POGOVOR S CHRISTIANOM VERNIKOM

Transcription

OKTOBER 2014
letnik 63, številka 10
4
7
10
POGOVOR S CHRISTIANOM VERNIKOM
Pogum za vero, ki osvobaja
RAFAELOVA DRUŽBA
Zamejska Slovenija
TIK PRED IZIDOM
Cvetoči klas pelina
FOTO VTISI
25 let mlina Thicourt
Železni portal že 25. leto nemo pozdravlja vse obiskovalce
starega mlina.
Vsakega romarja smo sprejeli s skodelico toplega čaja sestre
Imelde.
Božja beseda nas je nagovorila in usmerila z Marijo na pot
k Elizabeti.
Pevski zbor iz Teting sur Nied je prepeval med romanjem in
kosilom.
Marija nas je zbrala okrog sebe pod šotorom pri maši in
večernicah.
Preko 130 romarjev je ostalo na opoldanskem skupnem
kosilu.
Strežno osebje si je našlo nekaj prostora za kosilo ob
kamnitem baru.
Golobi so ponesli visoko pod nebo vse naše zahvale, želje,
prošnje in molitve.
Z vsakim novim dnem se izpolnjujejo škofove želje, zapisane
v zlati knjigi.
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Mlada fotografa Timotej in Jakob; foto: Danica Dyllong • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ oktober 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
4
Trgatev
KATEKIZEM
Človekovo dostojanstvo
7
O
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Slovenija, ostani naša!
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Zamejska Slovenija
Višarski dnevi
skozi oči udeležencev
8
POGOVOR
Pogum za vero, ki osvobaja
Pogovor s Christianom Vernikom
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Biti, za kar se razglašaš
9
9
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
ktobrski koledar je poln grozd velikih svetniških godov. Že začetek je obetaven: Terezija Deteta Jezusa, angeli varuhi, Frančišek
Asiški, potem pa prva oktobrska nedelja, imenovana po prazniku Rožnovenske Matere božje. Pravijo, da danes kristjanom rožni venec
ne pomeni prav veliko. No, najbrž se to dogaja tistim, ki ga ne molijo.
Vedo samo za neskončno dolgo ponavljanje zdravamarij. Drdranje, ki
jih ne more pritegniti.
Vendar se danes spet veča število molivcev rožnega venca. Potreba po umiritvi in meditativnih trenutkih vodi k odkrivanju molitve, ki je naravnost idealna za vsakogar. Ne zahteva nobene mučno modre in nerodne govorice, polne tujk, da bi predstavili skrivnost
srečanja z Bogom v besedah in s srcem. Trenutki božje navzočnosti se začnejo kar sami
drug za drugim razvrščati v glavi in pred očmi duše, ko besede drsijo od 'zdrave Marije' v
'sveto Marijo' in spet in spet znova. Desetkrat ob enem motivu, ki ga zajame molivec na
začetku desetke. To so podobe dogodkov odrešenja iz Jezusovega življenja in njegovih del.
Medtem ko se ustnicam nikamor ne mudi v ponavljanju Marijinega češčenja, se misli nemoteno zazrejo v osrednje dogodke človekovega odrešenja kot v srčiko življenja. Včasih je
ta poglobitev tako močna, da molivec najde pot prav globoko v notranjost svojega srca in
duše. Odkriva sebe samega v luči božjega in se samo čudi odkritjem in spoznanjem, kajti
marsičesa se ni zavedal, marsikaj o sebi odkrije na novo. Brez te molitve bi nikoli ne zmogel
vstopiti v kamrico srca tako iskreno in tako blago do zadnjega kotička. Tam je včasih tako
temno, zagonetno, v tistih trenutkih pa posveti v to globino luč samospoznanja. Molivec
začuti dar in hvaležnost zanj.
Oktober je ko polna trta obilnih grozdov, iz katerih bo dobra letina žlahtnega. Rožnovenski mesec kakor bogata bera jagod molitve, iz katerih prihaja obilica žlahtnega miru. In mir
svet zelo zelo potrebuje. Ne puščajmo ga brez naše molitvene podpore.
Janez Pucelj
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75
duhovnik: –
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
oktober 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
župnik v pokoju: Marjan Bečan
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
3
POGOVOR
Janez PUCELJ
Pogum za vero,
ki osvobaja
Pogovor s Christianom Vernikom
Našel sem ga pri delu, vsakdanjem delu doma.
Možak je v letih, vendar deluje mladostno, neustavljivo, skrbno. Pravi, da je že predolgo v pokoju. Sicer še vedno pomaga okoliškim župnikom in tako ostaja sredi dela, ki ga je opravljal
več ko 56 let. Rad gre med ljudi, deli z njimi veselje in žalost in se sam sebi smili, če nima česa
početi. Takih dni ni, pove z nasmeškom.
Sedla sva v majhno kuhinjo. Še vedno sam poskrbi zase, le kosilo mu prinesejo iz bližnjega
gostišča. »Dolgo te ni bilo,« je navrgel. Preštela
sva leta, odkar sva se srečala in se spoprijateljila
in tista, odkar nisva več soseda.
Pogovor z njim mi je bil od nekdaj silno zanimiv.
Vedno sem zvedel kaj novega, drug pogled, velikokrat svojevrstno presojo, skratka zanimiv
sobesednik. Tokrat sem prišel z namenom, da
našim bralcem spregovori o svojih bogatih izkušnjah, kaj je vse videl in spremljal na treh
župnijah in med ljudmi. Presenetil me je s pogojem, da ostane prikrito njegovo ime in brez
slike. Nič ni pomagalo prepričevanje in obveljala je njegova pravica. Za Našo luč sem mu dal
ime Christian Vernik.
> Torej o tebi ne bova veliko govorila, le to, da
si duhovnik z dolgoletno pastoralno izkušnjo
in sedaj v pokoju.
To zadostuje.
> O pastoralnih izkušnjah bi se rad menil s teboj. Kje si videl svojo največjo nalogo?
Ljudje najtežje dojamejo skrivnosti svetega. Zakramente. Posebej krst in zakon, družinsko življenje iz daru zakramentalne milosti.
> Je kaj narobe s krstom?
Ko starši zaprosijo za krst otroka, povezujejo s tem
takoj in samoumevno tudi religiozno praznovanje
rojstva in izbiro imena. Krsta ne dojemajo tako,
kot o njem govori Cerkev. Sem in tja 'naročijo' krst
kot posebno magično zaščito pred zlom z obredom, ki ga je otrok deležen v cerkvi.
> Magija in krst nimata nič skupnega.
Po svojem bistvu in pomenu krst ni ritual ob rojstvu niti zaščita pred hudobijo. Molitev pred krstom, ko prosimo za varstvo pred zlom, ima obliko
prošnje, ne pa uroka. Krst ni zakrament rojstva,
ni poveličevanje rojstva ali slavje začetka življenja, ampak je zakrament ponovnega ali drugega
rojstva in opravičenja človekove osebe. Krstna
neločljiva povezava s Kristusom iztrga krščenca iz
oblasti greha, ga včleni v Cerkev in vključi v zakramentalno skupnost. To je vstop v osebno razmerje
z Bogom, ki ga imenujemo božje otroštvo.
> Krsta torej ne more prejeti kdorkoli?
Krst ni nikakršen magični ritual, ampak je zakrament vere. Kakor vsak zakrament tudi krst predpostavlja vero, jo izraža in utrjuje. V veri sprejet
pa krst deluje 'ex opere operato', kar pomeni samodejno iz pravilne podelitve. Učinkuje v moči
tistega, ki ga daje, to pa je Kristus. Enako velja tudi
za vse ostale zakramente. Iz tega sledi, da je krst
delujoče in učinkovito sredstvo odrešenja, če ga
sprejmemo v veri. Prvi in osnovni pogoj za krst je
izpovedovanje vere, ki jo oznanja Cerkev.
> Dete tega ne zmore.
Pri krstu odraslih otrok, mladostnikov in odraslih
ljudi kandidati za krst sami izpovedo vero. Pri krstu nedoletnega otroka pa jo izpovedo starši v
imenu krščenca. Obenem pa zagotovijo in obljubijo, da bodo svoje otroke vzgajali v veri, molili z
njimi in jim pomagali, da najdejo sami svoje mesto v občestvu vernikov.
> Kaj pa če tudi starši …?
Pri mnogih starših danes primanjkuje primernega 'orodja', da bi bila vera notranji vir njihove življenjske radosti in moči. Njihove lastne navade
vsakdanjega življenja iz vere slonijo le na nekaj
ritualih, ki so jih še ohranili. Življenja pa iz tega
nimajo. Problem nastane zaradi premajhnega
poznanja nauka vere. Nepoučena, nevedna vera
življenje oblikuje in določa bolj obrobno, le na zunaj, ne seže do srca. Ti verniki obhajajo Gospodov
dan in praznike brez udeležbe pri zakramentalnih
dejanjih.
> Je naše oznanjevanje preslabotno?
Z dosežki nismo zadovoljni. Potrebno se je spraševati, kako oznanjamo, drugo vprašanje pa je,
koliko so ljudje pripravljeni prisluhniti razlagi vere. Verski analfabetizem staršev, ki prosijo za krst
svojih otrok, sega ponekod tako globoko, da pri
krstu ne znajo izreči niti očenaša. Najbrž bo treba
uvajati misijonske metode. Izkušnje prve Cerkve
so dragocene.
> Govorimo o oddaljenih.
O teh govorimo v Cerkvi že 2000 let. Ni nič novega. V vsaki dobi vstopi v cerkvene glave 'spoznanje', da je kriza. Takrat začnemo šteti, kje so in kje
ni vernikov ali duhovnikov in se nam zdi, da smo
razumno ugotovili, v katerem grmu tiči zajec. Samo s tem pa ne najdemo izhoda ali rešitve naših
zadreg. Življenja ne spremeni pripovedka, ki smo
jo iznašli. Ljudje čakajo na besedo življenja. Najprej pa jo potrebujemo sami.
> Kje je izhod?
V veri, v zaupljivem odnosu do Kristusa Jezusa. To
zmore samo vera, ki smo jo sprejeli in jo živimo.
Treba je poznati Kristusa in verovati vanj, zaupati
mu brez dvomov.
> Brez takšne vere ni krsta?
Le sozvočje med vero in krstom zagotavlja vreden
prejem krsta in samo iz tega sledi zaupanja vredna obljuba o krščanski vzgoji otrok. Otroci lahko prejmejo krst, če so starši sposobni izpovedati
vero. Podelitev tega zakramenta 'v dobri veri', da
bodo že naredili, kar zmorejo, ostalo pa naj stori
dobri Bog, je široko odprto polje pastoralne od-
4
POGOVOR
govornosti. Le iskren pogovor in neokrnjen nauk
Cerkve pušča za sabo mirno in čisto vest.
> To je težko doseči.
Noben človek ne vidi v srce, tudi če je duhovnik. So pa znamenja, ki govorijo o veri: molitev,
nedeljska maša, prejemanje zakramentov … To
pomeni utemeljeno verodostojnost za obljubo o
krščanski vzgoji. Kjer ni zaznati nobene primerne
sposobnosti za krščansko vzgojo, predvideva tudi
kanonsko pravo preložitev krsta.
> Novost za starše in za duhovnike, neprijetna
novost?
Občutek negotovosti je razumljiv, novost pa to ni.
To možnost Cerkev pozna v vsej svoji zgodovini,
res pa je, da je skoraj izginila iz prakse. Ljudje je ne
poznajo. Novi obrednik krsta predvideva v takem
primeru najprej blagoslov otroka, potem pa spremljanje staršev po poti katehumenata. To je pot
spoznavanja, kako postane človek deležen milosti
krsta in kakšno življenje narekuje prijateljstvo z
Bogom. Namen je privesti starše do krsta otroka,
za kar so zaprosili. Navodilo uporablja izraz 'krst v
dveh stopnjah'. Dejansko se podelitev krsta otroku s tem zamakne za čas, ki ga starši potrebujejo,
da se usposobijo za prevzem odgovornosti krščanske vzgoje.
> Kje vidiš večje težave?
Odložitev krsta do sedaj nikjer ni običajna, kaj šele
uveljavljena in med verniki sprejeta oblika. Odložitev krsta bo veljala za 'kazen', pripisali jo bodo
župniku, češ da je siten in muhast, ali pa 'nas ne
mara'. Največkrat se duhovniki sami ne odločijo
za ta način 'iz pastoralnih razlogov', kot se temu
običajno reče. V ozadju je upanje, da bo uspelo s
krstom pridobiti in nagniti starše k bolj zvestemu
krščanskemu življenju. Vendar se to navadno ne
zgodi. Starši pridejo v bližino cerkve, ko prosijo za
krst naslednjega otroka ali pa šele, ko se razve, da
bo v fari birma.
> Kaj pa če otrok zboli in umre?
Te druge poti do krsta danes ne moremo več utemeljevati z bojaznijo, da bi nekrščen otrok nenadoma umrl in bi bil oropan večne sreče. Razlaga,
da nekrščeni otroci ne pridejo v nebesa, ampak v
nekakšen prednebeški prostor, je bila bolj teološka domneva, nikoli pa potrjeno uradno učenje
Cerkve. To je raziskala posebna komisija pod papežem Benediktom XVI., ki je bila ustanovljena
pri Kongregaciji za vero prav v zvezi z iskanjem
teoloških razlogov za podeljevanje krsta malim
otrokom, ki še ne morejo sami izpovedati osebne
vere. Danes tega teološkega mnenja ne zagovarja
skoraj nihče več.
> Kaj govori v prid odložitvi krsta?
Za preložitev krsta ni mogoče navesti nobenih teoloških razlogov, pač pa praktične, tiste, ki jih kaže
življenje odraslih kristjanov. Tudi med župniki, katerih presoja izhaja bolj iz pastoralnih zornih kotov, ni enotnega mnenja glede časovne preložitve
krsta in je tako za vsakega župnika odločitev za tako 'nenavadno' potezo težja. Pogosto se izognejo
tej odločitvi iz bojazni, da bi takšen ukrep škodoval Cerkvi. Hitro bi nastal vtis in seveda govorice,
da Cerkev odklanja krst otrok staršem, ki ga želijo.
> Želja je torej premalo?
Ni mogoče enostavno spregledati in postaviti ob
stran, da je z zakramentom krsta notranje povezana poklicna naloga staršev: krščanska vzgoja
otrok. Če ne obstaja neka realna stopnja gotovosti, da bodo zmogli izpolniti pri krstu dano obljubo, je to v nasprotju z zakramentalnim dejanjem,
s podelitvijo krsta otroku. Odgovornost presoje
nosijo starši in delivec zakramenta.
> Treba je torej prav razumeti krst?
Naše krščanstvo je postavljeno na krstni dar,
usmerjeno je na življenje iz vere v krstno milost
in milosti ostalih zakramentov. Drugače rečeno:
nismo krščeni za vpis v krstno knjigo ali zato, da
bi Cerkev imela dovolj članov, ki jo vzdržujejo. Misijonska vitalnost krajevne Cerkve (župnije) se ne
meri po letni statistiki števila krstov.
> Krsta tudi sedaj ne delimo brez priprave.
Nočem trditi, da v naših župnijah ni krstnih katehez za starše in botre. Vendar pa se to dogaja
v večini primerov v enem ali dveh pogovorih s
starši. Botri pri tem niso vedno navzoči. To morda
še zadostuje, če so starši praktični kristjani, ki ne
le da se zavedajo svoje vere, ampak jo tudi živijo.
Pri pripravah na krst pa vedno pogosteje doživljamo, da imamo opravka s starši, katerih vera nima
skoraj nobenega vpliva na njihovo življenje. Odločilno pa je prav to, če so ljudje, ki so bili krščeni
kot otroci, usmerjeni h Kristusu in življenju po veri
vanj. Seveda ni vse odvisno samo od človekovega
ravnanja. Res pa je tudi, da krstna milost ne more
razviti svoje moči brez človekovega pristanka in
sodelovanja. Duh Gospodov je dejaven samo tam,
kjer se mu človek odpre in mu da prostor v svojem
življenju, mišljenju in čutenju.
> Drugi zakrament, ki si ga omenil, je poroka.
Je to povezano s krstom?
Krst je predpogoj za krščanski zakon. Krst je ukazal Gospod sam, drugi zakramenti izhajajo iz krsta in jih je Cerkev razglasila, ko je v njej dozorelo
spoznanje, kaj sledi iz krstne milosti za razna obdobja življenja.
> Kaj pove zgodovina o zakramentu zakona?
Prva tri stoletja krščanstva ni obstajal urejen
obred cerkvene poroke. Svetost zakona je bila
utemeljena s svetim krstom, naj je bila sklenjena
pred krstom ali po njem. Sicer je blagoslov zakoncev obstajal že od začetka. O tem govorita Ignacij
Antiohijski in Tertulijan. Vendar se je obred sprejema zakramenta zakona razvil le polagoma. Po katoliškem nauku o zakonski zvezi je pravilno sklenjen in izvršen zakon dveh kristjanov zakrament
in s tem nerazvezljiv. Zakramentalen zakon utemeljuje zakonsko vez med zakoncema, ki ostane
do smrti enega od zakoncev. Pravoslavna razlaga
govori o enosti zakona celo preko smrti v večnost.
> Kaže tudi zgodovinski vidik na povezavo med
krstom in zakonom?
Seveda. Že med apostoli je bila zavest, da je zakon
v Jezusovem duhu urejena zadeva, sveta stvar.
Apostolska pisma govorijo o tem. Drugi lyonski
koncil (1274), ki je razglasil zakonsko zvezo kot
sedmi in zadnji zakrament Cerkve, pa kaže na razvoj cerkvenega nauka glede zakramentalnega
značaja cerkvene poroke.
> Kaj je bistveno dejanje za krščanski zakon?
Po veljavni razlagi je oseba, ki izreče zakramentalno besedilo, tudi delivec zakramenta. Zakramentalna forma je v izrečenem soglasju obeh in tako
sta zaročenca delivca zakramenta drug drugemu.
