Domančić ni iluzionist

intervju
Domančić ni iluzionist
Prof. dr. Radovan Starc, zdravnik in pisatelj, je v svoji zadnji knjigi poskušal razložiti
zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića, znanega hrvaškega bioterapevta, ki živi in deluje v Sloveniji. Tako je storil izjemen korak k zbliževanju uradne medicine
in zdravilstva, kamor sodijo bioterapevtske metode.
Najprej je napisal knjigo Zdravje in poslovna uspešnost skozi
meditacijo, potem Zdravljenje
z bioenergijo? Človek v vesolju, nedavno pa je pri založbi
Sirius izšel še vodnik skozi metodo z naslovom Zdravljenje z
bioenergijo po metodi Zdenka
Domančića. Z Radovanom Starcem, specialistom internistom,
kardiologom ter invazivnim in
intervencijskim kardiologom,
zaposlenim v UKC Ljubljana,
smo se pogovarjali tudi o dilemah sodobne medicine.
Kateri je temeljni razlog za nastanek knjige?
"S konceptom bioenergije kot
zdravilne sile sem se pobliže
seznanil ob pisanju knjige o
transcendentalni meditaciji.
Razglabljal in razčlenjeval sem
načine, kako deluje transcendentalna meditacija, in prišel
do zaključka, da je to ljudem
precej tuje. Zato sem napisal
ilustrirano knjigo Zdravljenje
z bioenergijo? Človek v vesolju. Ob pisanju sem se spomnil
tudi na Zdenka Domančića. Vedel sem, da obvladuje nekaj, o
čemer sem sam le hipotetično
razmišljal. Ob prvem srečanju
sva ugotovila, da razmišljava
podobno ali enako, razen da on
to celostno dojame, sam pa sem
mogoče nekoliko bolj teoretično podkovan. Vendar je med
nama takoj bilo začutiti tudi
neko drugo ujemanje – ko se
dva človeka med sabo enostavno začutita ali zavibrirata na
enaki elektromagnetni valovni
dolžini.«
Domančić rad izreče stavek,
da je njegov največji nasprotnik uradna medicina, njego-
vi najbolj zvesti pacienti pa so
prav zdravniki.
»Duhovito in hkrati tudi delno resnično. Sam sem seveda
predstavnik šolske medicine
in hkrati verjamem tudi v Domančićevo metodo zdravljenja
z bioenergijo. Obe moji spoznanji temeljita na znanju in mojih
pozitivnih izkušnjah.«
Zatorej vas vprašam, kako pojmujete definicijo medicine?
»Zame je to veda, je znanost,
ki se ukvarja z ohranjanjem
zdravja, s preprečevanjem bolezni, z zdravljenjem bolezni
in lajšanjem trpljenja. Današnji
študent medicine bi na enako
vprašanje odgovoril suhoparno,
da je medicina z znanostjo podprta veda. To mnenje spoštujem
in upoštevam, vendar je zame
medicina še vse kaj drugega.
Zame je medicina vse, kar bolniku pomaga. Glavobol lahko
odstranite z aspirinom ali pa še
prej in brez kakršnihkoli stranskih pojavov z bioenergijo ali s
katero drugo metodo. O mejnih
področjih šolske medicine sem
pričel razmišljati predvsem
takrat, ko bolnikom s klasično medicino nisem mogel več
pomagati. Zdaj spoštujem tudi
to, kar sem odkril o bioenergiji.
Vse to je zame medicina, saj pomaga bolnikom.«
Kot sem prebrala, ste se s
transcendentalno meditacijo
pobliže seznanili, ko si je vaš
znanec sam uspešno ozdravil
tumor na glavi.
»Natančneje, znanec - na čelu
pod kožo je imel za žensko pest
velik benigni tumor, lipom -,
se je z meditacijo ukvarjal že
dvajset let. Ponudil sem se, da
"Zanimivo, današnji preventivni ukrepi zoper rakava obolenja so skoraj
enaki kot preventivni ukrepi zoper srčne bolezni, le da je kožni rak
pogostejši pri ljudeh, ki se preveč izpostavljajo sončnim žarkom, pljučni
rak pa pri kadilcih.«
mu ga izrežem ali da se dogovorim s plastičnim kirurgom
za operacijo. Nasvet in pomoč
je odklonil. Dejal je, da bo to
odpravil sam s transcendentalno meditacijo. Ostal sem brez
besed. Čez nekaj tednov mi je
pokazal glavo brez tumorja in
brez brazgotine.«
Pišete: človek je biokemično,
bioelektrično in bioenergetsko bitje ...
