mlada rast

ŠOLSKO GLASILO
OŠ I MURSKA SOBOTA
MLADA RAST
2010–2011
KAZALO VSEBINE
- BESEDA RAVNATELJICE
- TO SMO MI
- RAZISKOVALNE NALOGE, INTERESNE IN DRUGE DEJAVNOSTI
- SVET DOMIŠLJIJE
- LETOŠNJI DOSEŽKI UČENCEV
- VTISI DEVETOŠOLCEV
Pozdravljen mladi bralec in bralka!
Spet je leto naokoli. Čas nenehno hiti in za sabo pušča sledi.
Pred nami so dolgo pričakovane in zaslužene počitnice.
V tem šolskem letu smo z delom in vztrajnostjo veliko dosegli.
Morda se boste v času oddiha in brezskrbnosti prepustili lenarjenju, morda se boste več
kot sicer družili z brati, sestrami, starši, vrstniki, morda vas bo pritegnil vaš najljubši šport
ali pa boste postorili kakšno nalogo, ki je ostala še nedokončana, morda …
Če vam bo na koncu že zmanjkalo idej za zanimivo preživljanje prostega časa, vas
vabimo, da si ogledate in preberete naše glasilo, saj je počitniški čas za to več kot
ustvarjen.
Povabite k branju tudi starše, saj so prispevki učencev zanimivo branje tudi za odrasle.
Vabimo vas torej v nove dogodivščine, ki jih boste spoznali kot pravi
pisatelji/novinarji/potopisci … ali pa kot vneti bralci mnenj, ocen, potopisov in
poustvarjanj.
Ustvarjalci glasila
3
Spoštovani starši, učitelji, dragi učenci!
Kolo časa se neusmiljeno vrti. Tekom šolskega
leta so se zvrstili dnevi pouka, praznikov,
počitnic. In prav slednjih se že vsi veselimo. A
še preden se bomo podali v uživanje
brezskrbnih počitniških dni, je prav, da
pogledamo kako uspešni smo bili pri
uresničevanju ciljev, ki smo si jih zastavili na
začetku šolskega leta.
Mesec junij je, kot je to že običajno, namenjen
pregledu dosežkov na posameznih področjih
našega dela. Zaključna prireditev in šolsko
glasilo pa dajeta priložnost, da izrečemo
posebno pohvalo vsem tistim učencem, ki so s svojimi dosežki na različnih področjih ponesli dobro ime
OŠ I širom Slovenije.
Učenci so imeli tudi v tem šolskem letu raznolike možnosti za uresničevanje svojih sposobnosti,
interesov in želja, tako v okviru pouka kot izven njega.
Veliko učencev je doseglo odlične učne rezultate. Devetošolci so le te potrdili tudi z dobrimi rezultati na
NPZ. Številni učenci pa so se vključevali tudi v različne dodatne dejavnosti, kjer so lahko svoje znanje
poglabljali, nadgrajevali, razvijali svoje sposobnosti in uresničevali svoje želje. Na tej poti so jim bili s
svojim strokovnim znanjem v pomoč in podporo marljivi učitelji – mentorji.
Razlogov za veselje je torej veliko!
Bogata je namreč bera priznanj in odličij, ki so jih prejeli naši učenci na različnih tekmovanjih, natečajih,
razpisih. Najuspešnejši učenci so za svoje dosežke prejeli knjižne nagrade na zaključni prireditvi.
Na šoli pa smo seveda ponosni tudi na priznanja, ki smo jih prejeli za sodelovanja v različnih projektih.
Veseli smo, da so bili naše delo, trud in uspehi opaženi tudi v lokalnem okolju in širše.
Tako smo z raznolikimi okoljevarstvenimi aktivnostmi ponovno potrdili naziv EKO ŠOLA, status
RAZISKOVALNA ŠOLA s strani ZOTK-e pa nam potrjuje, da smo na pravi poti pri usmerjanju otrok v
raziskovalne dejavnosti.
Poleg obilice znanja, ki so ga učenci izkazali na različnih tekmovanjih, pa je eno izmed meril, kako smo
uspešni in dobri, tudi svet vrednot, ki usmerjajo naše delovanje in vplivajo na naše sobivanje. Eno izmed
zelo uspešnih oblik sodelovanja smo kot partnerska šola razvili s HIŠO SADEŽI DRUŽBE, kjer so naši
učenci pridno sodelovali kot prostovoljci.
S programom ZDRAVA ŠOLA smo na različne načine in z različnimi vsebinami skrbeli za zdrav razvoj
vseh učencev in zaposlenih na šoli.
V okviru projekta COMENIUS pa smo se povezali s šolami iz različnih držav EU. Učenci so imeli
možnost spoznati način življenja in kulturo teh držav. Državo Švedsko pa so naši učenci podrobno
spoznali in tudi predstavili v okviru projekta EVROPSKA VAS.
Naša šola ima tudi zelo dobre pogoje za izvajanje športnih dejavnosti. Učenci tekmujejo v različnih
športnih zvrsteh in to zelo uspešno na vseh ravneh, tudi državni. Na podlagi doseženih rezultatov sta
nam MO M. Sobota in Športna zveza M. Sobota tudi letos podelili priznanje za najboljšo šolo v šolskem
športu v MO M. Sobota. Kakšne uspehe so dosegli naši športniki, pa si lahko sami preberete.
4
Na vse uspehe naših učencev smo zelo ponosni vsi zaposleni na šoli, verjamem pa, da se uspehov
skupaj z nami veselite tudi starši, ki ste naši res dobri zunanji sodelavci in nas v naših prizadevanjih tudi
podpirate.
Vse pomembnejše dogodke pa smo tudi v tem šolskem letu pridno beležili in jih v sliki in besedi
objavljali na naši prenovljeno spletni strani kot tudi v glasilu Mlada rast 2011, ki ga imate pred sabo. Ob
prebiranju le tega vam želim veliko prijetnih in zanimivih trenutkov.
Še enkrat hvala vsem, pridnim učencem, prizadevnim učiteljem in skrbnim staršem. Le z dobrim
medsebojnim sodelovanjem nam je uspelo ponesti dobro ime OŠ I širom po državi in tudi tujini. Vse to
pa nas zavezuje, da bomo delali dobro tudi v prihodnje. Iskali bomo možnosti, da bomo dobri, boljši,
najboljši!
Ravnateljica
Tatjana Cesnik
5
TO SMO MI
Vsak pesnik je velik otrok.
In vsak otrok je mali pesnik.
Vsak slikar je velik pacon.
In vsak otrok je mali malar.
(Boris A. Novak)
Mnogo se lahko naučimo od barvic:
nekatere so ostre,
druge spet lepe,
nekatere so tope,
nekatere imajo čudna imena,
vse so različnih barv ...
pa so vseeno lepo zložene v isti škatli.
Učenci od 1. do 4. razreda so v tem šolskem letu veliko ustvarjali in spoznali veliko novega. V
nadaljevanju se bodo predstavili skupaj s svojimi učiteljicami.
6
1.A RAZRED
DNEVI DEJAVNOSTI V 1.A RAZREDU
V oktobru je bil prvi tehniški dan SPREHOD SKOZI MESTO V SPREMSTVU POLICIJE. Z nami sta ta
dan preživela dva policista, eden nas je spremljal tudi na sprehodu okrog šole. Večkrat smo prečkali
cesto. Policist nas je opazoval in bil zelo pozoren na postopek varnega prečkanja ceste. S policistom
smo se pogovarjali o vidnosti v prometu, o varnem vključevanju v promet kot pešci, kolesarji in potniki v
avtomobilih.
Pouk, ki smo ga izvajali v soboto, smo namenili drugemu tehniškemu dnevu EVAKUACIJA. Ta dan je bil
posvečen naravnim nesrečam. Sprehodili smo se skozi mestni park, kjer smo si ogledali predstavitve
pomoči ob različnih naravnih nesrečah. Na OŠ III smo si ogledali lutkovno predstavo. Izvedli smo tudi
vajo evakuacije.
V oktobru smo izvedli naravoslovni dan PARK JESENI. Naravoslovni dan je potekal po načrtovanih
ciljih. Učenci so z zanimanjem izvajali terenske naloge in se marsikaj novega tudi naučili. To pokažejo
takrat, ko se sprehodimo skozi park in pokažejo drevo, ki smo ga opazovali in poimenovali. Naredile
smo korelacijo s predmetom glasbena vzgoja, s poslušanjem zvokov iz narave, dotaknile pa smo se tudi
piktogramov, ki jih podrobneje obravnavamo pri slovenskem jeziku. Učenci so se srečali tudi z odtisom
(frotaž), ki so ga naredili s pomočjo drevesnega lubja (likovna vzgoja).
Novembra smo skupaj s študenti medicine izvedli projektni dan MEDIMEDO. Na igriv in nazoren način
smo z medvedki spoznali dejavnosti v bolnišnici. Ta dan smo posvetili zdravju, skrbi za zdravje,
preventivi in pomoči pri različnih boleznih ter
poškodbah.
V novembru smo izvedli športni dan POHOD. Pohod
je vključeval sprehod do mesta in skozi glavno cesto,
ki je bila v okviru Tedna mobilnosti tudi zaprta. Risali
smo na asfaltu, se vozili v vlakcem, se pogovarjali o
prometu in prometni varnosti. Nismo pozabili na
pregovor »zdrav duh v zdravem telesu«.
Z njihovo pomočjo smo v učilnici pričarali pravo
predpraznično vzdušje. V sproščenem vzdušju
smo skupaj zakorakali v zimske praznične dni in
okrasili učilnico.
V decembru smo v popoldanskem času izdelovali
NOVOLETNE OKRASKE. Ta dan so nam popestrili
starši s svojo prisotnostjo in aktivnim sodelovanjem.
Predpraznične dni smo v šoli zaključili s kulturnim
dnem JELKOVANJE. Prisluhnili smo spominski
uri,
ki
je
obeležila
praznika
DAN
SAMOSTOJNOSTI in BOŽIČ. Učenci so osvojili
določeno znanje o državnih simbolih in njihovi
uporabi.
Ogledali smo si kulturno prireditev s prihodom
7
dedka Mraza. Tudi sami smo na prireditvi sodelovali z nastopom. Dedek Mraz nas je obiskal še v
učilnici in nas obdaril.
V februarju pa smo izvedli kulturni dan v povezavi s
KULTURNIM PRAZNIKOM. Sprehodili smo se skozi
mestno središče, si ogledali kulturne ustanove
(gledališka dvorana, grad, galerija, cerkev) in se
ustavili na Trgu kulture, kjer smo se pogovarjali o
tem, zakaj ima trg takšno ime. Obiskali smo
Pokrajinsko in študijsko knjižnico, kjer smo spoznali
knjižničarko, pravljičarko in pisateljico Vesno
Radovanovič, ki nas je popeljala po knjižnici in
predstavila svoje pravljice. Obiskali smo tudi
glasbeno šolo in si ogledali notranjost zgradbe.
Na začetku meseca marca smo začeli s
preganjanjem zime, ki je bila letos zelo dolga.
Našemljeni smo se sprehodili po mestu in na Trgu
kulture zaplesali. V tem tednu smo imeli na obisku
vesoljčka Kaja, ki je z nami PUSTOVAL. Najbolj so
mu bili všeč kurenti, ki so nas obiskali v šoli. Tudi on
jim je podaril robček.
Mesec marec smo zaključili s PLESNIM ŠPORTNIM DNEM. Ta dan smo spoznali različne ljudske
izštevanke, rajalne igre in običaje. Pod vodstvom mentorice smo peli in plesali ter se prijetno utrujeni od
nje s ploskom poslovili.
Namesto zimskega športnega dne smo tretjo športno dejavnost izvedli na prenovljeni TRIM STEZI v
Fazaneriji. Prehodili smo jo in se razgibavali na lepo označenih postajah. Ob gibanju smo se marsikaj
koristnega naučili o gozdu, saj so ob stezi postavljene tudi poučne gozdne table.
Še eno dejavnost smo organizirali v soboto. V lepem vremenu smo
se skupaj s starši, starimi starši, sorodniki in prijatelji odpravili na
POHOD TREH GENERACIJ. Ko smo se vrnili v šolo, so nas
pričakale različne stojnice, lahko pa smo nadaljevali s športnimi
aktivnostmi na stadionu in šolskih igriščih. V šoli nam je bilo tako
všeč, da se nam sploh ni mudilo domov.
Tudi v prvem razredu tekmujemo za medaljo Zlatega sončka.
Nekaj vaj smo izvajali ob sodelovanju z vrtcem Murska Sobota.
Zapeljali smo se s kolesi in se pogumno poskusili v kotalkanju ter
rolanju. Eni smo bili bolj, drugi malo manj uspešni. Še bomo vadili,
predvsem doma, da bomo ravnotežne spretnosti še bolj razvili in
utrdili.
8
Dejavnosti smo izvajali na zunanjih igriščih
Dijaškega doma, kjer je na koncu nastala naša
skupinska fotografija.
Bližamo se koncu našega prvega šolskega leta. V
šoli nam je zelo všeč. Razveselimo se vsakega dne,
še posebej tistih dni, ko izvajamo različne
dejavnosti.
V tem šolskem so nas obiskali tudi otroci iz vrtca
Gozdiček. Z zanimanjem so si ogledali našo učilnico
in se z nami učili, saj bodo ti otroci v naslednjem
šolskem letu PRVOŠOLCI. Povedali smo jim, da jih
veselo pričakujemo in jim obljubili, da jim bomo ob
vstopu v šolo pomagali.
Na kratko smo predstavili naše dejavnosti, ki
smo jih izvedli v 1. razredu. Res je bilo zanimivo in
poučno, poskrbeli pa smo tudi za naš zdrav telesni
razvoj. Že komaj čakamo na poletne počitnice in
drugi razred.
Učenci in učiteljici 1.a razreda
VESOLJČEK KAJ V 1.B RAZREDU
Bil je ponedeljek, 14. 3. 2011. Sedeli smo v učilnici, ko smo zaslišali trkanje na vrata. Učiteljica Tatjana
jih je odprla in zagledali smo prijatelje iz 1.a razreda. Presenečeni smo jih opazovali in učiteljica Suzana
je vprašala, če lahko gredo naprej. Prijazno smo jih sprejeli in opazili, da vozijo s sabo velik, moder
kovček. Naša učiteljica je opazila, da smo radovedno opazovali kovček, zato nam je dovolila, da smo
vstali in ga odprli. Ooooo, in kaj smo zagledali? Vesoljčka Kaja, našega prijatelja, ki nas spremlja v
matematičnih delovnih zvezkih. Vendar to ni bil majhen Kaj, to je bil veeeeelik Kaj, ki je sladko spal v
svojem kovčku, zraven njega pa je ležal velik zvezek z debelimi platnicami. Učiteljica ga je vzela iz
kovčka in prebrala, da je vesoljček Kaj prišel k nam
na obisk in da bo ostal z nami en teden. »Jupi,« smo
zavpili tako glasno, da smo ga zbudili in prestrašili
prijatelje iz 1.a razreda, ki so zbežali nazaj v svojo
učilnico.
Kaju smo se najprej prestavili: TAJ, TRINE,
TIMOTEJ, ŽAN, JAKA, RENATO, ALJA, FILIP, TIM,
AJŠA, DAMJAN, LARA, LANA, ZARJA, NIK, KAJA,
AJDA, LUKA FILIP, ZALA, ISABEL, MAŠA, NUŠA.
Nato smo mu poiskali prostor v razredu.
Povabili smo ga k uri matematike, kjer nam je pomagal pri zapisu
številke deset. Ugotovili smo, da nam ne more pokazati 10 prstov,
9
ker jih ima samo osem. »Aja, saj je iz vesolja,« je ugotovil Taj, ki je sedel zraven njega.
Odpravili smo se v jedilnico na malico.
Ker nismo vedeli ali je levičar ali desničar, smo mu
dali v krožnik dve žlici. Toda naša hrana mu ni dišala
in Damjan rekel: »Pa on je iz vesolja. Vesoljci jedo
drugačno hrano. Mogoče bo pa jedel ponoči.«
Zato smo pospravili krožnike in odšli nazaj v učilnico.
Pridno smo se učili naprej, zadovoljni, da je Kaj z
nami in nam pomaga pri učenju.
In kaj vse je počel Kaj z nami? In kaj vse se je
naučil?
Pri športni vzgoji se je naučil hoditi po klopi,
vleči telo po klopi,
metati in loviti žogo,
in za sabo pospraviti.
10
Peljali smo ga v gledališče, kjer smo si skupaj ogledali predstavo z naslovom Zelišča male čarovnice.
Z nami je bil na učnem sprehodu v parku, kjer smo skupaj opazovali prebujajočo naravo.
Z nami je praznoval Kajin rojstni dan.
Predstavili smo ga otrokom iz vrtca, ki so prišli k nam na obisk.
11
Držal je pesti za nas, ko smo tekmovali na
matematičnem tekmovanju Mednarodni
matematični kenguru.
Spoznal je prijatelja Švigazajčka,
ki mu je krajšal čas, ko nas ni bilo.
v šoli.
In po tednu dni druženja, smo mu žal morali reči
»Adijo«.
Prosili smo ga, da še kdaj pride, ker nam je bilo z
njim zelo lepo.
Učiteljici 1.b razreda:
Tatjana Fras in Alja Lipar
MOJE PRVOMAJSKE POČITNICE
V PONEDELJEK SMO ŠLI NA RAVNO GORO IN SI OGLEDALI GRAD TRAKOŠČAN. BILO JE LEPO.
JEDLI SMO SLADOLED. JAZ SEM JEDEL JAGODNEGA. V SREDO SMO ŠLI V ŽIVALSKI VRT.
VIDELI SMO ŽIVALI: PELIKANE, RAČKE, MALE RAČKE IN PTIČA, KI NE ZNA LETETI. IMENUJE SE
PAV. VIDELI SMO TUDI JEGULJO IN AVSTRALSKO HIŠO. V TEJ HIŠI SMO VIDELI NETOPIRJA,
NILSKEGA KONJA, TIGRA, HIJENO, KENGURUJA, SLONA, ŽIRAFO, LENIVCA, ARO, LISICE, LEVE
IN ŠE VELIKO DRUGEGA. LEV SE NI PREMAKNIL. VIDELI SMO TUDI SKATA, KAMELE IN FINSKO
HIŠO.
Filip Horvat, 1.b
12
VTISI O ŠOLI – 1.B RAZRED
 V šoli je zelo lepo. Najbolj mi je ostal v spominu naravoslovni dan MEDIMEDO. Ta dan je bilo v šoli
polno medvedkov in zdravnikov. KAJA MILAK
 Rada se učim. Najbolj všeč mi je, da sem se naučila računati in da smo spoznali znaka plus in
minus. Odštevanje mi je najbolj všeč. TRINE CELEC
 V šoli se rada igram in računam. Najbolj všeč mi je bil športni dan, ko smo bili ves dan zunaj.
ISABEL URBANČ
 Rada hodim v šolo. Tukaj imam veliko prijateljev, učiteljice so prijazne, veliko zanimivega se učimo,
imam lepe zvezke, igra je dovolj dolga – vse je tako, kot si želim. NUŠA ŽIŽEK
 Rada se učim in rešujem naloge v delovnem zvezku. ALJA GOMBOC
 V šoli rada računam, najrajši odštevam. AJŠA KATANČIČ
 V šoli mi je bilo najbolj všeč takrat, ko nas je obiskal vesoljček Kaj. Takrat sem bil vesel, ker so mi
bili dnevi zanimivi in bilo mi je lepo, ko smo dobili nov zvezek. NIK LEBAR
 Najbolj mi je ostala v spominu sobota, ko smo bili v šoli. Imeli smo dan evakuacije. Gledali smo,
kako so ljudje plezali na drevo. Pa še Eko dan, ko smo imeli pohod s starši, mi je ostal v lepem
spominu. FILIP HORVAT
 V šoli mi je najbolj všeč, ko delamo v zvezek »drevo« in iščemo besede na določene glasove. Lepo
mi je tudi, ko rišemo na risalne liste, imamo športno vzgojo, kjer se lovimo, vodimo žogo, jo mečemo
v steno in smo zunaj. V šoli sem se veliko naučil. To mi je všeč. TAJ ANŽELJ
 V šoli rada računam. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo imeli pohod. Z mano je bila prijateljica, ki
obiskuje OŠ v Puconcih. Všeč mi je bilo tudi, ko smo dobili obisk otrok iz vrtca in smo jim pokazali
naše zvezke. Z njimi smo reševali učne liste. Ponosna sem na svoje zvezke. Rada se učim in
igram. LANA KRANČIČ
 V šoli mi je všeč, da se učimo in igramo. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo šli s starši na pohod. Vsi
smo se pridno učili. LUKA FILIP RUŽIČ
 Rad se učim. V OPB gremo ven. In kaj mi je bilo najbolj všeč? Športni dan, ko smo šli na trim stezo,
ustvarjanje pri likovni vzgoji in da smo si ogledali veliko gledaliških predstav. Najbolj mi je ostala v
spominu predstava Zrcalce. ŽAN ČRNKO
 Najbolj všeč mi je matematika, ker so plusi in minusi. JAKA ČURMAN
 V šoli mi je lepo, ker se pridno učim. Rada sodelujem pri pouku, rada grem ven. Vesela sem, da
smo hodili v gledališče in si ogledali toliko gledaliških predstav. ZARJA KUČAN
 V šoli mi je lepo, ker imam tukaj dobre prijatelje in ker smo veliko zunaj. Veliko sem se naučil:
spoznal sem števila, vem računati, znam poiskati besede na določen glas, … Tukaj imamo dobro
malico in kosilo. DAMJAN KNAUS
 V šoli mi je najbolj všeč pri športni vzgoji. Uživam pri nogometu in pri igri v odmoru. Rad se igram z
Jako. RENATO GABOR
 V šoli mi je všeč: učenje, računanje, igra, športna vzgoja, ogled tekme in ocenjevanje znanja, ko
rešujem učne liste. MAŠA VREČIČ
 Všeč mi je bil dan, ko smo imeli naravoslovni dan in sem prinesla v šolo svojo igračko, ki si je
poškodovala nogo. Pozdravila sem jo v bolnišnici Medimedo. Rada sem tekala po stadionu. ZALA
ŠUTAR
 Všeč mi je bilo, ko sta bila učiteljica Tatjana in učitelj Iztok z nami na kosilu. TIMOTEJ ČASAR
 Všeč mi je bilo, ko smo si šli v vrtec ogledat živali in sem lahko božala zajčka. LARA KOREN
 Všeč mi je bilo, ko smo iz papirja izdelovali Snežaka in ko smo šli na Trim stezo. V šoli rada
računam. AJDA MÖREC
 V šoli mi je všeč: športna vzgoja, nogomet, dobra učiteljica, da se v šoli učimo in igramo. TIM
HUBER
Razredničarka: Tatjana Fras
13
USTVARJALI SMO ILUSTRACIJE ZA SLIKANICO
V mesecu januarju smo učiteljice prvih razredov prejele povabilo, za sodelovanje na likovnem natečaju
SNEŽINKA ZINKA. Likovni natečaj je izvajal Zavod VISTA iz Murske Sobote. O izvajanju projekta smo
seznanile tudi starše učencev.
Projekt SNEŽINKA ZINKA smo izvajale z namenom spodbujati in ozaveščati otroke o pomenu in vlogi
prijateljstva ter medsebojne pomoči. Vsebine iz slikanice pa so se dotikale tudi vpliva na okolje in
njegovih posledic.
Zgodbo snežinke Zinke smo večkrat prebrali in zelo podrobno spoznali njeno vsebino. Zgodba o
drobceni snežinki nam je bila vsem zelo všeč, saj smo se iz nje veliko naučili: kljub drugačnosti smo
spoznali pomen strpnosti – vsi drugačni, vsi enakopravni; različnost človeka bogati; spoznali smo, da
sta vrednoti PRIJATELJSTO in MEDSEBOJNA POMOČ pomembni za vsakega človeka.
Ustvarjanje ilustracij za slikanico vsekakor ni vsakdanje delo. Vsebino slikanice smo si razdelili in vsak
posamezni oddelek je likovno ustvarjal le določene dele zgodbe. Tako smo dejansko ustvarili celotno
podobo slikanice. Vsak razred je izvajal različne likovne dejavnosti. Učenci so si razvijali in bogatili svoje
likovno izrazne zmožnosti in ustvarjalnost.
Likovni natečaj je trajal do meseca marca. Izmed 20 izbranih ilustracij za izdajo istoimenske slikanice, je
komisija izbrala tudi dve likovni ilustraciji naših
učencev. Izbrani sta bili ilustraciji Kaje Milak iz 1. b in
Gašperja Jurjevčiča iz 1. c razreda. Več ilustracij
naših učencev pa je komisija uvrstila na e-razstavo
na temo snežinka Zinka, ki si jo lahko ogledate na
spletni strani: www.zavod-vista.lrf-pomurje.si
Tim učiteljic in vzgojiteljice prvih razredov
14
PROJEKT PASAVČEK
Smo učenci 2.b razreda Osnovne šole I Murska
Sobota. V razredu nas je kar 25, od tega 12
fantov in 13 deklic. Smo dokaj živahna razredna
skupnost, ki gre vedno novim izzivom naproti.
Tako smo v tem šolskem letu 2010/2011 prvič
sodelovali v mednarodnem projektu PASAVČEK.
Cilj projekta je povečati osveščenost in
informiranost širše javnosti, zlasti otrok ter
staršev, o dosledni in pravilni uporabi otroških
varnostnih sedežev ter varnostnih pasov med
vožnjo v avtomobilu. Osrednja figura projekta je
lik Pasavček, ki nas je na zabaven način vedno
znova opozarjal:
RED
JE
VE DNO
PA S
PRIPE T
!
K sodelovanju smo povabili starše in prometnega policista g. Tomaža Trajbariča, ki se je z veseljem
odzval našemu vabilu.
Tako smo se najprej lotili raziskovanja živali pasavec. Po skupinah smo si razdelili naloge. Raziskovanje
se je pričelo. Skozi poročanja skupin smo vsi spoznali žival pasavec. Ugotovili smo, da živi v Južni
Ameriki. Spoznali smo vse njegove značilnosti in si ogledali veliko slik. Bilo je res zanimivo. Ugotovili
smo tudi, da vsebuje njegovo ime v vseh jezikih besedo pas. Neverjetno! Projekt Pasavček je dobil ime
po njem. Naše raziskovanje smo zaključili z izdelovanjem obešank.
Pasavček je tako postal naš prijatelj. Naučili smo se tudi pesmico o Pasavčku, obešanko pa smo obesili
nekje v avtomobilu, ki nas spominja na to, da se je potrebno v avtomobilu pripeti, saj Pasavček vedno
pravi: »Red je vedno pas pripet!« Tako smo pričeli z vsakodnevnim beleženjem uporabe sedeža in
pripetosti, kar nas je zelo motiviralo. Sledila je cela vrsta aktivnosti. Med rednim delom pri pouku smo se
pri urah spoznavanja okolja pogovarjali o varni poti v šolo in o pomembnosti pripenjanja z varnostnim
pasom. Pri likovni vzgoji smo izdelali kar nekaj izdelkov, ki bi nas naj spominjali na to, da se je potrebno
v avtomobilu vedno pripeti.
IZDELOVANJE STOJALA ZA SVINČNIKE
15
Najprej smo barvali pobarvanko Pasavček, potem
smo pobarvanko prilepili na karton ter Pasavčka
izrezali. Izdelali smo tulec, ki smo ga prilepili na
podlago. Pasavčka smo prepognili in ga prilepili ob
tulec. Pobarvali in prilepili smo še geslo:
»Red je vedno pas pripet!«
IZDELOVANJE POGRINJKA
Barvamo,
lepimo,
plastificiramo …
Pogrinjke smo uporabili pri naravoslovnem dnevu, ko smo se posladkali s sadnimi nabodali in sadno
solato. Vse to smo seveda pripravili sami. Pogrinjke pridno uporabljamo doma.
Režemo …
Sadje je zdravo …
Sadna nabodala …
Pasavček nas je spremljal vsepovsod. Zelo veseli smo bili tudi iger pri športni vzgoji. Na zanimiv način
smo s pomočjo iger utrdili in ponovili svoja vedenja o prometu. Le kdo bi si mislil, da je s Pasavčkom
tako zanimivo! Z vsemi temi aktivnostmi smo drug drugega vzpodbujali, da se je potrebno v avtomobilu
pripeti. Red je red!
Pri glasbeni vzgoji smo se naučili pesmico z naslovom Da prijazna bodo jutra, ki jo je napisal in uglasbil
Adi Smolar. Ko smo prvič slišali pesmico in se seznanili z njenim besedilom, nam je bila takoj všeč.
Skupaj smo se odločili, da bodo naša jutra vedno znova prijazna in da bomo skupaj pazili na našo
varnost. Pesmico smo tudi z drugimi razredi zapeli na prireditvi, na katero smo povabili tudi starše. Ko
smo jo zapeli smo od staršev in vseh prisotnih poželi velik aplavz.
Vsekakor pa moramo omeniti, da je Pasavček prišel tudi k nam. Na naši šoli smo pripravili posebno
prireditev z naslovom »Red je vedno pas pripet«.
