Članek v pdf

Pravljično zasneženi jutranji
Tomsk v soju luči
Zvesti spremljevalci
ribiča na zaledeneli
reki Ob
Pred prelepo
sibirsko
domačijo
S šamanko
v ledeno tajgo
Značilna
sibirska zimska
pokrajina
S poti po
Sibiriji
Kadar sem razmišljala o deželah, ki bi jih vsaj enkrat v življenju želela obiskati, Sibirije nikoli ni bilo
med njimi. Nič nenavadnega, moje edine asociacije nanjo so bile mraz, sneg ter kazenska taborišča
in gulagi, kamor so v preteklosti ruski vladarji pošiljali tako kaznjence kot nedolžne. Potem pa sem
spoznala našo šamanko Mario Ano Kolman (o njej ste lahko brali tudi v Jani), ki že desetletje večkrat
na leto odpotuje v Sibirijo. Ko mi je pripovedovala o tej skrivnostni in neskončni speči deželi, kjer
ljudje živijo povsem povezani z naravo in ki je, še posebej pozimi, tako čarobna in tiha, je bilo,
kot bi me Sibirija poklicala. Začutila sem, da mi lahko pomaga izstopiti iz začaranega kroga tega
hrupnega, stresnega in izčrpavajočega »modernega« sloga življenja, začutila sem, da me v njenem
širnem prostranstvu čaka cedra, ki me bo povezala z izvorom in s samo seboj.
Tekst in foto: Ž. E.
15
T
emu močnemu občutku
so se kmalu zoperstavili
dvomi: kako bom, razvajena
meščanka, prenašala izjemno nizke
zimske temperature, ko me še doma
pozimi zebe? Kako bom potovanje
zmogla finančno? A sem se odločila,
da bo mraz izziv, ki ga bom sprejela
in za vselej premagala, pri drugem
so mi pa precej pomagali moji otroci in prijatelji. Nihče mi ni očital, da
morda ravnam neodgovorno – najbrž
zato, ker tudi sama tega nisem čutila
… In smo šli na pot.
L jubljana – Moskva –Tomsk.
Zgodaj dopoldne se nas na brniškem
letališču pod vodstvom Marie Ane
zbere raznolika skupinica osmih popotnikov od malo pod 30 do malo
nad 70. Polni smo pričakovanja, bolj
so zaskrbljeni sorodniki, ki so nekatere pospremili na letališče. Sredi
zime v Sibirijo?! Ne bi šli raje v tople kraje? Resda puščobno sivo nebo
bolj nagovarja k slednjemu, a se veselimo priložnosti, da izkusimo temperature okoli -30 stopinj C.
Spoznavati se začnemo na letalu,
sedimo po dva in dva, skupinsko pa
po pristanku v Moskvi, kjer čakamo
na letalo proti Tomsku. Še vedno je
videti, kot da smo v Evropi, in kar
malo razočarani smo nad komaj -2
stopinjama C zunaj, nobene prave
zime tudi v ruski prestolnici … Z
mednarodnega letališča Šeremetjevo nas kombi skupaj s prtljago odpelje na letališče Vnukovo, od koder
vzletajo letala na notranjih progah.
Ob 22.30 poletimo proti Tomsku.
Ledeni krst. Štiriurni polet med
Ribič iz luknje,
izvrtane v od dva
do tri metre debelo
ledeno skorjo na
Obu, vleče mrežo z
ujetimi ribami.
Na 10 km oddaljeni Ob
smo se z ribiči podali na
motornih saneh.
dremanjem in klepetom relativno
hitro mine in že na letališču v Tomsku je videti, da smo v drugem svetu. Napisi samo še v cirilici, jezik le
še ruski, nobenega blišča kot v Moskvi, tudi ljudje so drugačni, vse teče
počasneje, bolj umirjeno. Spoznamo
domačinko Leno, našo bodočo animatorko in skrbnico. Ko ob petih
zjutraj obloženi s prtljago zapustimo
letališko stavbo, nas v enem svojih
najstarejših mest pozdravi Sibirija:
-26 stopinj C. V temi, sonce namreč
vzide šele okrog 8.30, se stlačimo v
kombi in odločimo za krajši ogled
čarobno zasneženega mesta. Ulice so
osvetljene, a prazne, tu in tam naletimo na tovornjak s plugom, ki čisti ceste. Ruski Oxford, kot pravijo Tomsku, saj je pomembno univerzitetno
središče (študentov je trikrat več kot
meščanov), se diči s številnimi monumentalnimi stavbami in nadpovprečno inteligentnimi prebivalci. To
je ena pozitivnih posledic večstoletnega izganjanja ruskih intelektualcev v Sibirijo.
