Šolsko glasilo ZELENI VAL 2011

Srednja prometna šola Maribor
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Maribor, junij 2011
1
»Koliko vsega je za nas vse na tem svetu,
če le imamo oči, da to opazimo,
in srce, da to vzljubimo,
in roko, da to stisnemo k sebi.«
(L. M. Montgomery)
Glasilu na pot
Pred vami je nova številka glasila Zeleni val, ki bo letošnje šolsko leto v e-obliki.
Sodelujočim dijakom, gospe Tanji Srebrnič in gospodu Zlatku Šehoviču se
zahvaljujem za pomoč pri zbiranju in nastajanju Zelenega vala. Za ilustracijo so
uporabljane fotografije mandal razstavljenih v dijaškem domu Srednje prometne šole
Maribor, ki so jih naslikali dijaki Srednje prometne šole Maribor.
Maja Cafuta, prof.
2
Romeo in Julija malo drugače
Zgodbo o Romeu in Juliji seveda vsi poznate …
Dogajanje tragedije poteka v 15. stoletju v Veroni, kjer živita usodno sprti družini
Montegi in Capuleti. Na ples pri Capuletovih se vtihotapi tudi Romeo Monteg. Z
domačo hčerko Julijo se zaljubita na prvi pogled. Mlada se zelo hitro odločita za
skrivno poroko, pri tem jima pomaga menih Lorenzo, saj upa, da bo poroka
pomagala k spravi med sprtima družinama. V spopadu Romeo ubije Julijinega
bratranca, zato je izgnan iz mesta. Julijina družina želi poročiti deklico, ki je v resnici
mladoporočena žena, s plemičem Parisom. Juliji priskoči na pomoč menih Lorenzo in
ji da napitek, ki povzroči navidezno smrt, hkrati pa pošlje Romeu sporočilo, naj pride
po ljubljeno. Sporočilo mladeniča ne doseže, vendar od drugega sla izve novico o
ženini smrti. Obupan se vrne v rodno mesto, kjer pred Julijino grobnico sreča sla in
ga ubije. Sam izpije strup in umre. Ko se Julija zbudi iz navidezne smrti, se od žalosti
ob pogledu na mrtvega Romea zabode z njegovim bodalom. Kljub tragični usodi
mladih je konec pomirljiv, saj se sprti družini spravita.
Tukaj pa dodajamo še nekaj spremenjenih koncev zgodbe mladega para,
kakršne so si zamislili dijaki 2. letnikov.
***
Julija je spila napoj, ki ji je omogočil, da so starši mislili, da je mrtva. Nato je Lorenzo
poslal pismo Romeu, v katerem je bilo zapisano, da je Julija spila samo napoj. Ko je
Romeo dobil pismo, je odšel do Lorenza. Skupaj sta odšla v Julijino grobnico, kjer se
je Julija že prebujala. Romeo in Julija sta se poljubila in se odločila, da bosta
pobegnila. Pred tem sta napisala pismi, vsak svoji družini, v katerih je pisalo, da sta
se poročila in odšla iz mesta. Pismi sta dala Lorenzu. Ko je Lorenzo prinesel pismi, je
tudi vse pojasnil. Ko sta družini izvedeli njuni zgodbi, sta se odločili, da se bosta
spoprijateljili. Romeo in Julija sta živela skupaj srečno do konca svojih dni.
Martin Plantev
***
Romeu je njegov sluga Baltazar povedal, da je Julija umrla. Romeo se je odločil, da
bo umrl ob njej. Kupil je strup ter odšel do grobnice. Brat Janez ga pa o Julijini
navidezni smrti ni mogel obvestiti zaradi zaprtih poti. Na pokopališču je bil grof Paris.
Ko je zagledal Romea, ga je napadel. Romeo ga je ubil. Dvignil je Julijo v naročje;
ona se je med tem prebudila. Romeo ji je pojasnil, da bosta odšla daleč stran in
pozabila na preteklost. Družinama bosta kasneje pojasnila svoj odhod in ju skušala
spoprijateljiti.
Tjaša Gašparič
3
***
Julija je res popila »strup« in zaspala. Njeni sorodniki so mislili, da je mrtva, zato so
jo položili v grobnico. Medtem je Romeo dobil pismo, ki ga je napisal pater Lorenzo.
