Kahlil Gibran PREROK

Kahlil Gibran
PREROK
PREROK
Ljubljana 1991
Naslov izvirnika
The Prophet
Kahlil Gibran
PREROK
Prevedel Lojze Brati na
Oprema Mihaela SVETEK
Izdal Župnijski urad sv. Magdalene, Maribor
Po mnenju republiškega komiteja za kulturo, št. 4210-373/86
z dne 29.08.1986, je knjiga oproščena plačila prometnega
davka
Natisnil Gorenjski tisk v Kranju, 1991
Mjenje
Cibran Kahlil Cibran se je rodi! 6. 12. 7883 v Becharreju (Libanon). Leta 1894 je z materjo, sestrama in bratom
odpotoval I/ ZDA, 1897 pa se je vrni! v Libanon na izpopolnjevanje materinega jezika in študij arabske literature. 1899 se je po obdobju nesrečne ljubezni v domovini
vrnil preko Pariza v Boston (ZDA).
S prvimi spisi iz let 1905 in 1906 je zaradi ostrih napadov na Cerkev in državo Cibran prišel na glas revolucionarja in upornika. Med ponovnim bivanjem v Parizu leta
1908 se je poglabljal v takratno evropsko literaturo. Nekaj
časa se je navduševal nad »Zaratustro« F. Nietzscheja.
Cibran je bil tudi slikar in se je na tem ustvarjalnem
področju čedalje bolj utrjeval v zvestobi klasičnemu izročilu. Močan vtis je napravilo nanj srečanje z Augustom
Rodinom.
Po obdobju zavzete politične dejavnosti, ko sije prizadeval za kulturno renesanso arabskega sveta po osvoboditvi določenega teritorija izpod osmanske oblasti, se je
Cibran vrnil v ZDA in se naposled naselil v New Yorku,
kjer je živel do konca svojega življenja.
Umri je po dolgi in težki bolezni leta 1931 zaradi ciroze jeter in tuberkuloze, za katero so pred njim umrle že
mati (1903) in mlajši sestri. Njegovi posmrtni ostanki leže v kapeli samostana Mar Sarkis v Becharreju. V bližini
samostana so ponosni someščani postavili Cibranu muzej
Leta 1970 je bil v Bejrutu Cibranu posvečen poseben
mednarodni
festival.
»Prerok« je Cibranovo najboljše delo, napisano v angleščini. Postal je prava mednarodna uspešnica. Izšel je
L 1923.
ISATEU
Cibran je hkrati pesnik, pisatelj, filozof in mistik, za
nekatere pa zapeljivec in heretik. Višek njegove temeljne filozofije najdemo v njegovem poznem delu »Prerok«. V njem je podzavestno opisal svoje življenje: svojo
modrost dozorevanja in sprejemanja vsega bivajočega
ter vstopanja v harmonijo stvarstva.
»Prerok« govori o človekovi izkušnji med rojstvom in
smrtjo; o tistem temeljnem sokratovskem
»spoznavanju
samega sebe«, v katero je človek prej aH slej vržen sredi
enega samega, nenehnega postajanja in minevanja.
Cibran razmišlja o sebi na ozadju treh velikih religijskih tokov: judovstva, krščanstva in islama. Nanj pa je
vplivala tudi modrost arabskih filozofov, posebno Averroesa, Avicene in Al Chazalija.
Na vprašanje, kdo je Bog, odgovarja:
»Misli, moj dragi, na srce, v katerem žive vsa vaša srca;
na ljubezen, ki obdaja vso vašo ljubezen; na duha, v katerem prebiva duh vsakega od nas; na glas, ki zaobjema
vse vaše glasove; na tišino, ki je globlja od vse vaše tišine.
Poskušajte torej občutiti lepoto, ki je bolj očarljiva od
vsake znane lepote; napev, ki je zanosnejši od vseh napevov morja in gozdov;
vzvišenost...
Bilo bi bolj modro manj govoriti o Bogu, ki ga ne moremo dojeti, in več govoriti o nas, ki se medsebojno razumemo. Vendar bi si želel, da bi vedeli: božji dih smo
in njegovo prijetno kadilo. Bog smo: v obliki Usta, cveta
in večkrat v obliki sadu.« (Prerokov vrt).
Cibran je v tem svojem panenteizmu globoko religiozen in verjetno prav zato kritičen do izmaličenih podob
verske prakse. V najzrelejšem obdobju svojega življenja
je našel svoj najgloblji smisel v Evangeliju in še posebno
v Jezusovem govoru na gori. Delo »Prerok« je vse prežeto s tem plemenitim duhom. Čeprav je v njem čutiti še
nekatere druge religiozne prvine (npr. hinduizma, platonizma itd.), je vendar sporočilo »Preroka« dokaj očitno
vsakemu človeku: ljubezen, dobrota, sočutje, odpuščanje in blagost so za srečno življenje prav tako potrebni,
kot so za naše telo potrebne življenjske prvine kruh, voda, luč, zrak...
Kdor se jim odpove, prizadene sam sebi
največjo škodo.
Izhodišče Cibranovega mističnega nazora je prepričanje, da je človekova duša božjega izvora in nesmrtna.
Nezasitno hrepenenje jo spet nosi k njenemu božanskemu izviru. V smislu sufistične duhovnosti Cibran izpoveduje: »Rad bi umrl od hrepenenja in hočem, da mi duša
strastno išče Lepoto in Ljubezen.« Še sama smrt pomeni
stopnjo v rasti življenja: »Mati sem, ki poraja, govori
zemlja, in grob sem. In ostanem rojevajoča mati in grob,
dokler zvezde ne ugasnejo in se sonce ne upepeii.«
L. BRATINA
KRCmJE
-'Imustafa, izbrani in ljubljeni,
zarja svojega lastnega dne. je v mestu Orfalese
dvanajst let čakal, da se vrne ladja in ga spet odpelje na rodni otok.
Ko je teklo že dvanajsto leto, se je sedmega dne
jelula, meseca žetve, vzpel na hrib nad mestnim
obzidjem in se oziral po morju. In opazil je svojo
ladjo, ki se je približevala skozi meglo.
Tedaj so se sunkoma odprla vrata njegovega srca in radost mu e zaplala daleč nad morje. Zaprl je
od in v molku duše molil.
Ko pa se je spuščal z griča, ga je prevzela žalost
in je v srcu premišljeval:
Kako naj odidem pomirjen in brez obžalovanja?
Ne! Brez rane v duši ne bom zapustil tega mesta.
Dolge dneve bridkosti sem preživel za tem obzidjem in dolge samotne noči. Kdo se lahko loči od
svoje bridkosti in samote brez obžalovanja?
Preveč drobcev duha sem raztrosil po teh cestah
in preštevilni otroci mojega upan a goli tavajo med
temi griči; ne morem se ločiti od njih brez muk in
bolečine.
Danes si ne slačim le obleke, temveč si z lastnimi rokami odiram kožo.
Za seboj ne puščam le misli, temveč srce, utrjeno v lakoti in žeji.
Toda ostati ne morem več.
Morje, ki kliče k sebi vse stvarstvo, me poziva,
da se vkrcam.
Kajti ostati, čeprav tečejo nočne ure, bi pomenilo zmrzniti, odreveneti in vkovati se v kalup.
Rad bi ponesel s seboj vse, kar me tu obdaja. Toda kako?
Glas ne more ponesti s seboj jezika in ust, ki sta
mu dala krila. Sam se mora povzpeti v višino.
In sam, brez svojega gnezda, bo orel preletel
sonce.
Ko je dospel v dolino, se je znova obrnil proti
morju in opazil svojo ladjo, ki se je približevala pristanišču, in na premcu mornarje iz svoje dežele.
in njegova duša je vzkliknila proti njim, da je
spregovoril:
Sinovi moje starodavne matere, vitezi valovja!
Tolikokrat ste jadrali v mojem snu! Zdaj pa prihajate ob uri prebujenja, ki je moj najgloblji sen.
Tu sem, pripravljen na odhod, in moja gorečnost
z razpetimi jadri pričakuje vetra.
Še zadnjikrat bom vdihnil ta mirni zrak; še poslednjič se bom z ljubeznijo ozrl nazaj.
Potem bom stopil med vas, mornar med mornarje.
9 ti, brezbrežno morje, večno budna mati, ki
edina osvobajaš in umirjaš potoke in reke,
samo še ovinek naj napravi ta potok in le za hip
naj še žubori po tej ravnici,
nato se bom zlil s teboj kot brezmejna kapljica z
neskončnim oceanom.
In ko je hodil naprej, je v daljavi zagledal može
in žene. da zapuščajo polja in vinograde ter hite
proti mestnim vratom.
Slišal je njihove glasove, da izgovarjajo njegovo
ime ter od polja do polja razglašajo prihod njegove ladje.
In rekel si je:
Ali bo dan slovesa tudi dan žetve?
Bodo govorili, da je bil moj večer v resnici moja
jutranja zarja?
Toda kaj naj ponudim tistemu, ki je zapustil plug
sredi brazde ali onemu, ki je ustavil kolo svoje stiskalnice?
Ali mora moje srce postati drevo, pretežko od
sadov, ki bi jih lahko obral in razdal?
Naj vro moje želje kot studenec, da bom mogel
napolniti njih čase?
