Matej Rancigaj

Intervju
Matej Rančigaj,
v dveh letih in pol 37.000 km po Afriki
Avtor: Katarina Turnšek
Foto: arhiv Mateja Rančigaja
Spalka za 15 eur, šotor za 20.
In 15-litrski tank.
M
atej Rančigaj je bil v zadnjih dveh letih in pol štirikrat v Afriki. Po Keniji,
Tanzaniji, Mozambiku, Južnoafriški
republiki, Namibiji in Bocvani je prevozil
37.000 kilometrov. Z Yamaho XT 660 R. Brez
GPS-ja. Večino kilometrov v »papučah«. S
prednjo Savino in z zadnjo ... pač neko gumo.
Nima predelanega motocikla, še tank ima originalen, samo 15-litrski. Potuje s šotorom iz
Merkurja, za 20 evrov. Vse pri njem je nekako
skregano z razmišljanjem vsakogar, ki bi želel
z motociklom po Afriki. In zato zanj še vedno
ne vem, ali je res tako … preprost ali je to samo
igra ...
**
Sodeč po uvodnih besedah bi si bralec o Mateju Rančigaju, Kranjčanu
zrelih štiridesetih let, lahko ustvaril podobo človeka s povsem drugačno
zgodovino, kakršno ima za sabo. Možak je po izobrazbi namreč informatik, ki je še pred nekaj leti vsak dan hodil v službo in sicer na banko kot
projektni vodja. Tam je nekega dne dal odpoved, prodal je stanovanje
in odšel na potovanje po Afriki. Meni tega sicer ni povedal, je pa rekel
Šerugi, ko sta se povsem po naključju srečala v Afriki na nekem mostu:
»V treh službah sem bil do zdaj – pet, sedem in ponovno pet let. A mi je
tega dovolj. Ni bilo izzivov. Naj ves preostanek življenja čakam le še na
penzijo?«
Pod ta, zadnji stavek, bi se lahko podpisal še marsikdo. In tudi zato sem
ga povabila k temu pogovoru.
Sprva je šel na potovanje za krajši čas. Dvakrat po deset dni. Potem mu
je bilo tako všeč, da je šel še enkrat … in še enkrat … in zdaj pride v
Slovenijo le še poleti, ko je tu toplo. Ves ostali čas preživlja na črni celini.
Tudi po več mesecev v enem samem kraju.
To poletje se je spet vrnil domov, v Stražišče pri Kranju.
»A ni od tam naša Alenka?« ga vprašam.
»Je. Priseljena,« pove Matej, ki je trenutno »odseljen«. Kajti doma je
zdržal kakšen teden, potem pa je že potegnil do Gibraltarja. Za kakšen
mesec. Ali dva. Dokler se spet ne vrne v Afriko. Tam ga namreč že vse
od leta 2010 čaka motocikel.
Tikala sva se, ker se tikava vse od takrat, ko sva se spoznala na nekem
sejmu in je rekel, da je pravkar prišel … iz Afrike.
Zakaj si se pravzaprav odločil, da kupiš motocikel pri nas in si ga pošlješ
na jug? Zakaj ga nisi kupil kar v Keniji, kamor si priletel?
Ker jih tam nimajo. Imajo samo od 50 do 150-kubične kitajske, jaz sem pa
hotel Yamaho XT 660. V Keniji sicer imajo eno ali dve, ampak cena bi bila
zanjo dvojna. Motor sem tako kupil v Kranju pri servisu Štern in takrat
je bil star štiri leta. Odpeljal sem ga na letališče Brnik, dal na kamion do
Frankfurta in od tam je šel z Lufthanso v Nairobi, torej s kranjsko registrsko tablico. Stal je 4000 evrov, prevoz je bil 1500, kar je bilo sicer zelo drago, ker smo naredili pretežek tovor. Če bi ga pa dol najel, bi bilo pa sploh
drago. Teden dni najema takega motorja v Južnoafriški republiki stane
1200 evrov. V dveh, treh tednih imaš noter cel motor.
Od takrat je motocikel torej dol … Ja kako ga pa registriraš?
Ko sem ga poslal v Afriko, je bila registracija veljavna še 10 mesecev. In ko
sem iz Kenije ravno prišel v Mozambik, mi je potekla. In od takrat … je
potečena … (smeh).