16
NEKAJ UTRINKOV PRIREDITVE
Nagovor ravnateljice …
Nastopamo …
Postaje v telovadnici …
Delavnice v učilnici …
Del naše razstave …
V tem času smo se veliko naučili o varnosti v prometu in
o obvezni uporabi varnostnih pasov. Z vsakodnevnim
beleženjem uporabe sedeža in pripetosti smo ugotovili,
da se je stanje izboljšalo. Ne samo, da skrbimo za našo
varnost, pozorni smo na to, da opozarjamo tudi ljudi
okrog sebe. Skratka vsi skupaj smo veseli, da smo v
tem šolskem letu lahko sodelovali pri tem projektu, saj
menimo, da je bil cilj dosežen.
Učenci in učiteljica 2.b
17
Pasavček …
2.C RAZRED
Smo mali učenjaki iz 2.c razreda. Radi rišemo, pišemo, računamo in telovadimo. Ker nas je kar 27, je pri
nas vedno pestro in veselo. V drugem razredu smo se veliko novega naučili. V začetku smo pisali z
VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI, potem z malimi tiskanimi črkami, zdaj proti koncu šolskega leta pa
se učimo malih pisanih črk. Kar dobro nam že gre in skoraj vsi se že lahko podpišemo s pisanimi črkami.
V letošnjem šolskem letu smo sodelovali v projektu
Pasavček – Red je vedno pas pripet! Celo leto smo
se o varnosti v prometu pogovarjali, izdelovali
različne izdelke, ki nas bodo spominjali na
pripenjanje pasu v avtomobilu ter se naučili pesmico.
Zapeli smo jo staršem in Pasavčku na naši skupni
prireditvi, kjer smo skupaj s starši spoznavali in
preizkušali pravilno pripenjanje, policist pa nam je
prikazal, kaj se lahko zgodi, če se ne pripnemo.
Prireditev nam je bila zelo všeč, pa tudi našim
staršem. Ob koncu prireditve smo svoje misli strnili v
kratke zgodbice, se vživeli v Pasavčka in opisali
doživetja.
Tudi ročne spretnosti smo večkrat uporabili in tako so nastali naslednji izdelki:
Stojalo za svinčnike
Pogrinjek
Podstavki za kozarce
Pasavček na šolski torbi
18
Kako se pravilno pripnem v avtomobilu, so
nam pokazali na prireditvi.
Oranžna skupina v družbi Pasavčka
2.c in Pasavčki
Na prireditvi se je vsak želel slikati s
Pasavčkom.
Ob pomoči dedkov, babic in staršev so nastale lutke Pasavčki.
19
V razredu pa imamo tudi kar nekaj dobrih športnic. Naše deklice, ki pridno trenirajo gimnastiko, so nas
takole razveselile z zlatimi medaljami na polfinalu skokov na mali prožni ponjavi, kjer so kot ekipa
zmagale v kategoriji mlajših deklic.
Seveda smo se s ponosom poleg njih slikali vsi.
Naše
dobitnice
zlatih
medalj
na
gimnastičnem tekmovanju: Eva, Ajda, Gaja,
Vita, Aleša, Lana in Melani.
Na pustni dan pa so namesto nas prišli v šolo:
Indijanec
Spidermani in batman
Princeske, angelček, vile; celo drakula in okostnjak
20
Pika Nogavička
Pa pikapolonica in mavrica ter kavboji, policisti, ninje in gusarji
SOLINE
Ko smo prišli v soline, smo hodili nekaj kilometrov. Potem smo videli načrt. Ogledali smo si navodila.
Nato smo si ogledali pridelavo soli. Potem smo šli na razgledni stolp, ki je stal blizu pridelave soli.
Potem smo si ogledali solinarje. Sledilo je nekaj kilometrov poti nazaj. Naslednjo dogodivščino boste
slišali kasneje.
Ajda Kuhar in Gaja Kuhar, 2.c
DOGODIVŠČINE Z MORJA
Najprej smo se spakirali. Vozili smo se 3 ure. Ko smo končno prispeli, smo bili zelo razburjeni. In kaj
smo doživeli? Najprej smo šli v Izolo na pico. Potem smo se vrnili nazaj v hotel. Nato smo šli na večerjo.
Ko smo prišli nazaj v sobo, smo se odpravili spat. Naslednji dan smo šli na zajtrk. Potem smo bili v
Portorožu in Piranu. Potem smo šli na Tartinijev trg in v akvarij. Nazadnje smo šli v soline. Ko smo se
vrnili, smo šli na večerjo. Potem smo šli spat. Ko smo se prebudili, smo šli na zajtrk. Potem smo šli
gledat konje lipicance. Potem smo spakirali kovčke in se odpravili. Že spet je bilo 3 ure vožnje. Ko smo
prišli domov, smo bili vsi zelo veseli.
Ajda Kuhar in Gaja Kuhar, 2.c
MALI VLAKEC TIMI
NEKOČ JE ŽIVEL MALI VLAKEC TIMI.
BIL JE NAJBOLJŠI VLAKEC NA SVETU.
BIL JE ZELO PRIJAZEN IN ZVEST VLAK.
IMEL JE POLNO PRIJATELJEV IN
PRIJATELJIC. NASLEDNJI DAN, KO SO SE
PRIČELE DIRKE JE ZMAGAL IN
POSTAL PRAVI PRVAK.
Ajda Kuhar in Gaja Kuhar, 2.c
21
Ajda in Gaja za Timija.
22
Učiteljica Filipina Salaj, 2.c
PRIREDITEV PASAVČEK
16. 2. 2011, v sredo, smo imeli prireditev Pasavček. Zbrali smo se v stari telovadnici. Razdelili smo se
na šest skupin in zapeli pesmico Da prijazna bodo jutra. Tri skupine so ostale v telovadnici, ostali pa
smo šli s starši in starimi starši v svoje učilnice izdelovat Pasavčka. Potem so se skupine zamenjale. Ko
smo prišli v telovadnico, smo najprej šli k policistu, kjer smo si ogledali dva kratka filma. Naučili smo se
uporabljati čelado, sedeli smo otroškem sedežu, najpogumnejši smo tudi stopili na tehtnico. Za konec
smo se šli štafetne igre. Na prireditvi mi je bilo zelo všeč.
Tiara Ošlaj, 2.a
IZPOD NAŠIH PISAL SO NASTALE PRVE PRAVLJICE IN V NJIH JE KAR MRGOLELO PRAVLJIČNIH
BITIJ, DOGAJALI SO SE ČUDEŽI, HUDOBNI SO BILI KAZNOVANI, DOBRI NAGRAJENI, …, PA ŠE
SAM POIŠČI KAKŠNO PRAVLJIČNO LASTNOST.
Nekoč, pred davnimi časi, je živela deklica Lenka. Živela je v gozdu z mamo. Stanovali sta v revni bajti,
a nekoč se je bajta stresla in spremenila v čudovit grad. Lenka je prišla domov in pred gradom je stala
vila, ki je rekla, da bo mami dočakala dan smrti. Vila se je spremenila v čarovnico. Mamica je umrla.
Lenka je bila zelo žalostna. Lenki se je posvetilo – čarovniško metlo ja zakurila. Čarovnica je šla v ogenj
po metlo in obe, metla in čarovnica, sta izginili v ognju. Lenka je srečno živela do konca življenja.
Laura Meško, 2.a
Na Gorenjskem, za tremi gorami, sem živela jaz. Neke noči sem sanjala o psičku, ki je priletel z
balonom. To se mi je naslednji dan tudi zgodilo. Nekega jutra so se na tleh prikazali majhni šotorčki, ki
so jih ponoči postavile mravlje. Zelo so si želele moj balon, zato so ga nameravale ukrasti. Ponoči so se
pritihotapile v moj dom. Sledila sem jim in odkrila, kaj se dogaja. Z njimi sem se peljala v njihovo
kraljestvo. Ko so me razkrinkale, so takoj zamenjale moj balon za pet majhnih. In tako se je vse lepo
končalo. Vsi smo imeli, kar smo hoteli.
Maja Nemec, 2.a
Za desetimi gorami in devetimi vodami je stala ledena votlina. V njej je bival zmajček, po imenu Vili. Bil
je zelo osamljen. Nedaleč stran je stala mala bajta. V njej so bivale tri čarovnice. Malemu Viliju so hotele
ukrasti čarobno ledeno palčko, ker uresniči vse želje. Nekega dne je zmajček Vili šel na sprehod.
Zagledal je staro bajto. Potrkal je na vrata in odprla mu je najmlajša čarovnica. Zelo se je prestrašil in v
najhitrejšem letu odletel domov. Palčka mu je padla iz žepa. Čarovnica je odprla vrata in stekla k
sestrama. Povedala je, da je videla ledeno palčko. Sestri sta bili zelo jezni, ker je ni vzela noter. Vrgli sta
jo iz bajte. Ko je zmaj odrasel, je našel najmlajšo čarovnico, ki ni bila več najmlajša. Odpeljal jo je v
votlino. Nekega dne sta hudobni čarovnici vzeli paličico in zmaj ju je zalotil. Hitro ju je zažgal. Zmaj in
čarovnica sta srečno živela do konca svojih dni.
Dino Vinkovič, 2.a
23
3. IN 4. RAZREDI
URA
Ura tiktaka, je polnoč odbila.
Sova skovika, sova se skriva.
Jelen zatuli, medved se zbudi.
Ura na eni je zdaj zazvonila.
En kazalec je zaspan,
drugi dolgo je garal.
Pika v šolo mora it,
mama v službi mora bit.
Neža Lopert, 3.c
MOJE POČITNICE
Počitnice so hitro minile. Dva tedna smo bili na morju. Tam smo se kopali in kartali Enko. Bil sem tudi v
Štrigovi pri babici. Doma sem gledal televizijo in se vozil s kolesom.
Ko je k meni prišel Nik, sva se igrala. Z Žanom smo šli na kopališče. Proti koncu počitnic sem si pripravil
vse za šolo.
Timotej Kumin, 3.c
Počitnice so bile zelo dolge. Preselili smo se v novo hišo. Z mamo in s teto Olgo smo bili na morju. Z
bratrancema Žigom in Žanom smo veliko kolesarili. Z novimi prijatelji smo veliko igrali nogomet. Rad
sem igral računalnik. Rad sem se igral z Lego kockami.
Kai Čarni, 3.c
Na počitnicah sem spoznal novega prijatelja. Ime mu je bilo Tine. Skupaj sva se igrala, plavala, risala in
se zabavala. Pa tudi v šotoru spala. Ampak v prikolici je bilo lepše spati.
Z mojim novim prijateljem sva lovila ribe. Nekega dne sem se izgubil. Bilo me je strah. Končno so me
našli. Vse je hitro minilo.
Luka Žagar, 3.c
Prvi teden počitnic sem bil v poletnem taboru. Naslednji teden sem bil z babico in dedkom v Srbiji. Ko
sem se vrnil iz Srbije, sem šel s starši na morje. Peljali smo se s trajektom na otok Brač. Po morju sem
raziskoval Ljubljano. Bil sem pri stricu Juretu. Letošnje počitnice so bile zanimive, zdaj pa že veselo
hodim v šolo.
Goran Jocić, 3.c
Počitnice sem letos preživela na morju. Najprej sem šla na morje z dedkom in babico, v Umag. Imeli
smo se lepo. Po enem tednu sta prišla ati in mama. Šli smo na izlet z ladjo. Ko smo prišli domov z
24
morja, sta se poročila Boštjan in Melita. Od prijateljice Neže sem si prinesla muco. Ime ji je Žučka. V
avgustu sem šla s prijateljicami in s sestrico v Baško. Tam sem preživela 12 prelepih dni.
Aneja Gomboc, 3.c
SPOMINI IZ PRVIH TREH RAZREDOV
Prvi, prvi, šolski dan,
razburljiv je bil ta dan.
Novi prijatelji, nova učiteljica,
le kaj še čakalo nas je tam.
Drugi razred, drugi razred,
stari prijatelji so tam.
Skupaj vragolije že počnemo,
tudi veliko novega se naučiti uspemo.
Tretji razred, pa smo tukaj,
števila do tisoč
seštevati znamo skupaj.
Goran Jocić, 3.c
MOJA ZGODBA
Nekega dne je kozorog šel na sprehod po gozdu. Zagledal je medvedov brlog. Pihnil je v medveda in
medved je napadel kozoroga. Kozorog je izgubil en rog. Kozorog je prosil medveda, da postaneta
prijatelja. Medved se je strinjal. Kozorog je šel po žogo in začela sta se žogati. Nenadoma je prišel rak.
Tudi on se je hotel žogati. Po nesreči je s kleščami preluknjal žogo. Kozorog se je začel jokati. Medved
je vprašal raka: »Rak, zakaj si kozorogu preluknjal žogo?« »Žal mi je medved, samo žogati sem se
hotel.« Rak se je opravičil. Prazno žogo je napolnil s suho travo, zašil žogo in žalostno odšel domov.
Kozorog je stekel za njim in mu rekel, da se lahko žoga z repom. Rak je šel za njim. Naslednji dan so se
odločili, da si zgradijo hišico, ki bo za vse. In tako so začeli graditi. Medved je iz smetišča prinesel drog
in preko njega so dali več vej. Še prej pa so v zemljo zapičili veje, ki bi predstavljale stene. Ko je bila
hišica gotova, so si naredili še pohištvo. Medved je nekaj stvari prinesel s smetišča. In tako so živeli do
konca svojih dni.
MOJA LUTKA
Na smetišču je zelo lepo, ker je tukaj dosti zanimivih stvari. Glej no glej, kaj sem našla. Ooo, pisalo,
škarje in blago. S temi predmeti bi si lahko izdelala duhca. Iz blaga bi s škarjami izrezala oči, s pisalom
pa bi narisala strašna usta.
Luana Zajmi, 3.c
BOŽIČNO-NOVOLETNE DELAVNICE Z BABICAMI IN DEDKI
Predvčeraj so prišli k nam babice in dedki. Ko so prišli v razred, smo jih lepo sprejeli. Nato smo začeli z
nastopom. Zapeli smo Taščico Mavčico, Zajčka in Dragi dedek Mraz. Ko smo končali z nastopom, je
učiteljica dala navodila za delo. Med delom smo učenci delili kekse in suho sadje. Ko so babice in dedki
odšli, smo se posladkali še mi.
Luana Zajmi, 3.c
25
V šolo smo povabili starše in stare starše. Ko so vsi starši in stari starši prišli, sta jim Nejc in Luana
povedala uvodno besedo in napovedala program. Zapeli smo jim tri pesmi: Taščico Mavčico, Zajčka in
pesem Dragi dedek Mraz. Pripravili smo tudi delavnico, na kateri smo izdelovali smrečice za božično
drevo. Morali smo zvijati karton po karton in na koncu smo dobili imenitno smrečico. Potem smo
staršem in starim staršem razdelili voščilnice in se posladkali z napolitankami. Nato smo se poslovili in
gosti so odšli domov.
Pia Zala Meden in Ula Tara Špehar, 3.c
Ko smo se zbrali sta Nejc in Luana predstavila program. Nato smo se postavili v zbor. Začeli smo peti.
Peli smo Taščica Mavčica, Zajček in Dragi dedek Mraz. Potem so se začele delavnice. Učiteljica je dala
navodila, kako moramo delati smrečice. Nato smo šli po sok za babice in dedke. Ko so se delavnice
končale, smo babice in dedke pogostili in jim dali voščilnice. Potem so se poslovili in odšli domov.
Iva Špilak, 3.c
Babice in dedke smo pričakali na hodniku. Ko smo se zbrali, smo jim prestavili naš program. Potem smo
začeli izdelovati smrečice. Za izdelovanje smo potrebovali lepilo, škarje in ravnilo. Ko smo smrečice
izdelali, smo se malo posladkali z napolitankami. Popili smo tudi sok, ki so nam ga dale kuharice.
Preden so dedki in babice odšli, so si vzeli naša voščila, na katera so bile prilepljene praskanke. Imeli
smo se zelo lepo.
Pia Pintarič, 3.a
POKLIC MOJE MAME
Moja mama je po poklicu ekonomski tehnik in je zaposlena kot tajnica v Avtohiši Rajbar. Svoje delo
opravlja tako, da plačuje račune, naroča stranke na servise vozil, izstavlja račune strankam in nabavlja
vse, kar je potrebno pri Avtohiši. Poskrbi tudi za stranke, da se pri njih počutijo odlično in Avtohišo
zadovoljne zapustijo.
Moja mama je v službi od 8.00 do 16.00 ure. Delo tajnice opravlja že vrsto let in z velikim veseljem.
POKLIC MOJEGA OČETA
Moj oče je slikopleskar. Dela slikopleskarska in fasaderska dela. Za delo rabi pleskarsko orodje, obleči
pa mora delovno obleko. Dela ves teden, pogosto tudi ob sobotah.
Pia Pintarič, 3.a
POKLIC MAME
Moja mama je sodnica in dela v Lendavi na sodišču. Med ljudmi, ki so se sprli, odloči, kdo ima prav.
Svojo odločitev zapiše v sodbi. Mamin poklic je zelo zahteven.
David Pučko in Ina Hedžek, 3.a
26
ZBOLEL SEM
Zelo sem kašljal, imel veliko vročino. Očka me je peljal k zdravniku, ki je ugotovil, da imam angino.
Predpisal mi je določena zdravila in mi rekel, naj ležim v postelji enaindvajset dni. Razveselil sem se
vsakega klica, obiska, pisma, sporočila prijateljev. Po petnajstih dneh sem se veliko veliko bolje počutil,
a mama mi je rekla, da moram še šest dni jemati zdravila in ležati. Po šestih dneh smo šli nazaj k
zdravniku in on mi je povedal, da sem zdrav. Juhu!
David Pučko, 3.a
MOJA MAMA JE PO POKLICU PRODAJALKA. PRODAJA ZVEZKE, TORBE, SVINČNIKE, BARVICE
IN LEPILA. V SLUŽBI IMA DOSTI DELA, KAJTI MORA POSPRAVLJATI, RAZVRSTITI NOVE STVARI
IN ŠE MARSIKAJ. S SVOJIM POKLICEM PA JE ZADOVOLJNA.
Ana Zver, 3.a
ZELO SEM SE VESELILA BOŽIČKA. PISALA SEM MU LE TRI STVARI, A NASLEDNJI DAN MI JE
PRINESEL ŠE DVE STVARI VEČ. BILA SEM TAKO PRESENEČENA, A ATI IN MAMA STA MI
REKLA, DA TO POMENI, DA BOM V ŠOLI ŠE NAPREJ PRIDNA. BILA SEM PA TUDI PRI BABICI.
TAM SEM BILA LE EN DAN. IMELA SEM SE PA LEPO. DEDI MI JE ODŠEL V BOLNICO. BILA SEM
ZELO PRESTRAŠENA. AMPAK SAJ SEM GA VSAK DAN OBISKALA. KOMAJ SEM DOČAKALA
PETEK. BILO JE NOVO LETO! NOVO LETO SMO PRAZNOVALI PRI SOSEDOVIH. TAM SMO JEDLI,
SE POGOVARJALI IN Z IVO SVA SE IGRALI. IMELA SEM ISKRICE IN Z IVO SEM SVETILA NA
BALKONU. BIL JE ČAS ZA ŠAMPANJEC. SPILI SMO ŠAMPANJEC IN ŠLI STRELJAT. OB ČETRT
NA PET SEM ŠLA SPAT IN PRIPRAVILA SEM POSTELJICO ZA ZAJČKA.
Ana Zver, 3.a
Ko zbolim, nisem vesel. Zelo mi je dolgčas. Mama Mateja mi dostikrat prebere knjigo. Dolgčas si
preganjam s sestavljanjem Lego kock. Moja mama je zelo žalostna. Mama mi kuha čaj in pripravlja
malico. Ko sem spet zdrav, je mama vesela in se spet igrava skupaj.
Žanmark Čeh, 3.a
VESOLJČEK KAJ V 3.A RAZREDU
Nekoč je vesoljček Kaj prišel v 3.a razred. Prvi dan je šel z otroci plesat, saj so imeli športni dan. Dosti
se je naučil. V matematiki je bil vesoljček Kaj izvrsten, tudi v drugih predmetih je bil dober. Samo likovna
in športna mu nista šla od rok. Otroci so mu naredili dnevnik za pot. V petek je vesoljček Kaj odšel. Bil je
zelo vesel, da je obiskal 3.a razred.
Žanmark Čeh, 3.a
27
MIŠKA IN TREBUŠČEK
… Miška je zavzdihnila: »Spet sem si pretrgala trebušček!« Nekaj časa je hodila sem ter tja in
razmišljala. »Že vem!« se je spomnila. »Babičin recept za zdravilno olje, ki pozdravi vse rane!« Hitro je
oddrvela domov. Brskala je po predalih in omarah. Ko ga je našla, ga je prebrala. Na njem je pisalo:
»Babičino zdravilno olje. Zanj potrebujete smeh, dobro voljo, nekaj mačjih dlak, par listov lokvanja,
bučno seme in mast. Vse to zmešajte in nanesite na rano.«
Miško je zaskrbelo. Le kje naj dobi vse to? Napotila se je v gozd. S sabo je vzela košček slanine, sir,
vrv, kos kruha, kos lesa in sončnično seme. Na poti je srečala volka. Vprašala ga je, kako naj dobi
smeh. Volk je rekel: »Smeješ se, kaj pa drugega!« Miška se je zahvalila in mu dala košček slanine.
Odpravila se je naprej. Na poti je našla nekaj mačjih dlak. Razveselila se jih je in odšla naprej. Potem je
zagledala ribnik z lokvanji in hitro nabrala nekaj listov. Zdaj je že vedela, kje bo našla druge sestavine –
tako je odšla. »Dobro voljo dobim, da sem dobre volje, olje imam doma, bučno seme pa tu, na njivi,« je
rekla, ko je prišla do njive z bučami. Vzela je ne le eno, ampak tri bučna semena za vsak primer. Ko je
prišla domov, je naredila babičino zdravilno olje in ga nanesla na rano. In glej! Trebušček je čudežno
ozdravel.
Nadja Balažic, 3.b
POČITNICE
Končala se je šola in prišla sem domov. Ko so prišli domov moji starši, smo se lotili postavljanja jelke. S
starši smo se ob 17.00 odpravili v cerkev. Ko se je maša končala, so nas pričakala darila. Ob prihodu
domov sta nas doma pričakala teta in stric s kužkom. Zvečer smo sedli za mizo in jedli. Psiček je jedel
okusno konzervo. Ko smo se najedli, smo pospravili in začeli kartati tarok. Ura je bila ena zjutraj in karte
smo pospravili ter se odpravili spat. Zjutraj smo z veseljem odpirali darila. Jaz sem doma dobila: stol za
pisalno mizo in laboratorij, povsod drugje pa zelo dosti sladkarij. Božič se je končal in začelo se je novo
leto 2011. V sredo sem šla k babici in dedku. Tam sem dobila darila. Na silvestrovo smo pili šampanjec
in s tem se je začelo 2011. Vrnila sem se v šolo. Počitnice so minile zelo zelo hitro.
Hana Čahuk, 3.b
SONCE IN ZEMLJA
Zemlja je okrogla in ni ploščata. Vrti se okrog Sonca. Ko Zemlja enkrat pride okrog Sonca, mine eno
leto. Sonce se ne premika. Ljudje živimo na Zemlji, ki ima več barv. Sonce sveti na Zemljo in Zemlja je
edini planet, na katerem obstaja življenje. Sonce je Zemlji najbližja zvezda. Nastalo je skoraj petimi
milijardami let. Zemlja je tretji planet, ki je najbližje Soncu. Brez Sončeve toplote in svetlobe bi bilo
življenje na Zemlji nemogoče. Sonce oddaja žarke, ki so lahko škodljivi. Sonce je tako veliko, da bi vanj
šlo več kot milijon Zemelj.
Leon Titan Preininger, 3.b
28
ŠČIPALKA IN IGRIŠČE
Na igrišču pred blokom je bilo veselo, saj so se otroci igrali. Ko so dečki žogo brcnili na balkon gospe
Joži, so se skrili na igralno hišico. Ampak sedaj je bilo igrišče žalostno, ker nihče ni tekal po njem. Žoga,
ki so jo brcnili na balkon, je pristala v cvetličnem lončku na ograji. Čez nekaj časa je gospa Joži prišla
obešat perilo. Eno ščipalko je tako nerodno pripela, da se je snela in zadela gospo v nos. Ob zadetku se
je gospa Joži s hrbtom zaletela v lonček, v katerem je bila žoga. Lonček je z žogo vred padel z ograje.
Ko sta žoga in lonček padla na igrišče, so otroci pritekli zraven in igrišče je bilo spet srečno.
Simon Juhnov, 3.b
BRKEC IN SMRČEK
Zajec Brkec in zajec Smrkec sta se srečala. Brkec je tiščal svoj smrček v kuhinjo, medtem ko se je
Smrkec igral s ščurkom. Potem pa se je Brkec razjezil in rekel: »Zakaj se igraš s tem bedastim
ščurkom? Zakaj mi ne pomagaš?« Smrkec je res pustil ščurka in tudi sam tiščal smrček v kuhinjo. Brkec
je zagledal bližnjico. Smrkec je pohitel za njim. Kmalu sta prišla do odprtine, ki je vodila do kuhinje.
Zajčka sta skočila noter in čof! V smeti. Ko sta prišla iz umazanije, sta brž ukradla korenček in odhitela v
slaščičarno. Še tam sta se najedla in odšla na igrišče spočit trebuščke.
Karla Oršoš, 3.b
TO SEM JAZ
Ime mi je Žiga in pišem se Škalič. Živim v Moravskih Toplicah. Hodim na Osnovno šolo I v Murski
Soboti. Učim se igrati na bobne. Visok sem 146 cm. Imam dolge temno rjave lase in rjave oči. Oblačim
se športno, vedno nosim trenirko. Moja najljubša barva je zelena. Zanima me badminton in rad berem
pustolovske knjige. Zelo velikokrat sem dobre volje, nisem zamerljiv in rad pomagam. Redko se
razjezim, rad se šalim in v šoli se s sošolci dobro razumem. Rad šivam gobelin. Moj najljubši šolski
predmet je športna vzgoja. Moja najboljša prijatelja sta Fabian Kerec in Alen Klement. Ko bom velik,
bom pisatelj.
Žiga Škalič, 4.c
Moje ime je Niko in pišem se Forjan. Hodim v 4.c razred Osnovne šole I v Murski Soboti. Velik sem 148
cm in imam kratke rjave lase in rjave oči. Živim v Kupšincih. Rad se oblačim v športna oblačila. Moje
dobre navade so, da rad pomagam in da se rad zabavam. Moja slaba navada pa je, da se hitro
razjočem. Moji najljubši konjički so igranje igric in zlaganje Lego kock. Mene veselijo presenečenja,
dobre ocene v šoli in igranje s prijatelji, žalostijo pa me slabe ocene, slabo vreme in ko dobim kazni od
očeta ali mame.
Moj delovni dan je zelo pester. Zjutraj običajno vstanem ob 6. uri. Najprej grem v kopalnico, kjer si
umijem zobe in obraz. Nato se oblečem in si uredim lase z gelom. Ob 7.15 grem v šolo. V šoli sem do
14. ure. Potem grem še v glasbeno šolo, kjer se učim igrati kitaro. Ko pridem domov, najprej naredim
domače naloge, potem pa sem prost. V posteljo grem običajno ob 21. uri.
Ob koncu tedna sem pa večinoma prost. Tako igram kitaro, igram igrice na računalnik in različne
konzole. Ko pa je lepo vreme, pa s prijatelji radi igramo nogomet ali druge zabavne igre.
Od športov me najbolj zanimajo plavanje, nogomet in košarka.
Berem rad Yu Gi Oh in Power Rangers revije.
V šoli imam najraje športno vzgojo, ker se tam zabavam s prijatelji.
29
S sošolci se dobro razumem, najraje sem z dečki.
Moj najboljši prijatelj je Noel Forjan, ki je hkrati tudi moj bratranec.
Za prihodnost si želim, da bi bila narava bolj čista, več zanimivih tehnologij ter da bi ljudje bili bolj
prijazni.
Niko Forjan, 4.c
Moje ime je Zala. Imam rjave lase in rjave oči, rodila sem se 24. 5. 2001, letos bom stara 10 let. Moja
najljubša barva je vijolična. Rada se zabavam, igram s starši, s prijatelji pa igram odbojko, rada se
smejim. Zelo rada hodim v šolo, kjer se učimo in zabavamo. Hodim v 4.c razred. Ko se pouk konča,
grem v podaljšano bivanje, kmalu pa grem domov. Obiskujem tudi glasbeno šolo , kjer se učim igrati na
klavir. Imam sestro Kajo, ki je stara 14 let. Doma imamo tudi mačka Tigra, ki bo kmalu star 3 leta. Moji
hobiji so igranje klavirja, tek in odbojka.
Zala Bakan, 4.c
NOVI SOŠOLEC
Ime mi je Kaja. Prihajam iz Slovenije in živim v Murski Soboti. Murska Sobota je bolj majhno mesto.
Imamo tudi Trejzin sejem. Tam se prodajajo različne stvari kot so: obleke, suho sadje, leseni izdelki,
različni baloni in domači izdelki. Za ta sejem je značilno, da se kuhajo domače klobase in kuhano vino.
V Murski Soboti imamo veliko trgovin. Moja najljubša trgovina je Müller, ker imajo mnogo igrač in
sladkarij.