Naš redkobesedni voznik Dima
najprej ustavi v bližini velikanskega spomenika domovinski vojni. Pri
spomeniku, ki upodablja mater, ki
sinu predaja puško, gori večni ogenj,
kraj pa je v soju luči in naletavanju
snežink prav magično lep. A nas
kmalu začne zebsti, saj smo še vedno
oblečeni kot na letalu. Medtem ko
fotografiram brez ene rokavice, mi
dlan skoraj zamrzne. Tudi moji zimski škornji, ki so v Ljubljani dovolj topli, mi v mrzlem sibirskem jutru ne
dajejo zaščite. Lena ima v kombiju
že pripravljene valenke, tradicionalne sibirske škornje iz filca, ki so v sipkem in suhem snegu najboljša zaščita
pred hudim mrazom. Preden se peš
odpravimo na ogled po mestu, si jih
nekateri obujemo, drugi ne – in tem
je pozneje žal. Medtem ko se kot edini preživeli prebijamo po zaledenelih
ulicah, začne briti mrzel veter, ki nas
v hipu premrazi do kosti. Sprehod
po bregu reke Tom do Slavljanskega bazarja in spomenika Gogolju je
naš »ledeni sibirski krst«. V Tomsku
si ogledamo še Staroslovanski muzej
in obiščemo Aleksejevsko cerkev, v
kateri je grobnica Fjodora Kuzmiča,
ki še danes velja za čudodelnika. Večina zgodovinarjev trdi, da gre v resnici za ruskega carja Aleksandra I.,
vnuka Katarine Velike, ki se je leta
1824 odpovedal prestolu in šel med
puščavnike.
Sibirec na doma
izdelanih smučeh
Čažemto. Med štiriurno vožnjo
po neskončnih sibirskih cestah do
Čažemta, kraja našega bivanja, se
Dima izkaže za zanesljivega voznika,
mi pa vonj v njegovem kombiju povzroča slabost. Kasneje ugotovimo, da
vozi na plin, tako kot številni v Sibiriji. Zaradi tamkajšnjih nahajališč zemeljskega plina in nafte je taka oblika vožnje za prebivalce najcenejša.
V sanatoriju Čažemto doživimo
tradicionalno dobrodošlico s kruhom in soljo. Večerja je obilna, a po
dan in pol dolgi poti do cilja komaj
čakam spanca. Ob desetih zvečer
Prelep ikonostas iz
cedrovine v pravoslavni
cerkvi v Togurju
padem v posteljo in … se zbudim ob
treh ponoči, budna kot sova. Vroče
mi je, v sobi je trideset stopinj – in jaz
sem se bala, da me bo v Sibiriji zeblo! Ne uspe mi več zaspati, zato
položim dlani na odprto Živo
knjigo sibirske zdravnice Valentine Ramiro, ki mi jo je že pred
časom podarila Maria Ana. To me
običajno umiri in včasih tudi uspava,
tokrat pa moje dlani postanejo tople, notranjost pa zavibrira. Podobno se mi je dogajalo v Indiji, ko sem
zaradi tega komaj kaj spala, a nisem
bila utrujena. Tokrat je vibriranje še
subtilnejše, vztraja tudi, ko odložim
Živo knjigo, in tako dočakam jutro.
Po zajtrku nas čakajo individualni posveti z glavnim zdravnikom v
sanatoriju, ki nam predpiše terapije. Da smo precej zahtevna skupina,
pravi. Razveselim se masaže, oblog
z zdravilnim blatom, namakanja v
topli zdravilni vodi, tudi inhalacija
s soljo in elektrostimulacija prsnega
koša sta povsem prijetni. Še dobro,
da imamo ves dan le za to in lahko
vmes počivam, saj se me po uživanju v topli vodi in blatu poloti utrujenost zaradi neprespane noči. Med
obedi uživamo tudi v izvrstni sibirski
hrani, še posebej v rečnih ribah, zvečer pa v ruski savni. Iz pregrete lesene hiške ob sanatoriju z bolj ali manj
glasnimi vzkliki goli skačemo v sneg,
med počitkom pa nas Lena razvaja z
domačim zeliščnim čajem z medom,
borovnicami, brusnicami in kljukvo.
