahko si
šel, živel v hotelih, se vozil s camperji po Kaliforniji in Arizoni in
spoznaval dežele. Če sem želela na Vzhod, je bilo ravno tako vedno
zadosti sredstev.
V zadnjem času pa je malo drugače. Umetnost me je veliko stala. Da sem se lahko uzrla v povečavah ali v bogatejši produkciji,
sem morala živeti bolj skromno. Ampak ko bodo tole slišali pravi,
potem se bom pa samo reproducirala. In takoj bom upokojena.
Na penzijo nisem mislila nikoli, tudi v službah nisem bila nikoli.
Grozno mi je bilo, da mi bo nekdo šef. Imam šefa, to je vendar jasno, ampak, da mi bo nekdo tu diktiral in solil pamet, to bi mi bilo
zelo težko sprejeti.
Včasih sem samo pihnila, in vse je bilo. Včasih pa sem garala
kot zadnji tlačan, a še za sol nisem zaslužila. Vse skupaj je prav121
122
zaprav zelo relativno. Če gledaš razlike med Indijo in Ameriko, se
ti zdi, da si tu, kjer si, kar na pravem mestu. Neka realna razmerja
obstajajo med tem, kaj je revščina in kaj je bogastvo.
Tisti, ki si sedaj nabirajo toliko denarja, se ga na čuden način polaščajo, ga obračajo, pa seveda investirajo in se tresejo zaradi vsega
tega, so zapisani smrti, so že podpisali pogodbo z njo. Življenje,
ki ga vodijo v denarju izražene številke, me nikoli ni v resnici zanimalo. Denar pa je tako ali tako menda nastal zaradi poenostavitve
menjave.
Tisti čas, ko sem lahko živela v direktnih izmenjavah, je bil zelo
zanimiv. Menjava blaga za blago niti ni bila tako slaba. Vzpostaviš
zelo veliko zelo dobrih odnosov, zelo jasno se predstaviš in zelo
dobro spoznaš svojega sogovornika.
Kar se tiče denarja, so se mi odvijale zelo različne zgodbe. V
nekem obdobju sem tako pozabila na vse, da sem prišla v negativno
stanje. Gledala sem oddaje Oprah Show in – o groza, poglej, ravno
taka sem kot te punce. Sploh me niso več zanimali računi, ki so
prihajali. Nisem jih odpirala. Takrat sem bila zaljubljena. Prerezati
sem morala kartice. To je bilo zame čudno, vendar me ni tako zelo
motilo. Potem sem šla do ljudi in sem jim enostavno priznala: Veste,
ta trenutek ravno nimam denarja. Gledali so me res zgroženo, češ,
kako lahko o tem sploh govoriš? Prvič, sramuj se tega, drugič, ne
smeš se imeti fajn, predvsem pa o tem ne obveščaj drugih. Ves čas
moraš vendar ustvarjati videz, da si poln keša, da ti v življenju vse
klapa. Vsa strategija marketinga je v prikazovanju nerealnega. Vsi
so ves čas urejeni, lepo spedenani, v kravatah in z dragimi manšetnimi gumbi. Prava beseda vedno pravo mesto najde. Veliko pogodb
pa je spet začinjenih s kokainom in drugimi poživili, sploh če gre za
nečedne posle. Na ta način ni težko delati denarja. Vendar jaz mislim, da se denarja sploh ne da delati – če nisi ravno tiskarna evrov,
tolarjev ali dolarjev.
Življenje samo ustvarja in poraja vedno znova in znova. Le
pohlep je tisti, ki najstarejša drevesa spreminja v omare, ki pljuča
Zemlje spreminja v drage parkete in ladijske pode.
Svobodo zdaj pojmujem tako: če moram o denarju razmišljati
in se z njim ukvarjati, če mi moje delo samo ne prinaša zadosti, se
moram pač zamisliti. Ker svoboda res ni v tem, da si se prisiljen
ukvarjati z denarjem. Svoboda je povsem onkraj tega. Peti svojo
pesem in biti za to dobro plačan, pri tem pa ne seči po heroinu ali
kakšnih drugih neumnostih.
To je privilegij in za to je treba veliko plačati.
123
o 124
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
125
126
N
e bi bila rada tista zoprna oseba, ki kaže na najbolj grozotne
stvari sveta. Vsak bi moral sam vedeti, kje so njegove meje, kje
mu sama materija pokaže mejo. Mislim, da bi si moral vsak večer
prav vsakdo izprašati svojo vest, kako je preživel dan, kje je storil
napako. Grešil, če želite. Kje se je vdajal svojim poželenjem, in ne
svojemu resničnemu jazu, ki je menda še vedno ljubezen in dobrota
sama. Tudi zdrav razum, pravijo, veliko pomaga.
Vse bolj ugotavljam, da ni ravno tako. Zdi se, kot da sta goljufija
in laž uzakonjeni. Zločin in kazen kot največji vrlini. Tudi iz grozotnih umorov lahko naredimo marketinško najbolj zanimive projekte.
Pravzaprav iščemo najbolj temačne in obskurne teme za scenarije
in zelo smo presenečeni, če se potem tega marsikdo nauči in to tudi
uporabi. In dvojčki padajo.
Zločin je že v tem, ko se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi. In menda so ta svet že zdavnaj z vseh strani preplavili lažni preroki. Ko
sem v prvi knjigi opisovala mojstra Maitreyo, najino srečanje na
podzemni železnici v Londonu, mi tega najbrž ni nihče verjel. Tudi
literarni kritiki so to opazili – zdelo se jim je zanimivo. Kasneje pa
sem opazila, da je Osama pravzaprav njegova kopija. Marsikdo bi
lahko rekel, da je novi prerok. Kaže na zlo kapitalizma in na nekakšno robinhoodovsko poštenost. Zelo je lep in njegove oči imajo
globino.
Če je duša navzoča, ponavadi iz oči sevajo zlati žarki in oči se
smehljajo in te blago božajo. Včasih lahko tudi predrejo skozi tebe,
če je treba. Pri ljudeh, pri katerih tega ni, pa je vse temno in sivo.
Navznoter se že kažejo votline lobanje. Smrt jih že razjeda. No, on,
Osama, ima tudi žarke iz oči, čeprav jih zna samo ustvariti, so pravzaprav iluzija. Prijateljica je sanjala, da se bo pojavil, in tudi, kje se
bo pojavil. Da bo bajno bogat in da se bo seveda izdajal za Njega.
V sanjah so jo obkrožali Osama in njegovi pomočniki in jo prepri-
čevali, da je Osama On. Izdala se je, ko je rekla: Ne, ne ... Ta pa ni
pravi. Ta ni pravi. Zvit je, pameten je. Uči se hitro. Tudi moderen je.
Pa vendar – kaj je tisto, kar loči prvega od drugega?
Posvečen namen. In v posvečenem namenu nikakor in nikoli ni
ubijanja. V posvečenem namenu je večno življenje. Je ohranjanje
nedolžnosti. Je igra, ki jo igraš tako, kot jo želiš tudi druge naučiti,
da jo igrajo s tabo. Nabiram energijo s predanostjo in imam rada
dobro družbo. Ne morem biti agresivna in učiti ljubezni. Kdo mi
bo pa verjel? Boljša moram biti od tistega, ki ga učim, in boljša v
tistem, kar ga učim.
Ubijanje, goljufanje in laganje pa najbrž niso vrline, lastnosti, ki
bi jih lahko označili za pozitivne. Zelo verjetno bi moral marsikdo
spregovoriti o tem, kaj je laž in nesmisel. Na nekem nivoju se resnica vedno pokaže, oči resnice te vedno zrejo. Direktno.
Obstaja kazen, ki je ne bom imenovala božja kazen. Kazen je
samo kazen. Če od nekod nekaj vzameš, mora na tisto mesto spet
nekaj priti. Takšen je pač zakon. Nisem ga napisala jaz, niti ga niste
napisali vi. Napisal se je sam od sebe, v svetu, kjer sta svinčnik in
papir iluzija. Paper moon. Cesarjeva nova oblačila. In zelo malokrat
smo ga sploh zapisali in brali. Ali je to kozmični ali zemeljski zakon, ne bom spekulirala, menda naj bi bila tako ali tako eno. Kakor
na nebu, tako na Zemlji. In kakor na Zemlji, tako na nebu – da ne
bo pomote.
Osama tudi govori zelo mirno. Lahko bi rekli, da veliko meditira. Požrešnosti in pohlepa pri njem ne opazimo. Če ga primerjam
z ameriškim predsednikom Bushem, bi lahko pri vzhodnjaku govorila tudi o večji kultiviranosti, kar izkazujejo njegove geste, drža,
izraz na obrazu. Vendar za nobenega ne bi dala roke v ogenj.
V teh letih so mi zaradi moje kontroverznosti v javnosti in zaradi
druženja s pomembnimi osebnostmi tudi prisluškovali in me preiskovali. Ne vem, zakaj natanko, ampak očitno sem se jim zdela
nevarna. Mislili so, da imamo pod hišo tajno obveščevalno službo,
ker je šlo iz naše hiše ogromno različnih podatkov. Namestili so tudi
posebne antene in brezžično snemali naše zvoke, z laserji in bog
127
128
vedi s čim še vsem. Tudi po osem ur sta me dva zasliševala v moji
hiši. Takrat sem živela sama. Spraševali so me o vsem mogočem.
Imeli so takšne podatke, da bi vas spreletel srh. Ko je eden od njiju
odšel na stranišče v kopalnico, je v banji pustil svoj drek. Smrt ni
tako daleč, kot si mislite, mi je grozil. In z roko je trepljal po beli
marmorni mizi.
Pred njima sem bila v kratki halji, gola, kajti prišla sta zjutraj.
Enega sem že poznala. Mislila sem, da je tu službeno in da mu moram sporočiti še kaj. Ne želim govoriti o njegovi uradni službi, iz
katere je kasneje tako ali tako letel, ko so na ne vem kateri način
ugotovili njegovo manipulacijo. Ne želim se ponovno povezovati z
njim. Bolnik, vsekakor. Težek.
In tako sta vstopila. Po njunih grožnjah sem jima povedala, da
sem pripravljena tudi umreti. In ju vprašala, ali nameravajo ponavljati napako, ki so jo naredili že pred dva tisoč leti in ki jo na planetu Zemlja vedno znova in znova ponavljajo. Vse, ki so izstopali
iz povprečja, je bilo treba izničiti: Gandhija, Kennedyja, Martina
Luthra Kinga, Johna Lennona, Marilyn Monroe in še marsikoga.
In navsezadnje Krambergerja. Preveč glasno govoriti menda tudi
ni priporočljivo.
Rekla sem jim nekako tako: A se niste naučili prav nič novega?
Bili so zelo konkretni. Povedali so mi, da pridobivajo vse informacije na LSD-ju in da s tem lahko vplivajo na vse nas. Najprej si nas
podrobno ogledajo na acidu. Rekla sem jim, da mi lahko prisluškuje
tudi deset ljudi, a da se bodo na koncu vsem omračili možgani. Kajti
svobodnega duha se ne da ujeti, ne da se vedeti, kaj je za božanskim
načrtom. Človeški um pač ni tako genialen, da bi lahko svobodno potoval v takšna prostranstva in hkrati tukaj s krutostjo začinjal
Zemljo. Ali eno ali drugo – z lisicami na rokah se ne da dobro igrati
klavirja.
To je bilo eno od grozodejstev. Lahko pa vam povem še, da so
me napadli s krampom, mi grozili na številne načine in spuščali pse
name. Lastnik je mirno stal zraven, ko me je ugriznil pitbull. Policija me je zaščitila. V Ameriki sem se naučila, da so to modri angeli
in da jih pokličeš, če potrebuješ pomoč. Prihajali so tudi norci, ki so
verjeli, da sem se naselila vanje. Verjeli so, da ne morejo biti svobodni, ker sem jaz spravljena in skrita v njih. Pol sveta so obredli,
pisarili so svetnikom in šamanom, da bi jih odrešili. Pa vendar so
vsi ti začuda sodelovali ravno z mano, pomislite! Po mnenju nekoga takega sta mi nasedla tudi Sai Baba in Carlos Castaneda. Potem
pa je v Ameriki našel nekega maga, ki je name delal rituale, da bo
stvari uredil. Mhm.
V kakem zelo posebnem stanju zavesti sem lahko iz svojega
telesa vlekla petnajstcentimetrske igle. Nekakšen svetlobno materializiran vudu. Tudi živalsko kri so žrtvovali zaradi mene. Človeku
bi se zmešalo.
In še to. Za nekoga drugega je policija rekla: Mi temu človeku
ne moremo nič. On je že prej prodal eno od hiš in jo je potem dobil
nazaj. Poznamo ga, vemo zanj, ampak glejte, mi mu nič ne moremo.
Predsednika republike smo čakali, da bo prišel kot pokrovitelj
kreativnega centra za otroke, pa je malo zamujal. Tudi pravniki so
že delali pogodbo, ko so mene sredi zime vrgli ven. In osemindvajset slik, mačko, psa, rože in vse drugo. Pravniki pa so rekli: Mi ne
moremo nič; poglejte, pet let boste izgubili, ogromno denarja bo
šlo, ne priporočamo vam tožbe. Kajti že tako sem plačala ogromno,
da sem prišla do tja, kaj sem hotela drugega.
Njemu pa ni bilo dovolj. Čez dve ali tri leta je poslal izterjevalca,
češ da sem mu dolžna denar. Po vsem tistem, ko si je prilastil denar,
dobil prenovljeno hišo, zasegel pohištvo in vse delo v hiši. Povrhu
vsega pa je bila hiša namenjena otrokom.
Po vsem tem sem bila kar naenkrat jaz njemu še dolžna in morala sem se skrivati pred njegovimi biriči. Ampak z resnico smo prišli
kar daleč. Sporočili smo jim ravno nasprotno, da so nam oni dolžni in naj gredo nazaj, da so samo neinformirani. Dolg pa vsekakor
obstaja. In poslednja sodba čaka na vsakogar, na nekatere prej, na
druge kasneje.
Banke so zločin zase. In kazen sledi. V času, ko sem izplačevala
partnerja, sem si sposodila petnajst tisoč nemških mark. Tisoč sem
129
130
jih morala plačati za notarsko pogodbo, pri tem sta bili moja mama
in še ena gospa porokinji, medtem ko smo še eno hišo, last mojega
prijatelja, dali pod hipoteko, da je lahko tudi on dobil deset tisoč
mark kredita. Po petih letih sem bila dolžna isto vsoto, čeprav sem
plačevala dvesto mark mesečno. Pokazala sem jim, da sem bila slabo poučena o pogojih pogodbe in da sem to ugotovila po dveh ali
treh letih. Prijatelj je diplomirani fizik, pa tudi on kot izkušen programer tega ni ugotovil. Znašla sva se v začaranem krogu. Ponudila
sem jim kompenzacijo. Kajti če kdo, po domače rečeno, koga tako
grdo nategne, potem ga ta, ko to ugotovi, vendar razkrinka. In takrat
naj bi bila igra drugačna. Taka kot v energetskem svetu, kjer je vse
jasno. Ko nekoga razkrinkaš, se mora umakniti ali sprejeti izziv in
se spremeniti.
No, oni niso sprejeli izziva, ampak so mirno rekli: Tako pač je.
Jaz pa: Tako pač je? Ampak jaz vam lahko za to pljunem v obraz!
Ne, ne, za kaj takega boste plačali, tožili vas bomo, so rekli.
Ampak poslušajte, obstaja sodišče nad vsemi sodišči. Obstajajo
zakoni nad vsemi bednimi zakoni, ki si jih je zamislil človek. Morda je tu in tam kakšen ravno uglašen s tem pravim zakonom – Zakonom z veliko začetnico. Tu in tam se kakšen posreči, bom rekla.
Kaj pa vse drugo?
Počasi se tako lahko odpoveš vsemu. Velikokrat sem se spomnila zgodbice o menihu, mojstru ali starcu, ki je živel v svoji hišici.
Nekega dne se je vrnil domov in našel svoje bivališče prazno. V
njem ni bilo ničesar več. Tatovi so mu odnesli vse premoženje, vse
imetje. Ko so prišli vaščani, so ga vprašali: Ali nisi nič jezen ali
žalosten? Vprašal je: Zakaj pa? Pogledal je v luno in dejal: Lune mi
pa niso mogli vzeti.
Nekako tako sem se počutila takrat. Maščevanje ni primerno za
dostojna bitja. Maščevanje je vendar primitivno: krvna osvjeta; oko
za oko, zub za zub. Se vam zdi, da v sodobni civilizirani družbi, v
21. stoletju, taka primitivnost še vedno lahko deluje? Poglejte vse
trpljenje planeta, vse ljudi na planetu, vse bolezni, vse bede človeštva in mi povejte, ali ne bi bilo bolje prenehati s temi neumnostmi?
Prenehati se vedno znova in znova rojevati in umirati, trpeti in biti
žrtev, biti rabelj, biti Žid in Palestinec, Srb in Albanec.
Nismo zato tukaj, da bi sodili, niti ne zato, da bi se maščevali.
Umetnost je preseči negativnost, sovraštvo in biti resnično miren
znotraj sebe, ko ti skoraj zarijejo nož v hrbet. Če si zelo občutljiv,
čutiš vsako negativno misel in namero. Kaj šele rituale. Umetniškega duha v meni pa niso mogli ubiti.
Tudi predsednik vlade je imel takrat afero zaradi mene. Prišli
so k njemu iz obveščevalne. Tega nisem mogla nikoli razumeti. To
je bila res spletka. Ahh ... Neki ženski sem se zdela zelo sumljiva,
ker sem lahko vstopala kar tako, po domače, v hišo predsednika in
njegovega sina, mojega takratnega prijatelja. Bilo me je res groza.
Nisem razumela, kaj sem naredila narobe. Nisem vedela, zakaj se
je to sploh zgodilo. Zelo zelo mi je bilo žal, da sem bila kdajkoli povezana v takšno spletkarjenje in v laži na tako visokih nivojih.
Kdor visoko leta, nizko pade. Ali je pa pilot ...
Kazni so sledile. Še težje mi je bilo gledati v kazni kot v zločine
same. Pravzaprav mi je bilo najtežje videti sovraštvo tistih, ki so nekoč leteli z mano, ki so leteli zelo daleč, s katerimi smo delili skupne
sanje. Čeprav ni bilo vse popolno, so bile to verjetno najvišje možne
sanje, ki so jih kdajkoli sanjali. Pljunili so nanje. Takrat je res bolelo
in zadonelo v globini in v praznini noči, ko lahko hkrati vse vidiš in
slišiš vse zvoke.
Brat mori brata, mož je ločen od žene in svet so preplavili lažni
preroki. Takrat bo zopet z nami.
Vabljen.
131
o 132
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
133
134
Z
akoni so pa res čudna stvar. Živimo v deželi, ki naj bi bila pravna, pa vendar na vsakem koraku opazujemo kršitve zakonov.
Obstaja namreč še kakšen drug zakon, ki ga je pravna država izpustila iz svojih kodeksov in zakonikov, ustav in podobnih medijev,
skozi katere se udejanja.
Če je sistem ozek, sega njegova zavest samo do tam, do koder
sega njegov povprečni oziroma najvišji oziroma najnižji člen. In
takšen sistem zagotovo ne more delovati na vseh ravneh, ampak
lahko deluje samo na tisti, na kateri se sam ustoliči.
Kateri zakon na svetu nekomu dovoljuje, da prodaja zemljo?
Kateri zakon dovoljuje, da se zemlja razkosava in se vpisuje v zemljiške knjige? Kdo se je sploh spomnil prodajati Zemljo? Kdo se je
sploh spomnil lastiti si Zemljine dobrine? Njene dragocenosti, ki jih
čuva pod svojim površjem, naj bi bile človeku nedostopne, naj bi se
jih ne polastil, kajti čuvarji teh svetov so podzemeljska bitja, ki jih
najlažje primerjamo s titani ali s kakšnimi drugimi bogovi podzemlja. Recimo s Hadom, ki je bog smrti, ali še s kakšnim drugim.
Mislim, da je prva stvar, na katero se je človek ujel, postavitev
vrednostne mere, ki je izražena v zlatu. Zlato prihaja iz podzemlja
in Zemlja ga ni ustvarila zato, da si bomo mi po njem določali svojo
vrednost. Kako si lahko sploh nekdo lasti zlato in ga prodaja naprej? In na njem zasnuje cel monetarni sistem?
Ta sistem je že od vsega začetka čista laž. In če govorimo o sistemu, lahko govorimo o matrici, v katero je ujet človeški rod. V katero
je ujeta civilizacija kot taka.
Kakšni zakoni so čakali tiste, ki so recimo Aborigine izgnali z
njihovega ozemlja, kjer so živeli in čuvali Zemljo petdeset tisoč let?
Oni so čuvarji Zemlje, oni so modreci, ki vedo, kaj Zemlja sploh
je. Aborigini niso politiki v parlamentih, ki so popolnoma odtujeni
od narave. Verjetno ne vsi, ampak če sprejemajo tako nenaravne
zakone in če se pod njih podpišejo in dajo zanje svoj glas, potem
jih razumemo kot celoto in potem je tudi vsakdo odgovoren zanje.
Tudi tisti, ki so te ljudi izvolili, in tisti, ki se sploh niso opredelili in
ki ne čutijo niti najmanjše potrebe po tem, da bi ta svet spreminjali
na bolje.
Iz sodbe niso izvzeti niti tisti, ki obstajajo na precej višji ravni,
kot si jo sistem sam sploh lahko zamisli. Verjamem, da je na Zemlji
težko postavljati nove smernice, ampak vsaj filozofi in umetniki bi
lahko pustili domišljiji prosto pot in ustvarili virtualne, navidezne
modele, v katere naj bi svet vstopal. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je namreč zavest planeta skozi posameznike
močno zvišala. Pri tem so imela halucinogena sredstva seveda veliko vlogo, kajti na podlagi teh so ljudje za hip izgubili kontrolo in
doživeli svoje bistvo – četudi sedaj gledajo nazaj v tisti čas kot v svet
prepovedanega užitka, prepovedanega pogleda v nekaj, kar človek
sam po sebi je.
Ampak verjetno niso izgubili vsega, kar jim je prinašal flower
power. Kajti flower power je bil zavest sama, bil je ljubezen sama,
bil je nov zakon. Težko je bilo potem živeti v tem svetu, polnem pravil in različnih kompromisov, ki jih vsak od nas dela vsak dan. In
preobrazba je zahtevala žrtve. Tudi smrtne, če hočete.
Nikakor ne morem reči, da samoumevno sprejemam pravila, ki
mi jih življenje prinaša vsak dan, kajti vsakič se moram sama zase
opredeliti, ali bom določen način sprejela kot takšen ali ga bom
poskušala spreminjati. Česar ne morem spremeniti, a sem v tisto
vložila maksimalno veliko truda, tisto potem po nasvetu svetega
Frančiška iz Assisija poskušam sprejeti, dokler ne naberem dovolj
energije, da spet nekje poskušam kaj spremeniti – če mi vsakodnevno življenje pokaže, da se s takšnimi sanjami še vedno srečujem.
Takim sanjam bi lahko rekli moraste sanje, sanje brez domišljije,
sanje, v katerih se ne leti, v katerih pravzaprav ni svobode. Ampak
je ujetost v pravila. Je ujetost v zakone, v določila, ki so sprejeta tam
nekje v odtujeni metropoli. In ljudje samo še ponavljajo za drugimi,
pravzaprav nič ne razmišljajo o naravi, o vsebini pravil, o mašilih, pravzaprav o zapolnjevanju z nesmisli, o omejevanju človekove
svobode, prostega časa.
135
136
Recimo, pred kratkim sem dobila priporočeno pošiljko, da sem
že štiri leta dolžna enomesečni prispevek za televizijo. Ko sem jo
odjavljala, to je bilo pred tremi leti, me niso hoteli odjaviti. Eno leto
sem z vsemi možnimi načini poskušala doseči, da so me končno izbrisali. Človek menda mora imeti televizor, če živi v zahodnem svetu
– takšen je njihov zakon. Takoj ko se priklopiš na elektriko v novem
stanovanju, že dobiš račun za televizijo. Veste, gospa, tak je zakon,
mi je rekel. In mene ni tak zakon prav nič zanimal, kajti s tem je
kršena moja svobodna volja – tudi ustavno zagotovljena.
In kdo me je kdaj vprašal, ko je nad Zemljo montiral satelite, ali
jaz to želim? In kdo me je vprašal, ali me signali vseh omrežij mobilne telefonije in ne vem še česa motijo? In kdo me je vprašal, ali
bi rada poslušala tudi po petdeset radijskih postaj hkrati, ker imam
včasih ušesa tako naravnana, da slišim tudi te frekvence? Mobitele
pa lahko slišim zvoniti tako ali tako vedno – pa ne samo svojega
– ker se vse širi v eter. Kdo me je vprašal, če lahko delajo poskuse,
kot jih delajo v vesolju in na Zemlji? In da ne omenjam vsega, kar
so uzakonili pod šifro dobrih poslovnih odnosov uspešnega kapitalizma multinacionalk.
Kdo me je v bistvu vprašal kaj o tem kot državljanko, kot planetarnega človeka, kot nekoga, ki se zaveda, kam ta svet gre in kako
bi ga morda lahko spremenili vsaj malček na bolje. Na to ne bom
dobila nobenih drugih odgovorov razen na primer takšnih: Tejle
se meša, najbolje bi bilo, da jo, zakonsko gledano, stlačimo v neko
psihiatrično ustanovo. Kajti vsakdo naj bi, ko se rodi, postal najprej
državljan in dobil s tem kodo ter živel z njo do konca življenja. In
tudi ko umre, koda ostane.
Največji absurd od vsega pa je še vedno to, da moraš za svoj
pogreb plačati, da si moraš zagotoviti tudi svoj prostor na mestu,
kjer živi smrt.
V tem času sem bila kar nekajkrat na sodišču. Po tistem, ko smo
hišo za otroški kreativni center izgubili in so nas tako nasilno odselili z našimi predmeti vred, je eden od tistih, ki so sodelovali pri prenovi, vlomil tja in odnesel nekaj zelo zelo preprostih stvari, kot sta
lesno lepilo in pokrov straniščne školjke. Čutil je, da so nam storili
krivico, in je v navalu čustvene nerazsodnosti vlomil.
Naše predmete in dragocene omare so že odnesli in postavili nekaj svojih stvari, da bi zabrisali sledi za našim bivanjem. In s tem, ko
je to ukradel, je postal zakonsko preganjan in na sodišču sem bila
dvakrat, da sem pričala proti njemu, ob meni pa je sedel lastnik, ki
mi je zasegel vse. Sodnico sem opozorila, da sodimo napačnemu
človeku in da bi morala biti obravnava drugačnega značaja. Kajti
ta, ki je sedel na zatožni klopi, je vzel vsega skupaj en odstotek tistega, kar smo vložili – da ne omenim še vsega, kar je vzel lastnik, ki je
tudi tokrat dobil tožbo.
Že prejšnjo hišo je prodal in jo sodno dobil nazaj. Policija mu
ni mogla nič, tako so sami dejali. Kako je lahko človek tak? In kako
lahko sistem izreče nekaj takega: Mi mu ne moremo nič, eno hišo
je že pridobil nazaj na ta način. Potem je hišo, ki smo jo prenovili,
oddal drugim in po nekaj mesecih tudi njih izselil, ker mu niso bili
več všeč. Kako je to delal? Bil je lovec in v njem je bil prikrit agresor, morda bi celo lahko rekla krut morilec. Skrival pa se je v vlogi
dobrodušnega, bolehnega starčka, ki ima mlado ženo in majhnega
otroka. Prva žena in večji otroci pa živijo drugje. Za vse je poskrbel,
hiš je bilo namreč veliko.
Ko sklepaš pogodbo s takim človekom, se ti zdi, da te nikakor ne
bo ogoljufal. Ko pa vidiš njegovo podlost, se ti zdi, da tvoje oči ne
morejo uzreti večjih grozot. Utrujene postanejo. Pa vendar obstaja
zakon, ki kaznuje vsakogar in ki nagradi vsakogar. In morda ni treba čakati ravno na poslednjo sodbo, da pride smrt in vse pokonča.
Kaj pa odneseš tja, v večnost? Kateri zakon ti pa zagotavlja varnost tam? Katera zavarovalnica pa zavaruje večnost? Sodnica ni
hotela takrat ničesar slišati o tem, čeprav nam je stvar uspelo stlačiti v zapisnik. Dovolj jasno sem govorila o krutostih tega človeka.
O dejanjih, ki jih je storil, o grehih, ki sem jim bila priča. Na račun
mladeniča, lopova v očeh družbe, je pridobil še nadaljnjih ne vem
koliko tisoč tolarjev in še leta kasneje zahteval poravnavo pravnih
stroškov. In so mu naredili še eno veliko ogledalo, ker so bili v tej
družini steklarji, steklarski mojstri.
137
138
Kar takoj lahko postaneš priča nečemu in se moraš po zakonu
tam pojaviti. In govoriti nekaj, kar sploh ni tvoja volja, in se ukvarjati z neumnostmi, v katere ne verjameš. Naj pa sami razrešijo, tako
kot v primerih, kot je bil tale.
Cesta v tisti vasi je ravna in dolga, ob poldnevu prav nihče ne
hodi naokoli in kilometre daleč je sama ravnina. Omejitev v vasici,
kjer so samo hiše ob robu ceste, je petdeset kilometrov na uro. In vozili smo, normalno, sedemdeset. Po navadi vozijo ljudje tam do sto
kilometrov na uro in vse je varno. Dvakrat so nas na istem mestu
pričakali policaji in sodnik za prekrške je določil tako visoko kazen,
kot je tretjina povprečne plače v deželi. Obakrat tretjina.
Kako je mogoče, da neki zakon za takšno ravnanje, s katerim
nisi ogrožal popolnoma nobenega človeka, samodejno odloči tako
visoko kazen? Kakšni so načini sistema, ki pridobiva sredstva za
vzdrževanje policijskega ali sodnega aparata na tak način? Kako
lahko tožiš državo? Nekaterim je tudi to uspelo, tisti so po moje
geniji. Velikokrat sem pomislila, da bi morala vsako nepravilnost
prijaviti. V tem času so mi policisti velikokrat pomagali in z njimi
sem potem okoli sebe ustvarjala red. Če mi je kdo grozil, sem jih
poklicala in so prišli na pomoč. V zapisnike smo vnašali tudi stvari,
ki jih prej ni bilo, ker so se tikale predvsem energetskih svetov.
Videla sem, da nekaterih stvari ne morejo obravnavati zakonito,
da za to ni zakonov. Razumeti demokracijo kot vrhunec sistema je
zame primitivno. Spoštovati zakone, ki so nesmiselni, ki so v neskladju z naravo, je zame negativno. Lahko se delam, da jih sprejemam, lahko celo plačujem nadomestila stavbnega zemljišča, lahko
se celo vpisujem v zemljiške knjige in pričam na sodiščih.
Sodišča ne upoštevajo čustev ljudi. Ne vedo, kolikšno ceno plačujemo za svoja čustva, ki nas lahko tudi za deset ali dvajset let
zaustavijo na profesionalni poti. Čustva tam nimajo pravzaprav
nobene cene, le gola dejstva. To sem opazovala tudi na procesu, ko
sem hotela biti sama svoja pravnica in nisem želela pomoči. Pa me
je prijateljica pravnica nazadnje prepričala, naj njeno prijateljico
vseeno vzamem s seboj kot odvetnico. Šlo je seveda za Ano.
Na takšnem procesu se na enem nivoju streš od žalosti in obupa,
ko vidiš ves nesmisel in absurd tega početja – prosiš, ali bi lahko
večkrat videl svojega otroka, čeprav je uradno še vedno prijavljen
pri tebi in ga potem odjavljaš od sebe, ker pri tebi enostavno ne živi
že leta. Njen oče seveda tega ne želi urediti, kljub temu da je bila
njegova nova žena sodnica, da je bila sodnica ravno na tem sodišču. Sama sem morala tožiti, da sem vzpostavila resnično stanje.
Zanje resnica ni pomembna. Povedala sem jim, da otrok ne živi
pri meni že sedem let. In kaj so mi rekli? Da pri njih še vedno piše,
da živi pri meni. Jaz pa otroka že leta nisem videla.
Če ti je svoboda draga, moraš sam urejati stvari, in to z nekom,
ki ti je bil nekoč tako blizu, da si z njim zaplodil otroka in enajst let
preživel v ljubezni. In potem te na sodišču obravnava najbolj hladnokrvno in kruto.
Zaradi tega te po moje doleti huda kazen na nekem drugem sodišču, kjer se vse zapisuje, kjer te oči resnice nenehno opazujejo in
kjer zakon kozmosa deluje. Kolikor daš, toliko dobiš. Delaj drugim
tisto, kar želiš, da drugi naredijo tebi. Pa so vsi tako pridni in dobri
in vsi so tako kul in se imajo fajn. Le na videz.
Drugačna sodišča potrebujemo. Takšna, ki bodo zaslišala kršitelje vseh točk, ki sem jih navedla, in tistih, ki jih nisem, a so vendar
zapisane kot hudo kršenje pravil na Zemlji.
Vsako ubijanje živali ali ljudi, vsako posilstvo, vsaka moč, ki se
– tudi v obliki kapitala – znaša nad šibkostjo drugega, je vedno kaznovana.
Zakaj še ne poznajo vzrokov za bolezni, kot sta rak, aids, in zakaj
ni zdravil za toliko bolezni na planetu? Zakaj se pojavi maligni tumor? Verjetno ne zato, ker živiš v skladu z naravo, ki je edina prava
sodnica in razsodnica v vsem cirkusu.
Pravijo, da ne govôri otroku, da je kriv, ker so drugi lačni, kajti
on ni za to nič storil. Seveda, če gledaš skozi oči krščanstva in misliš, da imaš tukaj samo eno življenje, potem verjetno res ni storil nič
in je popolnoma nedolžen. Če pa gledaš njegovo karmo oziroma to,
kar je prinesel s seboj iz preteklosti, potem vidiš, da je vsakdo odgovoren, kajti nihče se ni tukaj pojavil prvič. Morda sicer kdo, ampak
s povsem drugačnim namenom, ki ni predmet tukajšnje razprave.
139
140
Mir in tišina v sodni dvorani!
Enkrat so mi celo rekli, da sem preveč gledala ameriške filme o
pravu, v katerih pravo postane res zanimiv job in se ti zdi, da si tam
lahko svoj heroj.
Nisem tukaj, da sodim, in tudi ne želim, da se mi sodi. Nisem tukaj zato, da sedim na zatožni klopi ali da sem sama sebi odvetnica.
Ne potrebujem zakonov, ki omejujejo mojo intuitivno in intelektualno normo – da ne govorim o motenju estetskih, domišljijskih in
sanjskih svetov.
Ko vidiš ves red in vso popolnost, ne bi spreminjal pravzaprav
ničesar, in ko pogledaš človeka, vidiš, da je tukaj na Zemlji zelo
kratek čas in da se mora od nje o njenih zakonih še marsikaj naučiti. Zemlja je učiteljica in je s svojimi lepotami nepogrešljiv del
kozmosa.
141
142
P
rav krasno, da imamo še kakšne druge teme. Tole o svobodi na
primer.
Nekateri bi svobodo spet pojmovali kot tisto, ki jim je določena,
v ustavi zapisana. O, ko bi vsaj tista veljala! Pa kolikokrat je kršena,
ne? Eni pravijo: Mi bi bili svobodni že, če nas ne bi vsak dan posiljevali. Tako, fizično. In nam lomili ude, kot majhnim punčkam in
ženskam v Sudanu, na primer. Drugi pravijo: Jaz bi bil svoboden, če
ne bi bil bolan. Zdaj ko imam bolezen, res vidim, kako sem omejen.
No, nekateri gredo kar daleč in si rečejo, da je svobodna volja
tisto, kar jim tukaj določa način delovanja. Ampak tudi svobodna
volja je domena, je sprejetje pravila. Je tudi igra v času in prostoru. A obstajata tudi nečas in neprostor. In obstaja svoboda, kjer ni
gravitacije, ki te vleče navzdol. In obstajajo krila, ki so krila. In obstajajo brezmejne širjave, kjer redko koga srečaš, in ko se slučajno
srečaš, treščiš drug ob drugega.
Kozmos je prostran, in ko tu in tam opaziš kakšnega letalca,
si srečen. Drugače pa gledaš v dih kozmosa, v njegovo širjenje in
oženje, v zvezde, v večni zvok, ki je lahko tak, kot si predstavljamo
OM, a je še bolj abstrakten. In onemiš. Tam ni nobene romantike.
Tudi ljubezen sama nima prizvoka pomembnosti. Brezosebna je.
Neskončna tišina. In odleteti tja pomeni zelo zelo hitro potovati. Na
takšnem plovilu, ki si ga tukaj ne moremo zamisliti, da bi ga ustvarili. Plovila pravzaprav ni. Obstaja pa pogon, in pogon je le tvoja
prosta energija. Tvoja svoboda. Ja, pač tvoja prosta energija.
A razumete, zakaj jaz redno plačujem položnice po trajniku? A
razumete, zakaj nočem niti videti denarja? Kaj šele, da bi ga štela
in prevažala naokoli. A razumete, zakaj moram tukaj plačevati z
bančnimi karticami in si služiti svoj kruh? Jaz samo pojem svojo
pesem. Delam svoje delo štiriindvajset ur na dan. V vseh svetovih, v
tistih, ki si jih ubogi človek niti zamisliti ne more. Pa ta človek niti ni
tako ubog, tukaj deluje bolje kot jaz. Kajti tukaj se je lotil le enega
projekta, svojega življenja, in lotil se ga je po človeško.
Jaz pa sem hotela vse, hotela sem biti vsak, hotela sem biti tudi
neorgansko bitje, hotela sem lebdeti nad planetom in se hkrati zariti
navzdol. Do brona, do ustvarjanja v tistem, kar pride iz prepovedanega sveta. In naučiti podzemeljske duhove kreativnosti – v takem
primeru se sme tja dol.
Mali možički, ki vladajo tam doli, so kralji posameznih svetov.
Še najlepše je bil narisan tisti v Shreku, v enki. Majhni so, a imajo
velikansko glavo. In ko si zares svoboden, samo pomahaš z roko, in
so ti na voljo. Odmaknejo svoje požrešne roke, ti naredijo prostor in
zrejo vate, zrejo v vsak tvoj gib in se učijo. In ko učiš takšne stvore
kreativnosti, ti tudi tukaj ni prav nič težko. Pa tudi če ti lomijo krila,
tudi če režeš svoje plačilne kartice na pol, če ti vračajo same negativne odgovore z ministrstev ali iz socialnih služb, od koder dobivaš
razna obvestila o prekrških – ki zate sploh niso bili prekrški, saj jih
v bistvu nisi niti storil, ker v tvojem svetu veljajo drugačna pravila
in ker s tem nisi nikogar niti malo ogrožal. V svetu popolnega ni
agresije. Ni zločinov, ni kazni. Vlada le namera.
To je nekakšen javni nastop, ki ga imaš, pa rečeš: Hej, duh, tukaj
sem zato, da me uporabiš, za karkoli hočeš. Jaz sem prostovoljka.
Če ni nikogar na tem planetu, ki si kaj upa, glej, jaz dvignem roko.
Dovolj glasno moraš kričati v svet, ki je nem, a v katerem doniš.
In tja se izstreliš z mislijo, besedo, namero. In takrat, res, takrat se
nekaj zgodi, vzpostavi se kratek stik, nekaj se zatrese. In gorje, poti
nazaj ni, kajti tisto se že odbija nazaj proti tebi. Zato pazi, kaj si kdaj
zaželiš. Da te ne požre tiger.
Moje sanje so samo moje in moja namera je zame edina. In je
popolna in usklajena z vsem. Moj namen je posvečen, moje sanje
so čiste. Ne živim samo v tej realnosti. Velikokrat tudi navadnim
Zemljanom povem: Poglejte, zelo zelo bi me dolgočasilo, če bi bila
samo to, kar sem tukaj. Milijonkrat več me je naokoli kot tu. Koliko svobode si upajo tukaj zamisliti moji možgani? Toliko me je pa
hkrati tu. In tudi tam in sploh lahko vedno grem še kam drugam.
Tako lahko sebe opazujem tudi na več zaslonih hkrati, če se mi
143
144
ravno zahoče malo zabave in če se mi programi na televiziji ravno
ne zdijo dovolj zanimivi – ker se mi tako ali tako ne. Vedno je vse
isto. In vedno imam svoje zabave na najvišjih nivojih z vodniki vesoljske ladje. Pa z majhnimi bitjeci tukaj naokoli, s palčki, z vilami,
s škratki, z morskimi deklicami ...
O, ko bi vi vedeli, kako so me zaradi tega zajebavali! V Bosni je
vojna, tale se pa tukaj afna s temi palčki ... Ko bi oni vedeli, kaj vse
moraš znati in kako moraš v resnici živeti, da imaš ob sebi vedno
sedem pomočnikov, ki zate vse naredijo! Čudežni so, magični so,
materijo spreminjajo po svoje, vedno v skladu z najvišjim in najpopolnejšim. Učijo nas komunikacije, prijaznosti, topline, objeti se,
imeti se radi. Pri njih ni ločitev, veste? So večno zvesti, ne poznajo
prevar, ne poznajo laži. Tukaj pa najprej pomislijo na perverznost,
ko jim omeniš palčka. Na kakšne opolzke risanke o Sneguljčici in še
kom. Ja, Sneguljčica je res še imela ostanke iz preteklosti, ko se je
morala toliko ukvarjati z magijo, a ne? In s tisto čarovnico. Jaz pa
sem bila raje Pepelka. Samo pridna sem morala biti, pa sem bila
sama sebi vila in angel hkrati.
Pepelka je zmagala, ona je totalna zmagovalka. Ni čudno, da
sem jo upodobila na znanih portretih še bolj znanih Slovencev. Oni
so šli v svoji svobodi daleč. Oboževala sem jih, skorajda vse po
vrsti. Kdor najvišje leti in kdor prinese največ magičnega prahu od
tam sem in nam ga pokaže z najlepšo gesto, ta je zmagovalec. Pri
nas Alan Hranitelj. In Lama Shenphen. Drugi se pa malo ozrite naokoli. Po resnični lepoti diši in zveni in sveti, pa ne zaradi lažnega
prahu. Zmagovalca določijo eleganca, milina, predvsem pa resničnost prinesenega materiala. Na piedestalu, ki ga ni.
O, ko bi jim lahko dali krila, da bi kdaj poleteli z nami! Tako pa
se futrajo s temi drobtinami! Človek bi jim res privoščil kaj boljšega,
mar ne? Poglejte, če meni kdo v resnici predstavlja svobodo, je to tisti, ki so ga tukaj ljudje poznali kot Carlosa Castanedo. On je zame
eden redkih, ki se jih upam imenovati Moški. Ja, z veliko začetnico.
Pred šestimi leti je menda odšel s tega sveta, 27. aprila 1998. Tako
pravi osmrtnica. Je predstavnik drugega, rumenega žarka, ravno
tako njegov učitelj Juan Matus, ki je bil nekaj časa tudi moj učitelj.
Seveda samo v sanjah.
Carlos ima veliko imen, neskončno podob, pa vendar poznam
nekaj takih, ki so se pojavljale v tem svetu in so se prenašale v sanje.
Tudi sanje imajo različne dimenzije, in če sedaj rečem Carlos, mislim prav na ta lik, ki vam ga bom sedaj predstavila.
Najprej sem ga srečala v Omegi, sto petdeset kilometrov severno
od New Yorka. S sestro sva šli prvi dan iz šotora na zajtrk in zgodilo se je kar tako, planili smo skupaj in midva sva treščila nekako
tako kot strela, ki je šla od enega do drugega in nazaj z zelo veliko
hitrostjo. Vse se je zasvetilo in lahko si videl daleč in ostro in vse
je bilo tako, kot da si na največjem možnem tripu, na najboljših
možnih čarobnih gobicah Stropharia cubensis. Pa je šlo samo za
premik zavesti v takšno polje skupne točke.
Moja sestra je ostala malo stran in ni bila del te predstave, a se
je potem tudi spoprijateljila z njim. Pokazal mi je, kako si zgradiš
svojo vlogo, na primeru gojitelja gob določene vrste. Imeti moraš
do potankosti izdelan načrt za oblikovanje maske, kalupa, ki te ne
sme tiščati in ni preohlapen. V bistvu moraš nekoga zelo dobro
opazovati, naštudirati moraš kakšen priročnik in si pogledati nekaj
filmov, ali pa je morda kak tvoj dober prijatelj ravno gojil ostrigarice in si ga uporabil v vlogi. Njegovo znanje preneseš v svoj kalup.
Copy – paste.
Opisoval je seveda tudi kraj, kjer dela in živi, in vse je vedel o
vlogi, ki jo je predstavljal. Videti je bil pravzaprav kot neopazen
Američan. Imel je rdečo kapo s ščitnikom, malo brčic, zelo zelo prodorne oči in zelo zagorel obraz, široke, a ne preširoke ličnice, pa
zelo fit je bil v telesu. Ne previsok ne premajhen. Tak, ki ustreza
večini. No, lahko bi rekla tudi, da je bil višji, z malo skodranimi in
dokaj temnimi lasmi. Oči, bi rekla, so bile modre, lahko pa, da so
bile kakršnekoli, včasih temno rjave, ne vem več. Odvisno od moje
percepcije. Drugi svet pri vas doma.
Potem pa je postajal iz dneva v dan drznejši. Pokazal mi je vsa
možna znanja o refleksoterapiji, o alternativni medicini, naštel mi je
vsaj deset različnih zdravil, ki naj jih najdem v lekarni z naravnimi
izdelki v New Yorku. Ne vem, kako sem si vse zapomnila. Povedal
mi je tudi, v katero lekarno naj grem, celo za dve mi je povedal. In
145
146
tam sem našla popolnoma vse, sedaj se ne spomnim več, kaj natanko. On pa je znanje stresal iz rokava tako, kot bi najboljši zdravnik
pisal recepte, ali pa največji genij izstrelil vse informacije. Mojo
sestro je z baterijo gledal v šarenice in povedal, katere bolezni ima,
potem pa jo je še malo potipal po podplatih. Vse je obvladal.
Zanimivo je bilo, da je rekel: Vidve pa nista sestri, a ne? A sta
mogoče sestri? Skratka, nekaj je bilo med nama, kar naju je naredilo za sestri, in nekaj, kar naju ni. Meni je ogromno povedal in me je
s temi igricami zelo navdušil. V največjo čast si štejem, da je zadnji
večer pil iz steklenice, v kateri sem zmešala naravno limonado z
vodo. Pil je najprej on, potem pa še jaz.