Kaja Gider, 4.c
Živijo, jaz sem Karolina Pavlič. Prihajam iz Murske Sobote in doma sem v Zeleni ulici. Slovenija je
majhna država in v Murski Soboti ni veliko stolpnic, kinematografov in drugih zgradb. Je pa polno
trgovin. Moja najboljša trgovina je Müller. Tam pa so mi naj bolj všeč sladkarije in igrače. Rada pa imam
Lego kocke. Iz njih zelo rada sestavljam hiše, stolpe in druge reči. Rada pa imam tudi papirnico, ker
rada ustvarjam različne stvari. Imamo pa tudi hotel Zvezda in hotel Diana. In upam, da se bom v novem
razredu počutila lepo.
Karolina Pavlič, 4.c
MOJA MAMA
Moji mami je ime Danica. Stara je 36 let, je majhne postave, ima modre oči in svetlo rjave lase.
Izgubila je službo v Muri in se odločila, da bo naredila šolo za vzgojiteljico.
Veliko se uči, rada bere, hodi na sprehode, meni in bratu pomaga pri nalogah in učenju.
Pogosto je dobre volje, redko se razjezi.
Najraje ima vijolično barvo, rada tudi kuha in peče potice.
Žan Cener, 4.c
30
NESREČA
Jure in Marko sta najboljša prijatelja. Zelo rada sta skupaj.
Nekega dne ju je Markova babica prosila, če bi lahko namesto nje zalila njivo. Jure in Marko sta ji z
veseljem priskočila na pomoč. Na njivo je šel z njima tudi mešanček Piki. Prišla sta na njivo. Približno
sedemdeset metrov od njive je bil gozd, ki je spadal k njivi. Pes Piki bi Juretu skoraj ušel s povodca,
tako da je Juretu moral pomagati tudi Marko. Piki je zacvilil, kot bi hotel reči, naj ga spustita s povodca.
Jure ga je nekako razumel in rekel, da bodo po končanem delu šli še na sprehod po gozdu.
Jure je šel po cev za zalivanje, Marko pa se je ta čas igral s Pikijem. Piki je nekaj zavohal in to prinesel
Marku pred noge. Marko je videl, da so to vžigalice in to tekel povedat Juretu. Jure je menil, da bi lahko
z vžigalicami na njivi zakurila nekaj trhlih vej. Marko je pristal, rekel pa je, da če bi se vnel požar, bi
vseeno bilo dobro imeti nekaj vode.
Trhle veje sta naložila na en kup, potem pa sta jih prižgala. Takrat sta ugotovila, da je Piki ušel. Stekla
sta ga iskat v gozd. Končno sta ga le našla in ko sta se vrnila na njivo, sta zgrožena ugotovila, da se je
vnel velik požar. Marko je imel s seboj mobitel in je poklical gasilce.
Gasilci so prišli zelo hitro in začeli gasiti požar, Jureta in Marka ter Pikija pa so poslali domov. Ko so
gasilci pogasili požar, je bila na njivi velika škoda.
Tadeja Ifko, 4.c
MOJE DOMAČE ŽIVALI
Jaz imam več živali. Ena izmed njih je moj pes
Piko. Je mešanček in ima črne ter bele pike. Je
manjše rasti. Star je sedem let. Rad se igra z
žogo, rad teče in je zelo zabaven. Tudi z mojo
muco se dobro razumeta.
Ko kupujemo v trgovini, mu večkrat tudi kupim
hrano. Najraje je hrano v konzervi. Ker rad teka
po blatu in travi, ga moram tudi večkrat skopati.
Druga moja žival je muca Ina. Tudi ona rada je
hrano iz konzerve. Rada pa tudi spi. Ko gledam
televizijo, rada sedi poleg mene in prede. Včasih pa
se odpravi na potep po vasi. Ko se vrne je vedno
lačna in utrujena.
31
Skupaj z bratom Jašem pa imava tudi dva pritlikava
bela zajca, in sicer sta to Belko in Snežko. Oba
zajčka imata zelo mehko belo dlako. Igranje z
zajcema je zelo zabavno.
Večkrat ju spustim na dvorišče, kjer tekmujemo v
teku. Najina zajca zelo rada jesta korenje, solato,
seno in različno zrnje. Kletko, kjer živita, moram
večkrat očistiti in natočiti svežo vodo ter dati hrano.
Niko Forjan, 4.c
IZLET V MARIBORU
V torek (10. 5. 2011) smo se učenci 4. razreda odpravili na izlet v Maribor. Zjutraj smo se vsi zbrali pred
šolo. Nato smo vstopili v avtobus in se veselili ogleda hidroelektrarne Fale.
In končno smo prispeli. Najprej sta nam dva gospoda predstavila hidroelektrarno in nam pokazala
maketo hidroelektrarne. Povedala sta tudi, da je to najstarejša hidroelektrarna v Sloveniji. Na koncu smo
si ogledali tudi turbine in generatorje. Ko smo se vračali k avtobusu, smo pojedli sendviče in spili vodo.
Vsi veseli, da gremo v pustolovski park, smo zdrveli v avtobus. Pa smo končno prispeli. Tam sta bila
dva inštruktorja, ki sta nam razdelila opremo in povedala pravila. Naredili smo eno vajo in začeli. Bilo je
več stopenj, a mi smo lahko prišli le do četrte stopnje. Na koncu smo se odpravili še v McDonald in si
privoščili pojedino po napornem dnevu. Vsi smo se zelo zabavali, kar je bilo najpomembnejše.
Zala Bakan, 4.c
MOJA DRUŽINA
V moji družini so štirje člani. Mami je ime Jasna, stara je osemintrideset let. Ima kratke rdeče lase in
rjave oči. Zaposlena je v SKB banki. Mojemu očku je ime Mitja, star je triintrideset let. Ima kratke lase in
temno zelene oči. V moji družini je tudi sestrica Nika. Je zelo navihana. Ima rjave lase in zelenorjave
oči. V moji družini je vse v najlepšem redu, imamo se lepo. Hodimo na izlete, počitnice in potovanja.
Želim, da bi v moji družini vladal mir, ne bi bilo požarov, poplav, potresov in še več nevarnosti.
Kaja Golob, 3.b
32
RAZISKOVALNE NALOGE
INTERESNE DEJAVNOSTI
DRUGE DEJAVNOSTI
Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza
okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz.
Ljudje ne izkoristijo priložnosti, da bi obogatili svojo dušo, če menijo,
da niso ustvarjalni, ali če so prepričani, da jim življenjske okoliščine
onemogočajo izražanje. Drži ravno nasprotno. Ustvarjalna zavest se
stopnjuje, ko kljubujemo, čeprav je malo upanja za uspeh, in širi se,
ko se borimo, da bi jo sprostili.
(Marlo Morgan)
33
RAZISKOVALNA NALOGA: PROSTOVOLJSTVO IN HIŠA SADEŽI DRUŽBE
Vse se je začelo nekega dne, ko je učiteljica pri pouku omenila, če bi kdo rad naredil raziskovalno
nalogo. Prva se je javila Tina, nato pa sva se priključili še Anna in jaz. Sprva res nismo imele pojma, kaj
bi lahko predstavljale, a ker je Tina prostovoljka, je imela idejo, da bi prostovoljstvo tudi opisale. Ideja se
je nam, kot tudi učiteljici, zdela zanimiva in tako smo v raziskovalno nalogo vključile še Hišo Sadeži
Družbe, v kateri Tina prav tako sodeluje. Najprej smo kar nekaj časa zbirale podatke, dostikrat smo
obiskale hišo in v veliko pomoč nam je bil tudi internet. Sestavile smo anketo, opravile nekaj intervjujev
s prostovoljci in mentorji v Hiši Sadeži Družbe. Naloge, katera bo kaj opravljala, smo si pa pravično
razdelile. Pri sestavljanju besedil in na splošno pri sestavljanju celotne raziskovalne naloge sta nam bili
v veliko pomoč naši mentorici. V to raziskovalno nalogo smo vložile veliko prostega časa, vendar smo
se velikokrat tudi zabavale. Zaradi raziskovalne naloge smo tudi kar nekajkrat manjkale pri pouku.
Zadnji teden do predstavitve naše naloge smo posnele še kratek video in urejale še zadnje stvari, da bi
bila naša naloga preprosto odlična. Pri urah slovenščine smo vadile tudi govorni nastop. Ko je končno
napočil dan predstavitve, smo se zjutraj zbrali v šoli, ponovili govorni nastop ter se še pogovorili z
mentoricama, ki sta nam dali napotke za izboljšavo. Nato smo se odpeljali na Cankovo, kjer je potekalo
tekmovanje. Že takrat smo bile kar malce živčne in smo komaj čakale, da govorni nastop opravimo. Ko
smo prispeli, smo najprej imeli manjši sprejem, ki so ga za nas pripravili, nato pa smo se razdelili v
učilnice in začeli s predstavitvami. Po opravljenem nastopu je sledilo kosilo v šoli na Cankovi, nato pa
še razglasitev rezultatov. Prejele smo bronasto priznanje, s katerim smo bile zadovoljne. Po razglasitvi
pa smo se odpravili domov. Izkušnja mi je bila zelo všeč že zato, ker smo se z mentoricama na
tekmovanju veliko presmejali in se zelo zabavali. Upam, da bomo kaj takšnega še kdaj ponovili.
RAZISKOVALNA NALOGA: DNEVNIK ANNE FRANK IN ZLATIN DNEVNIK
Ker je v letu 2011 praznujemo dvajsetletnico osamosvojitve, smo se pri pouku slovenščine odločili za
raziskovalno nalogo z zgoraj omenjenim naslovom. Zakaj ravno tak naslov? Obravnavana dnevnika sta
si po tematski in motivni sestavi zelo podobna, saj opisujeta problematiko vojne in vojnih grozot.
Pri tej nalogi smo sodelovali: MATJAŽ MALOK, SAŠA ČRNKO IN LUCIJA ROŽMAN pod mentorstvom
učiteljic ANDREJE OŠLAJ in VALERIJE DRAVEC. Na Regijskem srečanju mladih raziskovalcev
smo prejeli bronasto priznanje ter se uvrstili na državno. Na državnem smo na našo veliko srečo
prišli v drugi krog in si s tem pridobili pravico do zagovora. Zagovor je bil 23. 5. 2011 v Murski Soboti.
Lahko povemo, da smo pometli s konkurenco, saj smo prejeli zlato priznanje. Svečana podelitev
priznanja pa je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, v nedeljo 5. 6. 2011, ob 15. uri,
kjer smo avtorji nalog prejeli zlato priznanje.
Namen naše raziskovalne naloge je bil predstaviti knjigi Dnevnik Anne Frank in Zlatin dnevnik, in sicer z
motivnega vidika. Na začetku smo predstavili avtorici Anno Frank in Zlato Filipović. Sledila je podrobna
vsebina del, ki nam je bila kasneje v pomoč pri motivni analizi. Sledila je tudi predstavitev oseb.
Odločili smo se, da bomo anketirali učitelje, druge delavce šole ter upokojene učitelje in se prepričali o
njihovem poznavanju obravnavanih del.
Cilji naloge:

Predstavitev avtoric.

Analizirati knjigo z motivnega vidika.

Predstaviti in opisati glavne osebe.
34

Definirati pojem dnevnik.

Definirati pojem motiv.

Opraviti anketo.
RAZISKOVALNE HIPOTEZE:
1. Dnevnika obravnavata podobno problematiko.
2. Motivi in osebe v obravnavanih dnevnikih so si podobni.
3. Anketirani učitelji, drugi delavci šole ter upokojeni učitelji ne poznajo obravnavanih del.
Avtorji naloge
INTERESNA DEJAVNOST »BLOKFLAVTA«
V šolskem letu 2010/2011 so učenci, ki so obiskovali interesno dejavnost »frulice«, spoznavali
instrument in se učili pravilnega igranja, se seznanjali z nastajanjem zvoka pri blokflavti, pridobili
pokončno in stabilno telesno držo pri igranju, osvojili pravilen položaj prstov na instrumentu.
Naučili so se enoglasnih in večglasnih skladb, seveda pa so še razvili sposobnosti za ritem in melodični
posluh ter veselje do glasbe.
Krožek so obiskovali učenci prvih, drugih in tretjih razredov. Osvojili so naslednje pesmice:
35
 Marko skače
 V dolini tihi
 Na planincah
 Ob bistrem potoku
 Metuljček cekinček
 Kekčeva pesem
Nastopali so na različnih prireditvah. Svoje dosežke so pokazali ob novoletnem obisku Dedka Mraza, na
prireditvi v Maximusu (Dan Zemlje) in na koncu šolskega leta, saj so se predstavili svojim sošolcem.
Mentorica: Tatjana Petrovič
GLEDALIŠKA SKUPINA OŠ I »FRČAFELE«
V šolskem letu 2010/2011 je gledališko skupino »FRČAFELE« obiskovalo 7 učenk.
Veronika, Natalia, Ana, Lina, Rebeka, Dona in Ina so razvijale sposobnosti miselnega in čustvenega
sodelovanja v literarnem svetu, se ustvarjalno izražale v jeziku in razvijale jezikovne zmožnosti na vseh
glasoslovnih ravninah.
Učenke so pripravile novo gledališko igro z naslovom »SMRKCI«. Napisale so igro, naredile sceno,
kostume in uživale v igri.
V igri »Smrkci« nastopajo majhni naveličani življenja, modri Smrkci. Ker jim je dolgčas, se odpravijo na
morje, potem na severne kraje, na koncu pa ugotovijo, da je doma najlepše.
Predstavile so se na območni reviji gledaliških skupin v Murski Soboti.
Z igro so se predstavile predšolskim otrokom v vrtcih Murska Sobota. Otroci vrtca »Gozdiček« so igralke
navdušeno sprejeli, igro so spremljali z veseljem, na koncu pa so s Smrkci zaigrali v gledališki predstavi.
Ob podelitvi Bralne značke so učence osnovne šole I Murska Sobota razveselile in jim predstavile igro.
Z igro »Pika Nogavička« pa so septembra nastopale v Velenju na Pikinem festivalu in bile lepo sprejete.
Šolsko leto 2010/2011 so učenke gledališke skupine »Frčafele« uspešno zaključile, srečne, da so svoje
dosedanje delo, pri katerem so vložile precej truda, pokazale tudi drugim. Gledališko igro so si z
veseljem ogledali učenci, predšolski otroci, učitelji ter starši.
Mentorica: Tatjana Petrovič
36
NADARJENI UČENCI 5. IN 6. RAZREDOV
V šolskem letu 2010/2011 so se pri interesni
dejavnosti iz slovenščine srečevali, nadgrajevali
svoje sposobnosti in s tem širili krog znanja,
nadarjeni učenci 5. in 6. razredov.
Učenci so skozi celotno šolsko leto pisali zgodbice,
spise in pesmice za številne literarne natečaje.
V začetku šolskega leta so se preizkusili v vlogi
novinarjev in opravili kratki intervju s Sandijem
Šalamonom.
Z novim koledarskim letom pa so učenci izrazili željo in
voljo do igranja. Sledil je izbor gledališke igrice, delitev
vlog, branje po vlogah in nato še veliko več odigranih ur.
Učenci so se izvrstno poistovetili v likih igrice pisateljice
Karoline Kolmanič »Znamka Eviana«. Svoje igralske
sposobnosti so z veseljem pokazali na zaključku bralne
značke. Publika je z navdušenjem sprejela mlade upe na
področju igralstva. V prihodnjem šolskem letu si tako
želimo novih priložnosti za nastope.
Pestro, igrivo in hkrati nepozabno izkušnjo zaključujem z
naslednjim verzom, v upanju, da se bodo zametkom izvrstnih igralcev še naprej izpolnjevale in
uresničevale igralske želje.
Vsaka želja, ki se mi izpolni,
moje sreče mozaik dopolni.
Mentorica: Valerija Dravec
VESELA ŠOLA
V mesecu marcu je potekalo na šoli šolsko tekmovanje v znanju iz Vesele šole. Sodelovalo je 53
tekmovalcev od 4. do 9. razreda. Učenci, ki so zbrali potrebno število točk, so se uvrstili na državno
tekmovanje. Organizator letošnjega državnega tekmovanja je bila naša šola. Na državnem tekmovanju
je tekmovalo 46 veselošolcev iz petnajstih pomurskih OŠ, med njimi tudi 8 naših veselošolcev.
34 učencev, ki je na tekmovanju doseglo več kot 50 % točk, prejme bronasto priznanje.
Veselošolci, ki so tekmovali na državnem tekmovanju, so dosegli dobre rezultate in za izkazano znanje
prejmejo srebrna priznanja:
Dunja Panič, 4.a; Žiga Škalič, 4.c;
Tjaša Malok, 5.c;
Blaž Klement, 6.b;
Jakob Horvat, 7.b;
Matjaž Malok, 8.b; Jan Števančec, 8.b in
Iva Horvat, 9.a.
Mentorica Vesele šole: Bernarda Žižek
37
TEČAJ ANGLEŠKEGA JEZIKA ZA UČENCE 1. TRIADE
Za učence prve triade smo organizirali tečaj angleškega jezika. Potekal je od novembra do marca,
srečanja pa so potekala dvakrat tedensko.
Mladim nadobudnežem smo učitelji ponuditi aktivnosti, ki so tudi sicer del njihovega sveta. Predvsem
skozi igro smo spodbujali razvoj vseh njihovih sposobnosti in zanimanj. Največ pozornosti smo namenili
razumevanju tujega jezika in odzivanju nanj, širjenju besedišča, enostavnim vsakdanjim strukturam,
petju, recitiranju ter uprizarjanju enostavnejših dramatizacij.
Najpogostejše dejavnosti so bile realizirane v obliki didaktičnih in prstnih iger, deklamacij, izštevank,
dajanj in izvršitev navodil, iger z vlogami, poslušanj zgodb ter likovnih dejavnosti. Dejavnosti so bile
preproste, pestre in kratke z veliko gibanja.
Ob zaključku tečaja smo pripravili zaključno predstavitev za starše, kjer smo jim na kratko predstavili
način dela. Učenci prvih razredov smo tudi zapeli in zaplesali skupaj s starši.
Vsi učenci so prejeli priznanja za sodelovanje.
ŽIVLJENJE JE IGRA. IGRAJTE JO.
Santhya Sai Baba
Učiteljica: Nataša Šiftar
UNICEF – POROČILO ZA ŠOLSKO LETO 20010 / 2011
V krožek UNICEF so bile vključene učenke 7. in 8. razreda. Sestajale smo se vsak drugi petek, dve
šolski uri.
UNICEF je edina organizacija v okviru Združenih narodov, ki je posvečena izključno otrokom sveta in
skrbi za njihovo preživetje, izobraževanje in razvoj. Danes UNICEF zagotavlja otrokom sveta: osnovno
zdravstveno oskrbo, pitno vodo in sanitarije, ustrezno prehrano, izobrazbo ter preživeti v posebno težkih
okoliščinah.
Tudi v tem šolskem letu smo se mlade članice UNICEF-a vključile v humanitarne akcije, in sicer v
prodajo UNICEF-ovih voščilnic in drugih artiklov ter prodajo posebnih zapestnic »Združeni za otroke –
združeni proti AIDS-u«. Pripravili smo tudi razstavo ob pomembnih dogodkih UNICEF-a in OZN. Izdelali
smo novoletne voščilnice za šolski bazar in izkupiček namenili šolskemu skladu.
Punčka iz cunj – je igrača, ki je poznana v vseh kulturah sveta, zato smo se vključili v akcijo »Posvoji
punčko in reši otroka«, vendar bomo z akcijo nadaljevale naslednje šolsko leto.
Na razredni stopnji so se trije oddelki vključili v akcijo Bobrov dobrodelni koledar in izkupiček bomo
poslali za pomoč otrokom v Afriko.
Učenke so zelo rade prihajale na ure srečanja in bile ustvarjalne pri določenih aktivnostih.
Mentorica: Marija Šnurer
V DEŽELI PIKE NOGAVIČKE
Švedska. S svojo zanimivo preteklostjo, stereotipi, starodavnimi kulturnimi značilnostmi, živahnim
nočnim življenjem in vrhunsko kulinariko nas je tako začarala, da smo se v letošnjem šolskem letu z
veseljem vključili v projekt Evropska vas.
Ingrid in Ingmar Bergman, rdeče hiše, svetlolasci, H & M, Abba, Ingemar Stenmark, Anja Person,
gozdovi, breze, modro – rumene zastave, Volvo, Nobelova nagrada, Vikingi, kraljeva družina in še bi
lahko naštevali. Nas pa je navdušila Pika Nogavička s svojo sproščenostjo in hudomušnim nasmehom
na ličkih, zato smo z njeno pomočjo pokukali v največjo skandinavsko deželo.
Kako je delo potekalo in kaj vse smo doživeli, nam bo predstavila Pika Nogavička s svojimi dvojnicami.
38
Pika Nogavička – Valentina Škalič: »Evropska vas me je že od nekdaj zelo zanimala, zato sem se z
veseljem odzvala na povabilo učiteljice. V torek, ko je bila predstavitev, smo se našemile v Pike
Nogavičke in nestrpno pričakovale naš nastop. Še posebej jaz, ker je to bil moj prvi plesni nastop. Kljub
mali tremi, smo nastop odlično izpeljale. Pohvalila nas je tudi ravnateljica in nas nagradila s sladoledom.
Evropska vas mi je ostala v lepem spominu. Zares sem uživala.«
Pika Nogavička – Anna Novak: »Ker je bilo treba pripraviti predstavitev Švedske na stojnici, so nam
pomagali številni učenci. Na šoli smo izvedi celo tehniški dan, ki je bil namenjen izdelovanju izdelkov, ki
so predstavljali zanimivosti Švedske, hkrati pa so bili zelo lepa dekoracija za stojnico. Na Evropsko vas
smo se pripravljali kar nekaj časa, vendar se je splačalo. S sabo smo odnesli veliko novega znanja in
nepozabnih izkušenj. Se še vrnemo.«
Pika Nogavička – Rebeka Dokl: »Ko smo izbirale med plesom Abbe ali Pike Nogavičke smo se odločile
za Piko Nogavičko, saj se nam je zdela bolj razigrana, vesela in nam bolj blizu. Vadile smo eno uro
tedensko, ko pa se je bližala predstavitev, smo vadile še malce več. Za koreografijo smo poskrbele kar
same z lastno domišljijo, nekaj pa s pomočjo interneta. Kostume nam je sešila naša spretna učiteljica in
mentorica. Nad njimi smo bile navdušene. Prireditev mi je bila zelo všeč, saj sem srečala številne
prijatelje. Tudi mentorici, ki sta nas spremljali, sta bili zelo zabavni in razumevajoči, tako da smo se imeli
super. Upam, da bomo lahko tudi naslednje leto sodelovale in da bomo tako uspešne kot letos.«
Pika Nogavička – Veronika Bukvič: »Kanelbullar, Kladdkaka, Pepperkakor – Pikino pecivo, ki so ga
ponujali Vikingi na stojnici smo spekle same, nekaj so nam pomagale mamice in babice. Vsem je zelo
teknilo, ne samo nam, tudi obiskovalci so se vračali po več. Tudi same smo pomagale na stojnici, ko pa
se je pokazalo, da imamo kaj prostega časa, smo si ogledale tudi druge stojnice. Bile smo navdušene.«
Pika Nogavička – Lina Kokol: »Na Trgu kulture, kjer smo predstavljali Švedsko, smo na naši stojnici
imeli tudi puzzle, ki so predstavljale Skandinavske dežele. Otroke so zelo pritegnile, saj so za nagrado
dobili avtomobilček Volvo ali Saab, ki so ga naredili učenci naše šole. Ko smo odplesale Pikin ples, smo
dobile zelo dolg in velik aplavz, zato smatramo, da so gledalci bili zelo navdušeni. Ta dan mi je bil zelo
všeč in takoj bi ga ponovila še naslednje leto.«
Pika Nogavička – Natalia Lončar: »Švedska dežela miru, velikih gozdov in hribovite divjine. Vse to in še
več smo doživljale na predstavitvi. Na vajah smo se zabavale ob plesu in glasbi, nato pa je prišel čas za
nastop. Na začetku smo imele malce treme, potem pa smo si dejale: »Saj je bila Pika vedno sproščena
in nasmejana, bodimo tudi mi take.« In trema je minila. Plesale smo z velikim nasmeškom na obrazu in
za naš trud smo dobile ogromen aplavz.«
Mentorica: Marija Šnurer
PORODNIŠNICA
39
Učenci smo skupaj z razredničarko in pedagoginjo obiskali murskosoboško porodnišnico. Bilo je zelo
zanimivo in zabavno. Najprej smo imeli predavanje, ki nam je ponudilo številne nove informacije. Po
predavanju smo si ogledali porodne sobe in spoznali komaj en dan starega Mitjo. Bil je zelo ljubek. Na
koncu nam je še učiteljica dovolila, da smo obiskali sošolca, ki je bil tam na operaciji.
Melani Kumin, 9.a
POSTCARDS (E-TWINNING PROJEKT)
POŠILJANJE PISEM V TUJE DRŽAVE
Meseca oktobra sta nam učiteljici Monika in Vanja
povedali, da bomo sodelovali v E-Twinning
projektu POSTCARDS. Torej si bomo z učenci iz
Evrope pošiljali razglednice, ob božiču in veliki
noči pa še voščilnice. Učiteljici sta nam razdelili
različne listke z naslovi šol iz tujine. Jaz sem
dobila listek, na kateri je bil naslov šole v Franciji.
Nato sta nam učiteljici razdelili tudi razglednice,
na katere smo napisali v angleščini oz. nemščini
pozdrave, želje, čestitke ter prepisali naslove. Ko
smo to naredili, sta učiteljici razglednice dali na
pošto. Čez nekaj dni pa smo razglednice iz drugih
držav dobili tudi mi. V projektu so sodelovale
naslednje države: Škotska, Islandija, Nemčija, Italija, Francija, Poljska, Švedska, Španija, Litva, Latvija
in še nekatere iz Evrope. Dopisovali pa smo si tudi meseca decembra, ampak ne razglednice, pač pa
voščilnice. To smo naredili tudi meseca aprila za veliko noč. Zelo smo se zabavali, saj so včasih bila kar
smešna imena. Vedno pa smo z veseljem pričakovali pošto iz tujine in se veselili vsake kuverte.
Zala Bakan, 4.c
POTI V NEZNANO SO NAS PRIPELJALE DO NOVIH PRIJATELJEV
Poteklo je drugo leto našega mednarodnega
Comenius projekta European Puzzle, s katerim smo
začeli v šolskem letu 2009/2010. Od avgusta 2010
smo obiskali Latvijo, Madžarsko, Bolgarijo, Češko in
Romunijo, kjer smo projekt tudi zaključili.
Avgusta 2010 smo učiteljici in učenci Nina, Saša in
Tjaž obiskali baltsko državo Latvijo. Prvi in zadnji dan
obiska smo preživeli v glavnem mestu Rigi. Obiskali
in ogledali smo si znamenitosti mesta, uživali ob lepi
glasbi in mestnemu vrvežu. Doživetja na podeželju
so bila drugačna. Šola stoji sredi širnih travnikov,
sredi ničesar. Učenci se vozijo v šolo tudi do 40
kilometrov daleč, potujoča trgovina, velika večina hiš
nima urejenih sanitarnih prostorov v hiši, veliko jih živi skromno, tudi v siromaštvu … Vremenske
razmere so se spreminjale iz trenutka v trenutek, od sonca do hude nevihte, kar pa ni vplivalo na naš
izlet do Baltskega morja. Lilo je kot iz škafa, mi smo si pa pekli klobase na ognju in se kopali v morju
(haha, namočili smo si noge). In na koncu obiska ugotovili, da smo lahko srečni, da živimo v Sloveniji.
40
Oktobra smo obiskali našo sosedo Madžarsko,
ravno v času ekološke katastrofe v mestu Aika,
katero smo videli tudi sami. Avanturistično –
menjali smo vlak za avtobus in se tako izognili
mestu. Tema našega srečanja so bile narodne
noše. Učiteljici Nevenka Novak Sušec in Jelka
Martinuzzi sta šivali prekmursko narodno nošo na
lutke, ki so bile kasneje razstavljene, mi smo pa
uživali v vožnji z bobom. Seveda smo obiskali
Budimpešto in občudovali znamenitosti ter se
sprehodili ob Balatonu.
Januarja 2011 sem sama, brez učencev obiskala
Bolgarijo. Bolgari so se izkazali kot dobri gostitelji
in organizatorji. Sicer veliko glavnega mesta Sofije nismo videli, saj so nas pa pošteno obrali taksisti.
Upam, da je to dobra šola za naprej!!! Šola v Bolgariji je od 1. do 12. razreda, obiskana šola v Vratsi pa
ponuja učencem dodatno učenje slikanja in risanja, petja, plesanja in igranja in je edina tovrstna šola na
tistem območju. Tema srečanja je bila tradicionalna arhitektura in mi smo naredili tradicionalno
prekmursko ižo. Pri delu so mi pomagali bolgarski učenci, ki so pri delu zelo uživali. Deležni smo bili
sprejema pri županu mesta, na šolski instituciji in bili gostje v jutranji oddaji na lokalni televiziji. Bolgari
so zvesti svoji kulturi in folklori ter radi plešejo.
Potovanje na Češko je trajalo najdlje, devet ur z vlakom.