»S
lovenska« cedra. Tudi naslednje dopoldne nas čakajo terapije, popoldne pa se oblečeni kot
medvedi s
ko m b i j e m
odpravimo v
Staro Korotkino na
šamanski obred očiščenja
preteklosti in prestopa v nov ciklus.
V lepem sončnem vremenu – le -10
stopinj je – gazimo proti mogočni,
samotni cedri daleč sredi zasnežene
poljane, kjer bo obred. Pri tej cedri
je bilo že toliko naših popotnikov, da
ji lahko rečemo kar slovenska – njene spodnje veje so ovešene s pisanimi trakovi, dupline pa polne zavojčkov z lasmi in nohti. Maria Ana vanje
položi še nove in tako njihove lastnike, ne glede na oddaljenost, poveže z
močjo in mirom cedre ter preko nje
vzpostavi povezavo z izvorom. Vsak
od nas cedro pozdravi, tako da gole
dlani položi na njeno deblo in se
poveže z njo. Občutek pri tem je
ganljivo lep in globok.
Lena je okrog cedre že pripravila in prižgala štiri ognje, obred
očiščenja začne s petjem in šamanskim bobnom. Tri kroge ji
v globokem snegu sledimo okoli vseh štirih ognjev in se na koncu
zahvalimo. Potem vsak v svojo smer
gazimo po globokem snegu do bližnjega gozda, si izberemo vsak svojo
cedro in ji predamo svoje prošnje. V
Ptica je bila pri
Kulajcih simbol za
dušo.
S čago,
ki raste na
sibirskih brezah, v Rusiji
zdravijo tudi raka.
Slovenska cedra
sredi poljane
Ponazoritev
šamana v muzeju v
Kolpaševu
Termalni vrelec sredi
poljane
Tipična sibirska hiška
16
17
tišini in izpolnjeni zapuščamo gozd
in našo cedro sredi bele poljane.
Peš čez sibirski veletok. Dan
kasneje se popoldne odpeljemo v
najstarejše sibirsko mesto Kolpaševo
ob reki Ob, ki je v zimskem času prekrita z od dva- do trimetrskim ledenim oklepom. Tako je zadnji del ceste tik pred mestom speljan kar čez
reko, kot velika štiripasovnica v obe
smeri, s potjo za pešce na sredini. V
vozilu se sme namreč čez zaledenelo reko peljati le en človek, drugi morajo peš na drugo stran. To storimo
tudi mi ter med potjo, na sicer povsem trdni »cesti,« tu in tam opazimo
kakšno ledeno razpoko. Ob bregu v
snegu počiva vlačilec in čaka na pomlad.
V vasi Togur blizu Kolpaševa obiščemo cerkev, ki je zgrajena iz lesa
sibirske cedre in ima eno najlepših
ikon sv. Nikolaja, ikonostas iz cedrovine ter zanimivo sliko zadnje večerje z upodobitvijo Marije Magdalene.
Medtem ko z dovoljenjem popa fotografiram čudovito notranjost, pristopi Lena in pokaže na manjšo ikono
Marije z detetom: »Ta je zelo močna,
nanjo običajno naslovim prošnje.«
Kupim nekaj dolgih, tankih sveč, se
postavim pred ikono in v mislih izrekam prošnje za svojo družino, prijatelje, za vse ljudi na tem planetu. Prižgem svečo in se spomnim, da sem
prosila za vse, le zase ne; nič nenavadnega za mater štirih otrok. Stopim
še k prelepemu ikonostasu, zaprem
oči, moje prošnje vrejo prav iz srca.
Nenadoma se od zgoraj spusti name
nekakšna mehka in prijazna energija, kot slap božanske milosti in ljubezni, vso me prepoji, raztaplja blokade v meni, solze mi tečejo po licih od
ganjenosti, v prsih je vedno topleje,
kot bi v njih zagorel mogočen kres. V
sebi začutim moč kot še nikoli doslej.
V tej zlati svetlobi, ki me obdaja in
je hkrati v meni, izgubim občutek za
čas. Potem se napol predramim, prižgem svečo, večina je že odšla iz cerkvice, le stežka jim sledim, najraje bi
čim dlje ostala v tem slapu neskončne ljubezni. A ogenj v prsih gori še
naprej …
Vrnemo se v Kolpaševo, kjer si še
ogledamo že na zunaj prikupen muzej z zanimivo etnografsko zbirko
staroselcev in šamanizma, v semenarni pa nakupimo semena zelenjave
in zelišč za svoje vrtove ter balkone.