»Želel sem poudariti, da človek
ni samo biokemično bitje, kar
misli večina ljudi in zato pridno in brez zadržkov sprejema
zdravljenje s kemijo in pridno
'papca' tablete. Človek je tudi
bioelektrično bitje. Za potrditev te teze navajam dve rutinski preiskavi šolske medicine,
kot sta EKG in EEG. Z EKG-jem
snemamo električno aktivnost
srca, medtem ko z EEG-jem sne-
FOTO: TIT KOŠIR
Eva Senčar
Brezžično pojmovanje
Nič posebnega ni, če zdravnik
razmišlja o kvantni fiziki, je
pa docela revolucionarno, kar
ste vi kot zdravnik napravili v
Sloveniji, kjer je zdravilstvo
še vedno preveč podcenjeno
in ga mnogi enačijo kar s šarlatanstvom.
»Z zdravilstvom se sam ne
ukvarjam. Na to, kar ljudje mislijo, ne morem dosti vplivati. S
svojim delovanjem in pisanjem
poskušam bralcem širiti znanje,
informacije in obzorje. V najnovejši knjigi sem obravnaval
le zdravljenje z bioenergijo po
metodi Zdenka Domančića in
nič več. S to knjigo ne ocenjujem nobene druge dopolnilne
ali alternativne metode niti
stanja zdravilstva v Sloveniji.
Uspešnost in učinkovitost Domančićeve metode zdravljenja iz orožarne bioenergetske
medicine sem imel priložnost
spoznavati ob številnih hudo
bolnih, ki jim šolska medicina
ni mogla več pomagati. Vem,
kaj je šolska medicina sposobna narediti, saj živim v obdobju, ko je prav medicina dosegla fantastičen napredek. Sedaj
sem svoje znanje in izkušnje še
razširil. Znal bi svetovati, vendar se s tem ne ukvarjam.«
Še ne!?
»Še ne.«
Dr. Radovan Starc: "Zdaj spoštujem tudi to, kar sem odkril o bioenergiji. Vse to je zame medicina, saj pomaga
bolnikom.«
Udeležili ste se Domančićevega seminarja. 'Drugačno znanje' ste morali tudi praktično
spoznati ...
»Domančićevega seminarja
sem se udeležil zato, da bolje in
globlje spoznam njegovo metodo – teoretično in tudi praktično. To se mi zdi za znanstvenika
in pisatelja korektno. Če hočete narediti potopisno oddajo
o Antarktiki, je najbolje, da se
na Antarktiko odpravite sami
in si o njej ustvarite svoje vti-
Ameriko potovali z ladjo nekaj
tednov. Danes za podobno pot
z letalom potrebujejo le nekaj
ur, medtem ko je za televizijski prenos športnega dogodka
iz Los Angelesa v Ljubljano
potrebna le kakšna sekunda.
Torej, tekmo lahko v Ljubljani
spremljamo skoraj istočasno z
odigravanjem dogodka v Kaliforniji. To je zasluga hitrega
potovanja elektromagnetnih
valov po Schumannovi votlini
okrog Zemlje, kar radijski in
Domančićeva metoda je naravna,
originalna, neinvazivna,
znanstveno in v praksi preverjena
in potrjena, neškodljiva in
brez stranskih učinkov. Skratka,
je uspešna in učinkovita.
se in mišljenje. Že prvega dne
seminarja, med nami je bilo še
nekaj zdravnikov, sem spoznal,
da je večina ljudi sposobna
izvajati psihokinezo. Psihokineza pomeni upogibanje ali
premikanje človeka na daljavo
in to brez dotika. Samo preko
vpliva svojega bioenergetskega
polja na njegovo bioenergetsko
biopolje. Prisostvoval sem tudi
njegovim terapijam in se tudi
pogovarjal z bolniki.«
Kako pa razlagate zdravljenje
na daljavo?