Borohradek, majhen kraj, kjer je šola, leži dve uri od Prage. Kraj
sem sama obiskala pred dvema letoma, ko sem se začela
dogovarjati o projektu z danes pokojnim ravnateljem Karlom, ki se
je ponesrečil na poti v Grčijo aprila 2010. Seveda smo obiskali
glavno mesto, se sprehodili po Karlovem mostu in si ogledali
znamenitosti. Tema srečanja je bilo dogajanje na šoli v šolskem
letu, kar sta predstavili tudi Anna in Sabina. Obiskali smo gorovje
Sudeti na meji s Poljsko in se lahko še kepali.
Romunija nas je pozitivno presenetila. Ogledali smo si Bukarešto
in 200 km oddaljen Sibiu z okolico. Podeželje sicer še vedno
predstavljajo črede ovac ter konji in krave, ki so kjerkoli privezani
in se kjerkoli sprehajajo, a prijazni in gostoljubni ljudje nam bodo
ostali v spominu in sedaj smo spoznali napačno predstavo o državi
in ljudeh. Sodelovali smo na folklornem festivalu, kjer je sodelovalo
22 skupin iz Romunije in ostali partnerji. Alen in Tina sta
prekmurske plese in pesmi odlično predstavila pod mentorstvom učiteljice Suzane Štefanec Kodila.
V okviru projekta smo obiskali osem držav in bili tudi gostitelji. Želeli smo spoznati druge kulture, ljudi in
življenje izven naših meja. Uspelo nam je! Šestnajst učencev naše šole je imelo priložnost gostovati v
tujini in gostiti tuje učence doma. Januarja 2010 smo se izkazali kot dobri gostitelji in bili vsepovsod lepo
sprejeti. Naši učenci so v znanju tujega jezika in komuniciranju v ospredju in so bili med vsemi zelo
priljubljeni.
Mišljenje nas vseh je: zgledovati se po zahodnih državah. Spoznati vzhodne dežele pa nam daje
možnost, spoznati drugačno življenje, kot ga živimo mi – stranišča na štrbunk, neurejene sanitarije,
makadamske ceste, zelo oddaljene šole, skromnost šolskih prostorov in učnih pripomočkov.
Bodimo veseli in ponosni, da živimo v Sloveniji.
Koordinatorka: Monika Krančič
41
ANGLEŠKI BRALNI KLUB
V tem šolskem letu smo učencem od 4. do 9. razreda, v okviru interesne dejavnosti, ponudili možnost
sodelovanja pri angleškem bralnem klubu, ki je bil interne, torej šolske narave, katerega smo imenovali
tudi angleške bralne urice. Namen in cilj le-teh je razvijanje ljubezni do branja, razvijanje bralnih in
govornih sposobnosti v tujem jeziku, razvijanje čim večje želje po branju, skupno druženje in na sploh
razvijanje kulture branja.
Učenci so v mesecu novembru 2010 prijavili v precej velikem številu. Bralne urice so potekale posebej
za vsako razredno stopnjo, kjer so učenci posamično, skupno ali s pomočjo interaktivne table prebirali
vsebine določenih knjig ter izdelovali miselne vzorce, plakate ali izmenjevali svoja mnenja.
V mesecu marcu in aprilu 2011 smo po razrednih stopnjah izvedli tudi šolsko angleško bralno
tekmovanje. Ti so za svoj trud in delo prejeli priznanja.
»Reading is to the mind what exercise is to the body.«
(Joseph Addison)
Mentorici: Irena Varga Dervarič, Nataša Šiftar
Z GLAVO NA ZABAVO
Že v začetku šolskega leta smo se udeležili prireditve Z GLAVO NA ZABAVO. Predstava za učence se
je začela ob devetih. Uvodoma so žonglirali s svetlikajočimi se keglji. Nato je Peter zapel in zaigral na
kitaro. Kasneje smo izpolnjevali še ankete o alkoholu. Ogledali smo si tudi BIG FATHERJA, ki nas je
opozarjal na škodljivosti alkohola. Začaral nas je tudi čarovnik z enkratno izvedenim trikom. Proti koncu
so še podelili nagrade za NAJ FACO in izžrebano anketo. Nato smo še zaplesali. Imeli smo se lepo.
Blažka Benko, 7.c
TEKMOVANJE ABECEDA
Nekega popoldneva mi je mama povedala, da sem bila izžrebana za igro Abeceda v sklopu oddaje
Male sive celice. Bila sem prijetno presenečena in vesela, da lahko sodelujem. Tako smo se prvič tja
odpravili ravnateljica, hišnik in prijateljice, drugič pa s starši. Posebej mi je v spominu ostala finalna
oddaja.
Zjutraj smo s starši in bratom Žigo pobrali prijatelja Črta in Nina ter se polni pričakovanja odpravili v
Ljubljano. Med potjo smo vadili vprašanja iz knjige Male sive celice. V Ljubljani smo se s sladoledom
sprehodili po Tromostovju in Prešernovem trgu.
V televizijskem studiu so nas lepo sprejeli. Napotili so nas v posebno sobo in nam dali malico –
sendviče in sok. Tekmovalci smo šli v masko, navijači pa so pripravljali plakate. Ko se je snemanje
začelo, sem bila na trnih. Najprej so bile na vrsti skupine, nato pa kviz Abeceda. Premagala sem Kajo
Ceglar in se uvrstila naprej. Moj naslednji nasprotnik je bil Tilen Berglez, ki je dotlej večkrat zmagal.
Trema je počasi popustila.
Tilna sem premagala s 5:1. Ko sem dosegla zadnjo točko, potrebno za zmago, sem se počutila kot na
vrhu najvišje gore, res neverjetno. Bila sem presrečna, a hkrati še nisem mogla dojeti, kaj mi je uspelo
doseči. Vsi so mi čestitali, spremljevalci so bili ponosni, bilo je kot v pravljici. Čestitala sta mi tudi Primož
Kozmus in Peter Vilfan, ki sta tudi sodelovala v oddaji. Na poti domov so domači, še posebej oče,
namenili veliko besed k mojemu izjemnemu dosežku.
42
Občutki ob zmagi so neverjetni, skoraj neresnični. Od oddaje Male sive celice nisem odnesla le mnogo
daril in nagrad ter potovanja v London, ampak tudi mnogo znanja in izkušenj za življenje. Čestitali so mi
sošolci, razredničarka pa me je ves čas spodbujala in bila ponosna name.
Iva Horvat, 9.a
EKIPA EKOASI
TEKMOVANJU
DOSEGLA ODLIČNO TRETJE MESTO NA DRŽAVNEM
Zmagovalna ekipa pomurske regije Ekoasi OŠ I M. Sobota, v sestavi Matjaža Maloka, Rebeke Dokl in
Nike Bunderla, se je udeležila državnega tekmovanja, ki se je odvijalo 19. 04. 2011 v Festivalni dvorani
v Ljubljani. Zmagovalno ekipo Ekoase so na državno tekmovanje spremljali tudi navijači, ki so na
šolskem tekmovanju dosegli lep uspeh in s spodbujanjem bodrili ekipo k odličnemu uspehu. Finalnega
tekmovanja v Ljubljani se je udeležilo osem regijskih zmagovalcev in štiri moštva z najboljšimi rezultati,
zato je pot do zmagovalnih stopničk bila zelo zahtevna.
Dvanajst tričlanskih ekip je reševalo vprašanja v predtekmovanju v Zeleni dvorani, za vse ostale mlade
navijače pa je potekal žur, ki so ga povezovali Foxy Teens in Gašper Tič z gosti iz športnega in
glasbenega sveta. Po rezultatih iz predtekmovanja in ocen pripravljenih predstavitev Ekoizziva, z
ekološko tematiko, ki jih je komisija ovrednotila še pred tekmovanjem, so se v finale uvrstile ekipa iz
Ajdovščine, Ljubljane in OŠ I M. Sobota. Po osmih krogih napetega tekmovanja so ekipe potrdile svoje
uvrstitve v finale.
Ekipa Ekoasi OŠ I M. Sobota je dosegla odlično tretje mesto in pokazala veliko znanja, ki so si ga
pridobili ob raziskovanju ekološkega gradiva.
Člani prvih treh ekip so prejeli priznanja in dodatne nagrade, ki jih je podaril Telekom Slovenije. Telekom
Slovenije je šolam zmagovalnih ekip namenil nagrade – donacije za ekonaložbe. OŠ I M. Sobota je
prejela za tretje mesto 2000 evrov. Donacijo bo šola namenila za izvedbo svojih ekoprojektov in tako
svojim učencem omogočila, da pridobljeno ekoznanje uporabijo tudi v praksi.
Ekipi Ekoasi – Matjažu Maloku, Rebeki Dokl in Niki Bunderla – ČESTITAMO!
Mentorica: Marija Šnurer
KONCERT GLASBENE ŠOLE MURSKA SOBOTA
V četrtek je glasbena šola v novi kulturni dvorani priredila koncert. Tega sem se zelo veselila, ker
obožujem melodijo, ki nastane, ko različni instrumenti zazvenijo skupaj.
Ob pol petih smo bili v kulturni dvorani že zbrani vsi nastopajoči. Vsak orkester je imel še zadnjo vajo,
nato pa smo vse pripravili za začetek koncerta. Ob šestih so ljudje napolnili dvorano.
Koncert se je začel z nastopom pevskega zbora. Pevskemu zboru so sledili godalni orkester, orffova
skupina, pihalni orkester in harmonikarski orkester, s katerim je učiteljica solo petja kot presenečenje
pripravila pesem, nad katero smo bili učenci in poslušalci prav očarani. Potem smo prišli na vrsto mi,
simfonični orkester.
Zavesa se je zagrnila, mi pa smo začeli mrzlično iskati stole, ki jih je bilo premalo. Ko je bilo stolov
dovolj, smo ugotovili, da manjka nekaj stojal. Tudi te smo našli in končno je bilo vse pripravljeno za
nastop. Zavesa se je razgrnila. Od tu naprej je vse potekalo v najlepšem redu. Odigrali smo super, z
Radetskym maršem pa smo zaključili prireditev. Poslušalci so zadovoljni odšli, nastopajoči pa smo bili
veseli, da smo jim lahko polepšali večer.
Upam, da bo takšnih koncertov čim več, saj je res užitek deliti glasbo z ljudmi, ki cenijo trud, ki smo ga
vložili v nastop.
Nastja Kojić, 9.a
43
MOJE FILMSKO POPOTOVANJE
Lansko leto meseca septembra sem se udeležil
festivala filma v Benetkah. V Benetkah, kot sem že
omenil, je potekal teden kritike, kjer so izbrali 230
filmov iz celega sveta in jih premierno prikazali, tako je
bil med izbranimi filmi tudi naš film: Oča, režiserja
Vlada Škafarja, glavni vlogi v filmu sva odigrala midva
z Mikijem Rošem. Film je bil zelo dobro sprejet, prejeli
smo dosti pozitivnih kritik. Srečal in spoprijateljil sem
se tudi z režiserjem Quentinom Tarantinom, Natalie
Portman, Jessico Albo, Bennom Affleckom in mnogimi
drugimi.
Ker sem Benetke obiskal prvič, sem bil zelo vesel, ker
sem si ogledal veliko zanimivosti in spoznal veliko filmskih prijateljev. Moram pa povedati, da so
Benetke za krajši izlet zelo zanimive, saj so pravzaprav na vodi, ne predstavljam pa si, da bi moral tam
živeti.
Drugi filmski festival, ki smo se ga tudi udeležili lansko leto, in sicer oktobra, je potekal v Portorožu.
Potekal je v znamenju slovenskega filma, na tem festivalu sem dobil dve nagradi, in sicer Vesno za
posebne dosežke, izbran pa sem bil za Stopovega igralca leta 2010.
Naslednji festival, ki smo se ga udeležili, je bil letos aprila v Linzu, imenovan Crossing Europe.
V juniju se bomo še odpravili na festival filma v Innsbruck.
Naš film Oča je bil na mnogih svetovnih festivalih, vendar se mi vseh nismo udeležili, smo pa zelo
veseli, ker je bil povsod dobro sprejet, kar nam je vzpodbuda za nadaljnje filmske projekte, ki so pred
nami.
Sandi Šalamon, 8.b
ZDRAV DIH ZA NAVDIH
Letos sem se udeležila12. tekmovanja Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije. Društvo pljučnih
in alergijskih bolnikov Slovenije je nevladna humanitarna organizacija, ki združuje bolnike in zdrave s
skupnim ciljem, pomagati in lajšati življenje ljudem z boleznimi dihal in alergijami.
Tema letošnjega tekmovanja je bila »BOLJE PREPREČEVATI KOT ZDRAVITI«. Glavni namen
tekmovanja je povečanje števila nekadilcev ter podpora in pomoč mladim nekadilcem, da to ostanejo.
Za tekmovanje sem se odločila, ker je kajenje vedno bolj prisotno med mojimi sovrstniki. Mnogi
posegajo po cigareti, da bi izgledali starejši. Vendar s tem škodujejo sebi in ljudem okoli njih. Izdelala
sem računalniško igro o kajenju. V njej sem uporabila vprašanja in odgovore na isto črko, igre in pri
nekaterih odgovorih tudi učenosti – dejstva iz knjig. Na tekmovanju sem dosegla zlato trstiko.
Zoja Tot, 7.a
NARAVNOSLOVNI TEDEN V SEČI
Vtisi učencev 7. razredov
V ponedeljek, 28. 3. 2011, smo se z avtobusom odpravili v Sečo. Na avtobusu smo se zelo zabavali, kar
mi je bilo seveda všeč. Ko smo prispeli, so nam dali ključ naše sobe. Naša soba se je imenovala Lebič.
V Seči smo počeli različne dejavnosti. Največ smo seveda hodili. V četrtek smo si v Piranu ogledali
44
akvarij. V njem so bile zelo lepe živali. Tam mi je bilo najlepše. Zvečer pa smo plesali v disku. V petek
smo se ob 14. uri odpravili domov.
V Seči sem se naučila veliko novih stvari.
Sara, 7.c
Lepo so nas sprejeli in nas razdelili v skupine. Naša skupina se je imenovala F, v njej smo bili: Tjaša,
Tajda, Tina, Ariana, Blaž in jaz. Večino dejavnosti smo počeli po skupinah. Skupaj smo spoznavali
kompas in strani neba ter drevesa in drugo rastje. Skupaj smo tudi iskali živali v pasu bibavice. V
iskanju sem se zelo zabavala, saj smo lahko bosi hodili po obali. Šli smo tudi v soline, Piran in marino.
V Piranu mi je bilo najbolj všeč, saj smo šli v akvarij in si ogledali znamenitosti Pirana. Zadnji dan smo
šli na orientacijski pohod. Hodili smo po skupinah in s kompasom iskali različne stvari. V šoli v naravi mi
je bilo zelo všeč in cel teden sem se zelo zabavala!
Ana, 7.c
Najlepši dnevi so bili: sreda, četrtek in petek. Moje najljubše dejavnosti pa so bile: lokostrelstvo,
orientacijski pohod, fitnes in iskanje znamenitosti v Piranu.
Lepo je bilo tudi v akvariju, kjer je bilo veliko vrst rib in rakov. Skupaj v stanovanju nas je bilo sedem:
Blaž, Črt, Nino, Žiga, Aljaž, Matevž in jaz. Imel sem se lepo.
Alen, 7.c
V Seči sem se zelo zabavala, še posebej, ko smo se šli različne igre, ki so nam jih pripravili tamkajšnji
učitelji.
Najbolj mi je bilo všeč lokostrelstvo, saj tudi doma rada streljam z lokom.
Uživala sem tudi v Piranu, najbolj takrat, ko smo se morali orientirati po zemljevidu. Všeč mi je bilo to,
da smo do Pirana šli peš in da sem videla veliko morskih živali. Tudi z učitelji sem se strinjala, ko so nas
razdelili v skupine in to mešano, tako sem dobila nove prijatelje.
Tjaša, 7.b
V domu zaposleni učitelji so nas naučili veliko stvari. Naučili smo se kako uporabljati kompas. Vsaka
soba se je imenovala po vetru. Hrana mi ni bila preveč okusna, vendar sem jo vseeno pojedla, saj sem
bila zelo lačna. Streljali smo z loki.
Nekateri so bosi stopili v morje, ki je bilo še hladno. Najlepše mi je bilo, ko smo šli v disko, akvarij in ko
smo iskali morske živali v morju. Šola v naravi mi je bila zelo všeč. Upam, da bom še kdaj obiskala
Sečo.
Kiara, 7.c
V šoli v naravi smo se imeli lepo, bilo je precej vroče, prvi dan pa tudi deževno. Naučili smo se marsikaj
novega in zanimivega. Ogledali smo si tudi Piran in občudovali znamenitosti tega mesta. Zelo lepo je
bilo v akvariju, kjer smo videli različne vrste rib, rakov in morskih psov. V domu Burja mi je bilo najbolj
všeč igranje namiznega tenisa. Bilo je ODLIČNO!
Tilen, 7.b
45
Hrana je bila okusna in posebna, čeprav nismo navajeni na tako hrano. Bilo mi je lepo in zanimivo.
Blaž, 7.c
Z našimi razredničarkami je bilo v Seči zelo lepo. Aktivnosti so mi bile všeč. Tudi učitelji, zaposleni v
domu, so mi bili všeč. Res, nepozabno!
Maja, 7.a
46
SVET DOMIŠLJIJE
PREPROSTE BESEDE
Prišle so stare preproste besede
iz skrinje na dilah, iz lončene sklede,
iz kašče, iz stale, iz kamber v hiši
prednikov in rekle: Zapiši
nas kot vzdih (ne stih), kot zaznamek
na rob (breg) zgodbe v iztekajoči se strugi.
Vzel sem jih v roke, jih nežil in ljubil
kakor se ljubi za prvi sestanek:
plaho, z mravljinci po hrbtenici,
vročično, v neobčutenem poželenju,
visoko na noti duše, blizu resnici
in čisto kakor prvič v življenju.
Pa so vseeno besede v nastali tišini
tiho dalje odšle. Po vodi. Same
sebi napisani stih in zaznamek.
In jaz nem, brez besed stopam za njimi. (Tone Pavček)
47
BOŽIČNA ŽELJA
V majhni vasi je zimska idila,
hudi časi za ptičja krila.
Božje vzdušje med ljudmi,
že se vozijo s sanmi.
Zvoni, zvoni, le zadonite,
trobentači, le zatrobite,
da na svetu mirno bo,
da se bo pregnalo zlo.
Da bi srečne bile družine,
od ljubezni vse materine,
od očetov spretnih rok,
in od glavnih: nas otrok.
Vojn več ne bilo bi na svetu,
brez pravic ljudi na planetu,
vsi živeli bi lepo,
od Aljaske v Afriko.
Da živali bi zaživele,
in bi hrano in dom imele,
ker živalca, če živi,
dih planetu podeli.
Če se želja mi uresniči,
in se zlo vsepovsod uniči,
vso življenje mirno bo,
kot naj bi le to bilo.
PRIHODNOST
Vse je sivo, iz železa,
pusta mrena se razteza …
Kdaj prišel bo praznik, dan,
ko bo čist ves svet, ves plan.
Vse je sivo, iz betona,
vsako polje, vsaka cona,
računalnik, naš prijatelj,
je že pregorel.
Vse je sivo, vse iz kamna,
nad nami Narava tarna:
»Kje nekdanja si zelena,
Zemlja, v sivo potemnjena?«
Kaj pomaga, če imamo,
povezave interneta,
a na žalost pa ne znamo,
da več nismo del planeta.
Naš svet se začel je tresti,
Sonce eksplodira z njim,
vse ognjeno je nad mesti,
teče val ognjenih plim.
A Zemlje ni več.
Jaka Meglič, 4.b
48
GROZA
Šla sem spat,
a me je pod posteljo pričakal tat.
Ko skočila sem v zrak,
sem dobila srčni napad.
Iz grma skočil je vampir
in mi povzročil pravi nemir.
Zdaj še volkodlaka sem spoznala
ter z grozo v očeh zaspala.
Iz kletke hrček prileti in
se v netopirja spremeni.
Ko te ugrizne za lahko noč,
kličeš mamo na pomoč.
Nika Erjavec, 5.b
USTRAHOVANKA – POŠASTI PRIHAJAJO
Zvečer, ko polnoč odbije
strah te pokrije.
Muca zavpije:
prišle so hudobije.
Kuža trdno spi,
se v figo spremeni,
televizija se prižge,
na njej se vrtijo grozljivke.
Zunaj sova zahuka,
te prebudi.
Zagledaš obraz krvavi,
s petimi očmi.
Veriga oživi,
se v kačo spremeni
in kot piton okoli tvoje roke se ovije,
še veverica se skrije.
Začnejo se dogajati strašne čarovnije.
Papiga se spremeni v netopirja,
odleti pozno v noč,
klicat na pomoč.
Končno ura zazvoni,
te iz spanja prebudi,
v šolo moraš zaspanec ti.
Odžene vse strahove,
osvobodi Bogove.
Dobro jutro mali bombon.
Na glavi ti raste škorpijon.
Maja Klepec, 5.b
MOJE POTOVANJE V PRETEKLOST (DOMIŠLJIJSKI SPIS)
Bilo je ranega jutra, ko sem šla s prijateljico Sanelo na sprehod po Žabovem naselju. Okrog naselja so
se dvigale pečine. Kar naenkrat pa se je pred nama pojavila leteča metla, ki naju je odpeljala do neke
hiše.
V hiši je bilo zelo temno, zato je Sanela prižgala luč. Ko sva pogledali skozi okno, sva skoraj omedleli.
Pred nama je stal mladiček dinozavra, za njim pa je bila njegova mama. Bila sta zelo prijazna in ponesla
sta naju skozi doline. Ustavili smo se v njunem domu. Bil je zelo topel, a tam naju je čakala sončna
gospa. Pripovedovala nama je, kako sva prišli tja in zakaj. Prišli sva zato, da bi rešili uganko. Sončna
gospa po imenu Analizija je bila zelo prijazna. Ponudila nama je hrano in pijačo. Po srečanju sva odšli
na ogled.
Po dolgem ogledu sva bili zelo utrujeni in zmanjkovalo nama je energije. Čez nekaj časa je daljavi tekel
velik tiranozaver. Umaknili sva se v luknjo, a tam je nekaj zasmrčalo. Bil je mamut. Bili sva v veliki
49
nevarnosti. Tekli sva kolikor so naju držale noge. Na najvišjem drevesu v dolini je bila hišica na drevesu.
Zatekli sva se na varno v hišico. V njej je bilo vse polno slik o dinozavrih in mamutih. Hišica je bila
lesena in zaenkrat tudi varna. Začel je pihati močan veter in v hišico so prileteli leteči dinozavri. Imeli so
obred ob burji. Vedeli so tudi govoriti in povabili so naju zraven. Na okrogli mizi je bilo mamutovo meso
in velike zaloge trave. Najmlajši dinozaver je prinesel tri priče in živo rdeča jabolka. Obred je bil zelo
slasten.
Burja je odnehala in v hišici sva ostali sami. Vse je izginilo. Hrana, pijača in okrogla mizica. Dinozavri pa
so odleteli. Pod hišico je stal ogromen tiranozaver in razbil hišico na majhne koščke. Naju je rešil Gerard
– leteči dinozaver. Odletel je do Analizije. Vendar Analizije sploh ni bilo. Ugotovili sva, da je bilo prav
ona skrivnostna uganka. Priletela je metla in naju odpeljala domov. Znašli sva se v Žabovem naselju,
kjer je bilo še rano jutro.
Potovanje v preteklost je bilo prečudovito in malce strašno. Zanimivost pa je bila, da se je čas ustavil. S
Sanelo sva odkorakali domov na slasten zajtrk.
Ina Rojko, 5.b
GUSARJI IŠČEJO ZAKLAD
Sem Enja Zobarič po gusarsko Ajne Čiraboz in sem
doma v Zeleni ulici 12. Vsake poletne počitnice se z
gusarji odpravimo po zaklad. Končno so se počitnice
pričele, konec šolskega leta pa končal. Ko sem prišla
domov iz zadnjega šolskega dneva, sem spakirala in si
uredila kovček ter se odpravila na avtobusno postajo.
Avtobus se je odpeljal. Vožnja do pristanišča je trajala
nestrpnih šest ur. Prispeli smo v pristanišče. A tam me
ni čakala ladja kar nad morsko gladino, ampak pod vodo
in to zelo daleč. Navadni ljudje je niso videli. Ker sem že
večkrat bila na pustolovščini z gusarji, sem znala zelo
dobro plavati. Odplavala sem do nje. Na njej so me
čakali moji prijatelji gusarji. Najprej smo imeli gusarsko
zabavo, kjer sem bila že opremljena in oblečena v
gusarja. Naslednje jutro smo se odpravili na pot. Naša
ladja ima tudi ime, Anelez Icilu 21. Na tej posebni ladji je
bila tudi ura. A ta ne kaže časa, temveč smer, v katero
moraš priti. Zaradi nje smo hitro prispeli na otok
imenovan Otok brez imena. Na veliki plaži nas je čakalo
sporočilce, napisano v puščici obrnjeni proti džungli: »Naravnost v džunglo morate«. Skrbelo nas je, da
ni to samo prevara, da nas zvabijo tja. Zato smo z našo uro to preverili. Ni bila prevara. Vsak v svojo
stran smo se podali po džungli. Jaz na sever, kapitan ladje na jug, prvi pomočnik na vzhod in drugi
pomočnik na zahod. Hodila sem po džungli, a od nikoder nič. Naenkrat pa na polovici moje poti pojavi
gusarska zastava. Plapolala je proti jugu. Šla sem tja. Na spet zelo dolgi poti sem našla en zelo velik in
težek ključ. Bil je obrnjen proti vzhodu. Z gusarskim pozdravom sem poklicala svoje prijatelje gusarje.
Skupaj smo odnesli ključ na vzhod. S težkim ključem smo najbrž prehodili celo džunglo, dokler nismo
prispeli do ene velike skrinje. Ker pa je bila ključavnica zelo visoko smo morali z vsemi močmi ključ
potisniti v ključavnico. Zavrteli smo ključ in skrinja se je odprla. Velika skrinja je vsebovala sporočilo,
napisano v puščici, ki kaže v tla: »Kopajte v zemljo«. Z veliko moči smo skrinjo premaknili in začeli tam
kjer je stala skrinja. Spet se je pojavila skrinja v njej pa poseben meč. Bil je lep, prekrasen, srebrn,
50
svetleč. Varno smo odšli iz džungle in tudi pripluli nazaj. Gusarji so mi v zahvalo podarili meč. Dogovorili
smo se, da bomo naslednje leto iskali pošast, ki naj bi nekaj dragega skrivala.
Spet sem priplavala do obale in se z avtobusom srečno pripeljala domov. Meč sem si shranila kot
spomin na mojo najljubšo pustolovščino doslej. Moja soba je bila polna takih predmetov kot ta meč.
Naslednje leto bom na pustolovščini postala prava gusarka Ajne Čiraboz.
Enja Zobarič, 5.a
MOJE POTOVANJE NA LETEČI PREPROGI (DOMIŠLJIJSKI SPIS)
Nekega lepega dne mi je vila po imenu Tonka prinesla letečo preprogo. Bila je lepe rdeče barve.
Čez teden dni sem šel na potovanje v deželo Kulandija. Ko sem prispel, je bilo vse čudno. Okrog mene
so bili dinozavri. S svojo letečo preprogo sem odšel naprej v Kanado. Moja leteča preproga je bila zelo
hitra, zato sem hitro prispel v Kanado. Ko sem bil v središču mesta, sem si ogledal znamenitosti in odšel
naprej v Sirandijo. Ta dežela je bila zelo prijetna. S svojo letečo preprogo sem se spustil po najdaljšem
slapu na svetu. Bilo je zelo lepo. Nato sem se še okopal v potoku Nealis. Potem sem šel naprej v
Šrilanko. Tam sem šel v termalne toplice. Peljal sem se tudi na najdaljšem in najhitrejšem toboganu. Z
mojo letečo preprogo sva odletela naprej. Nato sva plezala na najvišjem stolpu na svetu. Moja preproga
je bila že zelo utrujena, zato sva legla k počitku. Spala sva kar 17 ur, zato sva mogla hitro nadaljevati
pot. Ko sva videla že skoraj cel svet, sva se počasi odpravila domov. Doma naju je že čakala vila
Tonka. Potovala sva 365 dni.
To potovanje nama je bilo zelo všeč. Ko sva skupaj z vilo Tonko gledala slike, sva se zelo smejala.
Marko Irgolič, 5.b
RDEČA KAPICA
V gozdu živela je babica,
obiskat jo šla je Rdeča kapica.
Ji nesla je koš dobrot,
a do nje dolga bila je še pot.
Spet šla je svojo pot,
tokrat ujel jo je volk.
Ji natrosil je sladkih besed,
naj za babico nabere še med.
Skozi temen gozd je šla,
na poti se je izgubila,
jo srnica je našla in
naprej jo je vodila.
Volk našel je prvi hišico,
hitro požrl je babico,
se ulegel v njeno posteljo,
da bi počakal še njeno vnukinjo.
Na jaso jo je pripeljala,
naprej bo vendar znala.
A kaj, ko deklica mala
nasveta ni poslušala.
Končno tudi Rdeča kapica
do hišice je prišla.
Notri čakal jo je molk,
v postelji pa volk.
Usta velika je razprl
in še Rdečo kapico požrl.
K sreči prišel je lovec
in zgodbi naredil srečen konec.
Lara Števančec, 5.c
51
RDEČA KAPICA
Rdeči kapici je mama naročila,
da bi se skozi gozd sprehodila
in babici dobrote izročila.