Sem mar harfa, pripravljena za dotik roke Mogočnega, ali piščal, skozi katero lahko gre njegov
dih?
Le iskalec tišine sem. Kakšen zaklad sem vendar
našel v svoji tišini, da bi ga lahko delil z zaupanjem?
Če je danes res dan moje žetve, v katera polja
sem vendar vsejal seme in v katerih pozabljenih letnih časih?
Če je to res ura, ko dvigam svojo svetilko, v njej
ne bo gorel moj plamen.
Prazno in temno bom dvignil svojo svetilko
in nočni čuvaj bo vlil vanjo olja in on jo bo tudi
prižgal.
To je izrazil z besedami, toda marsikaj mu je v
srcu ostalo neizrečenega. Svoje nagloblje skrivnosti sam namreč ni mogel razkriti.
Ko je stopil v mesto, je k njemu hitelo vse ljudstvo in mu vzklikalo kakor v en glas.
In mestni starešine so pristopili k njemu, rekoč:
Nikar še ne pojdi od nas!
Bil si jasno poldne v našem somraku in tvoja
mladost je v nas vzbujala sanje.
Med nami nisi ne tujec ne gost, marveč naš sin,
naš ljubljeni.
Naj tvoje obličje še ne izgine izpred naših oči.
In svečeniki in svečenice so mu rekli:
Ne dovoli, da nas ločijo valovi morja in da leta, ki
si jih prebil z nami, ostanejo le še spomin.
Med nami si stopal kot oživljajoči dih in tvoja
senca je bila luč na naših obrazih.
Močno smo te ljubili. Toda naša ljubezen je bila
nema in s tančico zastrta.
A zdaj te glasno kliče in se ti želi razodeti.
Ljubezen vedno spozna svojo resnično globino
šele ob času ločitve.
Prišli so tudi drugi in ga rotili. Toda ni jim odgovarjal. Samo glavo je sklonil; in tisti, ki so stali blizu
njega, so opazili solze, ki so mu padale na prsi.
Nato se je z ljudstvom podal na veliki trg pred
tempelj.
Iz svetišča je stopila žena, po imenu Almitra. Bila
je prerokinja.
Ozrl se je vanjo z vso nežnostjo, saj mu je prav
ona prva sledila in verjela vanj že od prvega dne,
ko je prispel v njih mesto.
In pozdravila ga je z besedami:
Božji prerok, iskalec neskončnega! Dolgo si zrl v
obzorje, da bi tam odkril svojo ladjo.
Zdaj je tvoja ladja priplula in moraš oditi.
Globoko hrepeniš po deželi svojih spominov in
bivališču svojih gorečih želja; naša ljubezen te noče vezati in naše potrebe naj te ne zadržujejo.
A preden nas zapustiš, si želimo, da nam spregovoriš in nas obdariš s svojim spoznanjem.
Izročili ga bomo svojim otrokom in oni svojim in
nikoli se ne bo izgubilo.
V svoji samoti si bedel nad našim življenjem in v
svojem bedenju si prisluhnil joku in smehu naših
sanj.
Zdaj pa nam pokaži našo podobo. Povej nam
vse, kar se ti je razodelo o tem, kar je med rojstvom in smrtjo.
In spregovoril je:
Orfaležani! O čem naj vam govorim, če ne o
tem, kar zdaj vznemirja vaše duše?
UUBEZNI
Tedaj je dejala
Almitra:
Spregovori nam
o Ljubezni.
On pa je dvignil
glavo, pogledal
ljudstvo in
tišina se je
razlila mednje.
In z močnim
glasom je začel:
Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim
perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.
Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi
križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža
najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla
tam, kjer se oklepajo zemlje.
Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.
Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postali delček
srca Življenja.
Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in
užitka v ljubezni,
je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in
odidete z mlatišča ljubezni
v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a
ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kadar ljubite, ne smete reči »Bog je v mojem srcu«, temveč raje »Sem v srcu Boga«.
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni, kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni,
usmerjala vaša pota.
Ljubezen ima le to željo, da izpolni samo sebe.
Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše
želje take:
Stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo
pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni
in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati
o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za
ljubljenega v srcu.
ZAKONU
In spet je dejala Almitra:
Kaj pa Zakon, Učitelj?
In on je odgovoril:
Skupaj ste bili rojeni in za vselej boste ostali skupaj.
Ostali boste skupaj, ko bodo bela krila snnrti razsejala vaše dni.
Da, skupaj boste ostali celo v tihem božjem spominu.
Toda naj bo v vašem sožitju dovolj prostora
in naj med vami zaplešejo vetrovi neba.
Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte
spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje.
Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste
čaše.
Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba.
Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak
naj ostane sam,
podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa
vendar skupaj odzvanjajo isti napev.
Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca.
In bodite skupaj, pa le ne pretesno:
kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču
in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug
drugega.
OTROCIH
žena z otrokom v naročju je
prosila: Govori nam o Otrocih.
In jerel<el:
Vaši otroci niso naši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vanni, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih
duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega
dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob
tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in
On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva
roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi
lok, ki miruje.
DARU
NATO je dejal bogataš: O Daru
nam spregovori.
In je začel:
Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva.
Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe.
Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki
jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne?
In ko pride jutri? Kaj jutrišnji dan prinese preveč
skrbnemu psu, ki zagrebe kosti v sipki pesek, ko
spremlja romarje v sveti mesto?
Mar ni strah pred revščino že revščina?
In strah pred žejo ob polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?
Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje, in njihova skrita želja pokvari ves dar.
Drugi pa imajo malo, a vse razdajo.
Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto
življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
Nekateri dajejo z veseljem in to veselje je njihovo plačilo.
Drugi trpe, ko dajejo in to trpljenje je njihov
krst.
Tretji dajejo, a ne občutijo bolečine, niti ne iščejo veselja in ne spremlja jih občutek krepostnosti.
Dajejo tako, kot mirta v dolini oddaja svoj vonj v
ozračje.
Po rokah takšnih ljudi nam govori Bog in skozi
njihove oči se smehlja na zemljo.
Dobro je dajati, če vas kdo prosi, še bolje pa je,
če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.
Za človeka odprtih rok je iskanje tistega, ki bo
dar sprejel, večja radost od darovanja.
Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?
Vse, kar imate, bo nekega dne darovano.
Darujte torej zdaj, da bo čas darovanja vaš, ne
šele vaših dedičev.
Pogosto pravite: »Dal bi, toda le tistim, ki so tega vredni.«
Drevesa v vaših sadovnjakih ne pravijo tako in
tudi črede na vaših pašnikih ne.
Dajejo, da bi živeli, kajti zadrževati pomeni propadati.
Kdor je vreden prejemati svoje dneve in noči, je
gotovo vreden vsakega daru od vas.
In kdor zasluži, da ga napaja ocean življenja, zasluži, da iz vašega vrelca zajame polno čašo.
In kaj je vredno večjega priznanja, kakor je pogum, zaupanje, da, celo ljubezen sprejemanja?
Kdo pa vendar ste, da bi si morali ljudje pred vami razparati prsi in razgaliti svoj ponos, da bi vi
mogli gledati njih vrednost golo in njihov ponos
osramočen?
Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja.
Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem
ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.
In vi, ki prejemate — in prejemate vsi —, ne
sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti,
da ne naložite jarma sebi in tistemu, ki daje.
Dvignite se raje skupaj z darovalcem in darovi
kot na krilih;
kajti preveč razmišljati o svojem dolgu pomeni
dvomiti o velikodušnosti tistega, ki mu je zemlja
žlahtna mati, a oče Bog.
JEDI IN PIJAČI
NEKI starec, lastnik gostišča, je
prosil: Govori nam o Jedi in
Pijači.
In je spregovoril:
Ko bi le mogli živeti od zemeljskih vonjav in se
hraniti s svetlobo kot rastline!
Toda ker morate ubijati, da se nasitite, in jemati
mladičem materino mleko, da potešite lastno žejo,
delajte to s pobožnostjo
in vaša miza naj postane oltar, na katerem bodo
darovani čisti in nedolžni sadovi ter bitja gozdov in
polj za to, kar je še čistejše in nedolžnejše v človeku.
Ko ubijate žival, ji v srcu recite:
»Moč, s katero te ubijam, ubija tudi mene in tudi mene bodo pojedli;
,
kajti postava, ki te je prepustila mojim rokam,
bo mene izročila v še silnejše roke.
Tvoja in moja kri sta le sok, ki napaja nebeško
drevo.«
In ko ugriznete v slastno jabolko, mu recite v
srcu:
»Tvoja semena bodo živela v mojem telesu
in popki tvojega jutrišnjega dne bodo brsteli v
mojem srcu;
tvoj vonj bo moj dih
in skupaj se bova veselila vseh letnih časov.«
In jeseni, ko boste v vinogradih trgali grozdje ter
ga nosili v stiskalnice, si v srcu govorite:
»Tudi jaz sem vinograd in moj sad bodo obrali
ter stresli v stiskalnico
in kakor novo vino me bodo hranili v večnih posodah.«
In ko boste pozimi točili to vino, zapojte v srcu
spev ob vsaki čaši;
in v spevu naj zveni spomin na jesenske dni, na
vinograd in stiskalnico.
DELU
NATO se je oglasil težak: Govori
nam o Delu.
In on je dejal:
Delate zato, da bi mogli živeti v ritmu zemlje in
njene duše.
