Strategija ekonomskih migracij za obdobje od 2010 do 2020

Transcription

STRATEGIJA
EKONOMSKIH MIGRACIJ ZA OBDOBJE OD 2010 DO 2020
LJUBLJANA, november 2010
KAZALO
I.
NAMEN STRATEGIJE EKONOMSKIH MIGRACIJ 1
II.
KONTEKSTI EKONOMSKIH MIGRACIJ
5
STRATEGIJA EKONOMSKIH MIGRACIJ V DEMOGRAFSKEM KONTEKSTU
5
STRATEGIJA EKONOMSKIH MIGRACIJ
V KONTEKSTU EKONOMSKIH UČINKOV
11
STRATEGIJA EKONOMSKIH MIGRACIJ V KONTEKSTU 13
SKUPNE IMIGRACIJSKE POLITIKE EVROPSKE UNIJE 13
V KONTEKSTU POVPRAŠEVANJA NA SLOVENSKEM TRGU DELA
III.
SMERNICE STRATEGIJE EKONOMSKIH MIGRACIJ
16
27
Smernica 1: Spodbujanje priseljevanja za namene zaposlitve in dela, zmanjševanje neskladij na
trgu dela in krepitev človeških virov 27
Smernica 2: Promoviranje podjetništva priseljencev
27
Smernica 3: Priznavanje in vrednotenje v tujini pridobljenega izobraževanja, spretnosti in znanj
29
Smernica 4: Spodbujanje mobilnosti in priseljevanja raziskovalcev in študentov
Smernica 5: Zmanjševanje tveganja bega možganov
32
37
Smernica 6: Spodbujanje vračanja slovenskih izseljencev iz tujine in pridobivanja njihovih
delovnih izkušenj 39
Smernica 7: Promocija Slovenije kot privlačnega dejavnika za ekonomske migracije 42
Smernica 8: Zagotavljanje pravic in integracija migrantov
43
Smernica 9: Izboljšanje učinkovitosti upravljanja ekonomskih migracij
53
Smernica 10: Izboljšanje integriranega sistema upravljanja migracij 59
IV.
AKCIJSKI NAČRT
63
Smernica 1: Spodbujanje priseljevanja za namene zaposlitve in dela, zmanjševanje neskladij na
trgu dela in krepitev človeških virov 63
Smernica 2: Promoviranje podjetništva priseljencev 64
Smernica 3: Priznavanje in vrednotenje v tujini pridobljenega izobraževanja, spretnosti in znanj
65
Smernica 4: Spodbujanje mobilnosti in priseljevanja raziskovalcev in študentov
65
Smernica 5: Zmanjševanje tveganja bega možganov 66
Smernica 6: Spodbujanje vračanja slovenskih izseljencev iz tujine in pridobivanja njihovih
delovnih izkušenj 67
Smernica 7: Promocija Slovenije kot privlačnega dejavnika za ekonomske migracije
68
Smernica 9: Izboljšanje učinkovitosti upravljanja ekonomskih migracij
Smernica 10: Izboljšanje integriranega sistema upravljanja migracij 71
69
68
I.
NAMEN STRATEGIJE EKONOMSKIH MIGRACIJ
Slovenija se pridruţuje tistim razvitim drţavam, ki se bodo kmalu začele soočati s
pomanjkanjem delovne sile, kot posledice staranja aktivnega dela prebivalstva. Migracije,
njihovo upravljanje in nadzorovanje, so postale ena od pomembnih političnih prioritet z
ekonomskega in tudi druţbenega ter kulturnega vidika.
Po napovedih EUROSTATA bo v Evropski uniji rast prebivalstva do leta 2025 predvsem
rezultat neto priseljevanja in pričakuje se, da po letu 2025 učinek neto priseljevanja ne bo več
mogel nadomestiti negativnega naravnega prirastka prebivalstva. Po pričakovanjih bo
skupno število prebivalstva začelo upadati okrog leta 2025, število delovno sposobnega
prebivalstva (15-64 let) pa ţe po letu 2011.
Dejstvo je, da zaradi staranja prebivalstva obstaja visoko tveganje za dolgoročno vzdrţnost
javnih financ in upadanje gospodarske rasti. Na demografski izziv je potrebno konstruktivno
odgovoriti z različnimi sklopi politike in ukrepov, ki se nanašajo na spodbujanje
demografske obnove, delovne aktivnosti, produktivnosti in dinamičnosti, s poudarkom na
razvoju notranjega trga, boljših predpisov in spodbujanja vlaganj v človeške vire v okviru
prenovljene lizbonske strategije. Vzdrţnost javnih financ, ki zagotavljajo primerno socialno
varnost in medgeneracijsko enakost je nadaljnji pomemben dejavnik. Med sklopi teh
ukrepov je tudi aktivna imigracijska politika.
Glede na to, da lahko pomanjkanje delovne sile resno ogrozi doseganje ciljev lizbonske
strategije, moramo tudi v Sloveniji čim prej odgovoriti na vprašanje, kakšen bo naš trg dela v
prihodnosti in pri tem upoštevati demografska gibanja in potrebe gospodarstva. Nedvomno
se bo primanjkljaj ustreznega kadra, ki ga delodajalcem ni moţno zagotoviti na slovenskem
trgu dela oziroma trgu dela Evropske unije, še naprej pokrival z delavci iz tretjih drţav,
vendar je iskanje primernih kadrov potrebno izvajati načrtno in selektivno, aktivnosti pa
načrtovati ţe veliko prej.
V skladu s tem se strategija osredotoča predvsem na drţavljane tretjih drţav, ki v Slovenijo
prihajajo zaradi začasnega ali trajnejšega dela, zaposlitve ali samozaposlitve (ekonomski
delovni migranti). Za namene privabljanja potencialne visoko usposobljene delovne sile
strategija veliko pozornosti namenja tudi tujcem, ki v Slovenijo prihajajo zaradi študija,
usposabljanja in raziskovalnega dela. Za priseljenca ali priseljenko se šteje vsak tujec, ki v
Sloveniji namerava ali dejansko prebiva vsaj eno leto.
S čim se strategija ne ukvarja?
Strategija ekonomskih migracij se ne ukvarja se s področjem mednarodne zaščite niti z
imigracijo za neekonomske namene (zdruţevanje druţine) niti z mobilnostjo in migracijami
znotraj notranjega trga Evropske unije, vendar se dotika teh sistemov, kjer je to pomembno z
vidika ekonomskih migracij. Enako to ni dokument o integraciji in druţbeni koheziji. Ta
dokument se dotika integracijskega procesa v pomembnem delu, ki se nanaša na enako
1
obravnavanje in socialno-ekonomske pravice delavcev iz tretjih drţav na področjih dela in
zaposlovanja.
Migracijski sistem
Slovenski i/migracijski sistem se na nek način dotika vsake osebe, ki potuje v našo drţavo
ali iz nje, pa naj bo turist, poslovneţ ali delavec migrant, študent, raziskovalec ali nezakoniti
migrant. V mnogih pogledih je prav migracijski sistem prvi stik tujca z našo drţavo in
njenimi prebivalci in tako predstavlja pomemben »prvi vtis« Slovenije in našega upravnega
sistema. Prav tako migracijski sistem igra pomembno vlogo v zaščiti naše drţave in njenih
prebivalcev pred tistimi, ki bi ga ţeleli na različne zlorabiti, kot so tisti, ki tihotapijo migrante
ali trgujejo z ljudmi in so lahko povezani z mednarodnim kriminalom, ali pa teroristi. Zato je
povsem upravičeno, da drţavljani pričakujemo dobro upravljanje migracij.
Migracijski sistem je torej pomemben v svoji dvojni vlogi: izraţa dobrodošlico
dobronamernim obiskovalcem in novim priseljencem in hkrati preprečuje vstop v Slovenijo
tistim, ki nimajo dobrih namenov. To je občutljivo ravnoteţje migracijskega sistema, ki je
skupno vsem takšnim sistemom v svetu.
V oblikovanju te strategije in posledično migracijskega sistema za upravljanje ekonomskih
migracij mora biti doseţeno podobno ravnoteţje zato, da bomo lahko upravljali tako z
dejanskimi in projiciranimi migracijskimi potrebami za naše gospodarstvo in dovolili
odzivnost in fleksibilnost sistema.
Celostna in skladna migracijska politika
Celostna migracijska politika mora biti koherentna in učinkovita, da se lahko uspešno odziva
na migracijska gibanja, na vse večji obseg in kompleksnost migracij ter na učinke migracij, ki
so lahko tako pozitivi kot negativni. Celostna politika mora vsebovati tako notranje kot
zunanje vidike, zadeva zakonodajo in praktično sodelovanje odgovornih vladnih resorjev
kot tudi tesno in konstruktivno sodelovanje vseh relevantnih akterjev, še posebej socialnih
partnerjev in delavcev migrantov.
Politična strategija je stališče o sporazumnih ciljih in njihovem prevodu v delovanje uprave.
Kompleksnejši so cilji pomembnejše je, da je strategija trdna. Strategija ekonomskih migracij
se ukvarja z mednarodnimi migracijami kot obliko gibanja oseb prek drţavnih meja. V
zasledovanju ciljev tako tudi migracijska politika prehaja na mnoga druga področja politik
kot so med drugim trg dela in zaposlovanja, davčna politika, demografska politika, socialna
in zdravstvena politika, izobraţevanje, varnostna in druge politike. Strategija ekonomskih
migracij kot tudi drugih oblik migracij bi morala voditi do skladnega upravljanja z
migracijami tako, da postavlja smernice in zagotavlja pravočasen in koordiniran odziv
drţavnih institucij. Poleg tega je pomembno, da svoje napore koordinira z napori drugih
partnerjev v Evropski uniji in v mednarodni skupnosti, z medvladnimi in mednarodnimi
organizacijami, nevladnimi organizacijami in drugimi organizacijami civilne druţbe,
privatnim sektorjem in ostalimi akterji. Pri tem velja posebej izpostaviti vlogo socialnih
partnerjev. Strategija ekonomskih migracij lahko tudi učinkuje na percepcije in mnenja
2
javnosti in spodbuja razprave o zelo širokem razponu zadev vse od nadzora migracijskih
tokov, kriminala, trga dela, kulturnih in etničnih razlik in širše druţbene integracije.
Mednarodne migracije so kompleksne po obsegu in značaju in celostna ter skladna politična
strategija mora upoštevati vse tipe migracij (glede na različne kriterije npr. humanitarne,
ekonomske oziroma delavske ali pa migracije zaradi zdruţevanja druţine). Poleg tega mora
integrirati oba glavna tipa politike: to je politike, ki se ukvarja z migracijskimi tokovi za
implementacijo nadzora tokov ali s selekcijo sprejemanja novih migrantov in politike, ki se
ukvarja s priseljenci, ki ţe ali bodo prebivali v drţavi, bodisi zakonito ali ne, za stalno ali za
trajnejša ali začasna obdobja.
Prav zaradi kompleksnosti je migracijska politika razdeljena na različna, čeprav povezana
politična področja, ki se tičejo: zakonitih migracij (priseljevanja pa tudi do določene mere
izseljevanja); sistema mednarodne zaščite; integracije in neregularnih oziroma nezakonitih
migracij. Vsa ta področja imajo, čeprav v različnih stopnjah, pomembne zunanje dimenzije in
zahtevajo regionalno in mednarodno sodelovanje ter partnerstvo med drţavami izvora,
tranzita in priselitve. V najširšem pomenu migracijska politika s skupnimi cilji naslavlja celo
vrsto z migracijami povezanih zadev in potrebuje drţavno vodenje hkrati pa mora iskati tudi
podporo vseh članov druţbe. V oţjem pomenu, se akcijski načrti in izvedbeni programi
ukvarjajo s specifičnimi področji in morajo biti oblikovani tako, da so medsebojno skladni
medtem ko so usmerjeni k svojim specifičnim ciljem in konsistentni s cilji politike v širšem
pomenu. Če temu ni tako lahko rešimo eno teţavo a hkrati povzročimo drugo.
Ne glede na to ali so politike, načrti, programi ali projekti veliki ali majhni so kriteriji
njihovega oblikovanja:
Konsistentnost – medsebojna skladnost političnih strategij in akcijskih načrtov ter
programov in skladnost z migracijsko politiko v širšem smislu;
Kompatibilnost – zato, da opredelimo ali je odgovor na enem področju pravilen ali pa
morda obstajajo neţelene posledice na drugem področju ali področjih;
Transparentnost – upravna in finančna – za ohranjanje zaupanja v sistem;
Trajnost – v smislu oblikovanja, priprave, implementacije in spremljanja.
Nekateri od glavnih predpogojev za uspeh politike vsebujejo:
Močno politično voljo in zavezanost k reformi;
Razvoj jasnih in efektivnih strategij na nacionalni (in lokalni) ravni;
Odgovornost za napredek k zastavljenim ciljem politike in za implementacijo strategij;
Inovativne institucije;
Izobraţevanje in dvigovanje vedenja in zavedanja javnosti o pomembnosti strategije za
pridobitev široke podpore;
Nacionalna kapaciteta za analizo, oblikovanje in implementacijo nadaljnjih intervencij v
spreminjajočih se okoliščinah;
Dialog z mednarodnimi, nevladnimi in drugimi organizacijami civilne druţbe, z
zasebnim sektorjem, socialnimi partnerji in delavci migranti;
Sodelovanje pri vzpostavljanju celovite migracijske politike Evropske unije;
3
Partnerstvo z drţavami izvora, tranzita in priselitve.
Cilj strategije ekonomskih migracij
Cilji strategije ekonomskih migracij sledijo glavnim razvojnim ciljem Strategije razvoja
Slovenije, 2005, ki opredeljujejo gospodarski, druţbeni, medgeneracijski in sonaravni
razvojni cilj ter razvojni cilj Slovenije v mednarodnem okolju.1 Smernice in usmeritve
prispevajo k petim ključnim razvojnim prioritetam za doseganje zastavljenih ciljev do leta
2013, predvsem:
Prvi razvojni prioriteti: Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast;
Drugi razvojni prioriteti: Učinkovito ustvarjanje, dvosmerni pretok in uporaba znanja za
gospodarski razvoj in kakovostna delovna mesta.
Cilj strategije je opredelitev smernic, usmeritev in ukrepov za:
zagotavljanje priseljevanja, ki bo blaţilo učinke zmanjševanja delovno sposobnega in
delovno aktivnega prebivalstva in zmanjševalo kratkoročna neskladja na trgu dela;
spodbujanje priseljevanja, ki bo povečalo inovacijsko in podjetniško aktivnost, ohranjalo
oziroma spodbujalo konkurenčnost gospodarstva in povečevalo človeške vire;
zagotavljanje pridobivanja delovnih izkušenj domače delovne sile v tujini, zmanjševanje
bega moţganov s spodbujanjem kroţenja strokovnjakov.
Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), 2005: Strategija razvoja
Slovenije, sprejeta na 30. redni seji Vlade RS dne 23.6.2005.
1
4
II.
KONTEKSTI EKONOMSKIH MIGRACIJ
STRATEGIJA EKONOMSKIH MIGRACIJ V DEMOGRAFSKEM
KONTEKSTU
Pozitiven selitveni prirast vpliva na rast prebivalstva in delovne sile, vendar ni edina
rešitev za odpravljanje posledic negativnih demografskih procesov. Kljub temu je
priseljevanje lahko odgovor na pomanjkanje delovne sile in znanj ter spretnosti.
Evropsko demografsko situacijo označujejo splošno nizke stopnje rodnosti in umrljivosti,
podaljšano pričakovano trajanje ţivljenja in v celoti projicirano zmanjševanje domačega
prebivalstva v prihajajočih desetletjih. Med 2000 in 2005 je prebivalstvo EU-25 raslo
povprečno za 1.8 milijona oseb letno, pri čemer 80% te rasti pripada mednarodnim
migracijam (povprečna neto rast 1.5 milijona per annum).
Demografska gibanja v Sloveniji
Rast prebivalstva
Število prebivalcev Slovenije je naraščalo vse obdobje po drugi svetovni vojni in je po
podatkih registra prebivalstva leta 1991 ţe preseglo 2
milijona. Zaradi odseljevanja in spremembe definicije
Ključni demografski
pokazatelji, Slovenija
prebivalstva Slovenije v letu 1995, se je število
prebivalstva Slovenije do leta 1998 zmanjšalo na dobrih
Zmanjšanje števila prebivalcev v
starosti 15‐64 let med letom 2004 in
1,982 tisoč. Od takrat dalje pa ponovno počasi narašča.
letom 2050 : - 340.183
Leta 2005 je spet preseglo 2 milijona, leta 2009 je bilo po
Zmanjšanje števila prebivalcev v
mednarodno primerljivi definiciji prisotnega prebivalstva
starosti 15‐24 let med letom 2004 in
2,8 odstotka več prebivalcev kot leta 1995, ko je Statistični
letom 2050 : ‐ 98.617
urad Republike Slovenije (SURS) prešel na predhodno,
Celotna stopnja rodnosti v 2008: 1,53
otroka na žensko v rodni dobi (stopnja
deloma mednarodno primerljivo definicijo prebivalstva.
enostavne reprodukcije 2,1)
Leta 2004 se je obrnil padajoči trend rodnosti, ki se je, z
Pričakovano trajanje življenja ženske v
izjemo leta 2000, neprekinjeno zniţevala ţe od leta 1980
letu 2060: 85,70 leti (EUROPOP2008)
dalje, ko je z 2,11 zadnjič dosegla raven, ki še zagotavlja
Pričakovano trajanje življenja
nezmanjšano obnavljanje generacij. Stopnja celotne
moškega v letu 2060 : 83,71 let
(EUROPOP2008)
rodnosti je dosegla leta 2003 doslej najniţjo raven 1,20, a
se v zadnjih treh letih počasi povečuje. V letu 2009 je
Koeficient starostne odvisnosti
prebivalstva ((EUROPOP2008)
dosegla enako raven kot leto prej (1,53) in je še vedno
med niţjimi v Evropi. Tudi rodnost priseljenih se
•
skupni (2060): 82,7 %
običajno hitro prilagodi okolju. Glede na narodno sestavo
•
starih (2060): 63,0 %
pri popisih prebivalstva so imele višje rodnost Romke,
•
mladih (2060): 19,7 %
Albanke in Bošnjakinje oziroma Muslimanke2, medtem
Selitveni prirast v 2008: +18584
ko je rodnost drugih priseljenk niţja od rodnosti Slovenk.
prebivalcev
Po drugi strani pa se po letu 1994 nadaljuje tudi proces
VIR: SURS in Eurostatove projekcije
upočasnjevanja umrljivosti, ki se je zaradi tranzicije
2
Vključene so osebe, ki so se opredelile za Muslimane v smislu etnične in ne verske pripadnosti, SURS
5
najprej upočasnil, po obnovi gospodarske rasti v drugi polovici preteklega desetletja pa
ponovno pospešil. Ob upočasnjeni umrljivosti je bilo v drugi polovici devetdesetih let število
rojstev ţe manjše od števila umrlih, tako da je naravni prirast, ki se je zmanjševal ţe od leta
1979 dalje, postal negativen z izjemo zadnjih nekaj let (2006-2009)3.
Pričakovano trajanje ţivljenja se podaljšuje, tako pri moških kot pri ţenskah. V letu 2009 je
pričakovano trajanje ţivljenja doseglo pri moških 75,8 let, pri ţenskah pa 82,3 let.
Povečevanje selitvenega prirasta
Največji selitveni prirast v Slovenijo je bil v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let –
okrog 5000 oseb, nato je upadel na okrog 3000. Selitveni prirast, tujcev in slovenskih
drţavljanov, v celotnem obdobju 1993-2004 je bil v povprečju okrog 2.000 oseb letno ali 1,2 na
1.000 prebivalcev. Po letu 2004 so se njegove vrednosti v prvih dveh letih v primerjavi z leti
pred tem povečale za več kot dvakrat, v letih 2007 in 2008 pa za več kot šestkrat. V 2009 je
selitveni prirast v primerjavi z letom 2008 upadel za 38 % in je znašal 11.508 oseb.
Prebivalstvo in projekcije prebivalstva Slovenije
Po vstopu Slovenije v EU število njenih prebivalcev relativno hitro narašča, predvsem zaradi
povečanega selitvenega prirasta. V začetku leta 2010 je v Sloveniji ţivelo 2.046.976
prebivalcev, 1.032.869 ţensk in 1.014.107 moških. Število prebivalcev Slovenije se je v letu
2009 povečalo za 14.614 oseb ali za 0,7 odstotka. Med temi je bilo 3.021 drţavljanov
Republike Slovenije in 11.593 ali 79,3 odstotka tujcev s prijavljenim prebivališčem v Sloveniji.
Število tujcev je naraslo predvsem zaradi povečanja števila moških, in sicer za 8.073, medtem
ko je število ţensk v tej prebivalstveni skupini naraslo za 3.520. V začetku leta 2010 je bilo
tako med 82.316 tujimi prebivalci Slovenije 60.156 moških in 22.160 ţensk. Med prebivalci
Slovenije je bilo 4,0 odstotka tujcev.
Eurostatova projekcija prebivalstva EUROPOP2008 za Slovenijo, kot uradna projekcija
prebivalstva Slovenije, predvideva podaljšanje pričakovanega trajanja ţivljenja moških do
leta 2060 na 83,71 leta in ţensk na 88,8 leta, povišanje stopnje celotne rodnosti na 1,52 ter
selitveni prirast 2254 prebivalcev letno. Poleg te, osnovne (srednje, najbolj verjetne) variante
teh projekcij EUROSTAT-a, je SURS za Slovenijo izdelal in objavil tudi nizko in visoko
varianto teh projekcij. Srednja varianta projekcije predpostavlja v obdobju 2008–2060
postopen dvig stopnje celotne rodnosti z 1,32 na 1,52, postopno zvišanje pričakovanega
trajanja ţivljenja s 74,7 leta na 83,7 leta za moške oziroma za ţenske z 81,9 leta na 88,8 leta ter
postopno zniţanje neto selitev z 2.909 na 1.133 za moške oziroma z 2.954 na 1.121 za ţenske.
Pri nizki in visoki varianti projekcij, izdelani v SURS, pa so vrednosti hipotez naslednje:
Pri tem je potrebno poudariti, da to še ne pomeni trajnega dviga stopnje rodnosti, saj je povečanje
rodnosti po letu 2006 predvsem posledica rojstev pri ţenskah, ki so rojstvo otroka odloţile v obdobje
po svojem 30. letu. V skladu s tem gre pričakovati, da bo v prihodnje stopnja rodnosti ponovno
upadla.
3
6
Tabela 1: Pričakovano trajanje ţivljenja, celotna rodnost in selitveni saldo, projekcija
prebivalstva EUROPOP2008, nizka, srednja in visoka varianta, Slovenija, 2060
Vir: SURS, Delovna skupina za projekcije prebivalstva RS, 2009
Ne glede na bodoče trende, so trije osnovni vidiki demografskih sprememb (rodnost,
umrljivost in selitve) ţe začeli splet sprememb, katerih posledice bodo segale še daleč v
prihodnost ter bodo pomembno vplivale na oblikovanje politik in političnih zadev oziroma
odločitev. Neposredni učinki sprememb v številu prebivalstva so morda celo skromni v
primerjavi s spremembami v starostni sestavi prebivalstva.
Danes se Slovenija - tako kot vsa Evropa - ukvarja s problemi brezposelnosti, v prihodnjih
letih pa se obema zaradi staranja prebivalstva na tem področju napoveduje »demografski
šok«. Ker postaja Evropa skupnost starajočega se prebivalstva, bo namreč sčasoma začelo še
bolj primanjkovati delovne sile. Število delovno aktivnih prebivalcev se bo v Evropi po
predvidevanjih do leta 2030 zmanjšalo za skoraj 7 odstotkov (21 milijonov). Odstotek
vzdrţevanih (otrok do 14 let in starejših od 64 let) pa se bo z 49 % povečal na 66 %. Vrednost
»koeficienta starostne odvisnosti mladih« se bo po napovedih za EU-27 do leta 2060 zmerno
povečal, s 23,3 % na 25,0 %, medtem ko se bo »koeficient starostne odvisnosti starih« po
pričakovanjih bistveno povečal, s 25,4 % na 53,5 % v letu 2060.
V prihodnosti lahko pričakujemo pomanjkanje delovne sile tudi v Sloveniji; po napovedih
EUROSTATA bo število delovno sposobnega prebivalstva (od 15–64 let) začelo upadati ţe
okrog leta 2011. V Sloveniji se bodo vrednosti »koeficienta starostne odvisnosti mladih« in
koeficienta starostne odvisnosti starih« povečale še bolj: »koeficienta starostne odvisnosti
mladih« z 19,8 % na 23,8 %, »koeficienta starostne odvisnosti starih« pa s 23,0 % na 62,2 % v
letu 2060. Medtem ko so bile leta 2008 v EU-27 na vsako osebo v starosti 65+ še 4 osebe v
delovni dobi (15–64 let), pa bosta leta 2060, kot kaţe, le še dve ali celo le ena. V Sloveniji so
bile leta 2009 še 4,2 osebe, stare 15–64 leta, na osebo v starosti 65+, leta 2060 pa bo le še 1,6
osebe v starosti 15–64 leta na osebo v starosti 65+.
7
Slika 1: Deleţi velikih starostnih skupin, Slovenija, popisi 1948-2002 in projekcije prebivalstva
– Evropop2008 za Slovenijo 2008, 2020, 2040 in 2060
Vir: SURS, Popisi prebivalstva 1948/2002 in projekcije prebivalstva EVROPOP2008, 2008
Tega vedno bolj neugodnega razmerja pa ne bo mogoče bistveno popraviti niti z večjo
rodnostjo niti z relativno skromnim povečanim priseljevanjem, čeprav lahko pričakujemo, da
bo ob predvidenem bodočem pomanjkanju delovne sile priseljevanje v Slovenijo povečevalo.
Kontingent delovno sposobnega prebivalstva in s tem obseg delovne sile bi ostala bolj ali
manj nespremenjena šele ob visokem selitvenem prirastu povprečno okrog 13.500 oseb letno.
Konstanten selitveni prirast 2000-3000 oseb letno do leta 2060 bi ob sedanjem razmerju med
številom priseljenih in odseljenih ne vplival na izboljšanje razmerja med delovno sposobnim
in starim prebivalstvom. Ker tega razmerja tudi visok selitveni prirast okrog 13.500 oseb
povprečno letno ne bi mogel bistveno popraviti, je treba na bodoče zunanje selitvene tokove
v Sloveniji gledati bolj z vidika vpliva na moţno gospodarsko rast, veliko manj pa lahko
prispevajo k ugodnejši starostni sestavi prebivalstva.
Ekspanzija delovne sile v Evropi sosednjih regijah - ponudba/’push’ delovne sile
V nasprotju z evropsko demografsko sliko sta za Srednji vzhod in severno Afriko značilni
višja – čeprav padajoča – rodnost, podaljšanje pričakovanega trajanja ţivljenja in zdrţna
demografska rast. Skupno prebivalstvo v teh dveh regijah naj bi od 313 milijonov v 2005
naraslo na 438 milijonov do leta 2050 (+ 40 odstotkov) in na 557 do 2050 (+78 odstotkov).
Potencialno aktivna populacija se bo v teh Evropi sosednjih regijah povečala za 118 milijonov
do 2050 in v Turčiji za 16 milijonov do 2050. Hkrati se bosta ti dve regiji soočali tudi s
8
problemom staranja prebivalstva, saj se bo prebivalstvo nad 65 leti v 45-letnem obdobju
povečalo kar za petkrat.
Glavni izziv za drţave teh regij je v tem kako absorbirati ţe sedaj brezposelno delovno silo in
še tiste, ki bodo v prihodnjih dveh desetletjih vstopili na trg dela. Trenutni pogoji v mnogih
drţavah teh regij ne vlivajo upanja, da bi njihova gospodarstva bila sposobna absorbirati
tako znatno ekspanzijo delovne sile. Zaradi vztrajne in visoke stopnje nezaposlenosti v večini
teh drţav, se bodo migracijski pritiski na evropske trge dela nadaljevali in najverjetneje
povečali.
Poleg ekonomskih in demografskih argumentov, človekove in politične pravice dodajajo
dodatno dimenzijo realnostim sedanjih in prihodnjih migracijskih tokov. Evropa je in bo
verjetno ostajala ena glavnih migracijskih destinacij, celo v obdobjih nizke gospodarske rasti,
visoke domače brezposelnosti in povečanih naporov za nadzor in zmanjševanje dotoka
iskalcev zatočišča, kot tudi neregularnih/nezakonitih in v veliki meri, vsaj do sedaj,
regularnih delavcev migrantov.
Razumno je torej sklepati, da bo migracijski potencial ostajal večji od kapacitet evropskih
drţav sprejema. Zato je potrebno celo v primeru, ko so drţave pripravljene sprejeti precej
višje stopnje imigracije, upoštevati omejene kapacitete drţav na področju integracijske
politike ali pomanjkanje javne podpore za imigracije na splošno. Hkrati bo, delno prav
zaradi tega, nezakonita migracija verjetno ostajala glavna skrb. Ustrezen odgovor na te izzive
bi morali iskati v skrbnem razvoju celovitih migracijskih politik, ki nudijo okvir za zakonito
priseljevanje v povezavi s preprečevanjem in reduciranjem neregularnih /nezakonitih
migracij in izkoriščanja delovne sile. Hkrati je potrebno nadaljevati z razvojem ukrepov za
odpravljanje vzrokov migracij v drţavah izvora pri tem pa krepiti politično stabilnost in
človekove pravice. To bi lahko pripomoglo k gospodarski rasti in povečevalo moţnosti, da