Vidite, to je zame nadkozmično zlitje z materializiranim dvojnikom tistega, ki bi mu drugače rekli tudi Carlos Castaneda. Naučil
me je tudi, kako se roditi na novo. Kako si ustvariti recimo Mirando
tukaj, kako skreirati novo zgodbo. Kako si spremeniti rojstni datum
in se roditi v nov znak, Sončev – zdaj sem strelka, rojena 19. decembra. Sedem let je od spremembe in sedem let je stara Miranda na
Zemlji. In od takrat dalje praznujem tudi rojstni dan na ta datum.
Devet let pa je Lidia potrebovala, da je dojela, da je Miranda in
charge.
Vidite, za to je potrebna kontrolirana norost. Nekontrolirana naj
prosim ostane, kjer je, kajti labilni ljudje me ne zanimajo. So preveč
nekontrolirano nori in imam preveč dela z njimi. V mojem življenju
jih je bilo kar nekaj in vzeli so si največjo pravico, da razporejajo
energijo na najvišjem nivoju in da se delajo, kot da so tukaj, kaj vem
kaj, bogovi.
Ja, jest sem bog, ja. To sem, ampak okoli mene ste tudi vi bogovi. Bolj nekakšni polbogovi, bogovi podzemlja, ampak kljub temu
bogovi. Ko si lahko privoščiš take igre, se imaš lahko res fajn.
No, Carlos ni takrat jedel nič. Zadnji večer na predavanju, ki
so ga imele Chacmools, smo prišli v nabito poln prostor. Mislila
sem, da bo na programu Carol Tiggs, ker je bila tudi napovedana. Zjutraj sem se predčasno odpravila iz šotora, kjer smo se učili
tensegrity. Usedla sem se na klop in gledala navzdol na prva vrata
velikega šotora. Prišle so vse tri, Florinda, Taisha in Carol. Vsaka
je igrala svojo vlogo. Različno.
Gledala sem jih skupaj, v parih in vsako zase. Izjemna predstava.
Vesela sem bila, da jo bom zvečer slišala na predavanjih, zato sem
kričala in norela od navdušenja, ko smo tekli po hribu navzgor proti
predavalnici: Hočem spoznat Carol Tiggs! Ko smo prišli v prepoln
prostor, kjer so ob stenah stali ljudje, ker ni bilo več prostora, nismo
bili niti ne vem kako presenečeni, ko so bili v zadnji vrsti tik pred našim nosom natanko trije prazni sedeži, kamor smo se usedli najprej
Carlos, potem Andreja in potem jaz. Sedel je v položaju lotosa in šel
takoj v meditacijo, tako globoko, da se ti zmeša. V glavnem, prekrižal je noge na stolu, rdečo kapo je potegnil malo navzdol, pa neke
smotane kariraste srajce je nosil, take, bolj ameriške. Pa prav nič
pomemben ni bil v svoji vlogi. In zvečer, ko smo se zgubljali na poti
do najinega šotora, mi je kazal, naj imam vedno s seboj baterijo, naj
si vedno sama dobro posvetim. Imel je megalightko, ampak firma ni
važna. In sem si jo kmalu nabavila. Potem sem za darilo dobila še
dve in sem eno dala Alanu, drugo pa njegovi intimni prijateljici, ko
sem dojela, da se mi ni več treba ubadati z njo.
Neverjetno, Carlos tukaj sploh ni prepoznaven s svojo podobo, s
svojim glasom. Novinarjem ni pustil niti, da njegove intervjuje snemajo. Morali so slepo tipkati oziroma stenografirati, enkrat pa je
snemanje dovolil. Tu pa tam je naredil izjemo. Pa je bil svetovno
znan in, pazite, doktor antropologije! Jaz mu pravim moj brat, moj
buddy, moj kolega, moj sanjski prijatelj, moj učitelj, moj žurer. V
bistvu se imam z njim kr najboljš. Včasih greva v kakšne dolge sanje
in sva po štiri ali pet dni skupaj, non stop. In tam ni noči. Čas se
drugače vrti. Ali pa se nič ne vrti. Saj veste, tukaj se vse zgodi v eni
noči, tam pa kake štiri dni žuraš po New Yorku. Bila sva v kafičih,
v cvetličarnah, galerijah – vse sva objadrala. Tako, neobvezno. Pa
tak neskončen naboj in žur! Tak, kakršnega si tukaj želijo čisto vsi.
Ampak oni mislijo, da je največja svoboda v tem, da si ga drkajo na
golo lepotico. Ali pa, da je vsak dan na spletu videti ful pičk vseh ras
in vseh starosti, ultimate freedom. In nekdo je rekel: Sedem sem jih
pobil, prej posilil in potem razkosal, to je moja svoboda. Ja, stari,
ampak tvoja svoboda je omejena z mojo! In s svobodo vseh tistih,
ki si jih pobil!
Ni svoboda to, da stvari slabšaš. Svoboda te najprej pelje v inte147
148
ligentnost, božanskost, svoboda ni omejena prostitutka. Ni se ti treba deklarirati kot hlapec sistema, kot mamin sinček, kot nedorasel
moški, ki ne želi sprejeti svoje odgovornosti in ki želi, da drugi delajo namesto njega, ki se na enem nivoju še vedno vsaj na eno dojko
doji pri svoji mami, četudi je vmes spoznal, da jih je še kakih osemsto, devetsto, mogoče celo tisoč na planetu, ki so ga kdaj rodile.
No, tak, kot je bil Carlos v Omegi, je prišel še v Ljubljano. Takrat
mi je ena bejba res zatežila. Lahko bi rekli, da je znala upravljati z
energijo. Že prej je nekajkrat zamajala mojo življenjsko pot, provocirala res najnižje energije okoli mene. Zelo destruktivna oseba,
v bistvu nagnusna. Prišla mi je nasproti, ko sem se odpravljala na
daljšo pot iz dežele in sem se srečala na kavi s prijateljico. In on se
je pojavil tam in si zavezoval čevelj. Ob Ljubljanici, v isti opravi,
kot je bil takrat v Omegi. Lahko si mislite, da je imel tudi isto kapo.
Meni se je skoraj zmešalo, razumete? Tista prihaja navzdol, on si
tukaj zavezuje teniske, jaz pa se pogovarjam z eno tretjo, ki baše
tofu v svoj avto, pa ničesar ne opazi. Pa ji govorim, glej, tamle gre
una, potem pa hočem še nekaj zamomljati, ampak nisem si upala
govoriti o tem. No, pa je šla potem samo mimo. Jaz pa sem le gledala in si mislila: Ja pa sej to ni res! S Carlosom je zmeraj žur, v
vseh situacijah. Vidite, tukaj se zame šele začne pravo zalezovanje.
In izjemno budno sanjanje.
Enkrat so mi povedali, da so me videli v Ljubljani takrat, ko sem
bila v Omegi. Nekdo me je videl v trgovini z zdravo hrano, kjer sem
se večkrat pojavljala. Pa veste kaj? Včasih, ko sem bila čisto sama
tam gori v naravi, sem šla v glavno mesto, in to takrat, ko je najbolj
prometno. In, veste, včasih po največji vpadnici v mesto, po najdaljši ulici, ki pelje do mesta, nisem srečala niti enega avta. In včasih je
bilo mesto ob dveh ali treh popoldne skoraj prazno, le tu in tam je
hodil kakšen pešec in od časa do časa je šel mimo kakšen avto. In
veste kaj? Jaz se sploh nisem spraševala, ali je to normalno ali ne.
To so bile pač moje sanje. V telesu.
Enkrat se je Carlos z isto podobo pojavil tudi v sanjah. Res zanimivo. Imeli smo delavnico, sedeli smo v krogu. Ponavadi se nekje
zberemo in obdelujemo svoje teme. Včasih prav na vesoljski način,
ko smo na naši ladji, včasih smo pa v navideznem prostoru, na pri-
mer v telovadnici, in imamo delavnico na Zemlji. Odvisno, česa se
učimo in koliko poudarka hočemo dati trenutni temi.
Svoboda pomeni sproti se odločati o tako kompliciranih zadevah, vse stvari reševati tekoče, ne imeti zastojev in imeti toliko energije, da verjameš, da te bo lahko enkrat izstrelilo iz zemeljskih pasov
in boš ušel življenju in smrti in boš lahko resnično užival svobodo
tam, kjer ne boš imel pljuč, kjer boš svetloba sama, zapisana v kalup. In kalup boš lahko poljubno prestavljal, spreminjal, oblikoval.
Nisem Jehovova priča, da bi kaj obljubljala. Ne vem, ali vas
bo Jezus odrešil. Pomežiknil mi je enkrat v sanjah, skrivnostno, čez
ves kozmos. Na noben križ ni bil pripet. Prav nič ga ni morilo, prav
nič konzervativno dolgočasen odrešenik ni bil. Zame je skrivnostno
odprl kozmos. In vstopila sem. Čez svet smrti me je spravil. Tja, kjer
so bile vse možne smrti, ki jih lahko tukaj doživiš. Kot da greš v reko
vseh različnih umorov, trohnenj, uničenj, samouničenj. Reka smrti
gre proti tebi in nekako moraš vstopiti skozi njo, prebiti se moraš
skoznjo in vedeti moraš, da je iluzija.
Moraš verovati v nekaj več, še vedno se lahko spomniš njegovega skrivnostnega pomežika. Nekaj te pelje tja. Kot da te pelje On, ti
pa ga ne vidiš. Kot da ti bo odprl največjo možno skrivnost, pa ne bo
spregovoril besede. In spravite ga s križa v svojih glavah in potem,
prosim, spremenite načine svojega delovanja. To, kar se greste, je
absurdno! Kdor pozna Jezusa v njegovi resnični veličini, ne more
verjeti v tako majhne slamnate bogove.
Takrat smo torej sedeli v prazni dvorani in on je šel v meditacijo
na isti način, s prekrižanimi nogami in z isto kapo, tako kot je šel
v Omegi. Carol takrat na moje največje začudenje ni bilo. Tam je
bila samo zame, razumete? Enkrat, kakih osem let kasneje, sem jo
videla na internetu. Eni so jo našli in posneli eno njenih redkih slik.
Joj, ljudje, mene je bilo res groza. Ona je bila res takšna, kakršno
sem videla takrat, ko je tam sploh ni bilo. Pa sem sestro takrat, ko
se je šla srečat z njimi, temeljito izprašala, kakšne so. Pa tudi dva
od mojih takratnih prijateljev sta se srečala s Carlosom v telesu.
Ampak meni ni bilo do tega, da bi Carlosa videla kot hudomušnega starčka s sivimi lasmi. Sicer ful zabavnega. V športno dvorano
149
150
UCLA se je pripeljal z avtom in nagovoril udeležence, da še vedno
rekapitulira svoje življenje in da ne ve, ali mu bo uspelo do smrti
vse vezave izničiti. Ah, ne vem, no, zame je bil ves čas večen, imel je
več različnih podob, to že, vendar mi je vedno dal znamenje, da je
on. Brez pomote.
No, in takrat, ko je šel v globinsko meditacijo, je pred mano postal duh čarobnih gobic, ki sem ga takrat ustvarjala! Oh, a si lahko
mislite kaj takega? Da tridimenzionalno sliko duha čarobnih gobic
pretvori iz zemeljske podobe, rahlo zabrisane, s filmsko kamero posnete, skozi majhen filter dima ali kontrasvetlobe do čisto prosojnih
eteričnih, ampak najbolj popolno zgrajenih, v največjo mogočo lepoto stkanih niti, skozi katere je duh oživel pred mano.
To je popolnost. Tam je svet takšen, kot je. Klečala sem pred
svojimi slikami, nisem mogla verjeti, da lahko tako dobro naredim
prenos od tam do tu. Gledala sem v angela lepote in jokala od lepote. Nisem mogla verjeti, da sem tako natančna. Umetniški kritiki
so seveda mislili drugače. Ne tisti, ki so o meni kaj napisali, ampak
tisti, ki niso nič. Hmm ... Potem sem si vzela pravico, da sem rekla,
pa naj me ocenjujejo samo taki, ki prej pojejo kakšno psihoaktivno
substanco. Pa po možnosti naravno, tako, ki jim bo izostrila pogled.
Gobice na primer. Potem pa naj sodijo o slikah.
Veste, to je bilo res magično. Z njim imam toliko srečanj, da bi
bili ljubosumni čisto vsi, če bi jih začela podrobno opisovati. Ampak vam, tistim najboljšim, najbolj drznim, odpiram najine sanje in
tam notri se lahko sladkate z najboljšim. Zame boljše hrane ni, ni
boljšega nektarja.
Ah, ene sanje pa moram še omeniti. Takrat mi je pokazal, kakšna
bo prihodnost njihove veje. In zdelo se mi je, da me je preveč zaznamovala njegova športna, izrazito ameriška vloga. Vedela sem,
da se je takrat center njihove zavesti precej bolj osredotočil na Rim
in na Evropo. In vstopila sem v park Zvezda v centru mesta in zelo
od daleč na klopi pred seboj zagledala popolnega moškega. Kot da
so se mi oči malo bolj tja zapeljale. Kajti tako podrobno, kot sem ga
videla tam, ne moreš gledati z navadnimi očmi. Samo par korakov
sem naredila, pa me je čisto premaknilo. Najina energija naju je
premaknila. Vedela sem, da je to on. Kakšen šok! Ampak meni je
bilo grozno, ko sem hodila korak za korakom bliže temu telesu, ki
je sedelo v popolni črni opravi in izgledalo kot najbolj eleganten
Rimljan, kot poslovnež, ki se sploh ne ukvarja z denarjem, ki samo
uživa v tem, kar dela. Izjemno galanten je bil, drža, orlovski nos in
klasičen ozek obraz, do popolnosti ukrojena moderna črna obleka z
izjemnimi čevlji. Italijanski dizajn in najboljši možni materiali.
Ko sem naredila nekaj korakov, sem vso zgodbo izvedela hkrati.
Bilo je tako, kot da bi te nekdo nafilal s petstotimi transfuzijami. In
to se ti lahko zgodi kadarkoli, razumete? Na primer, ko prečkaš neki
park v mestu.
Malo me je pogledal, veste? To je bilo pa preveč. Ko sva se srečala s pogledi – to je bilo grozno. Takrat sem že vedela: ne moreš iti
tja in reči, hej ti, ti si pa Carlos Castaneda, jaz sem te pa razkrinkala. Takrat sta dva v vlogi, ki jo oba že prej ustvarita. In verjetno je
za oba presenečenje. Ker ta zmes, tisto, čemur pravite kemija, to je
v resnici privlačnost, to je v resnici sanjski naboj. In ko ga je dovolj,
se lahko telo zmaterializira v poljubni obliki, v karkoli, takole naenkrat, brez kakršnihkoli halucinogenih sredstev.
Zavest nima meja. Potuje. Neskončno je hitra, osvaja, tudi zasvoji te, če se pustiš, ampak v njej je tudi modrost, zato ni nevarnosti, ni panike.
Jaz Carlosa ljubim brezpogojno in ponosna sem, da imam tako
bitje ob sebi, kadarkoli je potreba duha, da se srečava. Morda je pa
to precej večkrat, kot si upam priznati. Morda pa sva tako zlita v
eno, da sploh ni več razlike. Še marsikaj se moram naučiti od njega.
Zdi se mi, da imam malček lažjo pot. Že zaradi njegovih stopinj. In
Taishinih in Florindinih, da ne omenjam Carol.
Če lahko za koga rečem, da je moja sestra, tista najmogočnejša,
najpopolnejša, tista, za katero sploh ne morem verjeti, da je resnična, da sploh hodi tukaj s svojim telesom – potem je to zame ona. Od
nekdaj sem vedela, da obstaja. Bila je kot moj nasprotni pol. In ko
sem se ji tako približevala, celo s svojim fizičnim telesom, me je bilo
vedno groza.
151
152
Vidite, nisva zdržali, da bi se drugače srečali. Vse drugo pa naj
pokaže zgodovina. Bo treba sestaviti kakšne nove zgodbe, treba se
bo res izzvati, treba bo res razpreti krila, predvsem pa bo treba poleteti najprej, ven iz materinega gnezda.
153
154
R
aje bi ostala v sanjskem svetu. Najraje sem tam, zato pravijo:
Ah, ona živi nekje v svoji domišljiji in nam v bistvu ni nevarna,
je pa res malo čudna.
No, tako bi me opredelil njihov razum. Kaj pa njihova strast?
Ponavadi je je zelo malo, zato se lahko večinoma le strastno jezijo
na to, da ima nekdo več svobode kot oni. Ali pa grejo na nogometno
tekmo in tam izživijo strasti. Ali pa na fitnes, kjer strastno drgnejo
po telovadnih napravah. Ali pa jezo spremenijo v seks in strastno
nabijajo. Dosegajo nove gole in zmage, mišice delajo in razum je
vključen. In tu in tam si kdo zaželi, da bi bilo drugače, da bi kontrola
popustila, da bi doživel malo smrt za šalo, da bi se končno zlil in da
bi hkrati orgazmiral. Težko se je tako zlivati, kajti razum in strast
hodita z roko v roki. Pa vendar se tudi močno odbijata, sta si močno
nasprotna. A drug brez drugega ne obstajata.
Ko je prišel, sem pozabila na to, kaj je razum. Zapeljal me je, če
hočete. Tisto, čemur bi vsi najbolj oporekali, ker je pač toliko mlajši.
Kao, potrebujem strastnega ljubimca, da me zadovolji v celoti ...
Mislijo, da imam rada mlado meso. Ne, ljudje, talent je bil! Talent
za skoke v neznano. Rojen sanjač, pa jogi tudi. Bolj razmigano telo
je imel kot jaz, ki sem petnajst let delala jogo, na samem, na skrivaj,
da me ne bi nihče videl. Včasih sem se tudi malo pokazala, pa so
nekateri rekli uau.
No, jaz sem mislila, da se norčuje iz mene. Vse je obvladal, kot
da ima v telesu močno obujen spomin nečesa prastarega. Skoraj
nič ne telovadi, pa ima izjemne sposobnosti. In to ne samo v telesu.
Ampak za vse še ne ve. Pa ne samo zato, ker je mlajši, ampak zato,
ker je na Zemlji učitelj ženska. Tudi kozmos je po indijanski tradiciji
menda ženske narave, zato je ženski odhod v neznano zelo naklonjen. Strast je nekakšen pogon do tja. Ampak samo takšna, ki bi ji
tukaj rekli zdrava strast.
Strast bi lahko opisala kot nekakšno jasno namero, ki ima za seboj ogromen energetski potencial. Tukaj pa je strast zaznamovana z
nečim obscenim, nečistim, na primer strast do pitja – to je zasvojenost, ne strast. Strast, o kateri govorim, pa je tista, pri kateri se lahko odpoveš predmetu poželenja – v tem primeru poti v neznano – in
se lahko obrneš nazaj še isti hip, ko te razum pokliče in reče, hej,
pridi malo sem, in te postavi nazaj v linearnost, v čas, v prostor, da
se spet zaveš vseh svojih spon. In ti je tako, da bi bruhal, in ti je tako,
da bi znorel, in okrog sebe vidiš mehur percepcije, v katerega si ujet.
Kot opna je nad tabo in ves prvi svet se zrcali v njem in se sveti.
Ampak nad tabo je kalup in ni možnosti za izstop iz njega. Zanimivo
je, da te spremlja, kamorkoli greš. Takrat bi ponorel. Verjamem, da
je ogromno ljudi naredilo samomor, ko je doživelo nekaj podobnega temu, kar imenujem, tako kot Carlos, mehur percepcije. Ko sem
ustvarjala sliko na to temo, se mi je kar mešalo. Celofan sem dajala
kot kupolo čez prvi svet, ki je ponazarjal jezero, blizu katerega sem
živela, pa avtomobilčke in hišice in traktorje – kajti tisto je bila nekakšna majhna kmetija ob nekem jezercu. Tudi gozdove in hribčke
in njivice in travnike – vse sem ustvarila, potem pa okoli naredila
krog, prisilikonirala in pozlatila celofan. Tudi čuvarja sem naredila
na sliki, nekakšna kozmična monstruma, takšna, kakršni so indijski
ali nepalski bogovi. Tisti ta hudi, ta jezni. Okoli prvega sveta pa je
bil drugi svet s svojimi krasotami, veličinami, božanskostmi.
Vmes sem šla v Amsterdam in v tistem kotlu je vrelo. Tam sem
se z bivšim do konca skregala. Ko sem prišla nazaj, sem se za nekaj časa odselila v mesto. On pa si je pripeljal priležnico s sinom.
Dve uri po tem, ko me je kar intenzivno prepričeval, naj vendar
ostanem.
V mestu so po podstrešju v prostoru, kjer sem stanovala, hodili
astralci in kar vstopali v mojo sobo. Meni se je zdelo to zelo čudno.
Kaj vam pa je, mislim, halo, to je moj prostor! Vidite, v takih primerih pa razum zataji. Kadar vidiš, takrat ni razuma. Glej ga, zlomka,
ni ga, kadar si v takih sanjah, ki so zate bolj resnične od tvojega
realnega življenja. Od tiste stvarnosti, ki jo imenujete edina možna
realnost.
155
156
Pa vendar nekateri vsako noč odidete na daljše potovanje. Nekateri pa ždite ob telesu in si ne upate ven. Moški še posebej. Ženska
pa z vsako menstruacijo odide skozi tisto razpoko, se sprojicira ven,
zato je tako živčna. In to imenujete predmenstrualni sindrom, PMS.
Ja, kdo pa ni živčen, če mora umreti? In se ravno tako roditi? To res
pomeni umreti. To res pomeni preseči razumsko, zato je menda rojstvo čudež. In smrt ravno tako. In tam, kjer so čudeži, razum nima
kaj iskati, ker nima tam česa najti.
Danes je na meni sedel metulj. To sicer še ni čudež, če pa ti zraven pove še posebne zgodbe in te cepi proti določenim nemarnostim
in nesramnostim posameznikov, ki še vedno poskušajo vdirati v tvojo zasebnost, je to za nekatere že čudež. Mi smo rojeni v svetu čudežev. Samo navaditi se ne smemo na stvari, na ljudi, na dogodke. In
težko je v vsakodnevnem ritmu zahodnega sveta obdržati fluidnost,
da si kot voda, da greš vsepovsod, da se razlezeš, da se stališ, da
izpariš.
S strastjo je težko, ne? Včasih niti ne veš, po čem tako močno
hrepeniš. Nekaj te vleče tja. Veš, da ni prav, pa tisto vseeno hočeš.
No, za to sem plačala. Za tista obdobja, ko je razum odšel svojo pot,
sem morala pozneje res veliko oddelati, kot bi imela dve ali celo tri
službe v enem dnevu.
Pri nas imamo tudi stroge sodnike. Ampak blago izrekajo svoje
sodbe, ki so polne ljubezni in podpore in vere v to, da bo učenec
dosegel razsvetljenje. Za to ga tudi pripravljaš. To je zelo lepo in v
bistvu popolnoma nerazumsko, da posvetiš svoje življenje doseganju razsvetljenja in se že vnaprej odpoveš vsakršnim nagradam. Da
življenje posvetiš v dobro vseh drugih, ki jim boš pomagal na poti
k razsvetljenju. In, veste, to sploh ni religija. Tam sploh ni Boga. To
je samo pot, ki pelje h koncu trpljenja. Potem ko odkriješ vzroke
trpljenja. Ampak najprej si moraš priznati, da trpljenje obstaja. Da
je pekel kar tukaj, da je pekel vse, kar te muči. Pa ni treba, da muči
samo tvoje telo. Lahko tudi odpreš oči in pogledaš naokoli, kajti ko
kaj muči koga drugega, muči tudi tebe. Ko umirajo drugi, umiraš z
njimi. In se zaveš svoje minljivosti. In se zaveš svoje majhnosti.
Vera v tisto nemogoče, v čudež sam, tista te pelje mimo lastne
smrti. Ni treba hiteti, ni treba bežati. Samo dostojanstveno držo zavzameš. In veš, da jo boš z nečim zagotovo zanimiral, da te ne bo lopnila kot zadnjega bebca, kot sosedovo mačko, ki jo je povozil avto.
Mačke znajo umirati, mačke znajo izginjati v druge svetove.
Znajo poskrbeti za to, da jih ni, razen če ne postanejo del krutosti
vsakodnevnega življenja.
Strast pa neusmiljeno drvi po cestah. Opijanjajo se in se zožujejo do zadnjih meja. Do samopozabe. In temu pravijo strast! Ampak to je razdiralno, to vodi k smrti in k ponovnemu rojstvu. Če
imate srečo, lahko tudi kam izginete, lahko vas sploh ni. In lahko
se prodate do konca, lahko se dezintegrirate. Ampak ne tako, da bi
vam bilo zanimivo in všeč, kajti vse tisto, kar sedajle označujete za
ostudno ali česar se najbolj bojite – vse tisto takrat postanete. To ni
izničenje, to je samo spust v nižje. In še nižje, kjer ni nobene zavesti,
kjer je samo blodnja, kjer so samo počasni, čudni zvoki, ki nikoli ne
zaigrajo nobene melodije. Kjer ne poznajo svetlobe. Dežela krtov.
No, saj nekateri so tudi koristni ...
Pravijo, naj zdrav razum in čisto srce hodita skupaj. Modri rečejo temu zdrava kmečka pamet. Tak je neki kmečki pregovor ali
kaj že. To je menda po svoje povedal že Buda in jaz bi se s tem
strinjala.
Vse preverim tukaj, v tem svetu. Z golimi dejstvi se obdam, analiziram, znanstveno dokažem, naredim strategijo, pravnoformalno
uredim zadeve. Skratka, delujem popolnoma formalno logično.
Nato pa odfrčim nekam tja, kjer se oblaki smejijo, kjer se obračajo
in mešajo s travniki, kjer se vse zliva, kjer je vse mogoče. Kjer se vsi
zavedamo svoje igre in se zabavamo. Vsaj tisti, ki smo tam zavestno
udeleženi. Obstajajo tudi taki, ki samo prifrčijo v naš svet, se česa
naučijo in odhitijo.
Vsakodnevno življenje umetnice tukaj mi omogoča tako svobodo in kreativnost. In strast je pogon, ki me pelje tja. Kako mi to
uspe? Pravzaprav z dobrim uravnoteženjem, z dobro logistiko, s
stalno vodenim knjigovodstvom, s tekočimi materialnimi stroški. S
157
158
popolno svobodo, s kreativnostjo, z drznostjo in domišljijo. Z norostjo, ki mi to dopusti in ki sem se jo z leti naučila kontrolirati. Ni
bilo tako lahko, vedno me je še kaj spravilo navzdol, vedno sem se
ponovno izpraznila. Nabirala, nabirala, nabirala sem gobe in potem sem jih zmetala v brezno, čeprav sem si jih sama najbolj želela
jesti in sem jih bila najbolj željna. Upam, da tega ne bom več delala
nedostojno.
In moje srce – če dam nanj svojo desno roko – mora ob tem, ko
se za nekaj odločim, peti. Biti mu mora lepo. Dehteti mora v meni in
pljuča se morajo razširiti. Oči morajo zreti v lep svet in ušesa – tudi
ta se morajo vedno znova odločati in odločiti, kaj bodo poslušala.
Ni lahko biti ves čas takole, veste? Za to je po moje treba dati
vse: vsa prepričanja, vse spomine, vse želje. Napolniti se je treba s
tišino. Tako, da se sliši vsaka misel, ki jo še misliš, in da pridoni do
tebe, da jo vidiš tri- ali še večdimezionalno. Da ti je v zabavo, ne pa,
da te teži. Da se ne boriš proti njej, ampak veš, da je prav, da je na
pravem mestu. In uporabiš čustva, četudi veš, da nekje ni več nobene romantike in da so si jo izmislili zato, da bi jim bilo tukaj lažje.
Ljudje imajo res domišljijo. Izmišljujejo si stvari, ki so resnične
samo v njihovih umih, in do kamor seže njihova zavest, do tja jim
uspe to razširiti. Kar s tako omejenim umom ni prav daleč.
Omejitve obstajajo, čeprav se jih ne da razumsko določiti. Je
ena zaznava in je ena resnica, četudi ni absolutna. Če se dva ne
moreta sporazumeti, naj oba položita roko na srce, si pogledata v
oči in se poskusita dogovoriti tako, da bo obema lepo pri srcu. Da
bosta oba srečna, tudi če bosta naredila kar največji kompromis,
zato da se bosta srečala.
To je čas, ko naj bi jagnje z volkom pilo ob istem vodnjaku. To
je čas, ko naj bi si podali roke največji sovražniki, si znali pogledati
v oči in si znali tudi oprostiti. To je čas, ko bi morali hrepeneti po
čudežih. Takih, da verjameš v popolno zdravje, da se dvigneš iz invalidskega vozička, da začneš ponovno videti, slišati.
Če ničesar ne nameravaš, se pač nič ne zgodi. Če k ničemur ne
usmerjaš svoje strasti, so vsi dnevi enaki in tvoja energija izginja.
Vsak dan je je manj in izgineš, kot da te nikoli ni bilo. In če si kaj
lepega ustvaril, komu kaj lepega predal, se kaj novega naučil, bil
vsaj v čem izviren, potem je bilo verjetno ekonomično, da si se pojavil tukaj. Drugače pa – potrata trupel, bi rekel moj mojster Koot
Hoomi.
Moje najbolj nerazumsko dejanje je bilo, ko sem kot učenka
odšla na novo delovno mesto. Ko sem prišla pod domeno novega
mojstra. Ko sem zaključila vajeništvo. Ne vem niti natanko, kako
bi temu rekla. Kajti On ni nikamor odšel, Sonce ni prenehalo sijati
name. Zavest nikoli ne preneha hrepeneti po zlitju s Soncem, ne preneha potovati po Sončevih smernicah.
Vidite, tudi s takimi stvarmi se ukvarjam: biti zvesta enemu mojstru, čeprav vem, da je vse skupaj eno, vse skupaj en cosmic joke.
Imela sem leta in leta težav. Bilo je, kot bi me nekdo zapustil, kot da
ne bom našla pravega jezika, kot da se blazno bojim novega učitelja. Pa sem se ves čas le pripravljala nanj.
Glejte, potisočeril nas je in podesettisočeril in vsi stojimo kot
eden. In pravzaprav nič ne delamo, samo smo del te popolnosti,
spreminjanja, igre, velikodušnosti, čudeža. In slepi bodo videli in
gluhi bodo slišali. In nekateri bodo premagali smrt in se zlili z neskončnim. Drugi pa vsaj ne sovražite tistih, ki si upajo dlje od tega,
kar imenujete razumsko. Tistih, ki si upajo sanjati najbolj drzne sanje planeta in si upajo izkazovati se še na kakšnem takem področju,
ki se ga ne da oceniti z denarjem, ki se ga ne da izmeriti s centimetri, ki se ga ne da tehtati s kilogrami. Samo sprejmite, tako kot tudi
mi sprejemamo nesmisel tukaj, in se zabavajte in smejte z nami. In
ne obsojajte in ne mečite kamnov proti tistim, ki kažejo pot ven iz
trpljenja, ven iz lažnih mask zadovoljstva, ven iz lažne skuliranosti,
nezainteresiranosti, apatije, suženjstva in sužnjelastništva.
Hvala.
159
o 160
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
161
162
D
anes bo pa bolelo ...
Kdaj pravzaprav najbolj boli tu na Zemlji? Mene ponavadi
takrat, ko pride zobozdravnikov tanki svedrček, ki ima tako zelo
prodoren zvok, do mojega živca. Takrat vem, kaj je bolečina. Ali pa
ko so mi modrostni zobje rasli pravokotno. Namesto pokonci sem
jih imela vodoravno in rinili so v sedmico. Samo eden se je prikazal
na površino, čisto malo. To pomeni, da je bilo treba prerezati, izklesati, skratka, prestati operacijo.
V zadnjih dvanajstih letih sem imela eno bolečo operacijo in
puljenje. Ker sem že prej imela operacijo modrostnega zoba, sem
prosila Sai Babo, če bi mi ga lahko dematerializiral. Takrat sem bila
ravno v Puttaparthiju in to je bila moja največja želja. Upala sem,
da se bo to zgodilo, in celo sanjala sem, da zoba ni več. Vsako jutro
sem ga s prsti preučila in zdelo se mi je, da ga je vedno manj.
Kar si nekoč ustvaril, moraš pač enkrat poplačati. Takšen je zakon. Zakon karme, če hočete. Vendar – zakon je zakon, mogoče
bi mu lahko rekla tudi kozmični. Ni pomembno ime, vsekakor pa
deluje tukaj in tam.
Na novo postavljamo pravila. Pravzaprav skoraj nič ne stoji na
pravem mestu. Takrat, ko boli, to natanko veš. Vsak ve, vsak se
spomni svoje molitve. Nismo še pri poglavju o bogu in o veri, ampak tudi če ne hodiš v cerkev, tudi če se ne klanjaš Budi in njegovemu razsvetljenju, v tistih trenutkih vseeno moliš. Vsak zmoli svojo
molitev tudi, preden gre pred operacijo pod narkozo. Morda se tega
niti ne zaveda in je samo malo zmeden.
Telo boli vsaka stvar. Poskusite se prebadati, se šibati ali si lomiti
kosti. A tudi če ste v anesteziji, telo sprejema bolečino. In bolečina se
kopiči. Znanstveniki začuda še niso odkrili načina, kako se izogniti
vnašanju bolečine v telo. Vsekakor bi se dalo, če bi se le malo učili
od kitajske medicine, akupunkture, akupresure in drugih znanosti z
Vzhoda. Tam znajo bolečino izolirati celo z navadnimi akupunkturnimi iglami. Verjetno pa tisti ljudje, ki si upajo prostovoljno na tak
način pod kirurški nož, premorejo tudi precej več poguma.
Preden grem v medicinski postopek take vrste, hočem vedeti,
koliko časa bom v anesteziji, kaj vsebuje in ali me bo kaka snov v
njej zasvojila. Veliko zdravil namreč vsebuje kokain. Spomnim se
še otroštva, ko mi je mama dajala tabletke kodeina, če sem se dušila
od kašlja. Dobila sem samo en čisto majhen, mikrodelček že tako
ali tako majhne tabletke. Samo takrat, kadar nisem več zdržala in so
se mi od kašljanja že izbuljile oči in sem imela spraskano grlo. Nevzdržno me je skelelo. Samo če sem dobila to tabletko, sem se čisto
umirila in kar naenkrat je vse postalo lepo. Na oblačkih so priplula
do mene bitja ter mi govorila in kazala lepe zgodbe. Verjela sem, da
sem spet v raju.
Od takih stvari postane človek odvisen. Če smo že sprejeli vsa
druga priporočila in zakone, bi lahko človeka najprej vprašali, ali
želi biti vse življenje zasvojen s takšno vizijo. Hrepeneti po njej in jo
iskati, kot izgubljenega zmaja išče heroinar. Lovi njegov rep, vendar ga nikoli ne ujame. Tako je bil blizu, skoraj ga je zagrabil, skoraj
se ga je dotaknil. Vendar se to nikoli ne zgodi.
Toliko bolečine, kolikor je je nakopičene okrog heroina oziroma
okrog tistega, ki je zasvojen z njim, se po moje ne da opisati. Pri tem
se res lahko učimo sočutja.
V tem času sem na različne načine marsikomu pomagala pri odvajanju od heroina. Eden od mojih prijateljev je že leta in leta dobival najmanjšo možno dozo metadona. Dobro se je spominjal svojih
kriz in nikakor ni hotel spet pristati tam. Ves čas je na lastno pest
zmanjševal količino, s čimer so se strinjali tudi njegovi terapevti. Ni
pa si ga upal povsem opustiti. Ne on ne njegova mama si nista upala
ponovno skozi to, čeprav sta skupaj že prestala najgloblje tovrstne
krize telesa in duha. Enkrat je bil pri meni in naneslo je, da sva bila
sama. Ostani par dni, sem mu rekla. Ne, iti moram, nimam metadona s sabo, je odvrnil. Dobival je večjo dozo tiste tekočine ali tabletk
163
164
in mu ni bilo treba vsak dan tja. Vedeli so, da ne goljufa, ker je jemal
tako majhno dozo. Moj polbrat, na primer, je imel osemkrat večjo,
včasih se je celo zgodilo, da je pojedel tudi po šestnajst apaurinov
na dan – poleg vseh doz metadona.
No, potem je ostal, in ko se je kriza sprožila, je bilo res grozno.
Pa je prišel do mene zelo discipliniran, treniral je, tekel in pripravljal
telo. Kriza pa je bila tako mogočna! Telo se je potilo in treslo. Izgubljal je tla pod nogami. Pravzaprav se ni niti zavedal stanja, v katerem
je bil. Samo gledal me je, tako, od daleč. Videla pa sem, da je nekako dojel, da mu pomagam, ker je okoli mene videl svetlobo.
Bila sem angel zanj. Obrisala sem mu pot ter ga pestovala in tolažila kot triletnega otroka. Ob tem pa je bila vse naokrog neizmerna
groza. Ko je kriza zapuščala telo, je bilo tako, kot da ga ves čas režejo jekleni noži. Ampak kriza ponavadi pride ponovno. Pravijo, da se
heroinar spreobrne, ko se v grob zvrne. Dva ali tri metre pod zemljo,
nič prej. Šele tam je menda res konec, konec zadnje skušnjave. Za
kokain pa verjamem, da ni nič bolje, čeprav bodo vsi, ki ga uživajo,
trdili, da ni tako.
Pozanimala sem se tudi, kakšni so možgani nekoga, ki uživa eno
ali drugo trdo drogo dalj časa. In to pri prijatelju, ki vsak dan secira
trupla. Patolog, doktor znanosti, definitivno moj najpametnejši prijatelj. Tu in tam mi izpuli tudi kak zob. Operacij pa ne dela, za tiste
sem bila na klinikah. On mi je povedal, da se možgani spremenijo v
preluknjano peno, majhni so in imajo luknje kot spužva – torej gre
pri obeh vrstah trdih drog za trajno poškodbo možganov. Lahko si
mislimo, kaj to pomeni za zasvojence in njihovo kasnejše življenje.
V Ljubljani so pri operaciji modrostnega zoba popolnoma zajebali, ne morem reči drugače. Kri je brizgala naokrog, vse sem videla
skozi tiste njihove slepeče luči. Bilo je že drugič. Oni pa so se nebogljeno spraševali, kaj naj naredijo. Kri pa je nezadržno lila iz razmesarjene dlesni okoli zoba, ki se jim je po nesreči odlomil. In kaj
zdaj? Ko bi me videli, kako sem bila zatečena! Ampak ker sem bila
čista veganka, mislim, da sem takrat jedla celo samo sadje, nisem
vzela niti ene tablete proti bolečini. Govoriti nisem mogla več dni.
Pila sem po slamici. Takrat sem odsanjala tudi ene zelo dobre sanje.
Pomarančevci so prišli do mene in zaradi teh sanj smo kasneje šli
v Grčijo.
Ko se v bolečini razpre svet, je res lepo. Vstopiš v neko drugo realnost. Mogoče se zato vsi tako ukvarjajo s sadomazohizmom. No,
meni se zdi čisto zadosti že to, da sem prisiljena od časa do časa s
telesa kaj odstraniti, če pride do napake v materiji in če kakšna bula
preveč zraste. Hecna so ta telesa, a ne?
V drugi svet vstopiš skozi bolečino. Ampak v kakšen svet vstopiš, če na primer v sadomazohističnih ritualih preklinjaš boga?
Boga, ki je čista ljubezen, čista luč, čista modrost, inteligenca in
lepota!
Telesa naj bi se tukaj ne poškodovalo, gospoda moja. Vse, kar
škoduje telesu, kar poškoduje, iznakazi ali izmaliči materijo, je prepovedano. Veste, tudi nesreče sploh niso tako zelo naključne, ampak so celo natančno predvidljive in logične. Tako zelo logične so,
da bi bilo res čudno, če se določena nesreča ali bolezen ne bi pripetila ali razvila.
Če dobro opazujemo svet okoli sebe, lahko vidimo, da nekateri drvijo naravnost v smrt, drugi pa hitijo tja bolj počasi. Vendar v
vsakem primeru letijo direktno v njeno žrelo. Z vsakim dnem jih je
manj in gledati v to resnico pomeni živeti bolečino sveta. Gledati,
kako si vsak dan puščajo kri, ki naj bi veselo tekla po njihovih žilah,
eritrociti naj bi skakali sem in tja, levkocitov pa naj bi bilo ravno
prav, nič preveč. Aaah ...
Nevzdržno mi je na primer stati v Mercatorju pri blagajni in opazovati, kaj kupujejo. To je zame bolečina. Ko vidim, kaj jejo in katere bolezni že imajo, vidim tudi, kakšna bo njihova smrt. Odvadiš
se velikih nakupovalnih centrov, odvadiš se množic.
Danes sem sanjala o Pavarottiju. Povedala sem mu, da ga nisem
nikoli slišala peti v živo. Hotela sem sicer iti v Pulo na njegov nedavni koncert, vendar mi ni zneslo. Bil je vidno razočaran. Vendar
je razočaranje seveda ustvaril, ga zaigral skupaj s svojim nepogrešljivim temperamentom. V sanjah je bil mlad. Njegov vrat je bil zelo
165
166
mladosten in bil je precej bolj suh. Obtežili so ga s tistimi bolanimi
kritikami. Sivi možje so stali za njim in čez vse je prišel ogromen
pajek. Črn, s pol metra premera, če je stegnil tipalke. Lezel je po
Dalaju, ki pa se ga ni nič bal. Pičil me je v roko in zelo dobro sem
videla njegov ugriz. Sami sivi možje so bili okrog Pavarottija, ki je
bil ves čas na preži. Bil je previden zaradi njih.
Če da človek toliko od sebe, lahko res slišiš, kaj daje. Slišiš, koliko bolečine zmore čutiti, ko poje, in koliko sočutja pokaže do bolečine sveta. Zato mu menda ne morejo pogledati skozi prste. Pa kaj,
če se mu ni dalo plačevati korektnih davkov državi, ki bi tako ali
tako s tem denarjem ravnala slabše kot on. Kje je torej pravica?
Vsak, ki tukaj poje svojo pesem globoko, čuti bolečino, se je
zaveda in je del trpljenja. Dalaj Lama pravi: Že v materinem telesu sem trpel. Mi pa svoje prednatalno obdobje imenujemo čisti čudež, enost. Češ, bil sem eno z mamo, plaval sem v topli tekočini in
bilo mi je lepo. Nekaj takega sem menda celo sama nekje napisala.
Že res, ampak že takrat sem podedovala vse strahove, vse bolečine materinega telesa, ki me je nosilo, in očetovega telesa, ki me je
spočelo. Vse travme, vse strahove, vse grozote, skozi katere sta šli
njuni telesi.
Vendar ljubezen je velik ščit. Vsega tega ne čutiš, če se imaš z
nekom zares rad. V vseh sadomazohističnih ritualih pa pogrešam
ljubezen, a je vi ne? Ko sem na internetu pogledala Severinin pornič, sem na njenem obrazu videla bolečino. Videla sem tudi, kako je
bil njen užitek na koncu zaigran. Pred tem pa preplašene oči. Telo,
ki v resnici ni pripravljeno na to, da sprejme silo v takšni obliki.
Namigovali so, da sta na tistem delu videa, ki ni bil prikazan, jemala določene nedovoljene substance. Menda so to videli v športni
redakciji, kamor so prinesli videokasete.
Si predstavljate bolečino nekoga, ki vse to kar naenkrat vidi in
čuti na sebi, ki sliši vse glasove hkrati, tiste, ki govorijo za, in tiste,
ki so proti? Nekatere, ki se naslajajo ob tem, druge, ki preklinjajo, tretje, ki spet uživajo? Takrat se preklopiš in dejansko dojameš.
Mogoče si nočeš povsem priznati ali pa se upijanjaš ali pozabljaš
kako drugače. Ampak potem si postopoma vzameš dozo resnice.
Od časa do časa vzameš kremo resnice in se z njo namažeš. Takrat
se lahko dodobra zjočeš. Lahko tudi tuliš. In veš, da si pravzaprav
ves čas jokal.
Bolečina je precej več kot žalost in kot vidite, zelo dobro jo poznam. Podrobnosti niti niso tako pomembne. Vsak ve zanje, vsak si
je tako ali tako sodil že sam. Ne glede na to, ali verjame v boga ali
pa je čisti ateist. Vsak si sam napiše način, na katerega bo prizadet,
in to takrat, ko prizadene bolečino drugemu.
Ali ni že dovolj bolečine? Ali je treba še naprej gnjaviti majhne
otroke in jih celo ubijati in posiljevati? In kazati vse zlo tega sveta?
Prostitucijo, droge ... Kot civilizacija bi temu že zdavnaj lahko rekli
ne in naredili konec. Saj veste, kako je s tem: to se nas nič ne tiče,
dokler se ne pojavi pri nas doma, pa še takrat bomo skrbno pazili,
da se ne razve naokrog. Vendar je pri heroinu težko, ker je tako
glasen. Vedno se nekje izda, čeprav ne boste nikoli srečali nikogar,
ki bi vam povedal, da je na heroinu. Heroin se nikoli ne izda. Koka
se, heroin pa ne.
Težko je gledati majhne punčke na tajski plaži, ko jih za roko
vodita dva debela Nemca. Biti v raju? Hja, ko veš, kaj sodi vanj in
kaj ne. Težko se je ukvarjati s temi stvarmi vsak dan. Nekako abstrahiramo jih, vsaj jaz. Ampak zavedam se, da obstajajo. Zato vsak dan
pogledam novice, tudi o katastrofah. Kjer so se zgodile, tja pošljem
del svoje pozitivne energije. Tako rekoč odmolim svojo molitev zanje, prosim za pomoč angele, naj jim olajšajo bolečino, pa če gre za
poplave v Indiji in Bangladešu, za pokole v Indoneziji, masakre v
Palestini ali Izraelu ali pa za sušo v Afriki. Za Afriko bi lahko vsak
dan molila nekaj ur, če bi lahko zdržala v tej bolečini.
Svetosti pa ni več tukaj, a ne? Ostajajo samo še moralne pridige.
Pa vse je tako lepo urejeno, tudi cerkve. Možnost imaš celo za spoved. Zakaj je potem na svetu še vedno toliko trpljenja?