Kajti biti len pomeni biti tujec letnih časov in izstopiti iz tol<a življenja, ki veličastno in ponosno
vdano napreduje proti neskončnosti.
Ko pa delate, ste kakor piščal, skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
Kdo izmed vas bi hotel biti nemi in tihi trst, ko
vse drugo v sozvočju prepeva?
Prepričevali so vas, da je delo prekletstvo in napor nesreča.
Toda povem vam, da s svojim delom izpolnjujete del pradavnega zemeljskega sna, ki vam je bil
dodeljen ob samem rojstvu tega sna.
In šele ko se z delom tesno povežete, zares ljubite življenje;
a če ljubite življenje v delu, vstopate v največjo
skrivnost življenja.
Toda če v svojem trpljenju pravite, da je rojstvo
beda in da je teža vašega mesa prekletstvo, vrezano na vaše čelo, vam, odgovarjam, da bo samo
znoj z vašega čela opral to, kar piše na njem.
Dejali so vam tudi, da je življenje tema, in ko ste
utrujeni, ponavljate to za njimi.
In pravim vam, da je življenje resnično tema, razen tam, kjer je zagon.
A vsak zagon je slep, razen tam, kjer je znanje.
In vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je
delo.
In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen.
In ko delate z ljubeznijo, se povezujete sami s
seboj, drug z drugim in z Bogom.
A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
Pomeni tkati obleko iz vlaken vašega srca, da bi
vanjo oblekli svojega dragega.
Pomeni z vdanostjo graditi hišo sanj.
Pomeni z nežnostjo sejati in z radost o pospravljati žetev, od katere sadov se bo hrani on sam.
Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega
duha in se zavedati, da duše umrlih zro v vas.
Pogosto sem vas slišal, kot bi govorili v snu:
»Kdor kleše marmor in v kamnu najde obraz svoje
duše, prekaša plemenitost orača.
In kdor seže po mavrici in z njo na platno naslika
človeka, je več od tistega, ki šiva opanke za naše
noge.«
Jaz pa vam pravim, ne v snu, marveč sredi belega dne, da veter nagovarja enako blago orjaški
hrast in najmanjšo travno bilko;
a samo tisti je velik, ki piš vetra z močjo lastne
ljubezni spreminja v še milejši spev.
Delo je ljubezen, ki postane vidna.
In če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z
odporom, raje zapustite svoje delo ter sedite pred
vrata svetišča in sprejemajte miloščino tistih, ki delajo z radostjo.
Kajti če pripravljate kruh ravnodušno, mesite
grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.
In če z nevoljo stiskate grozdje, vaša nevolja
vinu dodaja strup.
In četudi prepevate z angelskimi glasovi, petja
pa ne ljubite, zapirate ljudem ušesa pred glasovi
dneva in glasovi noči.
VESEUU
IN ŽALOSTI
NATO mu poreče neka žena:
Govori nam o Veselju in Žalosti.
In on je govoril:
Vaše veselje je vaša žalpst ^rez maske.
Isti vir, iz katerega se poraja vaš smeh, je bil
mnogokrat napojen s solzami.
Je mar mogoče, da bi bilo drugače?
Kolikor globlje bo žalost presunila vaše bitje, toliko več veselja boste lahko zdržali.
Mar vašega vrča za vino ni žgal lončar v peči?
In lutnja, ki vam boža dušo, mar ni iz lesa, ki so
ga izdolbli z noži?
Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in
spoznali boste, da vam prinaša veselje pravzaprav
tisto, kar vam je zadalo bolest.
Ko se žalostite, si znova poglejte v srce in videli
boste, da jočete za svojo slastjo.
Nekateri med vami pravijo: »Veselje je večje od
žalosti« in drugi: »Ne, žalost je večja.«
Jaz pa vam pravim, da sta neločljiva.
Skupaj prihajata in ko prvo samo prisede k vaši
mizi, se spomnite, da druga spi v vaši postelji.
Kot tehtnica ste, razpeti med svojo žalost in svoje veselje.
Samo tedaj, ko sta vaši skodeli prazni, ste mirni
in v ravnotežju.
Ko vas zakladničar vzdigne, da izmeri svoje zlato
in srebro, bo vaša žalost ali vaše veselje poraslo ali
padlo.
HIŠAH
TEDAJ je pristopil zidar in rekel:
Govori nam o Hišah.
In on je dejal :
Iz svojih sanj si raje zgradite senčnico v puščavi,
preden si zidate hišo znotraj mestnega obzidja.
Kajti kakor se vi vračate v mraku domov, se tudi
popotnik v vas vrača, vedno daljen in samoten.
Vaša hiša je vaše večje telo.
V soncu dneva raste in v nočnem molku spi; in ni
brez sanj.
Mar vaša hiša ne sanja in v sanjah ne živi v gaju
ali na hribu zunaj mesta?
O, ko bi mogel zbrati vaše hiše v svojo dlan in jih
kot sejalec razsejati po gozdovih in pašnikih!
O, ko bi vaše ulice bile doline in vaše poti zeleni
drevoredi, da bi iskali drug drugega po vinogradih
in se vračali z vonjem po zemlji v svojih oblačilih.
Vendar čas za to še ni dozorel.
Iz strahu so vas vaši dedje zbrali preveč na enem
kraju. In ta strah bo trajal še nekaj časa. Še nekaj
časa bo mestno obzidje ločilo vaše domove od
polj.
Recite mi, Orfaležani, kaj imate v teh hišah? In
kaj čuvate za zaklenjenimi vrati?
Ali imate mir, mirno pobudo, ki razodeva vašo
moč?
Ali imate spomine, te blesteče oboke, ki se razpenjajo nad vrhovi duha?
Ali imate lepoto, ki odvrača srce od predmetov
iz kamna in lesa ter ga usmerja proti sveti gori?
Recite mi. ali imate vse to v svojih hišah?
Ali pa imate samo udobje in slo po udobju, to
skrito željo, ki na povabilo stopi v hišo. nato ostane v njej kot gost in končno postane gospodar?
Da ta želja postane krotilec, ki z bičem in palico
sprevrača vaše najbolj smele želje v omahljivce.
Čeprav ima svilene dlani, je njeno srce jekleno.
Zaziblje vas v spanje, samo zato. da stoji ob vaši
postelji in se roga dostojanstvu vašega telesa.
Norčuje se iz vaših zvonkih čustev in jih ovija v
vato kakor krhke čase.
Resnično, sla po udobju ubija strastnost duše in
nato posmehljivo stopa za njenim pogrebom.
Toda vi, otroci prostora, vi, nemirni v počitku,
vas ne bodo ujeli in ukrotili.
Vaša hiša ne bo sidro, marveč jambor.
Ne bo bleščeč povoj, ki pokriva rano, marveč veka, ki ščiti oko.
Ne boste zložili peruti, da bi lahko prestopili vrata, tudi ne boste sklonili glave, da ne bi zadeli ob
strop in ne boste iz strahu zadrževali diha, da bi zidovje ne popokalo in se ne sesulo.
Ne boste prebivali v grobovih, ki so jih mrtvi
zgradili za žive.
In najsi je vaš dom še tako sijajen, ne bo smel
hraniti vaših skrivnosti, niti skrivati vašega hrepenenja.
Kajti to, kar je neskočnega v vas, prebiva v nebeškem dvoru, katerega dver je jutranja meglica in
katerega okna so spevi in tišina noči.
OBLAČILIH
IN tkalec je dejal: Govori nam o
Oblačilih
In je govoril:
Vaša oblačila zakrivajo velik del vaše lepote, ne
skrijejo pa tistega, kar ni lepo.
Četudi poskušate z obleko zavarovati svojo intimnost, se vam lahko spremeni v oklep in spone.
O, ko bi mogli občutiti sonce in veter bolj s svojo kožo in manj s svojimi oblačili.
Zakaj življenjski dih je v soncu in roka življenja v
vetru.
Nekateri med vami pravijo: »Severnik je stkal
obleke, ki jih nosimo.«
In jaz trdim: Da, severnik je bil,
toda sramežljivost je bila njegova statev in mehkužnost mišic njegova nit.
In ko je dokončal svoje delo, se je posmehoval v
gozdu.
Ne pozabite, da je sramežljivost samo ščit proti
vašim umazanim očem.
In ko nečistost izgine, mar ne postane sramežljivost spona in madež duha?
In ne pozabite, da se zemlja veseli dotika vaših
bosih nog in da se vetrovi radi igrajo z vašimi
lasmi.
NAKUPU
IN PRODAJI
IN trgovec je prosil: Govori nam
o Nakupu in Prodaji.
In povedal jim je:
Za vas rodi zemlja sadove in ničesar ne boste
pogrešali, če si le znate napolniti roke.
Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili
obilje in boste nasičeni.
Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost in druge v lakoto.
Ko na tržnici vi, delavci z morja, njiv in vinogradov srečate tkalce, lončarje in nabiralce dišav,
tedaj pokličite duha, gospodarja zemlje, naj pride med vas ter posveti tehtnice in račun, ki odmerja vrednost vrednosti.
Ne trpite, da bi ljudje jalovih rok sodelovali v vaših kupčijah, taki, ki bi v zamenjavo za vaše delo
prodajali svoje besede.