Ostala pa je tudi zavest, da mora duhovnik ali diakon v imenu občestva Cerkve sprejeti in potrditi
to dejanje zaročencev. Tako je za krščansko poroko značilno dejanje, da predstavnik Cerkve ovije
sklenjeni roki novoporočencev s štolo v obliki križa in blagoslovi njuno pravkar sklenjeno zvezo v
imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. S tem sprejme in potrdi privolitev in razglasi novo zakonsko
skupnost.
> Kaj to pomeni za zakonca?
To duhovnikovo dejanje potrjuje, da je Cerkev,
cerkveno občestvo kraj in prostor doživljanja in
zagotavljanja, da je zakon tudi zakrament in s
tem vir božjega delovanja na izviren način za poslanstvo zakonskega življenja. To je v posredovanju življenja in v zvestobi sožitja v sreči in nesreči, bolezni in zdravju vse dni do konca življenja.
Ta obred ni le zato, da se poudari in utrdi zavest
veličine dogodka, ampak da se razodene svetost
dejanja, ki je dar Najsvetejšega, vsemogočnega
Boga. Tako zakon ni le človeško pravna pogodba,
ampak je zakrament, v katerem sta soudeležena
oba zakonca in obdarjena z milostjo.
> Ne pride ta vsebina vedno dovolj do izraza pri
poroki?
Kakor zakrament krsta, tako tudi zakon predpostavlja vero. V praksi vse bolj opažamo, da je vera
zakoncev le rudimentarno navzoča in slaboten
dejavnik pri obredu sprejema zakramenta zakona.
To ostaja sem in tja pri ženinu in nevesti v takih
plitvinah, da je komaj mogoče govoriti o zadostnem duhovnem temelju za cerkveno poroko.
> To je velika pastoralna zadrega. Kaj nam sporoča?
Tako zelo spremenjene pastoralne razmere narekujejo in zahtevajo, da v pripravi na poroko o
osebni verski izkušnji in praksi ženina in neveste
spregovorimo zelo odkrito in naravnost. Prav tako
je treba zelo jasno spregovoriti o krščanskem razumevanju zakona in družine in posredovati neokrnjen nauk katoliške Cerkve v celoti. Priprava na
zakon pa danes obsega navadno le razlago zapisnika in potek obreda in seveda dogovor o slovesnem sodelovanju pevcev in drugih sodelujočih v
slovesnem poročnem obredu.
5
POGOVOR
> Torej nezadovoljivo?
Za dejansko razrast in učinkovitost zakramenta
svetega zakona je potrebna živa vera v zvestobo
Boga Očeta, v živo navzočnost Kristusa v Cerkvi in
v delovanje Svetega Duha v družinskem življenju
krščanskih zakoncev. Temu spoznanju, ki je notranje narave, zadeva človekovega srca in vesti,
pa more služiti le temeljna krščanska priprava na
sklenitev zakona. To je oznanilo krstne milosti in
božjega otroštva ter utrditev zaupanja v Boga, ki
nam je s krstom odprl vrata k sebi. Pot k njemu je
pot vere.
> Pri ločitvah danes skoraj ni razlike med krščansko in civilno sklenjenimi zakoni.
Ob številnih ločitvah, ko razpade skoraj vsak drugi
zakon, postavlja vsak doživljenjski krščanski zakon v ta svet toliko bolj preroško znamenje božje
nezlomljive zvestobe nam ljudem. Hkrati pa je
tudi podoba Kristusove zvestobe svoji Cerkvi in
navzočnosti Svetega Duha Tolažnika. Za to, da bi
kristjani lahko živeli izpolnjeno krščansko zakonsko življenje, pa ne zadostuje le temeljita priprava
na zakon, ampak tudi in še bolj pastoralno in duhovno spremljanje družin.
> Brez te vere je cerkvena poroka vprašljiva zadeva?
Danes predpostavljati in se zanašati na takšno
pripravljenost pri zaročencih, je naivno. Kaj pa pomeni neoblikovana in nezrela vera pri vprašanju o
nerazvezljivosti zakona, bodo morali še zelo zavzeto razglabljati in pojasniti tako dogmatiki kot
pravniki cerkvenega prava. Današnja situacija nas
sooča z zelo nizko versko izobrazbo vernih, zato
med pastoralnimi delavci pa tudi med kristjani
vse bolj neučakano rastejo pričakovanja in zahteve po odgovorih in pojasnilih na ta vprašanja od
vodstva Cerkve.
> Ta mesec v Rimu poteka sinoda o družini. Papež Frančišek je želel zbrati glasove kristjanov s celega sveta, kaj ljudje danes čutijo in
kaj jih skrbi v zvezi z družino. To naj bi bila
neka osnova za razpravo o nalogah Cerkve za
družino našega časa.
Ni najbolj spodbudno ob tem premisleku, da se
razpravljanje v pripravi na sinodo o družini, ki
poteka ta mesec v Rimu, omejuje skoraj izključno na temo o prejemanju obhajila za ločene in
ponovno civilno poročene kristjane. S tem se
umika s prizorišča javnega razmišljanja resnična
pastoralna problematika pomanjkljive priprave
na prejem zakramenta zakona. Prav tako pa se ne
postavljajo pred oči vprašanja zapuščenih zakoncev, ki niso želeli ločitve in zanjo niso krivi. Če se
ne poročijo ponovno civilno, so večinoma prepuščeni sami sebi.
> Cerkvenemu obredu dajejo ljudje vendarle
velik pomen. In prav to zastavlja vprašanje,
ali ga verni zaročenci razumejo kot slovesnost
ali program za svoje družinsko življenje?
Slovesna sklenitev zakramentalnega zakona naj
se izvrši med svetim bogoslužjem, priporoča cerkveno navodilo. Zakrament svete evharistije je
namreč pečat za krščanski zakon. Kako zelo so se
spremenile razmere v božjem ljudstvu, spoznavamo tudi po tem, da se večina katoliških porok
sklene z obredom božje besede, ker v življenju
velikega števila zaročencev evharistija ni več živi
dejavnik njihove duhovnosti. Stvar je zagonetna,
ker družina po katoliškem razumevanju predstavlja domačo, hišno Cerkev. Toda kaj je 'domača
Cerkev' brez molitve, brez pogovorov o božjih zapovedih, brez izkušnje o zaupljivem prijateljstvu z
Bogom, brez rednega nedeljskega srečanja s skupnostjo vernih pri maši v župnijski cerkvi?
> Kakšno poslanstvo ima danes zakramentalni
zakon?
Do smrti veljaven in nerazvezljiv krščanski zakon
iz moči vere, molitve in evharistije je oblika življenja v hoji za Kristusom, ki ni danes nič manj
zahtevna, kot je pot neporočenosti zaradi službe
evangeliju. Obe življenjski obliki sta možni samo
zaradi božjega kraljestva za tiste, ki so k temu poklicani po veri v Kristusa Jezusa.
6
> Kaj bi ti svetoval voditeljem Cerkve danes?
Prihodnost krščanskega zakona stoji in pade s
temeljito pripravo na sklenitev. Ko se fantje ali
možje prijavijo škofu, da bi postali duhovniki, se
dolgo in zavzeto pripravljajo na obljubo, da bodo
živeli celibat, in na posvetitev v duhovniški stan.
Vsaj primerljivo intenzivne priprave za vstop v krščanski zakon skoraj ne poznamo. Deloma je na
razpolago le v manjših skupinah, ki se srečujejo
samoiniciativno pod vodstvom duhovnega voditelja. Smiselno bi bilo uvesti pred sprejemom
krščanskega zakona obvezno zaročno dobo, to
je čas zakonskega katehumenata, ki bi se začel s
posebnim blagoslovom zaročenega para. Katehumenat naj vodi zaročence k prejemu zakramenta
spovedi pred poroko in k utrditvi sv. birme ali k
prejemu tega zakramenta, če ga kateri od zaročencev ni prejel v mladostni dobi. Obvezna doba
za predzakonsko intenzivno zorenje bi ovrednotila čas zaroke, ki naj omogoči resno osebno odločitev za zakon.
> Na ukaz to najbrž ni možno?
Predlog za tako obvezno dobo zaroke in zakonskega katehumenata se na prvi pogled zdi nerealen. Vendar krščanski zakon ne more imeti prihodnosti v tem, da z ozirom na razmere minimalni
nivo zahtev še kar naprej zmanjšujemo. Tako postavljamo sprejem zakramenta v vse večje nasprotje z zahtevami, ki jih zakon po razumevanju
Cerkve postavlja pred zakonce. Nesmiselno je, da
to od zakoncev potem zahtevamo. Mnogi preprosto niso zreli za sprejem zakramenta, čeprav pritrdijo vsem obljubam pri poročnem obredu. Mi jim
pa ne pomagamo, da bi k poroki prišli bolj versko
osveščeni in bolj utrjeni v zaupanju v Boga – torej
z večjo vero. Ko se potem ločijo in razderejo zakramentalno zvezo, pa jih ne znamo niti spremljati v
njihovi preizkušnji vere in življenjske stiske.
> Sinoda ni prvi poskus naravnati pastoralno
dejavnost v boljšo pomoč zakoncem.
Seveda ne. Beri koncilske tekste. V zadnjem času
je papež Benedikt XVI. priporočil, da je treba v
pripravi na zakon dobro preveriti pri zaročencih,
v kakšen zakon želijo vstopiti in jih opozoriti, kje
je njihova želja in volja v neskladju s krščanskim
pojmovanjem zakona. Papež je predvideval, da
se bodo z dobro pripravo na prejem zakramenta
zakona samodejno zmanjševali razlogi za ločitev
krščanskih zakoncev.
> Vprašanje je, ali imamo kristjani pogum za te
naloge?
Če želimo prenoviti in posodobiti našo krstno in
zakonsko pastoralo, potem je treba pogumno zakorakati na nova pota, k novim oblikam. Za to je
potreben uvid med škofi, duhovniki in diakoni, da
ovrednotenje pastoralnega dela ne sme upoštevati samo števila krstov in porok. Zaradi cerkvenega davka smo pri nas v Nemčiji preveč fiksirani na
te podatke. Cilj pastorale je, da zakrament krsta
in poroke napolni življenje zakoncev in družinsko
življenje z darovi Svetega Duha. Kot duhovnikovo
življenje napolnjuje samo tesna povezanost s Kristusom in zakramentalno milostjo, ki jo je prejel
pri posvečenju, tako zakonce in njihove otroke
duhovno napolnjuje samo milost prejetih zakramentov, ki pa jih je treba živeti v tesni osebni povezanosti s Kristusom.
> Zdi se, da še zdaleč nismo dojeli smernic zadnjega koncila?
Drugi vatikanski koncil pravi: Kdor je s Kristusom
povezan v krstu, naj primerno svojemu stanu
ohranja posvečenje, ki ga je prejel po božji milosti, da se v njem razvije v vsej polnosti in moči.
Tako prispeva po svoji poklicanosti k svetosti Cerkve. Krstno in zakonsko pastoralo je treba presojati in ovrednotiti po tem, ali in koliko verne ljudi
krščanski poklic vodi k svetosti.
Zgodovina uči, da učinki koncila rodijo sadove
šele po sto letih. Razpozna pa se le to, kar so
kristjani uresničili, vse drugo je brez pomena.
> Zahvaljujem se ti za pogovor v imenu naših
bralcev.
Pozdravljam jih.
Slike so simbolične. Vir: pfarrbriefservice.de
KATEKIZEM
ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO
286. Kaj je svoboda in čemu služi?
Svoboda je od Boga dana sposobnost, da lahko delujemo popolnoma
samostojno; kdor je svoboden, ve, kaj mora storiti.
Bog nas je ustvaril kot svobodne osebe in želi našo svobodo, tako da se
lahko razumno in iz vsega srca odločimo za najvišje dobro – končno torej
za Boga. Kolikor bolj delamo dobro, toliko bolj postajamo svobodni.
287. Kaj ni 'svoboda' prav v tem, da se lahko odločimo za zlo?
Zlo je samo dozdevno vredno naših teženj in naše izbire; in kdor se odloča za zlo, je le navidezno svoboden. Zlo nikogar ne osrečuje dokončno, pač pa človeka oropa prave sreče, ker nas veže na nekaj malovrednega in ničnega in na koncu uniči našo notranjo svobodo.
To vidimo pri odvisnosti. Tu človek proda svojo svobodo za nekaj, kar se
mu zdi dobro, v resnici pa ga oropa prostosti, postane suženj. Človek je
najbolj svoboden takrat, ko lahko vedno reče DA dobremu, ko ga nobena
odvisnost, nobena notranja ne zunanja prisila, nobena navada ali razvada ne ovira, da bi izbral in delal, kar je prav in dobro. Odločitev za dobro
pa vedno vodi k Bogu.
ČLOVEK JE TAKO VELIK, da mu nič na zemlji ne more zadostovati. Samo
če se obrne k Bogu, je zadovoljen. Potegni ribo iz vode, ne bo mogla živeti. To je človek brez Boga.
JANEZMARIJA VIANNEY, arški župnik
BITI SVOBODEN pomeni obvladati samega sebe.
DOMINIQUE LACORDAIRE, dominikanski pridigar
KDOR JE DOBER, je svoboden, pa čeprav je suženj. Kdor je hudoben, je
suženj, pa čeprav je kralj.
SV. AVGUŠTIN, cerkveni učitelj
Tomaž PAVŠIČ
Slovenija, ostani
naša!
Objavljamo 2. del predavanja Tomaža Pavšiča
B
oli me, ko vidim in slišim, kako jugonostalgiki najedajo vrednote osamosvojitve,
hkrati pa bi se z njimi hvalili in kazali prvozaslužniki. Ti »šeškarji« slovenske demokracije so
pravi zaviralci družbenega napredka in evropske
usmeritve Slovenije. Seveda pa je precej odvisno
od nas samih, koliko smo pokončni, koliko se hočemo zavzemati za svoje pravice. Pri manjštevilnih narodih je še ta nesreča, da so za mogočnejše
države moteči element, njihovi interesi pa manj
pomembni. Težave z raznimi etnijami in narodi
so bile že od začetka sveta. Marsikdaj in marsikje
so bile evangeljske besede, »Ko ne bo ne Grka ali
juda, ne Galilejca ali Rimljana« ali tako nekako,
zlorabljene, saj so jih uporabljali z enostranskim
pomenom in se je odpirala pot popolni prevladi
večinskega jezika. Saj vendar ni bil samo babilonski stolp, ampak so bile tudi binkošti. Podobno
kot se danes tudi dobronamerna multikulturacija
brez dosledne enakopravnosti lahko »sfiži« v svoje nasprotje, asimilacijo. Celo tenkočutni bojevnik za pravice manjših skupnosti in jezikov, južni
Tirolec Alexander Langer, je bil v zmoti, ko je na
Južnem Tirolskem, Italijani Tirolu pravijo Zgornje
Poadižje, predlagal za odnose italijansko govorečih z nemškogovorečimi (slednji, sicer državna
manjšina, so v bocenski pokrajini sicer večina) tak
način: Italijanom se bo predstavljal kot Aleks in
enako tudi nemško govorečim. Vendar z navideznim nevtralnim (angleškim) imenom ni rešil položaja, v dve identiteti je vnesel še tretjo.
To je pa že splošni problem današnjega časa,
ko angleščina postaja evropska, če ne že svetovna lingua franca. Nevarno je, da bodo drugi veliki
svetovni jeziki šli iz mednarodne rabe in bomo vsi
govorili angleško, kar pa ne bi bilo idealno. Neanglosaška Evropa se temu upira, kar je nakazal
tudi Jean Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije, ko je na uvodnem govoru v Bruslju
govoril v več jezikih in poudaril, da bo vedno bolj
potrebno uvajati takšno prakso.
In sedaj kličem na pomoč davne spomine. Po
krivični rapalski pogodbi sem bil tudi jaz državnopravno šestnajst let zamejec. Zato mi je morda
nekoliko laže, kot je to osrednjemu Slovencu današnjega časa, sredi neugnane globalizacije razumeti ta položaj. V našem času se izgubljajo vrednote, v zameno pa se nam vsiljujejo poplitvitve
skupne zavesti, neodgovorno podrejanje lažnivim
politikom, pačenje jezika, preziranje narodnosti in
malikovanje dobička, ne glede na milijone stradajočih v svetu in tudi na ljudi v socialni stiski pri nas.
V času, ko je matična Primorska s Trstom in Gorico (tudi s Kanalsko dolino) živela pod Italijo in
je državna meja potekala med Idrijo in Logatcem,
v šoli, italijanski, nismo bili nič drugega kot balilčki, volčiči /figli della lupa/ in piccole italiane - italijančice. Naš jezik je bil prepovedan, že samo ime
(slovenski) se ni smelo izgovarjati. Učiteljica, doma
izpod Etne, se je vedno jezila, če smo sošolci med
seboj govorili po slovensko. Takoj je vzkipela: Non
parlare in dialetto! Mislili smo, da se po italijansko
slovenskemu jeziku reče djaleto. Stroga prepoved
slovenščine v javnosti se po vaseh ni mogla uveljaviti, pač pa je v večjih naseljih počasi le prodirala tudi v družinske in osebne odnose. K sreči je
vsaka hiša imela doma slovenske knjige, nekaj so
jih z veliko težavo izdale redke založbe v Gorici in
Trstu. To je vse znano. Na vsakem novem cestnem
mostu ali zidu se je košatil snoparski znak, povsod
sami »fašiji« in fašistične letnice, Era fascista. Na
vseh stenah dučejevi izreki, ki so jih po razpadu
Italije, še bolj pa po koncu vojne, zamenjale partizanske parole, vzkliki Titu in nazadnje boju Primorske za meje. Slovenska beseda je po zaslugi
nadškofa Sedeja iz Cerknega in njegovih dušnih
pastirjev, ki jih je fašizem preganjal – spomnimo
se Filipa Terčelja, za katerega je sprožen postopek
za blaženega – kot beseda praznika živela le še v
cerkvi. V Beneški Sloveniji pa je bila pred osemdesetimi leti tudi od tam pregnana, a Martin Čedermac in njegovi so ljudi rotili: Ne zatajite svojega