Imamo umetnost in kulturo in celo dizajn. Vse je urejeno in dizajnirano. Ampak učinek je zelo slab. Smrt nič ne prizanaša. Na
167
168
koncu lahko dobiš samo še dizajnirano žaro Louisa Vuittona in z
originalnim vžigalnikom Dunhill ti prižgejo zadnjo svečo. Ki jo je
oblikoval mojster Samec. Rafael, da ne bo pomote. On je delal tudi
instalacijo v grajski kapeli, na Ljubljanskem gradu, kjer sem razstavljala svoj Requiem. Takrat sem grajski stolp in kapelo oblekla
v steklene objekte od vrha do tal. Imeli smo nekakšno romanje do
vrha, do Petega elementa in drugih štirih, instaliranih na vzhod, zahod, sever in jug Ljubljane, na njeni najvišji točki. Razstavo, to je
bilo leta 2000, je odprla takratna prva dama Slovenije. Ko smo se
spuščali navzdol, smo v soju štiristo ali petsto sveč opazovali steklene objekte. Mistično doživetje ob Mozartovem Requiemu. Vrteli
smo samo tisti del, ki ga je ustvaril on, in ne tistega, kar so za njim
poskušali dokončati drugi. Zame je bilo to dokončanje Requiema.
V kapeli je bila maša s tremi ženskami, svečenicami: prva dama,
predsednica slovenskih likovnih kritikov in jaz. Štefka je vse posedla in jih lepo po domače uredila. V ozadju sta bila Jezus in gospod frančiškanski duhovnik, ki se mu še zdaj zahvaljujem, da mi
je dovolil na sveti oltar namestiti vazo z lilijo in rdečo vrtnico, ki je
ponazarjala kri, ter steklen objekt z Mozartovo kroglico kot njegov
podpis. Kroglico je nekdo vzel, vendar sem imela rezervo. Eno sem
dala Štefki, z drugo pa sem nadomestila podpis. Tudi svečnik je bil
tam, filigranska mojstrovina, vendar ga je kasneje razneslo. Vse to
je bilo del štirinajstdnevne instalacije.
No, eni so takrat razstavo čuvali, drugi pa so malo čarali. Neka
gospa je prišla in z oltarja vzela belo lilijo, v vazi pa je pustila neke
čudne barvne rože. Menda je prav pridno klečala in molila in verjetno je zmolila tudi kakšen očenaš zame. Kdo je bila ta skrivnostna
gospa, nisem nikoli izvedela, vendar jih je bilo kar nekaj, ki bi ji
lahko ustrezale.
Takrat sem mislila, da bom zares odšla, da bo bolečina prehuda.
Nekaj dni prej sem se scvrla na ognju. Dobesedno. Na podplatih
sem imela krvave žulje. Tudi menstruacijo sem dobivala. Telo sem
imela napihnjeno in zabuhlo. Komaj sem hodila in še vse skupaj
sem morala skrivati. Tisti dan sem kot nora skakala naokrog in
vse urejala. V petih urah smo morali postaviti celotno instalacijo,
vključno z električno napeljavo, svečami in glasbo po celem stolpu.
So mi pa dali veliko časa!
Prejšnji večer sem še mislila, da se bom ulegla v krsto. Tako
je bil zamišljen originalni performans. Da enostavno ležim v krsti
– stati po vsem tistem tako ali tako nisem mogla več.
Toliko ljubezni kot takrat že dolgo nisem čutila. Čutila sem samo
smrt in toliko ljubosumja, da je kar sekalo, medtem ko sem stala
tam. Bilo je seveda veliko sponzorjev. Vedela sem, da bo nekatere
razjaril že list s sponzorji projekta. Pomembna razstava, kaj hočeš.
Rafael je tam potem razstavljal Težo bremena. Videla sem, da je
šel tokrat res globoko vase, tudi v svojo bolečino, in jo začutil. Pomagala sem mu oblikovati vabilo za razstavo. Zdelo se mi je, da je
takrat res dal celega sebe. Instalacija je bila zelo moderna in izjemno
zanimiva in barvita. Pospremljena je bila tudi z glasbo in nastale
so čudovite umetniške fotografije. Poglejte si njegovo spletno stran
www.samec.si.
Malo epepeja ne škodi tu in tam, samo da ob tem koga ne boli
glava.
169
o 170
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
171
172
S
poznanje samega sebe, hmm ... No, tokrat gremo pa na vesoljsko ladjo. Po pomoč. Da se spoznamo.
Verjetno bom težko koga prepričala, da je to res, ampak vsak ima
svojega vodnika, ki je stkan z njim. Obstajajo pa tudi niti ljubezni,
ki vsakogar povezujejo z angelskim svetom. Tej energiji bi lahko
rekli tudi angel varuh. Vsak ima pomočnike, ki so veliko bolj inteligentni, kot je on sam. Imajo precej več znanja in delujejo veliko
bolj popolno. Z višjega nivoja, če že hočete. In to je dejansko višji
nivo. Od tam je perspektiva drugačna. Tako je, kot da se gledamo
od zgoraj navzdol in vidimo, kako se naše truplo cvre v krematoriju.
Ali pa se gledamo na grmadi, okrašeni s cvetjem in vonjavami, tik
preden jo odnese reka, v kateri plavajo kosi mesa ter tu in tam kakšno nabreklo truplo in kjer se širi osladen vonj in vsepovsod lahko
čutiš smrt. Če se gledaš tako navzdol in ti uspe ohraniti tudi zavest o
tem, potem verjetno že veliko veš o samem sebi. V vsakem primeru
je treba umreti. Tu in tam.
Tukaj pa vsi mislijo, da bodo sebe spoznali, če bodo malo spremljali dnevne horoskope ali pri vedeževalki preverjali, katere številke
bodo zadele na lotu. Nekateri poznajo celo vse nogometaše angleške reprezentance, plus to, kateri nosi katero številko. Beckham ima
najsrečnejšo, on je 23, to vem tudi jaz, pa se sploh ne zanimam za
nogomet. O numerologiji čivkajo že vsi vrabci na strehi.
Saj ni pomembno, na katerem področju se razsvetljujete. Važno
je, da se. Ampak če je vse zatemnjeno, mi ne govorite, da se razsvetljujete.
Mimogrede, konec evropskega prvenstva sem dojela mistično.
Že prej sem začela podpirati nogomet. Pred prvenstvom je v zraku
vladala napetost. Bližala se je junijska vročina. Vsi so nekaj kuhali
in pekli, da se je vohalo. Od vsepovsod so prihajali poletni glasovi.
Nakar pride svečana otvoritev in – cirkus se začne.
Toliko miru v mestu junija še nisem zaužila. Bilo je res nepozabno doživetje. Vsi, še posebej moški, so vneto meditirali na žogo,
ki je tokrat izgledala drugače. Imela sem toliko proste energije, da
sem si lahko v nekaj dneh skreirala v glavi celo tole knjigo, ki sem
jo takoj tudi oblikovala. Izdelala sem slike oziroma predelala sem
jih iz slik na steklu – Sončeve predstave. Ciklus je nastal malo prej
za Matejevo teraso. Postavili smo tudi tekste in tipografije. Matej je
moja desna roka na področju webdizajna, celostne podobe in tudi
programerskih zadev.
Torej, na koncu prvenstva sem videla, da se je skozi ognjemet
zlil, lahko bi rekla tudi po indijansko, veliki duh. Prikazal se je Maitreyev obraz, ljudje so bili v bolečini in videla sem, da so resnično
tukaj in zdaj. Nekateri so jokali, drugi skakali od navdušenja in veselja. Toliko globokih in močnih čustev res ne vidiš vsak dan.
Mase so se zlivale v reko čustev in vsi so vedeli, da pripadajo
nečemu, enemu. Tudi če gre za tako banalno stvar, kot so nogometna žoga, dva gola in ne vem koliko moških, ki se sem in tja
podijo naokrog. Jaz bi jim dala tri ali štiri žoge – za začetek. Zame
je to čisto preveč predvidljivo. Vsaka žoga bi bila drugačne barve
– rdeča, modra, rumena in zelena – in za gol z vsako od njih bi dobil
določeno število točk. Pa belo-črno bi tudi obdržali, samo ne vem
še, kateremu od znanih kreatorjev bi jo dala dizajnirati.
Poglejte, vsi vse vedo o Gucciju, Pradi, Diorju ... Mene pa tukaj
na Zemlji zelo slabo poznajo, čeprav na oni strani ne potrebujem
epepeja. Sem ena večjih zvezd. V zadnjem času sem se noč za nočjo
srečevala z vsemi naštetimi: z Bjork in njenim fantom, z Madonno,
s Tomom Cruisom in Spielbergom. Ni slabo, ko lahko malo potožiš
prijateljem ali jim pokažeš kak nov sanjski moment.
Zelo redko se spoznavam skozi kakega človeka. Mariko Mori je
te vrste idejna prijateljica. Seveda se še nisva srečali. Ona je hči bogatih japonskih staršev. S svojo bajno postavo in videzom je delala
kot manekenka in fotomodel, pa ji sploh ne bi bilo treba. Po tem obdobju je razvila fenomenalne instalacije v New Yorku, Tokiu, kjerkoli hočete – povsod ista ideja in zelo podobna izpeljava.
Karkoli sem v tem času naredila navzven, je nekako obviselo v
173
174
zraku. Spoznavala sem se večinoma tako, da sem se udejanjala v
različnih materialih, predvsem v steklu, pa tudi v bronu. Steklo sem
dobro raziskala, akril mi je postal počasi že odveč. Ko sem naslikala
Štiri letne čase in Planete, sem si rekla, da je zadosti, konec. V tej
tehniki sem naredila vse, v njej nisem mogla več ustvarjati. Šla sem
do konca kozmosa in se razlila po celem planetu. Naredila sem tudi
duhove kontinentov, pravzaprav samo enega, Avstralijo, druge sem
skreirala v glavi in bi jih lahko tudi izdelala. Ko sem odkrivala duha
Avstralije, mi je pripovedoval zgodbo o Lepotici in zveri. Imel je
levjo glavo, jaz pa sem bila lepotica, ki duha razkriva in odkriva ter
v puščavi pleše veličasten ples ob polni luni na čarobnih gobicah.
Dobila sem jih od angleškega prijatelja v Sydneyju.
Tam so res zanimivo živeli. Veliko bolj so se spoznavali, same
sebe in drug drugega. Evropa pa je zelo hladna, ne dopusti preveč
globine pri raziskovanju. Praskaš in praskaš po sebi, srbi te. Ampak
ne prideš v globine. Kot nekakšen ekcem. Vsi imajo podobne bolezni, luskavico in kaj vem, kaj še vse.
Za vse recepte, kako je treba s čim, sem vedela. Vendar – saj
to nikogar ne zanima. Nihče v nič več ne verjame. Verjamejo pa,
recimo, modnim časopisom, kakšne so trenutne modne zapovedi.
Verjamejo tudi v pogrevanje starih zgodb vedno znova in znova.
In verjamejo sosedi, ki se jim je že stopetdesetkrat zlagala. Čeprav
vedno prihaja z isto zgodbo. Verjamejo lažem ... vsak dan ... je nov
dan.
Anin polbrat je pogosto izjavljal, še posebej, kadar je bilo dolgčas: Vedno isti dan ... vedno isti dan ... vedno isti dan ... Star je bil
štiri leta in pol in je že dojel, kakšna rutina je življenje, kako se pravzaprav nič ne premakne. Potem se je hitro domislil, da potrebuje
novo igrico, in vse okrog sebe je takoj odpeljal po nakupih. In že je
imel svojo novo zabavo.
Še vedno me obišče v sanjah in mi pokaže kakšen nov imidž.
Ko raste, se spreminja tudi njegov sanjski dvojnik. Tako luškan je
bil zadnjič v tisti elegantni črni oblekici! Mali lordek s smešno, zelo
poudarjeno popartistično oranžno mašno. Imel je rahlo oranžkaste
lase in nosil je belo-oranžno mikico. Pri dvanajstih uporablja tudi
že deodorant, Crave Calvina Kleina. Rekla bi, da je zelo usklajen s
samim sabo. Veliko ve o sebi. Mogoče nima ozaveščenega vsega,
kar zdajle pišem, vendar vem, da nekateri tudi o meni vejo veliko
več. Ne pišejo takih knjig, kot je tale, niti ne kakšnih drugačnih. Pa
ne, da se njim ne da – nam se ne da.
Ljudje so me začudeno spraševali, kam so odšli mojstri, kam so
se odmaknili. Vsekakor so opazili, da jih ni več. Vendar so nas tudi
obsodili, da smo bili lažni preroki, nekakšna kasta norih ljudi, ki
so se med sabo šli prepovedane zgodbe. Ne, ne. Ni bilo tako. Tisto
obdobje imam v spominu kot najboljše v svojem življenju. Kepanje
s smetanovimi sadnimi torticami, non stop. Noreli smo, nismo niti
vedeli, na kakšen pogon gremo. Ko pa se vse to ustavi in pristaneš
v sivini vsakdanjika, se verjetno takšnih sanj res ne spominjaš z veseljem.
Težko mi je bilo gledati ljudi, ko so odhajali. Vsi so bili tako
zelo prepričani, da imajo prav. In še vedno so. Kljub temu, da jim
življenje na vseh koncih in krajih kaže, da vrtijo kolo zgodovine
rahlo nazaj. Včasih pa so bili precej bolj celostni. Toda takšni profesionalci na posameznih področjih vsekakor niso bili, kot so sedaj,
ko že pet ali sedem ali celo deset let delajo samo eno in isto stvar
dan za dnem. Raziskovalno novinarstvo na primer. Tja je šla večina.
Nekateri tudi poučujejo, kar je precej podobno.
Opazila sem, kako znajo biti kot novinarji neopredeljeni. Ko o
nečem govorijo, dobiš občutek, da se jih to absolutno nič ne tiče. So
bogovi, ki operirajo – z nami pravzaprav, s tistimi, ki se pojavljamo
v prispevkih. Češ, jaz sem bog in vas intervjuvam, vi pa ste ničvredna kasta, s katero se da zelo dobro manipulirati. Še par reklam
vam zavrtimo in vam za konec še vzbudimo sline s špico oddaje.
Ker vas ni zraven, mi smo pa tim. Uau, kakšen tim! Če bi pa recimo
tri spravili skupaj in jih v resnici izzvali – že samo tako, da jim povemo par resnic o vsakem od njih in spodbudimo energijo, da malo
hitreje zavibrira – potem bi videli, kakšen tim so. Skočili bi si v lase
in drug drugemu izkljuvali oči. Prav nič se ni spremenilo glede izbruhov sovraštva od takrat, ko so še znali tehnike, ko se jim je še
zdelo vredno meditirati, ko se jim je še splačalo vsaj pretvarjati, da
jih duhovnost zanima ali da raziskujejo samega sebe.
175
176
Alan se ni strinjal, ko sva prenehala z zelo uspešno Delavnico
življenja. Meni pa se je zdelo, da je ni treba več ponavljati. Ker sem
sodila po sebi, sem mislila, da bodo ljudje tehnike takoj povzeli in
jih koristno uporabili. Saj so se jih vendar naučili! Vse je bilo natančno določeno, delavnica je bila do minute izpopolnjena. Potem
pa so prišli drugi terapevti, z manj znanja in večjim egom ter višjimi
cenami, seveda. Mi smo pravočasno zaprli vrata, postalo je prenevarno, če razumete. Ljudje so na delavnicah dejansko odšli v drugi
svet po pomoč. Za nas so za nekaj časa umrli, ni jih bilo več tukaj.
Nitkica do tja pa je ostala. Če si to nitkico dobro opazoval in te ob
tem ni bilo strah vsaj pet ali sedem minut ... hmm ... si videl skok na
ono stran in verjel, da se bo oseba od tam vrnila spremenjena.
Mojster me je peljal tudi do prvega tripa. Za prvi izlet v zavestno
drugo ali tretjo pozornost bi mi izbral čarobne gobice, pa jih takrat ni
bilo. Zelo sem bila začudena, da me je že dve leti prej začel pripravljati na to. Rastline moči mi je opisoval z vso strokovnostjo, čeprav
se je moje telo upiralo, ko sem si zapisovala čudne mešanice rastlin,
ki jih nisem niti poznala. Ampak potem sem vedela, za kaj je šlo. V
življenju sem pojedla zelo malo halucinogenov, le nekaj LSD-jev,
da ne bo pomote. In še ti so bili najbolj čisti. Morning glory, iz teh
cvetov so sintetizirani, pa sem kasneje našla na Vanuatuju, ko sem
se vozila po čudovitih vijolično pink alejah. In na tisoče rumenih
metuljev je plesalo ples okoli nas. Vozili smo petnajst kilometrov na
uro, pa še je kakšen odšel v drugi svet pred našimi očmi. Poznam
tudi zgodovino acida in mojstra zanj, doktorja Hofmanna. Seveda
ne osebno, ampak podučila sem se dobro. Pri LSD-ju tako ali tako
ne boste videli kaj dosti osebnega.
Zdaj je acid popolnoma nesmiselno uživati. Pa tudi takrat je bil
način, na katerega so ga ljudje jemali, poguben za marsikoga. Nekateri so preplašeno razširjali govorice o ljudeh, ki so se na tripu kar
vrgli z okna ali celo koga ubili. Ja, ampak tudi v življenju brez tripov
se dogajajo taki tripi. Nekdo jih je recimo brez tega ali podobnega
vpliva pobil veliko, razumete, nekdo drug pa je za delo na acidu dobil Nobelovo nagrado. To so takrat vedeli vsi. Prav žal mi je, da se
ne morem spomniti, za koga gre. Pozabila sem ime, vendar vem, da
sem bila zelo vesela. Končno! No, pa znan je tudi primer pisatelja
Aldousa Huxleyja, ki je bil celo nagrajen za potovanja v neznano in
za delčke, ki jih je od tam prinašal ljudem.
Za povišano stanje je vseeno, kako ga dosežeš, saj tukaj sam manipuliraš s svojo energijo. Pa ne gre za to, da bi hoteli koga spraviti v
to stanje zdaj. Takšna ni potreba ne časa ne prostora. Toda ekstazije,
polne strihnina in drugih strupov, pa jejo čisto vsi. Bonbončki se
jim reče, veste? Ne zatiskajte si oči. Raje bi pojedli gobo, ki bi jim
pokazala inteligenco, najvišjo možno inteligenco planeta. Popolnoma bi obvarovala tudi njihova telesa in ne bi bilo smrtnih primerov,
kajti narava, v tem primeru nadgenialna gobica, pelje k zavedanju
in modrosti. K zavedanju večnega življenja. V intervjujih pa berem,
kako se hočejo nekateri premakniti na drugo stran skozi različne
ekstaze, orgije, nore sekse na sintetiziranih afrodiziakih. Same mejne zgodbe, pa tako slab izkoristek. Veste kaj? Samo upati si je treba,
ne pa o tem govoriti in cediti sline po nečem, za kar sploh ne veš,
kaj je.
V tem času so vsi postali strašni profesionalci. Čudim se, koliko
znanja mi kažejo vsak dan skozi knjige, revije, oddaje. Vse vrste
zgoščenih informacij pritekajo do nas. Toliko znanja imajo ti posamezniki, pa tako malo vejo o sebi. Vsi si zatiskajo oči pred tem,
da bi videli, kaj vse so v vsakdanjem rutinskem življenju že zamudili. Kako težko se je v resnici ovrednotiti in si priznati frekvenco,
s katero letiš, lebdiš ali pa si zakopan pod zemljo. O nekaterih sem
dejansko sanjala, kako so vraščeni v zemljo. Prej pa smo v sanjah
leteli skupaj in tudi tu smo se neskončno zabavali. Dobro organizirana druščina, ki ceni kvaliteten žur. Do jutranjih ur ... Enkrat smo se
z dvema celo noč vozili v Konstanz. In to po tistem, ko sta se zvečer
vrnila z morja. Prišla sta pome, pa smo odšli. Ob petih zjutraj smo
bili v Nemčiji, malo smo spali in potem sta šla nazaj v Ljubljano.
Skupaj sta šla tudi na prvi trip. Bila je popolna zimska noč, polna
luna, neskončne sence na belem kristalnem snegu, ledene sveče z
dreves in zlat smrekov gozd. Ves čas sta spraševala, kako je to, kako
bo. Mislim, da sta se na to izkušnjo pripravljala več kot eno življenje. Tu pa, bi lahko rekla, sta se pripravljala nekaj mesecev ali let.
177
178
Poglobljen študij, vse sta si prebrala in pri vseh, ki sta jih poznala,
sta se pozanimala. Izbrala sta popoln datum in naju z Alanom za
vodnika. Na tako svečan večer sta bila oblečena v belo. Sedela sta
na zofah in čakala. Nič še ni. Nič še ni. A je to že to? Eden se malo
nasmeji. Pa potem drugi. Ali je to že to? Vsi smo v škratovskem pričakovanju, kaj bo zdaj. Pa dolgo časa nič. Kadar čakaš, kar nikakor
ne pričakaš. Nenadoma pa se začne on smejati. Še nikoli v življenju
nisem slišala takšnega smeha. Niti tako zvonkega niti tako dolgega.
Vsaj pol ure sta se samo smejala. Zelo glasno in povsem od srca. In
tolkla sta se po glavi: A tako enostavno je? A to je to, a je to res to?
A je to možno, da je to to?
Prej si jima lahko vse povedal in opisal. Lahko si ju peljal za
roko v drugi svet, ampak dokler ga nista sama doživela in videla z
lastnimi očmi, toliko časa sta bila za izkustvo res prikrajšana.
Za nekatere je to mistično doživetje, za vidca vsakodnevna realnost. No, za mojstra mojstrov, seveda. Kondicijo za drugi svet je
treba nabirati na podoben način, kot tukaj z vajami in treningi oblikujemo telo.
Tisto noč je ona postala krotilka levov. Igrala se je z našim mačkom. Spomnila se je. On pa je gledal v mojo smrt na sliki in jo podcenjeval. In pri tem je razbil kristalno vrtnico Swarovski. Padla je
na pisalno mizo, na marmor iz Carrare, in se prelomila na zgornjem
delu peclja. Ona je vstopila in rekla, da ni nič hudega. Meni se je
sicer najprej zdelo, da se je zgodilo nekaj zelo hudega, ko pa sem
jo slišala, sem se pomirila. Vrtnico sem namreč dobila za darilo in
bila mi je nadvse ljuba. In tudi on se je zaradi tega čez nekaj ur zasekiral.
Ko sem mu pokazala sliko smrti, sem ga vprašala, kako se v tem
svetu znajde on. Prehitro je rekel, da ni problema. Kajti problem je
nastal naslednji dan, ko se je začel obsojati, da je razbil nekaj popolnega, da je uničil delček popolnosti in naredil škodo. Pa sem mu
rekla, glej, ti si bogat, sto petdeset evrov ni zate nič. Kupil mi boš
novo, saj Swarovski dela natanko take. Alana pa bomo prosili, da
jo še enkrat navdihne s svojo ljubeznijo do mene, tako kot je prvo.
To smo res naredili, ampak se je razbila še enkrat, vendar ne na isti
način. Dala sem jo Ani, nimam je več.
Vse stvari govorijo in vsaka ima svoj pomen. Ko sem prvič zares videla vodo, sem se zjokala. Nisem mogla verjeti, da je mogoče
uzreti toliko lepote hkrati. Da je nekaj, ali še bolje, nekdo lahko tako
božansko lep, da pravzaprav čisto ničesar ne spremeni, vsemu pa
doda globino in sijaj in vse oživi. Pa bi bila drugače za moj običajni
pogled samo lužica vode na pultu.
Drugi svet je drugi svet. In še tretji obstaja. Ne glejte samo v
ta svet in ne privoščite si drugega samo v sanjah. To, kar delate na
partijih v klubih, je ravno nasprotno. Tam se ne smete kar tako odpirati drug drugemu. Tam preživijo samo tisti, ki imajo najboljše
ščite. Takih je zelo malo, pa še ti kmalu ugotovijo, za kaj gre, in
prenehajo s to igro. Najdejo si boljše možnosti za odhode v drugi
svet. Za take prehode mora biti telo varno, najlepše vam mora biti,
najbolj božansko. In popoln nameravan datum. To je vendar največ,
kar lahko tukaj izkusiš. Prideš do tja in si hkrati tu in tam, voziš se
po mostičku in duh se igra s tabo. In piše in riše in packa.
Ko si ogledaš ves prvi svet in vse načine delovanja v njem, potem imaš tega enkrat zadosti. Ko raziščeš večino možnosti, so ti tudi
kombinacije jasne. Za to pa ni treba veliko, veste?
Celotna družba podcenjuje uporabo tako imenovanih rekreativnih drog. Zdravniki in psihiatri, raje vzemite en ekstazi, kar tam,
recimo v tistih klubih, kjer jih jejo tudi vaši varovanci. Tam, kjer se
vse kadi, ob hrupni glasbi, po kateri vas še tri dni boli v bobničih in
v globini črevesja slišite nek boouuuu. Razumete? Pojejte ekstazi,
potem pa pridigajte naokrog.
Poglejte, tak način zabave bi bilo treba prepovedati. Le redki se
lahko v tem ohranijo, samo geniji pa takšno izkušnjo nadgradijo.
Kajti scena, ki same sebe ne more nadgraditi, je res nekreativna.
Pravi partiji bi morali biti v nevtralnih prostorih, kakšnih velikih
spejsi šotorih. Ekstazi bi moral biti povsem čist, lahko bi se kadila
tudi marihuana, ampak ob tem ne bi smeli piti alkohola. Pa dobra
glasba je pomembna. Če ni kreativna, je bolje, da zvoka sploh ni.
Bo imel vsak boljšo glasbo.
Vsi imamo radi lepe otroke in mladino. Radi jih gledamo, kako
skačejo sem ter tja in nam prinašajo mladost. A ne bi raje kaj nare179
180
dili? Saj znamo vsako bedarijo uzakoniti in se potem tako krčevito
sklicevati nanjo. A se ne bi raje malo bolj pripravili na nov čas, ki
nas vedno povozi? Nepredvidljivo in nelogično vedno pride od nekod drugje in vse zmeša. Vse imamo tako lepo urejeno, pa vendar
nikoli ni tako, kot smo si zamislili.
Ta pot je strma in ni potrebe, da bi vsi hodili po njej. Je samo za
najpogumnejše, za tiste, ki si zares upajo. Tisti pa, ki si ne, niso strahopetci. Njihov čas pride kdaj drugič, kajti to je res hrana za bogove
in običajni smrtniki naj je ne uživajo. Naj raje berejo knjige, je bolj
varno. Ampak ne takšne, kot je tale. Pa saj smo vas posvarili že v
uvodu, zato nobenih moralnih pridig, prosim. Že zdaj vas slišim, kaj
vse si mislite.
Bog sem, bog ste tudi vi. Ampak da ne bomo samo ubogi, bodimo raje bogovi. Vsaj tu in tam si dovolite, da vaša zavest preskoči
tja, v resničen raj. Tja letite, ko puščate za sabo iluzijo, ko puščate
za sabo smrt in ne verjamete v njeno iluzijo. Tam je tudi večnost,
če hočete.
Na tak način o tem ne bodo govorili ne Jehovove priče ne drugi
preroki. Toda vse, kar tukaj govorim, so pred mano pisali mnogi,
le drugače. Natančno je opisano, kako se pride do teh stanj, ki se
jim reče zvišana stanja zavesti. Normalen človek jih lahko doživi
ob različnih stresih, šokih, nesrečah, nezgodah, smrti ali izgubi najbližjih. Takrat pride do istih reakcij in načinov delovanja. Če si le
upamo začutiti, nam lahko vsako rojstvo in vsaka smrt dasta isti
okus po večnosti.
Pa ne nategujte ljudi, prosim. O lastni smrti odločate, pa tako
se je bojite. Napovedujete datume svoje smrti, pa je vendar samo
avatar planeta tukaj zato, da vsem sporoči, kdaj bo odšel. Pa še to ni
nujno, da se zgodi takrat. Tudi če bi odšel prej ali kasneje od datuma, ki ga je napovedal, nihče ne bo podvomil v avatarja.
Za druge smrtnike pa – pokažimo jim raje, koliko cenimo življenje tukaj. Ko slišim kakšne ljudi govoriti, da je narava njihova
sovražnica, ne pa zaveznica, se resno vprašam, od kod izvirajo.
S katerega neorganskega planeta so prišli in v kakšne stvore so se
spremenili tukaj?
Bog vse vidi, bog vse ve, greh se delati ne sme.
Hvala.
181
o 182
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
183
184
V
zgojeni pa ravno niso ti primerki, ki jih vsak dan srečujem. Tudi
če sem le doma v svojem stanovanju, jih slišim od vsepovsod.
Pravzaprav se ponašajo s tem, da se zverinsko derejo drug na drugega. Še posebej jim je všeč, da jih lahko drugi poslušamo. V takih
trenutkih vadim koncentracijo in globino meditacije ter še posebej
mogočnost odpuščanja. Primitivni zvoki zarežejo, kot da vate mečejo jeklene nože. In velikokrat zadenejo. Zvok para, zvok ubija.
Agresija, nakopičena v ljudeh, kar bruha iz njih.
Prijateljica, ki je bila ta teden pri meni, je spodaj, v polzaprtem in
z lepimi rožami obdanem dvorišču, slišala moško brundanje. Če so
rože kultivirane, bi se lahko od njih kaj naučili tudi glasovi njihovih
lastnikov in podnajemnikov. Lahko bi se kaj naučili tudi od vinske
trte in od eksotičnih ptičev v kletkah, ki so tudi tu in govorijo. Prijateljica je rekla samo: A tako primitivno?
Tako primitivno, ja, ampak njim je to v čast. To jim je v največjo
zabavo, zdi se jim najboljše in ne morejo razumeti, da sem drugačna. Ne vejo, da niso sami na svetu. Vsak je razvil ego do te mere, da
misli, da je čisto sam na svetu. Včasih pa jih spomnim in jim nekako
pokažem, hej, jaz tudi obstajam. Če me ne slišite, če v svojem svetu
šepetam – jaz obstajam.
Budizem uči nenasilja. Tudi mojster mi je govoril o štirih kvalitetah, s katerimi lahko vse dosežeš, uresničiš vsake sanje. Štiri
osnovne kvalitete zalezovanja. Ljubeznivost je ena od njih. Če nisi
ljubezniv, potem se ujameš. In pravzaprav hočejo, da se ujameš.
Naravnost provocirajo tvojo jezo, ker takrat od tebe največ dobijo.
Zakaj? Ker ima jeza zelo visoko vibracijo. Na isti način, kot se jezimo, tudi kreiramo, samo da je predznak nasproten. Nekateri znajo z
jezo manipulirati in si jo spraviti v žep. Zelo dobro se znajo sladkati
z njo, kot s kakšno da Vincijevo umetnino. Nazaj pa ti vrnejo strupeno jabolko. Starka ga prinese in Sneguljčica je zopet naivna, nasede,
kajti starka je spremenila podobo. Jabolko je pa vseeno zastrupljeno
in poškoduje ščitnico, da ne deluje več prav.
Kdo jih je vzgojil, da dan na dan delajo takšne banalnosti? Vprašala sem starko, od kod ji znanje. Najprej je dolgo časa molčala in
poskušala skriti vse, kar bi mi povedalo kaj več, potem pa je skrivnostno dejala, da iz knjig. Zanimalo me je, iz kakšnih knjig. Iz tistih
z vsemi vrstami urokov. Iz zelo starih knjig, kjer se ve, kateri strup
ubija in kateri samo poškoduje določene organe. Pa slino ves čas
mešajo v hrano, ko se kuha, ko jo tako skrbno pokušajo. Potem to
servirajo drugim. Res obvladajo, vzgojili so jih v čarovnice, že njihove mame, stare mame ali tete. Ves njihov rod zna čarati, magija
se prenaša iz roda v rod. Vsi čarajo.
Čaranje ni nič drugega kot križanje, prepletanje niti, ki sicer
prosto tečejo. Saj veste, tiste niti, o katerih je Carlos govoril v svojih
knjigah. Menda so zlate, gredo v neskončnost in pojejo, če jim znaš
prisluhniti. Posebno melodijo imajo, iz njih se lahko stke katerakoli
preproga, tudi leteča. Ampak ne, oni imajo raje kačje zvarke, prašičjo kri, pljunke in uroke. To jim je bližje. Soseda na primer besno
tolče s krpo po steni, kot da bi ji bila stena sovražnica številka ena.
Vendar vsakič, ko udari, čutim, da udari po meni, ker je njena namera takšna. In dreti se znajo prav vsi, tudi name. Včasih kar tako,
za šalo. Od povsod jih slišim, od spodaj, od zgoraj in s strani. Kar
pa je najhuje – ščuvajo otroke, da se derejo z njimi in postajajo še
slabši, kot bi bili, če bi jih pustili pri miru. Vzgoja pač.
V zadnjem letu sem po ne vem koliko letih odmika, le in tu in
tam sem šla malo v civilizacijo, pristala v mestu. Ne morem verjeti,
tega se res ne da opisati. V enem letu sem doživela vse, s čimer mi
je bilo prej prizaneseno. Bila sem v svetu, za katerega so govorili,
da ni resničen, da ni realen. Živela sem med srnami, vevericami in
pticami, vendar kaj, ko so bili tudi tam sosedje in pitbulli. V vsakem
primeru se imam bolje na Obali. Par žensk mi že ne bo zagrenilo
življenja tukaj, pa še medvede bomo naučili, da bodo mirno spali in
nič več smrčali in brundali.
Ves čas jih je treba vzgajati. Najlažje je tako, da si tiho in da tišino širiš tudi vanje, če ti uspe. Drugače pa prižgem glasbo, da jih ne
185
186
slišim. Kolikor so oni glasni, toliko imam pravico obračati gumb za
glasnost. Če pa jih ob srednji jakosti glasbe in skozi zaprta vrata in
okna še vedno slišim, se mi zdi, da je čas za odločnejše poteze. Najprej jim pokažem, da obstajam: pometam teraso, malo pogledam
naokrog, skratka, pojavim se tam. Včasih me kdo pokliče in potem
znancu ali prijatelju glasno govorim po telefonu in razlagam o situaciji kar na terasi, tako da me slišijo, da končno slišijo. Ne gre za
to, da si jim ne bi upala povedati, kar jim gre, vprašanje je le, ali ni
škoda mojega časa za to, ali ni bolje ležati pod krošnjo drevesa, šteti
njegove liste in imeti glavo prazno vseh nemarnih zvokov.
Ni čudno, da se ubijajo. Drug drugega in sami sebe. Če ne živiš
v tišini, potem je smrt res glasna. Ne bi bila rada v njihovi koži
oziroma zunaj nje, ko bodo zaslišali to bobnenje. Kakršno življenje,
takšna smrt.
Najtežje mi je gledati, kako manipulirajo z otroki. Lastne otroke
učijo podlosti, ignorance in nesramnosti. Skoraj nič ne pomaga, lahko delaš karkoli, da bi jim pokazal, da je bolje ubrati drugačno pot.
Otroku pa največkrat kar v sanjah poskušam dopovedati tisto, česar
ga ne morejo naučiti njegovi starši, sorodniki in učitelji.
Starši nekega triletnega otroka so mi rekli: Mi ga bomo vzgajali
po svoje, vi pa svoje vzgajajte po svoje. Prav, ampak pazite. Mali
je zelo energičen. V njem je togota in hkrati velika bolečina. Težka
karma. Kot eksploziv je, s katerim je treba ravnati zelo previdno.
Obrne se tako kot gumb na detonatorju. Ena, dve, pa je. Gor ali dol,
samo dve barvi. Iz malega raste veliko, pravim, a me ne slišijo.
Ane pa ni bilo treba vzgajati, je bila že vzgojena. Le mi še nismo
bili dovolj vzgojeni, da bi ji pokazali pravo ogledalo. Naučila me
je telepatije, naučila me je skritih jezikov, kjer ni bilo veliko besed.
Kjer se dva razumeta in si gresta na roko, kjer sodelujeta brezpogojno, ker se zavedata svoje vloge in poslanstva.
V glavnem, vsi se vsevprek derejo in z lomastenjem naokrog
rušijo, kar le lahko. Ljudem leze na plan njihova preteklost, spomini
na negativna doživetja in čustvene frke. Je to znamenje kulturnega in visokokakovostnega življenja? Kje sta gospa kultura in teta
umetnost? Kaj je pravzaprav njuno delo? In kako vzgajajo v šolah
in drugih izobraževalnih ustanovah?
Ljudje se s sabo sploh nič ne ukvarjajo, samo z drugimi. Kontrolirajo drug drugega in se pogovarjajo čiste bedarije. Koliko si dala
tega sem? Kolk pa tega? Kakšen je recept za to? A si že dobila včerajšnjo pošto? Pa kaj te to briga! Česa imaš sedaj več, ko to veš? S
čim se sploh ukvarjaš? Pojdi raje tehtat moko in jo prekladat z enega kupčka na drugega in še kak kruh zamesi iz nje, da bo lepo zadišalo po kuhinji. Same vampe in druge mesne svinjarije mi spuščajo
v sobo, da panično zapiram okna. In sploh ne vejo, da delajo kaj
narobe. Ne vejo, da so v njihovi bližini ljudje, ki imajo voh tudi petnajstkrat bolj razvit od normalnega. Da obstajajo celo vegetarijanci
in tisti, ki jejo samo sadje, ter celo pranojedci, ki sploh nič ne jejo.
Težko je biti med ljudmi in ohraniti spoštovanje do njih po vsem,
kar ti pokažejo. Tu in tam so res izjeme, tu in tam včasih vidiš angela, vidiš modrost v akciji. Takrat ti zapoje srce in si srečen. Veš, da
je vse imelo smisel – vse samozavedanje, piljenje, samodisciplina
in vzgoja. Prav nič ni tako lahkotno prišlo do mene. Samo hitreje
sem se odpovedovala preteklosti. Hitreje sem se naučila zapuščati
iluzijo. Ki mi niti ni tako dišala, ni imela pravega vonja.
Tudi natren mi ni bil nikoli všeč, kokakole sploh ne pijem in
sprajta nisem nikoli pokusila. In veste, niti ene nanizanke Prijateljev
nisem zmogla gledati do konca. Ali vam tisti debilni smeh ni bil
odveč? Zakaj pa se morajo režati, če je že tako ali tako vse smešno?
Samo vstavljajo posnetke smeha in te imajo ob tem za totalnega
bedaka, ti pa pridno deset let gledaš eno oddajo. Oprosti, Jennifer
Aniston, predolgo je bilo tole, res predolgo. Marsikaj bolj zanimivega se je zgodilo vmes. Tudi Sex and the City nisem gledala. Ally
McBeal pa sem, celo kaki dve ali tri, tako hudo mi je bilo nekaj časa
v življenju. Španskih nadaljevank ne bi mogla gledati niti deset minut skupaj. MTV-ja prenesem največ petnajst minut. Ampak samo
takrat, ko zarolajo tri dobre spote zaporedoma.
Tudi naravoslovne oddaje so zelo enostranske in enosmerne.
Razmišljanje ti vodijo na določen način. OK, rekli boste, da jaz delam isto. To že, ampak tukaj je širina. Imaš možnost iti kamorkoli.
Naprej, nazaj, levo, desno, vzhodno, zahodno, jugozahodno ali pa
kar v vse smeri hkrati. Ni omejitev in namen je posvečen. Najbolj
187
188
bistveno je, kakšen je namen, ne pa, kakšne so besede, in niti ne,
kdo jih izreče.
Zakaj ima na primer Clinton več energije kot sedanji predsednik ZDA? Zakaj on bolj navduši publiko? Kako mu uspe zasenčiti
predsedniškega kandidata? Resnica je pač resnica, nihče ni računal,
da se bo tako očitno videla. Eni so takšni, drugi pa drugačni. Če
odpreš oči, vidiš jasno, kaj je kaj. In tudi če si zelo zloben, se takrat
zamisliš, ker jih moraš naenkrat umoriti kakih tisoč hkrati. Tistih, ki
ti niso všeč. To bi bila res potrata trupel.
Celo Sai Babo so v tem času nameravali ubiti. Njegov tajnik
oziroma šofer je umrl, ker njegovih besed ni jemal resno. Ker ga je
razumel, kot da mu govori kot človek človeku, ne kot bog ubogemu
človeku. Ko sem to videla, sem vedela, da je šlo tokrat res do konca.
In ko je s tega planeta odšla princesa Diana, sem vedela, da se je
treba skriti, da ne smem več hoditi naokrog kot nekakšna tarča, po
možnosti s tisto majico z rdečo piko točno na srcu. Moraš biti pa res
malo nor, da se po vsem, kar vidiš, še želiš izpostaviti.
Vse zgodbe, ki so jih doživljali Indijanci in Aborigini takrat, ko
je vstopil belec, se ponavljajo. Če se ukvarjaš z notranjimi raziskavami, te nihče ne pusti pri miru. Ne morejo drugače. V vse morajo
vtakniti svoj nos, vse kontrolirati in raziskati. Drugače niso srečni.
Uh, šolski sistem ... To je pa naravnost grozljivka. Ne morem si
zamišljati, da bi svojega otroka dala v takšno šolo. Vendar sedaj obstaja tudi možnost, da otroku ni treba hoditi v šolo, ampak ga lahko
učite sami. Ne vem, zakaj je toliko staršev v tem delu sveta tako
komod, da tega ne naredijo. Zakaj se ne povežejo in ne delajo šole
po internetu? Ubogemu otroku bi tako prizanesli z vsakodnevnim
mučenjem. Poznam fantka, ki ima vsako leto več bolezni, prej pa je
bil večinoma zdrav. Otroci redno producirajo bolezen za boleznijo,
samo da jim ne bi bilo treba v šolo. Uboga medicina ne ve več, kaj
bi z njimi. Ena diagnoza za drugo, pa nič ne štima.
V zadnjem tednu sem brala članek o tem, da v Nemčiji že vsak
četrti otrok, ali kolikšen je že bil odstotek, razmišlja o lepotni operaciji. Za rojstni dan bi recimo rad dobil lepotno operacijo. Pri tem
pa imajo v mislih liposukcijo, popravljanje nosu, odvzem maščobe,
lifting in seveda povečanje prsi. To si že lahko zamišljajo otroci na
Zahodu.
Telo uči telo, vse drugo je čista neumnost, kozlarija. Šele če hoče
telo naučiti telo, se telo lahko nauči od telesa. Vendar telo noče naučiti telesa, tako je največkrat v šolskem sistemu. Tam ni resnične
predanosti, da bi kdo koga kaj v resnici naučil. Ne bi bili vsi tako
nevzgojeni, če bi bilo drugače. Nemalo pedagogov prav sovraži pedagoško delo, drugače ne bi vsi tako strogo ponavljali za šolskim
sistemom in redom. Sami bi si upali vpeljati precej več kreativnosti,
dinamike in resnice v to, kar imenujemo vzgoja mladih. In nekaterim tudi uspe in se v šolskem sistemu razsvetlijo in razsvetljujejo
tudi učence ali učitelje, aha.
Kako lahko nekdo nevzgojen vzgaja? Kaj v tem primeru telo
uči druga telesa? Nemarnost, nesramnost, agresijo, ignoranco ... V
vsakem primeru pa imamo deset odstotkov tistih, ki so precej drugačni in ki so vsemu temu ravnotežje. Takih se lahko spomnim kot
res dobrih učiteljev, prijateljev, soljudi.
Sistem producira mašine, ne ljudi. Stojijo na svojih delovnih
mestih, recimo pri telefonu, in govorijo. Po tem in tem zakonu je
to tako in tako. Govorijo nam samo v šifrah in predpostavljajo, da
mi, ki nismo plačani za to, za kar so oni, razumemo njihov jezik,
njihova pravila in zakone. Pri tem pa čisto pozabijo, da imajo svoja
čustva, svojo glavo in svoje misli. Take ves čas vzgajam, če mi pridejo na pot. Če mi recimo pošljejo kak račun, ki sem ga že plačala.
Za televizijo na primer, in to štiri leta po tistem, ko je bil že plačan.
Uzakonili so nesramnost in lopovstvo in verjamejo, da so zmagovalci, toliko časa, dokler jim nekaj ali nekdo – ali nekaj tako abstraktnega, da se ne da niti imenovati – ne pokaže nečesa ravno
nasprotnega. Takrat sklenejo roke proti nebu in poskušajo popravljati zamujeno priložnost, da bi dvignili sebe. Kajti vzgojiti pomeni
vendar dvigniti na višjo raven. Drugače vzgoja menda nima smisla.
Treba se je kultivirati, spoštovati, ljubiti, zavedati se sebe in spreminjati svet na bolje.
Ni dovolj, da sem tukaj srečna, ko pedenam svoj mali domek.
189
190
Moja sreča je odvisna tudi od ljudi okrog mene. Če so oni srečni,
sem jaz srečna. Ta svet ni dober samo za enega, tako je rekel moj
prijatelj iz Londona. Ta svet mora biti dober za vse. Ampak do tam
je še zelo daleč in včasih popolnoma obupam. Dva sem v tem času
učila vsega, od A do Ž. Pa ne samo dva, veliko jih je bilo na seznamu, marsikdo je obnemogel in se opotekajoče odpravil po svoji
poti. Nekdo mi je nekoč rekel: Prosim, ne reci mi spet, da je ta pot
lahka. Ne reci, da je vse te stvari lahko spuščati oziroma jih puščati
za sabo, se izničevati in se metati v brezna. Ne reci, da je lahko,
vedno si dajala vtis, da je tako enostavno, zato so ti sledili, ker so ti
verjeli.
Ne, dragi moji, ni enostavno. Odvisno pa je, koliko notranje
moči imate, koliko si v resnici upate zavedati se svoje aktivne vloge
v tem svetu in odgovornosti za vse, kar vaše oči vidijo in česar ne
vidijo, za vse, kar vaša ušesa slišijo in česar ne slišijo.
Civilizacija je zgrešila v celoti. Dopušča namreč, da se ta hip
na svetu uzakonjajo nacionalistična združenja, kukluksklanovci,
teroristi, pirati. Zadnjič sem brala o piratih, o sodobnih piratih. A ni
nekoga, ki bi naredil red? Ne, ne da se, pravijo.
Kdo jih je vzgajal? Ali bom na koncu lahko rekla tako kot punčka v filmu Kapitan Kljuka? On je samo odraščal brez mamice in
brez ljubezni, je rekla. Ni poznal ljubezni, zato je tak. Tako preprosto je menda to, ko iščeš sebe. Seveda naj bi našel tudi to, kar
tako radi vlačimo po zobeh – ljubezen. Kot da se je sramujemo in
si ne upamo povedati, kaj iščemo. Vse razčlenimo do konca, vse
reflekse, sesalne in analne, vse psihoanalitične zgodbe, vse vemo.