Takšnim ljudem porecite:
»Pridite z nami na polje ali pojdite z našimi brati
na morje in vrzite mreže;
kakor nam bosta zemlja in morje darežljiva tudi
vam.«
In če pridejo pevci in plesalci in igralci na piščali,
kupite tudi od njihovih darov.
Tudi oni so namreč nabiralci sadja in kadila in
kar prinesejo, čeprav je to preja iz sanj, je obleka in
hrana za vašo dušo.
In preden se poslovite s trga, glejte, da nihče ne
odide praznih rok.
Kajti duh, gospodar zemlje, ne bo zaspal spokojen na vetrovih, dokler potrebam zadnjega med
vami ne bo zadoščeno.
ZLOČINU
IN KAZNI
TEDAJ se je približal eden izmed
mestnih sodnikov in rekel:
Govori nam o Zločinu in Kazni.
In spregovoril je:
Ko vaš duh blodi z vetrom,
delate iz same nepremišljenosti škodo drugim in
tudi samim sebi.
Zaradi te škode boste morali trkati na vrata blaženih in čakati v preziru.
Oceanu je podoben vaš božji jaz:
večno ostaja čist.
In kakor eter dviga, a le tistega, ki ima krila.
Tak kot sonce je vaš božji jaz:
ne pozna krtovih poti in ne išče kačjih lukenj.
Toda vaš božji jaz ne prebiva sam v vašem bitju.
Marsikaj v vas je še vedno človek in marsikaj v
vas še ni človek,
temveč brezobličen pritlikavec, ki hodi v poisnu
po megli in išče svoje lastno prebujenje.
In o človeku v vas hočem zdaj govoriti.
Kajti ta — ne vaš božji jaz ali pritlikavec v megli —, ta pozna zločin in kazen za zlo.
Tolikokrat sem vas slišal govoriti o človeku, ki je
storil zlo, kot bi ne bil eden izmed vas, marveč tujec med vami, nekdo, ki se je vsilil v vaš svet.
Toda povem vam, tako kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas,
tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od
tega, kar je v vas najnižjega.
In kakor en sam list ne more orumeneti brez tihega soglasja celega drevesa,
tako ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vas vseh.
Kakor v procesiji vsi skupno stopate proti božjemu jazu v vas.
Pot ste in popotniki.
In ko eden izmed vas pade, omahne za te, ki mu
sledijo, in jih opozori na kamen spotike.
Da, pade tudi za te, ki so pred njim; čeprav so
bili urnejši in zanesljivejši v hoji, vendar kamna
spotike niso odstranili.
In še to naj rečem, čeprav bo beseda za vaša srca trda:
Žrtev uboja ni brez odgovornosti za ta uboj.
In kdor je oropan, ni brez krivde v tem, da je bil
oropan.
In pravični ni nedolžen ob dejanjih zlobneža.
In kdor ima bele roke, ni čist ob dejanju malopridneža.
Da, krivec je mnogokrat žrtev tistega, ki je bil s
krivico prizadet.
In še večkrat obsojenec nosi breme nedolžnega
in poštenega hkrati.
Ne morete ločiti pravičnega od krivičnega ter
dobrega od zlobneža;
oba se namreč držita za roke pred obličjem sonca, tako kot so bele in črne niti stkane skupaj.
In ko se pretrga črna nit, mora tkalec pregledati
celo tkanino in preveriti tudi statve.
Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo,
naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in
naj skrbno izmeri njegovo dušo.
Kdor hoče bičati žaljivca, naj pogleda v dušo tudi užaljencu.
Če kdo med vami kaznuje v imenu pravice in
udari s sekiro v drevo hudobije, naj preišče tudi
njegove korenine.
In našel bo v tihotnem srcu zemlje med seboj
prepletene dobre in slabe korenine, plodne in jalove.
Vi sodniki, ki hočete biti pravični,
kakšno obsodbo boste izrekli nad tistim, ki je sicer čist v mesu, toda v duhu je tat?
Kakšno kazen boste izbrali za tistega, ki ubije telo, njemu pa so ubili duha?
In kako bi preganjali nekoga, ki je goljuf in tiran,
a je tudi sam ponižan in razžaljen?
In kako bi kaznovali tiste, katerih skrušenost je
večja od storjenega zla?
Mar skesanost ni pravica, l<i jo ureja isti zakon,
katerennu želite služiti?
Toda nedolžnega ne morete obremeniti s kesanjem, niti odstraniti kesanja iz duše krivca.
Samo od sebe bo zaklicalo v noč, naj se ljudje
zbudijo iz spanja in se zastrmijo vase.
In vi, ki hočete spoznati pravico, kako jo boste
dosegli, če ne boste gledali vseh dejanj v polni luči?
Samo tedaj boste spoznali, da sta pravični in izprijenec en sam človek, ki stoji v polmraku med
nočjo svojega pritlikavega jaza in dnevom svojega
božjega jaza
in da vogelni kamen v svetišču ni višji od najnižjega kamna v njegovih temeljih.
POSTAVI
TEDAJ pa se je oglasil neki
pravnik: Toda kako je z našo
Postavo, Učitelj?
In on je odgovoril:
z veseljem pišete zakone,
toda s še večjim veseljem jih kršite.
Kot otroci, ki se igrajo na obali oceana in pridno
gradijo peščene gradove, a jih smeje se podirajo.
Toda medtem, ko vi gradite svoje peščene gradove, prinaša ocean novega peska na breg.
In ko jih rušite, se z vami smeje tudi ocean.
Resnično, ocean se vedno smeje z nedolžnim.
Toda kaj je s tistimi, za katere življenje ni ocean
in za katere človeški zakoni niso peščeni gradovi,
marveč jim je življenje skala, a zakon dleto, s katerim hočejo klesati skalo po lastni podobi?
Kaj je s hromim, ki črti plesalce?
Kaj je z volom, ki ima rad svoj jarem in meni, da
sta jelen in srna v gozdu izgubljenca in potepuha?
Kaj je s staro kačo, ki ne more sleči stare kože,
pa trdi, da so vsi drugi nagi in brez sramu?
In kaj je s svatom, ki zgodaj pride na gostijo pa
odhaja presit in zaspan, govoreč, da je vsako slavje
zgrešeno in da sleherni svat krši postavo?
Kaj naj porečem o teh, če ne to, da tudi oni stojijo v svetlobi, toda s hrbtom proti soncu?
Ne vidijo drugega kot svojo senco in lastna senca je potem njihov zakon,
in kaj je zanje sonce, če ne stvarnik senc?
in kaj je spoznavanje zakonov, če ne sklanjanje
in risanje lastnih senc po tleh?
Toda vprašam vas, ki stopate z obličjem proti
soncu, katere podobe, začrtane na zemlji, vas še
lahko zadržijo?
Vi, ki potujete z vetrom, katera vetrnica vam bo
kazala pot?
Kateri človeški zakon vas bo obvezal, da ne zlomite svojega jarma pred nobenimi vrati zapora?
Čigave postave se bojite, če plešete in se ne spotaknete ob nobene okove?
In kdo vas bo izročil sodišču, če raztrgate svoja
oblačila, a jih ne puščate na tuji poti?
Orfaležani, lahko udušite boben, lahko popustite strune na liri, toda kdo bo škrjancu prepovedal
peti?
SVOBODI
IN govornik je dejal:
Govori nam o Svobodi.
In on je govoril:
Pri mestnih vratih in po domovih sem vas videl,
da ste klečali in častili svojo svobodo
kakor sužnji, ki se ponižujejo pred tiranom in ga
slave, ko jih on uničuje.
Da, v tempeljskem gaju in v senci trdnjave sem
videl najsvobodnejše med vami nositi svobodo kot
jarem in okove.
In v meni je srce krvavelo; kajti svobodo boste
dosegli samo tedaj, ko bo celo želja po iskanju svobode postala za vas oklep in ko boste nehali govoriti o svobodi kot o cilju in dovršitvi.
Svobodni boste zares — ne takrat, ko bodo vaši
dnevi brezskrbni ter noči brez vsake želje in bolesti —,
marveč takrat, ko bodo te stvari zvezale vaše življenje, a se boste pod njimi le uspeli vzravnati goli
in brez spon.
A kako se boste vzravnali nad svoje dneve in noči, če ne zdrobite verig, v katere ste ob zarji svojega umevanja vklenili uro poldneva?
Resnično, kar imenujete svoboda, je najmočnejša od teh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in vas slepe.
in kaj drugega je svoboda, če ne drobec vas samih, ki ga hočete zavreči, da bi postali svobodni?
Če je zakon, ki ga hočete ukiniti, nepravičen,
vam povem, da ste ta zakon sami zapisali na svoje
čelo.
Ne boste ga mogli izbrisati s požiganjem zakonikov, niti z umivanjem čela vašim sodnikom, četudi
izlijete nanje celo morje.
In če hočete pahniti s prestola samodržca, dobro poglejte, če ste njegov prestol v vas samih tudi
uničili.
Kajti kako more tiran vladati nad svobodnimi in
ponosnimi, če ne tiči tiranija že v njihovi svobodi
in sramota v njihovem ponosu?
In če gre za skrb, ki jo hočete prepoditi, vam
pravim, da ste si to skrb sami izbrali že mnogo
prej, preden vam je bila naložena.
In če hočete pregnati strah, vam pravim, da je
sedež tega strahu v vašem srcu in ne v roki, ki se je
bojite.