Aha, enaka štorija torej, kot s tistim Angležem, ki smo ga srečali v Sloveniji, ki je že desetletje na poti, pa je ves svet prepotoval z neregistriranim
motorjem … In kaj narediš, ko te ustavijo? Pokažeš zdravstveno izkaznico?
Ko sem prišel v Južnoafriško republiko, me je že na začetku ustavil policaj
in me vprašal, kje imam krogec, oni imajo namreč na motorju nalepko na
nekakšnem nosilcu, s katero označujejo registriran motor. Sem rekel, da ne
vem kaj je to, kaj hoče od mene. Pokazal sem mu mednarodno vozniško,
pa je še vedno spraševal, kje imam nalepko. Rekel sem mu, 'pa zakaj, saj se
samo peljem skozi Južnoafriško republiko,' pa je rekel, 'aja! Potem je pa v
redu'. Tudi ko sem šel čez Namibijo in Bocvano, me ni nihče ničesar vprašal. Edino ko so videli, da imam tujo tablico, so mi v Bocvani rekli, da bom
zato plačal dražjo cestnino za Kalahari Highway. 30 evrov me je stala.
Si decembra 2010, ki si odšel prvič v Afriko, vedel, da boš tako rekoč še
danes tam?
Slutil. Pravzaprav nisem šel na pot, ampak sem šel tja spoznavat življenje.
Motor mi je bil pa samo orodje za premikanje iz kraja v kraj. Pravzaprav
sem bil v Mozambiku že pred sedmimi leti in sem si takrat rekel, jaz pa
moram priti sem z motorjem. Takrat sem pač potoval z avtobusi in nisem
videl dežele tako kot je treba.
84 |
84-87_intervju afrika_kat.indd 84
28.9.2013 17:07:51
ponjo na Dunaj. Pa sem šel nazaj v Mozambik, vizo sem poskušal dobiti
v Maputu. Stojim torej pred Južnoafriško ambasado v Maputu, kadim, bil
sem jezen, ker so mi pravkar tudi tu rekli, da moram po vizo na Dunaj
in pristopi neka ženska. Zapleteva se v pogovor. Pove, da je iz Belgije,
da tu živi, povem, da imam težave z vizo in da za vsak dan ne vem, kje
bom prespal, ker ne vem niti kdaj bom dobil vizo, mogoče jo bom čakal še
mesec ali pa dva. In ona mi reče, da ima zgoraj na strehi eno odprto stanovanje in če hočem, lahko na tej strehi postavim šotor. In sem ga in sem
bil tam dva meseca. Na koncu sploh ne več na strehi, ampak pri sosedu
Avstralcu s farmo feferonov, ki je imel praznega pol stanovanja …
Tokrat pa sem si zadal samo tehnični cilj, da pridem po vzhodni obali do
Cape Towna. Če pogledaš na zemljevid od Mombase do Cape Towna, 99
% motoristov zavije iz Kenije v Tanzanijo po glavni cesti proti Malaviju,
jaz sem šel pa direktno navzdol ob vzhodni obali, še 600 kilometrov južno
od Dar es Salaama čez dva, tri kilometre široko reko in to v majhnem
čolnu, ker tam je trajekt že zdavnaj potonil in ni druge, kot da motor
prime nekaj ljudi in ti ga dajo v čoln, čez pa pač pol ure veslaš. Vem za
enega samega, ki je prečkal to reko z motorjem in tako sem prišel v severni
Mozambik. Ta je zelo težko dostopen iz katerekoli strani, tam ni nobenih
turistov in sem hotel videti točno to. In tam je tudi otočje Qirimbas, zelo
lepo, tam sem hotel jadrati in sem tudi šel.
In kako prideš v tako odmaknjenih predelih do bencina?
Bencin je v vsaki vasi. Brez problema. Če ga vzameš v tisti plastični flaši
od domačina, je čist. Nikoli nisem imel nobenih težav. Jaz imam povsem
navaden, originalen tank, 15-litrski. Pa ne vem, če sem v teh 37.000 kilometrih dvakrat napolnil flašo Coca-Cole, da sem jo zadaj pripel z elastiko.
Pa še takrat je nisem rabil. Ustavim se v vasi, kupim tam Coca-Colo in
vprašam, kdo ima bencin. Pa ga imajo čez cesto, takoj.
Glede na to, da ne poznam popotnika, ki ne bi imel vsaj dodatnega tanka, si pa zelo poseben. Kako sicer potuješ, s kakšno opremo?