Deklica brez kapice nikamor ni šla,
zato si jo je brž nadela
in skozi vrtna vrata odhitela.
Rdeča kapica se skozi velik gozd napoti
in ko hodila je po ozki gozdni poti,
nenadoma strašen volk pred njo skoči.
»Kam pa kam« volk vpraša,
medtem ko se rdeča kapica preplašeno vstran obrača.
A ker volk tako hitro ne obupa,
mu deklica skrivnost le zaupa.
Potlej se volk prijaznega napravi
in ji veli »Kaj pa če rožice nabrala bi, še ti?«
to bi pa bilo res lepo,
zato začne rožice nabirati hitro!
Med tem volk brž k babici stekel je
in v omaro zaklenil jo je.
Da ga Rdeča kapica ne bi prepoznala,
si na nos podvezne velika očala.
Rdeča kapica na vrata trikrat potrka,
volk pa ji z milim glasom reče:
»Vrata so odprta!«
Nekam čudno moja babica zgleda,
upam, da se ji bo moja malica prilegla.
Kar naenkrat iz postelje volk skoči
in Rdečo kapico k babici v omaro potoči.
Še dobro, da mimo pride lovec,
ki temu naredi konec.
Rdečo kapico in babico junaško spusti na prostost,
volka pa lačnega nažene v gozd.
V hiši zabavo priredijo
in se srečnega konca poveselijo.
Tjaša Malok, 5.c
52
MI SMO 5.C
Hej! Mi smo 5.c. Naš super razred je sestavljen iz 21 zanimivih in zabavnih učencev.
V razredu je 10 deklic in to so: Anja, Dona, Lara, Lucija, Maša, Melani, Mojca, Nina,Tjaša in Zala. V
razredu je tudi 11 živahnih dečkov: Alen, Aljaž, Filip, Jan, Jure, Martin, Taj, Tilen, Tit, Uroš in Vid.
Nekateri učenci imamo tudi različne vzdevke, kot so Čokolada, Poljska miš, Kick – boxerka, Tabletka,
Tilček, Kotek, Mađarica, Onja, Nuna, Piflarka in Čili kura. V našem razredu je zabavno, veselo in lepo.
Seveda je zabavna tudi razredničarka Bernarda. Včasih pa se z nami tudi skrega, če smo preglasni,
pridemo brez naloge ali pa ne slišimo zvonca. Naši sošolci imajo različne talente, nekateri talenti pa še
niso odkriti. Fantje so zelo nadarjeni na področju športa, med nadarjenimi najdemo tudi nekatera
dekleta. Dona, Nina In Tjaša, ki so naše dobre športnice, tekmujejo v odbojki. Na plesnih tekmovanjih
pa so uspešni tudi Zala, Lara in Jure. Veliko naših fantov in deklet pa ima rado tudi matematiko. Vsi pa
nestrpno pričakujemo, da se bo začela šola v naravi. Zaradi nestrpnosti smo kar na tabli začeli odštevati
dneve.
Naš razred je zelo cool. Upam, da bomo še naprej ostali taki kot smo zdaj in da bomo ostali skupaj vse
do konca devetega razreda.
Lucija, Dona in Nina, 5.c
DRAGI DNEVNIK!
Danes je bil razburljiv dan. Ko sem vstal, sem si kot vedno skuhal čaj. Za zajtrk sem imel že od včeraj
posušene muhe. Za sladico pa sem pripravil sladoled iz svežega lubja.
Če sem že omenil ali ne, je danes moj prvi šolski dan. Če vas zanima, bom hodil v šolo, ki se imenuje
Osnovna šola pri čarodeju HarkuŠkotica. Ta šola se nahaja v četrtem nadstropju našega mesta. No, kaj
več o tem bom povedal kasneje. Odpravil sem se v šolo. Tam so me čakali nekakšni neznanci iz drugih
nadstropij mesta. Poznal sem enega samega. To je bil moj prijatelj Tineč iz našega nadstropja. Če ste
ali boste prebrali prejšnje strani dnevnika, boste podrobneje spoznali mojega prijatelja. Odpravili smo se
v razred. Učiteljica se nam je predstavila in tudi mi smo se ji predstavili. Naslednjo uro nas je prišel
pozdravit ravnatelj. Govoril nam je o šoli. Naslednjo, se pravi tretjo uro, pa smo si ogledali prostore naše
šole. Če vam povem, imamo kar nekaj prostorov: telovadnico, jedilnico, pisarne, učilnice ter sobo, v
katero vstopiš, preden greš na stopnišče. V odmoru smo šli na kosilo, bilo je zares odlično. Zadnjo uro
nam je učiteljica razdelila ključke za naše omarice. Učiteljici smo povedali svoje podatke in ugotovil
sem, da živi še nekaj škratov v moji bližini. Potem smo se malo igrali, no, ravno toliko, da nam je
učiteljica skopirala urnik. Zazvonil je zvonec in šli smo po popoldansko malico. Zapodili smo se domov
za računalnik, kajti s sošolci smo se zmenili, da bomo po pouku vsi prišli na klepetalnico. In če mi
verjamete ali ne, je Mivi napisala, da ima doma pravo kroglo, ki sveti in spreminja barvo. Domenili smo
se, da bomo to prišli pogledat. Tudi Mivina mama in oče sta se strinjala. Tako smo na ta večer odšli k
Mivi. A še prej sem imel obiske. K meni sta prišla moja babica in dedek. Mama in oče sta bila danes dlje
v službi. Skuhal sem čaj in postregel s slastnimi piškoti. No, saj sta jih babica in dedek kaj malo dobila,
ker so bili res slaaaastni. Kot sem že omenil, smo se ta večer vsi odpravili k Mivi. In res! Res je imela
kroglo, ki sveti in spreminja barvo. Njen oče je dodal še glasbo in vsi smo plesali na vso moč. Naenkrat
pa je prišla mama in ugasnila glasbo. Vsi smo morali domov. Bili smo žalostni in veseli hkrati. Doma
sem povečerjal in s svojim medvedkom, ki mu je ime Hubert, odpravil v globok prijeten spanec.
Tjaša Malok, 5.c
53
ZAJČEK
V deželi Detelje je živel zajček. Zajček ni
maral detelje kot vsi drugi zajčki. Rad je imel
le korenje, ki ga je že zmanjkovalo. Nekega
večera je zajček prišel na polje s korenjem.
Ostala je le še polovica polja. Zajček se je
začudil, saj je včeraj zraslo veliko korenja.
Odločil se je, da bo raziskoval, kaj se je
zgodilo s korenjem. Že naslednji dan je
zajček zaslišal čuden zvok. Šel je pogledat,
kaj se dogaja. Bili sta dve srni. Želel ju je spoditi, a sta bili preveliki. Poklical je vse zajce, da bi spodili
srni, a se niso zmenili zanj. Šel je po svojega najboljšega prijatelja, ki prav tako ni imel rad detelje.
Skupaj sta spletla ograjo in jo postavila. A srne so bile velike in ograja je bila nizka. Poskusila sta na vse
načine, a ni delovalo. Odločila sta se, da se bosta preselila v deželo Korenja. Že naslednji dan sta
odpotovala v deželo Korenja. Tam je bilo korenja na pretek. Bila sta zelo srečna. Tam sta si našla vsak
svojo družino in tako je bilo do konca dni.
Tjaša Malok, 5.c
ŠAH – KRALJEVA IGRA
S šahom sem se seznanila pri štirih letih na počitnicah pri
mojem dediju na Koroškem. Šah sva igrala vsak dan, ko pa
sem se vrnila s počitnic, sem igro nadaljevala doma s svojim
atijem. V šoli sem začela obiskovati šahovski krožek. Začeli
smo s tekmovanji. Pred tremi leti mi je učiteljica rekla, da se
lahko včlanim v klub. Tako sem postala članica šahovskega
društva Radenska Pongrad. Predlani me je učiteljica Mira
prvič prijavila na državno prvenstvo, ki se je odvijalo v Rogaški Slatini. Ker se moraš za državno
prvenstvo dobro pripraviti, sem začela z rednimi treningi. Uči me Mitja Kovač. Letos sem bila na
regijskem posamičnem prvenstvu prva, zato sem se uvrstila naprej na državno prvenstvo in bila sedma.
Želim si, da bi še dolgo igrala šah in bila tudi pri tem uspešna.
Lucija Kadiš, 5.c
MOJE NENAVADNE SANJE (DOMIŠLJIJSKI SPIS)
Težave s spanjem so pri nekaterih ljudeh nekaj čisto običajnega. Že v petem stoletju pr. n. št. je
služabnik na dvoru perzijskega kralja Ahasvena zapisal, da kralj neke noči ni mogel spati.
Danes ima na milijone ljudi težave s spanjem, vendar sama ne sodim mednje.
Vsak večer ponavadi trdno zaspim in sanjam. Neke noči pa so bile moje sanje prava nočna mora. Imela
sem občutek dušenja, v prsih me je stiskalo, nisem mogla dihati in imela sem občutek, da moja pljuča
niso več elastična.
V paniki sem skočila iz postelje in pohitela na hodnik. Še vedno sem bila pod vtisom hudih sanj in še
vedno sem lovila sapo, kot da sem v brezčasnem prostoru. Zaradi pomanjkanja kisika sem se zgrudila
na tla. Ko sem se zavedla sem odšla v posteljo, vendar me je bilo strah zaspati, da se grde sanje ne bi
ponovile.
Zjutraj, ko sem morala vstati in oditi v šolo, sem bila vsa neprespana in neskončno utrujena.
54
Ko sem o svojih doživetjih povedala staršem, sta me peljala k zdravniku, vendar ta ni ugotovil nič
posebnega.
Nedvomno je spanje pomembno za zdravo telo in um.
Želim in upam, da bo neprijetnih sanj čim manj.
Sabina Vratarič, 5.a
BARVE DREVES
Oranžna drevesa so za mandarine, okvirje za slike in oranžne posteljnine.
Siva drevesa so za cesto, časopis, urnike in knjigo celo sivo.
Prozorna drevesa so za zrak, prazen nič in prostornino, v katero gledaš.
Črna drevesa so za žalost, smrt in za tiste, ki v svet gledajo negativno.
Škrlatna drevesa so za liste na drevesih, odtise in pisano jesen.
Rjava drevesa so za temno zemljo, škatle in živali.
Kožna drevesa so za nas ljudi in za nekatere pisalne mize.
Rozana drevesa so za majhne punce, za oblačila in po novi modi za fante.
Zala Hoblaj, 5.c
NESREČA (DOŽIVLJAJSKI SPIS)
Nesreča se zgodi, ko jo najmanj pričakuješ. Tudi sam sem imel že več nesreč in ene se še posebno
dobro spominjam.
Šolski zvonec je oznanil konec pouka, hitro sem se obul, oblekel in pohitel iz šole. Ko sem hotel
preskočite dve stopnice, sem se spotaknil in padel. Koleno me je zelo zabolelo. Ko sem se ozrl proti
kolenu sem opazil, da močno krvavim. Počasi sem odšepal na parkirišče, kjer me je v avtu čakala
mama. Mama je že od daleč opazila, da se mi je nekaj zgodilo. Sprva je bila prepričana, da ni nič
hujšega, ko pa mi je spodvihala hlačnico pa je videla, da sem se kar precej udaril. Hitro je vzela škatlico
s prvo pomočjo in mi rano oskrbela.
Odšli smo do zdravnika, ki me je napotil na kirurgijo. Tam me je zdravnik kirurg najprej poslal na
rentgen, da bi videl, če si slučajno nisem poškodoval kosti. Kost je na srečo bila cela, je pa bilo potrebno
zašiti rano.
Ko so me peljali v operacijsko na šivanje, me je bilo malo strah.
Dobil sem deset šivov in prav nič me ni bolelo. Ko je bilo moje koleno oskrbljeno, smo se z mamo in
sestro odpeljali domov.
Stari pregovor pravi, da nesreča nikoli ne počiva. Še dobro, da se je ta moja nesreča končala brez
večjih posledic.
Aleš Ivanič, 5.a
MOJE NENAVADNE SANJE
Vsak človek ima svoje nenavadne sanje. Nekaterih se spomnimo, nekatere pa v spanju pozabimo.
Jaz vam bom predstavil svoje nenavadne sanje.
Zvečer sem odšel v posteljo, hitro zaspal in začel sanjati. Sanjal sem, da sem šel v trgovino in kupil
svojo najljubšo igrico. Ko sem se vrnil domov, sem jo na računalniku začel igrati. Moja največja želja je
že od nekdaj bila, da bi postal svetovno znani nogometaš.
Komaj sem trenil z očmi, sem se znašel na sredini nogometnega igrišča in vsi so mi ploskali, kot bi bil
najboljši nogometaš na svetu.
55
Igra se je začela. Vse sem dal od sebe, vendar tekme ni in ni hotelo bito konec. Tekma se je končala z
rezultatom ena proti ena. Začel se je extra time. Moja ekipa je imela dosti protinapadov, vendar žal
nismo zadeli gola.
Nato smo zaželi s streljanjem enajstmetrovk. Nasprotno moštvo je zadelo dva gola, en strel pa so
zgrešili. Tekmovanje se je končalo z rezultatom pet proti tri v našo korist. Neskončno veselje nad zmago
je prekinila budilka na moji nočni omarici.
Moral sem vstati in oditi v šolo.
Srčno upam, da bom še kdaj sanjal take zvezdniške sanje.
Mitja Mataj, 5.a
JAZ MUŠKETIRKA V SREDNJEM VEKU
Kuga, lakota, mraz, smrt, … Da bili so res težki časi. Iz dneva v dan smo se prebijali in čakali na
odrešitev, katera ni in ni hotela priti. Bile so vojne, hude in krvave. A nismo se vdali in borili smo se
naprej.
Pravkar sem na konju, v mislih prečkala reko. Veter se mi
je zaletaval v mojo premraženo telo, a nadaljevala sem
pot in nisem odnehala. Bila sem ena izmed znanih štirih
mušketirjev in borila sem se za pravico. Željna sem bila
zmag nad krivičnimi in hudobnimi ljudmi, ki jih ni
zanimalo nič drugega, kot zrušiti moj domači kraj Francijo
in razširiti Španijo. Ob misli na to sem še hitreje pognala
svojega konja v dir in se znašla na jasi. Komaj sem se
dobro zavedla, že sem v rokah držala meč in z njim
grozila sovražniku, ki me je na vsak način skušal poraziti.
Ta boj sem odnesla brez najmanjše praske, a se tega
nisem veselila niti najmanj, saj sem vedela, da se bo
zgodilo nekaj strašnega. To sem čutila, kot matere, ki
imajo šesti čut čutijo, ko je kaj narobe z njihovimi otroci.
Svojega konja sem pognala v še večji dir in vest o zmagi
nesla h kralju, kjer so name čakali tudi moji trije
mušketirji. Kralj je bil slabe volje, zaradi lakote in bolezni,
s katerima se je bojevalo njegovo ljudstvo, vendar nam je
vseeno dal novo nalogo. Glasila se je: »Španska
princesa nas bo obiskala. Že je na poti. Najdite jo in jo
spremite do gradu.« V še istem hipu smo se odpravili na
pot. Jahali smo v mrazu in lačni skoraj dva dni, a naposled smo jo le našli. Varno smo jo spremili del
poti, nato pa so nas napadli. Bili so Španci. Ker niso videli princese v vozu, so nas želeli vse pobiti. Bilo
jih je mnogo več kakor nas, a mi smo bili v prednosti, ker smo znali veliko bolje sukati svoje meče kakor
oni. Že smo se bližali zmagi, naenkrat pa … Preneham dihati, nekdo me na vso moč drži okoli vratu, jaz
pa sem nemočna. Zameglilo se mi je pred očmi, a naenkrat je prijem popustil. Zagledala sem princeso,
ki je zabodla mojega napadalca in me tako osvobodila trdnega prijema. Bila je do konca pretresena in
objokana, a tudi vesela in ponosna sama nase, da me je rešila. Preostanek poti smo bili vsi čisto tiho in
vsak je bil zatopljen v svoje misli. Po dolgem potovanju pa smo le prispeli na dvor. Ozračje je postalo
zelo napeto, saj nas je vse zanimalo čemu princesin obisk. Izkazalo se je, da je prišla zaradi svojega
očeta, ki jo je poslal, da bi se poročila z našim kraljem. S tem bi združili državi, ki bi bili zaradi večjega
števila bolj močni in bi se bolje borili proti drugim napadalcem.
56
Mlada dva sta se res poročila in postala lep in srečen par. Imela sta tudi veliko ljubkih, a tudi ubogljivih
otrok. Z njuno poroko pa sta tudi državi rešili druga drugo in sčasoma sta skupaj tako razširili svoje
meje, da sta postali najmogočnejši daleč naokrog. Pa še mušketirje sta imeli!!
Naja Belec, 7.a
VEDNO PRIPRAVLJENI POMAGATI
Srce nas zaboli,
ko vidimo nekoga, ki je v stiski in trpi,
čeprav se večkrat pripeti,
da mu ne znamo pomagati.
Pa tudi če se ne razumeš z njim,
vedno bodi pripravljen mu pomagati
in odnosi med vama morda se spremenijo,
in ne bosta več kot kadar mačke miši lovijo.
Če ne veš, kako pomagal bi,
stoj mu ob strani, uči se z njim
in on ti bo hvaležen do konca svojih dni.
Pravega prijatelja spoznaš v nesreči,
a ne moreš reči,
da te prijatelj, ki ga spoznaš v sreči,
iz nesreče ne more ven izvleči.
Kadar nekomu nekaj se zgodi,
vedno pripravljeni bodimo mu pomagati!
Tina Časar, 9.b
VEDNO PRIPRAVLJENA POMAGATI
Velikokrat se znajdemo v situaciji, ko nekdo rabi našo pomoč, ali pa ko mi sami rabimo pomoč.
Spomnim se, da mi je nekdo povedal, da se je prijatelj Peter znašel v stiski in je bil potreben pomoči.
Nekega dne je šel v park, na sprehod s psom. Slišal je vpitje in kričanje, zato se je približal, da bi si
ogledal, kaj se dogaja. Videl je, kako se njegov znanec dere na nekega fanta. Vedel je, da to ne pomeni
nič dobrega, saj je vedel, da ta znanec ni vzorna in dobra oseba. Nekaj časa je opazoval, nato pa je
Max, oseba ki je kričala, izvlekel nož in fanta dvakrat zbodel. Po tem dejanju je zbežal. Potem je Peter z
anonimnim klicem poklical rešilca in nato tudi sam zbežal. Ni hotel povedati policiji, kar je videl, zato ker
je vedel, da je Max zelo nevaren in mu lahko kaj stori. Petrova sestra Tara je v naslednjih dneh opazila
njegovo nervozo. Večkrat je izsiljevala in ga spraševala kaj je z njim, a zaman. Ko je minilo nekaj dni, se
je vseeno vdal in ji vse povedal. Tara mu je pomagala, ga tolažila in mu govorila, naj vse pove policiji.
Tudi v časopisu je pisalo o tem dogodku. Pisalo je, da je s fantom vse v redu, da je izven življenjske
nevarnosti. To je Tara povedala Petru in takoj mu je odleglo. Skupaj sta se odločila, da bosta šla k
policiji in vse povedala.
Tako je sestra Tara svetovala Petru in mu tako pomagala.
Sara Flisar, 9.a
VEDNO PRIPRAVLJEN POMAGATI
Pomoč človeku, ki mu že nekaj odpustiš in se sploh svojega slabega vedenja ne kesa, pa dokažeš
svojo moč in ljubezen tudi do tistih, ki je mogoče s tvoje strani res niso vredni. To je dobrota in upanje,
da spregledajo tudi tisti najbolj oslepeli od svojih umazanih dejanj. Zgodba se dogaja v Londonu.
Katarina je bila hči dveh premožnih staršev iz visoke družbe polne dragih oblek, zabav, dela in
predvsem denarja. Bila je zelo zvišana in grdo se je obnašala do ljudi, ki niso dosegali njenega
finančnega nivoja. Hodila je na privatno srednjo šolo Kordaly high school, katero so obiskovali otroci z
57
visoke družbe. Čeprav je imela veliko prijateljic, ni imela nikoli samo ene res prave prijateljice, ki bi ji
lahko zaupala in se ji izpovedala, saj je nihče ni preveč maral. Obiskovala je višji letnik in leto se je
bližalo koncu, približevala se je zima. Na začetku decembra, ko je že padel prvi sneg in Katarini zmočil
nove bele škornje, se je na šolo vpisala nova dijakinja. Ime ji je bilo Kim. Ker ni bila oblečena v
dizajnerska oblačila in ni imela novega iPhona je v šoli precej izstopala. Ker je mama bila zaposlena kot
kuharica v restavraciji s hitro prehrano, res ni imela velike žepnine. Ko pa je že samo vstopila v šolo, pa
so fantje kar gledali za njo, in njeni lasje so v jutranji svetlobi še bolj žareli. Šola je bila svobodna in niso
imeli uniform, to je lahko še bolj poudarilo razliko med učenci. Prvo srečanje deklet Kim in Katarine je
bilo v jedilnici, kjer se je čez dan zbere največ dijakov. Ker je Kim bila prvič na kosilu v jedilnici, je bila še
zelo zmedena. Vzela si je pladenj, hrano in pribor ter se odpravila k mizi, ki je še edina ostala prosta.
Kar naenkrat pa nekdo zavpije in Kim se s silo in s pladnjem vred obrne in se zaleti v nekega fanta. Vsa
hrana pade nanj, krožnik in pladenj pa padeta po tleh. Medtem ko se mu opravičuje, pa opazi njegove
lepe poteze in temne lase, ki mu padajo na čelo. Takoj ji oprosti in ji pomaga pobrati hrano in krožnik.
Njuno čiščenje pa zmoti jezna Katarina, ki se čudi nad novo dijakinjo. Začne jo udarjati in ji izreče nekaj
kletvic ter žalivk na račun denarja, oblek in njenih staršev, ki bi ji morali plačati učitelja za vedenje.
Katarino so takoj za tem poslali k ravnateljici, Kim pa nazaj k pouku. Naslednji dan pa ugotovita, da
imata skupaj športno vzgojo. Kim ni motilo, Katarina pa je skoraj ponorela. Pri uri so mogli hoditi po
gredi. Ker je Kim dolgo časa trenirala gimnastiko, ji je šlo zelo dobro, kar pa je pajkasto, slabo gibljivo
Katarino pošteno razkurilo. Ker si je tudi ona želela dokazati, da je kljub njenim dolgim nogam zelo
gibljiva in spretna, se je hitro povzpela na gred in se nestabilno zravnala. Ko je želela stopiti prvi korak
se je spotaknila in še preden je padla po tleh, jo je Kim hitro ujela in jo rešila pred padcem. Katarina se ji
je zelo zahvaljevala in se ji opravičila za prejšnji dan, saj je mislila, da je osvajala fanta, ki ji je všeč.
Tako je Katarina spregledala tudi ljudi, ki niso najlepše oblečeni, ampak imajo najlepše srce.
Lucija Rožman, 9.b
Ime mi je Matej. Živim z mamo pijanko. Že ko sem bil majhen, se ni menila za mene. Pustila me je
samega, brez varuške. Ona pa je šla v bližnji bar. Oče je odšel od doma zaradi njenega popivanja.
Sram me je bilo pred sosedi, ki so mi skušali pomagati. Prekipelo mi je, vzel sem svoje stvari in odšel
živet k bližnji sosedi, ki mi je ponudila dom. Ime ji je bilo Tanja. Imela je tri otroke in bila je noseča. Imela
je tudi moža, ki ji je nudil podporo in ji pomagal.
Nekega dne sva s Tanjo ostala doma. Njen mož je odšel v službo, otroci pa v šolo. Pomival sem
posodo, medtem ko je Tanja počivala v dnevni sobi. Nenadoma sem skozi okno zagledal dim. Odšel
sem iz hiše, da bi videl, kaj se dogaja. Videl sem, da gori hiša od moje mame. Stekel sem po telefon in
poklical reševalce in gasilce. Medtem se je Tanjin mož vrnil. Pomislil sem, da bodo mogoče prišli
prepozno, zato sem se odločil, da jo bom rešil sam. Odšel sem v njeno hišo in jo začel iskati. Našel sem
jo v dnevni sobi, kako je ležala in se dušila. Odvlekel sem jo iz hiše in ji začel dajati umetno dihanje. Ko
so prišli reševalci, sem z njimi odšel v bolnišnico in tam sem srečal Tanjinega moža. Povedal mi je, da
je Tanja rodila deklico po imenu Ana. Zdravnik mi je rekel, da bi moja mama umrla, če ji ne bi dal
umetnega dihanja.
Po tem, ko se je mama vrnila iz bolnišnice, se je odločila, da bo zaživela novo življenje in se odvadila od
alkohola. Bila mi je zelo hvaležna in mi obljubila, da bo od zdaj naprej boljša mama. Vzljubil sem jo,
čeprav mi je uničila otroštvo in nisem več gojil sovraštva do nje.
Martina Sovjak, 9.b
58
POVODNI MOŽ IN OSTROVRHAR SE SREČATA
Nekega dne, pred davnimi leti, je lep in hraber junak Ostrovrhar odšel na obisk k svoji sestri, ki je živela
v Ljubljani blizu reke Ljubljanice. Bila je pametna in vljudna in vedno nasmejana. Imela je dolge kodraste
lase, ki so ji segali do bokov. Njene oči so bile smaragdno zelene in zapeljale so mnogo katerega fanta.
Njeno ime je bilo Glorija. Njen glas je zvenel kot najlepši spev angelov. Zelo rada je prisluhnila bratu, ki
ji je pripovedoval svoje junaške zgodbe.
Glorija je bila dovolj stara za poroko. Imela je veliko ljubimcev, a njeno srce je bilo le za enega
mladeniča. Ime mu je bilo Aleksander, a na žalost je že bil predan. Poročil se je z bogato in sebično
Ksenijo. Ko je to novico tudi slišala Glorija, ji je strlo srce. Čeprav jo je Ostrovrhar tolažil, je ves dan
jokala. Glorija je vsak dan zahajala k reki Ljubljanici in pela nesrečne ljubezenske pesmi. Valovi so
nehali divjati in ribe so nehale plavati ob njenem glasu. Postalo je tako tiho, da je pesmi slišal Povodni
mož, ki je ves dan tičal v svoji povodni palači. Povodni mož je bil zelo neobičajen. Bil je na pol človek in
na pol riba. Znan je bil po Urški, ki jo je nekega dne potegnil s sabo v vodo, saj je bila preveč izbirčna in
je fantom »trla« srca. Povodni mož je bil začuden, saj še ni slišal glasu, ki bi bil tako žalosten, a hkrati
lep. Pevko je hotel pogledati od blizu. Počasi se je vzdigoval, dokler je ni videl. Bila je lepa kot bi si
človek predstavljal Afrodito, boginjo lepote. Povodni mož se je od glave do pet zaljubil v Glorijo. Počasi
je šel iz vode, da ga ne bi slišala in se postavil za njo. Nežno jo je prijel za desno ramo. Glorija se je
prestrašena obrnila in ga zagledala. Nikoli še ni videla človeka, ki bi imel tako bled obraz in oči modre
kot voda, skoraj brezbarvne. Povodni mož se je Gloriji na kratko predstavil in jo vprašal, zakaj se ves
čas joka, a ona mu je le stežka razložila svoja čustva. Zaprosil jo je za ples, da bi postala boljše volje.
Glorija sprva ni hotela, a konec koncev je vseeno z njim zaplesala. Ko sta že tako hitro plesala, da je
izgledalo, kot da bi letela, ju je zagledal Ostrovrhar. Hitro je skočil med njiju in ju potegnil narazen.
Preden je Ostrovrhar lahko v roke vzel meč, je Povodni mož izginil. Ostrovrhar je prosil Glorijo, naj se
ne bliža Ljubljanici, saj bi jo drugače Povodni mož potegnil s sabo v vodo. Povodni mož je hotel imeti
Glorijo in imel je že načrt. Zgradil je velik jez in čez nekaj dni je voda poplavila Glorijino hišo. Voda je
vedno bolj naraščala, dokler ni napolnila prvega nadstropja. Ko je postalo temno, je Povodni mož potiho
odšel do Glorijine sobe. Počasi je odprl vrata in zagledal Ostrovrharja, ki ga je že pričakoval. Hitro je
vzdignil roke in naenkrat spustil valove. To je vedno znova
naredil in Ostrovrhar se je le stežka preboril skozi močne
valove. Ko je stal tik ob Povodnem možu, je vzel meč in mu ga
zabodel v škrge. Povodni mož se je vedno bolj manjšal in
postal riba.
Od takrat Glorija več ni šla k Ljubljanici. Preselila se je k bratu
Ostrovrharju in pri njem preživela nekaj let. Glorija se je znova
zaljubila, a tokrat v lepega, hrabrega in pametnega princa
Italije. Z njim se je kasneje seveda poročila in skupaj z otroci
bivala v najlepših krajih Italije. Ostrovrhar je postal še bolj
znan kot prej. O njegovih junaštvih so kasneje napisali številne
zgodbe in knjige. Skupaj so vsi srečno živeli razen Povodnega
moža, katerega je verjetno ujel nek ribič in ga z veseljem
pojedel.