ljudje najdejo zasluţek doma.
Nizka rodnost in umrljivost ter podaljševanje pričakovanega trajanja ţivljenja je obrnilo
evropsko starostno piramido, pripeljalo do manjšega števila mladih in delovno sposobnih
ljudi ter večjega števila in deleţa starejših. Staranje prebivalstva ima velike posledice za
porazdelitev ekonomske, socialne in politične moči prebivalstva ter učinkuje na trga dela in
zaposlovanje, produktivnost, gospodarsko rast ter na socialno varnost in javne finance. V 21.
stoletju se bosta tako Evropa na splošno kot Slovenija specifično soočali s hitrim
pomanjkanjem domače delovne sile. V kolikor bi sedanji trendi in politike ostali
nespremenjeni, lahko staranje prebivalstva in zmanjševanje delovno spodobnega
prebivalstva povzroči dolgoročno nevzdrţnost javnih financ in upadanje gospodarske rasti.
Na demografski izziv je potrebno konstruktivno odgovoriti s petimi sklopi politike in
ukrepov, ki se nanašajo na:
spodbujanje demografske obnove, s poudarkom na ukrepih, ki izboljšujejo ravnoteţja
med poklicnim, zasebnim in delovnim ţivljenjem, kar posredno omogoča večjo rodnost;
9
spodbujanje delovne aktivnosti, s poudarkom na ustvarjanju novih kvalitetnih delovnih
mest in daljše delovne aktivnosti4; s poudarkom primarne pomembnosti pri ustvarjanju
novih delovnih mest ob upoštevanju koncepta varne proţnosti, zaradi zagotavljanja
socialne varnosti in preprečevanja socialne izključenosti;
spodbujanje produktivnosti in dinamičnosti, v okviru prenovljene lizbonske strategije, s
poudarkom na razvoju notranjega trga, boljših predpisov in spodbujanja vlaganj v
človeške vire;
trajnostnimi javnimi financami, ki zagotavljajo primerno socialno varnost in
medgeneracijsko enakost;
celovito imigracijsko politiko, ki zajema sprejem in integracijo priseljencev.
Aktivna imigracijska politika je torej le eden od elementov s katerimi se lahko naslovijo
demografski izzivi:
Imigracija ima pozitiven učinek na rast prebivalstva in delovne sile. Če naravna rast
prebivalstva postane negativna lahko priseljevanje ohranja raven skupnega števila
prebivalstva in delovne sile.
Vendar imigracija ni rešitev za odpravljanje posledic demografskega staranja Evrope.
Stopnja neto migracije, ki bi bila potrebna za ohranjanje konstantnosti razmerja med
delovno sposobnim in starim prebivalstvom bi morala biti bistveno večja od druţbeno in
politično ţelenih ravni.
Neto migracija je glavni dejavnik rasti prebivalstva v zadnjem desetletju, a ne more
kompenzirati negativnih učinkov staranja druţbe na standard ţivljenja in dodatne javne
izdatke.
Zakonito priseljevanje je le eden od elementov, ki lahko pripomore k reševanju vprašanj
in izzivov, s katerimi se soočamo ob zmanjševanju razpoloţljivosti delovne sile in pritiski
na socialne sisteme;
Kljub temu, pa je imigracija lahko odgovor na pomanjkanje delovne sile in znanj ter
spretnosti.
Osnovni cilj ukrepov predstavlja dvig povprečne stopnje zaposlenosti starejših oseb v starostni skupini od 55-64
let v letu 2013 na 43,5 %, kot je začrtano v Operativnem programu razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013
ter hkrati pribliţevanje Lizbonskemu cilju 50% povprečne stopnje zaposlenosti starejših (delovni dokument
MDDSZ – Ukrepi za spodbujanje aktivnega staranja, 2009)
4
10
V KONTEKSTU EKONOMSKIH UČINKOV
Ekonomska imigracija je za države priselitve koristna in lahko pripomore k gospodarski
rasti in k bolj dinamičnemu in učinkovitemu gospodarstvu, še posebno v primeru
priseljencev s človeškim in finančnim kapitalom. Med najpomembnejše makroekonomske
učinke sodi vpliv na mednarodno trgovino, trg dela oziroma zaposlenost, raven plač in
javne finance.
Imigracija na splošno nima negativnih učinkov na raven nezaposlenosti in plač. Prispevek
migrantov v državni proračun je verjetno večji kot storitve in prejemki, ki jih prejemajo.
Učinek na delavce migrante je na splošno pozitiven, čeprav obstajajo tveganja
neizkoriščenosti človeškega kapitala in uspešne integracije na trg dela, diskriminacije,
izkoriščanja in družbene izključenosti.
Migracije imajo zelo raznovrstne učinke na gospodarstvo in druţbo drţave priselitve. Imajo
pomemben pomen v kontekstu demografskih sprememb, vpliva na ponudbo na trgu dela,
izjemno pomemben pa je njihov čisti ekonomski učinek, ki se odraţa na mednarodni
menjavi, ravni plač, zaposlenosti in gospodarske rasti ter prerazporeditvi dohodka. Ob
upoštevanju ostalih kontekstov, predstavljenih v tej strategiji, drţave nacionalne politike
ekonomskih migracij primarno oblikujejo v odvisnosti od razmerja njihovih pozitivnih in
negativnih ekonomskih učinkov.
Migracije imajo pomemben vpliv na mednarodno menjavo. Preseljevanje delavcev iz ene
drţave v drugo in s tem spreminjanje obsega ponudbe na njunih trgih dela vpliva na
izenačevanje ekonomskih moţnosti med obema drţavama in s tem na zmanjšanje obsega
mednarodne menjave. Če ponazorimo s poenostavljenim primerom je v drţavi z manjšim
obsegom razpoloţljive delovne sile cena proizvodov, katerih proizvodnja je delovno
intenzivna, višja kot v drţavi, kjer je velika ponudba delovne sile. Z ekonomskimi
migracijami se ponudba delovne sile med drţavama prerazporedi kar vodi k izenačevanju
cen produktov in posledično k zmanjšanju mednarodne trgovine.
Na enakem primeru je mogoče ponazoriti tudi drug pomemben ekonomski učinek migracij,
to je vpliv na raven plač oziroma prerazporeditev dohodka. Cena proizvoda, katerega
proizvodnja je delovno intenzivna, je v drţavi z manjšim obsegom razpoloţljive delovne sile
višja zaradi višjih cen dela (plače). Ekonomsko priseljevanje razpoloţljivost delovne sile v tej
drţavi povečuje, kar spričo večje konkurenčnosti na trgu dela vodi v zniţevanje plač. Ker je
učinek emigracije za drţavo izvora, kjer je velika razpoloţljivost delovne sile, ravno
nasproten, vodi prerazporeditev delovne sile v izenačevanje ravni plač.
Tretji pomemben segment ekonomskih učinkov migracij pa je vpliv na javne finance. Ta
vpliv je kompleksen, sestavljen tako iz pozitivnih kot negativnih učinkov. Kot neposredne
učinke je potrebno navesti dejstvo, da je tuja delovna sila koristnik socialnih storitev drţave
11
kot so zdravstveno in socialno varstvo ter izobraţevanje (proračunski odliv), hkrati pa
predstavlja nezanemarljiv del davkoplačevalcev (proračunski prilivi). Poleg tega pa, kot
predstavljeno v prejšnjem odstavku, povečanje razpoloţljive delovne sile vodi v zniţevanje
plač in cen produktov, kar prispeva k večji konkurenčnosti podjetij. Navedeno ima številne
posredne učinke za javne finance – od večjega davka na dobiček do večjega zaposlovanja in s
tem povezanih davkov na osebne dohodke.
Opisane ekonomske učinke migracij je izjemno teţko ovrednotiti, saj so kompleksni in imajo
nemalokrat tudi številne posredne učinke, poleg tega pa je njihov obseg odvisen tudi od
različnih dejavnikov, kot so vrsta dejavnosti, v kateri se migrantska populacija preteţno
zaposluje, fleksibilnost trga dela, raven socialne varnosti, ki jo zagotavlja drţava in podobno.
Kljub temu je na podlagi izsledkov preučenih raziskav mogoče reči, da so ekonomske
migracije na splošno koristne za drţave priselitve in njihova gospodarstva ter za migrante
same. Zlasti v razmerah pomanjkanja ustrezne delovne sile, ekonomske migracije prispevajo
k večji konkurenčnosti in učinkovitosti podjetij, sektorjev in gospodarstva ter, zlasti v
primeru migracij s finančnimi in človeški viri, k večji gospodarski rasti. Vpliv priseljevanja
na gospodarsko rast je pozitiven predvsem v primeru priseljencev s finančnim in človeškim
kapitalom. Priseljevanje imigrantov s finančnim kapitalom pozitivno učinkuje na potrošnjo
in investicije. Poleg tega, visoko usposobljenim strokovnjakom pogosto slede tudi vlaganja v
sektorje, v katerih so zaposleni. Na drugi strani, nizko kvalificirani migranti navadno
opravljajo dela katerim se domači delavci izogibajo in to predvsem v sektorjih s sezonskimi
pomanjkanji delovne sile: kmetijstvo, cestne konstrukcije in popravila, turizem in z njim
povezane storitve. V drţavah s trţnim pomanjkanjem teh delavcev, lahko tuji delavci
pripomorejo ne le k preţivetju teh sektorjev temveč tudi k njihovemu razvoju.
Raziskave kaţejo, da so vplivi imigracije na splošno raven plač zanemarljivi, obstaja pa
tveganje v specifičnih ekonomskih sektorjih, kjer tujci predstavljajo pomemben deleţ
delovne sile. Ugotoviti je tudi mogoče, da ob ţe opisanih demografskih spremembah
predstavljajo ekonomski migranti pomembno povečanje davčne kapacitete, medtem ko je le
del njih upravičen do socialnih transferjev in storitev drţave iz naslova socialne varnosti in le
del teh te storitve dejansko tudi koristi. Navedeno vodi k sklepu, da so prispevki migrantov
v drţavni proračun najverjetneje večji kot odhodki, ki jih povzročijo.
Poleg opisanih ekonomskih učinkov na drţave priselitve imajo migracije tudi pomembne
ekonomske učinke na drţave izvora. Neposredno se te učinki kaţejo zlasti v denarnih
nakazilih svojcem, ki večajo kupno moč, ter vplivu na zmanjšanje brezposelnosti in s tem na
zmanjšanje socialnih izdatkov iz drţavnega proračuna, migracije pa imajo na drţave izvora
tudi različne razvojne učinke, zlasti če gre za kroţne migracije, ki omogočajo prenos znanj,
izkušenj in pridobljenega kapitala nazaj v drţavo izvora. Za maksimizacijo ekonomskih
učinkov na drţave izvora je zelo pomembna vzpostavitev sistema upravljanja z migracijami,
ki bi temeljil na partnerskem dialogu z drţavami izvora.
12
STRATEGIJA EKONOMSKIH MIGRACIJ V KONTEKSTU
SKUPNE IMIGRACIJSKE POLITIKE EVROPSKE UNIJE
Uveljavitev »območja svobode, varnosti in pravice« je ena prvih prioritet Evropske unije.
Migracijska politika je ena izmed ključnih politik v tem procesu. Evropski pristop je
potreben na številnih področjih povezanih z migracijami. Globalni pristop Evropske unije k
migraciji pa je pomemben za odpravljanje vzrokov in posledic nezakonitih migracij,
urejanje zakonitih migracij in prispeva tudi k trajnostnemu razvoju držav.
Ker so potrebe na trgu dela držav članic različne, nastajajoči skupni sistem kombinira neko
stopnjo harmonizacije in fleksibilnosti zakonodajnega okvira Evropske Unije, ki ne omejuje
pristojnosti držav članic pri odločanju o obsegu oziroma številu državljanov tretjih držav,
ki jih država članica sprejme na svoje ozemlje. Hkrati si ta politika prizadeva, da bi bili
priseljenci in delavci migranti, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje in ki so jih družbe
držav članic pripravljene in zmožne sprejeti, v Evropi dobrodošli.
V Evropski uniji je vse večji konsenz, da je za zagotovitev prihodnje ekonomske rasti
potrebno boljše upravljanje z migracijami, ki vključuje tudi zakonito priseljevanje.
Priseljevanje je tudi element Lizbonske strategije ter Sporočila Komisije »Evropa 2020 –
Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast«.5
Politične smernice za ustvarjanje »območja svobode, varnosti in pravice« so bile zastavljene v
letu 1999. Razvoj skupne politike azila in migracij Evropske unije temelji na partnerstvu z
drţavami izvora, skupnem evropskem sistemu azila, poštenem obravnavanju drţavljanov
tretjih drţav in upravljanju migracijskih tokov. Pristop k razvoju te politike je dvojen in
vzporedno zajema:
vzpostavitev skupnega zakonodajnega okvira za pogoje vstopa in prebivanja drţavljanov
tretjih drţav na ozemlju Evropske unije in
odprto metodo oz. postopek sodelovanja za spodbujanje stalne izmenjave idej in politik,
ki jih acquis ne pokriva.
Skupni zakonodajni okvir za imigracijsko politiko, ki je ţe del slovenskega pravnega reda, se
nanaša na pravico do zdruţitve druţine, status drţavljanov tretjih drţav, ki so rezidenti za
daljši čas, študente, učence, neplačano usposabljanje ali prostovoljno delo ter na način vstopa
in prebivanja za namene znanstvenega raziskovanja.
V kontekstu lizbonskih ciljev in v skladu s petletnim mandatom Haaškega programa (2004)
ter Zeleno knjigo o pristopu do urejanja ekonomskih migracij (2005), je Politični načrt za
zakonite migracije (2005) predvideval ukrepe in zakonodajne pobude v smislu skladnega
razvoja štirih razseţnosti zakonite imigracije v Evropsko unijo. Med zakonodajnimi
5
COM(2010) 2020 konč.
13
pobudami, ki izhajajo iz Političnega načrta za zakonite migracije (2005), splošna okvirna
direktiva predvideva zagotovitev minimalnega skupnega obsega pravic vsem zakonitim
delovnim migrantom, ki še niso upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas – in s tem
posledično enake obravnave na celotnem območju Skupnosti. Predlog direktive, ki jo je
Komisija predstavila oktobra 2007, predvideva tudi izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje
in delo ter enotni postopek. Posebna direktiva, ki se nanaša na pogoje vstopa in bivanja
visoko usposobljene delovne sile, je bila ţe sprejeta; direktivi o sezonskih delavcih in
premeščencih znotraj podjetja pa je Komisija predstavila v juliju 2010. Druge pobude
zajemajo izboljšanje dostopa do informacij in njihove izmenjave ter koordinacije.
Integracijskim ukrepom, ki jih za ekonomske imigrante in njih odvisne člane predlaga
Skupna Agenda za integracijo (2005) naj bi sledili ukrepi s posebnim poudarkom na ustvarjanju
informacijskih paketov in jezikovnih tečajev ter tečajev o civilni orientaciji (civic orientation)
za nove ekonomske imigrante. Sodelovanje z drţavami izvora priseljencev naj bi se okrepilo
tako, da bi se migracije upravljale na vsem koristen način. Evropska unija poziva tudi k
urejanju migracij v okviru globalnega pristopa k migraciji, ki temelji na predpostavki, da so
migracije dobre za razvoj in obratno. Z dialogom in tesnim sodelovanjem s tretjimi drţavam
bi se lahko oblikovale celostne in koherentne politike, ki bi se nanašale na širok spekter z
migracijami povezanih vprašanj. Tak pristop zahteva sodelovanje pravosodja in zakonodaje,
zunanje in razvojne politike ter dialog in partnersko sodelovanje v zadevah migracij. Poleg
razvoja skupne politike o pogojih sprejema in bivanja ekonomskih migrantov iz tretjih drţav,
konkretne usmeritve zadevajo finančna nakazila migrantov v svoje drţave (remittances),
sodelovanje z diasporami, kroţne migracije in zmanjšanje negativnih učinkov bega
moţganov.
Kljub tem naporom je za evropsko politiko ekonomskih migracij še vedno značilna različnost
med drţavami članicami, ki se izraţa v upravljanju migracij ter političnem in
institucionalnem okviru. Prioritete in politični odzivi se med drţavami članicami precej
razlikujejo glede na potrebe njihovih gospodarstev in trgov dela.
Decembra 2009 je Evropski Svet sprejel nov petletni program za območje svobode, varnosti
in pravice. Osrednja tema novega programa je „izgradnja Evrope drţavljanov“. Vsi prihodnji
ukrepi bodo usmerjeni v drţavljane in pri pripravi teh bo potrebno upoštevati naslednje
prednostne naloge: Spodbujanje pravic drţavljanov – Evropa, ki temelji na pravicah,
Poenostavitev ţivljenja drţavljanov – Evropa kot območje pravice, Varovanje drţavljanov –
Evropa varuje in Spodbujanje bolj integrirane druţbe za drţavljane – solidarna Evropa.
Evropska Komisija trenutno pripravlja Akcijski načrt z natančno določenimi ukrepi in
časovno razporeditvijo v obdobju 2010–2014.
V kontekstu t.i. Lizbonske pogodbe in na podlagi novega večletnega programa (t.i.
stockholmski program za obdobje od 2010 do 2014) na področju svobode, varnosti in pravice
so se začrtale nove strateške smernice za zakonodajno in operativno načrtovanje
priseljevanja, ki bodo bolje upoštevale potrebe in zmoţnosti drţav članic na trgih dela
posameznih drţav članic Unije. Treba je ustvariti nove priloţnosti za zakonite priseljence in
14
zagotoviti sankcioniranje tistih, ki kršijo zakonodajo (npr. vračanje priseljencev, sankcije
zoper delodajalce, ki zaposlujejo nezakonite priseljence). Na področju zakonitega
priseljevanja je predvidena tudi ocena učinkovitosti in usklajenosti do sedaj sprejetih
instrumentov Evropske unije in odprava ugotovljenih neskladij in pomanjkljivosti acquisa na
področju priseljevanja.
Zaznati je mogoče naslednje trende v prihodnje:
za večjo učinkovitost zakonodaje Evropske unije na področju priseljevanja drţavljanov
tretjih drţav se predvsem v smislu zagotavljanja bolj enakovredne obravnave z
drţavljani Unije razmišlja o konsolidaciji vse zakonodaje na področju priseljevanja,
začenši z zakonitimi migracijami;
vse bolj selektivni pristop v pravilih prvega sprejema in bivanja za namene dela in
zaposlitve, ki sledi ekonomskim interesom drţave in potrebam gospodarstva s posebno
oblikovanimi shemami in upravnimi sistemi;
prištevanje mobilnosti in priseljevanja raziskovalcev in študentov v ekonomski tip
migracij;
vse večjo priznavanje za povezanost med migracijsko dinamiko in integracijo migrantov, ki
predpostavlja nediskriminacijo in promocijo različnosti;
vse večjo naklonjenost kroţnim migracijam kot obliki mobilnosti in njenega nadzora v korist
EU, njenih drţav članic in izvornih drţav v okviru globalnega pristopa k migracijam.
Večina zadev na področju imigracije za ekonomske namene ni izključna pristojnost Unije.
Zakonodajni okvir, ki ga je oziroma ga bo še razvila Evropska unija ne omejuje pristojnosti
drţav članic pri odločanju o obsegu imigracije oziroma številu drţavljanov tretjih drţav, ki
jih drţava članica sprejme na svoje ozemlje.
Po načelu subsidiarnosti ima Slovenija dovolj prostora za prilagoditev pravnih aktov
(direktiv, uredb in sklepov), še posebej zakonodajnih direktiv potrebam nacionalnega
trga dela. Pristojnost odločanja o številu sprejetih ekonomskih migrantov ni okrnjena.
Ker pa te osebe hkrati vstopajo na območje Evropske unije mora Slovenija to pristojnost
uresničevati odgovorno do drugih drţav članic.
Po načelu sorazmernosti mora Slovenija spoštovati splošno obveznost vendar ima
moţnost drugačnih ukrepov, dokler so kompatibilni s Pogodbo o ustanovitvi Evropske
skupnosti in mednarodnimi obveznostmi.
Na področju pridobivanja kakovostnih človeških virov v vedno bolj konkurenčnem svetu je
za uspešnost proaktivne migracijske politike Slovenije takšno politiko teţko voditi izolirano.
Evropski okvir je smiseln. V tem okviru je pomembna odprtost sodelovanja. Za
uresničevanje konkretnih ukrepov, ki si jih bo Slovenija zadala, so pomembni tudi evropski
programi ter finančni instrumenti.
15
V KONTEKSTU POVPRAŠEVANJA NA SLOVENSKEM TRGU DELA
Na podlagi stanja in trendov v slovenskem gospodarstvu in na trgu dela lahko ugotovimo,
da obstaja neustrezni presek med potrebami po delavcih in med njihovo izobrazbo.
Povpraševanje po poklicnih skupinah kaže na primanjkljaj delavcev predvsem za preprosta
dela in poklicev za neindustrijski način dela. Na drugi strani pa imajo podjetja večje težave
pri iskanju visoko in srednje izobražene delovne sile ter delavcev, ki opravljajo tehnične
poklice.
Na področju gospodarstva je največja potreba po nižje in srednje kvalificiranih delavcih,
sledijo pa visoko kvalificirani delavci migranti.
Predvideva se, da bodo potrebe v gradbeništvu v prihodnosti manjše, v predelovalni
industriji, transportu in kmetijstvu pa nespremenjene ali večje. Potrebe po srednje in
visokokvalificirani delovni sili so v strojništvu in kovinsko predelovalni ter elektro
(tehnični) industriji, na področju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij,
biotehnologije, lesarstva in gradbeništva.
V javnem sektorju izstopajo potrebe po zdravstvenem osebju, predvsem zdravnikih.
Stanje na trgu dela v Sloveniji
V Sloveniji se je število delovno aktivnih oseb6 zadnja leta relativno hitro povečevalo,
predvsem v gradbeništvu, vse do oktobra 2008, ko je doseglo vrhunec, od takrat pa število
delovno aktivnih oseb nezadrţno pada. Najbolj se zniţuje število delovno aktivnih oseb v
predelovalnih dejavnostih in v gradbeništvu. S podatki za leto 2009 se je zniţala tudi stopnja
delovne aktivnosti, ki je bila sicer od druge polovice devetdesetih let relativno visoka in
stabilna. Pri moških je v letu 2009 po podatkih Ankete o delovni sili bila 61,6 odstotkov, pri
ţenskah pa 50,5 odstotkov delovno sposobnih oseb istega spola.
Število delovno aktivnih oseb (osebe starejše od 15 let pa do upokojitve), za katere
podatkovni vir je Statistični register delovno aktivnega prebivalstva (SRDAP), se je po
nekajletnem stagniranju v obdobju 2002–2004 v naslednjih letih začelo zviševati, vendar pa
se je v letu 2008 prav tako začelo zniţevati. V letu 2009 se je število delovno aktivnih oseb v
primerjavi s predhodnim letom zniţalo za 2,4 % in je znašalo 858.171. Najbolj se je zniţalo
število delovno aktivnih oseb v predelovalnih dejavnostih (za okrog 22.500). Število delovno
aktivnih oseb se je opazneje zniţalo tudi v dejavnostih gradbeništvo (za okoli 1.200),
trgovina, vzdrţevanje in popravila motornih vozil (za okoli 1.200), promet in skladiščenje (za
okoli 1.400) in kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo (za okoli 1.800). Povečevalo pa se je
6
Delovno aktivno prebivalstvo je prebivalstvo, ki pridobiva dohodek od dela. To se deli v: zaposlene
(osebe v delovnem razmerju ter neformalno zaposlene osebe), samozaposlene (formalno in
neformalno), ter neplačane pomagajoče druţinske člane. Delovno aktivni in brezposelni tvorijo
aktivno prebivalstvo ali delovno silo.
16
število delovno aktivnih v dejavnostih strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti (za
skoraj 2.000), izobraţevanje (za okoli 1.700) in zdravstvo in socialno varstvo (za okoli 1.100).
Zadnja leta je skupna stopnja delovne aktivnosti v Sloveniji višja od povprečja EU, počasi pa
narašča tudi stopnja delovne aktivnosti starejših. Vse do leta 2003 je bila stopnja delovne
aktivnosti v Sloveniji niţja od povprečja EU-15, v letu 2003 pa tudi niţja od povprečja EU-25.
Šele leta 2004 je postala stopnja delovne aktivnosti v Sloveniji zaradi visoke neformalne
delovne aktivnosti7 višja od povprečij EU-15 in EU-25, kar je ostala tudi do leta 2009. Bila pa
je vsa leta višja od povprečja EU-27 razen v letu 2003, ko je bila enaka povprečju EU-27. Pri
tem je ves čas (razen v letih 2007 in 2009) delovna aktivnost moških v Sloveniji nekoliko
niţja, delovna aktivnost ţensk pa nekoliko višja od vseh treh povprečij EU. Delovna
aktivnost mladih (15–24 let) je v Sloveniji še vedno niţja kot v povprečju v EU-25, je pa
nekoliko višja v povprečju EU-27. niţja od obeh povprečij pa je pri osebah starih 50 ali več
let.8 Problematično nizka delovna aktivnost v starosti 55-64 let v Sloveniji, kjer je lizbonski
cilj 50 odstotkov do leta 2010, se počasi popravlja. V letu 2009 se je povečala na 35,6 odstotka
(EU-27: 46,0 odstotkov).
V zadnjih mesecih leta 2008, še bolj očitno pa v letu 2009 so se, kot posledica svetovne
gospodarske krize, razmere na trgu dela poslabšale. Gibanje zaposlovanja se je obrnilo v
negativno smer, naraščati je pričela brezposelnost. Stopnji brezposelnosti, ki sta se v Sloveniji
v obdobju 1995–2000 gibali med 7 in 8 odstotki (anketna) oziroma 14 in 14,5 odstotki
(registrirana), sta imeli od leta 2001 do leta 2008 tendenco upadanja, še posebej v letih 2005
do 2008. V tretjem četrtletju 2008 sta bili stopnji brezposelnosti 4,1 % (anketna), oziroma 6,4
% (registrirana), v četrtem četrtletju 2008 pa se je anketna zvišala na 4,3 odstotke, registrirana
pa na 6,8 odstotka. Po nadaljnjem zviševanju stopnje brezposelnosti v letu 2009 se je v
četrtem četrtletju 2009 anketna zvišala na 6,4 odstotke, registrirana pa na 10,1 odstotka.
Mednarodno primerljiva anketna stopnja brezposelnosti je v Sloveniji še naprej niţja od
povprečja Evropske unije. V letu 2009 so imele niţjo stopnjo anketne brezposelnosti kot
Slovenija štiri drţave članice EU-27: Ciper, Luksemburg, Nizozemska in Avstrija.
Zaradi trenda povečevanja brezposelnosti in zmanjšanje potreb po zaposlovanju delavcev
spričo zmanjšanja gospodarskih aktivnosti v dejavnostih, kjer se tradicionalno največ
zaposlujejo delavci migranti, je Vlada sprejela različne ukrepe za zaščito slovenskega trga
dela, in sicer:
Zmanjšanje kvote delovnih dovoljenj
Kot neformalno delovno aktivne opredeljujemo osebe, ki delajo bodisi kot neplačani pomagajoči
druţinski člani, bodisi po pogodbah o delu ali v sivi ekonomiji, to pa so lahko načeloma hkrati tudi
študentje med mladimi ali upokojenci med starejšimi.
8. Pri mladih prihaja do razlike zaradi relativno visoke vključenosti mladih v Sloveniji v srednje in
terciarno izobraţevanje ter relativno višje stopnje brezposlenosti mladih v povprečju v EU, pri
starejših pa zaradi visoke strukturne brezposelnosti, ki zadeva zlasti starejše brezposelne osebe. Na
niţjo stopnjo delovne aktivnosti v tej starostni skupini še vedno vpliva tudi relativno zgodnje
upokojevanje.
7
17
V letu 2009 se je močno upočasnila rast blagovne menjave, predvsem izvoza, zmanjšal se je
obseg proizvodnje v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu. Ob upoštevanju omenjenih
trendov v posameznih dejavnostih ter napovedanem dvigu stopnje brezposelnosti je drţava
ocenila, da naslednjih letih ne bo prišlo do povečanja povpraševanja po zaposlovanju