Ampak to je samo opisovanje stanja prvega sveta, nič drugega. Je
samo hrana za orla, je samo obvezna reciklaža. Mogoče delček spomina nekje tam v prihodnosti, nič več.
Imam pa že raje okus po večnosti. Tudi če se tukaj ukvarjam z
idioti.
191
192
P
rijatelji so me vedno razočarali. Vsi, do konca. Niti enega ni
na tem planetu, ki me ni izdal. Lahko bi rekla, da je to zelo žalostno, ampak na vse skupaj poskušam gledati s svetle strani. Kajti
prijatelj ima ravno tako ego kot vsi drugi, le da ve največ o meni. In
zagotovo so vsi moji prijatelji vedno veliko vedeli o meni. Do njih
sem bila namreč taka, kot bi ne imela na sebi pravzaprav ničesar.
Odstirala sem tančico za tančico, kadar sem na drugi strani uzrla
kanček zaupanja.
Bilo mi je vseeno, kako se imenujemo: ali smo bratje in sestre
po duši, ali smo bratje in sestre po krvi, ali smo znanci, ki se slučajno srečamo in drug drugega doživimo kar tako naenkrat, hkrati,
in vemo po uri in pol pogovora drug o drugem več kot nekateri, ki
preživijo skupaj vse življenje – ali dve ali tri, saj se tako ali tako ne
srečajo prvič. Nihče od nas ni tukaj, da bi se z drugimi srečal prvič.
Vsi smo prijatelji že zelo dolgo. In naj omenim, da so prijateljstva
na planetu dolga tudi več kot petindvajset tisoč let. Toliko časa namreč trajajo inkarnacije, vsaj tiste, ki so prišle na Zemljo s civilizacijami, ki so takrat začele evolucijo na tem planetu. In civilizacija,
ki vam jo predstavljam, je takšna.
Človek se vedno norčuje in izničuje vse mogoče. In drugi svet
mu je najlažje izničiti z nemarnostjo, lenobo, brezbrižnostjo in brezbožnostjo, z lažjo, goljufijo in prevaro. Pretvarja se, da ne more nikoli nič razumeti, pa vendar ima vse dokaze, da se stvari ne morejo
pojasniti samo na podlagi enega življenja. O reinkarnaciji pač ni
dvoma. In budizem je tista religija – pravzaprav sploh ni religija
– ki je na Zemlji najštevilčnejša in ni v nasprotju z nobeno drugo
religijo, kaj šele, da bi bila v vojni s kakšno drugo. Ker je nenasilna
in neskončno modra.
Če gledam na to, kdo v tej deželi, kjer pišem knjigo, me še ni
izdal ali me sploh ni izdal, kar bi bilo bolje, je to Lama Shenphen
Rinpoche. Vsi drugi so izdajalci. Izdajalci ne samo mene, ampak
višjega jaza v celoti.
Poglejte, ne zavedati se lastnega poslanstva, a imeti vse možnosti, da ga odkriješ kot Milko na policah s čokolado, je eden od največjih zločinov, ignoranca na najvišjem nivoju. Tisti, ki nimajo zavesti in se tukaj mučijo in niso samo preprosti ljudje, ampak najbolj
preprosti, tisti ne razumejo, kar tukaj opisujem. Pa vendar nimajo
nič proti, kajti njihova energija je šibka. Ljudje z visoko zavestjo, ki
poznajo poti, po katerih je hodila duša, ki se zavedajo dinamike in
širine tistega, kar včasih imenujemo notranje bitje, tisti imajo največ odgovornosti za vse, kar se dogaja. In moram reči, da so moji
prijatelji vsi po vrsti tisti, s katerimi že petindvajset tisoč let krožim
po Zemlji in okoli nje. Nekaj časa zgoraj, nekaj časa spodaj. In vsi
smo zavezani istemu načrtu. Naš obisk na Zemlji je pač časovno
omejen in tega se zavedamo. Moram reči, da bi morala imeti tukaj
vsaj milijon štiristo tisoč in še nekaj prijateljev. In menda smo vsi na
Zemlji, tudi če skačemo okoli kot dojenčki ali kot novorojene zvezdice, ki se prižigajo na nebu. Tudi če je naša zavest nekje zožena in
nekje mogočno razširjena, smo vsi tukaj. Nekateri smo drug z drugim tako zliti, da je eden zgoraj in eden spodaj in sta videti kot eno.
Tudi takšnega prijatelja imam. Njegov brat je zgoraj. To pomeni, da
je zapustil telo v nesreči in je v drugem svetu, v isti realnosti kot mi,
ko zapremo zvečer oči in odidemo tja.
Med nami pravzaprav ni skrivnosti. Dva naša se takoj spoznata.
Takoj si lahko pokažeta, da sta eno. En sam pogled, en sam vonj je
dovolj, da si dva, ki si delita takšno preteklost, izmenjata ogromno
količino energije. Tolikšno, kolikor je prijatelji, ki v času in prostoru
delujejo kot ljudje, izmenjajo v treh ali štirih letih intenzivnega prijateljevanja. Če pa se srečata dva, ki sta si zares naklonjena – to
pomeni, da imata med sabo veliko izmenjav – si v nekaj urah lahko
izmenjata toliko kot nekateri v treh do štirih življenjih intenzivnega
prijateljevanja.
Pa vendar ne gre tako enostavno pri teh prijateljih. Pravzaprav,
koliko imate v resnici takih prijateljev, ki si jih upate do konca izzva193
194
ti, jih peljati do skrajnih meja njihove svobode? Oziroma njihovo
nesvobodo tako zelo izzvati, da ne ostane niti kančka prijateljstva
več?
Opazovala sem vse laži med ljudmi, ki so se imenovali prijatelji.
Opazovala sem, kako malo se v resnici izzivajo. Kako živijo v navadah in razvadah in se drug drugemu smehljajo, tudi ko ni nič
smešnega. Obnavljajo vedno iste dogodke, ki jih tako ali tako že
poznajo.
Huberto je moj največji prijatelj. On me vedno razveseli. Vedno
me razume. Če mi gre kdaj v kontro, nekaj časa mirujeva in se nato
tako kot reka zopet nekje zlijeva. In ne morem reči, da bi mu lahko
karkoli zamerila. Niti njegove preteklosti, niti njegove sedanjosti,
niti njegove prihodnosti. Pravzaprav me ne more razočarati niti takrat, ko sva v nasprotni smeri. Takrat se samo odmaknem, če je kje
kakšen tak način, ki me zmoti, ki me lahko zaboli. In dober prijatelj
ti omogoči tudi, da nisi zraven takrat, ko ima opraviti z demoni v
sebi, ki bi lahko poškodovali tudi tebe. Prijateljstvo naj bi negovalo
in dvigovalo. In drug drugega naj bi nosili po rokah, si lajšali trpljenje in si tu in tam zlizali kakšno rano, se objeli in si govorili resnico,
ko se gledamo globoko v oči. In ne kvasali neumnosti o prijateljstvu
in si zraven lagali, drug drugega goljufali. In bili ljubosumni. Tam,
kjer je ljubosumje, tam zagotovo ni prijateljstva. Kaj zavidate svojim prijateljem? Je to potem res prijateljstvo?
Ana je moja najboljša prijateljica, čeprav sem jo tudi rodila. Celestina pa – v enem svetu ja, v drugem pa še iščeva načine, kako se
uskladiti. Z nekaterimi imamo v odnosih res veliko dinamike, hkrati
pa smo se nalezli ustaljenih navad in človeškega delovanja. Vsak
od nas se jih je, vsak od nas je okusil, kako enostavno je biti človek,
kako hitro se lahko s svojo vlogo umestiš v človeškost in kako hitro
lahko pozabiš, kdo si, od kod prihajaš in kam greš. Prijatelj naj bi
te v vsakem primeru usmeril proti tvojemu cilju. Ne pa, da je prijateljevanje samo način, kako najenostavneje zapraviti prosti čas pod
pretvezo »mi se imamo pa res radi«.
Če imaš koga zares rad, mu privošči največ, mu privošči najvišji
let, najdaljši met, največjo svobodo, da bo lahko svoje sposobnosti
razvil do konca. In ga ne zastrupljaj, ne kadi cigaret ob njem, če je
nekadilec. In če je kadilec, skupaj naredita načrt, kako bosta prenehala kaditi. In če tvoj prijatelj pije, mu sporoči, da to ni ravno
najlepše in najboljše. In če kadi skunk, v katerem so primesi strihnina, heroina in kokaina, ga tudi na to opozori. In če je bonbončke
– za vse, ki jim ta izraz ni znan, to je ekstazi – z obilo vseh strupov,
ga opozori. In če takrat, ko je na bonbončku, ne pije vode, mu jo
prinesi. In če je šibek, ga posvari, naj ne hodi na partije, ker je smrt
tam zelo blizu. Kajti včasih se zgodi, da kdo tam kar naenkrat umre.
Življenje dvajsetletnika, petindvajsetletnika, ki je ravno v največjem
razmahu, izgine. Naenkrat. Brez besed. Ritem pa udarja dalje ...
Zakajeno je v vaših prijateljskih prostorih, pravijo.
Imam še enega dobrega prijatelja. Spremljam ga od njegovega
rojstva naprej. Ves čas me uči, čeprav je dosti mlajši od mene. Ko
je v srednji šoli kadil in so se mu od nervoze tresle noge in roke in
je ves nervozen hodil ven na čik – to je bilo, ko smo živeli še v tisti
hiši v gozdu – je rekel: Veš, tako je, to zdaj počnem, ne morem drugače. Pa sem vprašala: Kaj je s to tresavico, a je zmeraj tako? Pa
je rekel: Ja, ampak tudi to bo minilo. No, menda se zdaj nič več ne
trese, naredil je maturo in s tem je muke konec, ker se je vpisal na
faks, ki ga res zanima. Ni delal kompromisov in v resnici je izbral
najboljšo pot. Glavni prešer je mimo in telo se lahko počasi sprošča
in več čuti.
Lepo je videti, da kdo hodi po pravi poti. Pa tudi, če je samo
prijatelj na daljavo. Niti ni treba, da ga vidim v živo. V bistvu ga
imam ves čas ob sebi. Sanjam ga lahko, slišim ga lahko, vidim ga
lahko. Lepo pa je, če kdaj pa kdaj tudi v tem svetu kaj slišim o njem,
in še lepše, če ga kdaj tudi vidim. Ampak najdaljši leti v sanjah so
tako ali tako rezervirani zanj. In če se mi, ki nismo tako drzni letalci,
spustimo po istih sanjskih pustolovščinah, jo lahko skupimo. On je
vedno moja prava smer, kot veter.
V sanjah med nami ni ljubosumja. Tudi če se drug od drugega
učimo take stvari, ki bi jih drugi obsojali. Recimo tantre na tak način, da se dva zlijeta tako, kot če bi seksala. Sanjaš seks, pa veš, da
to ni. Samo izmenjaš se. Preprosto, čisto. Z enimi ja, z drugimi ne.
195
196
Samo s tistimi, s katerimi prakticiraš to veščino na ta način. Pri tem
se nič ne izlivajo čustva in ne spojiš se na nepopoln način. Do svojega partnerja si lahko naslednji dan popolnoma brez slabe vesti, saj
ga nisi prevaral.
Veste, na taka prijateljstva bo treba čakati še nekaj sto ali tisoč
let. Odvisno od tega, kje se nahaja zavest človeštva. Kolektiven premik skupne točke.
V živalskem svetu je to precej bolj preprosto. In na tisti strani
nimam sovražnikov. Ko ljudje govorijo o desetcentimetrskih škorpijonih, ki so jih videli v bližnji restavraciji, kamor sem tudi jaz zahajala, in ko so videli dolgo kobro kakih petdeset, sto petdeset metrov
od tam, kjer sem živela na Tajskem, zame to niso bile večje težave,
zame ni bilo grozno. Ose, čebele in vse žuželke, ki se jih ljudje bojijo, so moje prijateljice. Celo na muho sem se navadila, da je moja
prijateljica, da mi nekaj sporoča, in če zaide v moje prostore, sem
se naučila, kako ji pokažem pot ven z roko, s prstom. Ne mlatim po
njih. Komarjev sploh ni okoli mene. Menda so tako dobri prijatelji,
da me sploh ne obiščejo. Vidite, takšen je najboljši prijatelj: ne pride takrat, ko bi te lahko ranil.
Človekov najboljši prijatelj pa je pes. Ampak – če je to prijateljstvo ... Zelo redko vidim prost odnos med psom in človekom. Meni
se zdi to največje sužnjelastništvo. Končno imaš nekoga, ki ga lahko
urejaš po svoje in ga kontroliraš do konca. Živi tako, kot želiš ti, in
ga imaš celo na vrvici. Del sebe vodiš naokrog in mu govoriš, da
je tvoj najboljši prijatelj. In si ga podjarmiš. Že hraniš ga na tak
način, da ga zasvajaš. Kako lahko najboljšemu prijatelju privoščite
kaj tako svinjskega? Pedigree Pal in vse drugo. Pa prijateljicam
mačkam, ki so meni večje prijateljice kot psi. Lažje se z njimi podim
naokoli po sanjah. In bolj podobne so mi. Samozadostne in samosvoje. Dobro jih poznam. Nepredvidljive so. Ampak skonstruirali
so tudi takšno hrano, s katero lahko podjarmiš celo mačje sanje.
Veste kaj, najprej poskusite tisto pojesti sami. Jaz sem dajala mačku samo tisto, kar bi lahko tudi sama pojedla. Čeprav sem bila že
takrat vegetarijanka, sem ji kuhala ribe in neke želodčke, ki so bili
takrat cenejši od rib. Jedla je tudi vse drugo, kar smo jedli mi. Pes
pa je postal takrat, ko je bil z mano, vegetarijanec. In takrat je imel
najlepšo dlako in se je imel najbolje.
Na, prijatelj! In prinesejo nove brikete. Malo preglejte, kaj je v
njih. Ste že kdaj videli, da bi manjša žival jedla večjo? Kje v naravi
ste to videli? Kako lahko pes je kravo ali ovco? Kuro pa ja, to pa.
Ali pa prašiča – prosim, kje v naravi bi lahko videli, da pes požre
prašiča? Ste izgubili čisto vse občutke?
Dober prijatelj bi te moral spomniti na to, kje in kdaj si izgubil
svoja čustva, komu, ki te je ogoljufal, si se preveč predal. Dober prijatelj se ne boji odpirati ran in jih zna zaceliti. In te zna takrat dobro
in varno voditi čez brzice, na katerih si se enkrat prej razsul.
Imeti številko od nekoga v mobitelu po moje še ne pomeni prijateljstva. In kakšna laž, kakšno zmotno prepričanje je to hahljanje
drug drugemu, to napijanje in pozabljanje!
Te dober prijatelj lahko pogubi? Lahko, ampak – a je to potem
res dober prijatelj? Lepo je, če znaš vrniti kaj, kar dobiš. Lepo je
tudi, če ti ni treba misliti na to, da ...
Izgubljamo nit ... Tišina. Dolga. Muhe letajo naokoli. Iščemo
frekvenco ... In s prijatelji gremo v drugi svet.
Nekaj jih imam tam, na oni strani, in morda so sedaj dojenčki
ali pa tukaj opravljajo delo z nami tako zlito, da ne morem razlikovati, ali so inkarnirani ali ne. Pri tem bi se gotovo zmotila. Včasih
sanjam tistega, ki sem ga poznala tukaj, v nekem drugem svetu. Zaceljenega, živega, bolj živega, kot če bi živel tukaj, če bi nadaljeval
evolucijo. Vsi so odšli po nekih neznanih poteh v oni svet, nepredvidljivo in nelogično. Tukaj so bili vsem, ki so ostali, veliki učitelji.
In njihove smrti so spreminjale svet, širile zavest, poglabljale odnose med ljudmi. In za to je menda vredno tu in tam žrtvovati kako
truplo.
Lepo se je srečevati na tak način in videti, da med nami ni smrti.
In da znamo ohraniti tudi podobo, ki nam je blizu. Ker smo si taki
čisto v redu. In si pokazati, da lahko tukaj odleti tudi glava, pa tam
stoji na pravem mestu. In tudi to, da se lahko v zvezi s tem štosiramo. Da razumemo tako črne vice, ki jih tu ne bi razumel nihče. In
da se jim lahko celo nasmejimo. V sanjah. Včasih pa smrt še ni tako
pozabljena in takrat moraš zbrati veliko poguma, da se upaš nad197
198
graditi, da se upaš spomniti smrti tukaj in da te tam ne potegne v
vrtinec samopozabe.
Kadar ni moke, iz katere bi zamesil dober kruh, se ozri naokoli
in poglej, kaj delajo tvoji prijatelji. Morda je čas, da zamenjaš strune na kitari. Morda je čas, da uglasiš pianino. Morda je čas, da se
spoprijateljiš samo s tistimi, ki te ne razočarajo. Nikoli. In ptice, in
vrtnice, in majhni mucki in psički, in ptički, ki so zlezli iz gnezda, in
piščančki, ki so ušli podivjani koklji – vsi ti odpirajo srce. V njih se
lahko doživiš kot čist, nedolžen, lahek, osvobojen. In lahko letiš. Daleč. In ni večjega žura kot takrat, ko se v sanjah srečamo in poletimo
in si pokažemo, kako hitro letimo, kako daleč lahko gremo in kako
dobro poznamo okolje, v katerem nekaj časa živimo.
Zelena je ta dolina. In dobro znana. In dolgo smo že tu. In včasih
se s prijatelji povežeš in odideš drugam. Tja, kjer ni zelenja, tja, kjer
je tišina brez zvokov, tja, kjer so vse melodije, vse barve, tudi vonji,
če želite. Če vam je dolgčas, si jih pa ustvarite. In če vas mika kakšen okus po Zemlji, se posladkate s kozmičnim čokoladnim sladoledom. Pa dober let.
199
200
Č
e so mi tisti, ki so odhajali od mene, kaj očitali, so mi to, da preveč govorim. Nikoli jim ni bilo jasno, da ni vseeno, kaj poveš,
kajti na splošno se besedam vsak dan posveča zelo veliko časa. Tri
leta sem živela sama in samo ob vikendih so prihajali, tisti, ki so se
takrat želeli še kaj naučiti, še kaj osvežiti, izpiliti še kakšno vrlino.
Besede so bile namenjene vsem in vsakomur posebej, kajti takrat,
ko beseda prihaja iz tretjega sveta in spolzi zelo nežno v drugi svet
ter se dotakne prvega sveta, naših ušes, takrat veš, da beseda postane meso. Takrat veš, da se beseda zmaterializira in postane tisto, za
kar je ustvarjena.
Vsak dan izgovorite ne vem koliko besed, ki so popolnoma odveč. Ki nimajo v sebi nobene zavesti. Poslušate pogovore drugih, ki
za vas nimajo nobenega pomena, ki se vas v bistvu sploh ne tičejo,
ki so same čenče, laži, prevare. Vsak dan berete časopise, dnevnike,
ki že smrdijo tako, da bi jih moral vsak, ki dostojno hodi po planetu,
izničiti iz svojega pola, ne pa jih kopičiti. Koliko besed vsak dan in
kako oči trpijo ob teh besedah! In pisana beseda ostane. Zato pazim, kaj govorim, in pazim, kaj zapisujem.
Z besedo se da tudi ubiti. Beseda ima svojo moč – izgovorjena
pa še posebej. Včasih, ko toka ne kontroliram, ne vem, kaj bo prišlo
iz mojih ust. Zavest o tem toku pa obstaja. Lahko nekaj vidim, preden se izgovori, lahko nekaj vem, nekaj zaznam in opazujem, kako
se usta premikajo. Na razumevanje pa šele čakam. Vem, da prihaja,
vem, da bom besedilo tudi razumela. Zaupam toku, ki teče skozi
mene od zgoraj navzdol. Ko govorim, stavka ne znam vnaprej dokončati v mislih. Presenečena sem nad besedami, ki jih izgovarjam.
Kot voda, ki teče, kot žuboreč potoček, ki me hrani in polni. In pri
tem ne izgubljam besed, ne izgubljam energije. In kadar se ljudje
prepirajo, sem vedno na strani tistih, ki bodo popustili prej, ki bodo
porabili manj besed, da se sporazumejo med sabo. To se mi zdi še
najbolj ekonomično.
Ko ti kdo pove kaj resničnega, od srca, je tako, kot da ti nekaj
da. Lahko vidim, kako ljudje razsekajo besede na koščke, kako prekinejo tok ali kako presekajo tišino. Preden se jih stavek dotakne,
preden dobijo darilo, preden kaj sprejmejo, že odbijejo. Tenis je res
še vedno v modi. Ne samo na teniških igriščih.
Predvsem pa je namen tisti, ki je pomemben. Pomembno je, zakaj sploh govorim. In če česa ne želim poslušati, prekinem pogovor
s čim bolj pozitivnim, speljem stvari drugam, kajti ušesa so tudi odgovorna za to, kaj poslušajo. Če mi kdo reče, da mu je kdo o meni
govoril kaj slabega, ga vprašam: In ti si poslušal? In kaj si storil?
Si izničil njegove besede, ali si pustil, da stojijo v prostoru, da se te
dotikajo in da se dotikajo drugih, da vstopaš v miselne forme, ki so
zgrajene z namenom, da blatijo? Si dopustil, da se tvoje misli spreminjajo, kot želijo drugi, ki te z besedo peljejo v že prej izkopane
jame, v katerih so se znašli, pa jim je manjkalo družbe? Beseda z
močnim čustvenim nabojem ima še večjo moč. In več odgovornosti
za tistega, ki jo izreka.
Vem, kaj je tišina. Včasih tedne nisem spregovorila besed. Z
bivšim partnerjem sva tudi po tri dni skupaj živela v molku, in to
v enem prostoru, na primer v kemperju, ko sva potovala po Arizoni in Kaliforniji. Brala sem Florindo. Pred tem pa sem se v mestu
angelov srečala s Carlosom. V eni od njegovih novih podob v neki
trgovini na Santa Monica Boulevardu. Iskala sem knjigo, njegovo
ali kakšno drugo, ki spada v njegov krog. In našla sem Florindino.
Prodajalec pa je že vedel, kaj potrebujeva, pogovor z njim je bil
daleč od običajnega. Kar sam naju je vprašal, ali veva, da je nedaleč stran v knjigarni predaval Carlos Castaneda, pa ga sploh nisva
omenjala, samo pred polico s knjigami sem se postavila. V šali sem
ga vprašala, ali ve, da je podoben Carlosu, saj so njegove prodorne
oči govorile več, kot so povedale besede. Z njimi je premikal mojo
skupno točko v polja, kjer je vedenje samo. Vedela sem, da tistega
stavka ne bi smela izgovoriti, in sem ga kasneje pri drugih srečanjih
opustila. Kaj hočemo, vse življenje se učimo. V tistem času ni nihče
vstopil v knjigarno in kasneje, ko sem se po več dnevih in tednih
vračala tja, sivolasega modrookega prodajalca ni bilo več. Samo
dva brata sta prodajala knjige, in ko sem ju vprašala, kje je še tretji,
201
202
sta bila začudena. Takrat sem poleg knjige kupila še belo svečo za
boljši feng shui v hotelski sobi. In račun, edini zemeljski dokaz našega srečanja, je pristal v smeteh.
Tisti dan sem ga srečala še enkrat. Le malo kasneje, ko sem si
kupovala rolerje. Obula sem si jih kar v trgovini, kot da že vse obvladam. Ne vem, kaj mi je bilo, do tedaj sem le kotalkala, ko sem
bila še majhna punčka. In potem so me rolerji zagrabili tam na 3rd
Street Boulevardu. Za sto petdeset dolarjev sem jih kupila, kar je
bilo zame takrat drago. In sem se odpravila z njimi ven, češ, jaz to
znam. In sem treščila na vogalu vanj. To srečanje je bilo usodno, če
razumete.
Pa tisto z Esperanzo tudi. Nekega dne je prišla na avtobusno postajo kot starejša gospa z belimi lasmi. Zapletli sva se v pogovor, ko
sem prišla s trga. Ob četrtkih je na Santa Monici tržnica in en oddelek ima samo biološko pridelano hrano. Jagode imajo le malo višjo
ceno od tistih, ki so škropljene, ki niso pridelane naravno. Vse je
tam, od lešnikov in avokadov do solat in vseh vrst sadja. Vse naravno pridelano in le malo dražje. Nakupljeno sem si naložila v velike
vrečke in šla proti avtobusu. Na trgu sva se z Alanom namreč razšla
in on je odšel po svojih opravkih, jaz pa na avtobusno postajo.
In tam me je čakala. Pravzaprav ni bila nič drugačna od drugih,
pa vendar je bil pogovor z njo precej bolj zanimiv, na trenutke naravnost neverjeten. Najprej nisem niti opazila, kako čedalje več in
podrobneje govori o hrani, kako pozna vse kalifornijske zakone o
zdravi prehrani, kako mi gre pravzaprav na roko in igra mojo igro,
ko mi govori o Italiji in o italijanskih receptih. Zelo natančno je vedela vse o tem, koliko holesterola kaj vsebuje, kako se ljudje hranijo
in kaj bi bilo bolje, da bi jedli. Take strokovnjakinje za zdravo prehrano do takrat še nisem spoznala. Povedala mi je, kateri avtobus
čaka, in tudi jaz njej. Niti opazila nisem, ko je prišel moj avtobus.
Kar izpustila sem ga, tako sem bila zatopljena v pogovor z njo. Njenega pa sploh ni bilo, čeprav so sicer vozili drug za drugim, ko sva
sedeli v parku in je pretekla že skoraj cela ura zemeljskega časa.
Esperanza je prišla iz drugega časa, iz drugega prostora. In ko
je potem, šele po zelo dolgem času, prišel moj avtobus, na katerega
sva bili pozorni že vsaj zadnjih petnajst minut in sva ga budno čakali, je ona skočila s klopi – takole, meter in pol v zrak – pred avtobus in ga sama ustavila ter se najlepše poslovila od zmedene mene.
Takrat sem vedela, da to ni gospa iz LA-ja, spreletelo me je od nog
do glave, ko sem bila zavestna priča materializiranemu dvojniku.
Vsak ti da znak z besedo. Pove ti, na kakšen način ti sporoča.
Dobiš znamenja, vedno. Ne razumite narobe besed, ki za sabo nimajo čustev, in glejte namen, ki je za njimi. Pa tudi ne verjemite
igranim čustvom v glasu, kajti tudi ton je lahko sladkoben in vašim
ušesom prijeten. Ampak še vedno boste začutili, kako nekje v daljavi
udarja bič, ki postaja vse glasnejši in se vam neizbežno približuje.
Besede imajo ostrino. In če nimamo sporočati kaj dobrega in če
naš namen ni posvečen, potem je bolje, da sploh ne govorimo. Tistemu pa, ki vam sporoča bistvo – sploh ob tem, da vsak dan izgovorite
neskončno besed nesmisla – pustite govoriti. Kajti takrat dobivate
darilo večnosti. Na pladnju. In neoporečno pridelano. In vsako besedo morate tudi uzreti, če imate le količkaj odprte oči. In ko kdo
govori, morate videti svetove, ki vam jih opisuje, in vstopati vanje,
potem ko se prepričate, da tja res želite iti. Pri tem igra spontanost
veliko vlogo. Brez nje takšna srečanja niso mogoča.
Enkrat prej sem Esperanzo sanjala, Florindo tudi, v njihovi hiši
namere. Ki se je prestavila v našo hišo namere. Po nebu so plavale
zlate ladje, ogromne galeje, pred našimi navdušenimi pogledi so
se odpirali pravljični svetovi. Nebo je svetilo v turkiznih barvah,
roza in zlato pa so se svetile filigransko izdelane galeje. Vsi smo jih
pozdravljali, kot da gledamo prihod letečih krožnikov. Ko sem kasneje analizirala sanje s plavajočimi angeli, sem videla, da nam je
takšna pravljična zgodba bližja, ker imamo radi Orient, in da smo
se navadili na govorico, ki jo govorimo v zemeljskih pasovih. Čistih,
bogatih, eksotičnih, polnih razlik in božansko lepih.
No, in tudi v teh sanjah je Esperanza skočila tako kot takrat na
avtobusni postaji. Opazila sem tisti dolgi skok. Tudi takrat je imela
bele lase, vendar tokrat dolge, izrazito dolge. Florinda pa je nosila
hlače in temno rdeč pleten pulover, malček prevelik je izgledal. Po
moško je hodila in tudi ona je imela dolge lase, ampak ne bele, ne
203
204
tako svetle. Nekaj dni kasneje, so me sanje tako spremljale, da sem
se jih odločila stkati v sliko, ki sem jo fotografirala in jo poslala v
Cleargreen ter napisala še dva stavka iz teh sanj in opisala še dvoje
druge.
Nekoč so me povabili na eno njihovih delavnic. Fizično me tukaj
niso poznali. Bila sem samo eden izmed vseh prebivalcev planeta.
Vendar ko sem jih klicala v office, takrat sem imela še drugo ime,
je moški glas navdušeno rekel, Lidia iz Slovenije je. Pa se v tistem
svetu nikoli prej nisem razkrila s tem imenom. In vem, da sem se pogovarjala s Carlosom. Potem so mi poslali faks. No, tega faksa naš
aparat seveda ni zmogel sprejeti. Pa tudi jaz sem bila malček preveč vzhičena in nervozna. Papir se je zataknil in prosila sem, da bi
ga dobila, ker sem vedela, kako pomembna je vsebina. List pa se je
mečkal in mečkal in zabasal aparat. Joj, ti stroji so pa res zabasani
samo s prvim svetom.
Še strojev ne znajo posvetiti za njihov namen, niti takih s čipi
in kristali. Kot da se ne zavedajo, kaj kristali so, kakšna je njihova
govorica, kaj sporočajo, kako je treba ravnati z njimi. Pa ta primitivna govorica, ki je kristal nikakor ne more sprejeti! In potem se
vse kvari. Celi sistemi razpadajo, škoda se dela, da ji ni konca, pa
vendar je vse tako preprosto.
No, potem odprem tisti pokrov faksa in razpiram vsebino kot
nekakšno harmoniko, ki se je medtem raztrgala. In tam, kjer je bilo
raztrgano, je bila podoba orla. Spodaj, poleg obveznega obrazca za
prijavo, pa je pisalo: Join us. Malo besed, a veliko povedanega. Vsi
bi rekli, da sem nora, vsi bi me imeli za norca. Tisti seveda, ki vsako
besedo obrnejo po svoje. Ki govorijo v nasprotni smeri od tiste, v
katero piha veter, ki jim sicer daje smer. In ki znajo izničiti vse. A to
tukaj ni težko. Samo bojuješ se z besedo. Namesto z mečem deluješ
z besedo in kažeš, koliko moči imaš.
Včasih ena sama beseda odpre sanje v nešteto svetov ali pa te
postavi v globino kozmosa – Om. Vse izhaja iz njega. Nihil novi
sub sole. Nič novega ne bomo več povedali, lahko pa z besedo potujemo.
Vsak svet ima svojega čuvarja praga. In lepši ko je svet, strašnejši je čuvar. Zato nekateri vstopajo tako težko. Ampak ne da se
priti noter tako, da nekoga nategneš. Najprej premagaš čuvarja,
šele potem si v raju. Ki ni tam, ampak je tukaj, ki ni na Nebu, ampak
na Zemlji, ki ni v domišljiji, ampak v resnici. In ki je otipljiv bolj od
realnosti same.
Od takrat, ko sem veliko pisala, se mi je težko ukvarjati z besedo
na tak način, da bi zopet premikala prste po tipkovnici. Našla sem
si program, ki zapisuje izgovorjene besede. Iz Amerike je do mene
potoval pol leta. Tukaj je premalo ljudi, ki bi mi dajali podporo za
to, da bi knjigo govorila v angleščini ob vseh telesih, ki mislijo in
govorijo slovensko. Kajti čeprav je moja materinščina slovenščina
– glede na to, da sem se tukaj rodila – mislim v angleščini. In tudi
pišem lahko tako. Ampak če ob meni ni teles, ki bi imela v mislih in
besedi angleščino, potem tega ne zmorem. Navodila z vesoljske ladje dobivam v angleščini. In ne morem si zamisliti, da bi v mobilniku
in telefonu imela slovenski meni.
Drugače pa ni bilo jezika, ki ga ne bi razumela, ker sem se v
telepatiji zares izurila. Opazovanje avričnega polja je precej več kot
učenje jezikov, pri katerih si vedno omejen, ker jih je preveč – in dialektov tudi. Včasih vzhodnjakov nisem znala brati, ker so bili tako
skrivnostni in ker so med komunikacijo porabili tako malo besed. In
med govorjenjem niso pokazali nobenih čustev.
Ugotovila sem, da vzhodni jeziki učijo na drugačen način. Učijo nekaj drugega. Opazovati. Prisluhniti tistim globinam zena, kjer
slišiš neslišno govorico mečev, kjer vidiš nevidno pisavo, kjer so tla
tla, zob zob in boben boben. Nobenega smisla ni v tem zenu, mar
ne? Um se ustavi in v tisti luknji se odpre možnost, da spolzi nekam
drugam in se vrne nazaj in ve. Na takšne odprtine čakamo kot lovec
na plen. Kot star Indijanec lovi ptico, ki mu bo dala novih moči.
Taka smrt ni smrt na krut način, ker imata oba enako možnosti. Starec in morje. Besede nič ne štejejo, predstava pa je veličastna.
Poznate vse tiste filme, pri katerih že na začetku veste, kakšen bo
konec, vmes pa je zelo veliko besed? Vse je le igra, vse je le imidž,
vse je le afnanje pred kamero. In veliko bebcev vse to gleda in vsemu temu namenja ogromno pozornosti. Dobra knjiga pa ima malo
besed, pa še tiste ne dežujejo tako kot v časopisnem tisku.
205
206
Jezna sem na potrato energije. Vsak dan lahko gledam, koliko
revij na novo nastaja za dva milijona ljudi. Pa koliko jih še uvažamo. In kako nasilna je beseda, stkana s sliko. In kaj vse obljublja.
Mislim, punce, a ve res verjamete, da boste dosegle svobodo, če
boste med menstruacijo vedno uporabljale vložke Always? A res
verjamete v nebeško svežino med nogami, ko vam od tam ven curlja
kri? Zaradi tega, ker je nekdo sestavil tako lepo geslo? In če piše,
da nosite modrčke Wonderbra, pa jih v resnici ne? A se zavedate, da
morate vsako stvar, ki jo preberete, tudi izničiti? Sicer obvisi nekje
v podzavesti in kmalu ne postaneš nič drugega kot reka sloganov,
reklam. Nekatere reklame, ki sem jih poslušala kot otrok, so se mi
tako vtisnile v podzavest, da jih znam še sedaj.
Če sonce žge in ko je vroče,
vsak se po svoje ohladiti hoče.
Pingvinček tale pamet nuca,
ko se na sonce zavali,
da ne bi bil pečena štruca,
se s sokom Pingo ohladi.
In poezija ... Kot da je bila stkana natanko tako, da se je usidrala
v mojo glavo. Kot da so mi jo prišepetavale duše, ki so pisale verze,
da sem si jih takoj zapomnila. Toda nekaterih knjig nisem mogla
niti odpreti, tudi če so bile obvezno domače branje. Videla sem, kdo
stoji za njimi, kdo jih odpira in lista po straneh. In če mi tisti niso bili
všeč, jih nisem mogla brati. V šoli sem morala lagati in goljufati,
ko nisem prebrala najpomembnejšega literarnega dela, ker je bilo
premoreče in turobno. Ni šlo, čeprav sem sicer prebrala ogromno
knjig. Polovica kovčka, ko sem šla na daljše počitnice, je bila vedno
rezervirana za knjige.
O meni so v teh letih zelo grdo pisali. Da ne govorim, kakšne slike so objavljali. In so mislili, da imajo vso pravico. Ko sem klicala
v uredništvo revije za ženske in se pritožila novinarki – ki me sploh
ni nikoli videla – da o meni piše žaljivo in čiste laži, je rekla: Pa kaj
si vi mislite, a mislite, da je to, kar se piše o vas, v vaši domeni? Pa
sem ji rekla: Ja, kaj si pa vi mislite, da je v vaši, in ne v moji domeni? Vi kar pišite, kar si mislite, ampak zavedajte se tega, kar delate.
Kajti jaz se zavedam, kaj delate. Nič ne ostane skrito.
Zame je res zločin, če se masa ljudi ukvarja s tako primitivnim
rumenim tiskom. Mar bi raje sadili rože. Mar bi okopavali krompir.
Mar bi nabirali suhljad po gozdu in divje kostanje za šampone ter
pobirali jabolka ali slive, ki ležijo naokoli. Tako pa ustvarjajo nekaj, kar v resnici ne obstaja, in kreirajo zlo, ko obračajo besede po
svoje.
Vidim svoje prijatelje – ki jih tu sicer še ne poznam, a jih poznam
zelo dobro, ker so se mi pokazali skozi medije, filme, knjige – kako
obremenjeni so, ker mediji tako pišejo o njih. Kako težko je na primer zanositi, če si Jennifer Aniston in ti jih zelo veliko ne privošči
otroka. Zakaj bi pa vsak moral imeti vse, si mislijo. Ali pa poglejte
japonsko princeso, pod kakšnimi pritiski naj bi rodila fantka, prestolonaslednika Japonske. Zbolela je, pravijo.
Beseda je lahko v takem primeru zelo koristna. Takrat greš tja
– v mislih ali z dvojnikom, kar je zame isto – in se nagneš k ušesu ter
zašepetaš, da bo vse v redu. In potolažiš ubogo osebo, ker jo v resnici razumeš. Ker veš, kako se telo upira nečemu, kar drugi zahtevajo
od tebe, in da maternica ne deluje na ukaze. In da je potrebna ljubezen, da se manifestira tisto, na kar vsi željno čakajo.
Če izvem slabe novice – berem jih samo na internetu, v časopisih ne več, na televiziji sploh ne – potem poskušam delovati tako, da
se povežem z ljudmi, ki se jim dogajajo grozote, o katerih berem. In
jih potolažim na način, ki ga obvladam. Zanimivo je, da me nekateri
od njih, če se kasneje srečamo, spoznajo.
Dvojnik je milijonkrat večji od tega, kar sem tukaj. In tega se zavedam. In vem, da lahko govorim vsem hkrati. Brez reklame. Brez
piarovcev. In vem tudi, kdaj me slišijo in približno koliko me jih sliši.
In približno koliko besed porabijo drugi, da bi izničili tišino, ki stoji
za neizgovorjenimi besedami, in aktivno namero, ki ustvarja. Tukaj,
sedaj.
207
208
Ko sem torej potovala s tistimi rolerji naokoli, sem ga zopet srečala. Prišel je mimo vogala in se hudomušno nasmehnil, ko sem
malo izgubila ravnotežje. Pogledal me je globoko v oči, bile so modre, in rekel: I can see you are an expert. Rekla sem mu, naj počaka še petnajst minut, da se malo navadim na tole, pa bo videl,
kaj znam. In res, po tistem znanem pomolu sem pripuzala in se na
koncu nekoliko zdrznila, ko sem videla, kakšen pogum premorem.
Naravnost norost pravzaprav. Potem sem šla dol in srečala druge
ljudi, ki so se šele naučili rolat. Dali so mi natančne nasvete. Deset
ali petnajst minut mi je govoril nekdo, ki je bil stoodstotno eden iz
njegove veje in je bil tam, da bi me naučil še nečesa drugega. In čez
pol ure sem znala rolat.
In sem letela naokoli. To je bil moj najlepši let na planetu. Najraje letim med oceanom in peskom. Nisem si mogla več predstavljati,
da se lahko z nečim tako zasvojiš, da ti nekaj lahko tako veliko pomeni. Kamorkoli po Kaliforniji sem potovala, povsod mi je manjkalo letov po obali, ko vse postane abstraktno. Tudi rit dolgonogih
sprehajalk v tangicah postane abstraktna.
Prsi pa punce tam ne pokažejo. To mi je bilo zelo hecno. Pri nas
je to vseeno. Sem videla, kako lahko govorica telesa v eni državi,
tudi če je zelo liberalna, pomeni nekaj čisto drugega kot v drugi. Si
predstavljate, da se pri nas lahko celo v skupnih bazenih v glavnem
mestu na enem delu kopaš nag? Toples je pa tako ali tako najbolj
normalen. In pri nas na obali lahko vidiš vse: pet metrov stran od
štiričlanske družine je nag moški, naga ženska, vsi so na kupu. Ko
pa sem se v Ameriki na obali sprehodila brez modrca, me je neki
črnski par – prodajala sta kadila na Venice Beachu – takoj upecal,
če pridem zvečer na seks v troje. Res nista izgubljala besed. Povedala sem: Ampak jest mam tipa. In onadva sta rekla: We don’t do
couples. Pa sem jima pojasnila: Saj nisem mislila, da bi ga s sabo
pripeljala. Moj tip pa je bil takrat v savni v hotelu Cadillac, kjer je
menda nekoč bil Chaplin in kjer visi v recepciji ogromen zlat angel.
No, in tam na stolu ga je čakal listek – vabilo za enega tistih partijev,
kjer zamenjaš partnerja. Nekje drugje pa je že skoraj bogokletno, če
kdo komu kaj takega predlaga po petnajstih letih zakona. Kulturne
razlike pač. Živela globalizacija.
Carlosa sem v tisti knjigarni malo zezala. Vprašala sem ga: But
do you know you look like Carlos Castaneda? Vedela sem, da sem
naredila prekršek. To se ne govori, kajti vsak ima svojo vlogo. Takrat sem se šele učila, kaj to pomeni. Potem nisem več počela neumnosti. V tem je menda smisel zalezovanja, da samo veš, za kaj gre,
besede pa tečejo po svoje, ampak se srečajo. In vstopaš in izstopaš v
sanje drugega. Skupaj z njim. Z roko v roki gresta čez ocean.
Kalifornija je lepa. Jokala sem, ko sem malo po novem letu prišla v Santa Monico. Ob blagem vetrcu me je pričakala klasična
Mozartova glasba in kup lučk na drevesih. Vse je bilo tako pravljično, sestavljeno kot v Disneylandu, v Anahaimu, na Aninem griču.
Zdelo se mi je, da mora biti vse, kar doživljam, nekako povezano z
mojo hčerko.
Res, večino časa živim v pravljici. Filmi so mi že prav dolgočasni. Pa tako zamorjeni so. Čeprav menda povejo neskončno več kot
besede v knjigi, ljudje knjige radi berejo. Fino je, da so malo sami s
sabo in s pisateljem, ustvarjalcem, kreatorjem, ki ima kaj sporočiti.
Z bivšim tipom sva bila torej – če nadaljujem prej prekinjeno
zgodbo – tri dni skupaj v tišini. Jaz sem v tistem kemperju brala Florindo in sanjala. Nisva govorila. Nobenih besed. Vse po dogovoru.
Tudi dotikala se nisva med tem. Nič poljubčkov, nič mucimaci. To je
bojevništvo, to je domena.
Tudi s Celestino sva se danes zmenili, kako bova komunicirali o
tistem, o čemer se, kot pravijo nekateri, ne sme govoriti. In o tistih,
ki ne želijo biti imenovani, pa vendar so zmerom okoli nas. In vseh,
ki ne želijo biti imenovani, tudi ne imenujemo. Ne govorimo o njih,
čeprav so zraven. Ker obračajo besede po svoje. Ker obračajo realnost, da se vrti narobe. Ker ustavljajo tok. Ker se igrajo s prekletstvi, žonglirajo z iluzijo in ustvarjajo novo realnost, v katero sami
vstopajo, in so prepričani, da je edina realnost, ki obstaja. Mojstri
iluzije. Spreminjajo tudi materijo. Ampak kako? V kaj?
Preveri vse, kar slišiš, s svojim razumom in čistim srcem. Takšno
sporočilo nam je menda zapustil prevzvišeni Buda petsto let pred
209
210
našim štetjem. Vsako besedo. Vse besede, ki so pred vami in ki niso
besede. Vstopajte raje z mano tja, od koder vam govorim. In ne
razmišljajte o besedah, ki so tako ali tako naša domena. Saj za to
menda pri komunikaciji gre – da se razumemo. Mar ne?
211
212
Č
as in prostor sta menda relativna, ampak tukaj vendar znamo
vse izmeriti. Vsemu znamo določiti globino, dolžino, širino, višino, sekundažo in minutažo. Zanimivo je, kako smo skonstruirali
leto in kdaj kdo praznuje novo leto. Kar tako določiti 31. december
za konec leta je absurdno. Ne glede na Luno, vedno isto. So pa že
bolj pametni tisti, ki začetek novega leta določajo na kakšen bolj
moder način, a ne?
Dobro se je prestaviti iz zime v poletje, ven iz zamrznjene, zamorjene, sive in zatežene Evrope, ki ti pomaha tam nekje iz centra
in se poslovi od tebe kot stara gospa, ki veliko zna, ki veliko ve in
ki ima poleg sebe še skrinjo, v kateri je zibala civilizacijo. Stara je
ta gospa. Zvita, bogata, tudi kruta. In od tod odpotuješ na največjo
celino, kjer sonce sije toplo vsak dan, kjer je dan skoraj enak noči,
kjer ni letnih časov in kjer te že takoj na začetku zaobjame vročina.
Že na letališču zapuhti vate in te sprejme, da te pot oblije. In veš,
da si na najlepši celini, najbogatejši z barvami. Najbolj mistični,
čutni. Vse se ti spremeni. Šest ur od doma si, čeprav si z avioni letel
precej dlje.
Čudni so tile ptiči, ki potujejo skozi čas ... In ko izgubljaš stik z
Zemljo, se zgoraj na nebu spreminja tudi čas, a ne? Ko v jeklenem
ptiču letiš še s preostalimi štiristo petdesetimi ali petstotimi ptički,
ki si za dvanajst ur najdemo gnezdo v veliki mami ali atu boeingu.
Ha ha.
Kako drugače doživiš novo leto na obalah Andamanskega morja! Zreš tja, nekam daleč, kjer vse do Indije ni ničesar. Tu in tam
kakšna čer, kakšen mini otoček. Sama neskončnost za tisto, kar lahko izmerimo do potankosti. Kaj nam te razdalje sploh pomenijo? In
kakšno je potovanje nazaj v čas? V zgodovino, ki je največja lažnivka sveta. Ki si izmišljuje zgodbe, ki jih ni nikoli zapisala roka
resnice. V preteklem času namreč najdeš luknje. In najdeš spomine,
ki so bili izbrisani. In reinkarnacijo, prosim, vrnite v Biblijo. In to
takoj. Bodo nebesa bolj nebeška in manj jih bo skurjenih v tistem
peklu, v nečasu in neprostoru.