»To laikom rad razložim na naslednji način: ljudje so včasih v
'televizijski' valovi pravzaprav
so. Za prenos elektromagnetnih
valovanj potrebujemo le kamero na prizorišču, oddajnik in v
Sloveniji sprejemnik, pretvornik in TV-aparat. Podobno kot
radijski in televizijski valovi
v sekundi dosežejo Ljubljano,
potujejo po Schumannovi votlini okrog Zemlje tudi naše
misli. Torej, za razumevanje je
potreben miselni preskok. V
svoji glavi moramo spremeniti
način razmišljanja in iz zastarelega žičnega pristopa preiti na
brezžični prenos energije. Misel
je elektromagnetna energija in
to informirana energija, ki potuje po isti votlini okrog Zemlje
skorajda brez izgube energije,
podobno kot radijski valovi.
Na tem principu temeljijo tudi
telepatija, telekineza, pa tudi
zdravljenje z bioenergijo iz bližine ali pa na daljavo. Nekateri
ljudje, med katere sodijo Domančić in mnogi njegovi učenci, imajo sposobnost pošiljanja
in usmerjanja te energije na daljavo. Daljava ne pomeni iz sobe
v kuhinjo, ampak na primer iz
Ljubljane v Tokio.«
Za Nikola Tesla, Einsteina, Edisona in še nekatere najodličnejše znanstvenike je znano,
da so zamisli, rešitve, ideje
dobivali nenadoma, kot preblisk ali v meditaciji oziroma
v višjem stanju zavesti, kar je
drugače kot po napornem umskem razglabljanju.
»Imamo ljudi, ki imajo izvrsten
vid, pa ne vidijo … In imamo
slepega, ki je sposoben odlične
zaznave, ki 'vidi' vse. Alva Edison, ki ima na tisoče patentov,
sploh ni hodil v šolo. Tudi Einstein je imel težave v šoli. Ko pa
bereš njihove zgodbe in misli,
ne moreš verjeti, koliko modrosti je v njih. Rečemo, da so
naredili kvantni skok.«
Korak nazaj in že sva, recimo,
pri vedskih spisih, srednjeveških prerokbah in tako dalje ...
»Tudi krščanstvo govori o povezavi z vesoljem. Ta povezava
je od nekdaj bilo verovanje –
preko vere in religije. Vendar
FOTO: TIT KOŠIR
mamo možganske valove. Poleg
tega pa je človek predvsem bioenergetsko bitje. Zakaj? Osnovni gradnik vseh živih bitij je
atom in ne molekula. Atom je
tista najmanjša struktura, ki je
kemično ne moremo več razstaviti. Sestavljen je iz jedra in
ogromnega praznega prostora, ki mu rečemo elektronska
ovojnica, v katerem se gibljejo
elektroni, ki oddajajo kvantno
energijo. V tem prostoru se od
energije vse trese. Vre. V atomih
se snov spreminja v energijo in
kemija prehaja v fiziko. Če seštejemo milijarde in milijarde
atomov, je človek pravzaprav
votel. Tega mi seveda ne dojemamo na tak način, ker nimamo kvantnih, ampak navadne
oči.«
FOTO: OSEBNI ARHIV
Zdravnik ob bioterapevtu: Radovan Starc in Zdenko Domančić
tu ne najdemo razlage, kako je
transmisija potekala. Oni rečejo
preko Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa vzhodnjaške vere
koncept povezave z vesoljem
živijo. V Angliji imajo več bioenergetikov kot župnikov. Ne
vem sicer, kakšnega tipa, vem
pa, da jih zavarovalnica plačuje. Ta odprtost do zdravljenja z
bioenergijo v Angliji je najbrž
posledica velikega števila priseljencev z vzhoda.
Morda bi v zvezi s tem bilo zanimivo omeniti še naslednje.
Možgani so sestavljeni iz polobel. Leva možganska polobla
je specializirana za dejstva,
logiko in analizo, medtem ko
je desna namenjena domišljiji,
kreativnosti in intuiciji. Možgani delujejo najbolje, ko sta
leva in desna polobla funkcionalno povezani in ko možgani
miselno dejansko delujejo kot
celota. Ljudje lahko to stanje
dosežemo, na primer s predano
molitvijo ali s transcendentalno meditacijo. V četrti stopnji
zavesti med transcendentalno
meditacijo dosežemo omenjeno stanje, da možgani delujejo
kot en organ. Če bi delovanje leve in desne možganske
poloble slikovito prenesli na
civilizacije, bi lahko dejali, da
imamo predstavniki zahodne
civilizacije bolj razvito levo
poloblo, saj smo preobremenjeni s številkami, z dejstvi,
analizo, dokazovanjem in logiko, medtem ko nam primanjkuje domišljije, inovativnosti
ali kreativnosti vzhodnjakov.
