Don Kihot 2.pdf

Miguel de Cervantes Saavedra
Don Kihot, 2. odlomek
(Prevod: Niko Košir)
Kmet je sklonil glavo in brez besed odvezal svojega hlapca, ki ga je
don Kihot nato vprašal, koliko mu je gospodar dolžan. Odvrnil je,
da za devet mesecev, po sedem realov na mesec. Don Kihot je
izračunal in ugotovil, da znese dolg triinšestdeset realov, nato pa
ukazal kmetu, naj jih še isti hip izplača, če še ne mara v krtovo
deželo. Plahi kmetič je odvrnil, da jih pri stiski, v kateri je, in pri
prisegi, ki jo je bil izrekel – pa še ni prav ničesar prisegel –, ni toliko,
ker je treba odračunati tri pare čevljev, ki mu jih je bil dal, pa še real
za dvakratno puščanje krvi med njegovo boleznijo.
"Je že prav," je odvrnil don Kihot, "toda čevlji in puščanje krvi naj
ostanejo za udarce, ki ste mu jih naložili, akoravno ni bil nič kriv,
kajti ako je on raztrgal usnje čevljev, ki ste mu jih vi plačali, ste vi
raztrgali usnje njegovega telesa, in ako je brivec puščal fantu kri,
ko je bil bolan, ste jo vi puščali zdravemu; tudi glede tega vam ni
ničesar dolžan."
"Narobe pa je to, gospod vitez, da nimam denarja pri sebi; naj gre
Andrej z menoj na dom, pa mu izplačam do zadnjega beliča."
"Jaz, da bi šel z njim,« je vzkliknil fantič. "Bog ne zadeni! Ne,
gospod, še v sanjah ne, kajti ko bo videl, da je spet sam, me bo dal
iz kože kakor svetega Jerneja."
"Ne bo te ne," je odvrnil don Kihot, "samo da ga opomnim na dolžno
spoštovanje; in ako mi to še priseže pri viteški postavi, ki jo je
prejel, mu bom dovolil, da gre svojo pot, tebi pa bom zagotovil
izplačilo."