15.000 kilometrov sem prepeljal v »papučah«, kratkih hlačah in majici s
kratkimi rokavi. Edino v Južnoafriški republiki, kjer je bilo več asfalta, sem
dal nase kavbojke. Imam pa vedno gor čelado in rokavice. Pa ledvični pas in
ene takšne enostavne nakolenčnike sem kupil pred 20 leti in jih daš nase četudi imaš kratke hlače, da ti pač ne piha. In nimam s koleni nobenih težav.
Pa ostalo? Šotor? Spalka? Ko gledam tvoje fotografije s »polno naloženim« motorjem si videti tako, kot da greš samo do Portoroža.
Šotor imam za 20 evrov iz Merkurja, spalko sem pa kupil leta 1997 tudi
za kakih 15 evrov in jo še zdaj uporabljam.
Do vize pa si očitno tudi prišel …
Na ambasadi so mi rekli, da potrebujem potrdilo neke organizacije, ki ve
za to, da jaz potujem okrog sveta. 'Ampak jaz ne potujem okrog sveta,
grem samo čez uboge štiri državice'. In so rekli, da mi ne morejo dati vize,
da mora zame nekdo vedeti. Poklical sem torej v Slovenijo na Amnesty
International in direktorica mi je poslala potrdilo, da vedo, da v tem in
tem času potujem skozi te in te države. Ko sem jim to potrdilo dostavil, je
trajalo pa še 5 tednov, da sem vizo tudi dobil. Vmes sem hodil spraševat,
kje je problem, zakaj vize še ni. Potem sem pa v lokalu spoznal nekega detektiva Interpola, ki je delal za Južnoafriško ambasado. Me je sicer najprej
preveril, če nisem kakšen kriminalec, potem je pa posredoval na ambasadi
in dobil sem vizo v enem dnevu. Pač, korupcija.
Kako si človek na takšni poti izbira cilje?
Kamorkoli pridem, gledam okrog sebe, nikoli v GPS, ker ga … v bistvu …
nimam (smeh). Tudi zemljevid pogledam zelo malokrat, samo zato, da imam
splošno orientacijo. Ne vem niti vnaprej, kje se da peljat in kje ne. Za tam, kjer
so mi rekli, da se ne da, sem jaz šel. Kjer so rekli, da se da, jaz nisem šel. Raje
sem vprašal domačine, največkrat sem šel pa probat. Saj lahko vedno obrneš.
Vendar pa: od vse te kilometrine, kar si mi predstavljamo pod Afriko, tega
je bilo le kakšnih 5 odstotkov. Kadar sem potoval, sem večinoma spal po
kampih, ki so lepo urejeni.
So te države, v katerih si bil, med sabo zelo različne?
Kenija in Tanzanija sta si podobni, Mozambik je spet drugačen, ampak
so vse zelo afriške. Svazi je pa kombinacija zelo ekstremne Afrike, imajo
kralja, običaje, stare več sto let, po drugi strani so pa zelo razviti. Med tem
ko je Južnoafriška republika dežela velikih nasprotij.
Namibija je pa spet ena krasna dežela, tam sem bil dva meseca in je
povsem drugačna od vseh naštetih držav. Zanjo pravijo, da je Afrika za
začetnike. Zelo enostavna za potovat, razdalje so sicer velike, ampak je
zelo urejena, ljudje so prijazni, razvita sta gospodarstvo in turizem. Ko
pa prideš do meje z Angolo, pa spet vidiš pravo Afriko – kar Namibija in
Torej na poti šotoriš?
Tudi. Včasih mi sicer šotor malo zamoči, ampak ni panike. Saj v glavnem
ni dežja.
Pravil si mi o Grku, popotniku, ki je v vaški krčmi v Afriki po spletu
iskal prenočišče – kot da se ni mogel ozreti okrog in vprašati, kje bi se
dalo v njihovi vasi prespati? Kako ti navežeš stik?
Pa saj takoj kdo pristopi k tebi. Jim poveš za problem, da bi rad nekje
postavil šotor, to jim lahko pokažeš tudi z rokami, ali pokažeš na šotor, …
Nasmeh je pot do vsega. Pa kakšen ogenj daš človeku … Glede tega so ljudje povsod enaki. Tudi pri nas. Če pogledaš človeka v oči, pa če normalno
deluješ, ni nobenega problema.