V njem je Romeu razkril načrt, ki sta ga pripravila z Julijo. Romeo je takoj pohitel v
Verono na Julijin grob. Tam je srečal Parisa in se z njim spopadel. Romeo je Parisa
ubil. Nato je prišel pater Lorenzo in skupaj z Romeom počakal, da se je Julija zbudila.
Nato sta z Romeom sklenila, da svojima družinama napišeta pismi, da sta zaljubljena
in poročena, če njuni družini tega ne moreta sprejeti, bosta zapustila Verono. Pismi
sta dala Lorenzu in mu naročila, naj ju dostavi družinama in pride čez nekaj dni
poročat, kako sta se družini odločili. Romeo in Julija sta nato odšla v skrivno hiško.
Čez tri dni se je oglasil pater Lorenzo, ki jima je povedal, da sta ode družini zelo
srečni, ker je Julija še živa, in da so se sprijaznili z njuno ljubeznijo in poroko. Romeo
in Julija sta nato odšla v Verono, kjer sta srečno živela do konca svojih dni.
Aljaž Soderžnik
***
Potem ko je bil Romeo izgnan, je Lorenzov pomočnik uspešno predal sporočilo o tem,
da bo Julija popila napoj, ki jo bo za en dan uspaval. Ob prejetem sporočilu se je
Romeo se je odpravil do Julije v grobnico, kjer je bil tudi Paris, s katerim sta se
bojevala. Romeo je ubil Parisa in prišel do Julije, ki se je pravkar prebujala. Zaradi
tegob, ki so se pripetile zaradi njune ljubezni, sta se odločila, da bi bilo zanju najbolje
povedati resnico družinama, ampak Lorenzo je odločno nasprotoval tej odločitvi.
Romeo in Julija se za njegovo nasprotovanje nista zmenila. Dan kasneje sta se
odločila, da resnico najprej sporočita Romeovim staršem, ki so to poroko spoštovali.
Naslednji dan sta novico razkrila tudi Julijinim staršem, ki so na začetku zelo
nasprotovali »prepovedani« ljubezni, še posebej oče, saj je vztrajal, da bi se Julija
poročila s katerim drugim plemičem. A ko je videl, da na njuno odločitev nima vpliva,
jima je podaril nekaj denarja in tako sta se Romeo in Julija vselila v svojo hišo, kjer
sta srečno živela do konca svojih dni.
Žan Flakus
***
V odlomku nastopata Romeo in Julija, ki se na plesu pri Capuletovih zaljubita.
Kasneje se srečata pod Julijinim balkonom, kjer si obljubita večno ljubezen. A kmalu
ugotovita, da je njuna ljubezen prepovedana. Naslednji dan se vname prepir med
Julijinim bratrancem Tybaltom in Mercutijem in slednji umre. Romeo zato na spopad
izzove Tybalta in ga ubije. Veronski knez ga izžene iz Verone.
4
Kasneje se Romeo zaradi svoje žene Julije vrne v mesto, kjer se poročita in njuni
družini se pobotata. Romeo in Julija se kasneje izselita iz Verone in srečno živita do
konca dni.
Kasandra Petar
Neusojena ljubezen
Živel je deček, ki mu je bilo ime Klemen. Kot vsak mladenič je tudi on hodil v šolo. Ko
je šel na avtobus, je na postaji zagledal mlado dekle, ki ji je bilo ime Andreja. Klemnu
se je zdela zelo zanimiva in simpatična, zato jo je hotel bolj spoznati. Povabil jo je na
zmenek, kjer sta ugotovila, da sta rojena eden za drugega, toda edino, kar ju je
oviralo, je bila dekletova mati, saj je bila pripravljena storiti kar koli, da bi preprečila
njuno ljubezen.
Toda Klemen in Andreja se nista zlahka sprijaznila, temveč sta se skrivaj srečevala
več mesecev, dokler ni tega ugotovila dekletova mati. To, da se je njena hči uprla, jo
je zelo prizadelo, in ni vedela, kaj bi storila, zato je hčerki zagrozila, da se bo ubila, če
ne bo pustila Klemna. Andreja je povedala Klemnu, da si verjetno nista usojena.
Klemna je to zelo prizadelo in čutil je, kako mu srce krvavi, toda razumel je svojo
ljubljeno in zato ji je dal prosto pot.
Adelisa Emrič
5
Ena šolska
Zjutraj ob petih se zbudim
in v kopalnico odhitim,
tam za higieno poskrbim.