delovne sile iz tretjih drţav oziroma se bo to primerjalno zmanjšalo. Zato se je Vlada odločila
postopno zmanjšati kvoto delovnih dovoljenj.
Ukinitev seznama deficitarnih poklicev
V marcu 2009 je Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve zaradi slabšanja poloţaja na
trgu dela oziroma naraščajoče brezposelnosti domačih delavcev s spremembo Pravilnika o
delovnih dovoljenjih, prijavi in odjavi dela ter nadzoru nad zaposlovanjem in delom tujcev9
ukinilo postopek izdaje dovoljenj za zaposlitev brez kontrole trga dela za deficitarne poklice.
V skladu s tem lahko Zavod RS za zaposlovanje za vsako vlogo za dovoljenje za zaposlitev
preveri, ali so v evidenci brezposelnih oseb ustrezni domači delavci oziroma delavci, ki so
glede pravic do zaposlitve izenačene z drţavljani Republike Slovenije. V primeru, da
ustrezni domači delavci v evidenci brezposelnih so, se delodajalcu zavrne vloga za izdajo
dovoljenja za zaposlitev tujca.
Omejitve in prepovedi zaposlovanja in dela tujcev
Slovenija je v letu 2009 na podlagi določil Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki
predvidevajo tudi moţnost omejitev in prepovedi zaposlovanja ali dela tujcev po regijah,
področjih dejavnosti, podjetjih in poklicih, kakor tudi omejitev in prepovedi pritoka novih
tujih delavcev v celoti ali iz določenih regionalnih področij, kadar je to utemeljeno z javnim
ali splošnim gospodarskim interesom, sprejela Uredbo o omejitvah in prepovedih novega
zaposlovanja in dela tujcev10. Glavni namen uredbe je bil zagotoviti dodatno zaščito
domačega trga dela, temeljni ukrep, ki ga je predvidela uredba, pa je bila prepoved izdaje
novih dovoljenj za sezonsko delo tujcev, katerih zaposlovanje sicer poteka brez kontrole trga
dela.
Poleg tega je uredba predvidela tudi prepoved zaposlovanja iz določenih regionalnih
področij. V tem kontekstu se je neizkoriščeni del kvote dovoljenj za zaposlitev razporedil v
višini 95 % na tujce s prebivališčem na območju drţav bivše Jugoslavije razen Kosova, za vse
ostale tujce s prebivališčem v drugih tretjih drţavah pa v višini 5 % neizkoriščenega dela
dovoljenj za zaposlitev. Močna upočasnitev rasti blagovne menjave, predvsem izvoza in
zmanjšanje obsega proizvodnje predelovalnih dejavnosti pa tudi gradbeništva, so namreč
močno zmanjšali obseg aktivnosti ravno v dejavnostih, kjer se tradicionalno največ
zaposlujejo tujci, med katerimi prevladujejo drţavljani bivših republik nekdanje Jugoslavije.
Glede na navedeno je bil ukrep namenjen dodatni zaščiti stabilnega delovanja slovenskega
trga dela. Ob upoštevanju omenjenih trendov v posameznih dejavnostih ter napovedanem
dvigu stopnje brezposelnosti ter manjšega povpraševanja delodajalcev po novi delovni sili je
Vlada Republike Slovenije ocenila, da veliko število novih izdanih dovoljenj za zaposlitev
9
Ur. l. RS, št. 37/2008 in 28/2009.
Ur. L. RS, št. 12/2010 in 33/2010.
10
18
drţavljanom tretjih drţav, ki ne prihajajo iz bivših jugoslovanskih republik, ne bi bilo
ekonomsko upravičeno.
Neustrezen presek med potrebami po delavcih in med njihovo izobrazbo
Med prioritetami Vlade Republike Slovenije je spodbujanje tujih investicij, ki naj bi
prispevale k prenosu novih znanj in tehnologij ter k ustvarjanju novih delovnih mest,
predvsem delovnih mest, ki ustvarjajo višji dodano vrednost. Tuji investitorji čedalje
pogosteje omenjajo, da je med ovirami za večji priliv tujih investicij pomanjkanje
usposobljene delovne sile. Ministrstvo za gospodarstvo nadalje opozarja na ugotovitve
raziskave med podjetji s tujim in mešanim kapitalom, ki jo je v letu 2007 opravil Gral ITEO,
povezane z delovno silo. Med podjetji s tujim kapitalskim vloţkom je zaznati bistveno večji
deleţ podjetij, ki vidijo razpoloţljivost ustrezno usposobljene delovne sile kot oviro za
investiranje oziroma obratovanje v Sloveniji.
V letu 2007 je kar 69,1 odstotka podjetij navedlo, da ima teţave pri iskanju usposobljene
delovne sile. V primerjavi s prejšnjimi leti je deleţ podjetij, ki imajo teţave pri iskanju
usposobljene delovne sile, precej narasel, saj je bil v letu 2005 niţji za 24,5 odstotkov in v letu
2004 za 24,7 odstotkov. Diplomante visokih in višjih šol je v letu 2007 iskalo 57,3 odstotka
podjetij. Deleţ te stopnje klasifikacije se je v primerjavi s prejšnjimi leti zniţal. Povpraševanje
po srednješolskih in tehničnih poklicih se povečuje: v letu 2007 jih je iskalo 54,7 odstotka
podjetij, torej precej več kot leta 2005 (37 odstotkov) oz. leta 2004 (49,1 odstotka) in 2003 (46,5
odstotka). Podjetja imajo najmanj teţav pri iskanju priučenih delavcev (36 odstotkov), vendar
je deleţ le-teh v primerjavi s prejšnjimi leti precej zrasel (v letu 2005 14,8odstotka, v letu 2004
16,4 odstotka in v letu 2003 15 odstotkov). Najbolj iskane klasifikacije vseh vrst profilov so s
področja strojništva in kovinarstva (50 odstotkov), komerciale, zunanje trgovine in
marketinga (22,4 odstotka), elektrotehnike (21,1 odstotka), informatike in telekomunikacij
(13,2 odstotka) ter gradbeništva (7,9 odstotka), nekoliko pa upada deleţ pri iskanju
usposobljene delovne sile s področja financ.11
Analiza poslovnega okolja za delovanje podjetij s tujim kapitalom v Sloveniji iz leta 2009 pa
ugotavlja, da z delovno silo povezane teţave ostajajo eden največjih problemov slovenskega
poslovnega okolja za podjetja s tujim kapitalom. Čeprav se je deleţ podjetij, ki ima teţave, v
primerjavi z letom 2008 zmanjšal, ima večina (51 odstotkov) anketiranih podjetij še vedno
teţave pri iskanju ustrezno usposobljene delovne sile. Te teţave so večje pri proizvodnih kot
pri storitvenih podjetjih. Teţave pri iskanju ustrezne delovne sile naraščajo tudi z velikostjo
podjetij. Anketirana podjetja najteţje najdejo visoko izobraţene ljudi (57 odstotkov), 50
odstotkov podjetij s teţavami dolgo išče ljudi s srednješolsko izobrazbo in tehničnimi poklici,
17 odstotkov pa priučene delavce (tu je v primerjavi z letom 2008 zaznati največji upad).
Najbolj deficitarni so delavci s področja strojništva in kovinarstva (30 odstotkov anketiranih
podjetij teţko najde delovno silo teh strok), ki jim sledijo elektrotehnika (25 odstotkov),
komerciala / zunanja trgovina / marketing (15 odstotkov), informatika / telekomunikacije
(12 odstotkov) itd.12
11
12
Prispevek Ministrstva za gospodarstvo k pripravi strateškega dokumenta, 28.9.2007.
19
Neskladje na trgu dela
Kot je razvidno iz spodnje slike, smo v Sloveniji ves čas do nastopa gospodarske krize in
posledično zmanjšane gospodarske aktivnosti, beleţili trend povečevanja povpraševanja po
delovni sili ob hkratnem zmanjševanju stopnje brezposelnosti, kar kaţe na povečevanje
neskladij na trgu dela.
Slika 2: Veljavna delovna dovoljenja in število registriranih brezposelnih oseb
120000
100000
90.728
96.672
92.575
90.749
95.993
78.303
80000
78.424
68.411
66.239
60000
60.066
50.734
40000
39.588
42.967
39.042
20000
0
dec.03
dec.04
dec.05
dec.06
Veljavna delovna dovoljenja
dec.07
dec.08
dec.09
Registrirane brezposlene osebe
Vir: ZRSZ, 2009
Podjetja vse pogosteje navajajo pomanjkanje delavcev kot glavni omejitveni dejavnik. V
anketah ZRSZ o napovedi zaposlovanja poročajo, da imajo največ teţav pri pridobivanju
ustreznih delavcev na področju gradbeništva ter obdelovanja kovin, primanjkuje pa tudi
mehanikov in strojnikov, delavcev elektro stroke ter delavcev v zdravstvu in gostinstvu.
Potrebe po teh poklicih rešujejo bodisi s povečanim številom nadur (kar potrjujejo tudi
podatki o izplačanih plačah), bodisi s povečanim zaposlovanjem tujcev, kar se odraţa tudi v
podatkih prikazanih v tabeli 2. Junija 2007 sprejete spremembe in dopolnitve zakona o
zaposlovanju in delu tujcev so skrajšale in poenostavile postopek za delo in zaposlovanje
zlasti tujih delavcev s tistimi poklici, ki jih na slovenskem trgu dela ni ali jih primanjkuje.
Tabela 2: Veljavna delovna dovoljenja po dejavnostih, december 2009.
Poslovne dejavnosti
Osebno Dovoljenje
Brez
Dovoljenje
delovno
za
delovnega
za delo
dovoljenje zaposlitev
dovoljenja
20
Skupaj
Neznana dejavnost
12.992
8
401
13.401
Kmetijstvo in lov,
gozdarstvo, ribištvo
222
152
22
396
Rudarstvo
48
27
5.805
3.024
Oskrba z električno energijo,
plinom in paro
22
2
Oskrba z vodo; ravnanje z
odplakami in odpadki;
saniranje okolja
338
55
27
420
Gradbeništvo
15.086
16.839
3.633
35.558
Trgovina; vzdrţevanje in
popravila motornih vozil
1.720
1.149
508
3.377
Promet in skladiščenje
1.486
2.976
124
4.586
Gostinstvo
1.485
1.438
279
Informacijske in
komunikacijske dejavnosti
265
117
18
400
Finančne in zavarovalniške
dejavnosti
179
8
3
190
Poslovanje z
nepremičninami
171
113
24
308
Strokovne, znanstvene in
tehnične dejavnosti
1.127
750
179
2.056
Druge raznovrstne poslovne
dejavnosti
2.224
1.107
140
Dejavnost javne uprave in
obrambe; dejavnost obvezne
socialne varnosti
30
1
1
32
Izobraţevanje
326
72
24
422
Zdravstvo in socialno
varstvo
440
84
48
572
Kulturne, razvedrilne in
rekreacijske dejavnosti
270
125
20
415
Druge dejavnosti
214
110
47
371
Dejavnost gospodinjstev z
zaposlenim hišnim osebjem;
proizvodnja za lastno rabo
6
1
7
Dejavnost eksteritorialnih
organizacij in teles
7
2
9
44.463
28.160
Predelovalne dejavnosti
Skupaj
75
266
6
9.101
24
5.764
21
25
6
37
3.227
3.477
78.424
Vir: ZRSZ, 2010
Ministrstvo za gospodarstvo je v letu 2007 opravilo poizvedbo, ki je bila dopolnjena v letu
2010, o potrebi po delovni sili, tako po domači kot tuji. K sodelovanju je povabilo nekatere
vodilne akterje na trgu elektronskih komunikacij, nekatera podjetja na področju energetike
ter Obrtno in Gospodarsko zbornico Slovenije.
Izvajalci poštnih storitev se pri zaposlovanju novih delavcev ne srečujejo s pomanjkanjem
kadrov.
V podjetjih s področja elektronskih komunikacij, ki ne zaposlujejo občutnega števila tujih
delavcev, se srečujejo s pomanjkanjem predvsem tehničnih profilov visoko izobraţenega
kadra (inţenirji elektrotehnike z znanjem s področja telekomunikacij ter elektroenergetskih
in klimatskih sistemov; inţenirji strojništva ter inţenirji informatike / računalništva, teţje se
pridobijo tudi kadri s področja vodenja prodaje). Pri tem ni bilo zaslediti ţelje po večjem
zaposlovanju tuje delovne sile: eno podjetje zaposluje delavce iz Italije, Nizozemske, Hrvaške
in Makedonije, ki predstavljajo 3.7 odstotni deleţ v strukturi zaposlenih.
Na področju energetike je ugotoviti, da se v večini ne zaposluje tujcev, razen v Nuklerani
elektrarni Krško (NEK), ki ima zaradi narave tehnologije in meddrţavne pogodbe s Hrvaško
specifično politiko zaposlovanja. Trenutno je v NEK zaposlenih 61 tujcev (od tega 59 iz RH).
40 tujcev ima v RS stalno oz. začasno prebivališče, 21 pa je dnevnih migrantov. Po izobrazbi
so to univerzitetni diplomirani inţenirji strojništva, elektrotehnike, kemije, računalništva ter
strojni, elektro in kemijski tehniki. Deficitarni poklic v NEK so univerzitetni diplomirani
fiziki. V ostalih podjetjih na področju energetike potrebo po kadrih rešujejo s pomočjo
štipendistov (npr. elektroinţenirje, informatike), zato trenutno tudi ne izkazujejo potreb po
tujih kadrih. Pričakujejo pa, zaradi upada vpisov na šole, potrebo po ključavničarjih ter
kadrih s področja elektro ter strojnih smeri ter po delovodjih. Podjetja na področju energetike
ne kaţejo interesa po zaposlovanju tujcev in ţe sama iščejo ukrepe za privabljanje in
izobraţevanje domače delovne sile13.
Na področju trgovinske dejavnosti ne primanjkuje domače delovne sile in ni večjega
zanimanja za zaposlovanje tujcev. Prav tako je zanimanje tujcev za delo v trgovini
minimalno. Problem, na katerega je potrebno pri zaposlovanju tujcev na področju trgovine
opozoriti, je znanje slovenskega jezika, ki se zahteva pri komuniciranju s potrošniki. Prav
tako se v prihodnje ne pričakuje potrebe po zaposlovanju tuje delovne sile na področju
trgovine. Eden izmed razlogov je tudi sprememba minimalnih zahtevanih izobrazbenih
pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti, zaradi česar je trg delovne sile bolj proţen.
Na področju gostinstva in turizma je opaziti primanjkljaj delovne sile v gostinstvu, in sicer
kuharjev in natakarjev triletne poklicne strokovne izobrazbe četrte (IV.), kakor tudi pete (V.)
stopnje. Delodajalci kaţejo interes po strokovno usposobljenem kadru s področja drţav
13
Prispevek Ministrstva za gospodarstvo k pripravi strateškega dokumenta, 28.9.2007 in 19.5.2010.
22
nekdanje SFRJ ter iz drţav EU, pri čemer je pri tujih natakarjih pogoj tudi znanje drugih
jezikov in slovenskega. Glede na vedno manjši vpis v strokovne poklicne programe natakar
in kuhar, se predvideva upad tega kadra tudi v prihodnje. V okviru ministrstva se ţe izvaja
projekt »Promocija gostinskih poklicev«. Med ukrepi, ki jih vključuje politika razvoja
človeških virov v turizmu in je sestavni del Razvojnega načrta usmeritve slovenskega
turizma 2007-2011 je tudi dvig ugleda gostinskih poklicev in spodbujanje razvoja človeških
virov ter izboljšanje delovnih pogojev.
Po podatkih Obrtne zbornice Slovenije v obrti in obrti podobnih dejavnosti obstaja
pomanjkanje domače delovne sile predvsem na področju gradbeništva, prevozništva,
kovinarstva, elektroinštalacij, avtomobilske dejavnosti (avtomehaniki, avtokleparji,
avtoličarji) ter gostinstva in turizma. V teh panogah primanjkuje predvsem nekvalificirane in
polkvalificirane delovne sile (nizko kvalificirane) in delovne sile s srednjo poklicno
izobrazbo, manj pa s srednjo strokovno izobrazbo. Poudariti je potrebno, da v tem delu
primanjkuje predvsem moške delovne sile.
V letu 2010 je prišlo do velikega zmanjšanja potreb po delavcih. Po ocenah Obrtne zbornice
Slovenije pa še vedno primanjkuje mesarjev, dimnikarjev, frizerjev, delavcev v gostinstvu
(predvsem kuharji in natakarji) ter nekaterih profilov v kovinski dejavnosti.14
Potrebe po izobrazbeni strukturi v posamezni gospodarski panogi so sledeče:
gradbeništvo: nekvalificirana, polkvalificirana delovna sila, delovna sila s srednjo
poklicno izobrazbo;
prevozništvo: delovna sila s srednjo poklicno izobrazbo ali nacionalno poklicno
kvalifikacijo;
kovinarstvo: delovna sila s srednjo poklicno izobrazbo;
elektroinštalacije: delovna sila s srednjo poklicno izobrazbo;
avtomobilske dejavnosti: delovna sila s srednjo poklicno izobrazbo.
Glede na dosedanje trende se predvideva, da bodo potrebe v gradbeništvu v prihodnosti
nekoliko manjše, v ostalih panogah pa nespremenjene ali večje.15 Po ugotovitvah
Gospodarske zbornice obstaja stalna potreba po delovni sili v predelovalni industriji,
transportu (vozniki) in kmetijstvu.16
Potrebe po srednje in visokokvalificirani delovni sili so v kovinsko predelovalni in elektro
industriji, na področju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, biotehnologije,
lesarstva in gradbeništva.
Na podlagi ankete, ki jo je pripravilo Zdruţenje delodajalcev Slovenije je ugotoviti, da se na
področju gospodarstva potrebuje največ srednje kvalificirane delovne sile, sledi visoko
kvalificirana, najmanj potreb pa je po niţje kvalificirani delovni sili. Največ povpraševanja je
po delavcih migrantih iz drţav nekdanje Jugoslavije, sledijo drţave članice EU. Interes po
Informacija Obrtne zbornice Slovenije na razpravi 20.6.2007.
16 Informacija Gospodarske zbornice Slovenije na razpravi 20.6.2007.
14
15
23
delovni sili iz drugih drţav je zelo majhen. Med visoko kvalificirano delovno silo si ţelijo
pridobiti drţavljane drţav Evropske unije, vendar za njih slovenski trg dela zaradi nizkih
plač ni zanimiv.
Od 182 podjetij oz. 13.5 odstotka vprašanih podjetij (od tega ¾ srednje velikih in malih
podjetij večinoma iz osrednje Slovenije, po dejavnosti pa največ iz predelovalne industrije in
gradbeništva) jih 53 odstotkov ţe zaposluje tujce. Pri najemanju tujih delavcev 15 odstotkov
podjetij koristi storitve EURES (na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje); 4 odstotki
koristijo storitve agencije Adecco medtem ko 5 odstotkov podjetij koristi storitve drugih
specializiranih agencij. Namen zaposlovati tujce ima 40 odstotkov podjetij.17
Ocena potreb po zdravstvenem osebju
Ministrstvo za zdravje v oceni potreb po zdravstvenem osebju (zdravnikih in medicinskih
sestrah) poroča, da se Slovenija sooča s podobnimi problemi kot precejšnje število članic
Evropske unije in tudi izven evropskih drţav. Skladno z novim Predlogom Zakona o
zdravstveni dejavnosti in Resolucijo o nacionalnem načrtu zdravstvenega varstva 2008-2013
bo pripravljena mreţa izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti, ki bo natančno opredelila
tudi mreţo javne zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh zdravstvenega varstva vključno s
potrebnim kadrom18.
Po oceni zdravstvenih ustanov se Slovenija sooča s pomanjkanjem 970 zdravnikov na letni
ravni, medtem ko je ocena Zdravniške zbornice Slovenije niţja, saj naj bi primanjkovalo
pribliţno 517 zdravnikov letno. Glede na projekcijo gibanja števila zdravnikov v Sloveniji je
pričakovati še nadaljnje upadanje njihovega števila predvsem zaradi upokojevanja in še
nezadostnega letnega števila diplomantov medicinskih fakultet ter večjih moţnostih za
njihovo zaposlitev drugih drţavah članicah, ki se soočajo z enakimi teţavami kot Slovenija.
Ocena potreb po dodatnem zaposlovanju zdravnikov temelji na podatkih o obstoječem
stanju števila zdravnikov, pričakovanih upokojitvah sedaj zaposlenih zdravnikov, oceni
migracijskih tokov, predvidevanjih glede števila diplomantov medicinskih fakultet v
Ljubljani in Mariboru, evropski zakonodaji v zvezi z omejitvami na področju delovnega časa
ter na pričakovani rasti potreb po dodatnem zdravniškem osebju19.
Za obnavljanje obstoječe mreţe so trenutne potrebe po zdravnikih specialistih za posamezne
regije in celotno Slovenijo po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije sledeče20:
CE KK
Potrebe 175 26
KP
KR
LJ
MB
MS
NG
NM
RK
SLO
134
79
578
203
79
73
89
98
1534
Prispevek Ministrstva za zdravje k pripravi strateškega dokumenta, 25.3.2010.
19 Zaradi naraščajoče patologije bolezni, pričakovane 3-5 odstotne letne rasti števila pacientov do leta
2015 ter pričakovanega povečanja števila napotitev bolnikov na sekundarno raven zdravljenja.
20
Prispevek Ministrstva za zdravje k pripravi strateškega dokumenta, 25.3.2010.
17
18
24
Za izračun teh potreb so upoštevane javljene potrebe po specialistih, ki so jih izvajalci (javni
zavodi) javili za razpis specializacij za leto 2010 in izračun potreb zaradi upokojevanja
koncesionarjev.
Od skupne številke potreb je potrebno odšteti specializante, ki so ţe v fazi izobraţevanja in
še ne morejo samostojno opravljati dejavnosti. Specializantov je trenutno 1030. Če odštejemo
število specializantov od potreb, dobimo številko 504, ki ob upoštevanju potreb za obnovitev
obstoječe mreţe predstavlja po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije dejanski primanjkljaj
zdravnikov v Sloveniji.
Največje potrebe po diplomiranih medicinskih sestrah se pojavljajo na sekundarni in
terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Na primarni ravni je bila leta 2003, na podlagi potreb
prebivalcev, pripravljena ocena v dejavnosti patronaţnega varstva, ki navaja potrebe po
dodatnih 200 patronaţnih medicinskih sestrah. Ta podatek je še vedno aktualen, tudi v
povezavi strategije zagotavljanja dolgotrajne oskrbe. Po raziskavi Razširjenega strokovnega
kolegija za zdravstveno nego v letu 2005 primanjkuje samo za bolnišnične oddelke v
slovenskih bolnišnicah 1877 diplomiranih medicinskih sester in 559 zdravstvenih tehnikov.
V kadrovskem načrtu Ministrstva za zdravje je bilo za področje zdravstva v projekciji do leta
2008 predvideno povečano število medicinskih sester in sicer za 109 diplomiranih
medicinskih sester. Letno diplomira na treh visokih strokovnih šolah pribliţno 290
medicinskih sester in pribliţno 26 babic. Srednjo zdravstveno šolo zaključi letno pribliţno
1100 tehnikov zdravstvene nege.
Leta 2004 je Ministrstvo za zdravje na osnovi raziskave »Analiza preskrbljenosti z
medicinskimi sestrami ter ovrednotenje stopenjskih ukrepov in projekcij do leta 2033«, ki jo
je izvedel Inštitut za varovanje zdravja, dobilo tudi podatke o potrebnem razvoju
visokošolskega izobraţevanja v zdravstveni negi. Priporočila raziskovalcev, ki so bazirala na
demografskih trendih in generacijski premeni medicinskih sester, brez upoštevanja večjih
zahtev delovnega procesa, upoštevana je bila le obnova obstoječega kadra, so bila:
povečanje vpisa na smer zdravstvena nega za še nadaljnjih 15% na ravni celotne Slovenije
(kar je pomenilo takrat 90 študentov več na letni ravni);
za kritje realnega povečanja potreb po medicinskih sestrah bo potrebno angaţirati
dodaten kader, in sicer v prvem obdobju do leta 2014 preteţno z uvozom potrebnega
dodatnega kadra (pribliţno 40 medicinskih sester letno).
Problemi, ki jih Ministrstvo za zdravje izpostavlja pri moţnostih zaposlovanja zdravstvenega
osebja iz tujine se nanašajo na globalno pomanjkanje zdravstvenega osebja; določene zahteve
glede izpolnjevanja pogojev pri zaposlovanju zdravnikov, znanje jezika in priznavanje
kvalifikacij. Poleg tega je poudarjeno,da nobena strokovna institucija zdravstvene in babiške
nege ne spremlja in ne predvideva spremljanje gibanja zaposlenih v poklicih svojega
strokovnega področja.
25
Nekateri ukrepi za zmanjšanje primanjkljaja zdravstvenega osebja so bili ţe sprejeti , in sicer
21:
Nastali sta dve novi šoli, leta 2007 Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice in leta 2008
Visoka šola za zdravstvo Novo Mesto, ki skupaj vpišeta 140 rednih in 150 izrednih
študentov na letni ravni;
Vpis na treh šolah je povečan v skladu s priporočili;
Delovati so začele nove šole, namenjene izobraţevanju na področju zdravstva, in sicer
leta 2007 Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice in leta 2008 Visoka šola za zdravstvo
Novo Mesto, ki skupaj vpišeta 140 rednih in 150 izrednih študentov na letni ravni ter leta
2009 Visoka šola za zdravstvene vede Slovenj Gradec, Visoka zdravstvena šola v Celju,
Evropsko središče Maribor (dislocirana enota študijskega programa Zdravstvena nega v
Murski Soboti), s čemer se je vpis povečal za dodatnih 120 izrednih22 študentov v
2009/2010;
Glede na leto 2004 se je vpis v letu 2010 povečal za 75%, in sicer s pribliţno 600 na 1050
študentov;
V letu 2009 je bila zaključeno delo delovne skupine, ki je pripravila kadrovske normative
v zdravstveni negi. Bistvena ugotovitev je bila, da je v obstoječem sistemu 20 %
primanjkljaj v zaposlenosti negovalnega osebja.
21Prispevek
22
Ministrstva za zdravje k pripravi strateškega dokumenta. 25.03.2010.
Šole nastale v letu 2009 nimajo koncesije na MVZT za redni študij.
26
III.
SMERNICE STRATEGIJE EKONOMSKIH MIGRACIJ
Smernica 1: Spodbujanje priseljevanja za namene zaposlitve in
dela, zmanjševanje neskladij na trgu dela in krepitev
človeških virov
Za rast in konkurenčnost slovenskega gospodarstva in krepitev človeških virov Slovenije, v
luči staranja prebivalstva in pomanjkanja delovno aktivnega prebivalstva, se bo morala
Slovenija potruditi, da zadrţi svoje visoko usposobljene delavce in poveča njihovo število s
priseljevanjem tujcev in Slovencev iz tujine. Hkrati je potrebno proţno in učinkovito reagirati
na sprotno povpraševanje po strokovnjakih in nasloviti sedanje in pričakovane praznine v
določenih znanjih, strokah in poklicih kot tudi kratkoročna neskladja na trgu dela, predvsem
povpraševanja po manj kvalificiranih delavcih. Spodbujanje priseljevanja tujcev in še posebej
drţavljanov tretjih drţav ter Slovencev iz tujine mora upoštevati zaposlovanje v javnem in
zasebnem sektorju, pogoje za samozaposlitev tujcev kot tudi raziskovalce, visokošolske
učitelje in študente ter druţinske člane, ki posledično pridobijo dostop na trg dela in bolj
ugodne pogoje za pridobitev trajnejšega rezidenčnega statusa.
To zahteva skupno delovanje drţavnih in lokalnih organov, gospodarstva, trga dela,
socialnih partnerjev in širše druţbe. Pri tem se je potrebno zavedati, da priseljevanje lahko
reši določene probleme našega gospodarstva, pomanjkanja delovne sile in nekaterih
poklicev, vendar migranti niso samo instrument za reševanje kratkoročnih ali dolgoročnejših
teţav, ampak postanejo del razvijajoče se druţbe. Zato mora imeti aktivni pristop k imigraciji
za ekonomske namene razvito tudi močno integracijsko komponento.
Migranti imajo pogosto inovativni potencial in so na splošno bolj podjetniško aktivni kot
domače prebivalstvo države priselitve. Med pomembnejšimi dejavniki, ki vplivajo na
njihovo podjetniško aktivnost je pripravljenost sprejema podjetniškega tveganja. Večkrat
gre tudi za podjetništvo iz nuje, še posebej če je položaj migranta na trgu dela in zaposlitve
šibak. Neznanje ali pomanjkljivo znanje slovenskega jezika, težave s priznanjem ali rabo
njihovih prejšnjih znanj in izkušenj pogosto predstavljajo ovire za pridobitev zaposlitve,
ali pa je ta zaradi omenjenih težav možna le v nekaterih gospodarskih dejavnostih.
Pomanjkanje znanja jezika in drugi razlogi, kot recimo pomanjkljivo poznavanje