Z združenim delovanjem bi bil
napredek večji. Kvantna fizika,
ki je zrasla v zahodni civilizaciji, je mnoge stvari postavila
na glavo, čeravno je mnogi ne
razumejo. Z njo je mogoče povezati tudi zahodno znanost in
vzhodne vede, kot tudi kozmos
in mikrokozmos. In človek je
mikrokozmos v kozmosu.«
Integrativna medicina
Predpostaviva, da je večina
vaših bolnikov močno pod
stresom in jih upravičeno skrbita ožilje in srce. Ali bi bili
sposobni v ordinaciji delovati
kot zdravnik in bioterapevt
hkrati?
»Ne, tega ne delam v ordinaciji, niti tega ne počne kdo drug
pri nas. Za tak pristop imamo
tudi premalo časa. To pa še ne
pomeni, da v drugih državah ne
razmišljajo drugače. V nekaterih državah EU bolnika obravnavajo bolj kompleksno. Zdravniku pomaga bioterapevt, ali pa
sta obe sposobnosti združeni v
isti osebi. To je integrativna medicina. Vpliv duše in emocij na
razvoj bolezni je že splošno pri-
znan. Tako na klinikah v tujini
že ustanavljajo psihodermatološke ambulante, v katerih bolnika obravnavajo dermatolog,
psiholog in še kdo.«
Način zdravljenja in pristop
do bolnika marsikaj povesta
o zdravniku kot človeku.
»Bolnik naj bo oseba, ne pa številka. Medicina seveda ni samo
znanost, slikanje, analiza, statistika, rezanje in zdravljenje
telesa, ampak tudi umetnost,
izkušnje, človeški pristop ter
zdravljenje duše. Zato je včasih
pomembnejše, kdo zdravi, kot
pa na kakšen način zdravi. Danes poteka zdravljenje po vsem
svetu po neki logiki, priporočilih, navodilih in napotkih, kot
da je človek industrijski proizvod. Denimo, da ste sprejeti na
kliniko zaradi bolečin v prsnem
košu: zdravnik bo najprej pomislil na bolezen venčnih arterij.
Pravilno. Zakaj? Ker je to najbolj pogosta bolezen in hkrati
najbolj nevarna, ki jo je potrebno najprej potrditi ali izključiti.
Po tej logiki najprej opravimo
koronarografijo, da ugotovimo
stanje na venčnih arterijah.
Recimo, da je izvid normalen.
Zdravniki smo zadovoljni, da
bolnik ni hudo bolan, medtem
ko bolniki upravičeno niso povsem zadovoljni s podatkom, da
imajo normalne venčne žile,
ko pa imajo še vedno bolečine.
Zato je za pojasnitev bolečin
potrebno narediti še nekaj ali še
mnogo preiskav in si vzeti čas
za daljši poglobljen razgovorov
ter bolniku razložiti naravo bolezni in vzrok za bolečine ter
ga poučiti, kako se bo bolečin
znebil in se odzival, ko se bodo
ponovno pojavile.«
Ko sva že pri bolečini, ali je ta
vedno povezana z neredom
ali z disfunkcijo, ali priznavate tudi bolečino, ki na videz
še nima vzroka v telesu in o
čemer pogosto govori bioterapija?
»Seveda, v šolski medicini govorimo tudi o bolečini, ki je
psihičnega izvora. Po bioenergetskem konceptu je zasnova
bolečine že v spremenjenem
ali defektnem biopolju ali avri.
Šolska medicina na primer deli
glavobole na tiste, ki imajo
vzrok v možganih, in one, ki
imajo vzroke zunaj možganov.