domačega jezika, ker je to dar božji!
Domačije na Primorskem so skrivale bogato zalogo slovenskih knjig, zlasti mohorjevk, starejši so
jih brali, mlajši so se iz njih učili jezika. Kdor je takrat doraščal pod fašizmom, je bil že od rosnih let
podvržen protislovenski kulturi, kaj kulturi, grobemu nasilju pri načrtovanem poitalijančevanju
in zasramovanju maternega slovenskega jezika.
To v matični Sloveniji lahko jasneje razumejo le
starejši rodovi, ki so to sami preživljali.
Tisto ozračje iz tridesetih let prejšnjega stoletja,
ko je naše cerkve v svojem izvirnem slogu in narodnem uporniškem duhu krasil Tone Kralj, veliki
Prof. Tomaž Pavšič med uglednimi gosti leta 2008 na Svetih Višarjah
7
slovenski umetnik iz Dolenjske, ki je živel s potlačeno Primorsko in hrabril naše rojake, je pred
mnogimi leti v Novem listu verno opisal Marijan
Brecelj. Nazorno je izpovedal, kako je kot deček
očaran strmel pred slovensko tiskano besedo. Pa
tudi sam se spominjam, kako so bile za naše otroške oči skrivnostne slovenske besede, posebno
tiskane. S slabo prepleskanih pročelij kake večje
hiše so še kukale črke Trgovina ali Gostilna, kjer
se je sedaj šopirila Trattoria ali Negozio. To lepo
opisuje tudi Nedeljka Kacin Pirjevec v svojem
zadnjem romanu. Slovenskih javnih napisov, kot
rečeno, ni bilo. Kljub mladosti sem začutil, kako
slovenski napis pomeni nekaj nedotakljivo spoštljivega. Recimo, na gasilskem domu iz leta 1906
v sosednji vasi na Cerkljanskem je pisalo Bogu v
čast, bližnjemu na pomoč. Fašistična oblast je tisti
napis pustila pri miru. Sedaj sta dom in napis na
njem obnovljena, napis je večji, sicer pa krajši: Bližnjemu na pomoč! Slovenski Bog, ki je zdržal pod
fašizmom, se je v socializmu moral skriti, tako je
ostalo tudi v samostojni Sloveniji, ne glede, da
ima danes skoraj vsak gasilski dom svojega zavetnika svetega Florijana.
Bilo pa bi neiskreno, če se ob razmišljanju o
našem narodu, narodni zavesti in našem slovenskem jeziku ne bi dotaknil trenutnega političnega
položaja v Sloveniji, ki je tak, kot ga je na nekem
»socialdemokraškem shodu« pred prvo vojsko
pred slavnostnim govorom Ivana Cankarja nekje
na Dolenjskem enkratno izrazil preprost domači
aktivist: Položaj našega naroda je v slabem položaju. V Sloveniji smo danes do kraja sprti, utrujeni, razjarjeni, užaloščeni, opeharjeni, osiromašeni
po tajkunih in slabem vladanju, verniki smo brez
nadpastirjev, se pravi obe metropoliji brez vodilnih nadškofov, zadolženi smo do grla, da se še
naši zanamci dolgo ne bodo znebili hudega bremena. Vendar pa verjamem, da je z dobro voljo in
tudi z božjo pomočjo mogoče marsikaj spremeniti na bolje. Predvsem pa je prav, da se udeležujemo volitev in referendumov ter ne prepuščamo
odločitev drugim.
Kako bo z našo tranzicijo, mi je preroško vnaprej v osebnem pismu napisal 20. avgusta 1990
velik prijatelj Slovencev profesor Ezio Martin (devetdesetleten je umrl ped dvema letoma) iz piemontskega Pinerola, Provansalec, ki se je naučil
slovenščine in prevedel vrsto slovenskih knjig,
predvsem Franceta Bevka pa tudi Vorančev Doberdob, ki je ob letošnjem spominjanju stoletnice
začetka prve svetovne vojne še posebej aktualen.
Martinovo pismo nosi datum 20. avgust 1990, v
njem pa stoji naslednje:
»Želim vam, poslancem Demosa, da bi delovali
složno za prvenstveno dobro naroda. Vaša naloga je trenutno zelo težavna. Prehod od vodenega
enostrankarstva k pluralizmu v svobodnem trgu je
posuta z ovirami, predvsem na socialnem, gospodarskem in finančnem področju. Problemi so velikanski, kot se kaže iz položaja v Vzhodni Nemčiji,
na Poljskem in drugod … Poleg tega pa v Sloveniji
komunistom ni bila v celoti odvzeta vsa poprejšnja
moč, zaradi tega bodo lahko ostali na preži, da bi
vas zalotili na vsaki vaši napaki: ob vaši najmanjši
šibkosti, ob vsakem neuspehu bodo z njim znano
nesramnostjo slovesno izjavljali: 'Eh, mi znamo,
imamo izkušnje!', pozabljajoč pri tem, do kam so pripeljali Slovenijo s svojo politiko!« Čez dobra dva tedna bo poteklo 24 let od tega preroškega videnja.
Se nadaljuje
RAFAELOVA DRUŽBA
Urška, Pavel, Miha
Zamejska Slovenija
Z višarskih dni, ki so potekali od 31. julija do
3. avgusta, ostajajo mnogi vtisi: Globasnica z
globaškim župnikom, Pliberk s številnimi gosti, samostanska cerkev v Dobrli vasi, Železna
Kapla s slovenskim županom, grad na Rebrci,
kjer so otroci preživljali umetniški teden, pa
Kanalska dolina, kjer se nas je devetnajst »višarcev« prepustilo vodenju domačina Luciana
Listra, ki nam je predstavil Lipaljo vas, Ovčjo
vas in Ukve. Vzponu na Svete Višarje je sledilo
druženje v Ehrlichovem domu. Višarski dnevi
so se zaključili z romanjem treh Slovenij. Kaj
vse smo spoznali novega, so zapisali udeleženci
sami, kakor so se jih dogodki in srečanja z gosti
pač dotaknili.
Obisk Kulturnega doma v Pliberku
Kulturnem domu v Pliberku sta nas sprejela Jurij Mandel in Milan Piko. Predstavila
sta nam bogato dogajanje, ki se v njem
odvija. Stavba kulturnega doma je namreč dom
kar trinajstim društvom – različnim pevskim sestavom, gledališkim društvom, glasbeni šoli ter
različnim športnim društvom. V njem poteka tudi
gledališki abonma, v katerem imajo kar šest predstav gledališč iz Slovenije. V lepo urejenem kulturnem domu imajo med drugim veliko dvorano za
prireditve, knjižnico in športno dvorano. Utrip v
njem je znak trdne volje in vztrajnosti vseh, ki soustvarjajo življenje Slovencev na Koroškem.
Izvedeli smo tudi marsikaj o splošnem stanju
Slovencev na Koroškem. Ob zadnjem popisu se
je za Slovence opredelilo 13.000 ljudi, slovensko
govorečih pa je veliko več. Do leta 1956 je bila
slovenščina v šolah še obvezna, potem pa je bila ukinjena, pritiski pa so se še stopnjevali. Hvala
Bogu se v zadnjem času čuti nov veter, ki prinaša
več spoštovanja do pripadnikov manjšine. Veliko
k temu pripomore kultura, ki po besedah naših
V
8
Višarski dnevi skozi oči
udeležencev
K
V prostorih Kulturnega doma je tudi knjižnica, ki hrani
bogato zbirko slovenskih in dvojezičnih knjig
gostiteljev povezuje. Ne pozabijo pa poudariti, da
so tudi na Koroškem (bili) nosilci slovenstva predvsem duhovniki.
Čeprav se finančna sredstva za manjšino vsako
leto zmanjšujejo, pa jim nova vrata odpirajo politiki – Slovenci, ki so se prebili v dunajske oziroma
bruseljske politične strukture. Tudi prek njih se
povečuje prepoznavnost Slovencev na Koroškem.
Se pa zavedajo, da ključnega pomena za obstoj
skupnosti niso ne finančna sredstva ne politične
povezave, ampak njihova duhovna in kulturna
moč.
Urška Makovec, Pavel Grohar
V muzeju Wernerja Berga
Muzej, ki se nahaja na glavnem trgu v Pliberku,
nam je predstavila Pepca Weiss, upokojena učiteljica.
Werner Berg (1904-1981) je bil rojen v severni
Nemčiji. Študiral je politologijo in umetnost. Od
leta 1931 je kot kmet in slikar živel in delal na
kmetiji na Koroškem. Berg je govoril šest jezikov.
Čeprav ni znal govoriti slovensko, pa ga je zelo zanimalo slovensko okolje, ljudje, njihove navade,
običaji in kultura.
Berg je bil odličen slikar, saj je znal dobro opazovati okolico. Želel je slikati svet, ki se spreminja.
raji, ki smo jih
obiskali, so bili zame povsem
novi. Izvedeli smo veliko zanimivih informacij in srečali zanimive
ljudi. Višarski dnevi
nudijo posebno priložnost, ki jo turistične agencije običajno ne, da
preko stika z domačini spoznavaš problematiko
kraja in ljudi. Užival sem tudi v dobri družbi. Lepo je bilo, da so bili z nami tudi mladi iz Argentine, kar je dalo dnem poseben pečat, in občutek,
da smo Slovenci po celem »vesolju«. Rafaelova
družba z višarskimi dnevi opravlja veliko delo na
področju spoznavanja zamejstva in izseljenstva.
Miha
Identificirala sem se s
koroškimi Slovenci, saj
se na Koroškem soočajo s podobnimi problemi, kot jih imamo
mi v Argentini. Dalo mi
je misliti, na kakšnih
temeljih stoji naša skupnost v Argentini. Razlogi so lahko zelo različni, zakaj vztrajamo s slovenstvom. Postavlja se
mi vprašanje, na čem bomo mladi v Argentini
gradili naprej. Vesela sem, da so bili na višarskih
dnevih prisotni tudi tisti, ki so se jih že večkrat
udeležili, saj so s svojim znanjem o zamejstvu (s
pravnega, šolskega, političnega področja) vsebinsko veliko prispevali h kakovosti višarskih
dni. Super je bilo, da smo veliko prepevali!
Marjanka
RAFAELOVA DRUŽBA
Gospa Pepca Weiss nam je na zanimiv način predstavila
razstavljena umetniška dela
Izredne so njegove slike, ki prikazujejo zimsko
pokrajino in dogajanje ob večerih. V slikah je zajel
različne tipe hiš, krajev, rad je risal slovenske obraze in nošo. Barve imajo pri njem poseben čar in
pomen. Kot ekspresionist je slikal tudi žalostnega
človeka. Zelo zanimivo Bergovo delo je upodobitev znane koroške pesnice in pisateljice Christine
Lavant. Upodobil jo je v raznolikih barvah – saj je
bila živa žena, a vase zaprta. Berg je postopoma
prenehal uporabljati vse barve. Vpliv na umetnikovo delo je imela tudi njegova soproga, ki ga je
znala »prizemljiti«.
Berg je imel pet otrok in vsi znajo govoriti slovensko. Najstarejši Vid je star osemdeset let in je
zaveden Slovenec. Werner Berg je bil med prvimi umetniki, ki je razstavljal svoja dela v galeriji
v Slovenj Gradcu in je od leta 1966 naprej tudi
častni občan občine Slovenj Gradec. Razstava
Bergovih del je bila tudi v Pekingu, kjer je doživela izreden obisk - ogledalo si jo je tudi do 30.000
obiskovalcev dnevno.
V muzeju smo si ogledali tudi dela drugih umetnikov, predvsem slikarjev, gotovo pa je Berg na
nas naredil poseben vtis, saj je, kljub temu da po
rodu ni bil Slovenec, v svoja dela vključil veliko
slovenstva.
Miha Kogovšek
V prostem času se
ukvarjam z domoznanstvom, zato mi
je tudi problematika koroških Slovencev nekoliko bližja. Na
Koroškem sem bil že
večkrat, vendar mi je
bila Podjuna manj poznana. Vesel sem bil predvsem srečanj z gosti, ki so nam »iz prve roke« povedali o stanju na terenu, čeprav včasih »olepšano«. Ko smo govorili o mladih v zamejstvu in se
družili z mladimi iz Argentine, sem pomislil tudi
na mlade, ki v tem času zaradi študija ali iskanja
zaposlitve odhajajo iz Slovenije. Pojav se mi zdi
zaskrbljujoč. Sprašujem se, ali se bo ta množica
mladih čez leta vrnila v domovino in ali bodo v
tujini ohranjali svoje korenine.
Rok
Mihela Zaveljcina
Premisleki
Finančnik in psiholog Blaž Vodopivec v
Financah o zaostanku Slovenije
Primerjava pokaže, da so dosežki Slovenije v primerjavi
s preostalimi sedmimi novimi članicami EU iz leta 2004
(Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovaška) v tem obdobju vse prej kot povprečni. So
naravnost katastrofalni. Baltiške in višegrajske države so v povprečju v tem obdobju dosegle kar za
65 odstotnih točk večjo rast nominalnega BDP in
plač kot Slovenija (vsi podatki so seveda preračunani v evre). Njihov izvoz je v povprečju dosegel
za 90 odstotnih točk večjo rast kot slovenski. In
medtem ko so se bruto naložbe slovenskega gospodarstva leta 2013 glede na leto 2003 zmanjšale za skoraj 10 odstotkov, so se v preostalih članicah v povprečju za 67 odstotkov povečale. Kot
velikokrat opozarjam, v Sloveniji noče več vlagati
niti tuji niti domači kapital. /…/
Sedemintridesetodstotna nominalna rast slovenskega BDP v desetletju po vstopu pomeni
1,5-odstotno povprečno stopnjo realne gospodarske rasti. Pri tem je v tem obdobju Slovenija
povečala zadolžitev države za približno 45 odstotkov BDP, preostale nove članice EU iz leta 2004 pa
v povprečju zgolj za 15 odstotkov BDP. Totalno
diskreditirani mencingerjanski razvojni model je
za to, da je v zadnjem desetletju generiral v povprečju 1,5-odstotno rast BDP, potreboval v povprečju 4,5-odstotni letni proračunski primanjkljaj
oziroma stimulus. In še vedno se bo našel v dominantnih medijih neomejen prostor in čas za tiste,
ki ga bodo topoglavo opravičevali in poveličevali.
Imajo svoje razloge. Na vaš račun se bojujejo za
nadaljnje neoptimalno izkoriščanje naložbenega
potenciala celotne družbe, njegovo malomarno
upravljanje, zapravljanje in kanaliziranje v žepe
raznih klanov in klik. Ne nasedajte jim. Ne nasedajte zagotovilom, da položaj ni skrb zbujajoč, da
je vse O. K., da smo čisto povprečni. V resnici smo
postali zaostankarji, ki sedijo v oslovski klopi in se
jim cel razred posmehuje. Rešijo nas lahko samo
resne spremembe, in ne »tako imenovane spremembe« iz koalicijske pogodbe.
Kolumnist Marko Crnkovič o predsednici
vlade Alenki Bratušek
Nismo ji delali krivice. Trivialnosti smo opažali zato, ker je
bila Alenka Bratušek trivialna in ker v več kot letu dni ni
delala skoraj nič drugega kot
trivializirala politiko in z najvišje instance legitimizirala že tako ali tako trivialni – beri: bedni – imidž političnih funkcionarjev.
Alenka Bratušek je že na oblast prišla s pomočjo trivialnega dejstva, da je lahko mandatar tudi
nekdo, ki ga poiščemo, najdemo, prepričamo in
ustoličimo – kar hočete, samo ne izvolimo.
Bila je utelešenje politične neambicioznosti,
samozadovoljnosti, zadovoljnosti z malim, sprijaznjenosti s statusom quo. Alenka Bratušek? Saj bo.
Kriza? Samo še trenutek. Zadolževanje? Ni tako
grozno. Gospodarstvo? Dá se še izboljšati. Delovna
mesta? Delamo na tem. Kompromitiran minister?
Ve, kaj mora storiti. Nov minister? Našli ga bomo.
Politični aparat ji je podelil legitimnost, ker se
je zdela vsem takrat ta glavnim sprejemljiva in
ker je bila pri roki in edina dovolj nora, da se v domnevnem interesu države tega loti. Potem pa si
je legitimnost podeljevala sama – deloma z opravljanjem funkcij, ki bi jih lahko postorila katerakoli tehnična vlada, deloma pa z opravičevanjem
zgrešenih potez, kadar je njena ministrska ekipa
hotela biti bolj izvirna. /…/
V času svojega nesrečnega in ponesrečenega, a
prepotentnega mandatarjenja ni znala povedati
– vsaj ne pred kamero – enega samega konsistentnega stavka. Kar je javno govorila, je bilo vedno
nakladanje s poljubno stopnjo veljavnosti. Govorila
je, ker je morala govoriti. Odgovarjala je, ker je bila
vprašana. Povedala je, česar ni imelo smisla vedeti.
Novinar Tino Mamić na Časnik.si o
papeževem obisku v Redipulji
Bila je sobota, prvi dan. Na
Primorsko je prišel papež.
Želel sem si iti, a sem se na
koncu premislil. S par prijatelji smo namreč menili, da
bo to še ena manifestacija
italijanstva, kjer Slovenci ne bodo niti omenjeni.
Imeli smo prav. Vse je bilo v italijanščini, kar je po
svoje logično, saj je to bila komemoracija v organizaciji italijanskega vojaškega vikariata. Če bi prišel v goste goriški nadškofiji, bi Slovenci bili vsaj
omenjeni. Na kratko, da ne bo pomote.
Tata mi je po vrnitvi iz Redipulje sume potrdil
– papeža ni niti videl, ker so dobili take sedeže,
ne v brošuri ne v programu pa ni bilo nobene slovenske besede. Razen »Redipuglia«, ki je izvirno
slovenska beseda (Rudo polje).
Novice
ZAČETEK NOVEGA ŠOLSKEGA LETA. V prvi razred
osnovne šole je letos vpisanih 21.886 otrok. V zadnjih desetih letih je to ena najmočnejših generacij. Osnovnih šol je v Sloveniji 450, od katerih so tri
zasebne. V Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu
nad Ljubljano je bilo svečano odprtje novih prostorov Osnovne šole dr. Alojzija Šuštarja in vrtca
Dobrega pastirja. V sklopu novega objekta osnovne šole je zagotovljenih osemnajst oddelkov in