Pekel so samo poželenja. In če so tukaj, so tudi tam. In če tukaj
lažeš, tudi tam ne živiš v resnici. In če te je tukaj strah samega sebe,
se boš tudi tam uzrl v strašnem. Tukaj se je bolje uskladiti z naravo
in letnimi časi, če obstajajo, drugače pa se predati brezčasnosti.
Hoditi po Zemlji ponosno. Slišati njeno govorico, njen ritem, sprejemati in dajati, spoštovati tudi čas, noč in dan.
Mojster, s katerim ustvarjam v steklarni in ki piha steklo tudi ponoči, pravi, da je noč samo za spanje in sanje in še za tisto, saj vsi
vemo, kaj. Ker ponoči je vsaka krava črna in noč ima res svojo moč,
zato jo je treba izkoristiti, da se spremeniš v skrivnost, ki jo čez dan
oči preostro sodijo. Lahko smukneš v tisto podobo, ki ti je najbližja,
lahko pozabiš na sekunde, ki se odštevajo, in se raztegneš, včasih
tudi čez celo noč, in pričakaš prvega ptiča, ki ti zapoje jutranjo pesem. Drugače pa spoštuj tisto, kar se imenuje tema, in sledi naravi,
ki vsak večer pozdravlja Sonce, ki zahaja v daljavi. Palme in vse
rastline letijo z njim, se mu zahvaljujejo in meditirajo.
Nekoč sem opazovala sončni zahod, ki je trajal ure in ure, v srebrnem siju, lesketajočem se, neskončnem. In pred mano na skalah,
kar nekaj metrov stran, se je zvijal nekdo, ki se ni mogel prestaviti v
hitrejši čas in se je nemirno premikal. Vstala sem, sklenila roke pri
prsih, zrla v tisto čudovito svetlobo in v mislih izrekla nekaj takega:
Tukaj sem zato, da ti sledim, da gledam tvoje večne predstave, moj
večni učitelj, samo tebi večno sledim. Kako bi lahko sledila nekomu
tako nepopolnemu, kot je bitje pred mano, če lahko zrem v veličastno popolnost, v poznavanje vseh govoric, vseh časov in vseh
prostorov. In vsi so se priklonili: veliki benjamini in majhne travice,
ki so zapele v vetru. In palme so se premikale po nebu, prihajale so
in odhajale, in veličastna bitja na nebu so odhajala s Soncem in ga
spremljala.
Gledalci Sončevih predstav smo. Potujemo po njegovih žarkih
od tod do večnosti, tudi zunaj našega osončja, kamor sploh ne posveti.
213
214
Včasih je kakšen dan zelo dolg in veliko stvari lahko opraviš,
tako da se sam sebi čudiš. Včasih pa kakšen dan tako hitro mine, da
ga komaj uloviš za rep, ko odhaja. Kako naporno je, ko je dan na
severu tako dolg in ne moreš spati. Ko sonce vzhaja ob enih ponoči,
potem ko je malo prej zašlo. In kako težko je, ko je štiriindvajset ur
tema! Imaš pa zato auroro borealis in lahko gledaš čudoviti polarni sij pred sabo in ti ni dolgčas. Kozmos imaš na dlani in veš,
da je Zemlja v kozmosu in da niti ni tako zemeljska, kot je videti na
prvi pogled iz tistega sveta, kjer se non stop popisujejo vsa dejstva,
bistvo pa se vendar izgubi, spolzi, ker je nevidno.
Nekatere stvari nimajo preteklosti. Večne so, arhetipske in simbolne, in stojijo in lebdijo tudi, ko se pomikamo v času naprej ali v
spominu nazaj. Čas je pomemben gospodar in rada se mu poklonim, kajti takrat ustvarim med njim in sabo veliko spoštovanje. In
potem ni več tako strog gospod.
Še v sanjah sem zamujala! Poročala sem se pri matičarju in sem
zamudila kar devet ur. A sem se ves čas zavedala, da prihajam na
poroko z veliko zamudo in da ne vem, ali me bo matičar še čakal.
Vozili smo se z mojo družino, njegove tam ni bilo. Poroke jih ne
zanimajo ne v tem ne v onem svetu. Vsepovsod so bile barikade,
vozili smo po enosmernih ulicah, ki so se spreminjale v gradbišča,
postajale so vse bolj strme, pa smo z namero vseeno nekako potovali naprej in vedela sem, da zamujamo že toliko in toliko časa. In
ko sem prišla pred žensko in moškega, ki sta v tistem svetu odigrala
vlogo matičarja, je bila ura devet zvečer, poroka pa naj bi bila ob
dvanajstih. In rekla sem jima: Hvala, ker sta počakala. Veste, jaz
nimam pojma o času. Potem sta mi dala roko in se nasmejala, češ,
saj je v redu. Na koncu sva prejela smešni medalji. Za hrabrost ali
za zaštekanje časa v nečasu?
Enkrat pa sem sanjala, da smo bili vsi v belem avtobusu in smo
Dalaja že dolgo čakali, jaz pa sem vedela, da je šlo zares in da je
sedaj skrajni čas, da pride. Either now or never. No, končno, ko
smo se počasi pomikali naprej, je le vskočil. Olajšanje. Napol odprti
avtobus nas je potem prepeljal v neki drug svet, kjer so v bogatem
subtropskem zelenju in v večni tišini neslišno potovali lame, svetniki, budisti – nekateri s tistimi lepimi dežniki, ki so jim delali senco.
Pa tam drugače ni časa, ustvarimo ga po predstavi, ki jo imamo
tukaj o času. Zamuda obstaja kot motnja, kot nekaj, kar ni tako, kot
bi moralo biti. Kot norenje, kot hitenje, kot velika skrb.
Tukaj pa vlada nekakšna ležernost, češ, saj imamo časa, kolikor
hočemo. Za nekatere ga je toliko, da sploh ne vedo, kaj bi stlačili
vanj. In na žalost je takih res veliko. Morda pa je še več tistih, ki ga
nimajo nič. Prav nič. A ne živijo preko vseh svojih možnosti tukaj, če
nimajo tistega, kar je v enem jeziku denar in v drugem zlato? Torej,
če nimajo časa, nimajo denarja, čeprav so zelo bogati. Samo neprimerno so razporedili energijo.
Ste kdaj slišali, da bi vam hrast rekel, da nima časa šelesteti v
vetru, da nima časa pognati novih korenin, zadihati z nami, nam
dati tu in tam kakšen moder nasvet? Na Zemlji je hrast Jupitrov
simbol – kar velik veljak!
Najlepše mi je bilo opazovati drevesa, kako so se jeseni zapirala
in odhajala k zasluženemu počitku ter tam sanjala drugačne sanje.
Ni jih bilo tukaj. Tudi ptice so velikokrat odšle iz tega sveta v drugega, izginile so v tistih dolgih zimskih nočeh, ko se je sneg lesketal v kristalih polne lune in so sence potovale v neskončno daljavo
praznega gozda. Srne so izginevale kot njihove stopinje. Včasih so,
včasih jih ni. Včasih se zgodi kaj, česar razum ne more pojasniti.
Einstein bi se pa veselo nasmehnil iz nekega drugega časa.
A ni hudo, da še vedno gledamo tisto faco z dolgim jezikom, ki
brije norce iz nas? Imamo ga kot malika, ki se nam posmehuje z
modrostjo in znanjem. Hmm, težko je sprejeti relativnostno teorijo v
praksi, a ne? Včasih lahko v eni noči potuješ čez cela leta in prideš
nazaj kot iz ne vem koliko filmov, ki so trajali ne vem koliko ur in v
katerih se je čas raztezal čez ne vem koliko stoletij. In kaj je pravzaprav to v primerjavi z večnostjo?
Všeč mi je bila tista zgodba, v kateri učitelj vpraša učence, kako
si predstavljajo večnost. Nekako takole jo opiše: Predstavljajte si
lastovko, ki od tukaj leti do jeklenega planeta, ki je od nas oddaljen
približno toliko kot Sonce. In ko pride tja, s krili oplazi jekleno kro215
216
glo in odleti nazaj. Učitelj sklene nekako takole: Ko lastovka s krili
raztali celo kroglo, veste, takrat se večnost šele začne.
Ubogi človek ima pa toliko časa, da ga po nepotrebnem zapravlja! Skoraj nihče ne dela res svojega pravega dela. Že samo če pogledam režiserje, vidim, koliko časa porabijo za snemanje enega
prizora, ki je tako ali tako konstrukt vsaj sto petdesetih znanih filmov, samo glavne igralce malo menjajo. Pa scenaristi so spet bogato nagrajeni. Včasih pa nas kdo le prestavi, na primer Spielberg
v Artificial Intelligence, pa tudi na splošno zna on čas raztegniti ali
zaustaviti. Kubrick ravno tako. Pa Carlos Santana, šaman planeta.
In vsak, ki obvlada premike. Pravim mojstrom to vedno uspe. Menda so nas spravili sem iz nečasa in neprostora skozi prizmo, ki so
jo ustvarili. Tako kot na ovitku plošče The Dark Side of the Moon.
In menda nekako tako tudi odidemo od tod. Tako kot vstopiš skozi
vrata, nekoč tudi izstopiš. Ali pa te odpeljejo – tudi če v krsti, za zadnje slovo.
Toda vsak vstopa in izstopa. Le načini so različni. In če ste vstopili zavestno in izstopili brez zavesti, niste na pravem mestu in ne
počnete ravno svojega pravega dela. In ne izkoristite svojega časa.
Veste, v naravi ni primanjkljajev časa, so samo pri človeku, ki čas
podcenjuje in se iz njega norčuje.
Za pet let sem odšla tja, kjer ni časa, tukaj pa sem skrbela za to,
da moja umetniška kariera teče lepo in prav – poglejte spletno galerijo www.mirandarumina.com, kerubin.com, pa strani dalaj.com
in matejukmar.com. Ne da bi sajte ustvarila od tam, kjer časa ni,
samo zadolžena sem bila za umetniški napredek, za učenje zena, za
tao. Premikali smo se po svoje in nič kaj dosti nismo dali prvemu
svetu tukaj, še posebej ne medijem, ki so se iz vseh nas norčevali. Če
jim nisi postregel s tistim, kar so pričakovali, da jim boš dal, če nisi
nasedel provokacijam, če se nisi pustil speljati na led, pač nisi videl
slikic v revijah, ki so jih menda vsi tako zelo veseli, ko se vidijo od
zunaj in ko jih vidijo tudi drugi.
Ko tu in tam prelistam revije, ki si jih sposodim v novi knjižnici,
ne slišim pravzaprav nič novega. Vsi modrujejo, kot izjemni profesionalci in poznavalci obvladujejo svoja področja in se pogovarjajo o
že zelo znanem. Obujajo spomine na preteklost in porabljajo čas za
opise prvega sveta. In vsi so tako pametni. Veliko jih je tudi zelo lepih. In tudi za lepoto, za to, da dobro izgledajo, porabijo zelo veliko
časa. In seveda denarja, energije na splošno.
Rada imam jutranje pogovore z vodniki vesoljske ladje, ko delamo načrte, kako bom koristno izpeljala dan, in ko ostrim namero
dneva. Vstajam zgodaj. Pa da me ne bi narobe razumeli glede tistih
gobic – disciplina je prva stvar in nekaterim grem z njo prav na
živce, ko že ob šestih zjutraj meditiram, drugi pa še spijo in jim še
nekaj časa pustim, da njihova telesa uživajo v sladkobnem spancu,
iz katerega velikokrat pricurljajo zanimive sanje.
Budilke nimam in moje življenje je naravnano tako, da se zbujam kadarkoli. In v zadnjih letih je to zelo zgodaj. Kajti takrat je mir
in misli so čiste in eter je jasen. Tudi noč me pokliče, že v mraku se
stvari spremenijo in začenjajo se drugačne sanje. Medtem pa premikam telo po ritmu, ki mi je najbolj všeč. Po melodiji, ki jo najlepše
tkem skupaj z drugimi. In ko neskončno dolgo čakam managerje,
ki nimajo časa, da bi se ukvarjali z menoj – pa jim pripravim do
potankosti izdelane projekte v prezentacijah v Power Pointu, v 3Dskicah, takšnih, kot bodo potem v resnici – Matej, hvala – takrat se
mi zazdi, da mi bo začela rasti brada, da mi bodo lasje osiveli, da
bom kot kralj Matjaž pod Peco stoletja čakala na njihov odgovor.
Razumem jih, da nimajo časa. Ampak če bi oni razumeli mene, se
s tem pred mano ne bi hvalili, kajti to gotovo ne more biti vrlina. Je
pa dober izgovor v človeškem svetu.
Pri meni gre vse tekoče. Če je perilo umazano, se opere, če je
suho, se zlika. Kuhinja je kot laboratorij. Petnajst minut na dan je
časa za to, da se nekaj toplega poje, kadar je toplota primerna za
telo. Potem se vse takoj pomije in izniči, kot da se nikoli ni jedlo.
Don Juan me je naučil, da je treba odstraniti vse nepotrebno in da
je to eno prvih pravil bojevništva. Ukloni sve nepotrebno, je rekel
– v hrvaščini sem brala te knjige, že pred leti. Potem pa sva se srečevala tudi neposredno. Ampak knjige so me vedno razveselile. Carlos je tako eksakten, da bi me bilo ob njem kar sram, če bi sram pre217
218
mogla. Res spoštujem tiste, ki so svoj um tako izpilili, ki so v izrazu
tako natančni, ki me tako dobro peljejo ven iz tega časa v drug čas.
Ko se je Florinda v Omegi dotaknila mojih las – potem ko sem jo
po njihovih natančnih navodilih izsledila in je govorila o don Juanu
– je rekla: Oni so tam, v nekem drugem svetu, niso več tukaj. Jaz pa
sem vprašala: Kako, saj od tam do sem je tudi neka pot, po kateri
lahko potuješ? Saj niso nikamor odšli, saj so še vedno tukaj. Pa je
rekla: Ne ne, šli so drugam, v drug svet in v drug čas. Zame pa so
bili še vedno dosegljivi v sanjah.
Štiri dni, ali koliko že, je trajal seminar. In takoj ko se je končal,
je prenehalo deževati in je posijalo sonce. Prej pa je bilo vreme kislo
in smo morali biti bolj notri ali v šotorih. Vse so znali ustvariti, vse
okoliščine. Enkrat je okoli šotora, kjer je štiristo petdeset ljudi delalo vaje tensegrity (www.cleargreen.com), zavel poseben veter. Premikal je šotor čisto narahlo, v pravilni smeri urinega kazalca. Vse
nas je zaobjel, nas dvigoval in spuščal, nas tresel, zatresel. Spreminjal. Tako zame pride On. Učitelj učiteljev. Vseeno mi je, iz katerega
sveta in iz katerega časa.
Včasih pa kakšen dan kar izgine, kot da ga ni bilo. Saj se spomnite, ko sem govorila o tem, kako sem ustvarjala sliko Marsa. Takrat
res nisem in nisem mogla najti tistega dneva. V svojem umu sem
pregledovala ves teden, vse sem analizirala, do podrobnosti, vsako
svoje dejanje sem pregledovala znova in znova. In potem sem ugotovila, da sem bila na Marsu, ker sem ga takrat pač slikala. Pa to
se mi ni zgodilo samo enkrat. No, takrat sem se nekaj dni ubadala z
izginulim časom in groza me je bilo. Sitno je bilo. Telesu takrat, ko
se mora prestaviti v drugo dimenzijo, ni ugodno, še manj udobno.
Kajti to je ravno nasprotno od tistega, kar je, kar predstavlja tukaj.
To je tako kot umreti in priti nazaj. Popolnoma isto je. Skok v brezno
ni nič drugega. Ni si treba lomiti vratov na skalah.
Ta je pa res čisto nora, pravijo. Ne ne. Nisem. Samo izostriš
kakšno vrlino, ki si jo usvojil v kakšnem drugem prostoru, daleč
stran. Po bojevniško kri greš tja, po takšno, da te tukaj ni groza prav
ničesar, niti ko te iščejo, lovijo in včasih tudi najdejo. S sulicami prežijo nate, z bajoneti, s pištolami, z laserskimi topovi, s helikopterji,
s katerih prijatelji z brzostrelkami streljajo vate. In skočiš v vodo z
lebdečih naftnih vrtin. In ko skočiš – z Ano sva bili v tistih sanjah
– skočiš v druge sanje. Olajšanje. In če so me v tistem svetu zopet
našli, je prišel mojster in me prijel za roko. Enkrat je imel takšno
podobo, kot si predstavljamo starega mojstra: belih las, z bradico.
Prijel me je za roko in se smehljal, medtem ko je nekdo, ki je bil
nekoč moj prijatelj in ki je takrat poznal vrlino, prišel do mene in
me hotel izničiti. In ko se je srečal z mojstrom iz oči v oči, je vedel,
da je šel predaleč. Ko je preveč, je pa preveč, je rekel mojster. Kajti
bela loža vedno ohranja svoje kanale. Svojih učencev, svojih bitij ne
žrtvuje. Po tem – in samo po tem – se razlikuje od tistega, kar lahko
imenujemo črna loža in črni mojstri. Kar pa seveda obstaja samo v
domeni določenega časa in določenega prostora, zagotovo pa ne v
večnosti. Večnost dualnosti ne pozna.
Všeč so mi nove teorije o črnih luknjah, ki jih je Stephen Hawking naznanil svetu. Menda se nobena energija ne izniči v črni luknji, menda so vsa dejanja, še posebej tista najtemnejša, nekje zabeležena. In tudi če potujejo tja, se bodo nekje, popolnoma drugačna,
neprepoznavna, zmanjšana in z nizko zavestjo, pojavila v drugem
svetu.
Spomnim se, kako sem prvič poslušala o tem, da nekje daleč
stran nastaja planet, ki ima tako nizko vibracijo, da kot magnet pritegne vse tiste, ki se tukaj nameravajo v najbolj grozotni, počasni,
kruti frekvenci, ki so krvoločni do konca – tiste, ki bi pristali v najnižjem krogu Dantejevega Pekla. Jokala sem, ko sem slišala, da bodo
odšli na tak planet, ker je zanje vibracijsko primernejši od svetega
planeta, kot je Zemlja. Postaneš lahko vijak na jeklenem planetu, ki
nima nič več zavesti, kot jo ima tukaj zarjavela pločevina. In tu in
tam nekdo pride in te prav počasi malo odvije. In minevajo leta in
tisočletja, ko te pridejo odvit v drugo smer ali privit nazaj. Tisti, ki
sedaj tukaj vodijo igre, so tisti, ki privijajo in odvijajo vijake. Tisti,
ki tukaj sledijo brez kakršnekoli zavesti – čeprav svetovno znanim
DJ-em – pa postanejo matice. In njihova zavest je ravno takšna.
Zemlja je svet planet. Njena vibracija se dviguje in nekoč se čas
ne bo meril tako, kot se sedaj. Ampak to je že druga zgodba, ki jo
bom gledala iz nekega drugega časa in nekega drugega prostora.
219
220
Ko moje telo ne bo več imelo teže, ko bo svetloba pronicala skozenj stoodstotno in se spreminjala v poljubne oblike in v meni znane
vonje in okuse, ki jih bom s tega svetega planeta prinesla s sabo v
žepu, ki ga ni.
Zemlja je učiteljica. In je ženskega spola. Boginja je, svetnica, in
nima s to človeško neumnostjo pravzaprav kaj početi.
Zahvaljujem se vsem, ki ste zdržali do tukaj. Zahvaljujem se vam
za vašo pozornost, kajti vi zagotovo ne boste takšne matice.
221
222
T
ežko je začeti kar takole. Sploh ne veš, kam greš. Ali je dobro ali
slabo. Kdo ti lahko da natančen odgovor? Odvisno od tega, od
kod gledaš na stvari. Temu pravimo relativnost. Kakor da ni absolutne resnice, na kateri bi lahko temeljila objektivna sodba, objektiven
pogled na stvari. Kako si lahko kdo domišlja, da tega v kozmosu ni,
če pa smo sposobni skreirati karkoli? To pomeni biti naiven. Imeti
veliko podatkov v glavi, pa vendar ohraniti nekakšno bebavo naivnost. Ne otroško, čisto naivnost, ki je kreativna.
Vsak se je po svoje prodal. Vsak je po svoje prerazporejal niti
zavesti, ki bi drugače tekle bolje in bi bilo vse bolj popolno. Vse, kar
je bilo ustvarjeno z višjo inteligenco in začinjeno z višjim pogledom
na svet.
Ne vem, zakaj tako radi spreminjate resnico, ki je tako lepa in
svetleča in dobro zveni. In tudi doni. Zdaj boste rekli, da resnico
personificiram. Kaj pa pomeni personificirati, če ne vstopiti v njen
svet in se prepustiti njenemu toku? Kot gosta temna reka je, ki te
nese in pahlja, kot da se te dotikajo nekakšne črne peresne pahljače,
ki te češejo. Prehod v svetlobo je podoben reki Had, ki je čuvar praga nadsveta, kjer je vse popolno ustvarjeno in tako lepo postavljeno.
Kjer vse teče prav in kjer ni pomot. Tudi če napake so, se hitro premikamo naokrog in jih popravljamo. In to je zelo verjetno dobro.
Lahko tudi zmagamo na volitvah, lokalnih ali parlamentarnih. Če si
tako igro zamislimo. Domišljija še vedno nekaj šteje, a ne? Mogoče
pa ne. Kdo bi lahko sodil?
Veste, kdor je zares dober, ne sodi, kaj je zlo. Tak človek samo
oprošča, vsak dan, štiriindvajset ur na dan. Kajti zavest je budna tudi
ponoči. Če je dober sanjač in če ima zjutraj, ko vstopa v nov dan,
v svoji pesti samo utrinke svojih nočnih dogodivščin, mu gre še ne
vem kako dolgočasen delavnik lepo od rok. Sanje se pripeljejo v sivino dneva in včasih je to vse, kar imaš. Včasih pa so sanje najboljša
hrana za zajtrk in te tukaj nič prav ne pritegne, je premalo glede na
nočne zgodbe. Takrat je res treba najti pravi motiv.
Pozabili ste, da obstaja zunaj vaše realnosti še kaj. Mislite, da
vse obvladate, ko se premikate naokrog v svojem kalupu. Ta kalup
je lahko karkoli. Ustvarjen je poljubno za izkustvo, ki ga potrebujemo. Včasih je kalup dober. Pravzaprav, v vsakem primeru je dober, tudi takrat, ko je slab. Včasih je pa lahko slab in dober hkrati.
V enosti je meja zares zabrisana, ampak tukaj – tukaj pa obstajajo
pravila. Telesa ne smeš poškodovati. Tudi materije ne. Stvarem ne
smeš odvzemati leska. Pusti, da svetijo takšne, kakršne so. Ne spreminjaj lepote, ne spreminjaj popolnosti. Raje se zateci v kot in opazuj stvarstvo in se čudi. In premakni se iz razumskega polja, kajti
tam zagotovo ni tako dobro, kot misliš, da je.
Svet je lahko precej lepši, kot si ga upaš zamisliti v svojih najlepših sanjah. Zato je bolje, da ne sodiš tistih, ki jih ne moreš takoj
razumeti. Bolje je, da jim izkažeš spoštovanje, strahospoštovanje,
če želiš. Zakaj pa ne? Če je strah tisto, kar tukaj premika civilizacijo, potem ga lahko kdaj tudi uporabiš. Zavestno in namerno. Treba
pa je razločevati. In izkušnje kažejo, da smo res ... no ... ne ravno
inteligentni v tem, kako izbiramo vloge. Da o kakšni modrosti sploh
ne govorimo.
Ta civilizacija poseduje izjemna znanja in verjetno ni prav dobro, da ne pridejo v javnost, da jih nekdo drži zaprte v skrinjah z
nepredušnimi pokrovi. Znanje je kot atomska bomba in z njim je
treba ravnati pazljivo – še posebej zdaj, ko že cepimo atomska jedra. Veste, to zagotovo ni dobro. O tem je Einstein dovolj razmišljal,
ko je v glavi ustvarjal nove teorije. Ko je videl v niti kozmosa. Vedel je, da bo to prineslo nove povezave s podzemeljskimi in interkozmičnimi negativnimi silami. Nekaj prihaja od spodaj in nekaj
od zgoraj, tukaj pa je potem tako, kot da je ideja zmaterializirala
največje možno zlo. In tudi je tako. Zemlja sama s svojim umom,
s svojim razumom, s svojo zdravo kmečko pametjo česa takega ne
bi nikoli rodila.
Orožje na Zemlji pa je čisto zlo. Tudi nožev je preveč. Dostojno
ravnajmo z njimi. Malo jih je potrebnih v gospodinjstvu. Pa ima
223
224
večina doma že skoraj mesarijo, poleg tega pa se še prav ponosno hvalijo drug drugemu s temi smrtonosnimi orožji. In gostje so
navdušeni. To je naravnost primitivno. Tudi če so dizajnirani z desetko. Eno je dizajn, drugo pa sta namen in uporabnost. Naj bodo
postavljeni, kamor hočejo, a kadar sem v visokih sanjah, vidim, da
je vsak nož oster in grozen in da imajo ljudje z njimi različne namere. Včasih ne veš, ali ti bo tisti, ki vzame nož, odsekal glavo ali pa ti
bo samo odrezal kruh.
Agresivnost je posledica strahov in nekakšne notranje bede, ki
se je ne da natančno opisati, ker je zelo nejasna. A vsak dobi pomoč,
če želi. Malček več subtilnosti naklonite sami sebi in tišini znotraj
sebe. Tukaj ste menda zato, da se naučite čutiti. Da najprej postanete
čuteča bitja. Šele potem se lahko pogovarjamo o razsvetljenju. In
kaj je to – čuteče bitje? Kakšno je na pogled? Zakaj nočemo nikoli
imeti definicije čutečega bitja? Zakaj razsvetljenje vedno izzveni v
kakih romantičnih duhovnih pravljicah?
Zenovski mojstri so največji minimalisti sveta. Vsak njihov
korak je posvečen, vsak njihov gib je neposreden prenos duha v
materijo. No, nekateri so boljši in so višji mojstri, drugi se še učijo.
Zakaj nas premakne vsak tak film, kot sta Crouching Tiger Hidden
Dragon in Hero?
Tukaj si boš slej ko prej zamislil tudi razsvetljenje. Zamislil si
boš nekaj, česar se zamisliti ne da, in tudi pot do tja ti ne more biti
jasna. In misliš, da je zelo strma in vijugasta. A to so samo lažne
predstave. V resnici se ne nameravate predati, se v celoti posvetiti.
In uzakoniti, kar je najvišje možno.
Intelektualci ste vedno tako zelo pametni, takoj me skorigirate.
Vaš um takoj deluje kritično. Vedno iščete napako. Zakaj raje ne
iščete popolnosti? To bi bilo res dobro, naravnost odlično. Kajti vaš
višji jaz ima toliko časa, kot če bi vi tukaj šestnajst ur na dan sedeli križem rok in prav nič ne počeli, ampak samo sedeli v kakem
krasnem fotelju. Z nogami na mizi. Šestnajst ur! A se vam res ljubi
goljufati same sebe s temi samopomembnimi opravki? Kakšna velepomembnost, če sediš na stolu in ljudem nekaj ukazuješ! Tako ali
tako si se vseh trikov naučil iz hollywoodskih filmov ali pa si imel
ob sebi še kake dobre revije, ki so ti non stop ponavljale, kako zaslužiti milijon dolarjev, kako prelisičiti šefa, kako dobiti partnerja in
kako ga obdržati – vse v desetih instantnih lekcijah.
Samo o tem pišejo v revijah in zraven servirajo še neke lepe
bejbike. Če opazuješ na dolgi rok, vidiš, da jih nekaj v desetih, dvajsetih letih tudi zamenjajo. Na koncu jih že prav brcnejo v rit. Ampak
Isabella Rossellini, vsa čast ji, se je iz tega res dobro izmazala. Dostojno. Manifesto. Druge pa bi tudi lahko pokazale, kaj je zrelost.
Kaj sploh je zrelost ženske. Zakaj je dobro, da postanemo zrele.
Zakaj bi sploh bile zrele, ne pa, da bi se morale ves čas cediti, mediti
in noreti naokrog kot mladoletnice. Potem ne bi bilo z nami pravzaprav nič. Če ves čas nekaj loviš in skačeš naokrog, vse to sicer izgleda luškano in erotično, na trenutke tudi igrivo in šaljivo. Pomislil
bi, da je Barbieland kreativen svet. Že samo, če pogledaš v zapeljivo
lepe bonbone, ki se barvno prelivajo pred vhodom v kinodvorano,
ko greš gledat Austina Powersa in v njem naletiš na Britney Spears.
Res, stkati vso iluzijo in jo ponuditi kot končno stopnjo v razvoju
človeštva, je že prav umetnost.
V enem svetu je to res doktorat. Morala bi postati doktorica znanosti. In imeti neskončno častnih doktoratov. Čisto vsak, ki ima kaj
pameti, bi me lahko uporabil. Za čist namen seveda, saj drugače
ne bi niti sodelovala. Sem izjemna pomočnica na kateremkoli področju. Vendar me vse, kar bi mi ponudili, ne bi tako zanimalo. V
vsakem primeru imam seveda možnost svobodno izbirati in sem
res samo tam, kjer sem neizbežno potrebna. Ker ne gre drugače, ker
sem edina. Takrat, ko si edini, v našem svetu ne moreš reči ne. Mission Impossible v neskončnost possible. Always possible. Tudi če
se tu v eksplozijah raztreščijo telesa. Pa to ni epepe za terorizem.
V tem času, ko se nisem nič javno oglašala, so mi grozili tudi
tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z eksplozivi. Vprašal me je: A
vi ste pa jasnovidka, al kaj? Večino časa sem bila tiho, ko pa sem
spregovorila o njegovi dokaj natančni preteklosti, je bil osupel. Večinoma sem samo brala iz njegovih avričnih obročev, njegove misli
me niti niso ne vem kako zanimale. On pa: A vi mislite, da znate
brati misli, al kaj? Pa mu rečem: Seveda, to je pa res nekaj čisto enostavnega. Ampak – da bi gledala misli in jih lovila tam naokrog? To
225
226
bi bilo pa res trapasto. Misel je lahko papirnat stavek ali pa cel svet,
v katerega vstopiš skoznjo. Odpre se ti v neskončnost, če je misel
leteča, če je v večnosti.
Sanjajmo take misli, ki se raztezajo v večnost. Po teh mislih se
lahko gibljemo in zibljemo. Te misli postanejo kot žarki, kot mostovi od tu do tam. Enkrat se tako zverziraš, da nimaš težav pri preskoku. Vendar ne mislite, da se je meni enostavno vedno znova vreči
v neznano. To je tako, kot bi poletel z vrha skalne pečine v prepad,
kjer iz pečine štrlijo skale, čisto spodaj pa je morje, polno čeri. Že na
skalah bi se verjetno raztreščil, vsaj delno, in potem še na morskih
čereh. In tam nekje vmes, ko takole skočiš, se nekaj zgodi. Tam
vmes se spomniš nečesa izrednega. Nečesa takega, česar se pred
teboj ni spomnil še nihče. Tisti hip se nekaj odpre in vstopiš skozi
nekakšno lupo. Ta lupa je čuvar praga, ki je ponavadi smrt. Vsakič
je treba umreti. Tega nihče ne razume. In če je vaša smrt zelo dolgočasna, greste v smrt vsakič na isti način. Lahko pa tudi na zelo kreativnega, če je vaša smrt zelo kreativna. Smrt moraš vedno preslepiti,
vedno ji moraš dati nekaj novega. Vedno moraš biti boljši od nje.
Rekli mi bodo, da to ni nobeno tekmovanje. Vi, ki tekmujete, mi
ne govorite, da to ni tekmovanje. Ne potrebujem nasvetov od tistih,
ki v tem niso boljši od mene. Ne goljufajte toliko, povem vam, da to
ni dobro. Bog vse vidi, bog vse ve, greh se delati ne sme. Oči resnice
vas vedno zrejo. Zakaj se jih tako bojite? To je samo orel karme, ki
vas bo na koncu razcefral in vas pojedel kot zadnje drobtine. Takoj,
ko vas poje, vas hitro izpljune. Bedna reciklaža.
In zakaj bi tako sodili tiste, ki gredo mimo orla, če pa sploh ne
veste, da orel obstaja? Niti ne veste, kakšna hrana mu boste. Morali
bi se zgledovati po tistih, ki letijo mimo njega v večnost. Tiste bi
morali ceniti kot največje svetnike sveta, jim postavljati spomenike, jim uresničiti vsake sanje. Takrat šele bi na Zemlji dobili prave
ognjemete, takrat šele bi pele prave inštalacije. Takrat bi ploskali
otroci. Vse bi bilo tudi lepo in varno in nobenih teroristov naokrog.
Ne bi bilo ljudi, ki bi hodili po svetu z ljubosumjem, samopomembnostjo in izničevanjem vsega lepega.
Kaj pa je lepo? Kaj je moralno? Poglejte: če vidiš, potem vidiš,
kako je ta svet res popoln in lep. Ampak hkrati vidiš tudi, kako ga je
človek zmaličil. Kako je tudi samega sebe zmaličil. Vidiš ga lahko
popolnega in vidiš ga lahko takšnega, kakršen je. Odvisno od tega,
kam gledaš in od kod gledaš. To so samo perspektive. Ampak imeti
perspektivo pomeni potovati naokoli in vse različne svetove v resnici pogledati ter se tega hkrati tudi zavedati. Mojstrstvo, vam rečem.
Ne morete si zamisliti te risanke na Zemlji. Koliko različnih svetov obstaja! Zamisli si na primer, da ste v sobi, kjer imate okrog
sebe deset različnih risank. In ena je boljša od druge. Enostavno ne
moreš ugotoviti, katera je najboljša. Če si res dobro zverziran, potem se seliš od najboljših prizorov k najboljšim in k še boljšim in še
boljšim. In potuješ po najbolj norem toboganu v spejsi parku. Zakaj
drznim ne bi pustili njihovih sanj? Zakaj ne bi kdaj pa kdaj raje pogledali vase in videli, da so preprosto božansko lepe? Vaše oči so že
zdavnaj utrujene od grozot, v katere zrejo. Pravijo, da se v očeh vidi,
ali duša sije ali ne. Duša in življenje – to pa naj bi nekako sovpadalo,
ne? Ja, če se tukaj zavedaš tega, da duša obstaja in da si ti duša. Da
to v resnici veš. Da nisi tu samo beden lik, ki se imenuje Miranda
Rumina in ki ga lahko vsak opljuva in obrca.
V času, ko pišem knjigo, sem videla, da se državni uradniki nikoli ne opravičijo. Ko naredijo napako, mislijo, da je dobro, če so do
nas arogantni. V bistvu jim ponižno služimo. Vedno se jim uklonimo
in jim s tem dajemo veljavo. Vendar v našem svetu natanko vemo,
za kaj gre. Politika, na primer, je za nas nekaj zelo dolgočasnega,
razen če se v njej – tako ali drugače – pojavi kdo od naših, recimo
Clinton, Kofi Annan, Nelson Mandela ali Shri Chinmoy. Veliko jih
je, tudi manjših, ampak nekateri so učenci, drugi so mojstri. Carlos
Santana je mojster. Šaman, torej mojster drugega žarka, tako kot
Carlos Castaneda. Kot da tam nadaljuje javno življenje. Zanimivo
je opazovati mojstre pri delu. Tudi Sting je mojster, z malo napake.
Tisto s seksom in z izmenjavo partnerjev na zabavah. Jaz bi pa to
organizirala veliko bolje, Sting. Zrežirala bi varno predstavo, izbrala bi najboljše punce, veganke, tantrične učenke, lepotice – v resnici
lepe. V seksu se ne bi izmenjevala z naključnimi bejbami, ker nikoli
ne veš, kaj je skrito za popolno izdelano masko. Ampak več o tem v
poglavju O lepoti. Vstopili bi v svet, kjer ni brazgotin, kjer je še vse
227
228
čisto in sveže kot pri dojenčku, ki ima štiri mesece.
Pri naslednjem stavku bodo vsi vzrojili. Moja tantrična učiteljica
je imela štiri mesece, ko sem jo spoznala lani na Tajskem. Še vedno
sva v stiku, še vedno me uči, tudi sedaj, ko živi v Zürichu in včasih
malo bližje, v Avstriji. To je Shana. Taki, kot je ona, so čisti tantriki. Že spočeti so bili dokaj zavestno med dvema višje razvitima
dušama, ki sta nekje od daleč zaslišali klic duše. Včasih se takrat,
ko ženska zanosi, inkarnira tudi duša. To uspe le redkim. Delovati
morajo z izjemno namero. Blue Scout in Orange Scout v Carlosovi
veji sta menda spočeti na ta način. Carlos mi je v tisti vlogi v Omegi nakazal, da z Margo Anand ohranja stike. Rekel je, da je njena
knjiga dobra, da ji je celo pisal. Pokazal mi je, da je pot umetnosti
seksualne ekstaze prava pot za vse, ki se seksu ne nameravamo odpovedati, pa vseeno zaužiti največ, kar je tu možno in varno.
Seksualna ekstaza v ponorelem skomercializiranem svetu? Kjer
je na pogled vse kot v raju, ko se ženske ves čas smehljajo v kamero, ko reklamirajo svileno mleko za telo. In kaj vse delajo z lasmi v
reklamah za šampone! Vsakih nekaj mesecev je na vrsti nov šampon in tisti je takrat najboljši, z novo formulo. Kako to, zakaj? Zato,
ker gre za magijo znanosti, ki naokrog deli svoje nove preparate, in
oblikovalcev, ki jih dizajnirajo, in filmarjev, ki vse lepo posnamejo,
in piarovcev, ki novico obelodanijo. Oh, in seveda so tu še nagrade,
ki vse to nagradijo. Takšne in drugačne.
To ni pravilno urejen svet. Saj vendar vidite, da ne dobivajo nagrad tisti, ki si jih najbolj zaslužijo. Zelo redko se zgodi, da je na
Zemlji nagrajen resnično najboljši in najkreativnejši. Ampak Mozartove kroglice se pa dobro prodajajo. In tudi okusne so. Če bi
mojster le vedel, kako se bodo z njimi sladkali po njegovi grenki
realnosti. Bolj kot z glasbo ali skupaj z njo. Dolgo po tem, ko bo
iz nje izstopil. Nočem več slišati nobene glasbe, si je rekel. Prosim,
bog, nič več slišati! Ne želim več slišati te govorice. Dovolj je bilo,
to je za znoret, slišati vse božanske svetove in tolči revščino in izkusiti posmeh navadnih smrtnikov.
To je res za znoret, takole živeti. Ampak vidim, da se zdaj sploh
ne da živeti drugače. Ni zmernosti. Freddie Mercury je stalno v naši
ekipi. Ne vem, ali je zdaj že luškan inkarniran otroček ali je še na
poti navzdol. Nekako se mi zdi, da je na poti. Punce, pazite, Freddie
prihaja! Jaz poznam že inkarniranega Kurta Cobaina. O, koliko jih
že poznam na novo! Alice Bailey, Leonarda da Vincija, Michelangela, pa Mono Liso, uh, koliko jih že poznam! Poznam pravzaprav
najboljše. Tiste, ki jih najbolj častite, jaz že poznam. To se mi zdi res
dobro. In če jih ne poznam tukaj, jih srečam v sanjah, kjer se poznamo tako, kot se vi tukaj. Veste, to je privilegij peščice, da se takole
dogajamo v različnih realnostih, medtem ko se vi oklepate samo
svoje in nas potem sodite iz nje. Pa ste se vanjo sami stlačili in zaprli
ter si v njej postavili meje. In tudi sami jih držite skupaj.
Pravite, da danes moraliziram? Ne, to je samo poučevanje. Saj
sem čisto prijazna. Saj vas imam rada. Saj vas ne sodim. Samo malo
potrpite, no. Ne vzrojite takoj. V bistvu ste tako živčni in agresivni.
Pa nehajte že jesti meso, no! Potem se vse spremeni v telesu! Ponorela bi, če bi morala biti dalj časa ob telesih nekultiviranih mesojedcev, ki ne zmorejo amortizirati živalske vibracije. Drugače ne
morem.
Ravno včeraj mi je en frend povedal, da je vegetarijanec že od
otroštva. Pa je bil menda edini v družini – mislim, da edini – ali pa
je morda tudi sestra že vegetarijanka, ne spomnim se natanko. Sem
ga vprašala, od kdaj. Rekel je, da od takrat, ko je izvedel, kaj meso
je in od kod prihaja. To je bilo pri štirih letih in pol. Povedal je, da
ga je potem oče poskušal podkupovati s klobasami, da je tako izkazoval očetovsko ljubezen, in da mu je bilo včasih tudi težko, ker
mu je moral reči ne. Si lahko mislite, kakšno voljo je imel ta otrok?
Poznam tudi dve, ki sta od rojstva pljuvali meso iz ust. Tako
vztrajno, da so starši odnehali. Nista ga zmogli in sta vse življenje v
mesojedih družinah živeli brez mesa. To so res močni otroci. To so
res stare duše, novi ljudje novega časa. Tisti, ki so v resnici najbolj
moderni, niso pred vašimi očmi kot glavni zvezdniki. No, Spielberg, recimo, je moderen, ampak ne vem, koliko ljudi bi se strinjalo
z mano. To bi izpostavila kot njegovo prvo kvaliteto. Drugi bi pa
vse kaj drugega dali na začetek. Tudi prav, saj imamo lahko različna
mnenja. Jaz imam pač malo drugačnega, zaradi tega me ni treba soditi. Ni treba vohljati za mano. Kot kaki psi lezete. Šnjof, šnjof!
229
230
Ne vem, kako bodo zapisali te glasove, ko bodo delali transkripcijo. Me prav zanima ta sound. Pridni so bili tile fantje in punce. Na
koncu boste vse izvedeli. Na koncu bomo tudi mi vse izvedeli. Na
koncu bomo videli, ali je bilo sploh dobro, da smo pisali to knjigo,
kajti nas Kodeks klesti. Na svoji koži smo izkusili, da deluje. Vidimo, da je popoln sistem, ki izniči Matrico. Je možnost za vse, ki
jim je Matrica že vsaj malo odveč. V njej se sicer z lahkoto dobro
znajdejo, znajo ji tudi prisluhniti in znajo z njo vibrirati. Znajo se
celo veseliti v njej in se hkrati zavedati, da so v Matrici. To je že
kar mojstrstvo. In nekje na tej stopnji si človek reče: Vstopam v
Kodeks. In gre malo višje, pravzaprav gre na precej višji položaj.
Zamislite si najvišji možen položaj na svetu v svojem poklicu in se
namestite tja. No, tja greste potem in tam si svoje sanje kreirate po
svoje. V tistem svetu ste svobodni, ste boginja in bog. Šiva in Šakti
sta tam. In Šiva in Šakti sta tu.
Glejte nas, ko tu in tam plešemo svoje plese. Vedno več in vedno
bolje jih bomo. Seveda lahko gledate, ampak ne sodite nas, ker to
je naš gejm. Mi smo drugačni in to drugačnost izkoristite, kolikor le
znate. Kažemo vam tisto pot iz Matrice, ki je najlažja.
Če verjamete v natege, tudi to jemljite kot nateg. Drugače pa
odstranite masko natega in poglejte v resnico. Sem jo prej dobro
opisala. Ne morete me več poniževati, da sem drek, ušiv drek, da ne
obstajam. Ne morete se več delati pametne in klestiti z besedami in
mislimi po meni. Ne morete me več prebadati v sanjah, kjer edina
beseda ... ah, o tem pa kasneje.
231
232
Z
daj gremo pa molit. Ampak v našo cerkev. Katera pa je sploh
naša? Vseeno je, katero religijo furaš. Vsaka ti lahko pride prav.
Verjamem pa, da je budizem popoln. Ne vem, kakšen je hinduizem,
ali je čisto popoln ali so ga tudi kaj potvorili. Za krščanstvo vem, da
je potvorjeno.
Glejte, najbolj moram moliti takrat, ko najpomembnejši duhovniki zganjajo največje pornografske zgodbe na planetu. Tukaj, pred
našimi očmi. To ne more biti v redu, da moški živijo tako, kot živijo
– brez žensk, v celibatu. To ni noben raj, lepo vas prosim! Poglejte, kako kar bruha iz njihove podzavesti ob zdajšnjem medijskem
prodoru pornografije v vsako hišo. V takih primerih je treba začeti
moliti molitve, ki jih ni v molitvenikih, kakršne poznate.
Molim pa tudi, ko odnesem smeti in jih recikliram. Blagoslovim
vsak smetnjak. Za tiste smeti, ki ne grejo v reciklažo, pa odmolim še
kakšno posebno molitev. Ampak to je pri meni samo en stavek: Om
Namaha Shivaya. Odvisno pa je, kako to molitev povem. Notranje
jo izrečem in poslušam njen ritem. Takrat tudi vidim, kakšne vrste
je. Vsako molitev bi lahko tudi opisala, lahko bi jo celo napisala.
Ampak to bi bilo zame preveč konkretno, kajti moja molitev je abstraktna. Om Namaha Shivaya sicer za nekatere ne bi bila največja
abstrakcija. Za nekatere bi bil še Om preveč Om. Za nekatere bi bil
samo zvok, ki ga slišiš tam nekje zadaj, kako zuji. Je veter, posebna
melodija, ki prihaja iz nekega drugega sveta.
Treba je znati moliti, če hočeš v neznano in če želiš varno prihajati nazaj. Treba je znati moliti, če živiš v civilizaciji, ki je na določeni ravni tako kruta in tako pametna – to mislim v popolnoma
obratnem smislu. Rada bi vpeljala ironijo, pa mi gre težko.
Danes mi je frend rekel, naj pišem tako, da me bodo vsi razumeli. Vsi bodo to brali. So mi že obljubili – od prijateljev pa do
slaščičarjev, ki sem jih spoznala pred kratkim in s katerimi delamo
nov biznis. Že zdaj so hoteli malo brati. Jaz pa še ne morem. Preveč bi morala moliti zraven, če bi hotela knjigo brati zdaj. Sama
zase moram biti zdajle, ko končujemo Kodeks, čisto nepredvidljiva.
Zavedamo se jasne postavitve v času in prostoru. A kljub temu se
zdi, da to poletje traja neskončno dolgo, čeprav smo z vami šele
osmi teden, ideja o knjigi pa je nastala le dva tedna prej. Torej je od
rojstva ideje za knjigo minilo šele deset tednov, pa smo že v zadnji
petini knjige.