Zares, znotraj vašega bitja se vse premika v trajnem polobjemu: to, po čemer hrepenite, in to, česar se bojite; to, kar prezirate, in to, kar ljubite; to,
kar iščete, in to, pred čemer bežite.
Vse to se giblje v vas kot luči in sence v tesno
povezanih parih.
In ko senca oslabi in izgine, postane luč, ki je
ostala, senca druge luči.
In tako postane vaša svoboda, ko se znebi vezi,
tudi sama vez večji svobodi.
RAZUMU
IN STRASTI
IN zopet se je oglasila
svečenica: Govori nam
o Razumu in Strasti.
In govoril je vsem:
Vaša duša je večkrat bojišče, na katerem se vaš
razum in vaša razsodnost bojujeta zoper vašo
strast in poželenje.
Ko bi le mogel biti mirotvorec v vaših dušah in
spremeniti nesoglasja in nasprotja vaših prvin v
eno samo melodijo.
Toda kako naj jaz to storim, če še vi sami ne postanete mirotvorci in celo prijatelji vseh svojih prvin?
Vaš razum in vaša strast sta krmilo in jadro vaše
plavajoče duše.
Če se zlomi vaše krmilo ali raztrga vaše jadro,
vas bo ali odneslo in boste izročeni valovom, ali pa
boste ostali zasidrani sredi morja.
Kajti če razum vlada sam, hromi vaš zagon; in
strast, prepuščena sama sebi, je plamen, ki gori,
dokler se sam ne uniči.
Zato naj vam duša dviga razum do višine strasti,
da bo mogel prepevati;
in razum naj vodi strast, da bo vaša strast mogla
živeti v vsakodnevnem vstajenju in se kot feniks
znova porajati iz pepela.
Želim, da gledate na svojo razsodnost in na svojo strast, kot bi gledali na dva prijatelja, draga gosta v vaši hiši.
Gotovo bi enega gosta ne spoštovali bolj kot
drugega: kajti kdor je pozornejši samo do enega,
izgubi ljubezen in zaupanje obeh.
Ko med griči sedite v sveži senci belih topolov,
deležni miru in vedrosti prostranih poljan in ravnic,
tedaj naj vaše srce v tišini izreče: »Bog počiva v razumu.«
In ko pridivja nevihta in silen veter vihra z gozdovi in ko grom in blisk oznanjata mogočnost nebes, tedaj naj srce spoštljivo reče: »Bog deluje v
strasti.«
In ker ste dih v božjem območju in list v božjem
gozdu, morate tudi vi počivati v razumu in delovati v strasti.
BOLEČINI
IN neka žena je rekla: Govori
nam o Bolečini.
In je dejal:
Vaša bolečina drobi lupino, ki obdaja vašo razumnost.
Kakor je treba zdrobiti koščico sadu, da bi njegovo jedro obsijalo sonce, tako morate tudi vi spoznati bolečino.
In če bi mogli ohraniti svoja srca v presenetljivem vsakdanjem čudežu življenja, bi vaša bolečina
ne bila nič manj čudovita od vaše radosti.
Sprejemali bi čase svojega srca tako, kot že od
nekdaj sprejemate menjavo letnih časov na vaših
poljih.
Vedri bi prebili zime svoje žalosti.
Mnoge bolečine ste si sami naložili.
Bolečina je grenak napoj, s katerim zdravnik v
vas zdravi vaš bolni jaz.
Zaupajte torej zdravniku in v miru in tišini izpijte
svoj delež:
kajti njegovo roko, čeprav trdo in težko, vodi
dobrotna roka Nevidnega
in čeprav ponujena čaša žge ustnice, je bila narejena iz gline, ki so jo vlažile njegove lastne svete
solze.
SPOZNANJU
SAMEGA SEBE
IN neki mož je dejal: Govori
nam o Spoznanju samega sebe.
In on je spregovoril:
Vaša srca v tišini spoznavajo skrivnost noči in
dneva.
Toda vaša ušesa pričal<ujejo odmev spoznanja
vaših src.
Radi bi v besedah spoznali to, kar ste od nekdaj
poznali v mislih.
S svojimi prsti bi se radi dotaknili golih teles svojih sanj.
Prav je, da to želite.
Skrivnostni vrelec vaše duše mora privreti na
dan in odžuboreti proti morju;
in zaklad vaših neskončnih globin naj se razkrije
vašim očem.
Vendar ne tehtajte vašega neznanega zaklada s
tehtnico;
in ne preiskujte globin svojega spoznanja s palico ali grezilom,
kajti jaz je brezmejno in neizmerljivo morje.
Ne reci »Našel sem resnico«, marveč »Našel sem
drobec resnice«.
Ne reci »Našel sem pot duše«, marveč »Našel
sem dušo, ki gre svojo pot«.
Kajti duša potuje po vseh potih.
Duša ne potuje po eni črti, tudi ne raste kakor
trst.
Duša se odpira kot lotos s tisočerimi cvetnimi
listi.
VZGOJI
TEDAJ je spregovoril učitelj:
Govori nam o Vzgoji.
In on je dejal:
Nihče vam ne more ničesar razodeti, razen tega,
l<ar v poisnu že leži v zarji vašega spoznanja.
Učitelj, ki stopa v tempeljski senci med svojimi
učenci, ne daje iz svoje modrosti, marveč iz svoje
vere in svoje ljubeznivosti.
Če je resnično moder, vas ne vabi, da vstopite v
hišo njegove modrosti, temveč vas raje vodi k pragu vašega lastnega duha.
Zvezdoslovec vam lahko pripoveduje o svojem
spoznavanju vesolja, toda svojega spoznanja vam
ne more dati.
Glasbenik vam lahko zapoje napev, toda ne more vam dati ušesa, ki dojema napev, niti glasu, da
ga lahko ponovite.
In kdor se spozna na znanost številk, lahko govori o kraljestvu uteži in meril, toda ne more vas vanj
popeljati.
Kajti spoznanje enega človeka ne posoja svojih
kril drugemu človeku.
In kakor vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem
znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.
PRIJATEUSTVU
NEKI mladenič je dejal: Govori
nam o Prijateljstvu.
In rekel jim je:
Vaš prijatelj je odgovor na vaše potrebe.
Prijatelj je vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo
in požanjete s hvaležnostjo.
Vaša miza je in vaš dom.
Kajti lačni prihajate k njemu in iščete ga zaradi
miru.
Ko vaš prijatelj razodeva svoje misli, se ne bojte
reči »ne«, niti ne zadržite svojega »da«.
In ko obmolkne, naj vaše srce ne neha poslušati
njegovega srca.
V prijateljstvu se namreč vse misli, vse želje, vsa
pričakovanja porajajo in razodevajo z radostjo
brez hrupnega odobravanja.
Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte;
kajti to, kar imate pri njem najraje, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše, tako kot planinec vidi goro jasneje iz doline.
In edini namen prijateljstva naj bo poglabljanje
duha.
Zakaj ljubezen, ki išče poleg razodetja svoje
skrivnosti še kaj drugega, ni ljubezen, marveč razpeta mreža: vanjo pa ulovimo same nepomembne
reči.
In kar premorete najboljšega v vas samih, naj bo
za vašega prijatelja.
Če mora spoznati obdobje vaše oseke, storite,
da bo spoznal tudi obdobje plime.
Kajti čemu vam bo prijatelj, če ga iščete le zato,
da izgubljate čas?
Iščite ga vedno v času, ko živite.
Prijatelj želi utešiti vaše potrebe, ne pa zapolniti
vaše praznine.
V skladnosti vašega prijateljstva naj bo tudi
smeh in radost uživanja.
Kajti v rosi drobnih stvari najde srce svoje jutro
in svežino.
POGOVORU
TEDAJ je dejal neki
izobraženec: Govori nam
o Pogovoru.
In je govoril, rekoč:
Govorite, ko je konec miru v vaših mislih.
Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega
srca, živite na svojih ustnicah in glas vam je zabava
in kratkočasje.
V večjem delu vašega govora je misel na pol
ubita.
Kajti misel je ptica prostora, ki v kletki besed sicer lahko razprostre krila, a vzleteti ne more.
Nekateri med vami klepečejo iz strahu pred samoto.
Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi
očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati.
Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno
razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo.
In so ljudje, ki nosijo v sebi resnico, pa je ne povedo z besedami.
V prsih takšnih ljudi prebiva duh v ritmu tišine.
Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh
oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik.
Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa,
ker bo njegova duša ohranila resnico vašega srca
kot pomnimo okus vina,
ko smo že davno pozabili njegovo barvo in tudi
vrča ni več.
ČASU
IN neki zvezdoslovec je vprašal:
Učitelj, kaj praviš o Času?
In je odgovoril:
Radi bi merili čas, to neizmerno in neizmerljivo.
Prilagodili bi radi svoje vedenje in celo usmerjali
tok svojega duha po urah in časih.
Iz časa bi napravili reko, sedli na njeno obalo in
opazovali njen tok.
Vendar brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti
življenja
in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je
jutri le sen današnjega dne.
In da to, kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka, ko so se zvezde
razsule v vesolje.
Kdo med vami ne čuti, da je moč njegove ljubezni brezmejna?