športna dvorana z dvema vadbenima enotama.
Vrtec ima pet igralnic.
V NOVI VLADI BO ŠESTNAJST MINISTROV. Vlado
Mira Cerarja bo sestavljalo 14 ministrstev in 16
ministrov, od tega dva brez listnice. Stranka Mira
9
Biti,
za kar se razglašaš
S
Stane GRANDA
tanje v Sloveniji ni ohrabrujoče. Po zadnjih
volitvah ima levica komunističnega porekla
v parlamentu ustavno večino in lahko stori,
kar ji je volja. Res je, da se radi prepirajo, kdo je bolj
pravilno levi, toda to je njihova igra. Kadar se jim bo
zahotelo, bodo lahko stopili skupaj in izničili skoraj
četrt stoletja slovenske demokracije v samostojni slovenski
državi.
venski državi
Zgornji scenarij je teoretično mogoč, praktično pa malo verjeten, ker
njih prvenstveno zanima oblast in njene koristi. Ideologija jim je pot do
oblasti, ne želja po izboljšanju razmer. Svojih besed ne jemljejo resno,
ampak z njimi predvsem manipulirajo. Nenazadnje svojih nazorov in dejanj v preteklosti ne prikrivajo in če so jim ljudje v parlamentu dali toliko
moči, bi bili slaboumni, če je ne bi izkoristili.
Z gornjim uvodom smo praktično pokazali, v čem je slovenski problem. Namesto da bi se slovenski demokrati, ki so izvedli osamosvojitev in se trudijo za Slovenijo kot demokratično državo, spraševali o sebi,
svojem delu za Slovenijo, se vseskozi ukvarjajo s političnim nasprotnikom, ki se bo potuhnil, prebarval, v resnici pa nikoli spremenil. Dogajanje v Rusiji, noben slovenski levičar ne podpira Ukrajine, za Palestince, ki
so z ugrabitvijo in usmrtitvijo treh otrok izzvali nesorazmeren bes Izraela,
za kar so plačali večinoma nedolžni, pa takoj organizirali demonstracije,
je strahotno opozorilo, kaj se dogaja v nekdanjih komunističnih državah.
Zakaj so slovenski demokrati dobili na zadnjih volitvah tako malo glasov, da v Sloveniji nimajo več politične moči? Gotovo moramo na prvem
mestu omeniti obračun z Janšo,
ki so ga zaprli. Generalni problem
pa je v tem, da ne povedo jasno
Slovenski pomladniki so močni le, in kratko, zakaj se zavzemajo. Kjer
če so enotni. Poenotenje je v de- ni jasne besede, je prostor za nomokratični politiki nekoliko nena- ve obraze. Nekdanja Peterletova
ravna, toda v stiski edina pot, ki stranka, ki se sedaj imenuje NSi
pelje k rešitvi.
– krščanskodemokratska stranka,
enako tudi SLS, sta v postopanju z
največjo opozicijsko stranko začutili možnost za povečanje svojega vpliva in začeli taktizirati z nekdanjimi
komunisti. Bolj jih skrbi konkurenca kot pa nasprotniki. Jasnost misli, besede in ciljev nadomeščajo s cenenim politikantstvom. Rezultat je znan.
SLS je izpadla iz parlamenta, NSi ima sicer enega poslanca več, vendar ob
manjšem številu glasov kot na prejšnjih volitvah. Slovenski pomladniki
so močni le, če so enotni. Poenotenje je v demokratični politiki nekoliko
nenaravna, toda v stiski edina pot, ki pelje k rešitvi, ker ni bilo lustracije.
Prepir o uspešnejši poti do boljšega življenja Slovencev nadomeščajo z
medsebojnim spotikanjem, pri čemer so pripravljeni sprejeti tudi »pomoč« onih, ki jih smrtno sovražijo. Ambicije mladih parlamentarcev iz
vrst NSi so tako velike, da so jim pripravljeni vse podrediti. Ne le stranke,
tudi državo! K sreči jih podpira le večinski del ožjega vodstva, ne pa širše
članstvo, ki je svojo voljo dokazalo z zavrnitvijo možnosti, da bi šli v levo
vladno koalicijo. Kot nekdaj krščanski socialisti h komunistom! Posledice
so vsepovsod ležeče kosti naših rojakov.
Zakaj ljudje ne volijo »desnice«? Popolnega odgovora nihče ne ve, in
tudi to pisanje je treba razumeti kot pot k njegovemu iskanju. Nedavno je
psihoterapevtinja Podgorškova v neki drugi zvezi zapisala: »Ljudje si ne
dovolijo več biti samosvoji, ker se bojijo presoje in negativnih občutkov.
Vse bolj opažam, da si ljudje ne dovolijo več biti to, kar v svojem bistvu
so, ne upajo si povedati tega, kar mislijo, in ne stati za svojimi stališči. Raje se potuhnejo in prilagodijo.« Diagnoza se mi zdi odlična, ne pove pa,
zakaj je prišlo do takih razmer med Slovenci.
Katoličanom je sam Bog poslal sedanjega svetega očeta Frančiška. Je
eden redkih svetovnih voditeljev, ki zna reči bobu bob. Žal so njegovi napori, da bi znova postavil človeka, ne pa kapital v središče družbenega
zanimanja, premalo odmevni. Slovenske razmere kar kličejo po aktivnejši
vlogi kristjanov, vendar se ti nočejo soočiti z napori, ki jih ta zahteva. Ne
pomnimo, kdaj so bile nazadnje v Sloveniji razmere, ki so to tako odkrito
terjale!
10
Cerarja bo vodila devet ministrstev: za finance, za pravosodje, za gospodarstvo, za zdravje, za javno upravo, za infrastrukture, za izobraževanje, znanost
in šport, urad za razvoj, strateške projekte in kohezijo ter notranje ministrstvo. Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS) bo imela štiri
ministre: za kulturo, za okolje in prostor, za Slovence v zamejstvu in po svetu
ter zunanjega ministra. Socialni demokrati (SD) bodo prevzeli tri ministrstva:
za obrambo, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti. Gorazd Žmauc bo še naprej vodil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. V novem mandatu se
bo zavzemal za okrepljeno sodelovanje s parlamentarno komisijo, za sodelovanje z zamejci ter povezovanje s slovenskimi znanstveniki in vrhunskimi
strokovnjaki z vsega sveta. Ključnega pomena zanj je tudi ohranitev slovenskega jezika in kulturne identitete pri Slovencih po svetu in v zamejstvu, pri
čemer je mladim potrebno dati prednost.
90LETNICA AKADEMIKA, PISATELJA IN PREVAJALCA ALOJZA REBULE. Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. Po italijanski klasični
gimnaziji v Gorici in Vidmu je leta 1949 diplomiral iz klasične filologije na
Univerzi v Ljubljani, leta 1960 pa doktoriral v Rimu. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom
v Trstu. Trenutno biva v Loki pri Zidanem Mostu. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo.
Rebulo zanimajo vprašanja širšega preteklega in sedanjega sveta, obenem
vselej na prvo mesto postavlja slovenstvo.
BERNARDI FINK INZKO PODELILI ČASTNI NAZIV KOMORNA PEVKA. Sredi
septembra so na Dunaju koroški mezzosopranistki Bernardi Fink podelili častni naziv komorna pevka. Med slovenskimi glasbeniki sta bila pred Finkovo
za svoje vrhunske umetniške dosežke na področju klasične vokalne glasbe s
tem častnim nazivom nagrajena Anton Dermota in Marjana Lipovšek.
PRENOVLJENA STRAN http://domkristjanov.si/.Vabljeni na ogled strani, kjer
se lahko oddaja in išče nastanitve in po novem oddaja in išče tudi delo, tako
v Sloveniji kot tudi v državah EU in drugod po svetu. Stran je še posebej namenjena tistim, ki se šele podajajo na pot dela ali vključevanja v družbo. Nove strani lahko povežejo različne interesne skupine pri delu, prostovoljstvu,
iskanju novih poslovnih poti ipd.
PESNIŠKI NATEČAJ SLOVENSKE BESEDE. Literarna sekcija Slovenske konference svetovnega slovenskega kongresa razpisuje pesniški natečaj za najboljšo
pesem mladih slovenskih pesnikov in pesnic iz zamejstva in sveta v letu 2014.
Na natečaju lahko sodelujejo mladi, ki pišejo v slovenskem jeziku. Natečaj je
za prijave odprt do 10. oktobra. Podeljene bodo tri denarne nagrade, vsi nominiranci pa dobijo knjižne nagrade. Več o natečaju na: www.slokongres.com
CVETOČI KLAS PELI
NA, slovenski begunci
v Avstriji po letu 1945.
Tik pred izidom je fotografska monografija, ki želi predvsem
preko fotografij prikazati življenje slovenskih beguncev v taboriščih na Koroškem.
Obširen zgodovinski
oris slovenskega povojnega begunstva je pripravila mag. Helene Jaklitsch, prof. zgodovine in
sociologije. Knjiga bo obsegala okrog tristo strani in čez tristo fotografij, izbranih iz bogatega fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Fotografije so
razporejene po poglavjih: novo življenje, delo za preživetje, zdravstvena
oskrba, prehrana, otroci pa so rastli, šolanje, kulturna dejavnost, šport in
skavti, versko življenje, obiski na Ljubelju, romanja, izleti, praznovanja ter slovo in odhod v svet. V posamezna poglavja bralca uvedejo umetniška besedila izseljenskih avtorjev. Povzetek zgodovinskega orisa je tudi v angleškem in
španskem jeziku. Knjiga bo izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in Družine.
DRAGA 2014. Konec avgusta so v parku Finžgarjevega doma na Opčinah
pri Trstu potekali 49. študijski dnevi Draga 2014. O študijskih in zaposlitvenih težavah mladih, ki v skrbi za svojo prihodnost odhajajo na tuje, so svoje
poglede predstavili Alenka Stanič, Valentin Inzko in David Bandelj. O razmeNAŠA LUČ oktober 2014
rah v matični domovini in manjšini ter njunih odnosih je spregovoril koroški
raziskovalec in publicist Fabjan Hafner. O nesposobnosti umirjenega razmišljanja o lastni preteklosti sta spregovorila zgodovinarka Marta Verginella
in sociolog Urban Vehovar. Pogled v svet slovenske znanosti in tehnologije
je podal novi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Tadej
ŠPORT
Bajda. Na Dragi so podelili še Peterlinovo nagrado, namenjeno kulturnim
delavcem oz. organizacijam v matici, zamejstvu in zdomstvu, ki delujejo na
temeljih slovenstva, demokracije in krščanstva. Nagrado sta prejela pisatelj
Alojz Rebula in kulturni delavec z Goriškega ter nekdanji predsednik Zveze
slovenske katoliške prosvete iz Gorice Damijan Paulin.
na 50 metrov delfin. Do srebrnih kolajn sta prišla še košarkarja Ela Mičunović v metanju trojk in Žiga Lah, ki je tekmoval v zabijanju.
Nogometaši Maribora so se uvrstili v skupinski del lige prvakov. V skupini
G bodo igrali skupaj s Chelseajem, Schalkejem in Sportingom iz Lizbone.
Judoistka Ana Velenšek je na svetovnem prvenstvu v Čeljabinsku osvojila
tretje mesto v kategoriji do 78 kilogramov, Tina Trstenjak pa je osvojila
tretje mesto v kategoriji do 63 kilogramov.
Slovenska moška košarkarska reprezentanca je svetovno prvenstvo, ki je
potekalo v Španiji, končala na sedmem
mestu, kar je tudi najboljša slovenska
uvrstitev na SP doslej.
Na 22. evropskem prvenstvu v atletiki v Zürichu je petnajstčlanska slovenska reprezentanca zabeležila sedem uvrstitev v finale - osvojila je dve
šesti mesti, sedmo, osmo, dve deseti in dvanajsto mesto. Najboljša atleta
sta bila Primož Kozmus in Martina Ratej.
Na prenovljeni Bloudkovi velikanki v Planici je potekalo državno prvenstvo v smučarskih skokih. V članski konkurenci je zmagal Anže Lanišek, v
ženski Eva Logar, na moški ekipni tekmi pa so bili najboljši skakalci Robert
Kranjec, Nejc Dežman, Cene Prevc in Peter Prevc.
Foto: rtvslo.si
Ženska mladinska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu v Estoniji in na Finskem osvojila srebrno kolajno.
Judoistka Maruša Štangar je na mladinskih olimpijskih igrah v Nanjingu
na Kitajskem osvojila bronasto odličje, posamičnemu bronu je kasneje dodala še moštvenega. Plavalka Nastja Govejšek je osvojila bronasto kolajno
Mladinski odbojkarji so zasedli odlično četrto mesto na nedavno končanem EP v Brnu in Nitri, tako bo tudi slovenska mladinska moška reprezentanca igrala v kvalifikacijah za uvrstitev na SP 2015.
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
V
letošnjem poletju smo imeli v Našem domu kar precej obiskov naših rojakov. V
glavnem iz domovine, a tudi nekaj iz
ostale Evropske unije. Naši gostje in
obiskovalci so bili predvsem mladi
ljudje, ki so si ogledovali londonske
znamenitosti ali pa so se v Londonu
udeleževali jezikovnih tečajev, konferenc in simpozijev.
V mesecu avgustu ni bilo kakšne
večje pastoralne dejavnosti, razen
vsakodnevnih delavniških in nedeljskih maš v kapeli doma, katerih so
se udeleževali predvsem hišni gostje. Na praznik Marijinega vnebovzetja je bila v kapeli Našega doma
sv. maša za pokojnega (81-letnega)
Alberta Vidmarja s Cola nad Ajdovščino, brata naše dobre Gabrijele
Rehberger iz Bedforda in očeta duhovnika in profesorja Bogdana Vidmarja (sedaj v pastoralni službi pri
koprski stolnici). O Albertovem odhodu v večnost, 20. junija 2014, nas
je obvestila njegova sestra Gabrijela,
ki že več kot 65 let živi tukaj v Angliji, a je bila ves čas tesno povezana s
sorodniki v Sloveniji in ji je bil njen
najmlajši brat še posebno drag.
Obenem z žalostno novico o smrti
svojega brata Alberta pa je Gabrijela
župnika v Londonu v prvi polovici
avgusta obvestila tudi o veseli novici, da je bil njen zet Brian Theobald,
mož hčerke Francke in oče treh sinov, Marka, Philipa in Luke, 20. julija
2014 v katoliški stolnici v Birminghamu posvečen v stalnega diakona
Cerkve.
Naš Brian je izredno skromen človek in vrhunski znanstvenik na področju kemije. Ko sem pripravljal
prispevek za Našo luč, mi je takole
pisal:
Dragi oče Stan, Gabrijela me je
obvestila, da bi rad kako informacijo o mojem posvečenju za službo stalnega diakona. Pripravljalni
tečaj sem začel septembra 2010 v
kolegiju v St Mary's v Oscottu (Birmingham), ki je eno od angleških
semenišč. Vsako soboto v mesecu
sem v spremstvu žene Francke odhajal v kolegij St Mary's za dan diakonske formacije. Vedno smo začenjali z jutranjo molitvijo, sledila je
učna ura z dvema predmetoma in
udeležba pri sv. maši. Po kosilu smo
vedno molili rožni venec, nato smo
izkoristili čas za pogovor z vzgojiteljem (tutorjem), potem smo imeli še
predavanje - učni čas in dan zaključevali z večerno molitvijo (iz brevirja). Med vsakim dnevom formacije
so nam dali (domačo) nalogo za
Brian kleči pred nadškofom - diakon je posvečen za oznanjanje evangeljskega sporočila.
raziskovanje in za opis dejavnosti,
v katere smo bili vpeti tako znotraj
kot tudi zunaj naših domačih župnij. Vsako leto smo napredovali
preko kandidatur, kot za lektorje
in akolite. 20. julija sem bil skupaj
s še petimi kolegi posvečen v stolnici St Chad's v Birminghamu. Naš
posvečevalec je bil birminghamski
nadškof msgr. Bernard Longley. Diakonsko službo opravljam v svoji
domači župniji sv. Mihaela v Sonning Commonu. Še vedno pa sem
polno zaposlen kot znanstvenik pri
znanstvenoraziskovalnem delu za
eno od kemičnih družb.
Dan posvečenja je bil svečan dogodek. Bil sem obdan s 50 člani
svoje domače župnije, ki so z avtobusom pripotovali iz 160 km oddaljenega Sonning Commona in se v
stolnici pridružili 30 članom moje
družine. Med mašo posvečenja sta
me oblekli v diakonsko oblačilo žena Francka (Frances) in mati Emily.
Navzoč je bil tudi sin Philip z ženo
Lois in šest tednov staro hčerko
Emelijo. Moj najstarejši sin Mark je
tudi prišel, a njegova žena Hannah
ni mogla biti zraven, ker je pred
kratkim rodila sina Edwarda. Bil je
navzoč tudi moj najmlajši sin Luka
in tudi člani širše družine.
Bog naj te blagoslovi! Brian
11
ŽUPNIJE
Stalni diakon Brian Theobald z ženo Francko in sinovi (z leve proti desni): Philipom, ki se je
udeležil slovesnosti z ženo Lois in hčerkico Emelijo, Markom in Lukom.
Brianu in Francki z družino vsa
naša slovenska katoliška skupnost v
Angliji iskreno čestita in jim želi polno božjega blagoslova!
V večnost je odšel Marijan Pavel
Goriup.
Pred dnevi sem prejel obvestilo
družine pokojnega, da je 7. avgusta, v
starosti 90 let mirno umrl Marijan Paul
Goriup v kraju Lewes v Vzhodnem
Sussexu. Obvestili so še, da je v načrtu
»remembrance service«, pogreb, in
da datum koncem meseca avgusta
še ni potrjen. Kot župnik sem se javil
po telefonu, a so bili dosegljivi samo