Kodeks je zelo natančen. Samo ne recite mi, da ni natančen. Zagovarjate iluzijo Matrice in mi govorite, da Kodeks ni natančen.
Matrica, ki je iluzija, je lahko natančna, resnica pa ne more biti?
Kdo to pravi? Kateri bog si drzne to trditi? Jaz si ne bi upala, še isti
hip bi se izničila, če bi mislila kaj takega. Samo sebe bi ubila, ne bi
zmogla takšne napetosti. No, je pa to, da se čisto izničiš, tudi dober
trening za v večnost.
Prosim samo za miren prostor pod soncem. Saj obnašati se znamo zdaj vsi, a ne? Tukaj znamo igrati vse igre, znamo biti zelo dolgočasni in znamo tudi fajn zatežit in bit prasci. Zdaj smo si to dovolili. Zakaj pa ne bi smeli biti nesramni? Zato, ker smo visoko razvita
duhovna bitja? Ne. Lahko bi si izbrali katerokoli igro, ampak vas ne
bomo mučili, ker se takih iger pač ne gremo. Vendar, kadar ste res
nemogoči, vam je treba pokazati: Glejte, ne se jebat! Mi znamo biti
ravno tako prasci. Za tistih dvajset odstotkov izmenjave zgradimo
tako vlogo, ki tu in tam nepredvidljivo poseže v prostor in ga transformira. Verjemite mi, tega si ljudje najmanj želijo. In ko to dobijo,
utihnejo, zbežijo, dajo rep med noge. In rečem jim še: A tega si pa
niste mislili? Tistemu zasliševalcu, o katerem sem pisala, sem rekla:
Ko se bodo združili vsi svetovi, bi vas rada videla, kako boste pred
velikani bežali v gozdove. Še kako potrebni vam bomo vsi tisti, ki
znamo govorice vilinskih, palčjih, škratovskih svetov. Vsi, ki se ne
bojimo zmajev in se upamo zliti z angeli.
Pred kratkim me je neka ženska izzvala. Pri cerkvi Marijinega
vnebovzetja. In njeno vnebovzetje prihaja te dni. Z Dalajem sva šla
včeraj tja, z avtom, na skrivaj pred množicami. Za nama pa tri ženske v avtu približno enake barve in velikosti. Tri generacije. Hotela
233
234
sem zaviti proti cerkvi, kajti parkirišče je bilo odprto, ker je bila
maša.
Sebe čutim kot globoko vernico, čeprav ne hodim k mašam.
Spoštujem pa vse maše sveta v vseh religijah in vse vrste ritualov,
ki gradijo svet na bolje, ki v resnici odzvanjajo v isti govorici, kot
jo slišimo v vetru.
Vsi prihajamo iz istega vira. Vsi smo nekako izpljunjeni sem.
Nobene veličastnosti ni v tem. Lezeš ven skozi nekakšen tunel in
nekakšno sluz nekam, kjer ti ne bo fajn. Dalaj Lama pravi nekako
tako: Že v materinem trebuhu sem trpel in se tega zavedal.
Na Zahodu pa poveličujemo rojstvo do onemoglosti, črprav je
le vstop v ponovno trpljenje. Oooh, kakšna romantika rojstva! No,
in takrat, ko se nekdo rodi, se končno premaknemo. To je premik,
veste? To je premik. Ampak tak premik se lahko nekaterim zgodi
vsak dan. Ogromnokrat in v različne smeri. Pa tega se ne da razumeti. Za to moraš biti zverziran, moraš biti nor, ohraniti moraš največjo možno domišljijo. Tako kreativen moraš biti, da sproti ukaniš
samega sebe. Tvoj um potuje nekje naokrog, tudi tukaj se že nekako
lagodno dogajaš, kakor si se naučil od ljudi. Fajn ti je in se čisto nič
ne izzoveš. In molitve žebraš, namesto da bi jih izgovarjal.
Jaz pa nočem hoditi v cerkev, pravijo nekateri. Saj ti ni treba,
moli svoje molitve! Ali pa pravijo: Jaz sem ateist. Daj no, raje verjemi v kaj! Lažje ti bo na svetu, če boš v kaj verjel. Pa si nariši svojega
boga, kakršnega hočeš. Naj bo mavričen, sivolas modrec, popoln
ata ali najboljši ljubimec. Ali pa ... kaj vem, kaj hočete. Lahko je
tudi ljubimka – saj imaš lahko boginjo, ni ti treba imeti boga. Saj
so vsi bogovi imeli poleg sebe še svoje nasprotje. Če je bila glavna
boginja, je imela zraven tudi boga. Če je bil bog, je imel prav tako
svojo drugo polovico. Kot jo imamo vsi.
Molimo, da se bomo srečali. Molimo. Pustimo navade vsaj za
hip. Upajmo si sanjati, upajmo si poleteti, upajmo si živeti vse, česar ne bi od nas pričakoval nihče. Upajmo si res leteti. Letimo, da
bomo videli, kako nam gre skupaj, kako vzletamo kot jate – včasih
obotavljajoče se kot piščančki ali ubogi ptički golički, včasih pa z
drznim letom kot galebi in čigre. S sredozemskim melosom ... Tak
let je nekaj res posebnega. Galeb v letu je tako spejsi, kot bi nekaj
kozmičnega letelo mimo. Ko bi človek znal tako poleteti! Neslišno,
popolno razpreti krila, varno leteti in varno pristajati. Ah, koliko se
moramo tukaj naučiti od ptic! One so res svetniki. Res so inkarnirani angeli. Učijo nas biti lahki, premagati tisto, kar nas tukaj najbolj
veže – gravitacijo. Učijo nas poleteti – na naših lastnih krilih! Ne na
krilih človeškega obupa. Tisto sploh niso krila, tisto je le pokvečen
avto najboljše znamke. No, pa včasih ima avto višjo vibracijo od
lastnika in je neskončnokrat bolj kozmik. Kot audi TT, ki mi je med
audiji najbolj všeč.
Včasih vam povem kako svojo intimnost. Potem me pa držite za
besedo ali mi privoščite kako lepo igračo. Joj, kako ste neradodarni!
Potem pa k svojemu bogu ponižno molite za svoje male, skromne sanje. Najprej darujte, potem boste lahko prejeli, potem se vam
bodo sanje razširile.
Ja, zdaj sem lažni guru, ki hoče nekaj zase. Pha! Tudi vi niste
tako nedolžni, ker mi prej tega niste privoščili. Kao, niste niti vedeli,
da obstajam. Še zdaj se znate pretvarjati, da sem nič. Da me ni. No,
saj me tudi ni. Ampak včasih pa sem in sem popolnoma in sem zelo
zelo!
Imam svojo suverenost, imam svoj bič. Ne uporabim ga rada,
ampak znam pokati z njim. Imam znanje, imam veščine, imam izurjenega dvojnika. Veliko sem se naučila iz filmov, ja, nekateri so
popolne stvaritve. Znanje je v njih. To temo sem že enkrat načela,
ampak res je včasih dobro, da ljudje ne vedo, koliko je kaj vredno.
V videoteki lahko lokalno pornografsko kaseto dobiš za isto ceno
kot vrhunski izdelek, ki pride na primer iz studiev Dreamworks
– skoraj vsi so dobri, vsak je izjemen dosežek vrhunskega timskega
dela, vsak prinaša nove informacije najširšim množicam.
Sanje bo treba odpreti. Treba bo začeti v resnici sanjati. Treba se
bo začeti učiti od najboljših. Poklonim se vsakemu tukaj na Zemlji,
ki ga vidim neobremenjeno leteti. Včasih srečam kakega angela, ki
je tako mil, miren, umirjen, tudi mogočen in seveda božansko lep.
Saj ne vem, ali pridejo sem začasno ali se znajo res tako ohranjati.
Prav tako včasih vidim tukaj boginje. V vseh podobah, tudi kot mla235
236
de punce in otroke. Otroke vidim kot princeske, kot majhne kraljične iz posameznih svetov v ženskih kraljestvih. Za to ni treba imeti
domišljije, za to moraš pridno delati, razumete? Moraš raziskovati.
Bolj natančno od znanstvenikov. Ne gre tako, češ, bom odprl knjigo in se bom to in to naučil. Ne da se tako, tam ni navodil, tam ni
Harryja Potterja, a razumete? Ni napitka za v večnost. Ni ga, ki bi
deloval. Zato ne poskušajte tako banalno spraševati po čarobnem
napoju, po večnem življenju.
Studenec mladosti iščete. Ampak to je večnost, nič drugega. Tu
tega ne potrebuješ, kajti na Zemlji se vsaka stvar postara. Pogledaš skalo in veš. Ali pa ti znanstveniki povejo, koliko je stara. Na
internetu najdeš vse podatke, vsa imena, tam je popisan ves svet.
Popisani so tudi skoraj vsi prebivalci. Obstaja praktično neizmeren kup dokumentacije o tem, kaj življenje je. Ampak z dokumentiranjem izničuješ bistvo. Vidite, zato je treba moliti. Ko vse jasno
vidiš, moraš moliti posebne molitve, da se ne zaženeš v ljudi in jih
ne začneš klofutati in da jih ne treščiš na gobec. Greš se izučit določenih veščin in potem lahko delaš same štale. In to bi si nekateri
zaslužili. Tako kot v Matrici obvladata Neo in Trinity, ko se borita
proti množici napadalcev. Ampak Matrica mi taka, kot je, ni všeč.
Preveč črna je. Zdaj hočem protiutež. Zagotovo pa njiju ne bi pustila v Matrici, seveda ne. Onadva že pripadata Kodeksu, onadva sta
Kodeks. Samo malo so se zmotili. Spet so zamenjali pola. In vsako
stvar skomercializirajo, zbanalizirajo, vsako sporočilo znajo pokvariti. Kajti sporočilo od zgoraj ni bilo podano tako. Če gledamo
dejstva tam, kjer je Matrica nastala, vidimo, da so bili napotki ekipi
drugačni. V bistvu Kodeksa ne bi bilo, če ne bi bilo Matrice. Ne bi
ga bilo treba ustvarjati. Tako pa – zdaj smo se dobro naučili, kaj to
je. Zdaj vse vemo, ne? Zdaj vemo, kako vstopajo v nas in kako nas
potem hočejo mučiti. Vedno z največjim trudom preživimo v množici groznih pošasti.
No, potem sem tistim ženskam, ki se pred Marijino cerkvijo niso
hotele odmakniti in so me z avtom potiskale naprej, rekla, naj začnejo malo moliti, deset očenašev in zdravamarij, ko se nesramno
obnašajo na svetem prostoru. Povedala sem jim še, da ravno pišem
knjigo in da jih bom dala vanjo. Ena mi je opletala s tem, da je to
moja projekcija, moja refleksija. In o tem sem v Lidiji pisala prva v
Sloveniji – o tem, kako pomembno je, da se ti vse vrne, v kakšni obliki se ti vrne in kaj so refleksije. Mislila sem si, evo, bebci se bodo
naučili, da bodo vedeli: to, kar vidim zunaj, je samo moje ogledalo.
Ne, naučili so se manipulirati z refleksijo, ne pa jo uporabiti kot
tehniko za izničevanje svojega ega. Ampak glejte, jaz svojih špeglov ne razbijam, jaz jih lepo zloščim. Najprej jih matiram, peskam
z angeli, in jih potem loščim. In od časa do časa je treba odmoliti
globoko molitev, ko čistiš lastno stranišče z dizajnirano metlico za
čiščenje dreka.
Danes sem se spustila zelo nizko, da lahko sedaj letim zgoraj z
vami. Treba je iti navzdol, treba je biti ponižen. Da preživiš, je treba
skloniti glavo, treba je igrati igro, ki jo hočejo od tebe. Ampak veš,
da si se za to prostovoljno odločil, veš, da si si to skreiral sam, veš,
da to ni plod naključnih banalnosti v tvojem življenju. Vidite, to
je že kar bojevniški duh. Pa bojevnik ni, kakor vidite vi, nekakšen
majhen bebček. Dajte no mir! To je velik, dva metra visok bojevnik,
ki obvlada vse veščine in ima strašno moč. Kot tisti roboti, ki jih
prikazujejo v filmih. Takšen bi bil, ampak ne želite si ga ob sebi, da
vas klati. Ne želite si tega tako zelo, res ne. To je taka moč, da si raje
ne želite združevanja s svetom, od koder prihaja. Ampak ta svet je
vse popolnoma prevzel. Moč je ljudi oplazila. Dokončno. Money,
power, sex mantrajo. Mislim, OK, ampak Babaji je rekel: Truth,
Simplicity, Love.
Nekateri mislijo, da če ti manjka nečesa, moraš moliti ene molitve, če ti manjka česa drugega, pa druge. Kakor da ne obstaja ena
univerzalna molitev! Tega ne morem razumeti. Smo nesposobni narediti univerzalno molitev? Smo nesposobni začeti moliti na novo?
Kot da ne bi še nič vedeli o molitvi!
Če bi začeli tisto univerzalno molitev z O bog, bi bilo to malo
trapasto. Zdaj namreč vemo: bog si ti, bog sem jaz, bog je vsak, ki
se pride na ta svet poklonit samemu sebi na tem nivoju. Na svojem
prestolu sediš in sam sebi se klanjaš. Ja, in vmes se dogaja še nekaj.
In tisto, kar se vmes dogaja, so začetna vrata v razsvetljenje. To sedaj morate razumeti, če ste se prebili do sem po vrsti, po poglavjih.
237
238
Če berete kar tako, mešano ali malo vmes, pa morate biti zelo talentirani, da me zdajle resnično slišite. Tisti dobite še več točk.
Ocenite nas tako, kot je treba. Če je bilo najprej od ena do pet v
osnovni šoli in smo potem prišli do deset na faksu, nam morate zdaj
dati ocene vsaj do sto. A razumete? Vse je šlo naprej. Raziskovalci
duha so delali vsak na svojem področju. Tu imajo take izkušnje, ki
bi jih civilizacija ne imela še naslednjih dva tisoč let, če bi jih ne
dobila v žilo tako hitro, direktno od njih. Oni so tukaj geniji, veste?
Že res, da so nekateri videti nekoliko čudni, so malo skrivenčeni ali
kaj podobnega. Načini pojavljanja v materiji so pač različni. Ampak ponižnost je v vseh. Nekateri imajo lahko vse ali pa vsakega
po malo. Odvisno, koliko imajo notranje energije. Včasih bi bil kar
malo ljubosumen. Ampak ko gledaš svoje brate in sestre, jih moraš
vendar podpirati. Zato so tam, zato se imenujejo bratje in sestre. Ne
tisti, ki delujejo v kontro, tisti niso bratje in sestre. Samo tisti, ki sodelujejo, ki rastejo skupaj, ki se imajo radi, ki si odpuščajo – samo
tisti so lahko bratje in sestre.
Pospravite malo za rodbinskimi knjigami, vejami, uroki. Pospravite malo za vudujem. To je bedno. To so uroki, to niso molitve. Kajti molitev je vzvišena, molitev ravna božansko, mogočno,
lepo. Dviguje, vse dviguje. In ne samo enega, ki bi ga postavila
na vrh in rekla: Ta je pravi, in bi potem vsi ploskali samo enemu.
Ne, objektivnost, prosim! Na Zemlji so bitja, ki so ta trenutek tako
mogočna in tako popolna! Zakaj ne bi uprli oči vanje? Zakaj jih ne
bi znali slišati na novo, če jih že dobro poznamo? Zakaj nam zdaj
ne bi povedali novih zgodb? Zakaj se mora šov odvijati vedno na
isto foro?
Madonna poskuša nemogoče. Dokler se šov odvija tako, da imamo publiko in oder, toliko časa bo isto. Treba je spremeniti pozicijo.
Treba se je projicirati bolj drzno, v kozmos, na piramide. Treba je
izkoristiti medije, narediti planetarno psihodramo. Zavest je treba
razširiti skozi enkratne dogodke, ki jih gleda ves svet. Pa ne samo
izbor za miss sveta, prosim! Pojdimo se še kaj novega. Molim za
to, da bi se sprejelo kakšno res izzivalno tekmovanje, pri katerem
bi drugi svet direktno kapljal v prvega, in to bi bilo tako lepo, kot če
vidiš Sai Babo materializirati. Z roko potegne po zraku in nekaj se
pojavi pred tabo, nekaj se zmaterializira. Ne glede na formo. In vse
je v dobro človeštva. In potem se obriše, kot da nevtralizira energijo,
ko iz sebe ustvarja nekakšen prah. Materializira vibuthi, poseben
fin prah, ki zame diši po jasminu. Če si ga daš na katerokoli obolelo
mesto na telesu, se pozdraviš. Moraš pa tudi verjeti v to, zakaj vera
te bo ozdravila.
On pravi, da je vseeno, katere religije si, in da je vseeno, kateremu svetniku slediš. Ampak sledi enemu. Če si nagnjen bolj k
budizmu, bodi budist. Če si nagnjen bolj k šamanizmu, bodi šaman.
Mojstri so tu in tam. Če si nagnjen k ponižnemu krščanskemu geniju, ki se bo kmalu rokoval z Jezusom, tudi prav.
Zakaj je treba biti ponižen? Ne moreš kar tako na sestanek z
Jezusom in se rokovati z njim. To je treba malo bolje razumeti. To
ni tam, to je tukaj. Raj na Zemlji – za to je treba moliti. Za raj na
Zemlji. Naj se zgodi Njegova volja, ko moramo iti čez ruševine, požare, eksplozije – čez vse, kar se danes dogaja po svetu.
Pa ne bi bilo treba, veste? Je pa bilo v vseh napovedih. Ampak
res ne bi bilo treba. Najsvetejši znamo menda spremeniti tok stvari v
hipu. To bi lahko naredili, če bi vsi mi – vsi tisti, ki beremo Kodeks,
ki ga že poznamo – zdajle zavestno vedeli, kako se lahko hitro povežemo v popolno omrežje. In vsi tisti, ki so ga ustvarjali z nami in
ki ga bodo spoznali kasneje, in vsi, ki ga ne bodo nikoli brali, ga pa
živijo – tudi tisti so bili ves čas tukaj. Vsi, ki zdaj berete Kodeks, ste
bili zraven, ko se je ustvarjal. Res, prava gneča, cele aleje, razumete,
jate ljudi. S tem se moram soočiti. Gledati moram v realnost, ki ni
samo moja domišljija, je moja realnost – tako pač je! Ali hočete
sem, ko nas gledate? Jaz ne morem priti dol in vam reči, tako pač je,
verjemite mi. Kaj me briga, ali verjamete ali ne, vam pravim. Vi se
pojdite svoje igrice, jaz se grem pa svoje. To je moj prostor, tukaj je
moje gledališče, to je moja predstava. Domišljijska, če hočte.
Zafnana, če čte. Lažna, če želite.
Mora bit mal slenga. Kok je dolgočasn, če se morš skoz neki
ozirat na besede! Sej noben ne govori tko, kt piše, al pa piše tko, kt
govori. Ga ni. Pa zakaj je treba tko pazit na to slovnico?
Odmolimo že zadnje molitve, zaključimo že z neskončnimi pra239
240
vili. Dovolimo si že vendar malo več svobode in kreativnosti tukaj.
Če bi Shakespeare takole ustvarjal angleščino ... Zdaj pa ubogi ljudje štejejo, koliko besed je uporabil. Ustvaril. Iz njega so bruhale, lile
so naokrog, kot iskre so švigale in še vedno letijo, letijo ... Saj tega
ne moremo razumeti. To je mojstrstvo. To so naši! Jeee, juhu! To je
klapa. Največji žur je, ko se srečamo. Živjo stari, živjo stara, kako
kej ti zdej? Fajn. A, OK!
Mi se spoznamo. Takoj vemo, kdo je kdo. Začnemo se spominjati. Recimo, spomnila sem se enega Stingovega preteklega življenja. Ganilo me je. Neki pesnik me je tako ganil, več ne smem povedati. Njegovo poezijo sem znala na pamet in sem jo tudi recitirala,
ko smo imeli improviziran literarni večer. Tako kreativni smo bili že
v osnovni šoli pri slovenščini. Lahko si kar vstopil v performans, ki
ga je zastavila učiteljica ob smrti tega pesnika. Niso vedeli, da zna
kdo na pamet kaj njegovega. Jaz pa sem znala že pet, šest, sedem
pesmi. Šla sem na oder in jih odrecitirala. Kasneje sem dojela, da
sem svojega dragega brata Stinga že prej občudovala, in takrat sem
ga prepoznala. Potem sva se srečala v sanjah in se močno objela.
Kar solze so lile od sreče. In vse sva vedela.
Zdaj se hočem srečati z vsemi. Dovolj imam tišine. Sanje znam
slišati, znam doneti v njih in tudi one donijo zame. Menda je zdaj tukaj na Zemlji vse, ves žur. Torej se moramo zdaj zadogajati tukaj.
Berite Kodeks, kupite ga, bodite pošteni. In pazite, veste? Znanje je tukaj. Ampak če kdo knjige noče kupiti ali si je sposoditi na
korekten način ... No, tega ne priporočam.
Američani, hmm ... Pravite, da so kmetje, ampak knjige pa kupujejo. Evropejec gleda na Američana tako, kot da je res samo farmar. In včasih ima tudi prav. Vsi so nekako enaki, enako izgledajo.
Če pa že ne, so to Brad Pitt, Keanu Reeves, Orlando Bloom in vsi
drugi lepotci. Vsi so vodniki vesoljske ladje. Nekateri so že mojstri,
drugi pa so še v izmojstritvi. Malo poglejte, no, saj to znate videti
tudi vi. Saj smo vam toliko pokazali! Hkrati se lahko sprehajam čez
vse zgodbe in ne recite mi, da premalo poznam naše delo. Ne recite
mi tega.
Povedala sem že, da se mi je v tem času oglasil Bill Clinton,
ko se mi je zahvalil za Angelske kartice. To mi je bilo res v čast. In
spoznala sem Štefko Kučan, nekdanjo prvo damo. To pa je sanjalka
številka ena, poklon. Odprla je dve moji razstavi. Srečanja z njo
so izjemna. Nikoli si ne bi mislila, da lahko nekdo v tem svetu res
postane prva dama. Pokazala mi je tudi, kaj je morala za to plačati.
Hudo. Kot da se na tem planetu res ne da spoznavati sebe drugače,
kot da se skozi trpljenje vračamo k sebi. Pa ni treba, da je tako. Vsi
bi si lahko privoščili malo več veselja, saj je zdravje vijolične barve. Več se resnično veselite. Ne nasmihajte se stvarem, ki se vam
zdijo nezanimive in čisto nič smešne. Povejte resnico, ampak lepo,
ljubeznivo. Če ne bi bila ljubezniva, bi videli, kaj bi potem brali! Iz
besed bi letele topovske krogle, puščice ... Zdajle so tam. Zato, da
jih vidite. Da vidite, da je mogoče ustvariti vse. Pa ne recite, da se
grem črno magijo. Pokažem vam samo, da je vseeno, kako vidiš
svet, in da jaz tega ne sodim.
Ko so mojstra Koot Hoomija pri nekem kanaliziranju vprašali,
ali je od belih ali od črnih, je odgovoril: Ja.
Kako lahko nekdo enost doživi iz dvojnosti? Ali mi znate to razložiti? In kdo sodi enost, če ne dvojnost? Enost sama ne potrebuje
sodbe o sami sebi. Če si jo hoče skreirati, si pa jo. Vse je mogoče.
Če se naučiš od bebcev bebavosti, lahko to parkrat ponoviš. Zakaj
potem nekatere sodite, češ, ti si bil pa prej boljši, bolj prijazen, ti pa
si bila luškana in dobra, zdaj si pa zmaj, lisica ... Hja, samo pokažem
ti, koliko sem se naučila od živalskega ali človeškega sveta. In to
znam lepo odigrati.
Ooo, dosti sem morala moliti v tem času, ko se je delal Kodeks!
Najprej je moj tip za eno noč skočil v smrt. Gledala sem, kako se
tam razbija po čereh. Pa ni bilo tako kot takrat, ko se odprejo vrata
– govorim o tistem, na kar sem vas prej malo spomnila: da od nekod
poznate najbolj intimno prehajanje iz enega sveta v drugega.
Pogorišče. Nič čustev. Pa pa, adijo. Temen je ta svet, čuden je.
Smrdi. Pa en skesanec hodi po njem. Sam je in nekaj jih še leži
na morišču. Nekateri so še živi in se stegujejo po pomoč. Krastavi,
mrtvi, samo še malo živi. To so astralci nižjega ranga, ki še malo
potrebujejo energijo in zato ubogega človeka spravijo navzdol, v
depresijo, in ga potem žrejo.
241
242
Ljudje, bodite raje veseli! Kajti če si vesel, te ne dosežejo, ker
greš lahko hitro gor. Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih
nog, če mu kdo nastavi zanko, ga užene v kozji rog. Jaz pa pojdem
in zasejem ... In tako dalje. No, spomnite se že! V vseh jezikih se
spomnite te pesmice, saj jo poznajo vse kulture. Vsaka jo poje malček na svoj način. V Sloveniji na prav lep.
Štefka, res hvala za vrhunske sanjske izlete. V zlatem svetu med
triglavskimi vršaci si me učila, kako naj se na Zemlji izpilim in postanem še boljša. Če bi ti pripravljala kraljice ali princese vsega sveta na njihovo vlogo, bi jim lahko delila prav korektne nasvete o tem,
kako se je treba obnašati. Takšnega razumevanja nisem pričakovala
od nikogar. Tako mogočnega znanja Zemlje še nisem slišala in tudi
v tako visokih sanjah še nisem letela, razen z mojstricami letenja, s
tistimi, o katerih sem govorila prej. Ampak to, da je ob meni tukaj
in v taki vlogi – to je bilo pa presenečenje. To je največ, kar lahko
na Zemlji dosežeš. Ko je odhajala, me je povabila v predsedniške
prostore. Prinesla sem ji vazo s peskanimi angeli, štirje so bili na
sredini vaze, razporejeni v obliki križa, pa je rekla: Eden je Miranda,
eden je Dalaj, eden je Štefka ... Potem pa je čakala in čakala. Pa sem
ji rekla: Eden je pa Milan. Tako hvaležna je bila, da sem rekla, da
je tudi on z nami, kadar se odloči spustiti skrbi in odleteti z nami.
Drugače sem ga vedno videla kot palčka, njo pa kot čisto zemeljsko
kraljico.
Res se lahko reče, da za vsakim moškim stoji ženska. Pri njej je
to absolutno res. Sedaj je že tretja generacija tako lepa. Tudi hčerka
in vnuk. Res je lepo videti, da se na Zemlji rodi toliko lepega hkrati,
na kupu. In da obrodi toliko modrosti.
Midve sva se zelo zabavali. Ona ima tam čisto zlate lase. Pod
Triglavom sva bili in potem sem ji skuhala kavo v bosanski džezvi. Zelo lepa je bila. Pravo kavo sem torej kuhala nekje nad oblaki in ji jo potem ponudila. Gledali sva navzdol, kjer so moški rili
po zemlji kot krti. Imeli so nekakšne sani, ki so rile po zemlji in
padale navznoter in navzven in vse se je lomilo. Videti je bilo kot
njiva, ampak čisto nespametno razrita. Kot da uhaja vsa prana. To
se lahko zelo dobro vidi spomladi. Pa še tako smrdi, da ne rečem,
po čem. Tako je, če živiš v taki predalpski deželici. Toda ona ni taka.
Čeprav ogromno ve o slovenstvu, ne deluje slovensko. Ona deluje
planetarno. Če bi jaz izbirala predsednico sveta, ne vem, kateri bi
dala prednost, Hillary ali Štefki. Ne vem, mogoče je kje še kakšna
druga. Gandhijeva noče biti predsednica, pa smo ji vsi svetovali, naj
bo. Pa je rekla ne. Tudi v sanjah nas je prosila, naj ji pomagamo pri
razvezi z Indijo. Težko je pomagati nekomu, ki te prosi za razvezo
od nečesa, kar bi svet spreminjalo na bolje.
Ja, tukaj bi morale biti glavne ženske. Saj vemo, da so bile
vedno, samo vedno so stale za moškim. Cherchez la femme. Vsepovsod poiščite žensko, fantje. In punce. Vedno boste na koncu našli žensko. Iz nje smo vsi prišli, ona nas je donosila in rodila. Ona
je končna gospodarica. To pa je najtežje priznati, če si v moškem
telesu. Ali sedaj veste, zakaj sem ženska? Sicer moram prenašati
menstruacijo, ampak s časom se naučiš, da je čisto blaga in kratka.
Florinda pravi, da jo lahko tudi ukineš, če hočeš. In da za to ni treba
ne vem koliko časa delati tantričnih dihalnih vaj. To urediš samo z
namero. Vprašanje na to temo sem postavila v Omegi. Pol Američanov se je glupo smejalo, češ, kaj je pa ta vprašala, joj, kaj se zgodi
z menstruacijo v čarovniškem svetu, v bistvu v magičnem svetu.
Ker tam je sorcerer vidovnjak, čarobnjak, ne pa mag, wizard, nekak
pokvečen čarovniček. Ne, ni to. Aaah, tako sita sem že ponavljanja
vedno istih razlik! To me sploh ne veseli.
Glejte, natanko je treba vedeti, kaj je kaj. To ugotoviš tako, da
toliko časa iščeš, da najdeš. Da najdeš odgovor. In potem naj ti ga
potrdijo še sanje. Ali pa naj se odgovor manifestira še tukaj, če se je
prej pojavil v sanjah. Dva dokaza potrebujemo: enega tam, drugega tukaj. Pravijo, da morajo ženske vsako izkustvo doživeti trikrat.
Hmm ...
Zdaj moram ves čas ponavljati same neumnosti. In to moram
delati dostojno ter biti pri tem res zelo ponižna. Samo sebe moram
vsake toliko časa oklofutati. Tako kot Keanu sam sebe nadira na
snemanjih. Gre malo stran, tako je povedal v intervjuju, in si kar zapove, zaukaže, se nadere, na glas govori sam s sabo. Če pride v zadnjo fazo, se tudi malo pretepe. Ne ravno sadomazohistično, ampak
243
244
tako, zdravo. V telo si da impulz, češ, premakni se že! Premakni to
meso, naj zašteka! Tako si namero utrjuje v telo.
On je izjemno inteligenten. Njega si najbolj želim spoznati. V
sanjah sva se spoznavala. V različnih svetovih popolnoma različno.
Zdaj me res zanima, kako se bom z njim spoznala tukaj. Zadnjič mi
prijateljica pravi, a veš, da si mi ponoči v sanjah predstavila Keanuja Reevesa. Sedeli smo za mizo v neki restavraciji, ne vem pa, ali je
bil tisto zraven Dalaj ali ne.
Nikoli se ni vedelo, ali je tale moj partner zraven ali ni. Vedno
je bilo treba verjeti, da mogoče pa bo. Ampak – mogoče pa ne bo.
Najraje vidim, da vsak sam pove, ali hoče naprej ali noče. Ali se
hočeš še naprej valjati v svojem poželenju, ali hočeš še naprej preklinjati najsvetejše v sebi, ali hočeš svoja najvišja čustva še prodajati za užitek, ki ne traja dolgo. Kaj vem, ali je sploh res užitek v
nori strasti, ki se sproža ob telesu, ki je pred par dnevi ali celo pred
par urami uživalo koko. Ne vem, kaj to pomeni. Z mojega vidika
je huda perverznost, če si ob tolikšnem znanju dovoliš takšno ponižanje. Seksati brez kondoma in nič vedeti o partnerki, s katero se
predajaš v surovi strasti eno noč. Pred njim je vzela kontracepcijsko tableto. Zapomnite si, nenavadno je, če ženska jemlje tablete, a
nima stalnega partnerja. Pa tudi, če ga ima, tablete so vedno sumljive. Delujejo ravno obratno od Lune in naravnega ciklusa. Vem, da
grejo ta trenutek vsi ginekologi s tistimi pincetami in drugimi orodji
proti meni. Ne ne, oprostite, odstranite stetoskope, jaz tega ne potrebujem. Hvala. Imam prijateljico ginekologinjo, in če je kaj narobe,
za informacije vedno vprašam njo, ko si sama postavljam diagnozo.
Ni se pokazalo, da bi bila medicinska diagnoza zame prava. Tudi
zdravila ne.
Moliti je treba tudi, ko te nekdo zastruplja v prepričanju, da ti
dela dobro. Ko je prepričan, da je tukaj najvišji možni bog, ki pove
diagnozo in potem predpiše recept. Ampak – ne moreš biti bog,
če tako malo veš. Spremenite si že malo svojega boga, no! On je
neskončno mogočen in pameten in lep in darežljiv in ... frajer je,
ne more biti staromoden. Kako bi bil bog lahko staromoden? Saj
mora pasat v ta svet, mora bit sodoben. Za ene je lahko duhoven, za
druge pa je lahko spaceman. Vsak ga vidi po svoje, kajti z vsakim
komunicira na najpopolnejši način. Uglašen je z vsemi, pozna vse
frekvence, saj vendar vse frekvence izhajajo iz njega! Tukaj smo v
Njegovem imenu. Po tem svetu hodimo in nosimo Njegovo podobo. No, pardon! Tukaj po Zemlji se spotikamo, čuden ples plešemo,
drug drugega velikokrat celo sovražimo in se onemogočamo.
Črni niso imeli veliko dela. Samo drugega proti drugemu so
nas postavili. Izkoristili so naš perfekcionistični nagon, ki smo se
ga navlekli tu na Zemlji. Z nekakšno novo tekmovalnostjo smo se
preizkušali, oni pa so si privoščljivo meli roke: He he he. Prav. OK.
Ampak dajmo zdaj še mi njim kako zagosti. Naredimo še mi kaj.
Nekaj po naše. Kao, boste že videli, ne izzivat, ne izzivat, prosimo.
Res ne. Mi smo res miroljubni, ampak za dvajset odstotkov odstopanja smo se pa zmenili. Zaenkrat, ker je tak čas. Procent bo padal.
Upamo, da bo prišel na ničlo. Upamo, da bomo tukaj krilati angeli,
tako kot čigre na nebu.
Angeli so tukaj, ni jih treba iskati v cerkvah. Poleg tega so tam
naslikani v nekem svetu, ki ni od tukaj. In podobo imajo takšno,
kakršno smo si zamišljali takrat. Zdaj si zamislimo kako bolj spejsi,
pa bo malo drugače. Če želite kaj bolj organskega, pa imejte organskost. Kar hočete – od perutničk in luškanih majhnih debelih angelčkov do tistih najbolj veličastnih podob, ob katerih zastane dih
in ob katerih veš, da niso samo reklama za šampon. Ker se cenim.
Razumete? Ker se v resnici cenim, si dovolim videti v najsvetejše in
najmogočnejše lepote. Si dovolim utihniti ob množici besed. Spregledati. In zreti v mogočnost velikega duha.
Tukaj je to, ne tam. Tukaj hodi On med nami. Ne bojmo se donenja Njegovih stopinj. Kako pa naj bi bilo, ko pride kralj kraljev?
Kako naj bi bilo?
Poglejte, tukaj je lahko kralj vsak, ki premore toliko in toliko
milijonov dolarjev, ima največje jahte, največja letala, največje
avtomobile, najboljše bejbe, najdražji nakit. Prej jih ustoličijo kot
missice za vse priložnosti, kot manekenke, fotomodele. Da potem
vejo, kdo je kdo v ponorelem cirkusu. Oh ja ... Salman Rushdie je
po vsej verjetnosti dobil za nagrado lepotico, ki mi je res všeč. Zdi
se, da si vedno nagrajen za vse, in upam na največjo nagrado za
prizadevnost.
245
246
Anč me je tolažila, ker sem šla takoj v celostno transformacijo.
Rekla je: Veš kaj, samo boljše te čaka; jaz sem zelo hvaležna svojemu prejšnjemu tipu, ki me je pustil, čeprav je bilo malo težko in
sem malo jokala. Ni se več spomnila, kakšen živčni zlom je imela.
Še sreča, da je pozabila, dilitala, izničila negativ. Rekla je, da ne bi
imela tega, kar ima zdaj. Da ji je preteklost omogočila sedanjost.
Torej, če v odnosu ne narediš generalne napake, greš samo na boljše
delovno mesto. Tudi s čustvi in s seksom in z drugim, kar ti veliko
pomeni. Samo na boljše greš. Tudi neki prijatelj mi je rekel: Poglej,
Miranda, to je nov začetek, veseli se novega začetka.
Hmm. Še vedno pa mi niso verjeli, da pišem Kodeks kot nekaj
takega, na kar bomo lahko vsi ponosni. Da bomo končno dojeli,
kako moramo stati, kako delovati med sabo. Da nam bo končno
prišlo vsem hkrati. Tako nekako izgleda prihod Kralja. Tako, kot da
vsem hkrati pride. Vendar ne na tisto perverzno foro, ampak na tisto
mogočno, popolno, tantrično.
Vedno je treba moliti. Vedno. Pravijo tudi, da je dobro, če se
osredotočaš na vdih in izdih. In če ti gre malo težje, pač samo dihaš.
Če se solziš, pustiš, da solzice tečejo. Če ti je hkrati lepo in grozno
in si hkrati žalosten in srečen, pustiš, da tudi ti občutki tečejo. Glejte,
to so natančna navodila. Tako kot na letalu, ko dobite navodila, kaj
narediti, če začnete padati. Kadarkoli je kak avion strmoglavil, je bil
tam On. Za tiste nedolžne, ki so edini vedeli, za kaj gre. Nekateri
tako, drugi drugače. Za nesrečo ni kriv On. Krivo je Podzemlje.
Titani spodaj, tisti so se zbudili! Ni bilo prav, da so izstopili iz podzemlja. Tako kot pri Herkulesu. Izgleda tako kot velika prevara, če
razumete.
Pa ni prevara. Nostradamus je vse to videl. Vendar je povedal, da
ne ve, kako se bo končalo. Da bi glede na svoje izkušnje rekel, da bi
se človek ob vseh eksplozijah, ob vseh ognjih, ob vseh katastrofah,
ob vsem, kar vidi, moral izničiti. Vendar je nekje, nekje daleč stran,
videl, da so se rešili, da so našli izhod.
Ganilo me je, ko sem zgodbo videla v filmu. Res se mi je zdelo
dobro prikazano. Genialno. Lahko sem šla v tisti čas in preverila,
kako dobro so odigrali in kakšna je resnica. In moram reči, da je
bilo res veličastno, kako so znali v filmu preteklost udejanjiti. Ni
važno, ali so besede čisto iste ali ne. Pomemben je namen, ki stoji
za njimi, pomembne so sanje, ki se hkrati odprejo, kar je Nostradamus zabeležil v kolektivni spomin civilizacije. Njegova napoved je
zelo pomembna in natančna, vse se je udejanjilo tako, kot je videl.
Ampak trpel je tudi. Genij, ki trpi.
Izhod, vidite, ta izhod je tu. Izhod je to, da rečeš: Jaz sem samo,
kar sem, in nič več, kar nisem. Jaz sem samo svoje lastno bistvo, ki
je vedno in povsod ljubezen, kajti ljubezen je življenje. In če želimo
živeti, imamo tukaj nalogo vzljubiti vsako svoje malo opravilo, vsako svojo dolžnost, vsakega prijatelja, sorodnika, celo sovražnika.
Za to, da se naučiš ljubiti sovražnika, obstajajo posebne molitve.
Ves čas moraš biti na bojni preži, hkrati pa moraš biti veličastno
darežljiv z božanskimi čustvi. Kajti sovražniki so samo tisti, ki so
se pozabili.
Glejte, tu bi bil potem čisti raj. Vendar – saj veste, da tako ni
v nobeni pravljici. Nekaj se srečno konča samo za nekatere. Eni
imajo d best žur, na druge pa se kar pozabi. Tako je, a veste? Ni
takoj happy end kar za vse. Eni morajo še malo delati. Obstajajo pa
možnosti, da bi bil. Naredimo že vendar nekaj! Zmolimo že kakšno molitev Očetu. Menda ga bomo prepoznali v vseh jezikih in ga
videli v vseh podobah. Ali pa v eni sami. Lahko da so to pravljice
in da ga bomo videli samo nekateri, kar je pravzaprav čisto vseeno,
jaz moram samo povedati. Moje mnenje tukaj ni pomembno. Če se
sama sebi zdim nora, imam tudi pravico, da se tako počutim. Če pa
želim, da se to odstrani, se bo izničilo.
Ko delam Kodeks, imam posebno zaščito. Čeprav me izzivajo
vsi po vrsti. O, uhuhu, gospa koka je napadla! Sita me je bila. Videla
sem, da sta bila kokain in heroin ustvarjena skupaj, pod isto magijsko formulo, pod istim urokom. Kasneje sta se pa razcepila, kot brat
in sestra. Starejši brat in mlajša sestra, ki imata med sabo perverzen
zvodniški odnos. Baz Luhrmann bi to dobro videl in slikovito prikazal v kakšnem prav dobrem filmu, to bi bilo fajn. Vendar tako, kot je
zdaj – to ni prijazno. Ni dobro za oči, ni fajn gledati v take svetove.
247
248
Kot v filmu The Traffic. Ni lepo ždeti in bdeti v njih. Tam je tako
temačno in hladno, jekleno.
No, po tem, ko se je on zlil z žensko na koki in je seveda seksal
kot velik frajer tudi z mano, sem imela slab okus po jeklenem. Kot
po kovini, mešani z nekako sintetiko. Tudi po pet litrov vode sem
spila, da bi se prečistila. Videla sem, da je to res najhujše, kar te lahko doleti. Energetski prenos direktno v žile. Bad! Če si tako občutljiv, se te dotakne, kot bi ti delali kemoterapijo. Tako to čutim jaz.
Pravijo mi, da si bom opomogla. Pravijo, da mi to ni več potrebno. Tokrat jih bom poslušala, vse svoje brate in sestre tukaj. Zdaj
moram poslušati vse. Če bom ravnala po svoje, naj pa sama sebi
pripišem. Mogoče se bom imela celo bolje, če bom zmolila kakšno
novo, posebno molitev. Če se bom prepustila starim, pa je bolje, da
sem tukaj z vami in da vam sledim, kadar ste v ospredju, in vi meni,
kadar sem jaz. Saj nas je več. Kar je fajn. Zdaj veš, da nisi sam.
Ampak spomnim se, kako sama sem bila. Kako ni bilo nikjer nič,
potem pa samo tu in tam kakšen prostovoljnež. In ni še bilo te mogočne naklonjenosti, za začetek samo tista mala, za katero potem
rečeš, da je bilo otroško prijateljstvo. Edini prijatelj, ki te je štekal.
Edini, ki te je v resnici štekal. Pa še skrivati sta se morala pred drugimi, drugače so padale čudne pripombe.
Kako so nas hoteli razcepiti, kadar smo se našli! Prav potrudili
so se, da bi naša prijateljstva omajali. Zamajali do konca, izničili,
nas scvrli skupaj na žerjavici. Imeli smo svoje govorice, šifre, znake, ki jih niso mogli razumeti. Hlepeli so po tem. Ampak po moje
smo sami krivi za to poželenje. Mislim, da smo jim ga ustvarili, ko
smo se pustili podrobno opazovati. Ampak kaj, ko pa si staršev nisi
mogel izbrati ... No, izbral si jih že sam, ampak njihovih pogledov
si ne bi sam izbral. Ne vseh. Nekateri znajo gledati najčisteje, drugi
pa znajo biti do svojih otrok prav perverzni. Hmm, zmolite še kaj
v ta namen.
Dalaj Lama pravi, da je akcija veliko pomembnejša od molitve.
Skratka – karma yoga is the best. Treba je delati, ne samo razmišljati. Takrat, ko imaš čas za razmislek, zagrabi lopato, sadi rože, obrezuj grmičke, skratka, premikaj telo, ker to veliko bolj zaleže kot
sedeti in se delati, da meditiraš, pa samo podiš svoje misli naokoli. S
tem najprej dokažeš, da se želiš resnično spremeniti, in poleg tega z
gibanjem namero vtiskaš v telo. Saj veš, da te sončni žarki najlepše
obarvajo, če hodiš naokrog po soncu, ne pa, če vsak dan samo ležiš
na plaži. Ali celo ležiš v solariju. To res povzroča raka, še posebej skupaj z raznimi depilacijskimi zadevami in podobnim. To sem
ugotovila, zoprno je.
Ker ima Zemlja načet ozonski ščit, si ga načnemo še mi, da smo
taki kot ona. Tako zelo se po moje kljub vsemu ni treba identificirati
z njo. Ona ima namreč tudi svojo večno modrost, ki nas uči o nasprotnem. Res se je treba manj sončiti, ker umetni zaščitni faktorji
ne pomagajo kaj dosti. Ščite načenjajo tudi oni. Kajti čeprav kožo
ščitijo pred zunanjimi vplivi, ji škodujejo s kemijo, ki sega v globino. Sonce se odbije, kemija pa vstopa. In kakšen je rezultat? Slab.
Le če se ustvari naravni faktor, kot na primer v kakavovem maslu
ali oljčnem olju, samo to je zdravo. Če ni naraven, potem tako ali
tako deluje dvojno, se izničuje in ima stranske učinke. Kot vsa kemija.
Pustimo vsakomur, da moli po svoje. Kar za nekoga najbolj deluje, je zanj tudi najbolje. In če si lahko samo v abstraktnem svetu,
kjer ni niti misli niti besed niti slik, kjer slišiš samo zvok, ki zuji, je
lahko tudi to molitev.
Ooommm.
249
o 250
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
251
252
U
gotovili smo, da smo že prej zajadrali v užitek. Da smo užitek
in molitev že prav dobro premešali. Tako menda prideš do tantričnega užitka, edinega, ki te tukaj ohranja in ti pomaga rasti. Lama
Shenphen je zadnjič rekel, da je tantra najbolj strma in najnevarnejša pot. Na tej poti je toliko čeri in toliko ovir in tako je drzna, da
moraš imeti zelo dobre učitelje.
Verjamem, da se je tu treba zgledovati po svetnikih. Po čistih
dušah, po otrocih. Shana je tista, ki mi lahko ta užitek pokaže v najčistejši obliki, ko grgra in uživa in doživlja nekakšne notranje orgazme. In to tudi pokaže. Nadčutna je v svojem teleščku. Mala boginja,
mali angel, mešanka med Indijo in Evropo. Zelo dobra mešanica,
na nekaterih nivojih posvečena, na drugih pa je tudi nekaj karme in
problemov. Take duše delujejo zelo hitro. Od četrtega do sedmega
meseca sem bila z njo in predelali sva nekako tri četrtine njenega
življenja. Dovajala sem ji vse tisto, za kar sem videla, da v okolju
kasneje na ta način ne bo dobila. Od nje sem se poslovila, ampak
ves čas ohranjam stik in tudi sanjam jo še. Verjamem, da se bova še
videli. Nisem si pa mislila, da je v mojem življenju tako pomembna,
kot vidim sedaj.