relevantnih predpisov, odsotnost ali pomanjkanje socialnega omrežja v državi priselitve in
podobno, lahko predstavljajo oviro tudi za podjetništvo. Pomembno je, da priseljenci in
potencialni priseljenci ne naletijo na podjetniško okolje, ki jim preprečuje njihove
podjetniške načrte.
27
Za Slovenijo je značilna nizka stopnja podjetniške aktivnosti. Program za spodbujanje
podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007–2013,23 ki ga je Vlada Republike Slovenije
potrdila julija 2006 in je bil dopolnjen v letu 2007 navaja jasne usmeritve za celovito in
pregledno oblikovanje in izvajanje ukrepov za rast podjetništva in dvig konkurenčnosti.
Pripravljena sta tudi Operativna programa za krepitev razvojnih potencialov in za razvoj
človeških virov in Program razvoja podeţelja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013. To
je podlaga za učinkovito izvajanje politike podjetništva in konkurenčnosti ter za smotrno in
učinkovito uporabo sredstev strukturnih skladov.
Za podjetništvo je osrednja izvajalska institucija Javna agencija Republike Slovenije za
podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), katere ukrepi so usmerjeni v razvoj znanja in sistema
svetovanja in usposabljanja za podjetnike in potencialne podjetnike ter razvoj Slovenskega
centra za inovativnost in konkurenčnost pri agenciji, ki usmerjeno usklajuje dejavnosti
agencije pri podpornem okolju za podjetništvo ter razvija manjkajoče podporne storitve.
Zakon o podpornem okolju za podjetništvo, ki je bil sprejet v letu 200724 celovito in
pregledno ureja podporno okolje za še dejavnejše podjetništvo in rast na področju malih in
srednjih podjetij. Javna agencija za tehnološki razvoj bo nadgrajena z izvedbo programov na
področju razvoja, raziskav in inovacij.
Zaradi izboljšanja dostopa do začetnega kapitala so bile izvedene številne dejavnosti,
sprejeta pa je bila tudi ustrezna zakonodaja. V podporo malim in srednjim podjetjem so bili
nadgrajeni finančni mehanizmi Slovenskega podjetniškega sklada, ki odobrava posojila
podjetnikom začetnikom, uvedeno pa je tudi dodeljevanje subvencij za zagon novih
inovativnih podjetij, vključenih v univerzitetne in podjetniške inkubatorje in tehnološke
parke. V letu 2007 je Vlada Republike Slovenije sprejela Predlog zakona o druţbah tveganega
kapitala, poleg tega pa so bile v Zakonu od dohodkov pravnih oseb sprejete davčne olajšave
za naloţbe tveganega kapitala prek druţb tveganega kapitala v RS v hitro rastoča in
inovativna mala in srednja podjetja.
Nedavno je Evropska komisija podprla primerjalno raziskavo v 32 evropskih drţavah, ki se
nanaša na identifikacije dobrih praks promocije podjetništva med priseljenci. Kljub številnim
zgoraj opisanim politikam in programom, ki podpirajo podjetništvo v Sloveniji, raziskava ni
uspela identificirati, da bi podjetniška orientacija Slovenije vključevala tudi imigrante kot
posebno skupino, medtem ko je s pomočjo ukrepov spodbujanja samozaposlovanja v okviru
politike aktivnega zaposlovanja samo ena priseljenka ustanovila svoje podjetje.
Podjetniki med priseljenci niso posebej registrirani v slovenski statistiki. Vendar so podatki,
izračunani po posebni metodologiji iz popisa prebivalstva 2002 pokazali, da so nekatere
skupine v tujini rojenega oz. priseljenega prebivalstva Slovenije nadpovprečno
reprezentirane med podjetniki glede na slovensko povprečje. Število podjetnikov med
Program ukrepov 2007–2013 zajema štiri ključna področja: (i) spodbujanje podjetništva in
podjetništvu prijaznega okolja; (ii) znanje za gospodarstvo; (iii) razvoj in inovacije v gospodarstvu; (iv)
spodbujanje malih in srednjih podjetij z lastniškimi in dolţniškimi viri.
24 Uradni list RS, 102/07.
23
28
priseljenimi večinoma z majhnimi in srednje velikimi podjetji je predstavljalo 5,58 odstotka
vseh slovenskih podjetnikov.25
V zadnjem času pa pristojne inštitucije v povezavi z zaposlovanjem tujcev kot samostojnih
podjetnikov ter ustanavljanjem osebnih gospodarskih druţb in zastopanjem le-teh, beleţijo
številne zlorabe, zaradi česar je Zakon o zaposlovanju in delu tujcev po spremembah in
dopolnitvah v letu 2007 zaostril pogoje za to kategorijo tujcev. Za vpis v Poslovni register
morajo poleg zahtevanega enoletnega prebivanja, izkazati še lastna finančna sredstva in
lastništvo ali najem poslovnih prostorov ali prostorov, kjer imajo sedeţ. Ministrstvo za javno
upravo navedene spremembe ocenjuje kot vzpostavljanje novih administrativnih ovir za
tujce, ki bi se ţeleli v Sloveniji samozaposliti na podlagi Zakona o zaposlovanju in delu
tujcev.26
Smernica 3: Priznavanje in vrednotenje v tujini pridobljenega
izobraževanja, spretnosti in znanj
Za Slovenijo sta pridobivanje in krepitev človeških virov pomembni. Priznanje
pridobljenega izobraževanja, znanj in spretnosti je pomembno za migrante, za delodajalce
in družbo kot celoto. Če tega priznanja ni, migranti pogosto ne morejo izkoristiti svojih
znanj in izkušenj. Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da Slovenija še vedno močno presega
povprečje reguliranih poklicev v Evropski uniji. Omejevanje dostopa do poklicev in
dejavnosti s formalnim določanjem nazivov poklicne in strokovne izobrazbe je namreč
eden od razlogov, ki preprečuje večjo mobilnost in fleksibilnost delovne sile.
Politika razvoja človeških virov je pomembna tudi za integracijo priseljencev na trg dela in
zato jih je potrebno vključevati v procese usposabljanja in izobraževanja kot so praktično
usposabljanje, izobraževanje odraslih in usposabljanje zaposlenih v okviru aktivne politike
zaposlovanja.
V Republiki Sloveniji je vzpostavljen sistem priznavanja spričeval in diplom na podlagi
Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraţevanja27, ki uvaja sodobnejši sistem priznavanja
tujih in vrednotenja tujih ter slovenskih listin o izobraţevanju28 in v postopkih in merilih
upošteva načela in principe preoblikovanja izobraţevalnih sistemov.
Sistem naj bi omogočil posamezniku, imetniku listin o pridobljenem izobraţevanju,
učinkovito in hitro uveljavitev njegovih pravic, ki izhajajo iz listine o izobraţevanju. Zakon o
priznavanju in vrednotenju izobraţevanja omogoča priseljencem oziroma vsem, ki so
izobraţevanje zaključili v tujini, da na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
25
Examination and evaluation of Good Practices in the Promotion of Ethnic Minority Entrepreneurs,
Tridos-Facet in Institute for Migration and Ethnic Studies (IMES), University of Amsterdam,
http://beppee.sasict.biz/
26 Ministrstvo za javno upravo, odziv v javni razpravi, 3.12.2007.
27
Ur. l. RS, št. 73/2004.
28
Predmet priznavanja spričeval in diplom je izobraževanje, ki spada v šolski sistem določene države ali več
držav in daje v tej državi določeno stopnjo izobrazbe ali je del takega izobraževanja.
29
zaprosijo za priznanje izobraţevanja z namenom zaposlovanja v Sloveniji29. Priznavanje
izobraţevanja za namen zaposlovanja v Sloveniji je postopek, v katerem pristojni organ
ugotavlja stopnjo, v katero se tuje izobraţevanje uvršča v slovenski šolski sistem, smer
oziroma področje glede na zaključen tuj izobraţevalni program, če je navedeno na listini o
izobraţevanju ter v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, strokovni
oziroma znanstveni naslov. V postopku je na posebno zahtevo mogoče odločiti tudi o
enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe30 in
strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne ali strokovne
izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu.
Da bi olajšali postopek in skrajšali čas za pridobitev dovoljenja za zaposlitev, je Pravilnik o
delovnih dovoljenjih, prijavi in odjavi dela ter nadzoru nad zaposlovanjem in delom tujcev31
na novo določil način dokazovanja ustreznosti izobrazbe tujcev v postopku izdaje dovoljenja
za zaposlitev.
21. člen tega pravilnika naslavlja dokazovanje ustreznosti izobrazbe oziroma poklicnih
kvalifikacij in določa, da se v postopku pridobivanja delovnih dovoljenj za drţavljane tretjih
drţav v primerih, ko kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca med pogoji za
opravljanje dela zahteva določeno stopnjo oziroma vrsto izobrazbe, ustreznost izobrazbe
dokazuje s fotokopijo overjenega spričevala, oziroma listine o izobraţevanju in njenim
prevodom v slovenski jezik. Zavod RS za zaposlovanje ustreznost izobrazbe preverja z
overjeno fotokopijo spričevala oziroma listine o izobraţevanju in njenim prevodom v
slovenski jezik. Izvirnik listine o izobraţevanju, katerega fotokopija se priloţi, mora biti
predhodno overjen na podlagi Konvencije o ukinjanju legalizacije tujih javnih dokumentov 32
z ţigom Apostille ali v primeru, ko tuja drţava ni podpisnica te konvencije, na podlagi
Zakona o overovitvi listin v mednarodnopravnem prometu33.
V primeru, da ţeli drţavljan tretje drţave v Sloveniji opravljati regulirani poklic34, se
poklicna kvalifikacija v skladu s tem pravilnikom izkazuje na dva načina:
v primeru, da se poklicna kvalifikacija priznava po zakonu, ki ureja postopek
priznavanja poklicnih kvalifikacij drţavljanom drţav članic EU, EGP in Švicarske
konfederacije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma dejavnosti v Sloveniji, se k
vlogi priloţijo podatki o priznani poklicni kvalifikaciji;
29
Pristojni organ, ki se ukvarja s postopki priznavanja v tujini pridobljenih šolskih spričeval in diplom, je Sektor
za priznavanje izobraževanja in deluje v okviru Direktorata za visoko šolstvo.
30
O enakovrednosti naziva oziroma naslova je mogoče odločiti le, če se v Sloveniji izvaja primerljiv program.
31
Ur. l. RS, št. 37/2008.
32
Ur. l. FLRJ, št. 10/1962.
33 Ur. l. RS, št. 64/2001.
34 Regulirani poklici oziroma regulirane poklicne dejavnosti so tisti poklici oziroma poklicne
dejavnosti, katerih pogoje opravljanja določa zakon ali podzakonski akt, glej 4. člen Zakona o
postopku priznavanja kvalifikacij drţavljanom drţav članic Evropske unije za opravljanje reguliranih
poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 21/2002, 92/2007
in 85/2009. Izjemno pomembno je tudi dejstvo, da Slovenija še vedno močno presega povprečje
reguliranih poklicev v EU, s čimer močno omejuje dostop do poklicev in dejavnosti za tujce ter
preprečuje mobilnost in fleksibilnost delovne sile.
30
v primeru, da se poklicna kvalifikacija ne priznava na tak način, pa delodajalec k vlogi za
izdajo dovoljenja za zaposlitev priloţi izjavo, da tujec izpolnjuje pogoje za opravljanje
reguliranega poklica.
Prvi način torej velja za tujce, ki so izobrazbo za opravljanje kvalificiranega poklica pridobili
v EU, v EGP ali v Švicarski konfederaciji, medtem ko se drugi nanaša na tiste, ki so izobrazbo
za opravljanje kvalificiranega poklica pridobili v tretjih drţavah.
Za integracijo na trg dela je s stališča tujcev izjemno pomembna moţnost pridobivanja
nacionalnih poklicnih kvalifikacij, ki jih ureja Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah.
Nacionalna poklicna kvalifikacija je delovna poklicna ali strokovna usposobljenost, ki je
potrebna za opravljanje poklica ali posameznih sklopov zadolţitev v okviru poklica na
določeni ravni zahtevnosti. Poklicna kvalifikacija se uvršča v nacionalno ogrodje
kvalifikacij35.
Z namenom olajšanja pridobitve ustrezne izobrazbe ter znanj, potrebnih za učinkovito
vključitev na trg dela, se izvajajo programi nacionalnih poklicnih kvalifikacij. V okviru teh
programov izvajalci na podlagi kataloga standardov strokovnih znanj in spretnosti izvajajo
postopke preverjanja in potrjevanja. Ugotavlja se dejanska zmoţnost mobiliziranja znanja,
spretnosti in kompetenc za opravljanje delovnih nalog v različnih okoliščinah. V primeru
uspešno opravljenega programa kandidat pridobi certifikat o nacionalni poklicni
kvalifikaciji, ki v smislu kvalificiranosti za opravljanje poklica, nadomešča spričevalo
pridobljeno v rednem izobraţevalnem sistemu.
Cilj programov je kandidatom, praviloma odraslim osebam brez ustrezne izobrazbe,
pridobljene po tradicionalni poti pridobivanja poklicnih kvalifikacij v okviru rednega
izobraţevalnega sistema ter tako pridobljena spričevala, formalno priznati znanje s katerim
razpolagajo, ne glede na način kako so ga pridobili in tako povečati njihovo konkurenčnost
na trgu dela. Prav zaradi tega so programi zanimivi tudi za tujce, še zlasti zaradi dejstva, ker
ima veliko število delovnih migrantov določena praktična znanja, nima pa formalne
izobrazbe ali pa zaradi različnih okoliščin ne razpolaga z ustreznimi spričevali.
Po Zakonu o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah si poklicno kvalifikacijo lahko pridobi
vsaka polnoletna oseba, v izjemnih pogojih, pa tudi mlajša oseba. Ločena evidenca števila
izdanih certifikatov za tuje drţavljane se ne vodi. Okvirna ocena za pridobljeno število
certifikatov za poklicno kvalifikacijo s strani tujcev je zato pribliţna, vsekakor pa presega
številko 11.500.
V večini primerov se pojavlja jezikovna ovira, ki se premošča tudi s tolmači. Kjer se
usposobljenost preverja s pisnimi in/ali ustnimi izdelki ter v kombinaciji z neposrednim
preverjanjem s potencialnim zagovorom, predstavlja jezik še toliko večjo oviro. Druge
teţave, ki nastopajo, so povezane predvsem s teţavnim preverjanjem verodostojnosti
dokumentov o ţe pridobljenih znanjih in spretnostih.
35
Glej 2. člen Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah.
31
Poleg tega se gradi slovensko ogrodje kvalifikacij, ki bo predvidoma zgrajeno do leta 2012. V
pripravi so poklicni standardi za vse ravni kvalifikacij znotraj strokovnega področja, pri
njihovi pripravi in potrjevanju pa pomembno vlogo igra Strokovni svet Republike Slovenije
za poklicno in strokovno izobraţevanje.
Primer dobre prakse
Krka d.d. Novo Mesto: »Ni pomembno, kako je kandidat pridobil svoje delovne sposobnosti, ampak
kaj je dejansko sposoben narediti«
Krka, d.d. je ţe dolgo iskala najustreznejšo obliko preverjanja in potrjevanja znanja za
delavce, ki so si znanja, spretnosti, veščine ter osebnostne lastnosti potrebne za opravljanje
določene vrste del na konkretnem delovnem mestu pridobili v neposrednem delovnem
procesu. Po sprejetju zakona o poklicnih kvalifikacijah so strokovnjaki iz Krke, Leka in Bayer
Pharme izdelali katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za šest poklicnih
kvalifikacij, ki jih je sprejel Strokovni svet RS za poklicno izobraţevanje. Krkin Izobraţevalni
center se je prijavil za izvajalca postopkov za preverjanje in potrjevanje nacionalnih
kvalifikacij za farmacevtsko-kemijsko dejavnost in je vpisan v register izvajalcev teh
postopkov pri Drţavnem izpitnem centru. Pri Andragoškem centru Slovenije so usposobili
svetovalki in po posebnem postopku imenovali člane izpitnih komisij, ki so si pridobili
licence na istem centru. Program usposabljanja za vsako poklicno kvalifikacijo poteka
predvidoma eno leto, vključuje teoretični in praktični del, pripravi pa se tudi portfolijo zbirna mapa posameznikove usposobljenosti oz. doseţkov realiziranih s formalnim in
neformalnim učenjem ter z delovnimi in ţivljenjskimi izkušnjami. Do leta 2006 si je
certifikate, ki imajo trajno vrednost na ravni drţave, pridobilo 217 oseb.
Vir: Alenka Kralj Pučko, Krka d.d. Novo mesto: Predstavitev sistema nacionalnih poklicnih
kvalifikacij v Krki, d.d., Novo mesto, v Mobilnost delavcev: izziv, priložnost, pravica: razprave z
okroglih miz ob evropskem letu mobilnosti delavcev 2006. Ljubljana: Ministrstvo za delo, druţino
in socialne zadeve, 2006, 63-67.
Poleg navedenega je potrebno poseben poudarek nameniti tudi vključevanju tujcev v
procese usposabljanja in izobraţevanja kot so praktično usposabljanje, izobraţevanje
odraslih in usposabljanje zaposlenih v okviru aktivne politike zaposlovanja.
Od maja 2005 v Republiki Sloveniji deluje Nacionalni center Europass, in sicer na podlagi in
v skladu z Odločbo št. 2241/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem okviru
Skupnosti za preglednost kvalifikacij in usposobljenosti (Europass). Namen pobude je
posameznikom pomagati do učinkovitejše in celovitejše predstavitve znanj in sposobnosti,
delodajalcem pa omogočiti laţji pregled nad kandidati. Namenjen je vsem, glede na siceršnje
jezikovne in druge omejitve tujcev pa ima za njih verjetno še posebno uporabno vrednost.
Smernica 4: Spodbujanje mobilnosti in priseljevanja raziskovalcev
in študentov
32
Mednarodnost je ena bistvenih sestavin znanstvenoraziskovalnih dejavnosti, delno tudi
zaradi procesa globalizacije.36 Izziv za Slovenijo je ustvarjanje takšnega izobraževalnega in
raziskovalno razvojnega sektorja, ki bo s svojo strukturo, kakovostjo ter študijskim in
raziskovalnim okoljem konkurenčen v privabljanju študentov, visokošolskih učiteljev in
raziskovalcev iz celega sveta.
Evropski svet je leta 2000 v Lizboni sprejel odločitev, da Evropska unija postane najbolj
konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu s strategijo usmerjeno
na potrebe informacijske druţbe in raziskovalnega razvoja37. Na področju raziskovanja je
vzpostavljanje Evropskega raziskovalnega prostora (ERA), kot osnove za prihodnje
delovanje utrjevanja evropske raziskovalne politike, pomemben element te strategije. Eden
preferenčnih instrumentov za dosego v Lizboni določenega cilja je podpora mobilnosti
raziskovalcev. Šesti okvirni program Evropske skupnosti za raziskovanje, tehnološki razvoj
in predstavitvene dejavnosti, ki je potekal med leti 2002 in 2007, je dodatno odprl svoje
programe za raziskovalce izven Evropske unije. Evropska unija naj bi postala privlačnejša za
raziskovalce s celega sveta ter si tako utrdila poloţaj mednarodnega centra za raziskovanje.
Tudi sedmi okvirni program, ki pokriva obdobje od 2007 do 2013, sledi temu cilju in je
sestavljen iz štirih sklopov:
Sodelovanje: program predstavlja glavno raziskovalno podporo za mednarodne projekte
v EU in izven nje, namenjene skupnemu obravnavanju glavnih raziskovalnih tem, ki so v
skladu z glavnimi področji znanosti in raziskav;
Zamisli: vsebuje dejavnosti, ki jih pokriva Evropski raziskovalni svet, ustanovljen leta
2007 v okviru sedmega okvirnega programa, katerega namen je spodbuditi znanstveno
odličnost v Evropi s podpiranjem pionirskih raziskav, ki jih predlagajo znanstveniki;
Človeški viri: z namenom spodbuditi evropske raziskovalce, da ostanejo v Evropi in z
evropsko raziskovalno odličnostjo privabljati najboljše raziskovalce iz celega sveta,
program spodbuja posameznike, da se odločijo za poklic raziskovalca, organizira njihovo
usposabljanje na področju raziskav ter spodbuja mobilnost znotraj istega sektorja;
Zmogljivosti: cilj programa je optimizirati izrabo in razvoj raziskovalnih infrastruktur ob
sočasni okrepitvi inovacijskih zmogljivosti malih in srednje velikih podjetij.
Ideja globalizacije je pogosto kritizirana kot preširoka in ne dovolj točno definirana. Najmanj kar je
potrebno reči na tem mestu je, da termin običajno zajema povečanje in intenzifikacijo čezmejnih tokov
informacij, kapitala, tehnologije in ljudi, ki jih omogoča tehnološki razvoj prometa in telekomunikacij,
zajema pa tudi konvergenco in večjo koordiniranost pravnih norm med drţavami.
37 Evropska komisija je marca 2010 objavila strateški dokument Evropa 2020 s katerim predlaga
prenovo lizbonske strategije glede na nove izzive Evropske Unije. V kontekstu krepitve
raziskovalnega polja in posledično spodbujanja rasti gospodarstva se na tem področju predlaga
posodobitev raziskovalne in inovacijske politike znotraj Unije ter obvladovanje novih druţbenih
izzivov zaradi podnebnih sprememb, učinkovite rabe energentov, demografskih sprememb in
zdravja. Poudarja se tudi vzpostavitev enotnega digitalnega trga, ki bo prinesel nove druţbene koristi
in nove storitve informacijske komunikacijske tehnologije, med drugim tudi z vidika oţivitve spletne
trgovine v Uniji, COM(2010) 2020 konč. 3.3.2010
36
33
Poleg navedenih štirih temeljnih sklopov dejavnosti, okvirni program posebno pozornost in
sredstva namenja tudi za posebni program o jedrskih raziskavah (EURATOM) ter delovanje
Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije.
Za doseganje cilja, da se za raziskave nameni 3 odstotke BDP, ki ga je zastavil Evropski svet
iz Barcelone, se predvideva, da bi v Evropski uniji potrebovali precejšnje število novih
raziskovalcev. Odpiranje za drţavljane tretjih drţav, ki se jim lahko dovoli vstop za namene
raziskovanja je le eden od vrste med seboj povezanih ukrepov za dosego tega cilja. Drugi
ukrepi zajemajo večjo privlačnost znanstvenih poklicev med mladimi, spodbujanje
sodelovanja ţensk v znanstvenih raziskavah, večje moţnosti za izobraţevanje in mobilnost v
raziskovanju, vključno s spodbujanjem mobilnosti znotraj Unije za raziskovalce, ki so
drţavljani EU in zlasti za raziskovalce iz drţav članic, ki so se nedavno pridruţile za namene
izvajanja znanstvenih raziskav in izboljšanje moţnosti za poklicno napredovanje
raziskovalcev v Uniji. Na področju izobraţevanja je eden izmed temeljnih ciljev uveljavitev
Evrope kot svetovnega središča odličnosti za študij in poklicno usposabljanje. Pospeševanje
pretoka drţavljanov tretjih drţav v EU za namene študija je ključni dejavnik te strategije.
V skladu z Direktivo o pogojih za sprejem drţavljanov tretjih drţav za namene študija,
izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela je priseljevanje po
definiciji začasno in neodvisno od pogojev na trgu dela v drţavi gostiteljici. Predstavlja
obliko vzajemnega bogatenja za zadevne migrante, njihovo drţavo izvora in drţavo članico
gostiteljico ter spodbuja boljše razumevanje med kulturami. Da bi študenti, ki so drţavljani
tretjih drţav lahko krili deleţ svojih stroškov študija, morajo imeti dostop na trg dela v
skladu s pogoji te direktive. Načelo dostopa študentov na trg dela je splošno pravilo; v
izrednih pogojih imajo drţave članice moţnost upoštevati razmere na svojih nacionalnih
trgih dela.
Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva Republike Slovenije 2007–2010 z dne
16. oktobra 2007 poudarja odpiranje slovenskega visokošolskega prostora.38 V terciarno
pedagoško dejavnost naj bi se vključevali raziskovalci iz javnih raziskovalnih zavodov in
gospodarstva ter raziskovalci in visokošolski učitelji iz tujine. S kakovostno prenovo bi
slovenski visokošolski zavodi postali privlačnejši za domače in tuje strokovnjake ter
študente. Med glavne cilje in usmeritve predlog resolucije postavlja spodbujanje
internacionalizacije visokega šolstva -raziskovalne in študijske dejavnosti - in uveljavitev vsaj
ene od slovenskih univerz med najboljšimi evropskimi.
Mobilnost slovenskih študentov na območju, ki vključuje Evropsko unijo in Evropski
gospodarski prostor (EGP) je na ravni povprečja drţav EU, vendar niţja kot v nekaterih
drugih majhnih drţavah.
V Sloveniji je deleţ študentov, ki študirajo v drugi drţavi EU-25, EGP ali drţavi kandidatki,
leta 2005 dosegel 2,0 odstotka (leta 2004 pa 2,1 odstotka), kar je podobno povprečju EU-25, ki
je v letu 2005 znašal 2,2 odstotka, vendar manj kot v nekaterih drugih drţavah z majhnim
38
Uradni list RS, 94/07.
34
številom prebivalstva kot so Ciper, Malta, Irska in Slovaška. Slednje drţave sodijo med
članice z najvišjimi deleţi študentov, ki študirajo v tujini. V majhnih drţavah je visok deleţ
študentov v tujini lahko povezan tudi z omejeno ponudbo študijskih programov v domači
drţavi. V Sloveniji je nizek tudi deleţ študentov iz drugih drţav EU-25, EGP ali drţav
kandidatk. Leta 2005 je namreč dosegel 0,7 odstotka vseh študentov.
V letu 2007 (študijsko leto 2006/07) je v drţavah EU27, EGP (Evropskega gospodarskega
prostora) ali drţavah kandidatkah študiralo 2.400 slovenskih študentov, kar predstavlja 2,1%
vse študentske populacije in je pod povprečjem EU27, ki znaša 2,8%. Deleţ za Slovenijo se v
zadnjih nekaj letih ni bistveno spreminjal. Glede na druge drţave z majhnim številom
prebivalstva kot so Ciper, Malta, Irska in Slovaška, ima Slovenija med njimi najmanjši deleţ
študentov v tujini. V majhnih drţavah je visok deleţ študentov v tujini lahko povezan tudi z
omejeno ponudbo študijskih programov v domači drţavi, kar nedvomno velja za Ciper in
Luksemburg, kjer v tujini študira več kot polovica vse študentske populacije. V Sloveniji je
nizko tudi število študentov, ki prihajajo študirat na naše visokošolske zavode iz drţav EU27, EGP ali drţav kandidatk. Leta 2007 (študijsko leto 2006/07) se je iz omenjenih drţav v
Sloveniji izobraţevalo le 1.000 tujih študentov, kar predstavlja 0,9% vseh študentov. Ta deleţ
nas uvršča pod povprečje EU27, ki za to leto znašalo 3,1%. Drţave z največjim deleţem tujih
študentov so Avstrija s 13%, sledita pa Zdruţeno Kraljestvo z 9% in Belgija z 8,1%.
V letu 2010 (študijsko leto 2009/10) je v Sloveniji študiralo nekaj več kot 1.900 študentov, ki
so imeli stalno prebivališče izven Slovenije. Iz drţav EU27 je k nam prišlo le 16,6% vseh tujih
študentov, 83,4% pa iz preostalih drţav sveta. Med tujimi študenti so prevladovale ţenske
(60,4%), moških pa je bilo 39,6%. Kot vsa leta doslej, je večina tujih študentov prišla iz drţav