Organske vzroke glavobolov želimo izmeriti in poslikati. Bioenergetski princip ugotavljanja
in zdravljenja glavobolov je v
osnovi drugačen. Bioenergetiki delijo glavobole na glavobole
zaradi presežka bioenergije in
na glavobole zaradi pomanjkanja bioenergije. To je povsem
druga miselnost, drugačen pristop. Iz tega izhaja, da je pri nekaterih glavobolih bioenergijo
potrebno odvzeti, pri drugih pa
jo dodati. In začuda, hud glavobol mine v nekaj minutah! Bioenergetski pristop v ničemer ne
zmanjšuje ali ne ovira šolskega
pristopa. Obe metodi se celo
lahko uporabljata hkrati in se
ne izključujeta. Zato govorimo
o zdravljenju z bioenergijo kot
o dopolnilni metodi. Poudariti moram, da bioterapevti,
ki zdravijo po metodi Zdenka
Domančića, ne sprejemajo bolnikov z glavoboli, ki pred tem
niso obiskali zdravnika, ki jim
je postavil diagnozo.«
Napisali ste tudi tri knjige o
stresu. O njem razmišljate
zelo na široko, namreč, da je
stres vse, kar nas bremeni, od
nezadovoljstva v zakonu do
pretirane skrbi za otroke …
Z Domančićem
sta "tigra"
Z Domančićem sta enako stara, kajne? Po kitajskem horoskopu sta tigra, kakor je bilo
povedano na predstavitvi
knjige v Cankarjevem domu.
»Ko sva se z Domančićem prvič
srečala, me je dodobra 'poskeniral'. In to na hitro. In eno prvih vprašanj je bilo, kaj sem po
kitajskem horoskopu. Čeprav
sem si mislil, da bi konec koncev to lahko tudi sam ugotovil,
če bi le hotel. To so izjemne sposobnosti. Za katere pa pravijo,
da če jih ima eden, jih imajo
lahko vsi. Zato poskuša metodo
učiti na seminarjih.«
Kot vem, se je pogosto soočil
z nezaupanjem javnosti in odklanjanjem zdravniške srenje.
Predvsem na Hrvaškem, medtem ko je izjavil, da v Sloveniji
takih izkušenj ni imel. Celo
na Inštitutu Jožefa Stefana so
preverjali njegovo delovanje.
»Res je. Ampak od takrat, od prvih znanstvenih preverjanj, je
minilo že 30 let. Za njim je več
kot poldrugi milijon hudo bolnih in pogosto odpisanih bolnikov, ki so vsi šli najprej skozi
zdravstveni sistem šolske medicine. Domančić je deloval po
vsem svetu, kjer je ustanavljal
šole in vodil seminarje. Rezultati zdravljenja z njegovo metodo so merljivi z objektivnimi
metodami šolske medicine. Domančić meni zase, da deluje po
naravnih zakonitostih. On pač
zna vzeti bioenergijo iz okolice in jo prenesti na bolnike.
Mnogi ljudje imajo sposobnost
prenosa energije, naj se tega
zavedajo ali ne. Ampak pionirsko utemeljiti neko metodo je
nekaj povsem drugega. Znati
videti ali začutiti biopolje, vanj
vstopiti, narediti psihokinezo,
uporabljati stimulacije, procedure za krepitev imunskega
sistema … Ko izvaja gibe, ki so
videti kot mahanje, kroženje,
božanje zraka, je to v resnici
sistem gibov, vsak gib ima svoj
smisel. Ugotovil in razvil ga je
po sistemu poskusov in napak,
errors-and-trials. Domančić
poudarja, da ni čarovnik niti
iluzionist. Rad se pošali in pravi, da bi bil sam brez dela, če bi
šolska medicina bila uspešna in
če bi vse ozdravila.«
Imam občutek, da je mistika
nekaj, čemur bi se zlahka izognili. Vse pojasnite z logiko in
z znanstvenimi dokazi ali pa
vsaj s tezami.
»Hvala. Sem počaščen. V knjigi
poudarjam, da to, kar dela Domančić, ni noben iluzionizem.
Ni čarovnija. To je naravni pristop.«
Medicina ima na razpolago
fascinantno tehnologijo in
pogleda lahko v vsak delec
telesa, medtem ko s stališča
diagnostike prezre avrično
Seveda zdravljenje z bioenergijo ni čudežno in pri vseh bolnikih tudi ni
uspešno. Na splošno velja, da ni neke univerzalne metode za zdravljenje vseh bolezni.
polje, ki ga prav tako znamo
izmeriti.