Na sedemmesečni poti iz Mombase do Cape Towna sem imel nek zaplet,
ker nisem dobil v Svaziju vize za Južno Afriko … Poslali so me namreč
| 85
84-87_intervju afrika_kat.indd 85
28.9.2013 17:07:56
Intervju
Matej Rančigaj
Južnoafriška republika nista. Namibija ob obali je videti kot da se je nekdo
poigral z računalniškim programom za animacijo. Ful, ful, ful lepo je.
Cene bencina so …
Bencin je v najbogatejši državi, v Južnoafriški republiki manj kot en evro,
v Mozambiku, eni najrevnejših držav, je pa dva evra. V Keniji stane pa
toliko kot pri nas.
Huh. Presenetljivo. Dva evra? Plača zanj toliko tudi domačin?
Ja.
Seveda tudi mene zanima – kako si lahko privoščiš takšen način življenja. Ljudje mislimo, da je za potovanja potrebno veliko denarja. Ali res?
S kakšnim proračunom uspeš priti na poti skozi mesec?
Po pravici povedano do zdaj nisem nikoli računal, koliko sem zapravil. Za
zadnji dve, tri leta nimam podatka. Niti ne vem, koliko sem ga na mesec.
Mi pa veliko pomaga to, da spoznavam ljudi, ki te povabijo domov. Včasih za en dan, včasih se raztegne … (dolg smeh). Sicer pa lahko še vedno
kampiraš. Kadar sem dol, je poletje, lepo vreme in mi je tudi boljše spati v
šotoru kot po hišah.
Pa nimaš za sabo s takim načinom potovanja nobenih zoprnih situacij?
(smeh) … razen te, da se je preveč potegnil couch surfing (angleški izraz za
brezplačno prenočevanje, op. K. T.) …
Dvakrat so me poskušali neuspešno oropati v Mozambiku, ampak to so izjeme, ki jih tudi domačini zaničujejo. Kriminala ni nič več kot na primer v Ljubljani. Ti ljudje tudi niso profesionalci, to so poizkusi ropa, veliko bolj nevaren
je kriminal v Evropi. Izjema pa je Južnoafriška republika. Tu je več nasilja.
Sicer pa so denarnico večkrat prinesli za mano, ko sem jo kje pozabil.
Domačini ti radi pomagajo. Zanimivo je tudi spoznanje, kako drugačna je
mlada generacija od starejše. Družijo se med sabo beli, črni, revni, bogati,
po domače povedano, polhen kufer imajo ta starih, upirajo se predsodkom.
V Johannesburgu sem se ob dveh ponoči peljal skozi predele, ki veljajo za
smrtno nevarne. Tam sem se ustavljal in jih spraševal za pravo pot. In so
mi vsi lepo povedali, v katero smer moram ...
… imaš ti tako srečo v življenju?
Ne, gledam pa, kje bom ustavil in koga bom vprašal. Po občutku. Že po
hoji spoznaš ljudi. Sicer pa iz oči po navadi razberem, kakšen je človek.
Te je v Afriki kaj zelo presenetilo? Je res veliko Kitajcev?
Kitajci na veliko vozijo iz Mozambika les. Tam delajo in živijo in ladje
dnevno odvažajo les. Slišal sem za ocene, da če bo to šlo s takim tempom,
bo sever Mozambika v roku dveh let brez gozdov.
Reciva še kakšno o motorju. Takšna pot je dober vzdržljivostni test tudi
za motocikel in Yamaha XT 660 je nadvse uporabna – za razliko od
BMW-jev je tudi zelo lahka.
Ko sem kupil motor, je imel 27.000 kilometrov. Zdaj jih ima 66.000. Naredil sem torej 39.000 km, kar se mi zdi nepojmljivo, ker sploh ne vem, kdaj
sem jih naredil. S tem greš že okrog sveta.
In kdo ti naredi redni servis?
Nisem imel še nobenega servisa doslej (smeh).
No, enkrat vmes sem zamenjal olje. Ampak to je bilo eno tako olje, ki sem
ga kupil v trgovini … No, Shell je sicer pisalo gor … Potem sem šel pa s
tem oljem do Yamahinega dilerja, čeprav je imel bolj plovila. In potem mi
je pomagal menjati olje. Samo da sem ga jaz prvič menjal, pa sem mu moral povedati, da je treba spustiti vse olje … So mi pa dali orodje. V Svaziju
sem zamenjal še zračni filter, pa zavorne ploščice menjam po potrebi.