Anna Novak, 8.a
59
Bil je lep sončen dan in orfej je dobil prijetno pismo. Pisal mu je Haron
in v njem je pisalo, da je njegova ljuba Evridika med živimi in naj
čimprej pohiti k njemu, da ga odpelje k njej. Orfej je v tistem hipu bil
zelo ganjen, kajti od te novice mu je zastal še dih. Orfej pride k
Haronu in ga prijetno ugovori: »Pozdravljeni Haron, zelo sem vam
hvaležen, da ste mi sporočili, da je le Evridika še med živimi in če je to
res, pa brž pohitiva k njej in ne zapravljajva časa!« Čez nekaj
trenutkov je zagledal prelepo Evridiko. Bila sta zelo zelo vesela, da se
lahko spet vidita in zaživita na novo življenje. Minil je en mesec,
poročila sta se in kmalu pričakala ljubkega otročička. Kmalu se je
izvedelo, da je ta otrok čisto brez posluha. Evridika mu je prepevala
čudovite pesmi, a Kristal ni znal in ni znal peti. Nekega jutra se je
Orfej odpravil pet in hkrati igrat na svoj prečudovit instrument. Takrat je bil že Kristal star 7 let in tudi
njemu je šinila zamisel, da bi igral na kakšen instrument. V bližini je imel prijatelja, ki je žvrgolel na
piščal razne lepe pesmi. Ta zvok se je Kristalu tako zdel lep, da je še on začel igrati na piščal. Tako sta
Orfej in Kristal skupaj hodila na razna srečanja, zabave in proslave igrat in pet, kajti njegov zvok piščali
je bil tako lep kot ptičje žvrgolenje in od tega zvoka in glasa so ljudje kar od čudeža ostrmeli in onemeli.
Nastja Puhan, 8.c
ANNA FRANK PIŠE PISMO IZ TABORIŠČA
Pozdravljena starša!
Sem v taborišču Bergen - Belsen. Vse tukaj je strašno. Ko sem prišla sem, s kupom strahu, nisem
vedela kaj naj. Vse mlajše otroke in starejše ljudi so umorili. Videla sem, da so jih poslali v nek majhen
prostor. Potem so pa vključili oziroma odprli plin. Vsi, ki so bili tam notri, so se zadušili. Naložili so jih na
velik tovornjak. Ko sem to videla, sem mislila, da bodo mene tudi ubili, a imela sem srečo, da sem bila
dovolj stara. Vesela sem bila, ker nisem sama, sem z mojo sestrico Margot. Ker tu ni nobene higiene,
sva zboleli za tifusom. To pismo vama pišem zato, ker bova z Margot še nekaj časa živeli, potem pa
bova umrli. Z Margot bi vama radi povedali, da vaju imava radi. Ko bosta brala to pismo, naju več ne bo,
zato bi radi še enkrat povedali, da vaju imava neizmerno radi.
Lep pozdrav še zadnjikrat! ANA
Maja Črešnjovnjak, 7.a
NADALJEVANJE PESMI BOSA POJDIVA, DEKLE OBSOREJ
Tudi rdeče so češnjeve veje,
da se od tega srce ti ogreje,
da spomniš se talcev in njih' grobov,
da razmisliš in se ti ne mudi domov.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva v potok šumeči,
vzemi vode nekaj kozarcev,
v njem razlita kri je talcev.
Z vodo rože na grobih zalij,
in če si žejna, je nekaj popij,
tolaži družine umrlih ljudi,
saj nedolžna smrt vedno.
Sonja Fajhtinger, 8.b
60
ČE BI BIL ANNE FRANK
Piše se leto 1933. Z družino smo zbežali na Nizozemsko v Amsterdam. Bežali smo pred nacisti, ki so
nas preganjali zaradi tega, ker smo bili Židje. Ko je zavladal Hitler, so nas začeli zmerjati in poniževati,
zato smo se odločili, da zbežimo iz Nemčije. Ko smo zbežali sem bila stara štiri leta. Skrili smo se pri
neki družini, ki je bila zelo prijazna, da nas je sprejela k sebi, zato sem jim zelo hvaležna. Skrivali smo
se na podstrešju, ki je bilo preurejeno v stanovanje. Pod nami je bila delavnica, zato se včasih, ko je
nekdo prišel v delavnico, sploh nismo premaknili. Bali smo se, da bi nas slišali in izdali. Edini prehod do
nas je bil skrit za debelim knjižnim regalom. Ni bilo prijetno živeti tu, a je bilo boljše kot v taborišču ali na
prisilnem delu. Hrano so nam nosili prijatelji. Oče mi je za rojstni dan podaril dnevnik, v katerega pišem
vsak dan. Pisanje je moja lastnost. Edino pisanje me veseli in me drži pri pameti. Živimo v večnem
strahu, niti ne upam k oknu. Moji strahovi so se ob koncu vojne uresničili. Nekdo nas je izdal in Nemci
so nas odkrili. Dnevnik sem hitro skrila. V živinskih vagonih so nas odpeljali v koncentracijska taborišča.
Upam, da bom preživela.
Primož Lenarčič, 7.a
Mir po 1. svetovni vojni ni trajal dolgo. Ko je Hitler prišel na oblast, se je začelo veliko preganjanje Židov.
Med njimi so bili tudi Frankovi. Vsak nov dan je imel več omejitev, judovskih zvezd in tako dalje, a
Frankovi so bili vsaj začasno na varnem, v uradu.
Tudi v uradu je grozila nevarnost, zato je družina premišljevala na beg, a vsakokrat, ko so ga želeli
izvesti, se je nekdo upiral. Med vsem tem so se k njim preselili še Van Daanovi. Anne je njihovo in svoje
življenje zapisovala v dnevnik, Kitty. Prišel je večer in vsi so zaspali, le Anne ni zatisnila očesa, saj je
slutila, da se bo še to noč zgodilo nekaj groznega. Bilo je res. Ko je ura odbila pet, je nekdo z vso močjo
vdrl v urad. Bile so nemške čete. Vsi so v trenutku planili po koncu. Nemške čete so jih začasno
uspavale s plinom, poleg vsega pa razdejale še ves urad. Ko so se zbudili, so se znašli v grozno
umazanem vagonu. Anne in Margot sta planili v neutolažljiv jok. Drugi so postali živčni. Gospod Van
Daan je dobil napad jeze in po vsem vagonu se je razlegalo njegovo vpitje. Govoril je, da morajo kljub
vsem groznim razmeram vztrajati pri svojem cilju. Vsi, tudi Židje, so glasno potrdili njegov protest.
Kmalu so prispeli. Vojaki so jih grobo suvali iz vagonov, posamezniki, ki so se upirali, pa so umrli v pričo
vseh. Od vseh družin se je razlegal glasen jok in kričanje. Vse družine so razdirali in jih pošiljali v ločena
taborišča. Anne je mislila, da jo bo od joka in jeze kar pobralo. Vsi so se na hitro poslovili, a vojaki so jih
močno potiskali naprej in v njih perili muškete. Na veliko srečo so Anne in Margot vtaknili v enako
taborišče. Anne je močno jokala, pomirila se je šele čez štiri dni in to tako, da se je spomnila na svoj
dnevnik in pisalo, ki ji ga po čudežu niso staknili. Od vseh muk in žalosti je začela pisati, kar se je
zgodilo v preteklih dneh. Spoznala je tudi novo prijateljico. Ime ji je bilo Hana in bila je zelo prijazna. Z
Anne sta si zaupali vse prej nerazkrite skrivnosti. Vsak dan je v taborišču umrlo po petdeset deklet. Na
njih so Hitlerjevi privrženci delali nečloveške poskuse. Anne je začela neutolažljivo jokati za svojo
družino. Premišljevala je, če tudi z njimi počnejo take reči. Spreletela jo je groza. Vsak dan je kljub vsej
bolečini pisala dnevnik in se zabavala z listanjem po njem. Kaj kmalu je pred njenimi očmi umrla Hana,
njena najboljša prijateljica, saj so ji z nečloveškim poskusom odrezali zapestje in ta je v trenutku
izkrvavela. Anne je začela na ves glas kričati. Rekli so ji naj takoj utihne, sicer jo čaka plinska celica.
Anne je utihnila, saj je na vagonu obljubila družini, da se bo borila za življenje. Iz dneva v dan je bilo vse
slabše. Prej vzvišena družina Van Daan je bila sedaj krotka, Margot je ves dan le sedela in jokala,
gospod Frank je nekaj globoko premišljeval in gospa Frank je gledala v prazno. Toda zgodil se je najbolj
vesel dogodek za vse Žide. Umrl je Hitler. Nanj je bil storjen atentat. Atentat je izvedel čistokrvni Nemec,
ki pa je žal umrl zaradi Hitlerjevih privržencev.
Mnogo čuvajev se je nameravalo udeležiti pogreba, zato je gospod Frank dobil sijajno idejo. Ker bo
taborišče imelo manjši nadzor, bodo večjo možnost imeli Židje. Okrog petih, ko je bil prepričan, da čuvaji
61
ne prisluškujejo, je povedal svojo idejo. Brez izjeme so vsi potrdili njegovo rešitev. Ker je žalitev
Hitlerjevega imena slišal čuvaj, je glasno zagrmel, kdo je kaj rekel ter, da naj povedo, sicer bodo vsi
pomrli. Gospod Van Daan je, preden je gospod Frank utegnil kaj izgovoriti, rekel, da je on krivec vsega.
Gospod Frank je želel vskočit, a bilo je konec. Van Daan je umrl. To je izvedela tudi njegova žena in
Peter. Bilo njima je na moč hudo in nenehno sta jokala. Gospod Frank je bil hudo potrt, a tudi ponosen,
da se je njegov prijatelj žrtvoval zanj in za druge Žide. Novica o sijajnem pobegu je prišla v čisto vsa
taborišča. Na dan pogreba so vsi Židje stopili v eno. Pri moškem taborišču je bilo veliko manj čuvajev
kot prej. Židje so vse iztrgali in izruvali, najšibkejših niso imeli časa reševati. Okrog tri tisoč jih je bilo že
na prostosti, med njimi tudi gospod Frank. Vsi so s skupnimi močmi premagali čuvaje, a med tem je
umrlo okrog tisoč Židov. Preživeli so šli pomagat rešenim ženskam. Tam je umrlo okrog dva tisoč Židov,
saj so vik in krik slišali čuvaji iz otroških taborišč ter prišli pomagat sodelavcem. Mnogo Židov je odšlo
reševat otroke, spet drugi so se borili. Bila je krvava bitka. Prihajalo je vse več in več vojakov in čuvajev.
Pobitih je bilo približno sedem milijonov ljudi. Otroci so jokali, matere kričale in moški krvaveli. Ves svet
je kmalu izvedel za borbe pri taboriščih, mnoge države so bile odločene pomagati Židom. Ko so napadle
druge države, je bila Nemčija dokončno poražena. Končni rezultat umrlih Židov je znašal devet
milijonov. Preživele je rešila policija in jim skušala najti preživele člane družine. Anne je preživela, a je
kmalu izvedela, da so umrli vsi Van Daanovi in sestra Margot. Anne je jokala, a kmalu je prišla njena
družina, mati in oče, a brez Margot. Začeli so vpiti, jokati, se smejati. Prevladovala so različna čustva.
Žal je Annin dnevnik zgorel v taborišču. Vojna se je končala. Po vojni se je Anne šolala na gimnaziji,
njena starša pa sta postala trgovca. Annina želja je bila postati novinarka in to je nameravala tudi
uresničiti. Družina se je spet ustalila v nekdanjem domu in večkrat so šli pretakat solze na Margotin
grob. Njihovo življenje je potekalo brez posebnosti. Anne je zrasla v bogato ženo in njen sanjski poklic
se je uresničil, njeni starši pa so postali stari starši njenih otrok.
V zadnjih letih se je Anne Frank posvetila pisanju, potem pa je umrla pri dobrih osemdesetih letih. Za
mnoge ljudi se še danes občutijo grozote vojne. Tako velike stvari, kot je npr. vojna ne bodo nikoli
izginile iz spominov, ne mladih in ne starih generacij.
Anita Dakaj, 9.a
POBEG IZ TABORIŠČA
Hladen mrzel jesenski dan. Odeti smo v odeje, ki nam nudijo vsaj malo toplote. Skozi špranje v
razmajani baraki piha mrzli veter.
Kričanje. Iz sosednje zgradbe se vsake toliko časa sliši glasno kričanje. Ob teh krikih me zmrazi po
celem telesu. To so kriki groze, kriki smrti. Ljudje zraven nas umirajo. Med kriki je mogoče slišati tudi
jokanje. Ljudje jočejo nad svojo kruto usodo, ki je ne morejo spremeniti in za svojimi najbližjimi. Ledeno
mrzel veter že nekaj dni piha skozi špranje. Kot da bi nam hotel zapeti tiho pesem v slovo in nam s tem
polepšati trenutke groze. Da bi nas bilo vsaj malo toplo, se stiskamo eden ob drugem. V glavah
premišljujemo le o tem, zakaj je to potrebno? Zakaj? Zakaj vojna? Zakaj takšno sovraštvo do Židov? Saj
nismo nikomur storili ničesar slabega. Kdo si je to izmislil, kdo je dal ukaze za pobijanje nedolžnih ljudi?
A, ne trpijo le Židi, trpijo tudi drugi navadni pošteni ljudje, ljudje ki imajo občutek do solidarnosti in
zadosti poguma za pomoč ter se ne bojijo kazni in nacistične oblasti.
Ven. Le ven iz taborišča. Vsi v taborišču smo si želeli le eno. Saj smo lahko šli iz razmajane barake,
ampak zunaj je bilo mrzlo. Že od vsega začetka sem oblečena v obleko, ki sem jo nosila v času
aretacije. Kaj bi dala za tisti volneni zimski plašč, ki sem ga lani dobila za rojstni dan, vendar ga nisem
hotela nositi, ker je bil roza barve. Pa za babičino doma spleteno kapo, šal in rokavice. Ne, danes ne
smem ven. Ven, na mraz mislim. Ven iz taborišča bi pa prav radi šla in to ne glede na mraz in na
neprimerna oblačila. Da bi lahko spet svobodno gledali modro nebo in ples belih oblačkov na njem. Da
bi lahko poslušali ptičje petje in se brezskrbno igrali na travniku. Zakaj tega ne smemo? Zakaj? Ker smo
Židje? Ven. Le ven iz taborišča.
62
Beg. Od časa do časa pomislim na beg kot zadnje upanje, da se rešim smrti. Po taborišču se govori, da
jih je že veliko poskušalo skrivaj pobegniti, vendar je uspelo le redkim ... Govori se, da so tiste, ki jim ni
uspelo pobegniti, čakale še večje grozote. Tiste, katerim je uspelo, pa je čakalo … življenje, ki je v
vsakem primeru bilo lepše kot tukaj v taborišču. Tukaj v taborišču je grozno, zelo grozno. Še vedno vsi
upamo na rešitev. Taborišče so občasno preleteli veliki težki bombniki. Ali bo Angležem uspelo in nas
bodo rešili? Kaj bo z nami, če jim ne uspe? Beg. Ponovno pomislim na beg. Toda kako. Videti je
nemogoče. Tudi z drugimi se pogovarjam o tem, pa se tudi njim zdi to nemogoče. Seveda se mi zdi
nepravično, da bi se rešila le jaz. Pa vendar. Tudi drugi imajo možnost bežati. Tudi mi bomo, če bo
potrebno. Tudi mi bomo, če bo priložnost.
Lakota. Vsi smo lačni. Naši majhni in že skrčeni želodci so že nekaj časa prazni in trpka bolečina v njih
ter slabost nas spremljata vsak dan. Dobimo le vodo, občasno kak kruh, riž,..., le redko kaj toplega. Če
seveda prideš do tega. Da bi si karkoli izbiral kot na primer doma, ti niti na misel ne pride. Srečen si, če
sploh kaj dobiš. Mnogim se namreč zaradi slabosti niti ne posreči, da bi se prerinili naprej in dobili
karkoli za pod zob, saj prej vse zmanjka. Nekateri dobijo vedno, nekateri nikoli. Zakaj? Zakaj ne pustijo
tudi drugim, ki ne dobijo nekaj kaj za pod zob? Oni imajo zadosti hrane, nekateri pa je sploh nimajo.
Lakota. Vsi smo lačni.
Žičnata ograja. Žičnata ograja obdaja celotno taborišče. Nočemo je. Hočemo svobodo. Ne, zahtevamo
svobodo, saj vendar nismo nikomur ničesar slabega storili. Toda kdo nam lahko da svobodo? Še vedno
čakamo na Angleže, da nas osvobodijo. Žičnata ograja je previsoka, da bi jo lahko preplezali. Tudi
nobenih škarij nimamo, da bi jo prerezali in ušli tej grozi. Le zakaj je? Zakaj nam ovira pod do svobode?
Le zakaj nas omejuje? Žičnata ograja. Žičnata ograja obdaja celotno taborišče.
Sonce je nekoliko otoplilo ozračje. Za trenutek smo pokukali ven in se nadihali svežega zraka, ko je
pred nami ustavil poltovornjak. Na njem so bile naložene velike vreče in sodi. Šofer je hitel z
raztovarjanjem težkega tovora, medtem ko ga je paznik pazljivo opazoval. Videlo se je, da hoče šofer
čim prej opraviti svoje delo, zato se ni oziral okrog. Ves potuhnjen je s paznikom spregovoril nekaj
besed, nato pa sta se umaknila v notranjost skladišča, kamor je prej znosil tovor.
Beg! V bližini ni bilo nikogar, ki bi pazil na nas. Spogledali smo se in brez besed skočili na umazan
poltovornjak. Svoje čase je moral biti zelen, toda rja ga je že pošteno načela. Na njem so bile lesene
deske, s katerimi si je šofer pomagal, da je lažje raztovoril tovor, služile pa so tudi temu, da se tovor na
poltovornjaku ni premetaval med vožnjo. Hitro smo se skrili pod te deske in čakali, da poltovornjak
odpelje. Ravno, ko sta paznik in šofer prišla iz skladišča, je nekaj zaropotalo. Prestrašila sem se. Sedaj
je po nas, sem si mislila. Srce nam je bilo kot še nikoli. Sploh si nismo upali dihati. Paznik je pogledal na
poltovornjak. Njegove temno rjave oči so se srečale z mojimi. Že je odprl usta in mislil nekaj povedati,
vendar si je premislil. Na hitro se nam je nasmehnil. Verjetno smo se mu zasmilili. Šoferju, je rekel, da ni
nič in da lahko odpelje. Ja, paznik je bil dober človek, človek s srcem. Mogoče je imel tudi sam take
otroke, kot smo bili mi. Nismo vedeli, če je tako prav. Kaj bo, če nas ujamejo? Kaj bo potem, smo
razmišljali? Odgovorov nismo poznali.
Šofer je kmalu zatem sedel v poltovornjak. Odpeljal je proti izhodu. Ob vožnji smo si komaj upali dihati.
Skozi luknje smo opazovali sivo in temačno taborišče ter upali, da ga sedaj gledamo zadnjič. Kontrola
na izhodu je bila zelo stroga. Pregledali so vsakega, ki je šel v kakor tudi iz taborišča. Vendar pa vratar
ni bil preveč natančen. Verjetno je ta šofer s poltovornjakom že večkrat dostavljal tovor, zato so ga
poznali in so mu zaupali. Imeli smo srečo. V naših srcih smo začutili veselje. Ampak, …
Kmalu po tem, ko smo zapustili taborišče, je šofer v vzratnem ogledalu opazil, kako smo zapuščali svoja
skrivališča in hoteli skočiti iz tovornjaka. Ustavil se je. Bilo me je strah. Kaj bo storil z nami, ali nas bo
odpeljal nazaj? Ne, samo nazaj v taborišče ne. Okoli nas so se razprostirala polja še ne obrane koruze.
Ne, ne bomo čakali, da nas odpelje nazaj. Na misel mi je prišlo, da bi zbežala v koruzo. Vseh nas ne bo
mogel ujeti. Bila sem slabotna in premražena, a v tistem trenutku sem zbrala vso moč, ki sem jo še
imela in skočila s poltovornjaka. Tudi drugi so mi sledili. Šofer je klical za nami, vendar pa njegovih
besed nisem razumela.
63
Vsak je bežal, kolikor so ga nesle noge. Upanje na morebitno rešitev nam je dajalo neverjetno moč.
Moč za beg. Nihče ni imel časa poslušati bolečin v nogah in slabosti. V taborišču smo doživeli preveč
grozot, da bi sedaj izpustili to priložnost. Priložnost, da uidemo tem nesmiselnim grozotam. Bežali smo,
ne da bi vedeli kam. Nekje v daljavi smo zaslišali pasji lajež. Ponovno nas je zmrazilo, če nas je sploh
še lahko bolj, kot smo že bili premraženi. Kot prvo sem pomislila na to, da so za nami pazniki s psi. Ti
psi bi nas bili sposobni tudi raztrgati. Vsi smo za trenutek obstali. Napeli smo svoja ušesa. Psi so še
vedno lajali. Kaj bi bilo, če bi … Zavedala sem se, da njim ne moremo ubežati. Mrzli veter je še vedno
zavijal okrog nas. Sčasoma smo ugotovili, da se nam pasji glasovi ne približujejo in da najverjetneje
prihajajo z bližnje vasi, kar je v nas ponovno vzbudilo upanje na morebitno srečno rešitev. Tedaj
pogledam na tla in zagledam mino.
Mina. Še en naš sovražnik na poti do svobode. Tedaj se zavedam. Ves čas smo hodili po polju,
posejanem z minami. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo stopil nanjo? Pot nadaljujemo zelo previdno. Počasi
hodimo in oprezamo za minami. Nato po zaslišim močan pok. Ozrem se. Vsi smo celi. Kot kaže ni
razneslo mine, ampak bombo, ki jo je odvrgel bombnik.
Zavedali smo se, da moramo oditi do vasi, sicer bomo tukaj zmrznili. Tako smo se z zadnjimi močmi
odpravili po prašnati poti ob koruznem polju. V naših srcih je bilo prostora le za eno željo, željo, da v
vasi naletimo na človeka, ki nam bo pomagal. Naša želja je bila tako močna, da nam je to tudi uspelo.
Uspelo pobegniti iz taborišča.
Sedaj smo pri prijaznih kmetih. V svojo hišo so vzeli že veliko ljudi, ki so pobegnili iz taborišča. Tudi nas.
Sedaj sedimo v topli sobici in razmišljamo. Kje so naši starši? Kako je z njimi? So živi? Po glavi nam
rojijo taka in podobna vprašanje. A eno je gotovo.
Pobegnili smo iz mračnega taborišča. Smo spet
svobodni kot ptički na nebu.
Odločili smo se, da bomo pomagali drugim ujetnikom v
taborišču. Skovali smo načrt. Odločili smo se, da bomo
zamotili vratarje in jih spravili na napačno sled. Tako je
bilo. Vratarje smo zamotili. Nekaj ljudi je bežalo iz
taborišča, kjer smo med tem odprli vrata. Za njimi so
bežali še drugi ujetniki. Mi smo to opazovali iz koruze.
Vratarji so jih zbegano lovili. Takrat močno poči.
Prestrašim se. Skozi okno zagledam Amsterdam v
plamenih.
Matjaž Malok, 8.b
Vojna je še zmeraj divjala, čeprav se je bližala že skorajšnjemu koncu. En dan pred koncem te hude,
trpeče vojne so ljudi v koncentracijskih taboriščih najbolj mučili, poniževali in na žalost tudi ubijali. Kdor
ni umrl zaradi napornega dela v taborišču, je umrl nasilne smrti.
Tistega dne jim je preostalo samo to, da so se skrivali in upirali nemški neusmiljeni vojski. Ta pa je
ubijala vse pred sabo. In tako je naš glavni junaški lik Guido na vse pretege poskušal najti svojo
izgubljeno ženo Doro. To je poskušal tako, da se je preoblekel v uniformo, bolje rečeno v siromašne
obleke, ki so jih obvezno nosili v koncentracijskih taboriščih. Seveda delavci in delavke, spet bolje
rečeno ujetniki in ujetnice, no, te so ločevali na moške in ženske. Zato si je Guido nadel žensko
uniformo ter se odpravil med ženske. Pred tem je seveda na varno skril svojega ljubljenega sina. Ta mu
je častno obljubil, da v tem skrivališču, zapuščeni kanti, ne bo niti trznil.
Bog je končno naklonil Guidu malo sreče, saj je našel svojo lepo Doro, A vendar ta sreča ni trajala niti
ene same minute. Slišali so se glasni poki z glavnega dela koncentracijskega taborišča. Naključno prav
tam, kjer je bil skrit Guido in Dorin sin. Ko sta na skrivaj pritekla in videla, da je na žalost njun malček bil
odkrit pred strašnimi Nemci. Odkrili so ga nemški psi. Oba sta v obupu stekla pred Nemce. Seveda bi to
naredil vsak dober starš. In nazadnje sta se tudi onadva predala Nemcem. Ker so ti odkrili njune načrte,
64
pobeg s sinom iz koncentracijskega taborišča, so se odločili, da jih primerno kaznujejo. Ubogega Guida
so postavili pred veliko preizkušnjo. Bilo je res trpeče, kajti moral se je odločiti za življenje ali smrt.
Izbiral je med svojo ženo in malim sinom. Eden od njiju je bil obsojen na smrt. Vse je bilo odvisno le od
Guida. To je bila njegova najtežja odločitev v njegovem veselem, razburljivem in pustolovskem življenju.
Dora ga je rotila, naj izbere njeno smrt in ne za smrt njunega sina. Hladni, brezčutni Nemci so se pa ob
pogledu na drugo bolečino moreče smejali. Dali so mu celo časovno omejitev, ki se je bližala proti
koncu. Za boljšo sinovo prihodnost, ki ima pred sabo še celo življenje, se je odločil za Doro, čeprav se
mu je srce dušilo od bolečin. Dora ga je hvaležno pogledala in čez nekaj sekund je močan pok oznanil
Dorino smrt. Ta se je krvavo zgrudila na trda, zaprašena nemška tla. Nemci so z hudobo v očeh brcali
Dorino truplo, Guida in malega pa so hladnokrvno izpustili iz koncentracijskega taborišča.
Nekaj ur kasneje, ko je bilo te moreče, s krvjo zaznamovane vojne konec sta Guido in sinček objokovala
čudovito mamo in ljubeznivo ženo. Guido se je odločil, da bo ponosen na njo in njeno veliko srce.
Obljubila sta si, da jo bosta v svojih srcih večno ohranjala. Zdaj pa sta se lahko prepustila zmagi in
življenju v miru, na katerega so vsi tako dolgo čakali.
Ana Novak, 8.c
MATI SANJA – NADALJEVANJE PESMI
Naslednji dan mati se zbudi,
glasno se veseli.
Rok, Jaka in Ahac so se vrnili,
so iz gora norce brili.
Ni bilo jih strah, da sami so bili,
saj oni pogumni so bili.
Mati jih vesela je bila,
veselo je zajtrk pripravljala.
Sinovi so ji pripeljali kravo,
mleka daje kot za stavo.
Še nekaj časa za mizo posedijo,
pravljice si govorijo.
Zdaj mati več nima skrbi,
saj Jaka, Ahac in Rok zanjo stoji.
Bine Fras, 8.b
VEŠ, POET, SVOJ DOLG?
Izmed oblakov na Mežakljo,
sonce zdaj posije
in mavrica lepote svoje,
čisti svit izlije.
V gozdu sliši se šumenje listja
ter veter pesem svojo tuli,
ko naznanja grozen nam vihar,
ki ogroža ljudstvo naokoli.
Vkup, le vkup prijatli' moji,
čuvajte imetje svoje,
podajte si roke,
si pomagajte v nesreči,
vse dokler vam to božja volja ne prepreči.
Minka Tivadar, 8.b
65
MOJ SOSED
Bile so poletne počitnice – počitnice, na katere učenci šol zelo čakajo. S prijatelji smo redno hodili na
kopališča, igrali košarko in hodili v kino. Bil je navaden dan in pravkar sem se vračal s prijatelji s
kopališča, ko je pred našim blokom ustavil kamion.