Potem pa je tu Ana. To so pa že enaindvajsetletniki, ali kakšno
leto mlajši ali starejši. Ti so pa genialci! Ti pa obvladajo! Oni so prava pot in prava drža in njih moram poslušati, da vem, kakšni so novi
odnosi v sodobnem svetu. Zavzemajo se za izjemno ljubezen. Ne
morejo si zamisliti, da bi bili s kakim starcem ali s kakim otrokom.
Prav tako mora biti: nekaj let mora biti starejši, ampak ne veliko,
bolj vrstnik. Nekateri to malo raztegnejo, nekateri pa pravijo, da
sploh ni važno. Imaš različne tipe. Eni so klasiki, drugi pankerji ...
Ah, saj ne, različni stili obstajajo. Tu ne moremo potegniti meja.
Od njih se učim, ker nimajo takšnega poželenja, kakršnega vidim pri svoji generaciji in tudi pri tridesetletnikih. Vidim, da nekaj
dejansko ne funkcionira. Živim v deželi, kjer je na najvišjih možnih
položajih toliko gejev, da se res ne čudim, da je toliko žensk – ki so
res izjemne, vsaka na svojem področju – nepotešenih in da so tako
jezne na moški svet, da švigajo strele, da so sedaj čez vse poletje
toče, potresi in vsi zli duhovi prišli na plano in udrihali po naravi in
človeku.
Glejte: če je vse v redu, potem so ženske potešene, in če so ženske srečne, potem je letina dobra. Nekoč, ko je bil neki moj prijatelj
na gobah, je gledal v stekleno kroglo, ki sem jo takrat ustvarila, in
je v njej nekaj razkrival. Pa skulptur nisem ustvarjala zato, da bi
se v njih videlo prihodnost, da bi jih gledali kot čarovniške krogle.
Ne, namen je bil, da lahko v njih vidiš magičnost. Igro in pravljico.
In če je prihodnost nekoga takšna pravljica, pa naj se imenuje tudi
čarobna krogla, skozi katero se lahko vidi v prihodnost. Pa saj prihodnost je tukaj. Takrat, ko gledaš vanjo, si tam. Potem ne more
biti tam, ampak je tu. In takrat je moj prijatelj prišel do generalne
ugotovitve, ko je zrl v tisto kroglo. Nič ni govoril, le en stavek je tu
in tam ponavljal: Važno, da so punce zadovoljne. V njem je bilo vse
izkustvo, vse vedenje. Ob srečnih puncah in ženskah je svet urejen,
izpolnjen, rojen na novo.
Nadčutni so ti svetovi in malo stvari na Zemlji doseže kaj takega,
ta nektar. Recimo, zelo dober seks, ki te napoji v vseh dimenzijah in
te pelje naokrog v različne svetove, kjer se učiš o opojnih dišavah in
enkratnih telesih ter doživljaš nekakšno skupno ekstazo. To bi ljudje
označili za množične orgije, ampak ni tako. Gre samo za zlitje, za
odnos, za držo tistih, ki so temu naklonjeni, ki se imenujejo tantriki.
Tantrika spoznaš, ker tako časti telo. Tudi če ni popolno. Tantrik zna
častiti nepopolnost. Zna odpuščati nepopolnim. Zna presnavljati nepopolnost. Biti tantrik ne pomeni seksati v nedogled z najboljšimi
bejbami in biti njihov edini car. Ne, to pomeni svoje znanje hitro
predati vsem popolnim moškim in vsem tistim, ki želijo to doseči,
da bodo tudi oni znali osrečiti svoja dekleta.
Menda so sedaj vsi za monogamijo, tudi Prince. Jaz lepo sledim
in pravim: Dajmo, porazdelimo že ta naboj med nami, tako kot je
treba! Ženske in moški, maternica in – vemo, kaj. To je treba urediti.
Kemija tu ne bo naredila nič. Medicina s tabletami – nič, stranski
253
254
učinek je, da intuicija ne deluje. Ampak ženska intuicija mora delovati in stati ob strani moški analizi, moškemu razumu, moški akciji,
in mora vse to podpreti. Vendar je res težko stati ob strani in podpirati spake, ki včasih prilomastijo iz pokvečenega moškega sveta.
Moško poželenje je res grozovita pošast, ki jo rinejo pred sabo,
da vse naokrog žre in požira. Če gre mimo vas tak moški, del vas
kar odnese s sabo. Potem ga moraš lepo opomniti, hej, nekaj si odnesel. Nazaj, prosim. Videla sem, da si odnesel. – Kua? Jest? ... Jest
nč ... – Ne delaj se glupega! Dobro vejo, za kaj gre, samo takoj
najdejo milijon izgovorov, da ti povejo, da se brigaj samo zase. Pa
rečem: Saj se brigam zase! Mene nazaj, ne tebe! Jaz hočem nazaj
samo sebe. Tam, kjer sem se pozabila, tja se grem poiskat. Grem in
se primem in se odnesem. In malo potujem in malo delam. To je
zame tako, kot da si na fitnesu in treniraš mišice – moraš se ukvarjati s tem, moraš trenirati v drugem svetu. Ali pa tako, kot da se
učiš matematiko, poštevanko, logiko. To je pač treba delati. Pa to
ni nekaj romantično navdahnjenega. Razen če imaš kake zanimive
zgodbe in se vračaš vanje ter se začneš ponovno vezati nanje in
ustvarjati nove iluzorne svetove. In potem rečeš: Aaa, kako uživam
ob rekapitulaciji.
Včasih izgleda, kot da so vsi najboljši časi že minili. Kot da smo
takrat odigrali že vse igre in da je sedaj najbolje, da si tukaj najdemo najprimernejšega partnerja in se res učimo drug od drugega.
Da nadgradimo svoje znanje in zadostimo potrebam telesa, ki nekje non stop greši in se nekaj časa predaja orgijam pod šifro tantre.
Potem pa si mora odpuščati in biti nekaj časa v duhovni tišini in v
celibatu. Ampak niti pod razno ni vse tantra. Orgije, pornografija,
lažnost v odnosih, neljubezen – pri tem ne moremo govoriti o tantri.
Izmenjava je samo tam, kjer je pot srca. Vsemu drugemu nekateri
rečejo črna tantra. Jaz pa rečem tantra samo nečemu, kar je vzvišeno, nečemu, kar je nad in kar seveda hkrati mogočno stoji tukaj. Uči,
neguje, spoštuje, daruje. Žrtvuje, če želite. Ne tako, trapasto, ampak
z odpovedjo razvadam in poželenjem. Nekateri se v celoti odpovejo
seksu in so blaženi. Taki so gotovo že razsvetljeni. Njihov nasmešek
je blažen, imajo blage oči. Ne gre za to, da so naštudirali, kako biti
ves čas miren, ali da so naštudirali gestikulacijo in tuje besede, tuje
jezike, tuje molitve. Ne. Vse to prihaja od znotraj navzven in seva in
neguje in zdravi. In odkriva nove vzroke starega trpljenja.
Tukaj se da izkoristiti dosti energije za pozitivno. Lahko se res
predaš iskanju najboljših možnih poti za razrešitev celote. Ne za
razrešitev svojega osebnega problema. Kajti tantra nikoli ne pomeni
ti, osebno, individualno. Vedno pomeni nekaj povezanega, stkanega
v zgodbo. In ta zgodba ne more biti banalna, ne more imeti klasičnih
zakonitosti, kot so rodbinske iniciacije. To bi pomenilo le vzdrževati
stare okostenele odnose, ki jih družina velikokrat zagovarja in utrjuje, če ji kdo stopi na žulj. Zakaj pa bi potem potrebovali še tantrične
skupine? Čeprav, te skupine – to je mal mim. Ampak OK, to je nekakšna vmesna pot, da se sploh najdeš. In ko se najdeš, si tam.
Ljubezen menda največ šteje. In užitek ob ljubezni, pravijo, je
najmogočnejši. Tam, kjer sta dva v ljubezni, imata vse potrebne ščite. Tam bo tudi On. V vsakem primeru. Kajti: Kjer sta dva ali trije
zbrani v mojem imenu, tam sem tudi jaz. To so Njegove besede.
Veliko si upam v užitku. Mene so zaradi tega vsi sodili. In ne
bom vam postregla s podrobnostmi. Poglejte, moje sanje so odprte.
Lahko vstopate v moj spomin, ker sem ga tukaj pustila zato, da se
učite. Nekateri bi rekli, da se hvalim, drugi bi rekli, da sem perverzna, tretji bi rekli, da sem neodgovorna, četrti bi rekli, da imam
hčerko in da naj se obnašam primerno, peti bi rekli, da to sploh ni
mogoče. V glavnem, vsi bi me sodili, vsak na svoj način. Zakaj bi to
naredila zdajle, pred vami? Kaj naj vam namignem več kot to?
Vse sem realizirala, kar mi je rojilo po glavi, in vedela sem, da
hočem to sprobat. In to na clean. Varno je bilo. Vsi smo dišali in
dehteli v ekstazi. Telesa so bila stoodstotno zdrava in vsi smo se
imeli res radi in do vseh lahko še vedno čutim ljubezen. In če me
sedaj kaj mika, se v tistem tudi udejanjim. Najraje imam vrtnice
in metulje in čmrlje in skoznje lezem v nadčutne vilinske svetove. Tipam, voham, okušam in sem tam in sem vse skupaj. In ko je
vilinske norčije dovolj, se napotim eno nadstropje više v neskončno
tišino resničnega doma, kjer smo vsi svetloba in popoln užitek. Pa
ptice so mi dobre tantrične prijateljice. Ko letim z njimi po nebu, se
imam res veličastno.
255
256
Vem, da je seks največja droga sveta. Ampak je vedno v spremstvu še kake druge droge, vsaj alkohola in energetskih napitkov. To
so sedaj že odkrili. Vse ženske revije pišejo o tem. Ampak kaj narediti, kako ne pasti v močvirje poželenja? Kako ohraniti zdravo strast
in ne podleči, kako varno zvoziti? Težko je to. Zagotovo je najtežja
pot ohranjanja energije tista, ki seks vključuje, zato je tako strma,
tako nevarna. Ne priporočam je vsem, tega ne bi mogla priporočati
nasploh. Mislim, da si morate res priti na jasno, za kaj gre.
Najlepše je potem živeti normalno družinsko življenje in ga živeti korektno. Ljudje, ki so med seboj v družini vzpostavili pozitivna čustva, so zelo lepi in se imajo zares radi. Vem, kaj pomeni dobra
družina, in znam ceniti njihovo pomoč in podporo drug drugemu.
Pa ne lažno podporo, ampak tisto resnično, pravo. Verjamem, da
obstajajo prave, popolne družine. Ne poznam jih veliko, ker smo šli
predaleč. Predaleč smo šli, ko smo si pomagali piliti detajle in smo
videli vse svoje nepopolnosti. Nekako smo se potem drug drugemu
malo zagnusili, zasitili smo se drug z drugim in to moramo očistiti.
Zaradi tega, ker bi drug drugega morali videti kot najlepšega, najpopolnejšega, najbolj takega, kot smo tam, kjer nimamo zemeljskega
telesa.
Oh, videla sem jo v sanjah in njena sapa je smrdela. Hudo je
to, tako dobro sanjati in potem vse to živeti. Malo sem utrujena in
včasih sem kar žalostna. Tega prej nisem poznala. Preden je v moje
življenje vstopil on, tega ni bilo. Prej ni bilo negativnih čustev. Tu
in tam sem kdaj eksplodirala, še kaj je prilezlo iz mene na dan kot
kak gnojen mozolj. Tudi jaz sem se prodala za užitek, ko nisem dala
prednosti ljubezni in sem se zamazala skozi njegovo telo, kajti moje
telo je bilo prej navajeno le najvišjih frekvenc. Poznalo se mi je, da
živim navadno človeško življenje, zato o sebi ne bi rekla, da sem
kakšen popoln biser. Prihajajo turi, prihajajo kraste. Vendar mislim,
da sem na dobri poti nazaj do sebe.
Vsi se imamo možnost vrniti domov. Vsi imamo možnost stopiti
nazaj pred Očeta, se pokloniti in reči: Oče, glej, ker si tako moder,
si že vnaprej vedel, da ga bom tu in tam malo polomil, da bom tu in
tam pozabil nate; na to, kako si velikodušen, kako si popoln, kako
me učiš o varnosti, pa vendar z mano igraš najbolj drzno igro; za-
želel sem si nesmislov človeškega sveta, polastil sem se jih, pozabil
sem na to, kaj si, pozabil sem na to, kaj sem; pozabil sem se in spozabil sem se. Takrat ti je verjetno odpuščeno.
Kadar sem res tako molila, takrat mi je bilo tako ... kar odpadalo
je od mene, kar luščilo se je. Lahko bi rekla, da sem potem vedno
prišla v popoln užitek, v nekakšno postorgazmično stanje, ko se imaš
res zelo fajn, ko si popolnoma odprt, ko se krasno doživiš in nisi izčrpan. Nisi sit drugega, ker nista bila v boju. Nista se bojevala, nista
skakala drug po drugem tako, da bi izgledalo kot na kakem bojnem
polju, kot v ringu. To ni ring. To je veličastna postelja. Včasih se jih
v njej znajde tudi več. Včasih se stvari malo premešajo, vendar ne
perverzno. Tu ne deluje pornografska logika. To je samo srečanje na
naš način. Pa saj tega smo se vendar tukaj naučili! Mogoče pa smo
prišli prav po to! Mogoče smo se prišli naučit ravno tega, kako se
tu lahko spajamo na tak način, da lahko to počnemo v neskončnost.
Pa za to ne potrebujemo škodljivih sintetičnih afrodiziakov. Za to
ne potrebujemo trdih drog. Raje imamo žuborenje čistih studencev.
Tam, kjer so še. Globine morja, zelene reke, sočnost in bogastvo
vseh barv in okusov, tekstur, oblik in oblin.
Zakaj pa ne? Saj je vse na dlani in se samo ponuja. Pogledam,
kaj ima na trgu zelo visoko ceno in kaj se ponuja. Potem rečem:
Poglej, jaz imam pa tole. In odprem roko, v kateri so nekakšne prepoznavne skice o tem, kaj ponujam v zamenjavo. To niso nikakršne
perverznosti. To pomeni pojesti marelico ali zbasati si v usta figo in
cmokati in grgrati in presti od užitka. To ni težko, a ne? Ampak ne
tega igrati, mnjam, mnjam, aaa, eee, ooo ... Ne, ne glumit užitka.
Če užitek glumiš, ti spolzi. Postaneš navadna igralka, ki ima vedno
kalup igralke. Vedno slišiš igralko skoznjo. Ustvarila je lik igralke
in se imenuje igralka.
Pozabi na to, no! Resnično se sprosti! Vidim, kako gre vse v
to smer, kako so sedaj vsi sproščeni, kako vsi žurajo in kako vsi
fenomenalno seksajo. Meni je to zabavno gledati, in kadar vidim
zraven kreativnost in lepoto, sem zelo zelo vesela. Kar zraven bi
šla. Tako kot majhni mucki, mijav, poigrajmo se še mi malo tukaj.
No, in tu bi nekateri spet imeli možnost za perverzne predstave.
Saj veste, vsako stvar lahko vidiš tako ali drugače. Tukaj je vendar
257
258
očitno, kaj je kaj. Pravi užitek nadgrajuje in vse pozitivno utrdi. Ne
pride do tega, da je moški ves izžet in ženska napojena, prepojena.
Tudi ne pride do nasprotnega, da je moški ves potešen in zadovoljen
zasmrči, ženska pa ostane praznih rok in bi želela tisto noč slišati še
veliko zgodb.
Blue je rekel, da ne moreš ženske nikoli zadovoljiti, da moški
tega ni sposoben. Jaz pa sem razumela tako: kjer res obstajata predanost in mogočna ljubezen, takšna, da se tega zavedata oba, tam
je to mogoče. V takem odnosu pride do popolne zadovoljitve, tudi
če se na drugih nivojih izmenjuješ z drugimi. Pravi tip zate je tisti,
ki ti najbolj paše v seksu, ki ti najbolje izgleda, ki ga najraje vohaš,
se ga najraje dotikaš. Če ni najbolj pameten, ima pa še kakšnega pametnega prijatelja. Če ni najbolj zabaven, se pač s kom drugim bolj
nasmejiš. Pri tem naj bi ne bil nihče ljubosumen, ker se ima vsakdo
možnost učiti od drugega. In za to menda gre. Če bi bili vsi čisto
enaki, bi nas že odneslo stran od tod. Potem ne bi bilo več nobenega
naboja, ne bi bilo več razlik. Ne bi bilo več vprašanja, kaj naj se tukaj sploh še gremo, kaj naj si še zamislimo. Gre za to, da si uresničiš
vse. Prepovedane svetove je treba odpreti. Varno je treba odpreti
ventile prepovedanih užitkov in jih prepeljati v kako varno svetišče.
In treba je izčistiti telesa. Drugače ne gre. Zdrav duh v zdravem telesu. Zdrav seks v zdravem telesu. Mojster za seksi zadeve me je zadnjič, ko sem listala po starih zapiskih, spomnil na vajo za čiščenje
vzorcev na spolnem nivoju in seveda s tem na zdravljenje bolezni,
ki so z njimi povezane. Jezik zavihaš nazaj in ga pritisneš na nebo
in tako vztrajaš kakih dvajset minut. Slina oz. tekočina, ki se pri tem
materializira, pomaga pri čiščenju manjših napak na seksualnem
nivoju. Deluje, predvsem pa deluje tudi kot naravni afrodiziak. Vse
svoje res nosimo s sabo. Smo najpopolnejša lekarna v enem. Da o
zdravljenju z lastnim urinom niti ne izgubljam besed. Poglejte v
priročnike z alternativno medicino. Se splača, ker se manj plača v
vseh pogledih. Saj veste, ni stranskih učinkov.
In res ni treba igrati popolnosti telesa. Pomembneje je, da znamo
v njem uživati. To mi otroci vedno lepo pokažejo. Oni ne vejo, kaj
je to suh in debel, nimajo še modnega ideala. Saj ga tudi mi spreminjamo, zakaj pa naj bi ga potem imel otrok? Otrok gleda v energijo.
Sicer vidi obleko te in te barve, vidi kroj, vidi način, kako je bila
ustvarjena. Ampak za tem stoji že neka zgodba. Včasih je prav dolgočasna in greš kar na hitro mimo.
Shana je znala priklicati vile, da so priletele k njej in se je potem
igrala z njimi. Zelo sva se smejali. V hammocku sva uživali. Čutila
sem, kako uživa. Njeno telo je resnično uživalo – najbolj od vsega,
kar sem kdaj imela ob sebi. Tako zelo, da ti je nerodno, da bi užitek
želel obvarovati, da bi ostal tak, kot je, da bi pustil, naj diha tako ves
čas, da se ne bi zožil, da se ne bi pokvaril. Ampak saj veste, vsak
ima svojo pot. In na koncu koncev se vsi nekje srečamo in skupno
orgazmiramo. To bo velik kozmični žur. In zgodil se bo na Zemlji
in to bo zagotovo največji orgazem človeštva. Verjetno bo pristal v
Guinnessovi knjigi rekordov.
Pa nič ne bomo prej trenirali, ker se tega ne da natrenirati. To
je treba zaužiti počasi. Pa ne tako, kot da imaš časa še sto petdeset
naslednjih življenj, ampak tako, da veš, da je tole zadnje; da veš, da
si zadnjič tukaj, kjer okušaš; da si zadnjič tukaj, kjer čutiš; in da si
zadnjič tukaj, kjer seksaš tako, da drgneš sluznico in se premikaš v
vodne svetove drugega.
Hja, vode tam, kamor nas nese namera, pač ni. Vodo si lahko
odnesemo s sabo kot arhetip. To je naš zemeljski prah, to so naša
čustva. Tudi čustev ni v kozmosu, ni zemeljske romantike. Tu me
nekateri že skoraj nič več ne razumete, vem. Ampak glejte, zgodba
je samo za nekatere. A to zdaj lahko razumete? Tem moram sporočiti to, drugim drugo. Nekateri potem nekaterih stvari ne slišite.
Ampak vmes dobite odgovore. Ni praznine, ni toliko tišine, samo
not je bolj malo. Tam jih je pa veliko.
Učimo se od najpopolnejših energij, od najpopolnejših bitij. In
prenašajmo to sladkobo drug drugemu. Čisto kot nektar, ki ga kolibri pije iz hibiskusovega cveta.
Taka, kot je Luna, ki me gleda navzdol – taka bi morala biti ves
čas. Tako čista. Tako jasna. In takih barv. In ko so moški tu stokali,
kako božanske so punce, sem jim rekla: Jaz pa nimam teh težav, ker
vedno vidim najlepšo. Ona tam gori je najlepša. Ko bo katera njej
popolnoma podobna, takrat bom začela častiti lepoto na Zemlji.
259
260
Užitek je povezan s čistostjo. Takega užitka ne moreš doseči z
nečistočo, ne moreš priti do njega na trdih drogah. Ne da se ga posiliti, izsiliti, iztrgati iz telesa, ukrasti. Pozabite na trike! Doživeti
čisti užitek pomeni res se dvigniti nad vse, se zliti v popolnosti, brez
kakršnekoli obsodbe, brez kakršnihkoli klasičnih pravic drug do
drugega.
V popolni svobodi se to zgodi. In tam se rojevajo najčistejše sanje. In potem kapljajo kot potne kapljice po nas in nas grejejo in nas
hladijo. Kakor kdaj. Menda so to naši diamanti, ki padajo navzdol.
Kot solze jih tkemo.
Zemljo si bom zagotovo zapomnila po prekrasnih reklamah za
vodo.
Uživajte!
261
262
L
epota je menda v očeh opazovalca. In res sem dobila največje
komplimente o lepoti ravno od tistih, ki so bili lepi. Navzven in
navznoter. Navznoter in navzven.
Mislim, da je lepota obsedenost zdajšnje civilizacije in da takšni civilizaciji ni nobene pomoči več, dokler se tako obsedeno peha
za nečim, kar je tako ali tako minljivo. Zato tudi velikokrat slišim
kakšne neprimerne opazke glede kakšnega telesa, tudi mojega, seveda. In vidim, koliko čustvene energije gre v nič zato, ker se ljudje
sekirajo zaradi tega, kako izgledajo. Ker mislijo ... Kaj vem, kaj
sploh mislijo! Da bodo potem doživljale enost, če bodo imele na
primer popravljen nos, povečane joške ali izsesana stegna. V bistvu
– ja, enost bo povečana, ampak samo enost z bolečino, ki se bo med
kirurškim posegom sprožala v telesu. In v njem spala še kar nekaj
časa, zelo dolgo pravzaprav.
Če je smrt res moja največja prijateljica in svetovalka, potem si
lahko sebe zelo hitro zamislim tudi kremirano. Na koncu ostanejo
samo še zobje. In to je vse, kar ostane od lepote, od telesa. In moji
zobje so mi še zmerom v čast. Tako da tisti, ki sodite, najprej poglejte
v zobe, potem pa si predstavljajte, da vse drugo izgine, prah si in v
prah se povrneš. In če blaznite za smrtjo, za ničem, in če ste obsedeni z njo, je to res vaša stvar.
Kot sem že omenila, so v zvezi z mano delali rituale, da bi čim
več moje lepote, kreativnosti in mojih sanj nasploh izginilo nekje
v njihovih mošnjičkih in polnilo njihove rove. In jim pomagalo pri
kreaciji njihovih mask. In res, po moje se da vse ukrasti, vse se da
za nekaj časa speljati na stranski tir, v slepo ulico. Dokler ne pride
čas, ko se vse vrne nazaj na svoje mesto. Tako, kot je menda tudi
prav. Ker se cenim.
Neki znan umetnik, ki je prišel lani na mojo razstavo, ki jo je odprla takrat že bivša prva dama Slovenije, me je videl takšno, kakr-
šna sem takrat bila. Baročna, v belem, ampak znotraj tega sem bila
to jaz in on je videl mene, ker je kar dober videc. In ko sva hodila
navzdol po stopnicah na dvorišče, kjer je bila inštalacija iz okroglih
belih sveč, me je gledal in zaprepadeno rekel: Pa poslušaj, kako je
to možno, da ti nič ne daš na to, kako izgledaš? Ob takšnem vprašanju bi bila lahko začudena, ampak vedela sem, za kaj gre. On je pač
v tisti skupini, kjer počnejo take stvari, obnavljajo take rituale. Pa
ne samo za fizično telo, tudi za moje finančno stanje so skrbeli – in
to na vseh nivojih, od ministrstva za kulturo in raznih umetniških
institucij do managerskih sedežev in politikov – povsod so se vmešali. In sem mu v smehu rekla: Ja a misliš, da se jest identificiram s
telesom? A ti mogoče se? Bil je namreč že precej zavaljen. Ko sem
ga poznala v mladosti, pa je bil zelo lep fant. Zasanjan pesnik. Bil je
res v šoku, ker tisto, kar so nameravali, ni delovalo.
Duh je živ. Veje skozi hišo, ki se ji reče telo. Lahko se udejanji za
tistega, ki vidi natanko tako, kot je. Če pa bi se jaz ob svojem telesu
zaskrbela, bi se videlo tudi kaj drugega. In tako so me fotografirali
iz prvega sveta, da so lahko potem uredniki revij z velikim veseljem
objavljali »lepe« fotke. Zdaj pa bom spet imela svoj press material.
In naj bo jasno, že tukaj, znotraj Kodeksa, da prepovedujem uporabo vseh drugih slik, ki so nastale ob drugih priložnostih, ne pa za
Kodeks in o Kodeksu. Na internetu imate moje fotke in tam imate
tudi številko bančnega računa. Če hočete, plačujte, če ne, si pa pišite minus kje drugje. Jaz pa plus. In vse, kar mislite narediti v zvezi
s Kodeksom, bom preverila, ali mi je res izziv delati z vami, se iti to
igro, da imam potem lepe fotke v reviji. Ker to menda toliko šteje. In
nič ne bom popravljala na svoji faci. Oziroma lahko bom popravila
vse, kar bom hotela, samo ne tako, kot to dela lepotna kirurgija.
Zadnje dni sem lepo sanjala. V nekih spejsi salonih sem bila z
ekipo žensk. Ves čas sem nekaj zamujala. Tam je bilo deset točk, po
katerih smo se pedenale in lepšale. In si šel lepo po vrsti. Še svojih
podatkov nisem vpisala, ko so bile druge že pri drugi ali tretji vaji.
One so v tem bolj zverzirane. Potem mi je ena priskočila na pomoč
in vse vpisovala in jaz sem z voskom na čelu hodila okrog, tam pa
so bila že neka druga mazila in kreme.
263
264
V bistvu te tako popravijo. Malo greš na vesoljsko ladjo in te
predelajo, da nisi več kot kak prašič, ki je prilezel iz vuduja. Da si
spet malo bolj sebi podoben. In pridejo tudi tiste ta lepe kolegice.
Linda je vedno z menoj. Potem pa vsi skupaj zapojemo: Naomi Naomi Naomi ... Kao najpopolnejši kalup vesoljske ladje. Ja, in lotosi
se odpirajo in vse dehti in diši. In vstopaš v kozmični nektar in se kot
Venera na novo rojevaš. Ja seveda, kaj pa! Če bi bila taka v času
Botticellija, bi bila ravno prava; če bi živela v času baroka, bi bila
presuha; če bi živela tam nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja,
bi rekli, da sem diva; če bi bilo to v sedemdesetih, bi rekli, hmm, s
tole ne bo nič. V osemdesetih ... ha ha ... tam bi pa stala na kakem
odru in kričala: Punk is alive in briga me, kako izgledam, jebe se mi
za vaše lepotne ideale! God shave the queen!
No, tako sem pa v letu 2004 in bliža se promocija knjige. In bolje,
da čim večkrat hodim v take sanje, kot sem šla danes. To so bile pa
res izjemne sanje. Tiste prejšnje so zelo dolgo trajale, na tele sem se
pa najbrž dolgo pripravljala, ampak zelo dobro se spominjam samo
enega kadra. Hodila sem po mehki zemlji, nič preveč se ni vdirala.
Mehka je bila, taka, kakršno kupiš za presajanje rož, ampak malček
bolj vlažna. Rahlo sem se vdirala. Kar naenkrat pa – bilo je še malo
temno – se odženem in skočim na glavo, kot bi skočila v bazen, in
začnem plavati v nekakšnem črnem fangu. Gosto je bilo, res gosto
blato, in se je razpiralo pred mano. In potem splavam ven, tam v
daljavi, kot na nekakem pomolu, pa sta bila dva moška, ki sta se
pogovarjala. Pustila sem ju, kjer sta bila. Nobene pozornosti nisem
usmerila vanju in odšla sem nazaj. Tipala sem in tipala, a nikjer ni
bilo vode, nikjer ni bilo tekočine. Bila je samo zemlja. Trda zemlja.
Bravo, Miranda, končno si plavala v zemlji! Tukaj pa – ne vem,
kako bom morala biti premaknjena, da se bo to zgodilo. Ampak
znamenja so dobra. Kajti to so bile kljub črnemu fangu lepe sanje.
In prepričana sem, da bodo z mojo lepoto marsikaj naredili. Ker
sanjski dvojnik dela direktno do mojega teleščka. Dobre so vaje tensegrity, ki povezujejo ta dva svetova. Dobra je joga, ko tako lepo izdihuješ iz sebe vso nesnago. Drugače pa – kolikor pozornosti čemu
nameniš, toliko je menda učinka.
Če me vprašate, kaj je zame najlepše na svetu, je to Ana. Ona je
moja najlepša živa inštalacija. V sanjah in tukaj. To se sliši tako kot
na Oprah Showu, a ne? Tam imajo vsi najlepše otroke, najljubše
može, najdražje družinske člane in sploh je vse naj. Pa ni ravno
tako, no. Ana je res takšna in njene predstave so res božanske.
Drugače pa – moje sanje so zmerom najlepše. Lepše od vsega
tukaj. Kakšen dober film mi še prinese kako sanjsko zgodbo, napetost, naboj, širino, globino. In včasih tudi kak čarobni napoj. Toda
tega je že davno, davno. Ampak spomin ostane. Tista žametnost
noči, ko se svetovi odpirajo z vsakim tvojim gibom in ko vstopaš in
izstopaš iz rdečega žameta in so pred tabo aleje različnih svetov. Ali
pa ležiš na skali nekje na toplem, na bogati roza postelji, najlepši
možni postelji, ki si jo lahko privoščiš in ki sploh ni trda. In gledaš v
male pojoče travice in ne verjameš, da vidiš s svojimi očmi. Ne zmoreš sprejeti vse te lepote. In se sprašuješ, kaj le gledaš, in ugotoviš,
da so to samo majhne bilke, ki plešejo in pojejo. In pogledaš malo
višje in vidiš palme v mavričnih odtenkih, ki potujejo, odhajajo z vetrom in spet prihajajo nazaj. In pogledaš Sonce – in onemiš. Nič ni
lepšega od njega. In od nje. Lune. Če gledam njo, vidim, da je daleč
najlepša in da ji na Zemlji ni enake. Da v bistvu nima konkurence.
Kaj ti pomaga najlepše telo na svetu, na primer tako, kot ga ima
Halle Berry, če pa tvoj mož skače za drugimi, za vsako sobarico?
Kaj ti pomaga, če si Angelina Jolie – isti primer? Kaj ti pomaga, če
si Sharon Stone?
Moški hočejo ponižati vsako žensko. Lepša in mogočnejša ko
je, bolj to velja. Zelo redki so tisti, ki želijo lepoto ohraniti. Se je ne
polastiti, ampak jo res nadgraditi. Tisti so resnični umetniki in pravi
moški. Koliko jih poznate takih, punce? Jaz jih nekaj. Res so skoraj vsi umetniki, ja. Visokega ranga. Jakob, Matej, Alan, Huberto,
Rubins. Pa gotovo jih je še cel kup. In takrat, ko si z njimi, takrat si
božansko lepa, ker ti oni to omogočijo. Ker te vidijo kot boginjo, ker
te častijo kot boginjo.
Božanskost omogoči pogled, njegove neskončne dimenzije, širino pogleda. In to je menda večno. Ta lepota je tista, ki jo odneseš
s seboj v večnost. Drugače pa – če se osredotočiš na napake, vidiš
same napake. Uboge punce, ki tako skrbijo za svoj videz, da pozabijo nase!
265
266
Dreamworksove risanke so mi lepe. Definitivno. Pa tudi filmi,
kakšni taki, božanski. Tam je tako kot v sanjah. Nekateri režiserji
so res izjemni. Kubrick na primer. Tudi če prikazuje največje zlo,
največji odklon od popolnega, naredi to tako, da je lepo. You care
or you don’t, pravi on. In to je res. Ali ohranjaš, nadgrajuješ, lepšaš
ali pa razdiraš, izničuješ, gršaš. Nekatere so tukaj kot boginje, ko
jih vidim tako, za pet minut. Vidim, kako se posvečajo telesu, kako
obvladajo lepoto in gibe in kako se tega zavedajo in kako to kažejo navzven. Recimo francosko manikuro. Ko grem mimo, samo z
rokami spolzi po belih kopalkah in zaigra s prsti. In ves čas prsti
čutno premikajo lase in gestikulirajo. Malo si pomagajo s tem, da
študirajo dive, Cameron Diaz, Jennifer Aniston. Pa plešejo tako kot
Shakira. Mi je rekel prijatelj: Ti, ne morš verjet, čist do konca jo
skinejo. Čist do konca jo skopirajo. Copy – paste. In ne boš verjela,
ene so celo boljše, je še dodal.
In če gledaš kak video, tam so res vsi kot bogovi na Olimpu. Pa
kako lepe reklame za lase delajo. Ampak jaz temu ne verjamem tako
zelo. V sanjah sem enkrat videla eno ... prijateljico, bom rekla. Bila
je tako nebeška, da ne bi mogli verjeti. V svetlo modrem kostimu in
s svetlo modrimi očmi. In tak make up, da ne vem, katera maskerka
bi ga znala tukaj narediti. Črni lasje, najboljši imidž Elizabeth Taylor z ljubkostjo Audrey Hepburn in z galantnostjo ... ne vem, koga.
Takšna je stala pred mano, a nekaj okoli nje je zasmrdelo. In prijela
sem jo nad čelom, na liniji ob robu lasišča, in sem samo potegnila
navzdol. Bila je samo maska. In spodaj – hmm, da bi vi videli, kaj
je bilo spodaj! Ne privoščim vam take sanjske izkušnje. Malokdo si
upa tako dregniti v iluzijo.
Ko iluzijo razkriješ, mora izginiti. Če vam kdaj kaj ni jasno ne
tukaj ne tam, samo odstrite tančico, odstranite masko, in pred vami
je preprosto resnica – lepa ali grda. Pa če vam je všeč ali ne, če vam
diši ali smrdi. Kar hočete.
Ženska je pravzaprav lutka, ki se mora ves dan pedenat. Eden
jo pa financira, da se potem obrača tako, kakor on hoče. Kajti ne
predstavljam si ženske, ki je mama in žena in tudi odlična poslovna
ženska, da bi vsak dan izgledala takole brezhibno. Čeprav nekate-
rim tudi uspe, ampak na račun česa drugega. Ne morš met vsega,
kaj češ.
In kako so bili nekateri srečni, ko so videli Madonno na sprehodu, vso razčefukano. Kaj nima glavnika, je pisalo spodaj. In kakšne
bosanske papuče ima na nogah! Tako nekako so pisali. Ah, lepota je
res breme. Včasih vidim same kalupe, ki hodijo naokoli in se povrhu
vsega tudi vsi enako gibljejo. Najbolje mi je bilo to videti v Austinu
Powersu. Mike Myers, on to razkrinka najbolje. Res, tale Mike je
d best brat. Samo da se spomnim nanj, pa mi ne more biti težko v
življenju.
V bistvu ljudje res, kot sem rekla že v zvezi s filmi, za vse plačujejo isto ceno. Za lepo ali za grdo stvar dajejo isto vsoto. Tudi
pri umetnosti se to lepo vidi. Včasih res ne vem, kaj je kak umetnik
delal s svojo stvaritvijo – v njej je vsa njegova travma stkana v neko
grozoto. Astralni pasovi se prepletajo in se odpirajo kar po vrsti in
neke oči gledajo ven in možgani se odpirajo in ne vem, kaj še vse. In
folk to kupuje. Kar je v bistvu d best. Ha ha ha.
Umetnost naj bi bila najprej lepa. Pa ne bomo zdaj določili, kaj
je res lepo in kaj ni. Ne, o tem ne bomo preveč sodili. To ni v modi.
Saj če gledaš manekenke – nekatere so prav grde, gledajo te kot
kaki okostnjaki, kot vampirji. Včasih namerno naredijo tako sceno s
tistim temnim make upom in razfukanimi, skrepanimi lasmi, takimi,
kot da bi jih polival s kislino. Frizerji se prav potrudijo, da bogastvo
ženske spremenijo v skrepan ništrc. Niti ne vem, kako bi to imenovala. Joj, narava ne bi nikoli naredila česa takega. Nikoli. Ona je
vse ustvarila povsem spontano. Si predstavljate gozdno vilo, ki se
tako, zaradi lepšega, polije s peroksidom, da bi izgledala po modi?
In pravzaprav bi vse rade bile vile in morske deklice in bi tam rade
nakradle vse. In potem se sprašujejo, ali je to zlobna vila ali dobra
vila. Mislim, vila je vila, a ne?
Angel – angel je pa samo lep. Božansko lep. Nekoč sem enega
videla. Tukaj, v tem svetu. Sredi mesta. Pri kinu Union. Prišel je nad
mano, zraven mene pa je bila še ena punca. In obe sva ga videli.
Vijolično-rumeno-oranžno je zasvetilo, kot ognjemet, spravilo se je
v neko obliko, ki je vse skupaj objela. Tudi sanjala sem enkrat podo267
268
bno, da so se na neki mogočni ravnici razpirali svetovi. In spet sva
bili dve v sanjah. Od navdušenja sva skakali naokrog in si klicali:
Poglej ti to, a ti vidiš to? Ja, vidim, jest tud vidim. In tam pred kinom
in v teh sanjah sva bili isti dve. Mia, ti si res genij.
Sredi mesta videti angela – noro! Potem so pa še taki majčkeni,
luškani, simpatični angelčki, ki pojejo. Tako so kjutkani, da bi jih kar
pojedel. Boljši so kot vsak sladoled. Muzka pa taka, da dol padeš.
Nekateri angeli pa so videti samo kot nekakšne svečane bele glave z
daljšimi telesi in tam vse lebdi. Včasih je pa vse zelo galantno. Kot
da vstopiš v nekakšne minimalistične svetove čistih form, kjer je vse
svetleče. Senc tam ni, oblike pa so včasih statične in včasih zelo zelo
dinamične. In veš, da tam lahko počivaš, da tam ni tekme in boja in
da ni ničesar, kar bi zmotilo tišino.
Zakaj počnete z angeli to, kar počnete? Zakaj imenujete angelski prah tisto, kar angele ubija? Zakaj konstruirate takšne droge, ki
izničijo vse, kar je lepega, mladega, svežega?
Veste, nekateri so tu samo zato, da se dajejo. Tudi v ta namen,
da človek uzre svojo neskončno krutost, da dobi resnično ogledalo
... morilec kitov in delfinov. Nekoč je moj bivši zaradi tega jokal. In
vedno je lepo, ko vidiš enega najlepših izdelkov, kar jih lahko ustvarimo. Solzo, biser. Nisem razumela. In je rekel, da joče vsak dan za
izginulimi živalskimi vrstami, ki odhajajo z Zemlje. Da vsakič, ko
umre lev, to začuti in joče zaradi tega. Meni pa to ni bilo tako grozno in sem rekla: Poglej, oni samo zamenjajo dimenzijo, oni samo
izginejo iz enega sveta, poglej tja, pa boš videl, da so še vedno tam.
Pa tudi, če je vse to zapisano samo v naši zavesti.
Veste, prav perverzno je opazovati vso to lepoto s perverznimi
očmi. In kapljice za zbistritev oči ne pomagajo. Pa očala tudi ne.
Očistimo svoj pogled na svet in ponovno neobremenjeno odkrijmo
lepoto. V utrinku na nebu, v listu v vetru, v zavesti, ki se igra in
ustvarja lepoto.
Lepotna tekmovanja. Lepotne operacije. Lepe gospe z bogatega
dvora. Lepota po ameriško. All about beauty. Lepe vasi lepo gorijo.
Lepo se imejte in lepi ostanite in kaj lepega napišite in narišite.
269
270
R
es ne vem, kakšno vero mora imeti bitje, da se pojavi v tem svetu, ne da bi se rodilo. Če verjamete ali ne, tukaj res živijo taka
bitja – ne moremo jim niti reči ljudje. Včasih je to avatar kot Babaji,
včasih pa so to kakšni mojstri, ki nas pridejo malo pogledat. Za to si
nadenejo neko podobo in se potem v njej tukaj nekaj časa dogajajo.
Nekateri pa so skriti v kakih jamah, kjer meditirajo in imajo telo
zato, da so tu bližje materiji. Hmm. Jaz takšne vere nimam. Ampak
včasih se mi zdi, da bi bila brez vere res kot brez kože. V zvezi s tem
ne morem povedati nič oprijemljivega. Kajti to ni nič takega, kar
bi se dalo ubesediti. Lahko vam samo povem, da so se v tem času
dogajale take situacije, ki se jih razumsko ne bi dalo pojasniti, ki se
jih ne bi dalo ubesediti, ki bi zapirale vsa usta in ježile kožo.
Vera je zame samo nitka med mano in kozmosom, ki jo vidim
vijolično. Tista rešilna bilka, ki ti tukaj pomaga obdržati vsaj kanček
zavesti, ali te čudežno reši, ko tudi zavest izgine. Da se ne izgubiš
popolnoma, da ne ponikneš do konca. In včasih je niti ne vidiš. Izgine tudi ona. In pluješ v temi in kar naenkrat pride od nekje nekakšna
baterija, ki ti pokaže smer. Potem se je postopoma oprimeš, in že ti
gre lažje. In hitreje. In že si malo bolj vesel – če tu sploh lahko govorimo o veselju. Vodi te ven iz praznega niča, da postaneš bolj živ.
Nekateri verjamejo, da bodo s postom ozdravili raka, in ga tudi
res ozdravijo. Nekateri verjamejo, da si bodo odrezali del telesa, in
bodo potem ozdravljeni. Nekateri verjamejo, da se bodopozdravili,
ko bo po njihovih žilah tekla samo še kemija. Nekatere pa ozdravi
vera. Nič drugega kot vera. Samo zdrav človek lahko zdravi. In jasnejša ko je njegova namera, večja ko je njegova prepustnost za silo,
ki zdravi, toliko lažje je menda nekoga ozdraviti.
Nekateri verjamejo, da bodo odkrili zdravilo proti aidsu – kajti
za vsako bolezen rožca raste. Nekateri verjamejo, da bodo svetovno
znani in slavni. Nekateri verjamejo, da bodo v tem življenju prislu-
žili milijon dolarjev. Jaz pa poskušam verjeti, da bom speljala stvari
do konca. Tale Kodeks na primer, pa potem promocijo. Da bodo neverjetne sanje, ki so odsanjane v tako čudoviti obliki, tukaj odzvenele, se nekako odbile nazaj in mi prinesle nekaj lepega. In verjamem,
da se bomo zbudili iz človeškega otopelega sna in si zaželeli malo
več magičnosti, malo več resnice, in se pustili oklestiti, da bomo
malo bolj svobodni. In verjamem tudi, da bo veliki načrt uspel. Ker
menda ni druge možnosti. Vse moje ravnanje je zelo brezosebno.
Jaz samo delam svoje delo, vse drugo se zgodi samo. Samo ves čas
sem na razpolago.
Ko sem bila v Avstraliji in sem bila utrujena, sem si zaželela turističnega oddiha na otočju Great Barrier Reefa. To je bila verjetno
največja napaka v mojem življenju. Tako jasno, kot sem takrat vedela, da v tistem ekoletovišču nisem na pravem mestu, nisem vedela
nikoli. Oh ... Ničesar drugega ni bilo kot neki ljudje, ki so se vozili
z jaht na obilna mesna kosila, pa kakšen kenguru je priskakljal in
kakšen mango je padel z drevesa. Blažen prvi svet, nekaj malega
tam v morju. Mojster mi je potem povedal, da v življenju nimam več
počitnic. Rekel je: Poglej, kakšne so te počitnice! Takrat me je kar
malo zadelo. Ampak vedela sem, da slabše ne more biti. Čisto nič se
ni dogajalo, dokler ni prišel Jonny. Prodajal je hammocke. In malo
ganje je imel s sabo. Takoj se je svet spremenil na bolje ...
Še ene sanje vam moram povedati. Ko smo prišli v Avstralijo
– trije smo bili, še dva fanta z mano – sem čakala na prtljago. Takrat
sem spakirala vse, ker sem se odpravljala živet drugam. Potovali
smo z Dunaja in, kot že dvakrat prej ali kasneje, moja prtljaga ni
prispela tja. Mislim, groza, in to po tistem dolgem letu Dunaj–Melbourne, Melbourne–Sydney! Predstavljajte si, da pristanete na
drugem delu sveta, glavo imate obrnjeno navzdol in vidite druge
zvezde, pa tega še niti dobro ne veste. Prtljage pa od nikoder.
Tam so tudi palčki večji. In samo po enega otroka imajo Aborigini – palčki. Zanimivo, a ne? Vsepovsod imajo po dva, fantka in
punčko. Tu je pa drugače. Petdeset tisoč let je pač petdeset tisoč let.
Toliko let sanj. In tistih dvesto, kolikor si jih je belec vzel, da bi jih
izničil, je res kratko obdobje. Dokler niso vsi razumeli, za kaj gre,
271
272
niso niti vedeli, proti čemu naj bi se uprli. Ampak na srečo so popravili že veliko napak.