»S pomočjo slike korone, ki jo
dobite s Kirlianovo kamero, ne
odkrivate tumorja v možganih. Za to danes uporabljamo
magnetno resonanco. Bioenergetska medicina je drugačna. Zahteva poznavanje avre
in senzibilnost za biopolje in
pretok energije. V to skupino
zdravilnih metod sodi tudi
akupunktura. Vendar je Domančićeva metoda mnogo bolj
celostna in zato učinkovitejša.
Z njo je mogoče napolniti telo
z bioenergijo, uravnotežiti bioenergijo in tudi sprostiti pretok bioenergije po telesu. Tudi
tja, do koder je pot ovirana ali
blokirana. Za ponazoritev: deblokado pretoka bioenergije
poskušamo doseči, na primer,
z akupunkturo.«
O Domančiću danes lahko
rečemo, da je kot bioterapevt
pionir svojega časa. In kot
vemo, je bila njegova pot nemalokrat trnova.
»Pred desetletji se je pri njem
na otoku Ugljanu zvrstilo tudi
do 10 tisoč bolnikov na teden.
Zanimiv je kot človek in kot
osebnost; živel je na različnih
koncih sveta in opravljal različne poklice, preden se je ustalil v
Sloveniji. Vsepovsod je prodrl s
tem svojim znanjem in sposobnostmi.«
Ob prebiranju vaše knjige se mi
je zdelo, da že kar nestrpno pričakujem, kje se uspešnost pri
posamezniku le postavi pod
vprašaj. Ni in ne more biti vsesplošne metode, ki bi zdravila.
Ker to, kot sami poudarjate, ni
čudež, je prav povedati, da je
uspeh zdravljenja različen od
osebe do osebe, da včasih zaman pričakujemo, da se bomo
od Domančića poslovili zdravi.
Znano je tudi, da je treba zdravljenje pri njem ponavljati.
»Vzemimo za primer osebo, ki
se ji ponavljajo določene težave,
recimo, da se pogosto prehladi
ali ima nenehno glavobole, alergije, srčne ali trebušne težave. Z
eno seanso se tega ne da odpraviti. K Domančiću prihajajo
bolniki, od katerih je medicina
dvignila roko, tja prihajajo kronični bolniki, nekateri v zelo slabem stanju. K njemu prihajajo
tudi bolniki po operacijah, po
kemoterapiji za dvig imunosti,
po neuspešni kemoterapiji, ali z
boleznimi, pri katerih sodobna
medicina še ni zelo uspešna, od
multiple skleroze do avtizma.
Mnogi bolniki se nanj obrnejo,
šele ko se je šolska medicina
izčrpala. Naj na tem mestu povem, da Domančić vztraja, da
bolnik pride k njemu z medicinsko diagnozo. Vse to zato, da
ne bi bilo zamujanja zdravljenja
bolezni, ki jih šolska medicina
dobro ali odlično zdravi. Jasno
je, da zdravljenje z bioenergijo
ni čudežno in da pri vseh bolnikih ni uspešno. Na splošno
ni neke univerzalne metode za
vse bolezni. Tudi srčne bolnike
zdravimo na različne načine.
Na razpolago imamo mnogo
pristopov. Odločimo se za tistega, za katerega ocenjujemo, da
bo bolniku najbolj pomagal. Od
vseh obolelih je srčni operaciji
FOTO: TIT KOŠIR
Pogled, s katerim bi se zlahka
strinjali.
»Me veseli, da tako razmišljate.
Stres je prirojena primitivna
reakcija, ki je lastna vsem sesalcem in se je razvijala skozi evolucijo milijone let kot obrambni mehanizem za preživetje.
Najpogostejši sodobni sprožilci
stresa so psihosocialni in emocionalni stres: strah pred izgubo
službe, strah pred stečajem podjetja, strah pred negotovo prihodnostjo, psihična napetost,
negotovost, nezadovoljstvo,
hud tempo od jutra do mraka,
obup, izčrpanost, nespečnost
in druga negativna čustva, kot
so jeza, bes, sovraštvo ali zavist.
Stres naredi najprej nered v
možganih, tako da so možgani
pripravljeni za borbo ali beg in
ne za intelektualna dejanja ali
zabavo. Nato se stres preko živcev in hormonov ter verjetno še
preko drugih nepojasnjenih mehanizmov prenese na vse telo.