bivše Jugoslavije (73,1%), od tega iz Hrvaške 35,8 odstotka, Bosne in Hercegovine 12,9
odstotka, Srbije 6,5 odstotka, Črne gore 1,6 odstotka, Makedonije 15,8 odstotka in iz Kosova
0,5 odstotka. S temi drţavami nas povezujejo zgodovinske vezi, sorodnost jezika in
geografska bliţina. Največ tujih študentov je pri nas izbralo študij s področja druţboslovja
(37,2%), sledita pa področje humanistike (16,6%) in tehnike (15,9%). Tuji študentje, vpisani na
doktorski študij, pa najpogosteje izberejo za področje študija naravoslovje (33%)),
humanistiko in tehniko.
V letu 2009 je na vseh slovenskih visokošolskih zavodih zaključilo strokovni magisterij 484
študentov, znanstveni magisterij 1.018 študentov, doktoriralo pa je 466 študentov. Med njimi
je bilo samo 16 tujcev, ki so zaključili strokovni magisterij, 45 tujcev, ki so zaključili
znanstveni magisterij in 35 tujcev, ki so zaključili doktorat znanosti.
V tej zvezi resolucija postavlja dva cilja:
vsi visokošolski zavodi morajo do leta 2010 zagotoviti vsaj 5 odstotkov tujih
visokošolskih učiteljev in pripraviti take programe, da bodo privlačni tudi za tuje
študente;
povečati morajo število podiplomskih študentov iz tujine, kar pomeni predvsem močno
povečanje svoje predstavitvene dejavnosti v Evropski uniji oziroma v drugih delih sveta
ter v sosednjih drţavah. Cilj je 6 odstotkov doktorjev iz tujine.
35
To bo mogoče doseči, če bodo visokošolski zavodi odbrane najboljše programe sočasno
ponudili tudi v enem od svetovnih jezikov. Za uresničitev obeh ciljev je bistvenega pomena
vključevanje naših visokošolskih zavodov v t. i. skupne programe. Sodelovanje v skupnih
programih evropskih univerz mora postati eno ključnih meril za evalvacijo visokošolskih
zavodov. Programi prve stopnje naj bi bili praviloma v slovenščini, treba pa bi bilo razmisliti
o moţnosti vzporednega izvajanja posameznih programov v enem od svetovnih jezikov na
drugi stopnji in dopuščati izvajanje nekaterih delov študijskih programov na tretji stopnji
tudi v enem od svetovnih jezikov.
Glavne značilnosti direktive o posebnem postopku za dodelitev vstopa drţavljanom tretjih
drţav za namene znanstvenega raziskovanja se nanašajo na: delitev vlog med raziskovalnimi
organizacijami in drţavnimi organi za priseljevanje; s strani drţave članice odobrene javne in
zasebne raziskovalne organizacije imajo glavno vlogo pri postopku dovolitve vstopa, hkrati
pa se ohranjajo pristojnosti drţav članic v zvezi s politiko priseljevanja; zahtevo po ustrezni
stopnji visokošolske kvalifikacije za raziskovalca pod pogoji direktive in glede na cilje
raziskave; mobilnost raziskovalcev znotraj EU in poenostavljen postopek za pridobitev
dovoljenja za prebivanje.
Raziskovalne organizacije, ki pripadajo tako javnemu kot zasebnemu sektorju in jih drţava
vnaprej odobri, sklenejo sporazum o gostovanju za namene izvajanja raziskovalnega
projekta. Na podlagi tega sporazuma drţava izda dovoljenje za prebivanje raziskovalcu iz
tretje drţave, če so izpolnjeni pogoji za vstop in prebivanje. Med njihovim prebivanjem jim je
na več področjih treba zagotoviti enake socialne in ekonomske pravice kot jih imajo
drţavljani in moţnost poučevanja na visokošolskih zavodih. Poseben postopek za
raziskovalce temelji na sodelovanju med raziskovalnimi organizacijami in organi za
priseljevanje kar pomeni, da imajo raziskovalne organizacije tako glavno vlogo pri postopku
dovolitve vstopa.
Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 39
ugotavlja, da Slovenija ni privlačna drţava za vrhunske strokovnjake iz tujine. Resolucija
poudarja mobilnost raziskovalcev v obe smeri. V obdobju petih let naj bi Slovenija dosegla
naslednje merljive cilje:
povečala število vrhunskih tujih raziskovalcev, gostujočih v Sloveniji, do obsega 5
odstotkov vseh raziskovalcev;
povečala število slovenskih raziskovalcev, gostujočih v razvitih drţavah, do obsega 5
odstotkov vseh raziskovalcev.
Za okrepitev v mednarodnih merilih konkurenčnih človeških virov za raziskave in razvoj s
ciljem dvigovanja konkurenčnosti inovacijskega sistema, poslovnega sektorja in celotne
druţbe je predvidena vrsta ukrepov:
spodbujanje mednarodne, medsektorske in medinstitucionalne mobilnosti raziskovalcev;
39
36
vključevanje znanstvenega in raziskovalnega potenciala slovenskih izseljencev (glej tudi
smernico 6);
spodbujanje dela raziskovalcev za potrebe poslovnega sektorja in za prehajanje
raziskovalcev iz javnega v zasebni sektor;
spodbujanje mednarodne mobilnosti s štipendijsko politiko, predvsem za povečanje
števila naših študentov na vodilnih univerzah v ZDA, Kanadi in Evropi;
spodbujanje prihajanja znanstvenikov iz tujine z odpravo ovir za prihod znanstvenikov
iz tujine.
Zato je treba okrepiti mednarodno raziskovalno razvojno sodelovanje s pospešenim
vključevanjem v mednarodni in evropski raziskovalni in visokošolski prostor (ERA in
EHEA). To zajema:
Skupne raziskovalne razpise z drugimi evropskimi drţavami za posamezna področja, in
ustrezno podporo sodelovanju slovenskih raziskovalcev v evropskih programih. Glavni
namen tega sodelovanja mora biti pridobivanje idej, znanja, izkušenj, izdelkov in
tehnologij za uporabo v Sloveniji ter povečanje mobilnosti raziskovalcev. Hkrati
mednarodni projekti ne bodo pomenili predvsem izvoza slovenskega znanja, temveč vsaj
v enaki meri tudi uvoz tujega znanja za potrebe slovenskega poslovnega sektorja.
Utrjevanje poloţaja Slovenije v srednjeevropski regiji, povezav z drţavami kandidatkami
za članstvo v EU, z drţavami Zahodnega Balkana in iz celotnega mediteranskega
področja, kakor tudi z vsemi novonastalimi drţavami na vzhodu Evrope. Slovenija mora
preko bilateralnih raziskovalnih projektov in z drugim sodelovanjem z drţavami Srednje
in Jugovzhodne Evrope postati privlačna drţava za vrhunske raziskovalce iz teh okolij.
Okrepitev bilateralnega sodelovanja, posebej z drţavami, ki so na raziskovalnem
področju vodilne v svetu.
Povečanje mobilnosti raziskovalcev, zlasti s spodbujanjem slovenskih raziskovalcev za
delovanje v vrhunskih raziskovalnih enotah v EU, ZDA, Japonski in drugih razvitih
drţavah ter spodbujanjem vrhunskih tujih raziskovalcev za delovanje v slovenskih
raziskovalnih enotah.
O krepitvi mednarodnega sodelovanja in povečanja mobilnosti raziskovalcev govori tudi
Program za spodbujanje tehnološkega razvoja ter informacijske druţbe za obdobje 20072012, ki ga je sprejel minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
Ministrstvo za gospodarstvo tudi izvaja ukrepe na nekaterih od teh področij s tem, da
podjetje samo najde ustreznega raziskovalca v tujini v skladu s svojimi potrebami - kar je eno
od meril pri ocenjevanju vlog za dodelitev sredstev in ukrepe spodbujanja mobilnosti
raziskovalcev, kamor so všteti tudi slovenski raziskovalci, ki delajo v tujini.
37
Izvajanje politike mobilnosti in selektivnega priseljevanja raziskovalcev, visokošolskih
učiteljev in študentov, enako kot visoko usposobljenih imigrantov ne bi smelo spodbujati
»bega možganov«.
Iz številnih drţav v razvoju mnoţično odhajajo skupine migrantov, ki imajo običajno srednjo
do visoko raven usposobljenosti. Če se ti odhodi osredotočajo na območja, ki so ključna za
razvoj, kot sta izobraţevanje ali zdravstveno varstvo, lahko škodljivo vplivajo na sposobnost
drţave, da svojemu prebivalstvu zagotovi osnovne storitve. Hkrati pa tveganje bega
moţganov ni univerzalno in ga je treba oceniti ob upoštevanju morebitnega pozitivnega
učinka izseljevanja na razvoj v drţavah izvora.
Obstaja namreč vprašanje, ali je odhod teh migrantov res izguba za te drţave glede na to, da
imajo lahko njihovi dohodki in finančna nakazila (remittances) precejšen učinek na njihove
domovine. Te probleme je treba opredeliti in nasloviti v razvojni politiki, ker se nanašajo
tako na področja zunanje politike in razvojne pomoči kot ekonomske in migracijske politike.
Dejstvo je, da v močni mednarodni konkurenci za te migrante slovenska politika sama ne
more bistveno spremeniti trenutnih mednarodnih sistemov na teh področjih. Lahko pa tudi
v sodelovanju z drţavami izvora sprejme podporne ukrepe za mobilnost in pomoč pri
ponovni integraciji teh migrantov, ko se vrnejo v svoje drţave izvora. Tudi Evropska unija si
prizadeva, da bi migracijsko problematiko integrirala v zunanjo in razvojno politiko. 40
Prav tako je podala nekaj smernic tudi za to, kako doseči vključevanje tistih migrantov ali
članov diaspor, ki to ţelijo, da bi pripomogli k razvoju drţav izvora. V partnerstvu z
drţavami izvora bi lahko bili pripravljeni programi, še posebno v kontekstu »diaspor« kot
akterjev razvoja drţave izvora. 41
Poseben pomen v procesu spodbujanja mobilnosti in zagotavljanja potrebne delovne sile,
znanja in izkušenj na trgu dela EU ob hkratnem preprečevanju oziroma omejevanju bega
moţganov Evropska komisija vidi v konceptu kroţne migracije, ki lahko v določeni meri
doseţe ţeljeno, vendar pa so ob tem potrebni nadaljnji ukrepi za obvladovanje takih
tveganj.42
Posebne ukrepe za obvladovanje bega moţganov je treba prilagoditi razmeram v zadevni
drţavi. Ti ukrepi bi lahko vključevali:
Glej European Commisssion, Communication: Integrating migration issues in the European Union’s
relations with third countries (Brussels, 3.12.2002COM(2002) 703 final.
41 Za podrobnejšo obravnavo razprave o begu moţganov glej med drugim European Communities,
Communication, Migration and Development: Some concrete orientations, COM (2005) 390 final,
Brussels 1.9.2005. Poleg tega sporočila tudi Strategija EU za ukrepe v zvezi s krizo na področju
človeških virov v zdravstvenem sektorju v drţavah v razvoj (COM(2005) 642 konč.) vključuje nekaj
praktičnih odgovorov na izziv bega moţganov. Redno posodobljeni migracijski profili med drugim
sluţijo tudi za to, da se za vsako zadevno drţavo v razvoju opredelijo sektorji in zaposlitve, ki so
predmet bega moţganov
42 Glej Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu
odboru in Odboru regij o kroţni migraciji in partnerstvih za mobilnost med Evropsko unijo in tretjimi
drţavami, COM (2007) 248konč, Bruselj, 16.5.2007.
40
38
zaveze drţav članic EU, da ne bodo dejavno zaposlovale v sektorjih, ki jih zadevna
drţava označi kot ogroţene;
mehanizme mobilnosti in mehanizme, ki bi povratnikom v zadevno tretjo drţavo
omogočali laţjo uskladitev poklicnega ţivljenja med dvema drţavama;
podporo Skupnosti in/ali drţav članic, da drţavi partnerici pomagajo oblikovati dovolj
privlačne poklicne priloţnosti na lokalni ravni, zlasti za visoko usposobljene osebe, ki bi
pomenila alternativo odseljevanju.
Podobno velja za oblikovanje politike za zmanjševanje potencialnega »bega moţganov« iz
Slovenije. Tudi v Sloveniji je namreč mogoče zaznati emigracijo slovenskih znanstvenikov,
vrhunskih strokovnjakov in raziskovalcev, predvsem na področju naravoslovnomatematičnih in tehničnih ved43, čeprav je »beg moţganov« v slovenskem sektorju raziskav
in razvoja manj opazen44, zlasti v primerjavi z drugimi drţavami članicami . Kljub temu pa
Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006 – 2010
opozarja, da ob nespremenjenem odnosu do znanja in v primeru prepočasnega zagotavljanja
spodbudnega okolja za raziskave in razvoj lahko pričakujemo povečan trend »bega
moţganov«.
Smernica 6: Spodbujanje vračanja slovenskih izseljencev iz tujine
in pridobivanja njihovih delovnih izkušenj
Slovenija je zainteresirana za vračanje Slovencev po svetu v Slovenijo in njihovih
potomcev. Posebno pozornost pri tem posveča tistim, ki lahko doprinesejo k razvoju
Slovenije. Po Ustavi Republike Slovenije lahko tudi Slovenci brez slovenskega
državljanstva uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Pomembno je tudi
ustvarjanje skupnega slovenskega intelektualnega prostora z vključevanjem potenciala
Slovencev iz zamejstva in po svetu.
Na temelju 5. člena Ustave je bila leta 1996 sprejeta Resolucija o poloţaju slovenskih
avtohtonih manjšin v sosednjih drţavah in s tem povezanimi nalogami drţavnih in drugih
dejavnikov RS,45 leta 2002 pa Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu.46 Slednja posebej
izpostavlja zainteresiranost Slovenije za vračanje Slovencev po svetu v Slovenijo, ravno tako
pa tudi za naselitev njihovih potomcev. Posebno pozornost pri tem posveča tistim, ki lahko
doprinesejo k razvoju Slovenije. Drţavni organi Republike Slovenije zagotavljajo Slovencem
po svetu ustrezne informacije o vračanju v domovino ter izvajajo z zakonom predpisane
olajšave in pripravijo informativno brošuro. Olajšave
za vračanje
zajemajo tudi
poenostavitev postopkov v zvezi s pridobivanjem dovoljenj za prebivanje, delovnih
dovoljenj, priznavanjem v tujini pridobljene izobrazbe in podobno.
Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, 7.
december 2009.
44
Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006 – 2010, Ur.l. RS, št.
3/2006.
43
39
Aprila 2006 sprejet Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja47
ustanavlja Svet za Slovence v zamejstvu in Svet za Slovence po svetu kot stalni posvetovalni
telesi Vlade Republike Slovenije. Uvaja tudi posebni pravni status Slovenca brez slovenskega
drţavljanstva, ki daje pravico prednosti pri kandidiranju za prosto delovno mesto pred
ostalimi drţavljani tretjih drţav, ki jo morajo spoštovati vsi delodajalci v Sloveniji.
Zagotovljene so tudi nekatere druge pravice, med temi: pravica do ugodnejših vpisnih
pogojev na visokošolske zavode; do enakopravnega nastopa na natečajih za znanstvene
projekte, financirane z javnimi sredstvi, do javnih kulturnih dobrin in do lastninskih pravic
na nepremičninah. Poleg organizirane repatriacije Slovencev iz zdomstva in izseljenstva v
Slovenijo iz drţav, kjer vladajo krizne razmere, Slovenija podpira tudi druge oblike
priseljevanja in vračanja slovenskih izseljencev in zdomcev ter njihovih potomcev, ki so
določeni s posameznimi področnimi zakoni. Zakoni o tujcih, o zaposlovanju in delu tujcev in
o drţavljanstvu dajejo določene prednosti tujcem slovenskega rodu.
Podatki kaţejo, da je bil v letu 2008, ko smo v Sloveniji zabeleţili najintenzivnejše selitveno
gibanje po letu 1994, negativen selitveni prirast slovenskih drţavljanov največji v zadnjih
štirih letih; iz drţave se je namreč odselilo 2.135 drţavljanov Slovenije več, kot se jih je vanjo
priselilo. V letu 2009 pa je selitveni prirast drţavljanov Slovenije s tujino znašal -814. V letu
2009 se je deseto leto zapored iz Slovenije odselilo več njenih drţavljanov, kot se jih je vanjo
priselilo. Od leta 2000 so najštevilnejši selitveni tokovi drţavljanov Slovenije z Nemčijo48.
Tabela 3: Drţavljani RS in vsi priseljeni iz tujine in odseljeni v tujino, 1998-2009.
1998
1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008*
2009*
Priseljeni
drţavljani RS
857
1.362
935
1.030
1.432
1.268
1.574
1.747
1.765
1.689
2.631
2.903
Vsi priseljeni
4.603
4.941
6.185
7.803
9.134
9.279
10.171
15.041
20.016
29.193
30.693
30.296
Odseljeni
drţavljani RS
705
963
1.559
1.442
2.624
1.887
2.265
2.077
2.703
3.178
4.766
3.717
Vsi odseljeni
6.708
2.606
3.570
4.811
7.269
5.867
8.269
8.605
13.749
14.943
12.109
18.788
Vir podatkov: SURS
*Podatki pripravljeni skladno z definicijo prebivalstva Slovenije, objavljeno leta 2008.
Podatki o izdanih dovoljenjih za začasno prebivanje, ki so jih pridobili tujci po rodu iz tega
istega namena kaţejo na neznatno število Slovencev po rodu v številu priseljenih v Slovenijo.
Tabela 4: Izdana dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga tujec slovenskega rodu, 20012009.
2001
47
48
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
Uradni list RS 43/06.
SURS: Selitveno gibanje, Slovenija, 2009 – končni podatki, 30. avgust 2010, Prva objava.
40
2009
EGP
1
1
1
/
/
/
/
/
/
EU
32
35
31
15
3
4
1
/
/
Ostale
10
6
15
8
8
12
4
10
18
Skupno
43
42
47
23
11
16
5
10
18
Vir podatkov: MNZ, 2010
Za področje sodelovanja s Slovenci zunaj meja Slovenije je bil v letu 2004 ustanovljen Razvojno
poslovni svet za Slovence iz sveta (RPS), kot posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije. Vzpostavil
naj bi temeljno mreţo za pospeševanje poslovnega in znanstveno-raziskovalnega sodelovanja, in sicer
s tem da:
Sprejema smernice in priporočila za sodelovanje s Slovenci iz sveta;
Skrbi za spodbujanje gospodarskega sodelovanja;
Obravnava, daje pobude in vrednoti predloge strateških in programskih dokumentov RS
z vidika gospodarskega razvoja49.
Kljub temu, da je bil svet ustanovljen ţe leta 2004 pa je potrebno omeniti, da do danes v
praksi ni zaţivel.
Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v
tujini, ki ga je pripravil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, kot temeljne cilje
na tem področju opredeljuje:
zagotovitev kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov;
podpora povezovanju znanstvenih in vrhunskih strokovnjakov v tujini v zdruţenja;
oblikovanje mreţe povezovanj znanstvenikov in gospodarstvenikov, univerz,
visokošolskih inštitucij ter vladnih in drugih inštitucij v RS, s slovenskimi znanstveniki in
drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini;
vključevanje znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v pripravo strateških
usmeritevRS na različnih področjih;
predstavitev dela znanstvenikov in vrhunskih strokovnjakov strokovni in laični javnosti;
zagotavljanje pogojev za vračanje slovenskih izseljencev v RS, ob spoštovanju načela
enakopravnosti s tukaj ţivečimi raziskovalci;
vzpodbujanje uveljavitve skupnega slovenskega znanstvenega prostora , ki vključuje
območje RS in območje poselitve avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih
drţavah.
Posebno pozornost vključevanju znanstveno raziskovalnega potenciala Slovencev iz
zamejstva in po svetu daje tudi Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem
programu za obdobje 2006–2010. Tako naj bi:
ustvarili koherenten skupni slovenski intelektualni prostor;
49
http://www.svlr.gov.si/si/delovna_podrocja/poslovne_priloznosti_za_slovence_iz_sveta/razvojno_p
oslovni_svet/
41
ustanovili poseben sklad za reintegracijo uspešnih slovenskih znanstvenikov iz tujine;
v okviru bilateralnega čezmejnega sodelovanja zagotovili večjo uporabo evropskih
sredstev (zlasti sklada INTERREG) za podporo investicijam v raziskovalno razvojno
infrastrukturo in pritegnitev slovenskih raziskovalcev z druge strani meje,
spodbujali mobilnost raziskovalcev in študentov (glej tudi smernici 4 in 5).
Civilno gibanje Svetovni slovenski kongres (SSK), ki ima po odločbi Ministrstvo za visoko
šolstvo, znanost in tehnologijo status društva v javnem interesu na področju znanosti je pred
dobrim desetletjem načrtno začel iskati in zbirati podatke o slovenskih razumnikih po svetu.
V okviru SSK delujejo tudi štiri Strokovne konference: slovenskih zdravnikov,
znanstvenikov, arhitektov in gradbenikov ter glasbenikov. Poleg priloţnosti za izmenjavo
stikov, izkušenj in za strokovno sodelovanje slovenskih strokovnjakov doma in po svetu,
Konference sporočajo potrebnost vključevanja rojakov v znanstvene tokove v Sloveniji.
Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije je prva konkretno upoštevala
predlog, da k ovrednotenju raziskovalnih programov povabi tudi strokovnjake slovenskega
rodu iz sveta. Hkrati so te Konference tudi del repatriacijskih procesov, saj se njihovi
udeleţenci iz sveta ob pomoči in nagovarjanju SSK odločijo tudi za ţivljenje in delo v
Sloveniji. 50
Tudi zdruţenja, društva in raziskovalne skupine, kot so Slovenska izseljenska matica,
Slovenija v svetu, Rafaelova druţba, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC
SAZU in drugi, razvijajo, širijo, utrjujejo in poglabljajo stike med Slovenci v domovini in po
svetu; njihovi programi so vključeni v kulturne, izobraţevalne, raziskovalne, turistične,
promocijske in druge programe nacionalnega pomena.
Smernica 7: Promocija Slovenije kot privlačnega dejavnika za
ekonomske migracije
V konkurenci za pridobivanje kakovostnih človeških virov se promocija države priselitve še
posebno poudarja. Tudi za Slovenijo je pomembno, da preučimo, kako bi to lahko storili in
v katere že obstoječe ali razvijajoče se ukrepe se lahko vključi informacija o Sloveniji kot
privlačni deželi za delo, izobraževanje, podjetništvo in druge s tem povezane aktivnosti.
Preučiti je treba možnost priprave materiala in načinov racionalne distribucije teh
informacij tako doma kot v tujini v morda že obstoječi infrastrukturi.
Slovenija do sedaj ni sistematsko razvijala ukrepov za promocijo drţave kot privlačne drţave
za ekonomske migracije. Medtem ko na nekaterih področjih navedeno ni imelo negativnih
posledic, saj je bilo tudi brez tega na voljo dovolj ponudbe tuje delovne sile (npr.
gradbeništvo), pa so na nekaterih področjih (npr. zdravstvo) negativne posledice takšnega
pristopa vedno bolj vidne. Glede na demografske spremembe je mogoče pričakovati, da se
bo v prihodnje povečal tudi trend povpraševanja po nizko in srednje kvalificirani delovni
sili, medtem ko bo pomanjkanje visoko kvalificirane delovne sile vedno bolj pereč problem.
50
http://www.slokongres.com/
42
Glede na to, da se s podobnimi izzivi sooča celotno območje EU, je potrebno razviti strategijo
za pridobivanje kakovostnih človeških virov. Takšna strategija mora temeljiti na fleksibilnih
politikah, namenjenih spodbujanju priseljevanja, zlasti visokokvalificirane delovne sile, ki jih
je potrebno razviti ali izboljšati na širokem spektru resorjev (delo in zaposlovanje,
prebivanje, gospodarstvo, šolstvo in izobraţevanje, finance), zlasti pa mora odraţati
promocijo Slovenije kot drţave, ki omogoča visoko stopnjo gospodarske svobode ter številne
moţnosti dela, zaposlitve in izobraţevanja, ravno tako pa nudi pravno in socialno varnost ter
prijetno okolje za druţinsko in druţabno ţivljenje.
Preučiti bi bilo potrebno tudi v katere ţe obstoječe ali razvijajoče se ukrepe se lahko vključi
informacija o Sloveniji kot privlačni deţeli za delo, izobraţevanje, podjetništvo in s tem
povezane aktivnosti ter kakšne so najboljše moţnosti za zagotovitev distribucije tovrstnih
informacij.
Delavci iz tretjih držav, ki zakonito delajo v Sloveniji ne glede na namen sprejema in
dostopa do trga dela, morajo biti enako obravnavani kot državljani vsaj glede na delovne
pogoje, ki vključujejo plačo, odpuščanje z dela, zdravje in varnost pri delu. Imeti morajo
dostop do priznavanja in vrednotenja v tujini pridobljenega izobraževanja, spretnosti in
znanj, do izobraževanja in poklicnega usposabljanja. Ekonomski migranti morajo enako
kot državljani imeti pravico do združevanja in članstva v sindikatih in delodajalskih
organizacijah ali poklicnih združenjih. Morajo imeti dostop do institucij, javnih, zasebnih
dobrin in storitev ter ustrezne pogoje nastanitve.
Enako obravnavanje glede na državljane je lahko omejeno s tem, da država sme zahtevati
določeno raven znanja jezika za dostop do izobraževanja in usposabljanja.
Državljan tretje države s stalnim prebivališčem v Sloveniji ne more uveljavljati le tistih
pravic, ki so izrecno pridržane za slovenske državljane.
Pravice tujcev, ki prebivajo v Republiki Sloveniji sicer ureja cela vrsta področnih zakonov,
temeljni zakon na tem področju pa je Zakon o tujcih51, ki ureja vstop in prebivanje tujcev v
Republiki Sloveniji ter daje izhodišča za oblikovanje integracijskih ukrepov.
Tujec, ki ţeli v Sloveniji prebivati iz ekonomskih razlogov lahko pridobi dovoljenje za
začasno prebivanje, ki mu omogoča uveljavljanje določenih pravic kot sta zdravstveno in
pokojninsko zavarovanje. Po določenimi pogoji se mu priznava pravica do zdruţitve druţine
in ohranitve celovitosti druţine, urejen je tudi status otrok tujcev, ki so rojeni v Sloveniji
tako, da dobijo enak status dovoljenja kot ga imajo starši ali skrbniki.
51
Uradni list RS, 64/09 – UPB6.
43
Tujec slovenskega rodu lahko pridobi dovoljenje za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji brez
opredelitve namena bivanja v Sloveniji, če ima za čas prebivanja v drţavi zadostna sredstva
za preţivljanje ter urejeno zdravstveno zavarovanje.
Po petih letih neprekinjenega prebivanja v drţavi na podlagi dovoljenja za začasno
prebivanje, lahko tujec pridobi dovoljenje za stalno prebivanje, na podlagi katerega pridobi
pravice, ki so na večini področij primerljive s pravicami slovenskih drţavljanov. Med
pravicami, ki jih priseljenec pridobi z dovoljenjem za stalno prebivanje je volilna pravica za
volitve v lokalne skupnosti52, ki omogoča aktivno sodelovanje pri urejanju zadev v lokalnem
okolju prebivanja.
Integracija državljanov tretjih držav
Pravni temelji za slovensko integracijsko politiko so postavljeni z Resolucijo o imigracijski
politiki Republike Slovenije53, v kateri je integracijska politika opredeljena kot eden od treh
elementov imigracijske politike in se nanaša na ukrepe drţave in druţbe, ki zagotavljajo
ugodne pogoje za kakovost ţivljenja priseljenih, spodbujajo integracijo in omogočajo, da
priseljenci postajajo odgovorni udeleţenci druţbenega razvoja Slovenije. Resolucija je tako