No, na tistem letališču spet niso čutili nobene posebne odgovornosti za mojo prtljago in povedali so mi, da bo naslednji let čez
tri dni in naj se do takrat znajdem, kakor vem in znam. Tisti hip še
nisem natanko razumela, kaj to pomeni. Vsi so že odšli. Zadnja sem
bila tam in nikjer ni bilo nikogar več, pa sem bila na mednarodnem
letališču, kjer non stop pristajajo letala. Malo kasneje sem bila tam
blizu v hotelu, v Newtownu, in videla sem, da so letala vzletala na
deset ali petnajst minut. Čez nas so letela. Hja, takrat sem se od
Aboriginov učila preživetja v kakršnihkoli razmerah.
Nikjer torej nikogar – nam pa nič čudno. Tišina – nam spet nič
čudno. Hodimo navzdol po zglajenem hodniku in pridemo v zelo
velik prostor, kjer ni bilo tako, kot je ponavadi, ko vidiš vrsto ali
dve ljudi s transparenti in vse face te gledajo in čakajo, ali si pravi
ali nisi, in dajejo nekakšne znake. Ne, čisto drugače je bilo. Ljudje
so stali skorajda enakomerno razporejeni po prostoru. Vseh ras so
bili. Vseh vrst. Nekateri so imeli v rokah cvetje. Vsi so nas gledali in
se smehljali ter nas pozdravljali, kot da nas dobro poznajo. In tudi
to se nam ni zdelo nič čudno.
A veste, prtljaga je le prtljaga. Če jo izgubiš, vstopiš nekam drugam. Vera, veste, vera! Veliko kasneje smo ta dogodek rekonstruirali. Veliko časa je preteklo, da smo dojeli. Težko je to, veste? Ne
moreš se spomniti in zavedati vsega hkrati. Tako kot je bilo s tistim
sokom, ki se je kar nekajkrat zmaterializiral v omari. Pa sojino mleko tudi. Včasih se tudi zgodi, da se ne premika števec za porabo
goriva, ko voziš avto. Ali pa lahko govoriš po mobitelu in kartica še
vedno dela, čeprav bi že morala biti prazna. Včasih pa se vse kar
non stop prazni in leti v črne jame, kot da nekaj sesa navzdol. In niti
ne veš, kam gredo stvari, ki kar izginejo. Kam gre denar z bančnega
računa. Kam gre veselje. ... Otplovio je brod. V takih primerih je
bolj malo vere.
Mantra Om Namaha Shivaya mi okrepi vero do konca. Nekoč
je bil sam z mano v hiši fant, ki je začel dobivati epileptični napad.
Sama sem bila z njim. In sem verjela. Tudi takrat, ko je bil najbolj
spačen, z izbuljenimi očmi in s peno na ustih. Pa sem mu govorila
še vedno isto. Hotela sem, da bi ostal v tistem svetu zavesten. Držala
sem mu most in verjela sem, da bova zmogla. In sva. Rekla sem mu:
Glej, ni ti več treba biti tam, brez zavesti, ni ti več treba odpirati
svojih ventilov, izpuščati lastne energije iz telesa, samo zapomni si:
takrat, ko lezeš noter, pojdi hitro ven z mantro in ne vračaj se v svetove, kjer si jo vedno skupil.
Skontrolirajte svojo norost. Norost? Ja! Ampak kontrolirana.
Brez nje je svet siv. Brez nje ni magičnosti. Materializacije. Ozdravitve. Kodeksa.
Mene je v tem času Kodeks skorajda povozil. Videla sem, da se
ni pametno igrati s tako mogočnim sistemom. Vem, da sem prva na
vrsti, in potem še drugi, in tretji, in potem vsi drugi – nekateri tudi
žalujoči zaradi tega. Jaz ne morem zmagati. Stvari gredo na prava
mesta. Zemljo je treba spremeniti v svet planet, kar je nekoč že bila.
Napake je treba popraviti. Vrniti bogastvo tja, od koder je prišlo,
da ne rečem, da je bilo nakradeno. Mogoče sposojeno. Prvi opomin, prosim. Tako kot v knjižnici. Kot dobim opomin, ker ne vrnem
Marie Claire v enem tednu, ko pozabim na čas. Razumete? Resen
opomin. Prvi.
Hvalite se s tem, da ste najbogatejši na svetu. Hvalite se raje s
tem, koliko zemlje ste rešili, odkupili s svojim denarjem. Hvalite se,
kdo ima največji diamant na svetu. Hvalite se raje z denarjem, ki bo
pomagal ljudi nahraniti. Kako lepo se je spraviti v svoj kalup osebnega in ždeti v njem, a ne? In se od časa do časa malo zbuditi.
Resna je tale vera. Po moje preveč. Ko gledam otroke, vidim, da
so res predani. Vidim, kako pustijo svoje telo delovati, kot je treba.
Da ga sem in tja premikajo nevidne nitke. Da je ta vera zabavna, ko
se sem in tja kotali, kobaca.
No, kaj vas še zanima?
Kako verjameš takrat, ko plavaš v temi in izgine tudi tista nitka
in tudi baterije še ni videti nikjer?
Poglej, to ni kaka zavestna odločitev, ko si tam. Tja se usmeri
en delček namere. En delček tvojega bistva in bitja in žitja zapluje
proti tistemu, kar je prav. V nezavednem je najtežje. Ker to je res
273
274
ne-zavedno. Ta svet je najlažje pojasniti, če ga opišem kot podzemlje. Tam notri so najhujši zločini tega sveta. Vampirji, lopovi, vsi, ki
se tu okoriščajo s popolnostjo in jo pačijo. Velikokrat zaidemo tja,
ker nas nekaj premami. A vedno obstaja možnost, da se začneš, ko
prideš na najnižjo točko, dvigovati. Kot kak plutovinast zamašek, ki
začne počasi lesti navzgor.
Če grem po kak delček sebe, ki sem ga pozabila v podzemlju, poskušam vedno ostati z mantro. Tudi če pridem v stanje nezavednega,
recimo takrat, ko sem šla v anestezijo. Nekaj časa sem molila, nekaj časa so potovale pred mojimi navideznimi očmi lepe podobice
in potem naenkrat konec. In potem spet podobice. Plujem naokoli,
lebdim, srečujem svoje prijatelje, ki me v drugem svetu opazujejo in
čakajo. Nekateri so mislili, da bom kar odšla, in so se prišli poslovit.
Heh. In potem odprem oči in začnem jokati od vse lepote, ker sem
spet videla tudi nekaj angelov. Pa mi pravi medicinska sestra: Saj
ni bilo tako hudo, a ne? Pa ji rečem: Glejte, saj jočem samo zaradi
lepote. Seveda so me vsi čudno gledali.
Tudi če nekaj časa nimam zavesti, verujem, da bodo zame poskrbeli svetniki, najpopolnejši. Tisti, ki so me prestavili sem, tisti,
ki sem jim vdana, tisti, ki skrbijo zame, tisti, ki me bodo od tod tudi
spravili. Pravzaprav sem ves čas nekako v njihovem naročju. Samo
če se mi zahoče iluzije v večji dozi, se zmenimo, da me tudi spustijo.
Ampak, veste, to nima smisla. To rojevanje in umiranje nima smisla,
ko vidiš, da lahko ta tok ustaviš. Da lahko samega sebe lepo pobereš. Rečeš hudiču ne. Ali postaneš hujši od hudiča in ga spodiš,
vraga, naj že gre. In potem lepo nabereš vse svoje gobice, ki so tvoja
energija. Nekajkrat zaplešeš z njimi in zapoješ v tistih jezikih, ki jih
znajo mojstri Plejadanci. Hmm, zelo redki se bodo temu nasmejali.
Ta štos je samo za nekatere posebne izbrance v naročju duha.
Aha, potem potrebuješ pa še poseben pogon. En tak turbo. Ne
dizel ne bencinar. Ampak zašopa pa, zašopa! To je baje naša dodatna energija, ki jo naberemo tako, da služimo svetu, da pozabimo
tu in tam nase. In res, raje ko nekaj delaš, bolj ko se vržeš v delo,
popolnejši ko si v tehniki – toliko več točk dobiš. In toliko hitreje se
potem skladišči energija. Toliko močnejši je turbo ... In potem pokažeš par norih letov še drugim, ki si zaželijo, da bi tudi oni imeli
malo boljše plovilo, da bi imeli malo več energije za to, da se lahko
zavedajo, kako non stop z nadzvočno hitrostjo letijo mimo Zemlje,
kako se zavestno srečujejo v formi, ki se ji reče vesoljska ladja. Ali
angelski svet, če želite. Ali pa Viva la Mehika. Kar hočete! Vsepovsod je kaj zanimivega. Ampak vesoljska ladja tako ali tako pokrije
vse. Menda je v njej spravljeno celotno znanje Zemlje. Pa ne samo
Zemlje. To je moderna energetska forma, veste? Ni tako, kot napovedujejo Jehovove priče. Ne. Iz nje prihaja noč in dan znanje, ki
prinaša resnične spremembe. Na bolje, seveda.
In potem poskušaš verjeti, da se bodo sanje tam poklapale s temi
tukaj in da ne bo več razlike. Na neki točki razlika izgine. In ko
gledaš vse bebce okoli sebe, ki jim moraš nekaj pokazati in jih naučiti, potem gledaš Misijo Nemogoče številka ... kaj vem, koliko že.
Ni pojasnila za to, kaj te pelje naprej. Sam sebi se milijonkrat, ko to
počneš, zdiš bebav, nor, idiot, kreten – kar hočete. Ampak točke se
nabirajo. Saj ni važno, kaj delaš, a ne? Tudi če se ukvarjaš z bebci.
Tudi če se vmes sam poneumiš. Važna sta predanost in namen, ki
je skrit za dejanji in ki ga znajo razbrati zelo redki. Pravijo, da le
življenje na dolgi rok pokaže, kdo je kdo.
Zenovski mojstri so taki zabavljači, da lahko norost zavestno
pokažejo ubogim učencem. Tudi s palico, če je treba. Z nesmislom
polnijo praznino. Njihovi odgovori so taki, da jih ne moreš kar tako
razumeti. Lahko pa nanje dolgo meditiraš. Zasliši plosk ene roke.
Celo življenje, ljudje! In enkrat – klik – se zgodi. In potem slišiš
plosk še druge in še tretje in bog si ga vedi, kaj še vse.
Ne označite vsega, česar ne razumete, za slabo. Ni vse za v staro
šaro, če še niste prišli z zavestjo do tja. Ima nade za nomade. Ko se
v kinu vsi ljudje smejejo, se ponavadi meni ne zdi tako smešno. In
ko se nasmejim jaz, se tudi drugim ne zdi tako smešno. Včasih pa se
vsi hkrati smejimo. In jočemo.
Verjamem, da se bodo vesoljčki zbudili – tisti, ki so se medtem
tudi izgubili – in rekli: Saj sem ves čas vedel, ves čas mi je bilo nekaj jasno, ampak nisem znal vsega tako povezati. In da bodo začeli
delovati kot pravi spacemen, spacegirls in spaceboys. Hitro, učinkovito, natančno. Ljubko. Veličastno. Zabavno. Seksi. Brezkompromisno. Ne-člo-ve-ško. Pa vendar srčno. Čisto.
275
276
Vse ste pozabili! Spomnite se vendar, kako se leti! Z rokami naprej kot Superman. Vsak ima značko na pasu, da se ve, kam spada.
Da se ve, v katero hiško mora. Pa tisto ni hiška, ampak so spejsi
vrata. Joj no, saj ste gledali vse tiste Star Trek pa Star Wars pa ne
vem, kaj še vse. Ampak ljudje, vse skupaj je še vedno zastarelo! Še
zmeraj je human mind production. Scenografijo spremenite v same
laserske strukture, ki se znajo poljubno oblikovati v karkoli. In dobite nekaj res zelo posebnega. Izčiščenega. Ampak nekaj najbolj
modernega, kar si lahko predstavljate tukaj, je za tamkajšnje razmere še vedno – zelo zastarelo. Kljub vsemu pa se nekje že srečamo.
Texas je pred nekaj leti naredila video, ki je neposreden posnetek
dela vesoljske ladje. Bravo. Nekateri pa samo skušajo ponavljati za
izvirnikom. Bedno. Vidi se, iz katerega vira črpajo, jasno se vidi, ali
je original ali kopija.
Ko buljite v tisti svoj mobitelček, kot da je glavni čarobni pripomoček, s katerim lahko pokličete kogarkoli, se spomnite, koliko za
to plačate. Ampak kogarkoli lahko pokličete tako ali tako! No, že
kabelski internet je cenejši. Kamero si kupiš, pa se vidiš. Čvekaš in
imaš sestanke. Dajte no, postavite se že v prave vrste. Kaj še čakate? Ves čas potrebujete kakega poglavarja, nekoga, ki vas bo malo
pedenal. Odstranite se vendar že od tiste materine joškice. In nehajte čakati, da bo vse skupaj plačal ati. Plačal bo, plačal. Ampak ti
si boš s svojo energijo moral vse prislužiti!
V tem je pri nas, v naši družini, vsa razlika. Vsi smo enaki. Le
nekaj drugih barv imamo. Vsi smo enako veliki in vsi smo stari petindvajset let. Fantje so malenkost večji od punc. To smo se naučili
tukaj, na Zemlji. Bolje izgleda. Ha ha. Ampak smo pa visoki. Kot
manekenke in manekeni na modnih pistah. Meter šestinosemdeset
centimetrov. Malo se razpotegnite. Prince je rekel, da teles ne bomo
menjali. Torej, bo že tako, če to pravi on, ki je velik meter sedeminpetdeset, ali koliko že. Sai Baba ima pa meter sedeminštirideset. In
Madonna okoli metra sedeminpetdeset. To je res zanimivo. Zakaj bi
se torej sekirala, da sem velika samo meter sedeminšestdeset namesto meter šestinosemdeset? Prav trapasto. Devetnajstcentimetrske
petke Vivienne Westwood si obujem – pa sem vesoljka, ha! Ali pa
kakšna igralka iz starogrškega obdobja.
Če si velik, še ne pomeni, da si vesoljec. Kajti za veliko telo porabljaš zelo veliko energije in ga moraš znati tudi dobro unovčiti.
Kot profesionalni košarkar ali kot dober model. Drugače je pa veliko dela z velikim telesom. Pomislite, koliko kože je treba zmasirati,
koliko kreme več porabljaš, koliko več moraš jesti. In nasploh – od
riti, kjer imaš spravljeno vso energijo, pa do dol je kar dolga pot.
Impulzi potujejo sicer z veliko hitrostjo, ampak vseeno ... Svetniki
so že vedeli, zakaj so bili tako majhni. Strup je v majhnih flaškah, je
rekla moja stara mama. Bila je zelo majhna. Ali pa Klein ist hübsch,
je tudi rekla.
Lepi smo pa tako! Tukaj jim je že uspelo narediti tako lepe reklame, da bi rekli: Ooo, tukaj so pa sami naši. Ampak kaj, ko potem
vidiš Millo Jovovich tudi v drugih reklamah. V takih, ko bi rekel:
Oh, če je pa tale naša ... Ne vem, kaj naj si mislim ...
Vesoljci vseh dežel, zbu-di-te se! In da vas vidim lepo postavljene, pravilno po žarkih, kako letite kot čebelice vsak v svoj panj.
Zmeraj ti nekdo pomaga, če se izgubiš, razumeš? Lahko pobrskaš
po spominu in veš, da je vedno v vsaki, še tako neverjetni situaciji
vsaj eden, ki ne zataji. Vedno dobiš pomoč, ko zvonijo alarmi.
Vedite: v njegovem imenu hodimo po Zemlji in njegovo obličje
nosimo. In če se vsi skupaj prav sestavimo, izgledamo kot On.
Erykah Badu že ve ... Vi se pa pustite malo presenetiti. Malo bolj
odprite oči. In začnite verjeti v pravljice. V Petra Pana za začetek.
Pa v Pepelko. No, Sneguljčica je res malo kruta.
Tako, tukaj zaključujemo z žensko ekipo, ki se ji zahvaljujem za
sodelovanje. In verjamem, da bodo drugi teden tudi moški dobri.
Naslednjič vstopimo v smrt in se poslovimo od vas.
277
o 278
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
279
280
Z
akaj ne bi smrti enkrat uporabili kreativno? Zakaj ne bi pomorila tistega, česar že dolgo ne potrebujemo?
Ob besedi smrt se vedno vsi naježijo in mislijo na nekaj najhujšega, kot na kak zločin, ki pride na koncu in te umori. In ko vidiš,
kako ljudje puščajo življenje na vsakem koraku, kako tekmujejo s
smrtjo in se ji z izredno hitrostjo približujejo, se zamisliš. Ali je čas
zanje res tako pomemben, da drvijo po cestah tako noro in izzivajo smrt? Nekateri so tako imenovani zalezovalci in izzivalci smrti,
drugi so samo lovci v svetu, kjer kosi smrt.
Velikokrat vidim, da je smrt nad življenjem bolj navdušena kot
človek, ki naj bi življenje živel. To je zelo žalostno. Smrt je resnična občudovalka življenja. Ne samo, da dobro opazuje, ona zna
tudi občudovati. Ko sem razstavljala Angele Atlantice v Konstanzu
ob Bodenskem jezeru v Nemčiji, sem spoznala staro gospo, ki je v
resničnem notranjem miru pričakovala svojo smrt. Ženička je bila
majhna, pa vendar zelo živa. Nekoč je bila plesalka, zanimala se je
za duhovnost in znala je skuhati odličen čaj. Govorila mi je tudi o
smrti enega od ustanoviteljev Findhorna, ki je ravno takrat umrl v
prometni nesreči v bližini Konstanza. V njenem stanovanju, kamor
nas je povabila, je bilo čutiti spoštovanje do vsega, kar je bilo tam.
Tudi ko je hodila zunaj po cesti, si lahko videl, da se giba dostojno
in da za sabo ne pušča smeti. Življenje pusti takšno, kakršno je, le tu
in tam ga rahlo zatrese, se ga nežno dotakne, ga globoko oplazi in
ga nekajkrat tudi doživi v globino. In ta gospa mi je razkrila veliko
resnico: pokazala mi je, kako se pleše ples s smrtjo. Ples je bil preprost. Pokazala mi je nekaj gibov in ga sama odplesala pred mano.
Ni bil videti zapleten, ni bil tak kot tango ali kakšen zamorjen balet.
In ni bil tak kot flamenko.
Ko sem dokončala sliko duha mesta Konstanz, sem se odločila,
da bom ustvarila tudi svojo smrt, za kar me je opogumila ravno ta
gospa. Skrbno sem izbrala materiale in barve in se spravila veselo
na delo. Vedela sem, da je igra tokrat resna in da to ni le slika. Kot
tudi druge niso bile. Če sem na primer slikala škrata, je bilo takrat
okrog mene kar nekaj škratov. Eden si je res veliko upal in je zraven
mene packal po sliki. Ustvarjal je veličastne kreacije in počel vse
mogoče vragolije. Vmešal se je tudi neki podzemeljski škrat in mi
jo zagodel z zlatim prahom, ki me je skoraj ubil. V tistem svetu sem
se pričela dušiti. Takrat ne veš več, kaj je kaj, ne veš, ali je to dobro
ali slabo, samo potuješ po zlatih nitkah. Hitro potuješ, tam ni časa
za misli, ni pravega prostora, ki bi te omejeval, ni časa, ki bi te preganjal ali zasliševal. Nekaj me je takrat poklicalo nazaj, da sem se
začela vračati v življenje.
Tudi ko sem plesala ples s smrtjo, ko sem slikala smrt, je bilo
natanko tako. Veličastno že, veličastno – ampak v vsakem primeru
nevarno in do konca izzivalno. Pred mano so se razpirale dvorane,
v katere sem vstopala. Elegantno. Nekaj me je vedno vodilo naprej.
Pokazala mi je svoje sobane in opazovala, kako plešem ples v njih.
Na koncu mi je malo za šalo malo zares ponagajala in me pohladila.
Veste, smrt je zelo elegantna dama. Ni kak pokvečen traktor, ki me
bo zgazil, ko bom zjutraj hodila pijana domov.
Vsem, ki so tam, naj bo oproščeno, kar so počeli tu. Bolje je, da
si vse čimprej oprostimo. Bolje je, da znamo oproščati že tu, ko se
zavedamo, da smrt vsakomur stoji za vratom. Še Dalaj Lama pravi,
da upa, da se bo ob smrti spomnil mantre in vsega znanja, ki ga
ima, in da ga bo ponesel v novo inkarnacijo. Ampak to, da Njegova
svetost ne more v svoj dom – to je res zločin. Menda so takšni zločini najvišje na kazenski lestvici v drugem svetu. To je zločin do
najvišjega, do razsvetljenja, do boga. To so prekletstva, ki imajo za
sabo ubijanje, goljufanje, trgovanje z orožjem in vsiljevanje nekega
načina ljudem – čeprav ni njihov – v imenu svobode, ustave in vseh
zakonov. Ah, ljudje čudno razumejo razsvetljenje. Ne vem, zakaj
takšna grožnja in zgražanje nad nečim, česar tako ali tako ne poznajo. Ker če bi, potem ne bi tako ravnali. Preprosto, mar ne?
Želim si, da bi bila smrt malo bolj zabavna, da bi se znala malo
bolj zabavati z mano. Tako, da bi bili lahko res prijateljici. Takšni,
da me ne bi tu in tam spreletel srh, da ob njej ne bi začela rahlo
281
282
drgetati in dreveneti, da mi ne bi postalo vedno znova slabo, ker se
moram srečati z njo, ko me opomni na to, da je tukaj.
Bere me dobro. Res bom morala dobro naštudirati svojo zadnjo
predstavo. Najbolje je, da je vsaka moja predstava takšna, kot da
je zadnja. Kajti če grem v vsako bitko kot v poslednjo, potem res
nimam kaj izgubiti. Če se vnaprej pripravim na smrt, potem ne vem,
kaj bi vzela s sabo. Na drugi strani še spomini nimajo prave vrednosti, zato spominske knjige raje puščamo tukaj.
Moja stara mama je odšla in mi pokazala, kako umirajo dobri
ljudje. Kako se spokorijo še za tisto malo goljufanja, kar ga je bilo
v njihovem življenju in ki se ni zmoglo prečistiti sproti. Več let je
skoraj v nezavesti in negibna v domu upokojencev čakala na smrt,
ki ni in ni hotela priti. Vse okoli nje je bilo izpraznjeno življenja in
čustev. Ljudje so se v zvezi z njo prepirali. Ko sem videla ubogo telo
v takem stanju, v kakršnem si ga prej, ko je bilo še polno življenja,
nisem mogla niti zamišljati, sem bila res zgrožena. Zgrozila sem se,
ko me je skozi njo pogledala smrt. Zgrozila sem se ob njenih udrtih
očeh, ob tem, da v njenem telesu ni ničesar več razen neke majhne
zavesti. Pa so tam zelo lepo ravnali z njo. Premikali in hranili so jo.
Nikogar več ni spoznala. Njeno telo je bilo izmučeno od bolečin, ko
so se kosti premikale po postelji. Bila je samo še kost in koža, nič
več življenja ni bilo v moji babici. Kar nekam je odšlo. Takrat sem
poklicala župnika in mu povedala, da je ves čas živela v župnišču in
kako pomembno ji je bilo, da je bila posvečenemu v oporo, in kako
ji nikoli ni bilo težko izvrševati najrazličnejših opravil zanj, ki je bil
tukaj božji poslanec.
Veliko svetosti je bilo v njeni predanosti služiti svetemu, veste?
Če bi vsi ravnali tako, bi bila Zemlja res pravi raj. Nikjer ne bi bilo
nič neurejenega. O denarju skoraj ne bi govorili, vse okoli vas pa bi
bilo popolno, kot da je sam Stvarnik stegnil roko do vas in blagoslovil vse do konca, do zadnje shrambe in zadnje omare v kleti.
Zazdi se ti krivično, da je tako bitje v tako ubogem stanju. Sklicala sem vse in jim rekla: Zdaj boste pa kar lepo vsi oprostili moji
babici, dovolj je že trpela zaradi tega, ker se ne morete zediniti, in
sedaj njeno telo ne zmore več. Zelo čudno so me gledali in veliko-
krat bi mi ugovarjali, če ne bi vedeli, da imam v resnici prav. Ko so
se zedinili in ko je tudi župnik opravil svoje, je izdihnila prej kot v
mesecu in pol.
To je bila najlepša možna smrt. In to je bil veličastnejši dogodek kot rojstvo moje hčerke. Ko sem rojevala v porodnišnici, nisem zmogla opazovati lepote, medtem ko sem jo v tisti zasneženi
noči, ko je babica odhajala, lahko. Pa ne samo takrat, tudi ves čas
do njenega pogreba. Sijalo je okoli mene, vse je bilo zlato in živo,
mogočno in tiho. In hkrati je govorilo in je bilo nemo. Ne vem, ali
sem videla na Zemlji lepše prizore, kot je bilo to razsvetljenje, ki je
prišlo po tako zaslužnem delu. Smrt je v resnici razcvet, če življenje
odživiš zares dostojno.
Moja babica je sedaj na Zemlji inkarnirana kot angel in to je
največ, kar lahko človek doseže tukaj. Rodiš se kot delfin ali kit, kot
rajska ptica ali kolibri. Lahko postaneš mogočen hrast, lahko zavzameš celo telo psa, če si zaželiš. Mojstri živijo v vseh podobah in v
vseh vrstah in zvrsteh na Zemlji. Nekateri so vedno tisti, ki kažejo
smer, nekateri so vedno drugačni. In če odmislimo ljubosumje, jih
zelo hitro opazimo.
Videla sem grozljive smrti, stehnizirane, zamorjene, zdolgočasene, krute, hitre, počasne. Taka smrt je pravo nasprotje temu, kar
v resnici si. Skreirajo jo vsi tvoji upori in vsi tvoji strahovi in vse
tisto, kar vsak dan umira, pa ni treba, da bi umrlo. Vse to ji dodaja
vrednost ... na trgu.
Na pogrebe pa ne hodim. Ampak vedno naredim svoj notranji
ritual. Otroški ritual pravzaprav. Babici sem v večnost poslala krog
iz roza vrtnic, ki ga je na pokopališče odnesla moja sestra, in očeta
sem prosila, naj prižge svečo tudi v mojem imenu. Doma pa sem
prižigala kadila in sveče. Z njo sva si imeli takrat veliko povedati.
Tudi kasneje se je kdaj pa kdaj vrnila in mi pokazala, da sem kje
malo zašla s poti. Enkrat sva celo leteli skupaj in takrat sem bila verjetno najsrečnejša vnučka na planetu. Najprej je bilo malo grozljivo,
ko sva se vzpenjali navzgor čez svetove smrti ob strmih gorah. Pod
sabo sem opazila kosti vseh vrst, človeške in živalske. Pa ujede so
bile tam, vse je bilo pomešano. Ona je vodila, ko sva leteli skupaj.
283
284
Vedela je, kje sva, in rekla mi je, da to ni nič takega. Sporočala mi
je, naj ne gledam preveč v smrt pod sabo. Pa ne z besedami, ker
jih sploh ni bilo. Potem sva prišli do skalnatih grmičkov, borov, in
sva se začeli spuščati navzdol. Tam je bil svet drugačen, prav sproščujoč. Hiteli sva po livadah in noreli. Nekje sva prišli do morja.
Noč je bila, ko sem se spuščala prav do gladine, in kričala sem od
navdušenja, ko sem zagledala otroke, ki so plavali. V sanjskih svetovih je to tako lepo! Včasih se tudi v sanjah kdo vrže na glavo. In
včasih tudi v sanjah teče kri. Ti imajo pa res domišljijo. No, potem
sva nekje pristali in jaz sem skakala do neba in kričala: Jaz imam
najboljšo babico na svetu, jaz imam najboljšo babico na svetu, moja
babica leti, moja babica leti! Tudi čez bazene sva leteli. Čez mnoge
različne svetove sva šli.
Mrtvih drugače ne sanjam rada. Razen tistih, ki so moji kozmični bratje in sestre. Tistih, s katerimi si delimo večno življenje. Tisti
tudi nikoli ne umrejo, ampak samo odidejo na drug nivo. V bistvu
dobijo drugo vlogo in so tam bolj kot tukaj, dokler spet ne pridejo
sem. Za nas je pravzaprav čisto vseeno, kje smo – zgoraj ali spodaj.
Tisto vmes je najslabša možnost.
Sedaj so na svetu vsi – od Tita, Hitlerja in Mussolinija do Marylin Monroe, Marije in Jezusa; od takšnih magov, kot je Aleister
Crowley, do takšnih umetnikov, kot sta Leonardo da Vinci in Michelangelo.
Zgodovina je samo knjiga, v kateri se lahko izobraziš, ampak
častiti osebe iz preteklih časov – to vendar ni tako zelo smiselno, če
so pa vsi tukaj! Raje poglejmo, kaj sedaj delajo Mozart, Beethoven
in vsi drugi. Prisluhnimo sedaj njim, ki kažejo, da so precej drugačni od večine udomačenih Zemljanov. Opravimo že s podobnimi
nesmisli, kot je ta, da je najboljši umetnik mrtev umetnik! Pa, če že
prodajate Mozartove kroglice, povrnite umetnosti in darujte mladim
talentom. In ko iz smrti kujete dobičke, izvzemite iz prodaje tiste, ki
so umrli revni, kajti to ni zanje nobena posebna čast, če razumete.
Ali pa raje nas plačajte tako, kot se spodobi. Ne moreš namreč
ptiča zapreti v kletko in mu govoriti, naj zapoje najlepšo pesem!
Marketinški strokovnjak te opazuje, ti pa potem pesni o večnosti in
govori, kako bo to ljudi zanimalo in kakšen bo komercialni uspeh.
Kot da bi bilo to vse, kar se da doseči na tem planetu! Pa saj je vsega preveč, ta poceni komercialnost mora umreti. Kdo se s tem ne
bi strinjal? Ne vem – ali je preštevanje denarja res nekaj tako pomembnega v življenju? Je res treba gledati v neko številko, ki pove,
koliko denarja imaš? In vedite: če je denar stoječa energija, če ne
prinaša življenja, vas še prej potegne v vašo lastno smrt. Tega bi se
bilo res pametno zavedati. Pojdite v banke in poglejte, kako je tam.
Lepo že, lepo, in bogato tudi. Ampak če boste prišli tja in jim hoteli
ponuditi kaj zelo življenju podobnega, vam bodo rekli: Ne, mi se s
tem ne ukvarjamo. No, ne ravno vsi, povsod najdemo razsvetljena
bitja, ki znajo prisluhniti življenju.
V vse, kar poraja življenje, je treba investirati, če imaš preveč,
ne pa v tisto, kar življenje izničuje – če hočeš seveda imeti lepo smrt
in še lepše življenje.
Prihajajo nove generacije, generacije novih bitij, novega časa.
In tako, kot se veselimo ob rojstvu vsakega novega bitja, se lahko
veselimo tudi ob smrti vsakega bitja, ki je dostojno sklenilo svoje
življenje. Za take ni problema. Tako ali tako nadaljujejo svojo evolucijo na neki drugi ravni. In to je dejstvo, neizpodbitno dejstvo.
Kako si lahko drugače razlagate, da nas je sedaj na planetu več, kot
nas je bilo kdajkoli? S cepitvijo duš se menda nismo namnožili!
Jaz se v vsakem trenutku odločim za več življenja, za več vitamina C, za več čiste vode, za več gibanja na čistem in zdravem zraku, za več biološko pridelane in visokovibracijske hrane, ki jo imajo
sadeži. Jaz pravim NE kajenju, sladkornim razvadam, poželenjem.
NE alkoholu in primitivizmu. NE trdim drogam, prostituciji, zlorabam, klanju. Vse to naj vendar umre! Zakaj zlo tako težko umira?
Saj vendar tisto, kar prinaša smrt, ne prinaša zadoščenja. A vendar
sta življenje in smrt eno in to čivkajo že vsi vrabci na strehi. Drug
drugega omogočata kot dan in noč, tako kot jaz in moj dvojnik.
Nadejam se, da ves čas dobro treniram za poslednje dejanje, da
pripravim smrti takšno predstavo, da onemi, da se odmakne, da zaploska in odide. In ne ve niti, po kaj je prišla. Tako zelo jo je treba
zaposliti.
285
286
In za to res ne potrebuješ turbo dizla. Kajti veliko bolje se je
odpovedati kateremu od avtov, če jih imaš več, saj ne moreš voziti
vseh hkrati s petimi sanjskimi dvojniki. In bolje je imeti tudi manj
hiš, v katerih se gibljejo samo še astralci pa tu in tam kakšen upravitelj. Bolje se je tudi razdeliti kot biti v banki v obliki zlate palice
ali papirčka. In veliko bolje je dihati z amazonskimi gozdovi kot
vohati denar v banki v New Yorku. No, ampak vsako tele ima svoje
veselje. Nekateri pa zbirajo znamke.
287
288
N
apisal se je Kodeks. Z vami je bila vesoljska ladja. Trudili so
se tudi mojstri modrosti, tisti, na katere ste že zdavnaj pozabili
ali pa jih imenujete drugače. Ne, ne, med njimi niso ne Eminem
ne Robbie Williams in tudi ne Kylie Minogue – za mojstrstvo je
potrebno precej več. Vse boginje in bogovi, ki jih častite ... no ... vsi
niso ravno božanski. Samo nekateri.
V tem času je na svoj šestdeseti rojstni dan prišel v Zagreb Carlos Santana in pojedel čokoladno kitaro. No, vsaj delček. Na slikah
pa ista zdolgočasena publika. Vseeno je, kaj jim daš, vedno težijo
s svojo intelektualnostjo in distanciranostjo. Torej jih bo veliko tudi
mene doživljalo tako. Zato se moram zavarovati in postati pravljičarka Miranda, ki si je vse skupaj izmislila, ki ima bujno domišljijo, pa je zato včasih še malo duhovno navdahnjena. Piflarka, ki se
doma uči o vseh zgodbah in jih potem kombinira v svoji glavi, ko
ponoči vsa nepotešena ne more spati.
Jaz nisem J. K. Rowling in tole ni Harry Potter. Če boste želeli
nadaljevanje, ga boste morali znameravati sami. Kodeks je nastal
kot dejanje namere in je prišel na lahkih perutničkah v obliki zelo
zapeljivih seksi punc. Ki pa tokrat niso zapeljevale kar tako, brez
veze.
Priznamo, mislili smo, da bo lažje. Na začetku v Kodeks nismo
verjeli tako zelo, kot verjamemo sedaj, na koncu. Kodeks nas je
oklestil. Ni mu bilo mogoče uiti. Če si mislil, da ga boš prevaral, si
se zmotil. In če osvoboditev postane tako zamorjena, ali si ne bi v
svoji vlogi zamislili malček več nesvobode? No, tega že ne morete
razumeti, ampak nekateri so sedaj od navdušenja zaploskali.
No, saj sem ti rekel, pojemo malo več cukra, tu in tam kaj pokadimo, se ga kdaj prav pošteno napijemo s frendi, nehamo s tisto
našo žarkovno strukturo, in vse bo v redu, je rekel nekdo, ki ne bo
imenovan. – Že, ampak kaj, če postanemo čisto njim podobni? Kaj,
če se v tem svetu uspavamo in pozabimo na to, kdo smo? – No, potem te pa vedno kdo spomni. Kateri od prijateljev, ki ti priredi kak
ognjemet, pa tudi če je to duh mesta.
Prejšnjo soboto sem gledala v čudovit pravljičen ognjemet, režisersko dobro zasnovan. Ni in ni ga bilo konec, kot da bo trajal večno. Duh mesta je naznanil svojo vrnitev. Pred leti sem ga videla, ko
je izginjal iz idiličnega obmorskega mesteca. Vesela sem, da nam je
uspelo priklicati nazaj magičnost in lepoto. Vsaj nekaj za dober začetek. Ampak dela je veliko in vsak lahko prispeva svoj delež.
To je bilo obdobje, ko je Beckham zastreljal dve enajstmetrovki.
Eno za eno ljubico, drugo za drugo. Ampak mogoče bo Victoria
dobila punčko in bo spet vse v redu. To je obdobje, ko Madonna še
vedno hodi na stranišče s Kabalo. To je obdobje, ko je Bill Clinton
napisal svojo avtobiografijo do konca. In prav debela je. Skoraj tisoč strani, bravo, Bill! Ampak trajalo je pa dolgo. Mi smo tole – od
začetka do konca – naredili prej kot v dveh mesecih. No, še mesec
za postprodukcijo in urejanje teksta. In nekatere je vmes malo zvilo,
nekaj se jih je razšlo, nekaj jih je popadalo dol, nekateri so v tem
času celo izdihnili. Nekatere so zanosile. Nekatere so tudi naravno
splavile. Never-ending story.
To je prvo poletje, ki je v moji zavesti trajalo v neskončnost. In
če sem vse življenje čakala na takšno poletje, je prišlo zdaj. Povedati vam moram, da je bilo vseeno zelo naporno. Moje kosti in moje
meso so utrujeni.
Veliko vas je bilo ves čas okrog mene in od danes zvečer – voljno za vso publiko, ki bo kdajkoli prebirala Kodeks. Težko je s tolikimi bitji hkrati živeti dva meseca.
Vam, moji vodniki – posebna hvala vsem. Oživljali ste me od
mrtvih, me prenašali naokrog, me dajali v zibko. In ti, Strunjanski
zaliv, ostani tak, kot si. Če ne bi bilo takih močnih energetskih točk
in toliko različnih krajev, kjer se je delal Kodeks, bi me tako ali tako
oklestili do konca. Tako pa – što ne ubije, jača.
Če boste že pljuvali naokrog, prosim, spoštujte vsaj tehniko. Pomislite samo na to, kako bi izboljšali svoj seks, če bi lahko tehnično
odmislili prav vse nepopolnosti. No, vidite?
289
290
Uspelo nam je z izjemno natančnostjo. Strani bo verjetno več,
kot smo mislili, ampak to bo dobro tudi za komercialni uspeh knjige. Tiskarji so se zelo podražili, kar se mi zdi nadvse čudno. Kako
je mogoče, da bo ta knjiga stala štirikrat več kot Lidia, ki je bila
še debelejša? Hmm ... Ali ni zdaj več konkurence, ali niso novejši
stroji bolj zmogljivi, ali ni kapitalizem prispeval svoje? Hmm ... No,
mogoče pa še znižamo ceno in pridobimo sponzorje za tisk prve
naklade.
Tudi CD-rom že pripravljamo, pa marketing tudi in seveda performans. Kodeks je tak, da ga je treba razširiti: vstopi v določen
svet, ga nakaže in od tam naprej ga lahko vsak podrobno razišče
sam. Vsi imate svoje vodnike, stkani ste z njimi v eno. Tudi angeli
imajo svojo modrost, in veste kaj, razen za manjše izmenjave tukaj
oni delajo zastonj. In to izjemno kvalitetno delo. Vaši inštruktorji bi
imeli po tisoč evrov na uro, če bi delali na tako visokem nivoju.
Gledala sem Shreka 2 in globoko me je razočaral ta Hollywood.
To niti ni več Bollywood, to je Bolihud. Kvaliteta ima kratek rok
trajanja, še posebno v filmski industriji. Pa vsi obljubljajo več in
boljše. No, na žalost le v komercialnem smislu. Človek pa, vsega
hudega vajen, z zavestjo tam nekje v preteklosti, pokupi vse in se
razprodaja.
Nič več ne razumem. Preveč neumnosti vsepovsod, preveč živih
strasti, preveč podzemeljskih jam, preveč koke gleda na plano. Težko se je takole, s telesom, sprehajati po astralu, ko obiščeš kakšen
turističen kraj sredi poletne sezone. Ni več treba biti duhoven, da
vidiš. Samo oči je treba zares odpreti in dobro posvetiti v temačne
luknje. Tudi takrat, ko si v največji temi.
Zdaj ste na vrsti vi, jaz imam lažje delo. Ampak tako kot pri
turih, ki se najprej čistijo in brizgajo ven gnoj in gnilobo in vse, kar
ni čisto, kot bi moralo biti, tako prihaja vse ven, na plan, na dan.
In potem počasi pozabiš na vse skupaj. Ko te voda prečisti, ko te
veter razprši naokrog, ko zadihaš na novo, ko se rodiš na novo, ko
se spomniš, da je vse ena velika igra in da si nekaj časa igral glavno
vlogo. In potem spet pustiš prostor drugemu in opazuješ nov ognjemet in se veseliš uspeha drugih, kot se veseliš lastnega. In ker veš,
da so nesreče drugih neprijazne, poskušaš kakšno preprečiti z dobrim nasvetom.
Ana se je v tem času na novo zaljubila in ima novega fanta, Dalaj se je preselil, Tili je šel v tišino in jaz sem se tako naplavala, da
sem se včasih imenovala kar Martina Strel. Plavam za čiste vode,
sem rekla. Pa tudi za boljšo postavo je plavanje zelo zdravo.
Prepotovala sem svet z vami vsemi in veselim se podpisovanja
knjig. Upam, da sem se dobro naučila vseh vlog in da se bom zabavala vsaj toliko kot Calista Flockhart v vlogi medicinske sestre v
novem filmu.
Punce in fantje, nehajte noreti za mrtvimi idoli. Kajti vsi so tukaj. Poglejte jih v oči, spomnite se malo. Pa ne določajte zdaj kar
vsevprek, kaj ali kdo je kdo bil, pa kaj ni bil in vse to. To so sami
arhetipi. Saj je vseeno, kdo je bil kdo. V skupnem seštevku je skoraj zanemarljivo. Tako kot pri maratonu. Zamislite si, da pretečete
tisto razdaljo. Ali ni vseeno, če nekdo priteče na cilj sto metrov ali
pa deset kilometrov prej kot drugi? Gledano z določene točke je
pravzaprav vseeno. Ampak ne tistim, ki so tale hip na olimpijskih
igrah v Atenah ...
Pustošili so viharji, tajfuni. Toča je padala. Ampak ne tam, kjer
sem bila. Duhovi so bili kar precej neizprosni in jezni in sonce ni
bilo tako vroče kot prejšnje leto. Hvala bogu. Pravzaprav so sedaj, v
poznem avgustu, barve poletja najlepše in jesen bo zagotovo dobra,
če smo čez poletje toliko pridelali. In kakšna bo šele zima, ko bomo
živeli od tega pridelka! Uaaau!
Jaz se želim naspati, čeprav ne vem, ali se bom še kdaj lahko.
Želim se spočiti. Ni mi bilo tako enostavno, kakor sem se delala, da
je bilo. Ni bilo tako enostavno niti zame. Ampak ker sem si zaželela
izziva, sem ga dobila. Res je treba paziti, česa si želimo.
Izvedela sem, da se bo Keanu poročil – vse čestitke. Pa Lenny
in njegov Baptism – to ni šlo najbolje skupaj. Odpovedana ameriška turneja, v Ljubljani pa mu je sredi koncerta zmanjkalo glasu. Ampak, saj veste, nekateri gredo navzgor, drugi pa navzdol.
Bravo, Prince, prvi si tudi na komercialnih lestvicah z Muzikologijo, bravo! Največ fenov ima, in to najbolj poštenih, ki plošče kupu291
292
jejo ali pa so člani klubov, ne pa, da kradejo drugim. Treba je malo
bolj ceniti kvaliteto. Treba je ceniti tiste, ki so drugačni. Ni pa ravno
treba, da dobimo tukaj spomenike ali da nas daste na Walk of Fame,
za katerega je sploh treba plačati okoli enajst tisoč dolarjev. Dovolj
je že, da sprejmete tisto, česar ne morete razumeti. Na primer, da si
rečete: Saj je morda res mogoče; sicer ne razumem, ampak tega ne
bom sodil. Vsem nam, ki smo drugačni in hitrejši in veliko lažji,
omogočite prosti let. Če ne marate gledati ognjemetov, ne pljuvajte
po njih.
Kodeks je pravzaprav nov sistem vrednot in v njem lahko najdemo vse. In ravno obraten je od Matrice. Če vas Matrica zasvaja, vas
Kodeks osvobaja. Če ste v Matrici ujeti, se v Kodeksu osvobodite.
Poletite, v resnici letite. Pa, prosim, ne tako kot na osmih pokvarjenih ekstazijih, ki jih zbašete v usta v enem večeru po treh Redbull
vodkah. Kajti vse, kar ni v skladu z naravo, ni v skladu s Kodeksom
– ne glede na to, kako radi bi to zagovarjali.
Neo je umrl, da je omogočil Kodeks. In čakamo na nova pravila. Ali pa na razširitev Kodeksa na vse, kar bo boljše, na vse, kar
bo bolj izzivalo, na vse, kar bo bolj zapalilo. Ampak za vse nas,
ne samo za enega, dva ali tri družinske člane. Za veliko družino,
za tako, ki nikoli ne razpade, za tako, ki vedno vsakomur odpusti
složno in družno. In to v svetu, kjer ni treba skrivati pred drugimi,
koliko imamo v resnici kapitala in koliko smo v resnici dobri in
širokosrčni. Tam, kjer vemo, da za eno mizo sedimo vsi, in kjer pogledamo, kaj nam je za večerjo pripravil recimo Spielberg, ko nam
na programu ponudi, tako kot na škratovski gostiji s Petrom Panom,
vso hrano, ki si nam jo uspe znameravati za ta večer.
Kodeks je odsev zdajšnjega časa. Ni popoln, a deluje popolno.
Če odmislimo nepopolnosti. Če sprejmemo nepopolnost.
Če primanjkuje zabave, jo vnašajte in mi jo pošljite nazaj, da
bomo naslednjič bolje naredili kaj novega. Kar želite izboljšati, izboljšajte in prenesite na čim več ljudi in izboljšave postavite v ospredje. Če primanjkuje seksa, ga dodajte. Če primanjkuje strasti – izvolite. Če primanjkuje spoštovanja, mi je v čast, da me popravite.
Če primanjkuje ljubezni, mi jo pošljite. In če zmanjka norosti ...
o
m
n
a
m
a
s
h
h
i
a
v
a
y
a
293
294
Miranda Rumina, KODEKS
© 2004 Kerubin. Vse pravice pridržane.
Noben del te knjige se ne sme razmnoževati niti razširjati v kakršnikoli obliki
brez pisnega soglasja založnika.
Oblikovala Miranda Rumina
Lektorirali Jana Cedilnik in Mateja Bartol
Uredil Matej Ukmar
Priča Leonard Rubins
Založil Kerubin, Izola, 2004
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-31
RUMINA, Miranda
Kodeks [Elektronski vir] / Miranda Rumina. - Besedilni podatki (1
datoteka). - Izola : Kerubin, 2004
215425280
ISBN 961-6437-10-0 (Adobe ebook Reader)

Similar documents