Prevladuje simpatična aktivnost
in spremenjeno hormonsko stanje. V času stresa je v telesu vse
podrejeno povečani dobavi in
razpoložljivosti energije in razgradnji. V času stresa se celice
počasneje obnavljajo in okrevajo – tako funkcionalno kot tudi
strukturno. Počasneje se celijo
tudi rane. Bolj smo nagnjeni k
vsem boleznim, ki jim danes
rečemo sodobne bolezni. Tudi
nagnjenost k strjevanju krvi je
pomembno povečana.«
podvržena le manjšina. Tudi
pri šolski medicini je potrebno
zdravila jemati stalno in diagnostične in operativne postopke
pogosto ponavljati«
Videti je tudi, da ima Domančić do metode pravilen odnos:
zaveda se, da ne more biti odgovoren za zdravje posameznika, odgovoren je le za svoje
delo. Kot vem, je to ena izmed
osnovnih premis bioterapevtskega zdravljenja. Kako pa ste
se vi, ko ste bili še mlad zdravnik, znašli pred takšno in drugačno odgovornostjo?
»To je dobro vprašanje, eno bistvenih. Zdaj nisem več mlad
zdravnik, ampak zdravnik z
večdesetletnimi izkušnjami.
Znanje, izkušnje, dostop do informacij so ključnega pomena
za pravilne odločitve. Vsekakor
mora biti zdravnik tudi odločen
in pogumen, saj se zdravniki
vsakodnevno odločamo o mnogih in tudi o zelo pomembnih
vprašanjih. Danes so nam v pomoč že tudi statistični podatki,
lestvice tveganja posega, kakršna je, na primer, Euroscore na
mojem področju, in lahko ocenimo tveganje ob posegu na srcu
v odstotkih. Ne zagotavljamo,
da bo operacija uspela, pač pa
napovemo, na primer: tveganje
za operacijo je 5,1 odstotka. To je
statistična številka, ki za tistega,
ki umre, ne pomeni ničesar. Je
pa osnova za naše odločitve, ki
so velikokrat res zelo težke.«
Manjka pogled v oči
Bi bila krivična, če bi rekla, da
se zdravniki danes preveč pogosto skrivate za statistiko?
»Bilo bi krivično. Zelo. Morda se
bolj skrivamo za izvidi, slikami,
podatki. Toda to je splošen pojav
v družbi. Skrivanje za komisijami, sestanki, odbori …, samo da
ni treba odločiti in se izpostaviti. Manjkata pogled v oči in
skrben pogovor z bolnikom. To
priznam. Medicina postaja industrijska, tako pa je predvsem zaradi strahovitega tehnološkega
napredka in možnosti diagnosticiranja in zdravljenja. Pravilno je potegniti pravilno potezo
ob pravem času. Kot v šahu. Bol-
nik z akutnim srčnim infarktom
je potreben predvsem sodobne
in vrhunske kardiološke oskrbe,
ne pa razgovora. Razgovor lahko
sledi posegu. Zato so, na primer,
rezultati zdravljenja na področju
srčnih in žilnih bolezni odlični.«
Kako bi na kratko opisali Domančićevo metodo?
»Je naravna, originalna, neinvazivna, znanstveno in v praksi
preverjena in potrjena, neškodljiva in brez stranskih učinkov.
Skratka, je uspešna in učinkovita. Bioterapevt je oseba, ki je
obiskala nekaj seminarjev in
tečajev in obvlada to metodo
ter se drži kodeksa, ki ga mora
podpisati. In v tem kodeksu piše
tudi to, da ne sme obrekovati, ne
sme se vmešavati v dosedanje
zdravljenje po načelih šolske
medicine, ne sme sprejemati
akutnih bolnikov ali bolnikov,
ki prej niso obiskali zdravnika.«
V knjigi ste se lotili stereotipnega, a verjetno znanstveno
že ovrženega mišljenja, da genetika določa bolezen.
»Neko obdobje smo mislili, da je
vse determinirano z genetiko. Pa
ni. Tudi glede raka danes prevladuje mišljenje, da ga sami lahko
preprečimo kar v sedemdesetih
odstotkih in to z vedenjem, z urejenimi in zdravim življenjskim
slogom, z načinom prehranjevanja in z gibanjem. Zanimivo, današnji preventivni ukrepi zoper
rakava obolenja so skoraj enaki
kot preventivni ukrepi zoper
srčne bolezni, le da je kožni rak
pogostejši pri ljudeh, ki se preveč
izpostavljajo sončnim žarkom, in
pljučni rak pri kadilcih.«
Zakaj se za naravno medicino reče, da je alternativna ali
pa komplementarna, ko pa
vemo, da je lahko tudi več tisoč let stara, šolska, zahodna
pa morda največ 150 let. Katera je potemtakem dopolnilna
in katera osnovna?