In vendar, kdo ne čuti, da je ta ljubezen, naj bo
še tako brezmejna, ujeta v središču njegovega bitja in se ne preliva iz ene ljubeče misli v drugo, iz
enega ljubečega dejanja v drugo ljubeče dejanje?
Mar čas ni takšen kot ljubezen, nedeljiv in negiben?
Toda če že morate v svojih mislih meriti čas z
dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe,
naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem.
DOBREM IN ZLU
IN spregovoril e eden izmed
mestnih stareš n: Govori nam
o Dobrem in Zlu.
Odgovoril mu je:
o tem, kar je dobrega v vas, lahko govorim,
toda ne o zlu.
Kajti kaj je zlo, če ne dobro, ki ga muči lastna lakota in žeja?
Resnično, ko dobro muči glad, si išče hrane celo
v temnih votlinah in ko gori od žeje, se napaja celo
iz motnih mlakuž.
Dobri ste, ko ste enotni sami s seboj,
vendar niste hudobni, ko niste enotni sami s seboj.
Kajti razdeljena hiša ni roparski brlog; je pač le
razdeljena hiša.
In ladja brez krmila lahko blodi med nevarnimi
čermi, ne da bi se potopila.
Dobri ste, ko se poskušate razdajati.
Vendar niste slabi, ko iščete dobička zase.
Kajti ko iščete kak dobiček, ste samo korenina,
ki se oprijemlje zemlje in se hrani iz njenih grudi.
Gotovo, plod ne more reči korenini: »Bodi kot
jaz, zrela in polna in darežljiva od svojega obilja.«
Kajti plod potrebuje dajanje, kakor korenina potrebuje sprejemanje.
Dobri ste, ko ste popolnoma prebujeni, kadar se
pogovarjate.
Vendar niste hudobni, ko nekako spite, medtem
ko se vaš jezik nehote premika,
in celo jecljanje lahko šibek jezik okrepi.
Dobri ste, ko potujete proti cilju srčno in z drznim korakom.
Vendar niste slabi, ko potujete šepaje.
Celo tisti, ki šepajo, ne gredo nazaj.
Toda vi, ki ste močni in hitri, nikar ne šepajte
pred hromimi, misleč, da je to izraz ljubeznivosti
od njih.
Dobri ste na neštevilnih potih in niste nujno hudobni, ko niste dobri,
samo postopate in lenarite.
Kakšna škoda, da jeleni ne morejo želv naučiti
hitrosti.
V vašem hrepenenju po vašem velikem jezu je
vaša dobrota: in v vas vseh to hrepenenje je.
Toda pri nekaterih izmed vas je to hrepenenje
hudournik, ki naglo dere proti morju in odnaša
skrivnosti hribovja in speve gozdov.
In pri nekaterih je to hrepenenje plitev in lenoben potok, ki se izgublja za ovinki, se vijuga in
obotavlja, preden doseže obalo.
Toda kdor goreče hrepeni, naj ne poreče tistemu, katerega želje so mlačne: »Zakaj si počasen
in len?«
Kajti dobri ne sprašujejo nagega: »Kje je tvoja
obleka?« in brezdomca: »Kaj je doletelo tvojo
hišo?«
MOLITVI
TEDAJ mu je rekla svečenica:
Govori nam o Molitvi.
In odgovoril je, rekoč:
Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le
molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja.
Kajti kaj je molitev, če ne izražanje vašega bitja
v živi prostor?
In če zaradi olajšanja izlivate svojo mračnost v
prostor, potem tudi zaradi veselja izžarevate zarjo
iz svojega srca.
In če ne morete drugega kot jokati, ko vas duša
kliče k molitvi, naj vas vzpodbuja še in še, joku navkljub. dokler se ne začnete smejati.
Takrat, ko molite, se dvigate, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej uri in bi jih, razen v
molitvi, nikoli ne srečali.
Naj bo zato vaš obisk v tem nevidnem svetišču
namenjen samo zanosu in blagemu občestvu.
Kajti če vstopate v svetišče samo zato, da prosite, ne boste prejeli;
in če stopate tja zato, da se ponižate, ne boste
povišani;
celo če stopate tja zato, da moledujete za srečo
drugih, ne boste uslišani.
Dovolj je, da v nevidno svetišče vstopite.
Ne morem vas učiti, kako molite z besedo.
Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.
In ne morem vas naučiti molitve morja, gozdov
in planin.
Toda vi, ki ste rojeni iz gora in gozdov in morja,
lahko najdete njihovo molitev v svojem srcu.
In če samo prisluhnete v nočni mir, jih boste slišali govoriti v tišino:
»Naš Bog, ki si naš krilati jaz, tvoja je volja, ki v
nas hoče.
Tvoja je želja, ki v nas hrepeni.
Tvoj je polet v nas, ki hoče spremeniti naše noči,
ki so tvoje, v dneve, ki so tudi tvoji.
Ne moremo te prositi za karkoli, ker ti poznaš
naše potrebe, še preden se porodijo v nas:
Tebe potrebujemo; in ko nam daješ več samega
sebe, nam daješ vse.«
UŽITKU
NATO se je približal puščavnik,
ki je obiskoval mesto le enkrat
na leto. in rekel: Govori nam o
Užitku.
In spregovoril je:
Užitek je spev svobode,
toda užitek ni svoboda.
Užitek je razcvit vaših želja,
vendar ne njih sad.
Globodna je, ki kliče v višino,
toda ni ne prepad in ne vrh.
Zapornik je, ki vzleta,
toda ni prostor, ki ga obdaja.
Da, resnično, užitek je spev svobode,
in prav rad bi vas ga slišal peti z vsem srcem;
toda ne bi vas hotel videti, kako izgubljate srce v
tem spevu.
Nekateri med vašimi mladimi iščejo užitek, kakor bi jim pomenil vse, zato jih obsojajo in grajajo.
Jaz jih ne želim ne obsojati ne grajati. Rad bi, da
bi užitek iskali.
Kajti našli ga bodo pa ne samega:
užitek ima sedem sestra in celo najmlajša od
njih je lepša kot užitek sam.
Ali niste slišali pripovedovati o človeku, ki je kopal, da bi našel korenine, pa je našel zaklad?
Nekateri starejši med vami se spominjajo užitkov z obžalovanjem, kot napak, storjenih v pijanoToda obžalovanje je senca duha in ne nieaova
kazen.
Svojih užitkov bi se morali spominjati s hvaležnostjo, kot žetve nekega poletja.
Toda če jih obžalovanje tolaži, pustite jih, naj
bodo potoiaženi.
So pa nekateri med vami, ki niso niti mladi, da bi
lahko iskali, niti stari, da bi se lahko spominjali;
iz strahu pred iskanjem in spominjanjem se izogibajo vsakemu užitku, ker se boje, da ne bi zanemarili ali razžalili duha.
Vendar je celo v njihovi odpovedi užitek.
74
In tako tudi oni najdejo zaklad, čeprav kopljejo
za koreninami s tresočimi rokami.
Toda recite mi, kdo more razžaliti duha?
Ali slavec kali nočni mir. ali kresnica zasenčuje
zvezde?
In ali bosta vaš plamen ali vaš dim zmotila veter?
Ali mislite, da je duh negibna mlaka, ki jo lahko
skalite s palico?
Večkrat, ko se odrečete užitku, samo odrinete
slo v skrite kotičke svojega bitja.
Kdo ve, če nas to, kar smo danes odrinili, ne
čaka za jutrišnji dan?
Celo vaše telo pozna svojo dediščino in pravo
potrebo in ne prenese razočaranja.
In vaše telo ja harfa vaše duše
in od vas je odvisno, ali boste iz nje izvabili
ubrano melodijo ali zmedene glasove.
In sedaj se vprašujete v srcu: »Kako bomo razlikovali to, kar je v užitku dobrega, od tega, kar ni
dobro?«
Pojdite na svoja polja in na svoje vrtove in spoznali boste, da čebela uživa, ko nabira med po cvetovih.
Toda uživa tudi cvet e, ko daje čebeli med.
Kajti cvet je za čebe o vir življenja
in čebela je za cvet glasnik ljubezni,
a za oba, za čebelo in za cvet, pomenita dajanje
in sprejemanje užitka potrebo in zanos.
Orfaležani, uživajte tako, kot uživata cvet in čebela.
LEPOTI
IN neki pesnik je rekel: Govori
nam o Lepoti.
In je govoril:
Kje boste iskali lepoto in kako jo boste našli, če
vam ne bo ona sama pot in vodnik?
In kako boste mogli govoriti o njej, če vam ne
bo ona sama stkala besed?
Ponižani in razžaljeni pravijo: »Lepota je nežna
in ljubka.
Kakor mlada mati, napol sramežljiva zaradi svoje
veličine, potuje med nami.«
A strastneži govore: »Ne, lepota je močna in silna.
Kot nevihta je, ki stresa zemljo pod nogami in
nebo, ki se razpenja nad našimi glavami.«
Utrujeni in naveličani pravijo: »Lepota je narejena iz blagega šepeta. Govori našemu duhu.