Sredi mrzle zime si je to težko predstavljati, a v štirih poletnih mesecih,
ko temperature dosežejo tudi do 30
stopinj C, v celinski Sibiriji vse odlično uspeva in raste. V trgovini imajo
med drugim ogromno semen različnih sort lubenic in melon, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla. Ogledamo si tudi tovarno kaviarja, a le
na monitorju v pisarni – v notranjost
ne smemo – in kupimo nekaj malega
konzerv, paziti moramo namreč na
18
Županja kraja Inkino Galina
nam je lastnoročno postregla
na gostiji.
Lena s šamanskim bobnom
začenja obred.
težo prtljage na letalu. Zvečer Lenina »tanc terapija« skupaj z gosti sanatorija.
Skrivnostno starodavno ljud-
stvo. Po terapijah in kosilu se med
potjo v Podgornoje ustavimo na stičišču rek Ob in Čaja, kjer Lena opravi staroverski obred očiščenja in prestopa iz zime v pomlad. Med obredom vsak od nas trikrat preskoči
vsakega od ognjev, potem pa skupaj
zapojemo dobrodošlico pomladi. Stičišča rek veljajo za starodavna mesta
moči, kar lahko tu, sredi treh ognjev,
ko se zahvaljujem soncu, zemlji in
reki, tudi začutim. Potem na veje
brez obesimo še posebne kruhke za
ptice, prve znanilke pomladi. Sibirci
te kruhke imenujejo žavaronki in jih
obešajo kot darilo pticam, ki se po
dolgi zimi vračajo z juga. Pravijo, da
to prinaša srečno in bogato leto.
V muzeju v mestecu je na ogled
magična zbirka arheoloških izkopanin starodavnega sibirskega ljudstva
Kulajcev, ki je v zahodni Sibiriji živelo v zgodnji železni dobi. Kot nam
pove prijazna direktorica in kustosinja muzeja Tatjana, smo šele druga
neruska skupina, ki si ogleduje zanimivo zbirko predmetov. Tudi ruski
strokovnjaki za obstoj skrivnostnega
ljudstva vedo manj kot sto let, zato je
marsikateri od razstavljenih predmetov še vedno uganka. Ugotovili so, da
so bili Kulajci sodobniki Skitov in da
so bili na visoki stopnji duhovnega
razvoja. Ljudstvo so poimenovali po
gori Kulajki, pod katero so našli situlo z antropomorfnimi predmeti. Danes je po Sibiriji veliko arheoloških
najdišč, na katerih še vedno odkrivajo neznano človeško preteklost.
V Kulturnem centru nas pričakajo člani lokalnega društva v tradicionalnih nošah in nam med petjem in
plesom odigrajo simpatično predstavo o prihodu pomladi. Mize se šibijo
pod gorami maslenih palačink – maslenica, kot v Rusiji imenujejo pust, je
pred vrati.
Ribolov pod ledom. Naslednje
jutro se že po zajtrku odpravimo v
Inkino, selkupsko vas na obali reke
Ob. Na levem bregu reke so jurte, v
katerih živijo ljudje kot v preteklosti.
To je kraj, kjer je sibirska puščavnica Anastazija prvič prišla iz tajge in
srečala Vladimirja Megreja, ki je s
turistično ladjo plul po Obu in nato
o njej napisal serijo uspešnic. Od tod
nas prijazni ribiči z motornimi sanmi
prepeljejo na deset kilometrov oddaljeni kraj sredi reke Ob, kjer pozimi
lovijo ribe. Kot nalašč je dan mrzel,
pod -20 stopinj Celzija je, vendar nas
v lepem sončnem vremenu in sredi
čudovite narave to ne moti. Oklepam se voznika motornih sani Andreja in uživam v pogledu na zasneženo pokrajino, ki se lesketa v soncu.
Vsake toliko se ustavimo, da lahko
fotografiram. Ves čas nas spremljata
prijazna sibirska haskija, ki izkoristita vsako priložnost, da se malo pocrkljata. Ribiči nas že pričakujejo ob
v led izvrtanih odprtinah, ki so pod
površjem povezane z mrežo. Eden
od njih začne vleči mrežo iz luknje
in pred našimi očmi se pojavijo vanjo
ujete postrvi, ščuke, carske ribe oziroma nelimi, kot jim pravijo Sibirci.