»V tem trenutku vemo, da je
hrbtenica medicine šolska medicina, današnja medicina. Vse
drugo so alternativne ali dopolnilne metode. Nekatere, kakršna
je tudi Domančićeva metoda, v
katero sem se poglobil, so učinkovite, druge manj.«
Neprilagojeni
zvezdnik
Spet Mario. Spet Super Mario. Še prejšnji
teden so višje kotirale delnice nemškega
Super Maria, a tudi v nogometu je teden
dni dovolj, da pride do korenitih
sprememb.
Robert Kraner
21-letni Mario Barwuah Balotelli, enfant terrible modernega nogometa, je zablestel v
vsej svoji veličini in mišičevju.
Nepredvidljiv igralec s kratko
vžigalno vrvico, ki ga večina
trenerjev ne bi upala imeti v
svojem kadru, čeprav spada
med vrhunske napadalce. Italijanski selektor Prandelli je
tvegal. Vztrajal pri njem v prvi
enajsterici. Ga morda raje imel
na igrišču kot ob sebi na klopi.
In upal, da ga novinarji ne bodo
raztrgali. Ne njega in ne Balotellija. Obresti so bile visoke. Balotelli je z golom zaključil Irce, z
dvema pa Nemce.
Temnopolti sin dveh ganskih
imigrantov Thomasa in Rose
Barwuah se je rodil ne tako
daljnega 12. avgusta 1990 v Palermu. Družina se je takoj po
selitvi v Bagnolo Mello soočila
z najhujšimi nočnimi morami.
Življenje dojenčka je viselo na
nitkah, ko so se pojavile težave s
črevesjem. Borec, kakršen mora
biti že vse življenje, je premagal
te težave, a družina se je zaradi
življenjskih razmer zbala zanj,
poiskala socialno pomoč in zanj
našla rejniško družino. Triletni
fant je pri Balotellijih sprva
preživljal le delovne dneve, se
med vikendi vračal k družini, a
naposled pri Balotellijih ostal za
vselej. Ko je že postal slaven, sta
biološka starša želela, da se vrne
k njima, toda čez čas je Mario to
grdo zavrnil, češ da bi se rada le
okoristila. Po italijanskih zako-
nih, ker ni bil uradno posvojen,
je moral čakati na državljanstvo
do 18. leta. Nova starša je vzljubil, spoštoval in materi Silvii posvetil svojo najlepšo nogometno
noč - zmago proti Nemcem.
Svojo nogometno kariero je pričel v AC Lumezzane, ki je takrat
igral v Serie C1, v katerem je že
pri 15-ih letih zaigral v članskem
moštvu. Še v istem letu je zanj
pokazala zanimanje Barcelona,
kjer pa očitno nimajo 100-odstotnega očesa za talente, saj ni
prišel skozi preizkus. Zato pa je
bil dovolj dober za Inter, ki ga
je najprej polovično, potem pa
dokončno odkupil. In že prvo
leto, pri 17-ih letih, je Balotelli
začel opozarjati nase. Z goli v
pokalnem tekmovanju in v prvenstvu. Z zelo pomembnimi
goli v pokalnem tekmovanju,
saj je z dvema njegovima goloma padel Juventus, potem pa je
zadel še v finalu, le štiri minute
pred koncem tekme proti Romi.
V naslednji sezoni je postal najmlajši strelec v Ligi prvakov, ko
je pri 18-ih letih in 85-ih dneh
zabil proti Anorthosisu. Kaj
kmalu pa je doživel nekaj, česar
se še danes najbolj boji. Rasistične vzklike, ki so jih proti njemu
uperili nasprotni navijači. Pred
evropskim prvenstvom je zagrozil, da bo kar šel z igrišča in
ubil tistega, ki ga bo žalil z bananami. Morda še zdaj išče hrvaške navijače, ki so storili prav to.
Po odhodu trenerja Mancinija, se je moral spoprijeti še z