Nato se odpravim v šolo,
Po poti spijem eno »kolo«.
Ko v šolo pridem,
grem v šolsko kantino,
tam si naročim sendvič s slanino,
zraven pa še eno mleko,
da ostanem v polnem teku.
Ko je konec pouka,
zapustimo razred,
vsi odhitimo ven,
saj v šoli ne želi biti več noben.
Luka
Prijateljstvo
Prijateljstvo je velika stvar,
ponavadi ga dobimo v dar.
Zapraviti ga ne smemo,
ker imeti prijatelja je lepo.
Če si sam in brez prijateljev,
pomeni, da imaš veliko sovražnikov,
z njimi pa dokažeš le,
da si slaba oseba, brez vesti,
da ti za nikogar mar ni.
Kaj pomeni vest, pa spoznaš,
ko začneš razmišljati,
kaj si storil, kaj je prav in kaj ni.
Prijateljica
6
Mesec zaljubljenih
Prišel je mesec maj
in z njim zaljubljenci na plan.
Vse cveti, vse drhti
in ljubezen nova se rodi.
Fant in dekle za roke se držita
in strastne poljube si delita.
Zaljubljen
SONCE
Poglej, kako sije,
žarke okoli nas vije!
Poglej, kako žari,
se z nami veseli!
Sonce rumeno,
vedno zaželeno,
da z neba zažari
in k nam pohiti.
Sonce rumeno,
iz teme prebujeno.
Dobro jutro nam oznanja,
deževne dni odganja.
Sončica
Spomini
Življenje je kot deroča reka,
ki so svojo lepoto vedno preseneča,
čeprav hitro pride čas,
ko zaboli,
se nazaj ozri
in pomisli na to,
da ti v prihodnosti bo lepo,
saj za ljubezen in radosti vedno pride čas.
K. S.
7
Pomladna
Čas pomladni, čas veseli,
rožice povsod cveto,
travniki so že zeleni,
v srcu vsem nam je lepo.
Mamica me kar sprašuje,
le za kom tako »žalujem«,
pa ne morem ji povedat',
da se le »radujem«
in da sem zaljubljena.
Kata
Pomlad
Zima se je od nas poslovila,
zelena barva se je po gozdovih razlila
in ptice so razprla svoja krila.
Pomlad se je začela
in mesta so spet zaživela.
Zdaj končno vidim neomejeno veselje otrok v parkih,
kako se igrajo na sončnih žarkih.
Tudi ljubezen se je pri mladih prebudila
in jim svetle oči zaiskrila.
Vanja
8
Cirkus
Nekega dne sem se odpravila na sprehod s prijatelji. Ker je bil v bližini cirkus, so bili
vsi navdušeni. A problem je bil, da so ga že vsi obiskali razen mene. Vsi so govorili,
da je cirkus zelo zanimiv, saj so živali pametne, da ne obvladajo samo raznih
akrobacij, temveč znajo nekatere od njih tudi govoriti. Seveda tega sprav nisem
verjela, pri sebi pa sem vseeno razmišljala, da bi si cirkus tudi sama ogledala. Ker
nisem želela iti sama, sem prosila kolegico, s katero se že dolgo nisva videli. Seveda
je privolila in naslednji dan sva se odpravili v cirkus. Ko sva prišli tja, se mi je zdelo
vse skupaj nemogoče in zelo dolgočasno, a ko se je začel glavni del predstave, sem
bila osupla. Živali so res vedele veliko akrobacij in trikov in za razliko od »navadnih«
živali so znale tudi govoriti.
Samanta Š.
TRIGLAV
Lani poleti smo se z gasilskim društvom PGD Pekre, katerega sem član, odločili za
izlet na Gorenjsko, natančneje na naš najvišji vrh Triglav. Odšli smo v petek
popoldan. Do Pokljuke smo se peljali po avtocesti. Pot je bila zanimiva, ampak ko
smo prispeli do Pokljuke, se je najzanimivejši del izleta šele začel. Opremili smo se z
nahrbtniki in se podali na pot. Po tridesetih minutah smo prispeli do prve planšarije in
od tam naprej smo se začeli strmo vzpenjati. Po nekaj urah hoda sem prvi prispel do
polja, kjer smo prenočili. Drugi dan zgodaj zjutraj smo se odpravili proti vrhu, po uri
hoje smo prispeli do Planike. Tam so nekateri počivali, medtem ko smo brat, oče in
jaz nadaljevali pot. Po slabi uri smo prispeli do Aljaževega stolpa. Nato smo se vrnili
v dolino, kjer smo tudi prespali, in naslednji dan odrinili proti Mariboru.