Njen glas prihaja v našo tišino kot medla luč, ki
trepeče v strahu pred senco.«
Toda vihravi govore: »Slišali smo njen klic med
gorami
in z njenim klicem je prišel topot kopit, udarjanje
kril in levje rjovenje.«
Nočni čuvaj v mestu pravi: »Lepota bo vstala z
zarjo na vzhodu.«
In opoldne pravijo delavci in popotniki: »Videli
smo jo, kako se sklanja na zemljo z oken sončnega
zatona.«
In pozimi so dejali s snegom zameteni: »Prišla
bo s pomladjo in poskakovala bo čez griče.«
In v poletni vročini so dejali žanjci: »Videli smo
jo plesati z jesenskimi listi in kosme snega smo
opazili v njenih laseh.«
Vse to ste pripovedovali o lepoti, toda niste zares govorili o njej, marveč o svojih potrebah.
Lepota pa ni potrebna, marveč zanos.
Lepota ne pomeni žejnih ust in v prošnji iztegnjene roke,
temveč je razvneto srce in očarana duša.
Ni podoba, ki bi jo radi videli, ali spev, ki bi ga
radi slišali,
marveč je podoba, ki jo vidite, čeprav imate zatisnjene oči, in spev, ki ga slišite, čeprav imate zamašena ušesa.
Ni sok iz razpočene skorje ali perut, pritrjena na
kremplje,
. , , ,
temveč je nenehoma cvetoci vrt m krdelo angelov v nenehnem letu.
Orfaležani, lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
, ^,
Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
IN neki star svečenik je rekel:
Govori nam o Veri. In je dejal:
Mar sem danes govoril o čem drugem?
Kaj ni vera skupnost vseh dejanj in vseh misli
in tega, kar ni ne dejanje ne misel, marveč čudenje in presenečenje, ki se nenehno poraja v duši,
tudi kadar roke klešejo kamen ali vodijo statve?
Kdo more ločiti svojo vero od svojih dejanj, ali
svoje verovanje od svojih opravil?
Kdo more razprostreti svoje dneve predse, rekoč: »To je za Boga, to zame; to je za mojo dušo,
to za moje telo.«?
Vsi vaši dnevi so krila, ki plahutajo skozi prostor
od enega jaza k drugemu jazu.
Kdor nosi svojo moralo le kot svojo boljšo obleko, bi bil lepši nag.
Veter in sonce mu ne bosta preluknjala kože.
In kdor usmerja svoje vedenje po etiki, zapira
svojo ptico pevko v kletko.
Najsvobodnejši spev pa ne prihaja izza rešetk in
žic.
In komur je češčenje okno, ki ga lahko odpre pa
tudi zapre, ta še ni obiskal domovanja svoje duše,
v katerem so okna odprta od ene zarje do druge.
Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša
vera.
Ko vstopate vanj, ponesite s seboj vse svoje bitje.
Ponesite plug in tnalo in kladivo in lutnjo,
predmete, ki ste si jih napravili iz nuje ali v svoje
veselje.
Kajti v sanjah se ne morete niti povzpeti nad vaše dosežke niti pasti pod neuspehe.
In s seboj popeljite vse ljudi;
kajti v češčenju ne morete niti leteti nad njihovimi upanji niti se ponižati pod njihov obup.
In če želite spoznati Boga, si ne belite glave z reševanjem ugank.
Poglejte raje okrog sebe in videli ga boste, kako
se igra z vašimi otroki.
In poglejte v nebo; videli ga boste, kako potuje
na oblakih, kako širi roke v blisku in sestopa v dežju.
Videli ga boste, kako se smeje v cvetju, se nato
dvigne in niha z rokami v vejevju dreves.
SMRTI
TEDAJ je spregovorila Almitra:
Sedaj te hočemo vprašati
o Smrti.
In on je rekel:
Radi bi doumeli skrivnost smrti.
Toda kal<o jo boste našli, če je ne iščete v srcu
življenja?
Sova, katere oči so ustvarjene za noč in so podnevi slepe, ne more razkriti skrivnosti svetlobe.
Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite
na stežaj srce telesu življenja.
Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno
reka in ocean.
V globini vaših nad in vaših želja počiva vaše tiho spoznanje onostranstva.
In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce o pomladi.
Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti.
Vaš strah pred smrtjo je le trepetanje pastirja
pred kraljem, ki bo nanj položil roke v znamenje
počastitve.
Mar se pastir pod svojim trepetom ne veseli, da
bo nosil kraljevsko znamenje?
Pa vendar, ali se ne zaveda bolj svojega trepetanja?
In kaj pomeni umreti, če ne stati gol v vetru in
se raztopiti v soncu?
In kaj pomeni nehati dihati, če ne osvoboditi dih
njegovega nemirnega plimovanja, da bi se mogel
dvigniti, se razširiti ter neovirano iskati Boga?
Le takrat, ko boste pili iz reke tišine, boste resnično prepevali.
In ko boste dosegli vrh gore, se boste naposled
pričeli vzpenjati.
In ko bo zemlja terjala vaše ude, boste resnično
lahko zaplesali.
LOVO
IN tedaj se je zvečerilo.
In prerokinja Alnnitra je spregovorila: Blagoslovljen
bodi ta dan in ta kraj in tvoj duh, ki je govoril.
In on je odvrnil: Sem vam mar jaz govoril? Mar
nisem bil tudi jaz poslušalec?
Nato je stopil navzdol po stopnicah iz svetišča in
vse ljudstvo je šlo za njim. In prišel je do svoje ladje
ter stopil na palubo.
In obrnjen proti ljudstvu je spet povzdignil glas
ter dejal:
Orfaležani, veter me vabi, naj se poslovim.
Meni se manj mudi kot vetru, vendar moram iti.
Mi popotniki, ki vedno iščemo le najsamotnejše
poti, nikoli ne začenjamo dneva tam, kjer smo končali prejšnjega; in noben sončni vzhod nas ne zateče tam, kjer nas je pustil sončni zahod.
Mi potujemo celo takrat, ko zemlja počiva.
Mi smo seme trdožive rastline in v naši zrelosti
in polnosti srca smo izročeni vetru, ki nas razprši.
Kratki so bili moji dnevi med vami in še krajše so
bile besede, ki sem vam jih spregovoril.
Toda če bi moj glas moral umolkniti v vaših ušesih in če bi moja ljubezen morala zbledeti v vašem
spominu, bi prišel znova
in vam spregovoril z bogatejšim srcem in zgovornejšimi usti.
Da, vrnil se bom s plimo.
In četudi bi me zakrila smrt in obdala še večja tišina, bom vendar znova iskal vaše razumevanje.
In ne bom iskal zaman.
Če je to, kar sem vam rekel, resnično, se bo ta
resnica razodela z jasnejšim glasom in z besedami,
ki so bliže vašim mislim.
Odhajam z vetrom, a ne v praznino.
In če ta dan ni izpolnil vaših potreb in moje ljubezni, potem naj pomeni obljubo za neki drugi
dan.
Potrebe ljudi se spreminjajo, ne pa njihova ljubezen in njihova želja, da bi ljubezen uresničila njihove potrebe.
Vedite tudi, da se bom vrnil iz večje tišine.
Jutranja megla, ki izgine ob zori in pusti samo
roso na poljih, se bo dvignila in zbrala v oblak ter
spet padla z dežjem na zemljo.
In jaz nisem bil drugačen od megle.
V tišini noči sem hodil po vaših cestah in moj
duh je vstopal v vaše hiše
in bitje vaših src sem čutil v svojem srcu in vaš
dih je bil na mojem obrazu in vse sem vas poznal.
Da, poznal sem vaše radosti in tegobe in v vašem snu so bile vaše sanje moje sanje.
In mnogokrat sem bil med vami kakor jezero v
planinah.
V meni so odsevali vaši vrhovi in ukrivljena pobočja in celo begajoče črede vaših misli in želja.
In v mojo tišino je v potokih pritekal smeh vaših
otrok in v rekah so tekle k meni želje vaše mladine.
In ko so dosegli mojo globino, potoki in reke niso prenehali peti.
Toda do mene je prišlo še nekaj slajšega od smeha in večjega od želja.
To je bilo neskončno v vas:
veliki človek, v katerem ste vi vsi le celice in kite;
človek, v čigar petju so vsi vaši spevi le neslišno
mrmranje.
V velikanu ste tudi vi velikani;
in v gledanju nanj sem vas motril in vzljubil.
Kajti katere razdalje, ki niso znotraj tega prostranstva, lahko ljubezen doseže?
In kakšna videnja, kakšna pričakovanja in kakšne
slutnje bi utegnile prekositi ta polet?
Kot orjaško drevo, vse v cvetju, je velikan v vas.
Njegova moč vas veže z zemljo, njegov vonj vas
dviga v vesolje in v njegovi vztrajnosti ste vi nesmrtni.
Rekli so vam, da ste slabotni kot najslabši člen v
verigi.
To je samo polovična resnica. Hkrati ste tudi
močni kot najmočnejši člen.
Meriti vas po vašem najmanjšem dejanju bi pomenilo ocenjevati moč oceana po puhlosti njegove
pene.
Soditi vas po vaših pomanjkljivostih bi pomenilo
grajati letne čase zaradi njihove nestanovitnosti.
Da, kot ocean ste:
čeprav nasedle ladje pričakujejo plimo na vaših
obalah, vendar plimovanja, tako kot ocean, ne morete pospešiti.
Podobni ste tudi letnim časom.
In čeprav v svoji zimi morda zanikate svojo pomlad, se vam vigred, ki počiva v vas, smehlja v svojem dremežu in ni užaljena.