Zgledalo je, da smo dobili nove sosede, saj so s kamiona jemali pohištvo. K nam se je preselila družina
Horvat, očetu je bilo ime Daniel, materi Katarina, njunemu sinu pa Simon. Bili so s Hrvaške, ampak
mama Katarina je bila Slovenka. Gospod in gospa Horvat sta bila družabna in sta se dobro vključila
med nami. A njun sin Simon je bil sramežljiv in ni veliko hodil ven. A dostikrat, ko sem bil zunaj s
prijatelji, sem opazil, da nas opazuje. Nekega dne pa sem sam bil na dvorišču in Simon me je spet
opazoval. Ravno sem hotel iti v mojo sobo, ko je prišla ulična tolpa. Obkolila me je in me začela
pretepati. Vse me že je bolelo in koža me je pekla in nisem vedel, kako jim uiti. A nenadoma sem
zagledal Simona, ki je prišel do tolpe in jih premagal, saj je menda treniral karate. Tolpa pa je dala rep
med noge in zbežala po ulici dol. Pomagal mi je vstati in se mi predstavil. Skupaj sva šla k nam domov
in tam mi je povedal vse o sebi. Njegova družina je prej živela v Zagrebu, a oče je izgubil službo in so
se morali preseliti v Mursko Soboto, ker je dobil novo službo, a za manjšo plačo. Do konca dopoldneva
sva se še spoznavala in skupaj igrala računalniške igre. Simon je bil dober v vseh igrah in ga nisem
moral premagati. Naslednji dan je šel z mano na kopališče in tam sem ga predstavil prijateljem. Simon
se je imel na kopališču zelo lepo in je skoraj cel čas bil na skakalnici ter skakal na glavo v vodo. Ko pa
je z nami plaval, nas je vse premagal pri potapljanju, saj je pod vodo zdržal kar celo minuto. Naslednji
teden je z mano in prijatelji hodil vsak dan na bazen, ob petkih pa smo hodili v kino. Tudi dekletom je bil
všeč, saj je upal s rolko narediti karkoli. In dekleta so imela rada rolkarje, zato smo bili na Simona včasih
ljubosumni. Ko pa je prišla tolpa, jih je vedno premagal. Z njim sem bil več časa, kot sem sam. Naučil
me je veliko o njegovi veri (bil je Jud), jaz pa njega o svoji. Naučil me je tudi umetnost karateja, saj je
imel pri karateju črn pas. Pri rolkanju je pa bil pravi mojster. Veliko se je družil z dekleti in ostalimi
rolkarji, na nas pa je pozabil. To mu je prišli v navado in zato smo se sprli. Zatem ga nisem videl dva
tedna. Spet sem ga videl na zabavi, kjer so bili vsi, tudi tolpa. Simona so napadli, a tokrat so bili
pripravljeni in so ga spravili na kolena. Imel sem dovolj zamer in sem mu šel pomagat se branit. Zatem
so mu šli pomagat tudi prijatelji. Tokrat smo pa zares opravili s tolpo.
Naslednji dan pa je njegov oče rekel, da gredo nazaj v Zagreb, ker je dobil nazaj službo. Še isti dan so
spakirali in so odšli. Od takrat ga nisem videl.
Mogoče ga bom v prihodnosti še kdaj videl.
»Nekomu si pravi prijatelj, če ga sprejmeš takšnega kakšen je, ne glede od kod je.«
Matej Meško, 8.b
ZGODBA NEVIDNEGA ČLOVEKA
Nekega poletnega sončnega dne smo bili s taborniki na izletu ob nekem jezeru. Sonce je sijalo kot še
nikoli. Ker nas ni bilo dosti, smo se razdelili v manjše skupine. Vsaka skupina je postavila svoj šotor. Ker
je bil že večer, so drugi taborniki odšli spat, jaz pa sem bil na straži dve uri. Ker je bila noč in trdna tema,
me je bilo malo tudi strah. Ob velikem jezeru je bil tudi velik gozd. In tiste noči so se iz tega gozda slišali
nenavadni zvoki. Slišati je bilo petje. Ampak ne, to je bila past! No, vsaj tako sem mislil. Zanimalo me je,
kdo poje ob takšni uri v gozdu. Prišel je vodnik našega roda, ki se imenuje Veseli veter in rekel mi je. da
naj grem raje spat. Ni vedel o petju in tudi nihče od prijateljev ni vedel, ker so vsi že trdno spali v svojih
šotorih. Zjutraj smo zajtrkovali in odšli nabirat gozdne jagode, ki jih je bilo takrat zelo dosti. Ob tabornem
ognju ni bilo slišati nobenega petja več. Te jagode, ki smo jih nabrali, so imele veliko skrivnost. Nikomur
nisem dovolil, da bi jih pojedel, ker sem vedel kakšno lastnost imajo. Zvečer sem bil spet na straži ob
tabornem ognju. Spet sem zaslišal petje, ki je zvenelo iz gozda. Pojedel sem jagode in kar naenkrat
sem postal neviden. Odšel sem v gozd. Petje se je slišalo zelo daleč. Ko sem končno prišel do tja, sem
66
med visokimi smrekami zagledal staro leseno barako. Približal sem se ji in pogledal skozi okno ter
zagledal starejšega moškega z dolgo sivo brado. Ker sem bil neviden, me ni mogel videti. Zvabil sem ga
ven. Ko sva šla tako ob hiši, je kar naenkrat padel v luknjo, ki jo je izkopal on sam za nas tabornike.
Rekel sem mu, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Začudeno je gledal iz luknje, kajti slišal
je lahko samo moj glas in videl visoke smreke. Spremenil sem se nazaj v človeško obliko. Odšel sem v
tabor in vsem pripovedoval to dolgo zanimivo zgodbo. Taborniki so mi bili hvaležni in naslednjega jutra
so mi pripravili presenečenje. Kopanje v mrzlem jezeru pod jutranjim soncem.
Žiga Šabjan, 8.b
ČE BI BIL MARTIN KRPAN
Nekega sončnega dne sem kot vedno tovoril bombone za
otroke. Na tisti poti me je enkrat srečal dunajski cesar. Ustavil
me je. Postavil mi je nekaj vprašanj, jaz pa sem mu ponudil
bombone. Bili so odlični, zato me je povabil v njegov grad.
Prišli smo do gradu. Cesar mi je dal službo v slaščičarni na
gradu. Raznašal sem sladice, ki jih je delal gospod Brdavs.
Čez nekaj dni sem poskusil narediti svojo tortico. Pojedel jo je
cesar. Bila je tako dobra, da me je poslal k Brdavsu. Zdaj sva
pekla oba. Moje tortice so bile boljše, zato se je princesa, ki jih
je okušala, zaljubila vame. S princeso sva se pogovarjala in družila. Po končanem druženju sem odšel
nazaj v kuhinjo. Na predalu je bil listek na katerem je pisalo:
»Jutri ob devetih dvoboj za princeso in slaščičarno!«
Bil sem presenečen, da je nekdo ljubosumen name. Saj nisem bogat, pa še pravega doma nimam.
Ampak za mojo princeso se bom boril z vso močjo. Začel sem razmišljati, kdo je to napisal. Vsi odgovori
so se nanašali na Brdavsa. Po dolgem razmišljanju sem odšel spat, saj se bom jutri boril. Zjutraj sem
vstal in nabrusil sekiro. Pred gradom je bilo občinstvo, pred njim pa Brdavs. S konjem je pridrvel proti
meni. Jaz sem skočil vstran in mu odsekal prste. Še drugič se je zagnal proti meni, tokrat sem mu
odsekal celo glavo. Princesa me je objela, občinstvo pa je zaploskalo. Zdaj sem jaz postal glaven v
slaščičarni.
Brdavs je izginil in jaz sem pekel najboljše tortice in princeske. Dunaj me je poznal kot mojstra slaščic.
Vse se je lepo in veselo končalo.
Žan Varga, 7.a
KRALJ MATJAŽ
Bila sem pod Peco. Votlina pred mano se je odprla. Vstopila
sem in občutila hlad na moji koži. Strah me je bilo iti dalje, ker je
bilo v jami zelo temno. Vendar sem zbrala pogum in vstopila.
Od zgoraj so na tla padale kapljice. V notranjosti so iz stropa
viseli netopirji in spali. Takih netopirjev nisem videla še nikoli v
svojem življenju. Bili so pisani in svetili so se kot suho zlato.
Zaradi strahu bi se že zdavnaj obrnila in stekla ven iz te
skrivnostne jame, vendar radovednost je premagala bojazljivost
in zato sem pot nadaljevala globlje v notranjost jame. Bolj ko
sem šla naprej, bolj je postajalo temno. Čez nekaj časa je bilo
vse tako temno, kot v rogu. Ničesar več nisem videla, zato me je
skrbelo, da se kam ne zaletim. Za sabo sem zaslišala kako so se vrata, ki so vodila v Peco, silovito
zaprla. Hudo sem se prestrašila, ker je to pomenilo, da sem ujeta. V grozi sem še hitreje stekla skozi ta
67
temačen prostor, v mislih pa sem ves čas imela kako bo, ko pridem do konca rova. Po nekaj ovinkih pa
je temačnost izginil in vedno bolj svetlo je postajalo. Kmalu sem prispela do vrat. Na njih je pisalo:
»Dobrodošli pri kralju Matjažu.« Za kralja Matjaža nisem slišala prvič, zato sem se tega imena zelo
razveselila, hkrati pa je postala moja radovednost še večja. Močno me je zanimalo, ali kralj res spi pri
svoji mizi in čaka, da se mu brada devetkrat ovije okrog vratu. Nekaj časa sem še v strahu, da je za vrati
nekaj groznega čakala tam, nato pa sem čisto potiho potrkala. Odpret mi je prišel možakar z zelo dolgo
brado. Povabil me je v njegovo majhno bivališče in se predstavil, da je on ta Matjaž, ki je bil včasih kralj.
Povedal mi je tudi, da se je zbudil točno zdaj in da sem ga jaz rešila uroka hudobne čarovnice, ki živi v
Peci. Zraven je še pristavil, da je dolgo čakal na nekoga, ki bi si upal priti do njega in ga rešiti, kot sem
to storila jaz. V zahvalo me je nagradil s tristotimi srebrniki. Nagrado sem hvaležno sprejela in skupaj s
kraljem sem se odpravila po dolgem, temnem hodniku, zopet ven na prostost. Ko sva prispela do konca
predora je on samo zamahnil z njegovo palico in kamen se je odvalil od predora ter nama dal prosto
pot, da sva lahko izstopila.
Matjaž je v veselje svojih podložnikov znova postal kralj in je zavladal, naša družina pa je zaradi kraljeve
nagrade postala zelo bogata. Kralj Matjaž je nato še dolga leta vladal in vsi smo bili srečni in zadovoljni.
Naja Belec, 7.a
POVODNI MOŽ IN OSTROVRHAR SE SREČATA
Bil je lep sončen dan. Ležal sem pod velikim hrastom. Šele pred kratkim sem odšel iz gradu
Rozamunde, ki me je poslala v Bosno po neko žensko, ki je baje lepša od nje. Me prav zanima, kakšna
je. Že se začne večeriti, počasi se bom moral odpraviti.
Nekaj časa sem hodil, nato pa zagledal nekakšno čudno oblikovano postavo. Približal sem je ji. Pred
mano se je prikazal nek čuden možakar. Na hrbtu je imel čuden izrastek in ves je bil bled. »Dober dan.
Zakaj pa se potikate tukaj tako pozno? In kdo sploh ste?« »Prišel sem iz temnih globin mogočnih voda
in ime mi je Povodni mož.« Čudno sem ga gledal, zdelo se mi je, da si človek izmišljuje. Takrat pa sem
opazil izrastek na hrbtu ''povodnega moža''. Bila je nekakšna plavut.
»Povodni mož torej,« sem rekel. »Tako je. Vas smem vprašati za vaše ime?« je vprašal Povodni mož.
»Sem pogumni Ostrovrhar,« sem se mu predstavil, »in moja zaročenka Rozamunda me je poslala v
Bosno, da poiščem neko žensko, ki je najlepša na svetu. Ste jo morda že kdaj videli?« sem vprašal.
»Rozamunda pravite? Ali ni to tisto lepo dekle, s katero se hoče vsak poročit? Pa tudi za lepo
Bosnijanko sem že slišal, Lejla ji je ime. To je ženska, ki je polna lepote in znana po vsem svetu. Vendar
živi v gradu. Ki je tudi dobro zavarovan.« je rekel Povodni mož, ki je veliko vedel. »Pa saj sem zelo
spreten v podiranju gradov!« sem se pohvalil. »To ne bo dovolj, čeprav ste zelo izkušeni.« »Pa mi vi
pomagajte, saj imate to moč! Prikličite nevihte in vetrove! In valove!« »Zmenjeno!« mi je odgovoril. In
potem sva se odpravila.
Hodila sva nekje tri dni in končno prispela pred grad. Bil je mogočen in obdan z močnimi zidovi. Strmel
sem v njih in oči so mi verjetno stopile iz jamic. Povodni mož pa je bil, zgleda, že vajen tega gradu. »A
bova vstopila?« »Kaj? Aja, ja, seveda!« sem še vedno hipnotizirano strmel v zid. Končno sem se zbudil
in skupaj sva vdrla v grad. Povodni mož je priklical nekakšne tuleče pošasti. »Kaj je to?« sem ga
vprašal. »To so vodni demoni. Moji najljubši pomagači.« Vojaki so naju silovito napadali. Boj je trajal
dolgo, a zmaga je na koncu prišla k nama. Čestitala sva si, jaz pa sem skočil po Lejlo. Nato sva skupaj
s Povodnim možem pobegnila nazaj v mojo ljubo domovino. Povodni mož je priklical svoje najljubše
prevozno sredstvo, kot je rekel, to je bil vodni konj, in skupaj smo odjahali nazaj v mojo domovino.
Rozamunda se je raje poročila s Povodnim možem, meni pa je bila usojena Lejla. Povodnemu možu
sem pomagal, da si je zgradil mogočen grad čisto poleg mojega in nato sva postala najboljša prijatelja.
Živeli smo do konca svojih dni, ki pa se niso nikoli končali.
Bine Fras, 8.b
68
DOBROTA – ŽAREK UPANJA
Dobrota, hm … človek rekel bi sirota,
a jaz pravim temu zmota,
ker dobrota ni sirota.
Dobrota ne pomeni
nekoga z zlatniki obdariti,
dobrota pomeni prijateljstvo
in ljubezen med ljudmi širiti.
Le ena ponujena roka
in na obrazu že nasmeh otroka.
Temu pravim jaz dobrota.
Vsak človek namreč ve
kako dober biti,
le malo se je treba potruditi
in svet z dobroto napolniti.
Kaja Bakan, 9.b
KAKO SE FANTJE BREZ POSLUHA NAUČIJO PETI
Takrat, ko ljudje še niso poznali radia in televizije, so se obiskovali po domovih, se zabavali, plesali in
peli. Radi so pomagali drug drugemu, ob večerih pa posedali na tratah pred hišami, se dolgo v noč
pogovarjali, šalili in prepevali. Fantje so se zbirali pod vaško lipo ter peli dekletom podoknice. Ob
odprtem oknu je dekle poslušalo in po glasu prepoznavalo, kateri fant je vse v skupini. Tako je fant
prepoznaval prve tone petja. Tudi Tonček je rad zahajal v njihovo družbo. Zelo rad je prepeval, čeprav
ni imel posluha. Fantje so se nanj jezili, ker jih je s svojim drenjem motil. Tudi dekleta pri oknu so takoj
vedela, kdaj je bil med njimi Tonček, saj je bil najglasnejši. Kljub temu pa so ga bile vedno vesele, saj je
bil prijazen in spoštljiv do vsakega. Odločil se je, da se bo potrudil lepše peti. Najprej je le odpiral usta,
po nekaj večerih pa je s skoraj neslišnim petjem posnemal petje svojih vrstnikov. Vsakokrat je pel
glasneje in lepše. Odslej so njegovo petje občudovali vsi na vasi. Še posebno jih je razveseljeval s
svojim vriskanjem, ki se je ob večerih razlegalo daleč naokrog. In veste, koga je pri tem v začetku
posnemal? Kikirikanje petelina, ki ga je zjutraj vedno zbudil.
NAUK ZGODBE: Volja nam da moč do uspeha
Leja Weindorfer, 8.c
69
LETOŠNJI DOSEŽKI UČENCEV
Nekaj dni nazaj je bila v hali ene izmed velikih univerz postavljena
tabla v spomin na bivšega študenta. Ta mlad moški je med nevihto
na jezeru rešil življenje sedemnajstim ljudem. Za njimi je priplaval na
odprto, in jih, enega za drugim, vse privlekel v življenje. Od
izčrpanosti je omedlel in ko se mu je povrnila zavest, so bile njegove
prve besede „Fantje, ali sem dal najboljše od sebe?“ Besede tega
mladega fanta izražajo veliko vprašanje, ki bi moralo spodbuditi
vsakega resničnega iskalca, ki si prizadeva za Uspeh, živeti in
delovati tako, da bi si lahko odgovoril pritrdilno. Ne gre toliko za
vprašanje v smislu „ali sem naredil toliko,“ oziroma „ali sem naredil
toliko kot nekdo drug?“ kot gre za to „ali sem dal najboljše od sebe?“
(Skrivnost uspeha)
70
DOSEŽKI UČENCEV PO PREDMETNIH PODROČJIH 2010/2011
TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE V 6. IN 7. RAZREDU
V letošnjem šolskem letu se je na tekmovanje za Cankarjevo
priznanje prijavilo 22 učencev (iz 6. in 7. razredov). Letos je
tekmovanje potekalo pod sloganom Nasmeh moje knjige, saj so
učenci morali prebrati knjigo Toneta Partljiča z naslovom Hotel
se prijeti sonce in knjigo po izboru mentorice ter knjižničarke z
naslovom Srebrno kolo avtorice Karoline Kolmanič. Priprave za
pisanje razlagalnega spisa so potekale ob petkih. Nekega
petkovega popoldneva nam je pisateljica pričarala nasmehe na
naše obraze, saj smo se nekaj ur družili, klepetali in zbirali vtise,
mnenja o prebrani knjigi. Gospa Karolina pa je mlade bralce
tekmovalce razvedrila tudi z nemalo zgodbicami iz njenega
življenja.
8. decembra 2010 je potekalo tekmovanje, ki se ga je udeležilo 18 učencev. Bronasto Cankarjevo
priznanje pa so osvojili naslednji učenci: Megi Tinev (6.a), Blaž Klement (6.b), Tisa Kučan Lah (6.b),
Naja Belec (7.a), Maja Šebjanič (7.a), Aljaž Vučkič (7.c) in Matevž Škalič (7.c).
Vsem še enkrat iskrene čestitke do prihodnjega tekmovanja.
Mentorica: Valerija Dravec
TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE ZA CANKARJEVO TEKMOVANJE
Šolskega tekmovanja iz slovenščine, za Cankarjevo priznanje, se je udeležilo 98 učencev od 2. do 9.
razreda.
Bronasta Cankarjeva priznanja so prejeli naslednji učenci:
Laura Meško, 2.a, Blaž Makari, 2.b, Eva Klement, 2.c, Tara Mišković, 3.a, Ana Zver, 3.a, Hana Čahuk,
3.b, Iris Rehar, 3.b, Iva Špilak, 3.c, Nika Brunec, 4.a, Jaka Meglič, 4.b, Katarina Bunderla, 4.b, Žiga
Škalič, 4.c, Erik Novak, 5.b, Tjaša Malok, 5.c, Maša Kutuša, 5.c, Zala Hoblaj, 5.c, Megi Tinev, 6.a, Blaž
Klement, 6.b, Tisa Kučan Lah, 6.b, Naja Belec, 7.a, Maja Šebjanič, 7.a, Matevž Škalič, 7.c, Aljaž Vučkič,
7.c, Bine Fras, 8.b, Matjaž Malok, 8.b, Špela Marzidovšek, 8.b, Tina Špilak, 8.b, Niko Bačvič, 8.a, Jan
Žuntar, 9.b, Iva Horvat, 9.a, Lucija Rožman, 9.b in Kaja Bakan, 9.b.
Regijskega tekmovanja za srebrno Cankarjevo priznanje se je udeležilo 6 učencev. Učenci:
Bine Fras, 8.b,
Matjaž Malok, 8.b,
Lucija Rožman, 9.b so prejeli srebrno Cankarjevo priznanje.
BRALNA ZNAČKA – BRANJE ZA ZVESTOBO LEPI KNJIGI
V tekmovanju Bralna značka so sodelovali učenci od 1. do 9. razreda. Tekmovali so skozi celo šolsko
leto in kar 368 učencev je prejelo priznanje. Doseženi rezultati po razredih:
1. razred: 63 učencev
2. razred: 72 učencev
3. razred: 73 učencev
4. razred: 42 učencev
5. razred: 34 učencev
6. razred: 18 učencev
7. razred: 22 učencev
8. razred: 18 učencev
9. razred: 18 učencev
71
Kar 18 učencev 9. razredov pa se ponaša s priznanjem ZLATI BRALEC in sicer:
Kaja Bakan, 9.b, Lisa Brunec, 9.b, Anja Caf, 9.a, Tina Časar, 9.b, Saša Črnko, 9.b, Nina Gavrančič, 9.b,
Ana Gobec, 9.a, Iva Horvat, 9.a, Maja Kadiš, 9.a, Nastja Kojić, 9.a, Zala Logar, 9.b, Nina Marič, 9.b,
Maša Meolic, 9.a, Rok Podlesek, 9.b, Sara Rautar, 9.b, Lucija Rožman, 9.b, Martina Sovjak, 9.b in Jan
Žuntar, 9.b.
TEKMOVANJE IZ ANGLEŠKEGA JEZIKA
Šolskega tekmovanja iz angleškega jezika se je udeležilo 28 učencev iz 9. razreda in 20 učencev iz 8.
razreda.
Učenci Ana Gobec, 9.a, Kaja Bakan, 9.b, Iva Horvat, 9.a, Maja Kadiš, 9.a, Tjaša Gazdag, 9.a, Jan
Žuntar, 9.b, Rene Vučko, 9.b, Anja Caf, 9.a, Tina Časar, 9.b, Tilen Džafić, 9.a, Saša Črnko, 9.b, Bojana
Pejanović, 9.b, Mario Horvat, 9.b, Aljaž Kučan, 9.b, Sara Flisar, 9.b, Nastja Kojić, 9.a, Tilen Veren, 9.a,
Zala Logar, 9.b, Rok Malačič, 9.a, Bine Fras, 8.b, Jan Ilič, 8.c, Sabina Ivanič, 8.a, Matevž Bencik, 8.a,
Minka Tivadar, 8.b, Rebeka Dokl, 9.a, Sonja Fajhtinger, 8.b, Špela Marzidovšek, 8.b in Žan Kapun, 8.b
so prejeli bronasta priznanja.
Regijskega tekmovanja se je udeležilo 6 učencev.
Učenci:
Ana Gobec, 9.a je dosegla srebrno priznanje in se uvrstila na državno
tekmovanje,
Kaja Bakan, 9.b je dosegla srebrno priznanje,
Iva Horvat, 9.a je dosegla srebrno priznanje,
Jan Žuntar, 9.b je dosegel srebrno priznanje in se uvrstil na državno
tekmovanje.
Državnega tekmovanja sta se udeležila 2 učenca iz 9. razreda (Ana Gobec, 9.a in Jan Žuntar, 9.b) in 9
učencev iz 8. razreda.
Učenci:
Minka Tivadar, 8.b je dosegla zlato priznanje,
Sabina Ivanič, 8.a je dosegla srebrno priznanje,
Špela Marzidovšek, 8.b je dosegla srebrno priznanje.
TEKMOVANJE IZ ANGLEŠKE BRALNE ZNAČKE
Šolskega tekmovanja iz angleške bralne značke se je udeležilo 66 učencev od 4. do 9. razreda. Vsi
učenci so prejeli priznanje za sodelovanje.
TEKMOVANJE IZ NEMŠKEGA JEZIKA
Učenci so tekmovali tudi iz znanja iz nemškega jezika.
Tako so na šolskem tekmovanju 4 učenci dosegli bronasta priznanja:
Jan Žuntar, 9.b,
Mario Horvat, 9.b,
Ines Belcl, 9.b in
Sara Flisar, 9.a.
Učenec Jan Žuntar, 9.b se je uvrstil na državno tekmovanje in dosegel zlato priznanje.
72
TEKMOVANJE IZ NEMŠKE BRALNE ZNAČKE
Šolskega tekmovanja iz nemške bralne značke se je udeležilo 15 učencev 4. in 5. razreda.
5 učencev je doseglo zlato priznanje, 9 učencev srebrna priznanja, 1 učenec pa priznanje za
sodelovanje.
TEKMOVANJE IZ ZGODOVINE
Na šolskem tekmovanju iz zgodovine je sodelovalo 29 učencev iz 8. in 9. razreda. Bronasta priznanja
so dosegli naslednji učenci: Matevž Bencik, 8.a, Rebeka Dokl, 8.a, Matjaž Malok, 8.b, Iva Horvat, 9.a,
Saša Črnko, 9.b, Jan Žuntar, 9.b in Ana Gobec, 9.a.
Regijskega tekmovanja so se udeležili 4 učenci.
Učenec Jan Žuntar, 9.b je dosegel srebrno priznanje.
TEKMOVANJE IZ BIOLOGIJE
Na šolskem tekmovanju iz biologije je sodelovalo 42 učencev iz 8. in 9. razreda. Bronasta priznanja
so dosegli naslednji učenci: Anita Dakaj, 9.a, Zala Logar, 9.b, Saša Črnko, 9.b, Lucija Rožman, 9.b,
Matjaž Malok, 8.b in Jan Števančec, 8.b.
Državnega tekmovanja se je udeležilo pet učencev, ki so dosegli:
Matjaž Malok, 8. b – srebrno priznanje,
Anita Dakaj, 9.a – srebrno priznanje,
Zala Logar, 9.b – srebrno priznanje,
Saša Črnko, 9.b – bronasto priznanje,
Jan Števančec, 8.b. – bronasto priznanje.
TEKMOVANJE IZ KEMIJE
Šolskega tekmovanja iz kemije se je udeležilo 30 učencev 8. in 9. razreda. Bronasto Preglovo
priznanje je dosegla Sonja Fajhtinger iz 8.b.
Učenki Sonja Fajhtinger, 8.b in Iva Horvat, 9.a sta se uvrstili na državno tekmovanje.
TEKMOVANJE IZ LOGIKE
Na šolskem tekmovanju iz logike je sodelovalo 33 učencev od 6. do 9. razreda. Bronasta priznanja
so dosegli naslednji učenci: Blaž Klement, 6.b, Blaž Rituper, 6.a, Ines Kuronja, 6.a, Žan Bratkovič, 6.b,
Aljaž Vučkič, 7.c, Jakob Horvat, 7.b, Laura Palić, 7.c, Karolina Borovšak, 7.c, Maja Šebjanič, 7.a, Matjaž
Malok, 8.b, Špela Marzidovšek, 8.b, Jan Števančec, 8.b, Alen Buzeti, 8.b, Saša Črnko, 9.b, Lucija
Rožman, 9.b, Lisa Brunec, 9.b, Zala Logar, 9.b, Kaja Bakan, 9.b in Maja Kadiš, 9.a.
Državnega tekmovanja so se udeležili trije učenci, ki so dosegli:
Aljaž Vučkič, 7.c – srebrno priznanje,
Saša Črnko, 9.b – bronasto priznanje,
Matjaž Malok, 8.b – bronasto priznanje.
TEKMOVANJE IZ FIZIKE
Na šolskem tekmovanju iz fizike je tekmovalo 18 učencev iz 8. in 9. razreda. Bronasto priznanje so
dosegli: Matjaž Malok, 8.b, Jan Žuntar, 9.b, Saša Črnko, 9.b, Maja Kadiš, 9.a, Andrej Kumin, 9.a in
Lucija Rožman, 9.b.
Na regijsko tekmovanje so se uvrstili:
73
Matjaž Malok, 8.b,
Matjaž Bencik, 8.a,
Jan Žuntar, 9.b in
Saša Črnko, 9.b,
kjer sta učenca Matjaž Malok, 8.b in Jan Žuntar, 9.b dosegla srebrno Stefanovo priznanje.
TEKMOVANJE IZ MATEMATIKE
Na šolskem tekmovanju Evropski matematični kenguru je tekmovalo 258 učencev od 1. do 9.
razreda. Skupaj so dosegli 94 bronastih priznanj.
Regijskega tekmovanja se je udeležilo 15 učencev od 7. do 9. razreda, kjer so srebrna priznanja so
dosegli:
Jakob Horvat, 7.b,
Matevž Škalič, 7.c,
Aljaž Vučkič, 7.c,
Kaja Horvat, 7.b,
Matjaž Malok, 8.b,
Jan Žuntar, 9.b,
Iva Horvat, 9.a,
Saša Črnko, 9.b in
Tilen Džafić, 9.a.
Državnega tekmovanja so se udeležili 4 učenci – Jakob Horvat, 7.b, Matevž Škalič, 7.c, Matjaž Malok,
8.b in Jan Žuntar, 9.b.
TEKMOVANJE RAČUNANJE JE IGRA
Na šolskem tekmovanju Računanje je igra so sodelovali učenci od 1. do 5. razreda.
Zlata priznanja Računanje je igra je prejelo kar 60 učencev.
TEKMOVANJE LEGO DAKTA IN IZDELKI IZ PAPIRJA
Regijskega tekmovanja LEGO DAKTA in IZDELKI IZ PAPIRJA so se udeležili trije tekmovalci.
LEGO DAKTA:
Tekmoval je učenec Alen Klement, 4.c in dosegel priznanje.
IZDELKI IZ PAPIRJA:
Tekmovala sta učenca Adam Grah, 6.a – dosegel priznanje in Jana Šabjan, 6.a, ki je tekmovanju
dosegla 2. mesto ter se uvrstila na državno tekmovanje.
Na državnem tekmovanju pa je dosegla 6. mesto.
TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA
Učenci od 7. do 9. razreda so sestavili ekipo in se predstavili na tekmovanju Turizmu pomaga lastna
glava. Sodelovale so:
Kiara Ropoša, 7.c,
Kaja Bakan, 9.b,
Lucija Rožman, 9.b,
Saša Črnko, 9.b,
Zala Logar, 9.b,
Bojana Pejanović, 9.b in
Tina Časar, 9.b.
Skupaj so dosegle srebrno priznanje.
74
EKO KVIZ
Na šolskem tekmovanju iz EKO kviza je sodelovalo 57 učencev. Tekmovalo je 19 ekip, sestavljenih iz
treh učencev.
Ekipa ekoasov v sestavi Matjaž Malok, 8.b, Rebeka Dokl, 8.a in Nika Bunderla, 7.b so dosegli 1. mesto
v Pomurski regiji ter se tako uvrstili na državno tekmovanje.