Pohodnik
9
Tina in Simon
Tina je bila dekle, ki je imela strašno rada konje. Hodila je na treninge jahanja, ki so
potekali 30 km stran od njene hiše v Novem mestu. Tam je spoznala fanta z imenom
Simon.
Nekega dne, ko je Tina odšla na trening, se je hudo sprla z mamo. Hotela je imeti
konja doma, vendar ji tega ni dovolila. Ko je prišla na trening, je trener Peter takoj
videl, da je nekaj narobe, vendar mu ona ni hotela povedati za spor z mamo. Odšla je
do konja, ki je bil v hlevu, in mu zaupala svoje težave. Vse to pa je slišal tudi njen
prijatelj Simon, s katerim sta skupaj trenirala. Hotel je steči do nje in jo potolažiti, a si
je mislil, da ga bo odgnala in mu ne bo dovolila priti blizu. Tako je odšel in jo pustil
samo. Tina je zajahala konja in oddrvela sta neznano kam. Ker tisto noč ni prišla
domov, je starše in tudi Simona začelo skrbeti, kje je. Simon se je pozanimal, če je
njen konj v hlevu, vendar mu je Peter pojasnil, da konja še ni vrnila. Takrat ga je
začelo resno skrbeti, prosil ga je, če si lahko sposodi konja, da jo gre iskat. Iskal jo je
po mestu, na podeželju, nikjer je ni bilo. Takrat pa se je spomnil, da je konju omenila
bor pri skali. On je točno vedel, kje je to. Takoj se je odpravil tja in jo videl sedeti
naslonjeno k boru. Tiho je pristopil do nje in jo nežno vprašal, če lahko prisede. Tina
mu je odvrnila, da lahko, saj je bila čisto obupana. Rekel ji je, da se mu lahko zaupa
in mu pove, kaj je narobe, zakaj ne gre domov, saj je napovedana nevihta. Bil je zelo
presenečen, saj mu je takoj povedala, kaj jo teži. Povedala mu je, da do tistega
trenutka ni imela prijatelja, ki bi mu lahko zaupala. Podal ji je svojo jopo in ji rekel, da
bo vedno z njo.
Pogovarjala sta se dolgo v noč. Njun pogovor je prekinila nevihta. Začelo je deževati,
bliskati in grmeti. Skočila sta na konja in odjahala do hleva. Trener je bil zelo vesel,
da sta se oba vrnila živa in zdrava ter pripeljala konja. Ko je Tina prišla domov, je ni
čakal dober sprejem očeta in matere. Rekla sta ji, da mesec dni ne bo smela na
treninge. Bila je zelo žalostna, zato je poklicala Simona. Povedala mu je o reakciji
staršev, on pa jo je presenetil z dobro novico. Povedal ji je, da so kupili konja in če
želi, lahko jaha pri njih. Bila je zelo vesela, takoj se je odpravila do Simona.
Tako so jo redko videli doma. Tina in Simon pa sta se čez nekaj let poročila ob boru
pri skali. Tina je za poročno darilo dobila svojega najljubšega konja, s katerim je
trenirala jahanje. Oba sta bila srečna.
Tjaša Sušnik
10
Ljubezenska zgodba
Živela sta Boris in Saša, ki sta bila že od mladosti najboljša prijatelja. Skupaj sta
obiskovala vrtec in osnovno šolo, po končani osnovni šoli pa se je Boris z družino
odselil.
Srednjo šolo sta obiskovala vsak v svojem mestu in v teh letih ugotovila, da sta
zaljubljena. Saša si je za tolažbo poiskala fanta, čeprav ga je imela rada samo kot
prijatelja in sošolca. Boris pa si v srednji šoli ni poiskal nobenega dekleta, saj se mu
je zdelo nesmiselno biti z dekletom, ki ga ne ljubi.
Po srednji šoli se je tudi Sašina družina preselila, po naključju v sosednje mesto kot
Borisova. Čez nekaj tednov je bila v Borisovem mestu veselica, ki se je je udeležila
tudi Saša. Tako sta se po dolgih letih ponovno srečala in bila zalo presenečena, da
se po tolikem času spet vidita. Ko sta si povedala, kje živita, sta se vsak dan družila,
saj sta bila blizu doma. Ko sta bila vsak dan skupaj, sta se še bolj zaljubila drug v
drugega, in po dveh mesecih sta postala par.