preko telefonske tajnice. O datumu
pogreba doslej še nisem bil obveščen.
Marijan je bil Slovenec iz Trsta
(menda je bi celo član slovenskega
tržaškega gledališča) in je v Anglijo
verjetno prispel kot vojni begunec,
skupaj z ostalimi slovenskimi rojaki, v letih 1947/48. Z našo katoliško
skupnostjo se ni dosti družil. Bil pa je
v krogu narodno zavednih london-
skih Slovencev, ki so se družili ob
glasilu »Stara pravda«, katere pobudnik, odgovorni urednik in izdajatelj
je bil Dušan Pleničar.
Naj počiva v miru in naj ga božje
usmiljenje pridruži zboru v Gospodu
odrešenih.
Z rednimi slovenskimi mašami v
kapeli Našega doma za slovenske
rojake iz Londona in okolice smo, po
že običajnem kratkem presledku v
mesecih juliju in avgustu, zopet pričeli na drugo nedeljo v septembru
(letos 14. septembra 2014). Tako bo
od sedaj naprej slovenska sv. maša v
kapeli doma na vsako drugo nedeljo
v naslednjih mesecih vse do junija
2015. Maše bodo, kot vedno doslej,
ob 16. uri popoldne. Lepo vabljeni!
župnik S. Cikanek
B E N E LU K S
BRUSELJ
V
mesecu avgustu se v Bruslju
in sploh v Beneluksu ni dogajalo veliko, ker verniki odidejo na počitnice. Je bil pa to čas
za številna prijateljska, družabna in
tudi pastoralna srečanja v Sloveniji
in drugod po Evropi. Povabim vas na
kratko potovanja in doživetje sreče
prijateljstva.
Ko matere praznujejo. Osemdeseti rojstni dan mame Frančiške
Štrubelj je sovpadal z dvestoto obletnico milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij. Zato smo na sam dan
njenih »osmih križev« v četrtek, 3.
julija, v družinskem krogu poromali
na Brezje in imeli zahvalno mašo pri
oltarju z milostno podobo. Nič ni naključnega v življenju. Med mašo je v
cerkev priromal prijatelj Jože Erjavec
iz Ravensburga, pridružil se je in nas
osrečil. Po maši sem v zakristiji izvedel, da se bo naslednji dan v romarski cerkvi na Brezjah poročila hčerka
našega zborovodje Tonija Koprivška
iz Nizozemske, ki vodi slovenski zbor
Zvon in še vrsto drugih zborov. Pater
me je prosil, če se lahko pridružim
slavju in somašujem z duhovnikom,
ki je bil Nizozemec, kar sem seveda
storil z velikim veseljem. Kako nas
lahko mati združuje!
V nedeljo, 6. julija, smo imeli večje
praznovanje mamine 80-letnice. V
cerkvici v Šentpavlu pri Višnji Gori
na Dolenjskem smo imeli zahvalno nedeljsko mašo, zbralo se nas je
okrog šestdeset. Želel sem, da so bili
na slavje povabljeni tudi nekateri
gostje iz mojih treh pastoralnih obdobij, z Opčin pri Trstu, iz Stuttgarta
in iz Bruslja. Stuttgart sta zastopala
Tomas in Marjetka Rudolf, moja dobra prijatelja, ki sedaj živita v Sloveniji, na slavju smo skupaj zapeli
in zaigrali. Iz Bruslja sta prišli gospa
Marija Grebenc in njena hčerka Mirjam. Tudi tokrat nas je mati združila
in povezala. Kako lepo je, ko matere
praznujejo!
Dobrodošli doma in krstno slavje v Škofji Loki. V soboto, 5. julija, je
v Škofji Loki potekalo srečanje »Dobrodošli doma«, namenjeno Slo-
Šentpavel pri Višnji Gori – ko matere praznujejo.
12
Provansa, na Jakobovi poti po nove moči in navdihe
vencem v zamejstvu in po svetu.
Bilo je zelo živahno. V cerkvi sv. Jakoba pa zelo slovesno. Krst je prejel
Jurij Selak, rojen meseca marca v
Bruslju, v naši študentski hiši na ulici
Marcette 14. Oče Luka in mama Marija s prvim sinom Lenartom, botri,
sorodniki in prijatelji so pripravili lepo slavje. Med obredom je v cerkev
prikorakal sobrat, slovenski izseljen-
ski duhovnik Zvone Podvinski. Spet
novo presenečenje, nov dar prijateljstva. Tako sva lahko Juriju in staršem skupaj zapela pesem Angelček
varuh moj, varuj me ti nocoj. Angelčki so res na delu, tudi tam, kjer jih
ne vidimo!
Na poti nisi nikoli sam, še posebej na Jakobovi poti ne. Po zadnji
julijski maši v Bruslju sem se za de-
Škofja Loka, krst Jurija Selaka
ŽUPNIJE
Destrnik, krstno slavje Julije Vicar - v naročju očeta Sandija
set dni odpravil na Jakobovo pot,
letos po Provansi, južni Franciji. Pot
me je vodila od romarskega križišča
Le Puy-en-Veley (blizu Lyona) do romarskega kraja St. Gilles de Garde. V
Le Puyu sem se priporočil »črni Mariji«, milostnemu kipu Matere božje
v katedrali sv. Jakoba, na koncu poti
pa nenavadnemu menihu in opatu, sv. Egidiju (francosko St. Gilles, v
slovenščini tudi Šentilj, sveti Tilen) v
prečudoviti katedrali. Prehodil sem
244 kilometrov, vandral sem po GR
700, to je »Le chemin de Régordane«, ki jo imenujejo tudi pohodniška pot strpnosti in miroljubnega
srečevanja ljudi različnih narodov
in kultur.
Pot je speljana po stari trgovski
poti, ki je povezovala obalo Sredozemskega morja z notranjostjo Francije. Po njej so žito in vino prevažali
že Rimljani, marsikje so ohranjene
globoko v kamen zarezane kolesnice težkih trgovskih voz in karavan.
Tudi zgodovina je zanimiv kraj sre-
čanja, milostno sem ga doživljal na
tej romarski poti.
Krstna slavja na poti. Na poti iz
Slovenije proti Bruslju sem se v nedeljo, 10. avgusta, ustavil v Slovenskih goricah, v cerkvi sv. Urbana v
Destrniku. Na povabilo prijateljev iz
Ingolstadta, Klaudije in Sandija Vicarja, sem krstil njuno prvo hčerko
Julijo in sina njene sestre Branke,
ki z družino tudi živi v Ingolstadtu.
Krščena sta bila med nedeljsko mašo. Mama Klaudija je tudi poznana
pevka in glasbenica, s sestro Branko
sta med mašo zapeli nekaj lepih in
globoko doživetih pesmi. Nedeljsko
mašo sva vodila s tamkajšnjim župnikom, gospodom Jožetom Škofičem, ki je krstno občestvo nato povabil v župnišče in v njegovo dobro
založeno vinsko klet.
V ponedeljek, 11. avgusta, sem
z nekaterimi prijatelji poromal na
Ptujsko Goro. Stopili smo pod Marijin milostni plašč in darovali sveto
mašo za naše pokojne prijatelje in
sorodnike. Še posebej smo se ob 1.
obletnici smrti spomnili pokojne sestre Mateje Rezar.
V petek, na praznik Marijinega
vnebovzetja, 15. avgusta, smo v samostanski in obnem župnijski cerkvi v Tierhauptnu blizu Augsburga obhajali krst Daliah Ane, druge
hčerke Katarine in Danija Habjaniča.
Dogodka bi se veselila tudi pokojna
babica, Katarinina mama Olga Habjanič, ki že skoraj dve leti počiva
v grobu v Sloveniji. Na ta poseben
praznični in družinski dan smo se
jo spomnili pri sveti maši. Na sliki, z
leve proti desni: mama Katarina, sestra in botra Martina, boter Martin,
Danijev brat z novokrščeno Daliah
in oče Dani. Krščevalca pa seveda
prepoznate. Še ta zanimivost: oče
Dani, ki je po rodu Nemec, je ob poroki prevzel ženin priimek in se sedaj imenuje Daniel Habjanič. Lepo,
slovensko!
Slovesen in množičen začetek
novega šolskega in pastoralnega
leta v Bruslju. V nedeljo, 7. septem-
bra, je bila ob 18. uri v kapeli SPC
v Bruslju nedeljska maša, ki so se
je udeležili tudi gostje iz Slovenije.
Na povabilo pisarne evropskih poslancev Peterleta in Bogoviča so z
dvema avtobusoma prišli na obisk
v Bruselj in okolico. Z njimi je bil
tudi moški pevski zbor skladateljev
Ipavcev iz Šentjurja pri Celju. Zbor je
sodeloval pri sveti maši in prijetno
popestril naše srečanje ob začetku
novega šolskega in pastoralnega leta. Ta dogodek je bil kakor naročen,
saj smo se kot skupnost pripravljali
na vzgojno družinski seminar, ki je
potekal naslednji konec tedna, od
12. do 14. septembra, v mlinu Thicourt v Franciji. Udeležilo se ga je 12
družin z otroki, vseh skupaj nas je
bilo 65. A o tem v zapisu v naslednji
številki Naše luči, kot tudi o podelitvi
priznanja kraljevine Nizozemske našemu dirigentu Toniju Koprivšku in
seveda o častitljivi 85-letnici zbora
Zvon v Heerlenu na Nizozemskem.
župnik dr. Zvone Štrubelj
Bruselj – slovesen začetek novega šolskega leta z gosti iz Slovenije
Thierhaupten, krst Daliah Ane Habjanič
MoPZ skladateljev Ipavcev po maši v kapeli SPC
13
ŽUPNIJE
F R A N C I J A
FREYMING – MERLEBACH
SAINT-AVOLD
24. maja smo v sklopu 220. obletnice Marije Pomočnice zbrali v njej
posvečeni baziliki v Saint-Avoldu.
Ob tej priložnosti so ponovno izpostavili relikvije sv. Terezije deteta
Jezusa iz Lisieuxa kakor leta 1926,
ko se je zbralo 10.000 romarjev. Terezija nas je popeljala preko Marije
k Očetu. V soboto, 24., in v nedeljo,
25. maja, je bila z nami. Slovenska
katoliška misija je prevzela aktivni
del sodelovanja s temeljito pripravo
enourne molitve in petja ob relikvijah na prostem. Na to romanje so bili
še na poseben način vabljeni verniki
iz Luksemburga in Nemčije, ki so se
tudi odzvali. Poseben poudarek temu dogodku je dala tudi navzočnost
škofa Jeana-Christopha Lagleiza iz
Metza, ki je vodil slovesnosti. Hvala
vsem sodelavcem in sodelavkam, ki
so mi pomagali pri oblikovanju tega
lepega duhovnega doživetja v povezavi s krajevnimi skupnostmi.
THICOURT
Na Marijino vnebovzetje smo se
kljub deževnemu in za ta čas nenavadno hladnemu vremenu zbrali v
lepem številu pod velikima šotoroma, ki sta sprejela okrog 150 vernikov za evharistično daritev. Kamnito
srce srednjeveškega mlina že 25.
leto bije za potrebe naše skupnosti
iz Merlebacha kakor tudi za potrebe širšega področja škofije Metz. V
stenah teče kri prostovoljnega dela
dijakov in študentov, katerim sem
bil 17 let profesor na državnih šolah,
kakor francoskih in slovenskih prijateljev, ki jim je bil ta projekt že od
nekdaj pri srcu.
19. julija sta se podala na zakonsko pot Séverine in Fabien, ki sem
ju imel pri verski vzgoji med zadnjimi gojenci v Stiring-Wendlu. Fabien
je bil že jeseni predrzno zahtevno
jasen: »Poročil naju boš ti, in to v
mlinu, ostale cerkve me ne nagovorijo. Pridobi vsa potrebna dovoljenja, če bo potrebno, stopi do škofa
…« Mnogim družinske razmere niso
prizanesle. Pred dvajsetimi leti se je
tudi on pojavil pred vrati mlina. Kar
nekaj dolgih tednov mu je bil mlin
edini dom. Ker ga nisem hotel pustiti samega, mu je oče dovolil, da smo
se odpeljali v Slovenijo. Po vrnitvi iz
Pirana je pred Postojno zgorel motor
moje R 25. »Se še spomniš, kako sem
bil na Brniku zelen od strahu, ves
razcapan, v delavniških čevljih sem
sedel v prvi razred, moj prvi letalski
polet je bil - po sili razmer, z nama se
je v Francijo vrnila tudi Kristina …«
V nadaljevanju pogovora, ko je iz
njega prav vrelo, mi je dejal: »Ali si
se že kdaj vprašal, zakaj tolikokrat
govorimo o mlinu kot o osebi – kako gre kaj mlin? Res, poosebili smo
ga! Veš, nikoli še nisem slišal, da bi
mi kdo rekel, kako gre tvoje stanovanje ali tvoja hiša …« Nekaj tednov
pred poroko, ko smo sadili na stotine lončkov geranij in ostalih okrasnih cvetlic za ta tako pričakovani
dan, smo se ob večerni uri usedli
v naši jedilnici. Za mizo nas je bilo
petero. Fabien mi izrazi željo da bi
mu pripravil čaj iz svežih zelišč, ki
rastejo na vrtu, po recepturi sestre
Imelde iz Strasbourga, ki je preko
trideset let v sklopu redovne skupnosti Dobrega pastirja delovala na
Kitajskem in je po letu dni tedenskih
obiskov zaupala razmerje in količino
potrebnih zelišč. Vonj mete se poigrava z meliso in žajbljem, komaj
opazna vejica rožmarina se skriva za
koprivo, preslico in črnim ribezom.
Vsa umetnost se skriva v količini in
načinu priprave, ki ni samo presenetljivo po okusu, ampak tudi po
Ljudska pobožnost do sv. Terezije v Saint-Avoldu je bila otipljiva 24. maja v ospredju bazilike.
14
Veliki dan, ko sta si na dvorišču mlina obljubila zvestobo Fabien in Séverine.
Odsev sreče je bil viden na obrazih po poročni slovesnosti.
naravni fluorescenčni barvi. Fabien
se vedno rad smeje, toda tokrat ni
mogel zadržati solz, ki so kar naenkrat polzele po licih. »Oprostite, noro, da moški ne more skriti solz,
toda ob tem čaju so privreli na dan
vsi preživeli dogodki in vsi obrazi, ki
sem jih srečal pod to streho zadnjih
dvajset let … Kako močni trenut-
ki …, pa naš Macaud in Suzanne …«
V soboto popoldan, 19. julija ob
15.30, je stari črni citroën traction
pripeljal nevesto. 120 gostov jo je
pričakalo, pričakal jo je predvsem
Fabien pred zunanjim oltarjem mlina, kjer sta Bogu in zbranim obljubila zvestobo. Frédéric je iz golobnjaka prinesel kakih 40 golobov, ki
Slovenski cerkveni zbor je prepeval ob relikvijah sv. Terezije v Saint-Avoldu.
ŽUPNIJE
so z vzletom ponesli vse višje in
višje v nebo naše najlepše želje. Čez
dva tedna sta se ponovno pojavila v
mlinu s fotografom, ki je bil navzoč
že na dan poroke. »Danes hočem,
da ujamemo nekaj pomembnih elementov, ki me vsakokrat tako nagovorijo, ko pridem v mlin. Brajda, stari
voz, ki pod težo zemlje, cvetlic in let
potrebuje oporo kvadrov, da se ne
zruši, mogočna stoletna češnja, tlakovana pot, zid, ki sem ga naredil za
škofov obisk s prijateljem Régisom
in sva v svežo malto vtisnila leto in
najini dlani v podpis …« Po dobrih
treh urah raznih »poz« me pokliče in
zaprosi, da grem z njimi h križu, ki je
po dolgi aleji lešnikov, belih brez in
mirabel na vzpetini med borovci že
od prvega leta naše prisotnosti na
tem posestvu. Fotografu je dal zelo
natančna pojasnila. Posadil me je na
eno izmed obeh klopi, ki se skoraj
dotikata v obliki črke L. Deset metrov pred nama je mogočno razpelo,
korpus naravne človeške velikosti.
15. avgust je bil kljub slabemu vremenu duhovno in človeško bogat.
»Se še spomniš najinega dolgega
pogovora pred dvajsetimi leti, tu na
klopi si me poslušal, me sprejel in
mi dal moči v času, ko me je moja
lastna mati vrgla iz hiše. Načrtoval
sem nepovratni korak … To bo pre-
dzadnja slika albuma.« Za zadnjo
sliko je ponovno segel po roki žene
Séverine in se postavil kar najbliže
križu, v senci katerega smo na duhovnih vajah ali po osebni spovedi prejeli odpuščanje za naše človeške sla-
bosti. V meni so odmevale besede,
ki jih je v klepetu in nazdravljanju
svatov sin Benjamin po poročni maši
nenavadno prisrčno naslovil: »Hvala,
ker ste poročili mojega očeta!« To
je v skopih obrisih ena izmed stotih, tisočerih zgodb, ki je v mlinu
globoko zaznamovala človeka, ustvarjenega po božji podobi. Ob 25.
obletnici bi želel osvetliti prehojeno
pot z besedami T. Radcliffa: »Kakšno
izkustvo bi bilo to, če bi lahko od
najlepših stvari spoznal najlepšo.
To bi bilo največje doživetje
vseh doživetij veselja in polnosti.
Najlepšo izmed vseh bi imenoval
Bog. Če bi bila lepota resnično razodetje dobrega in resničnega, kakor
je to veroval Tomaž Akvinski, potem je poklicanost Cerkve v dobršni
meri, da je kraj razodetja resnične
lepote.« Vsem hvala za vse lepo, ki
smo ga doživeli in za kar hoče mlin
še naprej živeti.
hvaležni župnik Jože Kamin
N E M Č I J A
AUGSBURG
Naši pokojni
četrtek, 5. junija, se je za vedno umirilo srce Gordane
Zerman, roj. Kljaić. Rodila se
je 27. junija 1973 v Ravensburgu. Tu
je odraščala s svojo sedem let mlajšo
sestro Evico. Obiskovala je realno šolo, nato gimnazijo in v Weingartnu
zaključila študij pedagogike. Po končanem študiju je kot 23-letna nastopila službo učiteljice. Očeta je zgubila, ko je bila stara komaj 18 let. Že
v zgodnjih šolskih letih je spoznala
fanta z imenom Četin. Leta 2000 se
je z njim poročila. Iz njune ljubezni
sta se rodila hčerka Nina, ki je stara
šest let in pol, in sinček Nevin, ki je
star komaj tri leta in pol. Pred dvema
letoma je v Gordanino mlado življenje posegla neozdravljiva bolezen.
Vsa medicinska pomoč ji zdravja ni
mogla vrniti. V najtežjih trenutkih ji
je vedno stala ob strani njena mama Nežka in najožje sorodstvo. Na
pokopališču v Ravensburgu smo se
V
Pokojna Gordana Zerman
v sredo, 11. junija, od pokojne za vedno poslovili.
V Augsburgu je v četrtek, 17. julija, končal zemeljsko potovanje