začrtala pluralistični (multikulturni) model slovenske integracijske politike, ki priseljencem
omogoča enakopravno vključevanje v slovensko druţbo in svobodo izraţanja kulturne
identitete. Pluralistični model sledi tudi duhu Ustave Republike Slovenije, ki v 61. členu
določa, da ima vsakdo pravico, da svobodno izraţa pripadnost svojemu narodu ali narodni
skupnosti, da goji in izraţa svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Pluralistični model
integracije zasleduje tudi Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije,54 ki še dodatno
poudarja aktivno preprečevanje diskriminacije, ksenofobije in rasizma. Resolucija sicer na
načelni ravni določa gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih mora drţava
sprejeti na področju migracijske politike, vendar pa ne predvideva konkretnih aktivnosti.
Do leta 2008 je Republika Slovenija izvajala integracijske ukrepe predvsem za osebe z
začasnim zatočiščem in za osebe z mednarodno zaščito, leta 2008 pa je sistemsko pristopila k
integraciji tudi vseh ostalih tujcev, ki zakonito prebivajo v Sloveniji. V skladu z 82. členom
Zakona o tujcih Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo dovoljenje za
prebivanje v kulturno, gospodarsko in druţbeno ţivljenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti
organizira tečaje slovenskega jezika, tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraţevanje in
poklicno izpopolnjevanje tujcev, zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo
vključitev v slovensko druţbo, programe seznanjanja tujcev s slovensko zgodovino, kulturo
in ustavno ureditvijo ter organizira skupne prireditve s slovenskimi drţavljani za
spodbujanje medsebojnega spoznavanja in razumevanja.
Zakon o lokalnih volitvah, Ur. l. RS, 94/07 – UPB3, 45/08.
52
53
44
Uredba o integraciji tujcev55, ki je podzakonski akt Zakona o tujcih, opredeljuje pomoč pri
vključevanju tujcev, pristojnost za določitev obsega, vsebine in trajanja programov
slovenskega jezika in programov seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno
ureditvijo, kategorije tujcev, ki so upravičene do brezplačne udeleţbe v programih učenja
slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditev,
postopek za odobritev udeleţbe v programih, izbor izvajalcev programov, vključevanje v
izobraţevalni sistem za pridobitev javno veljavne izobrazbe, ukrepe za spodbujanje
medsebojnega poznavanja in razumevanja, zagotavljanje informacij, potrebnih za
vključevanje v slovensko druţbo, in medsebojno sodelovanje pristojnih organov ter
sodelovanje z drugimi strokovnimi organizacijami. Uredba določa pristojnosti posameznih
resorjev na področju integracije tujcev, pri čemer ima nosilno vlogo Ministrstvo za notranje
zadeve.
Medtem ko Ministrstvo za notranje zadeve različne programe medkulturnega dialoga ter
študije, ki primerjalno analizirajo integracijske potrebe v Republiki Sloveniji, skupaj z
Evropskim skladom za vključevanje drţavljanov tretjih drţav financira ţe od leta 2008, pa so
se programi učenja slovenskega jezika in programi seznanjanja s slovensko zgodovino,
kulturo in ustavno ureditvijo pričeli jeseni 2009. Tečaji se izvajajo v osmih slovenskih mestih,
kjer prebiva največ tujcev, in sicer v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Kopru, Velenju, Novi
Gorici in v Novem mestu.
Uredba določa, da imajo drţavljani tretjih drţav z dovoljenjem za stalno prebivanje v
Republiki Sloveniji in njihovi oţji druţinski člani ter drţavljani tretjih drţav, ki so oţji
druţinski člani slovenskih drţavljanov ali drţavljanov Evropskega gospodarskega prostora
pravico do tečaja slovenskega jezika v obsegu 180 ur. Do tečaja slovenskega jezika v enakem
obsegu so upravičeni tudi drţavljani tretjih drţav z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki v
Republiki Sloveniji prebivajo najmanj eno leto in imajo dovoljenje za začasno prebivanje
izdano z veljavnostjo najmanj enega leta ter njihovi druţinski člani, ki imajo v Republiki
Sloveniji izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zdruţitve druţine. Drţavljani tretjih
drţav, ki pa v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje,
izdanega z veljavnostjo najmanj enega leta, pa so upravičeni do tečaja slovenskega jezika v
obsegu 60 ur. Po izpolnitvi pogojev, pa še do razlike v obsegu 120 ur. Programi seznanjanja s
slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo se za vse drţavljane tretjih drţav, ne
glede na dovoljenje za prebivanje izvajajo v obsegu največ 30 ur.
V skladu z Uredbo o integraciji tujcev Ministrstvo za notranje zadeve drţavljanom tretjih
drţav, ki so se predhodno udeleţili programa učenja slovenskega jezika v obsegu 180 ur in
bili na njem prisotni najmanj 80% ur, krije tudi stroške preizkusa znanja iz slovenskega jezika
na osnovni ravni, kar je eden izmed pogojev za sprejem v drţavljanstvo Republike Slovenije.
Z namenom informiranja tujcev o njihovih pravicah in načinu njihovega uveljavljanja je
Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo brošure z informacijami za tujce ter zloţenki Vstop
in prebivanje v Republiki Sloveniji in Učenje slovenskega jezika in seznanjanje s slovensko
55
Uradni list RS, št. 65/08 in 86/2010.
45
zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo. Brošure in zloţenke so bile posredovane vsem
upravnim enotam, diplomatsko-konzularnim predstavništvom, kulturnim društvom
priseljencev, ministrstvom, centrom za socialno delo, območnim zavodom za zaposlovanje
ter nevladnim organizacijam. V letu 2010 je bilo vzpostavljeno tudi spletno mesto z
informacijami za tujce, na katerem so vse pomembne informacije o vstopu in bivanju v
Republiki Sloveniji, šolanju, socialnem in zdravstvenem zavarovanju, programih učenja
jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo, organizacijah in
društvih, ki izvajajo programe vključevanja, ter še mnoge druge koristne informacije v šestih
tujih jezikih. (www.infotujci.si).
Učinkovitost ukrepov integracije tujcev je v veliki meri odvisna tudi od usluţbencev, ki
tujcem dnevno posredujejo informacije oziroma so dnevno v stiku z drţavljani tretjih drţav.
Zato bo predvidoma do konca leta 2010 opravljeno medkulturno usposabljanje za uradnike
na različnih ravneh in v različnih sluţbah, ki je potrebno zaradi širjenja znanja in
usposobljenosti za učinkovitejše izvajanje integracijskih ukrepov.
Pomembno se je zavedati pomena evalvacije integracijskih ukrepov, saj se le tako lahko na
podlagi dosedanjih izkušenj in opravljenih analiz izvedenih ukrepov ugotovi učinkovitost
obstoječe integracijske politike. Sprejetje skupnih 5 kazalnikov za evalvacijo na nivoju
Evropske unije pa predstavlja pomoč pri ocenjevanju integracijskih politik v posameznih
drţavah članicah in primerjava le-teh na evropskem nivoju. Glede na navedeno bo
Ministrstvo za notranje zadeve v 2010 izvedlo projekt evalvacije integracijskih ukrepov za
priseljence.
Slovenija bo tudi v prihodnje nadaljevala z analizami izvajanja integracijskih ukrepov, saj bo
le na podlagi dolgoročnejših evaluacij namreč mogoče integracijske ukrepe sprotno
prilagajati potrebam ciljne populacije in na podlagi tega tudi ugotoviti ali in na kakšen način
spremeniti in prilagoditi nacionalno strategijo, ki vključuje vsa področja integracije in zajema
pravne in ostale ukrepe za pravno varnost tujih drţavljanov, varnost prebivanja, zaščito
druţine, nediskriminatorni dostop do institucij, javnih in zasebnih dobrin ter storitev,
politike integracije na trgu dela, socialno-kulturne razseţnosti integracije, participacijo v
demokratičnem procesu, pa tudi institucionalno infrastrukturo. Še zlasti je v kontekstu
Strategije ekonomskih migracij pomemben del, ki se nanaša na integracijo delavcev
migrantov in upoštevanje njihovih specifičnih potreb, zato mora biti poseben poudarek
namenjen identificiranju in oblikovanju elementov in specififčnosti integracijskih ukrepov za
to kategorijo migrantov. Slovenija si bo prizadevala, da bodo integracijski ukrepi prilagojeni
dejanskim potrebam in s tem čimbolj učinkoviti, ter da bo doseţen rezultat, ki se bo kazal v
čimvečji vključenosti tujcev v slovensko druţbo, kar je v skladu s smernicami EU na
področju integracije.
V letu 2008 je začel delovati Svet za integracijo tujcev, v katerem sodelujejo predstavniki
različnih ministrstev in nevladnih organizacij. Naloge sveta so podajanje mnenj in priporočil
k nacionalnim programom, pomembnim za integracijo tujcev, podajanje mnenj in priporočil
ter sodelovanje v postopkih priprave zakonov in drugih predpisov, ki vplivajo na področje
46
integracije tujcev ter spremljanje izvajanja integracijskih ukrepov, analiziranje stanja ter
poročanje Vladi Republike Slovenije. Le-ta skrbi za usklajeno in učinkovito izvajanje ukrepov
za integracijo tujcev.
Izobraževanje in kultura
Na področju visokošolskega izobraţevanja sta za urejanje poloţaja tujcev pomembna dva
predpisa, in sicer Pravilnik o študiju tujcev in Slovencev brez slovenskega drţavljanstva v
Republiki Sloveniji56 in Odredba o višini šolnin za tujce in Slovence brez slovenskega
drţavljanstva. 57
Na področju douniverzitetnega izobraţevanja so pravice otrok tujcev – migrantov izraţene
med cilji vzgoje in izobraţevanja ţe v krovnem Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje
in izobraţevanja. Cilja, ki prispevata k uresničevanju pravice vsakega do vzgoje in
izobraţevanja brez diskriminacije ali izključevanja in k spodbujanju enakih vzgojnoizobraţevalnih moţnosti, se glasita:
– zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno
poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo,
– vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov,
spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih moţnosti obeh spolov ter s tem razvijanje
sposobnosti za ţivljenje v demokratični druţbi.
Pravice do vključevanja otrok migrantov v slovenski vzgojno-izobraţevalni sistem
obravnavajo še Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah ter Zakon o poklicnem in
strokovnem izobraţevanju.
Ministrstvo za šolstvo in šport je leta 2007 pripravilo Strategijo vključevanja otrok, učencev
in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraţevanja v Republiki Sloveniji. Analiza stanja je
pokazala, da otroci migranti (otroci priseljencev, beguncev, prosilcev za mednarodno zaščito
in oseb z začasno zaščito) teţje sledijo pouku in drugemu dogajanju v šoli ali vrtcu oziroma
se slabše vključujejo v širše socialno okolje. Podobne teţave se kaţejo tudi pri otrocih
slovenskih povratnih migrantov58. To je posledica pomanjkljivega znanja oz. neznanja
slovenščine (večinoma gre za otroke, ki jim je slovenščina drugi/tuji jezik), neizoblikovanih
strategij in instrumentov za vključevanje otrok migrantov v sistem vzgoje in izobraţevanja
ter nezadostne vključenosti otrok in njihovih staršev v šolsko in širše slovensko okolje.
Strategija predlaga naslednje ukrepe:
oblikovanje ustreznih normativnih aktov, ki bodo omogočali uspešno integracijo otrok
migrantov v slovenski vzgojno-izobraţevalni sistem;
56
Uradni list RS, 5/94, 2/05.
57
Delovna skupina pri Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, prispevek k pripravi
strateškega dokumenta, april 2010.
58
47
določitev obsega, oblik in načinov prilagajanja izvajanja kurikula za hitrejše in
kakovostno vključevanje v proces vzgoje in izobraţevanja;
priprava strategij za delo s starši migranti in njihovo vključevanje v šolsko ţivljenje;
spodbujanje medkulturnega učenja in pozitivne naravnanosti do razumevanja in
sprejemanja različnosti v vrtcu ali šoli;
umestitev slovenščine kot drugega jezika;
skrb za kakovostno poučevanje jezikov otrok migrantov;
skrb za kakovostno izobraţevanje in usposabljanje strokovnih delavcev;
priprava letnih akcijskih načrtov relevantnih inštitucij za izvajanje ukrepov.
Decembra 2009 je bila na Ministrstvu za šolstvo in šport ustanovljena posebna Delovna
skupina za področje integracije migrantov v sistem vzgoje in izobraţevanja v Republiki
Sloveniji, katere cilj je skrb in ustvarjanje pogojev za čim bolj učinkovito vključevanje
migrantov v vrtce, šole in druge izobraţevalne institucije v pristojnosti Ministrstva za šolstvo
in šport.
Resolucija o nacionalnem programu izobraţevanja odraslih v Republiki Sloveniji do leta
2010,59 med upravičence do posebnih spodbud na področju izobraţevanja uvršča tudi
priseljence. Zakon o izobraţevanju odraslih (ZIO) definira med posebnimi programi za
izobraţevanje odraslih med drugimi tudi programe učenja slovenskega jezika za tujce,
izobraţevanje za uveljavljanje posebnih pravic posebnih skupin, programe za zviševanje
splošno izobraţevalne in kulturne ravni prebivalstva in podobno. Na tak način med
posebnimi izobraţevalnimi programi nakazuje na moţnosti za sprejemanje programov, ki
imajo za cilj ustvarjanje moţnosti za boljšo integracijo migrantov.
Uredba o integraciji tujcev napotuje in daje podlago šolskemu resorju za sprejem programov
za učenje slovenskega jezika in programov za seznanjanje tujcev s slovensko zgodovino,
kulturo in ustavno ureditvijo. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o integraciji tujcev s
dvema javno veljavnima programoma, in sicer »Spoznavanje slovenske zgodovine, kulture
in ustavne ureditve v Republiki Sloveniji« ter »Slovenščina za tujce«.
Na področju šolstva se posebna pozornost posveča informiranju tujcev, in sicer tako preko
tiskanih gradiv (Ministrstvo za šolstvo in šport je pripravilo brošure in zgibanke na temo
dela z odraslimi oz. starši otrok z migrantskim poreklom) kot tudi preko spletnih strani
(Zavod RS za šolstvo je vzpostavil spletno stran z naslovom Migranti in medkulturni dialog
z informacijami za izvajalce in udeleţence v programih izobraţevanja v vrtcih in šolah).
Poleg tega sta Zavod republike Slovenije za šolstvo in Ministrstvo za šolstvo in šport za
strokovne delavce v šolstvu organizirala več regionalnih strokovnih posvetov o vključevanju
otrok z migrantskim poreklom v slovenski šolski sistem in okolje ter o medkulturnem
dialogu s celotno šolsko populacijo. Načrtno so zbirali in predstavljali primere dobrih praks s
59
Ur. l. RS, 70/04.
48
tega področja na šolah, zagotavljala se je strokovna podpora (individualno ali za celotno
institucijo) več sto strokovnim delavcem, zaposlenim v šolskih institucijah.
Z vidika integracije v kulturno ţivljenje so pomembni predvsem zakoni o uresničevanju
javnega interesa za kulturo60, o medijih61, o javni rabi slovenščine62 in o knjiţničarstvu63.
Mednarodnopravne okvirje predstavljajo Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih
pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah64 ter Konvencija o
varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov65.
Ministrstvo za kulturo vodi evidenco društev različnih manjšinskih etničnih skupnosti in
priseljencev, ki so kakorkoli sodelovali s Sektorjem za kulturne pravice manjšin in razvoj
kulturne raznolikosti, kar pomeni ali, da so se prijavila na javne pozive za sofinanciranje
njihovih kulturnih projektov, ali da so posredovali kakršnokoli prošnjo (za financiranje, za
priporočila, za pomoč pri izvedbi projektov ipd.), ali da so se oglasili na sektorju (pobuda
mora priti iz njihove strani). Podatka o vseh omenjenih društvih Ministrstvo za kulturo ne
vodi, ker nima pregleda nad registracijo društev.
Javni poziv Ministrstva za kulturo za izbor kulturnih projektov na področju različnih
manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS je bil zadnjič objavljen decembra 2008. V
letu 2009 so bile te operativne naloge in finančna a sredstva v celoti, prenesena na Javni sklad
za kulturne dejavnosti za namenom, da bi razširili javno odgovornost za te programe in
izboljšali področno in območno integracijo. Javni sklad za kulturne dejavnosti namreč lahko
nudi zainteresiranim kulturnim društvom tudi strokovno podporo, primerjalne strokovne
presoje, preko svojih območnih izpostav pa ima tudi povezave z občinami, ki prav tako
nudijo podporo kulturnim dejavnostim različnih manjšinskih etničnih skupnosti in
priseljencev v Slovenijo. Na Ministrstvu za kulturo bodo glede na postavljene kriterije
(uspešnost, učinkovitost, primernost) strokovno spremljali učinke pri doseganju ciljev
omenjenega prenosa operativnih pristojnosti.
Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2008–201166 vsebuje elemente integracijske
politike (kot dela migracijske politike) v prvi in drugi splošni prioriteti kulturne politike, ki
sta:
Slovenski jezik, njegova raba in razvoj;
Spodbujanje kulturne raznolikosti.
Ur. L. RS, Ur.l. RS, št. 96/2002. Spremembe: Ur.l. RS, št. 123/2006-ZFO-1, 7/2007 Odl.US: U-I-35/04-11,
53/2007, 65/2007 Odl.US: U-I-276/05-11, 77/2007-UPB1, 56/2008, 94/2009 Odl.US: U-I-278/07-17.
61 Ur. L. RS, št. 35/2001. Spremembe: Ur.l. RS, št. 54/2002 Skl.US: U-I-177/02-5, 62/2003, 73/2003 Odl.US: U-I177/02-15, 113/2003 Odl.US: U-I-181/01-12, 16/2004 Odl.US: U-I-106/01-27, 123/2004 Odl.US: U-I-207/01-20,
96/2005-ZRTVS-1, 60/2006, 69/2006-ZOIPub, 110/2006-UPB1, 36/2008-ZPOmK-1.
62 Ur. L. RS, št. 86/2004. Spremembe: Ur.l. RS, št. 91/2008 Odl.US: U-I-380/06-11, 8/2010.
63 Ur. L. RS, št. 87/2001. Spremembe: Ur.l. RS, št. 96/2002-ZUJIK.
64 Ur. l. RS, 35/92 – MP, 9/92.
65 Ur.l. RS-MP, št. 22/2006.
60
66
Ur. L. RS, št. 35/08
49
Cilji Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011,67 pomembni za
migracijsko politiko so:
Popolnejši in trdni predpisi o jezikovni rabi;
Uveljavljanje slovenščine in tradicionalnih novih področjih, ki jih odpira druţbeni in
tehnološki razvoj ;
Utrditev slovenščine v slovenskem visokem šolstvu in znanosti. 68
Pri novem Zakonu o RTV Slovenija naj se upošteva nujna potreba po rednih oddajah o
kulturnih dejavnostih ter znanstvenih, gospodarskih in drugih doseţkih pripadnikov
»novih« manjšinskih skupnosti in priseljencev v Sloveniji, kar bo prispevalo k odpravljanju
druţbene marginalizacije in medijske neodzivnosti na te dejavnosti in doseţke, s tem pa
prispevalo k ugledu in širši druţbeni uveljavitvi slednjih.69
Dostop do trga dela
Nedvomno je zaposlovanje ključno za vključevanje priseljencev v druţbo in udeleţbo v njej.
V ta namen je treba razviti nove ukrepe za preprečevanje diskriminacije na trgu dela,
vključiti socialne partnerje pri samem oblikovanju integracijske politike, obveščati
delodajalce in izobraţevalne ustanove o moţnostih izpopolnjevanja ter dodatnega
usposabljanja priseljencev za vstop na trg dela.
Delovna integracija migrantov zajema ukrepe s področja zaposlovanja in usposabljanja, kot
je na primer vključitev v preverjanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij s ciljem
povečanja zaposljivosti brezposelnih oseb, dvigom njihove ravni kvalifikacij ter zmanjšanje
strukturnega neskladja na trgu dela. Ukrepi za vključevanje delavcev migrantov na trg dela
se izvajajo v okviru aktivne politike zaposlovanja ter prek instrumentov Evropskega
socialnega sklada.
V skladu z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev so nekatere kategorije tujcev (tujci, ki
imajo v Republiki Sloveniji prost dostop na trg dela, tujci z osebnim delovnim dovoljenjem z
veljavnostjo treh let ter tujci z osebnim delovnim dovoljenjem, izdanim osebi z začasno
zaščito ali prosilcu za mednarodno zaščito) upravičene tudi do vpisa v evidenco
brezposlenih oseb ter do pomoči s strani Zavoda RS za zaposlovanje, zlasti v zvezi s poklicno
orientacijo in posredovanjem dela in zaposlitve.
Tabela 5: Naraščanje število tujcev v evidenci brezposelnih oseb od leta od 2007 do 2009
Država
Bosna in Hercegovina
Srbija
Hrvaška
Makedonija
l. 2007
759
324
234
119
l. 2008
938
317
270
193
l. 2009
1.606
462
450
344
Ur. L. RS, 43/07.
Ministrstvo za kulturo, prispevek k pripravi strateškega dokumenta, 28.8.2007.
69 Delovna skupina pri Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, prispevek k
pripravi strateškega dokumenta, april 2010.
67
68
50
Drugo
Skupaj
241
1.677
384
2.102
745
3.607
Vir: ZRSZ, 2010
Zavedajoč se teţav, ki jih imajo tujcih na področju uveljavljanja pravic iz naslova dela in
zaposlitve ter tudi pravic z drugih področij, je Ministrstvo za delo, druţino in socialne
zadeve izvedlo projekt »Spodbujanje zaposljivosti, izobraţevanja in socialnega vključevanja
delavcev migrantov in njihovih druţin«, v sklopu katerega je na Zavodu za zaposlovanje
Republike Slovenije vzpostavljena informacijska točka za tujce. Cilj vzpostavitve »Info
točke«, ki se sofinancira iz sredstev Evropskega socialnega sklada, je predvsem posredovanje
osnovnih informacij glede moţnosti zaposlitve in prebivanja v Republiki Sloveniji ter
seznanjanje s delavskimi pravicami, kar je najpogosteje največja ovira s katero se spopadajo
delavci migranti na poti do kvalitetnega načina ţivljenja. »Info točka« je poleg delavcem
migrantom namenjena tudi delodajalcem in širši javnosti, ki sooblikujejo vsakodnevno
realnost migrantov. »Info točka«, ki je z delom pričela maja 2010, deluje kot mobilna enota
(na različnih večjih deloviščih po Sloveniji) ter kot stacionarna točka (pisarna v središču
Ljubljane), kjer lahko delavci migranti neposredno pridobijo vse potrebne informacije. Za
delavce migrante so pripravljeni različni informativni materiali glede postopkov
pridobivanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje ter pogojev za zaposlitev, delo in
prebivanje v Republiki Sloveniji v obliki brošur in zloţenk v več različnih jezikih (angleškem,
nemškem, srbskem, hrvaškem, bosanskem, makedonskem in v albanskem), v kratkem pa bo
vzpostavljena tudi informativna spletna stran.
Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje
Tujci, ki so v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju oziroma so samozaposleni, so na
področju zdravstvenega varstva in zavarovanja izenačeni z drţavljani Republike Slovenije. V
skladu s tem imajo status zavarovane osebe in s tem pravice, katerih plačilo se zagotavlja iz
sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Status zavarovane osebe pridobijo tudi
druţinski člani tujca - zakonec in otroci, če imajo dovoljenje za začasno prebivanje, ki je
daljše od treh mesecev. Na podlagi tega statusa si lahko uredijo tudi dopolnilno zdravstveno
zavarovanje.
Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo se izvajajo tudi Uredba (EGS) 1408/71 o uporabi
sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove druţinske
člane, ki se gibljejo v Skupnosti, in Uredba (EGS) 547/72 o določitvi postopka za izvajanje
Uredbe (EGS) 1408/71 ter njune spremembe in dopolnitve70. To pomeni, da so zavarovane
osebe iz drţav članic EU in Evropskega gospodarskega prostora med začasnim bivanjem v
Sloveniji upravičene do storitev v skladu z nacionalno zakonodajo oziroma storitev, ki so
potrebne iz medicinskih razlogov, ob upoštevanju narave storitev in predvidenega trajanja
začasnega bivanja.
EU je z uredbo št. 859/2003 razširil uporabo uredbe št. 1408/71 tudi na drţavljane tretjih drţav s
stalnim prebivališčem v eni od drţav članic EU.
70
51
Pri tem gre za delavce migrante (obmejne delavce in delavce, napotene na delo v Republiko
Slovenijo) in njihove druţinske člane ter upokojence in njihove druţinske člane. Te
zavarovane osebe se na podlagi ustreznih listin prijavijo pri pristojnem nosilcu obveznega
zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, to je Zavodu za zdravstveno zavarovanje
Slovenije, zdravstvene storitve pa se jim zagotavljajo na podlagi nacionalne zakonodaje.71
Stanovanjska politika
Na področju stanovanjske politike Ministrstvo za okolje in prostor ne načrtuje posebnih
ukrepov za delavce migrante. Posameznik ima pravico, da si zagotovi bivanje s sklenitvijo
najemne pogodbe, za katero plačuje trţno najemnino. Prav tako mu lahko delodajalec
omogoči moţnost bivanja na območju Republike Slovenije, če obstaja obojestranski interes.
Ker pa obstoječe bivanjske razmere delavcev migrantov predstavljajo zanje zelo pereč
problem, je Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve v letu 2009 v okviru medresorske
delovne skupine, v kateri so sodelovali tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov, ki so
prvi javno opozorili na to problematiko, pripravilo osnutek predpisa, ki bo prispeval k
izboljšanju stanja na tem področju. Predpis, ki zagotavlja ustrezne minimalne bivalne in
higienske standarde bo predvidoma sprejet po uveljavitvi novele Zakona o zaposlovanju in
delu tujcev, kjer bo dana pravna podlaga in sicer v letu 2010.
Socialna varnost in družinsko varstvo
Socialno vključevanje migrantov je proces, ki se dogaja v vseh sferah druţbenega ţivljenja.
Zato je za učinkovito socialno politiko na tem področju potrebno, da se področje socialnega
varstva kot oţji sklop ukrepov zagotavljanja storitev in denarne pomoči v primerih
nezadostnih sredstev za preţivljanje, z drugimi področji, ki prav tako predstavljajo
pomemben vidik socialnega vključevanja migrantov (delo in zaposlovanje, izobraţevanje,
zdravstvo, stanovanjska politika itd.) povezuje v celovit sistem socialne varnosti, ki je tako
širše zasnovan sklop drţavnih ukrepov in nadrejen pojmu socialnega varstva.