Zvozim pa vedno vse do konca. Tudi gume. In v vseh teh 37.000 km nisem
imel niti enega gumi defekta, kar mi nihče ne verjame. Imel sem sprednjo
gumo Sava, upam, da bom imel zdaj obe Savini. Sem šel pa v Johannesburgu pozdravit Savinega dilerja, tam je namreč ta znamka zelo popularna in so tudi kar malo žalostni, ker prihaja Mitas. Tudi v tamkajšnji motoristični reviji sem našel Savin oglas na dveh straneh. S Savinimi gumami
tam tudi dirkajo, imajo jih na štirikolesnikih.
So mi pa enkrat popokali ležaji in to v zadnjem mestecu tik pred 1000-kilometrsko cesto skozi Kalahari. In nekdo je v neki delavnici v tem mestecu
imel prav takšne ležaje, kakršne sem potreboval, saj so enaki kot pri Hondi
250. Drugih tehničnih problemov pa skoraj nisem imel. Najbrž zato, ker
dovolj nežno vozim in pazim, da ne zadevam kamnov. Razen nekajkrat
sem moral voziti brutalno in sem se počutil kot na dirki za Pariz – Dakar.
Cesta je bila tako razrita in narebrana, da sem moral vozit okrog 120, 130
km/h in to kakih 250 kilometrov. Takrat sem prvič dojel, zakaj enduro
vozniki stojijo. Ker sem pri tej hitrosti čisto instinktivno tudi jaz vstal – da
bi lepše padel. Ko sem pa vstal, sem videl, da tako lažje držim motor pod
kontrolo. Naučil sem se torej sam, po sili razmer.
A moraš biti zelo »fit«, da v dveh dneh prevoziš Kalahari v enem zamahu? Kakšna je cesta?
Asfaltna. Samo da 200, 300 km ni nič. Razen tega, da je veliko oslov
in krav, ki hodijo po cesti. In to je glavna nevarnost ceste skozi Ka-
86 |
84-87_intervju afrika_kat.indd 86
28.9.2013 17:07:59
Na ta način sem lahko predstavil tudi svojo državo, vedno sem jim pokazal, kako zgleda. Nekaj fotk glavnih atrakcij, pa sneg … Gostoval sem na
eni osnovni šoli, pa na univerzo v Pretoriji so me povabili, da sem naredil
predavanje za študente in za predavatelje. Sredi Namibije sem namreč
srečal dekana te univerze in enega profesorja, preučevala sta žitne kroge.
Pravzaprav tam niso žitni krogi, ampak vzorci so pa podobni. Univerza
me je tako gostila dva, tri dni, dali so mi stanovanje – 'ostani, kolikor časa
hočeš'.
lahari. 'Ne vozi ponoči,' so mi rekli. Pa sem, ker ni bilo nikjer za
prespati.
Na poti sta se povsem naključno srečala z Zvonetom Šerugo. V čem je
razlika med tvojim načinom potovanja in njegovim?
Malo hitreje gre skozi in bistveno bolj je obtežen. Ima sopotnika in je zaradi obtežbe težje priti na odročnejše kraje. Ko sem mu svetoval, naj gre
čez tisto reko, so meni za prečkanje v čolnu vzeli 20 dolarjev, on je plačal
pa 150. Zato, ker oni vedo, da če potuješ sam, da je drugače, da se ne bojo
mogli šaliti. Jaz sem sam in mi je vseeno. Če imaš pa nekoga zadaj, imaš
odgovornost in se ne boš z njimi spopadal in te lahko zato tudi bolj privijejo. S tega vidika je meni lažje.
Če bi se odločil v teh deželah najti delo, je to preprosto ali ne?
S tem je tako kot z vsako stvarjo v življenju. Odvisno za kaj se odločiš.
Če se odločiš, da greš zaradi tega tja, potem to lahko narediš. Jaz se za to
nisem odločil. Si pa puščam odprto možnost – če se bo kaj pokazalo, lahko
tam tudi delam.
Srečal sem dol tudi nekaj Slovencev.
Imel pa sem eno od idej, da v Keniji, Tanzaniji in Mozambiku preverim,
če imajo kakšnega distributerja za Pipistrelova letala. Z Boscarolom sem se
tako dogovoril, da če najdem kakšnega kupca, mu ga pripeljem. V Keniji
sem namreč naletel na nekoga, ki je imel Pipistrelovo letalo – edino, ki je v
Keniji.