Ko sta začela hoditi v službo, sta se preselila v skupno stanovanje, se čez nekaj časa
poročila in vzgojila dva otroka. Bila sta zelo srečna, da sta se po srednji šoli slučajno
še srečala, saj sicer verjetno nikoli ne bi bila skupaj. Tako sta s svojima otrokoma
srečno živela še mnoga lata.
Sara Kure
Kaj bi bilo, če bi bila nevidna …
Če bi bila nevidna, ne bi bilo preveč lepo. S kom bi lahko počela tiste stvari, ki jih zdaj
počnem tako rada? S kom bi se pogovarjala? Kdo bi me potolažil, ko bi mi bilo hudo?
Takšna vprašanja me najbolj mučijo, ko razmišljam o tem, če bi bila nevidna. Vsak
dan bi zapisala v dnevnik, kaj sem doživela in kako sem se počutila. Hodila bi po
hodniku in nihče me ne bi opazil. Kaj bi storila? Vedno bolj bi se zapirala vase in bilo
mi bi zelo hudo … če bi bila nevidna.
Katja Baligač
11
Če bi bila nevidna, bi si upala vse na svetu. Nikogar se ne bi bala in delala bi vse,
kar bi hotela. Že od nekdaj sem si želela postati nevidna ali imeti vsaj takšno
ogrinjalo, ki omogoča človeku, da postane neviden. Lahko bi bila, recimo, tam, kjer
ne bi smela biti. Odšla bi v kakšno drugo državo ali na drugo celino. Neopazno bi
obiskala slavne ljudi in videla, kako živijo, kako spijo kot slavni. In oni sploh ne bi
vedeli.
Če bi bila nevidna, bi se lahko maščevala vsem, ki so me kdaj prizadeli ali užalili.
Čez čas bi moja nevidnost morda postala celo nezanimiva … zato bi želela, da bi me
vendarle lahko videla samo ena oseba, ki jo imam najraje. Tako bi imela družbo in mi
ne bi bilo dolgčas. S tem ko bi bila nevidna, me nihče več ne bi jezil, mi kar koli očital.
Vsak dan bi uživala. A vem, da to ni mogoče.
Vanja
Kaj bi bilo, če bi namesto rok imela krila …
Če bi imela namesto rok krila, bi bilo bolje, saj bi lahko odletela v kateri koli kraj ali
državo. Preletela bi lahko ves svet in ne bi mi bilo treba hoditi v šolo.
Vendar … če malo razmislim, si ne želim kril, saj bi bilo mnogo težav. Tudi če bi
lahko videla ves svet, se bi tega zagotovo naveličala. Ko bi videla vse, kar bi želela,
bi bila zopet na začetku in naenkrat bi se začela dolgočasiti.
Tudi hranjenje bi bilo zagotovo težje, saj si s krili ne bi mogla nikakor pomagati. Torej,
krila bi imela, a le za kratek čas, da bi poletela in si ogledala, kar bi želela, nato bi
zopet hotela imeti roke, da bi lahko počela stvari na normalen način. A žal
sprememba rok v krila ni mogoča in spet ostane vse tako kot, je bilo … moje življenje
se bistveno ne spremeni.
Samanta
12
Kaj bi bilo, če bi živel v kameni dobi …
Če bi živel v kameni dobi, bi bilo življenje zelo težko, a hkrati zelo zanimivo, saj bi
počel stvari, ki jih običajno ne počnem. Živel bi v naravi s svojim plemenom, s katerim
bi bil zelo povezan. Z možmi bi hodili na lov oz. ribolov in tako bi skrbeli za celotno
pleme – za žene in otroke. Žene bi skrbele za otroke in nas pričakale z velikim
veseljem. Živeli bi v šotorih ali jamah, oblačil skoraj ne bi poznali, sporazumevali bi
se z znaki ali s posebno govorico. Preživljali bi se z živalmi ali rastlinami, ki bi jih
nabrali. Pozimi ali ob nočeh, ko bi postalo bolj mrzlo, bi zakurili ogenj, ob katerem bi
sedeli in se greli. Orodje bi izdelovali iz kamna s posebno tehniko izklesovanja. Na
domačem ozemlju bi pasli in gojili živino za hrano ali bi jo prodali. Vsake toliko časa
bi se selili na drugo ozemlje, kjer bi bili boljši pogoji za preživetje in pašo živali. Z leti
in skozi generacije bi postajali vedno bolj iznajdljivi. Naši nasledniki bi postali
mogočni posestniki, saj bi naše izkušnje potovale iz roda v rod.