Sistemska ureditev socialnega varstva migrantov je podana zlasti skozi določbe Zakona o
socialnem varstvu72, strateške usmeritve pa izhajajo iz dveh temeljnih strateških
dokumentov, in sicer: Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje
2006-201073 in Nacionalnega poročila o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja
2008 – 2010, ki ga je Vlada sprejela 4. septembra 2008.
Pravice iz socialnega varstva lahko poleg slovenskih drţavljanov, ki imajo stalno prebivališče
v Sloveniji, pod enakimi pogoji uveljavljajo tudi tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje
v Sloveniji. Tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do
posameznih storitev in denarne socialne pomoči v primerih in pod pogoji, ki jih določa
zakon. Do storitev prve socialne pomoči in osebne pomoči je upravičen vsakdo, ki se znajde
71
Povzeto po Poročilu Delovne skupine za pripravo moţnih ukrepov za uveljavitev migracijske
politike Republike Slovenije –predlog za obravnavo, Ministrstvo za notranje zadeve, str. 17-18.
72
Uradni list RS, 3/07- UPB2, 23/07, 41/07 in 122/07
73
52
v socialni stiski in teţavi. Denarna socialna pomoč se lahko uveljavlja tudi na podlagi
mednarodnih aktov, izredna denarna socialna pomoč pa se lahko podeli tudi v primerih, ko
se posameznik znajde v poloţaju materialne ogroţenosti iz razlogov, na katere ni mogel
vplivati (31. b člen ZSV). Stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec delno ali
v celoti oproščen plačila storitve, se za tujce, ki imajo stalno bivališče prijavljeno na naslovu
nastanitvenega centa ali socialno varstvenega zavoda, plačujejo iz drţavnega proračuna, če
pred tem ni imel stalnega bivališča v Sloveniji oz. iz proračuna tiste občine, kjer je imel
naslov stalnega bivališča pred prijavo na naslovu zavoda.
Zakon o starševskem varstvu in druţinskih prejemkih74 tujcem zagotavlja pravice iz
starševskega varstva, in sicer: starševski dopust, starševsko nadomestilo, delo s krajšim
delovnim časom, plačilo prispevkov za socialno varnost in plačilo prispevkov v primeru
štirih ali več otrok.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju75 med drugim določa, da vsaka oseba,
ima najmanj 15 let zavarovalne dobe v Sloveniji, pridobi pravico do pokojnine, če izpolnjuje
minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot to opredeljuje veljavni
zakon.76
Smernica 9: Izboljšanje učinkovitosti upravljanja ekonomskih
migracij
Za bolj učinkovito upravljanje ekonomskih migracij z družbeno odgovornostjo, v interesu
gospodarstva in za dobrobit migrantov, predlagamo proučitev osnovnih selektivnih shem za
zmanjševanje kratkoročnih neskladij na trgu dela in blaženje učinkov zmanjševanja
delovno sposobnega prebivalstva.
Poleg tega bi bilo potrebno slediti tretji razvojni prioriteti Slovenije, ki se nanaša na
učinkovito in cenejšo državo ter preučiti predpise in upravne postopke v smislu
odpravljanja administrativnih ovir in uvajanja večje prožnosti in učinkovitosti sistema. Ti
bi morali biti utemeljeni na racionalni in finančni učinkovitosti, zlasti v smislu sistema
»vse na enem mestu«, zagotavljanju fleksibilnosti pri odzivanju na spreminjajoči se trg dela
ter usklajenosti, tako medsebojno kot z instrumenti EU in drugimi mednarodnopravnimi
instrumenti.
Sedanji sistem upravljanja ekonomskih migracij se je razvil po osamosvojitvi Slovenije z
zakonom o zaposlovanju tujcev, sprejetem v letu 1992. S 1. januarjem 2001 se je začel
Uradni list RS, 110/06 – UPB2, 122/07 Odl.US, 10/08.
Uradni list RS, 109/06 - UPB4, 112/06 Odl.US, 91/07 Odl.US, 27/10 Odl.US.
76
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadev, prispevek k pripravi strateškega dokumenta,
september 2007.
74
75
53
uporabljati novi zakon o zaposlovanju in delu tujcev, ki je celovito uredil vse oblike dela
tujcev v enem zakonu in je bil dopolnjen v letih 2005 in 2007.77
Temeljne značilnosti Zakona o zaposlovanju in delu tujcev so predvsem:
zakonska določitev najvišjega števila tujih delavcev (5 odstotkov aktivnega prebivalstva);
uzakonitev ureditvene vloge drţave pri urejanju obsega zaposlovanja tujcev;
celovito pokrivanje vseh dejavnosti tujcev (zakon poleg klasičnih zaposlitev ureja tudi
delo umetnikov, športnikov, znanstvenikov, napotenih delavcev tujih podjetij,
poslovodnih delavcev in druge dejavnosti, ki prej niso bile ustrezno urejene);
diferenciacija delovnih dovoljenj (uveljavil je eno osnovnih načel migracijske politike, to
je ločevanje med novim zaposlovanjem tujcev in zaposlovanjem tujcev, ki ţe dalj časa
prebivajo in delajo v Republiki Sloveniji, in določa laţje postopke za izdajo delovnega
dovoljenja);
uveljavitev dodatnih meril pri izdaji delovnih dovoljenj;
obveznost prijave začetka in konca dela pred iztekom veljavnosti delovnega dovoljenja;
uveljavitev stroţjih kazni in nadzora nad kršitvami.
Glavni cilj sprememb in dopolnitev zakona iz leta 2007 je bil poenostaviti postopke, še
posebej za delavce s poklici, ki jih na slovenskem trgu dela ni ali jih primanjkuje in to z
zmanjšanjem števila dokazil in s tem, da velik del dokazil pridobi Zavod Republike Slovenije
za zaposlovanje (ZRSZ) po uradni dolţnosti. Spremembe zakona se predvsem nanašajo na:
(i) uskladitev z zakonodajo Evropske unije; (ii) odpravo pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri
izvajanju zakona v praksi; in (iii) odpravo administrativnih ovir.
Od 1. maja 2006 so v veljavi naslednje oblike nadzora ekonomskih migracij:
Prost pretok delavcev
Prost pretok delavcev je pravica dostopa drţavljanov Evropske unije (EU) in Evropskega
gospodarskega prostora (EGP) na slovenski trg dela. Njihovi druţinski člani, ki so drţavljani
tretjih drţav, imajo dostop do trga dela z dovoljenjem za prebivanje v Sloveniji z druţinskim
članom, drţavljanom EU in EGP. Kljub temu pa imajo drţave članice moţnost uporabe
varnostne klavzule, to je ukrepa omejitve dostopa do trga dela posamezne drţave članice EU
v času 7-letnega prehodnega obdobja. Ob širitvi maja 2004 se le tri »stare« drţave članice niso
odločile za uveljavitev pravice do prehodnega obdobja, večina ostalih pa je dostop do svojih
trgov sprostila postopoma. Danes Republiki Sloveniji prost pretok delovne sile zagotavlja
vseh 11 »novih« drţav članic EU (Madţarska, Poljska, Češka , Slovaška, Estonija, Litva,
Latvija, Malta, Ciper, Bolgarija, Romunija), 13 »starih« drţav članic EU (Irska, Švedska,
Zdruţeno kraljevstvo, Španija, Portugalska, Finska, Grčija, Italija, Nizozemska, Luksemburg,
Francija, Belgija, Danska) ter dve drţavi članici EGP (Norveška, Islandija). Drţavljani
Republike Slovenije tako danes za delo potrebujejo delovno dovoljenje le v dveh članicah
EGP (Švica, Lihtenštajn) in dveh članicah EU (Nemčija, Avstrija), pri čemer sta slednji
Evropsko komisijo obvestili, da bosta prehodno obdobje uveljavljali do 30. 4. 2011.
77
Uradni list RS, 76/2007 – UPB2.
54
Statistični podatki za Evropsko unijo pred širitvijo 1. maja 2004 so kazali, da pravila prostega
gibanja delavcev znotraj drţav članic EU-15 bistveno ne povečujejo mobilnosti delavcev med
drţavami članicami. Glede na opravljene raziskave in trende Slovenija ob polnopravnem
članstvu v EU na področju prostega gibanja delavcev ni pričakovala bistvenih sprememb,
oziroma bistvenega povečanja migracijskih gibanj. To ugotavlja tudi Evropska Komisija v
svojem Sporočilu glede vpliva prostega gibanja delavcev v okviru širitve EU Vpliv prostega
gibanja delavcev v okviru širitve EU (Sporočilo Komisije »Vpliv prostega gibanja delavcev v
okviru širitve EU, COM(2008) 765, 18.11.2008)
Kot izhaja iz Sporočila Komisije ima od vseh drţav članic najvišjo stopnjo nedavne
mobilnosti Litva, iz katere se je v obdobju od 2004-2008 v druge drţave članice EU izselilo
3,1 % litovskih drţavljanov, sledijo pa ji Ciper (3 %), Poljska (2 %) in Slovaška (2 %). Čeprav
sta stopnji mobilnosti znotraj EU za Latvijo in Estonijo še vedno visoki, sta bistveno niţji.
Zanimivo je, da ima znatno stopnjo nedavne mobilnosti znotraj EU tudi Portugalska, in sicer
1,2 %, pri čemer imata nekoliko niţji stopnji tudi Irska in Nizozemska. Na drugi strani imata
Češka republika in Madţarska precej nizki stopnji mobilnosti znotraj EU, ki sta enaki ali niţji
od stopnje veliko drţav članic EU-15. Številke v zvezi s Slovenijo, Malto in Luksemburgom
so premajhne, da bi bile statistično zanesljive.
Delovna dovoljenja
Obstajajo tri osnovne vrste delovnih dovoljenj in sicer:
osebno delovno dovoljenje,ki ga pridobi drţavljan tretje drţave;
dovoljenje za zaposlitev, ki ga pridobi delodajalec in se izda, če na slovenskem trgu dela
ni ustreznih domačih brezposelnih oseb ali z njimi izenačenih oseb, to je drţavljanov
drţav članic EU in EGP;
dovoljenje za delo, ki ga pridobi slovenski ali tuji delodajalec za napotene delavce,
sezonske delavce, delavce na usposabljanju in izpopolnjevanju, tuji zastopniki druţb ter
tujci, ki izvajajo individualne storitve.
Število v Sloveniji zaposlenih tujcev, ki delajo na podlagi delovnih dovoljenj, se je v obdobju
1993-2004 gibalo med 35 in 40 tisoč, v letih od 2005 do 2008 pa se je močno povečalo. Po
podatkih Zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) je bilo povprečno število veljavnih delovnih
dovoljenj v letu 2006 (48.280) za 16,1 odstotka višje kot v letu 2005. Število veljavnih delovnih
dovoljenj je bilo na zadnji dan leta 2005 42.967, na zadnji dan leta 2006 50.734 in na zadnji
dan leta 2007 ţe 60.066 veljavnih delovnih dovoljenj. Ob koncu leta 2009 je bilo 78.424
veljavnih delovnih dovoljenj, kar pomeni zmanjšanje glede na december 2008 (90.749
veljavnih delovnih dovoljenj) za 12.325 oziroma za 13,6%.
Najbolj se je povečalo število osebnih delovnih dovoljenj za nedoločen čas, ki so bila izdana
tujcem, ki ţe dalj časa ţivijo in delajo v Sloveniji. Teh je tudi sicer največ v strukturi veljavnih
delovnih dovoljenj. Med izdanimi delovnimi dovoljenji v posameznem letu pa prevladujejo
dovoljenja za zaposlitev. Povečanje obsega teh dovoljenj v letu 2006 je po razlagi ZRSZ v
55
največji meri posledica poenostavljenih pogojev za izdajo dovoljenj za zaposlitev v poklicih,
ki jih na slovenskem trgu dela primanjkuje, razlog še večjega povečanja števila delovnih
dovoljenj v letu 2007 in 2008 pa je bila tudi visoka gospodarska rast in zniţevanje števila
brezposelnih oseb. Povečanje izdanih dovoljenj za delo pa je bila predvsem posledica
povečanih potreb po sezonskih delavcih v gradbeništvu.
Največ delovnih dovoljenj je izdanih v gradbeništvu in za gradbene poklice. To velja za vse
vrste delovnih dovoljenj, v skupnem številu delovnih dovoljenj pa predstavljajo
gradbeništvo in gradbeni poklici pribliţno polovico znanih opredelitev glede poklica in
dejavnosti. V poklicni strukturi izstopajo le še obdelovalci kovin (okrog 8 odstotkov) ter
mehaniki in strojniki (okrog 5 odstotkov), med področji dejavnosti pa predelovalne
dejavnosti (okrog 11 odstotkov), promet in skladiščenje (okrog 6 odstotkov) ter druge
raznovrstne poslovne dejavnosti, trgovina in gostinstvo (okrog 4 odstotke). Stalne zahteve
delodajalcev po sezonskih in rednih zaposlitvah, predvsem po delavcih migrantih iz drţav
bivše Jugoslavije, kvalificiranih ali pomoţnih delavcih v gradbeništvu kaţejo, da na
slovenskem trgu dela ni ustreznih kvalificiranih gradbenih delavcev, prav tako pa se
slovenski delavci izogibajo zaposlovanju v tej dejavnosti tudi kot pomoţni gradbeni delavci.
Ustrezno temu je nizka tudi izobrazbena sestava v Sloveniji zaposlenih tujcev. Deleţ tujcev z
niţjo izobrazbo se sicer zmanjšuje v korist srednje izobraţenih. Prvih je bilo 31.12.2007 med
znanimi odgovori še 54.6 odstotka (leta 2001 64,1 odstotka), drugih pa 41,7 odstotka (leta
2001 31,1 odstotka). Konec leta 2009 je imelo najniţjo izobrazbo 55,7 odstotka tujcev, srednjo
pa 37,7 odstotka. Višjo ali visoko izobrazbo ima le okrog 3.6 odstotkov tujcev, ki so zaposleni
ali delajo v Sloveniji na podlagi delovnih dovoljenj.
Največ delovnih dovoljenj je še vedno izdano drţavljanom drţav z območja nekdanje SFRJ.
Med temi prevladujejo drţavljani Bosne in Hercegovine. Njihovo število se še vedno
povečuje (31.12.2007 jih je bilo 35.317, kar je predstavljalo 50,8 odstotka vseh tujcev, ki v
Sloveniji opravljajo delo oziroma so zaposleni, konec leta 2009 je njihov deleţ enak in jih je
bilo 38.959) . Deleţ drţavljanov Srbije in Makedonije je konec leta 2009 znašal 10 odstotkov,
deleţ drţavljanov Hrvaške in Kosova pa 10 odstotkov. V letih 2005 - 2006 se je močno
povečal deleţ drţavljanov drţav članic EU, ki pa se je v letih 2007 – 2009 zniţal. Deleţ tujcev
iz ostalega sveta pa je ţe ves čas dokaj nizek (okrog 6 odstotkov).
Na slovenskem trgu dela je bilo decembra 2009 78.424 tujih delavcev z veljavnimi delovnimi
dovoljenji. Daleč največ tujcev je prihajalo iz drţav bivše Jugoslavije in sicer jih je bilo
decembra 2009 73.894, od tega 38.959 iz BIH, 8.210 iz R Hrvaške, 7.718 iz Kosova, 7.242 iz
Srbije ter 7.145 iz Makedonije. Iz vseh ostalih tretjih drţav pa jih je bilo 4.530.
Pred 1. majem 2004 je bilo na slovenskem trgu dela - takrat še z delovnimi dovoljenji - 1.336
drţavljanov drţav EU. Po podatkih ZRSZ je bilo na zadnji dan leta 2004, 2.376 drţavljanov
EU na slovenskem trgu dela, decembra 2007 pa ţe 3.437. V letih 2007 in 2008 se je letno iz EU
zaposlilo okrog 7.500 oseb, v letu 2009 pa se je njihovo število zniţalo na 4.125. Čeprav rast
zaposlovanja drţavljanov novih drţav EU ni tako velika kot je bilo pričakovati, ocenjujemo,
da se še vedno utrjuje poslovno sodelovanje med slovenskimi in tujimi podjetji znotraj drţav
56
članic EU, ki bi lahko povečalo zaposlovanje delavcev omenjenih drţav na slovenskem trgu
dela.
Med tujci, ki so zaposleni ali delajo v Sloveniji, prevladujejo moški, njihova povprečna
starost pa je okrog 40 let in se skoraj ne spreminja. Ţensk je le okrog 15 odstotkov. Okrog 60
odstotkov tujcev je starih 25-44 let, mlajših od 25 let je manj kot 10 odstotkov, slaba tretjina
pa je starejših od 45 let.
Tabela 6: Število veljavnih delovnih dovoljenj po drţavah in vrstah, 31. december 2009
Države
Drţave bivše
SFRJ
Ostale tretje
drţave
Skupaj
Osebno delovno
dovoljenje
41.937
Dovoljenje za
zaposlitev
26.622
Dovoljenje za delo
Skupaj
5.298
73.857
2.024
1.537
465
4.026
43.961
28.159
5.763
77.883
Vir: ZRSZ
Kvote delovnih dovoljenj
Kvote delovnih dovoljenj se uporabljajo od leta 2004, prvič pa je bila kvota doseţena in
povečana v letu 2006. Kvota delovnih dovoljenj je bila povečana tudi v letu 2007, in sicer v
juniju z 18.500 na 24.000 in v novembru na 29.500 delovnih dovoljenj, v letu 2008 pa je bila
določena v višini 24.600 in povečana na 32.000 dovoljenj. Največji porast izkoriščenosti letne
kvote lahko opazimo pri izdaji dovoljenj za zaposlitev brez kontrole trga dela, tj. za
zaposlitve v poklicih, ki jih na slovenskem trgu dela primanjkuje. Za razliko od leta 2007 je
opaziti tudi večji izkoristek kvote pri sezonskih delavcih v gradbeništvu. V letu 2008 se
zaposlovanje tuje delovne sile ni zmanjšalo, razloge za tovrsten trend pa lahko najdemo
predvsem v visoki gospodarski rasti v zadnjih letih ter istočasnem zmanjševanju števila
brezposelnih oseb na trgu dela, v neustrezni strukturi brezposelnih in nizki ravni
zaposlovanja drţavljanov iz drţav članic EU.
Za leto 2009 je bila glede na pričakovanja, da bo upadel obseg aktivnosti ravno v dejavnostih,
v katerih so se največ zaposlovali tujci, in napovedanemu dvigu stopnje brezposelnosti,
ocenjeno, da se bo povpraševanje po zaposlovanju ustrezne delovne sile iz tretjih drţav
zmanjšalo, zato je bila za leto 2009 določena skupna kvota v višini 24.000 delovnih dovoljenj,
ki pa je bila kljub temu izkoriščena le v 42,3 odstotkih. Glede na močno upočasnitev rasti
blagovne menjave, predvsem izvoza, zmanjšanje obsega proizvodnje predelovalnih
dejavnosti, pa tudi gradbeništva, je pričakovati, da se bo v letu 2010 nadaljeval upad obsega
aktivnosti v dejavnostih, kjer so se največ zaposlovali tujci. Ob upoštevanju omenjenih
trendov v posameznih dejavnostih ter napovedanem dvigu stopnje brezposelnosti lahko
upravičeno sklepamo, da v naslednjem letu ne bo prišlo do povečanja povpraševanja po
zaposlovanju delovne sile iz tretjih drţav oziroma se bo to primerjalno zmanjšalo. Skladno s
tem je tudi Vlada RS kvoto za leto 2010 določila le v višini 12.000 delovnih dovoljenj.
57
Tabela 7: Podatki o izkoriščenosti kvote po letih
LETO
KVOTA
IZKORIŠČENOST
IZKORIŠČENOST V %
2004
17.100
15.092
88%
2005
16.700
15.525
93%
2006
18.500
17.765
96%
2007
29.500
29.089
99%
2008
32.000
29.453
92%
2009
24.000
10.923
42%
Vir: MDDSZ, 2010
Bilateralni sporazumi
Bilateralni sporazumi predstavljajo pomemben instrument s katerim bo lahko Republika
Slovenija proaktivno načrtovala zagotavljanje potreb po ustrezni delovni sili glede na
trenutne potrebe slovenskega gospodarstva, demografske kazalce v prihodnjem obdobju
oziroma vsakokratnega stanja na slovenskem trgu dela. Kot je zapisano v Smernicah za
delovanje Republike Slovenije do Zahodnega Balkana do leta 2020, ki jih je sprejela Vlada
Republike Slovenija marca 2010, bi lahko Slovenija na podlagi sklenjenih bilateralnih
sporazumov spodbudila razmislek o vzpostavitvi območja prostega pretoka delovne sile na
Zahodnem Balkanu še pred vstopom vseh drţav Zahodnega Balkana v Evropsko unijo.
Slovenija je v letu 2007 podpisala bilateralni sporazum o zaposlovanju med Republiko
Slovenijo in Republiko Makedonijo, ki bo urejal način in pogoje zaposlovanja sezonskih
delavcev, predvsem v gradbeništvu. Februarja 2010 je Vlada RS sprejela pobudo za sklenitev
Sporazuma med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o zaposlovanju drţavljanov
Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji. Sporazum določa splošna načela urejanja
medsebojnih odnosov med drţavama pogodbenicama na področju zaposlovanja drţavljanov
Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji, ki predstavljajo skoraj polovico vseh delavcev
migrantov v Republiki Sloveniji. Načela sporazuma sledijo tudi referenčnemu okviru politik
EU na področju celovite migracijske politike, s poudarkom na krepitvi partnerskega dialoga
s tretjimi drţavami, pomenu kroţnih migracij, zmanjševanja učinkov bega moţganov in
etičnega kadrovanja. Z namenom sklenitve sporazuma in izvedbenega akta k sporazumu so
bila v letošnjem letu opravljena dva kroga pogajanj med delegacijama obeh drţav, sporazum
pa bo predvidoma sklenjen do konca leta 2010.
Pri migracijah je pomembna komponenta tudi zagotavljanje socialne varnosti tujim
delavcem. Na področju socialne varnosti ima Slovenija sklenjene bilateralne sporazume z
Hrvaško, Makedonijo in Bosno in Hercegovino, pred ratifikacijo je sporazum s Srbijo.
Postopki
58
Postopki pridobivanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje, sistem kvot,
pridobivanje informacij na primer o obračunu plač, davkov in pristojbin in o različnih
sporazumih povzročajo teţave tako delodajalcem kot migrantom. S problemom
administriranja se srečujejo predvsem manjši delodajalci, kar podaljša rok za zaposlitev
delovne sile iz tretjih drţav.
Smernica 10: Izboljšanje integriranega sistema upravljanja
ekonomskih migracij
Uresničevanje strategije ekonomskih migracij in migracijske politike poleg dobrega
upravljanja migracij v vseh njenih oblikah in na različnih, čeprav medsebojno povezanih
področjih, zahteva stalno spremljanje in periodično poročanje. To se nanaša na statistične
informacije o migracijah in z migracijami povezane podatke ter na učinkovit in hitro
odziven mehanizem zbiranja in analize teh informacij.
Za učinkovito upravljanje z ekonomskimi migracijami je potreben učinkovit medresorski
pristop.
Slovenija mora razvijati celovit, integriran in dobro delujoč sistem upravljanja ekonomskih v
okviru usklajevanja in procesa harmonizacije tega podsistema v povezavi s širšim sistemom
upravljanja z migracijami v Republiki Sloveniji ter znotraj Evropske unije, ki naj bo
prilagojen na specifične pogoje in potrebe Slovenije. Da bi to lahko storila, mora poleg
tekočih in projiciranih potreb na trgu dela in stalnem revidiranju in usklajevanju zakonodaje
spremljati delovanje drugih vladnih resorjev, agencij in drugih organizacij ter agentov
vpletenih v upravljanje ekonomskih migracij.
Spremljanje in poročanje z vidika migracij in učinkov implementacije ukrepov sta bistvena
dela sistema upravljanja ekonomskih migracij, ki vključujeta stalno zbiranje statističnih in
drugih podatkov na nacionalni in drugih ravneh, o razvijanju in prenosih zakonodaje
Evropske unije v nacionalne pravne rede ter o tekočih znanstvenoraziskovalnih publikacijah
na področju ekonomskih migracij.
Poleg pregledovanja značilnosti in obsega ekonomskih migracij je potreben sistematičen
proces identificiranja obstoječih institucij, njihovih kapacitet in mehanizmov za raziskovanje
in upravljanje ekonomskih migracijter intenzivnejše sodelovanje različnih sektorjev vlade.
Spremljanje, vrednotenje in poročanje
Z rednim spremljanjem in periodičnim vrednotenjem migracijskih tokov in deleţev
migrantov različnih kategorij na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni, spremljanjem
razvijanja trga dela in neskladij, ki se lahko pojavijo glede na ponudbo in povpraševanje
bodisi po številu ali poklicih oz. znanjih, bomo lahko bolje ocenjevali, kako se migracije
razvijajo in glede na to sprejemali odločitve o specifičnih ukrepih in/ali prilagoditvi
ekonomske strategije. Oboje implicira kontinuirano zbiranje podatkov. Hkrati je potrebno
spremljati implementacijo vseh elementov strategije z namenom stalnega ocenjevanja
59
napredka k zastavljenim strateškim in operativnim ciljem. To bi moralo zagotoviti povratne
informacije za kontinuirano izboljševanje tekoče strategije, da bi se celovita migracijska
politika - vključno s tistimi politikami, ki jih ta strategija posebej ne obravnava, a so vitalnega
pomena za učinkovito migracijsko politiko (npr. druţbena integracija) - dinamično razvijala,
bila sposobna prilagajati svoje cilje in glede na te prilagajati in izboljševati svoje programe in
metode delovanja.
Za operativno upravljanje ekonomskih migracij, proces spremljanja zagotavlja odziven
mehanizem, ki omogoča hitro identifikacijo in reševanje teţav z minimalnimi napori, stroški
in človeškimi viri. Evalvacija mora oceniti delovanje celotne strategije in prispevek vseh
njenih posameznih elementov s povezovanjem strateških in operativno upravljavskih ciljev z
vidika učinkov politike v določenih časovnih intervalih. Referenčna točka bi moral biti
skupen proces in udeleţba vseh relevantnih vladnih sektorjev, institucij in agencij ter drugih
partnerjev v zasebni in civilni sferi druţbe. Tako bo povratna informacija na oblikovanje
strategije, njeno implementacijo in učinke pripomogla k popravkom in pre/usmerjanju
politike same ter h kvaliteti in uspehu prihodnjih strateških in političnih pobud.
Podatki in statistika
Zagotoviti je potrebno enotne, redne, pravočasne, zanesljive in primerljive podatke, ki so
javno dostopni v uporabniku prijazni obliki. To je bistvenega pomena za spremljanje in
evalvacijo ekonomskih migracij in ekonomske migracijske strategije na vseh njenih področjih
kot tudi v odnosu do drugih javno političnih področij, na katera učinkujejo.
Potreba po boljših statističnih informacijah o migracijah je praviloma prisotna v vseh
drţavah članicah EU. Celo organi iste drţave se pogosto razlikujejo po tem kako obdelujejo
svoje statistike, uporabljajo vire in definicije. Posledično je podatke teţko primerjati in
tolmačiti. Tu ne gre le za izboljšanje definicij, temveč tudi za način štetja kategorij
ekonomskih migrantov in informacij o njihovih demografskih in socio-ekonomskih
značilnostih.
Zbiranje podatkov Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) o selitvah se usklajuje z
mednarodnimi statističnimi priporočili ter praksami ter nastajajočimi navodili EU, posebno s
standardi in skupno sprejetimi definicijami in definicijami o podatkih, ki naj bi se statistično
zbirali ter o standardih kakovosti in virih podatkov.
Tudi ostale evidence in informacijski IT mehanizmi (information management support IT
mechanisms) podatkovnih baz se morajo razvijati tako, da se bodo lahko odzivali na potrebe
po informacijah, predvsem za bolj učinkovito delovanje upravnih postopkov in spremljanje
ter evalvacijo operativnih upravnih postopkov. Ukrepi za zasebnost podatkov in zaščito
osebnih podatkov v teh bazah podatkov morajo biti implementirani v skladu s slovenskimi,
EU in mednarodnimi standardi.
Sodelovanje v okviru odprte metode procesa ustvarjanja skupne imigracijske politike
Evropske unije je posebnega pomena, ker predstavlja učinkovito orodje za izmenjavo
60
informacij, idej, nacionalnih politik in dobrih praks. Posebno pomembna so tudi različna
evropska omreţja, ki jih sestavljajo predstavniki iz drţav članic.
Medresorski (multiresorski) pristop
Dobro razvite institucije so nujni pogoj za koordinacijo in sodelovanje pri upravljanju