Ne mislite, da sem vam povedal vse to zato, da
bi rekli med seboj: »Izvrstno nas je hvalil, samo dobro je videl v nas.«
Jaz vam samo govorim z besedami to, kar vi sami veste v mislih.
In kaj je z besedo izrečeno znanje drugega kot
senca neizrečenega znanja?
Vaše misli in moje besede so valovi zapečatenega spomina, ki varuje seznam naših včerajšnjih dni
ter davnine, ko zemlja še ni vedela ne za nas,
niti zase,
ter noči, ko je bila zemlja še kaos.
Modri so prišli k vam, da bi vam prinesli svojo
modrost. Jaz sem prišel zato, da zajamem iz vaše
modrosti:
in glejte, našel sem to, kar je važnejše od modrosti.
To je plamen duha v vas, ki se vedno bolj razplamteva,
medtem ko vi, ravnodušni do njegove rasti, tarnate, kako
vam vene življenje.
Življenje, ki išče življenja v telesih, se boji groba.
Tukaj sploh ni grobov.
Te gore in te doline so zibelka in odskočna deska.
Ko greste mimo polja, na katerem ste pokopali
svoje prednike, ga dobro poglejte in videli boste
svoje otroke in vas same, kako z roko v roki rajate
v krogu.
Zares, pogosto se veselite, ne da bi za to vedeli.
In drugi so prišli k vam, katerim ste za zlate
obljube dali le bogastvo, moč in slavo.
Jaz vam nisem dal niti obljube, pa ste bili vendar
do mene še radodarnejši.
Dali ste mi najglobljo žejo po življenju.
Gotovo ni večjega daru za človeka, kot je dar, ki
spremeni vse njegove cilje v izsušena usta in vse
življenje v studenec.
In v tem je moja čast in moja nagrada,
da vsakokrat, ko pridem k studencu, da bi pil, vidim, da je tudi živa voda sama žejna;
in ona pije mene. ko jaz pijem njo.
Nekateri med vami so menili, da sem ponosen in
preboječ, da bi sprejel darove.
Zares sem preveč ponosen, da bi sprejel plačilo,
toda ne, da bi sprejel darove.
Res sem jedel jagode med griči, ko bi me vi hoteli videti za svojo mizo
in spal sem v tempeljskem stebrišču, ko ste mi vi
hoteli dati prenočišče.
Toda ali ni vaša čuteča skrb do mojih dni m mojih noči sladila hrano mojim ustom in kronala moj
sen?
Zato vas blagoslavljam:
mnogo dajete, pa sploh ne veste, da dajete.
Zares, dobrota, ki se ogleduje v zrcalu, postaja
kamen in
dobro delo, ki ljubkuje samo sebe, postaja vir
prekletstva.
Nekateri izmed vas so me imenovali vzvišenega
in pijanega lastne samote.
In rekli ste: »Pogovarja se z drevesi v gozdu in
ne z ljudmi.
Sam poseda po gričih in zviška motri naše mesto.«
Res je, da sem se vzpenjal na hribe in hodil po
oddaljenih krajih.
Kako bi vas mogel videti, če ne z velike višine ali
od zelo daleč?
Kako more biti nekdo zares blizu, če se ne drži
daleč?
In spet drugi med vami so vpili proti meni, toda
ne z besedami, in so govorili:
»Tujec, tujec, ljubitelj nedostopnih višin, čemu
stanuješ med vrhovi, kjer orli spletajo svoja gnezda?
Zakaj iščeš nedosegljivo?
Katero nevihto hočeš ujeti v svojo mrežo
in katero megleno ptico loviš po nebu?
Pridi in bodi eden izmed nas.
Stopi dol in poteši svojo lakoto z našim kruhom
in pogasi svojo žejo z našim vinom.«
V samoti svojih duš so govorili te besede.
Toda če bi bila njihova samota globlja, bi bili razumeli, da nisem iskal drugega kot skrivnost vašega veselja in vaše bolečine
in da sem zasledoval le vaš večji Jaz, ki je krožil
po nebu.
Toda tudi lovca so preganjali;
kajti mnoge moje puščice so zapustile lok le zato, da bi zadele moje lastne prsi.
In čeprav sem letal, sem se tudi plazil;
kajti medtem, l<o so bila moja krila razprostrta v
soncu, je bila njihova senca na zemlji želva.
In jaz vernik sem bil tudi dvomljivec;
kajti mnogokrat sem dal prst v lastno rano, da bi
mogel imeti večjo vero v vas in večje spoznanje o
vas.
In v tej veri in v tem spoznanju pravim:
Niste zaprti v svoja telesa, niti pregnani v svoje
hiše ali na svoja polja.
Vaše bistvo ostaja med hribi in blodi z vetrom.
Ne plazi se po soncu, da bi se ogrelo, niti ne dolbe v temi luknje zaradi zavetja,
marveč kot svobodni duh ovija zemljo in se giblje v vetru.
Če so te besede motne, jih ne poskušajte razjasniti.
Meglen in moten je začetek vseh stvari, toda ne
njihov konec
in želim, da se me spominjate kot začetka.
Vse, kar živi, je spočeto v megli in ne v kristalu.
In kdo ve, če ni kristal megla, ki razpada?
Hočem, da mislite na to, ko se boste spominjali
mene:
To, kar je videti najšibkejše in najbolj zmedeno v
vas, je najmočnejše in najbolj določeno.
Mar ni vaš dih izravnal in utrdil sklad vaših kosti?
Kaj niso sanje, katerih se nihče več ne spominja,
da jih je sanjal, zgradile vaše mesto in oblikovale
vse, kar je v njem?
Če bi le mogli videti plimovanje tega diha, bi
prenehali gledati vse drugo
in ko bi mogli slišati šepetanje sanj, bi ne slišali
nobenega drugega glasu več.
Toda vi ne vidite in ne slišite in dobro je tako.
Tančico, ki prekriva vaše oči, bo odstrla roka, ki
jo je stkala,
in glino, ki zapira vaša ušesa, bodo zdrobili isti
prsti, kot so jo zgnetli.
In videli boste.
In slišali boste.
Vendar ne tožite, ker ste spoznali slepoto in naj
vam ne bo žal, da ste bili gluhi.
Kajti ta dan boste spoznali skrite namene vseh
stvari
in blagoslavljali boste temo, kot bi blagoslavljali
luč.
Potem, ko je to povedal, je pogledal okrog sebe
in videl, da krmar njegove ladje stoji pri krmilu ter
motri zdaj razpeta jadra, zdaj daljavo.
In dejal je:
Potrpežljiv, zelo potrpežljiv je kapitan moje ladje.
Veter veje in jadra plapolajo;
celo krmilo prosi, da ga usmerijo.
Vendar moj kapitan mirno čaka, da utihnem.
In ti moji mornarji, ki so poslušali zbor največjega morja, so tudi mene potrpežljivo poslušali.
Zdaj ne morejo več čakati.
Pripravljen sem.
Potok je prispel do morja in še enkrat sprejema
neskončna mati svojega sina k prsim.
Zbogom Orfaležani!
Ta dan je končan.
Zapira se nad nami, kot se zapira lokvanj nad
svqim jutrišnjim dnem.
Čuvali bomo, kar nam je bilo tu dano.
In če to ne zadostuje, se bomo morali znova
zbrati ter skupaj dvigati naše roke k Darovalcu.
Ne pozabite, da se bom vrnil k vam.
Še trenutek in moja želja bo spet zbirala peno in
prah za drugo telo.
Samo trenutek, le kratek čas počitka v vetru in
neka druga žena me bo rodila.
Zbogom vam in mladosti, ki sem jo preživel med
vami.
šele včeraj smo se srečali v snu.
Vi ste mi peli v moji samoti, jaz pa sem iz vaših
želja zgradil stolp v nebo.
Toda zbudili smo se in naše sanje so končane in
zarje ni več.
Poldan je nad nami in naše prebujanje se je spremenilo v svetel dan: prišel je čas slovesa.
Če se bomo v somraku spominjanja znova srečali, bomo skupaj pokramljali in zapeli mi boste globljo pesem.
In če se bodo naše roke srečale v drugem snu,
bomo zgradili drug stolp v nebo.
Potem, ko je to rekel, je dal znak mornarjem in ti
so takoj dvignili sidro in osvobodili ladjo vezi ter
odpluli proti vzhodu.
In iz množice je vstal krik kot iz enega srca in
dvignil se je v mrak, od koder ga je poneslo nad
morje kot silen klic trobente.
Edino Almitra je ostala tiha in zrla za ladjo, dokler ni izginila v megli.
In ko se je vse ljudstvo razkropilo, je ostala sama
na pomolu in se spominjala besed:
»Samo trenutek, le kratek čas počitka v vetru in
neka druga žena me bo rodila.«
KAZALO
Vkrcanje
O ljubezni
O zakonu
O otrocih
O daru
O jedi in pijači
O delu
O veselju in žalosti
O hišah
O oblačilih
O nakupu in prodaji
O zločinu in kazni
O postavi
Osvobodi
O razumu in strasti
O bolečini
O spoznanju samega sebe
O vzgoji
O prijateljstvu
O pogovoru
O času
O dobrem in zlu
O molitvi
O užitku
O lepoti
Overi
O smrti
Slovo
9
15
19
21
23
27
29
33
35
39
41
43
47
49
53
55
57
59
61
63
65
67
71
73
77
81
85
87