Nejc Krajnc
In če bi jaz živela v kameni dobi …
Živela bi v družini, ki bi imela pet članov, in sicer poleg matere in očeta bi imela
še dva brata. Brata bi z očetom hodila na lov in lovila mamute in tigre. Izumili
ogenj in da se ne bi dolgočasili, bi ustanovila bi svojo skupino Kremenčkovih,
ki bi igrala zabavno glasbo. Imeli bi tudi veliko hišnih ljubljenčkov, tudi
dinozavre. Živeli bi v veliki hiši in imeli bi ljudi, ki bi delali za nas. Naša mama
pa bi poučevala »kamenščino« na edini šoli daleč naokrog.
DoriS
Kaj bi bilo, če bi bila jaz ravnateljica šole …
Če bi bila jaz ravnateljica šole, bi marsikaj spremenila. Uvedla bi obvezne uniforme,
in sicer dekleta bi nosila kratka krila in srajce s kravato, moški pa dolge hlače in prav
tako srajce s kravato. Med šolskim letom bi šola prirejala več kulturnih prireditev, kjer
bi sodelovali vsi nadarjeni učenci. Pouk bi spremenila tako, da bi bil bolj zanimiv in bi
si dijaki učno snov bolj zapomnili. Kot ravnateljica bi uvedla tudi razne krožke, kjer bi
se učenci vseh letnikov družili, se spoznavali in postali prijatelji.
Jasna Hernet
13
Če bi bil jaz ravnatelj šole …
Takrat bi bilo vse drugače, kot je zdaj. Odmori med urami ne bi trajali samo pet minut,
ampak bi jih podaljšal na dvajset minut. Glavni odmor za malico pa bi podaljšal na
uro in pol. Za malico bi si lahko vsak dijak sam izbral, kaj bi jedel, vendar bi to moral
naročiti dan prej. Seveda bi na takšni šoli poučevale samo vitke in postavne
profesorice, medtem ko bi pouk trajal le od 7. 00 do 14.00.
Blaž
Kaj bi bilo, če bi vse ure sveta nehale delati …
Ljudje so se vedno ozirali na čas. Ni minil niti dan, da kdo ne bi pogledal na uro.
Ljudje so zato bili zmeraj nestrpni … čakali so, da ura odbije konec, začetek, prihod
ali odhod nečesa.
Nekega dne se je vsem mudilo, vsi so zamujali in neprestano gledali na uro.
Nenadoma pa so vse ure sveta nehale delati. Nihče ni vedel, zakaj in kako se je to
zgodilo. Urarji so bili nemočni, nobena ura ni premaknila svojih kazalcev. Vse je
kazalo, da se bo moral svet sprijazniti z življenjem brez ure, brez »časa«. Res je, da
sta nervoza in zamujanje ostala pozabljena. Kaj pa vsi sestanki, šola, služba? Morda
veste, kdaj je pravi čas, da se odpravite od doma? Na avtobus in vlak so se ljudje
odpravili, ko so imeli namen, in ure ter minute čakali, da pripelje ali eden ali drugi.
Vse, kar je bilo zamujeno, je bilo tudi oproščeno. Nihče ni mogel vedeti, kdaj se kaj
začne.
Svetu sta zavladala zmeda in kaos. Čez tisočletje so vse ure začele ponovno
premikati kazalce. A ljudje takrat še niso vedeli, čemu to služi, saj so se njihovi
predniki naučili živeti brez ure.
14
Kaj bi bilo, če bi bil najbogatejši človek na svetu …
Sem najbogatejši človek na svetu in živim v prestižu. Imam veliko vilo v centru
Londona v najbogatejši četrti. Pod seboj imam ljudi, ki mi služijo, in sicer: služničad,
voznike, kuharje ter varuško svoje mlajše sestre. Bivam v največji sobi, z veliko
posteljo in omaro, kjer so shranjena vsa moja dragocena oblačila in čevlji, saj v ta
namen porabim veliko denarja. Za vilo je vrt z velikim bazenom, ob katerem
preživljam svoj prosti čas. Po duši pa sem avanturist, zelo rada potujem in odkrivam
nove dežele, kulture in navade ljudi.