Na državnem tekmovanju iz EKO kviza, je ekipa učencev v sestavi:
Matjaž Malok, 8.b,
Rebeka Dokl, 8.a in
Nika Bunderla, 7.b dosegla 3. mesto.
VESELA ŠOLA
Na šolskem tekmovanju v znanju iz Vesele šole je sodelovalo 53 tekmovalcev od 4. do 9. razreda. 8
veselošolcev je zbralo potrebno število točk in se uvrstilo na državno tekmovanje, ki je potekalo v
mesecu aprilu.
Na državnem tekmovanju so veselošolci:
Dunja Panič, 4.a,
Žiga Škalič, 4.c,
Tjaša Malok, 5.c,
Blaž Klement, 6.b,
Jakob Horvat, 7.b,
Matjaž Malok, 8.b,
Jan Števančec, 8.b in
Iva Horvat, 9.a dosegli srebrna priznanja.
EKO RAZRED
Naši učenci se po razrednih skupnostih skozi vse leto pridno vključujejo v različne eko akcije, ki
potekajo na šoli.
V letošnjem šolskem letu so bili najuspešnejši:
- I. triada: učenci 1.b razreda,
- II. triada: učenci 5.b razreda,
- III. triada: učenci 7.c razred.
EVROPSKA VAS
Uradni naslov projekta v letošnjem šolskem letu je bil: Pristopi in usposabljanje za kakovost. Naloga
naše šole je bila, da predstavi eno izmed držav EU, v tem šolskem letu Švedsko. Pri raziskovanju so
sodelovale učenke Tina Špilak in Taja Škerlak, Rebeka Dokl, Anna Novak, Natalia Lončar, Valentina
Škalič, Veronika Bukvič in Lina Kokolj.
UNICEF
Med mlade članice UNICEF-a so se vključevale učenke 7. in 8. razreda. Sodelovale so v humanitarnih
akcijah: prodaja voščilnic in drugih artiklov ter posebnih zapestnic »Združeni za otroke – združeni proti
AIDS-u«. Pripravile so razstavo ob pomembnih dogodkih UNICEF-a in OZN. Izdelale so novoletne
voščilnice za šolski bazar in izkupiček namenile šolskemu skladu. Punčka iz cunj – je igrača, ki je
poznana v vseh kulturah sveta, zato so se vključile tudi v akcijo »Posvoji punčko in reši otroka«, s
katero bodo nadaljevale tudi v naslednjem šolskem letu. Na razredni stopnji so se trije oddelki vključili v
akcijo Bobrov dobrodelni koledar in izkupiček bomo poslali za pomoč otrokom v Afriko.
75
MALE SIVE CELICE
Dve ekipi naše šole sta se udeležili predtekmovanja kviza Male sive celice, ki je potekalo na DOŠ
Lendava. Sodelovali so sedmošolci, kjer je ena ekipa zasedla 5. mesto (Jakob Borovšak, Matevž Škalič
in Karolina Borovšak) ter za las zgrešila nadaljnji krog. Druga ekipa naših sedmošolcev se je uvrstila
nekje na sredino in zasedla 25. mesto (Špela Kolbl, Jan Vink, Aljaž Vučkič).
V okviru kviza Male sive celice je v igri Abeceda zaslovela naša devetošolka Iva Horvat, ki si je priigrala
prvo mesto in s tem zavidanja vredno nagrado – potovanje v Anglijo in tam učenje tujega jezika.
KVIZ NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR – BISTROUM
Na šolskem tekmovanju Bistroum je sodelovalo 71 učencev od 4. do 7. razreda. Žal se, kljub trudu,
nobenemu učencu ni uspelo uvrstiti na državno tekmovanje.
MLADINSKO TEKMOVANJE DRUŠTVA PLJUČNIH IN ALERGIJSKIH BOLNIKOV SLOVENIJE
Državnega tekmovanja na temo: Bolje preprečevati kot zdraviti se je udeležila učenka Zoja Tot iz 7.a
razreda ter s svojim prispevkom dosegla zlato priznanje.
RAZISKOVALNE NALOGE
Mladi raziskovalci so se v letošnjem šolskem letu udeležili 19. regijskega srečanja mladih
raziskovalcev Pomurja. Izdelali so naslednje raziskovalne naloge ter dosegli:

HIŠA SADEŽI DRUŽBE – PROSTOVOLJSTVO (Mentorici: Andreja Ošlaj in Jasmina
Novak), mladi raziskovalci pa so bili: Tina Špilak, Rebeka Dokl In Anna Novak. Na
regijskem srečanju mladih raziskovalcev so prejele bronasto priznanje.

DNEVNIK ANNE FRANK IN ZLATIN DNEVNIK (Mentorici: Andreja Ošlaj in Valerija
Dravec), mladi raziskovalci pa so bili: Matjaž Malok, Saša Črnko in Lucija Rožman.
Na regijskem srečanju mladih raziskovalcev so prejeli bronasto priznanje ter se uvrstili
na državno. Na državnem so na našo veliko srečo prišli v drugi krog in si s tem pridobili
pravico do zagovora. Zagovor je bil 23. 5. 2011 v Murski Soboti, kjer so pometli s
konkurenco in prejeli zlato priznanje.
MODELARSTVO
Na državnem tekmovanju v modelarstvu je NINO ŽALIG, 6. b, zasedel 1. mesto in postal državni
prvak.
PROSTOVOLJSTVO
V okviru projekta Sadeži družbe so bili letos zelo aktivni učenci: TINA ŠPILAK, BINE FRAS iz 8.b,
MATEVŽ BENCIK iz 8.a, SAŠA ČRNKO iz 9.b in MAJA KADIŠ iz 9.a.
76
ŠPORTNI DOSEŽKI UČENCEV 2010/2011
ŠAH
Naši šahisti so bili tudi v letošnjem letu zelo aktivni. Ekipo sestavljajo mladi tekmovalci, ki se pridno
trudijo, da so njihovi dosežki dobri.
Tako so v mesecu decembru sodelovali na posamičnem področnem osnovnošolskem prvenstvu in
dosegli naslednje rezultate:
Lucija Kadiš, 5.c – 2. mesto v kategoriji D12 in uvrstitev na državno
tekmovanje,
Jaka Meglič – 2. mesto v kategoriji F12 in uvrstitev na državno
tekmovanje,
Luana Zajmi, 3.c – 2. mesto v kategoriji D9,
Laura Vratarič, 5.b – 4. mesto v kategoriji D12,
V mesecu februarju so se udeležili še ekipnega regijskega prvenstva ter dosegli:
1. ekipa – tekmovali so v kategoriji F12:
Jaka Meglič, 4.b,
Fabian Kerec, 4.c,
Henrik Borovšak, 4.b in
Marko Irgolič, 4.b ter dosegli 2. mesto.
2. ekipa – tekmovali so v kategoriji F10:
Luana Zajmi, 3.c,
Rene Balažic, 3.c,
Tadej Bikovec, 3.c in
Maj Cigut, 3.a ter dosegli 1. mesto.
3. ekipa – tekmovali so v kategoriji F10:
Goran Jocič, 3.c,
Alen Strbad, 3.a,
Nino Rituper, 3.b in
Luka Alač, 3.b ter dosegli 5. mesto.
V mesecu aprilu so se udeležili državnega prvenstva osnovnih šol v šahu ter dosegli:
1. ekipa – tekmovali so v kategoriji F12:
Jaka Meglič, 4.b,
Lucija Kadiš, 5.c,
Henrik Borovšak, 4.b,
Marko Irgolič, 4.b,
Fabian Kerec, 4.c ter dosegli 13. mesto.
2. ekipa – tekmovali so v kategoriji F12:
Luana Zajmi, 3.c,
Tadej Bikovec, 3.c,
Rene Balažic, 3.c,
Nino Rituper, 3.b,
Maj Cigut, 3.a ter dosegli 46. mesto.
V mesecu maju pa so se udeležili še Mikkovega turnirja ter v skupni kategoriji dosegli 3. mesto. Ekipo
so sestavljali:
Jaka Meglič, 4.b,
Luana Zajmi, 3.c
Fabian Kerec, 4.c ter dosegli 3. mesto.
77
ATLETIKA
Prvo večje tekmovanje v letošnjem šolskem letu je bilo ekipno področno prvenstvo v septembru 2010.
Obe naši ekipi, učenke in učenci so dosegli prvo mesto in naslov področnih prvakov, še posebej smo se
izkazali v šprintih in štafeti 4 x 100 m.
Tudi na posamičnem atletskem prvenstvu smo se dobro odrezali, saj se je na področno uvrstilo 5 fantov
in kar 10 deklet, to pomeni, da smo osvojili 15 medalj.
Na področnem prvenstvu, so se uvrstili v državni finale: Špela Kolbl v sprintu na 60 m je na finalu
državnega prvenstva dosegla 2. mesto in naslov državne podprvakinje, Alen Forjanič je prav tako v
sprintu bil na 17. mestu in Tjaša Gazdag, ki je prav tako na 60 m dosegla 23. mesto.
PLAVANJE
Udeležili smo se področnega prvenstva v 25 m bazenu v Temah Radenci.
Medalje na področnem so dosegli:
Karin Glavač 2. mesto, Megi Tinev 2. mesto.
NOGOMET
Po lanskoletni osvojitvi državnega naslova, letošnji dosežki seveda niso primerljivi, kljub temu smo
sodelovali v vseh kategorijah, najdlje so se prebili mlajši dečki, ki so na medobčinskem tekmovanju
dosegli 2. mesto.
ODBOJKA
Starejši učenci in učenke so se po zmagah na sektorskem tekmovanju uvrstili na medobčinsko, kjer
smo dosegli 2. mesto.
Mlajše deklice so letos z uvrstitvijo na področno tekmovanje in osvojitvijo 2. mesta dosegle največ.
Mentor: Andrej Perhavec
KOŠARKA
Košarka je v šolskem letu 2010/11 najuspešnejša športna panoga med ekipnimi športi na naši šoli. Vse
ekipe naše šole so se uvrstile na državna tekmovanja. Mlajše deklice so postale državne prvakinje in
tako dosegle zgodovinski uspeh, saj so prvič v zgodovini naše šole postale državne prvakinje. V finalu
državnega prvenstva, ki je bilo 31. 05. 2011, so najprej premagale OŠ GRM IZ NOVEGA MESTA, nato
pa v velikem finalu še OŠ OB DRAVINJI IZ SLOVENSKUH KONJIC. Najboljša igralka finalnega turnirja
je postala Ajda Pejčič, najboljša strelka turnirja je bila Tina Cvijanovič, v najboljšo peterko turnirja sta bili
izbrani Ajda Pejčič in Teja Cvijanovič.
78
Ekipo so sestavljale naslednje igralke: AJDA PEJČIČ, TINA CVIJANOVIČ, TEJA CVIJANOVIČ, ŠPELA
KOLBL, KAJA HORVAT, NAJA BELEC, KATARINA OSTOJIČ SEDONJA, BLAŽKA BENKO, MELANI
LEŠNJEK, ANEJA ĐURINEK, JANA ŠABJAN, INES KURONJA, TJAŠA VREČIČ.
Mentor in trener ekipe: Peter Juteršnik
Ekipa mlajših dečkov je na četrtfinalu državnega prvenstva osvojila 3. mesto.
Ekipo so sestavljal naslednji igralci: MARKO IRGOLIČ, ADAM GRAH, BLAŽ RADONJIČ, ALEN
FORJANIČ, LUKA ZRIM, IZAK JURJEVČIČ, LUKA KUHAR, BLAŽ KLEMENT, PATRIK ŽIŠKO, JAKOB
HORVAT, PATRIK ŽEKŠ, TILEN HORVAT.
Mentor in trener: Peter Juteršnik
Ekipa starejših deklic je v polfinalu državnega prvenstva osvojila 2. mesto.
Ekipo so sestavljale naslednje igralke: AJDA PEJČIČ, TEJA CVIJANOVIČ, TINA CVIJANOVIČ, TJAŠA
VREČIČ, IVA LUNEŽNIK, ANA NOVAK, ŠPELA KOLBL, MAŠA MENIČANIN, NAJA BELEC, MEGI
TINEV, MAJA KADIŠ, MAŠA MEOLIC
Mentor in trener ekipe: Peter Juteršnik
Ekipa starejših dečkov ja v polfinalu državnega prvenstva osvojila 3. mesto
Ekipo so sestavljali naslednji igralci: FILIP ČONTALA, NIKO BAČVIČ, ROK MALAČIČ, NIKO
PETROVIČ, TILEN DŽAFIČ, TINE VEREN, GORAN ŠKRILEC, JAKOB HORVAT, BLAŽ RADONJIČ,
PATRIK ŽIŠKO, ANDREJ KUMIN, TINO CVIJANOVIČ.
Mentor in trener ekipe: Peter Juteršnik
79
SMUČANJE
Na finalu državnega prvenstva, ki je bilo meseca marca na Rogli so našo šolo zastopali trije učenci in
sicer :
 Maja kadiš, ki je zasedla 32. mesto v državi.
 Lucija Rožman, ki je zasedla 39. mesto v državi.
 Jan Žuntar, ki je zasedel 40. mesto v državi.
Mentor: Peter Juteršnik
TEKMOVANJA
DJORDJEVIĆ
POD
MENTORSTVOM
ŠPORTNE
PEDAGOGINJE
ANICE
PODROČNO EKIPNO TEKMOVANJE V ATLETIKI – 04. 10. 2010 na OŠ I
1. mesto – 12449 točk
V ekipi so tekmovale:
60 m: ŠPELA KOLBL, TJAŠA GAZDAG
300 m: AJDA PEJIČIČ, ANNA NOVAK
1000 m: ANA NOVAK, DIANA OBAL
DALJINA: LARA KELEMEN, SAŠA ČRNKO
VIŠINA: KAJA VAŠ, REBEKA DOKL
VORTEXS: NINA MARIČ, KAJA HORVAT, TINA CVIJANOVIČ
KROGLA: BOJANA PEJANOVIČ, MAŠA MEOLIC
ŠTAFETA 4 X 100 m: ŠPELA KOLBL, TJAŠA GAZDAG, ANJA CAF, NASTJA ŠADL
POLFINALNO TEKMOVANJE V SKOKIH Z MALE PROŽNE PONJAVE – 03. 02. 2011 na OŠ I
NAJMLAJŠE UČENKE NEREGISTRIRANE – EKIPNO so zasedle 1. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
AJDA KUHAR – 5. m
GAJA KUHAR – 7. m
EVA KLEMENT – 6. m
VITA BELEC – 8. m
MAJA NEMEC – 14. m
ZOJA VÖRÖŠ – 13. m
MELANI GAA – 12. m
LANA KELEMEN – 15. m
ALEŠA POLANŠČEK – 9. m
MLAJŠI UČENCI NEREGISTRIRANI – EKIPNO so zasedli 1. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
6.
LUKA ČURMAN – 4. m
FILIP BENCIK – 5. m
VID VEREN H. – 8. m
AMADEJ ČASAR – 7. m
JURE BALAŽIC – 11. m
TAI BRATUŠEK – 10. m
80
MLAJŠE UČENKE NEREGISTRIRANE – EKIPNO so zasedle 1. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
NINA ŠEBJANIČ – 4. m
KAROLINA VÖRÖŠ – 3. m
ANDREJA MEKICAR – 6. m
TISA KUČAN LAH – 9. m
KAJA GEDER – 18. m
STAREJŠE UČENKE NEREGISTRIRANE – EKIPNO so zasedle 1. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
KAJA VAŠ – 1. m
ANJA CAF – 2. m
TJAŠA GAZDAG – 6. m
ANNA NOVAK – 7. m
NASTJA ŠADL – 8. m
MAJA ŠEBJANIČ – 16. m
NAJA BELEC – 11. m
MLAJŠE UČENKE REGISTRIRANE
1. ANEJA ĐURINEK – 4. m
STAREJŠE UČENKE REGISTRIRANE
1. NATALIJA LONČAR – 2. m
FINALE DRŽAVNEGA PRVENSTVA V SKOKIH Z MALE PROŽNE PONJAVE – 09. 02.
2011 OŠ DOBRAVA
MLAJŠI UČENCI NEREGISTRIRANI – EKIPNO so zasedli 4. mesto
1. LUKA ČURMAN – 19. m
2. FILIP BENCIK – 21. m
3. VID VEREN H. – 24. m
4. AMADEJ ČASAR
5. JURE BALAŽIC
6. TAI BRATUŠEK
MLAJŠE UČENKE NEREGISTRIRANE – EKIPNO so zasedle 5. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
NINA ŠEBJANIČ – 29. m
KAROLINA VÖRÖŠ – 30. m
ANDREJA MEKICAR – 34. m
TISA KUČAN LAH
KAJA GEDER
81
STAREJŠE UČENKE NEREGISTRIRANE – EKIPNO so zasedle 3. mesto
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
KAJA VAŠ – 4. m
ANJA CAF – 11. m
TJAŠA GAZDAG – 18. m
ANNA NOVAK
NASTJA ŠADL
MAJA ŠEBJANIČ
NAJA BELEC
STAREJŠE UČENKE REGISTRIRANE
1. NATALIA LONČAR – 19. m
PODROČNO TEKMOVANJE – ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL
EKIPNO: 4. m in SREBRNA PRIZNANJA
1. NAJA BELEC – 13. m
2. ANJA GOBEC – 16. m
3. KAJA BAKAN – 12. m
4. TAJDA GAAL
5. BOJANA PEJANOVIČ
6. MELANI KUMIN
DRŽAVNO TEKMOVANJE V ORODNI GIMNASTIKI – REGISTRIRANI – KOPER
1. NATALIA LONČAR – 9. m
DRŽAVNO FINALE – ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL – MARIBOR, 01. 06. 2011
1. NAJA BELEC – ZLATO PRIZNANJE
2. KAJA BAKAN – ZLATO PRIZNANJE
3. ANA GOBEC – ZLATO PRIZNANJE
MEDOBČINSKO POSAMEZNO TEKMOVANJE V ATLETIKI
MLAJŠE UČENKE:
60 m: ŠPELA KOLBL – 1. m
300 m: AJDA PEJIČIČ – 4. m
600 m: VINKOVIČ DONA – 6. m
DALJINA: KIARA ROPOŠA – 2. m, ANDREJA MEKICAR – 4. m, LUCIJA KADIŠ – 7. m
VIŠINA: NAJA BELEC – 1. m
VORTEXS: KAJA HORVAT – 2. m, TINA CVIJANOVIČ – 6. m
82
STAREJŠE UČENKE:
60 m: TJAŠA GAZDAG – 1. m, NASTJA ŠADL – 6. m
1000 m: SONJA FAJHTINGER – 4. m, ANJA ŠIJANEC – 5. m
DALJINA: MAJA KADIŠ – 2. m, LARA KELEMEN – 5. m, ANJA CAF – 7. m
VIŠINA: REBEKA DOKL – 3. m, KAJA VAŠ – 4. m
VORTEXS: NINA MARIČ – 7. m, NASTJA PUHAN – 8. m
KROGLA: NATALIA LONČAR – 3. m, SAŠA ČRNKO – 4. m, TINA ŠPILAK – 8.m
ŠTAFETA 4 X 100 m: ANJA CAF, TJAŠA GAZDAG, MAJA KADIŠ, NASTJA ŠADL – 2. m
PODROČNO POSAMEZNO TEKMOVANJE V ATLETIKI
MLAJŠE UČENKE:
60 m: ŠPELA KOLBL – 1. m
DALJINA: KIARA ROPOŠA – 4. m
VIŠINA: NAJA BELEC – 5. m
VORTEXS: KAJA HORVAT – 7. m
STAREJŠE UČENKE:
60 m: TJAŠA GAZDAG – 2. m
DALJINA: MAJA KADIŠ – 1. m
VIŠINA: REBEKA DOKL – 4. m
KROGLA: NATALIA LONČAR – 9. m
ŠTAFETA 4 X 100 m: ŠPELA KOLBL, TJAŠA GAZDAG, MAJA KADIŠ, NASTJA ŠADL – 1. mesto
DRŽAVNO POSAMEZNO FINALE V ATLETIKI
MLAJŠE UČENKE:
60 m: ŠPELA KOLBL – 1. m
STAREJŠE UČENKE:
60 m: TJAŠA GAZDAG – 23. m
Športna pedagoginja: Anica Djordjević
83
VTISI LETOŠNJIH DEVETOŠOLCEV
Še zdaj se nasmejim, ko pogledam, kaj smo postali.
Prve dneve smo se bolj zase držali,
Nato so prišli dnevi, ko smo bili prijatelji
in dnevi, ko smo se kregali.
A danes vidim pred samo le skupino čudovitih sošolcev,
za katere vem, da so mi polepšali 8 let življenja.
Zala Logar, 9.b
Najbolj so mi v tem šolskem letu bili všeč izleti. Uživala sem predvsem, ko smo obiskali živalski vrt. V
vseh teh letih sem spoznala, da imam najboljše sošolce, s katerimi sem preživela mnogo lepih
trenutkov. Trenutki bodo ostali v naših srcih, mislih …
Tjaša Sever, 9.b
Še zdaj se spomnim, kako sem vstopila skozi (še takrat težko) šolska vrata in prvič prestopila šolske
stopnice, ki si se takrat zdele neskončno dolge. Danes pa to potovanje zaključujemo. Kljub temu, da se
bodo naše poti zdaj razšle, bomo še vedno ohranili stike in ostali dobri prijatelji.
Kaja Bakan, 9.b
Meni se zdi vse skupaj čudovita izkušnja za življenje. Bilo je veliko izzivov, učenja, smejanja, prepirov.
Nekateri smo se ujeli bolj, drugi manj, prav gotovo pa bomo ohranili lepe spomine na bivanje v šoli.
Lisa Brunec, 9.b
Najbolj mi je v spominu ostal izlet v živalski vrt in hišo eksperimentov v osmem razredu.
Nina Gavrančić, 9.b
Lepo je bilo, ko smo dobili novo sošolko Ines, katera je hitro postala moja dobra prijateljica in komaj
čakam valeto ter nastop, na katerega se že pripravljamo.
Bojana Pejanović, 9.b
V spominu mi je ostal izlet v Ljubljano, ko smo obiskali živalski vrt. Tam se dopolnila svoje znanje o
živalih. Imela sem prvič v rokah kačo.
Lep trenutek mi je tudi bil, ko sem stopila v novi razred, novo šolo, kjer sem spoznala nove prijatelje ter
z njimi preživela lepe trenutke in lepe šolske dni. Prej sem namreč obiskovala drugo šolo.
Ines Belcl, 9.b
Dogodki so šolska leta naredili bolj zanimiva, nepozabljiva.
Martina Sovjak, 9.b
84
Zelo sem užival v odmorih ter prostih urah in kadar se med poukom nismo učili. Lepi so mi bili tudi
športni dnevi. Užival pa sem tudi na izletih. Pri angleščini nam je bilo zelo lepo.
Davorin Marič, 9.b
Najbolj sem uživala v prvem razredu, pozneje v Ankaranu, na Peci in vsa leta na Rogli. Najlepši čas pa
je bil na koncu osmega razreda, ko je zazvonil zvonec in so se pričele počitnice. Posebej sem uživala
pri astronomiji, manj pri kemiji.
Lara Kelemen, 9.b
Užival sem v živahnih odmorih. Lepe in zanimive so bile tudi ekskurzije. Nekaj posebnega pa so bile
tudi ure nadomeščanja. Pri uri kemije in geografije smo se prijetno dolgočasili. Včasih pa smo tudi
razburili učitelje, saj smo ušpičili marsikatero neumnost.
Zabavali smo se vsak dan, a bili smo tudi pridni in poslušni.
Jernej Mekicar, 9.b
Velikokrat smo skupaj kaj ušpičili, prikrili in se v času nadomeščanja tudi kam skrili. Kot vsak razred,
smo se tudi mi, devetošolci, kdaj pa kdaj tudi pošteno skregali. Zamere in prepiri so zdaj že pozabljeni in
v osmih letih šolanja smo stkali prijateljske vezi za vse življenje.
Tina Časar, 9.b
Šolsko leto je bilo dolgo, težko a tudi lepo. Najbolj smo uživali v prostih urah in na izletih v avtobusih.
Oliver Car, 9.b
Kot sošolci smo vedno uživali, ko smo bili skupaj, se družili in zabavali, vedno se je kaj dogajalo.
Sara Rautar, 9.b
Naše skupna pot se je začela pred osmimi leti. Prvi skupni trenutki, nerodni nasmehi in sramežljivi
pogledi. Pogumni obrazi in strah v očeh. Strah pred prihodnostjo. Z leti je sramežljivost zbledela, vzklila
so nova prijateljstva, doživljali smo ljubezni, vneli so se prvi prepiri. Postali smo družina, ki je skupaj
hodila skozi osnovnošolska leta. Veselili smo se zmag in obžalovali poraze. Po vsakem padcu smo pot
nadaljevali močnejši. Leta so minevala in danes smo tu, na naši zadnji skupni prireditvi. Potem bomo
hodili vsak po svoji poti.
Ana Gobec, 9.a
V CŠOD smo se s kolesi odpeljali v rudnik. V rudniku je bilo temno in hladno. Naslednji dan smo se
razdelili v skupine in odšli na orientacijski pohod v gozd. V gozdu smo morali slediti znakom, da smo
lahko prišli na cilj. Tekmovali smo v lokostrelstvu, dečki proti deklicam. Zmagale so deklice. Nekatere
sošolce so opikale ose. Pregledal jih je zdravnik. Bilo je zabavno!
Lili Titan, 9.a
85
V osnovni šoli je bilo super, ker sem imel čudovite sošolce. Z učitelji se včasih nisem najboljše razumel.
Vendar se je na koncu vse dobro izšlo. Najbolj pa so mi v spominu ostale počitnice na Rogli. Tam sem
se naučil smučati in to mi je bilo v največje veselje.
Goran Škrilec, 9.a
Najbolj sem si zapomnil bivanja v Ankaranu in CŠOD Peca pri Mežici, kjer smo se v gozdu naučili, kako
si pripraviti zasilno bivališče. Zelo lepo mi je bilo na Rogli, kjer sem izpilil svoje smučarsko znanje in
spoznal veliko novih prijateljev.
Andrej Kumin, 9.a
Zelo sem vesela, da sem lahko hodila na to šolo in da so me učili ti učitelji. Še bolj vesela pa sem, da
sem šolanje uspešno končala in da bom od sedaj naprej učitelje srečevala na ulici.
Bili smo super razred, skupaj smo veliko dosegli. Dvakrat smo bili eko razred, šli v šolo v naravi, na
super izlet v Gardaland, ki ga nikoli ne bomo pozabili. Vsega tega pa nam ne bi uspelo doseči brez
naše izjemne razredničarke Cvetke Šavel Kerman, ki se je vedno zavzela za nas in nam pomagala.
Najprej nas je bilo v prvem razredu strah šole, učiteljev; nato smo bili malce prestrašeni ob prehodu na
predmetno stopnjo. Ta strah smo premagali in sedaj smo ponosni, a malce negotovi bomo nadaljevali
svojo življenjsko pot.
Iva Horvat, 9.a
Tudi nekateri športni dnevi bodo ostali nepozabni. Veliko mojih sošolcev ima status športnika, zato smo
bili zmeraj med boljšimi. Dve leti smo bili tudi eko razred predmetne stopnje. Naša razredničarka je bila
ponosna na nas. Tudi če sem imel včasih slab dan, sem ga v šoli preživel dobro.
Matej Barber, Sara Rautar, 9.b
VTISI O GARDALANDU
O Gardalandu imam same dobre vtise. Imeli smo srečo, saj ni bila velike gneča. Vreme pa je bilo
enkratno. Najbolj si bom zapomnila adrenalinskih voženj. Ta občutek je enostavno neverjeten, nekaj,
kar bi želela še večkrat izkusiti. Všeč so mi bile tudi vodne vožnje, ki so nas ohladile. Zame je bil to
nepozaben dan, ki mi bo ostal za vedno v prijetnem spominu.
Melani, 9.a
V Gardalandu mi je bilo zelo lepo. Najbolj všeč sta mi bila vlaka Raptor in Blue tornado. Užival sem tudi
v vodnih vlakcih. To potovanje bi z veseljem še ponovil.
Andrej, 9.a
Gardaland je bil poln užitkov, zabave, norenja in adrenalina. V spomin se mi je najbolj vtisnil vlak smrti
blue tornado. Izkušnja, ki smo jo doživeli, bo ostala nepozabna in bi jo z veseljem še ponovila.
Anja, 9.a
86
V Gardalandu je bilo super. Lepšega vremena si ne bi mogli želeti. Super! Jaz sem bil v podobnem
parku v Moskvi. Takrat sem bil star 5 let.
Erik, 9.b
Gardaland me je pozitivno presenetil, saj ima veliko število adrenalinskih naprav in drugih zabavnih
atrakcij. Motilo me je le, da je bila večina informacij podana v italijanščini.
Jan, 9.b
87
MLADA RAST
Glasilo učencev OŠ I MURSKA SOBOTA
Šolsko leto 2010/2011
Pri izdelavi glasila so sodelovali:
ANDREJA OŠLAJ
MILENA ZVER
VALERIJA DRAVEC
Računalniška obdelava:
ANTON PAJŽLAR
Naslovnico je ilustrirala:
BOJANA PEJANOVIĆ, 9.b
88