ekonomskih migracij. Da bo le-to integrirano in učinkovito tako znotraj institucij kot med
njimi morajo biti vsa relevantna področja medsebojno učinkovito koordinirana. Sistem mora
zadovoljiti tako vertikalno sodelovanje in koordinacijo znotraj vsakega vladnega resorja,
odgovornega za specifično področje kot tudi horizontalno medresorsko koordinacijo in
sodelovanje. To je potrebno tudi za sodelovanje v Evropski uniji ter v bilateralnem in
multilateralnem sodelovanju z drugimi drţavami.
Glede na osnovne kriterije oblikovanja te strategije - konsistentnost, kompatibilnost,
transparentnost in trajnost in glavne predpogoje za uspešno implementacijo ukrepov v luči
kompleksnih in medsebojno povezanih migracijskih zadev, je potreben medresorski pristop
ne le pri oblikovanju strategije, temveč tudi v primerno strukturiranem sodelovanju za
izdelavo izvedbenih ukrepov. Bistvenega pomena je, da je tak pristop del vsake pobude, saj
je celovito urejanje ekonomskih migracij kompleksno področje za katerega so potrebni
strokovnjaki različnih strok. Ker pa takšen pristop zahteva čas in napor je potreben okvir, ki
lahko usmerja in vodi vsako specifično pobudo ali intervencijo ter zagotavlja močno in
učinkovito vodenje medresorskega sodelovanja.
Ob okrepitvi vloge obstoječega medresorskega sodelovanja na področju migracij, se glede na
navedeno kaţe pomemebna potreba po ustanovitvi medresorske delovne skupine za
pripravo ukrepov za uveljavitev strategije ekonomskih migracij v RS.
Cilji delovne skupine bi bili:
izdelavo časovnega in finančnega načrta za izvajanje te strategije z jasno definiranimi
nosilci za implementacijo posameznih ukrepov zapisanih v Akcijskem načrtu;
spremljanje in poročanje o izdelavi ukrepov in akcijskih načrtov za doseganje ciljev te
strategije;
spremljanje in interpretacijo statističnih kazalcev zaposlovanja delavcev migrantov na
slovenskem trgu dela ter pripravo analiz potreb na trgu dela v kontekstu zaposlovanja
delavcev migrantov v RS;
spremljanje uresničevanja ukrepov te strategije, pridobivanje povratnih informacij,
analizo rezultatov in poročanje ekonomsko-socialnemu svetu, vladi, in če je potrebno
drţavnemu zboru;
organizacijo posvetovanj z drţavnimi institucijami, lokalnimi (in predvidoma
pokrajinskimi) oblastmi, s socialnimi in drugimi ključnimi partnerji iz gospodarske in
civilne sfere druţbe;
pripravo poročila o rezultatih uresničevanja te strategije z vidika predloţitve povsem
specifičnih ciljev in konkretnih zadolţitev za nadaljnje ukrepe in predlogi za
dopolnjevanje strategije ekonomskih migracij na zahtevo vlade ali po potrebi.
61
Pri svojem delu bi skupina sodelovala z medresorsko delovno skupino za pripravo moţnih
ukrepov za uveljavitev migracijske politike Republike Slovenije, ki jo vodi Ministrstvo za
notranje zadeve.
Mehanizem medresorskega sodelovanja in koordinacije
Koordinacijski mehanizem mora biti sposoben in pripravljen implementirati strategijo
ekonomskih migracij in politik, ki so z njo povezane, koordinirati ukrepe vseh pomembnih
akterjev v drţavi in druţbi, spremljati izvajanje ukrepov in omogočati mednarodno
sodelovanje in sodelovanje znotraj Evropske unije. Hkrati pa mora strategija ekonomskih
migracij glede na svojo pomembnost in kvantiteto pravočasno in usklajeno prispevati k
oblikovanju celovite migracijske politike ter pri samemu oblikovanju upoštevati tudi njene
druge elemente in podsisteme. Uspešen koordinacijski mehanizem mora biti zasnovan na
smiselni razdelitvi in razmejitvi pristojnosti vseh potrebnih institucij, zato je pomembno
natančno definiranje vloge vsakega ključnega vladnega resorja za implementacijo strategije
in dosledno izvajanje obveznosti v praksi.
Za doseganje teh ciljev priporočamo, da se nadaljuje proces centralizacije upravljanja
migracij znotraj obstoječih struktur javne uprave in da se okrepi medresorsko sodelovanje
na področju upravljanja z ekonomskimi migracijami kot tudi sodelovanje in koordinacija
ukrepov na drugih migracijskih področjih, povezanih z ekonomskimi migracijami.
62
IV.
AKCIJSKI NAČRT
Akcijski načrt Strategije ekonomskih migracij temelji na načelu enake obravnave in
zagotavljanja človekovih pravic s poudarkom na socialno-ekonomskih pravicah delavcev iz
tretjih drţav na področju dela in zaposlovanja. Za učinkovito izvajanje ukrepov, ki izhajajo
iz akcijskega načrta pa je treba upoštevati naslednje horizontalne usmeritve, in sicer:
Integriranje migracijske problematike v zunanjo in razvojno problematiko;
Promocija Slovenije, kot privlačne drţave priselitve;
Uporaba koncepta kroţnih migracij in njegovih instrumentov;
Poenostavitve postopkov za drţavne organe, delodajalce in migrante pri pridobivanju
delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje.
Smernica 1: Spodbujanje priseljevanja za namene zaposlitve in
dela, zmanjševanje neskladij na trgu dela in krepitev
človeških virov
Usmeritve:
1. Spodbujanje priseljevanja in povečanje števila visoko usposobljenih delavcev glede na
povpraševanje na trgu dela in glede na pričakovano pomanjkanje delovne sile v
srednjeročnem obdobju;
2. Vzpostavitev učinkovitega sistema zagotavljanja ustreznega števila primerne začasne
delovne sile (s poudarkom na niţje in srednje kvalificirani delovni sili), potrebne glede na
razmere na domačem trgu dela, ki bi temeljil na partnerskem dialogu in bilateralnem
sodelovanju z izbranimi tretjimi drţavami izvora.
Ukrepi za 1
1.1 Izdelava in vzpostavitev mehanizma za natančne analize potreb po visoko usposobljenih
delavcih.
Ukrepi za 2
2.1 Izdelava in vzpostavitev mehanizma za natančne in učinkovite analize potreb po
delavcih;
2.2 Proučitev in izdelava nadzornega sistema za začasne potrebe po delavcih po dejavnosti
in časovnem obdobju;
2.3 Določitev odgovornosti med drţavo in socialnimi partnerji glede števila delovnih
migrantov ipd;
2.4 Sklepanje partnerskega dialoga in bilateralnih sporazumov z zainteresiranimi tretjimi
drţavami izvora. Partnerski dialog lahko vključuje naslednje elemente oz. ukrepe, in
sicer:
Vzpostavitev hitrih (»fast track«) postopkov z namenom olajšanja in poenostavitve
pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj;
63
V sodelovanju z zainteresiranimi akterji vzpostavitev informativnih točk v tretji
drţavi z namenom promocije priseljevanja z namenom dela v Sloveniji, priprava
informativnih brošur v jeziku tretje drţave glede moţnosti in priloţnosti
zaposlovanja v Republiki Sloveniji;
Proučitev dejanskih pravnih in finančnih moţnosti za uveljavitev integracijskih
ukrepov, npr. izobraţevanje o kulturi in ustavno-pravni ureditvi v Republiki
Sloveniji ter osnovni tečaj slovenščine, še pred prihodom delavca v Slovenijo;
Uveljavljanje razvojnih spodbud v izvornih drţavah v okviru promocije kroţenja oz.
vračanja delavcev migrantov npr. olajšanje transferja finančnih nakazil, moţnost
odločitve delavca migranta za sprostitev določenega dela zasluţka šele po vrnitvi v
izvorno drţavo ter na podlagi tega pridobitev ugodnih mikro kreditov za zagon
podjetništva v sodelovanju s tretjimi drţavami;
Izvajanje selekcijskih postopkov o primernosti znanj in veščin migranta še pred
vstopom v Slovenijo npr. s programi Mednarodne organizacije za delo (IOM) in ob
sodelovanju s tretjimi drţavami. Pri tem je potrebno razmisliti tudi o vključevanju
nosilcev zasebnega kapitala;
Pospešitev postopkov za vzajemno priznavanje in vrednotenje izobraţevanja,
spretnosti in znanj pridobljenih v Republiki Sloveniji oz. izbrani tretji drţavi.
Ukrep za 1 in 2
Proučitev moţnosti za olajšave ali za določitev bolj ugodnih pogojev za posamezne
kategorije migrantov.
Odgovorne institucije:
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo
za visoko šolstvo, zananost in tehnologijo, Ministrstvo za zunanje zadeve in druga
ministrstva in ustanove v okviru svojih pristojnosti ter socialni partnerji.
Usmeritev
1. Spodbujanje priseljevanja migrantov s finančnim kapitalom oziroma vlagateljev za
razvojno spodbudne naloţbe z učinkom ustvarjanja novih delovnih mest ali prenosa
tehnologij in inovativnih znanj;
2. Promocija podjetništva priseljencev in migrantov.
Ukrepi:
Proučitev in izdelava mehanizmov za sprejem migrantov s finančnim kapitalom oziroma
vlagateljev;
Izboljšanje obveščanja migrantov o moţnostih podjetništva, o ukrepih za rast
podjetništva in podpornih sistemih ter spremljanje priseljencev kot posebne ciljne
skupine v politikah podjetništva, morebitno izvajanje informativnih kampanj v drţavah
izvora;
64
Povečanje
vključitve
brezposelnih
priseljencev
v
programe
spodbujanja
samozaposlovanja v okviru aktivne politike zaposlovanja in ukrepov Evropskega
socialnega sklada;
Vzpostavitev info-točk za večjo informiranost ter spodbujanje podjetništva migrantov:
pri tem je treba identificirati obstoječe podporne institucije in preučiti moţnosti
povezovanja;
Zmanjšanje administrativnih ovir.
Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), Ministrstvo za gospodarstvo,
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, in druga
ministrstva v okviru svojih pristojnosti.
Smernica 3: Priznavanje in vrednotenje v tujini pridobljenega
izobraževanja, spretnosti in znanj
Usmeritev
Izboljšanje sistema priznavanja in vrednotenja izobraţevanja, spretnosti in znanj pridobljenih
v tujini.
Ukrepi:
Integrirana in dostopna, na uporabnika naravnana storitev karierne orientacije;
Proučitev moţnosti za hitrejši in enostavnejši način priznavanja in vrednotenja
formalnega in neformalnega izobraţevanja;
Zmanjšanje število reguliranih poklicev;
Izboljšanje informacij o priznavanju poklicnih kvalifikacij in moţnosti za njihovo
pridobivanje;
Izboljšanje informacij za pridobivanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij za migrante in
priseljence.
Center RS za poklicno izobraţevanje, Drţavni izpitni center, Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za
šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravje in druge ustanove v okviru svojih pristojnosti.
Smernica 4: Spodbujanje mobilnosti in priseljevanja raziskovalcev
in študentov
Usmeritve:
1. Spodbujanje mobilnosti in kroţenja tujih in slovenskih raziskovalcev, visokošolskih
učiteljev in študentov;
65
2. Spodbujanje vračanja slovenskih raziskovalcev in visokošolskih učiteljev oz.
zmanjševanje (potencialnega) bega moţganov (glej tudi smernici 5 in 6) ter privabljanje
tujih raziskovalcev, visokošolskih učiteljev in študentov;
3. Spodbujanje mobilnosti raziskovalcev med raziskovalno in gospodarsko dejavnostjo.
Ukrepi:
Zmanjšati ovire, ki slabijo mobilnost študentov in raziskovalcev (politika izdajanja
delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje, obdavčevanje raziskovalcev, bivalno okolje
za raziskovalce ipd.);
Okrepiti sodelovanje med drţavo, univerzami in drugimi visokošolskimi institucijami ter
raziskovalnimi ustanovami v javnem in zasebnem sektorju;
Intenzivneje razvijati mobilnostne programe znotraj evropskega raziskovalnega in
visokošolskega prostora (ERA in EHEA);
Zagotoviti brezplačne tečaje slovenščine študentom in učiteljem iz tretjih drţav takoj ob
prihodu v Slovenijo;
Spodbujati promoviranje Slovenije kot privlačne lokacije za študente in raziskovalcev,
predvsem z zagotavljanjem informacij o moţnostih
študija, zaposlovanja,
samozaposlovanja in podjetništva v Sloveniji;
Tesnejše povezovanje med univerzami in gospodarstvom;
Uveljavljanje moţnosti in priloţnosti za zaposlovanje, samozaposlovanje in podjetništvo
v RS po zaključku študija;
Vzpostaviti instrumente za vrnitev slovenskih raziskovalcev v Slovenijo in pridobivanja
njihovih delovnih izkušenj (glej tudi smernici 5 in 6).
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Center za mobilnost in evropske
programe izobraţevanja in usposabljanja (CMEPIUS), Javni sklad RS za razvoj kadrov in
štipendiranje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za delo, druţino in socialne
zadeve, Ministrstvo za gospodarstvo, Urad za Slovence po svetu in druge institucije v
skladu s svojimi pristojnostmi.
Usmeritve:
1. Priprava programov v kontekstu »diaspor« kot akterjev razvoja drţave izvora;
2. Zmanjševanja negativnih učinkov bega moţganov glede na specifične potrebe, na primer
omejitev rekrutacije v drţavah ali v dejavnostih, kjer obstaja pomanjkanje delovne sile.
Ukrepi:
Izboljšanje transferja finančnih nakazil (remittances) in ukrepov, ki bi se nanašali na
razvoj drţav izvora;
Vzpostavitev politik dela in zaposlovanja v povezavi s politikami vstopa in prebivanja, ki
bi temeljile na konceptu kroţnih migracij in partnerskega dialoga z drţavami izvora.
66
Pomoč evidentiranja in vzpostavljanja stikov s člani diaspore;
Priznavanje izobrazbe in poklicnih kvalifikacij pridobljenih v RS in v drţavi izvora;
Spodbujanje virtualne vrnitve - z elektronsko komunikacijo; IOM in UNDP (the Transfer
of Knowledge through Expatriate Nationals scheme – TOKTEN) sta precej razvili to
obliko vračanja;
Vzpostavitev sistema spremljanja bega moţganov slovenskih drţavljanov.
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za
notranje zadeve, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za
zunanje zadeve in druga ministrstva v okviru svojih pristojnosti , socialni partnerji, nevladne
in druge organizacije civilne druţbe.
Smernica 6:
Spodbujanje vračanja slovenskih izseljencev iz
tujine in pridobivanja njihovih delovnih izkušenj
Usmeritve:
1. Ustvarjanje koherentnega skupnega slovenskega intelektualnega
vključevanjem potenciala Slovencev iz zamejstva in po svetu;
2. Olajšanje pogojev za bivanje in delo slovenskih izseljencev v RS.
prostora
z
Ukrepi:
Pospešiti ustrezno informiranje o vračanju v domovino in moţnostih prebivanja, dela,
zaposlitve in podjetništva;
Oblikovati mreţo povezovanj znanstvenikov in gospodarstvenikov z visokošolskimi
ustanovami in vladnimi inštitucijami v RS ter s slovenskimi znanstveniki in drugimi
vrhunskimi strokovnjaki iz tujine;
Zagotoviti izpolnjevanje nalog Razvojno poslovnega sveta za Slovence v zamejstvu in po
svetu;
Zagotoviti večjo uporabo evropskih sredstev za investicije v raziskovalno razvojno
infrastrukturo in pritegnitev slovenskih raziskovalcev iz tujine;
Spodbujanje prostovoljne vrnitve oz. repatriacije - izdelava in upravljanje programov
vračanja s pomočjo in podporo drţav izvora in ciljem uspešne reintegracije;
Spodbujanje uspešnih podjetnikov in potencialnih vlagateljev, pripadnikov slovenske
diaspore, za začetek poslovnih aktivnosti v domovini;
Proučitev moţnosti hitrejšega priznavanja izobrazbe in poklicnih kvalifikacij slovenskih
izseljencev.
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Javni sklad RS za razvoj kadrov in
štipendiranje, Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za kulturo,
Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo šolstvo in šport, Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo, Ministrstvo za zunanje zadeve, Sluţba Vlade za lokalno samoupravo
67
in regionalno politiko, Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, socialni partnerji,
nevladne in druge organizacije civilne druţbe kot sta Svetovni slovenski kongres in
Slovenska matica.
Smernica 7: Promocija Slovenije kot privlačnega dejavnika za
ekonomske migracije
Usmeritev:
Strateško usmerjena dolgoročna politika promocije Slovenije s ciljem večje prepoznavnosti
njenih naravnih, kulturnih, gospodarsko-poslovnih in druţbenih atraktivnost, kulturne
raznolikosti in spoštovanja človekovih pravic, zlasti pa moţnosti za vlaganja, delo,
izobraţevanje in raziskovanje.
Ukrepi:
priprava strategije promocije Slovenije kot drţave priselitve za ekonomske migrante, še
posebej za visoko usposobljene, raziskovalce in študente;
vključiti zgoraj omenjeno strategijo v ostale promocijske strategije Slovenije;
priprava informacijskega materiala o Sloveniji in o moţnostih priseljevanja in dela v
Sloveniji ter o pogojih za integracijo (npr. pravna varnost, moţnosti na trgu dela, pogoji
za pridobitev drţavljanstva, okvir socialne integracije – tečaji slovenskega jezika ipd.).
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za
kulturo, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; Ministrstvo za zunanje
zadeve, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Urad Vlade Republike Slovenije
za komuniciranje, druga ministrstva ter ustanove v okviru svojih pristojnosti, Komisija
Drţavnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Usmeritev:
1. Glede na to, da integracija priseljencev po svoji naravi posega v številne različne sfere
vsakdanjega ţivljenja, bi bilo nujno potrebno vzpostaviti institucionalno okolje, ki bo
zagotavljalo kvalitetno in učinkovito sodelovanje različnih resorjev, drţavnih organov s
civilno sfero in lokalnimi oblastmi, pristop k oblikovanju integracijskih politik pa mora
biti celovit in naravnan dolgoročno.
2. Z namenom zagotoviti čim večji učinek integracijskih ukrepov je potrebno le-te pribliţati
posamezniku ter jih prilagoditi okolju oziroma specifičnim potrebam priseljencev iz
posameznega okolja. V ta namen bi bilo potrebno prenesti pristojnost izvajanja in delno
tudi oblikovanja integracijskih ukrepov na lokalno raven.
3. Izvajanje integracijskih ukrepov, okrepitev evaluacijskih mehanizmov in priprava
dolgoročne strategije, ki bo zajemala pravno varnost tujih drţavljanov, varnost
68
prebivanja, zaščito druţine, nediskriminatorni dostop do institucij, javnih in zasebnih
dobrin ter storitev, politike integracije na trgu dela, socialno-kulturne razseţnosti
integracije, participacijo v demokratičnem procesu, pa tudi institucionalno
infrastrukturo.
Ukrepi:
Celovit in dolgoročno naravnan pristop k integraciji priseljencev;
Koordinirano medresorsko delovanje, ki bo zagotovilo vključevanje vseh vidikov
integracije, od dostopa do trga dela do socialne, kulturne in politične vključenosti, za kar
je ustanovljen Svet za integracijo tujcev, ki mora v bodoče postati ključen medresorski
organ pri usmerjanju, usklajevanju in povezovanju različnih vsebin v enotne, uspešne in
učinkovite programe;
Prenos pristojnosti izvajanja integracijskih ukrepov na niţjo raven, in sicer postopen
prenos pristojnosti na lokalno raven, od koder bi morale prihajati tudi nove pobude, ki
bodo temeljile na konkretnih potrebah priseljencev v posameznem okolju;
Premik opredelitve temeljne ciljne skupine integracije od tujcev, ki ţe dlje časa prebivajo
v Republiki Sloveniji k pravkar prispelim priseljencem;
Vplivati na odnos pripadnikov druţbe gostiteljice do priseljencev s pomočjo
kontinuiranih medijskih kampanj osveščanja;
Vzpostaviti sistem rednih strokovnih izpopolnjevanj in izobraţevanj javnih usluţbencev
na vseh nivojih in v vseh resorjih;
Spremljanje učinkovitosti integracijskih ukrepov na podlagi ustreznih kazalnikov. Na
podlagi rezultatov in merjenj bo mogoče izluščiti dobre prakse ter integracijske ukrepe
dopolniti, da bi bili bolj učinkoviti.
Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo
za finance, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo šolstvo in šport, Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo, Ministrstvo za zdravje, Sluţba Vlada za lokalno samoupravo in
regionalno politiko, socialni partnerji, nevladne in druge organizacije civilne druţbe.
Smernica 9: Izboljšanje učinkovitosti upravljanja ekonomskih
migracij
Usmeritev:
Oblikovanje selektivnih ukrepov za bolj enostaven, transparenten in nadzorovan sprejem
določenih skupin delavcev migrantov ter učinkovitejše zagotavljanje njihovih pravic v
smislu laţjega pridobivanja človeških virov in odpravo kratkoročnih neskladij na trgu dela,
in sicer:
1. Začasne omejene sektorske sheme/po dejavnosti
2. »Točkovni sistem«
– Varianta 1: s ciljem najti osebe z zagotovljeno zaposlitvijo (po direktivi o
visokokvalificiranih delavcih t.j. sistem Modre karte EU);
69
Varianta 2: s ciljem najti osebe, za katere je največja verjetnost, da bodo pripomogli k
rasti in produktivnosti brez zagotovljene zaposlitve
3. Proučitev načinov za vzpostavitev kroţnih migracij
4. Poenostavitev in poenotenje postopkov za sprejem drţavljanov tretjih drţav za namene
dela in zaposlitve in nekaterih drugih namenov
–
Ukrepi k 1:
Vzpostavitev mehanizma za identifikacijo povpraševanja po niţje in srednje kvalificirani
delavcih po dejavnostih;
Identificiranje tretjih drţav za sklepanje mobilnih partnerstev in implementacijo kroţnih
migracij v povezavi z bilateralnimi sporazumi o zaposlovanju;
Preučiti načine rekrutiranja delavcev;
Preučiti moţnost povečanja nabora socialnih in drugih pravic delavcev migrantov in
zagotoviti učinkovit nadzor nad uresničevanjem njihovih pravic;
Proučitev moţnosti za olajšanje pogojev za spremembo statusa;
Identificirati učinkovite načine vrnitve delavcev v izvorne drţave;
Preučiti moţnosti finančnih transferjev v drţavo izvora ipd.
Ukrepi k 2:
Identifikacija ciljnih skupin: visoko usposobljeni migranti in migranti s finančnim
kapitalom:
Vzpostavitev mehanizma za identifikacijo potreb po visoko usposobljenih migrantih
/po dejavnostih npr. zdravniki;
Določitev meril, ki se ocenijo po »točkah« (lastnosti oseb kot so na primer starost,
prenosljivost delovnih izkušenj, kvalifikacije, plača) v primerjavi z dejavniki za
uspeh;
Proučitev izkušenj drugih drţav.
Ukrepi k 3:
Opredelitev koncepta kroţne migracije;
Opredelitev za Slovenijo najpomembnejših oblik kroţnih migracij v kontekstu
bilateralnih sporazumov in v skladu z nastajajočim normativnim okvirom EU;
Proučitev moţnosti vzpostavitve zakonodajnega okvira, ki bi olajšal kroţne migracije;
Proučitev moţnost razvoja programov kroţnih migracij za namene dela, študija,
raziskav ali opravljanja kombinacije teh in drugih dejavnosti za določeno časovno
obdobje;
Opredelitev spodbud za pospeševanje kroţenja;
Opredelitev pogojev in zaščitnih ukrepov za zagotovitev dejanskega delovanja kroţnih
migracij:
Opredelitev meril za spremljanje programov kroţnih migracij.
Ukrepi k 4:
70
Uvedba poenostavljenega enotnega postopka za izdajo enotnega delovnega dovoljenja in
dovoljenja za prebivanje78;
Proučitev uvedbe večletnega dovoljenja za prebivanje/delo za sezonske migrante in za
»kroţenje moţganov« ter prenosa spretnosti in znanj (za namene raziskovanja, študija,
izmenjave učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela in plačanega
pripravništva);
Proučitev moţnosti hitrih sprejemnih postopkov za migrante, ki so ţe prebivali v
Sloveniji in so se ob izteku svojega dovoljenja prostovoljno vrnili v matično drţavo; ipd.);
Proučitev delitve stroškov postopkov (z delodajalci, agencijami ipd.)
Uvedba sistema »vse na enem mestu«;
Smiselna povezanost z obstoječo infrastrukturo za pomoč migrantom.
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za
notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje
in druge ustanove v okviru svojih pristojnosti ter predstavniki nevladnih organizacij.
Smernica 10: Izboljšanje integriranega sistema upravljanja
ekonomskih migracij
Usmeritve:
1. Zagotavljanje učinkovitega mehanizma zbiranja podatkov in analize ekonomskih
migracij in migracij nasploh;
2. Ustanovitev medresorske delovne skupine za pripravo ukrepov za uveljavitev strategije
ekonomskih migracij v RS; .
3. Nadaljevanje in krepitev medresorskega sodelovanja na širšem migracijskem področju.
Ukrepi:
Na podlagi predloga medresorske delovne skupine določitev prednostnih nalog oziroma
prioritet pri izvajanju ukrepov strategije;
Redno spremljanje implementacije izvajanja ukrepov opredeljenih v akcijskem načrtu;
Priprava dvoletnega poročila o implementaciji akcijskega načrta Strategije ekonomskih
migracij in poročanje Vladi RS.
Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za
notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve oz. druga ministrstva v okviru svojih
pristojnosti in Statistični urad Republike Slovenije.
78
Kot pilotni projekt MNZ in MDDSZ bo v letu 2011 uveden enotni postopek in pa one-stop-shop za kategorijo
migrantov, ki namerava v RS prebivati iz razloga visokokvalificirane zaposlitve. Skladno z direktivo o
visokokvalificiranih delavcih bodo ti migranti pridobili t.i. Modro karto EU v obliki enotnega dovoljenja, ki
dovoljuje tako delo, kot tudi prebivanje v RS, s čimer bo odpravljeno vlaganje vlog pri dveh organih in
pridobivanje dveh dokumentov. V prihodnjih letih pa bo enotni postopek predvidoma razširjen tudi na druge
kategorije ekonomskih migrantov).
71

Strategija ekonomskih migracij za obdobje od 2010 do 2020

Transcription

Similar documents

Članek Zaključek dvoletnega mednarodnega projekta

Dom in identiteta - Vloga ženskih migracij in migrantk v konstrukciji

Prve ocene vpliva nove IED na obstoječa in nova okoljevarstvena

dr. Natalija Vrečer - Izobraževanje priseljencev kot aktivno

Slovenija med politiko in prakso

Društvo Rozana, Ptuj

Spoštovani - Interlogis doo

Davčne novice - avgust 2013

Družbena segregacija avtohtonih migrantov v Mehiki

Postopki izdaje dovoljenj za postavitev bioplinarn v

Od ideje do realizacije - Zavod za šport Republike Slovenije Planica

mnz.gov.si - Informacije za tujce

Uradni list RS 050/2011, Uredbeni del