Medtem ko me zazebe v prste, s katerimi držim fotoaparat in pritiskam
na sprožilec, čeprav imam rokavico,
ribič z golimi rokami vleče mrežo iz
ledene vode in si jih potem še umije
v njej.
Županja Inkova Galina nas povabi
na kosilo v kočo ob jezeru, kjer nas
čaka prava ruska pojedina – odlična juha, slastne ribe na vse mogoče
načine, raznovrstna solata, krompir,
sladke dobrote … Njej in kuharicama v zahvalo zapojemo nekaj slovenskih ljudskih, ki sredi sibirskega prostranstva prav lepo zvenijo.
Moja cedra. Na poti domov se
ustavimo ob cedrovem gozdu ali kedraču, kot ga imenujejo Sibirci, in v
visokem snegu zakorakamo vanj.
Maria Ana nam naroči, naj si vsak
izbere svojo cedro, ob kateri bo meditiral, ji »zapustil« svoj DNK v obli-
ki las in nohtov ter se tako za vselej povezal z njo. Iz globoke gazi se
oziram po svoji cedri in pritegneta
me dve, druga nasproti druge, a sta
precej daleč stran. Vseeno naredim
nekaj korakov v celec v njuno smer
in se pri tem pogrezam do zadnjice.
Le s težavo vlečem nogi iz globokega snega, zdi se mi, da za vsak korak
potrebujem celo večnost. Ne, to ne
bo šlo, obrnem se nazaj. Iz skupne
gazi spet iščem dostopnejšo cedro.
A me moji cedri kličeta. In odločim
se, da bom prišla do njiju, naj traja,
kolikor hoče. Z novo voljo in odločnostjo se zakopljem v sneg, napredujem počasi, korak za korakom, čas se
vleče v neskončnost, pot mi teče po
hrbtu, a cedri se počasi bližata. Pozdravim ju z dotikom dlani, vsako posebej, začutim njuno toplo, s soncem
obsijano lubje. V duplino ene položim zavojčke, na drugo se naslonim
in nenadoma me ni, vse okrog mene
izgine … Predramim se kot iz sna in
se spomnim pripovedovanja Marie
Ane o tem, kakšen je občutek, ko se
povežeš s cedro in izvorom – kot bi
za nekaj trenutkov zaspal. Se mi je
ravnokar zgodilo to? Objamem svojo cedro in se ogledujem po najbližji poti do naše gazi, ki spet pelje po
celcu. Če sem zmogla po njem do tu,
bom pa še nazaj! In ponosna uberem
novo pot po globokem snegu, srce pa
je polno lepega ...
nežne kreme
Zaradi
ali hrustljavega
posipa ?
Breze, sibirske breze. Ne tako
daleč od sanatorija je na poljani sredi
tajge naravni izvir termalne vode, v
katerem se utrjeni Sibirci namakajo
tudi sredi zime. Od daleč je videti kot
snežena grmada, iz katere se v oblakih dviga para. Ko si ga gremo ogledat, Maria Ana najprej odloži plašč,
si sezuje škornje in nogavice ter z bosimi stopali potipa vodo. Potem pa jo
premami, povsem se sleče in se, na
naše presenečenje, kot prava Sibirka
namoči v izviru. Tega si ne upa poskusiti nobeden od preostalih.
Po tem se po lesketajočem se snegu čez poljano podamo v bližnji brezov gozd, kjer si vsak izbere brezo in
ji v obliki barvnega traku preda vse
svoje skrbi, probleme in težave. Breze namreč vse negativno izničijo,
zato jih s takim dejanjem ne obremeniš. Da je to res, občutimo tudi v ruski savni, ko nas Lena »tepežka« in
energijsko očisti z brezovimi vejami.
Tam smo zadnji dan deležni tudi njenega programa pomlajevanja in prerojeni se vrnemo domov.
Sibirija in njene cedre pa spet kličejo na pot … Konec maja bo Maria Ana spet peljala skupino v pomladno Sibirijo. Tajga bo cvetela in
duhovi Sibirije bodo oživeli. Takrat
šaman Jura in duhovi Selkupov »dovolijo« vstop na njihovo sveto mesto,
ki leži globoko v Anastazijini tajgi in
do koder je mogoče priti le z ladjo po
reki Ob.
www.manner.com
Manner - preprosto všeč ti je.