Kot najbogatejši človek na svetu sem imela tudi veliko priložnosti, da sem spoznala
kar nekaj slavnih oseb, kot so: Brad Pitt, Maddona, Shakira, saj se redno udeležujem
prestižnih podelitev nagrad, raznih premier in koncertov.
Seveda se udeležujem tudi dobrodelnih prireditev, kjer podarim veliko denarja tistim,
ki si pomoč zaslužijo.
Mateja Puc
Če bi bil najbogatejši človek na svetu … bi najprej ukinil šolo, saj bi s tem
razveselil veliko otrok. Odpuščenim iz šol pa bi dal veliko denarja, da bi lahko mirno
živeli dalje. Potem bi kupil staršem veliko hišo, bratu in sestri pa vsakemu svoj
avtomobil. Kupil bi si osebno letalo in z njim odšel v New York. Tam bi odprl podjetje
z avtomobili. Kasneje bi v NY odprl še tri ali štiri restavracije. V Miamiju bi kupil vilo
oz. hišo, najel bi znanega in sposobnega režiserja, ki bi o meni posnel film. Poročil bi
se s filmsko igralko Megan Fox. Vrnil bi se v Slovenijo in s svojo ženo imel dva otroka,
sina Joeya in hčerko Rachel, in bi vsi živeli srečno.
Belšak
Če bi bil najbogatejši človek na svetu … bi zagotovo živel na Havajih ali v Miamiju.
Imel bi največjo hišo. Živel bi preprosto življenje s svojo družino, nekaj z varnostniki
in vratarji. Imel bi zbirko avtomobilov, motorjev in nekaj luksuznih jaht. Imel bi vikende
po vsem svetu, kamor bi se selil z letnimi časi. Imel bi tudi svoje luksuzno zasebno
letalo, da bi lahko z njim potoval, kamor koli bi želel. V prostem času bi se veliko vozil
z motorji in avtomobili po svojem zasebnem dirkališču in tekmoval s prijatelji in tudi s
tistimi, ki bi me želeli premagati. Imel bi svoje računalniško podjetje, ki bi bilo znano
po vsem svetu in bi mi prinašalo veliko dobička. Hkrati bi bil tudi solastnik drugih
podjetij. Če bi imel otroke, bi jim namenil veliko svojega prostega časa. Poletja bi z
družino preživljal na svoji jahti, zime pa v kakšni svoji koči v znanih zimskih letoviščih.
Čeprav nič od tega ni resnično, sem s svojim življenjem prav tako zadovoljen in
srečen.
Nejc M.
15
Kaj bi bilo, če bi bil najboljši igralec nogometa na svetu …
Če bi bil najbogatejši igralec na svetu, bi to postal že na začetku svoje kariere. To si
najbrž vsak želi.
Veliko bi treniral, potoval in zamenjal veliko nogometnih klubov. Ko bi bil na vrhuncu
svoje kariere, bi se odločil, s katerim klubom bi podpisal profesionalno pogodbo.
Preselil bi se v kraj najbliže klubu, zgradil bi si hišo ali kupil stanovanje. Svoj čas bi
namenil treningom in tekmam. Zaslužil bi veliko denarja in s tem skrbel za svojo
družino. Najverjetneje bi zaigral tudi za državno reprezentanco in se s tem udeležil
evropskega in svetovnega nogometnega prvenstva.
Z leti bi sicer moja forma začela upadati, vendar bi do upokojitve in dokončne
prekinitve profesionalne kariere še vedno igral nogomet. Vedel bi, da brez nogometa
ne bi mogel živeti, zato bi začel trenirati mlajše igralce raznih klubov in bi se tako
posvetil trenerski karieri. Tudi v tem bi bil zelo uspešen in bi zaslužil veliko denarja.
Ko bi imel dovolj denarja, bi ustanovil lastno nogometno akademijo in zaposlil druge
znane trenerje. Trenirali bi mlade nadarjene fante, ki želijo uspeti v nogometu. Tako
bi šolali fante, ki bi krojili svetovni vrh nogometa.
Ko bi mi leta dokončno onemogočila fizično aktivnost, bi svoje znanje prenesel na
sina, da zavzeto nadaljeval moje delo. Jaz pa bi z ženo živel v miru do konca svojih
dni.
Aleš
16