Franc Revinšek. Rodil se je 4. novembra 1944 v vasi Skrovnik blizu
Tržišča v Sloveniji na Dolenjskem. V
revni, preprosti družini je bilo sedem
otrok. Že v rani mladosti je Franc kot
pastirček pasel krave in pomagal pri
kmečkih opravilih. Kmalu po končani osnovni šoli je našel zaposlitev v
firmi IMV (industrija motornih vozil
– Renault) v Novem mestu. Ko je
odslužil vojaški rok, je v njem vedno
bolj zorela misel, da bi si ustvaril lasten dom z izvoljenko Martino. Leta
1968 je Martina odšla v Nemčijo.
Franc ji je sledil in dve leti kasneje,
leta 1970, tudi on odšel v Augsburg.
Zaposlitev je našel pri firmi Šoba,
kjer je delal kot šofer vse do upokojitve leta 2007. Martina in Franc sta
se poročila leta 1972 in uresničila že
dolgo načrtovani cilj.
Franc je bil priden in delaven. Bil
je garač. Rad je imel glasbo. Že v
mladih letih se je naučil igranja na
harmoniko. Pri nastopih folklorne
skupine društva Drava je igral več
kot dvajset let.
Kmalu po odhodu v pokoj so Franca začele spremljati zdravstvene težave. Leta 2009 ga je prizadel infarkt. Posledica je bila ohromitev
levega dela telesa. S skrbno medicinsko nego so mu strokovnjaki veliko pomagali, a trdnega zdravja mu
niso mogli več vrniti. Franc je imel
Pokojni Franc Revinšek
še veliko načrtov in želja. V četrtek,
17. julija 2014, se je od njih in od
nas za vedno poslovil. Njegova žena
Martina je povedala: »Franc je poleg
mene neopazno, v miru dobesedno
za večno zaspal.«
Od pokojnega smo se v Augsburgu poslovili v torek, 22. julija. Žaro s
posmrtnimi ostanki so nato prepeljali v Slovenijo, v domačo rojstno
župnijo Tržišče, kjer je bil v četrtek,
31. julija, pogreb.
R. Kutin
Berlinu, Hamburgu in Aslu-Hannovru smo v počitniškem času po sv. mašah vse
doživljali v počitniškem duhu. V Ber-
linu smo Nemci in Slovenci kot vsako leto skupaj praznovali dan zaobljub, ki so jih 15. avgusta 1943 v
cerkvi sv. Elizabete dali navzoči, ko
BERLIN
V
Praznovanje po sv. maši v Berlinu
15
ŽUPNIJE
Piknik na izletu (Hamburg)
so čudežno preživeli najhujše bombardiranje. Cerkev je bila nabito polna. Sledilo je čudovito praznovanje
na dvorišču pred vrtcem. Veliko naših »članov« je bilo na počitnicah in
dopustih doma. Vesel sem, da smo
Efi in Majda (Hannover, Asel)
kljub temu vseskozi imeli odprto,
ker je prišlo tudi veliko turistov iz
domovine.
župnik Dori
ESSEN
V
septembrski številki je bilo
kar nekaj zanimivega branja.
V času dopusta se z našega
domačega področja ni zvrstilo kaj
posebnih dogodkov. Tako bo tole
»poročilo« zares kratko.
V času dopusta sem se 6. julija
lahko udeležil srečanja Slovencev
po svetu na Brezjah. Ob kardinalu
dr. Rodetu sta bila od izseljenskih
duhovnikov še p. Valerijan Jenko in
p. Ciril Božič iz Avstralije, pa domači
p. Robert in jaz iz zahodne Evrope.
Prav takrat je bilo namreč srečanje
izseljencev tudi v Šentvidu nad Ljubljano. Nekateri naši izseljenski duhovniki so bili tam. Lahko mi verjamete, da sem Mariji Pomagaj naročil
veliko lepega za vse vas, dragi rojaki.
V okviru praznovanja svojega 70.
rojstnega dneva so bile posebno lepo doživete tri svete maše. Ena je
bila v župniji Leskovec pri Krškem
skupaj z bližnjimi sorodniki. Tam nas
je presenetil župnik Ludvik Žagar z
izredno lepo okrasitvijo oltarja: »Bogu hvala za 70 let.« Za darilo sem
dobil zelo lepo štolo v zeleni in rdeči
barvi. Bilo nas je zbranih pet rodnih
bratov in sestra. Redko, a lepo srečanje.
Lepo doživetje je bilo praznovanje
50. obletnice mature, katero smo
v vipavskem semenišču obhajali s
sveto mašo dne 23. julija. Z nami
sta bila profesorja Pavel Šporn in
Tone Kralj.
V avgustu smo spet imeli slovenske maše v Altenessnu. Sem pa tudi nadomeščal hrvaškega župnika
16
Hilden, po sv. maši ob slavljencu župniku Lojzetu
med njegovim dopustom in sem za
Hrvate štirikrat maševal.
Ko tole pišem, so za nami že prve
maše v septembru. Prva je bila v Rijswijku pri Den Haagu za tamkajšnje
rojake – namesto g. Zvoneta Štrublja. V Castropu smo imeli »rekord«
v številu navzočih, saj se nekateri
še niso vrnili z dopusta. Bile so samo štiri gospe. Prav pri tej maši smo
brali v evangeliju, kar nas izseljenske
duhovnike pogosto (po)tolaži: »Kajti
kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med
njimi.« Veselimo se vseh naših maš in
srečanj na vseh »podružnicah«. Razen v Essnu, kjer je sveta maša vsako
nedeljo in na nekatere praznike, so
slovenske maše enkrat mesečno: v
Castropu, Güterslohu, Eschweilerju,
Hildenu, Krefeldu, Oberhausnu, Solingenu, Wettru. V Moersu bo v pri-
Ivan, Lojze, Stanko, Tine, Anica in Marjan Rajk praznujemo
ŽUPNIJE
Krefeld, 18. maja 2014
Zlata obletnica mature - samo »junaki« v drugi vrsti
Oba organista – »stari in novi« - g. Geza in Davorin pakirata Našo luč.
FRANKFURT
V
išarje so stara slovenska romarska pot, danes sicer zunaj
državnega ozemlja, a še vedno na robu našega narodnostnega
ozemlja, kraj, ki danes povezuje slovanski, romanski in germanski svet.
Kjub vsemu temu pa so še vedno
med mnogimi našimi ljudmi manj
ali pa povsem neznan romarski kraj.
Tudi to letošnjo prvo avgustovsko
nedeljo se je romanja treh Slovenij
na Višarje udeležilo nekaj oseb iz
naše frankfurtske župnije (ne sicer
toliko kot lani), in skoraj vsi ti so bili
pri višarski Mariji na 1770 metrov
visoki gori prvikrat. Celo dve naši
dekleti, Kristina in Natalija, sta s plesom izzvali Lojzeta Peterleta in še
nekega gospoda, da so po maši ob
glasbi treh domačih muzikantov iz
Kanalske doline za cerkvijo skupaj
zaplesali. Ob tem pa je tudi nebo
poskrbelo za lepo sončno vreme in
lep razgled po okoliških vrhovih.
Tudi zadnji meseci so pripeljali na
naše območje zaradi iskanja dela kar
nekaj ljudi. Seveda mnogi pridejo
samo za nekaj mesecev preko različnih podjetij in se kmalu vrnejo ali pa
preselijo kam drugam. Vsekakor pa
nas je v naši župniji v zadnjem letu
nekaj sto več, pa ne toliko v Frankfurtu kot na območju vseh treh škofij naše župnije.
Preko prijavne službe je tudi tokrat prišlo obvestilo o smrti naših ljudi. Proti koncu julija je umrla
42-letna Mojca Rozman iz Offenbacha, rojena pa je bila v Frankfurtu.
Prav tako proti koncu julija je umrl
skoraj 75-letni Bogomir Kompersek iz Offenbacha, rojen pa je bil v
Jurovskem Dolu. Ob koncu julija je
v 69. letu starosti umrl Vinko Mursic
Ana, Kristina in Mihael – prvič na Višarjah (manjka še Mihaelov oče Ludvik)
hodnje samo na sveti večer, na veliko
soboto in za Miklavža.
Prosim, da me opozorite, kadar
ima kdo svoj okrogli jubilej. Morda
pa kar kdo od vas pripravi primeren
članek in fotografijo slavljenca – slavljenke. Za to moram pohvaliti našo
Nado Zupan.
Veselimo se našega letnega romanja v Kevelaer. Tudi letos bo na
prvo nedeljo v oktobru, torej 5. oktobra. Sveta maša bo v spovedni
kapeli ob 13. uri. Upam, da bo tudi
letos lepa udeležba.
Lojze Rajk – župnik v Essnu
Plesalci na Svetih Višarjah, »le urno, le urno«
iz Frankenberga v Ederju, rojen pa je
bil v Senčaku pri Juršincih v Slovenskih goricah. Prav tako ob koncu julija je v 67. letu starosti umrla Majda
Jerebic iz Rosbacha pri Friedbergu,
izhajala pa je iz Črenšovcev. Spominjajamo se pokojnih pri maši in z
molitvami ter dobrimi deli. Naj počivajo v miru!
rem
Plesalki s svojima plesalcema, župnika sta samo opazovala.
17
ŽUPNIJE
MÜNCHEN
STUTTGART
D
Krstno slavje
cerkvi svetega Konrada v
Stuttgartu je sveti krst prejela Mia Sophia Šauperl. Krstno
slavje je bilo zelo slovesno in v ekumenskem duhu, saj je mama novokrščenke vernica romunske pravoslavne cerkve, oče pa je katoličan.
Starša sta se na sveti krst pripravljala
zelo temeljito, na pripravi zavzeto
sodelovala in večkrat poudarila, kako pomembno je krščansko življenje
za njuno družino. Na krstno slavje
so prišli tudi njuni sorodniki iz Slovenije in Romunije. Obred svetega
krsta je potekal dvojezično. Starša
in sorodniki so v duhu molitve spremljali krstna besedila iz obrednika
opust in počitnice smo pustili za seboj in skupnost na
fari se naravnava na nov zagon. Svete maše smo imeli v Münchnu nepretrgano celo poletje. Obisk
je bil vse nedelje zadovoljiv. Mašno
občestvo so podprli turisti in obiskovalci iz Slovenije. Vse več faranov
ostaja tudi preko poletja v mestu in
se udeležuje slovenske maše. V tem
času je bila cerkev Sv. Duha deležna
posebne pozornosti tudi po turistični plati. Voditelji župnije so si omislili
poseben poletni program, s katerim
naj bi v cerkev privabili veliko obiskovalcev, predvsem turistov. In to
je tudi uspelo. Preko 180 tisoč so jih
našteli preko poletja, ko je bila cerkvena ladja 'opremljena' z drevjem
in grmiči, zdravilnimi rožami in cvetjem. Svetišče naj bi bilo 'oaza miru'
sredi mestnega vrveža. Mir je vladal
sicer bolj ob posebej pripravljenih
meditacijah ali češčenju Najsvetejšega. Preko dneva pa so obiskovalci
nemir in vrvež z ulice prinesli še v
cerkev. Nazadnje je prevladalo zadovoljstvo. Morali pa so projekt zaključiti dva tedna prej, kot je bilo načrtovano, saj se je drevje že začelo sušiti.
Slovenska šola. Oktobra se odprejo vrata tudi v župnijski slovenski šoli v Münchnu. Želimo si veliko
otrok v šoli in vrtcu. Spodbujamo
starše, da bi omogočili otrokom nekaj podpore v spoznavanju slovenskega jezika in možnosti za njegovo
uporabo v vsakdanjem življenju še
zunaj družinskega kroga. Več znaš,
več veljaš. Ta modrost še ni izgubila
svojega pomena, celo pridobiva ga,
saj je današnja zahteva po znanju
postavljena zelo visoko. Bolj ko kakšna druga dejavnost in spretnost
bo prišlo v življenju prav znanje jezika. In slovenščina je naša domača govorica, ki pomaga dojeti tudi
kulturo, iz katere izhajamo in nas
določa.
Prijateljstvo iz šolskih klopi
18
V
Boštjan pri svojem delu po maši
Predzakonski tečaj
V naši župniji smo to leto uvedli
pastoralno novost za pare, ki želijo skleniti sveti zakon. Za njih smo
pripravili predzakonski tečaj. Ta je v
naši domovini že dolgoletna praksa
župnij, kjer domači župniki pripravljajo bodoče krščanske zakonce na
njihovo skupno pot. Tega »projekta« smo se lotili tudi v naši župniji.
Bodoča krščanska zakonca Arko sta
bila prvi par, ki se je udeležil tega
predzakonskega tečaja. Na tečaju
obravnavamo različne teme, ki se
nanašajo na krščansko življenje, življenje Cerkve in vsa tista področja,
ki so pomembna za bodoče krščanske zakonske pare. Naša srečanja so
potekala ob sobotah in so trajala po
dve uri. Čas na tečaju je zelo hitro
INGOLSTADT
Ministrant ali mašni pomočnik in s
tem sodelavec v župnijskem občestvu ni tako enostavna naloga, da bi
jo želeli opravljati vsi. Vidi se že po
tem, da že dolgo v večini naših skupnosti ni ministrantov, ki bi opravljali
to službo redno in zvesto. Izjema sta
Ingolstadt in Nürnberg. Obe spadata
v okvir nekdanje župnije, ki jo je vodil g. Stanko Gajšek. Očitno je znal
privabiti in dati primeren poudarek
otrokom in mladim, da so se vključili
v ministrantsko skupino in vztrajajo
še danes. To je zelo pomembno za
vse udeležence mašnega slavja. O
ministrantih v Ingolstadtu smo že
pisali, tokrat pa nekaj več o Boštjanu
Zgubiču iz Nürnberga, ki opravlja to
službo že od otroških let do danes,
ko je že odrasel fant in ima svoj poklic. Z veseljem pri vsaki maši v cerkvi sv. Štefana pomaga pripraviti vse
potrebno v kapeli, da se maša lahko
začne pravočasno. Počakati moramo
namreč, da domačini zaključijo svoje
bogoslužje. Ob večjih praznikih se
zgodi, da je njihova slovesnost malo
daljša in takrat je še posebej v veliko
pomoč, da ni vsa priprava prepuščeno samo duhovniku. Boštjanov zgled
pove tudi to, da služba pri oltarju ne
preneha, ko mine otroška doba. Odrasli ministranti so potrebni, ko ni več
otrok, ali pa so družine z otroki oddaljene in ne morejo priti redno k našemu bogoslužju. Boštjan je za svojo
zvesto službo pri maši pred mnogimi
leti prejel posebno ministrantsko priznanje iz rok nekdanjega narodnega
ravnatelja, takrat pomožnega škofa in danes upokojenega nadškofa
Alojza Urana. Vesel se spominja tega
priznanja in obenem vztraja v svoji
prostovoljni službi, ki je opravilo in
v korist vsej skupnosti. Farani so mu
hvaležni za predano služenje Cerkvi
in obenem poudarimo, da je to tudi
bogočastno in zaslužno delo.
jp
Sveti krst je prejela Mia Sophia Šauperl.
in zelo lepo sodelovali. Za vsakega duhovnika je vsako zakramentalno dogajanje duhovno močno, kajti
po zakramentih skrivnostni troedini
Bog deluje na najodličnejši način,
da nagovori človeka v vseh njegovih
globinah srca in duše. Družini Šauperl kot tukajšnji dušni pastir želim,
da skrivnost svetega krsta odmeva
pri njih vse do poslednje sekunde
njihovega življenja.
minil, saj sta se zakonca Arko zelo razgovorila in postavljala veliko
vprašanj, tako da je bilo vzdušje res
prijetno in koristno za njiju in tudi
zame. S to dobro prakso bomo v naši župniji nadaljevali tudi v bodoče,
saj je prihodnost Cerkve v dobrih
krščanskih družinah, ki so živi pričevalci vstalega Kristusa. Zakoncema
Arko želim blagoslovljen sveti zakon
in naj njuna ljubezen traja večno.
Bodoča zakonca Arko na predzakonskem tečaju
ŽUPNIJE
Pri sveti maši v Črnem Vrhu nad Idrijo
stično kmetijo na kosilo. Pri kosilu
se nas je zbralo okoli sto rojakov.
Po kosilu pa so nas domačini presenetili s folklornim nastopom in
zborovskim petjem. Nato je sledil
ogled vojaškega muzeja iz prve svetovne vojne in za tem ogled podjetja Hidria. Dr. Boštjan Zajec je vodil
predstavitev podjetja in nam zelo
natančno in nazorno predstavil njegovo delovanje. Mislim, da smo vsi
navzoči lahko iz prve roke spoznali,
kako kakovostno podjetje imamo v
Sloveniji. Vsem članom KD Slovenija – Stuttgart, ki so organizirali letošnje srečanje v moji domovini, se
najlepše zahvaljujem za njihov trud
in delo. In če dobri Bog da življenje
in moč, se vidimo spet drugo leto na
drugem koncu naše lepe Slovenije.
Zaključni izlet za otroke in starše
Tik pred odhodom na počitnice je
naša župnija organizirala zaključni
izlet ob koncu veroučnega leta za
otroke in starše, ki obiskujejo našo
sobotno šolo in vrtec. Odšli smo v
živalski vrt, kjer so lahko otroci in
starši spoznavali živali in delo z njimi. Lahko so tudi hranili živali in se
jih dotikali. Ta živalski vrt ima veliko
živali, predvsem takih, ki domujejo
tu v Evropi. Vzdušje na našem zaključnem izletu je bilo zelo prijetno
in poučno, saj smo vsi lahko spoznali
živali od blizu in videli, kako je Bog
stvarnik vse, kar je ustvaril, naredil
res lepo in dovršeno. Otroci so z velikim zanimanjem opazovali medvede, jelene, sove, kozoroge, krave,
prašiče in si s tem približali stik z naravo in hkrati spoznali, da moderna
računalniška tehnologija in virtualni
svet ni vse, kar obstaja. Na koncu
ogleda smo imeli še skupno kosilo v
živalskem vrtu in se obenem poslovili od družine Zajec, ki odhaja nazaj
v Slovenijo.
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
Srečanje v moji domovini 2014
Srečanje v moji domovini
Slovenska župnija in KD Slovenija –
Stuttgart že tradicionalno v mesecu
avgustu organizirata srečanje v moji
domovini, ko se srečamo izseljenci iz
naše župnije na enem kraju in skupaj preživimo dan. Letošnje srečanje je bilo v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Srečanje smo začeli s sveto mašo v
tamkajšnji župnijski cerkvi skupaj z
gospodom župnikom in zelo lepim
številom vernikov ter veliko ministrantsko skupino. Pri sveti maši je