Ker se pa na to ne spoznam toliko in nimam izkušenj, sem v Južnoafriški
republiki poklical tamkajšnjega Pipistrelovega dilerja. Slučajno je bil v istem
mestu kot jaz in me je povabil na let … in mi je dal peljat letalo … in sem
bil tam pri njih potem najprej dva dni - na isti kmetiji kot Lenarčič, ko je
letel okrog sveta. Človek je v Južnoafriški republiki prodal že 22 Pipistrelovih letal. No, k njemu sem prišel potem na povabilo še enkrat, ko sem potoval v Namibijo. Ker pa teh ljudi čez dan ni bilo doma, saj so delali, sem spoznal njihove sosede. Recimo mesarja, ki je prijatelj s Charleyjem Boormanom (Boorman in Ewan McGregor, oba filmska igralca, sta z motorji obkrožila svet in prevozila pot od severa Škotske do Juga Afrike, o tem posnela
odmeven dokumentarec v obliki nanizank in spisala dve knjigi – opomba K.
T.). Boorman dela zdaj izlete iz Cape Towna do Livingstona in spet nazaj v
Cape Town, mesec dni si vzamejo za pot navzgor, pelje jih v skupinah po 15
do 20 motoristov in se potem vedno ustavijo pri tem mesarju.
Ko si šel 2010 na pot, si šel drugačen, kot si se zdaj vrnil?
Dejstvo je, da zdaj drugače živim, da nisem vpet v ta tempo, prej sem 16,
17 let hodil od doma do službe, od doma do službe … ne vem kaj naj rečem … meni je ta način potovanja zelo naraven. Zgleda, da sem že rojen
tako in sem samo čakal, kdaj bom lahko tako zaživel. Po drugi strani pa
vedno malo študiram, kako bom vnaprej. Ker na poti te tudi sprašujejo,
kaj pa delaš, kdo te pa financira … Pa sem v enem obdobju odgovarjal,
da sem v penziji. Pa koga to briga? Dejansko se financiram sam, stroški
niso nič višji, kot če bi živel tukaj. Nimam pa ta trenutek mesečnih prihodkov.
Sem pa delal, tudi v Cape Townu, ko sem pomagal enemu podjetju, Green
Pop, ki se ukvarja s pogozdovanjem. Delajo s prostovoljci z vsega sveta, gre
za osveščanje, da se da živeti tudi na drugačen način. Spoznal sem jih na
sejmu Green Expo v Cape Townu. Šel sem na ta sejem samoiniciativno,
tam sem spoznal direktorja, povedal sem mu, kaj delam, da imam univerzitetno izobrazbo iz informatike in računalništva. Včasih sem bil projektni
vodja v bančnem okolju in to sem še vedno lahko. Ampak vsebino želim pa
zamenjati z neko tako, ki človeku več vrača.
In so rekli, 'fino, mi bi pa radi sodelovali s kom iz Evrope' in nekega dne
me je ta direktor poklical, naj se oglasim v pisarni, da imajo nov, zanimiv
projekt: solarni mobilni kino. To je avto s solarnimi celicami na strehi,
opremljen je z avdio-video opremo, in se vozi med vasmi in širi znanje,
kako z enostavnimi rešitvami izboljšati življenje prebivalcem – z iznajdljivostjo, z lastnimi rokami, z materialom, ki ga imajo.
Pa ti? Veš kaj boš v prihodnosti?
(dolg premislek). Ne. Ne vem. Ker grem »go with the flow« (s tokom, op.
K. T.). In ko bo tista iskrica preskočila, na kateremkoli področju, takrat
je pač treba tisto stvar narediti. Do takrat pa je vse to učenje. Spoznavanje. 
Očitno zelo spontano navezuješ stike, pa jih uspeš vzdrževati?
Ja teh stikov je bilo toliko, da sem prišel malo počit v Slovenijo. Ker teh
stikov je bilo toliko, da ne moreš več vsega … Ker potem te vabijo na vse
konce in dejansko so priložnosti na vseh koncih. Če še potuješ in se ne misliš nekje zatakniti, te to lahko malo bega.
| 87
84-87_intervju afrika_kat.indd 87
28.9.2013 17:08:02