pel njihov cerkveni pevski zbor, ki
nas je vse navdušil s kakovostnim
petjem. Po sveti maši je domača župnija pripravila kratko pogostitev,
nato pa smo se odpravili na turi-
Zaključni izlet v živalski vrt
v katerem je bilo interniranih več
kot tisoč jetnikov več narodnosti,
ki so morali v nemogočih razmerah
graditi predor na Ljubelju. V kletnih
prostorih gostišča je spominska soba s slikami in predmeti internirancev taborišča, ki je bila ena izmed
40 podružnic Mauthausna. V soboto
zjutraj so se nam pridružili še ostali pohodniki in skupaj smo krenili
na priljubljeno Zelenico. Korajžno
smo stopali za planinskim vodnikom Marjanom Brezočnikom, ki je
tudi letos pripeljal s seboj svoja pogumna vnučka, Timoteja in Jakoba,
že sedaj odlična planinca. Prvič se
nam je pridružila tudi Veronika iz
Jönköpinga, ki je bila na počitnicah
z babico Karolino in Lassejem. Na
20 let švedsko-slovenskih vzponov v slovenske planine, na Zelenici
Š V E D S K A
20 let švedsko-slovenskih vzponov
v slovenske planine
oditi v planine, še posebej
slovenske, je nekaj lepega
in dobrega za dušo in telo.
Takšnih pohodov se vsako leto razveselijo švedski Slovenci in prijatelji
švedsko-slovenskega vzpona iz rodne Slovenije. Kar trideset pohodnikov se je letos odzvalo prijaznemu
vabilu župnika Zvoneta Podvinskega na 21. švedsko-slovenski vzpon.
Na poti smo bili od 18. do 21. julija. Polovica nas je že na predvečer
pohoda prispela na Podljubelj, kjer
smo se nastanili v gostišču Karavla
Koren. Na tem mestu je bilo v letih 1943–1945 delavsko taborišče,
H
19
ŽUPNIJE
planincem, župnikom Zvonetom.
Po sveti maši, ki jo je daroval škof
Stanislav Lipovšek ob somaševanju
nekaterih zdomskih ter višarskih župnikov, smo si skupaj ogledali lep
družabni program. Poslovili smo se v
upanju, da se tudi drugo leto ponovno srečamo v tej božjepotni Marijini
cerkvi na 1789 m visoki gori, pred
tem pa seveda na 22. švedsko-slovenskem pohodu - julija 2015.
Danica Dyllong, Düsseldorf
Ansambel Zarja je poskrbel za prijetno vzdušje tudi pod Zelenico.
koncu dolge vrste pohodnikov je
kot vedno zvesto bedel nad nami
naš angel varuh, pobudnik in glavni
organizator vseh pohodov, župnik
Zvone Podvinski.
Po prihodu h koči smo se porazdelili po lepo urejenih sobah z več
ležišči, nato pa po krajšem počitku začeli raziskovati okolico. Manjša
skupina pa se je odpravila z vodičem Marjanom na vrh Vrtače (2181
m). Lepa smučišča Zelenice so se
spremenila v planinske pašnike, katere je kvaril le pogled na podrte
stebre nekdanje žičnice, ki so ležali
na cvetoči jasi. Na poti do Vrtače so
bile večje površine skalovja pokrite
z opojno dišečimi nageljčki, pa tudi
drugimi cvetlicami. Po prihodu pogumnežev z Vrtače, med katerimi
je Marjana Ratajc kot edina ženska
osvojila ta strmi dvatisočak, je župnik Zvone daroval sveto mašo. Po
okusni večerji je sledilo veselo druženje z lepim petjem neštetih narodnih pesmi, katerim se je pridružila
tudi oskrbnica doma na Zelenici,
gospa Vida Proje, in nas pogostila z
dobrim slovenskim vinom.
V nedeljo zjutraj smo se po zajtrku
odpravili na pohod po bližnji okolici
Zelenice do izvira Završnice in nato
do koče, kjer se je nekaterim prilegel že drugi zajtrk, ajdovi žganci z
ocvirki in mlekom. Slovenske planinske postojanke imajo resnično
odlične kuharice, ki znajo pripraviti
tako dobro hrano, da želodci ne poznajo meja. Opoldan smo sestopali
v dolino, kjer smo se ob 15. uri zbrali
pri slovesni maši pred skalo ob nekdanjem duhovno-izobraževalnem
domu na Ljubelju, ki ni zaman nosil naziva »Oaza miru«. Nebeški mir
in prijaznost sta bila tam res doma.
Skalo so verniki iz Kovorja pri Tržiču okrasili s podobo lurške Matere
božje ter spominsko ploščo, v spomin na leta 2011 umrlega župnika
Vlada Pečnika. Sveto mašo je daroval župnik Zvone Podvinski, ki mu je
stregel diakon Bogdan Jožef Petrič
v hvaležen spomin nepozabnemu
prijatelju, organizatorju, dobrotniku, voditelju doma župniku Vladu,
ki je švedsko-slovenske pohodnike
vselej prisrčno sprejel in kraljevsko
gostil, kadar smo bivali pod takratno božjo streho. Večkrat nas je z
veseljem spremljal in tudi sam vodil
na pohodih.
Svete maše so se udeležili tudi sorodniki, prijatelji in nekdanji župnikovi sodelavci. Največ pa je bilo vaščanov iz Kovorja in okoliških krajev,
kjer je bila Vladova zadnja župnija
pred prevzemom nekdanjega hotela Kompas. Le-ta je s požrtvovalnim
delom in veliko zavzetostjo tega neutrudnega »garača« postal priljubljeno duhovno zatočišče mladih
družin in vseh, ki so iskali duševni
mir. Po maši so nas svojci in vaščani
pogostili z obilno pojedino in dobro
kapljico. Oglasili pa so se tudi instrumenti in petje ansambla Zarja iz Tržiča, ki so junija rojakom na Švedskem
polepšali binkoštno srečanje v Vadsteni. Glasbeniki so pripeljali s seboj
tudi kvartet, ki ga sestavljajo že njihove hčerke in sinovi. Mladi pevci, ki
so se korajžno predstavili gostom,
so poželi bučen aplavz.
Še eno noč smo prespali pri Korenovih na Podljubelju, v ponedeljek
pa se odpeljali, kakor že velikokrat
do sedaj, na Brezje k Materi božji in
se ji tudi letos zahvalili za lepo preživete skupne dneve v naši domovini. Sveto mašo so darovali župnik
Zvone Podvinski, župnik Jože Drolc
in veliki svetovni popotnik p. Peter
Lavrih, ki organizira in vodi romarje
v Sveto deželo. Ljudsko petje je na
orglah spremljal Dominik Krt, vodja
znanega kvarteta, ki se je že prav tako predstavil romarjem v Vadsteni.
Posebno doživetje, katerega se je
udeležilo tudi nekaj švedsko-slovenskih pohodnikov, je bilo romanje na
Sv. Višarje, kjer smo se 3. avgusta
srečali z rojaki z vsega sveta na vsakoletnem, letos že 26. romanju treh
Slovenij, matične, zamejske in izseljenske. Srečanje je pripravila Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov ter Rafaelova družba. Tudi tam
smo se rokovali z našim neutrudnim
Novoporočenca Judit Lann in Kristoffer Johansson med svati po poroki v Göteborgu
20
Dogodki na Švedskem v drugi polovici meseca avgusta 2014
Poroka v Göteborgu: Mladi par iz
Umeå, Judit Lann in Kristoffer Johansson, sta zaupala slovenskemu
dušnemu pastirju Zvonetu pripravo
na njuno poroko in tudi dogodek
sam. Tako so se v soboto, 16. avgusta, popoldan svatje zbrali v cerkvi
Kristusa Kralja v Göteborgu, od koder je Judit doma. Pričakali so novoporočenca in ko je organist Göran
zaigral uvodno skladbo, sta novoporočenca slovesno prišla pred oltar,
kjer sta si pred Bogom in Cerkvijo
obljubila večno ljubezen in zvestobo. Poročni obred in slavje samo je
bilo bolj v okviru obeh družin ter
najožjih prijateljev, kar je bilo zelo
lepo in brez nepotrebnega pompa.
Obe družini sta globoko verni in so
vsi praktični katoličani. Tako tudi Juditini in Kristofferjevi prijatelji, ki so
bili udeleženci tega slavja.
Bog vaju živi, draga novoporočenca in vaju obdari z novim življenjem!
Naj vama bodo otroci v veselje in
ponos ter jim dajta na pot življenja
potrebno lučko vere in lepega, zglednega krščanskega življenja!
Zadnje slovo od Terezije Škrjanc je
bilo takoj v ponedeljek po poroki, in
to čisto na jugu Švedske, v Trelleborgu, kjer živi njena hčerka Marinka z
družino. Pokojna je bila rojena 21.
oktobra 1928 v kraju Podboršt, v župniji Šentjanž na Dolenjskem. V
mladosti je srečala in spoznala Jožeta Škrjanca, s katerim sta se že v Sloveniji poročila. V začetku 60-tih let
prejšnjega stoletja jo je življenjska
Terezija Škrjanc je bila pokopana
v Trelleborgu 18. avgusta 2014
ŽUPNIJE
Krst Angela Lučića v cerkvi Kristusa Kralja v Göteborgu
pot pripeljala za možem Jožetom v
Skåne, na južno Švedsko, kjer sta
ostala z družino vse življenje. Bog ju
je obdaril s tremi otroki: Cvetko, Marinko in Jožetom, ki so si ustvarili
svoje družine in odšli od doma. Vendar so ostali s starši povezani, vsak
na svoj način. Marinka, ki dela v
zdravstvu, je mami še posebej posvetila veliko časa in moči. Cvetka,
tako je pripovedovala mama Terezija, jo je vsako nedeljo popoldan poklicala iz Slovenije. Prav tako je sin
Jože s svojo družino mamo večkrat
obiskal in ji tako naredil praznik.
Mama Terezija je pred nekaj leti
izgubila moža, ki je pred njo odšel v
večnost. Toda dokler sta mogla, sta
se skupaj rada udeleževala slovenskih sv. maš v Helsingborgu, bila redna naročnika verskega tiska in prav
Naša luč ter Ognjišče, ki ju je hčerka
Cvetka pošiljala iz Slovenije, sta ji
krajšala čas bivanja v domu za ostarele v Bjuvu. Prav tako jo je kar nekaj
let, od meseca septembra do meseca junija, redno obiskoval slovenski
duhovnik ter ji prinašal sveto obhajilo, kakor tudi enkrat na leto bolniško maziljenje. S svojim preprostim
in globoko vernim življenjem, kar je
mama Terezija dobila doma, od svojih staršev, je želela biti Kristusova
priča, še posebej ko je zadnja leta
zaradi bolezni veliko trpela.
Njena življenjska kalvarija je dopolnjena, naj se sedaj veseli v slavi
in sreči svetnikov skupaj z može Jožetom in vsemi svetimi. Mir in pokoj
njeni duši! Hvala za plemenito pričevanje in v bližini Boga prosite za nas,
ki ostajamo tukaj na zemlji, tiste trdne vere, ki vam je pomagala nositi
križ do konca. Hvala otrokom, vnukom in vnukinjam ter vsemu strežnemu osebju, ki so Tereziji lajšali
dneve bivanja v domu za ostarele
v Bjuvu.
Krst Oscarja Ludviga Walterja Maka v Jönköpingu se je zgodil v petek,
22. avgusta, ko so se popoldan zbrali
starši in boter novokrščenca Oscarja
v župnijski cerkvi sv. Frančiška. Tudi
najožji sorodniki in prijatelji so prišli
na to krstno slavje, da bi lepo sodelovali pri tako pomembnem dogodku, ko je njihov otrok postal po
krstu božji otrok in član oltarnega
občestva.
Krstno slavje se je nadaljevalo na
Hoku, kjer so starši novokrščenca
bili obdani s svojimi brati, sestrami,
otrokovimi starimi starši ter bratranci in sestričnami. Kako lepo je, ko je
družina, v tistem širšem pomenu,
zbrana skupaj. Hvala najprej prvi
generaciji, ki je uspela otroke vzgojiti v tej smeri, da bi tudi oni čutili, da je družina, družinsko vzdušje
Novokrščenec Oscar Ludvig Walter Mak v Jönköpingu med svojimi sorodniki
doma, da je povezava z ožjimi člani družine še kako pomembna za
normalno rast in normalni razvoj
slehernega otroka. Tu se gradijo tisti temelji, ki so pomembni za srečo otroka: družinska molitev, medsebojna povezanost, solidarnost ...
Tako kot miza doma, toliko bolj pa
oltarna miza v cerkvi, sta pomembni za duhovno rast in razvoj otroka
v normalnega človeka in v normalnega kristjana, božjega otroka. Brez
blagoslova od zgoraj ne gre. Odprite vaša srca za ta blagoslov in za
srečo življenja.
Višarski dnevi mladih 2014, z nadškofom Alojzem Uranom in msgr. Janezom Pucljem
Romarji s Švedske in Slovenije pred baziliko Kraljice Slovencev na Brezjah
Krst Angela Lučića v Göteborgu
je bil v soboto, 30. avgusta, v cerkvi Kristusa Kralja. V popoldanskih
urah so se zbrali starši, skupaj z botrico Višnjo in ostalimi sorodniki ter
prijatelji pri tako pomembnem dogodku, kjer je po oblivanju s krstno
vodo in izrekom besed: Angelo, jaz
te krstim v imenu Očeta in Sina in
Svetega Duha, sin prvorojenec postal božji otrok ter član župnijskega
občestva. Povezanost novokrščenca,
njegovih staršev in botrov z oltarjem je življenjskega pomena. Zato
je krstitelj polagal na srca prisotnih
besede, kako pomembno je živeti
ne samo od kruha, ampak in še bolj
od kruha božje Besede. Kaj človeku
pomaga, če si pridobi ves svet, sebe
in svojo dušo pa pogubi. Blagoslov
je od zgoraj in tega si morejo in morajo starši izprositi od Boga v cerkvi,
da bi znali in zmogli svoje dolžnosti
pri krščanski vzgoji resnično dobro
opraviti. Sicer bo trta namesto sladkega grozdja rodila viničje. Veliko
blagoslova in lepe krščanske ljubezni pri vzgoji otroka vošči slovenski dušni pastir Zvone vsem, ki so
odgovorni za krščansko vzgojo teh
dveh družin!
vaš Zvone Podvinski
21
ŽUPNIJE
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
I N
V O R A R L B E R G
Pokojni pater Damijan Frlan
Pokojna Ljudmila Klinar iz Grenchena
lila se je vsakega rojaka, ljubila je slovensko pesem in besedo, s svojo navzočnostjo je gradila našo skupnost.
Zelo je imela rada tudi nas slovenske
duhovnike. Moral sem ji celo dati
obljubo, da jo bom jaz pokopal in vesel sem, da sem obljubo lahko držal.
Milka, naj bo Bog bogat plačnik vašega življenja. Ljubili ste ga in se mu
vsakodnevno izročali, ob Jezusu in
Mariji ste prepotovali svojo življenjsko pot in dosegli večni cilj. Molili bomo za vas, vi pa prosite Boga za nas.
David Taljat, župnik
za njegovo življenjsko požrtvovalnost. Prišel je čas, da mu poklanjamo molitve in daritve svetih maš. On
pa bo naš priprošnjik pri Bogu.
postalo tudi drugi dom. Vse do leta
1992, dolgo po svoji upokojitvi, je
vztrajno pomagala v kuhinji. Povsod
so jo imeli radi, ker je tudi sama znala darovati drugim svojo ljubezen in
naklonjenost.
Zadnje mesece svojega življenja
je preživljala v domu upokojencev v
Lengnauu. Hčerka jo je vsakodnevno obiskovala, ob njej pa je bila v
istem domu tudi sestra Ivanka, s katero sta bili močno povezani. Bog jo
je sprejel v večnost 29. julija 2014.
Rad bi dodal še besedo zahvale s
strani slovenske skupnosti. Milka je
bila med nami zelo priljubljena, vese-
Razstava o nadškofu dr. Alojziju
Šuštarju
V septembru zaključuje enoletno
romanje po Švici razstava, ki je v
strnjeni obliki predstavila življenje
in delo pomembnega Slovenca in
švicarskega državljana. Pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar je bil velik po
duhu in v srcu in je vedno aktualen,
je povedala gospa Ljudmila Schmid.
Prva razstava je bila v Einsiedelnu
lansko leto istočasno kot 45. romanje Slovenske misije, zadnja pa sedaj
v septembru v prostorih Generalnega vikariata v Zürichu.
Irena Ahčin
Naši pokojni
P
ater Damijan Frlan. Na prvi
julijski dan je Gospod poklical k sebi nekdanjega izseljenskega duhovnika v Švici, kapucinskega patra Damijana Frlana.
Skromen, tih, vedno nasmejan je
Kristusa oznanjal med našimi rojaki
dobrih 16 let (od 21. avgusta 1980).
Od njega smo se poslovili v Vipavskem Križu, kjer je tudi pokopan.
Za Slovence v zahodnem delu Švice, kjer je v glavnem deloval, je bil
dobrodušni p. Damijan oče, brat in
prijatelj. Tako se je vtisnil v srca ljudi,
da še mene, njegovega oddaljenega
naslednika, večkrat kdo pomotoma
pokliče kar Damijan. Trudil se je po
svojih močeh, da bi bil ljudem blizu
– vsakega je imel iskreno rad. Pred
Gospoda se vrača z obiljem ljubezni
v srcu in to je edino, kar res šteje. To
še ne pomeni, da v življenju ni delal
napak, da se ni motil ali česa dobrega opustil. A na koncu triumfira le
ljubezen, ki pokrije vse. In te ljubezni patru Damijanu ni nikoli manjkalo. Prišel je čas, da se mu oddolžimo
Ljudmila (Milka) Klinar. Pokojna Milka se je rodila 16. septembra
1927 v Šmartnem ob Paki. Ko je
bila stara 22 let, je rodila svojo edino hčerko Marijo. Zanjo in kasneje
za njeno družino je razdajala svoje
življenje. Tudi v Švico je Milka pravzaprav sledila svoji hčerki – sem je
prišla deset let za njo, leta 1978. Našla si je delo v bolnišnici v Grenchenu in njeno delovno mesto je zanjo
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
Č
edalje pogosteje je obiskovala tetičin grob
in ga oskrbovala z njenimi najljubšimi rožami. Vaščanke so kaj hitro staknile glave
med hojo od maše:
»Le kčemi se Nanika na britofi teko zadržavle?«
so se spraševale radovedne in neučakane. Tiste jezlave z največjimi očmi in ušesi so hitro ugotovile
in razbobnale, da jo tam ogovorja grobar, starejši
vdovec, ki mu zaradi njegovega posebnega dela,
morda pa tudi zaradi letnice rojstva – 1858, ni bilo
treba iti v vojsko.
Oseminpetdesetletni snubec, okoličanom dobro poznan, je bil na dobrem glasu, revnega stanu,
otroke pa je imel že odrasle. Tudi Nanika je bila v
okolici spoštovana ženska, s svojo streho nad glavo
in z nekaj orali zemlje. Njuni pogovori so hitro dozoreli v prijateljstvo. Ta umirjeni vdovec jo je pričel
obiskovati na domu in navezala sta se drug na drugega. Ferdinand, tako mu je bilo ime, jo je zasnubil
in postala sta resen ženitovanjski par. Ob predlogu,
da stopita pred oltar, Nanika ni oklevala. Po končanih oklicih sta se poročila v domači antujoški cerkvi,
poleti 1916. leta. Odšla sta tudi k fotografu, ki je z
resno fotografijo obeležil novoporočena zakonca.
Vsa ponosna je Nanika sprejela njegov priimek Kocbek, za okoličane pa je postala Totngrobarova Nanika. Prodal je svojo skromno domačijo, saj je v njej
prebival sam, izplačal svoje odrasle otroke in se preselil k njej. Njeno hišo so domačini odslej imenovali
kar pri Totngrobarovih. Vzdevek se je močno prijel.
22
Ferdinand je bil umirjen, zanesljiv človek, tako
da se Nanika ni kesala, da ga je vzela. Obljubo, ki
sta jo dala skupaj v cerkvi, sta izpolnjevala z vso
odgovornostjo in spoštovanjem. Narečju primerno ga je klicala s skrajšanim imenom - Nantl. Prizadevno ji je pomagal pri vseh opravilih, če le ni
kopal jam za umrle. Kadar pa je v okolici Svetega
Antona kdo umrl, reven ali bogat, je moral takoj
oditi na pokopališče in izkopati dva metra globoko jamo za pokojnika. Poleg krampa, lopate in
motike je uporabljal tudi lestev, ki mu je pomagala priti na dno izkopane jame.
Vse to je žal delal le za božji lon, kajti njegovo
težko delo ni bilo plačano. V zameno za plačilo
mu je obstoječa oblast enkrat letno izdala dovoljenje, da sme iti naokoli v vsako hišo in za svoj
trud sprejeti darove od ljudi. Preden je prehodil
ves okraj, je porabil veliko časa, volje in obrabil
podplate s čevlji vred. Večkrat je naletel na čemerne obraze in nejevoljo. Tak poniževalen način
prejemanja plačila za svoje delo je bil zanj vse prej
kot prijeten.
Po štirih letih je bila s katastrofalnim porazom
vojna končana. Nastala je Kraljevina Jugoslavija. S
fronte se ni vrnil skoraj nihče, mrtve so preštevali v sto tisočih. Čemu so se takrat borili, še danes
ni povsem znano. Pozneje so pri Svetem Antonu
v bližini cerkve postavili spomenik z vdolbenimi
imeni padlih krajanov v prvi svetovni vojni. To
znamenje stoji tam skrbno ohranjeno še danes.
Kraju daje pečat, kot nema priča nesmiselnega
vojskovanja. Ostale so obubožane matere brez
sinov in vdove s številnimi otroki, ki so bile prepuščene same sebi v vsej svoji žalosti in bedi.
Povojno obdobje je prineslo še večje siromaštvo,
ki je pomaknilo čas za nekaj desetletij nazaj. Molitve vernikov, da naj jih Bog obvaruje kuge, lakote
in vojske, niso bile uslišane. Zaradi pomanjkanja živeža so v tem nezavidljivem času nekatere matere
razdelile svoje še majhne otroke kmetom, kjer so
služili kot pastirji, pozneje kot hlapci in dekle. Da
so revčki le siti – so tolažile svoja boleča srca. Ko so
odrasli, so za vedno ostali z revščino zaznamovani, preklinjali so vojno, državo pa tudi svoje starše.
Leto dni po vojni se je v hiši Totngrobarovih
nasmehnila največja sreča dotlej. Kaj takega se
pod to streho ni dogodilo že osemdeset let. Hišo
je napolnil otroški jok. Spomladi, ko je šlo drevje
v cvet, je Nanika povila sina. Na svet je privekal
z veliko težavo, saj je novopečena mati štela že
šestintrideset let, kar je bilo že nekoliko pozno za
prvi porod. Pomagala ji je poklicna babica, ki je
dolgo vrsto let porajala otroke za ta široki okraj.
Od porodnice do porodnice je hodila peš, zato je
trajalo več dolgih ur, preden jo je Nantl pripeljal
do žene, ki se je borila s popadki. Po dolgotrajnih
mukah rojevanja, celo na nekakšnem za to določenem stolu, se je vse srečno končalo in veselje
je bilo nepopisno. Na Nanikino željo sta sinu dala
ime Franček, ki se je rodil nadvse lep, zdrav in močan. Babica je uredila vse potrebno in ga povila v
majhno štručko. Tesno mu je povila tudi noge, češ
da le tako ne bo imel krivih, ko bo velik. Kapica je
bila za novorojenčka pomembna, saj je poskrbela
ZGODBA
za lepo raščena ušesa, ki so bila v ponos fantkovi
glavi. Nanika bi sebi pripisovala veliko malomarnost, če se Franček zaradi štrlečih ušes nekoč ne
bi mogel oženiti. Dude za razvajanje, ki bi utišala
njegov jok, ni nikoli poznal, zato si je Nantl večkrat z rokami zatisnil svoja ne več mlada ušesa in
molče, s pospešenimi koraki odhitel iz hiše. Ob
vrnitvi, ko je Frančekov jok že zdavnaj pojenjal, si
je priletni oče prikupno štručko zadovoljno položil v naročje.
Naniko je materinstvo neizmerno osrečevalo in
čez dve leti, na sončen pomladanski dan, je privekala na svet še deklica. Z Nantlom sta jo krstila po
patronu v antujoški cerkvi in ji dala ime Antonija.
Začela sta jo klicati Tunika, s čimer sta na svoj način izražala pripadnost svojemu narečju in veliko
ljubezen do hčerkice. Iznajdljivo je namesto dude
sesala svoj palček na desni roki, ki je imel to čudovito lastnost, da se ni mogel nikoli izgubiti. Vedno
je bil dojenčici na razpolago. Po petih letih se tega ugodja še vedno ni mogla odvaditi, kljub grožnjam brkatega mesarja, ki je kolinil pri sosedu, češ
da ji bo prst odsekal na velikem štoru. Vsa plašna je
Tunika sesavi palec skrbno skrivala v svoji pesti, v
žepu ali za svojim hrbtom. Od te grožnje naprej se
je bala mesarjev in vseh moških, ki so pod nosom
imeli mustače. Sicer pa sta otroka lepo napredovala in bila lep otroški par. Nanikina največja sreča.
Nanika in Nantl sta bila dobra starša, ki nikoli
nista kaznovala svojih otrok. Vzgajala sta le s premišljenimi zgledi in umirjeno besedo. Srečna družina je v celoti izpolnila Nanikine želje. Zaživela je
lepo in zadovoljno obdobje.
Ognjišče, na katerem je kuhala, se je imenovalo
črna kuhinja.
Novopečena mati je vsak dan zgodaj vstajala,
saj je bila tega vajena že od malega. V ranem jutru je očistila pepel iz peči, naložila šop suhega
vejevja, ki ga je že spomladi v sadovnjaku skrbno
nasekala in zvezala v majhne pušle. Nanj je z vseh
strani naložila drva, ki so morala biti stara in suha, sicer ne bi gorela. V zakurjeno peč je postavila
lončarske lonce, v katerih je kuhala jutranji obrok
za družino. Na drugo stran ognja je postavila železno kropnico z repo za svinjo. Če je hotela pogledati v pisker, se je morala skloniti, da je v peč
sploh videla. Z burkljo je prijela lonec, ga potegnila k sebi in pogledala vanj. Le tako je ugotovila, ali
voda že vre. Z grebljico je bližje k sebi potegnila
kupček žarečega oglja, nanj postavila železni trikotnik s tremi kratkimi nogami. Nad to vročino
je postavila lonec z vrelo vodo in tako zakuhala
žgance. Nad ognjem jih je še nekaj časa mešala,
nakar je lonec postavila ob strani v peč, žganci
pa so se počasi kuhali sami. Medtem je odhitela v
hlev in podojila kravo. Ferdinand jo je že nahranil
in očistil gnoj izpod nje. Nastlal je s svežim listjem,
da si Nanika ne bi umazala nog med molžo. Še s
toplim mlekom je v hlevu postregla domači muci,
ki je čakala ob svoji leseni skledi na jutranji obrok.
Žehtar z mlekom je nato postavila v kuhinjo in
naložila novih drv. Premešala je žgance, pripravila
zabelo in pogrela še preko bele tanke krpe precejeno mleko. Previdno in z nekoliko tihim glasom
je zbudila oba otroka in zadovoljno postavila zajtrk na mizo, saj se je dobro zavedala, kaj pomeni
materi, če ima s čim nahraniti svoje otroke. Z močnim spoštovanjem do živeža so sedli k mizi, vedno
vsi istočasno, in začeli jesti šele po predhodni molitvi, hvaležni Bogu.
V vseh družinah je bila taka navada, da so pri
mizi govorili le odrasli, otroci so molče jedli in
poslušali. Tudi na tem je slonela vzgoja. Morda
se je to uveljavilo zaradi tega, ker so ponekod
imeli po deset in več otrok, zato jih je bilo treba
pri mizi utišati. Poleg tega bi ostal lačen tisti, ki
bi med jedjo preveč govoril. A saj se tudi odrasli vpričo otrok niso pogovarjali karkoli. Skrbno
so pazili na to, kaj je za otroška ušesa in kaj ne.
Za pravočasno prekinitev povedanega so starejši pred otroki uporabili vprašanje: »Kaj ne vidiš,
da je né zmêteno?« S kočljivo temo pogovora so
nadaljevali pozneje, na samem. Po zaužiti hrani
so zopet opravili skupno molitev in šele takrat so
smeli otroci vstati od mize. Tudi pri Nanikini mizi
je bilo tako.
Zaradi pomanjkanja časa in težkega prinašanja
vode iz oddaljenega vodnjaka se je Nanika izogibala nepotrebnemu pomivanju posode, zato so
raje jedli vsi iz ene sklede. Uživanje vseh obrokov
je imelo v družini zaradi spoštovanja do hrane
obredni značaj. Kruh je bil zanje svetinja. Če je
komu padel košček na tla, ga je moral pobrati in
poljubiti. Preden je mati načela kolač, ga je predhodno narahlo prekrižala z nožem. S tem se je na
svoj način zahvalila Bogu, da pri hiši kruh sploh
imajo. Prerezan kolač je ležal na mizi obvezno
obrnjen v kot, da ne bi nikoli odšel iz hiše. Iz istega
razloga so pekli kruh le okrogle oblike. Zavržena
skorjica bi pomenila nadutost in neodpustljivo
napako, ki se utegne človeku maščevati. Take navade o spoštovanju kruha in vsega živeža so bile
svete, pri ljudeh so se zakoreninile zaradi nenehnega pomanjkanja in postale njihovo izročilo. Za
vsakdanji kruh so prosili tudi v molitvi. Jih je Bog
uslišal? Ne vseh.
Preživljanje časa v črni kuhinji je bil najtežji del
dneva za Naniko. Po opravljenem delu si je obri-
sala potno čelo s predpasnikom in si pošteno oddahnila. Z olajšanem je prijela za drugačno, manj
zahtevno delo. Vse kuhanje je namreč opravljala
z upognjenim hrbtom, med črnimi lonci zazrta v
peč in odrezana od ostalega dogajanja.
V času kurjenja so iskre letele skozi lesen dimnik
naravnost proti strehi. Zaradi napačnega vetra ali
starih desk se je kadilo po vsej kuhinji, ponekod
pa je nastal celo požar. Strehe so bile namreč slamnate in zato je vladal med prebivalstvom velik
strah pred ognjem. Tudi strela jim ni prizanašala.
V primeru nesreče je zgorelo vse, s hlevom z živino vred. Z glasnim sporazumevanjem med seboj
so gasili složni vaščani z vsemi vedri in z različnimi posodami. Vodo iz najbližjega vodnjaka so, žal,
prehitro izpraznili, še preden je bil ogenj pogašen.
Tudi v pogoriščih tiči odgovor, zakaj toliko revščine. O nesrečnem dogodku se je govorilo še
leta, pogoreli pa je postal siromak, ki mu je takratna oblast izdala potrdilo o tem. Pomagala
je le na tak način, da je s to listino smel dve leti
prosjačiti po vsej bližnji in daljni okolici. Na tako
pot se je odpravil z največjim nahrbtnikom, saj so
bili darovi, ki jih je hvaležno prejemal od ljudi, le
v obliki pridelkov, kot so krompir, koruza, zrnje,
jajca in podobno. Nikoli niso darovali denarja, saj
ga tudi sami niso imeli. Ponekod so takega fehtarja odgnali od hiše, ker mu niso verjeli, da je
res pogorel. Dogajalo se je namreč tudi to, da so
nekateri iznajdljivci taka potrdila ponarejali in z
njimi okoli prosjačili. A le zato, da bi prišli do hrane. Ničesar takega ni bilo, kar bi komu prinašalo
dobiček. Denar ni krožil iz rok v roke. Usluge so
plačevali s svojim delom ali s kmetijskimi pridelki.
Denar pa, če ga je slučajno kaj bilo, je bil skrbno
spravljen v temnem skrivališču, zavarovan pred
mišmi, ognjem in tatovi. Kovinska škatla potisnjena v kletni okijak, prostor, za katerega sta vedela
le virt in gospodinja. Še danes slišimo šalo na to
temo, češ da skrivamo denar v štunfi.
V tistih časih je le malokdo doživel visoko starost. Nečloveški napori in pomanjkanje so naredili svoje. Umrli je s svojo smrtjo naredil stroške
preživelim svojcem. Pokopu se ni dalo izogniti.
Ferdinandovo grobarsko delo je zahtevalo veliko
njegovega časa in napora. Vedno znova je kopal
tiste globoke jame in zakápal mrliče, ki jih je za
časa njihovega življenja vse poznal. To delo je bilo
zelo neprijetno, zato se ga ni mogel nikoli navaditi. Opravljal ga je z močnim odporom. Večkrat je
moral izkopati jamo, v katero je šele pred kratkim
nekoga pokopal.
Se nadaljuje
OGLASI
1409A2 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 20 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Ilirska Bistrica – grad Kalec, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
V hujši prometni nesreči sta udeležena neka ženska in moški. Njuna avtomobila sta popolnoma
uničena, a kot po čudežu nobeden izmed njiju ni
poškodovan. Ko se priplazita iz svojih avtomobilov, ženska reče: »Poglejte najina avtomobila! Nič
ni ostalo od njiju, a na srečo sva jo midva odnesla
brez poškodb. To je zagotovo božji znak, da nama
je bilo usojeno, da se spoznava, postaneva prijatelja in živiva skupaj v miru do konca svojih dni.«
Moški ji polaskano odgovori: »Da, popolnoma se
strinjam z vami! To mora biti božji znak!«
Ženska nadaljuje: »In poglejte, tukaj je še en čudež. Moj avto je popolnoma uničen, a ta steklenica vina se ni razbila. Bog zagotovo želi, da popijeva to vino in proslaviva najino srečo.«
Nato poda steklenico moškemu. Moški prikima,
odpre steklenico, popije polovico in steklenico
poda ženski. Ženska steklenico vzame, jo zapre in
poda moškemu.
Moški vpraša: »Ne boste nič popili?«
Ženska odgovori: »Ne. Bom raje kar počakala na
policijo.«
☺
Mrak je in na drogu ulične svetilke je nalepljen letak: Stanovanje oddam v najem. Zraven stoji svetlolaska in trka po drogu. Mimo pride policist in
vpraša: »Kaj pa počnete, mlada dama?«
Svetlolaska: »Tukaj piše, da oddajajo stanovanje,
pa že pol ure trkam in se nihče ne oglasi.« Policist
zaskrbljeno pogleda navzgor in reče: »Je pa res
čudno, da se nihče ne oglasi, saj imajo prižgano
luč.«
☺
Polde reče Marjanu: »Poglej, tista lepotica v kotu
se mi je nasmehnila.«
Marjan: »Ne jemlji si tega k srcu. Ko sem te jaz prvič videl, sem skoraj umrl od smeha.«
☺
Bučko je zamudil v šolo: »Oprostite, ker sem zamudil. Veste, na avtobusu je nekdo zgubil 500
evrov.«
Učiteljica: »Priden, Bučko, in ti si pomagal iskati …«
»Ne, ne, jaz sem držal nogo na bankovcu.«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1409
24

POGOVOR S CHRISTIANOM VERNIKOM

Transcription

Similar documents

POGOVOR Z LJOBO JENČE Kultura utemeljuje

4 - Rafaelova družba

SVETA BIRMA - Župnija Sv. Anton

POGOVOR Šel sem kot Abraham v neznano

Po svetem krstu otroci svetlobe JANUAR 2014 ŠTEV. 1

Župnijska oznanila - Župnija Trnje Zagorje

2014-6 - Salve

Jakobovopismo - Župnija Vavta vas

December 2010 - Rafaelova družba

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU

Julij - avgust 2012

Krst pri Savici (gledališki list)

MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU oktober

BOŽIČNI BLAGOSLOV DOMOV - Župniji Kalobje in Dobje

Glasilo župnije Zarja - Portal Krajevne skupnosti Sv. Duh

Izbirate lahko, kam odložiti tekstil

OZNANILA - Župnija Sv. Anton

STATISTIKA ZA LETO 2012 … - Župnija Sv. Urban ~ Destrnik

Vinskogorčan št.5

Glasilo župnije Raka Avgust 2014 Kaj nam pomeni župnija

In memoriam – knjižica_net

pastir 9 web